|F
%	F».-/
* ' ■/•
K0T01IŠKI
u« misiones
CIITOLICAS
UN CARDENAL NEGRO EN LA CURIA VATICANA
Bernardin Gantin, el primer cardenal africano en la Curia Romana, tiene 55 anos; naeiö en Toffo, archidiöcesis de Cotonü (antiguo Dahomey, Afiica Occidental, hoy Repüblica Populär de Benin), el ? de mayo de 1922. Es hi jo de un empleado de ferrocarriles. Realizö sus primeros estudios en la escuela de Dahomey. Ya en la escuela, fundada por mons. Mario de Bresillac que siempre hahia trabajado por la creaciön del clero indigena, el joven Gantin se sintiö atraido fuertemente por el apostolado misionero. Terminados los estudios primarios, pasö a la escuela de “monaguillos de Santa Teresa del Nino Jesus” para prepararse a entrar en el seminario. Era el 22 de febrero cuando por primera vez se alejo de su časa para ingresar en d ich a escuela. En 1935 entro en el seminario de su pais, en Ou'idah.
Recibio la ordenacion sacerdotal el 14 de en ero de 1951, junto con el actual arzobispo de Cotonü, sucesor suyo en la sede, mons. Chistophe Adimou, y con mons. Bernard Oguki Atakpah, recientemente fallecido, antiguo obispo de Atakpame, siendo ordenante el arzobispo mons. Louis Parisot, que durante cincuenta anos goberno espiritualmente el territorio misional de Dahomey. Apenas terminados sus estudios fuc profesor do lenguas en el mismo seminario, pero la Situation de su pais le obligo a oeuparse tambien de la enseiianza de otras materias, cosa que por otra parte hizo con gran amor y piedad pastoral. Al mismo tiempo ejercia el ministerio sacerdotal en unos cuantos puebleeitos, donde se entregö con intenso celo pastoral al didlogo con su gente, y a la asistencia social y espiritual de la mišma. Por esto, cuando en 1953 fue llamado a Roma para estudiar como alumno del Colegio de San Pedro, le par rc-cia dejar en Africa algo mäs que su propio corazön.
Ya en Roma estudiö en las Pontificias Universidades Urbaniana y La-teranense, donde obtuvo la licenciatura en teologia y derecho canönico. Cuando estaba preparando su tesis doetoral, Pio XII, el 11 de diciembre de 1956, lo nombrö obispo titular de Tipasa de Mauritania y auxiliar del entonces arzobispo mons. Parisot: recibiö la ordenacion episcopal el 3 de febrero del ano siguiente.
Su antiguo maestro, mons. Parisot, enfermo y cansado, sintiö que habia llegado el momento de dejar su grey en manos de quien pudiera proseguir el enorme trabajo de apostolado en la tierra africana. Le sucediö mons. Gantin, nombrado por Juan XXIII arzobispo de Cotonü, el 5 de en ero de 1960. Mons. Gantin se encontrö solo en un territorio lleno de problemas que exigian soluciones urgentes. El nuevo arzobispo subdividiö la archidiöcesis con el fin de poder seguir mäs de cerca las situaciones en cada uno de las partes; promo-cionö instituciones escolares y formaeiön de cateqüistas; se dedicö especial-mente al problema de las vocaciones sacerdotales, soportando sacrificios enormes para poder atender al sosten de los estudios de cuantos sentian la llama-da al sacerdocio.; dio un impulso particular a las religiones indigenas y al clero autöctono con la intenc'iön, como lo deseaba el Papa, de poder confiar las Iglesias locales al cuidado de sus propios Pastores.	(Sigue.)
K sliki noslovne strani: Obiskovalec azijskih misijonarjev v družbi s salezijancem Pavlom Bernikom. V ozadju kapelice križevega pota nasproti katedrale v Shillongu.
TAKO MISLI CERKEV...
Dolžnost božjega ljudstva
Ker je vsa Cerkev misijonarska in je evangelizacija osnovna dolžnost božjega ljudstva, vabi sveti zbor vse h globoki notranji prenovi, da bi se lastne odgovornosti pri širjenju evangelija živo zavedli in da bi vsak sprejel svoj delež pri misijonskem delu med pogani.
Vsi verniki so kot udje živega Kristusa, v katerega so vtelešeni in upodobljeni po krstu kakor tudi po birmi in evharistiji, dolžni sodelovati pri rasti *n širjenju Kristusovega telesa, da bi ga čimprej privedli do polnosti.
Vsi sinovi Cerkve naj se za,to živo zavedajo svoje odgovornosti za svet. V sebi naj goje duha prave vesoljnosti in svoje sile naj uporabljajo pri (lelu za evangelizacijo. Vsi pa naj tudi vedo, da so v korist širjenja vere Predvsem dolžni zares krščansko živeti. Njihova gorečnost v službi Bogu ■n njihova ljubezen do drugih naj vsej Cerkvi vliva nov duhovni zagon, da se bo pokazala kot znamenje, dvignjeno nad narodi, kot „luč sveta“ (Mt 5, 14) in ,,sol zemlje“ (Mt 5, 13). Tako pričevanje z življenjem bo uspelo toliko lepše, če se bo vršilo v edinosti z drugimi krščanskimi skupnostmi po smernicah odloka o ekumenizmu.
V tem obnovljenem duhu sc bodo same od sebe Bogu darovale molitve in spokorna dela, da bi s svojo milostjo dal rodovitnoslt delu misijonarjev, ybuja!i se bodo misijonski poklici, pritekla bodo za misijone potrebna sredstva.
