V

Cas je ziató 


Podtiena povest za mlados t 

Poslovenjena iz nemškega 

po 

Hofmanu. 

Na prodaj in v založbi Janeza Giontinita. 

1@64. 


.,s"> 


"Gani se! komur je mar zahvale prihodnjega vnuka , 
"Gani se! kogar je sram zasmehovanja rodú . " 

Koseski. 

Vvo d 

rő ei so kakor njeine cvetice v 
gosposkem vertu. Vertnar jih skerbn o 
redi, varuje, snaii3 dokler jih ne po — 
stavi v sobo, kiněiti jo in napolniti s 
prijetnim duhom . Perva in nar vea sker b 
gré otrokom. Dati se jim mora dobra 
izreja in vodilo, doseči časno in večn o 
srečo. Otrok je tako rekoč na kuinem 
razpotji, biti ali dober ali pa hudobe n 
človek , ali se sprijazniti s krepostjo, 

l* 


ali pa se razujzdanosti voditi dati ; eno 

ali drugo bo večidel po izreji. mladosti 
lahko ravnaš Ž njim, kakor hočeš ; 
tú se še dá pripogniti, kak-or Želiš. Zatorej 
pustite otročice k sebi, lomite jim 
kruh večnega iivljenja, učite jih vsega 
dobrega. kolika sreča za posameznega 
človeka, pa tudi za celo druiino 
občino in deriavo! Vsega naj se učé 
karje lepo in nravno; človeku ni se treba 
sramovati, razun njegovih hudobni h 
djanj. Ne vé se, kaj Življenje sabo pripeljá. 
Marsikdo se je v sreči in bogastvu 
rodil, njegova zibelka je bila ob


dana z likpom dragocenostmi ; mladenu 
se ni bilo treba ničesar učiti, n e 
delati, ne slugati, in lej! spremenilo se 
je njegovo stanje in revež je kakor na 
led posajen — sebi in drugim kril in 
nauka, Če se pa človek kaj dobrega 
naučí in se v sreči tudi z nesrečo so



znani, če je s ker'. duhom navdan, 
naj ga zadene kakor gna hoče nevolja 
vedno se bo Iepő obnašati, in dobro in 
zelo iz bojih rok prejemati vodil . Mirno 
in kakor hrast stoji v vsih spreminih 

časa. Ni mu treba toiiti, samega sebe 
zdajati, drugim pa nadlege delati. 
Nekaj nam lahko sledeča povest razjasni. 
Ni pa treba, da bi vsak ravno 
to delati in poskusiti mogel, kar je Lenče 
delal in poskusil. Veliko veliko druzih 
okolišinje v ktere človek v svojem 
iivljenji priti zamore ; in kar se nauči, 
se za se nauči in gotovo mu bo enkrat v 
prid. Vsaj tudi pregovor pravi, d a 'é e z 
sedem let pride vse v prid. 
Perva pa, kar se iz te povesti učimo 
je, da naj s časom vsak dobro gospodari, 
da naj bo res vsakemu z 1 a t 

t. j. nar dražje Magd, kar človek na 
tem svetu imeti zamore. e že z 

zlatom tako umno gospodarimo in ga tako 
neradi iz rok damo, koliko bolj umnige 
je treba gospodariti s časom, v kterem 
zamremo za svojo rasno in večno sreč o 
delati ; kteri pa, ko enkrat mine, se 
nikdar vei, nazaj dobiti ne more. Za— 
pomnimo si tedaj živo te besede : „C a s 
je zlatő.” Druga pa je, da mu bo 
-vse, kar se nauči, prej ali slej k pridu 
in le ga bo kakor zlatő varoval in 
k dobremu obračal, se ne bo, ne v se


danjosti, ne v večnosti kesal. 

Ti pa, ljuba mladost! prebiraj s 

pridom sledečo povest in si zgodej 
pomili važni izrek: „Cas j e zlat6.” 
Le tako bo tudi ta knjižica svoje pripomogla 
k izobraženju uma in k oblaženju 
serca. Bogom! 


I. 
Pridanič in kcal jevie. 

ekega poletnega večera čujejo memogredüi 
vneki higici vertnih ulicialostno 
vpitje, med kterim se pogoste batin e 
žvižgajoče brezovke slišijo. Silovito rojenje, 
preklinovanje, žalostni in mili glasovi 
preglašajo čudno godbo, — in zopet 
poje brezovka, zopet tuli mladi glas, in to 
gré tako hudo, de ljudje na ulicah postavajo 
in nekteri ie v hišo stopiti mislijo, 
de bi neusmiljeu.i tepei ustavili. 
Pa od tega dobromišljenega sklepa jih 
neka sosedinja odverne, ki klepetaj e 
pred množico stopi in ljudem pripoveduje, 
de je le Lenče, ki je ravno od 
svojega rednika en tovor batinj prejel. 

„Kdo je ta Len'ée?” vpraša nek 
ptuji gospod, ki je nar prej v hišo stopiti 
mislil, zdaj pa z druzimi vred ostan e 
Ženico poslušáje . 

„Lene!” se začudi babica, „joj za 
boiji dan! kaj ne poznate Lenčeta? ki 


S 

je nar veči pridanič in delanič v vsem 
našem mestu? porednega potepúha, ki 
ljubemu Bogu dneve krade in kamor 
pride nič dobrega ne stori? Od kar 
malopridni vlačugar pri nagem sosedu. 
stanuje, nimamo nii, druzega, kakor jez o 

in sitnost njim! Kaj mi ni ravno 
moje piščeta za vratove skupej zvezal, 
de bi se bile uboge iivalice sko


raj podavile, če bi k sreči zraven ne 
bila prigla? Ali ni morde zadnjič mački 
neke gospe zvonec na rep privezal, 
de se mu je vse krohotalo, in uboga 
Žival ni vedla kam? In ni tudi te dni 
bližnjemu sosedu nar lepši golobe polovil, 
jim vratove zavil in jih skor po 
nič prodal? Jemne, za živi svét! tedaj 
ne poznate Lenčeta? Vsak božji da n 
nove traparije počenja, in če tako naprej 
pojde, že vidim, de mora naravnos t 
na vislice priti, saj že raste kljuka za-nj. 

dan dobi svoj tovor brezove kaše 
in vender je za vsak udar po njem 
škoda, de se zgubi brez vsega upanja 
kakega sadii!" 

Soseda še klepetá, ko stopi zali 

mladeneč pri dvanajstih letih v raztergaui 
obleki iz hišice pred vrata. Svitle 


solzé se mu še v éernih oé'eh lesketaj o 
ko pa de se od njega govori in 
de mu je soseda hvalno pesem pela , 
ktera bi gotovo nikomur vgei, ne bila, 
si hitro solze obriše, ter nategne gobo 
v zangivo posmehovanje, rekoé' : 

"No, stara klepetulja! danes va m 
pa ie spet gré, kakor k-Iepetec v mlinu . . 
Je vender dobro, de sim slišal, kaj 
vse lepega in dobrega vi od mene veste. 
Vaše pigieta sim tedaj za vratove sku p 
povezal? No se vé de, — ker so mi 

vse Iéhe na vertu razkopale! In Belič'ni 
mai sim zvonec navezal ? Kaj pa de — 
ker nam je smetano polizala, namesti, 
de bi bila migi lovila. In sosedu sim 
golobe polovil? To se vé de 1 zakaj 

pa pridejo na naše dvorWe in naši m 
golob= spred kljuna zernje pokavsajo . 
Le tiho vi stara kuéemajka! Saj vas 
vse mesto pozná! Vsaj nikomur ne morete 
dobrega Iasca pustiti. Pojte raji 
domii. in poglejte po svojih piskrih i n 

kozicah, de se vam pečenka ne zasmod i 
in raki iz piskrov ne zlezejo! Pojte , 
pojte stara klepetulja! " 

"Le poglej en človek nesramno é'ebust 
!" vpije soseda prav strupeno . „Ka— 


10 

kor, de bi se uboga iena, kakor sim jest 
s pečenko in raki doma mastila . To 
reče hudoba zavoljo tega, de me 
draži. Le nikar mu besedice ne verje— 
mite! Tumpec Iaie, kolikor more pes 

teči. Le poéakaj! Naj te dobim, pomnil 
jo boš, ti časpotrata, ti pridaniée, ti 

pokveka ti! " 

Lenče se smeja. „ie prav, stara 
majka !” reče na to, le zabavljajte , ne 
vjamete me tako ne s svojimi krivimi 
nögami! In kadar bo vase grozdj e 
zrelo, takrat bom skerbel, de vam 
ga ne bojo vrabci pozobali! Le na me 
se zanesitel draga majka!" 

temi besedami se Lenče okrog 

obesne in beži strani , in se odtegne 

nälivu zmerjavnih besedi, kterih stari 

sosedi nikoli ni zmanjkalol kar je Že iz 

skušnje vedil . Ta hip ga ni več videti 

in krohotaje se gledavci razidejo te r 

pustijo sosedo samo klepetati. Se ne— 

kaj časa ropoče, pa ne dolgo, zakaj 

pes ne Laja rad sam --in godernjaje 

se zgubi v svojo hišo . Lenče pa leti 

lahkovoljin v bližnji gojzd, kjer je prog— 

Ije in zanjke nastavljene imel, gledat 

ali se ni morde kak ptič zasačil. 


11 

Ubogi Leni;ek! Notri mu vender 
ni tako pri sercu, kakor se zunej dela 
zakaj prav za prav njegovo življenj e 
je žalostno življenje, pravo pasje življenje 
. Staršev nima več. Njegov oče 
je bil streinik, na dvoru, kjer je tudi 
Lenček rojen bit in. je stanoval tudi 
ondi, pa nagnjenje k pijači ga je pri 
kralju ob milost in tudi kmalo pote m 
pod zemljo pripravilo. Tudi mati mu j e 
kmalo potent umerla, in tako je ubogi 
dečko` od vseh zapuščen ostal. Nihče 
drugi se ga ni kakor mati 

darica, njegova teta, ki je bila omožena 
s kraljevim hlevarjem (Iitevniin hlapco m 
in ki ni ravno sama niz, otrok imela. 
Rada ni sicer v Mg () vzela ubozega 

Lenčeta, — ime mu je bilo prav za 
prav Ljudevit, pa že od otročjih Iet 
sém so ga Lenčeta imenovali ker 
je mati zidanica dobro vedila, de nima 
siromaški deček nikogar na svetu, se 
ga vender usmili in ga k sebi vzame. 
Tode stradati ga vsaki dan pusti na 
cente, revež mora na golih tleh ležati 
in teta mu le toliko preskerbi, de kako 
stergano cunjo na-nj obesi, de je vsaj 
beraško oblečen, dalje se tako za-nj ne 


peča. Tudi ni mogla, ko bi bila kotla, 
zakaj bila je perica na dvoru, zatorej 
se je celi dan s perilom mudila in za 
svojega rejenca skerbeti ji ni bilo lahko 
mogoče. 

Ravno taka je bila tudi z redni— 
kom. Od jutra do večera se je v hievt' 
pri konjih mudil, in Lenček ga skor ni 
nikdar videl, kakor zvečer, kadar je že 
po stari navadi od njega svoj navadni 
tovor batin dobil zavoljo objestnost, ki 
jih je podnevi poéenjal. Se vé de je 
vsaki dan kako zrelo naredil, in tudi ni 
moglo skor drugači biti. Zakaj, coli 
ljubi božji dan je bil sam sebi pre— 
puščen, v šolo ni hodil, ker ni imela 
njegova teta s čem šolnine plačevati, 
pri miru sedeti se mu ni ljubilo, dolzeg a 
časa pasti mu ni bilo všeč, tedaj si je 
čas kratil kakorje vedil in znal z vsake 
baže malopridnostjo, brez pomislika, al i 
je to prav ali napak. Sicer je vedel, 
de bo zvečer brezovka žvižgala, ven — 
der to mu je vse le malo bilo proti 
veselju, ki ga je podnevi občutil , kadar 
je svoje burke počenjal. Verli tega 
je bil že kaj tacega navajen l saj mu je 
bil že tepež vsakdanji krith. Le takrat 


13 

je bil nejevoljin, kadar je po nedolžnim 
kakor ravno danes, brezovo večerj o 
dobil . To ga je jezilo. On sam ni nič 
pregregil, le njegova lesica, ki jo je na 

dvorišču privezano imel, je bila vsega 
Izriva. Pišče ji je bilo preblizo prišlo 
in lesica ga je bila šavsnila. Kaj j e 
mogel Leiaček zato? Saj vender Bi re— 
kel piščetu tako blizu hoditi! Naj M 
bila lesica platila — pa on, Leni.'ek ! 
nak to ni bilo po pravici ! 

Pa kaj hoče pomagati, svoj tovor 
tepeinic je dobil, nihče mu jih ne odvzame 
. Nar bolj ga je jezita, de mu j e 
rednik lesico ubil. Pa tudi to mu noče 
obveljali pustitil saj je v gojzdu e 
dosti lesičjih Iulzinj, si misli, in jutri si 
drugo vjamem. To sklene in s temi mislimi 
se že v noč domti verne. 

Prav za prav je soseda tudi ,prav 
imela,kergaje zlepinj imenam "Prida— 

nič" počastila, zakaj v resnici ni no— 
bene pridne naredil . Golobe je lovil in 
pobijal, tudi če mu niso na dvorišče pri 
leteli, tičemjegnjezda pobiral injih lovil, 
potem je vse prodal in denarje za sladkarije 
potrosil. Tako je čas tratil in se 
ni Will se ve de, ne branja ne pisanja. 


14 

Pri vsem tem pa je bil dobroseréen, pri


jeten dečko in zale postave, — zrel in 
izurjen, se ve de, bolj kot nobeden, ven— 
der prijazen in pohleven l se je koli;
ik,aj lepo ž njim ravnalo . Tode ga ni 
bilo skor človeka, ki bi bil to storil. 
Nasproti — vse ga je klelo zmerjalo 

mu žugalo, in čudo zares, de Bi pri 
tacem ravnanji v resnici hudob e n po— 
stal. In vender ni bilo nobenega sledú 

hudobij e nad njim ; poreden, raz 

kačen in jezičen je bil res to de 
druzega tudi nič ne, vsaj zdaj n e 
čeravno se ni dalo previditi, kam de 
ga zna še njegovo nerodno življenje 
pripeljati . 

Toliko je tedaj gotovega — Len — 

ček si ni nič glave belil zastran svoje 
prihodnosti, sivel je tje v en dan kakor 
ptič, se razvedőval, jedel, pil, spal 
pell se smejal in jokal kakor je ravno 
i,'as naletel. In kdo mu je hotel zame— 
riti? Saj je bil še mlad, in mladost je 
neskerbna. 

Brez vse skerbí in vesel dirja te— 

daj drugi dan Lenček s kosom éernega 
kruha v 1,navhi, v gojzd mlado lesico 
zasačit. Cez nekaj ur zares eno dobi, jo 


15 

utakne v svoj zavezani rokav, de b i 
mu ne -ušla, in se hüe ravno domu 
verniti, ko v neki daljavi strel zasliši . 

?Mora menda lovec biti!" pravi 
sam seboj, „üem le vidita kaj je ustrelil ! ” 

Urno se zavertivg i dirja, kakor de 
M ga veter nesel, in res zagleda korali 
lovca, se mu približa in ga spozná za 

kraljeviča Vladimh .a, kraljevega sina. 
Ta stoji poleg nekega brezna ter sil i 
svojega psa v prepad iti nekaj iskat, 
česar se pa pes noče vdati. Okoli brezna 
leta — poskuša va—nj, pa se precej 
umakne in se poslednjič pred svojega 

gospoda vleže . 

more iti ne! gospod kraljevi č 
kraljeva visokost!" se na to Lenče k 
'oglasi ter stopi bliže kraljeviča in m u 
s černim očesam derzno v obraz po — 
gleda. "Pes ni vstani tega, tode, če 
Vam morem pomagati, le zapovejte , 
jest sim že več kot enkrat tukej notri 
plezal." 

Kraljevič gleda od kot neznani glas 
pride, éverst, prijazen mladeneč mu do — 
pade in odgovori mu smehljaje se : "kdo 

si, dečko ! in od kod prideš?" 
"Jest? Lenček sim, mili gospod 


kraljevič ! Moj oče so bili strežnik v 
gradu, se nič ne spomnite?" odgovor i 
Lenček prijazno. "Zdaj sim pri svojem 
stricu. Zidarju ki je hlevni hlapec v 
grajkéini in pridem sem v gojzd si eno 
mlado lesko vjet! Glejte no tukej v rokavu 
jo iman], nar lepši je bila z med 
ysih štirih, ki so se pred Luknjo igrale 

z enim: zgrabljejem je bila moja. 
Vender mi povejte, kraljeva visokost , 
kaj de imate tukej v prepadu, če zamotem 
jest opraviti, vam z veseljem 
rad storim, zakaj pes ne pojde notri 
verjemite mil gospod kraljevi č 

„Rad verjamem” reče kraljevič 
Vladimir smehljaje se, med tem, ko mu 
čversti in zali mladeneč vedno bolj in 
bolj dopade. "Orla sim ustrelil in po 
nesreči mi je ravno v brezno padel. 
Ce mi ga vén prineseš, dobiš lepo darilo 
!" 

„E kaj darilo !” odgovori Lenček 
smehljaje se, — to vam ie rad storim. 
Nekoliko poterpite in kmalo bo rlaš. 
Samo lesko moram tukaj pustitil — ali 
bi ne hotli vi nekoliko na-njo popaziti ,

" 

de mi ne uteče. 

"No, no, bom že" odgovori kra



Ijevič, "daj jo sém, jo bom v lovsko 
mavho djal ." 

Mehi nič tebi nič vtakne Lenče k 
lesico v mavho in pleza kakor mačka 
v prepad. Kmali ga ni več viditi in ne 
dolgo potem že vriska na dnu globo— 
čin rekoi'; : 

že imam, gospod kraljevič ! p a 
merka še živi, ali mu hočem vrat zaviti ?" 

"Ne, ne, če moreš ga tako pri — 
nesti, to de vari, de te ne okremplj a 
ali pa ne vgrizne zakaj ima ojstre 
kremplje." 

je moja skerb, kraljevič' za — 
kliče Lenček, „ga bom dobil! ” 

gnali potem prileze Lenček v'é n 
po skalovji, v Levi nese orla zvezanega, 
z desnico si pa pomaga navzgor. 

‚‚Tukej sim" reče věs poten, ter 
verze orla pred kraljeviča na tla. "Sim 
se mogel prav terdo ropkati z divjo 
nesnago, nazadnje sim ga vender uiu.— 
gal , če me je tudi z ojstrim kljunam 
do kervi vsekal. Tukej le — v roko 
me je ugriznil, pa kadar sim mu zanko 
okoli krempljev vergel je moral vender 
pustiti. Tu.kej sim tedaj in če je volja, 
Vam ga precej v mesto nesem. 


18 

',Pravo! — vender poprej mi pokaži 
še svojo rano" reče kraljevič Vladimir. 
"Lej, lej, saj te je hudo z oTabil, 
te kaj zeló .boli?" 

„Nekoliko me že boli, to de n e 
deseti del od tega, kakor batine mojeg a 
strica, ki so vsak dan moja navadna 

večerjate odgovori Leni'ek. Iahkomigeljno. 
„Naj vas nikar nič ne skerbi, majhina 
rana se bo kujali zacelila. Dajte mi 
Iesico nazaj in potlej greva.” 

Iesico hoče nesti? nak roka 
roko umije, ti neseš orla in jest bom 
nesel Iesico. Nar prej pa zaveiiva rano, 
glej kri ti hudo teče. Nima nič 
rute?” 

"Koga? rute?" bara Lenček, "kdo 
bi mi jo dal? Naj le teče kri, naj, b o 
že sama jenjala." 

Z glavo majaje vzame kraljevič 
svojo ruto iz Žepa ter mu zaveže kervavo 
roko. Lenček ga stermo gleda 
in svitla solza se mu v očeh zalesketá. 

"Kaj ti je?" vpraša kraljevič, „te 

boli?” 

O ne!" — odgovori Lenče k 

„pa vi ste tako dobri in to me do solz 

gine. Zdaj pa kadar bo treba po 


19 

kakega tiča iti, le priditi, Lenček vam 
ga bo že dobil, le zanesite se! " 

„Ti aden mladenei,'” mermra kram'


ljeviő sam seboj, "lejte no, kako blagoiutno 
serce üná! — Vender povej 
mi", reče kraljevič glasneje, — "all si 
vedno tukaj v gojzdu?" 

"Hm, precej tako od jutra do ve– 

era! zdaj poleti se reie!" 

"Kaj pa pozimi, se pa učiš? " 

‚‚Nak, učim se sicer ne, pa takrat 
je v gojzdu sneg, in mi več ne dopade 

tukaj biti. Takrat pa ostanem v mestu 
se vozim na senéh (smučéh) in se der– 
sam po Iedu!" 

,‚Tako? Kdaj se pa kaj 

"Nikoli! Úemu? v šolo tako ne 
smem hoditi, ker teta ne morejo za nie 

plačevati." 

Kraljevi oprašuje dalje in zvé 

vse Lenčetove olzo5ine. iz vsega s e 
prepriča, de je Lenček sicer Inalokoristen 
pridanii'‚, vender de ni on sam 
toliko tega kriv, kakor drugi. Lupina 
je sicer slaba, tode jedro je še dobro 
in nepokaženo . 

Tako prideta do gradú, kjer Len


ček z lovcom orla za lesico zamenja. 


Verh tega mu potisne kraljevič čist o 
nov svitel zlat v roko. 

Na to vzemi Lenček" reče mu k 
slovesu, "v plačilo za svoje prizadeva— 
nje! Verh tega ti pa tudi še Iep nauk 
dam, ki je več vreden, kakor bligea 
zlat, kterega boš tako karalo zasladkal . 
Razume l Lenče, ti si zapravljivec, postopač, 
pridanič in to vse zatol ker vre dn.
osti časa ne poznaš. „„üa s 
j e zlat (5.” ‘‘ Lenček ! to je nauk, ki bi 
ti ga rad v glavo vcepil . "Gas j e 
z 1 at Öl" ‘‘ Ako svoj čas nemarno zapravljaš 
, zapraviš tudi denarje, ktere 
bi si v prihodnosti prisluiiti znal, ako 
bi s časom prav obračal. Porabi tedaj 
dobro svoj čas, Lenček ! Taciti se um— 

dosti učiti, vse učiti, kar se koli 
učiti moreš ! — Kaj bo sicer iz tebe ? 
Druzega nič, kakor reven pote011 berač, 
tat, pridanič. Zatorej uči se! Ti nimaš 
slame v glavi, Bog ti je dal dobro 

serce in bistro glavo, zná kaj iz 
tebe biti, boš vedno na to mislil, 
de j e i';a s zlatd! Svojo razkočnost 
moraš opustiti! in de jo odpraviš, se 
maraš učiti. Povem ti sicer, to bo tešk o 
šlo, to de vse nič ne dé . Kar s e 


21 

učiš, se učiš za se v svoj prid , 
in ne za druge, — drek v prid. To 
si zapomni Lenček : „ "e a s j e zlatő , 
in kar se se za—se ui,'i g ! 
Tedaj z Bogom, Lenéek! A.ko si moj 
nauk zp,pomniš in se po njem ravnaš, 
zná kaj jakega iz tebe biti, in če 
ne, bog revež svoje žive dni. To de 
upam?boš pameten. Uči se

. Lenče, de l 
oberni prav svoj i,as! Drugikrat bov a 
še govorila, in če boš že do takrat 
sprevidil, d e j e é' a s zlatő, se bo že 

dalo tudi drugo storiti . Bogom ! 

Še enkrat mu kraljevič prijazno 
migne in gré. Debelo gleda Lenček za 
njim, dokler se v grajskem ozidji ne 
zgubi. Lenček spravi svoj zlat ter gré 
domú. Tukaj priveže svojo Iesico in gré 
spet v gojzd nazaj, ter se vleie v 
gosto senco na mah. Resice in tiči imajo 
zdaj mir pred njim . Mirno sedi ter s e 
v dolzih in resnobnih mislih zgubi. 


22 


II. 
Leneek si dela . 

Lenček je bil v resnici pridani in 
neularneg‘! To so mu ljudje že sto— in 
stokrt pravili, ne le njegov stric in teta, 
temu sploh vsi sosedje brez razločka , 
vender nikoli se ga ni nič prijelo, kakor 
samo danes, ko mu je kraljevin; to 
povedal. Sicer se je opominjovanju in 
zmerjanju le posmehoval — danes pa 
se nič ne smeja, v'és je nekako resno 
ben in skor žalosten, ravno je bil 

kraljevič njim prav prijazen in mu je 
celo rumen zlat podaril . 

Od kod je to prišlo ? 

Lenček sam ni vedli, in vender je 
bila res taka, tako žalostnega po— 
bitega se čad , de še nikoli v svojem 
življenji ne tako. 

In to je imelo svoj vzrok. Lenček 
ni imel slame v glavi dobro je raz— 
umel, kaj mu je kraljevič s svojim lepim 
naukom povedati hotel, in ker je 
razumel, se ga je nauk tudi prijel. 


23 

„De, de, kraljevič ima prav” godernja 
sam s seboj, "jest sim nemarneg, 
pridanii,., ker se nič ne uéim, nič ne 
delam, tedaj časa ,prav ne obrÜam 
kakor biga imel.Casj ezlatőlje 
rekel in rad mu. verjametn, resnična je 
ta. In kako sim dosihmal svoj čas po— 
rabil? Sram me mora bili, se tega 
spomnim!" 

Lenček misli nazaj na pretekle dne— 
ve, ter se sprašuje z vso odkritoserénostjo 
in resnobo. Nič ne olepšuje, nič ne 
izgovarja, temu vidi vse kakorje resbilo. 

"Res je, de sim bil do zdaj pridanii,'
1 ker nisim vrednosti časa poznal," 
mermra zopet sam s seboj . "To de od 
zdaj naprej ne bom več, kor sim zve— 
di!, de je čas zlatő, in de je treba 
čas dobro obračati, de se denar iz 
njega skuje. De, učiti se hočem, vsega 
se uati, vsega kolikor koli bo mogoč e 
in zmiraj in zmiraj, itt če bi se mi to— 
žiti imelo, se bom spomnil zlatega pod — 
uka : „,,čas je zlato', in kar s e 
učim, se zase uéim!”" Ni mi zastonj 
kraljevič očital in me pridaničeta 
imenoval! In še celo zapravljivca! To— 
de to ni res — zapravljivec vender nisim, 


24 

že zato ker nisitn do zdaj zapraviti nič 

imel, zunej — no, se ve de ]epi čas, 

ki se morde nikdar nadomestiti ne bo 
dal. No pa saj bomo vidik ! Rumenega 
-ziáta, ta je enkrat gotova, de ga ne 
bam zasladkal, ne zapravil. Kraljevič 

sicer to misli, pa nak shranil bo m 
lepi denar in potlej se bo še kralje


vič prav čudil. čc?mu čez Leto in dan 

zopet rumeni zlat pokaii.m. Potem mi 

gotovo ne bo rekel : Lenček, ti si za


pravljivec, éasotat, pridanič, — nak boin 

že skerbel, de mi ne bo mogel kaj ta


cega več oatati. Dobro sim si zapomnil 

njegove , nauke, nikoli jih ne bam po– 

zabil. Cas je zlatdl in kar s e 

im se za se učim. Dovolj! In 

zdaj pa hajdi Lenče domú, de se s teto 

kaj več posvetvaš!" 

