IN MEMORIAM 
GDK: 902.1 
Zdenko OTRIN (1933-1994) 
Konec lanskega "leta smo postali siroma-
šnejši za dragoceno življenje našega učite­
lja in sodelavca mag. Zdenka Otrina. če­
prav smo vedeli, da je težko bolan in da mu 
pešajo moči, smo vendarle upali, da se bo 
še vrnil med nas. 
Zdenko je svoje bogato in ustvarjalno 
življenje začel pred 61 leti v Zemunu, kamor 
je družino zanesla pot očetovega službova-
nja. V šolo pa je hodil doma v Sloveniji in 
se po končani srednji šoli vpisal na gozdar-
ski oddelek Biotehniške fakultete. Po di-
plomi leta 1962 je več kot 25 let delal v 
ljubljanskem gozdnem gospodarstvu, v 
obratih v Kamniku in v Domžalah, nato pa 
kot vodja tehnično proizvodnega sektorja. 
Posebno pozornost je posvečal moderniza-
ciji gozdne proizvodnje. Organiziral in pre-
daval _je na številnih seminarjih. Za svoje 
1novat1vno delo je dvakrat prejel priznanje 
gozdarskih sindikatov - inovator leta. 
Od vsega začetka se je vključeval tudi v 
raziskovalno delo v okviru raziskovalnih 
programov IGLG in gozdarskega oddelka 
BF ter bil ves čas dragocen sodelavec, saj 
je v raziskovalno delo vnašal potrebe in 
zahteve prakse in veliko prispeval tudi k 
prenosu in uporabi raziskovalnih rezultatov 
v naše gozdarsko delo. 
Strokovno znanje je dopolnjeval tudi na 
krajših strokovnih izpopolnjevanjih v tujini, 
leta 1975 pa je na gozdarski fakulteti v 
Zagrebu končal magistrski študij. 
Ves čas je bil tudi vključen v širša stro-
kovna dogajanja v stroki. Na Splošnem 
združenju za gozdarstvo Slovenije je vrsto 
let vodil komisijo za pridobivanje lesa, nosil 
je tudi velik del bremena pri organizacijskih 
pnpravah za kongres IUFRO v Ljubljani, še 
posebno pa je pomemben njegov prispevek 
k razvoju stanovske organizacije Zveze 
inženirjev in tehnikov gozdarstva in lesar-
stva Slovenije, v kateri je bil tudi predsednik 
in od leta 1984 tudi njen častni član. Do 
svoje prerane smrti je bil tudi predsednik 
uredniškega sveta revije Gozdarski vestnik. 
Kljub načetemu zdravju se je leta 1989 
odločil, da bo svoje dragoceno znanje in 
izkušnje prenašal tudi študentom in je začel 
na višje in visokošolskem študiju predavati 
predmet Tehnologija gozdne proizvodnje. 
Kljub stopnjujoči se bolezni je svoje peda-
goške obveznosti izpolnjeval praktično do 
zadnjega dne, zmanjkalo pa mu je moči za 
dokončanje začete doktorske disertacije. 
. Zdenko je spadal med tiste naše kolege 
1n sodelavce, ki ne izstopajo z veliko bese-
dami, nikomur ni vsiljeval svojega mnenja, 
bil je skromen in dejaven, priljubljen tako 
zaradi strokovnega dela in doseženih rezul-
tatov kot zaradi svoje življenjske vedrine. 
Zdenka ne bo več med nami, pogrešali 
ga bomo v vseh prihodnjih preizkušnjah, 
pogrešali ga bomo njegovi kolegi in sode-
lavci na fakulteti, v slovenskem gozdarstvu, 
še zlasti pa ga bo pogrešala njegova druži-
na. Poslavljamo se z bolečino v srcu, z 
globoko zavestjo, da smo ostali brez do-
brega tovariša. Njegovo delo in njegova 
misel pa ostajajo z nami. Slava mu! 
dr. Iztok Winkler 
Gozd V 53, 1995 55