Poštnina plačana v gotovini Sped. in abbon. postale - II Gruppo Katoliški UREDNIŠTVO IN UPRAVA: 34170 Gorizia, Riva Piazzutta, 18 - tel. 3177 PODUREDNIŠTVO : 34135 Trieste, Vicolo d. Rose, 7 - tel. 37603 Polletna naročnina..............L 1.250 Letna naročnina.................L 2.500 Letna inozemstvo................L 3.500 Poštno čekovni račun: štev. 24/12410 { Leto XXI. - Štev. 22 (1052) Gorica - četrtek, 29. maja 1969 - Trst Posamezna številka L 50 Zamejstvo je del domovine Nennijev obisk v Beogradu [Govoril dr. Drago Štoka na »Večeru Primorske" 19. maja 1969 v Ljubljani) Svoj čas, pred kakim letom dni, je bil na slovenski televiziji večer, posvečen zamejskim vprašanjem. Ob tisti priložnosti je govornik označil Slovensko skupnost kot neke vrste meščansko organizacijo. Pridevnika meščanski, to je buržujski, pa si pripadniki Slovenske skupnosti res ne zaslužimo. Jaz sam sem npr. sin delavca, ki je celih 45 let garal v tržaškem pristanišču in če bi razčlenili izvor, sloj vseh članov vodstva Slovenske skupnosti, bi pravzaprav ugotovili, da sploh ne vemo, kaj pomeni biti buržuj. Če bi pa kdo iz neke komodnosti hotel imeti vse nemarksi-ste za buržuje, potem pa moramo logično ugotoviti, da se je skregal s pravilno terminologijo. Zelo na kratko bi lahko Slovensko skupnost označili kot politično organizacijo, ki združuje nemarksistične Slovence in ki je dosledno proti vključevanju Slovencev v italijanske stranke. ŠKODLJIVOST VKLJUČEVANJA V NESLOVENSKE STRANKE Svoje stališče do vključevanja v italijanske stranke smo na vseh forumih utemeljevali takole: v zamejstvu živeči Slovenci smo narodnostna in ne samo kaka jezikovna manjšina in imamo določene pravice, ki gredo od folklornega izživljanja preko kulturnega in gospodarskega do političnega udejstvovanja. Le s takim polnokrvnim življenjem ima manjšina možnost aktivnega obstoja in ohranitve! če nam manjka le ena temeljnih dobrin oziroma pravic, smo že nekje invalidi. Zato stalno poudarjamo: tudi folklora, tudi pevski zbori, tudi gledališke predstave, a poleg teh mora obstajati tudi avtonomna politična akcija, svobodna, sa-maodločujoča politična organizacija, drugače je nevarnost, da postanejo vsa naša kulturna prizadevanja s časom le muzejsko obeležje, saj ni treba odvečnih besed za dokazovanje, da je lastno narodno predstavništvo in politično zastopstvo glavni atribut narodne individualnosti. V svetovnem političnem merilu vidimo, da se narodi, ki so se osvobodili tujih nadvlad, najprej politično osamosvojijo, si najprej izvolijo ali določijo svoje politične predstavnike, šele potem začenjajo misliti na ostale nujnosti. No, in da se povrnemo v zamejsko politično dejavnost (ki velja tudi za koroške Slovence v Avstriji), ne bomo nikdar odnehali poudarjati, da smo Slovenci le kot samostojni politični subjekt neodvisni, nevezani, enakovredni partnerji v dialogu z italijansko večino. Ce pa smo vključeni v italijanskih strankah, pa naj bodo te marksističnega ah meščanskega ustroja, nismo več enakovredni partnerji: bomo po teži doprine-šenih glasov na volitvah lahko kaj slabšega preprečili, prepričali italijansko vodstvo od časa do časa za kakšno konkretnejšo akcijo, a ne bomo nikdar mogli vsiliti povsem svoje volje, kar konec koncev tudi ne bi smeli, kajti te stranke imajo svoje cilje, težave, svojo taktiko in skrbi, ki gredo večkrat mimo ali celo preko slovenskih interesov. Historia docet! Preveč časa bi mi vzelo, če bi naštel politične akcije italijanskih strank v povojnih letih, ki so šle mimo ali bile celo proti slovenskim interesom. IZKUSTVO Uči Lastno politično zastopstvo nam torej gre kot moralni in pravni osebi, kot narodnostnemu subjektu. V italijanski poli tični ureditvi, tako kot tudi v avstrijski, je lastno politično zastopstvo tudi edini dejavnik, saj temelji politični sistem dejavnosti na igri, teži, volilni prisotnosti političnih strank. In izkustvo nas uči, da kjer ne obstajajo slovenske politične organizacije, naletimo na kulturno mrtvilo, glej Beneško Slovenijo in Kanalsko dolino, kjer oddajajo Slovenci svoje glasove italijanskim strankam, v glavnem vladnim, ki pa nimajo priznanih prav nobenih narodnostnih pravic, čeprav iste stran- ke v Trstu, v Gorici in tudi v Rimu drugače govorijo. Eden izmed italijanskih izgovorov je, da jih tamkajšnji Slovenci, to je Beneški Slovenci, ne zahtevajo. Ali to drži? Ne! Zahtevajo jih že, toda v listih, preko kulturnega društva, ne pa preko političnih strank, ki so po italijanskem pojmovanju glavni instrument za takšna vprašanja. Zato pa vidimo, da vse italijanske stranke (vsaj zaenkrat!) poznajo Beneške Slovence le nekaj mesecev pred volitvami! Beneška Slovenija nam je torej živ dokaz, kaj pomeni za manjšino pomanjkanje lastnih političnih organizacij. Prepričani smo, da bi takšno stanje polagoma zavladalo tudi na Tržaškem in Goriškem, če bi se odpovedali lastnim samostojnim političnim organizacijam. Prepričani smo, da sta naša pot in naša naloga pravilni! Zato bi radi opozorili, oziroma prosili odločujoče kroge v matični domovini, naj pomislijo, ali bi ne bilo preveč nevarno postavljati vso zamejsko politiko na en sam koncept, to je apriorističnega in absolutnega zagovarjanja direktnega vključevanja v italijanske vsedržavne stranke, tako v Italiji kot v Avstriji, in tolerance, če že ne nasprotovanja samostojnemu političnemu organiziranju v lastnih slovenskih strankah, oziroma organizacijah. Vse preveč smo imeli doslej vtis, da smo nekje s svojimi koncepti nezaželeni, kot bi bili črne ovce! Da smo nekje nezaželeni otroci! Javnost v matični domovini, posebno pa mladina, nas ne sme gledati s tega zornega kota! Zadovoljni smo, da se je po obisku pri predsedniku Kavčiču, ki smo ga lani jeseni opravili zamejski Slovenci, situacija le obrnila na bolje, želimo si še nadaljnjega izboljšanja, saj mi nismo manjši Slovenci kot naši sorojaki, ki so vključeni v italijanske stranke. ENOTNI SLOVENSKI PROSTOR Druga stvar, ki bi jo rad danes poudaril, ker se mi zdi zelo važna, zadeva enotni slovenski kulturni in narodni prostor, ki mora biti enoten, čeprav nas ločijo državne meje. Ta enotni narodni prostor, ki sega od Djekš preko Sv. Višarij do Devina, in od Prekmurja preko Vinice do Kopra, pa ne sme imeti pregrad ali skritih ekskluzivističnih vhodov ali celo prepovedanega vstopa drugače mislečim udom slovenske narodne skupnosti, ker pač ne bi bil več enotni prostor. Zdi se pa, da to ni vedno tako, ker če govori o tem pripadnik recimo Slovenske skupnosti, mu večkrat kdo pripisuje namene, ki jih zdaleč nima. Naše stališče je, da si moramo Slovenci v domovini in zamejstvu