----- 4 ------ O potrebi prestrojenja politične uprave in prenaredbe občinske postave. Iz govora poslanca Hermana v Stajarskem deželnem zboru v seji 12. oktobra 1874. Ker so se tudi na Kranjskem pričele razprave gled6 prenaredbe občinske postave, bode gotovo zani-mival ta govor poslanca Hermana; kajti razvideli bodo naši bralci, da tudi drugod ne gre tako naprej, da politična uprava mora se sploh prestrojiti. Govor je tem bolj zanimiv, ker so okoliščine na Stajarskem jako enake Kranjskim, in ker je tudi Kranjski deželni zbor po nasvetu dr. Bleiweisa sklenil, vlado prositi, da naj se politična uprava prestroji. Govor Hermanov se je glasil takole: Kot člen odseka za občinske zadeve govoril in glasoval bodem za odsekov predlog. Ta predlog sicer ne prinaša veliko, pa tudi ne malo; vsaj pa po tem, da preuredbo namerava vse politične uprave od zdolej do zgorej , mi daje priliko, o vseh oddelkih politične uprave in o dotičnih razmerah govoriti. Te pravice po- služil se bodem popolno, ker za trdno menim, da se nekatere resnice vedno ponavljati morajo, dokler se jih ne prepriča vsakdo, in dokler se dejansko ne vpeljejo v praktično življenje. Ko je slavni deželni zbor — ne vedoč kaj storiti — svoje delo gledč preuredbe občinskih zadev v pretres izročil političnim in nepolitičnim okrajnim oblastvom in nekaterim občinam, že tistikrat sem rekel, da dobili bodemo mnenja, ki so si popolnoma navskriž. In to se je tudi zgodilo; kajti, če preberemo dotična poročila, prav za prav vemo toliko, kakor poprej. Kar se nekaterim dozdeva dobro , to drugi imajo za slabo. To me tembolj pelje do tega, da javno mnenje popravim. — Le v tem so si mnenja enaka, da tako ne gre naprej in da se politična uprava presukati mora. Zavolj tega pa bode vsakemu, ki reči ne presoja samo iz doktrinarnega stališea, jasno, kaj nam je storiti. Povedati si moramo: namen naš z našim delom je bil dober , toda reči nismo dobro razumeli, mi smo se zmotili, napraviti moramo zopet stanje, kakor je bilo poprej. Vprašanje je toraj, kedaj in kako smo se zmotili, in kakošno je bilo poprejšnje stanje? Ko smo drugo pot postali konstitucionaini (ustavni), mislili in trdili smo, da smo bili bolj neprosti, kakor pravično, in da zlasti občine (soseske) zdihovale so pod hudim jarmom. Dolžila se je tedajšnja vlada, da ona sama hoče vse nadvladati; tožilo se je, da se se je župan ponižati moral za uradnega slugo politične gosposke, ker je vročbe njene preskrbeti mora!. Ob enem so v spomin prišle lepe besede, ki se nahajajo v §. 1 občinske postave od leta 1849, namreč: „Prosta občina je podlaga prosti državi.u Ker je navada bila, državno oblast proglašati kot eamosilno in ljudstvu sovražno, mislilo se je, da se ljudstvo obgraditi mora zoper to potem, da se vladi vzame nekaj oblasti in bremen ter izroči soseskam. Predmet take izročitve bilo je krajno policijstvo, katero je zraven druzega policijstva kot oddelka politične uprave država vedno sama opravljala! in sicer do leta 1859 po okrajnih gosposkah, od leta 1850 do 1854 po okrajnih glavarstvih, od leta 1854 do 1864 po okrajnih uradih. Politične gosposke so v tem obziru skrbeti morale za javno varnost, za mir in red, za vzdržavanje cesta in mostov in za uboge, oskrbovati so morale zdravstveno, nravstveno, stavbinsko, požarno, sejmsko in poljsko policijstvo, potem šolske in odgojevalne zadeve, dajale so dovoljenja za godbo, za prostovoljne dražbe premakljivega blaga, izvrševati so