Ali ia Hakim, revna popotnika, sta se bližala Meki. V puščavi sta srečala tujca, ki je ves onemogel ležal ob stezi. >Prijatelja, pomagajta mi,« je zaječal, »od gladu umiram.« »Tudi midva sva reveža,« mu je odvrnil Ali. »V svojih torbah imava samo nekaj hlebov kruha, a te bova prijateljsko s teboj delila.« Oba sta sedla k tujcu in sta iz svojih torb vzela hlebe. Pri tem se je pokazalo, da je Ali imel še tri hlebe, Hakim pa dva. Kruh so si razdelili tako, da je vsak dobil enak del. Nato so šli dalje. Pri mestnih vratih se je tujec poslovil. Zahvalil se je, dal Aliju pet srebrnikov in dejal: »Sprejmita to za kruh, ki sta mi ga dala, in si pošteno razdelita.« Nato se je pomešal med množico, ki je vrela skoai vrata v mesto. Ali je bil vesel denarja in je dva srebrnika dal svojemu tovarišu z besedami: »Tu imaš, toliko gre tebi!« »To imaš ti za oošteno delitev?« je zagodel Hakim. »Meni gre polovica, kakor tebi.« »Ti norec!« se je obregnil Ali. »Ali nisem dal jaz treh hlebov, ti pa samo dva? Tako gredo meni trije srebrniki, tebi pa pripadata samo dva.« Ko sta se tako premrala, se je zbrala okrog njiju precejšnja množica. Eden izmed zbranih je ogorčeno pripomnil: »Ali je to prav, da se pred vrati našega svetega mesta grizeta ko šakala za truplo kamele? Ali še nista slišala o našem modrem kadiju (sodnik), ki vsak spor zna popolnoma pravično razsoditi? Pojdita k njemu in nikar ne razdirajta svojega prijateljstva zaradi nekaj umazanih novct/!« Ali in Hakim sta pr-'.imala in rekla: »Sva že slišala o vašem kadiju in mu bova predložila sporno zadevo.« »Sicer ni dvoma, c"a imam jaz prav,« je še dodal Ali. »Jaz imam prav!« je trdil Hakim. Nalo sta odšla v mesto. Modri kadi je pred svojo hiik> sodil in okrog njega je bila zbrana tisočglava množica, ki je obeudovala njegovo modrost. Ko sta mu Ali in Hakim predložila svojo zadevo, so se mnenja množice delila. Eni so bili mnenja, da mora Ali dobiti tri srebrnike, ker je imel tri hlebe; drugi pa so rekli, da gre vsakemu polovica, ker je vsak dal vse hlebe, ki jih je imel, ter jima je tujec rekel, naj si denar pošteno razdelita. Modri kadi pa je odmajal z glavo in dejal: »Ali, tebi gredo štirje srebrniki, Hakim, ti pa dobiš samo enega.« Pri tem je vzel srebrnike ter dal Aliju štirl, Hakimu pa samo enega. In sedaj se je zgodilo nekaj neverjetnega, kar se še ni bilo primerilo, odkar je modri kadi v mestu sodil: ljudstvo je začelo mrmrati. Od vseh strani so se slišale polglasne pripombe. Modri kadi je zapovedal mir in rekel množici: »Prijatelji, vidim, da niste zadovoljni z mojo razsodbo. Poslušajte in videli boste, da ste bolj neumni, kakor ovce, ki se pasejo na vaših suhih pašnikih! Ali je dal k skupni pojedini tri hlebe, ali ni tako? Hakim pa je dal dva hleba. Jedli so trije. Vzeli so vsak hleb posebej in ga razdelili na tri enake dele. Ali ni bilo tako?« Popotnika sta prikimala. »Dobro,« je nadaljeval kadi. »Tako je imel Ali trikrat tri dele, to ie bilo devet kosov kruha. Hakim pa je imel dvakrat tri dele, to je bilo šest kosov. Tako so imeli trije možje skupno devet in šest kosov, »kupaj petnajst. Ali ni bilo tako? Koliko je dobil vsak izmed treh mož? Ali ne pet kosov?« Ali in Hakim sta prikimala. Kadi pa je nadal jeval: Tako je dal Ali od svojih devetih štiri kose tujcu, Hakim pa od svojih šestih samo enega. Plačilo pa gre samo za to, kar sta dala. Tako mora dobiti Ali za svoje štiri kose, ki jih je bil dal tujcu, štiri srebrnike, Hakim pa za sv.ojega enega samo en srebrnik.« Množica se je sedaj zasmejala in hvalila modro razsodbo. Celo Hakim je pritrdll kadijevi razsodbi.