ZABAVNA KNJIŽNICA.

ZALOŽILA IN NA SVETLO DALA

»MATICA SLOVENSKA”.

VII. ZVEZEK:

Z OGNJEM IN MEČEM.

ZDIEI-i I. tist  II.

V LJUBLJANI.

NATISNIL F. ŠIMAČEK V PRAGI.

1892.

HENRIK SIENKIEWICZ:

Z OGNJEM IN

POVEST IZ DAVNIH LET.

v

IZ POLJŠČINE PRELOŽIL

M. M.

ILUSTROVAL

DEL I. insr n.

V LJUBLJANI

ZALOŽILA IN NA SVETLO DALA »MATICA SLOVENSKA«.
NATISNIL E. ŠIMAČEK V PRAGI.

1892.


-—

105988

Z ognjem in mečem.

X

I.

eto 1647. je bilo ono ču¬
dovito leto, ko so mnogo¬
teri znaki na nebu in na
zemlji naznanjali nekake
poboje in nenavadne do¬
godke.

Istodobni letopisci omenjajo, da je spo¬
mladi strašna sila kobilic vzrojila z Divjih Po¬
ljan*) in vničila posevke in travo, kar je na-
povedavalo tatarske napade. Po letu mrknilo je
solnce popolnoma, in v kratkem potem se je
pokazala repatica na nebu. V Varšavi se je vi¬
devala nad samim mestom mogila in ognjen
križ v oblakih; postili so se torej in dajali mi¬
loščino, ker so nekateri trdili, da pade pomor
na pokrajino in pogubi človeški rod. Naposled
je nastopila tako lahka zima, da najstarejši ljudje
niso pžmetovali take. Po južnih vojvodstvih
led ni do cela popenjal voda, ki so, vsako jutro
napojene s tajajočim se snegom, izstopale iz
strug in zalivale pobrežje. Deževalo je često.
Stepa se je razmočila in izpremenila v veliko
kalužo, solnce pa je na jugu tako močno pri-
grevalo, da je, — čudo nad čudo — v voj¬
vodstvu Braclavskem **) in na Divjih Poljanah
zelena ozimina pokrivala stepe in planjave uže
v polovici grudna meseca. Roji po čebelnjakih
so začeli vrveti in šumeti, živina je mukala po
ogradah. Ker je uže ta nerednost v prirodi
kazala, da mora biti nekaj narobe, obračali so
v Rusiji vsi, pričakujoč neobičnih dogodkov,
nemirni pozornost in oči le na Divje Poljane,
od koder se je mogla prej pokazati opasnost
negoli od kod drugod.

Mej tem se pa ni- vršilo na Poljanah nič
nenavadnega in ni bilo nobenih drugih bojev in

) Divje Poljane so stepa ob reki Dnjepru.

*') Braclav ~ mesto na Litavskem.

spopadkov razun takih, ki so se tam navadno
godili, o katerih so pa vedeli le orli, jastrebi,
gavrani in poljanska zverina.

Tako je bilo po teh Poljanah. Poslednji sle¬
dovi obljudenosti so se končavali, proti jugu,
ne daleč za Cehrinom od Dnjepra, a od Dnjestra
ne daleč za Umanom, — a potem tja do za¬
liva in do morja sama stepa in stepa mej dvema
rekama, kakor bi jo bil dejal v okvir. Na ovinku
Dnjeprovem, na Niži vršelo je za slapovi še
kozaško življenje; na Poljanah samih pa ni nihče
bival, le po obrežji je tičalo tam pa tam kako
»polanko« *) kakor ostrov sredi morja.

Zemlja je bila po imenu Poljska, toda
pušča, na kateri je Poljska Tatarjem pašo do¬
volila, a ker so jo Kozaki često branili, bila je
pašnik in pobojišče ob jednem.

Koliko se je tam bojev bilo, koliko je
ljudij poleglo, nihče ni seštel, nihče pomnil. Le
orli, jastrebi in gavrani so to vedeli; a kdor je
izdaleka začul šum kril in krakanje, kdor je
uzrl ptičje vrtloge, krožeče nad jednim mestom,
vedel je, da leže tam trupla ali pa nezakopane
kosti. . . Prežalo se je v travi na ljudi kakor
na volkove ali na suhake (antilope). Lovil je,
kdor je hotel Človek, ki ga je pravica zasledo¬
vala, živil se je na divji stepi, pastir je obo¬
rožen pasel čredo, vitez je tam iskal prigod,
rozbojnik plena, Kozak Tatarja, Tatar Kozaka.
Dogajalo se je, da so cele čete branile črede
proti tolpam napadovalcev. Bila je to stepa,
prazna in polna ob jednem, tiha in grozna, mirna
in polna prež, divja z divjimi polji, pa tudi
z divjimi — dušami.

Včasih pa jo je velika vojska napolnila.
Tačas so kakor vzburkano valovje viharile po
njej tolpe tatarske, polki kozaški, prapori polj¬
ski ali vlaški; po noči je odgovarjalo konjsko
hrzanje volčjemu tuljenju, zvok kotlov in mede-

*) Majhna naselbina.

1*

Z OGNJEM IN MEČEM.

±

nih tromb se je razlegal do samega Ovidovega
jezera in k morju, a na Črni Poti, na Kučman-
skem — rekel bi — povoden človeška. Poljske
meje so čuvali od Kamjenca pa tja do Dnjepra
gradiči in »polanka« — in kjer so se imela pota
strniti, poznalo se je po nebrojnih ptičjih jatah, ki
so, splašene po tolpah tatarskih, letele na sever.
Toda Tatar se ti je pojavil, bodi si da si je upal
iz Črnega Lesa, ali da je prebredel Dnjester od
vlaške strani, v južnih vojvodstvih naglo ka¬
kor ptica.

Vso ono zimo ptiči niso z vriščem leteli
na Poljsko. Na stepi je bilo tihotneje nego na¬
vadno. V hipu, ko se začenja naša povest, je
solnce bas zahajalo in rdečkasti njegovi žarki
so razsvetljevali popolnoma prazno okolico. Na
severnem robu Divjih Poljan, nad Omelničkom,
pa do ustja njegovega niti najbistrejše oko ne bi
bilo moglo uzreti žive duše, niti najlahnejšega
gibanja v temni, osehli in zveneli stepni trav.
Solnce je le še s polovico ploče gledalo izza
obzorja. Nebo je  bilo uže temno, in potem se je
tudi po stepi zlagoma bolj in bolj mračilo. Na
levem bregu, na nevelikem holmu, podobnejšem
mogili nego griču, svetlile so se razvaline zida¬
nega gradiča, ki ga je bil nekdaj še Teodorik
Bučacki postavil, kateri so pa potem napadi strli.
Od te podrtine je padala dolga senca. Dalje
so se lesketale vode široko razlitega Omelnička,
ki na tem mestu krene k Dnjepru. Toda
bleski so čimdalje hitreje gasneli na nebu iri
na zemlji. Z neba so povreščavali le žrjavi, le¬
teči k morju, sicer ni noben glas motil tihote.

Noč se je spustila na pustinjo, a z njo je
nastopila ura duhov. Vitezi, ki so stražili po
gradovih, pravili so si v onih časih, da po
noči na Divjih Poljanah vstajajo sence pokoj¬
nikov, ki so tam v grehu nagle smrti poginili
in da vodijo kolo, česar jim noben križ in no¬
bena cerkev ne ubrani. Ko so torej jeli dogo¬
revati motvozi, kažoč polnočno uro, začeli so
moliti po gradeh molitve za pokojnike. Govo¬
rilo se je tudi, da sence jezdecev, prhajoč po
pustinji, zastopajo cesto popotnikom ter ječe in
prosijo znamenja svetega križa. Mej njimi se je
naletelo tudi na volkodlake, ki so se gonili za
ljudmi ter tulili. Vajeno uho je uže z daleka
razločevalo tuljenje volkodlačje od volčjega. Vi¬
dele so se kar cele vojske senc, ki so se včasih
tako približale gradovom, da so straže trobile
k orožju. To je navadno napovedavalo veliko
vojno. Srečanje pojedinih senc sicer ni nič do¬
brega pomenilo, toda vselej ni da bi se v zlo

tolmačilo, kajti tudi živ človek se je često po¬
javil in prhnil kakor senca pred popotniki, radi
tega so tudi često lahko mislili, da je duh.

Nič ni bilo torej čudnega, če se je koj, ko
se je noč razgrnila nad Omelničkom, ob opu-
stošenem gradu pojavil duh ali človek. Baš se
je pomolil mesec izza Dnjepra in pobelil puščo,
njen osat in daljno stepo. V tem so se pokazale
niže na stepi tudi nekake nočne pošasti. Drveči
se oblački so pozaslanjali mesečni svit, in one
potvare so pobleščevale iz sence, pa zopet gas-
nele. Včasih so popolnoma izginile, kakor bi se
bile potopile v mrak. Pomikajoč se proti holmu,
na katerem je stal prvi jezdec, plazile so se
tiho, oprezno, polahko, sedaj pa sedaj tudi
postajale.

Kakor na vsej tej stepi, na videz tako
mirni, bilo je tudi v njih kretanji nekaj pretre-
sujočega. Veter je poveval od Dnjepra in vzbujal
žalosten šelest po sesehlem osatu, ki se je klanjal
in tresel, kakor bi bil osupel. Naposled so pri¬
kazni izginile in se zaklonile v senco podrtine.
V bledem nočnem svitu videl se je le jeden
jezdec, stoječ na holmu. Oni šelest mu je vzbudil
pozor. Približal se je do konca vzgorja in se
jel pozorno ozirati po stepi. V tem hipu je pre¬
nehal veter, šelest tudi, in stemnilo se je po¬
polnoma.

Iznenagla se začuje rezek žvižg. Zmešani-
glasovi so začeli rezko vreščati: »Hola! hola!
Jezus Krist! otmi! bij!« Razlegel se je pok
samopalov, *) rdečkaste luči so prodrle temo.
Topot konj se je mešal z žvenkom železa. Ne¬
kaki novi jezdeci so vzrastli na stepi, kakor
bi se bili iz zemlje vzeli. Rekel bi: burja je
naglo završala v tej tihi zlovražni pustinji. Po¬
tem so se človeški jeki ponavljali s strahotnim
krikom, in znova je vse potihnilo: boj je bil
skončan. —

Gotovo, da se je odigral prizor, kokoršni
so na Divjih Poljanah navadni.

Jezdeci so se zbrali na holmu; nekateri so
razjahali in nekaj pozorno ogledovali.

V tem se je oglasil v temi močan in za¬
povedujoč glas.

»Hej tam, ukrešite in zapalite ogenj!«

V tem hipu so švignile najprej iskre, potem
pa je buhnil plamen suhega trstičja in lučiva, ki
so ga popotnjki čez Divje Poljane vedno je¬
mali s seboj.

*) Samopal ~ stare vrste puška.

Z OGNJEM IN MEČEM.

Koj so zapičili plamenico v tla, in iskriva luč, padajoča od zgoraj, je razločno obsvetila kakih deset ljudij,
sklonjenih nad človekom, ki je ležal mirno na tleh. (Str. 5.)

Koj so zapičili plamenico v tla, in iskriva
luč, padajoča od zgoraj, je razločno obsvetila
kakih deset ljudij, sklonjenih nad človekom, ki
je ležal mirno na tleh.

Bili so vojniki, v rdeči dvorski obleki, in
z volčjo čapko. Podoba je bila, da je izmej teh
jeden, ki je sedel na čilem konji, drugim veleval.
Razjahavši konja, približal se je oni ležeči člo¬
veški postavi ter vprašal:

»Kaj je, stražnik, je živ, ali ni živ?«

»Živ, gospod namestnik, toda hrope; zanjka
ga je zdavila.«

»Kdo je neki?«

»Tatar ni, kak imenitnik je.«

»Boga zahvalite.«

Tu pogleda namestnik pozorneje na leže¬
čega moža.

»Kakor kak hetman!« reče.

»In konj pod njim je vrl tatar, da lepšega
niti pri hanu ne dobodeš,« odgovori stražnik.
»Pa glej, tam ga drže.«

Poročnik pogleda in obličje se mu raz¬
jasni. Na strani sta držala dva vojaka res čilega
konja, ki je skomizgal z ušesi, razpahaval noz¬
drvi, stezal glavo ter se z osuplimi očmi oziral
na gospodarja svojega.

»Bode-li konj naš, gospod namestnik?« pri¬
stavi vprašaje stražnik.

»Pasja vera, ti bi hotel na stepi kristjanu
konja vzeti!«

»Ker je pri plen jen... «

Daljši razgovor pretrga močnejše hropenje
zdavljenega moža.

»Vlijte mu žganja v usta,« reče gospod na¬
mestnik, »odpnite mu pas!«

»Ostanemo tukaj črez noč?«

»Da, konje razsedlajte, zanetite ogenj!«

Vojaki skočijo kakor živo srebro. Nekateri
jamejo oživljati in drgniti ležečega človeka, drugi
gredo trstičja iskat, zopet drugi pa razgrnejo po
tleh velblodje in medvedje kože za nočevanje.

Gospod namestnik, ne meneč se več za zdavlje¬
nega moža, odpne pas ter se zlekne po plašči
poleg ognja. Bil je to še mlad človek, suhljat,
ogorel, lepe postave, drobnega lica in napetega
orlovskega nosa. V očeh se mu je slikala okrutna
fantazija in zadirčnost, toda na obličji je imel
izraz poštenosti. Bujne brke in uže dolgo neostri-
žena brada so mu dajale resnobo nad njegova leta.

Mej tem sta se bavila dva dečka s pri¬
pravljanjem večerje. Pekla sta na ognji četvrti
bravine; vzela sta s konj nekoliko dropelj, na¬
lovljenih še za dne, nekoliko jerebic in suhaka, ka¬
terega je jel deček takoj devati iz kože. Ogenj se je
razgorel, razsvetljujoč stepo v ogromnem rdečem
krogu. Zdavljenec se je začel polagoma zavedati.

6

Z OGNJEM IN MEČEM

Nekaj časa je begal z očmi, zalitimi s krvjo,
po navzočih, motreč njih lica, naposled pa po¬
skusil vstati. Vojnik, ki se je prej razgovarjal
z namestnikom, prijel ga je pod pazduho in
postavil na noge ; drugi mu je dal oporo v dlan,
na katero se je neznanec oprl z vso silo. Obraz
mu je bil še rdeč, žile nabrekle. Naposled je
z zamolklim glasom izvil prvo besedo:

»Vode!«

Dali so mu žganja, katero je pil in pil, kar
mu je očividno dobro delo, kajti ko je  odmaknil
steklenico od ust, vprašal je uže s čistim glasom :

»V čegavih rokah sem?«

Načelnik vstane in se mu približa.

»V rokah tistih, ki so te oteli.«

»Torej me niste vi vjeli v zanjko?«

»Gospod, naša stvar je sablja ne zanjka.
S sumničenjem delaš krivico poštenim Vojnikom.
Zatekli so te'neki lupeži, katere si lahko ogledaš,
ako hočeš; tam-le leže pobiti kakor drobnica.«

To govoreč pokaže z roko nekoliko temnih
teles, ležečih pod holmom.

Neznanec na to:

»Dovolite mi torej, da si počijem.«

Podložili so mu klobučinasto plahto, na
katero je sedel ter se zamislil.

Bil je to mož v najlepših letih, srednje rasti,
širokopleč, prav orjaškega telesa in odločnih ob¬
risov. Glavo je imel veliko, zelo ogorelo, oči
temne in nekoliko poševne, kakor tatarske in
nad drobnima ustnama so se mu prevešale tanke
brke, ki so se stoprv na koncih razcepile v dva
široka čopa. Strogo obličje njegovo je kazalo
odločnost in ponos. Na njem je bilo nekaj mi¬
kavnega in odurnega ob jednem, — značaj het-
mana, združen s tatarsko lokavostjo, — dobro¬
srčnost in divjost.

Posedevši malo na plahti, vstal je in, česar
bi se nikdar ne bilo nadejati, šel ogledavat
trupov, ne da bi se bil zahvalil.

»Prostak!« zamomlja namestnik.

Neznanec je pozorno ogledal vsako lice,
kimajoč z glavo, kakor človek, kateremu se je
vse izjasnilo, potem pa se je počasi vrnil do na¬
mestnika, trepajoč se po boku in nehote iščoč
pasu, za kateri je očividno hotel zatakniti roko.

Mlademu namestniku tako vedenje človeka,
katerega je bil pred hipom otel vrvi, ni bilo po
volji, zato reče zbadljivo:

»Gospod, skoro bi mislil, da mej onimi
lupeži iščeš znancev, ali pa da moliš za njih
duše.«

Neznanec mu ravnodušno odvrne:

»In ne motiš se, gospod, in motiš se: ne
motiš se, kajti iskal sem znancev, a motiš se,
kajti to niso lupeži, temveč sluge znanega šlah-
čiča, soseda mojega.«

»Torej gotovo z onim sosedom ne pijeta
iz jednega vodnjaka.«

Nekak čuden posmeh je preletel tanke ustne
neznančeve.

»Gospod, tudi v tem se motiš,« zamomlja
skozi zobe.

Po hipu doda glasneje:

»Oprosti, velemožni gospod, da te preje-
nisem zahvalil za pomoč in tako uspešno re¬
šitev, ki me je tako nagle smrti otela. Tvoji
ljudje so se pognali za mojo neopreznost, ko
sem se od svoje Čete odločil, zato pa je moja
hvaležnost tolika kakor tvoja usluga.

Rekši je iztegnil proti namestniku roko.

Toda oholi mladeniček se ni ganil z mesta
in ni hitel, da bi mu podal svojo desnico, tem¬
več je rekel:

»Najprej bi rad vedel, če imam opraviti
s šlahčicem. Daši ne dvojim o tem, vendar mi
ne ugaja vsprejemanje brezimenih zahval.«

»V tvoji blagorodnosti vidim res kavalir¬
sko fantazijo — in dobro govoriš. Dolžnost mi
je bila najpreje povedati svoje ime in potem
začeti razgovor in svojo zahvalo. Jaz sem Ze-
nobij Abdank, grba Abdankovega s križem,
šlahčič iz vojvodstva Kijevskega in polkovnik ko¬
zaškega prapora kneza Dominika Zaslavskega.«

»In jaz Jan Skrzetuski, namestnik oklop-
niškega prapora njegove visokosti kneza V i-
šni o v i e c k ega.«

»Slavnega vojvodo služiš, gospod! Vsprejmi
torej mojo hvaležnost in roko.«

Namestnik se ni dlje obotavljal. Oklopniki
so res prezirali vojake izpod drugih praporov,
ali gospod Skrzetuski je bil na stepi, na Divjih
Poljanah, kjer se na take reči ni gledalo tako
natanko. Sicer pa je imel opraviti s polkovni¬
kom, o čemer se je koj s svojimi očmi osve-
dočil, kajti ko so vojaki gospodu Abdanku prinesli
pas in sabljo, katero so mu bili odpasali mej
oživljanjem, podali so mu tudi kratko bulavo
(Feldherrnstab) s koščenim ročajem in z betico
iz gladkega roga, kakoršne so res imeli kozaški
polkovniki. Poleg tega je bila oprava Zenobija
Abdanka primerna njegovemu naslovu, in lepa
beseda je kazala bister um in izkušenost v svetu.

Gospod Skrzetuski ga je povabil, naj se pri¬
druži. Pečeno meso je začelo dišati od ognja
šegetajoč nosnice in grlo. Sluga je je potegnil

Z OGNJEM IN MEČEM.

iz žarjavice ter podal v cinasti skledi. — Za¬
čeli so jesti, a ko so prinesli velik kozji meh
moldavskega vina, razplel se je takoj živahen
razgovor.

»Da se srečno vrnemo domov!« reče go¬
spod Skrzetuski.

»Se mar vračaš, gospod? odkod? prosim,«
vpraša Abdank.

»Od daleč, s Krima.«

»Pa kak opravek si imel tam? ali si nesel
odkupnino ?«

»Ne, gospod polkovnik; šel sem do samega
hana.«

Abdank je radovedno nastavil ušesa.

»No, prosim — v lepo druščino si šel. In
po kaj si šel do hana ?«

»Z listom njegove knežje visokosti Jeremije.«

Namestnik se je bistro ozrl na tovariša.

»Ta posel si imel, gospod! O čem je nje¬
gova velemožnost knez pisal hanu?«

Namestnik se bistro ozre na tovariša.

»Gospod polkovnik,« reče, »gledal si v oči
lupežnikom, ki so te vjeli v zanjko, — to je
tvoja stvar; a kaj je knez pisal hanu, to ni niti
tvoja niti moja, ampak le njihdveh.«

»Čudil sem se pred trenotkom, odvrne Ab¬
dank pikro, da je velemožni knez tako mladega
človeka poslal do hana, toda po tvojem od¬
govoru, gospod, se več ne čudim, ker vidim, da si
mlad po letih, pa star po izkušenosti in razumu.«

Namestnik je gladko pogoltnil laskavi po¬
klon, posukal mlade brke in vprašal'

»Pa povej mi, gospod, kaj počneš nad
Omelničkom in kako te je sem zaneslo čisto
samega.«

»Nisem sam, ljudi sem pustil na cesti;
grem pa v Kudak,*) do gospoda Grodzickega, ki
je tam načelnik posadke in do katerega me je
poslal velemožni hetman V. z važnimi pismi.«

»Zakaj pa ne potuješ z bajdakom,**) po
vodi?«

»Povelje je bilo tako, od katerega odsto-..
piti ne smem.«

»Čudno je, da je dal gospod hetman tako
povelje, ko si baš na stepi prišel v take nepri-
like, katerih bi se bil zlahka ognil, da si po¬
toval po vodi.«

»Brate, stepe so sedaj mirne, znanec jim
nisem še-le od danes, a to, kar se mi je pri¬
petilo, to je človeška zloba in zavist.«

*) Trdnjava Kudak v Kijevskem okraji.

**) Nekak čoln.

7

»In kdo te tako zalezuje?«

»Dolgo bi trebalo ugibati. Zloben sosed
je, gospod namestnik, ki mi je imetek vničil,
ki me s posestva izpodriva, ki mi je sina ubil —
in glej — videl si, tu se je še na moj tilnik
spravil.«

»Kaj ne nosiš sablje ob boku?«

Po strogem obrazu Abdankovem je zablis-
nila mržnja, oči so se mu mrko zaiskrile in od¬
govoril je počasi in ponosno:

»Nosim — in, kakor mi pomore Bog, le
z njo se bodem pravdal odtlej zoper svoje so¬
vražnike.«

Poročnik je hotel še nekaj na to odgovo¬
riti, kar se razlegne topot konj, ali bolje, klo¬
potanje konjskih nog po razmočeni travi. Takoj
je pritekel tudi namestnikov družnik, ki je na
straži stal, in je sporočil, da se bližajo ljudje.

»To so gotovo moji,« reče Abdank, »ki
so koj za Tasmino zaostali. Jaz sem jim ob¬
ljubil, ne sluteč izdajstva, da jih tu počakam.«

Hip pozneje je gromada jezdecev v pol¬
krogu obkrožila vzgorje. Pri blesku ognja so se
pokazale konjske glave z razprtimi nozdrvami,
prhajoč od utrujenosti, a nad njimi pohuljeni
obrazi jezdecev, ki so, zaslanjajoč si oči z ro¬
kami, ker se jim je bleščalo, bistro gledali proti
svetlobi.

»Hej, ljudje? Kdo ste?« vpraša Abdank.

»Sluge božji!« odgovore glasovi iz teme.

»lako, to so moji molojci,« reče Abdank
obrnivši se do namestnika. »Le bliže! le bliže!«

Nekateri so razjahali in se približali k ognju.

»A mi smo hiteli, hiteli, batko. *) Kaj je
s teboj?«

»Zaseda je bila. Izdajica Hvedko je vedel
za mesto in je tu uže z drugimi čakal. Silno
se je moral gnati pred menoj. V zanjko so me
vjeli.«

»Hvala Bogu, hvala Bogu! A kaki ljudje
so to okolu tebe?«

Lako govoreč so grozeče pogledavali na
gospoda Skrzetuskega in tovariše njegove.

»To so dobri tovariši,« reče Abdank. »Hvala
Bogu, da sem cel in živ. Takoj odrinemo dalje.«

»Slavo Bogu! mi smo pripravljeni.«

Novodošleci so si začeli nad ognjem po¬
grevati roke, kajti noč je bila hladna, dasi lepa.
Bilo jih je kakih štirideset, krepkoraslih in dobro

*) Očka.

Z OGNJEM IN MEČEM.

oboroženih. Niso pa bili taki kakor Kozaki po
popisu, čemur se je gospod Skrzetuski dokaj
čudil, zlasti ker jih je bilo tako mnogo. Vse to
se je zdelo namestniku zelo sumno Ako bi bil
gospoda Abdanka poslal hetman V. v Kudak,
dal bi mu bil vendar stražo iz registrovanih
vojakov; a tudi to je sumno, kak razlog je
imel, da mu je velel potovati do Cehrina po
stepi, a ne po vodi. Ker se je bilo treba pre¬
peljati črez vse reke, ki teko po Divjih Poljanah
v Dnjeper, lahko se je pohod zapoznil. Zdelo
se je, da se 'je hotel gospod Abdank navlašč
ogniti Kudaka.

Pa tudi sama osoba gospoda Abdanka je
zelo zavzemala mladega namestnika. Opazil je
takoj, da so ga Kozaki, ki so sicer s svojimi
polkovniki dovolj po domače občevali, obsto¬
pili nenavadno spoštljivo, kakor pravega het-
mana. Moral je biti kak mogočnejši vitez, a to je
bilo gospodu Skrzetuskemu tem čudneje, ker ni
on, ki je poznal Ukrajino tostran in onstran
Dnjepra, o takem preslavnem Abdanku nikdar
ničesar slišal. Pri tem je bilo na obrazu tega
moža nekaj posebnega — neka utajena moč, kise
je odbijala od obličja, kakor žar od plamena,
neka neugnana volja, dokaz, da se ta človek
ne ustraši nikoga in ničesa. Tako posebno
voljo na obličji je imel knez Jeremija Vi-
šnioviecki, toda kar je bilo v knezu prirojen
naravni dar, vlasten visokemu rodu in vladarju,
to je moglo osupniti na moži neznanega imena,
zablodivšem na gluhi stepi. Gospod Skrzetuski je
dolgo ugibal. Hodilo mu je po glavi, če morda
ni to kak mogočen izgnanec, katerega lovi so¬
dišče, ki je utekel na Divje Poljane, — pa znova,
da je načelnik razbojniški četi, a to poslednje ni
bilo verjetno. Tudi oprava in beseda tega člo¬
veka sta kazali kaj drugega. Skratka, gospod na¬
mestnik ni vedel, pri čem je, zato je le opazoval,
a mej tem si je dal Abdank pripeljati konja.

»Gospod namestnik,« pravi, »kdor potuje,
temu se mudi. Dovoli, da te še jeden pot za¬
hvalim za rešitev. Daj Bog, da bi ti jo mogel
povrniti z jednako uslugo.«

»Nisem vedel, koga otimljem — zatega¬
delj nisem zaslužil zahvale.«

»To govori skromnost, ki diČi moža. Vzemi
od mene ta-le prstan.«

Namestnik se je namršil, stopil za korak
nazaj ter meril Abdanka z očmi. Ta pa je na¬
dalje govoril skoro z očetovskim glasom:

»Le poglej. Ne podajem ti vrednosti in drage
cene tega prstana. Se za mladih let, ko sem bil

v mohamedanskem robstvu, dobil sem ga od
popotnika, ki se je vračal iz svete dežele. V tem
očesci je zadelan prah s Kristovega groba. Ne
spodobi se, da bi se branil takega daru, čeprav
bi bil iz obsojenih rok. Gospod, ti si mlad
človek in vojnik, a ko niti starost blizu groba
ne ve, kaj je še pred poslednjo uro čaka, koliko
manj mladost, ki ima še dolgo življenje pred
seboj in utegne zadeti še ob mnogo prigodkov.
Ta prstan te obvaruje nezgode ter obrani, ko
pride dan sodbe, a to ti povem, da ta dan uže
gre čez Divje Poljane.«

Navstala je tihota; slišalo se je le praske¬
tanje ognja in sopihanje konj.

Iz daljnega trstičja je dohajalo tožno tu¬
ljenje volkov, Abdank, kakor samemu sebi, naglo
ponovi:

»Dan sodbe uže gre čez Divje Poljane, a
kedar pride — ostrmi ves božji svet. . .«

Namestnik je prstan mehanično vzel, tako
so ga osupnile besede tega čudnega moža.

Ta pa se je zagledal v daljne stepne teme.

Potem se je zlagoma okrenil in sedel na
konja. — Njegovi molojci so ga čakali ob
holmoverti vznožji

»Na pot! na pot! Zdravstvuj, tovariš voj¬
nik,« reče namestniku. »Sedaj so taki časi, da
brat bratu ne zaupa, zategadelj ne veš, koga si
otel, ker ti nisem povedal svojega imena.«

»Torej ti nisi Abdank?« <

»To je rod moj.. . «

»In ime?«

»Bogdan Zenobij Hmielnicki!«

Izrekši je pojahal z vzgorja, za njim pa so
se spustili molojci. V kratkem je je zakrila
tema in noč. Stoprv ko so prejahali uže nekaj
poti, prinašal je veter od njih glasove kozaške
pesni:

»Reši nas, o Bože nas vseh bednih nevoljnikov,’)
Iz težkega robstva,
Iz roke nekrščanske,
Da zora nam zasije
Na tihotnih vodah,
Na veselih krajih,
Na srečnejšem svetu. —

O Bože, ne zavrzi naših prošenj,
Nesrečnikov molitve,
Nas bednih nevoljnikov . ..«

Glasovi so polagoma potihavali, potem pa
se stopili z vetrom, šumečim po trstji.

*) Nevoljnik, siromak, lat. miser.

OGNJEM IN MEČEM.

9

II.

Došedši zjutraj za rana v Cehrin, nastanil
se je gospod Skrzetuski v hiši kneza Jeremije,
kjer se je imel nekaj časa pomuditi. Ljudem in
konjem je moral dati odpočitka po dolgi poti
s Krima. Potovati so morali po kopnem, ker so
bile vode narasle in je bil Dnjeprov tok tako
deroč, da ono zimo noben bajdak ni mogel pluti
po vodi. Tudi sam Skrzetuski je počival nekoliko
časa, potem pa šel do gospoda Zacvilihovskega,
bivšega vladinega komisarja, vrlega Vojnika, ki
je bil knežev zaupnik in prijatelj, dasi ni njega
služil. Namestnik bi ga bil rad poprašal, ali
morda nima iz Lubnij kakih naročil. Toda knez
ni bil nič posebnega odredil: velel je Skrze-
tuskemu, naj zlagoma hodi, ako bo hanov od¬
govor ugoden, tako da ljudje in konji ne bodo
trpeli. Knez pa je imel s hanom le to zadevo,
da bi se kaznilo nekoliko tatarskih poglavarjev,
ki so se mu svojevoljno zaganjali v njegovo
zadnjeprsko panstvo, katere je bil pa sicer uže
sam neznansko naklestil. Han je dal res po-
voljen odgovor, obljubil je, da pošlje aprila
meseca posebnega odposlanca, da kazni nepo-
korneže, in hoteč si nakloniti tako oslavljenega
vojvodo, kakoršen je bil knez, poslal mu je po
Skrzetuskem konja plemenite krvi in soboljo
čapko. Gospod Skrzetuski, iznebivši se z velikim
odlikovanjem poslanstva, ki je bilo uže samo
ob sebi dokaz velike kneževe naklonjenosti, bil
je zelo vesel, da mu je bilo dovoljeno se v Če-
hrinu pomuditi in da ni bilo sile hitro se po¬
vrniti.

Nasprotno pa je bil gospod Zacvilihovski
v veliki zadregi radi tega, kar se je nedavno
godilo v Čehrinu.

Sla sta torej takoj k Dopulu, Vlahu, ki je
imel v mestu gostilnico in pivnico, in sta tam
našla, da si je bilo še rano, mnogo šlahte, ker
je bil tržen dan in vrhu tega baš takrat od-
počinek za živino, katero so gnali v tabor kro-
ninih vojsk. Pako se je v mestu mnogo ljudij
nabralo. Slahta se je navadno gromadila na trgu,
v takozvanem »Zvoniškem kotu« pri Dopulu.
Tam so bili uže zakupniki Koniecpolskih in
uradniki čehrinski, vlastniki bližnjih krajev, uži¬
vajočih svoboščine, šlahta, utrjena in od nikogar
zavisna, dalje gospodarski uradniki, nekaj koza¬
škega starejšinstva in manjši drobiž šlahte, bo¬

disi na dedni posesti živeče, bodisi na svojih
futorih. *)

Ti in oni so zasedli klopi okolu dolgih
hrastovih miz in se glasno razgovarjali, a vsi
o pobegu Hmielnickega; to je bil najvažnejši
dogodek v mestu. Skrzetuski in Zacvilihovski
sta sedla v kot, sama za se, in namestnik je jel
popraševati, kakov feniks je ta Hmielnicki, o ka¬
terem vse govori.

»Gospod, tega ne veš?« odgovori stari vojak.
»To je tajnik vojske zaporoške, dedič Subotova
in« — doda bolj tiho — »moj kum. Poznava se
uže zdavna. Bojevala sva se v raznih bitkah,
v katerih se je zelo izkazal, osobito pod Ce-
coro. Tako izkušenega vojnika v vojaških rečeh
nimaš morda v celi Poljski. Glasno se to sicer
ne govori, ali on je hetmanska glava: človek
silne roke in velikega razuma, njega vse kozaštvo
sluša, bolj nego svoje koševe**) in hetmane,
človek nikakor ne brez dobrih stranij, toda
uporen, nemiren, a kedar ga mržnja premore —
je lahko strašen.«

»Kaj se mu je zgodilo, da je pobegnil iz
Cehrina ?«

»S starosto Caplinskim sta se grdo gledela,
a to je malenkost. Slahčič je šlahčiču še vselej
kljuboval. To je uže stara in splošna navada.
Govore tudi, da se je okolu starostine ljubice
smukal, starosta pa mu je ljubezen ogrenil in
se oženil z njo, a on mu jo je motil še poz¬
neje, in to je verjetno, kajti navadno je ženska —
lahka. Toda to so le dozdeve, pod katerimi
tiči vse kaj drugega. Vidiš, gospod, stvar je taka:
V Cerkesih biva stari Barabaš, kozaški polkov¬
nik, naš prijatelj. Imel je svoboščine in nekaka
kraljeva pisma, o katerih se je govorilo, da šču¬
vajo Kozake na upor proti šlahti. Ker je pa
on ljudoljub, dober človek, obdržal ja je in jih
m objavil. Hmielnicki pa je povabil Barabaša
sem v Cehrin, na svoj dom, na pojedino, potem
pa ljudi poslal v njegov futor, ki so pisma in
svoboščine pri ženi pobrali — in s temi je po¬
begnil. Bati se je, da ne bi bilo kake vstaje,
kajti ponavljam ti, da je ta človek strašen, in
se ne ve, kam je pobegnil.«

Na to gospod Skrzetuski:

»To ti je lisjak! mene je prekanil. Rekel
je, da je kozaški polkovnik kneza D. Zaslav-

*) Ograjen kos gozda s stanovanjem, vrtom 'n nji¬
vami vred.

**) Koš: oddelek kozaških vojakov; koševi, koševnik:
košev načelnik. O. j>.

2

IO

OGNJEM IN MEČEM.

skega. Baš tisto noč sem na stepi naletel na-nj
in ga osvobodil zanjke.«

Zacvilihovski se je kar za glavo zagrabil:

»Za Boga, gospod, kaj praviš? — to ni
mogoče.«

»Lahko je, ker je bilo. Predstavil se mi
je  kot polkovnik kneza Zaslavskega ter da je
v Kudak k Grodzickemu poslan od velikega
hetmana, toda jaz mu nisem verjel, ker ni po¬
toval po vodi, temveč se plazil po stepi.«

»To je zvijačen človek kakor Odisej! In
kje si se sešel z njim?«

»Nad Omelničkom, na desni strani Dnje-
provi. Vidi se, da je šel na Sič.«*)

»In Kudaka se je ognil. Sedaj razumem. Ali
je bilo mnogo ljudij pri njem ?«

»Bilo jih je do štirideset. Ali prepozno so
prijezdili. Da ni bilo mene, — zadavili bi ga
bili starostmi sluge.«

»Čakaj no, gospod. To je važna stvar. Sluge
starostini, praviš?«

»Tako sem rekel.«

»Odkod je starosta vedel, kje naj ga išče,
ko si tu v mestu vsi belijo glave, ne vedoči,
kam ga je neslo.«

»Tega tudi jaz ne morem vedeti. Morda
se je Hmielnicki zlagal in navadne lupežnike
obdolžil, da so starostini sluge, da bi svojo
krivdo tem bolje opral.«

»To ni mogoče. To je čudna reč. Ali veš
gospod, da so se hetmanski listi razposlali, ki
Velevajo, naj se vjame in v ječi pridrži?«

Namestnik ni odgovoril, ker je v tem hipu
stopil v izbo neki šlahčič z ogromnim hruščem.
Zaloputnil je dveri še drugi pot ter, ozrši se
ponosno po izbi, zahrumel.'

»Klanjam se, velemožna gospoda!«

Bil je to človek štiridesetih let, nizek, togot-
Ijivega obraza, kateremu so to togtljivost do¬
dajale tudi oči, take, kakor bi se dve slivi držali
vrhu glave, nemirne: sploh zelo živ, vihrav in
jeznorit človek.

»Klanjam se, velemožna gospoda !« ponovil
je glasneje in ostreje, ko mu takoj niso odgovorili.

»Klanjam, klanjam!« ozvalo se je nekoliko
glasov.

Bil je to gospod Čaplinski, podstarosta
čehrinski, zaupni sluga mladega gospoda pra¬
porščaka Koniecpolskega.

V Cehrinu ga niso radi trpeli, ker je bil
velik prepirljivec, pravdar, zasledovalec, toda

*) Sič — glavno mesto zaporoških Kozakov.

imel je zelo mogočnega zaščitnika, zato je še
ta ali oni z njim politikoval.

Jedinemu Zacvilihovskemu je prizanašal,
kakor vsi, radi njegovega značaja, poštenosti in
moštva. Ko ga je zagledal, približal se mu je
takoj, poklonil se mnogo ošabneje Skrzetuskemu
in s svojim vrčem medu prisedel k njima.

»Gospod starosta, vpraša Zacvilihovski, ali
veš, kaj se godi s Hmielnickim ?«

»Visi, gospod praporščak, visi, kakor sem
Čaplinski, pa če doslej ne visi, visel bode. Sedaj,
ko so hetmanski listi razposlani, naj ga jaz
jedenkrat dobodem v svoje roke!«

Rekši udari s pestjo po mizi, da se pijača
razlije iz steklenic.

»Gospod, ne razlivaj vina!« reče gospod
Skrzetuski.

Zacvilihovski prekine:

»Gospod, ali ga dobodeš? Saj jo je po¬
brisal, da nihče ne ve, kje je.«

»Nihče ne ve ? Jaz vem, kakor sem Čaplin¬
ski! Velemožnost praporščak poznaš Hvedka.
Oni Hvedko služi njega, a tudi mene. On bode
Hmielu Judež. Kaj treba besed! O vsakem
koraku ve. Obljubil je, da mi ga izroči živega
ali mrtvega — in je baš pred Hmielnickim
odšel na stepo, vedoč, kje ga mora čakati. —
Vražji sin, prokleti!«

In znova udari po mizi.

»Ne razlivaj vina, gospod!« ponovi s povdar-
kora gospod Skrzetuski, ki je koj o prvem po¬
gledu čutil neko zoprnost do tega podstaroste.

Šlahčiča je zalila rdečica in blisnil je z iz¬
buljenimi svojimi očmi, sodeč, da mu dade pri¬
like za kak prepir, ter srdito pogledal na Skrze-
tuskega; toda zdržal se je, ko je na njem uzrl
barve Višniovieckih. Daši se je takrat prapor¬
ščak Koniecpolski s knezom prepiral, vendar je
bil Čehrin dokaj blizu Lubnij in je bilo ne¬
varno knežje barve sramotiti.

Knez pa je tudi take ljudi jemal v službo,
da si je vsakdo dvakrat premislil, predno se je
katerega lotil.

»Hvedko se je torej poprijel, da vjame
Hmielnickega?« vpraša znova Zacvilihovski.

»Hvedko. In dobode ga, kakor sem Čap¬
linski !«

»In jaz, gospod, ti rečem, da ga ne do¬
bode. Hmielnicki je iz zasede ušel in jo po¬
tegnil na Sič, o čemer treba gospoda Krakov¬
skega še danes obvestiti. Hmielnicki ne ume
šale. Skratka, on je bistroumnejši, mogočnejši in

OGNJEM IN MEČEM.

I i

srečnejši nego ti, gospod, ki se zaman razvnemaš.
Hmielnicki je varno odšel, ponavljam ti, in če
morda ne veruješ, potrdi ti ta-le kavalir, ki ga
je včeraj videl na stepi in se z zdravim po¬
slovil.«

»Ni mogoče, ni mogoče!« vreščal je Cap¬
linski, puleč si lase.

»In še več,« doda Zacvilihovski, »ta-le ka¬
valir ga je sam otel in iztrgal tvojim slugam,
česar pa ni on kriv. Kot poslanec se vrača
s Krima in ni vedel o hetmanskih listih, a videč
človeka, ki so ga, kakor je sodil, na stepi na¬
padli lupeži, prihitel mu je na pomoč. Po tem
otetji Hmielnickega ne bi bil rad v tvoji koži,
kajti ne bi rekel dvakrat, da se ti z Zaporožci
ne oglasi na tvojem gospodarstvu, ker se vidva,
kakor se mi dozdeva, nista lepo gledala. Hu,
za vraga!«

Tudi Zacvilihovski ni ljubil Caplinskega.

Caplinski je planil z mesta in srd mu je
sapo zaprl, le obraz mu je govoril in oči so mu
čimdalje bolj izstopale. Tako stoječ pred Skrze-
tuskim suval je le pretrgane izraze iz sebe:

»Kako to! gospod ni vedel o hetmanskih
listih!... Jaz gospoda... jaz gospoda...«

Toda gospod Skrzetuski ni vstal s klopi.
Podprl se je s komolcem ter gledal stopicajočega
Caplinskega kakor sokol vjetega vrabca.

»Gospod, čemu se me oprijemlješ kakor
osat pasjega repa?« vpraša ga.

»V grad bodem te s seboj... Nisi vedel
° listih... Jaz te bodem s Kozaki...«

Kričal je tako, da je v izbi vse potihnilo.
Gostje so začeli obračati glave proti Caplin-
skemu. Iskal je prilike, kakor je bila njegora na¬
vada, iskal prepira, kedar je na koga naletel;
toda to je vse osupnilo, da je sedaj začel pri
Zacvilihovskem, katerega jedinega se je bal, in
da je začel z Vojnikom, ki je nosil barve Višnio-
vieckih.

»Umolkni vendar, gospod!« reče stari pra¬
porščak. .. »Ta kavalir je z menoj.«

»Jaz. . . jaz, . . v mesto . . v ječo!« vreščal
je dalje Caplinski, ne ozirajoč se na nič in na
nikogar več.

Sedaj je Skrzetuski vstal z vso visokostjo
svoje rasti, a ni izdrl sablje iz nožnic, —
le zagrabil jo je v sredi, kakor jo je nosil,
nizko na jermenu, ter jo vzdignil, da je ročaj
s  križem vred prišel Čaplinskemu prav pod nos.

»Povohaj no to-le,« rekel je hladno.

»Bij, kdor v Boga... Služba!« kriknil je Čap-
linski, pograbivši svoj ročaj. A sablje ni utegnil
potegniti. Mladi namestnik ga je zasuknil s prsti,
pograbil z jedno roko za vrat, z drugo pa za
breguše pod križem, privzdignil kvišku in kakor
vrtavko otresajočega se nesel mej klopmi proti
dverim ter kriknil:

»Gospoda, umaknite se rogačku, sicer vas
pobode.«

Rekši je prišel do dverij, udaril ob-nje
s Caplinskim, otvoril in vrgel podstarosto na
ulico.

Potem je mirno sedel na prejšnje mesto
poleg Zacvilihovskega.

V izbi je v tem hipu vse utihnilo. Moč, ki
jo je pokazal gospod Skrzetuski, dopadla je vsej
zbrani šlahti. Na to pa se je vsa izba zatresla
od smeha.

»Vivant Višniovieckovci!« klicali so nekateri.

»Omedlel je, omedlel in okrvavljen je,« kri¬
čali so drugi, ki so gledali skozi vrata, radovedni,
kaj počne Caplinski. »Sluge ga vzdigujejo!«

Le majhen broj podstarostine stranke je
molčal in mrko pogledoval na namestnika, ker
ni imel srca, da bi se bil zanj potegnil.

»Da resnično govorim, v peto se zaganja ta
vohun,« reče Zacvilihovski.

»On je pes na verigi, ne vohun,« reče, bli¬
žajoč se, debeluhast šlahčič, ki je imel belo
mreno čez punčico na jednem očesu, a na čelu
kakor tolar veliko kotanjo, iz katere se je sve¬
tila gola kost. Pes verižnik je, ne vohun! Do¬
voli, reče dalje Skrzetuskemu, da se ti ponudim
v službo: Jan Zagloba, z grbom »Včel«, kar
vsakdo lahko spozna po kotanji, ki mi jo je
naredila razbojniška kroglja, ko sem se bil za
mladostne grehe obljubil v sveto deželo.«

»Miruj,« reče Zacvilihovski, »drugi pot
lahko poveš, da so ti jo v Radomiji z majoliko
vdolbli.«

»Razbojniška kroglja, kakor sem živ. V Ra¬
domiji je bilo nekaj drugega.«

»Obljubil si se v sveto deželo, — morebiti;
da pa tam nisi bil, to je gotovo.«

»Nisem bil, ker sem uže v Galaciji dobil
mučeniško palmo. Če lažem, naj bom arcipes,
ne šlahčič.«

»Lažeš pa, kakor bi te najel.«

»Nepridiprav sem, brez ušes. Priporočam se
ti, gospod namestnik!«

2*

12

OGNJEM IN MEČEM.

Mej tem so tudi drugi prihajali, seznajali
se z gospodom Skrzetuskim in ga zaradi tega
čina hvalili, kajti Čaplinskemu so bili gorki
in mu privoščili, da je iztaknil, česar je iskal,
Čudno je in dan¬
današnji težko
umevno, da je vsa
šlahta iz čehrin-
ske okolice, kakor
tudi znamenitejši
vlasteli svobo¬
ščin, domorodci,
— da, celo oni, ki
so služili Koniec-
polskim, — da so
vsi ti držali

s Hmielnickim,
vedoč, kakor je
navadno v sosed¬
stvu, o navskriž-
nostih Hmielni-
ckega s Čaplin-
skim. Hmielni-
cki je namreč
užival slavo zna¬
menitega vojnika,
katero si j e
v raznih vojnah
pridobil. Ve¬
deli so tudi, da
se je sam kralj
posvetoval z njim
ter cenil njegov
svet; ves ta pri-
godek pa so smat¬
rali za navaden

prepir šlahčiča
s šlahčičem, ka-
koršnih se je štelo
na tisoče, zlasti
v ruskih krajih.
Držali so s tem,
ki si je znal pri¬
dobiti večjo Iju-

noj! — Živeli Višniovieckovci! Še tako mlad,
pa uže knežev poročnik! Vivat knez Jeremija!
hetman nad hetmani! — S knezom Jeremijo
pojdemo na konec sveta! — Na Turke in Ta¬
larje! V Starobul!
Živel milostivo
nam vladajoči Vla¬
dislav IV.!« Naj¬
glasneje pa je kri¬
čal pan Zagloba,
ki bi bil sam
prevpil in prego¬
voril ves regiment.

»Velemožni go¬
spodje!« vreščal
je, da so šipe po
oknih drgetale,
»jaz sem uže po¬
zval velemožnega
sultana radi nasil-
stva, s katerim se
je drznil napasti
me v Galaciji.«
»Ne usti se in
ne členkaj vendar
toliko, da se ti tro¬
bec ne pretrga!«
»Kako to, vele¬
možni gospodje?
quatuor articuli
iudicii castrensis:
stuprum, incen-
dium, latrocinium
et vis armata ali-
enis aedibus illata,
mar to ni bila vis
armata ?«

»Ne kriči, ka¬
kor bi bil glušec!«

»Če treba, poj¬
dem kar do tribu¬
nala (naj višjega
sodišča).«

»Nehaj ven-

bezen in naklo¬
njenost. Da bi se
utegnili iz tegajz-

Skrzetuski je prišel do dverij, udaril ob-nje s Čaplinskim, otvoril
in vrgel podstarosto na ulico. (Str. n.)

dar!...«

»In prisilim, da
ga smatrajo za

cimiti kaki strašni dogodki, tega niso slutili.
Stoprv pozneje so se razplamtela srca v mržnji
do Hmielnickega, osobito srca • šlahte in sveče-
ništva obeh obredov.

Prihajali so torej z vrči do gospoda Skrzetu-
skega govoreč: »Pij, pane brate! Pij še z me¬

obsojenega ubežnika, in brezčastnim ga razgla¬
sim, a potem bodi vojna z brezčastnežem «

»Na zdravje, velemožna gospbda!«

Nekateri so se še vedno smejali, z njimi tudi
gospod Skrzetuski, ker ga je imel uže nekoliko
pod kapo,_šlahčič pa je še vedno vreščal kakor

OGNJEM IN MEČEM.

l3

glušec, ki je svojega glasu vesel. Na srečo je
pretrgal njegovo usajanje drug šlahčič, ki se mu
je približal, potegnil ga za rokav ter rekel s po¬
jočim litavskim priglasom:

Gospod Skrzetuski je radovedno pogledaval
to novo prikazen, ki je istinito zaslužila naziv
čudaka. Pred vsem vam je bil ta mož tako visoke
rasti, da se je z glavo stropa dotikal, a nenavadna

»Milostivi gospod

Zagloba, seznani tudi
mene z gospodom
namestnikom Skrze-
tuskim ! Ali me se¬
znaniš ? «

»Seveda, seveda.
Gospod namestnik,
to je gospod Po¬
tepin.«

»Podbipigta,« po¬
pravi šlahčič.

»Vse jedno! grba
Zervipludra. . . «

»Zervikaptur,« po¬
pravi spet šlahčič.

»Vse jedno. Iz
Pasjihkišek.«

»Iz Mišikišek,« po¬
pravi znova šlahčič.

»Vse jedno ! Ne
-vem, ali bi raje
mišje, ali pasje
»kiške.« *) To je o-
tovo, da ne bi hotel
bivati ne tu ne tam,
kajti naseliti se tam
ni lahko in izhajati
ni politično. Vele-
možni gospod,« go¬
voril je dalje Skrze-
tuskemu, kažoč na
Litvina: »Uže teden
dnij popivam za
denar tega šlahčiča,
ki ima tako težak

meč, kakor pas z de¬

narjem m pas z de- Pan Lon S’ n  Podbipigta-

narjem tako težak,

kakor dovtip. Ako sem kedaj pil za denar več- boje; a tako pošten, tako

suhost ga je še več¬
jega delala. Široka
njegova pleča in ži-
lasti vrat so kazali
nenavadno moč, a
bila ga je sama kost
in koža. Trebuh mu
je bil tako skrčen
pod prsi, kakor
sama lakota, sicer
je bil pa lepo oble¬
čen, s tesno suk-
neno kurtko z oz¬
kimi rokavi. Nosil je
visoke' švedske črev-
Ije, kakoršne so bili
začeli nositi na Litvi.
Širok in dobro na¬
tlačen jelenji pas, ki
se ni imel česa
držati, padal mu je
prav na bedra, a za
pas je bil privezan
križarski meč tolike
dolžine, da je celo
temu velikanu segal
do gleženj.

A kdor bi se bil
morebiti meča
ustrašil, pomiril bi se
bil koj ozrši se na
obraz lastnika nje¬
govega. Bil je to suh
obraz, kakor vsa
osoba njegova, odi-
čen s povešenimi
obrvmi in z ravno
tako povešenimi
brkami konopne
odkritosrčen, kakor

J e ga čudaka, dovolim, da me nazivljejo takim
butcem, kakoršen je ta, ki mi daje za vino.«

kakega dečka. Te povešene brke in obrvi so
mu dajale žaloben, otožen in ob jednem nekako

" Fo ga je dal!« klicala je šlahta, smejoč se.

Foda Litvin se ni jezil, le kolebnil je z roko,
posmejal se polahko in ponavljal:

»Miruj vendar, gospod!«

smešen izraz. Podoben je bil človeku, katerega svet
zasmehuje, a gospodu Skrzetuskemu je ugajal
na prvi pogled radi onega prostodušnega obraza
in vojaške zmernosti.

*) Čreva.

»Gospod namestnik,« reče, »tvoja milost
služi kneza gospoda Višniovieckega ?«

OGNJEM IN MEČEM.

»Tako je.«

Litvin sklene roke kakor za molitev in obrne
oči kvišku.

»Ah, kak vojevnik je to, kak vitez, kak
vojvoda 1«

»Bog daj Poljski več takih.«

»Res je. Res je. Ali bi jaz ne mogel pod
njegov prapor?«

»Rad te bo vzel!«

Tu se Zagloba vplete v razgovor:

»Knez bo imel potem dva ražnja za ku¬
hinjo, jednega iz tvoje milosti, drugega pa iz
tvojega meča; ali te vzame za rablja, ali pa
za vešala ter ukaže na te obešati lupeže, ali pa
boš gospodom meril obleko. Tfu! kako, da te
le sram ni, ko si vendar človek in katolik, da si
dolg kakor kača ali pa kakor poganska sulica.«

»Ne žvelikaj!« reče strpljivo Litvin.

»Kako ti je torej ime, prosim?« vpraša
ga pan Skrzetuski, »kajti ko si govoril, segal ti
je pan Zagloba v besedo, da nisem ničesar
razumel.«

»Podbipigta.«

»Potepin.«

»Zervikaptur iz Mišikišek.«

»No sedaj se potolaži! Njegovo vino pijem,
ali bedak naj bom, če niso to poganska imena.«

»Si uže davno z Litve?« vpraša namestnik.

»Da, uže dva tedna sem v Cehrinu ! Ker
sem izvedel od g. Zacvlihovskega, da pojdeš
tod, čakam, da bi po tvojem priporočilu kneza
poprosil vsprejema.«

»Povej mi vendar, čemu nosiš takov krv-
niŠki meč pod pazduho, rad bi vedel.«

»To ni krvniški meč, gospod namestnik,
temveč križarski, a nosim ga, ker so ga davni
predniki priborili in je od davnine v rodu. Uže
pod Hojnicami je služil v litavski roki, zato
ga nosim.«

»Ali to je grozovito orodje in strašno mora
biti težak, gotovo za obe roki?«

»Lahko za obe, lahko tudi za jedno samo.«

»Pokaži vendar!«

Litvin potegne meč in mu ga poda, toda
gospodu Skrzetuskemu takoj roka omahne. Ne
da se sukati, niti slobodno z njim mahniti. Po¬
skusi z obema rokama, pa gre še težko. Tega
je bilo gospoda Skrzetuskega malo sram, obrne
se k navzočim in reče:

»No, velemožni gospodje, kdo naredi križ?«

»Mi smo uže poskušali,« odgovori nekoliko
glasov, »ledini pan komisar Zacvilihovski ga
udrži, a križa tudi on ne zmore.«

»No in ti, gospod?« vpraša pan Skrzetuski
Litvina.

Slahčič vzdigne meč kakor trst ter zamahne
z njim nekoliko potov z največjo lahkoto, da je
vzduh zasiknil v izbi in da je sapa povela po
obrazih.

»Naj se Bog kosa s teboj!« vsklikne Skrze¬
tuski. »Služba pri knezu ti je zagotovljena.«

»Bog mi je priča, da je želim, ker mi meč
v njej ne zarjavi.«

»Šalo na stran,« reče gospod Zagloba,
»razuma pa ne znaš tako sukati.«

Zacvilihovski je vstal in oba z namest¬
nikom sta se odpravljala na odhod, kar nena¬
doma vstopi v sobo človek, bel kakor golob.
Ko zagleda Zacvilihovskega, izpregovori:

»Gospod praporščak, komisar, baš sem se
namenil do tebe!«

Bil je Barabaš, čerkeski polkovnik.

»Pojdi torej z menoj na moj dom,« odgo¬
vori mu Zacvilihovski. »Tu se uže tako kadi
iz glav, da niti svetlobe ni videti več.«

Odšla sta skupaj, in Skrzetuski z njima.
Jedva sta prestopila prag, vpraša Barabaš:

»So li kake novice o Hmielnickem?«

»So. Utekel je na Sič. Ta-le častnik ga je
včeraj srečal na stepi.«

»Torej ni potoval po vodi? Odposlal sem
brzoteka v Kudak; ako je pa taka, bilo je
torej zaman.«

Rekši pokrije Barabaš oči z rokama ter
začne ponavljati:

»Bog pomagaj! Bog pomagaj!«

»Kaj te pa muči?«

»Mar ne veš, velemožni gospod, kaj mi je
izdajniški uplenil? Ali ne veš, kaj to Znači, če
se taki dokumenti objavijo na Siči? Bog po¬
magaj I Ako kralj Turčinu ne napove vojne —
je to iskra na smodnik.«

»Vstanek prorokuješ?«

»Ne prorokujem, vidim ga uže, a Hmiel-
nicki je hujši od Nalevajka in Lobode,«

»In kdo pojde za njim?«

»Kdo? Zaporožci, Kozaki, meščanje, črn,*)
futorniki — in drugi taki.«

Tu pokaže gospod Barabaš na trg in na ljudi,
prerivajoče se po njem. Ves trg je bil natlačen
z velikimi sivimi voli, katere so gnali v Korsun
za vojsko, a pri volih je sedelo mnogobrojno
pastirsko ljudstvo, tako zvani »čabani«, ki so
vse življenje preživeli na stepah in pustinjah —

*) Nižji sloji ljudstva.

OGNJEM IN MEČEM.

l5

popolnoma podivjani ljudje, ki se niso prizna¬
vali k nobeni veri — religionis nullius, kakor
se je izražal vojvoda Kisiel. Videl si mej njimi
prikazni podobnejše pobojnikom nego-li pastir¬
jem, okrutne, strašne, pokrite s capami razno¬
terih oblek. Največ jih je bilo oblečenih v ovčje
kožuhe, ali pa v nestrojene kože, z volno ven
obrneno. Spredaj pa so bili razgaljeni, da so ka¬
zali gole prsi, opaljene od stepnega vetra, dasi je
bila zima. Vsak je bil oborožen, toda z najrazlič¬
nejšim orožjem: nekateri so imeli loke in tule
na plečih, nekateri samopale, ali tako zvane
»piščeli,« kakor rekajo Kozaki, drugi tatarske
sablje, drugi kose ali vsaj kije s konjsko če¬
ljustjo na konci. Mej njimi so se kretali prav
malo manj divji, dasi lepše oblečeni Niževci,
ki so peljali v tabor posušene ribe, divjačino
in ovčjo tolščo na prodaj; dalje pastirji s soljo,
stepni in gozdni čebelarji z voskom in me¬
dom ; gozdni Stanovniki s smolo in degtom
(kolomazom); dalje kmetje s priprego, Kozaki,
Tatarji iz Bijalogroda in Bog ve, kdo vse! —
klateži — »siromaki« od. konca sveta. V celem
mestu je bilo vse polno vinjenih ljudij, kajti
v Čehrinu je bilo treba prenočiti, pa tudi po-
veseljačiti pred nočjo. Na trgu so netili ognje,
tam pa tam se je palila »bečka« *) s smolo.
Odvsod se je razlegal hrup in vrišč.

Predirljivi glas tatarskih piščalk in bobnov
se je mešal z tičanjem živine in prijetnejšimi
glasovi lir, pri katerih so slepci popevali tedaj
priljubljeno pesen:

Sokole jasni,
Brate moj rodni,
Visoko leteči
In daleč videči.

A poleg tega so se razlegali divji kriki;
»hu! ha! — hu! ha!« na trgu plešočih Ko¬
zakov, pomazanih s kolomazom in popolnoma
pijanih.

jednem. Zacvilihovskemu je zadoščal jeden sam
pogled in prepričal se je o trditvi pana Bara-
baša, da bi vsak podžig mogel raznetiti te ne-
obuzdane ljudi, pripravne za grabež in privajene
boju, katerih je bilo polno po vsej Ukrajini.
A za temi tolpami je stala še Sič, stalo Zapo-
rožje, stoprv nedavno obrzdano in pri Maslovem
ribniku ugnano, ki je pa nestrpno grizlo uzdo,
spominjalo se davnih privilegij, črtilo komisarje
m zbiralo organizovano silo. Ta sila pa je

*) Majhen sodec.

imela za seboj prijaznost neizmerne množice
kmetov, ki je bila nestrpljivejša nego na drugih
straneh Poljske, ker je imela ob boku Crto-
melik, a za njim brezpanstvo, razbojništvo in
popolno svobodo. Zato se je gospod praporščak,
dasi je  bil sam Rusin in goreč privrženec
vzhodnega obreda, globoko zamislil.

Kot starec je dobro pomnil časov Nale-
vajka, Lobode, Kremskega, poznal ukrajinsko
razbojništvo bolje nego kdorkoli v Rusiji, po
znal je pa tudi Hmielnickega in vedel, da on
zaleže za dvajset Lobod in Nalevajkov. Po¬
znal je torej vso nevarnost njegovega pobega
na Sič, zlasti s kraljevskimi listi, o katerih je
gospod Barabaš rekel, da mnogo obetajo Ko¬
zakom in je netijo do upora.

»Gospod polkovnik čerkeski,« rekel je k Ba-
rabašu, »ti moraš jezditi na Sič, vpliv Hmiel¬
nickega vravnati in ga pomiriti, pomiriti!«

»Ah, gospod praporščak,« odvrne Bara¬
baš, »jaz ti pravim le toliko, da je na poročilo
o ubegu Hmielnickega z mojimi pismi, po¬
begnila k njemu na Sič še nocoj polovica mojih
čerkeskih ljudij. Ah, moji časi so že minili! Mene
čaka le še grob, ne pa bojna slava!«

Barabaš je bil res sicer dober vojnik, toda
človek uže precej star in brez vpliva.

V tem so bili dospeli do doma pana Za-
cvilihovskega. Stari praporščak se je bil uže
nekoliko razvedril, kar je bilo vlastno njegovi
golobji nravi, in ko so sedli k vrču medu,
rekel je odločneje:

ložim to stvar in ga poprosim, da bi se k nam
z vojsko pomaknil, kar se najbliže da. Če kaj
opravim, tega ne vem, kajti, dasi je on hraber
in izveden vojevnik, vendar preveč misli o sebi
in o svoji vojski. Ti, gospod polkovnik -čer¬
keski, brzdaj Kozake, ti pa, gospod namestnik,
opozori kneza, vrnivši se v Lubnija, da obrn
pazko na Sič. Če bi imeli kaj začeti, — to po¬
navljam — časa imamo. Na Siči je sedaj malo
ljudij: razšli so se za ribami in za divjačino
in po vsej Ukrajini so razkropljeni po vaseh.

»Iz vsega tega ne bo ničesar, ako se, kakor

govore, vojna s Turčinom pripravlja a po¬
dobno je, da je to resnica, kajti, dasi se Polj¬
ska vojne brani in so zbori kraljevo kri uže
zelo razgreli, kralj vendar le lahko stori po

svojem. Ves ta ogenj se bo lahko na Turka

Vse to je bilo divje in razbesnelo ob obrnil, a v vsakem slučaji imamo še časa. Jaz sam
pojdem do gospoda Krakovskega ter mu raz-

Nad mestom je svetil tako jasen žar od ognjev, gorečih na trgu, da bi rekel, ves Čehrin je v plamenu... (Str. 17.)

Z OGNJEM IN MEČEM.

Predno se združijo, poteče mnogo vode v Dnje-
per. Razun tega je ime kneževo strašno, in ko
izvedo, da ima na Črtomelik oči obrnene, bodo
morda tiho sedeli'.«

»Kedaj nameravaš iz Čehrina?« vpraša pra¬
porščak.

»Čakati mi je dva dni še Čaplinskega, ki
bo gotovo zahteval zadoščenja za dogodek, ki

»Jaz sem gotov, da lahko v dveh dneh
odrinem iz Čehrina,« de namestnik.

»To je dobro. Dva ali tri dni, to nič ne
pomeni. Velemožni gospod čerkeski, odpošlji
brzoteka z naznanilom o tem dogodku do go¬
spoda kroninega praporščaka in do kneza Do¬
minika. Toda, velemožni gospod, ti uže spiš,
kakor vidim.«

In res je bil Barabaš zložil roke na tre¬
buhu in trdo zadremal; kmalu je začel celo
smrčati. Stari polkovnik je — spal, ako ni baš
jedel in pil, kar je oboje delal nad vse rad.

»Glej !« reče Zacvilihovski tiho namest¬
niku. »In varšavski državniki hočejo, naj bi
tak starec brzdal Kozake. Bog z njimi! Za¬
nesli so se celo na samega Hmielnickega, s ka¬
terim se je kancelar dogovarjal. Javaljne bodo
vedeli, na koga so se zanesli.«

Namestnik je vzdihnil v znak sočutja s starim
praporščakom, Barabaš pa je še silneje zahropel
in potem pomrmral v snu;

»Reši nas, Kriste! Reši nas, Kriste!«

ga je doživel.«

»Tega on ne stori. Da ne nosiš kneževih
barv, naščuval bi prej na te svoje sluge, —
toda spor s knezom je strašna reč — posebno
slugi Koniecpolskih.«

»Naznanim mu, da ga čakam, a da v dveh
ali treh dneh odidem. Zasede se pa ne bojim,
saj imam meč ob boku in tolpo ljudij.«

Rekši se je namestnik poslovil od starega
praporščaka in odšel.

Nad mestom je svetil tako jasen žar od
ognjev, gorečih na trgu, da bi rekel, ves Čehrin
je v plamenu, a hrup in krik narasel je še
bolj, ko se je stemnilo. Na jednem konci so
kričale trume pastirjev otožne pesni. Divji Za-
porožci so plesali okolu ognjišč, metali čapke
kvišku, streljali iz »piščelij« in pili žganje iz
steklenic. Tu pa tam se je vnel tepež, kateri
so potlačili staroste. Namestnik si je moral s sab-
Ijinim ročajem delati pot, in ko je  čul ta ko¬
zaški vriše in šum, mislil si je, da mu uže ne¬
kak upor tako naproti zveni. Dozdevalo se mu
je tudi, da vidi grozeče poglede in da sliši tihe
kletve proti sebi. V ušesih so mu še zvenele

besede Barabaševe: »Reši nas, Kriste! Reši nas,

Kriste!« in srce mu je živeje utripalo — a ve¬
selo in radostno. Pred grozo domače vojne je
tožno ječala duša takega starega viteza, kakoršen
je bil praporščak, ali mlada, neoprezna in ne¬
izkušena duša je hlepela po vsaki priliki, da bi
se le skopala v ognji in krvi.

V tem so pastirji čimdalje hrupneje rajali
in plesali, a Zaporožci streljali iz samopalov in
se kopali v žganji. Streljanje in divji »u-ha!
u-hA!« so dohajali namestniku do ušes celo
tedaj, ko je v svojem stanovanji legel spat.

3

18

Z OGNJEM IN MEČEM.

III.

Nekoliko dnij pozneje se je spremstvo na¬
šega namestnika čilo pomikalo proti Lubnijem.
Prepeljavši se čez Dnjeper so šli po široki stepni
cesti, ki je vezala Cehrin z Lubniji, držeč na
Žuke, Semi-Mogile in Horol. Druga taka pot
je držala od kneževega stolnega mesta do Ki¬
jeva. Za davnejših čarov, pred bitko hetmana
Žolkievskega pod Solonico, teh cest še ni bilo.
Do Kijeva se je šlo iz Lubnij po stepi in pu¬
stinji; do Cehrina se je potovalo po vodi —
nazaj grede pa se je šlo na Horol. V obče
pa je bilo ono naddnjeprsko panstvo — stara
zemlja plavska — pustinja, ne dosti bolj ob¬
ljudena nego Divje Poljane. Tatarji so jo če-
sto obiskavali in zaporoškim druhalim je bila
odprta.

Nad bregovi reke Suline so šumeli ogromni
lesovi, katerih se še ni dotaknila človeška sto¬
pinja. Tu pa tam ob znižanih bregovih Sule,
Radeja, Sleporoda, Korovaja, Oržavca, Pšole in
drugih večjih in manjših rek in pritokov de¬
lala so se močvirja, deloma zarasla z gostim
grmovjem in borovjem, deloma odkrita, kot
loke. V tem borovji in močvirji je nahajala
varno zavetje vsakovrstna zverjad. V najglobljih
lesnih mrakovih je živelo sila bradatih turov,
medvedov in divjih svinj, a poleg teh dolgo-
vrstne tolpe volkov, risov, kun, črede svinj in
krasnih suhakov; po močilih in rečnih pa¬
nogah so znašali svoja gnezda bobri, o ka¬
terih se je po Zaporožji pripovedovalo, da so
mej njimi stoletni starci, same starosti beli ka¬
kor sneg.

Po visokih suhih stepah so razgrajale črede
divjih konj, z dolgogrivimi glavami in krvavimi
očmi. Po rekah so pa mrgolele ribe in vodne
ptice. Čudna je bila ta zemlja, na pol vspavana, a
noseča sledi davnejšega življenja človeškega. Po¬
vsod! polno pepelišČ po nekakih davnih mestih
in gradovih; celo Lubnija in Horol sta bila zidana
na taka pepelišča; povsodi polno mogil, novejših
in starejših, uže poraslih z borovjem. Tudi tukaj,
kakor na Divjih Poljanah, vstajali so po noči
duhovi in volkodlaki, in stari Zaporožci so si
pri ognjiščih pravili čuda o tem, kar se je
včasih godilo v onih lesnih globinah, iz katerih
sc je čulo tuljenje, ne ve se, kakih zverij, kriki
pol človeški, pol zverski, strahoten hrup, kakor
ob bitkah ali lovih. Pod vodami so se ogla¬

šali zvonovi potopljenih mest. Zemlja je bila
malo gostoljubna in malo dostopna, mestoma
prerazmokla, mestoma pa brez vode, spaljena,
suha, za bivanje nevarna; naseljence pa, ki so se,
kakor si bodi, naselili in jeli gospodariti, razti-
rali so napadi tatarski. Le Zaporožci so jo često
posečali radi bobrovih repov, divjačine in rib,
ker se je o mirnih časih večina Niževcev razšla
s Siči na lov, ali, kakor se je rekalo, na »obrt«
po vseh rekah, jarkih, lesovih in goščah, stikajoč
po krajih, o katerih je v resnici malokdo vedel.

Sicer so se skušali tudi naseljenci vdoma-
čiti v tej zemlji, kakor rastlina, ki povsodi, kjer
le more, skuša s koreninami poprijeti se in,
izpodrita, zopet odganja, kjer le more.

Tako so torej na pustinjah vstajali gradovi,
osade, kolonije, svobode in futori. Zemlja je bila
živna in svoboda vabilna. A stoprv tedaj je za-
cvelo življenje, ko so ti kraji prišli v roke knezom
Višniovieckim. Ko se je bil knez Mihael oženil
z Mohilanko, jel je skrbnejše vredovati zadnjepr-
sko svoje panstvo, zbiral je ljudi, osajal pu¬
stinje, zagotavljal svobodo za trideset let, zidal
samostane ter uvedel svoje knežje pravo. Celo
tak naselnik, ki se je bogve kedaj sem priselil
in je sodil, da je na vlastnih tleh, dajal je rado-
voljno davek knezu, ker je prišel s tem v mo¬
gočno kneževo varstvo, ki ga je ohranjevalo,
branilo Tatarjev, in mnogo gorših od Tatarjev,
Niževcev. A pravo življenje je zacvelo stoprv
pod železno roko mladega kneza Jeremije. Koj
za Cehrinom se je začenjalo njegovo panstvo
in skončavalo tam pod Konotopom in Romnami.
Pa samo to ni delalo še cele kneževe sreče. Po-
čenši od vojvodstva sandomerskega ležala so
posestva njegova v vojvodstvih : Volinjskem, Ru¬
skem, Kijevskem: toda naddnjeprsko panstvo je
bilo zmagovalcu pod Putivljem — oko v glavi.

Tatar je dolgo prežal nad Orlom, nad Vor-
sklo in vohal kakor volk, predno se je osrnelil
konja popoditi na jug; Nizevci se niso posku¬
šali zaplesti v prepir. Tamkajšnje nemirne čete
so šle rajše v službo. Divja in razbojniška druhal,
živeč se uže zdavna z nasiljem in z napadi, sedaj
pa obuzdana, zavzela je »polanka« ob robovji
in ležeč na mejah panstva, grozila je napasr-
nikom z zobmi, kakor pes na verigi.

Zacvelo in vzrojilo je tu sedaj vse. Delali
so ceste po sledovih davnih potov; reke objeza-
vali z nasipi, katere so nasipali vjetniki Tatarji
ali Nižcvci, zasačeni na razboji z orožjem v roki.
Tam, kjer je po noči divje igral veter po trstji

Z OGNJEM IN MEČEM.

19

in kjer so tulili volkovi in rusalke, klopotali so
sedaj mlini. Do štiristo koles, da ne štejem
mnogobrojnejših mlinov na sapo, mlelo je žito
na samem Zadnjepriji. Štirideset tisoč podanikov
je nosilo davek v kneževe blagajne, lesovi so
oživeli od samih obljudenih posek, ob gozdnem
robovji so rasle vedno nove vasi, futori, svobode.
Na stepah so se pasle poleg divjih tabunov
(konj) cele črede domače živine in konj. Ne¬
pregledni, jednolični prizor borovja in step obar¬
val se je z dimom koč, s pozlačenimi stolpi
cerkva, pravoslavnih in katoliških — pustinja
se je izpremenila v ljudnat kraj.

Veselo in polagoma je torej jezdil namest¬
nik Skrzetuski, kakor bi šel po svoji zemlji,
ker je imel po poti zagotovljene raznotere ugod¬
nosti. Bilo j e  stoprv v začetku januarja meseca
1648. leta, ali čudovite, izjemne zime skoraj ni
bilo poznati. Sapica je  dihala pomlad; zemlja
je odnehala in blesketala z vodo raztopov, po
poljih je zelenela ozimina in solnce prigrevalo je
tako močno, da so potnikom opoldne kožuhi
pražili hrbet kakor po letu.

Namestnikovo spremstvo se je znatno, po¬
množilo. V Cehrinu se mu je namreč pridružilo
vlaško poslanstvo, katero je »hospodar« v Lub-
nija poslal, na čelu mu gospod Rozvan Ursu. Pri
poslanstvu je bila kaka desetorica spremstva in
vozovi s slugami. Razun tega je jezdil z na¬
mestnikom naš dobri znanec gospod Longin
Podbipigta, grba Zervikaptur, s svojim dolgim
mečem pod pazduho, in tudi nekaj slug ga je
spremljalo.

Solnce, krasno vreme in tudi vonjava bliža¬
joče se pomladi, vse je napajalo srca z veselostjo,
a namestnik je bil tem veselejši, ker se je vračal
z dolge poti pod khežev krov, ki je bil tudi
njegov, vračal, ko je bil vse dobro opravil in
si tudi dobrega prijatelja dobil.

Njegova veselost je imela tudi še drugačne
povode.

Razun naklonjenosti kneza, katerega je na¬
mestnik z vso dušo ljubil, čakale so ga v Lub-
nijih tudi še čarokrasne oči, sladke kakor med.

Vlastnica teh očij je bila gospica Anica
Borzobohata-Krasienska, družica kneginje Gri-
zelde, najkrasnejša deva izmej vsega dvora, ve¬
lika koketka, po kateri je vse hrepenelo, a ona
po nikomer. Pri kneginji so bile nravnost in
šege zelo stroge, kar pa mladih ljudij ni oviralo,
da se ne bi spogledavali z gorečimi očmi in vzdi-
hali. Gospod Skrzetuski je torej z drugimi vred

pošiljal svoje vzdihe k črnim očem, in kedar je
bil sam doma, jemal je lutnjo v roko in brenkal
ter peval:

»Ti si mi dražji nad bisere vse.«
ali pa!

»Ko tatarska truma,

V robstvo kuješ srca!«

A ker je bil vesel človek in poleg tega vojak
z vso svojo dušo, ni mu šlo dosti do srca,
da se Anica ni nasmehavala le njemu, temveč
tudi gospodu Bihovcu od vlaškega prapora, go¬
spodu Vurclu od artilerije, gospodu Volodijov-
skemu od dragoncev, osobito pa gospodu Ba-
ranovskemu od huzarjev, akoprem je bil po¬
slednji uže siv in je hohnjal, ker mu je bila
kroglja iz samopala nebo poškodovala. Naš na¬
mestnik bil se je celo s sabljo z gospodom
Volodijovskim za Anico; a ko je trebalo pre¬
dolgo čepeti v Lubni.ih, ne da bi se bilo ome¬
njalo Tatarjev, naveličal se je tudi Anice, in ko
je imel odpotovati, — odpotoval je rad, brez
žalosti, brez spominkov.

Pozdravil je to priliko z radostjo. Sedaj,
vračajoč se po omenjenem dobro dovršenem po¬
slanstvu, popeval je veselo in podirjaval s konjem
idoč poleg gospoda Longina, ki je bil, sedeč na
velikanski iflandski kobili, utrujen in otožen ka¬
kor vselej. Vozovi poslanstva, vojaško sprem¬
stvo, so bili znatno za njima.

»Gospod poslanec leži na vozu kakor štor
in spi neprenehoma,« izprogovori namestnik.
»Čuda mnogo mi je napripjovedal o svoji Vla-
hiji, predno je naposled utihnil. Radovedno sem
ga poslušal. Kaj bi ne! Kraj je bogat, podnebje
ugodno, zlata, vina, razkošja in blaga na osta¬
janje. Pomislil sem torej, da je naš knez sin
Mohilanke in da ima tako pravo do »hospo-
darskega« prestola, kakor kdo drugi, in za ta
prava se je tudi knez Mihael potezal. Vlahija
našim gospodičem ni neznana. Pobijali so tam
uže Turke, Tatarje, Vlahe, Erdeljce...«

»A narod je tam pohlevnejši nego pri nas,
o čemer mi je v Čehrinu pravil gospod Za-
globa,« odgovori gospod Longin, »in ako se
njemu ne sme verovati, potrjujejo to istino na¬
božne knjižice.«

»Kake knjižice?«

»Jaz imam jedno tako in jo lahko pokažem.
Nosim jo vedno s seboj.«

Rekši je odpel trakove pri sedlu, vzel izpod
njega neveliko knjižico, skrbno vezano v telečje
usnje, jo najpreje pobožno poljubil, potem pre¬
obrnil nekoliko listkov in rekel:

3*

Z OGNJEM IN MEČEM.

20

»Čitaj, gospod!«

Gospod Skrzetuski je začel!

»Pod tvojo zaščito otekamo, sveta Božja
Porodnica., . «

»Kje je tu kaj o Vlahih? kaj govoriš? —
to je antifona!«

»Citaj dalje!«

»Da postanemo vredni obetov Kristovih.
Amen.«

»No, in sedaj je vprašanje...«

Skrzetuski čita dalje

»Vprašanje: Čemu se vlaška konjiča zove
lahka konjiča? Odgovor: Ker lahko beži. Amen.«
»Hm! resnica! Vsekako je snov v tej knjižici
čudno pomešana.«

»Zato ker je ta je knjižica za vojnike, kjer so
molitvam pristavljene razne instructiones mili-
tares, iz katerih se lahko poučiš o vseh narodih,
kateri je vrlejši, kateri podel. Kar se Vlahov
tiče, pravi se, da so strahopetci in veliki izdajice.«

»Da so izdajice, to je istina. Razvidi se iz
prigod kneza Mihaela. Kar je res, je res, tudi
jaz sem slišal, da je temu vojniku nekaj nena¬
vadnega prirojeno. In vendar ima knez vlaški
prapor zelo v čislih. Njemu poročnikuje gospod
Bihoviec, ali za gotovo ne vem, če pod onim
praporom služi dvajset Vlahov.«

»Kaj misliš, gospod namestnik, ima li knez
sila ljudij v orožji?«

»Do osem tisoč jih bode, da ne štejem
Kozakov, ki po trdnjavah sede. Zacvilihovski
mi je pravil, da se jih sedaj čimdalje več zbira.«

»Morebiti Bog da pod gospodom knezom
kako vojno?«

»Govore, da se pripravlja velika vojna s Tur-
činom, in da se vzdigne sam kralj z vso bojno
silo cele države. Vem tudi, da je Talarjem dan
opomin, zato se od strahu ne upajo napasti.
O tem sem čul tudi na Krimu, in vsprejeli so
me tam zato tako častno, ker se tam govori,
da ima knez, ko se kralj s hetmani vzdigne,
udariti na Krim in do cela zatreti Tatarje. Go¬
tovo je, da take naloge ne poverijo drugemu.«

Gospod Longin je kvišku povzdignil roke
in oči.

»Milosrčni Bog, daj tako sveto vojno, na
hvalo krščanstvu in narodu našemu, a meni
grešniku dovoli v njej izpolniti obljubo, da se
v žalosti potešim, ali pa slavno smrt najdem.«

»Si mar vojne radi storil obljubo?«

»Tako častitemu vitezu odprem vse skriv¬
nosti duše svo;e, dasi mi gre težko z jezika,
a ker me blagovoliš rad poslušati, incipiam:
Gospod, veš, da se moj rod zove Zervikaptur.
Stvar je ta: Moj prednik Stovejko Podbipigta
je bil še pod Griinvvaldom zagledal tri viteze
v menišjih kapturih (kapucah), idoče v vrsti, vse
tri pozval na boj in na mah posekal. O tem
slavnem činu pišejo stari letopisci z veliko po¬
hvalo o mojem predniku. . . «

»Tedaj je imel tvoj prednik ravno tako urno
roko kakor ti; po pravici so ga nazivali »Zervi-
kapturja «

»Kateremu je tudi kralj dal grb, a v njem
tri kozje glave v srebrnem polji v spomin onih
vitezov, ker so bile take glave vpodobljene na
njih ščitih. Ta grb s tem-le mečem vred za¬
pustil je moj prednik Stovejko Podbipigta svojim
potomcem z naročilom, naj skrbe za slavo rodu
in naj meč obdrže.

»Ne da se oporekati, gospod, čestitega
rodu si.«

Tu jame gospod Longin bridko vzdihati.
Ko mu naposled nekoliko odleže, nadaljuje:

»Ker sem poslednji našega rodu, obljubil
sem v Trokah presveti Gospe, da bom živel
v čistosti in da se ne bom prej ženil, dokler
po slavnem vzgledu svojega prednika Stovejka
Podbipigte s tem samim mečem treh glav z jed-
nim zamahom ne odsekam. O milosrčni Bog,
ti vidiš, da sem vse storil, kar je bilo v moji
moči! Čistost sem ohranil do današnjega dne,
srcu čutečemu velel molčati, vojne iskal in se
bojeval, ali sreče nisem imel...«

Poročnik se je nasmehnil pod brkami.

»In treh glav nisi odsekal?«

»Ni se mi posrečilo! Sreče ni! Po dve
često, po tri še nikoli. Dobiti jih ni težko, a
težko je prositi vrage, naj se postavijo v vrsto
tako, da je ob jednem zatmem. Bog jedini vidi
mojo žalost: moč v kosteh sicer še imam, pre¬
moženje tudi... a mladost mi gine, v petin¬
štirideseto leto uže silim, srce se mi v ljubezni
vžiga, rod gine, treh glav pa le ni in nil...
Takov Zervikaptur je iz mene. Posmeh ljudem,
kakor prav govori gospod Zagloba, kar vse
strpljivo nosim in Jezusu darujem.«

Litvin je jel znova tako vzdihati, da je celo
njegova iflandska kobila, videč njegovo žalost,
iz sočutja s svojim gospodarjem, jela stokati in
žalostno hropsti.

Z OGNJEM IN MEČEM.

»Le to ti lahko povem, gospod moj, reče
mu namestnik, da pri knezu najdeš prilike; ako
pri njem ne, težko da bi jo našel kedaj.«

»Daj Bog!« odgovori gospod Longin, »radi
tega pa grem kneza pana prosit prijaznosti «

Daljši razgovor jima je pretrgal neobičen
lopot perotnic. Kakor je bilo rečeno, ptice to
zimo niso odletele čez morja, reke niso zamrz¬
nile, radi tega je bilo vse polno vodnih ptic nad
močili. Baš ta hip približala sta se bila po¬
ročnik in gospod Longin bregu rečice Kaham-
lika, kar jima naglo zašumi nad glavami cela
jata žrjavov, ki so tako nizko leteli, da jih je
bilo malone s kijem mogoče zadeti. Jata je
letela s strašnim vriščem in ne da bi bila padla
v trstje, vzdignila se je nenadno kvišku.

»Beže, kakor bi je kaj gonilo,« opomni
gospod Skrzetuski.

»Saj je goni, vidiš, gospod,« reče gospod
Longin, kažoč belega ptiča, ki je v pošev rezal
zrak in namerjal podleteti pod jato.

»Sokol! sokol! brani jim pasti na tla!«
klical je namestnik. »Poslanec ima sokole, —
on ga je izpustil.«

V tem hipu je pridirjal gospod Rozvan
Ursu na vranem anatolskem žrebci, a za njim
nekoliko služabnikov.

»Gospod poročnik, prosim na zabavo!«

»Je li ta sokol od vaših?«

»Da, in kaj vrl, osvedočiš se kmalu...«

Podirjali so vsi trije naprej, a za njimi
Vlah sokolnik z obročem, ki je uprl oči v ptiča,
kričal na vse grlo in jaril sokola na boj

Vrli ptič je bil mej tem dohitel jato, da je
bil uže prav pod njo, potem šinil kakor blisk
nad njo in obvisel nad jato. Zrjavi so se zgrnili
v jeden ogromen vrtinec, šumeč s perotnicatni
kakor burja. Grozni vriski so polnili zrak. Ptiči
so iztezali vratove, vzdigali kljune kvišku kakor
sulice ter čakali napada.

Sokol je mej tem krožil nad njimi. Sedaj
se je znižal, sedaj vzdignil, kakor bi si ne upal
šiniti navzdol, kjer je njegovih prs čakalo sto
ostrih kljunov. Belo njegovo perje se je leske¬
talo, osvetljeno s solncem, kakor samo solnce
na vedrem obzorji.

Nagloma pa se je, na da bi se bil zapodil
na jato, spustil v daljavo kakor strela ter v krat¬
kem izginil za kopami dreves in trstja.

Skrzetuski se je prvi diroma spustil za njim.
Poslanec, sokolnik in gospod Longin so mu
sledili.

V tem je namestnik na ovinku nenadoma
konja ustavil. Nekaj novega in čudnega so za¬
gledale njegove oči. Sredi ceste je ležala pre-
vrnena kočija z zlomljeno osjo. Odprežene konje
sta držala dva Kozaka. Voznika ni bilo; videlo
se je, da je bil odšel pomoči iskat. Pri kočiji sta
stali dve ženski, jedna v lisičjem kožuhu in
z ravno tako čapko z okroglim dnom, obličja
surovega, moškega; druga, mlada gospica, vitke
rasti, gosposkih in čarokrasnih obrisov. Na
rami tej mladi devi je mirno sedel sokol, na-
puril perje na prsih in je gladil s kljunom. ..

Namestnik je ustavil konja, da so se ko¬
pita vrila v pesek na cesti in segel po čapki,
ne vedoč, ali bi jo ogovoril, ali pozdravil, ali
o sokolu kaj pripomnil.

V zadregi je bil tudi radi tega, ker so izpod
kunjega pokrivala zrle še oči, kakoršnih svoj živ
dan ni videl, črne, žametaste, solzne, spreminjaste,
ognjene, poleg katerih bi oči Anice Borzobohatc
potemnele kakor svečice poleg plamenice. Nad
temi očmi so se potezale svilne, temne obrvi
v dveh krasnih polkrogih. Zardeli lici sta cveli
kakor najkrasnejši cvet, čez malinje ustne, malo
odprte, svetili so se zobki kakor biseri, izpod
pokrivala so plavale bujne črne pletenice . .

»Je li Junona v vlastni osobi, ali kako
drugo božestvo?« pomisli namestnik, videč to
vitko rast, vspete prsi in tega belega sokola na
ramenu.

Naš poročnik je stal razoglav in se za¬
gledal kakor v čudotvorno sliko, le oči so mu
plamtele, a za srce ga je nekaj grabilo kakor
z roko. Mislil je uže razgovor začeti z bese¬
dami: »Ako si smrtno bitje in ne boginja«...
ko v tem hipu prijahata poslanec in gospod
Longin a za njima sokolnik z obročem. Ko je
boginja to videla, nastavila je sokolu roko, na
katero je takoj sedel skočivši z rame in pre¬
stopajoč z noge na nogo. Namestnik je hotel
sokolnika prehiteti in prijeti ptiča, kar se izne¬
nada dogodi čuden pomenljiv dogodek. Sokol,
stoječ z jedno nogo na devini roki, prijel je z drugo
namestnikovo roko in, ne da bi se bil presedel,
jel radostno cviliti ter obe roki vleči skupaj s tako
silo, da sta se morali dotakniti. Namestnika so
spreletele mravlje, sokol pa se je stoprv tedaj
pustil prenesti na obroč, ko mu je sokolnik če¬
pico nataknil na glavo. V tem pa je začela
starejša gospa govoriti:

»Vitezi, kdorkoli ste, ne odrecite pomoči
ženskima, ki sta brez pomoči na cesti ostali ter

Z OGNJEM IN MEČEM.

sami ne vesta, kaj bi začeli. Do doma nimava
dlje nego tri milje, a pri koleslji so popokale
osi, in najbrže bi morali ostati na noč pod milim
nebom. Voznika sem poslala do sinov, da nama
pošljejo voz; predno pa pride voznik tja in
nazaj, bo se uže stemnilo, in na tem mestu naju
je strah ostati, ker so mogile v bližini.«

Stara plemenitaška je govorila hitro in s tako
trdim glasom, da se je namestnik kar začudil,
vendar je uljudno odgovoril.

»Ne dopuščaj si, milostiva gospa, take misli,
da bi mi gospo in krasno ji hčerko ostavili brez
pomoči. Mi gremo v Lubnija in smo vojniki
v službi nj. sv. kneza Jeremije, — gremo torej
istim potem; a če tudi ne bi bilo tako, radi
krenemo tudi drugam, ako vam ni naša družba
nadležna. Voz pač nimam, ker potujem vojaški,
jež, a gospod poslanec jih ima, in mislim, da
vam on kot uljuden vitez dragovoljno posluži
z njimi.«

Poslanec gospod Rozvan Ursu je privzdignil
sobolji kalpak, kajti znal je poljski in razumel,
o čem se govori. Stopil je kot uljuden bojar
lepo se priklonivši naprej ter velel sokolniku,
naj skoči po vozove, ki so bili znatno zaostali.
Ves ta čas gledal je gospod namestnik na go-
spico, ki je povesila svoje oči, ker ni mogla
odoleti žarnemu njegovemu pogledu. Gospa
s kozaškim obličjem pa je nadaljevala :

»Naj vam, velemožna gospoda, Bog po-
plati to pomoč 1 Do Lubnij je še dolga pot.
Ne odrecite mi torej, da ostanete pod mojim
in krovom mojih sinov, kjer nam bodete mili
gostje. Mi smo iz Rozlogov-Siromahov, jaz sem
vdova po knezu Kurčeviči-Bulihu, a to ni moja
hči, temveč hči po starejšem Kurčeviči, bratu
mojega soproga, ki nam je svojo siroto izročil
na skrb. Moji sinovi so sedaj doma, a jaz se
vračam iz Cerkes, kamor sem se bila obljubila
k altarju svete Prečiste. Nazaj grede se nam
je tu pripetila ta nezgoda. Da ni vas, velemožna
gospoda, tu, morali bi nedvojbeno ria noč
ostati na cesti.«

Kneginja bi bila še dalje govorila, toda
sedaj so se zdaleka prikazali vozovi, bližajoči
se v diru sredi gromade jezdecev poslančevih
in vojakov gospoda Skrzetaskega.

»Milostiva gospa je torej vdova po knezu
Vazilu Kurčeviči?« vpraša namestnik.

»Ne!« zanika živo in skoro bi rekel jezno.
»Vdova po Konstanta, a to je hči Vaziljeva,
Helena,« reče kažoč na gospico.

»O knezu Vazilu mnogo pripovedujejo
v Lubnijih. Bil je velik vojnik in pokojnega
kneza Mihaela prijatelj.«

»V Lubnijih nisem bila,« odgovori dokaj
ošabno Kurčevičevka, »in o njegovem vojništvu
ne vem ničesar, a o poznejših dogodkih nimam
kaj praviti, saj itak uže vsi vedo o njih.«

Ko je slišala to knežnja Helena, povesila
je glavo na prsi, kakor cvet, ki ga je kosa za-
tela, a namestnik je živo odvrnil:

»Tega ne govori, milostiva gospa. Knez
Vazil, ki je bil po strašni zmoti človeške pra¬
vičnosti obsojen, da izgubi glavo in imetek,
moral se je s pobegom rešiti; ali pozneje je
prišla njegova nedolžnost na dan, ter se je tudi
objavila in to mu je vrnilo slavo čestitega moža.
Slava pa mora biti tem večja, čim večja je bila
krivica.«

Kneginja je bistro gledala na namestnika,
a na njenem neprijetnem ostrem obličji se je
izrazno čitala jeza. Gospod Skrzetuski je bil
sicer še mlad človek, a imel je v sebi toliko
viteške resnobe in tako jasen pogled, da se ni
osmelila ugovarjati mu, radi tega se je obrnila
do knežnje.

»Gospica, tebi ne pristoja, da bi to po¬
slušala. Idi in skrbi, da se prtljaga preloži s ko-
koleslja na voz, na katerem se bomo peljali
z dovoljenjem velemožne gospode.«

»Dovoli, milostiva gospica, da ti pomagam,«
reče namestnik.

Oba sta šla h koleslju. Jedva sta se usta¬
vila drug proti drugemu na obeh straneh dveric,
vzdignila je svilne trepalnice, in pogled je padel
na poročnikovo obličje kakor jasen, topel solnčni
žarek.

»Kako naj zahvalim velemožnega gospoda,«
dejala je z glasom, ki se je namestniku zdel ka¬
kor sladka godba, kakor glas milozvočne lutnje —
»kako naj te zahvalim, da si se potegnil za slavo
mojega očeta in za krivico, ki mu jo delajo naj¬
bližji sorodniki!«

»Milostiva gospica!« odgovoril je namest¬
nik in čutil, da se mu srce taja, kakor sneg
spomladi. »Kakor mi Bog pomagaj, gotov bi
bil za tako zahvalo planiti v ogenj, ali pa pre¬
liti kri. Ker je hvaležnost tolika in zato zasluga
manjša, ne pristoja mi radi te malenkosti vspre-
jemati zahvale iz ust milostive gospice.«

»Ako to preziraš, jaz uboga sirota ne
morem drugače pokazati svoje hvaležnosti.«

A' tem je namestnik na ovinku nenadoma konja ustavil. Nekaj novega in čudnega so zagledale njegove oči... (Str. 21.)

24

Z OGNJEM IN MEČEM.

»Ne preziram je,« govoril je z rastočo silo
namestnik, »temveč hrepenim, da bi dolgo in
verno tebi služiti mogel, in le to prosim, da bi
milostiva gospica vsprejela to službo,«

Ko je knežnja začula te besede, zažarela je,
zmedla se, pa naglo spet pobledela, zakrila si
oči z rokama in odgovorila z žalostnim [lasom:

»Ta služba utegnila bi ti, gospod, prinesti
nesrečo.«

Namestnik se je naklonil skozi vratiča ter
govoril stiha, a čuvstveno;

»Prinese pač to, kar Bog da; a če tudi bol,
ipak sem gotov, da padem gospici pred noge
in jo prosim te službe.«

»Ne more biti, vitez, da bi, ko si me ko¬
maj zagledal, toliko želel te službe «

»Jedva sem te zagledal, uže sem čisto po¬
zabil sebe samega in vidim, da se mora doslej
prosti vojnik izpremeniti v roba; a zdi se mi,
da je tako božja volja. Ljubav je kakor strela,
ki nenadoma prešine prsi — in jaz sam čutim
zdaj njeno kopje, dasi bi včeraj sam ne bil
verjel, ako bi mi bil kdo rekel.«

»Ako bi včeraj še ti ne bil verjel, kako
morem jaz danes verjeti?«

»Cas te najbolj o tem osvedoči, milostiva
gospica, a odrikotosrčnost mi uže sedaj lahko
čitaš ne le iz besed temveč tudi z obličja.«

In iznova je knežnja povzdignila svilene
trepalnice svojih očij, in njen pogled je srečal
moško in plemenito obličje mladega vojnika in
oči tako polne zanosa, da ji je rdečica zalila
obličje. A pogleda ni več povesila k tlom, tako
da je nekaj trenotkov pil vso sladkost čarobnih
njenih očij. Gledala sta si tako drug drugemu
v oči kakor dve bitji, ki sta se srečali na ste-
pinem potu ter sta začutili, da sta se zaželeli
vzajemno in katerih duši začenjata koj vza¬
jemno k sebi leteti, duša k duši, kakor dvojica
golobov.

Toda te hipe sladkega zanosa jima je pre¬
trgal ostri glas kneginje Konstantove, kličoč He¬
leno. Vozovi so bili prišli. Jezdeci so začeli
prenašati prtljago s koleslja, in kmalu je bilo
vse gotovo.

Gospod Rozvan Ursu, uljudni bojar, od¬
stopil je ženskima svoj vlastni koleselj, — na¬
mestnik je zajahal konja, — krenili so na pot.

Dan se je uže nagibal k počitku Razlite
vode Kahamlikove so se lesketale kakor zlato
od zahajajočega solnca in rdeče zarje. Visoko
na nebu sc je nabrala čreda lahnih oblačkov,
ki_so pordevali in se zlagoma pomikali na kraj

obzorja, kakor bi šli, zmučeni od plavanja po
nebu, spat kam v kako neznano hišo.

Gospod Skrzetuski je jezdil knežnji ob
strani, a ni je zabaval, kajti tako ni mogel
vpričo tujih ljudij z njo govoriti kakor prej,
puhle besede pa mu niso mogle iz ust. Le
v srci je čutil neko blaženost, a v glavi mu je
nekaj šumelo kakor vino.

Karavana se je naglo pomikala naprej; tiho¬
to je prodiralo le hrzanje konj ali pa brenk
stremena ob stremen. Potem so začeli jezdeci
peti žalostno vlaško pesen, a kmalu so pre¬
nehali, in mesto nje se je razlegal le hohnjavi
glas gospoda Longina, pojočega pobožno:

Jaz na nebu sem storila,

Da zasije večna luč,
Jaz ko megla sem pokrila
Vso zemljo . . .

V tem se je bilo stemnilo. Zvezdice so za-
migljale na zemljo, z vlažnih lok so vstale bel¬
kaste pare, kakor brezkončno morje.

Zajahali so v les, a jedva so prešli nekoliko
staj, začul se je konjski peket, in pet jezdecev
se je prikazalo pred karavano. Bili so mladi
knezi, katere je bil voznik obvestil o nezgodi,
ki se je bila pripetila materi. Hiteli so ji z vo¬
zom naproti, v kateri so bili zapreženi štirje
konji.

»Ste vi, sinki?« klicala je stara kneginja.

Jezdeci so se približali vozovom.

»Mi, raajka!«

»Pristopite! Hvalo tem gospodom, pomoči
ne potrebujem več. To so moji sinovi, katere
priporočam naklonjenosti visokih gospodov: Si¬
meon, Jurij, Andrej in Nikolaj, kdo pa je peti?«
dejala je gledajoč pozorneje. »Hej! stare oči
slabo vidijo v temi, Bohun — kaj ne?«

Knežnja se je naglo umaknila v ozadje.

»Klanjam se vam, kneginja, in vam, knežnja
Helena!« reče peti jezdec.

»Bohun!« reče starka. »Ali si prišel od
polka, sokol? In s teorbanom?*) Zdrav, zdrav!
Prosila sem uže visoko gospodo, da prcnoče
v Rozlogih, a sedaj se jim poklonite vi. Gost
v dom, Bog v dom. Bodite, gospoda, našemu
domu prijazni!«

Bulihoviči so vzdignili čapke

»Prosimo in vabimo vas pokorno.«

»Obljubila sta mi uže njegova visokost gos¬
pod poslanec in velemožni gospod namestnik.

•) Teorban — velika lutnja.

Z OGNJEM IN MEČEM.

25

Častite kavalirje bodemo imeli, toda privajene
izbornim gostijam dvoskim, tako da ne vem, ali
jim bode všeč naše ubogo pogoščenje.«

»Z vojaškim hlebom smo odrejeni, ne z dvor¬
skim,« odgovori gospod Skrzetuski.

A gospod Rozvan Ursu doda:

»Plemiški kruh sem uže pokusil in vem,
da ga dvorski ne dosega.«

Vozovi so se pomikali naprej, stara kne¬
ginja je pa nadaljevala:

»Davno, davno so uže minili za nas lepši
časi. Na Volinji in na Litvi še žive Kurčeviči, ki
imajo svoje pošte in povsem panski žive, a ti no¬
čejo poznati revnejših sorodnikov. Naj je za to
Bog pokara. Pri nas pa je pravo kozaško siro¬
maštvo, katero nam morate, gospoda, oprostiti
in odkritosrčno sprejeti, kar vam odkritosrčno
ponudimo. Jaz in petero mojih sinov imamo
jedno vasico, a z nami je tudi še ta gospodična
nam na skrbi.«

Namestnika so iznenadile te besede, kajti
čul je v Lubnijih, da so bili Rozlogi velika ple¬
miška vlast in sicer nekdaj kneza Vazila, Hele¬
ninega očeta. Vendar se mu ni zdelo umestno,
da bi vprašal, kako so prišli Konstantu v roke
in vdovi njegovi.

»Torej pet sinov imaš, milostiva gospa?«
izprogovori Rozvan Ursu.

»Imela sem jih petero, kakor levov,« de
kneginja, »toda najstarejšemu, Vazilu, iztaknili
so pogani oči v Bijalogrodu, kar mu je zme¬
šalo tudi pamet. Kadar gredo molojci na boj,
sama ostajam doma z njim in z gospodično,
s katero imam pa več nadloge nego radosti.«

Pogrdljivi glas, s kakoršnim ie stara kne¬
ginja govorila o svoji nečakanji, bil je tako očiten,
da ni ušel poročniku. Prsi so mu zavrele in
malo da ni grozovito zaklel, pa besede so mu
zamrle na ustnih, ko se je ozrl na knežnjo
in zagledal pri mesečnem svitu njene oči zalite
s solzami. . .

»Kaj je milostivi gospici? Cernu ..plačeš?«
vprašal je tiho.

Knežnja je molčala.

»Jaz ne morem strpeti toh solz,« govoril
je gospod Skrzetuski ter se sklonil k njej in
videč, da se stara kneginja razgovarja z gospo¬
dom Rozvanom Ursujem in ne gleda v to stran,
nadaljeval:

»Za Boga, izprogovori vsaj besedico, Bog
ve, da bi dal rad kri in življenje, samo da
tebe potolažim.«

Kar začuti, da ga jeden od jezdecev tako
rine, da se kar konja drgneta o bok.

Razgovor s knežnjo se je pretrgal, gospod
Skrzetuski se je začuden, pa tudi besen okrenil
k predrznežu.

Pri mesečnem svitu je uzrl dve očesi, ki
sta ga gledali nesramno, izzivajoče in prezir¬
ljivo ob jednem.

Strahotne te oči so plamikale kakor oči
volčje v temnem jelovji.

»Kaj je v tem vragu,« mislil si je namest¬
nik, »bes ali kaj?« pogledal nekoliko potov v te
paleče zrenice ter vprašal:

»Cernu tako rineš s konjem k meni in kaj
buliš va-me z očmi?«

Jezdec ni odgovoril, le čimdalje uporneje
in nesramneje je gledal.

»Ako ti je temno, ognja ti ukrešem, in ako
ti je cesta preozka, hajdi na stepo!« reče na¬
mestnik z uže razjarjenim glasom.

»In ti Lah,*) mi odleti od voza, ako stepo
vidiš!« zavrne ga jezdec.

Namestnik, človek nagel za čin, sunil je
mesto odgovora z nogo tako silno napastniko-
vega konja, da je kar jeknil in odskočil na
obcestje.

Jezdec ga je takoj ustavil in v tem hipu
se je zdelo, da misli skočiti na namestnika. Kar
zavrešČi ostri, ukazujoči glas stare kneginje.

»Bohun! kaj je s teboj!«

Te besede so naredile za čudo nagel uči¬
nek. Jezdec je okrenil konja ter prejahal na
drugo stran voza do kneginje, ki je nadalje¬
vala :

»Kaj je s teboj? Ej, ti nisi v Perejeslavji,
niti na Krimu, marveč v Rozlogih, — pomni
to. A sedaj skoči naprej in spremi vozove, ker
tu je jarek, a v jarku je temno. Idi!«

Gospod Skrzetuski je bil osupel in razvnet.
Ta Bohun je očividno iskal prilike — in bi jo
bil našel, pa čemu je je iskal? Odkod ta ne¬
nadni napad ?

V glavo mu je šinila misel, da je knežnja
v tej igri. Utrdil se je v tej misli, ko se je
ozrl na njeno obličje in videl, dasi je bila tema,
da je bleda kakor platno in da se je  očividno
prestrašila.

V tem je Bohun oddirjal naprej po ukazu
kneginje, ki je rekla, gledaje za njim, pol za se
pol do namestnika:

*) Lah = Poljak, v zaničljivem pomenu.

4

Z OGNJEM IN MEČEM.

26

»Poblaznela glava in bes kozaški!«

»Vidi se, da mu razum ni prav v redu,«
odgovoril je zaničljivo gospod Skrzetuski. »Je ii
ta Kozak v službi sinov milosti ve gospe?«

Stara kneginja se je naslonila nazaj.

»Kaj govoriš, gospod! To je Bohun, pod¬
polkovnik, preslaven junak, tovariš mojim si¬
novom, a jaz sem ga vzela za šestega sina. Ni
mogoče, da bla orodni gospod ne bi bil slišal
uže njegovega imena; vsi vedo o njem.«

In res je bilo gospodu Skrzetuskemu dobro
znano to ime. Izposred imen raznih kozaških
polkovnikov in atamanov vsplavalo je bilo na
vrh in bilo vsem na jeziku, po obeh Dnje-
provih bregovih. Slepci so pesni popevali o Bo-
hunu po sejmih in krčmah, na večernih za¬
bavah so pravili čuda o mladem Četniku. Kdo
je bil, odkod se je vzel, nihče ni vedel.

To je gotovo, da so mu bile zibel stepe,
Dnjeper, Porohi in Crtcmelik s svojim labirintom
tesnin, zatokov, ostrovov, skal, jarkov in trstičja.
Od mladjh nog je živel tu in se docela vživel
v ta divji svet ter se spojil z njim.

V mirnih časih je hodil z drugimi »za ribo
in zverjo,« potikal se po ovinkih Dnjeprovih, bro¬
dil s polunagimi tovariši po muzah in trstičji —
včasih pa je cele mesece preživel v gozdnih glo
binah. Šola so mu bili zagoni na Divje Poljane,
napadi na črede in tatarske konje, zasede, bitke,
napadi na pobrežna sela do Bialogroda, pohodi
na Vlahijo, ali pa s čajkami na Črno morje.
Drugačnih dnij ni poznal kakor na konji, dru¬
gačnih nočij ne kakor pri ognji na stepi. Zgodaj
je postal ljubljenec vsega Niža, zgodaj je začel
voditi druge in je z odvažnostjo prekosil vse
tovariše. Gotov je bil, da gre s sto konji če
tudi do Bakčisaraja in samemu hanu s požigom
posveti v oči; požigal je sela in mesteca, po¬
bijal Stanovnike do poslednjega, vjetnike tatar¬
ske trgal s konji, napadal kakor vihra, dohajal
kakor smrt. Na morji se je kakor vstekel za¬
leta! v turške galeje. Zatekal se je v sredino
Budzijaka,*) hodil, kakor se je govorilo, v levje
žrelo. Manj odvažni, manj predrzni so pomirali
na kolceh ali pa gnili pri veslih na turških ga¬
lejah — on pa je vselej zdrav z bogatim ple¬
nom odnesel pete. Govorilo se je, da si je na¬
bral ogromnih zakladov in da je je poskril po
obdnjeprskih goščah. Često so ga videli, kako
je z blatnimi nogami gazil po brokatu in lamah,
konjem nastiljal preproge pod kopita ali pa

oblečen v damask valjal se v degtu, *) da je
s tem navlašč pokazal, kako prezira Kozak dra¬
goceno tkanino in obleko. Na jednem mestu on
ni nikdar dolgo ostajal. Čine mu je napoveda-
vala domišljija.

Včasih, ko je prišel v Čehrin, Cerkese ali
Perejeslavje, popival je z drugimi Zaporožci na
smrt, včasih živel meniški, mej ljudi ne za¬
hajal nego utekal na stepo. Zopet druge krati
so ga obkrožavali slepci, katerih brenkanje in
pesni je poslušal po cele dneve, a nje same ob¬
sipal z zlatom. Mej šlahto se je razumel vesti
kakor udvorni kavalir, mej Kozaki kakor naj-
divji Kozak, mej vitezi kakor vitez, mej lupež-
niki kakor lupežnik. Nekaterim se je zdelo, da
je pobesnel, in res je bila duša njegova neukro¬
čena in blazna Čemu da živi na svetu, kaj hoče,
dokod hiti, komu služi — sam ni znal. Služil
je stepam, vihram, vojni, ljubezni in vlastni
svoji domišljiji. In baš ta domišljija ga je raz¬
ločevala od drugih četnikov surovežev in od
ostale vse razbojniške druhali, ki je hlepela le
po grabeži, ki je plenila vse vprek Tatarje in
svoje ljudi. Bohun je plenil, toda bolj radi boja
nego radi plena, ljubil nevarnost zaradi nevar¬
nosti; z zlatom je plačeval pesni; drevi! se je
le za slavo, za vse drugo ni nič maral.

Izmej vseh četnikov je on v svoji osobi
najbolje združeval značaj Kozaka in viteza ob
jednem ; zato pa si ga je pesen izbrala za svo¬
jega miljenca, in ime se mu je razslavilo po
vsej Ukrajini.

Ob ostalem času je podpolkovnikoval v Pe-
rejeslavji, v resnici pa opravljal polkovniški po¬
sel, ker je stari Loboda uže komaj še držal
bulavo v dreveneči pesti.

Gospod Skrzetuski je torej dobro vedel,
kdo je Bohun in ako je vprašal staro kneginjo,
če je v službi njenih sinov, storil je to navlašč
z zaničevanjem. Slutil je v njem sovražnika in
navzlic vsej hvali o četniku vzbudila se je kri
v namestniku, da je Kozak tako nesramno počel
z njim.

Domišljal si je tudi, da se to, kar se je
začelo, ne izide kakor si bodi. A Skrzetuski
je bil trdokoren človek, samosvesten po vrhu,
ni se bal nikogar in je bil željan' nevarnostij.
Gotov je bil celo, da koj spusti konja za Bo-
hunom, vehdar se je zdržal in jezdil knežnji
ob strani. Sicer so bili pa uže iz jarka in
z daleka so se zasvetile luči iz Rozlogov.

*) Neko gorovje.

•) Degt = nem. Theer, smolnjak, kolomaz.

■

IV.

určevici-Bulihovi so bili star knežji rod, ki je
imel »Kurč-a« *) na svojem pečatu, izvajal se
od Korjata, najbrže pa izhajal od Rurika. Od
dveh glavnih rodov je jeden bival na Litvi, drugi
na Volinji, a na Zadnjeprije premaknil se je
stoprv knez Vazil, jeden izmej mnogobrojnih
potomcev volinjskega rodu, kateri zaradi svojega

uboštva ni hotel ostati mej iraovitimi sorodniki
ter je stopil v službo kneza Mihaela Višniovie-
ckega, očeta preslavnega »Jareme«.

Ko se je bil v tej službi proslavil in knezu
storil mnoge viteške usluge, dobil je od njega
v dedno vlast Krasne Rozloge, katere so poz¬
neje zaradi velike množice volkov prekrstili
v Volčje Rozloge, ter se je ondi stalno nastanil.
Leta 1629. je prestopil k latinskemu obredu in
se oženil z Rahozijanko, hčerko slavnega ple¬
miškega rodu, ki se je izvajal iz Vlahije. Iz
tega zakona prišla je leto pozneje hčerka He¬
lena na svet; mati je umrla na porodu, knez
Vazil pa se je, ne misleč na drugo ženitev, po¬
polnoma udal gospodarstvu in odgoji svoje jedi-
nice. Bil je človek veledušnega značaja in ne¬
navadne čestitosti. Ko si je bil precej naglo
dopomogel do srednjega imetka, domislil se je
svojega starejšega brata Konstantina, ki je bil
v bedi na Volinji ostal ter, zavržen od.Jmovite
rodbine, bil prisiljen hoditi po zakupih. Njega
z ženo in petimi sinovi vred vzel je torej Vazil
v Rozloge ter vsak rezanec kruha delil z njimi.
Tako sta oba Kurčeviča živela v miru do konca
1643. leta, ko je Vazil krenil s kraljem Vladi¬
slavom pod Smolensk. Tam se je dogodil oni
nesrečni dogodek, ki je bil kriv njegovega po¬
gina. V kraljevskem taboru sa zasegli list, pisan

•) Kure ~ navaden lovski pes.

Šehinu, podpisan s kneževim imenom in zape¬
čaten z njegovim pečatom. Ta javni dokaz o iz¬
dajstvu kneza, uživajočega doslej neomadeževano
slavo, presenetil in osupnil je vse. Zaman se
je Vazil klel na Boga, da niti roka niti podpis
na listu nista njegova — grb na pečatu je
zmagal vse pomisleke; da je pečat izgubil, s če¬
mer se je knez opravičeval, hotel ni nihče ver¬
jeti, — naposled se je moral knez, pro crimine
perduellionis (zaradi veleizdaje) obsojen, da iz¬
gubi čast in glavo, oteti s pobegom. Prišedši
po noči v Rozloge rotil je brata Konstantina
na vse svetosti, da bi mu očetovski skrbel za
hčer, — ter potem odšel za vselej. Govorilo se
je, da je iz Bara pisal še jeden list knezu Jeremiji
ter ga prosil, naj Heleni ne odtegne koščka kruha
ter naj jo mirno pusti v Rozlogih v oskrbi Kon¬
stantinovi, — potem je glas po njem za vselej
zamrl. Govorica je šla, sedaj da je takoj umrl,
sedaj, da je stopil v cesarsko službo ter poginil
v vojski v Nemcih; a kdo je mogel to vedeti
gotovo? Najbrže je kmalu umrl, vsaj po hčerki
ni več poprašal. V kratkem se je prenehalo go¬
voriti o njem; spomnili so se ga stoprv ondaj,
ko je prišla njegova nedolžnost na dan. Nekov
Kupcevič,. Vitebščan, priznal je na smrtni po¬
stelji, da je on pod Smolenskim pisal list Šehinu
ter ga zapečatil s pečatom, ki ga je bil našel
v taboru. Ko se je nedolžnost tako spričala,
napolnila je srca vseh žalost in pomilovanje.

4*

Knežnja Helena Kurčevičeva.

Z OGNJEM IN MEČEM.

29

Rozlogi-Siromahi.

Ko so bili polki kneza Jeremije potolkli
tatarsko četo, ki je samopašila okolu Sedmih
mogil, uprla se je ona ostanku Tatarjev, ki so
se bili zapodili pod same Rozloge.

V Rozlogih se je popolnoma ustanovila ter
začela smatrati je za lastnino svojo in svojih
sinov. Sinove je ljubila, kakor volkulja ljubi
svoje mladiče; ker je bila pa sama prostaška,
ni pomislila o vzgoji, pristojni za nje. Menih

Mnenje se je predrugačilo, imenu Vaziljevemu
se je povrnila slava, toda njemu samemu je na¬
grada za muke prišla prepozno. Kar se tiče
Rozlogov, ni jih mislil Jeremija vzeti, kajti Vi-
šniovieckovci, ki so Vazila bolje poznali, o nje¬
govi krivdi niso bili nikdar popolnoma osvedo-
čeni. Lahko bi bil ostal ter pribežal v njih
mogočno zaščito, a vendar je ušel, ker sramote
ni mogel pretrpeti.

Helena se je torej odgajala v skrbnem var¬
stvu strijčevem, — stoprv po njegovi smrti so
se začeli za njo težki časi. Njegova žena, iz
rodovine dvojbenega pokoljenja, bila je;, surova,
vročekrvna, a energična ženska, katero je znal
le soprag brzdati. Po njegovi smrti je vzela ona
gospodarstvo v Rozlogih v svoje železne roke.
Služništvo je drgetalo pred njo, pristavniki
so sc je bali kakor živega ognja, sosedom je
naglo pokazala, kdo da je.

V tretjem letu svojega gospodarstva je dva¬
krat z orožjem napadla Sivinjske v Brovarkih.
Preoblečena v moško obleko je na konji sama
vodila družino in najete Kozake.

grškega obreda, katerega je pripeljala iz Kijeva,
naučil je je čitati in pisati, — s tem je bila
vzgoja pri kraji. In vendar so bila Lubnija blizu,
in ondu knežji dvor, kjer bi se bili priučili
uglajenosti in se izurili v pisarni, — v držav-
ništvu, ali pa, stopivši pod prapor, izučili v vi¬
teški šoli. Knegnja je imela pač svoje vzroke,
da jih ni oddala v Lubnija.

In ako bi se knez Jeremija spomnil, čegavi
so Rozlogi in nadzoroval varstvo Helenino, ali
pa radi spomina na Vazila hotel sam vršiti to«
varstvo? Nedvojbeno bi bilo treba umakniti se
iz Rozlogov. Kneginji je bilo torej ljubše, da
bi se v Lubnijih sploh pozabilo, da kaki Kur-
Čeviči na svetu žive. Baš radi tega so se mladi
knezi raje vedli napol divje in živeli rajši
kozaški nego po plemiški. Se kot otroci so se
udeleževali prepirov stare kneginje, napadov na
Sivinjske, napadov na tatarske tolpe. Ker jim
je bilo čitanjc in pisanje zoprno, streljali so po
cele dneve z lokov, krepili si roke z orožjem,
sabljo, metanjem zanjk. Niti z gospodarstvom
se niso pečali, ker ga mati ni dajala iz rok.
Tožno je bilo gledati te potomce znamenitega

3o

Z OGNJEM IN MEČEM.

rodu, po katerih se je pretakala knežja kri,
katerih običaji so bili pa surovi in neuglajeni
in katerih mišljenje in okrkla srca so spomi¬
njala na neobdelano stepo. Rasli so kakor hrasti,
videč okolu sebe le to, da so prostaki. Sramo¬
vali so se živeti s šlahto in ljubše jim je bilo
tovarištvo divjih kozaških četnikov. Rano so se
spajdašili z Nižem, kjer so je šteli za tovariše.
Včasih so po pol leta in še dlje živeli na Siči,
hodili na »obrt« s Kozaki, udeleževali se za¬
gonov na Turke in Tatarje, in to jim je bil na¬
posled glavni in najbolj priljubljeni posel. Mati se
temu ni protivila, ker so ji donašali obilnega plena.

Na jednem takem napadu prišel je najsta¬
rejši, Vazil, poganom v roke. Bratje so ga s po¬
močjo Bohuna in Zaporožcev sicer rešili, toda
z iztaknjenimi očmi. Odsihdob je moral sedeti
doma. Kakor je  bil prej najdivji, tako se je
sedaj ukrotil in zatopil v premišljevanje in po¬
božnost. Mlajši so se tudi pozneje bavili z voj¬
nim rokodelstvom, ki jim je naposled nadelo
ime »knezi-Kozaki«.

Dovolj ti je bilo le pogledati na Rozloge-
Siromahe, da si uganil, kaki ljudje da bivajo
v njih.

Ko sta poslanec in gospod Skrzetuski prišla
čez brano s svojimi vozovi, uzrla sta, ne dvor,
prej bi rekel prostorno lopo, zbito od velikih
hrastovih brun, z ozkimi, strelnicam podobnimi
okni. Staniča za družino in Kozake, staje, kašče,
držale so se druga druge, neredno, tvoreč tako
zgradbo brez nobene oblike, zloženo iz mno¬
gih višjih in nižjih delov, a tako borno in pri-
prosto, da bi jo bilo težko smatrati za stanico
za ljudi, ako bi okna noter ne bila spuščala
svetlobe. Na dvorišči pred domom sta bila dva
vodnjaka, bliže vrat pa je sedel na straži k stebru
priklenen ukročen medved. Močna vrata, tudi
od hrastovih brun, dajala so prehod na dvo¬
rišče, ki je bilo obkroženo z rovom in palisado.

Očividno je bilo to mesto utrjeno proti
napadom in naskokom zavarovano. V vsem je
spominjalo na kozaško trdnjavico in, dasi je
bila večina plemiških stanišč na trdnjavah ravno
takega in ne drugačnega, kroja, vendar je bil ta
dvor bolj nego katerikoli drugi podoben ka¬
kemu roparskemu gnezdu. Služabništvo, ki je
prišlo gostom s svetilnicami nasproti, podobnejše
je bilo razbojnikom nego služabnikom. Veliki
psi na dvorišči so trgali za lance, kakor bi se
hoteli odtrgati ter planiti na prišlece, iz staj se
je culo konjsko razgetanje, mladi Bulihoviči so
začeli z materjo vred kričati na služabništvo,

razukazovati in kleti. V takem trušči vstopili so
gostje v sam dom. Stoprv tu je gospod Rozvan
Ursu, videč divjost in bornost stanišča, prav
obžaloval, da se je dal pregovoriti na nočevanje.
Osupnilo ga je, kar so videle njegove oči. No¬
tranjost doma se nikakor ni vjemala z njegovo
vnanjostjo. Najprvo so stopili v prostorno vežo.
Stene so bile popolnoma pokrite z oklopjem,
orožjem in kožami divjih zverij.

V dveh ogromnih pečeh so gorele klade
in v jasnem njih blesku so se videle .bogate
konjske oprave, svetli oklopi, luskinasti oklopi
turški, na katerih se je tu pa tam lesketalo
drago kamenje, žične košulje z zlatimi gombi
na zaponah, poloklopi, poprogi (pasovi), ovratni
ščitki, dragoceni jekleni oščepi, čelade poljske
in turške, čelade z rešetkami in s srebrnimi
grebeni. Na nasprotni steni so viseli ščiti, ki
se tedanje čase uže niso več rabili, poleg
njih poljska kopja in vzhodne sulice metalice,
dosti sečnega orožja, od sablje do kindžalov in
jataganov, katerih ročaji so v raznih barvah
migotali in se izpreminjali kakor iskre. Po kotih
so visele kože lisičje, volčje, medvedje, kunje,
podlasičje — pridelek knežjega lova.

Niže, vzdolž sten, dremali so na obročih
jastrebi, sokoli in veliki berkuti, *) katere so na¬
nosili iz daljnih vzhodnih step, in je rabili za
volčjo lov.

Iz te sobe so prišli v veliko obednico. Tudi
tu je gorel v peči močan ogenj. Ta soba je
bila še bolj okrašena nego veža. Golote po steni
so bile pokrite s preprogami in na tleh razpro¬
strti so bili krasni vzhodni koberci.**) V sredi
je stala dolga miza na križevatih nogah, od
prostih desak, na njej pa čaše ali iz zlata, ali
pa brušene iz beneškega stekla. Ob stenah so
bile razpostavljene manjše mize, predalniki, na
njih posoda, pušice iz bronze, medeni svečniki
in ure, katere so svoje dni ugrabili Turki Be¬
nečanom, a Turkom Kozaki. Vsa soba je bila
založena z množico nakitnih predmetov, o ka¬
terih gospodar često sam ni vedel, zakaj da so.
Povsodi se je družila gizdavost z največjo stepno
priprostostjo. Dragoceni turški predalniki obiti
z bronom, črno dobovino, bisernico, stali so
poleg neposkoblanih naslonov, prosti leseni na¬
slonjači ■ poleg mehkih divanov, pokritih s ko¬
berci. Podglavnice, ležeče po vzhodnem običaji
po divanih, imele so bagrene ali svilene pre-

*) Berkut = skalni orel.

**) Koberc = nem. Teppich.

Z OGNJEM IN MEČEM.

3 I

pone, pa so bile le redko natlačene s perjem,
češče s senom ali z grahovino. Vse te drage
tkanine in ti krasotni predmeti, to je bila tako
zvana turška, tatarska »roba«, deloma kupljeni
za kak božjak od Kozakov, deloma priplenjena
v mnogobrojnih vojnah še za kneza Vazila, de¬
loma ob napadih z Niževci od mladih Buliho-
vičev, ki so se rajši s čajkami spuščali na Črno
morje nego bi se ženili ali gospodarili. Vse to
gospoda Skrzetuskega, ki je poznal dome v oko¬
lici, ni osupnilo, a bojar je strmel, videč sredi
tega nakrasja Kurčeviče v škornjih od teletnine
in v kožuhih, ne dosti lepših od tistih, katere
je nosilo služabništvo. Baš tako se je čudil tudi
gospod Longin Podbipigta, privajen na Litvi
drugačnemu redu.

V tem so mladi knezi vsprejemali goste
odkritosrčno in z veliko radostjo. Ker so bili
pa v svetu premalo uglajeni, delali so to tako
neokretno, da je namestnik jedva zadržaval smeh.

Starejši, Simeon, je govoril:

»Radi vas vidimo, gospoda, ter smo vam
hvaležni za ljubav. Dom naš, dom vaš — zato
pa bodite kakor doma. Klanjamo se preblagi
gospodi prav ponižno.«

Daši se v tem govoru ni poznala niti po¬
nižnost niti zavest, da vsprejema imenitnejše
nego je sam, vendar se jim je priklanjal po ko¬
zaškem običaji do pasu, a za njim so se pri¬
klanjali tudi mlajši bratje, sodeči, da to zahteva
gostoljubnost, in klicali:

»Klanjamo se, velemožna gospoda, kla¬
njamo !. . . «

V tem je bila prijela kneginja Bohuna za
rokav in ga peljala v drugo sobo.

»Cuj,« dejala je hlastno, »dolgo ne utegnem
govoriti. Videla sem, da si tega mladega šlah-
čiča vzel na muho in da bi se rad spoprijel
z njim.«

»Mati,« odgovoril je Kozak, »poljubljam
roko. Svet je širok, on naj gre po svoji poti,
jaz po svoji. Jaz ga niti poznal nisem, -niti cul
o njem, ali nikar naj se ne naklanja h knežnji;
kakor sem živ, posvetim mu s sabljo!«

»Hej! poblaznel, poblaznel! Iti kje ti je
glava, Kozače? Kaj se godi s teboj ? Mari hočeš
pogubiti nas in sebe? On je vojak Višniovie-
ckega in namestnik, odličen človek, ker je od
kneza do hana posloval. Naj mu las pade z glave
pod našim krovom, li veš, kaj bode? Vojvoda
obrne oči na Rozloge, njega maščuje, nas potira
na vse štiri vetrove, a Heleno vzame v Lub-

nija — in kaj potem ? Se mari tudi z njim po¬
meriš? Ali tudi na Lubnija udariš? Le, ako hočeš
okusiti kolec, Kozače izgubljeni!... Slahčič se
sklanja h knežnji, naj se sklanja, kakor je prišel,
tako zopet odide, in mir bode. Brzdaj se, če
pa nočeš, idi, odkoder te je prineslo, nam pa
ne provzročuj tu nesreče!«

Kozak je grizel brke, sopel, a razumel, da
govori kneginja prav.

»Oni jutri odido, mati,« rekel je, »in jaz
se zdržim, le črnoobrvka naj ne hodi k njim.«

»Pa čemu? Da bi mislili, da jo imam za¬
prto. Ona pojde, jaz hočem tako. Ti mi tu
v domu ne ukazuj, nisi gospodar!«

»Ne srdite se, kneginja. Skoro inače ni
možno — sladek bom kakor turška poslastica.
Z zobom ne zaškrtnem, po ročaji ne posegnem,
ako bi me gnjev požrl, ako bi mi morala duša
ječati. Bodi po vaši volji.«

»Tako govori, sokol, vzemi teorban, zaigraj,
zapoj, to ti tudi dušo upokoji. In sedaj idi
k gostom!«

Vrnila sta se k gostom, katere so knezi,
ne vedoč, kako bi je  zabavali, še vedno prosili
naklonjenosti ter se jim klanjali do pasu. Gospod
Skrzetuski je ostro in predirljivo pogledaval
Bohunu v oči, a ni našel v njih niti zabavlji-
vosti niti izziva. Obličje mladega četnika je ka¬
zalo prostosrčno veselost, hlinjeno tako dobro,
da bi bil prevaral najizkušenejše oko. Namest¬
nik ga je pogledal pozorneje, ker v prvo v te-
moti ni mogel razločiti njegovih obrisov. Sedaj
je uzrl molojca vitkega kakor topola, z za¬
gorelim obličjem, odičenim z bujno črno brado,
visečo navzdol. Veselost na tem obličji se pre¬
bijala ukrajinsko otožnost, kakor solnce meglo.
Celo je imel visoko, na katero so se spuščali
črni lasje nalik grivi, razčesani na posamične
kosme, pristriženi nad samimi obrvmi. Orlovski
nos, razvrte nosnice in beli zobje, polesketa-
vajoči pri vsakem posmehu, dajali so temu
obličju nekoliko razbojniški izraz, ali sicer je
bil to tip ukrajinske krasote, bujne, zdrave in
bojevite. Skrbno izbrana obleka je razlikovala
stepnega molojca od knezov v kožuhih. Bohun
je imel na sebi župan, pretkan s srebrnimi nit¬
kami, in rdeč kontuš, kakoršne so nosili vsi
perejeslavski Kozaki. Opasan je bil s temnim
pasom, od katerega je visela bogata sablja na
svilnatih vrvicah; ali sablja in obleka sta gasneli
poleg bogastva turškega kindžala za pasom,
katerega ročaj je bil tako bogato posut s ka-

32

Z OGNJEM IN MEČEM.

meni, da so kar iskre švigale od njega. Tako
oblečenega bi bil vsakdo prej štel k gospodičem
visokega rodu nego li mislil, da je Kozak, zlasti
ker njegovo svobodno vedenje in velikopanske
šege niso izdajale nizkega rodu. Približavši se
gospodu Longinu, poslušal je povest o predniku
Stovejku in o poseku treh križarjev, potem se
je obrnil do namestnika in, kakor bi se mej
njima ne bilo nikoli nič dogodilo, vprašal prosto¬
dušno :

»Velemožni gospod, čujem, da se vračaš
s Krima?«

»S Krima,« odgovori mu suho namestnik.

»Bil sem tudi jaz tam in akoprcm se do
Bakčisaraja še nisem zapodil, vendar mislim, da
pojdem tudi tje, ako se one prijetne novice
obistine.«

»O kakih novicah govoriš, gospod?«

»Govori se, da knez vojvoda, ako milostivi
kralj začne vojno s Turkom, Krim pokonča
z ognjem in mečem — in tega je vesela vsa
Ukrajina in ves Niž, kajti, ako pod takim voj¬
vodo ne poigramo v Bakčisaraji, gotovo pod
nobenim ne.«

»Poigramo, kakor je Bog v nebesih!« ozvaii
so se Kurčeviči.

Poročniku se je četnik prikupil s čislanjem,
s katerim je govoril o knezu, zato se je na¬
smehnil ter rekel uže s prijaznejšim glasom:

»Tebi, gospod, kakor vidim, ni dovolj še
bojev z Niževci, kateri so te vendar pokrili
s slavo.«

»Mala vojna, mala slava; velika vojna, ve¬
lika slava. Konaševič Sahajdačni se ni proslavil
na čajkah, temveč pod Hocimom.«

V tem hipu so se otvorile dveri in v izbo
je polahko vstopil Vazil, najstarejši izmej Kur-
čevičev, katerega je Helena vodila za roko. Bil
je človek doraslih let, obledel in shujšan, z as-
cetičnim in tožnim obličjem, spominjajoč bizan¬
tinskih obrazov svetniških. Dolgi lasje, prezgo¬
daj posiveli od nesreč in bolestij, padali so mu
na rameni, a mesto očij je imel dve rdeči ko¬
tanji, a v roki je držal meden križ, s katerim
je jel blagoslavljati izbo in vse navzočne

»V ime Boga Očeta, v ime Spasitelja in
svete Prečiste!« govoril je. »Ako ste blago¬
vestniki in nosite dobre novice, bodite mi po¬
zdravljeni na pragovih krščanskih. Amen!«

»Oprostite, visoka gospoda,« zamomljala je
kneginja, »njemu se pamet meša.«

Vazil je še dalje blagoslavljal s križem ter
govoril:

»Kakor stoji v »Besedah apostolskih« : »Ti,
kateri prelijo kri za vero, vzveličajo se; kateri
se polakome pozemskega blaga zbok dobička
ali plena —pogubljeni bodo... Molimo! Gorje
vam bratje! gorje meni, ker smo s< radi do¬
bička bojevali! Bog, bodi milostljiv n m grešni¬
kom! Bog, bodi milostljiv... A v r  niczje, ki
z daleka prihajate, kake novice nam tešete? ste
li blagovestniki?«

Umolknil je, kakor bi čakal odgovora. Zato
mu je namestnik odgovoril:

»Daleko nam je od takega lostojanstva.
Le vojaki smo, gotovi, da pademo za vero.«

»Torej se vzveličate,« rekel je slepec, »toda
nam še ni prišla ura rešitve. . . Gorje vam,
bratje! gorje meni!«

Poslednje besede je izgovoril ječeč in takov
obup se mu je prikazal na obličji, da gostje
niso vedeli, kaj bi počeli. V tem ga je bila
Helena posadila na naslonjač, sama pa je sko¬
čila v prvo sobo in se takoj vrnila z lutnjo
v roki.

Tihi akordi so se ubrano oglasili v sobi
Helena pa je začela pripevati pobožno pesen:

Po noči in po dnevi kličem tebe, o Gospod!

Olajšaj muke moje in solze ustavi

In bodi grešniku milostljiv mi oče!

Usliši klic moj!

Slepec je glavo naslonil nazaj ter poslušal
besede pesni, ki so delovale kakor upokojujoč
balzam. Z obličja sta ginili bolest in osuplost;
naposled mu je glava omahnila na prsi in tako
je ostal napol v snu, napol pa odrevenel.

»Da bi le ne prenehala pevati, on se po¬
polnoma upokoji!« rekla je kneginja. »Vidite,
gospoda, njegova blaznost je v tem, da neprene¬
homa čaka blagovestnikov; in če kdo pride
v dom, on vedno izprašuje, če niso blagovest¬
niki . . «

Helena je pela dalje:

Pokaži pot mi, o Gospod gospodov,
Sem kakor potnik na pustinj brezpotji,
Ko sred valovja na nezmernem morji

Sem ladja brez krmila.

Sladki glas ji je zvenel čim dalje močneje in
z lutnjo v roki, z očmi, vznesenimi kvišku, bila
je tako čarokrasna, da namestnik ni mogel očij
odtrgati od nje. Zazrl se je vdnjo, vtopil se
v njej, — in pozabil ves svet.

Iz tega zamaknenja predramile so ga stoprv
besede stare kneginje:

»Dosti tega! On se tako kmalu ne vzbudi.
Mej tem pa prosim gospčdo na večerjo.«

Tihi akordi so se ubrano oglasili v sobi, Helena pa je začela pripevati pobožno pesen... (Str. 32.)

14

Ž OGNJEM IN MEČEM.

»Prosimo na hleb in sol!« ozvali so se za
materjo mladi knezi.

Gospod Rozvan Ursu, kot poseben kavalir,
podal je roko kneginji: Gospod Skrzetuski, ki
je to videl, šinil je h knežnji Heleni. Srce se
mu je omehčalo kakor vosek, ko je čutil njeno
roko na svojej, iz očij so se mu kar iskre usipale.

»Niti krilatci v nebesih krasneje ne pojo
kakor ti, gospica.«

»Grešiš, vitez, ako prispodabljaš moje petje
s petjem angelskim,« odgovorila je Helena.

»Ne vem, če grešim, ali to je gotovo, da
bi si dal radovoljno izkopati oči, da bi le tvoje
petje do smrti poslušal. Pa kaj govorim! Kot
slepec bi te pa gledati ne mogel, kar bi bila
baš tako neznosna muka.«

»Ne govori tega, gospod, ko jutri odideš
in jutri pozabiš.«

»O, ne zgodi se, kajti tako sem se zaljubil
v tebe, milostiva gospica, da vse svoje žive dni
nočem poznati druge ljubezni, a tega nikdar,
nikdar ne pozabim.«

Knežnji je rdečica zalila obličje, prsi so se
ji začele močneje nadimati. Hotela je odgovo¬
riti, pa le ustni sta se ji tresli — zato je gospod
Skrzetuski govoril dalje:

»Prej ti, milostiva, pozabiš mene pri onem
krasnem četniku, ki bo spremljal tvoje petje
z balabajko (kitaro).«

»Nikdar, nikdar!« zašepeče deva. »Varuj
se ga, gospod, to je strahovit človek.«

»Kaj mi jeden Kozak mari, in ko bi cela
Sič držala z njim, jaz sem gotov vse žrtvovati
za te. Ti si mi biser nad vsako ceno, ti si moj
svet, samo vem naj, da me ljubiš tudi ti.«

Tihi »da« zazvenel je kakor rajska godba
v ušesih gospodu Skrzetuskemu in koj se mu
je zazdelo, da bije v njem najmanj deset src.
V očeh se mu je vse ujasnilo, kakor bi bili
solncni prameni padli na svet. Začutil je v sebi
neke dotlej neznane moči, nekake peroti na ra¬
menih. Pri večerji mignilo mu je nekolikokrat
obličje Bohunovo, ki je bilo zelo izpremenjeno
in bledo, toda namestnik, svest si vzajemne
ljubezni Helenine, ni se menil za tega tekmeca.
»Vrag naj ga pobere!« mislil si je, »naj mi ne
hodi na pot, sicer ga sterem.« Sicer pa so mu
misli krenile v drugo stran.

Čutil je, da sedi Helena njemu tako blizu,
da se rama dotika rame, videl je rdečico, ki se
ji ni umaknila z lic, od katerih je odseval žar;

videl je  vzburkane prsi in oči, sedaj skromno
spuščene in s trepalnicami zakrite, sedaj bleščeče
kakor dve zvezdi. Kajti Helena, dasi ustraho¬
vana od Kurčevičevih, živeča v osirotelosti, ža¬
losti, bojazni, bila je vendar le Ukrajinka, vroče¬
krvna. Ko so padli na njo topli žarki ljubezni,
mahoma je zacvela kakor roža in se v novo,
neznano življenje probudila. Na obličji ji je
zablisnila sreča, odločnost, a ta čuvstva, boreč
se z deviško sramožljivostjo, rdečila so ji lica
kakor rožo. Gospod Skrzetuski od same ljubezni
ni vedel kaj početi. Pil je na smrt, pa med ga
ni omamil, ker je bil itak uže ljubezni pijan.
Nikogar uže ni videl več pri mizi, le svojo mil-
jenko. Ni vedel, da Bohun čimdalje bolj bledi
in čimdalje pogosteje grabi za ročaj svojega
kindžala; ni slišal, kako gospod Longin uže
tretji pot pripoveduje o svojem predniku Sto-
vejku, a Kurčevič o svojih ekspedicijah po »tur¬
ško robo.« Pili so vsi razim Bohuna, a naj¬
lepši vzgled je dajala stara kneginja, napijajoč
na zdravje gostom, na zdravje milostivemu knezu,
»gospodarju« Lupulu. Bil je govor tudi o sle¬
pem Vazilu, o njegovih nekdanjih junaških činih,
o nesrečnem pohodu in sedanji blaznosti, katero
je najstarejši, Simeon, tako tolmačil:

»Pomislite, gospoda, da vsaka najmanjša
trohica v očesu ovira vid, kako ga stoprv veliki
smolni kapci, ki so udarili na razum, ne bi
zmešali ?«

»To je zelo rahla stvar,« dodal je. važno
na to gospod Longin.

O tej besedi ugleda stara kneginja poble-
delo obličje Bohunovo.

»Kaj ti je, sokol?«

»Srce me boli, mati,« rekel je zamolklo,
»toda kozaška beseda ni dim, vzdržim se.«

»Trpi, sinko, dobodeš nagrado.«

Večerja je bila skončana, toda med so še
vedno nalivali v čaše. Prišli so tudi pozvani
Kozački na ples, da bi bila zabava tem popol¬
nejša. Zazvenčale so balabajke in bobenček in
zaspani dečki so morali plesati. Pozneje so se
še mladi Bulihoviči spustili v ples. Stara kne¬
ginja se je z rokami podprla o bok in jela sto¬
picati na mestu, zvirati se, peti. Videč to gospod
Skrzetuski spustil se je s Heleno v ples. Ko jo je
objel z rokama, zdelo se mu je, da kos nebes
pritiska na srce. V plesnem vrtlogu so mu njeni
dolgi lasje omotali vrat, kakor bi ga deklica
hotela za vselej privezati na se. Slahčič ni
mogel odoleti. Ko vidi, da ga nihče ne pazi,

Z OGNJEM IN MEČEM.

35

nagne sc in s celo močjo poljubi njeni sladki
ustni.

Pozno v noč ostala sta naposled sama
z gospodom Longinom v izbi, kjer jima je bilo
postlano. Pa poročnik ni legel spat. Sedel je
na klop in rekel:

»Gospod, jutri pojdeš uže z drugim člo¬
vekom v Lubnija!«

Podbipigta, ki je bil stoprv odmolil molitev,
odprl je široko oči ter vprašal:

»Kako to? Mar ostaneš tu?«

»Jaz ne ostanem, le srce ostane, a dulcis
recordatio*) pojde z menoj. Vidiš me, kaka
sem razburjen, od samih čuvstev in željž jedva
sapo lovim.«

»Torej si se zaljubil v knežnjo?«

»Ni drugače, kakor živ sedim tu. Spanec
mi beži od trepalnic in le vzdihal bi, — skoraj
bi se ves razplinil v par. — To ti pa zategadelj
povem, ker imaš sočutno srce, željno ljubezni
in torej lažje razumeš mojo muko.«

Gospod Longin je sam počel vzdihati, v zna¬
menje, da ume muke ljubezni, potem pa je
vprašal žalostno:

»Si morda ti, gospod, tudi čistost obljubil?«

»Tvoje vprašanje ni umestno. Ako bi vsi
delali podobne obljube moral bi genus huma-
nufn**) izmreti.«

Vstop služnika je pretrgal razgovor. Bil je
star Tatar, bistrih črnih očij in nagubančenega
obličja kakor posušeno jabolko. Vstopivši je
pomenljivo pogledal Skrzetuskega ter vprašal:

»Morebiti velemožnima gospodoma česa
treba. Morebiti steklenico medu pod vzglavje?«

»Ni treba.«

Tatar se je približal Skrzetuskemu ter po-
mrmral:

»Imam za vas besedico od gospice.«

»Bog te vsprejmi!« vsklikne gospod Skrze-
tuski radostno. »Lahko govoriš tudi vpričo tega
viteza, ker mu ničesar ne tajim.«

Tatar potegne iz rokava kos traku:’

»Gospica vam pošilja ta trak in mi je ve¬
lela reči, da vas ljubi z vso dušo.«

Namestnik je hlastnil po traku, jel ga vzhi¬
čeno poljubljati in pritiskati na srce in stoprv,
ko se je bil malo ohladil, vprašal je:

»Kaj ti je velela povedati?«

»Da velemožnega gospoda ljubi z vso dušo.«

*) Sladek spomin.

**) Rod človeški.

»Na tolar za pijačo! Rekla je torej, da me
ljubi?«

»Tako je!«

»Na še jednega. Naj jo Bog blagoslovi,
ona mi je najmilejša. Reci ji... ali čakaj: sam
ji bom pisal; prinesi mi črnilo, pero in papir!«

»Česa?« vpraša Tatar.

»Črnilo, pero in papirja.«

»Tega pri nas doma nimamo. Za kneza
Vazila je bilo — in potem ko so se knezi od
črnca pisati učili — ali temu je uže dolgo.«

Gospod Skrzetuski je tlesknil s prsti.

»Gospod Podbipigta, nimaš črnila in pe¬
resa?«

Litvin je iztegnil roke in vznesel oči kvišku.

»Vraga,« reče poročnik, »lepa reč!«

V tem je bil Tatar počenil pred ognjem.

»Pa čemu pisati,« rekel je brskajoč po
ogliji. »Gospica je šla spat. Kar ji ima vaša mi¬
lost povedati, to se jutri lahko pove.«

»Ker je tako, to je kaj drugega. Kakor
vidim, si veren sluga knežnji. Na tretji tolar. —
Je-li davno služiš?«

»Ho! ho! štirideset let je uže, odkar me
je knez Vazil vzel v sužnjost — in od tehdob
verno služim. A ko je ono noč odšel, ostavil
je dekletce Konstantinu, meni pa je rekel: ,1 ti
ne odstopiš od deklice, čuval jo bodeš, kakor
oko v glavi. Laha il Allah!«

»In delaš tako?«

»Tako delam in pazim.«

»Govori, kaj vidiš? Kako se tu godi
knežnji?«

»Zlo tu mislijo z njo, ker jo hočejo dati
Bohunu, ki je pes potepenec.«

»O, iz tega ne bo nič! Najde se, ki se bo
pognal zanjo.«

»Tako!« rekel je starec, popravljaje goreča
polena. »Dati jo hočejo Bohunu, da bi jo vzel
in odnesel kakor volk jagnje, a nje pustil v Roz-
logih — kajti Rozlogi so njeni, ne pa njih —
po knezu Vazilu. Tudi Bohun je gotov to sto¬
riti, kajti po šikarah ima več zlata in srebra,
nego je peska v Rozlogih — ali ona ga ne
more trpeti od one dobe, ko je vpričo nje člo¬
veka s čekanom razčepil. Kri je padla mej
nja in vzrastla mržnja. Bog je jeden!«

Namestnik to noč ni mogel zaspati. Po
sobi je hodil, gledal v mesec in svoj naklep
razmišljal na vse strani. Razumel je to igro Bu-
lihovičev. Ako bi knežnjo vzel kak sosednji
plemič, zahteval bi tudi Razloge in imel bi pra¬
vico, ker so bili njeni; morebiti bi celo zahteval
5*

36

Z  OGNJEM IN MEČEM.

zahvaljujemo za gostoljubje. Predno pa odidem,

računov od varuštva. Radi tega torej, in ker so
se Bulihoviči sami uže pokozačili, sklenili so
dati deklico Kozaku. O tem misleč je Skrze-
tuski stiskal pesti in iskal meča ob sebi. Sklenil
je razbiti te namere in čutil se je dovolj silnega,
da to stori. Prvič je varuštvo Helenino bila tudi
skrb kneza Jeremije, ker so Višnioviecki pustili
Rozloge staremu Vazilu; drugič je sam Vazil
pisal iz Bara list do kneza, proseč varstva za
svojo hčerko. Le naval javnih poslov, vojne in
velikih podjetij je vojvodo oviral, da se sam ni
mešal v varstvo. Ali zadostovalo bi, če mu

imam še zelo važno stvar, o kateri bi želel
z milostivo gospo in z gospodi sinovi govoriti
na. samem.«

Kneginji se je osuplost čitala z obličja. Po-
gledavala je sinove, poslanca, gospoda Longina,
kakor bi z njih obrazov rada spoznala, kaj ima
to biti, ter je rekla z nepokojnim glasom ;

»Služim, velemožnost.«

Poslanec je hotel vstati, pa ona mu ni do¬
volila. Odšli so v ono izbo, pokrito z opravami
in orožjem. Mladi knezi postavili so se zapo¬
vrstjo za materjo, ki je, stopivši proti Skrzetu-

z jedno samo besedo pripomni, in storil bo skemu, vprašala:

svojo dolžnost.

»O kaki stvari, gospod, hočeš govoriti?«

Dan se je uže delal, ko je gospod Skrze-
tuski legel. Spal je trdno in zjutraj se je vzbudil
z trdnim sklenom. Oblekla sta se torej z go¬
spodom Longinom urno, ker so stali vozovi
napreženi in so vojaki gospoda Skrzetuskega
uže sedeli na konjih, gotovi za odhod. V obed-
nici krepil se je poslanec s knezi in kneginjo
vred z juho. Le Bohuna ni bilo. Ali še spi, ali
je pa uže odšel?

Skrzetuski se je posilil ter rekel;

Namestnik je uprl va-njo svoj bistri, resni
pogled ter dejal:

»Oprostite, milostiva gospa, in vi mladi
knezi, da proti običaju postopajoč, ne da bi poslal
častitih poslancev, sam govorim o svoji stvari.
Pa inače ne more biti. Ker se premoči nikdo
ne more upirati, zato brez daljšega obotavljanja
milostivi gospe in blagorodnim gospodom kot
varuhom predlagam svojo prošnjo, da bi mi
mamreč blagovolili dati Heleno za ženo.«

Z OGNJEM IN MEČEM.

17

Skrzetuski je prekrižal na prsih roke...

»Velemožni gospod! Kdo je boljši, soditi
je meni. Lahko si tudi najboljši, — vse nam
je jedno, mi te ne poznamo.«

Na to se je namestnik še ponosneje vzra-

Ako bi bila ta hip, po zimi, strela udarila
v Rozloge, ne bila bi tako osupnila kneginje in
njenih sinov, kakor te namestnikove besede. Ne¬
kaj Časa so resno pogledavali govornika, ki je
stal pred njimi raven, miren in tako resen, kakor
ne bi prosil, temveč hotel ukazovati, ter niso
mogli najti besede za odgovor, — naposled je
začela kneginja izpraševati:

»Kako to? Ti, gospod? Heleno?«

»Da, milostiva gospa, — in to je nepre¬
makljiv moj sklep.«

Nastal je trenotek molčanja.

»Čakam odgovora, milostiva gospa!«

»Oprosti, velemožni gospod,« odgovorila
je kneginja, ko se je bila nekoliko umirila, a
glas ji je postal suh in zasekljiv. »Daši to za
nas ni mala prošnja od takega viteza, vendar
ne more biti nič iz tega, ker smo Heleno ob¬
ljubili uže nekomu drugemu.«

»Pomisli na vse strani, milostiva gospa, kot
skrbna varuhinja, Če to ni bilo proti njeni volji
in če nisem boljši od tistega, komur ste jo ob¬
ljubili.«

vnal, a njegovi pogledi so postali ostri kakor
noži, pa vendar hladni.

»Zato pa jaz poznam vas! Izdajice!« rekel
je. »Sorodnico hočete dati kmetu, da bi vam
pustil posestvo, katero ste si krivično prisvojili «

»Sam si izdajica!« krikne kneginja. »Tako
plačuješ za pogoščenje, tako hvaležnost gojiš
v srci? O gad! Kdo pa si? Odkodi si se vzel?«

Mladi knezi so začeli stiskati pesti in se po
steni ogledavati po orožji, namestnik pa je za¬
rohnel :

»Pogani! prisvojili ste si sirotino vlast, pa
nič za to! Za jeden dan, pa bode knez uže
vedel o tem!«

Ko je kneginja to zaslišala, planila je v kot,
pograbila kopje ter se zagnala z njim na na¬
mestnika. Knezi so pograbili, kar je kateri mogel,
ta sabljo, ta bodalo, ta nož, ter so ga obkro¬
žili v polkrogu, sopihajoč kakor čreda vsteklih
volkov.

»Do kneza pojdeš?« kričala je kneginja, »ali
pa veš, če odideš živ odtod, če to ni zadnja
tvoja ura?« ,

Skrzetuski je prekrižal na prsih roke in niti
z očesom ni trenil.

38

Z OGNJEM IN MEČEM.

»Vračam se kot knežev poslanec s Krima.
Naj prelijem tu jedno kapljo krvi, in v treh dneh
niti pepela ne bode od tega mesta, vi pa pogni-
jete v lubnijskih temnicah. Je-li na svetu moč,
ki bi vas mogla ohraniti? Ne grozite, ne bojim
se vas!«

»Poginemo, ali ti pogineš prvi!«

»Torej udari! — Tu so moje prsi.«

Knezi z materjo na čelu so še vedno držali
rezila, obrnena na namestnikove prsi, toda, rekel
bi, neki nevidni lanci so jim vezali roke. Sopeč
in škrtajoč zobmi so se previjali v onemogli
vsteklosti, toda udaril ni nobeden. Obvladalo
je je strašno ime Višniovieckega.

Namestnik je obvladal položaj.

Onemogli gnjev kneginjin izlil se je le v po¬
tok psovk: »Ničemnik! Strahopetec! Revišče!
Knežje krvi se ti je zahotelo, pa iz tega ne bo
nič! Vsakomu jo damo, le tebi ne, česar nam
tudi sam knez ne more ubraniti!«

Na to gospod Skrzetuski:

»Ni čas za to, da bi dokazoval svoje plem¬
stvo, mislim pa, da bi vaše kneštvo smelo lahko
nositi za njim meček in ščit. Sicer pa vam je
bil kmet dosti dober — jaz sem boljši. Kar se
mojega imetka tiče, lahko se meri z vašim; a
ker pravite, da mi Helene ne daste, torej poslu¬
šajte, kaj vam porečem: Tudi jaz vas pustim
v Rozlogih in ne zahtevam računa od varuštva.«

»Ne daruj tega, kar ni tvoje!«

• »Ne darujem, le obetam za bodočnost ter
potrjujem z viteško besedo. Izberite si torej:
ali položite knezu račune o varuštvu in se umak¬
nete iz Rozlogov, ali pa daste devo meni in
obdržite vlast. . . «

Kneginji je kopje počasi lezlo iz rok. Kmalu
je padlo z brenkom na tla.

»Izberite,« ponovi gospod Skrzetuski: »aut
pacem aut bellum!«*)

»Sreča je,« reče uže pohlevneje Kurčevi-
čevka, »da je Bohun s sokoli odjezdil, ker te
ni hotel gledati, za kaj on je uže včeraj kaj
tacega sumil. Drugače se ne bi izšlo brez krvi.«

»Gospa, tudi jaz sablje ne nosim zato, da
bi mi le visela na pasu.«

»Pomisli vendar, velemožni gospod, da se
takemu vitezu ne spodobi, da ljudi, ki so ga
lepo vsprejeli v svoj dom, tako naganja in
devo jemlje s takim nasiljem, kakor iz turškega
robstva.«

»Spodobi, ker ste jo nameravali kot ro-
binjo prodati kmetu,«

»Tega mi o Bohunu ne govori, kajti on
je, dasi neznanih roditeljev sin, glasovit vojnik
in slaven junak in nam znan od mladih nog,
in v domu našem, kakor bi nam bil v rodu.
Ako bi mu odvzeli devo, bilo bi zanj, kakor
bi ga zabodli z nožem.«

»Milostiva gospa, mudi se mi na pot, opro¬
stite torej, da ponovim še jeden pot: Izberite!«

Knežnja se obrne do sinov:

»A kaj porečete vi na tako pokorno proš¬
njo tega viteza?«

Bulihoviči so se spogledavali, drezali sc
s komolci in molčali.

Naposled pomomlja Simeon:

»Če rečeš: udari, udarimo, — če rečeš:
dajte dekle, pa jo damo.«

»Udariti je zlo in dati je zlo.«

Potem se obrne do Skrzetuskega:

»Tako si nas pritisnil na steno, da se ti
ne izvijemo. Bohun je blazen človek, gotov,
da se odloči na vse. Kdo nas obrani njegove
osvete? Od kneza sicer sam pogine, a nas po¬
gubi prve. Kaj naj počnemo?«

»Vaša glava, vaš svet.«

Kneginja je pomolčala

»Čuj torej, gospod. Vse to mora ostati taj¬
nost. Bohuna pošljemo v Perejeslavlje, mi s He¬
leno pa pojdemo v Lubnija, a ti poprosi kneza,
da nam pošlje pomoči v Rozloge. Bohun ima
v obližji poldrugsto semenov, *) od katerih je
jeden oddelek tu. Helene ne moreš takoj vzeti,
sicer ti jo ugrabi Drugače to ne more biti.
Pojdi torej, tajnosti ne izdaj nikomur ter nas
čakaj.«

»Da bi me prevarili?«

»Da bi te le mogli 1 — toda ne moremo
te, to vidiš sam. Daj besedo, da tajnost obdržiš
do časa!«

»Dam — in vi daste devo?«

»Drugače ne moremo, nego da jo damo,
dasi nam je Bohuna žal...«

»Tfu! tfu! blagorodni gospodje,« dejal je
naglo namestnik, obrnivši se do knezov. »Če¬
tvero vas je kakor hrastov, pa se bojite jednega
Kozaka in ga hočete z izdajo spraviti s poti.

•) »Semeni«, maloruski vojaki, imenovali so se po
svojem vojvodi Semenu Teteri, ki je bil ruskega
rodu. 0. p.

•) Mir ali vojno!

Ž OGNJEM IN MEČEM.

3Q

Čeprav sem dolžan, da vas zahvalim, vendar
vam pravim: To se ne spodobi za čestito
šlahto!«

»V to se ti ne vtikaj!« krikne kneginja. »To
ni tvoja stvar. Kaj naj počnemo? Mari imaš
vojnikov na njegovih poldrugsto semenov? Nas
ubraniš? Ali ubraniš samo Heleno, katero je
pripravljen ugrabiti s silo? To ni tvoja stvar.
Odidi v Lubnija; a kaj naj mi počnemo, to mo¬
ramo vedeti mi, da ti le Heleno privedemo.«

»Storite, kar hočete; le jedno vam še povem.
Ako bi se. Heleni delala krivica, gorje vam!«

»Ne delaj tako z nami, da nas ne dovedeš
do obupa «

»Silo- ji bodete hoteli storiti; saj vam še
sedaj, ko jo prodajate za Rozloge, ni prišlo na
um, da bi jo vprašali, če je zadovoljna z menoj.«

»Takoj jo vprašamo vpričo tebe!« reče
kneginja komaj brzdajoč jezo, ki ji je na novo
začela vreti v prsih, ker je popolnoma dobro
čutila zaničevanje v namestnikovih besedah. Si¬
meon je šel po Heleno in se je skoraj vrnil
z njo vred v sobo.

Sredi te jeze in teh groženj, katere so, kakor
se je zdelo, še vedno polnile vzduh, kakor od¬
mevi pojemajoče nevihte; sredi teh namrščenih
obrvij, ostrih pogledov in surovih obrazov —
zablesnelo je njeno lice kakor solnce po viharji.

»Gospica!« dejala je zamolklo kneginja,
kažoč na Skrzetuskega, »ako ga maraš, to je
tvoj bodoči soprog.«

Helena je pobledela kakor stena in vsklik-
nivši pokrila oči z rokama, pa naglo zopet
stegnila k Skrzetuskemu.

»Ali je to resnica ?« šepetala je vsa opojena.

■-? *

*

Uro pozneje se je poslančevo in namestni¬
kovo spremstvo zlagoma pomikalo po gozdni
cesti proti Lubnijem. Skrzetuski je z gospodom
Podbipigto jezdil na čelu, za njima so se v dolgi
vrsti vrstili poslančevi vozovi. Namestnik je bil
ves zamaknen v misli in skrbi", kar ga iz te
zamišljenosti vzbude iztisnene besede pesni:

»Tužu, tužu, serce boiyt«...*)

V globini lesni, na ozki od kmetov shojeni
poti se je prikazal Bohun. Njegov konj je bil
ves spenjen in blaten.

Po vsej priliki se je bil Kozak po svojem
običaji spustil na stepo in v lesove, da bi se

*) Tožim, tožim, srce me boli.

napojil z vetrom, izgubil v dalji in pozabil —
in to, kar je dušo bolelo — prebolel.

Baš sedaj se je  vračal v Rozloge.

Zroč na to brhko, instinito junaško postavo,
ki je le mignila in uže izginila, pomislil je
gospod Skrzetuski nehote in naposled pomrmral
si pod nos:

»Vsekako je sreča, da me ni on vpričo nje
razcepil.«

Naglo mu je neka žalost stisnila srce. Kakor
bi mu bilo Bohuna žal, a še bolj pa tega, da
ni mogel, zadavši kneginji besedo, precej sedaj
pognati za njim konja ter mu reči:

»Ljubiva jedno devo, torej jednemu izmej
naju ni živeti na svetu! Kozače, potegni sabljo!«

V.

Prišedši v Lubnija gospod Skrzetuski kneza
ni dobil doma. Odšel je bil v Sienč na botrinjo
k gospodu Sufčinskcmu, nekdanjemu svojemu
dvorjanu, a z njim kneginja, dve gospici Zba-
raški in mnogo dvornikov. Namestnikovo vrnitev
s Krima in dohod poslancev naznanili so torej
na Sienč. Znanci in tovariši so po dolgem po¬
tovanji vrnivšega ze Skrzetuskega radostno po¬
zdravili, zlasti pa gospod Volodijovski, ki je bil
po dvoboji namestniku najiskrenejši prijatelj. Ta
vitez se je odlikoval tudi s tem, da je bil ne¬
prenehoma zaljubljen. Ko se je bil osvedočil
o neodkritosrčnosti Anice Borzobohate, obrnil
je svoje prečuteče srce k Angeli Lenski, tudi
dvorni gospici, in ko se je ta pred mesecem
zaročila z gospodom Staniševskim, začel je Vo¬
lodijovski za tolažbo vzdihati za starejšo knež-
njo Ano Zbaraško, bratranko kneza Višnio-
vieckega.

Vsekako je sam izprevidel, da je segel
previsoko ter se ni mogel niti z najmanjšo nado
pokrepiti, tem manj, ker sta se za knežnjo ogla¬
sila snubača, gospod Bodžinski in gospod La-
sota, v ime gospoda Przijemskega, vojvode Lg-
čickega. Nesrečni Volodijovski je pripovedoval
te nove muke našemu namestniku ter ga se¬
znanjal z vsemi dogodki in dvornimi tajnami.
Toda vse to je ta le na pol poslušal, kajti misel
in srce so mu polnile druge stvari. Ako bi ga
ne bil mučil oni dušni nemir, ki se z ljubeznjo,
akoprem vzajemno, navadno druži, čutil bi se
bil Skrzetuski srečnega. Saj se je pa vrnil po
tako dolgi poti spet v Lubnija, kjer so ga ob-

4»

Z OGNJEM IN MEČEM.

krožili živahni obrazi in oni hrup vojaškega
življenja, s katerim je bil izdavna zrastel. Če
prav bi bila Lubnija kot utrjena knežja prestol¬
nica, po krasoti lahko tekmovala z vsemi sto¬
licami »kraljevičev«, vendar so se v tem od¬
likovala od njih, da je bilo tu življenje surovo,
taborsko. Kdor ni poznal ondukajšnjih običajev
in ondukajšnjega reda, sodil bi bil, ako bi bil
prišel tja celo v najmirnejši dobi, da se priprav¬
lja kak vojaški pohod. Vojak je tam veljal več
nego dvornik, železo več nego zlato, žvenk boj¬
nih trobelj več nego hrup pojedin in zabav.
Povsodi je gospodoval vzoren red in drugod
neznano strahovanje; povsodi je gomazelo vi¬
tezov izpod različnih praporov: oklopniških,
dragonskih, kozaških, tatarskih in vlaških, pod
katerimi ni služilo le samo Zadnjeprije, temveč
dobrovoljna šlahta iz vseh krajev Poljske. Kdor
se je hotel izuriti v pravi viteški šoli, šel je
v Lubnija. Poleg Rusinov so bili tam tudi Ma-
zuri, Litvani, Malopoljci, da, celo Prusi. Pe¬
hotni polki in topništvo, ali kakor so rekali
»ognjeno ljudstvo,« zloženi so bili iz izbranih
Nemcev, najetih za drag denar, v dragoncih
so služili z večine domačini, Litvani pa pod
tatarskimi prapori; Malopoljci so se najraje
zgrinjali pod zastave oklopniške. Toda knez
viteštvu ni dovoljeval lenariti, zato je vladalo
v taboru neprestano gibanje. Nekateri polki so
se vrstili, da so hodili na trdnjave in »palanka«,
drugi v stolice — po cele dneve so se vršile
vaje in pregledi. Včasih, da si so Tatarji miro¬
vali, prirejal je knez daleke pohode v gluhe
stepe in pustinje, da bi se vojaki privadili po¬
hodom, in so prodrli do krajev, kamer še nihče
ni prodrl, ter raznesli slavo njegovega imena.
Tako se ja prošlo jesen spustil ob levem bregu
Dnjeprovem do Kudaka, kjer ga je vsprejel
gospod Grodzicki, tamošnji glavar, kot dednega
gospodarja; potem je šel obPorohih*) celo do
Hortice ter je ukazal na kučkaski meji nagro-
maditi velik kup kamenja na spomin in zna¬
menje, da na to stran še nobeden knez ni prišel
tako daleč.**)

Gospod Boguslav Maskievič, dober vojnik,
če prav še mlad, in zajedno učen človek, kateri
je opisal ta kakor tudi druge kneževe pohode,
pravil je Skrzetuskemu čuda o njem. To je po¬

*) Poroh, Prog = prag; porohi, progi = skale, čez
katere teče reka, torej — slapovi.

♦*) To so besede Maskievičeve, kateri ni mogel vedeti,
da je uže bil Samuel Zborovski na Siči.

trjeval tudi gospod Volodijovski, ki se je bil
tudi tega pohoda udeležil. Videli so torej Porohe
in se jim čudili a zlasti strašnemu Nenasitcu,
ki je leto za letom, kakor nekdaj Scila in Ha-
ribda, požrl po kakih deset ljudij. Potem so
se spustili na vzhod, na požgane stepe, kjer
vsled nedogorkov konjiča niti stopati ni mogla
ter so morali konjem obviti s kožami noge.
Našli so tam množino golazni, gadov in kač
velikank, po deset lakti j dolgih in debelih kakor
moška roka. Ob cestah so na samotne hraste
vrezavali pro aeterna rei memoria*) kneževe
grbe, naposled pa zašli v tako gluhe stepe, da
niti človeških sledov ni bilo več možno najti.

»Mislil sem,« dejal je učeni gospod Ma¬
skievič, »da pridemo naposled celo v Had kakor
Odisej.«

Na to gospod Volodijovski :

»Ljudje izpod prapora gospoda stražnika
Zamojskega, ki so šli naprej, prisegali so, kako
so uže videli one meje, na katerih se končava
zemlje krog.«

Namestnik je nasprotno pravil o Krimu,
kjer se je mudil celega pol leta, ko je čakal
odgovora hanovega, o ondukajšnih mestih, po-
zostalih iz davnih časov, o Tatarjih in njihovi
vojni sili, a naposled o strahu, v katerem so
živeli, ko so izvedeli o splošnem pohodu na
Krim, katerega so se imele udeležiti vse sile
cele Poljske.

Tako so kramljali po cele večere in čakali,
da se povrne knez. V tem času je namestnik
predstavljal bližnjim tovarišem gospoda Longina
Podbipigto, ki si je kot prijazen človek kmalu
naklonil srca vseh in, ko je bil pri raznih po¬
skusih z mečem pokazal svojo moč, pridobil si
vseobče spoštovanje. Povedal je bil uže temu
in onemu o svojem predniku Stovejku in o od-
sekanil treh glavah, le o svoji obljubi je mol¬
čal, ker ni hotel, da bi mu bili nagajali. On in
Volodijovski sta si bila precej podobna in sicer
po čuvstvenosti in jednakih srčnih čutih. Crez
nekoliko dnij sta uže skupaj hodila vzdihovat na
nasipe; ta po visoki svetli zvezdici, da bi jo
mogel dobiti, to je za knežnjo Ano; drugi po
neznanki, od katere so ga ločile tri obljubljene
glave.

Gospod Volodijovski je Longina jako vabil
k dragoncem, toda Litvin je bil sklenil, da se
zapiše pod zastavo oklepnikov, da bi služil pod

*) Na večen spomin tega pohoda.

Z OGNJEM IN MEČEM.

4 1

Zakrzevski in Skrzetuski.

Skrzetuskim, o katerem je v Lubnijih z raz¬
košjem cul, kako ga vsi čislajo kot junaka prve
vrste in moža izmej najboljših kneževih čast¬
nikov. In sosebno pod praporom, kateremu je
poročnikoval Skrzetuski, odpiralo se je  mesto
po gospodu Zakrzevskem, imenovanem »Miserere
mei,« ki je uže dva tedna ležal bolan in bil
brez nadeje, da ozdravi, ker so se mu od
mokrote vse rane odpirale. Ljubavnim mukam
namestnikovim se je po vrhu pridružila še ža¬
lost, da izgubi starega tovariša in izkušenega
prijatelja. Po nekoliko ur na dan se niti ganil
ni od njegovega vzg ! avja. Tolažil ga je, kakor
je vedel in znal ter ga krepil z nadejo, da bo¬
deta še nekateri pohod skupaj doživela.

Toda starcu ni bilo treba tolažbe. Vesel
je bil na svoji trdi viteški postelji, pregrneni
s konjsko kožo in je s pravim otroškim po¬
smehom pogledaval na križ, obešen nad posteljo
Skrzetuskemu pa je odgavarjal: »Miscrere mei,
gospod poročnik! Jaz pojdem po svoj nebeški
red. Telo mi je tako prevodjeno od ran, da se
le tega bojim, da me sveti Peter, ki je božji
maršalek in mora paziti na čistoto v nebesih,
ne spusti v raj v tako prevotljeni suknji. Ali
jaz mu porečem: Sveti Petriček, rotim te na

uho Malhovo, nikar mi ne delaj zaprek, kajti
telesno obleko so mi pogani tako pohabili...
miserere mei! In ako bo še kakov pohod sv. Mi¬
haela proti peklenskim silam, udeležil se ga bo
tudi Zakrzevski.«

Daši je poročnik kot vojak uže mnogokrat
smrti gledal v oči in jo sam zadajal, vendar se
ni mogel zdržati solz, ko je poslušal tega starca,
katerega smrt je bila podobna krasnemu solnč-
nemu zatonu.

Kar so neko jutro zazvonili zvonovi po
vseh cerkvah, pravoslavnih in katoliških, ozna¬
njujoč smrt gospoda Zakrzevskega. Istega dne
je prišel tudi knez iz Sienč, a z njim Bod-
zinski in Lasota in ves dvor in cela vrsta šlahte
na kakih desetih vozeh, kajti pri gospodu Sufčin-
skem se jih je bilo zelo mnogo sešlo. Knez je
priredil prekrasen pogreb, ker je hotel dostojno
počastiti pokojnikove zasluge ter pokazati, kako
čisla junaške ljudi. Pogreba so se udeližili vsi
v Lubnijih stoječi polki. Z nasipov so pa grmeli
topovi in pokale puške. Konjiča je šla od doma
pa prav do farne cerkve mestne v vrsti, a z zavi¬
timi prapori; za njo pehota z navzgor obrnenimi
puškinimi kopiti. Sam knez, v žalno oblečen, pel¬
jal se je za krsto v pozlačeni kočiji, V katero je

6

42

Z OGNJEM IN MEČEM.

bilo vpreženih osem konj, belih kakor mleko;
grive in repove so jim rdeče pobojali in s šopi
črnih nojevih peres okrasili glave. Pred vozom je
stopal oddelek janičarjev, kneževa pobočna straža,
za vozom pa španski oblečena pažeta na čilih
konjih, dalje visoki dvorni uradniki, dvorjani,
hišniki, nazadnje hajduki in sluge. Sprevod se je
ustavil najprej pred cerkvenimi vrati, kjer je
imel duhovnik Jaskolski nagrobni govor, kate
rega je začel z besedami: »Kam tako hitiš,
gospod Zakrzevski?« Potem je govorilo še ne¬
koliko tovarišev, a mej njimi tudi gospod Skrze-
tuski, predstojnik pokojnikov in prijatelj. Na
to so prenesli truplo v cerkev,’ in tu je poprijel
besedo najzgovornejši govornik, duhovnik-jezuvit
Muhoviecki, ki je govoril tako povzneseno in
krasno, da se je sam knez razplakal. Saj je bil pa
tudi nenavadno čutečega srca in pravi oče Voj¬
nikom. Držal je železen red, ali glede radodar¬
nosti, dobrosrčnega ravnanja z ljudmi in glede
varuštva, ki so je uživali ne le vojniki, temveč
tudi njih žene in deca, ni se nikdo miogel me¬
riti z njim. Buntovnikora strahovit in neusmi¬
ljen, je bil vendar pravičen dobrotnik ne le
šlahti, temveč tudi vsemu svojemu narodu. Ko
so bile šest in štiridesetega leta kobilice vničile
plani, je kmetom, ki so mu dačo plačevali, za
celo leto dačo odpustil, podanikom velel hrano
dajati iz kašč, — a po požaru v Horolu je vse
meščane dva meseca živil o svojih troških.
Oskrbniki in podstaroste po graščinah so se
pazili, da bi knezu na uho ne prišla kaka zlo¬
raba ali krivica proti narodu. Sirotam je bilo
zagotovljeno tako varstvo, da so je nazivali le
»kneževo deco«. Na skrbi je je imela s pomočjo
očeta Muhovieckega sama kneginja Grizelda.
Red je torej vladal po vseh kneževih žemljah,
obilnost, pravica, mir, a tudi — strah, zakaj
o najmanjšem uporu knez ni poznal v gnjevu in
kazni ne konca ne kraja. Tako se je v njegovi
naravi družila blagosrčnost in ostrost. Ali v onih
časih in v onih pokrajinah moglo se je le pod
tako železno strogostjo razvijati in ploditi člo¬
veško žitje; le po njej so vstajala mesta in vasi,
le po njej se je ratar povzdignil nad »hajda-
maka« (roparja), kupec mirno prevažal svoje
blago, so zvonovi mirno vabili vernike na mo¬
litev; le pri tej strogosti se ni drznil sovražnik
prestopiti mej, ter so razbojniške tolpe poginjale
na koleh ali pa se izpreminjale v redne vojake,
in so se pustinje razcvitale v sadonosne pokrajine.

Divji krajini in divjim Stanovnikom njenim
je bilo treba take roke; zakaj na Zadnjeprije

se je stepalo najnemirnejše ljudstvo iz Ukrajine:
semkaj so se zgrinjali osadniki, ker je je vabilo
polje in rodovitnost zemlje, semkaj so vreli
kmetje iz vse Poljske, kaznjenci utekajoči iz
temnic, skratka, kakor bi dejal Livij: Pastorum
convenarumque plebs transfuga ex suis populiš.*)
Držati je v strahu, izpremeniti v mirne naselnike
ter vkovati v spone selskega življenja — mogel je
le takovšen lev, o čegar rjovenji je vse drgetalo.

Gospod Longin, ki je prvi pot v življenji
videl kneza pri pogrebu, svojim očem ni mogel
verjeti. Ker je slišal poprej le o njegovi slavi,
domišljal si je, da mora biti pravi velikan, za
glavo presegajoč ostali človeški rod, a sedaj!
Knez je bil nizke rasti in precej droban. Mlad
je bil še, stoprv pri šest in tridesetih letih, ali na
obličji so se mu videli uže vojinski trudi. Ke-
dar je bil v Lubnijih, živel je prav kakor kralj,
o pogostnih napadih in pohodih delil je pa vse
nezgode s prostim tovarišem, jedel črn kruh in
spal na tleh na plahti, a ker mu je večji del
življenja potekel v taborskih opravkih, videli
so se mu na obličji dokazi za to. Vendar je
to obličje na prvi pogled kazalo nenavadnega
človeka. Odsevala je z njega železna, neupog¬
ljiva volja in veličanstvo, pred katerim je moral
nehote vsakdo ukloniti glavo. Videlo se je, da
ta človek pozna svojo moč in velikost — in
ako bi mu jutri položili krono na glavo, ne bi
se čutil s tem iznenaden, niti obtežen z njeno
pezo. Oči je imel velike, mirne, prijazne, vendar
se je zdelo, da so v njih tudi gromi, in čutil si,
da gorje onemu, kdor bi probudil v njih te
vspavane grome. Za to tudi nihče, ni mogel
prenesti mirnega bleska tega pogleda, in videti
je bilo poslance vrlih dvornikov, ki so se zmedli
in niso znali začeti razgovora. Sicer pa je bil
na svojem Zadnjepriji pravi kralj. Iz njegove
pisarne so izhajala privilegija in darovi: »Mi,
po božji milosti knez in gospod itd.« Saj pa
tudi ni smatral mnogo »panov«, da bi bili
njemu jednaki. Knezi v rodu davnim vladarjem,
bili so mu maršalki. Takov je bil svoje dni
tudi oče Helenin, Vazi! Bulih-Kurčevič, kateri rod
se je, kakor je bilo uže zgoraj rečeno, proizvajal
od Korjata in bil v resnici rodu Rurikovičev.

V knezu Jeremiji je bilo nekaj, kar je na¬
vzlic vrojeni mu dobrosrčnosti ljudi zadrževalo
v oddaljenosti. Ljubil je vojake in se sprijaznil
z njimi, — z njim pa se ni nihče drznil spri-

*) Pastirska in druga pritepena druhal, ubežavši vsa-
vsa kteri iz svojega kraja.

Ž OGNJEM IN MEČEM.

4 3

jazniti se. In viteštvo, ako bi mu bil velel, naj
jež skoči v Dnjeprove valove, skočilo bi bilo
brez obotavljanja.

Po materi Vlahinji je podedoval belo polt,
belino razbeljenega železa, od katerega žehti
vročina, in črne lase kakor vranja perot. Po¬
vrhu glave je je nosil postrižene, le spredaj so
se mu spuščali bujneje in, pristriženi nad obrvmi,
zaslanjali polovico čela. Noša njegova je bila
poljska; na obleko ni dosti gledal, le o velikih
slavnostih je  deval na-se dragocena oblačila,
tedaj pa je ves lesketal od zlata in dra ega ka¬
menja. Gospod Longin je bil nekoliko dnij po¬
zneje prisoten pri taki priliki, ko je namreč knez
dal zaslišanje g. Razvanu Ursu. Vsprejemal je pa
poslance v »nebeški dvorani«, tako zvani zato,
ker je bila poslikana kakor nebeški svod, z zvez¬
dami: delo gdanskega slikarja Helma. Knez je
sedel takrat pod baldahinom iz žameta in gro-
nostaja (hermelina), na vzvišenem naslonjači, po¬
dobnem prestolu, čegar podnožek je bil obit
s pozlačeno pločevino. Za knezom pa je stal
duhovnik Muhoviecki, tajnik, maršalek knez Vo-
ronič, gospod Boguslav Maskievič, dalje dva¬
najst spremnikov z bradnicami (helebardami),
španski oblečenih. Ozadje dvorane je bilo polno
viteštva v najdrogocenejših nakitih in oblekah.

Poslanec Rozvan je prosil v ime »hospo-
darja«, da bi knez z vplivom in grozo svojega
imena pri hanu izposloval prepoved, da bi se
budzijaški Tatarji ne zaganjali na Vlaško, kjer
so leto za letom delali strašno škodo in vse
opustošili. Knez je na to odgovoril v gladki
latinščini, da Budzijakovci nikakor niso pokorni
samo hanu, in da bo aprila meseca, ko se na¬
deja, da dojde k njemu hanov poslanec, po
njem opomnil bana na vlaške pritožbe. Gospod
Skrzetuski je bil uže preje poročal o svojem
poslanstvu in potovanji in o vsem, kar je čul
o Hmielnickem in njegovem pobegu na Sič.
Knez je sicer ukrenil, da se pošlje v Kudak
nekoliko polkov, a on sam vsej stvari ni pri¬
pisoval velike važnosti. Ker torej ni bilo ničesar
pričakovati, kar bi pretilo miru in moči za-
dnjeprskega panstva, začele so se v Lubnijih
slavnosti in zabave, nekoliko radi prisotnosti
poslanca Rozvana, a tudi radi tega, ker sta
bila uže pred slavnostmi gospoda Bodzinski in
Lasota v ime vojvodiča Prijemskega poprosila
za roko starejše knežnje Ane; na to sta dobila
od kneza in kneginje Grizelde povoljen odgovor.

Jedinega malega Volodijovskega je to zelo
mučilo, in ko ga je poskušal Skrzetuski nekoliko

razvedriti in potolažiti, odgovoril mu je: »Ti
lahko govoriš, kedar se ti zahoče, pa dobiš
Anico Borzobohato. Ves čas se te je zelo lju¬
beznivo spominjala; s početka sem mislil, da
navlašč, hoteč v Bihovci ljubosumnost vzbuditi,
a sedaj vidim, da ga je hotela spraviti na led,
in nedvojbeno ji bije le za te v prsih srce.«

»Kaj me briga Anica 1 Vrni se k njej, —
ne branim ti. O knežnji Ani pa nehaj misliti,

Knez Jeremija. (Str. 42.)

kajti to je tako, kakor bi hotel feniksa na
gnezdu s čapko pokriti.«

»Vem, da je ona feniks in baš radi tega
mi bodo gotovo žalosti umreti.«

»Živ ostaneš in takoj se zopet zaljubiš —
le v knežnjo Barbaro se nikar, sicer ti jo spet
kak drug vojvodič otme izpred nosa.«

6*

.44

Z OGNJEM IN MEČEM.

»Je mari srce sluga, kateremu se lahko
ukazuje? Mari zabraniš očem, da ne bi gledale
na tako krasno bitje, kakor je knežnja Barbara,
ki bi s pogledom ukrotila divjo zver?«

»Ti si ušel vragu iz torbe!« vsklikne Skrze-
tuski. »Vidim, da se potolažiš brez moje po¬

gledal ni. Zvečer torej, ko je knez z višjimi
častniki dohajal h kneginji v sobo, da bi se za¬
bavali z razgovorom, pogledavala je Anica izza
pleč svoje gospe (knežnja je bila visoka, a Anica
nizka) in upirala svoji črni očesci v namestnikov
obraz, hoteč uganiti to uganko. Toda oči Skrze-

Skrzetuski šepeta z Anico Brzobohato.. . (Str. 45.)

moči; toda to ti rečem še jeden pot: vrni se
k Anici, z moje strani ne boš imel nikakih
ovir.«

Anica v resnici niti mislila ni o Volodijov-
skem. Za to pa jo je dražila, jezila in gnje-
vila malomarnost gospoda Skrzetuskega, ki je,
vrnivši se po tako dolgi odsotnosti, še skoro po¬

tuskega so blodile, kakor misli, tod in
drugod, — in ko mu je pogled padel
na deklico, bil je tako zamišljen in oste-
klel, kakor bi ne gledal tiste, kateri je
nekdaj pel:

»Ko tatarska truma

V robstvo kuješ srca.«

»Kaj se mu je pripetilo?« povpraše¬
vala je sama sebe razvajena milka vsega
dvora, udarila z nožico ob tla ter sklenila,
da pride tej stvari na sled. Ona v resnici
ni bila zaljubljena v Skrzetuskega, toda
ker se je bila privadila uklanjanju in las¬
kanju, ni mogla strpeti, da bi nje kdo
ne cenil in je bila gotova od objesti, da
se zaljubi v drzneža. Nekoč, ko je nesla
kneginji klopko, srečala je gospoda Skrze¬
tuskega, stopivšega iz sosednje spalnice
kneževe. Naletela je nanj kakor vihra,
trčila ob nje a, naglo odstopila in rekla:
»Ah! kako sem se ustrašila! Dober
dan, gospod!«

»Dober dan, gospica Ana! Sem li
uže tak monstrum, *) da strašim gospico
Ano ?«

Deklica je stala s povešenima očes¬
cema, sukajoč s prsti konce svojih kit,
prestopajoč z nožiče na nožico in kakor
v zadregi, odgovorila je s posmeškom:
»O ne, to ne. ., nikakor ne. . . kakor
gotovo ljubim svojo mater.«

Pogledala je naglo poročnika in zopet
povesila oči.

»Gospod, ali si mi hud?«

»Jaz? Mar se gospica Ana meni za
mojo jezo?«

»Tega res ne. Imela bi se pač za
kaj brigati. Morebiti misliš, gospod, da
se bodem jokala. Gospod Bihoviec je
pač uljudpejši. . . «

Ako je taka, ne preostaja mi drugega,
nego popustiti polje gospodu Bihovcu ter se
umakniti gospici Ani izpred očij.«

»Ce pa zabranim?«

Rekši zastopila mu je pot.

*) Strašilo.

Z OGNJEM IN MEČEM

45

»Gospod, ti torej dohajaš s Krima?«

»S Krima.«

»In kaj si privedel s Krima,«

»Privedel sem gospoda Podbipigto. Saj si ga,
gospica Ana, uže videla? Zelo mil in vrl vitez.«

»Gotovo, da milejši nego ti, blagorodnost!
Pa po kaj je on semkaj prišel?«

»Da bi gospica Ana imela na kom poskušati
svojo silo. Toda svetujem ti, dobro ga vzemi
v roke, kajti jaz vem tajnost o tem gospodu,
radi katere je nezmagljiv. . . in celo gospica
Ana ga ne premoli!«

»Radi česa je nezmagljiv?«

»Ker se ne more ženiti?«

»Kaj to meni mari! Čemu se ne more
ženiti?«

Skrzetuski se je priklonil na dekličino uho,
toda prav glasno rekel:

»Ker je čistost obljubil.«

»Moder pač nisi, gospod!« rekla je Anica
brzo in v istem trenotku odprhnila kakor spla-
šena ptica.

Ta večer je v prvič bolj pozorno pogledala
gospoda Longina. Gostov je ta dan bilo mnogo,
ker je bil knez priredil odhodnico gospodu
Bodzinskemu. Naš Litvin skrbno oblečen v bel
župan iz atlasa in v temno-moder žametov kon-
tuš, *) bil je prav zal, tembolj, ker mu je ob
boku visela lahka kriva sablja, v pozlačeni nož¬
nici, mesto grozovitega »zervikaptura«.

Aničine oči so navlašč streljale na gospoda
Longina, nakljub gospodu Skrzetuskemu. Na¬
mestnik bi tega niti opazil ne bil, da ga ni
Volodijovski dregnil s komolcem ter pripomnil:

»Naj me Tatarji, če se Anica ne sladka
tej litavski preklji.«

»Povej to njemu samemu!«

»Gotovo, da povem. Lep parček bodeta.
Lahko jo bode namesto zapone nosil na županu,
tako razmerje je  mej njima.«

»Ali pa mesto Čopa na čapki.«

Volodijovski stopi do Litvina:

»Brate, jedva si semkaj prišel, pa uže vidim,
da s teboj ni dobro tekmovati.«

»Pa čemu to, bratec dobri? Pa čemu to?«
»Ker si nam najlepšo dvorjanko premotil.«
»Prijatelj!« rekel je Podbipigta skladajoč
roke, »kaj vendar govoriš?«

»Poglej, gospodine, na gospico Ano Borzo-
bohato, v katero smo vsi tu zaljubljeni, kako

te ona milo pogleduje. Le pazi, da te ne bode
za nos vodila kakor je nas!«

Po teh besedah se je Volodijovski zasuknil
po peti in pustil Longina v začudenji. Precej
pogledati Anice se niti upal ni, stoprv čez nekaj
časa se je ozrl v tisto stran. — Kar spreletelo
ga je.

Izza ramen kneginje Grizelde zrlo je na-nj
dvoje živahnih očes zvedavo in pozorno. »Apage
satanas!«*) mislil si je Litvin ter, pordevši kakor
dijaček, pobral jo v drugi kot dvorane.

Vsekako je bila skušnjava huda. Ta sata-
nek, pogledavajoč kneginji izza pleč, bil je toli
dražesten, očesci sta se mu tako jasno svetili,
da je Longina kar nekaj vleklo, da bi ga vsaj
jedenkrat še pogledal. V tem pa se je spom¬
nil obljube svoje, pred oči mu je stopil Zer-
vikaptur, prednik Stovejko-Podbipigta, tri od-
robljene glave, in strah ga je spreletel. Pokrižal
se je ter ta  večer ni več tja pogledal.

Zajutra je prišel na stanovanje gospoda
Skrzetuskega.

»Gospod namestnik, ali skoro odidemo?
Kaj si tamkaj cul o vojni?«

»Kam se ti mudi! Bodi strpljiv, dokler nc
prideš pod zastavo!«

Gospod Podbipigta namreč še ni bil vpisan
na mesto umršega Zakrzevskega. Moral je ča¬
kati, da četrt leta poteče, to je do prvega aprila.

Ali bila mu je res sila, zato je izpraševal
dalje:

»Ali ni nj. svetlost knez nič o tej stvari
govoril ?«

»Nič. Kralj pač do smrti ne prestane mis¬
liti o vojni, toda država je noče,«

»Pa so v Cehrinu govorili, da grozi ko¬
zaška vstaja?«

»Po vsej priliki ti je obljuba zelo na srci.
Kar se vstaje tiče, vedi, da je pred pomladjo
ne bode, čeprav je zima lahka, pa zima je vendar
le zima. Imamo stoprv i5. februarja, vsak dan
še lahko pritisne mraz, a Kozak ne krene na
vojno, dokler se ne more kopati, kajti oni se
za nasipom kruto bijo, v polji pa se ne umejo
držati.«

»Treba torej po tem takem Kozakov ča¬
kati?«

»Pomisli, gospod, še to, da, če tudi najdeš
tiste svoje tri giave, ni še gotovo, če bodeš ob-

j Kontuš = poljska vrhnja obleka.

*) Proč skušnjavec.

Ž OGNJEM IN MEČEM.

4<>_

ljube oproščen, ker so kaj drugega križarji ali
pa Turci — in kaj drugega domačini — tako
rekoč otroci iste matere.«

»O veliki Bože! O, gospod, kako si me
udrihnil po glavi. O obup! Naj mi duhovnik
Muhoviecki to dvojbo pretrga, drugače ne bo¬
dem imel niti za hip pokoja!«

»Gotovo, da ti jo pretrga, on je učen in
pobožen človek, ali gotovo ne pove nič drugega.
Bellum civile*) — bratska vojna!«

»In ko bi prišla vstajnikom tuja sila na
pomoč?«

»Ondaj bi ti imel svoje polje. Sedaj ti pa
morem le jedno priporočiti: čakaj in potrpi!«

Sicer pa gospod Skrzetuski niti sam ni
mogel slediti temu svetu. Tudi njega prema¬
govala je čimdalje večja tesnoba, dolgočasile so
ga te dvorske slavnosti in ti obrazi, katere je
še nedavno tako milo pogledaval.

Gospodje Bodzinski, Lasota in Rozvan Ursu
so bili uže odšli, a po njih odhodu je za¬
vladal globok mir. Življen je začelo je potekati
jednakomerno. Knez je imel dosti posla z nad¬
zorovanjem ogromnih posestev, in dan na dan
se je zapiral s komisarji, dohajajočimi iz vse
Rusije in iz Sandomerskega, — celo vaje mogle
so se redko kedaj vršiti. Hrupne častniške po¬
jedine, na katerih se je razpravljalo o bodočih
vojnah, priskutile so se Skrzetuskemu neizre¬
čeno, zato je s puško na rami najraje uhajal
nad Solonico, kjer je nekdaj Žolkievski tako
strašno potolkel Nalevajka, Lobodo in Krgp-
skega. Sledi one bitke so se bile uže zabrisale
v pameti narodovi, pa tudi na bojevišči. Le tu
pa tam je zemlja izmetala iz svojega naročja
bele kosti, in za vodo je štrlel kozaški nasip,
izza katerega so se tako obupno branili Zapo-
rožci Lobodini in radovoljci Nalevajkovi. Toda
uže za nasipom se je raztezal gosto zarasel gaj.
In tja se je gospod Skrzetuski zatekal pred
dvorskim hrupom, a ne da bi bil ptiče streljal,
razmišljal je; tamkaj mu -je vstajala pred očmi
njegove duše podoba ljubljene deve; tam sredi
megle, sredi šuma trstičjega, sredi otožnosti onih
mest nahajal je olajšave v svoji tesnobi.

Ali pozneje je začelo pogosto deževati,
znamenje napovedujoče se pomladi. Solonica
se je izpremenila v povoden, težko je bilo glavo
istegniti izpod krova, zato je namestnik izgubil
še to uteho, katero je imel v samotnem tavanji.
V tem mu je čimdalje bolj rastel nemir, — in

*) Državljanska vojna.

po pravici. S početka je imel nadejo, da Kurče-
vičevka in Helena, ko se kneginji posreči odpra¬
viti Bohuna, koj prideta v Lubnija, a sedaj ga
je še ta nadeja prekanila. Deževje je zaprlo pot,
stepa je na nekoliko milj postala ogromno moč¬
virje. Treba je bilo Čakati, predno bi se moglo
črez, da jarko spomladnje solnce posuši pre¬
obilno vodo in močave. Ves ta čas naj bi He¬
lena ostala v varstvu, kateremu Skrzetuski niti
zaupal ni, v pravem volčjem gnezdu, sredi ljudij
neotesanih, divjih in Skrzetuskemu neprijaznih.
Res je da so bili v svojo korist dolžni držati
mu besedo, in res jim ni bilo druge poti, —
ali kdo bi mogel uganiti, kaj si izmislijo, na
kaj se odločijo, zlasti ker je ovira strašni četnik,
katerega vidno ljubijo, a se ga ob jednem tudi
boje. — Utegnil bi je tudi primorati, da mu devo
dade. Dosti bilo je uže tudi takovih slučajev.
Tako je svoje dni tovariš nesrečnemu Nalevajku,
Loboda, prisilil gospo Poplinsko, da mu je dala
za ženo svojo varovanko, dasi je bila deklica
plemkinja dobrega rodu in dasi je iz vse duše
črtila četnika. In če je bila resnica, kar se je
o neizmernem Bohunovem bogastvu govorilo,
mogel bi je za deklico in za Rozloge bogato
nagraditi. In kaj potem? Potem, — mislil je
gospod Skrzetuski, — ga osramote, češ, izpodle-
telo ti je, a sami pobegnejo kam v pušče na
Litvo ali Mazovje, kjer jih celo mogočna roka
kneževa ne doseže. Skrzetuski se je o tej misli
tresel kakor v mrzlici, trgal se kakor volk na
lanci, obžaloval, da je dal kneginji viteško be¬
sedo — ter ni vedel, kaj bi počel. A bil je
človek, ki ni rad dovoljeval slučajem, da bi ga
vlekli za brado. Bil je po naravi zelo podjeten
in odločen. Ni čakal tega, kaj mu osoda do-
nese; pograbil je rajši osodo za goltanec ter jo
premogel, da se srečno izide, zategadelj mu je
bilo teže nego li komu drugemu s prekrižanimi
rokami čepeti v Lubnijih.

Sklenil je torej delovati. Imel je slugo
Rzgdziana, dečka šlahčiča s Podlesja, ki mu je
bilo stoprv šestnajst let, a je bil pretkan in pre¬
meten, da mu ga ni bilo jednakega, s katerim
se ne bi mogel nobeden star lisjak kosati. Tega
je sklenil poslati do Helene in ob jednem na
vohunstvo. Potekel je bil uže februar; dež je
nehal liti, marec se je še dosti ugodno obetal,
in potje so se morali nekoliko popraviti. Rzgd-
zian se je uže napravljal na pot. Skrzetuski ga
je oskrbel z listom, papirjem, peresi in stekle-
ničico črnila, na katero mu je velel paziti, kakor
na oko v glavi, ker je vedel, da teh rečij ne

Z OGNJEM IN MEČEM.

dobi v Rozlogih. Zajedno mu je zabičal, naj
nikar ne pove, čegav je; naj reče, da gre v Cehrin
in naj pazno na vse obrača oko, zlasti pa dobro
in natanko poizve o Bohunu, kje da je in kaj
počne. Rzgdzian si tega ni dal dvakrat pove¬
dati, porinil je čapko na uho, brezskrbno za¬
žvižgal ter odjezdil.

Gospodu Skrzetuskemu so se začeli težki
dnevi čakanja. Da si prežene dolgčas, igrala sta
z Volodijovskim igre, ali pa je kopje metal v krog.
Pripetil se je bil v Lubnijih tudi dogodek,
kateri je namestnik malone z življenjem plačal.
Nekega lepega dne strgal se je bil medved
z lanca, obgrizel na dvorišči dva konjarja, po-
plašil konje gospoda Hlebovskega ter naposled
planil na namestnika, ki je šel bas iz orožar
niče do kneza, brez sablje ob boku, le z lahko
šestopernico z medeno butico. Namestnik bil bi
prav gotovo poginil, da ni gospod Longin, za
gledavši iz orožarnice, kaj se godi, za rabil svo¬
jega zervikaptura ter prihitel na rešitev. Gospod
Longin pokazal se je popolnoma godnega po¬
tomca prednika Stovejka, ko je vpričo vsega
dvora z jednim samim zamahom odsekal med¬
vedu glavo s šapo vred. Ta dokaz nenavadne
moči videl je z okna sam knez in ga pozval
potem v sobo kneginje. Tu ga je Anica Borzo-
bohata tako mamila s svojimi očesci, da je
mopl iti drugi dan na spoved in se sledeče
tri dni ni pokazal v gradu, dokler ni z gorečo
molitvijo odpodil vseh skušnjav.

Poteklo je bilo mej tem uže deset dnij,
Rzgdziana pa le še ni bilo nazaj. Našega go¬
spoda Jana je čakanje tako vzelo in zdelalo,
da je Anica začela po služabnikih izpraševati,
kaj da mu je, — a Patrucelli, knežev zdravnik,
zapisal mu je nekov lek za melanholijo. Toda
on je potreboval drugačnega leka, ko je mislil
noč in dan o svoji knežnji — in čutil je čim¬
dalje močneje, da se mu ni le kako plitko čuv-
stvo vgezdilo v prsi, temveč strastna ljubezen,
katera mora biti pomirjena, sicer človeške prsi
raznese.

Lahko si je torej misliti veselje gospoda
Jana, ko je nekega lepega dne o svitanji vstopil
v njegovo stanovanje Rzgdzian, blaten, strujeri,
mršav, toda vesel in z dobro novico, ki se mu
je brala na čelu. Namestnik je planil s po¬
stelje, pohitel k njemu, zgrabil ga za rame in
vzkliknil:

»Imaš pismo?«

»Imam, gospod. Tu je.«

47

Namestnik je hlastnil po njem ter jel či-
tati. Dolgo je dvomil, ali mu Rzgdzian celo
v najpovoljnejšem slučaji sploh pismo prinese, ker
ni za trdno vedel, če zna Helena pisati. Tedanje
ženske niso bile učene in Helena je bila doslej
vrhu tega tudi vedno mej prostaki. Po vsej
priliki jo je bil še oče naučil tega, kajti na¬
čečkala je  bila dolgo pismo na štiri strani pa¬
pirja. Revica se še izraziti ni znala lepo, govor¬
niški, ali prav od srca je pisala to-le:

»Jaz tebe, gospod, nikdar ne pozabim,
prej ti mene, ker čujem, da so tudi vetrnjaki
mej vami. Pa ker si navlašč dečka poslal
toliko milj daleč, vidim, da sem ti mila, kakor
si ti meni, za kar te s hvaležnim srcem za¬
hvaljujem. Ne misli, da bi to ne bilo proti
skromnosti moji, če ti tako pišem o ljubezni,
pa saj je vendar bolje povedati resnico, nego
lagati se, ali pa prikrivati jo, ko je vse kaj
drugega v srci. Izpraševala sem tudi gospoda
Rzgdziana, kaj v Lubnijih počneš in kaki so
velikega dvora običaji, a ko mi je  pravil
o rodu in krasoti ondukajšnjih gospic, skoro
sem se zjokala od velike žalosti...«

Tu je namestnik prenehal čitati ter vprašal
Rzgdziana:

»Glupec, kaj si ti tamkaj pravil?«
»Vse dobro, gospod!« odvrne Rzgdzian.
Namestnik čita dalje:

»...Kako se je meni neolikanki meriti
z njimi! Ali povedal mi je deček, da nobene
še pogledati nočeš. . . «

»To si dobro povedal,« dejal je namestnik.

Rzgdzian niti vedel ni, kaj misli, ker je
namestnik list po tihem čital, a naredil je moder
obraz in pritrjevalno zamomljal. Skrzetuski pa
je čital dalje:

»... In precej sem se potešila, proseč
Boga, da te pokrepi v taki ljubezni do mene
in pohlagoslovi oba — amen. Tako sem za¬
hrepenela po tebi, kakor za samo materjo,
kajti meni siroti je žalostno na svetu, pa ne
pri tebi .. . Bog vidi na moje srce, da je
čisto, ali kaj drugega je priprostost, katero
mi moraš oprostiti.. . «

V nadaljnem teku pisala je knežnja, da pri¬
deta s strinjo v Lubnija, da se le poti nekoliko
popravijo in da hoče kneginja sama odhod po¬
spešiti, ker od Cehrina dohajajo poročila o ne¬
kakih nemirih kozaških; čaka le vrnitve mladih
knezov, ki so odšli v Boguslavje na konjski sejem.

Gospod Skrzetuski gre na lov. (Str. 46.)

Z OGNJEM IN MEČEM.

»Gospod, ti si prav čarovnik,« pisala je
Helena dalje, »da si celo strinjo umel pridobiti
za se.«

Tu se je namestnik posmehnil, spomnivši
se, s kakim načinom si je moral strinjo prido¬
bivati Pismo se je  končalo z zagotavljanjem
zveste in udane ljubezni, kakoršno je kot bo¬
doča žena možu dolžna.

V obče je odsevalo iz njega zares čisto
srce, zato pa je ta srčni list namestnik prečital
nekoliko krat od začetka do konca, ponavljajoč
si v duši: »Moja krasnomila deklica! Naj me
Bog zapusti, ako jo jaz kedaj pustim!«

Potem pa je jel izpraševati Rzgdziana.

Segavi dečko mu je podrobno razložil, kako
mu je bilo na potovanji. Vsprejeli so ga pri¬
jazno. Kneginja ga je izpraševala o namestniku,
in ko je izvedela, da je znamenit vitez in za¬
upnik knežev, bila je zelo vesela.

»Vprašala me je tudi,« rekel je Rzgdzian,
»če blagorodni gospod, kedar kaj obljubi, tudi
besedo drži, a jaz na to: Milostiva gospa! ako
bi bil ta vlah, na katerem sem prijezdil, meni
obljubljen, vedel bi, da me ne mine...«

»Škrat je v tebi,« de namestnik, »ker si se
tako za-me postavil, pa ga obdrži! Ti torej
nisi ničesar prikrival ter si povedal, da sem te
jaz poslal?«

»Povedal, ker sem opazil, da smem, in
precej so me še prijazneje vsprejeli, posebno
pa gospica, ki je tako čarokrasna, da na svetu
ni druge take. A ko je izvedela, da dohajam
od blagorodnega gospoda, ni vedela, kam bi
me bila posadila, in da ni bilo posta, potapljal
bi se bil v vsem, kakor v nebesih. Citajoč list
polivala ga je s solzami od radosti.«

Namestnik je obmolknil tudi od radosti in
stoprv čez dolgo je zopet vprašal :

»In o onem Bohunu nisi ničesa izvedel?«

»Ni se mi zdelo vprašati gospice ali gospe,
ali sprijaznil sem se s starim Tatarjem Gehlim,
ki je, dasi pogan, gospici veren sluga. Ta mi
je povedal, da so s početka vsi sila godr¬
njali na blagorodnega gospoda, a potem so se
pomirili, a to zlasti, ko so izvedeli, da je le bajka,
kar se pripoveduje o Bohunovih zakladih.«

»Kako pa so se osvedočili o tem?«

»To je bilo tako: Imeli so neke dolgove
pri Sivinskih, katere so se potem obvezali iz¬
plačati. Ko je prišel rok, pa na Bohuna: Po¬
sodi! On na to: Turskega blaga, pravi, imam
troho, ali zakladov nobenih ne; te sem, pravi,

razmetal. Ko so to zaslišali, precej jim je bil
tanjši — in so tebi, gospod, prijaznejši po¬
stali.«

»Taka je, dobro si vse poizvedel.«

»Gospod moj, ako bi bil jedno poizvedel,
a drugega ne, rekel bi mi lahko: konja si mi
podaril, sedla pa ne. Kaj bi gospod počel
s konjem brez sedla?«

»No, no! pa vzemi še sedlo.«

»Zahvaljujem te pokorno, gospod. Oni so
bili Bohuna precej odpravili v Perejeslavje. Ko
sem jaz to izvedel, mislil sem si: Zakaj naj bi
pa tudi jaz ne šel v Perejeslavje? Gospod me
bo vesel, izgovor se uže dobi...«

»Lej ga škrata! Ti si bil i v Perejeslavji?«

»Bil. Pa Bohuna nisem tam našel. Stari
polkovnik Loboda jo bolan. Govore, da naglo
za njim Bohun postane polkovnik... Ali tam¬
kaj se nekaj čudnega kuha. Semenov je jedva
nekaj malega ostalo pri praporu — drugi vsi,
govore, šli so za Bohunom, utekli na Sič, in
to je, blagorodni gospod, važna reč, kajti tam
se po vsej priliki snuje nekak upor. Hotel
sem naposled še o Bohunu kaj poizvedeti, pa
reklo se mi je le toliko, da se je prevezel na
ruski*) breg;, a no! mislil sem si, ko je taka,
to je naša gospica varna pred njim — in vrnil
sem se.«

»Dobro si opravil. Kaj pa, kake prigode
na potovanji nisi imel?«

»Ne, gospod moj, le jedel bi zelo rad kaj.«

Rzgdzian je odšel, namestnik pa je, čitaje
Helenin list, na usta pritiskal ta pismena, ne
tako lična, kakor roka, ki je je pisala. Nadeja
mu je vstala v srci — in mislil si je: »Crez ne
dolgo se potje osuše, da bi le Bog dal vreme.
Ker so Kurčeviči izvedeli, da je Bohun revež,
sigurno me več ne izdade. Rozloge jim pustim
in še svojega jim doložim, da le dobodem ono
ljubljeno zvezdico.. «

Oblekel se je ter z jasnim obličjem in
s sreče polnimi prsmi šel v kapelico, da bi naj¬
prej Boga zahvalil za dobro novico.

VI.

Po vsej Ukrajini in po vsem Zadnjepriji
se je vzbujal neki šum ter naznanjal bližnjo
nevihto. Nekake divje novice so preletavale od
sela do sela, od futora do futora, nalik onim

*) Desni breg Dnjeprov se nazivlje ruski, levi tatarski.

7

Ž OGNJEM IN MEČEM.

5o

rastlinam, katere jeseni veter raznaša po stepah
in katere narod nazivlje »perekotipole« (pre-
kopoljec). Po mestih so si šepetali o neki ve¬
liki vojni, a vendar nihče ni vedel, kdo in proti
komu se bode bojeval. Nekaj pa se je vendar-le
napovedavalo. Človeški obrazi so se vznemir-

pevali, izpraševali so po novicah. Nekateri so
trdili, da vidijo po noči nekak odsev na nebu
in da se mesec izza jelovja dviga bolj rdeč nego
po navadi. Napovedavali so nezgode ali pa kra¬
ljevo smrt, in vse to je bilo tem bolj čudovito,
ker do onih pokrajin, od davnine privajenih

jali. Kmet je nejevoljno hodil s plugom na
polje, če tudi je prišla pomlad zgodaj, tiha, topla
in so nad stepami uže davno žvrgoleli škrjanci.
Zvečer so se ljudje gromadili v gruče in stoječ
na cesti polglasno govorili o strašnih rečeh.
Slepce, ki so s teorbani hodili po deželi in po-

nemirom, vojnam, napadom, strah ni imel lah¬
kega pristopa; morale so torej nekake izredne
zlovražne vihre vihrati po vzduhu. Kmalu je
postal nemir splošen.

Bilo je pa vse to tem huje in je srca mo¬
rilo tem bolj, ker nihče ni vedel, odkod nevar-

Z OGNJEM IN MEČEM.

51

Gospod Longin pridere z mečem na medveda. (Str. 47.)

nost grozi. Mej vsemi zlovražnimi znamenji sta
bili posebno dve, ki sta kazali, da zares nekaj
preti. Prvo je bilo to, da se je  bilo pokazalo
po vseh vaseh in mestih nenavadno mnogo
ubožcev — pevcev, mej katerimi so bila tuja
popolnoma neznana lica, o katerih so si ljudje
šepetali, da so le preoblečeni v ubožce. Ti so
stikali povsodi in tajnostno napovedavali, da se
bliža dan sodbe in jeze božje. Drugič, Niževci
so začeli popivati na smrt — tudi to je bilo
slabo znamenje.

Drugo znamenje je bilo še nevarnejše. Sič,
v preozke meje objeta, ni mogla vseh svojih
ljudij živiti, napadi se tudi niso vedno posrečili,
in stepa Kozakom ni dajala hleba, zategadelj
se je množica Niževcev o mirnih časih leto za
letom razkropila po obljudenih okolicah. Polno
jih je bilo na Ukrajini, da, po vsej Rusiji. Ne¬
kateri so se zatekali k starostinskim spremstvom,
drugi so točili vodko ob cestah, spet drugi tru¬
dili so se po vaseh in mestih z rokodelstvom
in kupčijo. Skoro v vsaki vasi je stala malo od
drugih koča, v kateri je bival Zaporožec. Ne¬
kateri so imeli v takih kočah žene in gospo¬
darstvo. Tak Zaporožec, kot umetalen in trden
človek, bil je ponekod dobrota za vas, v kateri
je bival. Ni jih bilo boljših kovačev, kolarjev,
strojarjev, svečarjev, ribičev in lovcev. Kozak je
umel vse, storil vse, postavil dom in sešil sedlo.
Sploh pa to vendar niso bili mirni Stanovniki,
kajti živeli so, kakor je bilo življenje takrat.
Kdor si je hotel pravico z orožjem iskati, so¬
seda napasti, ali pa pričakovanega napadalca

odbiti, treba mu je bilo le krikniti, in molojci
so se zletavali kakor vrani na mrhovino. Rabila
jih je  šlahta, rabili »pani«, ki so večno v sporih
živeli; kedar pa tudi takovih napadov ni bilo,
sedeli so tiho po vaseh in delali za žive in za
mrtve služeč si v potu svojega obraza vsakdanji
kruh.

In trajalo je to včasih po celo leto, ali tudi
po dve, dokler ni kar iznenada priletela novica
o kakem vseobčnem napadu bodisi kakega ata-
mana na Tatarje bodisi na »Lahe«, ali pa polj¬
skih paničev na Vlahe; tedaj pa so precej vrgli
ti kolarji, kovači, strojarji, svečarji mirno roko¬
delstvo na stran in pred vsem začeli popivati
na smrt po vseh ukrajinskih krčmah.

Pozapivši vse, pili so dalje »na upanje«,
»ne na to, kar je, temveč na to, kar bode«. Bo¬
doči plen je imel poplačati njih račun.

Ta pojav se je ponavljal tako redno, da so
pozneje izkušeni ljudje navadno pravili: »Oho!
krčme se treso od Niževcev — na Ukrajini se
nekaj kuha.«

In precej so staroste po gradeh posadke
pomnožili, pozorneje pazili na vse, »pani« zbi¬
rali vojake — šlahta pošiljala žene in otroke
v varna mesta.

To pomlad so Jeli Kozaki piti kakor še
nikoli, slepo zapravljati vse, kar so si pri¬
delali in to ne v jedni okolici, ne v jednem
vojvodstvu, nego po vsej Rusiji, kakor je dolga
in široka.

Nekaj se je za trdno pripravljalo, če tudi
niti sami Niževci niso vedeli kaj. Začelo se je

7*

52

Z OGNJEM IN MEČEM.

govoriti o Hmielnickem, o njegovem ubegu na
Sič in o pobežnikih, ki so posli za njim iz
Cerkes, Boguslavja, Korsuna in drugih mest. —
Pravilo se je pa tudi nekaj drugega. Uže leta
in leta krožile so vesti o veliki vojni s pogani,
katero je kralj hotel, da bi dobrim molojcem
do plena pripomogel, toda »Lahi« je niso ma¬
rali — in sedaj so se vse te vesti pomešale in
zrodile v ljudskih glavah nemir in pričakovanje
nečesa nadnavadnega.

Ta nemir je prodrl tudi lubnijansko obzidje.
Na vsa ta znamenja se ni dalo zapirati očij;
zlasti knez Jeremija ni imel te navade. V nje¬
govem panstvu se sicer ta nemir še ni po¬
kazal — strah je brzdal vse — ali s časom so
jeli z Ukrajine doletavati glasovi, da se tu pa
tam kmetje začenjajo upirati šlahti in da sc
po sili hočejo vpisati v vojno s pogani in da
jih beži čimdalje več na Sič.

Knez je razpošiljal poslance: do gospoda
Krakovskega, do gospoda Kalinovskega, do Lo¬
bode v Perejeslavji — in sam je zganjal črede
s step in zbiral vojsko iz stepnih stražišč. V tem
so dohajala tudi pomirjajoča poročila. Gospod
veliki hetman je donesel vse, kar je vedel o Hmiel¬
nickem, toda sam ni mislil, da bi utegnila iz
tega poročila kaka vihra postati; gospod vojni
hetman je pisal, da »razbojništvo vrvi kakor
roji na spomlad«. Jedini stari praporščak Za-
cvilihovski je pisal in rotil kneza, naj ničesa ne
prezira, kajti velika burja se porniče od Divjih
Poljan. O Hmielnickem je sporočil, da je s Siči
pojezdil na Krim, da bi hana prosil pomoči.
»In kakor mi prijatelji s Siči sporočajo,« pisal
je, »koševi*) tam vojsko zbira od vseh logov
in rek, pehoto in konjico, ne da bi komu kaj
rekel, čemu da to dela; zato menim, da se ta
vihar zvali na nas, in ako se to zgodi s tatar¬
sko pomočjo, daj Bog, da bi ne doneslo po
gube vsem ruskim zemljam.«

Knez je Zacvilihovskemu več zaupal ne-
go-Ji samim hetmanom, ker je vedel, da nikdo
v vsej Rusiji tako ne pozna Kozakov in njih
zvijač. Sklenil je torej zbrati vojske, kar se je
največ da, ob jednem pa tudi priti resnici do dna.

Nekega dne dal je torej poklicati k sebi
gospoda Bihovca, poročnika vlaškega prapora,
ter mu je rekel:

»Gospod, ti pojdeš z mojim poslanstvom
na Sič do gospoda koševega in mu oddaš ta

*) Koševi-ega — vojni poveljnik tatarski, zaporoški ali
kozaški

list z mojim vladarskim pečatom. Da boš pa
vedel, česa se ti je držati, povem ti: list je le
za pretvezo, samo na oko, a glavna važnost
celega poslanstva je v tem, da paziš na vse,
kaj se tam vrši, če so vojsko uže sklicali ali
pa jo še sklicujejo. Osobito priporočam ti to,
da si kakih ljudij pridobiš in o Hmielnickem
vse dobro poizveš, kje je, in je li resnica, da
je  šel na Krim Tatarjev pomoči prosit. Ali me
razumeš?«

»Kakor bi mi kdo na dlan zapisal.«

»Pojdeš na Cehrin, po poti sc dlje ne od¬
dahneš nego jedno noč. Ko prideš tja, idi do
praporščaka Zacvilihovskega, da te v svojih pis¬
mih prijateljem na Siči priporoči a ti jim pisma
skrivaj oddaš. Oni ti vse pevedo. Iz Cchrina
kreneš na bajdaku do Kudaka, pokloniš se v moje
ime gospodu Grodzickemu in mu izročiš ta list.
On te ukaže prepeljati čez Porohe in ti da po¬
trebnih prevoznikov. Na Siči ne veseljači, opazuj,
vleci na uho in se vrni kar najpreje, ako boš
živ, zakaj to poslanstvo ni lahko.«

»Vaša knežja visokost razpolaga z mojo
krvjo. Ali naj vzamem mnogo ljudij?«

»Štirideset jih vzameš. Odrineš pa danes
pod večer, a pred večerom pridi še po napotke.
Važen posel ti poverjam !«

Gospod Bihoviec je vesel odšel; v pred¬
sobi je srečal Skrzetuskega in še nekaj častnikov
od topništva,

»Kaj je?« izpraševali so ga.

»Danes krenem na pot.«

»Kam, kam?«

»V Cehrin in odonod dalje.«

»Idi z menoj,« rekel mu je Skrzetuski.

In uvedši ga v svoje stanovanje, začne
ga pregovarjati in nadlegovati, naj bi njemu ta
opravek odstopil:

»Ce si moj prijatelj, zahtevaj česar hočeš,
turškega konja, arabca, dam ti ga, ničesar mi
ne bode žal, samo da mene pustiš iti, ker mi
srce na to stran hrepeni. Ako hočeš denarja,
rad ti ga dam, da mi le ta posel prepustiš.
Slave ti ne prinese. Ako nastane vojna prej,
nego ima biti, še lahko pogineš. Vem tudi, da
ti je Anica mila, kakor drugim — ako pojdeš,
ti jo pregovore.«

Poslednje besede so izdale več nego vse
druge, pa se je Vendar-le še upiral. Kaj bi knez
rekel, ako odstopi; ali bi mu ne vzel tega v zlo ?
To jo kneževa naklonjenost in odlikovanje, tak
opravek.

Z OGNJEM IN MEČEM.

Začuvši to Skrzetuski pohitel je do kneza
in velel pažetu, naj ga naznani.

Paze se je skoraj vrnilo z naznanilom, da
sme vstopiti.

Namestniku bilo je srce kakor kladivo od
strahu, da bi ne začul kratko »ne!« potem bi
ne preostajalo ničesar drugega, nego svojo na¬
kano opustiti.

»Kaj poveš?« dejal je knez uzrši namest¬
nika.

Skrzetuski skloni se mu do nog.

»Svetli knez, prišel sera najpokorneje prosit,
da bi poslanstvo na Sič meni poveril. Bihoviec bi
mi je morebiti odstopil, ker mi je prijatelj, ali
meni je do tega kakor do življenja samega. —•
Bihoviec se le boji, da bi vaša knežja svetlost
ne bila nejevoljna.«

»Za Boga!« rekel je knez, »jaz bi nikogar
drugega poslal ne bil, a mislil sem, da bi ti
rad ne šel, ker si se ravno kar s tako dolgega
potovanja povrnil.«

»Svetli knez, ako me pošlješ vsak dan, na
to stran pojdem vselej rad.«

Knez je uprl va-nj svoje črne oči in potem
vprašal:

»Kaj pa imaš tam?«

Namestnik je stal zmešan kakor grešnik in
ni mogel prenesti vprašajočega pogleda.

»Uže vidim, da moram resnico govoriti,
ker se v. kn. svetlosti ne da nobena tajnost pri¬
kriti, le tega ne vem, ali najdem milost pri v.
kn. svetlosti.«

In tu začne praviti, kako se je sezna¬
nil s hčerjo kneza Vazila, kako se je zaljubil
va-njo in kako jo želi odvesti in vračajoč se
s Siči pripeljati v Lubnija, da bi jo kozaške
silovitosti in Bohunovega nasilja obvaroval. Za¬
molčal je le spletke stare kneginje, ker se je
bil z besedo zavezal. Potem je zopet začel pro¬
siti kneza, da bi mu poslanstvo Bihovčevo po¬
veril. Na to mu je knez odgovoril:

»Jaz bi ti bil tudi tako ali tako dovolil
in dal ljudij, ali ker si vse tako modro raz¬
poredil, da bi s tem opravkom tudi osobne
ljubavne stvari vredil — tedaj ti pač moram to
storiti «

Rekši tleskne z roko ter veli pažetu po¬
klicati gospoda Bihovca.

Namestnik je radostno knezu poljubil roko,
ta pa ga je ljubeznivo stisnil za glavo in mu
rekel, naj bode le miren. Skrzetuskega je ne¬
izmerno ljubil kot vrlega vojnika in častnika,
na katerega se je mogel v vsem zanesti. Vrhu

tega bila je mej njima ta vez, ki se sklopi mej
podložnikom, obožavajočim z vso dušo svojega
predstojnika in predstojnikom, kateri to tudi
dobro čuti. Okolu kneza se je sukalo mnogo
dvornikov, služečih sicer, toda iščočih svoje ko¬
risti; ali bistroumni knez je dobro vedel, kaj
naj o kom misli. Vedel je, da je bil Skrzetuski
človek kakor solza — čislal ga je torej in mu
bil hvaležen za udanost.

Na veliko veselje je izvedel, da ljubi nje¬
gov ljubljenec hčerko Vazila Kurčeviča, starega
sluge Višniovieckih, katerega spomin je bil knezu
tem dražji, čim žalostnejši je bil.

»Ne iz nehvaležnosti do kneza,« rekel je,
»se nisem za deklico poskrbel, temveč sodil sem,
ker se varuhi nikoli niso pokazali v Lubnija in
ker nisem nobenih pritožb dobival o njih, da
so čestiti in pošteni ljudje. Ker si me pa sedaj
ti spomnil, skrbel bodem za njo, kakor za
svojo.«

Začuvši Skrzetuski te besede, ni sc mogel
načuditi dobroti tega gospoda, kateremu bi bil
morda kdo oponesel, da se poleg navala razno-
jakih poslov ni pobrinil za usodo hčerke davnega
vojnika in dvorjana.

V tem je  bil prišel gospod Bihoviec.

»Gospod,« dejal mu je knez, »kar sem
rekel, to sem rekel: ako hočeš, pojdeš; toda
prosim te, stori mi to in odstopi poslanstvo
Skrzetuskemu. On ima svoje posebne, dobre
vzroke, da bi' je rad, a jaz pomislim za-te dru¬
gačno nagrado.«

»Velemožni knez,« odgovoril je Bihoviec,
»velika milost je v. kn svetlosti, da to, kar lahko
zapoveš, meni na voljo prepuščaš; te milosti
bi gotovo ne bil vreden, ako bi je ne vsprejel
z najhvalnežnejšim srcem.«

»Zahvali prijatelja,« rekel je knez Skrzetu¬
skemu, »idi ter se pripravi na pot!«

Skrzetuski je Bihovca resnično toplo za¬
hvalil in nekoliko ur potem bil je gotov. V Lub-
nijih mu je bilo uže davno težko čepeti, a to
poslanstvo je popolnoma ugajalo vsem željam
njegovim. Najpreje bode videl Heleno in po¬
tem — to je res — treba bode za dlje časa
ločiti se od nje, toda baš toliko časa bode treba,
da se poti po tako neizmernih nalivih v toliko
utro, da bodo mogla kola po njih. Preje kne¬
ginja in Helena ne moreta v Lubnija, — moral
bi torej Skrzetuski ali v Lubnijih čakati, ali pa
bivati v Rozlogih; to bi pa bilo protivno po¬
godbi s kneginjo — in še več — vzbudilo sumnjo
Bohunu. Zares varna je mogla biti Helena

Skrzetuski prosi kneza, da bi smel on s poslanstvom . . (Str. 53.)

Ž OGNJEM IN MEČEM.

55

stoprv v Lubnijih. Ker je morala pa naposled
še dosti dolgo ostati v Rozlogih, zdelo se je
gospodu Skrzetuskemu najbolje, da odide; zato
jo pa uže nazaj grede vzame pod varstvo kne-
ževe vojne sile. Ko je namestnik vse tako pre¬
mislil, hitel je z odhodom, vzel liste in napotke
od kneza in denarja od blagajnika ter Še pred
nočjo krenil na pot, vzemši s seboj Rzgdziana
in štirideset semenov izpod kneževega kozaškega
prapora.

VIL

Bilo je uže v drugi polovici meseca marca.
Trava je bujno poganjala; »perekotipole« so
zacvele, po stepi je  zamrgolelo življenje. Idoč
za rana na čelu svojim ljudem, jahal je na¬
mestnik kakor po morji, katerega gibke valove
je veter zibal. Povsodi polno veselja in po¬
mladnih glasov, krikov, žvrgolenja, žvižganja,
in dleskanja, frfotanja, radostnega brenčanja oba¬
dov; stepa je zvenela kakor lira, na katero
igra roka božja. Jezdecem nad glavami pla¬
vajo jastrebi, tičeči nepremično v modrini ne¬
besni nalik obešenim križem, trikotniki divjih
gosij, nizi žrjavov; na zemlji pa črede podivjanih
tabunov: evo, leti truma stepnih konj 1 Vidi se,
kako plavajo do prsij po travi; drve kakor burja
in obstajajo kakor okameneli, obkoljujoč v pol¬
krogu jezdece. Grive jim vihrajo, nozdrvi so
jim razpete, oči podivjane! Rekel bi, razteptati
hočejo nevabljene goste! Toda le trenotek še —
pa sprhnejo naglo ter izginejo kakor strela, tako
kakor so pridrvili — le trave šume, le cvetovi
migotajo za njimi! Topot je utihnil, znova je
čuti le ptičje gostolenje. Na videz veselo, in
vendar nekako tožno sredi te radosti, na videz
šumno, in vendar tako pusto — o, široširno,
prostrano! S konjem tega ne pretečeš, z mi¬
slijo ne dosežeš... pač pa je možno to. toč¬
nost, to pustoš, to stepo poljubiti in s tesnobno
dušo krožiti po-nji, počivati na njenih mogilah,
poslušati njene ubrane glasove ter jim odgo¬
varjati 1

Jutro je bilo. Debele kaplje so se bleske-
tale po travi in po bičji, hladni vetrovi so pih¬
ljali in sušili zemljo, po kateri so po dežji
stale široke kaluže, razlite nalik majhnim Jezer¬
cem, ter se v solnci bleščale. Namestnikovo
spremstvo se je zlagoma pomikalo, saj hiteti je
bilo težko, ker so se mestoma do kolen vgre-
zali v mehko zemljo. Toda namestnik jim je

malo odduška dajal po mogilnih grebenih, ker
je spešil pozdraviti in ob jednem posloviti se.
Drugi dan o poldne, ko je prehodil kos gozda,
uzrl je uže mline na sapo v Rozlogih, razme¬
tane po vzgorjih in po bližnjih mo ilah. Srce
mu je začelo utripati. Nihče se ga tam ne na¬
deja, nihče ne ve, da pride; kaj pač ona po¬
reče, ko ga ugleda? Glej, tu so uže koče so¬
sedov, pozakrite po vrtih, ponasajenih z mla¬
dimi višnjami, — dalje raztresena vas grajskih
podanikov in še dalje vodnjak na grajskem dvo¬
rišči. Namestnik je vspel konja in ga pognal
v skok, a za njim spremniki; leteli so tako
skozi vas z brenkom in hrupom. Tam pa tam
je buhnil kmet iz koče, pogledal, prekrižal se:
»Kaj Je to? So-li vragi? Ni so vragi? — Ta-
tarji? Ni so Tatarji?« Blato tako brizga izpod
kopit, 1  da ne poznaš, kdo leti. A oni so bili
v tem doleteli do dvorišča in obstali pred za¬
prto brano.

»Hej! Kje je kdo? Odpri!«

Hrušč, lavež in renčanje psov je priklicalo
ljudi iz dvora. Zgrnili so se torej pred brano
prestrašeni, misleč, da je gotovo kak napad.

»Kdo ste?«

»Odpri!«

»Knezov ni doma!«

»Odpri vendar, poganski sin! Mi dohajamo
od kneza iz Lubnij!«

Družina je uže poznala Skrzetuskega.

»Ah, vaša blagorodnost! Koj! koj!«

Odprli so brano V tem je bila i sama
kneginja stopila iz veže ter je, prislonivši roko
nad oči, gledala na prišlece.

Skrzetuski skoči s konja, približa se ji in
pravi:

»Milostiva, ali me ne poznaš?«

»O, blagorodni gospod namestnik! Mislila
sem, da je tatarski napad. Klanjam se ter prosim
vas dalje v sobo.«

»Gotovo se čudiš, milostiva,« dejal je Skrze¬
tuski, ko so bili uže prišli do srede, »videč me
v Rozlogih, in vendar besede nisem prelomil,,
ker me je poslal sam knez v Cehrin in še dalje.
Velel mi je pri tem tudi v Rozlogih se ustaviti
in po vašem zdravji povprašati «

»Hvaležna sem njega knežji milosti, kakor
tudi tebi, milostni gospod in prijatelj! Nas misli
kmalu iz Rozlogov izpoditi?«

»Tega on nikakor ne misli, ker ne ve, da
bi vas bilo treba izpoditi; pa kakor sem jaz
rekel, tako bode, vi ostanete v Rozlogih; jaz
imam svojega hleba zadosti.«


Poslanstvo gospoda Skrzetuskega jezdi v vas. (Str. 55.)

Z OGNJEM IN MfcČEM

Ko je kneginja to zaslišala, se je koj raz¬
vedrila ter rekla:

»Sedi, gospod, in bodi vesel, kakor sem jaz
tebe vesela!«

»Je-li knežnja zdrava, kje je?«

»Vem, da nisi do mene prišel, vitez moj!
Zdrava je, zdrava; še zdebelela je od te lju¬
bezni. Precej ti jo pokličem in se tudi sama
nekoliko preoblečem, ker me je sram tako vspre-
jemati goste.«

Kneginja je imela namreč na sebi krilo od
modravega katuna, po vrhu kožuh in obutal
od debelega usnja.

Ta hip je pa Helena, dasi še ne poklicana,
pritekla v sobo, ker je bila izvedela od Tatarja
Cehle, kdo je prišel. Pritekla je vsa zasopla in
krasna kakor višnja, da skoro do sape ni mogla,
le oči so se ji smejale od veselja in sreče Skrze-
tuski ji je skočil naproti in ji začel poljubljati
roke; a ko je bila kneginja diskretno odšla,
poljubljal ji je i usta — bil je  strasten človek —
ona pa se tudi ni jako branila, ker je čutila,
da je kar onemogla od radosti in sreče.

»A jaz se te nisem prav nič nadejala,« še¬

»Kako bi ne poljublja],« odgovoril je vitez,
»ko so mi tvoja usta slajša ko med! Mislil
sem, da mi je skoprneti brez tebe, dokler me
ni sam knez semkaj poslal.«

»Kako to? Sam knez? Mar on ve?...«

»Povedal sem mu vse. A on je bil še vesel
spomnivši se kneza Vazila. Ej, najbrž si mi kaj
zadala, deklica mila, da uže sveta za teboj več
ne vidim.«

»Božja ljubezen je to tvoje zaslepljen je.«

»Pametuješ še oni omen, ki ga je sokol
storil, ko nama je roke skupaj vlekel? Znati je
bilo v tem, kaj nafna je namenjeno.«

»Pametujem . . . «

»Kako sem od tesnobe hodil v Lubnijih
na Solonico, tam te prav kakor živo videval,
pa ko sem iztegnil roke, izginila si mi! Toda
več se mi ne izmakneš, jaz tako mislim, da
nama nič več ne pride na pot,«

»Ako se kaj zgodi, to ne bode volja moja.«

»Povej mi še jedenkrat, da me ljubiš.«

Helena je  spustila oči, a odgovorila odločno
in izrazno:

»Kakor nikogar na svetu!«

petala je mežikajoč s krasnimi svojimi očmi; »ali

»Ako bi me kdo z zlatom in dostojanstvi

nikar tako ne poljubljaj, to se ne spodobi..

obsipal, vendar bi hotel rajši take tvoje besede;

8

Z OGNJEM IN MEČEM.

58

saj čutim, da resnico govoriš, če tudi sam ne
vem, s čim sem mogel toliko dobrote od tebe
zaslužiti«

»Ker si imel sočutje z menoj, ker si došel
k meni in se potezal za-mc in mi s takimi
besedami govoril, kakoršnih nisem popreje še
nikdar slišala.«

Helena je obmolknila od vzburjenosti, a
poročnik ji je začel znova poljubljati roke.

»Gospa mi bodeš, ne žena,« dejal je.

In obmolknila sta oba, a on ni spustil po¬
gleda z nje, hoteč sc odškodovati za to, da se
tako dolgo nista videla. Zdela se mu je še kras-
nejša nego popreje. V tej temotni sobi, v po¬
igravanji solnčnih žarkov, lomečih se v mavrici
toporobih sipic po oknih, videti je bila kakor
slike svetih devic po mračnih cerkvenih kape¬
licah. Zajedno je prihajala od nje taka toplota
in življenje, toliko razkošne ženske mičnosti in
čarobnosti se ji je slikalo v obličji in v vsej
postavi, da je bilo lahko izgubiti glavo, na
smrt zaljubiti se in ljubiti na večnost.

»Od krasote tvoje bodem javaljne oslepel!«
dejal je namestnik.

Beli zobki knežnje so zablisnili v radost¬
nem nasmehu.

»Gotovo je Ana Borzobohata stokrat lepša
od mene!«

»Taka je napram tebi, kakor cinasta skle¬
dica proti mesecu!«

»A meni je gospod Rzgdzian vse kaj dru¬
gega povedal «

»Gospod Rzgdzian je tepec, vreden, da bi
jo skupil po zobeh. Kaj je meni tam ona gos-
pica mari! Naj druge čebele srkajo med s tega
cveta, jaz ga nikdar ne bom.«

Daljši razgovor je prekinil vstop starega
Celile, ki je prišel pozdravit namestnika. Mislil
si ga je uže za svojega bodočega gospoda, zato
se mu je klanjal uže od praga, kažoč mu tako
po vstočnem običaji svojo pokorščino.

»No, stari Cehla, tudi tebe vzamem z gos¬
podično! Služi torej do smrti.«

»Ne bo mi je dolgo čakati, vaša milost,
ali dokler življenje, dotlej služba! Bog jeden!«

»Za mesec dnij, ko se s Siči povrnem,
krenemo v Lubnija,« dejal je namestnik, obrnivši
se do Helene, »in tam Čaka duhovnik Muhovie-
cki s štolo.«

Helena se je prestrašila. -

»Ti greš na Sič?«

»Knez me je poslal z listi. Pa ne boj se;
osoba poslančeva je poganom sveta. Tebe s kne¬

ginjo bi kar precej poslal v Lubnija, toda poti
so strašno grde. Videl sem je sam, — celo
s konjem se težko preide.«

»Ostaneš dolgo v Rozlogih?«

»Še danes pod večer krenem na Cehrin.
Čim prej se poslovim, tem prej te zopet po¬
zdravim. Sicer je pa to kneževa služba! Cas
ni moj in volja ni moja.«

»Prosim na okrepčdo, če je uže dovolj lju¬
bezni in pomenka!« rekla je kneginja, stopivši
v sobo. »Ho! ho! deklici sta lici zardeli, po
vsej priliki nisi lenaril, gospod vitez! No, saj
se vama ne čudim.«

Rekši je potrepljala Heleno laskavo po ra¬
menu in potem so šli k obedu. Kneginja je bila
izborne volje. Za Bohunom je bila uže zdavna
odžalovala, in sedaj se je vse tako skladalo —
hvala dobrotljivosti namestnikovi — da je mogla
Rozloge »cum boriš, lasis, graniciebus et colo-
niis« *) smatrati za svoje in svojih sinov,

In to so bila velika posestva.

Namestnik je izpraševal o knezih, če se
kmalu vrnejo.

»Vsak dan se jih uže nadejam. S početka
so bili jezni na te, a potem, ko so spoznali tvoje
postopanje proti nam, si se jim kot bodoči so¬
rodnik zelo priljubil, ker gre glas, da je v se¬
danjih mehkužnih časih težko najti takega vi¬
teza.«

Po skončanem obedu sta šla namestnik in
Helena na vrt, v katerem so rasle višnje, in se
je raztezal do obkopa za dvorom. Vrt je bil
kakor s snegom obsut z raznim cvetjem, a za
vrtom se je črnela dobrava, v kateri je kukala
kukavica.

»Na srečen pomen nama je to,« rekel je
gospod Skrzetuski, »pa treba je vprašati.«

In obrnivši se k dobravi vprašal je:

»Kukavica revica, koliko let bodem s to-le
gospico v zakonu živel?«

Kukavica je jela kukati in kukati. Naštela
sta petdeset in še črez.

»Bog daj tako!«

»Kukavice povse resnico govore,« dodala
je Helena.

»Če je taka, bodem še vprašal!« dejal je
razdragani namestnik.

In vprašal je:

»Kukavica ubožica, bodeva sila dečkov
imela ?«

•) Z gaji, gozdi, mejami in naselbinami. (Razun po¬
slednje — šaljivo polatinjene poljske besede!).

Z OGNJEM IN MEČEM,

5 9

Kukavica, kakor bi sc bila zmenila, začela
je precej odgovarjati in jih ni nakukala ne več
ne manj nego dvanajst.

Gospod Skrzetuski je hotel skoprneti od
radosti.

»O, starosta postanem, kakor mi je Bog
mil! Si cula, gospica ? he?«

»Ničesa nisem cula,« odgovorila je Helena,
rdeča kakor višnja, »jaz ne vem, kaj si vprašal «

»Ali naj ponovim?«

»Ne, ni treba.«

V takih razgovorih in zabavah potekel jima
je dan kakor sen. Z večerom je prišla ura než¬
nega in dolgega slovesa — in namestnik je
krenil proti Cehrinu.

VIII.

V Cehrinu je dobil gospod Skrzetuski sta¬
rega Zacvilihovskega v veliki vzburjenosti in
vročici; nestrpno je pričakoval kneževega po¬
slanca, kajti s Siči so dohajala čimdalje groz-
nejša poročila. Ni je bilo več dvojbe, da se
Hmielnicki z oboroženo roko pripravlja na iz-
bojevanje svojih krivic in davnih kozaških svo¬
boščin. Zacvilihovski je imel o njem poročila,
da se je mudil na Krimu pri hanu in prosil
tatarske pomoči, s katero so ga uže nekaj dnij
pričakovali na Siči. Pripravljal se je torej vse-
občen napad z Niža na Poljsko, kateri bi utegnil
biti s tatarsko pripomočjo pogubonosen. Burja je
prihajala čimdalje bliže in čimdalje strašnejša.
Ukrajine ni uže več spreletavala gluha, nedo¬
ločna slutnja, temveč gotovost klanja in vojne.
Veliki hetman, ki se s početka za vso stvar ni
mnogo menil, pomaknil se je z vso vojsko
v Cerkese; razposlane prednje straže kroninih
vojsk so dohajale celo do Cehrina in to zlasti
zato, da bi zadržavale prebeg, kajti mestni Ko¬
zaki in črn *) so začeli trumoma uhajati na. Sič.
Slahta se je zbirala po mestih. Govorilo se je,
da se ima po zahodnih vojvodstvih razglasiti
vseobča vojna. Nekateri celo niti poziva niso
čakali in so odpošiljali žene in otroke na gra¬
dove, sami pa so šli pod Cerkese. Nesrečna
Ukrajina se je razcepila na dve polovici: jedna
je hitela na Sič, druga pa v kronin ostrog;
jedna se je izjavila za obstoječi red stvarij,
druga za divjo svobodo; jedna je želela ohra¬
niti to, kar je bilo sad stoletnega dela, druga

*) Prosti narod, druhal.

želela je to dobroto zatreti Obe naj bi v kratkem
bratske roke onečistili v vlastni krvi. Strašni ta
spopad, brž ko si je privzel še verskih gasel, ka¬
tera so bila dosedaj na Niži še popolnoma ne¬
znana, razvil se je v socijalno vojno.

Ce prav so se črni oblaki valili po ukra¬
jinskem obzorji, če prav je uže zlovražna noč
padala od njih, če prav je v njih drobji vršalo
in bučalo in je grom bobnel uže s konca na
konec: vendar se ljudem ni še dozdevalo, do
kake stopinje se ta nevihta razbesni. Morda si
ni vedel odgovora niti sam Hmielnicki, ki je
mej tem pošiljal pisma do gospoda Krakovskega,
do komisarja kozaškega ih do praporščaka kro-
ninega, pisma, v katerih je tožil in jadikoval, a
ob jednem tudi prisegal vernost Vladisladu IV. in
državi. Si je li hotel dobiti časa, ali je  pa pri¬
puščal, da bi kaka pomiritev razporu storila
konec? Razni ljudje so razno sodili, — le dva
moža se nista motila niti jedno uro.

Ta dva sta bila Zacvilihovski in stari Ba¬
ra baš.

Tudi stari polkovnik je bil dobil pismo od
Hmielnickega. List je bil porogljiv, grozeč in
poln pogrd. »Mi začnemo z vso vojsko zapo-
roško,« pisal je Hmielnicki, »goreče prositi, in
apelovati, da se da zadoščenje onim svoboščinam,
katere je tvoja milost tajila pri sebi. A ker si
je tajil v svojo korist in užitek, zato misli cela
zaporoška vojska, da si goden, da polkovnikuješ
ovcam ali svinjam, ne pa ljudem. Jaz pa prosim
tvojo milost oproščenja, ako ti s čim nisem
ugodil v svojem ubogem domu v Cehrinu na
praznik sv. Nikolaja — in da sem odšel na
Zaporožje, ne da bi bil ti vedel in mi dovolil.«

»Glejta, gospoda,« dejal je Barabaš Za-
cvilihovskemu in Skrzetuskemu, »kako se igra
z menoj, in vendar sem ga jaz učil vojne in
mu bil pravi oče!«

»Napoveduje torej, da bode z vso zapo-
roško vojsko opomnil na svoboščine,« reče Za¬
cvilihovski. »Domača vojna vseh vojen naj¬
strašnejša.«

Na to Skrzetuski:

»Vidim, da mi je treba hiteti; dajta mi,
gospoda, pisma do teh, s katerimi naj pridem
v dotiko.«

»Do atamana koševega je imaš?«

»Imam od samega kneza.«

»Dam ti je torej do jednega kurzenika, a
gospod Barabaš ima tam sorodnika Barabaša;
od njih poizveš vse. Ali kdo ve, če uže ni pre-
8*

6o

Z OGNJEM IN MEČEM.

Gospod Zacvilihovski. (Str. 62.)

pozno za tako ekspedicijo. Ce hoče morebiti
knez vedeti, kaj se tam čuje? — Kratek od¬
govor: Zlo! Ako hoče vedeti, česa se mu je
držati? — Kratek svet: Zbrati kar največ vojske
in združiti se s hetmani.«

»Pošljite torej brzosla do kneza s tem od¬
govorom in svetom,« rekel je gospod Skrzetuski.
»Jaz moram iti, ker sem tja poslan in ne morem
kneževega naročila premeniti.«

»In veš li, da je to strašno nevarna ekspe¬
dicija,« rekel je Zacvilihovski. »Tu je narod uže
tako vzburjen, da je težko ustavljati se. Da ni
kronine vojske blizu, planila bi črn na nas. Kaj
pa stoprv tamkaj! Lezeš kakor pozoju v žrelo.«

»Gospod praporščak! Jona je bil uže v tre¬
buhu kitovem, ne le v žrelu, pa je z božjo po¬
močjo srečno ušel.«

»Idi torej. Hvalim tvojo odločnost. Do
Kudaka lahko prideš brez nevarnosti, tamkaj
pa se ogledaš, kaj ti kaže dalje storiti. Grodzi-
cki je star vojjnik, on ti da najboljši napotek.
A do kneza pojdem bržčas jaz sam; — ako se
imam biti na svoja stara leta, rajši se bijem
pod njim nego Ji pod kom drugim. V tem ti
pripravim bajdakov ali dombazov in prigotovim
brodnikov, kateri te pripeljejo do Kudaka.«

Skrzetuski je šel potem naravnost na svoje
stanovanje na trgu, v knežev dom, da bi na¬
posled vse prigotovil, kar je bilo treba za odhod.
Navzlic nevarnosti tega potovanja, o katerem
mu je pravil Zacvilihovski, namestnik ni brez
zadovoljstva mislil o njem. Imel je videti Dnjeper
v nemali dolgosti, tja do Niža — in slapove,
po vrhu bila je to tedanjemu viteštvu zemlja

Z OGNJEM IN MEČEM.

6 r

začarana tajnovita, kamor je šel, kdor je želel
junaških prigodkov. Marsikateri je preživel vse
življenje na Ukrajini, a se ni mogel pohvaliti,
da je videl Sič, — razun, ako bi se bil hotel
vpisati v bratstvo, a do tega mej šlahto uže ni
bilo radovoljnikov. Časi Samka Zborovskega so
prešli in se niso imeli več povrniti. Spor mej
Sičjo in Poljsko, ki se je bil vnel za Nalevajka
in Pavluka, ni le ostal, temveč s.e še čimdalje
bolj razvijal in naval plemiškega naroda na Sič,
ne le poljskega, temveč tudi ruskega, ki se od
Niževcev ni razlikoval niti v govoru niti v veri,
bil je znatno manjši. Taki, kakor so bili Bulih
in Kurčeviči, niso našli mnogo posnemalcev;
v obče je šlahto sedaj gnala na Sič v »brat¬
stvo« le nesreča, pregnanstvo in krivde, katere
brez kazni ne smejo ostati.

Nekakšna neprodorna tajnost, kakor Dnje-
prove megle, obvila je bila roparsko Niž Pra¬
vila so se o njej čuda, katera bi bil gospod
Skrzetuski zelo rad videl na svoje oči.

Niti na um mu ni prišlo, da bi se od bnod
ne vrnil. Poslanec je  poslanec, zlasti od kneza
Jeremije.

Tako razmišljajoč je gledal skozi okno svo¬
jega stanovanja na trg. V tem je bila potekla
jedna ura, dve, kar se nanagloma Skrzetuskemu
zazdi, da vidi dve znani osobi, ki namerjata
v »Zvoniški kot,« kjer je bila krčma Vlaha
Dopula.