pomagati in da je matična domovina dolžna nuditi narodnomoralno-po-litično pomoč manjšini kot celoti. Mi smo za tak enotni prostor, tako kot smo za enotnost v zamejstvu, ko gre za važne in bistvene slovenske zahteve oziroma vpra-(Nadaljevanje na 2. strani) Italijanski zunanji minister in prvak italijanske socialistične stranke Pietro Nenni je v preteklih dneh obiskal Beograd, kjer je vodil razgovore z novim jugoslovanskim tajnikom za zunanje zadeve Mirkom Tepavcem ter s predsednikom države Josipom Brozom. Obisk se je pričel v ponedeljek 26. maja, ko je Nenni z letalom prispel na letališče Surčin pri Beogradu. Nennijev obisk se je zakasnil za en teden, ker je moral Nenni najprej utišati prepir v lastni stranki, ki ji še vedno grozi nevarnost, da se razbije v nekdanje socialdemokratsko in filokomunistično socialistično krilo. Nenni, bivši španski borec, sedaj pa odločni pobornik neodvisnosti socialistov od komunistične partije, je bil v Beogradu toplo in z zaupanjem sprejet. Jugoslovanski režim je vedno Nenni j a visoko cenil, tako zelo, da je celo priporočil članom bivših titoističnih organizacij na Goriškem in Tržaškem, naj se pridružijo italijanskim socialistom, kar so premnogi zelo radi ubogali, čeprav še danes ni razvidno, kakšno korist naj bi imela od tega slovenska manjšina v Italiji. ZA UTRDITEV MIRU Vsekakor drži, da imajo sedanje oblasti v Jugoslaviji do Nennija veliko zaupanje in da pričakujejo od njega dobro besedo pri vladah atlantskega zavezništva. Pred svojim odhodom iz Rima je Nenni dejal, da dajejo sedanje mednarodne razmere, posebno pa še evropske, siečanju z jugoslovanskimi državniki pomen, ki presega dvostranske odnose dveh držav, ki so sicer odlični in za katere bo on, Nenni, storil vse, kar je mogoče, da bi bili še boljši. Po besedah italijanskega zunanjega ministra gre za velike probleme sodelovanja in varnosti Evrope in za odnose Vzhod-Zahod, ki se tičejo ne le dveh blokov, temveč tudi nevtralnih in neuvrščenih držav. »Prepričan sem — je rekel Nenni —, da imata Jugoslavija in Italija, kljub različni politični opredelitvi, nekaj skupnega povedati in storiti na tem posebno važnem področju za utrditev miru.« Na dnevnem redu razgovorov so bila seveda tudi vprašanja dvostranskega interesa, kakor npr. gospodarski odnosi in zapostavljanje Jugoslavije v trgovini z državami Evropskega skupnega tržišča. V ta okvir spadajo še mnoga nerešena vprašanja odnosov do narodnih manjšin, v katerih kaže zlasti Italija zelo malo vneme za njih rešitev. Italijanska etnična skupina v Istri in na Reki uživa v Jugoslaviji mnogo več pravic kot slovenska v Italiji. Medtem ko je npr. v bivši coni B tržaškega ozemlja, ki je pod jugoslovansko upravo, dvojezičnost dosledno izpeljana, pa ni v bivši coni A, ki jo upravljajo Italijani, o njej ne duha ne sluha. VPRAŠANJE MEJA Seveda so nekateri italijanski listi ob Nennijevem obisku v Beogradu zopet spomnili na še ne dokončne meje med Italijo in Jugoslavijo. Po pisanju tržaškega dnevnika »II Piccolo« je od 142 km nove meje spornih še 24, zlasti v gori-ških Brdih nad vasjo Mernik, kjer da so si 15. septembra 1947 Jugoslovani prisvojili nekaj Italiji odkazanega teritori- ja. Gre za vas Breg in za mejo okrog goriškega mesta, kjer je na italijanski strani še vedno najti napise »Confine provvisorio - začasna meja«. Tudi za bivšo cono B trdi isti dnevnik, da je Italija še vedno njena lastnica, medtem ko se Jugoslavija z njo okorišča. Ta trditev je s pravnega stališča popolnoma nevzdržna. S tem, da je Italija priznala s podpisom Svobodno tržaško ozemlje, je nad njim izgubila lastniško pravico. Ce sedaj po dogovoru z Jugoslavijo na podlagi Londonskega memoranduma iz leta 1954 upravlja del tega teritorija, ni s tem rečeno, da si je znova pridobila pravico do bivšega svojega ozemlja. Seveda velja isto za Jugoslavijo. Minister Nenni naravno ni šel v Beograd, da vodi debato o začasnih mejah in kdo je lastnik cone A oz. B. Njegov obisk naj bi služil koristim obeh držav in pripomogel k še boljšemu sožitju obeh sosednih narodov. Pri tem pada v oči so-vpadnost, čeprav nenamerna, obiska ladij jugoslovanske vojne mornarice v Taran-tu, ki se bo končal v petek in je nov dokaz zavzetosti za mir, ki je značilna za sedanje italijanske in jugoslovanske državnike. NA PRAGU HUSAKOVEGA OBDOBJA 29. maja se je v Pragi spet sestal plenum centralnega komiteja komunistične partije Češkoslovaške. Sestanek ie bil posvečen razpravi o notranjem položaju, zlasti gospodarskem. Ko je Gustav Husak za Dubčekom prevzel položaj prvega partijskega sekretarja, se je večina komentarjev ujemala v tem, da je prišel čas trde roke, odločnega urejanja notranjih razmer in jasno določene politike do Sovjetske zveze. Trda roka se je zlasti takoj začutila glede sredstev za obveščanje. Cenzura je zdaj resnična, mnogi časnikarji in uredniki so zgubili svoja mesta, nekateri listi, ki se z Kakor na prve binkošti Sv. oče Pavel VI. je opravil na letošnje binkošti slovesno sv. mašo v baziliki sv. Petra v koncelebraciji s 24 novomašniki, ki je vsak pripadal drugi narodnosti. Berili sta bili prečitani v portugalskem in slovenskem jeziku. V slovenščini ga je prebral gojenec zavoda sv. Evgena lektor Matej Rus. Poročevalec tržaškega dnevnika »II Piccolo« A. Paglialunga pa je zapisal, da je bilo drugo berilo v angleščini. Za časnikarja mednarodnega kova bi se pač spodobilo, da bi znal ločiti slovenščino od angleščine. Sv. oče je v svojem govoru pozval vse navzoče, naj ljubijo edinost Cerkve, bojijo pa se razkola, kajti Cerkev je taka: hierarhično zgrajena in občestvena, apo- stolska in sveta, ena in vesoljna. Bil je Bog tisti, ki je hotel sveto načelstvo in ustanovil duhovniško službo. Prav po teh dveh ustanovah posreduje Sv. Duh božjo besedo krščanskemu ljudstvu ter deli svete zakramente. Binkoštni praznik je zato praznik naše Cerkve, je naš praznik in praznik Boga, ki je ljubezen. V nedeljo, 25. maja smo brali v tržaškem slovenskem dnevniku zanimivo novico, da misli Slovenska prosvetna zveza na občnem zboru v Gorici 15. junija sprejeti sklep o pristopu k italijanski »levi-čarsko-napredni« organizaciji ARCI (As-sociazione ricreativa culturale italiana). Govori se tudi, da bo za novega predsednika Slovenske prosvetne zveze izvoljen znani komunistični politik in urednik tržaškega Dela Miro Kapelj. Ce upoštevamo še govorico, da je tajnik te organizacije Edvin Švab pred kratkim vstopil v Italijansko komunistično partijo, da je lani pristopila k njej komunistična prosvetna organizacija in druge slične okolnosti, se nam sam ponuja dvojni zaključek: da postaja Slovenska