726
Oton Zupančič: Drevo v mrazu.
klanjali so sive glave,
glave sive, ponosite . . .
Ali čuj! — skoz vihro besno
čuj sekire udarce težke!
Marko, Marko ne počiva,
Marko vihre se ne plaši
in ne plače dnes mu duša . . .
Kot iz srca globočine
bi mu vrela pesem silna.
Marko sluša zvoke divje:
hej, to pesem je njegova !
In zvenijo udarci težki,
v skladnost divno druži pesem
dela s spevom se narave . . .
Čuj! zahreščal hrast je silni . . .
utihnili udarci težki . . .
tiho Marko je zastokal . . .
Vihra poje veličastno
skoz lesove mračne, trudne,
a nič več ne speva Marko . . .
Suma, šuma tisočletna
poje pesem mu pogrebno . . .
Vekoslav Spindler.
Drevo v mrazu.
ličeš, drevo, mladoletja? Cvetja, petja z drhtečimi prsti, v mrazove prosečimi kličeš, drevo?
Prosiš, srce, razodetja? Hočeš razvnetja ponosnega? Dvoma dovolj neizprosnega ti je, srce?
Stoj, kot drevo brez zavetja!
Višje si, bolj te pretresa vihar,
višje si, bližji nebeški ti žar,
dalj gre oko . . .
Oton Zupančič.