89
Kmetijstvo.
Gnojenje sadnemu drevju.
Klimatične razmere v naših krajih se za sadjarstvo nikakor ne boljšajo, temveč le hujšajo. Gozde izsekavajo in vsled tega imamo vedno manjkrat zmeren dež, ki je poživel zemljo. Hude plohe in nevihte pa zemlje tako ne osvežijo, ker voda hitreje odteče. Zrak je manj vlažen, nego je bil, dokler so bile naše gore z lepimi gozdi po-rasene. Ljudje so pa vedno bolj razvajeni in zahtevajo vedno finejšega sadja. Ker se naravni pogoji za sadjarstvo slabšajo, je treba, da umetnim potom pomoremo našemu sadnemu drevju.
Da se mora gnojiti žitnim in drugem poljskim rastlinam, je že vsem dobro znano. Le od drevesa se zahteva, da bi leto za letom rodilo, ne da bi mu kdo kaj po-gnojil. Po štirideset, petdeset let stoji vedno na isti zemlji in ni čudo, če je drevo že izsrkalo iz nje vse najboljše snovi. Naši kmetje se sicer pritožujejo, da zlasti na starih vrtih sadje tako dobro ne raste in ne rodi, nego je prejšnje čase. Slišal sem govoriti, če kak no-vohišar okrog svoje hiše zasadi sadje, še hitro raste in rodi, ali na starih vrtih pa več sadje ne uspeva. Od kod to prihaja, za to navadno nikdo ne vpraša.
Pa kmetu ne moremo zameriti, vsaj so še učeni možje do nedavno bili kaj čudnih mislij o oskrbovanju sadnih dreves. Mislili so, da drevo že dobi dovolj re-dilnih snovij iz zemlje, da mu ni treba gnojiti. Posebno o potrebi dovažanja rudninskih snovi, se dolgo niso mogli
v
prepričati. Se le novejši poskusi in kemične preiskave, so jih poučile, da je treba sadnim drevesam gnojiti ravno tako kakor drugim rastlinam, če hočemo imeti od njih pridelek.           t
S kakšnim gnojem naj se  gnoji sadnemu drevju in kako?   Preiskave in  poskušnje so  pokazale,   da je  najboljši gnoj za sadno drevje pepel in pa kostna moka, ker' je v nji največ tistih  snovij,  katere  potrebuje drevo.   V prst  se nameša   pepela  in  kostne   moke.   Jeden .meter
90
okrog drevesa se zemlja do korenin odkoplje, pri čemer se pazi, da se ne poškodujejo korenine. Potem se nasuje okrog s pepelom in kostno moko namešane prsti in pokrije s prejšnjo prstjo. Se bolje je pa, če deneš dobro izvrete gnojnice v kako jamo ali posodo, jo stanšaš z vodo, potem pa namešaš pepela in kostne moke. Nekaj dni naj ta mešanica stoji, da prevre, potem jej pa primešaj vode in jo lahko rabiš.
Okrog drevesa, jeden m od debla narede se jamice, globoke po 30—40 centimetrov in se vanje vlije pripravljene tekočine. Tako gnojenje se posebno priporoča za hruške in jablane. Češpljam, češnjam in slivam se pa ne sme zelo na ta način gnojiti, ker potem rada iz njih teče smola in mladike rajše po zimi vzebejo.
Važno je pa tudi vprašanje: Kdaj naj se gnoji dre-vesom. Ce se gnoji po zimi ali pomladi s tekočim gnojem, bode drevo hitro rastlo. Če se pa gnoji v juliju, bode pa drevo tisto in še drugo leto dobro obrodilo. Ta čas se že začno narejati cvetni popki za drugo leto.
Važno je tudi, da se drevesom dovaja dovolj vode. Mnenje tistih, ki mislijo, da se zrahljana tla hitreje osuši nego nezrahljana je napačna. Po vrhu se res zrahljana zemlja hitreje osuši, ali v globočini pa ostane dolgo vlažna. V nezrahljano zemljo so more voda, temveč le po vrhu dalje odteče in drevesom nič ne ne koristi. Zaradi tega se pa rahljanje zemlje okrog dreves jako priporoča. Z rahljanjem se pa tudi to doseže, da zrak more v zemljo, kar tudi drevju koristi. Pri drevesih v bregovih je dobro, če se napravijo jamice v katerih se voda zbira, dokler je ne použije zemlja. Po zimi naj se te jamice pokrijejo z listjem ali mahom, da v njih ne zmrzne voda.