606 Književnost. V tem času so prišli Metodovi učenci na Hrvaško. Lepo priliko so imeli torej Hrvati sedaj, da slovensko knjigo brez upora uvedejo v svojo cerkev. Duhovništvo latinske Dalmacije je bilo še pod carigrajskim pa-trijarhom, z druge strani pa se je hrvaški škof Teodozij ninski trudil na vse moči, da raztegne svojo oblast tudi na one Hrvate, kateri so bili podložni primorskim škofom latinskim. Teodozij je zato radostno vsprejel slovenske bogoslužne knjige za cerkveno porabo; hrvaški duhovniki so istotako veselo pozdravili glagoljico kot sposobnejo od grškega in latinskega pisma za svoje glasove; a tudi narodu hrvaškemu je jako ugajala služba božja v razumljivem jeziku. Ali to ni trajalo dolgo časa. Latinski škofje v Dalmaciji so se po smrti grškega cesarja Vasilija I. (886) povrnili k rimski cerkvi in takoj je nastala borba med spletsko in hrvaško škofijo, kakor malo prej med solnograško in moravsko Metodovo. V tej cerkveni borbi pa je zmagal Splet: ninska škofija mu je postala zopet podložna in začel je nasprotovati uporabi slovenščine v cerkvenih obredih. Škofi rimsko - dalmatinski, na čelu jim spletski nadškof Janez IIL, so papeža Janeza X. prosili, da zabrani slovensko litur-gijo kot protivno cerkvenim zakonom. Papež se je bal nestanovitnosti primorsko - latinskega duhovništva in se je izrekel v pismih do duhovnih in svetskih poglavarjev zoper slovensko liturgijo v hrvaški cerkvi. A ninski Slovenska književnost. JVa rasstanku. Spisali slovenski o s m o-š o 1 c i (Slovanske knjižnice snopič 78 — 81). V Gorici 1898. Mala 8°. Str. 375. Cena 1 gld. — Šest pisateljev-abiturijentov je stopilo pred svet s plodovi svojega mladega duha. Pač lepa je misel: ob razstanku podati si v spomin knjižico, skupno spisano! Radovedni smo jo prečitali. — J. M. Aleksandrov je na čelu pisateljskemu kolu z „Mladimi pesnimi". Res so mlade po obliki in po mislih, škof Gregorij jo je hrabro in odločno branil; upal je namreč, da se osvobodi od latinskega spletskega metropolita, če bo imel slovensko liturgijo. Ali cerkveni zbor v Spletu, ki sta ga sklicala papeževa poslanika Janez ankonski in Leon prenestinski leta 925. in kjer so bili prisotni vsi omenjeni škofi, hrvaški kralj Tomislav in srbski knez Mihael, odločil je o slovenščini v cerkvi: „Da ne sme nijeden škof naše (spletske) pokrajine posvečevati duhovnikov za slovenski jezik; vendar more tak duhovnik v nižjem redu in v samostanu Bogu služiti; tudi ne sme v svoji cerkvi dopustiti, da se slovensko mašuje, raz ven ako mu nedostaje mašnikov, a da more dovoliti mašniku, da božjo službo opravlja v slovenskem jeziku, prositi mora rimskega papeža posebnega pooblaščenja". Zastonj je posredoval knez Tomislav pri rimski stolici, da zavrže ta sklep, ki je zelo vznemiril Hrvate in latince. Papež Janez, zapeljan od zvijačnih spletk primorskih latincev, poslal je malo poznej svojega poslanika Madal-berta drugič v Splet; cerkveni zbor 1. 928. je zopet zabranil slovenščino, in papež je potrdil ta sklep. Škofa Gregorija so premestili na skradinsko stolico, škofijo ninsko pa so zatrli ter njeno ozemlje podredili primorskim škofom. Privrženci latinskega jezika so dobili vso oblast v roke in so po malem odvzemali tla slovenski liturgiji.') ') Ljubic 29, 105; Mesič 242 si. četudi se pesnik zavija v neprodirno meglo tajne modrosti. Njegov nemirni duh niha med realizmom in dekadentizmom sem ter tje, a nagiba se k deka-dentizmu. Pesnik ima brez dvojbe lep dar, a je imel slabe učitelje, ki so ga zavedli na stranske poti, s katerih se bo moral vrniti. Za svarilen vzgled tega „modernizma" bodi tukaj pesem: Morske rože. Ah ve rože, poznam hrepenenje Sredi temnih, samotnih valov, Književnost. Književnost. 