S terdnim sklepom vstane Lenče 

iz mahú in se čudi, de se je solnce že 

tako nizko nagnilo in nič prej zapazil 

ni, de se že večer bliža. 

"Spet bo brezovka pela, kadar 

pridem domti," reče Lenček sam seboj. 
„>!trie ne more terpeti, de se tako dol– 
go po gojzdu potepam, in če mu tudi 
povem, de danes nisim nič napačnega 


storil, ali mi bo pa verjel? No, pa naj bo ! 
Saj bojo mislim poslednje, ki jih bom po 
svojem zadolienji dobil ." 

Urno dirja Lenček in pride res o 
terdnem mraku domú. Kakor hitro v 
hišo stepi, že vidi pri čem de srno. Brez 
da bi Zidar le besedo zinil, vzam e 
brezovko s police in jih našteje Len— 
četu dvanajst, vseh dvanajst, po herbtu. 

Druge dni se je Lenče branil in 
tulil danes pa terpi vse voljno i n 
moli',é. Zidar in žena njegova se temu 
čudita, kaj tacega se jima še ni primerilo. 

"Kaj ti je?" vpraša rednik, "saj 
stojiš kakor štor! Pa ne, de bi si bil kaj 
podoblekel. Alo jopič doli!" 

"Ne, ne stric," odgovori Lenč e 
ter sleče radovoljno svoj jopič, "niő ni— 
sem podoblekel! Tepenje današnje ravn o 
tako občutim, kakor sicer — pa zato ni č 
ne tožim, ker je poslednje!" 

„Kaj poslednje? ti potepiihl” vpij e 
Zidarica, „in zakaj poslednje?” 
ker je vén zdaj, teta !" od— 

govori Lenče pokojno. "Premislil sim 
i in hočem drugi človek biti, teta ! Nič 

me ne bodo ljudje potepúha in 

pridaničeta imenovali !" 


"Na, se vé de, prismoda! Ijudje te 

bodo vprašali, kako ti imajo reči, vsace


mu rečejo kar je res in kakor mu gré !" 

res, teta; dobro vém, de sim 
'bil do danes pridanič, tode od• dane s 

naprej nisim ve, Danes sim se veliko 

nauéil!" 

ti ona se zavzame, ter 
ga jame pisano gledati. 
"Ja, jest," govori dalje Lenček, 
"jest sim se naučil, d e j e čas zlató !" 

Zidarica se glasno zakrohota i n 
pravi : „No, čeje pataka, de j e éas 
z 1 a t ő moraš gotovo nar bogatejii 
mož vsega sveta biti zakaj kotla bi 
vediti, kje de je k d o ki bi-časa 
toliko imel, kakor ti potepuh, ki Ijubemu 
Bogu dneve krade!” 

,‚Ravno to je, teta !" odgovori Lena 

ček."Dodanes nisim vedil, de j e 

zlat o' zdaj pa vem, in zato ker 
vém, ga bom tudi vedil prav obračati. 

se bom vsega in nobene ne— 
rodnosti več počél, ampak priden mladeneé' 
hočem biti de bote še veselje 
nad menoj doživeli. Le denite brezovko 
na stran stric dosihmal sim tepe š 
vselej zasluziposled—

l, danes pa je bil 


27 

nji! Le zanesite se, od danes za naprej 
1:)o imela brezovka mir!" 
‚lllencajtel danes govoriš pa kakor 
iz bukev !" mu Zidar spregovori nekako 

čudoviden, „če le niso besede prazne! ” 

»Ne‚ ne stric! terdna resnica, gol a 

resnoba je !" reče Lenček. „Dosilnnal 
visim časa umel porabiti, za naprej pa 
hočem biti tako priden, de se bote sami 
nad mano čudili! Saj me bote pustili v 
golo hoditi, kaj ne, teta?” 

kolo hočeš hoditi?" ga Zidar ca 

z ojstro besedo pobara in se zavza


me rekoi: : "No zdaj se gotovo konec 

svetá bliia! Lenče pomisli en člo


vek ! — Lenče hoče v šolo iti in se 

uiiti!" 

„Res je, tako hočem, ,če mi le vi 
in pa stric dovolita,” odgovori Lenče . 
»Kar se ui,im, se za se učim in zato 
se bom gotovo pridno učil ." 

»Tedaj za se se učiš" se Zi 

darica vedno bolj in bolj začuduje. „To; 

bi bilo Že prav Ali pa imaš tudi denarje. 

Misliš prismoda, de mi po cesti denar 

poberamo, de bomo šolnino za te od


rajtovali? Ne potrosimo še tako preveč 
s tabo ? Saj te moramo oblačiti in rediti. 

2* 


28 

ln zdaj pa še šohtino plačevati ! Se vé 

de, e tega so manjka!" 

Lenček stoji v'és pobit in žalosten, 
upanje ga je zelő goljufalo. Tega 
mislil ui, de ga ne bojo zavoljo par 
beličev uěnine v šolo pustili. Kako se 
hoče tedaj kaj učiti, če nima priložnosti ? 
Zalosten Iré v tla, ker vidi, de gredő vsi 
njegovi sklepi po vodi. Zidar vidi, de 
se Lenče solzi in nenavadno usmiljenj e 
se mu sercu obudi in pravi : 

„Cujx Lenče, moja žena ima prav, 
v šolo te ne moreva pošiljati, ;raka] 
sva siromaka, ki si komej vsakdanji 
kruh prisluiiva. Tode, poslušaj me, 
mislim tedaj, de ti je resnobno se po — 
boljšati in ne več lenobe pasti! to j e 
dobro znamenje in jutri bom z gospod 
nadldevarjem govoril, de bi te k nam 
v hiev za učenca vzel. Tukaj je dosti 
opraviti, hočeš priden biti, in 
rečer ti Lenéel ako bog pameten in s e 
ne boš nič zameril„ ako boi konje re— 
dama glegtal in se povsod prav védel 
zna še kdaj kaj posebnega iz tebe 
biti, — morde še celó konjski hlapec 

pozneje enkrat pravi hlevár, kakor 
sim jest zdaj. To ti pa. povem, de 


pusti le na stran svoje navadne burke, in 

če mi le eno poönegl boš dobil s pasjim 
bičem po koži in brez usmiljenja boš iz 
hleva spoden in potlej se mi kar ne kaži 

več v mojo hišo . To ti povem, niso prazne 
žuganja, meni ni vse enol de bi zastran 
tebe ob svojo službo prišel . In to dobro 
veg , de, če te seboj v hlev pripeljeml 
de sim za te odgovoren! Pomisli tedaj , 

e se upaš prav zaderiati in prideri biti, 
te vzamem jutri seboj in če ne — pa 
ne !" 

„Upam si, stric!” odgovori Lenček 
terdno, "akoravno bi rani v golo šel, 
kakor v hlev. Priden in pameten hočem 
biti in ne godernjati, e mervice ne, 
če bi me po mojem zadolienji spodit i 
imeli." 

„Prav je tako, potem takem je ta 
roč dognana, bomo le vidili,” reče Zidar. 
‚lMarjanal daj mu vei,'erjo ! Prav za prav 
bi mogel danes brez večerje spat iti, ker 
si se tako dolgo klatil — pa že vidim, 
de si imel vzrok in zatorej naj bo vs e 
pozabljeno za ta pot !" 

Zidariča dá Lenčetu kosec kruha 
in nekoliko soli l in s to večerjo se 
spravi Lenček na svisli v svoje na 


vadno gnjezdo. — Popolnama prav mu. 
sieer ni bilo, de ho mogel v hlev iti, 
zakaj zidal si je ie podnevi gradove po 
vikavah, kako de bo v šolo hodil, se 

vsega učil, kar bo koli v kacih bukvicah 
najdel in de ho smel enkrat pozneje se 
kraljeviču pobahati rekoč "Tukaj sim 
Lenček, nekdanji pridanič, tode zdaj moder 
moi, in to se imam vam zahvaliti 
gospod kraljevič, in tukaj je tudi rumen i 
zlat, ki ste mi ga podarili bili, vidite torej 
de visim več zapravljivec, ampak pa— 
meten, veri korenjak !" Take in enake 
reči si je domišljeval, in zdaj pa se mu 
nima nič tega spolniti! Kakor se kaiel 
ne bo mogel biti učen možak, ternuč le 
hlevno streže, kjer se nikakor prav ne 
bo dalo lepega časa v zlatő preoberniti. 
To Ina ni bilo nikakor všei'!,. No, pa Lx' 
se če, betiče previdi„ de je holjš i 
malo, kakor n i č storiti, znira boljš e 
vsaj malo se učiti, kakor čisto nič , 

zmiraj boljše v hlevu opravek imeti„ kako r 
s potepúhi po ulicah razsajati. To ga 
vpokoji in poterdi v njegovih dobrih 
sklepih . 

„ ~•ai j evič mi je rekel : naj se učim” 
'epta sam med seboj. „Naj se vsega 


31 

učil, tedaj vsega kar si koli bodi ; naj 
čas prav obernem l in to tudi hočem tak o 
gotovo, kakor mi je Lenček imé! Bogvé„ morebiti pridem nazadnje tudi k 
bukvam! Treba je poterpeti in se prijeti 
tega, kar je komu nar bliiej." 

Tako si misli Lenček, in v teh 
mislili zaspi, dneva pričakovaje, da se 
bo kot visokokraljev hlevarček zbudil . 


hlevu. 

Postal je tedaj Lenček že nekaj 
res de nič posebnegal boren blevarček 
le, vender nekai, nemarnei ni več ali 
pridanič in potepůh, in ta misel mu pomaga 
marsiktero grenko potreti koj v 
začetku njegovega početja, kakor tud i 
pozneje prav pogostama. 

Ni drugači — kdor nov stan nastopil 
muje zmiraj pot težavna in ter


njeva; dalje in dalje pa prijetnigi 
postane in poslednjič ceh; cvetlice po 
nji evető. 

Ubogi Leni;ek! Se vé de za-nj j e 
bilo veliko več ternja kakor za druge, 
zakaj bil je uboiec l brez vse pomoči, 
in kakor pridanič povsod dobro znan. 
Starejši hlevne hlapčeta, k-onjski hlapci , 
hlevárji l koMjaii - -vse ga zajeda, 
draži, mu nagaja in Lenček more vse 
poterpežljivo preterpeti. Vsák trenutek 
gromi zajedovatije in preklinjevanje nad 
njim in ubogi deček ne more nikdar 
nikomur vstreči. Ce kaj zmanjka, ali če 


ni kaj prav po godu. — Lenče je vsega 
kriv, če je pri vsem tem tako ne— 
dolžen, kokon jagiijiče. Vse le njega 
dolži ; zdaj ga zajedajo hlevarji, zdaj 
konjski hlapčoni, zdaj k.oMjai'i in poslednjič 
mu pritisne še pogostoma gospo d 
nadhlevár nektero gorko z jermenom 
čez pleča. Prav za prav je bilo Leni';etovo 
iivljeiije pravo pasje življenje, ven — 
der ne zgubi serčnosti in preterpi vse 
zadovoljno. Zajedanje in zaničevanj e 
vse molčé sprejme oskerbi lepo svoj e 
opravke, in, kader je po krivem obdolžen, 
se vé tako jako in tako pametno 
odgovoriti, de se vtseiej ne le njegova 
nedolžnost skaže, teniuč de tudi spoštovanje 
pri sprednikih in glavarjih svojih 
védno bolj in bolj zadobí . 

Počasi se mu začne vse poboljševati. 
Ljudje sprevidijo, de ni več Len-

e stan pridani in nemarnei kakor ne— 
kdaj, temuč de je panletenl dober in ukaieijin 
mladeneč, in zato tudi od sedaj 
vse lepše ž njim ravnajo . To gá, na novo 
še bolj k pridnemu vedenju spodbode . 

vé de ni bilo delo te baže, de bi 
bil imel celi dan dosti opraviti . V malem 
i,'asu vse vezlo opravi in nihče mu ne 


34 

more nič oporekovati, ker je v vsaki 
tudi nar manjši reči do pičice natanjčen. 
Se celo njegov rednik je zadovoljin 
njim, tudi pred nadblevarjevim jermenovim 
bičem ima odsihmal mir. 

Vender Lenček ni zadovoljin. Ni 
koli ne more kraljevičevih besed po— 
zabiti, besed namreč čas j e zla t 
in: kar se u.éi g, se za se ucls. 
Zmiraj mu te misli po glavi blodijo in 
sipo ga jezi, de ima tako malo dela 
in učenja, de mu še časa ostaja. 

mora drugüi biti !" si misli 

sam seboj, kader včasi pri konjih sedi 
in kraljevičeve besede pretuhtuje, — 
‚‚moram vender konjskega hlapca in ko


jaie plz,ositi, de me jezditi in voziti 
naučé. Ce tudi nič ne pomaga, 
mi tudi gotovo ne bo, -kar s e 
učim, se le za se učim!" 

Gré narprej h konjskemu hlapcu 

ki je bil vedno nar prijazniii Z mijiin? ter 
ga lepo zaprosi ; tode ta ga koj zapodi. 

llKaj te Iaska? prismoda!" reč e 
konjski hlapec krohotaje, "mislig de ni— 
mam nič druzega opraviti? Poberi se ! 
in ne pridi mi več s tacimi traparijami 
pred oř,'i!" 


35 

Lenček pobesi glavo , in gré prob', 
vender sercá ne zgubi. Na to gré k drum. 
gemu, — k tretjemu hlapcu, — pa oba 
ga z gerdim odpravita. Ubogi Lenček bi 
se bil rad toliko učil, pa vsaka mu spodleti. 
Okrog tava in toči britke solzé, kader 
ga nihče ne vidi. Skrivaj namreč 
zato, ker je vedil, de nima od nikoder 
pomilovanja, ternuč le posmehovanj e 
pričakovati. 

Eden vender zapazi nekega dne 

Lenčetove solzé, in sreča za-nj, de j e 
bil ravno gosp . nadhlevar. 

"No, kaj ti je? Leni"Iek!" ga ta 
poprasa. „Si pa ie spet kaj naredil 
de se ti šiba obéta !” 

"0 ne, gospod nadhlevar! nihče mi 
ni nič zalega storil ," mu Lenček odgovori. 


‚lZakaj se pa kisa' .?‘c 

"0 gospod nadhlevar ne jezite 
se nad menoj! — rad bi se kaj uči] 
pa se ne morem!" ihti Lenček. 

"0 ti űudna prismoda !" se nadhlevar 
zakudi„ — drugi hlevarčki so zadovoljni, 
ako sejim nitreba ničesar učiti, in 
ti čudni moi! kaj bi se pa rad učil?" 

llJezdariti vozitil — konje vá



diti, jih zdraviti, če bi zboleli, — 
v sega tega, gospod nadh.Ievar!" 
"No, reci tedaj hlapcom, ti bodo 
ie vse pokazali." 

"0 nee" odgovori Lenče, , lvse tri 
senzeprosill panihče noče nič od mene 
voditi. Ravno to je, kar me tako močno 
Zali." 

„Bes jih plentaj, morajo te uéiti „ 

če te veseli,” reče pomilovaje nadhlevar. 
„Pojdi Lenče, — in zato ker so se 
vsi trije branili, te bo mogel vsak en o 
uro uéiti! Lenuhi saj tako pol dneva 
brez dela leié, in leuobo pasejo !” 

Lenček je vesel in žalosten. Vesel 
ker se mu priložnost učenja ponudi ; za 
losten pa, ker vidi, de mu bodo hlaponi 
terdo plačevali, ker so od predpostavljenih 
primorani ga učiti, ř•esar geli. In 
res, kakor mu je od začetka terda šla, 
v hlevu, je zdaj vender še le veliko 
hujši. IIlapčo~i vso svojo žolč nad njim 
zlijejo in med učenjem padajo udarti 
kakor toča na—nj. treh dneh nima ve č 
nar manjši delčika na svoji kopi zdravega, 
-As je razbit. Lenček mora neizrečeno 
veliko prestati, vender ostane stanoviten. 
Ce gromijo biči po njem, se 


37 

sicer zvija, pa nar manjšega glasú ni 

iz njegovih ust, če ga konj verie, ali p a 
ob zid tresi — kar se je vsaj od začetka 
večkrat zgodilo, zakaj hlapci s o 
že za to dobro poskerbeli — on se nikol i 
nič ne pritoži, temuč skoči urno na konj a 
in kolikor more zatajuje svojo bolečino 
prikriti. Terpi kakor jagnje brez 
pritožbe in brambe . 

Pa tudi kako se ui"i! Se vé de, 

če so že biči tako žvižgali kader je 
vse prav storil; kaj je le bilo, če 
je kak majhen pregrešek naredil! Len — 
ček si pa na vso Inn' prizadeva jim, 
kar le more vstreM in čez štiri tedn e 
premaga ne le vse težave, temui'3 tud i 

samovoljo svojih učenikov. Kakor pribit 

sedi na sedlu hi si upa z nar boljši m 
jezdicom za stavo dirjati . 
"De te hencaj ! to je pa že jak mla


denei !" reče véliki hlapec, "pred krat— 
kim me je še jezil, zdaj pa imam re s 
veselje nad njim ." Veg kaj, Lenček, 
prav za prav si se že izuéil, vender 
ker tul dopade', M hotel še kaj iz teb e 
druzega narediti. Jezditi si se naučil, 

te veseli, te bom še učil konje vajati 
in krotiti. 


38 


Lene je s tem kaj zadovoljin . 
Vsako prosto uro je na jezdi~i in v 
kratkem se mu znajo nar divAi konj i 
zaupati. Lenček akoravno prav mlad 
fante jih vender le uiuga in nazadnj e 
ni hlapcu. žal, de ga je jahe učil, ker mu 
zdaj veči polovico dela Lenček prevzame 
in jih ravno tako dobro če ne še 
boljši oslzerbil kakor on sam. 

To so bili srečni dnevi za Leneta. 
On se učí, porabi svoj čas in je za.dovoljin. 
Kmalo ga ni boljšega jezdica 
krog in krog, kakor je nekdanji pridani č 
Lenček, le to je Mfflda, de nima še Ilič 
koristi od tega. Vsaj zdaj še ne, zakajvedno ostane še ubogi hlevarček, kakor 
poprej. 

Tode vse to Lenčeta malo sk-erbi. 
On se vedno učí. Kmali zna voziti, 
ravno tako dobro kakor jezdariti. Skor 
neverjetno je, kako hitro se priverie s 
šestero čverstimi konjiči derdrati, jih sénn 
ter tjč sukati, vé jih na mah, kakor 

odrezal ustaviti ; kar bi kraljev kÜijai 
ne bil v stanu. nič boljši narediti. Lenček 
je vsem čudna prikazin. Nihče ne umé 
tako s konji v caker hoditi kakor on 
in morebiti svoj živi dan bi bil v hlevu 


ostüll ako bi se med tem nekaj posebnega 
pripetilo ne bilo. Kralj namreč se 
podá na ptuje in vzame vse svoje konje 
seboj. Zdaj je pa Le preč z voinjo in 
jahanjem in Lenče ima spet obilno asa 
vsaj za eno leto, zakaj tako dolgo inla 

kralj na letu jeni ostati. 

Kaj mu je pa zdaj poeti? Lenobe 
pasti hoče, temué učiti se hoče 
in čas si k pridu obračati. Pa kako ? 
Malo pladice, ki ga je kot hlevarek 
prejemal l mora svoji teti odrajtovei 
tedaj v golo ne more hoditi, bi e 
tako rad tudi hodil. Vender kaj bi se pa 
učil! Lenče misli in mislil pa nič mu n e 
pride na misell dokler nekega dne pasji 

hlapec psov ravno nlemo pride. 

,eCaj" si misli Lenče — „kaj k o 
bi pse za lov vaditi šel. To gotovo n e 
bo težko. — Luk.ec!” pokUe hlapca 
ki pelje lovske pse memo njega. 

Ker sta se že od prej poznala, j e 

ta precej pri volji Lenčetovo željo spol 


niti, proti temul de mu bo nekoliko dela 

prevzel. 

"Le se oglasi pri gospodu vélikenn 
Iovcu, Lenče' mu hlapec nasve. 
"Morebiti, ti dovoli priti." 


40 

Lenče gré naravnost k vélikemu 
lovcu. Spervega ni ta niő kaj pri volji 
mu v pro gnjo dovoliti, poslednjiő m u 
vender privoli s to pogodbo -- de naj 
mu za konja skerbi in jeie vadi. 
Iien'e je koj pri volji in dozdanji hlev a 
Zlek postane zdaj pasji hlapéek. Pajdak 
se mu posmehujejo, ko ga pri psih vidijo , 
Lenée se pa za to le malo zmeni . 

se smejajte," reée sam pri 
sebi, "kar se se za se učim 
in ne za vas. Boljgi je kaj, kakor 
lenobo, pasti. " 

Cudno je bilo pa zares, de öesar 

se je Lenée prijel, se je vse drugaő i 
prijel, kakor drugi Ijudjé. To je, on j e 
razumel, de je ia,s zlatő in de se z a 
se kar se uéi. 

Potem ko so drugi pse nasitili, jih 
na sprevod peljali, potem se vleiejo in 
Ieié kot Ienúhi brez vsega dela. 
pa ne dela tako. Prav pazljivo °gleda 
kako de lovski hlapci pse za 1ov vadijo, 
ter jih prosi, de M jim kaj pomagati 
smel. Ni terpelo gest tednov, ko 
Leni:e ie skor vse druge v pasjih 
vajah prekosi. Tako mu je ta vaja od 
rok-. šla, kakor de bi se ne bil iive 


41 

dni z nič druzim pečal, kakor z vajo 
psov. 

Pri enem Lovu ravno na kraljeviča 
nameri. Po danih naukih ga ni več 
vidil, zakaj kraljevič je bival večidel 
v Parizu, Londonu, na Dunaji in j e 
poredkoma v stolno mesto svojega očeta 
dospel. Precej spozná prijetno obličj e 
Lenčetal ter mu k sebi pomigne. 

„No, si ti vender le tisti pridanič, 
ki si mi nekdaj orla iz prepada prinesel? 
res, dobro se spomnim. 
Kako ti je kaj? Si moje nauke spolnova!? 
Si se pridno 

„Učil sim se, kraljeva visokost!” 
odgovörí Lenče derzno in zaupljivo, 
'učil sim se kolikor sim mogel !” 
„Kaj pa tacega?” 

„Voziti, jezdariti, konje kovati i n 
pse vaditi za lov.” 

druzega nii:;?" ga kraljevič 
popras'a. "To zmiraj po pridaničetu 
diši. Jest visim tega mislil, ko sim rekel, 
de se imaš učiti. Brati, pisati, rajtati! 
To bi bilo za te! Voziti in jezda 

riti to je malo menj kakor lenobo pasti. 
No, pa naj bo! Kaj pa si zdaj ? 
Prav za prav hlevaróek-od 


42 

kar so pa svitu kralj odšli, se pa tudi 
s psi ukvarjam" mu Lenče odgovori 
nekoliko pobit, ki prej hvale kakor 
graje od kraljeviča pričakoval . 

— pasji hlapi,ek 
to je vse malo !" reče kraljevič, „ti 
mogel vse kaj več biti !” 
‚‚Saj bi tudi bil, ko bi bil mogel" 
se zgovarja Lenöe, in solzé se mu po 
licah ulijejo, "saj nisim mogel! Stric 
so me v hlev seboj vzeli in tukaj sim 
storil, kar sim mogel, mislil sim nam— 
reč, de je vender boljši kaj početi, ka

" 

kor nič. 

„Že prav !” reče kraljevič nekoliko 
prijazniii. "Tode povem ti, Lenče 
de nisi še na pravi poti! Ti bi bil za 
kaj več kak-.or za ubozega hlevarčka, 
tvoja glava je za kaj več vstvarjena . 
Pomisli to, in ne pozabi tega, kar sim 
ti že poprej povedal : Cas je zlat ó 
in kar se učiš se za se Ü'óig! 
UČÍ se, učí se Lenček ! Ce se dobro po— 
primes', mora še nekaj iz tebe biti. Verli 
tega, de bo' videl, de nisim s tabo čisto 
nezadovoljiv Lovec pojte sem!" 

Lovec urno priteče : kaj velijo kraljeva 
visokost? 


43 

„Dajte tukej Lenčetu mladega psa 
.angliansk-ega plemena” reče kraljevii4 
„naj ga bo vadil! Imejte skerb za 
niladenča, hočem vidni, kaj de je v stani 
vse narediti, zakaj meni je za-nj mar. 
In éujeg Lene! Prizadeni si s psom — 
Če bom vidri de si priden, bom . . 
no borno ie vidili! Pred vsem si zapomni 
: de je čas zlatő! — Z Bogorn! 
Kader iz Pariza pridem, kamo r 
jutri pojdem, bona po tebi popragal!” 

Kraljevič se tedaj tjé podrl, , 
Lenče gré domú. Nič ni kaj zadovoljin 
.sta s Ko


de kraljevičem skup prišla. 
liko si je vse prizadjal njegov nauk 
posnemati-in mu vstrei,i, in še mu ni 
všeč. Kaj hoče druzega storiti ! 
vse svoje Življenje bi bil rad v golo gei 
pa saj ni smel! Dobre volje mu ni 
manjkalol le denarja ni bilo. In vender 
je govoril kraljevič, kakor bi bil Lenč e 
vsega kriv. Skorej bi se čez-nj jezil ; 
vender se potolaži v mislib : "saj mi 
je psa daroval, gotovo dobro z menojmisli." 