Pogledal je bistreje. Bil je gospod Zagloba
z Bohunom. Sla sta držeč se za podpazduho
ter v kratkem izginila za temnimi vrati, nad
katerimi je visela veha, naznanjajoča gostilno in
vinarno.

Namestnika je iznenadila navzočnost Bohu-
nova v Cehrinu in njegova prijaznost z Za-
globo.

»Rzgdzian, semkaj!« pokliče dečka.

Deček se prikaže mej vrati stranske sobe.

»Cuj, Rzgdzian, ti pojdeš v gostilno, v ono
tam pod veho; tam najdeš debelega šlahčiča,
z obrunkom na čelu, ter mu porečeš, da ga
hoče nekdo videti, ki ima važno stvar z njim.
Ce vpraša, kdo, nikar ne povej.«

Rzgdzian je skočil in črez nekaj časa ga je
namestnik zopet zagledal vračajočega se z gospo¬
dom Zaglobo.

»Dobro došel, gospod!« rekel je gospod
Skrzetuski, ko se je bil šlahčič mej vrati po¬
kazal. »Ali se me še spominjaš?«

»Ce se še spominjam? Naj me Tatar ji raz-
tope na loj in porabijo za sveče po mošejah,

ako sem pozabil! Nekaj mesecev bode, odkar
si pri Dupoli s Caplinskim odprl vrata, kar mi
je prav posebno ugajalo, ker sem se bil jednoč
tudi jaz na tak način osvobodil ječe v Stam-
bulu. Kaj počne pa gospod Potepin pl. Zervi-
pluder s svojo nedolžnostjo in s svojim mečem ?
Ali mu vrabci sedajo na glavo, misleč, Ja jc
suho drevo?«

»Gospod Podbipi^ta je zdrav ter je naročil,
da še ti klanja.«

»Zelo bogat šlahčič je to, pa tudi grozen
tepec. Ako odseka troje takih glav, kakoršna
je njegova, veljalo bo to le za poldrugo, ker
odseka le troje polglav. Tfu! kaka vročina,
dasi je stoprv marec. Jezik mi prisebne v grlu.«

»Jako dobrega medli imam; gospod, morda
bi ga pil kupico?«

»Tepec se brani, pametnik pa še prosi.
Zdravnik mi je še posebno priporočil, naj pijem
med, da bi mi potegnil otožnost iz glave. Slahti
se bližajo težki časi: dies irae et calamitatis.
Caplinski je otrpnil od strahu, k Dupoli ne hodi,
ker tamkaj pije kozaško starejšinstvo. Jedini jaz
moško izpostavljam čelo nevarnostim in se dru¬
žim z onimi polkovniki, dasi tudi polkovniki
smrde po degtu. Dober med! Res prav izboren !
Odkodi ga imaš, gospod?«

»Iz Lubnij. Je tukaj mnogo starejšinstva?«

»Koga ni tukaj? Fedor Jakubovič je, stari
Filon Dziedziala je, Danil Nečaj je in z njimi
oko v glavi: Bohun, kateri se je sprijateljil
z menoj, odkar sem ga bil napojil in mu ob¬
ljubil, da ga posinovim. Vsi ti sedaj smrde
v Čehrinu in pazijo, v katero stran naj se obr¬
nejo, kajti sedaj se še ne smejo očitno izreči
za Hmielnickega. In ako se ne izreko, moja bo
zasluga.«

»In kako to?«

»Ker z njimi pijem, pridobivam je za Polj¬
sko in nagovarjam na zvestobo. Ako mi kralj
za to ne da starostva, veruj, gospod, da ni pra¬
vice v Poljski niti nagrade za zasluge, in da je
mnogo bolje nasajati kure nego izpostavljati
glavo pro puhlico bono.« *)

»Bolje bi storil, da se biješ z njimi, a zdi
se mi, da z gostovanjem zaman tratiš denar,
kajti tem potem jih ne pridobodeš.«

»Jaz tratim denar? Kaj pa vendar misliš,
da sem ? Mari ni to dovolj, da občujem z ne-

•) Za občni blagor.

62

Z OGNJEM IN MEČEM.

otesanci, ne da bi še plačeval za nje? Štejem
to za čast, da jim puščam plačevati za me.«

»In Bohun, kaj počne on tukaj?«

»On? Ušesa nastavlja, kaj se čuje s Siči,
kakor drugi. Po kaj je semkaj prišel? On je
ljubljenec vseh Kozakov. Dobrikajo se mu kakor
opice, kajti to je gotovo, da pojde perejeslavski
polk za njim in ne za Lobodo. A kdo ve, za
kom jo potegnejo vpisani vojaki Krzečovskega.
Bohun je Niževcem brat, kedar treba iti na
Turka ali Tatarja, toda sedaj zelo omahuje. V pi¬
janosti mi je priznal, da ljubi plemkinjo in da
se hoče oženiti z njo, zato mu ne kaže, da bi
se bratil s kmeti. On bi rad, da bi ga jaz po¬
sinovil in pripustil do plemstva. Izvrsten med
je to.«

»Pij no še!«

»O bodem, bodem! Takega medu ne pro¬
dajajo pod vehami.«

»Nisi vprašal, kako se zove ona plemkinja,
s katero se namerava Bohun ženiti?«

»Gospod moj, kaj mene briga njeno ime?
Le toliko vem, da se bo imenovala, ko Bohunu
pripravim roge, — gospa jelenova «

Namestnik bi mu bil za to besedo najrajše
primazal jedno za uho, a oni ni ničesar opazil
in je nadaljeval:

»Za mladih let sem bil velik gladiš. Da bi
ti le povedal, za kaj sem dobil v Galaciji palmo!
Vidiš to kotanjo na mojem čelu ? Dovolj bode,
če ti povem, da so mi jo naredili skop’jenci
tamošnjega paše.«

»Pa si rekel, da razbojniška kroglja.«

»Sem rekel? Dobro sem rekel! Vsak Turčin
je razbojnik — tako mi Gospod Bog pomozi!«

Daljši razgovor je prekinil Zacvilihovski
vstopivši v sobo.

»No, gospod namestnik,« rekel je stari
praporščak, »bajdaki so pripravljeni, brodnikov
imaš, zanesljivih ljudij; idi torej v ime božje,
lahko precej. In tu so listi.«

»Veli ljudem, naj gredo koj na bre j«

»Kam pa se odpravljaš?« vprašal je  gospod
Zagloba.

»Do Kudaka.«

»Huda ti bode tamkaj pela «

Toda namestnik uže ni čul te pripomnje;
stopil je na dvorišče, kjer so pri konjih stali
semeni, uže gotovi za pot.

»Na konje in na breg!« zapovedal je go¬
spod Skrzetuski. »Peljite konje na čolne in po¬
čakajte mene!«

V tem je stari praporščak rekel v sobi Za-
globi:

»Slišal sem, da sedaj polkovnikom zelo
dvoriš in piješ z njimi.«

»Pro puhlico bono! gospod praporščak.«

»Sila si domišljav, gospod — kakor se vidi —
pač bolj nego sramožljiv. Nakloniti si hočeš Ko¬
zakov ,in poculis 1  (s popivanjem), ker so ti bili
prijatelji v zmagi.«

»Daši sem bil uže turški mučenik, ne hotel
bi biti kozaški, kar bi pač nič čudnega ne bilo,
zakaj dve otrovni gobi lahko ugonobita naj¬
trdnejšega hrusta. Kar se tiče sramote, jaz ni-
koga ne prosim, da bi pil zmenoj, — sam jo
izpijem in če Bog da, ne bode mi manj teknila
nego ta med. Zasluga mora, kakor olje, vspla-
vati na vrh.«

Ta hip se je vrnil Skrzetuski.

»Ljudje uže gredo,« pravi.

Zacvilihovski je nalil merico:

»Na srečno pot!«

»In srečno vrnitev!« dodal je gospod Za¬
globa.

»Dobro bodete pluli, voda je velika.«

»Sedita, gospoda, izpijmo, kar je še notri.
Saj sodček ni velik.«

Sedli so in pili.

»Zanimiv kraj bodeš videl,« dejal je Za¬
cvilihovski. »Pokloni se gospodu Grodzickemu
v Kudaku! Ej, to je vojnik, vojnik! Na konci
sveta sedi, daleč od hetmanskih očij, a red je
pri njem tak, da Bog daj v vsej Poljski podob¬
nega. Jaz dobro poznam Kudak in slapove. Za
davnih let se je češče ondukaj hodilo — kar
milo je človeku v srci, ko pomisli, da je to uže
prešlo, minilo, a sedaj.. .«

Tu je praporščak oprl belo glavo na roko
in se globoko zamislil. Nastal je hip molčanja,
čul se je le konjski topot od vrat — ostatek
ljudij g.  Skrzetuskega je namreč odhajal na breg
k bajdakom.

»Moj Bog,« govoril je probudivši se iz za-
mišljenja Zacvilihovski, »nekdaj, dasi sredi pre¬
pirov, bili so vendar le lepši časi. Pamatujem,
kakor bi bilo danes, pod Hocimom, sedem in
dvajset let bode tega! Ko se je huzarstvo drvilo
pod Lubomirskim na spoprijem z janičarji, to
so molojci v svojem okopu čapke metali kvišku
ter kričali Sahajdačnemu, da se je zemlja tresla:
»puskaj batku z lachami umiraty!«*) In danes?
Danes Niz, ki je dolžna biti trdnjava krščanstvu,

*) Pusti nas, očka, z Lahi umirati!

Z OGNJEM IN MEČEM.

63

pušča Tatarje črez meje poljske, da je napadejo
stoprv tedaj, ko se bodo vračali s plenom. Danes
je še huje: eto se Hmielnicki druži celo s Ta¬
larji, s katerimi bode zajedno moril krščane . . «

»Izpijmo na to žalost!« prekine Zagioba.
»Kukov med je to!«

»Daj mi Bog kar najprej mogile, da ne
bodem gledal domače vojne!« govoril je dalje
stari praporščak. »Skupne krivice imajo se v krvi
izpirati, ali to ne bode kri odrešenja, tu bode
brat moril brata. Kdo je na Nizi? Ukrajinci.
In k<lo v vojski kneza Jeremije? Kdo v vojskah
panskih? Ukrajinci. In jih je malo v kroninem
taboru? In kdo sem jaz? Hej, nesrečna Ukra¬
jina! Krimski neverniki ovijo ti lanec okolu
vratu in na turških galejah bodeš veslala!«

»Ne toguj nam tako, gospod praporščak!«
reče gospod Skrzetuski, »sicer se nam solze ulijo
iz očij. Morda nam še ugodno solnce zasine!«

Ali solnce je baš zahajalo in zadnji njegovi
prameni so padali z rdečim bleskom staremu
praporščaku na bele lase.

V mestu je zvonilo angelsko češčenje.

Odšli so. Gospod Skrzetuski je šel v kato¬
liško cerkev, gospod Zacvilihovski v pravoslavno,
gospod Zagioba pa k Dupolu v »Zvoniški kot.«

Bilo je uže temno, ko so se zopet sešli
nad bregom pristana. Ljudje gospoda Skrzetu-
skega so sedeli uže v bajdakih. Brodniki so še
nosili prtljago. Mrzel veter je vlekel od bližnjega
ustja Dnjeprovega in noč se ni obetala posebno
ugodna. Pri svitu ognja, gorečega nad bregom,
polesketavala je voda v reki krvavo in se do¬
zdevala, da z neizmerno bistrostjo poteka tja
nekam v neznano temo.

»No, srečno pot!« dejal je praporščak ter
prisrčno stisnil mladeniču roko. »Pazi se, gos¬
pod !«

»Ne opustim ničesa. Ce Bog da, pa se za
kratka zopet vidimo!«

»Gotovo v Lubnijih, ali pa v kneževem
taboru !*

»Mari misliš, gospod, naposled do kneza?«
Zacvilihovski je zganil z ramami:

»Kaj pak I Ko je vojna, to je vojna!«

»Ostani torej v dobrem zdravji, gospod
praporščak !«

»Bog te obvaruj!«

»Vive, valeque!«*j klical je Zagioba. »In če
te voda zanese celo do Stambula, pokloni mi
se sultanu. Pa: vrag ga vzemi! Izvrsten med je
bil to! Brr! Kako je tukaj mraz!«

»Na svidenje!«

»Na svidenje!«

»Bog te spremljaj!«

Vesla so zaškripala in pljusknila ob vodo —
bajdaki so zaplavali. Ogenj, goreč na bregu, jel
se je brzo oddaljevati. Dolgo časa je še videl
Skrzetuski sivo glavo praporščakovo, osvetljeno
s plamenom, in neka otožnost mu je naglo
stisnila srce. Nese ga ta voda, nese, toda od¬
daljuje ga od iskrenih src in od ljubljenke, od
znanih pokrajin; nese ga nepreprosno, kakor
usoda, toda v divje strani, v temo...

Izpluli so iz Tasminovega ustja na Dnjeper.

Veter je švistal, vesla so jednakomerno in
otožno pljuskala. Brodniki so počeli peti:

»Oj to te pili, pilili,
Ne tumany ustawali... «

Skrzetuski se je zavil v plašč ter legel na
ležišče, katero so bili vojaki za-nj pripravili. Začel
je premišljati o Heleni, o tem, da ona doslej še
ni v Lubnijih, da je Bohun ostal, a on odhaja.
Bojazen, zle slutnje, skrbi obsedle so ga kakor
vrani. Začel se je boriti z njimi, dokler se ni
strudil, misli so se mu motale, nekako čudno
zmešale se s švistom vetra, s pljuskanjem vesel,
s pesnimi ribičev — in zaspal je.

*) Zdravstvuj!

Na Dnjepru.

64

Ž OGNJEM IN MEČEM.

dajalo na trgu na Siči. Bregovi Dnjeprovi so

IX.

Zjutraj se je vzbudil čil, zdrav in z veselo
mislijo. Vreme je bilo krasno. Široko razlite
vode so se gubančile od lahnega in toplega ve¬
trca v drobne valčke. Bregovi so bili v megli
ter se zlivali z vodno gladino v jedno nepre¬
gledno ravan. Rzgdzian se je kar ustrašil, ko
še je vzbudil in si premencal oči. S začudenimi
očmi je gledal naokrog in, ko nikjer ni zagledal
brega, rekel:

»O za Boga, gospod moj! Mi smo najbrže
uže na morji?«

»Reka je tako široka, ni morje,« odgovori
gospod Skrzetuski, »a bregove uzreš, ko izgine
megla.«

»Mislim, da ne bode dolgo, pa bodeva
morala iti v Turčijo.«

»Pojdeva, ako nama poreko; sicer pa vidiš,
da ne ploveva sama.«

In res, pred očmi je bilo videti kakih deset

bili od ustja Pšole sama pustinja, na njih so se
le tu in tam belili kozaški zimovniki, a reka
je delala pot ter ločila Sič od ostalega sveta;
zato pa je bilo na njej dokaj živahno, zlasti
ker je velika voda olajšavala plovbo, da se je
dalo s čolni, vozečimi navzdol, priti celo črez
slapove, razun črez Nenasitec.

Skrzetuski je radovedno opazoval to po-
rečno življenje, mej tem pa so njegovi bajdaki
brzo pluli proti Kudaku. Megla se je umaknila,
bregovi so se razločno očrtali. Brodnikom so nad
glavami poletavali milijoni vodnih ptic, pelikanov,
divjih gosij, žrjavov, rac in čejk, škurhov in
postojin. V trstji se je čul tak hrup, tako plju¬
skanje vode in frfotanje perotij, da bi bil lahko
človek mislil, da so tam sejmi ali pa ptičje
vojne.

Obale za Kremenščukom so se znižale in
odprle.

»Poglej no, gospod!« vsklikne naglo Rz§-
dzian, »solnce pripeka, pa sneg leži na polji!«

Skrzetuski se ozre, in res, kakor daleč mu

bajdakov, dombazov ali tambasov — in ozkih
temnih kozaških čolnov obrobljenih z ločjem,
ki so jim v obče rekali: čajke.

Nekateri teh čolnov so pluli z vodo, lahno
je je nesel bistri strmec, drugi so se na vse
kriplje napenjali proti toku, porivani z vesli in
drogovi. Peljali so ribe, vosek, sol in suhe
višnje v pobrežna mesta, ali pa so se uže vra¬
čali iz obljudenih krajev, nakrcani z živežem

sega, oko, blešči se v solnčnih žarkih nekaj belega
po obeh straneh reke.

»Hej, starče! Kaj se to tam beli'?« vpraša
brodnika.

»Višnje, gospod!« odgovori starec

In res so bili gozdi višenj, pritlikavo drevje,
s katerim sta bila na široko porasla oba bregova
Pšole. Njih slastno in obilno ovočje je jeseni
živilo ptiče, zveri in ljudi, ki so zablodili v pus-

Kudaška trdnjava. (Str 66.)

9


Ž OGNJEM IN MEČEM.

66

tinjo, ob jednem pa je bilo predmet kupčiji,
zakaj vozili so je v bajdakih celo do Kijeva
in še dalje. Sedaj so bili gozdi .obsuti s cvetjem.
Ko so priveslali k bregu, da bi si veslarji od¬
počili, izstopila sta Skrzetuski in Rzgdzian, da bi
one gaje si bliže ogledala. Prevzela ja je upaja-
joča vonjava tako, da sta komaj dihala. Mnogo
ptičev je uže ležalo po tleh. Po nekatera mesta
so delala drevčeta neprodorno goščavo. Mej viš¬
njami so rasli tudi pritlikavi divji mandlji, obsuti
z rožnatim cvetjem in še močneje duhteči. Na
milijone čmrljev, čebel in pisanih metuljev je
poletavalo nad tem pestrim morjem- cvetja, ka¬
teremu ni bilo dozreti ne konca ne kraja.

»Čudo je to, čudo!« govoril je Rzgdzian.
»In zakaj ne bivajo tukaj ljudje? Divjačine vidim
tudi dovolj.«

In res, mej grmovjem višenj so smukali
zajci, šarasti, beli in nebrojne jate velikih modro-
nogih prepelic. Rzgdzian jih je nekoliko na-
strelil s puško, toda v veliko žalost je izvedel
od brodnika, da je njih meso strupeno

Po mehkih tleh so se videle sledi jelenov
in suhakov, a zdaleka so dohajali glasovi, po¬
dobni kruljenju divjih svinj.

Ko so se bili potniki nagledali in odpo¬
čili, krenili so dalje. Bregovi so se sedaj vzdi-
gavali, sedaj sploskavali in odkrivali razgled na
izredno krasne dobrave, šume, ledine in širne
stepe. Okolica je bila tako čarokrasna, da si je
Skrzetuski nehote ponavljal Rzgdzianovo vpra¬
šanje :

»Zakaj tu ne bivajo ljudje?«

Ali za to bi bilo treba, da bi si kak drugi
Jeremija prisvojil to puščo, vredil jo ter branil
Tatarjev in Niževcev. Mestoma je reka delala
zalive, ovinke, zalivala jarke, tolkla s spenje¬
nimi valovi ob pobrežne skale ter s temno vodo
polnila skalne špilje. V takih špiljah in ovinkih
so imeli Kozaki svoje skrivališče in zavetje.
Ustja rek, pokrita z gostim sitovjem, ločjem in
trstjem, črnila so se od množice ptic, skratka:
bil je to svet divji, poln prepadov, mestoma
vdrt, pust in tajinstven, ki se je razgrnil našim
potnikom pred očmi.

Plovba je postala neprijetna, ker so se bili
vsled solnčne toplote prikazali roji zbadljivih
komarjev in raznovrstnih drugih, na suhi stepi
neznanih mrčesov. Nekateri izmej njih so bili
po palec debeli in so kar curkoma puščali kri.

Na večer so pripluli do stoka Roma-
novke, na katerem so se uže iz daljave videli

ognji. Ondi so se ustavili, da prenoče. Ribiči,
ki so se bili stekli gledat namestnikovega sprem¬
stva, imeli so srajce, obraz in roke namazane
z degtom, da so se pikov branili. Bili so ljudje
surovih običajev in divji. Na pomlad so se tu
trumoma shajali na lov in ribištvo in ta plen
potem raznašali v Cehrin, 'Cerkese, Perejeslavje
in Kijev. Njih rokodelstvo je  bilo sicer težavno,
toda jako izdatno zaradi velike množice rib, ki
so bile po leti tem krajem celo na veliko kvar.
Ker ni bilo vode, poginjale so namreč po po-
rečnih zalivih in odcepkih in tako zvanih »ti¬
hih kotih« ter z gnilobo okuževale vzduh.

Namestnik je od ribičev poizvedel, da so
vsi Niževci, ki so se tu bavili z lovom, pred
nekolikimi dnevi ostavili otok ter šli na Sič, ker
jih je pozval koševi ataman. Po noči so se vi¬
deli z otoka ognji, katere so zažigali po stepi
beguni, ki so šli na Sič. Ribiči so vedeli, da
se pripravlja vojna »na Lahe«, in tega namest¬
niku tudi niso tajili. Gospod Skrzetuski je torej
videl, da je njegovo poslanstvo morda res pre¬
pozno, da morda, predno on pride na Sič, polki
molojcev uže odrinejo na zapad; toda uka¬
zano mu je, da naj gre, in kot pravi vojak se
ni pomišljal ter je sklenil pot nadaljevati, če prav
naravnost v zaporoški tabor.

Zjutraj za rana so krenili na daljšo pot.
Pustili so za seboj čudoviti Tarenski Rog, Suhe
Goro in Konjski Ostrog, znan radi močvirij in
množice kač, radi česar ljudje niso mogli bi¬
vati na njem. Divja okolica in bistrejši tok vode,
vse je uže naznanjalo bližino slapov. Stolp v Ku-
daku se je uže pokazal na obzorji — prvi del
pota je bil končan.

Namestnik pa ta večer ni prišel v trdnjavo,
kajti gospod Grodzicki je bil uvedel takov red,
da po solnčnem zahodu ni smel nihče niti iz
trdnjave niti v trdnjavo; in ako bi bil prišel sam
kralj, moral bi bil nočevati v Slobodci, stoječi
pod obkopom trdnjave. Tudi namestnik je to
storil. To nočevanje ni bilo preveč prijetno, ker
so bile koče v Slobodci, katerih je bilo okolu
šestdeset, zlepljene iz gline in so bile tako revne
in tesne, da se je v nekatere dalo iti le s pripo-
gnenim životom. Drugačnih pa se ni izplačalo
zidati, ker je je trdnjava o vsakem tatarskem
napadu porušila, da bi napadovalcem ne dajale
zavetja in pripravnega dostopa do nasipov. V Slo¬
bodci so stanovali »zahodniki,« rekše ljudje, ki
so bili priblodili iz Poljske in Rusije, s Krima
in z Vlaškega. Do malega je bil skoro vsakteri
druge vere, a tam ni nihče vprašal o tem. Zem-

Z OGNJEM IN MEČEM.

67

Ijišč niso obdelovali, ker jim je bila »orda« *)
prenevarna. Živili so se z ribami in z žitom,
katero so dobivali z Ukrajine, pili pa neko pi¬
jačo, katero so varili iz prosa, ter se trudili
z rokodelstvi, radi katerih so je v trdnjavi čislali.

Namestnik kar očesa ni mogel zatisniti za¬
radi neznosnega smradu konjskih kož, iz ka¬
terih so v Slobodci delali jermenje. Zjutraj,
o svitanji, ko so bili v trdnjavi odzvonili in
odtrobili »dan«, sporočil je, da je prišel knežji
sel in da prosi vsprejema. Grodzicki, ki je imel
knežev obisk živo v spominu, izšel je sam, da
poslanca vsprejme.

Bil je človek petdesetih let, jednook kakor
Giklop, mračen, ker je, sedeč na konci sveta
v pustinji in ne občujoč z ljudmi, podivjal, in
neomejeno vladajoč, navzel se tudi odločnosti
in ostrosti. Vrhu tega so mu osepnice nakazile
obličje in je okrasili naseki sabelj in obronki
tatarskih strehe, podobni na temni koži belim
pečatom. V obče je bil vrl vojnik, čujoč kakor
žrjav, ki je imel oči neprestano obrnene na stran
Tatarjev in Kozakov. Pil je le vodo, spal ni
več nego sedem ur na dan, čestokrat je po noči
vstal, da bi si ogledal, če straže dobro stražijo
nasipe, a za vsako nemarnost je vojake celo
s smrtjo kaznoval. Do Kozakov pravičen, dasi gro¬
zovit, pridobil si je njih čislanje. Kedar je bila
po zimi na Siči lakota, pomagal jim je z žitom.
Bil je Rusin, po kroji tistih, ki so svoje dni
z Przeclavom Lanckronskim in Samkom Zbo¬
rovskim hodili na stepe.

»Ti greš torej na Sič, gospod?« vprašal je
Skrzetuskega, ko ga je poprej popeljal v trd¬
njavo in gostoljubno pogostil.

»Na Sič. Gospod poveljnik, kake novice
imaš od onod?«

»Vojna! Koševi ataman zbira Kozake z vseh
logov, rečic in otokov. Shajajo se prebežniki
z Ukrajine, katere oviram, kolikor morem. Voj¬
ske je tam uže do trideset tisoč, če ne več. Ko
se vzdignejo na Ukrajino, ko se jim pridružijo
grajski Kozaki in črn, bode jih sto tisoč.«

»A Hmielnicki?«

»Dan na dan se ga nadejajo s Krima.
Morda je uže prišel; prav za prav ti ni treba
iti na Sič, ker jih itak za kratka tu dočakaš.
Da se Kudaka ne ognejo in da ga za seboj ne
puste, to je gotovo.«

»Ali se obraniš, gospod?«

*) Opda (horda) = truma tatarska, sploh: Tatarji.

Grodzicki je mračno pogledal na namestnika
ter odgovoril s samosvestnim, mirnim glasom:

»Ne obranim se.. . «

»Kako to?«

»Ker nimam smodnika. Nedavno sem po¬
slal dvajset čolnov, da bi mi poslali vsaj troho
smodnika — in niso ga poslali. Ne vem: ali so
je vjeli sovražniki, ali ga pa sami nimajo, —
le toliko vem, da ga doslej še nisem dobil.
Imam ga za dva tedna, za dlje ne. Da ga
imam dovolj, prej bi sebe in Kudak puhnil
v zrak, nego da bi kozaška noga semkaj sto¬
pila. Ukazano mi je tu sedeti — sedim, uka¬
zano Čuvati — čuvam, in ko mi pride pogi¬
niti — jedenkrat me je mati rodila — pa i to
urnem.«

»A sam ne moreš delati smodnika?«

»Uže dva meseca mi Zaporožci ne puste do¬
važati solitarja, katerega treba voziti od Črnega
morja. Vse jedno. Poginem!«

»Učiti se nam je od vas, starih vojnikov.
Kaj pa, ko bi sam šel po smodnik?«

»Dragi gospod moj, jaz Kudaka ne ostavim
in ga tudi ostaviti ne morem; tu mi je bilo
življenje, tu mi bodi tudi smrt Gospod, ne
misli, da greš na bankete in dostojanstvene vspre-
jeme, s katerimi tu pa tam pozdravljajo po¬
slance, ali pa, da te tam poslansko dostojanstvo
česa obvaruje. Oni more celo svoje atamane
in odkar tu sedim, ne pametujem, da bi bil
kateri naravne smrti preminil. Pogineš i ti.«

Skrzetuski je molčal

»Vidim, da blagorodnemu gospodu duh
gasni. Bolje je, ne idi.«

»Gospod poveljnik,« reče na to namestnik
jezno, »izmisli si kaj boljšega, da bi me strašil,
zakaj to, kar mi pripoveduješ, slišal sem uže
deset potov. Ker mi svetuješ, da naj ne grem,
posnemam iz tega, da ti na mojem mestu ne
bi šel; — le glej, da ti razun smodnika ne
poide še srčnost za obrambo Kudaka!«

Grodzicki se ni razjezil, temveč le jasneje
pogledal na namestnika:

»Zubastaja*) ščuka!« zamrmral je rusinski.
»Oprosti, blagorodni gospod. Iz tvojega odgo¬
vora posnemam, da umeš častno zastopati kneza
in svoj plemiški rod. Dam ti torej nekaj čajk,
kajti z bajdaki ne prideš črez slapove.«

»Saj teh sem te prišel prosit.«

»Okolu Nenasitca jih ukažeš ljudem vleči.
Dasi je tam voda globlja, vendar tam nikakor

♦) Zobata.

9*

68

Z OGNJEM IN MEČEM.


"J MKii«.'#'

Jedva kak
se pretisne,
nizkih vo-
te kdo ne

da bi

Po-
red
noč
na-

ne moreš crez.
majhen čolniček
In ko bodeš na
dah, pazi se, da

zaskoči ter pametuj, da je
železo in olovo zgovornejše
nego besede. Ondi čislajo le
smele ljudi. Čajke bodo na
jutro gotove, pripraviti uka¬
žem pa po dvoje vesel, po
jedno je naslapovih premalo.«

Potem je  peljal Grodzicki
namestnika iz sobe,
mu razkazal trdnjavo,

vsodi sta vladala vzoren
in natančnost. Straže so
in dan na gosto stražile
sipe, katere so morali tatarski

vjetniki neprenehoma utrje¬
vati in popravljati.

»Vsako leto naspem na¬
sipe za komolec više,« dejal
je gospod Grodzicki, »zato
je sedaj uže tako narasel,
da bi me, ako bi imel smod¬
nika, tudi s sto tisoč ljudmi
ne premogli, toda če pride


premoč, brez strelbe ni

obrambe.«

Trdnjava je bila v resnici
nepremagljiva, kajti razun
topov so jo branili tudi
Dnjeprovi prepadi in nedo¬
stopne skale, štrleče navpično
v vodo; posebno močne po¬
sadke ni bilo treba. V trd¬

njavi pa tudi ni stalo nad

šeststo ljudij, a zato najiz-
bornejših vojakov, oboro¬
ženih z mušketami in samo-

Rz^dzian pade namestniku pred noge. (Str. 70.)

pali. Dnjeper, ki je tekel
na tem mestu po stisneni
strugi, bil je tako ozek, da

Z OGNJEM IN MEČEM.

69

jc strelica, izpuščena z na¬
sipov, letela daleč na drugi
breg. Topovi s trdnjave so
obvladavali oba bregova in
vso okolico. Vrhu tega je
stal pol milje od trdnjave
visok stolp, s katerega je
bilo videti osem milj na-
okolu, a v stolpu je bilo
sto vojakov, h katerim je
prišel Grodziski pogledat
sleharni dan. Ako so za¬
gledali v okolici kak trop
ljudij, naznanili so to hi¬
poma v trdnjavo, takoj
potem so zazvonili zvo¬
novi, in vsa posadka je
bila mahoma v orožji.

»Skoro ga ni tedna,«
pripovedoval je gospod
Grodzicki, »brez klica
v orožje, kajti Tatarji se
kakor voleje četoma vla¬
čijo tod, često pp neko¬
liko tisoč, katere ustrahu¬
jemo s topovi, kolikor se
da; a često mislijo straže,
da so Tatarji, pa so le
črede divjih konj.«

»Pa se ti ne toži sedeti
v tako brezljudnem kraji?«
vpraša Skrzetuski.

»Tudi če bi mi dali
mesto v kraljevskih soba¬
nah, ne bi menjal. Od¬
tod vidim jaz več sveta
nego kralj iz svojega okna
v Varšavi.«

In res, z nasipov je bilo
videti neizmerno širino
pisanih step, ki so se vi¬
dele sedaj kakor jedno
samo zeleno morje; na
zapad: ustje Samare — a
na jug: ves Dnjeprov tok,
skale, prepadi, lesovi —
tja do pen drugega slapa,
Surskega.

Pod večer sta si ogledala
še stolp, ker je Skrzetuski
videl v prvič to v stepi
skrito trdnjavo in se je
za vse zelo zanimal. V tem

Nanagloma stopi pred Skrzetuskega temna človeška postava... »Gosnod, uže gredo!« (Str.

7°

Z OGNJEM IN MEČEM

so v Slobodci za-nj pripravljali čajke, ki so bile
po obeh konceh oskrbljene z vesli in zatega¬
delj mnogo okretnejše. Zjutraj za rana je imel
odriniti. Vso noč ni legel spat, nego namišljal,
kaj bi storil pred nedvojbenim poginom, s ka¬
terim mu je grozilo to poslanstvo na strašno
Sič. Življenje se mu je smehljalo, saj je bil mlad
in je ljubil ter je imel živeti poleg ljubljenke:
vendar je čast in slavo bolj ljubil nego življenje.
In prišlo mu je na um, da je vojna blizu, da
bi Helena, če ga čaka v Rozlogih, utegnila biti
obkoljena z najgrozovitejšim požarom in izpo¬
stavljena ne le Bohunovi samovolji, marveč tudi
nebrzdani in divji črni: zato sta mu skrb in
bolest trgali srce. Stepe in poti so se morale
uže osušiti, in gotovo bi se dalo uže priti iz
Rozlogov v  Lubnija, on sam pa je velel Heleni
in kneginji, naj ga čakata, dokler se ne povrne,
ker se ni nadejal, da bi utegnila burja tako
kmalu izbukniti in ker ni vedel, s čim grozi po-
tbvanje na Sič. Hodil je čimdalje hitreje po
sobi, pulil si brado in vil z rokami. Rozloge je
videl v mislih uže v ognji, kako so obkroženi
od tulečih divjakov, podobnejših satanom nego
ljudem. Vlastni njegovi koraki so s tožnim od¬
zivom odmevali pod trdnjavinim svodom, in
zdelo se mu je, da gredo zle moči po Heleno.
Na nasipih se je trobilo, da pogase luči, a
njemu se je zdelo, da je odmev Bohunovega
roga, in zaškrtal je z zobmi ter zagrabil sabljo
za ročaj. Ah, čemu se je tako potezal za to
poslanstvo in je vzel Bihovcu!

To razburjenost je opazil tudi Rzgdzian,
ki je spal pred pragom. Vstal je, otrl si oči,
otrnil svečo, gorečo v železnih obročih ter začel
kretati se po sobi, da bi gospodarjevo pozor¬
nost obrnil na se.

Toda namestnik se je bil popolnoma po¬
greznil v svoje bolestne misli ter je hodil dalje,
da so koraki odmevali.

»Gospod moj! Hej gospod«... reče Rzgdzian.

Skrzetuski ia pogleda z osteklelim pogle¬
dom. Zdajci se vzbudi iz zamišljenosti.

»Rzgdzian, se bojiš smrti?« vpraša ga.

»Koga? Kako to, smrti? Kaj govoriš,
gospod?«

»Kdor gre na Sič, ta se ne vrne.«

»In čemu greš, gospod moj?«

»To je moja volja, ti se v to ne vtikaj,
ali tebe mi je žal, ker si še deček. Ce prav si
prevejanec, vendar se tam s svojo preveja-
nostjo ne izmuzneš. Vrni se v Cehrin in potem
v Lubnija,«

Rzgdzian se je začel čehljati po glavi.

»Gospod moj, kajpada se bojim smrti;
kdor bi se smrti ne bal, ne bal bi se Boga,
ker je njegova volja, da kdo živi ali pa umrje.
Toda, gospod moj, ti radovoljno drviš v smrt
in tvoj bode greh, ker si ti gospod, ne pa moj,
ker sem sluga. Zbok tega te pa jaz nikakor
ne zapustim, kajti jaz nisem nikakov kmet,
temveč šlahčič, dasi ubog, a vendar ne brez
častiželjnosti.«

»Vedel sem, da si dober dečko, a povem
ti nekaj drugega: ako nočeš iti dragovoljno, pa
ti zaukažem, drugače ne more biti «

»Ako me ubiješ, ne grem. Mar misliš,
gospod moj, da sem kakor Judež, ali ka li, da
bi svojega gospoda izdal na smrt?«

Tu si Rzgdzian pokrije oči z rokama in za¬
čne glasno ihteti. Skrzetuski je torej vidci, da
tako ne pojde, a groziti in ukazovati ni hotel,
ker se mu je dečko smilil.

»Poslušaj,« rekel mu je, »pomoči mi ti
nikakor ne moreš, in jaz tudi ne bodem drago¬
voljno pokladal glave pod meč : ti poneseš torej
v Rozloge list, do katerega mi je več nego do
življenja. Tam poveš gospej kneginji in knezom,
naj precej, brez najmanjšega odloga, odpeljejo
gospico v Lubnija, drugače je zaskoči upor, in
tudi ti sam skrbi, da se to izvede. Važno na¬
logo ti poverjam, vredno prijatelja, ne sluge.«

»Pošlji torej koga drugega; list ponese
vsakdo lahko.«

»In koga imam tukaj, kateremu bi lahko
zaupal? Si oglupel? Ponavljam ti: otmi mi dva¬
krat življenje! »Niti te usluge mi nočeš storiti,
ko živim v muki, ko mislim, kaj bi se utegnilo
pripetiti, in ko se mi koža ježi od bolesti?«

»O za Boga! Uže vidim, da moram iti,
toda meni, je tako žal gospoda, da bi se
celo potem ne potolažil, ako bi mi daroval ta
krasni pas.«

»Pas bodeš imel, le dobro se obnosi.«

»Nočem pasu, dovoli mi rajši, da grem
s teboj.«

»Jutri se vrneš s čajko, katero pošlje go¬
spod Grodzicki do Cehrina, dalje pa pohitiš
brez odloga in odpočinka naravnost v Rozloge.
Kneginji tamkaj ničesar ne govori, da mi kaj
grozi, tudi gospici ne, le prosi, da takoj, četudi
jež, odrinejo v Lubnija. Ako prtljage nimajo
gotove, naj vse puste in gredo. Tu imaš trosek
za pot, list ti precej napišem.«

Rz^dzian pade namestniku pred noge.

7’

Z OGNJEM IN MEČEM

»Gospod moj, ali te ne bodem več videl?«

»Če Bog da! Če Bog da!« odgovori mu
namestnik in ga vzdigne; »ali v Rozlogih kaži
vesel obraz! A sedaj pojdi spat!«

Ostalo noč je Skrzetuski porabil.za pisanje
listov in gorečo molitev, po kateri je angel
miru k njemu priletel. V tem je noč zbledela
in od vzhoda je zor obelil ozka okenca. Danilo
se je — uže so se rožnati bleski prikradli v sobo.
Na stolpu in v trdnjavi so začeli trobiti jutranjo
budnico. Za kratko potem stopil je Grodzicki
v sobo.

»Gospod namestnik, čajke so gotove!«

»Tudi jaz sem gotov.« odgovori mirno
Skrzetuski.

X.

Brze čajke so drčale po vodi kakor lastavke,
noseč mladega viteza in usodo njegovo. Ker so
bile vode visoke, slapovi niso bili preveč ne¬
varni. Minili so Surski, Lohane, srečen val je
potnike vrgel tudi črez Voronovo krnico; čolni
so se troho podrgnili tudi ob Knežje in Strelčje
skale, toda le malo otolkli so se, razbili pa ne.
Zdajci pa zagledajo pene in vrtince strašnega
Nenasitca. Tu je bilo uže treba izstopiti in čolne
vleči po suhem. Težavno in dolgo delo traja¬
joče navadno po ves dan. Očividno od prej¬
šnjega prevažanja ležalo je na srečo po vsem
bregu polno kolcev, katere so podkladali pod
čolne, da so je laglje rinili dalje po tleh. V vsej
okolici in po stepah ni bilo videti žive duše, in
na reki niti jedne čajke, kajti do Siči druge uže
niso mogle pluti kot one, katere Je gospod Grod¬
zicki spustil mimo Kudaka; a gospod Grodzicki
je navlašč odrezal Zaporožje od ostalega sveta.
Tišino je prekinjalo le bučanje valov ob skale
Nenasitca. Mej tem, ko so ljudje valili čolne,
ogledaval je Skrzetuski to čudo narave. Stra¬
hovit pogled se je odprl njegovim očem. Po
vsej rečni širini se je raztezalo poprek sedmero
jezov, štrlečih nad vodo, črnih, izjedenih od
valov, ki so se gnjeli mej njimi kakor skozi
vrata in prehode. Reka se je z vso silo za¬
ganjala ob te jezove in bila ob-nje; zato se je
razbesnela, vstekla, zbita pa na belo, spenjeno
mezgo napenjala se, da bi jezove preskočila,
kakor splašen konj. Ali odbita še jedenkrat,
predno se je mogla preliti skozi otvore, grizla
je skale — rekel bi — z zobom, sukala se v one¬
moglem gnjevu v grozne vrtince, v visokih steb¬

rih buhala kvišku, kipela kakor krop, sopihala
od utrujenosti kakor divja zver. In potem znova
pokanje, kakor bi pokalo sto topov, tulila cela
krdela volkov, hrapanje, onemoglost in pri vsaki
skali ta boj, ta gnječa! Nad brezdni vrešče ptiči,
kakor bi je bil ta pogled prestrašil, mej jezovi
leže temne sence skal in drgetajo nalik zlim
duhovom.

Ljudje, ki so čolne valili, križali so se po¬
božno, če prav so bili uže privajeni, ter so na¬
mestnika zadržavali, da bi se preveč ne približal
bregu. Sla je namreč govorica, da je ta, ki je
predolgo gledal na Nenasitec, naposled kaj ta¬
kega zagledal, da mu je zmešalo pamet; trdilo
se je tudi, da so se včasih iz teh vrtincev po-
maljale črne dolge roke in grabile neoprezneže,
ki so se bili preveč približali, potem pa se je
strašen krohot razlegal po prepadih. Po noči
se Zaporožci niso upali prevlaČevati čolnov.

V bratstvo na Niži ni mogel biti nihče
vsprejet kot tovariš, kdor ni sam s čolnom pre-
plul slapov, za Nenasitca pa je veljala izjema, ker
njegove skale niso bile nikoli zalite. O jedinem
Bohunu so peli slepci, da se je baje  prekradel
tudi črez Nenasitec, pa še tudi temu niso prav
verovali.

Prevlačevanje čolnov je  trajalo skoro ves
dan, in solnce je začelo uže zahajati, ko je na¬
mestnik znova sedel v čoln. Črez druge slapove
so prepluli zlahka, ker so bili do cela pokriti
z vodo; tako so kmalu pripluli »na Niževe tihe
vode«.

Mejpotoma je videl gospod Skrzetuski na
planjavi Kučkasov velikansko mogilo od belega
kamenja, katero je knez na spomin svojega on-
dukajšnjega bivanja velel nasuti, in o kateri mu
je v Lubnijih pravil Boguslav Maskievič. Od
tod do Siči uže ni bilo več daleč, a namestnik
ni hotel iti po noči v črtomeliški labirint, marveč
je sklenil prenočiti na Hortici.

Hotel je  tudi poiskati kakega Zaporožca in
popreje naznaniti, da pride poslanec in ne kdo
drugi. Hortica pa je bila na videz pusta, kar
je namestnika zelo osupnilo. Izvedel je bil na¬
mreč od Grodzickega, da tam vedno stoji ko¬
zaška posadka proti tatarskim navalom. Spustil
se je torej z nekolikimi ljudmi precej daleč od
brega na ogled, toda vsega otoka ni mogel pre¬
hoditi, ker je bil črez miljo dolg in je padala
uže temna in ne prepijetna noč. Vrnil se je
torej do čajk, katere so bili mej tem potegnili
na pesek, kjer so zapalili ognje, da bi se bra¬
nili komarjev.

7 Ž

Ž OGNJEM IN MEČEM.

In za hip se je iz teme pomolilo kakih deset osob ..

Večji del noči je mirno prešel. Semeni in
spremniki so pospali pri ognjih — le straže so
cule in z njimi namestnik, katerega je od od¬
hoda iz Kudaka mučilo strašno brezspanje. Čutil
je tudi, da ga napada vročica. Včasih se mu
je zazdelo, da čujc bližajoče se korake iz sredine
otoka, potem zopet nekake Čudne odmeve, po¬
dobne oddaljenemu kozjemu Meketanju. Ali mi¬
slil je, da ga uho vara.

Nanagloma, uže proti jutru, stopi prede-nj
temna človeška postava.

Bil je stražnik.

»Gospod, uže gredo!« reče hlastno.

»Kdo ?«

»Gotovo Niževci: gre jih okolu štirideset.«

»Dobro. To ni mnogo. Vzbudi ljudi! Ognje
podpalite!«

Semeni so hipoma planili na noge. Pod-
paljen plamen je buhnil kvišku in osvetlil čajke
in tropico namestnikovih vojakov. Tudi drugi
stražniki so pribežali skupaj.

V tem so se uže natančneje razločevali ko¬
raki trume ljudij. Ti koraki so se ustavili v pre¬
cejšnji oddaljenosti. Zdajci pa vpraša neki glas
z grozečim povdarkom :

»Kdo je na bregu?«

»In kdo ste vi?« odvrne stražnji glavar.

»Odgovori, vražji sin, Če ne, vprašam te iz
samopala 1«

»Njegova visokost poslanec nj. sv. kneza
Jeremije Višniovieckega do atamana koševega,«
odgovori glasno in razločno stražnji glavar.

Glasovi v trumi so obmolknili; po vsej
priliki so imeli kratko posvetovanje.

»Pridi no semkaj,« zaklical je stražnji glavar,
»ne boj se! Poslancev ne ubijajo, a tudi po¬
slanci ne ubijajo!«

Koraki so se ozvali znova, in za hip se je
iz teme pomolilo kakih deset osob. Po ogoreli
polti, nizki rasti in kožuhih z volno ven obrneno,
spoznal je namestnik na prvi pogled, da so ve¬
činoma Tatarji; Kozakov je bilo prav malo,
mej vsenii jedva deset. Skrzetuskemu je šinila
misel v glavo, da se je moral Hmielnicki uže
povrniti s Krima, sicer ne bi bilo Tatarjev na
Hortici.

Tolpi na čelu je stal star Zaporožec, veli¬
kanske rasti, divjega in surovega obličja. Ta se
je približal ognju in vprašal:

»Kateri je tu poslanec?«

Silen puh žganja se je razširil naokolu,
očividno je bil Zaporožec pijan.

»Kateri je tu poslanec?« ponovi.

»Jaz,« reče ponosno gospod Skrzetuski.

»Ti?«

»Sem ti mari brat, da mi rekaš samo ,ti‘?«

Z OGNJEM IN MEČEM.

73

Neštevilna množica napadovalcev je čolne popolnoma pokrila. (Str. 74.)

»Surovež, uči se olike,« zadere se stražnji
glavar, »reče se: Jasnovelemožni gospod po¬
slanec 1«

»Na pogibel vam, črtovi sinovi! Da bi vas
Sierpiahova smrt, jasnovelemožni sinovi! Pa
po kaj vi do atamana?«

»To ni tvoja stvar! Vedi Je, da gre za tvoj
vrat, da kar najpreje pridem do atamana!«

V tem hipu stopi drug Zaporožec iz tolpe.

»Mi pazimo tu namestu atamana,« reče,
»da bi se nihče izmej Lahov ne približal, a kdor
se približa, moramo ga zvezati in pripeljati, kar
bodemo tudi storili.«

»Kdor gre radovoljno, tega ne bodeš vezal!«

»Bodem, ukazano je tako!«

»Ali pa veš, kaj je osoba poslančeva? A veš,
koga tu predstavljam?«

V tem ga prekine stari velikan:

»Poslanca odvedem, toda za brado — ta-
ko-le!«

Rekši je segel po nasprotnikovi bradi

Toda ta hip zajekne in, kakor bi ga bila
strela udarila, zvali se na zemljo.

Namestnik mu je z buzdovanom glavo raz¬
treščil.

»Kolji! Kolji!« zatulili so vstekli glasovi
v tolpi. Kneževi semeni so pa tudi planili na
rešitev svojega voja. Poknili so samopali, vriski:
»Kolji, kolji !» zlili se z žvenkom železa. Raz¬

vnela se je bitka vse vprek. V zmešnjavi po¬
teptani ognji so ugasnili, in temna noč je ogr¬
nila borilce. V kratkem sprijeli so se ti in oni
tako, da ni bilo več prostora za mahanje z noži,
pesti in zobje so zamenili sablje.

Zdajci se iz sredine otoka oglase mnogo-
brojni novi klici in kriki; napadovalcem je do¬
hajala pomoč.

Se trenotek, pa bi bila prišla prepozno.
Vrli semeni so uže zmagavali.

»V čolne!« krikne z grmečim glasom na¬
mestnik. Spremniki so izvršili ukaz, kakor bi
trenil. Na nesrečo so bili čolni preveč na pesek
potegneni in se niso dali takoj odriniti v vodo.

V tem je sovražnik besno skočil na breg.

»Izstrelite!« zapove gospod Skrzetuski.

Salva iz mušket je napadovalce ustavila.
Zmešali so se, stisnili se in, ko so pustili kakih
desetero teles, iztegnenih po pesku, odmaknili
se v neredu. Nekatera izmej teh teles so se
krčevito premetavala kakor ribe, vlovljene v vodi
in porazmetane po bregu.

Ob jednem pa so prevozniki, katerim je
pomagalo tudi nekoliko semenov, uprli vesla
ob zemljo in se napenjali na vse kriplje, da bi
pahnili čolne v vodo — a zaman.

Sovražnik je začel napad zdaleka. Pljus¬
kanje krogelj po vodi se je pomešalo s švistom
strelic in z jeki ranjencev.

10

74

Z OGNJEM IN MEČEM.

Tatarji so »allahovali« in drug drugega
vspodbujali; odgovarjali so jim kriki Kozakov:
»Kolji, kolji!« in mirni glas gospoda Skzretu-
skega, kateri je ponavljal čimdalje češče povelje:

»Ognja!«

Prvi zor je osvetlil boj z bledim svetilom.
S kopnega je bilo videti gnječo Kozakov in
Tatarjev, prvih z obrazi pri kopitih »pišcelij«,
drugih nagnenih nazaj in potezajočih tetive lo
kov — a z vode dve čajki, ki sta se kadili in
svetili od neprestanih salv in strelov. V sredini
so ležala trupla, uže mirno raztegnena po pesku.

V jednem izmej čolnov je stal gospod Skrze-
tuski, višji od drugih, miren, ponosen, s poroč-
niškim buzdovanom v roki in gologlav, ker mu
je tatarska strelica čapko odbila.

Stražnji glavar se primakne k njemu in
zašepeše:

»Gospod, ne vzdržimo, prevelik kup jih je.«

Toda namestnik se je brigal le še za to,
da bi svoje poslanstvo zapečatil s krvjo, da
ne bi dopustil oskruniti dostojanstva in ne po¬
ginil brez slave. Zategadelj pa je on mej tem,
ko so semeni počenili za mehove in za za¬
slombo mnogovrstnega brašna ter od ondukaj
podirali sovražnika, ostal viden in kopjem do¬
sežen.

»Dobro!« reče, »pa poginemo do posled¬
njega.«

»Poginemo, batko!« kriknejo semeni.

»Ognja!«

Čajki sta se znova zakadili. Iz sredine
otoka so začeli nagrinjati nove trume, oboro¬
žene s sulicami in kosami. Napadovalci so se raz¬
delili na dva kupa. Jeden je  vzdrževal ogenj,
drugi, zložen iz dvesto molojcev in Tatarjev,
čakal je ugodnega hipa za ročni spopad. Ob-
jednem so se zapodili iz bičevja trije čolni, ki so
imeli udariti na namestnika od zadaj in od
obeh stranij.

Zdanilo se je bilo uže popolnoma. Le dim
se je raztezal v dolgih pasmah po mirnem
vzduhu in zagrinjal pobojišče.

Namestnik je ukazal dvajsetim semenom,
naj se obrnejo k napadujočim čolnom, ki so,
gnani z vesli, drčah kakor ptice po mirni rečni
gladini. Ogenj proti Kozakom in Tatarjem, ki
so stopali z otoka, je zbok tega znatno oslabel.

In tega so po vsej priliki čakali.

Stražnji glavar se znova primakne k na¬
mestniku.

»Gospod! Tatarji devajo handžarc mej
zobe, sedaj se vržejo na nas.«

In res se je kakih tristo »ordincev« s sab¬
ljami v roki in z noži mej zobmi pripravljalo
na spopad. Tovariševalo jim je kakih deset s ko¬
sami oboroženih Zaporožcev.

Napad se je imel začeti z vseh stranij, kajti
sovražni čolni so se bili približali uže za streljaj.
Njih boki so počrneli od dima. Kroglje so se
jele na namestnikove ljudi usipati kakor toča.
Obe čajki sta se napolnili z ječanjem. Za kakih
deset minut je polegla uže polovica semenov,
ostanek se je še obupno branil. Obličja so jim
počrnela od dima, roke odrevenele, pogled se
jim motil, kri jim je zalivala oči, cevi mušket
so jim žgale dlani. Večina jih je bilo ranjenih.

V tem hipu razleže se strašen vrisk in krik.
»Ordinci« so planili na spopad.

Dim se je vsled množice teles naglo raz¬
pršil in odkril namestnikovi čajki, pokriti s črno
trumo Tatarjev, kakor dva konjska trupa, ka¬
tera mrcvari krdelo volkov. Truma je renčala,
valila se, tulila, vspenjala se, kakor da se sama
s seboj bori in gine. Kakih deset semenov je
delalo še odpor, a pod jarbolo je stal gospod
Skrzetuski z okrvavljenim obličjem in s strelico,
ki mu je bila globoko v levo ramo zapičena,
ter se branil ves besen. Postava njegova je bila
sredi obkrožujoče ga trume velikanska, sablja
mu je migotala kakor bliskavica. Udarcem so
odgovarjali jeki in tuljenje. Stražnji glavar in
jeden semen sta ga branila ob straneh, in truma
se je sedaj pa sedaj osupla umikala tej trojici,
toda pehana od zadaj pehala se je sama ter
mrla pod udarci njih sabelj.

»Vjemite žive! Do atamana!« vreščali so
glasovi iz trume. »Podaj se!«

Toda gospod Skrzetuski se je uže le Bogu
podajal, kajti naglo je pobledel, omahnil in te¬
lebnil na dno čolna.

»Proszczaj, batko !<*) riknil je obupno stražnji
glavar.

Toda hip pozneje je padel še on. Nešte-
vilna množica napadovalcev je čolna popolnoma
pokrila.

XI.

V koči vojskinega kantarzeja **) na pred¬
mestji Hasan-Baše v Siči sedelo je pri mizi

*) Z B»gom! Zdrav bodi! očka!

**) Vojskin uradnik na Zaporožji, nadzirajoč mero in
veso po prodajalnicah na tako zvanem »Kram.neni
Bazarji« v Siči.

Z OGNJEM IN MEČEM.

7 5

dvoje Zaporožcev, krepčajočih se s »palanko« *)
iz prosa, katero sta neprestano zajemala iz le¬
senega keblička, stoječega sredi mize. Jeden,
uže star, zgrban, bil je Filip Zahar, sam kan-
tarzej, drugi Anton Tatarčuk, ataman čebrin-
skemu kurzenu, človek okolu štiridesetih let,
visok, močan, z divjim izrazom na obličji in
križogledimi tatarskimi očmi. Oba sta se po¬
govarjala tiho, kakor v strahu, da bi ju kdo
ne poslušal.

»Torej danes?« vpraša kantarzej.

»Najbrže ne precej,« odgovori Tatarčuk.
»Čakajo še koševega in Tuhaj-beja, ki je šel
s samim Hmielom na Bazavluk, ker tam stoji
»orda«. Tovarištvo se je uže zbralo na trgu,
a kurzenovi zbero se še pred večerom na po¬
svet. Predno se noč stori, vedelo se bode uže
vse.«

»Hm, utegnilo bi biti zlo!« zagodrnja stari
Filip Zahar.

»Cuj, kantarzej, ali veš ti, da je bilo pismo
i do mene?«

»Kajpada vem, sam sem pismo nesel ko-
ševemu, a jaz sem pismen človek. Našli so
pri Lahu tri pisma: jedno do samega koševega,
drugo do tebe, tretje do mladega Barabaša. Vsi
v Siči uže vedo o tem,«

»In kdo je pisal? Ne veš?«

»Do košovega je pisal knez, kajti na listu
je bil knežev pečat; kdo do vaju, to se ne ve.«

»Sochroni Bih!«**)

»Ako te tamkaj javno ne razglase za prija¬
telja Lahov, ne bode nič.«

»Sochroni Bih I« ponovi Tatarčuk.

»Videti je, da se vznemirjaš.«

»Tfu! Nič se ne vznemirjam.«

»Morda koševi vse liste zmečka, ker mu
gre za vlastno glavo. Bilo je pismo baš tako
do njega kakor do vaju.«

»Morebiti.«

»Ako se bojiš, to. . . «

Tu je stari kantarzej glas še bolj znižal:
»Beži 1«

»Kako? In kam?« vprašal je nespokojno
Tatarčuk. »Koševi je po vseh ostrovih postavil
straže, da bi se noben Lah ne izmuznil i ne
sporočil, kaj se godi. Na Bazavluku čuvajo Ta-
tarji. Riba se ne pretisne, ptič ne preleti.«

»To se skrij v sami Siči, kjer se moreš.«

*) Paljenka — žganjica.

**) Bog nas varuj!

»Najdejo me. Morebiti me skriješ mej bečki
v prodajalnici? Saj si mi v rodu!«

»I rodnega brata ne bi skril. Bojiš se
smrti, napij se; pijan niti čutil ne bodeš.«

»Morebiti pa v listih ni nič takega?«
»Morebiti.. , «

»Gorje! Oj gorje!« rekel je Tatarčuk. »Ne
bojim se ničesa. Jaz sem dober molojec, Lahom
vrag! In ako bi ničesa ne bilo v listu. Bog ve,
kaj Lah pove v zboru? Lahko me pogubi.«

»To je srdit Poljak! On ničesa ne pove!«

»Si bil danes pri njem?«

»Bil. Pomazal sem mu rane z degtom;
nalil žganja s pepelom v grlo. Ozdravel bo
Srdit Lah! Govore, da je posekal v Hortici
Tatarjev kakor svinj, predrlo so ga vjeli Za¬
stran Laha bodi miren.«

Temni odglasi kotlov, na katere so nabi¬
jali na koševem trgu, pretrgali so daljši raz¬
govor. Tatarčuk, začuvši ta odmev, zdrznil se
je ter planil na noge. Nenavaden nemir se mu
je slikal na obličji in v vsem kretanji.

»Sklicujejo na posvet!« rekel je loveč sapo
z ustmi. . .

»Sochroni Bih! Filip! Ne povej, kaj sem
jaz tu s teboj govoril. Sochroni Bih!«

Rekši je prijel Tatarčuk kebliček s palanko,
nagnil ga z obema rokama do ust in pil, pil,
kakor bi se hotel na smrt napiti.

»Idiva!« rekel je kantarzej.

Odmev kotlov je hučal čimdalje glasneje.

Šla sta. Predmestje Hasan-Baše je bilo od¬
deljeno od trga s samim nasipom, opasujočim
tabor in brano z visokim braniščem, na katerem
je bilo videti žrela razpostavljenih topov. Sredi
predmestja je stal dom kantarzejev in koče ata-
manske, naokolu dosti obširnega trga pa lope,
v katerih so se vrstile prodajalnice raznega blaga.
Bile so to v obče uboge bajte, zbite iz hrastovih
brun, katerih je dajala Hortica na preostajanje,
pokrite z vejami in trstjem. Hiše same, ne iz-
vzemši ni kantarzejeve, podobnejše so bile bor¬
nim kočuram, kajti le strehe so jim molele iz¬
nad tal. Strehe so bile črne in okajene, ker se
dim, kedar se je kurilo v koči, ni le valil skozi
gornje odprtine, temveč kjer se mu je zdelo;
in tedaj bi bil kdo lahko menil, da to ni koča
temveč le kup vejevja in trstja, pod katerim se
smola topi. V kočah je vladala večna tema, zato
je moral biti v njih večen ogenj. Žgalo se je
lučivo ali pa hrastove trske. Prodajalniške ko¬
libe so se delile na kurzenske, to je vlast po-
jedinih kurzenov, in gostinjske, v katerih so

10’

Z OGNJEM IN MEČEM.

7 6

v mirnih časih tržili Tatarji in Vlahi, jedni
s kožami, iztočnimi tkaninami, orožjem in vsa¬
kovrstnimi nakiti, drugi večinoma z vinom. Toda
gostinjske prodajalnice-so bile redkokedaj polne,
ker se je kupčija v tem divjem gnezdu najčešče
izprevrgla v rovarijo, od katere niti kantarzej
niti atamani niso mogli trum zadržati. Mej ko¬
libami je stalo osem in trideset kurzenskih, a
pred njimi so ležali vse vprek sredi smetij,
iverja, hrastovih klad in kupov konjskega gnoja
od pijanosti na pol mrtvi Zaporožci, jedni v ka-
meneno spanje pogrezneni, dočim je druge,
s peno na ustnah, napadal in vil krč ali pa se
jim je bledlo. Zopet drugi, na pol pijani, tulili
so kozaške pesni, bljevali, bili se ali poljubovali
se, preklinjali usodo kozaško, ali oplakovali ko¬
zaško bedo, ter teptali ležeče po glavah in prsih.
Stoprv tisti hip, ko se je vzdignil kak napad na
Tatarje ali na Rusijo, ukazana jim je bila trez¬
nost, in ondaj so bili ti, ki so imeli iti na napad,
za pijanstvo s smrtjo kaznovani. Ali o navadnih
časih, zlasti na »Kramarskem Bazarji«, bili so
brez razlike prav vsi pijani: kantarzej in ata-
mani-kramarji, prodajalci in kupci. Neprijazen
vonj nespenjene »vodke«, zajedno z vonjem
smole, rib, dima in konjskih kož navdajal je
vzduh po vsem predmestji, katero je v ostalem
z mnogovrstnimi prodajalnicami spominjalo na
kako turško ali tatarsko mestece. Prodajalo se
je v njih vse, karkoli se je dalo na Krimu,
v Vlahiji ali po anatolskih pobrežjih napleniti.
Živobojne iztočne tkanine, lame, altembasi, *)
z zlatom vezene tkanine, sukno, katun, drelih
(tronitnik) in platno, razbiti bronasti in železni
topovi, kože, posušene ribe, višnje in turški
okuski, cerkvena oprava, medeni polumeseci, sneti
z minaretov, in pozlačeni križi, izdrti s cerkva,**)
smodnik in sečno orožje, kiji do kopja, sedla itd.
A mej to mešanico predmetov in barv so se
prerivali ljudje, oblečeni v najrazličnejša obla¬
čila, po letu na pol nagi, povse podivjani, oka¬
jeni, črni, blatni, polni odprtih ran od pikov
velikanskih komarjev, katerih je na mirijade le¬
talo nad Črtomelikom, in — kakor je bilo gori
rečeno — večno pijani.

O tem hipu je bil ves trg Hasan-Baše še
bolj natlačen nego navadno; zapirali so dome

*) Neka svilena, z zlatom pretkana tkanina.

**) Zaporožci o svojih napadih niso zanašali nikomur
in ničemur. Do časov Hmielnickega celo cerkve ni
bilo v Siči. Prvo je baje Hmielnicki postavil; tam
niso nikogar vprašali, kake Vere je, in kar pripo¬
vedujejo o verski uredbi Niževcev. je bajka.

in krčme ter vsi vreli na torišče, na katerem se
je imel vršiti posvet. Filip Zahar in Anton Ta-
tarČuk sta šla z drugimi vred, ali poslednji se
je obotavljal, šel leno in pustil, da ga je truma
pehala naprej. Čimdalje živejši nemir se mu je
slikal na obrazu. Tako so prišli črez most nad
rovom, potem skozi brano ter naposled do¬
speli na obširno utrjeno torišče, obkroženo z ve¬
likimi lesenimi poslopji, in ob jednem neko ta¬
borišče za Kozake — do trideset na številu.
Bili so to »kurzeni« ali žganjarne, po katerih
se je sicer žgalo in točilo žganje, po karerih
pa so sedaj bivali Kozaki. Ti kurzeni, jednake
velikosti in mere, se niso v ničem razlikovali
drug od drugega, razun po imenih, privzetimi
od različnih ukrajinskih mest, od katerih so
tudi polki jemali imena. Na jednem konci tega
torišča se je dvigala »zbornica«. V njej so se-
devali atamani s koševim na čelu, truma pa ali
tako zvano »tovarištvo«, posvetovalo se je pod
milim nebom, pošiljajoč sedaj pa sedaj deputa-
cije do starejšinstva, včasih pa vdirajoč šiloma
v »zbornico« in terorizujoč posvetovanje.

Na trgu ali torišči je bila uže ogromna
gnječa, kajti popreje je bil koševi ataman zbral
na Sič vse vojne oddelke, razpršene po otokih,
rečicah in logih. Zato je bilo »tovarištvo«
mnogobrojnejše nego navadno. Solnce se je na¬
gibalo v zaton, zato so zapalili kakih deset
sodčkov smole. Tu in tam so stali tudi sodčki
žganjice, katero je vsak kurzen zase točil, in
katera posvetovanjem ni dajala male krepkoče.
Red po kurzenih so vzdrževali esavli, oboroženi
s silnimi hrastovimi kiji, s katerimi so zadrže¬
vali množico — in s samokresi, na obrambo
vlastnega življenja, ki je bilo često v nevarnosti.

Filip Zahar in Tatarčuk sta šla naravnost
v zbornico, ker sta, prvi kot kantarzej, drugi
kot kurzenov ataman, imela pravico sedeti mej
svetovalstvom. V »zbornici« je bila le majhna
mizica, pri kateri je sedel vojni tajnik. Atamani
in koševi so imeli svoja mesta na kožah ob
stenah. Toda v tem hipu njih mesta še niso
bila zasedena. Koševi je hodil z velikimi ko¬
raki po sobi, kurzenski predstojniki pa so se
zbrali v male gruče, pogovarjali stiha in si sedaj
pa sedaj z glasnejšimi kletvami segali v besedo.
Tatarčuk je opazil, da se znanci in celo prija¬
telji delajo, kakor da ga niti ne vidijo ne, zato
je pristopil k mlademu Barabašu, ki je bil v istem
položaji kakor on. Drugi so ja popreko pogle-
davali, za kar se mladi Barabaš ni dosti brigal,
ne vedoč prav za prav, za kaj se gre. Bil je

Z OGNJEM IN MEČEM

77

Filip Zahar in Anton Tatarčuk. (Sr. 75.)

to človek izredne krasote in nenavadne moči;
le tej jedini se je imel zahvaliti za svojo čast
atamansko, kajti v ostalem je slul v vsej Siči
radi svoje gluposti. Ta glupost nadela mu je
celo priimek »durni« (glupi) ataman in to po¬
sebno svoboščino, da se mu je starejšinstvo pri
vsaki besedi smejalo.

»Počakaj malo, morebiti pojdeva s kame¬
nem na vratu v vodo!« zašepetal mu je Ta¬
tarčuk.

»Cernu?« vpraša ga Barabaš.

»Mari ne veš o listih?«

»Kaj bo šenta! Sem mari jaz pisal kake
liste?«

»Poglej, kako naju poprek gledajo.«

»Da, toda kogar bi otrnil po buči, ne gledal
bi, ker bi se mu oči izbulile.«

V tem so kriki zunaj naznanili, da se je
nekaj pripetilo. Zdajci se zborničine dveri odpro
na stežaj in Hmielnicki vstopi s Tuhaj-bejem.
Nja so pozdravih tako radostno. Nekaj mesecev
je temu, ko je bil še Tuhaj-bej, kot najbojevitejši
izmej »murz« *) in strah Niževcem, na Siči pred¬
met strašnega sovraštva, — sedaj pa je »tova¬
rištvo« čapke kvišku metalo, ko ga je zagle¬
dalo in ga uvaževalo kot dobrega prijatelja
Hmielnickemu in Zaporožcem.

Tuhaj-bej je vstopil prvi, a za njim Hmiel¬
nicki, kot hetman vojsk zaporoških z bulavo

*) Murza, tatarski dostvjanstvenik = knez, vojvoda.

(Ne pa: Zamorec!)

v roki. To dostojanstvo je imel, odkar se je
povrnil s Krima s četami, katere si je izprosil
od hana. Tedaj so ga bile trume vzdignile
z rokami, odbile vojno zakladnico in mu pri¬
nesle bulavo, prapor in pečat; to se je navadno
nosilo le pred hetmanom. Hmielnicki se je bil
zelo izpremenil. Videlo se mu je, da nosi v sebi
strašno silo vsega Zaporožja. Sedaj ni bil več
okrivičen Hmielnicki, ki beži na Sič črez Divje
Poljane, temveč Hmielnicki — hetman, krvavi
duh, velikan, maščevalec vlastne krivice na celih
milijonih.

Toda on ni snel krvavih verig, nadel je
le nove, še težje. Videlo se je to iz njegovega
razmerja do Tuhaj-beja. Ta hetman Zaporožja
je zavzemal drugo mesto za Tatarjem, pokorno
prenašal njegovo ošabnost in prerazžaljivo ve¬
denje. To je bilo razmerje podložnika napram
vrhovnemu gospodu Pa tako je moralo biti.
Hmielnicki je imel za vso svojo veljavo za¬
hvaliti Tatarje in hanovo milost, — in hana je
zastopal divji in besni Tuhaj-bej. Hmielnicki je
umel družiti ošabnost, katera mu je širila prsi,
s pokornostjo tako dobro, kakor odločnost z lo-
kavostjo. Bil je lev in lisjak, orel in kača. Od
začetka kozaštva je sedaj prvič Tatar gospo¬
daril na Siči, — taki časi so prišli »Tovarištvo«
pa je vendar le metalo čapke kvišku, ko je za¬
gledalo pogana. Taki časi so prišli.

Posvetovanje se je pričelo. Tuhaj-bej sede
v sredo, na višji povezek kož in, podvivši noge,
začne žvečiti posušeno zrnje solnčnic in pljuvati

7 8

Z OGNJEM IN MEČEM.

izsesane lupine na sredo sobe. Na desno je
sedel Hmielnicki z bulavo v roki, na levo ko-
ševi, atamani pa in deputacija »tovarištva« dalje
ob stenah. Razgovor-je potihnil, le od zunaj
je dohajal šum in hrup druhali, posvetujoče se
pod milim nebom, podoben šumu valov. Hmiel¬
nicki je začel govoriti:*)

»Velemogočna gospoda! Z milostjo, na¬
klonjenostjo in obzirnostjo najjasnejšega čara
krimskega, gospoda mnogim narodom, sorod¬
nika telesa nebeškega, z dovoljenjem milostivega
kralja Vladislava in z dobro voljo junaških
vojsk zaporoških, v svesti si svoje nedolžnosti
in božje pravičnosti, gremo maščevat strašnih
in okrutnih krivic, katere smo trpeli krščanski,
dokler smo mogli, od potuhnjenih Lahov, ko¬
misarjev, starost, upravnikov in vse šlahte. Zbok
teh krivic ste, jasnomogočna gospoda, vi in vsa
vojska zaporoška pretočili mnogo solz in meni
zato podali bulavo, da bi se mogel laglje po¬
tegniti za našo nedolžnost in nedolžnost vseh
vojsk. Uvažujoč to kot veliko naklonjenost jasno-
mogočne gospode moje, šel sem najjasnejšega
čara prosit pomoči, katero nam je tudi milo-
stivo naklonil. Toda trdno zaupajoč in zana¬
šajoč se na vas sem se zelo razžalostil, ko sem
slišal, da utegnejo biti mej vami izdajice, ki se
bratijo z neodkritosrčnimi Lahi in jim poročajo
o naših pripravah; ako je to res, kaznovani mo¬
rajo biti, jasna gospoda, po vaši volji in raz¬
sodnosti. A mi prosimo, da čujete liste, katere
je prinesel poslanec od našega sovražnika kneza
Višniovieckega, ne kot poslanec, temveč kot ogle¬
duh, ki si je hotel ogledati naše priprave in ki
je hotel dobro voljo našega prijatelja Tubaj-beja
Lahom izdati. In da sodite tudi, ali naj bode
ta ogleduh kaznovan, kakor tudi tisti, do ka¬
terih je prinesel liste, in o katerih nas je naš
koševi, prijatelj moj, Tuhaj-beja in cele vojske,
nemudoma obvestil.«

Hmielnicki je obmolknil. Hrup za okni je
rasel čimdalje bolj. Vojenski tajnik je vstal ter
začel čitati najpreje kneževo pismo do koševega
atamana, začenjajoče se z besedami: »Mi, po
božji milosti knez in gospod v Lubnijih, Ho-
rolu, Priluku, Hadziači itd., vojvoda ruski itd.,
starosta itd.« Pismo je bilo- čisto uradno. Ko
je knez zaslišal, da se vojska zbira z logov,
vpraša atamana, če je to res, ter ga ob jednem
pozivlje, naj tega radi varnosti krščanskih krajev

*) Način posvetovanja na Siči je opisan v dnevniku
Erika Lasote, cesarskega poslanca na Zaporožji 1. 1694.

ne dela, Hmielnickega pa, ako bi narod po Siči
ščuval, izroči komisarjem, ki se imajo na to
opomniti. Drugi je bil list gospoda Grodzi-
ckega, tudi do velikega atamana, tretji in četrti
Zacvilihovskega in starega polkovnika iz Gerkes
do Tatarčuka in Barabaša. V nobenem ni bilo
nič takega, kar bi moglo vzbuditi sum proti
osobam, katerim so bili pisani. Zacvilihovski
je prosil Tatarčuka samo to, naj skrbi za vro-
čitelja lista in mu olajša vse, kar bi poslanec
poželel.

Tatarčuk se je oddahnil.

»Kaj sodite, jasna gospoda, o teh listih?«
vpraša Hmielnicki.

Kozaki so molčali. Vsa posvetovanja, dokler
jim »vodka« ni razgrela glav, začenjala so sc
tako, da nobeden atamanov ni hotel prvi po¬
prijeti besede. Kot ljudje preprosti in preve-
jani, delali so tako zlasti iz strahu, da bi ne
rekli kaj bedastega, kar bi utegnilo govornika
osmešiti ali pa mu nakloniti za vse življenje
porogljiv priimek. Tako je bilo na Siči, kjer je
bil sredi največjega prostaštva čut za šalo čudo¬
vito razvit, baš tako kakor strah porogljivosti.

Kozaki so torgj molčali. Hmielnicki po¬
prime znova besedo.

»Ataman koševi je naš brat in odkritosrčen
prijatelj. Jaz atamanu tako verujem kakor vlastni
duši, in kdor bi kaj drugega rekel, ta bi sam
mislil na izdajo. Ataman je naš stari drug in
vojnik.«

Rekši vstane ter poljubi koševega.

»Jasna gospoda!« pravi na to koševi. »Jaz
vojsko zbiram, a hetman naš naj jo povede.
Kar se poslanca tiče: ker so ga do mene po¬
slali, zato je moj, a ker je moj, podarim ga
vam!«

»Velemožna deputacija, poklonite se ata¬
manu, on je pravičen človek, in pojdite »tova¬
rištvu« povedat, da, če je kdo izdajica, on ni
izdajica. On je prvi postavil straže, on sam je
ukazal, naj se vjamejo izdajice, ki bi k Lahom
bežali ali pa od Lahov dohajali. Vi, častita
deputacija, povejte, da je on najvrlejši človek
izmei nas vseh!«

Deputacija se je poklonila do pasu najpreje
Tuhaj-beju, ki je ves čas  z največjo ravnoduš¬
nostjo žvečil svoje zrnje, notem Hmielnickemu,
koševemu — ter odšla iz sobe.

V kratkem so naznanjali radostni klici za
okni, da je deputacija svojo nalogo izvršila.

Z OGNJEM IN MEČEM.

79

»Živel naš koševi! Živel naš koševi!« kri¬
čali so hrapavi glasovi s tako silo, da se je
zdelo, kakor bi drgetale stene s temeljem vred.

Ob jednem so zagrmeli samopali in »pi-
ščeli.«

Deputacija se je znova vrnila in se posedla
v kotu izbe.

»Velemožna gospoda!« reče Hmielnicki, ko
je bil hrup za okni kolikor toliko potihnil.
»Dobro ste uže odsodili, da je koševi pravičen
človek. Ako pa ataman ni izdajica, kdo je iz¬
dajica? Kdo ima mej Lahi prijateljev, s kate¬
rimi se pajdaši, do katerih pišejo liste? Komu
priporočajo osobo poslančevo? Kdo je izdajica?«

To je govoril Hmielnicki s čimdalje bolj
povzdignenim glasom ter zlovražno upiral svoje
oči v Tatarčuka in mladega Barabaša, kakor bi
ja hotel naravnost pokazati. V sobi je vstal šum,
nekoliko glasov je začelo klicati: »Barabaš in
Tatarčuk!« Nekateri glavarji so vstali s svojih
sedežev, mej deputacijo so se čuli glasovi: »Na
pogibel!«

Tatarčuk je prebledel, mladi Barabaš pa
je začel osuplo gledati po navzočnih. Nekaj
časa je napenjal svojo leno pamet, da bi uganil,
česa ga dolže, naposled pa je rekel: »Ne boš
mi, cucek, mesa jedel!«

In bušil je v smeh kakor glupec, za njim
pa še drugi. Večina kurzenskih glavarjev se je za¬
čela naglo divje smejati, da sama ni vedela zakaj.

Izza okna so dohajalii čimdalje glasnejši
kriki. Očividno je žganje tam uže začelo raz¬
grevati glave. Sum narodovega valovja je na¬
raščal vsak hip.

Toda Anton Tatarčuk je vstal, obrnil se
k Hmielnickemu in začel govoriti:

»Kaj sem vam jaz zakrivil, visoki gospodje,
hetmani zaporoški, da zahtevate mojo smrt?
V čem sem vam kriv? Komisar Zacvilihovski
mi je pisal list — kaj za to? Saj je tudi knez
pisal do koševega! Ali sem jaz? list vsprejel?
Ne! In ako bi ga bil vzel, kaj bi bil storil?
Prišel bi bil do pisarja ter mu velel, naj mi ga
prečita, ker sam ne znam ne pisati ne č i-
tati. In vi bi vsekako vedeli, kaj je v listu.
A Laha jaz niti videl nisem! Kako bi bil jaz
izdajica?! Hej, bratje Zaporožci, Tatarčuk je
hodil z vami na Krim; a ko ste hodili na Vlahe,
hodil je na Vlahe J ko ste hodili pod Smolensk,
hodil je pod Smolensk; živel je z vami, do¬
brimi molojci, bil se z vami, dobrimi molojci,
in kri prelival z vami, dobrimi molojci — in
gladu mrl z vami, dobrimi molojci: torej on

ni Lah, ni izdajica, temveč Kozak, vaš brat, in
ako gospod hetman zahteva njegovo smrt, pove
naj, zakaj da jo zahteva! Kaj sem mu jaz storil,
s čim pokazal neodkritosrčnost ? — A vi, bratje,
usmilite se me in sodite pravično.«

»Tatarčuk je  dober molojec! Tatarčuk je
pravičen človek!« ozvalo se je nekoliko glasov.

»Ti, Tatarčuk, si dober molojec,« dejal je
Hmielnicki, »in jaz na te ne nastajem, zakaj
ti si mi tovariš, ne Lah, temveč Kozak, naš
brat. Da je Lah izdajica, ne žalostil bi se in ne
plakal bi, ako pa je moj tovariš izdajica, ako
je dober molojec izdajica, to mi teži srce in mi
je žal dobrega molojca. In baš ker si se na
Krimu in v Vlahih in pod Smolenskim z nami
bil — baš zato je še večji tvoj greh, da si hotel
sedaj pripravljanje in namero vojsk zaporoških
skrivaj Lahom izdati! Tebi so pisali, da bi mu
olajšal, kar bi zaželel; ali povejte, velemožna
gospoda atamani, česa bi Lah mogel želeti?
Ali ne moje smrti in smrti mojega iskrenega
prijatelja Tuhaj-beja? Ali ne pogube vojske za-
poroške? Tatarčuk, kriv si in ničesa inega ne
dokažeš. A do Barabaša jm pisal njegov strijc,
polkovnik čerkeski, Čaplin^kemu tovariš in La¬
hom tovariš, ki je svoboščine držal pri sebi,
da bi jih zaporoška vojska ne dobila. In ko
je tako — in kolpem se na Boga, da je tako —
kriva sta torej oba in prosita atamanov usmil¬
jenja; tudi jaz bodem prošTj z vama, dasi je
težka vajina krivda in jasno vajino izdajstvo.«

V tem pa od zunaj uže ni več dohajal šum
in hrup, temveč viharno bučanje. Tovarištvo je
hotelo vedeti, kaj se godi v zbornici ter je od¬
poslalo novo deputacijo.

Tatarčuk je čutil, da je izgubljen. Zdajci
se je spomnil, da je pred tednom dnij odgo¬
varjal atamanom, naj bulave Hmielnickemu ne
oddade in naj ne sklenejo premirja s Tatarji.
Mrzle kaplje potu so mu stopile na čelo: raz¬
umel je, da mu ni več rešitve. Kar se tiče
mladega Barabaša, bilo je jasno, da se je Hmiel¬
nicki z njegovim poginom hotel osvetiti staremu
čerkeskemu polkovniku, ki je svojega sinovca
iskreno ljubil. Tatarčuk pa ne bi bil rad umrl.
Ne bledel bi bil pred sabljo, krogljo, celo pred
kolčem ne — toda taka smrt, kakoršna ga je
čakala, pretresala ga je do mozga; zato se je
okoristil s trenotkom tihote, ki je zavladala po
besedah Hmielnickega, in obupno vskriknil:

»Na ime Kristovo, bratje atamani, ljubi
drugovi, ne pogubite nedolžnika, saj Laha niti

Z OGNJEM IN MEČEM.

80

videl nisem, niti ne govoril z njim! Ne vem,
kaj bi hotel Lah od mene; vprašajte ga sami!
Kolnem se na Krista, na vzveličanje svoje, sveto
Prečisto, svetega Nikolaja Cudotvorca, svetega
Mihaela Arhangela, da nedolžno dušo pogubite!«

»Privedite Laha!« zaklical je stari kantarzej.

»Laha sem! Laha!« klicali so glavarji.

Nastala je zmešnjava. Nekateri so planili
v sosednjo sobo, kjer je bil vjetnik zaprt, da
ga privedo pred svetovalstvo, drugi so se usuli
okolu Tatarčuka in Barabaša. Prvi je kriknil
Hladki, ataman mirgorodski: »Napogibel!« De-
putacija je krik ponovila, Carnota pa je skočil
k dverim ter otvorivši je vpil do zgromadene
trume:

»Častita gospoda tovarištvo, Tatarčuk je
izdajica in Barabaš je izdajica, na pogibel jima!«

Druhal je odgovorila s strašnim tuljenjem.
V sobi se je začela zmešnjava. Vsi glavarji so
vstali s svojih sedežev. Nekateri so kričali!
»Laha! Laha!« drugi so skušali razburjenost
potlačiti, a v tem so se dveri vsled natiska trume
odprle na stežaj, in v sobo je vdrla druhal, ki
se je zunaj posvetovala. Strašne postave, na¬
pojene z vsteklostjo, napolnile so izbo ter vre¬
ščale, mahale z rokami, škrtale z zobmi in
dihale smrad žganjice: »Smrt Tatarčuku in
Barabašu! Na pogibel! Dajte nam izdajici! Na
torišče z njima!« kričali so pijani glasovi »Bij!

Ubij!« — in stotine rok se je ta hip iztegnilo po
nesrečni žrtvi. Tatarčuk se ni upiral, le ječal je
presunljivo, mladi Barabaš pa se je začel bra¬
niti s strašno silo. Uvidel je naposled, da ga
hočejo zadaviti. Strah, obup in besnost so mu
stopili na obraz. Pena mu je pokrila ustni, iz
prsij se mu je iztrgal zverski rik. Dvakrat se je
izdrl trinogom in dvakrat so ga pograbile njih
roke za rame, za prsi, za brado in za lase;
on se je otepal, grizel, ruval, padal na tla in
zopet vstajal okrvavljen, strašan. Strgali so
z njega obleko, izruvali lase z glave, izbili
oko, naposled pa ga pritisnili na steno ter mu
polomili roke. Potem je padel. Krvniki so ga
s Tatarčukom vred izvlekli na torišče. Stoprv
tam, pri blesku smolnih sodcev in gorečih gro-
mad, začeli so izvrševati obsodbo. Nekoliko tisoč
ljudij se je vrglo na obsojenca in ja je trgalo
na kosce tuleč in boreč se za pristop do žrtev.
Teptali so ja z nogami, trgali meso s telesa.
Tolpa ja je obkrožila s strašnim, krčevitim be¬
som, kakoršnega je zmožna najbolj razbesnela
druhal. Sedaj pa sedaj sta iztezali krvave roke
kvišku dve kepi, nič več podobni človeku, a
pri tej priči so ja zopet potisnili na tla.

Dalje stoječi so vreščali na vse grlo, ne¬
kateri, naj ja vržejo v vodo, drugi, naj ja po¬
tlačijo v sodčke goreče smole. Pijanci so se
stepli drug z drugim. V besnosti so zažgali dva
čebra žganjice, ki sta osvetljevala ta peklenski

>Kaj sodite, jasna gospoda, o teh listih?« vprašal je Hmielnicki. (Str. jH.j

Z OGNJEM IN MEČEM.

81

Druhal vleče Tatarčuka

in Barabaša. (Str. 80.)

prizor z drgetajočo, modrikasto svetlobo. Z neba
pa je zrl na vse to mesec, tih, jasen, mil.

Tako je »tovarištvo« kaznovalo svoje iz-
dajice.

Ko so bili Kozaki Tatarčuka in mladega
Barabaša skozi dveri izvlekli, tedaj je v zbor
niči znova vse potihnilo, in atamani so zopet
zavzeli sedeže ob steni, kajti iz sosednje sobe
so privedli vjetnika

Ker je bil ogenj na kaminu pogasnil, pa¬
dala mu je na obličje senca — in v polsvitu
je bilo videti le vitko njega postavo, stoječo
prosto in ponosno, če prav je imel zvezane
roke. Hladki je vrgel na žarjavico butarico drv,
in kmalu je zaplapolal bujen plamen ter z jasno
svetlobo oblil vjetniku obličje, ki se je obrnil
k Hmielnickemu.

Hmielnicki se je stresel, ko ga je zagledal.

Vjetnik je bil gospod Skrzetuski.

Tuhaj-bej izpljune luskine izžvečenih soln-
čnic in zamomlja rusinski:

»Ja toho Laha znajti — on buw u KFymu.« * **) )

»Na pogibel mu!« zavpije Hladki.

»Na pogibel!« ponovi Čarnota.

Hmielnicki je osuplost uže preobvladal,
Hladkega in Čarnoto je le premeril z očmi, in
ta pogled je tako vplival, da sta takoj obmolk¬
nila. Na to se je obrnil do koševega ter mu
rekel:

»1 ja jeho znaju.«?*)

»Odkod si?« vp/asa koševi Skrzetuskega.

*) Jaz tega Laha poznam — bil je na Krimu.

**) Tudi jaz ga poznam.

»Kot poslanec sem potoval do tebe, ata¬
mane koševi. Na Hortici so me napadli raz¬
bojniki in mi navzlic običajem, katerih se drže
celo najdivlji narodi, pobili ljudi, mene pa, ne
meneč se za moje poslansko dostojanstvo in za
moj rod, ranili, zasramovali in semkaj privedli
kot vjetnika; in to bode znal moj gospod nj.
sv. knez Jeremija Višnioviecki gotovo poravnati
s teboj, atamane koševi!«

»A čemu si pokazal neodkritosrčnost? Čemu
si razčepil z buzdovanom dobrega molojca? Čemu
si štirikrat toliko ljudij pobil, kakor je bilo vas
vseh ? Si mari potoval do mene, da bi si ogledal
naše priprave in Lahom povedal o njih? Vemo
tudi, da si imel pisma do izdajic vojske zapo-
roške, da bi z njimi osnoval pogubo vsej vojski
zaporoški. Mi te torej ne vsprejmemo kot po¬
slanca, temveč kot izdajico ter te bodemo pra¬
vično kaznih.«

»Varaš se, atamane koševi, in ti, hetman sa¬
mozvanec,« reče Skrzetuski, obrnivši se k Hmiel¬
nickemu. »Da, imel sem pisma. Tako dela vsak
poslanec, ki gre v neznane kraje, da od znancev
do znancev jemlje pisma, da ima vsaj družbo.
Sel sem semkaj s kneževini pismom, ne da bi
snoval pogubo, temveč, da bi vas odgovarjal
od takega početja, ki bi s popolnim vničenjem
navalilo neznosno gorje na Poljsko in vso voj¬
sko zaporoško. Na koga vzdigate brezbožno
roko? Proti komu sklepate vi, ki se nazivljete
branitelje krščanstva, premirje s pogani? — Proti
kralju, proti šlahti in vsej Poljski. Vi ste iz-
dajice, ne jaz in to vam povem: Ako s pokoro
in poslušnostjo ne zagladite svojih krivd, gorje

ii

82

Z OGNJEM IN MEČEM.

vam! Ali so časi Pavluka in Nalevajka uže tako
davno pretekli? Vam je ušla uže iz spomina
njiju kazen? Pomislite, da je potrpežljivost Polj¬
ske uže izcrpljena in da visi meč nad vašimi
glavami!«

»Ti zmerjaš, vražji sine, da bi se izmotal
in ušel smrti!« zarohni koševi, »toda ne pomore
ti niti grožnja niti vaša poljska latinščina!«

Drugi atamani so začeli škrtati z zobmi in
rožljati s sabljami, a gospod Skrzetuski je vzdignil
glavo še više in govoril tako-le:

»Ne misli, atamane koševi, da bi se jaz
bal smrti, ali branil život, ali pa dokazoval svojo
nedolžnost. Slahčiča morejo me soditi le šlah-
Čiči, ali tu ne stojim pred sodniki, temveč pred
razbojniki; ne pred šlahto, temveč pred kmeti;
ne pred vitezi, temveč pred barbari; a dobro
vem, da smrti ne uidem, s katero dopolnite
mero svoje krivičnosti. Pred menoj je smrt in
muka, a za menoj meč in osveta vse Poljske,
pred katero drgetate vi vsi.«

Kakor vznesena postava, tako je tudi vznesen
govor in ime države poljske vse silno osupnilo.
Atamani so se molče spogledavali. Za hip se
jim je zdelo, da ne stoji pred njimi vjetnik, tem¬
več grozen poslanec mogočnega naroda. Tuhaj-
bej pa je zagodrnjal:

»Serdytyj Lahi«

»Serdytyj Lah!« ponovi Hmielnicki.

Silovito pritiskanje na dveri je prekinilo
daljši razgovor. Na torišči so bili sodbo na
Tatarčuku in Barabaši uže izvršili; tovarištvo
je  odposlalo novo deputacijo.

Kakih deset do dvajset Kozakov, okrvav¬
ljenih, zasoplih, potnih, pijanih, stopilo je v sobo.
Ustavili so se v dverih in iztezajoč roke, od krvi
še kadeče se, začeli govoriti:

»Tovarištvo se klanja gosp6di starejšinstvu,«
tu so se vsi poklonili do pasu, »in prosi, da
mu predaste tega Laha, da bi z njim poigrali
kakor z Barabašem i Tatarčukom.«

»Predajmo jim Laha!« krikne Carnota.

»Ne predajmo!« kričal je drugi. »Naj ča¬
kajo! On je  poslanec!«

»Na pogibel mu!« ozvali so se razni glasovi.

Naposled obmolknejo vsi, čakajoč, kaj po¬
rečeta koševi in Hmielnicki.

»Tovarištvo prosi; če ne, vzame si ga samo,«
ponovi deputacija. Zdelo se je, da je gospod
Skrzetuski izgubljen brez rešitve. Kar se Hmiel¬
nicki nagne Tuhaj-beju do ušesa.

»To je tvoj vjetnik,« zašepeta mu. »Ta¬
larji so ga vjeli, tvoj je. Si ga mari daš vzeti ?
Bogat šlahčič je, a tudi brez tega odkupi ga
knez Jeremija z zlatom.«

»Dajte nam Laha!« kričali so čimdalje groz-
neje Kozaki.

Tuhaj-bej se je preganil na svojem sedeži
ter vstal. Obličje se mu je izpremenilo v jednern
hipu, oči se mu razširile kakor mačku, zobje
začeli bliskati. Planil je kakor tiger pred mo-
lojce, potegujoče se za vjetnika.

»Proč, kozli! Neverni psi! robi! svinojedi!«
riknil je ter pograbivši za brado dva Zapo-
rožca, mikastil ja je kakor vstekel. »Proč pijanci!
Živina nečista! Krastače ogavne! Prišli ste mi
zasužnjevcev jemat, a jaz vam posvetim, kozli!«
Tako kričeč je mikastil za brado molojca za
molojcem, naposled jednega zvalil na tla in ga
začel teptati z nogami. »Na obličje, robi! InaČe
vas zarobim vse, in vso Sič tako steptam z no¬
gami, kakor vas tukaj-le. Z ognjem jo spu-
stošim, z vašo mrhovino pokrijem!«

Deputacija se je osupla odmaknila — stra¬
hoviti prijatelj je  pokazal, kaj ume.

In čudo! Na Bazavluku je stalo komaj
šest tisoč tatarske orde! Res je, za njimi je
stal še han z vso silo krimsko, ali v sami Siči
je bilo malone dvajset tisoč molojcev, brez teh,
katere je bil Hmielnicki uže na Tomakovko
poslal, in vendar se ni niti jeden glas drznil
upreti Tuhaj-beju. Dozdevati bi se moglo, da
je bil način, kako je grozni »murza« obranil
vjetnika, jedino tako izdaten, da je preprečil iz¬
vršitev Zaporožcev, katerim je bila ta hip ta¬
tarska pomoč neizogibna. Deputacija je planila
na torišče kričeč mej trume, da se z Lahom
ne bodo igrali, ker je vjetnik Tuhaj-beja, a
Tuhaj-bej baje »rozserdywsia!« *) »Brade nam
je ruval!«

Na torišči se je začelo pri tej priči po¬
navljati: »Tuhaj-bej rozserdywsia!« — »Rozser-
dywsia!« kričale so trume žalostno, »rozserdyw-
sia! rozserdywsia!« In črez nekoliko časa je
začel neki spreletajoči glas peti pri ognji:

»Hej, hej!

Tuhaj-bej
Rozserdywsia duže,**)

Hej, hej,
Tuhaj-bej,

Ne serdysia, druže!***)

*) Se je razsrdil.

**) Hudo, zelo.

***) Drug, tovariš.

Z OGNJEM IN MEČEM. * g3

Mahoma je povzelo tisoč glasov: »Hej, hej!
Tuhaj-bej,« in eto, porodila se je jedna teh
pesnij, katere je potem, rekel bi, vihar raz¬
nesel po vsej Ukrajini in se zadeval z njimi ob
strune teorbanov.

Toda naglo je bila tudi pesen prekinena.
Skozi vrata, od strani Hasan-Baše, planilo je
do deset ljudij, rilo se skozi trumo, kričeč:
»S poti, s poti!« in se prerilo do zbornice.
Atamani so hoteli uže iziti, ko so novi gostje
prihrumeli v sobo.

»Pismo do hetmana!« kričal je star Kozak.

»Odkod ?«

»Čehrinci smo. Noč in dan hodimo s pis¬
mom. Tu je!«

Hmielnicki vzame Kozaku list iz roke in
začne čitati. Iznenagla se mu obraz izpremeni,
preneha čitati ter reče s krepkim glasom:

»Velemožna gospoda atamani! Veliki het-
man pošilja sina Stefana z vojsko na nas. Vojna!«

V izbi je nastal divji šum in hrup. Ne vem,
ali šum in hrup radosti, ali začudenja. Hmiel¬
nicki je stopil na sredo izbe, oprl se o boka,
oči so mu metale bliske, a glas mu je zvenel
grozno in zapovedujoče:

»Kurzenski glavarji, h kurzenom 1 Udarite iz
topov na stolpu! Razbijte vse bečke z .vodko'!
Jutri o svitanji se vzdignemo!«

S tem hipom so se končali zborovi obredi,
posveti atamanov, sejmi in prevaga tovarištva.
Hmielnicki je vzel v roke neomejeno oblast.
Eto, pred kratkim je, v strahu, da glas njegov
ne bode vslišan od burnega tovarištva, moral še
vjetnika braniti z zvijačo, z zvijačo pogubiti
nasprotnika; sedaj je bil gospod življenja in
smrti vseh. Tako je bilo. Pred vojno in po
njej, dasi je bil hetman uže izbran, narekovala
je druhal atamanom in koševemu svojo voljo,
kateri se je bilo nevarno upirati. Ko seje pa
odtrobilo za vojno, postalo je tovarištvo vojska,
podložna vojskinemu strahu, kurzenci — čast¬
niki, a hetman — poveljnik diktator.

Zato so atamani, začuvši povelje Hmielni-
ckega, pri tej priči odhiteli k svojim kurzenom.

Posvetovanje je bilo končano.

V kratkem je z brane mej trgom Hasan-
Baše in toriščem na Siči zadonel grom topov
in zmajal stene izb in se s tožnim odmevom raz¬
legel po vsem Crtomeliku — naznanjajoč vojno.

Začel je tudi novo dobo v zgodovini dveh
narodov. Toda tega niso vedeli niti pijani Si-
čevci niti sam hetman zaporoški.

XII.

‘Hmielnicki in Skrzetuski sta šla h koše¬
vemu na prenočišče, a z njima i Tuhaj-bej, ka¬
teremu je bilo uže prepozno, da bi se vrnil na
Bazavluk. Divji bej ravnal je z namestnikom
kot z vjetnikom, ki se je imel za visoko ceno
odkupiti, zato ne kot z robom, temveč s spo¬
štovanjem, morebiti še z večjim nego-li s Ko¬
zaki; zakaj videl ga je svoje dni kot kneževega
poslanca na dvoru banovem. Videč to koševi,
povabil ga je v svojo kočo ter je tudi sam
premenil svoje vedenje napram njemu. Stari
ataman — bil je to človek z dušo in telesom
udan Hmielnickemu, kateri si ga je čisto osvojil
in obvladal — opazil je, da je bilo temu mnogo
za otetev vjetnikovo. Se bolj pa se je začudil,
ko se je, jedva da so stopili v sobo, obrnil
Hmielnicki k Tuhaj-beju.

»Tuhaj-bej!« reče, »koliko misliš zahtevati
odkupnine za tega vjetnika?«

Tuhaj-bej je pogledal na Skrzetuskega in
odgovoril:

»Rekel si, da je to znamenit človek — tudi
jaz vem, da je poslanec strašnega kneza, a strašni
knez ljubi svoje ljudi. Bismillah ta plača in oni
plača — vsega skupaj. . . «

Tuhaj-bej se zamisli:

»Dve tisoč tolarjev.«

Hmielnicki na to:

»Dam ti dve tisoč tolarjev.«

Tatar je nekaj časa molčal. Križoglede nje¬
gove oči, zdelo se je, da popolnoma prodirajo
Hmielnickega.

»Ti daš tri!« reče.

»Čemu naj ti dam tri, ko si le dve za¬
hteval ? «

»Ker ga hočeš imeti; mnogo ti je do njega,
in ako ti je, daš tri.«

»Otel mi je življenje.«

»Allah! To je vredno še tisoč več.«

Tu poseže Skrzetuski v kupčijo:

»Tuhaj-bej!« reče srdito, »iz kneževe za¬
kladnice ti ne morem ničesa obetati, ali, če bi
imel ves svoj imetek porabiti, dam ti tri. Blizu
toliko imam pri knezu spravljenega in dobro
vasico, kar zadostuje A temu hetmanu nočem
biti hvaležen za prostost in življenje.«

»Odkod pa veš, kaj jaz s teboj storim?«
oponese mu Hmielnicki. In obrnivši se do Tuhaj-
beja nadaljuje:

11*

Z OGNJEM IN MEČEM.

84

»Vojna se započne. Ti pošlješ do kneza,
a predno se poslanec vrne, preteče v Dnjepru
mnogo vode, a jaz ti jutri- na Bazavluk sam
prinesem denar.«

»Daj štiri, pa niti govoril ne bodem več
z Lahom,« odgovori nestrpljivo Tubaj.

»Dam štiri, na mož-besedo.«

»Gospod hetman,« reče koševi, »ako hočeš,
odštejem ti jaz koj toliko. Tu pod steno imam,
morda še več.«

»Jutri jih poneseš na Bazavluk,« reče Hmiel-
nicki.

Tuhaj-bej se pre¬
tegne in zazdeha:

»Spati se mi hoče.

Jutri pred dnem mo¬
ram v Bazavluk. Kje
imam spati?«

Koševi mu po¬
kaže kup ovčjih kož
ob steni.

Tatar se vrže na
ležišče. Po kratkem
je začel hropsti ka¬
kor konj.

Hmielnicki preko-
raka nekolikokrat

ozko sobo in reče:

»Spanec mi beži
s trepalnic. Ne mo¬
rem zaspati. Daj mi
kake pijače, gospod
koševi.«

»Žganja ali vina?«

»Žganja. Ne za¬
spim.«

»Uže se oglašajo
petelini,« pripomni
koševi.

»Pozno je! Idi spat, stari drug! Napij se
in idi!«

»Na slavo in srečo!«

»Na srečo!«

Koševi si otre usta z rokavom, poda Hmiel-
nickemu roko, odide v drugi konec izbe in se
zarije v ovčje kože, kajti kri mu je bila od
starosti uže zelo hladna.

Crez malo časa je njegovo smrčanje odgo¬
varjalo smrčanju Tuhaj-beja.

Hmielnicki je pa sedel za mizo, vtopljen
v molčanje.

Kar se naglo vzbudi, pogleda na Skrzetu-
skega ter reče:

»Gospod namestnik, prost si!«
»Zahvaljujem te, gospod hetman zaporoški,
dasi ne tajim, da bi rajši koga drugega za¬
hvalil za prostost.«

»Torej me ne zahvaljuj. Otel si mi življenje,
dobroto sem ti z dobroto poplačal, sedaj je po¬
ravnano. Ali to ti moram še povedati, da te
takoj ne izpustim, razun če mi daš viteško be¬
sedo, da ne poveš, ko se vrneš, niti besede ne
o naši pripravi niti ne o silah naših, o ničemer
ne, kar si tu v Siči videl.«

»Vidini le to je-
dino, da si mi po ne¬
potrebnem dal oku¬
siti sad prostosti.

Take besede ti ne
dam, kajti če bi jo
dal, storil bi tako, ka¬
kor tisti, ki presto¬
pajo k sovražniku.«
»Življenje moje in
varnost vse vojske
zaporoške je v tem,
da veliki hetman z
vsemi silami ne plane
na nas; a tega bi ne
opustil, ako bi vedel
o naši nameri. Za¬
torej se ne čudi, da
te ne izpustim, ako
mi nočeš dati besede,
dokler ne bom varen.
Vem, s kom sem
se sprl; vem, kako
strašna sila je proti
meni: oba hetmana,
tvoj strašni knez, ki
sam za celo vojsko
zaleže, in Zaslavski
in Koniecpolski in vsi oni kraljeviči, ki stoje
z nogami Kozakom na tilniku 1 Zares, nisem imel
malo truda, nisem napisal malo pisem, predno
sem je omotil in jim čuječnost zazibal v spanje —
zategadelj sedaj ne morem dovoliti, da je ti
razhudiš. Ko se črn in kozaški gradovi in vsi,
kateri se zatirajo v veri in svobodi, tako okle¬
nejo mene kakor vojska zaporoška in milo-
stivi car krimski, mislim, da bodem neprijateljem
kos, ker bode tudi moja moč znatna. Najbolj
pa se zanašam na Boga, ki je videl krivice in
zrl na mojo nedolžnost.«

Tu je nagnil Hmielnicki čašo vodke in začel
hoditi nemirno, okolu mize; gospod Skrzetuski

V kratkem je z brane zadonel grom topov. (Str. 83 )

Z OGNJEM IN MEČEM.

85

pa ga je premeril z očmi ter mu rekel s po-
vdarkom:

»Ne bledi, hetman zaporoški, sklicujoč se
na Boga in na najvišje rarstvo njegovo, da ne
navališ na-se jeze božje in še strožje kazni. Ali
ti pristuje, da kličeš Najvišjega na obrambo,
tebi, ki zaradi svojih krivic in zasobnih razporov
snuješ strašno burjo in netiš ogenj domače vojne,
ki se družiš z neverniki proti krščanstvu? Zma¬
govalec ali zmaganec preliješ morje krvi in solz,
opustošiš deželo huje nego kobilice, vlastno kri
odaš nevercem v robstvo, izpodkoplješ in omaješ
Poljsko, roko vzdigneš na veličanstvo kraljevo,

»Ne strpel bi, ako bi kdo drug tako go¬
voril, a tudi ti pazi, da tvoja smelost ne izcrpi
moje potrpežljivosti. Strašiš me s peklom, opo¬
našaš mi osobnosti in izdajstvo, ali odkod veš,
da grem maščevat le svojih krivic? Kje bi našel
pomočnikov, kje one tisoče, ki so se me okle¬
nili in se me še oklepajo, ako bi se hotel po-
tezati le za svoje zatiranje? Glej, kaj se godi
na Ukrajini! Hej, zemlja bujna, zemlja majka,
zemlja rodna! In kdo si je v njej svest jutriš¬
njega dne? Kdo je srečen v njej? Komu se ne
jemlje vera, ne krati svoboda, kdo v njej ne
plače in ne vzdiha? Jedino le Višnioviecki in

Hmielnicki uprl je mrko oko v vrč žganjice, stisnene pesti položil na mizo in molčal . . (Str. 86.)

oskruniš svetišča Gospodnja, in vse zgol zate¬
gadelj, ker ti je Caplinski odvzel futor, ker ti je
v pijanosti grozil! Česa vsega ne počneš? Boga
zoveš na pomoč? — Daši sem v tvoji moči in
dasi mi lahko vzameš svobodo in življenje, ven¬
dar ti rečem resnisi na ljubo: Satana, ne Boga
kliči na pomoč, jedini pekel te more braniti!«

Hmielnicki se je stresel; — zgrabil je sabljo
za ročaj in gledal na namestnika kakor lev, ki
ima vsak hip rikniti in planiti na svoje žrtev,
toda premagal se je. Na srečo še ni bil pijan.
Morda ga je spreletel tudi kak nemir, morda
mu je v duši zaklical kak glas: »Kreni s te
poti!« In kakor bi se hotel braniti svojim vlast-
nim mislim ali pa preveriti samega sebe, začel
je naglo govoriti:

Potočki in Zaslavski in Kalinovski in Koniec-
polski in peščica šlahte ne! Za nje so starostva,
dostojanstva, zemlja in ljudje, za nje sreča in
zlata svoboda, a ostali narod izteza v solzah
k nebu roke, čakajoč nebeškega usmiljenja, ko
mu celo ime kraljevo ne pomore! Koliko jih
uteka na Sič, kakor sem tudi jaz sam utekel,
ko ne morejo strpeti šlahte, neznosnega njenega
zatiranja. S kraljem nočem vojne, nočem je
s Poljsko: On je oteč, ta je mati! Kralj je mi-
lostiv vladar, ali kraljeviči! Z njimi ne moremo
živeti", njih oderuštvo, zakupništvo, dača od
ribnikov, od ženitev, mlinov vetrnikov, od čebel¬
njakov, od govedi; njih samosilstvo in zatiranje
kliče maščevanje z neba. Kako odmeno je do¬
bila vojska zaporoška za tolike usluge v mnogo-

86

Z OGNJEM IN MEČEM.

brojnih vojnah? Kje so svoboščine kozaške? Kralj
je je dal, kraljeviči odvzeli. Nalevajko je bil na
vse štiri vetrove raztrgan, Pavluk, v medenem
volu spečen! Kri še ni obsehla po ranah, ka¬
tere nam je zadala sablja Žolkievskega in Koniec-
polskega! Solze se še niso posušile po pobitih,
pomorjenih, nasajenih na kolce — in sedaj —
glej! Kaj sveti na nebu! — Tu je Hmielnicki
pokazal skozi okence na plamenečo repatico. —
Jeza božja! bič božji! Ako imam biti jaz ta
bič na zemlji — zgodi se božja volja! To pezo
zadenem na rame.«

Ko je izrekel, vspel je kvišku roke in zdelo
se je, da ves gori kakor velikanska plamenica
osvete. Začel se je tresti, a potem je padel na
klop, kakor bi ga bila potlačila peza predznačenj.

Nastal je molk, kateri je prekinjalo le hro¬
penje Tuhaj-beja in koševega — a v kotu koče
je otožno cirlikal muren.

Namestnik je sedel s sklonjeno glavo. Rekel
bi, da je zbiral odgovor na besede Hmielni-
ckega, težak kakor granitne plasti; naposled je
začel besediti s tihotnim in tožnim glasom:

»Ah! Če bi to bila tudi resnica, kdo ti je
porok, da kot sodnik in rabelj to izboljšaš?
Kaka okrutnost, kaka ničemernost te žene? Zakaj
Bogu ne pustiš sodbe in kazni? Jaz ne branim
hudobnežev, ne hvalim krivic, zatiranja prav nič
ne tajim, toda zamakni se va-se, hetman! Za¬
tiranja dolžiš kraljeviče, praviš, da nočejo po¬
slušati niti kralja niti prava, oponašaš jim samo-
pašnost, ali je pa tudi v tebi ni? Mari ne iztegaš
sam roke po Poljski, po pravu in veličanstvu?
Trinoštvo panov in šlahte vidiš, tega pa ne
vidiš, da bi ta zemlja, bogata mleka in medu,
ječala pod stokrat težjim turškim ali tatarskim
ižesom, da ni njih prsij, njih oklopov, moči,
gradov, topov in trum. Kdo bi jo branil? Kdo
varuje in ščiti vaše sinove, da ne služijo v jani¬
čarskih krdelih, a vaše žene, da ne žive po ne¬
čistih haremih? Kdo naseljuje pustinje, usta¬
navlja vasi in mesta, zida svetišča božja? ..«

Tu je Skrzetuskemu glas čimdalje hitreje
naraščal, a Hmielnicki uprl je mrko oko v vrč
žganjice, stisnene pesti položil na mizo in
molčal, kakor bi se boril sam s seboj.

»In kdo so oni,« nadaljuje gospod Skrze-
tuski, »so li prišli iz Nemcev ali iz Turčije?
Mari ni to kri od vaše krvi, mari ni kost od
vaše kosti? Mari to ni vaša šlahta, vaši knezi?
In ker je tako, gorje ti, hetman, ki mlajše brate
na starejše oborožujeŠ in je delaš bratomorce.

O za Boga! In če bi bili zares hudobneži, da
bi vsi ti — česar pa vendar ne delajo — teptali
prava, vničevali svoboščine, Bog na nebu naj
sodi in zbori na zemlji, a ne ti, hetman! Ali
mari moreš reči, da so mej vami sami pravič¬
niki? Niste vi nikdar grešili, imate-li pravico
metati kamenje na tujo sramoto? In ker si me
vprašal, kje so kozaške svoboščine, povem ti:
Niso jih strgali kraljeviči, temveč Zaporožci, tem¬
več Loboda, Laško, Nalevajko in Pavluk, o ka¬
terem omenjaš, da je bil spečen v medenem
volu, dasi dobro veš, da ni bilo tako! Vničili
so je vaši upori, vničili nemiri in napadi, ka¬
tere so delali kakor Tatarji. Kdo je puščal
Tatarje črez poljske meje, da je je potem sam
napadal zaradi dobička, ko so se vračali s ple¬
nom obloženi? — Vi! — Kdo je — Bože
mili! — krščansko svoje ljudstvo, dajal v rob-
stvo ? Kdo je netil največje razpore? — Vi! —
Pred kom ni varen ne šlahčič, ne kupec, ne
kmet? — Pred vami! — Kdo je netil domačo
vojno, z ognjem pustošil vasi in ukrajinska
mesta, ropal svetišča božja, skrunil ženske? —
Vi in vi! Kaj torej hočeš? Mari, da se vam
dade svoboščine za domačo vojno, rop in lu-
pežništvo? Zares, več se vam je oprostilo nego
odvzelo! Hotela so se lečiti mernbra putrida, *)
a ne izruvati, **) in ne vem, če je razven Polj¬
ske na svetu še kaka država, ki bi, s takim ule-
som na vlastnem telesu, tako potrpežljivo in po¬
hlevno trpela. In za vse to, kako ima hvalež¬
nost? Glej, tu spi tvoj zaveznik — zakleti so¬
vražnik Poljske; tvoj prijatelj, a sovražnik križu
in krščanstvu — nikakor ne kraljevič ukrajin¬
ski, marveč murza krimski — z njim pojdeš
požigat svoje vlastno gnezdo — z njim sodit
svoje brate! Toda odslej ti bode on gospo¬
doval, njemu moraš podajati stremene.«

Hmielnicki je nagnil nov kozarec žganja.

»Ko sva bila z Barabašem svoje dni pri
milostivem kralji,« odgovori mrko, »in ko sva
plakala na naše krivice in zatiranje, rekel nama
je gospod: ,Kaj nimate samopalov in sabelj ob
boku? 1 «

»Ako bi pa stopil pred kralja vseh kraljev,
rekel bi ti: ,Ali si odpustil svojim sovražnikom
kakor sem jaz odpustil svojim? 1 «

»Saj s Poljsko nočem vojne!«

»Le meč ji nastavljaš na vrat!«

»Kozakov grem osvobodit vaših verig.«

‘) Gnili udje.

**) Zgodovinske besede Žolkievskega.

Z OGNJEM IN MEČEM.

87

»Da je potem vkleneš v tatarske spone!«
»Vero hočem braniti.«

»V družbi z nevercem.«

»Nehaj! Ti nisi glas moje vesti. Nehaj!
pravim ti!«

»Obsodi te prelita kri, obdolže tc narodove
solze, čaka te smrt, čaka sodba!«

»Sova!« zarohni vstekel Hmielnicki in za-
blisne z nožem pred namestnikovimi prsmi.

»Zakolji me!« odvrne gospod Skrzetuski.

In znova je nastal hip tišine, znova je
bilo čuti le hropenje spečih in otožno cirli-
kanje murnov.

Hmielnicki je stal nekaj hipov z nožem pred
Skrzetuskim Kar se zdrzne, spametuje se, izpu¬
sti nož, a pri tej priči popade vrč z vodko in
začne vleči. Izpil je  prav do dna ter trdo sedel
na klop.

»Ne morem ga suniti!« mrmral je, »ne
morem! Pozno je uže. . . ali je to uže svit? . .
Ali s poti kreniti je uže prepozno. . . Kaj mi
tu govoriš o sodbi in krvi?«

Popreje je bil uže mnogo popil, sedaj mu
je vodka udarila v glavo. Čimdalje hitreje mu
je pohajala treznost.

»Kaka sodba tamkaj? Kaj? Han mi je ob¬
ljubil pomoči, Tuhaj-bej spi tukaj! Jutri se
molojci vzdignejo. . . Z nami sveti Mihael —
zmagalec!... In če bi . . . in če bi . . . to . . .
Jaz sem te odkupil od Tuhaj-beja — to, pa-
metuj in povej ... O! nekaj me boli . . boli!
S poti kreniti . . . prepozno 1 Sodba . . . Nale-
vajko. . . Pavluk. . . «

Kar se iztegne, osupel izbrali oči in vskrikne!

»Kdo je tu?«

»Kdo je tu ?« ponovi na pol vzbujeni koševi.

Toda Hmielnicki je spustil glavo na prsi,
cincnil jedenkrat, dvakrat, pomrmral: »Kaka
sodba?« in zaspal.

Gospod Skrzetuski je zbok nedavno dob¬
ljenih ran in razburjenosti razgovora zelo po
bledel in oslabel, zato je mislil, da ga morda
popada smrt, ter je začel glasno moliti.

XIII.

Zjutraj za rana se je vzdignila s Siči ko¬
zaška vojska, pehota iu konjiča. Daši kri še ni
poškropila step, vendar je bila vojna uže za¬
četa. Polki so šli za polki. Rekel bi, da so ko¬
bilice, ogrete od spomladanskega solnca, vzro¬
jile iz trstja Črtomelikovega in leta na ukrajinske

njive. V lesu za Bazavlukom so čakali Tatarji,
uže gotovi za pot. Šest tisoč najizbornejših vo¬
jakov, ne ravno mnogo bolje oboroženih nego
navadni razbojniki, bila je pomoč, katero je po¬
slal han Zaporožcem in Hmielnickemu. Ko so je
molojci zagledali, začeli so metati čapke kvišku.
Zagromele so puške in samopali. Kozaški vriski,
pomešani s tatarskim »hallakovanjem,« udarjali
so ob nebeški svod. Hmielnicki in Tuhaj-bej,
oba pod bunčuki (konjskimi repovi kot pra¬
pori), skočila sta si na konjih nasproti ter se
ceremonijalno pozdravila.

Vojne oddelke so devali v red s toliko
spretnostjo, kakor znajo to le Tatarji in Ko¬
zaki; na to so krenile vojske naprej. Tatarji
so zavzeli obe kozaški krili, sredino je zavalil
Hmielnicki s konjico, za katero je stopala stra¬
hovita pehota zaporoška, *) za njo »puškari«
s topništvom, dalje tabor, vozovi, na njih ta¬
borski služabniki, zaloge živeža, nazadnje »ča-
bani« **) s potrebnimi čredami in živino.

Ko so prešli bazavluški les, razprostrli so
se polki po stepi. Dan je bil krasen. Nebeškega
svoda ni kazil noben oblaček. Lahen vetrič je
dihal s polnočne strani proti morju; solnce je
igralo na sulicah in po cvetji v pustinji. Pred
vojsko so se razgrnile Divje Poljane kakor brez¬
končno morje, in ta pogled je Kozakom z ra¬
dostjo napolnil srce. Velik rdeč prapor z Arhan-
gelom se je nekoliko potov poklonil rodni stepi
v pozdrav, in po njegovem vzgledu so se pri¬
klonili vsi bunčuki in vsa polkovna znamenja.
Jeden vskrik se je izvil isti hip vsem iz prsij.

Polki so se svobodno razprostrli. Dovbiši
in teorbanovci so stopili vojski na čelo. Za¬
bobneli so kotli, zazvenčale litavre***) in teor-
bani in pesen, pripevana od tisoč in tisoč grl,
pretresala je ozračje in stepo:

»Oj, ve stepe, rodne stepe,
S krasnim cvetjem pisane,
Kakor morje razprostrte!«

Teorbanovci so popustili uzde, nagnili se na
sedlih nazaj, uprli oči v nebo in prebirali strune
svojih teorbanov; litavrniki so vspeli roke nad
glavo in bili ob medene obroče, dovbiši tolkli

*) Navzlic splošnemu sedanjemu mnenju trdi Bauplan,
da je zaporoška pehota neizmerno prekašala konjico.
Po Bauplanu je 200 kmetov zlahka razgnalo 2000
zaporoških konjikov; zato pa se je 100 pehotnih
Kozakov z okopov moglo dolgo braniti 1000 kmetom.

**) Čaban = 1. velik podolski vol; 2 pukaj) tatarski
pastir.

**’) Litavra = vlaški boben, neka vrsta kotlov.

Pohod kozaških vojsk. (Str. 87.)

Z OGNJEM IN MEČEM.

na kotle, in vsi ti odmevi z jednakomernimi
besedami pesni in z odurnim vriščem tatarskih
piščali) so se zlivali v neko ogromno soglasje,
divje, turobno — kakor sama pustinja. Opojenost
je prevzela vse polke. Glave so se jim zibale
po teku pesni; in naposled se je zdelo, da se
giblje danes vsa stepa s pesnijo in z ljudmi,
s konji in prapori vred.

Jate preplašenih ptic so se vzdigavale s stepe
in letale pred vojsko, nahk drugi zračni vojski.

Sedaj pa sedaj je pesen in godba pre¬
molknila, in tedaj je bilo čuti plapolanje pra¬
porov, peket in hrzanje konj in škripanje tabor¬
skih vozov, podobno kriku labodov ali žrjavov.

Na čelu, pod velikim rdečim praporom in
pod bunčukom, jahal je Hmielnicki, rdeče oble¬
čen, na belem konji, s pozlačeno bulavo v roki.

Ves tabor se je zlagoma pomikal na pol¬
nočno stran ter, kakor reke grozeči val, pokriva!
dobrave in mogile in s šumom in krikom polnil
stepno pustinjo.

A od Cehrina, s polnočnega konca pu¬
stinje, plaval je proti temu valu drug val vojsk
kroninih, pod vodstvom mladega Potockega.
Tu so stopali Zaporožci in Tatarji, kakor da
gredo na pir, z radostno pesnijo na ustnah;
tam je pa resno huzarstvo stopalo v zamišlje¬
nem molku ter ni šlo rado v to vojno brez
slave. Tu je pod rdečim praporom star, izkušen
vojvoda grozeče potresal z bulavo, kakor bi
bil zmage gotov in osvete; tam je jahal na čelu
mladenič z zamišljenim obrazom, kakor bi si
bil svest svoje žalostne in bližnje usode.

Ločila ja je še široka stepna planjava.

Hmielnicki ni hitel. Računil je: čim dalje
zajde mladi Potočki v pustinjo in čim dalje od-
krene od obeh hetmanov, tem laglje bode delo
z njim. V tem pa so vedno novi prebežniki iz
Cehrina, Pavoloče in iz vseh pobrežnih mgst
ukrajinskih dan na dan množili silo zaporoško
in ob jednem nosili poročila iz sovražnega ta¬
bora. Hmielnicki je od njih izvedel, da je stari
hetman poslal sina le z dvema tisočema konji-
kov po suhem,*) s šestimi tisoči semenov in s ti¬
sočem nemške pehote na bajdakih po Dnjepru.
Obe te vojski sta imeli ukaz, naj se ne ločita,
toda ta ukaz je bil uže prvi dan prekršen, ker
so bajdaki, katere je gnal bistri tok Dnjepra,
znatno prehiteli huzarstvo, ki je šlo ob bregu

■*) Viri rusinski, n pr. Samoil Veličko, podajajo broj
kroninih vojsk na 22 tisoč. Ta broj je očividno
napačen.

S trdnjave kudaške grme topovi. (Str. go.)

12

Z OGNJEM IN MEČEM.

in so mu pot neizmerno ovirali in pozneli pre¬
hodi črez vse rečice, ki so se izlivale v Dnjeper.

Zategadelj Hmielnicki ni hitel, ker je želel,
da se ta razdaljenost še bolj poveča Tretji dan
se je utaboril okolu »Komise vode« ter počival.

V tem so bile Tuhaj-bejeve prednje čete
privedle dva vestnika. Bila sta dragonca, ki sta
precej za Cehrinom pobegnila iz ostroga Poto-
ckega. Ker sta noč in dan hitela, prehitela sta
znatno svoj ostrog. Takoj sta bila privedena
pred Hmielnickega. Njiju poročila so potrdila
le to, kar je bilo Hmielnickemu o silah mla¬
dega Stefana Potockega uže znano; zato pa sta
mu prinesla to novico, da sta poveljnika se¬
menom, ki plovejo na bajdakih z nemško pe¬
hoto vred, stari Barabaš in Krzečovski.

Ko je Hmielnicki zaslišal poslednje ime,
planil je na noge.

»Krzečovski, polkovnik vpisanih perejeslav
skih Kozakov?«

»On sam, jasnovelemožni hetman!« odgo¬
vorita dragonca.

Hmielnicki se obrne do obkrožujočih ga
polkovnikov:

»Na pot!« zaukaže z grmečim glasom.

Ne popolnoma uro pozneje se je tabor uže
pomikal naprej, dasi je solnce uže zahajalo in
se ni obetala lepa noč. Nekaki strašni, temno-
rjavi oblački so se razvalili po zahodni strani
neba, podobni pozojem, levom, ter so se drug
drugemu približevali, kakor bi se hoteli po¬
gnati v boj.

Tabor je zavil na levo, proti Dnjeprovemu
bregu. Sli so tiho, brez pesni, brez bobnanja,
brez litavre in spešno, v kolikor jim je to do¬
puščala trava; ta je rasla v tej okolici tako bujna,
da so v njo pogreznefii polki mestoma kar iz¬
ginevali izpred očij, a rožnobojni prapori so na
videz plavali sami po stepi. Konjiča je trla pot
vozovom in pehoti, ki je, pretežko stopajoč,
v kratkem znantno zaostala. V tem je noč po¬
krila stepe. Ogromen rdeč mesec se je zlagoma
prikazal na nebo; ali ker so ga zaslanjali sedaj
pa sedaj oblaki, razpaljal se je in zopet gasnel,
kakor svetilnica, v katero veter popihava.

8110 je uže dobro črez polnoč, ko so se
očem Kozakov in Tatarjev prikazale velikanske
črne kope, ki so se natančno razločevale na
temni nebesni gladini.

8111 so zidovi strmega Kudaka.

Prednje čete, zavite v temo, zbližale so se
pod trdnjavo tako oprezno in tiho, kakor vol¬

kovi ali nočne ptice. In uže bi bilo mogoče za¬
spano trdnjavo iznenada zaskočiti in vzeti. . .

Kar razžari bliskavica na okopih nočno
temo 1 Strašen grom potrese Dnjeprove skale,
in ognjena kroglja, potočivši iskren krog na
nebu, pade v stepno travo.

Mrki Giklop Grodzicki je dal znamenje, da
čuva!

»Pes jednooki!« zamrmra do Tuhaj-beja
Hmielnicki, »vidi tudi v noči!«

Kozaki so šli mimo trdnjave ; da bi si jo
osvojili, tega si sedaj, ko so šle proti njim sa¬
mim vojske kronine, niti misliti niso mogli, in
so krenili dalje. Toda gospod Grodzicki je valil
za njimi iz topov, da se je kar zidovje trdnjave
stresalo, ne toliko, da bi jim kaj škodoval, ker
so šli v precejšni daljavi, temveč da bi opozoril
kronino vojsko, katera je plula po Dnjepru ter
ni mogla biti več daleč.

Pred vsem pa se je grom kudaških topov
ozval v srci in ušesih gospodu Skrzetuskemu.
Mladi vitez, katerega je zapovedal Hmielnicki
peljati s seboj, bil je drugi dan težko obolel.
V bitki pri Hortici sicer ni bil dobil nobene
smrtne rane, ali izgubil je bil toliko krvi, da ni
ostalo v njem dosti življenja. Rane njegove,
lečene po kozaški, so se mu odprle; obvladala
ga je vročica.

To noč je ležal le v poluzavesti na koza¬
ški telegi, ne vedoč nič o svetu božjem. Vzbu¬
dili so ga stoprv kudaški topovi. Odprl je oči,
sklonil se na vozu ter se začel ozirati okolu.
Kozaški tabor se je premikal v temi, kakor
kolo pošastij, a grad je grmel in se svetil
v rdečkastem dimu. Ognjene kroglje so poska¬
kovale po stepi, žvižgajoč in besno vršeč. Za
tegadelj je taka žalost zagrnila gospoda Skrze-
tuskega, da bi bil rad na mestu umrl, da bi mu
vsaj duša poletela do svojcev. Vojna, vojna!
in on je tu v sovražnikovem ostrogu, neobo¬
rožen, bolan, da se z voza niti ganiti ne more!
Poljska je v nevarnosti, a on ji ne hiti na po¬
moč. In tam, v Lubnijih, gotovo se uže vzdi¬
gujejo vojske. Knez z bliskovitimi očmi leta pred
oddelki, v katero stran z buldvo zamahne, tja
odmah udari tristo kopij kakor tristo gromov.
Tu so jele namestniku različne podobe vstajati
pred očmi. Mali Volodijovski, na čelu svojim
dragoncem, s šibko sabljico v roki, toda bo¬
rilec nad borilci! S komer jo skriža, temu je,
kakor bi uže ležal v grobu. Tam zopet vihti
gospod Podbipigta svoj rabeljski »zervikaptur« !

Z OGNJEM IN MEČEM.

Odseka li tri glave, ali jih ne odseka? Duhov¬
nik Jaskolski obletava prapore in moli s po
vzdignenimi rokami. Bivši nekdaj vojnik, se ne
more vzdržavati in klikne sedaj pa sedaj: »Bij!
Ubij !« In evo, oklopniki uže nagibljejo glave
konjem mej ušesa, polki drve naprej, pode se,
bitka zavihra!

Naglo se prizor izpremeni! Pred namest¬
nikom stoji Helena, bleda, z razpuščenimi lasmi
in kliče: »Otmi me, Bohun me preganja!«

Gospod Skrzetuski se zriva z voza, kar
mu neki glas, toda istinit, izpregovori:

»Lezi, dete, če ne te zvežem.«

Esaul taborov je, Zahar, kateremu je Hmiel-
nicki velel namestnika paziti, kakor oko v glavi.
Položi ga nazaj na voz, pokrije s konjsko kožo
in še vpraša:

»Kaj ti je?«

Sedaj se Skrzetuski popolnoma osvesti. Pri¬
kazni izginejo. Vozovi se vlečejo ob samem
bregu Dnjeprovem. Hladna sapa diše od reke,
in noč bledi. Vodne ptice započenjajo jutranje
cvrčanje.

»Cuj, Zahar, ali smo uže mimo Kudaka?«
vpraša Skrzetuski.

»Uže!« odgovori Zaporožec.

»In do kod greste?«

»Ne vem. Pravijo, da bode bitka, a jaz
ne vem.«

Na te besede je gospodu Skrzetuskemu ra¬
dostno udarilo v prsih srce. Sodil je, da bode
Hmielnicki oblegal Kudak in da se s tem vojna
začne. Po hitrosti, s katero so Kozaki leteli
naprej, dalo se je soditi, da so kronine vojske
uže blizu in da se je Hmielnicki baš zategadelj
ognil trdnjave, da ne bi bil prisiljen v bitko
pod njenimi topovi. »Morebiti bodem še danes
svoboden,« pomislil je namestnik in hvaležno
obrnil k nebu oči.

XIV.

Grom kudaških topov je slišala tudi voj¬
ska, ki je plula na bajdakih pod poveljstvom
starega Barabaša in Krzečovskega.

Zložena je bila iz šest tisoč »vpisanih«
Kozakov in iz jednega regimenta izborne nem¬
ške pehote, kateri je  polkovnikoval Hans Flik.

Gospod Nikolaj Potočki se je dolgo obo¬
tavljal, predno je poslal Kozake proti Hmielni-
ckemu, toda ker je Krzečovski zelo vplival na
nje in je hetman Krzečovskemu brezmejno za-

9i
upal, velel je semenom, naj prisežejo zvestobo
— in je je odposlal v ime božje.

Krzečovski, izkušen vojnik in v poprejšnih
vojnah zelo proslavljen, bil je varovanec Poto¬
čkih, katere je moral zahvaliti za vse: za pol-
kovništvo in plemstvo, katero so mu pridobili
na zboru, in za posestva, pri stoku Dnjestra in
Ladave; ta so bila njegova do smrti.

Vezalo ga je torej toliko vezij na Poljsko
in na Potočke, da se v duši hetmanovi ni mogla
poroditi niti senca nezaupnosti. Razun tega je
bil to človek v najlepših letih, kajti štel je jedva
petdeset let, in odpirala se je pred njim velika
prihodnjost za zasluge, katere si je za domo¬
vino pridobil. Nekateri so hoteli v njem videti
naslednika Stefanu Hmielnickemu, ki je začel
svojo pot kot preprost stepni junak in jo končal
kot vojvoda kijevski in senator poljski. Od Krze¬
čovskega je bilo odvisno, da krene po poti, na
katero ga je pehala hrabrost, divja odločnost
in nebrzdano častihlepje, hrepeneče v isti meri
po bogastvu kakor po dostojanstvih. Radi tega
častihlepja se je pred nedavnim časom silno po-
tezal za starostvo litinjsko; a ko je je naposled
dobil gospod Korbut, zakopal si je to Krzečov¬
ski globoko v srce in je komaj prebolel zavist
in razžalitev. Sedaj se je zdelo, da se mu sreča
znova nasmehava, ker je prevzel od hetmana
tako važno nalogo in smel torej računiti, da
pride ime njegovo kralju do ušes. In to je bila
važna stvar, kajti treba se je bilo potem le po¬
kloniti in izreči besede, ki so mile plemiškemu
srcu. »Poklonil se nam je do tal ter ponižno
prosil, da bi mu kaj podarili, in mi, ki se spo¬
minjamo njegovih zaslug, dajemo itd.« Tem
potem se je prišlo v Rusiji do bogastva in do¬
stojanstev. Tem potem so prehajala ogromna,
obsežna posestva pustih step, ki so bile preje
le državne in božje, v zasobne roke. Tem
potem je ubožec rasel do »pana« (gospoda) in
se mogel krepiti z nadejo, da njegovi potomci
sedejo kedaj še mej senatorje.

Krzečovskega je grizlo le to, da je moral
v tem poverjenem mu dostojanstvu deliti oblast
z Barabašem; a tudi to je bilo samo na videz.
V resnici se je bil stari polkovnik čerkeski, zlasti
v zadnjih letih, tako postaral, da je bil samo
še s telesom na zemlji, duša in misel pa sta
mu bili neprenehoma pogreznem v odrevenelost
in mrtvilo, ki nastopata pred pravo smrtjo.
S početka vojne se je razhudil in se začel
precej odločno kretati; dejal bi, da je na od¬
mev bojnih rogov začela tudi še sedaj stara

12'

92

Z OGNJEM IN MEČEM.

bojna kri silneje krožiti; kajti svoje dni je bil
proslavljen vitez in stepni poveljnik. Takoj po od¬
hodu ga je pa zazibalo pljuskanje vesel, vspavale
so ga pesni semenov in lahno drčanje bajdakov,
da je pozabil na ves božji svet. Krzečovski je
vladal in razporejal vse sam, Barabaš pa se je
le probujal, da je jedel. Po jedi je navadno
vprašal po tem in onem. Iznebivali so se ga
s takim ali takim odgovorom, naposled pa je
vzdihal in govoril: »Oj, rad bi s kako drugo
vojno legel v grob, ali volja božja!«

Mej tem je bila zveza s kronino vojsko,
ki je potovala pod poveljništvom Stefana Po-
tockega, pretrgana. Krzečovski se je jezil, da
huzarji in dragonci prepočasi jahajo, da se pre¬
dolgo mude s prevažanjem, da mladi hetmanov
sin nima bojne izkušenosti; navzlic vsemu temu
pa je vendar-le velel, naj veslajo in plovejo
naprej.

Bajdaki so torej pluli po Dnjepru proti
Kudaku ter se čimdalje hitreje oddaljevali od
ostale kronine vojske.

Naposled so neko lepo noč zaslišali grom
topov.

Barabaš je spal in se ni vzbudil — zato
pa je Flik, ki je plul mej prvimi, sedel v čolnič
in zaveslal do KrzeČovskega.

»Gospod polkovnik,« dejal je, »to so ku-
daški topovi! Kaj naj storimo?«

»Ustavi bajdake. Crez noč ostanemo v trstji.«

»Hmielnicki očividno oblega grad. Po moji
misli bi morali hiteti, da grad otmemo ob¬
sede.«

»Jaz ne vprašam o misli tvoji, jaz le uka¬
zujem. Jaz sem poveljnik.«

»Gospod polkovnik!...«

»Stati in čakati!« zapove Krzečovski.

Ko je pa videl, da krepkovoljni Nemec
skube in gladi svojo žolto brado in ne misli
odjenjati brez vzroka, dodal je pohlevneje:

»Kastelan*) nas s konjico do jutri zjutraj
lahko dohiti, trdnjave pa ne vzamejo v jedni
noči.«

»In ako nas ne dohiti?«

»Počakam, naj bode celo dva dni. Gospod,
ti ne poznaš Kudaka! Na njegovem zidovji si
polomijo zobe, brez kastelana pa ne pojdem
na rešitev, ker tudi pravice nimam. To je nje¬
gova reč!«

*) V Poljski prvi dostojanstvenik za vojvodo.

Zdelo se je, da Krzečovski trdi pravo, za¬
tegadelj ga Flik ni več naganjal in je odšel
k svojim Nemcem. Bajdaki so se počeli pribli¬
ževati desnemu bregu in izginjati v trstje, ki je
pokrivalo na tem mestu široko razlito reko. Na¬
posled je pljuskanje vesel prenehalo, čolni so se
popolnoma poskrili v bičji, in reka je bila na
videz čisto prazna. Krzečovski je prepovedal
kuriti, peti pesni in razgovarjati se. Na okolico
je legla tišina, katero je sedaj pa sedaj pretrgal
le daljni odmev kudaških topov.

Vendar po čolnih razun jedinega Barabaša
nihče ni zatisnil očesa. Flik, viteški in boja-
željni Človek, zletel bi bil najraji pod Kudak.
Semeni so se potihoma izpraševali, kaj se pač
godi s Kudakom? Vzdrži, ali ne vzdrži. - ' V tem
je grom čimdalje bolj naraščal. Vsi so bili
osvedoČeni. da trdnjava odbija silen napad.
»Hmiel se ne šali, ali tudi Grodzicki se ne šali!«
šepetali so Kozaki. »Ali kaj bode jutri?«

Tako se je popraševal očividno tudi Krze¬
čovski, ki je sedel na ospredje svojega bajdaka
in se globoko zamislil. Hmielnickega je on dobro
poznal in ga smatral doslej za človeka nena¬
vadnih zmožnostij, kateri le prilike ni imel, da
bi bil kakor orel kvišku vzletel, a zdajci je
Krzečovski zdvomil o tem. Topovi so grmeli
nepretrgoma, in kaj, ako bi Hmielnicki res
Kudak oblegal?

»Ako je taka,« mislil si je Krzečovski, »iz¬
gubljen človek je!«

»Kako to? Vzdignil je Zaporožje, zagotovil
si pomoč banovo, zbral sil, s kakoršnimi še
nobeden četnik dosihdob ni razpolagal, pa evo,
ne da bi šel kar najspešneje na Ukrajino, ne
da bi pobudil črn, potrl kar najprej hetmane
in obvladal vso deželo, predno se mu še nove
vojske postavijo v bran: on, Hmielnicki, on,
star vojnik, napada nepredobljivo trdnjavo, ki
mu lahko celo leto odoleva? In dozvoli, da se
najboljše sile njegove razbijo ob zidovje kudaško,
kakor se valovi Dnjeprovi razbijajo ob skale
pragov? In bode čakal pod Kudakom, dokler
se hetmani ne ujačijo ter ga obležejo, kakor
Nalevajka pod Solonico ?. . . «

»Izgubljen človek je!« ponovil je še jeden-
krat Krzečovski. »Vlastni Kozaki ga izdade.
Ponesrečen napad povzbudi nejevoljo in uplaši
ves njegov tabor. Iskra pobune ugasne uže v sa¬
mem zarodku — in Hmielnicki ne bode stra¬
hovitejši nego meč, ki se je zlomil pri ročaji.«

»Nespametnik!«

Z OGNJEM IN MEČEM.

$L 3

V tem hipu obsuli so se bregovi Dnjeprovi z Zaporožci. (Str. 94.)

»Ergo?«*) pomislil je Krzečovski, »jutri
razvrstim po bregu svoje semene in Nemce, a
prihodnjo noč udarim iznenada na sovražnika,
vsled trudapolnih napadov seslabljenega, po¬
sekam Zaporožce do zadnjega in vržem Hmiel-
nickega zvezanega hetmanu pred noge. Sam sebi
naj to pripiše; lahko bi se izteklo vse drugače!«

To neobrzdano častihlepje Krzečovskega
povspelo se je na sokoljih krilih na površje.
Vedel je dobro, da mladi Potočki po nobeni
ceni ne more priti do jutrišnje noči, in kdo
odseka kači glavo? Krzečovski! Kdo vniči in
ugasi pobuno, ki bi bila s strahovitim požarom
ogrnila vso Ukrajino? Krzečovski! Morebiti si
bode troho tudi sam stari hetman kriv, da se
to izvrši brez udeležbe sinovčeve, pa on se
kmalu izsope in potem vsi žarki slave in kra¬
ljeve ljubezni osvetle čelo njemu, zmagovalcu.

Ne! Treba bode vendar-le deliti slavo s sta¬
rim Barabašem in Grodzickim ! Gospod Krze¬
čovski se je na moč pomršil, ali takoj pomiril.
Saj imajo to staro klado Barabaša vsak čas., za¬
kopati v zemljo, a Grodzicki ničesar več ne
želi razun, da sme sedeti v Kudaku in Tatarje
sedaj pa sedaj poplašiti s topovi. Ostane ipak
jedini Krzečovski.

Da bi le hetmanstvo ukrajinsko mogel
doseči!

Zvezde so migljale na nebu, a polkovniku
se je zdelo, da so to biseri v buDvi. Veter je
šumljal po trstji, a njemu se je zdelo, da šumi
bunčuk hetmanski.

Kudaški topovi so še neprestano grmeli.

*) Torej.

»Hmielnicki da tilnik pod meč,« mislil je
dalje polkovnik, »ali to je le njegova krivda.
Moglo bi biti drugače! Da bi šel odmah na
Ukrajino!... moglo bi biti drugače! Tam vre
in buči vse, tam leži strelivo, čakajoč le še iskre.
Poljska je mogočna, ali na Ukrajini nima sil,
kralj pa je postaren, bolehav!«

Jedna sama priborjena zaporoška bitka bi
izprožila brezštevilne posledice. . .

Krzečovski je skril obličje v dlani in sedel,
da se niti ganil ni. V tem pa so zvezde plule
niže in niže in zašle polagoma za stepo. Pre¬
pelice, poskrite v travi, začele so »pedpediti«.
Vsakčas se je imelo zazoriti.

Naposled so polkovnika ukrepila njegova
razmišljanja na neomahljivo odloko. Jutri udari
na Hmielnickega in ga zmane v prah. Po nje¬
govem truplu dojde do bogastva in dostojanstev,
postane kazen v roki Poljske, njen obranitelj,
v bodočnosti njen dostojanstvenik in senator.
Zmagavšemu Tatarje in Zaporožje mu ničesa
več ne odreko.

In vendar — starostva litinjskega mu niso
podelili!

Spomnivši se tega, stisnil je pesti. Ni se mu
podelilo starostvo, navzlic mogočnemu vplivu
njegovih zavetnikov, navzlic njegovim zaslugam,
samo zategadelj ne, ker je bil homo novus, *) a
njegov protivnik človek knežjega rodu V Polj¬
ski ni bilo zadosti, da je bil kdo šlahčič, treba je
bilo še čakati, da se to plemstvo pokrije s ples¬
nijo, kakor vino, da zarjavi, kakor železo.

*) Novinec v časti, zlasti v plemstvu = novopečeni ple¬
mič, novopečenec.

94

Z OGNJEM IN MEČEM.

Jedini Hmielnicki bi mogel proizvesti nov
red, kateri bi tudi sam kralj vsprejel — ali evo,
nesrečnik si rajši razbija glavo ob kudaške skale!

Polkovnik se je polagoma vendar-le upo¬
kojil. Jeden pot so mu starostvo odrekli — pa
kaj to? Tem bolj bodo skrbeli, da ga nagrade,
zlasti po zmagi, ko uduši upor, ko osvobodi
domače vojne Ukrajino, da, celo Poljsko! On-
daj mu ničesar več ne odreko, ondaj celo Po¬
točkih ne bode potreboval. ..

Zaspana glava mu je omahnila na prsi —
in zaspal je ter sanjal o starostvih, kastelanijah,
darovih kraljevih in zborovih. . .

Ko se je vzbudil, zorilo se je. Na bajdakih
je še vse spalo. V dalji so lesketale v bledi,
razprhli svetlobi Dnjeprove vode. Naokolu je
vladala popolna tišina. Baš ta tišina ga je
vzbudila.

Kudaški topovi so prenehali grmeti.

»Kaj je to?« pomislil je Krzečovski. »Prvi
naval je odbit; je morda Kudak vzet?«

Pa to ni možno!

Ne! Zbiti Kozaki leže kje daleč od gradu
in si ližejo rane, a jednooki Grodzicki pogle¬
duje na nje skozi strelnice in na novo nastavlja
topove.

Jutri naval ponove in si znova pokrhajo
zobe.

V tem se je zdanilo. Krzečovski je vzbudil
ljudi na svojem bajdaku in s čolnom poslal po
Flika.

Flik je prišel nemudoma.

»Gospod polkovnik!« rekel mu je Krze¬
čovski, »ako do večera ne bode kastelana in se
po noči naval ponovi, pojdemo trdnjavi na
pomoč.«

»Moji ljudje so gotovi,« odgovori Flik.

»Razdeli jim smodnika in svinčenk.«

»Vse uže razdeljeno.«

»Po noči stopimo na breg in se vzdignemo
kar najtiše po stepi. Zajamemo je iznenada.«

»Gutl Sehr gut! Ali bi se ne približali še
nekoliko z bajdaki? Do trdnjave so še štiri
milje. Malo predaleč pehoti.«

»Pehota sede na konje semenov.«

»Sehr gut!«

»Ljudje naj leže tiho v ločji, na breg naj ne
hodijo in ne delajo hrupa. Ognjev ni smeti
zažigati, dim bi nas izdal. Ni treba, da bi ve¬
deli za nas «

»Megla je taka, da dima ne uzro!«

In zares, reka, panoga, zarasla z bičjem,
v katerem so stali bajdaki, in stepe — vse je bilo

pokrito, dokler je oko seglo, z belo, neprozorno
paro. Toda ker je bilo stoprv o zori, utegnile
bi megle upasti in odgaliti stepno planjavo.

Flik je odšel. Ludje na bajdakih so se po¬
časi budili. Takoj se jim je razglasilo Krzečov-
skega povelje, naj bodo tiho — zato so si pri¬
pravljali zajutrek brez vojaškega hrupa. Da je
kdo šel po bregu, ali plul po sredi reke, niti
zdaleka ne bi bil mislil, da se v stranski panogi
skriva nekoliko tisoč ljudij. Konje so iz rok
krmili, da ne bi razgetali. Bajdaki, zakriti z meglo,
ležali so na oprezu v trstji. Le tu in tam se je
premikal majhen čolnič na dveh veslih, raz¬
važajoč suhar in ukaze, sicer je pa povsodi
vladala grobna tišina.

Kar se v travi, v bičevji, trstji in pribrežni
goščavi, okolu vse panoge začno razlegati čudni,
a prav mnogobrojni glasovi, kličoči:

»Pugu1 pugu!.. . «

Tiho...

»Pugu! pugu!«

In znova je nastal molk, kakor bi oni gla¬
sovi, kličoči na bregu, čakali odgovora.

Toda odgovora ni bilo. Zabrliznili so še
v tretje, pa nagleje in nestrpljiveje:

»Pugu! pugu!«

Zdajci se razlegne od čolnov sredi megle
glas Krzečovskega:

»Kdo je?«

»Kozak z Luga!«

Semenom, poskritim na bajdakih, začno utri¬
pati srca nemirno. Tajnostno ono klicanje jim
je bilo dobro znano. Tako so se sporazume¬
vali Zaporožci mej seboj na zimoviščih, tako
so vabili o vojni na razgovor brate Kozake,
vpisane in grajske, mej katerimi je bilo mnogo
takih, ki so bili skrivaj udani »bratstvu«.

Glas Krzečovskega se znova razlegne:

»Česa hočete?«

»Bogdan Hmielnicki, hetman zaporoški,
oznanja, da so topovi na Lahe namerjeni.«

»Povejte hetmanu zaporoškemu, da so naši
obrneni na breg.«

»Pugu! pugu!«

»Česa hočete še?«

»Bogdan Hmielnicki, hetman zaporoški,
prosi na pogovor svojega prijatelja, gospoda
polkovnika Krzečovskega.«

»Naj da talnikov.«

»Deset kurzenovih.«

»Dobro!«

V tem hipu obsuli so se bregovi Dnjeprovi
z Zaporožci kakor s cvetjem, ki so vstajali iz trave,

Z OGNJEM IN MEČEM.

95

kjer so ležali skriti. Zdaleka od step je šla ko¬
njiča in za njim topništvo, prikazalo se je de¬
setero, stotero praporov, znamenj, bunčukov.
Vse to je bilo podobnejše radostnemu pozdravu
nego-li spopadu sovražnih sil.

Semeni z bajdakov so odgovorili s kri¬
čanjem. V tem sta priplula čolna z kurzenskimi
atamani. Krzečovski stopi v jednega od nju in
se odpelje na breg. Ondi mu dade konja in ga
odvedejo k Hmielnickemu.

Uzrši ga Hmielnicki sname čapko ter ga
srčno pozdravi.

»Gospod polkovnik,« dejal je,  »stari prija¬
telj in kum moj 1 Ko ti je kronin hetman
velel vjeti me in privesti v ostrog, ti tega nisi
hotel izvršiti. Opozoril si me, naj pobegnem
ter se rešim. Za ta tvoj čin dolžan sem ti hva¬
ležnosti in bratske ljubezni!«

Tako govoreč je blagohotno iztegnil roko,
toda ogoreli obraz Krzečovskega je ostal leden.

»Sedaj pa, ko si se otel, gospod hetman,
podnetil si pobuno.«

»Za svoje, tvoje in krivice vse Ukrajine
grem, da se potegnem s kraljevimi svobošči¬
nami v roki in se nadejam, da mi naš milostivi
gospodar tega ne zameri.«

Krzečovski pogleda Hmielnickemu bistro
v oči ter reče z naglasom:

»Kudak si oblegel?«

»Jaz? Zares bi bil z uma. Kudak sem pustil,
niti jedenkrat nisem strelil, dasi me je stari slepec
s topovi pozdravil. Meni se je mudilo na Ukra¬
jino, ne do Kudaka, in do tebe se mi je mu¬
dilo, do starega druga, svojega prijatelja.«

»Česa torej hočeš od mene?«

»Idi z menoj troho po stepi, pa ti razo¬
denem.«

Popodila sta konja in šla. Nazaj ju ni bilo
celo uro. Po povratku bil je obraz Krzečov-
skemu bled in strašan. Poslovil se je takoj od
Hmielnickega, ki mu je rekel na pot:

»Midva bodeva na Ukrajini, a nad nama
kralj in nihče drugi.«

Krzečovski se je vrnil do bajdakov. Stari
Barabaš, Flik in starejšinstvo čakali so ga ne¬
strpno.

»Kaj je tam? — Kaj je tam?« izpraševali
so ga od vseh stranij.

»Na breg!« odgovoril je z  zapovedujočim
glasom Krzečovski.

Barabaš je vzdignil zaspane trepalnice, ne¬
kak čudovit plamen mu je blisnil iz očij.

»Kako to?« rekel je.

»Na breg! Podamo se!«

Val krvi je buhnil Barabašu na bledi in
požolteli obraz. Vstal je s kotla, na katerem je
sedel, vzravnal se in naglo se je ta sloki, zgrbani
starec izpremenil v velikana, polnega življenja
in moči.

»Izdaja!« riknil je.

»Izdaja!« ponovi Flik ter hlastne po ročaji
svojega meča. Toda predno ga je ta potegnil,
švisnil je Krzečovski s sabljo in ga z jednim
zamahom zvalil na pomostje.

Potem je skočil z bajdaka na zraven sto¬
ječi čolnič, v katerem je sedelo četvero Zapo-
rožcev z vesli, in kriknil:

»Mej bajdake!«

Čolnič je drknil kakor strela, gospod Krze¬
čovski pa je, stoječ sredi čolna, čapko na okrvav¬
ljeni sablji, plamenečih očij, kričal z mogoč¬
nim glasom:

»Deca! Svojih ljudij ne bodemo morili!
Živel Bogdan Hmielnicki, hetman zaporoški!«

»Živel !« ponovilo je stotero in stotero
glasov.

»Na pogibel Lahom!«

»Na pogibel!«

Vriskom z bajdakov so odgovorili kriki Za-
porožcev na bregu. Toda mnogo ljudij na čolnih,
stoječih daleč proč, ni še vedelo, kaj se godi.
Stoprv ko se je povsodi razlegla novica, da
Krzečovski prestopa k Zaporožcem, prevzelo je
vse semene pravo noro veselje.

Sest tisoč čapk je poletelo kvišku, šest tisoč
pušk počilo. Bajdaki so se zamajali molojcem
pod nogami. Nastal je hrup in zmešnjava. Vse-
kako pa se je moralo to veselje obliti s krvjo,
kajti stari Barabaš je sklenil raje poginiti nego
izdati prapor, pod katerim je služil vse svoje
žive dni. Kakih deset čerkeskih ljudij oklenilo
se je njega in začela se je bitka, kratka, pa
strašna — kakor vse bitke, v katerih se peščica
ljudij, želeča ne milosti, temveč smrti, brani
celim krdelom. Niti Krzečovski niti nikdo izmej
Kozakov se ni nadejal takega odpora. V starem
polkovniku se je razhudil davni lev. Na pozive,
naj bi odložil orožje, odgovoril je s streli —
in videti se ga je moralo z bulavo v roki,
z razmršenimi belimi lasmi, ukazujočega z grme¬
čim glasom in mladeniško odločnostjo! Čoln
njegov otočen je bil od vseh stranij. Ljudje
s teh bajdakov, ki se niso mogli dotisniti,
skakali so v vodo in plavajoč ali brodeč mej
trstjem, udirali z vsteklostjo na-nj. Odpor je bil
kratek. Verni Barabaševi semeni, blatni, sesekani

Z OGNJEM IN MEČEM.

96

ali raztrgani z rokami, pokrili so s trupli svo¬
jimi pomostje od bajdaka do bajdaka — starec
s sabljo v roki pa se je še branil.

Krzečovski se prerije k njemu.

»Podaj se!« krikne.

»Izdajica! Na pogibel!« odgovori mu Ba-
rabaš in vzdigne sabljo na mahljaj.

Krzečovski se brzo umakne mej trumo.

»Bij!« zakriči Kozakom.

Toda zdelo se je, da noče nihče prvi na
starca vzdigniti roke. Na nesrečo je izpodrsnil
polkovnik v krvi in padel.

Ležeč ni več vzbujal tolikega Čislanja, ali
pa tudi strahu, in kakih deset rezil se je zadrlo
v njegovo telo. Starec mogel je le še vsklikniti:
»Jezus, Marija!«

Začeli so ležečega sekati in razsekali so ga
na kose. Odsekano glavo so metali z bajdaka
na bajdak igrajoč se z njo, kakor z žogo, do¬
tlej, dokler jim po nespretnosti ni padla v vodo.

Ostali so še Nemci, s katerimi je bil pa
posel težavnejši, kajti regiment je bil sestavljen
iz tisoč starih in v raznih vojnah izurjenih
vojakov.

Vrli Flik je res padel pod sabljo Krze-
čovskega, ali na čelu regimenta je ostal Ivan
Werner, podpolkovnik, veteran še iz trideset
letne vojne.

Krzečovski si je bil sicer zmage popolnoma
svest, ko so bili nemški bajdaki obkoljeni od
vseh stranij od kozaških, toda hotel je Hmiel-
nickemu ohraniti tako znatno število neprimer¬
ljive in izborno oborožene pehote, zategadelj je
rajši začel pogajanje.

Zdelo se je nekaj časa, da se Werner strinja,
kajti razgovarjal se je mirno s Krzečovskim in
pozorno poslušal vse obete, katerih mu vero¬
lomni polkovnik ni štedil. Plača, s katero je
bila Poljska še na dolgu, naj bi se na mestu
izplačala in še za celo leto po vrhu. Crez leto
in dan odido lahko, kamor jim drago, in če bi
hoteli, tudi v kronin ostrog.

Werner se je delal, kakor bi se premišljal,
a v tem je bil dal na tihem povelje, naj se baj¬
daki strnejo, tako da bodo kakor zvrto kolo.
Okrog tega kolesa so se postavili pešci kakor
zid, in to ljudje postavni in krepki, oblečeni
v žolte životnike in klobuke, v popolnem boj¬
nem redu, z levo nogo naprej, pripravljeni na
strel, in z mušketami ob desnem boku.

Werner je, z golim mečem v roki, stal
v prvi vrsti in dolgo premišljal.

Naposled vzdigne glavo.

»Herr Hauptmann!« reče, »pogodiva se!«
»Ne bode vam žal nove službe!« vsklikne
radostno Krzečovski.

»Toda s pridržkom. .«

»Naj bode uže naprej!«

»Ako je taka, tudi dobro. Naša služba
v Poljski konča se junija meseca. Junija meseca
prestopimo k vam.«

Kletev se je iztrgala Krzečovskemu iz ust.
Vendar je še jezo krotil.

»Se-li norčuješ, gospod poročnik?« vpraša ga.

»Ne!« odgovori mu hladnokrvno Werner.
»Naša vojaška čast nam veleva držati pogodbo.
Služba se konča junija meseca. Mi služimo sicer
za denar, ali izdajice nismo. Inače bi nas nihče
ne najel, in vi sami bi nam ne zaupali. Kdo
bi vam bil porok, da v prvi bitvi znova ne
prestopimo k hetmanom.«

»Česa torej hočete?«

»Da nam dovolite oditi.«

»S tem ne bode nič, blazni Človeče! Velim
vas posekati do zadnjega.«

»In hočeš mnogo svojih izgubiti?«

»Niti noga izmej vaših nam ne uteče!«

»Polovica vas ne ostane.«

Oba sta govorila resnico, zato Krzečovski,
dasi je Nemčeva hladnokrvnost vzburila v njem
vso kri in ga je začela daviti vsteklost, ni še
hotel bitke začeti.

»Predno se solnce loči s te reke,« vskriknil
je, »premislite se, potem bode, kar bode!«

In hitro je odplul v svojem čolničku, da
bi se posvetoval s Hmielnickim.

Nastopilo je napeto čakanje. Kozaški baj¬
daki so v tesnejšem krogu objeli Nemce, ki so
ohranili ravnodušje, kakoršno more v nevarnosti
ohraniti le star in izkušen vojak. Na grožnje
in pogrde, bruhajoče iz kozaških bajdakov, od¬
govarjali so s prezimim molkom. Ta pogled
na mirnost sredi čimdalje silnejših vzbruhov
molojske besnosti je zares imponoval. Molojci
so grozeč potresavali kopja in »piščeli,« škrtali
z zobmi, kleli in nestrpno čakali povelja za boj.

V tem se je solnce zlagoma pomikalo na
zahod in jemalo svoje zlate bleske s panoge
porečne, ki se je čimdalje bolj temnila.

Naposled je potemnela popolnoma.

Trobka zapoje, in koj za njo se z daleka
ozove glas Krzečovskega:

»Solnce je zašlo, ste se uže premislili?«

»Uže!« odgovori Werner. In obrne se k vo¬
jakom ter zamahne z golim mečem.

Z OGNJEM IN MEČEM.

97

»Feuer!« zopove z mirnim, hlad¬
nokrvnim glasom.

Zatresknilo je! Pljusk teles, te-
lebajočih v vodo, kriki besnosti
in hlastno streljanje je odgovorilo
glasu nemških mušket. Topovi,
nastavljeni na breg, oglasili so se
z basom in začeli bruhati kroglje
na nemške bajdake. Dim je pa¬
nogo popolnoma pokril — in le
zaporedno streljanje nemških muš¬
ket je naznanjalo mej kriki, hru¬
pom, švistom tatarskih strelic, ro¬
potanjem »piščelij« in samopalov,
da se Nemci še branijo.

O solnčnetn zatonu je bitka še
vršala, toda zdelo se je, da po-
jcmlje. Hmielnicki s Krzečovskim,
Tuhaj-bejem in z nekoliko ata-
mani vred je bil sam prišel na
breg, da si ogleda boj. Razmak-
nene njegove nosnice so vsope-
vale dim smodnikov in ušesa se
napajala z milobo kričanja tonečih
in davljenih Nemcev. Vsi trije po¬
veljniki so gledali na klanje kakor
na pozorišče, ki je bilo ob jednem
za nje same pomenljivo znamenje.

Boj je ponehaval. Streli so ob¬
molknili, zato pa so kriki koza¬
škega zmagoslavja čimdalje glas¬
neje bili ob nebo.

»Tuhaj-bej!« reče Hmielnicki,
»to je dan prve zmage!«

»Robov ni!« zagodrnja ,murza‘,
»takih zmag ne maram!«

»Vzameš si jih na Ukrajini. Ves
Stambul in Galato napolniš z vjet-
niki!«

»Vzamem tebe, če ne bode koga
drugega!«

Ko je bil to izrekel, se je divji
Tuhaj-bej zlobno zarežal — pa
takoj dodal:

»Sicer bi bil pa rajši vzel te
,Franke'!«

V tem je bila bitka popolnoma
ponehala. Tuhaj-bej je obrnil konja
proti taboru, drugi pa za njim.

»No! Sedaj pa na Žolte vode!«
zakriči Hmielnicki.

i3

Krzečovski pa je, stoječ sredi čolna, čapko na okrvavljeni sablji, plamenečih očij kričal... (Str.

98

Z OGNJEM IN MEČEM.

XV.

Namestnik, ki je bitko slišal, čakal je drge-
taje njenega konca, sodeč s početka, da se Hmicl-
nicki bije z vsemi hetmanskimi silami.

Pod večer ga je stari Zahar rešil te zmote.
Novica o izdajstvu semenov pod vodstvom Krze-
čovskega in o pobitji Nemcev je dušo mladega vi¬
teza vzburila do dna, zakaj to je napovedavalo še
bodoča izdajstva, a namestnik je kaj dobro vedel,
da je večina hetmanskih vojsk iz Kozakov.

Namestnikove muke so rasle, zmagoslavje
v kozaškem taboru mu je prizadevalo le še več
bridkostij. Vse se je kazalo, da se hujše ni
moglo. O knezu ni bilo poročila — a hetmani
so ravnali gotovo strašno neprevidno, da so sile
razdelili, oslabili se radovoljno ter verolomstvu
in izdajstvu odprli vrata na stežaj, ne da bi
bili z vso močjo hiteli h Kudaku, ali pa na Ukra¬
jini v utrjenih taborih čakali sovražnika. V za-
poroškem taboru se je res uže popreje govo¬
rilo o Krzečovskem in da se bodo vojske, vsaka
za-se, izposlale pod vojem Stefanom Potockim,
toda namestnik teh novic ni verjel. Sodil je,
da so to močne prednje čete, ki se bodo o pri¬
liki umaknile. V tem se je zgodilo drugače.

Vsled izdajstva Krzečovskega se je Hmiel-
nicki za nekaj tisoč ljudij ojačil, a nad mladega
Potockega se je obesila strašna nevarnost. Za-
blodivšega v pustinjah in brez vse pomoči
mogel ga je sedaj Hmielnicki zlahka obkoliti in
popolnoma streti.

V bolečinah od ran, v nemiru, v prebdenih
nočeh tešil se je Skrzetuski jedino Še z mislijo
o knezu. Zvezda Hmielnickega mora vendar-le
pobledeti, ko se knez vzdigne v svojih Lubni-
jih. In kdo ve, če se ni uže s hetmani združil?
Če tudi so bile sile Hmielnickega znatne, če
tudi se mu je začetek posrečil, če tudi je šel
z njim Tuhaj-bej in je za slučaj, da se mu
vojna ponesreči, sam krimski »car« obetal po¬
moči: vendar Skrzetuskemu niti na um ni prišla
misel, da bi utegnila ta vihra dolgo trpeti, da
bi Kozak pretresel vso Poljsko in zlomil grozo¬
vito ji moč. »Ob pragih ukrajinskih se to va-
lovje razbije!« mislil je namestnik. Kako so se
skončale vse kozaške pobune? Izbruhavale so
kakor plamen in ugašale po prvem spopadu
s hetmani. Tako je bilo vsaj doslej. Ker se je
z jedne strani gnalo v boj le gnezdo niževskih
razbojnikov, z druge pa moč, ki sta ji bregove

oblivali dve morji — ni bilo težavno takemu boju
uže naprej videti konca. Burja ne more dolgo
trajati, temveč prejde, in razvedri' se. Ta misel
je krepila gospoda Skrzetuskega — in lahko se
reče — držala ga na nogah, kajti sicer ga je
težilo tako težko breme, kakoršnega še ni pre
našal v svojem življenji. A če prav burja neha,
vendar utegne spustošiti polja, razdejati domove,
narediti nenadomestno škodo. Glej, v tej burji
izgubil je on sam malone življenje, izgubil moči
in padel v bridko vjetništvo, zlasti ob času, ko
mu je do svobode toliko kakor do življenja.

Kaj naj še hujšega pretrpi nego uže sedaj
trpi zavedajoč se, da se ne more braniti? Kaj
se je mej tem zgodilo v Rozlogih s Heleno?

Toda Helena je morala biti uže v Lubnijih.
Videval jo je v snu, obkoljeno od dobrosrčnih
obrazov, omilelo samemu knezu in kneginji Gri-
zeldi, občudovano od vitezov — žalujočo le za
svojim miljencem, ki je poginil bogve kje na
Siči. In vendar pride čas, ko se miljenec vrne.
Saj mu je sam Hmielnicki obljubil svobodo —
sicer pa kozaški val pljuska in pljuska do ska¬
lovja Poljske, kjer se razbije, in konec bode
muki, skrbem in nemiru.

Val je v resnici pljuskal. Hmielnicki se je
brez odloga vzdignil hetmanovemu sinu naproti.
Njegova sila je bila zares grozeča, kajti s se
meni Krzečovskega, in s trumo Tuhaj-beja je
peljal do 25 tisoč izurjenih in bojaželjnih vojev-
nikov. O silah Potockega ni bilo gotovih po¬
ročil. Prebežniki so govorili, da vede dve tisoč
težke konjiče in nekaj črez deset topičev. V tem
razmerji sil bi utegnila biti še bitka dvomna,
kajti jeden naval strahovitega huzarstva je uže
često pomendral desetkrat mnogobrojnejše trume.
Tako je svoj čas gospod Hodkievič, hetman
litavski, s tremi tisoči huzarjev pod Kirholmom
osemnajst tisoč izbrane švedske pehote in konjiče
na prah semlel. Tako je pod Klušinom jeden
sam prapor oklopnikov v besni vihri razkropil več
tisoč angleških in škotskih najemnikov. Hmiel¬
nicki je to dobro vedel, zato je šel — po bese¬
dah ruskega letopisca — zlagoma in oprezno:
»z mnogimi očmi svojega uma, kakor zvit lo¬
vec, ozirajoč se na vse strani in na miljo in še
dlje pred ostrogom imajoč straže.« *) Tako se je
torej približeval Žoltim vodam. Znova so vjeli
dva vestnika. Ta dva sta potrdila, da je število
kroninih vojakov res pičlo, in donesla novico,
da je kastelan uže prebredel Žolte vode. Ko

*) Samoil Veličko, 62.

2 OGNJEM IN MEČEM.

je Hmielnicki to zaslišal, obstal je na mestu,
kakor bi se bil vdrl, in se obkopal z nasipi.

Srce mu je radostno utripalo. Če se Po¬
točki le odloči na naskok, mora biti pobit. Ko¬
zaki na planem oklopnikom ne odole, a za
nasipi se bore izvrstno — in v tolikem pre-
množji sil nedvojbeno odbijejo naskok. Hmiel¬
nicki je računil na mladost in neizkušenost Po-
tockega. Toda poleg mladega kastelana je bil
izkušen vojnik, starosta živieški, gospod Stefan
Čarniecki, huzarski polkovnik. Ta je nevarnost
zasledil in kastelana pregovoril, da se je po¬
maknil nazaj za Zolte vode.

Hmielnickemu ni preostalo nič drugega, nego
da gre za njim. Ko se je drugi dan prepeljal
črez žoltovodske globeli, stopili sta si obe voj¬
ski oko v oko.

Toda nobeden vojev ni hotel udariti prvi.
Sovražna tabora sta hitela, da se utrdita z ob-
kopi. Bila je sobota, peti dan meseca maja. Dež
je lil curkoma ves dan. Oblaki so tako zavalili
nebo, da je uže opoldne vladal mrak kakor
zimski dan. Pod večer je začelo še bolj nali¬
vati. Hmielnicki si je  radosti mel roke.

»Naj le stepa razmokne,« rekel je Krzečov-
skemu, »in ne bode si upal udariti na nas
s huzarstvom, sicer mu v svojem težkem orožji
v blatu potone.«

Dež je lil in lil, kakor bi celo nebo hotelo
priti Zaporožju na pomoč.

Vojski sta se obkopavali leno, počasi in
mrko sredi celih potokov vode. Ognjev ni bilo
možno zažgati. Nekoliko tisoč Tatarjev je šlo
pazit, da bi se poljski tabor ne okoristil z meglo,
nalivom in nočjo in ne skušal umakniti se.
Potem je zavladala globoka tišina. Čuti je bilo
le šelest naliva in piš vetra. Gotovo nihče ni spal
ne v tem ne v onem taboru.

Na jutro so v poljskem taboru zaigrale
troblje, zategneno in žalostno, kakor bi jim .bilo
upadlo srce, potem so začeli ropotati tu in
tam tudi bobni. Dan je vstajal čemeren, temen,
meglen, naliv je ponehal, pršil pa je še droben
dežek, kakor bi ga precejal skozi sito.

Hmielnicki je ukazal streliti iz topa.

Precej za njim se je oglasil drugi strel,
tretji, deseti, in ko se je iz tabora v tabor za¬
čela obična »korespodenca,« rekel je gospod
Skrzetuski svojemu kozaškemu angelu varuhu:

»Zahar, pelji me na obkop, da bodem vsaj
videl, kaj se godi.«

Zahar je bil sam radoveden, zato se ni
ustavljal. Sla sta na visoki rob nasipa, od

99
koder se je videlo na celo, nekoliko vgrezneno
dolino, na žoltovodske globeli in na obe vojski.
Komaj je gospod Skrzetuski pogledal, prijel se
je za glavo in vsknknil:

»Za Boga živega! To je zopet le jeden
oddelek, le neka ogledna četa in nič več!«

In res, nasipi tabora kozaškega so se raz¬
tezali blizu na četrt milje, dočim je bil poljski
nasip v primeri s kozaškim čisto majhen. Raz¬
lika sil je bila tolika, da se o kozaški zmagi
ni dalo nič več dvomiti.

Žalost je stisnila namestniku srce. Uporu
in ošabnosti sicer še ni prišla ura pogina, pač
pa ima slaviti spet novo zmagoslavje! Vsaj
zdelo se je tako.

Spopadi so se bili pod ognjem topov uže
začeli. Z obkopa so se videli jezdeci, posamič
ali pa v gručah zaletajvajoči se drug na dru¬
gega. Tu so se Tatarji spopadali s semeni
Potockega, oblečeni v granatne in žolte boje.
Jezdeci so se zaletavali drug v drugega in naglo
odskakovali, drvili od strani, merili iz samo¬
kresov in z lokov, ali pa z zanjkami skušali
dobiti protivnika na sulico. To drvenje videlo
se je zdaleka, kakor bi bila zabava, in le konji,
begajoči sem ter tja po ravnini, kazali so, da
gre ondi vendar-le za življenje in smrt.

Tatarjev se je čimdalje več nasipalo. Za
kratka je plan začrnela od preobilne množine,
a tudi iz poljskega tabora so začeli vrveti novi
prapori drug za drugim in se ustavljati v bojnem
redu pred obkopom. Bilo je tako blizu, da
je gospod Skrzetuski z bistrim svojim očesom
mogel razločiti znamenja, bunčuke in celo ko¬
njiške stotnike in namestnike, ki so stali s konji
malo v stran od praporov.

Srce mu je začelo utripati, na bledo obličje
mu je stopala rdečica in, kakor bi bil mogel
Zahar in Kozaki, stoječi na voglu, imeti so¬
čutje z njim, vsklikal je navdušeno, kedarkoli
se je kak prapor prikazal izza obkopa:

»Dragonci gospoda Balabana, videl sem je
v Cerkesih!«

»Vlaški polk! Križ imajo v praporu!«

»O, glej, pehota stopa z nasipov!«

Potem še bolj razvnet razprostre roke:

»Huzarji! Huzarji gospoda Carnieckega!«
In res se je prikazalo huzarstvo, a nad
njim oblak kril in cel gozd kvišku štrlečih sulic,
okrašen s pozlačenenimi kitajkami *) in dolgimi
temnozelenimi praporci. Izjahalo jih je po šest

*) Kitajsko blago iz pavole.

i3*

Zahar in Skrzetuski sta šla na visoki rob nasipa, od koder se je videlo na celo, nekoliko vgrezneno dolino. (Str. 99.)

IOO

Z OGNJEM  IN  MEČEM.

in šest iz obkopa in ustavilo se pod
nasipom Videčemu je tako mirne,
samosvestne in okretne prikazale
so se gospodu Skrzetuskemu solze
v očeh in mu za nekaj časa za¬
temnile pogled.

Če prav so bile sile tako ne-
jednake; če prav se je nasproti tej
pičlosti praporov črnila cela povo¬
den Zaporožcev in Tatarjev, ki
so — kakor navadno — zavzeli
krila; če tudi so se njih vrste tako
raztegnile po stepi, da je bilo težko
konca dozreti: vendar je gospod
• Skrzetuski veroval v zmago. Ob¬
ličje se mu je smejalo, moči se
mu povrnile, oči, uprte na plan,
žarele so mu ko ogenj, le na
mestu ni mogel strpeti.

»Hej, detino!« zamrmral je stari
Zahar, »duša bi ti hotela v raj!«

V tem se je nekoliko oddelov
preprostih Tatarjev kričeč in halla-
kujoč zagnalo naprej. Iz tabora so
odgovorili s streli. Toda to je bil le
majhen strah. Tatarji so se, predno
so se pridrvili do poljskih pra¬
porov, razprhnili na obe strani
k svojcem in izginili mej trumami.

V tem se je oglasil veliki sičev-
ski boben, in na njegov ropot je
udrl velikanski polumesec kozaško-
tatarski skokoma naprej.

Očividno je Hmielnicki poskusil,
če se ne bi dalo na jeden mah
streti onih praporov in tabora za¬
jeti. Če bi se poplašili, bilo bi to
možno. Toda strahu se ni zapa¬
zilo mej poljskimi prapori. Stali
so mirno razporejeni v dosti dolgo
vrsto, kateri je hrbet zaslanjal ob-
kop, boke pa iz tabora topovi ;
tako je bilo le spredaj možno
udariti na nje. Nekaj časa je ka¬
zalo, da se bode bitka vršila na
mestu, toda ko je bil polumesec pre¬
letel uže polovico ravnine, ozvale
so se v taboru troblje na napad —
in naglo se je nagnil plot doslej
kvišku štrlečih kopij do samih glav
konjskih.

»Huzarji udarijo!« krikne go¬
spod Skrzetuski.

Z OGNJEM IN MEČEM.

In nagnili so se v sedlih in zadrvili naprej, za
njimi pa dragonski prapori in cela bojna vrsta.

Naskok huzarjev je bil strašen V prvem
napadu so trčili na tri atamane — dva steblov-
ska in na mirgorodskega — ter je strli, kakor
bi trenil. Krik je priletel celo gospodu Skrzetu-
skemu do ušes. Konji in ljudje, zvaljeni od
velikanske peze železnih jezdecev, padli so kakor
lan, kedar burja zavihra. Odpor je trajal tako
kratko, da se je Skrzetuskemu zdelo, kakor bi
bil kak pozoj te tri polke pogoltnil.

In vendar so bili to najtrši vojaki sičevski.
Konji, po šumu kril poplašeni, so začeli v vrstah
zaporoških delati zmešnjavo.

Polki Irklejevskega, Kalnibološkega, Min¬
skega, Skurinskega in Titorovskega so se po¬
polnoma zmešali in se začeli, ker je je bežeča
množica potiskala, sami neredno umikati. V tem
so bili pa tudi dragonci huzarje došli ter so
s temi vred krvavo žetev začeli. Vasijurinski
ataman se je razpršil po krepkem, a kratkem
odporu ter se v divjem begu gnal do samih
obkopov kozaških. Sredina sil Hmielnickega je
čimdalje bolj omahovala in bita, gnjetena v ne¬
redne grmade, sekana z meči, trta od železnega
navala, ni mogla vloviti toliko časa, da bi se
bila nekoliko ustavila in na novo postavila v red.

»Vragi, ne Lahi!« krikne stari Zahar.

Skrzetuski bi bil skoprnel. Daši je bil bolan,
vendar sc ni mogel obvladati. Smejal se je in
plakal ob jednem ter sedaj pa sedaj kričal, kakor
bi sam vodil prapor. Zahar ga je držal za
obleko in je moral celo drugih poklicati na
pomoč.

Bitka se je tako približala kozaškemu ta¬
boru, da so se dali uže obrazi razločevati. Raz
obkope so sicer streljali iz topov, toda kozaške
kroglje so nered le še povečale, ker so svoje
ljudi ravno tako morile kakor sovražnike.

Huzarji so se zagnali na oddelek atarrfana
Paškovskega, ki je bil hetmanu straža in v čegar
sredini je bil sam Hmielnicki. Kar se razlegne
krik po vseh vojskah zaporoških: veliki rdeči
prapor se je zatresel in padel.

V tem hipu se zažene KrzeČovski na čelu
pet tisoč semenom v boj. Sedeč na sivkastem
ogromnem konji, letel je v prvi vrsti brez čapke,
s sabljo nad glavo, zganjajoč pred seboj raz¬
tepene Niževce, a ti so se, če prav neredno, zopet
vračali v boj, videči, da jim prihaja pomoč.
Bitka je sredi bojne vrste znova završala.

Na obeh krilih je bila pač Hmielnickemu
sreča nemila. Tatarjem, katere so vlaški pra¬

loi

pori in semeni Potockega dvakrat odbili, je bila
volja do boja popolnoma pošla. Pod Tuhaj-
bejem sta bila dva konja ubita. Zmaga se je
odločno nagnila na stran Potockega.

Bitka ni več dolgo trpela. Čimdalje moč¬
nejši naliv je v kratkem dosegel tako silo, da
skozi curke dežja niti sveta ni bilo možno
videti. Ne curkoma, potokoma je 111 dež na
zemljo iz odprtih nebesnih otvorov. Stepa se
je izpremenila v jezero. Stemnilo se je tako, da
uže na nekoliko korakov človek ni več raz¬
ločil človeka. Zamočene muškete in samopali
so obmolknili. Samo nebo je klanju naredilo
konec.

Hmielnicki, premočen do nitke, bušil je
vstekel v tabor. Z nikomer ni niti besede iz-
pregovoril. Postavili so mu šotorček iz vel-
blodjih kož, pod kateri se je spravil; tu je sedel
samoten, razmišljajoč bridke misli.

Prevzel ga je obup. Stoprv sedaj je uvidel,
kakega dela se je poprijel. Bil je pobit, odgnan,
malone zlomljen v bitki s tako majhno vojsko,
da bi bil rekel, da je le neka sprednja straža.
Vedel je, kolika je odporna sila Poljske. Pre-
računil jo je, ko se je odločil za vojno, in vendar
se je uštel. Tako vsaj se mu je zdelo ta hip
in zategadelj se je grabil za ostriženo glavo in
želel razbiti si jo ob prvi top, ki ga dobode.
Kaj bode stoprv ondaj, ko mu bode posel
s hetmani in vso Poljsko?

Razmišljanje je prekinil prihod Tuhaj-beja.

Oči so Tatarju besno palile, obraz mu je
bil bled, a zobje so mu bliskali izza nepora-
senih usten.

»Kje je plen, kje so vjetniki, kje glave voj¬
vodske, kje zmaga?«... vprašal je s hripavim
glasom.

Hmielnicki plane s sedeža.

»Tam!« odgovori gromko, kažoč proti kro-
ninemu taboru.

»Idi tja!« rikne Tuhaj-bej, »če ne greš,
povedem te na vrvi na Krim.«

»Pojdem!« reče Hmielnicki, »pojdem še
danes! Plena si vzamem in vjetnikov si vzamem.
Ti pa položiš hanu račun: plena hočeš, a boju
se umikaš.«

»Pes!« zarjove Tuhaj. »Ti pogubljaš voj¬
sko hanovo!«

In stala sta si nekaj časa naproti, prhajoč
z nosnicami, kakor dva divja mrjasca. Hmiel¬
nicki se je prvi ohladil.

»Tuhaj-bej, upokoji se!« reče mu. »Naliv
je pretrgal bitko, ko je KrzeČovski uže zmagoval

102

Ž OGNJEM IN MEČEM.

dragonce. Jaz je poznam! Jutri je bodo bili
uže z manjšim besom. Stepa razmokne docela.
Huzarji podlegnejo. Jutri bodo vsi naši.«

»Rekel si!« zarenči Tuhaj.

»In izvedem. Tuhaj-bej, prijatelj moj, ban
te je poslal na pomoč, ne v škodo,«

»Obljubil si zmag, ne porazov.«

»Vjetih je nekoliko dragoncev, te ti dam.«
»Daj. Ukažem je poraztakniti na kole.«
»Ne stori tega. Pusti je, naj svobodno
odido. To so ukrajinski ljudje izpod prapora
Balabanovega. Pošljem je, da dragonce prego¬
vore na našo stran. Taka bo z njimi, kakor
s Krzečovskim.«

Tuhaj-bej se je pomiril. Pogledal je bistro
na Hmielnickega in zamrmral:

»Kača!.. .

»Prevejanost zaleže za hrabrost. Ako dra¬
gonce pregovorim na izdajstvo, niti noga ne uide
iz tabora — razumeš!«

»Potockega si vzamem jaz.«

»Dam ti ga — in Carnieckega tudi.«

»Daj sedaj žganja, mrzlo je.«

»Dobro.«

Ta hip vstopi Krzečovski. Polkovnik je bil
mrk kakor noč Zaželena bodoča starostva, ka-
stelanstva, gradovi in zakladi sesuli so se po
današnji bitki kakor megla. Jutri utegnejo izgi¬
niti popolnoma, in kdo ve, kaj še lahko pride
mesto tega iz te megle. Da ni polkovnik s tem,
da je posekal vse hetmanove Nemce, obeh mo¬
stov spalil za seboj, mislil bi sedaj Kzečovski
gotovo, kako bi izdal Hmielnickega in prestopil
s semeni v tabor Potockega.

Toda to je bilo sedaj uže nemogoče.

Sedli so torej vsi trije k steklenici žganja
in molče začeli piti. Naliv je zlagoma pone¬
haval šumeti.

Zmračilo se je.

Gospod Skrzetuski, zdelan od radosti, osla¬
bel, bled, ležal je nepremično na telegi. Zahar,
kateremu je uže omilel, velel je svojim Kozakom
razpeti nad njim streho iz plaht. Namestnik je
poslušal otožni šum naliva, ali v duši mu je
bilo svetlo, jasno, blago. Eto, pokazali so nje¬
govi huzarji, kaj umejo; eto, njegova Poljska
se je uprla vredno veličanstva svojega; eto, prvi
napad kozaške burje se je razbil uže na ostrih
sulicah kronine vojske.

In vendar so še hetmani, je še knez Jere¬
mija in toliko patrov, toliko šlahte, toliko moči,
nad vsemi temi pa kralj — primus inter pares. *)

Ponos je vzdigaval gospodu Skrzetuskemu
prsi, kakor bi bila vsa ta moč sedaj v njem.

Svest si te moči je počutil prvi pot, odkar
je na Siči izgubil svobodo, žal za Kozaki.
Krivi so, pa tudi zaslepljeni, ker so nekaj za¬
čeli, čemur niso kos — mislil si je. Krivi so,
a tudi nesrečni, ker so se dali zapeljati človeku,
ki je vede v gotovo pogubo.

Nato mu je misel šinila dalje. Mir na¬
stane, in ondaj bode vsakdo imel pravo po¬
misliti na osobno srečo svojo. Tu je s pametjo
in srcem obvisel nad Rozlogi. Ondukaj, v bli¬
žini levje jame, mora biti tiho, kakor bi mak
sejal. Tam pobuna nikakor ne vzdigne glave,
in če jo, — Helena je nedvojbeno uže v Lub-
ni jih.

Kar pretrga grom topov nit njegovemu
razmišljevanju.

Opivši se je Hmielnicki znova peljal polke
na napad.

Toda skončalo se je le z igro iz topov.
Krzečovski je hetmana pomiril.

Drugi dan je bila nedelja. Ves dan je po¬
tekel mirno, brez strela. Ostrog je ležal pred
ostrogom, kakor ostroga dveh vojsk, ki sta
sklenili premirje.

Skrzetuski je pripisoval to tišino slabovolj-
nosti Kozakov. Zalibog ni vedel, da je Hmiel¬
nicki ta čas »z mnogimi očmi uma svojega zroč
pred se« deloval na vse kriplje, da bi prego¬
voril Balabanove dragonce na svojo stran.

V pondeljek se je začela bitka uže o zori.
Skrzetuski je gledal na njo kakor na poprejšnjo,
s smehljajočim, veselim obrazom. In znova so
kronini polki stopili pred obkop, toda ta pot
so se z mesta umaknili sovražniku in se niti
udarili niso z njim. Stepa je premoknila ne le
od vrha, kakor prvi dan bitke, temveč tudi na
globočino. Težka konjiča skoro naprej ni mogla,
kar je odmah dalo premoč okretnim praporom
zaporoškim in tatarskim. Nasmeh je ginil zla¬
goma Skrzetuskemu z ustnic. Pod poljskim ob-
kopom so Zaporožci s svojim navalom ozko
vrsto praporov kroninih skoro popolnoma pokrili.
Zdelo se je, da se začne napad kar na same ob-
kope, ko hitro se ona veriga pretrga. Gospod
Skrzetuski ni videl niti polovice te srčnosti in

*) Prvi mej jednakimi.

Z OGNJEM IN MEČEM.

io3

bojevitosti kakor prvi dan. Branili so se i danes
trdovratno, toda niso udarjali prvi na napadnike,
niso jih razbijali v puh, niso razmetavali polja
pred seboj kakor vihar. Stepna tla, razmočena
ne le od vrha, temveč i v globočino, ovirala so
naval in resnično težko konjico pribila pod ob-
kopom. Naskok ji je dajal silo za zmago, a
sedaj je morala stati na mestu Hmielnicki pa
je vodil vedno nove polke v boj. Sam je  bil
povsodi. Vsak ataman je peljal svoje ljudi
osobno v boj in se stoprv tu umikal sovražnim
sabljam.

Njegove ognjevitosti navzeli so se tudi Za-
porožci, ki so se, če tudi pogostoma padajoči
mej trupla, besno drvili pod obkop kričeč in
tuleč. Udarjali so ob zidovje železnih prsij, ob
ostrino sulic ter so se razbiti, zdesetkovani znova
vračali v boj. Pod tolikim naporom so začeli
prapori omahovati, odmikati se, mestoma naglo,
kakor borilec, ki je prišel protivniku v želez c
roke, sedaj podlega, sedaj znova obvladuje in
zmaguje.

Pred poldnem so bili malone vsi zapo-
roški polki v ognji in v bitki. Bitka je tako
ljuto kipela, da se je mej obema vrstama bojev¬
nikov, rekel bi, nasul nov nasip — trupov konj¬
skih in človeških.

Vsak hip so se za kozaški nasip vračale
iz bitke grmade vojevnikov, ranjenih, okrvav¬
ljenih, blatnih, zasoplih, padajočih od zdela
nosti. Ali vračali so se pevajoč. Z obraza jim
je žarel žar bitke — in gotovost zmage. Omed¬
levajoč vpili so še: »Na pogibel!« Založna
vojska (reserva), puščena v taboru, hitela je
v boj.

Gospod Skrzetuski se je namršil. Prapori
poljski so se začeli umikati s planega do ob-
kopov Več niso mogli odoleti, a v njih umi¬
kanji je bilo videti, da se jim zelo mudi. Kakih
dvajset tisoč ust sedaj radostno zavrisne. Zapo-
rožci so se zagnali semenom Potockega, ki so
zaslanjali umikanje, v hrbet.

Toda topovi in svinčena toča pahnila je je
nazaj. Bitka je za malo prenehala. V poljskem
taboru se je ozval glas parlamentarske troblje.

Pa Hmielnicki se ni hotel več pogajati.
Dvanajst atamanov je razsedlo konje, da bi za-
jedno s pehoto in Tatarji navalili na nasipe.

Krzečovski s tremi tisoči pehote je imel
priti na pomoč v odločilnem hipu. Vsi kotli,
bobni, litavri in troblje so zabučali ter glušili
krik in strel iz mušket.

Drgetaje je gledal gospod Skrzetuski na
globoke vrste neprimerljive pehote zaporoške,
katera je hrumela do nasipov poljskih ter stis¬
kala je v čimdalje ožji krog. Kolobari belega
dima so buhali proti nji z obkopov, kakor bi
hotele kake gorostasne prsi odpuhniti to mno¬
žico kobilic, stepajočo se ože in ože in neod-
vratno od vseh stranij. Topovi so delali v njej
preseke, streli iz samopalov so bili gostejši in
gostejši. Grom ni prenehal ne za hip, — mrav¬
ljišče se je redilo pred očmi, pomrgolevalo me¬
stoma bolj krčevito, kakor ranjena kača veli¬
kanka, ali gomazelo je ipak naprej. Uže, uže
dosegajo! — Uže so podobkopom! — Topovi
jim več ne morejo škoditi! — Gospod Skrze¬
tuski je zamižal.

In sedaj so mu naglo kakor blisk letala
vprašanja po glavi: Ko izpregleda, uzre li še
poljske prapore na nasipih? Uzre — ali ne uzre?
Ondi je čimdalje večji hrup, ondi je nekako ne¬
navadno vriskanje. Kaj se je pač zgodilo? Kriki
dohajajo iz sredine tabora. Kaj je to? Kaj se
je zgodilo?

»Bog vsemogoči!«

Ta krik se je iztrgal Skrzetuskemu iz ust,
ko je odprl oči in na nasipih ugledal mesto
velike z zlatom pretkane zastave poljske — rdeč
prapor z Arhangelom.

Tabor je bil dobljen.

Stoprv zvečer je namestnik od Zaharja iz¬
vedel, kako se je  iztekel napad. Tuhaj-bej ni
zaman nazival Hmielnickega kačo, kajti v hipu
najtrdovratnejše obrane prestopili so dragonci
Balabanovi, katere je bil Hmielnicki pregovoril,
h Kozakom, vrgli se od zadaj na svoje prapore
in dopomogli, da so bili do dobra potolčeni.

Zvečer je videl namestnik vjetnike in bil
pri smrti mladega Potockega, ki je živel, ker je
imel grlo prebito, le še nekoliko ur po bitki ter
v rokah Stefana Carnieckega umrl. »Povejte
očetu« — šepetal je zadnji hip mladi kastelan —
»povejte očetu, da sem . . kot vitez« ... in ni¬
česar več ni mogel dodati. Duša njegova je
ostavila telo in odletela v nebesa Skrzetuski je
dolgo potem pametoval to bledo obličje in te
modre oči, vznesene še v smrtnem trenotku. Go¬
spod Carniecki je nad mrzlim truplom storil
obljubo, da bode, ako mu Bog dodeli svobodo,
smrt prijateljevo in sramoto poraza s potoki
krvi opral in maščeval. In niti solza ni potekla
po resnem njegovem lici, kajti on je  bil vitez,
železen, z odvažnimi čini proslavljen, človek, ki

Na nasipih mesto velike z zlatom pretkane zastave poljske — rdeč prapor z Arhangelom.

(Str. io3.)

Z OGNJEM IN MEČEM.

io5

ga nobena nesreča ni
upognila. Kar je ob¬
ljubil, to je tudi izpol¬
nil. Ne da bi se bil
udal obupu, krepil je
prvi Skrzetuskega, ki je
v tem porazu in sra¬
moti zemlje Poljske
strahovito trpel. »Polj¬
ska še nobenega poraza
ni prebila — govoril je
gospod Carniecki —
ona ima v sebi neizčrpno
moč. Doslej je ni zlo¬
mila nobena sila, ne
zlomi je tudi pobu-
njena druhal ne, katero
sam Bog pokazni, ker
se upira postavni obla¬
sti in s tem tudi sa¬
memu Bogu. Res je,
da je poraz žalosten,
ali kdo je doživel ta
poraz? Hetmani? Voj¬
ska kronina? — Ne!
Po odhodu in izdaji
Krzečovskega bi bil
vsakdo rekel, da je
oni ostanek le sprednja
straža. Upor se sicer
brez dvoma raztegne
po vsej Ukrajini, ker
so ondi kmetje ošabni
in bojaželjni, toda njih
pobuna ondi ni prva.
Ugase jo hetmani s kne¬
zom Jeremijo, katerih
bojna moč stoji do¬
slej še nedotaknena; —
čim mogočneje buna
sedaj izbuhne, tem za
dlje — morebiti za
vselej — utihne, ko jo
pogase. Maloveren in
malosrčen bi bil, kdor
bi hotel verjeti, da ka¬
terikoli kozaški četnik,
čeprav združen s tatar¬
skim »murzo«, zares
pogubi mogočen narod.
Zlo bi bilo za Poljsko,
če bi imela preprosta
kmetska burja odloče-

'4

Na trg plane kakor strela — na neosedlanem konji Kozak in začne kričati: >Hmiel bije Lahe!« (Str. 108.)

Z OGNJEM IN MEČEM.

106

vati njeno usodo, njen obstanek. Res, s prezirom
smo odšli na to vojno,« končal je gospod Car-
niecki, »pa akoprern je naš oddelek strt, vendar
menim, da hetmani ne z mečem, ne z orožjem,
marveč z bičem lahko potlačijo ta upor.«

In ko je to govoril, zdelo se je, da tega
ne govori vjetnik, ne vojak po izgubljeni bitki,
temveč ponosen hetman, gotov jutrišnje zmage.
To velikodušje in vera v Poljsko sta tekla kakor
balzam na rane namestnikove. Gledal je na moč
Hmielnickega iz bližine, zato ga je bila neko¬
liko oslepila, tem bolj, ker je doslej z njo ho¬
dila tudi sreča. Toda gospod Carniecki je moral
trditi pravo. Hetmanske vojske stoje še nenačete
in za njimi vsa sila države, pravice in volje
božje. Namestnik je odšel torej duševno po¬
krepčan in veselejši, pred odhodom pa je še
vprašal gospoda Carnieckega, če bi se ne hotel
precej pogajati za svobodo

»Tuhaj-bejev vjetnik sem,« odgovori go¬
spod Stefan, »njemu tudi izplačam odškodnino,
s tem razbojniškim četnikom pa ne maram
imeti opravka in ga izročim rablju.«

Zahar, ki je gospodu Skrzetuskemu dopo-
mogel, da se je z vjetnikom sešel, tolažil ga
je, ko ga je peljal nazaj k telegi: »Z mladim
Potockim ni bilo težave, s hetmani bode težka.
Delo je stoprv začeto, a kakov bode konec, to
sam Bog ve! Hej, Kozaki in Tatarji so pač
nabrali poljskega blaga, ali vzeti in obdržati —
to je dvoje. Ti, sinko, pa ne toguj in ne obu¬
puj, saj pojdeš itak na svobodo, — ti odideš
k svojcem, a meni starcu se bode celo tožilo
po tebi. Starcu je najhuje, če je sam na svetu.
S hetmani bode težka, oj težka!«

In res zmaga, če prav sijajna, vendar stvarij
niti najmanj ni zasukala Hmielnickemu na korist.
Okreniti bi se mu utegnila celo na škodo, kajti
lahko je bilo videti, da bode sedaj veliki hetman,
ker bode hotel maščevati sinovo smrt, z vso
silo pritisnil na Zaporožce ter ne bode odnehal,
predno jih popolnoma ne stre. Hetman je kneza
Jeremijo nekako črtil, kar se je, dasi je bilo vse
z uljudnostjo zakrito, vendar-le o mnogih pri¬
likah pokazalo. Hmielnicki, ki je to dobro vedel,
vedel je tudi to, da sedaj ta mržnja preneha in
da sedaj Krakovčan prvi ponudi roko v spravo,
katera mu zagotovi pomoč proslulega vojevnika
in moč njegovih vojakov. In s takimi združenimi
silami, pod takim vojem, kakoršen je knez, si
Hmielnicki še ni upal meriti se, tega si še ni
bil v svesti. Sklenil je torej, da bode hitel, da

bi ob jednem s poročilom o žoltovodskem po¬
razu vred stopil na Ukrajino in trčil s hetmani,
predno bi utegnila priti kneževa pomoč.

Zategadelj vojskam niti počitka ni dal ter
je uže drugi dan po bitki o zori krenil naprej.
Ta pot je bila tako spešna, kakor bi bežal pred
hetmani. Rekel bi, da povoden zaliva stepo in
spotoma vse vode jemlje s seboj. Minevali so
lesovi, dobrave, mogile, prebredene reke — brez
oddiha. Kozaške sile so spotoma naraščale,
kajti neprestano so se pridruževale nove gr¬
made kmetov, ki so bežali na Ukrajino. Pri¬
nesli so tudi novih poročil o hetmanih, toda
ta se niso vjemala. Nekateri so govorili, da
knez še za Dnjeprom sedi, drugi, da se je uže
združil s kroninimi vojskami, vsi so pa trdili,
da je Ukrajina uže vsa v ognji. Kmetje niso le
utekali k Hmielnickemu na Divje Poljane, mar¬
več tudi požigali vasi in mesta, napadali svoje
gospodarje pane, oboroževali se povsodi. Kronina
vojska se je tolkla uže dva tedna. Udarila je na
Steblev in ga vzela, pod Derenhovci pa je prišlo
do krvave bitke. Tu in tam so tudi uže ko¬
zaški gradiči potegnili s črnijo, a povsodi so
čakali le še gasla. Hmielnicki je na vse to ra¬
čuni! in tem bolj hitel.

Naposled je obstal pred pragom. Čehrin
mu je odprl vrata na stežaj. Kozaška posadka
je takoj prestopila pod njegov prapor. Porušili
so dom Caplinskega, podavili peščico šlahte, ki
je v mestu iskala rešitve. Radostni kriki, zvo¬
njenje in sprevodi niso ne za trenotek prenehali.
Požar je mahoma ogrnil vso okolico. Kar je
gibalo, grabilo je za kose, krampe ter se dru¬
žilo z Zaporožci. Neizmerne trume črni so se
valile z vseh stranij v tabor, — prišle so ra¬
dostno, kajti vedelo se je za trdno, da je knez
v resnici obljubil hetmanom pomoč, da se pa
z njimi še ni združil,

Hmielnicki se je oddahnil.

Vzdignil se je brez odloga in potoval dalje
uže sredi mej uporom, klanjem in ognjem.

O tem so svedočila pogorišča in trupla.
Drl je kakor plaz, ki spotoma vse vničuje. Pred
seboj je kraje bunil, za seboj pustošil. Sel je
kakor maščevalec, kakor pozoj v legendi. Nje¬
govi kozaki so iztiskali kri, odpočinek je netil
požare.

V Cerkesih se je z glavnimi silami ustavil,
naprej pa poslal Tatarje pod divjim Tuhaj-
bejem in divjega Krzivonosa, ki sta hetmane do¬
hitela pod Korsunom in brez pomisleka uda¬
rila na nje.

Z OGNJEM IN MEČEM.

Toda drznost sta morala drago plačati. Od¬
biti, zdesetkovani, zbiti do dobra spustili so se
njiju polki prestrašeni v beg.

Hmielnicki je skočil na noge in jima hitel
na pomoč. Spotoma je izvedel, da se je go¬
spod Sieniavski z nekoliko prapori pridružil het-
manom, ki so ostavili Korsun in šli na Bogu-
slavje. Bila je resnica. Hmiel je vzel Korsun
brez odpora, pustil v njem vozove, zaloge ži¬
veža, skratka ves tabor ter se pognal za njimi.

Ni se mu bilo treba dolgo gnati, ker še
niso bili daleč. Pod Kruto Balko so njegove
prednje straže naletele na poljski tabor.

Gospodu Skrzetuskemu ni bilo usojeno, da
bi bil videl bitko, ker je ostal s taborom v Kor-
sunu. Zahar ga je nastanil na trgu, v domu
gospoda Zabokrzickega, katerega je malo po-
preje druhal obesila — in postavil stražo iz
ostankov mirgorodskega atamana, kajti druhal
je neprenehoma plenila po domeh in zadavila
vsakega, kdor je priznal, da je Lah. Skozi po¬
bita okna je videl Skrzetuski gromade pijanih
kmetov, krvavih, z zavihanimi rokavi, ki so se
vlačili od doma do dotna, od kleti do kleti,
stikali po vseh kotih, podstrešjih, strehah — in
sedaj pa sedaj je naznanjal strahoten vrisk, da
so zalotili šlahčica, Žida, moža, žensko ali otroka.

Izvlekli so žrtev na trg ter se na strašen
način znašali nad njo. Druhal se je trgala za
kose razmrcvarjenih teles, razkošno mazala si
s krvjo obraz in prsi, ovijala si vrat s črevi, ki
so se še kadila. Kmetje so prijemali mala židčeta
za noge in ja razčesavali. In truma se je besno
krohotala. Zaganjali so se tudi na dome, ki so
bili obstraženi in v katerih so bili zaprti zna¬
meniti vjetniki in ohranjeni zategadelj, ker so
upali za-nje znatne odkupnine. Ondaj so Zapo-
rožci ali pa Tatarji, stoječi na straži, odrivali
druhal ter mahali jo po glavah s sulicami, z loki
ali z bikovicami. Tako je bilo tudi pred do¬
mom gospoda Skrzetuskega. Zahar je ukazal
sekati kmete brez milosti, a Mirgorodci so izpol¬
njevali ukaz s pravim veseljem, zakaj, dasi so
Niževci ob uporih radi privzemali črn na pomoč,
črtili so jo brezprimerno bolj nego-li šlahto. Niso
se zaman nazivali »szlechetne urozonemi
kozakami!«*) Sam Hmielnicki je pozneje
večkrat znaten broj te druhali daroval Tatarjem,
ki so jo gnali potem na Krim in odonod pro¬
dajali v Turčijo in Malo Azijo.

*) Po rodu plemenite kozake.

107

Druhal je torej besnela po trgu in se tako raz¬
togotila, da se je naposled celo mej seboj začela
daviti. Dan se je nagibal. Zažgali so celo jedno
stran trga, cerkev in dom župnikov. Na srečo
je veter vlekel na piano in oviral, da se požar
ni širil. Velikanski žar je osvetljeval trg tako
jasno kakor solnčni žarki. Nastala je tolika vro¬
čina, da ni bilo prestajati. Zdaleka je dohajal
strahovit grom topov — očividno je bila bitka
pod Kruto Balko čimdalje trdovratnejša.

»Vroče mora tam našim biti!« mrmral je
stari Zahar. »Hetmani se ne šalijo. Hej, gospod
Potočki je vrl vojak.«

Potem je pokazal skozi okno na druhal.

»No!« rekel je, »sedaj razsajajo, ali če bo
Hmiel pobit, porazsajajo tudi z njim!«

Ta hip se razlegne peketanje in na trg je
bušilo na spenjenih konjih kakih deset jezdecev.
Obrazi so jim bili očrneli od prahu, obleka
v neredu, a s cunjami obvezane glave nekaterih
so svedočile, da prihajajo naravnost iz bitke.

»Ljudje! Kdor v Boga veruje, spasite se!
Lahi bijo naše!« kričali so na vse grlo.

Nastal je vrišč in zmešnjava. Truma se je
zazibala kakor valovje, ko se veter va-nje upre.
Naglo je divji strah obvladal vse. Spustili so
se v beg, toda, ker so bile ulice za njetene
z vozovi in jeden del trga v ognji, ni bilo kod
bežati.

Crn se je začela prerivati, kričati, biti, du¬
šiti in tuliti za milost, dasi je bil sovražnik
še daleč.

Namestnik, začuvši, kaj se godi, malone da
ni radosti poblaznel. Začel je letati po sobi,
kakor bi bil podivjal, z rokami tleči se ob prsi
z vso silo in vpiti:

»Vedel sem, da se tako zgodi! Vedel sem,
kakor sem živ! Posel imajo s hetmani, s celo
Poljsko! Ura kazni je udarila! Kaj. je to?«

Znova se razlegne peketanje in ta pot se
do sto jezdecev, samih Tatarjev, pojavi na trgu.
Bežali so gotovo na slepo. Truma jim je Za¬
vrla pot, oni se zaženo v trumo, teptajo, bijo,
razganjajo, sekajo, obračajo konje na pot, ki
drži do Cerkes.

»Beže kakor vihra,« zakriči Zahar.

Jedva je izgovoril, pridrvi uže drug od¬
delek, za njim tretji. Videlo se je, da je pobeg
splošen. Straže pred hišami so se začele vzne¬
mirjati in kazati, da bi tudi one rade pobegnile.
Zahar plane pred vežo.

14*

Z OGNJEM IN MEČEM.

108

»Stojte!« krikne na svoje Mirgorodce.

Dim, vročina, zmešnjava, konjski peket, gla¬
sovi strahu, tuljenje trum, osvetljenih od požara,
vse to zlilo se je v jedno peklensko sliko, na
katero je z okna gledal namestnik.

»Kako klanje mora tamkaj biti! Kako
klanje!« kričal je do Zaharja ne pomislivši, da
ta ni mogel deliti radosti z njim.

V tem je nov oddelek ubežnikov priletel
po bliskovo.

Grom topov je pretresel do temelja hiše
korsunske.

Kar začne nekov presunljiv glas kričati tu
pod domom: »Otmite se! Hmielnicki je pobit!
Krzečovski pobit! Tuhaj-bej ubit!«

Na trgu je nastal pravi konec sveta.

Ljudje so se besni zaganjali v plamen. Na¬
mestnik je padel na kolena in vzdignil kvišku
roke:

»Vsemogočni Bog! O, Bog veliki in pra¬
vični, hvalo Ti na višavah!«

Zahar mu je prekinil molitev vrnivši se iz
veže v sobo.

»Vstani no, detino!« zaklical je zasopel,
»pojdi venkaj in obljubi milost Mirgorodcem ;
pobegniti hočejo — a če le odido, navali črn
semkaj!«

Skrzetuski je šel v vežo. Mirgorodci so se
nemirno kretali pred hišo. Poznalo se je ne-
dvojbeno, da hočejo ostaviti svoje mesto in po¬
begniti po cesti do Cerkes. Strah je obvladal
sleharnega v mestu. Oddelek za oddelkom se
je drvil kakor na krilih od Krute Balke Be¬
žali so kmetje, Tatarji, grajski Kozaki in Zapo-
rožci v največjem neredu. In vendar so morale
glavne sile Hmielnickega še vzdržavati odpor,
bitka ni mogla biti docela raztrgana, ker so še
topovi igrali s podvojeno silo.

Skrzetuski se obrne do Mirgorodcev.

»Za to, da ste verno stražili mojo osobo,«
reče jim slovesno, »ni vam treba iskati v begu
rešitve, obetam vam, da bodem za to skrbel, da
se vam nič ne zgodi in da vas priporočim het-
manovi naklonjenosti.«

Mirgorodci so se odkrili vsi do zadnjega,
a on se je oprl ob boka in ponosno zrl na nje
in na trg, ki se je čimdalje brže praznil. Kaka
premčna usode! Gospod Skrzetuski, nedavno še
vjetnik, vlečen za kozaškim taborom, stal je se¬
daj mej drznim kozaštvom, kot pan mej po¬
daniki, kot šlahčič mej narodom, kot huzar

oklopniške zastave mej taborskimi hlapci. On —
vjetnik — obetal je sedaj milost — in glave so
se odkrivale pred njim, a pokorni glasovi so
klicali s tožnim, zategnenim, strah in pokornost
odavajočim glasom:

»Pomiluj, gospod!«

»Kakor sem rekel, tako se zgodi!« od¬
govoril je namestnik.

In res, svest si je bil svoje veljave in pri¬
prošnje pri hetmanu, s katerim je bil znan, ker
mu ni le jeden pot od kneza nesel liste ter si
je znal naklonjenost njegovo pridobiti. Stal je
torej oprt ob boka in radost mu je žarela z ob¬
ličja, osvetljenega od jasnega bleska požarov.

»Eto, vojna je skončana! Eto, nevihta na
pragu razbita! Gospod Carniecki je govoril prav:
Neizčrpna je sila poljske države, neoboriva njena
mogočnost.«

In ko je tako mislil, razširil mu je prsi
ponos: ne nizek ponos, da more nasititi mašče¬
valne želje, upokoriti sovraga, pa tudi ne zato,
ker je sedaj svoboden, in ne zategadelj, ker sedaj
snemljejo čapke pred njim, ne, ponosnega se je
čutil, da je sin te zmagoslavne Poljske, vele-
mogočne, ob katere dverih se vsa zloba, vsak
zamah, vsi udarci tako razbijajo in krušijo, kakor
peklenske moči ob dveri nebeške. Ponosnega
se je Čutil kot šlahčič domoljub, da je v zdvoj-
nosti ostal krepak, a se v veri ni dal premotiti,
»Premagala je kakor kraljica, oprosti kakor
majka,« mislil je.

V tem se je izpremenilo pokanje topov v ne¬
prestano grmenje.

Konjska kopita znova zatopotajo po praznih
ulicah. Na trg plane kakor strela — na ne-
osedlanem konji Kozak brez čapke, v sami ko-
šulji, z obrazom razsekanim in kri bruhajoč.
Prileti, ustavi konja, mahne z roko in loveč sape
začne kričati na vsa usta:

»Hmiel bije Lahe! Pobiti so jasnovelemožni
pani, hetmani in polkovniki, vitezi in kavalirji!«

Rekši omahne in telebne na zemljo. Mirgo¬
rodci priskočijo na pomoč.

Plamen in bledost sta spreletavala obraz
gospodu Skrzetuskemu.

»Kaj govori?« rekel je kakor v vročnici.
Zaharju. »Kaj se je zgodilo? Ne more biti. Za
Boga živega! To ne more biti!«

Tišina 1 Le plamen siče na nasprotni strani
trga, snopovi isker prasketajo, in sedaj pa sedaj
se pregorelo poslopje z ropotom sesuje.

Z OGNJEM IN MEČEM.

log

Eto, nekakovi novi brzi jezdeci lete.

»Lahi so pobiti! Pobiti!«

Za njimi stopa oddelek Tatarjev, — po¬
časi gredo, kajti pehoto imajo v sredi, očividno
vjetnike.

Gospod Skrzetnski ne veruje svojim očem.
Dobro pozna na vjetnikih barvo hetmanskih
huzarjev — bije z roko ob roko in z nekim
tujim, ne njemu vlastnim glasom, trdokorno
ponavlja:

»Ne more biti! Ne more biti!«

Grom topov se še čuje. Bitka še ni skon-
čana. Po vseh nepogorelih ulicah vrve trume
zaporoške in tatarske. Obrazi so jim črni, prsi
težko dihajo — ali vračajo se, kakor opojeni,
prepevajo pesni!

Tako se vračajo vojaki po zmagi.

Namestnik je pobledel kakor mrlič.

»Ne more biti!« ponavljal je čimdalje bolj
hripavo, »ne more biti .. Poljska...«

Nov prizor ga na-se opozori.

Prihajajo semeni Krzečovskega noseč cele
kupe praporov. Prihajajo na sredo trga in je
mečejo na tla.

Žalibog — poljske!

Grom topov slabi, iz daljave je čuti drdranje
bližajočih se v6z. Prva gre velika kozaška te¬
lega, za njo vrsta drugih, vse obkoljene s Ko¬
zaki atamana Paškovskega, z žoltimi čapkami.
Gredo mimo doma, pred katerim stoje Mirgo-
rodci. Gospod Skrzetuski si je z roko pri-
zaslonil oči, ker ga je blesk ognja slepil, ter
gledal na postave vjetnikov, sedečih na prvem
vozu.

Naglo se odmakne, začne mahati z rokami
po zraku, kakor človek, ki ga je strela zadela
v prsi, iz ust pa se mu iztrga strašen, nečlo¬
veški krik.

»Jezus, Marija! Hetmani!«

In padel je Zaharju v naročje. Pred očmi
se mu je stemnilo, a obličje odrevenelo in otrp¬
nilo, kakor bi bil uže mrtev.

Nekoliko trenotkov pozneje stopalo je troje
jezdecev na čelu nebrojnih polkov na trg kor-
sunski. Srednji, rdeče oblečen, s pozlačeno bu¬
lavo, sedel je na belem konji in opirajoč se ob
bok, gledal ponosno kakor kralj.

Bil je Hmielnicki. Ob straneh sta mu ja¬
hala Tuhaj-bej in Krzečovski.

Poljska je ležala v prahu in krvi Kozaku
pred nogami.

I 10

Z OGNJEM IN MEČEM.

XVI.

Minilo je nekoliko dnij. Ljudem se je zdelo,
da se je nenadoma nebeški svod sesul na Polj¬
sko. Žolte vode, Korsun, poraz vojsk kroninih,
dosihdob v vojnah s Kozaki še vsikdar zmago¬
slavnih, zajetje hetmanov, strahovit požar po
celi Ukrajini, klanje, pobijanje, o kakoršnem se
ni slišalo, kar svet stoji, vse to zvalilo se je tako
naglo na Poljsko, da ljudje niti verjeti niso ho¬
teli, da bi toliko nesreče na jeden pot moglo
priti na jedno iste deželo. Mnogo jih ni verjelo,
nekateri so velikega strahu odreveneli, drugi po¬
blazneli, tretji napovedavali prihod Antikrista in,
da pride kmalu sodnji dan. Pretrgale so se vse
družbene vezi, vse razmerje človeško in rod¬
binsko. Prenehala je vsaka vlada, izginila raz¬
lika mej ljudmi. Peklo je odpelo z Jancev vso
hudobo ter jo izpustilo na svet, da bi raz¬
sajala: zato so poboj, umor, grabež, verolom-
stvo, besnost, nasilje, razboj in zblaznelost za-
menili delo, poštenost, vero in vest. Vse je
kazalo, da bode ljudstvo živelo ne v dobrem,
temveč v zlem, da so se preinačila srca in
misli, in da smatrajo to za sveto, kar je bilo
nekdaj sramotno, in za smramotno, kar je bilo
nekdaj sveto. Solnce ni več svetilo na zemljo,
zaslanjal je je dim požarov, in po noči so svetili
požigi mesto meseca in zvezd. Gorela so mesta,
vasi, cerkve, dvori, gozdi. Ljudje so prenehali go¬
voriti, ječali so le, ali pa tulili kakor psi. Življenje
je izgubilo vso vrednost. Na tisoče ljudij je gi-
nilo brez odmeva, brez sledu. In iz teh nesreč,
pomorov, jekov, dimov in požarov povznašal se
je kvišku le jeden človek više in više, naraščal
čimdalje strahoviteje, zakrival uže skoro dnevno
svetlobo, delal senco od morja do morja.

Bil je to Bogdan Hmielnicki.

Dvesto tisoč ljudij, oboroženih in zmage
pijanih, stalo je gotovih na njegov migljej. Črn
je povsodi vstajala; grajski Kozaki so se iz
vseh mest stepali k njemu. Od Pripeta do
konca pustinj bila je dežela v ognji. Vstaja se
je širila v vojvodstvih: ruskem, podolskem, vo-
linjskem, braclavskem, kijevskem in črnihov-
skem. Moč hetmanova je rasla dan na dan.
Nikdar Poljska ni postavila proti naj strahovitej¬
šemu vragu niti polovice teh sil, s katerimi je
sedaj on razpolagal. Tolikih ni imel priprav¬
ljenih niti sam nemški cesar. Vihar je presegel
vsa pričakovanja. Hetman tudi sam s početka
ni poznal svoje moči in ni vedel, kako visoko

je uže vzrasel. Zaslanjal se je še s pravičnostjo,
s svojim pravom in vernostjo do Poljske, ker
ni vedel, da sme tudi te izraze in izgovore,
kakor vse drugo, uže poteptati. In vendar je
v razmeri njegove moči rasla v njem, tudi ona
neizmerna, nepoznana sebičnost, kakoršne zgo¬
dovina še ne zna. Pojmi zlega in dobrega, zlo¬
činstva in poštenosti, nasilja in pravičnosti zlili
so se v duši Hmielnickega vsi v jeden sam
pojem vlastne svoje krivice, ali vlastnega si do¬
bička. Ta mu je bil častit in pošten, kdor je bil
z njim; ta zločinec, kdor proti njemu. Gotov
je bil krivičiti solnce in reči, da njemu dela
krivico, ako bi ne svetilo, kedar bi bilo njemu
po volji. Ljudi, prigodke in ves svet je meril
po svojem »jaz«. In navzlic vsej lokavosti, vsemu
hinavstvu hetmanovemu bila je  neka napačna
dobra vera v tem njegovem nazoru. Izhajala so
iz nje vsa zločinstva Hmielnickega pa tudi dobri
čini. Daši ni znal mere v mučenji in krutosti
do sovražnika, vendar je umel biti hvaležen za
vse, tudi neradovoljne usluge, katere mu je kdo
kedaj izkazal.

Le kedar je bil pijan, pozabljal je i do¬
brot in tuleč v pobesnelosti dajal s spenjenimi
ustmi krvave ukaze, katerih mu je bilo pozneje
žal. A v isti meri, kakor je rasla sreča njegova,
opival se je čimdalje Češče, ker ga je prevzemal
čimdalje večji nemir. Zdeti bi se utegnilo, da
so ga njegova zmagoslavja dovedla na take vi¬
šave, na katere niti sam ni hotel stopiti. Nje¬
gova mogočnost je  strašila druge, pa tudi njega
samega. Gorostasna roka upora, zgrabivši ga,
nesla ga je po bliskovo in neizprosno, toda
doklej? Kako se je imelo vse to izteči? Vzbujajoč
upor radi vlastnih svojih krivic, mogel je po
prvih nesrečah, ali celo po porazih misliti, da
se začne pogajati, da mu oproste, da mu za-
doste ter še nagradijo za krivice in škode. Po¬
znal je Poljsko dobro, strpljivost njeno, brez¬
končno kakor morje, milosrčnost, ki ne pozna
meje in mere, ne morda vsled slabosti, saj je
bila Nalevajku, uže obkoljenemu in izgublje¬
nemu oprostila. Toda sedaj, po zmagi na Žoltih
vodah, po razbitji hetmanov, po raznetenji do¬
mače vojne po vseh zapadnih vojvodstvih, segle
so stvari uže predaleč, dogodki so prerasli vsa
pričakovanja: sedaj se je moral boj bojevati na
življenje in smrt.

In na čegavo stran ie imela pasti zmaga?

Hmielnicki je izpraševal vedeže in se po¬
svetoval z zvezdami in tudi sam obračal oči
v bodočnost — ali videl je le temo pred seboj.

111

Z OGNJEM IN MEČEM.

Zategadelj mu je včasih strahovit nemir ježil
lase na glavi, a v prsih mu je bučal obup kakor
vihar. Kaj bode, kaj bode? Hmielnicki je videl
bistreje od drugih in ob jednem bolje nego
mnogi, da Poljska ne ume porabiti svojih sil in
sama ne ve za nje, da je pa njena moč velikan¬
ska. Da bi kak človek v roke vzel to moč, kdo bi
se mu ondaj uprl? In kdo bi mogel reči, da
strašna nevarnost, bližnja propast in poguba ne
potlači nereda, nezgode notranje, osobne zavisti
panov, sporov, praznega govorjenja v državnem
zboru, svojevoljnosti plemiške, onemoglosti kra¬
ljeve? Ondaj bi pol milijona samih plemičev
vstalo na boj in strlo Hmielnickega, če bi ga
tudi ne le krimski han, temveč celo sam turški
sultan podpiral.

O tej speči moči države Poljske je vedel
razun Hmielnickega tudi pokojni kralj Vladi¬
slav in zategadelj vse življenje deloval o tem,
da bi z najmočnejšim oblastnikom začel vojno
na smrt, da bi stoprv s tem to silno moč obu¬
dil v življenje. Zbok tega osvedočenja si kralj
ni upal metati isker na kozaški smodnik. Je-li
bilo Kozakom usojeno proizvesti to povoden,
da v nji potonejo ?

Hmielnicki vedel je tudi to, kako strašen
je bil odpor Poljske navzlic vsej slabosti. Ob
tako neredno, slabo speto, razdrto, svojevoljno,
zmešano bili so valovi turški, najgroznejši izmej
vseh — in se razbijali ob njo, kakor ob skalo.

l ako je  bilo pod Hocimom, na kar je malone
s svojimi vlastnimi očmi gledal. Sicer pa je ta
Poljska, celo v časih svoje slabosti, zatikala
svoje prapore na nasipih tujih prestolnic. Kolik
bode torej njen odpor! Česa ne dokaže stoprv,
dotirana do obupa, ko ji bode ali umreti ali
zmagati!

Zategadelj je bila vsaka zmaga Hmielni¬
ckega nova nevarnost za-nj, kajti s tem je zbližal
trenotek, ko se probudi dremajoči lev, in si je
onemogočil pogajanja. V vsaki zmagi je ležal —
bodoči poraz, v vsakem napoji na dnu — gren-
kost. Na burjo kozaško imela je priti burja
države Poljske. Hmielnickemu se je zdelo, da
uže sliši njen gluhi, daleki huk in grom.

Eto, iz Velikopoljske, Prusije, Malopoljske

m Litve prihrume trume vojevnikov — treba
jim le voja.

Hmielnicki je vjel hetmane v robstvo, toda
skozi to srečo je prežala na-nj zaseda usode.
Hetmani so bili izkušeni vojvode, ali nobeden
•zmej njih ni bil mož, kakoršnega je zahteval
ta čas groze, strahu in poboja.

Vojvoda je mogel biti sedaj le jeden človek.
Zval se je: knez Jeremija Višnioviecki.

Baš zato, ker so hetmani bili zajeti, moral
je biti izbran po vsej priliki le ta knez. Hmiel¬
nicki nikakor ni dvomil o tem, in tako tudi
nihče drugi ne.

A v tem so doletavala v Korsun, kjer se
je bil hetman ustavil, da se odpočije po bitki,
z Zadnjeprija poročila, da se je strašni knez užc
vzdignil iz Lubnij, da po poti brez smiljenja
tepta upor, da, koder gre on, ginejo vasi, svo¬
bode, futori in mesteca, a namestu njih strle
krvavi koli in vešala. Strah je podvajal in trojil
broj njegovih sil. Govorilo se je, da pelje pet¬
najst tisoč vojevnikov najboljše vojske, ki je je
bilo dobiti v Poljski.

V kozaškem taboru so se ga vsak čas na¬
dejali. V kratkem po bitki pod Kruto Balko
razlegel se je krik: »Jarema gre!« mej Kozaki
in poplašil črn, ki je začela kar slepo bežati.
Ta strah je Hmielnickega globoko zadel.

Imel je sedaj na izbor: ali z vso silo iti
proti knezu ter ga poiskati na Zadnjepriji, ali
pa ostaviti eden del svojih sil, da plenijo ukra¬
jinske gradove, z ostalim pa udariti globlje
v Poljsko.

Vojna s knezom je bila nevarna. Ker je
imel posla s tako proslulim vojem, utegnil bi
navzlic vsej prevažnosti svojih sil biti potolčen
v odločilni bitki, in s tem bi bilo lahko vse
izgubljeno kar na jeden pot. Črn, ki je tvorila
ogromno večino njegove vojske, pokazala je, da
se umika o samem imenu kneževem. Treba je
bilo časa, da bi jo izpremenil v vojsko, ki bi
se mogla postaviti kneževina polkom nasproti.

Z druge strani bi pa knez odločilne bitke
najbrže niti ne začel, temveč bi se rajši po gra¬
dovih branil iri se le deloma vojskoval, kar bi
utegnilo trpeti cele mesece, če ne leta, in v tem
času bi Poljska nabrala novih sil in jih poslala
knezu na pomoč.

Hmielnicki je torej sklenil pustiti Višniovie-
ckega na Zadnjepriji, a sam ojačiti se na Ukra¬
jini, organizovati svoje sile in potem vzdigniti
se na Poljsko ter jo prisiliti na pogajanje. Ra-
čunil je i na to, da uže gašenje upora na samem
Zadnjepriji za dolgo časa da dela Vsem silam
kneževim, a njemu prosto polje. Upor na Za¬
dnjepriji pa je mislil netiti, pošiljajoč črni po¬
samezne polke na pomoč.

Naposled je še sodil, da bo možno kneza
z dogovarjanjem motiti in stvar zavlačevati tako

I 12

Z OGNJEM  IN  MEČEM.

dolgo, da se mu njegove sile okrasijo. V ta
namen je mislil porabiti pa Skrzetuskega.

Nekoliko dnij po Kruti Balki, v sam dan,
ko se je črn poplačila, velel je Skrzetuskega
poklicati.

Vsprejel ga je v domu starostinskem vpričo
jedinega gospoda Krzečovskega, ki je bil Skrzetu-
skemu uže zdavna znan, pozdravil ga prijazno,
dasi ne brez ponosa, primernega sedanjemu do¬
stojanstvu njegovemu ter rekel:

»Gospod poročnik Skrzetuski! Za uslugo,
katero si mi storil, odkupil sem te od Tubaj-
beja in ti obljubil svobodo. Sedaj je ura prišla.
Dam ti perriač, *) da bodeš mogel svobodno
iti, ako bi te utegnile kake čete kje srečati, in
stražo, da te brani črni. Svobodno se vrneš
do kneza.«

Skrzetuski je molčal. Noben nasmeh ra¬
dosti se mu ni pojavil na obrazu.

»Ali kreneš uže lahko na pot? Vidim, da
ti še bolezen gleda iz očij.«

In res, gospod Skrzetuski je izgledal kakor
senca. Rane in zadnji dogodki so popolnoma
zrušili tega krepkega mladeniča; na videz ni
obetal doživeti jutrišnjega dne. Obraz mu je
požoltel in črna brada, uže zdavnaj ne ostri¬
žena, je shujšanost njegovo še bolj poviševala.
Prihajalo je to od notranjih muk. Vitez se je
zmučil malone na smrt. Saj je bil, vlečen za
taborom kozaškim, priča vsemu, kar se je pri¬
petilo, odkar so šli s Siči. Videl je sramoto
in poraz države poljske, hetmane v robstvu,
videl je zmage kozaške, videl piramide zložene
od glav, posekanih poleglim vojakom, videl
šlahto pobešeno za vrvi, odrezane prsi ženske,
skrunjenje devic, videl je obupnost poguma, pa
tudi ničemnost strahu — videl je vse — pre¬
trpel vse in trpel tem bolj, ker se mu je v glavo
in srce kakor z nožem zadrla misel, da je po¬
sredno on sam tega kriv; saj je on in nikdo
drugi prerezal vrv, na kateri je bil Hmielnicki.
Pa, ali je mogel krščanski vitez misliti, da re¬
šitev, bližnjiku storjena, obrodi takov sad ? Zato
ni imela bolest njegova ne konca ne kraja.

In kedar se je vprašal, kaj se godi s He¬
leno, in kedar je pomislil, kaj bi se bilo moglo
pripetiti, ako je zla usoda Heleno zadržala v Roz-
logih, iztegal je roke k nebu in klical z glasom,
v katerem je drgetal neizmeren obup in prava

*) Polkovniška bulava kozaška, ki je mej Kozaki vel ¬
jala namestil spremnega lista.

groza: »Bože moj! vzemi dušo mojo, tu imam
uže več nego sem zaslužil!« Potem se je za¬
vedal, da blodi, padal na obraz in prosil re¬
šitve, oproščenja, usmiljenja za domovino in za
ono nedolžno golobico, ki je ondi morda za¬
man klicala Boga in njega na pomoč. Skratka,
prebolel je uže toliko, da ga zdajci uže ni več
vzradovala darovana svoboda; a ta hetman za-
poroški, ta triumfator, ki je hotel biti blago-
dušen, hoteč pokazati mu svojo naklonjenost,
ni mu uže prav nič več imponoval. Ko je
Hmielnicki to opazil, zmračilo se mu je čelo
ter je izpregovoril:

»Podvizaj se porabiti prijaznost mojo, da
se morebiti zopet ne premislim, ker me le po¬
štenost moja in zaupanje v dobro stvar dela
tako neopreznega, da si sovražnika izpuščam,
kajti dobro vem, da bodeš proti meni vojeval.«

Na to gospod Skrzetuski:

»Ako mi Bog da moči!«

In pogledal je na Hmielnickega tako, da
mu je videl celo v dno duše. Ker hetman tega
pogleda ni mogel prenesti, uprl je oči v zemljo
in se je stoprv črez nekaj časa spet oglasil:

»Malenkost. Preveč sem mogočen, da bi
mi jeden bolehav človek kaj pomenil. Povej
torej knezu, kaj si tu videl in opozori ga, da
naj manj oblastno počenja, kajti kedar me mine
strpljivost, obiščem ga na Zadnjepriji, a ne vem,
če bi mu bil pohod moj prijeten.«

Skrzetuski je molčal.

»Rekel sem in ponavljam še jedenkrat,«
govoril je dalje Hmielnicki, »ne s Poljsko, tem¬
več s paniči (»gospodiči«) vojujem, a mej njimi
je v prvi vrsti knez. Vrag je to moj in naroda
ruskega, odcepljenec od naše cerkve in okrutnik.
Slišim, da gasi upor s krvjo, pazi naj, da svoje
ne prelije.«

Pri teh besedah se je čimdalje bolj raz¬
greval, da mu je šinila kri v obraz, a oči so
mu metale plamene. Vidno je bilo, da ga po¬
pada vročica gnjeva in zlobe, v kateri je do¬
cela izgubljal pamet in zavest.

»Na vrvi ga ukažem Krzivonosu privesti!«
kričal je. »Pod noge si ga zaženem, na konja
bodem sedal po njegovem hrbtu!«

Skrzetuski je gledal z višine na besnečega
Hmielnickega, potem pa je mirno odgovoril:

»Zmagaj ga preje?«

»Jasni hetmane!« reče Krzečovski, »naj ven¬
dar uže odide ta oholi šlahčič, tvojemu dostojan-

Skrzetuski je sedel na voz, ki so ga pri tej priči Tatarji obstopili... (Str. 114.)

114

Z OGNJEM IN MEČEM.

stvu ne pristoja, da bi se srdil proti njemu. Ker
si mu svobodo obljubil, računi on na to, da ali
besedo svojo sneš, ali pa moraš poslušati nje¬
gove pripomnje.«

Hmielnicki se je spametoval, nekoliko po-
sopihal in rekel:

»Naj torej gre, da bode vsaj vedel, da
Hmielnicki dobroto z dobroto plačuje. Dajte
mu »pernač,« kakor sem uže rekel, in četo Ta¬
larjev, ki ga spremijo do samega tabora «

Potem se je obrnil do Skrzetuskega ter
dodal:

»Sedaj vedi, da je poravnano. Omilil si se
mi navzlic ošabnosti svoji, toda ako mi še kedaj
prideš v roke, ne izmuzneš se.«

Skrzetuski je s KrzeČovskim odšel.

»Ker te hetman pušča z zdravim vratom,«
reče Krzečovski, »in smeš iti, kamor se ti ljubi,
svetujem ti vsled starega znanstva, reši se v Var¬
šavo, nikakor pa ne na Zadnjeprije, kajti od
onod ne uide živa duša od vaših. Vaši časi so
minili. Da imaš razum, pristopil bi k nam, ali
vem, da bi ti zaman prigovarjal. Prišel bi vi¬
soko, kakor pridemo mi.«

»Na vešala,« zamrmra Skrzetuski.

»Niso mi hoteli dati starostva litinjskega, a
sedaj si ne vzamem le jednega, temveč deset.
Pane Koniecpolske in Kalinovske in Potočke in
Lubomirske in Višnioviecke, Zaslavske in vso
šlahto izpodimo in si sami razdelimo njih imetje,
kar mora biti i po volji božji, ker nam je Bog
dal uže dve tako sijajni zmagi.«

Namestnik ni poslušal, kaj je polkovnik
govoril, mislil je o nečem drugem, ta pa je na¬
daljeval:

»Ko sem po bitki in naši zmagi videl v Tu-
hajevem stanovanji gospoda in dobrotnika svo¬
jega, blagorodnega hetmana kroninega, zveza¬
nega, račil me je nazivati nehvaležneža in Ju¬
deža. A jaz njemu na to: ,Blagorodni voj¬
voda I Nehvaležnih nisem; kedar se v tvojih
gradovih in posestvih ustanovim — obljubi mi
le, da se ne bodeš opijal — vsprejmem te za
svojega podstarosto. 1  Ho, ho! oskube Tuhaj-
bej te ptiče, katere je vjel, in zategadelj je tako
varuje. Da tega ni, bi se jaz in Hmielnicki
z njimi pomenila. Pa glej, vozovi so za-te pri¬
pravljeni in Tatarji uže v redu. Kam hočeš
torej sedaj kreniti?«

»V Cehrin.«

»Kakor si bodeš postlal, tako bodeš spal.
Tatarji te spremijo celo do samih Lubnij; tako

jim je ukazano. Skrbi le, da jih tvoj knez ne
ukaže po kolih poraztakniti, kar bi s Kozaki go¬
tovo storil. Zategadelj so ti dali Tatarjev. Het¬
man ti je velel dati tudi tvojega konja. Zdrav¬
stvu} in se nas dobro spominjaj ter se pokloni
knezu od našega hetmana in ga, če bodeš mogel,
nagovori, da pride in se Hmielnickemu po¬
kloni. Morda se ga usmili. Zdravstvuj!«

Skrzetuski je sedel na voz, ki so ga pri
tej priči Tatarji obstopili. — In krenili so na pot.

Crez trg je bilo težko priti, kajti bil je ves
zagnjeten z Zaporožci in črnijo. Prvi in drugi
kuhali so si kašo ter prepevali pesni o zmagi
žoltovodski in korsunski, katere so bili slepci,
pevci lirniki, katerih se je bila cela množica z vseh
vetrov v' tabor stepla, precej po bojih zložili.
Mej ognji, objemajočimi kotle s kašo, ležala so
tu in tam trupla umorjenih ženskih, ali pa so
štrlele piramide glav, katere so v bitki ubitim
ali ranjenim vojakom odsekali. Ta trupla in
glave so začele uže smrdeti po gnilobi, kar pa
zgromadenim trumam, kakor se je videlo, ni¬
kakor ni bilo neprijetno.

Mesto je nosilo na sebi sledi opustošenja
in divje samopašnosti zaporoške. Okna in dveri
so bile izdrte, razbiti kosovi tisočerih predmetov,
pomešani s puhom in slamo, so pokrivali trg.
Hišni kapi bili so vešala, na katerih je z večine
viselo židovstvo, a druhal se je tu pa tam za¬
bavala s tem, da se je prijemala obešencem za
noge in se gugala.

Na jedni strani trga so se črnila pogorišča
vpepeljenih dcmov, a mej njimi pogorišče farne
cerkve. Od pogorišč je žehtela še vročina in se
vzdigal dim. Vonj spaljenine je prodiral vzduh.
Za pogorelimi domovi je stal kozaški tabor,
mimo katerega je moral Skrzetuski iti, in trume
zasužnjencev, katere so na gosto stražili Tatarji
Kdor se iz okolice čehrinske, čerkeske ali kor-
sunske ni mogel skriti, ali pa ni padel črni pod
sekiro, ta je prišel v vezi. Mej vjetniki so bili tudi
vojaki, katere so vjeli v obeh bitkah, okoličani,
ki dosihdob niso mogli ali pa niso hoteli po¬
tegniti z buntovniki, ljudje tu naseljene šlahte
ali pa njih podaniki, podstaroste, činovniki, futor-
niki, mala šlahta obojega spola iz zastenkov *) in
otroci. Starcev ni bilo, kajti Tatarji so je mo¬
rili, ker niso bili za prodaj mnogo vredni. Ravno
tako so plenili tudi ruske vasi in sela, čemur se
Hmielnicki ni upal protiviti. Po mnogih krajih

*) Malo plemiško selce, hiša in vrt litavskega nižjega
plemstva.

Z OGNJEM IN MEČEM

1 15

se je godilo, da so šli možje v kozaški tabor,
za nagrado pa so jim Tatarji požgali koče, po¬
brali žene in otroke. Toda v splošni pobesne-
losti in splošni podivjanosti ni nihče vprašal po
tem. Črn, ki je grabila za orožje, odpovedala
se je vasicam, ženam i otrokom. Jemali so jim
žene, oni pa so si jemali lepše, namreč »Laške«,
katere so morili, ko so se z njimi nasitili, ali
pa prodajali Tatarjem. Mej vjetnicami se ni
manjkalo tudi »molodic« (deklet) ukrajinskih, ki
so bile po tri, po štiri na jedno vrv povezane
z gospodičnami iz plemiških dvorov. Robstvo
in beda sta ravnala stanove. Pogled teh ne¬
srečnic je dušo v globočino pretresal in budil
hrepenenje po maščevanji. Raztrgane, na pol
nage, izpostavljene sramotnim šalam poganov,
ki so se radovedni gromadoma vlačili po trgu,
suvane, tolčene, ali pa poljubovane z gnjusnimi
ustnami, izgubljale so zavest, voljo. Nekatere

50 ihtele, nekatere glasno kričale, druge pa so
se s kvišku uprtimi očmi, z blaznostjo na obrazu
in z odprtimi ustmi radovoljno udajale vsemu,
kar so z njimi počeli. Tu pa tam se je iztrgal
vrisk vjetniku, brez usmiljenja morjenemu, ter
obupno se branečemu. Svist bikovic se je  razlegal
mej gromadami mož ter se zlival z vzkriki bo¬
lesti in z ječanjem otrok, z mukanjem živine
in razgetanjem konj. Zasužnjenci še niso bili
razdeljeni in postavljeni v red, povsodi je  vla¬
dala največja zmešnjava. Vozovi, konji, goveja
živina, velblodje, ovce, ženske, možje, skladanice
priplenjene obleke, posode, preprog, orožja, vse
to je bilo natlačeno v ogromen tabor, čakalo
razdelitve in vredbe. Mej tem so konjiki še
neprenehoma priganjali novih ljudij in živine,
naloženi preplavi so pluli črez Ros, iz glavnega
tabora pa so prihajali vedno novi gostje, da bi

51 nasitili oči z nabranim bogastvom. Nekateri,
pijani bodisi od »kumisa« *) bodisi od žganja,
čudno oblečeni, ta v ornat, oni v mašno srajco,
ruske rese**) ali celo v žensko krilo, začenjali
so uže spor in tepež, kletev in hrup, kakor na
sejmu, kaj da dobi' ta in kaj oni. Tatarski »ča-
bani«, sedeči na tleh mej čredami, zabavali so
se vsak po svoje, nekateri so piskali na piščalke
predirljive napeve, nekateri pa so igrali na kocke
in drug drugega s palicami klestili. Krdela psov,
ki so prišli sem za svojimi gospodarji, ravsala
so se in žalostno tulila.

*) Opojna pijača mongolskih Tatarjev, iz prevrelega
kobiljega mleka.

**) Dolga duhovniška obleka.

Gospod Skrzetuski je bil uže zapustil to
človeško Geheno,*) polno jeka, solz, bede in
peklenskih vriskov ter mislil, da si kmalu svo¬
bodneje oddahne: kar se mu koj za taborom
pokaže nov, strahovit pogled. V dalji se je sivel
neki tabor, od katerega je dohajalo konjsko rez¬
getanje. Mrgolelo je tam na tisoče Tatarjev,
bliže pa, na polji prav ob cesti, ki drži v Cer-
kese, zabavali so se mlajši vojaki ter se učili
z lokov streljati na slabotne vjetnike, ki ne
bi mogli iti daljno pot na Krim. Kakih deset
trupel je uže ležalo zmetanih na cesto in skoz
in skoz prestreljenih kakor sito. Nekateri izmej
njih so se še krčevito zdrgavali. Tisti, v katere
so streljali, privezani so bili za roke na obcestna
drevesa. Mej njimi so bile tudi stare ženske.
S smehom zadovoljstva, kedar je kdo dobro
zadel, družili so se divji kriki.

»Izvrstno zadel! Dobro, dečki!«

»Dobro, dobro! — Lok je v pravih rokah!«

Okolu glavnega »koša« (tabora) se je pri¬
pravljalo na tisoče goveje živine in konj vojakom
za živež. Zemlja je bila polita s krvjo. Zadušljive
izpare surovine so zapirale sapo v prsih, a mej
kupi mesa so se kretali rdeči Tatarji z noži
v rokah. Dan je bil soparen, solnce je peklo.
Stoprv črez dobro uro hoda je  prišel gospod
Skrzetuski s svojim spremstvom vred na čista
polja, toda celo iz daljave je iz glavnega tabora
še dolgo dohajal hrup in mukanje živine. Po
poti so se videli sledovi, kod so šli roparji.
Tu in tam so bila požgana cela selišča, da so
štrleli le še dimniki kvišku, ozimina je bila po¬
teptana, drevje razČesano, višnje po vrtih po¬
sekane za kurivo. Na cesti so pogostoma ležala
trupla konjska in človeška grozovito razmrcva¬
rjena, modra, otekla, a na njih in nad njimi
trope vran in krokarjev, ki so vreščale in šumno
odletavale pred ljudmi. Krvavo delo Hmielni-
ckega je stopalo povsodi pred oči, in težavno je
bilo razumeti, proti komu je ta človek iztegnil
roko, kajti vlastni njegov kraj je najbolj ječal
pod bremenom bede in nesreče.

V Mlejevu so srečali nove tatarske od¬
delke, ki so gnali nove trume vjetnikov. Ho-
rodišče je bilo prah in pepel. Kvišku je štrlel le
zidani cerkveni stolp in star hrast, stoječ sredi
trga, pokrit s strašnim ovočjem: na njem je
namreč viselo kakih desetero majhnih židčet,
porazobešenih pred tremi dnevi. Pomorjene je
bilo tudi mnogo šlahte iz Konoplanke, Starega

*) Gehenna = peklo.

15*

116

Z OGNJEM IN MEČEM.

Druhal se je tu pa tam zabavala s tem, da se je prije¬
mala obešencem za noge ter se gugala na njih ....

(Str. 114.).

Sela, Vjezovke, Balakleja in Vodačeva. Mestece
samo je bilo prazno. Možje so šli k Hmielni-
ckemu, a ženske, otroci in starci so pobegnili
v gozde, ker so se nadejali prihoda kneza Jere¬
mije. Iz Horodišča je krenil gospod Skrzetuski
na Smilo, Zabotin in Novosielce do Čehrina, za¬
držujoč se na poti le toliko, kolikor je bilo treba,
da so si konji oddahnili in odpočili. V mesto
so prišli drugi dan popoldne. Mestu je vojna
prizanesla, le nekatere hiše so bile podrte, mej
temi je bil dom Caplinskega razdejan do tal.
V gradu je stal podpolkovnik Naokolopalec, a
z njim tisoč molojcev, toda on in molojci in
vsi Stanovniki so živeli v največjem strahu, ker
so bili tukaj, kakor povsodi po poti, vsi osvedo-
čeni, da ima vsakČas priti knez in maščevati se,
kakor svet še ni slišal.

Neznano je bilo, kdo trosi te novice, odkod
dohajajo. Morda je je delal strah. Dovolj, da
se je neprenehoma ponavljalo, da knez baje uže
plove po Suli, da je uže nad Dnjeprom, da
je požgal Vasjutinjce, da je posekal Stanovnike
v Borisih; zato je vsaka približajoča se tolpa
jezdecev ali pešcev provzročila grozo in strah.
Gospod Skrzetuski je željno pobiral te novice,
zakaj vedel je, da zavirajo, če prav so neisti-
nite, razširjevanje pobune na Zadnjepriji, na ka¬
terem je neposredno ležala kneževa roka.

Skrzetuski je hotel kaj zanesljivejšega iz¬
vedeti od Naokolopalca, toda pokazalo se je,
da baš tako, kakor drugi, tudi podpolkovnik
ni ničesar vedel o knezu in bi bil še sam rad
od Skrzetuskega izvedel kakih novic. Ker so
bili pa vse bajdake, čolne in čolničke na to
stran potegnili, niso mogli niti prebežniki do
Čehrina.

Skrzetuski se v Čehrinu ni dlje mudil; velel
je odriniti ter je takoj pohitel naravnost v Roz-
loge. Gotovost, da se sam osvedoči, kaj se je
zgodilo s Heleno, in nadeja, da je morda oteta,
ali pa, da se je s kneginjo in knezi vred skrila
v Lubnijih, vrnila mu je moč in zdravje. Pre¬
sedel se je z voza na konja in brez usmiljenja
gnal svoje Tatarje, kateri se niso smeli upirati,
ker so vedeli, da je poslanec in da so mu kot
spremljevalci dani v podložnost. Leteli so, kakor
bi jim bil vrag za petami, a za njimi so vsta¬
jali žolti kolobari prahu, katere so vzbijali ta¬
tarski »bahmati«.*) Puščali so za seboj selca,
futore in vasice. Kraj je bil prazen, iz sel ljudje
iztrebljeni, da dolgo niso mogli dobiti žive duše.

*) Bahtnat — velik in zavalčn tatarski konj.

Horodišče. (Str. u5.,

Z OGNJEM IN MEČEM.

118

In vitez se iht<S zgrudi na tla... (Str. 120.)

Bržčas so se vsi poskrili pred njimi. Tu in tam
jih je velel Skrzetuski iskati po vrtih, ogra¬
jah, po svislih in podstrešjih, toda nikogar niso
mogli najti.

Stoprv za Pohrebami je zagledal jeden Ta¬
larjev neko človeško prikazen, ki se je skušala
skriti v trstje ob Kahamlikovi obali.

Tatarji skočijo k reki in privedo nekoliko
minut pozneje pred gospoda Skrzetuskega dva
popolnoma naga človeka.

Jeden je bil starec, drugi petnajst- ali šest¬
najstleten, vitek deček. Oba sta strahu drgetala
in nista mogla dolgo niti besede izpregovoriti.

»Odkod sta?« vpraša gospod Skrzetuski.

