Štev.   ii.             V Ljubljani, dne  i. listopada  1895.             Leto XV.
Bajramska legenda.
ri turbauu turban, fes  .   .  . pisana gneča ! Lestenci razlivajo lučij nebroj. Noč v veliki dždmiji v Mekki je sveti Prečaral spet bajram  v dau bajen nocoj.
Ti AUah le veš,  iz katerih pač krajev
Prispeli ti  romarji tvoji  so vsi!
Sedaj so tu,  kamor jih klical je prerok,
In zdi se jim:  sdm  on mej njimi stoji  .  .  .
Na leči zaprl črnobradi je imam Baš knjigo  prerokovo,  sveti kordn; In že priklonivši se vernikom resno Po stopnicah stopa,  izgine jim  v  stran.
Slovesno zvenela je sura za suroj
Iz žrečevih ust po svetišči  okrog;
O  blaženstvu rajskem nocoj jim je čital  .  .  .
Pravičen  si, Allah, sodnik si ti  strog!
Pač diven  po smrti  raj  svojcem   obetaš, O Mohamed! Srečen, kdor vanj je sprejet! Po vitih posedajo senčnih,  cvetočih, A streže jim zbor črnookih deklet .  .  .
Glej, tu razdeli se gnetoča se  tolpa! Mlad  romar se rine naprej  mej ljudmi; Popenja po stopnicah že se na lečo, Na leči neznanec stoji  — govori:
»Naš Mohamed  dobri se moti,  o bratje! Raj svoj  011 uživa sdm v večnosti naj! Ne šele  po smrti,  na onem tam svetu  — Že tukaj imeti mi čemo svoj raj!
42
t>$o
A.  Aškerc:  Bajramska iegenda.
»Ljubimo se; bratje,  tu,   dokler živimo! In  v raj  si prestvarimo svet ta sami! Ljubezen  — to sredstvo čarovno je sveto, Ki zemljo v najlepši nam raj spremeni.
»O takrat že sreče pozemeljske solnce Ne bo na izbrancev sijalo le broj ; Krivice brat delal ne bode več bratu, Utihnil na svetu krvavi bo boj.
»Ne bo milijonom več stradati treba, Da jeden le jedel, mastil bi se tam; Ne bo milijon  več beračilo  bratov, Da jeden mej  njimi bogatel bi sam.
»Ljubezen rodila svobodo   bo zlato,
Ne bo več sramotnih  verig in okov;
Vsi, kar nas svet nosi,  le bratje in sestre  .  .   .
Ne bo več trinogov, ne bo več robdv!
»Zavidal nas prerok v nebesih bo svojih, Na svet bo z rajani sam želel nazaj ; Tu vživali tudi mi bomo nebesa, Vsa zemlja že sdma  resničen bo  raj !
»Tako mi je pravil doma neki Anglež  .   .  .<: Tu  velik po dždmiji vstal je nemir, In  dalje on,  žal,   govoriti ni mogel; Mej romarji rasel je hrup in prepir.
Tu strinjali so se z govornikom smelim In  ploskali mislim njegovim na glas, A tam krivoverca ga zmerjali drugi, »Odpadnik!«  mu  kričali jezni   v obraz  .  .   .
Star derviš naredil   zmešnjavi je konec. H govorniku tiho se bil je popel, Sočutno pogledal v oči  mu je žive, Sočutno za roko ga  desno  prijel:
»Z menoj, z menoj,  sinko,  na zrak  in  k počitku! Bolan si,  moj  ljubi,  kaj  ne da, bolsin ? Pot daljnja,  opasnosti razne na poti  .  .   . Da, pdjva na zrak iz sopdrice v stran!«
A. Aškerc.