Da bi pa sedanji položaj Cerkve v svetu v zadostni meri spoznali prav 'si kristjani in da bi slišali glas množic, ki kličejo: „Pomagaj nam!‘, je treba o misijonih tako poročati, tudi z uporabljanjem sodobnih družbenih občil, da bodo občutili misijonsko dejavnost kc|t svojo in odprli srce za tako obsežne in silne potrebe človeštva ter jim mogli hiteti na pomoč.
Koncilski odlok o misijonski dejavnosti Cerkve.
S1RASNI ANGEL
že kot lazarist, je Gnidovec hodil spovedovat v Begunje na Gorenjskem, kjer so imele usmiljenke na skrbi kaznilnico za dekleta in žene. Nekega zimskega četrtka, ko je bila strašna plundra, je prednica Veronika Iglič prosila Gnidovca, če se lahko pelje z njim do železniške postaje v Lescah s kočijo. Sedela bo na „kozlu“, pri koči jazu; ne zadaj, kjer bo škof. Ob dogovorjeni uri sta ga prednica in kočijaž zaman čakala. Škof je že odšel pet kilometrov daleč po listi brozgi. Prednici je bilo hudo. sestram nerodno in temperamentna s. Kerubina je zapisala ob tem spominu: „Videle smo. da je vsak angel strašen“.
Ob tem vprašanju Gnidovčevega celibata, ali čistosti sploh, se gotovo mora ustaviti „hudičev advokat“. Našel ne bo nič. Kvečjemu to, da je Gnidovec pretiraval. Morda ne toliko, da obvaruje sebe, ampak da drugim ne daje pohujšanja.
Če kdo, so bili srbski oficirji prepričani, da katoliški duhovniki ne žive vzdržno, ker je to po njihovih pojmih kratkomalo nemogoče. Saj so celo pravoslavni duhovniki s posmehom gledali na neoženjenost katoliških duhovnikov. In vendar so isti oficirji, celo taki, ki so uporabljali zelo srbsko-zamaščen slovar, govorili o „enem edinem svetniku“ (to je pri njih pomenilo predvsem čistost) - in to je bil Gnidovec.
Grafolog D’ Alfonso trdi, da se „je moral boriti proti telesnemu teženju“. To bi dokazovalo, da je bil v Gnidovcu spolni nagon normalno razvit. Iz njegovih zapiskov pa sledi, da je bilo njegovo glavno vprašanje krotkost. Zato si je tudi izbral krotkega škofa sv. Frančiška Šaleškega za vzornika, ko je bil imenovan za škofa. To sta storila tudi Baraga in Slomšek. Enkrat samkrat stoji v zapiskih prošnja za popolno čistost.
Gnidovec je nekako prehitel samega sebe, svojo naravo, ko je vsklajal v osebnost tudi spolni nagon. Pokora je bila njegova spremljevalka od mladih nog. Ni zaupal samemu sebi in bežal pred nevarnostjo. Kasneje verjetno zanj to ne bi bilo niti potrebno. Razlog, da je bil včasih pretirano odmaknjen ženskemu svetu, celo in posebej redovnicam, je iskati bolj v tem, da ne bi z ničemer dal pohujšanja.
Toda to obvladanje in vsklajanje svoje spolnosti v harmonično osebnost kristjana in potem svetnika je šlo skozi strašno noč čutov. V tem je res „strašni angel“.
Njegovi sodobniki iz zavoda, iz vrst lazaristov in iz juga, se spomnijo, kako je prenašal mraz. Ozeblih, zatečenih rok, ki so neštetokrat krvavele, ni zavijal ne zdravil.
Kot škof se je navadil, da je poleti in pozimi hodil popolnoma enako oblečen. Njegovi posti so šli čez mero, posebno ko je bil na potovanjih. Izredna sramežljivost, ko na potovanjih ni mogel najti niti primernih stranišč, ga je napotila, da je izredno malo jedel in pil samo Vodo. Doma - tako trdijo sestre — ni kazal nobenih posebnosti in se je hranil normalno.
Posluževal se je tudi „staromodne“ pokore: biča in spokornega Pasu vse dotlej, dokler mu duhovni vodja tega ni zabranil, ker je bilo hjegovo telo že preveč izmučeno. Postelja je bila velikokrat nedotaknjena, spal je na tleh ali noč prečul v molitvi.
Kdor ve, kako se Skoplje v poletni vročini kuha kakor v kotlu, si lahko misli škofa z majco in talarjem, klobukom in morda še suknjo, ki jo je izjemno obesil na roko. Takega ga kaže fotografija z njegove misijonske poti: v eni roki suknja, v drugi kovček z mašnimi potrebščinami. Enako poleti in pozimi!
Nikjer ni mogoče razbrati, kako je Gnidovec prebredel mladostne krize. Edini zapisek je iz pripovedovanja njegovega prijatelja Mihelčiča, ki pravi, da je bil Gnidovec nedolžen in čist in v tem pogledu na njem ni opazil najmanjše stvari.
Tako je bilo v zavodu, tako v Misijonski družbi in isto v skop-Ijanski škofiji.