»Od nikod, gospod!« odgovori mu starec.
»Prosjačim, — s teorbanom, in ta, ta mutec me
spremlja.«

»Odkod sta prišla sedaj, iz katere vasi? Le
brez strahu govori, nič se ti ne zgodi.«

»Midva, gospod, hodila sva po vseh vaseh,
dokler naju ni neki vrag slekel. Obutal sva
imela dobro, vzel jo je, — čapki dobri, —
vzel, suknji po človeški usmiljenosti dobri, vzel
nama je vse, a celo teorbana nama ni pustil.«

»Vprašam te, tepec, iz katere vasi pri¬
hajaš?«

»Ne vem, gospod, jaz sem did *). Oj, midva
sva naga, po noči premrzujeva, po dnevi iščeva
usmiljenih ljudij, da bi naju oblekli in nasitili,
oj gladna sva!«

»Cuj torej, dedec, odgovori, karte vprašam,
sicer te dam obesiti.«

»Ničesa ne vem, gospod. Kdo bi kaj vedel,
pa kaj neki, ako bi morda bilo kaj, pa kaj to
meni mari, kaj!«

Videlo se je, da je berač sklenil, ker ni
vedel, kdo je ta, ki ga izprašuje, da ne bode
dal nobenega odgovora.

»Si bil v Rozlogih, tam kjer bivajo knezi
Kurčeviči ?«

»Ne vem, gospod.«

»Obesite ga!« krikne gospod Skrzetuski.

»Bil, gospod!« zakliče berač, ko je videl,
da tu ni šale.

»Kaj si ondi videl?«

»Bila sva tam pred petimi dnevi, a po¬
tem sva v Brovarkah slišala, da so tjakaj prišli
vitezi.«

»Kaki vitezi?«

*) Did — ded = berač in pevec (čestokrat še slepec)
ob jednem.

Z OGNJEM IN MEČEM.

»Ne vem, gospod! Ta pravi: Lahi, drugi
pravi: Kozaki.«

»Na konje!« krikne gospod Skrzetuski Ta¬
larjem.

Četa je odhajala. Solnce je zahajalo, prav
kakor tačas, ko je bil srečal Heleno in kneginjo
na cesti in potem jahal poleg njiju, ko sta se
peljali na Rozvanovem vozu Kahamlik se je bas
tako svetil in na rdečkasto izpreminjal, dan pa
je legal na počitek še tiše, pogodneje, topleje.
Gospod Skrzetuski je jahal tačas s prsmi pol¬
nimi sreče in z vzbujajočimi se milimi občutki,
a sedaj se je gnal kakor prokletnik, katerega podi
vihra nemira in strašnih slutenj. Glas obupa mu
je klical v duši: »Bohun jo je ugrabil! Ne uzreš
je nikdar več!« A vendar tudi glas nade: »Knez
je bil to! Rešena je!« In ti glasovi so ga tako
trgali, da so mu malone raztrgali srce. Podili
so, kolikor so konjem dopuščale moči. Minila
je jedna ura, dve. Mesec je vzšel na nebo in
vstajajoč čimdalje više—bledel čimdalje hitreje.
Konji so se openili in težko hropli. Vdrli so
v les, izginil je bliskoma, vdrli v jarek — a za
jarkom so uže Rozlogi. Le trenotek še, in usoda
junakova se odloči. V tem mu žvižga veter
v ušesih vsled naglega poleta, čapka mu pade
z glave, konj ječi pod njim, kakor bi se hotel
sedaj pa sedaj zgruditi. Le hip še, le skok še
in — jarek se odpre. Uže! uže!

Kar se nečloveški, strašen krik izdere go¬
spodu Skrzetuskemu iz prsij.

Dvor, kašče, staje, skednji, kozolec in višnjev
vrt — vse je izginilo.

Bledi mesec je osvetljeval brdo, na njem
pa kup črnih pogorišč, ki se uže niti kadila
več niso.

Mrtvaške tihote ni motil nobeden glas.

Gospod Skrzetuski je stopil nem pred rov,
le roke je vspel kvišku, gledal, gledal in nekako
čudno zmajava! z glavo. Tatarji so ustavili konje.
Razjahal je, poiskal ostanek sežganega mostu,
šel črez rov po povprečnem hlodu ter sedel na
kamen sredi dvorišča. Potem se je začel ozirati
kakor človek, ki je prvič na kakem mestu ter
bi se rad seznanil z njim. Ostavila ga je zavest.
Niti jeknil ni. Crez kratko je pobesil glavo,
oprl roke na kolena in tako ostal, da se niti
ganil qi, da bi se lahko zdelo, da je  zaspal.
Toda ni zaspal, odrevenel je — a po glavi so
mu preletavale mesto mislij le nejasne slike.
Videl je najpreje Heleno, tako, od kakoršne se
je bil poslovil pred odpotovanjem, le obraz je
imela zakrit kakor z meglo, tako da se njeno

LLg
obličje ni dalo razpoznati. Hotel jo je potegniti
iz tega meglenega oblaka, a ni mogel. Odšel
je torej s težkim srcem. Potem mu je šinil po
glavi trg čehrinski, stari Zacvilihovski in ne¬
sramni obraz Zaglobe. Ta obraz mu je stopil
s posebno odurnostjo pred oči, dokler ga ni
izpodrinilo temno obličje Grodzickega. Potem
je videl še Kudak, slapove, boj na Hortici, Sič,
vso pot in vse prigodke, do zadnjega dne, do
zadnje ure. Ali dalje uže tema! Kaj se je  sedaj
zgodilo z njim, tega ni več razpoznaval. Čutil
je le neko neizrazno čuvstvo, da gre do Helene,
v Rozloge, ali moči so mu odnehale, zato od-
počiva na pogorišči. Rad bi šel naprej, toda
neka neizmerna slabost ga tišči k tlom, kakor
bi mu bile težke kroglje navezane na noge.

Sedel je in sedel. Noč je minevala. Tatarji
so razsedlali, da bi prenočili, zanetili ogenj, za¬
čeli na njem peči kose konjske mrhovine ter
naposled nasičeni polegli.

Niti jedna ura ni bila minila, kar planejo
naglo na noge.

Zdaleka je doletaval hrup, podoben od¬
mevom, katere dela mnogobrojna konjiča, kedar
jaha spešnim potem.

Tatarji nataknejo kar najhitreje belo plahto
na drog in dobro raznetijo ogenj, zato da bi
se uže zdaleka razpoznalo, da so poslanci miru.

Topot in hrzanje konj in brenket sabelj
se je čimdalje bolj bližal, in v kratkem se je
prikazal na cesti oddelek konjiče, ki je hipoma
obstopila Tatarje.

Razpočel se je kratek razgovor. Tatarji so
pokazali človeka sedečega na griči; bilo ga je
lahko razločiti, ker je  padala na-nj mesečna
svetloba, ter so izjavili, da spremljajo poslanca,
a do koga, to on sam najbolje pove.

Potem je odšel poveljnik oddelka z nekate¬
rimi tovariši vred na grič. Toda jedva se je
približal in sedečemu človeku pogledal v obraz,
sklenil je roke in vskliknil:

»Skrzetuski! Za Boga živega, to je Skrze¬
tuski!«

Namestnik se niti zganil ni.

»Gospod namestnik! Ali me ne poznaš?
Bihoviec sem. Kaj ti je?«

Namestnik je molčal.

»Vzbudi se, za Boga! Hej, tovariši, dajte no!«
In res je bil to gospod Bihoviec, ki je šel
s prednjo stražo pred vso vojsko kneza Jeremije.

V tem so bili prišli še drugi polki. Novica,
da so našli Skrzetuskega, razletela se je po bli-
skovo po praporih, zato so vsi hiteli, da pozdravijo

I 20

Z OGNJEM IN MEČEM.

milega tovariša. Mali Volodijovski, oba Slešinj-
ska, Dzik, Orpiševski, Migurski, Jakubovič, Lene,
gospod Longin Podbipigta, in mnogo drugih
častnikov je teklo na grič. Toda zaman so ga
nagovarjali, klicali po imenu, stresali ga za rame,
poskušali vzdigniti ga — gospod Skrzetuski je
debelo gledal in ni razpoznal nikogar. Ravno
nasprotno! Zdelo se je, da je pozna, a da se
prav nič ne zmeni za nje. Stoprv pozneje so se
domislili tisti, kateri so vedeli za njegovo lju¬
bezen do Helene — in vedeli so malone vsi —
na katerem mestu so. Pogledali so na črna po¬
gorišča in sivi pepel ter razumeli vse.

»Od bolesti je omedlel,« šepetal je nekdo.

»Obup mu je zmešal um.«

»Odvedite ga h knezu. Morda se zave, ko
njega zagleda.«

Gospod Longin si je vil roke. Vsi so ob¬
stopili namestnika in sočutno gledali na-nj. Ne¬
kateri so si z rokavicami otirali solze, drugi
žalostno zdihovali. Kar iznenada pristopi mož

visoke postave, t  približa se namestniku ter mu
obe roke položi na glavo.

Bil je duhovnik Muhoviecki.

Vsi obmolknejo in pokleknejo, kakor bi pri¬
čakovali čudeža, a duhovnik ni storil čudeža,
temveč še vedno držeč roke Skrzetuskemu na
glavi, povzdignil oči k nebu, polnemu mesečnih
žarkov in bleskov, ter začel glasno moliti:

»Pater noster, qui es in coelis! sanctificetur
nomen tuum, adveniat regnum tuum, fiat vo-
luntas tua. . . «

Tu je prenehal in za kratko ponovil glas¬
neje in odločneje:

». . . Fiat voluntas tua!. . . «

Nastala je globoka tišina.

»... Fiat voluntas tua .. .« ponovil je du¬
hovnik v tretjič.

Tu se je izvil Skrzetuskemu glas neizmerne
bolesti in tudi udanosti:

»Sicut in coelo et in terra!«

In vitez se je ihte zgrudil na tla.

Konec prvega dela.

I.

a pojasnimo, kaj se je
zgodilo v Rozlogih,
treba poseči nekoliko
v prošlost, do one
noči, ko je gospod

Skrzetuski poslal Rzgdziana iz Kodaka s pi¬

smom do stare kneginje List je obsezal nujno
prošnjo, naj gre kneginja s Heleno kar najhitreje
v Lubnija, v varstvo kneza Jeremije, kajti vojna

se ima vsakčas začeti. Rzgdzian je sedel v čajko,

katero je gospod Grodzicki poslal iz Kudaka po
smodnik, in krenil na pot, toda šlo je počasi, ker
so pluli proti toku. Pod Kremenčukom so sre¬
čali vojsko, plujočo pod vodstvom Krzečovskega
in Barabaša, katero so bili hetmani poslali proti
Hmielnickemu. Rzgdzian je videl Barabaša, ka¬
teremu je koj povedal, v kake nevarnosti bi se
utegnil zaplesti Skrzetuski, ki potuje na Sič. Na¬
to je prosil starega polkovnika, naj ne opusti,
ko se srečata s Hmielnickim, prav odločno po¬
tegniti se za poslanca. Potem je šel naprej.

Do Čehrina so prišli o zori. Tu so je koj
obstopile straže semenov in izpraševale, kdo in
kaj sp. Odgovorili so, da gredo iz Kudaka ter
da neso hetmanom liste od gospoda Grodzi-
ckega. Razun tega so s čajke pozvali starejšino
in Rzgdziana, naj gresta in se polkovniku na¬
znanita.

»Kakemu polkovniku?« vpraša.starejšina.

»Gospodu Lobodi,« odgovore esauli iz
straže, »kateremu je hetman ukazal, da vse, ki
pridejo od Siči do Čehrina, prime in izpraša.«

Sla sta. Rzgdzian je šel smelo, ker se ni
ničesar hudega nadejal in je vedel, da se tu raz¬
tega uže hetmanska oblast. Peljali so ja blizu
»Zvoniškega kota«, v dom gospoda Zelenskega,

v katerem je stanoval polkovnik Lobor a. Po¬
vedalo se jima je, da je polkovnik še o zori
odšel v Cerkese in da ga namestuje podpolkov¬
nik. Čakali so uže dosti dolgo, kar se naposled
vendar dveri odpro in se pričakovani podpolkov¬
nik prikaže v sobi.

Ko ga Rzgdzian zagleda, pošibe se mu
kolena.

Bil je Bohun.

Hetmanska oblast se je v resnici še razte¬
zala vse do Čehrina. Ker Loboda in Bohun doslej
še nista bila potegnila s Hmielnickim, temveč
nasprotno: glasno izjavljala se za Poljsko, po¬
veril jima je hetman baš zato postojanko v Če-
hrinu in jima velel, naj tu stražita.

Bohun je sedel za mizo in začel prišleca
izpraševati. Starejšina, ki je nesel list gospoda
Grodzickega, odgovarjal je za-se in za Rzg-
dziana. Ko si je mladi podpolkovnik ogledal list,
jel je zelo skrbno izpraševati, kaj se čuje v Ku-
daku, in videlo se je, da bi bil zelo rad izvedel,
po kaj je gospod Grodzicki ljudi in čajke poslal
do hetmana. Toda starejšina mu ni vedel po¬
vedati, in list je bil zapečaten s pečatom gospoda
Grodzickega. Ko ja je bil izprašal, hotel ja je
Bohun uže odpraviti ter je posegel v žep, da
bi jima dal vsaj napivek, kar se v tem dveri
odpro in gospod Zagloba buhne v sobo kakor
strela.

»Čuj Bohun!« klical je, »izdajica Dupola
je najboljši trojnijak*) utajil. Šel sem z njim
v pivnico, — gledam: seno, in nič ko seno.
Vprašam: ,Kaj je to?‘ A on na to: ,Suho
seno!' Pogledam bliže, kar ti gleda glava tre¬
bušaste steklenice iz sena, kakor Tatar iz trave.
,0, tako! vražji sine! 1  pravim, ,razdeliva si! Ti

') Tri leta star med.

16

I 22

Z OGNJEM IN MEČEM.

poješ seno, ker si vol, jaz pa izpijem med, ker
sem človek! 1  Prinesel sem tudi steklenico za
pokušnjo, daj samo čašico.«

Ko je bil izrekel, udaril se je z jedno roko
pod bok, z drugo pa je vzdignil steklenico nad
glavo in začel peti:

»Hej Jaguš, hej Kunduš, le čašico daj,

Le pij ga, za drugo se nič ne pečaj!«

Tu pa gospod Zagloba, zagledavši Rzg-
dziana, naglo preneha, postavi steklenico na
mizo ter reče:

»Kakor mi je  Bog mil, to je pa deček
gospoda Skrzetuskega.«

»Čegav?« vpraša hitro Bohun.

»Gospoda Skrzetuskega, namestnika, ki je
šel v Kudak in ki me je tukaj pred odhodom
napajal s takim lubnijanskim medom, da naj se
vsak izpod veh skrije. Kaj je s tvojim gospo¬
dom? Je-li zdrav?«

»Zdrav in mi je naročil, da se ti poklo¬
nim,« reče zmedeni Rzgdzian.

»Izvrstnih lastnosti j vitez je to. Kako pa,
da si ti tu v Cehrinu? Čemu te je gospod
poslal iz Kudaka ?«

»Gospod kot gospod ima svoje stvari v Lub-
nijih, radi katerih mi je velel vrniti se, ker nisem
imel nobenega posla v Kudaku,« reče deček.

Ves ta čaš je gledal Bohun Rzgdzianu bistro
v oči in potem naglo rekel:

»Tudi jaz poznam tvojega gospoda, videl
sem ga v Rozlogih.«

Rzgdzian nagne glavo, nastavi uho, kakor
bi ne bil dobro slišal, in vpraša:

»Kje?«

»V Rozlogih.«

»Kjer so Kurčeviči,« dostavi Zagloba.

»Kdo?« vpraša znova Rzgdzian.

»Vidim, da si nekako oglušel,« pristavi suho
Bohun.

»Ker se nisem sespdl.«

»Sespiš se uže še. Praviš, da te je tvoj
gospod poslal v Lubnija?«

»Kaj pak.«

»Gotovo ima tam kako žensko, vplete se
gospod Zagloba, kateri pošilja po tebi pozdrav.«

»Kaj jaz vem, gospod, morda ima, morda
nima,« reče Rzgdzian.

Potem se prikloni Bohunu in gospodu Za-
globi.

»Hvaljen bodi!,.,« reče in hoče oditi.

»Na veke!« odgovori Bohun, »počakaj no,
ptiček, ne hiti. Čemu si tajil, da si deček go¬
spoda Skrzetuskega?«

»Ker me nisi vprašal, mislil sem si: Čemu
bi govoril nepotrebne reči. Hva...«

»Počakaj, pravim. Neseš od njega kako
pismo ?«

»Če piše, je  gospodova stvar, moja pa, da
kot sluga oddam, toda le temu, komur je pi¬
sano, zategadelj mi dovolita, da se od vele-
možnih gospodov prosto poslovim.«

Bohun namrši sobolje obrvi ter tleskne
z dlanmi. Hipoma vdereta v sobo dva semena.

»Preiščita ga!« zakriči kažoč na Rzgdziana,
»Kakor sem živ, tu se mi dela sila!« vrešči
Rzgdzian.

»Tudi jaz sem šlahčič, dasi sluga, in vidva,
velemožna gospoda, bodeta v mestu dajala od¬
govor za tako početje.«

»Bohun, pusti ga!« vtakne se gospod Za¬
globa.

Ali v tem je bil uže j eden semenov v Rzg-
dzianovem nedriji našel dve pismi ter ji oddal
podpolkovniku. Bohun je takoj semenoma uka¬
zal, naj odideta, ker se ni hotel izdati, da ne zna
citati. Potem se je obrnil k Zaglobi ter rekel:

»Čitaj, a jaz bodem pazil na dečka.«

Zagloba je zamižal z levim očesom, na ka¬
terem je imel belo mreno, ter čital naslov:

»Premilostivi gospe in blagorodni dobro-
dejki moji, s. kneginji Kurčevičevi v Rozlogih.«

»Ti si šel torej na Lubnija in ne veš, kje
so Rozlogi ?« reče Bohun s strahovitim pogle¬
dom zroč na Rzgdziana.

»Kamor so mi veleli, tja sem šel!« od¬
govori deček ihteč.

»Ali naj odprem? Plemiški pečat je sveta
reč,« opomni Zagloba.

»Meni je dal hetman pravico, da pregledam
vsa pisma. Odpri in čitaj!«

Zagloba odpre in čita:

»Premilostiva mi gospa itd. Poročam, blago¬
rodna gospa, takoj ko sem prišel v Kudak, od¬
koder krenem — daj Bog, da srečno — današnje
jutro na Sič. To pišem po noči, ko ne morem
spati vsled nemira, da bi se vam od pobojnika
Bohuna in njegovih lupežev ne pripetila kaka
nezgoda. Ker mi je pa tukaj gospod Krištof
Grodzicki povedal, da vse kaže, da zdaj pa zdaj

Z OGNJEM IN MEČEM.

i 23

izbuhne velika vojna in da se za njo vzdigne
tudi vsa črn, zaklinjam in prosim milostivo
gospo, da bi blagovolila uiti neutegoma, eo in-
stante (ker vam je za petami), s knežnjo v Lub-
nija, čeprav se stepe še niso osušile, če treba
jež, in da bi tega nikakor ne opustila, kajti jaz
se ne morem vrniti še o pravem času. To
prošnjo blagovoli, milostiva gospa, izvršiti nemu¬
doma, da bodem glede obljubljene sreče lahko
brez skrbi in da se po vrnitvi poradujem. Ni
treba, da bi odlašala zaradi Bohuna, ko si ven¬
dar uže meni gospico obljubila, ter da bi mu
v strahu metala pesek v oči, bolje bode, da
bežiš pod varstvo kneza, mojega gospoda, ki
gotovo pošlje posadko v Rozloge. Tako obvaru¬
jete tudi imetek. V tem je zaščita itd. itd.«

»Hm, gospod Bohun!« reče gospod Za¬
globa, »huzar te hoče spraviti s poti. Oba sta
torej segla po jednem dekletu? Čemu mi nisi
o tem ničesar omenil? Toda le potolaži se, saj
se je nekoč tudi meni pripetilo.. .«

Gospodu Zaglobi zamre započeti dovtip na¬
glo na ustnah. Bohun je nepremično sedel pri
mizi, obraz pa mu je bil tak, kakor bi mu ga
bil krč zvlekel, bled, oči zaprte, obrvi zgubane.
Nekaj strahovitega se je godilo z njim.

»Kaj ti je?« vpraša ga gospod Zagloba.

Kozak začne nestrpno mahati z rokami, a
>z ust se mu pretisne zamolkel, hripav glas:

»Citaj, čitaj drugo pismo!«

»Drugo je do knežnje Helene.«

»Čitaj, čitaj!«

Zagloba začne:

»Najslajša ljubljena Helenica, mojega srca
gospa in kraljica! Ker moram še mnogo časa
ostati v teh krajih v kneževi službi, pišem torej
strinji, da odpotujte v Lubnija, kjer Bohun tvoje
nedolžnosti ne more spraviti v opasnost in kjer
tudi najina vzajemna ljubezen ne bode v nevar¬
nosti . ..«

»Dovolj!« krikne naglo Bohun, plane besno
°d mize in skoči k Rzgdzianu. Betec mu je za-
hresčal v roki, in nesrečni deček, zadet po prsih,
je le zajeknil in se brez glasu zgrudil na tla.
Bohuna je pograbila besnost: planil je na go¬
spoda  Zaglobo, iztrgal mu lista in ja spravil
v  nedrije.

Zagloba je zgrabil steklenico z medom,
s kočil k peči in kričal:

v  »V ime Očeta in Sina in svetega Duha!
Človek, ali si vstekel, ali si zblaznel? Pomiri

se, ublaži se! Vtakni glavo v vedro vode, sto
hudičev, — čuj no!«

»Krvi, krvi!« tulil je Bohun.

»Se ti je mari pamet zmešala? Potakni
glavo v vedro, pravim ti! Krvi uže imaš, prolil
si jo, in to po nedolžnem. Ta nesrečni deček
uže ne diše več. Hudič te je obsedel, — ali
si pa nazadnje še sam hudič. Opdmetuj se, če
ne, te pa zlodej odnesi, poganski sin!«

Tako kričeč se je z druge strani mize pre-
plazil k Rzgdzianu, pripognil se nade-nj, začel
ga otipavati po prsih ter roko pokladati na
usta, iz katerih je bruhala kri.

Bohun se je bil v tem prijel za glavo ter
začel skovičiti kakor ranjen volk. Potem je
padel na klop, a skovičiti ni prenehal, kajti
srce se mu je trgalo v besnosti in bolesti. Kar
plane na noge, leti k dverim, je raztrešči z nogo
in buhne v vežo.

»Le leti, da se ti zlomi tilnik!« zamomlja
sam za-se gospod Zagloba. »Leti in razbij si
glavo ob staje ali ob skedenj, saj kot rogatec
lahko smelo bodeš. To ti je furija! Kaj temu
podobnega nisem še videl v življenji. Z zobmi
ti je škrtal kakor pes, kedar se goni. Ta deček
pa še živi, revček! Bog daj, če mu ta med ne
pomore, gotovo je lagal, da je šlahčič.«

Tako momljajoč je gospod Zagloba Rz§-
dzianovo glavo oprl na svoja kolena ter mu
začel počasi, po kapljah, vlivati trojnijak v osi-
nela usta.

»Videli bodemo, če imaš dobro kri v sebi,«
nadaljuje omadlelcu. »Židovska vre, če ji pri-
liješ medu ali vina, kmetska, lena in težka, se¬
sede se na dno, in le plemiška se razživi in po¬
stane potem izborna tekočina, ki daje telesu
moštvo in fantazijo. Raznim narodom je dal
Jezus razne pitvine, da bi imel vsakteri svojo
stalno tolažbo.«

Rzgdzian slabotno jekne.

»Aha, rad bi več. Ne, gospod bratec, do¬
voli tudi meni . , . Tako. In sedaj, ko si dal
uže znamenje, da še živiš, bode najbolje, da te
prenesem v hlev in položim kam v kot, da te
ta kozaški zmaj, ko se povrne, popolnoma ne
raztrga. Nevaren prijatelj je to, — vragi naj
ga vzemo, vidim, da ima roko naglejšo nego
razum.«

Gospod Zagloba pobere potem Rzgdziana
s tal tako lahko, da se mu je videla nenavadna
moč, ter stopi v vežo in odtod na dvorišče,
kjer je kakih deset semenov na plahti, razgrneni

16*

124

Z OGNJEM IN MEČEM.

po tleh, igralo na kocke. Ko so ga zagledali,
vstali so, on pa jim je rekel:

»Vzemite tega dečka in ga položite na seno.
Tudi po zdravnika naj kateri skoči.«

Ukaz se je takoj izvršil, ker je bil gospod
Zagloba kot Bohunov prijatelj Kozakom zelo
v čislih.

»Kje je pa polkovnik?« vpraša.

»Velel si je dati konja in je odjezdil v pol¬
kov stan, a tudi nam je velel, naj bodemo go¬
tovi in naj imamo konje osedlane.«

»Torej je tudi moj pripravljen?«

»Pripravljen.«

»Pripelji ga. Polkovnika najdem torej pri
polku.«

»Glej ga, semkaj gre.«

In res, skozi obokana temna hišna vrata je
bilo videti Bohuna, ki je šel s trga, za njim
pa so se zdaleka prikazale sulice kakih sto
molojcev in še črez, očividno pripravljenih za
odhod.

»Na konje!« zakliče Bohun črez dvorišče
do semenov, ki so bili ostali doma. Vsi so hiteli.
Zagloba je stopil skozi vrata in resno pogle-
daval mladega četnika.

»Greš na pot?« vpraša ga.

»Da.«

»A kam te črt nese?«

»Na ženitovanje.«

Zagloba se mu primakne bliže.

»Boj se Boga, sinko! Hetman ti je velel,
da stražiš mesto, a ti odhajaš s semeni vred.
Ukaz prelomiš. Trume črni čakajo le ugodne
prilike, da bi planile na šlahto, — izgubiš mesto,
nakoplješ si hetmanovo jezo,«

»Na pogibel mestu in hetmanu!«

»Za tvojo glavo gre.«

»Na pogibel tudi moji glavi!«

Zagloba je spoznal, da bi bilo zaman od¬
govarjati Kozaka. Vtepel si je v glavo, in ako
bi pogreznil sebe in druge, moral je izvesti
svojo. Zaglobi se je dozdevalo, kam ima pohod
kreniti, in sam ni vedel, kaj naj počne s seboj.
Bi-li šel z Bohunom, ali pa ostal? Ako gre,
bilo bi nevarno, kajti pomenilo bi toliko, kakor
bi se v teh vojnih, surovih časih vmešal v pusto¬
lovsko in vratolomno stvar. In ostati ? Crn je
zares čakala le še poročila s Siči, le hipa, gasla
za morjenje in bi morebiti celo niti ne čakala
ne, da ni na Ukrajini tisoč Bohunovih semenov

in njegove velike veljave. Res je, gospod Za¬
globa bi se bil lahko otel v hetmanski tabor,
toda imel je svoje vzroke, da tega ni storil.
Je-li bila to obsodba za kako pobojstvo, ali
kak zabeležek v knjigah, to je le on sam vedel;
dovolj, on jim ni hotel pred oči. Žal mu je
bilo pustiti Cehrin! Tako dobro mu je bilo
tukaj in vprašal ni po ničemer. Gospod Zagloba
se je bil tukaj podomačil z vsemi, s šlahto,
s starostinskimi ekonomi, s kozaškim starejšin-
stvom. Res, da se je starejšinstvo sedaj raz¬
hajalo in šlahta tiho čepela po kotih, a bil je
tu Bohun, kompan nad kompane, pivec nad
pivce. Spoznala sta se pri steklenici in se precej
zbratila. Od tedaj nisi videl jednega brez dru¬
gega. Kozak je razsipal zlato za oba, šlahčič je
lagal za dva in obema nemirnima duhovoma
je bilo prijetno, ko sta bila skupaj.

Ko je prišlo torej do tega, da se odloči,
je-li ostane v Cehrinu in pride črni pod nož,
ali pa da gre z Bohunom, odločil se je gospod
Zagloba za poslednje.

»Ker si takov obupnik,« reče mu, »grem
pa še jaz s teboj. Morda te vspodbodem ali pa
zadržim, kedar bode treba. Midva sva se uže
tako privadila drug drugemu kakor povodec in
kljuse, tega se pa vendar nisem nadejal.«

Bohun ni ničesar odgovoril. Pol ure po¬
zneje je stalo dvesto semenov v redu za odhod.
Bohun jim je stopil na čelo, z njim pa tudi
gospod Zagloba. Odšli so. Kmetje, stoječi tam
pa tam kupoma na trgu, gledali so na nje iz¬
pod čela in šepetali, ugibljoč, kam gredo, ali
se naglo vrnejo ali ne.

Bohun je jezdil molče, zamaknen va-se,
skrivnosten in mrk kakor noč. Semeni niso
vprašali, kam je pelje. Privpravljeni so bili iti
za njim, če tudi na konec sveta.

Preplovivši Dnjeper so zavili na lubnijan-
sko cesto. Konji so tekli v dir vzbijajoč oblake
prahu, in ker je bil dan soparen, suh, pokrili
so se v kratkem s peno. V begu so torej ne¬
koliko odnehali in se v dolgo, pretrgano vrsto
raztegnili po cesti. Bohun se je zapodil naprej,
gospod Zagloba pa se zravnal z njim in hotel
začeti razgovor.

Obličje mladega četnika je bilo mirnejše, le
smrtna žalost se je očividno slikala na njem.
Rekel bi: daljava, v katero se mu je izgubljal
pogled, namreč na polnočno stran za Kaham-
likom, beg konj in stepni vzduh, umirili so
v njem notranji vihar, ki mu je zavihral pre-
Čitavšemu liste, katere je prinesel Rz^dzian.

Z OGNJEM IN MEČEM.

125

»Vročina prihaja z neba,« reče gospod Za-
globa, »da se pari slama v  črevljih. Celo v plat¬
neni obleki je vroče, ker ni čisto nič vetra.
Bohun, poslušaj no, Bohun!«

Četnik ga pogleda s svojimi globokimi tem¬
nimi očmi, kakor bi se bil vzbudil iz sna.

»Pazi no, sinko, da te ne sne melanholija.
Kedar iz jeter, kjer ima sedež, udari v glavo,
zmeša lahko celo pamet. Tega nisem vedel, da
je v tebi tako romantičen kavalir. Najbrže si se
rodil maja meseca, ki je Venerin mesec, v ka¬
terem je toliko ljubezni, da celo trska trsko
ljubi, ljudje pa, ki so rojeni v tem meseci,
imajo v kosteh večje nagnenje do ženskih nego
drugi. Vsekako pa dobi ta, ki se zna zdržati,
zato pa ti svetujem: boljše bode, pusti mašče¬
vanje. Na Kurčeviče si res lahko jezen, a ven¬
dar, — je mari to jedina deva na svetu?«

Bohun pa se je oglasil, kakor ne bi od¬
govarjal Zaglobi, temveč svoji žalosti, z glasom,
ki je bil podobnejši skovikanju nego govoru:

»Jedina ona, kukavica, jedina na svetu!«

»Čeprav, a ona kuka drugemu, kaj bi se
za to skrbel. Dobro govore, ko pravijo, da je
srce radovoljnik, ki služi pod praporom, pod
kakoršnim hoče. Vrhu tega pomisli, da je to
deva plemenite krvi, kajti Kurčeviči, slišim, so
knežjega rodu. . . Visoki pragi so to.«

»Do črta z vašimi pragi, vašim rodom, va¬
šimi pergameni,« tu udari četnik z vso močjo
ob sabljin ročaj, »glej, to mi je rod, to pravo
in pergamen! To mi je svet in družba. O, iz-
dajice! O, vražja kri, prokleta! Dober vam je
bil Kozak, brat in drug, ko ste hodili z njim
na Krim po turško blago in z njim delili plen.
Ej, laskali ste se mu, imenovali ga sinka in mu
obljubili dekle, a kaj sedaj ? Prišel je šlahčič,
ljubek Lašek, in — glej! — sinka, druga, Ko¬
zaka so odvrgli, — izdrli mu dušo, izdrli srce
ter dali jo drugemu, ti pa zemljo grizi, če
hočeš, ti Kozače, trpi, trpi!. . . «

Četniku je glas zadrhtal. Stisnil ie zobe,
začel se z rokami tleči po širokih prsih, da je
začelo odmevati kakor iz podzemlja.

Nastopil je hip molčanja. Bohun se je
težko oddihaval. Sedaj bolest in sedaj srd sta
trgala zdivjano dušo Kozakovo, ki ni poznala
uzde. Zagloba je čakal, da se upeha in umiri.

»Kaj nameravaš torej storiti, nesrečni junak,
kaj začneš?«

»Kozak sem, — po kozaškem!«

»Hm, uže vidim, kaj bode iz tega. Toda
pazi. Le jedno ti rečem. Višniovieško panstvo
in do Lubnij ni daleč. Gospod Skrzetuski je
pisal oni kneginji, da se s knežnjo tja zatečeta;
to pomeni, da sta v kneževem varstvu, a knez
je strog lev. . . «

»Tudi han je lev, a jaz sem mu lezel
v žrelo in mu svetil v oči.«

»Kaj ti je, blazna glava! Knezu hočeš na¬
povedati vojno.«

»Hmiel se je vzdignil celo na hetmane,
Kaj mi je vaš knez!«

»Gospod Zagloba se je še bolj vznemiril.«

»Tfu, do vraga! To diši po uporu. Vis
armata, raptus puellae (Oborožena sila, rop de¬
klice) — to, vraga, je pač rabelj, vešala in vrv.
Lepa reč, če ne daleč, prideš lahko vsaj visoko.
Tudi Kurčeviči se bodo branili.«

»Kaj meni to? Ali meni pogibel ali njim.
Glej, dušo bi bil dal za nje, za Kurčeviče! Oni so
mi bili bratje, a stara kneginja mati, kateri sem
gledal v oči kakor pes. Ko so Vazila vjeli Ta¬
larji, kdo ga je otel? Jaz. Ljubil sem je in
služil kakor rob, ker sem mislil, da prislužim
dekle. A oni so me za to prodali, prodali kakor
roba, v zlo usodo in v nesrečo. Odgnali so me
proč — no, pa pojdem, le poklonim se jim še
popreje. Za sol in hleb, ki sem ga jedel pri
njih, poplačam jim kozaški — in pojdem, vem
svojo pot.«

»In kam pojdeš, ko se razpreš s knezom?
V Hmielov tabor?«

»Da so mi dali to dekle, bil bi vaš laški
brat, vaš drug, vaša sablja, vaša zakleta duša,
vaš pes. In vzel bi svoje semene, z Ukrajine
sklical še drugih, šel na Hmiela in na rodne
svoje brate ter' je raznesel s kopiti. In bi-li
hotel nagrade za to? — Ne! Vzel bi devo in
šel za Dnjeper, na božjo stepo, na divje loge,
na tihe vode — in dovolj bi mi bilo — a
sedaj. . . «

»Sedaj si zbesnel«

Četnik ni odgovoril ničesar. Sunil je konja
z ostrogami in zdirjal naprej, gospod Zagloba
pa je začel razmišljati, v kake zadrege je prišel.
Nikake dvojbe ni bilo, da namerava Bohun
Kurčeviče napasti, svojo krivico osvetiti in dekle
odvesti s silo. In v tej nameri naj bi mu go¬
spod Zagloba pomagal. Na Ukrajini so se take
stvari često dogajale in včasih tudi brez ne¬
zgode iztekle.

I 26

Z OGNJEM IN MEČEM.

Kedar nasilnik ni bil šlahčič, zaplela se je
stvar ter postala res nevarna, zato pa je bila
izvršitev pravice na Kozaku težavna, kajti kje
naj ga iščejo in vjamejo? "Po prestopku je po¬
begnil na divje stepe, kamer človeška roka ni
segla — izginil je; a ko je izbuhnila vojna, ko
so Tatarji napadli kraj, vzplaval je prestopnik
znova na vrh, kajti tedaj so prava spala.

Tako se je mogel odgovornosti odtegniti
tudi Bohun; a gospodu Zaglobi ni bilo treba,
da mu dejanski pomore in vzame polovico krivde
na se. Tega bi mu vendar ne bil storil po no¬
beni ceni, kajti, dasi mu je bil Bohun prijatelj,
Zaglobi, šlahčiču, ni prišlo niti na um, da bi
v družbi s Kozakom stopil proti šlahti, zlasti
ker je gospoda Skrzetuskega poznal in pil z njim.
Gospod Zagloba je bil sicer prepirljivec, toda
le do gotove mere. Veseljačiti po čehrinskih
krčmah z Bohunom in drugim kozaškim starej-
šinstvom, — to pač. Pred kozaškimi grozbami
je bilo celo dobro take ljudi imeti za prijatelje.
Gospod Zagloba je za svojo kožo, dasi tu pa
tam uže načeto, zelo skrbel, — sedaj je pa kar
iznenada opazil, da je s to prijaznijo v stra-
šanko blato zagazil. Bilo je jasno, da pride, če
Bohun ugrabi zaročenko kneževega poročnika
in ljubljenca, s knezom hudo navskriž, potem
pa mu ne ostane nič drugega nego, da beži
k Hmielnickemu in se združi z buntovniki. Temu
je pa gospod Zagloba odločno oporekal, kajti
nikakor ni nameraval, da bi se zbok Bohunove
prijazni združil z uporom, vrhu tega pa se je
kneza bal kakor živega ognja.

»Tfu, tfu!« mrmral je po  tihem, »vraga
bi za rep obrnil, a me bode sedaj on za glavo
obračal — in obrnil. Grom naj trešči v tega
četnika z ženskim obrazom in kozaško glavo.
Napravil se je na ženitovanje, čisto pasje ženito-
vanje, kakor mi je Bog mil! Trešči naj v vse
Kurčeviče in v vse ženske! Kaj meni za nje,
nepotrebne so mi. Nad kogar se je zbralo, na
tega naj se vlije! In čemu? Se hočem mari jaz
ženiti? Če grem z Bohunom, denejo me Višnio-
vieckovci iz kože, če grem od Bohuna, ubijejo
me kmetje ali pa celo on sam, ne čakajoč na
nje. Najslabše je, če se bratiš s suroveži. Prav
mi je. Raje bi bil ta konj, na katerem sedim,
nego Zagloba. Na tega poblaznelca sem se na¬
taknil, na tega rohneta obesil, po pravici mi
ustroje kožo na obe plati.«

Tako razmišljajoč se je gospod Zagloba
zelo spotil in prišel v še slabšo voljo. Vročina

je bila huda, konj je težko nesel, ker uže dolgo
ni hodil, a gospod Zagloba je bil debelušast
človek. Moj Bog, kaj bi sedaj dal za to, da
bi sedel v hladu, v gostilnici, nad steklenico
mrzlega piva, ne pa se prepekal po vročini in
podil po sežgani stepi.

Akoprem je Bohun hitel, vendar so po¬
pustili v begu, kajti vročina je bila strašna.
Konje so izpustili potem malo na pašo, ta čas
pa se je Bohun razgovarjal z esauli ter jim oči-
vidno dajal ukaze, kaj naj store, ker dosihdob
še niso vedeli, kam gredo. Gospodu Zaglobi so
zadnje besede ukaza priletele na uho:

»Čakajte strela.«

»Dobro, batko «

Bohun se naglo obrne k njemu.

»Ti greš naprej z menoj?«

»Jaz?« reče Zagloba vidno zlovoljen, »jaz
te tako ljubim, da sem za te izpotil uže polo¬
vico srca, čemu ne bi še druge polovice. Midva
sva kakor srajca in suknja. Nadejam se, da
naji tudi hudič skupaj vzame, kar mi je uže
vse jednako, če pomislim, da mi niti v peklu
ne bode bolj vroče nego tukaj.«

»Idiva!«

»Da se nama odseka glava.«

Pognala sta naprej, kmalu za njima tudi
Kozaki. Toda poslednji so stopali počasi, da
so v kratkem znatno zaostali — in naposled
izginili izpred očij.

Bohun in Zagloba sta molče jahala drug
poleg drugega, oba globoko zamišljena. Zagloba
je skubil brado in videlo se mu je, da težko
deluje z glavo. Morda je preudarjal, kako bi se
rešil iz te zagate. Sedaj je polglasno kaj po-
momljal, sedaj znova pogledal na Bohuna, na
katerega obličji sta se izražala sedaj neobuzdan
gnjev, sedaj otožnost.

»Čudno,« mislil si je Zagloba, »da si takov
gladiš ni znal dekleta pridobiti. Kozak je — to
je res — ali znamenit junak in podpolkovnik,
ki bode preje ali pozneje poplemičen, če se le
z uporniki ne združi, kar je popolnoma od
njega odvisno. Tudi gospod Skrzetuski je častit
vitez — in pristojen, toda s tem mladostnim
četnikom se v lepoti nikakor ne more kosati.
Hej, popadeta se za glave, da se le srečata, oba
sta nagla in prepirljiva.«

»Bohun, poznaš dobro gospoda Skrzetu¬
skega?« vpraša naglo Zagloba.

»Ne,« odgovori kratko četnik.

Z OGNJEM IN MEČEM.

»Težko delo bodeš imel z njim. Videl sem
ga, kako si je s Čaplinskim odprl dveri. Goljat
je, naj uže pije ali bije.«

Četnik ni odgovoril. In znova sta se po¬
greznila v svoje misli in skrbi, katerim sledeč
je gospod Zagloba sedaj pa sedaj ponavljal:
»Tako, tako, drugače ni možno!« Minilo je
nekoliko ur. Solnce se je bilo pomaknilo tja
na zahod, k Čehrinu. Od vzhoda je  popihnila
hladna sapica. Gospod Zagloba vzame risjo
kučmo z glave, potegne z roko preko spotene
glave ter še jedenkrat ponovi:

»Tako, tako, drugače ni možno.«

Bohun se vzbudi kakor iz sna.

»Kaj si rekel?« vpraša.

»Pravim, da bode skoro tema. Je Še daleč?«

»Ne.«

Črez jedno uro se je zares stemnilo. Pa
uže so zavili v zarasel jarek, koncem jarka je
zablisnila lučica.

»To so Rozlogi!« reče naglo Bohun.

»Tako! Brrr! Kako je nekamo hladno
v tem jarku.«

Bohun ustavi konja.

»Čakaj!« reče.

Zagloba pogleda na-nj. Četnikove oči, ki
so imele to lastnost, da so po noči žarele, —
gorele so sedaj kakor dve plamenici.

Oba sta dolgo nepremično stala ob jarku.
Naposled se je zdaleka začulo konjsko hrzanje.

127

Bohunovi Kozaki so šli zlagoma iz gozdne
globine.

Esaul se je približal po ukaze, katere mu
je Bohun pošepetal v uho, potem so Kozaki
znova obstali.

»Idiva!« reče Bohun Zaglobi.

Črez malo časa so jima stala pred očmi
temna dvorska poslopja, skednji in vodnjaki.
V dvoru je bilo tiho. Psi niso lajali. Z vrta
je dohajala prijetna vonjava od cvetočih višenj
in jablani) — povsodi je bilo tako mirno, noč
tako čarobna, da je le še nedostajalo, da bi
se bil kak teorban oglasil pod okni krasne
knežnje.

Po nekaterih oknih je  bilo še svetlo.

Dva jezdeca se približata brani.

»Kdo je?« oglasi se glas nočnega čuvaja.

»Kaj me ne poznaš, Maksim?«

»O, vaša milost. Hvala Bogu!«

»Na vekov veke. Odpri! Kako je tam
pri vas ?«

»Vse dobro. Vaša milost uže davno ni bila
v Rozlogih,«

Brana zaškriplje, most pade na nasip, in
jezdeca zajezdita na dvorišče.

»Čuj, Maksim, ne zapri brane in ne vzdigni
mostu, precej zopet odidem.«

»Torej vaša milost tako, kakor bi prišla
po ogenj?«

»Takojjje. Konje priveži h količku!«

128

Z OGNJEM IN MEČEM.

II.

Kurčeviči še niso spali. Večerjali so v oni
veži, napolnjeni z orožjem, ki je držala od dvo¬
rišča — po vsej širjavi doma — na vrt od druge
strani. Ko so zagledali Bohuna in gospoda Za-
globo, skočili so na noge. Kneginji se je z obličja
odbijala ne le zavzetost, temveč tudi nejevolja
in strah. Izmej mladih knezov sta bila doma
le dva: Simeon in Nikolaj.

»Bohun!« reče kneginja. »Kaj počneš ti
tukaj ?«

»Prišel sem se vam poklonit, mati. Kaj
morda nimate radi?«

»Rada, rada, le čudim se, da si prišel, ker
sem slišala, da stražiš v Cehrinu. A koga nam
je tu Bog s teboj poslal?«

• »To je gospod Zagloba, šlahčič, moj pri¬
jatelj.«

»Veseli smo blagorodnega gospoda,« reče
kneginja.

»Veseli,« ponovita Simeon in Nikolaj.

»Milostiva gospa!« izpregovori šlahčič. »Res¬
nica je, da je gost v nepriličnem času hujši nego
Tatarji, pa tudi to je znano, da mora, kdor hoče
priti v .nebesa, potnika vsprejeti pod streho,
gladnega nasititi, žejnega napojiti...«

»Sedite torej, jejte in pijte,« reče stara
kneginja. »Hvala vam, da ste prišli. No, no,
Bohun, tebe se pač nisem nadejala, gotovo imaš
kaj opravka pri nas.«

»Morda imam,« odgovori počasi četnik.

»Kakega?« vpraša nemirno kneginja.

»Pride čas, da se pogovorimo. Jaz pri¬
hajam naravnost iz Cehrina. Dajte nam od-
počitka.«

»Vidi se, da se ti je k nam mudilo.«

»In kam naj bi se mi mudilo, če ne k vam.
Je gospica knežnja zdrava?«

»Zdrava,« odgovori kneginja suho.

»Rad bi si z njo potolažil oči.«

»Helena spi.«

»Škoda, jaz se ne pomudim dolgo.«

»In kam greš?«

»Vojna, mati 1 Ne utegnem. Vsakčas se
hetmani odpravijo na vojno in žal mi bode po¬
bijati Zaporožce. Kolikokrat smo šli skupaj po
turško robo! Ni res, kneza? Pluli po morji,
skupaj jedli hleb in sol, pili in se veselili, a
sedaj smo jim sovražniki.«

Kneginja pogleda bistro Bohuna. Obšla jo
je misel, da namerava morebiti potegniti z upor¬
niki in da je prišel izkušat njenih sinov.

»In kaj misliš storiti?« vpraša ga.

»Jaz, mati? Kaj? Težko mi je pobijati
svojce, toda treba bode.«

»Tako storimo tudi mi,« reče Simeon.

»Hmielnicki je izdajica!« doda mladi Ni¬
kolaj.

»Na pogibel izdajicam!« reče Bohun.

Bohun je začel znova govoriti.

»Tako je na svetu. Kdor ti je danes prija¬
telj, ti je jutri Judež. Nikomur ni možno verjeti
na svetu.«

»Le dobrim ljudem,« pristavi kneginja.

»Gotovo, da je dobrim ljudem lahko ver¬
jeti. Zato vam jaz verjamem in vas ljubim,
ker ste dobri ljudje in ne izdajice. . .«

V četnikovem glasu je bilo nekaj tako čud¬
nega, da je za nekaj časa zavladal globok molk.
Gospod Zagloba je zrl na kneginjo in utripal
s svojim zdravim očesom, kneginja pa je uprla
pogled v Bohuna.

Ta je nadaljeval:

»Vojna ljudij ne živi, temveč je mori, zato
sem vas hotel še videti, predno odrinemo. Kdo
ve, če se povrnem, a vi bi žalovali po meni,
ker ste mi srčni prijatelji, ni res?«

»Kakor nam pomozi Bog! Od mladih nog
se poznamo.«

»Ti si nam brat!« doda Simeon.

»Vi knezi, vi šlahčiči se niste sramovali
Kozaka. Vzeli ste ga v dom in mu obetali
krvno sorodnico, ker ste videli, da Kozaku ni
ne žit ja ne bitja brez nje, zato ste se Kozaka
usmilili.«

»O tem ni vredno govoriti,« reče hitro
kneginja.

»Ne, mati — vredno je govoriti. Vi ste
moji dobrotniki in jaz sem prosil tega-le šlah-
čiča, prijatelja, da bi me vzel za sina in pri¬
pustil k plemstvu, da se vi ne bi sramovali, da
ste dali sorodnico Kozaku. Gospod Zagloba je
dovolil in midva oba bodeva skrbela za državno¬
zborsko dovolitev, po vojni pa se poklonim tudi
gospodu hetmanu, ki mi je naklonjen in me
bode podpiral. Saj je tudi Krzečovskemu dobil
plemstvo.«

»Bog ti dopomozi!« reče kneginja.

»Vi ste odkritosrčni ljudje — in jaz vas
zahvaljujem. Toda pred vojno bi hotel še jeden-
krat slišati iz vaših ust, da mi daste gospodično

V dverih se pokaže slepi Vazil, a poleg njega Helena, oblečena v belo obleko .. (Str. i3i.)

13o

Z OGNJEM IN MEČEM.

in držite besedo. Plemiška beseda ni dim —
a vi ste vendar šlahta, vi ste knezi.«

Četnik je govoril s počasnim in slovesnim
glasom, toda s takim, kakor bi v govorjenji
drgetala tudi nekaka grožnja, zapovedujoča, da
treba privoliti v vse, česar želi.

Stara kneginja je pogledavala na sina, ta
na njo, in nekaj časa je vladal molk.

Kar zaskenči sokol, sedeč na palici ob steni,
dasi je bilo še dolgo do zore. Za njim se
ozovejo še drugi. Veliki berkut se je vzbudil,
zalopotal s perotmi in začel krakati.

Lučivo, goreče po čelešnikih, je dogorevalo.
V izbi se je storilo temno in mrko.

»Nikolaj, popravi ogenj!« reče kneginja

Mladi knez stori, kakor mu je mati velela.

»Obljubite?« vpraša Bohun.

»Moramo Heleno vprašati.«

»Ona naj govori za-se, vi za-se. Obljubite?«
»Obljubimo,« odgovori kneginja.

»Obljubimo,« ponovita kneza.

Kar Bohun naglo vstane in reče obrnivši
se k Zaglobi z odločnim glasom:

»Gospod Zagloba! Pokloni se tudi ti za
dekle, morebiti jo tudi tebi obljubijo.«

»Kaj je to, Kozače, ti si se napil!« zakriči
kneginja.

Namesto odgovora potegne Bohun list Skrze
tuskega, se obrne k Zaglobi in reče:

»Čitaj!«

Zagloba vzame list ter ga začne citati sredi
gluhega molčanja.

Ko je končal, skriža Bohun na prsih roke.

»Komu torej daste dekle?« vpraša.

»Bohun!«

Četnikov glas se izprevrže v kačje sikanje.
»Izdajice, podle duše, pasjeverci, Judeži!«...
»Hej sinka, k sabljam!« krikne kneginja.
Kurčeviča skočita kakor strela k stenam in
zagrabita za orožje.

»Velemožni gospodje, mir!« zakliče Za¬
globa.

Predno je pa to izgovoril, potegnil je Bo¬
hun samokres izza pasa in izstrelil.

»Jezus!« krikne knez Simeon, stopi korak
naprej, začne z rokami loviti se po vzduhu ter
težko telebne na tla.

»Služabniki, na pomoč!« zakriči kneginja
obupno.

Ali v tem hipu so na dvorišči, od vrta
semkaj, počili drugi streli, okna in dveri so se
s truščem oddrlesnile in kakih deset semenov
je vdrlo v vežo.

»Na pogibel!« zavrešče divji glasovi.

Na dvorišči so začeli zvoniti v orožje. Ptiči
v veži so Jeli vreščati. Halabuka, streljanje in
kriki so zamenili nedavno tišino dremajočega
dvora.

Stara kneginja se je, tuleč kakor volkulja,
vrgla na telo Simeonovo, ki se je še treslo v po¬
slednjem krčevitem trepetanji. Toda hipoma sta
jo zgrabila dva semena za lase in jo potegnila
na stran, v tem se je pa mladi Nikolaj, na¬
slonjen v veži na kot, branil z vsteklostjo in
levjim pogumom.

»Proč!« krikne naglo Bohun na Kozake,
ki so ga obstopili — »proč!« ponovi z gr¬
mečim glasom.

Kozaki se odmaknejo. Sodili so, da hoče
četnik mladeniču oteti življenje. Toda Bohun
se je s sabljo v roki sam vrgel na kneza.

Začela se je strašna posamezna borba, na
katero je knjeginja, držana za lase od štirih že¬
leznih pestij, gledala s plamenečimi očmi in od¬
prtimi ustmi. Mladi knez je kakor burja naletel
na Kozaka, ki se je polagoma odmikal, da ga
je izvabil, v sredo veže. Zdajci pa se je ustavil,
silovito odbil zamah in od obrambe prešel na
napad.

Kozaki, pridržujoči dih v prsih, popuščali

50 sablje nizdolu ter stali kakor vdrti, sledeči
z očmi, kako se borba bori.

V tihoti je bilo čuti le dihanje in sopenje
borilcev, škrtanje zob, švist ali ostri brenk meča
ob meč.

Za hip se je zdelo, da četnik podleže or¬
jaški sili in ognjevitosti mladeničevi. Kar se
začne ta znova umikati in zaslanjati. Obraz se
mu je pretegnil, kakor bi se presilil. Nikolaj je
udarce podvojil, njegova sablja je Kozaka ob-
kroževala z nepretrgano kačo bliskov, prah je
vstal s tal ter kakor oblak obvil borilca, skozi
njegove vrtloge pa so semeni zagledali kri, ki
se je cedila četniku po obličji.

Kar skoči Bohun na stran, kneževa ostrina
zadene na prazno, Nikolaj omahne od zamaha
ter se nagne naprej. V tem trenotku ga zadene
Kozak za vrat tako silovito, da se knez zvali,
kakor od strele zadet.

Radostni vskliki Kozakov so se pomešali
z nečloveškim krikom kneginje. Zdelo se je,
da strop popoka od vrišča. Borba je bila kon¬
čana. Kozaki so planili na orožje, razobešeno
po stenah, ter je začeli trgati z njih, izdirajoč

51 drug drugemu dragocenejše sablje in han-
džarje, in teptati po trupih knezov in vlastnih

Z OGNJEM IN MEČEM.

131

tovarišev, ki so bili padli Nikolaju pod roko.
Bohun je vse dovolil. Stal je pred dvermi He¬
leninih sob, da je zagradil pot, in se težko od-
dihaval od utrujenosti. Obraz mu je bil bled
in krvav, ker ga je bilo kneževo rezilo dvakrat
prasnilo po glavi. Bledo njegovo obličje se je
obračalo sedaj na truplo Nikolajevo, sedaj na
Simeonovo, sedaj na pomodrelo obličje kneginje,
katero so molojci držali za lase in pritiskali
s koleni na tla, ker se jim je ruvala iz rok in
silila do trupel svojih otrok.

Vriše in zmešnjava sta se čimdalje bolj
množila. Kozaki so vlačili družino Kurčevičev
na vrveh ter jo brez milosti davili.

Tla so bila zalita s krvjo in pokrita s trupli,
z dimom od strelov, stene uže oplenjene, celo
ptiči pobiti.

Kar se dveri, pred katerimi je stal Bohun,
odpro na stežaj. Četnik se obrne in naglo od¬
makne.

V dverih se pokaže slepi Vazil, a poleg
njega Helena, oblečena v belo obleko, sama
bleda kakor platno, z očmi razširjenimi od osup¬
losti in z odprtimi ustmi.

Vazil je nesel pred svojim obličjem križ,
kateri je držal z obema rokama. Sredi zmeš¬
njave, vladajoče v veži, vzpričo trupel, kaluž
krvi, razlite po tleh, lesketanja sabelj in raz¬
širjenih zrenic, bila je ta postava, visoka, omrša-
vela, s sivečimi se lasmi in črnimi duplinami
mesto očij, zares čudovita. Rekel bi, da je duh
ali pa truplo, ki je vrglo raz sebe mrtvaški prt
in prišlo, da kazni zlodejstvo.

Kriki obmolknejo. Kozaki se osupli od¬
maknejo, tihoto pretrgava le mirni, a bolestni
in ječeči glas knežev:

»V ime Očeta in Odrešenika in Duha in
svete Prečiste! Možje, ki prihajate iz daljnih
stranij, prihajate li v imenu božjem?«

Ali: »Blagoslovljen popotni mož, ki gredoč
oznanja besedo božjo.«

»Nesete-li vi dobro novico? Ste-li apostoli?«

Po Vaziljevih besedah zavlada smrtna ti¬
šina. On pa se s križem počasi obrne v jedno
stran, potem v drugo in nadaljuje:

»Gorje vam, bratje, kajti tisti, kateri za do¬
biček delajo vojno, pogubljeni bodo na veke!«

»...Molimo, da primolimo usmiljenja. Gorje
vam, bratje, gorje meni! O, o, o!«

In žalosten jek se iztrga knezu iz prsij.

»Hospody, pomyluj nas!« ozovejo se za¬
molkli glasovi molojcev, ki so se bili pod vpli¬
vom nepopisnega strahu osupli začeli križati.

Kar se začuje divji, presunljivi glas kne¬
ginje: »Vazil, Vazil!..,«

V tem glasu je bilo nekaj tako trgajočega,
kakor bi bil to poslednji glas trgajočega se živ¬
ljenja. In res so molojci, tiščeči jo s koleni,
čutili, da se več ne sili, da bi se jim iztrgala
iz rok.

Knez se zdrzne, a koj obrne s križem na
stran, odkoder je dohajal glas, ter odgovori:

»Duša pogubljena, ki kličeš iz globočine,
gorje ti!«

»Hospody pomyluj!« ponove Kozaki.

»K meni, semeni!« zakliče v tem hipu
Bohun in omahne.

Kozaki skočijo in ga podpro pod rame.

»Batko! ti si ranjen?«

»Tako je! Pa to nič ne de! Kri mi je od¬
tekla. Hej, dečki, čuvajte mi to dekle kakor
oko v glavi!... Obstopite dom, ne pustite ni¬
kogar noter!. . . Knežnjo !. . . «

Več ni mogel govoriti. Ustni sta mu po-
bledeli, a pred očmi se mu je storila megla.

»Prenesite atamana v sobo!« zakliče go¬
spod Zagloba, ki je izlezel iz nekega kota in
se nemudoma prikazal pri Bohunu. »Nič ni,
nič,« rekel je otipavši s palcem rane. »Jutri
bode zdrav. Bodem se ga uže jaz poprijel.
Zgnjetite mi kruha s pajčevino. Vi dečki se po¬
berite k Črtu in poveseljačite z dekleti v družin¬
ski sobi, tu ni ničesar za vas, dva naj pa
zaneseta atamana. Primita ga! — Tako. —
Poberite se k Črtu, čemu tu stojite? Stražite
dom, — jaz bodem vse sam opravil pri bol¬
niku.«

Dva semena sta prenesla Bohuna v sosednjo
sobo, drugi so odšli iz veže.

Zagloba se približa Heleni ter ji reče meži-
kaje z očesom, naglo in tiho:

»Jaz sem prijatelj gospoda Skrzetuskega,
ne boj se. — Odvedi spat svojega proroka in
čakaj mene.«

Izrekši je stopil v sobo, v kateri sta dva
esaula položila Bohuna na sofo. Precej ja je
poslal po kruha in pajčevine in, ko sta oboje
prinesla iz družinske sobe, lotil se je obveza-
vanja mladega atamana z vso spretnostjo, ka-
koršno je imel tačas vsak šlahčič. Pridobil si
jo je pa, ali ko je prevezaval v dvobojih raz¬
bite glave, ali pa ob deželnih zborih.

»Povejta tudi semenom,« reče esauloma,
»da bode jutri -ataman zdrav kakor riba, da
radi njega ne bodo v skrbeh. Izkupil jo je pač,

17*

I $2  Ž OGNJEM IN MEČEM.

izkupil, a se je tudi vrlo obnesel in jutri bode
ženitovanje, če prav brez popa. Ako je kaj pi¬
jače v domu, smete si jo privoščiti. — No, ra¬
nice so uže obvezane. Sedaj pa le odidita, da
bode imel ataman mir!«

Esaula odideta proti dverim.

»Pa ne izpijte tam vse pivnice!« reče jima
še gospod Zagloba.

In sedel je poleg četnikovega vzglavja ter
se resno zagledal va-nj.

»No, črt te ne vzame od teh ran, če prav
si jo dobro izkupil. Dva dni pač ne ganeš ne
z roko ne z nogo,« mrmral je sam za-se zroč
Kozaku na bledo obličje in zaprte oči. »Sablja
ni hotela zlodeju zlega storiti, ker te ima hudič
v oblasti, kateremu se ne izviješ. Ko te obe¬
sijo, napravi hudič iz tebe čapke za svoje otroke,
ker si tako čeden. Ne, bratec, ti sicer dobro
piješ, a z menoj ne bodeš dlje pil. Išči si
družbe mej razbojniki, ker, kakor vidim, tako
rad moriš, jaz pa ne bodem več s teboj po
noči napadal plemiških dvorov. Vrag naj ti
sveti in naj ti!«

Bohun tiho zajekne.

»O, Je ječi, le vzdihaj! Jutri bodeš še bolj
vzdihal. Počakaj no, tatarska duša, knežnje se
ti je zahotelo? Ba, ne čudim se, dekle je biser,
če ga pa ti pokusiš, naj mi pamet psi pojedo.
Preje zrasejo meni lasje po dlani...«

Hrup zmešanih glasov je z dvorišča udaril
gospodu Zaglobi na uho.

»Aha, gotovo so se uže spravili na piv¬
nico!« zamomlja. »Napijte se kakor črep, da
bodete dobro spali, jaz bodem uže čuval za
vas vse, dasi ne vem, ali vam bode to zajutra
všeč.«

Potem vstane, da pogleda, če so se mo-
lojci uže res seznanili s kneževsko pivnico. Stopi
najpreje v vežo. Ta je bila strašna. Na sredi
sta ležali uže otrpli trupli Nikolaja in Simeona,
v kotu pa truplo kneginje, sedeče in potlačene
tako, kakor so jo zgnjela kolena molojcev. Oči
so ji bile odprte, zobje razkleneni. Ogenj, ki
je gorel po pečeh, polnil je vso vežo z medlim
svetilom, drgetajočim po kalužah krvi. Ozadje
je bilo mračno in temno. Gospod Zagloba se
približa kneginji, da bi videl, če še diha, ter
ji položi roko na obličje, a to obličje je uže
mrzlo. Hitel je na dvorišče, ker se ga je v tej
veži poprijemal strah. Na dvorišči so bili Ko¬
zaki uže začeli veseljačiti. Ognji so bili za¬
kurjeni in o njih blesku je gospod Zagloba
zagledal stoječe bečke medu, vina in žganja,

z odbitim gornjim dnom. Kozaki so zajemali iz
njih kakor iz vodnjaka in pili za smrt. Drugi,
uže razgreti od pijače, podili so se z dekleti iz
družinske sobe, izmej katerih so se jih nekatere
bale in se z njimi ruvale ali pa bežale, kamer
je bilo, druge pa so se dale mej smehom pri¬
jeti in vleči do bečkov ali ognjev, kjer so se
plesali kozaški plesi. Kozaki so se zaganjali,
kakor blazni, pred njimi pa so drobila dekleta,
ki so sedaj popotekala, sedaj se zopet odmi¬
kala silnemu drvenju plesalcev. Gledalci so
tolkli ob korce ali pa peli. Kriki: »Uha!« so
se razlegali čimdalje glasneje. Odgovarjal jim
je la vež psov, razgetanje konj in rik volov,
katere so pobijali za živež. Okolu ognjev,
v ozadji videti je bilo kmete iz Rozlogov, kateri
so se bili na odmev strelov in krikov tru¬
moma stekli iz vasi, da bi videli, kaj se godi.
Knezov niso mislili braniti, saj Kurčevičev
v vasi niso radi videli, gledali so le razsajajoče
Kozake, drezali se s komolci, šepetali mej seboj
in se čimdalje bolj bližali bečkom žganja in
medu. Orgija je postajala čimdalje bolj vri-
ščeča, pili so čimdalje bolj. Kozaki niso več za¬
jemali s korci, temveč glave do vratu potikali
v bečke, plešoča dekleta oblivali z žganjem in
medom. Obličja so jim bila razgreta, z glav se
jim je kadila para. Nekateri so se uže opote¬
kali. Gospod Zagloba je stopil na mostovž ter
pogledal po pijočih molojcih, potem pa se za¬
mišljen zagledal v nebo.

»Lepa noč, toda temno je!« zamrmra, »ko
še mesec zajde, pa bode kakor v rogu...«

Izrekši je počasi korakal k bečkom in pi¬
jočim molojcem.

»Le bliže, kmetje!« zakliče, »le bliže, ne
bojte se! Hajda, hajda! Ne obrusijo se vam
zobje. Norec je, kdor se danes ne opije na
zdravje atamanovo. Naprej k bečkom, naprej
k dekletom! — U-ha!«

»U-ha!« zatulijo radostno Kozaki.

Zagloba se ogleda na vse strani.

»O, taki sinovi, sebičneži, zagovedneži, pasje
duše!« vskrikne naglo. »Sami pijete, kakor utru¬
jeni konji, a tem, ki stražijo okolu doma, nič?
Hej tam! Zamenite mi je pri tej priči!«

Ukaz je bil izvršen, kakor bi trenil, in kakih
deset pijanih molojcev je planilo, da bi zame¬
rili stražnike, ki se doslej niso udeležili pitja in
veseljačenja. Ti so, kajpada, hlastno pritekli.

»Hajda, hajda!« zakliče Zagloba, kažoč jim
bečke.

i33

Z OGNJEM IN MEČEM.

»Hvala, gospod!« odgovore potopivši korce.

»Crez uro zamenite tudi one tam.«
»Čujem,« odgovori esaul.

Semenom se je zdelo čisto naravno, da je
v poveljstvu Zagloba namestoval Bohuna. Tako
se je uže cesto pripetilo, in molojci so to radi
videli, zakaj šlahčič jim je vselej vse dovoljeval.

Stražniki so torej pili z drugimi vred —
gospod Zagloba pa
je začel razgovor
s kmeti iz Rozlogov.

»Kmetič!« vpraša
starega ,pidsusidka‘

— »ali je odtod da¬
leč do Lubnij ?«

»Oj daleč, go¬
spod !« odgovori
kmet.

»Bi mogel do jutra
priti tja?«

»Oj, ne prideš, go¬
spod !«

»In do poldne?«

»Do poldne pač.«

»In kod se gre?«

»Kar po cesti.«

»Je to cesta?«

»Knez Jeremija je
rekel, da bi bila,
torej je.«

Gospod Zagloba
je navlašč zelo glasno
govoril, da bi ga
sredi krika in hrupa
vsaj kolikor toliko
semenov lahko sli¬
šalo.

»Dajte jim žga¬
nja!« reče moloj-
cem, kažoč kmete,
»popreje dajte pa
tudi meni medu,
hladno je.«

Neki semen zajame z ročko trojnijaka iz
bečke in ga poda gospodu Zaglobi.

Šlahčič prime ročko oprezno z obema ro¬
kama, da bi se tekočina ne razlila, pritakne jo
k brkam in sklonivši glavo nazaj, začne piti po¬
časi, pa brez odduška.

Pil je, pil — da so se začeli molojci kar
čuditi. »Si videl?« šepetali so drug drugemu.
»Vrag ga vzemi!«

V tem mu je lezla glava počasi nazaj, na¬
posled se je do dobra prevesila, dokler ni od¬
maknil ročke od zardelega obraza, obliznil se
po ustnah, obrvi nategnil kvišku in začel govo¬
riti kakor sebi samemu:

»O! nikakor ni slab — uležan. Koj se
vidi, da ni slab. Škoda takega medu za vaša
kmetska grla. Za vas bi bila dobra podčepina.
Močan med je to,
močan, čutim, da se
mi je olajšalo in da
sem se troho poto¬
lažil.«

In res je gospodu
Zaglobi odleglo.

V glavi se mu je
zjasnilo, dobil je do¬
mišljije in vidno je
bilo, da je njegova
kri, zalita z me¬
dom, delala izborno
tekočino, kakor je
sam rekal — od ka¬
tere se po vsem te¬
lesu raztaka moštvo
in odločnost.

Zamahnil je Ko¬
zakom z roko, da
smejo dalje piti, sam
pa se je obrnil. Pre-
korakal je s počas¬
nim korakom vse
dvorišče, pregledal
pozorno vse kote,
prestopil most na
rovu in se plazil
ob kdlovji, da bi
videl, če straže
dobro pazijo pred¬
mestje.

Prvi stražnik je
spal, drugi, tretji in
četrti tudi. Bili so
utrujeni od pota, vrhu tega so prišli uže pijani
na mesta in so takoj pospali.

»Lahko bi celo katerega od njih ukradel,
da bi imel vsaj slugo,« zamrmra gospod Za¬
globa.

Potem se je vrnil naravnost v dvor, stopil
zopet v strašno vežo, pogledal k Bohunu, a
videč, da četnik ne daje nobenega znamenja,
da še živi, primaknil se k Heleninim dverim,

Gospod Zagloba prime ročko oprezno...

i34 z ognjem in mečem.

odprl je potihoma in stopil v sobo, iz katere se
je cul šepet, kakor šepet molitve.

Ta soba je bila kneza Vazila, a Helena je
bila pri knezu, ker se je v njegovi bližini var¬
nejšo čutila. Slepi Vazil je klečal pred sveto
Prečisto, pred katero je gorela lučica, Helena
poleg njega. Oba sta glasno molila. Uzrši Za-
globo, obrnila je na-nj prestrašene svoje oči.
Zagloba je položil palec na usta.

»Gospica,« reče, »jaz sem prijatelj gospodu
Skrzetuskemu.«

»Otmi!« odgovori Helena.

»Zato sem prišel semkaj, zanesi se na-me.«

»Kaj naj storim?«

»Treba pobegniti, dokler ta črt leži brez-
zavesten.«

»Kaj naj storim?«

»Obleci se v moško obleko in, ko potrkam
na dveri, pridi ven.«

Helena se je začela obotavljati. Nezaupnost
ji je za blisnila v očeh.

»Gospod, ti smem verjeti?«

»Ali imaš kaj boljšega?«

»Res, res je. Toda prisezi mi, da me ne
izdaš.«

»Gospica, pamet se ti je zmešala. Ker pa
zahtevaš, prisegam. Tu je tvoj pogin, v pobegu
otetba.«

»Tako je, tako je.«

»Obleci se kar najpreje v moško obleko in
čakaj.«

S temi besedami je Zagloba ostavil sobo
ter šel naravnost k Bohunu.

Četnik je bil bled in oslabel, a oči je imel
odprte.

»Ti je bolje?« vpraša ga Zagloba.

Bohun je hotel izpregovoriti, a ni mogel.

»Ne moreš govoriti?«

Bohun je odkimal z glavo, da ne more,
a v tem hipu se mu je pokazala bolečina na
obrazu. Očividno so ga zabolele rane, ko se je
preganil.

»Ti bi tudi ne mogel kričati?«

Bohun je le z očmi povedal, da ne.

»Niti ganiti se ne?«

Isto znamenje.

»Tem bolje, da ne bodeš niti govoril niti
kričal niti ganil se, a jaz pojdem v tem s knežnjo
v Lubnija. Če ti je ne odpihnem, dovolim, da
me kaka stara babura zmelje v žrnvu. Mari
misliš, pobojnik, da nisem tvoje družbe sit, da
se bodem še dlje pajdašil s hudičem? O ničem-
nik, si mari mislil, da bodem za tvoje vino, za

tvoje kosti in kmetsko prijaznost pobijal in da
pojdem s teboj k upornikom? Nič, nič ne bode
iz tega, gladiš!«

Postopno, kakor je gospod Zagloba go¬
voril, odpirale so se četniku njegove črne oči
širje in širje. Je-li bil to sen ali resnica ali
šala gospoda Zaglobe?

A gospod Zagloba je nadaljeval:

»Kaj tako buliš va-me, kakor maček na
miš? Mari misliš, da tega ne storim? Morda
veliš, da se za-te v Lubnijih komu poklonim ?
Morda ti od onod pošljem zdravnika, ali morda
pri knezu poprosim rablja?«

Bledo obličje četnikovo je postalo strašno.
Spoznal je, da gospod Zagloba govori resnico.
In iz oči so mu treskali gromi obupa in vstek-
losti, na obličje mu Je udaril plamen. Nečlo¬
veško se je posilil — vzdignil, in iz ust se mu
je iztrgal vskrik :

»Hej, semen... «

Ni še končal, kar mu gospod Zagloba
naglo kakor blisk vrže na glavo njegov župan
in ga hipoma popolnoma omota, potem pa po¬
vezne vznak.

»Ne kriči, to ti škodi,« govoril je stiha in
močno sopel.

»Jutri bi se ti utegnila glava razboleti, zato
me je kot dobrega prijatelja skrb za te. —
Tako, tako — tudi toplo ti bode in sladko
zaspiš ter si tudi grla ne prekričiš. Da bi si
pa ne strgal obveze, zvežem ti roke, a vse per
amicitiam, *) da se me bodeš hvaležno spo¬
minjal.«

Izrekši je Kozaku ovil s pasom roke in za¬
tegnil vozel. Z drugim pa, s svojim, spel mu
je noge. Četnik uže ni čutil ničesar več. Omed¬
lel je.

»Bolnik mora mirno ležati, da mu humor
ne sili v glavo, od česar bi prišel delirium.
No, zdravstvuj ! Morda bi bilo bolje zame, da
bi te sunil z nožem, ali mene je sram ljudi
moriti. Kaj drugega je, če učakaš jutra. To se
je pripetilo uže marsikateri svinji. Zdravstvuj!
Vale et me amantem redama.**) Morda se Še
kedaj srečava. Če bodem jaz za to skrbel, naj
me oderd in mojo kožo podelajo v podrepno
jermenje.«

Po teh besedah stopi gospod Zagloba v vežo,
pogasi ogenj po pečeh in potrka na vrata Vazi-
love sobe.

•) Zaradi prijateljstva.

**) Zdravstvuj ter tne ljubi, kakor ljubim jaz tebe.

Z OGNJEM IN MEČEM.

135

Vitka postava smukne pri tej priči iz nje.
»Si ti, gospodična?« vpraša Zagloba.

»Jaz.«

»Pojdi torej, da se spraviva na konje. Oni
ondi so vsi pijani, noč je temna. Predno se
vzbude, bodeva uže daleč. Pazi, tu leže knezi!«

»V ime Očeta in Sina in sv. Duha,« šepe¬
tala je Helena.

lil.

Dva jezdeca sta jezdila tiho in na lahko
po zaraslem jarku, pritikajočem se do dvora
v Rozlogih. Noč se je bila storila zelo temna,
ker je bil mesec uže davno zašel in so vrhu
tega še oblaki zakrili obnebje. V jarku ni bilo
videti niti tri korake pred konja, ki sta se vsak
hip izpodtikala ob korenine, držeče povprek
črez cesto. Jezdila sta dolgo časa z največjo
opreznostjo, dokler nista jarku zagledala konca
in odprte stepe, nekoliko osvetljene s sivim od¬
sevom oblakov. Potem zašepeče jederi jezdecev:

»V skok!«

Sinila sta naprej kakor dve strelici, izpuš¬
čeni s tatarskih lokov, in le konjski peket je od¬
meval za njima. Temna stepa se je zdela, da
beži izpod konjskih nog. Pojedini hrasti, stoječi
sem ter tja ob cesti, migali so kakor duhovi,
in tako sta letela dolgo, dolgo brez odpočitka
in oddiha, da sta naposled konja povesila ušesa
in začela hropsti od utrujenosti. Njiju tek je
postal težavnejši in počasnejši.

»Ni drugega, konjema treba popustiti,« reče
debelejši jezdec.

Baš je bil zor začel noč pihati s stepe.
Čimdalje širša planjava se je razprostirala iz
teme; objavljalo se je trničevje, daljna drevesa,
mogile. Zrak je navdajala čimdalje močnejša
svetloba. Bledi bleski so osvetlili tudi jezde¬
cema obraze.

Bila sta gospod Zagloba in Helena.

»Ni drugega, konjema treba popustiti,« po¬
novi Zagloba. »Včeraj sta prišla iz Čehrina do
Rozlogov brez oddiha. Dolgo ne vzdržita tako,
bojim se, da ne bi popadala. Kako se počutiš,
gospica ? «

Tu pogleda gospod Zagloba na svojo to¬
varišico in vsklikne ne čakajoč odgovora:

»Dovoli, gospica, da te ogledam po dnevi.
Ho, ho! je mari to obleka po bratih? Ne da
se odrekati, gospica, kaj čeden Kozaček. Takega

dečka še nisem imel, odkar živim — a jaz
mislim, da mi ga gospod Skrzetuski vzame.
A kaj to? Za Boga, gospodična, zvij si lase,
potem se, če ne bi imela ženske polti, vsakdo
prevari na tebi.«

In res se je Heleni po plečih usipal cel
potok črnih las, razpuščenih vsled naglega bega
in nočne vlažnosti.

»Do kod bodeva jezdila?« vpraša ona zve-
zujoč si z obema rokama lase in poskušajoč
stlačiti si je pod čapko.

»Kamer neso oči «

»Torej ne v Lubnija?«

Na Helenino obličje je stopil nemir in v bi¬
strem pogledu na gospoda Zaglobo se je na
novo slikala vzbujena nezaupnost.

»Vidiš, gospodična, jaz imam svoj razum
in veruj, da sem jaz vse dobro premislil. In
moj premislek in račun se opira na sledečo
modro maksimo: Ne beži v tisto stran, v ka¬
tero te bodo zasledovali. Glej, če naju ta tre-
riotek uže slede, slede naju proti Lubnijem, ker
sem včeraj glasno izpraševal,' kodi se gre tjakaj
in sem pred odhodom tudi Bohunu povedal,
da bodeva tja bežala. Torej beživa k Čerkesom.
Če naju začno goniti, to ne bode tako kmalu,
marveč stoprv tedaj, ko se prepričajo, da naju
ni na lubnijanski cesti, s tem pa potratijo dva
dni. V tem času bodeva midva uže v Čer-
kesih, kjer stoje sedaj poljski prapori gospoda
Pivnickega in Rudomine. V Korsunu je pa vsa
vojska hetmanska. Razumeš, gospica?«

»Razumem in hvaležna ti bodem dokler ži¬
vim. Ne vem, kdo si, odkodi te je zaneslo
v Rozloge, mislim pa, da te mi je Bog poslal
na obrano in rešitev, kajti preje bi se bila za¬
bodla z nožem, nego da bi bila hotela priti
v oblast temu pobojniku.«

»To ti je črt, ki preži na tvojo nedolžnost.«

»Kaj sem mu nesrečnica storila, da me pre¬
ganja? Zdavnaj ga poznam in zdavnaj črtim;
zdavnaj je le vzbujal v meni bojazen. Sem mari
jaz jedina na svetu, da se je zaljubil v mene,
da je radi mene prelil toliko krvi, da mi je
pomoril brate. . . Moj Bog, kedar se spomnim,
kri zastane v meni. Kaj mi je početi? Kje naj
se mu skrijem? Gospod, ne čudi se mojemu
togovanju, nesrečna sem, sram me je take lju¬
bezni, stokrat bi raje umrla!«

Helenina ličica so se oblila z rdečico, po
kateri sta se potočili dve solzi, iztisneni od
gnjeva, zaničevanja in bolesti.

i36

Z OGNJEM IN MEČEM.

»Ne porečem,« opomni gospod Zagloba,
»da ni velika nesreča zadela vašega doma, a
dovoli mi reči, da so si tvoji sorodniki deloma
sami tega krivi. Ni jim bilo treba obetati mu roke
in ga potem izdati. To ga je tako razsrdilo, da
vse moje odgovarjanje ni nič pomoglo. Žal mi
je tudi tvojih pobitih bratov, osobito mlajšega.
Daši je bil še skoro deček, pokazal je vendar,
da doraste do velikega viteza.«

Helena začne plakati.

»Solza ne pristoji tej obleki, katero nosiš,
otri jo torej in si reci, da je bila tako božja
volja. Bog uže še kazni ubojico, ki je uže sedaj
dovolj kaznovan, ker je zaman prelil kri in
izgubil tebe, cilj svojih strastij.«

Tu gospod Zagloba premolkne, za kratko
pa izprogovori: »Ej, mili Bože! Pokazal bi mi
on, če bi me le v roke dobil. Razsekal bi mi
kožo. Gospica, ti ne veš, da sem uže v Galati
dobil palmo od Turkov; ali te imam zadosti,
druge si ne želim in zategadelj ne grem v Lub-
nija, temveč v Cerkese. Dobro bi bilo bežati
h knezu, ali kaj, ako bi naju doleteli? Slišala si,
gospodična, da se je Bohunov dečko vzbudil,
ko sem odvezoval konja od količka. In če je
on zagnal hrup? Odmah bi bili gotovi, da se
poženo za nama, in vjeli bi naju. — Oni imajo
izpočite knežje konje, jaz pa nisem utegnil iz¬
birati. Divja bestija je ta Bohun, to ti rečem.
Tako se mi je priskutil, da bi rajši hudiča videl
nego njega.«

»Bog naju varuj njegovih rok!«

»Sam se je pogubil. Navzlic hetmanovemu
ukazu je ostavil Cehrin, sprl se z ruskim voj¬
vodo. Ne preostaje mu nič drugega, nego da
potegne k Hmielnickemu. A pamet izgubi, ako
bode Hmielnicki pobit, in to se je morda uže
zgodilo. Rzgdzian je pod Kremenčukom srečal
vojske, plujoče na Hmiela pod Barabašem in
Krzečovskim, razun tega je šel gospod Stefan
Potočki s huzarji po kopnem. Rzgdzian pa je
v Kremenčuku deset dnij presedel, dokler niso
bile čajke gotove. Predno je priplul v Cehrin,
morala se je bitka uže izvršiti. Vsak čas smo
čakali poročil.«

»Torej je Rzgdzian iz Kudaka nesel liste?«
vpraša Helena.

»Tako je. Lista sta bila od gospoda Skrze-
tuskega do kneginje in do tebe, gospica. Bohun
ja je prestregel in iz njih vse izvedel. Rzgdziana
je pobil na mestu in hitel, da se osveti Kurče-
vičem.«

»O nesrečni deček! Radi mene je prelil kri.«
»Ne boj se, gospica. — Ozdravel bode.«
»Kdaj se je to pripetilo?«

»Včeraj za rana. Bohunu je toliko človeka
ubiti kakor komu drugemu izvrniti kozarec vina.
Prečitavši liste je tako tulil, da se je tresel ves
Cehrin.«

Razgovor se je za kratko pretrgal. Zdanilo
se je bilo uže popolnoma. Rožna zora, obrob¬
ljena z jasnim zlatom, z opali in bagrom, ža¬
rela je na vzhodnji strani neba. Vzduh je bil
svež, hladan. Konja sta začela veselo hrzati.

»No, spustiva se v božje ime, a živo!
Kljuseti sta se nama izpočili, časa pa nimava
na potrato,« reče gospod Zagloba.

Spustila sta se znova v skok in letela pol
milje brez odpočinka — kar se pokaže pred
njima nekaka temna točka, ki se je  bližala ne¬
navadno brzo.

»Kaj bi utegnilo to biti?« pravi gospod
Zagloba. »Popustiva. To je človek na konji.«

»In res se je nekakov jezdec podil proti
njima, pripognen na sedlu, z obličjem skritim
v konjsko grivo in izpodbadal svojega žrebca,
ki se skoro zemlje ni dotikal.

»Kak vrag bi to bil in čemu tako leti?
Naj le leti!« pravi gospod Zagloba in potegne
samokres, da bi bil pripravljen za vsak slučaj.

V tem se je bil jezdec približal uže na tri¬
deset korakov.

»Stoj!« zagrmi gospod Zagloba in pomeri.

Jezdec ustavi konja in se vzravna v sedlu.
Jedva ga zagleda, uže vskrikne:

»Gospod Zagloba!«

»Plešnievski, sluga staroste iz Cehrina? Kaj
pa ti tu počneš? Kam letiš?«

»Velemožni gospod, obrni in pojdi še ti
z menoj! Nesreča! Jeza božja, sodba božja!«

»Kaj se je pripetilo? Govori!«

»Zaporožci so uže vzeli Cehrin. Kmetje
more šlahto. Sodba božja!«

»V ime Očeta in Sina! Kaj poveš... Hmiel¬
nicki ? ... «

»Gospod Potočki pobit, gospod Čarniecki
vjet. Tatarji gredo s Kozaki. Tuhaj-bej!«

»A Barabaš in Krzečovski?«

»Barabaš poginil, Krzečovski potegnil s Hmiel-
nickim. Krzivonos je še sinoči odšel na hetmane,
Hmielnicki davi. Strašna sila! Kraj v ognji,
kmetje povsod vstajajo, kri teče v potocih! Beži
gospod!«

Z OGNJEM IN MEČEM.

I 07

Zagloba s Heleno na stepi .. (Str. i35.)

Gospod Zagloba je izbulil oči, odprl usta
in je bil tako osupel, da ni mogel niti besedice
izpregovoriti.

»Beži!« ponovi Plešnievski,

»Jezus Marija!« jekne gospod Zagloba.

»Jezus Marija!« ponovi Helena in jok jo
posili.

»Bežita nemudoma!«

»Kam? Kod?«

»V Lubnija.«

»Greš ti tja?«

»Da. Do kneza vojvode.«

»Vrag naj je vzame!« zarentači gospod Za¬
globa. »A kje so hetmani?«

»Pod Korsunom. Pa Krzivonos se gotovo
uže bije z njimi.«

»Krzivonos ali Ravnonos, naj ga zlodej po¬
hrusta. Tja torej ni varno hoditi?«

»Kakor levu v šape, v pogubo bi lezel,
gospod.«

»In kdo je tebe poslal v Lubnija? Tvoj
gospod ?«

»Gospod moj se je uže od življenja po¬
slovil, a meni je moj kum, katerega imam mej
Zaporožci, otel življenje in mi pripomogel na
pobeg. V Lubnija grem po vlastni misli, ker
ne vem, kam bi drugam bežal.«

»O, ogni se Rozlogov, tam je Bohun. On
se hoče tudi zapisati v upornike.«

»O za Boga! V Cehrinu so govorili, da se
kaže, da se vzdigne kmetstvo tudi na Zadnje-
priji.«

»Lahko da, lahko da! Pojdi torej svojim
potem, kamer se ti zdi, jaz imam dovolj mi¬
sliti za svojo kožo.«

»Tako tudi storim!« reče Plešnievski, udari
z bičem po konji in odjezdi.

»Ogni se Rozlogov,« krikne mu Zagloba
na pot, »in Če srečaš Bohuna, ne povej, da si
me videl, slišiš?«

»Slišim,« odgovori Plešnievski. »Z Bogom!«
In podil je, kakor bi mu bili uže za petami.
»No, tako!« reče Zagloba, »sedaj sem pa
v precepu. Izmotal sem se sicer uže iz raz¬
ličnih zadreg, ali v takih še nisem bil. Spredaj
Hmielnicki, zadaj Bohun. Niti počenega groša
ne bi dal ne za spredaj ne za zadaj in za vso
kožo ne. Gotovo sem storil neumnost, da nisem
bežal v Lubnija, toda o tem ni časa govoriti.
Tfu, tfu! Vsa moja pamet ni niti toliko vredna,
da bi si z njo črevlje namazal. Kaj naj storim,
kam naj grem ? V vsej Poljski ni najti kota,
kjer bi šel človek s sveta s svojo, ne z daro¬
vano smrtjo. Hvala za take darove, naj je drugi
jemljo.«

18

138

Z OGNJEM IN MEČEM.

»Blagorodni gospod!« pripomni Helena, »to¬
liko vem, da sta moja brata Jurij in Fedor
v Zolotonoši, morda bi bilo od njih upati kake
rešitve.«

»V Zolotonoši? Čakaj no! V Čehrinu sem
tudi jaz poznal gospoda Unierzickega, ki ima
pod Zolotonošo posestvi Kropivno in Černoboj.
Pa to je daleč odtod, dalje nego v Čerkese.
Kaj storiti? Ker ni drugam, pa beživa tja. Toda
treba bode kreniti s ceste. Po stepi in lesovih
plaziti se je varneje. Tam bi se tako vsaj teden
dnij pretajila, če prav v gozdih, morda ta čas
hetmani s Hmielnickim končajo, potem bode
varneje na Ukrajini.«

»Bog naju ni zato otel iz rok Bohunovih,
da bi poginila. Upaj, gospod!«

»Čakaj no! Nekakov duh znova vstaja
v meni. Dogajalo se mi je tako uže v raznih
neprilikah. O prostem času povem, kaj se mi
je pripetilo v Galaciji, iz česar bodeš precej raz-
videla, da mi je takrat huda pela, in vendar
sem jo s svojo pametjo od onod oduesek
s celo kožo, dasiravno mi je, kakor vidiš, osi¬
vela brada. Pa kreniti morava s ceste. — Go¬
spodična, ti vodiš konja kakor najvrlejši Ko-
začek. — Trava je visoka, nobeno oko naju ne
uzre.«

In res, čimdalje sta se poglabljala v stepo,
tem višja je bila trava, tako da sta naposled po¬
polnoma vtonila v nji. Toda konjema je bilo
težko iti v tej pletenini stebel, tanjših in debe¬
lejših. V kratkem sta se tako utrudila, da sta
popolnoma obstala.

»Če hočeva, da nama bodeta kljuseti še
dalje služili,« reče Zagloba, »treba razjahati in
ji razsedlati. Naj malo poležita in se napaseta,
drugače ne pojdeta. Vidim, da prideva črez ne¬
dolgo do Kahamlika. Rad bi bil uže tam. Tam
nimaš drugega nego trstje. Če se skriješ, sam
vrag te ne najde. Da bi le ne zablodila.«

Potem skoči s konja in tudi Heleni po¬
more. Nato začne odpenjati sedli in izkladati
živež, s katerim se je bil previdno v Rozlogih
dobro oskrbel.

»Treba, da se okrepčava,« pravi, »pot je
dolga. Gospodična, stori kako obljubo sv. Ra¬
faelu, da bi pot srečno dovršila. Precej v Zolo¬
tonoši je straža, morebiti stoji tam kaj vojaka.
Plešnievski je dejal, da se tudi na Zadnjepriji
vzdignejo kmetje. Hm, lahko da. Ljudstvo je
tu povsodi pripravno za buno, a na Zadnje¬
priji leži roka kneza vojvode in ta roka je

težka, Boga mi. Bohun ima sicer trden tilnik,
a če pade ta roka na-nj, pošibi se prav do tal,
kar Bog daj, amen. Gospica, jej!«

Gospod Zagloba potegne izza golenic vilice
in nož ter je poda Heleni. Potem položi pred njo
volovsko pečenko in hleb.

»Jej, gospodična,« pravi, »kajti, če ti je
želodec prazen, je tudi v glavi le bojazen...
In če hočeš deti glavo v red, za to ni boljšega
ko jed. Z nama je  uže taka, kajti kaže se, da
bi bilo bolje bežati v Lubnija — pa kar je, to
je. Knez gre gotovo proti Dnjepru hetmanom
na pomoč. Strašne čase smo doživeli, kajti do¬
mača vojna je največje zlo Niti kota ne bode
več za mirne ljudi. Bolje bi mi bilo, da sem
postal duhovnik, za kar sem imel tudi poklic, ker
sem miroljuben in zmeren človek. Toda usoda
je obrnila drugače. Moj Bog, moj Bog, se-
daj-le bi bil uže kanonik v Krakovem in, ker
imam krasen glas, pel bi molitve kakor zvon.
Pa kaj! V mladosti so mi bile ženske všeč!
Ho, ho! gospodična, ti ne bi verjela, kakov
gladiš sem bil. Če sem se le ozrl v katero,
kakor bi jo strela prešinila. Da sem za dvajset
let mlajši, napihnil bi se na me gospod Skrze-
tuski! Gospica, ti si pa res čeden Kozaček. Ni
čuda da se mladeniči za te ravsajo in grabijo
za vrat. Gospod Skrzetuski, ta ti je pa hrust.
Bil sem vzpričo, ko mu je Čaplinski zabavljal.
Imel ga je nekoliko v glavi. Ko ga je popadel,
ne za glavo, temveč, oprosti, gospica, za hlače,
ko je oplazil z njim ob dveri — rečem ti,
gospica — da so mu vse kosti stopile iz sklepov.
Tudi stari Zacvilihovski mi je pravil o tvojem
zaročenci, da je velik junak, da je knezu voj¬
vodi priljubljen, a tudi jaz sam sem takoj iz-
poznal, da je vojnik izredne odvažnosti in iz¬
kušenosti, nad svoja leta. Vročina pritiska. Daši
mi je tvoja družba zelo mila, dal bi vendar ne
vem kaj, da bi bil uže v Zolotonoši. Vidim, da
nama bode treba po dnevi presedati v travi, po
noči pa jahati. Le ne vem, če bodeš mogla
vzdržavati tolik trud?«

»Zdrava sem, vzdržim ves trud. Lahko
greva precej.«

»V tebi je več nego ženska fantazija. Konja
sta se izpočila, osedlam ja takoj, da bodeta go¬
tova za vsak slučaj. Dokler ne zagledam Kaham-
likovega trstja in goščave, ne bodem se čutil
varnega. Da nisva zavila s ceste, dospela bi
bila bliže Čehrina do reke, na tem mestu pa
bode do nje cela milja. Vsaj dozdeva se mi
tako. Prebredeva jo takoj na drugo stran.

Z OGNJEM IN MEČEM.

Povem ti, gospica, spanec se me silno prijemlje.
Vso včerajšnjo noč smo prerogovilili v Cehrinu,
včerajšnji dan me je črt nesel s Kozakom v Roz-
loge, a nocojšnjo noč me nese zopet iz Roz-
logov. Tako se mi dremlje, da se mi niti
govoriti ne ljubi, dasi nimam navade molčati;
sicer filozofi govore, da mora biti maček čuje¬
čen, a vrl dečko jezičen, vendar vidim, da se
mi je jezik nekako polenil. Oprosti, gospica, če
zadremljem.«

»Nimam ničesar oprostiti,« odgovori Helena.

Gospod Zagloba se je po nepotrebnem pri¬
toževal, da se mu je jezik polenil, kajti od zore
je neprenehoma opletal z njim. Zaspan je bil
pa res. Ko sta sedla na konja, jel je cincati
sedaj na to, sedaj na drugo plat in je naposled
do dobra zaspal. Zazibala ga je trudnost in
šum trave, katero sta pripogibala konja, Helena
pa se je udala mislim, ki so se ji spreletale po
glavi kakor tropi ptičev. Prigodki so doslej tako
brzo nastopali drug za drugim, da si ni mogla
dati odgovora na vse, kar se ji je pripetilo.

Strašen prizor umora, strah, nenadna re¬
šitev in pobeg, vse to se je v jedni noči pre¬
valilo kakor burja. In pri tem se je zgodilo
toliko nerazumljivih stvarij! Kdo je ta, ki jo
je otel? Povedal je sicer svoje ime, pa to ime
ji ni v ničemer moglo pojasniti njegovega rav¬
nanja. Odkodi se je vzel v Rozlogih? Rekel je,
da je prišel z Bohunom, gotovo mu je bil to¬
variš, znanec in prijatelj. In čemu jo je po tem
takem otel ter se tako podal v največjo nevar¬
nost in strašno osveto Kozakovo? Da bi se to
umelo, treba bi bilo dobro poznati gospoda
Zaglobo in njegovo nemirno glavo poleg do¬
brega srca, Helena pa ga je poznala stoprv šest
ur. In ta človek z nesramnim obrazom pre¬
pirljivca in pijanca je njen rešitelj. Da ga je
srečala pred tremi dnevi, vzbudil bi bil v njej
zopernost in nezaupnost, a sedaj gleda na-nj kot
na svojega dobrega angela in beži z njim, kam?
V Zolotonošo ali pa kam drugam, še sama ne
ve. Kolika izmena usode! Se včeraj je legla
pod mirnim rodnim krovom, danes je na stepi,
na konji, v moški obleki, brez doma, brez za¬
vetišča. Za njo strašni četnik, prežeč na njeno
čast, na njeno ljubezen; pred njo požar kmetske
bune, domača vojna, vse njene zasede, grozovi¬
tosti in strahovitosti. In ves up v tem človeku?
Ne, še v nekom drugem, ki je mogočnejši nego
trinogi, nego vojne, poboji in požigi!

Tu povzdigne deklica oči k nebu:

i3g

»Otmi me, veliki in milosrčni Bog, otrni
siroto, otmi nesrečnico, otmi izgnanko! Bodi
volja tvoja, a zgodi se milosrčnost tvoja!«

In milosrčnost se je uže zgodila, kajti iz¬
trgana je iz najstrahovitejših rok po božjem ču¬
deži, nerazumljivem, rešena je. Nevarnost sicer
še ni minila, a rešitev morda ni več daleč. Kdo
ve, kje je ta, ki si ga je izbralo srce. S Siči se
je moral uže vrniti, morda je kje na tej sami
stepi. Iskal jo bode in najde jo. Takrat pa ra¬
dost zameni' solze, veselje žalost, groza in straho-
vitost mine za vselej — pride mir in tolažba.
Vrlo, prosto srce dekličino se je napolnilo z nado,
in stepa je sladko zašumela naokolu, in vetrič, ki
si je s temi travami igral, prišepetaval ji je ob-
jednem tudi sladke misli. Vendar le ni taka
sirota na tem svetu, ko je pri njej ta čudni,
neznani opekun — a drugi, znani, ljubljeni po¬
skrbi se za njo, ne zapusti je, objame jo nekdaj
za vselej! In to je človek železen, močnejši in
mogočnejši nego-li ti, ki sedaj preže na njo!

Stepa je sladko šumela, s cvetov so vonjale
silne in upajajoče vonjave, rdeče glave bodja-
kov, bagreni cvetovi, beli biseri mikolajkovi *)
in peresa pelinova so se ji priklanjala, kakor bi
v tem preoblečenem Kozačku z dolgimi plete¬
nicami, mlečnimi lici in krasnimi ustnami spo¬
znali sestro-deklico. Sklanjali so se torej k njej,
kakor bi hoteli reči: »Ne plakaj, krasno devče,
i mi smo v varstvu božjem!« Nekak čim¬
dalje večji mir jo je objemal. Slike pomorov
in preganjanja so se ji zagrinjale v spominu,
a mesto njih jo je prevzemala neka nemoč, ali
sladka; sen ji je začel strinjati trepalnice, konja
sta šla zlagoma — gibanje jo je  zazibalo. Za¬
spala je.

IV.

Vzbudil jo je pasji lavež. Odprši oči zagle¬
dala je v dalji pred seboj velik senčnat hrast,
vrt in vodnjak. Koj je vzbudila tovariša.

»Gospod, vzbudi se, gospod!«

Zagloba odpre oči.

»Kaj je? Kam sva pa prišla?«

»Ne vem.«

»Čakaj no, gospodična. To je kozaški zi-
movnik.«

»Tudi meni se tako dozdeva.«

*) Mikolajek, rastlina, lat.: eryngium, slov.: možina.

(Mannstreu.)

18*

140

Z OGNJEM IN MEČEM.

»Gotovo bivajo tu čabani. Ne preveč mila
družba. Čemu psi tako ravsajo ? Da bi je vo¬
leje snedli! Vidim konje in ljudi pod vrtom
Ne kaže drugega, treba, da se oglasiva, da bi se

ne zdelo, da se hočeva ogniti. Morale si tudi
ti, gospodična, zadremati?«

»Tako je.«

»Jeden, dva, trije, štirje konji, osedlani —

čvetero ljudij pod zagrajo. No, ni take sile.

Tako je, čabani so. O nečem se živo razgovar-
jajo. Hej, ljudje! Stopite no semkaj!«

Pri tej priči se jima približajo štirje Ko¬
zaki. — Bili so res konjski čabani ali ko-
njuhi, ki so po leti sredi step črede pasli. Go¬
spod Zagloba je takoj videl, da ima le jeden
sam sabljo in »piščel«, drugi trije pa da so obo¬
roženi s konjskimi biči, privezanimi na batih.
Vedel je pa tudi, da so taki konjuhi divji ljudje
in da so potnikom često nevarni.

Vsi štirje, približavši se, gledali so došleca
izpod čela. Na bronastih njih obrazih ni bilo
niti najmanjše sledi dobrohotnosti.

»Česa hočeta?« vprašali so ne vzemši čapek
z glav.

»Slava Bogu,« reče gospod Zagloba.

»Na vekov veke. — Česa hočeta?«

»Je še daleč do Sirovate?«

»Ne poznamo nikake Sirovate.«

»A ta zimovnik, kako se zove?«

»Hušla.«

»Dajte konjem vode!«

»Vode ni, usahnila je. A vidva, odkoc. pa
vidva ?«

»S Krive Rude.«

»In kam ?«

»V Čehrin.«

»Čabani se spogledajo «

Jeden njih, črn kakor govnjač in križogled,
začne motriti gospoda Zaglobo ter reče naposled:

Zagloba skoči s konja in pomore tudi Heleni. Nato začne odpenjati sedli in izkladati živež... (Str. r38.)


Z OGNJEM IN MEČEM.

»In čemu sta s ceste zavila?«

»Ker je vročina.«

Križogledec je prijel za vajeti gospoda Za-
globe.

»Zlezi no s konja, gospodič. V Cehrin
nimaš iti po kaj.«

»In čemu to?« vpraša mirno gospod Za-
globa.

»Vidiš-li tega molojca?« reče križogledec,
in pokaže na jednega izmej čabanov.

»Vidim.«

»On je prišel iz Cehrina. Tam Lahe more.«

»In veš ti, dečko, kdo gre za nama proti
Cehrinu ?«

»Kdo?«

»Knez Jeremija!«

Ošabni obrazi čabanov so se v jednem trenu
spokorili. Vsi so se odkrili kakor na povelje.

»Ali pa veste vi, zlodeji,« nadaljeval je
gospod Zagloba, »kaj delajo Lahi s takimi, ki
more? Oni take obešajo. Ali veste vi, da knez
Jeremija pelje vojsko, a veste, da ni dlje odtod
nego pol milje? Kaj, pasje duše? Kako ste naju
tu vsprejeli? Studenci so vam usahnili? Vode
nimate za konje? Tumpci, kobilja deca! Po¬
kažem vam!«

»Ne srdi se, gospod! Studenci so usahnili.
Mi sami gonimo na Kahamlik na vodo in si
jo od onod donašamo.«

»Lopovi!«

»Oprostita, gospoda! Studenec je usahnil.
Ce ukažeta, skočimo po vode.«

»Ni mi treba vas, sam pojdem z dečkom.
Kje je Kahamlik?« vpraša grozeč.

»Tam, dva streljaja odtod!« reče križo¬
gledec kažoč na pas goščave.

»In na cesto se lahko vrnem, če grem ob
bregu ?«

»Da, gospod. Miljo odtod zavije reka proti
cesti.«

»Dečko, idi naprej!« reče gospod Zagloba
obrnivši se k Heleni.

Dozdevni deček je obrnil konja na mestu
in poskočil.

»Slušajte!« rekel je Zagloba obrnivši se do
kmetov. »Ako pride tod prednja straža, po¬
vejte, da sem šel ob bregu na cesto.«

»Dobro, gospod.«

Četrt ure pozneje je jezdil Zagloba znova
poleg Helene.

»Navlašč sem si izmislil kneza vojvodo,«
rekel je mežikajoč z očesom, katero je bilo

z belino pokrito. »Sedaj bodo sedeli ves dan in
čakali prednje straže. Drhtavica je je obšla o sa¬
mem imenu kneževem.«

»Vidim, da si tako prekanjen, da se znaš
iz vsake neprilike izviti,« reče Helena, »in Boga
hvalim, da mi je poslal takega varuha.«

Slahčiču so bile te besede všeč. Nasmehnil
se je, pogladil si z roko brke ter rekel:

»In čemu pa ima Zagloba glavo na vratu?
Pretkan sem kakor Odisej in to ti moram reči,
gospica: Da nisem tako premeten, davno bi me
bili uže krokarji pozobali. Da, kaj je storiti,
treba se rešiti. Oni so lahko verjeli, da je knez
blizu, zakaj to je istina, da se danes ali jutri v teh
straneh pokaže z ognjenim mečem, kakor Arh-
angel. O, da bi spotoma Bohuna- kje otrnil,
obljubil bi se bos v Cestohov. Daši oni čabani
niso verjeli, zadostovala je  sama opomnja kne-
ževe moči, da je je zadržala od napada na na¬
jino življenje. Vendar ti rečem, gospodična, da
njih ošabnost za naju ni dobro znamenje, za¬
kaj to pomeni, da je kmetstvo tod uže izve¬
delo o zmagah Hmielnickega in da bode čim¬
dalje ošabnejše. Morava se torej bolj držati pušč
in le malo iztikati po ■ vaseh, ker je nevarno.
Bog daj kar najpreje kneza vojvodo, kajti za¬
motala sva se v tako mrežo, da si je, kakor
sem živ, težko misliti hujše.«

Znova je Heleno obšla groza. Da bi vsaj
besedico nade dobila iz ust gospoda Zaglobe,
rekla je:

»Jaz pa upam, da sebe in mene otmeš.«

»To se razume,« odgovori stari prevejanec,
»glava je za to, da misli na kožo. In, gospo¬
dična, tebe imam uže tako rad, da bodem stal
za te kakor za pravo svojo hčerko. Najhuje
pa je to, da sama ne veva, kam bi bežala,
zakaj tudi v Zolotonoši ne bode preveč varno
utočišče.«

»To vem za trdno, da sta brata v Zolo¬
tonoši.«

»Sta, ali pa tudi nista. Morda sta odšla, a
v Rozloge se gotovo ne vračata po tej poti, po
kateri greva midva. Jaz se le bolj na ondukaj-
šnjo posadko zanašam. Da bi bilo tako-le vsaj
pol praporca, ali pol regimentička v trdnjavici!
Pa glej, Kahamlik! Sedaj je vsaj trstje ob stra¬
neh. Prebredeva na drugo stran in ne da bi
šla ob njem na cesto, zavijeva gori, da zme¬
deva sled. Res je, približava se melo Rozlogom,
toda ne zelo. ..«

»Bližajva se Brovarkom,« reče Helena, »črez
katere se gre v Zolotonošo.«

142

Z OGNJEM IN MEČEM.

»Da, to je še bolje. Stoj no, gospica.«

Napojila sta konja. Potem je šel gospod
Zagloba, ostavivši Heleno dobro skrito v gošči,
iskat brodu, ki ga je našel lahko, ker je bil
jedva deset korakov od mesta, do katerega sta
bila prijezdila. Baš ondi so čabani gonili konje
na drugo stran reke, ki je bila sicer plitka, le
bregove je imela težko dostopne, ker so bili
zarasli in blatni. Prebredši torej na drugo stran,
jezdila sta spešno gori ob reki brez oddiha,
do same noči. Pot je bila težavna, ker se je
v Kahamlik zlivalo mnogo pritokov, ki so, raz-
livaje se pri ustjih bolj na široko, tu in tam
delali muže in močvirja. Treba je bilo vsak
hip iskati brodov, ali pa plaziti se skozi zaras-
line, jezdecema težavne. Konja sta se kruto
strudila in sta komaj vlačila noge za seboj.
Včasih sta se tako vgrezala, da se je Zaglobi
zdelo, da več ne izlezeta. Naposled sta dospela
na visok, suh breg, porasel s hrdstovino. Ali bila
je uže trda noč in zelo temna. Daljša pot je
bila nemožna — naleteti bi utegnila na požira¬
joče močvare in poginiti, zategadelj je gospod
Zagloba sklenil čakati jutra.

Razsedlal je konja, spel ja in izpustil na
pašo. Potem je začel grabiti listje, naredil iz
njega ležišče, pregrnil s plahtami in pokrivši je
s suknjo rekel je Heleni:

»Uleži se, gospodična, in spi, nič boljšega
ni. Rosa ti očesci zmije, to je i dobro. Jaz tudi
položim glavo na sedlo, niti kostij več ne čutim
v sebi. Zakuril ne bodem, ker bi svetloba pri¬
vabila kakih čabanov. Noč je kratka, o zori
kreneva dalje. Spi, gospica, mirno 1 Naredila
sva ovinkov kakor zajec; po pravi poti nisva
daleč prišla, ali tako sva zabrisala za seboj
sled, da naju sam rogač ne izvoha.

»Lahko noč, gospodična!«

»Lahko noč, gospod!«

Vitki Kozaček je pokleknil in dolgo molil,
podnašajoč oči do zvezd, a gospod Zagloba je
vzel sedlo na pleča ter je nesel nekoliko proč,
kjer si je bil izbral ležišče. Breg je bil dobro
izbran za nočevanje, kajti bil je  visok in suh,
razven tega brez komarjev. Gosto hrastovo
listje bi ja bilo dobro branilo tudi dežja.

Helena dolgo ni mogla zaspati. Dogodki
prejšnje noči so ji stopili živo v vspomin, iz
teme so se iztegnili obrazi umorjencev, strinje
in bratov. Zdelo se ji je, da je z njih trupli
vred zaprta in da v to vežo vsak čas vstopi
Bohun. Videla je njegovo obličje pobledelo in
sobolje obrvi, črne, od bolesti stegnene in oči

na sebe uprte. Neizrecna groza jo je obšla.
Kar pogleda v tej temi, ki jo je objemala, me
sec izza oblakov, pobeli s pestjo pramenov
dobravo in fantastično upodobi debla in vejevje.
Prepeljaki so se ozvali po lokah, prepelice po
stepah; sedaj pa sedaj so doletavali nekaki čudni
daleki glasovi ptičev, ali pa nočne zverjadi. Bliže
prhala sta konja, ki sta se, muleč travo in pre¬
stopajoč v sponah, čimdalje bolj oddaljevala od
spečih. Toda vsi ti glasovi so Heleno upoko-
jali, ker so razprševali domišljijo ter jo prenesli
v istinitost. Dejali so ji, da te sence, katera ji
je neprestano stala pred očmi, teh trupov, tega
Bohuna, bledega, z osveto v očeh, ni več, da
je to le blodnja mislij, izrodek strahu. Pred ne¬
koliko dnevi bi jo bila misel o taki noči pod
milim nebom, v pustinji, strašila na smrt, danes
si je morala pripominjati, da je v resnici nad
Kahamlikom, daleč od dekliške svoje sobice,
zato da bi se upokojila.

Prepelili so ji torej, da bi zaspala, prepe¬
ljaki in prepelice, migotale so ji zvezde; ko je
vetrič ganil z vejami, zabrenčali so hrošči na
hrastovem listji — in zaspala je resnično. Toda
noč v pustinji ima tudi svoje nepriličnosti. Da¬
nilo se je uže, ko so ji udarili na uho nekaki
strahoviti glasovi, nakako hrkotauje, tuljenje,
hropenje, pozneje vrisk, tako bolesten in pre¬
diren, da ji je kri zastala v žilah. Skoči na
noge, oblita z mrzlim znojem, prestrašena
in ne vedoč, kaj naj stori. Kar ji migne pred
očmi gospod Zagloba, ki je brez čapke, s samo¬
kresom v roki, letel v to stran, odkoder so se
čuli glasovi. Za kratka se ozove njegov glas:
»U-ha, u-ha! siromaka!« Strel poči in vse ob¬
molkne. Heleni se je zdelo, da čaka celo več¬
nost. Naposled je vendar, niže ob bregu, zopet
začula glas Zaglobe.

»A, da bi vas psi snedli, da bi vam kožo
odrli, da bi vas Židje za ovratnike nosili!«

V glasu Zaglobe je zvenela prava obupnost.
»Gospod, kaj se je zgodilo?« vpraša dekle.
»Voleje so nama konja požrli.«
»Jezus, Marija! Oba?«

»Jeden je sneden, drugi tako razmrcvarjen,
da bi niti sto korakov ne mogel iti. Po noči
sta se oddaljila jedva tristo korakov in uže je
p6 njih.«

»Kaj počneva sedaj?«

»Kaj počneva? Vsekava si kija in sedeva
na nja. Kaj jaz vem, kaj počneva? Oj, gola
desperacija. Rečem ti, gospica, da se je za naju

Z OGNJEM IN MEČEM.

143

sam hudič zavzel — kar ni nič čudnega, ker
mora biti Bohunov prijatelj ali pa celo sorod¬
nik. Kaj počneva? Če jaz vem, naj se v konja
izprevržem ; bodeš imela vsaj ti, gospodična, na
kom jezditi. Naj sem butec, če sem kedaj bil
v taki nepriliki.«

»Pojdeva peš.. . «

»Dobro to gospodični dvajsetih let, ali ne
meni, pri moji cirkumferenciji*) potovati po tej
kmečki modi. Zlo je, pravim, tu se celo kmet
skobaca na konja, in le psi hodijo peš. Gol
obup, kakor mi je Bog mil. Tu ne bodeva se¬
dela, le idiva, kedaj pa prideva v Zolotonošo,
tega ne vem. Bežati celo na konji ni prijetno,
peš je pa uže prav zadnja. Sedaj se nama je
uže pripetilo, kar se nama je moglo najhujšega.
Sedli morava pustiti, a kar je za zobe, to mo¬
rava nesti na svojih plečih.

»Tega ne dovolim, da bi ti sam nesel; kar
bo treba, to ponesem tudi jaz.«

Zagloba se je udobrovoljil videč tako de¬
kličino odločnost.

»Gospodična moja,« de, »bil bi pač Turčin
ali pogan, da bi to dovolil. Te bele ročice ne
bodo nesle in ta vitka plečica ne bodo nesla.
Ce Bog da, to uže sam opravim, le počivati
bodem moral večkrat. Od nekdaj sem bil uže
prezmeren v jedi in pijači, zategadelj imam se¬
daj naduho. Vzameva plahte za nočevanje in
troho živeža. Mnogo itak ne ostane, ker se
treba sedaj dobro pokrepčati.«

Spravila sta se torej na okrepčavo, pri ka¬
teri je gospod Zagloba odložil hvaljeno zmer¬
nost svojo in skrbel, da bi ga ne ovirala na¬
duha. Okolu poldne sta prišla na brod, črez
kateri so očividno sedaj pa sedaj hodili ljudje
in vozovi, zakaj na obeh straneh so se poznale
kolesnice in konjska kopita.

»Morda je to pot na Zolotonošo?« opomni
Helena.

»Bog zna, nikogar ni, da bi ga vprašala.«

Jedva je gospod Zagloba izgovoril, ko se
zdajci začujejo iz dalje človeški glasovi.

»Čakaj, gospica, skrijva se,« zašepeta Za¬
globa.

Glasovi so se čimdalje bolj bližali.

»Gospod, vidiš kaj?« vpraša Helena.

»Vidim.«

»Kdo se bliža?«

*) Obilnost.

»Prosjak-slepec s teorbanom. Deček ga
spremlja. Sedaj se sezuvata. Prebredeta k nama
črez reko.«

V tem hipu je naznanjalo pljuskanje vode,
da res bredeta.

Zagloba s Heleno vred stopi iz skrivališča.

»Slava Bogu!« reče glasno šlahčič.

»Na vekov veke,« odgovori prosjak. »Kdo
je?« —

»Krščani. Ne boj se, prosjak, na groš!«

»Da bi vam sveti Nikolaj dal zdravje in
srečo!«

»In odkod gresta, prosjak?«

»Iz Brovarkov.«

»In kam drži ta pot?«

»Do futorov, gospod, do vasi...«

»In do Zolotonoše se ne pride?«

»Morda, gospod.«

»Je uže davno, odkar sta iz Brovarkov?«

»Včeraj rano, gospod.«

»In sta bila v Rozlogih?«

»Bila. Ali pravijo, da so tja »vitezi« prišli,
da je  bila bitka.

»Kdo je to pravil?«

»V Brovarkih so pravili. Tja je bil prišel
jeden od knežje družine, a kar je pravil, strah
in groza!«

»In vidva ga nista videla?«

»Jaz, gospod, nikogar ne vidim, jaz sem
slep.«

»In ta-le dečko?«

»On vidi, pa on je nem, sam jaz ga raz¬
umem.«

»Je odtodi daleč do Rozlogov, mi gremo
tudi tja?«

»Oj, daleč!«

»Pa pravita, da sta bila v Rozlogih?«

»Bila, gospod.«

»Tako?« reče gospod Zagloba in zgrabi
zdajci dečka za vrat.

»Ha, potepuha, zlodeja, malopridneža, vidva
sta ogleduha, kmete prigovarjata na upor! Hej,
Fedor, Oleša, Maksim, pograbite ja, slecite do
nazega in obesite, ali potopite oba! Udri, to
sta buntovnika, ogleduha, udri, bij!«

Začel je dečka mikastiti, silno stresati in
čimdalje glasneje kričati. Prosjak se je vrgel na
kolena, proseč milosti, deček je suval iz sebe
preražljive glasove, vlastne nemcem, a Helena je
osupla gledala ta napad.

»Gospod, kaj vendar delaš?« vprašala je,
ne verujoč svojim očem.

Z OGNJEM IN MEČEM.

144

Ali gospod Zagloba je vreščal, klel, pre¬
tresal ves pekel, klical vse nesreče, poraze, bo¬
lezni — grozil z vsakojakimi načini smrti in
muk.

Knežnja je mislila, da se mu je pamet
zmešala.

»Umakni se,« kričal je, »ne pristoji ti gle¬
dati, kar se tu godi, umakni se, pravim.«

Zdajci se obrne do prosjaka.

»Sleci obleko, cape, če ne, razsekam te na
kosce.«

In vrgel je dečka na zemljo ter sam začel
obleko trgati z njega. Prosjak je prestrašen vrgel
pred se teorban, torbo, svitek.

»Sleci se ves! Ce ne, na mojo dušo, ubi¬
jem te!« vreščal je Zagloba

Prosjak je začel slačiti srajco.

Knežnja, videč, za kaj se gre, oddaljila se
je naglo, da bi ne videla nagih udov, — a za
seboj je slišala še dolgo kletvine gospoda Za-
globe.

Ko se je bila uže precej odmaknila, ob¬
stala je, ne vedoč, kaj bi počela. V bližini je
ležalo deblo, katero je bila vihra podrla. Sedla
je na-nje in čakala Na uho ji je bil krik nemčev,
jek »didov« in hrup, ki ga je delal gospod
Zagloba.

Naposled je vse umolknilo. Čuti je bilo
ptičje žvrgolenje in šepet listja. V kratkem za¬
slišala je sopenje in težko človeško hojo.

Bil je gospod Zagloba.

Na rami je nesel obleko beračevo in deč¬
kovo, v roki po dvoje obutali in teorban. Pri-
bližavši se jel je pomežikavati s svojim zdravim
očesom, smehljati se in sopihati.

Videlo se je, da je izborne volje

»Noben birič v tribunalu se tako ne na-
kriči, kakor sem se jaz nakričal,« de. »Kar
ohripel sem. Zato pa imam, kar sem hotel.
Pustil sem ja gola, kakor ja je mati porodila.
Ce me turški sultan ne postavi za pašo ali za
»hospodarja« vlaškega, nehvaležnež je, kajti pri¬
dobil sem mu dva turška svetnika. O maloprid¬
neža! Prosila sta me, da bi jima pustil vsaj
srajci! Rekel sem jima, da mi morata biti hva¬
ležna, da sem jima pustil življenje. Poglej
no, gospodična. Vse novo, svitki, čižmi in
srajci, po tem takem bodi pa red v Poljski, ko
se berači in potepuhi tako bogato oblačijo ?
Bila sta na proščenji v Brovarkih, kjer sta na¬
brala mnogo grošev in si na sejmu vse novo
kupila. Noben šlahčič v tem kraji toliko ne
pridela, kakor berač priberači. Odslej odvržem

plemiško rokodelstvo in bodem raji berače slačil
po cestah, ker se eo modo*) laglje pride do
imetka.«

»Gospod, kaj pa začneš sedaj s tem ?«
vpraša Helena.

»Kaj začnem? Gospodična, ti tega ne raz¬
umeš? Torej počakaj nekoliko, koj bodeš vi¬
dela, čemu mi bode.«

Potem je vzel polovico uplenjene obleke ter
stopil v grmovje, ki je zaraščalo breg. V krat¬
kem se v grmovji oglasijo zvoki teorbana, na¬
to pa se prikaže... ne več gospod Zagloba,
temveč pravi »did« ukrajinski, z belino na jed-
nem očesu, in s sivimi brkami. »Did« se pri¬
bliža Heleni pojoč s hripavim glasom:

»Sokole jasni, brate moj rodni,

Visoko leteči,
Široko videči.«

Helena tleskne z rokama in prvič po po¬
begu iz Rozdogov ji nasmeh razjasni krasno
obličje.

»Gospod, ako ne bi vedela, da si ti, gotovo
te ne bi poznala.«

»Kaj?« de gospod Zagloba. »Gotovo niti
o pustu nisi videla lepše maske. V Kaham-
liku sem se pogledal tudi sam, in če sem kedaj
videl ličnejšega berača, obesijo naj me za mojo
torbo. Pesni mi tudi ne poidejo. Gospodična,
kaj ti je ljubše? Morda o Maruši Boguslavovi,
o Bondarivni, ali pa o Serpjahovi smrti. Znam
i to. Bebec naj bodem, če si kosa kruha mej
najhujšimi razbojniki ne zaslužim.«

»Sedaj pa uže razumem, čemu si ta ubožca
slekel, da bi namreč preoblečena bolj varno
potovala.«

»Razume se,« reče gospod Zagloba. »Go¬
spodična, kaj pa misliš? Tu na Zadnjepriji je
ljudstvo hudobnejše nego-li kod drugod, in le
roka kneževa zadržuje razbojnike od svojevolj-
stva; a sedaj, ko izvedo o vojni z Zaporožjem
in o zmagah Hmielnickega, sedaj jih nobena
moč ne zadrži od vstaje. Si-li videla one ča-
bane, ki so nama hoteli kožo načeti? Ako het-
mani naglo Hmielnickega ne zatro, za dva, tri
dni bode ves ta kraj v ognji — in kako te jaz
potem provedem skozi trume pobunjenih kme¬
tov? Ko bi pa imela pasti v njih roke, bolje
bi ti bilo, ostati v rokah Bohunovih.«

»O, to ne more biti! Raje smrt!« prekine
Helena.

*) Na ta način.

Pri tej priči se jima približajo štirje Kozaki .. (Str. 148.)

146

Z OGNJEM IN MEČEM.

»Jaz imam pa rajši življenje nego smrt,
kajti smrt je stvar, iz katere se po nobeni ceni
ne izviješ. Mislim, da nama je sam Bog poslal
ta prosjaka. Zastrašil sem ja- da je knez z vso
vojsko blizu, kakor one čabane. Tri dni bodeta
od strahu naga v trstji čepela. Midva se v tem
času kako do Zolotonoše preplaziva. Najdeva-li
tvoja brata — dobro; če ne — pojdeva pa
dalje celo do hetmanov, ali pa bodeva čakala
kneza, a vse to brez nevarnosti, kajti prosjakom
se ni bati niti kmetov niti Kozakov. Mogla bi celo
črez tabor 'Hmielnickega prenesti zdrave glave.
Samo Tatarjev se nama je ogibati, kajti ti bi tebe,
gospica, kot mladega dečka vzeli v robstvo.«

»Torej se moram i jaz preobleči?«

»Taka je. Vrzi raz sebe Kozačka in prelevi
se v kmetskega dečka. Troho si pregladkopolta
za kmetsko dete, kakor i jaz za »dida«, pa to
nič ne de. Gospica, tebi veter ličice opali, a
meni se od hoje trebuh skrči. Vso tolščo iz-
potim iz sebe. Ko so mi Vlahi oko izžigali,
mislil sem, da me zadeva grozovita nesreča, a
zdajci vidim, da mi bode to v hasen, kajti
»did«, pa ne slepec — bilo bi sumno. Ti, go¬
spodična, me bodeš vodila za roko. Nazivaj
me Onufrija, kajti to bodi moje »didovsko«
ime. Sedaj se pa kar najpreje preobleci. Mudi
se nama na pot, ki se bode, ker uže treba iti
peš, vlekla in vlekla.«

Gospod Zagloba je odšel, Helena pa se je
takoj začela preoblačiti v prosjaškega dečka. Iz-
plaknivši se v reki, odložila je kozaški županek,
a oblekla kmetsko suknjico in slamnik, in po¬
potne čižme. Na srečo je bil oni deček, kate¬
rega je bil Zagloba slekel, droban, zategadelj se
je je vse dobro oprijelo.

Ko se je bil Zagloba vrnil, ogledal jo je
pozorno ter rekel:

»Moj Bog, marsikateri vitez bi rad, da bi
ga takov deček spremljal, in jaz poznam nekega
huzarja, ki bi to še posebno rad. Le s temi lasmi
treba naposled kaj storiti. Videl sem v Stam-
bulu dečke lepe rasti, ali takega nobenega.«

»Daj Bog, da bi mi ne bila moja glad-
kost v zlo,« reče Helena.

Vendar se je smehljala, kajti ženska njena
ušesa je občudovanje gospoda Zaglobe prijetno
šegetalo.

»Gladkost ni nikoli v zlo. Jaz sam sem
prvi vzgled za to. Ko so mi v Galaciji oko
slepili, hoteli so mi še drugo, a žena ondukaj-
šnjega baše me je otela, in to zbok nadnavadne

krasote moje, katere sledi še lahko vidiš na
meni.«

»Pa si rekel, da so ti Vlahi oko izžgali?«

»Da, Vlahi, ali poturčeni in v Galaciji, slu¬
žabniki turškega baše.«

»Saj ti tudi tega niso izžgali.«

»Od žarečega železa se mi je le belina na
redila. To je jedno in isto. Gospodična, kaj
hočeš torej storiti s svojimi kitami?«

»Kaj? Odsekati je bode treba.«

»Treba. Pa kako?«

»S tvojo sabljo.«

»S sabljo se glava odseka, a lase — res ne
vem kako?«

»Veš kako? Jaz sedem k temu podrtemu
deblu, lase prevesim črez deblo, ti pa bodeš
sekal in odsekal. Le glave mi ne odsekaj.«

»O, gospodična, tega se pa le ne boj. Dosti¬
krat sem pijan vozle pri svečah prestrigaval,
sveče same pa vendar le nisem prestrigel. Ne
storim ni tebi nič zlega, dasi je taka prezen-
tacija za me prva v mojem življenji.«

Helena je sedla k deblu, vrgla črez-njc
dolge, bujne črne svoje lase in pogledala go¬
spoda Zaglobo:

»Gotova sem, le zamahni.«

In smehljala se je malo tožno, ker ji je bilo
žal teh las, kateri so se dali dvakrat oviti okolu
glave. Pa tudi gospodu Zaglobi je bilo nekamo
neprijetno. Popravil je deblo, da bi se bolje
sekalo in momljal:

»Tfu, tfu! Raje bi postal brivec in bi
Kozakom osledce bril (Backenbart). Zdi se mi,
da sem rabelj in da opravljam vražarski posel,
kajti znano ti je, gospodična, da ti čarovnicam
lase strižejo z glav, da bi se hudič ne utajil
v njih in da bi učinkov torture ne mešal. Go¬
spodična, ti pa nisi čarovnica, zategadelj se mi
to delo dozdeva nekamo oskodno. Ako mi
gospod Skrzetuski zato ne odseka ušes, oči¬
tam mu nejednakorodnost. Moj Bog, kar mrav¬
ljinci mi mrgole po roki. Zameži vsaj!«

»Uže!« odgovori Helena.

Gospod Zagloba se vzravna in vzdigne
roko na zamah. Ostro železo švistne po zraku
in pri tej priči zdrkneta dolgi, črni kiti po
gladkem deblovem Jubu na zemljo.

»Uže!« pravi Zagloba.

Helena poskoči kvišku — in zdajci se na
kratko odsekani lasje uspo v črnem krogu okolu
obličja, na katero je stopala rdečica sramežlji-

Z OGNJEM IN MEČEM.

147

vosti, kajti za onih časov je bila velika sramota,
če so dekletu odstrigli lase. Z njene strani je
bila to torej težka žrtva, katero je naposled
vendar-le morala prenesti.

Celo solze so ji orosile oči, a gospod Za-
globa, nezadovoljen sam s seboj, je niti poto¬
lažil ni,

»Zdi se mi, da sem se na nekaj nečast¬
nega odločil,« rekel je, »in rečem še enkrat, da
je gospoda Skrzetuskega dolžnost, ako je dober
vitez, odsekati mi ušesa. Toda inače ni moglo
biti, sicer bi ljudje tvoj spol takoj uganili. Sedaj
bodeva vsaj lahko smelo potovala. Izprašal sem
pro sjaka tudi o poti, položivši mu meč na grlo.
Po tem, kar je povedal, uzreva na stepi tri
hraste, okolu katerih bode volčji jarek, a poleg
jarka cesta na Demjanovko, k Zolotonoši. Rekel
je, da tudi »čumaki« (vrvarji) vozijo po cesti,
lahko prisedeva torej tudi h kateremu na voz.
Gospodična, težke čase preživljava skupaj, ka¬
terih se bodem večno spominjal. Sedaj se bode
treba še od sablje posloviti. Plemiška znamenja
imeti pri sebi ne pristoji niti prosjaku niti dečku
njegovemu. Vtaknem jo pod ta kri, morda mi
Bog kedaj dodeli, da jo zopet najdem. Dokaj bitk
je videla ta sablja in marsikoga sem uže pre¬
mogel z njo. Verjemi mi, gospodična, sedaj bi
bil uže polkovnik, da ni zavisti in ljudske zlobe,
ki me je do tega privedla, da rad pijem žgane
pijače. Taka je na svetu. Nikjer pravičnosti!
Da nisem tiščal kakor butec v pogubo in da
nisem umel, kakor drugi cunctator,*) hrab¬
rost družiti s premislekom, ne bi me bil Zacvi-
lihovski prvi imenoval strahopetca. On je sicer
dober človek, ali jezik ima hudoben. Še ne¬
davno mi je očital in me zbadal, da se bratim
s Kozaki, a da se nisem z njimi bratil, si¬
gurno bi ti, gospodična, ne bila ušla iz Bohu-
novih rok.«

Tako govoreč potakml je gospod Zagloba
sabljo pod kri, pokril jo z rastlinjem in travo,
po tem prevesil črez pleča bisago in teorban,
vzel v roko beraško palico, vloženo s kameni,
zamahnil enkrat, dvakrat z njo in rekel:

»No, to ni slabo, lahko kakemu psu ali
volku posvetim in zobe prerahljam. Najhuje je
pač, da treba iti peš, toda če ni drugače, pa
ni. Idiva!«

Šla sta, črnolasi dečko naprej, »did« za
njim. »Did« je godrnjal in klel, ker mu je bilo

*) Obotavljalec, priimek slavnega rimskega vojvode
Fabija.

vroče idočemu peš, dasi je po stepi vlekel veter.
Ta veter je palil, rujavi'1 lice krasnemu dečku.
V kratkem sta dospela v jarek, na katerega dnu
je izviral studenec, pošiljajoč svojo čisto vodico
v Kahamlik. Okoli tega jarka, ne daleč od reke,
rasli so na mogili trije orjaški hrasti. Proti
njim sta zavila naša potnika. Takoj sta našla
sledi ceste, ki se je po stepi žoltela od cvetic,
rasočih bujno po živinskem gnoji. Cesta je
bila prazna; bilo ni niti voznika na njej niti
mule niti sivih volov, počasi stopajočih. Le tu
in tam so ležale živinske kosti, porazvlečene
od volkov in obeljene na solnci. Potnika sta
šla nepretrgoma, počivala le po senčnatih do¬
bravah. Črnolasi deček je legal in zaspaval na
zeleni ruši, prosjak pa je čuval. Hodila sta i črez
potoke, a kjer ni bilo brodu, iskala sta ga, hodeč
dolgo ob bregu. Včasih pa je »did« prenesel
dečka s čudovito močjo za človeka, ki je uže
hodil ob beraški palici. A bil je širokopleč
»did«! Tako sta se znova vlekla do samega
večera, ko sede naposled deček na obcestje
v hrastovem lesu ter reče:

»Sapa mi uže pohaja in moči me po¬
puščajo. Ne pojdem dalje. Tu sem ležem
in umrjem.«

»Did« se resno zamisli.

»Te proklete pustinje!« reče, »nikjer niti
futora niti vrta ob cesti, niti žive duše ne. Tukaj
ne moreva ostati na noč. Mrači se uže, v jedni
uri bode tema, — poslušaj no, gospodična!«

Tu »did« obmolkne, in nekaj časa je vla¬
dala globoka tišina.

Kar jo prekine dalek, otožen glas, ki se je
zdel, da doletava iz notranjosti zemlje. In res
je dohajal iz jarka, ne daleč od pota.

»Volkovi!« reče Zagloba. »Sinoči sva imela
konja, snedli so nama konja, sedaj bi se spra¬
vili pa celo na naju. Pod suknjo imam sicer
samokres, toda smodnika ne vem če bode za
dva strela, na volčjem ženitovanji pa vendar-le
ne bi bil rad volkovom v slast. Slišiš, gospo¬
dična — znova!«

Tuljenje se je res znova raztegnilo in zdelo
se je, da uže bliže.

»Vstani dete!« reče »did«. Ako ne moreš
iti, nesel te bodem. Ni drugače. Vidim, da te
imam rad. Gotovo zato, ker živim neoženjen
in ne morem zapustiti zakonskih potomcev; če
imam pa nezakonske, Turki so, kajti v Turkih
sem bival dolgo časa. Z menoj izmrje rod Za-
glob, grba Včele. Gospodična, moja starost ti

19*

148

Z OGNJEM IN MEČEM.

je varuh; sedaj pa vstani, ali pa mi sedi na
pleča kakor na kozla.«

»Noge so mi tako premrle, da se niti ga¬
niti ne morem.«

»Pa si se hvalila, kako, si močna ! Pa tiho,
no! Tiho! Pasje lajanje slišim, kakor mi je
Bog mil. Tako je, psi so to, ne voleje. Dem-
janovka, o kateri mi je slepec pravil, torej ne
more biti da¬

leč. Hvalo

čimdalje raz¬
ločneje.

»Tako je, to je Demjanovka, ne more biti
nič drugega,« reče gospod Zagloba. »,Dide‘ po-
vsodi radi vsprejemljejo, morda se dobode pre¬
nočišče in večerja, in morda naju dobri ljudje tudi
dalje povedo. Čakaj no, gospodična, to je kne-
ževa vas, gotovo biva torej tukaj podstarosta.
Tu se izpočijeva in poizveva tudi kake novice.
Knez mora biti uže na poti. Morebiti rešitev

preje pride, nego se nadejaš. Toda pametuj,
da si nema! Storil sem uže sam budalost, ko
sem ti velel, da me zovi Onufrija, zakaj če si
nema, ne moreš me klicati. Jaz bodem sam
govoril za-se in za-te. Hvalo Bogu, kmetski
govorim baš tako dobro kakor latinski. Dalje,
dalje! Glej, prve koče niso več daleč. Moj Bog!
Kedaj se vendar uže skonča najino potikanje!

Da bi mogla
vsaj varjenega
piva dobiti,
hvalil bi Boga
tudi za to.«

Gospod Za¬
globa umolkne
in nekaj časa
stopata molče
drug vštric
drugega. Po¬
tem začne
znova govoriti:
»Pametuj,
gospodična, da
si nema. Če te
kdo kaj vpraša,
pokaži na me
in reci: »Hum,
hum, hum! Ni-
ja, nija!« Vi¬
del sem, go¬
spodična, da si
zelo bistro¬
umna,a vendar
pazi, tu nama
gre za kožo.
Če na primer
naletiva na
hetmanske ali
pa knežje pra¬
pore, tedaj se
precej oglasiva,
kdo sva, zlasti
(Str. 143.) a ] {0 se na jj e

kak uljuden
častnik in go¬
spoda Skrzetuskega znanec. Ti si v varuštvu kne-
ževem, zategadelj se ti ni bati vojakov. O, kaki
ognji pa to tam v dolinici plapolajo? A-ha, ku¬
jejo, kovačnica je! Vidim, da tudi ljudij ni malo
pri njej, idiva tja.«

In res v dolini stala je kovačnica, iz katere
dimnika so se usipali snopi in klobki zlatih isker,
a skozi odprta vrata in mnoge špranje v steni je

Bogu na j viš¬

jemu ! Mislil
sem uže, da bi
zakuril radi
volkov; toda
gotovo bi za¬
spala, ker sva
utrujena. Tako
je, tako je, to
so psi. Slišiš ? «

»Pojdiva !«
reče Helena,
kateri se je moč
naglo vrnila.

In res, jedva
sta bila prišla
iz lesa, poka¬
zale so se ne¬
koliko strelja-
jev odonod luči
mnogobroj-
nega sela. Za¬
gledala sta i tri
stolpiče cerkve,
pokrite z no¬
vimi plošči¬
cami, katere so
se še svetile
v somraku od
poslednjih žar¬
kov večerne
zarje. Pasji la-
vež je dohajal

Did-slepec s teorbtinom.

1  OGNJEM IN MEČEM.

J 49

buhala iskriva svetloba, katero so prezaslanjale se¬
daj pa sedaj temne postave, ki so se kretale znotraj.
Zunaj, pred kovačnico, videti je bilo v nočnem
Somraku tudi kakih deset človeških postav, sto¬
ječih v gručah. Kladiva v kovačnici so nabijala
drugo za drugim, da se je odmev razlegal na-
okolu, a ta odglas se je mešal s petjem pred ko¬
vačnico, s hrupnim razgovorom, z lajanjem psov.
Videč vse to zavil je gospod Zagloba takoj v ta
jarek, zabrenknil na teorban in začel peti:

»Ej, tam na gori
Ženci žnjo,
A tam pod goro,
Zeleno goro
Kozaki gred<5.«

Tako pojoč se je približal gruči ljudij, ka¬
teri so stali pred kovačnico. Ogledal se je: bili
so kmetje, z večine pijani. Vsi so imeli kole
v rokah. Na nekaterih teh kolov so lesketale
kose, nasajene po dolgem, in ostrine sulic. Ko¬
vači v kovačnici so izdelavah baš te ostrine in
kosam ravnali kljuke.

»Ej, did, did!« jelo se je klicati iz gruče.

»Slava Bogu!« govori gospod Zagloba.

»Na vekov veke!«

»Povejte, deca, je li to Demjanovka?«

»Demjanovka. Česa bi rad?«

»Po poti so mi pravili « nadaljuje prosjak,
»da bivajo tu dobri ljudje, ki ubožca vsprejmo,
nakrme, napoje, prenoče in kak grošek dade.
Jaz sem star, dolgo pot sem prehodil, a deček
niti koraka ne more naprej. On je revček, nem,
mene starca vodi, ker ne vidim, jaz sem ne¬
srečnik, slepec. Bog vas blagoslovi, dobri ljudje,
in sveti Nikolaj Čudotvorec vas blagoslovi in
sveti Onufrij vas blagoslovi. V jednem očesu
mi je troho luči božje ostalo, drugo pa je temno
na veke. Tako hodim s teorbanom, pevam pesni
ter se živim kakor ptiči s tem, kar dobrim lju¬
dem pade od rok.«

»A od kod sta, ,dide‘?«

»Oj zdaleka, zdaleka. Ali dozvolite, da se
odpočijeva, ker vidim, da je klop pred kovač¬
nico. Sedi i ti, revček,« govoril je dalje ter po¬
kazal klop Heleni. »Midva sva od tam nad
Ladavo, dobri ljudje. Ali z doma šla sva uže
davno, in sedaj prihajava s proščenja iz Bro-
varkov.«

»In kaj sta tam dobrega slišala?« vprašal
je star kmet s koso v roki.

»Slišala, slišala, če pa kaj dobrega, ne vem.
Ljudij se je bilo tja mnogo navrlo. O Hmielni-
ckem so govorili, da je hetmanovega sinu in nje¬

gove viteze premogel. Slišala tudi, da se na ru¬
skem bregu kmetje vzdigajo na pane.«

Tolpa je takoj obstopila Zaglobo," ki je,
sedeč poleg knežnje, od časa do časa zabrenkal
na teorban.

»Torej sta vidva, oče, slišala, da se vzdi¬
gajo?«

»Kajpada. Nesrečno je naše kmetsko trp¬
ljenje !«

»Ali govore, da bode konec «

»V Kijevu so našli pismo Kristovo na ol
tarji, da bode strašna in okrutna vojna in ve¬
liko krvolitje po vsej Ukrajini.«

Polkrog, obkoljujoč klop, na kateri je sedel
gospod Zagloba, stisnil se je še bolj.

»Praviš, da je bilo pismo?«

»Bilo, kakor sem živ! O vojni, o krvo-
litji... Ne morem dalje govoriti, ker se mi je
bednemu starcu sesušilo grlo.«

»Tu imate, oče, merico žganja in pripo¬
vedujte, kaj ste slišali po svetu. Vemo i mi, da
so »didi« povsodi in da vse znajo. Bili so uže
i pri nas, ter pravili, da na gospodo pride od
Hmiela črna ura. No, zategadelj dali smo si
kose in sulice prigotoviti, da bi ne bili po¬
slednji; a sedaj ne vem, ali bi uže začeli, ali
naj od Hmiela čakamo pisma.«

Zagloba zvrne merico, pocmaka, malo po¬
misli ter reče:

»In kdo vam pravi, da je čas začeti?«

»Mi sami hočemo.«

»Začnimo! Začnimo!« ozovo se mnogi gla¬
sovi. »Ko so Zaporožci gospode pobili, pa za¬
čnimo!«

Kose in sulice so se zatresle v krepkih
rokah in zlovražno zabrenketale. Potem na¬
stane kratek molk, le kladiva v kovačnici so
tolkla. Bodoči davilci so čakali, kaj poreče
»did«. »Did« misli, misli, a naposled vpraša:

»Cegavi ljudje ste vi?«

»Kneza Jeremije.«

»In koga bodete vi davili?«

»Kmetje se spogledajo.«

»Njega?« vpraša »did«.

»Ne zdržimo!«

»Oj, ne zdržite deca, ne zdržite. Bil sem
v Lubnijih in sem videl kneza na vlastne oči.
Strahovit je! Ko krikne, drevesa zatrepečejo
v lesu, in kamor udari z nogo, naredi se ko¬
tanja. Njega se še kralj boji in hetmani so mu
pokorni in vsi pred njim trepečejo. Vojske pa
je pri njem več nego pri hanu in pri sultanu.
Ne poiščete vi njega, on poišče vas. Pa tudi

15o

Z OGNJEM IN MEČEM.

tega ne veste, kar jaz vem: Njemu pridejo vsi
Lahi na pomoč, in to znate: Szczo Lach, to
szabla!«

Turoben molk je zavladal v gromadi. »Did«
znova brenkne na teorban ter govori dalje, uprši
obraz k mesecu:

»Gre knez, gre, in pri njem toliko peres
in praporov, kolikor zvezd na nebu in ošlekov
na stepi. Veter leti pred njim in ječi. Veste vi,
čemu ječi? Vam na bedo ječi. Smrt leti pred
njim s koso in zvoni.

»In veste, čemu zvoni? Na vaš vrat zvoni.«

»Hospody pomiluj!«*) ozvali so se tihi,
prestrašeni glasovi.

In znova je bilo čuti zgol nabijanje kladiv.
»Kdo je tu knežev komisar?« vpraša »did«.
»Gospod Gdešinski.«

»In kje je on?«

»Zbežal je.«

»In čemu je zbežal?«

»Ker je slišal, da se za nas kujejo kose in
sulice. Prestrašil se je ter pobegnil.«

»Tem huje, ker vas naznani knezu.«

»Cernu, ,did‘, krakaš kakor krokar,« reče
star kmet. »Mi pa verujemo, da panom pride
črna ura. In ne bode jih niti na ruskem, niti na
tatarskem bregu; sami Kozaki, svobodni ljudje
bodo — in ne bode davkov niti od zemlje niti
od pijače niti od mlinov vetrnikov niti od pre¬
vozov, ker tako stoji v pismu od Krista, o ka¬
terem si sam pravil. In Hmiel je tako močan
kakor knez. Naj se le poskusita!«

»Daj mu Bože!« reče »did«. »Težka je
naša kmetska usoda in nekoč je bilo drugače.«

»Čegava je zemlja? Kneževa. — Cegava
je stepa? Kneževa. — Čegavles? Čegave črede?
Kneževe. — Nekoč pa je bil les božji, božja
stepa. Kdor je prišel preje, ta je vzel — in ni¬
komur ni bil pokoren. Sedaj pa je vse knežje
in pansko.. . «

»Prav pravite,« reče »did,« »toda jaz vam
jedno reč povem. Sami veste, da knezu niste
kos, zatorej vam rečem to-le: Kdor hoče da¬
viti, naj ne ostane tu, dokler se Hmiel s knezom
ne pokosa, temveč naj beži k Hmielnickemu —
in to takoj, jutri, zakaj knez je uže na poti.
Ako ga Gdešinski do Demjanovke nagovori, ne
bode vas knez tu živil, temveč pobije vas do
zadnjega — bežite torej k Hmielnickemu. Cim
več vas bode ondi, tem laglje bode Hmielu.
O, težko delo ima on pred seboj! Hetmani

*) Gospod, usmili se nas!

gredo naprej in kroninih vojsk je brez števila,
a potem knez, močnejši nego hetmani. Deca,
letite pomagat Hmielu in Zaporožcem, sicer
revčki ne vzdrže — in vendar se oni bijejo
s pani za vašo svobodo in vašo blaginjo. Le¬
tite, s tem sebe otmete pred knezom in pomo-
rete Hmielnickemu.«

»Uže resnico govori!« ozovejo se glasovi
v gromadi.

»Dobro govori!«

»Moder ,did‘!«

»Kneza si videl torej na poti?«

»Videl — nisem ga videl, v Brovarkih sem
le slišal, da je uže krenil iz Lubnij. Požiga in
mori, kjer najde le jedno sulico, in pušča za
seboj le zemljo in nebo «

»Hospody pomiluj!«

»In kje naj iščemo Hmiela?«

»Radi tega sem pa prišel semkaj, sinki, da
vam povem, kje iščite Hmiela. Deca, pojdite
v Zolotonošo, potem pa pojdete v Trehtimirov
in ondi vas bode Hmiel uže čakal, ondi se ljudje
zbero iz vseh vasij, sel in futorov, tja pridejo
tudi Tatarji, drugače, drugače vam knez ne
bode dal hoditi po zemlji, po majki.«

»In vi, oče, pojdete z nami?«

»Peš ne pojdem, kajti stare noge mi vleče
uže zemlja na-se. Naprezite mi telego, pa pojdem
z vami. A pred Zolotonošo pojdem naprej po¬
gledat, če niso ondi morda panski vojaki. Ce
bodo, ognemo se in zavijemo naravnost na
Trehtimirov. Tam je uže kozaški kraj. Sedaj
pa mi dajte jedi in pijače! Jaz starec sem gla-
den in tudi deček je gladen. Zajutra odrinemo,
po poti pa vam zapojem o gospodu Potockem
in o knezu Jeremiji. Oj, mrka leva sta to. Na
Ukrajini bode veliko krvolitje, nebo se kruto
rdi, pa tudi mesec plove kakor v krvi. Prosite,
deca, usmiljenja božjega, kajti nobeden ne bode
več dolgo hodil po božjem svetu. Slišal sem
tudi, da volkodlaki vstajajo iz mogil in tulijo.«

Nekak strah je obšel zbrane kmete. Nehote
so se začeli ozirati, križati in šepetati drug dru¬
gemu. Naposled jeden zakrikne:

»V Zolotonošo!«

»V Zolotonošo!« ponove vsi, kakor bi bilo
baš ondi zavetje in otetje.

»V Trehtimirov! «

»Na pogibel Lahom in panom!«

Kar stopi naprej neki mlad Kozaček, stresne
sulico in krikne:

»Batki!« ker gremo jutri v Zolotonošo, poj¬
dimo danes na komisarski dvor!«

Z OGNJEM IN MEČEM. , 5 ,

»Na komisarski dvor!« zakrikne pri tej priči
kakih desetero glasov.

»Požgati! Blago vzeti!«

Toda »did«, ki je imel doslej glavo sklo¬
njeno na prsi, vzdigne jo in reče:

»Ej, deca, ne hodite na komisarski dvor
in ne požgite ga, sicer bode slabo. Knez morda
kroži kje blizu tod okoli, zagleda žar, pride in
slabo bode. Bolje bode, da meni daste jesti in
mi pokažete prenočišče. Sedite tiho in ne raz¬
grajajte.«

»Resnico govori!« oglasi se nekoliko glasov.

»Resnico govori, a ti Maksim si tepec!«

»Oče, pojdite k meni na sol in hleb in
na četvrt meda — in če greste, pojdete spat
v skedenj na seno«, reče star kmet obrnivši se
k »didu«.

Zagloba vstane in potegne Heleno za rokav.
Knežnja je spala.

»Deček se je utrudil, celo pri kladvih je
zaspal,« reče gospod Zagloba.

A v srci si je mislil:

»O sladka nedolžnost, ki moreš spati sredi
sulic in nožev! Vidi se, da te varujejo nebeški
angeli, s teboj pa tudi mene obvarujejo.«

Vzbudil jo je in šli so v vas, ki je ležala
nekoliko oddaljena. Noč je bila lepa, tiha —
spremljal je je odmev nabijajočih kladiv. Stari
kmet je šel naprej, da bi kazal pot v temi, go¬
spod Zagloba pa je, na videz kakor bi molil,
momljal z jednakomernim glasom :

»O gospod Bog, usmili se nas grešnikov...
Vidiš, gospodična . . . sveta Prečista . . . Kaj bi
počela, ako ne bi imela kmetske obleke . . .
Kakor v nebesih tako na zemlji .. . Jesti do¬
biva, jutri se pa v Zolotonošo popeljeva in ne
pojdeva peš . . Amen, amen, amen . . . Lahko
je misliti, da nama pride Bohun na sled, na¬
jine ukane ga ne prevare. .. Amen, amen! Toda
prepozno bode, kajti v Prohorovci prestopiva
Dnjeper, tam je pa uže hetmanska moč . .
Pravičnik se nima za kaj bati hudiča. Amen.. .
Crez kaka dva dneva bode tukaj ves kraj v ognji,
da le knez odrine za Dnjeper... Amen... Da
bi je udušila črna smrt, naj jim vrag sveti. . .
Slišiš no, gospodična, kako tam rujovejo pred
kovačnico. Amen... Težke okoliščine so prišle
na naju, toda butec naj bodem, če te ne iz¬
motam iz njih in če bi morala bežati prav do
Varšave.«

»Kaj pa mrmrate oče?« vpraša kmet.

»Nič, molim za vaše zdravje. Amen, amen!«
»Glej, moja koča...«

»Slava Bogu.«

»Na vekov veke.«

»Prosim na hleb in sol.«

»Bog plati.«

Nekoliko trenotkov pozneje se je »did«
silno krepil z bravino in tudi meda ni štedil,
zjutraj za rana pa se je z dečkom vred od¬
peljal na pripravni telegi proti Zolotonoši, sprem¬
ljan od kakih deset kmetov na konjih, oboro¬
ženih s sulicami in kosami.

Sli so na Kavrajec, Crnobaj in Krapivno.
S potoma so videli, da je uže povsod vrvelo.

Kmetje so se povsodi oboroževali, kovač¬
nice po jarkih so delale od jutra do večera, in
le še strašna moč, strašno ime kneza Jeremije
je zadržavalo krvavi izbruh.

V tem se je bil vihar za Dnjeprom raz¬
besnel z vso vsteklostjo. Vest o korsunskem po¬
razu se je bila bliskoma razletela po vsej Ru¬
siji, zategadelj se je vzdignil, kdor je bil živ.

V.

Drugo jutro po pobegu Zaglobe so našli
Bohuna na pol zadušenega v županu, v kateri
ga je bil gospod Zagloba zavil. Ker pa ni imel
težkih ran, zavedel se je v kratkem. Spomnivši
se vsega, kar se je bilo pripetilo, vzbesnel je
in tulil kakor divja zver, krvavil si roke na
svoji krvavi glavi ter se z nožem zaganjal v ljudi,
tako da semeni niso smeli pristopiti k njemu.
Ker se še ni mogel držati v sedlu, dal si je
mej dva konja privezati židovsko zibel, sedel
va-njo in popodil kakor zblaznelec v stran Lub-
nij, sodeč, da sta ubežnika tja potegnila. Ležeč
torej v židovskih blazinah, v puhu in v vlastni
krvi, vihral je po stepi kakor volkodlak, ki pred
rano zoro beži v mogilo; za njim pa so se
gnali zvesti semeni, prepričani, da se očividno
drve v svojo smrt. Leteli so tako do Vazi-
lovke, kjer je kot posadka stala stotina ogerske
kneževe pehote. Divji četnik je udaril na njo,
kakor bi se mu bilo priskutilo življenje, brez
obotave, planil sam prvi v ogenj ter jo po
ne kolikih urah potolkel popolnoma, razun
nekaterih vojakov, katerim je prizanesel, da bi
z mučenjem kake izpovedi izsilil iz njih. Ko je
bil od njih izvedel, da tod ni noben šlahčič
z deklico bežal, sam ni vedel, kaj bi počel, ter
je od bolesti trgal obveze raz sebe. Ako bi šel
dalje, bila bi blaznost, kajti proti Lubnijem so
stali povsodi kneževi polki, katere so morali

I 52

Z OGNJEM IN MEČEM.

o napadu uže obvestiti Stanovniki, ki so bili mej
bitko pobegnili iz Vazilovke. Zvesti semeni so
torej od vsteklosti oslabelega atamana prijeli
ter ga odvedli nazaj v < Rozloge. Ko so se
vrnili, ni bilo po dvoru niti sledu več ostalo,
kajti ondotni Stanovniki so ga oplenili in po¬
žgali s knezom \ azilom vred, sodeč, da zvale
krivdo lahko na Kozake in Bohuna, ako bi se
hoteli kneževiči ali pa knez Jeremija maščevati.
Požgana so bila pri tem vsa poslopja, višnjev
vrt je bil posekan, pobita vsa družina, kajti
kmetje so se brez usmiljenja maščevali za vse
trdo postopanje in zatiranje, katero so trpeli
od Kurčevičev. Ob jednem z Rozlogi je prišel
v Bohunovo pest tudi Plešnievski, ki je hitel iz
Cehrina po žoltovodskem porazu. Ko se je ta,
vprašan, s čim in odkod gre, zapletal in ni
dajal jasnih odgovorov,, prišel je v sum, in ko
so ga pekli z ognjem, povedal je, kar je vedel
o porazu in o gospodu Zaglobi, katerega je bil
prejšnji dan srečal. Vzradovani četnik si je od¬
dahnil. Ko je bil Plešnievskega obesil, spustil se
je dalje, trdno uverjen, da mu Zagloba ne uide!
Tudi čabani so mu dajali novih poročil, za
brodom pa so izginile vse sledi, kakor bi bile
padle v vodo. »Dida,« katerega je bil Zagloba
slekel, ataman ni mogel dobiti, zakaj ta se je
bil . pomaknil uže niže, ob bregu Kahamlikovem.
Sicer je bil pa tako prestrašen, da se je skrival
po trstji kakor lisjak.

V tem sta bila zopet minila dan in noč, in
ker je pogon proti Vazilovki zajel dva dni, imel
je torej gospod Zagloba silno mnogo časa za
seboj. Kaj torej storiti?

V tem težavnem položaji je prišel Bohunu
s svetom na pomoč esaul, star stepni volk, pri¬
vajen od mladosti po Divjih Poljanah izvoha-’
vati Tatarje.

»Batko!« reče, »bežala sta proti Cehrinu
in previdno sta bežala, kajti dobila sta časa —
ko sta pa izvedela o Hmielu in o bitki žolto-
vodski, premenila sta pot. Ti, batko, si sam
videl, da sta zavila s ceste in se vrgla v stran.«

»V stepo?«

»V stepi, batko, bi ja jaz našel, ali šla sta
proti Dnjepru, da bi dosegla hetmane, — šla
sta torej ali na Cerkese ali pa na Zolotonošo
in Pohorovko ... in ako sta krenila k Pereje-
slavju — kar pa mislim, da nista — najdemo
ja. Batko, treba, da gre jeden proti Cerkesom,
drugi proti Zolotonoši, na čumaško pot — in
to takoj, kajti če prideta črez Dnjeper, potegneta

jo za hetmani ali pa ja zajamejo Tatarji Hmiel-
nickega.«

»Idi torej ti proti Zolotonoši, jaz pojdem
proti Cerkesom «

»Dobro, batko.«

»Pa dobro pazi, to jc premeten lisjak.«

»Oj, i jaz sem premeten, batko.«

Določivši tako pogonu načrt, krenila sta
takoj, jeden proti Cerkesom, drugi više proti
Zolotonoši. Zvečer tega samega dne dognal jc
stari esaul Anton do Demijanovke.

Vas je bila prazna. Ostale so bile same
ženske; vsi možje odšli so bili za Dnjeper
k Hmielnickemu Videč oborožence, a ne vedoč,
kdo da bi bili, poskrile so se ženske po pod¬
strešjih in skednjih. Anton je moral dolgo is¬
kati, predno jc našel starko, ki se uže nikogar
ni bala, celo Talarjev ne.«

»In kje so kmetje, mati?« vpraša Anton.

»Kaj jaz vem!« odgovori ona, kažoč žolte
zobe.

»Mi smo Kozaki, mati, ne bojte se, mi
nismo Lahi.«

»Lahi? Da bi je strela!«

»Vi ste nam prijazni, — res?«

»Vam?« Starka popostane:

»Da bi vas kuga!«

Anton ni vedel, kaj bi počel, kar zaškrip¬
ljejo dveri neke koče, in mlajša, lepa ženska
stopi na dvorišče.

»Ej, molojci! Slišala sem, da vi niste Lahi.«

»Tako je.«

»Ste Hmielovi?«

»Tako je.«

»Ne od Lahov?«

»Ne «

»A čemu ste vprašali po kmetih?«

»Vprašali smo, če so uže šli.«

»Šli, šli!«

»Slava Bogu! Povej no, molodica, ni be¬
žal tod neki šlahčič, proklet Lah. s hčerko?«

»Šlahčič? Lah? Jaz nisem videla.«

»Ni bilo nikogar tukaj?«

»Bil je ,did\ On je kmete nagovoril, naj
gredo do Hmiela, v Zolotonošo, ker je rekel,
da pride knez Jeremija tod.«

»Kje?«

«1 tod? In potem ima iti v Zolotonošo.

To je rekel ,did‘.«

»In je ,did‘ nagovoril kmete na buno?«

*Did.<

»In je bil sam?«

»Ne. Z nemccm.«

Z OGNJEM IN MEČEM.

I 53

»In kakšen je bil po videzu?«

»Kdo ?«

»D id.«

»Oj, star, zelo star, na teorban je brenkal
in tožil na gospodo. Pa jaz ga nisem videla.«

»In on je kmete na buno nagovarjal?«
vpraša še iedenkrat Anton.

»On.«

»Hm! Ostanite z Bogom, molodica.«

kar hoče. Ako zasliši, prišedši do brega, da po
drugi strani stoje hetmanske vojske, ne pojde
črez, temveč doli ob reki in pred Čerkesi se
snideta z Bohunom. Sicer pa spotoma zaseže
poročila o Hmielnickem. Antonu je bilo znano
uže iz poročila Plešnievskega, da je Hmielni-
cki zajel Cehrin, da je na hetmane uže poslal
Krzivonosa, sam pa da je imel s Tuhaj-bejem
odriniti za njim. Anton je bil kot izkušen vojak

in dober znalec kra¬
jevne lege uverjen, da
se je morala bitka uže
biti. V tem slučaji je
bilo treba vedeti, česa
se je držati. Ako je bil
Hmielnicki pobit, raz¬
lile so se v pogonu
hetmanske sile po vsem
Podnjepriji, in v takem
slučaji bi bilo zaman
iskati Zaglobo. Ako je
pa Hmielnicki pobil ?...
Da resnico govorim:
Anton v to ni zelo vero¬
val. Laglje je pobiti sina
hetmanovega nego het-
mana samega , laglje
prednje straže nego celo
vojsko.

»E,« mislil si je stari
Kozak, »naš ataman bi
bolje storil, ako bi mis¬
lil o svoji koži, ne pa
o dekletu. Pod Ceh-
rinom bi lahko prišli
črez Dnjeper, od onod
pa, dokler je še čas,
umaknili se na Sič, Tu¬
kaj, mej knezom Jere¬
mijo in hetmani, bode
težko zdržal.«

Tako razmišljajoč se
je s svojimi semeni naglo pomikal ob Suli, Črez
katero je moral takoj za Demijanovko, ker je
hotel priti do Prohorovke. Dospeli so do Mo¬
bilne, ležeče nad reko. Tu je Antonu poslužila
sreča, zakaj, dasi' je bila Mobilna kakor tudi
Demjanovka prazna, naletel je na brod in pre¬
voznike, ki so prepeljavali kmete, bežeče k Dnje-
pru. Zadnjeprije si pod kneževo roko ni upalo
vzdigniti, zato so pa kmetje iz vseh vasij, osad
in svobod bežali, da bi se združili s Hmielni-
ckim in stopili pod njegove prapore. Vest o zmagi

»Idite z Bogom.«

Anton se globoko za¬
misli. Če bi bil ta »did«
preoblečen Zagloba, če¬
mu bi, za vraga, kmete
do Hmielnickega nago¬
varjal. Sicer pa, odkodi
bi vzel obleko? Kje bi
bil izgubil konja? Be¬
žal je vendar na konji.
Pred vsem pa, čemu
bi kmete nagovarjal na
upor ter je svaril pred
prihodom kneževini ?
Kot šlahčič ne bi sva¬
ril in pred vsem — sam
bi se skril pod kneževo
moč. In ako gre knez
proti Zolotonoši, v če¬
mer ni nič neverjetnega,
gotovo izplača Vazi-
lovko. Tu je Antona
zdrznilo, in na pot se
mu je postavil kol, po¬
polnoma podoben kol-
cu, na kakoršne nati¬
kajo ljudi.

»Ne! ,Did‘ je, ,did‘
in nič več. V Zoloto-
nošo nimam iti po kaj,
razun ako bi bežal v to ., .

Helena,
stran.«

»In ako grem — kaj
potem početi? Čakati? Utegnil bi priti knez.
Ako grem proti Prohorovki in se prepljem črez
Dnjeper — to pomeni bušiti mej hetmane.«

Staremu stepnemu volku je postalo nekako
tesno na širokih stepah. Čutil je tudi, da je
kot volk na gospodu Zaglobi naletel na lisjaka.

Kar se udari ob čelo.

Čemu je ta »did« peljal kmete proti Zolo¬
tonoši, za katero je Prohorovka in za njo, za
Dnjeprom, hetmani in ves kronin tabor? Anton
je sklenil, da pojde proti Prohorovki, naj bode

20

Z OGNJEM IN MEČEM.

Zaporožcev pod Žoltimi vodami je kakor ptica
preletala vse Zadnjeprije. Divje ljudstvo ni moglo
mirno obsedeti, dasi baš ondi ni čutilo nika-
kega zatiranja. Knez, kakor smo uže rekli,
neusmiljen sicer proti vstašem, bil je prav oče
mirnim naseljencem; njegovi komisarji pa so
se bali delati krivice podložnemu ljudstvu. Toda
to ljudstvo, ki je bilo nedavno izpremenjeno iz
razbojnikov v mirne naseljence, ni dosti maralo
za pravo in razporedbe, marveč je ostalo su¬
rovo ter je bežalo tja, kjer je zablisnila nadeja
divje svobode. V mnogih vasicah so k Hmiel-
nickemu pobegnile celo ženske. Iz Cabanovke
in Visokega so šli vsi Stanovniki in si požgali
koče, da bi se ne bilo kam vrniti. Po vasicah,
v katerih je ostalo še kaj naroda, oboroževali
so se na silo.

Anton je začel takoj izpraševati prevoznike,
če morda nimajo kakih poročil z Zadnjeprija.
Poročila so bila, toda protislovna, pomešana,
nejasna. Govorilo se je, da se Hmiel bije s het-
mani: nekateri so trdili, da je potolčen, nekateri,
da je zmagalec. Neki kmet, bežeč proti Dem-
janovki, pravil je, da so hetmani zajeti. Pre¬
vozniki so sicer vsekako sumili, da je to nekak
preoblečen šlahčič, ali zadržati ga si niso upali,
ker so tudi slišali, da je blizu kneževa vojska.
Nekakov strah je povsodi množil broj kneževih
vojsk in povsodi puščal zastopnike. Takrat na
vsem Zadnjepriji gotovo ni bilo niti jedne va¬
sice, kjer se ne bi bilo govorilo, da je knez
blizu. Anton je opazil, da njegov oddelek po¬
vsodi smatrajo za prednjo stražo kneza Jeremije.

Prevoznike je koj pomiril in začel izpraše¬
vati o demjanovških kmetih.

»Kaj pak. Bili. Mi smo je prepeljali na
drugo stran,« rekel je prevoznik.

»In ,did‘ je bil z njimi?«

»Bil.«

»In mutec z ,didom‘, droben dečko?«

»Res je.«

»Kak je bil ,did‘ po videzu?«

»Ne tako star, debel, očesi je imel kakor
riba, a na jednem belino.«

»To je on!« zamomlja Anton ter vpraša
dalje:

»In deček?«

»Oj, oče atamane! Kakor kerub, rečemo
vam. Takega nismo še videli.«

V tem so dopluli do brega.

»Ej, dekle privedemo atamanu!« mrmral
je sam  sebi. Potem se okrene do semenov:

»Na konje!«

In pomaknili so se kakor čreda splašenih
dropov, dasi je bila pot težavna, ker je bil kraj
z jarki prekrižan. Vjahali so v velik jarek, na
katerega dnu, pri studenci, je cesta od narave
storjena. Jarek je držal do samega Kavrajca.
Leteli so torej kakih deset postaj brez odpo-
činka, Anton na najboljšem konji na čelu. Bilo
je uže videti široko ustje jarkovo, kar Anton
naglo konja ustavi, da so mu zadnja kopita
kar zaškrtala na kamenji.

»Kaj je to?«

Ustje se je naglo zatemnilo z ljudmi in
konji. Nekaka konjiča je zajezdila v jarek in
se razvrstila po šest in šest. Bilo je do tristo
konj. Anton je pogledal in, dasi je  bil star
vojak, vsakovrstnim nevarnostim privajen, ven¬
dar mu je srce zatrepetalo v prsih, a na lice
mu stopila mrtvaška bledost.

Poznal je dragonce kneza Jeremije.

Bežati je bilo prepozno. Jedva dvesto ko¬
rakov je še delilo Antonovo četo od dragoncev,
a trudni konji semenov pogonu ne bi daleč
ušli. Ko so je tam oni zagledali, spustili so se
takoj v dir. Crez trenotek so uže semene ob¬
krožili od vseh stranij.

»Kaki ljudje ste?« vpraša poročnik grozeče.

»Bohunovi!« reče Anton, videč, da treba
govoriti resnico, ker ga barva izpreminja in
izdaje. Ker je pa spoznal poročnika, katerega
je videval v Perejeslavji, vsklikne takoj z udano
radostjo:

»Gospod poročnik Kušel! Slava Bogu!«

»A ti, Anton!« reče poročnik, ko si je bil
esaula natančneje ogledal. »Kaj delate tukaj,
kje je vaš ataman?«

»Hetman je poslal našega atamana do kneza
vojvode prosit pomoči. Ataman je odšel v Lub-
nija, nam pa ukazal vlačiti se todi po stepah
in loviti prebežnike.«

Anton je lagal, kakor bi bil najet, a za¬
našal se je na to, da dragonski prapor skoro
gotovo dohaja od Dnjepra in torej ne more ve¬
deti niti o napadu na Rozloge niti o bitki pod
Vazilovko in tudi o drugih činih Bohunovih ne.

Vendar poročnik pripomni:

»Mislil bi kdo, da se hočete prekrasti do
upornikov!«

»Ej, gospod poročnik,« reče Anton, »ako
bi hoteli iti k Hmielnickemu, ne bi bili tostran
Dnjepra.«

Z OGNJEM IN MEČEM.

i55

»Res je,« potrdi Kušel, »očividna resnica,
kateri se ne more prigovarjati. A. ataman kneza
ne dobi v Lubnijih.«

»O, kje pa je knez?«

»Bil je v Priluki. Morebiti se je stoprv
včeraj vzdignil v Lubnija,«

»Skoda. Ataman ima od hetmana pismo
do kneza. Pa z oproščenjem vaše milosti, pelje
vaša tnilost vojsko iz Zolotonoše?«

»Ne, mi smo stali v Kalenkih in smo do¬
bili mi in cela vojska povelje, da se snidemo
v Lubnijih, od koder se knez vzdigne z vso silo.
Kam greste pa vi?«

»V Prohorovko, ondukaj se kmetje prepe-
Ijavajo crez vodo.«

»Jih je uže mnogo prebegnilo?«

»Oj mnogo, mnogo!«

»No pojdite z Bogom.«

»Pokorno zahvaljujemo vašo milost. Bog
vas spremi,«

Dragonci so razstopili, in Antonova četa je
jezdila sredi njih proti jarkovemu ustju.

Ko so bili uže iz ustja, je Anton popostal
ter pazno poslušal in, ko so mu dragonci uže
izginili iz vida in so za njimi prebrneli zadnji
odmevi, obrnil se k semenom ter jim rekel:

»Vidite, tepci, da ni mene, vi bi črez tri
dni v Lubnijih poizdihnili na koleh. Sedaj pa
na konje, in če poslednji dih izženemo iz njih!«

In zdirjali so.

»Dobra je ta!« mislil si je Anton, »dvakrat
dobra; prvič, da smo odnesli zdravo kožo, drugič,
da dragonci niso šli iz Žolotonoše in je je Za-
globa izgrešil, zakaj, ako bi bil naletel na nje,
bil bi varen pred vsakim pogonom.«

Vsekako je bila za gospoda Zaglobo oko¬
liščina zelo neugodna, v kateri mu sreča pač ni
bila mila, da se ni nameril na gospoda Kušla
in njegov praporec, kajti bil bi takoj rešen in
prost vsakega strahu.

V tem je bila v Prohorovki kakor strela
udarila va-rij novica o korsunskem porazu. Uže
spotoma do Zolotonoše so prihajala poročila
o veliki bitki, celo o zmagi LImielovi, a gospod
Zagloba jim ni veroval, ker je vedel po iz¬
kušnji, da mej ljudstvom vsaka novica rase in
rase do neznanskih razmer, in da si to ljud¬
stvo zlasti o kozaških junaštvih rado pripove¬
duje čudeže. Toda v Prohorovki je bilo težavno
še dlje dvomiti. Resnica, strašna in zlovražna,
zadela ga je kakor sekira na glavo. Hmiel je
slavil zmagoslavje, kronina vojska je bila raz¬
gnana, hetmani vjeti, vsa Ukrajina v ognji.

Gospod Zagloba je v prvem hipu izgubil
glavo.

Bil je v strašnem položaji. Sreča mu ni
niti po poti služila, kajti v Zolotonoši ni našel
nobene posadke. Mesto je vrelo proti Lahom,
a stara trdnjavica je bila zapuščena. Dvomil ni
niti za trenotek, da ga Bohun išče in da mu
preje ali pozneje pride na sled. Res je, da je
delal okljuke kakor preganjan zajec, ali poznal
je dobro in predobro psa, ki ga je gonil in je
vedel, da se ne da speljati s sledi. Imel je torej
gospod Zagloba za seboj Bohuna, pred seboj
morje kmetske bune, morijo, požig, zagone
tatarske, pozverjene trume.

Ubegniti v takem položaji bila je naloga
skoro neizpeljiva, zlasti ubegniti z deklico, ki
je, dasi preoblečena v prosjaškega dečka, s svojo
nenavadno krasoto povsodi obračala pozornost
na se.

Zares, bilo je vzroka izgubiti glavo.

Toda gospod Zagloba je ni nikoli izgubljal
na dolgo. Sredi največje zmedenosti v svojih
možganih je  vedel do dobra samo to, ali bolje:
čutil je prav bridko to, da se boji Bohuna sto¬
krat bolj nego ognja, vode, bune, daveža in
samega Hmielnickega. O sami misli, da bi
mogel priti v roke strašnemu četniku, se je
na gospodu Zaglobi zježila koža. »Ta bi mi
dal kropa!« ponavljal si je vsak hip. »In tu
pred menoj morje bune!«

Ostajal mu je le jeden način rešitve: osta-
viti Heleno volji božji, — toda tega gospod
Zagloba ni hotel storiti.

»Ne more biti,« govoril ji je, »morala si
mi s čem zavdati, kar bo imelo te nasledke,
da mi radi tebe, gospodična, kožo potegnejo
črez glavo.«

Ali ostaviti je ni hotel in niti v glavo ni
puščal te misli. Kaj mu je torej storiti?

»Ha!« mislil si je, »kneza iskati ne uteg¬
nem! Pred menoj je morje, potopim se torej
v to morje, vsaj se skrijem, a če Bog da, pre¬
plavam tudi na drugi breg.«

In sklenil je preplaviti se ria levi breg Dnjepra

V Prohorovki pa to ni bila lahka stvar.
Gospod Nikolaj Potočki je bil še za Krzečov-
skega in za vojske, z njim odposlane, pobral
vse dumbase, *) šuhaleje, **) prome,***) čajke in

*) Težke ladje.

**) Čolni za lažje tovore.

***) Brod, prevoz.

20*

156

Z OGNJEM IN MEČEM.

pidizdke, to je manjše čolne in ladjice, počenši
od Perejeslavja pa do Cehrina. V Prohorovki
je bil le jeden luknjast prom. Na ta prom je
čakalo na tišoče ljudij, ki šo se bili zgrnili
z bližnjega Zadnjeprija. V vsej vasi so bile
zajete vse koče, hlevi, skednji, staje in bila je
neslišana draginja. Gospod Zagloba si je moral
s teorbanom in prepevanjem prav težko prislu¬
žiti kak kos kruha. Vrhu vse bede se niso
mogli prevesti, kajti prom se je bil dvakrat po¬
habil in so ga morali popravljati. Noč sta s He¬
leno prenočila, sedeč na bregu reke s pijanimi
kmetskimi tolpami, pri ognjih. Noč je bila ve¬
trna in hladna. Knežnja je upadla od zdelanosti
in bolečine, kajti kmetski črevlji so jo bili ožu¬
lili do krvi. Bala se je, da vsled bolezni ne
obleži. Obličje ji je sčrnelo in zbledelo, iskre
oči so se skalile, vsak hip jo je mučil strah,
da jo morda spoznajo, da je preoblečena, ali
pa da jo nenadoma zateče Bohun. To noč so
se ji tudi oči napolnile s strašnim prizorom.
Od ustja Rose so privedli kmetje nekoliko šlahte,
ki se je pred tatarskim navalom hotela skriti
v panstvo Višniovieckega, ter jo na bregu kruto
pomorili. Iztaknili so jim s svedrom oči ter
njih glave pometali mej kamenje. Razun tega
sta bila v Prohorovki dva Žida z rodbino. Te
je vzbesnela druhal pometala v Dnjeper; ker
pa niso hoteli takoj na dno, porinili so Žida,
židovko in židke z dolgimi drogovi v globočino.
S tem početjem so se družili vriski in pijanstvo.
Strašni vzbuhi smeha so zlovražno odmevali po
temnih Dnjeprovih bregovih. Veter je razpi-
haval ognje, rdeči ogorki in iskre, ki jih je od¬
našal vihar, pršele so na valove in tam ugašale.
Sedaj pa sedaj se je vzdignil strah. Včasih je
zakričal v temi ohripel glas kakega pijanca:
»Ljudje, rešite se, Jarema gre!« In druhal se
je na slepo gnala k bregu, mendrala, pehala se
v vodo. Jednoc bi bili malone pomendrali Za-
globo in knežnjo. Bila je peklenska noč in
zdelo se je, kakor je ne bi hotelo biti konec.
Zagloba si je bil priberačil četrt žganja, katero
je sam pil in tudi knežnjo prisilil, da je pila,
inače bi bila omedlela ali pa padla v vročico.
Naposled se je valovje Dnjeprovo začelo beliti
in polesketavati. Svitalo je. Dan se je delal,
oblačen, mrk bled. Zagloba se je hotel kar
najpreje prevesti na drugo stran. Na srečo je
bil i prom uže pripravljen. Toda strašna gnječa
se je naredila ob njem.

»Mesto za ,dida‘, mesto za ,dida‘!« kričal
je Zagloba, držeč pred seboj mej iztegnenima

rokama Heleno in braneč jo gnječe. »Mesto za
, dida‘! Do Hmielnickega in Krzivonosa gre!
Mesto za ,dida l , dobri ljudje, ljubi molojci; da
bi vas črna smrt zadušila, vas in otroke vaše !
Ne vidim dobro, padem v vodo, dečka mi uto¬
pite. Umaknite se, deca, da bi vam mrtvoud
pohabil vse ude, da bi polegli, da bi po koleh
pogagali!«

Tako vreščeč, kolneč, proseč in razpeha-
vajoč trumo s svojimi močnimi komolci, pehnil
je najpreje Heleno na prom, a potem, prerivši
se sam, začel je takoj znova vreščati:

»Dosti vas je uže tu, čemu se tako pe¬
hate! Prom potopite, če se vas toliko nagnjete.
Dosti, dosti, pride vrsta i na vas, in če ne
pride, škode ne bode!«

»Dosti! Dosti!« kričali so ti, ki so prišli
na prom.

»Na vodo! Na vodo!«

Vesla so se uprla in prom se je jel od¬
mikati od brega. Bistro valovje ga je takoj ne¬
koliko zaneslo z reko, proti Domontovu.

Preveslali so bili uže polovico korita, kar
se na prohorovškem bregu začujejo kriki in
klici. Strašna zmešnjava nastane mej trumami,
ki so ostale na bregu. Nekateri so bežali kakor
zblazneli proti Domontovu, drugi so skakali
v vodo, tretji kričali, mahali z rokami, ali pa
telebali na zemljo.

»Kaj je? Kaj se je zgodilo?« izpraševali
so na prorau.

»Jarema!« kriknil je neki glas.

»Jarema! Jarema! Bežimo!« kričali so drugi.

Vesla so začela krčevito biti ob vodo, prom
je drčal kakor kozaška čajka po valovji.

V tem hipu so se prikazali neki konjiki na
prohorovškem bregu.

»Vojska! Jarema!« kričalo se je na promu.

Konjiki so begali po bregu, obračali se,
nekaj izpraševali ljudi, naposled pa začeli kričati
na plujoče:

»Stoj! Stoj!«

Zagloba se ozre in mrzel pot ga oblije od
pete do glave, — poznal je Kozake Bohunove.

In res, bil je to Anton s svojimi semeni.

Toda, kakor smo uže rekli, Zagloba na
dolgo nikdar ni izgubljal glave. Prekril si je
oči z roko, kajti kot človek, ki vidi zlo, moral
je stvar preudariti, naposled pa je jel kričati,
kakor bi ga kdo iz kože deval:

»Deca! To so Kozaki Višniovieckega! O za
Boga in sveto Prečisto! Naprej do brega! One

Z OGNJEM IN MEČEM.

i5 7

Esaul Anton poizvedava. (Str. i5a.)

tam, ki so ostali, uže odžalujemo, a razbijmo
prom, kajti inače pogibel nam vsem!«

»Naprej, naprej! Razbijmo prom!« kričali
so drugi.

Vstal je krik, sredi katerega ni bilo čuti
krikov od strani prohorovške.

V tem trenotku je zaškrtnil prom ob na-
brežni pesek. Kmetje so začeli skakati na kopno,
ali prvi še niso bili popolnoma na trdnem, ko
so uže drugi rušili promu ostanek, mahali s se¬
kirami po dnu. Deske in odčesnene troske so
jele letati po zraku. Razdevali so nesrečni čoln
z vsteklostjo, trgali ga na kose in koščke, strah
pa je besneže jačil.

Ta čas pa je Zagloba kričal:

»Trgaj, tolci, bij, pali — otmi se! Jarema
gre! Jarema gre!«

Tako kričeč upiral je svoje zdravo oko
v  Heleno ter jel pomenljivo poraežikavati.

Ko so na drugem bregu videli, da čoln raz¬
dirajo, naraslo je kričanje še bolj", ker je bilo
Pa predaleč, ti na tej strani niso mogli raz¬
umeti, kaj so oni kričali. Mahanje z rokami po¬

dobno je bilo grožnjam ter je vničevanje le še
bolj pospešilo.

Čoln je v kratkem izginil. Kar se znova
iz vseh prsij izdere vskrik groze in prestraŠe-
nosti.

»Skačejo v vodo! Plavajo k nam!« vrešče
kmetje.

In res, najpreje je zagnal jeden jezdec konja
v vodo, za njim kakih deset drugih, ki so se
spustili, plavajoč proti drugemu bregu. Bil je
to čin malone blazne predrznosti, kajti spo¬
mladi narasla voda je drla hitreje nego navadno
ter delala tu in tam pogostoma vrtince in za-
krete. Tok reke je potegnil konje, da niso
mogli naravnost plavati. Valovi so je začeli za¬
našati z nenavadno brzino.

»Ne doplavajo!« kričali so kmetje.

»Potonejo !«

»Slava Bogu! O, o, jeden konj se je uže
potopil!«

»Na pogibel jim!«

Konji so preplavali uže tretjino reke, ali
\oda je je čimdalje bolj zanašala. Videlo se je,
da jim pohajajo moči, potapljali so se čimdalje

I 58 Z OGNJEM IN MEČEM.

globlje. V kratkem so bili na njih sedeči mo-
lojci uže do pasu v vodi. Preteklo je nekaj
časa. Kmetje iz Selepuhe so se stekli gledat,
kaj se godi: le konjske glave so še molele iz¬
nad vode, a molojcem je voda segala do prsij.
Preplavali so bili uže pol reke. Kar jedna glava
in jeden molojec znikne pod vodo, za njim
drugi, tretji, četrti, peti,. . broj plavačev se je
čimdalje bolj manjšal. Po obeh straneh reke
je v trumah zavladalo globoko molčanje, ali
šli so vsi s tokom reke, da bi videli, kako se
stvar izide. Uže sta dve tretjini reke preplavani,
broj plavačev se je še bolj zmanjšal, pa čuti je
bilo uže težko hropenje konj in glasove, kateri
so molojce vspodbujali; pač, nekateri preplavajo.

Kar se razlegne sredi tišine glas gospoda
Zaglobe:

»Hej, deca, do piščelij! Na pogibel kne¬
ževina !«

Buhnili so dimi, počili streli. Krik z reke
je obupno zaoril, in v istem hipu so izginili
konji, molojci, vse. Reka je bila prazna; le še
kje dalje, kjer so se valovi razmaknili vsaksebi,
začrnel je tu konjski trebuh, tam mignila krasna
čapka molojčeva.

Zagloba je  zrl v Heleno ter pomežikaval...

VI.

Knez vojvoda ruski je uže, ko je bil našel
gospoda Skrzetuskega na pogorišči Rozlogov, ve¬
del o porazu korsunskem, ker mu je bil o njem
poročil gospod Polanovski, tovariš njegov iz
huzarstva. Popreje se je knez bavil v Priluki
in je od onod poslal gospoda Boguslava Maš-
kieviča z listom do hetmanov in vprašal, kam
naj se vzdigne z vso silo. Ko pa gospoda Ma-
Škieviča z odgovorom od hetmanov le predolgo
ni bilo, odrinil je knez k Perejeslavju, pošiljajoč
na vse strani oddelke in ob jednem tudi ukaze,
naj se vsi polki, ki so bili po Zadnjepriji sem in
tja razmetani, kar najhitreje snidejo v Lubnijih.

Toda prišla so poročila, da se je kakih
deset kozaških praporov na tatarskih mejah,
stoječih v utrdbah, razpršilo ali pa celo poteg¬
nilo mej vstaše. Tako je torej knez videl svoje
sile oslabljene in to ga je zelo grizlo, ker se ni
nadejal, da bi ga ti ljudje, katere je tolikrat vodil
do zmag, mogli kedaj ostaviti. Vendar je to,
ko je srečal gospoda Polanovskega in od njega
izvedel o neslišanem porazu, pred vojsko za¬

tajil in se pomikal dalje proti Dnjepru, kar
slepo, v sredino burje in bune, da bi ali maš¬
čeval poraz, zatrl sramoto vojsk, ali pa da bi
sam prelil kri. Sodil je pri tem, da se je mo¬
ralo nekaj kronine vojske, morebiti celo velik
del oteti iz poraza. Ako bi se ti ostanki vzmogli
z njegovo šesttisočno divizijo, mogli bi se nade¬
jati zmage ter se s Hmielnickim meriti.

Dospevši torej v Perejeslavje, velel je malemu
gospodu Volodijovskemu in gospodu Kušlu, naj
razpošljeta svoje dragonce na vse strani, v Cer-
kese, Mantov, Sekerno, Bučač, Stajke, Trehti-
mirov in Rziščev, da pobero vse čolne in prome,
ki bi se našli v okolici. Potem naj bi se vojska
prepeljala z levega brega v Rziščov.

Odposlanci so izvedeli poraz od begunov,
na katere so tu in tam naletavali, po vseh onih
krajih pa niso našli ni jednega čolna, ker jih
je bil, kakor smo uže povedali, polovico uže
davno pobral kronin hetman za Krzečovskega
in Barabaša, ostanek pa je na desnem bregu,
od strahu pred knezom, poničila vstaška črn.
Vendar je gospod Volodijovski z devetimi dru¬
gimi vojaki prišel na desni breg s plavom, ka¬
teri si je bil za silo dal zbiti. Ondi je vjel ne¬
koliko Kozakov, katere je postavil pred kneza.
Od teh je knez izvedel o strašni razsežnosti
bune in o strahovitih plodovih, katere je uže
izrodil korsunski poraz. Vsa Ukrajina, vsa do
zadnje glave, bila je vstala. Vstaja se je razli¬
vala kakor povoden, ki se vali po ravnini in
vsak hip zavzemlje čimdalje večje in večje šir¬
jave. Slahta se je branila po gradovih in gra¬
dičih. Tudi od teh so bili mnogi uže vzeti.

Hmielnickemu je vsak trenotek naraščala
moč. Vjeti Kozaki so število njegove vojske ce¬
nili uže na dvesto tisoč ljudij, a črez kaka dva
dni bi se utegnile te sile zlahka podvojiti. V ta
namen je po bitki ostal še dva dni v Korsunu,
ob jednem pa, okoriščajoč se s trenotjem miru,
vvrščal ljudstvo v nebrojne svoje vojske: črn
je delil na polke, v polkovnike povišaval ata-
mane in izkušenejše esaule zaporoške, — na
jemanje pobližnjih gradov odpošiljal manjše od¬
delke ali pa cele divizije. Ko je bil knez Jere¬
mija vse to dobro premislil, videl je, da ni¬
kakor ne kaže prepeljati se črez Dnjeper na tem
kraji, kjer biva sedaj, kajti ker ni imel čolnov,
moral bi si jih dati napraviti, kar bi za 6000
vojske trpelo kak teden, razun tega so sovraž¬
nikove moči narasle nad vso mero. V vojnem
svetu so bili gospod Polanovski, polkovnik Ba-
ranovski, stražnik gospod Aleksander Baranov-

Z OGNJEM IN MEČEM.

ski, gospod Volodijovski in Vurcel take misli,
da bi krenili na polnočno stran k Cernihovu,
ki leži za gluhimi lesovi, in da bi šli od onod
na Lubeč in se stoprv ondukaj prepeljali k Bra-
himovu. To je bila dolga in nevarna pot, kajti
za černihovskimi lesovi je ležalo tja do Brahi-
mova velikansko blato, da celo pehota ne bi
šla lahko Črez nje, nikar še težka konjiča, vozovi
in topovi. Vendar je bil ta svet knezu po
godu. Želel je le še pred to dolgo in, kakor
je mislil, nepovratno potjo tu in tam pokazati
se na svojem Zadnjepriji, da ne bi takoj do¬
pustil vzbuha, da bi šlahto zgrnil pod svoja
krila, da bi postrašil z grozo in da bi spomin
one groze pustil mej ljudstvom, ki je imelo biti
v gospodovi odsotnosti jedini stražnik kraja in
varuh vsem, ki niso mogli iti z vojsko. Razun
tega so bili še v Lubnijih kneginja Grizelda,
njeno družabništvo, ves dvor, gospice Zbaraške
in nekateri polki; sklenil je torej, da pojde
v Lubnija po poslednje slovo.

Vojska je odšla še tisti dan. Na čelu ji je
bil gospod Volodijovski s svojimi dragonci, ki
so, vkleneni v disciplino in izpremenjeni v prave
vojake, v zvestobi prekašali vse druge prapore,
dasi so bili brez izjeme sami Rusini. Kraj je bil
še miren. Tu in tam so se napravile tolpe raz¬
bojnikov, ki so plenili kmete ravno tako kakor
dvore. Teh so spotoma mnogo strli in po¬
bili. Kmetje niso bili vstali še nikjer. V gla¬
vah jim je vrelo, ogenj jim je bil v očeh in
srcih, oboroževali so se potihoma, utekali za
Dnjeper. Vendar je strah še tlačil njih glad po
krvi in poboji. Jedino to se je moglo šteti
v slabo znamenje, da so bežali, ko so se bli¬
žale kneževe vojske, baš iz teh vasic, po katerih
se kmetje še niso bili združili s Hmielom, kakor
bi se bali, da bi jim strašni knez z obrazov ne
čital tega, kar se je skrivalo v namerah, in da
bi jih ne kaznih Kaznil je pa tudi tam, kjer
je našel najmanjše znamenje vzbujajoče se po-
bune, in ker je imel naravo, da v nagrajanji in
v kaznovanji ni poznal mere, kaznoval je brez
mere in usmiljenja. Moglo se je reči, da po
obeh Dnjeprovih bregovih v istem času blodita
dva volkodlaka — jeden za šlahto, Hmielnicki,
drugi za vstaško ljudstvo — knez Jeremija. Še¬
petalo se je mej ljudstvom, da brezdvojbeno
potemni solnce in da se vode pordeče po vseh
rekah, kedar se ta dva zadeneta. Toda to ni
bilo blizu, kajti ta Hmielnicki, zmagalec izpod
Žoltih vod, zmagalec izpod Korsuna; ta Hmiel¬
nicki, ki je vojske kronine razbil v puh, vjel

r5g
hetmane in ki je sedaj stal na čelu na stotine
tisoč vojakom, bal se je tega gospoda iz Lub-
nij, ki ga je hotel iskati za Dnjeprom. Kneževe
vojske so bile baš prestopile Sleporod — knez
sam je ostal, da si počije v Filipovu — ko se
mu je naznanilo, da so prišli poslanci Hmielni-
ckega s pismom in da prosijo zaslišanja. Knez
jim je velel, da se takoj postavijo prede-nj. Vsto¬
pilo je torej šest Zaporožcev v podstarostin
dvorec, v katerem je stal knez, zelo ošabno,
zlasti Suha-ruka, najstarejši izmej njih, svest
si korsunskega poraza in novopečene polkov-
niške svoje časti. Ko so pa pogledali knezu
v obraz, obšel je je tolik strah, da so mu padli
pred noge in si niso upali izpregovoriti.

Knez, obkrožen z odličnim viteštvom, velel
jim je vstati ter je vprašal, po kaj so prišli.

»S pismom od hetmana,« odgovori Suha-
ruka.

Na to upre knez na Kozaka oči ter reče
mirno, dasi s povdarkom na vsaki besedi:

»Od roparja, lopova in razbojnika, ne od
atamana!«

Zaporožci so pobledeli, ali bolje, le posi-
neli in spustivši glave na prsi molče stali pri
dverih.

V tem je knez velel gospodu Maškieviču
vzeti list in čitati.

List je bil pokoren, v Hmielnickem je uže
po korsunski bitki lisjak zmogel leva, kača
orla, ker je vedel, da piše Višniovieckemu. *)
Potuhnil se je, morda da bi ga pomiril in po¬
zneje tem laglje ravsnil. Pisal je, da se je to,
kar se je pripetilo, zgodilo po krivdi Caplin-
skega ter da je tudi hetmane zadela opotočnost
sreče, da torej ni krivda njegova, Hmielnickega,
marveč da so temu krive bolečile in zatiranja,
kakoršna trpe Kozaki na Ukrajini. On prosi
kneza, da bi se zato ne srdil in da bi mu
blagovolil odpustiti in, če to doseže, da mu
bode postrežen in pokoren sluga; da bi pa
svojim poslancem pridobil kneževo naklonjenost
in da bi je rešil kneževe strogosti in jeze, na¬
znanja, da je izpustil gospoda Skrzetuskega,
huzarskega tovariša, ki je bil zajet na Siči,
zdravega.

*) Samoil Vieličko str. 79 piše: »Hmielnicki je pisal
knezu, da bi torej to, kar se je zgodilo s kroni-
nimi hetmani, njega, kneza Višniovieckega, ne žalilo
in da bi svoje jeze na njega, Hmielnickega, ne blago-
izvolil iztresti.«

i6o

Z OGNJEM IN MEČEM.

Potem so sledile tožbe na ošabnost gospoda
Skrzetuskega, ki ni hotel vzeti pisma Hmielni-
ckega do kneza, s čemer je njegovo dostojan¬
stvo in dostojanstvo zaporpških vojsk zelo prezrl,
zeničeval in razžalil. Ravno tej oholosti in temu
zaničevanju, kakoršnega so Kozaki od Lahov
uže od nekdaj vajeni, pripisoval je Hmielnicki
vse, kar se je pripetilo, začenši od Žoltih vod
pa do Korsuna. List se je končal s zatrjeva¬
njem, kako vse prejšnje dogodke obžaluje ter
je vedno še zvest Poljski, ob jednem pa tudi
z obetanjem, da hoče pokorno služiti, vse po
kneževi volji.

Poslušajoči ta list, bili so tudi poslanci sami
zavzeti, zakaj popreje niso vedeli, kaj je v njem,
marveč so mislili, da je preje zabavljanje in
oholo izzivanje nego pa prošnje. Jasno jim je bilo
le to, da Hmielnicki proti tako slovečemu voju
ni hotel vsega postaviti na kocko in, ne da bi
bil šel na-nj z vso silo, zavlačeval je, hlinil celo
pokorščino ter očividno čakal, da bi se kneževe
sile okrušile s pohodi in borbami s posamez¬
nimi četami, s kratka: po vsej priliki se je kneza
bal. Poslanci so se delali torej še bolj pokorne
in, ko se je čital list, knezu čitali z obličja, če
morda ne uzro svoje smrti. Daši so bili na
njo pripravljeni, ko so se odpravili na pot,
vendar je je sedaj izpreletaval strah. Toda knez
je poslušal mirno in le sedaj pa sedaj spuščal
trepalnice na oči, kakor bi hotel v njih zadržati
utajene strele, in videti je bilo kakor na dlani,
da brzda strašno jezo. Ko je bil list prečitan,
poslancem ni črhnil niti besedice, marveč le
velel Volodijovskemu, naj je odpelje in dene pod
stražo, sam se je pa obrnil k polkovnikom in
izpregovoril te-le besede:

»Velika je prekanjenost tega sovražnika. Ali
me hoče s tem listom vspavati ter me spečega
napasti, ali pa se. vzdigne v notranjost Poljske,
sklene tam pogodbo in dobi od popustnih sta¬
nov in od kralja oproščenje. Potem se bode
čutil varnega, kajti ako bi se hotel jaz potem
še dlje z njim vojevati, potem bi jaz postopal
proti volji Poljske in ne več on, mene bi potem
smatrali upornikom.«

Vurcel se je kar za glavo prijel.

»O vulpes astuta!«*)

»Velemožni gospodje, kaj mi torej svetu¬
jete, da storim ?« reče knez, »govorite naravnost,
potem vam pa jaz povem svojo voljo.«

Iztaknili so jim s svedrom oči ter njih glave pometali
mej kamenje... (Str. 156.)

Stari Zacvilihovski, ki je bil uže davno
ostavil Cehrin in se združil s knezom, reče:

»Zgodi se po volji vaše knežje milosti, ako je
pa svobodno svetovati, pravim jaz tako: S svojo
poznano bistrostjo spoznala in razumela je vaša
knežja milost namere Hmielnickega, kajti te so
in nobene druge. Mislil bi torej, da ni treba
gledati na njegov list, marveč da treba najpreje
gospo kneginjo spraviti v varnost, potem pa
iti za Dnjeper ter začeti vojno, predno sklene
Hmielnicki kake pogodbe. Za Poljsko bi bila
pač sramota in nečast, da bi se taki napadi
pustili nekaznovani. Sicer pa. — tu se obrne
k polkovnikom — čakam mnenja visokorodnih
gospodov, ker ne mislim, da je moje mnenje
nezmotno.«

Taborski stražnik gospod Aleksander Za-
mojski udari po sablji.

»Gospod praporščak, senectus*) in sa-
pientia**) govori iz tebe. Tej hidri treba od¬
trgati glavo, dokler se ne razrase in nas ne
požre.«

»Amen!« dostavi duhovnik Muhoviepki.

a ) O, zviti lisjak!

*) Starost.

**) Modrost.

Z OGNJEM IN MEČEM.

161

Drugi polkovniki so začeli namestu govorov
ropotati s sabljami, sopsti in škrtati — gospod
Vurcel pa je poprijel besedo tako-le:

Treba, da se zadostno dokaže, da je še kdo,
ki se ne straši tega razbojnika in ravna z njim
kot z razbojnikom, ki sicer pokorno piše, vendar

»Jasni knez! To je pač zasramovanje imena
vaše knežje milosti, da se je oni ropar drznil pisati
v. kn. milosti, kajti koševi ataman nosi v sebi
vrhovno oblast, potrjeno in priznano mu od
države, s čemer se morejo zaslanjati celo kurze-
novniki. Ta je pa hetman samozvanec, katerega
ni možno drugače smatrati ko za razbojnika,
kar je tudi gospod Skrzetuski hvalevredno opom¬
nil, ko ni hotel vzeti njegovih listov do v.
kn. milosti.«

»Tako mislim tudi jaz,« reče knez, »ker
pa njega samega ne morem doseči, kaznim ga
v osobah njegovih poslancev.«

Izrekši se obrne k polkovniku tatarskega
dvorskega prapora:

»Gospod Vieršul, veli svojim Tatarjem, da
posekajo te Kozake, za načelnika pa okoničijo
kolec in ga nasade brez obotavljanja.«

Vieršul je nagnil svojo kakor plamen rdečo
glavo ter odstopil, duhovnik Muhoviecki, ki je
navadno kneza brzdal, pa je sklenil roke, kakor
v molitev, ter mu proseče zrl v oči, da bi mu
obudil usmiljenje.

samooblastno postopa in se dela, kakor bi bil
na Ukrajini dedni knez, ter zvrača na Poljsko
tako gorje, kakoršnega uže davno ni trpela..«

»Milostivi knez, on je, kakor piše, izpustil
gospoda Skrzetuskega,« opomni boječe duhovnik.

»Zahvalim te v njegovem imenu, da ga pri¬
merjaš razbojnikom.« Tu knez namrši obrvi:
»Dovolj o tem. Vidim,« nadaljuje ter se obrne
k polkovnikom, »da velemožni gospodje vsi
glasujete za vojno; tudi moja volja je taka. Mi
pojdemo torej na Cernihov, spotoma zbirajoč
šlahto, pod Brahimom pa se prepeljemo, a od
onod nam kaže kreniti na južno stran. Sedaj
pa v Lubnija!«

»Bog nam pomozi!« odgovore polkovniki.

V tem hipu se odpro dveri in v njih se
pokaže Roztvorovski, namestnik vlaškega pra¬
pora, ki je bil pred dvema dnevoma poslan na
prednjo stražo s tristo konjiki.

»Milostivi knez!« vsklikne. »Vstaja se širi.
Rozlogi so požgani, v Vazilovki je prapor pobit
do zadnjega moža.«

»Kako? Kje? Kaj?« izpraševali so od vseh
stranij.

»Vem, kaj bi rad, duhovnik,« reče knez,
»toda ne more se zgoditi. To je potrebno zaradi
krutostij, katere počenjajo
oni tam za Dnjeprom, za¬
radi našega dostojanstva in
zaradi blaginje v Poljski.

Kozaki plavajo črez Dnjeper. (Str. i58.)

21

162

Z OGNJEM IN MEČEM.

Toda knez mahne z roko, naj molče, ter
sam vpraša:

»Kdo je to storil, lopovi ali kaka vojska?«

»Govore, da Bohun.«

»Bohun?«

»Tako je.«

»Kedaj se je to zgodilo?«

»Pred tremi dnevi.«

»Si šel po sledi? Dognal? Vjel koga?«

»Sel sem po sledi, dognati pa nisem mogel,
ker je bilo črez tri dni prepozno. Poročila sem
nabiral spotoma: bežali so nazaj proti Cehrinu,
potem so se razdelili; polovica jih je šla proti
Cerkesom, polovica pa proti Zolotonoši in Pro-
horovki.«

Nato gospod Kušel:

»Torej sem jaz srečal ta oddelek, ki je šel
proti Prohorovki, o katerem sem poročal v. k.
milosti. Rekli so mi, da so poslani od Bohuna,
da kmetstvu ne bi pustili bežati za Dnjeper —
zato sem je pustil svobodne.«

»Neumnost si naredil, toda jaz ti tega ne
oponašam in te ne krivičim. Težko je tu, da bi
se ne varal, ko vidim izdajstvo na vsak korak
in žgo tla pod nogami,« reče knez.

Iznenagla se prime za glavo.

»Vsemogočni Bog!« vskrikne, »spominjam
se, kaj mi je Skrzetuski povedal, da se je nam¬
reč Bohun odločil na nedolžnost Kurčevičevne.
Sedaj razumem, Čemu so Rozlogi požgani. Dekle
je bržkone ugrabljena. Hej, Volodijovski, sem¬
kaj ! Vzemi petsto konjikov in mi takoj odhiti
proti Cerkesom; Bihoviec naj gre s petsto Vlahi
na Zolotonošo in Prohorovko. Konj ne štedite",
kateri mi dobi devojko, ta dobi Jeremijovko do
smrti. Na pot! Na pot!«

Potem polkovnikom:

»Velemožni gospodje, mi pa na Rozloge
do Lubnij!«

Tu se polkovniki uspo iz starostinskega
dvorca in skočijo k svojim praporom. Verni
junaki se razlete na konje, knezu pa pripeljejo
kostanjebojnega žrebca, katerega je navadno
jahal na pohodih. Crez trenotek se prapori
vzdignejo in razprostro po filipovski cesti v dolgo
bojasto in bleščečo kačo.

Na ovinku udari krvav prizor vojakom
v oči. Na plotu je bilo videti petero odsekanih
kozaških glav, ki so z mrtvo belino odprtih
očij gledali mimogredočo vojsko, nekoliko dalje,
na zelenem holmci, pa se je še premetaval in
zvijal ataman Suha-ruka, nasajen pod brado na

kolec. Konica mu je prodrla uže skozi polo¬
vico telesa — toda dolge ure umiranja so še
čakale nesrečnega atamana, zakaj še do večera
se utegne tako zvijati, predno ga smrt umiri.
Sedaj pa ni bil le še živ, temveč je še oči gro¬
zeče obračal za prapori, ko je šel kateri mimo,
oči, ki so govorile: »Bog daj, da bi vas Bog
kaznil, vas, otroke in vnuke vaše do desetega
kolena za kri, za rane, za muke moje! Bog
daj, da bi bile vse nesreče v vas! Bog daj, da
bi dolgo, zdržema umirali in ne mogli ne živeti
ne umreti!« In če prav je bil to le preprost Ko¬
zak, če prav ni umiral niti v bagru niti v drago¬
cenostih, temveč v modrem županku in ne v graj¬
ski dvorani, temveč pod milim nebom, na kolči:
vendar ga je ta njegova muka, ta smrt, krožeča
mu nad glavo, pokrila s tako važnostjo in res¬
nobo, v pogled mu vložila toliko mržnje, da
so vsi dobro razumeli, kaj hoče povedati, — in
prapori so šli molče mimo njega, on pa je
v zlatih bleskih opoldanskega solnca visel nad
njimi in se svetil na sveže obsekanem kolči
kakor plamenica. . .

Knez je jezdil mimo, da niti z očesom ni
trenil, duhovnik Muhoviecki je s križem blago¬
slovil nesrečnika. Ko so bili uže vsi mimo njega
prešli, zaleti se neki dečko iz huzarskega pra¬
pora s konjičem na brdo, pomeri žrtvi samo¬
kres v uho ter muko s strelom konča. To drzno
in proti vojaški disciplini storjeno dejanje je vse
pretresnilo, in ker so kneževo strogost poznali,
mislili so, da je dečko uže izgubljen. Toda knez
ni rekel ničesar. Ali se je delal, kakor da ne
sliši, ali pa je bil tako v misli vtopljen, skratka,
jahal je mirno dalje in stoprv zvečer velel po¬
klicati dečka.

Mladec je jedva živ stopil pred gospodovo
obličje in zdelo se mu je, da mu kar zemlja
razpada pod nogami. A knez ga vpraša:

»Kako se zoveš?«

»Zelenski.«

»Ti si ustrelil Kozaka?«

»Jaz sem ga,« jekne dečko bled kakor
platno.

»Čemu si to storil?«

»Ker muke ne morem gledati.«

Knez se ni razsrdil, temveč rekel:

»Oj, njihovih dejanj se še nagledaš, da angel
usmiljenja od tebe odleti. Ker si pa zaradi usmi¬
ljenja tvegal življenje, izplača ti v Lubnijih za¬
kladnik deset rumenih zlatov, a jaz te vzamem
v službo za svojo osobo.«

Z OGNJEM IN MEČEM.

l63

Vsi so se čudili, da se je stvar tako iztekla.
V tem je bilo naznanjeno, da se je vrnila prednja
straža od bližnje Zolotonoše, in misli so se obr¬
nile na drugo stran.

VII.

Pozno na večer, o mesečni svetlobi, dospela
je vojska do Rozlogov. Tam so našli gospoda
Skrzetuskega sedečega na svoji Kalvariji. Vitez
se je bil, kakor je kazalo, od bolesti in muke
popolnoma onesvestil. Stoprv ko ga je duhov¬
nik Muhoviecki vzdramil, vzeli so ga častniki
mej-se, jeli pozdravljati in tolažiti, soscbno pa
gospod Longin Podbipieta, ki je bil pod pra¬
porom Skrzetuskega uže pri vrčih njegov goreč
prijatelj. Hotel mu je biti tovariš tudi v vzdihih
in plakanji ter je takoj storil novo obljubo
v njegov namen, namreč da se bode do smrti
postil ob torkih, ako Bog kakorkoli pošlje na¬
mestniku tolažbe. V tem so gospoda Skrze¬
tuskega povedli h knezu, ki je  bival v kmetski
koči. Ko je svojega ljubljenca zagledal, rekel ni
niti besede, le roke mu je iztegnil naproti in
čakal.

Gospod Jan Skrzetuski se mu je z glasnim
jokom spustil na roke, knez pa ga je stisnil na
prsi, poljubljal v čelo — prisotni častniki so
videli solze v njegovih resnih očeh.

Stoprv črez dolgo začne govoriti:

»Pozdravljam te kakor sina; mislil sem uže,
da te ne bodem videl nikoli več. Možato nosi
svoje breme in pametuj, da bodeš imel v nesreči
na tisoče tovarišev, ki poizgube žene, otroke,
roditelje, sorodnike in prijatelje. In kakor kaplja
izgine v oceanu, tako utoni tvoja muka v morji
vesoljnega trpljenja. Ker so prišli tako strašni
časi na domovino, ne podaje se možu, ki nosi
meč ob boku, plakanje za svojo izgubo, marveč
da pohiti na otetje obče nam matere in da ali
v mirni vesti najde mir, ali pa da pade v slavni
smrti in doseže nebeški venec, z njim pa večno
srečo.«

»Amen!« sklene kapelan Muhoviecki.

»O milostivi knez, raje bi jo videl mrtvo!«
zajekne vitez.

»Le plakaj, velika je tvoja izguba, in mi
bodemo plakali s teboj vred, zakaj ti nisi prišel
niti k poganom niti k divjim Ščitom niti k Ta¬
larjem, marveč do bratov in iskrenih prijateljev,
toda reci si: ,Danes plačem nad seboj, jutrišnji
dan pa ni več moj, jutri gremo v boj.‘<

»Z vašo knežjo milostjo pojdem na konec
sveta, toda utolažiti se ne morem; brez nje mi
je tako težko, da se ne morem, ne morem.. .«

In ubogi vojak se je grabil sedaj za glavo,
sedaj je rinil prste mej zobe ter je grizel, da
bi udušil jek, kajti obupa vihar ga je znova
trgal.

»Rekel si: ,Zgodi se tvoja volja!‘< reče
resno knez.

»Amen, amen! Udam se njegovi volji le
z bolestjo... ne morem si svetovati,« odgovori
s trgajočim se glasom vitez.

In videlo se je, kako se je lomil, kako
boril, tako da je njegova muka vsem izvabila
solze in da so čuvstvenejšim, kakor gospodu
Volodijovskemu in gospodu Podbipigti, tekle
curkoma solze.

Poslednji je sklepal roke in ponavljal ža¬
lostno :

»Bratec, bratec, premaguj se!«

»Čuj!« reče zdajci naglo knez, »poročilo
imam, da se je Bohun odtod gnal k Lubnijem,
kajti v Vazilovki mi je posekal ljudi. Ne obupuj
uže neprej, morda je pa on ni dobil, kajti
čemu bi se bil potem takem spuščal proti Lub¬
nijem?«

»Kakor smo živi, to bi utegnilo biti!«
vskriknejo častniki. »Bog te potolaži!«

Gospod Skrzetuski je odprl oči, kakor ne
bi bil razumel, kaj govore. Iznenada mu je
zasvetila v srci nadeja, vrgel se je torej, kakor
je bil dolg, knezu pred noge.

»O milostivi knez! Življenje, kri!« klical je.

Več ni mogel izgovoriti. Obnemogel je bil
tako zelo, da ga je moral gospod Longin vzdig¬
niti in posaditi na klop, toda uže z obraza se
mu je poznalo, da se je te nadeje oklenil kakor
potapljajoči se plavač deske in da je bolest od¬
nehala. Drugi so raznetili to iskro ter mu pravili,
da morda svojo knežnjo najde v Lubnijih. Na¬
to so ga peljali v drugo kočo, potem pa mu
prinesli meda in vina. Namestnik je hotel piti, pa
ni mogel, ker je imel grlo preveč stisneno — zato
pa so verni tovariši dobro pili. Ko so bili uže
nekoliko vinjeni, začeli so ga stiskati, poljubljati
in se čuditi njegovi suhoti in znamenjem bo¬
lezni, katera je nosil na obrazu.

»Videz imaš kakor Piotrovin!« reče debeli
gospod Dzik.

»Na Siči so te najbrže napadali in ti niso
dali ne jedi ne pijače?«

»Povej, kaj te je vse zadelo?«

31

Poslanci Hmielnickega. (Str. 162.)

__

Z OGNJEM IN MEČEM.

165

»Povem vam drugoč kedaj,« odgovori s sla¬
botnim glasom gospod Skrzetuski. »Ranili so
me in bil sem bolan.«

»Ranili so ga!« zakriči gospod Dzik.

»Ranili, pa poslanca!« pristavi gospod Sle-
šinski.

In oba sta se resno gledala, da se Kozaki
drznejo kaj takega, potem pa se začneta zaradi
velike ljubezni stiskati k gospodu Skrzetuskemu.

»In si videl Hmielnickega ?«

»Videl.«

»Dajte nam ga semkaj!« kričal je Migurski,
»pri tej priči ga sesekamo.«

V takih pomenkih je potekla noč. Pod
jutro je bilo naznanjeno, da se je vrnila tudi
druga prednja straža, ki je bila poslana na daljšo
pot proti Gerkesom. Geta očivestno ni Bohuna
dohitela in vjela, vendar je prinesla čudovita
poročila. Privedla je mnogo na cesti srečanih
ljudij, ki so pred dvema dnevoma videli Bo¬
huna. Ti so pravili, da je Bohun očividno ne¬
koga gonil, ker je povsodi izpraševal, če niso
videli debelega šlahčiča, bežečega s Kozačkom.
Poleg tega je zelo hitel in letel na vso moč.
Ti ljudje so tudi zagotavljali, da niso videli,
da bi bil Bohun kako gospodično vedel s seboj.
Ako bi bila katera, nedvojbeno bi jo bili videli,
kajti semenov ni bilo mnogo pri Bohunu. Nova
nadeja, pa tudi nova skrb je stopila gospodu
Skrzetuskemu v srce, kajti ta poročila so bila
za-nj neurnevna.

On namreč ni umel, čemu je Bohun s po-
četka gonil na lubnijansko stran, napadel vazi-
lovsko posadko in potem naglo zavil v čerkesko
stran. Da Helene ni ugrabil, zdela se mu je
gotova stvar, ker je ni bilo v Antonovem od¬
delku, kateri je srečal gospod Kušel, in je tudi
ljudje, privedeni od Čerkesov, niso videli pri
Bohunu. Kje bi torej utegnila biti? Kje se je
skrila? Ali je ubežala? Če je, v katero stran?
Iz kakih razlogov bi bila bežala — ne v Lubnija,
marveč na Čerkese ali Zolotonošo ? So mari
Bohunovi oddelki koga gonili ali lovili okolu
Gerkesov in Prohorovke? Pa čemu so zopet
izpraševali o šlahčiči s Kozačkom ? Na vsa ta
vprašanja namestnik ni našel odgovora.

»Svetujte mi, govorite, tolmačite, kaj to po¬
meni?« reče častnikom, »moja glava ni za to.«

»Jaz pa vendar-le mislim, da mora biti ona
v Lubnijih,« reče gospod Migurski.

»To ne more biti,« ugovarja praporščak
Zacvilihovski, »ako bi bila ona v Lubnijih, skril
bi se bil Bohun kar najhitreje v Čehrin, ni¬

kakor bi se pa ne bil upal na hetmane, o ka¬
terih porazu še ni mogel vedeti. Ker je pa se-
mene razdelil in gonil v dve strani, sklepam
iz tega in vam rečem, da ni nikogar drugega
lovil ko njo.«

»In čemu je povpraševal po starem šlahčiči
in Kozačku ?«

»Ne treba velike bistroumnosti, da se ugane,
da ona ni bežala v ženski obleki, temveč ne¬
dvojbeno preoblečena, da bi je ne mogli tako
lahko zasledovati. Mislim torej, da je ta Ko-
začek ona.«

»O, kakor živim, kakor živim!« ponove
drugi.

»Ba, kdo bi bil pa oni šlahčič?«

»Tega jaz ne vem,« reče stari praporščak,
»pa to bi se lahko poizvedelo. Kmetje so mo¬
rali vendar vedeti, kdo je bil tukaj in kaj se je
pripetilo. Pripeljite mi semkaj gospodarja te
koče.«

Častniki so skočili in v kratkem iz hleva
privedli za vrat »pidsusidka«.

»Kmet,« vpraša Zacvilihovski, »ali si bil na¬
vzoč, ko so Kozaki z Bohunom napadli dvor?«

Kmet je začel, kakor navadno, prisegati, da
ga ni bilo poleg, da ni ničesar videl in da o ni¬
čemer ne ve, — toda gospod Zacvilihovski je
vedel, s kom ima opravek, zategadelj mu reče:

»O verjamem, poganski sine, da si ti sedel
pod klopjo, ko so plenili dvor. To reci komu
drugemu — glej, tu leži rumen zlat, a tam
stoji rabelj z mečem — izbiraj! Vrhu tega
požgemo še vso vas, radi tebe se še ubogim
ljudem zgodi krivica.«

Stoprv sedaj je začel »pidsusidek« praviti,
kar je vedel. Ko so začeli Kozaki razsajati na
dvorišči pred dvorom, šel je tudi on z drugimi
gledat, kaj se godi. Slišali so, da so pobiti
kneginja in kneževiči, da je pa Nikolaj atamana
ranil, ki sedaj leži kakor brez duše. Kaj da se je
zgodilo z gospodično, takrat niso mogli izpra¬
šati, drugi dan o zori pa so slišali, da je po¬
begnila z nekim šlahčičem, ki je  bil prišel z Bo¬
hunom.«

»Glej, to je, glej to je!« veselil se je go¬
spod Zacvilihovski. »Kmet, tu imaš rumeni zlat,
vidiš, da se ti ne zgodi nič hudega. In si ti videl
tega šlahčiča, ali pa kdo iz okolice?«

»Videl sem ga, gospod, a on ni tukajšen.«

»In kako v je pa bil?«

»Debel, gospod, kakor peč, s sivo brado.
Proklinjač kakor sam rogač. Slep na jedno oko.«

166

Z OGNJEM IN MEČEM.

»O, za Boga!« vsklikne gospod Longin,
»to je najbrže gospod Zagloba, ali kdo, a?«

»Zagloba? Čakaj no, gospod, Zagloba! On
bi utegnil biti. V Čehrinu sta "se izvohala, skupaj
pila in igrala na kocke. On bi utegnil biti. To
je njegov pravi popis!«

Tu se gospod Zacvilihovski znova obrne
do kmeta!

»In je tisti šlahčič pobegnil z gospodično?«
»Tako je. Tako smo slišali.«

»In vi Bohuna dobro poznate?«

»Oj, oj, gospod! Saj je pred meseci bival
tukaj.«

»Morda jo je oni šlahčič za njega odpeljal.«

»Kaj še, gospod! On je Bohuna zvezal in
omotal z županom ter, kakor govore, gospodično
ugrabil. Ataman je tulil kakor volk. Za dne
se je velel privezati mej dva konja ter je pognal
na Lubnija, toda ni ga došel in zato se je za¬
podil v drugo stran.«

»Hvala bodi Bogu!« reče Migurski, »ona
je gotovo v Lubnijih, če so gonili na Čerkese,
to nič ne de; ker je ondi niso našli, poskusili

50 tukaj.«

Gospod Skrzetuski je uže klečal in goreče
molil.

»No, no!« mrmral je stari praporščak, .»pri
Zaglobi se nisem nadejal tolikega srca, da bi si
upal spreti se s tako hrabrim možem, kakor je
Bohun. Res je, da je bil gospodu Skrzetuskemu
za oni lubnijanski trojnijak, ki sta ga pila
v Čehrinu, zelo naklonjen ter mnogokrat govoril
o tem in ga imenoval vrlega viteza. . . No, no,
vendar tega ne morem pojmiti, saj je tudi za
Bohunov denar mnogo popil. Da bi bil Bohuna
zvezal in ugrabil gospodično, tako drznega po¬
četja se ne bi bil nadejal od njega. Mislil sem

51 ga prepirljivca in strahopetca. Pretkan je pač,
a tudi velik bahač, pri takih ljudeh je pa vsa
odvažnost navadno le na jeziku.«

»Naj uže bode kakoršenkoli, dovolj, da je
knežnjo iztrgal iz razbojniških rok,« reče go¬
spod Volodijovski. Ker mu' pa, kakor je videti,
ne nedostaje prekan, upeta jo z njo gotovo, da
bode varen pred sovražniki.«

»Saj se mora skrbeti tudi za svoje grlo,«
opomni Migurski.

Potem se obrnejo do gospoda Skrzetuskega.

»Potolaži se, mili tovariš!«

»Se vsi ti bodemo družbovali!«

»In na ženitovanji se napijemo.«
Zacvilihovski doda:

»Ako je bežal za Dnjeper in ni vedel o kor-
sunskem porazu, moral se je vrniti v Černihov,
v tem slučaji ga dohitimo na poti.«

»Na srečen konec bolestij in trudov našega
prijatelja!« zakliče Slešinski.

Začeli so napijati zdravijce na gospoda
Skrzetuskega, knežnjo, njih bodoče potomce in
na gospoda Zaglobo, in tako je minila noč.
O zori so zatrobili na odhod — vojske so se
vzdignile proti Lubnijem.

Pot je bila spešna, ker so potovale knežje
čete brez taborov. Gospod Skrzetuski bi bil rad
s tatarskim praporom skočil naprej, toda bil je
preveč oslabel in ga je tudi knez držal pri sebi,
ker je želel, da mu poroča o svojem poslovanji
na Siči. Moral je torej pripovedovati, kako je
hodil, kako so ga napadli na Hortici in vlekli
na Sič, zamolčal je le svoj prepir s Hmiel-
nickim, da se ne bi zdelo, da sebe hvali. Naj¬
huje je kneza zadelo poročilo, da stari Grodzicki
ni imel smodnika in da je radi tega obetal, da
se ne bode mogel dolgo braniti.

»Nedopovedna škoda je to,« pravi, »kajti
ta trdnjava bi Mia upor silno prečila ter ga
ovirala. Ta gospod Grodzicki je velik mož, po
pravici decus et praesidium *) Poljske. Zakaj
pa k meni ni poslal po smodnik? Dal bi mu
ga bil iz lubnijanskih zalog.«

»Sodil je menda, da je bil veliki hetman
ex officio dolžan za to skrbeti,« odgovori go¬
spod Skrzetuski.

»Verujem...« reče knez in umolkne.

Kmalu pa nadaljuje:

»To je star in izkušen vojnik, veliki hetman
pa je preveč v sebe zaupal in s tem se je po¬
gubil. On je vso to rebelijo premalo uvaževa!
in, ko sem hitel na pomoč, me celo ni rad
gledal. On ni hotel z nikomer slave deliti, bal
se je, da meni ne pripišejo zmage. . . «

»Tako mislim tudi jaz!« reče resno Skrzetuski.

»Zaporožje je nameraval ukrotiti z biči, in
glej, kaj se je zgodilo. Bog je kaznil oholost.
Radi te oholosti, ki je samemu Bogu neznosna,
država gine — in po vsej priliki tukaj nihče ni
brez krivde.. . «

Knez je govoril prav, saj niti on sam ni
bil brez krivde. Ni še tako davno temu, da je
šel knez, ko se je z gospodom Aleksandrom
Koniecpolskim prepiral za Hadzijac, v Varšavo
s štirimi tisoči mož, katerim je ukazal, naj vdero
v senatorsko dvorano in vse posekajo, ako bi

*) Dika in bran.

Z OGNJEM IN MEČEM.

167

bil on v senatu prisiljen na prisego. In tega ni
storil zaradi ničesa drugega kakor iz oholosti,
ki mu ni dala, da bi ga silili na prisego, a mu
ne verjeli na besede.

Morda se je v tem hipu spomnil tega
dogodka, kajti zamislil se je in molče jezdil
dalje, blodeč z očmi po širokih stepah, objema¬
jočih cesto, — morda pa je mislil tudi o usodi
Poljske, katero je ljubil z vsemi močmi goreče
duše svoje in kateri se je bližal dies irae et
calamitatis. *)

Naposled, popoldne, pokazale so se z viso¬
kega brega Sulinega nabuhle kupole lubnijan-
skih cerkva, bleščeči krov in koničasti stolpi
cerkve svetega Mihaela. Ko se je naredil večer,
stopale so čete zlagoma v mesto. Knez je šel
takoj v grad, v katerem je imelo biti po naprej
poslanih ukazih vse gotovo za pot; prapori pa
so se na nočevanje razšli po mestu, kar ni bila
lahka stvar, kajti bilo je tam mnogo ljudij. Za¬
radi poročil o širjenji domače vojne na levem
bregu in zaradi vrenja mej kmeti navrta se je
bila v Lubnija z Zadnjeprija vsa šlahta. Ondi se
je sešla šlahta celo iz daljnih krajev z ženami,
otroki, družino, konji, velblodi in celimi čre¬
dami živine. Shajali so se tudi knežji komisarji,
podstaroste, najrazličnejši činovniki plemiškega
stanu, zakupniki, Židje — skratka.’ vsi, proti
katerim bi utegnil upor obrniti svojo ost. Re¬
kel bi, da se vrši v Lubnijih kak velik letni
sejem, kajti nedostajalo ni niti moskovskih kup¬
cev in astrahanskih Tatarjev, ki so bili prišli
na Ukrajino z blagom in se pred vojno tukaj
ustavili. Na trgu je stalo na tisoče voz najraz¬
ličnejše podobe, s kolesi, ki so bila zvezana
s trtami, s kolesi brez preček, izrezanimi iz
jednega kosa; kozaških teleg, plemiških šara-
banov. Imenitnejši gostje so se namestili v gradu
in po gostilnicah, drobiž in družina pa pod šo¬
tori okolu cerkva. Po ulicah so zakurili ognje,
pri katerih so si kuhali živež. Povsodi je bila
gnječa, zmešnjava in šum, kakor v ulnjaku. Naj¬
različnejše noše in najrazličnejše boje; kneževi
vojaki izpod raznih praporov, hajduki, pajuki,
Židje v črnih haljah, kmetje, Tatarji v kožuhih.
Vse polno raznih jezikov, klicev, kletev, otroč¬
jega joka, pasjega lajanja in živinskega mukanja.
Te trume so z radostjo pozdravljale prihaja¬
joče prapore, kajti videle so v njih varstvo in
rešitev. Drugi so šli pod grad vpit na čast knezu
in kneginji. Mej trumo so se širile najrazličnejše

*) Dan jeze in nesreče = sodnji dan.

novice; tu, da ostane knez v Lubnijih, tu, da
pojde celo tja na Litvo, kamor bode treba iti
za njim, in celo, da je Hmielnickega uže po¬
tolkel. Knez je, pozdravivši kneginjo in nazna-
nivši jutrišnjo pot, skrbno gledal na te gromade
voz in ljudij, ki so nameravali iti za vojsko in
mu bodo železo na nogah, ker bodo hitrost
pohodu zavirali. Tolažil se je le z mislijo,
da se vse to za Brahimom, kjer je kraj mir¬
nejši, razprši, poskrije po raznih kotih in da
neha iti za vojsko. Kneginja z ženstvom in
dvorom je imela biti odposlana v Višnjevec, da
bi se mogel knez zagnati v ogenj brez nevar¬
nosti in zaprek. V gradu so bile priprave uže
izvršene, vozovi s potrebščinami in dragoceno-
stimi uže naloženi, živež spravljen, dvor gotov,
tudi če bi bilo treba takoj sesti na voze in
konje. Vse te priprave je izvršila kneginja Gri-
zelda, ki je imela v nesreči toliko dušo kakor
knez, — in zares, bila mu je jednaka v krepo¬
sti in neupogljivosti značaja. Ta pogled je kneza
zelo potolažil, dasi se mu je srce trgalo, ko je
pomislil, da se je prišel poslovit od lubnijanskega
gnezda, v katerem je užil toliko sreče, razvil
toliko moči, pridobil si toliko slave. Sicer so
pa to žalost delili vsi, vojska, služabniki, ves
dvor, kajti vsi so dobro vedeli, da sovražnik
Lubnij ne pusti v miru, dokler bode knez vo-
jeval v daljnih krajih, marveč, da se na teh zi¬
dovih maščuje za vse udarce, ki jih bode dobil
iz kneževih rok. Mnogo je bilo torej joka in
žalovanja, osobito mej ženskim spolom in mej
onimi, ki so se tu rodili in ostavljali grobove
roditeljev.

VIII.

Gospod Skrzetuski je bil prvi, še pred pra¬
pori je skočil v grad, da povpraša po knežnji in
Zaglobi. Tukaj jih, kajpada, ni našel. Tu jih
niso ne videli ne slišali o njih, dasi so bili uže
izvedeli o napadu na Rozloge in o razpršitvi
vazilovske posadke. Vitez se je torej zaprl v svoje
stanovanje v orožarni z zapeljivo nadejo vred —
in žalost, strah in skrb so zopet prileteli do
njega. Toda otresal se jih je, kakor se ranjen
vojnik na bojišči otresa vranov in kavk, ki se
zgrinjajo k njemu, da bi pili gorko kri in
mrcvarili sveže meso. Krepil se je z mislijo, da
se Zagloba, ki je prebrisan in ukanljiv, morda
vendar-le premota — in po poročilih o hetman-
skem porazu skrije v Cernihov. Sedaj sc je
spomnil tudi onega berača, katerega je  srečal na

i68

Z OGNJEM IN MEČEM

Vojska kneza Jeremije potuje

proti Lubnijem. (Str.

poti v Rozloge, katerega je z dečkom vred slekel
nekov črt, da je tri dni sedel v Kahamlikovem
bičji ter se bal prikazati mej svet. Gospodu
Skrzetuskemu je naglo prišla misel, da je naj-
brže Zagloba slekel tega berača, da bi se on in
Helena preoblekla. »Drugače to ne more biti!« po¬
navljal si je namestnik in s to mislijo začutil veliko
tolažbo, kajti to bi jima bilo pobeg zelo olajšalo.
Upal je tudi, da Bog, ki brani nedolžnost, He¬
lene ne zapusti. Hotel si je zaradi nje tudi on
pridobiti njegovo naklonjenost ter sklenil očistiti
se grehov. Sel je torej iz orožarne iskat duhov¬
nika Muhovieckega, in ko ga je našel pri ženah,
katere je tolažil, prosil ga je, da bi ga izpo¬
vedal. Duhovnik ga je odvedel v cerkvico, sedel
v spovednico in začel poslušati. Nato mu je
dajal naukov, navodov, utrjeval ga v veri, to¬
lažil in svaril. Svaril ga je pa v tem smislu,
da kristjanu ne pristoji dvomiti o božji moči
in da domoljubu ne pristoji oplakavati bolj
svojo nesrečo nego domovinsko, kajti to je
grdo samoljubje, če ima kdo več solz za se nego
za občestvo in bolj žaluje za svojo ljubico nego
za vseobčo nesrečo. Potem je to nesrečo, ta
padec in to sraanoto domovine opisal v tako vzne¬
senih in žalostnih besedah, da je vitezu takoj
v srci raznetil veliko ljubezen do nje, poleg
katere se je njegova vlastna nesreča tako zmanj¬
šala, da jo je komaj spoznal. Očistil ga je tudi

srditosti in sovraštva, katero je našel v njem
proti Kozakom. »Te bodeš tolkel,« reče mu,
»kot sovražnike. veri, domovini, kot zaveznike
poganov, toda kot svojim krivičnikom jim opro¬
sti, odpusti iz srca — in se nikari ne maščuj.
In kedar to premoreš, takrat bodem videl, da
te Bog potolaži in ti dovoli tvojo ljubezen in
ti pošlje mir. . . «

Potem ga je prekrižal, blagoslovil in stopil iz
spovednice. V pokoro mu je velel, naj do jutra
leži z razprostrtimi rokami pred razpetim Kristom.

Cerkvica je bila prazna in temna, le dve
sveči sta migotali pred oltarjem in rožne in
zlate bleske usipali na obličje Kristovo, izdelano
iz alabastra, a polno sladkosti in trpljeja. Cele
ure so potekale, a namestnik je tu klečal ne¬
premično kakor mrtev, toda čutil je čimdalje
bolj, da se mu srd, obup, mržnja, bolest, skrbi,
trpljenje odvijajo od srca, plazijo iz prsij, in
lezejo kakor kače ter se skrivajo nekod v temi¬
nah. Začutil je, da laglje sope, da neko novo
zdravje in neke nove sile stopajo va-nj, da se
mu v glavi nekako jasni in da ga obhaja ne¬
kaka blagost — skratka: pred tem žrtvenikom
in pred tem Kristom je našel vse, karkoli je
mogel najti človek te dobe, človek neporušne
vere, brez sledu in sence obupa.

Zjutraj je bil namestnik kakor prerojen.
Razpočelo se je delo, gibanje in kretanje. Bil

2 OGNJEM IN MEČEM.

Na trgu v Lubnijih. (Str. 167.)

je to dan odhoda iz Lubnij. Častniki so morali
od ranega jutra pregledavati vrste, če so konji
in ljudje v potrebnem redu, nato je voditi na
plan in uvrščati na odhod. Knez je poslušal
sveto mašo v cerkvi svetega Mihaela, potem pa
se vrnil v grad in vsprejemal deputacije grškega
svečeništva, meščanov iz Lubnij in Horola. Sel
je torej na prestol v dvorani, slikani od Helma,
in tu se je lubnijanski župan Hrubi poslovil
v ruskem jeziku v imenu vseh mest, katera so
spadala v zadnjeprsko državo. Prosil ga je naj-
preje, da ne bi odšel in jih ne ostavil kakor
ovce brez pastirja. Ko so to slišale druge de¬
putacije, sklepale so roke in ponavljale: »Ne
odhajaj, ne odhajaj!« in ko jim je knez od¬
govoril, da to ne more biti — padli so mu
pred noge, obžalovali dobrega gospoda, ali pa
izražali žalost, da se jih je,  kakor se govori,
mnogo izmej njih navzlic kneževi dobroti spri¬
jaznilo s Kozaki in s Hmielnickim. Premožnejši
ljudje so se bali druhali, in res se je bilo bati,
da se vzdigne takoj, kedar knez odide. Knez
jim je odgovoril, da je skrbel, da jim je bil
oče, ne gospod, ter je je zaklinjal, naj vzdrže
v zvestobi do veličanstva in Poljske, ki je vsem
skupna mati, pod katere okriljem niso trpeli
krivic, kjer so živeli v miru, množili svoj imetek,
kjer niso čutili nobenega jarma, kateri bi ino-
stranci gotovo naložili na nje. Z jednakimi be¬
sedami se je poslovil tudi od grškega svečeni¬
štva; potem je prišla ura odhoda. Zdajci se
razlegne jok in žalovanje služabništva po vsem
gradiči. Gospodične dvorjanke so omedlevale, a

gospodično Ano Borzobohato so komaj osves¬
tili. Jedina kneginja je sedla v voz s suhimi
očmi in z glavo po konci. Ponosna gospa se je
sramovala ljudem kazati svoje trpljenje. Trume
ljudstva so stale pred gradom, v Lubnijih so
zvonili z vsemi zvonovi, duhovniki so odhajajoče
blagoslavljali s križi, vrste velikih in malih voz
in kol so se komaj pretisnile skozi mestna vrata.

Naposled je tudi sam knez sedel na konja.
Prapori po polkih so se mu priklonili, na na¬
sipih so streljali iz topov.

Jok, hrup ljudstva in krik se je mešal z zvo¬
njenjem zvonov, s streljanjem, z bučanjem boj¬
nih trob, s hučanjem kotlov. Krenili so na pot.

Prva sta šla dva tatarska prapora pod Roz-
tovorovskim in Vieršulom, za njima artilerija
gospoda Vurcla, pehota polkovnika Mahnickega,
za njimi je šla kneginja s spremstvom in ves
dvor, vozovi s potrebščinami, za njimi vlaški
prapor gospoda Bihovca in naposled množica
vojske, krepki polki težke konjiče, oklopniški in
huzarski prapori, vso to dolgo vrsto so pa za-
slanjali dragonci in semeni.

Za vojsko se je vlekla, kakor kača, ne¬
skončna pisana vrsta plemiških voz z rodbinami
vseh teh, ki po kneževem odhodu niso hoteli
ostati na Zadnjepriji.

Trobke po polkih so igrale, a srca so bila
stisnena. Vsakdo si je mislil, ko je gledal te
zidove: »Mili dom, ali te še kedaj zagledam
v življenji?« Oditi je lahko, a vrniti se je težko.
Saj je vsakdo na tem mestu ostavljal kak del
svojega srca in kak sladek spomin. Sleharne

22

z ognjem in mečem.

170

oči so se poslednjikrat obrnile na grad, na
mesto, na stolpe katoliških in kupole pravoslav¬
nih cerkva in na strehe domov. Vsakdo je
vedel, kaj je tukaj ostavil< ni pa vedel, kaj ga
čaka tam v sinji daljavi, kamer se tabor porniče.

Žalost je vsem stiskala srce. Mesto je z glas¬
nim zvonjenjem klicalo za odhajajočimi, kakor
bi jih prosilo in rotilo, naj ga ne ostavijo, naj
ga ne prepuste nevarnosti, žalostni bodoči usodi.
Klicalo je, kakor bi se s temi žalostnimi glasovi
hotelo posloviti in utrditi se jim v spominu...

Akoprem se je pohod oddaljeval — glave

50 bile še obrnene k mestu, po vseh obrazih pa

51 čital vprašanje:

»Ali je poslednjikrat?«

Tako je! Od vse te vojske in vseh trum,
od teh tisočev, ki so šli ta hip s knezom Viš-
niovieckim, ni imel niti on sam niti nobeden,
nobeden drugi več uzreti ne mesta ne kraja.

Troblje so igrale. Tabor se je pomikal
polagoma, a nepretrgoma — in kmalu se je za¬
čelo mesto zavijati v modrikasto meglo, hiše
in krovi so se začeli stapljati v jedno maso, ki
se je močno svetila v solnčni svetlobi. Knez je
pognal konja naprej, zajezdil na visoko mogilo,
stal ondi nepremično in gledal dolgo nazaj. To
mesto, ki se sedaj blešči v solnci, in ves ta kraj,
kar ga je  videti z mogile, bilo je delo njegovih
prednikov in njega samega. Višnioviecki so te
nekdaj gluhe pustinje izpremenili v ljudnat kraj,
ustvarili ga za človeško življenje, Zadnjepriju
storili ime. Največji del tega je pa izvršil sam
knez. On je zidal cerkve, katerih stolpi se, glej,
modre tam nad mestom, on je vzdignil mesto,
on je je s cestami zvezal z Ukrajino; on je trebil
gozde, osuševal močvirja, zidal gradove, usta¬
navljal vasi in selca, privajal Stanovnike, trebil
razbojnike, branil tatarskih napadov, vzdržaval
kmetu in trgovcu potrebni mir, uvedel gospod-
stvo prava in pravičnosti. Po njem je ta kraj
živel, razvijal se in cvel. On mu je bil duša
in srce — in sedaj je prišlo tako daleč, da naj
vse to ostavi. In knezu ni bilo žal tega veli¬
kanskega imetka, ravnega nemškim kneževinam,
marveč žal, da se je bil tega dela poprijel s svo¬
jimi rokami, a je sedaj vedel, da po njegovem
odhodu ne bode ničesar več, da bode delo celih
let vničeno, da bode izgubljen ves trud, da se
divjaštvo razbrzda, da požari ogrnejo vasi in
mesta, da bode Tatar v teh rekah napajal konje,
da porase borovje na pogoriščih, in da bode
treba — ako Bog dodeli vrnitev — vse, vse
delati na novo, da pa morda ne bode več teh

močij, ne časa, ne zaupanja, kakoršno je bilo
popreje. Minila so leta, ki so bila zanj hvala
pred ljudmi, zasluga pred Bogom — sedaj pa
se ima hvala in zasluga razkaditi kakor dim. . .

In dve solzi sta mu počasi zdrsnili po lici.

To sta bili poslednji solzi, za katerima so
v teh očeh ostale nadalje same bliskavice.

Knežev konj je vspel vrat in zarazgetal, in
njemu so se odzvali takoj drugi izpod raznih
praporov. Ti glasovi so kneza vzbudili iz za¬
mišljenosti ter ga napolnili s ponosom in na-
dejo. Glej jih, ostane mu še šest tisoč zvestih
tovarišev, šest tisoč sabelj, s katerimi mu je svet
odprt in katerih čaka zatirana Poljska kot j.e-
dine rešitve. Zadnjeprska idila je končana, toda
tam, kjer grme topovi, kjer plamene vasi in
mesta, kjer se po noči z razgetanjera tatarskih
konj in z vriščem kozaškim meša jok vjetnikov
— tam mu je polje odprto in tam si rešitelj
in oče domovine pridobi slave...

Kdo poseže po ta venec, kdo reši tako
onečaščeno, s kmetskimi nogami poteptano, po¬
nižano, umirajočo domovino, če ne on — knez,
če ne ta vojska,, ki se tam-Ie v dolini sveti in
migota v orožji.

Tabor je stopal baš ob vznožji mogile, in
ko je zagledal kneza, z bulavo v roki, na te¬
menu pod križem, zadonel je isti hip vsem vo¬
jakom iz prsij vsklik:

»Živel knez ! Živel naš vodnik in hetman
Jeremija Višnioviecki!«

In tisoč praporov se mu je naklonilo do
nog, huzarji so grozno zažvenketali z železjem.
mej glasnimi kriki so zahrumeli kotli.

Tedaj pa je knez potegnil sabljo, vzdignil
jo z očmi vred k nebu in začel govoriti:

»Jaz, Jeremija Višnioviecki, vojvoda ruski,
knez v Lubnijib in Višniovci, prisegam na Te,
o Bog, na sveto Trojico in na Te, Mati najsvetejša,
da te sablje, ki sem jo vzdignil proti razbojni¬
kom, kateri so domovino onečastili, ne položim,
dokler bodem imel močij in življenje, dokler
ne operem te sramote, dokler vsakega sovraž¬
nika Poljske ne potlačim pred noge, ne umirim
Ukrajine, in v krvi ne utopim kmetskih uporni¬
kov. In kakor sem storil to obljubo iz odkritega
srca, tako mi gospod Bog dopomozi — amen!«

Izrekši je nekoliko hipov zroč v nebo po¬
stal, potem pa počasi prijahal z mogile k pra¬
porom. Na noč je prišla vojska v Basan, vas
gospe Krinicke, ki je kneza vsprejela klečeč
mej vrati. Kmetje so jo namreč v dvoru UŽe
oblegali, katerih se je pa s pomočjo zveste dru-

Z OGNJEM IN MEČEM.

'7'

zine branila, dokler ni nenadni prihod vojske
otel nje in devetnajstem njenih otrok, mej kate¬
rimi je bilo štirinajst hčera. Knez je velel najprvo
napadovalce poloviti, potem pa poslal Poniatov-
skega, stotnika kozaškega prapora, h Kaniovu, ki
je še tisto noč privedel pet Zaporožcev vasiju-
tinjskega oddelka. Vsi ti so se udeležili korsun-
ske bitke. Ko so jih pripekali z ognjem, povedali
so knezu o njej natanko. Zagotovili so tudi,
da je Hmielnicki še v Korsunu, Tuhaj-bej pa
da je šel z vjetniki, plenom in obema hetma-
noma na Cehrin, odkoder je nameraval oditi
na Krim. Slišali so tudi, da ga je Hmielnicki
zelo prosil, naj ne zapusti zaporoških vojsk ter
da naj gre proti knezu; vendar se »murza« ni
dal preprositi, češ. da si Kozaki, ker so voj¬
ske in hetmani pobiti, lahko sami pomagajo,
on pa ne bode dolgo čakal, sicer mu zaple¬
njena porarjo. Vprašani o bojnih četah Hmiel-
nickega, cenili so je na dvesto tisoč, pa da je
dosti takih, da so le, dobrih pa samo petdeset,
to je Zaporožcev in panskih ali mestnih Ko¬
zakov, ki so potegnili z uporniki.

Ta poročila so kneza na duhu pokrepila,
zakaj upal je, da njegova moč s šlahto, pre¬
sežniki kroninih vojsk in s panskimi četami
znatno narase. Potem se je zjutraj za rana
vzdignil na daljšo pot.

Za Perejeslavjem je stopila vojska v veli¬
kanske, gluhe lesove, ki so se vlekli vzdolž toka
Frubežinega tja do Kozjeka in dalje pod sam
Cernihov. Bilo je konci meseca majnika —
strašanska vročina. V lesu je bilo mesto hlada
tako zadušno, da je ljudem in konjem pohajala
sapa. Živina, katero so gnali za taborom, pa¬
dala je na vsak korak, ali pa je, ko je kje za¬
vohala v.>do, kakor besna drla do nje, prevra¬
čala pri tem vozove in delala zmešnjavo. Ce¬
pati so začeli celo konji, zlasti v težki konjiči.
Noči so bile neznosne zaradi neizmerne mno¬
žice mrčesa in presilne vonjave smole, ki se je
vsled vročine obilneje nego sicer cedila iz dreves.

Tako so se vlekli štiri dni, naposled pa je
postala vročina nenaravna. Ko se je storila noč,
začeli so konji hropsti, goved pa žalostno mu¬
kati, kakor bi slutila kako nevarnost, katere si
ljudje še niso mogli misliti.

»Kri vohajo!« govorilo se je v taboru, v tru¬
mah bežečih plemiških rodbin.

»Kozaki so nam za petami! Bitka bode!«

Na te besede so ženske zagnale jok — no¬
vica je priletela v družine, nastalo je beganje
in zmešnjava — vozovi so začeli drug drugega

prehitevati, ali pa kar na slepo uhajati iz vrste
v les, v katerem so obtičali mej drevjem.

Toda ljudje, katere je odposlal knez, spra¬
vili so naglo vse v red. Razposlal je tudi od¬
delke na vse strani, če morda res grozi kaka
nevarnost.

Gospod Skrzetuski, ki je bil s svojimi Vlahi
radovoljno odšel, vrnil se je prvi proti jutru ter
šel takoj h knezu:

»Kaj je?« vpraša ga Jeremija.

»Milostivi knez, gozdi gore.«

»Zažgani?«

»Tako je. Vjel sem nekoliko ljudij, ki so
priznali, da je Hmielnicki poslal radovoljnike,
ki bi vašo knežjo milost sledili in, ako bode
ugodna sapa, podnetili ogenj.«

»Rad bi nas spekel v smoli, bitke pa ne
mara začeti. Privedite mi te ljudi.«

Takoj so privedli tri čabane, divje, glupe,
prestrašene, ki so koj priznali, da jim je bilo
res ukazano zažgati lesove.

Priznali so tudi, da so bile vojske odpo¬
slane za knezom, toda te so šle po drugi poti
k Cernihovu, bliže Dnjepra.

V tem so prijezdile tudi druge predstraže,
vsaka je pa prinesla isto poročilo:

»Lesovi gore.«

Toda zdelo se je, da se knez kar nič ne
vznemirja:

»To je poganski način,« rekel je, »toda
nič ne de. Ogenj ne pride za reke, tekoče
v, Trubežo.«

In res, v Trubežo, ob kateri se je na pol¬
nočno stran tabor pomikal, stekalo se je toliko
rečic, ki so tu pa tam delale široke močare, da
se ni bilo bati, da bi ogenj segel črez-nje. Brez-
dvomno bi bilo treba za vsako rečico gozd
zažgati na novo.