morale dotične postave in uredbe. Dalje so politične gosposke nadzorovati morale soseske glede občinskih zadev, jih podpirati in poduee-vati, ter v teh zadevah razsojevati po dotičnih občinskih postavah. Opravila ta izvrševale so deloma neposredno, deloma po posebnih v ta namen odločenih organih (zdravstveni, tehnični in policijski organi, žandarmerija itd.). Dobro uredjena žandarmerija je svojemu poklicu primerno ter izvirna prekoračila okraj križem, je potepuhe zgrabila in vsako zapazovano nepostavnost ovadila do-tični gosposki; ona je bila strah hudobnim in pomoč dobrim ljudem. Vsakdo se je lahko čutil jako varnega. Videti je bilo vspešno vladanje, kar je vzročilo občno zadovoljstvo. Tako je bilo poprejšnje stanje. Toda mislilo se je reč ravno tako dobro ali pa še bolje narediti in izročila so se vsa navedena od političnih gosposk oskrbovana opravila mahoma občinam pod naslovom „samou prave" ali ^avtonomije", akoravno občine niso bile zato niti pripravljene, niti izurjene in uravnane, vsi pomočki za taka opravila pa 5 ostali so pri političnih gosposkah. Občine same bi se bile morale vse potrebščine in pomočke omisliti, a ko to ni šlo, ker ni bilo mogoče, izmislila se je pravlica, da občine niso za nič; nekaterekrat bilo je na tem, jih kaznovati s tem , da se jim je hotela samostojnost vzeti v Ce danes po preteklih 10 letih velika množina občin se ni hotla polastiti take avtonomije, morda je to obžaljivo, morda ima pa to tudi svojo dobro stran, temveč ker ste avtonomija in samovoljstvo precej enakega pomena, in ker tudi dotična razsojila, čeravno redko kedaj narejena, le premnogokrat niso bila objektivna^ ali brezstranska. Ce bi občine oblast, ki jo imajo in neodgovornost poznale, če bi sredstva imele izvrševati vse to, kar jim je po volji, bi se voz, ki se je vzdignil, skoraj da ne zvrnil na drugo stran; kajti pravica, koga kaznovati ali zapreti, je precej zapeljiva. Ce se v tem obziru namreč glede osobne varnosti ni preveč grešilo, morda to ni pripisati dobri volji tega ali onega župana, temveč temu, da zapora ni imel nobenega, in pa tudi na človeka, ki bi bil koga zgrabil. Žandarmerija bi se toraj tudi iz tega obzira ne mogla podvreči občinam. Kar se tiče žandarmerije, so pa tudi še posebne okoliščine. Policijstvo glede varstva osobe in lastnije, spada v samostojno občinsko področje; žandarmerija v tem obziru niti ni dolžna niti ne opravičeua do kake delavnosti; žandarju, ki bi na priliko zgrabil kakega cigana ali potepuha, bi se lahko z vso pravico očitalo, da je svoje delokrožje prekoračil, da se je pregrešil zoper samoupravo občinsko. O takih primerljejih bi žandarju ne ostajalo druzega, nego potepuha, kate rega je zasledil, ovaditi županu, in ta zamore potepuha, če bode tako dolgo čakal, po svojih organih zgrabiti, žandar pa naj to le gleda. (Veselost.) Znano je, da je žandarmerija podložna okrajnemu glavarju. Postavimo na priliko žandar je v Voitsbergu, okrajni glavar pa v Gradcu. Kako naj se ta dva hitro sporazumeta, kedar je sila? Sicer so pa tudi tatovi in drugi enaki ljudje po postavi za osobno varstvo bolj varovani, kakor poprej in če tat prostovoljno ne gre z žandarjem, mu ta mnogokrat nič ne sme storiti. Rečem toraj, da žaudarmerija skoraj storiti ne more nič in da ni razumeti, kako se z ozirom na sedanje okoliščine zahtevati more pomnožitev žandarjev. vZdaj govornik pretresuje razmere okrajnih zastopov na Stajarskem, kakoršnih pa na Kranjskem