S pokoro škof Gnidovec ni samo svojega telesa krotil, ampak je delal tudi pokoro za druge. Saj je dobro poznal svet. Malo je gledal, a dosti videl. Prav on, ki ni pustil, da bi sestre prihajale v njegovo sobo, ki ni pustil redovnicam niti prstana poljubiti, prav on je kot kaplan ustanovil Marijino družbo za dekleta, vodil celo pevski zbor, se zavzemal za padla dekleta v Srbiji, kamor so jih za „belo trgovino“ klicali in najemali lastniki kavarn. Videl je škodo, videl je greh, a ni bežal. Hotel je reševati. A četudi je sam moral gaziti po blatu, se je zgodilo tisto, kar tako lepo pravi sv. Vincencij usmiljenim sestram: naj bodo kot sončni žarek, ki sije tudi na blato, a nič ne izgubi na svoji čistosti.
Znano je bilo, da je strogi Gnidovec v spovednici bil mil in blag. Heka sestra pravi: „čisto drug“. Tudi vojaki so radi prihajali k njemu k spovedi.
Danes hi težko razumeli njegovo zadržanost. Vzgojitelja, ki je fantiča pogladil po glavi, je opomnil, da tc ni primerno in bi lahko drugi razumeli, da ima kak privilegij. Sestram je naročil, da morajo obstati dva metra pred njim. Svoje telesne tegobe je prenašal, ker je bil preobčutljiv v svoji sramežljivosti, da bi naprimer pravočasno poskrbel za operacijo hemoroidov. Tako pa je pri hoji in jahanju in slabi prebavi! Velikokrat krvavel, da se je za njim po poti poznala krvava sled.
Zase je bil do kraja skromen. Kot škof je imel dva para čevljev, dva para nogavic, eno suknjo in talar. Ko je srečal reveža, mu je podaril suknjo in doma prosil g. Dorčiča, da mu za nekaj časa posodi svojo.
Ko je leta 1933 hudo zbolel, sta prišla k njemu dva moža, da bi
pred njima napravil oporoko, škof je rekel: ,,Ta postelja, ki na njej ležim, ni moja. Drugega pa tudi nimam nič“.
Ko je papež Pij XI. videl to izposteno postavo, ga je baje prijel in zahteval, da mora več jesti.
„Največja pokora“, - kot lepo pravi mons. Zakrajšek - „njegove postaje križevega	pota“ pa	so	cerkve in kapele,	ki jih je zidal po raz-
sežni škofiji. Prav	pri vsaki	je	naletel na nebroj težav, ki sta jih zmogla
premostiti le njegovo neomajno zaupanje in njegova železna volja. Vsak drug bi omagal.
Kakor pa je	bil do sebe	strog, neizprosen,	je bil do drugih zelo
obziren. Grafolog	pravi, da	je	pred „družabnim	življenjem sicer bežal,
a je bil zelo vljuden, sila rahločuten in dobroten“.
Že v zavodu se je držal pravila, da morajo dijaki imeti dosti tečne hrane. Žal med vojsko tega ni mogel doseči in to ga je bolelo. Ko je v Prizrenu ustanovil malo semenišče, je odločno naročil: „Vedno naj imajo zadosti hrane. In hrana naj bo tečna. Ti potrebujejo več, ker se morajo učiti in ker rastejo.“
Tako tudi od duhovnikov ni zahteval, kar si je sam nalagal. Celo spodbujal je tega in onega, naj pazi na zdravje.
Tudi zaradi te težke spokornosti „strašnega angela“ je bil Gnidovec mnogim tuj. Niso ga razumeli. A on je hodil svojo pot: skozi noč čutov, v noč duha in slednjič v noč vere. Kljub skopim zapiskom moremo to sklepati čisto dosledno; ali obratno: Gnidovca drugače razumeti ne moremo, ali ga vsaj ne prav razumeti.
Takega škofa v teh krajih niso še nikdar videli. Zato so ga mnogi spoštovali, celo oboževali, drugi so se ga bali. Vsi pa so obstali pred njim v začudenju. Poznali so drugačne škofe. Eden njegovih prednikov škof Trokshi je po Metohiji in Kosovu hodil s puško na rami in z revolverjem za pasom v spremstvu oboroženih Albancev. Nekoč je tako oborožen vdrl v dvorišče paševega dvorca v Prizrenu in tam grozil, dokler mu niso izpustili ujetega katoličana. Gradnjo prizrenske cerkve je varoval pred napadi muslimanov z oboroženo četo.
Gnidovec je šel drugo pot, pot Frančiška Asiškega. Ni se bal za imetje, ker nič ni imel, saj je vse sproti razdal. In nihče ne ve, koliko in komu je razdajal.
Sebi je odmrl, dasi je tudi on moral čutiti svoj „jaz“, na kar rahlo namigava grafolog: „včasih mu je katero zagodla ljubezen do sebe — potrtost“. Saj tu je tisto bojišče, v srcu. Zmagati mora milost, izginiti jaz. In umiranje lastnega jaza, ne samo telesnih teženj, si je Gnidovec zadajal od mladosti. In čim starejši je postajal, tem bolj je ta „strašni angel“ umiral in po sodbi dr. Meršola zaradi izčrpanosti tudi umrl.
Imel je pravico do svoje oblike umiranja. In tudi milost si je izbrala Gnidovca takšnega, kakršen je bil. Če ga ne moremo posnemati v oblikah, načinih njegovega odmiranja, ga moramo in moremo v volji, da odmremo, predno bomo umrli.
Gledano tako, pa ta angel ni tako strašen.	F. S.
