Vsega potreben.
|oLodec Gerič je že na mnogih veselicah pripovedoval o beraču, ki je te5/ slučajno prišel na svatbo, kjer je dobil najprej jedi, potem pijače in %-L<? slednjič še pristavil skromno željo: „1, še plesal bi rad!" — Veseli gostje so mu i to dovolili.
Neko jutro zgodaj se je Gerič vračal s svatbe skozi temen gozd. S seboj je imel za popotnico nekaj potice, gnjati in pijače. Sredi gozda sede utrujen na parobek, odloži mogočen bas ter ga prisloni na bližnjo smreko, odloži tudi jed in pijačo in razvezuje zveženj, da bi se okrepčal.
Kar nekaj lomasti proti njemu. Bil je velik, sestradan medved.
Moj ljubi Gerič! Dovolj si ljudi motil po svetu z basom in šalami. Sedaj le izroči svoje suho telo medvedu, a svojo grešno dušo Bogu. Zadnja ura bije!
Medved se ustavi pet korakov pred njim, renči in gleda godca. Gerič pa medveda v strahu in trepetu. Žival se vspne na zadnji nogi in se mu hoče bližati.
-^    78    »*-
Lej, lej, prosi! — si misli Gerič in mu vrže kos potice. Mrcina pobere jed in jo godrnjaje povžije. Vrže mu še drugi kos, tretji in četrti; dokler je bilo kaj, vse je zginilo v mrmrajoči gobec.
Kaj bo, ko mi zmanjka vsega?
Godec se je lotil tudi gnjati. In tudi to je mrhar povžil hlastno in ne brez renčanja.
Le prehitro je nestalo tudi mesa.
Sedaj še ta-le božja kapljica! — simisli godec. — Ali kako? Steklenica je majhna in bi se v medvedjem želodcu niti ne poznalo; jaz bi pa tudi rad pokusil sladke kapljice, ki me je res zvesto spremljevala — do smrti. Po-zdravljena poslednjikrat: luk, luk . . .
Ostalo je komaj še nekaj požirkov v steklenici.
Gerič je vse skupaj vrgel medvedu ...
In v smrtnem strahu si je še mislil: jedel si, pil si — tudi plesal boš!
Vzame lok in poskusi sedaj jedno, sedaj drugo struno na donečem basu, da je milobno odmevalo črez hrib in dol. A medved začuvši doslej neznane glasove, jo krene bliskoma od godca ter zalomasti po dračju in suhih vejab, da se je kar kadilo za njim.
Še dolgo potem je slišal Gerič tulenje in lomaščenje po lesu in vesel je bil, da se je rešil, pa škoda se mu je zdelo potice in gnjati. Zato si je mislil odhajaje proti domu: Mari bi bil zverini najpreje zagodil; le človek je vsega potreben.                                                                           Dobravec  .