HE Milili NOVEMBER 1944 LETNIK 36 AVE MARIA 36. LETNIK NOVEMBER, 1944 Kaj je kje na straneh te številke? Za čas, za večnost - J. L.......................................str. 1 Poslednja pot - Dr. F. J. 3 Naši dragi rajnki — C. P. ........................................................................................6 Usmiljenje preko groba - Dr. F. J........................................................8 Ali je komunizem res proti veri? — J. Šimenc........................10 Misli o Rimu - škof Srebrnič ................................................................13 Iz pijem misijonarja Franca Pirca — P. B. A. 14 Modrost v pregovorih ................................................ 16 Tonče s Sloma, seloletna povest- P. Bernard Ambrožič O. F. M. 17 Križem kraljestva križa — P. B. A. 17 Molimo rožni venec — Šolska sestra 22 Fraznik Marijinega darovanja - P. Miršek 23 Lemontski glasnik 26 Molitvena fronta 27 Razgovor z upravnikom lista 28 Tretji red sv. Frančiška - P. Marcel Marinšek 31 Petstoletnica sv. Bernardina iz Siene .............32 Very Rev. Matija Šavs — poroča Father John Ferlin 34 AVE MARIA mesečnik za slovenske katoličane v Ameriki. Prinaša vzgojne in nabožne članke, kakor tudi povestice in druge slovenske spise pomembnejše vsebine našim slovenskim izseljencem v pouk in zabavo. Izdajatelji: FRANČIŠKANI V LEMONTU. Ave Maria, P. O. B. 608, Lemont, 111. Naročnina velja $2.50. Naročnina Tvoja je dar v podporo ubožnejšim slovenskim fantom, ki se izobražujejo za slov. duhovnike v lemont- skem semenišču. Naročnikov in dobrotnikov se spomnjamo v lemontskem samostanu v vseh svojih molitvah, pri sv. maiah in drugih duhovnih opravilih. Opravimo pa zan;e tu:li sv. mašo in'sicer vsako prvo sredo v mesecu. Entered as second-class matter August 20, 1025, at the post office at Lemont, Illinois, under the act of March 3, 1870. Acceptance of mailing at special rate of postage provided for in Section 1103, Act of October 3, 1017, authorized on August 20, 1025. Printed by SERVICE PRINTERS Lemont, 111. mw m/km November, 1944— Lemont, 111. —Letnik XXXVI. ZA ČAS, ZA VEČNOST para EŽKI in temačni jesenski dnevi... Vedno bliže sta nam tista dva dneva, ki sta edina in nimata v vsem cerkvenem in državljan- skem letu. Kar nehote nas dvigata iz zemeljskega prahu in iz tihe vsakdanjosti daleč tja nad vse zračne višave, širjave in daljave. "Oh, oh, oh!" je vzdihovala tiste dni po Bogu in po nebesih hrepeneča duša Traminčeve Anice, "oh, ko bi mogli vedno le v Bogu in za Boga živeti! To bi bilo zares življenje! Tako pa delamo in garamo, se pehamo in ubijamo, Boga in nebesa pa prepuščamo drugim. Oh, oh, oh!" Kakor se je gosp. Antonu dozdevalo, da gleda iz teh besed nekaj tiste zoprne in sladke pobožnosti, ki s pravo in resnično pobožnostjo ni niti v prvem, niti v četrtem kolenu v sorodstvu, je vseeno bil pripravljen pomagati in pokazati, da vendarle ni vse tako hudo, kakor si s Traminčevo vred predstavlja to težavo še sto in sto svetih in po svetosti hrepe-nečih duš. "Ti misliš, da te bo vsakdanje delo ubilo in pogubilo, ali ne?'' jo je tako okoli kraja začel vpraševati. "Ubilo ravno ne, ali preveč nas res trga od Boga in od molitve: to je pa naša izguba, ne more biti drugače." "Ti seveda misliš, da so svetniki na zemlji samo molili in molili in da niče-*ar drugega niso utegnili delati." "Kajpada! To jih je ravno naredilo svetnike!" "Sirota, kako se motiš. Ne samo molitev, ampak življenje po božji volji jih je naredilo svetnike. Niso živeli tako, kakor so sami hoteli, ampak tako, kakor hoče Bog?" "Ali Bog mar noče, da bi ga mi molili?" "Tega pa nisem ne rekel in ne trdil." "Kako naj pa sicer živim po božji volji?" "Vse delaj in ravnaj tako, kakor je učil Jezus, pa bo prav. To pa že vem, da d dobro poučena, kaj in kako je Jezus učil." Že je bila na tem, da bi bila na vsa usta poropotala, kako je hodil naš Uče-nik po svoji domovini od kraja do kraja in kako je učil nauke, ki jih moramo verovati, in čednosti, ki si jih moramo pridobivati. O pravem času se je še posrečilo dušnemu pastirju, da je zaprl za-tvornico njenega jezika in prikril bogastvo njenega znanja. "Čakaj, da jaz nadaljujem, boš pa potem ti povedala, kar veš in znaš." Kar malo za malo se je zdelo dekletu, da jo je gosp. Anton upal ustaviti. Saj so vendar njeno znanje občudovali ljudje daleč na okoli. Zdaj naj bi pa molčala ! Le s težavo je obmolknila. Ranjena je bila tam, kjer najbolj zaboli: pri korenini napuha. Težko, če je kdaj to popolnoma pozabila, — pa se je vsaj za hip potajila in ni izbruhnila z vso jezo na dan. če bi se bila zavedala, da je ta- Ka zmaga nad seboj velika žrtev v našem življenju, bi bila imela celo nekaj zasluženja, tako pa . . . No, nikar ne sodimo, da ne bomo sojeni še mi. "Ali še veš, kdaj je obsodil naš Gospod tisto pretirano skrb za vsakdanje življenje in kako? Hodil je sredi polja in videl ljudi, kako se na vso moč in še malo trudijo in pulijo zato, da bi si pridobili kolikor mogoče veliko bogastva za svoje življenje, pa jim je pokazal na tiče pod nebom in na lilije, ki rasto na polju in kako skrbi za oboje naš nebeški Oče." "To pa vem! Saj vsako leto slišim v evangeliju." "Vidiš, tako je učil naš Gospod. S pogledom na vsakdanje življenje je dvigal naše poglede više: iz prilik vsakdanjega življenja naj se učimo skrbeti tudi za večno življenje." "Ko bi jaz to znala!" "Saj ni tako težko za tistega, kdor hoče. Nekaj navodil ti bom podal, pa boš sama lahko videla, kako ti Bog sam govori pri opravilih našega vsakdanjega življenja." "Oh, lepo prosim!" Ne bomo presojali, iz kakšnega srca je prišla ta prošnja. Ali se je hotela Anica le dušnemu pastirju prikupiti in pri-sladkati, ali je izpregovorila te besede le tako tjavendan, iz gole navade in uljudnosti, ali je bila morebiti to res beseda odkritega hrepenenja. Take reči prepustimo kar lepo našemu Bogu. Le On naj sodi in preiskuje naše misli in želje! "Torej poslušaj: Če snažiš po hiši, če brišeš prah ali če pometaš in pomivaš, pa si misli, da te tvoj Bog vprašuje, kako je s tvojo dušo. Tudi tam se nabira prah malega greha, tam so doma smeti velikih grehov. Ali delaš ti z grehi ta- ko, kakor s prahom in s smetmi?" "Še nikoli, mi ni kaj takega na misel prišlo." "Vem in verjamem, da ne. S tem pa ni rečeno, da bi ti ne smelo. Vidiš, to je pogovor z Bogom pri delu. In če boš tako delala, se ti ni treba bati, da bi te delo pogubilo. Pa recimo še nekaj drugega. Morebiti delaš v tovarni. Stroj naenkrat obstane. Potrlo se mu je eno kolo. In pri kolesu en sam zob. Pretrgal se je en jermen in — vse delo je obstalo. En sam zob in stroj je pokvarjen! En sam smrtni greh in duša ni več, kar je bila. Ali ni res tako?" "Res je že, ali--" "Da, da! Ali, ali--Na misel ti ne pride." "Ko bi znala tako misliti! Saj bi rada. Pa ne znam." "Vaje je treba, vsakdanje vaje, pa bo šlo. Mora iti!" "Ko pa samo to mislim, kako bi vse delo prav dobro naredila." "Tudi ta misel ni napačna. Pa če mislimo, da bomo tudi za večnost vse prav in dobro naredili, pa smo spet tam, kjer se morajo naše misli večkrat srečevati: na potu k Bogu." "Vi jo koj najdete, jaz je pa .ne morem." "O, bo že šlo. Poglej! Doma na vrtu si. Sredi rož, sredi cvetja. Ali ti ne privre kar sama od sebe tista znana p-esem-ca: Tudi jaz sem rožica, v božji vrt sem vsajena, trgati se pa ne dam. skrivam se zdaj tu, zdaj tam, Niso tako prazne te besede. Samo zagrabiti jih je treba." "Saj pravim, da ne gre in ne gre!" "In jaz še enkrat pravim: Mora iti! In šlo bo, samo če hočeš. Povsod, pri vsakem delu se lahko v svojih mislih