pro- svetna zveza vse bolj komunistična in da se misli s pristopom k ARCI podati še na nič dobrega obetajočo fratelančno pot. S fratelanco imamo namreč doslej Slovenci le slabe izkušnje. Živimo v demokratični državi in vsakdo lahko dela, kar se mu zdi prav in kar hoče. Ker pa je v Slovenski prosvetni zvezi veliko nekomunistov in zavednih narodnih delavcev, se nam zdi na mestu opozoriti na ta pojav. Nastaja namreč vprašanje, ali je novi fratelančni poskus in politizacija Slovenske prosvetne zveze še krepitev narodne zavesti in narodnega ponosa in ali bodo zavedni slovenski ljudje sprejeli korak nazaj v fratelanco za borno skledo leče, katero lahko nudi ARCI? M. J. Na sodišču bomo lahko govorili slovenski Kakor znano je fašistični zakonodalec prepovedal Slovencem posluževati se lastnega jezika na sodnijah. Proti tej krivični diskriminaciji smo se Slovenci vedno pritoževali in zahtevali, naj se nam storjena krivica popravi. Z veseljem smo zdaj prejeli vest, da so nam poslanci to krivico popravili, ker so 22. t. m. skoro soglasno (z izjemo samo monarhistov m misovcev) predlagali vladi, naj v novi zakonik kazenskega postopka vnese to pravilo: »Obveza, da se sprašujejo in zaslišujejo pripadniki jezikovne manjšine v njih materinem jeziku, da se sestavljajo zapisniki v njih jeziku, pri čemer ostanejo v veljavi druge posebne pravice glede uporabe jezika, ki izhajajo iz posebnih zakonov države ali iz ratificiranih mednarodnih konvencij in sporazumov.« Upamo, da bo vlada ta predlog sprejela in ga uzakonila ter nam s tem dala popolno zadoščenje za storjeno krivico. V zvezi s to zadevo je zastopnik goriške SDZ stopil v stik s poslancem KD g. Di-nom Maroccom, ki se je za stvar zavzel in za predlog tudi glasoval. Lani mu torej goriški slovenski demokrati nismo dali svojega glasu zastonj! novo resničnostjo niso hoteli sprijazniti, so bili ukinjeni, med njimi tudi dva najbolj pogumna in vneta zagovornika lanske pojanuarske politike: glasilo književnikov »Listy« in glasilo zveze časnikarjev »Reporter«. Javnost je prevzela skrušenost in otopelost. Zanimanje za politiko je močno upadlo. Iz partije je v dobrem letu izstopilo okrog 40.000 članov, na novo pa je vstopilo komaj 4000 ljudi. Glasilo partije »Rude pravo«, ki ima sedaj čisto novo, seveda prosovjetsko vodstvo, je v nakladi doživelo občuten padec 100.000 izvodov. Od prebivalstva terja novi režim vedno več discipline, razumevanja in žrtvovanja. Cene potrošnemu blagu so se zvišale od štiri do deset odstotkov. Napovedujejo še nove podražitve, zlasti pri prometu in v storitvah. Povprečni državljan res nima razlogov za zadovoljstvo, odkar je Husak na oblasti. Novo češkoslovaško vodstvo je vzelo lojalnost do Sovjetske zveze bridko zares. Ni mogoča nobena kritika več na račun Moskve ali drugih držav socialističnega tabora. List »Rude pravo« je te dni prvič javno kritiziral zahodnoevropske komunistične partije, češ da je bilo njihovo stališče do dogodkov lanskega avgusta (sovjetska invazija) dvomljivo. Nadaljuje se z rehabilitacijo tistih partijskih funkcionarjev, ki so simpatizirali s sovjetskim posegom in jih je javnost označila za konservativce ter kolaborante. Husakovi dosedanji ukrepi so kruti in nepriljubljeni, toda nepristranski opazovalci trdijo, da še ni storil nič takega, da bi lahko rekli, da je šel po želji »normalizacije« razmer dalje kot pa je to bilo nujno glede na moskovske zahteve. Takoj po sovjetski okupaciji je Husak na plenumu centralnega komiteja komunistične partije Slovaške z velikim poudarkom izrekel misel, da se sprejetim ciljem ni treba odpovedati, a da je treba politiko prilagoditi stvarnosti. V takratnem ozračju odporništva so mu nekateri to stališče zelo zamerili. Pa se zdi, da neupravičeno. Vse kaže, da ima ta preudarni pravnik in izkušeni politik, ki je pod Novotnyjem prebil skoro deset let v zaporu, zelo jasno predstavo o tem, kaj hoče in more. In to, kar hoče in more, prav gotovo ni nadaljevanje januarske Dubčekove romantike, pa tudi ne oživitev Novotnyjevega obdobja. Dubčekovo in Novotnyjevo obdobje sta nepreklicno končani, kaj prinaša Husakovo, pa je za sedaj še precejšnja neznanka. Tisto, kar se je do sedaj razkrilo, je bil predvsem ledeni realizem in brezstrasten račun. Msgr. Jože Žabkar nadškof in pronuncij na Finskem Goriške Slovence je zelo vzradostila vest, ki smo jo zadnjič objavili, da je namreč papež Pavel VI. imenoval dosedanjega zastopnika Sv. sedeža pri UNESCU v Parizu msgr. Jožeta Žabkarja za naslovnega nadškofa Virunskega in mu poveril mesto apostolskega pronuncija na Finskem. Istočasno ga je imenoval tudi za papeškega delegata skandinavskih dežel s sedežem v Kopenhagnu. Virunum, po katerem je msgr. Žabkar prejel naslov »nadškof vi-runski«, je bilo rimsko mesto v bližini današnjega Gosposvetskega polja na Koroškem. Razvaline mesta so deloma odkrite in so tudi pomembna turistična privlačnost. Msgr. Jože Žabkar je po materini strani Primorec, več časa je preživel v Gorici, nekaj časa je tudi vršil službo slovenskega kaplana pri Sv. Ignaciju na Travniku. Tudi pozneje, ko je bil usluž-ben pri vatikanskem državnem tajništvu, je zelo rad pazljivo spremljal usodo Slovencev v Jugoslaviji in v zamejstvu, zlasti na Goriškem. S svojimi modrimi nasveti in z vplivno besedo pri najvišjih cerkvenih krogih nam je bil vsekakor v veliko pomoč in oporo. Zato pa je naše veselje v tem hipu tako iskreno. Msgr. Jože Žabkar se je rodil 24. decembra 1914 v Ljubljani, kjer je prebivala Zabkarjeva družina. Njegov oče je po rodu iz Kostanjevice na Dolenjskem, mati Justa Sardoč pa iz Slivnega na Krasu. Goričanom je dobro znan Lojze Sardoč, mamin brat, ki se je tudi posvetil Bogu in vstopil v strogi red kartuzijancev. Zdaj Živi v kartuziji pri mestu Lucca. Mladi Jože je obiskoval gimnazijo v Ljubljani, bogoslovje pa v Innsbrucku; tam je bil gojenec slovitega jezuitskega kolegija Canisianum. Medtem se je družina preselila iz Ljubljane na Jesenice, kjer je oče bil lekarnar. Ko je Hitler zasedel Avstrijo in zatrl Canisianum, se je Jože vrnil v Ljubljano in bil nekaj časa za prefekta v škofijskih zavodih v Št. Vidu. Toda Nemci so zasedli tudi Gorenjsko in zasegli Škofove zavode. Kot ostali predstojniki se je tudi Jože Žabkar umaknil v Ljubljano in od tam je leta 1941 prišel v Gorico, kjer se je ustavil pri sorodnikih Abujevih. V Gorico je prišla tudi vsa Zabkarjeva družina. Oče je postal profesor kemije na slovenskem liceju, in to takoj po obnovitvi slovenskih šol v Gorici. Nadškof Margotti je mladega Jožeta Z dekretom 1. septembra 1942 imenoval za kaplana pri Sv. Ignaciju, kjer je že poprej nudil