"Vse eno, on je vender le dober 
gospod !" mermra sam seboj ; žal mi je, 
de je+ tako hitro od g el, de bi mu bil 


44 

vsaj povedal, de imam še zdaj njegov 
rumeni zlat dobro spravljen. No, 
brati in pisati ie tudi še čas prišel , 
de bom znal," 

Tako reče Lenče in to ga še to— 
lasi. Pred vsem pa sklene terdno kraljevičevega 
psa dobro izuriti. Vzame 
ga seboj v hiev, mu tam kočico naprav i 
ter ga ne zamudi uMti l in pes mu kmali 
pokate, de bo priden učenec. Se vé de 
ga je umel Lenček tudi vsega vaditi . 
zakaj je kdo poterpeiljivl je bil 
Lenče gotovo. Učenje mu je bilo ljubše 
in krajše kakor delo kakorgnje' koli. To— 
de mu še vedno časa ostaja, zatorej 
misli spet od kraja, kaj bi počel. 
Branje in pisanje mu kar ne gré iz 
glave. To je tudi kraljevič hotel ; tode : 
kako? to je vprašanje. 

Vender kar človek enkrat terdno 
sklene, tudi večidel doseže . Vsaj z 
Lenčetom je bila ravno taka. Sin go— 
spod nadblevarja, ki je ie pol leta v 
golo hodill sedí nekega dné s tablico 
v rokah pred hišo in se uči. Beri se 
Lenče opomni l de bi se zamogel od 
malega Poldeta kaj naučiti. Gré na 

ravnost k njemu 


" 

„Poldek!” kaj delaš? 
Maligaježe prej poznal, ker muje 

Lenče Že marsikaj prej vstregel, zatorej 

se mu nasrneja in pravi : "Saj vidiš, 

Lenče, učim se !" 

težko kaj ne? Pokiek!" 
„Prav lahko ni. rtudi ti brati ?

Zna, 

Lenček !” 

"E nak, pa rad bi znal. Pokiek ! peskaii 
mi, pokaii, kako se dela ? če hočeš!" 

Mali Poldek je precej pripravlje n 
in Lenček pazi z očmi in ušesi na to 
kar ga mali učenček, čeravno silno ne— 
pripraven, uči. 'ode, kdor rad pleše, 
temu se lahko gode. Vse na enkrat bi. 
rad poierl, kar mu Poldek kaže. In 
koj o pervi poskunji se polovico čerk 
navadi. Se vé de je bilo čudno viditi 
velicega hlevari;eta pri svojem majhne m 
učeničku, in kdor ju skupej vidi, se pač 
smeja; sode Lenčeta vse to nič ne 
skerbí. On se uči, — se uči prej in 
zdaj in preden so štirje tedni pretekli , 
Lenček Že bere kakor nar bolji šolar, 
zná Že za silo na tablico pisati in še 
eelő rajtatil vsaj toliko, kakor njegov 

čeitiček Poldek . In zdaj se list preberne. 
Lenček ni več učenec, ampak 


ué» i

enik, in Poldek je vesel, de ima tako 
umetnega pajdaia, ki mu je poznej e 

tudi vse bolj teike in zvite reči pretuhtovati 
pomagal. 

Zdaj je Lenček vesel, kakor de 
W Bog vé kdo bit — zna brati, pisati , 
rajtati — in naj kraljevič pride, Lenče k 
si je gotovo snest, de mu bo veselje 
naredil. Prav srečnega,.čez vse sreč— 
nega se Lenček šteje. Nar veči teiava 
— podstava vse učenosti, — je 
premagana. Pervo stopnjo, ki v zaklad 
vse učenosti pelje, je dognal. Vpervič 
tedaj v svojem iivljenji je Lenček popolnama 
zadovoljili in nekak ponos s e 
ga loti, de sim z lastnim prizadevanjem 
ovére prederi ktere bi mi bil e 
celo iivljenje v spotiko. 


47 


IV. 
Lov. 

Od kar se je Lenček brati naučil, 
ima vedno bukve v rokah ali saj v žepu. 
Kje de toliko bukev dobi, sam Bog vé. 
Mende mu jih večidel gospod grajsk i 
pridigar posojujejo . Lenček namreč hodi 
h keršanskema nauku in te ure, so mu 
bile studenec nar veči blagoslovne sreče . 
Gospod pridigar čislajo visoko mladenča , 
ki jih vedno tako pazljivo posluša, in 
ga včasi seboj domli povabijo, mu bukve 
darujejo, ga s popirjem, peresi i n 
enaciuii rečmi previdivajo, ki so za 
Lenčeta nar dražji zaklad. Včasi mu 
ie kak poseben pomigljej dadő, kterega 

metni Lenče prav porabiti, in se 
sploh z ubogim dečkom prav prijazn o 
pečajo, tako, de Lenče v enem letu, 
vse druge ué'ence, ki so že prej šolo 
obiskovali, jako prekosi. 

Zraven tega pa svojega dela ni— 
koli ne zanemari. Njegov pes je ravno 


48 

tako za uk pripravljen l kakor on sam. 
In moral M ga skor daljei,' krog in 
krog iskati, de bi kakegá tako izučenega 
psa dobil . Zakaj kar je Lenč e 
počel, ni storil le na pol, temuč čisto 
in popolnama. — Zdaj pride tudi kraljiz svojega popotvanja nazaj. Hiev je 
zopet s konji napolnjen in Lenče stopi 
spet nazaj v prejšnjo službo za hievarek.
a, in voinja in ježa se zopet 
zaénete. In Mio ima Lenče nepopisljivo 
veliko. opraviti, opravi vender le vse 
voljno, rad in z gorečnostjo. Zjutrajpreden se dan zazná, vstane 2 opravi 
konje, in se usede v kak kot k svojim 

bukvam.Potem jezdi s konjskim hlapéo– 
'Ion) vén, pomaga konje vajati, se mede 
s svojim psom in gré k svojim bukvam 
nazaj in porabi tako vsako uro, vsak 
trenutek-do terdne noči. Tako je dan za 
dnevom in vsaki vei,'er, kader svoje 
misli k Bogu povzdigne, se tudi spomn i 
kraljevii,'a, kterega dobromislječa beseda 
ga je na pravo pot pripeljalal in komajčaka njegovega prihoda l de bo smel 
pred njega stopiti in mu rei,'i : "Zdaj 
kraljeva visokost! gospod kraljevič . 
vidite inc ali sim vaio besedo natanko 


49 
spolnil ali 
ali ne!" 
ne, ali sim stan pridanič, 
Lenče dobro vé de bo odgovo r 

vés drugačen, kakor takrat, ko je psa 
od njega v poduk dobil. 

Lenček čaka in čaka kraljevič a 
tode le čaka in upa zastonj. Kraljevi(' 
potuje po Angleškem, Francoskem 
in Laškem ter mu ni mar za ubozega 
Lenčeta. Tega je pač že davno pozabil 
. Lenček se pai, čez to nekoliko huduje, 
ker bi rad bil pokazal kraljeviču 
de je moško , v'és njegov svét dopolnil l 
vender v svojem delu nič menj goreč 
ne postane. Dobro mu je znano , de 

v:
kar se uči, se za se uči m to ga spodbada 
vedno brez počitka po poti začetega 
dobrega napredovati . 

Tedaj kraljeviča le ni, in ga ni 
pa nekaj druzega se primeril kar Lenčetu 
novega prijatla naklone. 

Kralj dobi visokeOste. Bilo je v jesenil 
o nar lepšem lovskem času, in ker ni 
kralj Lova le s posebno strastjo čislal, ravno 
tako tudi njegovi gostje ; zato napové 
velik lov, in vélikemu lovcu, gojzdnarjem, 
gonjačem in pasjim hlapcom na zna


je dá, de imajo zato pripravljeni biti. 

3 


50 

Namenjeno jutro pride. Vse je napravljeno. 
Ljudje, psi, konji vse je pri


pravljeno, pričakuje se še sam kralj . 
Tudi ta pride ter pregleduje z bistrim 
očesom svoje ljudi uri živali. 

„Kje pa je moj pes?” vpraša kralj, 

,zakaj ga nisi sém pripeljal? Dobro 
de za druzega nobenega ne maram 
posebno pa danes, ki se mislim njim 

svojim prijatlom skazati . Nibče mi ne 
verjame, kaj de vse ta pes na lovu zná 
in zato naj se vsega prepri(:lajo!" 

Véliki lovec na to obledi in se 

trese kot šiba, gonjači, psar in drugi 
se prestrašijo in na obličji se jim skerb 
in osutpnost bere. 

,lPresvetli kralj !" jeclja lovec, „p i 
kec ne more iti!” 

more! kako je to, de ne ?" 
povzame kralj, „roao mi pošlješ po—nj 
in mi ga sém pripelje! ” 

„Presvitli kralj!” jeclja lovec 
še bolj bled kakor re' — ikec svitli 
kralj, —je, —je . " 

"Kaj mu je? Vsaj ni bolan Go-

vőri!" 

. . „Pikec je cerknil! presvitli kralj !” 
prijetlja nazadnje lovec trepetaje. 


Vse omolkne. V trepeči tihoti pričakuje 
vse kraljevega odgovora, zakaj 
bil je silno nagel in ojster — in pikec 
njegov nar ljubši pes. Na čelu se mu 
protivna jeza bere, oči se mu blisketaj o 
in vés serdit zagromí : 

„Kako? pikec de se je stegnil ! 
To ni mogoée! vi"waj sim ga vidil 
zdravega!” 

„Eno kost, kraljeva svitlost” 
odgovori lovec bolj trepeé, „eno 
kost je neki dobil — in tako jo je gladoven 
ierl — pa v goltancu mu je 
ostala, vse smo si prizadjali blago 
žival rešiti, — pa zastonj — v rokah 
mi pogine.” 

"Kost! pikec!" gromi kralj v si– 
loviti jezi. "Kako je dobil pikec kost? 
Ali sim ti ga ukazu-s kostmi rediti?" 

"Milostni, svitli kralj!" zakliče lovec 
ter se verže pred kralja na ko– 
lena, — "jest sim nedoliin! Nihče mu 
ni dal kosti — jo je mogel neki pri 
sprehodu pobrati." 

„Tedaj so pasji hlapci krivi!” zavpije 
kralj še zmiraj serdit, "Paglavce 
je treba gibati, prav gorko gibati de 
bojo za naprej bolj pazljivi. Ti žival 

3* 


52 

pasja! Tedaj iz nagega lova ne bo nič? 
kaj bom počel z vsimi druzimi psi, 
saj ni nobeden za rabo, de bi se za


mogel njim pred svojimi gosti junak o 
obnesti, potem, ko sim jim že toliko 
lepega od pikca pravil! Lovec ti greš 
v ječo! — Prei',! Spravite pse in konje 
stran! In pesjake dajte bičati Prcč !‘‘ — 
V nar veči serditosti se oberne 

kralj proč in gré proti poslopji. Naen


krat pa skoči Lenéek, ki je od strani 
gledal in poslušal, ker se mu lovec 
sinili, pred-nj ter reče prederzno : 

‚,Kraljeva svitlost ! jest Vani lahko 
pomagam, de Vam ni treba lova opu


š'éati, če hočete poskusiti mojega pinieta!" 


„Kaj kvasi, trapé'e!‘‘ ga nejevoljno 
kralj zajé. "S poti, če ne bok 
bičan, kakor psar tam le. " 

„Le, zastran mene dajte m e 
é"ati, t* poprej poskusite mojega 
kuieta. Ce ne bote na lovu popolnama 

njim zadovoljni, nočem besedice ziniti, 
če me daste kaznovati . Tode verjemite 
mi, kraljeva visokost, vaš pikec 
je bil le muha proti mojemu pinéetu . 
To je pes, ki ga hote le veseli in ker 


53 

ravno niste pri volji in hočete lov za 
danes opustiti in ker se mi Lovec smili 
in pesovodji, ki imajo po nedolžno kaznovani 
biti, in pa prav po nedolino l 
premilostni kralj! — kdo si če kaj, 
če se je pikec nad kostjo zadušil 
zato Vam hočem danes svojega pinčeta 
posoditi in vidik boste, premilostn i 
kralj! de Vam bo všeč. Pikee se mora 
pred mojem pinčetom še skriti! Le poskusite 
pini,eta! čem le iti po-nj? prei


svitli kralj! V hlevu ga imam!" 

"Ali je paglavec terčen?" vpraš a 
kralj glavnega lovca, ki je zaupljivo se 
bliiej prihlinil. "Kaj kvasi tukaj od 
svojega pinčeta? Kdo je to?" 

„Hlevarček je, presvitli kralj” odgovori 
urno lovec, „tode ni prismojen, 
ne temveč uren, prebrisan dečko je, 
in če svitli kralj kuieta viditi blagovolijo 
— zares prav čedna ilvalica je — 
morebiti . . .” 

',Zares, pravi korenjak je !" od


govori Lenček. "Le počakite en tre


nutek, kraljeva svitlost! kmalo bo tu


kaj !"

Kakor blisek skoči Lenček in 

pripelje ko M trenil psa seboj . Kralj 


54 

gleda — pes je resnično silno lep i« 
vse njegovo obnašanje je priča, de je 
v dobri goli bil. Kralja jeza mine in 
nasmehljaje se, reée : 

,Zares — prijetna stvarica! če

' 

je tudi tako umeten kakor lep, ga gotovo 
nima para!" reče kralj bolj pohlevno 
l in glavni Iovec,, gonjači in psaj i 
začnejo Ioiej dihati",Cigav je pa pes?" 

„I, moj je !” odgovori Lenček . 

"Tvoj! kje si ga dobil ? 

1,0 ne, Bog me vari l kraljeva 

svitlost! zakliče Lenček zavzet. „Kraljevič 
Vladimir so mi ga darovali.” 

Je res? Iovec!" ga kralj popraga. 
"Res, presvitli kralj, in dečko ga 
je prav pridno za lov — 

,‚Poznag tedaj dobro psa? " 

Prav dobro, svitli kralj!" 

,l 

"Je res tako dober kakor pikec !" 
„Mislim de, še boljši! iz službe 

me zapodite, če ni res 1” 

llPrav! bomo poskusili! rei,'e kralj. 

— Tedaj ostane pri lovu. Ce mi pa 
pes ne bo delal po volji, se znate pri — 
praviti za terdo kazin. Urno, Iovec ! 
Moramo hiteti, kakor vidim že čakajo 

55 


gosti. '.hode Bog vam pomagaj če 
mi bo vaš pes v njih zasmehovanje . — 
No, če bo pa polovico dober od mojega 
pikca bom že zadovoljin ! " 

Ne dolgo in že sedé lovci na 
konjih in cela rajda dirja naprej . 

Lenčeta se nihče dalje ne zmeni. L e 
en par pasjih strežetov pride se mu 
zahvalit, de jih je pred zažugano kam 
zenjo obvarval . Pa Lenče se za vse 
le malo pečá, radoveden je le kmalt 
slišatil kako se je njegov pinče obnašal 
na Lovu. 

Dan mine, kakor vsak, Lenčetu 
še precej naklo. Proti večeru zabučijo 
v daljavi lovski rogovi in krhali potem 
prijezdarijo lovci domů. Lenče hiti pred 
hiev in se ozira po kralji. Obličje se 
mu jasno sveti in nii,; nejevolje mu n i 
na obrazu zaznati. 

„Kje je dečko hlevarček ?” vpraš a 
ko raz konja stopi in ga hlapcu zroéi . 
Lenček urno priteče ter stopi pred 
svojega gospoda. 

No si ti?" reče prijazno ta, 
„tvoj pes je zaves zlatá vredna stvar , 
še bolji kot pikec, — ta mora biti moj !” 

"Ste le vid ili, presvitli kralj! reče 


Leni,ek veselja zavzet, saj sim Vani 
precej davi povedal. No, posodil Vam 
ga bom ie spet enkrat — zakaj ne ? 
saj je to tudi za psa dobro ." 

Kralj gleda debelo. "Po soditi !‘ ‘ 
pregovori, "ne i,'ujeg, de mora pes moj 
biti?" 

1,Presvitli kralj! tako ne gré!" 
odgovori Lenéek prijazno, Nikomu r

5, 

ga ne smem dati!" 

llAli ga ho'é'em zastonj hned?" 
se kralj zakrohotá, "saj ti ga plaéam 
prismoda!" 

Plaéati? Nak milostni kralj, t a 
tudi ne gré!" reče Leni,'ek, odkritoserho . 
',Nar prej je treba, de ga kraljev i 
Vladimir vidijo, ki so mi ga darovali. 
Tode jest ostanem pri besedi, posodi m 
Vam ga ie, kolikorkrat bote hotli — 
ke \Tam je ie všeč ." 

"Ha, dei..ko je zares nekoliko ter— 
Z,en", rei,'e kralj krohotaje. M eni! hle— 
v ar i, e k , svojega psa le iz gol milosti 
posoditi! Ta je lepa! Dovolj za danes ! 
Zdaj nimam éasa — jutri zjutraj p a 
prideš k meni v poslopje, se bova kaj 
vei, pogovorila." Na to odide. Lenéek 
gleda stermo za njim. 


57 

„Vse prav . gospod lovski pogla


var,” reče nato proti vélicemu lovcu 
prav rad M vstregel svitlemu. kralju s 
pinčetom3 pa saj dobro veste, de ne 
smem psa nikomur dati. Kaj bi rekel 
kraljevič Vladimir?" 

pač aden, dečko !" odgovori 

Iovec smejaje se. "Bog vé, kdaj prid e 
kraljevič nazaj, in če bi tudi danes prišel 
bo gotovo zadovoljin, najde psa v 
posestvi svojega očeta. Saj vender vé'il 
de* je Vladimir sin kraljevi. Ne bod i 
neumen Lené"ek! Pojdi v poslopje, kakor 
ti je kralj ukazal in je vse v kraji. 
In véš kaj? — Ker vidim de se ti je 
teko od psa ločiti, — pridi potlej k 
meni ti bom druzega kuieta dal od 
ravno tistega plemena, časa ga učiti 
imaš dovolj, in ga zmiraj lahko kraljevii";
u l ako domú pride, pokažeš. Kako 
mislig ?" 

"Ze veljá !" zakliče Lenček in sefe 
lovcuvroko. Drugo jutro gré vposlopje, 
in se dá pri kralju oglasiti,ter dobi precej 
privoljenje v sobo kraljevo stopiti. 

"Aha, moj velikodušni hlevari'Iek! " 

reče kralj dobrovoljin . "No si se pre— 
mislil? Ostane pes moj?" 


',Vag je, kraljeva svitlost! lovec 

‘ 

ga ima. 

„Pravo, dečko ! c reče kralj in seže 
3 odperti predalček ter potegne poln o 
pest zlata iz njega „Na! bo — mende 
ravno zadosti!” 

Lenček gleda z debelimi oi,'misvitl e 
zlate, ter pogleda kralja zopet zavzet. 
De bi toliko zlatá, za psa dobil, se mu 

senjalo ni, temuč delal je vse drugo 
rajtengo ki bi -jo tudi rajši od tod 
speljall kakor zlate vzel. Zatorej stoji 
pomigljvaje se. 

"Nu, kaj ti je ?" vpraša kralj. 
Iltloöeg še več denarjev? ali si tako 
lakomen? ” 

‚,0 ne! presvitli kralj !" odgovori 

Lenček. — Zláti bi NE že dobri, to 

svitli kralj! jest bi rajši druge milosti 
prosil!" 

„Kaj tacega? Govori!” 

„Dovoljenje v kolo hoditi, presvitli 
kralj! Glejte jest M se rad veliko, prav 

veliko naučil , pa šolnina je predragal 
de me ne morejo moji ubogi redniki 
3 šola pošiljati ; tedaj, če bi svitli kralj 
mi dobroto skazali, de bi smel prosto 

3 šolo hoditi!” 


druzega nič Je to vse, kar 
prosig?" ga kralj dalje popraga. 

,‚Vse to" odgovori Lenček ponižno. 

„Pravo ; dečko ti mi dopade ! 
golo imaš tedaj zanaprej prosto in š e 
zláte povérh. Poklici mojega služabnika, 
ki bo vse drugo preskerbel. Z Bogorn . 

Lenček shrani zveseljem rumen e 
zláte, se zahvali milostljivemu kralju, 
poišče sluiabnika, ga pošlje h kralju, 
kakor mu je ta ukazal, dobi pismeno 
dovoljenje prosto v šolo hoditi od 
lastne roke kralja podpisano in hiti vesel 
domú . 

Po vsem svetu ga ne najdeš srečnejšega 
~!oveka, kakor je Lenček. On 
skače, vriska in pleše pravega veselja . 
Mati Zidarica skorej misli de je ob— 
norel. 

„Kaj si teré"en?” ga vpraša kade r 
vesel domú prihiti. Kaj imai?” 

‚‚Denarjel mati, za vas ; in za se 

velik zaklad" zakliče Lenček věs osrečen. 
„Nate, mati, deset rumenih zlátov, 
ti naj bojo vaši, pa mi tudi ne bote 
branili v golo hoditi.” 

Mati Zidarica misli, de se ji le saja 
ko Lenček tako govori in ji, svitle 


ziáte ponudi. „Dečko , od kod dobiš 
zláte?” ga vpraša. 

150d kralja! In prosto šolo tudi . 
mati! vse za svojega psa! Aha, mati, 
ne gledajte me debelo! Vsi ste se mi 
smejali, ko sim med pasjimi streieti 
hodil, zdaj -se pa nočete več smejati ! 
Vidite, mati čas j e zlatő Ker sim 
čas prav obračal rajgi, kot de bi se 
bil potepal l nam pride taka sreča v 
hišo . Mati ! ali ni imel kraljevič prav ! 
Hvala Bogu, de sim bil na-nj zadel, 
de mi je oéi'odperl . Čas je zlatő, mati ! 
In odslej zanaeej bom še le zlatő iz 
njega koval. Cas je zlatő! Svoj iivi 
dan bona mislil na to!" 

Mati Zidarica sicer še nekolik o 
z glavo odmajava, vender rumeni zláti 
jo omečijo, in ne brani več Lenčetu, 
v šolo hoditi. Tudi zidar se več temu 
ne ustavlja s tem pristavkom , de ne 
bo smel hlevarskih opravkov čisto opustiti 
; in tako je Lenček poslednjič dosegel, 
kar si je toliko časa tako priserčno 
želel. Zdaj bo smel v golo hoditi, 
in smel se uéitil svoj čas v zlatő 
prebračati. Lenček je od veselja skoraj 
sam iz sehe! 


V. 
Angliean. 

Zdaj gré Lenéetu nekaj časa čez 
vso mero dobro. Poredama hodi v golo 
in ga čisto nič ni sram med malimi 
dečki sedeti, med kterimi je za celo 
glavo vea od druzih, temiič uči se, i n 
pridno uči, tako, de se ne le učenik , 
temu' tudi vsi součenci čudijo. Mali 
dečki so se mu iz pervega posmehovalil 
ko je z malim abecednikom pod pazduh o 
hodil in kakor orjak med samimi nalezi 
sedell — pa krhalo gledajo Lenčeta -vs e 
drugači. Verli tega seLenček ne mudi 
dolgo pri ,njih. Njegovo učenje gré 
naprej, kakor M rezal, in preleti kako r 
tica vse spodnje razrede, doteče tiste, 
ki so njim ene starosti l jih prehiti in 
kmalo se listek preberne„ namesti nar 
starši, je Lenček nar mlajši med svojimi 
součenci. Pa tudi kako se uči ! Nabe— 
nega trenutka ne zapravi, jutranje kako r 
tudi večerno solnce ga le pri delu najde ; 


62 

še celő polovico noči sedi včasi pri svoji h 
bukvah, če so ga podnevi drugi opravk i 
zaderievali. Zraven učenja namreč je 
imel še tudi v hlevu opraviti, zakaj 
v to je njegov rednik? oče Zidar ojstr o 
zahteval. Solo je imel sicer prosto, 
šolnine mu ni bilo treba odrajtovati, to 

de s tem ni vse v kraji. Treba mu 
je tudi bukev in te — veljajo denarjev 
treba mu je oblada in to je treba ku— 
piti. Njegoea rednika mu nič ne kupita, 
zunej nar potrebniega — tudi ne moreta, 
zakaj nju dohodki• so le pičli. Kaj je 
tedaj storiti? Lenče potrebuje bukev , 
mora obleko imeti, zakaj v šolo mu ni 
kakor hlevarčku bosima in v svojem 
umazanem in perténem jopiěu hoditi. 
Skorej mu je ial, de je vseh deset 
zlátov teti dal, zakaj od nje ni nič več 
upati. Kar ona dobi, derii terdno kako r 
brič tatú. Zdaj je tedaj zares v zadregi. 
vsi , drugi so čedno in snažno napravljeni, 
le Lenček sam je kakor cigan med 
njimi. To ga nar bolj skerbi. Sram ga 
je svoje umazane obleke, ki Že deset 
stopinj dalječ hlevu smerdi, svojih 
bosih pčt, svojega poklampanega klobuka, 
in misli kako hi si saj nar po— 


trebniši obleko omislil. Poslednjič j o 
vender znajde. Se vé de mu vsaki dan 
par ur odterga, pa kaj to njemu? saj 
lahko ponoči prihiti, kar je ta čas zamudil. 
11 konjskim hlapcom gré in jim 
svojo službo ponudi s pristavkoml de 
bi mu včasi kak krajcari,'ek vergli. Spet 
se s konji ubija in dobi za vsako uro 
nekaj malega plačila, shrani tako vestn o 
vsak k-rajcarček , de zamore ie v nekoliko 
mescih prav čedno oblečen v šol o 
hoditi. To je veselje za-nj! Nove škornje, 
klobuček suknja, kar si je vs e 
sam prisluiil, mu je -vse v tolikem 
aslu, kakor da bi mu bil kdo celo kraljestvo 
daroval. Kako se le smeja, 
kadar v šolo pridiega součenci precej 
ne spoznajo, potem se ga pa obsujejo 
in se mu éudijo! De, to je vesel praznik 
za našega Lenčeta in sam pri 
sebi pravi tihama : „C as j e zlatő . 
kar se učim se za se ui;hn!” Kak o 
srečnega se šteje, de je čas tako dobro 
obernil — pa tudi terdne sklepe 
dela, se ravno tako zvesto svojega vodila, 
čas dobro obračati, vedno 
deriati. 

In moško derii Lenček svojo ob



ljubo. Vsaki dan jezdari konje, kadar 
so konjski hlapci preleni, ali jih p a 
vodi na sprehod, kader koőijaii in hlap


čoni svojega popoldanskega zaspanca 
majejo, kakor de bi svoje delo opravljali. 
Tako si je na dveh stranéh na 
dobiéku . Pervié' si prisluii par krajcarjev, 
s kterimi svoje potrebne opravke 
poravná in verh tega pa je v vedn i 

vaji in dobi toliko urnost v jéii, voinj i 
in sploh v vsi obravnavi keinj, de mu 
ni kmal.o kdo kos. In preden je misli l 
mu ta njegova urnost prav prav dobr o 
h koristi pride. 