Predstraže so pa v kratkem sporočile, da
se tako tudi res godi. Dan na dan so pri¬
vajali novih podžigalcev, katere so natikali na
borovce ob poti.

Ogenj se je silno širil, toda ob rečicah le
na vzhod in zahod, ne pa na polnoč. Po noči
se je nebo rdelo, dokler so segle oči. Žen¬
ske so od mraka do zore pele pobožne pesni.
Iz gorečih gozdov preplašena zverjad je bežala
ter se drvila za taborom in mešala s čredami
domače živine. Veter je nanašal toliko dima, da
je prestrl vse obzorje. Vojska in vozovi — vse
premikalo se je kakor v gosti megli, skozi ka¬
tero pogled ni prodiral. Prsi niso imele kaj
oddihavati, dim je grizel oči, — a veter ga je

2 2*

'7 2

Z OGNJEM IN MEČEM.

Namestnik'je tu klečal nepremično, kakor mrtev. (Str. 168.)

zaganjal čimdalje več. Solnčna svetloba ni mogla
prodreti skozi te oblačine, in po noči je bilo
svetleje nego po dnevi, ker so po noči svetili
žari. Gozd pa — zdelo se je — ni imel konca.

Sredi takih gorečih gozdov je knez Jere¬
mija vedel svojo vojsko. V tem so prišla po¬
ročila, da gre sovražnik ob drugi strani Tru-
beže, ni se pa vedelo, kako močan je, —

vendar so Tatarji Vieršulu zagotovili, da je še
zelo daleč.

Neko lepo noč prišel je bil v tabor tudi
gospod Suhodolski z Bodenek, onstran Desne.
To je bil nekdanji knežev rokodajni dvorjan,
ki se je bil pred nekolikimi leti preselil v vas.
Tudi on je bežal pred kmeti, prinesel pa no¬
vico, katere še vojska ni vedela.

Z OGNJEM IN MEČEM.

Velika osuplost je zavladala, ko ga je knez
vprašal za novice in je on odgovoril:

»Slabo, milostivi knez! Ali uže veste o po¬
razu hetmanov in o kraljevi smrti?«

Knez, ki je sedel pred šotorom na majhnem
stolči, skoči na noge:

»Kako? Kralj umrl?«

»Milostivi gospod je še teden pred korsun-
skim porazom izdihnil dušo v Mereči,« reče
Suhodolski.

»Bog mu v svoji milosti ni dal doživeti
tako bridkega trenotka,« odgovori knez. Potem
pa se je prijel za glavo in nadaljeval:

»Strašni časi stopajo na Poljsko. Konvo-
kacije in elekcije*) — interregnum,**) nezgode
in zunanje spletke, sedaj, ko bi bilo treba, da
se izpremeni ves narod v jeden meč, v jedno
roko. Bog je od nas obrnil svoje obličje in nas
v svoji jezi namerava tepsti za grehe. Te po¬
žare bi bil mogel ugasiti jedini kralj Vladislav,
ker so ga Kozaki ljubili in je bil vrhu tega
vojevit vladar.«

Ta trenotek se je nekoliko častnikov, mej
njimi Zacvilihovski, Skrzetuski, Baranovski, Mah-
nicki in Polanovski približalo knezu, ki je  rekel:

»Velemožni gospodje, kralj je umrl!«

Glave se odkrijejo kakor na povelje. Obrazi
se zresne. Tako nenadna vest je vsem zaprla
besedo. Stoprv črez nekoliko hipov je vzbuh-
nilo splošno žalovanje.

»Večni mir daj mu, o Gospod!« reče knez.

»In večna luč naj mu sveti na veke!«

V kratkem potem je duhovnik Muhoviecki
zapel »dies irae«, in sredi teh lesov, sredi dima
je neizrecna tesnoba ogrnila srca in duše. Vsem
se je zdelo, kakor bi se jim bila odrezala kaka
pričakovana rešitev, kakor bi bili sedaj vzpričo
groznega sovražnika sami ostali na svetu... in
bi ne imeli nikogar več za seboj razun svojega
kneza.

Zategadelj so se oči vseh obrnile k nje¬
mu, in nov vozel se je zavezal mej njim in
vojniki.

Ta dan zvečer je rekel knez Zacvilihov-
skemu, da so ga vsi slišali:

»Treba nam kralja bojevnika, in ako Bog
dovoli, da oddamo svoje glasove pri volitvi,
oddamo je kraljeviču Karolu, ki ima več bojevi¬
tega duha nego Kazimir.«

‘) Zbori in volitve.

**) Mejvladje.

»Vivat Carolus rex!« vskriknejo častniki.

»Vivat!« ponove huzarji in za njimi vsa
vojska.

In knez-vojvoda se gotovo ni nadejal, da
pridejo ti vskriki, grmeči na Zadnjepriji, sredi
gluhih černihovskih gozdov, celo do Varšave in
da mu veliko kronino bulavo iz rok izvijo.

IX.

Po devetdnevni poti, na kateri je bil Kseno-
font gospod Maškievič, in po trodnevnem pre¬
važanji črez Desno, je dospela vojska naposled
v Cernihov. Prvi je šel va-nj z Vlahi gospod
Skrzetuski, kateremu je knez navlašč poveril
v mestu vso pripravo za vojsko, da bi mogel
preje poizvedeti o knežnji in Zaglobi. A tudi
tukaj, kakor v Lubnijih, ni nihče slišal o njih
niti v mestu niti v gradu. Propadla sta nekje
brez sledu, kakor kamen v vodo, in vitez uže
sam ni vedel, kaj bi si o tem mislil. Kam bi
se bila skrila? Menda vendar ne v Moskvo, ali
na Krim, ali na Sič? Ostalo je jedino še to, da
sta se morda prepeljala črez Dnjeper, toda potem
takem bi se bila spustila v sredo viharja. Tam
je bilo klanje, tam požiganje, tam pijane trume
črni, tam Zaporožci in Tatarji, pred katerimi bi
Helene niti preobleka ne branila, kajti poganski
divjaki so radi jemali tudi mladeniče v robstvo,
ker so jih na stambulskih trgih drago proda¬
jali. Gospodu Skrzetuskemu je stopala v glavo
celo strašna misel, da jo je gospod Zagloba
morda navlašč' odvedel v to stran, da bi jo
prodal Tuhaj-beju, ki bi ga za njo morda bolje
nagradil nego Bohun, — in ta misel ga je go¬
nila v blaznost, toda v tem ga je gospod Longin
Podbipigta, ki je Zaglobo dlje poznal nego Skrze¬
tuski, spet pomiril.

»Bratec, gospod namestnik,« dejal mu je,
»to si izbij iz glave. On tega ni storil. Saj je
bilo tudi pri Kurčevičih dosti zakladov, katere
bi mu bil Bohun rad odstopil.«

»Ako bi bil hotel deklico pogubiti, prišel bi
bil do imetka, ne izpostavljajoč svojega vratu.«

»Res je,« potrdi mu' namestnik, »ali čemu
je bežal z njo za Dnjeper, a ne v Lubnija ali
v Černihov?«

»Le miruj, dragi moj. Jaz tega Zaglobo
poznam. On je z menoj pil in živel pri meni.
Za denar ne mara, niti za svoj niti za tuj. Ako
ima svoj denar, trati ga — tujega se ne pola-

'74

Z OGNJEM IN MEČEM.

komi; da bi se lotil takega dejanja, tega se od
njega ne nadejam.«

»Lahek človek je to, lahek,« reče Skrze-
tuski.

»Morda je res lahek, toda prevejanec, ki
ukani vsakega in se izmota iz vseh nevarnosti].
Kakor ti je duhovnik prorokoval s preroškim
duhom, da ti jo Bog vrne, tako bode, zakaj
pravično je,, da se vsako čisto čustvo nagradi,
in s tem upom se potolaži, kakor se tolažim
tudi jaz.«

Tu začne gospod Longin sam težko vzdi-
hati, v kratkem pa doda:

»Povprašajva še v gradu, morda sta pa
vendar šla todi.«

In izpraševala sta povsodi, toda zaman, — ni-
kakoršne sledi ni bilo, in sploh ubežniki niso todi
prehajali. V gradu je bilo polno šlahte z ženami
in otroki, ki so se tu zaprli pred Kozaki. Knez
je je nagovarjal, da bi šli z njim, in je pri¬
pomnil, da mu Kozaki korak za korakom slede.
Na vojsko udariti se niso upali, a jasno je bilo,
da se po kneževem odhodu poskusijo za grad
in mesto. Slahta v mestu je bila čudovito za¬
slepljena.

»Tu za gozdi smo varni,« odgovarjali so
knezu. »Semkaj do nas ne pride nihče.«

»In vendar sem jaz prešel te lesove.«

»Vaša knežja milost je pač prešla, razboj-
ništvo pa ne preide. Ho, ho! Ti lesovi niso
majhna reč.«

In niso hoteli iti. marveč so vstrajali v svoji
zaslepljenosti, katera se jim je potem grozno
izplačala, zakaj kmalu po kneževem odhodu so
prišli Kozaki. Grad se je moško branil tri tedne,
potem pa je bil vzet, a vsi Stanovniki v njem
so bili poklani do zadnjega. Kozaki so po¬
čenjali strašne krutosti. Razčesavali so otroke,
ženske pekli na ognji — in nihče se ni ma¬
ščeval.

Ko je bil prišel knez v Lubeč za Dnjeper,
razvrstil je ondi vojsko na odpočitek, sam pa
jahal s kneginjo, dvorom in prtljago v Brahin,
ki je ležal sredi lesov in neprehodnega blata.
Teden pozneje prepeljala se je tudi vojska. Po¬
tem so krenili v Babico pod Mozir, in tam je
na praznik sv. Rešnjega Telesa odbila ura lo¬
čitve. Kneginja z dvorom je imela iti v Turov
k gospej vojvodinji Vilenski, svoji teti, knez
z vojsko pa v ogenj proti Ukrajini.

Na poslednjem obedu za slovo je bilo sve-
čeništvo obeh obredov, žensko družabništvo in
imenitnejše vojaštvo. Toda sredi gospodičen in

vitezov ni bilo običajne veselosti, kajti marsi¬
katero vojaško srce se je žalostilo o misli, da
bode črez trenotek treba ostaviti izvoljenko,
s katero bi se dalo živeti in umreti; marsi¬
katero jasno ali temno dekličje oko se je od
žalosti zalivalo s solzami, da on odide na vojno,
mej svinčenke in meče, mej Kozake in divje
Tatarje. . . odide in se morda več ne povrne. . .

Ko je pa izpregovoril knez, poslavljajoč se
od soproge in dvora, tu so gospodične žalostno
zaihtele, vitezi pa, silnejšega duha, so vstali
s sedežev, zgrabili sablje ter kriknili v jeden
glas:

»Zmoremo in se povrnemo!«

»Pomozi vam Bog!« odgovori kneginja.

Nato se razlegne krik, da so se stresnile
stene in okna:

»Živela gospa kneginja! Živela naša mati
in dobrotnica!«

»Živela! Živela!«

Tudi vojaki so jo ljubili radi njene veliko¬
dušnosti, naklonjenosti napram viteštvu, zaradi
njene vrline in laskavosti, radi varuštva nad
njih rodbinami. Nad vse pa jo je ljubil knez
Jeremija, kajti bili sta to dve naravi, kakor
ustvarjeni druga za drugo, podobni si kakor
jajce jajcu, obe vliti iz zlata in brona.

Vsi so šli torej k njej in vsak je s kupo
pokleknil pred njenim stolom, ona pa je vsa¬
kega prijela za glavo in mu rekla nekoliko la¬
skavih besed, Skrzetuskemu pa je dejala :

»Gotovo dobode marsikateri vitez svetinjico
ali vrpco v spomin. Ker pa ti nimaš tukaj one,
od katere bi si spominka najbolj želel, vsprejmi
ga od mene, kakor od matere.«

Izrekši je vzela zlat križec, obsejan s tur-
kusi, ter ga je obesila vitezu na vrat, on pa
ji je spoštljivo poljubil roko.

Videlo se je, da je bil tudi knez tega vesel,
kar je Skrzetuskega doletelo, ker se mu je bil
zadnje čase še bolj priljubil radi tega, ker je
kot poslanec na Siči ohranil kneževo čast, ko
ni hotel vzeti listov od Hmielnickega. V tem
so vstali od obeda. Gospodične so se prijele
besed kneginjinih, izrečenih Skrzetuskemu, sma¬
trajoč je kot pristojnost in dovoljenje, in takoj
začele jemati v roke, ta svetinjico, ta vrpco, ta
križec. — Ko so vitezi to zapazili, pristopili so
hitro vsak do svoje, če ne izbrane, pa vsaj naj¬
milejše gospodične. Poniatovski je torej smuknil
do Žitinske, Bihoviec do Bohatovianke, kajti
zadnje čase se mu je bila ta primilila, Roztvo-
rovski do Žukovne, ruši Vieršul do Skoropad-

Z OGNJEM IN MEČEM.

ske, polkovnik Mahnicki, dasi star, do Zaviej-
ske, jedina Anica Borzobohata-Krasienska, ako-
prem najkrasnejša izmej vseh, stala je pri oknu
sama in zapuščena. Lice ji je zardelo, očesci,
nadkriti s trepalnicami, streljali sta ji od strani,
kakor v jezi, a ob jednem tudi proseče, naj ji
ne store te sramote, — dokler se naposled ne
približa izdajica Volodijovski:

»Tudi jaz sem hotel prositi gospico Anico
kakega spominka, a tej želji sem se bil uže od¬
rekel, ker sem mislil, da se zaradi prevelike
gnječc, ne dorinem.«

Anici so se ličica še žarneje razvnela in
odgovorila je takoj brez pomisleka:

»Gospod, iz drugih rok si si želel spo¬
minka, ne iz mojih, pa ga ne dobiš; kajti tam
je za blagorodnega gospoda, če ne pretesno,
pa vsaj previsoko.«

Udarec je bil dobro namerjen in podvojen.
Prvič je tičal v njem opomin na nizko postavo
vitezovo, drugič pa na ljubezen do knežnje Bar¬
bare Zbaraške. Gospod Volodijovski je bil naj-
preje zaljubljen v starejšo Ano. ko se je pa ta
omožila, prebolel je tudi to in na tihem žrtvoval
srce Barbari, misleč, da tega nihče ne ve. Za¬
tegadelj se je sedaj, ko mu je Anica to opo¬
nesla, dasi je bil borilec prve vrste s sabljo in
z besedo, tako zmedel, da je pozabil jezik v ustih
in le jecljaje izgovoril:

»Gospica, tudi ti visoko meriš, vsaj tako
visoko, kakor je glava gospoda . . . Podbipigte.«

»On je gotovo višji nego blagorodni go¬
spod, bodisi z mečem bodisi z uljudnostjo,« od¬
vrne odsečno dekle. »Hvala, da si mi ga spom¬
nil. Dobro tudi tako!«

Izrekši se obrne k Litvinu:

»Gospod, približaj se no, gospod! Tudi
jaz hočem imeti svojega viteza in ne vem, če
bi mogla to vrpco pripeti na hrabrejše prsi.«

Gospod Podbipigta izbuli oči, kakor bi sa¬
memu sebi ne verjel, če prav sliši, naposled pa
pade na keflena, da kar tla zabrešče:

»Dobrotnica moja, dobrotnica!«

Anica mu je pripela vrpco, potem pa so
njene male ročice popolnoma izginile pod brkami
gospoda Longina; razlegnilo se je mlaskanje in
mrmranje. Začuvši te glasove, reče gospod Vo¬
lodijovski poročniku Migurskemu:

»Prisegel bi, da tu nekje medved čebele
mori in med liže.«

Nato je odšel slabovoljen, ker je čutil Ani-
čino želo. In vendar je bil svoj čas tudi va-njo
zaljubljen.

i 7 5

Pa tudi knez se je začel poslavljati od kne¬
ginje — in uro pozneje je krenil dvor proti
Tu rovu, vojska pa k Pripetu.

Ko so naslednjo noč zbijali plave, da se
na njih prepeljejo topovi, in ko so huzarji delo
opravljali, reče gospod Longin Skrzettiskemu:

»O bratec, nesreča!«

»Kaj se je pripetilo?« vpraša namestnik.

»Te novice z Ukrajine!«

»Kake?«

»Saj so vendar Zaporožci povedali, da je
Tuhaj-bej odšel z ordo na Krim.«

»No, pa kaj potem? Za to menda ne bo¬
deš jokal.«

»Vsekako, saj si mi ti sam povedal, — in
si imel prav, — ali ne ? — da kozaških glav
ne morem odsekati, — sedaj pa, ko so odšli
Tatarji, odkodi bodem vzel troje poganskih
glav, kje jih bodem iskal? In te so mi, ah,
tako potrebne!«

Dasi je Skrzetuski sam trpel muko, vendar
se je nasmehnil in odgovoril:

»Vem, kaj misliš. Videl sem, kako so te
danes povitezili.«

Nato sklene gospod Longin roke:

»Da, čemu bi dlje skrival, — zaljubil sem
se, bralec, zaljubil... O nesreča!«

»Ne muči se. Jaz ne verujem, da bi bil
Tuhaj-bej uže odšel, sicer bodeš pa še poganov
imel kakor teh komarjev nad glavo.«

In res so nad konji in ljudmi letali celi
oblaki komarjev, zakaj vojske so bile prišle
v kraj neprebitnega blata, močvirnatih gozdov,
razmoklih lok, rečic in tokov, v pust, gluh
kraj, v puščo, o katere Stanovnikih se je v onih
časih pevalo:

»Svoji hčeri

Pan Sirota

Smolo meri,

Gob in rib za strošek,
Blata jeden košek
To bo dota

Toda vtem blatu so rasla — ne le gobe —
marveč navzlic onim stihom tudi velika panska
posestva. Kneževi ljudje, ki so vzrasli in se
vzgojili večinoma na suhih, visokih zadnjepr-
skih stepah, svojim očem niso hoteli verjeti.
Res so bile tudi tam po nekaterih krajih rno-
čare in lesovi, ali tukaj se je zdelo, da je ves
kraj samo jedno veliko močvirje. Noč je bila
lepa, jasna — in o mesečnem svitu, dokler je

176

Z OGNJEM IN MEČEM.

seglo oko, nisi zagledal niti sežnja suhih tal.
Le kupci so črneli iznad vode, lesovi so se
zdeli, da raso iz vode, voda je žvrkala konjem
pod kopiti, vodo so iztiskavala kolesa voz in
topov. Vurcel je začel obupavati. »Čudna pot!«
rekal je, »pod Černihovom nam je grozil ogenj,
tukaj nas pa voda zaliva.«

In res, zemlja tu navzlic svoji lastnosti
nogam ni dajala stalne podpore, temveč se je
gnjela, tresla, kakor bi se hotela raztopiti in
pogoltniti ljudi, ki so hodili po njej.

Črez Pripet se je vojska prepeljavala štiri
dni, potem pa je bilo treba malone dan na dan
bresti črez reke in rečice, tekoče po razmoklih
tleh. Nikjer mostu. Vse ljudstvo na čolnih, šu-
halejib. Po nekolikih dneh sta se začela megla
in dež. Ljudje so napenjali poslednje moči, da
bi se vendar uže izkopali iz teh zakletih krajev.

Tudi knez je hitel, naganjal. Ukazal je se¬
kati cele gozde, pokladati po cesti okrogel les
in je šel naprej. Vojak pa, ki je videl, kako
on ni varoval svojih močij, kako je bil sam od
zore do mraka na konji, kako je uvrščal vojsko,
pazil na pohod, vse osobno pregledaval in po¬
izvedoval, — ni si upal mrmrati, dasi je trud
res presegal človeške moči. Premočen od jutra
do večera, da je skoro obleka gnila, to bila je
usoda vseh. Konjem se je začel rog snemati
s kopit, mnogo od topov jih je počepalo, pe¬
hota in dragonci Volodijovskega so morali sami
vleči topove. Najkrepkejši polki, kakor huzarji
Skrzetuskega, Zacvilihovskega in oklopniki so
prijeli za sekire, da so mostili pot. To je bil
slavni pohod črez hlode, po gladu in vodi, v ka¬
terem sta volja poveljnika in navdušenost vo¬
jakov lomila vse zapreke. Dosihdob se ni bil

še nihče odločil, da bi ondi spomladi, ko je
voda stala, vojsko prevajal. Na srečo ni pretrgal
pohoda nobeden napad. Ondukajšnji narod, tih,
miren, ni mislil o vstaji in se tudi pozneje, dasi
so ga Kozaki netili z besedo in vzgledom, ni
hotel zgrinjati pod njih prapore. Z zaspanimi
očmi je gledal na mimogredoče čete vitezov,
ki so se kakor ukleti pomaljali iz borovja in
močvirja in prehajali kakor sen. Dajal je vod¬
nikov, tiho in pokorno izpolnjeval vse, kar se
je zahtevalo od njega.

Ko je knez to videl, prepovedal je vsako
surovo vojaško svojevoljnost, in zatorej za voj¬
sko ni narod vzdihoval, jokal in proklinjal. Ko
je po odhodu vojske v kaki zadimljeni vasici
vstala novica, da je bil ta, ki je šel todi mimo,
knez Jarema — zmajavali so ljudje z glavami.
»Kako je on dober!« rekali so stiha.

Naposled, po dvanajstih dneh nadčloveških
trudov in naporov, stopila je kneževa vojska
v vstaški kraj: »Jarema gre! Jarema grel« raz¬
leglo se je po vsej Ukrajini, tja do Divjih
Poljan, do Čehrina in Jahorlika. »Jarema gre!«
razlegalo se je po mestih, vaseh, futorih in ogra¬
dah, in na to novico so kose, vile in noži pa¬
dali iz kmetskih rok, obličja pobledevala, kupi
svojevoljnikov umikali se na poldansko stran,
kakor krdela volkov pred odmevom lovskih
rogov; zaradi grabeži zablodivši Tatar je vsakčas
skakal s konja in na zemljo pritiskal uho; po
doslej še ne vzetih gradovih in gradičih so pa
zvonili in peli: »Te Deum laudamus!«

In ta grozni lev je legel na prag pobunje-
nega kraja in počival.

Zbiral je moči.

Gozdi gore. (Str. 171.)

Z OGNJEM IN MEČEM.

'77

X.

V tem se je bil Hmielnicki, pomudivši se
nekaj časa v Korsunu, pomaknil do Bele cerkve
ter je ondi postavil svojo stolico. Orda je padla
onstran reke, razpuščajoč svoje trume na četo-
vanje po vsem kijevskem vojvodstvu. Gospoda
Longina Podbipigto je torej po nepotrebnem
skrbelo, da mu poide tatarskih glav. Gospod
Skrzetuski je dobro slutil, da so Zaporožci, ka¬
tere je bil Poniatovski vjel pod Kaniovom, na¬
pačno poročali. Tuhaj-bej.ni le ostal, temveč
se celo niti v Cehrin ni vzdignil. Se več, novi
oddelki so prihajali z vseh stranij. Prišli so car-
jevci azovski in astrahanski, katerih preje še ni¬
koli ni bilo na Poljsko, štiri tisoč vojevnikov.
Prišlo je tudi dvanajst tisoč nohajske orde, dvaj¬
set tisoč belgorodske in budzijaške, sicer vsi za¬
kleti sovražniki Zaporožčem in Kozakom, danes
pa bratje in na krščansko kri zaprisegli spre-
mirjenci. Naposled je prišel tudi sam han Islan
Girej z dvanajstimi tisoči Perekopcev. Od teh
prijateljev je trpela vsa Ukrajina, trpel ne le ple¬
miški stan, temveč tudi rusko ljudstvo, kateremu
so požigali vasice, jemali imetek ter kmete, žen¬
ske in otroke podih v robstvo. Ob teh časih
morjenja, požiganja in krvolitja je imel kmet
jedino rešitev: ubežati v tabor Hmielnickega.
Tam je iz žrtve postal razbojnik ter je sam
vničeval vlastno si zemljo, toda bil si je vsaj živ¬
ljenja v svesti. Nesrečni kraj! — Ko je v njem
vzbuhnil upor, kaznoval in opustošil ga je naj-
preje gospod Nikolaj Potočki, potem Zaporožci
in Tatarji, ki so prišli, da ga osvobode, in se¬
daj je visel kakor oblak nad njim Jeremija
Višnioviecki.

Kdor je le mogel, bežal je v tabor Hmiel¬
nickega, bežala je celo šlahta, ker se ni mogla
drugače rešiti. Radi tega je Hmielnicki rasel
v moči in, da ni takoj prilomastil v sredino Polj¬
ske, da je dolgo ležal v Beli cerkvi, to storil
je v prvi vrsti zategadelj, da bi uvedel red v to
razbesnelo in divjo druhal.

V njegovi železni roki se je hitro menja¬
vala v bojno moč. Bataljoni iz izurjenih Zapo-
rožcev so bili gotovi, črn je bila porazdeljena
na polke, v polkovnike so bili povišani prejšnji
koševski atamani, pojedini oddelki pa so se
razpošiljali na jemanje gradov, da bi se urili
v vojni. In to ljudstvo je bilo po naravi hrabro,
za vojno sposobno kakor nobeno drugo ne,

orožju privajeno in zaradi tatarskih napadov
znano z ognjem in vojne krvavim obličjem.

Sla sta torej dva polkovnika, Handža in
Ostap, na Nestervar, vzela ga in židovske Sta¬
novnike oplenila, plemiške pa posekala. Cetvrtin-
skemu knezu je njegov vlastni mlinar na graj
skem pragu odsekal glavo, kneginjo pa si je vzel
Ostap za robinjo. Drugi so šli v druge strani
in sreča je spremljala njih orožje, kajti strah
je vzel Lahom srca, — strah, dosedaj temu
narodu tuj, ki mu je orožje izvijal iz rok in
mu jemal moč.

Polkovniki so Hmielnickega često nadlego¬
vali: »Čemu se pa ne vzdigneš proti Varšavi?
Čemu počivaš, čaraš s čarovnicami in se z žga¬
njem zalivaš ter dovoljuješ Lahom, da je mineva
strah in da zbirajo vojske!« Pijana črn je po noči
često tulila, oblegala stanovanje Hmielnickega
in zahtevala, da jo popelje proti Lahom. Hmiel¬
nicki je vzdignil buno in ji dal strahovito moč,
sedaj pa je spoznal, da ta moč njega samega
peha v neznano bodočnost, zategadelj je često
z oblačnim očesom zrl v ono bodočnost in se
silil, da bi jo pregledal, — a srce se mu je
krčilo, ko jo je gledal.

Kakor je bilo rečeno, vedel je sredi teh
polkovnikov in atamanov jedini on, koliko stra¬
hovite sile je v  navidezni onemoglosti Poljske.
Vzdignil je vstajo, zmogel pod Žoltimi vodami,
zmogel pod Korsunom, strl kronino vojsko —
in kaj dalje?

Zbral je torej polkovnike na posvet in, pre¬
letavajoč je s krvavimi očmi, pred katerimi so
se vsi tresli, dal jim je mrko jedino to vpra¬
šanje: »Kaj dalje? Česa hočete?«

»Iti v Varšavo? Knez Višnioviecki pride,
vaše žene in otroke pobije kakor strela, ostavi
sama tla in vodo in potem se z vso plemiško
množico, ki se mu pridruži, vzdigne tudi za
nami v Varšavo, — in vzeti mej dva ognja,
poginemo, če ne v bitkah, pa na kolceh. . .«

»Na tatarsko prijaznost ne smete računiti.
Danes so z nami, jutri se obrnejo od nas in
nas popode na Krim, ali pa še panom prodajo
naše glave. . . «

»No, kaj dalje? Govorite! Iti na Višniovie-
ckega? On zadrži vso našo in tatarsko silo, ta
čas pa se zbero vojske in mu iz notranjosti
Poljske pribite na pomoč. Izbirajte. .. «

In zamišljeni polkovniki so molčali. Hmiel¬
nicki je pa nadaljeval:

»Zakaj vam je srce upadlo? Zakaj me več
ne naganjate, naj grem v Varšavo? Ker torej
23

Z OGNJEM IN MEČEM.

178
ne veste, kaj bi storili, prepustite to meni in,
če Bog da, otmem svojo in vaše glave in pri¬
dobim zadovoljstvo vojske zaporoške in vseh
Kozakov.«

Ostal je še jeden način: način pogajanja.
Hmielnicki je dobro vedel, koliko, koliko se
more tem potem v Poljski doseči. Računil je, da
se zbori podade preje na znatne popustitve, nego
na davščine, tlako in vojno, ki bi morala biti
še dolga in težavna. Vedel je naposled tudi to,
da je v Varšavi mogočna stranka, nji na čelu
pa sam kralj, o katerega smrti še ni bilo došlo
poročilo, in kancelar in mnogo panov, ki bi bili
radi vzrast ogromnih velikaških posestev zavrli,
iz Kozakov storili silo za kraljevsko roko, z njimi
sklenili večni mir in one zbrane tisoče porabili
za inozemsko vojno. V teh razmerah bi bil
mogel Hmielnicki tudi za se doseči visoko sto¬
pinjo, hetmansko bulavo dobiti iz kraljeve roke
in Kozakom izposlovati nebrojne popustitve.

Zato je ležal tako dolgo pod Belo cerkvijo.

Oboroževal se je, na vse strani pošiljal po¬
zive, zbiral ljudstvo, delal cele armade, jemal
gradove, ker je vedel, da se bodo le z mogoč¬
nim pogajali, — v sredino Poljske pa ni šel.
O, da bi le mogel s pogodbami skleniti mir'
S tem bi Višniovieckemu izvil orožje iz rok, —
ali pa bode, ako ga knez ne odloži, knez upor¬
nik in ne on, Hmielnicki, ker bode vojeval oni
proti kraljevi in zborovi volji.

Tedaj se vzdigne on na Višnioviečkega —
in to po naročilu kralja in države — in tedaj
odbije zadnja ura ne le knezu, marveč tudi
vsem ukrajinskim oblastnikom, njih posestvom
in latifundijem.

Tako je mislil zaporoški hetman samo¬
zvanec, tako poslopje si je zidal v bodočnost.
Toda na temelje, postavljene pod to poslopje,
sedali so često — kakor črni ptiči — skrbi,
obup, strah, ter zlovražno krokali.

Bode-li stranka miru v Varšavi dovolj močna,
prično-li z njim pogajanje? Kaj poreče državni
zbor in senat, ali zamaše ušesa tem ukrajinskim
jekom in klicem, ali zatisnejo oči o strašnih teh
požarih. . . ?

Ne bode mar prevladal vpliv panov, ka¬
teri imajo ta neizmerna posestva, in kateri bodo
tudi skrbeli, da jih obdrže? In ali se je Polj¬
ska uže tako prestrašila, da mu odpusti, da se
je združil s Tatarji?

Z druge strani pa je Hmielnickemu grizla
dušo dvojba, če se ta vstaja morebiti ni uže
preveč razvnela in razvila. Ali se te podivjane

množice še dade kako obrzdati? Dobro, on,
Hmielnicki, sklene mir, toda morilci bodo na
njegovo ime še dlje širili umor in požig, — ali
pa se na njegovi glavi zmaščujejo za pro¬
padle nadeje. To je narasla reka, morje, vihar!
Strašen položaj! Ako bi bil ostanek slabotnejši,
ne bi se kot s slabšim pogajali z njim, — ker
je pa buna močna, utegnejo se pogajanja raz¬
biti ob silo razmer.

In kaj bode ?

Kedar so hetmanu take misli osvojile težko
glavo, zamaknil se je v svoje stanovanje ter pil
po cele dni in noči. Takrat se je mej polkov¬
niki in črnijo raznesla vest: »Hetman pije!« in
po njegovem vzgledu so pili vsi, red se je raz-
hlapnil, morili so vjetnike, pobijali drug dru¬
gega, trgali se za plen, — začel se je sodnji
dan, gospodovanje groze in strahu. Bela cerkev
se je izpremenila v pravo peklo.

Kar vstopi nekega dne k pijanemu hetmanu
šlahčič Vihovski, ki je bil vjet pod Korsunom
in potem povišan v hetmanovega tajnika. Vsto-
pivši začne brez ceremonije pijanca mikastiti.
Naposled ga zgrabi za rame, posadi na stol in
vzdrami.

»In kaj je takega? Kakov vrag?« vpraša
Hmielnicki.

»Velemožni hetman, vstani in vzdrami se,«
odgovori mu Vihovski. »Poslanci so prišli!«

Hmielnicki plane na noge in se hipoma
strezni.

»Hej!« krikne na kozaškega dečka, sede¬
čega na pragu. »Plašč, kalpak, in bulavo!«

In potem reče Vihovskemu:

»Kdo je prišel? Od koga?«

»Duhovnik Patronij Laško iz Hušče, od
gospoda vojvode braclavskega.«

»Od gospoda Kisiela?«

»Tako je.«

»Slava Bogu, slava Sinu, slava svetemu
Duhu in sveti Prečisti!« reče Hmielnicki in se
prekriža.

In obličje se mu je izjasnilo, razvedrilo, —
začeli so z njim pogajanje.

Ali tega dne so prišle tudi novice narav¬
nost protivne mirovnemu poslanstvu gospoda
Kisiela.

Naznanilo se je, da je knez, odpo„čivši se
z vojsko, utrujeno od pohoda črez lesove in
blato, vstopil v uporniški kraj, da bije, požiga,
seka; da je oddelek, odposlan pod Skrzetuskim,
razbil dvetisočno četo Kozakov in črni — in
jo do zadnjega posekal; da je sam knez z na-

Z OGNJEM IN MEČEM.

179

skokom vzel Pohrebišča, imetek knezov Zbara-
ških — in da je pustil le zemljo in vodo.
Pripovedovale so se strahovite reči o vzetji
Pohrebišč, — bilo je to namreč gnezdo naj-
trdovratnejših morilcev. Knez je baje rekel vo¬
jakom: »Morite je tako, da bodo čutili, da
umirajo.«*) Zategadelj je vojaštvo počelo naj-
divlje krutosti. Iz vsega mesta se ni živ krst
otel. Sedemsto vjetnikov je bilo povešenih, dve¬
sto na kolce nasajenih. Govorilo se je tudi, da
so jim vrtali s svedri oči, da so je palili na
ognji. Vstaja je namah ugasnila v vsej okolici.
Stanovniki so ali pobežali k Hmielnickemu, ali
pa so vsprejemali gospoda lubnijanskega v ko¬
čicah svojih s hlebom in soljo, tuleč za milost.
Manjše čete so bile vse strte, — a v lesovih,
kakor so trdili ubežniki iz Samhorodka, Spičina,
Pleskova in Vahnovke, ni bilo ni jednega dre
vesa, na katerem bi ne bil visel Kozak.

In godilo se je vse to pred samo Belo
cerkvijo in pred krotečo vojsko Hmielnickega.

Hmielnicki začel je, to izvedevši, tuliti kakor
ranjen tur. Z jedne strani pogajanje, z druge
meč. Ako se vzdigne na kneza, bode to zna¬
menje, da noče pogodb, katere mu je predložil
gospod iz Brusilova.

Jedina nadeja je ostajala v Tatarjih. Hmiel¬
nicki plane in odhiti v Tuhaj-bejevo stanovanje.

»Tuhaj-bej, prijatelj moj!« reče po običnem
pozdravu, »kakor si me otel pod Žolto vodo
in pod Korsunom, otmi me še sedaj. Od voj¬
vode braclavske a je prišel poslanec s pismom,
v katerem mi vojvoda obeta mir in pokoj, za-
poroški vojski pa povrnitev nekdanjih svoboščin
s pogojem, da z vojno preneham; in to jaz
moram storiti, da pokažem odkritosrčnost in
dobro voljo. A v tem so prišla poročila o mojem
sovražniku knezu ViŠniovieckem, da je  posekal
Pohrebišča in da ni nikomur prizanesel, — in
da moje dobre molojce pobija in natika na
kolce in jim s svedri vrta oči. Ker'" jaz ne
morem na-nje, prišel sem k tebi s poklonom,
da bi se ti s svojimi Tatarji vzdignil na tega
mojega in tvojega sovražnika, drugače v kratkem
prime naše tabore.«

Murza, sedeč na kupu preprog, nabranih
pod Korsunom ali pa naplenjenih po plemiških
dvorih, kimal je  nekaj časa naprej in nazaj, za¬
mižal, kakor bi si hotel bolje premisliti, na¬
posled pa odgovoril:

»Allah! Jaz tega ne morem storiti!«

*) Rudavski trdi, da je te besede izrekel v Njemirovu.

»Zakaj ne?« vpraša Hmielnicki.

»Saj sem. za te pod Žolto vodo in Kor¬
sunom izgubil itak dovolj bejev in čaušev, čemu
bi jih izgubljal še več? Jeremija je velik vojev-
nik 1 Na-nj se vzdignem, kedar se vzdigneš tudi
ti, sam pa ne. Saj nisem neumnež, da bi v jedni
bitki vse izgubil, kar sem doslej dobil; — bolje
je, da tolpe pošiljam po plen in blago. Dovolj
sem uže storil za vas, neverni psi. Jaz ne
pojdem in tudi hanu bodem odsvetoval. Rekel
sem.«

»Pomoč si mi prisegel.«

»Tako je. Pa jaz sem prisegel, da se bo¬
dem bojeval poleg tebe, ne za tebe. Odlazi!«

»Jaz sem ti dal robov izmej svojega vlast-
nega ljudstva, dal sem ti plena, dal hetmane.«

»Da nisi dal ti meni njih, dal bi bil jaz
tebe njim.«

»Do hana pojdem.«

»Odlazi, kozica, pravim ti!«

In koničasti zobje so se jeli murzi bli¬
skati izpod ustnic. Hmielnicki je videl, da tu
nima kaj delati, a dlje ostajati je nevarno, za¬
tegadelj je vstal ter res šel do hana.

Toda od hana je dobil isti odgovor. Ta¬
tarji so imeli svoj razum in so iskali le svoje
koristi. Ne da bi se odločili na veliko bitko
z vojvodo, ki je slul, da je nepremagljiv, spuš¬
čali so se rajši na četovanje in se bogatili brez
krvolitja.

Hmielnicki se je vstekel vrnil v svoje sta-
nišče in je v zdvojnosti pograbil za vrč, a Vi-
hovski mu ga je izvil iz roke.

»Ne bodeš pil, gospod hetman,« rekel je.
»Posel je tu, posla treba odpraviti.«

Hmielnicki se je strašno zazsrdil.

»Jaz ukažem tebe in posla na kolec na¬
takniti.«

»A jaz ti žganja ne dam. Ali se ne sra¬
muješ, ko te je sreča tako visoko vzdignila, za¬
livati se z žganjem, kakor preprost Kozak? Tfu,
tfu, gospod hetman! Ne more biti. Glas o pri¬
hodu posla se je uže raznesel. Vojska in pol¬
kovniki hočejo na posvčt. Tebi sedaj ne pristuje
piti, marveč kovati železo, dokler je razbeljeno.
Sedaj moreš skleniti mir in dobiti vse, česar
hočeš, potem bode prepozno. A moje in tvoje
grlo je v tem. Poslanstvo treba je mahoma po¬
slati v Varšavo in kralja prositi milosti...«

»Modra glava si,« reče Hmielnicki.

»Veli udariti v zvon na posvet, na dvo¬
rišči pa povej polkovnikom, da pridem takoj.«

23*

i8o

Z OGNJEM IN MEČEM.

Vihovski je odšel, a po hipu se je oglasil
zvon na posvčt. Na njegov glas so se takoj
začele zbirati zaporoške vojske. Poveljniki in pol¬
kovniki so posedli: strahoviti Krzivonos, Hmiel-
nickega desna roka, Krzečovski, meč kozaški,
stari in izkušeni Filon Dziedziala, polkovnik ko-
privniški, Fedor Loboda perejeslavski, kruti Fe-
dorenko kalniški, divji Puškarenko poltavski, ki
je veleval samim čabanom, Sumejko nižinski,
ognjeviti Carnota hadzijaški, Jakubovič čehrinski,
dalje Nosač, Hladki, Adamovič, Gluh, Puljan,
Panič, — ne vsi, kajti nekateri so bili na po¬
hodih, nekateri pa uže na onem svetu, ker jih
je bil uže knez Jeremija tjakaj poslal.

Tatarji niso bili pozvani na posvet. »Tova¬
rištvo« se je zbralo naokrog na torišči, natiska-
jočo črn so pa odrivali s kiji in celo s sulicami,
pri čemer so se tudi do cela pobijali.

Naposled se je pokazal tudi Hmielnicki,
v rdeči obleki, s kalpakom in z bulavo v roki.
Poleg njega je stopal kakor golob beli duhov¬
nik, velečastiti Patronij Laško, na drugi strani
pa Vihovski, s papirjem v roki.

Ko je bil Hmielnicki sedel mej polkovnike,
pomolčal je nekaj časa, — potem pa je odložil
kalpak, v znamenje, da se posvetovanje začne,
vstal ter začel govoriti:

»Velemožni polkovniki in atamani! Znano
vam je, kako smo morali zaradi velikih krivic,
katere smo po nedolžnem trpeli, prijeti za orožje
in s pomočjo najjasnejšega carja krimskega oblast¬
nike opomniti davnih svoboščin in privilegij, od¬
vzetih nam proti volji presvetlega kralja. To
podjetje je Bog blagoslovil, izpustil na naše ne-
odkritosrčne tirane strah, doslej jim neznan, in
kaznil njih krivice in zatiranje, nas pa obdaroval
s slavnimi zmagami, za kar smo mu dolžni za¬
hvalo s hvaležnimi srci. Ker je torej njih oho¬
lost kaznjena, treba nam misliti, da ustavimo
prelivanje krvi, kar nam veleva milosrčni Bog
in naša sveta vera, vendar pa sablje dotlej ne
izpustimo iz rok, dokler se nam po volji našega
najjasnejšega kralja ne povrnejo naše nekdanje
svoboščine in predpravice. Gospod vojvoda bra-
clavski mi torej piše, da se to lahko zgodi, kar
tudi jaz mislim, ker nismo mi, marveč go¬
spodje Potočki, Kalinovski, Višnioviecki in Ko-
niecpolski nepokorni veličanstvu in Poljski. Da
smo je kazhili, zato nam pristoji primerna nagrada
od veličanstva in od stanov. Prosim torej vele-
možno gospodo in naklonjence svoje, da pre¬
čkate pismo vojvode braclavskega, katero mi je
poslal po duhovniku Petroniji Lasku, šlahčiči

svete vere, in da modro sklenete, da se ustavi
prelivanje krščanske krvi, nam pa da se da mir
in nagrada za pokornost in zvestobo napram
Poljski.«

Hmielnicki ni vprašal, ali naj vojna neha,
marveč je želel sklepa, d a neha. Radi tega so
začeli nazadovoljneži mrmrati. To mrmranje se
je v kratkem izpremenilo v grozeče krike, ka¬
terim je zlasti načeloval Carniecki.

Hmielnicki je molčal, le resno je gledal,
odkodi dohajajo protesti, ter si je protivnike
zaznamoval v spominu. V tem je vstal Vihov¬
ski, z listom Kisielovim v roki. Prepis pisma je
vzel Zorko, da bi ga prečital »tovarištvu.«

Zavladala je torej tu in tam globoka tišina.

Vojvoda je začel list s temi besedami :

»Velemožni gospod starejšina državne voj¬
ske zaporoške, od nekdaj mi mili gospod in
prijatelj 1«

»Daši je mnogo takih, ki tvojo milost dolže
sovraštva napram Pojski, ostajam jaz ne-le
preverjen o tvoje milosti ljubezni do Poljske,
marveč utrjam v tem tudi druge gospode se¬
natorje, svoje tovariše. Tri reči me utrjajo:
prva, da dnjeprska vojska, dasi uže od nekdaj
varuje slavo in svobodo svojo, vendar drži zve¬
stobo kraljem, gospodi in Poljski. Druga, da je
naš ruski narod v svoji pravoverni veri tako
trden, da bi vsakdo izmej nas žrtvoval rajši
svoje življenje, nego bi to vero s čimkoli zatrl.
Tretja, da imamo vsi, akoprem se pokažejo
sem ter tja nesporazumljenja (kakor se je, žal,
tudi sedaj pripetilo), notranje krvolitje, vendar
skupno domovino, v kateri smo se rodili in
uživamo svoje svoboščine. In res nimaš na vsem
svetu jednakega vladarstva in tudi ne podob¬
nega, ki bi se v uživanji pravic in svobode dalo
primerjati naši domovini. Zato smo vajeni vsi
soglasno tej naši materi čuvati venec celokup¬
nosti; in dasi imamo različne želje (kakor je
to uže na svetu), vendar nam veleva razum
uvaževati, da se je laglje dogovoriti v prostem
gospodstvu, kaj koga izmej nas boli, nego če
to mater izgubimo in si jednake ne dobimo
niti v krščanstvu niti v poganstvu. . . «

Loboda perejeslavski pretrga čitanje.

»Resnico govori,« reče glasno.

»Resnico govori,« ponove drugi polkovniki.
»Ni res, izdajica!« zavrešči Carnota.

»Molči! Ti si sam izdajica.«

»Vi ste izdajice. Na pogibel vam!«

»Na pogibel tebi!«

Z OGNJEM IN MEČEM.

181

»Poslušajte, čakajte dalje! Čitaj! On je nas
človek. Poslušajte, poslušajte!«

Zbiral se je vihar, a Vihovski je nadaljeval
čitanje. Utihnilo je znova.

Vojvoda je dalje pisal, da mora imeti za-
poroška vojska va-nj zaupanje, kajti on dobro
ve, da ji mora biti naklonjen, ker je z njo iste
krvi in vere. Pripomnil je, da se on ni udeležil
nesrečnega krvolitja pod Kumejkami in Starcem;
potem je pozval Hmielnickega, naj od vojne

Takoj je vstal hrup za in proti, v obče
pa je list ugajal polkovnikom in celo »tovari¬
štvu«. Vendar se v prvem trenotku radi velike
razburjenosti, s katero se je razpravljalo o pismu,
ni moglo nič razumeti in nič slišati. »Tovari¬
štvo« je bilo zdaleka podobno velikemu vrtincu,
v katerem je vrelo, kuhalo se in hučalo člo¬
veško mravljišče. Polkovniki so potresali s per-
nači in skakali drug drugemu s pestmi pred
oči. Videl si rdeča obličja, žareče oči, pene na

odneha, Tatarje odpravi, ali pa proti njim obrne
orožje — in vzdrži v zvestobi do Poljske. Na¬
posled se je list končal s temi besedami:

»Kakor gotovo sem sin božje cerkve in
kakor izhaja moj rod od pamtiveka iz ruske
krvi, obetam, da bodem sam pomagal do vsega
dobrega. Dobro veste, da v Poljski (po božji
milosti) tudi jaz nekaj zaležem in da se brez
mene ne more niti vojna odobriti niti mir skle¬
niti, jaz pa sem prvi, ki ne želim notranje
vojne, itd. . . . «

ustnah, a vsem privržencem nadaljevanja vojne
je načeloval Erazem Carnota, ki je bil popol¬
noma pobesnel. Hmielnicki, ki je gledal njegovo
besnost, bil je blizu vzbuha, pred katerim je na¬
vadno vse obmolknilo, kakor pred levjim rikom.
A preje je še Krzečovski skočil na klop, mah¬
nil s pernačem ter kriknil z glasom, gromu po¬
dobnim :

»Za pastirje bi bili dobri, ne za posvet,
robovi poganski!«

»Tiho! Krzečovski hoče govoriti!« krikne

I 82

Z OGNJEM  IN  MEČEM.

prvi Čarnota, ki se je nadejal, da bode pre¬
slavni polkovnik govoril za vojno.

»Tiho! tiho!« vresče drugi.

Krzečovski je bil neizmerno čislan mej Ko¬
zaki in to radi velikih uslug, velike vojne slave
in — čudna stvar — radi tega, ker je bil šlahčič.
Takoj je torej vse utihnilo in vsi so nestrpno
čakali, kaj pove. Sam Hmielnicki je uprl va-nj
svoj nemirni pogled.

Toda Čarnota se je zmotil, ko je mislil,
da se polkovnik zavzame za vojno. Krzečovski
je s svojim bistrim umom razumel, da dobi od
Poljske ona starostva in dostojanstva, o katerih
je sanjaril, sedaj ali nikoli. Pogodil je, da bodo pri
pomirbi Kozakov pred mnogimi drugimi skušali
njega pridobiti in pomiriti, česar gospod Krakov¬
ski v stiski ne bode mogel ovirati. In izprogovoril
je: »Moja stvar je, da bijem, ne da svetujem.
Ker pa je prišlo do posvetovanja, povedati vam
hočem, kako se prav zdi meni, ki sem si za¬
služil vašo naklonjenost kakor kdo drugi, če še
ne bolj. Vojno smo podnetili, da se nam vrnejo
naše svoboščine in predprapice, vojvoda braclav-
ski pa piše, da se nam povrnejo! Torej: ali se
nam povrnejo ali ne povrnejo. Ce se nam ne
povrnejo — vojna; če se pa povrnejo — mir!
Čemu zaman prelivati kri? Oni naj nas pomire,
mi pomirimo črn — in vojna neha. Naš batko
Hmielnicki je vse modro omislil in vravnal, da
stopimo mi na stran najjasnejšemu kralju, ki
nas zato poplača; ako bi se pa »paniči« temu
uprli, dovoli nam on, da se z njimi poigramo —
in poigramo se. Le tega ne bi svetoval, da od¬
pravimo Tatarje. Vzdignejo naj se s »košeni«
na Divje Poljane in čakajo, da se prekrene tako
ali tako.«

Ko je Hmielnicki slišal te besede, razjasnil
se mu je obraz, polkovniki pa so začeli uže
v ogromni večini klicati, da naj vojna preneha
in da naj se pošljejo poslanci v Varšavo ter
prosijo gospoda iz Brusilova, da sam pride za¬
radi pogajanj. Čarnota je še kričal in protesto-
val, toda polkovnik je grozeč uprl va-nj svoje
oči ter rekel:

»Čarnota, hadzijaški polkovnik, ti kričiš za
vojno in krvolitje, ko so pa pod Korsunom do¬
hajali Petogorci*) gospoda Dmohovskega, cvilil
si, strahopetec: ,Ljubi bratje, otmiteP in bežal
pred vsem svojim polkom.«

»Lažeš!« zarohni Čarnota, »jaz se ne bojim
ne Lahov, ne tebe.«

——- *

*) Petyhorca = Tatar; lahka konjiča.

Krzečovski stisne v roki pernač in skoči
k Čarnoti. Tudi drugi so začeli hadzijaškega
polkovnika obdelavati s pestmi. Hrup je rasel
znova. Na torišči je »tovarištvo« ričalo kakor
čreda divjih zobrov (turov).

Potem vstane zopet sam Hmielnicki:

»Velemožni gospodje, milostivi polkovniki
dobrodeji! Sklenili ste, da pošljemo poslance
v Varšavo, da zagotove našo zvesto službo naj¬
jasnejšemu kralju in ga poprosijo nagrade. Kdor
pa hoče vojno, lahko jo ima, — ne s kraljem,
ne s Poljsko, kajti z njima nismo nikdar začeli
vojne, temveč z našim največjim sovražnikom,
ki je uže ves rdeč od kozaške krvi, ki se je še
pod Starcem umazal z njo in se v jezi do za-
poroških vojsk tudi še sedaj ni nehal z njo mazati.
Do njega sem jaz poslal pismo in poslance,
a on je je nasilniški pomoril in mene, vašega
starejšine, ni počastil z nikakim odgovorom,
s čemer je pokazal, da prezira vso vojsko za-
poroško. Sedaj je prišel z Zadnjeprija, Pohre-
bišče popolnoma poklal in kaznil nedolžne ljudi,
katere sem oplakoval z bridkimi solzami. Potem
je krenil, kakor so mi danes sporočili, v Nje-
mirov in tudi ondi ni pustil nobenega živega
človeka. Ker pa Tatarji od strahu in bojazni
ne marajo iti na-nj, treba paziti še o pravem
času, da ne pride tudi semkaj pobijat nas ne¬
dolžnih ljudij proti volji najjasnejšega kralja in
vse Poljske, kajti on v svoji ošabnosti ne rodi
za nikogar, in kakor se sedaj upira, tako je
pripravljen vsekdar proti volji Njegove kraljev¬
ske milosti upirati se... «

V zboru je zavladala globoka tišina. —
Hmielnicki se je oddahnil in nadaljeval:

»Bog nas je obdaroval z zmago nad het-
mani, toda on je hujši od hetmanov in vseh
kraljevičev, vražji sin, živeč v sami krivici. Ako
bi se jaz sam vzdignil na-nj, on ne bi nehal
kričati po svojih prijateljih, da mi ne maramo
miru, in bi tudi pred najjasnejšim kraljem iz¬
podkopaval našo nedolžnost. Da se to ne zgodi,
treba je, da-vidi kralj in vsa Poljska, da ne maram
vojne in da mirno sedim, da nas pa on prvi
sili z vojno. Jaz torej ne morem iti in moram
ostati tudi zaradi pogajanj z gospodom braclav-
skim. Da pa on, vražji sin, ne zlomi naše sile,
treba se mu upreti in tako pogubiti njegovo
moč, kakor smo pod Žoltimi vodami in pod
Korsunom pogubili svoje sovražnike hetmane.
Prosim torej, velemožna gospoda, da greste
na-nj, na samovoljnika, jaz bodem pa pisal nje¬
govi svetlosti kralju, da se je zgodilo to brez

Z OGNJEM IN MEČEM.

>83

mene in le zato, da se obranimo samopašnosti
in napada Višniovieckega.

V zboru je vladal gluh molk.

Hmielnicki je nadaljeval:

»Kdor se torej izmej velemožne gospode
tega vojnega načrta poprime, temu dam dovolj
vojske, dam dobrih molojcev in topov in »ognje¬
nega« ljudstva, da bode mogel z božjo pomočjo
razbiti in zmoči našega sovražnika...«

Ne jeden polkovnik ni stopil naprej.

»Dam mu šestdeset tisoč izbranih vojakov!«
reče Hmielnicki.

Vse tiho!

In vendar so bili to vsi neustrašni vojev-
niki, katerih bojni kriki so često odmevali od
carigrajskih zidov. In morda se je baš radi
tega vsakteri bal, da v spopadku s strahovitim
knezom ne izgubi pridobljene slave.

Hmielnicki je letal z očmi po polkovnikih,
ki so pod vplivom teh pogledov spuščali oči
k tlom. Obličje Vihovskega je privzelo izraz
satanske zlobe.

»Poznam molojca,« reče mrko Hmielnicki,
»ki bi se v tem hipu oglasil in se tej vojni ne
bi odtegnil, toda tega ni mej nami.

»Bohun!« reče neki glas.

»Tako je. V Vazilovki je uže zbil regiment
kneza Jeremije, a v tej stiski so ga ranili in se¬
daj leži v Čerkesih ter se bori z materjo smrtjo.
In kjer njega ni, nikogar ni, kakor vidim ! Kje
je kozaška slava, kje so Pavluki, Nalevajki, Lo¬
bode in Ostranice?!«

V tem se vzdigne s klopi nizek, tršat člo¬
vek, s posinelim, mrkim obličjem, z brkami
rdečimi kakor ogenj nad skrivljenimi usti in
z zelenimi očmi, ta se postavi pred Hmielni-
ckega ter pravi:

»Jaz pojdem.«

Bil je Maksim Krzivonos.

Zagrmeli so kriki: »Slava mu!« on pa se
je s pernačem uprl ob bok ter govoril s hri¬
pavim, trgajočim se glasom:

»Ne misli, hetman, da bi se jaz bal. Jaz
bi se bil takoj odločil — a mislil sem : Dovolj
je boljših! Ker je pa taka, pojdem. Kaj ste vi?
Vi imate glavo in roke, jaz pa nimam glave,
le roke in sabljo imam. Jedenkrat me je mati
rodila! Vojna mi je mati in sestra. Višnioviecki
davi in kolje, — tudi jaz bodem ; on obeša, tudi
jaz bodem. Ti, hetman, pa mi daj dobrih mo¬
lojcev, s črnijo se proti Višniovieckemu ničesa
ne opravi. Torej pojdem — jemat gradov, bit,
klat, obešat! Na pogibel jim belopoltnikom!«

Drugi ataman stopi naprej.

»Jaz s teboj, Maksim!«

Bil je Puljan.

»In Carnota hadzijaški in Hladki mirgorod-
ski in Nosač ostrenski pojdejo s teboj!« pristavi
Hmielnicki.

»Pojdemo!« oglasijo se jednoglasno, ker je
je bil uže raznetil vzgled Krzivonosov in je njegov
pogum navdal tudi nje.

»Na Jaremo! Na Jaremo!« zagrome kriki
v zboru. »Kol,i, kolji!« ponovi »tovarištvo«, in
v kratkem se izpremeni posvet v popivanje.
Polki, ki so bili odločeni, da pojdejo s Krzivo-
nosom, pili so na smrt, — saj so res šli v smrt.
Molojci so to dobro vedeli, toda v njih srcih ni
bilo strahu. »Jedenkrat me je mati rodila!« po¬
navljali so za svojim vojem in zato se niso
uže za nič več skrbeli, kakor je navadno pred
smrtjo.

Hmielnicki jim je vse dovoljeval in je še
netil, črn pa je je posnemala. Trume so za¬
čele popevati pesni v stotisoč glasov. Vprežni
konji so se plašili, besneli po taboru, vzbijali
po taboru oblake prahu in napravljali nepopisen
nered. Potem so je pa gonili s krikom, hrupom
in smehom. Velike tolpe vojnikov so se vlačile
nad reko, streljale iz samopalov, rile in gnjele
se celo do stanovanja hetmana, kateri je na¬
posled velel Jakuboviču, naj je razpodi. Na¬
posled začeli so se pretepati in vrveti, dokler
ni naliv razpodil vseh pod koče in vozove.

Zvečer je pa na nebu razbesnel vihar. Grom
se je prepeljaval po nebu s konca do konca,
bliski so osvetljevali vso okolico sedaj z belo,
sedaj z rdečo svetlobo.

Mej bliskanjem je iz tabora odhajal Krzivo¬
nos, na čelu šestdesetim tisočem najvrlejših, iz¬
branih vojakov in črni.

XI.

Krzivonos je šel torej iz Bele cerkve na
Skviro in Pohrebišče, v Mahnovko, in kamor
je prišel, gfnili so sledovi človeškega žitja. Kdor
ni potegnil z njim, poginil je pod nožem. Po¬
žigali so celo žita po poljih, gozde in vrte, a
knez Jeremija je tačas vničeval na svojo roko.
Po vničenji Pohrebišč in po krvavem krstu, ki
ga je gospod Baranovski uprizoril v Njemirovu,
strla je vojska še kakih desetoro znatnih čet ter
se s taborom ustavila pod Rajgrodom. Jeden
cel mesec uže niso sedli s konj. Trud je je

184

Z OGNJEM IN MEČEM.

oslabil in smrt število njih znatno skrčila. Treba
je bilo počitka, kajti roke so koscem uže med-
lele od krvave košnje. Celo knez je dvomil
in premišljal, ali ne bi šel za nekaj časa v mir¬
nejši kraj, da si odpočije in pomnoži vojsko,
zlasti pa konje, ki so bili podobnejši živalskim
okostnicam nego živim bitjem in ki uže mesec
dnij niso videli zrna, živeči le ob steptani travi.
Po sedemdnevnem počivanji se je naznanilo, da
se bližajo pomočne čete. Knez je šel takoj na¬
proti — in res srečal gospoda Jana Tiškieviča,
vojvodo kijevskega, ki je prihajal s poldrugim
tisočem čvrstih ljudij, a za njim Krištof Tiškie-
vič, podsodnik braclavski, mladi gospod Aksak,
še deček, z dobro opravljenim huzarskim pro¬
porcem in množico šlahte, dalje še Sienutov,
Polubinski, Žitinski, Jelovicki, Kierdej, Bohu-
slavski, nekateri s četami, nekateri brez njih,
vse sile blizu dve tisoč konj, brez družine. Knez
se jih je jako razveselil ter hvaležno povabil go¬
spoda vojvodo v svoje stanovanje; toda ta se
ni mogel dovolj načuditi kneževemu uboštvu in
preprostosti. Kakor je knez v Lubnijih živel
kraljevski, tako si na vojni ni privoščil nobenih
ugodnosti), da bi dajal vojaštvu vzgled. Stanoval
je namreč v sobi, v katero se skozi ozke dveri
gospod vojvoda vsled svoje ogromne debelosti
skoro zmašiti ni mogel. Moral ga je  njegov
sluga potisniti od zadaj. V sobi ni bilo drugega
kakor miza, lesene klopi in tapčan (Pritsche),
s konjsko kožo pregrnen, razun tega slamnjača,
na kateri je spal sluga, vedno pripravljen za
postrežbo. Ta preprostota je vojvodo zelo iz-
nenadila, ker je jako ljubil udobnost in se vozil
s preprogami. Vstopil je in zavzet pogledal
kneza, čudeč se, kako se je mogel tolik duh
nastaniti v taki preprostosti in v takem siroma¬
štvu. Kneza je včasih videval na zborih v Var¬
šavi, bil mu je celo nekaj v sorodu, a bliže ga
ni poznal. Stoprv ko je začel z njim govoriti,
spoznal je takoj, da ima opraviti z nenavadnim
človekom. In on, star senator in star vojak
veseljak, ki je tovariše senatorje potrepljaval
po ramah, knezu Dominiku Zaslavskemu rekal
»ljubček moj!« in bil zaupen celo s kraljem,
si z Višniovieckim ni upal biti zaupen, dasi ga
je knez prijazno vsprejel, ker mu je bil za po¬
moč hvaležen.

»Gospod vojvoda,« rekel mu je, »hvalo
Bogu, da ste prišli s svežimi ljudmi, jaz sem
se poganjal uže s poslednjim dihom.«

»Na vojakih vaše knežje milosti sem videl,
da so se reveži utrudili, kar tudi mene zelo

vznemirja, ker sem prišel s prošnjo, da bi v. k.
milost meni prihitela na pomoč.«

»Je-li sila?«

»Periculum in mora (nevarnost je v odla¬
šanji)! Razbojništva se je nadrvilo kakih deset
tisoč, a na čelu jim Krzivonos, ki ima, kakor
sem slišal, povelje na v. kn. milost. Ko je pa
zasegel glas, da je v. kn. milost krenila na Kon¬
stantin, odšel je tja ter mi sedaj spotoma ob-
legel Mahnovko in jo tako opustošil, da tega
ne more dopovedati noben jezik.«

»Tudi jaz sem slišal o Krzivonosu in ga
čakal. Ker se me je pa ognil, moram ga sam
poiskati. Res, stvar ne trpi odloga. Ali je v Mah-
novki mnogo zaloge (reserve)?«

»V gradu je dve sto Nemcev, prav hrabrih,
ki še nekaj časa vzdrže. Najslabše pa je, da se
je v mesto navrlo mnogo šlahte z rodbinami,
mesto pa se ne more dolgo držati, ker je utr¬
jeno le z nasipom in kolo v jem.«

»Res je torej, stvar ne trpi odloga,« po¬
novi knez.

Potem se obrne k slugi!

»Želenski, teci po polkovnike!«

Vojvoda kijevski je mej tem sedel na klop
in sopel. V tem se je nekoliko ogledaval po
večerji, ker je bil lačen in je rad dobro jedel.

Kmalu so se ozvale stopinje in vstopili so
kneževi častniki, — črni, suhi, bradati, z upad¬
limi očmi, s sledovi neizrecnih trudov na obličji.
Poklonili so se molče knezu, gostom, ter ča¬
kali, kaj jim bode povedal.

»Gospodje polkovniki,« reče knez, »so-li
konji za pot?«

»Tako je.«

»Gotovi?«

»Kakor vselej.«

»Dobro. Crez uro se vzdignemo na Krzi-
vonosa.«

»He?« reče vojvoda kijevski in zavzet po¬
gleda na gospoda Krištofa, podsodnika braclav-
skega.

A knez nadaljuje:

»Gospod Poniatovski in gospod Vieršul
gresta prva. Za njima pojde Baranovski z dra¬
gonci in črez uro naj mi odidejo tudi topničarji
Vurclovi.«

Polkovniki se poklonijo in ostavijo sobo —
a črez hip se uže razlegnejo trobke, igrajoče
»posedanje«. Vojvoda kijevski se ni nadejal take
naglosti in si je tudi ni želel, ker je bil preveč
zmočen in strujen od pota. Mislil je, da si pri
knezu jeden dan lepo odpočije, morebiti še

i85

ZfOGNJEM IN MEČEM.

dlje, — a tu je bilo treba takoj sesti na konja,
ko se ni še niti naspal niti najedel.

»Velemožni, milostivi knez,« reče, »težko,
če pridejo vaši vojaki do Mahnovke, kajti videl
sem, da so strašno zdelani; to je pa dolga pot.«

»Naj si gospod preveč ne beli glave. V bitko
gredo kakor na veselico.«

»Vidim, vidim. Srčan vojak. Tudi moji
ljudje so trudni.«

»Rekli ste, blagorodni gospod: periculum
in mora.«

»Tako je. Kaj pa, če bi si črez noč od¬
počili? Mi smo prišli izpod Hmielnika.«

»Velemožni vojvoda, mi pa iz Lubnij, z Za-
dnjeprija.«

»Ves dan smo bili na potu.«

»Mi pa ves mesec.«

Rekši je knez izšel, da bi osobno vredil
pohod, vojvoda pa je izbulil oči na podsodnika
gospoda Krištofa, udaril z dlanmi po kolenih
ter rekel:

»Glej, sedaj pa imam, kar sem hotel. Daj
Bog, da me tu z lakoto ne zamore. O, sedaj
sem prišel z dežja pod kap! Pridem po pomoč,
mislim, da po velikih trudib odido Črez dva,
tri dni, pa mi ne privoščijo niti, da se od¬
dahnem. Bes je lopi! Jermen pri stremenu mi
je obdrgnil nogo, ker mi ga je vražji sluga
slabo pripel, v trebuhu mi kruli . . . bes je lopi!
Mahnovka je Mahnovka, trebuh pa vendar tre¬
buh! Tudi jaz sem star vojnik, morda sem več
vojne užil nego ti-le, — a ne tako lap, cap!
To so vragovi, ne ljudje, ne spe, ne jedo, —
le bijejo se. Kakor mi je Bog mil, oni nikoli
ne jedo. Si-li videl te polkovnike, gospod Kri¬
štof, mari ne izgledajo kakor strašila, kaj?«

»A srce je v njih ognjevito,« odgovori go¬
spod Krištof, ki je bil vojak od srca. »Moj
Bog! Koliko zmešnjave in nereda je po drugih
taborih, kedar pride do tega, da se..morajo
vzdigniti, koliko beganja, vrejevanja voz, po¬
šiljanja po konje, — in tukaj, — slišiš-li? —
Lahki prapori uže gredo.«

»Saj res! Človek bi obupal!« reče vojvoda.

In mladi gospod Aksak sklene deške svoje
roke:

»Ah, velik vojvoda, ah, velik vojevnik!«
pravi navdušeno.

»Gospodine, tebi je še mleko pod nosom!«
zadere se vojvoda na-nj. »Cunctator je  bil tudi
velik vojvoda! Razumeš gospodine?«

Tu vstopi knez:

»Velemožna gospoda, na konja, pojdimo!«

Vojvoda ni vzdržal.

»Velite, v. k. milost, da mi dade kaj jesti, —
gladen sem!« vsklikne nejevoljno.

»Gospod vojvoda,« reče knez smeje in pri-
jemši ga za rame, »oprostite, oprostite; s celim
srcem, ali na vojni človek na to pozablja.«

»Kaj, gospod Krištof, mari nisem rekel, da
oni ničesar ne jedo?« reče vojvoda podsodniku
braclavskemu.

Večerja ni dolgo trpela, in kaki dve uri
pozneje je krenila tudi pehota iz Rajgroda. Čete
so hitele na Vinico in Litin, proti Hmielniku.
Spotoma je Vieršul v Saverovki naletel na ta¬
tarski zagonek, kateri sta z Volodijovskim strla,
osvobodivši robstva kakih sto duš, samih deklet.
Ondi se je začenjal uže opustošen kraj, poln
sledov Krzivonosove roke. Strižovka je bila po¬
žgana, Stanovniki pa pomorjeni na strahovit na¬
čin. Videlo se je, da so se nesrečneži Krzivo-
nosu upirali, zato je je izročil meču in plamenu.
Pri vhodu v vas je visel na drogu gospod
Strzižovski, katerega so Tiškievičevi ljudje takoj
spoznali. Visel je popolnoma gol, na prsih pa
je imel strašen venec od glav, nanizanih na vrv.
Bile so glave njegovih šestero otrok in žene.
V vasi, požgani do poslednjega cepera, zagle¬
dali so prapori po obeh straneh vrsto kozaških
»sveč« ; to so bili ljudje z rokami, vzdignenimi
nad glavo, privezani na žrdi, ki so bile zabite
v zemljo, obviti pa s slamo in okapani s smolo
ter zažgani od dlani. Večina jih je imela le ogo-
rele roke, ker je dež ustavil nadaljni ogenj.
Strašni so bili ti trupi z izopačenimi obrazi,
iztezajoči kvišku črne tumpke. Smrad gnilobe
se je širil naokolo. Nad temi stebri so se zgri¬
njale tolpe vran in kavk, ki so se vreščeč umi¬
kale bližajočim se vojakom, da bi se posedle
na oddaljenejše- nesrečneže. Nekoliko volkov
je pred prapori smuknilo v goščavo. Vojske so
se molče pomikale po strašnem drevoredu ter
štele te strašne »sveče«. Bilo jih je kakih tristo
in deset. Naposled so prešli nesrečno vasico in se
oddahnili na svežem vzduhu. Toda sledovi vni-
čenja so segali še dalje. Bila je prva polovica julija
meseca. Žita so baš dozorevala in pričakovati je
bilo bogate žetve. Toda vse njive so bile deloma
požgane, deloma povaljene, steptane. Dozdevalo
se je, da je na njive prišel vihar. In zares je prišel
vihar, najgrozovitejši izmej. vseh —• vihar do¬
mače vojne. Knežji vojaki so cesto videli Ijud-
nate kraje, katere so opustošili Tatarji; podobne
groze, podobne besnosti vničevanja pa še nikdar
niso videli v življenji. Kakor žita, požigali so

24

Z OGNJEM IN MEČEM.

186

tudi gozde. Kjer ogenj ni požrl dreves, tam je
z ognjenim jezikom odrl z njih listje in lubje,
opalil z dihom, odimil, počrnil — in drevesa
so štrlela kvišku kakor okostnice Gospod voj¬
voda kijevski je gledal in očem ni verjel. Mjed-
zanoji, Zbar, Futori, Sloboda — jedno pogo¬
rišče. Tu pa tam so kmetje bežali h Krzivonosu,
ženske in otroke pa je odgnal v robstvo oni
oddelek tatarske orde, kateri sta stolkla Vieršul
in Volodijovski. Na zemlji pustoš, na nebu pa
tolpe vran, krokarjev, kavk, jastrebov, ki so se
Bog vedi od kodi shajale na kozaško žetev...
Sledovi vojskinega prehoda so postajali čimdalje
svežejši. Naletavali so na potrte vozove, trupla
živinska in človeška, še nenačeta, razbite lonce,
medene kotle, vreče z zatohlo moko, še kadeča
se pogorišča. Knez je gnal prapore proti Hmiel-
niku, da jim ni dal niti oddiha, stari vojvoda
pa se je prijemal za glavo in žalostno ponavljal:

»Moja Mahnovka, moja Mahnovka, uže vi¬
dim, da smo prekasni.«

V tem je bila prišla v Hmielnik novica, da
Mahnovke ne oblega stari Krzivonos, marveč
njegov sin z nekolikimi tisoči ljudij in da je ta
spotoma tako nečloveško pustošil. Mesto je bilo,
kakor je šel glas, uže dobljeno. Ko so je Ko¬
zaki vzeli, podavili so šlahto in Žide, plemkinje
pa odvedli v svoj tabor, kjer jih je čakala
usoda hujša nego smrt. Gradič se je pod vod¬
stvom gospoda Leva še branil. Kozaki so ga
razstreljevali iz samostana bernardincev, čegar
redovnike so podavili. Gospod Lev, kateremu
sta pohajala moč in smodnik, si ni obetal vzdr¬
žati črez jedno noč.

Knez je torej ostavil pehoto, topove in
glavno silo vojske, katerim je ukazal iti v Bis-
trzik, ter z vojvodo, gospodom Krištofom in
gospodom Aksakom in z dvema tisočema ko¬
njiče skočil trdnjavi na pomoč. Stari vojvoda je
uže odsvetovaval, izgubil je glavo: »Mahnovka je
propadla, prekasno pridemo! Bolje je, da jo pu¬
stimo in branimo druga mesta ter ja oskrbimo
s posadkami«, ponavljal je. Toda knez ni hotel
poslušati. Gospod podsodnik braclavski je hitel,
in vojske so se žurile v boj. »Ker smo semkaj
prišli, ne odidemo brez krvi«, dejali so polkov¬
niki. In hiteli so naprej.

Pol milje od Mahnovke prileti, kar so mogli
konji, kakih deset jezdecev in zapre vojski cesto.
Bil je gospod Lev s tovariši. Ko ga je voj¬
voda kijevski zagleda], uganil je takoj, kaj se
je zgodilo.

»Grad vzet!« krikne.

»Tako je!« odgovori gospod Lev ter v tem
hipu omedli. Ranjen je-bil s sabljo in obstreljen,
kri mu je odtekla. Drugi so jeli pripovedovati,
kaj se je zgodilo. Nemci so bili na obzidji do
zadnjega pobiti, ker so raje umrli nego bi se
bili podali. Gospod Lev se je predrl skozi gnječo
Črni in zlomljeno brano, vendar se je v izbah
v stolpu branilo še nekaj šlahte, tem je trebalo
nagle pomoči.

Spustili so se torej v skok. V kratkem sta
se na hribu pokazala mesto in grad, a nad
njima težak oblak dima od požara. Dan se je
uže nagibal. Na nebu so gorele velikanske, zarje,
o katerih so vojske takoj vedele, da so žari.
V teh bleskih so se videli polki zaporoški in
goste množice črni, ki so vrele črez brane proti
vojskam tem smeleje, ker v mestu ni nihče
vedel o kneževem dohodu. Sodili so namreč,
da le vojvoda kijevski dohaja z osvoboditelji.
Po vsej priliki je je žganje popolnoma oslepilo,
ali pa je Je ravno kar dobljeni grad. nadahnil
z neizmerno prevzetnostjo, kajti drzno so se
valili s hriba in se začeli stoprv v ravnini raz¬
porejati v boj z velikim navdušenjem, grmeč
v kotle in litaure. Na ta pogled se je krik radosti
izdrl iz vseh poljskih prsij, in vojvoda kijevski
je imel vnovič priliko občudovati pripravlje¬
nost kneževih praporov. Ko so namreč zagledali
Kozake, stopili so hipoma v bojno vrsto, težka
konjiča v sredino, lahka na krila, tako da ni
trebalo ničesar popravljati in da bi se bilo lahko
takoj začelo.

»Gospod Krištof, kako ljudstvo je to!« de
vojvoda. V trenotku so stali v redu. Celo brez
vodje bi lahko bitko bili.

Vendar je knez kot previden voditelj z bu¬
lavo v roki preletaval mej prapori, od krila do
krila, razporejal, dajal poslednja ukaze. Svetloba
se je odbijala na njegovem srebrnem oklepu in
podoben je' bil jasnemu plamenu, letajočemu
mej vrstami, kakor bi se bil sredi temnih po¬
stav jedini on svetil.

Stali so torej v sredini v prvi vrsti trije
prapori. Prvi, kateremu je veleval sam vojvoda
kijevski, drugi mladega gospoda Aksaka, tretji
gospoda Krištofa Tiškieviča. Za njimi, v drugi
vrsti, dragonci pod gospodom Baranovskim, na¬
zadnje orjaški huzarji kneževi, — pri njih pa
kot velitelj gospod Skrzetuski.

Krili so zavzeli Vieršul, Kušel in Poniatov-
ski. Topničarjev ni bilo, ker je bil Vurcel ostal
v Bistrziku.

Knez skoči k vojvodi in namigne z buldvo.

Z OGNJEM IN MEČEM.

187

»Blagorodni gospod, za svoje krivice začni
prvi!«

Vojvoda zamahne po vrsti z buzdovanom,
vojaki se pripognejo v sedlih in se spuste. Uže
potem, kako je peljal prapore, poznalo se je lahko,
da je vojvoda, dasi težak in »cunctator« — kajti
starost ga je uže tlačila — vendar izveden in
hraber vojnik. Praporov ni precej pognal v naj¬
večji naval, marveč je je vedel zlagoma, da bi
hranil sile, in je letel tem hitreje, čim bolj se
je bližal sovražnik. Sam je bil v prvi vrsti,
z buzdovanom v roki, sluga pa mu je pod
pazduho držal dolg in težak rapir, sicer pa ne
pretežak za njegovo roko. Crn se je usipala
peš proti praporu s kosami in cepmi, da bi
zadržala prvi naval in Zaporožcem olajšala
spopad. Ko jih uže ni več delilo nego kakih
sto korakov, spoznali so Mahnovčanje vojvodo
po korenjaškem vzrastu in debelosti ter jeli
kričati:

»Hej, jasnovelemožni vojvoda, žetev je blizu,
čemu ne ukažeš podanikom, da bi šli žet. Kla¬
njamo se, jasni gospod 1 Mi ti uže prevrtamo
trebuh.«

In toča svinčenk se je usula na prapor, a
kvara ni naredila, ker je ta uže letel kakor
vihar. Udarili so se torej na vso moč. Raz¬
legli so se udarci cepcev, brenk kos ob oklepe,
kriki in jeki. Kopja so v množici črni odprla
pot, po kateri so se razčiljeni konji udrli kakor
orkan, teptajoč, valeč, troč. Kakor na loki, kjer
stoji vrsta koscev, bujna trava gine pred njimi,
a oni gredo naprej, mahaje s kosišči, baš tako
se je široka vrsta črni pod mahljeji mečev ožila,
topila, ginila — in trta s prsmi konjskimi ni
mogla ostati na mestu ter je začela kolebati.
Naposled je zagrmel krik: »Ljudje, rešite se!«
in vsa množica, mečoč od sebe kose, cepce, vile,
samopale, zagnala se je v divjem strahu na
polke Zaporožcev, zadaj stoječe. Toda‘‘Zapo-
rožci, boječ se, da bi bežeča truma ne razdrla
njih vrst, nastavili so ji sulice. Crn, videč to
zaporo, vrgla se je še z večjo zdvojnostjo na
obe strani, odkoder sta jo zavrnila na novo
Kušel in Poniatovski, ki sta baš hitela od kne-
ževih kril.

In vojvoda, idoč po trupih črni, stopil je
pred Zaporožce ter se gnal proti njim, oni pa
proti njemu, da bi na naval odgovorili z na¬
valom. Udarili so drug ob drugega kakor dva
vala z nasprotnih stranij, ki ob udaru storita
penast greben. Tako so se konji vspeli pred

konji, jezdeci kakor val, — a sablje nad valom
kakor pena. Vojvoda je poznal, da tu nima
opraviti s črnijo, marveč s trdim in izurjenim
vojakom zaporoškim. Dve vrsti sta trli druga
drugo, gnjeli se in ne mogli zmoči druga druge.
Trupi so padali po gostem, kajti ondi je mož
udarjal na moža, meč na meč. Sam vojvoda,
zataknivši za pas buzdovan in zgrabivši rapir
od sluge, mahal je v potu obraza, sopeč kakor
kovaški meh. Pri njem sta se dva Sieniuta in
gospodje Kierdej, Bohuslavski, Jelovicki, Polu-
binski, zvijali kakor v kropu. Na kozaški strani
je najbolj besnel Ivan Burdabut, podpolkovnik
kalniškega polka, Kozak orjaške moči in rasti,
tem strahovitejši, ker je imel tudi takega konja,
ki se je v boji kosal z gospodarjem. Marsika¬
teri vojak je torej obrnil konja, da se ne bi
srečala s tem centaurom, ki je širil smrt in pu¬
stošenje. K njemu sta skočila brata Sieniuta, a
Burdabutov konj je hlastnil mlajšega, Andreja,
za obraz ter ga strl, kakor bi trenil. Ko je to
videl starejši, Rafael, usekal je bestijo črez oči.
Ranil ga je, ubil pa ne, ker je sablja zadela na
medeni gomb na načelku. Ta hip pa je Burda¬
but njemu porinil ostrino pod brado in mu vzel
življenje. Tako sta padla oba brata Sieniuta in
s pozlačenima oklepoma ležala v prahu, pod
konjskimi kopiti. Burdabut se je pa  kakor pla¬
men zagnal v daljše vrste in takoj ubil kneza Po-
lubinskega, šestnajsletnega dečka, kateremu je
odsekal desno ramo. Ko je to videl gospod
Urbanski, hotel je maščevati smrt svojega so¬
rodnika in je Burdabutu ustrelil v obraz, toda
izgrešil ga je, odstrelil mu je le uho in ga oblil
s krvjo. Strahovita sta bila ondaj Burdabut in
njegov konj, oba črna kakor noč, oba oblita
s krvjo, oba z divjimi očmi in razpihnenimi
nozdrvami, besneča ko vihar. Tudi gospod Ur¬
banski ni ušel smrti iz njegove roke. Odsekal
mu je glavo z jednim zamahom kakor rabelj.
Tako tudi ne stari osemdesetletni gospod Žitin-
ski in dva gospoda Nikčemna — in drugi so
se začeli strahoma umikati, zlasti ker je za
Burdabutom bliskalo sto drugih sabelj zaporo-
ških in sto sulic, uže zmočenih v krvi. Divji
četnik je nazadnje zagledal tudi vojvodo, gromko
vskliknil od veselja ter se zakadil na-nj, podi-
raje spotoma konje in jezdece, — a vojvoda se
ni umaknil. Zaupajoč v nenavadno moč svojo,
zasopihal je kakor ranjen divji mrjasec, zavihtel
nad glavo sabljo, vspel konja ter planil proti
Burdabutu. In gotovo bi bila temu odbila zad¬
nja ura, gotovo bi bila Parka nastavila škarje

24*

Pri vhodu v vas je visel na drogu gospcd Strzižovski. (Str. i85 )

Z OGNJEM IN MEČEM.

18g

na njegovega življenja nit, ka¬
tero bi bila potem prestrigla,
da se ni Silnicki, plemiški dečko,
vrgel na četnika ter ga zgrabil
in držal, dokler ni bil sam pre¬
sekan s sabljo. Ko se je Burda-
but z njim bavil, poklicala sta
gospoda Kierdeja vojvodi po¬
moč. Hipoma je priskočilo ka¬
kih desetero ljudij, ki so ga od
četnika oddelili, na kar se je
vnela besna bitka. . Utrujen voj¬
vodin polk se je začel uže upo¬
gibati pred premočjo zaporo-
ško, umikati se in mešati, kar
prihitita zdajci gospod Krištof,
podsodnik braclavski, in gospod
Aksak s svežimi prapori. Res,
da so v tem hipu tudi novi
zaporoški polki hiteli v boj,
toda niže je stal še knez z dra¬
gonci Baranovskega in huzarji
gospoda Skrzetuskega, ki se do¬
slej še niso udeležili boja.

Zavihrala je torej na novo
krvava borba, v tem pa se je de¬
lal tudi že mrak. Požar je objel
skrajne hiše mesta. Žar je raz-
svetil pobojišče, in razločno sta
bili videti obe vrsti, poljska in
kozaška, ki sta se lomili pod
hribom. Tudi gospod Vieršul,
gospod Poniatovski in gospod
Kušel so bili uže v ognji in
pri delu. Ko so zbili Črn, borili
so se na! krilih kozaških, ki
so se pod njih natiskom jeli
pomikati na hrib, j Dolga vrsta
boriteljev se je stiskala z obema
kriloma proti mestu in sc za¬
čela čimdalje bolj stiskati.

Ker so se poljska krila zri¬
nila naprej, umikala se je sre¬
dina, katero so rinile prevažne
sile kozaške, proti knezu. Trije
novi polki so se zadrvili, da
bi jo raztrgali, ali ta trenotek
odpošlje knez dragonce gospoda
Baranovskega in ti so podkre¬
pili boriteljem sile.

Pri knezu so ostali sami hu¬
zarji — zdaleka bi rekel: te¬
men gozd, ki prosto rase s pla-

Naskok vojvode kijevskega. (Str. igo.)

Z OGNJEM IN MEČEM.

igo
nega polja, grozen sklad železnih mož, konj
in kopij. Večerni povev je šelestil po praporcih
nad njimi, a oni so stali tiho in niso planili
brez ukaza v boj — strpljivi, kajti bili so izur¬
jeni in v tolikih bitkah izkušeni ter so vedeli,
da jih krvava udeležba nikakor ne mine. Mej
njimi je upiral knez, v srebrni opravi z zlato
bulavo v roki, oči na bitko, — a z leve strani
gospod Skrzetuski, stoječ na konci nekoliko
v stran. Kot poročnik si je zavihnil rokav na
ramenu in držeč v močni, do lakti goli desnici sa¬
bljo mesti buzdovana, čakal je mirno povelja.

A knez je z levo dlanjo prekril oči proti
požaru ter gledal na bitko. Sredina poljskega
polumeseca se je zlagoma pomikala proti njemu,
zmagovana po premoči, kajti gospod Baranov-
ski, ta sam, ki je Njemirov posekal, je ni za
dolgo podprl. Knez je torej kakor na dlani
videl težko delo vojakov. Dolga bliskavica sa¬
belj se je vznašala nad črno vrsto sabelj, pa
zopet ginila v zamahih. Konji brez jezdecev
so izdirjavali iz teh vrst in se razgetaje drvili
po ravnini z razvejanimi grivami, podobni na
pogorišči peklenskim pošastim. Včasih je pra¬
por, krasen, povevajoč nad gnječo, padel naglo
v trumo, pa se več ni vzdignil.

Pogled knežev je begal za vrste borilcev,
na hrib k mestu, kjer je  na čelu dveh izbranih
polkov stal sam mladi Krzivonos ter čakal hipa,
da se zakadi v sredino borilcev in omahujoče
vrste poljske popolnoma zdrobi.

Naposled je skočil s strahovitim krikom na¬
ravnost na dragonce Baranovskega; ali tega tre-
notka čakal je tudi knez.

»Naprej!« krikne Skrzetuskemu.

Skrzetuski vzdigne sabljo, in železni naval
se zadrvi naprej.

Niso dolgo leteli, kajti bojna vrsta se jim
je bila znatno približala. Dragonci Baranovskega
so razstopili z bliskovo brzino na desno in levo,
da bi huzarjem odprli pristop do Kozakov, oni
pa so vdrli skozi te dveri s strahovitim zaletom
na uže zmagujoče stotnije Krzivonosove!

»Jeremija! Jeremija!« zakriče huzarji.

»Jeremija!« ponovi vsa vojska.

Strašno ime je z grozo in trepetom stisnilo
srca Zaporožcem. Stoprv v tem hipu so spo¬
znali, da vodi sam knez in ne vojvoda kijevski.
Sicer se pa niso mogli upirati huzarjem, ki so je
s svojim zaletom tako strli, kakor sesipajoč zid
stare ljudi pod seboj. Jedina otetev jim je bila,
da razstopijo na obe strani, puste huzarje črez se
in z boka udarijo na nje; ali ti boki so bili uže

zavarovani od dragoncev in lahkih praporov
Vieršula, Kušla in Poniatovskega, ki so je, zo-
živši krila kozaška, pahnili v sredino. Ondaj
se je podoba bitke izpremenila, kajti oni lahki
prapori so delali ulico, po kateri so se huzarji
v besnem letu podili, gnjeli, lomili, pehali, valili
ljudi in konje, a pred njimi so bežali z rikom
in krikom Kozaki na hrib in proti mestu.
Ako bi se bilo moglo krilo Vieršulovo strniti
s krilom Poniatovskega, bili bi obkroženi in
pobiti do zadnjega. Toda niti Vieršul niti Po-
niatovski ni mogel tega storiti radi presilnega
navala bežečih sovražnikov. Bila sta torej od
strani, da so jima kar roke omahovale od ma¬
hanja.

Ko je mladi Krzivonos videl, da se mora
s svojo neizkušenostjo udariti s takim vodjo,
kakoršen je knez, izgubil je, dasi je bil hraber
in divji, glavo popolnoma ter jo je na čelu
svojcev pobrisal proti mestu. Bežečega je zagledal
gospod Kušel, stoječ nekoliko v strani, od koder
je boj opazoval, priskočil s konjem in mladega
četnika s sabljo treščil po ustih. Ubil ga sicer
ni, kajti ostrino je zadržala podponka, a zalil
ga je s krvjo in mu tem bolj skrčil pogum.

Toda ta čin bi bil kmalu plačal sam s svo¬
jim življenjem. V tem hipu se je namreč zagnal
na-nj Burdabut načelujoč ostankom kalniškega
polka.

Drakrat se je bil poskusil upreti huzarjem,
ali obakrat je moral, kakor bi ga bila nadpri-
rodna sila udarila in razpršila, odstopiti z dru¬
gimi vred. Naposled, ko je bil ostanke vredil,
sklenil je s strani udariti na Kušla in skozi nje¬
gove dragonce prodreti na piano polje. Predno
pa je je mogel pretrgati, zagnjela se je pot,
držeča v mesto, tako zelo, da je bil nagel beg
nemožen. Navzlic temu pritisku ljudij so hu¬
zarji naskok vzdržali in, polomivši kopja, začeli
trume sekati z meči. Zavladala je zmešana, ne¬
redna, divja, neprizanesna bitka, vršeča se v vrevi,
trušči, razvnetosti, sredi stokov človeških in konj¬
skih. Trup je padal na trup, konjska kopita so
se vgrezavala v drhtajoča še telesa. Tu in tam
so se mase tako zvrle, da ni bilo prostora za
mahanje s sabljami. Bili so se z ročniki, z noži
in pestmi, konji so jeli kvičiti. Tu in tam ozi-
vali so se glasovi: »Pomilujte,*) Lahi!« Ti
glasovi so se vzmagali, množili, glušili brenk
mečev, hrestanje železa ob kosti, hropenje in
strašno pojemanje umirajočih. »Pomilujte, Lahi!«

*) Usmilite se.

Z OGNJEM IN MEČEM.

razlegalo se je čimdalje žalostileje, — ali milo-
srdje ni svetilo nad tem sodiščem borilcev; liki
solnce nad viharjem, svetil jim je le požar.

Jedini Burdabut na čelu svojim kalniškim
ljudem ni prosil milosrdja. Nedostajalo mu je me¬
sta za boj, delal si je prostor z nožem. Spopadel
se je napreje s trebušatim gospodom Dzikom
in, pehnivši ga v trebuh, zvalil ga s konja. Ta
je vskriknil: »O Jezus!« ter se ni več vzdignil
izpod kopit, ki so mu strla drob. S tem se je
takoj prostor naredil, in Burdabut je uže raz¬
treščil s sabljo tovarišu Sokolskemu glavo s Če¬
lado vred. Nato je s. konjema vred prevrnil
gospoda Prijama in Certoviča. Mesto odprlo se
je širše. Mladi Zenobij Skalski ga je zatel v glavo.
Ali sablja se mu je v roki zavila ter ga uda¬
rila s plosko, četnik pa ga je na mestu ubil,
udarši ga z levo pestjo po obrazu. Kalniški
ljudje so drli za njim in suvali s kindžali. »Ča¬
rovnik, čarovnik!« jeli so vpiti huzarji. »Železo
se ga ne prime. Besen človek!« In on je isti-
nito imel peno na bradi in vsteklost v očeh. Uzrl
je naposled i Skrzetuskega in, spoznavši čast¬
nika po zavihanem rokavu, zapodil se je na-nj.

Vsi so sapo zadržali v prsih in pretrgali
bitko, zroč borbo dveh najstrahovitejših vitezov.
Gospoda Jana sicer kriki: »Čarovnik!« niso ostra-
šili, — pač pa mu je gnjev zavrel v duši videv-
šemu pokolj. Zaškrtnil je z zobmi in besen
planil na četnika. Trčila sta, da sta kar konja
sedla na ozadje. Razlegel se je švist železa in
naglo se je sablja četnikova razletela na kosce
pod udarcem poljskega tapirja. Zdelo se je uže,
da nobena sila ne otme Burdabuta. Kar on
skoči ter se sprime z gospodom Skrzetuskim,
da se je zdelo, kakor bi oba bila jedno telo —-
in zablisne z nožem nad grlom huzarjevim.

Ondaj pa je smrt stopila Skrzetuskemu v oči,
kajti z mečem uže ni več mogel mahati. Toda
gibek in nagel kakor bliskavica, izpustil je meč,
kije na jermenci obvisel, a z desnico pa je četnika
zgrabil za roko. Nekaj hipov suvali sta se te
dve roki krčevito po vzduhu, ali stisk gospoda
Skrzetuskega je moral biti železen, kajti četnik
je zatulil kakor volk, in vspričo vseh mu je padel
nož iz odrvenelih prstov, kakor izluščeno zrno
iz klasu. Zdajci izpusti Skrzetuski zgnjeteno
roko in, uhvativši ga za grlo, potlači strahovito
glavo celo do sedla, z levico pa potegne buz¬
dovan izza pasu, oplazi jedenkrat, dvakrat, —
četnik zahrči in telebne s konja.

Ko so kalniški ljudje to videli, jeknili so
in planili, da se osvete — v tem hipu pa se

vržejo na nje huzarji ter je posekajo do po¬
slednjega.

Na drugem konci huzarske vrste ni bitka
ni za trenotek prestala, kajti ondi ni bilo tolike
goječe. Tam je besnel gospod Longin s svojim
zervikapturjem, prepasan z Aničino vrpco. Zjut¬
raj po bitki so si vitezi zavzeti ogledavali to
mesto in pokazujoč si: roke z ramami vred
odsekane in razmetane, glave od čela do brade
preklane, trupla strahovito na dve polovici raz-
hlastana, sploh pa celo pot človeških in konjskih
trupov — šepetali so drug drugemu: »Glejte,
tu se je Podbipigta boril!« Sam knez si je ogle¬
dal trupe in, dasi radi raznih novic ves v skrbeh,
račil se je čuditi, kajti take seče doslej še ni
videl v življenji.

V tem se je zdelo, da se bitka bliža koncu.
Težka jezda se je znova drvila naprej in gnala
pred seboj zaporoške polke, ki so se umikali
pod goro k mestu. Ostanku begunov so vrnitev
preoteli prapori Kušla in Poniatovskega. Ob¬
kroženi so se obupno branili, dokler niso po¬
ginili do poslednjega. S svojo smrtjo so rešili
druge, kajti ko je dve uri pozneje Vieršul z dvor¬
skimi Tatarji vlomil v mesto, ni dobil v njem
ni jedneka Kozaka. Sovražnik se je okoristil
s temo (požar je bil pogasil dež), nabral v nag¬
lici v mestu praznih voz, utaboril se naglo,
kakor se znajo le Kozaki, ter za mestom ušel
črez reko, za seboj pa vničil mostove.

One desetorice šlahte, ki se je v gradiči
branila, bile so torej osvobojene. Razun tega
je bil knez ukazal Vieršulu, da kazni meščane,
ki so bili potegnili s Kozaki, sam pa je hitel
v pogon. Toda tabora ni mogel vzeti brez
topov in pehote. Ker je bil sovražnik za seboj
mostove požgal in se je moralo reke ogniti
v velikem ovinku, bežal je tako naglo, da so
ga zmučeni konji kneževe jezde jedva došli.
Kozaki se niso tako hrabro branili kakor na¬
vadno, dasi so bili slavni v obrambi taborov.
Strašna gotovost, da je goni sam knez, vzela
jim je srce tako, da so o svojem otetji popol¬
noma obupali. In gotovo bi jim bila odbila
poslednja ura — kajti po celonočnem streljanji
je bil gospod Baranovski vzel štirideset voz in
dva topa — da ni bilo vojvode kijevskega, ki
se je daljnemu pogonu uprl in svoje ljudi od¬
stranil. Radi tega je bilo prišlo mej njim in
knezom do ostrih očitkov, katere je slišalo
mnogo polkovnikov.

»Blagorodnost,« vprašal je knez, »čemu ho¬
češ sedaj sovražnika pustiti, ko si v bitki s tako

192

Z OGNJEM IN MEČEM.

Poslanci padejo pred knezom na kolena:

»Otmi, vladika, otmi nas!«

(Str. 192.)

odločnostjo stal proti njemu? Slavo, katero si
si pridobil zvečer, izgubiš zjutraj zaradi svoje
upehanosti.«

»Velemožni knez,« odgovori vojvoda, »ne
vem, kakov duh biva v vas, ali jaz sem človek
iz mesa in kostij. Po delu potrebujem počitka —
in moji ljudje tudi. Vsikdar pojdem na sovražnika
tako, kakor sem šel danes, kedar je postavil čelo,
a pobitega že in bežečega pa ne bodem gonil.«

»Pobiti je do poslednjega!« zakrikne knez.

»In kaj bode iz tega!« reče vojvoda. »Ko
pobijemo te, pride stari Krzivonos. Ljudi požge,
poniči, gogubi, kakor je je v Strižovki — in
našo vihravost poplačajo nesrečni ljudje.«

»O, uže vidim,« vsklikne knez jezno, »da
držiš s kancelarjem in regimentarji mirovne
stranke, ki bi rada buno gasila s pogodbami.
Pa, za Boga, iz tega ne bode nič, dokler bodem
jaz sabljo držal v pesti!«

In Tiškievič nato!

»Ne strankam, marveč le Bogu pripadam,
kajti star sem in kmalu bodem moral stopiti
prede-nj. Da pa nočem, da bi me težilo pre¬
veliko breme krvi, prolite v domači vojni, temu
se, velemožnost, ne čudi.. . Ako si pa kriv, da
regimentarstva nisi dosegel, rečem ti: po hrab¬
rosti bi ti pač pristojalo, vendar pa je morda
bolje, da se ti ni dalo, zakaj ti bi buno, z njo
vred pa tudi to nesrečno deželo, vtopil v krvi.«

Jovje obrvi Jeremije so se stisnile, vrat mu
je nabreknil, oči pa so mu začele sipati take
bliskavice, da so vsi navzočniki vojvodo ob¬
žalovali. V tem se naglo približa gospod Skrze-
tuski ter reče:

»Vaša knežja milost, došla so poročila o sta¬
rem Krzivonosu.«

Kneževa pozornost se je takoj obrnila na
drugo stran in jeza na vojvodo je v njem osla¬
bela. V tem je bilo pripeljanih četvero -Ijudij,
ki so prinesli poročilo, mej njima dva čestita
stara duhovnika, ki sta, uzrši kneza, padla pre¬
de-nj na kolena.

»Otmi, vladika, otmi nas!« ponavljala sta,
iztezaje roke proti njemu.

»Odkod sta?« vpraša knez.

»Mi smo iz Polonega. Stari Krzivonos je
oblegel grad in mesto. Ako tvoja sablja ne za-
blisne nad njegovim grlom, poginemo vsi.«

Nato knez:

»O Polonem vem toliko, da se je ondukaj
sila Ijudij poskrilo, pa — kakor se je meni
reklo — ponajveč Rusinov. Vaša zasluga je pred
Bogom, da dajete buni odpor, ne da bi potegnili
z njo in da stojite pri majki. Vendar se bojim
od vas kakšne izdaje, takšne, kakor sem jo
v Njemirovu doživel.«

Nato so jeli poslanci prisegati na vse sve¬
tosti nebeške, da pričakujejo kneza ko rešitelja

Z OGNJEM IN MEČEM,

rg3

in da jim misel izdajstva niti v glavo šinila ni. In
govorili so od srca. Krzivonos je je oblegel s pet¬
desetimi tisoči ljudij ter jim je prisegel pogubo
zlasti radi tega, ker kot Rusini niso hoteli po¬
tegniti z buno.

Knez jim je obljubil pomoči. Ker so bile
pa njegove glavne sile v Bistrziku, moral jih
je čakati. Poslanci so odšli s tolažbo v srci, —
on se je pa obrnil do vojvode kijevskega ter
rekel:

»Oprostite, vaša milost! Uže sam vidim, da
treba Krzivonoska pustiti, da Krzivonosa do¬
sežemo. Mlajši laglje počaka. Mislim, da me ne
ostavite v tej novi sili.«

»Gotovo ne!« reče vojvoda.

Takoj se ozovejo trobke, naznanjajoče pra¬
porom, raztresenim za taborom, naj se vrnejo.
Treba je tudi odpočiti se in dati konjem oddiha.
Zvečer je prišla cela divizija iz Bistrzika, a z njo
poslanec gospod Stahovič od vojvode braclav-
skega. Gospod Kisiel je pisal knezu list, poln
proslavljanja, da kakor drugi Marij domovino
otimlje potona, pisal je tudi o radosti, katero je
vzbudil prihod knežev z Zadnjeprija v vseh
srcih, želel mu je zmag, — ali koncem pisma
so se pokazali vzroki, radi katerih je bil pisal.
Eto, gospod iz Brusilova je naznanil, da so po¬
gajanja razpočeta, in da pojde sam zdrugimi
komisarji vred k Beli cerkvi in da ima nadejo
Hmielnickega zadržati in uzadovoljiti. Napo¬
sled prosi kneza, da bi do pogodb ne gonil
Kozakov tako zelo, in da bi se, kolikor se da,
zdržal vojne.

Ako bi se mu bilo poročilo, da je vse nje¬
govo Zadnjeprije vničeno in vsa mesta z zemljo
zravnana, ne bolelo bi ga bilo tako zelo, kakor
se je radi tega lista razžalostil. Pri tem so bili
prisotni gospod Skrzetuski, gospod Baranovski,
gospod Zacvilihovski, oba Tiškieviča in oba Kier-
deja. Knez je z rokama zakril oči, glavo nagnil
nazaj, kakor bi ga bila strela zadela v srce.

»Sramota, sramota! Bog, naj preje umrjem,
da takih rečij ne bodem gledal.«

Globoka tišina je zavladala mej navzočimi,
a knez je nadaljeval:

»Nočem živeti v tej Poljski, — danes se
mi je je sramovati. Črn kozaška in kmetska je
s krvjo zalila domovino, s poganstvom se zdru¬
žila proti vlastni materi. Hetmani pobiti, vojske
razbite, slava narodova poteptana, veličanstvo
onečaščeno, cerkve požgane, svečeništvo pomo¬
rjeno, šlahta, ženske, vse oskrunjeno. Na te po¬
raze, na to sramoto bi naši predniki pomrli,

ako bi se to le v misel vzelo, — s čim pa od¬
govarja Poljska? Evo, z izdajico, s svojim sra-
miteljem, s premirjencem nevernikov začenja
pogajanje in mu obeta zadoščenje. O Bog, daj
mi smrt — ponavljam — kajti ni nam živeti na
svetu, nam, ki slišimo o nečasti domovine in
ki ji glavo poklanjamo v žrtev!«

Vojvoda kijevski je molčal, gospod Krištof,
podsodnik braclavski, pa se je v kratkem oglasil:

»Gospod Kisiel, ne stanovi države Poljske.«
K nez nato:

»Blagorodnost, o gospodu Kisielu mi ne
govori, dobro vem, da ima za seboj celo stranko.
On je pogodil misel primasovo, kancelarjevo,
kneza Dominika in mnogo gospodov, ki v mej-
vladji vladajo in v Poljski predstavljajo veličan¬
stvo, ali bolje: sramote s sramoto, nevredno ve¬
likega naroda. Ne s pogajanjem, marveč s krvjo
treba gasiti ta ogenj. Viteškemu narodu je čast-
neje, da pogine, nego, da se upodli in si pri¬
dobi prezir vsega sveta.«

In znova si je knez zakril z rokami oči.
Ta pogled bolesti je bil tako žalosten, da pol¬
kovniki niso vedeli, kaj bi s solzami, ki so jim
orosile oči.

»Milostivi knez,« osmeli se izpregovoriti
Zacvilihovski, »oni naj se bore z jezikom, mi
se bodemo pa tudi nadalje borili z mečem.«

»Zares«, odgovori knez, »srce se mi trga,
Če mislim, kaj naj storimo. Glejte, velemožna
gospSda, ko smo zaslišali o nezgodi domovine,
prišli smo semkaj črez goreče gozde in nepre-
bitno blato. Zbirajoč poslednje sile nismo ne
spali ne jedli, da bi le oteli to svojo mater po¬
gina in sramote. Roke nam medle od dela,
glad nam krči želodce, rane bole, — a mi se
ne menimo za trud, da bi le sovražnika ukro¬
tili. Reklo se mi je, da sem sam kriv, da mi
je regimentarstvo odšlo. Ves svet naj sodi, če
so vrednjši oni, ki so je dobili, nego jaz, a jaz
kličem za svedoke Boga in vas, blagorodni go¬
spodje, da tako kakor tudi vi ne, svoje krvi ne
žrtvujem radi nagrade in dostojanstev, marveč
iz čiste domovinske ljubezni. In ko mi iz prsij
dajemo poslednje dihe, — kaj nam sporoČe?
To, da gospodje v Varšavi in gospod Kisiel
v Hušči temu sovražniku ponujajo zadoščenje
Sramota, sramota !«

»Kisiel je izdajica!« zaklikne gospod Bara¬
novski.

Nato vstane gospod Stahovič, resen in
smel Človek, ter reče obrnivši se k Baranov-
skemu :

25

»94

Z OGNJEM IN MEČEM.

»Ker sem gospodu vojvodi braclavskemu
prijatelj in ker poslujem za-nj, ne dovoljujem, 1
da bi ga imenovali izdajico. Tudi njemu je od
skrbi posivela brada, — a domovini služi, kakor
razume, morda v zmoti, toda pošteno!«

Knez ni cul tega odgovora. Zamaknil se
je bil v misli in bolest. Baranovski si ni upal
v njegovi navzočnosti zagnati hrupa, zatorej je
le svoje jeklene oči uprl v gospoda Stahovica,
kakor bi mu hotel reči: »Dobodem te!« in je
položil roko meču na ročnik. V tem se pa Jere¬
mija vzdrami iz zamišljenosti ter reče mrko:

»Tu ni drugega izbora nego, — ali po¬
kornost zlomiti (kajti za časa brezvladja oni
vladajo) ali pa čast domovine, za katero smo
delali, žrtvovati. . . «

»Iz nepokornosti izvira v Poljski vse zlo,«
reče resno vojvoda kijevski.

»Torej dozvolimo osramočenje domovine?
Ako nam jutri vele, da idemo z vrvjo na vratu
k Tuhaj-beju in Hmielnickemu, — bodemo mar
i to storili radi pokornosti?«

»Veto!« ozove se gospod Krištof,« pod-
sodnik braclavski.

»Veto!« ponovi gospod Kierdej.

Knez se obrne do polkovnikov:

»Govorite, stari vojniki!« reče.

Gospod Zacvilihovski jame govoriti:

»Milostivi knez, jaz imam sedemdeset let.
Pošten Rusin sem in otca me je nazival sam
Hmielnicki. Dolžan bi bil torej za pogodbo go¬
voriti. Ako bi si pa imel voliti sramoto ali
vojno, tedaj rečem, akoprem stopajoč v grob;
Rajši vojno!«

»Vojna!« ponovi gospod Skrzetuski.

»Vojna! Vojna!« ponovilo je kakih desetero
glasov, mej njimi gospod Krištof, oba Kierdeja,
Baranovski in skoro vsi navzoči.

»Vojna, vojna!«

»Zgodi se po vaših besedah!« reče važno
knez ter udari z bulavo po razvitem listu go¬
spoda Kisiela.«

XII.

Dan pozneje, ko so se vojske ustavile v Ril-
covu, poklical je knez gospoda Skrzetuskega
in rekel:

»Sile naše so slabe in zdelane, a Krzivonos
ima šestdeset tisoč ljudij in še dan na dan na-

rasta, ker črn napliva k njemu. Tudi na voj¬
vodo kijevskega se ne morem preveč zanašati.
Tudi on je v srci privrženec mirovne stranke,
ki gre sicer z menoj, toda nerad. Potrebujemo
odkod pomoči. Naznanjajo mi, da stojita ne
daleč od Konstantinova dva polkovnika: Osin-
ski s kraljevsko gardo in Koricki. Radi varnosti
vzameš sto nadvornih semenov in pojdeš do
njih z mojim listom, da naj se pospešita in brez
odloga prideta k meni, kajti v kratkem udarim
na Krzivonosa. Izmej vseh navzočih mi tega
nihče bolje ne izvrši nego ti, zategadelj pošljem
tebe, — a to je važna reč.«

Gospod Skrzetuski se je poklonil ter še
isti večer krenil na Konstantinov, da bi se pre-
plazil skrivaj, kajti tu in tam so križali Krzivo-
nosovi oddelki ali pa tolpe črni, ki je roparski
prežala po lesovih in ob cestah, knez pa je
velel bitek ogibati se, da ne bi bilo zamude.
Idoč torej tiho, dospel je o zori do Visovatega
ribnika, kjer je naletel na oba polkovnika in
se, uzrši ja, zelo vzradoval v srci. Osinski je
imel izborno dragonsko gardo, inozemski izvež-
bano, in Nemcev, Koricki pa le nemško pe¬
hoto, samih veteranov iz tridesetletne vojne.
Bili so to vojaki tako strahoviti in okretni, da
so delali v roki polkovnikovi kakor jeden meč.

Oba polka sta bila poleg tega tudi bogato
opravljena in dobro oskrbljena s strelivom. Ko

50 zaslišali, da imajo iti do kneza, zagnali so
takoj radosten krik. Hrepeneli so po bitkah,
a vedeli, da jih pod nobenim poveljstvom to¬
liko ne dožive kakor pod kneževini. Na ne¬
srečo sta dala oba polkovnika nikalen odgovor,
kajti oba sta bila pod poveljstvom kneza Domi¬
nika Zaslavskega in sta imela izrecne ukaze,
naj se z Višniovieckim ne združita. Zaman jima
je gospod Skrzetuski tolmačil, kakšne slave bi

51 lahko pridobila, služeč pod takšnim vojem
in koliko dobrega bi zemlji stvorila. Nista ho¬
tela poslušati — trdeč, da mora biti podrejenost
vojnikom prvo pravilo in prva dolžnost. Rekla
sta, da bi se Je tedaj mogla združiti s knezom,
ako bi otetev njih polkov to zahtevala. Go¬
spod Skrzetuski je odšel zelo potrt, kajti vedel
je, da bode knezu ta nova zmota bolestna —
in kako silno je vojska njegova zdelana in iz-
crpljena vsled pohodov, neprestanih spopadkov
z neprijatelji, trudov, . pojedinih četovanj, na¬
posled od neprestanega bedenja, gladu in sla¬
bega vremena. Meriti se v podobnih okolnostih
z desetkrat večjim sovražnikom bila bi prava
nemožnost. Gospod Skrzetuski je torej jasno

Z OGNJEM IN MEČEM.

videl, da se mora vojna s Krzivonosom zavleči,
treba bode dati vojski daljšega, odmora in ča¬
kati, da se zgrne spet sveža šlahta v njegov
tabor.

S temi mislimi se je gospod Skrzetuski
vračal h knezu na čelu svojim semenom, a iti
je moral, tiho, oprezno ter le po noči, da bi se
ognil predstraž Krzivonosovih in mnogobrojnih
brezposelnih krdel, zloženih iz kozaštva in črni,
cesto zelo močnih, ki so se klatila in stikala
po vsej okolici, palec dvore, moreč šlahto in
loveč begune po cestah. Tako je prešel Baklaj
ter stopil v jelove gozde mšiniške, goste, polne
izdajniških jarkov in kotov. Na srečo služilo
mu je po nedavnem dežu lepo vreme na tej
poti. Noč je bila krasna, julijska, brez meseca,
ali osuta z zvezdami. Semeni so šli po ozki
stezi skozi les, spremljali pa so je mšeniški lo¬
garji, zelo zanesljivi ljudje, ki so prav dobro
znali svoje gozde. V gozdu je vladala glo¬
boka tišina, katero je motilo le hrestanje su¬
hega dračja pod konjskimi kopiti. — Kar udari
Skrzetuskemu in semenom na uho nekak šum,
podoben petju, v katero se zdaj pa zdaj me¬
šajo kriki.

»Stoj!« reče tiho gospod Skrzetuski in
ustavi vrsto semenov. »Kaj je to?«

Stari logar stopi k njemu!

»To, gospod, zblaznelci hodijo sedaj po
gozdih, ti, ki se jim je od grozovitosti pamet
zmešala. Včeraj smo srečali neko plemkinjo,
ki hodi, gospod, hodi, po borih gleda in vpije!
,Otroci, otroci moji! 1  Gotovo so ji kmetje
otroke poklali. Tudi na nas je izbulila oči
in začela vreščati, da so kar noge pod nami
drgetale. Govorč, da je takih po vseh gozdih
dovolj.«

Gospoda Skrzetuskega, dasi je bil junak
brez bojazni, stresla je groza od pet do glave.

»Morda pa voleje tulijo? Zdaleka ni možno
razločiti.«

»Dvomim, gospod. Volkov sedaj ni v lesu;
vsi so šli do vasij, kjer imajo trupel na osta¬
janje.«

»Strahoviti časi!« odgovori nato vitez, »ko
voleje bivajo po vaseh, a ljudje tulijo po goz¬
dih. Bože, Bože!« V kratkem je znova zavla¬
dala tišina, slišati je bilo le šum po vrhovih
borov, ali za malo hipov začno se ponavljati
oni daleki odglasi ter postajajo razločnejši.

»Hej!« reče naglo logar. — »Po vsej pri¬
liki je tam večji kup ljudij. Gospodje, postojte

T 9 5

tu, ali pa idite polahko naprej, a mi pojdemo
s tovariši in pogledamo.«

»Idite!« reče gospod Skrzetuski. »Tu bo¬
demo čakali.«

Logarji so izginili. Ni jih bilo celo uro
nazaj. Skrzetuski se je začel uže vznemirjati in
celo sumničiti je, da pripravljajo kakšno izdajo,
kar se pomoli jeden iz teme.

»So, gospod!« reče bližajoč se Skrzetu¬
skemu.

»Kdo ?«

»Kmetje morilci.«

»Jih je mnogo?«

»Bode jih do dvesto. Ne vem, gospod,
kaj početi, leže namreč v jarku, skozi kateri
drži naša pot. Kurijo sicer, bleska pa ni vi¬
deti, ker so v dolini. Straž nimajo nikakšnih.
Do njih se pride lahko prav blizu, za streljaj.«

»Dobro!« reče gospod Skrzetuski in obrnivši
se k semenom jame dvema starejšima dajati
ukaze.

Tako je četa živo krenila dalje, toda tako
tiho, da je moglo le hrestanje dračja hojo iz¬
dati. Stremen ni brenknil ob stremen, sablja ni
zazvenčala, konji, privajeni zalezovanju in na¬
padom, šli so liki voleje, brez prskanja in rez¬
getanja. Prispevši na mesto, kjer se je pot naglo
zavila, uzrli so semeni takoj zdaleka ognje in
nerazločna bitja človeška. Tu je je gospod
Skrzetuski razdelil na tri oddelke: jeden je ostal
na mestu, drugi se je plazil vzdolž jarka, da
bi zaprl nasprostno ustje, a tretji je stopil s konj
in, priplazivši se po trebuhu, položil se v samem
jarku nad kmetskimi glavami.

Gospod Skrzetuski, ki je bil v srednjem
oddelku, videl je, pogledavši v dolino, dvesto
ali tristo korakov oddaljeno celo taborišče:
ognjev je gorelo deset, ali ti niso preveč svetlo
plameneli, nad njimi so pa viseli kotli z jest¬
vino. Vonj dima in varjenega mesa segal je
razločno v nozdrve gospodu Skrzetuskemu in
semenom. Okolu kotlov so stali ali ležali kmetje,
pijoč in pogovarjajoč se. Nekateri so imeli v ro¬
kah steklenice z žganjem, drugi so se opirali
na sulice, katerim so bile na konicah nasajene,
nalik trofejam, odsekane glave moških, ženskih in
otrok. Blesk ognja se je odbijal v njih mrtvih
zrenicah in režečih zobeh, in ta blesk je osvet¬
ljeval tudi kmetom obličja, divja in okrutna.
Ondi jarku pod steno spalo jih je kakih de¬
setero, glasno hropečih, — nekateri so kram¬
ljali, nekateri popravljali ognje, ki so vsplame-
nevali s snopovi zlatih isker. Pri največjem

»5*

196

Z OGNJEM IN MEČEM,

ognji je sedel, obrnen s pleči proti jarkovi steni
in proti gospodu Skrzetuskemu, širokopleč star
berač — in brenkal na teorban. Okolu njega
se je bilo v polkrogu zbralo do trideset morilcev.

Gospodu Skrzetuskemu so priletele te-le be¬
sede do ušes:

»Hej ,did‘, o Kozaku Holoti!«

»Ne!« kričali so drugi, »o Marusji Bohu-
slavski 1«

»Do črta z Marusjo! O gospodu s Potoka!
O gospodu s Potoka!« kričalo jih je največ.

»Did« udari močneje v teorban, odkašlja
se ter začne peti:

»Stoj, ozri se, izpreglej, premisli ti, kdor imaš mnogo,’)
Da jednak pred koncem dneva še s siroto boš ubogo
Sam on sodi nas, ki vsem kraljuje, sam Bog milostivi,
Dela naša vsa na tehtnici on tehta nezmotljivi,
Stoj, ozri se, izpreglej, kdor z umom letaš previsoko,
In modrost premotril vso si na široko in globoko ...»

Tu »did« za hip premolkne in vzdihne,
za njim pa začnejo vzdihati tudi kmetje. Čim¬
dalje več se jih je zbiralo okolu njega, — a
gospod Skrzetuski, dasi je vedel, da morajo
biti uže vsi njegovi ljudje pripravljeni, ni še dal
znamenja za napad. Ta tiha noč, plameneči
ognji, te divje prikazni in še nedopeta pesen
o gospodu Nikolaji Potockem, vzbudili so v vi¬
tezu neke čudne misli, neka čuvstva in neko
tesnobo, katerih si sam ni mogel razjasniti. Ne¬
zaceljene rane njegovega srca so se odprle. Stis¬
nila ga je globoka žalost za nedavno prostostjo,
za izgubljeno srečo, za prejšnjimi časi tihote in
miru. Zamislil se je in razžalostil, — v tem pa
je pel »did« uže spet dalje:

»Stoj, ozri se, izpreglej, kateri kruto tu vojuješ,
Z lokom, strelo, s kijem, krogljo, z mečem grozno

pokončuješ,
Tudi pred teboj so vitezi pa plemiči vladdli,
Meče tudi ti sukali so, pod meči so padali!
Stoj, ozri se. izpreglej, ošabnost iz srca odpravi,
Zmoto izpoznaj, plemič s Potoka, hrepeneč po slavi!
Ti nedolžne mučiš in moriš, svobodo nam vničuješ,
Kralj ti mar ni, zbor ti mar ni, ti le sam s seboj zboruješ.
Hej, miruj, ne razpaljuj se, saj ti sam regimentariš,
Sam z bulavo zemlji poljski svojevoljno gospodariš.«

»Did« je znova prenehal, a v tem se je
nekemu semenu sprožil kamenček izpod roke,

*) Navedeni odlomki so vzeti iz istočasne pesni, za¬
pisane v »Letopisci« ali »Kroniki« Joahima Jer-
licza. Izdajatelj meni, da je pesen zložil sam Jerlicz,
a tega mnenja z ničim ne podpira. Najbrže jo je
skoval kak narodni pesnik, a potem se je brzo raz¬
nesla od ust do ust po vsej Ukrajini in prišla tudi
v kroniko Jerliczevo.

na kateri je bil oprt, ter se začel z ropotom
trkljati navzdol. Nekoliko kmetov si je nad-
krilo oči z rokami ter začelo bistro gledati gori
v gozd. Tedaj pa je gospod Skrzetuski- spo¬
znal, da je prišel pravi trenotek in je strelil iz
samokresa v sredo trume.

»Bij, davi!« kriknil je, in tristo semenov
je dalo ognja kmetom naravnost v obraz, po
strelu so se pa kakor bliskavice usuli s sabljami
v rokah po strmem bregu jarkovem dol mej
osuple in zmedene morilce.

»Bij, davi!« zagrmelo je pri jednem ustji
jarkovem.

»Bij. davi!« ponovili so divji glasovi pri
drugem.

»Jarema! Jarema!«

Napad je bil tako nenaden, strah tako grozen,
da se kmetje, če prav so bili oboroženi, niti upi¬
rali niso. V taboru uporniške Črni se je uže
pravilo, da Jeremija deluje s pomočjo hudob¬
nega duha in da se bije lahko ob jednem na več
mestih. Ko je sedaj to ime padlo mej-nje, ki
niso ničesar pričakovali in se varne čutili, izbilo
jim je orožje iz rok, — prav kakor ime hudob¬
nega duha. Sicer se pa sulice in kose itak niso
dale rabiti na tem tesnem prostoru. Pritisneni
torej na nasprotni breg jarka kakor čreda ovac,
s sabljami kleščeni po glavah in obrazih, tol¬
čeni, podirani, teptani z nogami, iztezali so
v blaznem strahu roke in ginili prestrezajoč ne-
preprosno železo. Tihi gozd se je napolnil z zlo-
vražnim vriščem strašnega klanja. Nekateri so
poskušali pobegniti črez strmi jarkov breg ter
so bežeč nasajali se na sablje in si lomili roke.
Nekateri so umirali mirno, drugi so rjuli za
usmiljenje, nekateri, ki niso hoteli videti tre-
notka smrti, pokrivali so si obraz z rokami,
drugi pa so padali na zemljo z obrazom obrne-
nim navzdol; a nad švistom sabelj, nad vpitjem
umirajočih kmetov, prevladoval je krik napado-
valcev:

»Jeremija, Jeremija!« krik, od katerega so
se kmetom lasje ježili po glavah in od katerega
se jim je smrt zdela še tem strahovitejša.

»Did« je česnil jednega izmej semenov s te-
orbanom po glavi, da se je kar prevrnil, dru¬
gega je zagrabil za roko, da je prestregel za¬
mah s sabljo ter je tulil od strahu kakor bivol.

Drugi, uzrši to, zleteli so se, da bi ga raz¬
sekali, kar prileti zdajci gospod Skrzetuski:

»Živega vjemite! Živega vjemitel« krikne.

Z OGNJEM IN MEČEM.

'97

Gospod Skrzetuski, pogledavši v dolino, zapazi celo taborišče. (Str. 195.)

»Stoj!« tulil je ,did‘, »jaz sem preoblečen
šlahčič. Lqquor latine! *) Jaz nisem ,did‘. Stojte,
rečem vam, ubojice, ničeta, kobilji otroci, hu¬
dobneži, lopovi, tatje...«

Ali prosjak še ni bil skončal teh litanij,
kar mu gospod Skrzetuski pogleda v obraz
ter vsklikne, da so bregovi z grmečim jekom
odmevali:

*) Govorim latinski.

»Zagloba! — Zagloba! — Zagloba!«

In planil je na-nj kakor divja zver, zadrl
mu prste v ramena, obraz nagnil do obraza in
mekasteč ga kakor hruško zavrisnil:

»Kje je knežnja? Kje je knežnja?«

»Živi, zdrava, varna!« odkrikne ,did‘. »Za
vraga, pusti me no, sicer mi dušo iztreseš!«

Zdajci pa je tega junaka, katerega ni moglo
potreti niti robstvo, niti rane, niti bolest, niti
strašni Burdabut,' potrla ta srečna novica. Roke

Z OGNJEM IN MEČEM.

ig8

50 mu omahnile, na čelo mu je stopil obilen
znoj. Zdrknil je na kolena, obraz pokril ž ro¬
kami in molčal, — po vsej priliki je Boga za¬
hvaljeval.

V tem so posekali ostanek nesrečnih kmetov,
kakih deset pa jih zvezali, da je oddade v ta¬
boru rablju in izsilijo izpovedi iz njih; vsi
drugi so ležali iztegneni in mrtvi po tleh. Bitka
je nehala, — hrup je potihnil. Semeni so se
zbirali okolu svojega voja in videč ga kleče¬
čega pod skalo, pogledavali so nespokojno na-nj,
ne vedoč, ali morebiti ni ranjen. On pa je vstal
in pokazal obličje tako jasno, kakor bi mu v duši
zora svetila.

»Kje je ona?« vpraša Zaglobo.

»V Baru.«

»Varna ?«

»Grad je močan, nobenega napada se ne
boji. Ona je v varstvu gospe Slavoševske in
redovnic.«

»Hvala bodi Bogu najvišjemu!« rekel je
vitez, a v glasu mu je drgetala globoka vzbur¬
jenost. Gospod, daj mi roko. Iz cele duše, iz
cele duše te zahvaljujem !«

Naglo pa se obrne do semenov.

»Je mnogo vjetnikov?«

»Sedemnajst,« odgovore Kozaki.

Nato gospod Skrzetuski:

»Srečala me je velika radost, in vzbuja se
v meni usmiljenost. Izpustite je!«

Semeni svojim ušesom niso hoteli verjeti.
Tega običaja ni bilo v vojskah Višniovieckega.

Skrzetuski je lahko namršil obrvi.

»Izpustite je,« ponovil je.

Semeni so odšli, ali za kratka se je starejši
esaul vrnil in rekel:

»Gospod poročnik, ne verujejo, ne upajo

51 oditi.«

»In vezi ste jim porezali?«

»Tako je.«

»Torej je ustavite tu, a sami hajdi na konje.«

Pol ure pozneje se je četa znova pomikala
sredi tišine po ozki stezi. Izšel je sedaj tudi
mesec, ki je prodiral z dolgimi belim: prameni
do sredine gozda in razsvetljeval temne globine.
Gospod Zagloba in gospod Skrzetuski, idoča na
čelu, sta se živahno razgovarjala.

»Povej mi, gospod, o njej vse, karkoli veš,«
rekel je vitez. »Torej si jo ti Bohunu iztrgal
iz rok?«

»Jaz, in še glavo sem mu pred odhodom
obvezal, da bi ne mogel kričati.«

»Izborno si storil, gospod, kakor mi je
Bog mil! Ali kako sta prišla v Bar?«

»Ej, mnogo, mnogo bi bilo treba pripove¬
dovati, to bodem pa drugi pot, kajti silno sem
utrujen; grlo se mi je sesušilo, ko sem pre¬
peval tem hrustom kmetskim. Nimaš, gospod,
ničesa, da bi se napil?«

»Imam čutarico žganjice — evo je!«

Gospod Zagloba je pograbil čutarico in,
nagnivši jo do ust, razlegalo se je dolgo gol¬
tanje, a gospod Skrzetuski ni mogel strpeti ter
je, ne čakajoč konca, izpraševal dalje:

»Ali je zdrava?«

»Kaj pak!« odvrne gospod Zagloba. »Na
suho grlo je vsaka zdrava!«

»Ali jaz te vprašam za knežnjo.«

»Za knežnjo? Kakor srna!«

»Hvala bodi Bogu najvišjemu! Ali se ji
godi dobro ondi, v Baru?«

»Da bi se ji v nebesih ne moglo bolje!
Radi njene krasote hrepene vsa srca po njej.
Gospa Slavoševska jo tako ljubi kakor svojo
hčer. In koliko je tam kavalirjev zaljubljenih
va-njo, tega bi na molku ne seštel, le da ona
toliko mara za nje, kolikor jaz za to prazno
čutaro. Ona vedno gori le za te, gospod.«

»Bog ji daj zdravje, njej, moji najmilejši,«
dejal je gospod Skrzetuski radostno. »Torej se
me spominja?«

»Ce se te spominja?! Rečem ti, gospod,
da jaz sam nisem znal, odkodi ima ona toliko
sape za toliko vzdihov. Vsem se smili, najbolj
pa redovnicam, katere si je s svojo sladkostjo
povsem naklonila. Saj je še mene spravila na to
vratolomno pot, katero sem plačal malone z živ¬
ljenjem, da bi našel konečno tebe ter poizvedel,
ali si živ in zdrav. Mnogokrat je hotela poslati
poslance, toda nihče si ni upal iti. Naposled
sem se je usmilil jaz ter se odpravil k vašemu
taboru. Da nisem bil preoblečen, gotovo bi
bil ta poskus plačal z glavo. A mene imajo
kmetje povsodi za ,dida‘, ker tako zelo lepo
pojem.«

Gospod Skrzetuski je kar onemel od ra¬
dosti. Helena mu je stala pred očmi kakor živa,
taka, kakoršno je videl poslednjikrat v Rozlogih,
pred odhodom na Sič: krasna, zardela, vitka,
z očmi črnimi kakor aksamit, polnimi neizrecnih
čarov. Sedaj se mu je zdelo, da jo vidi, da
čuti toploto, ki ji veje z lic, da sliši njen sladki
glas. Spomnil še je onega izprehoda po viš¬
njevem vrtu, kukavice, vprašanj, katera ji je
dajal, in sramežljivosti Helene, ko ji je kuka-

Z OGNJEM IN MEČEM.

199

vica nakukala dvanajst dečkov, — duša je si¬
lila iz njega, srce mu je omedlevalo od veselja
in ljubezni, proti kateri je bilo vse preteklo trp¬
ljenje kakor kaplja v morji. Sam ni vedel, kaj
se z njim godi. Hotel je kričati, pa zopet pa¬
dati na kolena in znova zahvaljevati Boga, spo¬
minjati se, izpraševati in izpraševati brez konca!

Naposled je začel ponavljati:

»Živi, zdrava!«

»Živi, zdrava!« odgovarjal je gospod Za-
globa kakor odmev.

»In ona je tebe poslala?«

»Ona.«

»Gospod, ali imaš kaj pisma?«

»Imam.«

»Daj!«

»Zašito je in noč je. Zdrži se, gospod !«
»Nikakor se ne morem. Sam vidiš.«

»Vidim.«

Odgovori gospoda Zaglobe so postajali čim¬
dalje lakoničnejši in naposled je zakimal jeden-
krat, dvakrat ter — zaspal. Skrzetuski je videl,
da se ne da pomoči in se je udal razmišlja-
vanju. Prekinil ga je stoprv peket konj nekega
oddelka jezdecev, ki so se naglo bližali. Bil je
Poniatovski z dvornimi Kozaki, katerega je bil
knez Skrzetuskemu poslal naproti, ker se je
bal, da se mu ne bi kaj hudega pripetilo.

XIII.

Lahko je razumeti, kako je knez vsprejel
poročilo o odgovoru Osinskega in Korickega,
katero mu je gospod Skrzetuski drugo jutro pri¬
občil. Okolnosti so bile res take, da je bilo
treba tolike duše, kakor jo je imel ta železni
knez, da se ni upognil, obupal in spustil rok.
Zaman žrtvuje za vojsko velikansko premoženje,
zaman se trga kakor lev v zadrgi, zaman meče
vstaške glave drugo za drugo, dokazuje čuda
hrabrosti, vse zaman! Bliža se trenotek, ko
bode moral čutiti svojo onemoglost, umakniti
se kam v mirne kraje ter ondi ostati nem svedok
vsega tega, kar se godi na Ukrajini. In kdo ga
je tako oslabil? — Evo, ne meči kozaški nego
zavist svojcev. Se mari ni po pravici nadejal,
ko se je vzdignil v maji z Zadnjeprija, da mu,
kedar udari na buntovnike kakor orel z višine
ter jim v občnem strahu in poplahu prvi zasuče
sabljo nad glavo, da mu prihiti vsa Poljska na
pomoč in njegovim rokam poveri svojo moč,
svoj kaznujoči meč? Kaj se je pa v tem zgo¬

dilo? Kralj je umrl, po njegovi smrti oddali
so vlado v druge roke, — njega pa, kneza,
so ostentativno prezrli. To je bila prva podaja,
storjena Hmielnickemu, — toda zaradi izgublje¬
nega dostojapstva ni trpela duša kneževa, trpela
je marveč premišljujoč, da je teptana Poljska
padla uže tako nizko, da ne mara borbe na
smrt, no se Kozaku umika in raje s pogod¬
bami zadržuje brezbožno njegovo roko. Od tis¬
tega hipa, ko je dobil zmago pri Mahnovki,
dohajale so v tabor čimdalje slabše novice:
najpreje novica o pogajanji gospoda Kisiela,
potem poročilo, da je vstaško valovje zalilo vo-
linsko Polesje, — naposled odgovor od polkov¬
nikov, ki je kazal jasno, kako zelo je bil Viš-
niovieckemu gorak glavni vladar, knez Dominik
Zaslavski-Ostroški. Baš ko je bil Skrzetuski od¬
soten, prišel je  bil v tabor gospod Korš-Zien-
koviČ s poročilom, da je uže celo Ovruško
v ognji. Ljudstvo je bilo tam sicer mirno in se
ni vzdigalo mej vstaše, toda privreli so Kozaki
pod Krzečovskim in polumesecem ter so črn
silili, naj prestopi v njih vrste. Dvori, mesteca —
vse je bilo požgano, šlahta, kolikor je ni ušlo,
podavljena, mej njo tudi stari gospod Jelec,
davni sluga in prijatelj doma Višniovieckih. Knez
se je bil torej namenil, da združivši se z Osin-
skim in Koreckim potolče Krzivonosa, krene
potem na polnoč proti Ovruču, da se sporazume
z litavskim hetmanom in da vzame buntov¬
nike mej dva ognja. Vsled prepovedi pa, katero
je bil dal polkovnikoma knez Dominik, zrušili

50 se sedaj vsi ti naklepi. Jeremija po pohodih,
bitkah in trudih sam ni bil dovolj močan, da
bi se meril s Krzivonosom, zlasti ker mu tudi
vojvoda kijevski ni bil zanesljiv. Gospod Januš
je bil s srcem in z dušo udan mirovni stranki.
Pred veljavo in silo Jeremije se je bil sicer upog¬
nil, toda čim bolje je videl, da je ta veljava
omajana, tem sklonejši je bil upirati se boje¬
vitim željam kneževim, in to se je tudi takoj
pokazalo.

Gospod Skrzetuski mu je poročal, knez pa
ga je molče poslušal. Vse starejšinstvo je bilo
navzoče, vsi obrazi so zresneli čuvši odgovor
polkovnikov, a oči so se obrnile na kneza, ki
je rekel:

»Knez Dominik jim je torej uže prepoved
poslal ?«

»Tako je. Kazali so mi jo v pismu.«

Jeremija se je oprl z rokama na stol ter

51 skril obraz v dlani. Crez kratko pa je izpre-
govoril:

Z OGNJEM IN MEČEM.

200

Tihi gozd se je napolnil z zlovražnim vriščem strašnega klanja. (Str. 196.)

»Zares, to je več nego more človek pre¬
nesti. Naj mar jedini jaz delam in mesto po¬
moči dobivam ovire? Mari ne bi bil šel lahko,
evo, tja k Santomiru in ondi mirno sedel? In
zakaj nisem tega storil, če ne iz ljubezni do
domovine? Glej, to mi je sedaj nagrada za
trud, potrošek imetja, za prelito kri... «

Knez je govoril mirno, toda takšna trpkost,
takšna bolest je drhtela v njegovem glasu, da
se je vsakomu krčilo od žalosti srce. Stari
polkovniki, veterani izpod Putivlja, Starca, Ku-
mejkov in mladi zmagovalci iz poslednje bitve
pogledavali so ga z neizrecno skrbjo v očeh,
kajti vedeli so, kako težak boj bije ta železni
človek sam s seboj, kako strašno mora trpeti
njegov ponos vsled ponižanja, ki se je zvalilo
na-nj.. On, knez »po božji milosti«, — on, voj¬
voda ruski, senator poljski, moral se je umikati
takim Hmielnickim in Krzivonosom, on, pravi
vladar, ki je še nedavno vsprejemal poslance

inostranih vladarjev, naj se umakne s polja slave
in zapre v kak gradič ter čaka konca vojne,
katero bodo drugi vojevali, ali pa naj čaka
sramotnih pogodb. On, namenjen za velika dela,
čuteč moč, da bi jim bil kos, moral se je pri¬
znati onemoglela. . .

To trpljenje in ti trudi so se kazali na
njegovi postavi. Vidno je shujšal, oči so mu
upadle, lasje, črni kakor vranja krila, jeli so
mu siveti. Nekak velik, tragičen mir se mu je
razlil po obličji, ker mu je ponos branil, da bi
bil pokazal trpljenje.

»Ha, bodi tako!« rekel je, »nehvaležni do¬
movini pokažemo, da ne znamo le vojevati,
marveč za njo tudi poginiti. Zares, raje bi padel
slavnejše smrti v kaki drugi vojni nego proti
kmetstvu, v domači vihri. Toda težko.«

»Milostivi knez!« prekine vojvoda kijevski,
»ne govori, milostivi knez, o smrti, kajti, dasi
ni znano, kaj je Bog komu namenil, vendar je

Z OGNJEM IN MEČEM.

201

morda še daleč do nje. Občudujem vojni genij
in junaško srce v. kn. milosti, vendar pa ne
morem jemati v zlo niti kraljevemu namestniku
niti kancelarju niti vladnikom, da skušajo do¬
mačo vojno zadržati s pogodbami, ker se v njej
preliva bratska kri; in kdo se bode okoristil
od obojestranskega sovraštva, če ne zunanji so¬
vražnik?«

Knez je dolgo gledal vojvodi v oči ter
rekel odločno:

»Zmagancem pokažite ljubezen — vsprejmo
jo s hvaležnostjo in jo bodo pametovali; zmago¬
valcem bodete le v posmeh. Dal Bog, da ne bi
bil nihče temu ljudstvu delal krivice! Ko se je
pa vstaja razvnela, treba jo gashi ne s pogod¬
bami, marveč s krvjo. Drugače sramota in po¬
gin nam!. .. «

»Pogin preje, če bodemo vojno vojevali na
svojo roko,« odgovori vojvoda.

»Gospod, ali pomeni to, da ne pojdeš dalje
z menoj?«

»Velemožni knez! Bog mi je svedok, da
tega ne storim v hudobnem namenu, a vest mi
pravi, da naj svojih ljudij ne izpostavljam v oči-
viden pogin — to je draga kri in utegne Polj¬
ski še koristiti.«

Knez je umolknil, črez trenotek pa se je
obrnil k svojim polkovnikom :

»Toda vi, stari tovariši moji, me vendar
ne ostavite? Ni res?«

Na te besede planejo polkovniki h knezu,
kakor bi je bila pahnila jedna sila in volja. Ne¬
kateri so mu poljubljali obleko, drugi objemali
kolena, drugi klicali, povzdigujoč roke:

»Mi smo s teboj! Do poslednjega diha!
Do poslednje kaplje krvi!«

»Povedi nas! Povedi nas! Brezplačno bo¬
demo služili!«

»Milostivi knez! Dovoli še meni, da pri
tebi umrjem,« vsklikne mladi gospod Aksak,
zardel kakor devica.

Videč to, bil je celo vojvoda kijevski vzbur¬
jen, knez pa je hodil od jednega do drugega,
vsakega stiskal za glavo ter ga zahvaljeval. Ve¬
liko navdušenje je prevzelo starejše in mlajše
vojevnike. Iz njih očij so se usipale iskre, roke
so vsak hip grabile za sablje.

»Z vami živeti! — Z vami umreti!« go¬
voril je knez.

»Zmoremo!« klicali so častniki. »Na Krzivo-
nosa! Pod Polono! Kdor nas hoče zapustiti,
naj nas zapusti. Pomoremo si brez pomoči.
Ne v slavi ne v smrti se nočemo deliti!«

»Velemožni gospodje!« izpregovori knez
nato. »Predno udarimo na Krzivonosa, hočem,
da se malce odpočijemo, da se nam povrnejo
moči. Uže tretji mesec teče, da s konj skoro
niti sedli nismo. Od trudov, slabega vremena
in menjave podnebja nam uže skoro meso pada
od kostij. Konj nimamo, naša pehota hodi bosa.
Pojdimo torej pod Zbaraž, ondi se okrepimo
in odpočijemo — morda se tudi kaj vojakov
zbere pri nas — in z novimi silami se zaka¬
dimo v ogenj.«

»Kedaj ukaže vaša knežja milost, da se
vzdignemo?« vpraša stari Zacvilihovski.

»Brez odloga, stari vojnik, brez odloga!«
Tu se knez obrne k vojvodi.

»In vaša milost, kam se napotiš?«

»Pod Glinjane, slišim, da se ondi zbira
vojska.«

»Torej spremimo vašo milost do mirnih
krajev, da se vam ne pripeti kaj hudega.«

Vojvoda ni odgovoril ničesar, ker ga je ne¬
koliko pogrelo. On je kneza zapuščal, knez pa
mu je celo skrb izkazoval ter ga nameraval
spremljati. V kneževih besedah je bila ironija, —
a vojvoda tega ni opazil. Vendar ni opustil
svoje nakane, kajti kneževi polkovniki so ga
čimdalje nejevoljneje gledali — in jasno je bilo,
da bi v vsaki manj redni vojski proti njemu
vstal hrup.

Poklonil se je ter odšel. Tudi polkovniki
so se razšli, vsak k svojemu praporu, da ga
pripravi na pot, pri knezu je ostal sam Skrze-
tuski.

»Kaki vojaki so tam pod onimi prapori?«
vpraša knez.

»Tako izvrstni, da boljših ni najti. Dra¬
gonci so izvežbani po nemškem redu, v pe¬
hotni gardi pa sami veterani iz tridesetletne
vojne. Ko sem je zagledal, mislil sem, da so
rimski trijarci.«

»Ali jih je mnogo?«

»Z dragonci dva polka, skupaj tri tisoč ljudij.«

»Skoda, škoda! S tako pomočjo bi se dale
proizvesti velike reči.«

Knezu se je trpljenje vidno slikalo na obličji.
Pd trenotku pa je dejal kakor samemu sebi:

»Za te nesrečne čase so vladniki nesrečno
izbrani. Ostrorog bi bil dober, da je možno
to vojno končati z zgovornostjo in latinščino;
Koniecpolski, moj svak, je bojne krvi, ali mla¬
dič, brez izkušenosti; Zaslavski pa je najslabši
izmej vseh. Poznam ga oddavna. Človek ma¬
lega srca in plitvega uma. Njegova stvar je.

26

202

Z OGNJEM IN MEČEM.

da dremlje nad vrčkom in pljuje pred-se na
trebuh, — ne pa vojna.. . Glasno tega ne povem,
da se ne bi mislilo, da me neti zavist, a jaz
slutim strašne poraze. In sedaj, baš sedaj so
taki ljudje vzeli krmilo v roke! Moj Bog, moj
Bog, odvrni ta kelih! Kaj se zgodi z domo¬
vino? Ko mislim o tem, želim si nagle smrti.
Zelo sem zdelan in rečem ti: kmalu pojdem.
Duša mi dere v vojno, telesu pa pohajajo moči!«

»Vaša knežja milost ima dolžnost, da si
čuva zdravje, kajti domovina te silno potre¬
buje, pozna pa se uže, da so v. kn. milost na¬
pori zelo oslabili.«

»Po vsej priliki domovina misli drugače,
ker me je pozabila. — In sedaj mi sabljo vijo
iz rok.«

»Ako Bog da, zameni kraljevič Karol in-
fulo za krono in on bode vedel koga vzdigniti
in koga pokarati; vaša kn. milost pa je dovolj
mogočna, da se ti ni treba skrbeti za nikogar.«

»Jaz pojdem svojo pot!«

Knez morda ni opazil, da politikuje na
svojo roko istim potem kakor drugi »kralje¬
viči«, a da je to tudi opazil, ne bi bil odstopil,
ker je dobro čutil jedino to, da brani čast svoje
domovine.«

In znova je nastopil trenotek molčanja, ka¬
tero je v kratkem prekinilo konjsko razgetanje
in zvoki taborskih trob. Prapori so se razvrščali
na pot. Ti zvoki so kneza vzbudili iz zamišlje¬
nosti. Stresnil je z glavo, kakor bi hotel otresti
trpljenje in zle misli, potem pa je rekel:

»In pot si imel mirno?«

»V msiniških lesovih sem naletel na pičlo
število kmetov, do dvesto ljudij, katere sem
strl.«

»Dobro. In si vzel s seboj vjetnikov? To
je sedaj važna reč.«

»Vzel, pa. . .«

»Pa si jih velel spraviti? Kaj?«

»Ne, v. kn. milost, izpustil sem je.«

Jeremija je osupel pogledal Skrzetuskega,
potem so se mu obrvi naglo skrčile.

»Kaj je to? Si mari tudi ti pri mirovni
stranki? Kaj pomeni to?«

»V. kn. milost! Privedel sem s seboj glas¬
nika. Mej kmeti je bil preoblečen šlahčič, ki je
ostal živ, druge pa sem izpustil, ker mi je Bog
poslal ljubezen in tolažbo. Rad pretrpim kazen!
Ta šlahčič je gospod Zagloba, ki mi je prinesel
poročilo o knežnji.«

Knez se je živo približal Skrzetuskemu:

»Živi? Je zdrava?«

»Bogu najvišjemu hvala! — Tako je!«

»In kje se je skrila?«

»V Baru je!«

»To je močna trdnjava. Mili dečko moj!«
— tu vzdigne knez roke, prime gospoda Skrze¬
tuskega za glavo ter ga nekolikokrat poljubi na
čelo — »veselim se s tvojim veseljem, kajti
ljubim te kakor sina!«

Gospod Jan je knezu srčno poljubil roko
in, če tudi bi bil vedno rad za-nj kri prelil,
vendar je sedaj čutil na novo, da bi na njegovo
povelje skočil celo v goreče peklo. Tako si je
znal ta grozni in kruti Jeremija pridobivati srca
vitezov svojih.

»No, ne čudim se ti, da si izpustil one
kmete. Mine te to brez kazni. To ti je pre-
vejanec, ta šlahčič! On jo je torej prevedel z Za-
dneprija do Bara. Hvalo Bogu! V teh težkih
časih je to tudi za me prava tolažba. Preve-
janec je to, prevejanec mora biti, ni drugače!
Privedi mi ga no, tega Zaglobo!«

Gospod Jan stopi k dverim, kar se te v tem
hipu naglo odpro in se v njih pokaže plame-
nasta glava gospoda Vieršula, ki je bil z dvor¬
nimi Tatarji poslan na daljno predstražo.

»Velemožni knez!« zakliče težko sopiha¬
joč. »Krzivonos je vzel Polono, posekal deset
tisoč ljudij, mej njimi mnogo ženskih in otrok.«

Polkovniki so se začeli znova shajati in
gnjesti okolu Vieršul-a. Prihitel je tudi vojvoda
kijevski, knez pa je stal osupel; take novice se
ni nadejal.

»Po tem takem se je sama Rusija zaprla!
To ne more biti!«

»Ni jedna živa duša ni ušla iz mesta.«

»Cuješ, velemožni gospod?« rekel je knez
obrniši se k vojvodi. Začnite se pogajati s takim
neprijateljem, kateri celo svojcem ne prizanaša!«

Vojvoda je sopihnil ter odgovoril:

»O pasje duše! Ge je pa temu tako, naj
vzame vse skupaj hudič! Tudi jaz pojdem
z vašo knežjo milostjo!«

»A to si mi brat!« odgovoril je knez.

»Živel vojvoda kijevski!« zakrikne stari Za-
cvilihovski.

»Živela sreča!«

Knez se je znova obrnil k Vieršulu:

»Kam gredo iz Polonega? Ali se ne ve?«

»Vse kaže, da pod Konstantinov.«

»O za Boga! Torej so polki Osinskega in
Korickega izgubljeni. — S pehoto se jim ne

Z OGNJEM IN MEČEM.

203

posreči uiti. Sedaj moramo žalitev pozabiti in
jim hiteti na pomoč. Na konja, na konja!«

Obličje kneževo se je radosti izjasnilo, a
rdečica je na novo oblila sesehli lici, — pot
slave se mu je znova odprla na iztezaj.

XIV.

Vojske so prošle mimo Konstantinova ter
se ustavile v Rosolovcih. Knez je namreč sodil,
da se morata Koricki in Osinski, začuvši, da je
Polono vzeto, umakniti na Rosolovko, in ako
ju hoče sovražnik goniti, pade iznenada, kakor
v precep, mej vso silo kneževo ter mora biti
tem gotoveje poražen. In ti dozdevki so se po
večjem izpolnili. Vojske so zavzele mesta ter
ostale tiho, gotove za bitko. Večji in manjši od¬
delki razšli so se iz ostroga na vse strani. Knez
je z nekolikimi polki ostal v vasi ter čakal.
Kar dade Tatarji Vieršulovi pod večer na znanje,
da se od strani Konstantinova bliža neka pe¬
hota. Začuvši to, stopil je knez, obkrožen od
častnikov pred dveri svojega stanovanja, z njimi
pa kakih deset odličnejših tovarišev, gledat takega
prihoda. V tem so se ustavili polki, na znanivši
se s trohami, pred vasjo, a dva polkovnika sta
zasopla hitela pred kneza, da bi mu ponudila
svojo službo. Bila sta Osinski in Koricki. Uzrši
Višniovieckega in pri njem visokorodno sprem¬
stvo viteško, jako sta se zmedla, ne gotova,
ali ju knez vsprejme, in poklonivši se nizko,
čakala sta molče, kaj poreče.

»Sreča se obrača kakor kolo in prevzet-
neže ponižuje,« reče knez. »Nista hotela, blago¬
rodna gospoda, na našo prošnjo; sedaj pa sta
rada prišla sama.«

»Vaša knežja milost!« reče smelo Osinski.
»S celo dušo sva hotela služiti pod v. kn. mi¬
lostjo, ali bila je določna prepoved. Kdor jo
je dal, ta naj zanjo odgovarja. Midva prosiva
oproščenja, dasi sva nedolžna, kajti kot vojaka
morala sva posluhniri in molčati.«

»Torej je knez Dominik ukaz preklical?«
vpraša knez.

»Ukaz ni preklican,« odgovori Osinski, »ali
ne veže naju nič več, ker je jedina rešitev in
otetev naših vojsk vaša knežja milost, pod ka¬
tere poveljstvom hočemo odslej živeti, služiti in
umreti.«

Te besede, polne moške sile, in vsa po¬
stava Osinskega, napravile so najboljši vtis
na kneza in tovariše. Bil je namreč proslul

vojnik in dasi še mlad — štel ni več nego štiri¬
deset let — vendar poln izkušenosti, katero si je
pridobil v inozemskih vojnah. Vsaktero vojaško
oko se ga je radovalo. Visok, raven kakor trst,
z žoltimi brkami, zavihanimi kvišku, in s švedsko
brado, obleko in postavo napominal je do cela
polkovnikov iz tridesetletne vojne. Koricki, ro¬
dom Tatar, mu ni bil v ničemer podoben. Bil
je nizke rasti in čokat, pogled je imel resnoben
ter je kaj čudno izgledal v tujezemski obleki,
ne skladajoči se z njegovimi vshodnimi črtami.
Veleval je polku nemške izbrane pehote ter isto
tako slul po hrabrosti kakor po godrnjavosti
in železni disciplini, v kateri je držal svoje
vojake.

»Čakamo povelja vaše knežje milosti!« reče
Osinski.

»Hvalo za odločbo, gospoda, vajino službo
vsprejmem. Vem, da mora vojak posluhniti, in
ako sem poslal po vaju, storil sem to le zato,
ker nisem vedel o prepovedi. Odslej preživimo
skupaj dokaj hudih, pa tudi dobrih ur, ali
nadejam se, da bodeta z novo službo zado¬
voljna.«

»Da bi bila le v. kn. milost z nama za¬
dovoljna — in z najinima polkoma!«

»Dobro!« dejal je knez. »Ali je sovražnik
daleč za vami?«

»Prednje straže blizu, glavna sila pa bi
stoprv na jutro mogla semkaj prispeti.«

»Dobro. Torej imamo časa. Velita svojima
polkoma iti črez dvorišče, naj ja vidim, da vem,
kakega vojaka sta mi privedla in ali se bode
dalo z njima mnogo dokazati.«

Polkovnika sta se vrnila k polkoma in za
kratka prijezdila jima na čelu v knežev tabor.
Tovarištvo izpod praporov kneževih se je zgri¬
njalo kakor mravlje, da bi videlo nove tovariše.
Prvi so šli dragonci kraljevski pod kapetanom
Gizo, s težkimi švedskimi lebkami in visokimi
grebeni. Konji pod njimi so podolski, ali dobri
in dobro spaseni, vojak čil, izpočit, v iskravi in
bleščeči obleki. Krasno se je na pogled raz¬
likoval od mršavih polkov kneževih, v raztrgani
in od dežja in solnca izprani obleki. Za njimi je
šel s svojim polkom Osinski, naposled Koricki.
Pohvalen šepet se je razlegel mej kneževini vite-
štvom o pogledu globokih nemških vrst. Ovrat¬
nice imeli so vsi povprek rdeče, na ramenih
pa lesketajoče muškete. Slo jih je po trideset
v jedni vrsti, z jednakim korakom, kakor bi
stopal jeden sam človek, s korakom trdim, da
je kar zemlja odmevala. A vsi zgolj hrusti, visoki,
26'

204

Ž OGNJEM IN MEČEM.

plečati, — vojak star, ki je bil v marsikaterem
kraji in marsikaterem ognji, večinoma veterani
iz tridesetletne vojne, okretni, poslušni in iz¬
kušeni.

Ko so prišli pred kneza, kriknil je Osinski:
»Halt!« in polk se je ustavil kakor bi se bil
v zemljo zapičil, častniki so vzdignili trstine
kvišku, prapornik je vzdignil prapor, zamahnil
trikrat z njim in znižal ga pred knezom.

»Ba, saj so tudi še mnogo boljši!« odgo¬
voril je gospod Migurski.

»Vendar, to je težko ljudstvo,« opomni
gospod Vieršul. »Da je na meni, usodil bi
se s svojimi Tatarji v dveh dneh je tako
utruditi, da bi je tretji dan podavil kakor
jagnjeta.«

»Gospod, kaj govoriš! Nemci so dobri vo¬
jaki!« pravi spet drugi.

Polkovnika sta prijezdila na čelu svojima polkoma v knežev tabor. (Str. 2o3.)

»Vorvvarts !« zakliknil je Osinski, »Vor¬
vvarts!« ponovili so častniki — in polk je znova
stopal naprej. Baš tako, pa še skoro vzor eje,
predstavil je tudi Koricki svoj polk. O tem
pogledu so se vzradovala vsa vojaška srca, a
Jeremija, znalec nad znalce, uprl se je zado¬
voljen o bok ter gledal in se smehljal, zakaj
baš pehote mu je nedostajalo, vedel pa je, da
bi boljše gotovo ne našel na vsem svetu. Sedaj
je bil na silah podkrepljen in nadejal se je ve¬
likih vojnih uspehov. Tovarištvo pa se je raz-
govarjalo o raznojakih vojenskih rečeh in voj-
nikih, ki jih je videti po svetu.

»Dobra je pehota zaporoška, osobito v obrano
izza obkopa,« dejal je gospod Slešinski, »ali
ti-le ji odole, ker so izurjenejši.«

Nato se oglasi gospod Longin Podbipigta
s svojo pojočo litavščino:

»Bog je v svoji milosrčnosti razne narode
obdaril z raznimi vrlinami. Kolikor sem jaz
slišal, je nimaš na svetu konjiče nad našo, a
pehota se niti naša niti ogerska ne more meriti
z nemško.«

»Zato ker je Bog pravičen,« reče nato go¬
spod Zagloba. »Tebi, vidiš, na primer je dal
veliko premoženje, velik meč in težko roko,
zato pa le malo razuma.«

»Se ga je  uže oprijel kakor konjska pi¬
javka,« reče Skrzetuski smeje.

A gospod Podbipigta zamiži ter odgovori le
s sladkostjo, kakoršna je bila vlastna le njemu:

Z OGNJEM IN MEČEM.

2o5

»Ne bodi no siten! Gospod, tebi je dni pa
mnogo predolg jezik.«

»Ako trdiš, da je slabo storil, da mi je
dal tak jezik, kakor ga imam, pojdeš v peklo
s svojo čistostjo vred, ker se drzneš protiviti
njegovi volji.«

»E, kdo se bode s teboj pregovarjal. Go¬
voriš in govoriš!.. . <

»Ali veš, gospod, v čem se človek razli¬
kuje od živali?«

»V čem?«

»V razumu in govoru.«

»Evo, dal ga je, dal ga je!« reče polkov¬
nik Mokrski.

»Ako torej ne razumeš, zakaj je v Poljski
najboljša konjiča, v Nemcih pa najboljša pe¬
hota, raztolmačim ti jaz.«

»No, zakaj? Zakaj?« vpraša nekoliko glasov.

»Ko je gospod Bog ustvaril konja, privedel
ga je pred ljudi, da bi hvalili delo njegovo.
Na bregu je stal Nemec, kakor se uže oni po-
vsodi vrivajo. Gospod Bog torej pokaže konja
in vpraša Nemca: ,Kaj je to?‘ Nemec na to:
,Pferd!‘ ,Kaj?‘ pravi Stvarnik, ,ti praviš: pfe 1
na moje delo? Ti, ničemnik, ne bodeš jezdil na
tem stvoru — in ako bodeš, jezdil bodeš ne¬
rodno/ Potem je daroval konja Poljaku. Glej,
zakaj je poljska konjiča najboljša; Nemci pa so
se peš drvili za gospodom Bogom in ga pro¬
sili ter so se s tem izurili v najboljšo pehoto.«

»Res, prav mojsterski si jo izpeljal!« reče
gospod Podbipigta.

Daljši razgovor so prekinili novi gostje, ki
so prihiteli s poročilom, da se taboru bliža neka
vojska, ki ne more biti kozaška, ker ne pri¬
haja od Konstantinova, marveč od nasprotne
strani, od reke Zbruča. Dve uri pozneje so ti
prapori prišli s takim grmenjem trob in bob¬
nov, da se je knez razjezil ter jim poslal ukaz,
naj bodo tiho, ker je sovražnik v obližji." Po¬
kazalo se je, da je bil to kronin stražnik go¬
spod Samuel Lašč, sicer slaven pustolov, krivdo-
dej, prepirljivec in pobijalec, a velik vojnik.
Načeloval je  osemsto ljudem, takim, kakoršen
je bil on sam, deloma šlahti, deloma Kozakom,
ki bi bili vsi zaslužili vešala. Knez se ni ustrašil
svojevoljnosti teh vojakov, ker je upal, da se
v njegovih rokah izpremene v pokorne ovčice
in da utegnejo z junaštvom in hrabrostjo za¬
brisati prejšnje nedostatke. Ta dan je bil sre¬
čen. Se včeraj sklenil je bil knez, oplašen
po odhodu vojvode kijevskega, vojno prenehati,
dokler ne dobi pomoči, in za nekaj časa odriniti

v mirnejše kraje, — danes stoji pa znova na
čelu blizu dvanajsttisočni armadi. Daši je štel
Krzivonos petkrat toliko, vendar sta se morali
obe sili smatrati za ravni in to zategadelj, ker
se večina vstaških vojsk sklada iz črni. Sedaj
knez ni več mislil na odpočitek. Zaprl se je
z Laščem, vojvodo kijevskim, Zacvilihovskim,
Mahnickim in Osinskim ter se posvetoval o na-
daljni vojni. Sklenilo se je, da jutri ponudijo
Krzivonosu bitko, če pa on ne bi prišel, pojdejo
pa sami k njemu v pohode.

Padla je uže trda noč. Po poslednjih na¬
livih, ki so pod Mahnovko vojake tako zelo
naprali, naredilo se je prekrasno vreme. Na
temnem nebesnem svodu so migotali roji zlatih
zvezd. Mesec se je pritočil visoko ter obelil vse
krove rosolovske. V ostrogu ni nihče mislil na
spanje. Vsi so slutili jutrišnjo bitko, pripravljali
se za njo, po starem hrumeli, peli in si obetali
mnogo razkošja. Častniki in odličnejše tovari¬
štvo, vsi izborne volje, so se zbrali okolu veli¬
kega ognja in se zabavali s steklenicami.

»Govori dalje, gospod, klicali so na Za-
globo. Ko sta prišla torej črez Dnjeper, kaj sta
počela in kako sta prišla v Bar?«

Gospod Zagloba je zvrnil četrtinko medu
in rekel:

». .. Sed iam nox humida coelo

Praecipitat suadentque cadentia sidera somnos,
Sed si tantus amor casus cognoscere nostros,
Incipiam.. « *)

»Velemožni gospodje moji! Ako bi začel
vse po vrsti praviti, ne zadostovalo bi deset
nočij, gotovo tudi medu ne, zakaj staro grlo
treba mazati kakor star voz. Dosti, če gospo¬
dom povem, da sem šel s knežnjo v Korsun,
v tabor samega Hmielnickega, in da sem jo iz
tega pekla varno zopet izvedel.«

»Jezus Marija! To si pa prav gotovo moral
le čarati!« vsklikne gospod Volodijovski.

»Kar je res, to je res, čaral sem,« od¬
govori gospod Zagloba, »kajti v tej peklenski
umetnosti izučil sem se še za mladih let od
neke čarovnice v Aziji, ki mi je, zaljubivši se
va-me, razložila vse skrivnosti črnoknjižne vede.
Ali mnogo nisem mogel čarati, ker je bil to
čar zoper čar. Okolu Hmielnickega je polno
čarovnikov in čarovnic. Ti so mu toliko hu-

‘) .... .Že noč se vlažna nagiblje

Z nčba v zaton, gasneče nas zvezde spominjajo
spanja,

Vendar če le hrepeniš po povesti mojih dogodkov,
Eto začnem . . .«

206

Z OGNJEM IN MEČEM

dičev v službo privedli, da je porablja kakor
kmete. Če gre spat, mora mu hudič škornje
sezuti, če se mu obleka zapraši, to mu jo hu¬
diči z repi iztepo, in kedar je vinjen, pa tega
pa onega: lop! — ,Slabo služiš 1 , zarentači nad
njim.«

Pobožni gospod Longin se prekriža ter reče:
»Z njimi moči peklenske, z nami nebeške.«
»Tudi mene bi bili rogači izdali Hmielni-
ckemu, kdo sem in koga spremljam, pa sem je
zaklel, kakor se gre, da so molčali. Bal sem se
tudi, da bi me Hmielnicki ne spoznal, ker sem
v Čehrinu — leto bode tega — pri Dopulu
dvakrat naletel na-nj. Tudi nekoliko drugih
znanih polkovnikov je bilo, pa kaj 1 Trebuh mi
je upadel, brada zarasla do pasu, lasje do ra¬
men, preobleka je izpremenila ostalo, — nihče
me ni poznal.«

»Torej si videl samega Hmielnickega in si
govoril z njim?«

»Če sem videl Hmielnickega? Tako, kakor
vidim vas, gospodje. Saj me je on kot ogleduha
poslal na Podolje, da bi spotoma kmetom nje¬
gove pozive razdajal. Zaradi varnosti pred ordo
dal mi je pernač, tako da sem šel uže od Kor-
suna povsodi varno. Ko so me srečali kmetje
ali Niževci, pa jaz njim pernač pod nos: povo¬
hajte to,‘ pravim, ,otroci, ter pojdite k vragu!'
Povsodi sem si velel dajati obilo jedi in pijače,
in dajali so mi — tudi priprege, Česar sem bil
posebno vesel; saj sem vedno gledal na revico
knežnjo, da bi si odpočila po tolikem trudu in
strahu. Rečem vam, gospodje, da se je tako
popravila, predno sva prišla v Bar, da bi bili
ljudje v Baru kmalu oči izgubili za njo. Ondi
je mnogo krasnih gospic, ker se je sešla šlahta
iz daljnih krajev, ali vse naj se skrijejo. Ljudje
jo ljubijo, pa tudi vi, gospodje, bi jo ljubili,
ako bi jo poznali.«

»Gotovo, da ne bi bilo drugače,« doda
mali gospod Volodijovski.

»Gospod, čemu si pa potoval celo tja v Bar?«
vpraša gospod Migurski.

»Ker sem sklenil, da preje ne odneham,
dokler ne pridem do varnega mesta. Malim
mestecem nisem zaupal, misleč, da pride vstaja
tudi va-nja. V Baru si polomi zobe, če prav
pride do njega. Gospod Andrej Potočki je se¬
zidal ondi močno obzidje in se za Hmielnickega
meni toliko kakor jaz za prazen kozarec. Mari
mislite, gospodje, da sera slabo storil, ko sem
jo odvedel tako daleč od ognja? Vrhu tega me
je gotovo gonil Bohun in, da me je vjel, rečem

vam, gospodje, delal bi bil iz mene klobase
za svoje pse. Vi ga ne poznate, a jaz ga po¬
znam. Hudiči naj ga vzemo, kjer je. Dokler
njega ne obesijo, ne bodem imel mirnega srca.
Bog mu daj tako srečen konec — amen! Go¬
tovo si ni nikogar tako dobro zapomnil kakor
mene. Brrr! Kedar le pomislim na to, izpreleti
me mraz. Zato sedaj tako rad uživam pijačo,
dasi po naravi svoji sicer ne pijem rad.«

»Gospod, kaj vendar govoriš!« oglasi se
gospod Podbipigta. »Bratec, ti piješ kakor vod¬
njak !«

»Gospod, ti pač ne glej v vodnjak, kajti
modrega človeka ne zagledaš na dnu. Pa pu¬
stimo to. Potujoč torej s pernačem in s pozivi
Hmielnickega nisem našel mnogo ovir. Ko sem
prišel do Vinice, našel sem ondi prapor sedaj
tu v taboru navzočnega gospoda Aksaka, beraške
kože pa vendar nisem še odložil, ker sem se
bal kmetov. Pozivov sem se iznebil. Tamkaj
živi nekov jermenar, ki se zove Suhak. Ta je
za Zaporožce vohunil in Hmielnickemu pošiljal
poročila. Po njem sem odposlal pozive. Zapisal
sem na nje take stvari, da ga Hmielnicki go¬
tovo odere, ko je prečita. V tem se mi je bila
prav pod Barom pripetila taka nezgoda, da bi
bil kmalu pri bregu utonil.

»Kako je bilo, kako je bilo?«

»Srečal sem pijane vojake, samopašnike, ki
so slišali, da sem rekel knežnji ,gospodična';
ker sem bil uže blizu svojih ljudij, nisem več
zelo pazil. Oni torej nad-me: »Kak je to ,did'
in kak poseben ,dečko' je to, kateremu se reka
.gospodična'?« Ko se ozro na knežnjo, sama
krasota, kakor na sliki! Oni proti nama. Revico
potegnem v kot, postavim se prednjo in sežem
po sablji. . . «

»Čudno,« prekine Volodijovski, »da si, pre¬
oblečen v ,dida‘, imel sabljo ob strani!«

»He?« reče Zagloba, »da sem imel sabljo?
Gospod, kdo je rekel, da sem imel sabljo?
Nisem je imel, pograbil sem vojaško, ki je le¬
žala na mizi. To se je namreč vršilo v krčmi
v Sipinah. Kakor bi trenil z očesom, zvalil sem
dva napadovalca. Ti zagrabijo za puške. Jaz
kričim: ,Stojte, psi! Slahčič sem'. Zdajci za-
kriče: ,Halt! Halt! Straža grel' Pokazalo se je
pa, da to ni bila straža, temveč gospa Slavo-
ševska in nje spremstvo, broječe petdeset ljudij,
katero je vodil njen sin, mlad dečko! Jedva
so one zadržali. A jaz k gospej ter prosi! Tako
sem jo omehčal, da se ji je potok solz vlil iz

Z OGNJEM IN MECF.M.

očij. Ali mislite, gospodje, da je s tem konec?
Ko smo tja. .. <

Zdajci pretrga pripovedovanje gospod Sle-
šinski:

»Poglejte no, gospodje, ali je to tam svi¬
tanje ali kaj?«

»O, ni mogoče!« odgovori Skrzetuski. »Pre¬
rano je še.«

»To je v strani Konstantinova!«

»Res je. Poglejte, čimdalje jasneje!«

»Kakor sem živ, to je požar!«

Na te besede so obličja poresnela; poza¬
bili so razgovor in vsi planili na noge.

»Požar, požar!« ponovilo je nekoliko glasov.

»Krzivonos je prišel iz Polonega.«

»Krzivonos z vso silo!«

»Prednje straže so morale zažgati mesto
ali pa bližnje vasi.«

V tem so zabrnele tihe trobke »v orožje«;
zajedno se je stari Zacvilihovski naglo prikazal
mej vitezi.

»Gospodje!« reče, »prišle so predstraže spo¬
ročili. Sovražnik na vidiku! Takoj se vzdig¬
nemo! K praporom! K praporom!...«

Častniki so kar najhitreje hiteli k svojim
polkom. Sluge so pogasili ognje in črez tre-
notek je zavladala v ostrogu tema. Le v daljavi,
od strani Konstantinova, rdečilo se je nebo čim¬
dalje širje, čimdalje močneje. O tem blesku
so zvezde bledele in bolj in bolj gasnele. In
znova so zabrnele tihe trobke. Igrale so »na
odhod«. Nerazločne trume mož in konj se za¬
čno premikati. Sredi tišine je bilo čuti konjsko
peketanje, jednakomerne korake pešcev, naposled
gluho drdranje Vurclovih topov; včasih so za-
brenketale muškete, ali pa se razlegli glasovi
povelja. Nekaj groznega in zlovražnega je bilo
v tem nočnem pohodu, zavitem v somrak, v teh
glasovih, v tem šumu, brenketanji železja, v tem
lesketanji oklepov in mečev. Prapori so se spu¬
ščali h konstantinovski cesti ter izginjavali po
njej v stran požara, podobni velikanskemu zmaju
ali kači, ki se plazi sredi teme. Čarobna srpan-
ska noč je šla uže pod konec. V Rosolovcah
so začeli uže petelini peti, drug drugemu od-
pevejoč po vsem mestu. Rosolovce je delila od
Konstantinova le milja pota. Predno so vojske
polagoma prešle polovico pota, pomolila se je
izza ognjenega žara jutranja zora, bleda, kakor
osupla ter je čimdalje bolj polnila zrak s svojo
svetlobo, odkrivajoč polagoma izteme gozde, gaje,
belo progo ceste in po njej stopajočo vojsko.
Sedaj je bilo možno razločiti ljudi, konje in stis-

207

nene vrste pešcev. Zavejala je hladna jutranja
sapica ter vitezom nad glavami poigravala
s prapori.

Prvi so šli Tatarji Vieršulovi, za njimi Ko¬
zaki Poniatovskega, potem dragonci, topništvo
Vurclovo, naposled pa pehota in huzarji. Za-
globa je jezdil poleg Skrzetuskega, toda nekako
čudno se je sukal na sedlu in videlo se je, da
ga pred bližnjo bitko obhaja nemir.

»Gospod?« reče Skrzetuskemu tiho šepe-
taje, kakor bi se bal, da ne bi kdo vlekel
na uho.

»In kaj poveš, gospod?«

»Ali huzarji udarijo prvi?«

»Pravil si, da si star vojak, pa ne veš, da
se huzarji prihranijo, da raztrgajo bitko v tem
hipu, ko je sovražnik napel vse svoje moči.«

»Vem ti to, vem, hotel sem se le za¬
gotoviti.«

Za hip zavlada molk. Potem zniža gospod
Zagloba glas še bolj in izprašuje dalje:

»Prihaja-li Krzivonos z vso silo?«

»Tako je.«

»In koliko jih vodi?«

»S črnijo vred šestdeset tisoč ljudij.«

»O vraga!« vsklikne gospod Zagloba.

Skrzetuski se nasmehne pod brkami.

»Gospod, ne misli, da se bojim,« šepeta
Zagloba dalje, »ali jaz imam kratko sapo in
nimam rad gnječe, ker v njej postane vroče,
po meni je. Bog daj, da bi se jaz skušal le
v dvojboji! Človek vsaj kako zvijačo lahko po¬
rabi, a v gnječi zvijača nič ne pomaga. Ne
glava, samo roke delajo. Tu sem jaz glupec
poleg gospoda Podbipigte. Na trebuhu imam
onih dvesto rumenih zlatnikov, katere mi je
podaril knez, ali veruj mi, gospod, da bi imel
trebuh raje kje drugje. Takih velikih bitek jaz
nimam rad in jih nimam! Naj je kuga po¬
bere !«

»Nič se ti ne pripeti, dragi gospod! Zberi
le svoj pogum !«

»Pogum? Saj baš tega se bojim, da bi
mi hrabrost ne presegla premisleka. Jaz sem
preveč nagle jeze. In poleg tega sem videl tudi
slabo znamenje. Ko smo sedeli poleg ognja,
utrnili sta se dve zvezdi. Kdo ve, morda je
katera moja.«

»Za dobre čine te Bog nagradi in zdra¬
vega ohrani!«

»Da bi mi le prezgodaj te nagrade ne na¬
menil !«

»Zakaj pa nisi v taboru ostal?«

208

Z OGNJEM IN MEČEM.

»Mislil sem, da je v vojski varnejše.«

»Tako tudi je. Videl bodeš, da ni to nič
tako posebnega. Mi smo uže navajeni, a con-
suetudo altera natura.*) Evo, tu je uže
Sluč in Višovati ribnik.«

Nerazločne trume mož in konj se začno premikati,
(Str. 207.)

Nato je breg po drugi strani groblje po¬
črnel od množice kozaštva, dokler je seglo oko.
Polki so plavali za polki, konjiki zaporoški,
oboroženi z dolgimi sulicami, pešci s samo-
pali in valovi kmetov, oboroženih s kosami,
cepci in vilami. Za njimi je bilo videti kakor
v megli velikanski tabor ali gibajoče se mesto.
Škripanje na tisoče voz in konjsko razgetanje
je segalo celo kneževim vojakom do ušes. Ko-
zaštvo je šlo brez navadnih krikov, brez vpitja
in se ustavilo na drugi strani groblje.

In res, vode Višovatega ribnika, od Sluča
z dolgo grobljo oddeljene, zableščale so v da¬
ljavi. Vojske so se takoj ustavile na vsej črti.

»Kaj pa uže to?« vpraša gospod Zagloba.

»Knez nas bode razporedil,« odgovori go¬
spod Skrzetuski.

»Gnječe ne maram! Ponovim še jeden
pot — gnječe ne maram!«

»Huzarji na desno krilo!« razleže se glas
pribočnikov, ki je od kneza priletel do go¬
spoda Jana.

Razdanilo se je popolnoma. Ognjeni žar je
obledel v blesku vshajajočega solnca, zlati pra¬
meni so se odbijali na konicah huzarskih kopij,
in zdelo se je, da je nad vitezi zaplapolalo na
tisoče sveč. Ko je bila vsa vojska razvrščena,
zapela je, ne skrivaje se več, v jeden glas:
»Witajcie podwoje zbawienia!« **) Mogočna ta
pesen se je razlegnila po rosi, udarila ob jelov
gozd in, odbita z odmevom, vzletela k nebesom.

*) Po našem: Navada je železna srajca. (Navada je
druga priroda.)

**) Pozdravljeno, znamenje rešitve!

Sedaj sta se dve protivni sili nekaj časa gle¬
dali molče.

Zagloba, ki se je neprenehoma držal go¬
spoda Skrzetuskega, pogledal je na to človeško
morje in mrmral: »Jezu Kriste! Čemu si ustvaril
toliko tega razbojništva! To bode najbrže sam
Hmielnicki s črnijo in vsemi njenimi ušmi. Ali
ni to nesramna razuzdanost, povej mi, gospod
moj? Pokrijejo nas s čapkami. In tako dobro
je bilo popreje na Ukrajini! Vale se in vale,
Bog daj, da bi vas hudiči zvalili v peklo. — In
vse to na našo kožo! Bog daj, da bi je garje
razjedle!. . . «

»Gospod, ne kolni, danes je nedelja!«

»Res je, danes je nedelja, bolje bi bilo po¬
misliti na Boga. Pater noster, qui es in coelis. . .
Toda od teh vragov se ni nadejati nobenega
rešpekta!... Sanctificetur nomen tuum .. . Kaj
se bode godilo na tej groblji ?! . .. Adveniat
regnum tuum .. Meni je uže sapo zaprlo!...
Fiat voluntas tua . .. Bog daj, da bi pogagali
ti vražji razbojniki!... Gospod, poglej no! Kaj
je to?«

Z OGNJEM IN MEČEM.

2OQ

Oddelek kakih sto ljudi) odtrgal se je od
črne mase ter neredno drl proti groblji.

»To so izzivači,« reče gospod Skrzetuski.
»Takoj jim naši stopijo nasproti.«

»Mari se začne uže bitka?«

»Kakor je Bog v nebesih.«

»Vragovi naj vzemo vse to!«

Sedaj ni imela slaba volja gospoda Zaglobe
uže več nobene mere.

»Gospod, ti gledaš kakor o pustu na kako
šaloigro!« krikne nejevoljno na Skrzetuskega.
»Tako, kakor ne bi šlo za tvojo kožo!«

»Mi smo uže navajeni, kakor sem uže
rekel 1«

»Lepih rečij bodeš svedok,« pravi Skrzetu¬
ski gospodu Zaglobi. »Osobito pazi na Volo-
dijovskega in Podbipigto. To sta velika viteza
in junaka. Ali ja vidiš?«

»Vidim.«

»Le glej, še sam se razlakomiš!«

XV.

Ko so se vojaki drugi drugim približali,
ustavili so konje in se začeli najprvo psovati.

»Le semkaj! Le semkaj! Takoj napasemo pse
z vašo mrhovino!« kričali so kneževi vojaki.

Od obeh strani) se je pognalo nekoliko vojakov v boj. (Str. 210.)

»Pa se gotovo vržeš na izzivače?«

»Vitezom izpod višjih znakov se ne spo¬
dobi, da bi se tolkli s takim sovražnikom. Kdor
ljubi resnobo, ne stori tega. Ali v teh čSsih ne
gleda nihče več na dostojnost.«

»Naši tudi uže gredo, naši!« vsklikne go¬
spod Zagloba, videč krasno vrsto dragoncev
Volodijovskega, ki se je dirom pomikala proti
groblji.

Za njimi je drlo po kakih desetero rado-
voljnikov izpod vsakega prapora. Mej drugimi
so šli: ruši Vieršul, Kušel, Poniatovski, oba
Karviča, izpod huzarskega prapora pa Longin
Podbipigta.

Razdalja mej obema oddelkoma se je za¬
čela silno krčiti.

»Vaša pa niti za pse ni!«

»V tem ribniku pognijete, brezčastni raz¬
bojniki !«

»Komur je usojeno, ta segnije. Preje tu
ribe oglodajo vas.«

»Z vilami na gnoj, ničemniki! To vam
bolje pristoji nego sablja!«

»Ge smo ničemniki, pa naj smo; naši si¬
novi pa bodo plemiči, ker se porode iz vaših
gospodičen!«

Neki Kozak, na videz zadnjeprski, stopi
naprej, pritisne dlani okolu ust ter kriči z moč¬
nim glasom:

»Knez ima dve nečakinji! Povejte mu, naj
ji pošlje Krzivonosu. . .«

Gospodu Volodijovskemu se je od bes¬
nosti kar stemnilo pred očmi, ko je  zaslišal to

27

2 10

Z OGNJEM IN MEČEM.

sramočenje in je. v tem trenotku spustil konja
na Zeporožca.

Gospod Skrzetuski, stoječ na desnem krilu,
ga je poznal ter kriknil Zaglobi:

»Volodijovski leti, Volodijovski! Glej, tam,
tam !«

»Vidim!« zakriči Zagloba. »Sta uže skupaj!
Se uže bijeta! Jeden, dva! Dalje po njem!
Dobro vidim! Oho, uže! — To ti je tič!
Slava mu!«

In res po drugem zamahu je padel sramo-
tilec na tla, kakor bi ga bila strela zadela; —
in z glavo je padel proti svojcem, na slabo jim
znamenje.

V tem je skočil še drugi izpred bojne
vrste, v rdečem kontuši, kateri je strgal s kakega
šlahčiča. Na gospoda Volodijovskega je planil
nekoliko od strani, toda konj se mu je ustavil,
bas ko je imel mahniti. Gospod Volodijovski
se je obrnil, in tedaj je bilo možno spoznati
mojstra. Zavrtil je samo z dlanjo, tako na lahko
in mehko, da skoro ni bilo videti, in vendar je
Zaporožčeva sablja frknila kvišku, gospod Volo¬
dijovski ga je pa zagrabil za vrat in ga s ko¬
njem vred potegnil k svojcem.

»Rodni mi bratje, otmite!« kričal je vjetnik.

Ali upiral se ni prav nič, dobro vedoč, da
bode hipoma s sabljo predrt, ako bi se le naj-
manje ustavljal, — še konja je tolkel s petami,
da bi ga pognal — in gospod Volodijovski ga
je vlekel kakor volk kozo.

Na ta pogled se je od obeh stranij usulo
po nekoliko vojakov v boj, mnogo se jih ni
moglo postaviti na ozki groblji. V borbo so se
torej zaganjali po dva in po dva. Mož se je
spoprijel z možem, konj s konjem, sablja s sab¬
ljo, in čudno je bilo gledati to vrsto dvobojev,
na katere sta obe vojski gledali z največjo ne¬
strpnostjo in si iz njih prerokovali nadaljne
uspehe. Jutranje solnce je svetilo nad borilci,
vzduh pa je bil tako čist in prozoren, da so se
dala na obeh straneh celo obličja razločevati.
Gledaje zdaleka mislil bi kdo, da se igra tu
samo viteška igra ali zabava. Sedaj pa sedaj
je iz vreve zletel konj’ brez jezdeca; sedaj pa
sedaj je z groblje padlo truplo v jasno gladino
vode, ki se je razbriznila v zlate iskre, potem
pa šla v vedno širših in širših krogih od brega,
vedno dalje in dalje.

Vojakom obeh vojsk, ki so gledali hrab¬
rost svojih junakov, rasel je pogum in volja
do boja. Vsak je svojim pošiljal voščila. Kar
zatleskne gospod Skrzetuski v roko, da so mu

zazvenčali železni rokavi,, in zavpije: »Vieršul
je padel! Padel je s konjem vred, — glejte,
prej je sedel na tem belci!«

Toda Vieršul ni poginil, dasi je res s ko¬
njem vred padel. Oba je bil prevrnil orjaški
Puljan, nekdanji Kozak kneza Jeremije, sedaj
drugi poveljnik za Krzivonosom. Bil je slaven
napadovalec in ni te igre nikoli opuščal. Močan
je bil tako, da je zlahka zlomil dve podkvi ob
jednem, ter je veljal v dvoboji za nepremaglji¬
vega. Ko je bil prevrnil Vieršula, udaril je na
vrlega častnika Kurošlahčiča ter ga strahovito
presekal, prav do sedla. Drugi so se osupli
umaknili. Ko to vidi gospod Longin, obrne
proti njemu svojo iflandsko kobilo.

»Na pravega si naletel!« krikne Puljan,
uzrši drznega moža.

»Kaj pa hočem?« odgovori gospod Pod-
bipigta ter vzdigne sabljo na zamah.

On ni vzel svojega zervikaptura, kajti na¬
menil ga je bil v druge prevažne namene, nego
da bi ga rabil v dvoboji; pustil ga je torej
v rokah zvestega sluge v bojni vrsti. Imel je
le lahko sabljo z leščečim, z zlatom pisanim
rezilom. Prvi mahljej njegov je Puljan vzdržal,
dasi je takoj spoznal, da ima opraviti z nena¬
vadnim človekom, kajti sablja v pesti mu je
kar zatrepetala. Vzdržal je tudi drugi in tretji
udarec, potem pa je, bodisi ker je spoznal, da
mu je  protivnik v borbi kos, bodisi od strahu,
da ga ne bi Podbipigta potisnil na rob groblje
s svojim ogromnim živinčetom ter ga pahnil
v vodo: skratka, odbivši zadnji udarec, vspo-
redil je s strani konja s konjem in Litvina za¬
grabil v močne svoje roke.

In spoprijela sta se kakor dva medveda,
kedar se gonita in borita za samico. Ovila sta
se drug okolu drugega kakor dve jelki, ki sta
vzrasli iz jednega parobka in se potem ovi¬
jata druga okolu druge in sta prav za prav le
jedno drevo.

Vsi so zadržavali sapo in molče gledali
borbo teh borilcev, izmej katerih je vsakteri
mej svojci veljal za najmočnejšega. Ona pa —
rekel bi — zrasla sta se res v jedno telo, kajti
dolgo sta stala nepremično. In le obličje se
jima je pordečilo, in le po žilah, ki so jima
skočile na čelo, po hrbtih, upognenih kakor lok,
se je dalo spoznati nadčloveško natezanje rok,
ki so se gnjele v vzajemnem stiskanji.

Naposled sta se začela oba tresti. Ali ob¬
ličje gospoda Longina se je Čimdalje bolj rdečilo,
obličje Puljanovo pa čimdalje bolj sinelo. . .

Z OGNJEM IN MEČEM.

21 i

Minil je še hip. Gledalcem je rasel nemir.
Zdajci prekine molčanje gluh, zamolkel glas:

»Pusti!. . . «

»Ne... bratec...!« odgovori drugi glas.

Se hip, v tem pa nekaj silno hrestne, za¬
čuje se jek, kakor iz podzemlja, in val črne
krvi bruhne Puljanu iz ust, glava se mu povesi
na ramo.

Nato ga gospod Longin vzdigne s sedla'
in, predno so utegnili gledalci pomisliti, kaj se
je zgodilo, potegne ga na svoje sedlo ter od¬
dirja naravnost mej svojo vrsto.

»Vivar!« zakriknejo kneževci.

»Na pogibel!« odgovore Zaporožei.

In ne, da bi se zmedli zbok poraza svojega
voja, udarili so še tem besneje na sovražnike.
Završal je sedaj splošen spopad, kateri je po¬
stal baš zaradi tesnobe prostora še prav posebno
obupen. In molojci bi bili navzlic vsej hrabrosti
svoji podlegli večji borilni okretnosti protivni-
kov, da se niso začule od tabora Krzivonosovega
troblje ter jih poklicale nazaj.

Odnehali so takoj, protivniki pa so še malo
postali, hoteč s tem pokazati, da so bitko zdržali.
Potem so se vrnili tudi oni k svojcem. Groblja
se je izpraznila, ostala so na njej le človeška
in konjska trupla kakor napoved tega, kar se
bode še godilo. In črnela se je ta pot smrti,
mej dvema vojskama, le lahen vetrič je gu-
bančil gladko površino jezera in žalostno šumel
po listji vrb, stoječih tu pa tam po obrežji.

V tem so se vzdignili Krzivonosovi polki
kakor nepregledne trume škorcev in otev. Prva
je šla črn, za njo redna pehota zaporoška in
stotnije na konjih in radovoljci Tatarji in top¬
ništvo kozaško, vse brez strogega reda. Pehali
so drug drugega, šli »brez glave«, želeč z ne¬
izmerno množico napolniti grobljo, potem pa
zaliti in pokriti kneževo vojsko. Divji Krzivonos
je veroval le v pest in sabljo in ne v vpjaško
vedo, zato je vso silo suval na napad in ukazal
polkom, ki so šli zadaj, naj sujejo prednje, da
bi morali iti, če prav neradi. Topovske kroglje
so jele pluskati po vodi nalik divjim labodom
in ponirkom, a radi velike razdalje niso delale
nobene škode v kneževih vojskah, razpostavljenih
v šahovnico po drugi strani ribnika. Človeška
povoden je zalila grobljo ter stopala brez ovir
naprej. Ko je jeden del onega vala dosegel reko,
iskal je prehoda črez njo in, ker ga ni našel,
vračal se znova proti groblji. In šli so tako na
gosto, kakor je pozneje pravil Osinski, da_ bi

se bilo moglo s konji prehajati po glavah, ter
so tako pokrili grobljo, da ni ostalo pedi praz¬
nih tal.

Jeremija je gledal z vzvišenega brda ter
mršil obrvi, iz očij pa so se mu na te trume
usipale hude strele. Videč pa nered in preri¬
vanje Krzivonosovih polkov, rekel je Mahni-
ckemu:

»Sovražnik dela z nami kmetski in se ne
briga za vojaška pravila. Dere kakor na lov, a
nas ne vjame.«

Kakor vkljub njegovim besedam so bili
Krzivonosovi polki v tem prišli uže do polo¬
vice groblje ter se osupli ustavili, nemirni vsled
molčanja kneževih vojsk. Toda baš ta hip na¬
stalo je gibanje mej temi vojskami — in od¬
maknili so se, pustivši mej seboj in grobljo
obširen prazen polkrog, ki je imel biti bojno
polje.

Po tem je pehota Korickega razstopila, od-
krivši proti groblji namerjena žrela Vurclovih
topov, v kotu mej Slučem in grobljo pa so se
po nabrežnih goščah lesketale muškete Nemcev
Osinskega.

In takoj je bilo vojnim veščakom jasno,
na čegavo stran mora pasti zmaga. Le tako
blazen vojskovoj, kakor je bil Krzivonos, se je
osmelil na bitko v takih razmerah, v katerih si
ne bi bil mogel niti prehoda priboriti, ako bi
mu ga bil hotel Višnioviecki braniti.

Knez je navlašČ sklenil pustiti del svojih
sil za grobljo, da bi sovražnika obkrožil in strl.
Veliki vojvoda se je hotel okoristiti s zaslep-
Ijenjem sovražnika, ki niti tega ni pomislil, da
bode mogel svojim ljudem, borečim se na dru¬
gem bregu, na pomoč hoditi le po ozkem pre¬
hodu, po katerem večjih oddelkov ni možno
hitro prevesti. Vojaški izvedenci so torej za¬
čudeni gledali na ta čin Krzivonosov, tembolj
ko ga nič ni sililo na tako nespameten korak.

Prisililo ga je pač le častihlepje in hrepe¬
nenje po krvi Četnik je izvedel, da mu gre
Hmielnicki z vso silo na pomoč, ker se navzlic
premnožju Krzivonosovih sil boji, da se bitka
z Jeremijo slabo ne izteče. Krzivonosu je prišel
ukaz, naj bitke ne začne. Ali baš radi tega je
Krzivonos sklenil, da jo začne — in je hitel.

Ko je bil vzel Polono, nalokal se je krvi
in se ni hotel ločiti od nje, zategadelj se je
žuril. Ako izgubi polovico ljudij — kaj se on
za to meni! Ostanek zalije lahko še vendar
pičle kneževe sile ter je uniči, glavo Jeremijevo
pa ponese Hmielnickemu v dar.

27*

Z OGNJEM IN MEČEM.

V tem so valovi črni zalili konec groblje,
naposled jo tudi prekoračili ter se razlili po
polkrogu, ki ga je pustil knez Jeremija. V tem
hipu jim je dala skrita pehota Osinskega ognja;
iz Vurclovih topov so puhnili dolgi curki dima,
zemlja se je stresla od groma, in bitka se je
začela na vsej črti.

Dim je zakril bregove Slučeve, ribnik, grob¬
ljo in polje, da ni bilo ničesar videti; le včasih so
zamigotale rdeče boje dragoncev, le včasih so za-
blisnili grebeni nad letečimi lebkami in v oni obla¬
čim je grozno vrelo. V mestu so zvonili z vsemi
zvonovi, katerih žalosten jek se je mešal z ba¬
sovskim rikom topov. Iz tabora so se proti
groblji valili neprenehoma novi in novi polki.

Ti, ki so jo prešli in se prerili na drugo
stran ribnika, raztegnili so se, kakor bi z oče¬
som trenil, v dolgo vrsto in z besnostjo udarili
na kneževe prapore. Bitka se je raztegnila od
jednega konca ribnika pa do ovinka reke in do
blatnastih lok, ki so bile tisto mokro leto zalite.

Črn in Niževci so morali ali zmoči ali po¬
giniti, ker so imeli za seboj vodo, h kateri so
je pehali napadi pehote in konjiče kneževe.

Ko so se huzarji zapodili naprej, skočil je
z drugimi tudi gospod Zagloba, akoprem je
imel kratko sapo in ni ljubil gnječe. Sicer pa
ni mogel storiti drugače, ker bi ga bili sicer
strli. Zamižal je in letel, v glavi pa so mu švi¬
gale misli naglo kakor blisk: »Ukane nič ne
veljajo! Ukane nič ne veljajo! Glupec izigrava,
modrec gine!« Potem ga je obšla jeza na vojno,
na Kozake, na huzarje in na vse na svetu.
Začel je kleti in moliti. Vzduh mu je žvižgal
v ušesih, oviral sapo v prsih. Zdajci se na-
nagloma ob nekaj zadene, začuti odpor. Odpre
torej oči, in kaj zagleda: evo, kose, sablje, cepi,
množica razpaljenih obrazov, očij, brk. . . a vse
to nerazločno, ne ve čegavo, vse drhtajoče, ska¬
kajoče, vsteklo. Zdajci ga pa zgrabi največja
jeza na te sovražnike, da niso bežali do hu¬
diča, da so mu prišli pred oči in da so ga pri¬
silili do bitke. »Hočete, tu imate!« mislil si je,
in jel sekati slepo, na vse strani. Včasih je pre¬
sekal vzduh, a včasih je pa čutil, da grezne
ostrina v nekaj mehkega. Ob jednem je čutil,
da še živi, in to mu je dajalo nenavadno hrab¬
rost. »Udri! Ubij!« rjul je kakor bivol. —
Naposled so mu oni vstekli obrazi izginili iz¬
pred očij, a mesto tega je zagledal množico
pleč, vrhov čapek, in kriki so mu malone ušesa
predrli.

»Beže?« šinilo mu je v glavo. Tako je!
Ondaj pa je junaštvo vskipelo v njem brez
konca in kraja.

»Zlodeji!« krikne. »Ali se tako šlahti ustav¬
ljate?«

In skočil je mej begune, prehitel jih mnogo
in, vmešavši se v gnječo, jel je uže delati z večjo
razboritostjo. V tem so pririnili njegovi tovariši
Niževce do bregov Slučevih, poraslih dosti gosto
z drevjem — in je gnali ob bregu do groblje.
Živih niso zasegali, ker niso utegnili.

Kar začuti gospod Zagloba, da se začenja
konj pod njim šibiti, a ob jednem pade na-nj
nekaj težkega in mu obvije vso glavo, tako da
ga je ogrnila popolna tema.

»Velemožni gospodje, otmite!« krikne bijoč
konja s petami.

Konj pa je, po vsej priliki utrujen od jezde-
čeve peze, le ječal in stal na mestu.

Gospod Zagloba je slišal vriše, krike je¬
zdecev, ki so mimo njega leteli, potem pa je
ves ta vihar preletel mimo in naokolo jc na¬
stala še primerna tišina.

In znova mu začno misli, nagle kakor ta¬
tarske strelice, preletavati po glavi.

»Kaj je to? Kaj se je zgodilo? Jezus Ma¬
rija! Vjet sem v robstvo!«

In na čelo mu stopijo kaplje mrzlega znoja.
Gotovo so mu obvili glavo, prav tako, kakor
nekdaj on Bobunu. Ta peza, ki jo čuti na ra¬
menu, to je hajdamaška pest. Ali čemu ga
ne odvedo dalje, ali ne ubijo? Čemu stoji na
mestu ?

»Pusti me, vrag!« krikne naposled z za¬
molklim glasom.

Molk.

»Pusti me, cepec! Podarim ti življenje!«
Nobenega odgovora.

Gospod Zagloba udari še jeden pot s pe¬
tami konja v. bok, ali znova brez uspeha. Ži-
vinče se je le še širje razkoračilo, ali z mesta
se ni genilo.

Tedaj pa spopade našega vjetnika največja
jeza, zatorej potegne nož iz nožnice, viseče mu
na trebuhu, ter sune strahovito za sebe navzad.

Ali nož je prerezal le vzduh.

Nato zgrabi Zagloba z obema rokama za
tisto ogrinjalo, ki mu je ovijalo glavo, ter je
strga raz sebe, kakor bi trenil.

»Kaj je to?«

Hajdamakov ni. Naokolo vse prazno. Zda-
leka se vidijo v dimu še krasni preletavajoči
dragonci Volodijovskega, a kakih tisoč kora-

Nato zgrabi Zagloba z obema rokama za tisto ogrinjalo (Str. 212)

214

Z OGNJEM IN MEČEM.

kov dalje migota orožje huzarjev, kateri go¬
nijo ostanke sovražnikov ter je vračajo s polja
k vodi.

Pred gospodom Zaglobo pa je ležal zapo-
roški polkovniški prapor. Vidno je, da ga je
bežeči Kozak izgubil, tako da se je z drogom
oprl gospodu Zaglobi na ramo, a s plahto po¬
kril mu glavo.

Uzrši vse to in uvidevši natančno, osvestil
se je mož uže popolnoma.

»Aha!« rekel je, »vzel sem prapor. Kako
to? Morda ga nisem vzel? Da, ako pravica ne
podleže v tej bitki, svest sem si lepe nagrade.
O vragi, sreča vaša, da se mi je konj razčesnil!
Nisem se poznal meneč, da smem ukanam več
upati negoli hrabrosti. Jaz sem še za kaj več
v vojski nego zato, da jem suhar. — O, za
Boga! Znova leti tu nekaka četa. Ne todi, pasji
bratje, le ne todi! Da bi tega konja voleje po¬
žrli! Udri! Bij!«

In res se je nova četa Kozakov gnala proti
gospodu Zaglobi, tuleč z nečloveškimi glasovi;
a na tilniku so ji sedeli uže oklopniki Polanov-
skega. In morda bi bil gospod Zagloba našel
smrt pod kopiti, da se niso huzarji Skrzetuskega,
potopivši tiste, katere so gonili, baš sedaj vrnili,
ter da niso vzeli teh begunskih oddelkov mej dva
ognja. Ko so Zaporožci to videli, zagnali so se
v vodo, toda le zato, da bi upetavši mečem,
našli smrt v blatu in tolmunih. Ini, ki so padli
na kolena in prosili milosti, mrli so pod udarci.
Poraz je bil strahovit in vseobčen, najstraho¬
vitejši pa na groblji. Vsi oddelki, ki so jo prešli,
bili so strti v tistem polkrogu, ki ga jc naredila
vojska kneževa. Ti pa, kateri je še niso prešli,
ginili so pod neprestanim ognjem topov Vur-
clovih in pod salvami nemške pehote. Iti niso
mogli ni naprej ni nazaj, ker je  Krzivonos od¬
pošiljal vedno nove polke, kateri so se pehali
in porivali pred seboj gredoče dalje ter jim za¬
prli jedino pot bega. Rekel bi, Krzivonos je
prisegel pogubo vlastnim svojim ljudem, ki so
se mendrali, dušili, tolkli mej seboj, padali,
skakali po obeh straneh v vodo — in tonili.
Z jednega konca so se Črnele mase bežečih,
z drugega mase v boj deročih, po sredi pa so
se grmadile grmade in jezili jezovi trupel; tu
je bil jok in stok in nečloveški glasovi, in blaz¬
nost strahu in zmešnjava —- cel haos. Ves
ribnik se je napolnil s trupli človeškimi in konj¬
skimi. Voda je stopila črez bregove.

Včasih so topovi obmolknili. Ondaj je
groblja nalik žrelom topov bruhala trume Za-

porožcev in črni, ki- so se razbegle po pol¬
krogu in šle pod meč na nje čakajoče konjiče;
potem pa je Vurcel začel vnovič igrati. Z de¬
žjem železa in svinca je zakrival grobljo in za¬
drževal pripliv novih pomočnih čet.

V teh krvavih borbah so minevale po
cele ure.

Krzivonos, vstekcl, spenjen, ni še smatral
bitke za zaigrano in je metal še vedno tisoče
molojcev smrti v žrelo.

Na drugi strani pa je stal Jeremija, v srebr
nem oklepu, na konji na visoki mogiii, katero
so zvali za onih časov »Kružja mogila,« ter je
gledal na bitko.

Obličje mu je bilo spokojno, pogled mu
je objemal vso grobljo, ribnik, bregove Siličeve
in je begal tja do mesta, kjer je stal, zavit
v modrikasto meglo daljave orjaški tabor Krzivo-
nosov. Oči kneževe se niso mogle ločiti s te
skupine voz; naposled se obrne do debelega
vojvode kijevskega in reče:

»Danes ne dobimo več tabora!«

»Kako, v. kn. milost bi hotel....''

»Cas hitro beži. Prekasno je uže! Glej,
gospod moj, evo uže večer!«

In res, odkar so bili izzivači započeli na¬
pad, trajala je bitka, podpihovana od Krzivonosa
vedno na novo, tako dolgo, da je imelo solnce
dosti časa preteči svojo vsakdanjo pot in se je
nagibalo uže na zaton. Lahki, visoki oblački,
napovedujoči lepo vreme, a razpršeni po nebu
kakor čreda belodlakih ovčic, jeli so se rdečiti
in trumoma umikati se z nebesne gladine.

Doplivanje kozaštva k groblji je zlagoma
pojemalo, a ti polki, ki so uže stopili nanjo,i
umikali so se v strahu in neredu.

Bitka se je skonČala, skončala pa zaradi
tega, ker so razpaljene trume naposled napadle
Krzivonosa samega in obupno in besno kričale:

»Izdajica! Ti nas hočeš pogubiti! Pes krvavi!
Sami te zvežemo in predamo Jeremiji ter si tako
kupimo življenje. Na pogibel tebi,, ne nam!«

»Jutri vam predam kneza in vso vojsko,
ali pa sam poginem!« odgovori Krzivonos.

Ali tisto pričakovano »jutri« je imelo sto-
prv nastopiti, sedanje »danes« je bilo pa dan
pobitja in poraza. Nekoliko tisoč najvrlejših ni-
ževskih molojcev in Črni je poleglo na bojnem
polji ali potonilo v ribniku in reki. Blizu dve
tisoč so jih odvedli v robstvo. Padlo je štiri¬
najst polkovnikov brez stotnikov, esaulov in raz-

Z OGNJEM IN MEČEM.

2 I 3

ličnega starejšinstva. Drugi poveljnik po Krzivo-
nosu, Puljan, prišel je, če tudi s strtimi rebri,
sovražniku v roke.

»Jutri podavim vse!« ponavljal je Krzivo-
nos. »Ni žganja ni jedi ne vzamem preje v usta!«

Tačas so metali v protivniškem taboru pri-
plenjene prapore strašnemu knezu pred noge.
Vsak, kdor je katerega priboril, vrgel ga je tja,
da se jih je nakupiČil velik kup: bilo jih je do
štirideset. Ko je prišel tudi gospod Zagloba na
vrsto, vrgel je svojega s tako močjo in ropotom,
da je kar drog počil. Ko je knez to videl, pri¬
držal ga je in vprašal:

»Gospod, ali si s svojimi rokami dobil ta
prapor?«

»Na uslugo, vaša kn. milost!«

»Vidim torej, da nisi le Odisej, marveč
tudi Ahil.«

»Jaz sem preprost, navaden vojak, le pod
Aleksandrom Macedonskim služim.«

»Ker ne dobivaš plače, izplača naj ti za¬
kladnik še dvesto rumenih zlatnikov.«

Gospod Zagloba se oklene kneževih nog
ter reče:

»V. kn. milost, to je večja naklonjenost
nego moja hrabrost, ki bi se rada v vlastni
svoji skromnosti skrila.«

Jedva opazen nasmeh se je zazibal po za¬
gorelem obličji gospoda Skrzetuskega, toda vitez
je molčal celo pozneje in ni niti knezu niti ni-
komu drugemu nič omenil, kako je bil gospod
Zagloba pred bitko nemiren in plah. Gospod
Zagloba je pa odšel s tako srditim obličjem, da
so ga vojaki izpod drugih praporov drug dru¬
gemu s prsti kazali:

»To je tisti junak, ki se je danes najbolje
nosil!«

Noč je padla na zemljo. Po obeh straneh
reke in ribnika je zaplamtelo na tisoče ognjev,
in dim se je valil k nebu v neštevilnih -stebrih.

Utrujeni vojaki so se krepili z jedjo, žga¬
njem, — ali pa so si delali pogum za jutri¬
šnjo bitko ter si pripovedovali današnje čine ju¬
naške. Najglasneje je razpravljal gospod Zagloba
ter se bahal s tem, kar je dokazal, in s tem,
kar bi bil še mogel dokazati, da se mu ni bil
konj razčesnil.

»Povem vam, gospodje,« reče obrnivši se
h kneževim častnikom in k šlahti izpod prapora
TiškieviČevega, »da mi velike bitke niso novina.
Udeležil sem se jih ne malo na Multanih in
v Turkih; če sem se pa polja ogibal, bal sem
se — ne sovražnikov, kdo bi se teh vragov

bal 1 — marveč svoje nagle jeze, ker sem si
mislil, da me predaleč zanese.«

»Kakor te je tudi res zanesla, gospod!«

»Kakor me je tudi zanesla! Vprašajte go¬
spoda Skrzetuskega. Da sem le zagledal gospoda
Vieršula, padšega s konja, brž sem mu hotel,
nikoga ne vprašavši, skočiti na pomoč. Tova¬
riši so me jedva zadržali.«

»Tako je!« reče gospod Skrzetuski, »mo¬
rali smo ga zadrževati.«

»Ali,« prekine Karvič, »kje je Vieršul?«

»Odšel je uže na četovanje, on ne pozna
počitka.«

»Pomislite torej, velemožni gospodje,« na¬
daljuje gospod Zagloba nejevoljen, da mu je
bilo pretrgano pripovedovanje, »kako sem si ta
prapor priboril!. . . «

■ »Po tem takem Vieršul ni ranjen?« vpraša
znova Karvič.

»...Nisem tega prvega priboril v življenji,
ali nobeden me ni stal toliko truda in dela
kakor ta. .. «

»Ranjen ni, le malo potolčen je,« odgovori
Tatar Azulevič, »in vode se je napil, ker je bil
z glavo padel v ribnik.«

»Čudim se, da niso ribe pocrkale,« reče
gospod Zagloba jezno, »od take ognjene glave
morala je voda zavreti!«

»Vsekako je on velik junak!«

»No, velik ravno tako vendar-le n 1 ’, skoro bi
bilo dosti za-nj pol — Jana.*) Tfu! z gospodi
se ni možno pogovarjati. Lahko bi se od mene
naučili, kako treba sovražniku jemati prapore.«

Daljši razgovor je prekinil mladi gospod
Aksak, ki se je ta hip približal ognju.

»Novine nesem gospodom!« reče z zvočnim,
napol otročjim glasom.

»Pestunja ni oprala plenic, maček je mleko
posrebal in skledica se je ubila,« zamrmra go¬
spod Zagloba.

Ali mladi gospod Aksak se ni zmenil za
to pripora njo zaradi njegove mladosti in je rekel:

»Puljana peko na ognji. . «

»Bodo psi imeli pečenko!« prekine gospod
Zagloba.

»...In priznava. Pogodbe so pretrgane.
Gospod z Brusilova malone blazni. Hmiel gre
z vso močjo Krzivonosu na pomoč.«

»Hmiel? Kaj je s Hmielom? Kdo se tu
Hmiela kaj boji ? Hmiel gre, — dobro, bode vsaj

*) To je merilo na ime Krzivonosovega sopoveljnika:
Puljana.

2 I 6

Z OGNJEM IN MEČEM.

dosti piva, sodček po orti!*) Hmiel naj nas
piše v uho !... « robantil je gospod Zagloba ter
grozno in srepo švigal z očmi po navzočnih.

»Hmiel uže gre, ali Krzivonos ga ni čakal
in je zaradi tega zaigral. . .«

»Igral je tepec, igral — dokler ni črev za¬
igral. . .!«

»Sest tisoč molojcev je uže v Mahnovki.
Vodi je Bohun.«

»Kdo? Kdo?« vpraša naglo celo z drugim
glasom Zagloba.

»Bohun.«

»Ne more biti!«

»Tako je priznal Puljan.«

»No, zdaj pa imam!« vsklikne z žalostnim
glasom gospod Zagloba. »Ali bodo kmalu tu?«

»V treh dneh. Ker gredo v boj, ne bodo
tako spešili, da konj ne zdelajo.«

»Ali jaz bodem spešil!« zamrmra šlahčič.
Angeli Gospodovi, otmite me tega razbojnika.
Rad bi dal svoj priborjen prapor, da bi le ta
vrag izgubil vrat, predno pride semkaj. Vendar
se nadejam, da tudi tukaj ne bodemo dolgo
čakali. Pokazali smo Krzivonosu, kaj umejemo,
dokažemo to tudi njemu; a sedaj bi bil čas, da
bi se malo spočili. Tega Bohuna črtim tako,
da se njegovega imena ne morem spomniti
brez jeze. O, to sem si pravo izbral! Mari nisem
mogel v Baru sedeti? Zlodej me je semkaj pri¬
nesel. . .!«

»Ne tarnaj, gospod,« zašepeta mu Skrzetu-
ski, »ker je sramotno! Mej nami ti nič ne
grozi.«

»Nič mi ne grozi? Gospod, ti ga ne po¬
znaš! On se uže morda kje mej ognji k nam
plazi!... « (Tu se gospod Zagloba nemirno ozre
naokolo.) »...Gospod, pa tudi na te ima piko,
kakor na-me!«

»Daj mi Bog, da se srečava!« de gospod
Skrzetuski.

»Ce ima biti to neka posebna milost, ho¬
čem rajši, da je ne skusim. Kot kristjan mu
rad vse krivice odpustim, ali le pod tem po¬
gojem, da ga dva dni popreje obesijo. Jaz ne
tarnam, ti pa, gospod moj, niti ne veš, kakšna
nenavadna jeza me spopada! Jaz imam rad,
da vem, s kom imam opraviti: ako s šlahčičem,
to s šlahčičem; ako s kmetom, to s kmetom;
ali to je nekakšen vtelešen hudič, pri katerem
ne veš, česa se ti je držati. Na njem se uže
nisem odločil na majhne reči, toda tega ti niti

ne morem povedati, kakšne oči je naredil, ko
sem mu obvezaval glavo; to bodem pomnil še
ob smrtni uri. Vraga nočem buditi, dokler spi.
Sicer ti pa, gospod, jaz še to povem, da si
nehvaležnež in da se za ono revico niti ne
meniš. . . «

»In to quo modo?«*)

»Ker,« reče gospod Zagloba in potegne vi¬
teza od ognja, »ker se udajaš svojim bojnim
željam in domišljiji ter vojuješ in vojuješ, ona
pa se tam dan na dan zaliva s solzami ter
zaman čaka odgovora. Kdo drugi tega ne bi
storil, marveč bi bil mene uže zdavnaj odpo¬
slal. Pravo ljubezen bi imel do nje in usmi¬
ljenje z njenim hrepenenjem.«

»Torej se misliš vrniti v Bar?«

»Ce treba precej danes, ker se tudi meni
smili.«

Gospod Jan je svoje oči hrepeneče po¬
vzdignil proti zvezdam ter odgovoril:

»Gospod, ne očitaj mi neodkritosrčnosti.
Bog mi je svedok, da koščka kruha ne vzamem
v usta in da bornega telesa ne pokrepim s span¬
cem, da ne bi popreje pomislil o njej in da
v mojem srci ne more nihče imeti stalnejšega
bivališča nego ona. Da te pa nisem uže od¬
poslal z odgovorom, storil sem radi tega, ker
sem hotel iti sam, da bi zadostil svoji ljubezni
in se brez odloga z njo poročil na veke. Na svetu
nimaš ne takih kril ne takega poleta, da ne bi
hotel do te svoje ubožice leteti z njimi...«

»Zakaj pa ne poletiš?«

»Ker se ni spodobilo, da bi bil to storil
pred bitko. Vojak in šlahčič sem, zato moram
gledati na čast...«

»Ali danes je po bitki ... lahko torej od¬
rineva takoj danes. .. «

Gospod Zagloba vzdihne.

»Jutri udarimo na Krzivonosa...«

»Vedi, gospod, jaz tega ne razumem. Po¬
bili ste mladega Krzivonosa, prišel je stari Krzi¬
vonos; pobijete starega Krzivonosa, pride oni
mladi tam, Bog mi grehe odpusti! — Bohun.
Pobijete njega, pride Hmielnicki. Za hudiča!
Ce pojde to tako, pobrati se takoj s gospodom
Podbipigto. Tepec s čistostjo bode plus Skrze¬
tuski, summa fecit: dva tepca in čistost! Go¬
spod, daj si miru! Bog daj, prvi bodem knež-
njo nagovarjal, da ti nastavi roge. Tam pa
gospod Andrej Potočki piha iskre, ko jo le za¬
gleda. Tfu, za vraga! Da mi to pove kakov

*) Neki star denar.

’) Na kak način? Kako?

Z OGNJEM IN MEČEM.

7

Hmielnicki ga ukaže za vrat in za roke z verigo prikovati na top. (Str. 210 1

mladič, ki ni še nikoli videl bitke, in stoprv
želi dobiti ime, to bi razumel, ne pa ti, gospod,
ki si se krvi nalokal kakor volk in si pod Mali-
novko, kakor sem slišal, ubil nekega, peklen¬
skega orjaka ali ljudojeda. Prisegam na ta ne¬
beški mesec, da nameravaš nekaj posebnega, ali
pa si se tako razlakomil, da imaš rajši kri nego
posteljo.

Gospod Skrzetuski se je nehote ozrl na
mesec, ki je plaval nad taborom na raziskrenem
nebu kakor srebrna ladja.

»Motiš se, gospod,« reče po kratkem molku.
»Jaz se ne radujem krvi in si ne iščem časti,
ali ne spodobi se, da bi v težki sili ostavil
tovariše, ko se mora prapor postaviti »nemine
excepto«.*) V tem je junaška čast, a ta je sveta
reč. Kar se dostaje vojne, ta bode nedvojbeno
še dolgo trpela, kajti razbojništvo se je uže
preveč razmnožilo; kmalu pa pride Krzivonosu
Hmielnicki na pomoč, in s tem se za nekaj časa

♦) Brez izjeme.

28

Z OGNJEM IN MEČEM-

218

pretrga. Krzivonos se nam postavi na polje ali
jutri ali pa nobenkrat. Ako se postavi, nabrišemo
ga z božjo pomočjo, kakor mu gre, potem pa mo¬
ramo iti v mirnejše kraje, da se nekoliko odso-
pemo in odpočijemo. Dva meseca sta uže prešla,
da ne jemo in ne pijemo, le bijemo se in bijemo
noč in dan. Ker nimamo strehe nad glavami, iz¬
postavljeni snlo vsem neprilikam. Knez je velik
vojvoda, pa tudi previden. On se sedaj še ne
vrže na Hmielnickega. Vem tudi, da pojde
k Zbaražu. Ondukaj se oskrbi z živežem, nabere
novih vojakov, k njemu pribeži šlahta iz vse
Poljske — in stoprv potem se vzdignemo na
glavno bitko. Jutri je poslednji dan dela, po¬
jutrišnjem bodem mogel z mirnim srcem s teboj
odpotovati v Bar. In da te umirim, povem ti,
da oni Bohun do jutri na noben način ne pride
in se ne udeleži bitke, in če prav bi se je ude¬
ležil, upam, da njegova kmetska zvezda pobledi
ne le pred kneževo, marveč tudi pred mojo.«

»To je vtelešen Belcebub. Rekel sem, da
nimam rad gnječe, a on je hujši nego goječa,
dasi ponavljam, da do njega ne morem .pre¬
moči mržnje, ne pa strahu. Pa dobro. To ni
nič! Jutri je torej strojenje kmetskih hrbtov, po¬
tem pa — hajdivBar! Oj, to se bodo smejale
te krasne oči, ko zagledajo svojega gospoda;
oj, to bode zažarčlo to ličice! Povem ti pa
tudi, gospod, da zelo hrepenim po nji, ker jo
ljubim kakor oče. In ni čudo. Sinov legitime
natos*) nimam, imetek moj je daleč tam v Tur¬
kih, kjer mi ga kradejo poganski komisarji, in
tako živim kakor sirota na tem svetu, na sta¬
rost pa pojdem najbrže rezidovat k gospodu
Podbipigti v Mišikiške.«

»Gospod moj, to bode drugače, zato naj
te ne boli glava. Uže za to, kar si storil za
naju, ne morem ti izkazati dovolj hvaležnosti.«

Daljši razgovor je zavrl neki častnik, ki je
vprašal mimogrede:

»In kdo stoji ondi?«

»Vieršul!« zakliče gospod Skrzetuski, ki ga
je poznal po glasu. — »S podjezda ?« **)

»Da. In sedaj od kneza.«

»Kaj si tam slišal?«

»Jutri bode bitka. Sovražnik širi grobljo,
na Siri in Sluči dela mostove, naposled hoče
do nas.«

»In kaj knez na to?«

*) Zakonskih.

*♦) Podjezd = večji ali manjši oddelek konjiče, vojna
prednja straža.

»Knez je rekel: Dobro.«

»In nič več?«

»Nič. Braniti ni velel, tam pa uže sekire
pojo! Delali bodo do jutra.«

»Si dobil kakega vjetnika?«

»Vjel sem jih sedmero. Vsi priznavajo, da
so slišali o Hmielnickem, da uže gre, ali po
vsej priliki je še daleč. — Kaka noč!«

»Svetlo kakor po dnevi. Kako ti je po
padci?«

»Kosti me bole. Našega Herkula grem
zahvalit, potem pa spat, truden sem. Da bi
vsaj dve uri zadremal!«

»Lahko noč!«

»Lahko noč!«

»Pojdi tudi ti, gospod,« reče gospod Skrze¬
tuski Zaglobi, »pozno je uže, a jutri bode delo.«

»In pojutrišnjem potovanje,« doda gospod
Zagloba.

Šla sta, odmolila molitve in legla poleg
ognja. V kratkem so začeli tudi ognji gasneti
drug za drugim. Tabor je ovijala tema, —- le
mesec je metal na-nj srebrne leske, s katerimi
je osvetljeval vedno nove skupine spečih vo¬
jakov. Tišino je trgalo le zategneno, močno
hropenje in klici stražnikov, ki so stražili za
taborom.

A spanje vojakom ni za dolgo strnilo tež¬
kih trepalnic. Jedva je prvi svit pobelil nočne
temine, uže zabrne na vseh konceh tabora
trobke: »Vstajaj!«

Uro pozneje se je knez v veliko začudenje
viteštva umaknil na vsej vrsti.

XVI.

Toda to je bilo le umikanje leva, ki po¬
trebuje prostora za naskok.

Knez je Krzivonosa navlašč pustil za nasip,
da bi ga pozneje tem huje porazil. V začetku
bitke je udaril po konji in začel, kakor bi bežal.
Ko so Niževci in črn to videli, pretrgali so
svoje vrste, da bi ga dohiteli in zajeli. Zdajci
se pa knez naglo obrne ter hipoma z vso jezdo
udari na nje tako strahovito, da se niso mogli
niti za hip upreti. Drvili so je torej miljo
daleč do nasipa, potem črez mostove, grobljo
in pol milje celo proti taboru, sekajoč in daveč
brez usmiljenja. Junak tega dne pa je bil šest¬
najstletni gospod Aksak, ki je prvi udaril in
prvi raznesel grozo in strah. Le s tako vojsko,
staro in izvežbano, mogel je knez poskusiti tako

Z OGNJEM IN MEČEM.

2 1 9

ukano in poskusiti navidezen beg, ki bi se bil
mogel v drugih vrstah izpremeniti v pravi beg.
Zategadelj se je drugi dan Krzivonosu končal
z mnogo težjim porazom. Pobrani so mu bili vsi
veliki topovi, mnogo praporov, mej njimi tudi
kakih deset kroninih, katere so bili Zaporožci
vzeli pod Korsunom. Ako bi bila mogla pehota
Korickega, Osinskega in Vurclovi topovi prihi¬
teti za jezdo, vzeli bi bili z jednim zamahom
tudi tabor. Predno so pa ti prišli, storila se
je noč in sovražnik se je uže znatno oddaljil,
da ga uže ni bilo moči več doseči. Vendar je
Zacvilihovski zajel polovico tabora in v njem
ogromno mnogo orožja in hrane. Črn je bila
Krzivonosa uže dvakrat prijela, da bi ga izro¬
čila knezu in le z obljubo, da se takoj vrne
k Hmielnickemu, posrečilo se mu je oteti se iz
njenih rok. Z ostalo polovico tabora je torej
bežal, zdesetkovan, zbit, obupan ter se do Mah-
novke ni nič ustavil. Tam ga ukaže Hmiel-
nicki, ki je v tem tjakaj dospel, v hipu prve
jeze za vrat in za roke z verigo prikovati na top.

Stoprv ko ga je minila prva jeza, spomnil
se je hetman zaporoški, da je nesrečni Krzivonos
vendar-le ves Volinj oblil s krvjo, da je vzel
Polono, na tisoče plemiških duš poslal na oni
svet, trupla pa pustil brez pogreba in da je bil
povsodi zmagalec, dokler se ni srečal z Jere¬
mijo. Zaradi teh zaslug se ga je hetman zapo-
roški usmilil in ga ni velel le od topa odkleniti,
temveč mu je vrnil tudi poveljstvo ter ga poslal
na Podolje znova plenit in morit.

Tačas pa je knez svoji vojski razglasil tako
zaželeni odpočitek. V poslednji bitki je tudi ona
trpela marsikatero izgubo, zlasti o naskoku na
tabor, izza katerega so se Kozaki branili tako
besno kakor uspešno. Tačas je padlo do petsto
vojakov. Polkovnik Mokrski, težko ranjen, iz¬
dihnil je v kratkem svojo dušo. Obstreljeni so
bili, če prav ne tako nevarno, tudi gospod Kušel,
Polanovski, mladi gospod Aksak, gospod Za-
globa, ki se je bil z gnječo spoprijaznil ter
z drugimi vred hrabro stal, udarjen je bil dva¬
krat s cepcem; radi tega se mu je križ tako
razbolel, da se ni mogel ganiti ter je ležal na
vozu Skrzetuskega, kakor bi bil mrtev.

Nameravano potovanje v Bar je torej Za¬
vrla usoda. Skupaj nista mogla iti precej in to
tem manj, ker je bil knez gospoda Skrzetuskega
na čelu nekaterih praporov poslal prav k Za-
slavu, da bi tam podušil zbrane tolpe črni.
Vitez je torej odšel, da knezu ni niti besedice

spomnil o Baru, in je deset dnij požigal in davil,
dokler ni okolice očistil.

Naposled so se tudi ljudje uže zelo stru-
dili vsled neprestane vojne, dolgih pohodov,
zased, straž. Sklenil je torej, da se vrne h knezu,
o katerem se mu je sporočilo, da je šel v Tar-
nopol.

Večer pred vrnitvijo je gospod Jan v Suho-
rzincih nad Homorjem, kjer se je bil ustavil, po-
namestil vojake po vasi, sam pa ostal na noč
v neki kmetski koči. Ker je bil od slabega
vremena in velikih naporov zelo zdelan, zaspal
je takoj in spal kakor kamen celo noč.

Pod jutro, še na pol zaspan, na pol pro-
bujen, jelo se mu je blesti in sanjati. Čudne
prikazni so se mu začele vrstiti pred očmi. Zdelo
se mu je najprvo, da je v Lubnijih, kakor bi
nikoli ne bil šel odonod, da spi v svoji sobi
v orožarni in da se Rzgdzian, kakor navadno
zjutraj, kreta okolu njegove obleke in da mu
jo pripravlja, da bi vstal.

Zlagoma pa je začela resnica razganjati te
dozdevne prikazni. Spomnil se je, da je v Suho-
rzincih, ne v Lubnijih — le postava dečkova
se ni razplinila v megli. In Skrzetuski ga je ne¬
prenehoma videl sedečega pod oknom na stolu,
kako maže pri oklepu jermenje, ki se' je bilo
od solnčne vročine znatno skrčilo.

Mislil je še vedno, da se mu v spanji
blede, in vnovič zatisne oči.

Črez kratko pa pogleda: Rzedzian še vedno
sedi pod oknom.

»Rzgdzian!« krikne gospod Jan, »ali si ti,
ali tvoj duh?«

Sluga se je tako prestrašil tega naglega
vskrika, da je z brenketom izpustil oklep na
tla, razklenil roke in rekel:

»O za Boga! Čemu velemožni gospod tako
kriči? Kakšen duh?! Živ sem in zdrav.«

»In si se vrnil?«

»Kaj si me zapodil, velemožni moj go¬
spod?«

»Stopi semkaj, da te objamem!«

Verni sluga je skočil k gospodu in mu
objel kolena, gospod Skrzetuski ga je pa z ve¬
liko radostjo poljubljal na čelo in ponavljal:

»Živ si, živ si!«

»O, gospod moj, od radosti ne morem
govoriti, da tudi telo gospoda svojega vidim še
zdravo.. . O za Boga! Le gospod moj je tako
shujšal, da se je oklep stisnil . . . jermenje se
je skrčilo ... po vsej priliki gospod ni imel

28’

220

Z OGNJEM IN MEČEM.

nobene postrežbe. Hvala Bogu, hvala. . . o, ljub¬
ljeni gospod moj!«

»Kedaj si prišel?«

»I danes po noči.«

»Pa čemu me nisi vzbudil?«

»O, da bi te budil? I Zjutraj sem prišel,
da sem obleko vzel.«

»Odkod si prišel?«

»I, iz Hušča.«

»Kaj si tam počel? Kaj se je s teboj go¬
dilo? Govori, povej!«

»Vedi, gospod moj, v Hušč so prišli Ko¬
zaki gospoda vojvode braclavskega plenit in
palit, jaz pa sem bil uže poprej tamkaj, ker sem
bil z očetom Patronijem Laskom tja prišel, ki
me je od Hmielnickega vzel v HušČ. Njega je
namreč gospod vojvoda do Hmielnickega poslal
z listi. Ko se je on vračal, Šel sem pa še jaz
z njim, a sedaj so Kozaki Hušč požgali in otca
Patronija zaradi njegovega srca do njih umorili,
kar bi se bilo gotovo i gospodu vojvodi pri¬
petilo, da je bil tamkaj, akoprem je tudi on
blagosrčen in velik njih dobrotnik...«

»Govori jasno in ne mešaj, jaz te ne mo¬
rem razumeti. Ti si bival torej mej Kozaki,
pri Hmielnickem, ali kaj?«

»Kajpada mej Kozaki. Ko so me bili prijeli
v Čehrinu, imeli so me za svojega ter so me
obdržali. Gospod, naj se gospod obleče. Moj
Bog, tako je pa vse vničeno, da ni kaj v roko
vzeti. Bog daj, da. . . Gospod moj, naj gospod
ne bode hud, da onega lista, ki si ga, gospod,
pisal iz Kudaka, v Rozlogih nisem oddal. Ta
zlodej Bohun mi ga je iztrgal; da ni bilo onega
debelega šlahčiča, izgubil bi bil še življenje.«

»Vem, vem. Ni tvoja krivda. Ta debeli
šlahčič je v taboru. On mi je vse povedal, vse,
kakor je bilo. Pa tudi gospodično je Bohunu
ukradel, ki sedaj zdrava živi v Baru.«

»O, hvala Bogu! Torej gotovo ni dolgo
do svatovanja.«

»Gotovo, da ni. Odtod krenemo po po¬
velji takoj v Tarnopol, a odonod v Bar.«

»Bogu najvišjemu hvala! Brez nobene dvojbe
se on obesi — oni Bohun — ali njemu je
uže čarovnica prerokovala, da on tiste, o ka¬
teri misli, nikoli ne dobode in da jo bode imel
Lah, a ta Lah, to si gotovo ti, velemožni go¬
spod moj.«

»Odkod pa to veš?«

»Ker sem slišal. Jaz moram gospodu vse
z dokazi dopovedati, a gospod naj se tačas
oblači, ker nama tudi uže zajutrek pripravljajo.

Takrat, ko sem bil s tisto čajko odplul proti
Kudaku, šli smo kruto dolgo, ker je bilo vse
pod vodo, vrhu tega pokvarila se nam je pa
še čajka in jo je bilo treba popravljati. Mi torej
gremo, gremo, gospod moj, gremo...«

»Greste... greste!« prekine nestrpno go¬
spod Jan.

»In prišli smo v Čehrin. Kaj se mi je pa
tamkaj pripetilo, to pa gospod, uže veš.«

»To uže vem.«

»Potem jaz ležim v hlevu, sveta božjega
ne vidim. V tem je prišel Hmielnicki, takoj po
odhodu Bohunovem, z okrutno silo zaporoško.
Ker je bil pa uže popreje veliki hetman Ce-
hrince pokaral radi prijaznosti in naklonjenosti
do Zaporožcev in je bilo mnogo ljudij v mestu
pobitih in ranjenih, mislili so, da sem jaz tudi
tistih jeden, zato me sploh niso pobili, marveč mi
dali celo postrežbo in niso dovolili Tatarjem
vzeti me, dasi jim vse dozvoljujejo. Osvestivši
se, pomislim, kaj mi je storiti? A ti zlodeji so
šli tačas pod Korsun in so tamkaj pobili go¬
spode hetmane. O, gospod moj, kar so moje
oči videle, ne da se povedati! Oni pa niso ni¬
česar skrivali, nobene sramežljivosti poznali in
me imeli uže za svojega. Jaz pa premišljam:
Ali bi pobegnil, ali bi ne pobegnil? Ali videl
sem, da je varnejše ostati, dokler se boljša pri¬
lika ne naleti. Ko so jeli voziti izpod Korsuna
preproge, oprave, srebro, dragotine. . . oj, oj,
moj gospod — malo, da mi ni srce počilo in
da mi niso izlezle oči iz glave. To so ti taki
razbojniki, da so šest srebrnih žlic za srebrnik,
a potem za četvrtinko žganja prodajali. Zlat
gomb, ali zaponko, ali trepke od Čapke, dobil
si lahko celo za osminko. Mislil sem si: Čemu
bi zaman tu sedel, na; se okoristim. Ako mi
Bog dodeli, da se kedaj vrnem v Rzedziane,
na Podlesje, kjer mi bivata roditelja, dam jima
to, ker imata tožbo z Javorškimi, ki traja uže
petdeset let, pa je nimata s čim dognati. Na¬
kupil sem torej, gospod moj, toliko raznojakega
premoženja, da sem je moral naložiti na dva
konja. Imel sem to za tolažbo v svoji žalosti,
kajti okrutno sem hrepenel po gospodu.«

»Oj, Rzgdzian, vedno si jednak! Iz vsega
moraš imeti korist.«

»Da me je Bog poblagoslovil, kaj je v tem
zlega? Saj ne kradem; če mi je dal pa gospod
trošek na pot v Rozloge, evo ga! Dolžnost
moja je, da ga dam nazaj, ker nisem prišel do
Rozlogov. «

Z OGNJEM IN MEČEM

22 r

Da je le nekoliko ozdravel,"prišla je Doncovna'k njemu, da mu vraži in prorokuje. (Str. 222.)

Tako govoreč, odpel je sluga pas, vzel
trosek, in ga položil pred Skrzetuskega, ta pa
se je nasmehnil in rekel:

»Ker ti je šlo tako dobro, gotovo si boga¬
tejši od mene, toda le obdrži še ta trosek.«

»Zahvaljujem te pokorno, velemožni go¬
spod. Nabralo se je troho, — Bog bodi za¬
hvaljen ! Roditelja in ded, ki ima devetdeset let,
bodo veseli. In Javorške brez nobene dvojbe
iztožijo do poslednjega groša in je poženo s tor¬
bami po svetu. Toda tudi ti, gospod, imaš
korist, ker te tistega lepega pasu, kateri si mi
v Kudaku obetal, ne bodem spomnil, če prav
se mi jako dopada.«

»Si uže spomnil! O takov sin! Ti si mi
pravi lupus insatiabilis. *) Ne vem, kje je tisti
pas, — ali ker sem ti ga obetal, dal ti ga bo¬
dem, če ne tistega, pa katerega drugega.«

»Hvala lepa, gospod!« reče dečko obje-
maje gospodu kolena.

»Kaj to! Pripoveduj dalje, kaj se ti je pri¬
petilo.«

»Bog mi je dal torej mej razbojniki korist.
Samo to me je mučilo, da nisem vedel, kaj se
godi z gospodom in da je Bohun gospodično
odpeljal. Kar naznanijo, da on leži v Cerkesih,

*) Nenasiten volk.

Z OGNJEM IN MEČEM.

da jedva živi, ker so ga knezi ranili. Jaz pa
v Čerkese. Gospod veš, da znam prilepiti obliž
in celiti rane. Zategadelj so me tja poslali. Tako
me je torej polkovnik Doniec poslal tja in je
šel tudi sam, da bi onega pobojnika lečil. Kmalu
mi je padla peza s srca, ko sem izvedel, da je
gospodična ušla z onim šlahcičem. Sel sem
torej k Bohunu. Mislim: Ali me bode spoznal
ali ne? A on je ležal v vročici, zato me s po-
četka ni spoznal. Pozneje me je spoznal, pa
mi pravi: ,Ti si šel z listom v Rozloge? 1  Jaz
pravim: ,Da.‘ A on znova: ,Torej sem jaz tebe
v Cehrinu pobil?' ,Tako jel' odvrnem mu. ,Ti
torej — pravi — služiš gospoda Skrzetuskega ?'
Stoprv tedaj sem začel lagati: ,Jaz nikogar —
pravim — ne služim. Več slabega nego dobrega
sem imel v tej službi, zato sem šel raje s Ko¬
zaki na svobodo, tebi, gospod, pa strežem in
te lečim uže deset dnij!' On je verjel in mi po¬
kazal veliko zaupanje. Od. njega sem izvedel
tudi to, da so Rozlogi požgani, da je dva kneza
ubil, ostali pa da so, to slišavši, hoteli iti k na¬
šemu knezu. Ker pa tega niso mogli, ubežali
so v litavsko vojsko. Ali najhuje je bilo, kedar
je omenjal tega debeluhastega šlahčiča ! Rečem
ti, gospod, to ti je tako škrtal z zobmi, kakor
bi orehe tri.«

»Je bil dolgo bolan?«

»Dolgo, dolgo, kajti rane so se mu sicer
naglo celile, potem pa se zopet odpirale, ker se
s početka ni varoval. Ne malo nočij sem jaz
pri njem presedel — da bi ga vrag! — kakor
pri kakem dobrem človeku. Treba ti je pa,
gospod, vedeti, da sem na vzveličanje svoje
duše prisegel, da mu za krivico izplačam, in
to bodem držal, gospod moj, če imam vse živ¬
ljenje hoditi za njim, ker me je nedolžnega
tako mučil in potolkel kakor psa, a jaz nisem
kakov kmetski hrust. On mora pasti od moje
roke, če ga kdo drugi popreje ne ubije. Jaz
rečem, gospod moj, da sem stokrat imel pri¬
liko, ker razun mene često nikogar ni bilo pri
njem. Mislil sem si torej: Ali naj ga sunem ali
ne? — Pa me je bilo sram udušiti ga tako,
v postelji ležečega.«

»To ti je v čast, da ga nisi umoril neobo¬
roženega bolnika. To bi ne bilo plemiško.«

»Pa vedi, gospod, jaz sam sem tudi tako
mislil. Vrhu tega sem se še spomnil, da me
je ded, ko sem šel z doma od roditeljev, pre¬
križal in dejal: Pametuj, butec, da si šlahčič, in
drži na čast, služi verno, ali trpinčiti se ne daj.
Rekel je tudi, če šlahčič dela nečastno, gospod

Jezus plače. In jaz sem si nauk zapomnil ter
se ga držim. Moral sem torej priliko pustiti.
A zaupljivost čimdalje večja! Cesto me vpraša:
,S čim te nagradim?' Jaz pa: ,Gospod, s čemer
bodeš hotel!' In ne morem se pritoževati!
Dobro me je oskrbel, jaz sem pa vzel, ker sem
si mislil: Čemu naj bi v razbojniških rokah
ostalo. Radi njega so mi tudi drugi dajali, kajti
jaz gospodu tako povem, da tam nikoga tako
ne ljubijo, kakor ljubijo njega Niževci in črn,
dasi v vsej Poljski ni šlahčiča, ki bi črn tako
preziral kakor on... «

Tu jame Rzgdzian vrteti z glavo, kakor bi
se bil še česa domislil in se čemu čudil, a za
kratka je nadaljeval:

»Čudovit človek je to — in treba je res
priznati, da ima povsem plemiška svojstva. A to
gospodično — to on ljubi, ljubi, mogočni Bog!
Da je le troho ozdravel, prišla je k njemu
Doncovna, da bi mu vražila. In vražila je, pa
nič dobrega. Ta nesramna Velikonja občuje
s hudiči . . a to je vrlo, čilo dekle!! Ko se
zasmeje, prisegel bi, da razgeče kobila na loki.
Bele zobe kaže, take močne, da bi pregriznila
oklep; če hodi, kar zemlja se trese. In vedi si
ga Bog, kaj je videla na meni, da se ji je moja
krasota tako dopadla. Ne gre ti mimo mene, da
me ne bi potegnila ali za glavo, ali za rokav, ali
pa me sunila -— in da ne bi rekla: ,Pojdi!' A jaz
sem se bal, da bi mi rogač kje na samem vratu
ne zavil, — kajti takoj bi vse propadlo, kar
sem nabral. Zategadelj ji odgovarjam: ,Kaj,
imaš premalo drugih?' A ona: ,Priljubil si se
mi, če prav si še deček, priljubil si se mi.‘ A jaz
nato: ,Poberi se, bas!' Pa ona znova: ,Svidaš
se mi, svidaš se. mi!‘«

»In si videl vražbe?«

»Videl, slišal. Nekakšni dimi, sikanje, pis¬
kanje, nekakšne sence, da sem bil kar trd!
Ona pa namrši, v sredi stoječ, črne obrvi in
ponavlja: ,Lah pri nji! Lah pri nji! Čilu, huku,
Čilu!. . . Lah pri nji!' Tu naspe znova pšenice
na sito in pazi, a zrnca se trkljajo nalik črvom,
dočim ona ponavlja svoj: , Čilu, huku, Čilu!
Lah pri njej!' Ej, gospod moj, da ni on tak
razbojnik, smilil bi se ti, zročemu njegov obup
po vsaki vražbi. Pobledel je, kakor platno, padel
vznak, roke zvijal nad glavo, tožil in ječal,
prosil gospico in se opravičeval, da je prišel
v Rozloge kot nasilnik, da ji je ubil brata. ,Kje
si, kukavica moja, jedinica moja! — pravi —
Nosil sem te na rokah, in sedaj ne morem
živeti brez tebe!. . . Jaz — pravi — se te niti

Z OGNJEM IN MEČEM.

22?

z roko ne dotaknem, tvoj rob bodem, da te
bodo le oči moje gledale/ Potem se je spomnil
gospoda Zaglobe, škrtal z zobmi in grizel v po¬
steljo, dokler ga ni spanec premogel, a tudi
v spanji je še ječal in vzdiha!.«

»Ali mu ni nobedenkrat nič dobrega vra-
žila ?«

»Gospod, potem ne vem več, kajti on je
ozdravel in jaz sem ga zapustil. Prišel je du¬
hovnik Laško, in Bohun mi je dopomogel, da
sem šel z njim v Hušč. Oni razbojniki tam so
videli, da imam nekoliko vsakovrstnega blaga,
in jaz nisem prikrival, da grem in svoje rodi¬
telje podprem.«

»In te niso oropali?«

»Morda bi me bili, a v srečo takrat tam
ni bilo Tatarjev, Kozaki pa so se bali Bohuna
in si niso upali. Sicer me imajo pa popolnoma
za svojega. Saj mi je sam Hmielnicki velel,
naj vlečem na uho in mu poročam, kaj se bode
govorilo pri vojvodi braclavskem, ako se pri
njem snidejo kaki gospodje . . , Vrag naj ga
vzame! Prišel sem torej v Hušč, kar pridejo
Krzivonosovi podjezdi*) in ubijejo duhovnika
otca Laska, jaz pa sem polovico blaga zakopal,
z drugo polovico pa pobegnil, izvedevši, da 'ti,
gospod moj, tolčeš okolu Zaslava. Bog najvišji
bodi zahvaljen, da sem svojega gospoda našel
zdravega in veselega in da se mu pripravlja
ženitovanje . . . To bode konec vsega hudega.
Zlodejem, ki so Šli na kneza, našega gospoda,
sem pravil, da se več ne vrnejo. Sedaj pa
imajo! Morda je vojna uže končana.«

»Kaj še! Sedaj se še-le s Hmielnickim
začne.«

»Gospod, ali bodeš tudi po ženitovanji
vojeval?«

»Mari misliš, da me pri poroki izpreleti
strah ? «

»Ej, ne mislim. Vem, da, če koga spre¬
leti, gospoda mojega gotovo ne izpreleti. Jaz
vprašam samo zato, ker bi šel rad z gospo¬
dom, ko odnesem roditeljema to, kar sem si
pridobil. Morda mi Bog dopomore, da se
Bohunu maščujem za svoje krivice; ker se to
ne spodobi z izdajstvom, kje naj ga drugod
iščem, če ne na bojnem polji. On se ne bode
pazil. . . «

»Kaj si tako srdit?«

»Vsakdo bodi pri svojem. Jaz sem skle¬
nil in bi šel, če treba, tudi v Turke za njim.

*) Podjezd — nem. Streifzug, Vorposten.

Uže ne more biti drugače. Sedaj pojdem z go¬
spodom v Tarnopol, potem pa na ženitovanje.
Gospod, čemu pa greš v Bar črez Tarnopol?
To ni prava pot.«

»Ker moram tjakaj vojake odvesti in je
oddati.«

»Razumem, gospod.«

»A sedaj mi daj kaj jesti!« reče gospod
Skrzetuski.

»Na to sem uže tudi pomislil. Trebuh je
vsemu podlaga.«

»Koj po jedi odrinemo.«

»Hvalo Bogu, če prav imam konjička strašno
utrujenega.«

»Ukažem ti dati čilega. Na njem bodeš
dobro jezdil.«

»Gospod, pokorno te zahvaljujem,« reče
Rzgdzian, smehljajoč se o prijetni misli, da ga
je, če všteje popotni trosek in bogati pas, do¬
letel sedaj uže tretji dar.

XVII. '

Na čelu kneževini praporom je šel torej go¬
spod Skrzetuski na Zbaraž in ne na Tarnopol,
kajti dobil je nOvo povelje, naj gre tja; spo¬
toma je pa zvestemu slugi pripovedoval svo¬
je dogodke, kako je bil na Siči v robstvo
zajet, kako dolgo je bil v njem in koliko je
pretrpel, predno ga je Hmielnicki izpustil. Sli
so zlagoma. Daši niso imeli voz in prtljage
s seboj, vendar niso mogli hiteti, ker je pot
držala po tako opustošenih krajih, da je bilo
dobavljanje živeža za ljudi in piče za konje
silno težavno. Sem ter tja so srečavali tolpe
gladnih ljudij, zlasti ženskih z otroki, ki so Boga
prosili smrti ali pa celo tatarskega robstva, kjer
bi, če tudi v sponah, imeli vsaj kaj jesti. In vendar
je bil to čas žetve v tej bujni pokrajini, v ka¬
teri se je — tako rekoč — cedilo mleko in med.
Krzivonosovi podjezdi so vse vničili, kar se je
le dalo vničiti — a ostanki prebivalstva so se
živili z lubjem od drevja. Stoprv blizu Jampola
so prišli vitezi v kraj, katerega vojna še ni bila
tako grozno iztrebila. Ker so imeli dovolj krme
in živeža, pomikali so se naglo proti Zbaražu,
kamor so prišli v petih dneh po odhodu iz
Suhorzinčev.

V Zbaraži je bil velik shod. Tam je stal
knez Jeremija z vso vojsko, razun tega se je bilo
tam zbralo mnogo vojakov in šlahte. V vzduhu
je visela vojna, in le o njej so se sukali vsi

Z OGNJEM IN MEČEM.

224

pomenki; mesto in okolica je kar rojila obo¬
roženih ljudij. Mirovna stranka v Varšavi, ka¬
tero je v nadejah podkrepljeval gospod Kisiel,
vojvoda braclavski, se pogajanja še ni popol¬
noma odrekla in je še vedno upala, da se
bode dal tako potlačiti vihar, vedela pa je je-
dino le to, da bode pogajanje le ondaj uspešno,
ako je podpre mogočna armada. Ta zbor je
zboroval sredi grozb in vojaškega hrupa, kakor
je navada pred bojnim viharjem. Razglasila se
je splošna vojna, sklicavala plačana vojska in,
akoprem so kancelar in vladarji še verovali
v mir, vendar je v. plemiških srcih prevaževal
vojni duh. Pobede Višniovieckega so raznetile
domišljijo vsakomu- bolj in bolj. Srca so vsplam-
tela v želji, da se maščujejo na kmetih, in
v želji povračila za Žolte vode, za Korsun, za kri
toliko tisoč ljudij, mučeniške smrti umrših, za
sramoto in ponižanje . . . Ime strašnega kneza
se je zasvetilo v solnčnem blesku slave, — vsem
je bilo na jeziku, vsem v srci, zajedno s tem
imenom pa se je od Baltikovih bregov pa na
Divje Poljane razlegala beseda: Vojna!

Vojna! Vojna! Naznanjala so jo tudi zna¬
menja na nebu in razplamteli človeški obrazi
in bliskanje mečev in pasje tuljenje po noči
pred kočami in razgetanje konj, kri vohajočih.
Vojna 1

Ves plemiški rod, nosil kdo katerikoli grb,
kolikor ga je bilo po vseh zemljah in okrož¬
jih, dvorih in zastenkib,*) jemal je staro orožje
in meče iz shramb ; mladež je pela pesni o Je¬
remiji, ženske pa so molile pred altarji. In vzdig¬
nila so se oborožena selišča v Prusih, v Livoniji,
v Velikopoljski in na rojnem**) Mazovši, ***)
tja do zračnih vrhuncev tatranski-h in temnega
jelovja beskidskega.

