ALEKSANDER BLOK, DVANAJST Aleksander Blok je bil ustvarjalni sodobnik naše modeme; predvsem, lirik. Začel je kot simbolist, zaverovan v svet sanj in ljubezenskih skrivnosti, ki ga je zaprt vase izpovedoval v zelo osebnem, težko razumljivem jeziku. Kakor drugi njegovi sodobniki je strastno iskal resnico in napovedoval polom starega sveta in prerod v boljše, pravičnejše življenje. (Kako je bilo to splošno v zraku, dokazuje med drugim tudi Cehov s Trepljevom v Utvi, zlasti v prvem dejanju.) A kljub Blokovim odmaknjenim in šifriranim podobam je že tedaj pozvanjala v njegovih pesmih domača ljudska ustvarjalnost in se oglašala — domovina. Tako seveda ni bilo več daleč do romantike in njenega sveta. Ob prvi ruski revoluciji (1905) je Blok doživel prelom, ki ga je usmeril bolj k življenju, k »umetnosti velikih strasti« in »globokemu toku" misli«. Zavedel se je svojih dolžnosti in odgovornosti pred ljudstvom in družbo. Kot tenkočuten odsev časa in njegovih tokov je postal glasnik tedanje Rusije na meji dveh svetov, vse bolj pa tudi že borec za človeka, kar se je še posebej pokazalo ob oktobrski revoluciji, ko je izpovedal svojo vero v novega človeka in v novo umetnost, prežeto z ruskim revolucionarnim patosom, v vseljudsko umetnost za vse. To je uresničil zlasti v pesnitvi »Dvanajst«, ki ga je ponesla v svet in postala umetniški dokument velikih oktobrskih dni. Tako se je Bloku mla- dostna, dekadentno bolna, mistično individualistična fantazija o polomu sta- rega sveta vrnila kot stvarna, zrela zgodovinska vizija novega sveta. Slovenci smo to vrhunsko Blokovo pesnitev dobili dosti zgodaj, ob deset- letnici njenega nastanka (1928), in v drugi izdaji po tridesetih letih, ob štiri- desetletnici oktobrske revolucije, obakrat po zaslugi prevajalca Mileta Klopčiča, Obe izdaji sta bili lepo sprejeti, seveda pa je prva pomenila vse več kot samo goli prevod. Odstrla nam je zaveso proti vzhodu, takrat še prepovedanemu, a zato toliko bolj mikavnemu in skrivnostnemu. Bloková pesnitev (nad tri sto verzov) je za prevajalca trd oreh. Iz več razlogov. Prvič: napisana je bila na dušek, tako rekoč v dveh dneh, pri čemer je šlo pesniku bolj za trenutne posrečene podobe in domisleke kot za klasično umirjenost in tudi formalno dognanost. Iz te ustvarjalne vročice izvira pisana menjava ritmov in rim, verzov in kitic, sloga in prijemov. Drugič: »Dvanajst« je vrh in hkrati povzetek vsega Blokovega dela. V dvanajstih poglavjih d dvanajstih rdečih gardistih je zajet velik del Blokovega pesniškega razvoja od mladostnega čustveno razgibanega in zanesenega, a v podobah in besedah zastrtega simbolista pa do zrelega slikarja oktobrske stvarnosti, ko je že mojstrsko obvladal tehniko, jedmatost in ekonomiko besede in svojo ustaljeno galerijo podob in šifer. In še tretjič: »Dvanajst« je klasična pesnitev. Domala vsak verz je že citat, neštetokrat ne le naveden, temveč tudi deklamiran, tako da ima pesnitev za prevajalca tudi v tem svojo dodatno patino. Kako se bere slovenski prevod? Zelo lepo in polno. Kolikor je v njem manj tiste primarne dramatičnosti in neposredne dinamike, fragmentarne 320 nedogovorjenosti in nekakšne vulkanske eruptivnosti Blokovih čustvenih »tre- nutnih posnetkov«, toliko več je v njem (seveda zaradi drugačnega, poustvEir- jalnega izhodišča) literarne oblikovne dognanosti in resnobne zrelosti; namesto Blokové igrivosti, sproščenosti in tudi raztrganosti imamo pri Klopčiču pove- zanost, razumno ublažitev dn ustalitev preskrajnih, preenkratndh domislekov in podob. Klopčič se je dobro zavedal, da mora prevajalec takega pesniškega dela, kot je Blokovo (z vsemi že omenjenimi značitnostmi, kjer je pikolovska oblika po črki postranskega pomena in gre predvsem za vtis), prevajati spro- ščeno in se rajši oddaljiti od suženjsko formalne posode izvirnika, od njegovih rim, in dolžine verzov ali neprevedljivdh iger kot pa od čustvene in miselne vsebine. Klopčič je sicer ohranil vse oblikovne posebnosti izvirnika, vendar je ravnal s tem suvereno in se nI suženjsko oklepal predloge. Redko naletiš na verz, ki bi mu želel še večje sočnosti, plastike in neposrednosti. Mogoče bi se še najprej spotaknil ob vojaški termin, ki se nekajkrat ponovi, na primer: »Stoj! Kdo tam, kdo? Naprej!