Kraljevi nadhlevar kupi novih kónj 
in med temi tudi mladega arabskega 
konjii,'a, ki je posebno lep in neznan o 
vertorit in iiv . Mlado iebe se zroő i 
narprej per'vemu hlapcu s poveljem ga 
uéiti in nar veéi skerb za-nj imeti, ker 
ga kralj sam misli za svojo rabo imeti . 
Hlapec se ve de obljubi storiti, kar bo 
mogoée. Obsedla ga in pelje v jeini 
kolobar, gola se zai'me in kuhalo potem 
prinesejo hlapca vsega pobitega domű . 
Neukrotljivo iebe ga je verglo ob zid 
in se ne da nikakor ukrotiti . 

aovek ne umé svoje rei;i, reée 


6a 

nadhlevar, kader se mu žalostna novica 
naznani, "dajte ga druzemu hlapcu!" 
Tako se tudi zgodi. — Drugi dan pa 
nesejo tudi druzega hlapca domú — 
divji arabec ga je kakor njegovega 
prednika v pesek vergel in mu s kopitom 
desno rőko stel. 

Zdaj pride versta na tretjega hlapca 
divjo žival krotiti , to de nič boljši pri 
njem ne opravi„ kakor poprejšnja dva. 

Nadidevar zgerbi éelo, kader se 
mu nova nesreéa naznani . 
„Hlapci so sami krivi svoje nereče 
na to, "zakaj se bolj ne 
varujejo? Pokličite jezdice ." 

Jezdici pridejo, gospod nadhlevar 
jih bara, ali si eden ali drugi upa 
arabca ukrotiti, in dva se zares oglasita, 
ki se od nesreče svojih predniko v 
ne dasta ostra.4iti . 

„Prav " reče nadhlevar 
,„pripeljite konja, hočem le gledat i l kako 
1» šlo.” 

Arabca peljajo v jeni kolobar in 
pervi jezdec se zasuče na-nj . Komej 
je na njem, že Ieii spet na tleh in 
razgetaje dirja rkolobarji.

iebe po 
„To je zlodi!” ječí jezdec, ko se 


pobere preč gantá. "Za sto križavk 
ga ne jezdim , več." 

„Prismode !” se zadere 'ladhievan 
„Konj je se vé de nekoliko živ, vender 
kdor ga zná prav vladati, se mu ne bo 
dal pod' noge. Kako bo Jaka! greš ti 
poskušat .” 

,lPoskusil bom," odgovori drugi 
jezdec, ter se pomigljuje, "to de Bog 
sam vé, -kako se bo izšlo ! Jest sim marsiktero 
kljuse že jezdarit ampak take 
spake še ne! No, poskušal bom —!" 

11Serénostl .Jaka!" reče nadhlevar. 

ga ukrotiš dobiš lepo darilo. Be 
junako! --To bi bilo čudno , če bi 
vés kraljevi hlev moža ne premogel, de 
bi 'to kljuse ukrotil." 

Tačas spet arabca vjamejo . Dva 
hlapona ga tromej uderžita za berzdo , 
ker se divjak spenja in bije ob tlá,, de 
pesek krog leti. Vender se mu jezdec 
približa in serino ga zajaha. On je bil 
sicer dober jezdec in že marsikterem u 
kljusetu j.e bil kos . Kakor hitro je pa 
na njeml že vsa njegova umetnost nič 
ne veljá. Par trenutkov se derii 
čeravno konj divjo razsaja in že misli 
de bo obveljala njegova, ko se naen— 


67 

krat arabec na zadnje noge postavi , 

ravno stoji kakor sveča in se na her-
bet z jezdicam vred verze . Ilazgetaj e 
skoči zopet po koncu in ubozega jez(
lica nesejo nezavedenega proč. -


„Pravi vrag je to !" zavpije nad hlevar 
razserden. „Cakaj para! Ze 

vidim, de se moram sam čes te spraviti. 
Naj mu eno čez glavo dam, potlejga ne bo več mikalo citati. Vjemite ga, 
hlapci!” 

Vjeti ga ni bilo tako teško, ker 
je bilo dosti rok okrog. Nadhlevarj u 
ga pripeljejo in serdit na sedlo plane . 

Spodbode ga z bičem in ostrogo ter 
cukne za berzdo .— pa konjiček s tako 
gerdirn ravnanjem razkačen se zažene , 
preverie par hlapeov, in zakadi gospod 
nadhlevarja ob steno, skoči čez planke 
in divja čez piano. Težava je, ga zopet 
vjeti. 

Nadhlevar, če ravno jo je k sreč i 
z ne zlo pogkodvanimi udi odnesel, j e 
vender silno prestrašen in se togoti . 
De ga je konj vpričo njegovih hlapco v 
na tlä tregil, to ga neznano jezi . 

„Ta strela ni za drugega, kakor 

za nesrečo! vpije hl si prah z oblačila 


6S 

briše. „Ustrelil ga botn! Pojte mi po 

samokres! Krogla skozi bučo mu bo 
muhe pregnala!” 

Nadhlevar reče to v vsi resnobi 
in hlapec teče po samokres . Ta čas 
mu tudi arabca vjamejo in pripeljej o 
med veliko trumo gledavcev, ki so zraven 
privreli . 

‚,Sém peljite zlomka!" kriči nadhlevar, 
„mi ne bo več ljudi pobijal! ” 

„Kaj bojo pa kralj rekli, če ga 
ustrelite ?” se oglasi neki prestrašen 
hlevarski sluiabnik. 

To' je moja skerb" odgovori nadhlevar 
ošabno "jest bom sam odgovoril! 
Ali morebiti —" se pristavi bolj pohlevno, 
ker se spomni, de bi kralju res ne 
smelo to všeč biti, ,‚al*t je še kdo med vami, 
ki bi se s pošastjo skušati hotel?" 

Vse molči — nihče si ne upa 
celő nar boljši jezdici odkimujejo z 
glavo, de ne. 

el Tedaj noheden?" reče nadhlevarl 
„saj sim. vedil! le peljite tnerho sém!” 

Hlapci ga pripeljejo in ie nategne 
nadhlevar petelina, kar pride ravno 

Lenček z bukvami pod pazduho iz gole 
domú., 


Leni,'e!" zakliče edin z med 
hlapcev. „Ce je le eden v stanu, mu 
bo gotovo on kos !” 

Nadhievar umakne precej samo — 
kres nazaj, zakaj kader je go za resnico, 
mu priblodijo marsiktere misli v 
glavo. Arabec je veljal kakih tisu č 
zlátov. Ce bi ga ustrelil bi ga smel 
drago stati. 

Leni,'ek!" zakliče tudi on, "Saj 
res, na tega še mislil nisim! Pojdi sn:t 

" 

Leni,'ek! si le upaš arabca jahati ? 
Zakaj ne?" odgovori šolski uče


»

nec, "vsaj menile ni tako hud ?" 

»0 hude kljuse je zadosti, vari 
se Lenček!" mu nekdo iz tnnoiice reče . 
»Vsi hlapci, jezdici in. gospod sami ga 
niso' mogli ukrotiti!" 

Lenček sliši sicer svarjenje pa 
nit ne odgovori in z ramami odmaja. 
»Cem le poskušati, gospod nadhlevar ! " 
reče serčni dijak na to. 

‚'Pravo! dečko !" zakliče ta vesel. 
»Dajte sem ostroge in bii'; t." 

"Ne, ne gospod !" reče Lenček. 
„Naj mi eden bukve prime, moram 
svojo boljši suknjo sleči, de je ne vmaiem, 
če bi imel odleteti. Le počakite, 


de grem po svoj jUrno skoči 

Lenče v hiev po svoj jopič. 

"Bog me!" zagodernja neki bogat 

Angličan, ki je ravno zraven bil in vse 
početje gledal — "to je prederzen 
deéko! Moram le viditi, kaj bo iz tega !" 

Ni mu treba dolgo čakati. Lenček 
pride v hipu nazaj preblečen in gré 
naravnost nad _divjega konja . Ta še 
zmiraj rita in bije ob tla, de iskre od-. 
letajo. Lenček ga prijazno boža in gladi 
po glavil ga tolklja po vratu, ga pokrotuje, 
in ga nekoliko pokojnigega napravi. 


"No, to ne gré tako slabo," pregovori, 
zopet Angličan, "sila pri tacih 
čverstib živalih nič ne opravi! — Bom o 
le vidili! — Ze dobro! Bog me! verli 
dečko je to!" 

Divji konj se z lepim Lenčetovi m 
ravnanjem nekoliko pokroti, tode ko mej 
čuti težo na sebi že ga spomin 
poprejšnjega gerdega ravnanja zope t 
razdivjá. Strašno poskoči, se otresa, 
se postavi na zadnje nogé, rita in. razsaja 
grozovito, de bi se znebil jezdica . 
Lenček pa rahlo vajete derii in sedi 
kakor bi bil priraščen na sedlu. Ne 


tepe ga, temui,' lepo ga gladi in boža 
po glavi irt vratu in ga pusti skakati, 

kolikor hoče. In kader se na zadnj e 
bedra postavi, se Lepo naprej po njem 
sklone in mu z ruto pred ot;nií maha. 
Kljuse stopi zopet na vse štiri in 
nevarnost je za zdaj proč. Pa zopet 
začne rezgetaje na vse strani spenjati se 
in misli se svoje teže zopet znebiti, 
vender poslednjič vidi, de vsa njegova 
vertoritost nič ne pomaga. Lenče sedi 
kakor priraščen na sedlu. Poslednjič 
začne arabec v nar hitrejšem skoku 
ditjati. Lenče ga pusti dirjati kar se mu 
poljubi, in se za to ne zmeni, de bi 
ga s sedla vergel . "Se boš že utrudila 
merha!" si misli. In taka je bila tudi 
res. Kader kljuse vidi, de ritanje in 
dirjanje nii, ne pomaga, se počasi podá, 
začne počasi hi in se poslednjič po 
polnama udá. Vesel jaha Lenček proti 
hlevu nazaj in jezdari pred vso množico 
začudenih gledavcev gori pa doli, 
čver•sti arabec se mu da nagibati, kakorkoli 
hoče. 

‚‚No zdaj bo že šlo ! gasil. nad— 
hlevar!" reče Lenček s konja stopivš i 
in tolkljaje konja po vratu. "Se je že 


72 

podal in Jaka ga smé zdaj ravno tako 
jezditi kakor jest!" 

»Vse prav, ljubi moj Lenée!" od— 
govori nadhlevar vesel, de se ni bil 
samokresa posluiil . „Vende rad M 

, de bi se kterikrat še z arabeem 

pečal, zato ti bom prav hvaleien! Na, 
Lenček! tukaj vzemi en .kriiavec za 
svoj trud !” 

Bel kriiavec potisne Lenčetu v 
roko, kteri ga vesel v žep spravi, med 
tem ko AngWan, ki je vse gledal in 
poslušal, z glavo stresa in pravi "to j e 

korenjak, ki vé z divjim arabcem v 
caker iti, to !" 

„Bog me !” godernja glasno, — „e 
sam /kriiavec — in ubogi dečkoje uiv-
Ijenje vagal in kralju konja otel. Ce bi 
ga ne bil ukrotill bi ga bilo treba ustreliti 
in tisuči rumenih zlätov bi bili 'sli' po vodi. 
Invender,e n sa m kriiavéek, e n s am 
u b ogi l borni kri avček ! Bog me !” 

Pri teh besedah vzdigne Angličan 
svojo zlatokovano palico in potolkljá 
Lenčetu po ramah. Lenče se ozré in 
zagleda Angličana. 

»Vi nič angleško govoriti ?" reče 

v pokvnienem jeziku . 


73 


Lenček odmaja z glavo, de ne. 

" Skoda" govori Angličan dalje, 
„čakati malo! Hotel Vi meni dva konj 
učiti ?dva?Jest—Vam — dobro platil !” 

1 ‚Zakaj ne? prav rad !" odgovori 

Lenček. 
',Bon!" (dobro) reče Angličan. 
„Hodite domú z mano!” 

Lenčeta ni treba dolgo siliti. Gré 
za Anglié'anom, prevzame dva lepa, 
čudolepa konja v učenje in dobi, ko v 
kratkem svoj uk dovergi od lord Briivatral 
tako je bilo Angličanu ime — 
štirideset velicil1 zlátov. 

‚‚Nátei dragi moj !" reče veliko — 
dušni ptujec. "Jestzadovoljivi — konji 
dobri za vsak dvajset zlat! — tudi 
Vi zadovoljin?" 

Ce je Lenče zadovoljin?! Nebő in 
zemlja mu plešeta pred očmi serčneg a 
veseljal kader vidi velik kup zlatá pred 
seboj, ki ima njegov lasten biti . "Bog 
ga živi kraljevi'č'.a!" reče sam seboj , 
r;ader zlate spravlja. "Prav je imel in 
še ima prav, čas je zlató in ka r 
se uéim se za se učim. S to mervico 
jahanja sim zdaj za par let z vsem 
preskerbljen!" 

4 


„Škoda!” reče Angličan, „škoda, 
Bog me! de ne Vi angleški govorite! 
Jest vas vzel v sluibo dal 
dosti denarji vsak leto škoda, škoda ! 
Bog me! Nič pomaga! Uni teden ha — 
dim proč — z Bogom !” 

Lenče zamore komej svojo zahval o 
izreéi, tako smešan je od svoje sreče. 
Pa besede lordove so ga hudo pre— 
šinile. Ko se od njega poslovi ponovi 
paé, stokrat besede : „'koda, de ne znaš 
angleškega, škoda! škoda! Cie bi angleški 
znal, bi me bil Briivater v službo 
vzel, zdaj bi bit imel lepo plačilo vsako 
leto, bi . vidil dosti sveta, bi se lahko 
velika lepega izuril, — in iz tega vsega 
ne more nič biti, ker angleškega ne 
umem! To je vender velika škoda! No, 
pa kaj nimam denarja? saj lahk 

in se angleški učimo plačam . Le 
čajte! Naj pride spet Lord Briivater 
nazaj, s bo le i,udil! Zdaj velja, francozki 
in angleški se moram uéiti! denarjev 
bom ie dovolj imel . Kar se 
učim, se za se učim. ! kakor je kraljevič 
rekel! Veljá!” 

Kader enkrat Lenček sprevidi, de 
se mtl,je treba ptujih jezikov učiti, ako 


hoče na svetu naprej priti in kraljevič u 
veselje narediti, je korali sklep storjen. 
Tretji del svojih denarjev dä, svoji rednicil 
druga dva dela pa za se priderii 
in plačuje učenike. ITči se angleškega 
in francoskega jezika, de se vse kadi. 
Ker ima dovolj denarja, mu ni treba 
več časa z jeo in voinjo zgubljevati . 
Vsako uro, ki jo spanju priterga, al i 
pa ki mu od golskih opravkov ostaja, 
oberne v uéenje ptujih jezikov. Mati 
Zidarica godernja sicer in kolne, de 
ne gré več Lenček v hlevl (zakaj sprevidil 
je, de ni hiev za-nj pravo mesto) 
pa kaj mu hoče? siliti ga več ne more 
ker se je Že za njeno pičlo postreibo 
z lepim zlatom odkupil in kar mu j e 
treba si vse sam pripravi in zraven se 
tudi prepriča, de ni le čas zlatő,, temuél 
de ima tudi zlató — mo č. Ce hoče 
tedaj svoje Želja spolniti l mu je treb a 
denarja — denar si zamorele s tem 
pridobiti, de čas dobro obrača, tedaj z 
delom hi prizadevanjem delati mu 
je tedaj treba, če hoče kdaj kaj verlega 
biti, to vse zdaj dobro previdi. Zatorej 
dela in se uči v šoli in domá l je 
nar boljši učenec svojih učenikov, go



von v kratkem angleški in francoski 

kakor domač jezik in se ui'4 in ué'i in 
zmiraj uH, dokler reven s pobitim 

cern zapazi, de se je njegova hranilnica 
do zadnjega beliča posušila. e 
s am zlát, ki mu ga je kraljevič podarill 
mu ostane, kterega pa tako zvesto 
hrani, kakor nm-dražji zaklad . To je 
udarec za-nj! Vender Lenček ;

ie precejnavajen terpeti ,in proti nesrečam věs 
terd, ne zgubi serčnosti. Tiho se used e 
v kotič svoje izbice, misli čez svoj e 
ialostno stanje, in premišljuje pokojn o 
in marljivo, kaj mu je poi,'éti, de bi 
svbj dobro obernjeni čas enkrat spet 
z zlatom poplačal. 


77 


VI. 
Predsednik. 

Lenče premišljuje, kaj mu je zdaj 
početi. I,Tčil se je dosti, spraševanje j e 
tudi opravil l de bi na vseučilišče šel, 
kamor ga je nar bolj mikalo ; toda s 
čim se preiiviti 3 ali 4 Ieta? kje denarje 
vzeti, de bi učenike plačal in si 
vsaj narpotrebni'ih bukev omislil? To 
so bile vprašanja, na ktere se ni dalo 
lahko odgovoriti. Njegova rednika mu 

nista mogla več pomagati, ker sama 

nista ničesar imela — kar tudi Lenče 
sam previdi, de jima je težka butara 
in de ga brez plačila dalje ne moreta 
rediti, kakor tudi, de mora vse po pustiti, 
ako ne plača. Tudi od rednikov 
se ni najmanjše stvarice nadjal. Sama 
sta imela s sabo dosti opraviti in mnogo 
druzih potreb ; Lenče je bil pa tudi Že 
do verha dorastel, zal zraščen mlade-mneč v staut], sam za se skerbeti. 


78 

Tako je tudi ielel, tode kako začeti, 
je bilo zdaj vprašanje ? 

Na vse strani premišljuje . De bi 
spet še1 za hlapca sluiit in se s konji 
ukvarjat za to ni bil s svojo pre— 
brisano in učeno glavo več . 

Ali hoče kraljeviču pisati in ga 
pomoči prositi? To ga je sicer nekolik o 
mikalo ali ker ne vé, kje on sta— 
nuje, in morebiti, de bi ga še celő, ako 
bi mu tudi pisal, poznati ne hotel, zato 
pa opusti v nemar vse priporočilno pisanje. 


Tudi kneza se spomni. '['ode o n 
bi zdaj Lenčeta gotovo več ne spoznal 
in tudi prigodba s psam, ki mu ga j e 
plačal, je brez dvombe pozabljena. Te— 
daj tudi od njega ni bilo ničesar upati ! 

Kaj mu je tedaj početi ? 

Lenče si pot s čela obriše, ki mu 
je v debelih sragah po obrazu lil. Serce 
mu vpade, vés up mu splava po vodi , 

miluje se in ialostno zdihuje : „Kralje-


. 
viö vender nima prav in — čas zlaté 
Ali nisem bil vedno priden, ali uisem 
vsega storil kar sem zamogel, ali si 
nisem glave z mnogoverstnimi znanstvi 
zbistrill ali me ne hvalijo vsi učeniki, 


ali ne pravijo l de sem njih narbolj gi 

učenec bit? Pa kaj mi zdaj vse to pomaga? 
Cemu mi je zdaj moja pridnost , 
moja prebrisanost, moj uk? S temi se 
še zdaj kosčeka kruha prislužiti ne bom 
mogel! Nar bolje ho l če grém spet k 
jezdicem in k lovcu nazaj. Tam si bom 
vsaj z vajo kőnj in psov vsakdanji iivei 
prisluiil, de mi saj stradati ne bo treba ." 

Lenčeta pa tudi zares ni druzega 
čakalo. Rednik pride, ter mu merzlo 
reče, cle naj si drugam poskerbil 
ker je Že dovelj velik in zmoienl sam 
za se kruh Lenče mu sicer, pa 
prav milo privoli, ter ga samo prosil 
de bi vsaj dni še počakal in i njim 
usmiljenje imel — do takrat se bo Že 
za-nj kaj odperlo. Rednik mu dovoli, 
tode s tem terdnim zagotovljenjem, de 
bo mogel iti, kader osem dni preteče , 
Bajd s trebuhom za kruhom ! 

To je bilo Lenčetu nekoliko po volji, 
ali jezilo ga je, de se mati Zidarieal 
rednikova žena, vedno iz njega in kraljeviča 
norca dela, in ju zavolj pregovora, 
ki ga je vedno gonil, zasmehuj e 

natolcuje , 

„Cas je zlatő!” pravi norčevaje 


80 

se Zidarica."Pa, res ! Kjejekaj zlatä? 
Jest ga nič ne vidim. Pri vsem učenji 
si vedno tisto budalo in bog , Lenče, 
kakor si bil ! Stokrat M bil bolje storill 
ako bi bil še hlapec ostal . Tű si vsaj 
kruha in druzega dovolj imel in delati 
ti tudi ni bilo treba na preterganje. Kaj 
pa de, kraljevič je bil pervi, ki si ga 
mogel slu.s'ati. Zdaj vidiš, kako te je 
na led spravil in de je tvoja z vsemi 
obeti bosa. Njemu si tedaj Svojo sreč o 
in denar daroval! Poberi se izpred oči, 
gumpec! Kaj ti pomaga vsa tvoja uóenast, 
ker veniler, še psa sklicati 
ne more' ! Cas je zlatő Salobarda 
Neumnost je to! Kje je vender kaj go


tovega? Zdi se mi, de boš rad , 
kakor si učen in zvit, kameje na cesti 
klepal. Pomni me!" — 

Take mu je pravila majka Zidarica. 
On je pa molčal in ni besedice 
zinil, ker se je zares krivega spoznal, 
in je bilo njegovo bogastvo le domi— 
Aevavno . Tode kmalt) je spet druzih 
misli, nov up mu posije, ter pravi sam 
pri sebi : "Toliko ljudi ziví na svetu, 
veseli so in imajo vsega dovolj ; ven— 
der bi bil gmenc, de bi jest poginil. 


Ako bi me pa le hudo pritiskalo, gré m 
še lahko potém k jezdicem ali k lovcu 

— čemu. poprej obupati? Saj še ni vse 
zgubljeno! Cloveka, mislim, ki se je 
dobro izuril, ki tri jezike govori l ven– 
der ne bo konec. Dete! ali bi ne bilo 
prav, če se k poduéevänju obernern, al i 
če grém pisat h kakemu kupcu? Aló 
Lenče ! glavo po koncu, in nekoliko na 
spregled! kdor išče, najde! " 
Kakor rekel, tako storil. Gré na 
ulice, hodi gori in doli, od hiše do hiš e 
od Poncija do Pilata, se vsem ponuja, 

ali ialibog! nihče ga noče. Nekteremu 
se je zdel premlad , uni ni nikoga r 
potreboval, ta in ta ga pa še poslušal 
ni, z eno besedo : nikjer ni službe dobil ,
in Že je tudi 7 dni milosti preteklo, ka r 
je vedno okoli taval. Kaj tacega bi bil o 
še nar seraejega ostrašilo . Se en dan, 
en sam dan, in potem se bo reklo : 
,Pob-eri se od hiše!" — kar se je tudi

'

res zgodilo. Lenče je bil S. dan brez 
usmiljenja iz hiše izgnan in spoden. On 

ni ne vgovarjal, ne Žaloval, ker je do


bro vedil, pri čem de je, de sta bil a 
rednika prisiljena, to storiti, sicer b i 
kuhali sama ne bila kaj jesti imela. Zdaj 


82 

vidil dega druzeganeéakal debo spet 
konjar moral biti, ker se nihče za—nj 
ne potegne. In kaj potem ? bukvami," 
si misli ne bo treba se več ukvarjati 
saj mi tudi ne bo mogoče. Cemü. si 
tudi dalje glavo beliti? ker mi vsa uče


nost ne bo toliko koristila, kot telesna 
urnost, konje berzdati in jezdariti!" 

Tode vender ni druge misli, vkakor 
de bo moral šolo na kol obesiti. Zalosti 
ne vé kaj početi. Nar raje bi se bil 
zjokal. Tedaj vzame pokrivalo, teče na 
polje deleč v gojzd in v hribe. Et, kjer 
ga nihče ne vidi, nihče ne sliši in ne 
zasmehuje, pade pod visok hrast, si 
obraz z rokami pokrije in joka, kar 
more. To ga je nekoliko potolažilo . Ne 
zdi se mu več tako hudo, de si bo 
moral po hlapčevsko kruh sluiiti. 

„Kaj pa je vender?” pravi, vstan e 
in si solzne oči brig e . " Zakaj neki Žalujem 
in jokam? Mar ni tudi jezdni 

hlapec človek in ali si ne sluii pošteno 
kruha? Smem mar po pravici lz,raljeviöu 
oatati, de mi je rekel : „„Cas j e 
zlatő !”" Ali so mi kaj na poti znanstva, 
s kterimi sim si um zbistril? Je mar 
res čas zgubljen, kar sim se učil? Ali 


ne morejo še take okoliščine priti, de 
bom lahko svojo učenost pokazal, de 
mi bo gotovo koristila . He! Lenée ! 
smešno je vender, de se tako naglo 
ustrašiti dam, de me narmanjši veter c 
v obup priprávi. Serčnost veIj! Seré' — 
nost imej in poterpi! Bo ie! Tudi Rima 
niso v enem dnevu sezidali. Bog bo 
srečo dal! Jutri se oglasim pri jezdic u 

— potem bo že kaj! Ce ima kraljevič 
prav, mora , vender moja istinga kaj 
vreči. Pervo je že storjeno zalogo 
imam, ker sim čas dobro obernil. Ako-ravno 
mi še zdaj nič obresti ne do— 
naša, zgubljena vender ni, sčasama bo 
že kaj !" 
'Pako Lenče tuhta, in si senčnost 
in up dela, de bi se nekoliko potolažil . 
Se nekaj mu šine v glavo. Imel je še 
cekin, ki mu ga je bil kraljevič podaril . 
"Kaj! ko bi s tem," si misli, „h kake-mu 
človeku šel, morebiti vender za m e 
kje kak kotii'l dobi, de bi saj ne stradal 
ne, in bi se zraven dela lahko še česa 
uéil!” 

Tode tudi te misli si beri iz glave 
spravi, ker ni hotel cekina l ki ga že 
tako dolgo hrani, iz rok dati. 


"Nak," mermra sam pri sebi, "ne 
dam ga. Kader kraljevič spet pride, 
mu Iahko spričam, de ravno tako, kot 
s časom tudi z denarjem gospodariti 
vém. Ostanem tedaj pri starem — gre m 
spet h koüjem !" Zdaj je bilo sklenjeno 
in odhod' osnovan. Lenče si obriše zadnje 
solzé in nastopi popolnoma potolažen 
pot proti mestu, de bi bil poprej 
pri namenjenem opravilu. De bi bil hitro 
skočil, ni bilo mogoče, noge so mu bile 
težke kot svinec . Nevedé poti zaide n a 
napčni kolovoz in pride éez germ in sterm 
k drugi vožnji poti, kjer so iz stermega 
hriba v globočino derva vozili. Proti 
koncu spodej je bila zelő zavita, breznu 
se ogniti, ki je kakih 80 do 100 
čevljev proti hudourniku zerlo . Ker je 
bilo tako stermo in nevarno, je bil o 
treba voznikom zehi skerbnim biti, de 
ni komu spodletelo. Pri poti je bil si 

cer deržaj, tode, bi bil voz na verzu 
klanca zde póal, bi bilo vse čez—nj burilo 
se na drobne kosce v breznu raz— 
letelo. 