In vojno je zahtevala sila razmer. Razboj¬
niško gibanje Zaporožja in narodna vstaja ukra¬
jinske črni sta potrebovali višjih gasel nego-li
samo klanje in razboj, nego-li borbo s pan-
stvom in velikaŠkimi latifundiji. To je tudi
Hmielnicki dobro vedel in okoriščajoč se s tlečo
razdraženostjo, obojestranskimi zlorabami in za¬
tiranjem, brez kakoršnih v onih surovih časih
nikdar ni bilo, izpremenil je socijalni boj v ver¬
ski, raznetil narodni fanatizem in takoj s po-

*) Zascianki = zastenki (prav za prav: prostor za
steno; se zove hiša in vrt male šlahte litavske.

**) Rojni, toliko kakor: jako obljuden.

***) Mazovše, nekdanja posebna poljska vojvodina, da¬
nes okraj varšavskega namestništva, kjer bivajo
Mazuri.

četka izkopal propad mej obema taboroma, —
propad, katerega niso mogle zasuti ne koženice
(pergameni), ne pogodbe, marveč le kri.

In srčno želeč pogodeb je hotel zavarovati
si le sebe in svojo moč — a potem ? . . . Kaj
bode potem, hetman zaporoški ni mislil, v bo¬
dočnost ni zrl in se ni menil za njo.

Ni pa vedel, da je propad, ki ga je on
izkopal, tolik, da ga ne zaravnajo nobene po¬
godbe, celo v takem času ne, kakoršnega je on,
Hmielnicki, potreboval. Bistroumni politik ni
uganil, da ne bode mogel uživati krvavega
sadu svojega življenja.

In vendar je bilo lahko uganiti, da se bodo
tam, kjer si oboroženi tisoči stopijo drug proti
drugemu, pogodbe pisale — ne na oslovsko —
ampek na kožo človeško, peresa pa bodo —
meči in oščepi.

Dogodki so se torej šiloma valili in drvili
na vojno — in celo preprosti ljudje, katere je
vodil le nagon, previdevali so, da ne more biti
drugače. In v vsej Poljski se je čimdalje več
očij obračalo na Jeremijo, ki je od začetka
vojne oznanjal boj na življenje in smrt. V senci
te orjaške postave so čimdalje hitreje izginjali
kancelar in vojvoda braclavski in vladarji, mej
njimi tudi mogočni knez Dominik, ki je bil
imenovan za glavnega vodnika. Njegova važnost,
njegov ugled sta ginila, manjšala se je pokor¬
ščina napram vladi, katero so zastopali. Vojski
in šlahti je bilo ukazano, da se snide pri Lvovu,
potem pa pri Glinjanih, kamer so šli čimdalje
večji vojni oddelki. Shajali so se vojaki na¬
jemniki, za njimi zemljanje pobližnjih vojvod¬
stev, toda vedno novi dogodki so jeli groziti
vplivu države. Ne le manj redni prapori vse-
obče vojske, ne le zasebniki, temveč celo pla¬
čanci so na zbirališči regimentarjem odpoveda-
vali pokorščino ter navzlic, prepovedim šli pod
Zbaraž, da bi stopili pod poveljstvo Jeremije.
Prvi sta to storili vojvodstvi kijevsko in bra-
clavsko, katerih šlahta je uže preje v znatnem
številu služila pod Jeremijo, za njima je. presto¬
pilo vojvodstvo rusko in lubelsko, a za tema
i kronine vojske — in ni bilo več težko reči —
da potegnejo za jimi tudi vse: ostale.

Prezrti in navlašč pozabljeni Jeremija je
po sili razmer postal hetman in vrhovni po¬
veljnik vse poljske državne moči. Šlahta in voj¬
ska, udani mu z dušo in s telesom, čakali sta
le njegovega migljeja. Vlada, vojna, mir, bodoč¬
nost Poljske počivala mu je v rokah.

Gospod Zagloba razlaga in pripoveduje tistim, kateri gredo v privič na vojno, z visoko svojo izkušenostjo. (Str. 227.)

226

Z OGNJEM IN MEČEM.

In rasel je z vsakim dnem, zakaj vsak dan
so se novi prapori valili k njemu, in on se je
tako zorjačil, da je njegova senca padala ne le
na kancelarja in na vladarje, marveč celo na
senat, na Varšavo in na vso Poljsko.

V sovražnih mu kancelarjevih krogih v Var¬
šavi in v vladarskem taboru, pri zaupnikih
kneza Dominika in pri vojvodi braclavskem so
mu začeli očitati neizmerno častihlepje in drz¬
nost; pogrevali so njegovo pravdo za Hadziač,
kako je bil drzni knez prišel v Varšavo s šti¬
rimi tisoči ljudij, stopil pred senat in bil gotov
pretepsti vse, celo kralja ne izvzemši.

»Česa se je nadejati od takega človeka in
kak mora biti sedaj — govorilo se je — po
onem Ksenofontovskem pohodu z Zadnjeprija,
po vseh teh vojnih uspehih in tolikih zmagah,
ki so ga tako neizmerno proslavile ? Do kako ne¬
znosnega napuha ga je morala vzdigniti ona na¬
klonjenost vojaštva in šlahte? Kdo se mu danes
upre? Kaj se zgodi s Poljsko, ko pride pod¬
ložnik do take moči, da lahko tepta voljo sena-
tovo, da sme jemati vlado od države izbranim
voditeljem iz rok? Mar on res namerava kra¬
ljeviča Karola ovenčati s krono ? On je Marij —
res je — ali Bog daj, da ne bi bilo v njem
Marka Korijolana ali Katiline, katerima je jednak
v čestihlepji in napuhu!«

Tako se je govorilo v Varšavi v krogih
vladarskih, osobito pri knezu Dominiku, čegar
kosanje z Jeremijo je državi uže mnogo škodo¬
valo, a ta Marij je sedel mej tem v Zbaraži,
zamišljen, mrk, skrivnosten. Nove zmage mu niso
izpremenile obličja. Kedar je kak nov prapor,
kraljevski ali kake druge okrožne vojske, prispel
k Zbaražu, šel mu je naproti, z jednim pogle¬
dom ocenil njegovo vrednost ter se takoj za¬
mislil. Vojaki so se z veselim krikom zgrinjali
k njemu, padali pred njim na kolena kličoč:
»Pozdravljen nam, nepremagljivi vojskovoj 1 Slo¬
vanski naš Herkul! Dokler živimo, stali bodemo
pri tebi!« On pa je odgovarjal: »Klanjam se,
hvala vam, gospodje! Vsi smo pod Kristovim
poveljem, moja stopnja je prenizka, da bi bil
gospodar vaše krvi!« In zamikal se je, bežal
od ljudij, v samoti se mučil z mislimi. A tačas
so v mestu vreli roji vedno novih vojakov.
Prosti vojaki so pili od jutra do noči, hodili
po ulicah, gnali hrup in se prepirali z inozem¬
skimi častniki. Redni vojak, čuteč, da je disci¬
plina vajeti popustila, si ni kratil vina, jela in
kocke. Dan na dan novi gostje, nove gostbe in

zabave z meščankami! Vojske so zavalile vse
ulice, stale so celo po vaseh v okolici; kaj pa
stoprv različnost konj, orožja, oprave, oklepov,
lebk, boj raznih vojvodstev! Rekel bi, da so
kaki splošni odpustki, na katere se je sešla po¬
lovica Poljske. Včasih leti kaka panska kareta,
pozlačena ali pobag r ena, pripreženih je šest ali
osem konj s peresi, sluge, ki se nosijo ogerski
ali nemški, nadv.orni janičarji,- Kozaki, Tatarji;
tam znova razriva trume z anatolskimi ali perzij¬
skimi konji nekoliko drugih vojnikov, svetečih
se v svili ali žametu, brez oklopov. Trepki
čapek in zaponke pod vratom migotajo z iskrami
briljantov in rubinov — in vse se jim umiče
s poti radi imenitne njih službe. Tam se znova
pred hodnikom šopiri častnik v novem blešče¬
čem kolarji, z dolgo trstfno v roki in ošab¬
nostjo na obličji, a z meščanskim srcem v prsih.
Ondi migajo grebenaste čelade dragonske, klo¬
buki nemške pehote, rogativke navadne vojske,
kapuce, risji kalpaki. Služabniki v raznih bo¬
jah se zvijajo v postrežbi kakor kače. Tu pa tam
je ulica zagnjetena z vozovi; tam vozovi stoprv
dohajajo, neusmiljeno škripajoč, povsodi polno
krikov, vpitja: »S poti!« kletvin služabništva,
prepirov, tepeža, konjskega razgetanja. Manjše
uličice so tako zametane s slamo, senom, da
se je nemožno preriti.

In sredi teh krasnih oblek, migotajočih v vseh
mavričnih bojah, sredi svile, aksamita, tiftika,
altembasa, migotanja briljantov — kako čudno
izgledajo polki Višniovieckega, revni, raztrgani,
omršaveli, v rjastih oklopih, obledelih barvah
in raztrganih oblekah! Vojaki izpod najimenit¬
nejših praporov izgledajo kakor berači, slabše
nego sluge drugih polkov, ali vsi se klanjajo
tem raztrgancem, tej rji in tej bedi, zakaj to so
znamenja junakov. Vojna je slaba mati! Svoje
otroke požira kakor Saturen, katerih pa ipak
ne požre, le obgloda je, kakor pes kosti. Te
izprane, obledele barve, to so nočni nalivi, to
so pohodi v sredo sovražnih elementov ali soln-
čne vročine; rja na železu, to je neobrisana kri,
njih samih ali sovražnikova ali pa obojih ob
jednem: Višniovieckovci imajo povsodi prvo be¬
sedo. Oni pripovedujejo po gostilnicah in po
stanovanjih, drugi pa le poslušajo. In včasih
kakega poslušalca kar pošegeče za vratom, udari
se z rokama po ledjih in krikne: »Naj vas bi¬
jejo kroglje! Vi ste javaljne vragovi, ne ljudje!«
A višniovieckovci: »To ni naša zasluga, marveč
tak ga vojskovoja, kateremu še vrstnika ni dal
božji svet!« Vsaka gostba se konča z vskriki:

7.  OGNJEM IN MEČEM.

»Vivat Jeremija! Vivat knez vojvoda! Vojsko-
voj nad vojskovoji in hetman nad hetmani!«...

Ko se šlahta opije, drvi na ulice in strelja
iz pušek in mušket; kedar jo pa Višniovieckovci
opozarjajo, da je tolika svoboda le začasna, da
pride čas, ko je knez vzame v roke in uvede tak
red, o kakoršnem do tedaj še slišali niso, uži¬
vajo baš zato ta čas še tem bolj. »Gaudeamus,*)
dokler smemo — kriče — Ko pride čas po¬
korščine, bodemo pa pokorni, saj imamo biti
komu, to ni d z i ec i n a, **) ni lacina,***)
ni pierzyna.«f) In baš nesrečnega kneza
Dominika so najbolj obirali, zakaj vojakom je
bil on najbolj v zobeh. Pravili so, kako po
cele dneve moli, zvečer pa ob svojem vrči
visi in, kedar si na trebuh pljune,, le jedno oko
odpre in vpraša: »Kaj takega?« Govorilo se je
tudi, da na noč »jalapam« uživa, in da je  uže
toliko bitek videl, kolikor jih ima na preprogah
holandskega dela uvezenih in všitih. Tamkaj
ga ni nihče branil in nikomur se ni smilil, a
najbolj so ga glodali tisti, ki so javno naspro¬
tovali vojaškemu redu in pokorščini.

Vendar je tudi te v zabavljanji in zasmeho¬
vanji prekašal gospod Zagloba. Svojo bolezen
v križi si je bil uže izlečil in sedaj je bil v svo¬
jem elementu. Koliko je snedel in izpil, zaman
bi popisaval, ker ta reč preseza človeško verjet¬
nost. Gruče vojakov in šlahte so zmerom ho¬
dile za njim in ga obkroževale, a on je raz¬
pravljal, pravil in zasmehoval tiste, ki so ga
napajali. On, star vojak je gledal zviška na tiste,
ki so šli v prvič na vojno, ter jim z vso visoko
izkušenostjo razlagal in govoril: »Toliko veste,
kaj je vojna, kakor nune, kaj so možje; obleko
imate novo in po dišavah diši. Akoprem je to
lep vonj, vendar se v prvi bitki potrudim, da
se vam obleka prevetri. Oj! kdor ni vohal voj¬
nega česna, ta ne ve, kake iztiska solze! Ne
prinese vam ženka niti varjanega piva niti vin¬
ske juhe! Poopadejo vam, gospodje, trebuhi in
sesušite se kakor tvarog-j-j-) na solnci. Le meni
verjemite. Izkušnja, ta kaj velja! Bili smo v mar¬
sikaterih prilikah in neprilikah, in smo bili 1
Priborili smo marsikak praporček, ali to pa
moram gospodom reči, da me nobeden ni to-

*) Veselimo se!

**) Otroče.

***) Latinščina, t. j. človek, ki (v zboru) samo govori,
ki so ga zgolj besede = brbljavec.

f) Pernica, v zaničljivem pomenu, najbrže človek, ki
le spi — zaspanč, mehkužnik.

j-f) Nem, Quarkkase, Quargel.

227
liko truda in težave veljal, kakor tisti pod Kon¬
stantinovem. Naj hudiči pobero te Zaporožce!
Sedem potov, rečem vam, gospodje, so mi ušli,
predno sem zagrabil drožiček. Vprašajte gospoda
Skrzetuskega, tega, ki je Burdabuta ubil, on je to
na vlastne oči videl in občudoval. Pa tudi sedaj,
le kriknite samo kakemu Kozaku do ušes: ,Za¬
globa !‘ videli bodete, kaj vam pove. Ali kaj
vam bodem to pravil, vam, ki ste pobijali le
muhe po stenah, drugega pa nobenega!«

»Kako je bilo to? Kako?« izpraševali so
mlajši.

»Gospoda, mari hočete, da bi se mi od
gibanja jezik v ustih vnel, kakor os v vozu?«

»Treba ga zalivati! Vina!« klicala je šlahta.

»Kako pak!« odgovori gospod Zagloba in
rad, da je našel tako hvaležnih poslušalcev, do¬
povedal jim je vse ab o v o,*) od potovanja
v Galato in od pobega iz Rozlogov pa do do-
bitja prapora pod Konstantinovem; oni pa so
z odprtimi usti poslušali, včasih mrmrali, ko
je, slaveč svojo hrabrost, le preveč smešil njih
neizkušenost, ali oprašČali mu.zopet ter ga na¬
pajali vsak dan v drugem stanovanji.

V Zbaraži so se torej tako veselo in hrupno
zabavali, da so se stari Zacvilihovski in drugi
resnejši gospodje čudili, da knez tako dolgo
dovoljuje tako veseljaštvo, — on pa je nepre¬
nehoma sedel v svojem stanovanji. Videlo se je,
da je vojaku navlašč popustil, češ, naj se pred
novimi boji naužije vsega dobrega. V tem je bil
prišel Skrzetuski in takoj padel kakor v vrtinec,
kakov v kakov krop. Tudi on bi se bil rad
poveselil v kolu tovarišev, še rajši pa bi bil
šel v Bar k ljubljenki svoji, pri kateri bi bil
v sladkem njenem objemu pozabil ves strah in
vso skrb. Zglasil se je torej brez odloga pri
knezu, da bi mu poročal o pohodu svojem pod
Zaslav in si izprosil dovoljenja za odpotovanje.

Kneza je našel tako izpremenjenega, da ga
ni bilo spoznati. Kar ustrašil se je, ko ga je za¬
gledal, ter se vprašal v duhu: Je-li to ta vojvoda,
katerega sem videl pod Mahnovko in Konstan¬
tinovem? Pred njim je stal človek, upognen od
bremena skrbij, z upadlimi očmi in s sesuše-
nima ustnama., kakor bi ga mučila težka no¬
tranja bolezen. Na vprašanje, ali je zdrav, od¬
govoril je kratko in suho, da je zdrav, vitez pa
se ni drznil dalje izpraševati. Ko je bil uže
poročil o podjezdu, začel je takoj prositi, da

*) Od začetka.

2 9

22 8 Z OGNJEM IN MEČEM.

bi smel za dva meseca prapor zapustiti, dokler
se ne oženi in žene ne odvede v Skrzetušev.

Knez pa nato, kakor bi se bil vzbudil iz .
sna. Navadna njegova dobrota se mu je zopet
razlila po oblačnem obličji, pritisnil je gospoda
Skrzetuskega k sebi ter rekel:

»Tvoje muke je torej konec. Idi, idi, Bog
te blagoslovi! Rad bi bil na tvojem ženitovanji,
zakaj to sem dolžan Kurčevičevni kot hčerki
Vazilijevi, in tebi kot prijatelju, toda v teh časih
mi ni možno oditi. Kedaj hočeš iti?«

»Vaša knežja milost, najrajše takoj danes.«

»Idi jutri. Sam ne moreš iti. Dam ti tri¬
sto Vieršulovih Tatarjev, da jo varno odpelješ.
Z njimi najpreje dospeŠ tja. Potrebni ti bodo,
kajti tara se vlačijo tolpe razbojništva. Dam ti
tudi list do gospoda Andreja Potockega. Predno
ga pa napišem, predno pridejo Tatarji, predno
se naposled tudi ti odpraviš, nagne se večer
na jutro.«

»Kakor ukaže vaša knežja milost. Ali drznem
se še prositi, da bi tudi Volodijovski in Pod-
bipigta smela iti z menoj.«

»Dobro. Pridi še jutri po slovo in blago¬
slov. Tudi tvoji knežnji bi rad poslal kak
spominek. Čestita kri 1 Bodita srečna, bodita
drug drugega vredna!«

Vitez je uže klečal in kolena objemal ljub¬
ljenemu si poveljniku, ki je še nekolikokrat
ponovil:

»Bog ti daj srečo! Bog ti daj srečo! No,
pridi še jutri!«

Ali vitez ne vstane in ne odide, kakor bi
hotel še nekaj prositi, pa se obotavlja, naposled
pa vendar izpregovori:

»Vaša knežja milost!«

»Kaj še poveš?« vpraša knez ljubeznivo.

»Oprosti vaša knežja milost mojo predrz¬
nost, ali... meni se trga srce in vsled velike
žalosti mi prihaja predrznost: Kaj je vaši knežji
milosti? Ali vas skrbi tero ali bolezen?«

Knez mu položi roko na glavo:

»Ti ne moreš tega vedeti!« reče mu s slad¬
kim glasom. »Pridi še jutri!«

Gospod Skrzetuski vstane in odide s stisne-
nim srcem.

Zvečer je prišel k njemu stari Zacvilihov-
ski, a za njim mali Volodijovski, gospod Longin
Podbipigta in gospod Zagloba. Posedli so za
mizo, v tem pa je Rzgdzian stopil v sobo ter
prinesel krepčila.

»V ime Očeta in Sina!« vsklikne gospod
Zagloba. »Gospod, vidim, da ti je sluga od
mrtvih vstal!«

Rzgdzian se mu približa in ga objame za
kolena.

»Nisem vstal od mrtvih, saj niti umrl nisem
bil! Hvala ti, gospod, da si me otel!«

A gospod Skrzetuski nato:

»In stopil je potem k Bohunu v službo.«

»Torej bode imel v peklu pokrovitelja,«
odgovori gospod Zagloba. Potem, obrnivši se
k Rzgdzianu: »V tej službi najbrže nisi užival
veselja — na srebrnik v tolažbo!«

»Zahvalim pokorno, gospod,« reče Rzgdzian.

»On!« vsklikne gospod Skrzetuski, »to ti
je prevejanec. Mej Kozaki je kupoval plen in
ga ima toliko, da ga midva oba ne bi kupila, če
tudi prodaš ti vsa svoja posestva v Turkih.«

»Taka je torej?« de gospod Zagloba. »Le
obdrži moj srebrnik in rasti, ljubo drevesce, za¬
kaj če pojde to tako dalje, goden bodeš za
vešala. Temu dečku gleda dobrota iz očij.«
Tu prime gospod Zagloba Rzgdziana za uho, je
nalahko nateza ter nadaljuje: »Prevejance imam
rad in prerokujem ti, da postaneš še človek, če
ne ostaneš živinče. Kako se me pa kaj spominja
tvoj gospod, Bohun, kaj?«

Rzgdzian se nasmehne, ker so mu laskale
te besede in prijaznost — ter odgovori:

»O, moj gospod, kedar se te spomni, kar
iskre kreše z zobmi.«

»Poberi se k vragu!« zakriči z naglo jezo
gospod Zagloba. »Kaj mi bodeš tu čenčal!«

Rzgdzian je odšel, oni pa so se začeli po¬
govarjati o jutrišnjem potovanji in neizmerni
sreči, ki čaka gospoda Jana. Med je naglo
popravil zlo voljo gospoda Zaglobe, ki je
začel Skrzetuskega dražiti s krstom, potem z go¬
rečnostjo gospoda Andreja Potockega napram
knežnji. Pili so ter se srčno veselili, dokler ni
pomenek nanesel na vojaške stvari in na kneza.
Skrzetuski, katerega nekaj dnij ni bilo v taboru,
vpraša:

»Povejte mi, gospodje, kaj se je pripetilo
našemu knezu? On je ves drugačen človek. Jaz
vsega tega ne razumem. Bog mu daje zmago
za zmago. Da so ga pri vladi prezrli, kaj to?
Zato se pa sedaj vsa vojska vali k njemu, da
tudi brez njih milosti postane hetman in zatre
Hmielnickega. .. a vidi se, da ga nekaj muči
in muči!« ...

Z OGNJEM IN MEČEM.

229

»Morda se ga
pa podagra pri¬
jemlje, kakor vča¬
sih mene, ko me
zbode v palci, da
imam po tri dni
melanholijo.«

»Tudi jaz vam
povem, bratci,«
reče gospod Pod-
bipigta, kimajoč
z glavo. »Od du¬
hovnika Muho-
vieckega tega si¬
cer nisem sam
slišal, slišal pa
sem, da je on ne¬
komu pravil, za¬
kaj da je knez
tako potrt. . . Jaz
sam tega ne pra¬
vim, milostiv go¬
spod je on, dober
in velik vojevnik,
meni ne gre so¬
diti ga, pa kakor
je duhovnik Mu-
hoviecki... sicer
pa, kaj jaz vem?«

»No, poglejte
no, gospodje, tega
Litvina!« zakliče
gospod Zagloba.
»Kaj mu morem
jaz zato, da ne
zna človeškega
govora. Gospod,
kaj si hotel po¬
vedati? Krožiš in krožiš kakor maček okolu
vrele kaše, ne poveš pa vendar-le nič.«

»Zares, gospod, kaj si slišal?« vpraša go¬
spod Jan.

»Aj, tako. . . kakor bi govorili, da je knez
preveč krvi prelil. On je velik vojskovoj, a
v kaznovanji ne pozna mere in sedaj vidi menda
vse rdeče, — po dnevi rdeče, po noči rdeče,
kakor bi ga obkroževal rdeč oblak« . . .

»Gospod, ne pripoveduj bedarij!« zadere se
jezno stari Zacvilihovski. »Babje marnje. V mir¬
nih časih ni bilo boljšega oblastnika in gospoda,
da pa napram vstašem ne pozna milosti, kaj
zato? To je zasluga, ne greh. Katera muka,
katera kazen bi zadostovala ljudem, ki so domo¬

vino vtopjli v krvi,
ki so vlastni svoj
narod dajali Ta¬
tar jem v robstvo,
ki niso hoteli po¬
znati veličanstva,
domovine, oblast¬
nikov! Kje mi
pokažeš podobna
strašila, kje take
okrutnosti, ka-
koršne so si oni
dovoljevali z že¬
nami in majh¬
nimi otroki, kje
take redke zlo¬
čine? In za to je
kol, so vešala pre¬
več?! Tfu, tfu!
roko imaš že¬
lezno , srce pa
prav babje! Videl
sem, kako si sto¬
kal, ko so pekli
Puljana, ter si
pravil, da bi ga
bil rajši na mestu
ubil. Knez ni ba¬
ba, — on ve, kake
deli nagrade, kake
pa kazni. Kaj mi
bodeš tu pravil
prazne marnje!«
»Saj sem rekel,
oče, da ne vem,«
opravičuje se go¬
spod Longin.

Toda starec je
še dolgo sopihal, se z roko gladil po mlečno-
belih laseh in mrmral:

»Rdeče! Hm! Rdeče!... To je kaj no¬
vega! Temu, ki si je to izmislil, je v glavi ze¬
leno, ne rdeče!«

Zavladal je trenotek tišine, le skozi okna
je doletaval vrišč hrupne šlahte.

Crez nekaj časa prekine mali Volodijovski
molčanje.

»Kaj pa vi mislite, oče, kaj bi utegnilo
biti našemu gospodu knezu?«

»Hm!« reče starec. »Jaz mu nisem za¬
upnik, ne vem. Nekaj premišlja, bori se sam
s seboj. To so nekake duševne borbe, drugače

Knez vstaja in iztega h Krista roke ter kliče: »Kriste, Kriste!«...
(Str, 2 3o.)

23o

Z OGNJEM IN MEČEM.

ne more biti — in čim večja duša, tem težja
muka. . . «

In stari vitez se ni motil. V istem hipu je
ležal knez, vojskovoj, zmagalec v svojem sta¬
novanji v prahu pred razpelom in bojeval naj¬
težji boj v svojem življenji.

Straže na zbaraškem gradu so klicale pol¬
noč, a Jeremija se je še vedno pogovarjal z Bo¬
gom in veliko svojo dušo. Razum, vest, domo¬
vinska ljubezen, ponos, čut svoje moči in velikih
namenov — izpremenili so se mu v prsih v bo¬
rilce in bili ijut boj, nad katerim so mu pokale
prsi, mu je pokala glava in bolest trgala vse
njegove člene. Evo, proti volji škofa prvostol-
nika, kancelarja, starejšinstva, vladarjev so k temu
zmagalcu drle državne vojske, šlahta, tuji za-
sobni prapori, s kratka: vsa Poljska se mu je
dajala v roke, pritekala pod njegova krila, svojo
usodo zaupala njegovemu geniju in klicala po
najboljših svojih sinovih : »Otmi, ti jedini moreš
oteti!« Se mesec, še dva in pod Zbaražem
bode stalo sto tisoč vojevnikov, pripravljenih na
smrtni boj z orjakom domače vojne. Tu so se
knezu začeli pred očmi poditi obrazi bodoč¬
nosti, obliti z nekako neizmerno svetlobo slave
in mogočnosti. Ti, ki so ga hoteli prezreti in
ponižati, zadrhte, — on pa vzame te železne
trume viteštva ter je povede na ukrajinske stepe
do takih zmag, do takih zmagoslavij, o kakorš-
nih še ni slišala zgodovina. In knez čuti v sebi
tudi potrebno moč. — Z ramen mu raso krila,
kakor krila velikega angela Mihaela ! Glej, v tem
hipu se izpremeni v nekakega orjaka, katerega
ne more objeti ves, grad, ves Zbaraž in vsa
Rusija. Za Boga! On zatre Hmieinickega! On
uduši vstajo — on povrne domovini mir!

Vidi prostrane ravnine, korak vojsk, sliši
grom topov . . . Bitka, bitka! Neslišan poraz,
kakoršnega ni bilo še nikoli! Trupla, prapori
pogrinjajo okrvavljeno stepo, on tepta truplo
Hmieinickega, a trombe trobijo zmago, njih glas
leti od morja do morja. . .

Knez vstaja in iztega h Kristu roke, a okolu
glave se mu žari nekaka rdeča zarja: »Kriste!
Kriste!« kliče, »ti veš, ti vidiš, da lahko to
storim, reci mi, da tudi moram storiti, da sem
storiti dolžan!«

Toda Krist je glavo povesil na prsi in
molči, tako bolesten, kakor bi bil stoprv ravno¬
kar razpet.

»Na slavo tvojo samo!« kliče knez, »non

mihi, non mihi, sed nomini tuo da gioriam!*)
Na slavo vere in cerkve, vsega krščanstva!
O Kriste! Kriste!«

In nova slika prikaže se junaku pred očmi.
Ta pot se boj ne konča s tem, da je zmogel
Hmieinickega. Ko vniči vstajo, okrepi se celo
z njegovimi silami, vzrase z njimi, tisoče Ko¬
zakov združi s tisoči šlahte in hiti dalje: Udari
na Krim, strahovitega pozoja doseže v njegovem
vlastnem brlogu, križ zasadi ondi, kjer doslej še
nikdar niso zvonovi klicali vernikov na molitev.

Pojde tudi v one kraje, katere so Višnio-
vieški knezi uže jeden pot teptali s konjskimi
kopiti, in raztegne meje Poljske, z njimi pa
meje vere do konca zemlje. . .

A kje je konec tem željam? Kje konec
slave, sile, mogočnosti? — Ni ga...

V grajsko sobo pada bleda mesečna svet¬
loba, kladiva pa bijo pozno uro, in petelini
pojo. V kratkem zazorf dan, — ali pa bode to
dan, ko poleg solnca na nebu zasveti novo
solnce na zemlji?

Tako je! — Knez bi bil otrok, ako bi
tega ne storil, ako bi se radi kakoršnihkoli pred¬
sodkov umikal glasu teh znamenj. Uže čuti
trden mir, kateri je očividno na-nj zlil usmi¬
ljeni Krist. — Hvala večna mu bodi zato! —
Uže trezneje, laglje misli in z dušnimi očmi
jasno objema položaj domovine in vseh stvarij.
Politika kancelarja in tistih gospodov tam iz
Varšave, kakor tudi vojvode braclavskega je
slaba — in domovini pogubna. Najprvo Zapo-
rožje steptati, iz njega iztočiti ocean krvi, zlo¬
miti je, oslabiti, zmoči, in stoprv potem prema¬
gancem priznati vse: odstraniti vsako zlorabo, vse
zatiranje, uvesti red, mir. V tem hipu, ko bode
Poljska mogla premaganca usmrtiti — vrne mu
naj življenje; tp je jedina pot, dostojna in
vredna poljske ljudovlade. Morda popreje, po-
preje bi bilo možno izbrati drugo, danes —
ne! Kaj morejo storiti pogodbe, ko si stoji na¬
sproti na tisoče oborožencev? In če bi se tudi
sklenile, — kako moč morejo neki imeti? —
Ne, ne, to so sanjarije, domišljija! To je vojna,
raztegnena na cela stoletja, morje solz in krvi
v bodočnosti! ... Poprimejo naj se te jedine
poti, velikodušne, plemenite, mogočne — in on ne
bode ničesar več niti hotel niti zahteval. Nazaj

*) Ne meni, ne meni, nego imenu svojemu dodeli
slavo!

Z OGNJEM IN MEČEM

23i

odide v svoja Lubnija in bode tiho čakal, dokler
ga izpreletajoči glas bojne trombe vnovič ne po¬
zove na delo.

Naj se pridobe? Ali kdo? Senat? Burni
zbori? Kancelar? Primas škof prvostolnik ali
vladarji? Kdo razume to veliko misel razun
njega? In kdo jo more izvesti? Če se kdo tak
dobi — dobro! Ali kje je tak, kdo ima moč? —
Jedini on, — nihče drugi 1 — K njemu gre
šlahta, k njemu se zgrinjajo vojske, v njegovi
roki je meč Poljske. Saj Poljsko celo tedaj, ko
je kralj na prestolu, vlada narodova volja, kaj
stoprv sedaj, ko ni vladarja. Ta volja je su-
prema lex!*) In izraža se ne samo po zborih,
ne samo po poslih, senatu in kancelarju, ne
samo po pisanih pravilih in manifestih, marveč
še mogočneje, še odločneje, še izrazneje — z de¬
janjem. Kdo tu vlada?

Viteški stan — in glej, ta viteški stan se
zgrinja v.Zbaraž in mu pravi: »Ti si vojvoda!
S silo dejanj mu brez prigovarjanja vsa Poljska
izroča vlado in ponavljal »Ti si naš vojvoda!«
In on naj bi se umaknil?! Kakega imenovanja
še potrebuje? Od koga naj še česa pričakuje?
Mr.ri od teh, ki silijo, da se država pogubi, on
pa poniža ?

Zakaj, zakaj? Mari morebiti zato, ker je
on jedini, ko je vse obšel strah, ko so šli het-
inani v robstvo, ko so vojske poginile, ko so
se pani poskrili po gradovih, in ko je Kozak
stopil Poljski na prsi, — ker je on jedini od-
pahnil to nogo in iz prahu vzdignil materi do¬
movini omedlelo glavo, — posvetil ji vse, živ¬
ljenje, imenje, otel jo sramote, smrti, — zato,
ker je on zmagalec!!

Kdor ima več zaslug, pa naj tisti vzame vlado!
Komur gre po boljšem pravu, v tega rokah bodi.
On se rad odreče te peze, rad poreče Bogu in
domovini: »Pustite slugo svojega v miru!« vsaj
je uže zelo utrujen in moči so mu pošle, vrhu
tega je pa tudi tega gotov, da ne izgine ne
spomin, ne grob njegov.

Ker pa ni nobenega takega, bil bi dvakrat
in trikrat otrok, ne pa mož, ako bi se odrekel
te vlade, te solnčne poti, te svetovne ogromne
bodočnosti, v kateri je rešitev Poljske, njena
slava, mogočnost, sreča.

In čemu?

Knez je znova ponosno vzdignil glavo, in
žareč njegov pogled je padel na Krista, toda

*) Najvišji zakon.

Krist je glavo povesil na prsi in molčal, tako
bolesten, kakor bi bil stoprv ravnokar razpet. . .

Cernu? Junak si stisne vroči senci z ro¬
kama . . . Morda je to odgovor. Kaj pomenijo ti
glasovi, ki mu sredi zlatih in mavričnih podob
slave, sredi šuma bodočih zmag, sredi predčutja
velikosti in mogočnosti tako neizprosno kličejo
v dušo: »Ah, stoj, nesrečnež!« Kaj pomeni ta
nemir, ki neustrašne njegove prsi spreleta z ne¬
kako zono skrbi? Kaj pomeni to, da mu bas
sedaj, ko se najjasneje in najtemeljiteje opravi¬
čuje, da je njegova dolžnost, da sprejme vlado, —
šepeče tam v prepadih vesti glas: »Sam sebe
varaš, ponos te zapeljuje, satan prevzetnosti ti
obeta kraljestva!«

In znova je v duši kneževi završala strašna
borba, znova ga je zgrabil vihar skrbi, negoto¬
vosti in dvoma!

Kaj dela šlahta, ki se shaja k njemu na¬
mestit k vladarjem ? Prava tepta. — Kaj dela
vojska? Pokorščino lomi. — In on — državljan,
on — vojak, naj bi stal na čelu brezpravju?
Naj je pokriva s svojo veljavo; naj da prvi
vzgled nepokorščine, samovoljnosti, zaničevanja
pravice, in vse to zbok tega, da bi dva me¬
seca preje prevzel vlado, ki ga itak ne mine,
ako pride kraljevič Karol na prestol?! On naj
bi bodočim vekom dal tako strahovit vzgled!
Kaj se bode zgodilo? Danes stori to Višnio-
viecki, jutri Koniecpolski, Firlej, Zamojski ali
Lubomirski. In ako začne vsakdo, ne ozirajoč se
na pravo in pokorščino, delati na ljubo svojemu
samoljubju; ako pojdejo otroci za vzgledom
očetov in dedov: kaka bodočnost čaka te ne¬
srečne zemlje? Črvi samovoljstva, nereda, samo¬
ljubja uže itak glodajo deblo poljske ljudovlade.
Pod sekiro domače vojne se posiplje trhlenina,
z drevja odpadajo suhe veje, — kaj se zgodi,
ko bodo ti, ki so jo dolžni varovati kakor
punčico v očesu, še sami podkladali ogenj? Kaj
se zgodi ? Jezus! Jezus!

Tudi Hmielnicki se naslanja na občno pravo
in ne dela nič drugega, vstaja le proti pravu
in vladi.

Kneza obide groza od nog do glave.
Sklene roke: »Ali naj bodem drugi Hmielni¬
cki? O, Kriste!«

Toda Krist je glavo povesil na prsi in
molčal, tako bolesten, kakor bi ga bili stoprv
ravnokar razpeli. . .

Knez si je očital dalje. Ako on prevzame
vlado in ga kancelar, senat in vladarji razglase

232

Z OGNJEM IN MEČEM.

za izdajico in vstaša — kaj bode potem ? Druga
domača vojna?. In razun tega, je-li Hmielnicki
največji in najgroznejši sovražnik Poljske? Saj
so se na-njo zaganjale cesto še večje moči, saj
je šlo pod Grunwaldom dvesto tisoč železnih
Nemcev na polke Jagelonske ; ko je pod Hoci-
mom stopilo pol Azije v boj, zdela se je po¬
guba še bližja — in kaj se je zgodilo s temi
sovražnimi močmi? Ne! Poljska se ne boji
vojen in vojne je ne pogube! Čemu pa je ona
v oči takim zmagam, taki utajeni sili, taki slavi,
ona, ki je porazila križake in Turke . . . čemu
je tako slaba in nadložna, da je pokleknila pred

Pojdi torej sedaj, zmagalec izpod Njemirova,
Pohrebišč, Mahnovke in Konstantinova; pojdi,
knez vojvoda, pojdi, vzemi vladarjem vlado, po-
gazi pravo in oblast in podaj potomcem vzgled,
kako treba v materi trgati drobovje.

Strah, obup in blaznost so knezu udarili
na obličje .. . Grozovito je kriknil, zagrabil se
z rokama za lase in v prah padel pred Kristom.

In knez se je kesal in z dostojanstveno
glavo tolkel ob kamenita tla, iz prsij pa se mu
je izvil zamolkel glas:

»Bog, bodi milostiv meni grešniku! Bog,

»Kaj se je zgodilo? Govori!«. . (Str. 233.)

Kozakom? Da ji sosedje trgajo meje, da jo
narodi zasmehujejo, da njenega glasu nihče ne
posluša, da se za njeno jezo nihče ne meni, da
ji vsi prerokujejo pogin?

Ah, temu je kriva baš ona ošabnost in ono
samoljubje velikašev, tista podjetja na svojo
roko, njih samovoljnost. Najhujši sovražnik ni
Hmielnicki, marveč notranji nered, svojevoljnost
šlahte, ohlapnost in nepokorščina vojske, bur¬
nost državnih zborov, prepiri, nesloga, zmeš¬
njava, slabost, samoljubje in nepokornost, —
pred vsem nepokornost. Drevo gnije in prhni
iz sredine. Kmalu je pričakovati, da je po¬
dere prvi vihar, — ali ta je očetomorec, kdor
roke priklada v tako delo, proklet, kdor daje
vzgled, proklet on in njegovi otroci do desetega
kolena!!...

bodi milostiv meni grešniku! Bog, bodi milo¬
stiv meni grešniku!«...

Rožna zora je uže vstala na nebu, potem
pa je prišlo zlato solnce in razsvetlilo dvorano.
Po prizidkih se je začelo žvrgolenje vrabcev in
lastavic. Knez je vstal ter šel, da vzbudi slugo
Zelenskega, spečega na drugi strani dverij.

»Leti,« reče mu, »k ordinancam in jim veli,
naj skličejo k meni polkovnike, ki stoje v gradu
in v mestu, polkovnike državne in splošne vojske.

Dve uri pozneje se je začela dvorana pol¬
niti z brkastimi in bradatimi postavami vojev-
nikov. Izmej kneževih ljudij je prišel stari Za-
cvilibovski, Polanovski, Skrzetuski z gospodom
Zaglobo, Vurcel, Mahnicki, Volodijovski, Vier-
šul, Poniatovski, malone vsi častniki do pra¬
porščakov, razun Kušla, ki je (  bil odposlan na

Z OGNJEM IN MEČEM.

233

Podolje na podjezd. Izmej državnih sta bila na-
vzočna Osinski in Koricki. Mnogo znamenitejše
šlahte ni bilo možno izvleči iz pernic, vendar
se jih je bilo zbralo lepo število, — mej njimi
osobe iz raznih krajev, od kastelanov pa do
podkomornikov . . . Brenčal je šum razgovora
in šumelo je kakor v ulu, vseh oči pa so bile
obrnene na dveri, skozi katere se je moral knez
prikazati.

Kar vse obmolkne. Knez vstopi. Obličje
ima mirno, vedro — in le vsled prečute noči
zardele oči in stegnem obrisi pričajo o prebiti
borbi. Ali skozi to vedrino in celo sladkost
prebija odločnost in neupognena volja.

»Velemožni gospodje,« začne. »Nocojšno
noč sem se razgovarjal z Bogom in svojo
vestjo, kaj naj bi storil: naznanjam vam torej,
blagorodni gospodje, vi pa naznanite vsemu vi-
teštvu, da se radi domovinske blaginje in za¬
radi sloge, potrebne v časih nezgod, podajem
pod poveljstvo vladarjev.«

Gluho molčanje zavlada v zboru. -■

Opoldne tega dne je na grajskem dvorišči
stalo tristo Vieršulovih Tatarjev, pripravljenih
na pot z gospodom Skrzetuskim, v gradu pa je
knez vojskinemu starejšinstvu prigotavljal obed,
ki je imel biti ob jednem odhodnica našemu
vitezu. Kot »ženin« je bil torej posajen poleg
kneza, precej za njim pa je sedel gospod Za-
globa, ker je bilo znano, da je njegova okret¬
nost in odločnost otela »nevesto« iz zadnje ne¬
varnosti. Knez, ki je bil breme zvalil s srca,
bil je vesel ter vzdvignil kozarec na srečo bo¬
dočega zakona. Stene in okna so drgetala od
krikov zbranih vitezov. V predsobah je hrumelo
služabništvo, kateremu je načeloval Rzgdzian.

»Velemožni gospodje!« izpregovori knez,
»tretji kozarec veljaj bodočim otrokom. Vrlo
gnezdo! Bog daj, da bi jabolka ne padla daleč
od jablane! Iz tega jastreba naj se rode očeta
vredni jastrebičil«

»Živeli! Živeli!«

»Na zahvalo!« zakliče Skrzetuski in izvrne
ogromen kozarec malvazije.

»Živeli! Živeli!«

»Crescite et multiplicamini!« *)

»Gospod, dolžan si, da jih postaviš vsaj pol
praporčka!« reče smeje starček Zacvilihovski.

»Zaskrzetušči nam celo vojsko! Jaz ga uže
poznam!« krikne Zagloba.

Slahta se je zagrohotala. Vino je stopalo
v glavo. Povsodi je bilo videti rdeče obraze,
mrdajoče brke; vesela volja je naraščala vsak hip.

»Ko je tako,« zakliče udobrovoljen gospod
Jan, »moram gospodom priznati, da mi je ku¬
kavica nakukala dvanajst dečkov.«

»Bog daj! Vse štorklje poizdihajo od
dela!« krikne gospod Zagloba.

Slahta je odgovorila z novim silnim sme¬
hom in smejali so se vsi, da se je kar gromom
razlegalo po dvorani.

V tem se je na pragu prikazala neka resna
prikazen, pokrita s prahom — ter se, uzrŠi
mizo, gostbo in izpremenjene obraze, ustavila
mej dvermi, kakor ne bi vedela, ali naj bi vsto¬
pila ali ne. . .

Knez jo je prvi zapazil, namršil obrvi, nad-
kril oči ter rekel:

»Kdo pa je tam? A, to je Kušel! S pod-
jezda! Kaj je čuti? Kake novine?«

»Zelo slabe, milostivi knez,« reče s čudnim
glasom mladi častnik.

Nagla tišina je zavladala v družbi, kakor
bi jo bil kdo začaral. Kozarci, namenjeni k ust¬
nam, ustavili so se sredi poti, vse oči so se obr¬
nile na Kušla, na katerega zmučenem obrazu se
je slikala bolest.

»Bolje bi bilo, da bi mi jih ne povedal, ko
sem pri kozarci in vesel,« reče knez, »ker si pa
uže začel, dokončaj!«

»Milostivi knez, tudi jaz bi rajši, da bi ne
bil skovir, kajti ta novica mi nikakor noče
iz ust.«

»Kaj se je zgodilo? Govori!«

»Bar je. . . vzet!«

*) Rasite in množite se!

Konec drugega dela.

ZABAVNA KNJIŽNICA.

ZALOŽILA IN NA SVETLO DALA

»MATICA SLOVENSKA”.

Vlil. ZVEZEK:

Z OGNJEM IN MEČEM.

IDZEI-i III.

V LJUBLJANI.

NATISNIL F. ŠIMAČEK V PRAGI.

1893.

HENRIK SIENKIEWICZ:

Z OGNJEM IN MEČEM.

POVEST IZ DAVNIH LET.

IZ POLJŠČINE PRELOŽIL

M. M.

ILUSTROVAL

EMIL Z I L L I C H.

DEL III. I3ŠT I-V.

V LJUBLJANI.

ZALOŽILA IN NA SVETLO DALA »MATICA SLOVENSKA«.
NATISNIL F. ŠIMAČEK V PRAGI.

1893.

! eke prijetne noči se je pomikala

■ ob desnem bregu Valadinke

v smeri Dnjestrovi — tolpa jez-
decev, kakih deset mož.

C^^**”*  Jahali so prav zlagoma,
toliko da so se prestopali. Na čelu, kakih deset
korakov pred drugimi, sta jahala dva jezdeca,
kakor bi bila prednja straža, toda po vsej pri¬
liki nista imela nobenega povoda, da bi pazila
in oprezovala, zakaj ves čas sta se razgovarjala,
ne da bi bila kaj ogledavala okolico — in sedaj
pa sedaj sta ustavila konja, ozrla se na ostalo
tolpo, a ondaj je jeden njiju kriknil:

»Le počasi, le počasi!«

In tolpa je začela še počasneje stopati, jedva
pomikajoč se naprej.

Naposled, pomaknivši se izza brda, ki je za-
slanjal tolpo s svojo senco, stopila je na prostor,
oblit z mesečno svetlobo, in ondaj si mogel raz¬
umeti opreznost tega pohoda: sredi karavane sta
dva konja, stopajoča drug vštric drugega, nesla
zibel, privezano za sedli, v zibeli pa je ležala
človeška postava.

Srebrni mesečni prameni so ji osvetljevali
bledi obraz in zatisnene oči.

Za zibeljo je šlo deset oborožencev. Po suli¬
cah brez praporcev je bilo lahko spoznati Kozake.

Nekateri so peljali konje za uzde, drugi
so jahali prosto; toda čim manj sta se ona dva
jezdecem na čelu navidezno brigala za okolico, tem
nemirneje in plašneje so se ti ozirali na vse strani.

Sicer pa je bila okolica na videz popol¬
noma pusta. Tihoto je motil samo peket konj¬
skih kopit in pa klici jednega izmej jezdecev,
katera sta jahala spredaj, ki je sedaj pa sedaj
ponavljal svoj opomin:

»Zlagoma! Oprezno!«

Naposled se obrne k svojemu tovarišu:

»Horpina, je še daleč?« vpraša.

Tovariš Horpina, ki je bil pa v resnici le
v Kozaka preoblečeno orjaško dekle, ozre se na
zvezdnato nebo ter odgovori:

»Ni več daleč. Dospemo še pred polnočjo.
Minemo Vražje ročišče, minemo Tatarsko to¬
rišče, in takoj za tem je Črtov jarek. Oj, da bi
tam prešli vsaj pred polnočjo, predno petelin za¬
poje. Meni je lahko, toda vam bi bilo zlo, zlo!«

Prvi jezdec migne z ramama.

»Vem,« reče, »da ti je črt brat, a proti
Črtu so pomočki.«

»Crt je črt, a pomočka ni,« odvrne Hor¬
pina. »Da ti, sokol, po vsem svetu iščeš skriva¬
lišča za knežnjo, ne najdeš ga boljšega. Še
tod se ponoči nihče ne prekrade, razun morda
z menoj, a v jarek še živ človek ni postavil
noge. Ako se hoče komu mojih vraž, obstoji
pred jarkom in čaka, dokler ne pridem. Ne boj
se. Tja ne pridejo niti Lahi niti Tatarji, nihče,
nihče. Črtov jarek je strašen, videl bodeš sam.«

»Naj le bode strašen, jaz pravim, da pridem,
kedar se mi zljubi.«

»Da, prideš le podnevi.«

»Kedar se mi zljubi. In če mi črt zavre
pot, pograbim ga za roge.«

»Ej, Bohun, Bohun!«

»Ej, Doncovna, Doncovna! Ne brini se
za-me. To ni tvoja skrb, ali me vzame črt ali me
ne vzame, toliko ti pa povem: s svojimi črti po¬
čenjaj, kar hočeš, da se le knežnji nič zlega ne
pripeti, zakaj iz mojih rok te ne izdero niti
črti niti volkodlaki, ako'se ji kaj žalega zgodi!«

»Nekoč, ko sva z bratom bivala še nad
Donom, so me že potapljali, drugikrat mi je
v Jampolu rabelj uže glavo bril, pa mi še nič
ni. Sicer je pa to druga stvar. Ker sem ti
dobra, stregla ji bodem, da se ji od duhov niti
las ne skrivi na glavi, in tudi pred ljudmi je
varna pri meni. Ne izmuzne se ti.«

6

Z OGNJEM IN MEČEM.

»O ti sova! Ako tako govoriš, čemu si mi
pa vražila. nesrečo, čemu si mi tulila v uho:
,Lah pri nji, Lah pri nji!? 1 «

»Tega nisem govorila jaz, to so govorili du¬
hovi. Morebiti se je pa to izpremenilo. Jutri ti
povražim na, vodi, na mlinskem kolesu. Na
vodi se vse dobro vidi, le gledati je treba dolgo.
Sam torej uzreš svojo usodo. Toda ti si kakor
vstekel pes. Ako se ti pove resnica, srdiš se in
grabiš za ročaj. .. «

Razgovor se je pretrgal, in culi so se le
udarci kopit ob kamenje in nekakovi glasovi, ki
so doletavali sem od reke, podobni škrtanju
poljskih kobilic.

Bohun ni obračal niti najmanjše pozornosti
na te glasove, ki bi bili koga drugega sicer
sredi noči osupnili. Obličje je obrnil proti me¬
secu ter se globoko zamislil.

»Horpina!« reče po hipu.

» Kaj ?«

»Ti si čarovnica, ti moraš vedeti. Ali je
res, da rase taka zel, da mora ljubiti, kdor se
je napije? Ljubistka ji pravijo, ali kako?«

»Da, ljubistka. Toda tvoji bedi ne pomore
niti ljubistka. Ako knežnja ne bi drugega lju¬
bila, potem bi se ji dalo, da pije. Ali veš, kaj
se zgodi, ako ljubi drugega?«

»Kaj ?«

»Le še bolj se zaljubi v onega drugega.«

»Pogini s svojo ljubistko! Zlo znaš vražiti,
svetovati pa ne znaš.«

»Cuj torej. Jaz poznam še drugo zel, ki
rase po zimi. Kdor se je napije, leži dva dni
in dve noči kakor klada ter se ne zaveda. Te
zeli ji dam — in potem. . . «

Kozak se stresne na sedlu in upre v čarov¬
nico svoje v temi žareče se oči.

»Kaj krakaš?« vpraša.

»Beži, beži!« krikne vedeževalka in buhne
v silen smeh, podoben kobiljemu razgetanju.

In ta smeh se z zlokobnim jekom razlegne
po razpadlinah jarkov.

»Sova!« reče četnik.

Potem, ko so mu oči polagoma gasnele,
zamišljal se je znova, naposled pa začel govo¬
riti kakor samemu sebi.

»Ne, ne! Ko smo jemali Bar, udrl sem jaz
prvi v samostan, da bi jo branil pijancev in bi
bil glavo raztreščil vsakomu, kdor bi se je bil
dotaknil, a ona se je sunila z nožem, — in
sedaj ne ve o svetu božjem. Da se je dotaknem,
sune se znova ali pa skoči v reko. —■ Tako si
nič ne izboljšaš, nesrečnež!!«

»Lah si v srci, ne pa Kozak, ker nočeš
po kozaški dekleta prisiliti...«

»Da bi bil jaz Lah!« zakriči Bohun. »Da
bi bil jaz Lah!«

In z obema rokama je zagrabil čapko, tako
ga je zagrabila bolest.

»Ta Laška te je gotovo začarala!« za¬
mrmra Horpina.

»Ej, najbrže začarala,« odgovori on ža¬
lostno. »Naj me zadene prva svinčenka, naj na
kolči končam to pasje življenje . . . Jedino njo
bi rad na svetu, in ta jedina za-me ne mara!«

»Bebec!« zakriči jezno Horpina, »saj jo
imaš!«

»Molči, gobec!« zakliče besno Kozak. »In
če se ona usmrti, kaj pa potem ? Sebe raztrgam,
tebe raztrgam, glavo ti razbijem ob kamen, ljudi
bodem grizel kakor pes. Za-njo bi dal dušo,
dal kozaško slavo, pobegnil bi za Jahorlik —
glej! — od polkov daleč v skrivališče, da bi
z njo živel, pri nji izdihnil... In glej! Ona
se je sunila z nožem in zaradi koga? Zaradi
mene! Z nožem se je sunila! Slišiš?«

»Nič ji ne bode. Ne umre ne!«

»Ako bi umrla, pribil bi tebe z žeblji na
dveri.«

»Ti me nimaš v oblasti.«

»Nimam, nimam. Rajši bi, da bi bila ona
mene sunila z nožem, — naj bi me bila celo
ubila, — bolje bi mi bilo.«

»Neumna Laška. Radovoljno naj bi se ti
primilila. Kje najde boljšega!«

»Nagni jo v to, in jaz ti naspem korec
cekinov in korec biserov. V Baru smo ugrabili
mnogo plena in tudi preje smo ga dokaj na¬
brali.«

»Ti si bogat kakor knez Jeremija — in
slaven. Govore, da se te boji celo Krzivonos.«

Kozak mahne z roko:

»Kaj se zato menim, ko me pa srce boli. ..«

In znova je- obmolknil. Breg reke je bil
čimdalje bolj divji in pust. Bela mesečna svet¬
loba je drevju in skalovju dajala fantastične po¬
dobe. Naposled reče Horpina:

»Tu je Vražje ročišče. Tu treba jahati
skupno.«

»Čemu ?«

»Tu ni varno.«

Podržali so konje, in v kratkem se je za¬
daj gredoča četa združila z njima.

Bohun se vspne na stremenih ter pogleda
v zibel.

»Spi?« vpraša.

Z OGNJEM IN MEČEM.

7

»Spi,« odgovori star Kozak, »sladko kakor
dete.«

»Jaz sem ji dala za ' sen,« odvrne ča¬
rovnica.

»Po malem, na lahko, oprezno,« reče Bohun
vbadajoč oči v spečo devico, »da je ne vzbu¬
dite. Mesec ji gleda naravnost v ličice, srčecu
mojemu.«

»Tiho sveti, ne
vzbudi!« zašepeče
nekdo izmej moloj-
cev.

In tolpa je šla
dalje. V kratkem so
dospeli nad Vražje
ročišče. To je bilo
brdo poleg reke, niz¬
ko in oblo kakor
okrogel, na zemlji
ležeč ščit. Mesec je
je popolnoma zali¬
val s svetlobo ter
razsvetljeval belo, po
vsem njegovem po¬
vršji razmetano ka¬
menje. Sem ter tja
so. ležali posamezni
kameni, tam in tam
pa kupoma, kakor
bi bilo to kamenje
ostanek kakih zgra-
deb, kakih porušenih
gradov in cerkva.

Mestoma so iz
zemlje štrleli kame-
niti stebri kakor na¬
grobni spomeniki po
pokopališčih. Vse
brdo je bilo podobno
veliki puščobni ka-

menati pustinji.
Morda je nekdaj,
davno, za časov Ja-
gielovih, tod živelo
življenje človeško —
danes je bilo to brdo in vsa okolica, tja do
Raškova, gluha pustinja, po kateri je bivala le
divja zverina in kjer so zvečer zakleti duhovi
plesali strašni svoj ples.

Jedva se je bila tolpa vspela brdu do po¬
lovice visočine, izpremenil se je doslej pihajoči
lahni vetrič v pravo vihro, ki je začela obleta¬
vati brdo z nekakim resnobnim, zlovražnim švi-

stom, in takrat se je. molojcem zazdevalo, da
se mej onim kamenjem odzivajo nekaki težki
vzdihi, kakor bi se trgali iz zgnjetenih prsij,
nekaki žalostni jeki, nekak smeh, jok in otročje
večanje. Zdelo se je, da izza kamenov pogledu¬
jejo visoke temne postave; sence čudnih po-
šastij so se tiho plazile mej kamenjem; v da¬
ljavi, v somraku so
se blesketale nekake
lučice, podobne vol¬
čjim očem; napo¬
sled se je z drugega
konca brda, izmej
najgostejših kupov in
zvalin oglasilo de¬
belo tuljenje, kate¬
remu je koj odgo¬
vorilo še drugo in
tretje.

»Siromaki?« za¬
šepeče mlad Kozak
obrnivši se k sta¬
remu esaulu.

»Ne, to se vol¬
kodlaki,« odgovori
esaul še tišje.

»Bog pomagaj!«
zakličejo drugi osup¬
li, snemajoč čapke
in križajoč se po¬
božno.

Konji so začeli
spuščati ušesa ter
prhati. Horpina, gre¬
doč tolpi na čelu,
mrmrala je pol¬
glasno nerazumljive
besede, kakor kako
hudičevo molitev.

Stoprv ko so bili
dospeli na drugi ko¬
nec brda, ozrla se
je ter rekla:

»No, je uže. Tu
je uže dobro. Za-
državati sem je morala z zaklinjanjem, kajti
zelo, zelo so gladni.«

Globoko so vsi vzdihnili, ker so se jim
prsi olajšale. Horpina se je znova pomaknila
naprej, molojci pa, ki so pred kratkim zadrža-
vali še sapo, začeli so šepetati in se razgovar-
jati. Vsak se je spomnil, kaj se mu je kedaj
pripetilo z duhovi ali pa z volkodlaki.

Mestoma so iz zemlje štrleli kameniti stebri kakor nagrobni
spomeniki po pokopališčih . ..

8

Z OGNJEM IN MEČEM.

»Da ni Horpine, ne bi prešli,« reče jeden.
»Močna čarovnica.«

»Naš ataman se niti rogača ne boji. Niti
gledal niti poslušal ni, le na svoje dekle se je
oziral.«

»Da se njemu pripeti, kar se je meni, ne
bil bi tako brezskrben,« reče stari esaul.

»In kaj se vam je pripetilo, oče Ovsivuj?«

»Nekoč sem šel iz Rejmentarovke v Hulaj-
pola ponoči, okolu tnogil. Kakor bi trenil, smuk,
nekaj iz mogile zadaj na sedlo. Ozrem se:
dete — posinelo, bledo! Gotovo so je Tatarji
z materjo vred odvedli v robstvo in je umrlo
brez krsta. Očesci mu gorita kakor svečici,
in cvili, cvili! Skoči mi s sedla na vrat in
kar začutim: grize me za ušesom. O Gospod!
Volkodlak. Toda jaz sem dolgo služil v Vlahih,
kjer je več volkodlakov nego ljudij, in tam imajo
zoper nje pripomočke. Skočil sem s konja in
s kindžalom v zemljo! Pogini! Propadi! In
dete je jeknilo, prijelo se kindžalu za ročaj ter
po ostrini zdrsnilo pod rušo. Presekal sem
zemljo navskriž ter odšel.«

»Kaj je v Vlahih toliko volkodlakov, oče?«

»Vsak drugi Vlah je po smrti volkodlak —
in vlaški so najhujši izmej vseh. Tam je na-
zivajo ,brukolake.‘«

»In kdo je močnejši, oče, hudobec ali volko¬
dlak ?«

»Hudobec je močnejši, volkodlak strašnejši.
Ako se ti posreči hudobca ukrotiti, služil ti
bode, volkodlaki pa vohajo samo za krvjo. Ali
vsekako je hudobec ataman nad volkodlaki.«

»A Horpina zapoveduje hudobcem.«

»Gotovo, da je tako. Dokler živi, zapove¬
duje. No, saj če bi jih ona ne imela v oblasti,
ataman bi ji gotovo ne izročil svoje kukavice, za¬
kaj ,brukolaki‘ so najbolj lakomni dekliške krvi.«

»Jaz sem pa slišal, da do nedolžne duše
nimajo nobene moči.«

»Do duše ne, pač pa do telesa.«

»Oj, škoda bi bilo te krasotice. To je kri
in mleko. Naš ,batko‘ je vedel, kaj naj se vzame
v Baru.«

Ovsivuj tleskne z jezikom.

»Nič ji ni reči. Zlata Laška. . . «

»Oče, meni se pa smili,« reče mlad Kozak.
»Ko smo jo pokladali v zibel, sklepala je bele
roke ter prosila in prosila. ,Ubij!‘ — pravi —
,ne pogubljaj nesrečnice!' pravi.«

»Saj ji ne bode nič hudega...«

Daljši razgovor je pretrgala Horpina, ki se
jim je v tem približala.

»Hej, molojci,« reče čarovnica, »to je Ta¬
tarska planota, pa ne bojte se. Tu je straho¬
vita le jedna noč v letu, Črtov jarek in moj
hutor pa sta koj tukaj.«

In res se je v kratkem začulo pasje la¬
janje. Tolpa krene v jarkovo ustje, držeče na¬
ravnost od reke in tako ozko, da je jedva
čvetero konjikov moglo jezditi vštric. Na dnu
one razpadline je tekel studenec, lesketajoč se
v mesečni svetlobi in previjajoč se kakor kača.
Cim bolj pa se je tolpa pomikala naprej, tem
bolj so se razmikala drevesa in strme stene ter
odprle precej obširen prostor, ki se je nalahko
vzdigaval in ki je bil s stranij s skalami zaprt.
Tla so bila tu in tam pokrita z visokim drevjem.
Veter tu ni pihal. Od dreves so dolge črne sence
legale na zemljo, a na planoti so se močno sve¬
tili neki beli, okrogli ali podolgovati predmeti,
v katerih so molojci s strahom spoznali človeške
lobanje in kosti. Nezaupno so se ozirali in se
sedaj pa sedaj križali po prsih in po čelu.

V tem je izmej drevja blisnila lučica in
ob jednem sta se pridrvila dva psa, strašna, veli¬
kanska, črna, z žarečimi očmi, ki sta lajala in
tulila, ko sta zagledala ljudi in konje. Na glas
Horpinin sta takoj utihnila ter začela jezdece
obletavati, renčati in drveč se sopihati.

»To ni samo ob sebi,« šepečejo molojci.

»To nista psa,« zamrmra stari Ovsivuj z gla¬
som, ki je kazal trdo prepričanje.

V tem se je bila izza drevja prikazala koča,
za njo staja, dalje pa in še višje neko temno
poslopje. Koča je bila na videz trdna in pro¬
storna. — Po oknih se je svetila luč.

»To je moje bivališče,« reče Horpina Bo-
hunu, »in ondu je mlin, ki ne melje drugega
žita nego naše, in jaz vedežujem iz vode, ki
pada na kolesa. Tudi tebi povedežujem. Dekle
bode v gostinski sobi. Ker pa hočete stene obiti,
treba jo bode za sedaj prenesti na drugo stran.
Ustavite se s konji!«

Tolpa se ustavi, čarovnica pa začne klicati:
»Čeremis! Huku! Huku! Čeremis!«

Nekaka pošast s pestjo gorečega lučiva
stopi pred kočo in molče vzdigne ogenj kvišku
ter začne gledati prišlece. Bil je to star človek,
grda pokveka, majhen, pravi izrod, s ploskim
četverooglatim obličjem, s povprečnimi, špra¬
njam podobnimi očmi,

»Kak črt si ti?« vpraša ga Bohun.

»Ne izprašuj ga,« pripomni čarovnica, »on
ima jezik odrezan.«

Z OGNJEM IN MEČEM.

»Stopi semkaj, bližje!«

»Ubogaj,« reče mu čarovnica, »in prenesi
deklico v mlin. Tukaj bodo molojci sobo po¬
pravljali in žeblje zabijali. Utegnila bi se pre¬
buditi.«

Kozaki razjahajo in začno oprezno odveza-
vati zibel. Sam Bohun je vse nadzoroval z naj¬
večjo skrbnostjo in je pri glavi sam vzdignil
zibel, ko So jo prenesli v mlin. Pred njim je
stopal pritlikavec ter svetil. Helena, katero je
bila Horpina omotila z varivom omotnih zelišč,
se ni vzbudila, le trepalnice in vejice so ji včasih
drhtnile zbok svetlobe.

Obličje se je od rdečih bleskov navzemalo
življenja. Morda so devo zibale tudi sladke
sanje, da se je mej tem, pogrebu podobnim po¬
hodom sladko nasmehavala. Bohun je gledal
na njo in zdelo se mu je, da mu mora srce
prsi prebiti. »Miljenka moja, kukavica moja!«
šepetal je tiho in — grozno, dasi se je lepo čet¬
nikovo obličje poblažilo in žarelo z mogočnim
ognjem ljubezni, katera ga je prevzela in pre¬
vzemala čim dalje bolj, kakor plamen, ki ga je
potnik pozabil pogasiti, ogrinja divje stepe.

Vštric stopajoča Horpina je govorila:

»Ko se prebudi iz tega spanja, bode zdrava.
Rana, se ji celi, ozdravi. . . «

»Hvalo Bogu! Hvalo Bogu!« odgovori
četnik.

V tem so bili začeli molojci s šestih konj
skladati ogromne tovore makatov, preprog in
drugih dragocenostij iz Bara. V sobi so zanetili
močan ogenj, in mej tem ko so nekateri nosili
vedno nove preproge in zavese, pribijali so je
drugi na lesene stene po sobi. Bohun svoji ptici
ni skrbel le za varno kletko, marveč je sklenil,
da jo okrasi, da se ptici vjetništvo ne bi zdelo
neznosno. V kratkem je prišel iz mlina in sam
vodil delo. Noč se je izgubljala in mesec je
iznad skalnih vrhov umaknil bledo svojo svet-
tlobo, v sobi pa se je čulo le priglušeno zabijanje
kladiv. Prosta izba je postajala čim dalje po-
dobnejša stanici. Naposled, ko so bile stene
uže ovešene in hodnik pregrnen, prinesli so
spečo knežnjo nazaj ter jo položili na mehke
vzglavnice.

Potem je vse potihnilo. Le v staji se je
sredi tišine razlegal smeh, podoben konjskemu
razgetanju; — mlada čarovnica se je na senu
šalila z molojci ter je sedaj pehala od sebe
sedaj poljubovala.

3

1O

Z OGNJEM IN MEČEM

II.

Solnce je bilo uže visoko na nebu, ko se
ie drugi dan knežnja vzbudila in izpregledala.

Njen pogled se je najprvo uprl v strop ter
se za dolgo ustavil na njem, potem pa preletel
vso sobo. V devi se je osveščevanje še borilo
z ostanki spanca in sanj. Z obličja sta ji gle¬
dala začudenost in nemir. Kje je? Odkod se
je vzela, v čegavi oblasti je? Ali se ji sanja, ali
vidi v resnici? Kaj pomeni ta krasota, ki jo
povsodi obkrožuje? Kaj se je doslej zgodilo
z njo? V tem hipu ji naglo stopijo pred oči
strašni prizori o vzetji Bara, kakor bi se sedaj
vršili. Domislila se je vsega: klanja na tisoče
naroda, šlahte, meščanov, redovnic in dece; —
s krvjo pomazanih lic črni, vratov in glav, ob-
vitih s še kadečimi se črevi, pijanih vriskov
onega sodnega dne, ko se je po mestu klalo —
naposled, kako se je pojavil Bohun in jo ugra¬
bil. Domislila se je tudi tega, kako je v  onem
obupnem hipu padla na nož, nastavljen z vlastno
roko — in mrzel znoj je obiseril njeni senci.
Gotovo je, da ji je nož zdrknil po ramenu,
zakaj bolečine čuti le malo, ob jednem pa čuti,
da živi, da se ji vrača moč in zdravje: pame-
tuje naposled, da so jo dolgo, dolgo nesli v zi¬
beli. Ali kje je sedaj? V kakem gradu? Ali je
oteta, iztrgana, varna? In znova bega z očmi
po sobi. Okenca v njej so kakor v kaki kmet¬
ski koči, majhna, čveterooglata, a skozi nja ni
videti sveta, ker ga namestu šip zaslanja belo
platno. Mar je to res kmetska koča? Toda to
ne more biti; proti temu govori neizmerna no¬
tranja krasota. Mesto stropa je preprežena nad
devo ogromna opona iz rdeče svile z zlatimi
zvezdami in meseci, stene niso preveč prostrane,
toda popolnoma obite z makati, na tleh leži
pisana preproga, kakor bi bila nastlana s pra¬
vimi cvetlicami. Okap na kaminu je pokrit
s perzijskim tiftikom; povsodi zlati trepki, svila,
žamet, počenši od stropa pa do vzglavnic, na
katerih ji glava počiva. Jasna dnevna svet¬
loba prodira skozi platnene zastore okenc, raz¬
svetljuje notranjost, pa se tudi izgublja v bagru,
temno- in bledomodrem žametu ter dela ne¬
kak čaroben mavričen somrak. Knežnja se čudi
in ne veruje očem. Mar so to kaki čari ali pa
jo je morda kneževa vojska otela iz kozaških
rok ter jo položila v kak knežev grad ?

Deva sklene roke.

»Sveta Prečista! Pokaži mi prvo obličje,
ki se pokaže v dverih, obličje branitelja in prija¬
telja!«

V tem prodro do nje skozi težko lamovo
zagrinjalo njene postelje zdaleka zibajoči se
zvoki teorbana, in ob jednem začne neki glas,
spremljajoč igro, ljubko peti znano pesen:

»Oj, vroče ljubezni,
Strašnejše od bolezni I
Bolest prebolim
In spet ozdravim,
Ljubezni pak ognja
Nikdar ne vgasim.«

Knežnja se vzdigne na postelji, toda čim
dalje posluša, tem širje se ji v strahu odpirajo
oči — naposled pa strahovito vskrikne in se
kakor mrtva zgrudi na vzglavnice.

Spoznala je glas Bohunov.

Krik je gotovo prodrl tudi sobine stene,
zakaj v kratkem so zaškripale dveri, in Bohun
se je prikazal na pragu.

Kurčevičevna je zakrila z rokami oči, a po-
bledele in trepetajoče njene ustnice so ponav¬
ljale kakor v vročici:

»Jezus, Marija! Jezus, Marija!«

Toda ta pogled, ki je njo toliko prestrašil,
razveselil bi bil marsikatere dekliške oči, zakaj od
obleke in obličja tega molojca se je čudovit od¬
bijal žar. Dijamantni gombi njegovega župana
so migotali kakor zvezde na nebu, nož in sab¬
lja sta se iskrila od biserov, župan iz osreb-
rene lame in rdeč kontuš so podvajali krasoto
njegovega ogorelega lica — in stal je pred njo
vitek, črnoobrv, krasen, da, najkrasnejši sin iz-
mej vseh molojcev ukrajinskih.

Toda oči je imel oblačne, kakor dve z oblaki
zastrti zvezdi, ter jo je gledal pokorno. Videč,
da se strah ne umakne z njenega obličja, začel
je govoriti z zamolklim in tožnim glasom :

»Ne boj se, knežnja!«

»Kje sem? Kje sem?« vpraša ona gledaje
nanj skozi prste.

»V varnem kraji, daleč od vojne. Ne boj
se, moja mila duša. Privedel sem te iz Bara,
da bi ti ljudje ali vojna ne storili kaj žalega.
V Baru Kozaki niso pustili nikogar živega, je-
dina ti si živa ušla.«

»Gospod, kaj počneš, čemu me tako pre¬
ganjaš?«

»Jaz tebe preganjam! Mili moj Bog!« in čet¬
nik razprostre roke ter začne zmajavati z glavo
kakor človek, kateremu se dela velika krivica.

»Gospod, jaz se te grozno bojim 1«

Z OGNJEM IN MEČEM.

»In čemu se me bojiš? — Ako veliš, ne
ganem se od dverij, tvoj rob sem. Naj sedim
tu na pragu in ti gledam v oči. Jaz ti ne želim
zlega, čemu me sovražiš? Hej, Bože mili! —
Ti si se v Baru, ko si mene zagledala, sunila
z nožem, če tudi si me uže davno poznala in
vedela, da te grem branit. Saj ti nisem tuj
človek, marveč srčen ptijatelj, ti pa si se z no¬
žem sunila, knežnja!«

Bledo lice se knežnji naglo oblije s krvjo.
»Ker sem rajša hotela smrt nego sramoto,«
reče, »in prisežem ti, da se umorim, ako mi
ne prizaneseš, in če bi celo dušo pogubila.«

Ogenj je švigal devi iz očij — in četnik
je videl, da s kurčeviško, knežjo krvjo ni šale,
in da vzburjena res izvrši, s čemer grozi, drugi
pot pa nož bolje zastavi.

On ni torej nič odgovoril, le nekoliko kora¬
kov je prestopil proti oknu, sedel na stol, pokrit
z zlato lamo, ter povesil glavo.

Nekaj trenotkov je vladal molk.

»Bodi mirna,« reče naposled. »Dokler sem
trezen, dokler mi žganje ne razgreje glave, bodeš
mi kakor slika v cerkvi. Preje sem pil, pil, ne¬
srečo zalival z žganjem, odkar sem pa tebe
našel v Baru, nehal sem piti. Kaj je bilo po¬
četi I Sedaj ne vzamem v usta ne sladkega vina,
ne žganja.«

Knežnja molči.

»Pogledam te,« nadaljuje, »oči potolažim
s krasnim ličicem — ter odidem.«

»Vrni mi prostost,« reče deva.

»Ti nisi v robstvu, ti si gospodarica. In kam
se hočeš vrniti ? Kurčeviči so poginili, ogenj je
požrl vasi in mesta, kneza ni v Lubnijih, ta gre
na Hmielnickega, a Hmielnicki na-nj, povsodi
je vojna, kri se lije, povsodi je polno Kozakov,
ordincev in vojakov. Kdo ti prizanese? Kdo se
te usmili, kdo te obrani, če ne jaz?«

Knežnja je povzdignila oči kvišku. Spom¬
nila se je, da je vendar-le še nekdo na svetu,
ki bi jo vsprejel in se je usmilil in jo obranil, —
toda njegovega imena ni hotela izreči, da ne bi
razdražila krutega leva, — zajedno pa ji je glo¬
boka žalost stisnila srce. Ali še živi on, za ka¬
terim ji hrepeni srce? Ko je bila v Baru, vedela
je, da živi, kajti koj po odhodu Zaglobe ji je
prišlo na uho ime gospoda Skrzetuskega, ob
jednem z novicami o zmagah groznega kneza.
Ali koliko dnij in nočij je uže od ondaj minilo,
koliko bitek je utegnilo uže biti, koliko nevar¬
nosti} ga je uže lahko doseglo! Poročila o njem

11

so mogla do nje sedaj le po Bohunu, katerega
ni marala in se ga tudi ni upala vprašati.

Zategadelj ji je glava omahnila na pod-
glavnice.

»Ali moram kot vjetnica tukaj ostati?«
vpraša ječeč. »Gospod, kaj sem ti storila, da
hodiš za menoj kakor nesreča?«

Kozak vzdigne glavo in začne tako tiho
govoriti, da ga je bilo jedva slišati:

»Kaj si mi storila, ne vem, samo to vem,
da si tudi ti meni v nesrečo, ako sem jaz tebi.
Da se nisem v tebe zaljubil, svoboden bi bil
kakor veter na polji in v srci svoboden in slaven
kakor sam Korasevič Sahajdačni. Tvoje ličice
je moja nesreča, tvoje oči so moja nesreča in
niti prostost mi ni mila, niti slava kozaška.
Kaj so mi bile krasotice, dokler nisi ti vzrasla
iz otroka v devico! Cesto sem vjel galejo z naj-
krasnejšimi mladenkami, da je popeljemo sul¬
tanu, a nobena mi ni otela srca. Kozaki-bratje
so se poigrali z njimi, potem pa sem ukazal:
,Vsaki kamen za vrat in v vodo! 1  Nikogar se
nisem bal, za nič se nisem skrbel. — Z vojno
sem hodil na pogane, jemal plen — in kar je
bil knez v gradu, to sem bil jaz na stepi. In
danes? Evo, tu sedim — kot rob, tebe prosim
lepe besede, a je ne morem izprositi — in je
nisem nikoli slišal, niti takrat ne, ko so mi te
obetali bratje in strinja. O, da si bila ti napram
meni drugačna, da si bila ti drugačna, ne bi se
bilo zgodilo, kar se je zgodilo: ne bi bil pobil
tvojih sorodnikov, ne bi se bil bratil z vstaši.
Radi tebe sem prišel celo ob pamet. Ti bi me
vodila, kakor bi hotela, dal bi ti kri, dal dušo.
Jaz sedaj ves brodim v šlahčiški krvi, preje pa
sem tolkel le Tatarje in tebi nosil plen, —■ da
bi hodila v zlatu in dragotinah kakor kerub
božji. — Zakaj me torej nisi ljubila? Oj težko,
oj težko! Žalost mi tiči v srci. Niti s teboj ži¬
veti niti brez tebe, niti blizu niti zdaleka, —
niti na gori niti v dolini, — golobica moja,
srčice ti moje! No, oprosti mi, da sem v Roz-
loge prišel po-te po kozaški, s sabljo in z ognjem,
bil sem pijan srda na kneze in spotoma sem pil
žganje — nesrečni razbojnik. In potem, ko si
mi ti ušla, tulil sem kakor pes in bolele so me
rane in jesti nisem hotel in prosil majko —
smrt, da bi me vzela, — a ti hočeš, da bi se
te sedaj odpovedal, da bi te izgubil na novo, —
golobica moja, srčice ti moje!«

Četnik je prenehal, ker se mu je glas utrgal
v grlu, kakor bi ječal, Heleni pa je lice sedaj
rdelo, sedaj bledelo. Čim več neizmerne Iju-

2 :

12

Z OGNJEM IN MEČEM.

Krik je prodrl gotovo tudi sobine stene, zakaj v kratkem so zaškripale dveri, in Bohun se je prikazal na pragu
(Str. to.)

bežni je bilo v besedah Bohunovih, tem večja
propast se je odpirala pred deklico, propast brez
dna, brez vsake nade rešilne.

In Kozak je nekaj trenotkov pomolčal,
obladal se in potem nadaljeval:

»Prosi, česar hočeš. Poglej, kako je ta izba
opravljena. To je moje, to je plen iz Bara. Na
šestih konjih sem ga dal za te semkaj prinesti.
Prosi, kar hočeš, — žoltega zlata, svetlih obla¬
čil, jasnih biserov, pokornih robov. Jaz sem
bogat, vsega imam dovolj, in Hraielnicki mi
blaga ne vzkrati in ne Krzivonos. Ti bodeš
kakor kneginja Višnioviecka. Gradov ti nasvo-
jim, pol Ukrajine ti podarim. Akoprem sem
Kozak in ne šlahčič, vendar sem bunčuški ata-
man, pod menoj hodi deset tisoč molojcev, več
nego pod knezom Jeremijo. Prosi, kar hočeš,
da le ne pobegneš od mene, — da le ostaneš
pri meni, golobica, in da me bodeš ljubila.«

Knežnja se je zelo bleda privzdignila s pod-
glavnic, — toda sladko, prekrasno njeno obličje
je izražalo tako neupogljivo voljo, tolik ponos in
toliko silo, da je bila ta golobica v tem hipu
podobnejša orlici.

»Gospod, ako čakaš mojega odgovora,«
odvrne mu, »vedi, da te nikdar, nikdar ne bodem
ljubila, kakor mi Bog dopomozi, in ako bi
imela vse življenje preječati v tem robstvu.«

Bohun se je nekaj hipov boril sam s seboj.

»Ne govori mi tako,« izpregovori s hri¬
pavim glasom.

»Ne govori mi o svoji ljubezni. Tvoje lju¬
bezni me je sram in tare me jeza in mržnja.
Jaz nisem za-te.«

Četnik je vstal.

»Za koga pa, knežnja Kurčevičevna, in če-
gava bi bila ti v Baru, da ni mene?«

»Kdor mi otme življenje, da bi mi dal
sramoto in robstvo, ta je moj sovražnik, ne
prijatelj.«

»In ti misliš, da bi te bili kmetje ubili?
Strah je misliti !. . . «

»Nož bi me bil umoril, ti si mi ga izdrl.«

»In ti ga več ne dam, ti moraš biti moja,«
vzbuhne Kozak.

»Nikoli! Raje smrt!«

»Moraš in bodeš.«

»Nikoli!«

Z OGNJEM IN MEČEM.

>3

»Da nisi ranjena, poslal bi po tem, kar si
mi rekla, še danes molojcev v Raškov in bi
ukazal meniha privesti za vrat, jutri bi bil pa
uže tvoj soprog. In glej, soproga pa ne ljubiti,
k njemu se ne priviti — to je pa greh. Hej, vele-
možna gospica, tebi je kozaška ljubezen v sra¬
moto in srd! Kdo pa si ti, da sem ti jaz kmet?
Kje so tvoji gradovi in tvoja bojarstva in tvoje
vojske? Čemu se srdiš, čemu me sovražiš?
Osvojil sem te v vojni, osvojenka si! O, da
sem jaz kmet, naučil bi te razuma z bičem po
belih plečih in. brez duhovnika bi se nasitil
tvoje krasote, — da sem kmet, ne pa vitez!«

»Nebeški angeli, otmite me!« zašepeče
knežnja.

A v tem se je četniku čim dalje večja bes¬
nost zbirala na obličji in srd se ga je polaščal.

»Vem,« reče, »zakaj me mrziš, zakaj si mi
uporna! Drugemu hraniš deviško svojo čistost —
toda iz tega ne bode nič, kakor sem živ, kakor
sem Kozak! Slahčič, lopov, ničemnik, Lah, po-
tuhnenec! Na pogibel mu! Jedva te je zagledal,
jedva zavrtil v plesu, in uže te je vzel, ti Ko¬
zače, pa trpi, z glavo tolci ob zid, toda jaz ga
zalotim in ga ukažem deti iz kože, pribiti
z žeblji. Vedi, da gre Hmielnicki na Lahe, jaz pa
z njim — in tvojega golobiča najdem, če treba,
pod zemljo, in ko se povrnem, zarinem ti vražjo
njegovo glavo na pot pod noge.«

Helena ni slišala poslednjih besed atama-
novih. Bolest, srd, rane, razburjenost, strah
vzeli so ji moč — in neizmerna slabost se ji
je razlila po vseh udih. Oči in misli so ji ugas¬
nile — in omahnila je in omedlela.

Četnik je  nekaj časa stal bled od jeze in
s peno na ustih. —-

V tem je pa zagledal njeno mrtvo glavo
nepremično, nazaj povešeno — in iz ust se mu
je iztrgal nečloveški rik:

»Je uže po nji! Horpina! Horpina!«

In telebnil je na tla.

Velikonja plane hipoma v sobo.

»Kaj ti je?«

»Otmi! Otmi!« kriči Bohun. »Umoril sem
jo, — dušo mojo, luč mojo!«

»Kaj si ji storil?«

»Umoril, umoril!« ječi četnik in skleplje
nad glavo roke.

Toda Horpina je takoj spoznala, ko se je
približala knežnji, da to ni smrt, marveč le
težka omedlevica. Odpravila je Bohuna za dveri
in jo začela oživljati.

Knežnja je kmalu izpregledala.

»No, gospica, nič ti ni,« reče čarovnica.
Najbrže si se ga ustrašila, in omedlevica te je
ogrnila, toda omedlevica prejde in zdravje se
ti vrne. Dekle, ti si kakor oreh. Tebi je uso¬
jeno, da še dolgo živiš na svetu in uživaš srečo.«

»Kdo si ti?« vpraša knežnja s slabim glasom.

»Jaz? Tvoja strežnica, — ker je on tako
ukazal.«

»Kje sem?«

»V Crtovem jarku. Tu je gola pustinja,
razun njega ne uzreš nikogar.«

»Bivaš tudi ti tu?«

»Tu je naš hutor. Jaz sem Doncovna. Moj
brat polkovnikuje pod Bohunom in vodi dobre
molojce, jaz pa tukaj bivam — in bodem tebi
stregla, v tej zlati sobi. Kako krasno je prena-
rejena ta koča, da se kar žar odbija od sten!
Vse to je on prinesel za-te.«

Helena pogleda ženski v veseli obraz; in
ta obraz se ji zdi poln odkritosrčnosti.

»In mi bodeš dobra?«

Ko se je čarovnica posmejala, zablisnili so
ji beli zobje.

»Bodem. Zakaj bi ne bila!« reče. »A tudi
ti bodi dobra atamanu. On je sokol, on je
slaven molojec, on ti...«

Tu se čarodejka nagne Heleni k ušesu ter
ji začne nekaj šepetati; naposled pa prasne
v smeh.

»Proč!« krikne knežnja.

III.

Za rana, dva dni pozneje, sta sedela Don¬
covna in Bohun pod vrbo poleg mlinskega ko¬
lesa ter gledala penečo se vodo na njem.

»Celila jo bodeš, stregla ji bodeš, očesa ne
spustiš z nje, — da ti nikdar ne gre iz jarka,«
zabičuje ji Bohun.

»Iz jarka vodi proti reki ozka steza, vendar
je ob njej še dovolj prostora. Stezo veli zasuti
s kamenjem, in potem bodeva tu kakor na dnu
lonca. Ce bode meni treba, si uže najdem
izhod.«

»S čim se tu živita?«

»Ceremis sadi pod skalami koruzo, sadi
vinsko trto in lovi ptice v zadrge. A ti prinesel
si pač toliko, da ne bode drugega pogrešala
kakor morda ptičjega mleka. Ne boj se. Iz
jarka ne uide, in nihče ne izve za njo, če le
tvoji ljudje ne razneso, da je tukaj.«

>4

Z OGNJEM IN MEČEM.

»Prisilil sem je na prisego. Zvesti molojci
so in ne povedo, če bi celo jermene rezali z njih.
Toda ti si mi sama pravila, da k tebi čarov¬
nici prihajajo ljudje.«

»Včasih prihajajo iz Raškova, včasih pa,
kakor izvedo, vedi si ga Bog odkod, toda vsi osta¬
jajo pri reki, v jarek si ne upa nihče vstopiti,
ker se boje. Kosti si pač videl. Prišli so taki,
ki so hoteli priti v jarek; njih so one kosti,
katere tamkaj .leže.«

»Si jih li ti pomorila?«

»Kdor jih je, ta jih je! Komur se hoče
vražbe, tisti čaka pred jarkom, a jaz grem h ko¬
lesu. Kar zagledam v vodi, grem, pa povem.
Tudi za-te precej pogledam, samo tega ne vem,
če se kaj pokaže, zakaj vselej ni videti.«

»Da bi le kaj slabega ne zagledala.«

»Če bode kaj hudega, ne odideš. Saj bi
bilo sploh bolje, da ne odideš.«

»Moram. Hmielnicki mi je pisal v Bar, naj
se vrnem, in tudi Krzivonos mi je zabičaval.
Sedaj gredo Lahi z veliko silo na nas, zatega¬
delj se moramo tudi mi zbrati.«

»In kedaj se vrneš?«

»Bitka bode huda. Take še ni bilo. Ali mi
poginemo ali Lahi. Ako oni pobijejo nas, skri¬
jem se semkaj; ako pa mi pobijemo, vrnem se
po svojo golobico in pojdem z njo v Kijev.«

»A Če pogineš?«

»Ti si vražarica, ti moraš to vedeti.«

»A če pogineš?«

»Jedenkrat me je mati rodila.«

»Bal A kaj naj potem storim z deklico?
Ali naj ji vrat zavijem, ali kaj?«

»Dotakni se mi je, in jaz te ukažem z voli
nabosti na kolec.«

Četnik se mrko zamisli. —

»Ako poginem, reci ji, naj mi odpusti.«

»Hej, to je nehvaležna Laška, da te ne
ljubi za tako ljubezen. Če bi ljubil mene tako,
jaz bi ti ne bila oporna — hu!«

Pri teh besedah je Horpina četnika dva¬
krat sunila v bok ter mu režeč se pokazala
zobe.

»Vrag te vzemi!« reče ji Kozak.

»No, no! Vem, da nisem za-te!«

Bohun se zagleda na spenjeno vodo na
kolesu, kakor bi si hotel sam vražiti.

»Horpina!« izpregovori potem.

»Kaj ?«

»Ali se ji bode tožilo po meni, ko odi¬
dem ?«

»Ako je nočeš osvojiti si po kozaški, uteg¬
nilo bi biti bolje, da odideš.«

»Nočem, ne morem, ne smem! Jaz vem,
da bi se usmrtila.«

Torej utegne biti bolje, da odideš. Dokler
te vidi, noče te niti poznati, ko pa posedi z me¬
noj in Čeremisom mesec dnij, dva, — takoj ji
bodeš ljubši.«

»Da je zdrava, vedel bi, kaj mi je storiti.
Privlekel bi iz Raškova popa ter bi mu ukazal,
da naju poroči, sedaj pa se bojim. Če se pre¬
straši, — izdihne dušo. Saj si sama videla.«

»Miruj. Pa čemu ti pop in poroka? Ne,
ti nisi odkritosrčen Kozak! Jaz nočem semkaj
niti meniha niti duhovnika. V Raškovu stoje
dobruški Tatarji. Teh bi nam nagnal na vrat
in ako jih naženeš, knežnje pač nikdar več ne
uzreš. Kaj ti je šinilo v glavo! Pojdi in se vrni.«

»Poglej v vodo in povej, kaj si zagledala.
Govori resnico in ne lagaj, če prav zagledaš
mojo smrt.«

Doncovna se je približala mlinskemu ko¬
ritu ter vzdignila drugo zatvornico, ustavljajoč
vodo potočnega slapu. Prodek val se je z dvojno
silo zapodil po koritu. Kolo se je začelo nagleje
vrteti. Naposled ga je zakrila vodena brluzga.
Razbita voda je vrela kakor krop pod kolesom.

Čarovnica je zabodla svoje črne oči v to
vretje, prijela se za pletenice za ušesi ter začela
klicati:

»Huku! Huku! Pokaži se! V kolesu hra¬
stovem, v beli peni, v megli jasni, zel ali dober,
pokaži se!«

Bohun se ji je približal in sedel poleg nje.
Obličje njegovo je izražalo strah in drgetajočo
nestrpnost.

»Vidim!« krikne vedeževalka.

»Kaj vidiš?«

»Smrt svojega brata. Dva vola vlečeta
Donca na kol$c.«

»Vrag vzemi tvojega brata!« zamrmra Bo¬
hun, ki je hotel kaj drugega izvedeti.

Nekaj časa potem se je slišalo le ropotanje
kolesa, ki se je vrtilo, kakor bi bilo besno.

»Glava mojega brata je posinela, kljujejo
ga vrani,« reče čarovnica.

»Kaj še vidiš?«

»Nič. O, kako posinel! Huku! Huku! V ko¬
lesu hrastovem, v beli peni, v megli jasni, po¬
kaži se! Vidim!«

»Kaj pa sedaj?«

»Bitka! Lahi beže pred molojci.«

»In jaz podim?«

Z OGNJEM IN MEČEM.

»Tudi tebe vidim. Ti se srečavaš z maj¬
hnim vitezom. Malega viteza se ogiblji.«

»A knežnja?«

»Ni je. Zopet te vidim. Nekdo je pri tebi,
ki te bode izdal. Tvoj prijatelj je potuhnenec.«

Bohun je  požiral z očmi sedaj pene, sedaj
Horpino — ter ob jednem delal z glavo, da
bi pomogel vražbam...

»Kakov prijatelj?«

»Ne vidim. Ne vem, ali star ali mlad.«

»Star! Gotovo star!«

»Morda star.«

»Vem, kdo je to. Ta me je uže jeden pot
izdal.«

»On preži na-te. Zopet vidim. Tudi knež¬
nja je! Da, v dragoceni poročni, obleki, v belem
krilu, nad njo pa jastreb.«

»To sem jaz.«

»Morda ti. Jastreb. . . ali sokol? Jastreb!«

»To sem jaz.«

»Čakaj. NiČ več ni videti. . . V kolesu hra¬
stovem, v beli peni... O, o! Mnogo vojske,
mnogo molojcev, oj, mnogo kakor dreves
v gozdu, kakor ošlekov na stepi, ti pa nad
vsemi, pred teboj nosijo tri bunčuke.«

»Ali je knežnja pri meni?«

»Ni je, ti si v taboru.«

Znova zavlada trenotek molčanja. Kolo ro¬
poče, da se trese ves mlin.

»Hej, koliko je tu krvi! Koliko krvi! Ko¬
liko trupel! Voleje so nad njimi, vrani nad
njimi, — kuga nad njimi! Sama trupla! Sama
trupla! Glej, glej! Le trupla, drugega ni videti
nego kri!«

Zdajci razpihlja lahen vetrič s kolesa me¬
glo, — ob jednem pa se višje, nad mlinom, po¬
kaže potvorili Čeremis z butaro drv na plečih.

»Čeremis, spusti zatvornico!« zakriči čaro-
dejka.

Potem si odide v strugo umivat roke in
obličje, Čeremis pa tačas zapre vodo.

Bohun je zamišljen sedel. Vzbudila ga je
stoprv Horpina, ki je pristopila k njemu.

»Nisi ničesar več videla?«

»Kar se je pokazalo, to se je pokazalo,
ničesar več ne zagledam.«

»In ne lažeš?«

»Za glavo bratovo, resnico sem govorila.
Njega nabodejo na kol. Z v61i ga nategnejo za
noge. Smili se mi. Hej, smrt ni pisana samo
njemu!. Koliko se je pokazalo trupel! Nikdar
jih nisem toliko videla. Velika vojna bode na
svetu.«

i 5

»Ali si jo videla z jastrebom nad glavo?«
»Da.«

»In je bila v poročni obleki?«

»V poročni obleki in v belem krilu.«

In kako veš, da sem jaz ta jastreb? Po¬
vedal sem ti o onem mladem Lahu, šlahčiči —
morda je to on?«

Vražarica zmrši obrvi ter se zamisli.

»Ne,« odgovori črez kratko, stresajoč z glavo.
»Da je Lah, bil bi orel.«

»Hvala Bogu! Hvala Bogu! Sedaj pojdem
takoj k molojcem, naj konje osedlajo na pot.
Ponoči odrinemo.«

»Torej vendar odideš?«

»Zabičaval mi je Hmiel, zabiČaval Krzivo-
nos. Dobro si videla, da bode velika vojna.
Tudi jaz sem to čital v Baru v pismu Hmie-
lovem.«

Bohun v resnici ni znal čitati, toda sra¬
moval se je kaj takega povedati, ker ni hotel
veljati kot prostak.

»Torej idi!« reče mu čarovnica. »Srečen
si, — hetman postaneš, nad teboj sem videla
tri bunčuke tako gotovo, kakor vidim svoje
prste.«

»Hetman postanem in si vzamem knežnja
za ženo, — kmetice ne bodem jemal.«

»S kmetico bi tl drugače govoril, — toda
kmetice te je sram. Ti bi moral biti Lah.«

»Nisem slabejši.«

Potem je šel Bohun v staje k molojcem,
Horpina pa pripravljat jedi.

Zvečer so bili konji pripravljeni za pot,
a četniku se še ni hotelo oditi. Sedel je v sobi
na kupu kobrcev, s teorbanom v roki ter gledal
na svojo knežnjo, ki je bila uže vstala s po¬
stelje. Stisnila se je v drugi kot izbe, tiho mo¬
lila rožni venec in se ni prav nič brigala za
četnika, kakor bi ga niti v sobi ne bilo. On pa
je, baš nasprotno, izpod stene z očmi sledil vsak
njen miglej, z ušesi lovil vsak njen vzdih, —
in sam ni vedel, kaj naj počne s seboj. Vsak
hip je odprl usta, da bi začel razgovor, a be¬
sede mu niso hotele iz grla. Onesmelilo ga je
njeno bledo, molčeče obličje z izrazom strogosti
na obrvih in ustnah. Tega izraza Bohun po-
preje nikdar ni videl na njej. In nehote se je
spomnil podobnih večerov v Rozlogih, ki so mu
živo stopili v misli: kako so on in Kurčeviči
sedeli okolu hrastove mize. Stara kneginja je
luščila solnčnice, knezi so se kockali, on se je
pa zagledaval v krasno knežnjo, kakor se za-
gleduje sedaj. Toda onda je bil srečen, onda,

i6

Z OGNJEM IN MEČEM.

ko je pravil o svojih kozaških napadih, ga
je poslušala, — in včasih so njene črne oči po¬
čivale na njegovem obličji, a razmaknem ma-
linji ustni sta pričali, s kakim zanimanjem ga
posluša. Sedaj ga pa niti ne pogleda ne. Takrat

zopern. Da bi se le nasmehnila, da bi mu dala
dobro besedo, — padel bi ji k nogam in potem
odšel k Črtu, da bi ves svoj srd in vso tesnobo
udušil v laški krvi. A tu sedi pred knežnjo kakor
rob. Ako bi je ne poznal oddavna, ako bi bila to

ga je ona po¬
slušala in gle¬
dala, ko je igral
nateorban, nje¬
mu pa se je kar
srce topilo. In
on ji je vendar
sedaj gospod.

Vzel jo je
z oboroženo
roko, njegova
vjetnica je, nje¬
gova robinja,
sme ji ukazo¬
vati, in vendar
se mu je ta¬
krat zdelo, da
ji je bližji in
po stanu rav-
nejši. — Kur-
čeviči so bili
njegovi bratje,
ona njegova se¬
stra in ni mu bi¬
la le kukavica,
sokolica, naj¬
milejša črno-
obrvka, temveč
kakor bi mu
bila tudi so¬
rodnica. A se¬
daj sedi pred
njim gospo¬
dična, ponos¬
na, mrka, mol¬
čeča, neusmi-

Laška, vzeta iz
kakega Šlahči-
škega dvora,
imel bi več po¬
guma, — a to
je knežnja He¬
lena, radi ka¬
tere se je kla¬
njal Kurčevi-
čem, za katero
je hotel dati
Rozloge in vse,
kar je imel.
Cim bolj se
sramuje' svo¬
jega nizkega
rodu, tem bo-
jazljivejši je
napram njej.

Cas hiti. Iz¬
pred koče do-
letava šum in
razgovor nje¬
govih moloj-
cev, ki gotovo
uže sede na
sedlih in ča¬
kajo atamana,
atamana pa ta¬
re muka. Jasni
plamen luči
mu pada na
obličje, na
bogati njegov
kontuš in na
teorban, — a

Ijena. Ej, srd
vre po njem.
Pokazal bi ji,
kaj se pravi Ko¬
zaka zametati, toda on ljubi to neusmiljeno go¬
spodično. Kri bi prelil za njo, in kedarkoli ga
srd zgrabi za prsi, — vselej se mu zdi, kakor
bi ga tudi neka nevidna roka zgrabila za lase
in kakor bi mu nekak glas zakričal v uho:
Stoj! Glej, kakor plamen plapola v njem, potem
pa z glavo tolče ob tla, — tako ga je prijelo.
Kozače se torej zvija, ker čuti, da ji je v sobi

ona ? — Da bi
ga vsaj pogle¬
dala! Atamanu
je milo in sr¬
dito in tesno in glupo. Rad bi se najprisrčneje
poslovil, a boji se tega slovesa, boji se, da bi
ne bilo tako, kakoršno si je zaželel v srci, boji
se, da ne bi moral oditi z bridkostjo, s srdom,
z bolestjo.

Ej, da to ni knežnja Helena, Helena, ka¬
tera se je sunila z nožem, katera preti, da se
usmrti z lastno roko, pa vendar mila, čim trdo-

Bohun se ji približa in sede poleg nje. Obličje njegovo je izražalo
strah in drgetajočo nestrpnost. (Str. 14.)

Z OGNJEM IN MEČEM.

srčnejša in ponosnejša, tem milejša!... V tem
zarazgeče konj pod oknom.

Četnik se ujunači.

»Knežnja,« reče, »čas je, da odidem.«

»Vrni mi svobodo, in Bog ti vse odpusti.
Tudi jaz ti potem odpustim in te bodem
blagoslavljala.«

»Morda me še bodeš,« reče ji Kozak,

Helena molči.

»Mi ne pore¬
češ : Z Bogom ?«

»Gospod, poj¬
di z Bogom!« reče
ona resno.

Kozaku se skrči
srce. Rekla je, kar
je hotel, a on je
hotel drugače.

»No, vem,« re¬
če, »da si jezna
name, da me
mrziš, toda za¬
gotovim ti, da bi
bil kdo drugi na-
pram tebi strožji
nego sem jaz. Pri¬
vedel sem te sem¬
kaj , ker nisem
mogel drugače,
ali kaj sem ti sto¬
ril zlega? Mar ni¬
sem s teboj rav¬
nal, kakor se spo¬
dobi, kakor s kra¬
ljično? Reci sama.
Sem mar takov
razbojnik, da mi
ne daš niti dobre
besede? In ven¬
dar si v moji
oblasti.«

»V božji obla¬
sti sem,« odvrne
mu ona z isto
strogostjo kakor
popreje. »Zahva¬
ljujem te tudi za
to, da se pri meni
brzdaš.«

»morda ti bode še žal, da

Jasni plamen luči mu pada na obličje, na bogati njegovjjkontuš.. .

(Str. 16.)

si bila proti meni
tako stroga.«

Bohun je hotel
kupiti hip slo¬
vesa, če bi bilo
treba, za polo¬
vično obljubo, ka¬
tere pa ni mislil
držati. To se mu
je tudi posrečilo,
kajti žarek nade
je Heleni blisnil
v očeh in stro¬
gost ji je izginila
z obličja. Sklenila
je na prsih roke
ter va-nj uprla
jasen pogled.

»Da bi ti ... «

»No, ne vem,«
reče tiho Kozak.
Ob jednem sta ga
sramota in usmi¬
ljenje grabila za
grlo.

»Sedaj ne mo¬
rem, ne morem. —
Tatarji leže na
Divjih Poljanah,
vojni oddelki se
klatijo povsodi, —
od Raškova gredo
dobruški Tatarji.
Ne morem. Stra¬
hovito je, toda,
ko se vrnem . . .
Pri tebi sem otrok.
Ti storiš z me¬
noj , kar hočeš.
Ne vem ... ne
vem... 1«

»Jaz pojdem, če prav s tako besedo. Morda še
po meni požaluješ, morda po meni zahrepeniš!«

Helena molči.

»Težko mi je, da te tu pustim samo,« reče
potem Bohun, »težko, da grem, a moram. Lag-
Ije bi mi bilo, ako bi se mi ti nasmehnila, ako
bi mi od srca dala križec za spomin. Kaj naj
storim, da bi te predrugačil, izpremenil?«

»Nadahni te Bog, nadahni te Sveta Pre-
čista. . . Idi z Bogom.«

In iztegnila je proti njemu roko. Bohun je
skočil in pritisnil ustni na-njo. Kar vzdigne
glavo, sreča njen strogi pogled — in izpusti
roko. Takoj se je umaknil k dverim, klanjal
se po kozaški, do pasu, klanjal še v dverih in
naposled izginil za zagrinjalom.

3

Z OGNJEM IN MEČEM.

18

Kmalu potem je skozi okna prodiralo ži¬
vahnejše šumenje razgovora, brenket orožja,
pozneje pa besede pesni, ki se je razlegala
v nekoliko glasov:

Slava bode slavna
Mej hrabrimi Kozaki,
Mej hrabrimi drugovi,
Na premnoga leta
In do konca sveta.

Glasovi in peket so se čim dalje bolj od¬
daljevali in utihavaii.

IV.

»Bog je uže očiten čudež pokazal na njej,«
rekel je gospod Zagloba Volodijovskemu in Pod-
bipigti, ko so sedeli v stanovanji Skrzetuskega,
»očiten čudež, pravim, da mi jo je dovolil iz¬
trgati iz teh pasjih rok in obvarovati na vsej
poti. Upajmo, da se nje in nas tudi še nadalje
usmili. Da bi bila le še živa I Nekaj mi šepeče,
da jo je znova ugrabil. Gospodje, pomnite, da
je on po smrti Puljanovi, kakor so nam zajet-
niki povedali, pri Krzivonosu postal drugi po¬
veljnik, — da bi ga hudiči! — in je bil torej
prav gotovo pri vzetji Bara.«

»Morda je pa ni našel v oni trumi nesreč¬
nikov Tam je bilo poklanih do dvajset tisoč
ljudij,« reče gospod Volodijovski.

»Gospod, ti ga po tem takem ne poznaš.
Jaz bi prisegel, da je vedel, da je ona v Baru.
Drugače ne more biti, nego da jo je iz klanja
otel in kam odpeljal.«

»Gospod, ne daješ nam prevelike tolažbe.
Jaz na mestu Skrzetuskega bi rajši, da bi bila
poginila, nego da je ostala v njegovih razbojni¬
ških rokah.«

»Tudi to ni tolažba. Ce ni poginila, oskru¬
njena je«. . .

»Desperacija!« reče Volodijovski.

»Oh, desperacija !« ponovi gospod Longin.

Zagloba si je začel skubsti brke in brado,
naposled pa je vzbuhnil:

»Da bi je garje snedle, ves ta pasji rod!
Da bi iz njih črev pogani vili tetive! Vse
narode je ustvaril Bog, nje pa hudič, take si¬
nove, sodomite! Bog daj, da bi se jim izjalo¬
vile vse prašiče!«

»Te sladke deve sicer nisem poznal,« reče
gospod Volodijovski žalostno, »toda rajši bi,
da bi mene nesreča zadela.«

»Samo jeden pot v življenji sem jo videl,
a kedar se je spomnim, zgrabi me globoka ža¬
lost,« opomni gospod Longin.

»Tako je vam,« vsklikne gospod Zagloba,
»kako pa stoprv meni, ki jo ljubim z očetov¬
sko ljubeznijo in ki sem jo otel iz take nevar¬
nosti, — kako meni?«

»In kako še le gospodu Skrzetuskemu ?«
vpraša Volodijovski.

Tako so vitezi obupavali, potem pa se vto-
pili za nekaj časa v molčanje.

Prvi se vzdrami gospod Zagloba.

»Ali ni več pomoči?« vpraša.

»Ako ni več pomoči, dolžnost imamo, da
se maščujemo,« odgovori Volodijovski.

»Bog daj kar najhitreje glavno bitko,«
vzdihne gospod Longin. O Tatarjih govore, da
so se že prepeljali in se na polji raztaborili.«

Na to gospod Zagloba!

»Revice ne smemo tako pustiti, brez vsake
rešilne poskušnje. Svoje stare kosti sem sicer
uže daleč in dolgo vlačil po svetu in bi se mi
prileglo, da bi v kaki pekarni legal na toplo,
toda za to ubožico pojdem, če treba, v Stambul.
Vnovič se preoblečem v kmeta in vzamem te-
orban, akoprem ga ne morem pogledati brez
jeze.«

»Gospod, ti si ves poln ukan, izmisli si
no kaj!« reče gospod Podbipigta.

»Sila naklepov mi je uže šinilo v glavo.
Da ima knez Dominik polovico takih, Hmiel-
nicki bi bil uže razparan in bi uže za zadnje
noge visel na vešalih. Tudi s Skrzetuskim sem
uže govoril o tem, a z njim se ne da sedaj nič
govoriti. Bolest se je zapekla v njem in ga huje
grize nego bolezen. Pazite na-nj, da se mu pa¬
met ne zmeša. Mnogokrat se dogaja, da začne
namreč pamet delati kakor vino, da se nazadnje
skisa.«

»Dogaja, dogaja!« potrdi gospod Longin.

Gospod Volodijovski se nestrpno premakne
in vpraša:

»Kakšni so torej tvoji naklepi?«

»Moji naklepi? Najprvo moramo izvedeti,
če najmilejša naša revica — angeli naj jo va¬
rujejo vsega zla — še živi. Poizvedeti pa je
možno na dvojni način: ali najdemo mej kne¬
žjimi Kozaki zvestih in zanesljivih ljudij, ki bi
prebegnili h Kozakom, pomešali se mej Bohu-
nove ljudi in od teh kaj poizvedeli...«

»Jaz imam dragoncev Rusinov!« pretrga
Volodijovski, »jaz najdem takih ljudij.«

Z OGNJEM IN MEČEM.

'9

»Čakaj gospod... ali pa vjamemo vestnika
izmej tolovajev, ki so vzeli Bar, če morda oni
kaj vedo. V Bohuna gledajo vsi kakor v ma¬
vrico. Ugaja jim njegova hudičeva fantazija.
Pesni zlagajo o njem — da bi se jim grla po¬
sušila! — ter drug drugemu pripovedujejo, kaj
je storil in kaj ni storil. Ako je on ugrabil
našo revico, gotovo se jim to ni skrilo.«

»Saj lahko poskusimo oboje: odpošljemo
svoje ljudi, ob jednem pa se poskrbimo tudi
za kakega vjetnika,« opomni gospod Podbipigta.

»Gospod, zadel si jo. Glavna stvar je, da
poizvemo, ali še živi. Ako hočete torej Skrzetu-
skemu odkritosrčno pomoči, uklonite se pod
moje poveljstvo, kajti jaz imam največ izkušnje.
Preoblečemo se v kmete ter se potrudimo, da
poizvemo, kam jo je skril, in ko to poizvemo,
zastavim glavo, da jo dobimo. Jaz in Skrzetuski
sva najbolj v nevarnosti, ker naju Bohun po¬
zna — in ako bi naju spoznal, — no, — rodni
majki bi naju potem ne spoznali nič več, —
vaju dveh pa še ni videl.«

»Mene je videl,« reče gospod Podbipigta,
»pa kaj me to skrbi.«

»Morda nam gospod Bog celo njega da
v roke!« vsklikne gospod Volodijovski.

»Jaz ga nočem več videti,« nadaljuje go¬
spod Zagloba. »Naj ga rabelj gleda! Previdno
treba postopati, da se nam ne pokvari celo
podjetje. To ni možno, da bi sam on vedel
za njeno skrivališče, — samo to rečem gospo¬
dom, da je varnejše koga drugega povprašati.«

»Morda poizvedo naši odposlani ljudje. Da
le knez dovoli, izberem zanesljivih in jih od¬
počijem, če treba, koj jutri.«

»Knez dovoli, samo dvojim, ali kaj po¬
izvedo. Poslušajte, gospodje. V glavo mi je šinil
še drug način, namreč ta, da bi ljudij ne od¬
poslali in ne lovili glasnikov, marveč, da bi se
sami preoblekli v kmete in odšli brez odloga.«

»O, ni možno!« zakrikne gospod Volodi¬
jovski.

»Zakaj ne?«

»Gospod, ti po vsej priliki ne poznaš vo¬
jaške službe. Sveta reč je, ko stoje vsi prapori
v vojski brez izjeme. Če. bi umirala oče in mati,
ne pojde ti vojak prosit dovolitve, da bi smel
oditi, zakaj pred bitko bi bila to največja sra¬
mota, ki si jo more vojak nakopati. Po glavni
bitki, ko je sovražnik uže razpršen, se kaj ta¬
kega lahko stori, prej pa ne. Pomisli tudi to:
Skrzetuski bi gotovo prvi rad planil, poletel in
rešil, pa se niti ganil ni. On je na dobrem glasu,

knez ga ljubi, a on niti mislil ni, zakaj on zna
svojo dolžnost. Glej, gospod, tam je javna
služba, tu pa le zasobna. Morda je kje drugače,
mislim pa, da ni. Pri našem knezu je ni do¬
volitve, in celo častnikom ne! Skrzetuski ne bi
šel h knezu s tako prošnjo, tudi če bi mu imelo
srce počiti, ne.«

»Vem, on je rojen Rimljan in strog,« reče
Zagloba. »Morda bi pa knez radovoljno dovolil,
ako bi mu kdo to na uho pošepetal.«

»Na to on niti ne misli ne. Knez ima vso
Poljsko na glavi. Gospod, kaj pa misliš! Tu se
vrše najvažnejše reči za ves narod, — pa bi se
on bavil z zasobno zadevo? In če bi se, kar
ni verjetno, nobeden izmej nas bi se ne ganil
iz tabora, kakor je Bog v nebesih. Tudi naša
dolžnost je, da najprvo služimo nesrečni domo¬
vini, ne pa sebi.«

»Vem ti o tem tudi jaz, vem in poznam
službo, zato sem pa rekel, da mi je ta način
v glavo le šinil, nisem pa rekel, da v njej uže
sedi. Sicer pa, da resnico govorim, itak ne bi
mogli mnogo doseči, dokler tolovajska moč
stoji nezmagana. Stoprv ko bodo pobiti, gnani,
ko si bodo reševali le vlastna grla, smemo se
smelo spustiti mej nje in moremo dobiti kako
poročilo od njih. Da bi le prej ko prej došli
ostanki vojsk, drugače se pod tem Colhanskim
kamenjem strudimo na smrt. Da ima naš knez
poveljstvo, bili bi uže davno krenili na pot,
toda vidi se, da se knez Dominik spotoma na
gosto pase, da ga še sedaj ni.«

»Nadejajo se ga v treh dneh.«

»Bog nam ga daj prej ko prej. Saj pride
gospod kronin točaj danes, ali ne?«

»Da.«

V tem hipu se dveri odpro, in gospod
Skrzetuski vstopi. Obrisi njegovega obličja so
kazali tako hladnost in tak mir, kakor bi je
bila bolest izklesala iz kamena.

• Čudno je bilo gledati na njegovo mlado,
a tako resno in považno obličje, kakor bi se
ne bil nikdar nasmeh pomudil na njem — in
skoro bi rekel, da bi niti smrt mnogo ne iz-
premenila na njem. Brada mu je vzrasla uže
do srede, prsij, a v bradi, črni kakor vranje
perje, so se sem ter tja uže vile srebrne nitke.

Tovariši in verni prijatelji so iz tega skle¬
pali hudo bolest, kajti javno je ni kazal. Bil je
pazen, na videz miren, v svoji vojaški službi
pa še točnejši nego navadno in ves zabavljen
z bližnjo vojno.

3*

Z OGNJEM IN MEČEM.

»Gospod, pogovarjali smo se o tvoji ne¬
sreči, ki je ob jednem nesreča tudi naša,« reče
gospod Zagloba. »Bog nam je priča, da se ne
moremo potolažiti. Toda to sočutje bi bilo
jalovo, ako bi ti pomagali samo solze prelivati.
Sklenili smo torej, da tudi, če treba, prelijemo
kri, da le ubožico, če še hodi po zemlji, iztr¬
gamo iz robstva.«

»Bog plati,« reče gospod Skrzetuski.

»Ce treba, pojdemo s teboj v tabor Hmiel-
nickega,« de gospod Volodijovski nemirno zroč
na prijatelja.

»Bog plati,« ponovi gospod Jan.

»Vemo, gospod,« poprime Zagloba, »da si
prisegel, da jo bodeš iskal ali živo ali mrtvo,
in smo gotovi, da koj danes, če treba...«

Skrzetuski sede, zabode pogled v tla in ne
odgovori ničesar, — da gospoda Zaglobo kar
jeza popada. »Ali jo morda namerava pustiti?«
pomisli. »Ako je tako, Bog ga varuj! Vidim,
da na svetu ni hvaležnosti in stanovitnosti. Toda
še se dobe ljudje, ki jo rešijo, če prav izgube
poslednjo kapljo kri.«

V izbi zavlada molčanje, katero prekinjajo
le vzdihi gospoda Longina. V tem se gospod
Volodijovski približa Skrzetuskemu ter se do¬
takne njegove rame.

»Odkod si prišel?« vpraša ga.

»Od kneza.«

»In kaj?«

»Pod noč odidem na prednjo stražo.«

»Daleč?«

»Pod Jarmolirice, ako bode pot prosta?«

Volodijovski pogleda Zaglobo in takoj sta
se razumela.

»To je proti Baru,« zamrmra Zagloba.

»Mi pojdemo s teboj.«

»H knezu moraš iti po dovoljenje in vpra¬
šati ga, če ti ni določil kakega drugega dela.«

»Pojdimo skupaj. Se nekaj drugega moram
vprašati.«

»Tudi midva greva z vama,« reče Zagloba.

Vstali so in odšli. Kneževo stanovanje je
bilo precej daleč, na drugem koncu tabora.
V prednji sobi so dobili polno dostojanstve¬
nikov izpod raznih praporov, kajti vojske so od
vseh stranij dohajale v »Colhansko kamenje«,
vsi pa so hiteli, da svojo službo ponudijo knezu.
Gospod Volodijovski je moral precej dolgo ča¬
kati, predno je mogel z gospodom Podbipigto
stopiti knezu pred obličje, zato pa jima je knez
takoj dovolil, da smeta oditi in odposlati ne¬
koliko dragoncev Rusinov, ki bi šli, češ da

beže iz tabora, k Bohunovim Kozakom in ondu
povpraševali po knežnji. Volodijovskemu pa je
rekel:

»Jaz nalašč Skrzetuskemu nalagam razna
opravila, ker vidim, da se je bolest zaprla v njem
in da ga drugače ugonobi. Neizrečeno se mi
smili. Ali vam on ni nič govoril o njej?«

»Prav malo. V prvem hipu je planil, da
bi šel kar na slepo na Kozake, toda spomnil
se je, da sedaj prapori stoje ,nemine excepto‘ in
da smo pod poveljstvom domovine, katero treba
pred vsem oteti, in zbok tega pri v. kn. mi¬
losti niti bil ni. Sam Bog ve, kaj se v njem
godi.«

»In Bog ga tudi težko izkuša. Gospod,
čuvaj ga. Vidim, da si mu zvest prijatelj.«

Gospod Volodijovski se je knezu nizko pri¬
klonil in odšel, h knezu pa je pristopil vojvoda
Kijevski z gospodom starosto Stobnickim, z go¬
spodom Denhofom, s starosto Sokalskim in z ne¬
katerimi drugimi vojaškimi dostojanstveniki.

»Kaj je?« vpraša ga Skrzetuski.

»S teboj grem, preje pa moram iti še k svo¬
jemu praporu, ker moram nekoliko ljudij nekam
odposlati.«

»Pojdiva skupaj.«

In šla sta, z njima pa tudi gospod Podbi-
pi^ta, Zagloba in stari Zacvilihovski, ki je krenil
k svojemu praporu. Nedaleč od dragonskih šo¬
torov Volodijovskega so srečali gospoda Lašča,
ki je šel, ali bolje, ki se je valil na Čelu neko¬
liko šlahte, zakaj on in tovariši mu so bili po¬
polnoma pijani. O tem pogledu je gospod Za¬
globa vzdihnil. Sprijaznila sta se bila narnreČ
še pod Konstantinovem, ker sta bila po vsej
priliki tako jednake narave kakor dve vodeni
kaplji. Gospod Lašč je bil namreč, dasi dober
junak in poganom grozovit kakor malokdo, ob
jednem tudi preslaven pijanec, razsajalec, ve¬
seljak, igralec, kateri je čas, ki mu je preostaja!
od bitek, molitev, napadov in tepežev, nad vse
rad prebijal v krogu takih ljudij, kakoršen je
bil Zagloba, pil za žive in za mrtve in poslu¬
šal kratkočasnice. Bil je prepirljivec na veliko
roko, ki je sam provzročil toliko nemira, ki je
tolikrat stopil proti pravici, da bi bil to v vsa¬
kem drugem vladarstvu plačal z glavo. Na njem
je ležala marsikatera obsodba, toda on se celo
o mirnih časih ni dosti menil za to, — sedaj
v vojni pa se je itak vse rado pozabilo. S kne¬
zom se je bil združil še pod Rosolovcami in je
pod Konstantinovem mnogo zalegel; toda od
tistega hipa, ko se je v Zbaraži začel odpočitek,

»In vi, strahopetci, petolizci!« zakriči stražnik Lašč. »Gospoda, le ven sablje!«... (Sit. 22.)

Z OGNJEM IN MEČEM.

postal je uprav neznosen radi rabuk, katere je
delal. Nihče ne bi seštel in spisal, koliko vina
je gospod Zagloba pri njem popil, koliko se na¬
govoril in napripovedoval v veliko veselje go¬
spodarja, ki ga je dan na dan vabil.

Odkar se je pa izvedelo, da je Bar osvojen,
postal je gospod Zagloba resnoben. Izgubil je
humor, dobrovoljnost in ni več zahajal k go¬
spodu stražniku. Gospod Lašč je torej že mislil,
da je ta jovijalni šlahčič odšel kam od vojske.
Sedaj ga je pa zopet kar iznenada zagledal
pred seboj.

Iztegnil je torej k njemu roke ter rekel:

»Pozdravljam, gospodine. Zakaj te ni nič
več k meni? Kaj počneš?«

»Gospodu Skrzetuskemu tovarišujem,« od¬
govori šlahčič resno.

»Gospodu stražniku ni bas ugajal resni
značaj Skrzetuskega, zategadelj ga je nazival
sentimentalca, o njegovi nesreči pa je prav dobro
vedel, ker je bil v Zbaraži tudi na oni gostbi,
ko. je prišla novica, da je Bar osvojen. Kot
človek razuzdane nravi, sedaj vrhu tega še pijan,
se ni oziral na človeško bolest. Prijel je poroč¬
nika za gomb njegovega župana ter ga vprašal:

»Gospod, ali plačeš za dekletom? — Je bila
krasna? Kaj?«

»Gospod, prosim te, pusti me!« reče Skrze-
tuski.

»Čakaj.«

»Ker sem v službi, ne morem biti na raz¬
polago ukazom milostivega gospoda.«

»Čakaj!« ponovi Lašč z uporom pijanega
človeka. »Če si ti v službi, pa jaz nisem. Meni
nima tu nihče ukazovati.«

Potem je znižal glas in ponovil vprašanje:

»Ali je bila krasna, — kaj?« <

Poročnikove obrvi so se namršile.

»Gospod, povem ti torej, da je bolje, da
se bolečine ne dotikaš.«

»Ne dotikam? Ne boj se. Ako je bila
krasna, gotovo še živi.«

Obličje gospodu Skrzetuskega se je pre¬
vleklo s smrtno bledostjo, toda vzdržal se je
ter rekel:

»Velemožni gospod... da se ne izpozabim,
s kom govorim...«

Lašč izbuli oči.

»Kaj je to? Gospod, groziš? Gospod,
meni?... Zaradi neke namiguše?«

»Gospod stražnik, idi svojim potem,« za¬
rohni stari Zacvilihovski, tresoč se od jeze.

»In vi, strahopetci, petolizci!« kriči stražnik
Lašč. »Gospoda, le ven sablje!«

In potegnivši svojo, skoči z njo k Skrze¬
tuskemu. Toda v tem hipu švistne v roki go¬
spoda Jana železo, in sablja stražnikova frkne
po vzduhu kakor ptič, on sam pa v zamahu
omahne ter telebne na tla, kakor je dolg in.širok.

Gospod Skrzetuski ni več udaril. Obstal
je bled kakor mrlič, kakor bi bil odrvenel.
V tem je vstal hrup. Z jedne strani so skočili
vojaki stražnikovi, z druge so se usuli dragonci
Volodijovskega kakor čebele iz panja. Razlegli
so se kriki »Udri! Udri!« Steklo se jih je
mnogo, ki niti vedeli niso, kaj se godi. Sablje
so začele žvenketati, hrup bi se bil utegnil vsak
hip izprevreči v splošno bitko. Na srečo so za¬
čeli tovariši gospoda Lašča, ki so videli, da se
zgrinja čim dalje več Višniovieckovcev, od strahu
bežati z gospodom stražnikom, katerega so po¬
brali s tal.

Da je imel gospod Lašč opravek z manj
strahovano vojsko, gotovo bi ga bili s sabljami
razsekali na drobne kosce. Toda ko se je stari
Zacvilihovski osvestil, kriknil je le: »Stoj!« in
sablje so se skrile v nožnice.

Tudi v taboru ni nič manj završalo. Od¬
mev hrupa je celo knezu priletel na ušesa,
zlasti, ker je gospod Kušel, ki je bil v službi,
prilomastil v sobo, kjer se je knez posvetoval
z vojvodo Kijevskim, starosto Stobnickim m
gospodom Denhofom, ter kriknil:

»Milostivi knez, vojaki se sekajo s sab¬
ljami !«

V tem hipu je kakor bomba prihrumel'
kraljevski stražnik, bled in ves iz sebe vsled
besnosti, toda uže nekoliko trezen.

»Milostivi knez, prosim pravice!« kričal je.
»V tem taboru je kakor v taboru Hmielnickega.
Ne ozirajo se niti na rod niti na dostojanstvo.
Kronine dostojanstvenike sekajo s sabljami! Ako
v. kn. milost ne dopomoreš do pravice in krivcev
ne obsodiš na smrt, odmerim si pravico sam.«

Knez plane s stola.

»Kaj se je zgodilo? Gospod, kdo te je na¬
padel?«

»Tvoj častnik, — Skrzetuski.«

Resnoba je knezu stopila na obličje.

»Skrzetuski ?«

Kar se naglo vrata odpro, in Zacvilihovski
vstopi.

»Milostivi knez, jaz sem bil svedok!« reče.

»Jaz nisem prišel semkaj, da poročam, mar¬
več da zahtevam kaznovanja,« kriči Lašč.

Z OGNJEM IN MEČEM.

2 3

Knez se obrne k njemu in upre va-nj oči.

»Le polahko, le polahko!« reče stiha in
s povdarkom.

Nekaj tako strahovitega je bilo v njegovih
očeh in v pridušenem glasu, da je stražnik, dasi
sloveč v drznosti, kar obmolknil, kakor bi bil
izgubil glas, — navzoči dostojanstveniki pa so
kar pobledeli.

»Gospod, govori!« reče knez Zacvilihov-
skemu.

Zacvilihovski je povedal natanko, kako ne¬
plemenito in nespodobno, ne le dostojanstve¬
nika, marveč tudi šlahčiča negodno je gospod
stražnik začel zasmehovati bolest gospoda Skrze-
tuskega, kako se je naposled na-nj zakadil s sab¬
ljo in kako zdržljivost, nenavadno njegovi sta¬
rosti, je namestnik pokazal ter mu le orožje
izbil in potem odnehal. Naposled reče starček:
»Vaša knežja milost me pozna, da mi do
sedemdesetega leta laž ni okalila usten in da
jih ne okali, dokler živim in celo pod prisego
bi ne mogel niti za besedico izpremeniti tega
svojega poročila.«

Knez je vedel, da je beseda Zacvilihovskega
zlata vredna, vrhu tega je Lašča predobro po¬
znal. V prvem hipu ni črhnil ne besede. Vzel
je pero in začel pisati.

Ko je spisal, pogledal je na gospoda straž¬
nika.

»Gospod, pravica se ti odmeri,« reče.

Gospod stražnik je odprl usta, hotel nekaj
odgovoriti, — toda besede so mu nekako za¬
stale. Oprl se je  ob bok, poklonil se ter odšel
iz sobe.

»Zelenski,« reče knez, »to pismo izroči go¬
spodu Skrzetuskemu.«

Gospod Volodijovski, ki se ni ganil od na¬
mestnika, bil je nekoliko presenečen, ko je za¬
gledal kneževega slugo, zakaj v svesti si je bil,
da bodeta morala iti takoj h knezu. Toda sluga
ni izpregoVoril niti besede, izročil je pismo ter
zopet odšel. Skrzetuski je je prečital, potem pa
podal prijatelju.

»Citaj,« reče mu.

Gospod Volodijovski ga pogleda in vsklikne:
»Imenovanje na poročnika.«

In oklenivši se ga okolu vratu, poljubil mu
je obe lici.

Poročnik v huzarskem praporu je bil o voj¬
nem času v vojski malone dostojanstvenik. Temu
praporu, v katerem je služil gospod Skrzetu¬

ski, je bil ritmojster (konjeniški stotnik) sam
knez, nominalen*) poročnik pa gospod Sufčinski
s Sienče, uže postaren mož in uže davno iz
aktivne službe. Gospod Jan je de facto**) uže
zdavnaj izvrševal službo tega in onega, kar se
je sicer često dogajalo v jednakih praporih,
v katerih so bile prve stopinje le za ime, le
dostojanstva. Ritmojster kraljevskega prapora je
bil sam kralj, primasovskega primas, poročniki
v obeh pa visoki dvorni dostojanstveniki, a v res¬
nici so oskrbevali prapor namestniki, kateri so
se v navadnem govoru tudi nazivali poročniki
in polkovniki. Takov istinit poročnik ali pol¬
kovnik je bil gospod Skrzetuski. Toda mej de¬
janskim izvrševanjem službe, mej naslovom, ki
se je dajal v govoru, in mej resničnim je bila
velika razlika. Po imenovanji kneževem je po¬
stal sedaj gospod Skrzetuski jeden prvih čast¬
nikov kneza vojvode ruskega.

Njegovi prijatelji so se topili v radosti in
so mu privoščili novo zaščito, njegovo obličje
pa se ni niti za hip izpremenilo ter je ostalo
resno in kameneno. Na svetu jih ni bilo več
takih stopinj in dostojanstev, ki bi mu mogla
razvedriti obličje.

Vstal je ter šel kneza zahvalit, v tem pa
je mali Volodijovski hodil po njegovem stano¬
vanji ter si mel roke.

»No, no,« govoril je, »imenovan poročnik
v huzarskem praporu. V tako mladih letih se
to še ni nikomur pripetilo.«

»Da bi mu Bog le srečo povrnil!« reče
Zagloba.

»Vidite, kaj je! Vidite, kaj je! Ali ste opa¬
zili, da se niti ganil ni?«

»On bi se rad še celo odpovedal,« — de
gospod Longin.

»Velemožni gospod,« vzdihne Zagloba, »ni
čuda! Jaz bi dal za njo vseh svojih pet prstov,
akoprem sem si z njimi prapor osvojil.«

»Tako je, tako!«

»Gospod Sufčinski je torej bržkone umrl?«
opomni Volodijovski.

»Kdo dobi pa namestništvo? Praporščak je
mladič in vrši službo stoprv od Konstantinova.«

To vprašanje je ostalo nerešeno. Odgovor
je prinesel, vrnivši se, sam poročnik Skrzetuski.

»Gospod,« reče gospodu Podbipieti, »knez
te je imenoval namestnikom.«

*) Po imenu.

**) Dejansko,

2 4

Z OGNJEM IN MEČEM.

»Moj Bog, moj Bog!« jekne gospod Longin,
skladajoč roke kakor na molitev.

»Ravno tako bi bil lahko imenoval njegovo
iHandsko kobilo,« zamomlja Zagloba.

»No, in podjezd?« vpraša gospod Volo-
dijovski.

»Brez odloga odidemo,« odgovori gospod
Skrzetuski.

».le li knez velel vzeti mnogo ljudij?«

».leden kozaški in jeden vlaški prapor, vsega
vkupe petsto ljudij,«

Kušla, ki je pravil, zakaj je bil gospod stražnik
izpoden in kako se je to godilo,

»Jaz sem mu nesel knežev ukaz,« pravil
je gospod Kušel, »in verujte mi, gospodje, da
je bilo to nevarno poslanstvo, zakaj, ko ga je
prečital, začel je rjuti kakor vol, kedar ga z že¬
lezom žigosajo. Z mlatom je planil na-me, in
čudno je, da me ni mahnil. Zdi se mi, da je
skozi okno zagledal Nemce gospoda Korickega,
ki so obkrožili stanovanje, in moje dragonce.
Stoprv potem je začel kričeti! ,Dobro, dobro ! Ker

Sluga ni izpregovoril niti besede, izročil

je pismo ter zopet odšel... (Str. 23.)

»Hej, to je uže celi pohod, ne podjezd!
Ker je tako, čas je, da krenemo na pot.«

»Na pot, na pot!« ponovi gospod Zagloba.
»Morda nam tudi Bog dopomore, da zasežemo
kakih novic.«

Dve uri pozneje, baš o solnčnem zahodu,
šli so štirje prijatelji iz »Colhanskega kamenja«
proti jugu, ob istem času je pa tudi kronin
stražnik s svojimi ljudmi vred ostavljal tabor.
Ta odhod je gledalo mnogo viteštva izpod raz¬
nih praporov, ki ni štedilo krikov in zasmeho¬
vanja. Častniki so se gnjeli okolu gospoda

me odganjajo, pa odidem! H knezu Dominiku
pojdem, ki me hvaležneje vsprejeme. Z berači* —
pravi — ,ne bodem služil, osvetim se* — kričal
je — ,kakor sem Lašč, kakor sem Lašč! — In
od tega reviščeta* — pravi — ,moram imeti
zadoščenje!!* Mislil sem, da ga zalije žolč. —
Mizo je razdrobil z mlatom mah na mah. In
rečem vam, gospodje, da nisem porok, da se
ne bi Skrzetuskemu kaj zlega pripetilo, zakaj
s stražnikom ni šale. To je ohol in ponosen in
odločen človek, ki še ni nobene razžalitve pustil
brez osvete, vrhu tega pa je tudi dostojanstvenik.«

Z OGNJEM IN MEČEM.

25

»Kaj se more Skrzetuskemu zgoditi pod
varstvom kneževim?« reče jeden častnikov. »Tudi
gospod stražnik, akoprem pripravljen na vse,
bode računal s tako roko.«

V tem se je poročnik, ne vedoč o grož¬
njah gospoda stražnika, čim dalje nagleje od¬
daljeval od tabora, držeč se Ožigovcev, proti
Bohu in Medvedovki. Akoprem je bil uže
september osmodil listje po drevji, bila je ven¬
dar noč lepa in topla kakor v juliji, zakaj
v tem letu spet zime skoro ni bilo. Spomladi
je bilo uže vse zacvelo, ko je druga leta še
debel sneg ležal po stepah. Po precej mokrem
poletji bili so prvi meseci jeseni suhi, prijetni,
bledi dnevi in svetle mesečne noči. Sli so torej
po lepi cesti in niso mnogo pazili, ker so bili
še preblizu tabora, da bi se bilo bati kakega
napada. Potovali so živahno: namestnik z ne¬
koliko konjiki na čelu, za njim Volodijovski,
Zagloba in gospod Longin.

»Poglejte no, gospodje, kako se mesečna
svetloba upira v ono brdo,« zašepeče gospod
Zagloba. — »Prisegel bi, da je dan. Govore,
da so le o vojni take noči, da bi si duše, ki
so zapustile telesa, po temi ne razbijale glav ob
drevje, kakor v skednji vrabci ob povprečne
hlode, in da bi laglje našle pot. Vrhu tega je
danes petek, dan Odrešenikov, ko hudobne po¬
šasti ne hodijo iz zemlje in zlobne moči ne
smejo na človeka. Čutim, da mi je nekako
laglje in da mi nadeja stopa v srce.«

»Glavno je, da smo vendar krenili in da
se pripravljamo na rešitev!« reče Volodijovski.

»Najhuše je, če v muki čepiš na istem
mestu,« pripomni Zagloba. »Ko sediš na konji,
leta ti obup čim dalje nižje, ker se trese, dokler
ga naposled popolnoma ne otreseš.«

»Ne verujem,« zašepeče Volodijovski, »da
bi se dalo vse tako otresti; na primer ljubezen,
ki se kakor klošč vjeda v srce.«

»Ako je prava ljubezen,« reče gospod Lon¬
gin, »bori se z njo kakor z medvedom, pre¬
more te vendar.«

Izrekši je gospod Longin narasle prsi olaj¬
šal z vzdihom, podobnim izbuhu kovaškega
meha, mali Volodijovski pa je obrnil k nebu
oči, kakor bi na nebu iskal zvezde, ki sveti
knežnji Barbari.

Konji so začeli prhati po vsem praporu,
v spremstvu pa so jim odgovarjali: »Zdrav!
Zdrav!« in potem je vse utihnilo. Kar začne
pekov žalosten glas peti v zadnjih vrstah:

Ideš na vojne, nebore,

Ideš na vojne,

Nočevat pojdeš na dvore,
Dneve irr.el bodeš znojne.

»Stari vojaki trde, da konji vselej prhajo
na dobro znamenje. To mi je rekel tudi po¬
kojni oče,« opomni Volodijovski.

»Kakor bi mi nekaj šepetalo v uho, da ne
gremo zaman,« odgovori Zagloba.

»Bog daj, da bi tudi poročniku kaka na¬
deja stopila v srce,« vzdihne gospod Longin.

Zagloba začne z glavo kimati in jo sukati
kakor človek, ki se s kako mislijo ne more
sprijazniti, naposled pa izpregovori:

»Vse kaj drugega mi sedi v glavi. Gospoda,
to misel vama moram povedati in je nikakor
ne morem zadržati. Gospoda, ali nista opazila,
da se Skrzetuski nekaj časa dela — ne vem,
morda samo na videz — kakor bi izmej nas
on najmanj mislil na rešitev one ubožice?«

»On je take narave,« odgovori Volodijov¬
ski, »da nikomur nič ne pove. Nikdar ni bil
drugačen.«

»Vem, toda spomni se, gospod, kako malo¬
marno nama je rekel ,Bog plati! 1  ko sva mu
dajala nadejo, kakor bi šlo za kako malenkost.
Bog ve, da bi bila to z njegove strani velika
nehvaležnost, kajti na volovsko kožo ne bi
mogel vsega spisati, kako je revica za njim pla-
kala, koprnela. Videl sem to na svoje oči.«

Volodijovski zmaje z glavo.

»Ni mogoče, da bi jo pustil,« reče, »saj
je prvi pot, ko mu jo je oni vrag ugrabil iz
Rozlogov, tako obupaval, da smo se bali, da
bi se mu pamet ne zmešala. Sedaj je pokazal
mnogo več razsodne mirnosti. Ako mu je Bog
vlil mir v srce in dal moči, tem bolje. Kot
odkritosrčni prijatelji smo dolžni, da se tega
veselimo...«

Izrekši je Volodijovski vspel konja ter se
pomaknil naprej k Skrzetuskemu, Zagloba je pa
nekaj časa molče jezdil poleg gospoda Pod-
bipigte.

»Gospod, ali ne misliš tudi ti tako kakor
jaz, — da bi se premnogo manj zlega zgodilo
na svetu, ako bi ne bilo ljubezni?«

»Kar je komu gospod Bog namenil, to se
ge ne ogne,« odgovori Litvin,

»Gospod, ti nikdar pravega ne odgovoriš.
To'je drugo, to pa zopet drugo. Čemu je bila
Troja osvojena? He? Ali se mari ni vnela tudi
ta vojna samo zaradi krasnih las? Hmielu se je

4

Z OGNJEM IN MEČEM.

26

zahotelo Caplinske, ali pa tudi Caplinskemu
Hmielniške, mi pa zaradi njih grešnih želja vi¬
jemo in sekamo vratove.«

»Ker je to nečista ljubezen; je pa tudi po¬
štena ljubezen, po kateri se množi hvala božja.

»Gospod, sedaj si bolje zadel. Kmalu se
celo sam polotiš tega dela. Cul sem, da ti je
bil pred vojno privezan trak za spomin.«

»Bratec!.. . Bratec !. . . «

»Ali ti troje glav zavira pot? Kaj?«

»Ah, res je tako!«

»To ti rečem: mahni dobro in na jeden
pot odsekaj glavo Hmielnickemu, hanu in Bo-
hunu.«

»Da bi se le hoteli tako postaviti!« od¬
govori s tresočim se glasom gospod Longin in
povzdigne k nebu oči.

V tem je Volodijovski dolgo jezdil poleg
Skrzetuskega ter molče pogledaval izpod lebke
na mrtvo njegovo obličje. Naposled je udaril
s stremenom ob njegov stremen.

»Jan,« reče, »slabo je, da se zamišljavaš.«

»Ne zamišljavam se, — molim,« odgovori
Skrzetuski.

»To je sicer sveto in hvalevredno opravilo,
toda ti nisi redovnik, da bi samo molil.«

Gospod Jan nalahko obrne svoje mučeniško
obličje k Volodijovskemu ter vpraša s tihim gla¬
som, polnim odpovedi:

»Mihael, reci mi, kaj mi še ostaja razun
samostan ?. . . «

»Ostaja ti, da jo rešiš,« odgovori Volodi¬
jovski.

»To hočem tudi storiti, — do poslednjega
vzdiha. In ako jo tudi živo najdem, ali ne bode
prepozno? Bog me varuj. O vsem drugem lahko
mislim, le o tem ne. Bog mi varuj pamet. Jaz
ničesar več ne želim, nego da jo iztrgam iz
njegovih oskrunljivih rok, in potem naj si dobi
tako zavetišče, kakoršno si poiščem tudi jaz.
Kaže se, da ni bila volja božja. Mihael, pusti
me, da molim, in ne dotikaj se krvaveče rane.«

Volodijovskemu se je skrčilo srce. Hotel
ga je tolažiti, govoriti o nadeji, a besede mu
niso hotele skozi grlo, in v gluhem molčanji sta
jezdila dalje, — in le ustni Skrzetuskega sta se
gibali v molitvi, s katero je očividno hotel od-
poditi strašne misli. Malega viteza je kar strah
obšel, ko je v mesečnem svitu pogledal na to
obličje. Zdelo se mu je popolnoma, da je to
obličje redovnikovo, resno, omršavelo od posta
in premišljevanja.

A v tem je oni glas znova začel peti v zad¬
njih vrstah:

»Prideš iz vojne, nebore,
Prideš iz vojne,
Prazne imel bodeš dvore,
Rane pa gnojne.«

V.

Gospod Skrzetuski je šel s svojim pod-
jezdom tako, da je podnevi počival po gozdih
in jarkih, skrbno razstavljajoč straže, ter se le
ponoči pomikal naprej. Ko se je približal kaki
vasici, objel jo je navadno tako, da bi se živ
krst ne bil izmuznil, nabral si živeža, krme za
konje, pred vsem pa je nabiral novice o sovraž¬
niku. Ljudem ni nikjer prizadel nič hudega.
Ko se je pa odmaknil, zavil je nagloma v drugo
stran, da bi sovražnik v vasi ne mogel izvedeti,
v katero stran je krenil podjezd. Namen pod-
jezdu je bil ta, da poizve, če Krzivonos s svo¬
jimi štiridesetimi tisoči ljudij še oblega Ka-
rajenec, ali če je uže nehal z brezuspešnim
obleganjem in če hiti Hmielnickemu na pomoč,
da bi z njim vred stopil v glavno bitko, dalje,
kaj počno dobruški Tatarji, — nadalje, če so
uže prestopili Dnjeper ter se strnili s Krzivo-
nosom, — ali pa če leže še na oni strani. Polj¬
skemu taboru so bile take novice važne reči,
in vladarji sami so bili dolžni skrbeti za nje.
Ker pa njim, neizkušenim ljudem, to ni prišlo
na pamet, prevzel je knez vojvoda to težavo.
Ako bi se namreč pokazalo, da je Krzivonos
z bjalogrodskimi in dobruškimi hordami opustil
obleganje nepredobitnega Kamjenca in da hiti
k Hmielnickemu, treba bi bilo kar najhitreje uda¬
riti na poslednjega, predno bi se ojačil v naj¬
višjo moč. V tem pa vrhovni vladar knez Do¬
minik Zaslavski-Ostroški ni hitel, marveč so se
ga nadejali v tabor stoprv dva, tri dni po od¬
hodu Skrzetuskega. Po vsej priliki je spotoma
po svoji stari navadi veseljačil ter se dobro za¬
baval. V tem pa je potekal najlepši čas, ko bi
se bila dala sila Hmielnickega zlomiti, in knez
Jeremija je zdvajal, če je pomislil, da prihiti
k Hmielnickemu, ako pojde tako naprej, še
pravočasno ne le Krzivonos in zadnjeprske orde,
marveč celo sam ban, na čelu perekopskim,
nohajskim in azovskim trumam.

V tabor so dohajale celo novice, da je
han Dnjeper uže prestopil in da z dvesto tisoč
konji noč in dan hiti na zapad, — kneza Do¬
minika pa ni in le še ni.

Z OGNJEM IN MEČEM.

2 7

Bilo je čim dalje verjetnejše, da vojske, sto¬
ječe pod »Colhanskim kamenjem«, proti pet¬
krat večji sili stopijo v boj — in da sovražnika,
ako bodo »vladarji« tepeni, da sovražnika nič
več ne zadrži, da ne bi vlomastil Poljski v srce,
v Krakov in Varšavo.

Krzivonos je bil tem nevarnejši, ker bi,
gredoč od Kamjenca naravnost na jug na Kon¬
stantinov, vladarjem, ako bi hoteli prodreti v sre¬
dino Ukrajine, lahko odrezal vrnitev. Vsekako
bi bili stisneni mej dva ognja. Zato je gospod
Skrzetuski sklenil, da o Krzivonosu ne bode le
poizvedaval, marveč da ga bode kolikor mogoče
tudi zadržaval. V svesti, kako važna naloga mu
je dana, da usoda vse vojske leži v dobri iz¬
vršitvi te naloge, skrbel je rad za svoje in za
svojih vojakov življenje; zakaj, ako bi mlad
vitez s petsto ljudmi hotel v besnem boji za¬
držati štiridesettisocno vojsko Krzivonosovo, oja¬
čeno z bjalogrodskimi in dobruškimi ordami, smelo
bi se tako početje imenovati blazno. Gospod
Skrzetuski je bil preizkušen vojak, da bi kar na
slepo drvil v pogubo, in je kaj dobro vedel, da
se v bitki val zlije črez njega in črez trupe
njegovih tovarišev, — zato se je oprijel drugih
sredstev. Najprvo je razpustil novico mej lastne
vojake, da gredo kot prednja straža cele divi¬
zije strašnega kneza, in to novost je širil po-
vsodi, po vseh futorih, vasicah in mestecih,
koder je hodil. Kakor bliskavica se je razletela
vzdolž Zbruča, Smotriča, Studenice, Uške, Ka-
lusika, s hitrim begom, je prišla na Dnjester ter
letela dalje, kakor bi jo gnal veter, od Kamjenca
pa do Jahorlika. Ponavljali so jo turški baše
v Hocimu in Zaporožci v Jampolu in Tatarji
v Raškovu. In znova se je razlegel oni znani
krik: »Jarema gre!« vsled katerega so drvenela
srca pobunjenemu narodu, da je divjal v strahu,
ne vedoč ne dneva ne ure.

In nihče ni dvomil o resničnosti te novice.
Vladarji udarijo na Hmiela, Jeremija pa na Krzi-
vonosa. — To se je zdelo vsem naravno. Verjel
je to tudi sam Krzivonos, in roke somu omahnile.
Kaj naj stori? Ali bi se vzdignil na kneza? Tu
pod Konstantinovem je bilo drugo srce v črni
in bilo je tudi več sile, a vendar so zdesetko-
vani, pobiti in so jedva odnesli življenje. Krzivo¬
nos si je bil v svesti, da se bodo njegovi mo-
lojci z besnostjo bili proti vsaki drugi vojski
ljudovlade Poljske in proti vsakemu drugemu
vojvodi; toda ko se približa Jeremija, raz-
prhnejo se kakor tolpa labodov pred orlom,
kakor stepno listje pred vetrom.

Ako bi kneza čakal pod Kamjencem, bilo
bi še slabše. Krzivonos je sklenil, da se za¬
podi na vzhod, prav k Braclavu, da se ogne
svojega zlega duha, in pohiti k Hmielnickemu.
Bil si je sicer v svesti, da po takih ovinkih ne
pride v pravi čas, toda v pravi čas poizve vsaj
o uspehu in pomisli, kako bi sebe otel.

A v tem so z vetrom priletele nove novo¬
sti, — da je Hmielnicki uže pobit. Izpuščal je
je nalašč, kakor preje, gospod Skrzetuski, in
sedaj v prvem hipu nesrečni četnik uže ni vedel
nič več, kaj bi počel.

Sklenil je potem, da kar najhitreje pohiti
na vzhod, da se kar najdalje umakne v stepo, —
morda naleti na Tatarje in se skrije pri njih.

Pred vsem pa se je hotel prepričati, kaj in
kako, zategadelj je skrbno iskal mej svojimi
polkovniki, da bi koga našel na vse gotovega
in zanesljivega, katerega bi poslal na ogled.
Toda izbor je bil težak. Radovoljnikov ni bilo,
a naposled je bilo treba najti takega človeka,
ki ne bi izdal, kam mislijo bežati, če pride so¬
vražniku v roke, tudi ne, če bi ga pekli ali
nasadili na kol, ali če bi ga trli s kolesom.

Naposled ga je Krzivonos našel.

Neko lepo noč je velel poklicati Bohuna
ter mu je rekel:

»Cuj, Jurko, prajatelj moj! Na nas gre
Jeremija z veliko silo, nesrečniki bodemo morali
poginiti!«

»Tudi jaz sem slišal, da gre. Očka, saj smo
z vami o tem uže govorili, —- pa čemu bi po¬
ginili ?«

»Ne vzdržimo. Drugemu bi vzdržali, Jere¬
miji pa ne. Molojci se ga boje.«

»Jaz se ga pa ne bojim. V Vazilovki na
Zadnjepriji sem mu potolkel ves polk.«

»Vem, da se ga ne bojiš. Tvoja kozaška,
molojska slava je vredna njegove knežje, toda
jaz mu ne morem dati bitke, molojci nočejo. . .
Spomni se, kaj so govorili na posvetovanji, kako
so va-me silili s sabljami, češ da je hočem pe¬
ljati na pokolj.«

»Pojdimo k Hmielnickemu, ondu dobimo
krvi in plena.«

»Govore, da je Hmielnicki uže pobit od
vladarjev.«

»Tega jaz ne verujem, oče Maksim. Hmiel¬
nicki je lisjak, brez Tatarjev ne udari na Lahe.«

»Tudi jaz mislim tako, a treba je za trdno
to vedeti. Tega vražjega Jeremijo bi obšli in se
združili s Hmielnickim, a treba je za trdno ve-

4*

z ognjem in mečem.

28

Njegovi molojci so pili za žive in mrtve, »predno je ogrne majka smrt«. ..

deti! Če bi se kdo ne bal Jeremije in bi odšel
s podjezdom, nasul bi mu čapko rumenih zlatov.«

»Jaz pojdem, oče Maksim; ne sicer zlatov
iskat, marveč slave kozaške, molojske!«

»Ti si za menoj prvi ataman, in ti hočeš
iti? Ti bodeš Kozakom, dobrim molojcem, še
prvi ataman, ker se ne bojiš Jeremije. Pojdi
torej, sokol, potem pa zahtevaj, kar poželiš.
No, rečem ti: Ako ne bi šel ti, šel bi jaz sam,
a meni ni možno.«

»Ni možno, zakaj če bi šli vi, oče, takoj
bi molojci kriknili, da se bojite za svojo glavo,
in bi se razleteli po vsem svetu; ako grem pa
jaz, vzrase jim srce.«

»Ali naj ti dam mnogo vojakov?«

»Ne vzamem jih mnogo. Z majhno četo
se je Jaglje skriti in poizvedovati. Petsto dobrih
molojcev mi dajte, in svojo glavo zastavim, da
jih mnogo zalotim in privedem vam — in sicer
ne kakih ,poštarjev' — marveč pravih ,tovarišev',
vojnikov, od katerih poizveste vse.«

»Pojdi torej. — S Kamjenca uže streljajo
na radost in na spas Lahom, a na pogibel
nam — nedolžnim.«

Bohun je odšel ter se takoj začel priprav¬
ljati na pot. Njegovi molojci, kakor se je  ne¬
izogibno godilo v takih slučajih, so pili za žive
in mrtve, »predno je ogrne majka smrt,« on pa

Z OGNJEM IN MEČEM.

29

je pil z njimi,, da je kar žganje puhal, razsajal,
vpil. Naposled je ukazal privaliti beček degta
in skočil va-nj, kakor je bil, oblečen v altembasu
in svili, potopil se jedenkrat, dvakrat, z glavo
vred — ter vskriknil:

»Sedaj sem črn kakor majka noč, laške
oči me ne zagledajo!«

In povalivši se po priplenjenih perzijskih
kobrcih, skočil je na konja in odjahal, za njim
pa so sredi nočne teme udrli verni molojci,
spremljani s kriki:

»Na slavo! Na srečo!«

V tem je bil gospod Skrzetuski dospel uže
do .Jermolincev. Ker «je ondu našel odpor, na¬
pravil je strahovito klanje mej meščani, napo¬
vedal jim, da pride jutri knez Jeremija, ter dal
odpočitka utrujenim konjem in vojakom.

Potem je tovariše pozval na posvet ter
jim rekel:

»Doslej nam je dal Bog srečo. Po strahu,
ki ogrinja kmete, spoznal sem, da nas res imajo
za prednjo stražo kneževo — in verujejo, da
gre vsa sila za nami. Toda poskrbeti moramo,
da nas ne obslede in da ne Opazijo, da po-
vsodi hodi ista tolpa.

»Bodemo še dolgo tako hodili?« vpraša
gospod Zagloba.

»Dokler ne poizvemo o Krzivonosu, kaj je
sklenil.«

»Morda niti na bitko ne pridemo v tabor.«

»Utegnilo bi se tudi to zgoditi,« odgovori
gospod Skrzetuski.

»Milostivi gospod! Prav rad nimam tega,«
reče šlahčiČ. »V razgrajanji v Konstantinova so
se mi vsaj nekoliko roke razmajale in tam se
je tudi kaj staknilo, to je pa toliko kakor psu
muha! Prsti me srbe...«

»Morda tukaj doživiš še več bitek, nego si
misliš,« odvrne resno gospod Skrzetuski.

»O! A to na kak način?« vpraša zelo ne¬
mirno Zagloba.

»Ker utegnemo vsak dan naleteti na so¬
vražnika. Akoprem ne nameravamo z orožjem
zagraditi mu pota, treba se bode vendar bra¬
niti. Da se vrnem k stvari. Treba nam zajeti
več kraja, da nas bodo ob jednem videli na
več mestih, da tu in tam potolčemo upornike,
da se raznese groza in da bodemo povsodi pu¬
ščali novice. Jaz torej mislim, da se nam bode
treba razdeliti.«

»Tudi jaz mislim tako,« reče Volodijovski.
»Na tak način se jim na videz pomnožimo, jn ti,
ki pobegnejo h Krzivonosu, govorili bodo o veli¬
kanski množici.«

»Gospod poročnik, ti si poveljnik, zatorej
razporedi,« reče Podbipigta.

»Jaz pojdem na Zinkov, na Solodkovce in
še dalje, če mi bode možno,« reče Skrzetuski,
»ti, gospod namestnik Popbipigta, pojdi narav¬
nost dol v Tatarščino, — ti, Mihael, pojdeš pod
Kupin, a gospod Zagloba požene okolu Sata¬
nova na Zbruč.«

»Jaz?« reče Zagloba.

»Da. Ti si zvit človek in poln ukan. Mislil
sem, da bodeš to rad prevzel, toda ako nočeš,
vzame četrti oddelek Kosmač, stražnji glavar.«

»Vzame, toda pod mojim poveljstvom,«
vsklikne Zagloba, kateremu je laskala misel, da
bode poveljnik posebnega svojega oddelka. »Ako
sem vprašal, storil sem zato, ker mi je bilo žal,
da bi se od vas poslovil.«

»Ako imaš izkušenosti v vojnih stvareh,«
pripomne Volodijovski.

»Ce imam izkušenosti? Se nobena štorklja
ni mislila o tem, da bi s teboj očetu in materi
storila prezent, ko sem jaz uže načelnikova!
večjim podjezdom nego je ves ta. Vse svoje
žive dni sem preslužil v vojski in bi bil doslej
služil, da mi ni nekoč plesnjev suhar prišel
v želodec, kjer mi je ostal tri leta. Moral sem
iti po bezoar*) v Galato. O tem potovanji bo¬
dem o svojem času uže še obširneje govoril,
sedaj se mi mudi na pot.«

»Pojdi in trosi novice, da je Hmielnicki
uže pobit in da ima knez Ploskirov uže za
hrbtom,« reče gospod Skrzetuski. »Zajetnikov
ne lovi kakoršnih si bodi, marveč le take iz
podjezda izpod Kamjenca, ako jih dobiš, ki bi
mogli o Krzivonosu kaj povedati, zakaj ti, ka¬
tere imamo, dajejo protivna poročila.«

»Da srečam samega Krzivonosa! Naj se le
drzne napasti moj podjezd, dam mu popra
s korenčkom! Gospodje, ne bojte se, jaz na¬
učim'razbojnika peti, da, celo plesati!«

»V treh dneh se snidemo v Jermolincih!
Sedaj pa vsak na svojo pot!« reče Skrzetuski.
»Prosim pa, gospodje, da ljudi varujete.«

»V treh dneh v Jermolincih!« ponove Za¬
globa, Volodijovski in Podbipigta.

*) Neko zdravilo, protistrup.

3o

Ž OGNJEM IN MEČEM.

VI.

Ko je gospod Zagloba ostal sam, na čelu
svojemu oddelku, storilo se mu je inako. Lotil
se ga je celo strah, in mnogo bi bil dal za to,
da bi imel poleg sebe Skrzetuskega, Volodijov-
skega ali pa gospoda Podbipigto, katere je
v srci najbolj občudoval in pri katerih se je
čutil popolnoma varnega. Tako slepo je veroval
v njih izkušenost in hrabrost.

S početka je torej zelo otožen jezdil na
čelu svojemu oddelku, oziral se sumno na vse
strani, v mislih meril nevarnosti, na katere bi
utegnil naleteti, ter mrmral:

»Gotovo bi bilo umestnejše, da je kateri
onih tu. V kar je Bog koga namenil, v to ga
je'ustvaril in tem trem bi se spodobilo, da bi
se bili rodili kot brenceljni, ker tako radi sede
na krvi. Na vojni so take volje kakor drugi
pri vrčih, ali pa kakor ribe v vodi. Pa kaj ne
bi bili! Trebuhe imajo lahke, roke pa težke.
Skrzetuskega sem videl pri delu — in vem,
kako je izurjen. Ljudi napleta kakor menihi
molitve. To mu je priljubljeno rokodelstvo.
Oni Litvin, ki nima niti svoje glave, pa še treh
drugih išče, ne postavlja ničesar v nevarnost.
Najmanj poznam tega malega pritlikavca. Pa
brez nobene dvojbe mora biti huda osa. Sodeč
po tem, kar sem sam videl pod Konstantinovem
in kar mi je gospod Skrzetuski pravil o njem, —
mora biti osa ! Na srečo ne gre daleč od mene
in mislim, da najbolje storim, če se z njim
združim, zakaj Če sam vem, kam grem, naj me
pohodijo race.«

Gospod Zagloba se je začutil zelo samot¬
nega na svetu, — tako da se je samemu sebi
smilil zbok svoje osamelosti.

»Tako je! Tako!« mrmral je. »Vsakdo se
ima na koga ozreti, kaj pa jaz? Ne tovariša,
ne očeta, ne matere! Sirota sem— in dovolj!«

V tem hipu se mu približa stražnji glavar
Kosmač.

»Gospod poveljnik, kam gremo?«

»Kam gremo?« ponovi gospod Zagloba.
»Kaj?« In naglo se vzravna v sedlu ter si po¬
gladi brado.

»Na Kamjenec! Ako bode taka moja volja!
Razumeš, gospodine stražnji glavar?«

Stražnji glavar se je poklonil ter molče
umaknil v vrsto, ne vedoč, čemu se je povelj¬
nik razsrdil. Gospod Zagloba je še naokolo

spustil nekoliko groznih pogledov, potem pa
se umiril ter mrmral dalje:

»Ako pojdem do Kamjenca, privolim, da
mi dade po turškem običaji sto palic na pod¬
plate. Tfu, tfu! Da je kdo onih poleg mene,
čutil bi v sebi več srca. Kaj naj počnem s sto
ljudmi? Rajši bi bil sam, potem človek vsaj
v ukane zaupa. Sedaj nas je preveč, da bi voje-
vali z ukanami, a premalo, da bi se branili. Skrze-
tuskemu je šinila zelo nesrečna misel v glavo,
da naj se podjezd razdeli. In kam pojdem?
Vem sicer, kaj je za menoj, ali kdo mi pove,
kaj je pred menoj, in kdo mi je' porok, da mi
vragovi niso nastavili kakih pastij ? Krzivonos
in Bohun! Lepa reč! Da'bi ja hudiči olupili!
Bog me varuj vsaj Bohuna. Skrzetuski koprni,
da bi se z njim sešel, — usliši ga, Gospod!
Ker sem mu prijatelj, želim mu, česar si sam
želi — amen! Jaz prodrem do Zbruča in se
vrnem v Jermolince ter jim privedem več za-
jetnikov, nego si jih sami žele. Za te mi ne
pojde trda.«

Potem se približa Kosmač.

»Gospod poveljnik, nekake jezdece je vi¬
deti na brdu.«

»Naj gredo hudiču na roge! Kje? Kje?«
»Tam za goro. Videl sem znamenja.«
»Vojska ?«

»Zdi se mi, da je vojska.«

»Naj je psi razmrcvarijo! In jih je mnogo?«

»Ne ve se, daleč je. Pot gre za onimi ska¬
lami. Ako se tam skrijemo, planemo lahko ne¬
nadoma na nje. Ako jih je velika sila, saj je
Volodijovski blizu. On zasliši strel in nam pri¬
skoči na pomoč.«

Gospodu Zaglobi udari iznenada srčnost
v glavo, kakor vino. Morda mu je dala obup¬
nost tako srce za delo J morda tudi nadeja, da
je gospod Volodijovski še blizu, skratka, blisnil
je z golo sabljo, strahovito zasukal oči in za¬
kričal :

»Skrijte se za skale! — Iznenada pademo
na nje! Pokažemo tem tolovajem...«

Izurjeni knežji vojaki so naglo zavili pod
skale ter se hipoma postavili v bojni red, go¬
tovi na nenadejan napad.

Minila je ura. Naposled se je zaslišal hrum
bližajočih se ljudij. Odmev je nesel glasove ve¬
selih pesnij, in še jeden hip, pa so došli do ušes
v zasedi prežečih vojakov glasovi goslij, piščalk
in bobenčka. Stražnji glavar se znova približa
gospodu Zaglobi in reče:

Z OGNJEM IN MEČEM.

»Gospod poveljnik, to ni vojska, to niso
Kozaki, to so — svatje.«

»Svatje?« reče Zagloba. »Čakajte me, jaz
jim zaigram.«

Izrekši požene konja, za njim pa izjahajo
vojaki ter se na cesti postavijo v vrsto.

»Za menoj!« krikne Zagloba grozovito.

In vrsta se je spustila v dir, potem v skok,
obkrožila skalo ter se naglo ustavila pred grmado
ljudij, zmešanih in osuplih vsled nenadnega pri¬
zora.

»Stoj! Stoj!« klicali so z obeh stranij.

To je bilo zares kmetsko ženitovanje. Prvi
so jezdili »dudijar«, teorbanist, goslar in dva
dovbiša, uže nekoliko vinski, igrajoči poskoč¬
nice. Za njimi je šla mlada nevesta, brdko dekle,
v temnem županu in z lasmi, razpuščenimi na
ramena. Obkroževale so jo družice, pele pesni
in nesle vence na rokah. Vsa dekleta so se¬
dela na konjih, sedeč po moški, odičena s polj¬
skim cvetjem ter so izdaleka bila videti kakor
četa krasnih Kozakov. V drugi vrsti je jahal
ženin čilega konja, sredi drugov, ki so nosili
vence na drogih, podobnih sulicam. Za tolpo
so šli roditelji novoporočencev in gostje, vsi na
konjih, samo bečki z žganjem, medom in pivom
so bili naloženi na lahka, s slamo zapažena
kola, tresoča se po neravni, kameniti cesti.

»Stoj! Stoj!« klicali so zobeh stranij. Po¬
tem se je svatovska truma pomešala. Dekleta
so zagnala strahovit krik ter bežala nazaj, mla¬
deniči in starejši svatje pa so skočili naprej, da
bi s prsmi zaslonili dekleta pred nenadnim na¬
padom.

Gospod Zagloba je skočil pred nje, mahal
s sabljo, svetil z njo prestrašenim kmetom v oči
ter začel vreščat?:

»Hej, ničemniki, pasjerepci, prekucuhi ! Vbu-
no se vam je zahotelo! S Krzivonosom držite,
kaj? Greste na ogleduštvo? Vojski zagrajatc
cesto? Na šlahto vzdigate roko? Jaz vam po¬
kažem, vi brezčastne pasje duše! Ukažem vas
vkovati v železje in nasaditi na kole, o lopovi,
neverniki! Sedaj mi poplačate za vsa zlodejstva!«

Star in kakor golob bel starejšina skoči
s konja, se približa šlahčiču, prime pokorno za
stremen, začne klanjati se in prositi:

»Usmilite se, jasni vitez. Ne pogubljajte
nedolžnih ljudij. Bog nam je svedok, da smo
nedolžni. Mi ne gremo v buno, mi gremo iz
cerkve, iz Husjatina. Oženili smo svojega sorod¬
nika Dimitra, kovača, s sodarjevo Ksenijo. Mi
smo svatje.«

»Gospod, to so nedolžni ljudje!« zašepeče
stražnji glavar.

»Proč! To so lopovi! Od Krzivonosa so
prišli na ženitovanje!« obregne se Zagloba.

»Vrag ga vzemi!« zakliče starec. »Mi ga
nismo videli, mi smo bedni ljudje. Usmilite
se, jasni gospod, dovolite nam, da odidemo, mi
nikomur ne delamo krivice in vemo, kaj je naša
dolžnost.«

»V Jermolince pojdete, toda zvezani!«, . .

»Gospod, pojdemo, kamor zapoveste. Vi
zapovedujete, mi moramo poslušati! Ali usmi¬
lite se nas, jasni vitez! Recite gospodom voja¬
kom, da nam ne bodo delali sile, vi pa —
oprostite prostakom, prepokorno se klanjam —
pijte z nami na srečo poročencema. . . Pijte,
vaša milost, na radost preprostim ljudem, kakor
veleva Bog in sveto blagovestje.«

»Pa ne mislite, da vam odneham, če bodem
pil!« reče gospod Zagloba ostro.

»Ne, gospod,« odgovori ded veselo, »mi
ne mislimo! Hej, godci!« zakrikne, »zasvirajte
jasnemu vitezu, jasni vitez je dober, vi molojci
pa skočite po med, po sladki med za jasnega
viteza. On bednim ljudem ne bode storil kri¬
vice. Urno, mladci, urno! Zahvalim, gospod!«

Molojci so skočili k bečkom, kakor bi tre¬
nil, v tem pa so zabrneli bobenčki, zazvenele
gosli, dudar je napel lica ter začel stiskati dudo
pod pazdho, in svatje so potresali z venci na
palicah. Ko so vojaki to videli, začeli so se
čim dalje bolj primikati, vihati brke, smehljati
se fantom in črez pleča pogledavati na dekleta.
Na novo so zagrmele pesni, — in strah je mi¬
nil. Tu pa tam ozvali so se celo radostni klici:
»U-ha! U ha!«

Toda gospod Zagloba se ni takoj razvedril.
Celo ko so mu podali četrt medu, mrmral je
še potihoma: »A lopovi, ničemniki!« Celo ko
je uže brke pomočil pijači v temno površino,
niso se mu obrvi razmršile. Vzdignil je glavo
in mezeč z očmi in cmakajoč z ustnama začel
pokušati pijačo. Potem se mu je začudenje, pa
tudi srd pokazal na obličji:

»Kaki Časi so to,« zamrmral je. »Malo-
vredneži pijo takov med! Bog, ti to vidiš in ne
grmiš!«

In zvrnil je četrt ter jo izpraznil do dna.

V tem so ga prišli prosit svatje, naj bi jim
nič hudega ne storil in da bi je izpustil. Mej
njimi je prišla tudi mlada nevesta Ksenija, bo¬
ječa, drhteča, s solznimi očmi, zardela in krasna
kakor zora. Približala se je, sklenila roke: »Usmi-

»V Jermolince pojdete, toda zvezani!«. . (Str. 3i.)

Z OGNJEM IN MEČEM.

3 3

lite se, gospod!« in poljubovala gospodu Za-
globi žolte golenice. — Slahčiču se je srce naglo
omehčalo kakor vosek.

Popustivši usnjati pas, začel je po žepu
nekaj brskati. Nagrabil, je poslednje rumene
zlate, katere mu je prejšnje dni podaril sam
knez, ter rekel Kseniji:

»Na! Bog te blagoslovi kakor vsakega, ki
je še nedolžen.«

Tu mu srce ni dalo več govoriti, zakaj ta
vitka, črnoobrva Ksenija ga je spominjala knežnje,
katero je gospod Zagloba ljubil po svoje. »Kje
je sedaj ubožica, ali jo varujejo sveti angeli?«
mislil si je in je bil uže popolnoma vshičen,
pripravljen, da vsakega objame in da se z vsa¬
kim pobrati.

Ko so svatje videli njegovo blagodušnost,
začeli so veselo ukati in peti ter se gnjesti
okolu njega, poljubovati mu obleko.

»On je dobroten!« ponavljalo se je v trumi.

»Zlat Lah, zlate daje in ne stori nič hu¬
dega. Dobroten gospod! Na slavo! Na srečo!«
Goslar se je kar tresel, tako je vlekel lok, du¬
darju so oči zlezle na vrh in »dovbišem« so
zastajale roke. Stari sodar, ki se je doslej straho-
peto odmikal, stopil je sedaj naprej ter se za¬
čel z ženo in s staro kovačico, ženinovo materjo,
klanjati do pasu in vabiti v hutor na ženito-
vanje, — češ, da bi si šteli v čast, ako bi imeli
takega gosta in da bi bilo slabo znamenje za
poročenca, če ne gredo, ker drugače v zakonu
ne bode sreče. Za njimi se je priklanjal tudi
ženin in črnoobrva Ksenija, ki je, dasi preprosto
dekle, takoj spoznala, da njena prošnja največ
zaleže; svatje pa so kričali, da hutor ni daleč,
da vitezu ne bode od rok, sodar pa kot
bogatin ne bode točil takega medu, marveč
boljšega.

Gospod Zagloba se ozre po vojakih I vsi
so mrdali z brkami kakor zajci. Obetali so si
raznovrstne zabave na plesu in v pijači. Ker si
pa niso upali prositi, da bi šli, usmilil se jih je
gospod Zagloba sam. V kratkem so on, svatje
in vojaki v najboljši volji korakali proti hutoru.

Hutor res ni bil daleč. Stari sodar je bil
bogat, svatba je bila torej hrupna, in vsi so se
močno opili. Gospod Zagloba se je bil tako
razvnel, da je bil v vsem prvi. Potem so se
začeli čudni običaji. Stare ženske so odvedle
Ksenijo v sobo ter se ondu z njo zaprle. Ba-
vile so se dolgo. Potem so stopile ven in po¬
vedale, da je »molodica« kakor lilija! Tedaj
pa je radost zavladala v družbi. Vstal je krik:

»Na slavo, na srečo!« Ženske so začele tleskati
v roko in kričati: »A kaj? Saj smo rekle!«
mladeniči pa so topotali z nogami — in vsak
je samcat plesal s četrtjo v roki, katero je pred
vrati izpit »na slavo« neveste. Tudi gospod Za¬
globa je tako plesal, samo s tem razločkom, da
je, uvažujoč imenitnost svojega plemenitega rodu,
pred vrati izpil polič ne pa samo četrt. Potem so
tast, tašča , in kovačica spremili mladega Dimitra
v sobo k nevesti. Ker pa ženin Dimitrij ni več
imel očeta, poklonili so se gospodu Zaglobi, da bi
ga namestil. On je privolil ter odšel z drugimi.
V tem je v izbi utihnilo, le vojaki, ki so pili
na dvorišči, delali so hrup, veselo kričali po
tatarski in streljali s samokresi. Največja radost
in burnost pa se je začela, ko so se voditelji
zopet vrnili v sobo. Sodar je v veselji pri-
žemal kovačico, mladeniči pa so hodili k so-
darki ter se ji klanjali, ženske pa so jo sla¬
vile, da je hčerko odgojila kakor oko v glavi,
kakor golobico in lilijo. Potem se je gospod
Zagloba spustil z njo v ples. Začela sta se
sukati. On je tleskal z. rokama in tako po¬
skakoval in tako tolkel s podkvama ob tla,
da so kar troske letele od desak in da mu je
obilen pot lil s čela. Za njima so se spustili
vsi drugi in sicer, kdor je mogel, v izbi, kdor
pa v izbi ni mogel, pa na dvorišči, dekleta
s fanti in z vojaki. Sodar je veleval valiti
vedno nove sodčke. Naposled se je vsa svatba
premaknila iz. sobe na dvorišče. Zapalili so
grmade suhega dračja in lučiva — kajti storila
se je bila uže trda noč — in veselica se je iz-
prevrgla. v pitje na smrt. Vojaki so streljali
s samokresi in puškami kakor v bitki.

Gospod Zagloba je rdeč, potan, opotekajoč
se pozabil, kaj se z njim godi. Skozi dim, ki
se mu je kadil z glave, videl je obličja sopivcev,
toda on bi ne bil mogel povedati, kdo so ti
pivci, če bi ga kdo celo na kolec nasadil. Pa-
metoval je, da je na svatbi, — ali na čegavi ?
Ha! Gotovo na ženitovanji gospoda Skrzetu-
skega in knežnje. Ta misel se mu je zdela naj¬
bolj verjetna. Naposled se mu je za trdno vsedla
v glavo ter ga prevzela s tako radostjo, da je
začel vreščati kakor zblaznelec: »Živela! Živela!
Gospodje bratje, ljubimo se!« — In praznil je
nove poliče: »V tvoje roke, bratec moj! Na
zdravje našega gospoda kneza! Da bi se mu
dobro godilo! Bog daj, da bi ta bolest pustila
domovino!« Tu so ga polile solze in gredoč
k bečku se je izpodtaknil. In izpodtikal se je
čim dalje bolj, kajti na tleh je ležalo mnogo

5


Z OGNJEM IN MEČEM.

teles kakor klad. — »Moj Bog!« vsklikne gos¬
pod Zagloba. »V Poljski ni več hrabrosti. Prvi
je Lašč, ki ga zna piti, drugi Zagloba, — a vsi
ostali —, moj Bog, moj Bog!« In žalostno je
vzdignil oči k nebu, v tem pa opazil, da telesa
nebesna ne stoje več mirno na nebesnem svodu
nalik zlatim žebljem, temveč, da se nekatera
tresejo, kakor bi hotela skočiti dol. druga, da
krožijo, tretja, da plešejo »kozaka«. Gospod
Zagloba se je silno zamislil ter rekel svoji za¬
mišljeni duši: »Sem-li jaz jedinec ,in universo',
ki nisem pijan?«

Toda zdajci se tudi zemlja stresne v bes¬
nem vrtinci baš tako kakor zvezde, in gospod
Zagloba telebne na zemljo, kakor je dolg in širok.

V kratkem se ga polasti strašen sen. Zdi
se mu, da so mu nekake more sedle na prsi,
da ga tlačijo, tišče k tlom, da mu vežejo roke
in noge. Ob jednem mu zvene vriski na uho,
in kakor bi pokale puške. Neka bleščeča svet¬
loba mu prodira zaprte trepalnice in reže oči
z neznosnim bleskom. Hotel se je vzbuditi, od¬
preti oči, a ni mogel. Čutil je, da se z njim
godi nekaj nenavadnega, da mu glava omahuje
nazaj, kakor bi ga kdo nesel za roke in za
noge... Potem ga je obšel nekak strah. Bilo
mu je slabo, zelo slabo, zelo težko. Na pol se
mu je uže vračala zavest, — ali čudo, — sprem¬
ljala jo je taka slabost, kakoršne še nikdar ni
čutil v življenji. In še jeden pot je poskusil,
da bi se zganil. Ker pa ni šlo, vzbudil se je
popolnoma ter odprl trepalnice.

Takrat pa se je njegov pogled srečal z dvema
očesoma, ki sta se zlobno upirali va-nj. — Bili
sta zrenici, Črni kakor ogel in tako strašni, da
je uže popolnoma vzbujeni gospod Zagloba na
prvi hip mislil, da ga gleda hudič. — In znova
je zamižal in znova prodko pogledal. Te oči
so ga še vedno prodko gledale. Obličje se mu
je zdelo znano. Kar nanagloma pretresne go¬
spoda Zaglobo prav do mozga v kosteh. Oblije
ga mrzel znoj in po križi mu prav do nog za-
mrgoli na tisoče mravelj.

Spoznal je obličje — Bohunovo.

VIL

Zagloba je ležal zvezan navskriž na svojo
sabljo, prav v tej izbi, v kateri se je praznovalo
ženitovanje, a strašni četnik je sedel nekoliko
oddaljen na stolu ter si pasel oči z osuplostjo
vjetnikovo.

»Dober večer, gospodine!« ogovori ga Bo¬
hun, uzrši odprte trepalnice svoje žrtve.

Gospod Zagloba ni ničesar odgovoril. Os¬
vestil se je, kakor bi trenil, kakor bi niti kaplje
vina ne bil vzel v usta. Le mravlje so se mu
vrnile nazaj v glavo, ko so bile prišle do pet,
mozeg v kosteh pa mu je postal mrzel kakor
led. Pripovedujejo, da človek, ki tone, v zad¬
njem trenotku jasno vidi vso svojo prošlost, da
se spomni vsega in da razmišlja vse, kaj se
z njim godi. Tako jasno je videl in spominjal
se v tem hipu gospod Zagloba, — a poslednja
beseda te jasnosti je bil tih, z ustmi neizrečen
vsklik:

»Ta mi pa sedaj posveti!«

In četnik ponovi z mirnim glasom:

»Dober večer, gospodine!«

»Brr!« pomisli Zagloba. »Rajši bi, da bi
se raztogotil.«

»Ali me ne poznaš, gospodine šlahčič?«

»Klanjam se, klanjam! Kako je zdravje?«
»Ne slabo. Za tvoje pa uže jaz poskrbim.«
»Nisem sicer Boga prosil za takega dok¬
torja in dvomim, da bi mogel prebaviti tvoja
zdravila, toda zgodi se božja volja.«

»No, ti si mene zdravil, sedaj te pa jaz
poplačam. Midva sva stara prijatelja. Pametuješ,
kako si mi v Rozlogih obezal glavo, — kaj?«

Bohunu so se oči zasvetile kakor živordeč
rubin, vrsta brk pa se mu je podaljšala v stra¬
hovitem smehu.

»Pametujem,« reče Zagloba, »da bi te bil
lahko sunil z nožem — in da te nisem sunil.«

»Sem te mari jaz sunil? — Ali te sploh
mislim suniti? Ne! Ti si mi ljubček, — pri¬
srčen. Jaz te bodem varoval kakor oko v glavi.«

»Vedno sem pravil, da si ti vrl kavalir,«
reče Zagloba, misleč, da Bohun misli dobro.
Ob jednem mu je v glavo šinila misel:

»Vidi se, da si za-me izmislil kaj poseb¬
nega; ne umrem preprosto.«

»Dobro si govoril,« nadaljuje Bohun. »Tudi
ti si vrl kavalir. Iskala sva se in — našla.«

»Kar je res, to je res. Jaz tebe nisem iskal,
zahvalim te pa za dobro besedo.«

»V kratkem me zahvališ še lepše. Tudi jaz
tebe zahvaljujem, da si mi deklico iz Rozlogov
privedel v Bar. Ondu sem jo našel in sedaj bi
te povabil na svatbo; to pa ne danes ali jutri.
Sedaj je vojna, in ti, starec, morda ne doživiš
moje svatbe.«

Zagloba je navzlic strašnemu položaju, v ka¬
terem je bil, nastavil uho.

Z OGNJEM IN MEČEM.

35

»Na svatbo?« zamrmra.

»Kaj si pa mislil?« reče Bohun. »Sem mari
kmetavs, da bi jo vzel brez popa, ali mi mari
ni dovoljeno, da bi se poročil v Kijevu. V Bar
je nisi privedel za kmetavsa, marveč za ata-
mana in hetmana.«

»Dobro!« misli si Zagloba.

Potem okrene glavo k Bohunu: »Veli me
razvezati 1«

»Poleži, poleži, pojdeš na pot. Star si in
treba, da si pred potjo odpočiješ.«

»Kam me nameravaš odvesti?«

»Ti si moj prijatelj, zategadelj te odvedem
k svojemu drugemu prijatelju, h Krzivonosu.
Midva uže poskrbiva, da ti bode tam dobro.«

»Toplo mi bode!« zamrmra šlahčič in znova
mu začno mravlje laziti po hrbtu.

Naposled začne govoriti:

»Vem, da se srdiš na-me, toda po krivici,
po krivici, — sam Bog ve. Skupaj sva živela
in v Cehrinu izpila marsikak vrček, kajti ljubil
sem te, kakor sina ljubi rodni oče, in sicer radi
tvojega viteškega mišljenja, kakoršnega ni do¬
biti na vsej Ukrajini. In kaj ? Sem ti mar
jaz zagrajal pot? Da nisem tedaj s teboj jez¬
dil v Rozloge, še dan današnji bi živela v lju¬
bezni. In čemu sem šel, če ne v ljubezni do
tebe? In če bi ti ne bil vzbesnel, če bi ne
bil moril onih nesrečnih ljudij, — Bog ve, da
bi ti ne bil hodil na pot. Kaj mi treba me¬
šati se v stvari drugih ljudij ? Rajši bi, da bi
bila deklica tvoja nego koga drugega. Toda
poleg tvoje tatarske zdivjanosti se mi je vzbu¬
dila vest, da je to vendar-le plemiški dom.
Tudi ti bi ne storil drugače. Saj bi te bil za¬
radi svoje varnosti lahko sunil s sveta. In zakaj
nisem tega storil? Ker sem šlahčič in ker sem
se srampval takega čina. Sramuj se tudi ti, saj
vem, da se hočeš maščevati. Deklico imaš itak
v rokah, — česa hočeš od mene. Je mari nisem
čuval kakor oko v glavi. Da si ji prizanesel,
to znači, da je tudi v tebi viteška čast in vest.
Kako ji bodeš podal roko, katero bodeš oskru¬
nil z mojo krvjo? Kako ji bodeš rekel: ,Tega
človeka, ki te je prepeljal skozi kmetsko in ta¬
tarsko drhal, sem mučil? Sramuj se in me iz¬
pusti iz vezij in iz vjetništva, v katero si me iz-
dajniški vjel. Mlad si in ne veš, kaj se ti utegne
še pripetiti. Za mojo smrt te Bog kazni s tem,
kar ti je najljubše.«

Bohun vstane s stola, bled od togote pri¬
stopi k Zaglobi ter začne govoriti z zamolklim
glasom:

»Mrjasec nečisti, pasove dam rezati raz tebe,
na ognji te sežgem, nabijem z žeblji, raztrgam
na kosce!«

In v togoti je segel po nož, ki mu je visel
ob pasu. Nekaj hipov ga je krčevito stiskal
v roki, — uže, uže se je ostrina zabliskala go¬
spodu Zaglobi pred očmi, — toda četnik se je
premogel. — Nož je pahnil nazaj v nožnico —
in zakriknil:

»Molojci!«

Šest Zaporožcev je prihrulo v sobo.

»Vzemite to laško mrho, vrzite jo v hlev
in pazite na-njo kakor na oko v glavi.«

Kozaki so pograbili gospoda Zaglobo, dva
za roke in dva za noge, in vlekli njegovo telo iz
sobe, črez vse dvorišče, naposled pa so ga vrgli
v bližnjem hlevu na gnoj. Potem so dveri za¬
prli, in vjetnika je objela popolna tema. Le skozi
presledke mej stebri in skozi razpoke v deskah
je tu pa tam prodirala bleda nočna svetloba.
V kratkem so se oči gospoda Zaglobe privadile
tudi temi. Ozrl se je okolu sebe in videl, da
v hlevu ni niti svinj niti molojcev. Razgovore
teh poslednjih pa je lahko razločno cul skozi
vse štiri stene. Očividno je bilo vse poslopje
pazno obstraženo, a navzlic stražam si je go¬
spod Zagloba globoko oddahnil.

Pred vsem je živel. Ko je Bohun nad njim
blisnil z nožem, bil si je v svesti, da mu je
odbila zadnja ura. In priporočil je Bogu svojo t
dušo — kar je res, to je res — z največjim
strahom. Toda gotovo je bilo, da ga hoče
Bohun ohraniti za neprimerno grozovitejšo smrt.
Hrepenel je, ne le, da bi se osvetil, marveč, da
bi se tudi nasitil z osveto na tem, ki mu je
iztrgal krasotico in mu prikratil njegovo mo-
lojsko slavo in ga osmešil, ker ga je bil povil
kakor dete. Za gospoda Zaglobo je bila to pač
slaba perspektiva, a tešila ga je misel, da še
živi, da ga najbrže odvedo h Krzivonosu in
stoprv potem začno mučiti, — da ima torej še
nekoliko, morda še več dnij pred seboj. Sedaj
pa, glej, leži v hlevu, samoten in lahko sredi
nočne tišine premišlja o ukanah.

To je bila jedina dobra stran. Ko pa je
pomislil o muki, ki ga čaka, začelo mu je na
tisoče mravelj mrgoleti po hrbtu.

»Ukane!. . .«

»Ce bi ležal mrjasec ali svinja sedaj v tem
hlevu, gotovo bi jih imela več nego jaz, ker ne
bi ležala zvezana navskriž na vlastno svojo sab¬
ljo. Ako bi celo Salamona tako zvezali, ne bil
bi modrejši nego njegove hlače ali moje pod-
5*

36

Z OGNJEM IN MEČEM.

petnice. Moj Bog, moj Bog, zakaj me tako kaz¬
nuješ! Na toliko ljudij na svetu sem samo temu
zlodeju želel uiti, a moja sreča je taka, da baš
temu nisem ušel. Kožo bodem imel načesano
kakor svobodzinsko sukno. Da me je kdo drugi
vjel, izjavil bi, da pritegnem k vstaji in bi jo
potem pobrisal. Pa saj bi mi celo kdo drugi ne
verjel, kamo-li ta! Čutim, da mi srce mre.
Hudič me je prinesel semkaj, — o Bog! Moj
Bog, niti z nogo niti z roko ne morem ganiti,
moj Bog, moj Bog!«

mu je zdelo, da gre nekdo iz molojcev k dve-
rim — in znova je začel z novo silo. Naposled
se je pririnil k steni.

Potem se je začel drugače premetavati, ne
od glave k nogam, marveč s strani na stran,
tako, da je vsakokrat polahko sunil v steno
s koncem sablje, ki se je pri tem umikala iz¬
pod kolen, na notranjo stran, kjer je bil ročaj.

Srce mu je začelo tolči kakor s kijem, ko
je videl, da se bode morda kaj naredilo. In
delal je dalje, kar se je najtišje dalo in le tedaj,

»Dober večer, gospodine!« ogovori ga Bohun, uzrši odprte trepalnice svoje žrtve. . (Str. 34.)

V kratkem se je gospod Zagloba domislil, da
bi si laglje kaj izmislil, kako bi je prekanil, ako
bi imel proste roke in noge. Kaj, ko bi poskusil?
Da bi le sabljo mogel preriniti izpod kolen,
potem bi šlo laglje. Pa kako bi jo porinil? Ali
bi se preobrnil na stran? Slabo. — Gospod
Zagloba se globoko zamisli.

Nato se začne premetavati po svojem
hrbtu, čim dalje bolj in bolj — in vsakokrat
se je pomaknil za pol palca naprej. Postalo mu
je vroče. Lasje so se mu spotili bolj nego na
plesu. Včasih je prenehal in počival, včasih se

ko je razgovor molojcev glušil lahke udarce.
Naposled je prišel hip, ko je bil konec nožnice
v jedni vrsti z laktjo in kolenom, ko ga daljše
suvanje ob steno ni moglo izpahniti.

Na drugi strani pa je uže znaten del sablje
molel iz nožnice. Sedaj je bilo uže bolje, če se
pomisli, da je bil tu ročnik.

Na ročniku je bil križec, kakor je navadno
pri karabelah. Gospod Zagloba se je zanašal na
ta križec.

In v tretje se Je jel premetavati. Ta pot
pa se je skušal, ležeč na hrbtu, z nogami po-

7  OGNJEM IN MEČEM.

3 7

riniti k steni. Izvršivši tudi to, začel se je po¬
rivati podolgoma. Sablja je še tičala mej pod-
kolenki in mej rokama, toda ročnik se je s križ¬
cem zadeval ob vegasta tla. — Naposled se
ročnik zadene silneje, — gospod Zagloba se

Težavneje je bilo z dlanmi. Gospod Za¬
globa je moral na gnoji sabljo obrniti, s hrbtom
navzdol, z rezilom navzgor, ter z vrvjo drgniti po
rezilu, dokler je ni prerezal. Ko je tudi to izvršil,
bil je ne le osvobojen vezij, — marveč tudi obo-

KozSki so pograbili gospoda Zaglobo in vlekli njegovo telo iz sobe črez vse dvorišče. . .

(Str. 35.)

zadene poslednjikrat in črez hip ga radost pri¬
klene na mestu.

Sablja se je popolnoma izmuznila.

Slahčič vzame roke izmej kolen in, dasi je
imel še zvezane, prime z njimi sabljo tako,
da je bilo rezilo navzdol. Nožnico pridrži z no¬
gami — in potegne rezilo.

Vezi na nogah je prerezal v jednem hipu.

rožen. — Globoko se je oddahnil. Potem se je
prekrižal in začel hvaliti Boga.

A od osvobojenja vezij pa do osvobojenja
iz rok Bohunovih je bilo še zelo daleč.

»Kaj pa sedaj?« vprašal se je gospod Za¬
globa.

In odgovora ni našel. Hlev je bil okolu in
okolu zastražen z molojci, Bilo jih je do sto,

38

Z OGNJEM IN MEČEM.

Niti miš bi se ne mogla neopažena izmuzniti,
kamo-li človek, vrhu tega pa še takov debeluh,
kakor je bil gospod Zagloba.

»Sedaj vidim, da ni nič,« reče samemu
sebi. »Moja pamet ni več vredna nego za ma¬
zilo škornjev, in celo boljše mazilo bi se kupilo
v Ogrih na sejmu. Ako mi Bog ne pošlje kake
misli, pojdem vranom za pečenko, ako mi jo
pa pošlje, obetam, da bodem živel v čistosti
kakor gospod Longin.«

Glasnejši razgovor molojcev za steno mu
je prekinil daljše razmišljevanje. Zganil se je in
pritisnil uho na razpoko mej stebri.

Izsušena jelova debla so odbijala glasove
kakor podstavek teorbana. — Besede so do¬
hajale razločneje.

»Kam pojdemo odtod, oče Ovsivuj?« vpraša
neki glas.

»Ne vem, gotovo v Kamjene.c,« odgovori
drugi.

»Ba, konji jedva vlečejo noge, — ne pridejo.«

»Zato pa stojimo tu, do jutra se odpo¬
čijejo.«

Za hip je nastal molk. Potem se ozove
prvi glas, tišje nego popreje:

»Oče, meni se dozdeva, da ataman izpod
Kamjenca krene na Jampol.«

Zagloba pritaji sapo v prsih.

»Molči, če ti je mlada glava mila!« glasil
se je odgovor.

Nastal je hip molčanja in' le izza drugih
sten je bilo čuti šepetanje.

»Povsodi so, povsodi stražijo!« zamrmra
Zagloba.

In šel je k nasprotni steni.

Tu je slišal hrustanje krme in sopenje k6nj,
ki so stali tu, mej njimi pa so se razgovarjali
molojci ležeč, kajti glasovi so dohajali od spodaj.

»Hej,« reče jeden, »šli smo semkaj brez
spanca in brez jedi in brez krmljenja konj, po
to, da pridemo v tabor Jeremije na kolec.«

»Je uže gotovo, da je tu?«

»Ljudje, ki so pobegnili iz Jermolinec, vi¬
deli so ga, kakor vidim jaz tebe. Strah je, kar
pripovedujejo. Velik je kakor smreka, v glavi
dvoje plamenic, a konj pod njim velikanski.«

»Bog se usmili!«

»Tega Laha in vojake moramo vzeti in
bežati.«

»Kako bežati? Saj konji itak uže ginejo.«

»Slabo je, rodni bratje. Da sem jaz ataman,
odsekal bi temu Lahu glavo in se vrnil v Ka-
mjenec, če bi trebalo peš,«

»Njega vzamemo s seboj v Kamjenec. Tam
se naši atamani poigrajo z njim.«

»Preje se hudiči poigrajo z vami,« zamrmra
Zagloba.

Navzlic strahu pred Bohunom, ali morda
baš zato, prisegel je, da se ne bode dal živega
vjeti. Prost je spon, sabljo ima v roki, — branil
se bode. Ce ga razsekajo, naj ga razsekajo, a
živega ga ne dobe.

V tem je prhanje in stokanje konj, ki so
bili nenavadno zdelani, zaglušilo nadaljni raz¬
govor, a mesto tega gospodu Zaglobi dalo dobro
misel.

»Da morem skozi to steno in iznenada
skočiti na konja!« mislil si je. »Noč je, —
predno bi pogledali, kaj se je zgodilo, izginil
bi jim izpred očij. Po teh jarkih in prepadih
je celo o belem dnevu težko jezditi, kaj stoprv
po noči. Mili Bog, daj mi kako priliko.«

Ali za priliko je bila tesna. Treba bi bilo
steno prodreti, a za to bi bilo treba gospoda
Podbipigte, — ali pa bi jo moral izpodkopati
kakor lisjak. Toda gotovo bi zaslišali, pogledali
in ubežnika prijeli za vrat, predno bi se še
z nogo dotaknil stremena.

Gospodu Zaglobi je tisoč mislij šinilo v glavo,
kako bi je prekanil, a baš zategadelj, ker je
bilo mislij toliko, ni se mu nobena ukana jasno
ustanovila.

»Drugače ne more biti, poplačam s kožo,«
mislil si je.

In stopil je k tretji steni.

Sedaj se zadene z glavo ob nekaj trdega.
Bila je lestva. To ni bil hlev za svinje, marveč
za govedo in je imel do polovice dolžave strop,
na kateri se je spravljalo seno in slama. Gospod
Zagloba je brez vsakega pomišljanja zlezel gori.

Potem je sedel, oddahnil se in začel po¬
časi vleči lestvo navzgor.

»No, sedaj sem vsaj v trdnjavi!« zamomlja.
»Ce prav dobe drugo lestvo, zlahka ne pridejo
gori. Ako prve glave, ki se semkaj pomoli, ne
razkoljem, pustim se nabosti. — O hudiča!«
reče naglo. »Lahko me ne le nabodejo, marveč
celo spečejo in pretope v loj. Pa kaj! Hlev
zapalim, — dobro! Živega me ne bodo imeli.
Meni je vse jednako, ali me krokarji pozobljejo
surovega ali pečenega. Samo da uidem iz teh
razbojniških rok, za drugo se ne menim in se
nadejam, da se uže kako izteče.«

Vidi se, da je Zagloba lahko prešel od
skrajnega obupa na nadejo. Kar nenadoma ga
je obšlo tako zaupanje, kakor bi bil uže v ta-

Z OGNJEM IN MEČEM.

boru kneza Jeremije. In vendar se še ni njegov
položaj prav nič izboljšal. Sedel je na stropu
s sabljo v roki in bi bil res lahko dolgo branil
pristop. To je bilo pa tudi vse. S tistega stropa
na prostost je bila taka pot kakor iz peči na
piano, — le še s to razliko, da so ga spredaj
čakale sablje in sulice molojcev, ki so stražili
pod stenami.

»Kako pojde pač to!« zamrmra Zagloba
ter se približa strehi in začne zlahka razrivati
in puliti slamnato streho, da bi si na svet od¬
prl razgled.

To je šlo zlahka, ker so se molojci pod
stenami neprenehoma pogovarjali, da bi si kraj¬
šali čas sitnega čuvanja. Vrhu tega je vstal precej
močan veter ter s svojim povevom po bližnjem
drevji glušll šum puljene škope.

V kratkem je bila luknja narejena. Gospod
Zagloba vtakne vanjo svojo glavo ter se začne
ozirati naokolo.

Noč se je jela uže umikati, na vshodni
strani neba se je uže danilo, O bledi svetlobi
je gospod Zagloba zagledal vse dvorišče napol¬
njeno s konji, pred hišo vrste spečih molojcev,
poraztegnenih nalik neizrazni črti, dalje vodnjak
in korito, v katerem se je lesketala voda, poleg
njega pa zopet vrsto spečih ljudij in nekoliko
molojcev z golimi sabljami 'v rokah, hodečih
ob oni ležeči vrsti.

»To so moji ljudje, ki so zajeti v robstvo,«
zagodrnja Zagloba. »Bal« doda koj. »Da so
moji; pa so kneževi! Dober vodnik sem jim
bil, lahko rečem 1 Zapeljal sem je psu v žrelo.
Sram me bode oči pokazati, ako mi Bog po¬
vrne svobodo. In kaj je krivo? Ljubezen in
pijača. Na tej svatovščini gotovo nisem imel več
opravka nego na pasji. Kaj mi mari, če se
kmetje ženijo? Odrekam se izdajniškemu medu,
ki leze v noge, ne pa v glavo. Vse zlo na svetu
je iz pijanstva. Ako bi nas bili napadli trezne,
zmogel bi je bil, kakor živim, in bi bil jaz Bo-
huna zaprl v hlev.«

Tu pade pogled gospoda Zaglobe znova
na kočo, v kateri je spal četnik, in se ustavi na
njenih dverih.

»O, le spl, zlodej,« zagodrnja, »le spl! Sanja
naj se ti, da te hudiči lupijo, kar te itak ne
mine. Iz moje kože si hotel rezati jermene, —
poskusi zlesti gori k meni in videla bodeva, če
ti jaz tvoje tako ne razsekam, da niti psom ne
bode za obutal. Da bi se mogel le odtod iz¬
trgati, da bi se mogel iztrgati! Ali kako?«

Zares, naloga je bila neizvršna. Vse dvo¬
rišče je bilo tako natlačeno z ljudmi in konji,
da bi se gospod Zagloba, če bi se mu tudi po¬
srečilo priti iz hleva in če bi se bil tudi spustil
s hleva in skočil na jednega teh konj, nikakor
ne mogel preriti niti do vrat, komo-li skozi vrata.

In vendar se mu je dozdevalo, da je izvršil
uže večjo polovico naloge. Bil je prost, obo¬
rožen in je sedel pod streho kakor v trdnjavi.

»Kaj za vraga!« mislil si je. »Sem se-li
zato oprostil sulic, da bi se na-nje nasadil?«

In znova so mu začele ukane šumeti po
glavi, a bilo jih je tako mnogo, da ni vedel,
katero bi si izbral.

V tem se je čim dalje bolj danilo. Okolica
koče se je jela pomaljati iz teme, streha se je
prevlekla kakor s srebrom. Gospod Zagloba je
uže lahko po dvorišči razločeval posamezne
gruče. Videl je uže rdečo bojo svojih ljudij,
ležečih okolu vodnjaka in ovčje kožuhe, pod
katerimi so spali molojci poleg koče.

Zdajci se nekaka postava vzdigne iz vrste
spečih ljudij in začne počasi hoditi po dvorišči,
ustavljaje se tu pa tam poleg ljudij in konj.
Pogovorila se je nekoliko z molojci, ki so stra¬
žili vjetnike, ter potem krenila k hlevu. Gospod
Zagloba je prvi hip sodil, da je Bohun, kajti
zapazil je, da so govorili stražniki z ono po¬
stavo, kakor govore služabniki z gospodarjem.

»Ej!« zamrmral je. »Da imam sedaj samo¬
kres v roki, posvetil bi ti!«

Ta hip je postava vzdignila glavo in na
njeno obličje je padel blesk svetlobe. — To ni
bil Bohun marveč stotnik Holodi, katerega je
gospod Zagloba hipoma spoznal, kajti znal ga
je prav dobro še iz onih časov, ko je v Cehrinu
tovariševa! z Bohunom.

»Fantje,« reče Holodi, »ali ne spite?«

»Ne, očka, dasi se nam dremlje. Čas je,
da nastopijo drugi.«

»Takoj nastopijo. Ali ni ubežal vražji sin?«

»Oj, oj! Najbrže mu je uže duša ušla, oče,
niti ganil se ni.«

»To vam je lisičja duša. Poglejte no,
kako mu je. On je gotov, da se vgrezne celo
v zemljo.«

»Takoj!« odgovori nekoliko molojcev, ki
so se bližali hlevu do vrat.

»Tudi sena vrzite s stropa. Očedite in zmijte
konje. O vshodu odrinemo.«

»Dobro, očka.«

Gospod Zagloba je takoj ostavil svoje sta-
novišče pri strešni luknji ter se priplazil nazaj

4°

Z OGNJEM IN MEČEM.

Gospod Zagloba začne vleči počasi lestvo navzgor. .'. (Str. 38.)

k odprtini v stropu. Ob jednem je zaslišal, kako
so škripale lesene dveri in kako je šumela slama
molojcem pod nogami. V prsih mu je srce
tolklo kakor kladivo. Z roko je stiskal sabljo
za ročaj in samemu sebi ponavljal obete, da se
da rajši s hlevom vred zažgati ali na kosce raz¬
sekati, nego da bi se živ udal. Nadejal se je,
da molojci vsak hip zaženo strahovit krik, toda
motil se je. Nekaj časa je bilo čuti, kako ho¬
dijo čim dalje hitreje po vsem hlevu. Naposled
pa reče jeden:

»Kaj vraga? Ne morem ga najti! Semkaj
le smo ga vrgli.«

»Se je mari začaral, ali kaj? — Vazil, ukreši
ognja, tema je kakor v rogu.«

Nastal je-kratek molk. Vazil je menda iskal
gobe in kresila, drugi molojec pa je začel stiha
klicati:

»Gospod šlahčič, oglasi se!«

»Piši me v uho!« zagodrnja Zagloba.

V tem je jelo železo ščekati ob kremen.
Usul se je roj isker in osvetlil hlevu temne pro¬
store, molojcem pa glaye, pokrite s kapucami.
Potem je še večja temd ogrnila vse. «

»Ni ga! Ni ga!« klicali so osupli glasovi.

Jeden molojcev skoči k vratom.

»Očka Holodi! Očka Holodi!«

»Kaj takega?« vpraša stotnik prikazavši se
pred vrati.

»Laha ni!«

Z OGNJEM IN MEČEM.

4<

Kozak strahovito zakriči, omahne in pade z razklano glavo mej molojce... (Str. 42.)

»Kako ni?«

»V zemljo se je vdrl! Nikjer ga ni. Bog
pomagaj! Ukresali smo ogenj, — nikjer ga ni!«

»Ni mogoče! O, ataman bi vam pokazal!

Je ušel, kaj? Ste pospali?«

»Ne, očka, nismo spali. Na naši strani ni
ušel iz hleva.«

»Tiho! Ne budite atamana! — Ako ni
ušel, mora kje biti. Ste povsodi iskali?«

»Povsod!.«

»Tudi na stropu?«

»Kako bi bil zlezel na strop, ker je bil
zvezan ?«

»Ako bi se ne bil razvezal, bil bi tukaj.
Pojdite ga iskat na strop. Ukrešite ogenj!«

Znova so se usule iskre. Ta novica je takoj
preletela vse straže. V hlev so se začeli gnjesti
z novo živahnostjo, navadno pri nenadnih do¬
godkih. Culi so se nagli koraki, nagla vpra¬
šanja in še naglejši odgovori. Nasveti so se kri¬
žali kakor meči v boji.

»Na strop! Na strop!«

»Straži znotraj!«

»Ne budite atamana, sicer bode groza!«

»Lestve ni!«

»Prinesite drugo!«

»Nikjer ni nobene!«

»Skočite h koči, če je tam katera.«

»O prekleti Lah!«

6

4 2

Z OGNJEM IN MEČEM.

»Zlezite po oglih na streho, s strehe pa
noter!«

»Ni možno, počrez visi' in je podbita z des¬
kami.«

»Prinesite kopja, po kopjih splezamo na¬
vzgor. Da bi ga hudič! Lestvo je potegnil za
seboj.«

»Prinesite kopja!« zagrmi glas Holodega.

Molojci so skočili po kopja, drugi so pa
vzdigovali proti stropu glave. Skozi odprta vrata
je dnevna svetloba prodrla tudi uže v hlev, a
o njenem negotovem blesku je bila videti če-
tverooglata odprtina na stropu črna in tiha.

Spodaj so se ozvali pojedini glasovi:

»No, gospod šlahčič! Spusti lestvo in zlezi
dol. Ne uhitaš nam tako ali tako ne, čemu bi
ljudi mučil. Zlezi, zlezi!«

Tiho.

»Zlezi, drugače ti potegnemo kožo z glave,
a glavo vržemo na gnoj!«

Gospod Zagloba je ostal gluh za vse grožnje
in za vse roganje ter je sedel v temi kakor jaz¬
bec v luknji, pripravljaje se na besno borbo.
Le sabljo je stiskal čim dalje čvrsteje, nekoliko
sopel ter v duši šepetal molitev.

V tem so bili prinesli kopja, po troja zve¬
zana v butaro in z ostrino postavljena k od¬
prtini. Gospodu Zaglobi je v glavo šinila misel,
da bi ja zgrabil in potegnil k sebi. Toda mislil
si je, da je morda streha prenizka in da jih ne
bi mogel popolnoma potegniti gori. Sicer bi pa
itak drugih prinesli.

Ves hlev se je napolnil molojcev. Nekateri
so svetili z lučivom, drugi so znašali vsako¬
vrstne drogove in lestve od voz in, ker so bile
prekratke, vezali je s pasovi, kajti po kopjih
se je bilo res težko vspenjati. Vendar so bili
tudi taki, ki so hoteli plezati.

»Jaz pojdem,« kričalo je nekoliko glasov.

»Čakajte lestve!« reče Holodi.

»Kaj škodi, očka, če poskusimo po kopjih?«
»Vazil naj spleza! — On gre kakor maček.«
»Pa poskusi.«

A drugi so se jeli takoj šaliti:

»Ej, previdno! — On ima sabljo, odseka
ti glavo, — bodeš videl!«

»Zgrabi te za glavo ter potegne k sebi, a
potem te potiplje kakor medved.«

Vazil se ni dal ostrašiti.

»On dobro ve,« reče »da bi mu ataman in
vi, bratje, dali jesti hudiča, ako bi se me le
s prstom dotaknil.«

To je bilo svarilo gospodu Zaglobi, ki je
bil tiho in ni niti črhnil.

Molojci so prišli v dobro voljo, kakor je
v obče navada v vojakih. Vsa stvar je je začela
zabavati in dražili so Vazila.

»Potem bode vsaj jednega tepca manj na
belem svetu.«

»On se ne bode menil, kako mu mi po¬
plačamo za tvojo glavo. On je drzovit molojec.«

»Ho, ho! On je čarovnik! Vrag vedi, v kaj
se je uže ondu izprevrgel. Vazil, ne ve se, komu
prideš v čeljusti.«

Vazil, ki je uže pljunil v dlani, da bi plezal
po kopjih, ustavi se kar nenadoma.

»Na Laha pojdem,« reče »na hudiča pa ne.«

V tem pa sta bili lestvi uže zvezani in po¬
stavljeni v odprtino. Nevarno je bilo iti tudi
po njih, da se ne bi vezi, kjer sta se lestvi sti¬
kali, potrgale, ali pa da se ne bi polomili klinci.
Spodnji so držali. Dobro! Stopal je sam Ho¬
lodi ter stopaje govoril:

»Gospodine šlahčič, sedaj vidiš, da to ni
šala. Vtepel si si v glavo, da moraš sedeti
zgoraj, pa sedi, ali braniti se nikar. Dobimo te,
če bi morali tudi ves hlev razdreti. Imej pamet!«

Naposled se je njegova glava dotaknila
stropa ter se polagoma pogrezala v odprtino.
Kar se začuje švist sablje, Kozak strahovito za¬
kriči, omahne in pade z razklano glavo mej
molojce.

»Udri! Udri!« zakričali so molojci.

V vsem hlevu je nastala strašna zmešnjava,
kriki, klici, katere je zaglušil gromoviti glas go¬
spoda Za.lobe:

»Ha, zlodeji, ljudojedi! Potolčeni vas do
zadnjega, lopovi garjevi 1 Poznali bodete viteško
roko, čestite ljudi napadati ponoči, šlahčiča za¬
pirati v hlev, — ha, razbojniki! V dvoboj z me¬
noj, v dvoboj, ali pa dva proti meni! Pridite
no semkaj, toda glave pustite v gnoji, sicer vam
je posekam, kakor sem živ!«

»Udri! Udri!« kričali so molojci.

»Hlev zažgemo.«

»Jaz ga sam zažgem, kravierepniki!«

»Po nekoliko, po nekoliko ob jednem!«
krikne neki star Kozak. »Držite lestvi, pod¬
prite ju s kopji, prinesite snopov, navežite si jih
na glavo in hajdi naprej! Moramo ga dobiti!«

Potem je začel lezti navzgor. Z njim sta
šla še dva tovariša. Klinci so se začeli lomiti,
lestvi sta se še bolj pošibili. Kakih dvajset rok je
zgrabilo drogove in kopja ter podprlo lestvi.

Z OGNJEM IN MEČEM.

4'3

Drugi so sulične konice vtaknili v odprtino, da
bi preprečili sabljine udarce.

Nekoliko hipov pozneje je padlo troje tru¬
pel spodaj stoječim molojcem na glave. Go¬
spod Zagloba, razigran od zmage, tulil in kričal
je kakor bivol in metal na nje taka prokletstva,
kakoršnih svet še ni slišal in vsled katerih bi
bile duše gotovo zamrle v molojcih, da jih ni
začela popadati besnost. Nekateri so s sulicami
vrtali v strop, drugi so se zaganjali na lestvo,
akoprem jih je pri odprtini čakala gotova smrt.
Zdajci pa nastane pri vratih krik, in v hlev pri¬
hrumi sam Bohun.

Bil je brez čapke, v samih šaravarah in
v srajci, v roki je imel golo sabljo, v očeh
plamen.

»Skozi streho, pasje duše!« kriknil je. »Raz¬
trgajte skopo in vjemite mi ga živega!«

A Zagloba je grozovito kričal, ko ga je
zagledal.

»Hudič! Pridi no semkaj! Porežem ti nos
in ušesa, le grla ti ne vzamem, ker je rabljeva
lastnina. Kaj, ali te strah spreleta ? Dečko, ti se
bojiš! Zvežite mi tega lopova, in pomilostim
vas! Ti obešenjak ! — Ti pankrt židovski, pridi
no! Pomoli no butico nad strop! Pridi, pridi!
Pogostim te, da sc te bode spominjal tudi tvoj
oče hudič in tvoja mati vlačuga!«

V tem so se začeli strešni stebri tresti. Oči-
vidno so se spravili molojci na streho ter za¬
čeli puliti skopo.

Zagloba je to zaslišal, toda strah mu ni
vzel moči. Bil je, kakor bi se bil upijanil v bitki
jn v krvi.

»V kot skočim in tam poginem!« mislil si je.

Kar se po vsem dvorišči razlegnejo streli,
ob jednem pa kakih desetero molojcev pridere
v hlev.

»Očka! Očka!« kričali so na vse grlo. —
»Pomozi!«

Gospod Zagloba v prvem hipu ni vedel,
kaj se je pripetilo — ter se je zamislil. Pogledal
je skozi odprtino. — Tam uže ni nikogar več.
Stebri več ne pokajo.

»Kaj je to? Kaj se je zgodilo? Ha, ra¬
zumem ! Hlev hočejo zažgati in s samokresi
streljajo v streho.«

Culi so se čim dalje strašnejši človeški kriki,
topot konj, streli, zmešani z vpitjem, žvenke-
tanje železa. »Moj Bog, to je bitka!« pomisli
Zagloba in skoči k svoji luknji v strehi.

Pogleda, in noge se mu pošibe od veselja.

Na dvorišči je vršala bitka, ali bolje: Go¬
spod Zagloba je zagledal strašen poraz Bohu-
novih molojcev. Iznenada napadeni, podirani
z ognjem iz samokresov, prikladanih na glave
in prsi, potisrieni k plotovom, kočam in sked¬
njem, sekani z meči, pehani z valom konjskih
prsij, mendrani s kopiti — ginili so molojci brez
odpora. Vrste vojakov, oblečenih v krasne barve,
sekale so besno in begune natiskale ter jim niso
niti dovolile, da bi se razvrstili in oddahnili niti
da bi dosegli konje. Le pojedine gruče so se
branile. Nekateri so sredi vreve in dima silili
k sedlom, a so ginili, predno so se utegnili
z nogo dotakniti stremen, nekateri so pometali
kopja in sablje stran, počenili za plotove, pla¬
zili se potem mej žrdmi in skakali črez vrhove,
vreščeč in tuleč z nečloveškimi glasovi. Nesreč¬
niki so mislili, da je kakor orel na-nje iznenada
padel sam Jeremija, da je seče vsa njegova sila.
Niso se utegnili osvestiti, ozreti. Kriki zmago¬
valcev in švist sabelj in pokanje samokresov, vse
to se je gnalo kakor burja. Goreča konjska sapa
jim je oblivala tilnike. »Ljudje, rešite se!« raz¬
legalo se je z vseh stranij; »Bij, bij!« odgovar¬
jali so napadovalci.

In naposled je gospod Zagloba zagledal
malega gospoda Volodijovskega, kako je, stoječ
poleg vrat, na čelu nekoliko vojakom, z glasom
in bulavo drugim dajal ukaze in kako se je
včasih zaganjal v vrevo, sedeč na svojem sirci.
In takrat, jedva da se je obrnil, jedva da jc
udaril, padel je uže človek, da niti zakričal ni.
O, ta mali Volodijovski je bil mojster vseh
mojstrov in z dušo in s telesom vojak. On ni
puščal bitke izpod očesa, marveč je tu pa tam
kaj popravil, pa se znova vrnil — in gledal in
popravljal kakor kapelnik, ki včasih sam zaigra,
včasih pa preneha, nad vsem pa neprenehoma
čuva, da bi vsak svoje odigral.

Ko je gospod Zagloba to videl, začel je
z nogami tolči ob deske, da so se vzdignili kar
kolobari prahu, tleskati v roke in kričati:

»Bij, pasje duše, bij, oderi! — Sekaj, ma¬
haj, vali, reži, mori! Le naprej va-nje! Na sablje
in do zadnjega!«

Gospod Zagloba je kričal in skakal. Od
napora so se mu oči zalile s krvjo in za kratko
je omedlel. Ko pa se je zopet osvestil, videl je
še krasnejši prizor. V gruči kakih desetero mo¬
lojcev bežal je na konji Bohun kakor blisek,
brez čapke, v sami srajci in spodnjih hlačah, a
za njim, vojakom na čelu gospod Volodijovski.

6*

44

Ž OGNJEM IN MEČEM.

»Bij!« krikne Zagloba, »to je Bohun!« Toda
glas ni dosegel. V tem prašči Bohun z molojci
črez plot, gospod Volodijovski pa tudi za njim
črez plot. Nekateri so zaostali, drugim so se
konji zvinili v skoku. Gospod Zagloba pogleda:
Bohun na ravnici, gospod Volodijovski na rav¬
nici. Hipoma se razprše. Molojci beže, vojaki

Toda Bohun je živ. Vzdignil se je s tal in
pobegnil k skalam, zaraslim z grmovjem.

»Drži! Drži!« rohni Zagloba. — »To jc
Bohun!«

Potem pridrvi na trop molojcev, ki se je
doslej bližal z druge strani skal, in sedaj odkrit
išče pota, kod bi bežal. Ta tolpa doganja Bo-

Bohun pade s konjem vred, a gospod Volodijovski jezdi črez njega

dalje in se podi za drugimi.. .

je pa gonijo. Razpočeli so je posamič loviti.
Zaglobi je sapa v prsih zamrla, oči toliko da
mu niso skočile izmej trepalnic, kaj neki vidi?
Evo, gospod Volodijovski je uže Bohunu na
vratu, kakor pes mrjascu. Četnik obrača glavo,
nadstavlja sabljo. — »Bijeta se!« kriči Zagloba,
še trenotek — in Bohun pade s konjem vred,
a gospod Volodijovski jezdi črez njega dalje in
se podi za drugimi.

huna, ogrinja ga, poriva in vleče s seboj. Na¬
posled izgine za ovinkom jarka, in z njo izgi¬
njajo tudi vojaki.

Na dvorišči je zavladala tišina. Vse je bilo
prazno, zakaj tudi vojaki gospoda Zaglobe so
planili na konje molojcev ter se z drugimi vred
zakadili za razpršenim sovražnikom.

Gospod Zagloba izpusti lestvo, zleze dol,
stopi iz hleva ter reče:

Z OGNJEM IN MEČEM.

45

»Prost sem !« . . .

Potem se začne ozirati naokolo. Na dvo¬
rišči je ležalo sila zaporoških trupel in kakih
deset vojakov. Slahčič je počasi stopal mej
njimi in si vsakega skrbno ogledal, naposled
pa poleg jednega pokleknil.

V kratkem pa je zopet vstal — s steklenico
v roki.

iz koče, nesel je v rokah Bohunov pas, na gosto
prešit z zlatom, za pasom zataknen pa nož z ve¬
likim rubinom v ročniku.

»Bog me je za hrabrost nagradil,« mrmral
je, »kajti pas je tudi lepo rejen. Hej, razbojnik
kmetski! Nadejam se, da ne odnese pet. Ali ta
pritlikavček! Da bi ga strela! Ta ti je kakor
osa! Vedel sem, da je dober vojak, da bi pa

»No glej! Bog me je za hrabrost nagradil.« mrmral je

gospod Zagloba, »kajti pas je tudi lepo rejen!«

»Polna!« zamrmra.

In pritaknivši jo na usta, povesi glavo nazaj.

»Ni slaba.«

Znova se ozre naokolo in znova ponovi,
toda sedaj z uže mnogo razločnejšira glasom:

»Prost sem!«

Potem krene h koči. Na pragu se izpod-
takne ob truplo starega kolarja, katerega so
molojci ubili, ter izgine v kočo, Ko se je vrnil

Bohuna nagnal kakor staro kljuse, tega se nisem
nadejal. Da more biti v tako majhnem telesu
taka srčnost in moč! Bohun bi ga nosil lahko
na vrvici za pasom, kakor nožek. Da bi ga
strela! — Ali. bolje: Bog mu daj srečo! Bohuna
gotovo ni poznal, drugače bi ga bil dokončal,
Fu! Kako , smrdi po smodniku, da kar v nos¬
nice dreza! Danes sem se izvil iz take nevar¬
nosti, v kakoršni še nisem bil, Hvala Bogu>

4 6

Z OGNJEM IN MEČEM.

No, no, da Bohuna tako nažene! Tega Volo-
dijovskega si moram ogledati, gotovo tiči v njem
hudič.«

Tako modrujoč je gospod Zagloba sedel
hlevu na prag ter čakal.

V tem se zdaleka na ravnici pojavijo vo¬
jaki, vračajoči se iz bitke. Na čelu jim jezdi go¬
spod Volodijovski. Ko zagleda Zaglobo, pospeši
tek, skoči naposled s konja ter stopi k njemu.

»Gospod, tebe tu vidim?« vpraša zdaleka.

»Mene v vlastni osobi!« odgovori gospod
Zagloba. »Bog ti plati, da si mi prišel na
pomoč.«

»Hvalo Bogu, da še v pravi Čas,« odgovori
mali vitez, radostno stiskaje gospodu Zaglobi dlan.

»Pa kako si izvedel o stiski, v kateri sem
bil ?«

»Sporočili so mi kmetje iz tega hutora.«
»O, saj sem mislil, da so me izdali.«

»Mislim, da so dobrsrčni ljudje. Ženin in
nevesta sta jedva živa ušla, in ne vesta, kaj se
je zgodilo z ostalimi.«

»Ako niso izdajice, pobiti so od Kozakov.
Hutornik leži poleg koče. Povej mi, če je Bohun
še živ? Je ušel?«

»Je bil to mari Bohun?«

»Ta brez čapke, v srajci in spodnjih hlačah,
katerega si podrl s konjem.«

»Zatel sem ga v dlan. Za vraga, škoda, da
ga nisem poznal. Ali gospod, gospod Zagloba,
kaj si to storil?«

»Kaj sem storil?« ponovi gospod Zagloba.
»Gospod Mihael, pojdi in poglej!«

Prijel ga je za roko in peljal v hlev.

»Poglej!« reče še jedenkrat.

Gospod Volodijovski, ki je prišel iz svet¬
lobe, ni nekaj časa videl ničesar. Ko pa so
sc mu oči nekoliko privadile temi, zagledal je
trupla, ležeča na gnoji.

»Kdo pa je te ljudi poklal?« vpraša začuden.

»Jaz!« reče Zagloba. »Gospod, vprašal si
me, kaj sem storil, — tu imaš.«

»No!« reče mladi častnik kimajoč z glavo.
»Pa na kak način?«

»Tam gori sem se branil, a oni so me na¬
padali skozi strop, od spodaj. Ne vem, kako
dolgo je to trpelo, v bitki človek ne šteje časa.
Bohun je bil to, Bohun, z izbranimi ljudmi.
Zapomnil si bode tebe, pa tudi mene! Drugi
pot ti povem, kako sem prišel v vjetništvo, ko¬
liko sem pretrpel in kako sem Bohuna nažgal.
Tudi z jezikom sem se poskusil z njim. Danes
sem tako utrujen, da jedva stojim na nogah.«

»No!« ponovi gospod Volodijovski, »ne da
se zanikati, hrabro si se mu postavil; samo
toliko ti povem, da si bolje tolkel nego vodil.«

»Gospod Mihael, — sedaj ni čas, da bi
razpravljala to stvar. Zahvaliva rajša Boga, da
nama je dal tako zmago, katere ljudje ne bodo
tako kmalu pozabili.«

Gospod Volodijovski osupel pagleda na Za¬
globo. Doslej se mu je zdelo, da je samo on
zmagalec, sedaj pa hoče Zagloba, kakor se kaže,
deliti se z njim.

Toda le pogledal je na šlahčiča, zmajal
z glavo ter rekel:

»Pa bodi tako!«

Uro pozneje sta oba prijatelja, na čelu zdru¬
ženima oddelkoma, krenila proti Jermolincem.

Izmej ljudij gospoda Zaglobe niso nikogar
pogrešali, ker se, napadeni v spanji, niso upi¬
rali, — Bohun pa je bil velel, ker je bil poslan,
da zaloti kaj sovražnikov, naj vjamejo žive in
naj jih ne more.

Vlil.

Daši je bil Bohun hraber in previden voj-
skovoj, vendar ni imel sreče na tem pohodu,
ki ga je povzel pred divizijo kneza Jeremije.
Utrdil se je le v prepričanji, da se je knez res
vzdignil proti Krzivonosu z vso svojo silo. Tako
so mu povedali zajeti vojaki gospoda Zaglobe,
ki so tudi sami najsvetejše verjeli, da gre knez
za njimi. Nesrečnemu atamanu ni torej pre-
ostajalo nič drugega, nego da se kar najhitreje
umakne h Krzivonosu. Toda ta naloga ni bila
lahka. Stoprv tretji dan se je okolu njega zbrala
četa kakih dvesto molojcev, drugi pa so ali
padli v boji ali ranjeni ostali na bojišči, ali pa
so še blodili po jarkih in po trstji, ne vedoč,
kam bi se obrnili, kam bi šli, kaj bi počeli.

Pa tudi ta trop pri Bohunu ni bili zdaten.
Bil je zbit, bil bi o vsakem klici na orožje pri¬
pravljen, da uteče, zdemoralizovan, prestrašen.
In vendar je bil to takorekoč cvet molojcev.
Boljših vojakov bi bilo težko najti v vsej Siči.
A molojci niti vedeli niso, s kako majhno silo
je Volodijovski udaril na-nje. Da je je mogel
tako poraziti, bilo je krivo le to, ker so bili na¬
padeni v spanji in nenadoma. Verjeli so najsve¬
tejše, da imajo opraviti, ako ne s samim kne¬
zom, pa vsaj z močno, nekolikokrat mnogobroj-
nejšo prednjo stražo.

Z OGNJEM IN MEČEM.

47

Bohun je plamtel kakor ogenj. Ranjen
v roko, pohojen, bolan, pobit, izpustil je zakletega
sovražnika iz rok in si okalil slavo. Ti molojci,
ki bi bili šli pred tem porazom slepo za njim
na Krim, v pekel in na samega kneza, izgubili
so sedaj vero, izgubili srčnost in so mislili le
o tem, kako bi svojo glavo odnesli iz poraza.
In vendar je Bohun vse storil, kar je dolžan
storiti vojskovoj. Ničesar ni opustil, straže je
okolu hutora razpostavil v primerni oddalje¬
nosti in je  le zategadelj počival, ker so bili
konji, ki so prišli izpod Kamjenca brez oddiha,
za pot popolnoma nesposobni. Toda gospod
Volodijovski, kateremu so mlada leta minila na
poizvedbah in lovih na Tatarje, priplazil se je
ponoči do straž kakor volk, polovil je, predno
so rnogle krikniti ali streliti — ter je napadel
tako, da se je Bohunu posrečilo uiti le v samih
bregušah in v srajci. Ko je četnik o tem po¬
mislil, delalo se mu je kar črno pred očmi.
V glavi se mu je motalo, in obup mu je trgal
srce kakor vstekel pes. On, kateri se je na
Ornem morji zaganjal na turške galeje in hanu
s požigom in požarom svetil v oči, on, ki je
knezu pod roko, prav pri Lubnijih, v Vazilovki
potolkel ves polk, moral je bežati v sami srajci
in brez čapke in brez sablje, kajti še to je bil
izgubil po spopadu z malim vitezom. Ko ga
ni nihče gledal, na postajah in pašnikih, grabil
se je četnik za glavo in kričal: »Kje je moja
slava molojska, kje je moja sablja-družica?« In
ko je tako kričal, popadala ga je divja blaznost
in napijal se je za žive in za mrtve. Potem je
hotel iti na kneza, udariti na vso njegovo silo —
in poginiti in propasti na veke.

On je hotel, — ali molojci niso hoteli.

»Ubij nas, batko, ali mi ne pojdemo!« od¬
govarjali so mrko njegovim vzbuhom, in nič ni
hasnilo, daje je v napadih blaznosti sekal s sabljo,
da jim je celo iz samokresov smodil obraze, —
niso hoteli, niso šli.

Rekel bi, da se je zemlja ugreznila atamanu
pod nogami, zakaj tu še ni bil konec njegovih
nesreč. Ker se je zaradi pogona bal iti narav¬
nost na jug in pa ker je sodil, da je Krzivonos
obleganje opustil, krenil je na vshod in naletel
na oddelek gospoda Podbipigte. Toda gospod
Uongin, čuječ kakor žrjav, mu ni dal, da bi se
ga bil ognil. Udaril je prvi na četnika in ga
tem laglje razbil, ker se molojci niso hoteli biti.
Podal ga je potem v roke gospodu Skrzetu-
skemu, ta pa ga je najbolj zbil, in sicer tako,
da je Bohun po dolgem blodenji po stepah le

z nekaterimi konji, brez slave,.brez molojcev,
brez plena in brez vjetnikov naposled došel
Krzivonosa.

Toda divji Krzivonos se ta pot ni razsrdil,
dasi je bil podložnikom strahovit, ako jim ni
bila sreča mila. Iz lastne izkušnje je vedel, kak
je posel z Jeremijo, zato je Bohuna še miril.
Ko je četnik zbolel za hudo vročico, velel je
streči mu in ga lečiti in varovati kakor oko
v glavi.

V tem so se vsi štirje kneževi vitezi, na-
polnivši kraj z grozo in s strahom, srečno sešli
v Jermolincih, kjer so se nekoliko dnij ustavili,
da bi ljudem in konjem dali počitka. Ko so se
sešli v stanovanji, poročali so po vrsti gospodu
Skrzetuskemu, kaj se je kateremu pripetilo in
kaj je storil. Potem so sedli za vrč, da bi si
v prijateljskem pogovoru olajšali srce in ustregli
vzajemni radovednosti.

Gospod Zagloba je tedaj malokomu pustil
izgovoriti besedo. On ni hotel poslušati, želel
je, da bi le njega poslušali, kajti pokazalo se je,
da bi imel največ povedati.

»Visoki gospodje!« začel je. »Prišel sem
bil v vjetništvo, to je res, — ali sreča se obrača
kakor kolo. Bohun je pobijal vse svoje žive
dni, danes pa smo ga mi pobili. Tako je, tako!
Na vojni je navadno tako! Danes ti strojiš,
jutri bodo pa tebe strojili. Bohuna je Bog zato
kaznoval, ker nas je napadel v sladkem spanji
pravičnikov in nas vzbudil na tako nečasten na¬
čin. Ho, ho! Mislil je, da me s svojim kmet¬
skim jezikom preplaši, toda povem vam, go¬
spodje, komaj sem se ga dotaknil, izgubil je
takoj vso fantazijo. Zmedel se je in povedal mi
celo to, česar ni hotel povedati. Kaj bi dolgo
govoril 1 Ako bi ne bil padel njemu v roke, ne
bi mu bila midva z gospodom Mihaelom zadala
takega poraza. Pravim: oba, kajti da imam
velik delež v tej stiski tudi jaz, tega do smrti
ne neham trditi. Bog mi daj zdravje! Poslušajte
dalje moje razloge. Da ga nisva midva z go¬
spodom Mihaelom pobila, ne bi mu bil iz¬
podbil pet pospod Podbipigta, dalje gospod
Skrzetuski in naposled: ako ga mi ne bi bili
razbili, bil bi on nas razbil. Kdo je bil povod,
da se to ni zgodilo?«

»Gospod, s teboj je kakor z lisico,« reče
gospod Longin, »tu mahneš z repom, tam se
umakneš, vselej pa se izmuzneš.«

»Neumen je pes, ki svoj rep lovi, a ničesar
ne vjame in nič poštenega ne izvoha, naposled

48

Z OGNJEM IN MEČEM.

mu pa še sapa poide. Gospod si li mnogo
ljudij izgubil?«

»Vsega skupaj dvanajst, nekaj pa je ra¬
njenih, kajti tam so nas zelo tolkli.«

»In ti, gospod Mihael?«

»Do trideset, udaril sem na nepripravljene.«

»In ti, gospod poročnik?«

»Toliko kakor gospod Longin.«

»In jaz le dvoje. Recite torej sami, kdo je
boljši vodnik. Evo, kako je! Po kaj smo prišli
semkaj ? V kneževi službi nabirat poročil o Krzi-
vonosu. Evo, rečem vem, gospodje, da sem jaz
prvi izvedel o njem in iz najboljših ust, od

»Da, Bog jo blagoslovi!« reče Zagloba.

Gospod Zagloba vstane na vso svojo viso-
čino, pa takoj zopet sede — in nastala je taka
tišina, da se je culo brenčanje komarjev na
okenci. Gospod Zagloba pa izpregovori znova:

»Ona živi, to vem za trdno — in je v Bo-
hunovih rokah. Gospodje, te roke so strašne,
ali Bog vendar in dopustil, da bi se. ji bila zgo¬
dila kaka krivica ali sramota. Gospodje moji,
to mi je povedal sam Bohun, ki bi bil preje
pripravljen, da bi se bahal s čim drugim.«

»Kako je to mogoče? Kako je to mogoče?«
vpraša hlastno Skrzetuski.

Ko je Bohun zbolel za hudo vročico, velel je Krzivonos streči mu ni lečiti ga in varovati kak jr oko v glavi
(Str. 47.)

Bohuna samega in vem, da stoji pod Kamjen-
cem. Obleganje pa misli opustiti, ker ga je
obšel strah. To vem, kar se tiče vojne, vem pa
še nekaj drugega, o čemer vam bode, gospodje,
radost napolnila srca in o Čemer vam zaradi
tega nisem ničesar povedal, ker sem hotel, da
bi se skupaj posvetovali. Doslej tudi zdrav
nisem bil, ker so me zdelali napori in ker je
vsled razbojniškega vezanja navskriž v meni raz¬
sajalo drobovje. Mislil sem, da me zalije kri.«
»Gospod, govori vendar, za božjo voljo!«
zakliče Volodijovski. »Si mari slišal kaj o naši
ubožici?«

»Ubij me strela, ako se lažem,« odgovori
resno Zagloba. »To je sveta reč. Poslušajte, kaj
mi je pravil Bohun, ko se je hotel norčevati
z menoj, predno sem ga popolnoma ugnal. ,Si
mari mislil — pravi — da si jo za kmetavsa
privedel v Bar, da sem jaz kmetavs — pravi —
da bi jo vzel v robstvo? — Mari nisem vreden,
da bi me poročili v Kijevu in da bi mi peli
samostane! in da bi mi tristo sveč gorelo, —
meni atamanu, hetmanu? 1  — In zatopotal j?
z nogami in mi grozil z nožem, ker je mislil,
da me oplaši, toda jaz sem mu rekel, naj gre
psov strašit.«

Z OGNJEM IN MEČEM.

49

Skrzetuski se je osvestil. Samostansko obličje
se mu je razvedrilo in na njem je igrala sedaj
bojazen, sedaj nadeja, radost in negotovost.

»Kje je ona sedaj? Kje je?« vpraša hlastno.
»Ako si še to izvedel, padel si mi z neba.«

»Tega ni povedal, ali modri glavi zado¬
stujeta dve besedi. Gospodje, uvažite, da se je
vedno norčeval z menoj, predno sem ga ugnal,
ter ponavljal: ,Najprvo — pravi — te povedem
h Krzivonosu, potem pa bi te povabil na ženi-
tovanje. Ker je pa sedaj vojna, se to ne zgodi
tako naglo. Uvažite, gospodje, ta: se ne zgodi
tako naglo? — Potem takem imamo še časa!
V drugo uvažite tudi to: najprvo h Krzivonosu,
potem na ženitovanje. Torej je ni pri Krzivonosu,
marveč kje dalje, kamor vojna še ni segla.«

»Gospod, ti si zlat Človek!« zakliče Volo-
dijovski.

»Najprvo sem torej mislil,« nadaljuje Za-
globa, »da jo je morda odposlal v Kijev. Pa to
ne more biti, zakaj rekel mi je, da pojde z njo
v Kijev; Če torej pojde, znači to, da je tam
še ni. On je pa tudi prepameten, da bi jo bil tja
poslal, zakaj če se Hmielnicki pomakne v Rdečo
Rusijo, utegnile bi Kijev zavzeti litavske vojske.«

»Res je, res je!« krikne gospod Longin.
»Za Boga, nihče bi ne mogel s teboj menjati
razuma.«

»Saj bi tudi jaz ne hotel z vsakim menjati,
ker bi se bal, da bi ne dobil buče namesto
pametne glave, kar bi se mi utegnilo na Litvi
prav lahko pripetiti.«

»Uže zopet svojo začenja,« reče Longin'.

»Gospod, blagovoli skončati. Ako je torej
ni pri Krzivonosu in ne v Kijevu, kje je?«

»Tu tiči zajec!«

»Ako sumiš, kje bi utegnila biti, povej
naglo, ogenj me žge!« krikne Skrzetuski.

»Za Jampolom!« reče Zagloba zmagoslavno
m zasuče naokolo svoje zdravo oko.

»Odkod to veš?«

»Odkod to vem? Evo, odkod. Sedel sem
v hlevu, ker me je dal oni razbojnik zapreti
v hlev — da bi ga mrjasci raztrgali! — a okolu
hleva so se pogovarjali Kozaki. Priložim torej
uho k steni in kaj slišim! Jeden pravi: .Sedaj
pojde ataman gotovo za Jampol 1 , — a drugi
na to: ,Molči, ako ti je mlada glava mila P —
Glavo zastavim, da je ona za Jampolom.«

»O, kakor Bog v nebesih!« krikne Volo-
dijovski.

»Na Divje Poljane je ni odvedel, po moji
pameti jo je moral torej skriti kje mej Jam¬

polom in Jahorlikom. Jeden pot sem že bil
v teh krajih, ko so se namreč ondu shajali kra¬
ljevi in hanovi sodniki, kajti v Jahorliku se,
kakor veste, sodijo pogranični prepiri za od¬
gnane črede. Takih stvarij se nikoli ne manjka.
Ondu je nad vsem Dnjestrom polno jarkov in
skrovišč in raznih gošč, v katerih žive po hu-
torih ljudje, ki ne poznajo nobene gosposke, ker
bivajo v pustinji in ne vidijo sosedov, Gotovo
jo je skril mej take divje pustinjake, tam je
najvarnejše.«

»Ba, pa kako priti sedaj tja, ko je Krzi-
vonos zagradil pot,« reče gospod Longin. »Ka¬
kor sem slišal, je Jampol vrhu tega razbojniško
mesto.«

Na to Skrzetuski:

»Ako bi moral desetkrat izgubiti glavo,
rešim jo. Preoblečem se in jo poiščem. •— Bog
mi pomore, — najdem jo.«

»Jaz pojdem s teboj, Jan!« reče gospod
Volodijovski.

»In jaz kot berač, s teorbanom. Gospodje,
verujte mi, da imam mej vami največ izkušnje;
ker se mi je pa zadnjič teorban pristudil, vza¬
mem dudo.«

»Za nekaj bodem tudi jaz, bratci?« reče
gospod Longin.

»Gotovo,« odgovori gospod Zagloba. »Ko
bode treba iti črez Dnjeper, preneseš nas, kakor
sveti Krištof.«

»Gospodje, srčno vam hvalo,« reče Skrze¬
tuski. »Vašo pripravljenost vsprejmem z veselim
srcem. V nesreči ni ničesar nad zveste prijatelje,
katerih mi Previdnost, kakor vidim, ni vzela.
Gospodje, Bog vam plati z zdravjem in imenjem.

»Mi smo vsi kakor jeden mož!« vsklikne
Zagloba. »Bog bode podjetje blagoslovil, in vi¬
deli bodete, da kmalu zagledamo plodove svo¬
jega truda.«

»Ne preostaje mi torej nič drugega,« reče
Skrzetuski po kratkem molku, »nego da pra-
porec odpošljem knezu in da takoj z vami odi¬
dem. Mi pojdemo na Jampol, prav do Jahor-
lika in bodemo iskali povsodi. Ker pa mora
biti Hmielnicki, kakor se nadejam, uže razbit,
ali pa stoprv bode, predno pridemo h knezu,
nas torej tudi javna služba ne bode ovirala.
Prapori gredo gotovo na Ukrajino, da ondu
pogase vstajo, tam pa nas lahko pogrešajo.«

»Počakajte, gospodje,« reče Volodijovski.
»Po Hmielnickem pride vrsta gotovo na Krzivo-
nosa, kaj pa, če bi šli s prapori vred proti
Jampolu ?«

7

5o

Z OGNJEM IN MEČEM.

»Ne, mi moramo preje tam biti,« odgovori
Zagloba. »Najprvo moramo odposlati prapore,
da bodemo imeli proste roke. Upam, da bode
knez z nami zadovoljen.«

»Osobito s teboj.«

»Tako je, — saj mu prinesem najboljših
novic. Gospod, veruj mi, da se nadejam na¬
grade.«

»Ali gremo torej na pot?«

»Do jutri moramo počivati,« reče Volo-
dijovski. »Sicer naj pa Skrzetuski ukazuje, on
je vodnik, jaz vas le opozarjam, da nam konji
počepajo, ako takoj danes odrinemo.«

»Vem, da je to nemožno,« odgovori Skrze¬
tuski, »mislim pa, da po dobri krmi jutri lahko
odrinemo.«

Drugo jutro so res odrinili Po kneževih
ukazih so morali iti v Zbaraž in tam čakati
nadaljnih ukazov. Sli so torej na Kuzmin, od
Feldština k Voločiskom, odkoder je skozi Hle-
banovko držala stara cesta v Zbaraž. Pot so
imeli neprijetno, ker je vedno deževalo, a mirno,
in le gospod Longin, ki je šel s stotino konjikov
naprej, razpodil je nekoliko tolp klatežev, ki so
se zbirali za kraljevskimi vojskami. Stoprv v Vo-
ločiskih so se znova ustavili na odpočitek.

Jedva so bili po dolgi poti sladko ppspali,
vzbudil je je krik — in straže so naznanile, da
se bliža nekak oddelek konjikov. Takoj pa se
je izvedelo, da je to Vieršulov tatarski prapor,
torej »našinci«. Zagloba, Longin in mali Volo-
dijovski so se mahoma zbrali v sobi Skrzetu-
skega, a takoj za njimi je kakor vihra planil
častnik s konjeniškim znakom, ves spehan in
blaten.

»Vieršul!« kriknil je Skrzetuski, ko ga je
zagledal.

»Jaz... sem!« izpregovori .došlec, jedva
ulovivši sapo.

«Od kneza?«

»Dal. . . Tfu, tfu!«

»Kake novice? Je uže po Hmielnickem?«

»Uže. . . po. . . Poljski!«

»Za pet ran Kristovih, kaj govoriš? Poraz?«

»Poraz! Sramota! . . . Brez bitke . . . Po¬
plah !. . . O, o!«

»Lastnim ocena nočem verjeti. Govori, go¬
vori, za Boga živega!. . . Vladarji?. . .«

»Pobegnili.«

»Kje je naš knez?«

»Beži.. . brez vojske. . . Jaz od kneza. . .
ukaz. . . v Lvov . . . takoj ... za narrTi gredo.«

»Kdo? Vieršul! Vieršul! Opametuj se!
Kdo ?«

»Hmielnicki, Tatarji.«

»V ime Očeta in Sina in svetega Duha!«
zakliče Zagloba. »Zemlja poka.«

Toda Skrzetuski je uže razumel kako in kaj.

»Poprašujmo spotoma,« reče »sedaj pa na
'konje!«

»Na konje! Na konje!«

Kopita konj Vicršulovih Tatarjev so uže
peketala pod okni. Stanovniki, vzbujeni po pri¬
hodu vojske, hodili so iz hiš s svetilnicami in
plamenicami. Takoj so začeli biti ob plat zvona
»na pozor«. Pred kratkim še tiho mestece se
je napolnilo s hrupom: konji so peketali, kriki
povelja so odmevali, a Židje so vreščali. Stanov¬
niki so hoteli bežati z vojsko vred. Naprezali
so voze, nakladali na nje otroke, žene, pernice.
Zupan, na čelu nekoliko meščanom, prišel je
prosit Skrzetuskega, naj ne bi odšel naprej, ali
naj bi spremil Stanovnike vsaj do Tarnopola,
toda gospod Skrzetuski ga niti poslušati ni hotel,
ker je imel odločen ukaz, da kar najhitreje od¬
rine v Lvov.

Vzdignili so se torej takoj in Vieršul je
povedal stoprv na potu, ko se je ohladil in od¬
dahnil, kako in kaj se je zgodilo.

»Odkar obstaja Poljska,« rekel je, »nikdar
še ni bila tako poražena. Nič ni Gecora, nič
Žolte vode, nič ni Korsun!«

Skrzetuski, Volodijovski in gospod Longin
Podbipigta so se sedaj naslanjali konjem na vrat,
sedaj se grabili za glavo, sedaj iztezali k nebu
roke.

»Stvar preseza človeško vero,« rekali so,
»kje je bil knez?«

»Ostavljen, navlašČ izključen od vsega, celo
svoji diviziji ni poveljeval.

»Kdo je imel poveljstvo?«

»Nobeden in vsi. Dolgo uže služim, na
vojni sem si obrusil zobe, pa nisem še videl
takih vojsk in takih vojskovojev!«

Zagloba, ki do Vieršula ni imel prevelike
naklonjenosti in ga je malo poznal, jel je sukati
glavo in cmokati. — Naposled je rekel:

»Gospod moj! Ali se ti ni morda zmešalo
v glavi, ali se nisi zmotil, misleč, da je poraz
splošen, dočim je bil poražen le kak posamičen
oddelek, kajti kar tu pripoveduješ, to se niti
v mislih ne da predstavljati.«

»Priznam, da se ne da predstavljati, toda
povem ti, da si dam rad glavo odsekati, ako
bi se pokazalo, da se motim.«

Z OGNJEM IN MEČEM.

5 I

»Kako pa si po porazu prvi prišel v Volo-
čiske? Saj vendar ne morem misliti, da bi jo
bil ti prvi pobrisal? Kje so torej vojske? Kam
beže? Kaj se je zgodilo z njimi? Na vsa ta
vprašanja zaman iščem odgovora!«

»Vieršul bi o vsakem drugem času takih
vprašanj ne bil pustil kar tako, a ta hip ni
mogel misliti o ničemer drugem nego o porazu,
zatorej je odgovoril le to:

»V Voločiske sem prišel jaz prvi zato, ker
gredo drugi na Ožigovco, mene pa je knez na-
vlašč poslal v to Stran, kjer je mislil, da morate
biti vi, gospodje, da vas ne bi ogrnila naval-
nica, ako bi to grozno novico izvedeli prekasno;
drugič pa zato, ker je je petdeset konj, katere
imate vi, sedaj za-nj veliko upanje, zakaj divi¬
zija mu je večinoma poginila ali pa je raz¬
pršena.«

»Čudne reči!« zagodrnja Zagloba.

