—   70   —
Kakošna knjiga je nam na kmetih sada j naj bolj potrebna ?
Nek dan me srečajo olroci na poti v šolo idoči, in se z mano spuste v pogovor. „Kaj bote dans v šoli imeli?" — jih poprašam. „Sprochlehre" mi eden odgovori. „Nekteri zmed vas stežeprece veliki" — velim jaz na dalje — „zna kdo od vas, kako daseživi p 1 o t s a d i, drevesa cepijo itd. ?a Oj! tega se nič ne učimo v šoli" — mi otroci smejoč odgovorijo. Mili Bog! — si mislim — vsakdo se uči svojega zanata, samo za kmeta ni ne šole ne uka. Kakor vidi sin delati očeta, tako dela tudi on, in ostane pri navadnem obdelovanji zemlje, kot ptica pri narejanji gnjezda.
To je krivo, da kmetijstvo pri nas tako ku-kavo napreduje; sadjoreja se v nekterih krajih na Dolenskem na višji stop nikakor popeti nemore, na-stor milemu našemu podnebju. Lepi verti koli hiš krivijo svoje gospodare nevednosti in nemarne lenobe, v slivarih k večemu ko poleg stare z mahom i beršljenom obraščene slive ali češplje mlada sama od sebe izraste, nedaj bog je prekopati, ali stare, ki že vsiha, posekati, da se mladini umakne. Drevesa snažiti, suhe veje odžagati, gosenčno zalego zatirati, peške saditi, presajevati in cepiti, to je unkraj zrenika njegove znanosti! Lepo žlahno sadje v farovških in grajskih vertih, kadar se giz-davo ponaša s svojim sladkornim sadom in pod njega težo popikuje, mami memogredočega oči, da se mu po njem sline cedijo, ga tudi grešne misli, ko bi mogoče skrivoma si natergati, obidejo; — ali da bi se v njega glavi misel porodila: takovo sadje da si ga vcepim, bi tudi na mojem gruntu rasio in rodilo, — to zahtevati bi bilo odveč. Ob potih, potokih, po spašnikih bi raslo sadje pod našem milem nebom, da bi se človeku smejalo serce; ali zastonj ga iščejo željne oči! Po opustošenih goliših, kjer so pred 50 še leti krotki logi in tihi gojzdi rasli, ne najdeš zdaj po dve uri hoda košatega drevesa, da bi se le živinče na žigi in pre-peki poletnega,sonca v senco vteklo. — Močiri, ki bi se po prekopih v zelene travnike, rodne njive preobernuti dali, bivajo stani ugodni neprijetnim pevalicam, ktere spomladi s svojim nepovoljnim 5,rega, rega" človeku dodijajo, in ga še prečijo poslušati sladke slavička glase.
Po sterminah bujice (Regenbache} delajo jarke, nanašajo pesek na njive in odnašajo zemljo; goli hribi čezdalje kažejo veča rebra, po njih se taka kamnje, ki večkrat ubije človeka ali živinče. Tako je pisavec tega sam vidil kamen, ki so ga sprožile ovce na paši čez neko pastarico leteti in izpod nje na enega ovna pasti, ki ga je popolnoma raznesel; tudi je vidil vola, ki so mu noge spodletele, takati se do mučne smerti. Pred 30 leti se je plast snega sprožil, dve osebi, ki ste ob vodi po stezi šle, zadel in sabo u Kupo potegnil, kjer ste tudi utonile. Pa ravno na tistim kraji, kjer se je to zgodilo, bi orehi rasli kot gora, bi ne bili nobenemu v škodo, ampak v hasen s sadom in lesom in bi prečili nesrečne naključbe. Vender se tega dela ne vloti nevednost!
Za vse take kraje bi bil ahac nar bolji, ker
bi s svojimi korenikami priderževal zemljo, siliT jarke v tesneč, in hranil drobnico s svojim listjem, pa bi kamnje zadcrževal. Kdor je od Severina do Cubra ob Kupi potoval oči na Krajnsko stran ravnaje, je gotovo zapazil kervavo potrebo predolgo zanemarjene pozornosti od strani cestninskiga vradstva.
Ravno tako bi se tudi ob potih in cestah, kjer so verlike (šrange) potrebne, lete namestiti dale z zasajenjem dreves, ali naš svet to reč bolj naglo obavi, ne stori ne enega ne druzega! Kaj pa iz tega sledi? Velike nesreče. Lani je po takej cesti nek voznik vozil vino; v klancu mu pride naproti osel v malin grede, konj spiašivši se šine na stran, voznik poteče prideržat voz; ali gle nesreče! voz se preverne, sod se verh voznika prevali, ga zdrušči in se potoči v dol sam se razbivši. In tako je zgubila uboga družina verlega gospodara. Kdor bi mislil, da so tam zdaj dali verlike narediti, bi se jako motil. Tudi Novomeška komisia bi gotovo velikej prihodnej nesreči v okom prišla, ko bi verlike ob cesti, ki derži skoz Čermošnjice na Po-Ijanco, narediti ukazala. Vlada bi naj bolj storila, ko bi to skerb žandarim izročila, in županie, take grešne nemarnosti krive, sprot kaznovala.
Kdor tedej naše kraje pozna kakošni so sedaj, in kakoršni bi postali po pravi prosveti ljudstva v rečeh, ki v njegov delokrog segajo, bo z mano rekel: Dajte nam v roke knjigo od kmetijstva, pisano poljudno na kratko, ki bo jedro vsega potrebnega zapopadla! Bila bi nam učenikom pri takim podučevanji za vodnika, odrašenim in nedeljskim šolarim za čitanko, slednemu kmetovavcu pa za ročne bukve.
Da mi Slovani radi molimo, se vidi iz groznega števila molitnih bukvic, kterih imamo gotovo več ko Francozi; pa nam se je treba tudi kmetijskih lotiti, in jih pridno prebirati, da se ozir vsakdanjega kruha kaj zbrihtamo: zakaj kakor želimo po smerti srečni postati, tako si moramo tudi na tem svetu, kar se da, telesno življenje ugodno storiti.                                                       J. Kobe.