svojo duhovniško pomoč. '1 oda kaj kmalu ga je škof dr. Rožman poslal v Rim v Francoski zavod. Po posredovanju p. Antona Prešerna je kot prvi inozemec prišel v tedanji Collegio dei Nobili, v vatikansko diplomatsko šolo. Ko je dokončal višje študije, je bil dodeljen državnemu tajništvu. Ko je bivši beograjski nuncij škof Si-gismondi odhajal za nuncija v Kongo, je vzel s seboj kot ožjega svetovalca msgr. Žabkarja, ki pa mu tamkajšnje podnebje ni služilo: zbolel je in se vrnil v Rim na državno tajništvo. Papež ga je medtem imenoval za konzultorja pri tajništvu za nekristjane in pozneje za svetovalca pri apostolski nunciaturi v Franciji in za stalnega papeškega opazovalca pri UNESCO, to je pri posebni ustanovi Združenih narodov za vzgojo, znanost in kulturo s sedežem v Parizu. Msgr. Žabkar je posvečal svoje sile tudi združevanju svetovnih katoliških organizacij. Pri tem odgovornem delu so ga presenetila nova imenovanja. Oče mu je umrl pred 12 leti. Pokopan je na goriškem pokopališču v grobnici Abujeve družine. Brat Jošt, ki se je pred kratkim poročil v Gorici s profesorico slovenskih šol dr. Anico Sturmovo, je zdaj lektor na univerzi v Heidelbergu v Nemčiji. Msgr. Jožetu Žabkarju, visokemu cerkvenemu dostojanstveniku in diplomatu prisrčno čestitamo ter mu izražamo iskrena voščila in želje, naj Bog bogato blagoslovi njegovo nadvse odgovorno in važno delo. R. K. 0 neki šolski prireditvi brez prave krizme Naše čestitke Te dni je žena deželnega svetovalca na listi Slovenske skupnosti dr. Draga Štoke gospa Mirka povila prvorojenko, ki bo krščena na ime Alenka. S srečnimi starši se radujejo vsi, ki jim je dr. Stoka poznan, zlasti pa njegovi prijatelji, znanci in volivci. Čestitkam ob veselem družinskem dogodku se pridružuje tudi naš list in njega bralci. ★ Pred kratkim je slavil 80-letnico gledališki igralec Anton Požar. Čestitamo! V nedeljo, 18. maja je bila v Katoliškem domu v Gorici skupna šolska prireditev slovenskih šol v goriški pokrajini. Pri nastopu je sodelovalo 12 osnovnih šol, ena je sodelovanje prijavila, a zadnji hip niso nastopili, ker so bili nekateri otroci odsotni. Torej je sodelovalo 13 šol na 18. Poleg tega sta nastopili še enotna srednja šola ter slovensko učiteljišče. Gimnazija-licej in slovenska trgovska šola sta sodelovali z napovedovalci. Na 21 slovenskih šol je tako v večji ali manjši meri sodelovalo 17 šol. Prireditve se je udeležil šolski skrbnik dr. Giovanni Simoncini, ki je menda prvič bil na kaki prireditvi slovenskih šol. Dalje so bili navzoči ravnatelj slovenske višje gimnazije in liceja ter učiteljišča dr. M. Rožič, ravnateljica enotne srednje šole prof. R. Simčič-Lojkova, šolski inšpektor dr. Lebani, šolski ravnatelj dr. Brešan, ravnatelja slovenske trgovske šole dr. Benedetta Massenzija je zastopala prof. Veselova. Poleg teh goriških šolskih oblasti so bili navzoči še zelo številni profesorji in učitelji, ki učijo na slovenskih šolah ter ka-tehetje, da ne govorimo o starših, otrocih in dijakih, ki so napolnili dvorano do neverjetnosti. Gotovo je bilo navzočih okrog osemsto oseb. Bilo bi jih še več, če bi bila dvorana večja. KAJ PRAVI NEKA »MATI« O tej šolski prireditvi, ki je bila do sedaj naj večja v Gorici, piše neka »mati« v Primorskem dnevniku dne 22. maja, da je bila samo po imenu šolska. »Imenujemo take prireditve šolske,« pravi tista ' mati", »ker v njih sodelujejo šolarji kot člani neke skupnosti, čeprav šolske niso, ker šola kot ustanova kakor tudi ravnateljstva z njimi nimajo nikakšme zveze«. Da bo še bolj jasno tendenčno in zlonamerno pisanje te »matere« in dnevnika, ki njeno pisuno objavlja, poglejmo še, kako je do prireditve prišlo. KAKO JE BILA PRIREDITEV ORGANIZIRANA Ker je lansko leto zaključna šolska prireditev lepo uspela, so dobila konec meseca februarja vodstva vseh slovenskih osnovnih šol (18 po številu) v goriški pokrajini vabilo na sestanek za zaključno šolsko prireditev. Od 18 povabljenih se je odzvalo 10 šol, ki so poslale svoje zastopnike. Ti so se zbrali v prostorih Katoliškega doma dne 6. marca in sklenili, naj bo šolska prireditev v maju. Določili so v glavnem tudi program in naročili podpisanemu, naj povabi k sodelovanju tudi enotno srednjo šolo in učiteljišče. Prav tako je bilo sklenjeno, da se o prireditvi obvestijo vse pristojne višje šolske oblasti. Kakor sklenjeno, je bilo tudi narejeno. V četrtek, 10. aprila je bil nov sestanek zastopnikov vseh sodelujočih šol. Tam se je ugotovilo, da so se med tem časom oglasile še nekatere druge šole, ki niso bile navzoče na prvem sestanku, tako, da je njih število zraslo na 13, in pa da sta obljubila sodelovanje tako slovensko učiteljišče kot enotna srednja šola. Na tem sestanku je bil izbran tudi ožji odbor treh šolnikov, ki naj skrbi za zadnje priprave, razpošlje vabila, poskrbi za propagando in drugo. Ta ožji odbor je pred prireditvijo poslal vsem trem slovenskim časopisom na Goriškem enako vabilo za prireditev s prošnjo, da ga objavijo. Primorski dnervnik, Novi list in Katoliški glas so to tudi napravili. Ožji odbor je tudi razposlal vabila vsem šolskim oblastem, kakor je sklenil odbor za šolsko prireditev. O tako organizirani prireditvi piše omenjena »mati«, da je šlo »za prireditev določene skupine zasebnikov«. Zastopniki trinajstih šol so prireditev pripravili, oba ravnatelja slovenskih srednjih šol, ki sta vabilo na sodelovanje sprejela in imenovala s.—jk« v »Katoliškem glasu« in »J.K.« v »Primorskem« nista identična. Do sedaj se sploh še nista spoznala in tudi živita vsakdo drugod: eden v Gorici, drugi v Trstu. Obrobni članek »O študijskih dneh v Dragi« odkloni — in to upravičeno — neutemeljeno pisanje Rude Jurčeca o tej kulturni prireditvi. Tržaški Slovenci živijo na svojih tleh in bi bilo nesmiselno od njih zahtevati, da bodo hodili po stopinjah političnih, ekonomskih in drugih slovenskih izseljencev. Martin Jevnikar obdela slovstveno delo pesnika, pisatelja in dramatika Antona Novačana, obenem pa oceni pesniško zbirko Marjana Breclja »V času odmaknjena sidrišča«. Med »Pismi nam in vam« je vzbudilo tisto »Navodila za mature« med slovenskimi šolniki v Gorici precej nevo-lje. Včasih je bolje kako pismo zadržati. -«] Z GORIŠKEGA Praznik sv. Rešjega Telesa v Gorici Kot je bilo že objavljeno, bo na praznik sv. Rešnjega Telesa na Travniku v Gorici veliko evharistično slavje namesto običajne procesije. Ob 19. uri bo imel sv. mašo g. nadškof, pri kateri bodo sodelovali verniki obeh jezikovnih skupin nadškofije. Slovenski verniki bodo sodelovali s sledečimi pesmimi: V začetku po pesmi italijanskih vernikov zapojemo prvo kitico »Oče večni na oltar«. Pri obhajilu pa V NEDELJO, 1. JUN J A NA Praznik češenj___________________________ V MAČKOVLJE! Kulturni spored ob 17. uri: — Mačkovljanski mešani pevski zbor (vodi prof. Mamolo) — Moč kulture in prosvete (govori prof. Ivan Artač) — Mladinski ansambel »Jana« iz Števerjana — Moški zbor »Valentin Vodnik« iz Doline — Godba na pihala iz Brega Razstava domačih vin. — Buffet odprt od 12. do 24. ure. PRIDITE! SLOVENSKA PROSVETA VAŠKA MLADINA »Ponižno tukaj pokleknimo« in »Najvišji vsemogočni Bog«. Berilo in evangelij bosta tudi v obeh jezikih. Da bo petje bolj enotno, naj se slovenski verniki zberejo na Travniku med vodnjakom in oltarjem, ki bo pred cerkvijo sv. Ignacija. V primeru slabega vremena bo sv. maša v cerkvi sv. Ignacija. Ta večer ne bo sv. maše pri Sv. Ivanu ob 20. uri. ITALIJANSKA TELEVIZIJA Spored od 1. do 7. junija 1969 Nedelja: Prvi: 11.00 Sv. maša. 12.00 Verska oddaja. 