OB JAPONSKEM NOVEM LETU
O. VLADIMIR KOS S.J., Tokyo.
Sonce zahaja v zlato-oranžnem ornaiu
*n lesk zadnjega dne počiva na zelenjavi in sadju, ki so ga stojnice eeli teden ponujale za novoletno pojedino, ki najbrž ne manjka v pobeni japonski družini. Ljudje kupujejo, hitijo po ulicah in cestah, ’n čistijo - vsak bi rad začel Novo leto z očiščenim stanovanjem. Celo 2elezniške postaje čistijo. Naenkrat zdrkne sonce za obzorjem, a svetloba se še dolgo mudi nad tokijsko ravnino, tudi potem ko zadnji lcrajec prijadra na temnomodro nebesnino. čez kakih šest ur bo polnoč ln na oni strani reke Sümida bodo več kot stokrat udarili na starodavni tempeljski gong, ki se ga zaradi jasne noči čuje daleč naokoli; ^eč kot stokrat, ker je po mišljenju budistov več kot sto strasti, ki človeka delajo nesrečnega celo leto. Nocoj bom dodal k večerni molitvi Prošnjo: Gospod, razodeni se budistom, da odkrijejo po Tvojem svetem ^rižu bogastvo človeške narave! Vem, da bom prisluhnil med odmeve gonga - morda pa v velikem majhnem svetu še kdo moli z menoj, da n°va dva in bodo najino prošnjo registrirali v nebesih pod rubriko Jezusovega imena.
Zvočnik ognjegascev
Se 2 avtom premika po natrpanih cestah in svari pred požarom. Skoraj Vsako noč kje gori. In ne gre zmeraj za krivdo nemarnih kadilcev; Japonci so glede na mraz zelo občutljivi in porabijo dosti goriva; ^ Tokiu je zato navadno za eno ali dve stopinji topleje kot v okolici. Prav danes je izjavil vremenski znanstvenik g. J. Nemoto, da se moramo letos pripraviti na neke vrste „mini-ledeno dobo“, že peto te vrste lam od 16. stoletja naprej... da se bo zemlja ohladila za eno ali uve stopinji Celsija vse do 21. stoletja. Z dokaj Japonci menim tudi jaz, da razne detonacije jedrske energije nujno vplivajo na globalno etnperaturo. Profesor Nčmoto pravi, da pomeni že padec temperature 2a 3 desetinke Celsijeve stopinje občutno vremensko spremembo. Leta 1972 je japonska vlada določila vremensko ekipo za študij internacionalnih vremenskih sprememb; doslej je bila ugotovila, da od leta I960 naprej temperatura pada na severni polobli in s tem negativno ypliva tudi na zemljepisni pas od 30 do 60 stopinj, časopisi poročajo o ‘Gdnarodni konferenci vremenskih strokovnjakov v Ženevi februarja 97a- želim jim blagoslova - vreme igra bistveno vlogo pri poljedelstvu, gozdarstvu, ribolovu in vodni energiji (da omenim le nekaj važnejših Področij) in je vključeno v prošnjo Očenaša: „Daj nam danes naš t sakdanji kruh!“ (ali - kot prevaja najnovejši japonski katoliško-pro-stanski prevod Nove Zaveze: „Daj nam danes našo potrebno hrano!”)
t
Dobava energije je večni 'problem Japonske
in vlada eksperimentira s tlczv. „Sončnim programom“, ki naj doseže izkoriščanje sončne energije, zemske toplote in vodika. V tokijskem okraju šofu so pravkar dozidali tronadstropno hišo za 18 družin, ki jih bo grela in hladila sončna energija za vsoto 100 milijonov jenov (en US dolar je trenutno vreden 196/7 jenov). Naprava je eksperimentalnega značaja; če se do 1980 obnese, bo stala potem le še - 70 milijonov jenov. Po pravici povedano: vesel sem, da narava sili Japonce k razmišljanju o problemih; ta pritisk okoliščin je neke vrste milost; velika večina Japoncev našega Gospoda ne pozna in ne ve za Njegove besede, s katerimi je jasno označil človekovo odgovornost za svet, v katerem se nahaja. Znova je tudi podčrtal prastaro človekovo nalogo, da zagospodari svetu (prim. prve strani prve knjige Stare Zaveze). Na zadnji dan leta se lahko glasno vprašamo: koliko izmed nas kristjanov jih jemlje to nalogo resno in se ne da šele od okoliščin podučiti? Na zadnji dan leta si lahko izprašamo vest z ozirom na ves svet. Hvala Bogu za milost, če smo v tem letu ravnali v skladu s to nalogo vsaj z ozirom na misijone. Misijoni gradijo človekov svet. Tudi največji tehnični napredek obstane pred džunglo	brez Boga.