spustiš v večnostni pogovor z Bogom. Pri mlatvi si. Nič zato, ali po starem "pika-pckapikapok", ali po novem s strojem. Pa naj vstane pred teboj vsa dolga zgodba žitne bilke. Koliko dela in truda od pozne jeseni preko zgodnje pomladi, pa sedajle do mlave! In jaz naj skušam brez truda in dela doseči svoj končni namen! Če je toliko dela z žitnim zrnjem, čigar življenjska doba traja komaj eno leto, pa naj bi jaz za večnost roke križem držal!" "Ko bi mogla vse to zapisati!" "Ni treba. Več misliti se navadi, pa bo šlo. Ne živeti kar tjavendan kakor teliček v hlevu. Misliti, več misliti!" "Oh, ta moja trda butica, ki ne zna in noče misliti!" "Jo boš že naučila. Začeti je treba. Še nekaj ti povem. Žito čistite na skednju. Kleno žito leti posebej, pleve na svoj kraj, slabše, drobčkano zrnje pa spet posebej. Ali ni to, kakor po naši smrti? Dobri bodo šli v nebesa, pleve raj ti bodo pogubljeni, slabo, drobno zrnje so pa tisti, ki so obsojeni v vice." "Saj je res nekaj podobnega." "Poglej, ali ni Kristus tako učil? Posegel je v vsakdanje življenje in na delo iz vsakdanjega življenja je navezal nauk za večnostno življenje. Ne samo zato, da bi se mi njegovih primer na pamet učili, ampak tudi zato, da bi mi v prilikah in neprilikah našega življenja znali vselej najti pot do njega in se z njim tudi sredi dela nemoteno pogovarjati." "Bom se pa tega naučila, naj stane, kar hoče!" "Pa ne zaradi mene, ker te jaz tako učim, ampak zaradi sebe." "še jutri bom začela. Jutri, ko bom prala." "Dobro! Kar poskusi! Tudi pranje da marsikatero dobro misel." "Pa res! Peremo. Obleko namočimo, jo prekuhamo, mencamo, nesemo na vodo, obešamo, sušimo, likamo . . . Ali ni to lepa primera trpljenja duš v vicah? Trpljenja in očiščevanja, da nazadnje dosežejo ljubezen božjo, kakor tudi mi z clopadenjem gledamo na lepo belo perilo.." "No vidiš, saj bo šlo." • Usta so se malo razpotegnila: hvalo pač vsakdo rad sliši. "Tako skušaj misliti in ravnati pri vsakem delu, pa boš videla, da delo vodi k Bogu in ne od Boga. Samo en spak na svetu je, ki nas k Bogu ne vodi. Do danes mu pravimo — greh — smrtni greh." Ločila sta se. Z njima pa je šla misel, da nista razdirala praznih besedi. Tistih in takih besedi, o katerih govori sv. pismo. da bo treba o njih odgovor dajati... J. L. POSLEDNJA POT RVA dva novembrska dneva zatrepetajo lučke na grobeh naših dragih. Zvon poje in vabi k molitvi za verne duše. Naše pobožne misli obiskujejo one, ki so že stopili preko duri večnosti in zdaj njih telo počiva ter čaka angelske trombe, ki jih bo zopet vzdramila v življenje. Nehote pa nam misel preide na našo lastno poslednjo pot, ko nas bodo nesli ali peljali na božjo njivo. Nemi bomo ležali na mrtvaškem odru. Domači, znanci in prijatelji se bodo poslavljali od nas; zelena vejica se bo zibala nad nami, v soju sveč se bodo zadnjič ozirali na naš bledi, upadli obraz. Zabili nas bodo v krsto. Potem pa bo naša dobra in skrbna mati sv. Cerkev poslala enega aii vec svojih služabnikov, duhovnikov, ki bodo opravili nad nami ganljivo lepe poslednje obrede in molitve. Truplo bodo izročili zemlji, da bo kot pšenično zrno v njej strohnelo, pa ne za vedno, ampak se bo zopet obudilo v novo, še vse lepše življenje. Verska resnica o ne-umrljivosti duše in o vstajenju telesa daje tolažbo in pogum nam samim, ob vsakem pogrebu pa lije tolažba vsem preostalim, ki z žalostjo in solzami stoje ob zevajoči jami. Naša sveta vera nas osrečuje v življenju in v smrti. Pri vseh narodih so rajne pokopavali s slovesnostmi, ki so bile umrlim v po-češčenje, njihovim domačim so pa lajšale osamelost. Pogrebni obredi sv. Cerkve so pa še pomembnejši; izražajo prepričanje o posmrtnem življenju, o vi-cah, o dostojanstvu človeškega telesa, ki je orodje duše, posvečeno po zakramentih in zakramentalih. Pogrebne molitve rimskega obrednika so po večini že iz 4. .stoletja, ko je Cerkev po tristolet-nem rimskem preganjanju dobila svobodo ; že njih častitljiva starost nam jih torej priporoča. Pogreb odraslih se zelo loči od pogreba otroka. Pogreb odraslih. Ves obred ima tri dele: 1. prenos mrliča v cerkev, 2. sveto opravilo v cerkvi, 3. sprevod na pokopališče in pokop. 1. Prenos mrliča v cerkev. Pri cerkvi, kjer je pokopališče, pozvoni in duhovščina gre v črni obredni obleki proti hiši, kjer je mrlič, ali na kraj, kjer mrliški sprevod navadno čaka. Strežnik nese spredaj križ, izraz krščanskega upanja. Ko pridejo do mrliča, prižgo duhovniki sveče in župnik pokropi krsto z blagoslovljeno vodo, nato pa moli: Ako boš gledal na grehe, Gospod, Gospod, kdo bo obstal? Za pokojnikovo dušo prosi usmiljenja v 129. psalmu: Iz globočine kličem k tebi Gospod, Gospod, sliši moj glas! Župnik nato pokropi in pokadi krsto, rekoč: Z nebeško roso naj orosi tvojo dušo Bog Oče in Sin f in Sveti Duh. Amen. Z nebeško vonjavo naj okrepča tvojo dušo Bog Oče in Sin f in Sveti Duh. Amen. Nato se razvrsti pogrebni sprevod. Žalno se glase zvonovi. Duhovniki po-jo izmenoma Davidov 50 psalm: Usmili se me, Bog, po svoji milosrčnosti in po obilnosti svojega usmiljenja izbriši mojo hudobijo. Ta spokorni psalm pretresljivo izraža spokornost, pa tudi upanje na odpu-ščenje. Njegovi ihteči stavki se mešajo z žalno melodijo zvonov v ganljivo molitev matere Cerkve. Sprevod pride k cerkvi. Ob vstopu prosi duhovnik: Pridite na pomoč svetniki božji, pridite naproti, angeli Gospodovi. Sprei-mite njegovo dušo, nesite jo pred obličje Najvišjega. Naj te sprejme Kr-istus, ki te je poklical, in v naročje Abrahamovo naj te spremijo angeli. Sprejmite njegovo dušo, nesite jo pred obličje Najvišjega. Krsto postavijo sredi cerkve na nosi-lih tako, da rajni gleda proti oltarju. Če je pogreb duhovnika, ga pa obrnejo tako, da gleda proti ljudstvu, ki ga je učil. Ob krsti gore sveče. 2. Sveto opravilo v cerkvi. V cerkvi bi se praviloma morah odpeti duhovne dnevnice (bilje) za rajne. Če je pogreb popoldne, naj bi se bilje in sv . maša opravile drugi dan; namestu krste se tedaj postavi mrliški oder (tumba), črno pregrnjen, in sveče ob njem. Rimljani so pokopavali takoj, ko je bila smrt nedvomno dognana; pogrebni dan je bil torej isti kot smrtni dan. To se vidi še v molitvah pogrebne maše: "Prosimo te za dušo tvojega služabnika, ki si ji ukazal danes iti s tega sveta." Sv. mašo za pokojnega poje duhovnik v žalnih napevih. Pretresljiva je pesem pred evangelijem (sekvenca) "Dan jeze" (Dies irae). Mašnik jo bere, pevci pa pojo. Opisuje grozo sodnega dne, nato oa preide v zaupno prošnjo. Kot evangelij se bere Jezusov razgovor z Marto o njenem bratu Lazarju, ki ga Jezus namerava obuditi. Vmes so tudi besede, ki veljajo za vsakega umrlega: "Jaz sem vstajenje in življenje. Kdor vame veruje, bo živel, četudi umr- je." Po sv. maši si ogrne župnik črn večer-niški plašč in gre h krsti, drugi duhovniki se z gorečimi svečami zvrste okoli r,1-ega. Župnik moli: Ne stopaj k sodbi, Gospod, s svojim služabnikom (svojo služabnico), zakaj noben človek ne bo pred teboj opravilen, ako mu ti ne odpustiš vseh grehov. Prosimo torej, naj njega, ki ga priporoča iskrena prošnja krščanske vere, ne zadene tvoja obsodba, temveč naj bo s pomočjo tvoje milosti breden, da uide sodbi maščevanja, ki je v življenju bil zaznamovan z znamenjem svete Trojice. Potem pojo duhovniki kratko, pa resno razmišljanje o sodnem dnevu, katero vzbuja strah pred večno smrtjo v peklu in izzveni v prošnjo za pokojnega: Reši ms, Gospod, večne smrti tisti groze polni dan, ko se bosta majala nebo in zemlja, ko prideš sodit svet z ognjem. Zatrepetal sem in se bojim, preiskava pride in prihodnja jeza. Tisti dan, dan jeze. stiske in bede, veliki in silno grenki dan. Župnik gre okoli krste in pokropi ter pokadi truplo. Nato dokonča z duhovniki Očenaš in moli: O Bog, ki ti je lastno, da vedno usmiljenje izkazuješ in prizanašaš, ponižno te prosimo za dušo tvojega služabnika (služabnice) I., ki si ji ukazal danes iti s tega sveta, ne daj je sovražniku v roke in ne pozabi je do konca, ampak za-povej, naj jo sveti angeli sprejmejo in privedejo v rajsko domovino, da ker je v tebe upala in verovala, ne bo trpela kazni pekla, ampak uživala večno veselje. 