Lenče na tem nevarnem kraji ne— 

koliko postojí in v brezno Zré, pa ravno 
ko buče dalje iti, zasliii bučanje in. 


85 

derdranje, Id je bilo zmiram bliie, i n 

vpitje na pomoč ravno ?d tiste strani 
se je deleč razlegalo. Ceravno še ni 
skozi goščavo nič zagledal, se vender 
koj spomni, de mora to kak voz biti , 
ki se je morde po napaosti vozniku 
iz rok zmuznil, ali pa kako drugače . 
Se nekaj časa postoji, vpitje in derdranje 
je bilo zmiram bliže in hujš e 
kar zagleda iz klane doli dva splašen a 
konja, ki sta z vozom z neznano hitrostjo 
proti nevarnemu ovinku dirjala , 
in res malo je manjkalo, de niso voz— 
nik, voz in konja v brezno zderdral i 
in ondi konec vzeli. Kaj je bilo storiti ? 
Lenče premišljuje, kako tlesrěi,'nim pomagati. 
Konja ustaviti, ma je bilo ne— 
mogoče! Morebiti bi pomagalo, si misli , 
ako jima le tu branim, in ju na stran v 
gozd zadervim, tam se bota že med 
drevjem morde vender ustavila. — 

Hitro pogleda nazaj po vozu, z a 
kterim se je neznano prah kadil. 
Konja sta pihala in dirjala, kakor de 
bi bilo šlo za stavo. Vajeti so se po 
tleh vlekli. Voznik čepi sprede] ble d 
ko smeri in na vse gerlo na pomoč 
kliče. Na vozu sedita gospod in go— 


86 

spodičina. Groza ju je bilo viditi. Go— 
spod z voznikom vred vse gerlo 
vpije, gospodiilina pa v omedlevici bleda 
ko zid v kotil naslonjena medli . 

Zadnji čas je bilo zdaj pomagati. 
Serčni Lene, pozabljivi svoje nesreče 
le misli, kako bi nesrečne iz nevarnosti 
otel. Beri vzame iz neke klade debelo 
gorjačo, teče konjema naproti, ter j u 
z groznim „voha! voha!” sprejme . 
Splašena konja se za to nič ne zmenita, 
ne vidita, ne sligita nič, ampak jo 
vedno hujši dervita, in gorje Lenčetu ! 
ko bi ne bil spoti stopil zdrobljen bi 
bil kot moka pod kolosi hiirega voza. 

Lenče vidi nevarnost — serce mu 
ne upade, še enkrat zagromi, toda zestonj 
l konja dervita, kot poprej. Se 
nekaj skokov — in po Lenčetu in po 
vozu bi bilo ! 

Vtem osodopolnem času skoči in 
zažene še enkrat svojo gorjačo ter 
konja na glavo lopi, obstojita, kakor 
od bliska zadéta. Čez nekoliko spet 
skočita, pa ne po poti, ampak v hosto 
in jo dervita čez gerrn in sterm, kako r 
moreta, dokler v gostem hrastovji ostaneta, 
ker ni bilo več mogoi;e, skozi 


drevesa priti. Voznik skoči naglo z 
voza in zgrabi vajeta l med tem ko 
Lenče ki je za njim pritekel, vratca 
pri kočii odpira in gospoda in gospodiano 
vén spusti. 

se pravi v potrebi pomoči !" 
reče priletni gospod in se oddihne. "Kako 
se ti godil ljuba moja hčerka? Ali ti je 
ie kaj bolje?" „Prav dobro l očka! — 
le nekoliko nie je še groza pred ne — 
varnostjo, ki nama je prodia”, odgovori 
gospodičina. "0 Bog! kaj bi se bilo 
z nami zgodilo, ako bi tega pogumnega 
mladenéa ne bilo! Kri se mi spet sterd i 

se nevarnosti opomnim !" 

Da mladenei,'!" reče gospod, 
proti Lenčetu obernjett, "ti si Iiama iiv— 
Ijenje rešil. Tega ti ne bom pozabil. 
Jest sim predsednik Rudeao , in ako 
ti s čim pomagati zamoretn, le povejl 
prav hvaležnega se ti bom skazal. Tode 
zdaj tudi povej, kdo de si?" Lenče ne 
skriva svojih nadlog. Odkritoseri'!no vse 
pové od svojega rojstva, od svojih 
terpljenj in razmer, in še pristavil kako 
ga ravno zdaj hudo tepe, de ne vé nika— 
mor. Njegovo priiazno odkritoserčn o 
ion priljudno vedenje predsedniku dopade. 


s, „Dobro, dobro”, reče predsednik. 
Ze vém, de si v potrebah in brez

»
pomoé'kov — zdaj ti tudi lahko kaj 
pomagam. Zna ' tudi pisati brati in 
raéuniti? Morebiti tudi lepo pisati?" 
„Mislim, de prav in razloino,” od-


govori Lenče. 

To je dosti. Kaj pa zraven 
tega. znaš tudi pisma delati?" 
Mislim . de," pravi Lenče smej é

»

se, „čeravno se nisim posebno vadil. 
Tode ko sim se angleškega iti francoskega 
jezika učil, sim se semtertje ne— 
kaj privadil.” 

„Kaj, mar razumeš tudi angleško 
in' francosJo? znaš tudi morebiti (Y. ovoriti?” 


„Moji učeniki so bili z mano zadovoljni,” 
odgovori Lenče . 

„Tri sto mevedov! konjsk hlapec 
in zná več jezikov! oj čuda!” zavpije 
osupnjeni predsednik. "0 ljuba moja 
Cililza! poskusi no kaj njim govoriti!" 

Cilika, predsednikova hči, se zdaj 
za'éne z Lenčetam meniti in ga ali v 
francoskem ali v angleškem jeziku nagovarja. 
Lenče se je povsod izverstno 
obnesel in v obeh jezikih dostojin od-



89 

govor dajal, tako de se mu. Cilika ni 

mogla dovolj čuditi. 

Oéka! bolje govori l kot jest," 
reče Cilika. "To je pač čudilo ! Jest 
se od nekdaj učim, on pa komej 
eno leto, kakor mi je rekel. Kako pri


" 

den je vender mogel biti ! 

"De, res! priden sim bil," reče 
Lenče, „in sim tudi moral priden biti. 
Pomnite, blaga gospodii;ina! čas je 
zlatő! kar sim se učil, sim se za s e 
'la!” 

Predsednik se čudi in Lenčeta od 
nog do glave meri. '

„Ze veljá, pravi 
veselo, ako si dozdaj tako dobro s 

Časom ravnal, upam de bog tudi zanäprej. 
Pisa-rja bi rad v svojo pisarnico 
dobil, hočes, meni bog koj Ljub. Res 
de prihodkov ni veliko — kakih 300 
tolarjev — ali ko boš enkrat zrave n 
in de boš priden in uren, prideš lahko 
na viši stopnjo . Jest bom za-te skerbel, 
in te priporočal, kjer bo treba. babko 
se 1)o tudi posluiil knjižnice v pisarnici 
h) se séasama ravno tako, ali p a 
še bolj izuril kot na vseučilišču. Premisli 
dobro. Ako ti dopade, jutri koj 
lahko službo nastopiš.” 


Lence ni vedel, ali bi se veselj a 
zjokal ali smejal. Kaj tacega se nikoli 
ni nadjal, še sanjalo se mu. ni. 300 
tolarjev — upanje boljši služb e 
knjižnica za vsakdanjo rabo — to vse 
se muje preveč zdelo in ni dosti manjkalol 
da ni pred predsednika na kolena 
padel ter mu roke poljubil. 

„O Bog! kolika sreča za me, blagi 
gospod!” jecijá Lenče poln nebeškeg a 
veselja zdaj bled zdaj rudeč "to j e 
pač prevei;! serénim veseljem sprejmem, 
kar mi ponudite in ne vém kako 
se vata zahvaliti, za to neprecenljivo 
dobroto. O Bog! zdaj sim nar srei‚nigi 
dovek na svetu!" 

„Tiho bodi, tibo!” reče- predsednik 
smejáje se. „Le nobenega vpija 
ne, ljubi moj Veseli me, de ti morem 
vsaj nekoliko svojo hvaležnost skazat i 
tole zdaj ti ni treba toliko besedovati. 
Od konca, kakor sim rekel, ne b() nič 
kaj posebnega, ali če boš marljiv, kakor 
upam, znaš kmalo kaj boljega dabiti. 
Tine! kako je pa kaj z vozom.” 

že dober, milostivi gospod!" 

reče voznik- Tine, ki sije nekoliko opomogel, 
pa še vedno gospodovih zabav



91 

ljic in ostrega krega boj'é. "Odpustite 
nji, de se mi je ta nesreča prigodil a 
vsaj vidite, de nisim jest kriv." 

"Mi je že znano, Tine! kaj de j e 
vzrokl" odgovori predsednik dobrovoljna. 
"Ravno ko srno bili na verh klanca, 
ustreli nekdo. Konja se splakital in 
utei'eta in tebi ni bilo rogove valeta 
deriad. sicer si pa ravno toliko terpel, 
kot midva, in akoravno bi se bil pre— 
grešil, ti je bila pretečena nevarnost 
dosti velik-.a kalin. Zanaprej mi ne 
spomni več tega. Ali so konji kaj poškodovani?" 


„Nič, prav nič, gospod! Pri miru. 
sta, kot jagneta. Oh uboga iival! Lejte, 
kako sta glave pobesila. Gotovo bi se 
ne bila splašila, ako bi ne bila strela 
slišala. Nedolžna sta, zares nedolžna, 
gospod predsednik! Le pojte spet z 
gospodičino v kočijo , in bodite brez 
skerbí, zanaprej se nam ne bo več kaj 
tacega primerilo.” 

Konja sta se zares umirila, ni s e 
bilo treba nobene nevarnosti bati, posebno 
kor ju je tudi Lenče zagotovill 
de se spet lahko usedeta, ker bo pot 
lepa. Stopi tedaj narprej gospod in za 


njim gospodiana na voz ter se spet n a 
poprejgnja sedeia vsedeta. Rada bi bila 
tudi Lenéeta sabo vzela, ker pa ni bil o 
ve' prostora, in ker je tudi djal, d e 
gré raje k nogam, in se raduje zastran 
nenadne srei''el mu dovolita in tako odrinejo 
sami po navadni poti naprej . 

Bogom! jutri zjutrej se v pisarnici 
Vidimo," mu. predsednik iz voza 
vpije. „Nikar ne pozabi, kar si oblju.bil. 
Z Bogom!” In zderdral je voz . 
Lenée za njim pogleduje, kakor bi se 
mu bilo sanjalo. Nekoliko postoji, de 
bi še zadnje ropotanje voza slišal in j e 
kakor v nebeško veselje zamaknjen. 

Samo se mut smeja. Zdaj jo mahne 

naravnost za vozom, ukaje, de je vse 
donelo in s hvaleinim sercwn proti Bogu 
ki mu je nagima tako sreéo dal . 

sim vender tako malovere n 
mogel biti," pravi na glas, "obupati nad 
prihodnostjo! Kako veUastno so s e 
spet besede kraljevii;a nad menoj vres


niéile, de éas je zlatő! Ako bi ne bi l 
asa dobro obernil, ako bi se ne bil 
ua,t ako bi ne bil vsake ure porabil , 
se v potrebnih znanstvih vaditi, gotov o 
bi mi ne bil Bog take sreie naklonil. 


93 


Čas je zlatő . Čas je zlatő! Dobil sim 
dobro službo, vsako leto 300 tolarjev, 
in zraven bogato knjižnico za vsak.— 
danjo rabo! Kaj bodo domä rekli, k o 
bodo zvediii, de bom zanaprej namest i 
za konjskega hlapca , pri predsedniku. 
za pisarja, de imam vsako leto toliko 
in toliko plačila in upanje več do— 
biti . Ha! kako se bodo čudili! Pa naj 
se le. De, de, mati Zidarica! kraljevi č 
ima vender enkrat prav! Ha! kaj ne?" 

Tako sam sabo govoré jo urno 
maha iz gojzda proti mestu , oči se 
mu svetijo, lica rudei,'ijo, serce mu pa 
veselja poskakuje. 

,eHe! kaj pa ti je Leni,;e!" ga na— 
govori mati Zidarica, ko v hišo pride. 
, ?Zdiš se mi, kakor de bi bil zaklad 
vzdignil." 

De de mati! zaklad!" odgovor i 

Lenče, "vzdignil sim ga, vzdignil. Poslušajte 
no, kaj se mi je v gozdu pri— 
merilo!" 

Lenče ji pripoveduje, kako je v 
gozd prišel in kaj se mu je tam pri— 
godilo. Mati Zidarica ga prav vern o 
posluša in ko nazadnje vse zvé, ne 
začudenja kaj reči. Celi večer molči 


in ne spomni kar besedice od prego 
vosa, ali de bi ga kaj zavoj tega zasm.
ehovati hotla. Preden je pa zasgala„ 
vender par besedic pogepta, 

rekoč : „Dete plentaj! Lenče in kraljevvii, 
imata vender prav. Cas je zlatő . 
Cas je zlatő! Pač škoda, de visim tega 
vedila, ko sim bila še majhna in sim 
v šalo hodila. Neumnica!” 

V tem zaspi. Lenče je pa tudi 
nikoli tako vesele ni vidil, kot drugo 
jutro. Koj na vse zgodej mu je skledico 
dobre kave prinesla, in ga kot 
tajnika pozdravila. Kaj tacega še ni 
doživel. Pač je res : Cas j e zlat ő 

in zlató-inla svojo moi' . 


95 


Pisar. 

Tako deleč si je Lenče opomogel. 
Postal je deriavni sluiabnik-, in se je 
čeravno še na viski stopnji ravno tak o 
ali še bolj srečnega éutil, kot marsikteri 
deriavni svetovanec ali minister. 
Kaj mu je neki tudi manjkalo? Vsaj 
je dosegel, česar si ni nikoli upati mogel 
in zraven tega še toliko obetavno pri– 
hodnost. Narboljgi sklepe za prihodnost 
dela in sklene na vso moč priden biti, 
in se učiti, de mu bo lahko od stopnje 
do stopnje najvišo s časom doseči . Vsaj 
kaj tacega se je nadjal Lenče. Ne sme 
se tedaj karati, ako se je v svojih domišljijah 
goljufal in vse drugačno do-živel, 
kot je pričakoval. 

Drugo jutro pride vse zgodaj 
v pisarnico predsednika . Ker ge' niko– 
gar ni bilo, de bi mu bil kaj dela dal, 
se mirno na stol vsede in v rajskem 

veselji utopljen uradnikov pričakuje. De 


M pa vender brez dela ne sedel, vzam e 

puelj peres in noi v roke ter jih začne 
rezati. Ravno ko je dokončal, pridej o 
zaporedama drugi pisarji, Lenčeta zaéudjeno 
po4edujejo in ne vedó, kaj i 
njim početi. Ker je tako mirno sedel 
se ni nihče prederznil, ga kaj popra 

ali mu duri pokazati . Kaj je imel 
tudi tu prav za prav opraviti ? 

Lenče se je malo zmenil za druge , 
kaj de so počenjali. Vsaj je bil tu sém 
zavernjen, vse drugo se bo Že dal o 
speljati, si misli l kaj so meni drugi mar ? 

Res, kmali se je dalo. Viši pisar 
(kancelir) pride in brez daljnega ogledova*
nja nad Lenčetam zarež i 

"Kaj imate tú opraviti ?" 
bi za delo zvedli," odgovori 

Lenče prijazno in bolj merzlo . 

"Kaj, Vi? Ste mar prismojeni ? 
Kdo Vas je sém poklical?" vpije dalj e 
nad njim. 

"Gospod predsednik Rudečko, " 
odgovori Leüe. 

',Gospod predsednik? Vender n e 
cehi milostljivi knez !" Ze vidim, Vam 

se meša, glejte de se spravite, če n e 
Vas po hlapcu dam iz pisanice izgnati. 


97 

Lenče se noče umakniti, stoji kot 
priraščen. „Le pragajte,” reče, „gosp . 
predsednika, ako mi nočete verjeti.” 

„Trapa !” zavpije pisar . Alő verzite 
ga vkl!" 

Zdaj nekdo poivenklja . „Predsed


nik sam kliče,” reče pisar nekolik o 
ostrašeu. „Vender bi znalo na vse zadnje 
kaj resnice biti. Počakite, de na— 
zaj pridem.” 

Urno steče pisar, kamor je bil po— 
klican. Lenče čaka mirno, dokler pisar 
spet nazaj pride, ter ga s prav prijaznim 
obrazom sprejme in tako nagovori : 
"Vse prav! Gospod predsednik mi je 
že zastran Vas vse naroči] . Dobro . Le 
v'sedite se sěm, k tej mizi in tole pismo 
prepišite. " 

To zrekgi odide in Lenčeta brez 
claljnih naročil zastran pisanja pusti. 
Cudi se nad tako natančnostjo in ni 
skor vedil, kje in kako začeti . Tode, 
ker ni bila njegova navadal brez dela 
biti, se hitro vsede, in ponovivsi svoj 
pregovor: as je zlatő !" začne 

pisati. Kom oj je ura pretekla, je ie 

končal in prav lepo prepisal, ter potem 

višjemu zroal, k' je bil s prepiso m 
5 


prav zadovoljin, z videznim veselje m 
ga prebiráje. 

Prav dobrd!" reče nazadnje, „in 
tako hitro narejeno! Le tako' naprej l 
bom '

ie zadovoljin. Zdaj pa tole prepišite.” 


Letiče se spet urno vsede. Zelt; 
ga veseli, da je bil toliko pohvaljen. 
Odslej zanaprej je bil svojemu naprejpostavljenernu 
vedno bolj všeč in je nar 
vainigi reči vselej kar dobro spisoval 
in zverš'eval . 

Leniče se je klali izuril. Nar teiji 
tlela so mu bile lahkota . Ker je s časom 
dobro gospodariti vedil, je vselejnarpervi dokončal in vedno dovolj 
asa imel, čeravno je več storil l kot 

njegovi pajdaši . Kaj je bilo temú vzrok ? 
Kar je poi;el, je počel s pridom in ni 
tratil časa z nepotrebnimi čečkarijami 
ali igračami. To mu je veliko pripomoglo. 
Kader so e njegovi tovargi 
pisarili, je bil on Le prost, in se je z 
drugimi rečmi, kakor z učen jem, pečal. 
Kako drugačno bi bili dragi proste ure 
ohernili! Vsak bi bil raji na veselice 
mislil, kot na učenje . Tode Letiče si 

je dobro zapomnil, de mu je tudi pred



sednik svojo bukvarnico velil rábiti, 
kader mu bo koli Ljubo. Zato gré koj, 
ko je že dela nekoliko privajen l k višje— 
mu pisarni(":arju ter ga za dovoljenje, 
v knjiž a nico iti, prosi 

„Z . božjo voljo! kaj hočete tam 

opraviti?” ga popraa ta. 
‚lBukev M rad — nič druzega," 
odgovori Lenče. 

Vam bodo? Kako gnih pa ? 

knjižnici so samo take, n. pr. za 
pravdanje, za oskerbovanje deržave — 
samo take, ki jih Vi ne razumete. " 

„Ravno zato' odgovori Lenče . 

',Tode kako ?” spet praa pisar


ničar radovedno . 

"Res, ah bi jih razumel, bi mi 
jih treba ne bilo. Ker jih pa, kakor 
sami pravite, ne razumem, se jih moram 
pa uči ti." 

"Vi? učiti ? pisar! in tako imenitne 
reči ! Kaj vraga Vam bo pomagalo ?" 
',Kar se uéim, se za se učim," 
odgovori Lenče terdo . 

Sprednik ne more prevelikega za— 
N.denja jenjati, in ga nadalje vpra guje : 
"Za božjo voljo! čemu Vam bodo ven — 
der? Kaj se bote vender iz njih na 

5* 


100 

ué'ili? Vsaj ne bote učeni, kakor jih 
imenujejo, akoravno bi vse iz glave 
znali. K vei;emu, bote enkrat naprejpostävljeni 
pisarnice, ali tajnik, tod e 
še to kornej, ako Vam dobri ljudje ne 
bodo pomagali." 

„Nič ne dé,” reče Lenče. "Kar 
se bom naučil, se bom za s e 
nau.éil. Tudi znanstva nič; ne teiijo . 
Casa inam pa dovolj !" 

„Ce je pa tako, hodite se raji 
sprehajat in svojega iivljenja veselit!” 

„To bi bila potrata, gospod ! 
Cas je zlatő! Tako nernáren ne 
smem biti, de bi meni nii,' tebi nié 
tako v en dan živel.” 

resnici! Vam se megal tacega

1,V 
se nisim dobil," reče pisarniéar smejáje 
se . "No! naj že bo, ker tako hočete 
in na vse zadnje vender človek u 
več koristi, pridnemu kot lenemu. biti. 
Náte, tú imate ključ od knjižnice. Be-rite 
in učite se, kakor veste in' znate ! 
Bog Vam blagoslovi!" 
Lenče hvaležen vzáme ključ in gré 

v knjižnico . je vse proste ure doprinesel 
se učil In bral, kar semuje zljubilo.‘' 
Od konca, se ve de, ga je kaj 


teko stalo, ker je bukve malo razumel . 

'!'ode sčasoma je bilo vse drugače. 
Kjer ni kaj razumel l -popraga svojega 

višjega ; ako ta ni ved'tl l pa tajnika, 
ki ga je zmiram rad podučeval in mu 
kaj novega pravil. Tako se je v kratkem 
veliko veliko naual l da si skorej 
sam ni verjel, koliko de zná. Nar bolj 
je pa obžaloval, de Latinskega jezika 
ne razume, brez kterega ni nikamor 
deleč mogel. Marsikteri M bil raji vse 
na kol obesel, kakor si še s tem glavo 
beliti. Ne tako Lenče. Ker je imel denarja 
dovolj, naprosi koj uéenika„ in 
se nikakor ne sramúje , vsaki večer z 
latinsko slovnico pod pazduho k njemu 
iti in se kot začetnik vaditi. Od začetka 
je bilo res za-nj teško. Pa kmali 
so bile vse teiáve premagane, v kratkem 
je že Cicerona razumell in potem 
je tudi lahko bukve iz predsednikov e 
bukvarnice prebiral . Res de je mogel 
marsik.tero noč prečuti in Latinščine se 
učiti ? pa kaj je zato maral, vsa j 
mu je bilo delo zmiram le veselje. 
Veselil se je potem čez prestane 
težave, kakor vojskovodja l ko je 

vojsko srei,'no dokončal . 


102 

Mislil bi kdo, de bo tolika delavnost 
njegovemu zdravju škodovala . Pa 
nii, menj ko to. Lenče je tudi th pa— 
metno ravnal in se ni nikakor v učenj i 
presilill ampak vedno zmerno delal in 
za okrepčanje duha in telesa skerbel. 
Nedelja je bila v pokoj odločena. Ta 
dan je praznoval in se ni bukev dotaknil 
. Zjutrej je šel narprej k maši 
ki je ni nikoli zamudil, potenc pa gré 
na polje se nekoliko sprehajat. Popoldne 
jo je pa v gozd potegnil, kjer je d o 
večera ostall kar ga je še od prejšnji h 
Iet narbolj veselilo ko se je še kot 
pridanič po gozdih klatit in sémtertjé 
vlačil. Tako se je bi] . okrepčal in uterdil, 
de je bil vedno zdrav in pri vsa— 
kem opravilu vesel. Tako je tudi v deževnem 
vremenu in pozimi počenjal . 
Veselilo ga je, se, ker je bil mlad in, 
moéen, z elementi bojevati. Ker se Je 
tako privadil ni celo leto sprememb« 
vreinena občutil l kakor- drugi , která 
prelllajenje, nahod, terganje po udih ali 
putika lomi. 

Pri tej neprenehani pridnosti si j e 

Lenče toliko učenost pridobil, deje 
bil — marsikteremu naprejpostavljenemu 


kos. Bil je tudi tako izurjen pravnik 
in v deržavnih rečeh tako zveden, ko t 
malokdo. Vse razmere domovine so mit 
bile znane, da bi bil vse Iahko na per-
still seštel. Ravno tako je za potrebe 
vedil, in marsikaj, kako temu ali unem u 
v okom priti, je sčasam pozvedil . To 
se vé, de mu ni nič pomagalol ker se 
za-nj nihče zmenil ni. Se predsedniku 
ni bil v čislih . Ostal je Lenče, kot j e 
bil, služen pisar le s tem razločkom , 
de mu niso več prepisovati, ampak nar 
.hujše in nar bolj zvite reéí iz glave 
izdelovati dajali. Cesar si je bit Lenče 
sam kriv, de ni bil nit; povzdignjen . 
Njegova poštenost in ponižnost mu niste 
pripustile, za plačilo in stop

Teči 


njo prijatlov in znancev pa 
tako ni imel, de bi mu bil kdo kaj pomagal 
. Tako je vedno na tistem mestu 
ostol l med tem ko so drugi„ menj učeni 
in vredni, večidel povikšani bili . 

Predsednik-bi bil morebiti že bolj 

skerbel, ako M mu bit Lenče kdaj od 

tega kaj spomnil ; tode on je molčal. 

Tolažil se je s tem, de bodo že sča


soma njegovo učenost spoznali in mu 

kaj boljega dali, pozabljivi pa, de si 


mora človek tudi sam pomagati l ako 
hoče kaj boljega doseči. Stari pisarni— 
čar je sicer' vedil l kaj de je potreba, 
pa se je le varoval l Lenčeta tega opomniti. 
Lenče mu je bil vse, njegov nat. — 
bolj gi delavec in pomagavec„ njegova 
desna roka, z glavo vred . Lene mu 
je povsod vedil svetovati, njemu ni bil 
nihče kos. — On je tedaj mogel ostati, 
delati kot poprej in zadovoljin biti z 
ravno tistim plačilom, kot poprej. Drugače 
ni moglo biti, posebno ker je bil 
vedno tudi zadovoljin. Ni bil ne nevošljiv 
ne preveč častilakomen . Saj je 
imel, kar je potreboval živež, obla— 
čilo in delo — kaj je hotel vei,'? "S e 
bo že sčasoma kako drugače obernilo," 
pravi sam pri sebi , ni mu bilo zavoljtega treba kar besedice nierdniti. 

