Spisje v Ijndski šoli. *) Ljudska šola odgojuje in izobražuje učence za splošne okolisčine v življenji, h kterim se šteje tudi to, da človek zna •) Ker je ta sestavek v Mletnem sporočilu mestne glavne deške šole v Ljubljani" nekemu našemenemu nEinsenderju" v ,,Laibaclierici" 6. t. m. še le sedaj o volilnem gibanji toliko presedal, da jc nTov." in njegovega vrednika in še cclo Šentjakobsko šolo obrekoval in jezno pikal,— ga čast. bralcem pokažemo veega, da sami sodijo, ali je res toliko hudoben ! Vredn. svoje misli dobro zbirati in zapisovati; tega se pa mora človek, kakor vsake druge reci, učiti in vaditi. Urnost v tej vednosti se imenuje pisava ali z gerško besedo ,,š t i l" (Styl), kar pomenja čertalnik, s kterim so nekdaj v naj starejših časih na voščene ploščice vpraskovali ali pisali čerke in podobe. Kakoršen je bil čertalnik, tako je bilo tudi pisanje — debelo ali tanko. Pozneji so pa z besedo ^štil" zaznamovali tudi, kakošno je in koliko velja pisanje po pravi znotranji vrednosti. Namen, ki ga imamo pri spisovanji, je dvojen: ali komu kaj naznanjanio, kar bi rad vedil, ali bi mogel vediti, ali pa obdeljiijemo in ogrevamo njegovo serce, in mu budimo občutke; pervo se imenuje navadno, prosto pisanje ali proza, drugo pa je pesmeništvo, pevska umetnost ali poezija. Navadno pisanje mora biti razločno in natančno; pesmeništvo pa Ijubi umetne izraze, ter govori v podobah in v vsakoverstnih prijetnih in resnih glasih, da greje in vnema znotranjega človeka. Pervo in naj bolj potrebno je navadno, prosto pisanje, in le s tem se Ijudska šola naj več peča, akoravno tu pa tara po svoji moči in priliki tudi ne prezira krasnih pesraiških cvetic, ter jih skerbno goji v mladinskem vertiču. Kako koristno in potrebno je, da človek zna svoje misli dobro zapisovati, drugim naznanjati, ali pa jih tudi hraniti za svoj spomin, to lahko vsakdo vidi v vseh svojih okoliščinah v življenji. In kje bi se človek drugej tega naučil, ako ne že mlad zraven drugih naukov v šoli? Današnje šole spoznavajo bolj kot nekdanje, kako imcniten je nauk v spisovanji, in ga tedaj tudi bolj in vse bolje obdeljujejo. Nekdaj so učitelji v malih šolah učence učili brati, pa še ne s pisnimi čerkami, temuč samo z natisnjenimi; in če so jih toliko navadili, da so otroci brali kaj iz katekizma ali iz evangeljskih bukev, 6e so že kaj tega razumeli, ali ne, so bili zadovoljni, in so mislili, da so v šoli že dovolj storili. Sedaj je drugače. Solski mejnik se je prestavil dalje dalje od nekdanjega starega. Otroci morajo znati zraven branja tudi pisati, in sicer ne le samo podpisovati svoje ime, ali kaj prepisovati iz predpisa, ali iz kake knjige; temuč morajo se vaditi, da znajo misliti, potem svoje misli lepo vredovati in razločno zapisovati. Svnje niisli zapisovati ali sploh dobro spisovati pa ni ravno kar si bodi lahka reč. Otrokom (ali tudi navajenim odraščeniai) manjka misli ali saj zbranih niisli in besedi. Že nemški šolski inožje so spoznali, kako težaven je ta nauk. Profesor Bonell(Neues Jahrbuch der berl. Gesellsch. fiir die deutsche Sprache, Band 2, Heft 4) pravi: ,,Die deutschen Aufsatze sind eine Marterzange fiir den jugendlichen Geist". Učenci se raorajo spisovanja veliko veliko vaditi. Kdor hoče spisovati, mora popred kaj vediti in znati. Otrok pa je že po natori navajen, da raji jemlje, kakor daje, in ravno za tega voljo mora šola neprenehoma skerbeti za to, da si učenci nabirajo mnogoverstnega dušnega blaga, s kterim si potem morejo poniagati v navadnem življenji. Otroci se morajo že v naj nježniši starosti, že prav od pervih nožic, vaditi vsako reč prav