nimamo, in dalje obširno dokazuje, kako slabo se po avtonomičnih organih opravljajo zadeve glede okrajnih cesta. (Dalje prihodnjič.) ------ 12------ O potrebi prestrojenja politične uprave in prenaredbe občinske postave. Iz govora poslanca Hermana v Štajarskem deželnem zboru v seji 12. oktobra 1874. (Dalje.) Zastoj politične uprave, — nadaljuje govornik, videti pa ni samo na avtonomičnem polji, ampak tudi na polji, ki ni avtoaomičen, kar pričajo vedno bolj očitne tožbe. Največ c. k. gosposk odriva stvari, katerih ne morejo opravljati. Veliko preobširno uradno okrožje zadržuje pregled, podraži in zadržuje uradovanje. Najnovejše skušnje pričajo, da velik del škode vsled letošnje povodnji je vzročilo to, da politične gosposke njim pripadajočega policijstva glede gozdov in rek niso izvrševale. V tem obziru pa okrajnim glavarstvom ne očitam nič, tem manj, ker imajo preobilno opravil, da čuvajo ------ 13 ------ nad tolikimi avtonomijami, da varujejo toliko svobod, kakor jih imamo, in pa da branijo ustavo zoper klerikalne agitacije. (Veselost.) Organizacija od leta 1868 je reč se v marsikaterem obziru naredila slabejo. Ta organizacija bila je neogib-ljivi nasledek Dunajskih ustavnih pravic ter nepraktične misli glede ločitve pravosodja od uprave ; politične urade za tako velika okrožja napraviti, je pa bilo le po tem mogoče, da so se po občinski postavi oprostili opravil v krajnih policijskih zadevah. V tem so vsi edini, da okrajna glavarstva niso koristna, da obstati ne morejo, da pa tudi ne bi bilo pomagano, ako bi se tu ali tam še kako tako glavarstvo osnovalo. Pogledimo si naj visi dve deželni gosposki, namreč avtonomni deželni odbor in neavtonomno c. kr. de-delno vlado in našli bodemo tudi v tem obziru marsikaj neprijetnega. V marsikaterih zadevah določujejo dotične postave, da se ta ali druga reč rešiti sme le v dogovoru med deželnim odborom in med c. k. deželno vlado. Koliko to da nepotrebne pisanje, kako počasno je tako uradovanje in koliko več tako postopanje vzročuje stroškov! Zraven tega je pa deželni odbor še v vedni nevarnosti, da vlada sklepe njegove zamore ustaviti, kar se je že tudi pripetilo in zlasti tako, da je vlada mnogokrat odrekla zvršitev takih po občinskih zastopih storjenih sklepov, ki so se upirali na deželno-odborna razsojila. Jaz tega deželni vladi nikakor ne očitam (veselost), tudi jej nočem kratiti pravice do državnega nadzorovanja; pokazati sem hotel le, kako da tako dvojno vladanje pelje ,,ad absurdum". Pa tudi v denarstvenem obziru to dvojno vladanje ni koristno. Na eni strani vidimo deželni odbor s tajništvom, z blagajnico, s stavbinskim in s pomočnim uradom; to stane blizo 200.000 gld. na leto. Na drugi strani za isto deželo je c. k. namestnik, ki ima ravno take urade, ki ravno toliko na leto stanejo. Dvojno vladanje vzročuje toraj dvojno tako velikih stroškov, dvomim pa, ali bode dežela mogla plačati toliko stroškov še dalje Časa. Ravno take zmešnjave se nahajajo gled6 ljudskih šol, ker se ravno zdaj po vsej moči dela na to, po izobraževanji ljudi narediti bogate, kakor so se poprej po avtonomiji naredili svobodni. Povsod šumi o učiteljih in učiteljicah, o učiteljskih zborih, o deželnih in okrajnih shodih učiteljev, o izobraževanji, o napredovanji, o pripravljanji učiteljev, o otrocih ter o vrtih in telovadnicah za otroke in o enakih otročarijah, tako, da je misliti, da živimo prav v otročji dobi. (Velika veselost,) Mi imamo šolskih