In to se je tudi res k-malo zgodilo. 
Sedanji predsednik umelje in novega 
zvolijo na njegovo mesto . Ta j e 

bil včs drug nož in je s svojimi bistrimi 
vse bolj pregledal, kot 

rajnki, ki se pri svoji starosti ni velik o 
za opravila več pečal, kako in kaj. 
Novi duh in novo življenje pride z no-
vim v pisarnico . Ali kaj? od začetka 


105 

tudi temu Lenče ni bil nič mar, ker ga 
je za poslednjega pisarja imel, ki po 
njegovem mnenji druzega ni imel opraviti, 
kot vedno prepisovati. Toda kmalo 
se je spreobernilo, Lenče je postal mož 
vse časti vreden. Predsednik namre č 
ponevedoma pismo v roke dobi, ki je 
bilo z veliko umnostjo in natančnostj o 
narejeno in zavolj tega ga zeló mikal 
tudi pisatelja poznati. 

,‚Kdo je to pismo pisal?" vpraša 
radoveden starega svetovavca. 

Uni le pisar — Lenčeta ga zovejo 
,‚ — sam Bog vé, kako se prav 
za prav imenuje!" 

prašam kdo de ga je pre


pisal, ampak kdo de ga je spisal i n 

sostavil?" odgovori nekoliko osor


neje predsednik. "Kdo je ?" 

No -vsaj Vam povem, tale pi


sar, Lenče po imenu, ga je naredil" 

odgovori svetovavec . 

„To ni mogoče!” 

"Je, je, gospod predsednik! Ni 
tak ne, kakor se mu bere. Präv prebrisan 
je in ne dajte mu več prepisovati 
l marveč naj se mu nar vainis'' i 
reči narediti zročé . Prav prebrisan je." 


106 


,Zares, to iz tega pisma vidim

'
ki ne more bolje narejeno biti. Pokli


čite pisarja sém! " 

Lene pride zavzet, nevedé, kaj 
de to naglo povelje pomeni ? 
ste pisar?" ga vpraša predsednik. 
"De, gospod predsednik!" odgo


vori Lenče, ter se globoko priklone . 

"Ali ste Vi to pismo pisali? prav 
za prav naredili, ne prepisali?" 

"De, gospod predsednik !" 

„Kako pa je, de ste zmiram 
pisar?” ga spet predsednik vpraša . 

Lenče majé z ramami. „Učil se 
nisim — vsaj na vseučilišču ne — znan— 
cev in prijatlov nimam — silira tudi ni— 
sim, marveč zadovoljin,” odgovori zlahkaum 
Lenče. 

„Kaj niste bili na vseučilišču ? Od— 
kod pa imate toliko u čenost?‘‘ 
Lenče pripoveduje — predsednik 
se mu pa čudi. 

že dovolj,” pravi nazadnje . 
llSi bom pomislil — morebiti — bote 
ie zvedili!" 

Lenče se priklone in odide. Njegova 
učenost, njegova priljudnost itt 


107 

pohlevnost so predsednika močno ganile. 

človek ima glávo," pravi, ko je 
Lenče odšel, "ta bi nam veliko koristil — 
bom skusil!" 

Predsednik poprašuje, ako je res 

kar mu je Lenče povedal. Prebiravši 
potem še nekaj njegovih del se vedn o 
bolj 'udi nad umnostjo in globoko učenostjo 
tega revnega pisarja. Drugi dan 
prejme Lenče veliko pismo, ga odpré — 
in lej čuda! predsednik ga je tajnika 
zvolil, z letnim plačilom od 1000 tolarjev. 

„Kraljevič ima, le prav” pravi 
Lenče, smetja' je se. "C a s j e zlatő ! 
Čedálje se bolj vresniuje!" 


IOS 


VIII. 
SkuAnjava . 

„Čas je zl at ő !” — Ta pregovor 
kraljeviča se je tedaj res spolnil . 
Lenče zdaj 1000 tolarjev letnega plačila 
dobiva, pa ima pol menj opraviti 
kot prejl ko je še pisar bil. Lenče j e 
bil popolnama zadovoljen ; še bolj je pa 
Zidarico veselilo de je bil tako povzdignjen, 
ker je ie naprej vedila, de 
bo marsikter tolar v svoj lep stisnila. 

Vsaj ji je že prej dobri, pridni, ljubi 
Lenée, ko je še ubog pisar bil, kaj 
dal, za kaj bi ji zdaj ne? Ona je veselja 
poskakovala, in ni samo Lenčeta, 
ampak tudi kraljeviča zavolj toliko dobrih 
svetov neprenehama hvalila. Nik— 
dar vei', se ni iz nju norčevala, tega 
bi ne bila storila že zavolj tajnika ne, 
nad kterim so se te besede tako videzn o 
vresničile . 

Lenče se je pa tudi zdaj v sreči 
tako obnagal, kot popred v revgini. 


109 


Nikdar se ni hotel prenagliti. De , 
resnici reé'il on ni nič kaj sreči za— 
upal. Prevelika se mu je zdela in pa 
prenagla. Morebiti, kdo vé, je bilo tega 
marsikaj vzrok, kar bi si še nihče domišljeval 
ne bil? Yender je pa pri vsi 
svoji sreči zmerilo živel in se ravno tako 
pridno in rad učil kot poprej. Bil je 
tudi ravno tako priljuden, in je z vsa— 
kim rad govoril kakor je bil še pisar 
navajen. Nasproti si je ge sam vedno 
očital, de je to preveč de ni nikakor 
toliko zaslužil. To mu je tudi poprejšnje 

čednosti ohranilo . 

Enega dné dobi Lenče od predsednika 
povelje, načert narediti kako bi 
se med dvema vodama tistega kraj a 
vodotoč narediti dal in koliko bi veljal. 
Tej reči se pa ni mudilo, ako bi jo 
bit prav celo leto delal. Tode Lenče ni 
imel navade na stran pokladati in od— 
lasati svojih opravil, tako bitno ko je 
mogel, se je dela poprijel in ga urno 
izdeloval. Tako naredi tudi zdaj in s 
posebno pazljivostjo načert prične. Lepo 
en čas napreduje, kar naenkrat več na— 
prej ne more. Pot mu je zaperta. Na 
težave je zadél , ki jih ni znal prema— 


110 

o.ati Lenče namreč se ni nikoli višjega 
računstva zeinljomerstva učil in ravno 

tukaj 'i bil teh vednost nar bolj potreboval. 
Kaj mu je bilo početi? Marsikteri 
bi bil učenega matematikarja 
poiskal in njemu vse narediti dal. Le 
nazadnje bi bil vse sam prepisal. Lenče 
pa ni tako ravnal, „časa imam dovelj, ” 
pravi sam seboj, in papire na stran dene. 

Pol leta se človek lahko veliko nauči 
ako muje volja, in kar se boni naučil 
l se bom sam za s e 
Koj drugi dan si poie učenika, in pre-
den je pol leta preteklo, se je že toliko 
naua, de je bil da' popolnama kos. 
Nalogo je z veliko natan čnostjo in 
razumnostjo doveršil in posebno polival o 
prejel. Narbolj ga je pa veselilo, de je 
spet čas k dobremu obernil in se kajlepega naučil , kar mu ne bo odvzeto, 
dokler bo živel . 

Tako je bil Lenče od dné do dné 
delaven in se ni nikoli čez dolgi čas 
pritoževal. Predsednik ga je vedno rad 
imel in zelt; čislal. Od dohodkov mu je 
zunej tega, kar je rednikarna dal in sam 
potrebovall toliko ostalo, de si je 
konja v razveseljevanje napravil. Bit 


11 1 


je posebno dober jezdec, iz prejšnjih 

časov Že znan in si je tudi zdaj prizadjal, 
ko tak obveljati, posebno ker 
je jezdarenje njegovemu zdravju sluiil o 
in je lahko ravnal . Nar ljubši mu je 
bilo, se jahaje sprehajat iti, kar je tudi 
večidel storil. 

Tako je bilo dan za dnevom, teden 
za tednom. Enega dné ga pa pred


sednik- sreča, ter mu prav priljudno 
rei,'e : "Ljubi moj tajnik! pridite nocoj 
k meni, bova skupej čašo čaja pila." 

„Brez izgovarjanja ako smem 
prositi.” 
Prav sama bova." 

Ltel~če ostermi pri tem povabilu. 
Kaj tacega se mu ni pripetilo, če


ravno mu je bil predsednik vedno prijatel. 
Povabljenje mu je po volji. Gré 
in se ob 7 uri tar znajde. Strežaj ga k 

predsedniku pelje, ld ga serčno sprejme 

in pozdravi. Predsednik veli poten stre


žaju iti, in tako sama v sobi ostaneta. 

Lenče stermi. "Aha!" si misli, 

"zdaj bom zvedil, per čem de sim . Zdaj 

se bo kača pod cveticami pokazala, kaj 

se to pravi, tako naglo povzdignjenem u 

biti! Brez vzroka ne more to skriv 


112 

nostno obnašanje in prevelika prijaznos t 
predsednika biti!" 

Reči se znä,, de je Lenče nekolik o 

vohal kaj in kako. Predsednik je namreč 

sklenil sedanjega ministra spodriniti in 
Lenčeta na njegovo mesto posaditi, de 
bi bil na pervo stopnjo za knezom prišel. 
Vse mu razloii, kako bi se dalo iz— 
peljati — osnovano je bilo prav dobro 
in gotov bi bil narboljega uspeha, de 
M bil le še Lenčeta na svojo roko do— 
bil. Tode Lenče je bil preveč poštena 
duša, de bi bil temä mavho deržal — 
z ramami pomajé ter ob kratkem rei',e : 
‚lPustite me pri miru, gospod predsednik! 
nikdar visim voljan, kaj tacega 
storiti!" 

Tode predsednik se ne koj 
ustrašiti ; posebno ker mu je bil Lenče 
prav živo potreben. „Poslušajte me, 
Ijubi moj!” mu pravi spet priliznjeno 
Ilveste, de Vas imam rad, in de sim 
Vam sam jest tako deleč pripomogel . 
Kaj pa še le smete upati tadaj ko bo m 
enkrat sam minister! Ne bo mi treba 
besede rea, in hote naenkrat svetovavec." 


zamerite gospod predsednik 


11 3 

mu. reče Lenče prijazen. "Jest ne zaslu;~
im veé, sim že s tem zadovoljin , 
kar imam ." 

Malopridneii so vedno kratkovidn i 
kader poštene Ijudi sodijo. Tako se je 
tudi predsednik slad Lené'etam zmotil , 
ter si ga s to ponudbo prikupiti hotel. 

"De," pravi po kratkim premišljevanjl, 
„imate prav! Se sim Vam pre— 
malo dal in premalo vašo učenost in 
pridnost cenil, ker več storite kot vsi 
svetovavci skupej — nate, tu Vas povzdignem 
na mesto predsednika — tu 
imate mojo roko in moi beseda.” 

Lenče majé z ramami. Se se mu 
ni hotel podati . "Prosim, gospod predsednik!" 
pravi — "nikar kaj tacega 
saj nisim za to mesto, ker nisim na 
visoki soli bil ." 

bodite taki., Ijubi moj! Pač 
je vse eno, kje de se človek uči, de le 
zná in potrebno urnost ima." 

"Ali, gospod predsednik! vsa deiela 
bi bila čez--me nejevoljna," pravi 
spet Lenče. 

„Kaj nama je za to skerbeti treba, 

vsaj imamo moč jo ukrotiti,” pravi pred


sednik ter ga na herbet poterka. "Alő 


11 4 

udarite v roko, gospod tajnik . in čez 
4 tedne bom jest minister, Vi pa 
predsednik ." 

Lenče se brani in noče udariti. 
"Ne zamerite mi, gospod predsednik! " 
pravi, „nikakor nisim voljanl svoje sedanje 
mesto s tem zamenjati.” 

„'tako, kaj pa hoéete?” reče predsednik 
nekako serdit. "Jest sim pervi 
za ministram, saj ne bote hotli, de bi 
Vas koj za ministra postavil !" 

"Tega me Bog obvari!" pravi 

Lenče, "Jest bi le rad še to bil, kar 
sim!" 

Bodite pametni! Vi ste lahko predsednik, 
ali ne razumete? Kako vender 
govorim! 41i morebiti mojim besedam 
ne upate? Ce je tako, naredite pismo, 
in jest ga Vam bom podpisal l de mi 
bote lahko verjeli." 

‚,Gospod predsednik! Vi le mene 

nočete raztuneti," pravi Lenče merzlo. 
„Ljubši mi je tudi zanaprej poštenj e 
in dobro im e l kakor pa predsedni k 
biti, in Bog vé še na kakošno stopnj o 
priti !” — 

Predsednik ostermi, kakor iz jas — 
nega zadet. Zaporedama ga barve 


11 5 

spreminjajo, zdaj je bled, zdaj rudeč, 
lile se mu jeze napenjajo, kot de bi 
počiti kotle. Tega se ni nadjal, menj 
pa mislill de mu bo Lenče tako naredil . 
Lahko bi hil pa ie to naprej vedil, ko 
bi mu bil le količkaj Lenčetov značaj 
znan ; — zakaj priden človek j e 
tudi sploh pošten in Lenče je bil 
brez dvombe nar pridnigipod vodstvom 
pervosednika. Predsednik se je tedaj„. 
oslepljen po lakomnosti, po strastih in 
častiželjnosti, zeló nad Lenčetom pre— 
kanil in bilo mu je toliko hujši, kolikor 
ga je bolj iznenadama zadelo . 

„Gospod tajnik!” rete predsednik 

trepetajoč se od jeze, "ste mar poza— 
bili, kdo de Vas je yovzdignil?" 

„Nikakor — Vam samemu se moram 
zahvaliti , tega nikoli ne bom po— 
zabil,” pravi Leme s hvaleinim sercom. 

ljubi moj! kdor zamore 
povzdigniti, zamore tudi poniiati! Koj 
jutri greste iz sluibe ako ne prevza


ete. Ne bodite vender taka abata . 

e

Cemú tako tenka vest? Kaj tacega se 
Vam ne bo nikdar več ponujalo !" 
„Tega ne storim, gospod pred


sednik !” odgovori Lenče neustrašeno ; 


116 

„preveč tirjate. Moja vest mi tega ne 
pripusti. Kaj mi bo pomagala vsa čas t 
in imenitnost pred svetom 1 ako si pa 
nepokoj in nemirno vest napravim. Pro– 
sim, ne nadlegovajte me dalje, gospod 
predsednik!” 

Lenče je mirno in kratko, pa terdn o 
in razločno povedal, de se po nobeni 
ceni tega dela ne loti. Predsednik viditi , 
de se je vse prigovarjanje in guntanje 
na sk-aloterdi poštenosti tajnika razbil o 
se raztogoti in reče : 

„Naj bo! Iludovoljno tedaj moje 
svete z nogami teptate in srečo od sebe 
phate, mene pa tako grozno iahte! Je 
že prav! Vi ste nehvaležen človek, in 
s takem nimam veČ opraviti. Od danes 
zanaprej niste več v moji pisarnici 
tajnik !” 

„Pripravljen sim, kar mi velitel” 

odgovori Lenče, se priklone in odide. 

„Morebiti,” pravi nadalje predsednik, 
celó mislite, me zavoljo tega 
ker sim Vam to razode1 3 poéerniti! — 
Ali varite se! Tega se nikar ne prederznite. 
Hudo bi se Vam godilo, Mi.() 
bi na dan prišlo, ker naju ni nihče sli-šal 
in vidil kaj sva počela . Jest bom 


lahko vse utajil, Vi pa bote kot obrekovavec, 
lažnik in opravljivec zaperti 
in med zidovjem svojo neumnost obia— 
Iovali. Zapomnite si dobro! — zdaj 
pa — tam le so duri!" 

Merzlokervno meni nič , tebi nič 
prime Lenče za klobuk in hoče iti. To— 
de pri durih ga enkrat predsedni k 
ustavi in reée : „Pomislite dobro gospod, 
kar bote storiti . Ali si nar boljega prijatla 
ohranitel ali pa nar veéega sovražnika 
na glavo nakoplete, kar hočete. 
Enkrat čez prag bo eno ali drugo . 
Tedaj volite. Veliko veliko Vam zamo


rein kot prijatel pomagati veliko ne-


izrečeno veliko pa tudi škodovati. 
vselej je z Vami proč — nikdar ve č 
Vam ne bo mogoče v deriavno služb o 
stopiti, nikdar več tudi ne bom pozabill 
kar se je med nama zgodilo. Tedaj še 
enkrat — volite pa pametno!” 

"Je, kar je, gospod predsednik !" 

odgovori Lenče merzlo pa priljudno. 
„Ako ne bo druzega, grem Iahko derva 
sekat. Bolje mi bo ta kruh dišal in se 
mi prilegell kot nar boljgilnar sladkejgi 
jedila na predsednikovi mizi, h kteri bi 
se tako tolovajsko pritepel .” 


118 

To slihvgi predsednik obraz po— 
besi, drobno zakolne duri odpré in 

tajnik Lenče odide tako prijazno, kot 
de bi se nič ne bilo zgodilo. 

,lVse je tedaj pri kraji" reče sam 
pri sebil ko na prosto pride. "Se mi 
je zdelo, de bo kaj tacega, de se ne 
bo dobro steklo. Z Bogom tedaj tajnik, 
tisuč tolarjev in kónj za jeiő! Spet si m 
stari ubogi Lenée, kot sim bil poprej, 
tode — Bog mi bo pomagal, de bom 
tudi po ten ostal. Lepa .hvala Vam 
predsednik! raji sim berač, ako morem 
biti , kot malopridneš! Morebit i 
pa — kdo vé si še premisli in me 
pri miru pusti ." 

S tem upanjem gré Lenče spat. 
Komej pa drugi dan napoči, že dobi 
pismo od predsednika podpisano, ga 
prebere — in po vodi je bil njegov 
zadnji up. Ukazano mu je bilo, na hipslužbo pustiti in iti. 

,nudi prav!" pravi sam pri sebi. 
"Bolje to, kot pa pregreho storiti! Zdaj 
pas kaj mi je ubogemu poéeti?" 

Lenče na vse kraje premguje. 
Beri prodá, kar muje bilo nepotrebnega, 
tudi svojega konjiéa, in da od tega 


119 


denarja nekaj svojima rednikatna, ki 

nikakor nista mogla teh reči razumeti , 
ker jima jih tudi nič razodel ni, — nekaj 
pa sam priderii, in za prihodnos t 
shrani. gotovo je Le sklenil, da v 
domovini ne more in ne sme ostati, kor 
ga predsednik ne bo terpel. Tudi ljudém 
se je nekako sumljiv zdel, ker 
je bil tako naglo od službe odstavljen 
in odstranjen . 

Mogel je tedaj iti, tode kam ? 
Naenkrat se spomni lorda Briivatra. 


,‚Dété, ravno prav !" pravi sa m 
seboj po kratkem premisliku. "Zadel 
sim jo, ako je moi tistih misel, kot 
je bil takrat, ko nisem angleškega znal ! 

Permaruha! če je še tako, grem k njemu 
vslužbo.Aló,Lenče, na Angleško !" 

Kakor reče , stori. Naenkrat j e 
moglo storjeno biti, kar je Lenče enkrat 
sklenil. Neutegama odide od doma, 
hodi peg do Hamburga, da bi toliko 
denarja ne potrosil 3 gré tu na Iadijo 
in se prepelje na Angleško. velikem 
mestu Londonu popraklje po lordu, 
kterega je vse poznalo — toda .kakona 
britkost za-tej, ko zvé de je imenovani 


120 

ali v Kini, ali pa v izhodni Indii. Kaj 
mu je bilo zdaj poi,eti? De bi jo bil 
za njim v jutrove dežele potegnil j e 
bilo denarja premalo , nazaj se verniti 
v svojo domaéijo, mu tudi ne kaže. 
Sklene tä ostati. Dela je bilo povsod 
dovolj in zraven tega je bila lepa priloinost 
l se popolnama angleškega jezika 
navaditi. 

Ostane tedaj in si gré hitro stanovanja 
poiskat. To mu je bilo Lahko 
v takem mestu. Pod streho si sobico 
zbere ter se s prav potrebnim previli. 
Njegova hrana je bila kruh in voda. 
Sicer je pa mesto ogledoval. De bi 
tudi kaj dela dobil, hodi od ulic do ulic 
in se ljudem ponuja zdaj za pisarja, 
zdaj za jezdnega hlapca in voznika , 
pa nihče ga noče . 

Ni Z;uda! Bil je Lenče ptujec brez 
priporočilnih pisem, brez kterih je tam 
tegko shajati, Angleži so namreč ne— 
zaupno previdno Ijudstvo in malo za 
ptujce marajo, prav bi bil ta in ta 
priden in delaven človek. Zato je bil 
tddi zdaj Lenče povsod merzlo odgnan . 

Njemu je sicer malo djalo, al i 
njegova mošnja je bila že zelő na suhem. 


Ker je vsaki dan nekaj potreb imel, 
je v kratkem vse pospravil — in mošnja 
je bila prazna. V nar hujši zadregi se 
znajde. Na tujem biti, med merzloserčnimi 
neusmiljenimi brez denarjev, 
prijatlov in znancev, to mu j e 
bilo preveč. Beračiti ni hotel, denarja 
ni imel, zunej cekina od kraljeviča, ki 

ga je 'zmiram zvesto hranil — kaj 
mu je bilo zač'eti? — Druzega ga ne 
čaka, kot sestradati , ali pa na barko 
sluiit iti. Tű sem je mogel, tode 
kakošno življenje za—nj! — "Sila kola 
lomi," si misli, „in nar revniši življenje 
je vender e bulji, kot pa gladü umirati.” 
Hitro tedaj popusti svoje stanovanje 
in pobravg i svoje kopita gré k morju, 
de bi se tam na kako barko ponudil. 

le enkrat službo dobim," pravi sa m 
seboj, "se mi ni treba več bati, — sčasoma 
bo že kaj boljega. " 

Nič ni bil kaj pri volji. Jako ga j e 
sk-erbelo, ker je previdel, koliko de b o 
prestati moral, in kako neotesani de so 
hlapci (mornarji) na ladji. Ko bi bil 

za kako drugo službo vedil, bi ne bil 

več na barko mislil , tode ker mu je 
bilo nemogoée, ostane pri tem. 


122 

Tako zamišljeni in pobit korači po 
ulicah, de bi do morja prigel, kar za— 
gleda ravno na voglu ulic na zidu na— 
bit list, s tem naznanilom Zeleznic a 
Delavcev je treba. Dnina o d 
dva do 10 i.lingove). Natancv 
n'is sporočilo se zve v hi i 

t ev i l ka 17. To prebravgi oberne 

morju herbet in gré hiše iskat. 

„Pač bi bil neumen 1” pravi sam pri 
sebi, "na ladijo iti, ker še drugot Iahko 
vsakdanjikruh zaslužirn. Delo ne škoduje, 
raji pa vender celi dan samokolnic o 
(ajtergo) vozim, kot pa na Iadii s 'émtertj' 

phan in našeškan biti. dvema šilingam a 
na dan se boni že preiiviI3 ako pa 

več; dobim, bo za druge potrebe in za 
pot v domovino prihranjeno . Res, da bo 
malo čudna za nekdanjega tajnika s 

samokolnico voziti — al poglavitna , 

je zdajsi si reč

čem lakoto pregnati . 

T'edaj bres odlašanja na ieleznico! " 
Veselo gré naprej, in se v iineno


vani hiši pri dotičnem uradniku oglasi . 
Uradnik, vidite Lenčetove bele roke, 
se ga od začetka brani, ko pa Lenče 
le ne jenja, ga zapiše kot vozarja, in 

*) Po našem denarji 49 kr. 


123 


mu dá list, s poveljem se neutegoma 
k železnici, v neko 40 milj oddaljeno 
kneževino podati. Lenče prav zadovoljen 
s tem se hitro napravi in prejemg 
i e nekoliko hrena za pot, jo urno 
mahne iz Londona proti naznanjenemu 
kraju, de bi skorej delo pričel . 

Ko tjé dospé, gaje spervega šem-brano 
hudo imelo, ko je mogel od zgod— 
njega jutra do poznega večera vleči ko 
živina. Njegove mehke roke, poprej le 

peresa in mehkih vajetov navajene, so 
bile naenkrat vse ožuljene in spokane. 
Ilerbet in noge so ga bolele, de je bilo 
joj, kome) se je še zvečer po dokončanem 
delu proti bajti vlekel, de bi si 
tam na terdem ležišču vsaj nekoliko 

odpočil. Tako je bilo perve dni. Ko— 
mej je pa teden pretekel mu je že 
delo tako od rok šlo , kot drugim delavcem, 
ki so že dolgo prej delali, so 

.Lenčeta pa zavoljo njegovih gosposki h 
mehkih in belih rok in šibke postave 
zasmehovali in pod nič deváli. 

Se več pa, ker je višji računstva 

matematiko) razumel in si samokolnico 
toliko popravill de je, kar so drugi 
z veliko teiavo, prav zlahkama in pol 

6* 


hitrejši delal. Dobiček mu je bil dvojin. 
Perviö se mu ni bilo treba tako napenjati 
in potiti, drugič je pa pol 
vül kot spervega, na dan zaslužil, ker 
ni bila plača za dan, temuč po tem 
kar kdo stori odločena. Spervega si 
je na dan kome] poldrugi šiling zaslu


zdaj jihje pana dan po 8 in 9 do— 
bival. Ker je zeló zmerno živel je 
ostalo vse shranil in si koralo nekaj 
nabral, de se mu ni bilo treba zime 
bati. Bil je tudi proti vsacemu priljude n 
in se je, ne samo pri veliko sodelavcih, 
kakor tudi pri naprejpostavljenill jako 
prikupil, ki so mu večkrat kaj pripomogli 
in mu težko osodo polajgali. Tako 
se je Letiče sčasoma tudi tega stan ú 
privadill upanje pa, de se bo morebiti 
vender kdaj spremenilo 1 ga krepi in 
utolaži, kar marsikaj dostikrat občutil 
ni, kar bi bilo morebiti drugim težavn o 
ali celő nemogoče. 

Lenčetovo upanje ni bilo prazno. 
Kdor vaga, ni brez blaga. Präv hudő 
bi moglo biti, äko bi tak, ki se je kaj 
koristnega naučil , ki je zdrav in dela 
vajen, vedno nesrečen ostal, in bi mu 
-nikdar noben blažen dan ne napočil . 


Ubogi Lenče je že veliko poskusil, hud o 
so mu ptuje duri po herbtu bunkale , 
pa vender je še vselej zmagal s svoj o 
stanovitnostjo in delavnostjo, narvei', p a 
s svojo pridobljeno učenostjo, ktero je ,
kar se je bil s kraljeviöem seznanil , 
neutrudeno gojil in vedno več skup nanašal, 
kot pridna čbelica sladek med v 
satovje nanaša . 