3. Sprevod krene na pokopališče. Pokop. Pokojnik se je poslovil od hiše božje, iz nje ga nesejo na božjo njivo, na pokopališče. Gredoč poje duhovnik: V nebesa naj te spremijo angeli, ob tvojem prihodu naj te sprejmejo mučen-ci in privedejo naj te v sveto mesto Jeruzalem. Zbor angelov naj te sprejme in z Lazarjem, nekdaj ubogim, uživaj večni pokoj. Kako slovesna, pa tudi kako prisrčna je ta prošnja! Z njeno vsebino se lepo ujema njen ganljivi napev. Na pokopališču pokropi župnik grob v imenu presvete Trojice. Ko se krsta pogreza v jamo, reče: Vzemi, zemlja, kar je tvojega, Kristus naj sprejme, kar je njegovega; meso je iz zemlje, duh pa je od zgoraj vdihnjen. Iznova pokropi in pokadi krsto, trikrat vrže nanjo prsti in pravi: Iz prsti si ga (jo) naredil, s kostmi in kitami si ga sklenil, obucli ga, Gospod poslednji dan. Po Kristusu, Gospodu našem. Spominjaj se, človek, da si prah in da se v prah povrneš. Ko so truplo zagrebli, moli duhovnik ob svežem grobu, naj Bog rajnega reši peklenskih sil in jo v raju pridruži angelskim zborom. Z desnico naredi nad grobom križ in moli za rajnega, za duše tistih, katerih trupla počivajo na pokopališču, in za vse verne duše v vicah. Ob slovesu pokropi grob in navzoče. Kdor je pred smrtjo naročil, naj se njegovo truplo sežge v krematoriju (zgradbi za sežiganje mrličev), se ne more cerkveno pokopati in se mu moia odreči tudi vsako javno cerkveno opravilo za rajne. Cerkev prepoveduje sežiganje mrličev in se drži stare krščanske navade pokopavanja, ki posnema Jezusov pokop. Tudi je bolj naravno, da telo šele polagoma, ne pa nasilno v ognju razpade v prah. Ni pa sežiganje mrličev samo po sebi zlo in bi ga katoliška Cerkev iz tehtnih razlogov lahko dovolila, kakor ga molče dovoljuje v krajih, kjer je bilo v navadi, preden je tje prišlo krščanstvo. Cerkev posebno sedaj prepoveduje sežiganje mrličev, ker ga mnogi zagovarjajo prav iz mržnje do krščanstva in so jim krematoriji nekak izraz protikrščanskega mišljenja.. Rajnim pomagajmo zlasti s sv. mašami, ki jih naročimo zanje, z molitvami in odpustki. S cvetjem in nagrobnikom samo častimo njih spomin, njih duše pa od tega nimajo koristi. Pogreb otroka. Kadar umrje otrok, ki še ni prišel k pameti, izraža Cerkev v pogrebnih obredih in molitvah sveto veselje, da ga je Bog v krstni nedolžnosti in deviški či- stosti vzel k sebi. Rimski obrednik naroča, naj otročiča ovenčajo z zelenjem in cvetjem. Duhovnik ima pri pogrebu belo štolo, znak otrokove nedolžnosti. Psalmi in molitve dajejo Bogu hvalo in prosijo za navzoče, da bi tudi njim bil Bog milostljiv in jih vodil po poti pravičnosti. Ako pri otroškem pogrebu zvoni, zvonjenje ne sme biti žalostno, ampak mora biti veselo. * Le dobro si oglejmo krščanski pogreb, ker bo med njegovimi obredi in molitvami tudi naše telo jemalo slovo od tega sveta in se bo pogreznilo v trohno-bo. Zamislimo se, da mi ležimo v rakvi. To ni nikako strašilo in plašenje, ampak zdravilna priprava za dogodek, ki nas neizbežno čaka in od katerega bo vse odvisno. Bog nam daj srečno smrt! Dr. Fr. J. NAŠI DRAGI RAJNKI Bi' A J boste pri vas tudi šli obiskat Rj|gj| na vernih duš na pokopališče grobove dragih rajnkih. Pa cvetja jim boste prinesli in lučke zažgali ; morebiti prav malo in skromno, ker še za žive vsega manjka. Tako boste poskrbeli za njih grobove kakor da bi mrtvi videli vašo ljubezen, kakov da bi jim hoteli pregnati mraz in temo iz mrzlega in temnega groba. Lepa je res skrb za grobove, nam v tolažbo in bližnjemu v opomin. Spričevalo vam daje, da tistih, ki v grobu počivajo, še niste pozabili. Za nas kristjane pa je krščanski grob tudi glasnik tolažbe in upanja. Saj tisti, ki njih mrtva trupla v grobu počivajo, v luči vere prav za prav niso mrtvi. Ko bi imeli prav te- nak sluh vere, bi slišali iz groba njih glas, morebiti poln veselja in radosti od tam, kjer je Bog sam obrisal vsako solzo iz njih oči, kjer ni več žalosti, ne bridkosti, kjer je vse hudo za njimi. Ali pa bi morebiti slišali pretresljive prošnje iz vic, iz kraja, kjer vaši dragi rajnki zelo trpe in si sami prav nič pomagati ne morejo. Naši dragi rajnki žive tudi po smrti in mi ostanemo z njimi v prav tesni zvezi, razen seveda z onimi, ki so se s sveta ločili kot neprijatelji božji, v smrtnem grehu. Z vsemi drugimi ostanemo v zvezi, s tistimi, ki so v nebesih in z onimi, ki so v vicah. Kakšen je torej nauk Cerkve o onih, ki umrje jo? Ko se duša loči iz telesa, pride pred neskončno pravičnega Sodnika. Čas usmiljenja in dobrote božje je zanjo minil: prične se neskončna božja pravičnost. Kako sodi nebeški Sodnik? Takole: ako duša nima na sebi prav nobenega madeža, ako je tudi za časne kazni, ki si jih je z grehi zaslužila, že zadostila, bo šla njena pot naravnost v nebesa. Če se Sodniku približa duša v smrtnem grehu, je takoj obsojena v večno pogubljenje. Ako pa stopi duša pred božji prestol sicer v svatovskem oblačilu božje milosti, pa ima na sebi male grehe ali pa še ni odplačala vsega dolga za časne kazni, pride na kraj očiščevanja — v vice, ker nič nečistega ne pride v nebeško kraljestvo. In bogve, koliko jih je v vicah, ki tako željno čakajo, da bodo že skoraj rešeni te strašne ječe vic. Sami si sedaj za nebesa prav nič zaslužiti ne morejo; s trpljenjem le odplačujejo dolg, ki tlači njih duše. In morebiti bodo še trpeli veliko mesecev, veliko let, preden bodo šli pred obličje neskončno čistega in svetega Boga. In s temi dušami v vicah smo mi v tesni zvezi. Dušam v vicah vsak hip lahko pomagamo in lajšamo trpljenje z molitvijo, s sv. obhajilom in s sv. mašo, z odpustki in dobrimi deli. Med temi dušami so tudi tvoji dobri znanci in prijatelji, tvoji najbližji sorodniki in domači, ki jim nobene prošnje odreči ne moreš. Prav lepo je, da poskrbiš za grobove tvojih dragih, ali po pravici rečeno: vse to je bolj v tolažbo živim kot pa v pomoč mrtvim. Mrtvi te prosijo drugačnega cvetja in drugačnih rož in drugačnih lučk. In ker imaš dobro in sočutno srce, jim boš rad pomagal, kakor sva se prej dogovorila. Vernemu človeku je v veliko tolažbo, da je z dragimi rajnkimi, ki jih sicer ne vidi, vendarle v tako živi resnični zvezi. Čeprav je srce vse z žalostjo napolnjeno, nam vera teši bridke ure s tolažljivi-mi mislimi, ki od Boga samega prihajajo. Prelepo voščilo rajnkim je tista to-likrat ponavljana beseda: Gospod, daj jim večni pokoj, in večna luč naj jim sveti! Za nas je sedaj še advent, priprava na veliki dan, ki se tako hitro bliža. Sedaj molimo za druge: Gospod, daj jim večni pookj! — pa bodo morebiti prav kmalu drugi za nas to prošnjo ponavljali. In potem se bomo še mi pridružili nepreglednim vrstam, ki so šle k Bogu po plačilo. Tako lepo je potolažil Pavel Tesa-loničane, ko so ga spraševali, kako je z njih rajnkimi. "Nočemo pa, bratje, da bi bili vi nevedni o rajnkih, da se ne boste žalostih kakor drugi, kateri nimajo upanja. Zakaj, če verujemo, da je Jezus umrl in vstal, bo Bog tudi tiste, ki so zaspali, po Jezusu pripeljal obenem z njim .. . Kateri so v Kristusu umrli, bodo