ogledovati, poznavati, imenovati in sploh od nje primerno govoriti in jo popisovati. Potem ko otroci že znajo brati, ne smejo nikoli kaj brati, česar bi ne razumeii; naj se o tem, kar berejo, pogovarjajo, in to s svojimi besedami pripovedujejo, in zadnjič naj od tega tudi kaj zapisujejo in z berilom primerjajo. Dalje se učenci vadijo sami reči imenovati in jih popisovati, in sicer: zapisujejo, kakošna, iz česa, za kaj ali čemu je kaka reč, kaj kaka oseba ali reč dela, in kaj se ž njo godi, in potem vse, kar se ve po tej versti od kake osebe ali reči. Ko učenci reci dobro poznajo, jih tudi lahko primerjajo, ter zapisujejo, v čem ste si dve osebi ali reči podobne, in v čem si niste podobne. Po teh vajah pridejo na versto domači znani pregovori in sploh lepi izreki, ktere učitelj učencem naj pred kratko. pa jedernato razlaga, učenci pa potem zapisujejo, kaj pomenja ta ali uni pregovor ali izrek. Da si učenci naberejo še več blaga za spisovanje, morajo tudi vediti mnoge izraze v govorjenji, tedaj jim učitelj kaže, kako se ta beseda v tem ali uneni pomenu različno rabi i. t. d. Za tem zapisujejo učenci, kako se kaka reč dela, kako je to pa uno bilo, kako se je izšlo, ali kako se je godilo. Po teh vajah pridejo na versto primerne basni in povesti, ktere učenci naj pred ustmeno, potem pa pismeno izdeljujejo. To je perva priprava za dobro pisavo. Drugi del tega spisja se prestopi na bulj težavno stopnjo. Učenci se vadijo spisovati liste ali pisma, v začetku prav kratke iz otroškega življenja, pozneji pa tudi razne druge, in ta stopnja, bi rekel, je naj težavniša, ker otrok more tvarino zajemati iz svojih moči in jo kazati drugim na razstavi. Zadnja stopnja spisnih vaj pa so opravilna in javna pisma, kakoršnih človek potrebuje v vsakdanjem življenji. Taki 10* spisi so: gospodarski in gospodinjski list, naročilna pisma, vozna pisma, ponudna pisma, prošnje, izpiski ali konte, pobotni in prejemni listi, dolžna pisma, prepustna pisnia, nakazna pisnia, pooblastila, pogodbe, spričala, očitna naznanila, poslednja sporočila ali testamenti i. t. d. Teh spisov se učenci naj več in naj bolje vadijo po dobrih zgledih , ki jih vidijo spisovati in razlagati v šoli, in ki jih imajo v dobrih pomočnih knjigah; #) zraven tega se pa morajo učenci tudi že nekako vpeljavati v navadno življenje, da poznajo saj nekoliko opravila in okoliščine, ki človeka zadevajo, za kar pa je že treba bolj zrelega uma, — in ravno za to se teh spisov vadijo že bolj odrasli učenci. To je načert in namen vsega spisja v ljudski šoli, kterega pa učenci nikakor ne dosežejo, če se v tem že zgodaj zgodaj in sicer prav raarljivo in umno ne vadijo. Posebno skerb in težavo pa ta poduk prizadevlje v naših slovensko-nemških glavnih šolah, kjer se morajo učenci vaditi v dveh jezikih spisovati, — in če že Nemec imenuje nauk v spisovanji pri svojih otrocih ,,Marterzange", koliko večja muka je to učencem in učiteljem, ki se uče in uče spisovati v tujem jeziku ! Veliko stori in premaga tii nevtrudljivo prizadevanje modrega učitelja in bistre glavice naših učencev, toda le prerado se pri vsem tem le še pokaže, da marsikteri učenec, ki doverši četerti razred glavne šole, ne zna spisovati ne po slovenski, in ne po nemški naj bolj potrebnih in naj ložjih spisov v življenji. Za tega voljo pri tem poduku učitelj ne dela nikoli preveč, — premalo pa kmali, in starši naj se nikar ne čudijo, če vidijo, da njih otroci v šoli in doma toliko pišejo in pišejo. A. P. *) Glej tudi Praprotnikovo nSpisje za slnvensko mladfno" (drugega pomnoženega natisa), ki je naprodaj v M. Gerberjevi založbi v Ljubljani. Vredn.