Muzikant
Čudovito moč ima muzika. Te dni enkrat, zgo-daj dopoldne, so nenadoma zadoneli iz veže veseli, poskočni glasovi harmpnike. Dolgo že nisem slišal take poulične godbe, te sladke, vesele muzike žalost-nih siromakov. Zato sem ves začuden hitel gledat, kdo igra. Videl sem, kako so se odpirala hišna vrata, mlado in staro je željno lezlo poslušat pozabljene pesmi, lepe melodije lepih časov. In ko smo opazili godca, smo se vsi še bolj začudili.
151
Na stopnicah je sedel ralad fantek, komaj deset-leten. Na eno oko slep, drugo napol priprto, je z gib-kimi rokami stiskal meh in živahno prcbiral tipke svoje harmonike. Imel je majhen, star inštrument, iz-rabljen in nadušljiv, meh zakrpan z umazanim, rož-natim papirjem.
»Kdo si, fantek?« so ga vpraševali. Otrok je samo razprl svoje zdravo oko, žalostno, sanjavo po-gledal po ljudeh in hvaležno pokimal. Ni pretrgal svoje muzike, neutrudno je nadaljeval veselo, poskoč-no melodijo in nalahno sklanjal glavo, kakor bi hotel ublažiti zvoke, ki so prihajali iz inštrumenta. Hripavi glasovi — a vendar so segali v srce.
»Dobro znaš, fantek!«
Zraven mladega muzikanta je čepel njegov šc manjši spremljevalček, očividno njegov bratec, Vstal \e s stopnice, vzel v premraženo rokco svojo kapo in zaprosil okoli stoječe: »Prosim, prosim!« »Bog pla-čaj, hvala, hvala!« sc jc tiho zahvaljeval za podarjene krajcarje.
Ko je dokončal bratec pesem, jima je prinesel nekdo kave in kruha:
»Sta lačna, revčka?«
»Lačen,« je zajecal mlajši. »Nič šc nisva jedla danes.«
Z največjo slastjo sta zaužila gorki zajtrek.
»Kdo tc je nančiligrati?« so izpraševali starejšega.
»Otec!« je odgovarjal in otrl s trepalnico solzo, ki mu je žarela v očesu,
«Nimata več staršev?«
»Ne!« sta zamolklo odgovarjala.
»Odkod pa sta?«
»S Češkega,« ie odgovoril muzikant.
»To je daleč!« je rekla soseda. »Revčka!«
»Daleč,« je potrdil deček in potegnil preko oči.
»Jaz tudi Čeh, Čeh!« je ponavljal mlajši. »A ne znam igrati, pa bi rad. Zaigraj, Jan,« se je obrnil k bratu, »še malo zaigraj! Tisto, veš, otec so jo igrali...«
Jan je spet pritisnil na harmoniko in zbiral razglašene zvokc v tisto lepo melodijo, ki jo jc želel bratec, ki mu je zvenela v ušesih od takrat, ko so
152
jo igrali otec tam na Češkem, tam daleč, tam da-leč ... Jan je iskal v harmoniki tiste sladke pesmi, a je ni mogel najti,
»Tisto, razumeš, tisto ...,« je šepetnil malček.
»Ne znam,« je zelo žalostno odgovoril Jan.
»Ne znaš?« je trpko ponovil bratec.
»Pojdiva!« je pomignil oni in vstal s stopnice. Z zasolzenim očesom se je ozrl po nas, in lice mu je utripalo v bolestnem usmevu, ko nam je v slovo za-igral spet tisto veselo, poskočno melodijo, ki je s svojimi hripavimi glasovi, s svojo enakomernostjo in brezkončnostjo segala tako globoko do srca,
Ko sta odšla, sem pogledal za njima. Zunaj na cesti je rosil mrzel dež. Sredi ulice sta fanta obstala.
»Te zebe, Vaclav?« je dejal starejši, še zme-rom nalahno pritiskajoč z zardelimi, trdimi prsti na harmoniko, in se zamišljen, s povešeno glavo oziral po blatni, mokri cesti.
»Jan, ali tebe zebe?« je vpraševal mali Vaclav in tlačil premraženi rokci v raztrgane žepe,
In nobeden ni odgovoril, samo žalostno, usmi-ljeno sta pogledala drug drugega,
Brez besed, plašno in s povešeno glavo sta izginila v sosednji veži —
Uboga otroka!                                    Jože Plot