Šepec
(Povest. — Spisal   Ivan Rekar.)
yjj                       PolnoCni zvon z visokib lin
krepko zaklenkal je.
5. Gregorčič.
)temnilo  se je. Polagoma je  začel naletavati drobni sneg in pričakovati jc bilo hudega meteža.
Drevje je završalo, ledena burja ga je vzdramila iz slacl-kega sna. Vzdramil je pa njen ostri piš tudi Šepca, ki je stal, kakor okamnel, nepremično na kraju nesrede ter strmel v svojega tovariša, ležečega na ledenih tleh. Ta se ni za-vedel. Kakor mrtev je ležal na sneženi postelji, katero je rdečila gorka kri tekoča iz rane. Obraz je bil bled ko vosek, oči zaprte. Z levico si je zatisnil rano na prsih, tla bi ustavil kri. Ne, ona se ni dala motiti, tekla je močno ter obarvala beli sneženi prt, gorka, rcleda kri.
Šepec se tudi ni zavedel, kaj se je zgodilo; revež sam ni vedel, se mu li sanja, ali je resnica.  In bila je žalostna resnica.
»Ubijalec!« grozno je zazvenela ta beseda v njegovem srcu. Kar stemnilo se mu je pred očmi, opotekel se je, prijel se za razbeljeno glavo in šepetal: »Moj Bog, kaj sem storil! Ubil sem svojega tovariša, sorodnika. Res ? Ne, nisem ga, to se mi le sanja, oh, take grozne sanje!«
Pogled upre sedaj v Drejka. Mirno je počivalo truplo, saj duša se je itak skoro že imela ločiti od telesa ter splavati iz doline solz v kraj boljše sreče. — Šepec se strese ob tem pogledu, kakor bi ga pičil gad.
»Kajn sem, Kajn!«
Gologlav je bežal, kakor preganjana zver od kraja nesreče, ne meneč se, kam ga privede pot. Snežilo je že prav močno, burja je tulila po temnem lesu. A Šepec ni čutil mraza, saj sploh ni vedel, ali je še živ ali ne, ampak njemu je vedno plavalo truplo ustreljenega tovariša, sina Mihčevega največjega dobrotnika, in takorekoč druzega očeta, pred očmi.
V duhu se mu je zdelo, kako mu preti z ono krvavo roko, ki jo je tiščal na prestreljenih prsih. čul je sicer votlo zavijanje burjo, a zdelo se mu je, da se v teh čudnih glasovih čuje le jedna beseda »Kajn«.
Bežal je Šepec naprej in naprej, ne vede, kaj se godi okrog njega. Za vse je bil gluh in slep, gledal je mrtvo bledo obličje in poslušal »Kajn« šepetajoči glas burje.
-*^š 115 s^*-
V lesu je bilo temno ko v rogu. Videl nisi ne naprej ne nazaj, niti drevja ni bilo moči razločevati. Pa Šepca vse to ni nič oviralo v begu.
Tekel je čez drn in strn, zadeval se ob drevesa, spodtikal se na kore-ninah, skakal čez jarke, da bi le čim preje prišel proč s kraja ubojstva.
Je pa težko bežati v taki viharni noči. Šepec je padal in padal, sedaj tu, sedaj tam, dokler končno popolnoma ne omaga ter se zgrudi ob deblu visoke smreke v sneg.
»Kje sem, kaj se godi okrog mene?«
A ne ve si dati odgovora. Mraz ga nekoliko pokliče k zavesti. Sedaj se vsega natančno spomni in prične plakati.
»0 moj Bog, kaj sem storil! Ubil sem ga, vem, da sem ga, po nesreči sicer, pa kdo mi bo vrjel? Zapro me, obsodijo v težko ječo, morebiti celo
—  na smrt.«
Mrzel pot oblije ubozega dečka pri teh mislih. Šepec, ki ni jokal nikdar skorej, valjal se je po tleh kakor besen in pretakal solze, gorke solze, ki so topile mrzli sneg.
Za nekaj časa se umiri in zopet trezno misli.