Danes je univerza objavila statistike
za 1978; dejansko so to statistike največje* katoliške univerze na Japonskem, za katero si lasti zaslugo papež Pij X, ki je bil univerzo ustanovil 1. 1908; lastijo si jo pa tudi vsi tisti neštevilni ljudje dobre volje po svetu in na Japonskem, ki so doprinesli denarno žrtev za uspešno funkcioniranje ustanove. In vsi tisti, ki so molili in še molijo za blagoslov, ki vsebuje tudi: s trdim delom pridobljen sloves. In temu odgovoren vpliv na japonsko družbo, če pomislite, koliko davčnih milijonov zahtevajo državne univerze in če obenem upoštevate, vi in jaz, da privatne univerze nimajo pravice do državne podpore - to se pravi, po japonskem zakonu ne potem lahko razumete, da je dolgoletni in uspešni obstoj te - in vsake druge katoliške - univerze: učlovečeni božji blagoslov. Pij X. je bil naprosil Družbo Jezusovo, da prevzame univerzo v Tokiu; ali so zato jezuiti lahko človeško ponosni na uspešno delo? Ne; ker je naš Gospod svaril, da je treba ob uspešno opravljenem delu v vsej resnici priznati: „Nekoristni uslužbenci smo.“ Kot sem bil omenil na začetku: trenutno študira na naši univerzi Sophia (po japonsko Džočit okrog 10,000,- študentov, z največjim številom na ju-ridični fakulteti, z najmanjšim na teološki; številčno na drugem mestu je študij angleščine, na tretjem Nauk o trgovskih podjetjih, na četrtem Splošno gospodarstvo. Pred leti je bila najbolj zasedena tehnična fakulteta, a z omejitvijo intenzivnega izvoza je zdrknilo povpraševanje po inženirjih; ojačeni uvoz ima za posledico potrebo po večjem številu služb v trgovskih podjetjih, in - v državnem aparatu. Profesorski zbor
* (ki pa nima medicinske fakultete in tudi ne fakultete za raziskovanje vesoljstva)	^	{■
Sodobna Japončka v narodni noši prenašata spomin na nekdanjo Japonsko.
je mednaroden: 375 jih je Japoncev, ostalih 106 rednih profesorjev pripada 23 različnim državam. Od teh 411 rednih profesorjev in na-daljnih 327 izrednih je - jezuitov 117. Ali pretiravam, ko pravim, da je za nas molitev življenjske važnosti? Molitev namreč misijonskega zaledja, ki se po časih in krajih različno močno in široko zaveda važnosti krščanske univerze in ki temu primerno prosi za specifično različne in različno potrebne milosti. Od 10,000 študentov je skoraj petsto Nejaponcev: iz obeh Amerik kakih 300, iz Azije več kot sto, iz Afrike točno 13, iz Oceanije 18, iz Evrope pa 79.
V tem ubogem okraju, kjer živim
že 18. leto in odkoder je do univerze v mestu vsaj uro in četrt z električnim vlakom, se vpliv univerze kaže na drugačen način. Revežem imponira, da živi med njimi „človek, ki uči na univerzi“ ali kakor pravijo, ,,na tisti visoki šoli, kjer se ne da vstopiti z odkupnino“. . . Toda za spoznanje konkretnih potreb in za konkretno pomoč je treba - če se le da — živeti z reveži; v tem je že prvi postopek za pomoč, ki je Jezusovemu Srcu tako draga (prim. 25. pogl. Matejevega evangelija). Jezusova milost nas po tihem priganja, da skušamo umevati svet kot okolje oseb nekje v dejansko živem okolju Božjih Oseb. Delo za misijone je izraz ljubezni do Boga, ki hoče človeka prav v osebnosti Sebi podobnega: in človek Mu je kot kristjan najbolj podoben. Kot kristjan živeč iz vere.
Prve zvezde zadnjega dne
zatrepetajo nad pritajenim mrmranjem množic in cest. Zgmp so zvezde note, ki venomer prepevajo o čudovitem Stvarniku; in ki začno muzicirati. ko* jih človek privzame v svoje srce ziT"*molitev. Toda deset-tisoči Japoncev se bodo opolnoči priklonili Kipom m znamenjem bogov, proseč sreče v novem letu. Ali ne morejo razumeti, da je Bog v svoji neizmernosti lahko le en sam? Ali ne morejo slutiti, da mora biti neskončno lep in da so strahotne slike in kipi le zmaličene poteze, v katerih se odraža človeška omejenost?
Leto 1979 je 54. v japonski dobi Šova
in po stari kitajski navadi - ki gre menda nazaj tja do Babiloncev -ima vsako leto svoje nebeško zvezdno znamenje. Leto 1979 je v znamenju — kot pravimo na Japonskem — ovce. Nekateri Japonci se čutijo tako zelo pod vplivom teh — od človeka ustvarjenih - znamenj, da pripisujejo človekovemu značaju lastnosti v zvezi z živalmi, ki jih ta nebesna znamenja predstavljajo, ko se človek rodi. Neštetokrat so me že vprašali, pod kakšnim znamenjem sem bil rojen. Ko jim odgovorim, da pod znamenjem miši - nočem reči podgane, čeprav je znamenje lahko tudi za podgano —, me takoj opredelijo, navadno le po dobrih lastnostih, n.pr. po neumorni delavnosti, po zanimanju za vse pomembno, itd.; a ne morem se iznebiti občutka, da iz vljudnosti nočejo omeniti negativnih lastnosti. Z lastnostmi pod vplivom nebeških znamenj računajo
tudi takrat, ko sklepajo o bodočnosti novega zakonskega para. Včasih skušam protestirati, češ da so znamenja plod starega kitajskega mišljenja; tako je, mi zagotavljajo, in dodajo, da je vsakdanje izkustvo že tolikokrat potrdilo tesno zvezo med človekovim vedenjem in njegovim nebesnim znamenjem. . . Vsaj jaz se lahko tolažim, da navsezadnje te nisem tako obremenjen kot podgana.