14.45 Športno popoldne. 21.00 Lukova skrivnost. — Drugi: 17.00 Torino: Lahka atletika. 21.15 Settevoci. 22.20 Antologija telefilma: Oba; šala (iz Sovjetske zveze). Ponedeljek: Prvi: 9.45 Rim: Vojaška parada ob priliki Dneva republike. 15.30 Kolesarska dirka po Italiji. 21.00 Razbojnik Tacca del Lupo. film. — Drugi: 17.00 Torino: Lahka atletika. 21.15 Sto po sto. 22.00 Plošča o poletju v Neaplju. Torek: Prvi: 11.30 Kolesarska dirka po Italiji. 18.45 Vera, danes. 21.00 Ti prividi... — Drugi: 21.15 Srečanja v Milanu. 22.00 Plošča o poletju v Milanu. Sreda: 15.30 Kolesarska dirka po Italiji. 21.00 Srce zemlje. —■ Drugi: 21.15 Slabotni spol? Film. četrtek: Prvi: 10.00 Praznik karabinjerjev. 11.00 Sv. maša. 12.00 Verska oddaja. 15.45 Kolesarska dirka po Italiji. 18.55 Telovska procesija v Rimu. 21.00 Tista trgovina s trga Navona. 22.00 Zakaj? 22.30 Srečanje s Sergijem Mendesom in Brazi-ljio 66. — Drugi: 16.30 Ko se spusti zastor. 18.35 Evropsko tekmovanje boksarjev amaterjev v Bukarešti. 21.15 Kaj naj se igramo? Petek: Prvi: 15.45 Kolesarska dirka po Italiji. 21.00 Telefilm 7. — Drugi: 17.00 Milan: Konjske dirke. 21.15 Anketa o gledališču št. 23: »Dan sramote«. 22.30 Verska oddaja. Sobota: Prvi: 15.45 Kolesarska dirka po Italiji. 21.00 Ta večer... 22.00 O vas pravijo... — Drugi: 21.15 Obletnica uboja Roberta Kennedyja. 22.15 Proza. SLOVENSKA TELEVIZIJA Spored od 1. do 7. junija 1969 Nedelja: 9.30 Z ansamblom Lojzeta Slaka. 10.50 Nenavadne dogodivščine Marka Piegusa. 16.25 Novi ansambli - nove melodije. 17.35 Prelepi maj. Film. Ponedeljek: 15.40 Giro dltalia. 17.35 Tik-tak: Fant v televizorju. 18.00 Po Sloveniji. 18.50 Godala v ritmu. 20.35 Ranko Marinkovič: Maestrova smrt. Drama. Torek: 18.20 Obrežje - oddaja za ital. narodnostno skupino. 18.40 Pod lipo. 19.10 Volika pustolovščina. Film. 20.35 Upornik. Film. 22.15 Novi ansambli - nove melodije. Sreda: 16.45 Giro dltalia. 17.45 Primožev dnevnik: Danes sem zidar. 18.45 Sodobna prehrana: Skrite kalorije. 19.15 Baletna oddaja. 20.35 S. Mrožek: Na odprtem morju. TV igra. 21.20 Blejski festival. četrtek: 14.00 Giro d’Italia. 17.45 Tiktak: Deček Jarbol. 18.00 Zapojte z nami - Fe-lix Mendelssohn. 18.15 Po Sloveniji. 18.45 Dokumentarni film. 20.35 A. Marodič: Ma- li oglasi: Moč reklame. 21.15 Kulturne diagonale. 22.00 Wojeck. Film. Petek: 17.50 Nenavadne dogodivščine M. Piegusa. 19.00 Skandinavci med seboj. 19.45 Pet minut za boljši jezik. 20.35 Podvodna maska. Film. Sobota: 16.00 Giro dTtalia. 17.45 S Henč-kovim ansamblom. 19.15 Jugoslovanska revolucija. Film. 21.35 Rezervirano za smeh. 21.50 Maščevalci. Film. llllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllimilllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllliiiiiiHlllliliiiiiiiiiiiiHiiuiiiiiiiiuiHiiiNiiiiiiiiiiiii^ t Msgr. Janez Hladnik 29 V SLUŽBI CERKVE IN NARODA (SPOMINI ) Kar hitro so bili sošolci okrog mene in tudi liter vina je bil na mizi, katerega naj bi jaz plačal kot vstopni korak. Ni se mi videlo to krivično. Vesel sem se vrnil naslednji večer, ko sem že bil pri nekaterih predavanjih. Pa me je razočaralo to, da ni bilo več kot pet slušateljev. Sicer so mi rekli, da pridejo pozneje. Toliko jih bo, da bo vse polno. Zvečer sem šel spet v »Danico« in spet pijača in karte, pa tudi dekleta so se že pojavila. Tretji dan sem končal vse formalnosti. Na predavanjih — spet prazno, v »Danici« Pa načrti o krokanju za prihodnjo soboto in nedeljo. Ko sem četrti dan ob mraku stopal mimo cerkve sv. Blaža, sem stopil vanjo. Prisluhnem. Rožni venec molijo, sem odkril. Bil je namreč oktober. Morda nisem nikdar tako čutil potrebe po molitvi kot tisti hip. Tako pobožno sem molil rožni venec kot še zlepa ne. Ko so se vsi ljudje razšli in je cerkovnik ugasnil zadfljo svečo, je v meni vstala jasna slika in trden sklep: »Ne ostanem več! Jutri s prvim vlakom grem domov.« In tako sem res naslednji dan spravil skupaj svoje stvari in ob devetih sem že sedel na vlaku ter brzel proti Ljubljani. Ravno nočiti se je začelo, ko sem stopil med delavce v zelniku, ki so sekali zel-nate glave. Začudeno me pogledajo, mati pa pravijo: »Janez, ti si?« »Da, mati. Domov sem prišel. Jaz potrebujem še počitnic. Zagreb ni zame.« Upanje je zažarelo v materinih očeh. Toda obvladala se je in mimo rekla: »Dosti si velik, da veš, kaj delaš. Samo to glej, da ne boš hiši v sramoto. Veliko smo že zate žrtvovali.« Tako sem ostal in je bila tista jesen prva od mojih detinskih let, da sem jo mogel doživeti v vsej polnosti. Lepa je bila kot nobena druga in danes vem, da kazal praznine in polnine življenja. PROPADEL ŠTUDENT Tega so se doma najbolj bali. Pa kadar je kdo hotel katerega naših užaliti, je kar kmalu padla ta beseda, češ da sem »faliral«. Po božiču pa me pokliče stric gospod, naj pridem na Trebelno, da mu pomagam pri letnem obračunu Hranilnice in posojilnice. Prav mi je prišlo njegovo povabi-lo. Tako se bom pri tem kaj koristnega naučil. Po dveh dneh mi pravi stric: »Na, Janez, denar, in pojdi v Zagreb, da vsaj podpise pobereš, da ne boš imel zgubljenega leta!« Jaz pa da ne. Niti slišati nisem hotel o Zagrebu. »Ja, kaj bo pa potem iz tebe? Ali boš vse šole vrgel v prazno?« V tistih dneh je prišel škofijski list. Vzamem ga v roke in berem: Prvo ton-zuro so sprejeli sledeči bogoslovci: Janez Bergant, Vilko Fajdiga, Alojzij Odar... Lojze Odar! Poglej no! Ta mi je dal Torej, kaj se ti zdi sedaj, ko je za nami prazna nadutost mature? In še kaj drugega. Cez tri dni že dobim pismo, ki pravi: »Janez, kakšni osli smo bili. Med počitnicami smo lahko sprevideli našo nadutost. Pa naj ti povem, da poleg nas je v goriškem semenišču še šest naših: Piščanec, kdo bi mislil! Vidav, Eržen, Podobnik. Tukaj manjka tebe. Le še enkrat premisli!