« za rusko: »Cto vperedi? Prehodi!« Mogoče bi bilo udarneje kar kratko: »Kdo je? Naprej!« (brez rime »kdo« na »nebo« v pri- hodnji vrstici, saj bi zadostovala asonanca »kdo je« : »naprej«). Podobno: »Kdo je tamkaj? Naj se vda!« za rusko: »Kto ješče tam? Vyhodi!« Klopčič je posrečeno posnel tudi ljudski ton (tretje poglavje) in revo- lucionarno udarnost, hlastnost in Blokovo naivno monumentálnost. Naravno neprisiljene so Blokové podobe in lepo prilagojena slovenščini je menjava ritmov. Kitica, ki mi še ni najbolj všeč, je v 7. poglavju: Iz-za udali bedovoj V ognevyh jeje očali, Iz-za rodinki puncovoj Vozle pravogo pleča,, Zagubil ja, bestolkovyj, Zagubil ja sgorjača... ah! 1928: Nje oči so kot plameni, kakor zublji so žareče; a na desni, na rameni, znamenje ima rdeče — pa sem se, bedak, zaljubil, jo ubil in se — pogubil!... Ah! 1957: Rožna je imela lica, ogenj ji v očeh je bil, pod ramenom — bradavica, njen smehljaj — ves očarljiv — mrtva zdaj je lepotica, jaz sem norec jo ubil... ah! Po svoje je bil Klopčič v teh verzih bližji Bloku v prvi izdaji, zlasti še, ker se za sedanjo oddaljitev ni odkupil s posrečeno novo formulacijo vsebine, temveč je nekam izumetničen, zlasti še verzi 2, 4 in 5. Podobna mlačnost je v prvih štirih vrsticah 11. poglavja, kjer me motita zlasti prva in tretja vrstica s pomensko šibko rimo: 1928: In tako brez blagoslova dvanajstorica maršira. Brez bojazni za življenje, brez srca in brez obzira ... 1957: In koraka vseh dvanajst v daljavo brez boga — v vihar. V boju za zastavo žrtev jim ni mar ... Čudovita Bloková prispodoba o starem svetu se mi zdi v prvi izdaji bolje prevedena, ker se mi pesjak ne zdi tako značilen za psa, kot je na primer za človeka dom: I starý j mir, kak pes bezrodnyj, Stoit za nim, podžavši hvost. 1928: In stari svet kot pes zgubljen stoji za njim in rep tišči. 1957: In stari svet — pes brez pesjaka — stoji za njim in rep tišči. 321 I idut bez imeni svjatogo Vse dvenadcat — vdal j. Ko vsemu gotovy, Ničego ne žalj... s tem sem se že vnovič dotaknil vprašanja, kakšne so razlike med prvo in drugo izdajo Klopčičevega prevoda. Razen že omenjenih vrstic in se tu in ; tam kakšne malenkosti je novi prevod v celoti veliko sočnejši, bližji Bloku, i naravnejši in izrazitejši. Poglejmo samo nekaj primerav: \ Vot tak Vanjka — on plečist! Vot tak Vanjka — on rečdst! 1928: Glejte Vanjko — kak objema! Glejte Vanjko — kak se vnema! 1957: Vanjka — fant širokopleč, in zgovoren — kar preveč! Potjažele budet bremja nam, tovarišč dorogoj! 1928: Huje bomo, bratec mili, še trpeli kot kedaj! 1957: Čaka nas še mnogo muk,, ' hujših kakor ta, sodrug! Da v sugroby puhovyje — Ne utjaneš sapoga.... 1928: kjer z viharjem sneg samo bije v zemljo raz nebo... 1957: tja, kjer sneg v plasti se zlaga — škorenj v njem ti obtiči... Otvjažis ty, šeludivyj, Ja štykom poščekoču! Staryj mir, kak pes paršivyj, Provalis — pokoloču! 1928: Proč od mene, pasja dlaka, nož v telo zaril ti bom! Stari svet — kot pasja spaka, zgubi se — ubil te bom! 1957: Grinta, zg:'ni proč od nas, z nožem te poščegetam! Stari svet — ko garjav pes, stran, sicer ti zaigram! Mislim, da je vsako podrobnejše utemeljevanje napredka in razvoja ne- potrebno, ker je razloček na dlani. V prvi izdaji je bilo še precej r'm zaradi rim, tudi nekaj izrazitih mašil, v drugi izdaji sta kvečjemu dve mašili (glej, tam) in rime so naravne in neprisiljene. Med drugim je nadomeščenih nekaj zastarelih pesniških izrazov s sodobnejšimi (ustavotvorno sobranje =r ustavo- dajna skupščina; propala je = zgubljena je; zloba, tužna zloba = mržnja, žalostna mržnja; gladni = lačni). Prevajalec je napisal tudi kratek, a zgoščen uvod o Bloku in njegovi pesnitvi, založba (Cankarjeva) pa je poskrbela za lepo opremo in preproste, a učinkovite ilustracije (Ivo Seljak-Copič). Janko Moder 322