cog» Doma je najbolje. f%llfj}am na vrtu v travi je ležalo revše in je kli-LpKii' calo na pomoč. Mlad ptiček je bil. Izprele-f§PS35 teti se je hotel shruške najablano, pa jebilo predaleč. Potegnilo ga je k tlom. Padel je v visoko travo, pa pobil se ni. Le dvigniti se ni mogel. Klical je in klical, pa k sreči vendar ni priklical tigraste mačke, ki je imela opravka z družinico in se ni zme- — 88 — nila za milo ptičkovo klicanje. In prav je bilo, da se ni zmenila, sicer bi bilo po ptičku. Igrala bi se bila z njim mačja mladina — seveda po mačje — in na-posled bi si ga bili razdelili med seboj. Tako znajo mačke in mačice. Pa ga ni slišala mačka, pač pa so ga slišali Kot-nikovi mali. Trgali so cvetice po vrtu in so zaslišali milo klicanje ptičkovo. »Pst, ali ni nekaj v travi začivkalo?« »Bodimo tiho!« »Spet. Tam-!e bo!« Tiho so stopali in kmalu so ga dobili. »O ti revček mali!« ga vzame v roke Mimica. »Revež — ves moker je od rose! Zebe ga, dk se kar trese!« Ljubko ga stisne Mimica v gorkih rokah in ga greje s svojo sapo. »Kar domov ga bomo nesli, da ga ogrejemo, in jesti mu bo tudi treba. Glejte, kako odpira svoj lačni kljunček!« Mehko so mu postlali doma in mu ponujali tega in onega. »Kaj neki jč takile ptiček?« ¦ »Poizkusimo!« In poizkušali so. Vse je bilo dobro, vse je šlo v slast: drobtine, zrnje, muha, pajek, Črviček, vse, vse. »Zdaj ima pa že dovolj; glejte, kako okrogel je.« »Hišice mu bo treba, da nam ne uide in spet ne pade na tla.« Poiskali so med ropotijo in našli staro kletko. Mala je bila, no, pa za malega ptička je bila dobra; le popraviti je bilo treba tuintam in počediti. Ko je bila ta skrb pri kraju, je prišla že druga. »Kako se mu neki pravi?« »Zdaj se še nič ne pozna, kaj bo. Mladi ptički so skoro vsi enaki.« Kako naj se mu pozna, kakšen bo; saj se še ma-lemu otroku ne pozna, kakšen bo, ko bo velik. Morda bo krotak kot golob, ali pa bo silovit kot jastreb. Tudi oče niso mogli vedeti, kaj bo iz ptička. - - 90 - m Polagoma pa se je le jelo kazati, da ne bo kanar- I ček. Vedno močnejše perje mu je rastlo, in to perje | je bilo rujavo. »Ej spaka, vrabec bo«, reko nekoč oče, ko so ga spet opazovali. »Kar vnn ga stresi iz gajbice. Čemu nam bo? Lep ni, peti ne zna, zobal bi pa najrajši venomer.« Prav všeč otrokom vseeno ni bilo to očetovo po-velje. Ptička imeti je le prijetno. Takim malim še mar ni bilo, da ni lep, da je le ptiček, da skače in da rad zoblje — in še kar iz roke. Tudi navadili so se ga, da bi jim bilo dolgčas po njem. Oče so takoj uganili, da bi jim bilo hudo za njim, zato reko: J »Le izpustite ga, bomo pa dobili drugega Iep- • šega!« Očetu ni šlo v glavo, kdo bi redil požrešnega vrabca, ki ni lep in peti ne zna. Očetova obljuba je pomagala. »Zdaj ga pa bomo! Pa ne tukaj, morda bi ga maček. Pojdimo k gojzdu, tam bo letal po vejah in tam bo dobil družbo.« Radovedni so bili, kaj bo, ko se odpro vratica gajbice. Smuk — so mislili — bo naredil, pa bo gori v zraku. Pa ni naredil smuk, in čudili so se otročiei. Pač je ptiček stopil med vratica, ogledoval zdaj sem, zdaj tje, gorindol. Naposled se je ojunačil, razpel pe-rotnice, poizkusil dvakrat, trikrat, če ga bodo nesle peroti. Šlo je, pa ne visoko. Obrnil se je nazaj k Mi-ciki in je ztetel nazaj na gajbico. Dejali so ga nazaj v gajbico in so šli domu. »Oče, neče!« so klicali otroci. »Izpustili smo ga, pa ni hotel odleteti.« »Pa naj bo še nekaj časa; ko bo večji, bo že od-letel.« Modro je storil mladi ptiček. Res je, da v gajbici ni bil prost, pa je bil varen pred stoterimi sovražniki; bil je na gorkem, bil na suhem. hrane mu ni bilo treba sele iskati, ž njo so ga preskrbovali Kotnikovi mali. O, da bi bili vsi otroci tako modri! Da bi bili radi v domači hiši, pri starših, na varnem, z vsem — 91 - preskrbljeni! Izgubljeni sin v svetem pisrnu naj jim bo v svarilen zgled nesrečnega otroka, ki samovoljno zapušča hišo svojih staršev. On je bil nepreviden ptiček, že odrastel, imel je mnogo perja, toda osku-bili so ga do golega. Raztrgan se je vrnil k svojemu očetu. Spoznal je — seveda po bridki izkušnji — da je le doma najbolje. Ljubi doma, kdor ga ima. F. G.