»Strah me je na to misliti, obup se pri¬
jema človeka, srce se krči, solze teko!« reče
Volodijovski, vijoč si roke. »Domovina izgub¬
ljena, po smrti sramota, — take vojske raz¬
pršene!... Izgubljene! Drugače ne more biti,
bliža se konec sveta in poslednja sodba!«

»Ne segajte mu v besedo,« opomni Skrze-
tuski, »dovolite, da vse pove.«

Vieršul obmolkne, kakor bi zbiral moči. Ne¬
kaj časa je bilo čuti le ploskanje kopit po blatu,
lil je dež. Bila je še trda noč in zelo temna,
kajti bilo je oblačno in v teh teminah, v tem
dežji, zvenele so še nekako bolj strašno Vier-
šulove besede, ko je začel govoriti:

»Ako se ne bi nadejal, da padem v boji,
gotovo bi izgubil um. Gospodje, govorili ste
o poslednji sodbi. — Tudi jaz mislim, da mora
kmalu priti, zakaj vse se razpreza, zloba zma¬
guje poštenje, in Antikrist uže hodi po svetu.
Vi niste videli tega, kar se je zgodilo, a niti
poročila o tem ne morete prenesti, kaj stoprv
jaz, ki sem na svoje oči gledal poraz in ne¬
izmerno sramoto. Bog nam je dal srečen za¬
četek v tej vojni. Naš knez, ki je pod Čolhan-
skim Kamenjem Lašča pravično obsodil, pozabil
je vso stvar in se pogodil s knezom Dominikom.
Vsi smo bili veseli te sloge, bilo je tudi blago¬
slova božjega. Knez je pod Konstantinovem
zaporedoma zmagal ter vzel' celo mesto. So¬
vražnik je je popustil po prvem napadu. Potem
smo krenili pod Pilavce, dasi knez ni svetoval,
da bi šli tja. Toda takoj na potu so se proti
njemu pokazale razne spletke, nevolja, zavist in
javno zabavljanje. Njegovih svetov niso poslu¬

šali, niso se menili za to, kar je govoril, pred
vsem pa so skušali razdeliti našo divizijo, da
knez ne bi cele imel v roki. Ako bi se bil upi¬
ral, zvalili bi bili poraz na-nj in zato je rajši
molčal, trpel in prenašal. Po ukazu najvišjega
vladarja so ostali v Konstantinovu le lahki polki
z Vurclom, s topovi in polkovnikom Mahnickim
vred. Od njega so odločili tabornika litavskega,
Osimskega in polk Korickega, tako da so pri
knezu ostali samo huzarji pod Zacvilihovskim,
dva polka dragoncev — in jaz z jednim delom
svojega prapora. Vseh ni bilo nad dve tisoči
ljudij. In sedaj so ga uže prezirali. Jaz sem
sam slišal, kako so govorili klijenti kneza Do¬
minika: ,Sedaj po zmagi pač ne poreko, da jo
je priboril sem Višnioviecki!‘ In glasno so go¬
vorili, da bi pri volitvi prodrl knežev kandidat
kraljevič Karol, ako bi ga taka slava doletela,
a oni hočejo Kazimira. Vsa vojska se je raz¬
cepila v stranke, tako da so se v gručah začeli
prepiri, kakor o volitvi, odpošiljanje poslancev —
in o vsem se je mislilo, samo ne o bitki, kakor
da bi bil sovražnik uže pobit. Gospodje, ako
bi vam začel praviti o pojedinah, o veselicah,
o gizdi, vi mi ne bi verjeli. Pirove trume niso
bile nič poleg onih vojsk, lesketajočih se v zlatu,
V dragih kamenih in v nojevem perji. Dvesto
tisoč slug in nepregledna množina voz je šlo
za njimi. Konji so padali pod pezo zlatoglavov
in svilnatih šotorov, vozovi so se lomili pod
pitvinami. Mislil bi kdo, da gredo na vojno
zoper ves svet. Slahta v občni vojski je po cele
dneve in noči pokala z biči: ,S tem-le umirimo
kmete, sabelj niti ne potegnemo 1‘ Mi stari vo¬
jaki, ki smo navajeni biti se in ne razpravljati,
pa smo o pogledu te neslišane oholosti uže
tedaj slutili nekaj zlega. Na to se je vzdignil
hrup proti gospodu Kisielu, da je izdajica, in
za tem, da je častit senator. V pijanosti so se
sekali s sabljami. Taborskih stražnikov ni bilo.
Nihče se ni držal reda, nihče ni imel vodstva,
vsak je delal, kar je hotel, šel, kamer se mu je
zdelo, stanoval, kjer se mu je ljubilo. Služab¬
niki so zaganjali hrup. — O, mili Bog! To je
bil pust, ne pa vojaški pohod, pust, na katerem
so blagor domovine preplesali, prepili, prejedli
in preveseljačili.«

»A mi še živimo!« reče Volodijovski.

»In Bog je še v nebesih!« doda Skrzetuski.

Znova je nastopil molk, potem pa je Vieršul
nadaljeval:

»Ce Bog ne stori, čudeža in nas ne neha
karati za grehe in nam ne dodeli nezaslužene

7*

52

Z OGNJEM IN MEČEM.

Kakor vihra je planil v sobo častnik, ves spehan in blaten. »Vieršul!« kriknil je Skrzetuski, ko ga je zagledal
(Str. 5o )

milosti, poginemo vsi. Včasih sam ne verujem,
kar sem videl na svoje oči, in dozdeva se mi,
da me je v spanji dušila mora. . . «

»Pripoveduj dalje,« opomni ga Zagloba.
»Prišli ste torej pod Pilavce in kaj potem?«

»In stali smo. O čem so se tam vladarji
posvetavali, ne vem ... — Na poslednji sodbi
bodo odgovarjali na to. Ako bi bili takoj uda¬
rili na Hmielnickega, bil bi razpoden in pobit,
kakor je Bog v nebesih, navzlic neredu, okor¬
nosti in hrupu in celo brez vojvode. Mej črnijo
je bil uže poplah, posvetovali so se uže, kako
bi izdali Hmielnickega in starejšinstvo. Sam
Hmielnicki je uže nameraval beg. Naš knez je
jezdil od šotora do šotora, prosil, prigovarjal,
grozil: ,Udarimo, predno pridejo Tatarji, uda¬
rimo! 1  in lase si je pulil z glave, — a tam so
drug drugega gledali, — nič. Nič! Pili so, zbo¬
rovali... Prišle so novice, da gredo Tatarji, —
han z dvesto tisoč konj, a oni so se posveto¬
vali. Knez se je zaprl v šotor, ker se niso nič
brigali za-nj. V vojski se je začelo govoriti, da
je kancelar knezu Dominiku bitko prepovedal,

češ, da teko pogajanja. — Začel se je še večji
nered. Naposled so prišli Tatarji. Prvi dan nam
je Bog dal srečo. Knez se je prav dobro bil,
ravno tako tudi Osinski in gospod Lašč. Hordo
so izpodili z bojišča, mnogo jih posekali, —
in potem .. . «

Tu Vieršulu zamrje glas v prsih.

»In potem.''« vpraša gospod Zagloba.

»Storila se je noč, strašna, nedopovedna.
Pametujem, stražil sem s svojimi ljudmi poleg
reke, kar zaslišim, da v kozaškem taboru stre¬
ljajo s topovi kakor na veselje in zaslišal sem
krike. Spomnil sem se, kaj se je včeraj govorilo
v taboru, da namreč še ni prišla vsa tatarska
sila, marveč le Tuhaj-bej s svojim oddelkom.
Pomislim torej: ,Ker tam streljajo na pozdrav,
prišel je gotovo sam han/ Zdajci se tudi v našem
taboru začne hrup. Skočil sem torej sam po¬
gledat in nekoliko ljudij z menoj. — Kaj se je
zgodilo? Kriknejo mi: ,Vladarji so ušli! 1  Jaz
h knezu Dominiku, — ni ga! H kraljavemu to¬
čaju, — ni ga! H kraljevskemu praporniku, —
Jezus Nazarenec! Vojaki begajo po mejdanu,

Z OGNJEM IN MEČEM.

53

Zdajci prijezdi huzarjem na čelu knez v srebrnem oklepu

krik, vriše, gnječa, svetijo s plamenicami: ,Kje
so regi m en tar ji? Kje so regjmentarji ?‘ Drugi
kriče: ,Konje! Konje! 1  Drugi: ,Gospodje bratje,
otmite se! Izdaja! Izdaja! 1  Roke iztezajo kvišku,
obličja so jim prestrašena, oči izbuljene, tlačijo
se, teptajo, duše, sedajo na konje, lete, kamer
je, brez orožja, kamo-li da bi čakali lebek,
oklepov, orožja, šotorov! Zdajci prijezdi knez
na čelu huzarjem v srebrnem oklepu. Sest jih
nosi plamenice okrog njega, on pa stoji v stre¬
menih in kriči: ,Gospodje, jaz sem 'ostal, k meni! 1
Kaj še! Ne slišijo ga, ne vidijo, drve na huzarje,
mešajo je, prevračajo ljudi in konje. Jedva smo
kneza oteli, — potem pa po poteptanih ognjih,
v temi, kakor narasel potok, kakor reka, beži
in dere v divjem begu vsa vojska iz tabora,
razprševa se, gine, beži . . . Sedaj nimaš več
vojsk, nimaš vojvod, nimaš Poljske: sama ne¬
izbrisna sramota in kozaška peta na tilniku je
še ostala!«. ..

Tu začne Vieršul ječati in konja nakrepati,
besen obup ga je obšel. Ta besnost se je pri¬
jela tudi drugih, in sredi dežja in noči so jahali
kakor Besni

Tako so jahali dolgo. — Prvi je izprego-
voril Zagloba:

»Brez bitke! — O lopovi! — O taki si¬
novi! Pametujete, kako objestno so se bahali
v Zbaraži, kako so obetali, da Hmielnickega
pojedo brez popra in soli? O lopovi!«

»Kaj to!« krikne Vieršul. »Pobegnili so po
prvi bitki, v kateri so bili tepeni Tatarji in črn,
v kateri se je celo vseobča vojska borila kakor
levi.«

»V tem je prst božji,« reče Skrzetuski, »pa
tudi neka tajnost, katera se mora objasniti...«

»Da bi bila vojska pobegnila, tudi to se
na svetu dogaja, tukaj pa so poveljniki prvi
ostavili tabor, kakor bi sovražniku navlašč ho¬
teli olajšati zmago in vojsko izdati pod nož.«

»Tako je, tako je!« reče Vieršul. »Govori
se tudi, da so to storili navlašč.«

»Navlašč? Za pet ran Kristovih, to ne
more biti!«

»Govore, da navlašč — in čemu, — kdo
ugane ?«

»Da bi se pogreznili njih grobovi, da bi
izginili njih rodovi in da bi po njih ostal ne¬
slaven spomin!« reče Zagloba.

»Amen!« reče Skrzetuski.

»Amen!« reče Volodijovski.

»Amen!« ponovi gospod Longin.

Z OGNJEM IN MEČEM.

U

»Jeden človek je, ki bi utegnil še domo¬
vino rešiti, ako mu dade bulavo in ostanek
močij, kajti o kakem drugem ne bo hotela sli¬
šati niti vojska niti šlahta.«

»Knez!« reče Skrzetuski.

»Tako je.«

»Poleg njega bodemo stali, poleg njega po¬
ginemo. — Živel Jeremija Višnioviecki!« krikne
Zagloba.

»Živel!« ponovi nekoliko slabotnih glasov,
toda krik je takoj zamrl, kajti ta čas, ko se je
zemlja udirala pod nogami in ko se je zdelo,
da se nebo vali na glavo, ta čas ni bil za krike.

V tem se je začelo daniti, in zdaleka so se
pokazali tarnOpolski zidovi.

IX.

Prvi razbitki*) izpod Pilavec so pribežali
v Lvov o zori 26. dne meseca septembra, in
brž ko se odprle mestne brane, razletela se je
strašna novica po vsem mestu in v nekaterih
vzbudila neverjetnost, v drugih strah, v drugih pa
besnost za obrambo. Gospod Skrzetuski je prišel
s svojim oddelkom dva dni pozneje, ko je bilo
uže vse mesto zagnjeteno z bežečimi vojaki,
s šlahto in z oboroženimi meščani. Mislili so
uže na obrambo, zakaj vsak hip so pričakovali
Tatarjev, toda niso še vedeli, kdo jim stopi na
čelo in kako se poprimejo dela, zato je povsodi
še vladala plašnost in nered. Nekateri so bežali
iz mesta, jemali s seboj rodbino in imetek, Sta¬
novniki iz okolice so pa narobe v njem iskali
zavetja. Odhajajoči in prihajajoči so mašili in
zatrcavali ulice in zaganjali hrup, da bi se pre-
rili. Povsodi je bilo polno vozov, povezkov, za¬
vitkov, konj in vojakov izpod najrazličnejših
znamenj. Na sleharnem obličji si čital negoto¬
vost, napetost pričakovanja, obup ali pa odpo¬
ved in udanost. Sedaj pa sedaj je nenadoma
vstajal strah, kakoi viharni vrtinec. Razlegali so
se kriki: »Gredo! Gredo!« in trume so drvile
kakor valovje, včasih pa so bežale kar slepo
naprej, ker jih je gnal obup strahu, tako dolgo,
dokler se ni pokazalo, da dohaja kak nov od¬
delek bežečih premagancev. In teh oddelkov se
je zbiralo čim dalje več. Pa kako žalosten je bil
sedaj pogled na te vojake, ki so bili nedavno

*) Razbitki, po poljskem »rozbitkowie«, bi bila be¬
seda za nem. Trummer, za kar do sedaj v slovarji
ni dobiti prikladnega izraza. Op. pregled.

odšli v zlatu in s perjem, pojoč in ponosni na
ta pohod proti kmetstvu! Raztrgani, gladni,
mršavi, pokriti z blatom, na zdelanih konjih,
s sramoto na obličji, podobnejši beračem nego
vitezom — vzbujali bi le usmiljenje, ako bi bilo
sedaj časa za usmiljenje v tem mestu, na kate¬
rega zidovje se utegne vsak hip zvaliti vsa sila
sovražnikova. In vsak izrnej teh osramočenih
vitezov se je tolažil samo s tem, da ima na
tisoče tovarišev v sramoti. Vsi so se najprvo
poskrili, da bi pozneje, po odpočitku, širili pri¬
tožbe, da bi z drugimi vred jadikovali, prekli¬
njali in grozili, vlačili se po ulicah, pili po
krčmah in le še povečavah nered in strah.

Vsak je ponavljal: »Tatarji so tu! So uže
tu!« Nekateri so videli za seboj požig, drugi
so se kleli na vsa svetstva, da so se uže spo¬
prijemali s sovražniki. Grmade ljudstva, ki so
te vojake obkroževale, so napeto poslušale te
novice. Zvoniki in strehe cerkvi! so bile natla¬
čene s tisoči radovednežev. Zvonovi so zvonili
»v orožje«, — a trume ženskih in otrok so sc
dušile po cerkvah, v katerih se je sredi sveč
lesketalo Najsvetejše.

Gospod Skrzetuski se je od »Gališke brane«
s svojim oddelkom počasi pretiskal skozi goste
mase konj, voz. vojakov, skozi meščanske za¬
druge, stoječe pod svojimi zastavami, skozi ljud¬
stvo, ki je začudeno gledalo na ta prapor, ki
ni neredno marveč v lepi vrsti stopal v mesto.
Začeli so kričati, da dohaja pomoč. In znova
je neutemeljena radost presunila množico, ki se
je začela zgrinjati in gospoda. Skrzetuskega pri¬
jemati za stremena. Stekli so se tudi .vojaki,
kričeči:

»To so Višniovieckovci! Živel knez Jere¬
mija!« Storila se je taka gnječa, da se je prapor
komaj pomikal naprej.

Naposled se prikaže oddelek dragoncev s čast¬
nikom na čelu. Vojaki so razrivali trume, čast¬
nik pa je kričal: »S poti, s poti!« ter udrihal
po tistih, ki se niso dovolj naglo umikali.

Skrzetuski spozna Kušla.

Mladi častnik srčno pozdravi svoje znance:
»Kaki časi so to! Kaki časi!« reče.

»Kje je knez?« vpraša Skrzetuski.

»Skrb bi ga umorila, ako bi te še dlje ne
bilo. Zelo je iskal tebe in tvojih ljudij. Sedaj
je pri bernardincih. Mene je poslal v mesto, da
naredim red, a to je uže Grozvajer vzel v roke.
Jaz pojdem s teboj v cerkev. Tam je posve¬
tovanje.«

»V cerkvi?«

Z OGNJEM IN MEČEM.

»Knezu pbdele bulavo, zakaj vojaki za¬
trjujejo, da pod nobenim drugim poveljnikom
nočejo mesta braniti.«

»Idimo. Tudi meni se mudi h knezu.«

Združena oddelka sta odšla. Spotoma je
Skrzetuski izpraševal o vsem, kar se je zgodilo
v Lvovu — in če so uže sklenili, da se bodo
branili.

»Baš sedaj se govori o tem,« reče Kušel.
»Meščani se hočejo braniti. Kaki časi! Malo-
važni ljudje kažejo več srca nego šlahta in
vojaki.«

»In vladarji? Kaj se je zgodilo z njimi?
So li v mestu in ne bodo knezu stavili ovir?«

»Da bi jih le on ne stavil! Bil je ugod¬
nejši čas, da bi mu bili dali bulavo, sedaj je
prepozno. Regimentarji si ne upajo pokazati
očij. Knez Dominik se je le napasel v nadško-
fovski palači ter jo je takoj pobrisal — in dobro
je storil. Ti ne bi verjel, kako se vojaki srde
na-nj. Ni ga več tu, a še vedno kriče: ,Daj
nam ga, takoj ga razsekamo!‘ Gotovo bi ne bil
ušel brez kake neprilike. Gospod kraljevski točaj
je prvi prišel semkaj in se začel dogovarjati
s knezom, sedaj pa tiho sedi, ker tudi proti
njemu vstajajo tumulti. Vse krivde mu našte¬
vajo v obraz, on pa le solze požira. V obče je
strahota, kar se tu godi! Kaki časi so prišli!
Rečem ti: zahvali Boga, da te ni bilo pod
Pilavcami, da ti ni bilo treba bežati, kajti čudež
je, da se nam, ki smo bili tam, ni pamet
zmešala.«

»In naša divizija?«

»Ni je več, — prav malo je še ostalo.
Vurcla ni, Mahnickega ni, Zacvilihovskega ni.
Vurcla in Mahnickega ni bilo pod Pilavcami,
ostala sta bila v Konstantinovi!. Ta belcebub,
knez Dominik, ja je pustil tam, da bi oslabil
našega kneza. Ne ve se, ali sta ušla, ali ja je
zajel sovražnik. Stari Zacvilihovski je .izginil
kakor kamen y vodi. Daj Bog, da bi vsaj ne
bil poginil.«

»Ali se je tu zbralo sila vojakov?«

»Dosti jih je, ali kaj početi z njimi? .ledini
knez bi je spravil v red, ako bi hotel vsprejeti
bulavo, drugega nočejo nobenega poslušati. Kneza
je strašno skrbelo za tebe in za vojake. To je
jedini celi prapor. Mi smo te uže oplakovali.«

»Sedaj je srečen, kogar oplakujejo.«

Nekaj časa so jezdili molče ozirajoč se po
trumah in poslušajoč krik in vik: »Tatarji!
Katarji!« Na jednem mestu so videli strašen
prizor: na kose raztrganega človeka, katerega

55

je bila truma raztrgala zaradi vohunstva. —
Zvonovi so neprenehoma zvonili.

»Pride-li orda kmalu semkaj?« vpraša Za-
globa.

»Vedi si ga vrag, morda še danes. To
mesto se ne bode dolgo branilo, ne vzdrži.
Hmielnicki gre z dvesto tisoč Kozakov, razun
Tatar jev.

»Kapiit!« odgovori šlahčič. »Bolje bi bilo,
da smo šli naprej. Čemu smo pač priborili to¬
liko zmag?«

»Nad kom?«

»Nad Krzivonosom, nad Bohunom, hudič
ga vedi, nad kom še vse!«

»A!« reče Kušel, in obrnivši se k Skrze-
tuskemu, vpraša ga s tihim glasom:

»In tebe, Jan, Bog ni potolažil v ničemer?
Nisi našel, kar si iskal? Nisi prav nič izvedel?«

»O tem ni časa misliti!« odgovori' Skrze¬
tuski. »Kaj sem jaz in moje zadeve vobeč tega,
kar se je zgodilo! Vse je ničevo in ničevo in
nazadnje smrt!«

»Tudi meril se dozdeva, da ves svet v krat¬
kem pogine,« doda Kušel.

V tem so prišli do bernardinske cerkve,
katera je bila notri razsvetljena. Neizmerne trume
so stale pred cerkvijo, noter pa niso mogle, ker
je vrsta suličarjev branila vhod in puščala noter
le dostojanstvenike in vojno starejšinstvo.

Gospod Skrzetuski je svojim ljudem velel
napraviti drugo vrsto.

»Vstopimo,« reče Kušel. »Pol Poljske je
v tej cečkvi.«

Vstopili so. Kušel ni rekel mnogo preveč.
Kar je bilo znatnejšega v vojski in v mestu,
zbralo se je na posvet: vojvode, kastelani, pol¬
kovniki, stotniki, inozemski častniki, duhovniki,
toliko šlahte, kolikor je je mogla cerkev obseči,
mnogo nižjih dostojanstvenikov vojnih in ne¬
koliko mestnih svetovalcev z Grozvajerjem na
čelu, ki je imel  zastopati meščanstvo. Prisoten
je bil tudi knez, gospod kraljevski točaj, jeden
izmej vladarjev — in vojvoda Kijevski in sta¬
rosta Stobniški in Vesel in Arciševski in gospod
tabornik litavski, Osinski. — Vsi ti so sedeli
pod velikim altarjem, tako da je je občinstvo
lahko videlo. Posvetovali so se naglo, hlastno,
kakor je navada v takih slučajih. Govorniki so
stopali na klopi in rotili starejšinstvo, naj mesta
ne da brez obrambe sovražniku v roke. Ako
bi bilo treba celo poginiti, mesto zadrži sovraž¬
nika, Poljska se ojači. Česa nedostaje v obrambo?
Zidovje imamo, vojsko imamo, odločnost imamo,

56

Z OGNJEM IN MEČEM.

le poveljnika je treba. In ko se je tako govorilo,
nastal je mej navzočniki šum, ki je narasel
v glasne krike. — Zborovalcev se je poprije-
mala navdušenost. »Poginemo! Radi poginemoI«
kričali so. — Pilavško sramoto moramo oprati,
domovino zasloniti! — In začelo se je ropotanje
s sabljami in gole ostrine so migotale o svetlobi
sveč, nekateri pa so klicali: »Tiho! Red! —
Ali se hočemo braniti ali ne?« — »Braniti!

in Tevtoni napadli rimsko državo, nihče se ni
poganjal za konzulat, vendar ga je prevzel Marij.
Toda Marij ga je imel pravico vsprejeti, ker ni
bilo vodij, izbranih od senata... Tudi jaz se
v tej stiski ne bi odtezal poveljstvu in bi rad
z življenjem služil domovini, — a bulave ne
morem prevzeti, ker bi se s tem dotaknil pravic
domovine, senata in vladarstva, — a vojvoda
samozvanec nočem biti. Mej nami je mož, ka-

Zvoniki in strehe cerkva so bile natlačene s tisoči radovednežev .. . (Str. 54.)

Braniti!« — »Kdo bodi poveljnik? Kdo bodi
poveljnik?« — »Knez Jeremija, — on je vojsko-
voj, on je junak, on naj brani mesto, Poljsko!
Dajte mu bulavo, in živel!«

In iz tisoč grl se je iztrgal tako gromovit
krik, da so se kar stene stresle in da so šipe
zabrančalc po cerkvenih oknih.

»Knez Jeremija! Knez Jeremija! Živel, ži¬
vel! Naj zmaguje!«

Zablisnilo je tisoč sabelj. — Vse oči so se
uprle v kneza, in on je vstal miren, z namrše-
nimi obrvmi. Mahoma je vse potihnilo, da bi
se bila slišala miš.

»Velemožna gospoda!« reče knez z zvon¬
kim glasom, da so ga vsi slišali. »Ko so Cimbri

teremu je Poljska izročila bulavo, — gospod
kraljevski točaj...«

In knez ni mogel nadaljevati. Jedva je
spomnil gospoda točaja, vstal je strahovit krik,
žvenketanje sabelj. Truma se je zazibala in
vzbuhnila kakor smodnik, na kateri je padla
iskra. »Proč! Na pogibel! Pereat!« razlegalo
se je po vsem zboru. »Pereat! Pereat!« grmelo
je čim dalje strašneje. Točaj plane s sedeža,
bled, s kapljami mrzlega znoja na čelu, v tem
pa so se uže grozeče postave bližale sedežem,
altarju — in čuti je bilo uže grozečih klicev:
»Udri ga!« Ko je knez videl, do česa bi uteg¬
nilo priti, vstal je in vzdignil desnico. — Trume
so obstale, ker so mislile, da hoče govoriti, in

Z OGNJEM IN MEČEM.

•7

v žalni obleki se približa altarju, vrže zlati svoj nakit
knezu pred noge, poklekne prede-nj.. .

Poljsko! Glej, z njenimi usti te prosim jaz
starec, z menoj pa vsi stanovi, možje, žene in
otroci, — otmi, otmil«

Tu se je dogodil dogodek, ki je ganil srca
vseh. Deklica v žalni obleki se približa altarju,
vrže zlati svoj nakit in dragulje knezu pred

vse je potihnilo, kakor bi trenil. Toda knez je
hotel le vihar ustaviti, da bi se v cerkvi ne pre¬
livala kri. Ko je torej videl, da je najgroZnejši
trenotek minil, sedel je zopet.

Dva sedeža dalje, poleg vojvode Kijevskega
je sedel nesrečni točaj. Sivo glavo je nagnil na
prsi, roke so mu omahnile, a iz ust so se mu
trgale besede, katere je prekinjalo ihtenje:

»Gospod! Za svoje grehe pokorno vsprej-
mem ta križ.«

Starec bi se bil smilil celo najtrdovratnej-
šemu srcu, toda truma je navadno brez srca.
In na novo se je vzdignil krik in vik. ‘Kar
vstane vojvoda Kijevski in da z roko znamenje,
da hoče govoriti.

Bil je to tovariš zmag Jeremije, zato so
ga radi poslušali.

On pa se je obrnil h knezu in ga z gan¬
ljivimi besedami rotil, naj bulave ne odkloni in
naj se ne obotavlja oteti domovino. Ko Poljska
gine, naj spe prava, reši naj jo imenovan ali ne¬
imenovan vojsko voj, reši naj jo, kdor je naj¬
sposobnejši za to.

»Vzemi torej bulavo, nezmagani vojsko-
voj 1 Vzemi, otmi ne samo mesto, marveč celo

noge, poklekne prede-nj — in kliče glasno ihteč:

»Prinašam ti vse svoje imenje, življenje ti
polagam v roke, reši nas, reši, poginjamo!«

Vsi starejšine so zaplakali, ko so to videli,
vojaki in za njimi ves zbor — in le jeden glas
je bil v cerkvi:

»Reši nas!«

Knez je pokril z rokami oči. Ko je pa
vzdignil obličje, lesketale so se mu v zrenicah
solze, — obotavljal se je pa vendar-Ie še. Kaj
bode z 'usodo in z dostojanstvom Poljske, ako
on vsprejme bulavo?!

V tem je vstal kraljevski točaj.

»Star sem,« reče, »nesrečen in pobit Pravico
imam, da se odrečem bremena, ki preseza moje
moči, in da je naložim na mlajše rame. Vpričo
križanega Boga in vsega viteštva odstopam tebi
bulavo, — vzemi jo.«

In podal je znak Višniovieckemu. Nastal
je trenotek take tihote, da bi bil slišal letečo
muho, naposled pa se je razlegel slovesen glas
Jeremije:

»Za grehe svoje jo vsprejmem.«

Divja radost je zavladala v zboru. Trume
so padale Višniovieckemu pred noge, metale
prede-nj dragocenosti in denar, in vesela ta no-

8

58

Z OGNJEM IN MEČEM.

vica se je bliskom:? raznesla po vsem mestu. —
Vojakom bi se bila v veselji skoro pamet zme¬
šala in so kričali, da hočejo iti na Hmielnickega,
na Tatarje, na sultana 1 Meščani niso več mislili,
da bi se udali, temveč kako bi se branili do
poslednje kaplje krvi. Radovoljno so nosili denar
v mestno svetovalnico, predno se je še kaj go¬
vorilo in sklepalo o kakem davku. Židje so po
sinagogah zagnali vrišč zahvale, — topovi na
nasipih so gromovito naznanili veselo novico.
Po ulicah so streljali s puškami, samopali in
samokresi. Kriki: »Živel!« so se razlegali vso
noč. Kdor bi teh stvarij ne bil uže vedel, mislil
bi bil, da mesto slavi kako zmagoslavje ali kako
slovesnost.

In vendar je utegnilo v kratkem tristo tisoč
sovražnikov obleči zidovje tega mesta, torej večja
armada, nego bi jo mogel postaviti sam nemški
cesar ali frrancoski kralj, in bolj divja nego
drhali Tamerlana.

X.

Teden pozneje, 6. dan meseca oktobra za
rana buknila je po Lvovu novica, baš tako ne¬
pričakovana kakor strahovita, da je knez Jere¬
mija vzel večji del vojske, skrivaj Ostavil mesto
in odšel, ne ve se, kam.

Trume so se zbrale pred nadškofovsko pa¬
lačo. — Sprva niso hotele verjeti. — Vojaki

50 trdili, da je knez odšel, ako je odšel, brez
nobene dvojbe na čelu velikemu podjezdu, da

51 ogleda okolico. Pokazalo se je, da so pri-
bežniki donašali neresnična poročila, napovedu¬
joči vsak hip Hmielnickega in Tatarje, zakaj
od 26. dne meseca septembra je minilo uže
deset dnij, a sovražnika ni še bilo videti. Knez
se je gotovo hotel sam prepričati o nevarnosti
in se gotovo povrne, ko poizve, koliko resnice
je v teh novicah. Sicer pa je ostavil nekoliko
polkov in vse to gotovo za obrambo.

In to je bilo tudi res. Vse je bilo natanko
razporejeno, mesta so bila odkazana, topovi na¬
stavljeni na nasipe. Zvečer je prišel stotnik Ciho-
cki na Čelu petdesetim dragoncem. Radovedneži
so ga takoj obsuli, on pa se ni hotel razgovarjati
z množico — in je krenil naravnost k generalu
Arciševskemu. Oba sta pozvala Grozvajerja in
po posvetovanji so šli v mestno svetovalnico.
Tam je Grozvajer prestrašenim svetovalcem na¬
znanil, da je knez odšel in da se ne povrne.

Prvi hip so vsem omahnile roke in neka
drzna usta so izgovorila besedo: »Izdajica!«
Tedaj pa vstane Arciševski, star vojskovoj, pro-
slul po velikih činih v holandski službi, ter začne
govoriti vojakom in svetovalcem :

»Slišal sem kleto besedo. Dal Bog, da bi
je dotičnik nikdar ne bil izgovoril, zakaj opravi¬
čiti je ne more niti sedanji obup. Knez je odšel
in se ne vrne, — tako je. Ali kako pravico
imate zahtevati od vojskovoja, na katerega ra¬
mah leži rešitev cele domovine, da bi branil samo
vaše mesto? Kaj bi se zgodilo, ako bi sovražnik
tukaj objel ostanek kraljestva poljskega? Tu ni
niti hrane niti orožja za toliko vojsko. -— Povem
vam, in temu smete verjeti, da bi obramba trpela
tem manj časa, čim večja vojna sila bi bila tu
zaprta. Glad bi nas preje premogel nego sovraž¬
nik. Hmielnickemu je več mar za kneza nego
za vaše mesto. Ko torej izve, da ga ni tu, da
zbira novih vojsk in da bi utegnil priti vam
na pomoč, popusti vam rajši in laglje se pogo¬
dite z njim. Danes sicer godrnjate, toda jaz vam
pravim, da je knez s tem, da je ostavil to mesto
in da Hmielnickemu grozi zunaj, otel vas in
otroke vaše. Držite se, branite se. Zadržite so¬
vražnika nekaj časa in s tem lahko otmete mesto
ter si pridobite večno zaslugo za domovino polj¬
sko, zakaj knez si v tem času nabere sil, oskrbi
druge utrdbe, probudi omrtvelo Poljsko in vam
prihiti na pomoč. Izbral je jedino rešilno pot.
Ako bi, izstradan od glada, z vojsko vred tukaj
padel, potem ne bi nihče več zadržal sovražnika,
ki bi šel odtod na Krakov, na Varšavo in zalil
domovino, ker bi nikjer ne našel odpora! Ne
godrnjajte in pojdite rajši na nasipe branit sebe,
svojih otrok, mesta in vse Poljske.«

»Na nasipe! Na nasipe!« ponovilo je ne¬
koliko pogumnejših glasov.

Oglasi se Grozvajer, odločen in smel Človek:

»Gospodje, vaša odločnost me tolaži. —
Vedite, da knez ni odšel, da bi ne bil po¬
mislil na obrambo. Vsakdo ve, kaj mu je sto¬
riti — in zgodilo se je, kar se je moralo zgo¬
diti. Obrambo imam jaz v roki in branil se
bodem do smrti.«

Na novo je stopila nadeja v žalostna srca.
Ko je Cihocki to videl, oglasil se je:

»Njegova knežja milost vam pošilja tudi
naznanilo, da je sovražnik blizu. Poročnik Skrze-
tuski je s krilom zadel na več tisoč broječ ta¬
tarski oddelek ter ga razbil. Vjetniki pripovedu¬
jejo, da jih gre grozna sila za njimi.«

Z OGNJEM IN MEČEM.

$9

Ta novica je svetovalce zelo osupnila. Za
nekaj hipov je zavladal molk. Vsa srca so za¬
čela hitreje utripati.

»Na nasipe!« de Grozvajer.

»Na nasipe! Na nasipe!« ponove prisotni
častniki in meščanje.

V tem se zunaj za okni vzdigne strašen
hrum. Slišal se je krik na tisoče glasov, ki so
se zlili v jeden šum, podoben šumu morskih
valov — naglo sc dveri dvorane hrupno odpro,
nekoliko meščanov plane noter, in preje nego
morejo svetovalci vprašati, kaj se je pripetilo, —
razlegnejo se klici:

»Nebo se žari! Nebo se žari!«

»In beseda je meso postala!« pripomni
Grozvajer. »Na nasipe!!«

Zbornica se je izpraznila. — V kratkem je
grom topov stresel mestno obzidje in Stanov¬
nikom mesta, predmestja in vasic po okolici
naznanil, da prihaja sovražnik.

Na vshodu se je nebo rdečilo, dokler je
moglo seči oko, — rekel bi, ognjeno morje se
bliža mestu.

* *

*

Knez je v tem krenil na Zamost, spotoma
strl oddelek sovražnikov, o katerem je Cihocki
meščanom omenil, ter se potem poprijel, da
popravi in oskrbi to naravno utrdbo, katero je
v kratkem tako utrdil, da je bila nepredobitna.
Skrzetuski z gospodom Longinom in jednim
delom prapora je ostal v trdnjavi pri gospodu
Veiherju, starosti, knez pa je šel v Varšavo, da
bi od državnega zbora dobil pripomočkov za
zbiranje novih vojsk in da bi se ob jednem
udeležil »elekcije«, t. j. volitve novega kralja, ki
se je imela vršiti. S to izvolitvijo se je imela
odločiti usoda Višniovieckega in vsega kralje¬
stva. Ako bi bil namreč izbran kraljevič Karol,
zmogla bi stranka za vojno, — knez bi dobil
glavno poveljstvo vseh vojsk poljskega kralje¬
stva, in s Hmielnickim bi moralo priti do boja
na življenje in smrt. Kraljevič Kazimir pa, dasi
slaven po hrabrosti in vojevit gospod, veljal je
po pravici za privrženca politike kancelarja ©so¬
linskega, potem takem politike, da se s Kozaki
pogode in da se jim znatno popusti. Oba brata
nista štedila obljub in sta se trudila, da bi si
pridobila privržencev, — zato ni mogel nihče
vedeti, kako se volitve izteko, ker sta bila oba
jednako močna. Privrženci kancelarjevi so se
bali, da bi Višnioviecki s svojo sedaj rasočo

slavo in priljubljenostjo pri viteštvu in šlahti ne
predobil volilcev na stran Karolovo, knez pa je'
baš zato hotel podpirati svojega kandidata. Zbok
tega je jako hitel v Varšavo, ker si je bil svest,
da Zamost dolgo zdrži vso silo Hmielnickega
in Tatarjev. Kakor je kazalo, dalo se je upati,
da je Lvov uže otet, ker se Hmielnicki nikakor
ni mogel dolgo baviti z obsedanjem tega mesta,
ko je imel pred seboj močnejši Zamost, ki mu
je zapiral pot do srca poljskega kraljestva. Te
misli so kneževe namere krepile in mu vlivale
tolažbo v srce, ki je bilo zmučeno po tolikih
porazih. Trdna nadeja je stopila va-nj, da je
vojna neizogibna, če prav bi bil izbran Kazimir,
in da mora strašni upor utoniti v morji krvi.
Nadejal se je, da Poljska še jeden pot postavi
mogočno armado, — saj bi tudi pogodbe le
toliko veljale in tako dolgo trajale, kolikor in
dokler bi je podpirala močna armada.

Zaziban v te misli, jezdil je knez pod za¬
slombo nekoliko praporov. Poleg sebe je imel
Zaglobo in gospoda Volodijovskega. Prvi se je
rotil na vse, da izvede izvolitev kneza Karola,
ker ve bratom šlahti govoriti na srce in ve, kako
jo je treba prijeti — drugi je pa vodil kneževo
eskorto. V Sjenici, ne daleč od Minska, ča¬
kalo je kneza milo, dasi nenadejano svidenje.
Sešel se je namreč s kneginjo Grizeldo, ki je
iz litavskega Bresta potovala v Varšavo, ker na
Litvi ni bilo več varno. Po pravici je mislila,
da tudi knez pride tja. Po dolgi ločitvi sta se
torej srčno pozdravila. Kneginja, dasi je imela
sicer železno srce, vrgla se je s takim jokom
soprogu v objem, da se še več ur pozneje ni
mogla potolažiti, kajti, ah, kako mnogo je bilo
takih trenotkov, ko se ni več nadejala, da bi ga
še kedaj videla! Bog pa je sklenil, da se sedaj
vrača slavnejši nego kedaj koli preje, obkrožen
s tako slavo, kakoršna ni ožarila še nikogar iz
njegovega rodu, kot najvišji vojskovoj, jedina
nadeja vse Poljske. Kneginja, ki se mu je
sedaj pa sedaj odtrgala od prsij, pogledavala je
skozi solze na njegovo obličje, shujšano, za-
črnelo, na plemenito čelo, katero so skrbi in
napori razorali z globokimi brazdami, na oči,
zardele od prečutih nočij — in znova se je za¬
livala s Solzami, in vse ženstvo je ginjeno plakalo
z njo. Polagoma pa so se vsi potolažili ter šli
v obširni ondotni župni dom, kjer so se začela
izpraševanja po prijateljih, dvorjanih in vitezih,
kakor bi bili sorodovinci, s katerimi se je zrasel
spomin na Lubnija. Najprvo je knez potolažil
kneginji skrb za gospoda Skrzetuskega in ji

8*

6o

Z OGNJEM IN MEČEM.

dopovedal, da je zato ostal v Zamostu, ker
se ni hotel z mukami, ki mu jih je Bog poslal,
udati prestoličnemu šumu in si rajši v vojaški
službi in z delom leči srčne rane. Potem je knez
predstavil gospoda Zaglobo in pravil o njegovih
činih. »To je vir incomparabilis, *) kateri ni.
le Kurčevičevne izdrl Bohunu iz rok, marveč jo
prepeljal skozi sredino tabora Tatarjev in Hmiel-
nickega in se potem z nami vred slavno boril,
najslavnejše pod Konstantinovem.« Ko je kne-

dompvino, knez je moral kneginji, poprašujoči
po tem ali onem vitezu, mnogokrat odgovoriti:
»Ubit, ubit, padel!« Pri teh odgovorih je go¬
spodične pretresalo, kajti marsikatero drago ime
je bilo imenovano mej ubitimi.

Tako se je radost mešala z žalostjo, solze
s smehljaji. Najotožnejši pa je bil mali gospod
Volodijovski. Zaman se je namreč oziral in oči
obračal na vse strani, — knežnje Barbare ni bilo
nikjer. Res je, da je bil mej napori vojne, mej

V tem se je zunaj za okni vzdignil strašen hrum, naglo se dveri- dvorane hrupno odpro, nekoliko meščanov
plane noter. . . (Str. 5g.)

ginja vse to slišala, ni štedila lepih besed ter je
Zaglobi podala nekolikokrat roko, katero je on
vsakokrat poljubil, ter mu obetala še večjo na¬
klonjenost, — a »vir incomparabilis« se je kla¬
njal, ter navidezno skromen, skrival svoje juna¬
štvo, potem pa se znova postavljal in bistro
pogledaval na nežni spol. Akoprem je bil star
in si od krasnega spola ni mnogo obetal, vendar
mu je bilo všeč, da se je toliko slišalo o nje¬
govi hrabrosti in njegovih činih. A tudi brez
žalosti ni bilo pri tem sicer veselem snidenji,
zakaj, če se niti ne vštejejo žalostni časi za

*) Mož, da mu ni jednacega.

neprestanimi- boji, na svojem tavanji in na po¬
hodih uže nekoliko pozabil na-njo, ker je bas
tako zlahka pozabil, kakor se je zlahka za¬
ljubil: a sedaj, ko je znova zagledal dvor, ko
mu je živo pred oči stopilo lubnijansko živ¬
ljenje, mislil si je, da bi mu bilo sedaj, ko je
prišel hip odpočitka, milejše, ako bi nekoliko
vzdihoval in si srce na novo ogrel. Ko se torej
to ni zgodilo in se mu je ljubezen znova oži¬
vila, kakor bi ga hotela dražiti, obšla ga je
globoka žalost in bil je na videz, kakor bi bil
poparjen. Glavo je spustil na prsi, brkice, na¬
vadno navihane navzgor, da so mu kar v nos¬
nice silile, so se mu povesile, nos se mu je

Z OGNJEM IN MEČEM.

podolžil, z obličja mu je izginila običajna ve¬
drost in stal je molčeč ter se niti ganil ni, ko
je knez po vrsti hvalil njegovo hrabrost in nje¬
gove nenavadno odlične vrline.

Kaj so bile za-nj vse pohvale, ko jih ona
ni mogla slišati.

»Oj, gospica Ana,« odgovori melanholično
gospod Mihael, »sila vode je  preteklo, in v ža¬
lostnih časih se zopet vidimo — in ne vsi.«

»Gotovo, da ne vsi, koliko vitezov je padlo!«

Tu Anica vzdihne, potem pa nadaljuje:

»Tudi mi nismo v polnem številu kakor ne-

Kneginja ni hranila lepih besed ter je Zaglobi podala nekolikokrat roko, katero
je on vsakokrat poljubil. . . (Str. 60.)

Usmilila pa se ga je Anica Borzobohata in,
akoprem sta imela mej seboj nekake prepirčke,
sklenila je, da ga potolaži. S tem namenom,
gledaje vedno v kneginjo, pomikala se je pola¬
goma, kakor slučajno, do viteza in je naposled
obstala poleg njega.

»Dober dan, gospod!« reče mu. »Uže dolgo
se nisva videla.«

kdaj. Gospica Sieniutovna se je omožila, a knežnja
Barbara je ostala pri gospej vojvodinji Vilenski.«

»In se gotovo tudi moži?«

»Ne, ne misli mnogo o tem. Pa čemu vsa
ta vprašanja?«

Potem je nekoliko stisnila trepalnice črnih
svojih očesec, tako da se je videla le punčica,
in je izpod vejic nagajivo pogledala na viteza.

62

Z OGNJEM IN MEČEM

»Vsled prijateljstva z njeno rodbino,« od¬
govori gospod Mihael.

A Anica nato:

»O, to je prav, saj pa ima gospod Mihael
v knežnji Barbari veliko prijateljico. Mnogokrat
je izpraševala: ,Kje je oni vitez, ki je na turneji
v Lubnijih podrl največ turških glav, za kar
sem mu dajala nagrade? — Kaj pač počne?
Ali še živi in se nas spominja? 1 «

Gospod Mihael je hvaležno povzdignil k Anici
oči in se najprvo potolažil, potem pa takoj opa¬
zil, da je povedala nekoliko prenadebelo.

»Ali je res knežnja Barbara tako govorila?«
vpraša.

»Prav res — in je še pripomnila, kako si
radi nje skakal črez rov, takrat, ko si bil padel
v vodo.«

»In kje je sedaj gospa vojvodinja Vilenska?«

»Bila je z nami v Brestu, a pred jednim
tednom je šla v Bjelsk, odkoder pride v Var¬
šavo.«

Gospod Volodijovski je drugič pogledal na
Anico ter se ni mogel več zdržati.

»A gospica Anica,« reče ji, »postala je taka
krasotica, da človeka oči 1  bole, če jo gleda.«

Deklica se mu hvaležno nasmehlja.

»Gospod Mihael le zato tako govori, da
bi mu bila prijazna.«

»Svoje dni bi bil to rad,« reče vitez in
zaskomizne. — »Bog ve, da bi bil to rad, —
a sedaj želim gospodu Podbipigti, da bi bil
srečnejši.«

»In kje je gospod Podbipigta?« vpraša stiha
Anica spuščajoč očesci.

»V Zamostu, s Skrzetuskim. Postal je uže
namestnik v praporu in mora oskrbljevati službo,
toda ako bi vedel, koga da tu zagleda, o, vzel
bi bil odpust, kakor je Bog v nebesih, in bi bil
šel z nami z velikimi svojimi koraki. On je
zvest kavalir, vreden ljubezni.«

»In na vojni... se mu ni nič pripetilo?«

»Gospica, dozdeva se mi, da nočeš vpra¬
šati o tem, marveč o treh glavah, katere se je
namenil odsekati z jednim zamahom.«

»Ne verujem, da bi se bil zares namenil.«

»Gospica, veruj mi, da brez tega ne bode
nič. On pa tudi ni len in vedno išče prilike.
Pod Mahnovko smo celo jezdili gledat mesta,
kjer se je sredi trum boril, in celo knez je jezdil
z nami. Po pravici povem: Gospica, uže mnogo
bitek sem videl, a takega mesarjenja ne bodem
videl, dokler živim. Kedar prepaše tvojo vrpco,

strah in groza je, kar dela. Gospica, tri glave
ti najde, potolaži se.«

»Vsakdo najdi to, česar išče,« reče Anica in
vzdihne.

Za. njo vzdihne gospod Volodijovski in
vzdigne pogled.

Zdajci začuden pogleda v kot sobe.

Iz tega kota je na-nj gledalo neko obličje,
jezno, zabavljivo, njemu popolnoma neznano,
oboroženo z velikanskim nosom in brkarai, po¬
dobnimi dvema vehama, ki so naglo mrdale,
kakor bi mož jezo požiral.

Tega nosa, teh oči j in brk bi se utegnil
kdo ustrašiti, toda mali vitez ni bil preplačan,
zato se je, kakor rečeno, le začudil, obrnil sc
k Anici ter vprašal:

»Kdo.pa je ona figura tam v kotu, ki me
gleda, kakor bi me hotela celega pogolniti in
ki mrda z brkami kakor star maček o molitvi?«

»To?« reče Anica in pokaže bele zobke.
»To je gospod Harlamp.«

»Kak nevernik pa je to?«

»Nikakor ni nevernik, ta je iz prapora
vojvode Vilenskega, stotnik petigorski, ki nas
spremlja prav v Varšavo in bode ondukaj čakal
svojega vojvode. Gospod Mihael, ne lazi mu
na pot, to je grozen ljudojed.«

»Vidim, vidim. Pa če je ljudojed, saj je tu
mnogo tolstejših nego sem jaz, čemu pa na me
brusi zobe, pa ne na druge?«

»Ker...« reče ona in tiho zahihota.

»Ker... kaj?«

»Ker se je zaljubil v mene in mi je sam
rekel, da vsakega, ki se meni približa, razseka,
na kosce. Veruj mi, gospod, da se sedaj zdržuje
samo zaradi kneževe prisotnosti, drugače bi takoj
iskal prilike.«

»Pa ga imaš!« reče gospod Volodijovski
veselo. »Ali je taka, gospica Ana? O, kakor se
kaže, ti nismo zaman peli: ,Kakor tatarska
truma, kuješ v robstvo srca! 1  Pamatuješ, go¬
spica? Niti ganiti se ne moreš, da bi se kdo
v tebe ne zaljubil!«

»Taka je moja nesreča!« odgovori Anica
spuščajoč očesci.

»Ej, gospica je farizejka! Kaj poreče pa
gospod Longin nato?«

»Kaj sem jaz kriva, če ta Harlamp lazi za
menoj ? Jaz ga ne morem trpeti in ga ne maram
videti.«

»No, no! Gospica, le pazi, da se zaradi
tebe ne bode še prelivala kri. Podbipigta je

Z OGNJEM IN MEČEM.. 63

sicer blaga duša, kar se pa čustev tiče, se je
z njim šaliti nevarno.«

»Naj mu poreže ušesa, še vesela bodem.«

Izrekši se je Anica zasukala kakor postrv
ter smuknila v drugo stran izbe k gospodu
Carboniju, kneginjinemu zdravniku, s katerim
je začela nekaj živahno šepetati in razpravljati,
Vlah pa je oči uprl v strop, kakor bi se bil
zamaknil.

V tem je k Volodijovskemu pristopil go¬
spod Zagloba in jel pomenljivo namežikavati
s svojim zdravim očesom.

»Gospod Mihael,« vpraša, »kdo pa je ta
tičica ?«

»Gospica Ana Borzobohata-Krasienska, kne-
ginjina družahnica.«

»Krasna živalca, oči ima kakor ribica, ustica
kakor naslikana, a vratek, — uf!«

»Nič, nič!«

»Gospod, častitam!«

»Daj mi mir. To je zaročenka gospoda
.Podbipigte, ali vsaj toliko kakor zaročenka.«

»Gospoda Podbipiete? Gospod, za pet ran
božjih! Saj je obljubil devištvo. Vrhu tega je
mej njima taka razlika, da bi jo lahko nosil
za ovratnikom. Na brkah bi mu lahko sedela
kakor muha, — kaj praviš?«

»Ej, ona bi ga dela celo pod peto. Herkul
je bil še močnejši, in vendar ga je ženska ukro¬
tila.«

»Da bi mu le rogov ne napravila. Sicer
se pa jaz prvi pobrigam za to, kakor sem
Zagloba.«

»Takih, kakor si ti, bode še več, devojče je
pa res iz dobrega gnezda. Vrtoglavo je, ker je
mlado in krasno.«

»Ti si častit kavalir in zaradi tega jo hvališ,
toda tičica pa je, tičica.«

»Rod vleče ljudi, za vzgled naj ti povem
le to: ta stotnik tu je grozno zaljubljen va njo,
kakor se kaže.«

»Ba, gospod, poglej no tega krokarja, ki
z njo govori. — Kakov črt je to?«

»To je Vlah Carbonij, kneginjin zdravnik.«

»Poglej no, gospod Mihael, kako se mu je
,laterna' razjasnila in kako suče oči, kakor v de¬
liriji. Ej, z gospodom Longinom je slaba! Te
stvari nekoliko poznam. Ko sem bil mlad, iz¬
podrinil sem marsikaterega. Drugikrat ti pač
moram povedati vse slučaje, v katerih sem bil;
če hočeš, ti pa še sedaj lahko povem.«

Gospod Zagloba je jel res malemu vitezu
nekaj na uho šepetati in namežikavati silneje

nego sicer. V tem pa je bil prišel Čas odhoda.
Knez je Sedel s kneginjo v kočijo, da bi se
z njo po dolgi ločitvi dovolj pogovoril, gospice
so posedle po vozeh, a vitezi na konje, — in
krenili so.

Spredaj je šel dvor, a vojska dalje zadaj,
kajti ta kraj je bil miren in so bili vojni pra¬
pori potrebni le za ostentacijo, ne pa zaradi kake
nevarnosti. Iz Sjenice so potovali na Minsk, a
odtod v Varšavo. Ustavljali so se pogostoma,
kakor je bila takrat navada. Pot je bila tako
zagnjetena, da je jedva mogla stopati noga za
nogo. Vse je vrelo na »volitev«, iz pobližnjih
krajev in iz daljne Litve. Tu pa tam so sre¬
čavali panske dvore, po cele vrste pozlačenih
karet, obkroženih od hajdukov, velikanskih pa-
jukov, oblečenih turški, za katerimi so stopale
podvorne telesne straže, tu nemške, tu ogerske,
tu janičarske, tu oddelki Kozakov, tu naposled
mogočni znaki neprimerljive jezde poljske. Vsa¬
kdo izmej velikašev si je prizadeval, da pride
kar najgizdaveje in v najštevilnejšem sprem¬
stvu. Poleg mnogobrojnih velikaških »kavalkat«
potovali so tudi nižji dostojanstveniki iz kmet¬
skih okrajev. Vsak čas se je iz prahu pomo¬
lila pojedina šlahčiška kočija, v katero je bilo
zapreženih po dvoje ali četvero konj, in v vsaki
je sedel šlahčič, velikaš, z razpelom ali s sliko
najsvetejše Device, obešeno okolu vratu na svil¬
natem traku. Vsi so bili oboroženi: mušketa
na jedni strani sedeža, sablja na drugi in pra-
porski »tovariši«, bivajoči še v službi ali pa do-
služivši, imeli so celo kopja, štrleča dva sežnja
nad sedež. Za kočijami so tekli psi prepeličarji
ali pa hrti, ne zbok potrebe, saj se niso zbirali
na lov, temveč gospodom v zabavo. Zadaj so
konjarji na povodcih vodili konje, pokrite s plah¬
tami, da se ne bi draga sedla in oprava po¬
kvarila bodisi od dežja, bodisi od prahu. Za
temi je bilo videti škripajoče vozove, na katerih
so bili naloženi šotori in pa živež za sluge in
gospodo. Ko je včasih odnesel veter prah s ceste
na polje, odgrinjala se je vsa cesta in se iz-
preminjala kakor stoterobojna kača ali pa kakor
trak, umetno pretkan z zlatom in svilo. Tu pa
tam je po cesti svirala vesela vlaška ali janičar¬
ska godba, zlasti pred kraljevskimi in litavskimi
prapori, katerih se tudi v tej trumi ni manjkalo,
ker so morali dostojanstvenike na potovanji
spremljati. Povsodi je bilo polno krika, hrupa,
klicanja, povpraševanja in preklinjanja, ker se
niso hoteli drug drugemu ogibati. Vojaki in
sluge so se često zaganjali celo v kneževo vrsto,

6 4

Z OGNJEM IN MEČEM.

pozivajoč, naj se umaknejo temu in onemu do¬
stojanstveniku, ali pa izprašujoč, kdo da gre. Ko
so pa zaslišali odgovor: »Vojvoda ruski!« na¬
znanili so to mahoma svojim gospodom, ki so
pustili cesto prazno, ali pa so, ako so bili spredaj,
zavili v stran, da bi videli mimo gredočo vrsto.
Kjer so krmili, zbirali so se Šlahta in vojaki,
da bi napasli radovedne oči, gledajoči največjega
vojevnika v vsem kraljestvu. Tudi burnih po¬
zdravov se ni manjkalo, katerim je knez uljudno
odgovarjal, ker mu je bila prijaznost uže pri¬
rojena, potem pa, ker je hotel s to prijaznostjo
pridobiti privržencev za kraljeviča Karola, ka¬
terih je tudi mnogo pridobil samo s svojim
pojavom.

Z jednako radovednostjo so gledali tudi na
kneževe prapore, na »Rusine«, kakor so je na-
zivali. Ti niso bili več tako raztrgani in izhuj-
šani kakor po konstantinovski bitki, kajti knez
jim je dal v Zamostu novo obleko, vendar so
gledali na nje kakor na kaka zamorska čuda,
ker so po mislih bližnjih stoličnih Stanovnikov
dohajali od konca sveta. Pravile so se torej
čudne stvari o onih stepah in lesovih, ki rode
tako viteštvo. Čudili so se njih zagoreli polti,
opaljeni od viher s Črnega morja, ponosnemu
pogledu in divjosti postave, katere so se navzeli
od divjih sosedov.

Za knezom pa se je največ očij obračalo
na gospoda Zaglobo, ki se je, ko je opazil,
kako se mu čudijo, tako ponosno in veličastno
oziral in tako strahovito sukal svoje oči, da so
začeli v množici šepetati: »To mora biti naj¬
imenitnejši vitez mej njimi!« Drugi pa so go¬
vorili: »Sila duš je moral uže izgnati iz teles,
kako srdit korenjak je to!« —■ Ko pa so mu
podobne besede dohajale na uho, prizadeval si
je, da bi še z večjo srditostjo prekril notranjo
zadovoljnost.

Včasih je zakričal v množico, včasih pa se
rogal, osobito litavskim kraljevskim praporom,
v katerih so nekateri znaki nosili zlate, nekateri
pa srebrne zaponke na ramenih. »Vrag te vzemi,
gospod zaponka!« kričal je Zagloba. Marsikateri
tovariš je torej zasopihal, zaškrtal, poropotal
s sabljo, toda ko jo pomislil, da si to dovoljuje
vojak iz prapora vojvode ruskega, pljunil je ter
pustil to razželitev v nemar.

Bliže Varšave so se trume tako zgostile,
da se je bilo možno le korak za korakom po¬
mikati naprej. »Elekcija« je obetala, da bode
mnogobrojnejša nego navadno, kajti sedaj je

celo šlahta iz daljnih ruskih, in litavskih krajev,
ki bi sicer zaradi same »elekcije« ne bila prišla
toliko daljavo, zaradi varnosti vrela v Varšavo.
In vendar je bil dan volitve še daleč, začele so
se bile stoprv prve zborove seje. Shajali so sc
navadno po cel mesec preje, ali celo dva, da
bi se vsak preje nastanil v mestu, tega ali onega
obiskal, tu pa tam se priporočil, pojedal in po-
pijal po panskih dvorih in naposled, da bi po
žetvi užival v stolnici razkošnost.

Knez je žalosten gledal skozi karetine šipe
na te množice viteštva, vojaštva in šlahte, na to
bogastvo in gizdo oblek ter premišljal, kaka sila
bi se dala sestaviti iz njih, — kolika vojska po¬
staviti! Zakaj je naša Poljska, sicer tako močna,
ljudnata in bogata, prenapolnjena z vrlim vite-
štvom, vendar ob jednem tako medla, da ne
more ustrahovati Hmielnickega in tatarske div¬
josti? Zakaj? Na korake Hmielnickega bi bilo
možno odgovoriti s koraki, ako bi hotela ta
šlahta, to vojaštvo, ti bogatini in premožniki, ti
polki in prapori tako služiti domovini in javnim
stvarem, kakor služijo osobnim. »Čestitost gine
v Poljski,« mislil si je knez, »in veliko telo se
začenja rušiti! Nekdanja hrabrost gine, in voja¬
štvo in šlahta je zaljubljena le v kratkočasje, ne
pa v vojne napore.« Knez je mislil sicer ne¬
kako prav, o nedostatkih Poljske pa je mislil
le kot vojevnik in vojskovoj, ki bi rad vse ljudi
prestrojil le v vojake in povedel je na sovraž¬
nika. Hrabrosti je bilo možno najti in se je je
našlo, ko so v kratkem Poljski še stokrat večje
vojne zagrozile. Manjkalo ji je pa vendar še
bolj nečesa drugega, česar knez-vojak ta hip ni
opazil, kar je pa videl njegov nasprotnik, kronin
kancelar, izvedenejši statistik nego Jeremija.

Glej, v sivi in modrikasti daljavi so se pri¬
kazali koničasti stolpi Varšave. Nadaljna kne-
ževa razmišljanja so se razpršila in dal je ukaze,
katere je pobočnik takoj odnesel Volodijovskemu,
načelniku eskorte. Po teh ukazih je gospod Mi¬
hael skočil od Aničinega voza, poleg katerega
je jezdil, k praporu, ki je šel v znatni oddalje¬
nosti za njim, da bi naredil red in da bi šli
dalje v redni vrsti. Jedva pa se je bil oddaljil
nekoliko korakov, kar zasliši, da podi nekdo
za njim. — Ozre se: bil je gospod Harlamp,
stotnik lahke konjiče vojvode Vilenskega in
Aničin častilec.

Volodijovski je ustavil konja. Takoj je
spoznal, da pride do kakega spopada, kar je
imel naš Mihael srčno rad. Gospod Harlamp
se je zravnal z njim in ni s početka ničesar iz-

Z OGNJEM-JN  MEČEM. 65

pregovoril, le sopel je in kruto mrdal z brkami.
Očividno je iskal izrazov. — Naposled pa se je
Oglasil:

»Klanjam, klanjam se, gospod dragonec!«

»Klanjam se, gospod plačanec!«

»Gospod, kako se drzneš zvati me plačanca ?«
vpraša gospod Harlamp škrtajoč z zobmi. —
»Mene ,tovariša' in stotnika? Ha?«

Gospod Volodijovski je začel spuščati »obu-
šek« (bat), ki ga je držal v roki, ter se delati
zamišljenega, pa tako, da bi ga po vsaki kretnji
lahko pograbil za držaj, — in odgovoril, kakor
bi se mu prav malo ljubilo:

»Ker po zaponki ne morem poznati stopnje.«

»Gospod, ti žališ vse tova¬
rištvo', katerega nisi vreden.«

»Zakaj ne?« vpraša preve-
janec Volodijovski preprosto.

»Ker služiš v tujezemskem
polku.«

»Gospod, umiri se,« reče
gospod Mihael. »Akoprem
služim v dragoncih, vendar
sem ,tovariš' in to ne lahkega,
marveč považnega znaka go¬
spoda vojvode. — Z menoj
torej lahko govoriš kot s ta¬
kim, ki je tebi raven, če ne
boljši.« *)

Gospod Harlamp je prišel
nekoliko v zadrego, ko je
opazil, da nima opravka
s tako lahko osobo, kakor
je mislil, a vendar ni nehal škrtati z zobmi,
kajti hladnokrvnost gospoda Mihaela ga je le
še bolj razsrdila. — Rekel je torej:

»Gospod, kako se drzneš hoditi mi na pot?«
»Ej, gospodine, vidim, da iščeš obrestij.«
»Morda iščem in to ti povem,« tu se go¬
spod Harlamp nagne gospodu Mihaelu k ušesu
in konča s tihim glasom, »da ti porežem tisesa,
ako mi bodeš pri Anici gradil pot.«

Gospod Volodijovski je začel znova pre¬
vidno spuščati »obušek«, kakor bi bil sedaj čas
za tako zabavo, ter se oglasil s samosvestnim
glasom:

»Ej, prijatelj, pusti me še živega, — pusti me!«
»O ne! Iz tega ne bode nič! Ne umakneš
se mi!« reče gospod Harlamp, »ter zagrabi ma¬
lega viteza za rokav.«

»Saj se ne umikam,« odgovori mirno go¬
spod Mihael, »ali sedaj sem v službi in grem
po kneževem ukazu. Gospod, izpusti rokav,
prosim te, sicer mi bode revežu treba kaj dru¬
gega storiti. Ošinem te s tem ,obuhom' po
glavi in te zvalim s konja.«

Tu je s početka pohlevni glas gospoda
Volodijovskega tako nekako strupeno zasikal,
da je gospod Harlamp nehote osupel pogledal
na malega viteza in izpustil rokav.

»O, vse jedno!« reče. »Po¬
skrbim se, da mi v Varšavi
zadostiš!«

»Skrival se pač ne bodem.
Kako pa se bodeva vendar
bila v Varšavi? Gospod, bla-
gov61i me naučiti! Jaz pre¬
prost vojak še svoj živ dan
nisem bil v Varšavi, slišal pa
sem o maršalkovskih sodiščih,
ki baje z glavo kaznujejo
vsakega, kdor na kraljevi
strani ali na strani začasnega
njegovega namestnika po¬
tegne sabljo.«

»Pozna se, da nisi bil še
v Varšavi, da si prostak, ko
se bojiš maršalkovskih sodišč
in ker ne veš, da za brez-
kraljevstva sodi ,kaptur‘, *) ’s katerim je stvar
lažja. Bodi pa uverjen, da mi za tvoja ušesa ne
bodo vzeli glave!«

»Hvalo za pouk in prosim, da bi me več¬
krat kaj poučil, saj vidim, da si praktik, da je
veselje, in učen mož, jaz pa sem bodil le v male
šole. Komaj znam skladati adiectivum cum sub-
stantivo**) in ako bi te hotel imenovati ne¬
umneža, vem samo toliko, da bi ti rekel stul-
tus, ***) a ne stultuf) ali pa stultum.« ff)

Tu je gospod Volodijovski znova začel
prijemati »obušek«, gospod Harlamp je pa naj-
prvo ostrmel, potem pa mu je kri udarila na
obličje in potegnil je sabljo iz nožnice. V tem

Gospod Harlamp.

*) »Tovariš« izpod považnega znaka ni mogel biti pod
poveljstvom niti samega generala iz tujezemskega
polka ne, celo narobe, general je bil cesto podrejen
poveljstvu »tovariša«. Da bi se tega ognili, skrbeli
so generali in častniki tujezemskih regimentov, da
so bili ob jednem »tovariši« v poljskih. Tak »tova¬
riš« je bil tudi gospod Volodijovski.

*) Izredno, neomejeno sodišče za brezvladja v nek¬
danji Poljski.

**) Pridevnik se samostalnikom.

***) Neumen.

j-) Neumna.

■j-f) Neumna.

9

66

Z OGNJEM IN MEČEM.

hipu pa je mali vitez blisnil s svojo. Nekaj
trenotkov sta se gledala kakor dva Tatarja,
z razvrtimi nosnicami in plamenečimi očmi. Tu
se gospod Harlamp prvi spomni, da bi imel
opravka s samim vojvodo, ako bi napadel njego¬
vega častnika, ki gre po ukazu. — Prvi je
torej porinil sabljo v nožnico.

»O, najdem te vražji sin!« reče.

»Najdeš, najdeš, tepec!« odgovori mu mali
vitez.

In ločila sta se. Jeden je šel h kavalkati,
drugi k praporom, ki so se bili v tem znatno
približali, tako da je iz kolobarov prahu uže
dohajal topot kopit, katera so bila po trdi cesti.
Gospod Mihael je spravil takoj konjico in pe¬
hoto v red, sam pa je jezdil na čelu. Gospod
Zagloba pridrvi k njemu.

»Kaj je hotelo od tebe ono morsko stra¬
šilo?« vpraša Volodijovskega.

»Gospod Harlamp? Ej nič, izzval me je
na sabljo.«

»Tu imaš!« reče Zagloba. »Prekavsne te
z nosom. — Gospod Mihael, kedar se bodeta
bila, pazi, da ne presekaš največjega nosu v kra¬
ljestvu, sicer bi bilo treba za-nj nasuti poseben
kup. Drugi morajo prednje straže pošiljati proti
sovražniku, a ta tovariš ga lahko izvoha uže iz
daljave. — Zakaj te je pa izzval?«

»Ker sem jezdil ob vozu gospice Ane
Borzobohate.«

»Ba! Treba bi mu bilo povedati, naj gre
k gospodu Longinu v Zamost. Ta bi ga stoprv
pogostil s poprom in hrenčkom! Ta topoumnež
je slabo naletel in, kakor se kaže, ima srečo
manjšo nego nos.«

»O gospodu Podbipigti mu nisem ničesar
omenil,« reče Volodijovski, »sicer bi me bil
pustil. Navlašč se bodem še bolj smukal okolu
Anice. Tudi s tem hočem imeti svoje veselje.
Prav vesel sem tega, kaj bi se pa dalo lepšega
najti v Varšavi.«

»Najdemo, najdemo, gospod Mihael!« reče
gospod Zagloba namežikujoč z očmi. »Ko sem
bil za mladih let praporski poslanec, hodil sem
marsikod, a takega življenja kakor v Varšavi
nisem našel nikjer.«

»Praviš, da je drugačno kakor pri nas na
Zadnjepriji?«

»Ej, kaj bi govorili«

»Zelo sem uže radoveden,« reče gospod
Mihael.

A takoj dodd:

»Tudi temu topoglavcu porežem brke, pre¬
dolge ima.«

XI.

Minilo je nekoliko tednov. Šlahte se je
čim dalje več zbiralo na volitev. V mestu se
je stanovništvo podesetilo, ker je s trumami
šlahte vrelo tjakaj tudi na tisoče kupcev in
prodajalcev iz vsega sveta, od daljne Perzije
pa do zamorske Anglije. Na Volji je bilo po¬
stavljeno poslopje za senat, a naokolo se je be¬
lilo uže na tisoče drugih šotorov, ki so popol¬
noma pokrivali obširni prostor. Nihče še ni
mogel reči, kateri izmej obeh kandidatov bode
izvoljen, ali kardinal kraljevič Kazimir, ali pa
škof ploski, Karol Ferdinand. Na obeh straneh
so si prizadevali z vsemi silami. Na tisoče brzih
listov, opevajočih vrline in napake kandidatov,
izpustili so bili v svet. Na strani Karolovi je
stal, kakor rečeno, knez Jeremija, protivnikom
tem groznejši, ker je bila podoba, da bode na¬
klonjeno si šlahto potegnil za seboj, a od te je
bilo vse odvisno. A tudi Kazimiru ni manj¬
kalo sil. Za-nj je delalo starejšinstvo, na nje¬
govi strani je stal ves vpliv kancelarjev, na
njegovo stran, kakor se je kazalo, nagibal se je
tudi primas, za njim je stala večina velikašev,
izmej katerih je imel vsak mnogo klijentov, in
mej magnati tudi knez Dominik Zaslavski-Ostro-
ški, vojvoda sandomirski. Daši je bil po Pilav-
cah zelo osramočen, in so mu pretili celo s so¬
diščem, navzlic temu je bil vendar-le največji
pan v vsem kraljestvu, da, v vsej Evropi, ker
je mogel vsak hip neizmerno težo svojega bo¬
gastva vreči na veso svojega kandidata.

Vendar pa so privrženci Kazimirovi tudi
mnogokrat obupavali, ker je bilo, kakor rečeno,
vse odvisno od šlahte, ki je uže od 4. oktobra
tolpoma šotorila pod Varšavo ter se je je še
vedno na tisoče shajalo z vseh stranij kralje¬
stva; ta se je pa v neizmerni množini izjavljala
za Karola. Sem jo je vabilo ime Višniovieckega
in pa kraljevičeva požrtvovalnost za javne stvari.
Kraljevič Karol se namreč kot dober gospodar
in bogatin tačas ni obotavljal žrtvovati velikih
stroškov za dobavo novih regimentov, ki so se
imeli izročiti poveljstvu Višniovieckega. Kazimir
bi bil sicer tudi rad posnemal vzgled svojega
brata in ga v tem gotovo ni zadrževala skopost,
marveč baš nasprotno: prevelika radodarnost

Z OGNJEM IN MEČEM.

67

katere nasledek je bilo pomankanje in večna
praznota blagajne. Mej tem časom sta se pa
oba kandidata pogajala. Dan na dan so letali
poslanci mej Neporetom in Jablono.

Kazimir je kot starejši zaklinjal Karola na
bratsko ljubezen, da bi odstopil, — škof pa se
je upiral, odpisaval, da ne mara zametati sreče,
ki bi ga utegnila doleteti, češ da je ta sreča
»in liberis suffragiis« Poljske in jo doseže tisti,
komur jo je gospod Bog namenil. — A v tem
je mineval čas, rok šestih tednov se je približal
in z njim vred pa tudi kozaška groza, kajti
prišle so novice, da je Hmielnicki popustil ob¬
leganje Lvova, ki se je po nekoliko napadih
odkupil, ustavil se pred Zamostom in da noč
in dan napada to poslednjo zaslombo kraljestva.

Govorilo se je tudi, da se razun poslancev,
katere je Hmielnicki poslal v Varšavo z listom
in izjavo, da oddaje kot poljski šlahčič svoj
glas Kazimiru, mej množicami šlahte in v mestu
skriva polno preoblečenega starejšinstva koza¬
škega, katerega ni mogel nihče poznati, ker je
dohajalo kot premožna šlahta, ki se ni v ni¬
čemer razlikovala od drugih volilcev iz ruskih
krajev, — celo v govorici ne. Nekateri so se
pretihotapljali, kakor se je govorilo, radi gole
radovednosti, da bi si ogledali volitev in Var¬
šavo, drugi pa na poizvedbe, da bi zasegli kakih
novic, kaj da se govori o bodoči vojni, koliko
vojske misli kraljestvo postaviti in kako misli
vse uravnati. Morda je bilo mnogo resnice v tem,
kar se je govorilo o teh gostih. Mej zaporoškim
starejšinstvom je bilo mnogo pokozačenih šlah-
čičev, ki so celo latinščino nekoliko lomili, da
jih torej ni bilo po čem spoznati. Sicer pa na
daljnih stepah nikakor ni cvela latinščina in celo
knezi Kurčeviči je niso niti toliko znali kakor
Bohun in drugi atamani.

Podobne govorice, katerih je bilo polno na
volitvenem polji kakor tudi v mestu, in novice
o prodiranji Hmielnickega ter o kozaško-Vatar¬
skih podjezdih, ki so baje pridrli do Visle, pol¬
nile so z nemirom in skrbjo človeška srca in
često dajale tudi povod izgredom. Zadostovalo
je, da je mej zbrano šlahto kdo izrekel sum,
da je ta ali ta preoblečen Kozak, razsekali so ga,
predno se je še utegnil opravičiti, na drobne
kosce. Tako so često ginili nedolžni ljudje, in
resnost posvetovanj je bila razdrta, zlasti ker se
po tedanjem običaji ni preveč gledalo na treznost.
»Kaptur«, postavljen »propter securitatem loči«,*)

ni si znal pomagati proti neprestanim tepežem,
v katerih so se sekali za vsako malenkost. Ča¬
stite ljudi, ki so ljubili blaginjo in mir, so vrhu
nevarnosti, ki je pretila domovini, zelo žalostili
ti prepiri, tepeži in pijanstvo ; lahkoživci, igralci
in ničemniki pa so se čutili kakor riba v vodi,
misleči, da je baš sedaj njih čas, njih žetev —
in so tem drzneje počenjali vsakovrsten nered.

Ni treba praviti, da jim je načeloval gospod
Zagloba. To načelništvo mu je zagotovila velika
viteška slava, neugasna žeja, ki. ga je podpi¬
rala, da ni imel nikoli preveč pijače, jezik, tako
okreten, da mu nihče ni bil kos, in velika
samosvestnost, katere ni moglo nič omajati.
Včasih pa ga je tudi napadala »melanholija«. —
Takrat se je zaprl v sobo ali v šotor in ni šel
iz njega, ako pa je šel, bil je jezen, pripravljen
za prepir ali celo za pretep. Pripetilo se je celo,
da je tako slabovoljen gospoda Dunčevskega
težko ranil in sicer samo zato, ker se je mimo¬
grede zadel ob njegovo sabljo. Gospodu Mihaelu
se je le tedaj pokazal, kedar se mu je izpove-
daval, da ga muči hrepenenje po gospodu Skrze-
tuskem in po »sirotici«. — »Zapustili smo jo,
gospod Mihael, in jo kakor Jude Iškarjoti dali
v brezbožne roke. — Nikar se mi ne zaslanjajte
z vašim: nemine excepto! *) Gospod Mihael,
kaj se je zgodilo z njo? — Povej!«

Zaman mu je gospod Mihael tolmačil, da
bi bili »sirotico« iskali, ako bi ne bilo Pilavec,
da je pa sedaj, ko je je vsa sila Hmielnickega
pregradila od nje, to popolnoma nemožno. Slah-
čič se ni dal potolažiti. Ugrezal se je v še večjo
zlovoljnost ter preklinjal vse, kar mu je prišlo
na um.

Toda ti hipi otožnosti niso dolgo trpeli.
Navadno je gospod Zagloba, kakor bi hotel na¬
domestiti izgubljeni čas, potem razsajal in pil
še bolj nego preje. Čas je tratil po krčmah,
v družbi najhujših pivcev, ali pa pri mestnih
krasoticah, kjer mu je bil gospod Mihael zvest
tovariš.

Mali Mihael, sicer izvrsten vojak in častnik,
ni imel v sebi niti za vinar te resnobe, kakoršno
so n. pr. v Skrzetuskem obrodile nesreče in
muke. Svojo dolžnost do Poljske je razumel
tako, da je tolkel, kogar so mu veleli, — za
drugo se ni brigal in o javnih stvareh ni imel
nobenega pojma. Poraz vojske bi bil vsekdar
oplakoval, toda nikdar mu ni prišlo na misel,
da so lahkoživnost in izgredi državi baš tako

‘) Zaradi varnosti kraja.

') Brez izjeme.

9’

68

Z OGNJEM IN MEČEM.

škodljivi kakor porazi. Skratka, bil je mladenič
in lahkoživec, ki je, prišedši v šum prestolnega

mesta, utonil v njem do ušes in se kakor osat
prijel Zaglobe, ki je bil mojster v razsajanji.
Z njim je hodil tudi mej šlahto, kateri je Za-
globa pri kozarci pravil neznanske reči, ob

uže potegnil sabljo in izzval, a Zagloba mu
je rekel:

»Gospod, pač ne bi imel nobene vesti, ako

bi se te lotil na očividno tvojo smrt, če se po¬

jednem pridobival privržencev za kraljeviča Ka-

skusim s teboj. Poskusi se rajši s tem-le mojim

rola, pil z njim vred ter ga v potrebi zaslanjal.
Po volitvenem prostoru in po mestu sta motovi¬
lila kakor dve muhi v  kropu - in ni bilo kota,
da bi ne bila zlezla va-nj. Bila sta tudi v Ne-
poretu in Jabloni in na vseh pojedinah in ko-

sinkom in učencem, ne verujem, da bi bil celo
njemu kos.«

Po takih besedah je poskočil gospod Vo
lodijovski s svojimi zavihanimi brkicami, zavi¬
hanim nosom in vranjim obličjem in, če je bil

šilih, pri velikaših in po krčmah, bila sta po-
vsodi in v vsem. Gospoda Mihaela je srbela
mlada roka. Hotel se je izkazati in ob jednem
pokazati, da je ukrajinska šlahta boljša nego
druga in da so kneževi vojaki nad vse. Iščoč

vsprejet ali ne, spustil se je v ples. Ker pa je bil
zares mojster vseh mojstrov, položil je protivnika
navadno uže po nekoliko zamahih. Take zabave
sta si z Zaglobo izmišljala in njih slava je rasla
mej nemirnimi duhovi in mej šlahto od dne do

pustolovstev zahajala sta navlašč mej ločnike,
največje prepirljivce, osobito pa mej privržence
kneza Dominika Zaslavskega, katerega sta oba
Črtila. Lotevala sta se najznamenitejših nasprot¬
nikov, katerih slava je bila trdna in znana.

»Gospod, ti mi provzroči samo priliko,«
rekal je gospod Mihael, »potem pa nastopim jaz.«

Zagloba, zelo spreten v prepiru in za dvo¬
boj z bratom šlahčičem nikakor ne bojazljiv,
ni bil vselej voljan odstopiti, zlasti ne v pre¬
pirih z Zaslavskimi. Ko pa je prišlo s kakim
ločniškim proslavljencem do resnobe, poprestajal
je z zabavljanjem. V tem pa je navadno šlahčič

dne, a bolj še slava Zaglobe, zakaj govorilo
se je: »Ako je učenec tak, kak mora biti stoprv
mojster!« Jedrnega gospoda Harlampa gospod
Volodijovski dolgo ni mogel nikjer najti. —
Mislil je celo, da so ga morda po kakem opravku
poslali nazaj na Litvo.

Tako je prešlo skoro šest tednov, v ka¬
terih so se tudi javne zadeve pomaknile znatno
naprej.

Napeta borba mej bratoma kandidatoma,
silna prizadevanja privržencev, hlastnost in vzbur¬
jenost strasti v privržencih, vse to je izginilo
brez sledu in spomina. Znano je bilo uže vsem,

Z OGNJEM IN MEČEM.

da bode izbran Jan Kazimir, kajti kraljevič
Karol se je bratu umaknil ter radovoljno od¬
povedal kandidaturi. Čudno je, da je glas Hmiel-
nickega mnogo odločil in sicer zato, ker se je
v obče domnevalo, da se kralju podaje, zlasti
takemu, ki je bil njemu všeč. In to dozdevanje
se je večinoma tudi uresničilo. Ta preobrat
razmer je bil Višniovieckemu udarec na glavo,
zakaj on, kakor nekdanji Kato, niti za hip ni
nehal opominjati, da se mora Kartagina zapo-

6g'

bode njegovim privržencem tako naklonjen ka¬
kor svojim, Kazimir je bil velikodušen, — ali
Kazimir je bil privrženec kancelarjeve politike, —
torej dobi bulavo kdo drugi, — ne knez, — in
groza Poljski, ako tisti vojskovoj ne bode Hmiel-
nickemu kos. Na to misel je podvojena bolest
Jerirniji stiskala srce. — Strah za bodočnost
domovine in ta neznosen čut, kakoršnega čuti
človek, kedar vidi, da se njegove zasluge prezro,
da se mu ne dodeli pravica, nego da drugi

Knez Jeremija je kraljeviča Kazimira obiskal, in ta ga je prav prijazno vspreiel..

roška porušiti. Sedaj je moralo priti uže po¬
gajanje na vrsto. Knez je sicer uže vedel, da
iz tega pogajanja ničesar ne bode, ali pa da se
morajo ravnati po razmerah stvarij, in je v bo¬
dočnosti uže videl vojno, — vendar ga je obšel
nemir, ko je pomislil, kak bode konec te vojne.
Po pogodbi bode opravičeni Hmielnicki le še
silnejši, — a Poljska slabejša. In kdo popelje
njene vojske proti tako proslulemu vojskovoju,
kakoršen je Hmielnicki? Mar ne pridejo novi
porazi, ki bodo vse sile kraljestva popolnoma
izcrpili • Knez se ni motil in je vedel, da njemu,
najgorečnejšemu privržencu Karola, ne izroče
bu’ave. Res je, da je Kazimir bratu obetal, da

vzdignejo svoje glave nad njegovo. Ako bi ne bil
ponosen, ne bil bi Jeremija Višnioviecki. V sebi
je Čutil sposobnost dn moč za vojvodsko bu¬
lavo — in jo je zaslužil, — in baš zato je
dvojno trpel.

Mej častniki se je celo govorilo, da knez
ne bode čakal konca volitve in da pojde iz
Varšave, a to ni bila resnica. Knez ni le ostal,
temveč je celo kraljeviča Kazimira obiskal, ki ga je
prav prijazno vsprejel, in ga je spremil v Neporet.
Potem se je za dlje časa vrnil v mesto, ker so
vojne zadeve tako zahtevale. Šlo je za dobavo
sredstev za vojsko, — kar je knez odločno za¬
hteval. Ob jednem so se za Karolov denar se-

72

Z OGNJEM IN MEČEM.

stavljali novi regimenti dragoncev in pehote,
.leden regiment so poslali uže v Rusijo, drugi
je bilo pa treba vsak čas povesti. V ta namen
je knez na vse strani razpošiljal častnike, izur¬
jene v organizaciji vojske, da bi te polke iz-
vežbali, kakor treba. Odposlana sta bila Kušel
in Vieršul in naposled je prišla vrsta na Volodi-
jovskega.

Nekega dne je bil pozvan pred kneza, ki
mu je dal tak ukaz:

»Ti pojdeš na Babice in Lipkov v Žabo¬
tov, kjer čakajo konji, določeni za regiment.
Tam je deneš v red, izvežbaš in plačaš gospoda
Trzaskovskega, potem pa je privedeš k vojski.
Denar dobiš s to pobotnico od blagajnika tu
v Varšavi.

Gospod Volodijovski se je žurno poprijel
dela, vzel denar in še isti dan sta z Zaglobo
krenila proti Zaborovu z desetorico spremstva
in z vozom, na katerem je bil denar. Zadržaval
jih ni nihče, kajti po vsej okolici onstran Var¬
šave je rojila šlahta, služabništvo, vozovi in
konji. Vasice so bile prav do Babic tako na-
gnjetene, da so po vseh kočah bivali gostje.
V tej gnječi je bilo lahko najti ljudi vsakovrstne
nravi. Navzlic najskrbnejšemu ogibanju naša
prijatelja nista ušla neki nepriliki.

Ko sta prišla v Babice, zagleda'a sta pred
krčmo nekaj šlahte, ki je baš sedala na konje,
da bi šla svojo pot. Oba oddelka sta drug dru¬
gega pozdravila in sta se imela uže ločiti, kar
se zdajci jeden jezdecev ozre na gospoda Volo-
dijovskega,— ne črhne ne besede nego se sko¬
koma spusti k njemu.

»A, tu si bratec!« zakrikne. »Skrival si se,
pa sem te vendar našel. — Sedaj se mi ne
izmakneš! Hej, gospodje!« zakrikne na svoje
tovariše. »Čakajte no malo! Temu častničku
imam nekaj povedati in bi rad, da ste svedoki
mojim besedam.«

Gospod Volodijovski se zadovoljno nasmeje.
Spoznal je gospoda Harlapapa.

»Bog mi je svedok, da se nisem skrival,«
reče, »in sem te celo iskal, da bi te vprašal,
če se še srdiš na me. Pa kaj! Nisva se mogla
najti.«

»Gospod Mihael,« zašepeče Zagloba, »v služ¬
benih opravkih potuješ!«

»Vem,« zamrmra Volodijovski.

»Sedaj te imam!« vrešči Harlamp. »Vele-
možni gospodje! Temu mladiču, temu golo¬
bradcu sem obljubil, da mu porežem ušesi,' —
in porežem mu jih, kakor sem Harlamp! Oba,

kakor sem Harlamp! Gospodje, bodite mi sve¬
doki, mladeniček, ti se pa pripravi!«

»Ne morem! Kakor mi je Bog mil, ne
morem!« reče Volodijovski. »Gospod, dovoli
mi vsaj dva dni.«

»Kako, da ne moreš? Te je izpreletel
strah? Ako se mi ta hip ne pripraviš, oplazim
te, da bodeš videl tri solnca. O brencelj 1 Muha
strupena! Na pot mi znaš hoditi, zbadati znaš,
z jezikom znaš grizti, sablje se pa ne upaš
rabiti !«

Tu poseže gospod Zagloba vmes:

»Gospod, zdi se mi, da se zaganjaš v peto,«
reče Harlampu, »pazi, da te ta brencelj zares
ne zgrabi, potem ti ne pomore nobeden obliž.
Tfu! Za vraga, ali ne vidiš, da potuje ta častnik
v službenih opravkih? Poglej ta voz z denar¬
jem, kateri peljamo k regimentu, in razumi, za
vraga, da ta častnik, ki straži blagajnico, ne
razpolaga s svojo osobo in da se ti ne more
v dvoboj postaviti. Kdor tega ne razume, tepec
je, ne vojak. Midva služiva pod vojvodo ru¬
skim in se nisva le s takimi bila, kakorŠen si
ti, — danes pa ne moreva, — saj odloženo ni
še opuščeno.«

»To je gotovo, da ne moreta, če potujeta
z denarjem,« reče jeden tovarišev Harlampovih.

»Kaj me briga njih denar!« kriči neobuz-
dani gospod Harlamp, »postavi naj se v dvo¬
boj, drugače začnem mahati.«

»Dvoboja danes ne vsprejmem, zastavim pa
moško besedo,« reče gospod Mihael, »da se
črez tri ali štiri dni zglasim, kjerkoli hočete,
brž ko se iznebim službenega posla. Ako se
s to obljubo ne zadovoljite, zaukažem streljati,
ker sem prepričan, da nimam posla s šlahto in
vojaki, marveč z razbojniki. Izberite si torej, za
vse vragove, jaz ne utegnem tukaj stati.«

Ko so eskortujoči dragonci to zaslišali, na¬
merili so takoj cevi na napastnike, in ta pokret,
kakor tudi odločne besede gospoda Mihaela
storile so očividen vtis na tovariše gospoda Har-
lampa. »Odnehaj,« prigovarjali so mu, »sam si
vojak, torej veš, kaj je služba; saj je gotovo,
da dobiš zadovoljščino, kajti to je nekak pre-
drznež, kakor so vsi izpod ruskih praporov.
Brzdaj se, — prosimo.«

Gospod Harlamp se je še nekaj časa upi¬
ral, naposled je pa opazil, da razjezi svoje to¬
variše, ali pa je prisili na negotov boj z dra¬
gonci. — Obrnil se je torej k Volodijovskemu
ter mu rekel:

7'

Z OGNJEM IN MEČEM.

»Zastaviš torej možbesedo, da se zglasiš?«

»Poiščem te sam, Če za drugo ne, pa za
to, ker me za to reč dvakrat vprašaš. Postavim
se ti v štirih dneh. Danes imamo sredo, bodi
torej v soboto popoldne, ob dveh popoldne.
Izvoli si mesto.«

»Tu v Babicah je sila gostov,« de Har-
lamp, »utegnila bi se torej pripetiti kaka ovira.
Studiva se v Lipkovu, tam je uže mirneje in
meni ne predaleč. Naše stanišče je namreč v Ba¬
bicah.«

»In bodeš tudi v tako mnogobrojnem dru¬
štvu gospodov kakor danes?« vpraša previdni
Zagloba.

»O, ni treba! Sam pridem in gospodje
Sielickovi, moji sarodniki. Nadejem se, gospoda,
da tudi vidva prideta brez dragoncev.«

»Ali se morebiti pri vas dvoboji bijejo vpričo
vojakov?« pravi gospod Mihael, »pri nas ni taka
navada.«

»Torej v štirih dneh, v soboto, v Lipkovu,«
pravi Harlamp, »snidemo se pred krčmo, a do
tedaj z Bogom!«

»Z Bogom !« odgovorita Volodijovski in
Zagloba.

Protivniki so se mirno razšli. Gospod Mi¬
hael je bil vesel bodoče zabave in si je obetal,
da gospodu Longinu podari odsekane brke Pe-
togorčeve. Potoval je torej izvrstne volje v Za-
borov in je ondukaj naletel tudi na kraljeviča
Kazimira, ki je bil prišel tjakaj na lov. Bodo¬
čega kralja pa je videl le zdaleka, ker je hitel
po opravkih. V dveh dneh je stvari uredil,
ogledal konje, plačal gospoda Trzaskovskega,
vrnil se v Varšavo in se ob dogovorjenem roku,
in še celo jedno uro preje, zglasil v Lipkov
z gospodom Zaglobo in gospodom Kušlom, ka¬
terega je naprosil za drugega svedoka.

Ko so prišli pred krčmo, katero je imel
zid, stopili so v sobo, da bi si grlo nekoliko
sprali z medom in se pri steklenici pokratko-
časili.

»Garjavec, je gospod doma?« vpraša Za¬
globa krčmarja.

»Gospod je v mestu.«

»Stoji mnogo šlahte pri vas v Lipkovu?«

»Pri nas je prazno. Samo jeden gospod
se je ustavil pri meni in sedi v stranski sobi, —
bogat gospod s služabniki in konji.«

»Zakaj pa ni šel v dvor?«

»Morda ne pozna našega gospoda. Sicer
je pa dvor uže mesec dnij zaprt.«

»Morda je to Harlamp?« de Zagloba.

»Ne!« reče Volodijovski.

»Ej, gospod Mihael, dozdeva se mi, da bi
utegnil biti to on.«

»Kaj še!«

»Pojdem in pogledam, kdo je. Žid, ali uže
dolgo ta gospod tukaj stanuje?«

»Danes je prišel, ne bode tega dve uri.«

»Ne veš, odkod je?«

»Ne vem. Od daleč mora biti, konje je
imel zdelane, ljudje so pravili, da izza Visle.«

»Čemu je torej prišel v Lipkov?«

»Kdo ve?«

»Grem pogledat,« ponovi Zagloba, »morda
je pa kak znanec.«

In stopil je k zaprtim dverim stranske sobe,
potrkal in se oglasil:

»Gospod, ali je dovoljeno vstopiti?«

»Kdo je?« ozove se glas iz sobe.

»Naš človek!« reče Zagloba, odpiraje dveri.
»Prosim oproščenja, morda ni prav?« doda po-
molivši glavo v sobo.

Zdajci pa se naglo odmakne, zaloputne
dveri, kakor bi bil zagledal smrt. Odprl je usta
in s plašnimi očmi gledal Volodijovskega in
Kušla.

»Gospod, kaj pa ti je?« vpraša Volodi¬
jovski.

»Za pet ran Kristovih! Tiho!« reče Za¬
globa.

»Tam je Bohun!«

»Kdo? Kaj se ti je pripetilo?«

»Tam je. . . Bohun. . . «

Oba častnika planeta na noge.

»Se ti je mari pamet zmešala? Kdo?«

»Bohun! Bohun!«

»To ni mogoče.«

»Kakor sem živ! Kakor tu pred vama
stojim! Kolnem se na Boga in na vse svetnike.«

»Pa zakaj si se tako ustrašil?« reče Volo¬
dijovski. »Ako je on, dal nam ga je Bog v roke.
Pomiri se, gospod. Ali za trdno veš, da je on?«

»Kakor to, da govorim s teboj. — Videl
sem ga, preoblači se.«

»Ali je tudi on tebe videl?«

»Ne vem, mislim pa, da ne.«

Oči Volodijovskega se zaiskre kakor oglje.

»Žide!« reče stiha, silno mahaje z roko.
»Pojdi sem! Ali ima stranska soba še druge
dveri?«

»Ne, samo skozi to sobo.«

»Kušel, pod okno!« zašepeče gospod Mi¬
hael. »O, sedaj se nam ne izmuzne!«

^2  z ognjem  in  mečem.

Kušel ni rekel niti besedice ter je skočil
iz sobe.

»Gospod, osvesti se,« reče Volodijovski Za-
globi. »Nad njegovim vratom visi poguba, ne
nad tvojim. Kaj ti more storiti? — Nič.«

»Jaz se le od osuplosti ne morem umiriti!«
odgovori Zagloba, a v duhu si je mislil: »Res
je! Česa naj bi se bal? Gospod Mihael je pri
meni, — Bohun naj se boji!«

In naredil je grozovito strog obraz ter za¬
grabil za ročnik.

»Gospodine Mihael, on nam ne uide.«

»Je pa res to on? Se vedno ne morem
verjeti. Česa bi on tu iskal?«

»Hmielnicki ga je poslal na vohunstvo. To je
najgotovejse ! Čakaj, gospod Mihael. Primimo ga
in postavimo mu pogoj: ali naj nam da knežnjo,
ali pa mu zagrozimo, da ga izročimo pravici.«

»Da bi nam le knežnjo dal, potem naj si
ga vzame sam vrag!«

»Ba, ali nas ni premalo? Dva in Kušel
tretji? Kakor vstekel se bode branil in tudi
ljudij ima nekoliko.«

»Harlamp pride z dvema, — potem nas
bode šestero! Dosti! — Tiho!«

Ta hip se odpro dveri in Bohun stopi
v sobo.

Preje menda res ni bil videl v sobo nagniv-
šega se Zaglobe, kajti ko ga je sedaj zagledal,
zdrznil se je in nekak plamen mu je preletel
po obličji. Po bliskovo mu je roka zagrabila
sabljo za ročnik, — toda vse to je trpelo le
za jeden hip. Ta plamen mu je takoj ugasnil
na obličji, ki je nekoliko pobledelo.

Zagloba ga je gledal in ni niti črhnil. —
Tudi ataman je stal molče. V sobi so se čule
preletavajoče muhe in ta dva človeka, ka¬
terih usodi sta se tako čudovito prepletali, delala
sta se ta hip, kakor bi se ne poznala.

To je trpelo precej dolgo. Gospodu Mi¬
haelu se je dozdevalo, da minevajo celi veki.

»Žid,« reče naglo Bohun, »je odtod daleč
do Zaborova?«

»Ni daleč,« odgovori zid. »Milostivi gospod
uže gre?«

»Da,« reče Bohun in se obrne, proti dverim,
ki so držale v vežo.

»Z dovoljenjem,« zagrmi glas Zaglobe.

Četnik se takoj ustavi, kakor bi bil prirasel
k tlom, obrne se k Zaglobi in upre va-nj svoje
Črne, strašne zrenice.

»Česa hočeš?« vpraša kratko.

»Ej, dozdeva se mi, da se poznava. Ali
se nisva videla na ženitovanji, v Rusiji?«

»Da!« reče četnik ponosno ter položi roko
na ročnik.

»Kako je kaj tvoje zdravje?« vpraša Za¬
globa. »Takrat si bil tako nekako naglo odšel
iz hutora, da se niti posloviti nisva utegnila.«

»Ti je mari žal za to?«

»Gotovo, da mi je žal. Poplesala bi bila.
Družba se je bila pomnožila.« — Tu je gospod
Zagloba pokazal na Volodijovskega. — »Baš ta
gospod je bil prišel, ki bi se bil rad s teboj
pobližje seznanil.«

»Dosti tega!« krikne gospod Mihael. »Iz-
dajica, jaz te vklenem!«

»In s kako pravico?« vpraša ataman in po¬
nosno vzdigne glavo.

»Ker si buntovnik, sovražnik Poljske in ker
si prišel sem vohunit.«

»In kdo si ti, gospod?«

»O, nočem ti razkladati! — Ne izmuzneš
se mi!«

»Bodeva videla!« de Bobun. »Tudi jaz se
ti ne bi predstavljal, kdo da sem, ako bi me
kot vojak pozval na sabljo. Ker mi pa groziš
z zaporom, predstavim se ti: Evo, to je list,
kateri nesem od hetmana zaporoškega kraljeviču
Kazimiru. Ko ga nisem našel v Naporetu, nesem
ga v Zaborov. Me hočeš li sedaj vkleniti in
dati zapreti?«

Izrekši je Bohun ponosno in oholo po¬
gledal na Volodijovskega, gospod Mihael pa se
je tako zmedel, kakor lovski pes, ki čuti, da se
mu zver umika; in ker ni vedel, kaj bi počel,
obrnil je vprašaje pogled na Zaglobo. Nastal
je težak trenotek molčanja. »Ha!« de Zagloba.
»Težava! Ker si poslanec, te ne moremo pri¬
jeti, — s sabljo se pa temu kavalirju ne ustav¬
ljaj. Jedenkrat si pred njim uže brusil pete,
da se je kar prašilo.«

Bohunu še je obličje prevleklo z rude-
čico. V tem hipu je spoznal Volodijovskega.
Sramota in ranjeni ponos sta takoj zaigrala v ne¬
ustrašnem četniku. To je bila jedina neizprana
maroga na njegovi molojski slavi, katero je
ljubil bolj nego glavo in bolj nego vse.

A neizprosni Zagloba je hladnokrvno na¬
daljeval :

»Izgubil bi bil kmalu hlačice. — Ta ka¬
valir se te je usmilil in ti je življenje daroval.
Tfu! Gospod molojec! Lice imaš žensko, pa
tudi žensko srce. S staro kneginjo in z mladini
knezom si bil pač. hraber, — a z vitezom, e!

1  OGNJEM IN MEČEM.

7 3

Tebi se prav prilega, da nosiš pisma, da odvajaš
dekleta, za vojno pa nisi. Kakor mi je Bog
mil, videl sem na svoje oči, kako so ti hlačice
letele. Tfu, tfu! Seveda, sedaj uže govoriš o sab¬
lji, ko neseš list. Kako bi se kdo meril s teboj,
ko se zaslanjaš s tem listom 1 Pesek v oči, pesek
v oči, gospod molojče! Hmiel je dober vojak,
Krzivonos dober, a mej kozaštvom je mnogo
širokoustnežev.«

Bohun se naglo pomakne proti gospodu
Zaglobi, a gospod Zagloba bas tako naglo za

»Dobro,« reče Volodijovski.

»Volenti non fit iniuria!«*) doda Zagloba.
»Toda kdo izroči kraljeviču list?«

»Naj vaju zatone boli glava; to je moja stvar!«

»Pa se torej bijta, ko ne more biti dru¬
gače,« reče Zagloba. »Gospod četnik, ako bi
se ti posrečilo s tem kavalirjem, vedi, da jaz
nastopim za njim. Gospod Mihael, sedaj pojdi
pred vežo, nekaj nujnega ti imam povedati.«

Prijatelja sta stopila ven in poklicala Kušla
izpod okna. Zagloba reče:

Gospod Zagloba je gledal na Bohuna, čegar roka je po bliskovo pograbila sabljo za ročaj, pa ni črhnil besede.

(Str. 72.)

gospoda Volodijovskega, tako da sta si ta dva
mlada viteza stala oko v oko.

»Nisem bežal v strahu pred teboj, marveč
da bi ljudi otel,« reče Bohun.

»Ne vem, zakaj si bežal, le toliko vem,
da si bežal,« odgovori na to gospod Mihael.

»Povsodi se ti postavim, — če treba takoj
tukaj.«

»Mene izzivaš?« vpraša Volodijovski in ne¬
koliko pomiži z očmi.

»Ti si mi vzel molojsko slavo, ti si me
osramotil, treba mi tvoje krvi!«

»Gospoda, naše stvari stoje slabo. On ima
res list do kraljeviča, — ako ga ubijemo, bode
to zločin, saj vesta, da ,kaptur‘ propter securi-
tatem loči sodi dve milji od volilnega polja —
in to je vendar Je takorekoč poslanec. Težavna
stvar! Potem se moramo kam skriti, ali pa
nam knez da zavetje, — drugače bi utegnilo
biti za nas slabo. Ce ga izpustimo — je pa
še slabše. Le tako moremo osvoboditi našo
sirotico. Ko njega ne bode na svetu, najdemo

*) Kdor to sam hoče, temu se ne dela krivica.

10

74

Z OGNJEM IN MEČEM.

jo laglje. — Kaže se, da hoče sam Bog po¬
moči nji in Skrzetuskemu, — to je! Posvetujmo
se, gospoda!«

»Gospod, ti bodeš vendar našel kako ukano?«
de Kušel.

»Saj je uže to ukana, da nas je on sam
izzval. Treba nam svedokov, tujih ljudij. Moja
misel je, da bi počakali Harlampa. To prevza¬
mem jaz na se, da on odstopi prvenstvo, — in
v potrebi bode svedočil, da smo bili izzvani in
da smo se morali braniti. Tudi od Bohuna
treba natančneje izvedeti, kje je deklico skril.
Ako bi moral umreti, ne bode mu za njo, —
morda pove, ako ga zarotimo na njegovo lju¬
bezen. Ako ne pove, — saj je itak bolje, če
ne živi. — Treba pozornosti in premisleka. —
Glava mi kar poka, gospoda moja.«

»Kateri se bode bližnjim?« vpraša Kušel.

»Gospod Mihael prvi, jaz drugi,« reče Za-
globa.

»In jaz tretji.«

»Ne more, biti,« prekine gospod Mihael,
»sam jaz se bijem, in potem je konec. Ako
mene položi, sreča je njegova — in zdrav naj
odide.«

»O, jaz sem se mu uže napovedal,« reče
Zagloba, »ako pa tako skleneta, — potem od¬
neham !<

»No, to je njegova stvar, če se hoče tudi
s teboj biti, ali z nikomer več.«

»Pojdimo torej k njemu.«

»Pojdimo.«

Sli so — in Bohuna našli v veliki sobi,
pijočega med. — Četnik se je bil uže popol¬
noma pomiril.

»Poslušaj no, gospod,« nagovori ga Za¬
globa. »To so važne stvari, o katerih se hočemo
s teboj pogovoriti. Ti si izzval tega gospoda, —
dobro! — Vedeti pa moraš, da te kot poslanca
branijo prava, kajti prišel si v političen narod,
ne pa v divje zveri. Zato mi tvojega boja ne
moremo vsprejeti drugače, nego da pred svedoki
izjaviš, da si naju radovoljno izzval. Semkaj
pride nekoliko šlahte, s katerimi smo hoteli
imeti dvoboj, — ti torej to pred njimi izjaviš,
midva pa ti dava mož-besedo, da lahko svo¬
bodno odideš, ako se ti posreči z gospodom
Volodijovskim, in da ti nihče ne bode delal ovir,
razun če bi se hotel morda z menoj poskusiti.«

»Dobro,« odgovori Bohun. »Povem pred
ono šlahto in zapovem svojim ljudem, da od-
dade list in Hmielnickemu povedo, da sem vas
jaz izzval. Ako pa mi Bog dodeli srečo, da na

tem gospodu najdem svojo molojsko slavo, —
gospod, potem pa tudi tebe poprosim na sab-
Ijico.«

In pogledal je Zaglobi v oči, a Zagloba se
je nekako zmedel, zakašljal, pljunil in odgovoril:

»Dobro. Ko se poskusiš z mojim učencem,
vedel bodeš, s kom imaš potem opraviti. Pa
kaj to. Važnejša je druga točka, pri kateri te
pozivljemo na tvojo vest in čast. Hočemo te
smatrati za viteza, če prav si Kozak. Ugrabil
si knežnjo Heleno Kurčevičevno, zaročnico na¬
šega tovariša in prijatelja, ter jo imaš skrito.
Ako bi te zato pozvali, vedi, da ti ne bi nič
pomoglo, da te je Hmielnicki imenoval svojim
poslancem, kajti to je raptus puellae,*) tu gre
za glavo, in bi te koj na mestu sodili. Ker pa
ti je iti v boj, pomisli,- kaj bi se utegnilo zgo¬
diti, ako pogineš. Ali ji želiš zla in pogina, ti,
ki jo baje ljubiš? Ali ji hočeš odvzeti varstvo,
izdati jo skrunitvi in nesreči? Ali ji hočeš še
po smrti ostati rabelj?«

Glas gospoda Zaglobe je tu zazvenel ne¬
navadno resno. Bohun je pobledel — in vprašal:

»Česa torej hočete od mene?«

»Povej nam, kje jo imaš vjeto, da bi jo
mogli najti in dati zaročencu, ako bi utegnil
ti pasti. Bog bode usmiljen tvoji duši, ako to
storiš.«

Četnik je oprl glavo na dlani in se glo¬
boko zamislil, naši trije tovariši pa so pozorno
sledili izmene na nemirnem njegovem obličji, ki
se je naglo zalilo s tako otožnostjo, kakor bi na
njem nikdar ne igral srd, ne besnost in no¬
beno drugo čustvo, kakor bi bil ta človek ustva¬
rjen le za ljubezen in hrepenenje. Molčanje je
dolgo trajalo, naposled pa je je prekinil tresoči
se glas gospoda Zaglobe, kateri je izpregovoril
te-le besede:

»Ako si jo uže oskrunil, — kaznuj te Bog,
ona pa naj v samostanu išče zavetja. . .«

Bohun na to vzdigne rosne, hrepeneče oči
ter reče:

»Ako sem jo oskrunil? Ne vera, kako lju¬
bite vi, gospoda šlahta, vitezi in kavalirji, ali
jaz, jaz Kozak sem jo v Baru otel smrti in
skrunbe in potem odvedel v pustinjo, — tam
pa jo čuval kakor svoje oko v glavi. Niti prsta
nisem položil na njo, padal sem ji pred noge
in se ji klanjal kakor sveti podobi. Ukazala mi je,
naj odidem, in odšel sem ter je nisem več videl.
Zadržavala me je majka vojna.«

*) Rop deklice.

7 3

Z OGNJEM IN MEČEM.

»Bog ti to všteje!« reče Zagloba in se glo¬
boko oddahne. »Je pa ona tam varna? Tam je
Krzivonos in so Talarji!«

»Krzivonos leži pod Kamjencem, a mene
je poslal Hmielnickega vprašat, če naj gre pod
Kudak. In gotovo je uže šel; tam pa, kjer je
ona, ni niti Lahov niti Kozakov niti Talarjev, —
ona je tam varna.«

»Torej kje je?«

»Poslušajte, gospodje Lahi! Bodi, kar ho¬
čete, — povem vam, kje je in zaukažem, da
vam jo izroče, — zato pa mi dajte svojo mož-
besedo, da je ne pojdete iskat, ako bode meni
sreča mila. Obljubite mi to za se in za gospoda
Skrzetuskega, pa vam povem.«

Prijatelji so se spogledali.

»Tega ne moremo!« reče Zagloba.

»Kakor smo živi, ne moremo!« vsklikneta
Kušel in Volodijovski.

»Tako?« reče Bohun in obrvi se mu stis¬
nejo, oči pa zaiskre. »Gospodje Lahi, zakaj ne
morete tega storiti?«

»Ker je Skrzetuski odsoten. Vrhu tega vedi,
da je nihče izmej nas ne preneha iskati, če bi
jo bil skril celo pod zemljo.«

»Vi bi torej z menoj radi napravili tako
kupčijo: ti, Kozak, nam daj dušo, mi tebi pa
sabljo. O, tega pa ne dočakate! — Ste mari
mislili, da moja kozaška sablja ni jeklena, —
da nad menoj uže krakate, kakor krakajo kro¬
karji nad mrhovino? Cernu bi baš jaz poginil,
a ne vi? Vi si želite moje krvi, a jaz vaše!
Videli bodete, kdo čegavo dobi.«

»Torej ne poveš?«

»Cernu bi pravil. — Na pogibel vam vsem.«

»Na pogibel tebi! Vreden, si, da bi te
s sabljami na kosce razsekali.«

»Poskusite.« reče četnik vstajaje.

Tudi Kušel in Volodijovski planeta s klopi.
Grozeči pogledi so se jeli križati, v togoti raz¬
burjene prsi so se močneje vzdigale, in nego¬
tovo je, do česa bi bilo prišlo, da ni Zagloba
pogledal skozi okno in vskriknil:

»Harlamp s svedoki je prišel!«

Trenotek pozneje je stopil v sobo stotnik
petigorski z dvema tovarišema, gospodoma Sie-
lickima. Po prvih pozdravih je je Zagloba vzel
na stran in začel stvar objasnjevati.

In govoril je tako prepričevalno, da se mu
je moralo dovoliti, zlasti ker je zagotovil, da
gospod Volodijovski prosi le kratkega odloga
in da je zadovoljen in gotov, da se mu postavi
takoj po boji s Kozakom, Tu je začel gospod

Zagloba praviti, kako stara in strašna je mržnja
vseh kneževih vojakov do Bohuna, da je on so¬
vražnik vsemu kraljestvu poljskemu in da je Jeden
najkrutejših vstašev, naposled, kako je ugrabil
knežnjo, devo iz plemiškega doma in zaročnico
šlahčiča, ki je zrcalo vseh viteških krepostij.

»In ker ste tudi vi šlahta, gospodje moji,
in se čutite z nami brate, potem takem je raz-
žaljenje, ki se v jedni osobi godi vsemu stanu,
tudi vaše razžaljenje, — in bi li dopustili, da
se ne maščuje?«

Gospod Harlamp je s početka ugovarjal in
trdil, da treba, če je temu tako, Bohuna takoj
razsekati, »a gospod Volodijovski naj se bije
z menoj, kakor smo dogovorili.« Zagloba mu
je moral znova razlagati, da to ne gre in zakaj
ne — in da bi tudi viteško ne bilo, da bi koga
zavratno napadli. Na srečo sta mu pomogla
tovariša Harlampova, oba razsodna človeka, da
se je dal naposled uporni Litvin prepričati in
da je dovolil odlog.

V tem je bil šel Bohun k svojim ljudem
in se je vrnil z esaulom Eljašenkom, kateremu
je povedal, kako je šlahčiča izzval na dvoboj, —
potem je to povedal glasno vpričo gospoda
Harlampa in gospodov Sielickih.

»Mi pa izrekamo,« reče Volodijovski, »da
je odvisno od tvoje volje, da se, ako zmoreš,
biješ še z gospodom Zaglobo ali pa ne. Bodisi
pa tako ali tako, ne izzove te potem nobeden
več ne, tudi skupno te ne bodo napadli, in
lahko odideš, kamer se ti zljubi. Na to dajem
svojo viteško besedo in tudi vas prosim, go¬
spoda, da tudi s svoje strani to obljubite in
potrdite.«

»Obetamo,« reko odločno Harlamp in oba
Sielicka.

Potem je Bohun pismo za kraljeviča izročil
Eljašenku in rekel:

»To pismo oddaš kraljeviču in, ako po¬
ginem, povej njemu in Hmielnickemu, da sem
bil jaz kriv — in da me niso zavratno ubili.«

Zagloba, ki je pozorno pazil na vse, opa¬
zil je, da se na mrkem obličji Eljašenkovem ni
pokazal niti najmanjši nemir. — Preveč je za¬
upal na svojega atamana, da bi se bal.

Bohun pa se je ponosno obrnil k šlahti
»No, kdor pade, ta pade. Idimo!«

»Čas je, čas je!« odgovore vsi, zatikajoč
vogle kontušev za pas in jemljoč sablje pod
pazhe.

Stopili so pred krčmo in krenili proti reki,
katera je tekla sredi gostega glogovja, divjih rož¬
ic*

7 6

7.  OGNJEM IN MEČEM.

tatarek in božjega drevjiča. Listopad je sicer
smukal listje z grmovja, vendar je bila taka
gošča, da se je črnela, kakor mrtvaški prt, tja
črez pusta polja, do gozdov. Dan je bil bled,
a lep in melanholičen, kakoršni so dnevi jesen¬
ski, polni milobe. Solnce je s svojim zlatom
nežno obrobljalo gole veje dreves in razsvetlje¬
valo žolte peščene sipine, raztezajoče se neko¬
liko od desnega brega rečice. Protivnika in
svedoki so šli baš proti onim peščenim sipinam.

»Tam se ustavimo,« de Zagloba.

»Dobro,« odgovore vsi.

Zagloba je bil čim dalje nemirnejši, napo¬
sled se približa Volodijovskemu in zašepeta:

»Gospod Mihael. . . «

»Kaj je?«

»Na milost božjo, gospod Mihael, pazi!
V tvoji roki je sedaj usoda Skrzetuskega, pro¬
stost knežnje, tvoje lastno življenje in — moje.
Bog te varuj, jaz temu razbojniku ne bodem kos.«

»Cernu si ga pa izzval!«

»Zarekel sem se. Zaupal sem v tebe, Mi¬
hael, ali jaz sem uže star, kratko sapo imam,
izpodtika se mi, a ta vrag ti skače kakor vrtavka.
To ti je izurjen pes, gospodine Mihael.«

»Hočem paziti,« reče mali vitez.

»Bog ti pomozi. Ne izgubi srca!«

»Kaj še!«

Ta hip se jima približa jeden Sielickih.

»Srdita stvar, ta vaš Kozak,« zašepeče,
»proti nam se nosi, kakor bi nam bil jednak,
če ne še boljši. Hu, kaka domišljavost! Nje¬
gova mati se je bila najbrže zagledala v kakega
šlahčiča.«

»Ej!« odgovori Zagloba. »Preje se je kak
šlahčič zagledal va-njo.«

»Tudi meni se tako dozdeva,« pritrdi Vo-
lodijovski.

»Obstanimo!« naglo zakliče Bohun.

»Obstanimo, obstanimo!«

Obstanejo. Slahta v polkrog, Bohun in
Volodijovski drug proti drugemu.

Volodijovski, v takih rečeh izveden človek,
dasi mlad, pobrskal je z nogo najprvo pesek,
če je trd, potem pa se je ozrl naokolo, da bi
spoznal vse neravnosti tal. Videlo se je, da te
stvari ni malo cenil. Saj je imel posla z juna¬
kom, najslavnejšim na vsej Ukrajini, o katerem
je narod pel pesni in katerega ime je bilo znano
po vsej Rusiji, tja do Krima.

Gospod Mihael, navaden poročnik dragon¬
ski, si je pa mnogo obetal od tega boja: ali
slavno smrt ali pa baš tako slavno zmago, —

zato ni ničesar opustil, da bi se vrednega po¬
kazal takega nasprotnika. Imel je tako resno
obličje, da se ga je Zagloba kar ustrašil, ko ga
je pogledal. »Srce mu upada,« pomislil je, »je
uže po njem, za njim pa tudi po meni!«

Ko si je bil Volodijovski tla dovolj ogle¬
dal, začel je odpenjati suknjo.

»Hladno je,« reče, »pa se uže razgrejeva.«

Bohun je storil ravno tako, in vso vrhnjo
obleko sta slekla in ostala le v bregušah in
srajcah, — potem pa začela na desnici vihati
rokave.

Kako neznaten je bil mali gospod Volo¬
dijovski v primeri z vitkim a visoko vzraslim
atamanom ! Skoro videti ga ni bilo. Svedoki so
nemirno gledali na široke Kozakove prsi, na
močne mišice, ki so gledale izpod zavihanega
rokava, podobne debelim vozlom. Zdelo se je,
kakor bi se petelinček spuščal v boj z močnim
stepnim jastrebom. Bohunove nozdrvi so se raz-
vrle, kakor bi vohale uže kri, obličje se mu je
skrčilo, da so mu črni lasje segali malone do
obrvij, in sablja se mu je tresla v roki. Ro¬
parske svoje oči je uprl v nasprotnika ter čakal
povelja.

Gospod Volodijovski je še proti svetlobi
pogledal na ostrino sablje, mrdnil z žoltimi
brkicami ter se postavil »v pozicijo«.

»Tu bode prosto klanje!« reče Harlamp
Sielickemu.

Zdajci zagrmi tresoči se glas gospoda Za
globe:

»V ime božje, začnita!«

XII.

Sablji sta zašvisnili, in jeklo je brenknilo ob
jeklo. Prostor boja se je takoj izmenil. Bohun
je naskočil s tako silo, da je gospod Volodijov¬
ski nekoliko korakov odskočil in da so se mo¬
rali tudi svedoki odmakniti. Bliskovni mahljeji
Bohunove sablje so bili tako nagli, da jih str¬
meče oči prisotnikov niso mogle slediti. Zdelo
se jim je, da je gospod Mihael z njimi popol¬
noma obkrožen, pokrit, in da bi ga le sam Bog
mogel oteti še iz tega navala Bohunovih bliskov.
Mahljeji so se zlili v jeden sam neprestan švist,
toki vznemirjenega vzduha so udarjali na lica.
Četniku je besnost še vedno rasla. Obšel ga je
divji bojni bes — in Volodijovskega je pred se
rinil in pehal kakor vihar, mali vitez pa se je
naglo umikal in se le branil. Iztegnena njegova

Gospod Mihael, semkaj na moje srce!« vskrikne ves razburjen gospod Zagloba .. (Str. 78.)

7«

Z OGNJEM IN MEČEM.

desnica se skoro gibala ni, sama dlan je sukala
majhne, toda kakor misel nagle polkroge. Lovil
je besne udarce Bohunove. — Ostrino je pod¬
stavljal pod ostrino, odbijal, pa se zopet zaslan-
jal in odmikal. Svoje oči je uprl v Kozakove
in sredi kačjih bliskavic je bil miren, le na lice
mu je stopila rdečica.

Gospod Zagloba je zamižal — in slišal je
le mah na mah, udar na udar.

»Se se brani!« mislil si je.

»Še se brani!« šepetali so gospodje Harlamp
in Sielicki.

»Pririnil ga je uže pesku do kraja,« doda
tiho Kušel.

Zagloba znova odpre oko in izpregleda.

Gospod Volodijovski je bil uže prav na
kraji, toda, kakor je bilo videti, ranjen doslej
še ni bil, le rdečica na licih mu je postala ži-
vejša in nekoliko kapljic znoja mu je stopilo
na čelo.

Zaglobi je srce utripnilo z novo nadejo.

»Saj je tudi gospod Mihael borilec nad
borilci,« misli si, »in tudi oni se nazadnje
speha.«

In res, obličje je Bohunu pobledelo, znoj
mu je oblil čelo, — odpor pa je le še bolj
netil njegovo besnost. Izpod brk so mu blisnili
beli zobje, iz prsij pa se je trgalo hropenje
besnosti.

Volodijovski ga ni izpustil iz očesa in se
je še vedno branil.

Ko je pa za seboj začutil rob, omahnil je.
Gledalcem se je zdelo, da je padel, a on se je
le priklonil, skrčil, počenil — potem pa se kakor
kamen z vsem svojim telesom vrgel Kozaku
na prsi.

»Napada!« vskrikne Zagloba.

»Napada!« ponove drugi.

In res je bilo tako. Četnik se je sedaj od¬
mikal, a mali vitez, spoznavši vso nasprotni¬
kovo moč, zaganjal se je tako spretno, da je
svedokom. sapa v prsih zamrla. Po vsej priliki
se je začel razgrevati. Mali očesci sta mu usi¬
pali iskre, prigibal se je in naskakoval, menjaval
pozicijo, kakor bi trenil, okrog četnika delal
kroge in ga prisilil, da se je na mestu obračal.

»O mojster! O mojster!« kriči Zagloba.

»Pogineš!« oglasi se naglo Bohun.

»Pogineš!« odgovori Volodijovski kakor
odmev.

V tem prevrže Kozak sabljo iz desnice v le¬
vico, kakor delajo le najizurjenejši borilci, in
zada z leve strani tako hud udarec, da je go¬

spod Mihael telebnil na tla, kakor bi ga bila
strela zadela.

»Jezus Marija!« krikne Zagloba.

Toda mali vitez je padel — navlašč, in
baš zato je Bohunova sablja presekala le vzduh,
mali, vitez pa je planil kvišku kakor maček in
skoro z vso dolžavo svoje ostrine strašno zatel
odkrite prsi Kozakove.

Bohun je omahnil, stopil korak naprej in
s poslednjo silo dal poslednji udarec. Gospod Vo¬
lodijovski ga je zlahka odbil, udaril še dvakrat
proti sklonjeni glavi. — Sablja je izdrknila iz brez-
vladnih rok Bohunih in junak je padel z obrazom
na pesek, ki se je pod njim takoj pordečil s Ši¬
roko kalužo krvi.

Navzoči Eljašenko se je vrgel na telo ata-
manovo.

Svedoki nekaj časa niso mogli niti bese¬
dice izpregovoriti. Tudi gospod Volodijovski
je molčal. Z obema rokama se je oprl na sabljo
in težko dihal.

Zagloba je prvi prekinil molk:

»Gospod Mihael, semkaj na moje srce!«
vskrikne ves razburjen.

Obstopili so ga.

»Gospod, borilec prve roke si!« pravita
gospoda Sielicka.

»Gospod, kakor vidim, ti si tiha voda!«
de Harlamp. »Jaz se ti postavim, da se ne
bi reklo, da sem se te ustrašil, če bi pa tudi
mene imel tako pohlastati, čestitam uže preje,
čestitam!«

»Ej, gospoda, mirujta, prav za prav se ‘ni¬
mata za kaj biti,« začne Zagloba.

»Me morem, tu gre za mojo čast, za ka¬
tero rad položim glavo,« odvrne Petigorec.

»Meni ni za tvojo glavo, odnehajva rajša,«
reče Volodijovski, zakaj, da ti resnico povem,
tam, kjer ti misliš, ti ne zapiram pota. Zapiral
ti ga bode kdo drugi, ki je boljši nego sem
jaz, — ne pa jaz.«

»Kako to?«

»Mož-beseda!«

»Torej odnehajta in mirujta!« zakličejo
Kušel in Sielicka.

»Pa bodi tako,« reče Harlamp in iztegne
roke.

Gospod Volodijovski je padel mej nje in
začela sta se poljubovati, da se je kar razlegalo
po peščeni planjavi, — gospod Harlamp pa je
rekel:

»Kdo bi bil sodil, da tako pohlastaš takega
velikana. A tudi on je sabljo sukal izvrstno.«

Z OGNJEM IN MEČEM.

»Nisem se nadejal, da bi bil tako okreten
borilec. Kje se je mogel tako naučiti?«

Tu se je znova občna pozornost obrnila na
ležečega četnika, katerega je bil tačas Eljašenko
obrnil z glavo navzgor — in plakaje iskal še
življenja v njem. Bohunovega obličja ni bilo
moči spoznati. Pokrila je je curkoma kri, ki
je lila iz ran, zadanih mu v glavo, in se precej
sesela na hladnem vzduhu. Tudi srajca na prsih
je bila vsa v krvi, a Še je dajal znamenja živ¬
ljenja. OČividno se je s smrtjo boril. Noge so
se mu tresle, prsti pa, skrivljeni kakor kremplji,
grabili so pesek. Zagloba je pogledal in mahnil
7‘  roko.

»Dosti ima!« reče. »Poslavlja se s svetom.«

»Aj,< reče jeden Sielickih, ko je pogledal
na telo, »to je uže mrlič!«

»Vrl junak je bil,« zamrmra Volodijovski,
kimajoč z glavo.

»Vem jaz nekaj o tem,« doda Zagloba.

V tem je hotel Eljašenko nesrečnega ata-
mana vzdigniti in odnesti. Ker je bil pa precej
šibak in postaren človek, Bohun pa — lahko bi
se reklo — velikan, ga ni zmogel. Do krčme je
bilo pa nekoliko staj, a Bohun je moral vsak
hip umreti. Ko je esaul to opazil, obrnil se je
k 'šlahti.

»Gospodje!« zaklical je in sklenil roke. »Na
Vzveličarja in sveto Prečisto, pomagajte! Ne
dajte, da bi tu poginil kakor pes. Jaz sem star,
sam ne morem, a ljudje so daleč...«

Slahta se je spogledala. Sovraštvo napram
Bohunu je bilo uže vsem izginilo iz src.

»Gotovo, da ga je težko tu pustiti kakor
psa,« zamrmra prvi Zagloba. »Ker srno se z njim
bili, ni nam kmet, marveč vojak, kateremu gre
taka pomoč. Kdo ga ponese z menoj, go¬
spodje?«

»Jaz,« reč? Volodijovski.

»Nesita ga na mojem plašči,« dodd Hsrlamp.

Trenotek pozneje je Bohun uže ležal na
plašči, za konce pa so plašč prijeli Zagloba,
Volodijovski, Kušel in Eljašenko, in vsa družba
je počasi krenila proti krčmi.

»Trdno življenje ima,« de Zagloba, »še se
giblje. Moj Bog, ako bi mi bil kdo rekel, da
bodem njegov strežnik in da ga bodem tako
nosil, mislil bi bil, da se z menoj norčuje. Pre¬
mehko srce imam, to dobro vem, pa težava je!
Tudi rane mu obežem. Nadejam se, da se na
tem svetu več ne srečava, naj me ima v dobrem
spominu vsaj na onem.«

_ . ?9

»Torej misliš, da nikdar ne ozdravi?« vpraša
Harlamp.

»On? Za njegovo življenje ne dam piška¬
vega oreha. Pisano mu je bilo tako in, če bi
se mu bilo posrečilo z gospodom Volodijov-
skim, pa bi iz mojih rok ne bil prišel. Rajši
pa hočem, da se je tako zgodilo, saj sem itak
uže preveč razvpit, da sem ljudoboj brez srca.
Kaj pa hočem, če mi kdo pride na pot? Go¬
spodu Dunčevskemu sem moral za rane plačati
petstvo zlatnikov, — to je pač mnogo, saj je
gospodom znano, da ruska posestva sedaj ne
mečejo nobenega dobička.

»Istina, da vas je obralo!« de Harlamp.

»Uf! Molojec je težak,« nadaljuje Zagloba,
»zasopel sem se. — Obralo pa, obralo, a na¬
dejam se, da nam državni zbor da kako od-
meno, — drugače shujšamo na smrt. — Težak
je, težak! Poglejte, gospodje, zopet je začel
krvaveti. Skoči no v krčmo, gospod Harlamp,
naj žid zgnjcte pajčevine s kruhom. Mnogo
pač revežu ne pomore, a pomagati je krščan¬
ska dolžnost in laglje umrje. Naglo! Gospod
Harlamp!«

Gospod Harlamp je stekel naprej, a ko so
naposled četnika prinesli v sobo, pripravil se
je gospod Zagloba na delo z veliko okretnostjo.
Kri je ustavil, rane zamašil, — potem pa se
obrnil k Eljašenku:

»Starec, ti si tu sedaj nepotreben. — Pojdi
kar najhitreje v, Zaborov, prosi, da te puste
pred kraljeviča, in oddaj pismo; povej vse, kar si
videl, vse, kakor je bilo. Ako se zlažeš, izvem
vse, kajti njegova visokost kraljevič mi vse za¬
upa, — in ti ukažem odsekati glavo.«

Tudi Hmielnickemu se za-me pokloni, on
me pozna in me ima rad. Atamanu napravimo
časten pogreb, ti pa stori svoje, ne vlači se po
kotih, sicer te kje ubijejo, predno utegneš še
povedati, kdo si. Bodi mi zdrav! Pojdi! Pojdi!«

»Gospodje, dovolite mi, da ostanem vsaj
dotlej, da se shladi.«

»Pojdi, pravim ti,« reče Zagloba grozeče,
»Če ne, ukažem kmetom, da te v Zaborov od-
vedo. Pokloni se Hmielnickemu.«

»Tega Kozaka sem zato odpravil, ker nima
tu nobenega opravka, če bi ga pa zares kje
ubili, kar bi se lahko pripetilo, zvalili bi vendar
krivdo na nas. Zašlavski in kancelarjevi peto-
lizci bi prvi vreščali na vse grlo, da so ljudje
kneza vojvode proti božjemu pravu pomorili
celo kozaško poslanstvo. Modra glava gleda na
vsako stvar. Tem gladišem, tem skledolizcem,

8o

Z OGNJEM IN MEČEM.

tem babjekom se ne damo v kaši pojesti, pa
tudi vi, gospodje, v potrebi svedočite, kako se
je vse zgodilo in da nas je on izzval. Tudi
tukajšnjemu vaškemu sodniku moram zaukazati,
da ga kako pokoplje. Tu ne vedo, kdo da je, mi¬
slili bodo, da je šlahčič in ga bodo častno po¬
kopali. Tudi nama se mudi na pot, gospod
Mihael, o tej stvari treba še knezu sporočiti.«

Hropeč oddih Bohunov je prekinil nadaljno
govorjenje gospoda Zaglobe.

»Oho, duša si uže poti išče,« reče šlahčič.
»Noč se dela; v temi pojde na oni svet. Ker

so ljudje izpod tujega prapora vsak hip gotovi
popričati, da je . bil Volodijovski izzvan. Ako
bi se ne bila ta stvar pripetila le malo dnij
pred razglašenjem izvolitve Kazimirove, ako bi
bil trpel še boj obeh kandidatov: brez nobene
dvojbe bi ne bili zamudili protivniki Jeremije,
a na čelu jim kancelar in knez Dominik, iz
tega dogodka proti njemu kovati orožje navzlic
vsem svedokom in svedoštom. Ali po odstopu
Karolovem je bila pozornost obrnena kam dru¬
gam — in lahko je bilo uganiti, da vsa stvar
utone v pozabnosti.

Trenotek pozneje je ležal Bohun uže na plašči . . . (Str. 79.)

pa ni oskrunil naše nesrečne sirotice, daj mu
Bog večni odpočitek — amen! Pojdimo, gospod
Mihael. Srčno rad mu odpuščam vse krivice,
če tudi je res, da sem jaz njemu bolj pot za¬
piral nego on meni. Sedaj je vsemu konec.
Zdravi, gospodje! Veseli me, da sem se se¬
znanil s tako čestitimi vitezi. Ne pozabite sve-
dočiti po resnici, če bode treba.«

XIII.

Knez Jeremija je novico o pobitji Bohuno-
vem ravnodušno vsprejel, zlasti, ko je izvedel, da

Hmielnicki bi jo utegnil sicer pozabiti v do¬
kaz, kake vedno nove krivice se mu gode, a
knez je po vsej pravici domneval, da kraljevič,
ko odpošlje odgovor, pripomni, ali pa ukaže
povedati, na kak način je poginil odposlanec,
Hmielnicki pa si ne bode upal dvomiti o res¬
ničnosti kraljevih besed.

Knezu je bilo le do tega, da bi se zaradi
tega čina njegovih vojakov ne vzdignil političen
vrišč. Z druge strani, glede Skrzetuskega, je bil
pa knez tega celo vesel, kar se je pripetilo, ker je
bilo sedaj mnogo gotoveje, da se KurčeviČevna
najde. Možno bi jo bilo ali najti ali priboriti

Z OGNJEM IN MEČEM. g (

ali pa odkupiti, — stroškov pa, celo največjih,
knez gotovo ne bi ščedil, da le priljubljenega
viteza bolesti oprosti in mu srečo povrne.

Gospod Volodijovski je šel v velikem strahu
h knezu. Daši tudi v obče ni bil plašan, vendar
se je kakor ognja bal vsakega namršenja kne-
ževih obrvij. Velika je bila torej njegova osup¬
lost in radost, ko je knez, po poročilu in nekaj
hipov trajajočem pomisleku, s prsta snel dra¬
gocen prstan in rekel:

»Hvalim vajino zdržljivost, da ga nista prva
napadla, kak hrup bi bil drugače utegnil vstati
v zboru. Ako knežnjo najdemo, dolžan vama
bode Skrzetuski dosmrtno hvaležnost. Gospod
Volodijovski, prišlo mi je na uho, da ne moreš
imeti sablje v nožnici, kakor drugi ne morejo
držati jezika za zobmi; za to bi zaslužil kazen.
Ker si se pa potegnil za prijateljevo stvar in
ker si dobro zastopal Čast naših praporov s tako
slovečim junakom, vzemi ta prstan, da bodeš
imel kak spomin na ta dan. Vedel sem, da si
dober vojak in borilec, sedaj pa vidim, da si
mojster nad mojstri.«

»On?« reče Zagloba, »on bi hudiču v tre¬
tjem udarci roge odbil. Ako mi ukaže vaša
knežja milost kedaj odsekati glavo, prosim, da
bi on to storil, da pridem na oni svet hitro,
kakor bi trenil. Bohuna je presekal po sredi
prsij, potem pa še dvakrat česnil po glavi.«

Knez je imel viteške stvari in dobre vojake
zelo rad, zategadelj se je zadovoljno nasmehnil
in vprašal:

»Gospod, si uže katerega naletel, ki bi ti
bil kos na sabljo?«

»Samo Skrzetuski me je bil nekoč malo
prasnil, pa sem tudi jaz njega, takrat ko je naju
potem tvoja knežja milost oba dejala pod ključ,
izmej drugih bi mi morda vzdržal tudi gospod
Podbipigta, zakaj on ima nadčloveško moč, —
in brez malega tudi Kušel, ako bi imel boljše oči.«

»Ne veruj mu, knežja milost,« vplete se
Zagloba, »njemu nobeden ne vzdrži.«

»Se je Bohun dolgo branil?«

»Težko delo sem imel,« reče gospod Mihael.

»Znal je tudi z levico.«

»Sam Bohun mi je pravil,« pretrga Za¬
globa, »da se je za vajo po cele dneve bil
s Kurčeviči, in v Cehrinu sem tudi sam videl,
da je tudi z drugimi tako delal.«

»Veš kaj, Volodijovski,« reče knez s po¬
siljeno resnobo, »pojdi pod Zamost, izzovi
Hmielnickega na sabljo in z jednim zamahom
reši Poljsko vseh porazov in nesreč.«

»Na ukaz vaše kn. milosti pojdem, da bi
se Hmielnicki le hotel postaviti,« odgovori Volo¬
dijovski.

Nato knez:

»Mi se norčujemo, svet pa gine! — Pod
Zamost pa morata zares iti. Iz kozaškega ta¬
bora imam poročilo, da Hmielnicki takoj po
razglasu izvolitve kraljeviča Kazimira odstopi od
obleganja in da se umakne v Rusijo. To bode
storil iz prave ali le hlinjene ljubezni do kralja
ali pa le zategadelj, ker bi se utegnila pod
Zamostom njegova sila zlomiti. Iti morata, da
povesta Skrzetuskemu, kaj se je zgodilo, da gre
knežnje iskat. Povejta mu, naj si pri starosti
Valeškem vzame toliko vojakov, kolikor jih po¬
trebuje. Z vama mu pošiljam tudi dovoljenje
in list, njegova sreča mi je zelo na srci.«

»Vaša knežja milost si nam vsem oteč,«
reče Volodijovski, »zaradi tega te bodemo vse
žive dni zvesto služili.«

»Ne vem, Če ne bode morebiti v kratkem
pri meni prav gladna služba,« opomni knez,
»ako mi propade vse zadnjeprsko imenje, —
dokler pa zadostuje, kar je moje, vaše je...«

»O!« vsklikne gospod Mihael. »Naše pičlo
imenje bode vedno tudi imenje vaše knežje
milosti.«

»Tudi moje je na razpolaganje!« reče Za¬
globa.

»Tega še ni treba,« odvrne knez ljubeznivo.
»Nadejam se, da bode Poljska, ako vse izgubim,
skrbela za mojo deco in se je spomnila.«

Knez je, tako govoreč, res kakor vidovin
videl v bodočnost. Poljska je namreč nekaj let
pozneje res njegovemu jedinemu sinu izročila,
kar je imela najboljšega, — krono, sedaj pa je
bilo velikansko imenje Jeremije tudi resnično
v nevarnosti.

»To sva se opravičila!« rekel je Zagloba,
ko sta šla z Volodijovskim od kneza. »Gospod
Mihael, lahko si si v svesti povišanja. Pokaži
no ta prstan. Dal Bog, da bi bil vreden sto
rumenih zlatov, kamen je zelo lep. Vprašaj
jutri na trgu kakega zlatarja. Za tako vsoto bi
se lahko plavalo v jedi, pijači in drugih na¬
sladah. Kaj misliš, gospod Mihael? Vojaško
geslo je: danes žijem, jutri gnijem; nauk pa je
tak, da se ni vredno danes skrbeti za jutri.
Kratko je človeško življenje, kratko, gospod Mi¬
hael. Najvažnejše je to, da te bode odslej knez
nosil v srci. On bi dal vsakemu, ki bi bil
Skrzetuskemu podaril Bohuna, desetkrat toliko,
ti si pa to storil. Velike naklonjenosti se smeš

ii

82

Z OGNJEM IN MEČEM.

nadejati, veruj mi. Knez je viteštvu marsikatero
imenje pustil do smrti ali pa celo daroval. Kaj
je to, sam prstan! Gotovo te čaka še kako darilo.
Naposled te še s kako svojo sorodnico oženi.«

Gospod Mihael je kar poskočil.

»Odkodi veš, da... «

»Da. . . kaj ?«

»Hotel sem reči: Kaj ti ne pride na um?
Kako bi se moglo kaj takega zgoditi?«

»Se mari ne dogaja? Mari nisi šlahčič? Ali
si ni vsa šlahta ravna ? Malone vsak velikaš ima
daljne sorodnike in sorodnice mej šlahto, katere
potem jemlje za svoje prve dvorjane. Saj je
tudi Sufčinski iz Sjenče poročen z neko daljno
sorodnico Višniovieckih. Vsi smo si bratje, go¬
spod Mihael, vsi smo si bratje, ako tudi ne¬
kateri služimo druge, kajti vsi smo nasledniki
Jafetovi, vsa razlika je le v imetku in v službah,
kar pa lahko vsakdo doseže. Tu pa tam so
sicer mej šlahto znatne razlike, a to je garjeva
šlahta! Razliko poznam mej psi, kakor: veriž-
niki, izurjeni hrti, lovski psi, z lajanjem goneči,
toda pomisli, gospod Mihael, da s šlahto. ne
more biti tako, kajti to bi bili pasji bratje, ne pa
šlahta; take skrunbe pa tako hvaležnemu stanu
gospod Bog ne dopusti!«

»Dobro govoriš,« reče Volodijovski, »ali
vendar je Višniovieckih rod kraljevski rod.«

»Gospodine Mihael, mari ti ne moreš biti
izbran za kralja? Ako bi se jaz uprl, dal bi
prvi tebi svoj glas, kakor gospod Zigmund Skar-
ševski, ki priseza, da bode za sebe samega gla¬
soval, ako mej kandidati ne bodo določevali
s kockami. Hvalo Bogu, pri nas je vse ,in li-
beris suffragiis', le naša revščina nam zapira
pot, ne pa naš rod.«

»Baš to!« vzdihne gospod Mihael.

»Kaj hočemo! Obrali so nas do golega in
poginemo, ako nam država ne nakloni kakih
dohodkov. Kaj čuda, da človek, dasi po naravi
zdržljiv, v takih stiskah rad pije. Idiva, gospod
Mihael, da ga stekleničico popijeva, morda se
nekoliko potolaživa.«

Tako pomenkujoč se sta prišla v Staro
Mesto in stopila v gostilno, pred katero je ne¬
koliko dečkov držalo kožiihe in suknje v gos¬
tilni pijoče šlahte. Sedla sta tudi onadva za
mizo, dala si prinesti vrček in se začela po¬
svetovati, kaj bi sedaj počela, ko sta Bohuna
usmrtila.

»Ako se uresniči, da Hmielnicki od Za-
mosta odstopi in da nastane mir, potem je  knež-
nja uže naša,« meni Zagloba.

»Kar najprvo morava iti k Skrzetuskemu.
Ne pustiva ga, dokler sirotice ne najdemo.«

»Gotovo, da pojdemo skupaj. A sedaj se
ne da priti v Zamost.«

»To je vse jednako, da bi nam Bog le
pozneje dal srečo.«

Zagloba zvrne steklenico.

»Dal srečo, dal srečo!« reče. »Veš, kaj ti
povem, gospod Mihael t«

»Kaj pa takega?«

»Bohun je ubit!«

Volodijovski ga strmeč pogleda:

»Kdo ve to bolje nego jaz?«

»Da bi se ti roke .svetile, gospod Mihael!
Ti veš in jaz vem. Gledal sem na te, ko sta
se bila, gledam na te tudi sedaj — in vendar
si moram neprenehoma ponavljati, da je resnica
in ne le sanje. — Kakega hrusta je ubila, kak
vozel je presekala tvoja sablja ! Da bi te vrag !
Moj Bog, to se niti povedati ne da. Ne, ne
morem si kaj! Pojdi, da te še jedenkrat stisnem
na srce, gospod Mihael! Veruj, da sem si mislil,
ko sem te prvič videl: ,A, tak pritlikavček!‘ —
A to ti je lep pritlikavček, ki j? Bohuna tako
pohlastal. Bohuna ni več, ne sledu ne tiru, na
vekov veke, amen !«

Tu je začel Zagloba Volodijovskega pri¬
žemah in poljubovati. Gospod Mihael se je raz-
dragal, kakor bi Bohuna obžaloval, naposled pa
se oprostil Zaglobi iz objema ter rekel:

»Pri njegovi smrti nisva bila, trdna na¬
rava, — morda še ozdravi.«

»Za Boga, gospod, kaj govoriš!« de Zagloba.
»Pripravljen sem, da grem jutri v Lipkov in
mu priredim prekrasen pogreb, da bi le umrl.«

»In po kaj pojdeš? Saj vendar ranjenega
ne bodeš dotolkel. S sabljo je tako: kdor takoj
ne izdihne duše, ta se najčešče izliže. Sablja ni
krogi ja.«

»Ne more biti, ne more biti! Saj je začel
renčati, ko smo odhajali. O, nikakor ne more
biti! Sam sem mu rane obezal. Prsi je imel od¬
prte kakor vrzel. Dajva mu mir, razparal si ga
kakor zajca. Kar najhitreje morava iti k Skrze-
tuskemu, da mu poveva, da ga potolaživa, sicer
nam umre od žalosti.«

»Ali pa stopi v samostan; on sam mi je
to rekel!«

»Kaj čuda. Na njegovem mestu bi tudi
jaz to storil. Ne poznam poštenejšega viteza, pa
tudi nesrečnejšega ne poznam. Oj, težko ga Bog
preskuša, težko!«

Z CGNJEM IN MEČEM.

83

»Nehaj, gospod,« reče uže nekoliko pijani
Volodijovski, »ne morem se zdržavati solz.«

»Se mari jaz morem?« odgovori Zagloba.
»Tak častit vitez, tak vojak... pa ona! Go¬
spod, ti je ne poznaš!... Ribica krasna, pre-
srčna!«

Tu je gospod Zagloba zajokal z nizkim
basom, kajti knežnjo je zares zelo ljubil, gospod
Mihael pa mu je prikladal malo tanje, — in
pila sta vino pomešano s solzami, potem pa sta
spustila glave na prsi in nekaj časa sedela mrko.
Kar udari Zagloba s pestjo ob mizo.

»Gospod Mihael, čemu plačeva ? Bohun je
ubit!«

»Saj res!« reče Volodijovski.

»Rajša bi se veselila. Bebci bodemo, če je
sedaj ne najdemo «

»Idiva,« reče vstajaje gospod Mihael.

»Napijva se!« popravi Zagloba. »Bog da,
da mu bodeva še otroke pri krstu držala, vse
zato, ker sva Bohuna ubila.«

»Prav mu je!« dokonča Volodijovski, ki
ni opazil, da Zagloba uže deli z njim zaslugo
Bohunovega pobitja.

XIV.

Naposled je zadonelo: »Te Deum laudamus«
v varšavski stolni cerkvi in: »Pan je sedel v ma-
jestatu«. Grmeli so topovi, zvonili zvonovi, —
in vsem je začela nadeja stopati v srca. Saj je
minil čas brezkraljevstva, čas viharjev in ne¬
mirov, čas, ki je bil Poljski tem strahovitejši,
ker je padel v trenotek vseobčnega poraza. Tisti,
ki so na misel o pretečih nevarnostih drgetali,
so se sedaj, ko so se volitve nenadejano gladko
iztekle, globoko oddahnili. Mnogim se je  zdelo,
da je brezprimerna domača vojna za vselej mi¬
nila in da novoizbranemu kralju ostane le sodba
nad krivičniki. To nadejo je podpiralo "tudi to,
da je Hmielnicki nekoliko omahoval. Kozaki,
ki so pod Zamostofn besno napadli grad, iz¬
javljali so se glasno za Kazimira. Hmielnicki
je poslal po duhovniku Hunclu Mokrskem liste,
polne podaniške zvestobe, po drugih poslancih
pa je ponižno prosil naklonjenosti za sebe in voj¬
sko zaporoško. Znano je bilo tudi to, da želi
kralj po politiki kancelarja Osolinskega Koza¬
kom znatno popustiti. Kakor nekdaj pred pi-
lavško bitko, bil je tudi sedaj vsem mir v ustih.
Nadejali so se, da se Poljska po tolikik porazih
oddahne in si pod npvim kraljem zaceli vse rane.

Potem je šel s kraljevim listom Šmarovski
do Hmielnickega, in v kratkem se je raznesla
radostna novica, da se Kozaki odmičejo od Za-
mosta, odmičejo na Ukrajino, kjer bodo mirno
čakali ukazov in komisije, ki ima začeti preiska¬
va« storjene jim krivice. Zdelo se je, da se je
po viharji nad krajem razpela sedmerobojna
mavrica, ki naznanja tišino in vedro vreme.

Res je, da ni manjkalo tudi neugodnih
znamenj in prerokovanj, ali vobeč ugodne res¬
ničnosti se jim ni pripisovalo nikake važnosti.
Kralj je odšel v Cestohov, da bi naj prvo za
izvolitev zahvalil božjo Zaščitnico in se ji pri¬
poročil v nadaljno varstvo, potem pa v Krakov
na »koronacijo«. Za njim so odšli dostojanstve¬
niki. Varšava se je izpraznila. Tam so ostali le
prognanci iz Rusije, ki se niso upali vrniti se
na svoja opustošena posestva, ali pa ker niso
imeli iti po kaj.

Knez je moral iti kot kraljevski senator
s kraljem, Volodijovski in Zagloba sta pa na
čelu jednemu dragonskemu praporu v spešnih
pohodih hitela proti Zamostu, da bi Skrzetu-
skemu naznanila srečno novico o Bohunovem
pobitji in da bi šla potem z njim vred knežnje
iskat.

Gospod Zagloba je žalosten ostavljal Var¬
šavo, zakaj v tem neizmernem shodu šlahte,
v volitvenem hrupu, v neprestanih pijačah in
nemirih, katere sta delala z Volodijovskim, bilo
mu je prijetno kakor ribi v vodi. Tolažila ga
je le misel, da se vrača v delavno življenje, na
iskanje, prigodke in ukane, s katerimi ne bode
skoparil, kakor si je obljubil; in nezadnje je
imel tudi svojo misel o nevarnosti stolnega
mesta. In ta svoj pomislek je Volodijovskemu
razvil na ta-le način.

»Res je, gospod Mihael,« reče, »da sva
v Varšavi dovršila velike reči, ali Bog naju va¬
ruj, da bi se še dlje tukaj mudila, tako ti rečem.
Pomehkužila bi se, kakor oni slavni Kartaginec,
katerega je lahkoživnost v Kapuvi popolnoma
izpridila. Največje zlo izmej vseh pa so ženske.
One vsakega dovedo v pogubo. Dobro si za¬
pomni, da ni nič bolj izdajalskega nego so
ženske. Človek se stara, pa ga še mikajo...«

»Ej, gospod, miruj mi,« seže mu Volodi¬
jovski v besedo.

»Sam si to večkrat ponavljam. Čas bi pač
bil, da bi postal resen in pameten, — samo kri
imam še prevročo. V tebi je več flegme, v meni
pa sama koleričnost. Pa kaj bi govoril! Začniva
sedaj drugo življenje. Kar je bilo, bilo je; brez

84

Z OGNJEM IN MEČEM.

vojne se mi je priskutilo. Praporček imava lepo
dobro okrit, tam pod Zamostom so še ropa¬
joče tolpe in s temi se pozabavamo, kedar odi¬
demo po knežnjo. Videla bodeva tudi Skrzetu-
skega in tega velikana, tega litavskega žrjava,
ta hmeljev drog, gospoda Longina, saj ga uže
sila dolgo nisva videla.«

»Gospod, ti hrepeniš po njem, ko ga pa
vidiš, ne daš mu miru.«

»Kako bi ga ne dražil! Njegovi odgovori
so taki, kakor bi tvoj konj z repom mahnil.
Vsako besedo zateza kakor čevljar usnje. V njem
je prešlo vse v moč, ne v glavo. Ako koga
objame, pretisne mu rebra skozi kožo, nimaš
pa takega otroka v kraljestvu, ki bi njega ne
ugnal v kozji rog. Ali je bilo uže kedaj slišati,
da bi bil tak bogatin tak bebec?«

»Je res tak bogatin?«

»On? Ko sva se seznanila, imel je tako na¬
basano mošnjo, da je ni mogel opasati in jo je
nosil kakor prekajeno klobaso. Lahko bi bil
s kijem mahal po njej, pa bi se niti zganila ne
bila. Sam mi je pravil, koliko ima vasij: Mi-
šikiške, Psikiške, Pigviške, Sirucjane, Cjapucjane,
Kapuščijane, Baltupje, — in kdo bi si zapo¬
mnil vsa ta poganska imena. Pol okrožja je
njegovega. Velik rod je rod tega tepca Pod-
bipigte.«

»Gospod, ali ne pretiravaš nekoliko o nje¬
govem imetji?«

»Jaz ne pretiravam, le to ponavljam, kar
sem slišal od njega samega, in on se vendar še
ni zlagal, odkar živi. Sicer je pa zato tudi pre¬
neumen.«

»No, to bode Anica gospa na vsa usta. Po
nobeni ceni ti pa ne morem pritrditi, da je ne¬
umen. Gestit mož je in tako razumen, da v po¬
trebi nihče ne da boljšega sveta I da pa ni baš
zgovoren, to je res. Bog ni dal vsakemu tako
gibčnega jezika kakor tebi. Čemu bi govoril!
Velik junak je in najpoštenejši človek. Dokaz:
ti sam ga imaš rad in ga rad vidiš.«

»Z njim je križ,« zagodrnja Zagloba, »in
le zato bi ga rad videl, da bi mu nagajal
z Anico.«

»Gospod, tega ti ne svetujem, to je ne¬
varna stvar. On je sicer mil in krotak, da bi ga
položil na rano, v takem slučaji bi pa izgubil
potrpežljivost.«

»Naj bi jo izgubil. Ušesa bi mu porezal
kakor gospodu Dunčevskemu.«

»Molči mi no, gospod. Niti sovražniku ne
bi želel, da bi se z njim poskusil.«

»No, no, naj ga le zagledam.«

Ta želja se je gospodu Zaglobi prej izpol¬
nila, nego si je sam mislil. Ko so prišli do
Konjske volje, sklenil je Volodijovski, da se ustavi
na odpočitek, kajti konji so bili uže silno utru¬
jeni. Kdo bi popisal veselje obeh prijateljev,
ko sta, stopivši v temno vežo krčme, v prvem
šlahčiči spoznala gospoda Podbipigto.

»Gospod, kako se imaš? Kako dolgo se
nismo uže videli, kako dolgo!« kriči Zagloba.
»Da te niso Kozaki sesekali v Zamostu!«

Gospod Podbipigta je po vrsti oba objel
in poljubil v lice.

»O, da smo se srečali! Kaj?« ponavljal je
radostno.

»Kam greš?« vpraša ga Volodijovski.

»V Varšavo, h knezu.«

»Kneza ni v Varšavi. Sel je v Krakov
s kraljem, pred katerim bode o kronanji nosil
jabolko.«

»A mene je poslal gospod Veiher v Var¬
šavo z listom in vprašanjem, kam naj gredo
kneževi regimenti. Hvalo Bogu, v Zamostu niso
več potrebni.«

»Torej tudi tebi ni treba nikamer iti, mi¬
dva neseva ukaze.«

Gospod Longin je postal resen. Srčno rad
bi bil prišel do kneza, videl dvor in sosebno
neko majhno stvarco pri dvoru.

Zagloba začne gospodu Volodijovskemu po¬
menljivo namežikavati.

»Torej pojdem v Krakov,« reče Litvin po
kratkem premisleku. »Velelo se mi je, naj list
oddam, torej ga oddam.«

»Stopimo v krčmo, naročimo si zavrete
pijače,« de Zagloba.

»Kam gresta pa vidva?« vpraša Litvin gredoč.

»V Zamost, k Skrzetuskemu.«

»Poročnika ni v Zamostu.«

»To imaš! Kje pa je?«

»Okolu Horoščina nekje, roparske tolpe pre¬
ganja. Hmielnicki se je sicer umaknil, a njegovi
polkovniki spotoma požigajo, ropajo in more.
Valeški starosta je na te poslal gospoda Jakoba
Regovskega, da bi je razgnal...«

»In Skrzetuski je tudi z njimi?«

»Tudi. Hodita pa vsak za se, mej njima
so prepiri, o katerih vama povem pozneje.«

Stopili so v sobo. Zagloba je ukazal za¬
vreti tri merice pijače. Potem se približa k mizi,
za katero sta uže sedela gospod Volodijovski
in gospod Podbipigta, ter reče:

Z OGNJEM IN MEČEM.

85

»Gospod Podbipigta, ti še ne veš največje
m najsrečnejše novice, da sva namreč z gospo¬
dom Mihaelom Bohuna ranila na smrt.«

Litvin plane s klopi.

»Rojena mi bratca, je-li možno?«

»Kakor naju vidiš tu živa!«

»In vidva oba sta ga.«

»Da.«

»O, to je novica. O, Bog, o Bog!« reče
Litvin in tleskne z rokama. Praviš: ,sva‘. Kako
to, vidva oba?«

»S tem človekom treba svetega potrpljenja.
Gospod Mihael, naju ni res oba izzval?«

»Res,« reče Volodijovski.

»Razumeš sedaj?«

»Pa bodi tako,« odgovori Longin. »Gospod
Skrzetuski je Bohuna iskal pod Zamostom, pa
ga ni bilo tam.«

»Kako to, da ga je Skrzetuski iskal?«

»Vidim, da moram gospodoma povedati
vse ab o v o,*) prav tako, kakor je bilo,« reče
gospod Longin. »Ostali smo, kakor vesta, v Za-

»Pijani hetman me je vsprejel prav strupeno in mi grozil z bulavo...« (Str. 86.)

»Ker sem ga jaz ukanljivo pripravil do
tega, da naju je izzval, — razumeš, gospod ? —
Potem se je gospod Mihael postavil prvi in
tako ga je pokosil, rečem ti, kakor mlado de¬
teljo. — Razparal ti ga je kakor pečenega pu¬
rana. — Razumeš, gospod?«

»Torej se ti nisi postavil?«

»No, poglejte!« de Zagloba. »Si si dal
mari kri puščati, da te od slabosti popušča
razum. Si-li mislil, da sem se bil s trupom,
ali da sem ležečega tolkel?«

»Saj si mi rekel, da sta ga oba.«

Gospod Zagloba skomizgnc z ramama.

mostu, vi pa ste odšli v Varšavo. Kozakov ni¬
smo čakali predolgo. Od Lvova jih je prišlo
v nepreglednih rojih, da vseh nisi se zidov mogel
pregledati z očmi. Toda naš knez je Zamost tako
utrdil, da bi bili dve leti stali pod njim. Mislili
smo, da niti napadali ne bodo, in zaradi tega
smo bili zelo žalostni, kajti vsakdo si je od
njih porazov obetal veselja. Ker so pa bili mej
njimi tudi Tatarji, imel sem tudi jaz nado, da
mi mili Bog podeli tri glave...«

»Gospod, prosi ga jedne, prosi ga jedne,
pa tiste dobre,« seže mu Zagloba v besedo.

*) Prav od začetka.

86

Z OGNJEM IN MEČEM.

»Si uže zopet po starem, uže zopet če-
Ijusta,« reče Litvin. »Mislili smo torej, da ne
bodo napadali, oni pa so, blazni v svoji trdo¬
vratnosti, takoj začeli postavljati oblegovalne
stroje, potem pa so navaljevali in napadali. Poz¬
neje se je pokazalo, da Hmielnicki ni hotel
oblegati, a Carnota, njih tabornik, ga je začel
napadati in mu očitati, da ga je obšel strah, —
da se misli bratiti z Lahi — in zategadelj je
Hmielnicki dovolil in Carnoto poslal prvega.
Bratca, ne morem vama povedati, kaj se je zgo¬
dilo. Izza dima in ognja ni bilo videti sveta.
S početka so šli odvažno, zasipali okope, za¬
ganjali se na zidovje, a mi smo je tako nažgali,
da so potem bežali od zidovja in od lastnih
strojev. Nato smo je napadli s štirimi prapori
in je klali kakor živino.«

Volodijovski si začne meti roke.

»Ah! Žal mi je, da me ni bilo na tej slo¬
vesnosti!« vskrikne navdušen.

»Tudi jaz bi bil tam na svojem mestu,«
de z mirno gotovostjo Zagloba.

»Tedaj sta se najbolj odlikovala Skrzetuski
in gospod Jakob Regovski,« nadaljuje Litvin,
»oba velika junaka, pa zelo sovražna drug dru¬
gemu. Zlasti gospod Regovski je zabavljal Skrze-
tuskemu in bi bil nedvojbeno iskal prilike, da
ni gospod Veiher s mrtno kaz.nijo zabranil dvo¬
bojev. Sprva nismo vedeli, kaj je gospodu Re-
govskemu, stoprv pozneje se je izvedelo, da je
on sorodnik gospoda Lašča, katerega je knez,
kakor vesta, zaradi Skrzetuskega izpodil iz ta¬
bora. Odtodi zloba Regovskega do kneza, do
nas vseh, zlasti pa do poročnika, odtodi tudi
kosanje mej njima, ki je v tem obleganji oba
okrilo z veliko slavo, kajti drug je hotel dru¬
gega prekositi. Oba sta bila prva na zidovih in
na izpadih, dokler se ni Hmielnicki naveličal
naskakovati in je začel pravilno obleganje. Tudi
ukan pri tem ni opustil, da bi vzel mesto.«

»Ne samo on, tudi še kdo drug zaupa na
ukane!« reče Zagloba.

»Ta blazni in pri tem tudi neumni človek,«
nadaljuje Podbipigta, »je sodil, da je gospod
Veiher Nemec. Kakor se kaže še ni slišal o po¬
morskih vojvodah tega imena, kajti napisal mu
je list, v katerem starosto kot tujca in plačanca
pregovarja na izdajo. Na to mu je Veiher od¬
pisal, kaj da je in kako slabo je naletel. Da bi
pokazal svojo čast, hotel mu je starosta ta list po¬
slati po kom znatnejšem, ne po trobentači. Ker
je pa ta pot mej divje zveri pogubna, kakor bi
šel na gotovo smrt, ni bilo mej torarištvom ni¬

kogar, ki bi bil šel radovoljno. Nekateri so gle¬
dali tudi na dostojanstvo, zato sem šel jaz —
in — tu poslušajte, to je najznamenitnejše, —
tu se stoprv začne.«

»Poslušava natanko,« rečeta prijatelja.

»Sel sem torej in našel hetmana pijanega.
Vsprejel me je prav strupeno, sosebno ko je
prečital list, — in mi je grozil z bulavo. —
Priporočil sem ponižno dušo svojo Bogu ter si
mislil: (le se me le dotakne, razbijem mu
glavo s pestjo. Kaj je bilo storiti, bratca ljub¬
ljena? — Kaj?«

»Lepo je bilo od tebe, gospod moj, da si
tako mislil,« reče Zagloba ganljivo.

»Toda polkovniki so ga tolažili in mu za¬
gradili pot do mene,« nadaljuje gospod Longin.
»Najbolj ga je branil neki mlad polkovnik, tako
drzen, da ga je prijel črez pas in odtegnil rekoč:
,Ne pojdeš mi, bat k o, napil si se. Jaz gledam,
kdo me tako brani in se čudim njegovi drzno¬
sti in da je tako zaupen s Hmielnickim, — bil
je Bohun.«

»Bohun?« vsklikneta Volodijovski in Za¬
globa.

»Tako je. Poznal sem ga, ker sem ga videl
v Rozlogih, — in on mene tudi. Slišal sem, kako
je rekel Hmielnickemu: ,To je moj znanec.'
A Hmielnicki mu odgovori po navadi pijancev,
ki se hitro izpremene: ,Ker je tvoj znanec,
sinko, daj mu petdeset tolarjev, — jaz pa mu
dam odgovor.' In dal mi je odgovor, glede
tolarjev pa sem mu, da bi zveri ne razdražil,
rekel samo to, naj je spravi za hajduke, ,to¬
variš' ne jemlje miloščine. Iz šotora so me od¬
pravili častno. — Jedva pa sem izstopil, kar
stopi Bohun k meni: ,Midva sva se videla v Roz¬
logih!« pravi. ,Da,‘ pravim jaz, ,pa tedaj še
nisem mislil, bratec, da te zagledam v tem ta¬
boru.' — A on na to: ,Ne lastna volja, nesreča
me je sem pahnila!' V razgovoru sem mu
povedal, kako smo ga pobili za Jermolinci.
,Jaz nisem vedel, s kom imam opravka' — reče
mi — ,in sem bil na roki ranjen in sem imel pre¬
plašene ljudi, ker so mislili, da je bije sam knez
Jeremija.' — ,Tudi mi -nismo vedeli,' rečem.
,Ako bi bil gospod Skrzetuski vedel, da si ti,
jeden vaju bi ne bil več živ.'«

»Gotovo bi bilo tako, a kaj on nato?«
vpraša Volodijovski.

»Zelo se je zmedel ir. pogovor zasukal.
Povedal mi je, kako ga je poslal Krzivonos pod
Lvov k Hmielnickemu, da bi dobil malo časa,
a Hmielnicki ga ni hotel poslati nazaj, ker ga

Z OGNJEM IN MEČEM.

je kot važnega človeka nameraval drugam. Na¬
posled vpraša: ,Kje je gospod Skrzetuski?' In
ko mu povem, da je v Zamostu, reče mi:
,Torej se morda srečava? In s tem sva se po¬
slovila.«

»Uže vem. Takoj potem ga je Hmielnicki
poslal v Varšavo,« reče Zagloba.

»Tako je. Pa počakaj, gospod. Vrnil šeni
se torej v trdnjavo in gospodu Veiherju sporo¬
čil o svojem poslanstvu. Bila je uže pozna noč.
Drugi dan je bil zjutraj zopet naskok, še bes-
nejši nego prvi. Takrat nisem imel prilike, da
bi se bil sešel z gospodom Skrzetuskim. Stoprv
tretji dan sem mu povedal, da sem videl Bo-
huna in da sem z njim govoril. Bilo je sila
častnikov navzočih in mej njimi tudi gospod
Regovski, ki reče potem zbadljivo: ,Vem, da
gre za devojko, gospod. Ako si tak junak, ka-
koršna je tvoja slava, tu imaš Bohuna. Izzovi
ga na dvoboj in si bodi svest, da ti ta raz¬
bojnik ne odreče. Lep razgled bodemo imeli
z obzidja. Pa o vas Višniovieckovcih? reče,
,več govore kakor je res.‘ Ko na to Skrzetuski
pogleda Regovskega, — kakor bi mu noge iz-
spodbil! ,Tako mi svetuješ, gospod? 1  vpraša ga.
,Dobro! Samo dvomim, da bi bil ti, ki pri¬
govarjaš naši vrlini, tako srčan, da bi šel mej
črn za-me izzivat Bohuna. 1  A Regovski: ,Srč¬
nost imam, toda tebi nisem ne svat ne brat!
Ne pojdem/ Tedaj pa drugi v smeh. ,O,‘ pra¬
vijo, ,sedaj si majhen, a ko je šlo za tujo kožo,
bil si visok!' Regovski, častihlepen človek, je
obmolknil in odšel. Drugi dan je pa šel iz¬
zivat, — a Bohuna ni našel. Temu nismo ver¬
jeli, a sodeč po tem, kar sta mi povedala, mora
biti uže res. Bohuna .je moral Hmielnicki zares
odposlati in tam sta ga vidva ubila.«

»Tako je bilo,« reče Volodijovski.

»Povej nama, gospod,« reče Zagloba, »kje
dobiva sedaj Skrzetuskega ? Dobiti ga rgorava,
da gremo potem brez odloga iskat knežnje.«

»Za Zamostom povprašajta po njem, tam je
povsodi znano o njem. Kalino, kozaškega pol¬
kovnika, sta z Regovskim popolnorria zbila. Po¬
dala sta ga drug drugemu v roko. Pozneje je
Skrzetuski na svojo roko pobil dva tatarska
čambula. Tudi Burlaja in nekoliko tolp ljudij
je potolkel.«

»Pa to Hmielnicki dovoljuje?«

»Hmielnicki se upira in pravi, da plenijo
proti njegovim ukazom, sicer ne bi nihče verjel
njegovi zvestobi in pokornosti nasproti kralju.«

»Pijača je v Konjski volji zelo slaba,«
opomni Zagloba.

»Za Lublinom pojdete uže po opustošenem
kraji,« nadaljuje Litvin. »Podjezdi so segali
prav do Lublina in povsodi so Tatarji ljudi je¬
mali v robstvo. Koliko so jih pa zagrnili okolu
Zamosta in Hrubeševa, to ve sam Bog! Nekoliko
tisoč rešenih vjetnikov je Skrzetuski uže odposlal
v trdnjavo. On dela na vse sile in se niti za
svoje zdravje ne meni.«

Tu vzdihne gospod Longin in zamišljeno
spusti glavo, v kratkem pa nadaljuje:

»Jaz mislim, da Bog v najvišjem usmiljenji
gotovo potolaži gospoda Skrzetuskega in mu
vrne to, v čemer mu je dal srečo, kajti velike
so zasluge tega junaka. V teh časih pogina in
samopridnosti, ko vsak misli le o sebi, pozabil
je on vse. Bratca, on bi bil od kneza uže davno
lahko dobil dovoljenje, da bi šel iskat knežnje,
a on ni niti za hip ostavil službe. Nesreča je
padla na milo domovino, in ta mu je nad vse.
Z muko v srci je vstrajal v neprestanem delu.«

»Ne da se oporekati, rimsko dušo ima!«
reče Zagloba.

»Dolžni smo, da si ga vzamemo za vzgled.«

»Osobito ti, gospod Podbipigta, ki na vojni
ne iščeš domovinske blaginje, marveč treh glav.«

»Bog mi vidi v srce!« odgovori nato go¬
spod Longin in vzdigne k nebu oči.

»Skrzetuskega je gospod Bog uže obdaril
s smrtjo Bohunovo,« de Zagloba, »in s tem,
da je dal Poljski vsaj trenotek miru. Sedaj je
za-nj prišel čas, da pomisli na iskanje.«

»Gospoda, vidva gresta z njim?« vpraša
Litvin.

»Mari ti ne greš?«

»Srčno rad bi šel, ali kaj bode s pismi?
Jedno pismo nesem od staroste Valeškega kralju,
drugo knezu, tretje pa od gospoda Skrzetu¬
skega tudi knezu, s prošnjo, da mu dovoli
iskanje.«

»Dovolitev mu neseva midva.«

»Ba, kako, če bi pisem ne odnesel?«

»Gospod, v Krakov moraš iti, ni drugače.
Sicer pa odkrito povem: Pri pohodu po knežnjo
bi imel rad za pleči take pesti, kakoršne so
tvoje, za kaj drugega pa bi ti ne bil na mestu.
Tam se bode treba pretvarjati, preobleči se v ko¬
zaško obleko, igrati kmete, — ti pa tako v oči
drezaš s svojo postavo, da bi vsakdo takoj
vprašal: ,Odkodi je to motovilo? Odkodi se je
vzel tako v Kozak? 1  — Razun tega ne znaš dobro
njih govora. Ne, ne! Idi v Krakov, mi bodemo

88

Z OGNJEM IN MEČEM.

uže opravili brez tebe, kakor bodemo vedeli in
znali.«

»Tako mislim tudi jaz,« reče Volodijovski.

»Gotovo, da mora biti tako,« odgovori go¬
spod Podbipigta. »Usmiljeni Bog vas blagoslovi
in vam pomozi. Ali veš, kje je skrita?«

»Bohun ni hotel povedati. Le toliko vemo,
kolikor sem jaz slišal, ko me je Bohun imel
zvezanega v hlevu, in toliko zadostuje.«

»Najdete jo.«

»Moja glava, moja glava!« meni Zagloba.
»Bil sem še v težavnejših položajih. Sedaj nama
je le do tega, da bi kar najpreje prišla k Skrze-
tuskemu.«

»Vprašajta v Zamostu. Gospod Veiher mora
vedeti, ker si dopisujeta — in mu gospod Skrze-
tuski pošilja vjetnike. Blagosl6vi vas Bog!«

»In tebe, gospod, tudi!« reče Zagloba. »Ko
prideš v Krakov h knezu, pokloni se za naju
gospodu Harlampu.«

»Kdo je ta?«

»Nekov Litvin, nenavadno lep, za katerim
so se vsem dvornim gospicam zmešale glavice.«

Gospod Longin zadrhtne.

»Prijatelj moj, se mar šališ?«

»Zdravstvuj, gospod! Strašno slaba je pi¬
jača v tej Konjski volji,« konča gospod Zagloba
in pomežikne Volodijovskemu.

XV.

Gospod Longin je torej z ranjenim srcem
odšel v Krakov, kruti gospod Zagloba in Volo¬
dijovski pa v Zamost, kjer nista ostala dlje nego
jeden dan. Poveljnik, starosta Valeški, jima je
povedal, da uže zelo dolgo od Skrzetuskega
ni dobil nobenih novic, in je sodil, da pojdejo
regimenti, ki so šli s Skrzetuskim, na posadko
v Zbaraž, da bi te kraje zaslonili proti razboj¬
niškim tolpam. To je bilo tem verjetnejše, ker
je bil Zbaraž kot lastnina Višniovieckih najbolj
izpostavljen napadom smrtnih sovragov. Volo¬
dijovskemu in Zaglobi se je torej odpirala dolga
in težavna pot. Ker bi jo pa morala, ko od¬
rineta po knežnjo, itak prehoditi, bilo jima je
vse jednako, če jo nastopita popreje ali pozneje,
zato sta se odpravila brez odloga. Ustavljala sta
se le toliko, da so se odpočili ali razpodili raz¬
bojniške tolpe, ki so se tu pa tam še klatile.

Sla sta po tako opustoŠenem kraji, da na
cesti po cele dneve nista naletela na živo dušo.
Mesteca so bila razrušena, vasi so bile požgane
in prazne, ljudstvo pobito ali v robstvo odvedeno.
Po poti sta naletavala le na trupla, pogorišča
hiš, pravoslavnih in katoliških cerkva, ogorke
kmetskih koč in na pse, ki so tulili na pogo¬
riščih. Kdor je preživel tatarsko-kozaško

povoden, skrival se je po gozdnih globi¬
nah in premiral od mraza ali pa umiral
od gladu, ker se ni upal pokazati se iz
gozda in ker ni verjel, da bi bila nesreča
uže minila. Konje svojega prapora je mo¬
ral Volodijovski krmiti z drevesnim lubjem

pesteča so bila razrušena, vasi požgane in prazne, a po poti sta naletavala le na trupla, pogorišča hiš. .

Z OGNJEM IN MEČEM.

89

ali pa z na pol sežganim senom, katero so do¬
bivali izpod pogorišč nekdanjih skednjev. Sli
so naglo in se hranili večinoma z živežem, ki
so ga jemali razbojniškim oddelkom. Bilo je
uže koncem listopada. Kolikor pohlevnejša je

dnevnih urah, a zjutraj in pod večer je na nebu
gorela rdeča zarija, — neukanljiva napovedo¬
valka nagle in trde zime.

Po vojni in gladu se je obetal tretji so¬
vražnik — mraz, in vendar so ga ljudje željno

Krzečovski, dasi obstreljen in ranjen, je bil vendar takoj naboden na kol, na katerem se je

nesrečnik zvijal še ves dan . . . (Str. 90.)

bila prejšnja zima, ki je v veliko začudenje mi¬
nila brez snega, mraza in ledu, tako da se je
zdel ves red v naravi izpremenjen, toliko ostrejša
in strašnejša se je napovedovala sedaj. Zemlja
je škripala, sneg je uže ležal na poljih, a bre¬
govi rek so se zjutraj obrobljali s prozornim
tankim ledom. Vreme je bilo suho, bledi solnčni
prameni so le slabotno ogrevali svet o pol-

pričakovali. Bil je zanesljivejša ovira vojne nego
vse pogodbe. Gospod Volodijovski, izveden člo¬
vek, ki je Ukrajino prav dobro poznal, je bil
poln nadeje, da se pohod po knežnjo brez-
dvojbeno posreči, ker mu glavna ovira, vojna,
ne bode na potu.

»V odkritosrčnost Hmielnickega ne veru¬
jem,« govoril je, »ne verujem, da bi se iz Iju-

13

Z OGNJEM IN MEČEM.

go

bežni do kralja umaknil na Ukrajino. On je
prevejan lisjak. On ve, da Kozaki niso za nič,
če se ne morejo zavarovati z okopom, in da na
odprtem polji, če bi bili celo petkrat mnogo-
brojnejši, ne odole našim praporom. Sedaj poj¬
dejo v zimovnike, a črede poženo v sneg. Tudi
Tatarji morajo zasužnjence odvesti. Ako bode
zima trda, imeli bodemo mir do prve trave.«

»Morda tudi dlje, ker imajo vsekako pred
kraljem strah. A nam ni treba toliko časa.
Ako Bog da, pred pustom napravimo Skrzetu-
skemu ženitovanje.«

»Da bi se le sedaj ne zgrešili, potem bi
bila nova zmešnjava.«

»Trije prapori so pri njem, to se da vendar
opaziti, saj ne bodemo v korci iskali zrnca.
Morda ga dohitiva še pod Zbaražem, ako se
bavi kje okolu hajdamakov.«

»Dohiteti ga ne moreva, a spotoma treba
povpraševati,« odgovori Volodijovski.

S povpraševanjem pa je bila težava. Kmetje
so tu pa tam videli mimo gredoče prapore, sli¬
šali o bitkah, katere so ti z roparji bili, toda
niso mogli povedati, čegavi so bili ti prapori.
Utegnili bi biti baš tako Regovskega kakor
Skrzetuskega. Prijatelja nista imela nobene go¬
tovosti. Mesto tega jim je prišla na uho druga
novica, namreč da so vojske litavske hudo po¬
razile Kozake. Novica ta je uže krožila, dasi še
nedoločno, ko je Volodijovski odhajal iz Var¬
šave. Tedaj se ji še ni verjelo, sedaj pa se je
raznesla po -vsem kraji, z vsemi podrobnostmi,
kot čista resnica. Za poraze, katere je Hmiel-
nicki zadal kraljevskim vojskam, izplačan je bil
od litavskih vojsk. Glavo je dal Polksigžic, star
in izkušen vojskovoj, in divji Nebaba in Krze-
čovski, mogočnejši od obeh, ki si ni pridobil
ne starostev ne dostojanstev in časti, marveč
kolec v vstaških vrstah. Zdelo se je, da je ne¬
kaka Nemezis hotela na njem osvetiti nemško
kri, katero je prelil v Dnjeprovem trstji, kri
Flikovo in Vernerjevo. Padel je namreč v roke
baš nemškemu regimentu Radzivilovemu. Dasi
je bil obstreljen in ranjen, vendar so ga takoj
nabodli na kol, na katerem se je nesrečnik zvijal
še ves dan, predno je izdihnil mrko svojo dušo.
Tak je bil konec tega človeka, ki bi bil mogel
s svojo hrabrostjo in vojenskim genijem postati
drugi Hmielnicki, katerega je pa neugasna žeja
bogastva in dostojanstev pahnila na pot izdaj¬
stva, krive prisege in strahovitih umorov, vred¬
nih samega Krzivonosa.

Z njim, s Polksigžicem in z Nebabo vred
položilo je skoro dve tisoč molojcev glave na bo¬
jišči ali pa se potopilo v blatu Pripetovem. Strah
je torej kakor vihar pretresel bujno Ukrajino,
kajti vsem se je zdelo, da po velikih zmago¬
slavjih, po Žoltih vodah, po Korsunu, po Pilavicah
nastopa čas takih porazov, s kakoršnimi so kon-
čavale — prejšnje bune pod Solonico in Kumej-
kami. Sam Hmielnicki, če prav na vrhunci
slave, če prav mogočnejši nego kdorkoli, ustra¬
šil se je, ko je izvedel smrt prijatelja Krzečov-
skega, in je znova začel čarovnice izpraševati
o bodočnosti. Vedeževale so različno. — Vedeže-
vale so nove velike vojne in zmage in poraze, —
niso pa mogle hetmanu povedati, kaj se ima
z njim zgoditi.

Baš radi poraza Krzečovskega kakor tudi
radi zime je bil zagotovljen tem daljši mir. Kraj
je začel okrevati, vasice so se začele oživljati,
a dobra nadeja je začela stopati ljudem v obu¬
pana in prestrašena srca.

S to nadejo sta naša prijatelja srečno prišla
v Zbaraž. Naznanila sta se v gradu in takoj
odšla k poveljniku, v katerem sta zelo osupla
spoznala Vieršula.

»A kje je Skrzetuski?« vpraša po prvih
pozdravih Zagloba.

»Ni ga,« odgovori Vieršul.

»Torej si ti, gospod, poveljnik posadki?«

»Da. Bil je Skrzetuski, a on je odšel ter
jo do vrnitve meni izročil.«

»In kedaj je obljubil, da se vrne?«

»Ničesar ni rekel, sam ni vedel. Odhajaje
mi je le dejal: ,Ako bi kdo prišel in vprašal
po meni, povej mu, naj me tu čaka?«

Zagloba in Volodijovski se spogledata.

»Je uže dolgo, odkar je odšel?« vpraša
gospod Mihael.

»Deset dnij bode temu.«

»Gospod Mihael,« reče Zagloba, »gospod
Vieršul naj nama da večerje, slabo je posveto¬
vati se gladnemu. Pri večer,i se pogovorimo.«

»Iz srca rad postrežem gospodoma. Tudi
jaz sem se namenil iti večerjat.«

»Sicer pa gospod Volodijovski kot starejši
častnik prevzame poveljstvo, torej sem jaz njegov
gost, ne on moj.«

»Ostani ti poveljnik, gospod Krištof,« reče
Volodijovski, »ti si po letih starejši, vrhu tega
bodem moral skoro gotovo oditi.«

V kratkem so prinesli večerjo. Sedli so ter
jedli, in ko je gospod Zagloba z dvema krož-

Z OGNJEM IN MEČEM.

nikoma juhe potolažil najhujšo lakoto, rekel je
Vieršulu:

»Gospod, alt se ti ne dozdeva, kam bi bil
utegnil iti Skrzetuski?«

Vieršul je velel oditi slugam, ki so stregli
pri večerji, ter začel po kratkem premisleku
govoriti:

»Dozdeva se mi, toda treba je, da ostane
tajno, zato nisem hotel govoriti vpričo slug. Oko¬
ristil se je z mirnim časom, zakaj do spomladi
bodemo imeli gotovo mir. Po mojih mislih je
šel iskat knežnje, ki je v rokah Bohunovih.«

»Bohuna ni več na svetu,« reče Zagloba.

»Kako to?«

Gospod Zagloba je trikrat ali štirikrat po¬
vedal vse, kako je bilo. To je vsekdar rad
pravil. Kakor Longin, tako se tudi Vieršul ni
mogel načuditi znanemu nam dogodku, naposled
pa je rekel:

»To bode Skrzetuskemu še laglje.«

»Poglavitno je, če jo najde. Je-li vzel kaj
ljudij s seboj?«

»Nikogar, sam je šel z jedinim Rusinom,
s strežnikom in stremi konji.«

»To je pametno storil, tu je treba začeti le
z ukanami. Do Kamjenca bi bilo morda možno
iti s praporcem, v Ušici in v Mohilovu pa go¬
tovo stoje Kozaki. Tam sp dobri zimovniki,
a v Jampolu je njih gnezdo. — Tja je treba iti
ali s celo divizijo ali pa samoč.«

»Gospod, odkodi pa veš, da je krenil baš
v to stran?« vpraša Vieršul.

»Ker je ona skrita za Jampolom in on to
tudi ve. Toda tam je toliko jarkov, kotlin in
grap, da je  težavno dobiti pravo mesto tudi, če
je človeku kraj znan, kamoli še, če mu ni znan.
V Jahorlik sem bil šel po konje in na sodbo,
torej vem. Ako bi bili skupaj, morda bi šlo
laglje. Jaz dvojim, da bi sam kaj opravil, če
mu morda kak slučaj ne pokaže poti, kajti
vprašati ne bode imel koga.«

»Torej sta hotela iti z njim, gospoda?«

»Da. Kaj pa naj sedaj počneva, gospod
Mihael? Greva za njim ali ne greva?«

»To prepustim tvojemu premisleku.«

»Hm! Deset dnij, odkar je odšel, — ne
dohitiva ga — in kar je še več, — velel je ča¬
kati. Morda na Ploskirov in Bar, po stari cesti,
morda na Kamjenec Podolski. Težka stvar.«

»Pomisli vrhu tega, da se mi le dozdeva,
da je šel knežnje iskat,« reče Vieršul, »a goto¬
vega ne vem nič.«

»To je, to je!« reče Zagloba. »Šel je le
zategadelj, da bi kje zasegel kakega vjetnika in
se potem vrnil v Zbaraž, saj to je vendar vedel,
da moramo iti skupno in se je mogel naju sedaj,
v najlepši čas, nadejati. Težko je pravo zadeti.«

»Jaz bi svetoval, da deset dnij počakata,«
reče Vieršul.

»Deset dnij ni nič. Ali počakati, ali pa ne
čakati.«

»Jaz pa mislim, da ne bi čakala. Ničesar
ne izgubiva, ako takoj jutri odideva. Ako go¬
spod Skrzetuski knežnje ne najde, morda se to
baš nama posreči,« opomni Volodijovski.

»Vidiš, gospod Mihael, tu se ne sme nič
prezirati. Gospod, ti si mlad in bi rad pusto-
lovja,« odvrne Zagloba, »vrhu tega je pa ne¬
varnost, da se mej ondotnimi ljudmi lahko
vzbudi kaka sumnja, ako bi jo midva baš tam
iskala, kjer on. Kozaki so prebrisani in se boje,
da ne bi kdo odkril njihovih namer. Oni uteg¬
nejo biti z graničnim bašo okolu Hocima ali pa
celo s Tatarji za Dnjeprom sporazumljeni glede
bodoče vojne, — kdo ve! Potem takem bodo
na tuje ljudi zelo pazili, sosebno na take, ki
poizvedujejo o cestah. Jaz je poznam. Izdati se
je lahko, a kaj potem?«

»Tem bolje, ker bi utegnil Skrzetuski priti
v tako nevarnost, v kateri mu bode treba po¬
moči.«

»Tudi to je res.«

Zagloba se je tako zelo zamislil, da so se
mu tresli osledci. Naposled se je vzbudil in
rekel:

»Ce se dobro premisli, treba iti.«

Volodijovski se je zadovoljen oddahnil.

»A kedaj?«

»V treh dneh, ko se tu odpočijeva. V tem
se okrepča duša in telo.«

Drugi dan za rana sta se prijatelja uže
začela pripravljati za pot: kar pride iznenada,
baš ko sta hotela oditi, deček gospoda Skrze-
tuskega, mladi Kozaček Ciga, s poročilom in
pismom do Vieršula. Ko sta Zagloba in Volo¬
dijovski to izvedela, hitela sta v stanovanje ko¬
mandantovo in ondi čitala to-le:

»Jaz sem v Kamjenci, do katerega je pot
na Satanov varna. Potujem v Jahorlik z ar¬
menskimi kupci, katerim me je priporočil go¬
spod Bukovski. Ti imajo kozaške in tatarske
spremne liste, da smejo svobodno potovati do
samega Akarmana. Mi pojdemo na Ušico, Mo-
hilov in Jampol, s svilo. Spotoma se bodemo
povsodi ustavljali, kjer bivajo ljudje, morda nam

12*

92

Z OGNJEM IN MEČEM.

Bog dopomore, da najdemo, česar iščemo.
Mojima tovarišema, Zaglobi in Volodijovskemu,
povej, gospod Krištof, naj me čakata v Zba-
raži, ako ne dobita kake druge naloge. Po tej
poti, po kateri grem jaz, ni možno iti večjemu
številu, kajti Kozaki, ki zimujejo v Jampolu in
nad Dnjestrom, tja do Jahorlika, in konje ču-

tukaj ne rabim. Bojim se pa njegove mladosti,
da bi kje komu kaj ne izbleknil. Gospod Ba¬
kovski mi jamči za te kupce, da so pošteni, in
sem tudi jaz prepričan o tem. Vse je v roki
najvišjega Boga, ki nam, ako hoče, skaže svoje
usmiljenje in nas reši muk, amenl«

Gospod Zagloba skonča list in pogleda

Čarovnice vedežujejo Hmielnickemu bodočo usodo.. . (Str. 90.)

vajo v snegu, so zelo pazljivi. Česar jaz Sam
ne opravim, tudi trije drugi ne bi, a jaz bi
preje veljal za kupca. Gospod Krištof, zahvalim
ju prav srčno za njino odloko, katere ne pozabim,
dokler živim, — ali čakati ju nisem mogel, ker
me je vsak dan bolj moril. Tudi tega nisem mogel
vedeti, če sploh prideta; a najboljši čas je sedaj,
ko gredo vsi kupci po živež in svilo. Odposlal
sem zvestega slugo, katerega mi pazi, ker ga

svoja tovariša. Molčala sta oba, — naposled pa
izpregovori Vieršul:

»Vedel sem, da je šel tja.«

»Kaj naj storiva?« vpraša Volodijovski.

»Kaj?« reče Zagloba in iztegne roke. —•
»Nimava iti po kaj.«

»Da gre s kupci, to je dobro, ker tako
lahko vse pregleda in se temu nihče ne čudi.
Sedaj je v vsaki koči, v vsakem hutoru kaj ku~

Z OGNJEM IN MEČEM.

93

povati, ko so oropali polovico Poljske. Gospod
Mihael, nama bi bilo težko priti za Jampol.
Skrzetuski je rujav kakor Vlah in laglje velja
za kupca, tebe bi pa takoj poznali po tvojih
ovsenih brkicah. V kmetski obleki bi bilo baš
tako težavno . . . Bog mu blagoslovi I Priznati
moram, da nimava tam kaj delati, če tudi mi
je žal, da v osvoboditev sirotice nič ne pomo-
reva. Pa saj sva s tem, da sva Bohuna ubila,
Skrzetuskemu storila veliko uslugo, kajti za živ¬
ljenje gospoda Jana bi ne jamčil, ako bi Bohun
še živel.«

Volodijovski je bil zelo nezadovoljen. Obe¬
tal si je prijetno potovanje, polno prigod, sedaj
se mu je pa napovedalo dolgo in sitno čakanje
v Zbaraži.

»Morda bi šla vsaj do Kamjenca,« opomni.

»Kaj bodeva tam počela in s čim se bo¬
deva živila 1« odgovori mu Zagloba. »To je vse
jednako, v katero zidovje se zapredeva. Treba
čakati in čakati, kajti potovanje utegne Skrze-
tuskega dolgo zadržati. Človek je dotlej mlad,
dokler se giblje« — tu spusti Zagloba glavo
melanholično na prsi — »če ne dela, se pa stara,
ali težava . . . Pomaga naj si brez naju, kakor
ve in zna. Jutri plačava slovesno službo božjo,
da bi mu Bog dal srečo. Bohuna sva posekala,
to je glavno! Gospod, ukaži konje razsedlati, —
treba Čakati.«

Drugi dan so se prijateljema začeli dolgi,
jednakomerni dnevi čakanja, katerih niti pijača
niti igra s kockami ni mogla razvedriti. — In
vlekli so se brez konca in kraja. V tem je
prišla stroga zima. Sneg je kakor mrtvaški prt
skoro seženj na debelo pokril zbaraško ravan
in vso zemljo. Zveri in divje ptice so se pri¬
bližale človeškim bivališčem.

Po cele dneve je bilo slišati le krakanje
vranjih in krokarskih jat. Minil je ves gruden,
potem prosinec in svečan, — o Skrzetuskem pa
le še ni bilo nikakega sluha.

Gospod Volodijovski je jezdil v Tarnopol
iskat prigod, — Zagloba je postal resnoben in
je tožil, da se stara.

XVI.

Komisarji, poslani od kralja, da bi se s Hmiel-
nickim pogodili, dospeli so naposled v največ¬
jih težavah do Novoselkov in so se tam usta¬
vili čakaje odgovora od zmagovalca hetmana,
ki je tačas bival v Čehrinu. Sedeli so žalostni

in utrujeni, zakaj na poti jim je neprenehoma
grozila smrt, a težave so se množile na vsak
korak. Noč in dan so je obkroževale trume
črni, po ubojstvih in vojni popolnoma podiv¬
jane, in tulile: »Smrt komisarjem!« Tu pa tam
so naletavali na čete brez poveljnikov. To so
bili roparji ali divji »čabani«, ki niso imeli, niti
najmanjšega pojma o kakem mejnarodnena pravu,
gladni krvi in plena. Res je, da so imeli komi¬
sarji sto konjikov spremstva, z gospodom Bri-
šovskim na čelu, razun tega jim je poslal tudi
sam Hmielnicki, ki je vedel, kaj bi se jim uteg¬
nilo pripetiti, polkovnika Donca s štiristo mo-
lojci nasproti, — a ta eskorta ne bi zadoščevala,
kajti trume so naraščale z vsako uro in so se
repenčile čim dalje bolj divje. Kdor se je le za
trenotek oddaljil bodisi od spremstva bodisi od
služništva, izginil je brez sledu. Bili so kakor
tropica potnikov, katere obkrožavajo sestradani
volkovi. In tako so jim minevali celi dnevi,
tedni. Ko so nočevali v Novoselkih, zdelo se je
uže vsem, da se jim bliža zadnja ura. Dragon¬
sko spremstvo in Dončeva eskorta so bili, rekel
bi, pravi boj za življenje komisarjev, ki so mo¬
lili molitve za umirajoče in svoje duše priporo¬
čali Bogu. Karmelit Litovski jim je po vrsti
dal odvezo, — a v tem so izpod oken s po-
vevom vetra doletavali strašni kriki, streli, pe¬
klenski smehi, brenket kos, kriki : »na pogibel«,
sosebno proti Kisielu, ki je bil glavni predmet
srditosti.

To je bila strašna noč, a dolga, ker je bilo
pozimi. Vojvoda Kisiel si je podprl glavo z roko
ter je nekoliko ur mirno sedel. Smrti se ni bal,
kajti odkar so odšli iz Hušče, bil je tako iz-
crpljen, zmučen, zaspan, da bi bil skoro rad
smrti podal roko, a njegovo dušo je razrival
neskončen obup. On je namreč kot Rusin prvi
prevzel ulogo pomirjevanja v tej brezprimerni
vojni, — on je nastopal povsodi, v senatu in
v zboru kot najgorečnejši privrženec pogajanja,
on je podpiral politiko kancelarjevo in prima-
sovo, on je najbolj delal proti Jeremiji, delal
v dobri veri, za blaginjo kozaštva in Poljske, —
in je verjel z vso svojo dušo, da pogodbe, po¬
pustljivost vse zravnajo, umire, — zbližajo; a
baš sedaj, v tem hipu, ko je Hmielnickemu
nesel bulavo in kozaštvu olajšave, obupal je
o vsem, — videl na svoje oči, da je ves njegov
napor zaman, pod nogami zagledal praznoto in
propast.

»Nočejo ničesar drugega nego kri, ne bri¬
gajo se za nič drugega nego za svobodo ro-

94

Z OGNJEM IN MEČEM.

panja, požiganja?« mislil je vojvoda obupno —
in zatiral jeke, ki' so mu razrivali plemenite prsi.

»Glavo Kisielovo. glavo Kisielovo! Na po-
gibel!« odgovarjale so mu trume.

In vojvoda bi jim bil rad dal v dar svojo
sivo, staro glavo, da ni imel še ostanka vere,
da treba njim in vsemu kozaštvu dati še kaj
več, — namreč konečno rešitev njim in vsej
Poljski. Naj je bodočnost nauči te želje.

In ko je tako premišljal, razsvetljeval je
nekak žarek nadeje in srčnosti temine, katere
je v njem nagromadil obup, — in nesrečni
starec se je tolažil, da ta črn ni vse kozaštvo,
da to niso Hmielnicki in njegovi polkovniki, —
tolažil se je, da se stoprv z njim začno pogajanja.
Ali pa morejo biti trdna, dokler pol milijona
kmetov stoji pod orožjem? Ali se ne raztope,
brž ko zapihlja prva pomlad, kakor snegovi, ki
prekrivajo stepo ?. . .

Tu so vojvodi znova na misel prihajale
besede Jeremije: »Ljubezen je možno dati le
zmaganim,« in znova se je njegova misel po¬
greznila v temo in znova se mu je pod nogami
odprla propast.

V tem se je bližala polnoč. Vriski in streli
so nekoliko potihnili; mesto tega se je povečal
šum viharja. Kakor je kazalo, začele so se
trudne trume razhajati po hišah. Komisarjem
je nadeja stopila v srce.

Vojteh Miaskovski, lvovski komornik, vstal
je s klopi, poslušal pri oknu, zasutem s snegom,
ter rekel:

»Dozdeva se mi, da po božji previdnosti
še doživimo jutro.«

»Morda nam tudi Hmielnicki pošlje mnogo-
brojnejše spremstvo, s tem ne pridemo tja,« reče
gospod Smiarovski.

Gospod Zielinski, točaj braclavski, se trpko
nasmehne:

»Kdo bi rekel, da smo mirovni komisarji!«

»Cesto sem šel kot poslanec v Tatarje,«
reče praporščak novgorodski, »ali takega poslo¬
vanja še nisem doživel. V naših osobah trpi
Poljska večjo sramoto, nego jo je doživela pod
Korsunom in Pilatficami. Gospodje, svetujem,
da se vrnemo, o pogodbah niti misliti ni.«

»Vrnimo se,« ponovi kakor odmev gospod
Brzozovski, kastelan kijevski. »Mir je nemožen,
vojna naj bode.«

Kisiel vzdigne trepalnice in upre oči v ka-
stelana.

»Žolte vode, Korsun, Pilavice!« reče gluho.

In obmolknil je, za njim pa so obmolknili
vsi, le gospod Kulčinski, zakladnik kijevski, začel
je glasno moliti rožni venec, gospod Krzetovski
pa se je z obema rokama prijel za glavo in
ponavljal:

»Kaki časi! Kaki časi! Bog se nas usmili.«

V tem so se odprle dveri in Brišovski,
dragonski kapetan škofa poznanskega, načelnik
spremstva, stopil je v sobo.

»V. m. vojvoda!« reče, »neki Kozak želi
videti gospode komisarje.«

»Dobro,« odgovori Kisiel, »ali se je črn
uže razšla?«

»Odšli so. Obetali so, da se jutri vrnejo.«

»So-li hudo napadali?«

»Strašno, a DonČevi Kozaki so jih neko¬
liko pobili. Obljubili so, da nas jutri zažgo.«

»Dobro, Kozak naj vstopi.«

Zdaj se dveri odpro, in neka visoka, črno-
brada postava stopi črez prag.

»Kdo si?« vpraša Kisiel.

»Jan Skrzetuski, huzarski poročnik vojvode
ruskega.«

Kastelan Brzozovski, gospod Kulčinski in
Krzetovski planejo s sedežev. Vsi so zadnje leto
služili s knezom pod Mahnovko in Konstanti¬
novem in so gospoda Jana prav dobro poznali.
Krzetovski mu je bil celo v rodu.

»Res, res! Gospod Skrzetuski!« ponav¬
ljali so.

»Kaj počneš tu? Kako si prišel k nam?«
vpraša Krzetovski in ga objame.

»V kmetski obleki, kakor gospodje vidite,«
odgovori Skrzetuski.

»Gospod vojvoda,« vsklikne kastelan Brzo¬
zovski, »to je prvi vitez izpod prapora vojvode
ruskega, slaven v vsej vojski.«

»Pozdravljam ga torej s hvaležnim srcem,«
reče Kisiel, »in vidim, da mora biti hraber
vitez, da se je prodrl do nas.«

Potem Skrzetuskemu:

»Česa bi rad od nas?«

»Da bi mi dovolili iti z vami, gospodje.«

»Vragu lezeš v grlo; ker pa želiš, ne mo¬
remo ti braniti.«

Skrzetuski se molče pokloni.

Kisiel ga začuden pogleda.

Resno obličje mladega viteza ga je osup¬
nilo s svojo važnostjo in -bolestjo.

»Gospod, povej mi,« reče, »kaki vzroki te
ženo v ta pekel, v kateri nihče ne gre rado-
voljno.«

»Nesreča, velemožni vojvoda.«

Z OGNJEM IN MEČEM.

g5

»Po nepotrebnem sem vprašal,« reče Kisiel.
»Moral si koga izmej svojih dragih izgubiti in
ga greš tja iskat.«

»Tako je.«

»Se je to uže davno dogodilo?«

»Poslednjo spomlad.«

»Kako? In stoprv sedaj si se odpravil is¬
kat. Kmalu bode leto. Kaj si pa doslej delal?«

»Bil sem se pod vojvodo ruskim.«

»Tako dobrosrčen gospod ni hotel preje
dati odpusta?«

»Jaz ga preje nisem hotel.«

Kisiel znova pogleda na mladega viteza.
Potem zavlada molk, ki ga pretrga stoprv voj¬
voda Kijevski.

»Nam vsem, ki smo služili pod knezom,
znana je nesreča tega gospoda, zbok katere
smo iz očij pretočili marsikatero slano kapljico.
Tem hvalevredneje pa je od njega, da je rajši
domovini služil, dokler je  bila vojna, nego da
bi bil iskal svoje sreče. To je redek vzgled
v teh sebičnih časih.«

»Ako se pokaže, da moja beseda pri Hmiel-
nickem kaj zaleže, zagotavljam te, gospod, da
je o tvoji stvari ne bodem opustil,« reče Kisiel.

Skrzetuski se znova pokloni.

»Sedaj idi počivat,« de laskavo vojvoda,
»zelo moraš biti utrujen, kakor mi vsi, ki ni¬
mamo niti trenotka miru.«

»Jaz ga vzamem v svojo sobo, on je moj
sorodnik,« reče Krzetovski.

»Pojdimo vsi počivat; kdo ve, če bodemo
jutri zvečer spali!« pripomni Brzozovski.

»Morda večno spanje,« skonča vojvoda.

Potem je odšel v stransko sobo, kjer ga
je pri vratih uže čakal sluga, za njim so se pa
razšli tudi drugi. Krzetovski je peljal Skrzetu-
skega v svoje stanovanje, ki je bilo nekoliko hiš
dalje. Sluga s svetilnico je stopal pred njima.

»Kako temna noč je in čim dalje temnejša
postaja!« omeni Krzetovski. »Ej, gospod Jan!
Kake trenotke smo danes preživeli! Mislil sem,
da se bliža poslednji dan. Črn nam je uže skoro
nož držala na grlu. Brišovskemu so skoro roke
omahovale. Začeli smo se skoro poslavljati.«

»Bil sem mej črnijo,« odgovori Skrzetuski.
»Jutri na večer čakajo nove razbojniške čete,
katerim so naznanili, da ste tu. Jutri bode treba
oditi odtodi. Saj greste v Kijev, ne?«

»Odvisno je od odgovora Hmielnickega,
h kateremu je šel Četvertinski. Evo, tu je moje
stanovanje. Gospod Jan, prosim, vstopi. Velel
sem segreti vina, pred spanjem se pokrepčava.«

Vstopila sta v sobo, v kateri je na kominu
gorel močan ogenj. Kadeče se vino je stalo
uže na mizi. — Skrzetuski je hlastno prijel
steklenico.

»Od včeraj nisem imel ničesar v ustih,« reče.

»Strašno si izhujšan. Vzela te je bolest in
napori. Pa povej mi kaj o sebi, saj jaz vem
o tvoji stvari. Ti nameravaš mej njimi iskati
knežnje?«

»Ali nje, ali smrti,« odgovori vitez.

»Smrt najdeš laglje. — Odkodi veš, da
mora biti knežnja tam?« vpraša dalje Krzetovski.

»Ker sem jo drugodi uže iskal.«

»Kje pa?«

»Ob Dnjestru, prav do Jahorlika. Sel sem
z armenskimi kupci, ker sem domneval, da je
tam skrita. Bil sem povsodi; sedaj grem v Kijev,
kajti Bohun jo je bržkone tja odvedel.«

Jedva je poročnik izgovoril ime Bohunovo,
prijel se je Krzetovski za glavo.

»Na Boga!« vskriknil je. »Najvažnejše reči
ti ne povem. Slišal sem, da je Bohun ubit.«

Skrzetuski je pobledel.

»Kako?« reče. — »Kdo ti je to povedal?«

»Oni šlahčič, ki je uže jeden pot knežnjo
otel, ki se je pod Konstantinovem tako odliko¬
val, — ta mi je pravil. Srečal sem ga, ko je
šel v Zamost. Srečala sva se na poti. Jedva
sem ga vpraša), kaj je novega, odgovoril mi je
naglo, da je Bohun ubit. ,A kdo ga je ubil? 1
Odgovori mi: ,Jaz‘. In na to sva se razšla.«

Plamen, ki se je razpalil na obličji Skrze-
tuskega, ugasnil je naglo.

»Ta šlahčič. se rad baha,« reče. »Njemu
ni verjeti. Ne, ne! On bi ne bil sposoben, da
bi Bohuna ubil.«

»In ti ga nisi videl, gospod Jan? Spomi¬
njam se, da je rekel, da gre k tebi v Zamost.«

»V Zamostu ga nisem počakal. Sedaj mora
biti on v Zbaraži. Meni se je mudilo, da do¬
hitim komisijo, — zato se iz Karpjenca nisem
vrnil v Zbaraž in ga nisem videl. Sam Bog ve,
če je resnica, kar mi je svoj čas pravil o njej,
kar je baje slišal. Ko ga je bil Bohun vjel, slišal
je baje, da jo je skril za Jampol, potem pa, da
se je imel v Kijevu poročiti z njo. Morda tudi
to ni res, kakor ni vse resnica, kar je pravil Za-
globa.«

»Čemu greš potem takem v Kijev?«

Skrzetuski je umolknil, — nekaj hipov se
je slišal samo švist in žvižganje vetra.

»Ako Bohun ni ubit,« reče Krzetovski,
»utegneš pasti Bohunu v roke.«

Zdaj se dveri odpro, in neka visoka, črnobrada postava stopi črez prag . . , (Str. <44.)

Z OGNJEM IN MEČEM.

»Po to grem, da bi njega našel,« odgovori
gluho Skrzetuski.

»Kako to?

»Sodba božja naj odloči mej nama.«

»On se pač ne bi hotel biti s teboj. Zveže
te in ti vzame življenje ali pa proda Talarjem.«

»S komisarji sem, v njih spremstvu.«

  9 7

»Mari misliš, gospod Krzetovski, da mi
bode tam huje nego mi je sedaj.«

»Vidim, da si obupanec, ki ne upaš v božjo
usmiljenost.«

»Motiš se, gospod! Jaz pravim, da mi je
hudo na svetu, kajti zares mi je hudo, a z božjo
voljo sem se uže davno pomiril. Ne prosim, ne

»Bog daj, da bi mi le svoje glave odnesli —
in kaj naj rečem še le o spremstvu!«

»Komur je življenje težko, lahka mu bode
zemlja.«

»Jan, Boga se boj. Tu ne gre za smrt, ta
nikogar ne mine, ali utegnili bi te prodati na
turške galeje.«

ječim, ne proklinjam, z glavo ne tolčem ob
steno, hočem le spolniti, kar mi je dolžnost,
dokler imam še kaj moči in življenja.«

»Bolest te gloda kakor črv.«

»Bog mi je dal to bolest, da bi me glo¬
dala, lek mi pa pošlje, kedar se mu zazdi.«

»Na tak razlog nimam kaj reči,« odgovori
Krzetovski. »V Bogu je jedina rešitev, v Bogu

i3

9 8

Z OGNJEM IN MEČEM.

nadeja za nas in za vso Poljsko. Kralj je po¬
toval v Cestohov, morda pri najsvetejši Devici
kaj izprosi, — drugače poginemo vsi.«

Nastala je tihota, le izza oken je dohajal
zategneni »verda« dragonski.

»Tako, tako,« reče potem Krzetovski. »Mi
vsi smo uže bolj mej mrtvimi nego mej živimi.
Ljudje v poljskem kraljestvu so se uže pozabili
smejati, samo ječijo še kakor ta sapa v kaminu.
Tudi jaz sem verjel, da nastopijo boljši časi,
dokler z drugimi vred nisem semkaj prišel, se¬
daj pa vidim, da je bila to le prazna nadeja.
Same podrtine, glad, ubojstvo in nič drugega,
nič drugega !«

Skrzetuski je molčal. Plamen ognja, suklja¬
jočega v kaminu, osvetljeval je shujšano in resno
mu obličje.

Naposled je vzdignil glavo in rekel z res¬
nobnim glasom:

»Vse to je ničemernost, ki mineva in se
gubi — in nič ne ostane za njo.«

»Govoriš kakor samostanec,« odgovori na
to Krzetovski.

Skrzetuski ni odgovoril; le veter je čim
dalje žalostneje ječal v kaminu.

XVII.

Zjutraj za rana so komisarji, in z njimi tudi
gospod Skrzetuski, ostavili Novoselke. To je bilo
žalostno potovanje. Kjer so se ustavili, v vsakem
mesteci jim je grozila smrt, a povsodi je je sre¬
čavala le razžalitev, hujša nego smrt, kajti ko¬
misarji naj bi v svojih osobah predstavljali čast
in veličanstvo Poljske. Gospod Kisiel je zbolel,
da so ga morali po vseh prenočiščih nositi
s sanij v hišo. Lvovski podkomornik se je za¬
lival s solzami, da je bil tako zelo žaljen on
in domovina. Tudi kapitan Brišovski je zbolel
od silnega truda in prečutih nočij, zategadelj je
gospod Skrzetuski prevzel njegovo mesto in je
on nadalje vodil ono nesrečno trumico, sredi
pritiskanja drhali, sredi sramočenja, groženja,
spopadkov in bitek.

V Bjalogrodu se je komisarjem znova zdelo,
da je uže prišla njih zadnja ura. Drhal je pobila
bolnega Brišovskega, umorila gospoda Gniaz-
dovskega, — in le prihod metropolita in raz¬
govor njegov z vojvodo je preprečil pripravljeno
uže klanje. V Kijev komisarjev niso hoteli niti
pustiti. Knez Cetvertinski se je 11. svečana
vrnil od Hmielnickega brez . odgovora. Komi¬

sarji niso vedeli, kaj bi počeli, kam bi se obr¬
nili. Vrnitev so jim zagradile ogromne čete, ki
so prežale le na to, da se pogajanja pretrgajo,
da pomore poslanstvo. Drhal je postajala čim
dalje drznejša. Grabili so dragoncem za konje po¬
vodce in jim zagrajali pot, metali vojvodi ka¬
menje, kose ledu in zmrznene kepe snega na
sani. V Gvozdovi sta morala Skrzetuski in Doniec
začeti krvavo bitko, v kateri sta razpodila ne¬
koliko stotin črni. Praporščaka Novogrodski in
Smiarovski sta znova odšla k Hmielnickemu
s prošnjo, da bi prišel v Kijev na razgovor,
toda vojvoda je imel malo nadeje, da bi živa
prišla do njega. V tem so morali komisarji v Hva-
stovu s prekrižanimi rokami gledati drhal, kako
je morila vjetnike obojega spola in razne sta¬
rosti, katere so potapljali v mrzlo vodo, na
mrazu polivali z vodo, nabadali na vile, ali pa
žive obrezavali z noži. Takih dnij je minilo
osemnajst. Nato je prišel naposled od Hmiel¬
nickega odgovor, da noče priti v Kijev, da pa
v Perejeslavlji čaka vojvode in komisarjev.

Nesrečni poslanci so se oddahnili, misleč,
da se je njih muka uže skončala, ko so pri
Tripolu prestopili Dnjeper in prenočili v Voron-
kovu, od katerega je bilo le še šest milj do
Perejeslavlja. Hmielnicki jim je prišel pol milje
daleč naproti, da bi s tem dal čast kraljevemu
poslanstvu. Toda kako izpremenjen je bil od
onih časov, ko se je delal okrivičenega ! —
»Quantum mutatus ab illo!« *) kakor je po vsej
pravici pisal vojvoda Kisiel.

Prišel je namreč s konjiki, polkovniki, z esauli
in vojaško godbo, pod znakom, bunčukom in
rdečim praporom, kakor kak dedni knez. Komi¬
sarska vrsta se je takoj ustavila, on pa je pri¬
skočil k prvim sanem, na katerih se je peljal
vojvoda, gledal nekaj časa njemu v častito obličje,
potem pa nekoliko nagnil kalpak in rekel:

»Klanjam še vam, gospodje komisarji, in
tebi, vojvoda. Bolje bi bilo, da ste uže zdav¬
naj z menoj začeli pogajanja, ko sem bil še
manjši in še nisem poznal svojih sil. Ker vas
je pa kralj poslal do mene, — vsprejemam vas
s hvaležnim srcem v svoji zemlji.«

»Pozdravljam te, gospod hetman!« odgo¬
vori Kisiel. »Presvetli kralj nas je poslal, da ti
poklonimo njegovo ljubezen in vredimo pravico.«

»Za ljubezen ga zahvaljujem, pravico sem
si pa sam, glej s tem-le« — tu je udaril po

*) Kako izpremenjen od ondaj.

Z OGNJEM IN MEČEM,

99

sablji — »naredil na vaših vratovih in si jo
bodem še nadalje delal, ako me ne zadovoljite.«

»Ne pozdravljaš nas preprijazno, gospod
hetman zaporoški, nas, kraljeve poslance.«

»Na mrazu ne bodem govoril, zato bode
boljši čas,« odgovori rezko Htnielnicki. »Kisiel,
pusti me na svoje sani, — hočem vam ska-
zati čast in se z vami peljati.«

Potem je stopil s konja in pristopil k sanem,
Kisiel pa se je odmaknil na desno ter pustil
levo stran prosto.

Ko je Htnielnicki to opazil, namršil se je
in kriknil:

»Daj mi desno stran!«

»Jaz sem senator kraljestva poljskega.«

»Kaj je meni senator! Gospod Potočki je
prvi senator in kraljevski hetman, a jaz ga imam
v sponah in ga zaukažem, ako hočem, takoj
jutri z drugimi vred natakniti na kolec.«

Kisielu je rdečica stopila na bledo lice.

»Jaz predstavljam tu kraljevo osobo!!«

Hmielnicki se je Še bolj namršil, a zdržal
se je in sedel na levo stran, mrmraje:

»Kralj naj bode v Varšavi, jaz pa v Rusiji.
Sedaj vidim, da vam nisem še dovolj stopil na
tilnik.«

Kisiel ni ničesar odgovoril, le oči je obrnil
k nebu.

V srci je uže slutil, kaj ga še čaka, in
ta hip je mislil po pravici, da je poslovanje pri
Hmielnickem, ako je bilo uže potovanje do
njega Golgata, sedaj prava muka na njej.

Konji so leteli proti mestu, v katerem je
grmelo dvesto topov in so zvonili vsi zvonovi.
Hmielnicki, kakor bi se bal, da komisarji teh
glasov ne bi smatrali za njim prirejeno čast,
rekel je  vojvodi:

»Tako sem vsprejemal tudi druge poslance,
ki so dohajali k meni, ne samo vas.«

In Hmielnicki je govoril resnico. K njemu
so res hodila poslanstva kakor h kakemu de-
nemu knezu. Vračajoč se izpod Zamosta, pod
vplivom kraljevske volitve in porazov, zadanih
mu od litavskih vojsk, hetman ni imel niti po¬
lovice navadne svoje ošabnosti v srci; a ko mu
je prišel Kijev naproti z razsvetljavo in prapori,
ko ga je akademija pozdravila »tamquam Moi-
sem, servatorem, liberatorem populi de servitute
lechica et bono omine Bohdan« *) — »od Boga

*) Kakor Mojsija, ohranitelja, odrešitelja, osvoboditelja
naroda iz sužnosti poljske in z dobrim znamenjem
Bogdana.

dan«, — ko je bil naposled nazvan tudi »illu-
strissimus princeps« *): tedaj se je po znanih
besedah »v njem vzbudila zver«.

Začutil je istinito svojo silo in tla pod no¬
gami, katerih mu je preje nedostajalo.

Inozemska poslanstva so bila molčeča pri¬
znanja udelnosti kakor tudi mogočnosti njegove.
Stalna prijaznost Tatarjev, izplačana z množino
dobljenega plena in z nesrečnimi robi, katere je
ta narodni vojskovoj dovolil jemati iz naroda,
obetala mu je podporo proti vsakemu sovraž¬
niku. Hmielnicki je sicer pod Zamostom pri¬
znal oblast in voljo kraljevo, a bil je ošaben
in prepričan o svoji moči in o slabosti Poljske
in njenih vodnikov in pripravljen, da ce!6 na
kralja vzdigne roko, in je uže tedaj sanjal v vsoji
pohlepni duši — ne o svoboščinah kozaških,
ne o povrnitvi davnih predpravic zaporoških,
ne o pravici napram sebi, marveč — o udelnem
gospodstvu, o knežji čapki in žezlu.

In čutil se je gospoda Ukrajine. Zaporožje
je stalo pri njem, ker se ni nikjer in pod no¬
beno bulavo tako potapljalo v krvi in plenu.
Po naravi divje ljudstvo je vrelo k njemu, kajti
ko je kmet mazovski ali velikopojski brez mrmra¬
nja nosil breme prevažnosti in zatiranja, breme,
ki je po vsej Evropi ležalo na »potomcih Ha-
movih«: srkal je Ukrajinec s stepnimi .vetrovi
vred va-se ljubezen svobode, tako neomejene in
divje in bujne svobode, kakor so svobodne stepe
same. Kako bi bil hodil za panskim plugom,
ko se mu je pogled izgubljal v božji, ne panski
pustinji, ko mu je Sič klicala izza Pragov: »Udri
pana in pridi na svobodo!« ko ga je kruti Tatar
učil vojne, njegove oči privajal na požig in uboj,
a roke na orožje?! Ali mu ni bilo bolje pri
Hmielnickem razsajati in »paniv rizati« nego
ponosni hrbet klanjati pred podstarosto?

Razun tega je narod vrel k Hmielnickemu
pa tudi zategadelj, ker je šel vsakdo v robstvo
tatarsko, kdor ni pri njem iskal zavetja.

V Stambulu se je za deset strelfc dajal rob
in za lok, v ognji pregret, trije, — toliko robov
je bilo tam. Črn torej ni imela dosti na izber,
in po onih časih je ostala le čudna pesen, ka¬
tero so dolgo po.tem nastopni rodovi peli po
kočah, čudna pesen o onem vojskovoji, ki so
ga nazivali Mojsija: »Oj ščob’ toho Hmiela
piervša kula ne minula!« (Oj, da bi ne bila tega
Hmiela prva kroglja zgrešila.)

*) Najjasnejši knez.

,i3*

IOO

Z  OGNJEM  IN  MEČEM.

Ginila so mesteca, mesta in vasi, kraj se je
izpremenil v pustinjo in razvalino, v jedno rano,
katere cela stoletja niso mogla zaceliti, — a ta
vojskovoj in hetman tega ni vedel ali pa ni
hotel vedeti, — ker ni nikdar pogledal nazaj —
in je rasel ter se tolstll s krvjo, z ognjem. V vlast-
nem potvornem samoljubji je utopil vlastno ljud¬
stvo, vlastni kraj — in glej, sedaj je komisarje
peljal v Perejeslavlje mej gromom topov, zvonje¬
njem zvonov, kakor udelen oblastnik, »hospo-
dar«, knez.

Komisarji so šli torej levu v brlog. Po¬
vesili so glave, poslednji ostanki nadeje so gas-
neli v njih, tačas pa je gospod Skrzetuski, ja¬
hajoč za dolgo vrsto sanij, pazno ogledaval
obličja polkovnikov, ki so bili prišli s Hmiel-
nickim, če morda ne zagleda mej njimi Bohuna.
Po brezuspešnem iskanji za Dnjestrom tja za
Jahorlik, dozorel je v Janovi duši ta sklep kot
poslednji poskus: da poišče Bohuna ter ga po¬
zove na smrtni boj. Nesrečni vitez je sicer
vedel, da ga Bohun v taki smelosti lahko uniči
brez boja, toda o njem je  mislil bolj pleme¬
nito. Poznal je njegovo hrabrost in besno od¬
ločnost ter si je bil v svesti, da Bohun, ako mu
da na izber, — izvoli boj za knežnjo. V svojem
razdrtem srci si je bil naredil ves načrt, kako
s prisego Bohuna zaseže, da v slučaji svoje
smrti dovoli Heleni oditi. Za sebe se gospod
Skrzetuski ni brigal, a misleč tudi o tem, da
bi utegnil Bohun reči: »Ako poginem, ona ne
bode ne moja ne tvoja,« gotov je bil privoliti
tudi v to in priseči na to, da bi jo le iz vražjih
rok iztrgal. V samostanu naj bi si poiskala miru
za ostanek življenja, on pa bi ga iskal najprvo
v boji, potem pa bi si ga, ako bi ne padel, tudi
on kot redovnik poiskal v samostanu, kakor so
si ga iskale vse bolne duše onega časa. Skrze-
tuskemu se je zdela ta pot prosta in jasna, in
ko ga je upanje, da se pri Zamostu z Bohunom
spoprimeta, prevarilo, ko je bilo zaman vse
iskanje v naddnjeprskih goščah, zdela se mu
je ta pot jedino rešilna. S tem namenom je
hitel za komisarji kar najhitrejše in se zato na
vsej poti izza Dnjestra ni nikjer odpočil, nade-
jajoč se, da brezdvojbeno Bohuna najde pri
Hmielnickem ali v Kijevu in to tem gotoveje,
ker je imel iti, kakor je Zagloba pravil, v Kijev,
da se tam slovesno poroči.

Toda Skrzetuski ga je sedaj zaman iskal
mej polkovniki. Mesto njega pa je našel mnogo
znancev iz davnih, mirnih časov, kakor Dzie-
dzialo, katerega je bil videl v Cehrinu, Jašev-

skega, ki je posloval od Siči do kneza, Jaroša,
nekdanjega kneževega stotnika, Naokolopalca in
Hrošo in mnogo drugih. Sklenil je torej, da je
povpraša po Bohunu.

»Midva sva davna znanca,« reče ter se pri¬
bliža Jaševskemu.

»Saj res, videl sem te v Lubnijih, ti si
,lycar‘ (vitez) kneza Jeremije,« odgovori polkov¬
nik. »V Lubnijih sva skupaj pila in veseljačila.
A kaj počne tvoj knez?«

»Zdrav je.«

»Na spomlad ne bode več zdrav. S Hmicl-
nickim se še nista srečala, toda srečata se in
jeden pogine.«

»Komur Bog odloči.«

»No, Bog je našemu ,batku‘ Hmielu pri¬
jazen. Na Zadnjeprije, na svoj tatarski breg, se
ne povrne več. Pri Hmielnickem je mnogo mo
lojcev, — a pri knezu koliko?! On je sicer iz¬
vrsten vojnik, a tudi naš ,batko‘ Hmielnicki
je izvrsten vojnik. Nisi-li več v kneževem pra¬
poru ?«

»Jaz grem s komisarji.«

»No vesel sem, da sva se sešla kot stara
znanca.«

»Ako si vesel, stori mi uslugo in jaz ti
bodem hvaležen.«

»Kako uslugo?«

»Povej mi, kje je Bohun, slavni ataman,
ki je bil nekdaj v perejeslavskem polku, ki mora
pa sedaj mej vami gotovo imeti uže višje do¬
stojanstvo.«

»Molči!« odgovori Jaševski grozeče. »Sreča
tvoja, da sva stara znanca in da sva skupaj
pila, drugače bi te s tem-le buzdovanom pobil
v sneg.«

Skrzetuski je strmeč pogledal na-nj, a ker
je bil srčan človek, stisnil je bulavo v roki.

»Si li zblaznel?«

»Nisem zblaznel in ti tudi nočem samo
groziti. Hmiel je dal ukaz, da vsakega izmej
vas, ki bi kaj povpraševal, tudi če bi bil ko¬
misar, na mestu ubijemo. Jaz sicer tega ne
storim, storil bi pa vsakteri drugi, zato te na
to opozarjam in svarim.«

»Jaz vprašam v svoji osobni stvari.«

»Vse jednako; Hmiel je rekel nam polkov¬
nikom in velel drugim razglasiti: »Ako bi ka¬
teri vprašal tudi le po drvih za kurjavo, ali pa
po pepelu, ubijte ga!« Povej to svojim to¬
varišem.«

»Jedinega tebe sem opozoril, drugega Laha
bi prvi mahnil.«

Z OGNJEM IN MEČEM,

lot

Umolknila sta. Družba je prišla uže pred
mestna vrata. Obe strani ulic sta mrgoleli črni
in oboroženega kozaštva, ki si zbok navzoč¬
nosti Hmielnickega ni upalo preklinjati in me¬
tati ztnrzlih grud na sani, ki pa je mrko gle¬
dalo na komisarje, stiskajoč si pesti in sabljam
ročnike.

Ko je Skrzetuski dragonce vredil, vzdignil
je glavo ter resno, a mirno jezdil po širokih
ulicah ter se niti najmanje ni brigal za grozeče
poglede trum, - le v srci si je mislil, koliko

Ijevih darov. Ta slavnostni čin se je vršil dan
pozneje. Od ranega jutra so zvonili zvonovi
in grmeli topovi. Hmielnicki je čakal pred svo¬
jim dvorom sredi polkovnikov, vsega starejšin-
stva in nebrojnih trum Kozakov in Črni. Hotel
je, da vidi ves narod, s kako častjo ga obsiplje
sam kralj. Sedel je pod zastavo in bunčukom
na vzvišenem prostoru, ogrnen v altembasov
sobolji plašč. Poleg njega so stali sosednji po¬
slanci. Oprl se je pod boke, položil noge na
Žametno blazinico, okičeno z zlatimi trepki, ter

Vrsta se je naposled približala. Kisiel je stopil nekoliko korakov naprej, prav do vzvišenega sedeža Hmielnickega. ..

(Str. 102.)

mu bode treba hladnokrvnosti, zatajevanja in
krščanske potrpežljivosti, da izvrši, kar si je na¬
menil in da po prvem koraku ne utone v morji
sovraštva.

XVIII.

Naslednjega dne so se komisarji dolgo po¬
svetovali, ali naj kraljeve darove takoj izroče
Hmielnickemu ali pa počakajo, da pokaže več
spokornosti in kakega obžalovanja. Treba ga je
bilo pridobiti s prijaznostjo in s kraljevo lju¬
beznijo. Napovedali so mu torej izročitev kra-

tako čakal komisarjev. V trumah zbrane črni sc
je sedaj pa sedaj o pogledu vojskovoja vzdvi-
gaval radosten in ponosen hrup, kajti v tem
voji je ljudstvo videlo poosebljeno svoje moč.
Le tako si je moglo ljudstvo predstavljati svo¬
jega ljubljenca, zmagovalca hetmanov, vojvod,
šlahte in obče »Lahiv,« o katerih se je dosih-
dob mislilo, da so nepremagljivi. Hmielnicki se
je v tem letu bojev sicer nekoliko postaral, a
upognil se ni. Orjaške njegove rame so še vedno
kazale moč, sposobno za prevračanje starega in
za ustvarjanje novih gospodstev. Ogromno ob¬
ličje, zabuhlo in zaripelo vsled preobilne pijače,

I 02

Z OGNJEM IN MEČEM.

izražalo je neupogljivo voljo, neobrzdan ponos
in drzno gotovost, katero so mu dale zmage.
Groza in srd sta dremala v gubah njegovega
obličja, in lahko si poznal, da se ljudstvo, ko
se v Hmielnickem vzbudi srd, pripogiblje pod
njegovim strašnim dihom kakor gozd pod vi¬
harjem. Iz očij, obkroženih z rdečim krogom,
švigala mu je uže nestrpnost, da komisarji z da¬
rovi niso dovolj naglo prišli, a iz nosnic je
pihal dva pramena pare, ki sta se zdela na
mrazu kakor dva dima iz pozojevih nozdrv —
in v tej megli vlastnih si pluč je sedel ves
v bagru, resen, mračen, poleg poslancev, sredi
polkovnikov, z morjem črni obkrožen.

Naposled se je pokazala vrsta komisarska.
Na čelu so stopali dovbiši ter tolkli ob kotle, po¬
tem trobentači s trobentami in z napihnenimi lici,
proizvajajoči iz medi žalostne, zategnene zvoke,
kakor bi trobili pri pogrebu slave in časti polj¬
skega kraljestva.

Za to godbo je nesel »dvorni lovec« Krzetov-
ski bulavo na žametasti blazinici, Kulčinski, za¬
kladnik kijevski, rdeč prapor z orlom in na¬
pisom, — za temi pa je stopal Kisiel, slok,
slaboten, z belo brado, padajočo mu na prsi,
s trpljenjem na aristokratskem obličji in z ne¬
izmerno bolestjo v duši. Nekoliko korakov za
vojvodo so se vlekli ostali komisarji, a vrsto so
zaslanjali dragonci Brišovskega pod Skrzetuskim.

Kisiel je stopal počasi, zakaj v tem hipu je
jasno videl, da izpod navideznih teh pogajanj,
izpod navidezno podeljene naklonjenosti kraljeve
in izpod pomiloščenja gleda sama — gola,
mrzka resnica, ki slepi videz, gluši sluh in kriči:
»Kisiel, ti ne greš naklonjenosti oznanjat, prosit
je greš, kupovat je greš za to bulavo in za ta
prapor in greš peš pred noge tega kmetskega voja,
v ime vse Poljske, ti senator in vojvoda! ...«

Gospodu iz Brusilova se je trgalo srce in
čutil se je malovrednega črva in nizkega kakor
prah, a v ušesih so mu zvenele besede Jeremije:
»Bolje, da ne živimo, nego da živimo v rob-
stvu kmetstva in poganstva.« Kaj je bil on,
Kisiel, v primeri z onim knezom iz Lubnij, ki
se proti buni ni drugače kazal nego kakor Jov
z namršenimi obrvmi, sredi žveplenega smradu,
vojnega plamena in smodnikovega dima, kaj je
bil on?! Pod težo teh mislij je vojvodi pokalo
srce. Smeh je za vselej odletel z njegovega
obličja, radost na veke iz njegovega srca, in
čutil je, da bi rajši stokrat umrl nego storil še
jeden korak, toda šel je, ker ga je naprej pe-
hala vsa njegova prteklost, vsa dela, vsi na¬

pori, vsa neizprosna doslednost prejšnjih nje¬
govih dejanj.

Hmielnicki ga je čakal oprt o boke, z na¬
petima ustnama in z namršenimi obrvmi.

Vrsta se je naposled približala. Kisiel je
stopil nekoliko korakov naprej, prav do vzviše¬
nega sedeža Hmielnickega. »Dovbiši« so pre¬
nehali bobnati in trobentači trobentati, in v tru¬
mah je nastala globoka tišina, le mrzel vetrič
je lopotal z rdečim praporom, ki ga je nesel
gospod Kulčinski.

Zdajci pretrga to tišino nekov kratek, rezek
in ukazujoč glas, ki je zazvenel z nekako ne-
izrecno silo obupa, neprimerljiv z ničemer in
nikomer:

»Dragonci nazaj! Za menoj!«

Bil je glas gospoda Skrzetuskega.

Vse glave so se obrnile v njegovo stran.
Sam Hmielnicki je nekoliko vstal s sedeža, da
bi videl, kaj se godi. Komisarjem je kri izgi¬
nila z lic. Skrzetuski - je stal v stremenih, po¬
konci, bled, z iskrečimi se očmi in z golo sabljo
v roki in, na pol obrnen k dragoncem, ponovil
je še jeden pot grmeči ukaz:

»Za menoj!«.

Sredi tišine so konjska kopita zapeketala
po mokrih uličnih tleh. Izvežbani dragonci so
na mestu obrnili konje. Poročnik jim je stopil
na čelo, dal s sabljo znamenje, in ves oddelek
se je začel počasi pomikati proti komisarskim
stanovanjem.

Začudenje in negotovost se je vsem brala
na obličji, niti Hmielnickega ne izvzemši. V glasu
in kretanji poročnika je bilo nekaj nenavadnega,
nihče pa ni vedel, če to naglo oddaljenje eskorte
pristoja za sedanji svečani čin ali ne. ledini
Kisiel je vse razumel, da pogodbe in življenje
komisarjev s spremstvom vred v tem hipu visi
le na nitki, zategadelj je stopil na vzvišeni pro¬
stor in, predno je utegnil še Hmielnicki pomis¬
liti, kaj se je zgodilo, začel govor. . .

Prišel je z zagotovilom kraljeve naklonje¬
nosti napram Hmielnickemu in vsemu Zapo-
rožju. Pa tudi njegov govor je pretrgal nov
dogodek, ki je imel samo to dobro stran, da
je popolnoma odvrnil pozornost od prejšnjega.
Stari polkovnik Dziedziala, ki je stal poleg
Hmielnickega, začel je vojvodi pretiti z bulavo
in skakati in kričati:

»Kaj govoriš, Kisiel! Kralj dela kraljevski,
le vi velikaši, šlahta ste vse zakrivili. Tudi ti,
Kisiel, ki si kost naše kosti, odcepil si se od

Z  OGNJEM  IN  MEČEM. lo 3

nas in vlečeš z Lahi. Dovolj nam je tvojega
govorjenja, s sabljo dobimo, česar nam treba.«

Vojvoda je nejevoljen pogledal Hmielni-
ckemu v oči.

»Hetman, v takem redu držiš svoje pol¬
kovnike?«

»Molči, Dziedziala!« vikne hetman.

»Molči, molči! Upijanil si se na vse zgo¬
daj!« ponavljali so drugi polkovniki. In za lase
so ga odvlekli proč.

Dziedziala je hotel še dalje razsajati, toda
zgrabili so ga za goltanec in odvedli.

Vojvoda je nadalje govoril z gladkimi in
izbornimi besedami, opominjajoč Hmielnickega,
kolike darove in kolika odlikovanja vsprejema,
znamenja prave oblasti, katero je preje imel le
kot samozvanec. Ge tudi bi ga kralj lahko
kaznoval, vendar mu rajši prizanese radi pokor¬
nosti, katero je pokazal pod Zamostom — in
zategadelj, ker se prejšnji prestopki še niso vršili
pod njegovim vladarstvom. Spodobi se torej,
da se on, Hmielnicki, ki se je preje tako zelo
pregrešil, sedaj izkaže hvaležnega za naklonje¬
nost in milost, da torej sedaj preneha krvo-
litje, da pomiri ljudstvo — in da se začne
s komisarji pogajati.

Hmielnicki je molče vsprejel bulavo in pra¬
por, kateri je takoj ukazal razviti nad seboj.
Crn je na to zatulila z radostnimi glasovi, da
nekaj časa ni bilo ničesar slišati.

Vidna zadovoljnost je hetmanu stopila na
obličje. Počakal je nekoliko, potem pa od¬
govoril :

»Za toliko ljubezen, katero mi je presvetli
kralj izjavil po vas, da mi je namreč poslal
oblast nad vojsko in mi prejšnje moje prestopke
odpustil, zahvaljujem ga pokorno. Vedno sem
govoril, da kralj drži z menoj proti vam, po-
tuhnenim vojvodam in kraljevičem. Najboljši
dokaz je pač ta, da mi je poslal svoje., zado¬
voljstvo za to, da sem sekal vaše glave. — Tako
je bodem sekal tudi nadalje, ako ne bodete
v vsem poslušali mene in kralja.«

Poslednje besede je Hmielnicki izgovoril
z visokim glasom, zaničljivo mršeč obrvi, kakor
bi ga začel prevladavati srd.

Komisarji so na ta govor odrveneli, —
Kisiel pa je rekel:

»Gospod hetman, kralj ti veleva, da od
krvolitja odnehaš in da začneš z nami poga¬
janja.«

»Krvi ne prelivam jaz, le litavska vojska
jo preliva,« odgovori hetman rezko. »Prišla mi

je novica, da je Radzivil pobil moj Mozir in
Turov. Ako se ta novica potrdi, — dovolj imam
vaših vjetnikov in znamenitnikov, — takoj jim
ukažem posekati glave. Na pogajanja sedaj ne
pristanem. Komisijo je sedaj težavno sestaviti.
Vojska ni skupaj, le pest polkovnikov je pri
meni, drugi so pa po zimovnikih, brez njih ne
morem začeti. Sicer pa, čemu bi na mrazu
dalje govorili. Kar ste mi imeli izročiti, izročili
ste mi, in vsi so videli, da sem hetman iz roke
kraljeve; sedaj pa pojdite z menoj na žganje,
na obed, lačen sem uže.«

Potem je Hmielnicki krenil proti svojemu
dvorcu, za njim pa komisarji in polkovniki.

V veliki dvorani je stala pogrnena miza, ki se
je šibila pod priplenjenim srebrom, mej katerim
bi bil Kisiel našel morda tudi svoje, katero so
mu bili prošlo leto uplenili v Hušči. Na mizi
so stali hribje svinjine, govedine in tatarske pi¬
javke, po vsej dvorani pa je vonjalo po žganji,
nalitem v srebrne posode. Hmielnicki je sedel,
na desno posadil Kisiela, na levo kastelana Brzo-
zovskega, pokazal na žganje ter rekel:

»V Varšavi govore, da pijem laško kri, a
to ni res. Jaz imam rajši žganje in kri pre¬
puščam psom.«

Polkovniki so bušili v smeh, od katerega
so se kar stene tresle.

Tako je  zasolil hetman komisarjem pred
obedom, a komisarji so jo molče pogoltnili, »da
ne bi,« — kakor je pisal komornik lvovski,
»bestije razdražili.«

Le obilen znoj je obiseril Kisielu bledo čelo.

Začelo se je gostovanje. Polkovniki so iz
nizkih skled kar z rokami jemali kose mesa.
Kisielu in Brzozovskemu je je na krožnik na¬
kladal sam hetman, in začetek obeda se je
molče vršil, ker je vsakdo tolažil svoj glad.

V tišini je bilo čuti le ropotanje posode in hre-
stanje kostij mej zobmi gostovalcev, ali pa gol¬
tanje pivcev. Sedaj pa. sedaj je kdo katero
črhnil, ki je ostala pa brez odgovora. Ko se je
Hmielnicki najedel in ko je izpil nekoliko ste¬
klenic žganja, obrnil se je nenadoma k vojvodi
in vprašal:

»Kdo izmej vas je vodil spremstvo?«
Kisielu se je pokazal nemir na obličji.
»Skrzetuski, vrl junak!« odgovoril je.
»Poznam ga. — A zakaj ni hotel biti na¬
vzoč, ko ste mi izročali darove?«

»Ker nam ni bil pridan kot član komisije,
marveč le radi varnosti in ker je imel tak ukaz.«

»In kdo mu je dal tak ukaz?«

ro|

ž ognjem  1n  mečem.

»Jaz,« odgovori vojvoda, »ker sem sodil,
da bi ne bilo pristojno, da bi nam in vam stali
dragonci na tilnikih, ko se izročajo darovi.«

»Jaz sem pa nekaj drugega mislil, ker vem,
da ima on trd tilnik.«

Tu se vplete Jaševski v pogovor.

»Mi se dragoncev ne bojimo,« reče.

»Preje sem mislil, da so Lahi močni, a
pod Pilavcami smo spoznali, da niso več oni
Lahi, ki so bili Turke, Tatarje in Nemce...«

»To niso več Zamojski, Žolkievski, Hodkie-
viči, Hmielški in Koniecpolski,« pretrga Hmiel¬
nicki besedo, »marveč Strahopetci in Zajčevski,
v železo oblečeni otroci. Ko so nas zagledali,
pomrli so malone od strahu in so jo popihali,
če prav ni bilo več Tatarjev nego okolu tri
tisoč. . . «

Komisarji so molčali, jed in pijača se jim
je čim dalje bolj upirala.

»Prosim pokorno, jejte in pijte,« reče Hmiel-
nicki, »sicer bodem mislil, da vam naša preprosta
kozaška hrana noče skozi vaša gosposka grla.«

»Ako imajo pretesna, lahko jim ja prepa¬
ramo,« zakriči Dziedziala.

Polkovniki, uže zelo vinjeni, bušili so v smeh,
toda Hmielnicki je je grozeče pogledal, in vse je
zopet utihnilo.

Kisiel, ki je bil uže nekaj dnij bolehav, bil
je bled kakor platno, Brzozovski pa tako rdeč,
da se je zdelo, sedaj pa sedaj mu bode kri
briznila iz obličja.

Naposled se ni mogel več brzdati in je za¬
rohnel :

»Smo prišli na obed ali na zasramovanje?«

Nato Hmielnicki:

»Prišli ste na pogajanja, a v tem litavskc
vojske požigajo in more. Poklale so mi Mozir in
Turov. Ako se ta novica potrdi, ukažem tristo
vjetnikom pred vašimi očmi posekati glave.«

Brzozovski je obuzdal kri, ki mu je pred
trenotkom še kipela. Tako je bilo! Življenje
vjetnikov je bilo zavisno od dobre ali slabe
volje hetmanove, od migljeja njegovega očesa,
treba je bilo torej vse trpeti in še tolažiti nje¬
gove vzbuhe, da bi ga dovedli »ad mitiorem
et saniorem mentem.« *)

S tem namenom se je oglasil karmelit Li¬
tovski, po naravi krotak in bojazljiv, s tihim
glasom:

»Dobrotni Bog dodeli, da se te novice
z Litve o Turovu in Moziru ne obistine.«

*) Na krotkejšo in zdravejšo misel.

Jedva pa je skončal, iztegnil se, je Fedor
Viesniak, polkovnik čerkeski, in zamahnil z bu¬
lavo, da bi karmelita česnil po vratu. Na srečo
ga ni dosegel, ker so bili štirje drugi gosti
vmes, mesto tega pa je zakričal:

»Molči, pope! Laž ni tvoj posel! Idi na
dvor, naučim te spoštovati -zaporoške polkov¬
nike !«

Drugi so priskočili, da bi ga umirili, ker
ga pa niso mogli, vrgli so ga iz dvorane.

»Hetmau, kedaj naj se komisija zbere?«
vpraša Kisiel, ki je hotel dati razgovoru drugo
smer.

Na nesrečo tudi Hmielnicki ni bil več trezen,
zato je dal zadirljiv in strupen odgovor:

»Jutri se bode vse vršilo in dovršilo, danes
sem pijan! Kaj tu členkate o komisiji! Človek
niti pri jedi in pijači nima miru! Dovolj mi je
tega! Sedaj mora biti vojna!« — Tu je udaril
s pestjo po mizi, da so kar sklede in kozarci
poskočili. — »V štirih tednih vas vse na glavo
postavim in potarem, ostanek pa prodam tur¬
škemu čaru. Kralj bode delal, kakor gre kralju,
in tolkel šlahto, vojvode in kneze. Ako se
knez pregreši, odreže naj mu glavo! Grozite mi
s Švedi, a tudi oni mi ne vzdrže. Tuhaj-bej
je blizu mene, brat moj je, duša moja, jedini
sokol na svetu, pripravljen, da takoj izvrši, kar
mu ukažem.«

Tu je Hmielnicki prešel, kakor je pri pi¬
janih ljudeh navada, iz srda naglo v ginjenost.
Glas se mu je tresel v grlu, ko se je spomnil
Tujaj-beja.

»Vi hočete, da bi vzdignil sabljo na Turke
in Tatarje, a iz tega ne bode nič! S svojimi
zvestimi prijatelji pojdem rajši na vas. Odposlal
sem uže cele polke, da bi samo konje krmili
in bili gotovi za pot, brez v6z, brez topov:
vse to dobodem pri Lahih. Kdorkoli izmej Ko¬
zakov bi vzel voz, dam mu odsekati glavo, in
tudi jaz ne vzamem voza, — in tako pridem
prav do Visle in porečem: Lahi sedite in mol¬
čite! Ako bodete onstran Visle kričali, najdem
vas tudi tam. Dovolj je vašega gospodovanja,
vaših dragoncev, prekleti gadje, ki živite od
same krivičnosti!«

In planil je s sedeža, s klopi, ruval si lase,
z nogami tolkel ob tla in kričal, da mora biti
vojna, ker je za-njo uže dobil odpuščenje in
blagoslov, da se ne briga niti za komisijo niti
za komisarje, da ne dovoli odložiti orožja niti
za malo časa.

Z OGNJEM IN MEČEM.

io5

Naposled, ko je videl, da so komisarji pre¬
strašeni, in ko je pomislil, da bi se vojna za¬
čela še pozimi, ako takoj odpotujejo, torej ob
času, ko se Kozaki ne bi mogli okopati in bi
se na planem polji slabo bili : pomiril se je
nekoliko in znova sedel na klop. Glavo je spu¬
stil na prsi, roke oprl na kolena ter hropel.
Nazadnje je  zopet zgrabil steklenico žganja:

»Na zdravje presvetlemu kralju !« vskriknil je.

»Na slavo in zdravje!« ponovili so pol¬
kovniki.

ostali polkovniki drzno pristopili h komisarjem,
stiskali jim roke, trepali je po ramenih in po¬
navljali za hetmanom: »Do prve trave!« Komi¬
sarji so bili kakor na žarjavici. Kmetsko dihanje,
presičeno s smradom žganja, oblivalo je obličja
šlahti visokega rodu, kateri je bilo stiskanje
s potnimi rokami bas tako neznosno kakor ža¬
ljenje. Tudi groženj se ni manjkalo sredi izjav
surove prisrčnosti. »Mi bodemo Lahe klali, ti
si pa naš človek!« klicali so nekateri vojvodi
Kisielu, — a drugi so vpili:

Vojvoda Kisiel, ves izmučen, se razgovarja s Skrzetuskim. . (Str. 10O.)

»No, Kisiel,« reče hetman, »ne premišljuj in
ne jemlji si k srcu tega, kar govorim, sedaj sem
pijan. Meni so vražarice rekle, da mora biti
vojna, — a do prve trave počakam, potem pa
naj le zboruje komisija, na katero izpustim
vjetnike. Rekli so mi, da si bolehav, bodi torej
tudi tebi na zdravje!«

»Hvala, hetman zaporoški,« odgovori Kisiel.

»Ti si moj gost, jaz to vem.«

Hmielnicki se je nato zopet za hip udal
čuvstvenosti. Roke je oprl vojvodi na rame in
svoje ogromno zabuhlo obličje približal njego¬
vemu bledemu velemu licu. — Za njim so tudi

»Kaj ste vi, pani! Nekdaj ste nas bili,
sedaj nas pa prosite naklonjenosti. Na pogibel
vam, beloročnikom!« Ataman Vovk, nekdanji
mlinar v Nestevaru, je kričal: »Jaz sem zaklal
kneza Cetvertinskega, svojega pana!« — »Dajte
nam Jeremijo,« klical je Jaševski opotekajoč se,
»in mi vam darujemo življenje.«

V dvorani je postalo zaduhlo in vroče, da
skoro nisi mogel več prestajati. Miza, pokrita
z ostanki mesa, kruha, polita z žganjem in me¬
dom, je bila gnjusna. Naposled so vstopile vra-
žarice ali čarovnice, s katerimi je Hmielnicki
navadno popival pozno v noč ter je poslušal.

*4

Z OGNJEM IN MEČEM.

106

Bile so čudne postave, stare, zgrbljene, žolte ali
pa še v mladostni moči ter so vražile iz voska,
pšeničnih zrn, ognja, vodene pene, iz dna ste¬
klenice ali pa celo iz človeške tolšče. Mej polkov¬
niki in mlajšimi čarovnicami se je začelo sme¬
janje in nagajanje. Kisiel toliko da ni omedlel.

»Zahvaljujemo te, hetman, za pogoščenje
in se poslavljamo,« reče s slabim glasom.

»Jutri pridem jaz k tebi na obed,« odgo¬
vori Hmielnicki, »sedaj idite. Doniec vas z mo-
lojci spremi v stanovanja, da se vas črn ne loti.«

Komisarji so se poklonili in odšli. Doniec
z molojci je zares čakal pred dvorcem.

»Moj Bog, moj Bog!« šepetal je Kisiel
tiho, pokrivši si obličje z rokami.

Vrsta je počasi krenila proti stanovanju
komisarjev.

Pokazalo se je, da niso blizu drug drugega.
Hmielnicki jim je navlašč odkazal stanovanja
po različnih delih mesta, da bi se ne mogli
shajati in posvetovati.

Vojvoda Kisiel se je izmučen, izcrpljen,
jedva vzdržaval na nogah in je takoj legel v po¬
steljo in ni hotel do prihodnjega dne nikogar
videti. Stoprv okolu poldne je velel poklicati
Skrzetuskega.