oblastev, ki se med sabo ter z občinami prepirajo, ki se svojimi pritožbami in prepiri toliko dajo opraviti deželnemu šolskemu svetu, da vsega skoraj ne more rešiti. Naši okrajni šolski sveti pridejo slehern mesec k sejam, delajo pa ravno s takim vspehom, kakor krajni šolski sveti, ki nikoli nimajo seje. (Veselost.) Mi imamo deželni šolski svet, ki vedno organizira in zistemizira, pa nič ne plačuje, na drugi strani deželni odbor oziroma deželni zaklad, ki vse plačuje pa ne organizira in ne zistemizira. (Pomnožena veselost. Klici na desni: Izvrstno!) Polovico učitelja imenuje deželni šolski svet, drugo polovico tega človeka pa okrajni šolski svet. Okrajni šolski svet ima svoj uradni sedež v Ketini (Frohnleiten), spisi (akti) njegovi pa so v Gradcu, v miznici okrajnega glavarja. Imamo šole , ki nimajo učiteljev, in šole, kjer ni učiteljev ne učencev. Župnik (fajmošter) vodi otroke v cerkev, učitelj jih pa vodi v krčmo. Nobeden ne ve, ali je ljudska šola lastnina države aH dežele, okraja, ali občine, ali je učitelj cesarski, ali deželni, okrajni ali občinski, in ker tega nobeden ne ve> sta se deželni zbor in vlada prepirala , čegav da je zaklad .za učiteljske pokojnine. Če se država poganja za to, da bi učiteljem storila vse po volji, bi naša konservativna stranka ne ugovarjala temu, kajti gotovo, da smo pravi prijatelji ljudske šole in za to, da se materijalno stanje učiteljev zboljša; ali sedanje poganjanje je prenapeto, toraj nekoristno in tudi nikakor ni v pravi razmeri z našimi davčnimi močmi. Zlasti pa se nam tudi dozdeva, da se za učitelje ne poganja tako iz gole ljubezni do ljudske Šole, temveč zavolj tega, da bi se z ljudskimi učitelji pridobilo novincev (rekrutov) za ustavoverstvo in vojakov zoper cerkev. Zavolj tega nam navedeno poganjanje ni všeč. Sad pa že tudi dozoruje. Od vrha so se učitelji toliko časa liberalizirali, dokler so učitelji primorali ministre, da liberalni postanejo in da se udajo učiteljem. Zdaj še le, ko je glede ljudske šole nastala popolna anarhija, ko je videti, kako malo da zadostuje nova šola, in kako neizmerni in velikanski so do-tični stroški, ki jih dežela plačati mora, zdaj še le se občuduje, kako prosta, koristna in kako po ceni je bila poprejšnja šolska uredba in zastonj vprašamo, zakaj da se je tako dobra uredba ovrgla. Dokazal bi lahko, da se tudi na cerkvenem polji prestrojiti hoče vse in zmotati ter razdreti, kakor na šolskem; toda naj zadostuje, da sem tole omenil. Glede" tako mnogoterih cesarskih uradov, glede tega, da se pri postavodajstvu in pri upravi pogreša objektivnost, glede preobilne množine posvetovalnih skupščin in izvrševalnih organov pač ne more drugače biti, kakor da upravna mašina le težko in počasi dela, da ce!6 zastaja, da javna varnost vedno bolj pojema, da se nezadovoljstvo vedno bolj razširja in da se ljudstvo, ki bolj in bolj zabrede v uboštvo in zanikernost, vedno manj briga za javne zadeve. Iz nekega dopisa deželne vlade, ki ga deželno-od-borno poročilo omenja, je razvideti, da vlada glede predmeta, o katerem obravnavamo, nima druge želje in ne druzega nasveta, kakor tega, da naj se za izvrševanje krajnega policijstva osnujejo veče občine, in to zavolj tega, da bi političnim gosposkam ne bilo treba, se pečati s tolikimi občinami in da bi ne trebalo, upravo, katera se je še le vredila, zopet prestrojiti. Da bi toraj ne bilo treba političnim gosposkam se vrniti k ljudstvu, naj se ljudstvo še vedno