Si est tednov je Lenčetu med vedni m 
delam preteklo. Enega dné po poldanskem 
počitku se hoče spet na odločenem 
mestu samokolnice lotiti, kar vidi,
de je na kolnici (eIezni cesti) vse narobe , 

de postopajo delavci, ogledovavci in 
inženirji brez delal in posebno ti letaj o 
ostra4-eni-.sémtertjé, in si ne vedd pomagati 
kaj in kako. Lenče ta nered 
viditi popraguje za vzrok in zvé , de 
se je zemljomercem delo uperlo tak o 
de ne morejo naprej. Hitro pusti on 
svojo samokolnico in hiti t.j, kamor 
so mu pokazali. Res tam zemljomerce 
ostragene in brez sveta najde. Tiho in 
nagloma pregleda vse, preudaril in ker 
je bil v računstvu in zemljomerstvu ved o 
izurjen, koj pové, kje de je zaderiek 

kako tej overi v okom priti zamrejo . 


126 

nekoliko besedami svoje mnenjejasno 
dokazavi naenkrat spet pri vsih veselj e 
obudi , in nadinienir mupodä roko, rekoč : 

„Kdo Vam je to razodel? Vi ste 

zares pomočnik vpotrebi. Odtega bomo 
pozneje dalje govorili, zdaj hitro k delu 
vsi, de ta toliko važni zaderiek od— 
pravimo. Alő delavci na noge! orodj e 
v roke! Eni sém! drugi tj'é! le urno 
in veselo! Kmalo bo vse pri kraji!” 

Urno se vsi vzdignejo in pomagat 
Ieté. Tudi Lenče jim čversto pomaga. 
Cez 2 uri je bil zaderiek odpravljen, 
in delo je spet redno od rok šlo. Tudi 
Lenče hoče na svoje mesto iti, ali nadinienir 
ga ustavi in tako le njim govori . 

„Vaš svět je bil dober !” mu pravi 
prijazno. imate par cekinov za 
vaš trud, zdaj pa povejte, kdo ste 
od kod? Vi morate kaj vej; biti kot 

navaden delavec, to nam Že Vaše vedenje 
razodeva !" 

Lenče brez daljnega pomislika vi gjemu 
inienirju vse razodene, kaj de 
ga je primoralo, na Železnico delat priti. 
Višji se mu zeló čudi. 

ste res prav čuden moi!" mu 
reče na dalje. „Neizmerna je bila Inoč 


127 


ki Vas je p morala, pri toliki učenosti 
se tega dela lotiti . Tode — veseli m e 
pa, de imam priložnost Vas poznati in 
se Vam hvaležnega skazati. Zanaprej 
ne bote več samokolnice rinili in ptali, 
per meni imate službo, za svojega pomagavca 
Vas zvolim . Plačilo sicer n e 
bo veliko, veči pa vender še , kako r 
pa na dan služite. Tudi bo to opravilo 
Vašemu stanu bolj primerno. Brez dvombe 
bote z mojim nasvetom zadovoljnigi 
nastopili službo, ktero Vam ponujam? " 

‚l Seröno rad !" odgovori Lenče, s e 
nadinienirju globoko priklone in ser no 
zahvaljuje. 

„Ce je tedaj tako, pojte v moj o 
pisarnico,” nm veli višji inženir, "ta 
Vam bom >ie dela dal. Nadjam se, de 

bova vedno prijatla in si bom po 

svoji moči prizadeval, za Vas skerbeti." 
Lenče se priporoči in odide. Serce 
mu je veselja igralo . 

"Ze spet," pravi sam seboj, s e 

je očitno pokazalo, de ima kraljevi č 
prav. Ako bi se ne bil takrat zemljomerstva 
uril, Bog vé, kako dolgo b i 
bil še moral samokolnico riniti in te



žavno delati! Pač je človek teleban 
ki namesti učiti se, čas po nemarnem 
zapravlja! Kar se človek uči, se sam 
za se uči , in kdo zamore reči, to in 
to mi ne bo nikdar koristilo? Učenost 
je zakladni denar, ki o svojem času 
nar veči obresti donaa. Bog bodi za— 
hvaljen, de mi je kraljeviča dal! He ! 
na noge! zdaj sim spet na konji! Cernu 
še dalje skerbeti? Saj nad nami 
Bog še vedno iivi!" 

Namesti spet k svojemu delu iti , 
dá samokolnico drugemu delaven, gré 
potem v bližnje mesto l in si tani za 
tisti denár, ki mu ga je nadinženir podaril 
l čedno obleko kupi. Drugi dan 
mu že gré, pell; kakor de bi nič ne 
bil z rokami težkega delal . Neizrečen o 
ga veseli. Nihče mu pa tudi tega ve


selja ne bo oponašal l ako pomisli l de 
je tudi popred brez godernjanja nar 
manjši opravila prevzeti moral. Zel; 
se je veselil nad to naglo premembo , 
še bolj pa, de je kraljeviča poslušal 
in se po njegovem nasvetu ravnal . 

„Vender je res !” pravi spet en— 
krat sam seboj, ko si perő ureže nek o 
težko nalogo končati, „já, já! Č a s j e 


129 

zlatő! in kar se učim, se k svoj i 
koristi učim! 0 Bog! kaj bi bilo 

z menoj, ako bi se ne bil tako pridno 
brati, pisati in računiti učil, ako bi se 
ne bil francoskega in angleškega jezik a 
in višje matematike ali računstva nauéil! 
Gumpec, pridanič bi bil ostall kakor 
sim bil, in morebiti bi bil že kje 

Luknji tiéal! Vender je pa tako bolje! 
Cas dobro obračati, se pridno učiti in 
v učenosti napredovati — to je kar 
človeku ostane, kar ga vkljub vsem 
viharjem časa, ki naj tako grozovitno 
okoli njega bučijo, ohrani in nikdar ne 
pogubi!" 

Učite se, uate, dragi moji mladi 
bravci, dokler je čas , učenje vam zná 
kakor njemu ob svojem času obilo koristiti! 
— 


130 


IX. 
Novo zvédenje. 

Lenčetu se je od zdaj zopet dobro 
godilo. višji inženir je bil njim zadovoljin 
in ga je za njegove dela vero. 
plačeval. Lenče si je lahko veliko prihranil, 
in zraven tega še dobro ihre]. 
Med tein so pa ieleznico urno delali, 
in preden je zima nastopila, je bila Že 
doveAena. Vsi delavci so slovő dobili, 

njimi tudi Lenče. Huda bi bila spet 
za-nj, ako bi si ne bil nič prihranil . 
višji mu je še vedno prijatel , in mu obljttbi, 
da ga bo spet spomladi, ako do 
tistihmal nikjer službe ne dobi, potreboval 
in k sebi vzel. Lenče s to ob 
ljubo zadovoljen gré nazaj v London 
in si tam stanovanje dobi. Tit se je, ker 
ni nič posebnega opraviti imel, vedno 
računstva, zemljomerstva in stavbinih 
umetnost učil, de bi se .še bolje izuril. 
Proti večeru se je še le sprehajat šel, 
potem v gostivnico, kjer je po navadi 
dobro pa dober kup jedel. 


131 
Prigodilo se pa je enega dné, de 

je še pred mrakom od sprehajališča se 
vernivki v gostivnico prišel. Pred 
durmi stoji hlapec z dvema konjema , 
ki sta bila zares Iepa, in Lenčetu, ki 
je konje posebno rad imel, dopadeta, 
de bliie stopi in ju bolje pregleduje . 

„Zares, lepa živina Janko !” pravi 

Lenče h hlapcu obernjen. „Čigava sta 
neki ?” 

»Ne vem, gospod !" odgovori hlapec. 
„Dva Ptuja gospoda sta v hiši 
jest ju ne poznani, morebiti de sta teh 
dveh.” 

»öudno!" pravi Lenče na to. „linenitni 
gospodje nimajo navade tukej ostajati. 
Konja pa, ker sta tako lepa, ne moreta 
druzih biti, kot imenitnih gospodov.” 

"De , eden zmed nju je res kaj 

mogočen viditi," poprime spet hlapec za 
besedo . "Ta more gotovo kak bogatin 
biti. Drugi je pa morebiti njegov hlap-
Un. Le to se mi čudno zdi, de oba 
skup pri mizi sedita in iz enega kozarca 
pijeta. Tega bi vender gospod 

s svojim slugom ne storil. " 

„Res je tako,” odgovori Lenče . 
»Pa kaj naju to skerbi? Naj bota, naj 


132 

počneta, kar hoi,'eta . Ali — koj bi kaj 
da]. ako bi na tem rujavcu. eno uro 
jezdariti smel . To je zares lep konj !" 

„De, gospod! Imate prav,” reče 
hlapec. "Meni,tudirujavec bolj dopade, 
kot' ta rudeéi. Cudim se pa vonder, 
zakaj de bogatin ni na unem, ampa k 
na teni prijezdil. Gospod! morebiti d e 
Vam ga posodi, če ga prosite ." 

"Zdaj grem pa koj v higol" pravi 

Lenče, "pogledat l kaj de sta ptujca in 
če smém od nju kaj upati." 

Lenče gré tedaj koj v gostivnico, 
kjer zunej dveh ptujcev nikogar ni bilo. 
Pri pervem pogledu ravno to razsodbo 
stori, kot poprej hlapec. Ni mu bilo težko 
ker sije Že po svetu toliko poskusil in se s 
tako različnimi ljudmi pečal, kteri zme d 
nju bi bil gospod l kteri pa služabnik . 

Preden je Lenče prig e1 5 sta angleiko 
govoriial ko pa ta v sobo stopi, 
reče bogatin svojemu tovarga : „Govoriva 
francoski, de naju kdo ne razume. 
Previdna morava biti.” 

llVsaj je ta človek ptujec," reče 
tovati bogatinu, ter na Lenčeta pomignel 
"in naju ne razume. Tode, kakor 
hočete, jest tudi znam francoski." 


133 

Lenče to slišati, ravno hoče reči, 
de tudi francoski razume, in de mu ni 
mar, kar govorita, ko se spet ptujca 
pomenkovati začneta. 

"Res, bolje je tako," pravi imenitnigi 
svoj emu tovargu, ter ga tudi 
„z gospodom” nagovori, "kaj vraga, 
ko bi kraljevič Vladimir zvedil, kaj se 
tu.kej počne , bi druga pela, prijatel !" 

„Prav imatel” odgovori ta nekoliko 
ostragen. "Pojva raji v drugo sobo. 
Ta bi kmalo znal vse razumeti, in kaj 
bi bilo z nama potem?" 

"Nak, tega ne verjamem," odgovori 
tiho imenitnigi. "Za poskušnjo ga 
lahko nagovorite." 

Lenče je -vse slišal in razumel, 
čeravno sta ptujca bolj tiho govorila. 
Slišati pogovor od kraljeviča še bolj 
ušesa nateguje in sklene, de bi še več 
zvedil, se tako obnašati, kakor de bi 
mu ne bilo ničesar nič mar. Dozdevalo 
se mu je namreé', de bi narberie ta 
kraljevii,', kterega sta v misel vzela 
mogel tudi njegov biti. Hitro pase mu 
eden ptujcev pribliia l ter ga prijazno 
v francoskem jeziku poprah, ako je še 
zunej hlapca s konjema vidil? 


Lenče ga debelo gleda, kakor b 
nič ne razumel . 

"No, ali je še hlapec s konjem a 
zunej bil, kader ste v sobo prišli?" ga 

vnovič ravno tisti po angleško popraša. 

"De, gospod !" odgovori Lenče 
prijazno in natanko, de jima ni mogel 
več sumljiv biti. "De Gospod! pa prav 
lepa konja sta. " 

To zvedivi se mu ptujec lepo zahvali 
in gré nazaj k svojemu tovargu. 
"Ne skerbite," mu pravi potem, "ta 

človek ni nevaren, čeravno bi vaji tudi 
razumel. Saj je še nekako bedakast 
vid iti. 

ne dé — bolje je bolje, de 
ste ga poskusili," mu odgovori bogati 
tovarg „ " vsaj vrli to kaka si bodi reč . 
Urno tedaj. Ze veš, kaj de hočeva 
početi." 

"Nak, le to vém, de imata z mojim 
gospodam nekako stavo, druzeg a 
mi ni znanega." 

"No! Vam bom pa povedal. Unidan 
sva bila sku.pej. Med drugimi rečmi 
se pogovarjava od jezdarenja in vozarenja 
in kteri de so urniii, Nemci al i 
Angleži? Kraljevič terdi, da so Nemci,, 


135 

v obeh rečeh Angleis ein kos, jest pa 
terdim, de so Angleži Nemcem. Staviva 
in sicer ker sva bila enmalo vinjena 
prav veliko, 20 tisuč liber. Vsi priajoői, 
nar imenitniši Angleis l., so priče. 
Narediva in podpiševa spis in danes 
teden bo ta reč končana . Tode, vi mi 

morate pomagati . 

‚‚Kako? gospod!" 
„Znano mi je, de ste nar bolji jezdec 
in voznik med vsemi, kar jih kra


Ijevič ima. Desetkrat me je kraljevič 
svaril in rekel, de njegovih hlapcev in 
kőej ne poznani, de moram stavo zgubitil 
ako ne jenjam. Poznam dobro njegove 
hlapce, konje in vse, pa tudi dobro 
vém, de, če Vas pridobiml tudi stavo 
dobim. Lahko tako naredite, de Vas 
menj uren prekosi l se vé de, plačani 
bote dobro. Kaj ne, de veljá?” 

"Morate pa vediti, gospod!" reče 

sluga bogatinu, "de moj rujavec vašega 

v vsem prekosi ." 

3‚Norec! to jest sam pravim; ako 
M tega ne bilo, bi ne govoril zdaj z 
Vami. Ali me ne razumete? Gotovo bi 
ne bil kraljevič toliko stavil, ako bi ne 
bil zmage gotov. Ali zdaj véste?" 


136 

"De, gospod! kako pa morem 
k temu pomagati?" 

„Jezdite tako, kakor sim Vam rekel, 
de jest stavo dobim in 2 tisu.ö od 

20.000 je vagih!” 
„To M bilo neznano gerdo izdajstvo 
mojega gospoda,” odgovori služabnik . 
"E, z 2000 libri je vaša vest potolaiena," 
pravi bogatin . 

„Ali, gospod! kraljevič bo goljufijo 
koj zapazil in me zna koj potem 
iz službe spoditi.” 

„Pa pridete k meni,” pravi bogatin, 
„urne ljudi imam zmiram rad.” 
"He, gospod! 2000 je pa vender 
le premalo." 

"Kaj, premalo? ko jih tako lahko 
zaslužiš. Vender ste zelő nesramnil 
Juri! Vsaj ne bote več storiti imeli, 
kot de bote pred koncem mojega naprej 
spustili ." 

"De, res je, gospod! — kaj pa 
bo pri vozarenji? Le pol stave bote 
dobili, ako tu tudi kraljeviča ne prekosite." 


"Oh, tega se nič ne bojim. Moja 
konja sta pa pri vozu pol bolj!, kot 
vašega gospoda. Zato naj Vas nikar 


137 


nič ne skerbi, Iahko vozite, kakor véste 
in znate. sim zmage gotov. In kraljevič 
bo moral spoznati, de je Anglei 
pred Nemcem. Tudi bodo sodniki zraven 
ki bodo to reč potem razsodili." 

„Kdo vé, gospod! kaj se zna še 
zgoditi? Ste Že vidik kdaj kraljevičev a 
()gra?” 

"De, no kaj je?" 

„Letita, kakor de biju vrag nesel!” 

" Yender sta moja dva vranca 
boljši!" 

"In nju urnost, gospod! Mar tudi 
véste, de ju v nar hujem diru nar manjši 
besedica ustavi? pa spet te n e 

vé, kakor kraljevič in jest. " 

Bogatin si čelo pogladi. "Tri sto 
medvedov! tega pa res nisim vedil. Za— 
to me je kraljevič tolikrat opominjal 
de ne! Zgubljen sim, če je res taka, 
in mi ne pomagate. Kaj se bote 
branili. 2 tavient liber je tudi lepé število 
novcev. Ce greste potem na Nemško, 
Iahko tam od obresti živite." 

"Kaj! pri sedanjem gospodu se 
mi bo gotovo bolje godilo . Nak, véste 
kaj, za tako mervico ne izdam svojega 
gospoda." 


138 

tako — že razumem," pravi

•

bogatin, "Vi ste poln muh. Naj bo tri 
tavient!" 

„Pet t av e nt gospod! Za kako 
mervico ne izdani svojega gospoda .” 

Pet tavient!" zaupije ostrageni 
bogatin. "Za bojo voljo! to je že lepo 
premoienje!" 

Lepo je, dragi moj! meni j e

• 

pa ravno premoženja treba, ako hoče m 
na Nemkem ravno tako dobro živeti, 
kot zdaj pri svojem gospodu. Sicer Vam 

pa še zmirej trije deli stave ostanejo . 
Ako Vam pa ni všeč — ostanem raji 
še pošten človek in služim kot do zdaj !" 

',Bete pes! kako ste nesramni, pet 
tavient liber, to je 60.000 golil. gotovega 
denarja. Nak, tega pa ne, raji 
koj stavo poderem !" 

Kakor Vam je drago, gospod ! 
odgovori služabnik in hoče iti. „Jést 
nočem pri tej igri nar več zgubiti.” 

L E vraga kam se Vam tako mudi ? 

vidim, de me imate v pestéh in de 
se Vam moram udati. Naj bo! pet tavž:,
entjih bote dobili koj po dobljeni zmagi. 

e veliá! mož beseda." 

velja, gospod! Jest nimam

• 


139 

navade norčevati se, ali me razumete ! 

Bogom tedaj! — moram iti, de pri 
komu suma ne obudim ." 

„Ze prav! le pojte in ne pozabite 
pet tavient ni kaka bodi si reč! ” 

dobro vém gospod! — bodite 
brez sk-erbi! vaša je stava !" To iz— 
reki odide kraljevičev sluga. Bogatin 
nekako zaničevavno za njim gleda ter 
pravi : „Berdija, tít je pač -ds navezan 
na dobiéek! Pa naj bo — de le stavo 
dobim. Pri vsem tem imam vender do— 
voli dobička, de bona lahko zadovoljin.” 

Zdaj se e na Lenčeta, ki je sani 
pri mizi sedel in po ulicah gledal, ozré 
in sam sabo zagodernja : "Ta gumpe c 
mende ni tudi nič najnega govora razumel" 
— in zapusti gostivnico. Zunej 
naglo konja zasede in oddirja . — 

"Na, to je hudobija, ki ji ni para 
kjer si bodi!" pregovori Lenče věs 
razkaiien„ ko ni nikogar več v sobi. 
~1Kraljevič , kterega gerd-äna ob denar 

pripraviti hočeta, je gotovo moj nekdanji 
svetovavec. Tega več ne dvomim. Ha ! 
Lenče na noge! Bom le videl, ali bo 
res tako, kakor sta gerdúna sklenila. 
Kako mi je spet pomagalo, de sim se 


francoskega jezika naučil ! Ako bi me 
ne bil kraljevič pers,ilil, ako bi mi ne 
bil tolikrat rekel : "C a s j e zlatő! i n 
kar seučiš, sesamza se 

javaljne bi ga zdaj iz nevarnosti rešiti 
mogel in ogoljufan bi bil za toliko le— 
pega denarja. Ne mogel bi mu zdaj 
hvaleienibiti, ako bi ga ne bil slušal. Kaj 
bo neki djal, ko mu to hudobijo razodenem! 
Kako ga bo veselilo, de se j e 
takrat ponižal z revnim Lenčetom govoriti 
in ga po.dué"evati. De, v resnici . 
vsaka dobra beseda, vsako dobro delo 
najde prej ali pozneje zasluženo plačilo ! 
Tedaj le meno. Ae danes moram s kraljevičem 
govoriti in ga nevarnosti oteti 
ki mu proti. Nadjam se narboljega vspe


zakaj nisim bil zastonj v svoji mladosti 
konjski hlapec. S takim, kot j e 

kraljevičev Juri, se grem se zminajskušat. Na vse zadnje bom morebiti še 
dalje jahal, kot sim si pred želel. Seré'nost 
veljá! Kar sim sklenil, mora koj 

dovelieno biti." 

Lenče se nič ne obotavlja, ker je 
bil za—nj čas zlatil. dača ceho, se po— 
krije in gré naravnost na policijol nadjaje 
se, de bo tü najprej za stanovanje 


kraljeviča zvedil. Tjé pridgi hitro po 

Vlad . B . skitnu upraša, 
ali v svojo veliko žalost zvé, de teg a 
imena nobenega v Londonu ni . 

"Mora biti," pravi Lenöe . "Prosim, 
gospod! poglejte ge enkrat v bukve, 
kjer so ptujci vpisani, -rém de mora 
tudi med njimi biti ." 

Proeni ga koj usliši in pregleduje, 
tode zastonj. Kraljeviča ni bilo me d 
vpisanimi. Leüe je mogel tedaj jenjati 
in klaverno pisarnico zapusti . 

,Morebiti je pa omenjeni kraljevié' 

'

kdo drug," pravi gredé sam pri sebi . 
‚,Mogoée je res, tode vest mi ne dá nikakor 
pokoja, moram š'e pragati!" 

Dolgo premigljuje, kam de bi šel , 
de bi za kraljeviéa zvedil, kar mu naenkrat 
v glavo pade, de bo narberi" e 
pri kakem imenitnim gospodu v stanovanji 
. Hitro sklene, v nar imenitnišl hiš e 
iti, in tam pri sluiabnikih za-nj popras


v evati. Gré, v pervo kakor si je spomnil, 
vpraa priljudno ; priljudno se mu 
tu,di odgovori — od kraljevié'a ni duha 

ne sluha, gré v drugo, tretjo, četert o 
in peto, povsod dobi enaki odgovor, de 
kraljevič:a nihi;e ne poznä. Lenéetu je 


142 

bilo že zdaj nekoliko lože pri sercu 
misel, de bi vender ta kak drug kra


ljevič biti znall ga potolaži — kar 
eno poskusiti sklene. 

„Ker bo kraljevič tedaj kraljev naslednik 
l ga bo vender kdo, če je tukaj 
vkraljevem poslopji poznal,” pravi Lenč e 
sam pri sebi, in gre naravnost V kra


ljevo poslopje. popraša najprej ne


kega čuvaja — ta nič ne vé ter Len— 
četa k streietu pošlje. streže, ker sam 
nič ne vé, ga pošlje k hišniku. Ilišnik 

vse imena imenitnih gospodov, ki v 
poslopje hodijo, pové, pa nikjer ni imena 

kraljeviča. Zdaj se Lenče utolaži in 
prepriča de mora omenjeni kraljevii', kdo 
drug biti, se lepo hihiku zahvali in od 
njega še do vrat spremljen hoče iti, — 
kar konji nagloma s kočijo priderdrajo. 

Lenče postojí in pogleduje iz radovednosti 
kdo de se pelje, gleda in vidi skoz i 

osvitljene oknica — kraljevi č a , kteriga 
je iskal — svojega prijatla! De 
bi ga bile oči oslepile, ni bilo mogoče 
ker je predobro blágo lepo obličje svojega 
gospoda in dobrotnika poznal in 
si ga v dno serca vtisnil. 

»0 Bog !" zavpije tor se hignika 


143 


oklene , "ta je pravi ta je kraljevič 

B . ski." 
''Nak, vi se motite , to ne more 
biti" odgovori hišnik. "Ta gospod je 
nj. visokost, knez Višinski . Dobro ga 
poznam, vsaj pride vsaki teden enkra t 
na kosilo." 

Zdaj še le se Lenčetu oči odprejo. 
Kraljevič si je namreč zmišljeno im e 
dal, de nepoznan lože potuje. Lenče 
bi ga bit brez skerbi lahko celo svoj e 

Življenje iskal, pa nikoli nikjer bi ga 
ne bil staknil. 

„De, de, je že prav, gospod! to 
je knez Viginskil” pravi Lenče veselo 
hišniku . "Tode prosim povejte mi 

kje de stanuje?" 

Radovoljno mu naznani hišnik ulice 
in hišno številko kraljevičevega stanovanja. 
Lenče se mu poln senčne ra— 
dosti lepo zahvali in odide, s terdim 
sklepom, jutri na vse zgodaj h kraljeviču 
iti in mu vse razodeti . 

„Lejte no, kako mi je prav pri— 

šlo,” reče sam pri sebi, „de se visim nič 
obotavljal. Ako bi bil jutranjega dneva 
čakal , gotovo bi ne bil tako srečen , 
kraljeviča viditi, čeravno bi bil vse 


144 

mesto obhodil. Kako dobro je vender 
e človek čas dobro oberne, i n 
tudi trenutka ne zamudi." 


14a 

X. 
Kraljevič. 

Ko se je drugo jutro kome] danilo, 
je bil Lenče že na nogah . Ulice 
in hišno številko si je bil dobro zapomnil 
, in brez velicih ovinkov pride 
koralo k zaznamovani hiši. Hitro poterka 
in prosi, de bi ga h kraljeviču peljali. 

reče se mu, de misli kraljevič ravn o 
zdaj nekoliko dni iz mesta iti, in de 
z nikomur nima časa govoriti. 

‚l Ravno prav !" odgovori Lenče ; 
„zato sim tako zgode] pergel l de bom 
še ž njim govoril. Le peljite me knjemu, 
imam mu važnih novic razodeti . 
Brez odloga, prijatel! ” 

,‚Koga čem napovedati? Povejte 
mi saj imé!" 

„Imena pa ne,” odgovori Lenče . 
„Le recite,, de nekdo hoče ž njimi zastran 
stave govoriti .” 

„De, de, je že prav!” odgovori 
sluie in stüe. 
7 


146 


Ni dolgo, in spet pride, ter Len 

četu pové, de kraljevič njim koj go


voriti Ter stopi koj v naznanjeno 
sobo in dobi kraljeviča, kterega je še 
poznal, on pa njega ne. 

„Kdo ste pa, gospod! in kaj mi 
imate povedati?” vpraša kraljevi č 
četa. 

„Kdo de sim hočem potem povedati,” 
odgovori Lenče . "Zdaj Vam 
imam svitlost! povedati to, de j e 
bogatin Simur goljuf in vaš hlapec 
Juri, pridanič in gerd izdajavec." 

tako, gospod !" zavpije osup


njeni kraljevič . "Kako natolcovate mojega 
prijatla, Simura? S čem morete 
to spriéati?" 

