„Gospod, plačilo P so bile prve besede, kijih je izpregovoril.
„Kako se vrneš? Zakaj si prišel?"
»Plačilo, gospod, plačilo mi daj, potem pa pobegnem."
»Pobegneš", se začudi Epafrodit.
„Ne morem nazaj, ne upam. Ko si ti otimal Iztoka verig, sem zagledal smrt. Zbežal sem po denar, kar sem si sunkoma prihranil." Stsnil je vrečo še tesneje k srcu. „In sedaj utečem, gospod. Daj mi plačilo! Tisoč, si rekel, tisoč zlatih .. ."
„Dobiš, še več dobiš. Hočeš bežati z menoj?"
„Prosim, milost mi izkazi . . ."
„Numida, Spiridiona naj prepeljejo na jadrnico! — Tam dobiš plačilo in bežiš z menoj!"
V tem se je približal veliki čoln, katerega so gnali zmagavci z velikansko močjo. Par sužnjev je padlo. Sloveni  — vojaki niso bili ranjeni.
„Brzo na konje !"
Spustili so se vsi v tek po strmini proti hlevu. Tam jih je čakalo petnajst vrlih palatincev — Slo-venov v krasni opravi jezdecev. Dvaindvajset osed-lanih in obrzdanih konj je hrzalo in tolklo s kopiti.
Med vojaki je bil tudi — Radovan. Na glavi pozlačen šlem, na prsih srebrn oklep . . .
Epafrodit se mu je veselo nasmehnil, ko je zagledal godca v vojni konjeniški opravi, ki je široko razkoračen nerodno stal in čakal.
Ko je zagledal starec Iztoka, bledega, v sprhneli tuniki, z verigo krog vrata, je zletel k njemu, stisnil ga z nerodnimi rokami na prsi, da je rožljala veriga go oklepu, in golčal v solzah:
„Iztoče, IztoČe . . . Sinko moj . . . kako težko sem te rešil ..."
Preteklo je nekaj kratkih hipov. Iztoka je kril oklep magistra peditum, zlat orel se mu je svetil na prs'h, ob pasu mu je poleg meča visela drobna roženica s kamenčki iz Hilbudijeve čelade. Kljub burni zadregi je ni pozabil-------—
Po osrednji cesti so udarile podkve v granit, pri adrianopolskih vratih je zaklical Iztok — magister peditum — geslo, katero so mu izdali bežeči Sloveni — palatinci.
Straža je odprla, pozdravila — konjiča je šinila v divjem diru — iz Bizanca v svobodo.
Istodobno se je dvignilo sidro, jadra so se napela — zmagavec Epafrodit je odplul — na široko morje.
(Dalje.)
m
In zdaj      r
Zložil A nt. Medved.
V  vihravi dobi strastnih let ponudil mi je kupo svet, ko sem se tesno ž njim sprijaznil. Prijel sem kupo sladko vnet pokusil in izpraznil.
In zdaj ? Kaj čaka me še tu ? Kam ubežim spoznanja zlu? Vsa radost in gorest spomina ležita mi na duše dnu kot motna usednina.
Brez konca...
Zložil An t. Medved.
In sodbe si navskriž gredo brez sklepa zaželjenega, iz misli nove misli vro, in konca ni nobenega.
Ne čas, ne prostor za seboj ne pred seboj ne vesta mej. A kje, moj duh, je konec tvoj? -Tam, kjer ne moreš več naprej.
n.
53