607 Ljubim vas kot življenje, Opojnost teh bledih cvetov — Misli vstajajo, misli gredo mi, V pijanih se srcih rode . . . In življenje, to zdi se težko mi, Ah življenje, ki tak ga žive Nekateri ljudje. To je dekadenčno igranje z besedami, katere so vsaka zase lepe, a v celoti ne pomenijo nič; bralcu vzbude v duši neko čustvo samo s svojim zvokom in s sanjarskimi fantomi, katere vzbujajo. Čitatelji „Dom in sveta" niso dobivali takih pesmij, dasi jih je brez dvoma uredništvo prejelo mnogo; zato naj bodo tu za vzgled te vrstice, v katerih je pesnik po naših mislih najčistejše izrazil mišljenje dekadenta: Po teminah Vlažne noči Hladni vetri Vejejo, V razdejanih Mračnih dušah Tak strasti se Smejejo ... Temnih, temnih^ Nerazrešnih Mislij morje Tamkaj spi — Vgasni, vgasni V globočinah Noč z žarečimi očmi! O obliki in o nekaterih nazorih se nečemo prepirati s pesnikom. Str. 18. pravi o sebi: „Potrt sem jaz, pijan disharmonij." Želimo, da se strežne. — Puc Dominik: „S i 1 h u e t e". Lahek mu je slog, prijetna pisava, tvarina reališka. „V spominsko knjigo" je res dobra silhueta, „Iz bogastva" je slabo disponirana. Semtertje kaže istinito do-vtipnost. — Fedora Sokola: „Prvo cvetje" kaže jasno Aškerčev vpliv, zlasti v onih pesmih, v katerih ironizuje politiko. — Ivan Prijatelj: „Brez vesla". Pisatelj popisuje politika, ki ima le jedno veslo, namreč svojo častihlepnost; ko mu je neuspehi zlomijo, je brez vesla, izneveri se vsemu, za kar je prej navidezno gorel. Glavna misel je dobra; pisatelj je res mislil, ko je presojal politične dogodke. V slikanju značajev smo našli več zanimivih resničnih potez: poleg narodnjaka, ki je narodu zvest, dokler upa, da bo izvoljen, popisuje pisatelj izstradanega dijaka, ki postane socijalist, koncipijenta, ki je dekadenten pesnik, človek brez misli, in mestno damo. To so res ljudje brez vesla. Dobro je storil pisatelj, da jim je nasproti postavil nekaj dobrih, plemenitih značajev, dasi premalo. Dekadentizem (156), politična agitacija (159), izjava proti individualizmu (164), socijalni demokrat (186), skeptik (194) so sicer površno, a v obče pravilno označeni. Kompozicija je pač nepopolna, v popisih dušnega življenja sem ter tje kaj pretiravanja, a spozna se dobro namen pisateljev, kateri je izražen tako: „Mi ne potrebujemo ljudij, ki bi mistično verovali v narod in ga oboževali, hočemo samo mož, ki imajo odprto srce in odkrite oči za narodove krute potrebe in za njegovo občutno bedo" (229). — Jakop Voljč je priobčil pet resnih pesmic. — Frančišek Grivec: Ruski realizem in njegovi zastopniki. Z veseljem smo prečitali ta spis, dasi mlademu pisatelju nedostaje modroslovnega temelja, na katerem bi si osnoval jasne pojme o umetnosti. Kar popisuje kot nalogo umetnika —: „da v umetniški obliki opisuje resnično življenje, posebno pa sodobne socijalne razmere in nas seznani z zunanjim in duševnim življenjem sodobne človeške družbe" — to je v istini naloga znanstvenega socijologa. Ali naj samo oblika dela razloček med pesnikom in učenjakom? Vkljub temu je zadel pri opisovanju novega realizma v obče pravo pot. Izreka se odločno proti naturalizmu (291), trezno presoja francoski realizem in njegove napake. Cisto prav popisuje junaka ruskih romanov: „Njegov nemirni duh se zaletuje sem in tja, išče rešitve zdaj v filozofiji, zdaj v zapadni omiki, zdaj v pravoslavju; naposled zajde v nihilizem in pesimizem. Pa tudi tu ne miruje, bori se tudi s pesimizmom in nihilizmom; v tem boju mu pogosto opešajo moči, če ne najde rešitev v požrtvovalni ljubezni do bližnjega" (298). Dobro karakterizuje Gogolja, Turgenjeva, Dostojevskega, Tolstega, katerim šteje v zaslugo, da so „zmeren, zdrav idealizem združili z realizmom v lepo harmonijo" (299). Žal, da se je to zgodilo premalo-krat, ker so preveč skeptični in nimajo v glavnih kulturnih vprašanjih jednotne smeri. Končno pisatelj graja one slovenske realiste, katerim „lahkoživi in večkrat k lascivnosti se nagibajoči francoski realizem (ali bolje naturalizem) bolje ugaja, nego resni ruski realizem" (392), svari pred dekadentizmom in priporoča Slovencem trezni zmerni realizem. — Želimo, da izpopolni pisatelj svoje znanje zlasti s preučevanjem pravega modroslovja; potem bo s svojo trezno sodbo lahko mnogo koristil. E. L.