vstali prvi." (1 Tes 4, 13 si.) C. P. USMILJENJE PREKO GROBA REKO jesenske večere je razlita neka posebna zamišljenost in resnoba. Bledordeče žari nebo, mir diha preko pokrajine, le zdaj pa zdaj zašumi uvel list in mrtvo pade na hladna tla. Naše misli se umirijo in obrnejo vase, potem se pa tako rade obrnejo v deželo večnosti onstran večerne zarje in onstran vsega minljivega, preko katerega razgrinja jesen svoje neve-sele pajčolane. En jesenski večer je pa še posebno resen in zamišljen: večer praznika Vseh svetnikov. Dolgo in na ves glas prosijo zvonovi, da bi se v ljubezni in v prisrčni molitvi spomnili rajnih. In takrat prihajajo z neslišnimi koraki naši dragi: morda naši starši, morda brat ali sestra, morda prijateljska duša. Potem se vrsta teh tihih obiskovalcev čudno raztegne: stoteri in tisočeri in breztevilni bratje in sestre v Kristusu stopajo pred nas, nas nekam zamišljeno pozdravljajo; vsi imajo veliko prošnjo, da bi nam ganili srce ter dobili od nas pomoči, katero jim mi lahko damo, ko smo tako neizmerno bogati, njih trpeče duše jo pa tako bridko potrebujejo. V imenu vernih duš prosijo zvonovi. Ne preslišimo njih glasu! Veliko je trpljenje duš v vicah. Neporavnane časne kazni je treba tam trpeti, božja pravičnost terja poravnavo do zadnjega vinarja. Smrtni grehi so bili morda že zdavnaj odpuščeni, odpuščena je bila njih krivda in žalitev, odpuščena večna kazen, ni pa bila odpuščena vsa časna kazen. Tudi mali grehi so klicali časno kazen nadse. Marsikaj od te kazni je bilo že v življenju odslužene, vendar je ostal še dolg, morda velik dolg, in sedaj ga morajo duše plačevati s trpljenjem. Juda Makabejec je po bitki doznal, da so mnogi njegovi tovariši, ki so junaško padli v boju za sveto stvar, šli pred Sodnika s krivdo v srcu. Smilili so se mu in brž je poslal v jeruzalemski tempelj 12 tisoč drahem, da se za ta denar nakupijo živali in darujejo v spravo za mrtve junake, že v stari zavezi je to bilo. — V novi zavezi, ki je zaveza ljubezni, je pa sočutje s trpečimi dušami v vicah še tem večje. Cerkev nobene maše ne opravi, da bi se ne spomnila rajnih. Vsako priliko porabi, da moli zanje. Vsak večer zvoni za verne duše. In naša lepo negovana pokopališča in svete prošnje na nagrobnikih nas spominjajo tudi na trpljenje v vicah, ker nič nečistega ne more v nebesa, ampak se mora v trpljenju očistiti. Ko je 1. 998. opat Odilo vpeljal v svojem samostanu Cluny (Klini) spomin na verne duše, se je lepi praznik brž razširil po Cerkvi in ga je Cerkev potem splošno zapovedala, saj se krščanska miselnost dobro zaveda, da je trpljenje v vicah mučno in bridko. Vsak duhovnik sme na ta dan trikrat maševati za rajne. Kaj trpijo verne duše? Vsak greh je žalitev božje ljubezni. Vse dušne in telesne zmožnosti človeka bi pa morale biti neprestano obrnjene na Boga, ki je največja Dobrota, Ljubezen in Lepota. Ko storimo greh, se pa naše srce oklene ustvarjene dobrote, ljubezni in lepote, pa pozabimo na Boga in mu zapremo svojo dušo. Po človekovi smrti pa daje Bog duši to, kar si je sama želela in izbrala. Ni ji bilo mnogo zanj, zato ji zdaj Bog za nekaj časa odteguje svojo \ bližino. Di ša je z o mi večnosti jasno spoznala, da je Bog vsa sreča; po Bogu še neizmerno bolj joka in hrepeni, kot pa hrepeni otrok po svoji materi. Silno je dcmotožje duše po Bogu. .Ne more pa še k njemu, poravnati mora dolg žaljeni Ljubezni. Srce ji tudi hoče v bližino Marija, angelov in svetnikov in vseh drugih zveličanih; rada bi bila pri njih, pa ne more. Poleg tega domotožja po Bogu in po nebesih tlačijo dušo še druge muke. V stvareh je iskala prepovedanega veselja, zdaj te prepovedane užitke plačuje s trpljenjem. Veliko mora kakšen človek prestati na zemlji; pa zemsko trpljenje je kakor rahla in nerazločna senca proti trpljenju vernih duš. To trpljenje ni zaslužno za večnost. To trpljenje ni zdravilno in ne olajšano z vzvišenimi mislimi na sadove, katere prinaša nam in drugim. Te lastnosti ima samo tuzemsko trpljenje. Trpljenje v vicah je trpljenje onstran vrat večnosti. To trpljenje je zadoščenje božji pravici, točno preračunano in nepopustljivo. To moraš še poravnati, poravnal boš! Tu sta le še duša in Bog, neskončno sveti in neskončno pravični Bog. Duša sama si ne more prav nič pomagati. In morda bo to njeno trpljenje še zelo dolgotrajno, saj vice šele s sodnim dnem nehajo. Cerkev zelo dolgo mašuje in moli za rajne, ki so bili izročeni njeni posebni skrbi. Težke in resnobne so te misli, misli na trpljenje duš v vicah. Po pravici jih naše verno ljudstvo imenuje "uboge verne duše". Toda žarki božjega usmiljenja sijejo tudi k njim. Duše same si ne morejo po. magati, pomagamo jim pa lahko mi. Kako dober je torej Bog! Njegovi svetosti in pravici mora biti zadoščeno ; dal pa je te težke zadolžnice nam v roko, da jih raztrgamo ali vsaj zelo omilimo. Usoda vernih duš je v naših rokah, mi jim lahko pomagamo iz muk, mi lahko te muke krajšamo in lajšamo. "Blagor usmiljenim!" je zaklical Jezus. Blagor torej onim, ki imajo usmiljenje do največjih trpinov, do vernih duš! Vsi jim pomagajmo! S svetimi mašami, katere damo opraviti zanje ali katerih se udeležimo. S svetimi obhajili. . Z molitvami, zlasti s križevim potom in z rožnim vencem. Z dobrimi deli, z miloščino in z drugimi deli ljubezni do bližnjega. S prostovoljnimi pokorili. S postom, ki je bil včasi tako v navadi in ga je Jezus tako resno priporočal, zdaj pa bi se mu tako radi odtegnili. S potrpežljivim prenašanjem križev in bridkosti, katere nam naklada božja previdnost, pa jih ljubeče darujemo za verne duše. Z odpustki, v katerih nam Cerkev stavi ves zaklad zasluženja Jezusa, Marije in svetih duš v uporabo. Od opoldne Vseh svetih do polnoči Vernih duš so še posebni popolni odpustki za duše v vicah. Vse je vernim dušam dobrodošlo. Zanje ni nič malenkostno. Vse hladi njih žgočo žejo, vse jim lajša trpljenje, vse jim ga krajša. Res smo zelo bogati, ko imamo vsega tega veliko, in sicer vsak dan, vsako uro. Tam jim pa tako manjka. Pomislimo večkrat, kdo so verne duše. To so božji posebni prijatelji. Bog jih ljubi, Bog jih želi čimprej pri sebi imeti in osrečevati. Njih srce je podobno našemu srcu, ki se boji in upira trpljenju in trepeče v njem. Njih oči se prav tako hrepeneče ozirajo po kom, ki bi jim pomagal, kot se oziramo mi v trpljenju. Morda so nam v sorodstvu, morda v najožjem. Morda smo jim iz kake druge hvaležnosti dolžni pomagati. Morda so nam sicer bili v življenju nepoznani, a nimajo nikogar, ki bi jim pomagal. Morda so se zveličali, ko še člani katoliške Cerkve niso bili, ko o Kristusu še slišali nikoli niso, ampak so živeli le po glasu svoje vesti in rešili svojo dušo, zdaj pa nimajo nikogar, ki bi jim prihi-tel na pomoč. Dolge so vrste teh zapuščenih vernih duš, in njim pomagati je še tembolj plemenito dejanje ljubezni. Verne duše so vredne naše pomoči tudi zato, ker tako potrpežljivo in vdano trpijo. V vsem svojem trpljenju ljubeče mislijo na Boga. In verne duše so hvaležne za vsako izkazano jim pomoč. Hvaležnost je lastnost plemenitih duš, verne duše so pa postale po telesni smrti v Bogu še tembolj plemenite. Ne bodo pozabile, če jim kaj storimo. Sebi ne morejo pomagati, lahko pa za nas prosijo in njih pri-prošnja je Bogu draga. Tudi pozneje v nebesih ne bodo pozabile na svojega dobrotnika, svojo dobrotnico. Ljubeče bodo spremljale našo življenjsko pot, naše zemske in naše večnostne zadeve. Kako dobro je pa imeti pri Bogu čim več takih zagovornikov in priprošnji-kov! * * * Ob početku meseca novembra stoji Jezus pred nami. Z levico, na kateri je