obrača do okrajnih glavarstev; ali pa ker prerok noče priti do gore, naj pa gora koraka k preroku. (Dobro klici na desni; veselost.) Obžalovati moram, da slavna vlada te zadeve ni pretresla iz stališča njene dolžnosti in ljudske koristi, ampak edino le iz stališča administrativne ugodnosti, kajti o tem se ne more nikakor dvomiti, da k raj no policijstvo ni zadeva občinska in da to biti ne more, ampak da je dolžnost države, za to skrbeti in dotična opravila opravljati. Stališče administrativne ugodnosti je vzrok, da vlada pritožeb se silo sklenjenih občin nikoli noče poslušati ter da nobene prošnje, katera raz-druženje prevelikih občin namerava, ne vsliši. (Konec prihodnjič.) ------ 22 ------ Politične stvari. 0 potrebi prestrojenja politične uprave in prenaredbe občinske postave. Iz govora poslanca Hermana v Stajarskem deželnem zboru v seji 12. oktobra 1874. (Konec.) Toliko je jasno, da pred ni mogoče dobro prevda-riti občin (sosesk), dokler se politične gosp6ske ne prestroje. Ce bi se bil o svojem času sprejel od grofa Hohenwarta glede avtonomije nasvetovani predlog, kateri je hotel pravico prestrojitve političnih gosposk izročiti deželnim zborom, že zdavnej bi nam bilo mogoče, se po naših razmerah in potrebah urediti. Od odseka nasvetovana 1. resolucija, naj se vladi prestrojitev vse politične uprave prav nujno pri- poroča, je toraj popolnoma opravičena, jako velikega pomena in celo pripravna vso sistemo spremeniti. Po katerih načelih in v kakem obsegu pa naj se prestrojitev dovrši, tega nam odsek ni povedal, morda da nam bode to gosp. poročevalec razjasnil. Naj povem zatega del le to, kar da jaz mislim o resoluciji. Misel moja je ta, da sedanje stanje je nestrpljivo, da tako ne more ostati. Nravnost in blagostanje ljudstva ste v jako veliki stiski. Čast, dostojnost in korist države isto tako kakor dežele zahtevajo jako hitre pomoči. Zavolj tega resolucija zahteva omenjeno prestrojitev. Treba je manjših, za sodnijske in upravne zadeve enako velikih politiških okrajev ter v vsakate-rem takem okraji le e n o samo gosposko, ki ima vso javno oblast v rokah; tej gosposki na stran pa za gospodarske zadeve okraja naj stoji okrajni za-stop, katerega sklepe bi gosposka izvrševati morala. Pod tako okrajno gosposko naj pride davkarska (katastralna) soseska, kot samostojna občina; gosposka naj jo nadzoruje, ona naj jej pomaga in jo pod-učuje glede oskrbovanja svojih lastnih zadev. Deželne zadeve naj se v smislu oktoberske diplome uravnajo: deželnemu zboru odgovorna naj bode avtonomna deželna vlada, kot najviše in zadnje politično oblastvo, ki svoje uradnike poprej omenjenih oblastev imenuje, ki deželno premoženje, deželne zavode, deželni zaklad oskrbuje, ki to, kar državi gre, državi plača, ostale deželne dohodke pa v prid in korist dežele porabi. Tu imate dober kup prosto in krepko, željam in potrebam ter tudi zgodovini ljudstva primerno deželno upravo! Po tem načinu se bo dežela okrepčala, okrepčala se pa bode tudi država, kajti celota je le močna, če so posamezni deli krepki, med tem ko centralizem deželo in državo zaduši. Tako avtonomno deželno vlado ima Hrvaška, ,tako bi rade imele tudi druge dežele. Na koncu tega govora je poslanec Herman o drugi odsekovi resoluciji še nekatere opazke naredil glede načrta nove občinske postave. — Mi pa podamo svojim bralcem Hermanove misli, deželnim poslancem, pa tudi občinam sedanjim v resni prevdarek, ker so resnega prevdarka vredne.