« Dolgo me je tisto pismo spremljalo in še vedno mi je žal, da se mi je ob neki preselitvi zgubilo. Bilo je pa gotovo eno najodločilnejših dejstev, ki so vplivala na mojo odločitev, katera pa je dozorela šele prihodnjo jesen. FAROVŠKI HLAPEC Ostal sem pri stricu. Pa mi pravi neki dan: »Janez, poglej! Tukaj mi škof ponu- ja faro Šentvid pri Stični. Kot veš, po mojem zadnjem padcu v kozolcu se ne čutim več zadosti močnega za Trebeljno in sem prosil kako faro v nižini in tole je odgovor. Ce bi ti bilo prav, mi boš po- je bil Sveti Duh, kateri mi je na ta način misliti, še isti dan sedem in mu napišem: magal pri preselitvi.« Seveda sem bil jaz takoj pripravljen na to m sva kar takoj izdelala načrt. Za sv. Jurija ima on prevzeti šentviško nadar-bino, zato naj bi jaz predčasno šel tja, da vse potrebno uredim. Konec marca sem šel tja in se predstavil upravitelju Lovretu Kosu, kaplanu Pleši in beneficiatu Ovnu, ki so vodili duše slavnostare šentviške fare, katere zgodovina sega tisoč let nazaj. Bilo je treba očistiti hleve in svinjake, vse pomožne prostore in samo župnišče. Pripraviti kleti in shrambe. Tako sem prišel v neposreden stik z dobrimi duhovniki, a tudi z ljudstvom. Po malem so pričeli navažati gospodovo lastnino in jaz sem moral vsaki stvari odkazati mesto, dokler ni prišel čas, ko je imel priti tudi župnik, kar se je pa zavleklo kar za dva meseca, tako da je prišlo oranje, setev, pletev, košnja. Nikdar nisem tako trdo delal kot v tistih mesecih, kajti delavci dninarji so bili vsi take vrste, da bi najraje ves dan ležali za grmom. Zato sem moral sam poprijeti za koso in rezati naprej in za zad-(Se bo nadaljevaloJnjega. K Prvi del proslav stoletnice štandreške čitalnice Že dva dni pred pričetkom proslav ob stoletnici ustanovitve čitalnice v Štandre-žu pri Gorici je star kmečki voz, na katerem je bil viden le šop špargljev, krožil po goriškem mestu in opozarjal prebivalstvo na prireditev, ki se je pripravljala. Praznovanje samo se je pričelo na bin-koštno soboto zvečer z nastopom godbe iz Doberdoba. Ta se je- umestila na odru, ki so ga za vse točke prireditve postavili na dvorišču župnijskega doma. Za godbo je nastopila še skupina »Breg« s Tržaškega s folklornimi plesi. Na same binkošti je bila na steni hiše, kjer je bila pred sto leti ustanovljena čitalnica, odkrita spominska plošča. Priložnostni govor je imel predsednik pripravljalnega odbora Dino Roner, za njim je pa spregovoril še prof. Andrej Budal, štandreški rojak. Po odkritju spominske plošče sta bili v dveh prostorih župnijskega doma odprti razstava slovenskih slikarjev, katerih u-metnine so dali na razpolago goriški Slovenci in pa razstava slovenskega goriške-ga tiska. O prvi je na kratko spregovoril prof. Milko Rener, o drugi pa prof. Rado Bednarik. Zvečer 25. maja se je proslava nadaljevala. V imenu Zveze slovenske katoliške prosvete je spregovoril dr. Kazimir Humar, ki je navzoče pozval, naj bi složno in z roko v roki stali tu na zadnjem braniku slovenske zemlje ter čuvali in gojili do konca časov slovensko in krščansko prosveto. Za dr. Humarjem je pozdravil občinstvo predsednik Slovenske kul-turno-gospodarske zveze Gorazd Vesel, ki je izrekel priznanje Štandrežcem, da so pripravili proslavo pod okriljem enotnega odbora in našli ob tako pomembnem dogodku skupno govorico. Nato se je začel razvijati bogat kulturni program. Nastopili so razni pevski zbori in sicer otroški zbor prosvetnega društva »štandrež«, moški zbor iz Mirna, cerkveni pevski zbor iz Štandreža, moški zbor »Mirko Filej« iz Gorice, »Fantje izpod Grmade«, zbor »Jezero« iz Doberdoba, mešani zbor »Lojze Bratuž« iz Gorice in moški zbor »O. Župančič« iz Štandreža. Za konec je sledila Vilharjeva enodejanka »Poštena deklica«, ki so jo priredili igralci prosvetnega društva »Štandrež«. Dve smrti v Dolu Kot smo že poročali, se je v soboto, 17. maja ponesrečila na cesti v Dolu 11-letna učenka tamkajšnje šole Nadja Peric. Vračala se je z avtobusom iz Gorice, kjer je Že zdavnaj se je začelo: šport je star kakor zemlja, čeprav so bile olimpijske igre, kot pravijo, prvi izraz človekovega veselja in skrbi za nego lastnega telesa, za delo z vedno prenovljenimi močmi. Nič ni novega na svetu in vse se ponavlja danes: ob novih navadah, novih pravilih mora biti šport vedno nekaj plemenitega, izraz človekove poštene notranjosti in mirnega tekmovanja. Znano je tudi, da ljudje kaj radi preidejo od prvotno plemenitega do oblik, ki so manj poštene. Ves rimski imperij se je ogreval ob starem pregovoru »mens sana in corpore sano«; pa so hodili Rimljani v množicah občudovat gladiatorje, ki so se pobijali med seboj, gledat cirkuške igre, dirke konjskih vpreg; ko so odhajali s teh zabavišč, so se jim tresli podbradki in mastni obložki pod obilnimi togami ter so ugotavljali, da so še zdrav in čvrst narod. Namesto starih mišičastih borcev danes nastopajo poklicni športniki: njihova lepo izoblikovana telesa in doivršena igra sta najboljša vaba za ljudske množice, šport je postal njihov poklic, ne razvedrilo, in za svoj vsakdanji kruh se razkazujejo in čakajo na ploskanje, še bolj pa na denar množic. Poleg njih pa se debelijo in bogatijo še njihovi »managerji« in knjigovodje. Pa pravimo, da smo še vedno zdrav in čvrst narod... Kaj še! Ndcoč je bilo za fanta poniževalno, če je bil debel. Danes pa je lepa oblina na trebuhu (ne prevelika!) — pra- vi vzor moškosti! Mladina se v šolskih letih bežno sreča s športom, ne prejme pa prave športne vzgoje, kajti ne vzljubi takih športov, ki oblikujejo telo in duha, kot so odbojka, atletika, planinstvo — (sicer vsak šport bila na vajah skupaj z ostalimi součenci za nastop na šolski prireditvi naslednji dan, ko jo je ob izstopu iz avtobusa podrl avto, ki ga je vozila Jolanda Soban iz Jamelj. V goriški bolnišnici, kamor so malo Nadjo takoj prepeljali, ji niso mogli nič več pomagati. Prehude so bile poškodbe, tako da je Nadja v četrtek dopoldne odšla v nebesa. V nedeljo 18. maja je ravno dopolnila 11 let. Pogreb je bil v petek, 23. maja popoldne na domačem pokopališču v Dolu. Vodil ga je domači župnik g. Joško Štanta, ki je za pokojno Nadjo tudi maševal ter spregovoril nekaj zelo prisrčnih besed Nadji v slovo in v tolažbo staršem in vsem preostalim. Pogreba so se udeležili vsi otroci iz Dola in veliko število ljudstva iz Dola in iz drugih vasi. Prišli so tudi zastopniki šolskih oblasti in zastopniki delavcev iz tržiškega pristanišča, kjer je zaposlen Nadjin oče. Navzoč je bil tudi doberdobski župan. Staršem in vsem sorodnikom izrekamo naše sožalje, pokojni Nadji pa naj Bog