Rsistislav:  Knjiga zgodovine.
737
gredo bliže in jo kličejo. Nič! Nobenega glasu. Obide jih groza. Pogledajo ji v obraz.   Oči ima zaprte, ustna pa so porošena s krvjo.
Plašno se razprše.  Pridejo ljudje in jo najdejo mrtvo.
Grobarja sta klela, ko sta ji kopala grob in z rovnicama sekala zmrzlo zemljo.
»Da se je vrag babji prav sedaj izmislil!«  reče prvi drugemu.
»Bog ve, kdo bode plačal zanjo?«  odgovori ta.
Zaslužila sta pač. Kopati v hudem mrazu grob v zmrzlo zemljo, to res ni zabava.
Pokopali so jo vbogajme, kakor  zovejo takšen pokop.
Tak6 je umrla kompoljska Cačka.
Knjiga zgodovine.
Knjigo pišem zgodovine, Ki domovje naj  slavi;
Knjigo zgodovine naše V dele sem razdelil tri.
Prvi del: Od zgodnjih časov Mučenik je bil Slovan,
Vender je navalom tujim Vedno stal junak jekldn.
Drugi del o dobi pravi,
Ko domovje mrak je kril, Ko za slobodo,   pravico
Ddd naš boj  premnogi bil.
Dalje mnogo praznih listov  .  .
Kaj napišem naj  na vas ? Pisal bom o čdsti,  slavi,
Ko napoči blažji čas  .  .  .
Rastislav.
Potem — umrem.
v
\^c toga ti srce" razjeda,
Prikrivaj jo ljudem! To moška, smela je beseda,
Da trda tudi,  ve"m. Kdor more,   togo le zakleni
Na veke  v srca hram ! Kako pa to je  težko  meni,
Nihče ne ve" — jaz sam. Naj vzdihe še zaprem, Potem — umrem . .  .
Bistran.
47