"De, svitlost! prav Iahko," od— 

govori Lenče in začne od kraja vse 
pripovedovati, kar je včeraj po srečni 
nakluč'bi zvedil. 

je res hudobija, de ji ni para!" 

reče kraljevič. „Simur goljuf! In Juri, 
kteremu sim vse zaupall zdajavec! To 
ni mogoče ! Jest ne morem verjeti, spricv 
ajte mi, tudi Vas ne poznam — pervikrat 
Vas e vidim! kdo Vam 
bo verjel ?” 


147 
„A ko mi ne verjarnete, svitli go


spod! pokličite Jurja k sebi in povejte 
mu v zobe, kar ste zvedili,” pravi Lenče . 
„Ta čas grém jest z vašim dovoljenje m 
v drugo izbo in če bo gerdún tajil, zagromim 
potem jest nad-nj. Upam pa, 
de potem več ne bo tajil. ” 

„Dobro, če zares véste, se poskus 

e mi ne more v glavo, de je Juri 
bom že vidil! Stopite v bliinjo izbo in 
po.čakite, de se zmeniva. Duri naj bodo

” 

pa le priperte, de bote laglje vse slišali . 

Lenče gré, kakor sta se pogovorila. 
Kraljevič beri pocinglja, in služabniku 
zapové , Ju.rja poklicati. Ta 
.pride, Lenče, zagledavši ga skozi špranjo, 
ga pri tej priči spozná . 

mu pravi kraljevié „ti si 
se od Simura podkupiti dal, de bi me 
ob stavo pripravil. Pet tavžent boš mend e 
za potolaženje vesti dobil.” 

Juri obledi, in ošabno taji, de ni res. 

"Kdo pravi?" zavpije. „To j e 
Berda laž. noben denar bi svojega 
gospoda ne izdal.” 

vender si ga gerdún izdal!" 
se Lenče pred njega stopivši oglasi, 
"Menim, de me poznag !" 

7* 


Juri se ustraši, kak-or de bi bi l 
kako pogasi zagledal. Trepetaje na vseh 

udih pade pred kraljeviča na kolena , 

vse pové in prosi milosti. 

11 Tedaj je resnica?" reče žalostn o 
kraljevič. "Kaj tacega bi ne .bil od tebe 
verjel!" 

„O gospod ! milost ! milost!” javk a 
.' „ gtevilo je bilo preveliko! Skušnjavec 
me je premagal! Gospod! milost ! 

nikdar več se ne bom kaj tacega sto — 
riti prederzhil! ” 

ie dobro — poberi se mi spre d 
obUja in ostani v svoji stanici!" 

Juri vstane in zapusti klavern o 
sobo. Kraljevič služabniku ukane, d e 
naj ga dobro varujejo, de nikamor n e 
-uide. Potem se k Lenčetu oberne, re — 
koč : „Kako se pa Vam hočem zahvaliti 
gospod ! Vi ste mi veliko dobroto. storili 

me iz krempljev hudobnežev regin. 
Zelő huda bi mi bila pela, ako bi bi l 
stavo zgubil . V štirnajstih dneh moram 
k svojemu stricu nazaj — kaj bi bil 
počel, saj bi mi ne bilo še toliko goto vine 
ostalo, de bi se bil pošteno pre — 
živiti mogel. Hvala Bog-ti! zdaj sini pa 
dober, in sim vam zeló hvaleien, de 


ste me iz nadloge rešili zakaj stav a 
zdaj več ne veljá, in jest svoj denar 
obderihn." 

"Zakaj bi neki ne veljala več, svitlost?" 
ga popraga naglo Lenče. 

„Zavoljo goljufije” odgovor i 

Ijevič. 

"Vsaj niste Vi goljufalil ampak bi 
bili ogoljufanil" reče Lenče. "Le 
pustite, naj bo kakor je, gotovo je stava 
Vaša." 

"Ni mogoče .Jurije narboljijezdec. 
Le on bi bil zamogel zmagati! " 

zamerite, svitlost ! z Vašim. ru


javcem (pramčikom) Iahko vsak zmaga , 
je le količkaj ježe vajen." 

"Naj ie bo Vaša prav! Kako p a 
bo z vožnjo ! Sam .Juri je mojima ograina 
Ni mogoče tedaj, de bi jest 
stavo dobil !" 

„Morebiti vender, svitlost !” od


govori Lenče . "8 dni je še čas. Dovolite 
mi — v teh dneh se bom toliko 
navadil, de bom lahko Jurja nadomesti l 
ali pa tudi še v vožnji prekosil ." 

"Vi? kaj ste mar tako izurjeni v 
jezdarenji in vozarenji?" ga vpraša 

radovedni kraljevič. 


"Le koj poskusite me," odgovori 

Lenče. 

"Koj, koj !" reče kraljevič in po— 
kliče spet svojega sluieta ter mu veli 
de naj se koj pramček osedlja in na 
dvorišče pripelje. — "Tode Ijubi moj !" 
pravi spet k Lenčetu obernjen, "vedite 
tudi, de je ta konj kaj nevaren, posebno 
nerodneiem." 

„Meni pa ne, meni,” odgovori 

Lenče in gre beri na dvorišče in osed— 
Ijanega konja zaséde, in se na njem 
tako ročno in verlo obnaša, de ga kraljevič' 
res občuduje . 

Že dovolj, gospod !" zavpije 
skozi okno Lenčetu. „Pridite spet k 
meni, midva se bova menila!” 

Smejaje skoči Lenče raz konja 
in se spet h kraljeviču podá, ki ga še 
bolj veselo in prijaznigi, kot poprej, 
sprejme. 

„Bog Vas sprejmi, Vi ste nar bolj i 
jezdec! nikoli nikjer visim taceg a 
junaka vidil . Na pol je že stava moja . 
Kaj pa bo z drugo? Imam namreč 2 
ogra z nar lepim vozom. Juri ju je 
izučil, de se na ogersko besedo "kérek" 
v nar kujem dirjanji ustavita. On sam 


15 1 

jima je kos, le s tega pomoijo sim 

stavo naredil. Sklenili smo . de bo moj 
hlapec po polji, kar bo mogel, do stermega 
brega reke T e m z e, okoli ktere 
poglavitno mesto Angleškega, Londo n 
leži, dirjal in se tam nagloma ustavil. 
Kaj tacega noben Anglež ne vé in ne 

more in stava bi mogla moja biti. Zdaj 

pa brez .burja tega ne speljem, ker 
razun njega nikogar druzega nimam , 
de bi tako spreumetaven bil. Zdaj tudi 
še le vém, zakaj de je Simur hotel, de 
bi ne jezdila in vozarila saga i" 

ne de, svitlost!" odgovori 

Lenče. "Jest se namesti ..burja ponudim, 
meni prepustite in priseiem, de bom 
stavo dobil." 

AH Yi? kdo pa ste vender?" ga 

prúa kraljevič. Preden kaj zroi"4m 

moram vender vedeti, komu de zroélm. 

S tem Vas pa ne mislim razžaliti 

tode, morebiti ste pa tudi Vi od Simura 

podkupljeni, de ste mojega hlapca stn. 

poöernit prišli, de bi toliko bolj zmage 

gotov bil . Juri bi se še lahko, si j e 
mislill kesal in' mi vse poderl zategadel 
je Vas poslal." 

vém svitlost !" odgovori Lenče 


152 

smejaje se. "Gotovo bi bili koj druzih 
misel, ko bi vedili, kdo de sim." 

"Zato bj Vas rad poznal !" reče 
kraljevi, in e nasnieja. 

Lenče seje v Lep po cekin ter 
ga kraljeviču podá, rekoč : 

1,Svitlost! ga poznate? " 
„Cekin je! Cemu mi bo?” 
„Tega ste mi Vi enkrat podarili, 
ko sim Vam orla, ki ste ga bili ustre


lili, iz brezna prinesel,” odgovori Lenče. 

„Res! se Že spomnim !

. 

pa ni mogoi,'e, de bi bili Vi tisti pridanič .” 

"Sim, svitJost !lavno tisti sim l samo, 
de sim se nekoliko postaral," odgovori 
Lenče posmejaje se. "Rekli ste mi sicer 
takrat, de bom denar zapravil zdaj 
pa vidite, de znam tudi varčen biti." 

„To je pa vender čudilo snidenje! ” 
zavpije kraljevič. „Cedalje bolj se spominjan, 
de ste bili takrat, ne zamerite 
mi, — prav lenih in pridanič, kar Vas 
je bilo — zdaj pa -


"Zdaj pa nisim več,” poprim e 
Lenče besedo. "De pa nisim več, naj 
se le Vam zahvaljujem." 

,Meni? kako?" vpraša naglo kra


ljevič . 


lyVam, samo Vam! Dali ste mi 
tudi dva dobr*a sveta. Pervi je : 0 a s 
je zlatő! drugi pa : kar se učiš, 
s e sani z a—se uőig ! Ali se tega 

kaj opomnite? " 
De de ! Sveta nista tako slab a 
ne. Ste se tedaj po nju ravnali? " 

"De, prav vestno !" odgovori Lenče ; 
„zakaj zmii'am sim se veselil, de bi se 
enkrat spet vidila! Pozneje sva bila še 
en-krat skupej, takrat namreč, ko ste 
mi bili psička dali. Ali se še veste 
svitlost! tega spomniti? ” 

',Aha že vém — takrat stese biliže 
nekoliko poboljgali, bili ste že nabolji poti. 
Pridniši tudi, pa ne do dobrega." 

‚lTako je bilo," pravi Lenče dalje , 
„kar sim si pa tudi dobro zapomnil . 
Učil sim se -vsel kar sim le mogel. Bil 
sim najprej pasji fant, potem konjski 
hlapec — potem jezdec — potem sem 
hodil v golo --bil sim pisar — tajnik 
majhno de ne tudi predsednik neke oko — 
lice ; potem dninar na železnici, — na— 
zadnje zemljomerec, in to sim še, ali 
mar več saj upam spet biti.” 

je pač i'mdno! Kaj ste se pa 
prav za prav udi?" 


‚lBratil pisati rai'uniti, pse vaditi 
jezdariti, angleškega in francoskega 
jezikal deržavnega praval matematike 
in stavbinih umetnij in nič druzega." 

',Zares, to je velika reč," reče 
kraljevič z dobrovoljnim nasmehom, „neznano 
ste bili pridrli, de se ste toliko 
naučili .{ 

"Mi zaupate tedaj l svitlost ?" 

„Se vé de, sej sva že stara znanca .” 

"In stava?" — 

‚l.Ako si upate, de bore gotov o 

zmagali, le poskusite.” 

„Terdno lipani, ako Simur teg a 

pred časom. ne zvé, de sim mu tako 
naredil,” odgovori Lenče . 

"Zato bom že jest skerbell" pravi 

kraljevič . 4m:ja bom že dobro zavarovati 
dal, de nikomur ne bo besedice 

"Drugo je vse dobro. Le svoji 

družini naznanitel de bom jest zdaj na


mesti Julia koi,'ijai." 

"Vi? ki bi bili že lahko pred


sednik?" reče kraljevič. 

"Zakaj pa ne. — Ste že mar pozabili, 
de sim bil tudi na železnici delavec 
— in čez 8 dni bo tudi tega konec." 


155 


„Naj se zgodi vaša volja, ker 
tako hočete Vam bom že vse potrebn9 
oskerbel. Pred vsem mi pa zdajbolj natanko svoje življenje razodenite ; 
vém de ste dosti dosti prestati morali .” 

Usedeta se in Lenče začne od 
kraja vse pripovedovati, kar je doživel. 
Kraljevič ga zvesto posluša in ko kon— 
M,, ni čudenja konca ne kraja. Zdajtudi zvé, s kako učenim in prebrisanim 
možem ima opraviti. Se bolj se mu 
prikupi zavolj svoje odkritoserénosti in 
poštenega ravnanja. Na vse vprašanj a 
mu je natančen odgoy»r dati vedil. 

„Dragi gospod !” mu reče kraljeviö 
po dokončanem govorjenji, „neizrečeno 
me veseli, de sva se spet tako 
soznanila. Jest Vas ne pustim od sebe. 
Morate z mano na Nemško, de domo— 
Vina sad vaše učenosti prejme, ne pa 
ptuja dežela.” 

„Nak, svitlost! tega ne morem,” 

odgovori Lenče? „predsednik, ali prav 
za prav sedanji minister, mi je večno 
sovraštvo prisegel ; on me čerti, in vém 
de bi me v žlici vode rad utopil, Mi o 
bi me le mogel.” 

',Kar to zadene, ne skerbite dragi 


156 


mo oj!" reče kraljevič. "Jest vas a zvoU 
lir za svojega tajnika, denarničarj in 
svetovavca, z eno besedo — vse m i 
hote. Letni zaslužek si pa sami odlo


čite, kolikor hočete. Zdaj pa nobenega 
izgovarjanja vn', dragi moj ! Le udarite !" 

Lenče s solzami v očeh hi zel ő 
ginjen roko dá in — oba póčita v večni 
spomin ponovljene prijaznosti . Jecljáj e 
in jokaje si je komej par besedic v 
zalivalo spregovoriti mogel . 

treba, dragi moj!" mu sef e 

kraljevič v besedo . "To je moja dol


žnost. Saj sim vam obljubil, de bom, 
ako se bete po mojih svetih ravnal i 
za vas skerbel. Zdaj, menim, je zadnji 

čas, de dano obljubo spolnim. Zunej 
tega ste me še neizrečene škode ob— 
varovali, ker bi bil gotovi) stavo ,zgubil . 
Tudi, mislim" — pristavi še kraljevi č 
nazadnje — " de hote svoji domovini 
verlo pomagali — in moja dolinast je 
se vam vsaj nekoliko hvaležnega sk.azati. 
Zdaj pa, dragi moj koé'ijai! pojt e 
h konjem gledat in se vadit, de mi 
stave ne zgubite." 

naj vas, svitlost! zastran 

tega ne skerbi !" odgovori Lenče. „To— 


157 


liko premore de bom lahko ogra~
ma 

Lenče gré in se noč in dan krog 
k.őnj mede. Jezdi, vozi in se vadi neprenehoma, 
de se je komej dobro najedel 
in naspal. Kar je počél, je bil le sam, 
nib& ni smel pri rijem biti, kraljevič 
ne. Lenče je bil tudi kaj sreL'en in 
je konje sčasama tako navadil, de so 
pri narmanjg em klicu ali iviigu iz 
hleva prišli, ter ga lizali in obskakoval i 
käkor psički (čeneta). Kraljevič to 
viditi , nič več nad dobitvo stave ne 
dvomi, in se popolnama utolaii. 

Tako pride dan razsodbe 
z Lené'etam na skus. . gré Na od-


ločenem mestu so že Simur, sodniki 
in veliko druzih gledavcev, ki so iz 
radovednosti zdaj kraljeviča, zdaj Lenčeta 
pogledovali. Tudi Simur išče 
svojega — ker ga pa ne ugleda 
mu tesno prihaja. 

„Kje je pa Juli?” slednjič kraljeviőa 
vpraga. 

nekaj bolehin, in ne more iz 
svoje izbe," odgovori kraljevič. ,,Kakor 
vidite, sim mogel namesti njeg a 
druzega vzeti. Zavolj njega nisim 


158 

hotelstave podiratil veljä, kakor sva 
rekla." 

"Le, če hočete," reče jezno simur, 
"jest pa noöem, ker sva se zgovorila, 
de mora Juri zraven biti. " 

Misliml de n e," odgovori e


vič. naj sodniki razsodijo'." Vsi 
se za kraljeviča potegnejo in njemu 
prav dajo. Kraljevič jim znoči denar 
kar je bil Že tudi Simur storil in — 
skus se začne . 

Lenče praméka zasede, spodbode 
in v diru jo vige kakor ptič čez rov 
in kol in pusti deleč za sabo Simurovega 
jezdica. Nepopisljivo veselje je 
med gledavci, kader spet nazaj pridirja . 
Pol stave je bilo ie dobljene — vsaj 
zgube se ni bilo zdaj več treba bati. 

Zdaj napreiejo vozova . Lenče in 
Simu.rov kočijaž se vsak na svojega 

usedeta, in se oba tako dobro in urno 
obnašata, de nobeden ni hotel zadnji 
biti, in se drugemu prekositi dati. Ker 
niso mogli razsoditi, je že hotel Simur 
svoj denar zgrabiti in iti, kar se na— 

enkrat Lenče oglasi in nekaj poprosi. 

‚lDovolite mi gospodje nekaj . 
Storil sim dozdaj ravno toliko, kot 


Sinmrov hlapec ; zdaj naj se pa še pokaie, 
agavi konji so bolj izurjeni. Ako 
so nasprotnikovi bulji, naj dobi stavo 
z dovoljenjem mojega gospoda, če pa 
niso, se samo od sebe razume, da gré

" 

stava kraljeviču. 

veljá!" zavpije Simur, ki se 
je gotovo stave nadjal . 

Sodniki pogoj zaznamovajo . Deliče 
skoči z voza, vajete na komate obesi, 
in urno spet nazaj na voz skoči. Vsi 
se čudijo — še kraljevič. 

„Kaj to pomeni, Lenče!” mu kraljevič 
zavpije. "Ste mar noré'avi, brez 
vajetov bote dirjali!?" 

„Le pustite me, milostljivi knez . 
ie ve'm kako je prav” — odgovori Lenče , 
zaiviiga in ko bi trenil, zdirjata ogra 
z lahkim vozom bliskoma. 

,‚Aha Ušla mu bota," reče krohotáje 
se Simur. 

Tode hudobnei se je zmotil — en a 
sama beseda, en sam klic in žvižg j e 
zadosti — in spet se oberacta proti 
mnoiici nazaj. Odtod ju pa naravnost 
proti stermemu bregu. Temze zapodi. 
Letita, kakor bi šlo z viharjem v stavo. 
Gledavci stermijo, marsikteremu serce 


160 

biti zastane, še celó kraljeviča strahti 
bledoba obide viditi Lenčeta tako derzno 
dirjati, zakaj breg je bil sterm in 
dir na nos na vrat, in gorjé! vozniku in 
konjema, ako bi jima bilo spodletelo . 
Vsi bi se bili zdrobili in potopili. Vedno 
bliže in bliže brega je voz — še en 
skok, in vse bi bilo šlo rakom iviigat 
— že sta bila na kraji grozečega 
brega — zdaj, zdaj — ni drugači mogoőe! 
— „p o njem j e‘ zavpije vse — 
kar se naenkrat, lej i,'uda! na klic konja 
ustavita in razgetáje po vozniku gledata. 
Se en klic — in obernivši se 
hipoma, jo udereta nazaj in preden spe t 
dobro Lenče „ t é r e k” zreče, sta ravno 
na tistem mestu, od koder ju je zapodil. — 

Vsi so veselja vriskali in kraljeviču 
stavo dali. On spravi denar, Lenč e 
pa konje v red dene in :vse gré spe t 
nazaj v mesto London. — Kraljevič neznano 
vesel in zadovoljiv, de je stavo 
dobil, hi de ni bil goljufan? Lenče pa, 
ker se je tako dobro obnašal ii~ ker je 
svojemu gospodu stavo dobil. „C a s j e 
zlaté! čas je zlaté!” pravi sam 
pri sebi. ,,Ako bi ne bil že kakor konjski 
hlapec priden, gotovo bi bil kralje



161 


vič stavo zgubil. Kako dobro je vender, 
če se človek vsega, kar se uči, 
dobro in natanko nauči. Kdor se kajuči, se ne uči samo za-se, ampak tudi 
zu druge. Cas je zlató! Tudi kraljevi č 
se ne ho nikdar kesal, de mi je bil taka 
nauka dal ." 

Kraljevič se res ni kesal. Koj ko 
domú pridejo, pokliče Lenčeta k sebi, 
mu pokale kup zlata, in reče : 

"Natel dragi moj! vzemite, ta denar 
je Vag !" 

„Kteri?” vpraša začudjeno Lenče . 
„Ta le, ki ga je Simur z Vami 
stavil.” 

„Ne z mano ; z Vami, gospod ! ” 

odgovori Lenček . 

',Nikarte vender tega," odgovori 

kraljevič posmehljáje se. "Jest sim zadovoljin, 
de ste mi le moj denar rešili 
ta je pa vaš — vaša urnost ga zasluži. 
Tedaj brez obotavljanja, morat e 
ga vzeti. In vender mi bote moj pregovor 
poterdili! — Kaj ne? 'as j e 
zlat ő! ali Vam nisim prav pravil in 
Vas opominjal, de se po tem ravnajte ?" 

Lenče ne vé, če čuje ali se mu 
sanja. Toliko zlata! in to vse njegovo . 


je vender prevei! — to je premoženje 
bogatina!" jecljáje izgovori. 

"Res! dragi moj! to je istinga, 
ki stejos pridno rabo časa pridobili, " 
odgovori kraljevič. „Vzemite jo in naj 
Vam bo v vedno veselje! Vi ste jo tudi 
zaslutili. Zeló me pa veseli, de Vam 
je natančno spolnjenje mojih naukov toliko 
sadú prineslo! Prejeli pa boste 

tudi sad svoje marljivosti in pravičnosti. 

osmih dneh greva na Nemšk o 
Vi pojdete z mano — ko prijatel. De 
Vas bo delavna prihodnost čakala? bom že 
skerbel. Se očitniši se Vam bo pote m 
moč mojih naukov pok-azala, nauko v 
namreč : de je le čas zlatő! de s e 
ne uamo samo za-se ,temué'tud i 
za druge in za njih,dobro, in d e 
nit, človeka bolj ne osreči in n e 
oblaii, kakor če čas umno rabi 
in si neprenehoma dušnih zakladov nabh.
a!” 

Kraljevič je resnico govoril, ‘ktero 
je Lene tudi vedno bolj in bolj čislal. 
V odločenem času gresta sku.pej na 
Nemko. Eno leto potem nastopi kraljevič 
vladarstvo. Lenče, nekdanji pasji 
hlapec, postane predsednik potem 


163 

minister in je kar je narveö vredno l v 

vseh razmerah časa vedni prijatel kralj a 
ki ga je tudi neizrečeno ljubil in čislal. 

Lenče tudi svojih rednikov ni pozabil. 
Bogato ju je obdaril, hvaležni 
rejenec jima je obilno povernil, kar sta 
mu njega dni dobrega storila . Posebn o 
se je mati Zidarica veselila, viditi Lenčeta 
na tako visoki stopnji blaženstva , 
in večkrat je sama pri sebi rekla: „Ta 
Dniladeneč je vender imel glavo na pravém 
koncu 0 ko bi bila to prej vedita 
koliko bolje bi se mu bito, dokler je pni 
nas bil, godilo . Zdaj je pa prepozno ! 
V mladosti se uči , ako ti je kaj mar. 
1‚‚IC a s j e zlatő !”" kar se človek uči , 
se za se uéi! ko bi vender mladost 
se spametovala! Mladost! Mladost! 0 

bi še enkrat mogla mlada biti, bi se 

gotovo tako učila in obnašala, kakor 
si boš v poznejih letih želela, da bi se 
bila v mladosti učila bila!" 

In vi dragi bravci ste e 
mladi 


164 


Pri 

J. GIOHt~11I-tIL 
bukvarji v Ljubljani, se tudi dobiva : 
v 
Smida, Kr., Hirlanda bretanjska vojvodnja al i 

zmaga čednosti in nedolžnosti . Po nemškim . Laibach. 
14 kr . 

*ivljenje in terpljenje služabnikov božjih, kteri 
so bili 5. februarja 1597 na Japanskem križani 
in o binku gtih 1862 v Rimu slovésno Svetnika m 
prišteti. 2. Auflage. Mit 1 Abbildung. Laibach 
1863. 12 kr., Prämienband 20 kr. 

Ahasver., večni popotnik . Pravljica. Laibach 1850. 
5 kr ., 1 Dutzend 50 kr. 

Ilojték ali pravljica od viteza v drevo vpreženega . 
10 kr. 

Costa, E. H . Dr., Postojnska' jama . Mit 1 Titelkupfer 
und 1 Grottenplan. Laibach 1863. 40 kr. 

Cerkvica na skali. Pravljica. Laibach 1855. 4 kr. 
Bove igri za slovensko glediie : 1 . Juran in Sofija , 
ali Turki pri Sisku. 2. Stepan Aubic, ali Bela 

IV. na Hrovaškim. Laibach 1850. Broschirt 15 kr . 
llIildegárdia, zveličana, dvakrat po nedolžni m 
v smeri obsojena cesarica. 2. Auflage. Laibach 
1859. 12 kr . 


KerAki raki, za kratek čas. Znadke in anekdote . 
Laibach 1855 . 8 kr . 

— Drugi Košek : 200 zastavic in vganjk, mičnih 
-vprašanj in odgovorov za preganjanje dolzeg a 
časa in obdelovanje uma. Laibach 1863. 8 kr. 
Kmetica in grofinja Grizelda . Lep izgled poterpežijivosti 
in ponižnosti vsim ženam. 10 kr. 

Kratkočasne igre s kvartami, številkami in dru,
zimi rečmi v družbah . Laibach 1850. 12 kr . 

Laib'nitvi Kljukec, kako se mu je na morju, na su him 
in v vojski godilo . Laibach 1863 . 14 kr. 
'ltiaIava;ič, Fr., Erazem iz jame . Povést . Mit 

' Titelbild. Laibach 1861. 10 kr. 

— Oče grof Radecki, c. k. maršal . Z jeklarezorn. 
Laibach 1852. 16 kr. Prämienband 24 kr. 
".Močni baron Ravbar. Povest iz slovenske zgodo vine 
. Laibach 1858 . 6 kr. 
mični 
ki Paviiha v slovenski oblékl . Bukve poln e 
smešnih povést za kratek čas poslovenjene . 3 . 

Auflage. Laibach 1863. 14 kr. 

Najdenček ali pravični se tudi živine usmili . I z 

nemškega . Laibach 1860. 14 kr. Prämienband 30 kr . 
Podoba presvéte Device Marije . Povest . Laibach 
1855. 4 kr. 

flepofhtev, duh v kerkonofhk.ih gorah . Pravljiza 
kakor jo je po nemfhko fpifal Musäus . Laibac h 
1857 . 16 kr. 

Stric Tomova koča, ali življenje zamorcov v 
robnih deržavah svobodne severne Amerik . Lai 

bach 1854. 30 kr., Prämienband 40 kr. 
Svesek zhudapolnih pravliz . Dvoje lepih pravliz : 
Trojno refhenje dufh . 11, Okamiijenzi na Blanfkim 
gradu .. Laibach 1858 . 8 kr. 


166 

Sveta grofinja Genofefa . Mizhna in ganljiva pripo


vell . Laibach 1860 . 12 kr . 

Vjetnik, na galeji. Lepa in podučenja polna poves t 
s pristavkom življenja sv . Vincenca Pavlana . 

Auflage . 1862 . 10 kr. 

Tisk Egerjev v Ljubljani .