21
Repati soneti
Dušan Ludvik
SLUŽIM     Molčati ni napaka in ne greh,
ni nujno moder, kdor na glas modruje, je neki red, nasilje mu je tuje, je neka mera v svetu in ljudeh.
Pri tleh oplejmo, sčelimo v vrheh,
zdrav trs se še po toči oblistuje,
je čas, ko se prerokba napolnjuje,
tak čas, da nože stiskamo v zobeh.
Kdor z lučjo v srcu se mu zoperstavi,
v jedro zadet (kot z bliskom) strmoglavi -
načet sem, strah me je, da vas okužim.
Zato se s čistimi le v duhu družim, tako je vsa zavezanost telesa le hlapčevanje uma in peresa: z besedo grizem, da resnici služim.
22
Dušan Ludvik
LUČ IN TEMA     Po valovanju morja smo spoznali,
da je to noč korzarski jug razplal gladino, obrnil dno, zasukal globočino, stopničasto jo buhnil po obali.
Luči daljav kot na sežaj se zdijo, noč temna je (razliti tuš z ebenovino), vendar: bolj je temna, z večjo jasnino žlebniki zvezd na nebu slemenijo.
Luč in tema - nesklenjena prepira, od vekomaj začenjata od kraja kot val, ki se oddaljuje od izvira.
Manj ko je v srcu luči, bolj je mračno gorje, saj mrak se v mraku ne raztaja, nič ni drugačno kar se zdi drugačno -krivica zadolžuje, dolg ostaja.
UPANJE     Izločen, zamolčan, z brezkrajnim krakom spodvit sam vase kot podledna voda v zatohlem jašku, sežem le do poda, v samoto vdan, z opozorilnim znakom.
Vzleteti! Pa samo hlepim za zrakom: bodi vihar, sproščeni dih, svoboda, ne pa živ strup (ostrejši od uboda), ki voljo uspava kot z dremotnim makom.
Ko medlo upanje (mehurčki milne pene)   ' razprsknilo se je in butnilo ob stene grobov, zgrmelo name je toliko mraka,
da sij brez smisla je kot praprotovo seme ko ustnice pravičnih stiskajo se neme in je do uničenja komaj prepad koraka. Up je splesnel. Srce pa še želi in čaka.
23
Repati soneti
PRED HUDO URO
Sprt sam s seboj. Ko kri v možganih treska in v srcu srd siči kot strta frula, čakam, kdaj leta bodo se razsula, izmučen od neskladja senc in bleska.
Kot da surova pest prgišče peska pod jezik in med zobe je nasula, na ustnicah brezkrvnih pa nasnula mu lila strup jesenskega podleska.
Obrabljen trak besed se sunkoma ustavlja, v kolesju stavkov ječa in zadirčno škripa, ko misel išče vzgon in za resnico tipa:
sila z nasiljem moč s premočjo se postavlja, groza nas s strahom pari, zlo (zadah po jodu) ne prizanaša upajočim, še manj rodu, ki smrti se boji, pa ji srce nastavlja.
HUDA URA    Na oblake lajam (star, naščuvan seter), svet je na štiri bliske kot razpelo, nevarnost razloputnila je žrelo, pritiska misli ob okužen veter.
Sevanje zemlje na vsak milimeter, njen konec tak bo, kakršno spočelo: naš svet z osišča magme bo pomelo in ga pognalo v strdkih skozi eter.
Dovolj, da drob popoka še sosednji zvezdi.
Neizječana prošnja krvavi nad gnezdi
solz, težjih kot stotera smrt - in, kar je huje,
v ljubezni, ki brezčasne zveze navezuje, popušča stik in lomijo se izohipse, pregažena od jezdecev apokalipse kriči s preklanim krikom in zaman sprašuje.
24
Dušan Ludvik
NIČEVNOST    Od pekla do nebes sem svet prekrožil, zaostril ga, da je kot srt ob srti, vanj so zaprti trud in vsi načrti, ki sem jih s spornostjo spoznanja zožil.
Stopil sem iz telesa, ga obtožil, naenkrat v pojmih med seboj smo sprti in kakor v ohromelosti zavrti oprezamo, kdaj plaz groz se bo sprožil.
Upiram se (tako se ptič upira v progli),
pripravljen na razpad in veliko sproščenje,
ko bom zgolj snov in v njej zaokrožen kakor v krogli.
Vsaj gib, zalit s krvjo, je naravnan v življenje, up merim z daljo zvezd, skrb tehtam s težo rane, smrt je močnejša, žene v nič in pozabljenje, kdor čas dohitel je, z njim teče in obstane.
DUH    Duh pred snovjo? Iz niča snov spočeta? Duh ali dih? Ki svet mrazi in greje. Kot veter: sam neviden, vendar veje. Krmilo misli, jadro njenega poleta.
Kaj pa žgoč krik na živčnih ustnicah poeta? (Zareže, zaboli, a dobro deje.) Pa um? (Sam sebe je, da izraža se jasneje.) Oživljajoči duh, kjer koli hoče, leta.
A tudi v njem šopirno smrt razločim s sluhom,
na orgle iz golenic grči mi bilje.
Me strah je v grozi? - Sem! Živim! Predahnjen s duhom,
ki ve, kar je zavest ves čas trdno tajila: odmev v svoj glas se vrne, cilj v brezcilje, ličinka v smrtoglavca, ki ožge si krila, jaz pa v svoj prah, da se izpolni pranasilje.
25
Repati soneti
Kot k soncu silijo poganjki brajde! Lahko sem svetel, pa temnim med dnevi, na rob potiskan kot vsebina v cevi -kdor nedosežno išče, v stiske zajde.
Molčim, pa vem, kaj nas med sabo loči. Vsak svojo pot - lok se lahko napenja, dokler napeta prožnost ne pojenja, ko se do kraja usloči, v vrhu poči.
Še zadnjič vtirjen v časnost in ozkost: v sapniku zašumi kot v praznem vrču, poslednja nota utrga se v surovem krču,
zaman ves trud, vsa moč, ljubezen in modrost, lahko v najslajšem besedišču bi govoril, če sem za rod in bližnjega premalo storil, je vse bilo kot hoja čez podrti most.
DOMA     Ni treba praprotovega semena:
kot plat zvona me drami govorica živadi in ljudi, v zavest pronica jutranje čista, fantovsko bronena.
In pajčevina v rosi - kot svilena od mavric poškropljena pletenica, izbruh luči v zrcalju šip - žar ptica, slemena hiš — ščit in ponos plemena.
Doma sem! S čustvi svetlimi pregrnem vso laž, napuh, ozkost in gluhost kraja, vidim, kar hočem, hočem, kar zavaja.
Na stari prostor se lahko povrnem, a v stari čas le še z močjo spomina, prostor je šir in dalj in je bližina, čas nezgrabljiv - ko sežem, zrak obrnem.
SPOZNANJE
-