kruto znamenje žeblja, kaže na svoje Srce, prebodeno s sulico, plamteče od ljubezni in s križem na vrhu; z desnico, prav tako nečloveško ranjeno, pa kaže proti vicam, kjer nepregledne množice njegovih odkupljenih bratov in sester trpe in prosijo pomoči. Zaradi ljubezni do Jezusa jim pomagajmo! Ne bodimo trdega srca do njih, kot so bili brezsrčni Jožefovi bratje; na robu vodnjaka so jedli in pili in se smejali, njih brat je pa doli pod njimi medlel v bridkosti in solzah. Dr. Fr. Jaklič. ALI JE KOMUNIZEM RES PROTI VERI? OKAZOVATI, da je komunizem odločen sovražnik vsake vere, --se pravi vodo v Savo nositi. Ker pa oznanjevalci komunizma v krajih, kjer je ljudstvo še zelo verno, nastopajo oprezno in ne udarijo takoj na proti-verske strune, so marsikateri delavci in kmetje še danes tako preprosti, da ne vidijo v tem socialnem (družabnem) nauku nič veri sovražnega. Zato je prav, da natočimo pristnega vina in izprego-vorimo jasno, neizpodbitno besedo. Neizpodbitno zato, ker hočemo povedati predvsem, kaj o veri mislijo in'izpovedujejo preroki boljševizma, očetje in najgorečnejiš oznanjevalci komunizma. Oče komunističnega nauka, Karel Marks je zapisal znane, v Rusiji toli-krat ponavljane besede: "Vera je opij ljudstva." Kako je to razumeti? Opij vzame človeku delovno moč in ga ponese v domišljijski svet, kjer se zabava z dozdevnim in trenutnim veseljem, iz katerega se vrne še bolj izmučen. Vera v Boga (religija) — tako zatrjujejo voditelji komunizma — učinkuje enako. Človek bi hotel na tem svetu razviti svoje sile in utešiti želje ter tako doseči srečo, vera pa mu to prepreči, češ, cla naj čaka boljšega življenja na onem svetu. V "Proletarcu" št. 45, 13. maja 1909, je zapisal Ljenin, prvi graditelj boljše-viško komunistične stavbe: "Vera je opij za ljudstvo; ta Marksov izrek tvori ogelni kamen vsakršne marksistične zamisli v verskih rečeh. Vere, sodobne Cerkve, vsakovrstna verska združenja ima marksizem (Marksov komunizem, kratko: komunizem) vedno za nositelje meščanskega nazadnjaštva." Vsak današnji komunist mora trdno, neomahljivo verovati to, kar sta učila Marks in Ljenin. Mora torej nujno biti proti veri, pa ne samo proti nekaterim verskim naukom, an požrtvovalno, kolikor je kdo raogel." "O saj, je to tudi danes še tako. Samo poživiti treba te stike. Kot prvi poskus v tej smeri, sem začel misliti, ali bi ne kazalo za prihodnje leto 1945 še enkrat poskusiti izdati zopet "šmarniško izdajo" "Ave Maria"? Za to izdajo bi se začeli pripravljati že z januarjem. Prosili bi naročnike, da bi nam vsaki do maja skušal pridobiti saj enega novega naročnika. Morda bi začeli s posebno kampanjo v ta namen? Morda bi razpisali nagrade za tiste, ki bi jih največ pridobili? Zelo bi bil hvaležen naročnikom, ko bi mi pisali, kaj oni mislijo o tej misli? Ali bi bili pripravljeni nam pomagati? Zlasti bi rad vedel za mnenje naših zastopnikov in zastopnic. "Šmarni-ška izdaja" bi bila posvečena posebno naši "Mariji Pomagaj". Morda bi te izdaje naročniki naročali po več iz-tisov za svoje znance in prijatelje, ki lista še nimajo, in bi ga jim podarili, da jih z njim seznanijo? Ali mislite, da bi naši naročniki to naredili?" me vpraša in upre svoje oči vame. "V kolikor jih jaz poznam, sem prepričan, da bi jih večina to naredila, da bo velika večina zlasti vesela zopet "šmarniške izdaje" lista," mu pravim navduševalno. "Hvala Vam!" se mi zahvaljuje. "Kar poskusite," mu pravim. "Prepričan sem, da bo uspeh. Jaz mislim, da je še ameriško slovenstvo živo, če prav peša. Toda prav ste rekli preje, da pa še ni na smrtni postelji." "Hvaležen sem Vam za te besede! Prav vesel sem jih!", mi pravi in mi seže v roke. "Hvaležen Vam bom za vsako pomoč. Vesel sem tudi, da ste prišli, da sva se pogovorila, da tako pride cela akcija, če bi se res izvedla, od samih naročnikov, od katerih je vse odvisno. Sami ima- mo lahko še boljšo voljo, pa ne bomo uspeli. Danes smo v časih demokracije, ko mora vse ljudstvo samo za se delati, kar hoče imeti." Na to mi je razkazal celo upravništvo z vsemi stroji za naslove in drugimi upravni-škimi stroji in ves ustroj pisarne. Kar dobro imajo vse urejeno. V prvi sobi je oddelek za "religious articles", kjer se prodajajo razni rožni venci, križi, svetinj ice, maš-ne knjige itd. Druga je glavna pisarna uprave, v treji, veliik sobi, je pa administracija. Vse je prav lepo urejeno. Slednjič sem se Fathru u-pravniku zahvalil za njegovo prijaznost in zanimiv razgovor, ki bo pa gotovo zanimal tudi vse naročnike "Ave Maria". Zato sem se odločil, da ga napišem in tukaj objavim, ker sva govorila o zadevi, ki je brez dvoma važna zadeva nas vseh naročnikov in prijateljev lista, kakor tudi vse ameriških katoliških Slovencev. "Pa še kaj pridite! Vas bom vsikdar vesel!" mi pravi, ko sva si segla v roke in se poslovila. Ljubitelj "Ave Maria". Uirirli so sledeči naročniki: Frank Repenšek, Sheboygan, Wis. Leo Zorko, Sheboygan, Wis. Jože Skala, Ely, Minn. Rose Perjanovič, Virginia, Minn. Mrs. Anna Beranich, Milwaukee, Wis. Naj počivajo v miru. Kaj pomenja biti tretje-rednik. P. Marcel Marinshek O.F.M. Prvotno vodilo tretjega reda, kakor že povedano, sta pisala sv. Frančišek in Kardinal Hugolino 1. 1221. Ne da bi spremenil duha ali sestava predpisov sv. vodila, ga je papež Nikolaj IV. sam preuredil in mu dal novo obliko, in takega potem potrdil s pismom "Supra Mon-cem", izdanim 17. avgusta ] 289. V tej obliki je to vodilo služilo tretjerednikom vse do prenovitve, ki jo je izvršil papež Leon XIII., maja 1888 in ga prilagodil novim razmeram današnjega časa. Rekli smo, da je bilo vodilo, katero je izdal papež Leon XIII. v bistvu enako vodilu, ki ga je dal svojim bratom pokore sv. Frančišek. Oba vodila sta spisana v duhu preprostosti in idealizma. Kakor prvo, tako tudi drugo je popolnoma frančiškansko. Nobeno noče preveč v podrobnosti voditi življenja tretjerednika, temveč mu daje samo splošna načela, ki so potrebna človeku, ki hoče sveto živeti. Ravno to pa daje tretjemu redu vsesplošen značaj. Namenjen ni samo za katoličane gotove starosti ali stanu, temveč za vse katoličane brez razlike, ki hočejo skrbeti za svoje posvečenje in zveličanje, in sicer od človeka, ki je že velik svetnik do novinca v duhovnem življenju, od papeža do učenca srednjih šol. Prvo poglavje vodila po- daja tista navodila, ki so neobhodno potrebna za redovno življenje. Pove, kakšni morajo biti tisti, ki hočejo postati tretjeredniki. Govori o novicijatu, t. j. o letu preskušnje, o obljubah in o obleki, kakšno naj nosijo tretjeredniki. Velik pomen za splošno katolištvo tretjega reda se vidi v tem, da zahteva od njega, da zvesto spolnuje božje in cerkvene zapovedi. Drugo poglavje daje tretjerednikom zunanja in notranja navodila, kako morejo posvetiti svoje življenje. Dalje daje navodila, kakšen mora biti pravi kristjan; da mora namreč posnemati zgled Kristusov in hoditi po poti sv. Frančiška. Podlaga vse svetosti tretjerednika je sprejemanje sv. zakramentov in redna dnevna molitev. Hoditi mora vsaki dan k sv. maši. S tem si pa za vse to pridobiva duhovne pomoči sv. cerkve. Tretjeredniki morajo biti pravi nasledovalci Kristusovi v tem, da se trudijo za čednosti: čistost, sramežljivost, zmernost, zatajevanja in se zahvaljujejo Bogu. Biti morajo možje in žene previdnosti in modrosti, ki vsik-dar dajejo dober zgled, zgled vsem, zlasti pa da so goreči pri delu za širjenje Kristusovega Kraljestva na zemlji. V svojem govorjenju naj bodo neoporečni. Kakor njihov oče sv. .Frančišek, morajo imeti duha ljubezni in naj povsod i delajo za mir. Vsaki večer naj