310
ROMAN ROMANOV:
POVEST O BELEM DNEVU.
Bdi dan po polju hodi, za prebele roke vodi svojo ljubico, Pomlad.
„Ah, kako neizrečeno me prihod je tvoj vzradostil! Nad nedolžnostjo tako se večni Bog razveseli!" —
Megle so zakrile takrat solnce tam na visočini — in nagnila je glavico : „Ali solnca več ne bo?"   —
Pa je dvignil roko svojo in zamahnil sivim meglam : kakor ptice oplašene v dalje so odplavale.  —
„Vidiš li, kako mogočne so te močne moje roke, vidiš li, kako brezmejen sij kraljestva mojega?"   —
„Vidiš li krasoto mojo, vidiš li bogastvo moje?   — Svojim ljubljencem po smrti Bog bogastvo tako da." —
Vanj se je ozrla tiha in v ponosu mirnoskritem kakor roža v mladi noči je vzdrhtela tistikrat.
In jo je pritisnil k sebi  — a kot senca poznonočna je objela tiha žalost njega radostni obraz.
Tesno jo je stisnil k sebi
in govoril je otožen:
„Ah, jaz moram čez te gore, —
ah, jaz moram — v svojo smrt. . .
„Glej, minila bo krasota, in minilo bo bogastvo, kakor minejo na svetu vsi trenotki žalosti.
„In z menoj mini ljubezen, ta ljubezen tak brezmejna, kakor minejo na svetu vsi trenotki radosti.  —
„Ah, jaz moram!... Glej, že čaka smrt me tamkaj za gorami!" — In odšel je poln krasote tja za gore zelene.
Zrla je za njim s solzami, ko so zadnji solnčni žarki ji poljube njega vroče radostni izročali.
Zrla je za njim s solzami, ko je zginil za gorami, in kot bisere pomorske solze je pretakala.
In vse trave po poljanah in vse rože po livadah sklanjale so svoje glave orošene s solzami. . .