»Gospod, kaj si storil?« reče mu. »Kaj si
storil! Svoje in naše življenje si postavil v smrtno
nevarnost!«

»Milostivi vojvoda, mea culpa!« odgovori
mu ta. »Delirij me je popadel in rajši bi bil
stokrat poginil nego pa gledal take reči.«

»Hmielnicki je prezir spoznal. Jedva sem
efferatam bestiam*) pomiril in tvoj postopek
opravičil. Danes bode on pri meni in te bode
gotovo vprašal za vzrok. Reci mu, da sem ti
jaz velel vojake odvesti.«

»Danes prevzame zopet Brišovski povelj¬
stvo, — ker je uže nekoliko ozdravel.«

»Tem bolje. Pretrdokoren si za sedanje
čase. Težaven je sicer vsak korak, tebi se pa
še posebno pozna, da si še mlad in da ne
moreš pretrpeti nobene bolesti.«

»Bolestim sem se privadil, velemožni voj¬
voda, le skrunbe ne morem preboleti.«

Kisiel je stiha zastokal kakor bolnik, kate¬
rega je kdo dregnil v bolečino, potem se s tožno
odpovedjo nasmehnil in rekel:

»Take besede so mi vsakdanji kruh, ka¬
teri sem oblival s solzami, dokler sem jih še
imel, a sedaj so mi še solze pošle.«

Usmiljenje in sočutje je Skrzetuskemu za¬
grabilo srce, ko je pogledal starca z mučeni-
škim obličjem, ki je poslednje dni življenja živel
v dvojnem trpljenji, dušnem in telesnem.

»Velemožni vojvoda!« reče, »Bog mi je
svedok, da sem mislil le o teh strašnih časih,
ko se morajo dostojanstveniki in senatorji polj¬
ski globoko klanjati razbojnikom, katerim bi bil
jedino le kolec dostojno plačilo za njih čine.«

»Bog te blagosl6vi, mlad si, pošten, in vem,
da nisi imel zlobnega namena. Toda to, kar ti
govoriš, govori tvoj knez, za njim vojska, šlahta,
zbori, pol kraljestva — in celo to breme pre¬
zira, in sovraštvo pada na me.«

»Vsakdo služi domovini po svoji vesti, Bog
naj sodi namen, a kar se dostaje Jeremije, služi
on z življenjem in imenjem.«

»In slava ga obkrožuje in v njej hodi kakor
v solnci,« odgovori vojvoda. »Kaj pa srečava
mene? — O, prav praviš! Bog naj sodi na¬
mene ter naj da vsaj miren grob tem, ki v živ¬
ljenji neizmerno trpe.«

Skrzetuski je molčal, Kisiel pa je v nemi
molitvi povzdignil k nebu oči. Za kratka pa je
nadaljeval:

»Rusin sem, kri od krvi, kost od kosti ru-
sinske. Mogile knezov Sviatoldičev leže v tej
zemlji, ki sem jo ljubil, njo in božje ljudstvo,
ki leži v njenih prsih. Videl sem krivice z obeh
stranij, videl divjo samopašnost Zaporožja, pa
tudi neznosno ošabnost teh, ki so hoteli to bo¬
jevito ljudstvo v svojo hasen pokmetiti, — in
kaj sem hotel storiti kot Rusin, poleg tega pa
kot zvest sin in senator poljskega kraljestva?
Pridružil sem se tem, ki so govorili: »pax vo-
biscum!«*) ker mi je tako velela kri, velelo
srce, ker je bil mej njimi naš pokojni kralj, naš
oče, in kancelar in primas in mnogo drugih, in
ker sem Vedel, da je pogubno spreti se na obe
strani. Vse življenje, do poslednjega diha sem
hotel delati za blaginjo, — in ko se je uže kri
prelila, mislil sem si: Angel miritelj bodem. In
šel sem in delal sem in še delam na to, če tudi
v bolesti, v muki, v sramoti in obupu, kateri
je strahovitejši nego vse drugo. Mili Bog! Sedaj
ne vem, ali je vaš knez prezgodaj prišel z mečem
ali pa jaz prekasno z olčjo vejo; le to vidim,
da se moje delo trga, da nedostaje sil, da za¬
man s sivo glavo tolčem ob zid in da, z jedno
nogo uže v grobu, pred seboj vidim le temo —
in pogin, o veliki Bog, — popoln pogin!«

*) Razbesnelo zver.

*) Mir z vami.

Z OGNJEM IN MEČEM.

107

»Bog pošlje rešitev!«

»O, naj mi pred smrtjo dopošlje tak žarek,
da ne umrjem v obupu, — in zahvalim ga za
vse bolesti in za križ, ki ga nosim svoj živ dan,
za to, da črn kriči za mojo glavo in da me
v zborih imenujejo izdajico, za ugrabljeno mi
imetje, za sramoto, v kateri živim, za vso
to gorko nagrado, katero sem dobil od obeh
stranij.«

Po teh besedah je vojvoda svoje izsehle
roke iztegnil k nebu — in dve veliki solzi, more¬
biti v življenji zares poslednji, utrnili sta se mu
iz oči j.

Skrzetuski ni mogel dlje strpeti. Padel je
pred vojvodo na kolena, prijel ga za roko in
rekel s tresočim se glasom, silno razburjen:

»Vojak sem in grem drugo pot, a zaslugi
in bolesti dajem čast.« In šlahčič in vitez izpod
prapora Višniovieckega je spoštljivo na svoji ustni
pritisnil roko Rusina, katerega je pred nekoliko
meseci z drugimi vred nazival izdajico.

A Kisiel mu je položil obe roke na glavo.

»Moj sin,« rekel je tiho, »Bog te potolaži,
spremljaj te in blagoslovi, kakor te jaz sedaj
blagoslavljam.«

Blodno kolo pogajanj se je še isti dan za¬
čelo. Hmielnicki je prišel precej pozno in v naj¬
slabši volji k vojvodi na obed. Takoj je izjavil,
da je včeraj le v pijanosti govoril, da se orožje
začasno odloži, da se snide komisija o Zele¬
nih svetkih*) in da se izpuste vjetniki: a sedaj
vidi, da so ga hoteli le prevariti. Kisiel mu je
znova prigovarjal, miril ga, razlagal mu, ute¬
meljeval, toda vse to je bilo bob ob steno ali,
kakor se je izrazil lvovski komornik, »surdo
tyranno fabula dieta.«**) Hetman se je ponašal
tako surovo, da so si komisarji želeli včerajšnjega
Hmielnickega. Gospoda Pozovskega je samo
zato udaril z buldvo, ker se mu ni o pravem
času pokazal. Bil je pa ta uže itak hudo bolan
in blizu smrti.

Nič ni pomoglo; ne prijaznost in postrež-
nost, ne prepričevalni razlogi vojvodini. Stoprv
ko se je napojil nekoliko z žganjem in z izbornim
huščanskim medom, prijela se ga je boljša volja,
ali sedaj je bil zopet za javne stvari popolnoma
nesposoben in ni pustil nikomu, da o njih le
spomni.

*) T. j, o Duhovem, o binkoštih.

**) Kakor bi gluhemu trinogu bajke pripovedoval.

»Ako imamo pijače dovolj, torej pijmo, —
jutri se bode dogovarjanje nadaljevalo in izvršilo,
če ne pa pojdem.«

Ob treh po polnoči si je vtepel v glavo,
da hoče iti v vojvodino spalnico, čemur se je
vojvoda z raznimi izgovori protivil. Zaprl je bil
namreč navlašč Skrzetuskega v svojo spalnico,
da bi se ta neupogljivi vojak s Hmielnickim
ne sporekel, zakaj to bi bilo poročniku lahko
v pogubo.

Toda Hmielnicki ni hotel odnehati. Sel je,
a za njim Kisiel. Kako se je torej vojvoda za¬
čudil, ko je hetman, uzrši viteza, okrenil mu
glavo in vskriknil:

»Skrzetuski, zakaj ti z nami ne piješ?«

In podal mu je prijazno roko.

» Bolan sem,« odgovori poročnik in se skloni.

»Ti si tudi včeraj odšel. Ker tebe ni bilo,
ni mi teknilo.«

»On je imel tak ukaz,« poseže Kisiel vmes.

»Ne govori mi, vojvoda. Poznam ga —
in vem, da on ni hotel gledati, kako ste mi vi
dajali čast. O, on ti je ptič! Drugemu sicer ne
bi prizanesel, njemu pa hočem, midva sva srčna
prijatelja.«

Kisiel se je  začudil in široko odprl oči,
hetman pa se je naglo obrnil k Skrzetuskemu.

»Veš, zakaj te jaz ljubim?«

Skrzetuski je odmajal z glavo.

»Ti misliš, da zato, ker si mi nad Omel-
ničkom prerezal zanjko, ko sem bil še slab člo¬
vek in ko so me vjeli kakor zver? Ne. Dal
sem ti bil takrat prstan s prahom s Kristovega
groba, a ti, rogata duša, mi tega prstana nisi
pokazal, ko si bil v mojih rokah. No, jaz sem
te izpustil, in poravnano je. Zato te nimam
rad; drugo uslugo si mi storil, zaradi katere si
mi predrag prijatelj in za katero sem ti dolžan
hvaležnosti.

Skrzetuski zaporedoma začuden pogleda
Hmielnickega.

»Vidiš, kako se čudi,« reče hetman kakor
komu četrtemu. »Spomnim te, kar so mi pra¬
vili v Cehrinu, ko sem bil tja prišel s Tuhaj-
bejem iz Bazavluka. Povsodi sem povpraševal
po svojem sovražniku Caplinskem, katerega ni¬
sem našel. Tam so mi povedali, kaj si mu
storil po najinem prvem srečanji, namreč, da si
ga prijel za glavo in za hajdavare, vrata razbil
z njim, okrvavil ga kakor psa in posadil na
cesto — ha!«

»Res je, storil sem to,« potrdi Skrzetuski.

‘4*

io8

Z OGNJEM IN MEČEM.

Hetman je, uzrši viteza, vskriknil: »Skrzetuski, zakaj pa ti z nami ne piješ?« (Str. 107.)

»O, slavno si to storil, dobro si postopal!
No, jaz ga še dobodem, — drugače naj vrag
vzame traktate in komisijo, — dobodem ga —
in se poigram z njim, kakor le jaz znam, —
a tudi ti si mu dal popra.«

Potem se je hetman obrnil h Kisielu in začel
vnovič pripovedovati:

»Zgrabil ga je za glavo in za hajdavare,
vzdignil kakor lisico, vrata razbil z njim in ga
vrgel na ulice.«

Tu se je začel hohotati, da se je odmev raz¬
legal po sosednji sobi in segel celo v obednico.

»Gospod vojvoda, ukaži, naj mi dade medu,
jaz moram piti na zdravje tega viteza, svojega
prijatelja.«

Kisiel je odprl dveri in kriknil slugi, ki je
prinesel tri kozarce huščanskega medu.

Hmielnicki je trčil z vojvodo in s Skrzetu-
skim ter izpil. Iz l&s se mu je zakadilo, obličje
nasmehnilo, dobra volja mu je stopila v srce,
obrnil se je k Skrzetuskemu ter vskriknil:

»Prosi me, česa hočeš?«

Na bledo lice Skrzetuskega je stopila rde¬
čica, za hip je nastal molk.

»Ne boj se,« reče Hmielnicki. »Beseda ni
dim. Prosi, česar hočeš, le takih rečij ne, ki so
Kisielove.«

Daši tudi je bil Hmielnicki pijan, vendar
je vedel, kaj govori.

»Ker mi dovoljuješ, da se smem okoristiti
s tvojo prijaznostjo napram meni, — prosim te
pravičnosti. Jeden izmej tvojih polkovnikov mi
je krivico storil. . . «

»Odsekaj se mu glava!« pristavi Hmielnicki.

Z OGNJEM  IN  MEČEM.

»Ne tega, le veli mu, da se z menoj bije.«

»Odsekati mu glavo!« ponovi hetman. —
»Kdo je ta?«

»Bohun.«

Hmielnicki je  začel naglo odpirati in za¬
pirati oči, potem se je udaril z dlanjo ob čelo.

»Bohun?« reče. »Bohun je ubit. Kralj mi
je pisal, da je padel v dvoboji.«

Skrzetuski se je zamislil. Zagloba je resnico
govoril!

»A kaj ti je Bohun prizadel?« vpraša Hmiel¬
nicki.

__ _  _£09

»Ti si mi prijatelj, Caplinskega si naklestil.
Dal ti bodem ne le pravico, da jo smeš iskati,
kjerkoli hočeš, marveč tudi ukaz, da jo 6ni,
v čegar rokah je, tebi izroči. Tudi ,pernač‘ ti
dam, da svobodno in varno potuješ, in list do
metropolita, da jo veli iskati mej redovnicami
po samostanih. Moja beseda ni dim.«

Potem je odprl dveri in poklical Vejhov-
skega, naj pride pisat ukaz in list. Carnota je
moral iti po pečat, dasi je bilo uže ob štirih
črez polnoč. Dziedziala je prinesel »pernač«,
a Doniec je dobil ukaz, naj z dvesto jezdeci

Iz Kijeva je prišel Kozak Zahar s pismom. Gospod Mihael je takoj poklical Zaglobo, in vsi trije
so se zaprli v sobano. (Str. 110.)

Še silnejši plamen je stopil poročniku na
lice. Vpričo na pol pijanega človeka se-je bal
govoriti o knežnji, da bi ne slišal kake ne-
oprostne sramotilne besede.

Kisiel ga je rešil.

»To je resna stvar,« reče, »o kateri mi je
pravil kastelan Brzozovski. Bohun je temu kava¬
lirju ugrabil zaročnico ter jo skril, ne vemo kje.«

»Torej jo išči,« de Hmielnicki.

»Iskal sem jo nad Dnjestrom, kajti tam jo
je skril, a je nisem našel. Slišal sem, da jo je
nameraval privesti v Kijev, kamor se je name¬
raval priti poročit. Gospod hetman, daj mi pra¬
vico, da grem v Kijev in da jo smem ondi
iskati, drugega te ne prosim.«

odvede Skrzetuskega v Kijev in še dlje, do prvih
poljskih čet. — Za rana je Skrzetuski ostavil
Perejeslavlje.

XIX.

Ako se je gospod Zagloba v Zbaraži dolgo¬
časil, se ni nič manj tudi Volodijovski, ki je
vedno posebno hrepenel po vojni in prigodkih.
Res se je sicer dogajalo, da so sedaj pa sedaj
prapori hodili iz Zbaraža, da bi razgnali kupe
roparjev, ki so nad Zbručem požigali in mo¬
rili, — toda vse to je bila le majhna vojna,
večinoma podjezdna in sitna radi stroge zime
in mraza, vojna, ki je dajala mnogo truda, pa

Z OGNJEM IN MEČEM.

i 10 •

malo slave. Zaradi vsega tega je gospod Mihael
Zaglobo naganjal, da bi šla na pomoč Skrzetu-
skemu, od katerega dolgo časa ni bilo nikakega
glasu.

»Gotovo se mu je kaj hudega pripetilo,
morda je celo uže poginil,« rekal je Volodijov-
ski, »treba nama naposled oditi, če prav z njirn
vred pogineva.«

Gospod Zagloba se ni mnogo upiral. Trdil
je, da resno zboli, ako še dlje ostane v Zba-
raži, in se je čudil, da uže gobe ne raso po
njem. Navzlic temu je odlašal, ker se je na¬
dejal, da ima vsakčas od Skrzetuskega priti
kako poročilo.

»On je hraber, — a je tudi pameten,« to¬
lažil je nagovarjajočega Volodijovskega, »poča¬
kajva še nekaj dnij, morebiti pride list in se
pokaže, da bi bila vsa najina ekspedicija ne¬
potrebna.«

Gospod Volodijovski je priznaval temelji¬
tost razlogov in se je oroževal s strpnostjo,
če prav se je stvar čim dalje bolj zavlačevala.
Koncem meseca grudna je pa mraz pretrgal
celo razbojstva.

V okolici je nastal mir. Jednoličnost je
tu pa tam pretrgala le kaka javna novica, ki
je sedaj pa sedaj priletela tudi do sivih zidov
zbaraških.

Razpravljalo se je torej o koronaciji in
o zboru in o tem, če knez Jeremija dobi bulavo,
ki je pred vsemi vojvodami njemu pristojala,
ali ne. Hrumeli so proti tem, ki so trdili, da
se sme zaradi pogajanja s Hmielnickim le Kisiel
povzdigniti. Volodijovski je imel zaradi tega ne¬
koliko dvobojev, — gospod Zagloba pa marsi-
katerikrat pijačo, — in pretila je nevarnost, da
bi se utegnil popolnoma udati pijanstvu. Po¬
pival ni le s častniki in s šlahto, marveč se tudi
ni sramoval hoditi mej meščane na krstitke, na
svatovščine ter je sosebno hvalil njih med, po
katerem je Zbaraž slovel.

Volodijovski ga je karal, češ da šlahčiču
ne pristoji, da bi z ljudmi nizkega rodu tako
zaupno občeval, ker se s tem vsemu stanu čast
krati, toda Zagloba ga je zavračal, da so temu
krive postave, ki meščanskemu stanu dopuščajo,
da mu rase perje in da si lahko pridobi toliko
premoženje, kakoršno bi se le šlahti spodobilo.
Prorokoval je, da tolike pravice ničevnih ljudij
ne morejo roditi-dobrega sadu, vendar je delal po
svojem, kakor preje. In težavno je bilo šteti mu
to v zlo v času dolgočasnih zimskih dnij, sredi
negotovosti in pričakovanja,

Zlagoma pa so začeli knežji prapori čim
dalje mnogobrojneje dohajati v Zbaraž, kar je
naznanjalo, da bode spomladi vojna V tem je
dobra volja nekoliko oživela. Mej drugimi je
prišel s huzarskim praporom Skrzetuskega tudi
gospod Podbipigta. Ta je prinesel novico, da
kneza na dvoru prezirajo in da je gospod Jan
Tiškievič, vojvoda kijevski, po katerem je imel,
kakor se je govorilo, Kisiel nastopiti vojvod¬
stvo, uže umrl in naposled o težki bolezni, ki
je v Krakovu položila gospoda Lašča, kroninega
stražnika. Kar se dostaje vojne, slišal je gospod
Podbipigta od samega kneza, da gotovo nasto¬
pijo čudne reči. Komisarji so uže odpotovali
s poukom, naj Kozakom popuste, kolikor se
največ da. Ta poročila gospoda Podbipi^te je
viteštvo Višniovieckega vsprejelo z besnostjo, a
gospod Zagloba je predlagal, da bi v mesto
poslali protest in da bi sklenili zvezo, Češ ker
noče, kakor se je izrazil; da bi bil njegov napor
pod Konstantinovem zaman.

V teh novicah in v tej negotovosti je minil
ves svečan in tudi sušeč je uže dosegel polo¬
vico, a o Skrzetuskem še vedno ni bilo glasu.

Volodijovski je tem bolj naganjal na odhod.

»Treba nama je iskati,« rekel je, »ne več
ktiežnje, marveč Skrzetuskega.«

V tem se je pokazalo, da je ravnal gospod
Zagloba prav, da je potovanje odlagal od dne
do dne. Koncem sušca meseca je prišel na¬
mreč Kozak Zahar iz Kijeva s pismom do Vo¬
lodijovskega. Gospod Mihael je takoj poklical
Zaglobo in, ko so se s poslancem zaprli v so¬
bano, prelomil je pečat in čital sledeče:

»Nad Dnjestrom, do Jahorlika, nisem našel
nikakih sledij. Misleč, da mora biti skrita v Ki¬
jevu, pridružil sem se komisarjem, s katerimi
sem šel v Perejeslavlje. Tam sem dobil od
Hmielnickega nenadno dovoljenje, prišel v Kijev
in iščem povsodi, pomaga mi celo metropolit.
Tu je pri meščanih in po samostanih skritih
sila našincev, toda ti se v strahu pred črnijo ne
dade spoznati, zato je iskanje zelo težavno.
Bog me je spremljal in ne le ohranil, marveč
tudi Hmielnickega napram meni navdihnil z lju¬
beznijo. Nadejam se torej, da mi tudi nadalje
pomore ter se me usmili. Duhovnika Muhovie-
ckega prosim, da bi služil slovesno službo božjo,
in tudi vas, da molite v moj namen. Skrzetuski.«

»Hvala bodi Bogu predvečnemu 1« vskrikne
Volodijovski.

»Tu je Še pripis,« reče Zagloba, gledaje
gospodu Mihaelu črez ramo.

Z OGNJEM IN MEČEM.

11 i

»Res!« odgovori mali vitez in čita dalje.

»Vročitelj tega lista, esaul mirhorodskega
kurzena, imel me je v skrbnem varstvu, ko sem
bil na Siči v robstvu, in mi je tudi sedaj v Ki¬
jevu pomagal. Celo življenje je zastavil in se mi
ponudil, da odnese list. Mihael, skrbi za-nj, da
mu ne bode ničesar nedostajalo.«

»O posten Kozak, vsaj jeden poštenjak!«
de Zagloba in poda Zaharju roko.

Starec jo brez ponižnosti stisne.

»V svesti si bodi, da dobiš nagrado!« pri¬
pomni mali vitez.

»On sokol,« odvrne Kozak, »ja jeho lublu,
ja ne dla hroši tutki prišov.«*)

»Pa tudi brez duhovitosti nisi, kakoršne bi
se ne sramoval noben šlahčič,« reče Zagloba.
»Mej vami niso same zveri, niso same zveri!
Pa pustimo to! Gospod Skrzetuski je torej
v Kijevu?«

»Da.«

»In varen? Slišim, da ondi razsaja črn.«

»On biva pri polkovniku Donci. Ničesar mu
ne store, kajti naš batko Hmielnicki je Doncu
ukazal, da naj ga brani kakor oko v glavi.«

»Prava čuda se gode! Odkodi ima Hmiel¬
nicki toliko srca za Skrzetuskega?«

»On ga uže oddavna ljubi.«

»Ti je gospod Skrzetuski povedal, koga
išče v Kijevu?«

»Kako ne bi bil povedal, ko ve, da sem
mu prijatelj. Iskal sem z njim vred in tudi sam,
torej mi je moral povedati, koga naj iščem.«

»In doslej nista našla?«

»Nisva našla. Kolikor je še Lahov tam,
skrivajo se drug pred drugim, ni lahko najti.
Slišali ste, da tam črn mori, in jaz sem to videl.
Ne mori pa le Lahov, marveč tudi take, ki je
skrivajo, celo redovnike in redovnice. V samo¬
stanu Dobrega Nikole je bilo dvanajst Lasek
in te so z redovnicami vred v celicah 'zadušili
z dimom. Skoro vsak dan se zgrne črn na
ulicah, lovi ljudi in je meče v Dnjeper. Hej,
koliko so jih uže potopili!.,.«

»Morda so jo torej umorili?«

»Morda.«

»Ne!« pretrga Volodijovski. »Ako jo je
Bohun tja privedel, skril jo je gotovo varno.«

»Kje je varneje nego v samostanu, in vendar
najdejo tudi tam.«

*) On je sokol, ljubim ga, nisem semkaj prišel zaradi

grošev.

»Uf!« de Zagloba. »Zahar, torej ti misliš,
da je najbrže poginila?«

»Ne vem.«

»Vidi se mi, da Skrzetuski tega ne sluti,«
reče Zagloba.

»Bog ga je izkušal, pa ga tudi potolaži. —
Je uže davno, Zahar, odkar ste odšli iz Kijeva?«

»Oj davno, gospod. Tedaj, ko so se komi¬
sarji vračali mimo Kijeva. Mnogo Lahov je
hotelo ubežati z njimi in bežali so, nesrečniki,
kakor je kdo mogel, po snegu, črez gozde. Le¬
teli so v Bjalogrodek, a Kozaki so se gnali za
njimi in je morili. Mnogo jih je ubežalo, mnogo
jih je pobitih, — nekatere pa je gospod Kisiel
odkupil za ves denar, kolikor ga je imel.«

»O pasje duše! Ti si šel torej s komisarji?«

»S komisarji, do Hušče, a od tam do
Ostroga. Odonod sem šel sam.«

»Torej sta z gospodom Skrzetuskim stara
znanca?«

»Na Siči sem ga spoznal in mu stregel, ko
je bil ranjen, potem pa sem ga začel ljubiti
kakor svoje dete. Star sem in nimam nikogar,
da bi ga ljubil.«

Zagloba je kriknil na slugo, velel mu pri¬
nesti medu in mesa in sedli so k večerji. Zahar
je slastno jedel. Bil je utrujen in gladen. Na to
je hlastno pomočil sive brke v temno tekočino,
izpil, pocmakal in rekel:

»Izvrsten med.«

»Boljši nego kri, katero pijete,« opomni
Zagloba. »Mislim, da ti kot poštenjak, ki ljubiš
gospoda Skrzetuskega, ne pojdeš več mej bun-
tovnike in da ostaneš tu mej nami? Tukaj ti
bode dobro.«

Zahar vzdigne glavo.

»Pismo sem oddal — in pojdem. Kozak
sem, bratiti se mi je s Kozaki, ne z Lahi.«

»In nas bodeš b»l?«

»Bodem. Jaz sem šiški Kozak. Mi smo si
izbrali batka Hmielnickega — in sedaj mu je
kralj poslal bulavo.«

»Tu imaš, gospod Mihael,« reče Zagloba,
»saj sem rekel, da bi protestovali.«

»Iz katerega kurzena si?«

»Iz mirhorodskega, toda tega ni več.«

»Kaj se je zgodilo z njim?«

»Huzarji gospoda Čarnieckega so ga strli
pod Žolto vodo. Sedaj sem pri Donci, s ti¬
stimi, kar jih je še ostalo. Gospod Carniecki je
vrl vojak, on je pri nas v vjetništvu, — za-nj
so prosili komisarji.«

I 12

Z OGNJEM IN MEČEM.

»Tudi mi imamo vaših zajetnikov.«

»Tako mora biti. V Kijevu so govorili, da
je najboljši molojec pri Lahih v vjetništvu, drugi
pa so govorili, da je poginil.«

»Kdo je ta?«

»Oj slavni ataman Bohun.«

»Bohun je v dvoboji ubit.«

»In kdo ga je ubil?«

»Ta-le kavalir,« odgovori Zagloba in po¬
kaže Volodijovskega.

Zaharju, ki je ta hip nagibal drugo čašo
medu, izbulile so se oči, obličje se mu je raz-
tegavalo, naposled mu je pa bušil smeh in med
ob jednem skozi nosnice.

»Ta ,Iycar‘ (vitez) je Bohuna ubil?« vpraša
od smeha drhtajoč.

»Kaj je staremu vragu!« zakrikne Volo-
dijovski mršeč obrvi. »Preveč si je dovolil ta
poslanec!«

»Ne jezi se, gospod Mihael!« začne tolažiti
Zagloba. »Ta človek se mi zdi pošten, da pa
ne pozna pristojnosti, zato je Kozak. Z druge
strani je pa za te tem večja slava, da si v živ¬
ljenji pokazal toliko junaštva, če prav si tako
neznaten. Telo imaš res ničesto, a srce veliko.
Sam pametuješ, kako sem te gledal po boji,
dasi sem ga gledal na svoje oči, kajti nisem
mogel verjeti, da bi takov pritlikavec...«

»Gospod, miruj!« zarentači Volodijovski.

»Ne srdi se na-me. Jaz sicer nisem tvoj
oče, toda rečem ti, da bi si želel takega sina.
In ako hočeš, posinovim te in ti zapišem ves
imetek. Saj to ni sramota, da si velik v majhnem
telesu. Saj tudi knez ni mnogo višji od tebe
in vendar Aleksander macedonski ni vreden, da
bi bil njegov oproda,«

»Kar me jezi, je to,« odgovori uže ne¬
koliko udobrovoljeni Volodijovski, »da iz tega
lista Skrzetuskega ne razvidiš nič tolažilnega.
Hvalo Bogu, da on sam še ni položil glave kje
nad Dnjestrom, ali knežnje vendar ni našel, in
kdo ti je porok, da jo najde?«

»Res je! A ker ga je Bog po najinih rokah
rešil Bohuna in otel iz toliko nevarnostij, ko
je okamenelo srce Hmielnickega navdahnil s ču¬
dovito ljubeznijo do njega: tebi torej ni sila,
da bi popolnoma izhujšal od muke in žalosti.
Ako v vsem tem ne vidiš božje previdnosti,
imaš pač slabšo pamet nego sabljo, — sicer je
pa gola resnica, da nihče ne more imeti vseh
lastnosti}.«

»Samo to vidim,« odvrne Volodijovski
mrdajoc z brkicami, »da nimava tam nobenega

opravka in da morava še nadalje tu čepeti,
dokler se naju popolnoma plesen ne prime.«

»Preje se mene prime nego tebe, kajti jaz
sem starejši in znano ti je, da se od starosti še
repe in slanine plesen loti. Hvaliva rajša Boga,
da vsem našim skrbem obeta srečen konec. Po
knežji sem pretrpel mnogo muk, gotovo več
nego ti in ne mnogo manj nego Skrzetuski.
Ona je moja hčerka in gotovo celo svoje ne
bi tako ljubil. Govore celo, da mi je na las
podobna, no, jaz jo ljubim tudi če ni — in ti
me ne bi videl niti veselega niti mirnega, ako
bi ne upal, da se v kratkem skonča njena beda.
Jaz uže od ranega jutra zlagam epitalamnium,*)
kajti jaz pišem krasne stihe, le škoda, da sem
v poslednjem času zaradi Marta nekoliko zane¬
maril Apolona.«

»Kaj bi sedaj govoril o Martu,« odgovori
Volodijovski. »Vrag vzemi izdajico Kisiela, vse
komisarje in njih pogodbe! Na spomlad na-
rede mir, kakor je dvakrat dvoje čvetero. Tudi
gospod Podbipigta, ki je bil pri knezu, pravi
tako.«

»Gospod Podbipigta se na javne reči toliko
razume kakor zajec na boben. Na dvoru je
bolj vohal za ono vrtalko nego se pečal s čim
drugim. Bog daj, da bi mu jo kdo drugi
ustrelil! Pa pustiva to. Ne zanikam, da je
Kisiel izdajica, vsa Poljska ve o tem, o po¬
godbah pa mislim tak6: baba vraži na dve
strani.«

»Kaj pa pri vas govore, Zahar? Ali bode
mir ali vojna?«

»Do prve trave bode mir, a na spomlad
pride na pogibel nam ali Lahom.«

»Potolaži se, gospod Mihael, slišal sem, da
se črn povsodi oborožuje.«

»Taka vojna bode, kakoršne še ni bilo,«
reče Zahar. »Pri nas govore, da prideta turški
sultan in han z vsemi ordami, in tudi naš za¬
veznik Tuhaj-bej stoji blizu in ni šel domov.«

»Potolaži se, gospod Mihael,« ponovi Za¬
globa. »O novem kralji se prorokuje, da mu
vse vladarstvo poteče pod orožjem. Po vsej
priliki še dolgo ne bodemo sablje vtaknili v nož¬
nico. Človek se vsled neprestane vojne obrabi
kakor metla vsled pometanja; pa kaj se hoče,
taka je naša vojaška usoda. Ko pride do boja,
drži se blizu mene, gospod Mihael, in lepe reči
bodeš videl in vedel, kako smo se bili za dav-

*) Pesen, katero so v starih časih zapeli svatje pred
nevestino sobo.

Z OGNJEM IN MEČEM.

1 1 3

Zagloba vstane s klopi in pade>ipred sliko božjo na kolena. (Str. ii5.)

nih, boljših časov. Moj Bog, sedanji ljudje niso
več taki, kakoršni so bili za davnih let, — in
tudi ti nisi tak, gospod Mihael, če prav si
srdit vojak in če prav si Bohuna posekal.«

»Gospod, ti govoriš resnico,« reče Zahar.
»Ti ljudje niso taki, kakor so bili nekdaj...«

Potem je začel pogledavati Volodijovskega
in zmajevati z glavo:

»Pa da bi bil ta vitez ubil Bohuna! —
No, no!. . . «

XX.

Stari Zahar je po nekolikodnevnem odpo-
čitku odpotoval nazaj v Kijev, v tem pa je bila
prišla novica, da so se komisarji vrnili brez po¬
sebne nadeje miru, da, popolnoma obupani.
Skleniti so mogli le premirje do ruskih Zelenih
Svetkov, po katerih se je imela začeti nova ko¬
misija s polnomočjem pogodeb. Zahteve in po¬
goji Hmielnickega so bili tako visoki, da ni
nihče verjel, da bi se Poljska mogla na-nje po¬
goditi. Na obeh straneh se je torej začelo silno
oboroževanje. Hmielnicki je poslanca za poslan¬

cem pošiljal k hanu, da bi na čelu vsem silam
prihitel na pomoč. Pošiljal je je celo v Stam-
bul, kjer se je od kraljeve strani uže dlje časa
mudil gospod Biečinski. V Poljski so vsak hip
pričakovali poziva v vseobčo vojsko. Dospela
so poročila o imenovanji novih vodij, namreč:
točaja Ostroroga, Lanckoronskega in Firleja in
o popolnem odstranjenji Jeremije Višniovieckega
od vojnih stvarij, njega, ki je jedini mogel na
čelu svojih sil nadalje zaslanjati domovino!

Ne le kneževi vojaki, ne le ruska šlahta,
marveč celo privrženci nekdanjih regimentarjev
so bili nejevoljni radi takega izbora in prezira
ter so po pravici trdili, da je ta odstranitev,
ako je bilo prejšnje odrivanje Višniovieckega,
dokler je bilo še kaj upanja, da se pogode, ute¬
meljeno iz političnih obzirov, v slučaji vojne
velika, neoprostna hiba, kajti jedini on se je
mogel meriti s Hmielnickim in zmoči tega slav¬
nega voditelja vstaje. Naposled je prišel v Zbaraž
tudi sam knez, namreč z namero, da bi zbral
kar največ vojske in na granici vojne stal pri¬
pravljen. Premirje je bilo sicer skleneno, toda
kazalo se je vsak hip, da je brez veljave. Hmiel¬
nicki je zares ukazal postreliti nekoliko polkov-

i5

114

Z OGNJEM IN MEČEM.

nikov, ki so navzlic prepovedi napadali gradove
in prapore, tu pa tam zimujoče, toda mas črni
in mnogobrojnih divjih čet, ki o premirji ali
niso slišale ali pa niso hotele slišati ali pa celo
niso vedele, kaj ta beseda pomeni, ni mogel
obvladati. Neprenehoma so se torej zaganjale
v granice, ki so bile po dogovoru zavarovane,
in s tem lomile obljube Hmielnickega. Z druge
strani so se plačane in zasobne vojske zaganjale
za razbojniki, prehajale celo Pripet in Horin
v kijevskem in drle celo v sredino vojvod¬
stva braclavskega. Ondi so je Kozaki napadali,
in tako so često nastajali zelo krvavi in ljuti
boji. Odtodi večne tožbe, poljske in kozaške,
da se lomijo pogodbe, katerih prav za prav ni
bilo možno držati. Premirje je torej veljalo le
toliko, da ni šel sam Hmielnicki z jedne, kralj
in hetmani pa z druge strani v boj, — a vojna
se je dejanski razvnela že preje, nego so glavne
sile hitele v boj, in prvi toplejši spomladni žarki
so po starem osvetljevali goreče vasi, mesteca,
mesta, gradove, osvetljevali klanje in bedo člo¬
veško.

Pod Zbaraž so se spuščale čete izpod Bara,
Hmelnika, Mahnovke ter morile, ropale, požigale.
Te je dal Jeremija tleči svojim polkovnikom,
kajti on sam se te drobne vojne ni udeleževal
in je nameraval stoprv tedaj kreniti s celo divi¬
zijo, ko tudi hetmani stopijo v boj.

Razpošiljal je torej podjezde z ukazi, naj
kri izplačujejo s krvjo, grabež in umore s po¬
žigom. Mej drugimi je bil poslan tudi gospod
Longin Podbipigta in je zmagal pod Črnim
Ostrovom. Toda ta junak, v bitki tako stra¬
hovit, ravnal je z vjetniki premehko, zato ni bil
več poslan. V podobnih izpravah se je posebno
odlikoval gospod Volodijovski, kateremu je bil
tekmec le Vieršul. Nihče ni delal takih bliskov-
nih pohodov, nihče ni znal tako nenadno na¬
padati sovražnika, razbiti ga s tako besnim
napadom, razpršiti na štiri vetrove, poloviti,
povesiti tako brzo kot on. V kratkem je nje¬
gova strahovitost zaslovela, z druge strani pa ga
pokrila kneževa naklonjenost. Od konca marca
do polovice aprila meseca je gospod Volodi¬
jovski razbil sedem močnih čet, izmej katerih
je bila vsaka trikfat močnejša nego njegov pod-
jezd, a še ni odnehal od dela ter je kazal čim
dalje več srčnosti, kakor bi si jo zajemal iz pre¬
lite krvi.

Mali vitez, ali bolje mali hudiček, nago¬
varjal in navduševal je gospoda Zaglobo na vse
sile, da bi mu v teh izpravah tovariševa!, ker

je nad vse ljubil njegovo družbo, toda vrli šlah-
čič se je vsemu nagovarjanju upiral ter tako-le
opravičeval svojo nedelavnost:

»Gospod Mihael, jaz imam prevelik trebuh,
da bi se mogel tako stresati in spopadati, razun
tega pa je vsakdo za kaj drugega rojen. Jaz
sem za to, da se o belem dnevu s huzarji za¬
ganjam na sovražno gnječo, da lomim tabore
in jemljem prapore, — to je moja reč, v to
me je gospod Bog ustvaril in usposobil; —
lov ponoči, po tolkavah, za hultajstvom pa pre¬
puščam tebi, ki si tenak kakor igla in se laglje
povsodi preplaziš. Jaz sem vitez stare mere in
rajši trgam kakor lev, nego da bi se po grapah
plazil kakor pes. Sicer pa moram iti zvečer
zgodaj spat, to je za-me najlepši čas.«

Gospod Volodijovski je torej sam hodil in
sam zmagoval. Nekoč pa, ko je bil odpotoval
koncem aprila, vrnil se je stoprv sredi maja
tako zdelan in žalosten, kakor bi bil potolčen
v boji in kakor bi bil izgubil ljudi. Vsaj drugim
se je tako zdelo, a to je bilo krivo mnenje.
V tej dolgi in težavni izpravi je gospod Volo¬
dijovski dognal prav do Ostroga pod Holovno
in je ondi pobil ne kako navadno četo črni,
marveč nekoliko stotin broječ oddelek Zapo-
rožcev, katerega polovico je posekal, polovico
pa vjel. Njegova globoka žalost, ki je kakor
megla pokrivala njegovo po naravi veselo obličje,
bila je torej tem čudnejša. Mnogo jih je hotelo
takoj izvedeti vzrok, toda gospod Volodijovski
ni nikomur črhnil ne besedice. Jedva je raz¬
jahal, šel je h knezu na daljši razgovor z dvema
neznanima vitezoma, potem pa z njima vred
k gospodu Zaglobi. Ustavil se ni nikjer, če
tudi so ga radovedneži prijemali za rokav.

Gospod Zagloba je sila osupel pogledaval
velikanska moža, katerih preje še nikdar ni videl
v življenji, a katerih obleka z zlatimi zaponkami
na ramah je kazala, da služita V litavski vojski.
Volodijovski je izpregovoril:

»Gospod, zakleni dveri in veli, da ne spuste
nikogar v sobo, o važnih stvareh se imamo
pomeniti.«

Zagloba je dal sobarju ukaz, potem pa je
začel nemirno gledati prišlece, kajti iz njih ob¬
ličij je uganil, da mu nimajo nič veselega po¬
vedati.

»To sta kneza Buliha-Kurčeviča: Jurij in
Andrej,« reče Volodijovski in pokaže na moža.

»Stričnika Helenina!« vskrikne Zagloba.

Kneza sta se poklonila in oba ob jednem
odgovorila:

Z  OGNJEM  IN  MEČEM. j, 5

»Stričnika pokojne Helene.«

Zaglobi je rdeče obličje v jednem hipu
obledelo. Po vzduhu je začel mahati z rokama,
kakor bi bil obstreljen, odprl usta, ker ni mogel
v.jeti sape, izbulil oči ter rekel, ali bolje, jeknil:

»Kako to?«

»Poročilo imamo,« odgovori resnobno Volo-
dijovski, »da je knežnja v samostanu Dobrega
Nikole umorjena.«

»Črn je v celici z dimom zadušila dvanajst
gospic in nekoliko redovnic, mej katerimi je
bila tudi najina sestra,« doda knez Jurij.

Zagloba to pot ni ničesar odgovoril, le
obličje, popreje bledo, zardelo se mu je tako
zelo, da so se prisotni bali, da bi ga kri ne za¬
lila. Trepalnice so mu polagoma zlezle črez
oči, potem je je zakril z rokama in iz ust se
mu je iztrgal nov jek:

»Bog ji daj večno luč!«

Potem je umolknil in molčal.

A kneza in Volodijovski so začeli jadikovati.

»Zbrali smo se sorodniki in prijatelji in
smo ti hoteli priti na pomoč,« govoril je  mali
vitez vzdihujoč, »a kakor se je pokazalo, smo
zapozneli. Zaman je naša dobra volja, zaman
naše sablje in odločnost, ti bivaš uže na dru¬
gem boljšem svetu, v dvoru presvete Kraljice
nebeške.«

»Sestra!« zakriči orjaški Jurij, katerega je
žalost na novo prevzela. »Odpusti nam naše
krivice, za vsako kapljo tvoje krvi prelijemo
je vedro.«

»Dopomozi Bog!« doda Andrej.

In oba moža začneta iztezati k nebu roke,
Zagloba pa vstane s klopi, stopi h klečalu,
opoteče se, kakor bi bil pijan, in pade pred
sliko božjo na kolena.

V kratkem so na gradu zazvonili zvonovi,
naznanjajoči, da je poldne. Zveneli so tako
tožno, kakor bi zvonili na pogreb.

»Ni je več, ni je več!« reče znova Volo¬
dijovski. »Angeli so jo vzeli v nebo, nam pa
so pustili le solze in vzdihe.«

Ihtenje je pretreslo Zaglobi debelo telo ter
je je treslo, oni trije pa so neprenehoma jadi¬
kovali, in zvonovi so zvonili.

Naposled se je Zagloba umiril. Mislili so
celo, da ga je bolest premogla in da je na kle¬
čalu zaspal, a on je kmalu vstal in sedel na
tapčan. Bil je čisto drug človek. Oči je imel
rdeče in s krvjo zalite, glavo spuščeno, spodnja
ustna mu je visela prav na brado, na obličje se
mu je naselila nekaka topost in nekaka zgu-

bančenost, da se je zares dalo misliti, da je
prejšnji Zagloba, živahen, okrogel, poln fantazije,
umrl in ostal le starec, katerega je starost po¬
tlačila in zmučila.

V tem je navzlic upiranju stražečega sluge
vstopil gospod Podbipigta, in na novo se je za¬
čelo žalovanje in jadikovanje. Litvin je omenil Roz-
logov, kako je prvič videl knežnjo, njeno milino
in mladostno dražest, omenil, da je ne kdo še
nesrečnejši nego oni, namreč zaročenec, gospod
Skrzetuski, — in je začel povpraševati po njem.

»Skrzetuski je ostal pri knezu Koreckem
v Korci, kamor je prišel iz Kijeva, — in nič
ne ve, kaj se godi po božjem svetu,« odgovori
gospod Volodijovski.

»Bi ne bilo dobro, ako bi šli k njemu?«
vpraša Litvin.

»Nimamo iti po kaj,« odvrne Volodijovski.
»Knežev zdravnik je porok, da ozdravi. Gospod
Suhodolski, polkovnik kneza Dominika, velik
prijatelj Skrzetuskega in naš stari Zacvilihovski
sta tam in ga imata v varstvu in skrbi. Ničesar
mu ne manjka. Blede sicer še vedno, pa to je
dobro za-nj.«

»O mogočni Bog!« reče Litvin. »Gospod,
si-li Skrzetuskega videl na svoje oči?«

»Videl. Da mi niso povedali, da je on, ne bi
ga bil spoznal, tako ga je zgrizla bolest in bolezen.«

»Je on tebe spoznal?«

»Gotovo, če tudi ničesar ni govoril. Na¬
smehnil se je in pokimal z glavo, mene pa je
popadla taka žalost, da nisem mogel dlje ostati.
Knez Korecki namerava priti s prapori semkaj
v Zbaraž, Zacvilihovski pojde z njim, a tudi
gospod Suhodolski se kolne, da pride, če prav
dobi od kneza Dominika drugačno povelje. Tudi
Skrzetuskega pripeljejo, če ga bolezen ne zmore.«

»A odkodi imate novico, da je knežnja
mrtva?« vpraša dalje Longin. »Stajo morda ta
gospoda prinesla?« doda in pokaže na kneza.

»Ne. Ta gospoda sta slučajno o tem iz¬
vedela v Korsunu, kamor sta prišla s prednjo
stražo od vojvode Vilenskega in potem z menoj
semkaj, ker sta imela od vojvode liste tudi do
našega kneza. Vojna je gotova, s komisijo ne
bode nič.«

»To vemo tudi uže mi. Povej pa, gospod,
kdo ti je pravil o smrti knežnje?«

»Meni Zacvilihovski, a on ve od Skrzetu¬
skega. Skrzetuskemu je dal Hmielnicki dovo¬
ljenje, da je smel v Kijevu iskati, in sam me¬
tropolit mu je pomagal. Iskala sta torej zlasti
po samostanih, kajti po njih se skriva vse, kar

i5*

Z OGNJEiM IN MEČEM.

1 16

je še naših v Kijevu ostalo. In mislila sta, da
je tudi Bohun knežnjo skril v kakem samo¬
stanu. Iskala sta, iskala in bila dobre misli,
če prav sta vedela, da je črn v Dobrem Nikoli
z dimom zadušila dvanajst gospic. Sam metro¬
polit je sicer zagotavljal, da bi ne bili padli na
Bohunovo zaročnico. A pokazalo se je drugače.

»Torej je bila ona v Dobrem Nikoli?«

»Da. V jednem izmej samostanov je dobil
Skrzetuski skritega gospoda Joahima Jerliča. Ker
je povsodi po knežnji povpraševal, vprašal je
tudi njega. Gospod Jerlič mu je rekel, da so
Kozaki pobrali vse plemiške gospice, le v Do¬
brem Nikoli jih je dvanajst ostalo in te so po¬
zneje zadušili z dimom — in mej njimi je mo¬
rala biti tudi Kurčevičevna. Skrzetuski Jerliču,
ki je od neprestanega strahu ves zmeden, ni
hotel verjeti in je letel še jedenkrat vprašat
k Dobremu Nikoli. Na nesrečo redovnice niso
vedele imen, po opisavanji Skrzetuskega sodeč
pa so potrdile, da je bila jedna taka. Nato je
Skrzetuski odšel iz Kijeva in je težko zbolel.«

»Čudo, da še živi.«

»Brezdvojbeno bi bil umrl, da ni onega
starega Kozaka, ki mu je stregel na Siči in
potem od njega semkaj list prinesel, po vrnitvi
pa mu zopet pomagal iskati. Ta ga je odpeljal
v Korec in izročil gospodu Zacvilihovskemu.«

»Bog ga imej v svojem varstvu, on se ni¬
kdar ne utolaži,« de Longin.

Gospod Volodijovski je umolknil, in grobna
tišina je vladala mej vsemi. Kneza sta se pod¬
prla z lakti in sedela nepremično, z namrše-
nimi obrvmi, Podbipigta je oči vzdignil kvišku,
a Zagloba je uprl osteklele oči v nasprotno
steno, kakor bi se bil globoko zamislil.

»Vzbudi se, gospod!« reče mu naposled
Volodijovski in ga strese za ramo. »O čem
tako misliš? Ničesar več ne izmisliš, in vse tvoje
ukane so zaman.«

»Vem,« odgovori Zagloba z lomečim se
glasom, »mislim le o tem, da sem star in da
nimam kaj delati na svetu.«

XXI.

»Predstavi si, gospod,« reče nekoliko dnij
pozneje Volodijovski Longinu, »da se je ta člo¬
vek v jednem letu tako ižpremenil, kakor bi se
bil za dvajset let postaral. Tako vesel, tako
zgovoren, poln ukan, da bi prekosil samega
Odiseja, sedaj nobene več ne črhne, dremlje po

cele dneve, toži o starosti in govori, kakor bi
se mu sanjalo. Vedel sem, da jo ljubi, toda
nisem se nadejal, da 'tako zelo.«

»Kaj čuda,« odgovori Litvin vzdihajoč. »Pri¬
ljubila se mu je tem bolj, ker jo je Bohunu iz¬
trgal iz rok in ker je doživel na begu svojem
toliko nevarnosti in prigod. Dokler je bilo na-
deje, zanašal se je na ukane in se držal na no¬
gah, a sedaj res nima več kaj početi na svetu:
sam je in nima kam nasloniti ljubezni svojega
srca.«

»Poskušal sem uže piti z njim, da bi se
mu v pijači povrnila prejšnja živahnost, —- za¬
man tudi to! On pije sicer po starem, ne misli
pa več po starem, ne pripoveduje več o svojih
premagah. Razžalosti se, potem pa glavo povesi
na prsi in zaspi. Gotovo niti gospod Skrzetuski
ne zdvaja huje nego Zagloba.«

»Strašna škoda, velik junak je bil! Pojdiva
k njemu, gospod Mihael. Z menoj se je rad
norčeval in me smešil o vsaki priliki. Morda
bode tudi sedaj voljan. Moj Bog, kako se ljudje
izpreminjajo. Kako vesel človek je bil!«

»Pojdiva!« reče gospod Volodijovski.
»Pozno je uže, a njemu je zvečer najtežje. Ves
ljubi dan dremlje, ponoči pa ne more spati.«

V takih pomenkih sta šla v stanovanje go¬
spoda Zaglobe, katerega sta našla sedečega pri
odprtem oknu, z glavo na roko oprto. Bilo je
uže pozno. V gradu je vse pot linilo, le straže
so klicale z zategnenimi glasovi, in v goščah,
ki so grad delile od mesta, žvrgoleli so slavci
svoje pesni, pošvistavali in žvrgoleli tako gosto,
kakor gosto pada spomladni dež. Skozi odprto
okno je povevala topla majnikova sapica, in jasni
mesečni prameni so osvetljevali Zaglobi zguban-
čeno obličje in plešasto glavo, povešeno na prsi.

»Dober večer, gospod!« nagovorita ga viteza.

»Dober večer!« odgovori Zagloba.

»Kaj tako premišljuješ pri oknu, mesto da
bi šel spat?« vpraša Volodijovski.

Zagloba vzdihne.

»Ne morem spati,« odgovori z lenim gla¬
som. »Sedaj je ravno leto, ko sem nad Kaham-
likom bežal pred Bohunom, in baš tako so nama
žvrgoleli slavci, a kje je sedaj ona?!«

»Bog je tako vredil,« de Volodijovski.

»Nam vsem na solze in žalost, gospod Mi¬
hael 1 Za me ni več tolažbe.«

Umolknili so, — le skozi odprto okno je
bilo čim dalje natančneje čuti žvrgolenje slavcev.

Zdelo se je, kakor bi bila ta jasna noč
z njimi prenapolnjena.

ii 7

Z OGNJEM IN MEČEM.

»O moj Bog, moj Bog!« vzdihne Zagloba,
»popolnoma tako kakor nad Kahamlikom!«

Gospod Longin je stresnil solzo z bledo-
bojnih brk, a mali vitez je izpregovoril:

»Ej, gospod, veš kaj? Pusti žalost in napij
se z nama medu, na togo ti ne preostaje nič
boljšega. Pri steklenici se bodemo spominjali
boljših časov.«

»Napijem se,« odgovori Zagloba pobito.

Volodijovski je ukazal sobarju, naj prinese
luč in vrč. Ker je vedel, da spomini najbolj
ožive gospoda Zaglobo, vprašal je, ko so sedli:

vala za rešitev in varstvo. O, da bi me bili
ubili, predno sem učakal ta dan.«

In znova je nastal molk, — in trije vitezi
so pili med, pomešan s solzami. Potem je Za¬
globa nadaljeval:

»Mislil sem, da pri njih v starosti doča¬
kam miru, a sedaj...«

Roke so mu omahnile.

»Od nikoder tolažbe, od nikoder tolažbe,
preje gotovo ne ko v grobu..,.«

Predno pa je Zagloba poslednje besede do¬
končal, vstal je v veži hrup. Nekdo je hotel

Zagloba je skočil'k Rzgdzianu, prijel ga za ramo ter vprašal s hropečim glasom... (Str. 118.)

»Torej je temu uže leto, odkar si z raj-
nico bežal pred Bohunom iz Rozlogov?«

»Bilo je maja meseca, maja meseca,«•• od¬
govori Zagloba. »Prešla sva črez Kahamlik, da bi
bežala proti Zolotonoši. Oj, na svetu je težko!«

»In ona je bila preoblečena?«

»V Kozačka. Lase sem moral sirotici s sab¬
ljo odsekati, da bi je ne spoznali. Se mesto
vem, kjer sem je s sabljo vred skril pod drevesno
deblo.«

»Dražestna devojka!« pristavi Longin in
vzdihne.

»Rečem vama, gospoda, da se mi je koj
prvi dan tako priljubila, kakor bi jo bil od
mladih nog pestoval. A ona je le roke skle¬
pala pred menoj in me zahvaljevala, zahvalje-

vstopiti, a sobar mu ni dovolil. Vnel se je
glasen prepir, v katerem se je gospodu Volodi-
jovskemu zdelo, da sliši znan glas. Kriknil je
sobarju, naj ne brani vstopiti.

Nato se dveri odpro, in pokaže se okroglo,
rdeče obličje Rzgdzianovo, ki je zatočil oči po
navzočnib, priklonil se in rekel:

»Hvaljen bodi Jezu Krist!«

Na vekov veke!« odgovori Volodijovski.
»To je Rzgdzian.«

»Da, jaz sem,« odgovori sluga, »in kla¬
njam se vam do kolen, gospodje. A kje je moj
gospod ?«

»Tvoj gospod leži v Korci bolan.«

»O za Boga! Kaj slišim? Je-li hudo bolan?«

118

Z OGNJEM IN MEČEM.

»Bil je hudo bolan, sedaj mu je bolje.
Zdravnik zagotavlja, da ozdravi.«

»Prišel sem do svojega gospoda z novicami
o njegovi gospici.«

Mali vitez začne tožno kimati z glavo.

»Po nepotrebnem si prišel. Gospod Skrze-
tuski uže ve o njeni smrti in mi jo oplaka-
vamo.«

Rzgdzianu izstopijo oči.

»Za Boga! Kaj slišim? Gospica je umrla?«

»Ni umrla, v Kijevu so jo umorili raz¬
bojniki.«

»V katerem Kijevu, kako praviš, blago-
rodnost?«

»V katerem Kijevu? Ali ne veš za Kijev?«

»Za Boga, ali se gospodu blede?! Kaj ima
ona opraviti v Kijevu, ko je skrita v jarku nad
Valadinko, blizu Raškova? Čarovnica je imela
ukaz, naj se pred prihodom Bohunovim niti
za korak ne gane. Me je li Bog izpremenil,
ali kaj?«

»Kaka čarovnica, o čem govoriš?«

»I Horpina, saj to babnico dobro poznam.«

Gospod Zagloba je vstal s klopi in začel
mahati z rokama kakor človek, ki je padel
v globočino in se poskuša rešiti, da bi ne utonil.

»Za Boga, gospod molči!« reče Volodijov-
skemu. »Za pet ran Kristovih, naj jaz vprašam.«

Vsi navzočni so se kar stresnih, tako bled
je bil Zagloba. Znoj mu je stopil na plešo in
skočil je črez klop k Rzgdzianu, prijel ga za
ramo ter vprašal s hropečim glasom:

»Kdo ti je to povedal, da je ona skrita
v obiizji Raškova?«

»Kdo bi mi bil povedal? Bohun!«

»Dečko, ali si zblaznel?!« vikne Zagloba
in mikasti slugo. »Kak Bohun?«

»O, za Boga!« zakriči Rzgdzian. »Čemu
pa me tako mikastiš, velemožni gospod? Daj
mi mir, da se opametujem. Ti mi popolnoma
zmedeš glavo. Kateri Bohun?! Gospod, ali ga
ne poznaš?«

»Govori, sicer te sunem z nožem!« vikne
Zagloba. »Kje si videl Bohuna?«

»V Vlodavu! Gospodje, česa hočete od
mene?« reče prestrašeni sluga. »Sem mari kak
razbojnik ?«

Zagloba bi bil skoro omedlel. Sapa mu
je pošla in težko dihajoč je padel na klop. Go¬
spod Mihael mu je priskočil na pomoč.

»Kedaj si videl Bohuna?« vpraša Rzgdziana.

»Tri tedne bode temu.«

»Torej še živi ?«

»Zakaj bi ne živel? Sam mi je pravil, kako
si ga ranil, toda izlizal se je...«

»In ti je on povedal, da je gospica pod
Raškovom ? «

»Kdo drugi?«

»Čuj Rzgdzian. Tu gre za življenje tvojega
gospoda in za življenje njegove zaročnice! Ali
ti je sam Bohun rekel, da ona ni v Kijevu?«

»Gospod .moj, kako bi bila v Kijevu, ko
jo je skril pod Raškovom in Horpini zabičil,
da je ne sme izpustiti. Sedaj je meni dal
»pernač« in svoj prstan, da bi šel k njej. Njemu
so se namreč rane odprle in mora ležati, ne¬
gotovo, kako dolgo.«

Daljni razgovor je pretrgal Zagloba, ki je
znova planil s klopi, zagrabil se z obema ro¬
kama za ostanke svojih las ter začel kričati
kakor zblaznel:

»Moja hčerka živi, živi! Za rane božje!
Živi! Niso je ubili v Kijevu! Živi, ona živi,
najmilejša!«

In starec je topotal z nogama, smejal se,
ihtel, naposled pa Rzgdziana prijel za glavo,
pritisnil si ga na prsi ter ga začel poljubovati,
da je spravil slugo popolnoma z uma.

»Gospod, odnehaj no... sicer me udušiš.
Kajpada, živi. . . Če Bog da, pojdemo skupaj
po njo. . . Gospod, no gospod!«

»Pusti ga, da pove, saj še ničesar ne raz¬
umemo,« reče Volodijovski.

»Govori, govori!« sili Zagloba.

»Začni od začetka, bratec,« reče gospod Lon-
gin, na katerega brkah se je tudi lesketala rosa.

»Dovolite, gospodje, da se oddahnem,«
reče Rzgdzian, »in da zaprem okno; ti slavci
uže tako gostole, da človek svoje besede ne
razume.«

»Medu!« krikne Volodijovski sobarju.

Rzgdzian zapre okno z navadno ravnoduš¬
nostjo, potem pa se obrne in reče:

»Gospodje, dovolite, da sedem, truden sem.«

»Sedi!« de Volodijovski nalivajoč mu iz
prinesenega vrča. »Pij z nami, s to svojo no¬
vico si zaslužil pijače, pa le naglo začni.«

»Dober med!« odgovori mladenič in vzdigne
steklenico proti luči.

»Da bi te zlodej! Bodeš govoril ali ne!«
vikne Zagloba.

»Gospod, ti se pa precej jeziš. Gospodje,
saj bodem govoril, kedar hočete, vi smete uka¬
zovati, a jaz moram ubogati, zato sem pa sluga.
Vidim, da moram povzeti podrobno, od za¬
četka , . . «

Z OGNJEM IN MEČEM.

»Od začetka!«

»Gospodje, vi pomnite, kako je bila prišla
novica, da je Bar vzet, kaj se je tam godilo in
da smo o gospici mislili, da je uže po njej.
Takrat sem se vrnil v Rzgdziane, k roditeljem
in dedu, ki ima sedaj uže devetdeset let. . . da
prav povem... ne! devetdeset in jedno leto.«

»Naj jih ima devetsto!« vikne Zagloba.

»Bog mu jih daj kar največ! Gospod, hvala
za dobro besedo,« odgovori Rzgdzian. »Vrnil
sem se torej domov, da bi izročil roditeljema,
kar sem z božjo pomočjo nabral mej razboj¬
niki. Gospodje, vi uže veste, da so me prošlo
leto v Cehrinu vjeli Kozaki, da so me imeli
za svojega, da sem ranjenemu Bohunu stregel
in se z njim jako seznanil. Pri tem sem od
teh zlodejcev nabiral zlata, dragotin...«

»Vemo, vemo!« reče Volodijovski.

»Prišel sem torej k roditeljema, ki sta me
bila zelo vesela in niti svojim očem nista hotela
verjeti, ko sem jima vse pokazal, kar sem bil
nabral. Dedu sem moral priseči, da mi je prišlo
vse to poštenim potem v roke. Vsi so bili
zelo veseli. Gospodje, treba je pa vedeti, da se
z Javorškimi pravdajo za hruško, ki stoji na
meji in razteza veje pol na našo stran, pol na
stran Javorških. Kedar Javorški hruško tresejo,
padajo tudi naše hruške in se trkolajo črez
mejo. Oni trdijo, da so te, ki leže na meji,
tudi njihove, a mi. . . «

»Kmet, ne razjari me,« opomni Zagloba,
»in ne govori tega, kar ne spada v stvar!«

»Najprvo dovoli, gospod, jaz nisem kmet,
marveč šlahčič, če prav ubožen, pa z grbom,
kar ti lahko povesta tudi gospod poročnik Vo¬
lodijovski in gospod Podbipigta kot znanca go¬
spoda Skrzetuskega, in rečem še jeden pot, ta
pravda se vleče uže petdeset let. . .« «,

Zagloba je stisnil zobe in se zarekel, da
nobene več ne zine.

»Dobro, ribica,« reče sladko gospod Longin,
»povej nam o Bohunu, ne o hruškah.«

»O Bohunu?« reče Rzgdzian. »Pa bodi o Bo¬
hunu. Bohun misli, gospod moj, da ga nima
zvestejšega sluge in prijatelja nego sem jaz,
dasi me je bil v Cehrinu ranil, kajti jaz sem
mu — kar je res, to je res — stregel in ga
pazil, ko so ga bili ranili knezi Kurčeviči. Ta¬
krat sem ga bil nalagal, da hočem držati s Ko¬
zaki, ker si mej njimi človek več pripridi; in
on mi je verjel. Kako bi ne bil verjel, saj sem
ga sezdravil! Grozno sem se mu torej priljubil

IJ 9

in, res je, bogato me je nagradil. Pač ni vedel,
da sem bil prisegel,, da se mu osvetim za ono
čehrinsko krivico. Ako ga nisem zabodel, storil
sem to le zategadelj, ker šlahčiču ne pristoji,
da bi sovražnika zabodel na postelji kakor
svinjo.«

»Dobro, dobro,« reče Volodijovski. »To uže
vemo, kako si ga pa sedaj našel?«

»To je bilo tako. Ko smo Javorške pri¬
tisnili (s trebuhom za kruhom pojdejo, drugače
ne more biti!), mislil sem si: ,Cas je, da tudi
jaz poiščem Bohuna in mu izplačam krivice
svoje.' Roditeljema in dedu sem povedal vso
stvar, a oni: ,Ker si prisegel, pa pojdi, če ne
si ničemnik.' Sel sem in še to zraven mislil:
,Ko najdem Bohuna, morda tudi o gospici kaj
poizvem. Ustrelim ga ter odpotujem s to no¬
vico do gospoda; tudi od njega se nadejam
nagrade.'«

»Gotovo, tudi mi te hočemo nagraditi,«
reče Volodijovski.

»Od mene, bratec, imaš konjiča z uzdo,«
doda Longin.

»Pokorno vas zahvaljujem, velemožni go¬
spodje,« reče sluga veselo. »To je lepo, da mi
za dobro novico daste dar, saj jaz pa tudi ne
zapijem, kar od koga dobim...«

»Vragi me trgajo!« zamrmra Zagloba.

»Odšel si torej od doma . . . « opomni ga
Volodijovski.

»Odšel sem torej od doma,« reče Rzg-
dzian, »pa pomislim: ,Kam bi šel? V Zbaraž.
Odonod ni daleč do Bohuna, popreje pa po¬
izvem, kje je moj gospod.' Sel sem torej,
gospod moj, šel sem na Belo in Vlodavo in
v Vlodavi —- konjiča sem imel uže zelo utru¬
jenega — ustavil sem se, da ga napasem. A tam
je bil sejem, povsodi polno šlahte. Grem k me¬
ščanom, — tudi tam šlahta! Naposled mi reče
neki Žid : ,Imel sem izbo, pa jo je vzel nekov
ranjen šlahčič.' Pa pravim: ,Dobro se je na¬
merilo. Jaz znam lečiti, kajti, ker je bas sejem,
vaš lečnik v preobilem opravilu gotovo ne ve,
kje se ga glava drži/ Ta zid mi je še pravil,
da se šlahčič sam zdravi in da noče nikogar
videti. A potem je šel vendar-le vprašat. Menda
je bilo bolniku hujše, zato mi je dovolil vsto¬
piti. Vstopim, — gledam, kdo je bil v postelji?
Bohun.«

»O to!« krikne Zagloba.

»Prekrižal sem se: V ime Očeta in Sina
in svetega Duha! Ustrašil sem se, a on me je
takoj spoznal. Strašno me je bil vesel, — On

I 20

Z OGNJEM IN MEČEM.

me namreč ima
za prijatelja. —
Pa pravi: ,Bog
te mi je poslal!
Sedaj neumrjem.'
Jaz pa pravim:
,Gospod, kaj pa
počneš tu?‘ In po¬
ložil je prst črez
usta ter mi stoprv
pozneje povedal
svoje prigodke,
kako ga je Hmiel-
nicki izpod Za-
mosta poslal do
presvetlega kralja,
takrat še kralje¬
viča, in kako ga
je v Lipkovu ra¬
nil gospod poroč-
nikVolodijovski.«

»Ali se me je
hvaležno spomi¬
njal?« vpraša mali
vitez.

»Ne morem
povedati drugače
nego da zelo hva¬

le šlahta, obesil bi
me tudi prvi po¬
veljnik in ne bi
nikogar vprašal za
dovoljenje.' Pa-
metujem, da sem
mu nato dejal:
,Gospod, dobro si
rekel, da bi te po¬
veljnik prvi obe¬
sil.* A on vpraša:
,Kako to?‘ ,Ta¬
ko,' rečem jaz,
,treba pozornosti.
Nikomur se ne
sme nič črhniti.
Gledal bodem, da
se ti tudi v tem
prikupim.' Nato
me je jel zahva¬
ljevati in mi za¬
trjevati hvalež¬
nost, češ, da me
nagrada ne mine.
.Sedaj,‘ pravi, .ni¬
mam denarja, a
kolikor imam dra¬
gotin, dam ti je,

ležno. ,Mislil sem

— pravi — da je
kak širokoustnež,
da — pravi — kak
pasji izrod, a to je — pravi —junak prve mere,
ki me je malo ne črez pol presekal.' Le kedar
sc spomni gospoda Zaglobe, škrta še bolj nego
popreje, češ, da ga je on zapeljal v boj. . . «

»Vrag mu trgaj dušo! Jaz se ga ne bojim !«
odgovori Zagloba.

»Prišla sva torej do prejšnje zaupnosti,« go¬
vori dalje Rzgdzian, »da, še do večje, in on mi je
vse povedal, kako blizu smrti je bil, kako so ga
v Lipkovu vzeli na dvor, ker so mislili, da je šlah-
čič, — on se je namreč izdal za gospoda Huleviča
s Podolja — kako so ga pozneje izlečili in gostili,

— za kar jim je prisegel dosmrtno hvaležnost.«

»In kaj je počel v Vlodavu?«

»Namenil se je na Volinj. V Parčevu se
je zvrnil z voza, odprle so se mu rane in ostati
je moral tam, če tudi v velikem strahu. Tam
bi ga bili lahko razsekali. To mi je sam rekel.
,Poslan sem bil z listi,' pravi, .sedaj pa nimam
nobene druge svedočbe ko .pernač', in ako bi
se izvedelo, kdo da sem, razsekala bi me ne

pozneje pa te ob-
spem z zlatom, le
jedno uslugo mi
še stori.'«

»Aha, sedaj pride vrsta na knežnjo!« pri¬
stavi Volodijovski.

»Da, gospod moj, vse moram na drobno
povedati. Ko mi je torej rekel, da nima denarja,
izgubil sem vse srce za-nj in pomislil: ,Počakaj!
Storim ti uslugo!' On pa pravi: ,Bolan sem in
nimam moči, da bi šel na pot, a čaka me dolga
in nevarna pot. Ako — pravi — proderem na Vo¬
linj (in odtodi ni daleč tja) tedaj bodem uže mej
svojimi, a tja nad Dnjeper ne morem iti, ni¬
mam moči, iti pa treba — pravi — črez sovražne
kraje, okolu gradov in vojsk, — pojdi ti namesto
mene.' Jaz vprašam: ,Pa kam?' — On nato:
.Pod Raškov, tam je skrita pri Dončevi sestri
Horpini, čarovnici.' — Vprašam: ,Knežnja?‘ —
,Da,‘ reče. .Skril sem jo tja, kjer je človeško
oko ne zagleda. Pa tam ji je dobro in siplje
dragotine kakor kneginja Višnioviecka.'«

»Pripoveduj no bolj naglo!« krikne Zagloba.

»Naglost ni nikjer dobra,« odgovori Rzg-
dzian. »Gospodje, ko sem to slišal, bil sem

Rz^dzian je Bohunu prisegel, na tihem pa dostavil:
»S svojim gospodom«. (Str. 121 )

Z OGNJEM IN MEČEM.

I 2 i

vesel. Pokazal pa tega nisem in sem vprašal:
,Pa je gotovo tam? To mora biti uže davno,
ko si jo odvedel tja. 1  In začel se je rotiti, da
mu je Horpina zvesta služabnica, ki bi mu jo
tudi deset let hranila, dokler se ne vrne in da
je knežnja gotovo tam, kakor je Bog v nebesih,
zakaj tja ne pridejo niti Lahi niti Tatarji niti
Kozaki, a Horpina ne prekrši obljube in ukaza.«

Ko je Rzgdzian tako pripovedoval, tresel
se je gospod Zagloba, kakor bi bil mrzličen,
mali vitez je veselo kimal z glavo, gospod Pod-
bipigta pa je vzdigaval k nebu oči.

»V samostan Prečiste Device!« nadaljuje
Rzgdzian. ,Dam ti — rekel je — prstan in
»pernač« in nož, — Horpina bode uže vedela,
kaj to pomeni. Zmenila sva se tako, in Bog te
je meni poslal — pravi — zakaj ona te pozna
in ve, da si mi najzvestejši prijatelj. Idita skupaj.
Kozakov se ne bojta, le Tatarjevse ogibajta, ti
bi se ne zmenili za »pernač«. Denarji, zlati —
pravi — zakopani so tam v jarku. — Vzemi je.
Spotoma pa pripovedujta: Bohunovna gre! in
ničesar ne bodeta pogrešala. Sicer si bode pa
čarovnica uže znala pomagati. Ti ji le od mene

Po teh besedah je Zagloba prvi pokleknil, za njim pa drugi ... (Str. 122)

»Gotovo je, da je ona tam,« nadaljuje
mladi sluga. »Najboljši dokaz je pač ta, da me
je poslal k njej. Jaz pa sem se začel pomišljati,
da bi se ne izdal: ,Pa čemu naj bi šel tja?*
On nato: ,Ker jaz ne morem iti. Ako se —
pravi — ,živ prekradem iz Vlodave na Volinj,
zaukažem, da me neso v Kijev. Tam so uže
povsodi naši, Kozaki, ti pa pojdi tja — pravi —
in daj Horpini ukaz, da jo odvede v Kijev,
v samostan Prečiste Device. 1 «

»A, torej ne v samostan Dobrega Nikole!«
vzbuhne Zagloba. »Saj sem dejal, da je Jerlič
zblaznel ali pa se je zlagal.«

nesi sporočilo. Jaz nesrečnik nimam nikogar tu
v tujem kraji, mej sovražniki, komur bi jo za¬
upal. 1  Tako me je prosil, gospodje moji, da so
mu kapale solze, naposled pa mi je velel bestija
priseči, da pojdem, in jaz sem res prisegel, le
dostavil sem po tihem: ,S svojim gospodom! 1
Zelo se je razveselil in mi dal »pernač«, prstan
in nož in kar je imel dragotin. Jaz sem vse
vzel, kajti mislil sem si: Bolje, da imam jaz
nego razbojnik. O slovesu mi je povedal, ka¬
teri jarek nad Valadinko je to in kako mo¬
ram iti in se obračati, tako na drobno, da bi
lahko našel z zavezanimi očmi, kar bodete, go-

16

122

Z OGNJEM IN MEČEM.

spodje, sami lahko videli, saj mislim, da pojdemo
skupaj.«

»Takoj jutri!« reče Volodijovski.

»Kaj jutri? Se danes ukažem za jutri konje
osedlati.«

Vsem je radost osvojila srca in culi so se
vskriki hvaležnosti; radostno so si mencali roke
in vedno na novo popraševali, a sluga je od¬
govarjal z njemu lastnim ravnodušjem.

»Bes te lopni!« vskrikne Zagloba. »Zares,
kakega slugo ima gospod Skrzetuski!«

»Zakaj?« vpraša Rzgdzian.

»Ker te bode gotovo pozlatil.«

»Tudi jaz mislim, da ne bode brez na¬
grade, če tudi svojega gospoda služim le iz
zvestobe.«

»A kaj si storil z Bohunom?« vpraša Volo¬
dijovski.

»Baš to, da je bolan ležal in da mu nisem
smel do kože, mučilo me je zelo, gospodje
moji. Uže usoda tako nanese! Kaj naj bi bil
storil? Ko mi je vse povedal in dal, kar mi je
imel dati, pa posežem v glavo po razum. ,Čemu,‘
rečem samemu sebi, ,bi po svetu hodil tak zlo-
dejec, ki ropa devojke in ki je mene v Cehrinu
ranil? Bolje je, da ga ni in da ga vrag trga.'
Mislil sem si tudi: ,Morda ozdravi in pojde
potem proti nam s Kozaki. 1  Jaz nisem dolgo
premišljal in sem šel k poveljniku Regovskemu,
ki stoji v Vlodavi s praporom, ter sem mu
ovadil, da je to Bohun, najhujši izmej vstašev.
Sedaj so ga gotovo uže obesili.«

Na te besede se je Rzgdzian zelo razsmejal
ter se oziral po navzočnih, kakor bi čakal, da
bi se smejali tudi oni. A kako se je začudil,
ko so vsi molčali. Stoprv črez nekaj trenotkov
je Zagloba prvi zamrmral: »Pustimo to!« —
Volodijovski je sedel tiho, gospod Longin pa je
začel cmokati z jezikom, odmajavati z glavo,
naposled pa je rekel:

»To pa ni bilo lepo, bratec, reci kar hočeš,
ni bilo lepo.«

»Kako to, gospod?« vpraša Rzgdzian strmeč.
»Ali bi bilo lepše, da bi ga bil zabodel?«

»Tudi to bi bilo grdo, tudi grdo; ne vem,
kaj je lepše, ali razbojnik ali Judež.«

»Kaj govoriš, gospod? Je mari Judež izdal
kakega vstaša? Saj je Bohun sovražnik presvet¬
lemu kralju in vsej Poljski!«

»Res je, pa vendar ni lepo. Kako praviš,
kako se je oni poveljnik nazival?«

»Gospod Regovski. Pravili so mi, da mu
je Jakob ime.«

»On je!« zamrmra Litvin. »Sorodnik gos¬
poda Lašča in sovražnik gospoda Skrzetu-
skega.«

Toda ta pripomnja se ni slišala, ker je
gospod Zagloba poprijel besedo.

»Velemožni gospodje! Tu se ne sme od¬
lašati. Bog je po tem dečku vse tako vredil,
da nam bode odslej laglje iskati nego doslej, —
Bogu bodi hvala! Jutri moramo odriniti. Knez
je sicer odšel, a mi se tudi brez dovoljenja od¬
pravimo na pot, odlašati ne smemo! Šli pa bo¬
demo mi trije: Volodijovski, jaz in Rzgdzian,
ti pa ostani doma, gospod Podbipigta. Bolje
bode tako. Tvoja postava in tvoja prostoduš-
nost bi nam le kvaro delala.«

»Ne, bratec, jaz pojdem tudi z vami!« reče
Litvin.

»Radi njene varnosti moraš to storiti in
ostati. Kdor te je le jedenkrat videl v življenji,
ne pozabi te nikdar. Res je, da imamo »per-
nač«, toda tebi bi se tudi s »pernaČem« ne
verjelo. Puljana si dušil vpričo vsega Krzivo-
nosovega razbojništva in, ako bi bil ti z nami,
gotovo bi nas spoznali. Nikakor ne more biti,
da bi šel z nami. Treh glav za-se tam ne naj¬
deš, tvoja pa nam mnogo ne pomore. Nikari
se ne trudi, rajši sedi.«

»Obžalujem,« reče Litvin.

»Obžaluj ali ne obžaluj, ostati moraš. Kedar
pojdemo pa gnezda z dreves pobirat, takrat te
pač vzamemo s seboj, sedaj pa ne.«

»Grozno si siten!«

»Daj mi šobo, gospod, srce mi je veselo,
ali ostani. Še nekaj, velemožni gospodje! Stvar
je zelo važna. Vse mora ostati tajno, da se ne
raznese mej vojake, odtodi pa mej kmete. Ne
črhni nikdo nikomur!«

»Ba, ni knezu?«

»Kneza ni.«

»A gospodu Skrzetuskemu, ako se vrne?«

»Baš njemu niti besedice ne, ker bi jo koj
udrl za nami. Za veselje bode imel dovolj časa.
Bog ga varuj nove prevare, — prišel bi ob
pamet. Možbeseda, gospoda, da niti besedice!«

»Možbeseda!« reče Podbipigta.

»Možbeseda, možbeseda!«

»A sedaj zahvalimo Boga!«

Po teh besedah je Zagloba prvi pokleknil,
za njim pa drugi in molili so dolgo in iskreno.

Z OGNJEM IN MEČEM.

123

XXII.

Knez je bil pred nekoliko dnevi res odšel
v Zamost, da bi nabral novih moČij, in se ga
ni bilo nadejati tako kmalu, zategadelj so Volo-
dijovski, Zagloba in Rzedzian odrinili tajno, da
nihče ni vedel o tem. Odhod je bil znan jedi¬
lnemu Podbipigti, ki je pa molčal kakor kamen,
ker ga je vezala možbeseda.

Vieršul in drugi častniki, ki so vedeli o smrti
knežnje, niso mogli misliti, da bi odhod Za-
globe in malega viteza utegnil biti v kaki zvezi
z zaročnico nesrečnega Skrzetuskega, in so so¬
dili, da sta šla prijatelja k njemu, in to tem
bolj, ker je bil z njima tudi Rzgdzian, o kate¬
rem je bilo znano, da je sluga Skrzetuskega.

Oni pa so krenili naravnost v Hlebanovko
in so se tam pripravljali na pot.

Pred vsem drugim je Zagloba za novce,
katere si je bil izposodil od Longina, kupil pet
krepkih podoljskih konj, trpežnih za dolge po¬
hode, konj, kakoršne je rada rabila poljska ko¬
njiča, pa tudi starejšinstvo kozaško. Podoljski
konj se je mogel ves ljubi dan gnati za Tatarji,
v brzini pa je prekašal celo turškega ter je
laglje trpel vsakovrstne vremenske izpremembe,
hladne noči in dež. Petero takih konj je torej
Zagloba kupil. Razun tega je za-se in za tova¬
riša kakor tudi za knežnjo nabavil potrebne ko¬
zaške obleke. Rzgdzian je vse vložil in spravil.
Ko je bilo vse potrebno vrejeno in prigotov-
Ijeno, krenili so na pot, priporočivši celo pod¬
jetje Bogu in svetemu Nikolaju, zaščitniku devic.

Tako preoblečeni so bili popolnoma po¬
dobni kozaškim atamanom, in često se je doga¬
jalo, da so je ustavljali vojaki poljskih posadek
in straže, razpostavljene prav do Kamjenca, —
a tam se je lahko legitimoval gospod Zagloba.
Dolgo časa so potovali po mirnem kraji, po¬
sedenem od praporov regimentarja Lanckoron-
skega, ki se je počasi bližal Baru, da bi ondi
pazil na zbirajoče se kozaške kupe. Povsodi se
je uže razneslo, da s pogodbami ne bode nič,
in vojna je visela nad krajem, dasi tudi glavne
sile še niso hitele v boj. Perejeslavsko premirje
se je skončalo z Zelenimi svetki. Vojna posa¬
mičnih oddelkov prav za prav ni nikdar prene¬
hala, sedaj se je pa še vzmogla — in na obeh
straneh so čakali le še gesla. V tem se je vesna
razradovala nad stepo. Po konjskih kopitih strta
zemlja se je pokrila s krasoto trave in cvetja,

ki je vsklilo iz teles pobitih vitezov. Nad po-
bojišči so v modrini viseli škrjanci, po višinah
letali raznoliki ptiči; razlite vode so se lesketale
pod toplim povevom vetriča kakor blesteče luske,
a zvečer so se pogovarjale žabe, plavajoče v raz¬
greti vodi in v pozno noč veselo regljaje.

Zdelo se je, da celo narava hrepeni zaceliti
rane, zazdraviti bolesti, mogile pokriti s cvetovi.
Na nebu in na zemlji je bilo jasno, sveže, po-
vetrno, veselo, in vsa stepa kakor slikana se je
lesketala kakor zlatoglav,*) izpreminjala se kakor
mavrica ali pa kakor poljski pas, na katerem je
umeteljna ženska roka izborno spojila vse boje.
Stepa je mrgolela ptičev, in veter je pihal po
njenih širinah, sušil vode in človeškim obrazom
dajal zagorelo polt.

Vsako srce se raduje ter polni z neizmerno
nadejo. Tudi naša viteza sta bila polna take
nadeje. Gospod Volodijovski je neprenehoma
pel, Zagloba pa se je pretezal na konji, na¬
stavljal pleča proti solncu in jednoč, ko ga je
dobro ogrelo, rekel malemu vitezu:

»Prijetno mi je. Ako se prav premisli, po
medu in ogerskem vinu za stare kosti ni bolj¬
šega nego solnce.«

»Vsem je prijetno,« odgovori gospod Volo¬
dijovski. »Pomisli, saj celo živali rade legajo na
solnce.«

»Sreča, da gremo po knežnjo v tak čas,«
nadaljuje Zagloba, »po zimi, v mrazu bi bilo
z devojko težko bežati.«

»Da jo le v roke dobimo! Vrag naj me
vzame, če nam jo kdo izpuli!«

»Gospod Mihael, rečem ti,« de nato Za¬
globa, »da imam nekak strah, namreč ta, da
o vojni ne bi Tatarji tja prihruli in nas zajeli.
S Kozaki bi si znali pomagati. Kmetstvu se
niti legitimovali ne bodemo, saj si opazil, da
nas imajo za starejšine, a Zaporožci »pernaču«
prizanašajo in Bohunovo ime nam bode ščit.«

»Tatarje dobro poznam. V lubnijanskem
panstvu smo se vedno in vedno spopadali, —
osobito jaz in Vieršul nisva nikoli imela miru,«
odgovori Volodijovski.

»Tudi jaz je poznam,« reče Zagloba. »Saj
sem ti pravil, kako sem mej njimi mnogo let
preživel. Mej njimi bi bil lahko dosegel visoka
dostojanstva, a ker se nisem hotel pomahome-
daniti, moral sem vse pustiti. Vrhu tega so
mi hoteli dati še mučeniško smrt, ker sem bil

*) Rastlina, lat. Asphodelus luteus (Goldwurz).

16*

124

Z OGNJEM IN MEČEM.

njih najstarejšega duhovnika pregovoril na pravo
vero.«

»Nekdaj si dejal, da je bilo to v Galaciji.«

»V Galaciji je bilo drugi pot in na Krimu
drugi pot. Ako misliš, da se v Galaciji svet
konča, po tem takem gotovo ne veš, kje poper
rase. Na tem svetu je več Beljalovih sinov nego
krščanov.«

Tu se vtakne Rzgdzian v razgovor.

»Niso samo Tatarji, ki bi nas utegnili ovi¬
rati. Gospoda, pozabil sem povedati, kaj mi je
Bohun rekel: ,Ta jarek varujejo vražje moči/
Velikonja, ki hrani knežnjo, je mogočna čarov¬
nica, sporazumljena s hudiči, kateri jo najbrže
opozore na našo namero. Res, da imam tu blago¬
slovljeno svinčenko, — drugačna se je ne prime —
vendar nam bodo gotovo celi regimenti pošastij
branili vhod. Pazita, gospoda, da se mi ne pri¬
peti kaj zlega, sicer je nagrada izgubljena.«

»Trot!« obregne se Zagloba. »Baš o tvojem
zdravji bodem mislil, ne? Hudič ti ne zavije
vratu, in če bi ti ga, ne bilo bi škode, saj bodeš
zaradi svoje lakomnosti itak pogubljen. Prestar
vrabec sem ti, da bi se udal kar nikomu nič.
Zapomni si: Ako je Horpina močna čarovnica,
sem jaz še močnejši čarovnik, kajti jaz sem se
v Perziji učil črne vede. Ona služi hudiče, hu¬
diči pa mene in z njimi bi lahko oral kakor
z voli, — pa nočem, rajši skrbim za vzveliČanje
svoje duše.«

»To je dobro, gospod, toda ta pot pa le
porabi svojo moč; če si na varnem, je vedno
prijetneje in bolje.«

»Jaz se pa bolj zanašam na našo dobro
stvar in na božjo pomoč,« odgovori Volodijov-
ski. »Če Horpino stražijo črti, z nami so kri-
latci nebeški, katerim se ne upre najmočnejša
sila peklenska. V ta namen obljubim velikemu
angelu, svetemu Mihaelu sedem sveč iz belega
voska.«

»Tudi jaz priložim jedno,« reče Rzgdzian,
»da me ne bode velemožni gospod Zagloba
strašil s pogubljenjem.«

»Prvega te pošljem v pekel,« odgovori šlah-
čič, »ako se pokaže, da mesta dobro ne veš.«

»Kako to, da ga ne vem? Ko pridemo
v Valadinko, najdem je vama z zavezanimi očmi.
Mi pojdemo ob bregu, a jarek bode na desno.
Ta jarek spoznamo po tem, da je vhod zava¬
ljen s skalo. Na prvi pogled se zdi, da nikakor
ni možno va-nj, a v skali je presledek, da gresta
lahko dva konja vštric. Ko bodemo tam, potem

nam nihče ne upeta. To je jedini vhod in iz¬
hod iz jarka, naokolo pa so tako visoke stene,
da jedva ptič preleti. Čarovnica mori ljudi, ki
vstopajo brez dovoljenja, in ondi je mnogo člo¬
veških kostij. Bohun pa mi je rekel, naj se
nikar ne bojim in naj grem in kričim: Bohun!
Bohun!. . . Potem pride ona k nam prijazna. —
Razun Horpine je tam tudi Čeremis, ki okrutno
strelja iz ,piščeli‘. Oba moramo usmrtiti.«

»Onega Čeremisa ne rečem, da ne, babi
bode pa dovolj, če jo zvežemo.«

»Gospod, težko, da bi jo zvezal. Močna je,
da oklep trga kakor srajco in da ji podkva v roki
kar hrestne. Morda bi ji bil gospod Podbipi^ta
kos, mi pa ne. Gospod, le miren bodi, posve¬
čeno svinčenko imam za-njo. Na to čarovnico
naj pride črna ura, drugače bi letela za nami
kakor volčiča in bi klicala Kozake. — Gotovo
niti svoje glave ne bi odnesli zdrave, nikari še
gospodično.«

V takih pomenkih in mej takim posveto¬
vanjem je našim znancem potekal čas. Jahali
so spešno, ogibali se mestec, sel, hutorov in
mogil. Sli so na Jermolince proti Baru, od¬
koder so imeli zaviti povprek na Jampol proti
Dnjestru. Potovali so črez okolico, kjer je nekoč
Volodijovski Bohuna pobil — in gospoda Za-
globo rešil iz njegovih rok. Naleteli so celo na
tisti hutor in so v njem prenočili. Včasih jim
je bilo treba prenočiti celo pod milim nebom,
na stepi. Ob takih prilikah je Zagloba tovariša
zabaval s pripovedovanjem davnih svojih do¬
godkov, takih, ki so bili resnični, in takih, ka¬
terih sploh ni bilo. Največ pa se je govorilo
o knežnji in nje bodoči osvoboditvi.

Naposled so iz kraja, ki so ga bili po¬
sedle posadke in prapori Lanckoronskega, do¬
speli v kraje kozaške, v katerih ni ostalo nič
Lahov, ker so vse, kolikor jih ni pobegnilo,
pokončali z ognjem in mečem. Majnik je minil,
pričel se je vroči junij, a naši potniki so imeli
stoprv tretjino poti za seboj. Pot je bila dolga
in težavna. Na srečo jim od kozaštva ni pretila
nobena nevarnost. Kmetskim tolpam se niti legi-
timovali niso, ker so je te najčešče imele za
zaporoške starejšine, vendar pa so je tu pa tam
tudi vprašali, kdo da so. Ondaj pa je Zagloba,
ako je bil vprašalec Niževec, pokazal Bohunov
»pernač«, ako pa je bil navaden morilec izmej
črni, sunil ga je s konja z nogo v prsi ter ga
prevrnil na tla. Drugi gledalci so jim potem
odprli pot, ker so mislili, da je to ne le njih

Z OGNJEM IN MEČEM.

Horpina je šla naglo, a za njo se je točilo neko majhno, pritlikavo človeče z dolgo turško
puško v roki. (Str. t3o.)

človek, marveč celo kakov dostojanstvenik, da
tako samosvestno tolče. — »Morda je Krzivo-
nos, Burlaj, ali pa celo sam bat ko Hmiel-
nicki.«

Gospod Zagloba se je zelo pritoževal, da
je Bohunova slava tolika, kajti Niževci so le
preveč silili va-nj z vprašanji, kar je potovanje
silno oviralo. Navadno ni bilo vprašanjem ne
konca ne kraja: »Je zdrav, še živi?« Vest o nje¬
govi smrti se je bila zanesla celo pod Jahorlik
in do slapov. A ko so potniki povedali, da je
zdrav in svoboden ter da so baš od njega od¬
poslani, poljubljali so je in gostili. Odpirali so
jim svoja srca in celo mošnje, s čemer se je
prevejani sluga Skrzetuskega zelo okoriščal.

V Jampolu je je vsprejel Burlaj, ki je tu
z niževsko vojsko in s črnijo čakal Tatarjev,

star, slaven polkovnik. Ta je pred leti Bohuna
učil vojaškega rokodelstva. Hodil je z njim na
črnomorske pohode in nekoč, na jednem takih
pohodov sta bila skupno oplenila Sinopo. Ljubil
ga je torej kakor sinu in radostno vsprejel nje¬
gove odposlance ter ni pokazal niti najmanjše
sumnje, zlasti ker je prejšnje leto Rzgdziana pri
njem videl. Da, ko je izvedel, da Bohun živi
in da gre na Volinj, priredil je odposlancem
častno pojedino ter se sam na njej upijanil.

Gospod Zagloba se je bal, da bi se Rz§-
dzian kako ne zagovoril, a pokazalo se je, da
je kakor lisica zviti sluga sicer resnico govoril,
toda znal tudi tako zasukavati, da si je pri¬
dobil tem večje zaupanje. Divno je bilo poslu¬
šati razgovore naših vitezov. Kazala sta strašno
odkritosrčnost in cesto ponavljala svoje ime.

Z OGNJEM IN MEČEM.

126

»Slišali smo,« reče Burlaj, »da je Bohun
v dvoboji ranjen. Ne veste, kdo ga je  ranil?«

»Volodijovski, častnik kneza Jeremije, od¬
govori mirno Rzgdzian.

»Ej, da ga jaz v roke dobim, izplačal bi
ga za našega sokola! Iz kože bi ga del!«

Gospod Volodijovski pomrda s svojimi ovse¬
nimi brkicami in pogleda Burlaja s takim po¬
gledom, s kakoršnim hrt pogleda volka, kate¬
rega ne more čavsniti za grlo, a Rzgdzian reče:

»Zato sem pa povedal njegovo ime, go¬
spod polkovnik.«

»Rogač bode imel pravo veselje s tem
slugo!« misli si gospod Zagloba.

»A ta ni toliko kriv,« nadaljuje Rzgdzian,
»saj ga je izzval sam Bohun, ker ni vedel, kako
sabljo izziva. Bil je namreč tam še nekov drug
šlahčič, največji Bohunov sovražnik, ki mu je
uže jeden pot knežnjo iz rok izpulil.«

»In kdo je ta?«

»Ej, star pijanec, ki se je v Cehrinu obešal
na našega atamana in se mu prijaznega delal.«

»Tudi on bode še visel!« vskrikne Burlaj.

»Ranjen je bil tako zelo,« pravi Rzgdzian,
»da bi koga drugega uže vrani zobali, toda
v našem atamanu je trdna duša in ozdravel je,
če prav se je jedva zavlekel v Vlodavo. No,
pač bi bilo po njem, da ni nas. Izpravili smo
ga na Volinj, kjer so našinci, nas pa je poslal
po dekle.«

»Dekleta ga pogube,« zamrmra Burlaj, »in
jaz sem mu to uže davno rekel. Ali bi ne bilo
bolje, da bi se z dekletom poigral po kozaški,
potem pa kamen za vrat in v vodo, kakor smo
delali na Črnem morji?!«

Gospod Volodijovski se je jedva obrzdal,
tako so te besede ranile njegovo misel o ženskem
spolu, Zagloba pa se je nasmehnil ter rekel:

»Gotovo bi bilo bolje.«

»Vi ste mu dobri prijatelji!« reče Burlaj.
»Vi ga niste zapustili v potrebi, a ti mali,« tu
se je obrnil k Rzgdzianu, »ti si najbolji izmej
vseh. Videl sem te uže v Čehrinu, kako si
stregel našemu sokolu. No, torej sem vam tudi
jaz prijatelj. Povejte, česar vam je treba, mo-
lojcev ali konj, rad vam dam, da se vam nazaj
grede kaj neljubega ne pripeti.«

»Molojcev ne potrebujemo, velemožni pol¬
kovnik,* odgovori Zagloba, »saj gremo po svo¬
jem kraji in Bog ne daj, da bi prišli v nevar¬
nost. Z veliko četo je slabše nego z malo, a
brzi konji bi nam dobro došli.«

»Dam vam takih, da jih celo hanovi ne
dohite.«

V tem se je tudi Rzgdzian odzval, kajti
trenotek se mu je zdel ugoden.

»Tudi denarja nam je dal ataman malo,
ker ga ni imel več, a za Braclavom je mera
ovsa po srebrniku.«

»Idi z menoj v sobo,« reče Burlaj.

Rzgdzian si tega ni dal dvakrat ponoviti
in je s starim polkovnikom vred izginil za dveri.
Ko se je kmalu potem zopet pokazal, sijala mu
je radost z okrogloličnega obraza, a sinji župan
se ni dal več zapeti.

»No, idite z Bogom,« ozove se stari Kozak,
»ako devojko vzamete, oglasite se zopet, da tudi
jaz vidim Bohunovo golobico.«

»To ne more biti, gospod polkovnik,« od¬
govori sluga smelo. »Naša Laška je grozno
plašna in se je jedenkrat uže sunila z nožem.
Bojimo se, da bi se ji kaj hudega ne pripetilo.
Bolje bode, naj ataman z njo stori, kar hoče.«

»Dobro. Njega se ne bode bala, — Laška
beloroka! Kozak ji smrdi!« zagodrnja. »Idite
z Bogom! Nimate več daleč.« •

Iz Jampola ni bilo več daleč do Valadinke,
ali pot je bila zelo težavna, da, brezpotje se je
odpiralo pred vitezoma, kajti za onih časov so
bili ti kraji še pustinja, le zredka naseljena. Od
Jampola so krenili na zahod, oddaljujoči se od
Dnjestra, da bi šli potem proti Raškovu in
potem našli jarek. Na nebu je napočila zora.
Gostovanje se je bilo raztegnilo v pozno noč.
Zaglobi je bilo to všeč, ker pred solnčnim za¬
tonom itak ne bi bili našli jarka. Dalje po¬
tujoč so se pogovarjali, kako jim je sreča služila
na vsem potovanji, in, ko so omenili Burlajeve
gostbe, rekel je Zagloba:

»Poglejte no, kako se Kozaki, ki žive v brat¬
stvu, podpirajo v vsaki nezgodi. O črni ne go¬
vorim, to prezirajo in ji bodo, ako se jim
posreči otresti naše gospodstvo, mnogo hujši
gospodarji nego smo mi, v ,bratst 'u‘ pa je vsa¬
kdo pripravljen za drugega skočiti v ogenj in
niso taki kakor mej našo šlahto.«

»Kaj še, gospod moj!« odvrne nato Rzg-
dzian. »Bil sem dolgo mej njimi in sem videl,
kako se mej seboj trgajo kakor voleje. Da ni
Hmielnickega, ki je brzda s silo, pojedli bi drug
drugega. Ta Burlaj pa je velik vojevnik, in sam
Hmielnicki ga ima zelo v čislih.«

»Ti ga gotovo zaničuješ, ker se ti je dal
tako oskubsti. Ej Rzgdzian, Rzgdzian, ti ne
umrješ naravne smrti!«

Z OGNJEM IN MEČEM.

!2 7

»Kakor je komu pisano, velemožni gospod.
Saj je hvale vredno in Bogu milo, če prekaniš
sovražnika.«

»Saj tega ne mislim, marveč tvojo lakom¬
nost. To je kmetsko čuvstvo, ki ne pristoja šlah-
čiču, zaradi katerega bodeš gotovo pogubljen.«

»Cerkvi bodem daroval sveč, da bode tudi
gospod Bog imel korist od mene in mi dal
blagoslova; da pa roditeljema pomagam, to ni
greh.«

»Kak lopov!« vskrikne gospod Zagloba,
obrnivši se k Volodijovskemu. »Mislil sem, da
z menoj vred propadejo tudi ukane, sedaj pa
vidim, da je to še večji prevejanec, saj po pre¬
kanjenosti tega sluge osvobodimo knežnjo iz
Bohunovih rok, z Bohunovim dovoljenjem in na
Burlajevih konjih. Je-li uže kdo videl kaj podob¬
nega?! A na videz za tega dečka ne bi dal treh
grošev!«

Rzgdzian sc je zadovoljno nasmehnil in
rekel:

»Gospod, slaba nam bode pela.«

»Prikupil si se mi in, da nisi tak lakomnež,
vzel bi te v službo. Ker si Burlaja tako na¬
plahtal, oprostim ti, da si me imenoval pijanca.«

»Saj te nisem jaz tako imenoval, Bohun
tc je.«

»Bog ga je kaznoval,« odgovori Zagloba.

V takih pomenkih je minilo jutro. Ko se
je pa solnce pomaknilo visoko na nebni svod,
obšla je je resnoba, — črez nekoliko ur so
imeli zagledati Valadinko. Po dolgi poti so bili
nazadnje na mestu. Nemir, naraven v takih slu¬
čajih, vkradel se jim je v srca. Ali Helena še
živi? In ako živi, ali jo najdejo v jarku? Hor-
pina jo je morda odvedla, zadnji čas morda
skrila kje v jarkovih razpadlinah, ali celo umo¬
rila. Ovire niso bile še vse odstranjene, nevar¬
nosti niso še vse minile. Res je, da so vedeli
in imeli vse znake, po katerih je je morala
Horpina spoznati, da so Bohunovi odposlanci,
ki vrše njegovo voljo, — ali kaj bode, če jo
hudiči in zli duhovi opozore? Tega se je naj¬
bolj bal Rzgdzian, a tudi gospod Zagloba, če
tudi se je hvalil, da je izvedenec v črni vedi,
ni brez nemira mislil o tem. V takem slučaji
bi našli jarek prazen, ali Še huje, Kozake iz
Raškova skrite v njem. Srca so jim čim dalje
močneje utripala, in ko so naposled po ne-
kolikourni poti z jarkove višine zagledali ble¬
ščeči trak vode, pobledelo je Rzgdzianu okroglo
obličje.

»To je Valadinka!« izpregovori s priduše¬
nim glasom.

»Uže?« vpraša baš tako tiho Zagloba. »Kako
smo uže blizu. . . «

»Da bi nas le Bog varoval!« odvrne Rzg-
dzian. »Velemožni gospod, začni no zaklinjati,
strašno se bojim.«

»Zaklinjanje je neumnost! Blagoslovimo
roko in usta, — to najbolj pomore.«

Gospod Volodijovski je bil najmirnejši, a
je molčal, le skrbneje si je ogledal samokrese,
na novo podsul ter potem poskusil, če gre sab¬
lja rada iz nožnice.

»V tem samokresu imam blagoslovljeno
krogljo,« reče Rzgdzian. V ime Očeta in Sina
in svetega Duha! Idimo!«

»Idimo, idimo!«

V kratkem so dospeli do brega male rečice
ter obrnili konje v smer njenega teka. Tu jc
Volodijovski za hip ustavi ter reče:

»Rzgdzian naj vzame ,pernač,‘ njega čarov¬
nica pozna in naj se najprvo z njo pogodi, da
se naju ne ustraši in s knežnjo ne zbeži v kako
razpoklino.«

»Gospoda, jaz ne grem prvi, storita, kar
hočeta,« odreže se Rzgdzian.

»Trot, idi torej zadnji.«

Izrekši je stopil gospod Volodijovski naprej,
za njim je korakal gospod Zagloba, a zadnji,
s konji, capal je Rzgdzian, oziraje se nemirno
na vse strani. Konjske podkve so brenketale po
kamenji, naokolo pa je vladala globoka tišina,
le kobilice in poljski konjiči, poskriti po raz¬
padlinah in razpokah, so glasno cvrčali, zakaj
bil je vroč dan, če prav se je solnce uže znatno
pomaknilo s poldneva. Jezdeci so naposled pri¬
speli nad brdo, okroglo kakor poveznen viteški
ščit, na katerem so razpadajoče in razpokane
skale delale slike, podobne ruševinam, razvali¬
nam hiš in cerkva. Mislil bi, da je grad ali
mesto, katero je včeraj sovražnik razrušil. Rzg-
dzian sune gospoda Zaglobo:

»To je Vražje ročišče,« reče, »poznam je
iz tega, kar mi je Bohun povedal. Tu ponoči
nihče živ ne prejde.«

»Ako ne prejde, pa morda prejezdi,« od¬
vrne Zagloba. »Tfu, kak proklet kraj 1 Da smo
vsaj na pravi poti!«

»Odtodi ni več daleč!« reče Rzgdzian.

»Hvalo Bogu!« odgovori gospod Zagloba
in njegova misel poleti h knežnji.

Nekako čudno mu je bilo pri srci in zroč
te divje bregove Valadinke, to pustinjo in glu-

I 28

Z OGNJEM IN MEČEM.

hoto skoro verjeti ni mogel, da bi utegnila biti
knežnja tako blizu, — ona, radi katere je prebil
toliko prigod in nevarnosti; in katero je tako
ljubil, da sam ni vedel, kaj bi počel z življenjem
in starostjo, ko je prišla novica o njeni smrti.

stopi v solzah, ko jo po tako dolgem in tež¬
kem vjetništvu taka otetev zadene nenadno kakor
strela? Čudna so pota božja,« mislil si je Za-
globa, »in Bog vse tako vredi, da krepost slavi
zmagoslavje, krivica pa se osramoti. Bog je dal

V tem je vzel Rzgdzian iz nedrij kos blagoslovljene krede ter je naredil na kamenu križ. (Str. tJo.)

Z druge strani pa se človek nesreči celo pri¬
vadi. Gospod Zagloba je toliko časa živel z mis¬
lijo, da je ugrabljena, daleč in v Bohunovi
moči, da si sedaj ni upal reči: »Evo, bliža se
konec bolesti, konec iskanju, čas sreče in miru.«
Pri tem so mu tudi druga vprašanja silila v glavo:
»Kaj pač ona poreče, ko me zagleda? Ali se ne

Rzgdziana Bohunu v roke in ja je potem sprija-
teljil: Bog je tako napeljal, da je vojna, kruta
majka, divjega atamana poklicala iz pustinje,
kamer je kakor volk nesel svoj plen, — Bog
ga je pozneje podal Volodijovskemu v roke in
znova združil z Rzgdzianom, — in tako se je
vse odmotalo, da je sedaj pomoč tu, ko se

Z OGNJEM IN MEČEM.

129

morda Helena poslavlja uže s poslednjo na-
dejo, ko se od nikoder več ne nadeja pomoči.
»Tvoje plakanje se skonča, hčerica moja,« mislil
je Zagloba, »in v kratkem ti pride velika radost.
Oj, kako bode hvaležna! Kako bode ročice skle¬

Rzgdzianu so se zjezili lasje. Mislil je,  da se
izza kake skaline vsakčas razlegne tuljenje straš¬
nega volkodlaka ali pa privali kaka neznana
grozna pošast. A pokazalo se je, da so konji
le zato prhali, ker so šli mimo ležišča onega

pala, zahvaljevala se!«

Tu je gospodu
Zaglobi deklica
prav živo stopila
pred oči — in
šlahčiču se je prav
milo storilo pri
srci. Popolnoma
se je potopil in
zamislil v to, kaj
se zgodi v malo
hipih.

V tem ga Bzg-
dzian potegne za¬
daj za rokav:

»Gospod 1«

»Kaj hočeš?«
vpraša Zagloba,
nejevoljen, da mu
je pretrgal nit mi-
slij.

»Gospod, ali si
videl? Volk je  pra-
ščil pred nami.«

»No, kaj po¬
tem ?«

»Je bil to res
volk ?«

»Poljubi ga na
smrček.«

■ V tem hipu
ustavi Volodijov-
ski konja.

»Ali nismo zgre¬
šili pota ?« vpraša.
»Sedaj bi uže mo¬
ralo biti.«

»Ne,« odgovori
Rzgdzian, »tako
gremo, kakor je velel Bohun. Bog daj, da bi
bil uže konec.«

»Ne bode dolgo, če gremo prav.«

»Hotel sem vaju tudi prositi, da pazita na
onega Čeremisa, ko bodem govoril s čarovnico.
Velik poskudnik mora biti in strašno strelja.«

»Ne boj se, jaz sem tu!«

Jedva so storili nekoliko korakov, jeli so
konji migati z ušesi, nastavljati ja in prhati.

volka, ki je bil popreje slugo vznemiril. Na-
okolo je vladala
tišina. Celo kobi¬
lice so prenehale
cvrketati, kajti
solnce se je bilo
nagnilo uže na
drugo stran neba.
Rzgdzian se je po¬
križal in umiril:
kar Volodijovski
ustavi konja.

»Jarek vidim,«
reče. »Vhod je
zaprt s skalo, a
v skali je pre¬
sledek.«

»V ime Očeta
in Sina in svetega
Duha!« zašepeče
Rzgdzian. »Tu
je !«

»Za menoj!«
zapove gospod
Mihael in okrene
konja.

Zavili so v pre¬
sledek in jezdili
kakor pod kame-
nenim svodom.
Pred njimi se je
odprl globok ja¬
rek, ob straneh na
gosto zarasel, ki
se je v daljavi raz¬
širil v polkrožno
ravninico, obkro¬
ženo kakor z or¬
jaškim zidovjem.

»Rzgdzian začne klicati na vse grlo:
»Bo-hun! Bo-hun! Čarovnica semkaj! Sem¬
kaj! Bohun! Bohun!«

Ustavili so konje in nekaj časa stali molče,
potem pa je začel sluga znova kričati:
»Bohun! Bohun!«

Zdaleka je bilo slišati pasje lajanje.
»Bohun ! Bohun!... «

V ozadji sobe, oprta na posteljo, je stala Helena Kurčevičevna.

(Str. i3t.)

>7

Z OGNJEM IN MEČEM.

i 3o

Na levem jarkovem robu, na kateri so pa¬
dali rdeči in zlati solnčni prameni, začelo je
šumeti gosto glogovo grmovje, divje slive, in
skoro baš ra robu propada se je pokazala ne¬
kaka človeška postava, ki se je pripognila, oči
nadkrila z roko in pozorno gledala prišlece.

»To je Horpina!« reče Rzedzian, pridene
roke okolu usten ter začne v tretje kričati:

»Bohun! Bohun!«

Horpina je začela stopati nizdolu in stopa¬
joč se radi ravnotežja nagibala nazaj. Sla je
naglo, a za njo se je točilo neko majhno, pri¬
tlikavo človeče, z dolgo turško puško v roki.
Čarovnici so se pod mogočnimi stopinjami kršile
skale, kamenje se je izpod njih s hrupom valilo
jarku na dno, in tako nagnena v rdečem blesku
bila je res nekako orjaško, nadnaravno bitje.

»Kdo ste?« reče z mogočnim glasom pri-
spevši na dno.

»Kako se imaš, starka?« reče Rzgdzian,
kateremu se je bilo vrnilo prirojeno ravnodušje,
ko je zagledal človeka, ne pa pošast.

»Ti si sluga Bohunov? Ti! Poznam te!
Ti maliček! A ti drugi, kdo so ti?«

»Tovariši Bohunovi.«

»Krasna čarovnica!« zamrmra gospod Volo-
dijovski pod brkicami.

»Po kaj ste pa prišli?«

»Tu imaš ,pernač‘ — nož in prstan, —
saj veš, kaj pomeni.«

Čarovnica je vzela ta znamenja v roko ter
ja je začela pozorno ogledavati. Potem je pa
rekla:

»Prav! Po knežnjo?«

»Da. Je zdrava?«

»Zdrava, zakaj pa ni Bohun sam prišel?«

»Bohun je ranjen.«

»Ranjen? Videla sem to v mlinu.«

»Čemu pa vprašaš, če si videla? Lažeš,
baba!« reče Rzgdzian drzno.

Čarovnica je v smehu pokazala svoje bele
zobe. Naredila je pest in Rzgdziana sunila pod
rebra.

»Ti mali, ti!«

»Pojdi proč!«

»Ne, srček moj! Hu! A kdaj vzamete
knežnjo ?«

»Takoj, da se le konji malce odpočijejo.«
»Pa vzemite! Tudi jaz pojdem z vami.«
»Po kaj pa ti?«

»Mojemu bratu je pisana smrt. Njega Lahi
nasade na kolec. Pojdem z vami.«

Rzgdzian se je v sedlu nagnil, kakor da bi
se laglje razgovarjal z velikanko, in položil roko
samokresu na držalo.

»Čeremis, Čeremis!« reče, hoteč s tem po¬
zornost svojih tovarišev obrniti na pritlikavca.

»Čemu ga kličeš? Jezik ima odrezan.«

»Saj ga ne kličem, le njegovi krasoti sc
čudim. Ti ga vendar ne bodeš zapustila? —
Saj je tvoj mož.«

»Moj pes.«

»Sta sama v jarku?«

»Sama, — knežnja je tretja.«

»Dobro. Ti ga ne zapustiš.«

»Z vami pojdem, saj sem ti rekla.«

»Jaz pa pravim, da ostaneš.«

V sluginem glasu je bilo nekaj takega, da
se je orjakinja z nemirnim obličjem zganila.
Sumnja ji je stopila v srce.

»Kaj si ti?« vpraša ga.

»To-le,« odgovori Rzgdzian in jo ustreli
iz samokresa mej prsi, tako blizu, da jo je dim
popolnoma pokril.

Horpina je z raztegnenima rokama omah¬
nila nazaj. Oči so ji izstopile in nekak nečlo¬
veški krik se ji je iztrgal iz grla. Zamajala se
je in padla vznak.

V tem hipu je Zagloba mahnil Ceremisa
s sabljo po glavi, da je kar kost hrestnila pod
jeklom. Potvorni pritlikavec ni niti jeknil. Zvil
se je v klopko kakor pes ter se začel tresti.
Prsti so se mu odpirali in krčili kakor kremplji
poginjajočega risa.

Zagloba je ob župan obrisal od krvi ka¬
dečo se sabljo, Rzgdzian pa je skočil s konja,
zgrabil debel kamen in ga vrgel Horpini na
široke prsi. Potem je začel pod pazdho nekaj
iskati.

Orjaško telo Horpinino je še kopalo zemljo
z nogami, krčevitost ji je še bolj spačila strašno
obličje. Na režeče zobe ji je stopila krvava
pena, a iz grla se je trgalo gluho hropenje.

V tem je vzel Rzgdzian iz nedrij kos blago¬
slovljene krede ter je naredil na kamenu križ
ter rekel:

»Sedaj ne vstane več!«

In skočil je na sedlo.

»Naprej!« zapove gospod Volodijovski.

Zdirjali so in podili kakor vihra vzdolž
potoka, tekočega sredi jarka.

Minili so hraste, tu pa tam ležeče po
poti, in njih očem se je prikazala koča, dalje
visok mlin, katerega mokro kolo se je leske-

L  OGNJEM IN MEČEM

talo v solnčnih žarkih kakor rdeča zvezda. Pod
kočo sta se proti prišlecem trgala dva Črna,
velikanska psa, privezana na voglih ter srdito
lajala in tulila. Gospod Volodijovski je jezdil
prvi in prvi tja dospel. Skočil je s konja, planil
k vhodnim vratom, odpahnil z nogo in vlo-
mastil v vežo... žvenketajoč s sabljo.

Iz veže na desno se je videla prostorna
izba, polna trsak, z ognjiščem v sredi, — na¬
polnjena z dimom. Na levo so bile dveri zaprte.
»Tam mora biti!« pomisli gospod Volodijov¬
ski — in skoči k njim. — Sune, — odpre, —
vlomasti na prag in obstane kakor okamenel.

V ozadji sobe, oprta na posteljo, stala je He¬
lena Kurčevičevna, bleda, z razpuščenimi lasmi,
a prestrašene njene oči, uprte v Volodijovskega,

131

vprašale so ga: »Kdo si ti? Česa iščeš tu?«
Malega viteza ni nikdar preje videla, — on pa
je ostrmel, ko je zagledal tako krasoto in tako
sobo, pokrito z žametom in zlatoglavom, bro-
katom. Naposled se je osvestil ter hitro rekel:
»Ne boj se, milostiva gospica, mi smo

prijatelji Skrzetuskega.«

Knežnja je padla na kolena.

»Rešite me!« zakliče sklepajoč roke.

A v tem hipu vdere gospod Zagloba, drhteč,
rdeč, zasopel.

»To smo mi!« vikne. — »Mi, s pomočjo!«

Ko je te besede zaslišala in zagledala znano
obličje, nagnila se je kakor pokošen cvet. Rokf
so ji omahnile, oči so se pokrile z otrepkanimi
zaslonami — in omedlela je.

Konec tretjega dela.

‘7

I.

o so se utrujeni konji neko¬
liko odpočili, bežali so tako
naglo dalje, da so bili uže
v okolici Studenke za Vala-
dinko, ko je posijal mesec na
stepo. Spredaj je jezdil go¬
spod Volodijovski, ozirajoč
se pozorno na vse strani, za
njim Zagloba poleg Helene, a
zadnji Rzgdzian, vodeč štiri
konje, katere je bil vzel iz
Horpinine staje. Zaglobi pač

niso pošle besede, saj je imel knežnji, ki je bila
tako dolgo zaprta v divjem jarku in ni torej
ničesar vedela o božjem svetu, marsikaj pove¬
dati. Pravil ji je, kako so jo sprva iskali, kako
je hodil Skrzetuski prav do Perejeslavlja iskat
Bohuna, o katerem ni vedel, da je ranjen; kako
je naposled Rzgdzian od atamana izvedel njeno
tajno skrivališče in kako je s to veselo novico

prišel v Zbaraž.

»Milosrčni Bog,« reče Helena, ter obrne
proti mesecu svoje krasno bledo obličje, »go¬
spod Skrzetuski je šel torej celo za Dnjeper
po-me?«

»Do Perejeslavlja, pravim. In gotovo bi bil
prišel z nami, ako bi mu bili utegnili nazna¬
niti; tega pa nismo mogli storiti, ker smo ti
hoteli kar najhitreje priti na pomoč. O tvoji
rešitvi še ničesar ne ve in vsak dan moli za

tvojo dušo, — pa ne obžaluj ga. Naj se muči
še nekaj časa, saj ga čaka lepo plačilo.«

»A jaz sem mislila, da ste me uže vsi po¬
zabili, in sem Boga le še smrti prosila.«

Nismo te pozabili, marveč smo ves čas le
mislili o tem, kako bi ti prišli na pomoč. Čudo!

Da sva si z gospodom Skrzetuskim glavo be¬
lila, to je naravno, a tudi ta-le vitez, ki jezdi
pred nama, ni se ti branil dela in ni držal kri¬
žema r6k.«

»Bog mu poplati.«

»Vi-dva oba morata vedeti, da vaju ljudje
ljubijo, a Volodijovskemu moraš biti hvaležna,
zakaj — kakor sem rekel — Bohuna sva na-
brisala, da je groza.«

»Gospod Skrzetuski mi je še v Rozlogih
mnogo pravil o gospodu Volodijovskem kot
o najboljšem svojem prijatelji...«

»In prav je pravil. Velika duša v majhnem
telesu. Sedaj je nekako oglupel. Najbrže ga je
tvoja krasota tako omamila, a počakaj, da se
zave! O kraljevski volitvi sva sila tega do¬
kazala . . . «

»Je-li uže imamo novega kralja?«

»Tudi tega, revica, nisi še izvedela v oni
'prokleti pustinji? Kaj pak! Se prošlo jesen je
bil izbran Jan Kazimir, sedaj vlada uže osmi
mesec. Sedaj bode grozna vojna z razbojniki,
Bog daj, da bi se srečno končala, kar pa ni
gotovo, ker so kneza Višniovieckega prezrli in
izbrali druge, ki so pa za to toliko sposobni
kakor jaz za ženitev.«

»Ali pojde gospod Skrzetuski na vojno?«

»On je vesten vojak, in ne vem, če bi ga
ti, gospodična, udržala. Oba sva jednaka! Ko
zavohava smodnik, ne udrži naju nobena sila.
Oj, preteklo leto sva se razbojnikom dobro iz¬
kazala. Jedna noč bi ne bila dovolj, ako bi ti
hotel vse povedati, kakor je bilo. Gotovo poj-
deva zopet, toda tokrat z lahkim srcem, saj
smo našli tebe, radi katere nam je bilo živ¬
ljenje tako grenko.«

Knežnja je svoje krasno obličje nagnila k Za¬
globi.

Z OGNJEM IN MEČEM.

133

»Ne vem, s čim bi se ti bila tako priku¬
pila, gotovo pa me nimaš rajši nego imam jaz
tebe.«

Zagloba je začel sopihati od same zado¬
voljnosti.

»Torej me imaš rada?«

»O, pa kako!«

»Bog ti poplati, starost mi bode slajša.

»Za menoj se še marsikatero oko ozre.
Tako je bilo tudi v Varšavi, o volitvah. Volo-
dijovski je priča! Pa kaj meni taka ljubezen
navzlic moji še vroči krvi! Prav rad se zado¬
voljim z očetovsko ljubeznijo.«

Nastal je molk, le konji so začeli silno
prhati, drug za drugim, potnikom na dobro
znamenje.

»Zdrav, zdrav!« odgovarjali so jezdeci.

NoČ je bila jasna. Mesec je plaval čim dalje
više na nebo, ki je bilo kar posejano z migota¬
jočimi zvezdami, ter se je čim dalje bolj manj¬
šal, čim dalje bolj bledel . . . Utrujeni konji so
začeli stopati počasi, pa tudi jezdecev se je pri¬
jemala utrujenost. Volodijovski je prvi ustavil
konja:

»Čas je, da se odpočijemo. V kratkem se
začne daniti.«

»Čas je!« ponovi Zagloba. Od zaspanosti
se mi uže dozdeva, da ima konj dve glavi.«

Pred odpočitkom pa je Rzgdzian še po¬
mislil na večerjo. Zakuril je, potem pa začel
s konj devati bisage ter jemati jedila iz njih,
s katerimi se je bil uže v Jampolu pri Burlaji
oskrbel: turšičen kruh, mrzlo meso, poslastice
in vlaško vino. Ko je Zagloba zagledal dva
meha vina, sladko pluskajočega, pozabil je na
spanje. Tudi drugi so radi prisedli in jedli. Za¬
dosti je bilo vsem. Ko so se pa do dobra
okrepčali, obrisal je gospod Zagloba usta ter
dejal:

»Do smrti ne preneham ponavljati: čudo¬
vite so božje naredbe! Glej, prosta si, draga
gospica moja, a mi potolaženi sedimo tu pod
milim nebom in pijemo Burlajevo vino. 'Ne
rečem, da bi ogersko ne bilo bolje — kajti to
ima duh po koži, — a na poti se tudi to dobro
prilega.«

»Jedni stvari se ne morem načuditi,« pravi
Helena, »namreč tej, da me je Horpina tako
rada izročila.«

Gospod Zagloba je začel pogledavati sedaj
Volodijovskega sedaj Rzgdziana — ter silno po-
mežikavati.

»Rada ali nerada, morala je. Sicer pa čemu
bi tajili? Ugonobili smo jo s Čeremisom vred.«

»Kako to?« vpraša knežnja plaho.

»Ali nisi slišala strela?«

»Slišala, a mislila sem, de je ustrelil Ce-
remis.«

»Ni bil Čeremis, marveč ta dečko, ta je
čarovnico prestrelil. Res je, da vrag tiči v njem,
vendar ni bilo moči drugače, ker si je čarov¬
nica vtepla v glavo, — ne vem, ali je kaj slu¬
tila, ali pa le radi trdovratnosti — da hoče iti
z nami. Dovoliti bi bilo težavno, zakaj takoj bi
bila opazila, da ne gremo v Kijev. Ustrelil jo
je, ustrelil, jaz sem mahnil pa Ceremisa. Bil je
to prava afrikanska pošast. Mislim, da mi Bog
tega ne bode štel v greh. Celo v peklu se jim
mora studiti. Predno smo odšli iz jarka, šel
sem naprej ter ja potegnil malo v stran, da se
ti ne bi ustrašila trupel ali pa ne štela tega
v slabo znamenje.

Nato knežnja:

»V teh groznih časih sem videla uže preveč
umorjencev, celo sorodnikov, da bi se jih ustra¬
šila, vendar bi pa rajša videla, da bi ne bila kri
ostala za menoj in da bi me za-njo Bog ne
kaznoval.«

»Res, to ni bilo viteško,« reče Volodijov¬
ski trdo, »in zato nisem hotel priložiti roke.«

»Gospod, čemu bi sedaj govorili o tem,«
reče Rzgdzian, »saj ni moglo biti drugače. Ne
rečem, ako bi bili ugonobili kakega poštenjaka,
a božjega sovražnika se sme. Jaz sem dobro
vedel, da je bila ta čarovnica s hudiči v zvezi.
Tega mi ni žal!«

»Česa pa je gospodu Rzgdzianu žal?« vpraša
knežnja.

»Tam je zakopan denar, o katerem mi je
Bohun pravil, a vam, gospodje, se je tako mu¬
dilo, da ga nisem utegnil odkopati, če prav sera
dobro vedel za mesto pri mlinu. Srce se mi je
krčilo, ko smo morali toliko vsakovrstnega blaga
ostaviti v sobi, kjer je bivala gospica.«

»Poglej no, kakega slugo bodeš imela,«
reče Zagloba knežnji. »Razun svojemu gospodu,
potegnil bi celo hudiču kožo s telesa, da bi si
naredil ovratnik iz nje.«

»Ako Bog da, gospod Rzgdzian ne bode
tožil o naši nehvaležnosti,« odgovori Helena.

V tem je gospod Volodijovski molče in
resno sedel in le vino pil. To nenavadno mol¬
čanje je gospoda Zaglobo opozorilo na-nj.

»Gospod Mihael malokatero zine.« — Tu
se starec obrne h knežnji. — »Ali ti nisem

Z OGNJEM IN MEČEM.

i34
rekel, da mu tvoja krasota jemlje razum in
besede?«

»Gospod, rajši se pred dnem prespi!« od¬
govori vitez zmeden in začne mrdati z brkicami
kakor zajec, kedar si hoče dati hrabrosti.

Stari šlahčič je govoril prav. Nenavadna
krasota knežnje je bila malega viteza nekako
omanila. Gledal jo je, gledal, a v srci si je mis¬
lil: »Ali je res, da taka krasota hodi po zemlji?«
Mnogo krasotic je videl v življenji: lepa je bila
gospica Ana, lepa gospica Barbara Zbaraška, za
čudo lepa tudi Anica Borzobohata — krasna
tudi gospica Žukovna, v katero se je Roztvo-
rovski zagledal, Skoropadska Vieršulova, Boho-
vitinianka, ali nobena se ni mogla meriti s tem
čarokrasnim stepnim cvetom. Pri onih je bil
Volodijovski dobrovoljen in zgovoren, a sedaj,
ko je pogledal v te oči, žametne, sladke in ko¬
prneče, na te svilnate trepalnice, katerih senca
je padala na lica, na te lase, ki so se usipali
po ramah in plečih kakor cvetje hijacintovo, —
na vitko rast, na napete prsi, ki so se od di¬
hanja nalahko zibale, od katerih je vela opojna
toplota, — ko je pogledal na vso to lilijino
belino, na rdečico in na malinji ustni: — sedaj
je pa Volodijovski pozabil na jezik v ustih in,
kar je najhuje, zdel se je samemu sebi neroden,
glup in prav majhen, tako majhen, da je bil
kar smešen. »To je knežnja, a jaz sem šolar-
ček!« mislil si je. Bridko mu je bilo in rad
bi bil, da bi se kaka prigoda pripetila, da bi
se pokazal iz teme kakor kakšen orjak. — Ubogi
gospod Mihael bi pokazal, da ni tako majhen,
kakor bi se morebiti komu zdelo. Dražilo ga
je tudi to, da je gospod Zagloba, vidno zado¬
voljen, da njegova hčerka tako omamlja tuje
oči, navlašč pokašljeval, suval ga in navlašč
strašno namežikaval.

V tem je ona sedela pred ognjem. Osvet¬
ljeval jo je plamen in bledi mesec. Bila je dra¬
žestna, mirna, čim dalje čarobnejša.

»Priznaj, gospod Mihael,« rekel je za rana
Zagloba, ko sta bila za trenotek sama, — »da
druge take devojke ni v vsej Poljski. Ako mi
drugo tako pokažeš, dovolim, da mi rečeš lopov
in me smatraš za nevredneža.«

»Tega ti ne zanikam,« odgovori mali vitez.
»To je krasota in redkost, kakoršne doslej še
nisem videl. Celo mramorni kipi boginj, ki ka¬
kor žive stoje v palači Kazanovskega in katere
smo toli občudovali, ne dade se primerjati z njo.
Sedaj se ne čudim, da se najboljši možje trgajo
za-njo, — vredna je.«

»Kaj? Kaj? Za Boga, da ne vem, kedaj je
krasnejša, zvečer ali zjutraj. Vedno je krasna
kakor cvet. Rečem ti, da sem bil nekdaj tudi
jaz nenavadno lep, — toda tudi takrat bi se ji
bil moral umakniti, če prav nekateri govore,
da mi je podobna kakor jajce jajcu.«

»Vrag te vzemi, gospod!« krikne mali vitez.

»Ne jezi se, gospod Mihael, saj itak uže
delaš pregrozen obraz.«

»Na njo gledaš kakor kozel na zelje in se
vedno cmeriš. Prisegel bi, da imaš skomine, —
toda za psa ni klobasa.«

»Tfu!« reče Volodijovski. »Ali te ni sram,
da si tak starec, pa take neumnosti blebečeš?«

»A čemu se Čmeriš?«

»Gospod, ti misliš, da je uže vse zlo mi¬
nilo in živiš kakor ptič v zraku. Tu je treba
pomisliti, da še nismo varni, da se je treba tega
ogniti in onemu umakniti. Strašno pot imamo
še pred seboj in Bog ve, kaj se nam utegne pri¬
petiti, zakaj ta stran, kamer gremo, je še vsa
v ognji.«

»Ko sem jo Bohunu iz Rozlogov ukradel,
bilo je huje: zadaj pogon, spredaj vstaja, in
vendar sem prišel črez vso Ukrajino, kakor črez
plamen, — v sam Bar. Jaz imam glavo na
pravem konci. V najneugodnejšem slučaji, do
Kamjenca ni tako daleč.«

»Da, a Turkom in Tatarjem tudi ni daleč
do njega.«

»Gospod, ali hočeš meni praviti?«

»Da — in mislim, da je vredno pomisliti
o tem. Bolje bode, da se Kamjenca ognemo in
da krenemo na Bar, kajti Kozaki imajo »pernač«
v čislih, s črnijo si bodemo znali pomagati, —
a če nas zagleda le jeden Tatar, potem je vse
v kraji! Jaz je poznam oddavna in znam iti
pred čambulom kakor ptica ali volk, ako bi pa
zadeli na čambul, tedaj bi pa tudi jaz ne vedel
nobenega sveta.«

»Pojdimo torej na Bar ali okolu Bara. Ti
menda ne veš, da je Rzgdzian tudi od Burlaja
vzel »pernač.« Mej Kozaki smemo iti povsodi
pojoč. Kar je najhuje, pustinje smo uže prešli.
Sedaj pridemo v obljuden kraj. Pomisliti je
treba tudi o tem, da bi se na noč ustavljali po
hutorih. Gospici je to pristojneje in ugodneje.
Dozdeva se mi, gospod Mihael, da se ti stvari
zde prečrne. Na vraga! Da bi si mi trije ne
vedeli pomoči na stepi! Najine prekane združimo
s tvojo sabljo — in hajda! Kdo nam more
kaj?! Rzgdzian ima tudi Burlajev »pernač«, kar
je važno, kajti Burlaj vlada vse Podolje. Da se

Z OGNJEM IN MEČEM. ,35

le onstran Bara prekrademo! Tam stoji Lancko-
ronski s svojimi prapori. Hajda, gospod Mihael,
ne tratimo Časa!«

In res niso tratili časa, marveč so krenili
na jug in zahod, kolikor so mogli konji vzdr¬
žati. Na višini Mohileva so stopili v bolj ob¬
ljuden kraj, tako da na večer ni bilo težavno
dobiti butora ali vasi za prenočevanje, toda ru¬
mena jutranja zora je je vendar vselej uže osve-
tfla na konjih in na potu. Na srečo je bilo leto
suho, dnevi soparni, noči rosne, a zjutraj se je
srebrila vsa stepa, kakor bi bila pokrita s slano.
Vode je posušil veter; reke so upadle in pre-
brajali so je brez težav. Idoč nekaj časa ob
Lozovi navzgor, ustavili so se na daljši odpo-
čitek v Sarogrodu, v katerem je stal kozaški
polk, spadajoč pod poveljstvo Burlajevo. Tam
so naleteli na odposlance Burlajeve, a mej njimi
na stotnika Kuno, katerega so videli na Burla-
jevi gostbi. Ta se je nekoliko začudil, da ne
gredo na Braclav, Rajgrod in Skviro v Kijev,
sicer pa ni slutil ničesar, zlasti ker mu je Za-
globa raztolmačil, da so šli po tej poti, ker se
boje Tatarjev, ki so imeli priti od Dnjepra.
Kuna mu je povedal, da ga je Burlaj poslal
k polku, da bi zapovedal pohod in da ima
vsakčas z vsemi jampolskimi vojskami in budzi-
jaškimi Tatarji kreniti na Sarogrod in odtodi
potem takoj naprej.

Od Hmielnickega so k Burlaju prišli po¬
slanci ter mu sporočili, da je vojna razpočeta,
in so mu ukazali, naj vse polke povede na
Volinj. Burlaj je uže davno hotel odriniti pod
Bar in je čakal le še tatarskih posilkov. Pod
Barom je baje začela vstašem slaba peti. Go¬
spod Lanckoronski je tam znatne oddelke po¬
tolkel, mesto vzel in v grad postavil posadko.
Ondi je padlo nekoliko tisoč Kozakov in baš
te je hotel stari Burlaj maščevati ali vsaj grad
zopet odvzeti. Kuna je tudi povedal, da so
poslednji ukazi Hmielnickega to namero pre¬
prečili in da Bara sedaj ne bodo oblegali, razun
če bi morda Tatarji to zahtevali.

»Glej, gospod Mihael,« reče drugi dan Za-
globa, »Bar je pred nami in v drugo bi lahko
knežnjo tam skrili, toda Bar naj gre vragu na
roge. Odkar ima razbojništvo več topov nego
kraljevske vojske, ne zaupam niti Baru niti kaki
trdnjavi. Vznemirja pa me, da se okolu nas ne¬
kako oblači.«

»Ne oblači'se le,« odgovori vitez, »temveč
vihar se vali za nami, — to so Tatarji in Burlaj,

ki bi se silno zavzel, ko bi videl, da gremo
v nasprotno stran Kijeva.«

»In gotovo bi nam pokazal drugo pot.
Hudič mu prvi pokaži, katera pot pelje narav¬
nost v peklo. Razdeliva si delo, gospod Mihael.
Razbojnike vzamem za oba jaz na se, a s Ta¬
tarji — tvoja glava, tvoj svet.«

»Z razbojniki je laglje, ti nas imajo za
svoje ljudi,« odgovori Volodijovski. »Kar se
tiče Tatarjev, svetujem, da bežimo, kar se da.
Konje moramo po poti kupovati, da bodemo
imeli vedno čvrste.«

»V to zadostuje trošek gospoda Longina,
če ne zadostuje, vzameva Rzgdzianu, kar mu
je dal Burlaj, — a sedaj naprej.«

In jahali so še hitreje, da je konjem kar
pena pokrivala boke ter kakor snežene kepe
padala na zeleno stepo. Minili so Dervo in
I.adavo. V Barku je gospod Volodijovski kupil
nove konje. Prejšnjih pa niso zavrgli, ker so
bili tisti, katere jim je dal Burlaj v dar, pleme¬
nite krvi, — in hiteli so dalje ter se čim
dalje manj ustavljali na odpočitek in nočevanje.
Zdravje jim je  bilo izvrstno. Tudi Helena, dasi
od potovanja utrujena, čutila je, da dan na dan
dobiva več moči. V jarku je živela zaprto živ¬
ljenje in ni nikoli ostavila svoje pozlačene izbe,
da bi se ne srečala z brezsramno Horpino in da
bi ne slišala njenih pogovorov in nagovarjanj;
sedaj pa ji je zdravi stepni vzduh zdravje po-
vračal. Rože so ji zacvele na licih, solnce ji
je potemnilo obličje, oči so ji dobile bleska in,
kedar ji je veter zamajal na čelu lase, rekel bi,
da je kaka ciganka, najčarobnejša čarodejka, ali
da ciganska kraljica jezdi po široki stepi, —
pred njo cvetovi, za njo vitezi.

Gospod Volodijovski se je zlagoma pri¬
vajal njeni nenavadni krasoti in, ker ja je poto¬
vanje zbliževalo, privadil se ji je naposled po¬
polnoma. Vrnila se mu je zgovornost in veselost
in često, krožeč s konjem okolu nje, pravil je
o Lubnijih, a največ o svojem prijateljstvu s Skrze-
tuskim, ker je opazil, da to rada posluša. Vča¬
sih pa jo je začel dražiti:

»Bohunu sem prijatelj in k njemu te po¬
vedem, gospica.«

A ona je skladala roke, kakor bi se silno
bala, ter začela prositi s sladkim glasom:

»Ne, nikar, ljuti vitez, rajši me na mestu
ubij.«

»O, ne morem, ne smem; kakor sem rekel!«
odgovarjal je strogi vitez.

136

Z OGNJEM IN MEČEM.

»Odsekaj mi glavo!« ponavljala je knežja
ter zamižala s krasnimi svojimi očmi iztegnivši
proti njemu vrat.

Ob takih prilikah so ga jele mravlje spre-
letati po hrbtu. »Ta deklica sili v glavo kakor
vino!« mislil si je. »Toda ne napijem se ga,
tuje je.« In naš poštenjak gospod Mihael je
zadrhtnil ter skočil s konjem naprej. Ko pa se
je ponuril v visoko travo kakor ponirek v vodo,
padle so mravlje z njega in vso pozornost je
obrnil na potovanje: če je varno, če gredo
prav, če se odkodi ne bliža kak napad. In vspel
se je v stremenih, povzdignil goste brčice nad
valovje trave in gledal, pazil, vetril, kakor Tatar,
kedar se sredi trstja potiče po Divjih Poljanah.

Tudi gospod Zagloba je bil zelo dobre volje.

»Sedaj laglje beživa nego tedaj nad Kaham-
likom, ko sva se morala plaziti peš, kakor psa,
z izvešenima jezikoma. Jezik v ustih se mi je
bil tako sesušil, da bi bil lahko les stružil z njim,
a sedaj si, hvalo Bogu, na noč odpočinemo in
imam včasih s čim grlo pomočiti.«

»Ali pametuješ, gospod, kako si me na
rokah prenesel črez vodo?« opomni Helena.

je zakuril, potem pa zrčel devati bisage s konj ter
izlagati jedila. (Str i33.)

»Tudi ti bodeš imela kaj nositi na rokah",
Bog daj, da bi tudi jaz tega učakal. Pa to bode
skrb Skrzetuskega.«

»Hu, hu!« smejal se je Rzgdzian.

»Gospod, prosim, nehaj, — prosim,« šepe¬
tala je knežnja zardela ter povesila oči.

Tako so se razgovarjali na stepi, da bi si
krajšali čas. Naposled so za Barkom in Joltu-
škovom stopili v kraj, ki ga je bila vojna zelo
zgljevila s krutimi svojimi zobmi. Tam so plenile
oborožene razbojniške tolpe, tam je nedavno tudi
gospod Lanckoronski požigal in moril. Umaknil
se je bil k Zbaražu stoprv pred kratkim. Tu so
naši potniki od ondotnih Stanovnikov tudi iz¬
vedeli, da je Hmielnicki s hanom in z vsemi
silami krenil proti Lahom, ali bolje, proti regi-
mentarjem, katerih vojske se upirajo in nočejo
drugače služiti nego pod buldvo Višniovieckega.
Pri tem se je odločno govorilo, da pride pogin,
ako morda ne celo konec, ali Lahom ali Ko¬
zakom, kajti se bodeta udarila batko Hmielnicki
in Jeremija. Kraj je bil ves v ognji. Vse je
grabilo za orožje in hitelo na jug, da bi se
združilo s Hmielnickim. Navzgor, od dnjestrove
Niži, valil je Burlaj z vso silo, a spotoma so
se povsodi pridruževali polki iz posadek, postaj
in pasišč. Sle so stotnije, prapori, polki, a poleg
njih je drla črn kakor val, vse vprek, oborožena
s cepmi, vilami, noži, kopji. Konjarji in pastirji

Z OGNJEM IN MEČEM.

so odvrgli svoje koše, hutorniki so ostavili hu-
tore, čebelarji čebelnjake, divji ribiči svoje nad-
dnjeprske goščave, lovci gozde. Vasi, mesteca in
mesta so se praznila. V treh vojvodstvih so po
selih ostale le starke in deca, — kajti tudi »molo-
dice« so šle z »molojci« na Lahe, Ob jednem

vali oblaki dima in prahu, katere so gnali za
vojsko zaporoško in tatarsko. Pot je postajala
čim dalje nevarnejša. Začeli so je izpraševati,
kdo so, odkod in kam gredo. V takih slučajih
je gospod Zagloba kozaškim stotnijam j^kazal
Burlajev »pernač« :

sc je od- vshoda z glavno silo bližal Hmielnicki,
kakor zlovražen vihar spotoma z mogočno roko
podirajoč gradove in gradiče ter daveč ostanke
iz prejšnjih bitek.

Minivši Bar, ki je knežnji vzbujal toliko
žalostnih spominov, zavili so naši potniki na
staro cesto, ki je držala na Latičev, Ploskirov,
v Tarnopol in še dalje, v Lvov. Tu so čim
dalje češče srečavali: sedaj v6zove, sedaj oddelke
pehote in konjiče kozaške, sedaj kmetske trume
sedaj neizmerne črede volov, katere so pokri-

»Burlajevi poslanci smo, Bohunu (peljemo
nevesto.«

In ko so Kozaki zagledali »pernač« groz¬
nega polkovnika, stopali so narazen in to tem
bolj, ker je vsakdo razumel, da se mora Bohun,
ako je še živ, okolu Zbaraža ali Konstantinova
ogibati regimentarskih vojsk. Mnogo težavnejši
posel pa so imeli potniki s črnijo, z divjimi od¬
delki mrkih, pijanih pastirjev, kateri niso imeli
nobenega pojma o sprevodnih listih polkovni-
ških za svobodno pot. Ako bi ne bilo Helene,

18

138

Z OGNJEM IN MEČEM

smatrali bi bili oni poldivji ljudje Zaglobo, Volo-
dijovskega in Rzgdziana za svojce in starejšine,
kakor je bilo to popreje, a sedaj je Helena s svo¬
jim spolom in s svojo nenavadno krasoto obra¬
čala na-se oči, in iz tega so se porajale nevar¬
nosti, katere je bilo treba zmagavati z največjim
trudom.

Včasih je torej gospod Zagloba kazal »per-
nač«, včasih pa gospod Volodijovski zobe, in
marsikatera glava je odletela za njimi. Nekoliko-
krat so je le brzi konji-dirjalci Burlajevi oteli težke
nezgode, in cesta, sprva tako ugodna, postajala
je dan na dan težavnejša. Helena, dasi po na¬
ravi trdna in hrabra, začela je od neprestanega
strahu in nespanja bolehati ter se je zdela kakor
vjetnica, katero s silo vlečejo v sovražni tabor.
Gospod Zagloba se je čim dalje bolj potil ter
izmišljal vedno nove ukane, katere je mali vitez
vedno izvrševal, oba pa sta knežnjo tolažila,
kakor sta le vedela in znala.

»Mravljišča, ki je pred nami, se moramo
ogniti,« pravil je mali vitez, »in priti pod Zbaraž,
predno Hmielnicki in Tatarji zalijejo njegovo
okolico.«

Po poti je bil namreč poizvedel, da se regi-
mentarji zgrinjajo v Zbaraž in da se nameravajo
v njem braniti. In hiteli so tem bolj, ker so se
po pravici nadejali, da pride k regimentarjem
tudi knez s svojo divizijo, zlasti, ker je znaten
del njegovih sil bival stalno v Zbaraži. Prišli
so pod Ploskirov. Drhal se je po poti redila,
ker se je deset milj odtod začel uže kraj, ki je
bil zaseden od kraljevskih praporov in si koza¬
ške čete niso upale zaganjati se dalje. Čakale
so rajše v varni oddaljenosti z jedne strani pri¬
hoda Burlajevega, z druge pa Hmielnickega.

»Le še deset milj, le še deset milj!« po¬
navljal je gospod Zagloba, mencaje si roke.
»Da bi le dospeli do prvega prapora, potem
pridemo brez nevarnosti v Zbaraž.«

Gospod Volodijovski je sklenil, da v Plo-
skirovu kupi druge konje, zakaj tisti, katere so
bili kupili v Barku, niso bili več za rabo, a
Burlajeve je bilo treba hraniti za največjo silo.
Ta opreznost je postala neizogibna, ko se je raz¬
letela novica, da je Hmielnicki uže pod Kon¬
stantinovem in da han z vsemi silami drvi od
Pilavic.

»Mi s knežnjo ostanemo tu pod mestom.
Bolje je,  da se ne pokažemo na trgu,« rekel
je mali vitez Zaglobi, ko so bili prispeli do
zapuščene hišice, dve staji hoda od mesta, —

»a ti pojdi in povprašuj, če ni kje konj na pro¬
daj ali za zameno. Večer je uže, potovali pa
bodemo vso noč.«

»Kmalu se vrnem,« odgovori Zagloba.

In odšel je v mesto, Volodijovski pa je
ukazal Rzgdzianu, naj nekoliko popusti jermene
prj sedlu, da bi se mogli konji oddahniti, sam
pa je knežnjo odvedel v izbo, proseč jo, da bi
se pokrepčala z vinom in s spanjem.

»Do zore bi rad, pretekel teh deset milj,«
rekel ji je, »potem pa se vsi odpočijemo.«

Jedva pa je prinesel posodo z vinom in
jed, začulo se je pod oknom konjsko peketanje.

Mali vitez pogleda skozi okno.

»Gospod Zagloba se je uže vrnil,« reče,
»ni našel konj.«

Ta hip se dveri odpro, in gospod Zagloba
se prikaže bled, višnjev, znojen, zasopel.

»Na konje!« zakrikne.

Gospod Mihael je bil preizurjen vojak, da
bi bil z vprašanji čas tratil. Tratil ga ni niti
s tem, da bi bil vzel posodo z vinom (katero
je pa gospod Zagloba zgrabil) — temveč je
prijel knežnjo, odvedel jo brzo na dvorišče in
posadil na sedlo. Pogledal je naposled, če so
jermeni zapeti, in ponovil:

»Na konje!«

Kopita so zatopotala in v kratkem so v temi
izginili jezdeci in konji, kakor vrsta pošastij.

Dolgo so leteli brez odpočitka. Ko pa je
je milja poti delila od Ploskirova in se je pred
mesečnim izhodom tako stemnilo, da je bil vsak
pogon nemožen, približal se je gospod Volo¬
dijovski Zaglobi ter ga vprašal:

»Kaj je pa bilo?«

»Čakaj, gospod Mihael, čakaj! Strašno sem
se zasopel, — kmalu bi bil izgubil noge, — uf!«

»Kaj je pa bilo?«

»Hudič v vlastni svoji osobi, pravim ti,
hudič, ali pa pozoj, kateremu vzrase druga
glava, ako si mu prvo odsekal.«

»Gospod, govori jasno.«

»Bohuna sem videl na trgu.«

»Najbrže se ti blede.«

»Na trgu sem ga videl, kakor sem živ, a
pri njem petero ali šestero ljudij, prešteti jih
nisem utegnil . . . Plamenice so držali okolu
njega . . . Mislim, da nam nekakov bes zapira
pot, in izgubil sem nadejo, da bi se nam pod¬
jetje srečno skončalo. Ali je ta peklenšček ne¬
umrljiv, ali kaj ? Ne pravi Heleni o njem . . .
O, za Boga! Gospod, ti si ga skoro preparal,
Rz^dzian ga je izdal, in on je živ, svoboden,

Z OGNJEM IN MEČEM.

1  ^9

lazi okrog. Uf! Moj Bog, moj Bog! Rečem ti,
gospod Mihael, da bi videl rajši duha na po¬
kopališči nego njega. Kako pasjo srečo imam,
da ga baš jaz povsodi prvi zagledam! Ali ni
drugih ljudij na svetu?! Srečujte ga drugi.
Ne, —. le jaz, pa vedno jaz!«

»A on te je videl?«

»Da me je o n videl, potem bi ti mene več
ne videl, gospod Mihael. Se tega se mi je manj¬
kalo !«

»Važno bi bilo vedeti,« de gospod Volo-
dijovski, »če gre za nami ali pa na Valadinko,
'k Horpini, meneč, da nas kje na poti naleti.«

»Zdi se mi, da na Valadinko.«

»Tako mora biti. Torej jezdimo mi v jedno,
on pa v drugo stran in sedaj ni več le jedna
milja mej nami, marveč dve, a v jedni uri jih
bode pet. Predno po poti izve o nas, bodemo
uže v Žolkvi, ne le v Zbaraži.«

»Kako praviš, gospod Mihae ? Hvalo Bogu!
Kakor bi mi priložil obliž. A povej mi, kako
more biti svoboden, ko ga je Rzgdzian izdal
vlodavskemu poveljniku?«

»Prosto: pobegnil je.«

»Takemu komandantu bi odsekal glavo.

Rzgdzian, hej, Rzgdzian!«

»Česa hočeš, gospod?« vpraša sluga ustav¬
ljajo konja.

»Komu si Bohuna izdal?«

»Gospodu Regovskemu.«

»In kdo je ta gospod Regovski?«

»Velik vitez, oklopniški poročnik izpod pra¬
pora presvetlega kralja.«

»Bog te kazni!« reče Volodijovski in tleskne
s prsti. »Uže vem! Gospod, ali ne pametuješ,
kaj nama je gospod Longin pravil o sovraštvu
gospoda Skrzetuskega z Regovskim? To je so¬
rodnik gospoda Lašča, stražnika, in zaradi nje¬
gove bedarije črti Skrzetuskega.«

»Razumem, razumem!« vsklikne gospod
Zagloba. »Bohuna je navlašč izpustil. To je
javen zločin, in mu pojde za glavo. Jaz ga prvi
ovadim.«

»Bog ga kaznuj,« zamrmra gospod Volo¬
dijovski, »a pred sodišče pojdemo gotovo.«

Rzgdzian doslej o vsem ni ničesar vedel,
ker je bil, odgovorivši Zaglobi na vprašanje,
zdirjal zopet naprej.

Sedaj so jahali prosto. Mesec je izšel, megle,
ki so se zvečer plazile nad zemljo, so se raz¬
pršile — in svetla noč se je naredila. Volodijov¬
ski se je zamislil, Zagloba je  nekaj časa prežve-
kaval ostanke strahu, naposled pa rekel:

»Bohun bi tudi Rzgdzianu pokazal, ako bi
ga dobil v roke!«

»Gospod, povej mu sedaj novico, naj se
strahu naje, ta čas pa pojdem jaz s knežnjo,«
odgovori mali vitez.

»Dobro! Hej, Rzgdzian!«

»Kaj?« vpraša sluga, v drugo ustavljajo
konja.

Gospod Zagloba se je  z njim zravnal ter
nekaj časa molčal in čakal, da bi se Volodijov¬
ski in Helena dovolj oddaljila, naposled pa rekel:

»Veš, kaj se je pripetilo?«

»Ne vem.«

Gospod Regovski je izpustil Bohuna na
svobodo. Videl sem ga v Ploskirovu.«

»V Ploskirovu? Sedaj?« vpraša Rzgdzian.

»Sedaj. A kaj? Ne padeš s sedla?«

Mesečni prameni so padali naravnost slugi
na okroglo obličje, toda gospod Zagloba ni
videl na njem strahu. V svoje največje začu¬
denje je opazil oni izraz stroge, prav zverske
besnosti, katero je imel Rzgdzian takrat, ko je
umoril Horpino.

»Kaj, ti se Bohuna ne bojiš? Kaj?« vpraša
stari šlahčič.

»Blagorodni gospod,« odvrne dečak, »ako
ga je gospod Regovski izpustil, moram na novo
s m iskati osvete za krivico in osramočenje. Ne
prizanesem mu, prisegel sem, — in ako bi
ne odvajali gospice, takoj bi jezdil za njim. —
Jaz ne odneham.«

»Tfu!« mislil si je Zagloba. »Rajši bi, da
bi on temu dečku ne bil storil nobene krivice.«

Potem je zapodil konja in se zravnal s knež¬
njo in z Volodijovskim. Po jednourni poti so
prišli črez Medvedovko in zavili v gozd, ki sc
je  vlekel ob poti prav od brega reke.

»To okolico uže dobro poznam,« reče Za¬
globa. »Ta gozd se kmalu konča, za njim bode
četrt milje golega polja, črez katero drži cesta
iz Črnega Ostrova, in potem znova še večji
gozdi, prav do Matčina. Ako Bog da, v Mat-
činu dobimo uže poljske prapore.«

»Čas je uže, da bi prišla rešitev,« zamrmra
Volodijovski.

Nekaj časa so molče jezdili po jasni, od
mesečnih žarkov razsvetljeni cesti.

»Dva volka sta tekla črez cesto!« reče naglo
Helena.

»Vidim, evo, tretji,« odgovori Volodijovski.

In res je kakih deset korakov pred konji
mignila senca.

»Glej, četrti 1« vikne knežnja.

18*

140

Z OGNJEM IN MEČEM.

»Ne, to je srna. Poglej, gospica: dve, tri!«

»Kaj vraga!« zakrikne gospod Zagloba.
»Srne dero za volkovi! Svet se na glavo po¬
stavlja, kakor vidim.«

»Pojdimo no nekoliko nagleje,« reče z vzne¬
mirjenim glasom gospod Volodijovski.

»Rzgdzian, urno! Z gospico naprej!«

Zdirjali so. Gospod Zagloba se je  nagnil
Volodijovskemu na uho ter vprašal:

»Gospod Mihael, kaj pomeni to?«

»Slabo!« odgovori mali vitez. »Videl si:
zver beži z ležišč in beži v noč.«

»Oj! A kaj to pomeni?«

»To pomeni, da jo plašijo.«

»Kdo ?«

»Vojske, Kozaki ali pa Tatarji, — priha¬
jajo od desne strani.«

»Morda so pa naši prapori?«

»Ne more biti. Zverina beži od vshoda, od
Pilavic, gotovo drve Tatarji prav na široko.«

»Mili Bog! Gospod Mihael, bežimo!«

»Drugega pomočka ni. Ej, da ni knežnje,
šli bi prav pod čambule, toda z njo . . . Slabo
nam pojde, ako nas zagledajo.«

»Boj se Boga, gospod Mihael! Ali bi za¬
vili v gozd, za volkovi, ali kaj?«

»Ne smemo. Ce prav bi nas takoj ne za¬
lezli, zalili bi kraj pred nami, in kako bi potem
ušli ?«

»Strela je pobij! Se tega se nam je manj-
kajalo. Ej, gospod Mihael, ali se ne motiš?
Voleje navadno hodijo za »košem« in ne beže
pred njim.«

»Ti, ki so ob straneh, gredo za njim ter
se zgrinjajo z vseh stranij, ti pa, ki so pred
»košem«, plašijo se. Poglej no, gospod, tam na
levi strani — se žari, požar!«

»Jezus Nazarenski, kralj židovski!«

»Tiho, gospod! Je še dosti tega gozda?«

»Takoj se skonča.«

»In potem je polje?«

»Da. O Jezus!«

»Tiho, gospod. Je za poljem še drug gozd?«

»Prav do Matčina.«

»Dobro, da nas le na polji ne bi dohiteli!
Ako srečno pribežimo v drugi gozd, potem smo
doma. Sedaj jezdimo skupaj! Na srečo sta
knežnja in Rzgdzian na Burlajevih konjih.«

Popodila sta in se zravnala z onima.

»Kakov požar je to, na desno roko?« vpraša
knežnja.

»Milostiva gospica,« odgovori mali vitez,
»čemu bi tajil! Najbrže so Tatarji.«

»Jezus, Marijah«

»Ne obupuj, gospica! Za mojo glavo, da
jim ubežimo, a v Matčinu so naši prapori.«

»Za Boga! Bežimo!« reče Rzgdzian.

Obmolknili so in se drvili kakor duhovi.
Drevje se je jelo rediti, gozd se je skončal, —
a tudi žar je nekoliko ponehal. Zdajci se He¬
lena obrne k malemu vitezu:

»Velemožni gospodje! — Prisezite mi, da
jim ne pridem živa v roke!«

»Ne prideš,« odgovori Volodijovski, »dokler
sem jaz živ!«

Jedva je  izgovoril, planili so iz gozda na
polje, ali bolje na stepo, ki se je raztezala blizu
četrt milje in na katere nasprotnem konci se je
zopet temnil les. Ta planota, na vseh straneh
odkrita, srebrila se je vsa od mesečnih prame¬
nov in na njej je bilo svetlo kakor podnevi.

»To je najnevarnejši kos pota,« zašepeče
Volodijovski Zaglobi, »ako so v Črnem Ostrovu,
pojdejo mej gozdi.«

Zagloba ni ničesar odgovoril, le konja je
stisnil s petami.

Preleteli so bili uže do polovice polja, na¬
sprotni gozd se je čim dalje bolj bližal; raz¬
ločiti ga je bilo vedno bolj in bolj. Kar mahne
mali vitez z roko na vshod.

»Gospod, poglej,« reče Zaglobi, »vidiš?«
»Nekako grmovje in goščavo v daljavi.«
»To grmovje se giblje! Le naglo, le naglo,
brez nobene dvojbe nas zagledajo.«

Kar se začuje iz one črne mase, bližajoče
se od desne strani polja, nekakov šum, podoben
šumu morskih valov, a hip za tem zaori stra¬
hovit krik po vzduhu.

»Vidijo nas!« rikne Zagloba. »Psi! Lopovi!
Hudiči! Voleje! Razbojniki!«

Gozd je bil uže tako blizu, da so begunci
uže čutili njegovo sveže in hladno dihanje.

Pa tudi oblak Tatarjev je postajal čim
dalje izrazitejši in iz temnega njegovega telesa
so začele rasti dolge noge, kakor Čape velikan¬
skega potvora, — ter se bližati beguncem z ne¬
pojmljivo naglostjo. Tanka ušesa Volodijovskega
so uže izrazno razločevala krike: »Alla! Alla!«

»Konj se mi je izpodtaknil!« krikne Za¬
globa.

»Nič ne de!« odvrne Volodijovski.

A po glavi so mu kakor strele preletavala
vprašanja: »Kaj bode, ako konji ne vzdrže?
Kaj bode, ako kateri pade?« Res, da so bili
izvrstni tatarski konji, trdni kakor železo, ali
tekli so uže od Ploskirova in so po onem bes-

Z OGNJEM[IN'MEČEM.

141

nem begu od mesta pa do prvega gozda malo-
kje počivali. Res je, da bi bili lahko presedli
na nove, a tudi novi so bili uže utrujeni.

»Kaj bode?« mislil si je Volodijovski —
in srce se mu je skrčilo, morda prvi pot v živ¬
ljenji, — ne za sebe, marveč za Heleno, katero
je začel ljubiti kakor rodno sestro.

V tem so vdrli v gozd. Objela je je tema,
a tudi pojedini tatarski jezdeci niso bili dalje
za njimi kakor za nekoliko sto korakov.

Mali vitez pa je uže vedel, kaj mora storiti.

»Rzgdzian!« vikne. »Z gospodično zavij na
prvo pot s ceste!«

»Dobro, gospod!« odgovori sluga.

Potem so začele švigati iskre na vse strani- Tatarji so kresali ogenj... (Str. 142.)

Vedel je tudi to, da Tatarji ne odnehajo
tako kmalu, ako začn6 goniti.

»Če prav ne odnehajo, vjeli je ne bodo!«
rekel je po tihem in stisnil zobe.

»Konj se mi je izpodtaknil!« zavpije Za-
globa v drugo.

»Nič ne de!« ponovi Volodijovski.

Mali vitez se obrne k Zaglobi:

»Samokres v pest!«

Ob jednem je položil roko na povodec
Zaglobinega konja ter ga začel ustavljati v begu.

»Kaj delaš?« krikne šlahčic.

»Nič! Zadrži konja.«

142

Z OGNJEM IN MEČEM.

Razdalja mej njima in Rzgdzianom, ki je
bežal s Heleno, je bila čim dalje večja. Na¬
posled so prišli do mesta, kjer se cesta naglo
zavije k Zbaražu, a naravnost naprej je peljal
ozek, gozdni kolovoz, na pol pokrit z vejami.
Rzgdzian je zdirjal po njem in hipoma je sam
s Heleno izginil v goščavi in temi.

Ta čas je bil Volodijovski ustavil svojega
in konja gospoda Zaglobe.

»Za milost božjo ! Kaj delaš?« vpije šlahčič.

»Ustaviva pogon. Za knežnjo ni druge re¬
šitve.«

»Pogineva!«

»Pa poginiva. Postavi se na stran ceste!
Tukaj! Tukaj!«

Oba sta se pritajila v temi pod drevjem.
V tem se je približal silni topot kozaških konj
ter je bučal kakor vihar, da se je razlegalo po
vsem gozdu.

»Po meni je!« reče Zagloba in pritakne
k ustnam čutaro z vinom.

Pil je in pil, — potem pa se stresni!.

»V ime Očeta in Sina in svetega Duha!«
vskrikne. »Na smrt sem pripravljen!«

»Takoj, takoj!« reče Volodijovski. »Trije
gredo naprej, to sem hotel!«

Na jasni cesti so se prikazali trije jezdeci,
sedeči na izbornih konjih, katere na Ukrajini
imenujejo »volčjake«, in sicer zato, ker v begu
dobite celo volka. Kakih dvesto ali tristo kora¬
kov za njimi se je podilo kakih desetero drugih,
še dalje zadaj pa vsa na gosto stlačena truma
ordincev.

Ko so prišli prvi trije vštric zasede, počila
sta dva strela. Potem je gospod Volodijovski
kakor ris planil na cesto in, kakor bi trenil,
predno je utegnil gospod Zagloba še pogledati
in pomisliti, kaj se je zgodilo, padel je še tretji
Tatar, kakor bi ga bila strela zadela.

»Na konja!« krikne mali vitez.

Gospod Zagloba si tega ni dal dvakrat
veleti, in drvila sta po cesti kakor dva volka,
za katerima se žene čreda besnih psov. V tem
so oddaljenejši ordinci prihiteli do trupel, a
razvidevši, da znata ona gnana volka ugrizniti
na smrt, ustavili so nekoliko konje in čakali
drugih tovarišev.

»Vidiš, gospod!« reče Volodijovski. »Vedel
sem, da se ustavijo!«

Ce tudi sta odhitela begunca za nekoliko
sto korakov, vendar presledek v pogonu ni bil
dolg, — le da so Tatarji leteli mnogobrojneje
in se niso spuščali posamič naprej.

Toda konja bežečih vitezov sta bila vsled
dolge poti zdelana in njih tek je slabel. Osobito
konj gospoda Zaglobe, ki je nosil na hrbtu tako
pezo, izpodtaknil se je znova jedenkrat, dvakrat.
Na samo pomisel, da mu utegne pasti, zjezili
so se staremu šlahčiču še ostanki las na glavi.

»Gospod Mihael! Najdražji mi gospod Mi¬
hael! Ne zapusti me!« kričal je obupno.

»Gotovo ne!« odgovori mali vitez.

»Da bi tega konja voleje...«

Ni še izgovoril, kar mu prva strelica sfrči
mimo ušesa, a za njo začno frcati še druge in
žvižgati in peti kakor brenclji in čebele. Jedna
je priletela tako blizu, da je gospodu Zaglobi
podrsnila prav ob uho.

Volodijovski se je obrnil in zopet dal dva¬
krat ognja mej gonilce.

V tem se je konj gospodu Zaglobi tako
zelo izpodtaknil, da je malone s smrčkom po-
drknil po tleh.

»Za Boga svetega, konj mi pada!« krikne
šlahčič s sekajočim glasom.

»S sedla, v gozd!« zagrmi Volodijovski.

Izrekši je skočil tudi sam s konja, in hip
pozneje sta oba z Zaglobo izginila v temi.

A ta prevara ni ušla ostrim očem tatarskim
— in nekoliko izmej njih jih je bas tako skočilo
s konj in se spustilo za beguncema v pogon.

Vejevje je gospodu Zaglobi zbilo čapko
z glave ter ga tolklo po obličji, grabilo za župan,
toda šlahčič je bežal, kakor bi bil stoprv trideset
let star. Včasih je padel, a hitro se je zopet po¬
bral in še hitreje bežal, sopeč kakor kovaški
meh. Naposled se je prevrnil v globoko kotlino
ter je čutil, da več ne izkobaca, zakaj moči so
mu uže popolnoma odnehale.

»Gospod, kje si?« vpraša tiho Volodijovski.

»Tu, v kotlini. Po meni je! Otmi' se, go¬
spod Mihael.«

Toda gospod" Mihael je brez obotavljanja
skočil v kotlino in položil gospodu Zaglobi roko
na usta.

»Tiho! Morda naju zgreše! Sicer se bo¬
deva pa branila.«

V tem so prilomastili Tatarji. Nekateri so
se res ognili kotline, misleč, da beguna dalje
bežita, drugi pa so stopali zlagoma, tipajoč dre¬
vesa in ozirajoč se na vse strani.

Viteza sta pridržala sapo v prsih.

»Naj se mi kateri semkaj zvali,« mislil je
v obupnosti gospod Zagloba, potipljem ga!.. .«

Potem so začele iskre švigati na vse strani.
Tatarji so. kresali ogenj...

Z OGNJEM IN MEČEM.

O njegovem blesku so se videla divja ob¬
ličja, zabuhla lica in nabrekle ustne, pihajoče
v tlečo gobo. Nekaj časa so tavali v kolobaru,
kakih deset korakov od kotline, podobni zlo-
vražnim gozdnim pošastim, potem pa so se čim
dalje bolj bližali.

A hip pozneje je začel nekak čuden šum,
nekako, bučanje in zmešani kriki doletavati s ceste
in buditi speče globine.

Tatarji so prenehali kresati in so stali kakor
okameneli. Roka Volodijovskega se je zapičila
gospodu Zaglobi v ramo.

Kriki so se naglo pojačili in buhnila so
rdeča svetila, z njimi vred pa se je  raztegnila
salva mušket, — prva, druga, tretja, — za njo
kriki: Alla! — brenket sabelj, stok konj, —
peket in pomešani kriki. Na cesti je besnela
bitka.

»Naši, naši!« krikne Volodijovski.

»Bij! Mori! Bij! Sekaj! Reži!« rjul je go¬
spod Zagloba.

Se hip: okolu kotline je v najnaglejšem
begu pribežalo kakih desetero Tatarjev, ki so
se podili k svojcem, kar so mogli. Gospod
Volodijovski se ni mogel zdržati. Skočil je za
njimi — in jim sredi goščave in teme stopal
za vrat.

Zagloba je sam ostal na dnu jame.

Potem je poskušal izlezti, pa ni mogel. Vse
kosti so ga bolele in jedva je mogel stati.

»Ha, lopovi!« rekel je oziraje se na vse
strani. »Bežali ste! Skoda, dani tu kateri ostal.
Imel bi družbo v tej jami in pokazal bi mu,
kje rase poper. O neverci! Pokoljejo vas kakor
živino! Za Boga, čim dalje večji hrup! Rad
bi videl, da bi bil to sam knez Jeremija, ta bi
vas stoprv nažgal. Le hallakujte, hallakujte!
Pozneje bodo pa voleje hallakovali nad vašimi
trupli. Oh, ta gospod Mihael, da me je samega
pustil! Ba, ni čuda. Lakomen je, ker-je mlad.
Po tej zadnji izpravi bi šel z njim celo v peklo.
On ni takov prijatelj, ki v potrebi prijatelja za¬
pusti. On je osa! Kakor bi trenil, podrl je one
tri! ... Da bi vsaj ono vino imel pri sebi .. .
a tam so je gotovo ti vragi pobrali. . . konji
poteptali. Morda me še kak gad piči v tej jami.
Kaj je to?«

Kriki in salve mušket so se začeli odda¬
ljevati proti polju in prvemu gozdu.

»Aha !« reče Zagloba. »Stopajo jim na vrat!
Niste vzdržale, pasje duše! Hvalo Bogu naj¬
višjemu 1«

Kriki so se čim dalje bolj oddaljevali.

'-P

»Zdravi gredo!« mrmral je dalje šlahčič.
»Vidim, da moram posedeti v tej jami. Se tega
se mi manjka, da bi me snedli voleje. Najprvo
Bohun, potem Tatarji, a nazadnje voleje. Bog
daj Bohunu kolec, a volkovom vsteklino, za
Tatarje pa uže naši poskrbe! Gospod Mihael!
Gospod Mihael!«

Tišina je  odgovorila gospodu Zaglobi. Le
gozd je šumel, a zdaleka so dohajali kriki čim
dalje slabeje.

»Najbrže bodem moral tukaj spati, — ali
kaj? Da bi je vrag! Hej! Gospod Mihael!«

Toda potrpežljivost gospoda Zaglobe je mo¬
rala prestati še dolgo skušnjo, zakaj na nebu se
je uže svitalo, ko se je na cesti začul topot in
ko so potem svetila zablisnila v gozdnem mraku.

»Gospod Mihael! Tu sem!« zakliče šlahčič.

»Torej izlezi no, gospod !«

»Ba, ko ne morem.«

Gospod Volodijovski je s plamenico v roki
stal nad jamo ter rekel, podavši Zaglobi roko:

»No Tatarjev ni več. Zapodili smo je za
prvi gozd.«

»A kdo je prišel?«

»Kušel in Roztvorovski, z dvema tišočema
konj. Tudi moji dragonci so z njimi.«

»Je bilo sila nevercev?«

»Poldrugi tisoč.«

»Hvalo Bogu. Dajte mi piti, silno sem
slab.«

Dve uri pozneje je gospod Zagloba napojen
in nasičen sedel na sedlu sredi dragoncev Volo¬
dijovskega, a poleg njega je jezdil mali vitez
ter govoril:

»Nikar se ne muči, gospod, — če tudi ne
pridemo s knežnjo v Zbaraž. Slabše bi bilo,
ako bi bila prišla v poganske roke.«

»Morda pa pride Rzgdzian v Zbaraž?«
vpraša Zagloba.

»Ne bode mogel. Cesta bode zaprta. Oni
čambul, kateri smo odgnali, povrne se kmalu
in pohiti za nami. Sicer pa ima tudi Burlaj
priti vsak hip in dospe prej do Zbaraža, nego
bi mogel Rzgdzian. Z druge strani, od Kon¬
stantinova, gresta Hmielnicki in han.

»O za Boga! S knežnjo se gotovo snidejo.«

»Rzgdzianova glava jamči za to, da se pre-
plazi mej Zbaražem in Konstantinovom, dokler
je čas, in da se ne bode dal obkrožiti pol¬
kom Hmielnickega ali pa hanovim čambulom,
Jaz imam mnogo nadeje, da to dovrši,«

»Bog daj!«

144

Z OGNJEM IN MEČEM.

»Dečko je zvijačen kakor lisica. Gospod,
tebi se ne manjka ukan, a on je še bolj pre¬
kanjen. Vsi smo si glavo belili, kako bi dek¬
lico oteli, naposled so nam roke uže omaho¬
vale, — a on je vse dovršil. Sedaj se bode

plazil kakor kača, saj gre tudi njemu za kožo.

Upaj, gospod, saj je nad njo tudi Bog, ki jo

je tolikokrat otel, — in spomni se, da si mi

v Zbaraži, ko je bil Zahar prišel, sam nadejo
dajal.«

Zaglobo so te besede gospoda Mihaela ne¬
koliko okrepile. Potem se je globoko zamislil.

»Gospod Mihael,« reče v kratkem, — »ali
nisi Kušla vprašal, kaj se godi s Skrzetuskim ?«

»Skrzetuski je uže v Zbaraži in zdrav, hvala
Bogu. Prišel je z Zacvilihovskim od kneza Ko-
reckega.

»Kaj mu porečeva?«

»Baš to je težava.«

»Ali še vedno misli, da so deklico v Ki¬
jevu zadušili ?«

»Da.«

»Ali si sedaj Kušlu ali komu drugemu po¬
vedal, odkod prihajava?«

»Ne. Mislil sem si, da je bolje, da se preje
posvetujeva.«

»Jaz bi rajši o vsem molčal,« reče Zagloba.
»Ako bi sedaj deklica zopet padla Kozakom ali
Tatarjem v roke (česar nas Bog obvaruj!) —
bilo bi to Skrzetuskemu novo trpljenje, kakor
bi mu prisehle uže rane raztrgal.«

»Glavo zastavim, da jo Rzgdzian otme.«

»Tudi jaz bi dal rad za to svojo, — toda
sedaj nesreča kosi kakor kuga. Bolje, da mol¬
čiva in vse prepustiva volji božji.«

»Pa bodi tako. Kaj pa, če bi bil gospod
Podbipigta Skrzetuskemu tajnost izdal?«

»Ne poznaš ga. Dal je moško besedo, a
to je litavskemu nerodnežu sveta reč.«

Tu se jima pridruži Kušel in jezdili so
skupaj ter se o prvih žarkih vshajajočega solnca
pogovarjali o javnih stvareh, o prihodu »regimen-
tarjev« v Zbaraž na prigovarjanje kneza Jeremije,
o pričakovanem prihodu kneza in o neizogibni
strašni vojni z vso silo Hmielnickega.

II.

V Zbaraži sta gospod Volodijovski in Za¬
globa našla zbrane vse kraljevske vojske, ki so
čakale sovražnika. Tam je bil tudi kronin točaj,
ki je bil prispel izpod Konstantinova, in Lancko-

ronski, kastelan kamienški, ki je popreje tolkel
pod Barom, in tretji regimentar, gospod Firlej
iz Dobro vice, kastelan belski, in gospod Andrej
Sierakovski, kraljev tajnik, in gospod Koniec-
polski, praporščak, in gospod Przijemski, general
artilerije, posebno spreten vojevnik za jemanje
mest in za prirej evanje obrane. Z njimi je bilo
deset tisoč redne vojske, ne vštevši nekoliko
praporov kneza Jeremije, ki so uže popreje stali
v Zbaraži.

Gospod Przijemski je na južni strani, za
rečico Gnjezno in dvema ribnikoma, kjer se sti¬
kata grad in mesto, razpoložil močan tabor, ki
ga je utrdil po inozemskem načinu in kateri bi
se dal le spredaj napadati, ker so ga zadaj bra¬
nili grad, oba ribnika in rečica. V tem taboru so
se nameravali regimentarji Hmielnickemu upreti
in naval zadrževati dotlej, da prihiti kralj z osta¬
limi silami in z občo vojsko vse šlahte. Ali se
je pa dala ta namera izvršiti proti bojni sili
Hmielnickega? Mnogo jih je v tem dvojilo in
tem dvojbam dostavljalo tudi vzroke. Mej dru¬
gimi vzroki je bil tudi ta, da so bile v taboru
razmere prav žalostne. Najprvo je mej vojsko-
voji vladala nekaka pritajevana prisiljenost. Regi¬
mentarji so bili namreč prisiljeni priti v Zbaraž,
dasi so se delali, kakor bi bili s tem hoteli
ustreči le želji kneza Jeremije. S početka bi se
bili radi branili pod Konstantinovem. Ko se je
pa raznesla novica, da se Jeremija s svojo roko
le takrat udeleži, ako Zbaraž izbero za obra-
nišče, naznanilo je vojaštvo takoj kraljevskim
vojskovojem, da hoče iti v Zbaraž in da se ne
bode nikjer drugje bojevalo. Nobena še tako
silna prepričevanja niso pomogla, — celo veljava
bulšve ne, in regimentarji so v kratkem spo¬
znali, da je bodo vojske, od veljavnih praporov
huzarskih pa do poslednjega vojaka iz inozem¬
skih oddelkov, popustile in prebegnile pod prapore
Višniovieckega. V onih časih se je taka žalostna
nepokornost vojsk čim dalje češče ponavljala, a
provzročila jo je nesposobnost vojvod, nespo-
razumki mej njimi, brezprimeren strah pred silo
Hmielnickega in dosihdob še neslišani porazi,
zlasti pa poraz pilaviški.

Tako so bili torej regimentarji prisiljeni^od-
riniti v Zbaraž, kjer je navzlic kraljevemu ime¬
novanju imelo poveljstvo priti v roke Višniovie-
ckemu, ker je vojaštvo hotelo poslušati le njega
in le pod njim biti se in giniti. A tačas tega
resničnega vojskovoja še ni bilo v Zbaraži. V voj¬
ski je rasel nemir, nepokorščina je dosegla vrhu¬
nec, in srce je vojakom uže upadalo. Bilo je

Z OGNJEM IN MEČEM.

145

Našla sta Skrzetuskega v

gradu in z njim starega Zacvilihovskega, dva mestna

duhovnika bernardinca

in gospoda Longina Podbipieto.

namreč uže znano, da se bližata Hmielnicki in
han s tako bojno silo, kakoršne od Tamerla-
novih časov še niso videle človeške oči. Dan na
dan so o njem doletavala poročila kakor zlo-
vražne ptice, novi, čim dalje strašnejši glasovi
so vojakom podirali hrabrost. Bati se je bilo,
da ne bi nagloma nastal poplah, kakoršen je
bil pod Pilavicami, in da ne bi razpršil še te
peščice vojske, ki je Hmielnickemu še ovirala
pot do srca poljskega kraljestva. Voditelji si
sami niso več znali pomagati. Njih razporedbe
še niso bile izvršene ali pa so se le prisiljeno
izvrševale. Zares, jedini Jeremija je mogel od¬
vrniti poraz, ki je visel nad taborom, nad voj¬
sko in nad kraljevino.

Gospod Zagloba in Volodijovski, prišedši
s prapori Kušlovimi, padla sta takoj v vojskino
vrvenje. Jedva sta stopila na mejdan, obkrožili
so ja tovariši izpod raznih znamenj, povprašu¬
joči drug črez drugega po novicah. Ko so pa
zagledali tatarske vjetnike, stopila je radoved¬
nežem nadeja v srce: »Tatarje so nasekali! Ta¬
tarski vjetniki! Bog je dal zmago!« ponavljali so
nekateri. »Talarji so tu — in Burlaj z njimi!«
kričali so drugi. »Na obrano, gospodje! Na
okope!« Novica ta je letala po taboru, in zmaga

Kušljeva je spotoma rasla. Čim dalje več ljudij
se je zbiralo okolu vjetnikov. »Posekati je!«
kričali so. »Kaj bodemo z njimi!« Vprašanja so
se usipala na gosto kakor snežna vihra, a Kušel
ni hotel odgovarjati in je šel s poročilom v sta¬
novanje kastelana belskega. Ta čas so Volo-
dijovskega in Zaglobo pozdravljali znanci izpod
ruskih praporov, a ona sta se izmuzavala, kakor
sta mogla, zakaj mudilo se jima je videti Skrze¬
tuskega.

Našla sta ga v gradu in z njim starega
Zacvilihovskega, dva mestna duhovnika bernar¬
dinca in gospoda Longina Podbipigto. Ko ja
je Skrzetuski zagledal, pobledel je nekoliko in
zamižal: preveč spominov sta mu poklicala na
misel, da bi ja bil mogel pogledati brez bolesti,
vendar ja je pozdravil mirno, — celo veselo,
vprašal, kje sta bila, ter se zadovoljil s prvim
odgovorom. Misleč, da je knežnja uže mrtva,
želel ni ničesar več, nič se mu ni dozdevalo in
niti najmanjši sum se mu ni prikradel v dušo,
da bi utegnila biti njih odsotnost z njo v ka-
koršnikoli zvezi. Tudi ona dva nista niti črh¬
nila o uspehu svojega pohoda, dasi je gospod
Longin radovedno pogledaval sedaj jednega, se¬
daj drugega — in vzdihal in se obračal na

*9

' 4 6

Z OGNJEM IN MEČEM.

mestu, ker bi jima bil rad vsaj senco nadeje
čital na obličjih. Toda oba sta se bavila s Skrze-
tuskim, katerega je gospod Zagloba objemal.
Srce se mu je topilo, ko je gledal zvestega in
starega prijatelja, kateri je toliko pretrpel, toliko
prebil in toliko izgubil, da res ni vedel, čemu
bi še živel.

»Glej, vsi stari tovariši se zbiramo,« reče
Skrzetuskemu, »in dobro ti bode mej nami.
Tudi vojna pride, kakor vidim, taka, kakoršne
še ni bilo, in z njo tudi velike razkošnosti za
vsako vojaško srce. Da ti le Bog zdravje da,
nekaterikrat še povedeš huzarje.«

»Bog mi je zdravje uže vrnil,« odgovori
Skrzetuski, »in več si ne želim nego služiti,
dokler je potreba.«

Skrzetuski je bil res uže zdrav. Mladost in
krepko telo sta zmogla bolezen. Muka mu je
strla srce, a telesa mu ni mogla streti. Davna
kamenita resnoba mu je ostala na obličji in na
njem je bil tak neizpremenljiv mir kakor na
obličjih mrličev. Več srebrnih nitij se je vilo po
črni njegovi bradi nego preje, sicer se pa ni
v ničemer razlikoval od drugih ljudij, razun
v tem, da se je proti vojaškemu običaju umikal
hrupu, pijači in da je rajši občeval z redovniki,
s katerimi se je rad pogovarjal o samostanskem
in o prihodnjem življenji. Službo je opravljal
vestno, kar se pa tiče vojne ali pričakovanega
obleganja, za to se je zanimal kakor vsi' drugi.

Razgovor je prišel kmalu tudi na ta pred¬
met, zakaj v vsem taboru, gradu in mestu ni
nihče mislil o čem drugem. Stari Zacvilihovski
je povpraševal po Tatarjih in po Burlaji, s ka¬
terim sta bila davna znanca.

»Velik vojevnik,« reče, »in prav škoda, da
je z drugimi vred vstal proti domovini. Pod
Hocimom sva skupaj služila. Ondaj je bil še
mladič, a uže tedaj je obetal, da dorase v ne¬
navadnega moža. «

»Saj je z Zadnjeprija in načelnikuje Za-
dnjeprijanom,« reče Skrzetuski, »kako je to, da
se sedaj bliža z juga, od Kamjenca?«

»Zdi se mi,« odgovovi Zacvilihovski, »da
mu je Hmielnicki navlašč tam zimovišče od-
kazal, ker je Tuhaj-bej ostal nad Dnjeprom in
ker se ta murza še z davnih časov hudo srdi na
Burlaja. Nihče ni Talarjem toliko kože ustrojil
kakor Burlaj.«

»In sedaj jim bode sobojevnik!«

»Tako je,« reče Zacvilihovski, »taki časi
so. Tu bode Hmielnicki uže pazil, da se ne
požreta,«

»Kedaj se nadejaš Hmielnickega, oče?«
vpraša Volodijovski.

»Vsak dan; sicer pa ne more nihče vedeti.
Regimentarji bi morali odpošiljati Čete na po¬
izvedbo, a tega ne delajo. S težavo sem je pre¬
prosil, da so Kušla poslali na jug, a gospode
Piglavske pod Colhansko Kamenje. Jaz sam sem
hotel oditi, a tu so zaporedoma sama posveto¬
vanja brez konca in kraja... Tudi kraljevskega
tajnika nameravajo poslati z nekoliko praporov.
Toda žurijo naj se, da ne bode prepozno. Bog
daj, da bi prišel kmalu naš knez, drugače do¬
živimo tako sramoto kakor pod Pilavicami.«

Ko smo šli črez mejdan, videl sem tukaj¬
šnje vojake,« reče Zagloba, »in mislim, da jc
mej njimi več tepcev nego dobrih vojakov. Kra¬
marji naj bodo, ne pa sobojevniki nam, ki slavo
bolj ljubimo nego življenje.«

»Kaj govoriš, gospod?« zavzame se starec.
»Ne kratim ti hrabrosti, dasi sem imel nekdaj
drugačno mnenje, toda viteštvo, ki je tu, to so
najvrlejši vojaki, katere je kedaj Poljska imela.
Le glave treba! Vojvode! Gospod Kamienicki
je dober vojak, toda ne poveljnik; gospod Firlej
je star, a kar se tiče točaja, no, ta si je s  kne¬
zom Dominikom vred pod Pilavicami pridobil
slave! Kaj čuda, da jih nočejo ubogati. Vojak
rad prelije kri, ako si je v svesti, da ga po ne¬
potrebnem ne pogubljajo. Glejte sedaj! Ne da
bi pomislili na obleganje, prepirajo se, kje bode
kateri stal.«

»Je pa tudi hrane dovolj?« vpraša Zagloba
nemirno.

»Tudi te ni toliko, kolikor bi je bilo treba,
za krmo za živino je pa še slabše. Ako se oble¬
ganje raztegne črez mesec dnij, krmili bodemo
konje menda s stružinami in kamenjem.«

»Se je čas, da pomislimo o tem,« reče
Volodijovski.

»Torej pojdi in povej. Ponavljam: Bog
nam daj kneza!«

»Ne vzdihaš samo ti po njem, gospod moj,«
seže mu v besedo gospod Longin.

»Vem o tem,« odgovori starec. »Gospodje,
poglejte na mejdan. Vsi sede poleg nasipov ter
željno gledajo v stran starega Zbaraža, drugi
pa lezejo v mestu na zvonike, a če kateri za¬
vpije: »Gre!« — vriskajo od radosti. Utrujen
jelen ne hrepeni tako po studenci kakor mi po
njem. Da bi le še pred Hmielnickim prišel!
Mislim, da so nastale kake ovire.«

»Tudi mi po cele dneve molimo, da bi
prišel,« oglasi se jeden bernardincev.

Ž OGNJEM IN MEČEM.

r 47

Te molitve in želje viteštva so se imele
kmalu uresničiti, če tudi je  naslednji dan pri¬
nesel še več strahu in polno zlovražnih znamenj.
Osmi dan malega srpana, v četrtek, razsajal je
strašen vihar nad mestom in nad sveže nasutimi
okopi okolu tabora. Dež je lil v potokih. Od¬
plavil je del nasipov. Gnjezna in oba ribnika
sta narasla. Zvečer je strela udarila v pešaški
prapor Firleja, kastelana belskega. Ubila je ne¬
koliko ljudij, prapor pa raztreščila na kosce.
To so šteli v zlo znamenje, — očividni znak
božje jeze, tem bolj, ker je bil gospod Firlej
kalvinec. Zagloba je predlagal, da bi poslali
k njemu deputacijo z željo in prošnjo, da bi
se vrnil v pravo vero, — »ker ne more biti
božjega blagoslova za vojsko, katere poveljnik
živi v blodnjah, nebu mrzkih.« Tudi mnogo
drugih se je strinjalo s tem mnenjem, in le ve¬
ljavnost kastelanove osobe in bulave je preprečila
tako deputacijo. Ali srca so tem bolj upadala.
Tudi vihar je razsajal brez prestanka. Nasipi,
dasi utrjeni s kamenjem, pletivom in kolovjem,
razmočili so se tako, da so se začeli topovi
vdirati. Pod granatnike, morzarje in celo pod
oktave*) so morali podkladati deske. V globokih
rovih je voda šumela za moža visoko. Noč* ni
prinesla miru. Vihra je gnala od vshoda vedno
nove, velikanske oblake, ki so se po nebu gnjeli
in valili s strašnim šumenjem in spuščali na Zba-
raž vso svojo zalogo deža, gromov, bliskov...
Samo služabništvo je ostalo v taboru pod šo¬
tori, tovarištvo, starejšinstvo, celo regimentarji,
izvzemši kastelana kamienškega, pa so se raz-
potakniii po mestu. Ako bi bil Hmielnicki prišel
v tem viharji, vzel bi bil tabor brez odpora.

Zjutraj je bilo nekoliko bolje, dasi je še
deževalo. Stoprv okolu pete ure popoldne je
veter razpodil oblake. Modrina se je razpela nad
taborom, a na strani starega Zbaraža je zajas-
nela krasna sedmerobojna mavrica. Zdelo se je,
da velikanski njen lok sega z jedno 'Toko za
Stari Zbaraž, a z drugo da sesa vlažnost iz
Črnega lesa, — ter se je svetil in menjaval in
igral na bežečih oblakih.

Nadeja je stopila v srca. Viteštvo se je
vrnilo v tabor ter stopilo na kraj okopa, da bi
si na mavrici paslo oči. Takoj so začeli živo
razpravljati in ugibati, kaj to znamenje pomeni.
Gospod Volodijovski, ki je z drugimi vred stal
nad samirn rovom, nadkril je svoje risje oči
z roko ter zakriknil:

*) Jmena različnih topov.

»Vojska gre pod mavrico! Vojska!«

Nastalo je tekanje in prerivanje, kakor bi
vihar zamajal množico ljudij, potem pa je vstal
šum. Besedi: »Vojska gre!« leteli sta kakor
strela od konca pa do konca nasipov. Vojaki
so se začeli gnjesti, pehati, vreti skupaj. Hrup
je vstajal in potihaval. Vse dlani so bile nad
očmi, vse oči so bile uprte v daljavo — in gle¬
dali so vsi, pridržujoči sapo v prsih, viseči mej
negotovostjo in nadejo.

V tem se je pod mavrico res nekaj zagi-
balo, gibalo se čim dalje razločneje, a naposled
so se pokazali prapori, praporci, bunčuki, — po¬
zneje gozd praporov, — nobene dvojbe ni bilo
več, — vojska je bila.

In močan krik je zaoril iz vseh prsij, mo¬
čan krik nedopovedne radosti:

»Jeremija! Jeremija! Jeremija!«

Stare vojake je obšla kar nekaka besnost.
Nekateri so poskakali z nasipov, prebredli rov
ter peš leteli prihajajočim polkom naproti po
ravnini, z vodo zaliti, nekateri so se smejali,
nekateri jokali, sklepali roke ali pa je iztezali
proti nebu, kličoč: »Naš oče, naš rešitelj gre!
Naš vojvoda!« Bilo je tako veselje, kakor da
je obleganje uže nehalo, da je Hmielnicki uže
pokončan in da je zmaga uže dobljena. V tem
so kneževi polki dohajali čim dalje bliže, da je
bilo uže možno znamenja razločiti, Prvi so' šli,
kakor običajno, lahki polki kneževih Tatarjev,
semenov in Vlahov, za temi je bila' videti tuje-
zemska pehota Mahnickega, — dalje topovi
Vurclovi, dragonci in imenitni znaki huzarski.
Solnčni žarki so se lomili na njih orožji, na
štrlečih kopjih, — in vsi so šli v nenavadnih
bleskih, kakor bi je uže obkroževal žar zmage.
Skrzetuski, stoječ z gospodom Longinom na
nasipu, spoznal je uže zdaleka svoj prapor, ka¬
teri je bil ostavil v Zamostu, — in požolteli
lici sta mu zardeli. Nekolikokrat se je globoko
oddahnil, kakor bi bil nekako neizmerno težo
zvalil s prsij; in veselje se mu je pokazalo
v očeh. Saj so bili blizu dnevi nadčloveških na¬
porov, dnevi junaških bojev, ki najbolje zdrave
srce in bolestne spomine potiskajo čim dalje
globlje na dno srca. Polki so se bližali in le
kakih tisoč korakov je je delilo od tabora. Pri¬
hitelo je tudi starejšinstvo, da bi videlo knežev
prihod: vsi trije regimentarji, z njimi gospod
Przijemski, gospod prapornik kraljevski, gospod
starosta krasnostavski, gospod Korf in vsi drugi
častniki izpod poljskih in tujezemskih praporov.
Tudi oni so delili vseobčo radost, osobito pa

19*

148

Ž OGNJEM IN MEČEM.

gospod Lanckoronski, regimentar, večji vitez nego
poveljnik, ki je bojno slavo cenil nad vse. Za¬
mahnil je z ljulavo v stran, odkoder je pri¬
hajal Jeremija, ter rekel glasno, da so ga vsi
slišali:

»On je naš najvišji vojvoda in jaz mu prvi
dam hvalo in bulavo.«

Kneževi polki so jeli stopati v tabor. Vseh
vojakov je bilo tri tisoč, a priraslo je sto tisoč
src, saj so bili to zmagalci izpod Pohrebišč,
Njemirova, Mahnovke in Konstantinova. Znanci

le poljski, marveč celo tujezemski vojaki izja¬
vili, da bodo četrt leta brezplačno služili.

Cim dalje večja gnječa se je delala okolu
kneza, da niti koraka ni mogel storiti. Sedel
je na svojem belem žrebci, obkrožen od voja¬
štva, kakor pastir mej ovcami, in krikom ni bilo
ne konca ne kraja. Večer se je naredil tih, lep.
Na temnem nebu je zabliščalo na tisoče zvezd,
in takoj so se pojavila ugodna znamenja. Baš
ko se je gospod Lanckoronski z bulavo pri¬
bližal knezu, odtrgala se je zvezda od nebes-

' SVolodijovski je zakriknil: »Vojska gre pod mavrico! Vojska!« (Str. 147)

in prijatelji so se pozdravili. Za lahkimi polki se
je s trudom vtočilo tudi topničarstvo Vurclovo
s štirimi hakovnicami, dvema izvrstnima okta¬
vama in šestimi priplenjenimi organki. Knez, ki
je iz Starega Zbaraža odpošiljal polke, dospel
je stoprv zvečer, po solnčnem zahodu. Vse, kar
je moglo hoditi, sešlo se je, da ga pozdravi.
Vojaki so s plamenicami tako obstopili kneže-
vega žrebca, da se niti ganiti ni mogel. Prije¬
mali so ga tudi za vajeti, da bi si dalje zrli
junaka in si pojili srce. Poljubljali so knezu
suknjo, njega pa bi bili najrajši vzeli na rame.
Navdušenje je  doseglo toliko stopnjo, da so ne

nega svoda in padla, puščajoč za seboj svetlo
pego, in šumela v stran Konstantinova, odkoder
je imel priti Hmielnicki, in je ondi ugasnila.
»To je zvezda Hmielnickega!« kriknili so vo¬
jaki. »Čudež, Čudež! Vidno znamenje! Vivat
Jeremija! Victor!« ponavljalo je na tisoče gla¬
sov, v tem pa se je približal kastelan kamje-
niški ter dal z roko znamenje, da hoče govoriti.
Takoj je nekoliko potihnilo, on je  pa izpre-
govoril:

»Kralj je meni dal bulavo, a jaz jo izročam
tvojim sposobnejšim rokam — in hočem prvi
poslušati tvoje ukaze.«

Ž OGNJEM in mečem.

'49

»In midva z njim!« ponovita ostala dva
regimentarja.

Tri bulave so se nagnile h knezu, a on je
mahnil z roko ter odgovoril:

»Velemožni gospodje, bulav vam nisem jaz
dal, — pa jih tudi jemal ne bodem.«

»Imej torej nad tremi četrto,« odgovori na
to Firlej.

»Vivat Višnioviecki! Vivant regimentarji!«
krikne viteštvo. »Skupaj hočemo živeti in umreti!«

Ta hip je knežev žrebec vzdignil glavo,
stresnil pobojano bagrasto grivo in silno zaraz-
getal, da so mu v jeden glas odgovorili vsi konji
v taboru.

Smatrali so tudi to za napoved zmage.
Vojakom se je svetil ogenj v očeh. Srca so se
razpalila hrepeneč po boji, plamen navdušenja
jim je spreletel telesa. Cel6 starejšinstvo je delilo
splošno navdušenje. Točaj je plakal in molil,
a gospod kastelan kamieniški in gospod starosta
krasnostavski sta začela prva rožljati s sabljo
posnemajoč vojake, ki so hiteli na kraj nasipov,
iztezali roke v temo ter klicali v stran, odkoder
so se nadejali sovražnika:

»Pridite, pasje duše! Najdete nas priprav¬
ljene.«

To noč ni v taboru nihče spal; prav do
jutra so se razlegali kriki ter je mrgolelo vse
polno bleščečih svetilnic in plamenic.

Zjutraj je prišel gospod kraljevski tajnik
s poizvedeb izpod Colhanskega kamenja ter pri¬
nesel poročilo o sovražniku, kateri je bil pet
milj od tabora. Ta podjezd se je bil spopadel
z velikimi silami ordincev tatarskih. Padla sta oba
gospoda Mankovska, gospod OleksiČ in nekoliko
znamenitejšega tovarištva. Privedeni zajetniki so
trdili, da gresta za onimi oddelki tatarski han
in Hmielnicki z vso močjo. Dan je prešel v pri¬
čakovanji in pripravljanji na obrano. Knez, ka¬
teri je brez daljšega obotavljanja sprejel vrhovno
poveljstvo, vrejeval je vojsko, pokazal vsakemu,
kje ima stati, kako braniti se in kako drugim
pomagati. V taboru je zavladal najboljši red.
Pokorščina se je vrnila, a mesto prejšnje zmeš¬
njave, razporov, negotovosti si videl povsodi
red, slogo, pripravljenost in odločnost. Do pol¬
dne so bili uže vsi na svojih mestih. Straže,
razpostavljene pred taborom, naznanjale so vsak
hip, kaj se godi v okolici. Po bližnjih vasicah
je bilo odposlano služabništvo ter jemalo in zna¬
šalo hrano in krmo, kolikor se je je dalo še
vzeti. Vojaki, stoječi na okopih, so se veselo
razgovarjali in peli, a noč so nočevali dremajoč
pri ognjih, z roko na sablji, tako pripravljeni,
kakor bi se imel vsak hip začeti napad. O svi¬
tanji je  začelo na strani Višnjevca nekaj črneti.

15o

Ž OGNJEM IN MEČEM.

Zvonovi po mestu se udarili »na pozor«, a
v taboru so zategnem’, žalostni zvoki tromb po-
vzbudili vojake. Pehotni polki so stopili na
okope, po presledkih se je postavila konjiča,
pripravljena, da se zažene po prvem znamenji
na spopad, a po vsej dolžini okopov se je
vzdigoval v krožečih kolobarčkih dim od za¬
žganih lunt.

Ta hip se je prikazal knez na svojem be¬
lem žrebci. Oblečen je bil v srebern oklep, brez
čelade. Na njegovem Čelu ni bilo videti naj¬
manjše skrbi; nasprotno, radost mu je sijala
z očij in obličja.

»Goste imamo, gospodje! Goste imamo!«
ponavljal je jahaje ob nasipih.

Nastala je tišina in čuti je bilo le lopotanje
praporov, katere je lahen vetrič sedaj napenjal,
sedaj ovijal okolu drogov.

V tem se je bil sovražnik tako približal,
da ga je bilo možno doseči z očmi.

To je bil prvi val, ne Hmielnicki sam s ha-
nom, marveč le prednje čete, trideset tisoč iz¬
branih ordincev, oboroženih z loki, samopali in
sabljami. Zajevši petsto slug, ki so bili poslani
po hrano, šli so od Višnjevca kakor gost val,
potem pa so se raztegnili v dolg polumesec ter
začeli zavijati z nasprotne strani, proti Staremu
Zbaražu.

V tem se je knez prepričal, da so to le
prednje čete, ter je dal ukaz, naj konjiča od¬
stopi. Razlegli so se glasovi povelja, polki so se
začeli premikati in stopati izza nasipa kakor če¬
bele iz ulnjaka. Ravnina se je napolnila z ljudmi
in konji. Zdaleka je bilo videti stotnike z bu¬
zdovani v rokah, ki so obletavali posamezne
oddelke in se uvrščavali v bojni red. Konji so
rezko prhali, — včasih pa je razgetanje prele¬
telo po vrstah. Potem sta se iz te mase pomo¬
lila dva prapora Tatarjev in kneževih semenov
ter šla v drobnem diru naprej. Loki so se jim
tresli na plečih, kalpaki migotali — in jezdili
so molče, a na čelu jim je jezdil ruši Vieršul,
pod katerim se je konj vspenjal, kakor bi bil
besen, kvišku držeč sprednji kopiti, kakor bi
hotel strgati uzdo in iskro skočiti v borbo.

Nebesne modrine ni kalil nobeden oblaček,
bil je jasen, svetel dan — in videti je bilo so¬
vražnike kakor na dlani.

V tem hipu se je od strani Starega Zba-
raža pokazal knežev taborček, ki ni mogel po-
preje priti z ostalo njegovo vojsko, in je sedaj
hitel na vse kriplje, v strahu, da bi ga ne za¬
jeli z jednim zamahom ordinci. In res ni ušel

njih očem, — dolgi polumesec je skokoma udrl
za njim. Kriki: »Allah!« so dohajali celo na
nasipih stoječi pehoti do ušes, in Vieršulovi pra¬
pori so kakor vihar odleteli na rešitev.

Toda polumesec je preje doletel do tabor-
čka in ga v tem hipu opasal kakor s črnim
trakom, ob jednem pa se je nekoliko tisoč or¬
dincev z nečloveškim vpitjem obrnilo proti Vier-
šulu, da bi tudi njega opasali. In stoprv tu se
je pokazala izkušenost Vieršula in njegovih vo¬
jakov. Ko so namreč videli, da se strinjajo
z desne in leve strani, razdelili so se na troje
in skočili na boke, potem so se razdelili na če¬
tvero, potem na dvoje — in vsakikrat se je moral
sovražnik obrniti z vso vrsto, ker ni imel pred
seboj nikogar, krili pa sta mii bili uže trgani.
Stoprv četrti pot so se udarili s prsmi ob prsi.
Vieršul je udaril z vso silo v najšibkejše mesto,
isto raztrgal ter je bil sovražniku za hrbtom,
kakor bi trenil. Potem ga je ostavil ter kakor
vihar dirjal k taborčku in se ni zmenil za to,
da mu je bil sovražnik takoj za petami.

Stari izvedenci, ki so to gledali z nasipov,
tolkli so se z dlanmi po ledjih ter vsklikavali:

»Naj je kroglje bijo! Tako znajo le kne-
ževi častniki vojsko voditi!«

Vieršul se je z ostrim klinom zaletel v so¬
vražni obroč, ki je obkrožil taborček, ter ga
prebil, kakor prebije strelica vojaku telo, in je,
kakor bi trenil, bušil v sredino. Sedaj je  mesto
dveh završala samo jedna bitka, — a ta tem
krutejša. To je bil diven pogled! Sredi ravnine
je taborček, kakor premična trdnjava, izmetaval
dolge curke dima ter zijal z ognjem, — naokolo
pa je mrgolelo mravljišče, razbesnelo, kakor kak
velikanski vrtinec, za vrtincem konji, drveči brez
jezdecev, v sredini šum, vika, pokanje samo-
palov. Tu se prerivajo in pode drug Črez dru¬
gega, tam se ne dade pretrgati. Kakor se ob¬
koljen mrjasec brani z belimi Čekani in seka
besne napadajoče pse, tako se je oni tabor sredi
tatarske gomazni branil z besnostjo in nadejo,
da mu pride iz glavnega tabora pomoč, večja
nego Vieršulova.

In res, v kratkem so na ravnini zamigotali
rdeči ovratniki dragoncev Kušljevih in Volo-
dijovskega, — kakor rdeči listki cvetov, katere
žene veter. Dospevši do tatarske gomazni so
se zakadili va-njo kakor v črn gozd, tako da
so za hip popolnoma izginili, — le prerivanje
se je povečalo. Celo vojakom se je čudno zdelo,
čemu knez obkoljencem takoj ne pobiti z za¬
dostno silo na pomoč; a on je odlašal, ker je

Z OGNJEM IN MEČEM.

hotel vojakom jasno pokazati, kakih posilkov
jim je privedel, — da bi jim vzdignil srce in
je pripravil na še večje nevarnosti.

Ogenj v taborčku je oslabel. Gotovo niso
utegnili več nabijati, ali pa so se mušketam cevi
preveč razgrele; mesto tega je pa krik Talarjev
čim dalje bolj naraščal. Knez je dal znamenje,
in trije huzarski prapori, prvi njegov, pod Skrze-
tuskim, drugi staroste krasnostavskega, tretji
kraljevski, pod gospodom Piglovskim, zagnali
so se iz tabora v bitko. Prihrumeli so, udarili
kakor s kijem ter hipoma raztrgali tatarski obroč,
potem pa ga odrinili in na ravnini zgnjeli, pah¬
nili k gozdom, razbili še jedenkrat — in gnali
četrt milje od tabora, taborček pa je mej ra¬
dostnimi kriki in streli topov srečno ušel za
okope.

Ker so pa Tatarji vedeli, da gresta za njimi
Hmielnicki in han, niso popolnoma izginili iz¬
pred očij; nasprotno, v kratkem so se pojavili
na novo in hallakujoč obletavali ves tabor, jem-
Ijoči ceste, pota in pobližnje vasi, iz katerih so
se v kratkem proti nebu vzdignili stebri črnega
dima. Mnogo se jih je približalo pod okope,
proti katerim so se takoj posamično in kupoma
usuli vojaki kneževi in najemniki, osobito iz
tatarskih, vlaških in dragonskih praporov.

Vieršul se teh spopadov ni mogel udele¬
žiti, ker je bil šestkrat v glavo usekan, ko je
branil taborček, in je sedaj skoro na pol mrtev
ležal v šotoru, a gospod Volodijovski še ni bil
zadovoljen, dasi je bil od krvi uže ves rdeč
kakor rak, ter se je prvi zopet zapodil naprej.
Ti spopadi, na katere sta iz tabora pehota in
viteštvo gledala kakor na pozoriščc, trpeli so
do večera. Drvili so se drug za drugim, spo¬
prijemali se trumoma ali posamezno, lovili si
zajetnikov. Ko je gospod Mihael katerega vjel
in odvedel, vrnil se je zopet. Njegova rdeča
obleka se je vila po vsem bojišči. Naposled ga
je Skrzetuski kot nekako posebnost pokazal go¬
spodu Lanckoronskemu. Brž ko se je spopadel
s Talarjem, rekel bi, da je uže strela udarila
va-nj. Zagloba, dasi ga gospod Mihael ni mogel
slišati, delal mu je iz tabora s kriki pogum, sedaj
pa sedaj se obrnil k vojakom, stoječim naokolo,
ter rekel:

»Poglejte, gospodje! Jaz sem ga učil sabljo
sukati. Dobro! Udri! Če Bog da, kmalu bode
tak kakor jaz!«

V tem je solnce zatonilo — in bojevniki
so se začeli zlagoma umikati s polja, na katerem

15 i

so ostala le konjska in človeška trupla. V mestu
je zazvonilo »zdravo Marijo.«

Noč se je delala počasi, a tema ni nasto¬
pila, zakaj okolico so osvetljevali žari. Gorele
so Zalostice, Barzinci, Lublanki, Strijevka, Krze-
tovice, Zaraže, Vahlovka — in vsa okolica, do¬
kler je seglo oko, gorela je kakor jeden sam
požar. Dim je ponoči postal rdeč, in na rožno-
bojnem obzorji neba so svetile zvezde.

Jate ptic iz gozdov, goščav in ribnikov so
sc vzdignile s strašnim vriščem ter krožile kakor
letajoči plameni po zraku, osvetljenem od po¬
žarov. Živina v taboru, katero je preplašil ne¬
navadni prizor, začela je žalostno mukati.

»Ne more biti,« govorili so v okopu stari
vojaki mej seboj, »da bi te tatarske čete raz-
netile take požare. Gotovo se bliža sam Hmiel¬
nicki s Kozaki in z vso ordo.«

In to niso bila prazna domnevanja, zakaj
prejšnji dan je bil gospod Sierakovski prinesel
novico, da gresta za temi četami hetman zapo-
roški in han, torej so ju trdno pričakovali. Vo¬
jaki so bili vsi na okopih, ljudstvo na strehah
in stolpih. Vsa srca so nemirno utripala. Ženske
so ihtele po cerkvah in roke iztezale do pre¬
svetega Rešnjega telesa. Čakanje, hujše nego
vse, obtežilo je z neizmerno težo vse mesto, ves
grad in ves tabor.

A to ni trpelo dolgo. Noč se še ni bila
popolnoma naredila, ko so se na obzorji po¬
kazale prve kozaške in tatarske vrste, za njimi
druge, tretje, stote, tisoče. Rekel bi, vsi gozdi
in vse grmovje so se naglo izdrli izkorena ter
gredo na Zbaraž. Človeške oči so zaman iskale
konca in kraja tem vrstam; dokler je segalo
oko, črnelo se je to mravljišče človeško in
konjsko ter se izgubljalo v daljavi v dimih in
žarih. Sli so kakor oblaki ali kakor kobilice,
ki pokrijejo vso okolico s strašno, gibajočo se
množico.

Pred njimi je letel grozen šum človeških
glasov, kakor vihar, šumeč v gozdu po vrheh
starih borov. Četrt milje od tabora pa so se
ustavili ter se začeli razkladati in zažigati ognje.

»Vidite ognje?« šepetali so vojaki. »Dalje
gredo, nego doleti konj v jedni sapi.«

»Jezus, Marija !« reče Zagloba Skrzetuskemu.
»Gospod, povem ti, da je lev v meni in, dasi
ne čutim strahu, vendar bi rajši, da bi je do
jutri zjutraj pobile strele z jasnega neba. Kakor
mi je Bog mil, preveč jih je. V Jozefatovi do¬
lini gotovo ne bode večje gnječe. Gospod, povej
mi, kaj je tem zlodejem tega treba? Ali bi ne

I 52

Z OGNJEM IN MEČEM.

Vieršul je ležal, šestkrat usekan v glavo, na pol mrtev v šotoru. (Str. i5i.)

bilo bolje, da bi te pasje duše sedele lepo doma,
da bi delale lepo svojim panom ? Kaj smo mi
krivi, da je Gospod ustvaril šlahto, a nje kot
kmete in jim zapovedal, naj nam bodo pokorni?
Tfu! Jeza me tare! Jaz sem sicer pohleven člo¬
vek, položil bi me lahko na rano, ali v jezo
naj me ne spravljajo. Preveč svobode so imeli,
preveč kruha, zato so se pa razmnožili kakor
miši v gummu, — a sedaj se vzdigajo na mačke.
Počakajte, počakajte! Tu je maček, ki se zove
Jeremija, a drugi Zagloba ! Gospod, kaj misliš, ali
se bodo poskušali pogajati? Ako bi se pokorno
udali, lahko bi jim življenje darovali, — kaj?
Nekaj me vedno skrbi, namreč če je v taboru
dovolj hrane. Za vraga! Poglejte no, gospodje!
Tam so zopet ognji — in dalje le ognji! (Srna
smrt pddi na takov ,congressus‘!« *)

»Gospod, kaj govoriš o pogodbah!« odgo¬
vori Skrzetuski. »Oni mislijo, da nas imajo
v rokah in da nas jutri dobe.«

»Pa vsaj ne dobe? Kaj?« vpraša Zagloba.

»To je v božih rokah. Na vsak slučaj jc
knez tu, zlahka jim ne pojde.«

»O, gospod, ti si me potolažil! Kaj mi
pomaga, če jim gre zlahka ali ne, jaz bi rad,
da jim to sploh ne bi šlo.«

*) Shod.

»Vojaku je velika tolažba, da ne daje glave
zaman.«

»Gotovo, gotovo . . . Strela ubij tako vašo
tolažbo!«

V tem hipu se približata Podbipigta in Vo-
lodijovski.

»Govore, da je Kozakov in Tatarjev do pol
milijona,« reče Litvin.

»Bog daj, da bi ti jezik segnil!« krikne
Zagloba. »Dobra novica!«

»Napadajoče je laglje sekati nego v polji,«
odgovori gospod Longin sladko.

»Ko se naš knez in Hmielnicki udarita,«
reče gospod Mihael, »potem niti govora ni več
o pogodbah. Ali življenje ali smrt! Jutri bode
sodnji dan!« doda mencaje si roke.

Mali vitez je govoril prav. V vsej tej tako
dolgotrajni vojni si do sedaj niti jeden pot naj¬
strašnejša leva nista stopila oko v oko. Jeden je
tolkel hetmane in regimentarje, drugi mogočne
atamane kozaške, za tem in onim je šla zmaga,
ta in oni je bil strah sovražnikom, — stoprv
sedaj se je imelo odločiti, čegava zdelica ima
na tej tehtnici pasti. Višnioviecki je z okopov
gledal na nepregledno temo čet tatarskih, koza¬
ških — in je zaman skušal objeti je z očmi, —
Hmielnicki je gledal s polja na grad in tabor,
misleč si v srci: »Tam je moj najstrahovitejši

Z OGNJEM IN MEČEM.

153

sovražnik, ko sem tega strl, kdo se mi potem
še upre?«

Lahko je bilo pogoditi, da bode borba mej
tema človekoma dolga in kruta, — ali konec ni
mogel biti dvojben. Oni knez iz Lubnij in Viš-
njevca je stal na čelu petnajst tisočem, vstevši
tudi taborske sluge, a za kmetskim vojem so
šli Stanovniki od Azovskega morja in Dona, pa
do ustja Dunava. Z njim je šel han na čelu ordi
krimski, bjalogrodski, nohajski in dobruški, —
šlo ljudstvo, ki je bivalo ob vseh prito.kih Dnje-
stra in Dnjepra, šli Niževci in nebrojna črn, —

okop, obkrožen s povodnijo divjih vojevnikov,
kakor na grob velikih vitezov in velikega njih
vojvode.

Prav tako je gledal gotovo tudi Hmielnicki.
Komaj so se namreč ognji dobro razgoreli v nje¬
govih taborih, uže je začel Kozak, poslanec,
pred okopom mahati z belim praporom, trobiti
in kričati, naj ne streljajo. Straže so mu šle na¬
proti in so ga prijele.

»Od hetmana h knezu Jeremiji!« rekel jim je.

Knez še ni stopil s konja in je stal na okopu
z obličjem vedrim kakor nebo. Žari so se mu

Komaj so se ognji v taboru dobro razgoreli, uže je začel Kozak, poslanec, pred okopom mahati
z belim praporom. . .

se step, iz jarkov, gozdov, mest, mestec, vasij in
hutorov — in vsi, ki so preje služili v dvor¬
skih ali kroninih praporih", šli so Cerkesi, kara-
laši vlaški, Turki silistrijski, Turki rumelski, šle
so celo močne Čete Srbov in Bolgarov. Bila je
podoba, da je to nova selitev narodov, ki se¬
daj potujejo na zahod, zapustivši mračna stepna
bivališča, da posedejo novo zemljo, ustanove
nova vladarstva. Tako je bilo razmerje bojnih
sil... peščica proti premnožju, otok v morji!
Ni torej Čuda, da je marsikatero srce plaho utri¬
palo, da se ni le v mestu, ne le v tem kotu,
marveč v vsej Poljski gledalo na ta samotni

zrcalili v očeh in z rdečkastim bleskom obkro-
ževali njegovo plemenito, belo obličje. Ko je
Kozak stopil prede-nj, zastale so mu besede,
noge zadrhtale in mravlje spreletele telo, dasi
je bil star volk se stepe in je prišel kot poslanec.

»Kdo si?« vpraša ga knez vojvoda in upre
va-nj svoje mirne oči.

»Jaz sem stotnik Sokol. . . od hetmana.«
»In s čim prihajaš ?«

Stotnik se začne globoko poklanjati knezu
pod stremene.

»Oprosti, vladika! Kar mi je ukazano, to
povem, — jaz nisem kriv.«

20

154

Z OGNJEM IN MEČEM.

»Govori brez ovinkov.«

»Hetman mi je ukazal povedati, da je prišel
v Zbaraž v gosti' in da vas jutri poišče v gradu.«

»Povej mu, da dajem danes, gostbo v gradu,
ne jutri!« odgovori knez.

Uro pozneje pa so zagrmeli topiči, zaorili
radostni kriki — in vsa okna po gradu so za-
jasnela od tisoč lučij.

Ko je ban zaslišal radostno streljanje, glas
tromb in kotlov, stopil je pred šotor, v družbi
brata si Naradina, sultana Galge, Tuhaj-beja in
mnogih »murz« tatarskih, potem pa poslal po
Hmielnickega.

Hetman je takoj prišel, če tudi je bil uže
nekoliko vinjen. Začel se je poklanjati in pola¬
gati prste na čelo, na brado in prsi. Čakal je
vprašanja.

Han je  dolgo gledal na grad, ki je zdaleka
bleščal kakor velikanska svetilnica, ter je po-
lahko kimal z glavo. Naposled se je pogladil
z roko po redki bradi, ki mu je v dveh pra¬
menih padala na podlasičjo krzno, ter rekel,
kažoč s prstom na osvetljena okna:

»Hetman zaporoški, kaj je tam?«

»Najmogočnejši car!« odgovori mu Hmiel¬
nicki. »Goste gosti' knez Jeremija.«

Han se zamisli.

»Gosti ?« .. .

»Jutrišnja trupla še danes gosti,« odgovori
Hmielnicki.

V tem so na gradu zagrmeli novi streli,
zabrnele trombe in zmešani kriki so prišli celo
hanu do čestitih ušes.

»Za Boga!« zamomlja. »Lev je v srci tega
djaura.«

In ko je malo pomomljal, dostavi:

»Z njim bi rajši stal nego s teboj.«

Hmielnicki se je stresel. Prepotrebno tatar¬
sko prijaznost je težko plačeval, vrhu tega pa
si še ni bil gotov strašnega, zaveznika. Treba je
bilo le hanove besede in odloke, — in vse orde
bi se utegnile obrniti proti Kozakom, ki bi bili
potem izgubljeni brez rešitve. Hmielnicki pa je
vedel tudi to, da mu je han pomagal le zaradi
plena, darov, nesrečnih robov. Domislil se je han
sedaj pa sedaj, da je on sam pravi vladar, ter
se je sramoval, da je stal na strani vstašev proti
kralju, na strani takega »Hmiela« proti takemu
Višniovieckemu.

Kozaški hetman se je često upijanil, ne to¬
liko radi pijanstva, marveč radi obupnosti...

»Veliki vladar!« reče. »Jeremija je tvoj so¬
vražnik. On je  Tatarjem vzel Zadnjeprije, on

je v strah in svarilo po drevji obešal pobite
»murze« kakor volkove; on je hotel iti na Krim
z ognjem in mečem. . . «

»Mar vi niste delali škode po naših zem¬
ljah?« vpraša han.

»Jaz sem tvoj rob.«

Sinji ustni Tuhaj-beja sta začeli drhtati in
zobje bliskati. Mej Kozaki je imel smrtnega so¬
vražnika, ki mu je svoje dni posekal ves čambul
in njega samega malone vjel. Njegovo ime mu
je sedaj sililo na jezik z neizprosno silo mašče¬
valnih spominov. Ni se mogel vzdržati in začel
je stiha sikati:

»Burlaj! Burlaj!«

»Tuhaj-bej!« reče takoj Hmielnicki. »Vidva
z Burlajem sta po najjasnejšem in modrem ukazu
hanovem prejšnje leto pila iz iste posode.«

Nova salva strelov na gradu je pretrgala
daljši razgovor.

Han iztegne roko in naredi z njo krog, ob¬
jemajoč Zbaraž, mesto, grad in okop.

»Jutri je to moje?« vpraša obrnivši se
k Hmielnickemu.

»Jutri oni tam pomro,« odgovori Hmiel¬
nicki z očmi uprtimi v grad.

Potem se je začel znova poklanjati in se
z roko dotikati čela, brade in prsij, misleč, da
je razgovor končan.

Tudi han se je zavil v plašč, zakaj noč je
bila hladna, dasi je bilo meseca malega srpana,
ter rekel obrnivši se k šotorom;

»Pozno je uže!...«

In vsi so začeli prikimavati, kakor bi je
bila pritiskavala jedna sila, a on je odšel po¬
časi in dostojanstveno proti šotoru, ponavljaje
stiha:

»Bog jedenl, . . «

Tudi Hmielnicki se je oddaljil k svojcem
mrmraje spotoma:

»Grad in mesto in plen in vjetnike ti iz¬
ročim, a Jeremija bode moj, ne tvoj, celo če bi
bilo treba plačati z glavo.«

Ognji so začeli pojemati in gasneti, gluhi
šum nekoliko stotisoč glasov je potihaval. Tu
pa tam se je še ozival glas piščalk in klici tatar¬
skih konjuhov, ki so gnali konje na ponočno
pašo, naposled so pa tudi ti glasovi obmolknili,
in sen je objel nebrojne čete tatarske in kozaške.

Le grad je grmel in odmeval od navdu¬
šenih »Vivat«, kakor bi se bilo tam obhajalo
ženito vanje.

V taboru so pričakovali, da se zjutraj začne
napad.

Z OGNJEM IN MEČEM.

In res, zjutraj so se pomikale trume črni,
Kozakov, Tatarjev in drugih divjih vojevnikov,
ki so šli s Hmielnickim, proti okopom, kakor
črni oblaki, valeči se na vrhove gora. Vojake,
če tudi so uže prejšnji dan zaman poskušali
sešteti ognje, osupnilo je sedaj to neizmerno
morje človeških glav. Toda to še ni bil pravi
napad, marveč še le nekak ogled bojnega polja,
utrdeb, rovov, nasipov in sploh vsega poljskega
položaja. In kakor pride morski val, ki ga žene
veter z daljne ravnine, šine kvišku, se zapeni,
udari z gromom ob skalovje in se potem umakne
v daljavo: tako so oni tu pa tam udarjali in
se zopet umikali in znova zaganjali, kakor bi
hoteli poskusiti odpor, kakor bi se hoteli pre¬
pričati, ali jim ne stro poguma s samo mnogo-
brojnostjo svojo, s samim pojavom, predno jim
stro še telesa.

Streljali so tudi s topovi — in svinčenke
so začele na gosto padati v tabor, iz katerega
so začele odgovarjati oktave in samopali in puške;
ob jednem pa se je na nasipih prikazal sprevod
s svetim Rešnjim telesom, da bi ohrabril osuplo
vojsko. Duhovnik Muhoviecki je nesel zlato mon-
stranco, držeč jo z obema rokama nad glavo,
včasih pa jo je vzdignil še višje, — ter stopal s po¬
vešenimi trepalnicami in z ascetičnim obličjem,
miren, pokrit z lamovo čapko i pod baldahinom.
Poleg njega sta stopala dva duhovnika, držeč
ga pod laktmi: Jaskolski, duhovnik huzarski,
svoje dni preslaven vojak, v vojaški opravi ka¬
kor kak izkušen poveljnik, in Žabkovski, tudi nek¬
danji vojak, bernardinec, kateremu je bil v moči
samo Podbipigta kos v vsem taboru. Drožičke
baldahinove so nosili štirje šlahčiči, mej katerimi
je bil Zagloba, — pred baldahinom pa so sto¬
pale deklice s sladkimi lici, sipajoč cvetje. Sli
so po vsej dolžini nasipov, za njimi pa vojno
starejšinstvo. Ko so vojaki videli mirnost duhov¬
nikov in belo oblečenih deklic, rasel jim je zopet
pogum. Povračala se jim je  hrabrost in navdu¬
šenje jim je stopalo v srce. Veter je raznesel
krepilno vonjavo kadila, ki se je žgalo v kadil¬
nicah. Vsi so pokorno klanjali glave, — Muho¬
viecki pa je sedaj pa sedaj začel pesen: »Pred
velikim Zakramentom.«

Dva mogočna glasova, Jaskolskega in Žab-
kovskega, sta poprijemala: »Padajmo na obličje,«
a vsa vojska je pela dalje: »Zaveza stara z novo
naj izgine!« Globok bas topov je spremljal pesen,
in včasih je topovska kroglja šumeč preletela
nad baldahinom in nad duhovniki, včasih pa je
btišila nižje v okop in se zarila v prst, da se je

i55

gospod Zagloba kar krčil in pritiskal k drožičku.
Poseben strah ga je grabil za lase, kedar je
sprevod molil in stal na mestu. Onda je vse
molčalo, in kroglje, letajoče jatoma kakor velike
ptice, so se prav razločno slišale. Zagloba je
čim dalje bolj zardeval, a duhovnik se je ozrl
na polje ter mrmral, ker se ni mogel vzdržati
»Kure naj bi nasajali, ne pa streljali s topovi!«
In res so zelo slabo streljali in on kot nek¬
danji vojak ni mogel mirno gledati na tako
nerodnost in potrato smodnika. In znova so šli
dalje. Nazadnje so prišli na drugi konec okopa,
kjer ni sovražnik nikjer nič pritiskal. Ko so bili
tu in tam poskusili, osobito od zahodnjega rib¬
nika, da bi napravili strah in nered, umaknili so
se naposled Tatarji in Kozaki na svoje prostore
in so ondi ostali. Celo izzivačev niso odposlali.
Tačas je sprevod obležence popolnoma vspod-
budil in ujunačil.

Videlo se je, da Hmielnicki čaka svojega
tabora, če tudi si je bil v svesti, da bode prvi
pravi napad zadostoval, da je jedva nekoliko
nasipov ukazal nasuti pod topove in se ni lotil
nobenega drugega dela ali okopa, da bi oble¬
gancem zagrozil. Tabor je prispel drugi dan
in je stal, voz pri vozu, na miljo dolžine, v ka¬
kih desetih vrstah, od Vernjakov pa do Debinje.
Z njim so prišle še druge nove sile, osobito
krasna pehota zaporoška, ki je bila celo turškim
janičarjem jednaka, mnogo sposobnejša za na¬
pade in začetni boj nego črn in Tatarji.

Pomenljivi vtorek 11. malega srpana je mi¬
nil v obojestranskih hlastnih pripravah. Nihče ni
več dvomil, da se začne napad, zakaj trombe,
kotli in litavri so od ranega jutra v kozaškem
taboru igrali »v orožje«, in mej Tatarji je ka¬
kor grom bobnel veliki sveti boben »balt« ...
Naredil se je tih, lep večer; le z obeh ribnikov
in Gnjezne so se vzdigovale lahke meglice, —
naposled je zamigotala prva zvezda na nebu.

V tem hipu je v jeden glas riknilo šest¬
deset kozaških topov. — Nepregledne množice
so s strahovitim krikom udrle proti nasipom —
in napad se je razpočel.

Vojske so stale na okopih in zdelo se jim
je, da se zemlja trese pod nogami. Najstarejši
vojaki niso pametovali kaj takega.

»Jezus, Marija! Kaj je to?« vpraša Zagloba,
stoječ poleg Skrzetuskega s huzarji v presledku
nasipa. »To ne gredo ljudje na nas!«

»Lahko vidiš, da niso ljudje. Sovražnik
žene vole pred seboj, da bi nas preje upehal
s streljanjem na nje.«

20*

156

Z OGNJEM IN MEČEM.

Stari šlahčič je pordel kakor pesa, oči so
mu izstopile, a iz ust mu je buhnila samo jedna
beseda, v katero je izlil vso besnost, ves strah
in vse, kar je mogel misliti ta hip:

»Lopovi!.. .«

Voli, besni, ker so je divji, na pol nagi pas-
stirji podili s palicami in gorečimi plamenicami,
podivjani od strahu, drli so naprej s strašnim
rikom, zaganjali se v kupe, prerivali, leteli na¬
prej, pa se zopet razbegavali in obračali nazaj;
a ker so je podili s krikom, z ognjem, sekali
z biči, leteli so znova proti nasipom. A Vurcel
je začel razsajati z ognjem in železom, in dim
je pokril svet. — Nebo je pordelo, — prestra¬
šena živina se je razpršila, kakor bi jo bila strela
raznesla, polovica je je padlo, — in po trupih
je sovražnik drl naprej.

Spredaj, porivani s kopji in žgani z ognjem
iz samopalov, leteli so vjetniki z vrečami peska,
s katerimi so imeli zasipati rov. To so bili kmetje
iz zbaraške okolice, kateri niso bili utegnili
bežati v mesto pred navalom: mladi možje,
starci in ženske. Vsi ti so leteli kričeč, plačoc
in vzdigujoč roke proti nebu, da bi se jih usmi¬
lilo. O tem kriku so se človeku ježili lasje na
glavi, toda usmiljenje je bilo na zemlji umrlo:
zadaj so se jim kozaška kopja zatikavala v pleča,
spredaj pa so nesrečnike vrtale Vurclove svin¬
čenke, karteče trgale na kose; bežali so torej,
bredli po krvi, — padali, vstajali in znova bežali,
kajti pehAl je je val kozaški, tatarski, turški. . .

Rov se je polnil s telesi, krvjo, vrečami
peska, — naposled se napolnil, in sovražnik se
je kričeč vrgel črez njega.

Polki so drug drugega pehali. Pri svitu
topovskega ognja je bilo videti starejšinstvo, ki
je z buzdovani vedno nove polke podilo na
okop. Najizbornejše ljudstvo se je vrglo na sta¬
novanja in vojske Jeremije, kajti Hmielnicki je
vedel, da bode tam odpor največji. Sli so torej
kurzeni s Siči, za njimi strahoviti Perejeslavci
z Lobodo, za njimi je Vorončenko vodil polk
čerkeski, Kulak polk karvovski, Nečaj braclav-
ski, Stepka humanski, Mrazoviecki korsunski, —
šli so tudi Kalničani in močni polk bjalocerkvi-
ški, ki je štel petnajst tisoč mož, — a za njim
sam Hmielnicki, — v ognji, rdeč kakor hudič,
ter je široke prsi nastavljal svinčenkam, z levjim
obličjem, orljim očesom, — v zmesi, v dimu,
zmešnjavi, v klanji in vihri, v plamenih, na vse
pozoren, vse vrejujoč.

Za molojci so šli divji Kozaki donski, dalje
čerkeski, boreči se z noži; tu je Tuhaj-bej pe¬

ljal krute Nohajce; za temi Subagazi bjalogrod-
ske Tatarje, tu Kurduk rjave Astrahance, obo¬
rožene z velikanskimi loki in strelkami, katerih
vsaka je bila tako dolga kakor kopje. Sli so
drug za drugim tako na gosto, da je goreča
sapa zadaj stopajočih oblivala sprednjim vratove.

Kdo bi vedel, koliko jih je padlo, predno
so prišli do rova, zasutega z vjetniki, kdo pove,
kdo izpeva! Došli in prešli so ter se začeli za¬
ganjati na nasipe. Mislil bi bil, da je ta zvezd¬
nata noč — noč poslednje sodbe. Topovi niso
mogli tolči bližnjih, rikali so z neprestanim
ognjem na oddaljenejše vrste. Granate, popisujoč
ognjene loke po nebu, letale so s peklenskim
hihotom in delale v temi jasen dan. Nemška
in poljska pehota in poleg nje spešni dragonci
kneževi — leteli so molojcem, plamenom in
svinčenkam naravnost v obraz.

Prve njih vrste so se hotele umakniti, a ker
so bile zadaj pehdne, niso se mogle. Pešcem je
kri brizgala pod stopinjami. Okopi so postali
opolzli, drčale so po njih noge, roke, prsi. Za¬
ganjali so se na nje, padali in se znova zaganjali,
prekriti z dimom, črni od saj, razmesarjeni, —
a vendar prezirajoči rane in smrt. Mestoma so se
branili uže z »belim orožjem«. Videl si ljudi, re¬
kel bi, neprisotne od besnosti, z režečimi zobmi,
z okrvavljenim obličjem... Živi so se borili na
krčevito drgetajoči množici umirajočih in po¬
bitih. Ukazov ni bilo več čuti, temveč le strašen,
splošen krik, v katerem je vse ginilo, in pok
strelov in stokanje ranjencev in jek in sikanje
granat je ogluševalo vse.

In ta velikanska in neprizanesna borba je
trpela več ur. Okolu nasipa je vzrasel nov nasip
trupel — ter napadovalcem oviral pristop. Si-
čevci so bili malone vsi podavljeni in posekani,
polk perejeslavski je ležal po vrsti okolu na¬
sipa; karvovski, braclavski in humanski so bili
zdesetkovani, — a drugi so se še pehMi, riueni
od zadaj po gardi hetmanski, rumelskih Turkih
in urumbejskih Tatarjih. Toda tudi v vrstah
napadencev je nastala zmešnjava, zakaj na oko¬
pih se pehota poljska, Nemci in dragonci niso
umaknili niti za ped. Sopihajoč, s krvjo obliti,
besni, znojni, na pol zmešani od smradne krvi,
drli so drug črez drugega proti sovražniku, ka¬
kor sestradani volkovi za čredo ovac.

Ta hip je Hmielnicki v drugo navalil z ostanki
prvih polkov in z vso še nenaČeto silo Bjalo-
cerkvičanov, Tatarjev, Turkov in Cerkesov.

Topovi z okopov so prenehali grmeti, gra¬
nate svetiti in ročno orožje je zabrenketalo po

Z OGNJEM IN MEČEM.

po vsej dolžini zapadnega nasipa. Spopad se je
znova razvnel. Naposled je utihnilo tudi stre¬
ljanje. Tema je pokrila borilce.

Nobeno oko ni moglo več videti, kaj se
tam godi, — le prevračalo se je nekaj v po-
mraku, kakor orjaško telo kake pošasti, ki se krče¬
vito premetava. Celo iz krikov se ni dalo več
razločiti, če se glasi v njih zmaga ali obup. Na
hipe so tudi ti prenehavali, a onda je bilo čuti
le jeden sam velikanski jek, razlegajoč se od
vseh stranij, izpod zemlje, na zemlji, v vzduhu,
višje in višje, kakor bi duše ječeč odletavale s po-
bojevišča. A to so bili le kratki presledki. Po
takem hipu se je odzivalo vreščanje in vpitje še
z večjo silo, čim dalje bolj hripavo, čim dalje
bolj nečloveško.

V tem pa je znova zagrmel ogenj iz pušek
in samopalov. Polkovnik Mahnicki je hitel na
pomoč utrujenim regimentom z ostanki pehote.
Trobke na povratek so začele trobiti v zadnjih
vrstah molojcev.

Nastal je presledek, kozaški polki so se
za streljaj oddaljili od okopov ter stopili pod
obrambo svojih si teles. — A ni minilo pol
ure, in Hmielnicki se je znova zakadil ter je je
v tretje gnal na napad.

Ta pot pa se je pokazal na konji sam knez
Jeremija. Lahko ga je bilo spoznati. Praporec
in hetmanski bunčuk sta mu vela nad glavo,
za njim in pred njim pa so nesli kakih deset
krvavo rdečih plamenic. Takoj so začeli stre¬
ljati s topovi na-nj, toda nerodni topničarji so
metali kroglje daleč v stran, za Gnjezno, on pa
je mirno stal — in zrl v bližajoče se oblake.

Kozaki so pospešili korak, kakor bi je bila
očarala ta prikazen.

»Jarema! Jarema!« letel je tih šum, ka¬
kor šelest vetra, po globokih vrstah.

In stoječ na okopu sredi krvavih svetil,
zdel se jim je grozni knez, kakor bi bil velikan
v narodni basni. Drhtavica jim je spreletela utru¬
jene ude, a roke so delale znamenje križa. On
je še vedno stal.

Mahnil je z zlato bulavo — in takoj so
zlovražne ptice granate zašumele na nebu — ter
padle v bližajoče se vrste. Množice so se zvile
kakor smrtno ranjen velikan; krik strahu je
preletel od konca do konca.

»Tecimo! Tecimo!« razlegli so se glasovi
kozaških polkovnikov.

Črni val se je z vso močjo zapodil proti
nasipom, pod katerimi se je mogel skriti gra-

i5 7
natam. Ni pa bil pretekel še polovice pota, ko
se je knez, še vedno viden kakor na dlani, okrenil
nekoliko na zahod in znova zamahnil z zlato
bulavo.

Na to znamenje se je začela od ribnika,
mej njegovo površino in okopom, usipati konjiča
in kakor bi trenil, razlila se je okrog pobrežja
na ravnini. O svetlobi granat so bili razločno
videti velikanski huzarski prapori Skrzetuskega
in Zacvilihovskega, dragonci Kušla in Volodijov-
skega in kneževih Tatarjev Roztvorovskega. Za
njimi so se usipali novi polki semenov in Vlahov
Bihovčevih. Ne le Hmielnicki, temveč vsak pre¬
prosti Kozak je spoznal na prvi pogled, da je
drzni poveljnik sklenil s strani planiti z vso silo
v sovražnika.

V vrstah molojcev so zabrnele trombe »na
povrat«. »Čelo proti konjiči, čelo proti ko¬
njiči!« razlegli so se prestrašeni glasovi. Ob
jednem pa je Hmielnicki poskušal izpremeniti
čelo svojih vojsk ter se proti konjiči zasloniti
s konjico. Pa uže ni več utegnil. Predno jo je
mogel deti v red, planili so kneževi prapori ter
drli, kakor bi imeli krila, kričeč: »Udri! Udri!«
Praporci so frfoleli, peresa švistala in orožje je
hreščalo. Huzarji so uprli kopja v sovražnika
in planili na nje kakor orkan, spotoma valeč in
mendrajoč. Pehotnih polkov, na katere se je
obrnil prvi naval, ni mogel več zadržati noben
ukaz, nobena človeška sila. Divji strah je ogrnil
divjo hetmansko gardo. Bjalocerkvičani so od
sebe pometali samopale, piščeli, kopja, kose,
mlate, sablje in so se, zakrivši glavo z rokami,
prestrašeni, z zverskim rikom drvili na tatarske
oddelke, ki so stali zadaj. Tatarji pa so je
vsprejeli s ploho strelic, — vrgli so se torej
v stran in bežali vzdolž tabora pod ognjem
pehote in Vurclovih topov in razstiljali trupla
tako na gosto, da redkokje ni ležal drug na
drugem.

V tem pa je divji Tuhaj-bej, ojačen po Su-
bagazem in Urum-murzi, besno udaril na naval
huzarjev. Ni se sicer nadejal, da bi ga zlomil,
temveč rad bi ga bil vsaj za malo časa za¬
držal, da bi se mogli tačas silistrijski in rumel-
ski janičarji postaviti v čveterokot, a Bjalocer¬
kvičani osvestiti se od prvega strahu. Planil je
torej v dim ter sam letel v prvi vrsti, ne kot
vodnik, marveč kot navaden Tatar in je sekal,
mlatil in se zaletaval kakor drugi. Krive nohaj-
ske sablje so žvenketale po oklepih in kalču-
gah in vpitje vojevnikov je glušilo vse druge
glasove.

t58

Z OGNJEM IN MEČEM.

A niso vzdržali. Odrineni z mesta, natiska-
vani s strašno pezo železnih jezdecev, katerim
niso bili navajeni naravnost upirati se, pehani
proti janičarjem, sekani z dolgimi meči, suvani
se sedel, mlačeni, biti, trti kakor strupena go¬
lazen: branili so se tako besno, da so naval
huzarjev istinito ustavili. Tuhaj-bej se je drvil
kakor uničujoč plamen, a Nohajci so šli za
njim, kakor gredo voleje za volčico.

Vendar so se umikali, padajoč čim dalje
bolj na gosto. Kriki: »Alla!« so uže naznanjali,
da so se janičarji razvrstili, a zdajci se je do
besnega Tubaj-beja zagnal Skrzetuski in ga oši¬
nil z mečem po glavi. Toda videti je bilo, da
se vitezu po bolezni ni še vsa moč povrnila,
zakaj sablja, kovana morda v Damasku, ni vzdr¬
žala zamaha, skratka, jeklo se mu je nad glavo
zasukalo, udaril je s ploskvo, in sablja se je raz¬
drobila na kosce. A oči Tuhaj-bejeve je vendar
takoj prevlekla noč. Izpustil je konja ter padel
Nohajcem na roke, ki so zgrabili svojega voja
in se strahovito kričeč razpršili na obe strani,
kakor se razprši megla, katero je razgnal močan
veter. Vsa kneževa konjiča je stala sedaj pred
janičarji rumelskimi in silistrijskimi in pred če¬
tami srbskih poturčencev, ki so se z janičarji
vred postavili v močen čveterokot in se počasi
pomikali proti taboru, s čelom obrneni proti
sovražnikom, naježeni s cevmi mušket, s koni¬
cami dolgih kopij, bojnih sekir in handžarov.

Oklopni prapori dragonski in semenski so
drvili proti njim kakor vihra, a na čelu je šel
rožljajoč in hrumeč huzarski prapor Skrze-
tuskega. On sam je letel na slepo v prvi vrsti,
poleg njega pa gospod Longin na svoji ifland-
ski kobili s strašnim »zervikapturom« v roki.

Rdeča vrsta ognja je preletela z jednega
konca čveterokota na drugi, — svinčenke so za¬
žvižgale jezdecem okolu ušes, tu pa tam je
jeknil človek, tu pa tam zvalil se konj, vrsta
jezdecev se lomi, a oni vihrajo dalje. Uže do¬
segajo, janičarji uže slišijo hropenje in sopihanje
konj, — čveterokot se še bolj stiska in z žila¬
vimi rokami izteza zid kopij proti besnim ko¬
njem. Kolikor ostrin, toliko smrtij grozi vitezom.

V tem vihra neki huzar velikan proti steni
čveterokotovi v najhujšem zaletu. Na hip so vi¬
deti kopita velikanskega konja viseča v vzduhu,
potem planeta konj in vitez v sredino gnječe,
lomeč kopja, valeč ljudi, premetavajoč, teptajoč.

Kakor orel pade na jato belih jerebic, a
one stisnene lete pred njim v plen roparju, ki
je trga s kljunom in s kremplji: tako se je

gospod Longin Podbipigta zagnal v sredino so¬
vražnikovih vrst in razsajal s svojim »zervikap¬
turom«. In nikpli viharno bučanje v mladem in
gostem gozdu ne napravi takega opustošenja,
kakoršno je on delal v gnječi janičarski. Strašen
je bil. Njegova postava je navzela nečloveško
velikost. Njegova kobila se je izpremenila v ne¬
kakega velikanskega pozoja, prhajočega ogenj
iz nozdrv, a »zervikaptur« se je vitezu v roki
potrojil. Kislar-Bak, orjaški aga, vrgel se je na-nj
in padel, presekan na dvoje. Zaman, da mu
drznejši kmetje zastavljajo pot s kopji, — pa¬
dajo, kakor bi je strela tolkla, — on pa tepta
po njih, zaletava se v največjo gnječo — in ko
mahne, — rekel bi: — žito pod koso, dela se
praznota, slišati je vrisk strahu, ječanje, udarce,
hrestanje železa in hropenje peklenske kobile.

»Div! Div!« kriče prestrašeni glasovi.

Ta hip prihrumi železni naval huzarjev,
s Skrzetuskim na čelu, skozi vrata, katera je bil
odprl litavski vitez. Stene čveterokota so po¬
čile kakor stene valeče se hiše, in janičarske
množice so potegnile na vse strani v beg.

Bil je pa tudi zadnji čas, kajti Nohajci pod
Subagazim so se uže vračali v bitko kakor
krvoločni volkovi, z druge strani pa, zbravši
vnovič Bjalocerkvičane, je šel Hmielnicki jani¬
čarjem na pomoč. — Toda sedaj se je vse zme¬
šalo. Kozaki, Tatarji, poturčenci, janičarji —
vsi so bežali v največjem neredu in poplahu
proti taborom, brez odpora. Konjiča je je gnala,
sekajoč, kamer je bilo. Kdor ni poginil preje,
poginil je pozneje. Pogon je bil tako ljut, da
so prapori prehiteli zadnje vrste begunov, in vo¬
jakom so roke medlele od mahanja. Trume so
odmetavale orožje, prapore, čapke, celo obleko.
Bele janičarske kučme so pokrile polje, kakor
bi bil padel sneg. Vse izborno vojaštvo Hmiel-
nickega: pehota, konjiča, artilerija, pomožni od¬
delki tatarski in turški, vse je delalo le jedno maso,
zmešano, plaho, oslepelo od strahu. Cele stotine
so bežale pred jednim »tovarišem«. Huzarji,
razbivši pehoto in Tatarje, storili so svoje, a
sedaj so se kosali dragonci in lahki prapori,
z Volodijovskim in Kušlom na čelu. Krije z jedno
samo kalužo pokrila strašno bojišče in je coko-
tala kakor voda pod trdimi stopinjami konjskih
kopit, brizgajoč vitezom na orožje in obličje.

Bežeče trume so si oddahnile stoprv sredi
voz svojega tabora, ko so trombe odpoklicale
kneževo konjico.

Viteštvo se je vračalo pojoč in radostno
vriskajoč. Spotoma je s kadečimi se sabljami

Z OGNJEM IN MEČEM.

kazalo trupla sovražnikov. A kdo je mogel pre¬
soditi velikost poraza, ko so ležala pred okopom
telesa na telesih, »za moža visoko!« Vojaki so
bili vsi zaliti z znojem in z svežo krvjo.

Na srečo je zavel od ribnikov precej mo¬
čan veter in je ta smrad spihal k sovražnemu
taboru.

Tako se je skončalo prvo srečanje straš¬
nega »Jareme« s Hmielnickim.

Toda napad ni bil še skončan. Tačas, ko
je Višnioviecki odbijal zalete, namerjene na desno
krilo tabora, polastil se je Burlaj na levem krilu
malone okopov. Preplazil se je na čelu zadnjepr-
skim vojakom tiho okolu mesta in grada, do¬
spel do zahodnega ribnika in z vso silo udaril
na Firlejeva stanovanja. Ogerska pehota, ki je
ondi stala, ni mogla vzdržati naskoka, ker na¬
sipi pri ribniku še niso bili dodelani — in prvi
zastavonošo je pobegnil, za njim pa ves polk.
Burlaj je skočil v sredino, za njim pa so drli
Zadnjeprijanci kakor hudournik. Zmagoslavni
kriki so prileteli celo do drugega konca. Ko¬
zaki, drveč za bežečimi Ogri, razbili so majhen
oddelek konjiče, vzeli nekoliko topov in uže
prihrumeli do stanovanj kastelana belskega : kar
prihiti na pomoč gospod Przijemski, na čelu
nemškim oddelkom. Z jednim sunkom je podrl
zastavonoša, sam zagrabil zastavo in planil z njo
na sovražnika. Za njim so se Nemci ljuto spo¬
prijeli s Kozaki. Završala je strašna ročna borba,
v kateri sta se skušali z jedne strani besnost in
premnožje Burlajevih ljudij, z druge pa hrab¬
rost starih levov iz tridesetletne vojne. Zaman
se je Burlaj vrival v najgostejše vrste borilcev.
Niti prezir smrti, s katerim so se molojci bo¬
rili, niti njih zdržljivost nista mogla ustaviti ne-
obuzdanih Nemcev, ki so šli naprej kakor zid
ter je tako silno sunili, da so se morali sovraž¬
niki umakniti z mesta.

Pritisnili so je ob okope, zdesetkovali in
po polurni borbi vrgli nazaj za nasipe. Gospod
Przijemski, zalit s krvjo, je prvi zapičil svoj
prapor v nedokončan nasip.

Burlajev položaj je bil sedaj strašen. Umak¬
niti se je moral po isti poti, po kateri je bil
prišel, a ker je bil Jeremija baš strl napadovalce
desnega krila, mogel je prav lahko odrezati ves
Burlajev oddelek. Res, da mu je prišel na po¬
moč Mrazoviecki, na čelu korsunskim konjeni¬
kom, toda ta hip so se pokazali tudi huzarji
gospoda Koniecpolskega, njim se je pridružil
Skrzetuski, vračajoč se z napada na janičarje,

i5q

in oba sta odrezala dosihdob še v redu umi¬
kajočega se Burlaja.

Z jednim napadom so ga razbili v puh,
in potem se je začelo ljuto klanje. Kozakom,
katerim je bila pot v tabore zaprta, odprta je
bila le pot v smrt. Nekateri, ne proseč milosti,
borili so se v gručah ali posamično, besno,
drugi so zaman iztezali roke proti jezdecem, ki
so po bojišči bučali kakor vihar. Začeli so se
pogoni, pojedine bitke, iskanje sovražnikov, po¬
skritih po kotlinah in neravnotah tal. Da bi si
bojišče razsvetlili, začeli so z okopov metati za¬
žgane smolnate plamenice, ki so letele kakor
meteori s plamenečo grivo. Pri teh rdečih ble¬
skih so dosekavali ostanke Zadnjeprijancev.