za politično stabilnost Japonske v letu 1978. Prosimo Ga tudi za leto Pred nami, o katerem ve le On, kakne nevarnosti skriva v sebi. Prvič v zgodovini vodilne japonske politične stranke so letos lahko volili novega strankinega predsednika vsi člani stranke, to je, poldrug milijon ljudi v primeru Liberalno-Demokratske stranke. Zmagal je g. öhira, Iti ga je nato parlament izvolil za novega ministrskega predsednika. Dosedanji ministrski predsednik je vladal le dobri dve let.i, vendar zdaj na koncu leta priznavajo gospodu Fükuda, da je uspel z zakonom proti nasilju v zvezi z novim mednarodnim letališčem Närita in z normalizacijo odnosov med celinsko Kitajsko in Japonsko; če se ne motim, je g. Fükuda star 75 let. Prepričan sem o blagoslovu, ki ga doseže molitev za politiko in gospodarstvo kakšne misijonske dežele. Stvarnik je ustvaril svet za blagostanje narodov in le hufiič je zainteresiran na tem, da imajo narodi ali preveč ali premalo.
Gospod je uslišal našo molitev

Ce smo kdaj zahrepeneli...
(Pesem na bregu Tihega oceana, ki je neizmeren kakor Jezusova dobrota. Pesnik upa, da bodo akordi vsakomur lahko umljivi.)
Tvoje Srce je
kakor breskev,
ki lahko vanjo ugriznemo.
Da zavriskamo,
ker ne mine nikdar.
Tvoje Srce je zvesta skala,
ko morje smrti pokrije nas in življenje prazno zapljuska z obal.
Tvoje Srce je živ orkester
z zmeraj novih melodij močjo.
Da zajokamo,
ker ne mine nikdar.
Tvoje Srce je vse ljubezen,
če smo kdaj zahrepeneli po tem, kar božje je in objema suh les.
Tvoje Srce je.
Vladimir Kos.
75 LETNICA V VANGAINDRANU
PETER OPEKA CM, Vangaindrano
75 let je prešlo od časa, ko se je začelo misijonsko delo v naši župniji. S praznovanjem te pomembne obletnice smo začeli že v torek 23. januarja na ta način, da smo se sestali vsi predstavniki cerkvenega življenja na našem jugu. Ta sestanek smo pripravljali že mesec dni preje. Duhovniki smo skupaj s škofom sestavili deset vprašanj v razmišljanje in to razdelili vsem našim organizacijam in župnijskim svetom ter prosili za odgovore. Prejeli smo teh veliko Razmišljanje o vsej problematiki življenja Cerkve v našem področju je že bila notranja priprava na zunanjo slovesnost. Na sestanku smo od ljudi mnogokaj zvedeli, čutili smo, da bi naši kristjani radi sami vzeli v roko usodo malgaške Cerkve; ne žele biti več odvisni od misijonarjev in tuje pomoči. Preje so bili ljudje kristjani bolj radi raznih osebnih prednosti in koristi. Sedaj se Cerkev tu očiščuje; kristjani ostajajo in postajajo le tisti, ki jim vera v Kristusa pomeni življenje. Kristjani so nam svetovali, kako naj delujemo v bodoče, kako naj se prilagajamo malgaškemu človeku. Zraven je pa bilo očitno, kako nas imajo radi in kako nas cenijo kot duhovne očete. Misijonarji smo to pot le bolj poslušali, malo govorili. Ves sestanek je vodil skozi vse tri dni naš škof Charles Remy.
V sredo 2. januarja so se začele tridnevne duhovne vaje za vanga-indransko župnijo, ki jih je vodil škof sam. Naši kristjani takih izrednosti v verskem življenju niso kaj preveč vajeni. Zato sem se bal, da ne bo udeležbe, a že prvi dan sem bil prijetno presenečen nad velikim Številom vernikov. Prvi škofov govor je bil že zjutraj ob pol šestih in je trajal tri četrt ure. Sledila je maša, a med mašo je škof spet govoril. Ob sedmih je bila ta pobožnost zaključena in kristjani so lahko šli vsak na svoje delo. Popoldne je bil pa spet krščanski nauk ob petih. To je bil vsakodnevni program. Vse tri dni pa je bilo vreme slabo in je deževalo, a so kristjani kljub temu prihajali. Zelo so si vzeli k srcu to duhovno obnovo. V petek zvečer je bil zaključek, v soboto zjutraj pa spovedovanje in je ta zakrament prejelo zelo veliko ljudi.
Popoldne ob 15 je bila sveta maša s krstom 72 otrok. Pri vhodu v cerkev je bil najprej sprejem in nagovor staršev z otroki, nato pa slovesni vhod v cerkev, ki je bila polna kot ob nedeljah v največjih praznikih. Ko smo stopali proti oltarju, je vsa cerkev pela na vse grlo. In Malgaši pojejo zelo slovesno. . . Spet je govoril škof in razložil, kakšnega pomena je sveti krst, da je začetek novega življenja v Kristusu. Staršem je priporočal, naj vzgajajo otroke v krščanski veri, posebno je povdaril važnost družinske vsakdanje molitve, pa navajanje k duhovniškemu poklicu, da bi iz vangaindranskih krščanskih družin vstali duhovniki, ki bi naprej vodili duhovno življenje v vangaindranski župniji, škof se je pri pridigi tako razvnel, da je čisto pozabil na uro. Sicer je pa rekel, da na tak praznik mora biti pridiga dolga, ker se tako lepo izkoristi navzočnost tolikega božjega ljudstva. Sveto mašo smo ob 6 popoldne zaključili s
Slovenski misijonarji ob slavju 75 letnice misijona v Vangaindranu: od leve na desno sede Janez Puhan CM, Janko Kosmač, Franček Kraner in Peter Opeka CM. Na drugi strani sta sedela Rado Sušnik CM in Rok Gajšek CM.
svetim krstom v lepem bogoslužju, ki ga je ljudstvo spremljalo z navdušenim prepevanjem. Med tem je pa zunaj naprenehoma lilo. Po krstni slovesnosti so se ljudje razšli na domove, a zvečer ob 8 spet prišli v cerkev.
