114
Podučile stvari.
0 „socijalistih" nekoliko.
V zadnjem listu „Novic" (med čenčami iz Ljubljane) je bil površno omenjen shod ,,delavcev", katere so bili sklicali iz Nemčije poslani ali vsaj podučeni socialistični agitatorji, ki v Švici, Belgiji, na Nemškem, Francoskem, Ruskem, zdaj pa tudi že na Dunaji begajo in vznemirjajo delavce. Prav mikaven je evangelij, katerega ti tuji aposteljni oznanujejo, njihovi nauki so res pozornosti vredni. Po njihovih načelih, katere so govorniki v čitalniškem steklenem salonu, kolikor jim je previdna policija dovolila, prodajali pičlemu številu na-zočih, „delavcu" ni treba v cerkev hoditi, da bi si izprosil nebes na unem svetu, on naj hodi rajši v društva in po teh skuša si pridobiti nebesa že tu na zemlji, ker iz onega sveta ni prišel še nihče pravit, kako je tam. „Delavec" — se je dalje govorilo — ne sme biti ne Slovenec ne Nemec, ne nemškutar ne narodnjak, ne klerikalec ne liberalec, ne katoličan ne drugoverec, sploh ne sme imeti nobenega domovinskega čutja, nobene vere, ampak naj bo le „delavec"; liberalci so mu sovražniki ravno tako, kakor klerikalci, ker ga oboji rabijo le za svoje sebične namene; ,,delavci" morajo toraj po vsem svetu biti le eno telo, ki napoveduje boj vsem drugim stanovom."
Taka načela niso zrastla pri nas na domačem drevji, ampak skušajo jih zatrositi tuji rogovileži med naše pridne rokodelce, a ne zato, da bi jim pomagali, ampak rabiti jih hočejo za svoje sebične namene.
Naj tedaj tu sledi posnetek tega, kar Dunajski časnik „Reform" piše o soci j alizm u, ki bega zdaj tudi že na Dunaji delavce, in ki daje ceio Pruski vladi mnogo opraviti.
,,Nikakor ni prav to, da socijalni demokrati po-vdarjajo posebno besedi „delo" in „delavec", da se stanovi , iz katerih se v prvi vrsti sestavlja socijalistična stranka, imenujejo nalašč in nič drugače ko ,,delavci", kakor da bi bili vsi drugi ljudje lenuhi in postopači. Vsak človek bi moral kaj koristnega delati in velika večina ljudstva tudi res dela. Toda gospodje delavci „par excelience" to reč razumejo tako, kakor da bi delo z glavo, z možgani, ne bilo delo. Al za vsako delo z glavo je treba tudi rok in pisatelj tega članka žago-tovlja svoje „tovarše obrtniJ3ke", da se mu večkrat roke bolj vtrudijo, kakor glava. Nasproti je pa za vsako delo z rokami treba tudi glave in čem bistrejša glava, tem bolje je delo rok.
Vsak človek ima ne le pravico, ampak tudi dolžnost delati; „pravico do dela" pa povdarjajo vsi soci-jalisti, ali, z drugimi besedami rečeno, oni trdijo, da morajo dela dobiti. Al država in človeška družba nimate dolžnosti, vsakemu človeku dati ali priskrbeti dela; iskati mora si ga vsak sam. Res, da je naloga držav, skrbeti za družinski red in občne potrebe: toda popolnoma in za zmiraj nobena država ne more izvrševati te naloge, ker ima skrbeti ravno tako za druge svoje državljane, katerih ne more obteževati s tem, da bi jih silila, dajati „delavcem" dela.
Popolnoma krivična je pritožba, da se za delo z rokami neprimerno slabeje plačuje, kakor za delo z glavo; vsaj je največkrat to ravno narobe. Koliko denarja stane to, da se človek izuči za jurista (pravnika), koliko časa mora študirati, koliko težkih pre-skušinj prestati, da je za deio svoje sposoben spoznan. Zdaj ima pravico do dela; al država nima dolžnosti vsakemu juristu priskrbeti dela. In če mu ga da, kako dolgo mora jurist potem še zastonj delati, koliko časa mora biti še zadovoljin s tako majhno plačo, da se mu še slabše godi, kakor navadnemu delavcu, posebno ker mora živeti po svojem stanu. Tudi m e d i-cinec (zdravnik) ni na boljem , da, še na slabšem je, ker je navadno, kakor obrtnik ali delavec, navezan na ,,kunde", katerih si mora še ie pridobiti. Ko je zdravnik po dolgih študijah, hudih preskušnjah postal doktor zdravstva, ima pravico, iz svoje vednosti in umetnosti vleči obresti; al država nima dolžnosti, priskr-bovati mu bolnikov. Nekoliko boljša se godi navadno duhovnikom, čeravno veliko stanejo, predno postanejo mašniki. Ker je pomanjkanje duhovnikov povsod, dobi vsak novomašnik res brž službo. Al kake obresti ima od vsega porabljenega kapitala, kako plačo za vse svoje težko telesno in duševno delo, pri katerem je večkrat v smrtni nevarnosti! Za gotovo se sme trditi, da večina obrtnijskih pomočnikov (kselov) materijalno bolje stoji, kakor večina kaplanov ali duhovnih pomočnikov, in da ima veliko samostojnih obrtnikov boljše dohodke in prijetnejše življenje od navadnih župnikov.
Ce govorimo o nizih stanovih, moramo reči, da ima vsak strgar, postrešček, hlapec itd. boljši zaslužek, kakor na pr. kak pisaČ , čeravno oba ves dan delata in se je ta stokrat več učil in denarja porabil za izobra-ženje svoje, kakor oni.
Vsak pravi prijatelj „delavcev" jim mora to odkritosrčno in pošteno v obraz povedati. Najhujši sovražniki njihovi so tisti, ki se jim prilizujejo, jim dajo prazne nade, da bi jih imeli kot močno množico za sabo ali pa jih gnali pred seboj; če bi se na Blabo obrnilo, bi jih popustili za ,,kanonenfutter", kakor se je to na Francoskem že zgodilo. Njihov ideal L a s ali e živi v obilnosti in za „delavceu še ni čisto nič prestal, pač pa oni že mnogo za-nj."
Tako podaja ,,Refbrm" tako imenovane vodje ;,delavcev" , ki so skoro vsi sicer rokodelskega stanu , a zdaj večidel žive o tem, da na stroške „delavskih društev" brez dela postopajo in se daj6 za svoje hujskalne besede drago plačevati. V Ljubljani takih tičev petja do zdaj sicer ni še bilo slišati, a vsaka gnjiloba, če se ekonca ne ustavi, gre naprej in kedar postane nevarna, je navadno že prepozno, ustaviti jo.
Mi prav dobro vemo, da se našim rokodelcem slaba godi; al to je nasledek tega, da se slaba godi vsem onim stanovom, od katerih obrtniki in rokodelci živ6. Ne rečemo, da vlada na tem ni prav nič kriva; al zahtevati, da bi ona vse svoje studence odprla le delavcem", to je abotno, kajti za k6ga bodo delavci delali, če njihovega dela nihče ne potrebuje, ga plačati ne more!
Zato, delavci po naših pokrajinah, ne dajte se motiti po petji tičev, ki prihajajo sem iz tujega ali vam zvrgole pesmice po notah, katere so od drugod dobili. Škoda za čas, v katerem jih poslušate; boljše je, da med tem delate in si služite pošteno svoj kruh, kajti če si sami ne pomagate z delom svojih rok, oni apo-steljni socijalizma vam gotovo ne bodo pogače pekli.
115