Na pomoč jim je priskočil še Subagazi, ki
je ta dan dokazoval čudeže hrabrosti, a pre¬
slavni Marek Sobieski, starosta krasnostavski,
napadel ga je takoj, kakor lev napade divjega
bivola. — Burlaj je torej videl, da ni od ni¬
koder več rešitve. A ti, Burlaj, ljubil si slavo
kozaško bolj nego življenje, zategadelj nisi iskal
rešitve! Drugi so se skrivali v temi, po rovih,
plazili mej kopiti konj, on pa je še iskal sovraž¬
nikov. Podrl je gospoda Dabka in gospoda Ru-
sieckega in mladega gospoda Aksaka, levjega
mladiča, tega, ki se je bil pod Konstantinovem
ogrnil z nesmrtno slavo; potem je posekal gos¬
poda Savickega, potem je razčesnil dva huzarja
in naposled je zagledal ogromnega šlahčiča, ki
je kričeč kakor tur tekel po bojišči. Burlaj je
planil in kakor bliskavica udrl za njim.

Gospod Zagloba — on je bil — riknil je
od strahu še silneje in obrnil konja v beg.
Ostanki las so se mu zježili, a zavednosti ni
izgubil; nasprotno, ukane so mu kakor bliska¬
vice švigale po glavi, ob jednem pa je vreščal
na vse grlo: »Gospodje! Kdor v Boga veruje!«
in letel kakor vihra proti gostejšemu kupu jez¬
decev. Burlaj pa se mu je bližal s strani, kakor
bi ga nesla strela. Gospod Zagloba je zamižal,
a v glavi mu je zašumelo: »Poginem, jaz in
moje bolhe!« Za seboj je slišal sopihanje konja,
opazil, da mu nihče ne hiti na pomoč, da ne
ubeži in da ga nobena druga roka nego vlastna
ne iztrga Burlaju iz šap.

V tem poslednjem hipu sta se mu obup
in strah izpremenila v besnost. Riknil je tako
strahovito, da noben tur ne bi mogel tako, in
obrnivši konja na mestu, zagnal se je na pro-
tivnika.

»Zaglobo podiš!« kriknil je ter s povzdig-
neno sabljo planil naprej.

Z OGNJEM IN MEČEM.

V tem hipu so z okopov vrgli novo jato
gorečih plamenic. Storilo se je svetlo, Burlaj
je  pogledal, osupnilo ga je.

Ni ga osupnilo, ko je zaslišal ime, saj ga
v življenji ni še nikoli slišal, marveč ker je spo-

otel, poginili so vsi do poslednjega, — vjetnikov
to strašno noč niso jemali.

Subagazi je bežal proti taborom. Gnal ga
je starosta krasnostavski in lahka konjiča. Na-
skokj je bil v vsej vrsti okopov odbit, — le

»Zaglobo podiš!« kriknil je ter s povzdigneno sabljo planil naprej... (Str. i5g.)

znal moža, katerega je kot Bohunovega prijatelja
še nedavno gostil v Jampolu.

A baš ta nesrečni trenotek osuplosti je po¬
gubil hrabrega voja molojcev, kajti predno se
je opdmetoval, zadel ga je gospod Zagloba na
senci in z jednim zamahom zvalil s konja.

To se je zgodilo vpričo vse vojske. Radost¬
nim vriskom huzarskim je odgovoril krik strahu
od strani molojske. Ko so videli smrt starega
leva črnomorskega, izgubili so srce popolnoma
in pustili ves odpor. Katerih Subagazi ni bil

pred kozaškim taborom je vihrala še konjiča,
poslana na pogon.

Krik zmagoslavja in veselja je pretresal ves
tabor oblegancev in mogočni kriki so udarili
prav ob nebo. Krvavi vojaki, oznojeni, oprašeni,
črni od smodnika, z oteklimi lici in z razmrše-
nimi obrvmi, še z nepogašenim plamenom v očeh,
stali so oprti na orožje, s prsmi hlapajoči vzduh,
a pripravljeni, da znova planejo v boj, ako bi
bilo treba. Zlagoma se je vračala tudi konjiča
s krvave žetve pod taborom. Potem je šel sam

Z OGNJEM IN MEČEM.

161

knez na bojišče in za njim regimentarji, gospod
praporščak, gospod Marek Sobieski, gospod Przi-
jemski.

»Živel Jeremija!« kričala je vojska. »Živel
naš oteč!«

In knez se je gologlav priklanjal z glavo
in bulavo na vse strani.

»Hvala, gospodje! Hvala, gospodje!« po¬
navljal je z zvonkim, krepkim glasom.

Potem se je obrnil k gospodu Przijemskemu.

»Ta okop zadostuje!« rekel je.

Przijemski se je poklonil.

In prešli so vojvode zmagatelji od zahod¬
nega pa do vshodnega ribnika, ogledavajoč si
bojišče, škodo, ki jo je sovražnik napravil v na¬
sipih, in nasipe same.

Za kneževini spremstvom so navdušeni vo¬
jaki, veselo vriskaje, na rokah nesli v tabor go¬
spoda Zaglobo, kot največjega junaka današnjega
dne. Dvajset krepkih rok je kvišku držalo re¬
jeno postavo vojevnikovo, vojevnik pa je rdeč,
znojen, mahaje z rokama zaradi ravnotežja, kričal
na vse grlo:

»Ha! Dal sem mu popra! Navlašč sem malo
pobežal, da bi ga izvabil za seboj. Nič več
nam ne bode burlajevai, pasja duša! Velemožni

gospodje, treba je bilo dati mlajšim dober
vzgled!... Za Boga, pazite, sicer me prevrnete
in potolčete! Dobro držite, držite!... Kruto delo
sem imel z njim, verujte mi! O lopovi! Vsak
razbojnik se dan današnji nastavlja šlahčiču!
A sedaj imajo... Pazite! Za vraga, pustite me!«

»Živel! Živel!« kričala je šlahta.

»H knezu z njim!« ponavljali so drugi.

»Živel! Živel!!«

V tem je hetman zaporoški, pridirjavši do
svojega tabora, kričal kakor divja ranjena zver,
trgal župan s prsij in si praskal obraz. Starej-
šinstvo, kolikor se ga je rešilo, obstopilo ga je
molče. Niti besedice tolažbe ni črhnilo, a njega
je skoro blaznost popadala. Ustni je imel spe¬
njeni, s petama je tolkel ob tla, z obema ro¬
kama ruval si lase.

»Kje so moji polki, kje molojci?« ponavljal
je z ohripelim glasom. »Kaj poreče han! Kaj
poreče Tuhaj-bej! Dajte mi Jeremijo; mojo
glavo nasadite na kolec!«

Starejšinstvo je mrko molčalo.

»Čemu so mi vražarice prerokovale zmago?«
ričal je dalje hetman. »Vražaricam porežite glave!
Čemu so mi govorile, da dobim Jeremijo?«

Polkovniki so navadno molčali, kedar je
rik tega leva tabor pretresal, — a sedaj je bil
lev zmagan in strt in zdelo se je, da ga sreča
zapušča, zatorej je poraz starejšinstvo ujunačil.

»Jeremiji ne zdržiš!« zamrmra Stepka mrko.

»Pogubiš nas in sebe!« oglasi se Mrazo-
viecki.

Navdušeni vojaki so nesli, veselo vriskaje, gospoda Zaglobo na rokah v tabor

21

Z OGNJEM IN MEČEM.

Hetman skoči k njima kakor tiger.

»A kdo je bil pod Žoltimi vodami? Kdo
pod Korsunom ? Kdo pod Pilavicami?«

»Ti,« reče drzno Vorončenko, »a tam ni
bilo Višniovieckega!«

Hmielnicki se zgrabi za čop. *)

»Hanu sem obljubil, da nocoj prenočimo
v gradu!« kričal je obupno.

Na to Kulak:

»Kaj si hanu obljubil, to je tvoja glava.
Pazi, da je ne izgubiš z vratu. . . a na naskok
nas ne pehaj in ne pogubljaj slug božjih! Lahe
obkroži z okopi, nasipe veli nasuti pod puške, —
drugače gorje ti!«

»Gorje ti!« ponove mrki glasovi.

»Gorje vam!« odgovori Hmielnicki.

In tako so se razgovarjali, grozno kakor
grom... Nazadnje se je Hmielnicki zasuknil in
vrgel na kup ovčjih kož, pokritih s pregrinjali,
v kotu šotora.

Polkovniki so s povešenimi glavami stali
pred njim in dolgo je vladal molk. Naposled
je hetman vzdignil glavo in hripavo zakriknil:

»Žganja!« . . .

»Ne bodeš pil!« vikne Vihovski. »Han po¬
šlje po-te.«

Tačas je han sedel pol milje od bojnega
polja, ne vedoč, kaj se tam godi. Noč je bila
mirna in topla, sedel je torej pod šotori sredi
mullov in ag — in čakajoč poročil jedel je datlje
iz srebrne sklede poleg njega stoječe, včasih pa
je pogledal na raziskreno nebo in mrmral:

»Mahomed Rosullah. . «

V tem je na spenjenem konji pridirjal Su-
bagazi, zasopel, okrvavljen. Skočil je s konja,
naglo se približal ter se začel globoko prikla¬
njati, čakajoč vprašanja.

»Govori!« reče han s polnimi usti datljev.

Subagazemu so besede kar žgale na ust¬
nah, toda brez običnih naslovov ni smel izpre-
govoriti. Začel je z globokimi pokloni tako-le:

»Najmogočnejši han vseh ord, vnuk Maho-
medov, samodejni vladar, modri gospod, srečni
gospod, gospod drevesa razprostrtega od vshoda
do zahoda, gospod drevesa cvetočega...«

Tu je han mahnil z roko in besedo pre¬
trgal. Videč na obličji Subagazega kri, a v očeh
bolest in obup, izpljunil je nedožvečene datlje
na roko, dal jednemu izmej mullov, ki je je
vzel z znamenji nenavadne časti — in takoj za¬
čel jesti, — han pa je rekel:

*) Haarschopf.

»Hitro in modro govori, Subagazi. Je-li
tabor nevernikov vzet?«

»Bog ni dal!«

»Lahi ?«

»Zmagalci.«

»Hmielnicki ?«

»Pobit.«

»Tuhaj-bej ?«

»Ranjen.«

»Bog je jeden!« reče han. »Koliko vernikov
je šlo v raj?«

Subagazi pogleda kvišku in pokaže s krvavo
roko na raziskreno nebo.

»Kolikor je teh lučij pri nogah Allahovih,«
odgovori razločno.

Hanu je tolsto obličje pordečelo. Srd ga je
zagrabil za prsi.

»Kje je pes,« vprašal je, »ki mi je obetal,
da bodemo danes v gradu spali? Kje je stru¬
peni gad, katerega Bog stare z mojo nogo? Naj
pride in naj da račun o svojih mrzkih obljubah.«

Nekoliko murz je takoj odhitelo po Hmiel-
nickega, han pa se je zlagoma pomiril, na¬
posled pa rekel:

»Bog je jeden!«

Potem se obrne k Subagazemu.

»Subagazi!« reče. »Kri je na tvojem ob¬
ličji.«

»To je kri nevernikov,« odgovori mu vojnik.

»Povej, kako si jo razlil, in potolaži naša
ušesa s hrabrostjo vernikov.«

Tu je  začel Subagazi obširno praviti o vsej
bitki, hvaleč hrabrost Tuhaj-bejevo, Galgino in
Naradinovo. Tudi o Hmielnickem ni zamolčal.
Proslavljal ga je z drugimi vred ter je le božjo
voljo in besnost nevernikov navajal kot vzrok
poraza. Hana je v pripovedovanji sosebno to
osupnilo, da neverniki s početka niso streljali
na Tatarje in da je kneževa konjiča stoprv tedaj
udarila na-nje, ko so ji zagradili polje.

»Allah! Z menoj niso hoteli vojne,« reče,
»toda sedaj je prepozno...«

In v resnici je bilo tako. Knez Jeremija je
s početka zabranil streljati na Tatarje, ker jc
hotel v vojakih utrditi misel, da so s hanom
začeta uže pogajanja in da orda le na videz
stoji še na strani Črni.

Stoprv pozneje, ker je sila nanesla, prišlo
je do spopada s Tatarji. .

Han je kimal z glavo, premišljajoč še ta
hip, ali bi ne bilo bolje obrniti orožja proti
Hmielnickemu: kar stopi.sam hetman pred njega.

Z OGNJEM IN MEČEM.

i63

Hmielnicki je bil uže miren in se je približal
z povzdigneno glavo, smelo zroč banu v oči. Na
obličji se mu je slikala lokavost in odločnost.
»Približaj se, izdajica!« reče han.

»Približa se hetman kozaški in ne izdajica,
marveč zvest zaveznik, kateremu nisi le v sreči
obljubil pomoči,« odgovori Hmielnicki.

»Idi, nočuj v gradu ! Idi, potegni Lahe za
glavo z okopov, kakor si mi obetal!«

»Veliki han vseh ord,« odgovori z močnim
glasom Hmielnicki. »Mogočen si in razun sul¬
tana najmočnejši na zemlji; moder in silen si,
ali pa moreš izpustiti strelico z loka prav pod
zvezde, ali izmeriti morju globočino?«

Han strmeč pogleda na-nj.

»Ne moreš,« govori čim dalje krepkeje
Hmielnicki, »tako tudi jaz nisem mogel pregledati
vse ošabnosti in drznosti tega Jeremije! Sem-li
mogel pomisliti, da se tebe ne ustraši, da se ne
uda, ko tebe zagleda, in da ne udari s čelom
pred teboj, marveč da vzdigne drzno roko na
tebe samega, da prelije kri tvojih vojevnikov in
da se bode rogal tebi, mogočni vladar, kakor
poslednjemu tvojih murz? Ako bi se bil drznil
tako misliti, — razžalil bi bil tebe, katerega
častim in ljubim.«

»Allah!« reče han čim dalje bolj osupel.

»Le to ti povem,« nadaljuje Hmielnicki
z vedno večjo samosvestjo v glasu in ponašanji,
»velik in mogočen si. Od vshoda do zahoda
se ti vladarji klanjajo do tal in te nazivljejo
leva. Sam Jeremija ne pade na obraz pred tvojo
brado. Ako ga ne stareš, ako mu ne upogneš
vratu, ako po njegovem hrbtu ne sedeš na
konja, prazna je vsa tvoja mogočnost, prazna
tvoja slava, kajti pravilo se bode, da je neki
laški knez brez kazni osramotil krimskega čara,
da je večji, da je mogočnejši nego ti...«

Nastalo je gluho molčanje. Murze, age in
mulli so kakor v solnce zrli hanu v obličje, pri-
državali sapo v prsih, on pa je mižal in mislil. . .

Hmielnicki se je oprl ob bulavo in smelo
čakal. •

»Rekel si,« izpregovori naposled han. »Je¬
remiji upognem vrat, po njegovem hrbtu sedem
na konja, da se ne bode govorilo od vshoda
do zahoda, da me je osramotil neverski pes.«
»Bog je velik!« zakličejo murze v jeden glas.
Hmielnickemu je radost žarela iz očij. Ob
jednem je odvrnil pogubo, visečo mu nad glavo,
in omahljivega zaveznika pregovoril v najzves¬
tejšega.

Ta lev se je znal vsak hip izprevreči v kačo.

Oba tabora sta šumela pozno v noč, kakor
šume roječe čebele, katere ogreva spomladno
solnce, a na bojišči so spali neprobuden in večen
sen junaki, prebodeni s kopji, posekani z meči,
prestreljeni s strelkami in svinčenkami. Mesec je
izšel in začel svojo pot po polji smrtnem: odbijal
se je v kalužah okrkle krvi, dobival iz pomraka
vedno nove kupe mrtvih vojakov, tiho prehajal
s trupel na trupla, ogledoval se v odprtih mrtvih
zrenicah, osvetljeval posinele obraze, kose raz¬
drobljenega orožja, konjske trupe, in prameni
‘so mu čim dalje bolj bledeli, kakor bi se bili
ustrašili tega, kar so videli. Po polji so tu pa
tam, kupoma ali posamezno, begale nekake zlo-
vražne postave: služabniki in oprode so prišli
mrtvecev plenit, kakor hodijo šakali na lov. . .
Toda nekaka skrivna bojazen je je naposled spo¬
dila z bojišča. Nekaj strahovitega, nekaj skriv¬
nostnega je bilo na tem polji, pokritem s trupli,
v tem miru in tej nepremičnosti nedavno še
živih bitij človeških, v tej tihi slogi, v kateri so
ležali drug poleg drugega: Poljaki, Turki, Ta-
tarji in Kozaki. Sedaj pa sedaj je zašumel veter
v trstji, rasočem po bojišči, — in vojakom, ki
so čuvali v taboru, zdelo se je, da človeške
duše tako krožijo nad telesi. Govorilo se je
celo, da se je, ko je v Zbaraži polnoč odbilo,
z vsega polja, od okopa pa do tabora, šumeč
nekaj vzdignilo, kakor bi bile neizmerne jate
ptic. V vzduhu so bili čuti nekaki jokajoči gla¬
sovi, nekaki težki vzdihi, od katerih so se lasje
ježili na glavi, — in nekaki jeki. Ti, ki so imeli
še poleči v tej vojni in katerih ušesa so bila
občutnejša nadzemskim klicem, slišali so raz¬
ločno, kako so odletavale poljske duše in kli¬
cale: »Gospod, pred tvoje oči pokladamo svoje
grehe!« kozaške pa so ječale: »Kriste, Kriste,
pomiluj!« kajti, ker so padle v bratski vojni,
niso mogle leteti naravnost v večno svetlobo.
Namenjeno jim je bilo, da lete nekam v temno
daljavo in z viharjem krožijo nad dolino solz
in plakajo in ječe ponoči, dokler ne izprosijo
odpuščenja skupnih krivic in pozabe in utola-
ženja pred nogami Kristovimi!. . .

A ondaj so človeška srca še bolj okame-
nela, in noben angel miru in sprave ni letel
nad bojiščem.

III.

Zjutraj, predno je solnce razlilo po nebu
zlate svoje bleske, stal je uže v poljskem taboru
nov nasip. Prejšnji so bili preobširni; težavno

21

164

Ž OGNJEM IN MEČEM

Subagazi se je začel klanjati pred banom... (Str. 162.)

se je bilo v njih braniti in si vzajemno hoditi
na pomoč, zato sta knez in gospod Przijemski
sklenila stisniti vojsko s tesnejšimi okopi. De¬
lali so vso noč, — huzarji baš tako kakor vsi
drugi polki in služabniki. Stoprv ob treh zjutraj
je sen zaprl oči utrujenemu viteštvu. Vsi, razun
straž, spali so trdno, kakor bi je bil pobil, ker
je tudi sovražnik delal ponoči in se po včeraj¬
šnjem porazu dolgo ni ganil. Mislilo se je celo,
da ta dan naskoka niti ne bode.

Skrzetuski, g ispod Longin in Zagloba so
sedeli pod šotorom in uživali pivno polivko,
v katero je bil nadrobljen sir, — ter se pogo¬
varjali o naporih prošle noči z zadovoljstvom,
s kakoršnim se vojaki pogovarjajo po ravno
dobljeni zmagi.

»Navado imam, da hodim v mraku spat
in da rano vstajam, kakor so delali starodav-
niki,« reče gospod Zagloba, »toda na vojni je
težavno I Spiš, kedar moreš, vstajaš, kedar te
vzbude. Le to me jezi, da se moramo radi
takih lopovov inkomodovati. Pa težava! Časi
so taki. Včeraj smo jim za to plačali! Da bi je
še katerikrat tako nabrisali, ne bi se jim ljubilo
nas buditi.«

»Ne veš, gospod, če je padlo mnogo na-
šincev?« vpraša Podbipigta.

»I, ne mnogo. Oblegovalcev vselej več po¬
gine nego obležencev. Gospod, ti tega toliko ne
razumeš kakor mi, ker nisi toliko preživel na
vojni, nam starim praktikom pa ni treba šteti
trupel, mi vemo uže po bitki.«

»Gospodje, pri vas se tudi jaz priučim,«
reče sladko gospod Longin.

»Gotovo! Ako te bode le pamet služila,
česar se pa ne nadejam preveč.«

»Gospod, miruj,« oglasi se Skrzetuski, »saj
vendar gospodu Podbipigti ta vojna ni prva —
in Bog daj, da bi se najboljši ^vitezi tako izka¬
zali, kakor se je včeraj on.«

»Storil sem, kar se je dalo,« odgovori Litvin,
»ne toliko, kolikor bi bil rad.«

»Kajpada, kajpada! Nikakor ni bilo slabo,«
potrdi Zagloba pokroviteljsko, »a da so te drugi
prekosili,« (tu si je začel vihati brke) »to ni
tvoja krivda.«

Litvin je poslušal s povešinimi očmi in
vzdihnil, misleč o predniku Stovejku in o treh
glavah.

ž Ognjem in mečem.

Ta hip se je šotoru preveša odgrnila, in
vstopil je gospod Mihael, vesel kakor čižek v jas¬
nem jutru.

»No, skupaj smo!« zakliče Zagloba. »Dajte
mu piva!«

jajca, to bi jedli jajčnik. Gospodom treba ve¬
deti, da dam za skledico jajčnika prav rad zlat¬
nik. V meni je vojaška narava kakor v vas.
Rad pojem kaj dobrega, da je le dosti; zato
pa sem za bitko boljši nego sedanji mladiči,

Na Kozake ne bodem streljal, saj

so vendar le krščani .

(Str. >66.)

Mali vitez je tovarišem stisnil roke in rekel:

»Da bi vedeli, koliko svinčenk leži na mej-
danu, — to presega domišljijo! Ne stopiš, da
bi se ne opotekel.«

»Tudi jaz sem to videl,« odgovori Zagloba.

»Ko sem vstal, izprehodil sem se nekoliko
po taboru. V vsem lvovskem okrožji vse kure
dve leti ne naneso toliko jajc. Ej, da so to

zapecnjaki, ki niti lesnike ne sne, da bi se ne
držal za trebuh.

»No, včeraj sta pa poplesala z Burlajem!«
reče mali vitez. »Burlaja tako posekati, — ho,
ho! Kaj takega bi se o tebi ne bil nadejal. Bil
je slaven vitez na vsej Ukrajini in v Turčiji.«

»Kaj? Ha!« reče Zagloba zadovoljno. »To
ni prvo, ni prvo, gospod Mihael! Vidim, iskali

166

Z OGNJEM IN MEČEM.

smo se v makovem cvetu in smo se tudi našli,
mi štirje, — da v vsej Poljski ne najdeš takih.
Za Boga! Z vami, gospodje, in z našim knezom
na čelu, šel bi bos v Stambul, če bi bilo treba.
Pomislite! Gospod Skrzetuski je ubil Burdabuta,
včeraj pa Tuhaj-beja.«

»Tuhaj-bej ni ubit,« seže poročnik v besedo.
»Čutil sem sam, da se mi je ostrina zasukala,
pozneje pa so naju takoj razdelili.«

»Vse jedno.« reče Zagloba, »ne sezaj mi
v besedo, gospod Jan. Gospod Mihael je v Var¬
šavi Bohuna posekal, kakor smo ti pravili...«

»Bolje, da tega ne spomniš,« reče Litvin.

»Kar sem izgovoril, izgovoril sem,« od¬
govori Zagloba, »dasi bi rajši, da bi ne bil spom¬
nil, — toda dalje. Gospod Podbipigta iz Mi-
šikišek je ugonobil Puljana, a jaz Burlaja. Ne
maram pa zamolčati, gospodje, da bi vse te dal
za Burlaja in da sem imel gotovo najtežje delo.
Hudič je bil, ne Kozak, kaj? Da imam sinove,
legitime natos, slavno ime bi jim zapustil. Rado¬
veden sem, kaj o tem porečeta presvetli kralj in
zbor, kako nas nagradita, nas, ki bolj o žveplu
in salpetru živimo nego o čem drugem.«

»Bil je vitez, večji od nas vseh,« reče gos¬
pod Longin, »a njegovega imena nihče ne ve
in ne pametuje.«

»Radoveden sem, kdo je bil ta. Gotovo
v starodavnih časih?« reče Zagloba razžaljen.

»Ne v starodavnih časih, bratec, marveč
oni, ki je pod Trstjano kralja Gustava Adolfa
s konjem vred prevrnil in vjel,« reče Litvin.

»Jaz sem pa slišal, da je bilo to pod Puc¬
kom,« poseže gospod Mihael v besedo.

»A kralj se mu je izdrl in ubežal,« reče
Skrzetuski.

»Tako je! Vem o tem,« reče nato Zagloba,
»zakaj baš takrat sem služil pod gospodom Ko-
niecpolskim, očetom praporščakovim, vem nekaj
o tem. Onemu vitezu oskromnost ni dovolila
povedati svojega imena in zato ga nihče ne ve.
Verujte, kar vam rečem: Gustav Adolf je bil
velik vojevnik, raven gospodu Koniecpolskemu,
toda če bi se bila poskusila v posameznem
boji, bilo bi delo težje, — jaz vam to rečem!«

»Ti hočeš menda reči, da si ti povalil
Gustava Adolfa?« vpraša Volodijovski.

»Sem se mar pohvalil, gospod Mihael? To
bodi pozabljeno, — saj se imamo s čim pohva¬
liti, kaj bi spominjal davne čase! To pivo strašno
kruli po želodci — in čim več sira je v njem,
tem bolj kruli. Vinsko polivko imam rajši,
dasi sem Bogu hvaležen tudi za to, kar imam.

V kratkem morda še tega ne bode. Duhovnik
Žabkovski mi je pravil, da je prav malo hrane,
in on je zaradi tega v velikih skrbeh, zakaj tre¬
buh ima kakor gumno. Vrl bernardinec! Silno
se mi je prikupil. V njem je več vojaka nego
meniha. Ako koga udari po glavi, Je brž po
krsto.«

»Da!« reče mali vitez. »Gospodje, nisem
vam še pravil, kako se je to noč nosil duhovnik
Jaskolski. Postavil se je na rob, na velikem
stolpu, na desni strani gradu, in gledal na bitko.
Treba pa vedeti, da izvrstno strelja. Pa pravi
Žabkovskemu :

»Na Kozake ne bodem streljal, saj so to
vendar le kršČani, če tudi Bogu delajo nejevoljo,
da pa ne bi na Tatarje — pravi — tega ne
vzdržim! In ko je začel puhati, prevrnil jih je
mej bitko do po! kope.«

»Da bi bilo vse sveČeništvo tako!« vzdihne
Zagloba. »Naš Muhoviecki pa le roke k nebu
izteza in plače, češ da se preliva toliko krščan¬
ske krvi.«

»Miruj, gospod,« reče Skrzetuski resno. »Du¬
hovnik Muhoviecki je svet duhovnik — in v tem
imaš najboljši dokaz, da se ona dva njemu kla¬
njata, če prav ni starejši od nju.«

»Saj ne zanikam njegove svetosti,« odgo¬
vori Zagloba, »in mislim, da bi celo hana izpre-
obrnil. Oj velemožni gospodje, pač se mora
srditi njegova hanska milost, da na njem od
strahu uši kozolce preobračajo. Ako pride do
pogajanja, pojdem tudi jaz s komisarji. Zdavnaj
se poznava in nekdaj me je celo rad imel. Morda
se me še spomni.«

»Na pogajanja gotovo izbero Janickega ; on
ti govori tatarski kakor jaz poljski,« reče Skrze¬
tuski.

»Jaz tudi, in murze me poznajo. Na Krimu
so mi hoteli dajati svoje hčerke, da bi imeli
lepo potomstvo, a ker sem bil mlad in nisem
delal obljub večne čistosti kakor gospod Pod-
bipigta iz Mišikišek, doživel sem tam marsikaj.«

»Ne bodi no siten!« reče gospod Longin
in povesi oči.

»Gospod, ti pa le vedno jedno goniš kakor
škorec. Kaže se, da topoglavci ne znajo dobro
človeškega jezika.«

Daljši razgovor je pretrgal hrup, ki je do¬
hajal iz sredine tabora. Vitezi so šli torej po¬
gledat, kaj se godi. Množica vojakov je stala
na okopu, zroč na okolico, ki se je črez noč
znatno izpremenila in se še menjavala. Po po¬
slednjem naskoku tudi Kozaki niso praznovali,

Z OGNJEM IN MEČEM.

167

marveč nasipali nasipe, vlačili na nje topove,
kopali povprečne, po kačje vijoče se rove, pre¬
kope. Zdaleka so se ti nasipi videli kakor veli¬
kanske krtine. Vsa nekoliko viseča ravan je bila
z njimi pokrita. Ravnokar izkopana zemlja se
je povsodi črnela mej zelenjem, — in vse je
mrgolelo delajočih ljudij. Na prvih nasipih so
migotale uže tudi krasne molojske čapke.

Knez je stal na okopu v družbi staroste
krasnostavskega in Przijemskega. Nekoliko nižje
je gledal kastelan belski skozi daljnogled na ko¬
zaška dela ter govoril s kraljevskim točajem.

»Sovražnik pripravlja redno obleganje. Vi¬
dim, da bode treba obrano v okopih pustiti in
se premakniti v grad.«

Te besede je slišal knez Jeremija ter je
rekel sklonivši se dolu:

»Bog varuj, šli bi radovoljno pod nož. Tu
nam je živeti ali umreti.«

»Tudi jaz tako mislim, tudi če bi moral
vsak dan ubiti jednega Burlaja,« — vplete se
Zagloba. »V ime vse vojske protestujem mnenju
gospoda kastelana.«

»Gospod, to ni tvoja stvar!« reče knez.

»Tiho, gospod!« zašepeče Volodijovski in
potegne Zaglobo za rokav.

»V teh okrivkih je podavimo kakor krte,«
reče Zagloba, »in jaz prosim vašo knežjo milost
dovoljenja, da smem prvi iti na napad. Dobro
me uže poznajo, pa še bolj me bodo poznali.«

»Na napad?« reče knez in zmrši obrvi.
»Čakaj no, gospod, zvečer so noči temne...«

In obrnil se je od staroste krasnostavskega
k gospodu Przijemskemu in k regimentarjem:

»Prosim velemožne gospode na posvet.«

»Na milost božjo! Gospod, kaj delaš?«
reče Volodijovski Zaglobi. »Kaj je to? Mari ne
poznaš službe in vojaškega reda, da se starej-
šinam vpletaš v razgovor? Knez je ljubezniv
gospod, a v vojni se ni šaliti z njim...«

»Ne boj se, gospod Mihael!« odgovori Za¬
globa. »Gospod Koniecpolski, oče, je bil strog
lev, a moje svete je imel sila v čislih in še danes
naj me voleje pojedo, če ni baš zato Gustava
Adolfa dvakrat potolkel. Jaz znam govoriti
z velikaši! No, pa sedaj! Si li opazil, kako je
knez osupnil, ko sem mu nasvetoval napad?
Ako Bog da zmago, čegava bode zasluga? Kaj?
Tvoja ?«

Ta hip se je približal Zacvilihovski.

»In kaj? Rijejo, rijejo kakor svinje!« reče
ter pokaže na polje.

»Radi bi, da bi bile to svinje,« odgovori
Zagloba. »Klobase bi bile cenejše, toda njih
mrhovine še psi ne marajo. V stanišči gospoda
Firleja so morali vojaki izkopati vodnjak, kajti
v vshodnem ribniku od trupel ni poznati vode.
Proti jutru je onim pasjerodcem popokal žolč
in vsi so vsplavali na površje. Ko pride petek,
ne bodemo smeli jesti rib, ker so se krmile
z mesom.«

»Res je,« reče Zacvilihovski, »star vojak sem,
a toliko trupel še nisem videl, razun morda pod
Hocimom, ko so bili janičarji napadli naš tabor.«

»Gospod, še več jih bodeš videl, jaz ti to
rečem!«

»Mislim, da danes na večer ali pa še pred
večerom zopet znova naskočijo.«

»Jaz pa pravim, da nam bodo dali do
ju'ri mir.«

Jedva je gospod Zagloba nehal govoriti,
pokadili so se na nasipih dolgi beli dimi, in
svinčenke so šumeč proletele nad okopom.

»Tu imaš, gospod!« reče Zacvilihovski.

»Ba! Vojne ne znajo!« odvrne Zagloba.

Stari Zacvilihovski je govoril prav. Hmiel-
nicki je začel redno obleganje, zaprl vse poti, iz¬
hode, odvzel pašo, nasipal nasipe, kopal rove,
podkopaval se pod tabor, a tudi z naskoki ni
odnehal. Sklenil je, da obležencem ne bode dal
miru, da je bode trudil, strašil, držal v nepre¬
stanem brezspanji in mučil, dokler jim utruje¬
nim in oslabelim ne pade orožje iz rok. Zvečer
je torej znova udaril na tabor Višniovieckega,
toda ne z boljšim uspehom kakor prejšnji dan,
tem manj, ker tudi molojci niso šli tako radi.
Prihodnji dan ni ogenj prenehal niti za hip.
Rovi so bili uže tako blizu, da so uže puške
dosezale. Prstena skrivališča so se kadila od
rana do večera. To ni bila splošna bitka, marveč
neprestana streljavina. Obleženci so sedaj pa se¬
daj udrli z nasipov in tedaj je prišlo do sabelj,
cepcev, kos in kopij. Jedva pa so bili pobiti
jedni molojci, napolnila so se zaslonišča z no¬
vimi. Vojak ves dan ni imel niti trenotka po¬
čitka, in ko je prišel zaželeni solnčni zaton, raz-
počel se je nov glavni naskok, — o napadu ni
bilo niti misliti.

V noči 16. mal. srpana sta dva vrla pol¬
kovnika, Hladki in Nebaba, udarila na kneževa
stanovanja in znova sta bila grozno tepena. Tri
tisoč najvrlejših molojcev je padlo na mestu, —
a ostanek, ki ga je podil starosta krasnostavski,
bežal je v največjem poplahu proti taboru in po¬
metal od sebe orožje in rogove s smodnikom.

i68

Z OGNJEM IN MEČEM.

Baš tako nesrečen konec je doletel tudi Fedo-
renka, ki bi bil v gosti megli o zori kmalu
mesto vzel. Odbil ga je gospod Korf, na čelu
Nemcev, gospod starosta krasnostavski in gospod
praporščak Koniecpolski pa sta ga potolkla po¬
polnoma.

A to ni bilo nič v primeri s strašnim na¬
valom, ki se je dne ig. mal. srpana razvnel nad
okopom. Prejšnjo noč so Kozaki nasproti stano¬
vanjem nasuli visok nasip, s katerega so topovi
velikega kalibra neprenehoma bruhali ogenj. Ko
je dan minil in so zablisnile prve zvezde na
nebu, drviio se je deset tisoč ljudij na naskok.
Ob jednem se je v dalji pokazalo kakih deset
strojev, podobnih zvonikom, ki so se počasi to¬
čili proti okopu. Ob straneh so se, kakor krila
kake pošasti, vzdigali mostovi, katere so imeli
vreči črez rove, — a vrhovi so se kadili, sve¬
tili in grmeli od strelov lahkih topov, pušek in
samopalov. Ti stolpi so šli mej mravljiščem
glav, kakor bi bili velikanski polkovniki, —
sedaj žareči se v ognji topov, sedaj izginjajoči
v dimu in temi. Vojaki so si je zdaleka kazali
in šepetali:

»To so obležni stolpi! Hmielnicki nas bode
v teh vetrnih mlinih mlel.«

»Poglejte, s kakim hrupom se premikajo!
Rekel bi, da grmi!«

»S topovi na-nje! S topovi!« kričali so
drugi.

Kneževi strelci so proti strašnim strojem
pošiljali krogljo za k rog! jo, granato za granato,
a ker je je bilo videti le tedaj, ko so streli raz¬
svetlili temo, zgrešili so najčešče.

V tem je zbita množica kozaštva naplivala
čim dalje bližje, kakor črn val, ki se vali z daljne
morske planjave.

»Uf!« reče gospod Zagloba, stoječ s konjico
pri Skrzetuskem. »Vroče mi je, kakor mi ni bilo
še nikoli v življenji. Noč je tako soparna, da
kar nitke ni suhe na meni. Hudiči so jim dali
te stroje. Bog daj, da se zemlja razklene pod
njimi, — do grla sem uže sit teh razbojnikov —
amen ! Ne jesti, ne spati, — psi bolje žive nego
mi! Uf, kako soparno!«

Vzduh je bil res težak in soparen, vrhu
tega pa še nasičen s smradom trupel, gnijočih
uže nekaj dnij po vsem bojišči. Nebo se je pre¬
krilo s črno in nizko opono oblakov. Vihar je
visel nad Zbaražem. Vojakom je pod orožjem
znoj oblival telo in prsi so težko dihale.

Ta hip so v temi začeli brneti bobni.

»Takoj udarijo!« reče Skrzetuski. »Slišiš,
gospod? Bobnajo.«

»Slišim. Da bi hudiči bobnali po njih! —
Cist obup!«

»Kolji! Kolji!« zavreščale so trume, goneč
se proti okopom.

Bitka se je vnela na vsej dolgosti okopa.
Udarili so ob jednem na Višniovieckega, na
Lanckoronskega, na Firleja in Ostroroga, da
bi ne mogli drug drugemu prihajati na pomoč.
Kozaki, ki so se bdi preje žganja napili, šli so
še besneje nego v prejšnjih naskokih, a naleteli
so na še vrlejši odpor. Junaško srce poveljni¬
kovo je oživljalo vojake. Grozna pehota »kvar-
cijana«, izbrana iz mazurskih kmetov, spopadla
se je s Kozaki tako, da se je popolnoma po¬
mešala z njimi. Borili so se s puškinimi kopiti,
pestmi, zobmi. Pod mahanjem srditih Mazurov
je leglo nekoliko stotin najizvrstnejše pehote za-
poroške, toda takoj so je nove trume popol¬
noma zalile. Bitka je na vsej vrsti postajala čim
dalje ljutejša. Cevi vročih mušket so vojakom
žgale roke, pohajala jim je sapa, starejšinam
je glas povelja zamiral v grlu. Starosta krasno¬
stavski in.gospod Skrzetuski sta s konjico znova
napadala Kozake od stranij, teptajoč cele polke
in plavajoč v krvi.

Ura je potekala za uro, a naskok ni po¬
nehaval, zakaj vrzeli v vrstah je Hmielnicki na¬
domeščal z novimi oddelki hitro, kakor bi trenil.
Tatarji so pomagali z vriščem, izpuščajoč za-
jedno oblake strehe na braneče se vojake, ne¬
kateri pa so stali za črnijo in jo poganjali na
naskok z biči in batinami. Besnost se je borila
z besnostjo, prsi so tolkle ob prsi, — mož je
gnjel moža na življenje in smrt. . .

In borili so se, kakor se bore vzburjeni
morski valovi s pobrežnimi skalami.

Zdajci pa se nenadoma vojakom stresne
zemlja pod nogami. Vse nebo zaplameni v si¬
njem ognji, kakor da bi Bog ne mogel dalje
gledati človeške krutosti. Strašno grmenje je
zaglušilo človeški vrisk in pok topov. Nebeška
artilerija je razpočela strašno kanonado. Gromi
so se razlegali od vshoda do zahoda. Zdelo se
je, da je nebo z oblaki vred počilo in da se
vali borilcem na glavo. Včasih je ves svet iz-
gledal kakor jeden plamen, včasih pa je bilo
vse temno, in znova so rdeče strele trgale črne
opone. Vihar je udaril jedenkrat, dvakrat, od¬
nesel na tisoče čapek, prapore, praporov ter je
je, kakor bi trenil, razmetal po bojišči. Gromi

Z OGNJEM IN MEČEM.

i6g

so se začeli valiti drug za drugim, — potem je
nastopila zmes gromov, bliskov, viharjev, ognja
in teme, — nebo se je razljutilo kakor ljudje.

Neznanska burja se je razbesnila nad me¬
stom, gradom, nad okopi in taborom. Naposled
pa so se nebeške zatvornice odprle, in ne curki,
marveč potoki dežja so začeli liti na zemljo.
Valovje je prekrilo svet; niti za korak nisi videl
pred se. Trupi v rovu so začeli plavati. Kozaški
polki so pustili naskok in bežali drug za drugim
k taboru, šli na slepo, srečavali se in misleč, da
so sovražniki, razprševali so se v temo. Za njimi,
toneč in prevračajoč se, umikali so se topovi,
vozovi. Voda je trgala kozaška dela, šumela
v rovih in prekopih, silila v zemeljske nadkrivke,
če tudi so bili zavarovani z rovi, ter se je šu¬
meč valila po ravnini, kakor bi gonila bežeče
molojce.

Dež je čim dalje bolj bil. Pehota v okopu
se je umaknila z nasipov ter bežala pod šotore,
le konjiči staroste krasnostavskega in Skrzetu-
skega ni prišel ukaz, da naj se vrne. Stali so
torej drug poleg drugega kakor v jezeru, stresa¬
joči s sebe vodo. Zlagoma pa je začel vihar
pojenjavati. Po polnoči je dež nehal. Mej pre¬
sledki oblakov so tu pa tam zablisnile zvezde.
Takrat pa se je pred praporom Skrzetuskega
pokazal sam knez.

»Gospodje,« vprašal je, »ali se vam praš-
nice niso zmočile?«

»Suhe so, milostivi knez,« odgovori Skrze-
tuski.

»Dobro! Stopite s konj, pojdite črez vodo,
podsujte one oblegalne stroje s smodnikom in za-
palite. A tiho mi idite! Gospod starosta krasno-
stavski pojde z vami.«

»Kakor ukažete!« odgovori Skrzetuski.

V tem zagleda knez mokrega gospoda Za-
globo.

»Gospod, prosil si izpada, ”— idi sedaj,«
reče mu.

»Pa imaš hudiča!« zamrmra gospod Za-
globa. — »Še tega mi je treba!«

Pol ure pozneje sta hitela dva oddelka vi¬
tezov, po dvestopetdeset ljudij, brodeč do pasu
po vodi, s sabljami v rokah proti onim straš¬
nim obležnim stolpom kozaškim, stoječim pol
staje od okopa. Jeden oddelek je vodil »lev
nad levi,« gospod starosta krasnostavski, Marek
Sobieski, ki niti slišati ni hotel, da bi ostal
v okopu, — drugega Skrzetuski. Sluge so nesli
za njimi posode s smolo, suhe plamenice in

smodnik, a oni so šli tiho kakor voleje, ko se
v temni noči plazijo k ovčarni.

Mali vitez se je radovoljno pridružil Skrze-
tuskemu, kajti gospod Mihael je take pohode
bolj ljubil nego življenje. — Brodil je torej po
vodi, z veseljem v srci in s sabljo v roki, —
poleg njega pa je stopal gospod Podbipigta
z golim zervikapturom. Videti ga je bilo izmej
vseh, kajti bil je za dve glavi višji nego naj¬
višji, a mej njima je sopihal gospod Zagloba
in nezadovoljen momljal besede kneževe:

»Prosil si izpada, — sedaj idi. Dobro. Po
taki vodi se niti psu ne bi ljubilo na svatbo.
Ako sem zahteval izpada v tak čas, to naj v živ¬
ljenji nič drugega ne pijem kakor vodo! Saj
nisem raca in moj trebuh ni čoln. Voda mi je
bila vedno zoprna, a kaj stoprv taka, v kateri
se namaka kmetska mrhovina« . . .

»Tiho, gospod!« reče gospod Mihael.

»Bodi sam tiho! Ti nisi višji nego palček
in znaš plavati, tebi je lahko. Naravnost povem,
da je to od kneza zelo nehvaležno, da mi še
ne da miru, ko sem vendar Burlaja ubil. Za¬
globa je uže dosti storil, da bi le vsakdo toliko,
Zaglobi dajte mir; lepo bodete izgledali, ko
njega ne bode,«

»Za Boga! Gospodje, ako padem v kako
kotanjo, izvlecite me za ušesa, drugače se precej
zalijem.«

»Tiho, gospod!« reče Skrzetuski. »Kozaki
sede v onih prstenih zakrivkih, zaslišijo te.«

»Kje? Kaj praviš?«

»I tam, v onih kopicah, pod rušami.«

»Se tega treba. Strela naj je ubije z jas¬
nega neba.«

Poslednje besede je udušil gospod Mihael,
položivši Zaglobi dlan na usta, kajti zakrivki
so bili oddaljeni jedva petdeset korakov. Vitezi
so šli sicer prav tiho in oprezno, vendar jim
je voda žvrkala pod nogami, Na srečo je za¬
čelo znova deževati in šum dežja je  zaglušil
stopanje.

Straže pri nadkrivkih ni bilo. Kdo bi se
bil pa nadejal izpada po naskoku in takem vi¬
harji, ki je — rekel bi — z jezerom razdelil
sovražnike?

Gospod Mihael in gospod Longin sta sko¬
čila in prva dospela do kupa. Mali vitez je iz¬
pustil sabljo na jermen, zložil dlani k ustnam
in začel klicati:

»Hej, ljudje!«

33

170

Z OGNJEM IN MEČEM.

»Kaj je?« ozvali so se iz sredine glasovi
molojcev, ki so očividno mislili, da prihaja kdo
od kozaških taborov.

»Hvala Bogu!« odgovori Skrzetuski. »Pu¬
stite no!«

»Ali ne veš kam noter?«

»Uže vem,« odgovori Volodijovski, — otiplje
vhod in skoči v sredino; gospod Longin in ne¬
koliko drugih je planilo za njim.

V tem hipu se je notranjost šotora stres-
nila od presunljivega krika človeškega, ob jed-
nem pa je tudi viteštvo zakričalo in planilo uže
k drugim šotorom. V temi so se razlegnili jeki,
žvenket orožja, tu pa tam je šinila kaka temna
postava, — druga padla na zemljo, — včasih
je počil strel, — a vse to ni trpelo niti četrt ure.
Molojci, napadeni večinoma speči, se niti bra¬
nili niso — in udušeni so bili vsi, predno so
mogli zagrabiti za orožje.

»Na obležne stolpe! Na obležne stolpe!«
razlegne se glas staroste krasnostavskega.

In planili so k stolpom.

»Zažgite v sredini! Na vrhu je mokro!«
zagrmi Skrzetuski.

A ukaza ni bilo lahko izvršiti. V stolpih,
zbitih od stiirekovih brun, ni bilo ne vrat ne
kake odprtine. Strelci Kozaki so hodili na nje
po lestvah, topove pa so, ker so imeli le manjši
tamkaj prostora, po vrveh zvlekli na vrh. Vitezi
so torej nekaj časa tekali okolu njih ter zaman
bruna sekali s sabljami ali pa z rokami potre-
sali vogle.

Na srečo je imelo služništvo sekire; začeli
so sekati. Starosta krasnostavski je ukazal pod-
kladati puške s smodnikom, navlašč za to pri-
pripravljene. Zapalili so posode s smolo — in
plamen je začel lizati mokra, le nasekana bruna.

Predno pa so se bruna vnela, predno je
smodnik izbuhnil, pripognil se je gospod Longin
in pobral ogromno skalo, katero so bili Kozaki
izkopali.

Štirje najmočnejši korenjaki bi je ne bili
premaknili z mesta, gospod Longin pa jo je za¬
vihtel z mogočnimi svojimi rokami — in le pri
svitu plamena je bilo videti, da mu je kri sto¬
pila na obličje. Vitezi so od osuplosti onemeli.

»Herkul! Naj ga kroglje bijo!« klicali so.

Gospod Longin pa je stopil pred še ne-
zažgano beluvardo, nagnil se nekoliko nazaj in
zarinil kamen v sredo stene.

Navzočni so kar glave povesili, tako je
kamen treščil. Sklepi so počili, razlegel se je

tresk, stolp se je razvrl kakor dverni krili ter
se s strašnim ropotom sesul.

In brž so polili bruna s smolo in zažgali.

V kratkem je kakih desetero velikanskih
plamenov razsvetlilo vso ravnino. Dež je ne¬
nehoma lil, a ogenj ga je premogel — in go¬
rele so beluvarde v veliko začudenje obeh vojsk,
da gore v taki mokroti.

Iz kozaškega tabora so skočili na pomoč
Stepka, Kulak in Mrazoviecki, vsakteri na čelu
nekoliko tisoč molojcem, in so poskušali gasiti,
a zaman! Stebri ognja in rdečega dima so švi¬
gali čim dalje mogočneje k nebu ter sc zrcalili
po jezerih in kalužah, katere je bil naliv naredil
po bojišči.

V tem so se vitezi v tesnih vrstah vračali
v okop, odkoder so je uže zdaleka pozdravljali
z radostnimi kriki.

Kar se Skrzetuski naglo ozre naokolo, po¬
gleda na ozadje vrste in zakrikne z grmečim
glasom:

»Stoj!«

Gospoda Longina in malega viteza ni bilo
mej njimi.

Očividno ja je navdušenje zavedlo, da sta
se predolgo zamudila pri zadnji beluvardi, ali
pa sta kje našla pritajenih molojcev, skratka,
da nista opazila, da so se vrnili.

»Naprej!« zapove Skrzetuski.

Starosta krasnostavski, ki je šel na drugem
konci vrste, ni vedel, kaj se je pripetilo, in je
tekel vprašat. Zdajci pa sta se pogrešena viteza,
kakor bi bila iz tal vzrasla, pokazala na polo¬
vici pota mej beluvardami in vitezi.

Gospod Longin je z blesketajočim se zervi-
kapturom v roki delal velikanske korake, a poleg
njega je tekel gospod Mihael. Oba sta imela
glave obrnene proti zasledovalcem molojcem, ki
so kakor krdela psov leteli za njima.

Pri rdečem žaru ognja je bilo videti vso,
gonitvo. Bila je podoba, kakor da velikanska
prikazen s svojim mladičem beži pred grmado
strelcev, gotova, da se vsak hip zakadi na ha-
padovalce.

»Pogineta! Na milosrdje božje, na pomoč!«
kričal je gospod Zagloba z vreščečim glasom.
»Postrele ja z lokov ali iz piščelij! Za rane
Kristo ve, na pomoč!«

In ne meneč se za to, da se morda črez
hip razvname krvava bitka, letel je s sabljo
v roki s Skrzetuskim in drugimi na pomoč, iz-

Z OGNJEM IN MEČEM.

podtikal se, prevračal, vstajal, sopihal, kričal,
tresel se po vsem životu ter hitel, kolikor so
mu noge dale.

A molojci niso streljali. Samopali in tetive
na lokih so bile premočene. Gnali so se čim
dalje bližje. Kakih desetero jih je zdirjalo na¬
prej -— in vsak čas so ja imeli dohiteti. Ta hip
pa sta se viteza obrnila, strahovito zakričala ter
vzdignila sablji. Kozaki so obstali na mestu.

Gospod Longin z velikanskim mečem se
jim je zdel nekaka nadprirodna prikazen.

In kakor se dva volka, katera ženo psi,
obrneta in pokažeta bele svoje zobe, psi pa
lajajo zdaleka in si ne upajo blizu: tako sta se
tudi onadva nekolikokrat obrnila, in vsakikrat so
se napadovalci ustavili. Le jeden pot se je spustil
jeden k njima, očividno smelejše narave, s koso
v roki, a gospod Mihael je praščil k njemu kakor
divji maček ter ga ugriznil na smrt. Ostali so
čakali drugih, ki so se valili na gosto kakor val.

Pa tudi vrsta vitezov se je čim dalje bolj
bližala. Gospod Zagloba je letel s sabljo nad
glavo in kričal z nečloveškim glasom:

»Bij! Udri!«

V tem je z okopov počil strel, in granata
je hihotaje naredila na nebu rdeč krog ter padla
v gosti val; za njo druga, tretja, deseta. Zdelo
se je, da se bitka na novo začenja.

Kozakom je bil ta način streljanja do oble¬
ganja Zbaraža neznan — in kedar so bili trezni,
bali so se ga tem bolj, ker so v tem videli ča¬
rovnijo »Jareme«. Zategadelj se je množica usta¬
vila, razkadila, hkrati pa so se razkadile tudi
granate, sireč strah, smrt in pustošenje.

»Spasajtes! Spasajtes!«*) razlegnili so se
prestrašeni glasovi.

In vse je bežalo, v tem pa sta Longin in
mali vitez prispela do rešilnih vrst huzarskih.

Zagloba se je sedaj temu sedaj onemu vrgel
v objem ter ga poljubljal na lica in oči. Ra¬
dost ga je davila, a on jo je tlačil, ker ni hotel
pokazati nežnosti srca, ter je klical:

»Ha, malopridneža 1 Ne rečem, da vaju imam
rad, ali bal sem se vendar za vaju! Bog daj,
da bi vaju ubili, posekali! Ali tako poznata
službo, da zaostajata ?! Vredna sta, da bi vaju
konji za noge vlačili po mejdanu 1 Prvi povem
knezu, naj vama določi kazen. Sedaj pojdimo
spat. Hvalo Bogu tudi za to. Sreča, da so te
pasje duše razgnale granate, sicer bi je bil jaz
posekal kakor zelje na zelniku. Rajši se bijem,

*) Rešite se!

171
nego da bi mirno gledal, kako znanci poginjajo.
Danes se moramo napiti! Hvalo Bogu tudi za
to. Mislil sem uže, da vama jutri zapojemo
»requiem«. Obžalujem, da ni bilo spopada,
strašno me roka srbi, če prav sem jim uže v ta¬
boru dal popra s čebuljo.

IV.

Znova je bilo treba nasuti novih nasipov in
skrčiti tabor, da bi mu izvršena uže dela kozaška
ne škodovala in da bi se uže izcrpljenim mo¬
čem obrana zlajšala. Po naskoku so torej ko¬
pali vso noč. Tudi Kozaki niso praznovali.
V temni noči s torka na sredo so se tiho pri¬
kradli in okolu tabora nametali drug nasip,
mnogo višji. O zori so se vsi ozvali in takoj
začeli streljati in streljali štiri dneve in štiri
noči. Mnogo škode so delali drug drugemu, kajti
z obeh stranij so se poskušali najboljši strelci.

Sedaj pa sedaj so se množice kozaštva za¬
gnale na naskok, a do nasipov niso prišle, le
streljanje je bilo čim dalje gostejše. Sovražnik,
ki je imel mnogo sil, menjaval je oddelke ter
odvajal jedne na odpočitek, druge v boj. V ta¬
boru ni bilo toliko vojakov, da bi se bili me¬
njavali : isti so morali streljati, zaganjati se ter
odbijati naskoke, pokopavati mrtvece, kopati
vodnjake in nasipavati nasipe, da bi dajali boljšo
zaslono. Nasipavali, ali bolje, dremali so sredi
ognja in svinčenk, ki so letale tako na gosto, da
jih je bilo možno vsako jutro dokaj pomesti z mej-
dana. Štiri dni ni nihče odložil obleke, ki se je
močila na dežji, sušila na solnci, palila podnevi,
hladila ponoči, — in štiri dni ni imel nihče nič
toplega v ustih. Pili so žganje in je mešali
s smodnikom, da je bilo bolj močno, grizli
suhar in z zobmi trgali suho prekajeno meso,
a vse sredi dima, streljanja, žvižganja svinčenk
in groma topov.

»In nihče se ni menil, ako jo je skupil po
glavi in po rebrih.«

Vojak je s kako umazano krpo obvezal
krvavo glavo in se bil dalje. Čudni ljudje:
v raztrgani obleki in v zarjavelem orožji, z okrše-
nimi puškami v roki in z rdečimi očmi od bde¬
nja, a vedno oprezni, vedno trdne volje, bodi
dan ali noč, dež ali lepo vreme, vedno gotovi
za boj.

Vojak se je zaljubil v svojega vojskovoja,
v nevarnosti, naskoke, rane in smrt. Nekaka
junaška navdušenost je prevzela vsa srca. Srca
22*

Z OGNJEM IN MEČEM.

[72

Gospod Longin pa je zavihtel ogromno skalo z mogočnimi svojimi rokami... (Str. 170)

so se jim ujunačila, misli so jim »otrdele«.
Groza jim je postala razkošje. Različni prapori
so se kosali v službi, v vstrajnosti gladovanja,
bdenja, v naporih, hrabrosti in ljutosti. Prišlo
je do tega, da je bilo težko vojake držati na
okopih, zakaj drli so na sovražnika kakor voleje
na ovčarno. V vseh polkih je vladala nekaka
divja veselost.

Ako bi bil kdo v misel vzel podajo, raz¬
trgali bi ga bili na kosce. »Tu hočemo umreti!«
ponavljali so na vsa usta.

Vsako povelje poveljnikovo so naglo izvr¬
šili. Nekoč se je pripetilo, da je knez, ko je na
večer ogledoval nasipe, slišal, da ogenj »kvarci-

janega« prapora Leščinskih slabi. Prišel je k vo¬
jakom ter vprašal:

»A zakaj ne streljate?«

»Smodnik nam je pošel. Poslali smo v grad
po novega.«

»Tja imate bliže!« reče knez ter pokaže
na nasipe sovražnikove.

Jedva je izgovoril, skočil je uže ves prapor
z nasipov, zakadil se proti sovražniku in kakor
orkan padel na nasipe. Kozake so davili z noži,
drogovi, kopiti mušket. Zagvozdili so štiri topove
in predno je poteklo pol ure, vračali so se vojaki,
zdesetkovani sicer, toda zmagonosni, z znatno
zalogo smodnika v bečkih in lovskih rogovih.

Z OGNJEM IN MEČEM.

173

Dan je mineval za dnevom. Kozaške vrste
so v čim dalje tesnejših obročih objemale okop
in rinile va-nj kakor klin v les. Streljali so uže
tako blizu, da je razun naskokov na dan padlo
po deset ljudij iz vsakega prapora. Duhovniki
niso mogli blizu s svetstvi. Obleženci so se za-
slanjali z vozovi, šotori, razobešeno obleko. Po¬
noči so pokopavali pobite, kjer je kateri padel,
a živi so se tem ljutejše bili na mogilah vče¬
rajšnjih tovarišev. Hmielnicki je brezprimerno
prelival kri svojih ljudij, a vsak naskok mu je
prinesel nove, večje škode. Sam se je čudil od¬
poru. Nadejal se je le, da obležencem čas raz,e
moči in pogum. Čas je potekal, a oni so ka¬
zali še čim dalje bolj, kako prezirajo smrt.

Vodniki so dajali vojakom vzgled. Knez
Jeremija je ležal za nasipom na golih tleh, pil
žganje in jedel prekajeno konjsko meso ter trpel
napore in izpremembe vremena »nad panski
svoj stan.« Praporščak Koniecpolski in starosta
krasnostavski sta osobno vodila polke na iz¬
pade; o naskokih sta stala brez orožja v naj¬
gostejši svinčeni toči. Celo vodniki, ki niso
imeli posebne vojskine izurjenosti, kakor na
priliko Ostrorogov, in na katere se vojaki niso
zanašali, 'zpremenili so se pod roko Jeremije
v drugačne ljudi. Tudi stari Firlej in Lancko-
ronski sta spala na nasipih, a gospod Przijem-
ski je podnevi postavljal topove, ponoči pa ril
pod zemljo kakor krt, pod kozaškimi predori
kopal protipredore, razstreljaval kozaške čete,
ali pa odpiral podzemske poti, po katerih so
se vojaki kakor smrtni duhovi usipali mej speče
Kozake.

Nazadnje je Hmielnicki poskusil s pogaja¬
njem. Nadejal se je, da bode z zvijačo kaj dose¬
gel. Pod večer 24. mal. srpana so začeli Kozaki
z nasipov klicati, naj vojaki prenehajo streljati.
Odposlanec Zaporožec je oznanil, da želi het-
man videti starega gospoda Zacvilihovskega. Po
kratkem posvetu so se regimentarji pogodili na
ponudbo, — in starec je odšel iz okopa.

Zdaleka je viteštvo videlo, kako so ga
v kozaških nasipih pozdravljali s čapkami, kajti
v kratkem času svojega poslanstva si je bil
pridobil spoštovanje divjih Zaporožcev, in sam
Hmielnicki ga je čislal. Streli so torej prene¬
hali. Kozaki so se približali prav do okopov
in viteštvo je stopilo k njim. Obe strani sta
bili oprezni, a v tem srečanji ni bilo nič ne¬
prijaznega. Šlahta je Kozake bolj cenila nego
prosto črn in je sedaj, ko je spoznala njih

hrabrost in upornost v boji, z njimi govorila,
kakor govore jednaki mej seboj. Kozaki so se
čudili temu nedostopnemu levjemu gnezdu, ki
je vzdržalo vso njihovo in hanovo moč. Začeli
so se torej bližati, pogovarjati se in tožiti, da se
lije toliko krščanske krvi; nazadnje so si po¬
nujali tobaka in žganja.

»Ej, gospodje vitezi!« rekali so stari Za-
porožci. »Da ste se bili vselej tako držali, ne
bili bi doživeli Žoltih vod in Korsuna in Pi-
lavic. Črti ste, ne ljudje. Takih še nismo videli
na svetu.«

»Pridite jutri ali pojutrišnjem, vsikdar nas
najdete take.«

»No, pa pridemo, a sedaj hvalo Bogu za
oddih. Sila krščanske krvi se lije. Glad vas pač
premore.«

»Preje pride kralj nego glad. Ravnokar
smo si usta obrisali od dobre jedi.«

»Ako nam poide hrana, — poiščemo si jo
v vaših taborih,« reče Zagloba ter se pritae
za boka.

»Bog daj, da bi se batko Zacvilihovski
z našim hetmanom kako pobotal, ako ne, poj-
demo še ta večer na naskok.«

»Mi uže kar koprnimo.«

»Han vam je obljubil, da vas bode vse
pozobal.«

»A naš knez je hanu obljubil, da ga za
brado priveže konju na rep.«

»Čarovnik je, vendar ne vzdrži.«

»Rajši pojdite z našim knezom na pogane,
nego da vzdigate roko proti oblastnikom.«

»Z vašim knezom... Hm, dobro bi bilo.«
»Čemu se torej bunite? Kralj pride, bojte se
kralja. Knez Jeremija vam je bil kakor oče. . .«

»Takov oče, kakor smrt mati. Kuga ni po¬
gubila toli' o dobrih molojcev.«

»Se hujši bode; vi ga še ne poznate.«

»Mi ga tudi nočemo poznati. Pri nas go¬
vore stari Kozaki, da je vsakemu Kozaku, ka¬
teri ga pogleda v oči, uže pisana smrt.«

»Tudi s Hmielnickim bode taka.«

»Bog ve, kaj bode. To je gotovo, da
obema ni živeti na belem svetu. Tudi naš
batko pravi, da bi vas zdrave izpustil, ako bi
mu Jeremijo izdali — in bi se z nami vsemi
kralju poklonil.«

Vojaki so začeli sopihati, mršiti obrvi in
škrtati.

»Molčite, drugače zgrabimo za sablje.«

'74

Z OGNJEM IN MEČEM.

»Lahi se srde,« govorili so Kozaki, »ali
gorje vam.«

In tako so se pogovarjali, sedaj prijazno,
sedaj grozeč.

Popoldne se je stari Zacvilihovski vrnil
v tabor. Pogodbe ni bilo in tudi premirje se
ni moglo doseči. Hmielnicki je stavil nesramno
zahtevo, da bi mu izdali kneza in praporščaka
Koniecpolskega. Nazadnje je našteval, kolika kri¬
vica se godi vojskam zaporoškim, in je začel
gospoda Zacvilihovskega nagovarjati, da bi ostal
pri njem. Na to je staremu vitezu udarila kri
v obraz. Vstal je in odšel. Na večer je bil na¬
skok strašno odbit. Ves tabor je bil celi dve
uri v ognji. Kozakov niso le odpodili, marveč
pehota je vzela tudi prve nasipe, razkopala strel-
nice, zakrivke in znova sežgala štirinajst oblež-
nih strojev. Hmielnicki je to noč hanu prisegel,
da ne odstopi, dokler je še kak človek v ta¬
boru živ.

Zjutraj o zori so začeli Kozaki na novo
streljati, vkopavati se v nasipe — in so se bili
ves dan na cepce, kose, nože, sablje, kamenje in
kose zemlje. Prijazna včerajšnja čuvstva in ob¬
žalovanje, da se lije toliko krščanske krvi, umak¬
nila so se še večji ljutosti. Deževalo je od ranega
jutra. Ta dan so dobili kneževi vojaki le pol
porcije, na kar je o;obito gospod Zagloba go¬
drnjal, a prazni želodci so vitezom srditost le
še podvojili. Prisegali so drug drugemu, da
rajši popadajo drug za drugim, nego bi se udali.
Zvečer so spet znova naskočili Kozaki, preoble¬
čeni v Turke, toda niso dolgo vzdržali. Nastala
je noč, polna trušča in hrupa, zelo burna. Stre¬
ljanje ni prenehalo niti za hip. Izzivali so drug
drugega, bili se kupoma in posamezno. Gospod
Longin je  hodil izzivat, toda nihče se ni hotel
meriti z njim, — le zdaleka so streljali na-nj.
Z veliko slavo pa sta se okrila gospod Stgpov-
ski in gospod Volodijovski, ki je v dvoboji po¬
sekal slavnega četovodjo Dudarja.

Nazadnje je tudi gospod Zagloba izzival,
toda le na boj z jezikom. »Po usmrčenji Bur-
laja se ne morem pajdašiti s komer si bodi!!«
A v boji z jezikom si ni našel ravnega mej ko-
zaštvom. Naganjal je je v obup, kajti kričal je,
dobro zaščičen z rušami, kakor izpod zemlje,
z bobnečim glasom:

»Bedaki, tu pod Zbaražem sedite, a tam
gre ob Dnjepru litavska vojska. Vašim ženam
in dekletom se poklanjajo. Na drugo spomlad
najdete sila mnogo malih kričačev po kočah,
ako sploh najdete koče.«

To je bila pa tudi resnica. Litavska vojska
je pod Radzivilom res šla ob Dnjepru, požigala
in uničevala ter puščala samo zemljo in vodo.
Kozaki so to vedeli, zato je je popadala srditost
in za odgovor gospodu Zaglobi so pošiljali točo
svinčenk, kakor bi kdo hruške usipal. Toda
gospod Zagloba je glavo dobro z rušami za¬
slonil ter kričal znova:

»Zgrešili ste, pasje duše, jaz pa Burlaja
nisem zgrešil. Tu sem! Na dvoboj z menoj!
Poznate me! Na, tu, na! Tepci, streljajte, do¬
kler imate priliko, kajti na jesen bodete Ta-
tarčkov iskali na Krimu, ali pa na Dnjepru
nasipali groblje. Le naglo, le naglo! Groš za
glavo vašega Hmiela. Otrni ga kateri v mojem
imenu po čeljustih, — od Zaglobe! Slišite!
A kaj, gnoj! Mari po polji še premalo leži vaše
mrhovine? Pse bi na vas naščuval! Kuga se
vam veli pokloniti. K vilam, plugom, mrcine!
Hajdi višnje in sol po vodi vozit, ne pa nam
nadlege delat!«

Tudi Kozaki so se rogali panom, katerih
pride troje na jeden subar. Izpraševali so je,
čemu podložnikom ne ukažejo plačati obresti
in desetine, a vendar Zaglobe ni nihče prekosil.
In tako so se taki razgovori, katere so trgale
le kletve in divji izbuhi smeha, razlegali po vse
noči, sredi strelov in večjih ali manjših bitek.
Potem je tudi gospod Janicki odšel pogajat se
s hanom, ki mu je pa znova ponavljal, da bode
vse »pozobal«. Poslancu je potrpežljivost pošla
in rekel je: »To nam uže davno obetate, a
-doslej nam ni še nič! Kdor pride po naše glave,
prinese tudi svojo!« Han je naročil, da bi se
knez Jeremija z njegovim vezirjem sešel na polji,
a to je bila gola izdaja, kateri so pozneje prišli
na sled, — in pogodbe so bile pretrgane. Ves ta
čas boj ni prenehal. Zvečer naskoki, podnevi stre¬
ljanje topov, topičev, samopalov in piščelij, —
izpadanje iz okopov, spopadi, mešanje praporov,
besni zaleti konjiče, porazi in čim dalje večje
prelivanje krvi.

V vojakih je gorela nekaka divja želja do
boja, krvi in nevarnosti). V bitko so hodili pojoč,
kakor na svatbo. Trušču in hrupu so se uže
tako privadili, da so oddelki, katerim je bilo
zapovedano, naj se odpočijejo, sredi ognja in
sredi padajočih krogelj spali, kakor bi bili po¬
klani. Hrane je bilo čim dalje manj, kajti predno
je prišel knez, regimentarji tabora niso bili oskr¬
beli z živežem, kakor bi bili morali. Nastala je
grozna draginja, a kdor je imel denar in je
kupil žganja ali kruha, ta je rad to delil z dru-

Z OGNJEM IN MEČEM.

'75

gimi. Nihče se ni skrbel za jutri, ker je vsak
dobro vedel, da jih ne mine: ali pomoč kra¬
ljeva ali smrt! Na oboje so bili jednako go¬
tovi, — najgotovejši pa na bitko. Povestnica
nam ne poroča jednakega vzgleda kakor ta: po
desetero se jih je spopadalo s tisočerimi s tolikim
uporom, s tako srditostjo, da je bil vsak na¬
skok nov kozaški poraz. Razun tega ga ni bilo
dne, da bi ne bili nekolikokrat planili iz tabora
in napadli sovražnika v njegovih vlastnih okopih.
Zvečer, ko je Hmielnicki mislil, da je uže naj-
vstrajnejše utrujenost premogla in se je tiho pri¬
pravljal na naskok, dohajalo mu je često na
ušesa veselo petje. Ondaj pa se je silno začudil,
z dlanjo udaril po stegnih in zares mislil, da
je Jeremija mogočnejši čarovnik nego vsi tisti,
ki so bili v taboru kozaškem. In srdil se je  in
zaganjal v boj in prelival potoke krvi, Zakaj ob
jednem je opazil, da njegova zvezda bledi poleg
zvezde strašnega kneza.

V kozaškem taboru so peli pesni o knezu
Jeremiji ali pa s tihim glasom pravili stvari,
da so se molojcem kar lasje ježili. Pravili so,
da se včasih ponoči prikazuje na okopih in vi-
doma rase, da mu glava seza črez najvišje zba-
raške stolpe, da ima tedaj tolike oči kakor dva
meseca, a meč v njegovi roki da je tolik kakor
ona zlovražna zvezda, katero včasih Bog pošilja
na nebo ljudem v pogin. Pravili so tudi, da
tudi vitezi, kateri so v boji uže padli, kedar on
zakrikne, rožljajo z orožjem in vstanejo ter se
z živimi vred postavijo v boj. Jeremija je bil
vsem na jeziku: »didi-lirniki« so peli o njem,
pogovarjali se starejši Zaporožci, temna črn in
Tatarji. A v teh razgovorih, v tem sovraštvu,
v tem strahu je tičala — rekel bi — nekaka
divja priljubljenost, ki je stepnemu ljudstvu pri¬
kupila njih uničevalca. Tako je! Hmielnicki je
bledel poleg njega ne le v očeh banovih in Ta-
tarjev, marveč celo v očeh svojega si naroda —
in je videl, da mora Zbaraž dobiti, drugače se
njegova slava razprši kakor mrak pred rano zoro,
da mora streti tega leva, drugače sam pogine.

Lev se pa ni le branil, marveč je vsak
dan tudi sam čim dalje strašneje napadal. Niti
zvijača niti izdajstvo niti premoč ni pomogla.
V tem so začeli Kozaki in črn godrnjati. Tudi
njim je bilo težko sedeti v dimu, ognji, toči
svinčenk, v smradu gnijočih trupel, na dežji,
plohah m smrti pred očmi. Sicer se pa vrli
molojci niso bali naskokov, ne slabega vremena,
ne ognja in krvi in smrti, — bali so se Ha¬
reme«.

V.

Mnogo preprostih vitezov se je v tem pre¬
slavnem okopu proslavilo z nesmrtno slavo, a
v prvi vrsti bode pesen slavila gospoda Lon-
gina Podbipigto radi njegovega junaštva, s ka¬
terim se je težko strinjala njegova oskromnost.
Bila je mrka, terana in vlažna noč. Vojaki, ka¬
tere je bilo straženje okopov utrudilo, so dre¬
mali oprti na orožje. Po novih desetih dneh
streljanja in naskokov je prvi pot nastala tihota
in mir. Z bližnjih, jedva trideset korakov od¬
daljenih nasipov kozaških ni bilo čuti izzivanja,
preklinjanja in navadnega hrupa. Zdelo se je, da
se je sovražnik, ki je hotel nasprotnika utruditi,
nazadnje sam utrudil. Le tu in tam je bleščala
medla svetloba kakega ognja, skritega pod ru¬
šami. Z jednega mesta je doletaval sladek, tiho¬
ten glas lire, na katero je brenkal nekov Kozak.
Daleč zadaj, v tatarskem »koši«, razgetali so
konji, — a na nasipih so se sedaj pa sedaj
razlegali glasovi straž.

Knežji oklopniški prapori so bili danes v ta¬
boru v pehotni službi. Gospod Skrzetuski, gos¬
pod Podbipigta, mali vitez in gospod Zagloba so
torej stali na okopu, šepetali mej seboj, v pre¬
sledkih pa poslušali šumljanje deža, padajočega
v rov. Skrzetuski reče:

»Ta mir mi je čuden. Ušesa so se tako
privadila huku in hrupu, da mi v njih tišina
zvoni. Da bi se le kako izdajstvo ne skrivalo
pod tem molčanjem.«

»Odkar dobivam polovico porcije, mi je
vse jednako!« mrmra Zagloba otožno. »Treh
stvarij potrebuje moja narava: dobre jedi, dobre
pijače in spanja. Najboljši jermen se sesuši in
razpoka, ako nima mazila; kaj pa še le, ko se
vrhu tega močimo v vodi kakor konopnina!
Dež nas moči in Kozaki tero, kako bi ne letel
pezdir z nas! Lepe razmere: žemlje so po
goldinarji, a Četrt žganja po pet. Te smradne
vode bi še pes ne maral pokusiti, kajti tudi
vodnjake so trupla uže okužila, a jaz bi rad
pil kakor moja škornja, ki sta tudi uže zinila
kakor ribi.«

»Gospod, tvoja škornja pijeta vodo tudi,
če ne bredeta,« reče gospod Volodijovski.

»Rajši bi molčal, gospod Mihael! Ti nisi
večji nego senica in se lahko nasitiš s prosenim
zrncem in napiješ iz naprstka. Jaz hvalim Boga,
da nisem takov slabič in da me ni kura z zadnjo
nogo izgrebla iz peska, marveč da me je ženska ro-

Z OGNJEM IN MEČEM.

176

dila; zato pa moram jesti in piti kakor človek,
ne pa kakor hrošč in, ker od poldne razun sline
nisem imel ničesar v ustih, ne gredo mi v slast
tvoje šale.«

»Tu imam čutaro, katero sem danes iz¬
trgal Kozaku. Ker me je pa kura izgrebla iz
peska, mislim, da bi tebi žganje tako ničeve
osobe ne šlo v slast. Jan, v tvoje roke!« reče
ter se obrne k Skrzetuskemu.

čega Litvina, »kaj tako glavo vzdiguješ? Bog
daj, da bi ti tako ostala. Vliva ti kakor v trhleno
smreko. Da bi te ubili!«

»Saj sem komaj pokusil,« reče gospod Lon-
gin in odda čutaro.

Gospod Zagloba je bolje nagnil in izpil vse
do kapljice; potem je pocmokal in rekel:

»Jedina tolažba mi je, da si povrnemo vse
dobrote, ako se kedaj skonča naša beda in ako

»Gospod, kaj pa delaš, pusti no tudi meni nekaj!« klical je Zagloba se strahom gledaje pijočega Litvina.

»Daj, mraz je!« reče Skrzetuski.

»Popijta z gospodom Longinom.«

»Zabavljivec si, gospod Mihael,« reče na to
Zagloba, »a vrl dečko, ki imaš tudi to dobro
lastnost, da celo sebi pritrgaš in daš drugim.
Da bi bilo le mnogo takih kur, da bi take vo¬
jake iz peska izgrebale, kakoršen si ti, — toda
na svetu jih ni, saj nisem mislil na te.«

»Torej prosi, da ti gospod Podbipigta kaj
pusti, nočem ti delati krivice,« reče gospod Mihael.

»Gospod, kaj pa delaš, pusti no tudi meni
kaj!« klical je Zagloba s strahom gledaje pijo-

Bog dovoli, da zdravi odnesemo pete iz te
stiske. Da bi nam dali vsaj kaj kruha. Duhovnik
Žabkovski je strahovit jedec, ali jaz ga uženem
v kozji rog.«

»Kake resnice sta pa danes z duhovnikom
Žabkovskim slišala od Muhovieckega ?« vpraša
gospod Mihael.

»Tiho!« reče Skrzetuski. »Kdo se bliža
z mejdana?«

Umolknili so, in neka temna postava je’
stopila k njim ter s tihim glasom vprašala:

»Čuvate?«

Z OGNJEM IN MEČEM.

177

»Čuvamo, milostivi knez,« odgovori Skrze-
tuski ter se vojaški vzravna.

»Pazite pozorno. Ta mir je slabo zna¬
menje.«

In knez je šel dalje, gledaje, če ni morebiti
sen premotil utrujenih vojakov. Gospod Longin
je sklenil roke.

»Kak poveljnik! Kak vojevnik!«

»Kdo ve?« odgovori Skrzetuski.

»Spanec me mori,« opomni Zagloba, »da
mi kar oči lezejo pod vrh glave, a spati se
ne sme. Radoveden sem, kedaj bodemo smeli.
Ce streljajo ali če ne streljajo, ti stoj pod oro¬
žjem in kimaj od utrujenosti kakor Žid v so¬
boto. Pasja služba! Sam ne vem, kaj me tako
slabi, ali žganje ali jutranje svarilo, katero sva

Volodijotski jejjskočil najkraj enasipa in pazno poslušal. (Str. 178.)

»Manj počiva nego mi,« reče Skrzetuski.
»Vsako noč hodi tako po nasipu, prav do dru¬
gega ribnika.«

»Bog mu daj zdravje!«

»Amen.«

Nastal je molk. Vsi so z napetimi očmi
gledali v temo, a ni bilo videti ničesar. Kozaški
okopi so bili mirni. Luči po njih so pogasnile.

»Lahko bi je v  spanji zajeli kakor miši!«
reče Volodijovski.

morala z duhovnikom tako po krivici poslu¬
šati.«

»Kako je pa bilo?« vpraša gospod Longin.

»Začel si praviti, pa ne skončaš.«

»Bodem pa povedal, morda se kako vzdra¬
mimo. Zjutraj sva šla z duhovnikom Žabkov-
skim v grad, da bi dobila kak prigrizek. Sti¬
kava, stikava, iščeva povsodi, — nikjer nič,
vračava se zlovoljna. Na dvorišči pa srečava
kalvinskega duhovnika, ki je kapetana Senberka

33

iy8

Z OGNJEM IN MEČEM

pripravljal na smrt, tega, ki so ga včeraj pre¬
strelili pod praporom gospoda Firleja. Jaz mu
rečem: ,Kaj se bodeš todi vlačil in gospodu
Bogu delal zbrigo! Se jezo božjo navališ na
nas!‘ A on odgovori, opirajoč se menda na po¬
kroviteljstvo gospoda belskega: ,Naša vera je
tako dobra kakor vaša, ali pa še boljša!‘ Kar
okamenela sva od jeze, ko je to izgovoril. A jaz
nič! Mislil sem si: ,Saj je duhovnik Žabkovski
tu, on naj se prepira/ In moj duhovnik Žab¬
kovski kar sopiha in mu da nekaj dokazov pod
rebra. Kalvin na te dokaze ni ničesar odgovoril.
Pobral jo je, da bi se bil kmalu ob zid zaletel.
V tem pride duhovnik Muhoviecki, pa na naju!
Midva da delava trušč in hrup, da ni čas, da
to ni mesto za take prepire! Zmil nama je
glavo kakor šolarčkoma. — Bog daj, da bi bilo
prav; utinam sim falsus vates,*) toda ti duhov¬
niki gospoda Firleja na nas gotovo navale še
kako nesrečo...«

»Ali se kapetan Senberk ni izpreobrnil ?«
vpraša gospod Mihael.

»Kaj še! Umrl je v blodnji, v kateri je
živel.«

»Oh, da se ljudje rajši odreko vzveličanju
nego svoji trmoglavosti!« vzdihne gospod Longin.

»Bog nas varuje premoči in čarov kozaš¬
kih,« nadaljuje Zagloba, »oni ga pa še žalijo
zato. Ali vam je znano, gospodje, da so s tega
nasipa tam klopke nitij streljali na mejdan?
Vojaki so pravili, da so se nekaki izrastki de¬
lali na tleh, kamer je padla klopka...«

»To je znana stvar, da so pri Hmielnickem
hudiči v službi,« reče Litvin ter se pokriža.

»Čarovnice sem sam videl,« doda Skrze-
tuski, »in povem vam, gospodje...«

Daljše pripovedovanje je pretrgal gospod
Volodijovski, ki je naglo Skrzetuskemu stisnil
desnico ter zašepetal:

»Tiho!.. . «

Potem je skočil na kraj nasipa in pazno
poslušal.

»Ničesar ne slišim!« reče Zagloba.

»Pst!... Dež glušf!« odgovori Skrzetuski.

Gospod Mihael je začel mahati z roko, naj
bodo tiho, in je še nekaj časa poslušal. Na¬
posled se je vrnil k tovarišem.

»Gredo,« zašepeče.

»Sporoči knezu! Odšel je k Ostrorogovim
šotorom,« odgovori Skrzetuski šepetaje, »mi po¬
hitimo vojakov budit.«

*) O da bi bil kriv prorok!

In takoj so se spustili vzdolž okopa, ustav¬
ljali se spotoma pri stražnikih in jim šepetali:

»Gredo, gredo. . . «

Besede so letele od ust do ust, kakor tiha
bliskavica. Črez četrt ure je prijahal knez uže
na konji — in dal častnikom povelje. Ker je
hotel sovražnik, kakor se je kazalo, tabor na¬
skočiti v spanji, sklenil je knez pustiti ga v zmoti.
Vojakom je bilo naročeno, naj bodo tiho in
naj puste naskakovalce prav na nasipe in, stoprv
ko se jim bode s topom dalo znamenje, udarijo
naj iznenada na-nje.

Vojaki so bili pripravljeni, cevi mušket so
se nagnile brez šuma, in nastopilo je gluho
molčanje. Skrzetuski, gospod Longin in gospod
Volodijovski so dihali drug pri drugem, a tudi
gospod Zagloba je ostal pri njih, zakaj izkušnja
ga je učila, da v sredo mejdana pada največ
svinčenk — in da je pri takih treh sabljah na
nasipu še nejvarnejše.

Stal je nekoliko za njimi, da ne bi prvi
naval prišel na-nj. Nekoliko vstran je počenil
gospod Podbipi^ta z zervikapturom v roki, a
Volodijovski je čepel poleg Skrzetuskega in mu
zašepetal prav na uho:

»Trdo stopajo...«

»V jednakomeren korak.«

»Niti črn niti Tatarji.«

»Pehota zaporoška.«

»Ali pa janičarji, dobro stopajo. Na konji
bi jih več pobili!«

»Za konjico je pretemno.«

»Slišiš sedaj?«

»Pst, pst!. . . «

Zdelo se je, da tabor trdno spi. Nikjer se
nič ne gane, nič ne zasveti, — povsodi vlada
najgloblje molčanje, katero moti le droban de-
žek, kakor bi ga sejal skozi sito. Zlagoma pa
je mej tem šelestom nastajal drug šelest, ki ga
je uho laglje lovilo, zakaj bil je jednakomeren
in čim dalje bližji, čim dalje razločnejši. Na¬
posled, kakih deset korakov od rova, pokazala
se je nekaka dolga, gosta masa, katero je bilo
tem bolje videti, čim črnejša je bila od teme —,
ter se je ustavila na mestu.

Vojaki so pridržali sapo v prsih, le mali
vitez je uščipnil Skrzetuskega v uho, kakor bi
hotel s tem izraziti svojo zadovoljnost.

V tem so se napadovalci približali rovu ter
začeli spuščati lestve. Potem so zlezli po njih
ter je naslonili na nasip.

Z OGNJEM IN MEČEM.

I 7 g

Nasip je molčal, kakor bi bilo na njem in
za njim vse pomrlo, — in smrtna tišina je na¬
stopila.

Tu pa tam, navzlic vsej pozornosti ple¬
zalcev, začeli so klini pokati in škripati. . .

»Damo vam boba!« mislil je Zagloba.

Volodijovski je nehal ščipati Skrzetuskega,
a gospod Longin je stisnil zervikaptur za ročnik
in izbulil oči, kajti bil je najbližje nasipa in se
je nadejal, da sam prvi udari.

V tem se je šestero rok pokazalo na vrhu,
a za njimi so začele rasti počasi in pozorno
konice čelad. .. višje in višje. . .

»To so Turki!« pomisli gospod Longin.

Ta hip se je razlegel strašen grom kakih
tisoč mušket. Naredilo se je svetlo kakor po¬
dnevi. Predno je svetilo ugasnilo, zamahnil je
gospod Longin in grozovito udaril, da je kar
vzduh zažvižgal pod ostrino.

Troje teles je zdrknilo v rov, troje glav pa
se je potočilo klečečemu vitezu pred kolena.

Tedaj pa se je nad gospodom Longinom
odprlo nebo, če tudi je peklo razsajalo na
zemlji, na ramah sta mu vzrasli krili, angelski
zbori so mu zapeli v prsih in bil je tak, kakor
bi bil v nebo vzet. Boril se je kakor v snu in
mahljeji njegovega meča so bili kakor zahvalna
m olitev.

Vsi davno pomrli Podbipigte, počenši s pred¬
nikom Stovejkom, razveselili so se v nebesih, da
je bil poslednji izmej Zervikapturov-Podbipigt
takov junak.

Ta naskok, katerega so se od sovražnikove
strani mnogobrojno udeležile pomožne čete ru-
melijskih in silistrijskih Turkov in banova jani¬
čarska garda, bil je še bolj krvavo odbit nego
drugi ter je Hmielnickemu zbral na glavo strašen
vihar. Popreje je namreč obetal, da se Poljaki
s Turki ne bodo tako kruto bili in da tabor
dobi, ako mu han dovoli te čete. Sedaj je
moral hana in srdite murze tolažiti in z darovi
obsipati. Hanu je dovolil deset tisoč tolarjev,
Tuhaj-beju, Korz-Adzi, Subagazemu, Nuradinu
in Galdzi po dve tisoč. V tem je v taboru služab-
ništvo iz rova pobiralo, česar jim sovražniki
s streljanjem niso branili. Vojaki so počivali do
jutra, zakaj bilo je gotovo, da se naskok ne
ponovi. Vsi so torej trdno spali razun straž in
razun gospoda Longina Podbipigte, ki je vso
noč ležal križem meča in zahvaljeval Boga, da
mu je dovolil obljubo izpolniti ter se tako pro¬
slaviti, da je njegovo ime v taboru in v mestu
letelo od ust do ust. Zjutraj ga je knez-vojvoda

pozval k sebi in silno hvalil, vojaki pa so ves
dan trumoma prihajali čestitat in gledat treh
glav, katere so mu sluge prinesli pred šotor, ki
so pa na vzduhu uže črnele.

Bilo je torej mnogo občudovanja in za¬
vidanja, in mnogi očem niso hoteli verjeti, tako
so bile gladko odsekane s čeladnimi zaponami
vred, kakor bi je bil odstrigel.

»Gospod, strašen rabelj si,« govorila mu
je šlahta, »vedeli smo o tebi, da si dober junak,
toda takov mahljej bi ti smeli zavidati tudi
starodavni junaki. Najmočnejši krvnik bi ne
mogel odsekati bolje.«

»Veter ne odnese čapek tako gladko, kakor
so te glave gladko odsekane!« govorili so drugi.

In vsi so gospodu Longinu stiskali dlan, on
pa je stal s povešenimi očmi, izpremenjen, sla¬
dak, — zardel kakor devica pred poroko in je
govoril, kakor bi se hotel opravičevati:

»Postavili so se dobro...«

Nato so težkali meč, a ker je bil križevski
meč za obe roke, nihče ni mogel svobodno ma¬
hati z njim, ne izvzemši celo duhovnika Zab-
kovskega, ki je podkve lomil kakor trste.

Okolu šotora je bil čim dalje večji hrup, a
gospod Zagloba, Skrzetuski in Volodijovski so
delali prišlecem čast ter je gostili s pripovedo¬
vanjem, ker ni bilo s čim drugim; zakaj suhar
so bili v taboru uže pojedli, mesa pa drugega
ni bilo razun konjskega. In vendar je srce za¬
doščalo za jed in pijačo. Naposled, ko so se
drugi uže razhajali, prišel je tudi gospod Marek
Sobieski, starosta krasnostavski, s svojim po¬
ročnikom Stgpovskim. Gospod Longin mu je
hitel naproti, on pa ga je prijazno pozdravil
in rekel:

»Gospod, ti imaš danes praznik!«

»Gotovo, da praznik,« odgovori Zagloba,
»ker je izpolnil obljubo.«

»Hvalo Bogu!« reče starosta. »V kratkem,
bratec, pozdravimo te kot svatje. Ali imaš uže
kaj izbranega?«

Gospod Podbipigta se je nenavadno zmedel
in zardel prav do ušes, a starosta je nadaljeval:

»Po zbeganosti sodim, da je tako. Sveto
dolžnost imaš, da skrbiš, da tak rod ne iz¬
gine. Bog daj, da bi se povsodi rodili taki
vitezi, kakoršni ste vi štirje.«

Izrekši je začel roke stiskati gospodu Lon¬
ginu, Skrzetuskemu, Zaglobi in malemu vitezu,
a oni so bili veseli v srci, da iz takih ust sli¬
šijo pohvalo, zakaj gospod starosta krasnostav¬
ski je bil zrcalo hrabrosti, čestitosti in vseh

23*

Z OGNJEM IN MEČEM.

180

Troje glav se je potočilo klečečemu vitezu pred kolena. (Str. 179.)

viteških krepostij. Bil je z dušo iti telesom
Mart. Na-nj so se vsi božji darovi zlili v obil¬
nosti, kajti v krasoti je prekosil celo mlajšega
brata Jana, poznejšega kralja. S premoženjem
se je  mogel meriti s prvimi velikaši, a njegove
vojne sposobnosti je sam veliki Jeremija po-
vzdigaval do nebes. On bi bil nenavadna zvezda
na poljskem obnebji, a Bog je tako uravnal, da
ji je blesk vzel na sebe mlajši brat Jan, a ona
zvezda je na dan poraza prezgodaj ugasnila.

Naši vitezi so bili torej sila veseli pohvale
tega junaka, ta pa ni prenehal in je tako-le na¬
daljeval :

»Gospodje, sila mnogo sem slišal o vas od
samega kneza-vojvode, ki vas ljubi bolj nego
druge. Ne čudim se torej, da ga služite ne ozi¬
raje se na povišanje, katero bi v kraljevskih
praporih laglje dosegli.«

Nato odgovori Skrzetuski:

»Vsi smo vpisani v kraljevski huzarski pra¬
por, izvzemši gospoda Zaglobo, ki služi rado-
voljno. Pod knezom vojvodo pa služimo v prvi
vrsti iz ljubezni do njegove osobe in pa zato,
ker smo hoteli kar največ vojne užiti.«

»Ako ste imeli tak namen, potem ste prav
storili. Gotovo bi gospod Podbipigta nikjer ne
bil tako zlahka dobil svojih treh glav,« odgo¬

vori starosta. »Kar se pa dostaje vojne, imamo
je vsi do grla.«

»Več nego česa drugega,« odvrne Zagloba.
»Od ranega jutra so hodili k nam s pohvalami,
a če bi nas kdo povabil na grižljej ali na po¬
žirek žganja, — ta bi nas najbolj počastil.«

Ko je to izgovoril, gledal je gospod Za¬
globa zelo pozorno starosti krasnostavskemu
v oči ter je nemirno godrnjal. Starosta pa se
je nasmehnil ter dejal:

»Od včeraj opoldne nisem ničesar vzel
v usta, a požirek žganja se morda najde v ka¬
kem kotu. Vabim vas, gospodje.«

Toda Skrzetuski, gospod Longin in mali
vitez so se začeli braniti in zmerjati gospoda
Zaglobo, ki se je izvijal, kakor se je mogel in
tolmačil, kakor je znal.

»Jaz nisem govoril za-se,«. rekel je, »kajti
jaz sem take narave, da bi rajši sam svoje dal
nego se tujega dotaknil, ko pa tako visoka
osoba prosi, bila bi grobianitas, če bi odrekel.«

»Torej pridite,« reče starosta. »Tudi jaz rad
posedim v mili družbi in, dokler ne streljajo,
imamo časa. Na jed vas ne vabim, saj je uže
za konjino tesno, a ako nam konja ubijejo na
mejdanu, iztegne se sto rok po njem. Dve

Z OGNJEM IN MEČEM.

181

steklenici žganja imam, a teh gotovo ne pri¬
držim za-se.«

Ti so se še branili in niso hoteli iti, ker
je je pa zelo silil, šli so vendar-le. Gospod
Stgpovski je zdirjal naprej ter se je potrudil,
da se je našlo tudi še nekoliko suharjev in ne¬
koliko kosov konjine za prigrizek po žganji.
Gospod Zagloba se je takoj obodril ter rekel:

»Ako Bog dopusti, da nas presvetli kralj
tega obleganja osvobodi, takoj se bodemo spra-

bi ne hranil ne truda ne zdravja ne glave, da
bi nas osvobodil, — toda premajhne sile ima in
mora čakati, in vi, gospodje, dobro veste, kako
počasi se zbira občna vojska. Odkodi bi pa vrhu
tega presvetli kralj izvedel, v kakih razmerah
se branimo in da uže skorje dojedamo?«

»Mi smo se uže žrtvovali,« reče Skrzetuski.

»Kaj pa, ako bi mu naznanili?« vpraša
Zagloba.

»Ako bi se našel poštenjak,« reče na to

Vojaki so trumoma prihajali gledat treh glav. (Str. 179.)

vili k vozovom. Oj, sila izvrstnih rečij vozijo
s seboj in vsak trebuhu bolj služi nego kralje¬
stvu. Z njimi sicer rajši jem nego bojujem, ker
bodo pa pod kraljevim očesom, držali se bodo
najbrže hrabro.«

Starosti se je lice zresnilo.

»Prisegli smo si, da popadamo drug za
drugim, — in tako bode. Pripravljeni moramo
biti, da pridejo še resnejši časi. Hrane uže ni,
in kar je še huje, tudi smodnik nam pohaja.
V kratkem nam ostane le ljutost v srci in sablja
v roki -— in gotovost na smrt, drugega nič.
Bog nam kar najpreje privedi kralja, — to je
poslednja nadeja. On je bojevit vladar. Gotovo

starosta, »ki bi se hotel prekrasti, nesmrtno slavo
bi si pridobil. Bil bi rešitelj vse vojske in bi
od domovine odvrnil poraz. Če prav bi občna
vojska ne bila cela, razpršila bi buntovnike sama
kraljeva navzočnost. Ali kdo pojde? Kdo bi se
upal, ko je Hmielnicki zagradil vsa pota in vse
izhode, da se niti miš ne izmuzne iz okopa.
Tako podjetje bi bila gotova in očividna smrt.«

»A čemu so ukane?« reče Zagloba. »Jedna
mi je uže šinila v glavo.«

»Kaka? kaka?« vpraša starosta.

»Vsak dan vlovimo nekaj vjetnikov. Kaj,
ko bi katerega podkupili? Rekel bi, da nam
je ušel — in potem bi hitel h kralju.«

Z OGNJEM IN MEČEM.

182

»O tem se moram pogovoriti s knezom,«
de starosta.

Gospod Longin se je globoko zamislil. Celo
se mu je pokrilo z brazdami in ves čas je molče
sedel. Kar naglo vzdigne glavo in reče z na¬
vadno sladkostjo:

»Jaz prevzamem, da se prekradem skozi
Kozake.«

Ko so vitezi te besede zaslišali, planili so
ostrmeli s sedežev. Gospod Zagloba je odprl
usta, Volodijovski je začel mrdati z brkicami,
Skrzetuski je pobledel, a starosta krasnostavski
se udaril po čelu ter vskriknil:

»Gospod, ti si upaš to izvršiti?«

»Ali si premislil, kaj govoriš?« vpraša Skrze¬
tuski.

»Davno premislil,« reče Litvin. »Mej vite-
štvom Se uže dolgo govori, da treba kralju spo¬
ročiti o naši stiski. Ko sem to slišal, mislil sem
si: ,Ako mi Bog dovoli, da izpolnim obljubo,
takoj pojdem.' Kaj značim jaz, navaden človek?
Ako me na poti ubijejo, ne bode me škoda.«

»Ubijejo te brez vsake dvojbe!« rikne Za¬
globa. »Gospod, ali si slišal, da je gotova smrt?«

»No, pa kaj zato, bratec?« reče gospod
Longin. »Ako Bog hoče, sprevede me, ako ne,
nagradi me v nebesih.«

»Ali popreje te vjamejo, z mukami umore
in ti dade kruto smrt. Človek, ali si pamet iz¬
gubil?« ugovarja Zagloba.

»In vendar pojdem, bratec,« odgovori Litvin
sladko.

»Ptič bi ne preletel, ustrelili bi ga z loka.
Okopali so nas kakor jazbca v jazbini.«

■»In vendar pojdem !« ponovi Litvin, »Bogu
sem dolžan hvaležnosti, da mi je dovolil izpol¬
niti obljubo.«

»No, vidite ga! Poglejte ga!« klical je Za¬
globa v obupnosti. »Veli si rajši takoj glavo
odsekati in iz topa izstreliti črez tabor; le na
ta način moreš črez.«

»Le dovolite, prijatelji!« reče Litvin in
sklene roke.

»O ne! Ne pojdeš sam, tudi jaz pojdem
s teboj,« reče Skrzetuski.

»In jaz za vama!« doda Volodijovski in
udari po sabljici.

»Naj vas kroglje bijo!« zakriči Zagloba ter
se zagrabi za glavo. »Naj vas kroglje bijo z va¬
šimi ,tudi jaz, tudi jaz,' in z vašo odločbo. Vam
je še premalo krvi, premalo svinčenk?! Ni jim
dovolj tega, kar se tu godi. Gotoveje hočejo

pogubiti glave. Pa idite vragu na roge in mi
dajte mir. Bog daj, da bi vas posekali...«

Potem je jel letati po šotoru, kakor bi bil
zblaznel.

»Bog me kaznuje,« kričal je, »da sem ob¬
čeval z vihravimi ljudmi, ne da bi bil živel
v častni družbi poštenih ljudij. Prav mi je!«

Nekaj časa je še hodil s hlastnimi koraki
po šotoru, naposled pa se ustavil pred Skrze-
tuskim, del roke nazaj in začel, zroč mu v oči,
grozno sopihati.

»Gospodje, kaj sem vam storil, da me pre¬
ganjate?«

»Bog varuj!« odgovori vitez. »Kako to?«

»Ne čudim se, da si gospod Podbipi^ta
izmišlja take reči. Vsekdar je imel pamet v pesti,
a odkar je posekal tri največje tepce izmej Tur¬
kov, postal je sam četrti. . . «

»Ne bodi 110 siten!« pretrga mu besedo
Litvin. •

»Tudi temu se ne čudim,« nadaljuje Za¬
globa ter pokaže Volodijovskega. »On skoči Ko¬
zaku za golenico ali pa se mu obesi za hlače,
kakor ošlek za pasji rep — ter se izmej nas
vseh najpreje prekrade. Teh dveh ni sveti Duh
razsvetlil; da jih pa ti, gospod, od tega blaznega
početja ne zadržuješ, marveč jim še potuho
daješ, da greš sam, da nas hočeš vse štiri iz¬
dati na gotovo smrt in muke, — to je uže. .
prav zadnja reč! Tfu, vraga, kaj takega se ni¬
sem nadejal od častnika, katerega je celo knez
čislal kot vrlega, pametnega človeka.«

»Kako to: vse štiri?« reče Skrzetuski za¬
čuden. »Gospod, kaj bi rad tudi ti?...«

»Tako je!« kričal je Zagloba ter se tolkel
po prsih. »Tudi jaz pojdem. Ako gre kdo iz¬
mej vas ali pa vsi skupaj/grem tudi jaz. Moja
kri naj pade na vaše glave. To mi bode za
prihodnjost nauk, s kom bodem občeval.«

»Bog te živi!« reče Skrzetuski.

Vitezi so ga začeli objemati, on pa se je
zares srdil in sopihal in s komolci odrival, rekoč:

»Idide k vragu! Vaših Judeževih poljubov
mi ni treba!«

V tem so se na nasipih oglasili streli topov
in mušket. Zagloba se je ustavil in rekel:

»Tu imate! Tu imate! Idite!«

»To je navadno streljanje!« pripomni Skrze¬
tuski.

»Navadno streljanje!« reče šlahčič opona-
šaje. »No, prosim, tega jim je premalo. Pol
vojske je popadalo od tega navadnega streljanja,
pa se še z nosom zadevajo ob-nje.«

Z OGNJEM IN MEČEM.

l83

»Gospod, kar zadovoljen pa vesel bodi!«
reče mu gospod Podbipigta.

»Rajši molči, tepec !« zarentači Zagloba.
»Ti si največ kriv. Ti si si izmislil to podjetje.
Ako to ni glupo, naj bodem jaz glup!«

»In vendar pojdem, bratec!« odgovori gos¬
pod Longin.

»Pojdeš, pojdeš, vem zakaj! Gospod, ne
delaj se junaka, poznamo te. Preveč čistosti
imaš in se ti mudi, da jo odneseš iz okopa. Ti
si mej vitezi najslabši, ne najboljši. Gospod,
ti si preprosta namiguša, ki svoje telo prodaje!
Tfu, da bi te roka božja! To je! Ne mudi se ti
h kralju, po vaseh bi rad razgetal, kakor žrebec
na paši. Evo viteza, — poglejte ga, nedolžnost
ima na prodaj! Pohujšanje, čisto pohujšanje,
kakor je Bog v nebesih!«

»Ne bodi no siten!« klical je gospod Longin
in si ušesa zamašil.

»Ne prepirajta se!« reče Skrzetuski resno.
»Bolje je, da mislimo o stvari.«

»Na Boga!« reče starosta krasnostavski, ki
je doslej strmeč poslušal gospoda Zaglobo. »To
je važna stvar, brez kneza ne smemo ničesar skle¬
niti. Knez mora biti doma. Pojdimo k njemu,
kaj on poreče na to.«

»To, kar jaz!« meni Zagloba — in nadeja
mu je zjasnila obličje.

»Pojdimo precej.«

Izstopili so in šli črez mejdan, na kateri so
s kozaških nasipov uže padale svinčenke. Vojska
je bila na nasipih, ki so bili zdaleka videti kakor
sejmski šotori, toliko je bilo na njih navešene
stare, pisane obleke, kožuhov, toliko je bilo na¬
stavljenih vozov, ostankov raztrganih šotorov in
vsakovrstnih rečij, ki bi mogle delati zaslono
pred streli, ki včasih po cele tedne noč in dan
niso prenehali. Tudi sedaj so se nad onimi raz-
obešenimi plahtami vili višnjevi kolobari dima,
a pred njimi je bilo videti ležeče vrste rdečih
in žoltih vojakov, ki so težko delali proti bliž¬
njim sovražnikovim nasipom. Sam mejdan je
izgledal kakor kaka podrtina. Ravnina, razko¬
pana z lopatami in steptana s konjskimi kopiti,
ni kazala niti travice. Tu pa tam so ležali ravno
kar nasuti kupi prsti, izkopane iz vodnjakov, tu
pa tam ležali so ostanki strtih vozov, topov,
bečkov, ali kupi oglodanih in na solnci zbe-
lelih kostij. Konjskega trupla nisi videl nikjer,
zakaj pobrali so ja vsa vojakom v živež. Mesto
teh trupov je bilo videti povsodi kupe železnih,
večinoma uže zarjavelih topovskih krogelj, s ka-
crimi so dan na dan zasipavali ta kos zemlje,

Težka vojna in glad sta bila videti na vsak
korak. Gredoč so naši znanci srečavali večje in
manjše trope vojakov, ki so odnašali ranjence
in ubite, ali pa k nasipu na pomoč hiteli utru¬
jenim tovarišem. — Vsi obrazi so bili počrneli,
upadli, zarasli, — resne oči so bile razpaljene,
obleka obledela, raztrgana, na glavi namesto
čapek in lebek umazane cunje, orožje polom¬
ljeno. In nehote se je vrivalo vprašanje, kaj bode
s temi dosedanjimi zmagovalci, ko poteče te¬
den, dva...

»Poglejte, gospodje,« reče starosta, »čas,
čas je, da se kralju sporoči.«

»Beda uže kaže zobe kakor pes,« odgovori
mali vitez.

»In kaj bode, ko pojemo konje?« vpraša
Skrzetuski.

Mej takimi pogovori so dospeli do knežcvih
šotorov, stoječih na desni strani nasipov, pred
katerimi je bilo videti kakih desetero jezdecev ;
ti so imeli nalogo, da so po taboru raznašali
povelja.

Konje so krmili s prekajenim in stolčenim
konjskim mesom, a ker je je neprestan ogenj
plašil, vspenjali so se in skakali ter na noben
način niso hoteli ostati na mestu. Taka je bila
s konji vse konjiče. Ko je šla na sovražnika,
zdelo se je, da po polji leti čreda grifov ali
hipocentavrov, zakaj letela je bolj po vzduhu
nego po tleh.

»Je knez v šotoru?« vpraša starosta jednega
izmej jezdecev.

»Da, z gospodom Przijcmskim,« odgovori
vojak.

Starosta je ne naznanivši se prvi vstopil, —
naši štirje vitezi pa so se ustavili pred šotorom.

V kratkem se je platno razgrnilo, in gospod
Przijcmski je pomolil glavo iz šotora!

»Gospodje, knez bi vas rad videl,« reče.

Gospod Zagloba je vstopil dobre volje, za¬
kaj nadejal se je, da knez ne bode hotel naj¬
boljših svojih junakov pustiti v gotovo pogubo.
A motil se je. Niti poklonil se še ni bil, ko mu
je knez rekel!

»Gospod* starosta mi je povedal o vaši od¬
loki, da greste iz tabora. Jaz rad vsprejmem
vašo ponudbo. Domovini se ne morete bolje
žrtvovati nego s tem činom.«

»Prišli smo le prosit dovolitve,« odgovori
Skrzetuski. »Vaša knežja milost razpolagaj z našo
krvjo.«

»Štirje hočete iti?«

184

Z OGNJEM IN MEČEM.

»Vaša knežja milost!« reče Zagloba. »Oni
hočejo iti, jaz pa ne. Bog mi je svedok, da se
nisem prišel hvalit in svojih zaslug povzdigovat.
Ako jih spomnim, storim le zategadelj, da bi
se ne mislilo, češ, strah ga spreleta. Gospod
Skrzetuski, Volodijovski in gospod Podbipigta
so sicer veliki junaki, a tudi Burlaj, katerega je
moja roka podrla, — da molčim o svojih drugih
junaških činih, — bil je velik vojak, vreden
Burdabuta, Bohuna in treh glav janičarskih, —
mislim torej, da v junaštvu nisem slabši nego ti
trije. 1 oda kaj drugega je hrabrost, kaj drugega
blaznost. Perotij nimamo, a po zemlji se ne
preplazimo, — to je gotovo.«

»Torej ne greš?« vpraša knez.

»Rekel sem, da ne grem rad, nisem pa
rekel, da ne grem. Ker me je Bog kaznoval
z njih družbo, ostati moram v njej do smrti. Ako
nam pojde tesno, tudi Zaglobina sablja kaj za¬
leže, le tega ne vem, kaj bi komu zalegla smrt
nas štirih, in upam, da jo vaša knežja milost
dobrotno odvrne od nas in da ne bode dala
dovolitve v to blazno podjetje.«

»Gospod, dober tovariš si,« odgovori knez,
»in lepo je od tebe, da nočeš prijateljev osta-
viti, a upanje te je prevarilo. Jaz vsprejmem
vašo žrtev.«

»Pasja vera!« zagodrnja Zagloba po tihem.
Roke so mu omahnile.

Ta hip je stopil v šotor Firlej, kastelan
belski.

»Milostivi knez,« reče, »moji ljudje so vjeli
Kozaka, ki je povedal, da se to noč pripravljajo
na naskok.«

»Tudi jaz sem uže izvedel,« odgovori knez.
Vse je prigotovljeno, le z nasipanjem naj hite.«

»Je uže skoro gotovo.«

»Dobro, do večera se premaknemo.«

Potem se obrne k našim štirim vitezom.

»Po naskoku, ako bode noč temna, bode
najlepša prilika, da odidete.«

»Kako to?« reče kastelan belski. »Mar pri¬
pravljaš izpad, milostivi knez?«

»Izpad pojde svojo pot,« reče knez, »jaz sam
ga bodem vodil, sedaj govorimo o nečem dru¬
gem. Gospodje so se ponudili, da se hočejo
prekrasti skozi sovražnika in kralju sporočiti
o naši stiski.«

Kastelan je ostrmel, izbulil oči in pogle-
daval viteze, drugega za drugim.

Knez se je zadovoljno nasmehnil. Rad je
videl, da je kdo občudoval njegove vojake.

»Za Boga!« reče kastelan. »Ali so res še
taka srca na svetu ? Za Boga! Od take drznosti
vas ne bodem odvajal, gospodje...«

Gospod Zagloba je kar zardel od jeze, —
a rekel ni ne bele ne črne, le sopihal je kakor
medved, knez pa se je za trenotek zamislil ter
potem začel govoriti:

»Jaz nočem po nepotrebnem razpolagati
z vašo krvjo in ne dovolim, da bi šli vsi štirje
ob jednem. Najprvo pojde jeden. Ako ga za¬
lotijo, gotovo se bodo pohvalili, kakor so se
pohvalili s smrtjo mojega sluge, katerega so
vjeli pod Lvovom. Ako torej prvega ubijejo,
pojde drugi in potem, ako bode treba, tretji in
Četrti. Utegne se pa zgoditi, da prvi srečno
pride, — v takem slučaji nočem drugih pehati
v smrt.«

»Milostivi knez....« poprime Skrzetuski
besedo.

»Taka je moja volja in ukaz moj,« reče
Jeremija š povdarkom. — »Da se pa pogodite,
pristavim, da pojde prvi tisti, ki se je prvi po¬
nudil.«

»Ta sem jaz!« reče gospod Longin z ža¬
rečim obličjem.

»Danes zvečer, po naskoku, ako bode noč
temna,« doda knez.

»Za kralja ne dam nobenih pisem; kar
vidiš, — to poveš, le moj pečatnik vzameš, da
se izkažeš.«

Podbipigta. je vsprejel pečatnik ter se knezu
poklonil. Ta ga je z obema rokama prijel za
senci, držal ga nekaj časa, potem pa nekoliko-
krat poljubil ter rekel s tresočim se glasom:

»Blizu srca si mi, kakor brat . . . Bog te
izpremi in odvedi Kraljica angelov, vojnik božji.
Amen!«

»Amen!« ponove starosta krasnostavski, gos¬
pod Przijemski in kastelan belski.

Knez je imel solze v očeh, kajti viteštvu
je bil pravi oče, — drugi so plakali. Gospoda
Podbipigto pa je po telesu spreletela navduše¬
nost — in plamen mu je gorel po kosteh in
v globinah se je v nadeji bližnje žrtve rado-
vala ta čista, pokorna, a junaška duša.

»Povestnica bode pisala o tebi!« vskrikne
kastelan belski.

»Non nobis, non nobis, sed nomini Tuo,
Domine, da gloriam,«*) reče knez.

Vitezi so odšli iz šotora.

*) Ne meni, ne meni, ampak imenu Svojemu, o Gos¬
pod, podeli slavo!

Z OGNJEM IN MEČEM.

185

»Tfu! Nekaj me je zagrabilo za goltanec
in me drži, a v ustih mi je grenko kakor po
pelinu,« reče Zagloba.

»Oni tam neprenehoma streljajo. Da bi vas
strela pobila!« reče in pokaže na kadeče se na¬
sipe kozaške. »Oj, težko je živeti na svetu. No,
gospod Longin, naposled pa pojdeš, gospod...
Angeli naj te varujejo. . . Da bi kuga pomorila
te vrage!«

»Gospodje, posloviti se moram,« reče nato
gospod Longin.

nesel tega krivoverca. Povestnica — dejal je —
bode pisala o vas. Naj o njem samem piše, pa
ne na kožo gospoda Longina. Čemu pa sam
ne gre? Kot kalvinec ima po šest prstov na
nogah, tem laglje bi šel. Gospoda, jaz vama
rečem, da je na svetu čim dalje hujše in je res¬
nica, kar prerokuje duhovnik Žabkovski, da se
bliža konec sveta. Posedimo sedaj malo za
nasipi, pozneje pa pojdemo v grad, da bo¬
demo vsaj do večera uživali tovarištvo svojega
prijatelja.«

Mej takimi pogovori so dospeli do kneževih šotorov... (Str. i83.)

»Kako to? Kam greš?« vpraša Zagloba.

»K duhovniku Muhovieckemu, k spovedi,
bratec. Grešno dušo treba očistiti.«

In gospod Longin je odhitel proti gradu,
ohi pa so se obrnili proti nasipom. Skrzetu-
ski in Volodijovski sta molčala, Zagloba je pa
govoril:

»Še vedno me drži za goltanec. Nisem se
nadejal, da mi ga bode tako žal. On je naj-
poštenejši človek na svetu! — Ako kdo reče,
da ni, mahnem ga po čeljustih. Moj Bog, moj
Bog, mislil sem, da bode kastelan belski od¬
govarjal, a on je še prigovarjal. Vrag je pri-

Toda gospod Longin je po spovedi in ob¬
hajilu ves čas molil. Pokazal se je stoprv na
večer, na naskok, ki je bil mej najljutejšimi,
ker so Kozaki baš ondaj udarili, ko so se voj¬
ske, topovi in vozovi premeščali v novo nasute
okope. Nekaj časa se je zdelo, da pičle poljske
sile podležejo navalu dvesto tisoč sovražnikov.
Poljski prapori so se tako pomešali s sovražni¬
kovimi, da svoji svojih niso mogli razločiti, —
in trikrat so se tako spopadli. Hmielnicki je
napel vse sile, ker so mu han in vlastni pol¬
kovniki izjavili, da ima biti to poslednji naskok
in da hočejo odslej obležence le z gladom uni-

24

186

Z OGNJEM IN MEČEM.

čevati. Po triurnem boji pa so bili vsi napadi
odbiti s tako strašnimi izgubami, da se je poz¬
neje govorilo, da je štirideset tisoč sovražnikov
padlo v tej bitki. Toliko je gotovo, da so po
bitki cel kup praporov nametali knezu pred
noge — in da je bil to res poslednji napad,
po katerem so prišli še težji časi vkopavanja
v nasipe, jemanja vozov, neprestanega streljanja,
čas bede in glada.

Neutrujeni Jeremija je takoj po naskoku
od truda padajoče vojake peljal na izpad, ki se
je končal z novim porazom sovražnikovim, —
stoprv potem je tihota umirila oba tabora.

Noč je bila topla, toda oblačna. Štiri temne
postave so se tiho in oprezno pomikale proti
vshodnemu koncu nasipov. Bili so! gospod
Longin, Zagloba, Skrzetuski in Volodijovski.

»Samokrese dobro spravi,« šepeče Skrze¬
tuski, »da se smodnik ne navlaži. Dva prapora
bodeta stala vso noč pripravljena. Ako daš
ognja, skočimo ti na pomoč.«

»Temno je kakor v rogu!« zašepeče Za¬
globa.

»Tem bolje,« odgovori gospod Longin.

»Tiho!« prekine Volodijovski, »nekaj sli¬
šim.«

>Tu nekdo umiraje stoka, — to ni nič!«
»Da bi le do gozda prišel...«

»Moj Bog, moj Bog!« vzdihne Zagloba
tresoč se, kakor bi bil mrzličen.

»Čas je uže!« reče Longin.

»Čas, čas!« ponovi Skrzetuski s tihim gla¬
som. »Idi z Bogom.«

»Z Bogom! Z Bogom!«

»Bratje, ostanite mi zdravi in odpustite, ako
sem kateremu kaj žalega storil.«

»Ti kaj žalega storil? O Bog!« vsklikne
Zagloba ter se ga oklene okolu vratu.

Objela sta ga tudi Skrzetuski in Volodijov¬
ski. Prišel je trenotek, da je zamolklo ihtenje
stresalo junaške prsi. Jedini gospod Longin je
bil miren, dasi ginjen.

»Ostanite mi zdravi!« ponovi še jeden pot.

In približal se je k robu nasipa ter skočil
v rov. Po hipu je začrnel na drugem njegovem
bregu, — še jedenkrat dal znamenje v slovo —
in izginil v temi.

Mej’ potjo v Zološčice in cesto iz Višnjevca
je bil log, kateri so sekale ozke, povprek ležeče
loke. Log je bil v zvezi s starim, gostim in
obširnim jelovim gozdom, razprostirajočim se tja
do Zaloščic. — Tja se je gospod Longin na¬
menil.

Ta pot je bila zelo nevarna, ker je bilo
treba iti vzdolž vsega kozaškega tabora, da bi
prispel v gozd. Gospod Longin si je navlašč iz¬
bral to pot, ker se je vso noč baš okolu ta¬
bora kretalo največ ljudij in so straže najmanj
pazile na prehodnike. Vrhu tega pa so bile vse
druge poti, jarki, gošče in steze zastavljene
s stražami, katere so vedno obhojevali esauli,
stotniki, polkovniki, in celo Hmielnicki sam.
O poti črez loke in ob Gnjezni ni bilo niti mis¬
liti, zakaj tam so tatarski konjarji od mraka
do dne čuvali pri konjih.

Noč je bila topla, oblačna in tako temna,
da deset korakov pred seboj ni bilo videti ne
le človeka, marveč celo drevesa ne. To je bilo
za gospoda Longina zelo ugodno, z druge strani
pa je moral iti zelo počasi, oprezno, da bi se ne
prevrnil v kako kotanjo ali v kak rov, s kakor-
šnimi je bilo pokrito vse bojišče in katere so
izkopale ali kozaške ali poljske roke.

Tako Je dospel do drugih poljskih nasipov,
katere so bili baš zvečer ostavili, in prešedši
črez rov, spustil se je sključen proti nasipom
in utrdbam kozaškim. Postal je in poslušal:
nasipi so bili prazni. Izpad Jeremije, podvzet
po naskoku, odgnal je z njih molojce, ki so ali
padli ali pa se skrili v tabor. Množica teles je
ležala na bregovih ali pa na vrhu nasipov. Gos¬
pod Longin se je vsak hip izpodtaknil ob trupe,
stopal črez nje in šel naprej. Sedaj pa sedaj je
naznanil kak slaboten jek ali vzdih, da nekateri
ležeči molojci še žive.

Za nasipi je bil tudi obširen prostor, ki
se je raztezal do drugega okopa, nasutega še po
regimentarjih, ves pokrit s trupli. Tu je bilo
še več kotanj in rovov. Kakih deset korakov
odtodi so stali prsteni zasloni, v temi podobni
stogom. Pa tudi ti so bili prazni.

Povsodi je vladalo najgloblje molčanje,
nikjer niti ognja niti človeka, — nikogar na
vsem nekdanjem torišči, razim mrtvecev.

Gospod Longin je začel moliti molitev za
pokojnike ter je šel naprej. Šum poljskega ta¬
bora, ki ga je spremljal do drugih nasipov,
utihaval je čim dalje bolj, topil se v daljavi,
naposled pa popolnoma utihnil. Gospod Longin
se je ustavil in poslednjikrat ozrl.

Ničesar ni mogel dozreti, kajti v taboru ni
bilo lučij, le v gradu je slabo migotalo jedno
okence, kakor zvezdica, katero oblaki sedaj od¬
krijejo sedaj pokrijejo, ali kakor kresnica, ki se
sedaj zasveti sedaj zopet ugasne.

Z OGNJEM IN MEČEM.

»Bratje moji, ali vas bodem Še kedaj videl
v življenji!« pomisli Longin.

In težko mu je bilo, kakor bi ga težil veli¬
kanski kamen. Komaj je mogel dihati. Tam,
kjer brli ona lučica, tam so njegovi ljudje, tam
so bratska srca: knez Jeremija, Skrzetuski, Volo-
dijovski, Zagloba, duhovnik Muhoviecki, — tam
ga ljubijo in bi ga radi branili, a tu je noč,
puščoba, trupla pod nogami, zbori duhov nad
glavo, — v daljavi pa krvoločni tabor zakletih,
brezsrčnih sovražnikov.

Kamen tesnobe je postal tako težak, da je
bil celo našemu velikanu pretežak. Duša mu je
začela omahovati.

V temi je dohajal k njemu bledi nemir in
mu začel šepetati na uho: »Ne prejdeš, nemož-
nost! Vrni se, še je čas! Izpali samokres, in
cel prapor ti plane na pomoč! Crez te tabore,
črez te divjake ne prejde nihče!«

Oni gladni tabor, dan na dan obsipavaj
s krogljami, poln smrti in mrtvaškega smradu,
zdel se je Longinu ta hip tiho, varno pristanišče.

Prijatelji bi mu tam ne jemali v zlo, ako
bi se vrnil. Pove jim, da to preseza človeške
moči, — in oni ne pojdejo in nikogar ne od¬
pošljejo — ter bodo nadalje čakali božjega in
kraljevega usmiljenja.

Pa ako gre Skrzetuski in pogine?

»V ime Boga Očeta in Srna in svetega
Duha! To so satanove izkušnjave,« pomisli gos¬
pod Longin. »Na smrt sem privravljen in nič
hujšega se mi ne pripeti. 1 ako le satan slabo
dušo straši s truoli, temnostjo, on se z vsem
okorišča. Ali naj bi se mari vitez pokril s sra¬
moto, zavrgel slavo, oskrunil ime, in naj bi
ne rešil vojske, naj bi se odrekel nebeškemu
vencu? — Nikdar!«

In šel je dalje, iztezaje pred-se roke.

V tem je znova zaslišal šum, a ne več iz
tabora poljskega, marveč od protivne strani, še
nerazločen, a globok in grozen, kakor mrmranje
medveda, ki se glasi v temnem gozdu. A sedaj
je nemir ostavil dušo gospoda Longina, tesnoba
ga je nehala težiti ter se je izpremenila v sladek
spomin na njegove bližnjike. Naposled, kakor
bi hotel odgovoriti grožnjam, doletavajočim od
tabora, ponovil si je v duši še jedenkrat:

»Pa pojdem!«

V kratkem je dospel na ono bojišče, kjer
je kneževa konjiča razbila prvi naskok, Kozake
in janičarje. Pot je bila uže ravnejša, bilo je
manj rovov, zaslonov in skoro nič trupel, kajti
kolikor jih je bilo padlo v prejšnjih bojih, t e

so Kozaki uže pokopali. Tu je bilo tudi ne¬
koliko jasneje, ker raznovrstne ovire niso za-
slanjale prostora. Tla so nekoliko visela na jug,
a gospod Longin je krenil v stran, ker se je
hotel preplaziti mej zahodnim ribnikom in ta¬
borom.

Tod je šel naglo in brez ovir in zdelo se'
mu je uže, da dosega vrsto tabora. Sedaj pa
ga opozore nekaki glasovi.

»Kozaške straže!« pomisli.

V tem so tudi človeški glasovi dosegli do
njega. Krenil je torej naglo v stran, a ker se
mu je radi neravnosti tal noga izpodvrnila, padel
je na tla ter se iztegnil. Niti ganil se ni več.
V jedni roki je držal samokres, v drugi meč.

V tem so se jezdeci še bolj približali in
prijahali naposled popolnoma vštric njega. Bilo
je tako tema, da jih ni mogel prešteti, slišal pa
/č  vsako besedo njih razgovora.

»Njim je težko, a tudi nam je težko,« reče
neki zaspan glas. »O, koliko dobrih molojcev
grize zemljo!«

»Hospodi!« odgovori drugi glas. »Govore,
da je kralj blizu, — kaj bode z nami?«

»Han se je razsrdil na našega batka, in Ta-
tarji groze, da nas povežejo, ako ne bode nič.«

»In na paši se bijejo z našinci. Betko je
prepovedal hoditi v »koš«; kdor gre tja, po
njem je.«

»Govore, da so mej kupci preoblečeni Lahi,
Bog dal, da bi ne bilo te vojne.«

»Sedaj nam je huje nego preje.«

»Kralj z laško močjo je blizu, — to je
najhuje.«

»Hej, sedaj bi spal na Siči, — tu se pa
po temi potikaj kakor grešna duša.«

»Todi se vlačijo strahovi, konji hropejo.«

Glasovi so se bolj in bolj oddaljevali —
in naposled izginili. Gospod Longin je vstal in
šel dalje.

Začel je pršeti dež, droban kakor megla.
Delala se je čim dalje večja tema.

Na levi strani gospoda Longina, kake dve
staji od njega, zablisnila je majhna lučica, po¬
tem druga in tretja, deseta. Sedaj je uže trdno
vedel, da je uže vštric tabora.

Luči so bile redke in medle. Po vsej pri¬
liki so tam uže vsi pospali, le tu pa tam so
morda še pili ali pripravljali hrano za jutro.

»Hvalo Bogu, da grem po naskoku in iz¬
padu,« reče sam sebi gospod Longin. »Strašno
morajo biti zdelani.«

24*

Z OGNJEM IN MEČEM.

188

Jedva je to pomislil, zaslišal je zdaleka
konjski topot. — Jezdila, je druga straža.

Tu so bila tla bolj kotanjasta, zategadelj
se je bilo laglje skriti. Straža je prišla tako
blizu, da bi se bila ob gospoda Longina kmalu
zadela. Na srečo so bili konji navajeni ogibati
se ležečih teles in se niso ustrašili. Gospod
Longin je šel dalje.

Na prostoru, tisoč korakov obsežnem, na¬
letel je še na dve straži. Očividno je bilo, da
so ves krog, kateri je tabor objemal, stražili
kakor zrenico v očesu. Gospod Longin se je
le s tem tolažil, da ne srečuje pehotnih straž,
katere so navadno pred tabore postavljali, da
bi poročali jezdnim stražam.

Toda njegovo veselje je bilo kratko. Jedva
je prešel kakih sto korakov pota, kar se pred
njim premakne neka črna postava, ne dalje ko
deset korakov. Gospod Longin, dasi nikakor
ni bil strahopeten, začutil je, kakor bi ga lahak
srh spreletel po hrbtu. Umakniti in ogniti se
je bilo prekasno. Postava se obrne, opazila
ga je. •

Nastopil je  trenotek neodločnosti, kratek,
kakor bi trenil z očmi. Naglo se oglasi neki
tih glas:

»Vazil, si ti?«

»Jaz!« reče tiho gospod Longin.

»Imaš žganja?«

»Imam.«

»Daj.«

Gospod Longin se približa.

»Kdo pa si ti, velikan?« ponovi isti glas
strahoma.

V temi se nekaj zavrti. Kratek, zadušen
krik: Hosp...!« iztrga se v tem hipu iz ust
stražnikovih, — potem sc. zasliši hrestanje lom¬
ljenih kostij, tiho hropenje — in jedna postava
težko telebi na zemljo.

Gospod Longin je šel dalje.

A ni šel več v to stran, ki je bila, kakor
je kazalo, polna straž. Krenil je še bližje k ta¬
boru. Hotel je preiti mej vozovi in stražami.
Ako ni druge vrste straž, srečaval bode gospod
Longin le tiste, ki hodijo iz tabora na izmeno.
Konjični oddelki straž niso imeli tu nič početi.

V kratkem se je pokazalo, da druge vrste
straž ni bilo, zato pa tabor ni bil dalje nego
za dva streljaja z loka in — čudno — gos¬
podu Longinu se je zdelo, da se čim dalje bolj
bliža, akoprem si je prizadeval, da bi šel na¬
ravnost ob vrsti v6z.

Pokazalo se je tudi, da v taboru niso vsi
spali. Pri ognjih, tu pa tam brlečih, so bile vi¬
deti sedeče postave. Na jednem mestu je bil
ogenj večji, celo tako velik, da je z bleskom
dosegel gospoda Longina, ki se je moral znova
odmakniti proti stražam, da ne bi šel črez pas
svetlobe. Zdaleka je gospod Longin razpoznal
viseče luči in na hlodih, podobnih križem, vole,
katere so mesarji devali iz kože. Redke gruče
ljudij so gledale to delo. Nekateri so potihoma
piskali na piščalke. To je bil oni del tabora,
kateri so zavzemali pastirji. Daljše vrste voz
je obkroževala tema.

A stena taborova, katero so osvetljevali
medli ognji, bila je gospodu Longinu znova
nekoliko bližje. Izprva jo je imel le na desno,
nenadoma pa je opazil, da jo ima tudi pred
seboj.

Obstal je ter premišljal, kaj bi storil. Bil
je obkrožen. Tabor, »koš« tatarski in tabori črni
so kakor z obvodom obkroževali ves Zbaraž.
Sredi tega obvoda so stale in krožile straže, da
bi se ne mogel nihče preplaziti.

Položaj gospoda Longina je bil strašen
Sedaj je imel na izber, ali da preleze mej vo¬
zovi, ali pa da si poišče drug izhod, mej koza-
štvom in »košem«, drugače bi moral do dne
tavati po tem krogu, — ako se ne bi hotel vrniti
nazaj v Zbaraž. Pa tudi v tem slučaji bi lahko
prišel sovražniku v roke. Vedel je, da tla niso
taka, da bi stal voz pri vozu. V vrstah so mo¬
rali biti presledki in sicer precejšni presledki,
ker so bili potrebni zaradi prehoda in proste
poti za konjico. Gospod Longin je sklenil, da
poišče tak presledek, in se je s tem namenom še
bolj približal vozovom. Bleski tu pa tam pla¬
menečih ognjev bi ga bili sicer lahko izdali, a
z druge strani so mu še koristili, ker bi brez
njih ne bil videl niti vozov niti poti mej njimi.

Po četrturnem iskanji je našel pot in jo je
lahko poznal, ker se je kakor črn pas vlekla
mej vozovi. Na njej ni bilo ognjev, torej tudi
Kozakov ni bilo. Todi je hodila konjiča. Gos¬
pod Longin je legel na trebuh ter se začel pla¬
ziti proti onemu črnemu žrelu, kakor kača
v jamo.

Minilo je četrt, pol ure, on se je še vedno
plazil in molil ob jednem. Z dušo in s telesom
se je izročil nebeškim močem. Mislil je, da leži
morda usoda vsega Zbaraža v tem, če se on
preplazi skozi ono odprtino, in molil je ne le
za-se, — marveč tudi za one, ki so ta hip na
nasipu molili za-nj.

Z OGNJEM IN MEČEM.

iSg

In ko je gospod Longin izrekel: »Zgodnja danica!« tičale so mu strelice uže v ramah, v boku, v  nogah...
(Str. 190)

Po obeh straneh je bilo vse mirno. Človek
se ni ganil, noben konj ni zahropel, noben pes
zalajal, — in gospod Longin je prešel. Sedaj
so se pred njim črneli grmi in goščave, za ka¬
terimi je bil hrastov gozd, za hrastovim jelov,
prav tja do Toporova, za jelovim lesom kralj,
rešitev, slava in zasluga pred Bogom in ljudmi.
Kaj so bile one tri glave v primeri s tem činom,
za kateri je bilo treba imeti več nego samo že¬
lezno roko?«

Gospod Longin je čutil to razliko, — a
ošabnost se ni polastila njegovega čistega srca —
in kakor otroku se mu je lice oblilo s solzami
hvaležnosti.

Vstal je in Šel dalje. Onstran voz ni bilo
straž ali pa so bile le poredkoma, bilo se je
torej Jogije prekrasti. Začel je padati dež, šumel
po goščah in glušil njegove korake. Gospod
Longin je razpustil svoje dolge noge ter šel
kakor velikan: — ako je on storil korak, moral
bi jih bil kdo drugi storiti pet.

Vozovi čim dalje dalje, gozd čim dalje
bližje, — rešitev čim dalje bližje.

Glej, hrastov gozd! Noč je v njem tako
temna kakor pod zemljo. Tem bolje. Zavel je
lahen vetrič, hrasti lahno šume, rekel bi, da
šepečejo molitev: »Veliki Bog, dobrotni Bog,
ohrani tega viteza, vernega služabnika Tvojega

Z OGNJEM IN MEČEM.

in vernega sina te zemlje, na kateri smo mi
vzrasli tebi na slavo!«

Poldruga milja uže deli gospoda Longina
od okopa poljskega. Znoj mu zaliva čelo, in
ta znoj postaja nekako soparen. Pripravlja se
za vihar, toda on se ne briga za vihar, on gre,
ker mu v srci pojo božji krilatci. Hrastje se redi.
Gotovo pride prva loka. Hrastje zasumi moč¬
neje, kakor bi hotelo reči: »Počakaj, tukaj si
varnejši,« a vitez ne utegne in hiti na odkrito
loko. Le jeden hrast stoji v sredi, mogočnejši
nego drugi. Gospod Longin namerava k temu
hrastu.

Zdajci pa se uspe, ko je bil naš junak
komaj deset korakov od drevja, za njim kakih
dvajset črnih postav, ki se z volčjimi skoki bli¬
žajo vitezu.

»Kdo si? Kdo si?«

Njih jezik je nerazumljiv, pokrivala koni¬
časta, to so Tatarji, konjuhi, ki so tu vedrili.

Ta hip je rdeča bliskavica razsvetlila loko,
hrast, divje postave Tatarjev in orjaškega šlah-
čiča. Strašen krik je stresnil vzduh in v hipu
se je vnela borba.

Tatarji so planili na gospoda Longina ka¬
kor voleje na jelena — ter ga zgrabili z žila¬
vimi rokami. A on je otresnil, in vsi napado-
valci so padli z njega, kakor pade dozorelo sadje
z drevesa. Potem je strašni zervikaptur zarož¬
ljal v nožnici, — in takoj so se razlegnili jeki,
kriki, klici na pomoč, švist meča, hropenje po¬
bitih napadalcev, razgetanje preplašenih konj,
ščenketanje lomljenih tatarskih sabelj. Tiha loka
je zavreščala z vsemi divjimi glasovi, ki so skriti
v človeških prsih.

Tatarji so se še jedenkrat, dvakrat zagnali
v viteza, a on se je oprl s pleči ob hrast, spre¬
daj pa se nadkril z viharjem svojega rneča —
ter strahovito mahal. Trupi so mu začrneli pod
nogami, — drugi so se plaho umaknili.

»Div! Div!« razleglo se je divje vpitje.

A to vpitje ni ostalo brez odmeva. Ni pre¬
teklo pol ure, in vsa loka je mrgolela pešcev
in jezdecev. Zgrinjali so se Kozaki in Tatarji,
s kosami, drogi, loki, gorečimi plamenicami.
Hlastna vprašanja so se začela križati in pre¬
letavali od ust do ust: »Kaj je, kaj se je zgo¬
dilo?« »Div!« odgovarjali so konjuhi. »Div!«
ponavljale so trume. »Lah! Div! Ubij! Vjemi
ga živega! Živega!«

Gospod Longin je dvakrat ustrelil iz samo¬
kresa, toda teh strelov niso mogli slišati tova¬
riši v poljskem okopu.

Truma se je v polkrogu zbrala okolu njega,
on pa je stal v temi — orjak oprt ob drevo,
ter čakal z mečem v roki.

Truma se je čim dalje bolj bližala. Na¬
posled je zagrmel glas povelja:

»Primi ga!«

Kar je gibalo, planilo je naprej. Kriki so
umolknili. Ti, ki se niso mogli preriti, svetili so
napadalcem. Človeška vreva se je prerivala in
prevračala pod drevesom, — le jeki so doha¬
jali iz te vreve in dolgo ni bilo možno ničesar
razpoznati. Nazadnje se je krik strahu napa¬
dalcem iztrgal iz prsij. Truma se je hipoma
razpršila.

Gospod Longin je sam ostal pod drevesom,
pred njegovimi nogami pa kup teles, še krče¬
vito drhtečih.

»Vrvi! Vrvi!« zagrmel je neki glas.

Takoj so jezdeci oddirjali po vrvi ter se
vrnili, kakor bi trenil. Nekoliko krepkih mož
je prijelo dolgo vrv za oba konca ter poskusilo
gospoda Longina privezati k drevesu.

A gospod Longin je mahnil z mečem, —
in drhal se je na obeh konceh zvalila po tleh.
Z istim uspehom so nato poskušali Tatarji.

Videč, da prevelika množica dela le na-
potje, šlo je še jedenkrat kakih desetero najsrč¬
nejših Nohajcev, da bi slednjič obra živega
dobili, a on je je podrl, kakor divji mrjasec
podere režeče pse. Hrast, zraščen iz dveh debel,
oslanjal je viteza s srednjo dolblino, — spredaj
pa je padel, kdor se mu je toliko približal, da
ga je z mečem mogel doseči, da niti zakričati
ni utegnil pred smrtjo. Zdelo se je, da nad¬
človeška moč gospoda Podbipigte rase vsak hip.

Videč to je razsrjena orda Kozake od po¬
dila, — in razlegnili so se divji kriki:

»Uk! Uk!«

Ko je gospod Podbipigta zagledal loke in
strelice, katere so Tatarji izsipali iz tulov pred
noge, spoznal je, da se mu bliža smrtna ura,
in začel je moliti litanije prečiste Device.

Vse je utihnilo. Trume so zadržavale sapo,
čakaje, kaj se zgodi.

Prva strelica je švistnila, ko je gospod
Longin izrekel: »Mati Odrešenikova!« ter mu
oprasnila sence.

Druga strelica je švistnila, ko je gospod
Longin izrekel: »Devica prečista!« in se mu
zapičila v ramo.

Besede litanij so se zmešale s švistom strelic.

In ko je gospod Longin izrekel: »Zgodnja
danica!« tičale so mu strelice uže v ramah,

Z OGNJEM IN MEČEM

'9J

v boku, v nogah. . . Kri iz senca mu jc zalivala
oko in videl je uže le kakor skozi meglo, loko,
Tatafje, švista strelic uže ni več slišal. Čutil je,
da slabi, da se mu tresejo noge, da mu glava
omahuje na prsi... naposled je pokleknil.

Potem, uže na pol z jekom, rekel je gos¬
pod Longin: »Kraljica angelov!« in to sta bili
poslednji njegovi besedi na zemlji.

Nebeški krilatci so vzeli njegovo dušo in
jo čisto kakor biser položili pred noge »Kraljici
angelov.«

VI.

Gospod Volodijovski in Zagloba sta drugi
dan stala na nasipih, mej vojaki, pozorno gle¬
daje proti sovražnikovemu taboru, odkoder so
sc bližale tolpe ljudstva. Skrzetuski je bil pri
knezu na posvetu, ona pa sta se okoristila s hi¬
pom dopuščenega jima odpočitka ter se po¬
govarjala o včerajšnjem dnevu in o tem nemiru
v sovražnikovem taboru.

»Nič dobrega ne pomeni,« reče Zagloba in
pokaže na črne trume, gredoče kakor temni
oblaki. — »Gotovo se pripravljajo na naskok,
nam se pa tukaj uže roke nočejo več pregibati
v členkih.«

»Kako bi bil sedaj napad, o jasnem dnevu,
ta čas?« opomni mali vitez. »Ničesar ne bode.
Naš včerajšnji nasip vzemo in se bodo vkopa¬
vali v novega ter streljali od jutra do večera.«

»Morda bi bilo dobro, da bi je odpodili
s topovi?«

Volodijovski je znižal glas.

»Smodnika je malo. V takih razmerah ga
niti za šest dnij ne bode. V tem času pa go¬
tovo kralj prihiti.«

»Naj se godi, kar se hoče. Da bi se le naš
gospod Longin, revež, srečno, prekradel. Vso
ljubo noč nisem mogel spati in, Če sem le za¬
dremal, videl sem ga v stiski in tako sem bil
žalosten, da je kar znoj stal po meni. Bil je
najboljši Človek, kakoršnega bi ne bil našel, ako
bi ga bil iskal tri leta in šest tednov s svetil-
nico v roki.«

»Čemu si mu pa vedno nagajal in za¬
bavljal?«

»Ker imam hudobnejša usta nego srce. Ni¬
kar me tega ne spominjaj, gospod Mihael, saj
si itak sam dovolj očitam. Bog ga varuj kake
nezgode, drugače jaz do smrti ne bi imel miru,«

»Tako zelo se ti pa tudi ni treba žalostiti.
On nikdar do tebe ni imel kakega srda, in sam
sem ga slišal, da je dejal: »Jezik ima oster,
srce pa zlato!«

»Bog mu daj zdravje, vrlemu prijatelju.
Nikdar ni znal človeški govoriti, a stokrat je te
nedostatke nadomeščal z vrlinami. Kaj misliš,
gospod Mihael, ali je srečno prešel?«

»Noč je bila temna in kmetje po porazu
strašno utrujeni. Niti pri nas ni bilo dobrih
straž, kaj stoprv pri njih.«

»Hvalo Bogu. Gospodu Longinu sem tudi
naročal, naj pridno povprašuje po naši sirotici
knežnji, kajti jaz mislim, da se je Rzgdzian
z njo prekradel do kraljevskih vojsk. Gospod
Longin gotovo ne pojde na odpočitek, marveč
se vrne s kraljem. Po tem takem bodemo o njej
izvedeli.«

»Jaz zaupam temu zvitemu dečku, da jo

je otel. Ne vedel bi si tolažbe, ako bi jo bil

doletel pogin. Malo časa sem jo poznal, a mis¬
lim, da bi mi niti sestra ne bila ljubša, ako bi

jo imel.«

»Tebi je sestra, a meni hčerka. Gotovo se
mi od tolikih skrbij brada popolnoma pobeli,
srce pa poči od žalosti. Ako se ti kdo omili, —
jeden, dva, tri — in uže ga ni, ti pa sedi, skrbi,
muči se, žalosti se, razmišljuj, vrhu tega s praz¬
nim želodcem in z luknjami v čapki, skozi ka¬
tero ti kakor skozi slabo streho voda leti na
plešo. Psom je sedaj bolje nego šlahti, nam
štirim pa gre najslabše. Cas bi bil, da bi se
pobrali na oni svet, gospod Mihael, ali kaj ?«

»Često sem mislil, da bi bilo najbolje, da
bi Skrzetuskemu o vsem povedali, zadržuje pa
me to, da je on nikdar niti z besedico ne omeni,
kedar pa kdo drugi kaj črhne o njej, zdrzne se,
kakor bi ga kaj v srce pičilo.«

»Prav je, da mu ne poveš. S tem bi mu
odprl rane, ki so mu prisehle v ognji te vojne,
njo pa morda kak Tatar za lase vleče v Pe-
rekop. Ogenj mi suklja iz očij, kedar se tega
domislim. Čas je uže, da pomrjemo, drugače
ne more biti, na svetu je le muka in nič več.
Da bi se le gospod Longin srečno preplazil.«

»V nebesih mora imeti mnogo zaslug, saj
je čednosten. — Poglej no, kaj tam počno raz¬
bojniki.*

»Danes se mi tako blešči, da ničesar ne
vidim.«

»Naš včerajšnji nasip razkopavajo.«

»Saj sem rekel, da bode napad. Idiva od-
todi, gospod Mjhael, dovolj mi je stanja,«

'9

Z OGNJEM IN MEČEM.

»Ne kopljejo zato, da bi šli na napad,
marveč morajo imeti odprto pot radi vrnitve,
razun tega bodo one beluvarde rinili semkaj,
na katerih sede strelci.«

»Poglej no, kar lopate žvenketajo! Zarav-
nali so uže kakih štirideset korakov.«

»Sedaj vidim, a danes se mi silno blešči.

Gospod Zagloba je nadkril oči z roko in
gledal. Kakor bi trenil, razlila se je ta hip skozi
razkopano odprtino reka črni po praznem pro¬
storu mej okopi. Nekateri so začeli streljati,
nekateri pa so z lopatami rili po zemlji in
nasipavali nov nasip, kateri je imel kot tretji
obroč objeti poljski tabor.

»Oho!« vikne Volodijovski. »Ali nisem re¬
kel, da beluvarde uže rinejo?«

»Ne, to bode napad, kakor sem živ. Idiva
odtod!« de Zagloba.

»Ne, to so druge beluvarde!« odgovori
mali vitez.

In res, stroji, ki so se prikazali v odprtini,
bili so drugače izdelani nego navadni obležni
stroji. Stene, sestajajoče iz lestvic, bile so pokrite
z obleko in kožami, izza katerih so najizbor-
nejši strelci, sedeči iznad polovice visokosti stroja
pa do vrha, streljali na sovražnika.

»Idiva! Da bi je psi raztrgali!« ponovi
Zagloba.

»Čakaj,« odgovori Volodijovski.

In začel je šteti stroje, kakor so sc pri¬
kazovali v odprtini.

»Jcden, dva trije . . . kakor je videti, jih
imajo veliko zalogo . . . štirje, pet, šest, — čim¬
dalje višje gredo . . . sedem, osem ... s teh
strojev ubijejo vsakega psa na našem mejdanu,
kajti tam so gotovo najizbornejši strelci, —
devet, deset, — vsak je viden kakor na dlani,
ker solnce pada na-nje, — jednajst. .. <>

Gospod Mihael kar naglo neha šteti.

»Kaj je to?« vpraša s strmečim glasom.

»Kje?«

»Tam, na najvišjem... visi človek.«

Zagloba je napel pogled: res, na najvišjem
stroji je solnce osvetljevalo golo človeško truplo,
zibajoče se na vrvi, kakor se je beluvarda pre¬
mikala, — kakor velikansko nihalo.

»Res,« reče Zagloba.

Volodijovski je pobledel kakor platno in
kriknil s presunljivim glasom:

»Vsemogočni Bog, — Podbipigta!«

Na okopih je vstalo šepetanje, kakor bi bil
veter potegnil po listji drevja. Zagloba je pre¬

vesil glavo, zatisnil oči, šepetal s posinelimi ust¬
nami ter ječal:

»Jezus, Marija! Jezus, Marija!...«

V tem se je šepetanje izpremenilo v šum
zmešanih besed, potem v bučanje, kakor bi se
zaganjalo vzburjeno valovje. Vojska, ki je stala
na nasipih, spoznala je, da na sramotilni vrvi
leži tovariš njih bede, vitez brez madeža, —
spoznali so vsi, da je to gospod Lbngin Pod-
bipigta, in strahovit srd je začel vojakom je¬
žiti lase.

Zagloba je naposled potegnil dlani iznad
očij. Strašno ga je bilo pogledati. Na ustnah je
imel peno, obličje posinelo, oči so mu izstopile.

»Krvi! Krvi!« riknil je s tako strahovitim
glasom, da je zona obšla blizu njega stoječe
gledalce.

In skočil je v rov. Za njim je skočil, kdor
je bil živ na nasipih. Nobena sila, celo kneževi
ukazi bi ne bili mogli zadržati tega izbuha bes¬
nosti. Iz rova so se vspenjali drug drugemu po
ramah, oprijemali se z rokami in zobmi rovu
za rob, in kdor je skočil ven, drl je na slepo,
ne brigajoč se, če drugi lete za njim. Beluvarde
so sc zakadile kakor smolarnc in se stresle od
groma strelov, a to ni nič pomoglo. Zagloba
je letel prvi, s sabljo nad glavo, strahovit, besen,
podoben razjarjenemu biku. A tudi Kozaki so
skočili s cepmi, kosami na napadalce, in rekel
bi: dve steni sta hrupno udarili druga ob drugo.
A siti psi se niso mogli dolgo braniti sestra¬
danim volkovom. Kozaki, odbiti, sekani s sab¬
ljami, grizeni, biti in gnjeteni, niso odoleli
viharju — in so se začeli mešati, potem pa
bežati proti odprtini. Gospod Zagloba je besnel,
zaganjal se v najgostejše trume, kakor levinja,
kateri so vzeli mladiče; pobijal je, sekal, moril,
teptal! Praznota se je delala pred njim, poleg
njega pa je šel, kakor drugi uničujoči plamen,
gospod Volodijovski, podoben ranjenemu risu.

Po beluvardah poskrite strelce so posekali
do zadnjega, ostale so podili celo za odprtino
v okope. Potem so vojaki splezali na belu-
vardo, odvezali gospoda Longina in ga oprezno
spustili na tla.

Zagloba je padel na njegovo truplo.

Tudi Volodijovskemu se je trgalo srce, ko
je videl mrtvega prijatelja. Lahko je bilo po¬
znati, kake smrti je gospod Longin umrl, zakaj
vse telo je bilo pokrito z ranami od strelic. Le
obraza mu strelice niso spačile, razun jedne, ki
mu je na senci ostavila dolgo prasko. Nekoliko
kapelj krvi se mu je sesedlo na lici. Oči je

Z OGNJEM IN MEČEM.

Potem so vojaki splezali na beluvardo in odvezali gospoda Longina... (Str. 192.)

imel zaprte, a na bledem lici blag smehljaj, in
da ni bilo na obličji modrikaste bledosti, da ni
bilo v obrisih smrtnega hlada, — zdelo bi se,
da gospod Longin mirno spi. Naposled so ga
vzeli tovariši na rame ter ga odnesli v okop
in odtod v grajsko kapelico.

Do večera so zbili rakev, in ponoči je bil
pogreb na zbaraškem pokopališči. Udeležili so
se ga vsi duhovniki zbaraški razun duhovnika
Žabkovskega, ki je bil v poslednjem napadu
prestreljen in blizu smrti. Prišel je knez, po¬
veljstvo izročivši starosti krasnostavskemu, regi-
rnentarji, gospod kraljevski praporščak, prapor¬

ščak novogrodski, gospod Przijemski, Skrzetu-
ski, Volodijovski, Zagloba in tovarištvo prapora,
v katerem je pokojnik služil.

Rakev so postavili na ravnokar izkopano
prst pred jamo, in obred se je pričel.

Noč je bila tiha, zvezdnata, plamenice so
gorele z ravnim plamenom in metale svoj blesk
na žolte deske novo zbite rakve, na postavo
duhovnikovo in na resne obraze naokolo stoje¬
čih vitezov.

Dim iz kadilnice se je mirno vzdigaval
ter širil vonjavo mire in jelovca. Tihoto je
trgalo tiho ihtenje gospoda Zaglobe, globoki

s5

‘94

Z OGNJEM IN MEČEM.

vzdihi krepkih prsij viteških in daljno grmenje
strelov na nasipih.

Duhovnik Muhoviecki je vzdignil roko v zna¬
menje, da hoče govoriti. Vitezi so zadrževali
dihanje. On je še nekaj časa molčal, potem pa
uprl pogled na zvezdnate višave ter začel go¬
voriti :

»Kako trkanje slišim ponoči po nebeških
dverih?« vpraša stari ključar Kristov, vzbudivši
se iz sladkega spanja. — »Odpri, sveti Peter,
odpri! Jaz sem, Podbipigta.«

»Kaki čini, kaka stopinja, kake zasluge ti
dajejo pogum, gospod Podbipigta, da nadle¬
guješ tako visokega svetnika? Po kaki pravici
hočeš vstopiti, kamor niti plemenit rod, če tudi
tak, kakoršen je tvoj, niti senatorsko dostojan¬
stvo, niti odlikovanci kraljevski, niti samo veli¬
čanstvo samo ob sebi ne sme vstopiti; kamer
se ne gre po široki cesti, v pozlačeni kočiji,
s hajduki; kamer se je treba vspeti s kre¬
postjo?«

»Ah, odpri sveti Peter, odpri! Tako pot je
hodil naš sobojevnik in dragi nam tovariš Pod-
bipigta. — Prišel je k tebi kakor golob, utrujen
po dolgi zračni poti, prišel gol kakor Lazar,
prišel kakor sveti Sebastjan, katerega so raz¬
mesarile poganske strelice, kakor bedni Job, ka¬
kor devica, ki ni poznala moža, čist, ponižen
kakor jagnje, potrpežljiv in tih, — brez greš¬
nega madeža, z žrtvijo krvi, katero je za po-
zemeljsko domovino radostno prelil.«

»Spusti ga, sveti Peter, ako njega ne spus¬
tiš, — koga spustiš v tem času izprijenosti in
brezbožnosti ?«

»Spusti ga, sveti vratar! Spusti to jagnje,
naj se pase po nebeški loki, naj trga travo,
gladen je prišel iz Zbaraža...«

Tako je začel duhovnik Muhoviecki svoj
govor in potem tako zgovorno naslikal vse živ¬
ljenje gospoda Longina, da se je vsakdo samemu
sebi zdel majhen poleg tihe rakve tega viteza brez
napake, ki je presezal najskromnejše v skrom¬
nosti in najpoštenejše v poštenosti. Vsi so se
trkali na prsi in čim dalje večja žalost se jih
je poprijemala in čim dalje jasneje so razvide-
vali, kako stisko je domovina doživela in kako
izgubo je doživel Zbaraž. Duhovnik se je raz¬
vnel in, ko je nazadnje začel praviti o odhodu
in o mučeniški smrti gospoda Longina, pozabil
je popolnoma na retoriko in na citate in, ko
se je začel od pokojnika poslavljati v ime
duhovništva, poveljnikov in vojske, razplakal
se je sam in je ihte govoril kakor Zagloba:

»V miru počivaj, brat, v miru počivaj, mili nam
tovariš! Odnesel si naše jeke in stoke, ne k ze¬
meljskemu, marveč višje, h kralju nebeškemu,
odnesel si poročilo o našem gladu, o naši bedi
in stiski, — gotovo nam tudi tam izprosiš re¬
šitev ; toda ti sam se nam ne povrneš več, zato
plakamo, s solzami polivamo tvojo rakev, ker
smo te ljubili, najmilejši nam brat!«

S čestitim duhovnikom vred so plakali vsi:
knez, regimentarji, najbolj pa prijatelji pokoj¬
nikovi. Ko pa je duhovnik prvikrat zapel: »Re-
quiem aeternam dona ei, Domine!« vstal je silen
jok, dasi so bili to vsi ljudje utrjeni na smrt in
so ji dan na dan gledali v oči,.

V tistem hipu, ko so rakev položili na vrv,
bilo je težavno gospoda Zaglobo odtrgati od
uje, — kakor bi mu bil umrl brat ali oče.

Knez se je približal in vzel pest prsti.
Duhovnik je začel moliti: »Anima eius ...«
vrvi so zahrkotale, — prst.se je začela usipati,
usipali so jo z rokami, lebkami, — in v krat¬
kem je vzrasel nad rakvijo gospoda Podbipigtc
visok kup, ki ga je ostljevala bela, tožna svet¬
loba mesečna.

4' 'i'

*

Trije prijatelji so se vračali na mejdan,
s katerega je neprenehoma dohajalo glasno stre¬
ljanje. Sli so molče. Nobeden ni hotel izpre-
govoriti prve besede, — druge gruče vitezov
pa so se pogovarjale o pokojniku in ga slavile.

»Lep pogreb je imel,« reče neki častnik,
gredoč mimo Skrzetuskega. — »Niti tajniku
Sierakovskemu niso priredili boljšega.«

»Zaslužil ga je,« odgovori drugi častnik.
»Kdo drugi bi se drznil prodreti do kralja?«

»Slišal sem,« doda tretji, »da se jih je
izmej vojakov Višniovieckega več ponudilo, a
po tako strahovitem vzgledu jim volja gotovo
prejde.«

»Saj je nemožno. Niti kača se ne preplazi.«
»Gotovo ne! Bilo bi to blazno.«

Častniki so odšli. Znova molk. Kar reče
nanagloma Volodijovski:

»Si slišal, Jan?«

»Slišal,« odgovori Skrzetuski. »Sedaj je
prišla vrsta na me.«

»Jan!« reče resno Volodijovski. »Oddavna
me poznaš in veš, da se hazardu ne umikam,
toda kaj drugega je hazard, kaj drugega prosto
samoubojstvo.«

»In ti tako govoriš, gospod Mihael?«

Z OGNJEM IN MEČEM.

»Da, ker sem ti prijatelj.«

»Tudi jaz sem ti prijatelj. — Daj mi častno
besedo, da ne pojdeš, da ne pojdeš tretji, ako
jaz poginem.«

»0! Ne more biti!« vsklikne Volodijovski.

»Vidiš, Mihael! Kako moreš od mene za¬
htevati, česar sam ne bi storil ? Zg6di se volja
božja.«

»Dovoli mi, da greva skupaj.«

»Knez brani, ne jaz — in ti si vojak in
moraš posluhniti.«

Gospod Mihael je obmolknil, kajti res je
bil pred vsem vojak. Začel je torej mrdati
z brkicami in naposled rekel:

»Noe je zelo jasna, ne hodi sedaj.«

»Rajši bi, da bi bila temnejša,« odgovori
Skrzetuski, »toda odlog bi bil poguben. Vreme,
kakor vidiš, naredilo se je na dolgo, a smod¬
nik pohaja, čas pohaja. Vojaki uže kopljejo po
mejdanu in iščejo koreninic, — drugim uže
zobje gnijo od poskudnostij, katere jedo. Da¬
nes pojdem, takoj. S knezom sem se uže po¬
slovil.«

»Vidim, da si popolnoma obupal.«

Skrzetuski se je žalostno nasmehnil.

»Bog te kaznuj, gospod Mihael. Gotovo,
da ne plavam v razkošji, a smrti ne bodem
iskal radovoljno, ker bi bilo greh. Ni mi za
to, da bi poginil, marveč za to, da bi jim ušel,
prišel do kralja in rešil tabor.«

Volodijovskega je taka volja prijela, da bi
mu vse povedal o knežnji, da je uže usta od¬
piral; a pomislil je: »Novica mu zmeša glavo
in tem laglje bi ga ujeli!« Ugriznil se je v jezik
in zamolčal.

A mesto tega je vprašal:

»Kod pojdeš?«

»Knezu sem rekel, da pojdem črez ribnik
in pozneje po reki, dokler ne pridem daleč za
tabor. Knez je rekel, da je to najboljša pot.«

»Ni pomoči, kakor vidim,« odgovori Vo¬
lodijovski. »Človeku je namenjena smrt, a lepša
je na polju slave nego v postelji. Bog te ob¬
varuj, Bog te obvaruj, Jan! Ako se več ne vi¬
diva na tem svetu, vidiva se na onem, jaz ti
gotovo ohranim zvesto srce.«

»Kakor jaz tebi. Bog ti poplati vse do¬
brote. Pa čuj, Mihael! Ako poginem, me morda
ne bodo tako pokazali kakor gospoda Longina,
ker so dobili prestrog nauk, gotovo pa se bodo
na kakovkoli način pohvalili. V takem slučaji
naj gre stari Zacvilihovski po moje telo, ker ne
bi rad, da bi me psi vlačili po njih taboru.«

iq5

»Bodi prepričan,« odgovori Volodijovski.
Gospod Zagloba, ki je s početka poslušal
na pol prisoten, razumel je nazadnje, kaj se
menita, a ni našel v sebi dovolj moči, da bi
ga zadržaval ali odgovarjal. Začel je gluho
ječati .’

»Včeraj oni, danes ta, — moj Bog, moj
Bog, moj Bog !. . . «

»Upaj, gospod!« reče Volodijovski.

»Gospod Jan!...« začel je Zagloba.

In nič več ni mogel povedati. Sivo, trudno
glavo je položil vitezu na prsi ter se začel
k njemu stiskati kakor majhno dete.

Uro pozneje se je Skrzetuski ponuril v vodo
zahodnjega ribnika.

Noč je bila Zelo jasna in sredina ribnika
je bila podobna srebrni ploskvi. Skrzetuski je
takoj izginil izpred očij, ker je bik breg gosto
porasel z bičjem, trstjem in povodno travo.
Dalje mej redkejšim trstjem rasle so vsako¬
vrstne povodne rastline. Vsa ta mešanica širo¬
kega in ozkega perja, korenin, stebel, ki se mu
je opletala okrog nog, je neizmerno ovirala po¬
mikanje po vodi, a je viteza vsaj zakrivala pred
pogledi straž. Da bi preplaval po sredi jasne
površine, niti misliti ni bilo, zakaj vsak črn
predmet bi se bilo dalo lahko opaziti. Skrze¬
tuski je torej sklenil, da ob bregu obkroži ves
ribnik prav do bagna, ležečega na drugi strani,
kjer se je reka stekala v ribnik. Brezdvojbeno
so stale ondi kozaške ali tatarske straže, a zato
je rasel tam gozd trstja, katerega bregovi so
bili le na jednem mestu porezani za strehe ko¬
zaških koč. Prišedši do bagna bi se bil mogel
pomikati sredi trstja celo podnevi, razun če bi'
bila morda voda pregloboka. A tudi ta pot je
bila strašna. Pod to mirno vodo, na videz sicer
ne globoko, skrivalo se je blato, globoko za
laket in še črez. Na vsak korak Skrzetuskega
je na površje vode vstajalo mnogo mehurčkov,
katerih brbljanje se je dalo slišati v tišini prav
razločno. Razun tega, če prav se je nalahko
premikal, — razganjali so se kolobari valov,
bežeči vedno dalje od sredine, celo na nezaraslo
površino, kjer se je v njih lomila mesečna svet¬
loba. Da je dež lil, bil bi Skrzetuski ribnik
preplaval in najmanj v pol ure dospel do bagna,
ali na nebu ni bilo niti jednega oblačka. Geli
potoki zelenkaste svetlobe so se zlivali na ribnik
ter peresa rastlin izpreminjali v srebrne ploščice,
a peresa trstičevja v srebrne kite. Veter ni vel.
Na srečo je pokanje strelov glušilo brbljanje vo¬
denih mehurčkov. Ko je  Skrzetuski to opazil,

25*

Z OGNJEM IN MEČEM.

196

pomikal se je le tedaj, ko je streljanje v okopih
bolj bučalo. A ta lepa, tiha noč je bila še
v jednem oziru težavna. Roji komarjev so se
namreč vzdigavali s trstja in, storivši kolobare
vitezu nad glavo, sedali so mu na obličje, na oči,
pikali ga, brenčali in mu na ušesa šepetali svoje
večerne glasove. Ko si je Skrzetuski odbral to
pot, se pač ni motil o težavah, a vsega vendar
ni vedel. Pred vsem ni popreje videl njene
strahote. Globočina voda, če je še tako znana,
ima ponoči nekaj skrivnostnega in strahovitega
ob jednem. Nehote se človeku vsili vprašanje:
»Kaj je tam na dnu?« Ta zbaraški ribnik je
bil čudovit. Zdelo se je, da je njegova voda
gostejša nego druge vode, — in je smrdela po
truplih. Gnilo je v njem na stotine Kozakov
in Tatarjev. Obe strani sta bili prenapolnjeni
s trupli, a koliko jih je moglo biti še skritih
mej trstjem in v gosti povodni travi! Skrze-
tuskega je objemal hlad vode, — a čelo mu je
oblival znoj. Kaj bode, ako ga naglo zgrabijo
kake močne roke, ako ga kake zelene oči po¬
gledajo izpod peres. Dolge korenine so mu ople¬
tale noge in lasje so se mu ježili na glavi, —
da ga morda obljemlje utopljenec, da ga več
ne izpusti. »Jezus, Marija! Jezus Marija!« še¬
petal je brez prestanka pomikajoč se naprej.
Včasih je povzdignil oči kvišku in, ko je za¬
gledal mesec, zvezde in nebeški mir, odleglo mu
je. »Bog je!« ponavljal je napol glasno, da se
je mogel samega sebe slišati. Včasih je pogledal
na breg in zdelo se mu je, da iz nekakega po¬
gubljenega, zazemskega blatnega sveta, iz črnih
globin, bledih žarkov mesečnih, duhov, trupel
in nočij gleda na božjo navadno zemljo, — in
tako hrepenenje se ga je prijemalo, da je hotel
takoj stopiti iz trstja.

A pomikal se je ob bregu dalje in dalje
ter se uže tako oddaljil od tabora, da je kakih
deset korakov od brega na tej božji zemlji opa¬
zil Tatarja na konji. Obstal je in gledal na to
postavo, ki je, sodeč po tem da je kimala na
konjsko grivo, dremala.

Bil je to čuden pogled. Tatar je neprestano
kimal, kakor bi se molče poklanjal Skrzetu-
skemu, a ta ni odtegnil z njega očij. V teni je
bilo nekaj strašnega, a Skrzetuski se je zado¬
voljen oddahnil, zakaj vobeč tega resničnega
strahu odleteli so mu drugi, prirojeni, še sto¬
krat težji strahovi. Svet duhov je nekam od¬
letel, in vitezu se je takoj vrnila hladnokrvnost.
V glavo so mu silila le vprašanja: »Spi, ali ne
spi? Naj grem naprej, ali naj čakam?«

Naposled je krenil naprej, pomikajoč se še
tišje, še oprezneje nego s početka pota. Bil je
uže na pol pota do bagna in reke, kar zaveje
prvi povev lahnega vetra. Zamajalo se je celo
trstje in, udarjaje drugo ob drugo, močno za-
šumelo. Skrzetuski se je razveselil, zakaj navzlic
vsej opreznosti, da je včasih po več minut po¬
rabil, predno se je prestopil z nogo, mogel bi
ga izdati vsak izpodtikljej, vsak plusk.

Sedaj je stopal pogumneje sredi glasnega
razgovora trstja, od katerega je šumel ves rib¬
nik, — in vse naokolo je izpregovorilo, celo
voda ob bregu je začela pluskati vsled razma¬
janih valov.

Toda to gibanje, kakor se je kazalo, ni
vzbudilo le pobrežnih zaraslim Nekakov črn
predmet se je prikazal pred Skrzetuskim in se
začel naklanjati proti njemu, kakor bi se raz-
mahaval na skok. Skrzetuski bi bil prvi hip
kmalu kriknil. Strah in gnjus pa sta mu za¬
motala glas v prsih in hkrati ga je strašen
smrad zgrabil za grlo.

A v kratkem, ko mu je prešla misel, da
mu morda vtopljenec navlašč zapira pot, ostal
je le gnjus, — in vitez je stopal naprej. Trstje
se je še vedno razgovarjalo in sicer vedno
glasneje. Skrzetuski je zagledal drugo in tretjo
stražo. Minil je obe in še četrto. »Pol ribnika
sem uže moral obkrožiti,« pomislil je — in se
troho vzdignil iz trstja, da bi razpoznal, kje da
je. V tem je z nogo ob nekaj zadel. Pogleda
in poleg svojih kolen zagleda človeško obličje.

»To je uže drugi,« rekel je.

Ta pot se ni ustrašil, zakaj ta trup je ležal
vznak in v svoji brezvladnosti ni imel znamenj
življenja, Skrzetuski je pospešil korak, da se ga
ne bi glava dotaknila. Trstje je postajalo vedno
gostejše, kar je dajalo z jedne strani varno za¬
slombo, z druge pa je stopanje zelo obteževalo.
Minilo je še pol ure, pozneje ura, on je šel
neprenehoma, bil je čim dalje trudnejši. Voda
je bila po nekaterih mestih tako plitka, da mu
ni segala niti do meč, tu in tam pa se je vdiral
do pasu. Polagano potezanje nog iz blata ga
je neizmerno mučilo. Znoj mu je zalival čelo,
ob jednem pa ga je sedaj pa sedaj srh spreletal
od pet do glave.

»Kaj je to?« mislil je s strahom v srci.
»Ali me grabi delirium ? Bagna ni; kaj, ako
ne spoznam mesta sredi trstja in ako zgrešim?«

To je bila strašna nevarnost, kajti lahko
bi bil vso noč krožil naokolo in bi se za rana

Z OGNJEM IN MEČEM.

znašel na istem mestu, odkoder je bil odšel, ali
pa padel Kozakom v roke.

»Slabo pot sem si izbral,« mislil je z upad¬
lim srcem,« črez ribnik ni možno in jutri poj¬
dem onod, koder je šel Longin, — do jutri bi
se odpočil.«

Vendar je šel naprej, ker je spoznal, da si
jemlje pogum, ako si obeta, da se hoče vrniti
in jutri po odpočitku odriniti. Prišlo mu je tudi
na misel, da še ni mogel priti do bagna, ker
je stopal tako počasi in vsak hip postajal. Toda
misel na odpočitek ga je čim dalje močneje

197

v čolnu. Trstje šepeče, — on sliši pesen: »Ej to
ne pili, pilili!... ne tumani ustawajy.« Duhov¬
nik Muhoviecki čaka s štolo, in gospod Krištof
Grodzicki zastopa očeta.. . Deklica dan na dan
gleda z ozidja na reko. Ko ga zagleda, tleskne
z rokama in krikne: »Gre! Gre!«

»Gospod!« reče Rzgdzian ter ga potegne
za rokav. »Gospica stoji...«

Skrzetuski se vzdrami. To prepleteno trstje
ga je zadržalo na poti. Prikazen odletava; za¬
vednost se vrača. Sedaj več ne čuti take utruje¬
nosti, vročica mu daje moči.

Obrnivši se k bregu zagledal je kakih sto korakov od

brega ogenj in okolu njega gručo ljudij. (Str. 198.)

ovladavala. Včasih bi bil rad legel kam na
blato, da bi se vsaj oddahnil. Boril se je tudi
z vlastnimi si mislimi, ob jednem pa je molil.
Srhi so ga čim dalje češče sprehajali, čim dalje
težavneje je potezal noge iz blata. Tatarske
straže so ga sicer iztreznile, toda čutil je, da mu
je tudi glava trudna, baš tako kakor telo — in
da se ga poprijema vročica.

Znova je poteklo pol ure. — Bagno se še
ni prikazalo.

Mesto tega je čim dalje češče naletaval na
trupla utopljencev. Noč, strah, šum trstja, trupla,
trud in zaspanost so mu zmučili misli. Začelo
se mu je blesti!... Glej, Helena je v Kudaku,
a on plove z Rzgdzianom ob Dnjeprovem bregu

Hej, ali ni še bagna?'

Naokolo je trstje, kakor bi se ne bil pre¬
maknil z mesta. Pri reki mora biti voda od¬
prta, — ni še bagna.

Vitez se porniče naprej, toda misel se mu
z neizprosno upornostjo vrača k prijazni prikazni.
Zaman se Skrzetuski brani, zaman govori:
»O presveta Gospa!« zaman se sili ohraniti vso
prisotnost, — znova plove po Dnjepru, dum-
basi, čajke, — Kudak, Sič, — slika je sedaj le
nerednejša: poleg Helene je knez, Hmielnicki,
ataman koševi, gospod Longin, Zagloba, Bohun,
Volodijovski, — vsi svatovsko oblečeni za nje¬
govo poroko, a kje ima biti ta poroka? V ne¬
kem neznanem kraji so, ne v Lubnijih, ne

Z OGNJEM IN MEČEM.

i gŠ

v Rozlogih, ne na Siči, ne v Kudaku... ne¬
kake vode so, po njih plavajo trupla...

Skrzetuski se v drugo vzdrami, ali bolje,
drami ga nočni šelest, prihajajoč od kraja, ka¬
mer gre. . . Obstane in posluša.

Selest se bliža. Slišati je nekako šumenje
in pluskanje, čoln je.

Videti ga je skozi trstje. V njem sedita
dva molojca. Jeden poriva z veslom, drugi drži
v roki dolgo kopje, lesketajoče se v dalji kakor
srebro, in razgrinja z njim povodne zarasline.

Skrzetuski se do vratu potopi v vodo, da
mu le glava moli nad vodo, ter gleda.

»Je li to navadna straža, ali so mi uže na
sledi?« pomisli,

A po mirnem in nepozornem kretanji je
takoj spoznal, da mora biti navadna straža.
Čolnov je moralo biti na ribniku več nego jeden
sam, — in ako bi mu bili na sledi, gotovo bi
se jih bilo več zbralo in več Ijudij.

V tem sta preveslala molojca mimo njega.
Šum trstja je glušil besede, Skrzetuski je le ta
odlomek pogovora vjel na ušesa:

»Da bi je vrag, da so tudi to smrdljivo
vodo veleli stražiti.«

In čoln je izginil za kupom trstja. Le spre¬
daj sedeči Kozak je jednakoraerno tolkel s kop¬
jem po vodi, kakor bi hotel ribe strašiti.

Skrzetuski je krenil naprej.

Kmalu za tem je znova zagledal tatarsko
stražo, stoječo nad bregom. Mesečna svetloba
je padala Nohajcu naravnost na obraz, podoben
pasjemu smrčku. A Skrzetuski se je manj bal
straž nego tega, da bi se mu ne začelo blesti.
Napel je torej ves um, da bi si razjasnil, kje je
in kam gre. Ta boj pa mu je le povečal utru¬
jenost in opazil je, da vidi vse po dvoje in po
troje in da se mu včasih dozdeva, kakor bi
bil ribnik taborov mejdan, a kupi trstja šotori.
Hotel je poklicati Volodijovskega, da bi šel
z njim, vendar je imel še toliko ravnodušnosti,
da se je zdržal.

»Ne kriči! Ne kriči!« ponavljal si je. »To
je pogin.«

A ta borba s samim seboj je bila čim dalje
težavnejša. Iz Zbaraža je bil odšel oslabel od
gladu in strašnega zaspanca, od katerega so tam
vojaki uže umirali. Ta nočna pot, mrzla kopel,
gnilobni smrad vode, vdiranje v blato, oviranje
povodnih trav, oslabili so ga popolnoma. Pri¬
družila se je še razburjenost strahu in bolečine
od pikov velikih komarjev, ki so mu obraz tako
opikali, da je bil ves oblit s krvjo. Čutil je

torej, da mora stopiti na Ijreg, ako kmalu ne
pride do bagna, da ga tem preje zadene, kar
ga ima zadeti, ali pa pade sredi trstja in utone.

Ono bagno in ustje reke se mu je zdelo
sedaj jedina rešitev, dasi tudi so se tam zače¬
njale nove težave in nevarnosti.

Branil se je goreče ter šel, čim dalje manj
brigajoč se za opreznost. Na srečo je trstje
vedno šumelo. V njegovem šumu je Skrzetuski
slišal človeške glasove, pogovore. Zdelo se mu
je, da ta ribnik o njem tako razpravlja. Ali
pride do bagna ali ne pride? Izieze ali ne iz¬
leže? Komarji so z vedno tanjšimi glasova nad
njim peli svoje žalostne pesni. Voda je posta¬
jala globlja, — v kratkem mu je segla do pasu,
potem do prsij. Ako bode treba plavati, za¬
plete se v tej gosti tkanini in utone.

In znova ga je nekaj nezadržnega prijelo,
da bi poklical Volodijovskega. Uže je bil pri¬
ložil k ustom roke, da bi zaklical:

»Mihael! Mihael!«

Na srečo ga je neki trst z rosno, mokro
latjo udaril po obrazu.

Osvestil se je in pred seboj, malo na desno
stran, zagledal medlo lučico.

Sedaj je gledal neprenehoma v to lučico
in šel nekaj časa proti njej.

Zdajci pa se naglo ustavi. Zagledal je pas
čiste vode, tekoče povprek. Oddahnil se je;
Bila je reka, a po obeh straneh bagno.

»Sedaj uže preneham krožiti ob bagnu in
zavijem v ta klin,« mislil si je.

Po obeh straneh sta rasli dve vrsti trstja.
Vitez je zavil v to, do katere je bil prišel.
Kmalu je spoznal, da je na dobri poti. Ozrl se
je: ribnik je bil uže za njim, on je stopal
po ozki strugi, ki ni mogla biti nič drugega
ko reka.

Tudi voda je bila hladnejša.

A po kratkem se ga je  polastila strašna
utrujenost. Noge so se mu tresle, a pred očmi
so se mu delali črni mežurki. »Ne morem dru¬
gače, stopim na breg in ležem,« mislil je, »ne
pojdem dalje, odpočijem se.«

In padel je na kolena ter z rokama objel
suh kup, z mahom porasel. To je bila nekaka
nasuta kopica sredi trstja.

Sedel je na-njo in začel z rokama brisati
zakrvavljeno obličje in pri tem močno dihati.

V kratkem je zavohal dim. Obrnivši se
k bregu zagledal je kakih sto korakov od brega
ogenj in okolu njega gručo Ijudij.

Z OGNJEM IN MEČEM.

199

Bil je naravnost nasproti temu ognju in,
kedar je veter razgnal dim, mogel je vse na¬
tanko videti. Na prvi pogled je spoznal tatar¬
ske konjuhe, ki so sedeli okolu ognja in jedli.

Sedaj pa se je strašen glad oglasil v njem.
Poslednje jutro je snedel košček konjine, s ka¬
terim bi se ne bil nasitil niti dvamesečni volči-
Ček, — a od takrat ni imel ničesar več v ustih.
In hlastno je začel puliti koreninice okolu sebe
ter je žvečiti. Z njimi si je  hkrati gasil glad
in žejo, zakaj mučila ga je tudi žeja.

Pri tem je vedno pogledaval na ogenj, ki
je vedno bolj ponehaval in medlel. Ljudje okolu
njega so izginevali, kakor bi se zavijali v meglo.
Najbrže so se oddaljevali.

»Aha! Spanec me mori! Tu zaspim, na
tej kepi,« pomisli vitez.

Pri ognji so se začeli premikati. Konjuhi
so vstali. V kratkem so Skrzetuskemu na uho
prileteli klici: »Konji! Konji!« Odgovorilo jim
je kratko razgetanje. Trenotek pozneje je vitez
zaslišal žvižganje in gluh topot konjskih kopit
po vlažni loki.

Skrzetuski ni vedel, čemu konji odhajajo.
V tem je opazil, da je perje trstja in trav ne¬
kako bledo, — voda se drugače sveti kakor od
meseca, in zrak se pregrinja z lahko meglo.

Ozre se, — dani se.

Vso noč je porabil, da je ribnik obkrožil,
predno je prišel do reke in do bagna.

Bil je še le na začetku poti. Sedaj je moral
iti po reki in se podnevi prekrasti črez tabore.

Vzduh se je bolj in bolj polnil s svetlimi
bleski. Na vshodu je nebo zardelo.

Skrzetuski se je znova spustil s kupa v bagno
ter, prispevši do brega, pomolil glavo iz trstja.

Petdeset korakov odonod je videl tatarsko
stražo, sicer pa je bila loka prazna, le ogenj je
svetil, nekoliko v stran, z dogasujočim žarom.
Vitez je sklenil, da se priplazi k njemu posredi
visoke trave, prerasle tu pa tam z bičkom.

Priplazivši se iskal je pazno, da bi našel
kak ostanek hrane. Našel je sveže obgrizene
bravje kosti, katerih so se še držale žile, tolšča.
Ob jednem je dobil tam nekoliko kosov pečene
repe, razmetane po vročem pepelu. Začel je
torej hlastno jesti, kakor divja zver in je jedel,
dokler ni opazil, da se straže, porazstavljene ob
poti, po kateri je_.šel, po tej poti vračajo k ta¬
boru in da se mu bližajo.

Začel je lezti nazaj in je po nekoliko tre-
notkih izginil v steni ^trstja. Ko je našel svoj
kup, legel je brez šuma. Straže so odšle, Skrze¬

tuski je takoj začel klestiti kosti, katere je bil
vzel s seboj. — Začele so hrestati ob močnih
njegovih čeljustih kakor na volčjih. Obgrizel je
tolščo in žile, izsesal mozeg, zglevil hrustan-
často kost, — pomiril prvi glad. Takega za-
jutrka uže davno ni imel v Zbaraži.

Počutil se je močnejšega. Pokrepčala ga je
jed in vstajajoči dan. Delal se je jasnejši in
jasnejši dan. Vshodna stran se je pordela in
pozlatila. Rani hlad je sicer zdrizal vitezu
telo, a tešila ga je misel, da mu v kratkem
solnce ogreje utrujeno telo. Prav dobro se je
razgledal, kje je. Kup je bil sicer kratek, okro¬
gel, a tako širok, da bi dva človeka lahko vštric
ležala. Trstje ga je obkroževalo okolu in okolu
kakor zidovje, zakrivajoč ga popolnoma člove¬
škim očem.

»Ne najdejo me,« mislil si je Skrzetuski,
»razun ako bi morda prišli rib lovit, a rib ni,
pomrle so od gnilobe. Tu si odpočijem in po¬
mislim, kaj naj storim «

In začel je misliti, ali bi šel še naprej po
reki, ali ne. Naposled je sklenil, da pojde, ako
vstane veter, ki bode trstje majal. Ako ne bi
bilo vetra, izdal bi ga šum, zlasti ker bode po
vsej priliki moral iti blizu tabora.

»Hvalo Bogu, da sem dotod prišel živ!«
zašepetal je stiha. In povzdignil je k nebu oči,
z mislijo pa poletel v poljski tabor. Grad se je
dal s tega kupa prav dobro videti, zlasti, ker
so ga osvetljevali prvi žarki vshajajočega solnca.
Morda tam kdo s stolpa gleda skozi daljnogled
na ribnik in trstje. Volodijovski in Zagloba bo¬
deta gotovo ves dan gledala z nasipov, če ga
ne zagledata visečega na kaki beluvardi.

»Ne zagledata me!« pomislil je Skrzetuski
in prsi so se mu napolnile z blagim čutom re¬
šitve. —- »Ne zagledata, ne zagledata!« ponovil
je nekolikokrat. »Malo poti sem storil, a treba
jo je bilo storiti. Bog mi pomore tudi nadalje.«

In v mislih se je uže videl za taborom, —
v gozdih, za katerimi stoje kraljeve vojske: vse-
obča vojska vsega kraja, huzarji, pehota, ino¬
zemski polki, — zemlja kar ječi pod težo ljudij,
konj in topov, a mej tem mrgolenjem sam pre¬
svetli kralj. . .

Potem je zagledal neizmerno bitko, razbite
tabore, — kneza z vso konjico, letečega po ku¬
pih trupel, pozdravljanje vojsk...

Sčemeče in zatekle oči so se mu zapirale
od premnoge svetlobe, a glava mu je omaho¬
vala od premnogih mislij. Začela ga je popri-

200

Z OGNJEM IN MEČEM.

jemati nekaka blaga slabost. Naposled se je iz¬
tegnil po dolgem ter zaspal.

Trstje je šumelo. Solnce se je pomaknilo
visoko na nebo in s svojim pogledom ogrevalo
viteza, sušilo na njem obleko, — on pa je trdo
spal in se ni niti ganil. Ako bi ga bil kdo tako
ležečega zagledal, z okrvavljenim obličjem, mislil
bi bil, da leži truplo, katero je voda izvrgla.
Minevale so ure, on je še vedno spal. Solnce
je doseglo vrhunec in je začelo, lezti po nebu
navzdol, on je še vedno spal. Vzbudilo ga je
stoprv presunljivo razgetanje konj, ki so se pasli
na loki, in glasni kriki konjuhov, ki so zganjali
konjske črede.

Premenca si oči, pogleda, spomni se, kje je.
Pogleda kvišku. Na nebu, rdečem od nedo-
gaslih solnčnih žarkov, migotajo zvezde, — ves
dan je prespal.

Skrzetuski se ni čutil odpočitega, tudi moč¬
nejšega ne, bolele so ga vse kosti. A pomislil
je, da mu nov napor povrne gibčnost telesa, —
in spustivši noge v vodo krenil je brez odloga
na daljšo pot.

Sel je ob trstji, po čisti vodi, da ne bi opo¬
zoril konjuhov, ki so pasli ob bregu. Poslednji
žarki so ugasnili in bilo je precej temno, kajti
mesec se še ni bil prikazal izza gozdov. Voda
je bila tako globoka, da so se mu na mestih
izpodmikala tla in da je moral plavati; to mu je
bilo pa težavno, ker je bil oblečen in je plaval
proti toku, ki ga je, dasi len, pehal nazaj proti
ribniku. Ali pri tem bi ne bile mogle najbistrejše
tatarske oči zagledati te glave, pomikajoče se
ob temni steni trstja. Pomikal se je precej po-
gummo. Včasih je plaval, včasih pa bredel do
pasu ali do podpazhe. Naposled se je pririnil do
mesta, s katerega so mu oči zagledale po obeh
straneh tisoč in tisoč lučij.

»Tabori!« pomislil je. »Sedaj pomozi Bog!«

In poslušal je.

Hrup zmešanih glasov mu je bil na uho.
Da, bili so tabori. Ob levem bregu reke, raz¬
tezajoč se z njenim tokom, stal je kozaški tabor
s svojimi tisoči voz, šotorov, — ob desnem koš
tatarski, — oba hrupna, polna človeškega raz¬
govora, divjih glasov na bobne in piščalke, rika
živinskega, velblodjega, razgetanja konjskega,
krikov. Delila ja je reka, ovirajoč hkrati klanje
in ubojstva, zakaj Tatarji niso mogli mirno stati
poleg Kozakov. Na tem mestu je bil most, a
razdrli so ga najbrže navlašč. Z jedne strani
so se brega dotikali vozovi, z druge koče iz
trstja, nad vodo pa so bržkone stale straže,

Trstje sc je redilo. — Po vsej priliki sta bila
mej taboroma bregova odkrita. Skrzetuski sc
je še za kakih deset korakov pomaknil — in ob¬
stal. Nekaka groza je dohajala iz teh mravljišč.

Ta hip se mu je zdelo, da je vsa pozor¬
nost in besnost teh tisoč in tisoč človeških bitij
obrnena na-nj, in čutil je popolno nemoč. Bil
je sam.

»Tod nihče ne prejde!« pomislil je.

A vendar se je naprej pomaknil, ker ga je
vlekla nekaka nezadržna, bolestna radovednost.
Hotel je iz bližine pogledati to strašno silo.

Naglo obstane. Gozd trstja se je končal,
kakor bi ga z nožem odrezal. Najbrže so ga
porezali za koče. Daljša voda se je krvavo rde¬
čila od ognjev, ki so se zrcalili v njej.

Dva jasna in visoka plamena sta gorela nad
bregoma. Pri jednem je stal Tatar na konji, pri
drugem molojec z dolgim kopjem v roki. Oba
sta gledala drug drugega in na vodo. V dalji je
bilo videti še druge, ki so stali na straži in pazili.

Plamena sta metala s svojimi bleski črez
vodo nekak ognjen most. Ob bregovih je bilo
videti vrste majhnih čolnov, ki so služili stražam
na ribniku.

»Nemožnost!« zašepeče Skrzetuski.

In zgrabil ga je obup. Niti naprej niti na¬
zaj ni več možno! Glej, potekel je čas, ko sc
je plazil po blatu in močarah, ko je dihal gnili
vzduh in se močil v vodi, da bi, prispevši do
taborov, spoznal, da je nemožno prekrasti se.

A tudi vrnitev je bila nemožna. Vitez je
videl, da morda dobi dovolj moči, da bi se
vlekel naprej, a premalo, da bi se vrnil. V nje¬
govem obupu je bila ob jednem gluha srditost.
Prvi hip je hotel izstopiti iz vode, zadaviti stražo,
potem zakaditi se na trumo in poginiti.

Veter je zopet divna zašepetal po trstji
noseč ob jednem iz Zbaraža odmev zvonov.

Skrzetuski je začel goreče moliti. Tolkel
se je po prsih in prosil rešitve iz nebes s silo
in obupno vero potapljajočega se človeka. —
On je molil, koš in tabor pa sta zlovražno bu¬
čala, kakor bi odgovarjala molitvi. Črne in od
ognja rdeče postave so se pehale kakor čreda,
hudičev po peklu, — straže so stale nepre¬
mično, — reka je krvava tekla.

»Ko gluha noč nastane, ko ognji pogas-
nejo,« rekel si je Skrzetuski in čakal.

Minila je ura, minili sta dve. Hrup je po¬
nehaval, ognji so res začeli polagoma gasneti,
razun dveh stražnjih, ki sta še čim dalje bolj
gorela.

Z OGNJEM IN MEČEM.

201

V toporovskem dvoru so sedeli zvečer trije gospodje v tajnem pogovoru... (Str. 202.)

Straže so se menjale, — in videti je bilo,
da bodo stale prav do jutra.

Skrzetuskemu je prišlo na misel, da se bode
morda laglje podnevi preplazil, — a takoj se
je poslovil s to mislijo. Podnevi bodo zajemali
vodo, napajali, kopali se, — reka bode polna
ljudij.

Kar mu pade pogled na čolne. Ob obeh
bregovih jih je kakih desetero stalo v vrsti —
in na tatarski strani je biček sezal prav do
prvih.

Skrzetuski se je do vratu ponuril v vodo —
in se začel polahkem pomikati proti njim. Oči je
imel uprte v tatarskega stražnika kakor v tarčo.

Crez pol ure je bil uže prav blizu prvega
Čolna. Njegov načrt je bil preprost. Konci
čolnov so gledali na vodo in delali nekakov
svod, pod katerim se je človeška glava lahko
pretisnila. Ker so stali vsi čolni vštric, bok ob
boku, tatarski stražnik ni mogel opaziti glave,
pomikajoče se pod tem svodom. Opasnejši je
bil kozaški, — a tudi ta bi težko zagledal, ker
je navzlic protivnemu ognju vladal mrak. Sicer
pa itak ni bilo druge poti.

Skrzetuski se ni dalje obotavljal in v krat¬
kem je bil pod čolni.

Lezel je po vseh štirih, ali bolje, valil se
je, kajti voda je bila plitka. Bil je tako blizu
na bregu stoječega Tatarja, da je slišal prhanje
njegovega konja. Za hip se je ustavil in po¬
slušal. Na srečo so se čolni drug drugega
tiščali. Sedaj je imel oči uprte v kozaškega
stražnika, katerega je videl kakor na dlani.

A ta je gledal v tatarski koš. Vitez je mi¬
nil uže petnajst čolnov, kar naglo zasliši na
bregu korake in človeške glasove. Pritajil se je
in poslušal. V pohodih na Krim se je priučil
tatarščini — in sedaj ga je po vsem telesu spre¬
letel srh, ko je zaslišal ukaz:

»Sedite in idite!«

Skrzetuskemu je postalo vroče, če tudi je
bil v vodi. Ako sedejo v te čolne, pod katerimi
je on, po njem je; ako sedejo v tiste, ki so
pred njim, izgubljen je, ostal bode prazen
osvetljen prostor.

Vsak hip se mu je zdel, da je cela ura.
Koraki so zaropotali po deskah, — Tatarji so
posedli štiri ali pet čolnov za njim, odrinili je
ter. začeli veslati proti ribniku.

26

202

Z OGNJEM IN MEČEM.

To pa je obrnilo pozornost kozaškega straž¬
nika na čolne. Skrzetuski se kake pol ure niti
ganil ni. Stoprv ko so se straže menjale, začel
se je pomikati naprej.

Tako je dospel do konca čolnov. Za po¬
slednjim se je zopet začel biček in dalje trstje.
Prispevši do njega, padel je utrujeni, oznojeni
vitez na kolena ter je iz vsega srca zahvalil Boga.

Odslej se je pogumneje pomikal in se oko¬
riščal z vetrom, ki je šumel po trstji ob bregu.
Sedaj pa sedaj se je ozrl. Stražnji ognji so se
jeli oddaljevati, prekrivati, migotati, slabeti. Kupi
trstja in bičevja so postajali čim dalje temnejši,
gostejši, ker so bili bregovi močvirnejši. Straže
niso mogle stati blizu, — hrup s taborišča je
slabel. Nekaka nadčloveška moč je vitezu okre¬
pila ude. Prodiral je skozi trstje, vgrezal se
v blato, potapljal se, plaval in znova vstajal.
Na breg še ni smel iti, — a vendar se je uže
čutil otetega. Sam ni vedel, koliko časa je ho¬
dil, plazil se. Ko se je znova ozrl, -— videti
so bili stražnji ognji kot svetle pičice v daljavi.
Se kakih sto korakov — in izginili so. Mesec
je zašel. Naokolo je bilo vse tiho. V tem se je
ozval šum, močnejši nego šum trstja. Skrzetuski
bi bil skoro zakričal od radosti: po obeh straneh
reke je bil gozd.

Krenil je k bregu in stopil iz trstja. Za si-
tovjem, trstjem se je začel jelov gozd. Vonjava
smole mu je udarila na nosnice. Tu pa tam se
je v globinah svetila praprot kakor srebro.

Vitez je v drugo padel na zemljo in v mo¬
litvi poljuboval tla.

Bil je otet.

Potem je izginil v gozdno globino, — iz¬
prašujoč samega sebe, kod naj gre, kam ga
dovedo ti gozdi, kje je kralj in vojska.

Pot ni bila skončana, — ni bila niti lahka
niti varna, — a ko je pomislil, da se je pre-
kradel iz Zbaraža, mimo straž, črez blato in
tabor in pol milijona sovražnikov, — zdelo se
mu je, da so uže vse nevarnosti minile, — da
ga ta gozd, ta jasna pot popelje naravnost pred
kraljevsko veličanstvo.

In ta sestradani revež, prezebel, moker,
umazan od svoje krvi, rjav, blaten — je šel
z radostjo v srci, z nadejo, da se v kratkem
drugače, mogočnejši vrne v Zbaraž.

»Ne ostanete gladni in brez nadeje,« mislil
si je o prijateljih v Zbaraži, — »kralja vam
privedem 1«

In viteško njegovo srce se je tolažilo z re¬
šitvijo kneza, regimentarjev, vojske, Volodijov-
skega in Zaglobe in vseh junakov, zaprtih v zba-
raškem okopu.

Gozdne globine so se odpirale pred njim
in ga zaslanjale s senco.

VII.

V toporovskem dvoru, v gostinski sobi, se¬
deli so zvečer trije gospodje v tajnem pogo¬
voru. Na mizi, pokriti z zemljevidi, predstavlja¬
jočimi okolico, gorelo je nekoliko sveč. Poleg
njih je ležal visok klobuk s črnim peresom,
daljnogled, meč z bisernim ročnikom, na kateri
je bila navezana otrepkana vrpca, in dvoje losjih
rokavic. Za mizo, v naslonjači, je sedel človek,
kakih štiridesetih let, precej droban in šibak, a
krepak. Obličje je imel zagorelo, žoltasto, zmu-
Čeno, črne oči in črno švedsko vlasuljo z dol¬
gimi kodri, padajočimi na pleča in rame. Redke,
črne, na konceh kvišku zavihane brke so mu
pokrivale gornjo ustno, dolnja pa, z brado vred,
molela mu je naprej, davajoč vsej fizijognomiji
značilen obris levje odvažnosti, globoke misli
in upora. To obličje ni bilo lepo, a zelo ne¬
navadno. Izraz lahkoživnosti se je na čuden na¬
čin družil s sanjavo mrtvostjo in hladnostjo. Oči
so bile nekako ugasle, a lahko si spoznal, da
so metale v hipu razburjenosti, veselosti ali srda
bliskavice, katerih ne bi mogel strpeti vsak
pogled. Zajedno se je v njih zrcalila dobrota
in mir.

Črna obleka, atlasni kaftan, izpod katerega
je gledala zlata verižica, kazal je važnost te ne¬
navadne osobe. Razun toge in vidne skrbi na
lici in postavi je bilo na njem nekaj veličast¬
nega. Bil je to kralj Jan Kazimir Vaza, nasled¬
nik po bratu Vladislavu.

Nekoliko za njim, v polumraku, sedel je
Hieronim Radziejovski, starosta lomžinski, človek
nizek, debel, rdeč, s tolstim dvorjanskim oblič¬
jem, a nasproti, za mizo, tretji gospod, oprt na
komolec. Gledal je na zemljevid, predstavljajoč
okolico, ter sedaj pa sedaj obračal pogled na
kralja.

Njegovo obličje imelo je manj veličanstva,
a več razumnosti nego kraljevo. To obličje je
bilo razorano od skrbij in mislij, hladno in raz¬
umno, kateremu resnost ni kvarila nenavadne
lepote. Oči je imel modre, presunljive, polt nad
starost gladko. Poljska krasna noša, švedski

Z OGNJEM IN MEČEM.

203

ostrižena brada in visoka kečka nad čelom so
dajali njegovim pravilnim obrisom še večjo se¬
natorsko važnost.

Bil je to Jurij Osolinski, kronin kancelar
in knez rimskega kraljestva, govornik in diplo¬
mat, občudovan po dvorih evropskih, slavni na¬
sprotnik Jeremije Višniovieckega.

Nenavadne njegove sposobnosti so uže zgo¬
daj obrnile na-nj pozornost prvih oblastnikov
ter ga naposled povzdignile do najvišjih uradov,
na katerih je ležala ladja vladarstva v tistem
hipu, ko se je imela razbiti.

A kancelar je bil rojen, da obrača tako
ladjo. Delaven, strpen, razumen, zroč v daljšo
bodočnost, računajoč na dolga leta, privedel
bi bil vsako drugo vladarstvo razun poljskega
v varno pristanišče s krepko in mirno roko. Vsa¬
kemu drugemu bi bil zagotovil notranjo moč in
dolga leta mogočnosti, — ako bi bil samovladen
minister takega vladarja, kakoršen je bil na pri¬
mer francoski ali španski kralj.

Odgojen v inozemstvu, zaljubljen v tuje
vzore se navzlic vsej prirojeni bistrosti in raz¬
umu, navzlic dolgoletnim izkušnjam ni privadil
poljskim razmeram, ni se vse svoje življenje
privadil z njimi računati, če prav je bila to
skala, ob katero so se razbili vsi njegovi načrti,
namere, sile, — akoprem je radi tega v bodoč¬
nosti videl propast in podrtino. Nazadnje je
umiral z obupom v srci.

Bil je genijalen teoretik, ki ni znal biti ge-
nijalen praktik — in padel je v blodno kolo
brez izhoda. Zaljubljen v kako misel, ki je imela
dajati sad v bodočnosti, uvajal jo je s fanatič¬
nim uporom, ne misleč, da bi utegnila ta misel,
po teoriji sicer rešilna, v obstoječih razmerah
dovesti strašne poraze.

Hoteč ukrepiti red in vladarstvo, razburil
je strašni kozaški živelj in ni predvidel, da se
bode vihar obrnil ne le proti šlahti, velikaškim
latifundijem, predpravicam, svojevoljnosti Šlah-
čiški, marveč proti najvažnejšim interesom sa¬
mega vladarstva.

S step je vstal Hmielnicki in vzrasel v ve¬
likana. Na Poljsko so se zvalili porazi: Žolte
vode, Korsun, Pilavice. Na prvem koraku se je
Hmielnicki združil s sovražno krimsko močjo.
Grom je padal za gromom, — ostajala je le
vojna in vojna. Strašni živelj je bilo treba pred
vsem zgnjesti, da bi se moglo v bodočnosti oko-
rišČevati z njim, — a kancelar se je, zaljubljen
v svojo misel, pogajal in odlašal in verjel celo
Hmielnickemu,

Sila okolnostij je zmešala njegovo teorijo.
Dan za dnem se je jasneje kazalo, da so učinki
kancelarjevega prizadevanja baš protivni vsemu
njegovemu pričakovanju. — Nazadnje je prišel
še Zbaraž in je to najjasneje potrdil.

Kancelar se je šibil pod bremenom neje¬
volje in občnega srda.

Delal je, kakor delajo ljudje, ko se jim je
vse ponesrečilo, v katerih je pa samosvest večja
in silnejša nego vsi porazi: iskal je krivcev.

Kriva je bila vsa Poljska in vsi stanovi,
njena prešlost in ustroj vladarstva; a kdor želi
skalo, ležečo na rebru gore, privaliti na vrh,
ker se boji, da se ne bi zvalila v propast, pa
ne združi močij: ta pospeši njen pad. Kancelar
je storil še več in še slabše. Na pomoč je po¬
zval deroči, strašni potok kozaški in ni pomislil,
da bode njegov tok izpodjedel in trgal tla, na
katerih leži skala.

Ko je on iskal krivcev, obračale so se vse
oči na-nj kot na povzročitelja vojne, porazov
in nesreč.

A kralj je še veroval va-nj, veroval tem
bolj, ker je  občni glas, brez obzira na svetost
veličanstva, — tudi njega samega dolžil, baš
tako kakor kancelarja.

Sedeli so torej v Toporovu, zmučeni in ža¬
lostni, ne vedoč dobro, kaj bi počeli, kajti kralj
je imel le petindvajset tisoč mož. Pozivi so bili
prepozno razposlani in doslej se je zbral le
jeden del vojske. Kdo je bil kriv temu od¬
lašanju? Mar ne zmota trmoglave politike kan-
celarjeve? Ta tajnost je bila znana le kralju in
ministru, — skratka, ta hip sta se vobeč mo¬
gočnosti Hmielnickega oba čutila brez obranbe.

Kar Je še važnejša stvar: niti natančnih po¬
ročil nista imela o njem. V kraljevem taboru
doslej še niso vedeli, če je han z vso silo pri
Hmielnickem, ali če le Tuhaj-bej z nekoliko ti¬
soč orde pomaga Hmielnickemu. To je bilo tako
važno vprašanje kakor smrt in življenje. S samim
Hmielnickim bi kralj poskusil srečo, akoprem
je vstaški hetman z desetkrat večjo silo razpo¬
lagal. Kraljevo ime je pri Kozakih mnogo za¬
leglo, — morda več nego trume nerodne in ne-
izvežbane šlahte; — ako je pa han navzoč, bila
bi nemočnost in slepota, da bi se meril s tako
premočjo.

Sirile so se sicer najrazličnejše novice, —
a nihče ni natanko vedel. Oprezni Hmielnicki
ni izpustil niti jednega oddelka molojcev, niti
jedne tolpe Tatarjev, da bi kralj ne mogel do¬
biti vjetnika. Vstaški hetman je imel drugo na-

26*

204

Z OGNJEM IN MEČEM.

mero. Hotel je namreč z jednim oddelkom za¬
preti Zbaraž, ki je itak uže umiral, z vso tatar¬
sko in kozaško silo pa pojaviti se pred kraljem,
obkrožiti ga z vojsko vred ter ga dati banu
v roke.

Kralju torej ni brez vzroka pokril obličja
oblak, zakaj ni je večje bolesti nego čut slabosti.
Jan Kazimir se je brezvladno oprl stolu na
naslono, položil roke na mizo ter rekel poka-
zavši zemljevide:

»Brez vrednosti! Vjetnikov mi dobite!«

»Tudi jaz si ničesar drugega ne želim,«
odgovori Osolinski.

»Ali so se podjezdi vrnili?«

»Vrnili, a niso ničesar privedli.«

»Niti jednega vjetnika?«

»Le kmetov iz okolice, ki pa ničesar ne
vedo.«

»Se je-li gospod Pelka vrnil? On je slaven
napadovalec.«

»Milostivi kralj,« oglasi se za mizo starosta
lomžinski, »gospod Pelka se ni vrnil in se ne
vrne, padel je.«

Nastal je molk. Kralj je uprl resni svoj
pogled v goreče sveče in je začel s prsti bob¬
nati po mizi.

»Ne vesta nobenega sveta?« izpregovori na¬
posled.

»Čakati!« reče važno kancelar.

Janu Kazimiru se je čelo zgubančilo.

»Čakati?« ponovi. »A tam Višnioviecki in
regimentarji zgore v Zbaraži!«

»Nekaj časa še zdrže,« reče malomarno
Radziejovski.

»Rajši bi molčal, gospod starosta, ako ne
veš nič dobrega povedati.«

»Pač, milostivi vladar, jaz imam svet.«
»Kakov?«

Poslati koga, kakor bi se šel pogajat s Hmiel-
nickim, v Zbaraž. Poslanec se prepriča, ali je
ban tamkaj.«

»Ni mogoče,« reče kralj. »Sedaj, ko smo
Hmielnickega razglasili za buntovnika in ceno
naložili na njegovo glavo in bulavo nad Zapo-
rožjem izročili Zabuskemu, ne pristoji naši časti,
da bi občevali s Hmielnickim.

»Pa poslati do hana,« odgovori starosta.

Kralj je obrnil oči na kancelarja, kakor bi
ga hotel vprašati, ta pa je vzdignil svoje modre,
resne oči in po kratkem premisleku odgovoril:

»Svet bi bil dober, toda Hmielnicki brez-
dvojbeno poslanca obdrži in vse to bi bilo brez
hasni.«

Jan Kazimir je mahnil z roko.

»Vidimo,« reče počasi, »da nimata nobe¬
nega sveta, — torej vama povem jaz svoj svet.
Ukažem trobiti na odhod in krenem z vso voj¬
sko pod Zbaraž. Zg6di se volja božja ! Tam
poizvemo, če je han, ali če ga ni.«

Kancelar je poznal kraljevo odločnost in ni
dvomil, da to stori. Z druge strani je po iz¬
kušnji vedel, da kralja ne prekrene nikako od¬
govarjanje, ako je kaj sklenil. Kancelar se torej
ni takoj protivil, celo pohvalil je to namero, a
odsvetoval je naglost: svetoval je kralju, da to
izvrši jutri ali pojutrišnjem. — Ta čas pridejo
morda važne novice. Vsak dan bode povečal
nejevoljo mej črnijo, zmučeno po porazih pod
Zbaražem in po poročilu o bližanji kralja. Buna
se bode stajala pred žarki veličanstva kakor
sneg pred žarki solnčnimi, — ali treba mu dati
časa. Na kralju je otetev vse države poljske in
ako se izpostavlja nevarnostim, odgovoren je
za to pred Bogom in potomstvom, — tem bolj,
ker bi bile zbaraške vojske, ako kralja zadene
nesreča, izgubljene brez rešitve.

»Delajte, kar hočete, do jutri moram imeti
vestnika.«

In znova je nastal molk. Na oknu je stal
ogromen zlat mesec, a v sobi se je zmračilo,
ker sveč ni nihče trebil.

»Koliko je ura?« vpraša kralj.

»Polnoč je blizu,« odgovori Radziejovski.

»To noč ne bodem spal. Obidem tabor, a
vidva gresta z menoj. Kje je Ubald in Arci-
ševski.«

»V taboru. Grem in zapovem jim, naj pri¬
pravijo konje,« odgovori starosta.

In stopil je k dverim. V tem je vstal y veži
nekakov hrup, slišati je bilo živ pogovor, hlastne
korake, naposled so se dveri na stežaj odprle,
in vlomastil je zasopel Tizenhavz, kraljev dvorjan.

»Milostivi kralj!« vikne. »Prišel je ,tovariš'
iz Zbaraža!!«

Kralj je planil s sedeža, — kancelar ravno
tako in obema se je iztrgal krik iz ust:

»Ne more biti!!«

»Tako je! V veži stoji.«

»Naj vstopi!« klikne kralj in udari v dlan.
»Skrb naj odleti. Daj ga semkaj! Za najsvetejšo
Mater!«

Tizenhavz je izginil, a mesto njega se jc
prikazala neka visoka, neznana postava.

»Bližje, gospod!« vikne kralj. »Bližje! Radi
te vidimo.«

Z OGNJEM IN MEČEM.

2o5

Tovariš je stopil prav pred mizo, a ko so ga zagledali, odmaknili so se kralj, kancelar
in starosta, vsi osupli.

Tovariš je stopil prav pred mizo, a ko so
ga zagledali, odmaknili so se kralj, kancelar in
starosta, vsi osupli. Pred njimi je stal nekakov
strašen človek, bolje, pošast. Raztrgana obleka
mu je komaj pokrivala suho telo. Obličje mu
je bilo posinelo, umazano od blata in krvi; oči
so se mu žareče svetile, črna zvihrana brada
mu je padala na prsi, — mrliški smrad se je
širil okolu njega, a noge so se mu tako tresle,
da se je moral opreti ob mizo.

Kralj in oba gospoda, so s široko odprtimi
očmi gledali na-nj. Ta hip so se dveri odprle
in vstopila je množica vojaških in civilnih do¬
stojanstvenikov: generali Ubald, Arciševski, Sa-
pieha, podkancelar litavski, starosta rečiški, go¬

spod sandomjerski. Vsi so stopili za kralja in
gledali prišleca. Kralj je rekel:

»Kdo si?«

Prišlec odpre usta, hoče govoriti, a krč ga
zgrabi za čeljusti, brada se mu začne tresti in
komaj more zašepetati:

»Iz. . . Zbaraža!«

»Vina mu dajte, reče neki glas.«

In podali so mu nalito kupico. Prišlec jo
je šiloma izpraznil. Potem je kancelar slekel
suknjo in ga ogrnil z njo.

»Ali moreš sedaj govoriti?« vpraša črez
nekaj časa kralj.

»Morem!« odgovori vitez s sigurnim glasom.

»Kdo si?«

206 z ognjem in mečem.

»Jan Skrzetuski... poročnik huzarski...«
»V čegavi službi?«

»Vojvode ruskega.«

Sum je vstal po dvorani.

»Kako je pri vas? Kako je?« vpraša kralj
hlastno.

»Beda... glad... jedna mogila...«

Kralj je zamižal.

»Jezus Nazarenski! Jezus Nazarenski!« go¬
voril je s tihotnim glasom.

Potem znova vpraša:

»Se morete še dolgo držati?«

»Smodnik je pošel, sovražnik je v okopih.«

»Ga je mnogo?«

»Hmielnicki. . . han z vsemi ordami.«

»Han je?«

»Da...«

Nastalo je gluho molčanje. Navzoči so se
spogledali. Negotovost sc je zrcalila na vseh
obličjih.

»Kako so se mogli vzdržati?« vpraša kan-
celar s povdarkom suma.

Na te besede je Skrzetuski vzdignil glavo,
kakor bi bila nova moč stopila va-nj. Bliskavica
ponosa mu je preletela po obličji in odgovoril
je z nepričakovano močnim glasom:

»Dvajset napadov je odbitih, šestnajst bitek
na polji dobljenih, petinsedemdeset izpadov...«

In znova je zavladal molk.

V tem se je kralj vzravnal, stresnil z vla-
suljo, kakor lev z grivo, na žolto lice mu je
stopila rdečica in oči so mu plamenele.

»Za Boga!« viknil je.  »Dovolj mi je  po¬
svetovanja, stanja, odkladanja. Ako je han ali
ako ga ni, ako je prišla vseobča vojska ali ni
prišla, za Boga! Dovolj mi je tega! Se danes
krenemo pod Zbaraž!«

»Pod Zbaraž! Pod Zbaraž!« ponovilo je
kakih desetero močnih glasov.

Prišlecu se je obličje zazorilo.

»Milostivi kralj in gospod,« reče, »s teboj
živeti in umreti!. .. «

Na te besede se je kralju plemenito srce
omehčalo kakor vosek — in ne meneč se za
umazano obleko vitezovo, stisnil mu je glavo
z rokama ter rekel:

»Milejši si mi nego drugi v atlasu. Za naj¬
svetejšo Mater! Manjše nagrajajo s starostvi, —
brez nagrade ne bode, kar si storil. Ne ugo¬
varjaj ! Tvoj dolžnik sem.«

A drugi so začeli vsklikavati za kraljem:

»Večjega viteza še ni bilo!«

»Ta je  tudi mej zbaraškimi prvi.«
»Nesmrtno slavo si je  pridobil.«

»Kako si se prodrl skozi Kozake in Ta-
tarje?...«

»V blatu sem se skrival, šel sem po trstji,
po gozdih, blodil... nič jedel.«

»Jesti mu dajte!« krikne kralj.

»Jesti!« ponovč drugi.

»Oblecite ga!«

»Jutri naj ti dade konja in obleko,« reče
znova kralj. »Ničesar ti ne bode manjkalo.«

Po kraljevem vzgledu so ga vsi slavili, drug
črez drugega.

Znova so ga začeli obsipati z vprašanji, na
katera je odgovarjal z največjo težavo, ker so
ga poprijemale čim dalje hujše slabosti. V tem

50 mu prinesli krepčila, zajedno pa je vstopil
duhovnik Ciecišovski, kraljev propovednik.

Dostojanstveniki so se razstopili, kajti to je
bil zelo učen duhovnik in čislan, čegar beseda
je pri kralji celo več veljala nego kancelarjeva,
a s propovednice je pravil take reči, kakoršnih

51 celo v državnem zboru ni upal nihče izprc-
govoriti. Obkrožili so ga in mu začeli pripo¬
vedovati, da je ta prišlec tovariš iz Zbaraža, da
tam knez, akoprem sestradan, še tolče hana, ki
je navzoč s svojo osobo, in Hmielnickega, ki
vse prošlo leto ni toliko ljudij izgubil kakor
pod Zbaražem, — naposled, da hoče kralj po¬
hiteti na pomoč, tudi Če bi mu imela pasti vsa
vojska.

Duhovnik je molče poslušal. Gibal je z ust¬
nama in pogledaval shujšanega viteza, ki je ta
čas jedel, kajti kralj mu je velel, naj ne gleda na
njegovo navzočnost, in mu je celo sam stregel
ter sedaj pa sedaj pil z njim na zdravje iz
majhne kupice.

»A kako se zove ta tovariš?« vpraša na¬
zadnje duhovnik.

»Skrzetuski.«

»Ali ne Jan?«

»Da.«

»Poročnik kneza vojvode ruskega?«

»Da.«

Duhovnik je vzdignil kvišku svoje žolto
obličje, začel moliti, potem pa je rekel:

»Hvalimo ime Gospodovo, kajti čudovita so
pota, ki človeka vodijo do sreče in miru. Amen.
Jaz poznam tega tovariša.«

Skrzetuski je to slišal in nehote obrnil oči
na duhovnikovo obličje, — toda obličje, postava
in glas so mu bili popolnoma neznani.

Z OGNJEM IN MEČEM.

207

»Gospod, si se mari ti jedini izmej vse
vojske odločil prodreti skozi sovražnikove ta¬
bore?« vpraša duhovnik.

»Pred menoj je šel vrl tovariš, a on je
poginil,« odgovori Skrzetuski.

»Tem večja je tvoja zasluga, da si se še
potem odločil. Po tvoji bednosti sodim, da je
morala biti to strašna pot. Bog je videl tvojo
vrlino, tvojo poštenost, tvojo mladost in te je
spremljal. Sprejmi blagoslov v njegovem imenu.«

Vitez je vstal in poskušal poklekniti na tre¬
soča se kolena, a ni mogel. Tizenhavz in Arci-
ševski sta ga morala podpirati. Duhovnik je
vzdignil roko in začel govoriti:

»Benedico te in nomine Patris et Filii et
Spiritus Sancti — Amen.«

Nato se je obrnil h kralju in navzočim
dostojanstvenikom.

»Milostivi kralj!« rekel je. »Kar ste imeli
od viteza izvedeti, izvedeli ste. Treba mu dati
počitka, ker komaj stoji. Dovoli mi Vaša kra¬
ljevska milost, da ga vzamem v svoje stano¬
vanje in prenočim.«

»Dobro, oče!« odgovori kralj. »Prav tako.
Tizenhavz ali kdo drugi naj ga pelje, sam go¬
tovo ne more iti. Idi, idi, gospod tovariš! Nihče
ni počitka bolj zaslužil. A pomni, da sem ti
dolžnik. Preje pozabim sebe nego tebe.«

Tizenhavz in starosta rečiški sta prijela Skrze-
tuskega za podpazhi in ga odvedla iz dvorane,
pred njimi pa je šel duhovnik, pred katerim je
stopal sluga s svetilnico.

Noč je bila tiha, topla, mesečna.

»Moj sin, niti ne sanja se ti ne,« reče spo¬
toma duhovnik, »kake nagrade te čakajo. Kralj
da svoje, a Kralj kraljev ti je namenil še več.«
»Oče,« odgovori Skrzetuski s slabotnim gla¬
som, »ako bi me imelo ne vem kaj doleteti,
spanje mi je prvo; tri dni sem blodil brez je¬
dila po gozdih, — in sedaj še mi uže črno dela
pred očmi.«

»Angeli ti bodo stregli v spanji,« odgovori
duhovnik.

V tem so dospeli do duhovnikovega stano¬
vanja in v kratkem potem so položili Skrzetu-
skega izkopanega, omitega krvi in blata, na trdo
posteljo duhovnikovo.

Vitez je spal dva dni trdno spanje. Sedaj
pa sedaj so se odpirale dveri sosednje sobe in
v njih se je prikazovalo obličje duhovnikovo ali
pa drugo polnolično in rdeče obličje. Oba sta
skrbno pogledovala na spečega viteza in se umi¬
kala, ko sta zaslišala njegovo globoko, a mirno

dihanje. On je nepretrgoma spal — in se vzbu¬
dil stoprv tretji dan opoldne.

Premencal si je oči, sedel na posteljo in se
začel začuden ozirati po sobi.

Ta hip pa so se dveri odprle in duhovnik
je vstopil v sobo.

»Dober dan, gospod,« rekel je, ter potrkal
tobačnico, »ali bolje: dobro poldne!«

Vitez ga je debelo gledal, niti kraja niti
duhovnika ni poznal.

»Kje sem?< vpraša.

»Kakor se kaže, zaspal ti je tudi spomin.
V Toporovu si. Prišel si iz Zbaraža h kralju.«

Skrzetuski se je hipoma zavedel.

»O, uže vem!« rekel je. »A kje je kralj?«

»Pred dvema dnevoma je odrinil pod Zba-
raž. Strašna drznost. A nad kraljem čuva sam
Bog, in tu v srci imam gotovost, da ga obva¬
ruje. Pako, kralj je pred dvema dnevoma od¬
rinil.«

»Ne more biti!« reče vitez. »Sem li tako
dolgo spal?«

»V tretje je izšlo solnce. Se čutiš zdravega?«

»Lahko bi takoj sedel na konja, oče!« od¬
govori Skrzetuski.

»No, no! Gospod Bog ti je dal železno
telo... Tu je skleda vode, umij se in obleci.
Obleka, katero ti je kralj poslal, leži tu poleg
tebe.«

Vitez pogleda. Na stolu je ležal županek
iz srebrne lame in temen baržunast kontuš in
kučma s čapljinim peresom, kakor senatorska,
in dragocen pas in bogato pozlačena sablja, ka¬
tere ročnik je veselo lesketal od kamenja, — in
vse drugo, kar treba.

Skrzetuski je torej čilo skočil s postelje in
se začel oblačiti, duhovnik pa je gledal, nasme-
haval se, trkal ob tobačnico in naposled rekel:

»Tu je tudi skrinjica z obleko, da se lahko
preoblečeš.«

In kratko potem:

»In darovi raznih kavalirjev, ki skoro niso
mogli oditi, tako so te občudovali.«

In potem kmalu :

»In trije čili konji grebejo v hlevu zemljo.«

In videč vitezov nasmeh, potrkal je ob to¬
bačnico.

»S tem se končavajo zemske nagrade, a
to ni še vse. Kakor sem rekel: zemski kralj
svoje, nebeški svoje.«

V tem se je bil vitez oblekel kakor na god.
Oba z duhovnikom sta pokleknila na molitev,
potem pa je starec rekel :

208

Z  OGNJEM  IN  MEČEM.

»Čas je pomisliti na obed.«

»O čas, čas, oče!« reče vitez in pokaže
smejoč bele zobe.

Duhovnik je udaril v dlan.

»Dajte nama polivke!« zakliče.

Dveri so se odprle in kdo bi opisal str¬
menje Skrzetuskega, ko je za oblakom pare,
vzdigujoče se iz posode, zagledal polnolično
obličje Rzgdziana, ki je pihal v oblak, zakriva¬
joči mu oči.

»Rzgdzian!« krikne vitez. »Odkodi te je
prineslo ?«

Sluga je udaril s posodo ob mizo, da bi
se bila kmalu razbila, planil k vitezu, objel ga
na pol ter ponavljal z razburjenim glasom:

»O ljubljeni gospod moj! Gospod moj!
Gospod moj!«

Skrzetuski ga je poljubljal v čelo, a Rz§d-
zian njega po rokah in po pasu — in tako
presrčno sta se pozdravljala, da sta se oba raz¬
jokala.

»Odkodi te je sreča prinesla?« ponovi Skrze¬
tuski.

»Sila bi bilo treba govoriti, gospod moj.
Tatarji bi me bili kmalu vjeli, ker sem bežal
okolu Zbaraža, mej njimi in Burlajem. Oj! Tam
mi je šla tesna, tem bolj, ker nisem bil sam.«

Tu je Rzgdzian pogledal duhovnika, po¬
ložil ogromno roko na usta — ter se zasmejal.
»Hi, hi! Gospod!«

»Si-li z vojskami prišel iz Zamosta?«

»Da, gospod moj, ker sem vedel, da gredo
v Zbaraž in se mi je mudilo do gospoda svo¬
jega, — meni in drugim.«

Tu je Rzgdzian znova pogledal na duhov¬
nika, znova pokril usta z roko ter se znova za¬
smejal :

»Hi, hi!«

»Pusti no gospoda, da je,« reče duhovnik,
»niti žlice še ni vzel v usta, a ti pojdi, kamer
sem ti velel.«

»Gospoda se ne morem nagledati,« reče
Rzgdzian, — »vidim pa, da je treba iti.«

Izrekši se je poklonil in odšel, a onadva
sta molče jedla — in sicer mnogo, pogovarjajoč
se o prihodu kraljevem pod Zbaraž in o oble¬
ganji. Skrzetuski je pravil potankosti o bitkah,
napadih, o gladu, o tem, kako se je zadnje
čase drhal vkopavala v nasipe, naposled o od¬
hodu gospoda Longina, o njegovi smrti in svoji
strahoviti poti po bagnih in močarah. . .

Prišel je duhovnikov sluga in odnesel po¬
sodo, a duhovnik je še poslušal pokrivši obraz

z dlanjo. Morda je molil za čisto dušo gospoda
Podbipigte in za vse junake, ki so bili, rekel
bi, živi pokopani v mogili, in za kralja. V tem
so se začuli v sosednji sobi nekaki koraki.

Duhovnik je odtegnil roke od obraza.

»Poslušaj me,« reče. »Semkaj v Zbaraž je
prišla z vojsko, za soprogom, gospa kastelanka
Vitovska, a pri njej je tudi neka druga tvoja
znanka, ki uže ve, da si prišel, in bi te rada
videla. Hotel sem, da pride semkaj, laglje vama
bode brez svedokov.«

Skrzetuski je začudeno pogledal soseda.
Duhovnik se je še bolj zresnil.

»Nagla radost včasih ubija kakor meč. Iz
njenih ust znam vse tvoje življenje in zate¬
gadelj te opozarjam, da te čaka velika, nepri¬
čakovana radost, — nagrada božja«...

Skrzetuski je čim dalje bolj začudeno gledal.

Duhovnik vstane.

»Nisi neke deklice iz vsega srca ljubil ? Se
nisi zaročil z njo?«

Voskova bledost se je Skrzetuskemu raz¬
lila po obličji. Vstal je tudi on ter začel na
pol ječati, na pol šepetati:

»Da... a ona... ne živi več. . . «

»Božja ljubezen je drugače obrnila,« reče
duhovnik odločno. »Ona živi, neoskrunjena —
in bode tvoja.«

Po teh besedah je stopil v drugo sobo in
se črez hip pokazal v dverih s Heleno, bledo
od vznemirjenosti, zasoplo, z biseri solz na tre¬
palnicah, krasno, kakor rana zora.«

Skrzetuski je nekaj trenotkov stal okamenel
in šepetal s tresočimi se ustnami:

»Jezus, Marija! Jezus, Marija!«

»Izpregov6ri 1« reče duhovnik Heleni.

»Živim,« zašepeče Helena, »tvoji prijatelji
so me rešili iz Bohunovih rok.«

Skrzetuski se ji je približal, prijel za obe
roke in ponavljal kakor v sanjah:

»Živiš! Živiš!. .. «

Potem je padel pred njo na kolena.

Krasni poldnevni žarki so zalivali vso sobo,
polnil jo je angelski zbor, iz nje sta odleteli
žalost, skrb — in mladi sorodni srci sta utri¬
pali v nadzemski sreči. Tekle so jasne solze,
rože so cvele na licih prekrasni devojki.

Tudi duhovnik je. plakal, a Rzgdzian je
tulil, kakor bi mu bili gospoda umrli.

Z OGNJEM IN MEČEM.

200

Tri dni pozneje je prišla z bojišča novica. Po
ljuti bitki pod Zborovom je kralj s banom skle¬
nil premirje, ki sicer za-nj ni bilo ugodno, ki
je pa vsaj za nekaj časa zagotovilo mir omaja¬
nemu kraljestvu. Hmielnicki je tudi nadalje ostal
betman in je imel pravico izmej črni izbrati si
štirideset tisoč vpisanih vojakov. Za to popu¬
stitev pa je prisegel kralju zvestobo in pokor¬
ščino. Obleganje Zbaraža, ki se je do zadnjega
trenotka jednako junaško upiral premočju, je
prenehalo. In te vojske junakov, strašne, raz¬
trgane, gladne, črne od smodnika, zaspane, šle
so v Lvov na odpočitek, a knez Jeremija je
še grozeč hitel s konjico na levo krilo stražit,
da orda ne bi napadala odhajajoče vojske.

Zbaraž se je izpraznil. Ostali so le nasipi
poleg nasipov, rovi, podkopi, razrita zemlja,
razkopana, nasuta — rekel bi — v jedno veli
kansko kopico, pod katero so spali neprebudno
spanje tisoči in tisoči vojakov.

Ko je Skrzetuski izvedel, da je okolica uže
varna, odšel je iz Toporova. Toda jedva je bil
krenil odtod, zagradil mu je pod Grabovom
pot oddelek jezdecev. Bili so Zagloba, Volo-
dijovski, Kušel, Vieršul in drugi tovariši in prija¬
telji njegovi. Zagloba je priletel prvi, zasopel,
znojen ter se oklenil svojih ljubljencev. Stiskal
ja je, poljubljal, nazival svojimi otroki in dolgo
nobenemu ni pustil do besede.

»Ha! Jaz sicer nimam sinov legitime natos,
a vendar učakam unukov. Pred vama je sicer
bežalo dvanajst dečkov, katere vama je naku¬
hala kukavica, a sedaj je dohitita in prehitita.'
Kaj, gospod Jan? Niti črhnila ti nisva o njej,
ker nisva vedela, če je še živa. Bog ve, koliko
solz sem prelil v nemiru. Sluga se je vrlo po¬
našal, — toda pazita, on je lupus insatiabilis.*)

* Nenasiten volk.

No, kaj? Prav pod Jahorlik smo šli po njo in
jo iztrgali iz razbojniških rok. Ha! Najbrže je
tulil kakor volk, ko je nad Valadinko našel
prazno gnezdo in stražnika umorjena. Sam go¬
spod Bog nas je rešil. Jedinega gospoda Lon-
gi.ia pogrešamo, a ta sedi pri Bogu v svetlosti.
Morda Bohun še sedaj rujove tam po skalah,
ker ga ni bilo pod Zbaraž na sejem. Dal bi mu
bil popra, kakor Burlaju. Sklenili smo mir, ne
sicer takega, kakor bi ga bilo treba, ali ka-
koršen je bil možen. Hvalo Bogu tudi za to.
Gospod Jan. o sedaj bodeš tej krasotici grulil
kakor golob! Poglejte, vitezi, to sem jaz peljal
skozi vstajo ... Sila mnogo bi bilo praviti!«

In sila mnogo je Zagloba pravil. Ljubimca
sta imela nebo na licih, mali vitez pa je straho¬
vito mrdal z brkicami.

Srečen je bil zaradi sreče prijateljeve, a
čutil je, da mu bode sedaj nekako samotno na
svetu . .'.

Pripovedovanju ni bilo konca. Potovali so
hrupno, veselo in zadovoljno. Spotoma se jim
je pridruževalo vedno več »tovarištva«, tako da
jih je v Lvov prispel skoro cel prapor.

V Lvovu je bila poroka mlade dvojice. Na
svatovanji je bil kralj, knez Jeremija, starosta
krasnostavski, gospod praporščak Lanckoronski
in vsi kneževi častniki. K poroki sta peljala
nevesto Zagloba in Volodijovski, nazaj grede pa
kralj in knez. Gostili so se dolgo. Napivali so
na srečo mladih poročencev in bodočega potom¬
stva, in darovi so se v obilni meri usipali iz
radodarne kraljeve roke.

Slava soprogova, slavni rod soprogin sta
ožarjevala ta zakon. Bog ja je blagoslovil. Dal
je Poljski dvanajstero vrlih sinov. Ti so se še
mnogobrojnejše razplodili, in poljski prapori so
bili polni Skrzetuskih, izmej katerih jih je mnogo
slavno in srečno padlo za domovino.

37

oda žaloigra poljske zgodo¬
vine se ni skončala niti pod
Zbaražem niti pod Zboro-
vom; niti prvi čin njen se ni
tam skončal. Dve leti poz¬
neje se je zopet vse koza-
štvo vzdignilo proti Poljski.

Vstal je Hmielnicki, mogočnejši nego kedaj preje,

z njim je šel han vseh ord — in vsi vojvode,
ki so stali uže pod Zbaražem: divji Tuhaj-bej,
Uram-murza, Artimgirej, Naradin, Galga, Amurat
in Subagazi. Požari so naznanjali njih prihod, člo¬
veški jeki so šli pred njimi. Tisoči in tisoči voja¬
kov so pokrivali polja, polnili gozde, pol milijona
ust je dajalo bojni krik in ljudem se je zdelo,
da je prišel poslednji dan poljskega kraljestva.

Toda Poljska se je iz mrtvila prebudila,
odpovedala prejšnji politiki kancelarjevi in po¬
gajanjem. V svesti si je bila, da more le meč
zagotoviti daljši mir. Kralj je torej hitel sovraž¬
niku naproti in za njim je šlo stotisoČ vojske
in šlahte, da ne štejem oprod in slug.

Izmej osob naše povesti ni bilo nikogar po¬
grešati. Bil je knez Jeremija Višnioviecki z vso
svojo divizijo, v kateri so po starem služili
Skrzetuski in Volodijovski z radovoljcem Za-
globo; bila sta oba hetmana, Potočki in Kalinov-
ski, tačas uže odkupljena iz tatarskega robstva.
Bil je tudi polkovnik Stefan Čarniecki, pozneje
zmagalec švedskega kralja Karola Gustava, gos¬
pod Przijemski, ki je vodil vso armado, general
Ubald, gospod Arciševski, gospod starosta krasno-
stavski in njegov brat, starosta javorovski, poz¬
nejši kralj Jan III., Ludovik Vejher, vojvoda po-
moranski, Jakob, vojvoda Malborški, praporščak
Koniecpolski, kraljevski dostojanstveniki in sena¬
torji, — vsa Poljska s kraljem na čelu.

Na beresteČjih poljih so naposled te so¬
vražne moči trčile druga ob drugo in izvršile
jedno največjih bitek v svetovni povestnici. Vsled
njenega odmeva se je tresla vsa tedanja Evropa.

Trpela je tri dni. Prva dva dni je usoda
omahovala, tretji dan pa je prišlo do glavnega
boja, ki je usodo določil. To bitko je razpočel
knez Jeremija.

In videti ga je bilo, na čelu vsemu levemu
krilu, kako se je gnal brez orožja, gologlav, ka¬
kor vihra, po polji na orjaške oddelke, zbrane
iz vseh jahajočih molojcev zaporoških, Tatarjev
krimskih, nohajskih, bjalogrodskih, Turkov sili-
strijskih in rumelijskih, Urumbalcev, janičarov,
Srbov, Vlahov, Perijerjev in drugih divjih vojev-
nikov, zbranih od Urala, morja kaspiškega in
blata mejotskega, pa do Dunava.

In kakor reka v spenjenih morskih valovih
izgine izpred oČij, tako so izginili kneževi polki
v tem sovražnikovem morji. Oblak prahu je
vstal z ravnine in pokril bojevalce. . .

Na ta nečloveški boj je gledala vsa vojska
in kralj, podkancelar Leščinski pa je vzdignil
sveti križ in z njim blagoslavljal padajoče junake.

V tem se je kraljevski vojski bližal ves ko¬
zaški tabor, broječ dvesto tisoč mož, naježen
s topovi, bruhajoč ogenj kakor pozoj metajoč
iz gozda velikanske kepe.

A predno se je njih ogromnost zakadila
v boj, začeli so iz onega dima, v kateri so
izginili polki Višniovieckega, vihrati posamezni
jezdeci, potem deseterice, potem stotine, potem
tisoči, potem deset tisoč — in poditi na brdo, na
katerem je stal han, obkrožen od svoje garde.

Divje trume so se razkropile neredno in
v divjem begu, — poljski polki so se drvili
za njimi.

Z OGNJEM IN MEČEM.

2 l l

Na tisoče molojcev in Tatarjev je nastlalo
bojišče in mej njimi je ležal, razklan z mečem,
srdit sovražnik Lahov, a veren sobojevnik Ko¬
zakov, divji in hrabri Tuhaj-bej. Strašni knez
je slavil zmago.

Ko je pa kralj z bistrim očesom zapazil
kneževo zmago, sklenil je ordo zmečkati, predno
bi utegnil prihiteti tabor kozaški.

Zagnale so se vse vojske, zagrmeli vsi to¬
povi, raznašajoč smrt in zmešnjavo. Padel je
celo banov brat Arourat, prestreljen s krogljo.
Orde so bolestno zakričale. Preplašen in uže
v začetku ranjen, pogledal je han na polje. Zda-
leka, sredi topov in ognja, šel je sam kralj in
gospod Przijemski s topničarji, a z bokov je
zemlja bobnela pod težo v boj hiteče konjiče.

Islam-Girej se je stresel. Ni vzdržal; nje¬
gova vojska se je razpršila in za njim so se
v največjem neredu razkropile vse orde in Vlahi
in Urumbalci in jahajoči molojci zaporoški, Si-
listrijci in * poturčenci, kakor se oblak razprši
pred viharjem.

Za beguni je letel Hmielnicki, da bi hana
preprosil, naj bi se vrnil, — toda han je srdito
kriknil, ko ga je zagledal, naposled pa Tatarjem
velel prijeti ga, privezati za konja ter ga je
vlekel za seboj.

Sedaj je ostal sam tabor kozaški.

Dziedziala, polkovnik kropivenski, poveljnik
tabora, ni vedel, kaj se je zgodilo s Hmielnickim,
a ko je zagledal poraz in sramoten beg vseh
ord, ustavil se je, s taborom se umaknil in ob¬
stal v močvirnatih raztokih Plešove.

V tem se je na nebu razvnel vihar in ne¬
izmerni potoki dežja so se ulili. »Bog je zemljo
umival po pravični bitki.«

Nekoliko dnij je deževalo in kraljevske voj¬
ske, izmučene po prejšnjih bitkah, so nekoliko
dnij počivale. Ta čas se je tabor opasaval
z okopi in izpremčnil v velikansko trdnjavo.

Ko se je vreme presukalo, začelo se je oble¬
ganje, — najčudnejše, kolikor jih je kedaj bilo.

Stotisoč mož kraljevske vojske je obleglo
Dziedziali dvestotisočno armado.

Kralju je nedostajalo topov, hrane, streliva,
Dziedziala je imel neusahljive zaloge smodnika,
hrane, a razun tega sedemdeset težjih in lažjih
topov.

Toda na čelu kraljevskim vojskam je stal
kralj, — Kozakom je nedostajalo Hmielnickega.

Kraljevske vojske so bile oživljene po sveži
zmagi, — Kozaki so obupavali.

Minilo je nekoliko dnij. Nadeja, da se vrneta
Hmielnicki in han, je izginila.

In začela so se pogajanja.

Kozaški polkovniki so prišli h kralju in se
mu priklanjali, proseč pomiloščenja. Hodili so
po šotorih senatorjev, prijemali je za suknje ter
obetali, da dobe Hmielnickega ter izroče kralju,
ako bi ga morali celo iz tal izkopati.

Srce Jana Kazimira usmiljenosti ni bilo
tuje. Hotel je domov pustiti črn in vojsko, ako
mu izroče vse starejšinstvo, katero je hotel pri¬
držati, dokler mu ne izroče Hmielnickega.

A taka pogodba starejšinstvu ni bila všeč,
ker se po tolikih prestopkih ni nadejalo po¬
miloščenja.

Molojci so se podnevi borili z obupno hrab¬
rostjo in besnostjo, ponoči pa so se cele trume
obešale pred kraljevim taborom, žalostno kričeč
za milost.

Dziedziala je bil sklon na pogodbe ter je
hotel svojo glavo žrtvovati kralju, da bi le voj¬
sko in narod odkupil.

V kozaškem taboru so vstali nemiri. Ne¬
kateri so se hoteli podati, drugi braniti do smrti,
vsi pa so premišljevali, kako bi izbežali iz tabora.

A to se je najodvažnejšim Kozakom zdelo
nemožno.

Tabor so obkroževali raztoki in močare
reke. Braniti bi se dalo v njem celo vse leto, a
na vrnitev je bila jedina pot Črez kraljevske
vojske.

O tej poti v taboru ni nihče mislil.

Pogajanja, pretrgavana z bitkami, vlekla so
se prav leno. Nemiri v kozaškem taboru so bili
čim dalje češči. V jednem takem nemiru so od¬
stavili Dziedzialo in si izbrali novega poveljnika.

Njegovo ime je vlilo novo odločnost v upadla
srca kozaška in odbivši se z gromkim od¬
mevom v kraljevem taboru, razhudilo je v srcih
nekaterih vitezov zatrte spomine prebitih bolestij
in nesreč.

Novi vojvoda je bil Bohun.

V posvetih in v boji je uže popreje za¬
vzemal mej kozaštvom visoko stališče. Vsi gla¬
sovi so kazali na-nj kot na naslednika Hmiel¬
nickega, katerega je v sovraštvu do Lahov celo
presezal.

Bohun, prvi izmej kozaških polkovnikov,
stal je s Tatarji vred pod Berestečkom na čelu
petdeset tisoč ljudij. Udeležil se je tridnevne
bitke jezdecev. Ko ga je pa Jeremija s hanom
vred pobil, posrečilo se mu je, da je odpeljal
večino svojih sil in se rešil v tabor. Sedaj, po

2  7*

2 I 2

Z OGNJEM IN MEČEM.

Dziedziali, izročila mu je stranka trdovratnežev
vrhovno vodstvo, — upajoč, da on otme tabor
in vojsko.

In res ni hotel mladi voj ničesar slišati
o pogodbah. Želel je bitke in krvolitja, — ako
bi celo sam utonil v tej krvi.

V kratkem pa se je prepričal, da ni bilo
niti misliti, da bi se dalo rešiti črez trupla
kraljevske vojske. Poprijel se je torej drugega
načina.

Zgodovina je ohranila spomin teh poskusov,
ki so se vrstnikom zdeli vredni velikana in ka¬
teri bi bili mogli oteti vojsko in črn.

Bohun je sklenil prodreti črez neizmerna
bagna Plešove, — ali bolje, črez ta bagna iz¬
delati most, po katerem bi bili mogli oditi vsi
obleženci.

Celi gozdi so torej začeli padati pod seki¬
rami Kozakov in vgrezati se v blato, v katero
so metali tudi vozove, šotore, kožuhe, in most
je bil vsak dan dalji.

Zdelo se je, da temu voju ni nič nemožnega.

Kralj je z napadom odlašal, ker ni hotel
prelivati krvi. Ko je pa videl te velikanske pri¬
prave, spoznal je, da ni drugega sredstva, in je
velel v vojski trobiti, naj se na večer pripravijo
na zadnjo bitko.

O tej nameri v kozaškem taboru ni nihče
vedel. Most se je še vso prejšnjo noč podolža-
val, zjutraj pa je Bohun s starejšinstvom od¬
jahal, da bi ogledal priprave.

Bil je ponedeljek, sedmega julija 1.

Jutro tega dne je vstalo bledo, kakor prestra¬
šeno, zora na vshodu je bila krvava, solnce je
izšlo rdeče, bolehavo, nekak krvav odblesk je
osvetljeval vode in lesove.

Iz poljskega tabora so gonili konje na pašo;
kozaški tabor je šumel s šumom razbujenih ljudij.
Porazpalili so ognje in začeli kuhati zajutrek;
Vsi so videli Bohunov odhod, njegove čete in za
njimi gredočo konjico, s tem je hotel poveljnik
odpoditi vojvodo braclavskega, ki je stal za ta¬
borom in s topovi prečil kozaške priprave.

Crn je mirno gledala na odhod, celo z na-,
dejo v srci. Na tisoče očij je spremilo mla¬
dega vojevnika in na tisoče ust je  govorilo
za njim;

»Bog te blagoslovi, sokol!«

Poveljnik, čete in konjiča oddaljevali so se
polagoma od tabora in došli do gozda, še jeden-
krat mignili v ranem solnci in se začeli skrivati
v goščavo.

V tem je nekak presunljiv glas zakriknil,
ali bolje, zatulil pri brani tabora:

»Ljudje, otmite se!«

»Starejšinstvo beži!« kriknilo je nekoliko,
glasov ob jednem.

»Starejšinstvo beži!« ponovilo je sto, tisoč
ljudij. Šum je preletel trume, kakor kedar vihar
udari v gozd, — in strašen, nečloveški glas se
je izdrl iz dvesto tisoč grl. »Otmite se! Otmite
se! Lahi! Starejšinstvo beži!« Množice so udrle
v beg kakor deroč potok. Teptali so ognje, pre¬
vračali vozove, šotore, razdirali palisade; gnjeli
se, trii. Strašna panika jim je vzela ves razum.
Kupi teles so celo pot zagrajali. In drli so po
truplih. Vstal je strašen rik, gnječa, vriski, jeki.
Trume so se valile z mejdana, drvile na most,,
pehale v bagna, toneči se krčevito drug drugega
oprijemali in tuleč do neba za milost, padali
so v hladno neizmerno blato. Na mostu se je
vnela ljuta bitka in krvavo klanje. Vode Plešove
so se napolnile s telesi. Boginja maščevalka je
strašno izplačala za Pilavice z Berestečkora.

Strahoviti kriki so tudi mlademu poveljniku
prileteli na uho in takoj je razumel, kaj se je
zgodilo. Toda ta hip se je prepozno obrnil do
tabora, prepozno je letel proti trumam s kvišku
iztegnenimi rokami. Njegov glas je izginil v riku
tisočev, — strašna reka begunov ga je s konjem,
četami in konjico vred potegnila s seboj — in
nesla v pogubo.

Kraljeve vojske je ta nemir osupnil. Sma¬
trali so ga za kak obupni napad, a vendar so
morali verjeti očem.

Nekoliko trenotkov pozneje, ko je osuplost
prešla, udarili so vsi prapori na sovražnika še
predno jim je bilo zapovedano, a prvi je letel,
kakor vihar, prapor dragonski, kateremu je bil
na čelu majhen polkovnik s sabljo nad glavo.

In prišel je dan sodbe, jeze in poraza.
Kdor ni bil udušen, ali ni utonil, šel je pod
meč. Reke so krvave tekle, da nisi razpoznal,
ali teče kri ali voda. Prestrašene trume so se
začele še bolj dušiti in pehati v vodo in utap¬
ljati. . . Klanje je napolnilo te grozne gozde ter
je v njih zavladalo tem strahoviteje, ker so se
začeli močnejši oddelki besno braniti. Bitke so se
bile po blatu, po gozdih, na polji. Vojvoda bra-
clavski je begunom odrezal pot. Kralj je povelj¬
nikom zaman zapovedoval, naj vojske zadržu¬
jejo. Usmiljenje je ugasnilo in klanje je trpelo
do trde noči, tako klanje, kakoršnega najstarejši,
vojaki niso pametovah in da so se jim pozneje
lasje ježili, kedar so se ga spomnili.

21 3

Z OGNJEM IN MEČEM.

Ko pa je tema pregrnila zemljo, — ustra¬
šili so se celo zmagatelji svojega dela. Niso
peli »'Fe Deum« in niso lili solz veselja, marveč
solze žalosti, ki so tudi kralju tekle iz očij.

Tako se je odigral prvi čin žaloigre, katero
je bil povzročil Hmielnicki.

A Bohun ta strašni dan ni bil z drugimi
vred položil svoje glave. Nekateri so pravili, da
se je, ko je opazil poraz, prvi otel v begu;
drugi pa, da ga je rešil neki dobro znan vitez.
Resnice pa nihče ni vedel.

Toliko je gotovega, da je v poznejših voj¬
nah njegovo ime mej imeni najslavnejših vojvod
kozaških hodilo na površje.

Nekoliko let pozneje ga je iz neke mašče¬
valne roke dosegel strel, a tudi takrat mu ni
udarila zadnja ura. Po smrti kneza Višniovie-
ckega, ki je umrl vsled vojnih naporov, ko je
lubnijansko gospodstvo odpadlo od telesa polj¬
skega kraljestva, prišla je večina njegovega po¬
sestva Bohunu v roke. Pravilo se je, da na¬

zadnje niti Hmielnickega ni hotel priznavati nad
seboj. Sam Hmielnicki, zlomljen in klet od
vlastnega si ljudstva, iskal je inozemskega pokro¬
viteljstva, — ponosni Bohun pa se je otresel vsa¬
kega jerobstva in je bil pripravljen, da s sabljo
brani svojo kozaško svobodo.

Pravili so tudi, da se ni nikdar smeh zazibal
na ustnah tega znamenitega človeka. Živel ni
v Lubnijih, marveč v vasici, katero je sezidal
nad pepelom in katera se je imenovala Rozlogi.
Najbrže je tudi tam umrl.

Domače vojne so ga preživele in so se še
dolgo vlekle. Za njimi je prišla ku.a in Švedi.
Tatarji so bili na Ukrajini vsakdanji gostje in
so trume ljudstva odvajali v robstvo. Opusto-
šela je Poljska, opustošela Ukrajina. Voleje so
se potikali po pogoriščih davnih mest, in nekdaj
cvetoči kraji so bili pusti kakor veliko pokopa¬
lišče. Sovraštvo se je vraslo v srca, otrovalo
bratsko kri — in iz nobenih ust še dolgo ni
bilo čuti: »Hvalo Bogu na višavah, a na zemlji
mir ljudem, ki so blage volje.«

K o n e c.