podeli večno veselje v nebesih. »Po bližnjici je Nadja odšla v nebesa in si prihranila trnjevo pot žalosti in trpljenja, ki je delež vseh ostalih. Ona se veseli in ra-duje v Bogu ter gleda na nas, ki ji bomo prej ali slej sledili,« kot je lepo rekel g. župnik ob pogrebu. Toda smrt tako težko pride sama. Zato smo se čez nekaj dni znova zbrali v cerkvi in na istem pokopališču. To pot, da smo pokopali našega cerkovnika Antona Boštjančiča. Pokojni Tone je učakal 72 let. Življenje mu ni bilo postlano z rožicami. V prvi svetovni vojni je moral k vojakom v Galicijo, kjer je bil težko ranjen in ostal več dni zasut v jarku. Rešil se je, toda ostal invalid. Ko mu je Italija hotela dati penzijo, jo je zavrnil, češ da mu bo penzijo dala Avstrija. Seveda ni tega dočakal. Ostal je tako invalid brez penzije celo življenje. Bil je skromen, tih, dober mož, ki nikoli ni ptičku zblodil vode, kot se pravi pri nas. Dolgo je bival v zasilni baraki sam sredi gmajne, zadnja leta so mu dali streho pri Gorkičevih na Palkišču. Tu mu je opešalo srce tudi od žalosti zaradi male Nadje, saj je bil tako rahločutnega srca, da so se mu vsi smilili, posebno še otroci. Ko smo pri nas v Dolu dobili svojo cerkev, je pokojni Tone postal cerkovnik še pod g. Jožetom Vošnjakom ter ostal skrben in priden cerkovnik do zadnjega. Kakor je živel, tako je umrl: tih, skromen, nikomur v nadlego. Pokopali smo ga v sredo, 28. maja. STOLETNICA ŠTANDREŠKE ČITALNICE 1869 - 1969 Objavljamo drugi del programa, ki bo izveden 31. maja, 1. in 2 junija. SOBOTA, 31. maja ob 21. uri Nastop prvakov ljubljanske Opere: Vilma Bukovčeva, Miro Brajnik, Ladko Korošec, Marcel Ostaševski in Božena Glavač ter baletni solisti: Lidija Sotkar in Janez Mejač s spremljavo pianistke Zdenke Lukec. NEDELJA, 1. junija ob 9. uri Ex tempore srednješolcev na trgu v Štandrežu. Ob 21. uri nastop »Veseli Planšarji«, sledi ples. PONEDELJEK, 2. junija ob 20.30 Gostovanje gledališča iz Nove Gorice s komedijo v treh dejanjih »Naši trije angeli«, sledi ples. Vse dni so odprte razstave primorskega tiska, slik in kmečkega orodja. Deloval bo bogat srečolov in dobro založen buffet. V primeru slabega vremena bo vse praznovanje v dvorani. S P R T Mlad. športne igre v Števerjanu V sredo, 14. maja in naslednjo soboto je števerjanska občinska uprava priredila skupno s števerjanskim športnim združenjem »Brda« mladinske športne igre kakor jih letos prirejajo po vsej Italiji. Vabilu se je odzvalo lepo število mladih atletov, tako da je bilo veliko navdušenja in navijanja. Tudi rezultati, vsaj nekateri, so bili prav dobri. Tako je Mačus Aldo skočil v višino 1,35 m, Srebernič Pavel pa 1,20 m, kar so za mladince visoke mere. Pa tudi nekateri drugi so se dobro izkazali. V naslednjem podajamo rezultate (navajamo samo prve tri atlete): Met kladiva: 1. Marko čemic 27,55 m; 2. Stanko Škorjanc; 3. Mario Becciu. Met diska: 1. Rinaldo Dornik, 15,30; 2. Pavel Srebernič; 3. Florijan Planišček. Tek na 60 m: 1. Pavel Srebernič; 2. Aleš Srebernič; 3. Rinaldo Dornik. Skok v višino: Aldo Mačus 1,35 m; 2. Marko Cernic; 3. Stanko Škorjanc. Met krogle: 1. Rinaldo Dornik 6,10 m; 2. Aleš Srebernič; 3. Mario Becciu. Skok v daljavo: 1. Pavel Srebernič 3,28 m; 2. Franko Hlede; 3. Ivan Mužič. Izven konkurence je Aldo Mačus vrgel 4 kg težko kroglo 10,13 m. Tekmovala so tudi dekleta in sicer: Met kladiva: Elizabeta Komjanc 16,60 m; Tek na 60 m: Tereza Srebernič 11”. Osnovnošolski otroci: Skok v višino: 1. David Pintar 85 cm; 2. Kazimir Cernic 85 om. Skok v daljavo: 1. Kazimir Cernic; 2. Klavdij Komic. Met krogle: 1. David Pintar; 2. Marko Škorjanc. V obeh dnevih tekmovanja so vodili tekme: prof. Helena Knez, učitelj Jožko Marinič, Edvard Hlede, Roman Vogrič, Alojz Ciglič in Marijan Terpin. Nekaj o športu to naredi, ampak tem se je treba posvetiti bolj resno, če se hoče uspeti). Vsi navadno pričnejo z nogometom ali čem podobnim, za 'kar zadostujejo hitre noge pa trda glava, da se žoga za silo obvlada, kajti v tej igri vabi blesk imen slavnih nogometašev, pa tudi denarni zaslužek. Zakaj mladina izbere prav to pot? Verjetno zato, ker ji v primernih letih nihče ne pokaže prave poti do športa; mladina je najprej potrebna samo igre, nato se mora igranje postopoma urediti, da postane spretnost; to potem mlad fant vzljubi. Do osnovnih pojmov nogometa pride takoj vsakdo; pri odbojki pa je treba za to dosti več truda: potrebno je odporno, vztrajno in gibčno telo, prav tako je potrebna izredna zbranost in igra z razumom: taka igra pripravi človeka tudi na katerokoli drugo urejeno in pošteno delo. škoda, da naši športni vzgojitelji premalo gledajo na oblikovanje osebnosti ob športu; temu je kriva nezadostna prizadevnost, pa tudi nepripravljenost in zastareli načini učenja. Že pri mladih se pozna pomanjkanje prave športne vzgoje — vrtoglavo drvijo tja, kjer se jim zdi, da bodo z lahkoto uspeli, kot recimo v nogometu. Ne vedo, da so najboljši nogometaši to postali, ker so se ubadali s številnimi in neprestani- Na poti do oltarjev Zaključila sta se škofijska procesa za proglasitev blaženim Francka in Jacinte Marto, ki se jima je skupno s sestrično Lucijo prikazovala Marija v Fatimi leta 1917. Akte bodo v kratkem odposlali v Rim pristojni kongregaciji. mi vajami ter so bili silno prizadevni, kajti nogomet prinese srečo le najbolj zmožnim. Ti fantje prepozno spoznajo, da so jo zavozili: drugega športa se težiko naučijo, zlasti še, če je zahtevnejši od prejšnjega. Starejšim atletom pa se pozna nepopolna vzgoja. Ne znajo se z veseljem vživeti v katerikoli šport, čutijo ga kot breme. Po prvih uspehih, ki jih je vsak doživel z velikim navdušenjem, bi morali gledati, da svojo igro vedno bolj izpopolnijo: za to pa je potrebna vestna priprava in vedno novo notranje doživljanje pri vsaki tekmi. Naši atleti pa na to kaj radi pozabijo; po nekaterih porazih, zasluženih zaradi te brezbrižnosti, jim pa sploh mine navdušenje in se pogovarjajo samo o prejšnjih glorijah; medtem ko bi morali porazi vedno bolj krepiti voljo po novih zmagah. Morda ste že razumeli, da merijo besede na moštvo 01ympije, ki tekmuje v odbojkarski »D« ligi; izgubilo se je v megli neodločenosti in negotovosti, v katero so ga spravili številni zadnji porazi, in ne zna več najti prave poti, še manj pa zagona. Kakor mora je leglo na vse, da je že vse izgubljeno in v odločilnem trenutku kar odpovejo moči. Ni šment, da se ne bi mogli dvigniti ob blesku prejšnjih zmag, da bi se ne zavedali svoje moči. To niso fraze kakega našega kapetana ali trenerja, marveč mnenje mnogih izkušenih gledalcev iz drugih moštev. Sedaj torej glejmo, da