si izprašajo svojo vest in naj prosijo Boga za odpuščenje svojih gre- hov ter delajo trdne sklepe, da si bodo za naprej prizadevali posnemati Kristusove čednosti in duha sv. Frančiška. Mesečne seje naj imajo trejeredniki zato, da pridejo skupaj in goje med seboj bratovsko ljubezen in da drug drugega duhovno spodbujajo k dobremu.. Predpisi drugega poglavja zahtevajo dalje, da imajo člani in jih pripravljajo na smrt in da molijo za umrle člane. Vse to pa zahteva drugo poglavje zato, da veže vse člane skupaj s sladko vezjo krščanskega bratstva. Tretje poglavje ureja vodstvo tretjega reda. Daje predpise glede nadzornikov. Zelo modro zahteva, da imajo skupine vsako leto redno vizitacijo po patrih prvega reda. To poglavje daje tudi navodila, kako naj se kaznuje slabe člane. Tudi daje po-lajšave tistim, ki bi vodila ne mogli v vseh stvareh spol-novati, in pove, da sv. vodilo nikogar in nikoli ne veže pod smrtnim grehom. Iz vsega tega je jasno in razvidno, kako popolno je sv. vodilo tretjega reda in zakaj je sv. Frančišek, ta mož božji, dal tretjeredni-kom tak način življenja in zakaj so papeži tako visoko cenili to vodilo. V njem so predpisi, ki pomagajo članom in članicam tretjega reda do osebne duhovne popolnosti. Nekateri predpisi so pa velikega pomena tudi za dobrobit cele krščanske družbe, ker pomagajo slehernemu članu, kako naj si v smislu sv. evangelija pri- zadeva za popolnost, tako pa kaže pravo pot življenja tudi drugim. Iz tega je tudi jasno, da je PETSTOLETNICA SV. BERNARDINA IZ SIENE Letos je preteklo petsto let mrti enega izmed velikih sinov sv. Frančiška, sv. Bernardina iz Siene, velikega ljudskega misijonarja in preroditfelja svojega naroda. Skoraj 40 let je duhovno vodil svoj narod nazaj k Bogu s svojim velikim delom kot pridigar. S svojimi velikimi govorniškimi zmožnostmi si katoliška cerkev lahko ponosna, da ima take člane, ki ji pomagajo prenoviti svet v Kristusu. je zaslužil ime "kralj pridigarjev". Govoril je sicer zelo priprosto, popolnoma v duhu in po določilih sv. Frančiška, ki ga-je dal v svoje vodilo za frančiškanski red, namreč, da naj njegovi bratje "pridigajo o grehih in čednosti, o kaznih in slavi". Vendar je znal govoriti tako goreče in prepričevalno, da si je zaslužil to ime. Kardinal Enej Silvij Piccolomini, poznejši Papež Pij II. piše o njem kot o možu izrednih govorniških zmožnosti in iz- redne učenosti. Trdi, da so ga vsi poslušali kakor drugega sv. Pavla, katerega je Bog imenoval "posodo izvo-ljenja". Od papeža Martina V., ki je vladal sv. cerkev ob času sv. Bernardina, do danes je že mnogo papežev in škofov v svojih pismih proslavljalo tega velikega moža. Sedanji sv. oče Pij XII. se je pa čutil dolžnega, da izda 25. marca 1943 posebno pismo za celi krščanski svet, o katerem govori o velikem delu, ki ga je sv. Bernardin izvršil na zemlji in priporoča, da naj se ta petstoletnica proslavi po celem svetu. Imenuje ga "ponos frančiškanske redovne družine, ki je po svojem velikem delu življenja šel smehljaje svoji smrti nasproti." Naj se tudi naša Ave Maria s temi vrsticami spominja te proslave in sicer zlasti z dveh vzrokov: 1. Sv. Bernardin je bil veliki apostol češčenja najsvetejšega Imena Jezus. Ker imamo skoro po vseh naših župnijah društva najsv. Imena, Holy Name, bo člane gotovo zanimalo kaj več izvedeti o velikem možu, ki je nekako začetnik češčenja tega sv. Imena, katerega časti so ta društva posvečena. 2. Ta petstoletnica je pa zadeva cele družine frančiškanskih redov, toraj tudi slovenskih sinov sv. Frančiška. Po njih je udeležen te petstoletnice tudi slovenski narod. Poleg tega imamo pa po slovenskih naselbinah v Ameriki veliko članov tretjega reda, ki bodo gotovo z zanimanjem či- tali o tem velikem sobratu. Kratek življenjepis. Bernardin se je rodil 1. 1330 v mestu Mari, v republiki Siena, katere je bil njegov oče governer. Družina je bila plemenitaška družina, ena izmed najodličnej-ših družin v republiki. Ker je njegova mati umrla, ko je bil tri leta star, ga je sprejela v vzgojo njegova teta Diana v Massi, stara, zelo pobožna vdova. Ko je bil šest let star mu je umrl še oče. Teta Diana je posebno ljubila Marijo in je to ljubezen zelo zgodaj vcepila v otroško srce dečka Bernardina. Tako je deček Bernardin imel že iz otroških let veliko ljubezen do Marije. Vsako soboto se je postil nji v čast. Že tedaj se je odlikoval v posebni pridnosti in ubogljivosti v šoli in v ljubezni do revežev. Toda tudi ta teta mu je umrla, ko je bil komaj enajst let star. Po njeni smrti sta ga sprejela strica Kri-štov in Angel v Sieni. Tako sta sv. Kateriana in sv. Bernardin največji ponos mesta Siene. Prebivalci mesta so bili znani kot ljubitelji Marije in zato se je mesto Siena s ponosom imenovalo "Siena, staro mesto Device Marije". Tako je že celo mestno življenje vplivalo na Bernardina, da je rastel tudi v poznanju in češčenju Device Marije. Kot mladenič je živel svetniško življenje. Pogosto je prejemal sv. zakramente, da je mogel ostati sramežljiv in čist. Ker se je pa zavedal svoje človeške slabosti, je čutil, kako mu je Marijino varstvo potrebno, zato je zgodaj v svoji mladosti vsaki dan molil takozvane "Male dnevnice (oficij) Device Marije". Zlasti se je odlikoval v svojem čistem življenju, in so ga radi tega vsi čislali in spoštovali. Ko ga je nekoč neki moški hotel zapeljati v nečisto dejanje, ga je Bernardin tako udaril, da je padel na tla. Bernardin ves zmeden radi tega zbeži. Toda vsi, ki so to videli, so ga občudovali, kako je tako mlad javno pokazal, kako sovraži greh. Mnogo let pozneje je Bernardin pridigal v tem mestu. Poslušat ga je prišel tudi ta moški. Njegova pridiga ga je tako ganila, da se je spomnil tega dogodka, in se zjokal. Pri vsem svojem svetniškem življenju je bil pa Bernardin vedno vesel in se je rad šalil. Njegova sestrična Tobija, ki mu je nadomesto-vala mater, ga je mnogokrat spodbujala k svetemu življenju. Ko ga je nekoč posebno svarila pred tedanjo pokvarjeno žensko mladino, da naj se varuje, ji je šaljivo odgovoril, da ima že zbrano lepo dekle in da jo pogosto obiskuje. Tobija se je tega prestrašila in sumila, da morda z Bernardinom ni vse v redu. Drugi dan mu je skri-vajsledila, kam hodi. Pa kako se je zveselila, ko je videla, da je šel k neki Marijini kapelici, kjer je dolgo molil. Potem ji je povedal, da je to "lepo dekle", katero on ljubi, Marija. (Dalje) VERY REV. MATIJA ŠAVS Poroča P. J. John K. Ferfin (Nadaljevanje.) FATHER ŠAVS — ISKREN DOMOLJUB. Z tega, kar sem dosedaj poročal o rajnem prijatelju Fathru Šavsu, je dovolj razvidno, kako mu je bilo pri srcu vse, kar je slovenskega in katoliškega tu med nami v Ameriki. Oboje ga je pa tesno vezalo s staro domovino, odkoder je bil prinesel s seboj čez moi*je to dvojno ljubezen. V svojih pismih pogosto omenja dogodke v naši stari Sloveniji in pristavlja svoje opazke, ki kažejo, kako globoko ga je prijela vsaka novica od tam, pa naj je bilo to v ugodnem ali neugodnem smislu, čeprav je vse svoje duhovniško življenje ostal med drugim narodom, se je vendar prav do zadnjega čutil ne samo kot Slovenca, ampak se je imel za košček "sta-rokrajca". V svojih pismih rad nazivlje samega sebe — "kranjskega fanta". Z raznimi znanci in prijatelji v Sloveniji si je, kakor je videti, živahno dopisoval. Večkrat omenja v svojih pismi meni, da mu je pisal ta in ta iz Slovenije in je povedal to in to. Nekajkrat je bil tudi sam na obisku v svojem rojstnem kraju in tako je svoje zveze s starim krajem vedno na novo utrdil. Naj navedem na tem mestu zanimivo dogodivščino iz leta 1928, ko je bil