»Kaj naj atorim ? 6e grem nazaj, me morebiti kdo zaloti in prime. Kdo pa ve, da sem ravno jaz tisti nesrečni morilec? če povem po pravici, mi nihče ne bo vrjel, stric me spocli iz službe in potem me čaka — stnrt. In mati, mati moja?«
Misel za mislijo je švigala po glavi mlademu dečku. Strah pred kaznijo je pa podrl vse naklepe. Ne, da bi bil brž šel klicat ljudi na pomoč, bežal je in pustil ranjenca na cesti v mrzli zimski noči. Oni Šepec, ki je bil tako zveden in premeten, ki ni prišel nikdar skoro v zadrego, da bi si ne bil znal pomagati, danes ni mogel nič več misliti. Zapustila ga je zavest in pamet.   Jokal je in zdihoval ter sam ni vedel, kaj bi začel.
Snežilo je še vedno in burja je tudi še pjskala svojo zavijajočo pesem.
—  Mihec je ležal v snegu in jokal. čuj ! odkod ti glasovi?
Šepec skoči kvišku in posluša — milovbrano zvonenje mlaških zvonov. Kako milobno pojo, prav zares oznanujejo, da je danes prišel Zveličar na svet odrešit trpeče človeštvo.
Šepec je bil ginjen, padel je na kolena in — molil. Drgetal in tresel se je po vsem životu, a ni se zmenil za inraz, njegov duh je bil pri — Bogu. Roki je proseče sklepal k molitvi, ustnice so pa šepetale ponižno a iskreno prošnjo nedolžnega srca, ki je uprav danes v toliki stiski kakor nikdar prej.
Bog je pa uslišal to prošnjo in poslal angelja tolažbe k vbogemu zem-skemu črviču.
Nekako pokrepčanega in potolaženega se je čutil Sepec po molitvi.         1
Vstal je in počasi se bližal Mlaki, svoji rojstni vasi. Hišico je takoj za-gledal, saj je iz nje migljala lučica, katero je nekdaj vedno on prižigal. A danes ne sme notri, mora se skriti, ker je »ubijalec«.                                      {
Počasi zavije okoli vogla in se previdno bliža oknu. Pogledati pa vendarle mora notri. — Na prste stopi, se vspne in sedaj vidi vse in čuje slednjo besedo.
8*
-« 116 j*- '
Tam pri pedi kledi mamica, poleg nje pa mala sestrica. V kotu nad belo javorjevo že staro mizo pa blesti lučica iz hlevčka, kjer spava božje Dete. Jaslice je gotovo letos Anica napravila, druga leta pa on. Pa kako so lepe! Solze se Mihcu ulijo, ko gleda ta prizor, in ne more se ločiti.
Kako je bilo prejšnja leta lepo doma, ko je tudi tako-le klečal pri materi kakor mala Anica, molil in prosil za ljubega očeta in dobro mater. In na božični večer, kako prijetno je bilo vselej. Verno je poslušal mater, ki je pravila, da na nocojšni večer živali govore, da se sliši celo grlice peti, ki so poleg podprtnika pod belim prtom. In vselej je sprosil, da je dobil veliko lepo grlico seveda iz testa, okrog polunoči pa verno poslušal, ali se bo ogla-sila. Seveda testo se ni oglasilo, a Šepcu se je pa vendar zdelo, da nekaj sliši, in zadovoljen je bil s tem.
Prejšnja leta, pa nocojšni večer, kak razloček! Onega, ki ga je tako iskreno in vdano ljubil, zagrebli so mu v črni grob, — očeta ni več, in nocoj je postal pa — ubijalec.
Šepec joka, posluša in skupno moli, čeprav se mraza trese.
»Še očenaš in češčenasimarijo za Mihca, da bi mu Bog dodelil srečo in pravo pamet«, tako moli mati naprej, nji odgovarja mala hčerka Anica, zunaj pod oknom pa sin Mihec.  Ne, ta ne odgovarja več.
Ko sliši moliti dobro mater za svojo srečo, katero si je danes uničil, stemni se mu pred očmi in nezavesten se zgrudi na domač prag.
Zunaj pa kraljuje črna noč — sveta noč.