častno dokončamo prvenstvo. Prihodnje leto moramo začeti z novimi močmi in pravo vztrajnostjo, da bomo iz plemenitega športa dobivali moči za vse ostalo kulturno delovanje v naših organizacijah. Peter Špacapan Važno za nekatere delavce V zvezi z novim zakonom o pokojninah obveščamo vse starejše delavce, ki nimajo pokojnine, da jo lahko dobijo, če so bili zaposleni od leta 1920 do 1926. Znova so namreč dali možnost, da taki delavci doplačajo prispevke za tista leta in nato dobijo pokojnino kot dela nezmožni. Ker so takrat bili prispevki v današnji valuti zelo nizki, je strošek le majhen, pokojnino pa dobijo že od prvega meseca potem, ko so vložili prošnjo. Vse potrebne informacije dobijo prizadeti na uradih ACLI in na raznih sindikalnih podružnicah. V letih od 1920 do 1926 v naši deželi ni bilo obveznega zavarovanja za pokojnino, zato so številni ostali brez penzije. To je zlasti primer hišnih pomočnic in žensk, ki pozneje morda niso več delale. Vsi ti imajo možnost, da dobijo pokojnino. Vendar naj ne odlašajo, da ne zapade rok za prijave. RADIO TRST A Spored od 1. do 7. junija 1969 Poročila: 7.15 (samo ob delavnikih), 8.15, 11.30 (samo ob delavnikih), 13.15, 14.15, 17.15 (samo ob delavnikih), 20.15 in 23.15 Dejstva in mnenja: 14.15 (samo ob delavnikih). Šport: (dnevno) ob 20.00 uri. Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu. 11.15 Za najmlajše: L. Capuana: »Scurpiddu«. Prva oddaja, 12.00 Nabožna glasba. 12.15 Vera in naš čas. 13.30 Glasba po željah. 15.30 F. C. Bali: »Dih svežega zraka«. Izvaja Radijski oder. 17.30 Beseda in glasba. 18.45 Operetne melodije. 19.15 Sedem dni v svetu. 20.30 Bednarik: »Pratika«. Ponedeljek: 8.30 Folklorna glasba. 9.00 Pihalne godbe. 10.00 Simfonična dela ital. skladateljev. 10.40 Motivi iz filmov in revij. 11.00 Italian Jazz Ouartet. 11.30 Revija popevk. 12.10 Kalanova: »Pomenek s poslušavkami«. 13.30 Glasba po željah. 15.30 T. M. Plauto: »Amfitruo«. Igrajo člani Slovenskega gledališča v Trstu. 18.50 Zbor »A. Illersberg« iz Trsta. 19.20 Priljubljene melodije. Torek: 11.35 šopek slovenskih pesmi. 12.00 Bednarik: »Pratika«. 13.30 Glasba po željah. 17.00 Tržaški mandolinski ansambel. 17.20 Za mlade poslušavce: Plošče za vas. 18.30 Komorni ansambel »Gerhard Seitz« iz Miinchna. 19.10 Trst v delih štirih velikih predstavnikov svetovne književnosti (1): »Rainer Maria Rilke«. 19.45 Zbor »T. Tomšič« iz Ljubljane. 20.35 Pur-cell: »Didona in Enej«, opera v 3 dejanjih. 21.50 Orkester in zbor Dana Hilla. 22.10 Zabavna glasba. Sreda: 11.35 šopek slovenskih pesmi. 13.30 Glasba po željah. 17.20 Za mlade poslušavce: Ansambli na Radiu Trst. 17.55 Ščepec poezije. 19.10 Lupine: »Higiena in zdravje«. 20.35 Simfonični koncert. Vodi Aladar Janes. Četrtek: 8.30 Godalni orkestri. 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu. 11.15 Jeza: »Izgubljena deklica«. Otroška igra. 11.45 Tržaški motivi. 13.30 Glasba po željah. 15.55 Zbor »Pontifioium Collegium Russi-cum«. 16.30 Znani orkestri. 17.20 Za mlade poslušavce: Razkuštrane pesmi. 17.35 Moj prosti čas. 17.55 Kako in zakaj. 18.30 Sodobni slovenski skladatelji. 19.10 Pisani balončki, radijski tednik za najmlajše. 20.30 J. Tavčar: »Janez Sonce«, dramatizirana povest. Petek: 11.35 šopek slovenskih pesmi. 12.10 Lokar: »Blagoznanstvo za domačo rabo«. 13.30 Glasba po željah. 17.20 Za mlade poslušavce: Glasbeni mojstri. 17.55 Slovenščina za Slovence. 19.10 Radijska univerza: G. Budal: Naš Kras (1); »Naš Kras in raziskovanja na njem«. 19.20 Bergmanov veliki orkester. 19.45 »Beri, beri rožmarin zeleni«. 20.50 Koncert operne glasbe. Sobota: 11.35 Šopek slovenskih pesmi. 13.30 Glasba po željah. 16.30 Bevk: »Kresna noč«. Dramatizirana povest. Druga oddaja. 17.20 Cerkev v sodobnem svetu. 17.30 Za mlade poslušavce: Od šolskega nastopa do koncerta. 17.45 Lepo pisanje, vzori in zgledi mladega rodu. 18.00 Moj prosti čas. 18.30 Revija zborov Slovenske prosvetne zveze iz Trsta. 19.10 »Družinski obzornik«. 20.35 Teden v Italiji. 20.50 Lovrečič: »Naša gospa«, izvaja Kopitarjeva. OBVESTILA Nabirka na kvatrno nedeljo Dne 1. junija, na praznik sv. Trojice, je tudi kvatrna nedelja, zato tudi običajna nabirka po naših cerkvah za naša katoliška zavoda v Gorici: Alojzijevišče in Zavod sv. Družine. Bog povrni že vnaprej vsem dobrotnikom! Romarjem za v Španijo. 31. maja bo potekel rok za vplačilo celotnega zneska. Kdor bi tega ne storil pravočasno, izgubi pravico do potovanja kakor tudi 3.000 lir, ki jih je dal za vpisnino. Na ladji Genova-Barcelona so za prenočevanje na razpolago tudi kabine s štirimi posteljami oz. dvema. V prvem primeru se doplača 2.500 lir, v drugem 4.100 lir na osebo. Gg. duhovniki naj čimprej pošljejo denar in seznam romarjev na romarsko vodstvo. Poletna ura v Italiji. V noči od 31. maja na 1. junij bo začela veljati v Italiji poletna ura. Trajala bo do 27. septembra o polnoči. Kazalce bo treba pomakniti za 60 minut naprej. V okoliških državah ostane vse pri starem. Opozarjamo tudi, da se prav tako spremeni 1. junija železniški vozni red. LISTNICA UREDNIŠTVA Zaradi praznika sv. Rešnjega Telesa (5. junija) bo paginacija našega lista prihodnji teden že en dan prej kot običajno, t.j. v torek, 3. junija. Dopisi naj bodo na uredništvu lista tisti dan vsaj do 9. ure dopoldne. DAROVI: Za Marijin dom v Rojanu daruje Albina Ferfolja 1.000 lir v spomin pok. Marije Gerdol; ob drugi obletnici smrti Amalije Bandel vd. Zini daruje družina Zini 5.000 lir. Za pomoč otrokom v Biafri daruje družina Zini 5.000 lir ob drugi obletnici smrti Amalije Bandel vd. Zini. Vsem plemenitim darovalcem Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj! Zahvala Sorodniki Alberta Sirka, slovenskega slikarja, se iskreno zahvaljujemo učiteljstvu, učencem, pripravljalnemu odboru in vsem, ki so kakorkoli pripomogli, da je nedeljska proslava ob poimenovanju slovenske osnovne šole v Sv. Križu pri Trstu po našem bratu tako lepo uspela. Sestri Gizela in Lucija ter brat Ladislav Si'. Križ, 26. maja 1969 V svetoivanskem Marijinem domu v Trstu bodo v nedeljo, 1. junija ob 17. uri nastopili VESELI PLANŠARJI iz Ljubljane. S tem bo v glavnem zaključen program prve sezone na našem odru. Ko vljudno vabimo na ta dve-urni spored petja, glasbe in humorja, se prisrčno zahvaljujemo vsem, ki so počastili našo dvorano s svojim obiskom v prvem letu našega delovanja. Odbor Marijine družbe OGLASI Za vsak mrn višine v širini enega stolpca: trgovski L 70, osmrtnice L 100, več 8% davek na registrskem uradu. Odgovorni urednik: insgr. dr. Fr. Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici Izdaja Katoliško tiskovno društvo