Našo župnijo tvori 12 vasic. Vsaka vas je pripravila tri pesmi z evangeljsko vsebino. Pred začetkom tega pevskega programa je naša mladina iz središča fare vprizorila igro o poklicih. Lepo so igrali. Mal-gaši imajo izreden talent za ritem in teater. Za to igro ni bilo nobenega napisanega besedila, ki bi se ga bilo treba naučiti. Vsak igralec govori iz lastnega doživetja in poznanja. Le za to vedo preje, za kaj naj gre, kako naj se igra razvija in kakšen mora biti zaključek. Potem se je začelo petje. Zvrstili so se najprej oni iz župnije Vangaindrano, nato pa še povabljeni kristjani iz ostalih misijonov našega področja, iz Ranomene, Ankarane, Manambondro, Matange in Midongvja. Cerkev je bila nabito polna, tudi zunaj jih je ostalo mnogo, ki so pa bolj delali nemir, kajpada, ker niso dosti slišali, pa so se po svoje kratkočasili, če je bila zapeta Pesem ritmična, ji je sledilo burno ploskanje. Ob polnoči, ko je bil program izčrpan, smo končali s skupno pesmijo in škofovim blagoslovom. Ko so se ljudje vračali na domove, so bili veseli, nekateri so vriskali,
drugi metali kamenje na pločevinaste strehe, da je bobnelo (kar je tu običaj), in dan se je kar lepo končal.
V nedeljo zjutraj smo ob 7 začeli zvoniti z obema zvonoma. Kar na lepem se je prikazalo sonce, ki ga deset dni ni bilo na spregled. Kristjani so se še bolj veselo začeli zbirati, vsi v prazničnih oblekah. Posebnost je bilo to: Za to obletnico je naš župnijski svet dal narediti
1.000	maje z napisom o naši obletnici in besedilom: „I KRIRTY NO ARAHINTSIKA“ - „MI GREMO ZA KRISTUSOM“ Lepo je bilo videti vso mladino v teh majcah, ki so jih nekateri nosili z velikim ponosom.
Naši zvonovi so tretjič zapeli in procesija se je začela pomikati proti cerkvenim glavnim vratom. Kc smo vstopili v nabito polno cerkev, je bilo zunaj še najmanj toliko ljudi kot v cerkvi. Tudi naši bratje protestanti so prišli v velikem številu. To pot so svoje nedeljske molitve in bogoslužje doživljali kar v katoliški cerkvi; med mašo, posebno med „ofrom“ so prepevali svoje protestantske pesmi. Tako je bil ta naš praznik tudi lepo ekumensko srečanje.
Ko smo pristopili k oltarju, smo slovesno bogoslužje začeli z mal-gaško himno; navzoče so bile tudi vse krajevne oblasti. Nikdar še nisem čul peti malgaško himno s tolikim občutjem. Nato se je začela slovesna peta maša. Starejši kristjani so prosili, če bi smeli ob tej priliki peti latinsko gregorijansko „Miša de angelis“. Z veseljem smo jim odobrili in peli so zelo slovesno, dočim je mladina med tem bolj molčala in poslušala svoje starše. Ko pa so prišle na vrsto domače, novejše pesmi, je pa mladina poprijela in so starejši bolj poslušali. Ob tem prazniku je imelo staro in novo svoj čas in svoje mesto. Med pridigo je škof govoril, kaj naj ta jubilej pomeni vangaindranskim kristjanom. Najprej naj se Kristus ukorenini v antaisaško srce, tako obogateni, naj se oni sami bolj zavzemajo za širjenje evangelija med rojaki in drugimi mal-gaškimi rodovi. Povdaril je tudi, da krščanska vera ni vera belih, kljub temu, da so jo posredovali beli misijonarji. Kristus je za vse ljudi enako, tudi za antaišake, in Kristus ni nikjer in nikomur tujec. Med mašo je blo v cerkvi silno vroče, vsi smo se potili, kot da bi nas kdo polil z vodo. Po pridigi je bil sprejem starejših žena v Marijino legijo, nakar je sledilo darovanje za faro, kar je trajalo celo uro. Med ofrom so izmenjaje se peli katoličani in protestanti. Med mašo je 25 otrok prejelo prvo sveto obhajilo. Maša se je končala ob pol dvanajstih. Nato smo šli v procesiji ven iz cerkve in se pomaknili k prostoru, kjer mislimo sezidati farno dvorano, ki naj stoji v spomin 75 letnice vangaindranskega misijona. Škof je sredi ploskanja, plesov in petja blagoslovil temeljni kamen. Povdaril je, da bodo to dvorano sami postavili, se pravi, da bodo največji del stroškov krili vangandranski kristjani sami, pa četudi bi zidali tri leta. No, jaz osebno sem sicer optimist, a pravim, da bomo lahko veseli, če bomo gradnjo končali v teku petih let. Naši kristjani so doslej zbrali zanjo 1.000 dolarjev. Misijonska blagajna bo plačala streho, vse ostalo bodo morali žrtvovati kristjani sami.