doma na obisku, to je v Preddvoru na Gorenjskem. Sporočil mi je to zanimivost ravno na svoj 63. rojstni dan, ko mu je misel nehote uhajala čez morje, pa je hotel dati duška svojim čustvom tudi v pismu do mene. Takole piše: "Preddvorski župnik me je leta 1928 prav prijazno sprejel in mi dobro postregel, za račun se pa ni hotel nič zmeniti. In sem si mislil, bom pa kuharici in dekli dal kaj malega za spomin. Prišlo mi je na misel, da bi vsaki dal toliko dolarjev, kolikor let služita pri župniku. Dejal sem si, to bo kakih 15 dolarjev za obe skupaj. Nekoliko se že moram izkazati. Poklical sem torej obe v "fišterno" in vprašal naprej deklo, kako dolgo že služi pri župniku. Odgovorila mi je: šestindvajset let . . . Brrr . . . Obrnem se h kuharici in vprašam isto. OJ°"ovor: šestintrideset let . . . Brrrrrr . . ." Kdo bi se ne čudil toliki zvestobi poslov v tedanji Sloveniji? Father Šavs se je močno začudil in tudi v zadrego je prišel, ker je samega sebe tako nasmolil. Kako se je izvlekel iz zadrege, bi bilo zanimivo zvedeti, toda priče za ta dogodek bi menda zdaj zastonj iskali po svetu. Iz nekega pisma tudi sledi, da visi v zvoniku preddvorske farne cerkve postaven zvon, ki mu je ime — Matija! Kdo bi dvomil, da je ta zvon v žlahti s Fathrom šav-som? Drugo vprašanje pa je, če res še danes visi tam . . . Zadnji obisk v rojstnem kraju je napravil Fr. šavs leta 1937. Kako se je imel, mi je potem sam v enem pismu na kratko popisal. Vedeli so pa povedati tudi drugi ameriški obiskovalci starega kraja v naslednjih letih, kakšen praznik je imela Šavsova rojstna vas tiste dni. Lahko bi se reklo o njem: Koder je hodil, povsod je dobrote delil. Da se je vedno s hvaležnostjo spominjal ljubljanskega uršulinskega samostana, kjer je nekdaj kot dijak prejemal hrano, se o takem možu samo po sebi razume. Vendar o tem nimam drugega dokaza ko neko pesem znane uršulinske pesnice Matere Elizabete, ki se je našla v njegovi zapuščini. Ali mu jo je dala osebno ali mu jo poslala po pošti, tega ne vem. Na vsak način je pa ta pesem najboljši zaklj-uček vsega pripovedovanja o Šavsovih dobrih delih telesnega usmiljenja. Naj torej tudi to kratko poglavje zaključi ona pesem, ki pripoveduje, kako bodo (zdaj bi rekli: so...) sprejeli Fathra Šavsa v nebesih, ko pride njegov dan. Pesem se glasi: TAKOLE BO . . . Nebesa so nocoj vesela, na harfo brenka David kralj. Cecilija ubira orgle, mogočno zadoni koral. . Procesija svetnikov božjih in korov angelskih devet nestrpno pričakuje gosta, ki pravkar je zapustil svet. Na rajska vrata nekdo trka . . . Svet' Peter linico odpre: "Prijatelj, kar si ti prinesel, skoz polovico vrat ne gre. O, prosim te, potrpi malo, odpreti moram na stežaj. Tako bogate duše božje že davno nisem spustil v raj." Očala Peter si nadene in piše v kroniko nebes: "Prišla je v raj velika duša, vsa v dobrih delih čez in čez." Med tem so angelci nebeški po lestvah splezali navzgor, zapahe odmaknili težke, odprli vrata v rajski dvor. "Zdaj pa le noter, sveta duša!" zakliče Peter v jasni dan . . . v nebesa stopi ves v paketih — gospod MATIJA ŠAVS, dekan.. Začudijo se nebeščani, zaorijo nebesa vsa: "Pozdravljen ti, dobrotnik blagi! Pri nas LJUBEZEN vse velja." Nebeški Oče de smehljaje: "O, blagoslovljen vekomaj! Dobrote si delil na zemlji, glej, tvoj je ves nebeški raj!" Pripis koncem pesmi: Za blagega dekana Matija Šavsa iz hvaležnosti zapela M. Elizabeta O. S. U. Ljubljana, 9. januarja -937. (Dalje prihodnjič.) KOLEDAR AVE MARIA Bo izšel prihodnji mesec. Naj bo to prvo oznanilo vsem našim prijateljem in zastopnikom. Koledar je zelo obsežen. Obsega nad dvesto strani. Ima mnogo zajemljivih člankov in lepi slik iz Slovenije. Cena koledarju bo letos dolar, ker se je papir zelo zvišal v ceni in je tudi mnogo drugih stroškov z njim, ki jih preje nismo predvideli. Sezite po njem rojaki. Čim preje si ga naročiš, tem bolj boš gotov, da ga dobiš. Naklada je samo krog 5 tisoč. Naroči si ga na naslov "AVE MARIA" P. O. Box 608. Lemont, 111. Molitvenik "Marija Pomagaj" se nam je nekoliko zakasnil Ker v Chicagi nismo mogli najti tiskarne, ki bi ga hotela tiskati, smo ga morali dati tiskati v New Yorku. Tiskar ga je imel dotiskanega prve dni oktobra, tako da bi bil prav lahko izšel do 15. oktobra, kakor smo ga napovedali. Toda nastale so težave s knjigovezom, ki ga radi prevelikega vladnega dela ni mogel vezati. Po velikih težavah smo slednjič našli knjigoveza v Chicagi, ki ga veže. Tako se je pa naravno molitvenik zakasnil za nekoliko tednov. Vzelo je skoraj štirinajst dni, predno smo našli knjigoveza in z njim uredili vse potrebno. Potem je bilo treba dobiti tiskane pole iz New Yorka v Chicago, kar je vzelo zopet teden. Sedaj knjigovez hiti, kolikor more, da ga veže čim proje. — Zato prosimo vse naročnike na molitvenik, da vpoštevajo sedanje vojne razmere, s katerimi treba danes računati, in blagovole nekoliko potrpeti. Naj vpoštevajo naše težave, ki jih imamo, in našo dobro voljo, da bi pospešili izdajo kolikor mogoče. Kakor hitro bo vezan, kar ne bo vzelo sedaj tako dolgo, ga bomo takoj začeli razpošiljati. Do tedaj pa prav lepo prosimo potrpljenja. PROŠNJA ZA STARE MOLITVENIKE List Ave Maria vam razglaša in priporoča svoj NOVI molitvenik, ki ste ga že mnogi naročili. Kaj ko bi isti list priobčil prošnjo za STARE molitvenike, da jih blagovolite poslati na spodnji naslov — ako jih imate in morete pogrešiti? Upam, da boste lepo prošnjo upoštevali. Prosim namreč za molitvenike za slovenske ljudi, ki so v ujetništvu ali drugačnih taboriščih. Ravno sem prejel brzojavko od apostolskega delegata v Washingtonu, da bi radi TAKOJ poslali v kampe v Kala-briji in Siciliji 150 slovenskih molitveni-kov. Kje naj jih dobim? Naših novih še ni iz knjigoveznice, starih ni na rokah. Sploh pa prosim za STARE molitvenike, ki ste jih že rabili, pa so še uporabni, torej ne preveč razdrapani. Takih mi skušajte poslati. Bolje je, da sami zase naročite nove, pa stare pošljete za one siromake. Zlasti imate morda kake še dobro rabne molitvenike, ki imajo droben tisk in ga vi ne morete več citati. Za one ljudi bo pa bolj droben tisk gotovo tudi bolj dobrodošel. Poiščite torej med svojimi rečmi, če se najde pri vas kak tak molitvenik. Moj naslov: Rev. Pius Petric OFM. 62 St. Marks Place New York City. VSI SMO ŽE ZVEDELI O STRAŠNI NESREČI, KI JE. ZADELA CLEVELANDSKO NASELBINO SVETEGA VIDA. KOT ROJAKI NJIHOVI SMO DOLŽNI, DA JIM TAKOJ PRISKOČIMO NA POMOČ. AVE MARIA BO POBIRALA V TA NAMEN PROSTOVOLJNE DAROVE. POŠLJITE TAKOJ SVOJ DAR NA "AVE MARIA," 608. LEMONT, ILL. TAKOJ, KO DOBIMO VEČJO SVOTO SKUPAJ, JO BOMO POSLALI V CLEVELAND NA ŽUPNI URAD SV. VIDA. PRISKOČITE NA POMOČ. POKAŽITE SVOJE SLOVENSKO SRCE. BOG PLAČAL DOBROTNIKI Za semenišče, Taberna-kelj, Kruh sv. Antona, Študente in druyo — J. O'Korn $1, Mrs. Vidmar $5, A. Po-tochnik $10, M. Rapotes 50c, A. Zadnik $1, Mrs. A. Urban-čič $1, F. Prhne $10, T. Grum $1, Mrs. Roberts $5, Mrs. Ar-ko $1, Mrs. ICrebelj $2, F. Zimmerman $2, M. Gerbec 50c, Mrs. Knauss $5, C. Haj-dinjak $2.75, F. Pirman $2, F. Žbašnik $1, F. Skully $1, J. Burgstaller $1, M. Vrečko $5, F. Semich $3, Mrs. Rom $25, L. Meshnig $1, F. Suha-dolnik $1, A. Plemel 25c, J. Peshel $2, J. Kerzich 50c, M. Chernich 50c, K. Murato $1, J. Zelko $5, Mrs. Traiber 75c, Shircel Fam. $25, J. Bri-šnik $4, F. Ulchar $1, N. N. $5, M. Strlekar $1, B. Miro-slavich $1, Mrs. Cvenk $5, B. Pruss $1, A. Spinich $2.50, M. Straus $3.25, M. Klemene C. Stukel $1, Dr. sv. Lovrenca čtev. 63 KSKJ, Cleveland $2, A. P. Domitrovich $1, J. Kachever $5, P. Evans $2, M. Jereb $1.50, Mrs. Urbane $2, J. Vidmar $5, K. Ko-chevar $1, Rev. F. Sedej $1, B. Sedmak 25c, J. Potokar $25, J. Adamič $2, J. Stark $1, M. Strančar 75c, N. N. $1, J. Gerbeck $2, T. Mohar $2, E. Smolich $1, M. Kol-man $2, T. Zdešar 50c, F. O-šaben $2, F. Deželan $2, F. aRiner 25c, E. Oswald $2, A. Stopar $1, Mrs. Ribich $2, J. Krže $1, Mrs. Skulj 50c, Mrs. Zakrajšek $2, J. Maren $2, Mrs. Marold $1, J. Korosich f 1, M. R. Korosich $1, J. Ve- lič $1, M. Sodac 50c, F. Drasler $1, M. Gorše $1, F. Zorko $1, J. Cajnar 50c, Rev. P. Sprajcar $20, N. N. 50c, M. Thal-čič $5, R. Zaic $1, A. Virant $5, J. Zaman $1, A. Smre-kar 50c, M. Mihelčič $5. Za lučke — A. Zupančič 5Cc, M. Rapotes $1, M. Po-glajn 50c, Mrs. Vidmar $2, Mrs. A. Grdanc $1, Mrs. I. Hlad 50c, Mrs. M. Rigler 50c, Mrs. Bošiglav $1, F. Per-hne $1, Mrs. Strukel $1, Mrs. Gliha $2, T. Grum 50c, Mrs. Krantz $1, F. Petrič $1, Mrs. Zelko $1, Mrs. Jelenčič 50c, Mrs. Arko $2, M. Struna $1, Mrs. Stepic $2, N. N. $3, M. Perhne $3, J. Godec $1, Mrs. Kodeh $1, Mrs. Jerman $1, M. Gornik $1, M. Hudolin $1, T. Malley $1, M. Prostor $1, N. N. $2, M. Kovačič $10, Mrs. Arko $1, M. Puc $1, A. Smrekar $1, M. Avsec 50c, F. Sternisha $2, J. Prišel $2.50, M. Hrovat $1, A. Stebelj $5, J. Kervin 50c, F. Hren 27c, K. Bicek 50c, F. Pirman $1, Mrs. Bayuk 50c, J. Hočevar $1, M. Sodac 50c, T. Rozich $2, M. Pogačnik $1, M. Klop-čič $1, M. Bretchie $1, L. Russ $3, M. Lustick $2, J. Judnich $1, M. Bizjak $1, J. Bregar 50c, Mrs. Kelter $1, K. Košmerl 50c, J. Baker 60c, A. Kobal $2, D. Riems $1, F. Kastigar $1, M- Mrak 50c, F. Semich $1, Mrs. A. Dolčič $1, F. Ulcher $1, M. Meznarich $1, A. Zadnik $1, F. Kmet 50c, C. Kovačič $2, L. Požar $1, M. Otoničar $1.50, P. Vesel $1, M. Sivic 50c, J. Pritav $2, F. Prelož-nik $1, F. Hodnik 50c, A. Schmuk $1, A. Intihar 5Cc, A. Plemel 75c, J. Peshel $1, A. Shircel $5, Mrs. M. Shircel $1, S. Perše $1, Mrs. Feren-chak 60c, Mrs. Bogolin 40c. Mrs. Starman 50c, J. Kerzich 50c, A. Lokanc $1, M. Bajuk $1, L. Verbek $1, F. Mela-vec 50c, V. Deslič 50c. M. Jerič 50c, J. Gnidica 50c, F. Tomsich 50c, F. Koprivnik 50c, M. Zupančič $1, R. Šimenc $1, R. Šimenc $1, S. Zore $2, J. Zaman 50c, C. Fischer 50c, M. Gombach 50c, M. Veržuh $1, A. Matkovich $1, J. Kašček $1, P. Podgoršek 50c, A. Premetz $1, J. Hočevar $1, M. Stukel 50c, F. Fink $1, J. Repar 50c, M. Sadar 50c, M. Hribovšek 50c, M. Rapotec 50v, A. Oklesen $1, H. Nachtigal 50c, M. Pa-vlovčič 25c, G. Raly $1, A. Polis $2, J. Vidmar $1, J. Kočjan 25c, A. Zidar 25c, T. Mohar 50c, T. Zdšar $1, A. Premetz $1, F. Deželan $3, M. Otoničar $1, Mrs. Zatko-vich $2, J. Janezič 25c, F. Govže $1, J. Pajk $3, Mrs. Ribich 50c, J. Krže 50e, M. Stefančič $1, C. Filips $1. Za Apostolat — M. Sodac $20, Mrs. Bošiglav $10, T. Zgonc $10, M. Najninger $10, M. Panchur $10, T. Košir $10, G. Košir $10, A. Ro-pret $10, I. Ropret $10, I. Najninger $10, F. Struna $10, M. Struna $10, A. Struna $10, H. Demšar $10, J. Demšar $10, A. Urick $10, A. Hussein $20, M. Malovrh $10, T. Rolich $10, M. Otoničar $10, A. Plut $20, J. Zelko $10, P. Mauser $10, M. Otoničar $20, F. Stonich $10. Za Baragovo Zvezo — T. Zdešar $5, F. Drasler $1, A. Schuster $25, M. Tkalčič $5, M. Ivančič $4. Za Molitveno fronto — I. Bambich $2, M. Gerbec 25c, M. Jamnik $1.25. 2033 W. 22ND PL. CHICAGO, ILL. ....Za S ir—A.atajkrO,Ušzšv Za Stari kraj — A. Urick $4. Za sv. maše — Mrs. J. Se-dmak $1, K. Judnich $2, M. Selak $7, A. Možina $5, J. Žitnik $5, L. Castello $3, J. bhiltz $1, M. Kalovich $2, J. Mihelich $3, I. Bambich $i, M. Šimec $3, M. Rapotes $1, M. Poglajn $1, J. C. Genova $5, Mrs. Kalister $3, T. Zdešar §8, M. Redeye $1, Druš. sv. Kristine $5, Mrs. M. Kostanšek $5, Mrs. Jarc $5, Druž. J. Bradač $5, Mrs. Praznaski $1, K. Turk $1, Mrs. C. Verbič $3, Mr. Mrs. Chickens $1, Mrs. Svetek $1, Mrs. Strukel $1, Mrs. M. Ro-pret $2, Mrs. Bošiglav $2, Mrs. Krall $7, Mrs. Vrh $6, J. Russ $3, Mrs. Kidd $3, A. Krizančič $1, Mrs. L. Zupančič $5, A. Grosdanich $4, Mrs. Gliha $2, T. Grum $1.50, Mrs. Roberts $18, Mrs. Jelenčič $1, Mrs. C. Grainer Sr. $5, J. Miklavčič $6, M. Barle $3, Mrs. Stepic $1, J. Godec $1, Mrs. Lindič $1, Mrs. Kodeh $1, Mrs. Hočevar $3, Mrs. Troha $5, M. Russ $2, Mrs. G. Knauss $5, T. Malley $1, F. Kovačič $2, M. Prostor $4, Mrs. Bobnar $3, A. Volčanšek $2, F. Ker-znik $3, M. Kovačich $15, Mrs. Ponikvar $1, Mrs. No-vasek $2, Mrs. Zdešar $1, Mrs. Golinar $5, M. Vučko $10, J. Lindič $10, J. Lindič $2, P. Lavrich $22, J. Kuk-man $1, Mrs. A. Korelc $1, Mrs. Arko $8, M. J. Grdina $15, V. Svete $5, Mrs. Grego-rich $3, Mrs. Prepodnik $1, M. Puc $5, Mrs. Krebelj $3, J. Puzel $3, A. Smrekar $1, A. Gornik $2, F. Zimmerman $1, M. Avsec $5.50, M. Ber-bec $2, A. Žitnik $2.50, M. Miklich $5, J. Hočevar $2, Mrs. Knauss $1, F. Sternisha $2, A. Trepal $1, R. Kaučič $1, J. Prišel $2, T. Banich $1, J. Kerznar $3, M. Hrovat $5, J. Zupančič $5, R. Prhne $5, J. Judnich $3, R. Kočjan-čič $1, J. Kervin $1.50, A. Zupančič $1, F. Pirman $2, A. Jerman $2, M. Klepec $8, J. Hočevar $2, F. Iltz $2, A. Grahek $1, F. Zbašnik $1, J. Adamič $1, A. Urick $1, M. Sodac $1, M. Pogačnik $2, A. Vončina $3, J. Trošt $2, K. Govednik $1, M. Klopčič $2, S. Startz $2, M. Benich $1, F. Janezich $8, F. Skullv $1, J. Smrekar $2, M. Hochevar $1, M. Lustik $1, J. Petkov-šek $2, A. Drassler $1, A. Kolšek $1, Mrs. A. Derganc $1, Mrs. Sekula $2, J. Judnich $1, J. Perhaj $2, J. Zaje $2, F. Gregorich $2, A. Ho-chevar $1, M. Hochevar $1, B. Hren $3, M. Mohorko $2, F. Drasler $1, F. Urajnar $1, A. Treven $1, M. Ajster $5, U. Lovko $5, R. Kromar $5, Mrs. Kelter $1, P. Truden $3, P. Stimac $3, R. Gabrielčič $5, M. Rabich $1, F. Mivšek $1, J. Schmidt $1, A. Kobal $5, D. Riems $1, F. Semich $6, H. Turk $2, M. Ferk $1, J. Gornik $1, F. Ulcher $2, M. Nosan $3, F. Perušek $3, J. Hochevar $1, M. Turk $, A. Terlep $1, A. Zadnik $2, M. Fabian $1, M. Malover $3, C. Kovačič $1, M. Otoni-čar $8, M. Zakrajšek $3, P. Prah $1, M. Intihar $5, A. Mačerol $5, M. Hochevar $5, C. Repasky $3, C. Roseman $2, J. Gosak $1, A. Rudman $1, J. Vidmar $1, P. Kokal $1, F. Preložnik $2, A. Intihar $1, J. Hočevar $3, Mr. Gabriel $10, M. Sivic $1, A. Miholič $1, J. Svete $1, Mrs. Lovrin $1, F. Starman $14, J. enica $1, M. Wolsič $1, Maizel Fam $5, T. Muhič $3, M. Petan $1, A. Komatar $3, Mrs. Fajfar $2, Mrs. Mlakar $5, Mrs. Marentich $1, J. Ze-leznik $1, M. Bavetz $5, J. Beribak $2, Mrs. Fabijan $2, F. Terlep $1. A. Kozjek $3, A. Muha $1, P. čemažar $2, Mrs. Miketich $3, Mrs. Sa-mich $3, Mrs. Omers $2, M. Jackson $3, L. Mladich $1, J. Oblak $1, M. Kure $2, M. Jakše $1, K. Murato $4, J. Zelko $10, J. Zelko $5, A. Lokanc $1, Mrs. Stiglitz $3, J. Sraj $3, M. Bajuk $5, M. Evanich $1, S. Može $1, R. Jenich $2, L. Verbek $2, F. Kožina $1, J. Vidergar $5, J. Pauc $1, F. Mihalik $2, A. Schuster $1, M. Kunstek $3, J. Vesen $1, Mrs. Widmar $2, Mr. Oblak $1, F. Tom-sich $2, J. Cajnar $1, J. Va-lovlek $1, A. Smolnikar $1, S. Grahek $1, A. Virant $5, R. Mihovič $1, M. Zupančič $1, R. Semenc $5, Mrs. Bokal $5, M. Hrovat $2, M. Ho-ge $1, J. Gorjanc $1, C. Fischer $4, J. Petrovčič $4, B. Naglich $5, Mrs. čič $1, J. Mihelitz $1, P. Podgoršek $3, M. Kofal $5, J. Brišnik $1.50, J. Habjan $2, A^Premetz $1, M. Perušek $3," M. Anzich $1, M. Bizjak $2, M. Lavsh $2, S. Marolt $1, M. Svigelj Umrli so sledeči naročniki: Louis Judnic, Cleveland, O. John Kness, Cleveland, O. Zastopnik in dobrotnik lista. Mrs. M. Hegler, McKinley, Minn. Zahvaljuje se Bogu, Mariji Pomagaj in Frideriku Baragu za pridobljene milosti: M. Trontel, Mrs. U. Ambrose, Mrs. Rom.