Ko smo končali z blagoslovitvijo temeljnega kamna za farno dvorano, je bila ura točno poldan in zvonovi so zazvonili za angelovo češ-čepje. Sledilo je bolj slovesno kosilo, petje, domači plesi, igre, zvečer pa
za zaključek še film. šele ko je bilo vse končano in so bili ljudje po večini že na svojih domovih, se je spet ulila ploha. Praznik je prešel v y lepem vremenu in sploh srečno potekel. Hvala Bogu!
A večjega pomena je bilo ob tem praznovanju našega misijonskega jubileja to, kar se je doseglo v srcih ljudi: duhovna obnova naše župnije. Vesel sem bil kristjanov, ki so veliko žrtvovali, da je bilo vse v redu organizirano in opravljeno. Mladi so pobelili cerkev in jo po mladinsko okrasili; opazoval sem, s kakšnim zanimanjem in veseljem so se lotili tega dela in ga izvršili. Zavedali so se, da delajo za svojo cerkev. Za nas misijonarje je največ vredno, kadar vidimo, da se naši verniki zavzemajo za življenje cerkvene občine in za njen bodoči razvoj. Mi delamo po svojih skromnih močeh, ostalo prepustimo Bogu.
V naslednjem Vam navajam nekaj statističnih podatkov verskega življenja in delovanja v našem misijonskem področju, kar naj bi bil slovenski malgaški misijon“. To je ves južni del naše škofije. V tej statistiki nista obsežena delokroga gg. Franca Buha in Jankota Kosmača, ker spadata v drugo pastoralno področje v središču naše škofije.
Dušni pastir	Kraj	štev. kristj.		Kate- hum.	Kate- histov	Ses- ter	Praktič. ltatolič.
Peter Opeka	VANGAINDR.	4750	10	-	9	700
Rado Sušnik	EETOAFO	100	0	1	-	30
	Manasoa	150	0	2	-	40
	Sevakidy	120	3	1	-	50
	Morafeno	15	15	1	-	20
Janko Slabe	MATANGA	750	0	1	-	200
Janez Puhan	MANAMBONDRO	250	15	1	-	100
	Nosibe	80	5	1	-	30
	Sandravinany	20	30	2	-	30
Franc Kraner	MIDONGY	360	10	2	-	80
„	Befotaka	25	0	-	-	15
,,	Andranolalina	50	0	-	-	30
Rok Gajšek	RANOMENA	450	10	1	4	140
„	Ambongo	350	5	1	-	20
,,	Sahavia	50	5	1	-	20
„	Matavay	40	10	1	-	35
„	Hazomena	10	5	1	-	10
„	Vohitrapanefy	30	5	1	-	10
„	Ambatolaya	0	20	1	-	10
„	Mahatsara	7	10	1	-	10
„	Ambalakondro	10	5	1	-	15
,,	Berokoha	5	10	1	-	10
„	Anapotatra	2	10	1	-	5
..	Ambalatsipaky	70	5	1	-	10
® duhovnikov		7694	188	24	13	1610
število vseh prebivalcev v področju „slovenskega misijona“ je 161.000.
AZIJSKE MISIJONARJE SEM OBISKAL
L. L. C.M. (Nadaljevanje.)
K MISIJONARJU PAVLU BERNIKU V SHILLONG
Železniška postaja v kraju Siliguri, odkoder naj bi se z br. Kešpretom odpeljala v kraj Gauhati in od tam z avtobusom naprej do salezijanca Bernika v Shillong, glavno mesto Assama, ki zdaj spada v indijsko državo Meghalaya, je bila polna preprostega indijskega ljudstva. Prvi vlak, ki sva upala kako nanj priti, je imel priti šele malo čez 18. uro. Med ljudstvom so sem pa tja pohajali številni prosjaki, ki so znali biti kar nadležni, posebno otroci, pač tako naučeni. Ker sem imel nekaj drobiža, sem ga dal skupini prosečih malčkov, a to je videlo več drugih, pa sem bil naenkrat obdan od njih, a jim nisem imel več kaj dati, pa je bilo bolje tako, kajti če bi še ti od mene kaj dobili, bi se s celega dolgega perona zgrnili k meni. .. S Kešpretom nisva imela druge rešitve kot umik in sva se oddaljila v druge kolodvorske prostore.
Nekaj pred prihodom vlaka prinesejo in postavijo pred tir, po katerem bi imel priti vlak, mizo in k njej sedeta dva železničarska uradnika. Pohitiva tja in opaziva, da oddajajo tistim, ki so imeli prostore 1. razreda rezervirane, liste z navedbo voza in kupeja. Br. Kešpret je poprosil, da kak prostor najdejo tudi za naju, pa mu je uradnik odgovarjal, da naj počakava, če kakega potnika z rezervacijo ne bo. Med tem prisopiha vlak, ki pa je 'imel čakati na postaji kakih deset minut. A potniki so vsi prišli in moža z mizo sta odšla. Pristopi pa k nama kuli, ki trdi, da nama bo poiskal prostor na vlaku, če mu nekaj dava, pa že izgine. Jaz se pri tem malo oddaljim, a že se med množico pririne do mene br. Kešpret, češ, mož je dobil za naju prostor v poštnem vozu, če mu dava 20 rupij, 'in naj torej hitiva do tja, kjer naju čaka. V tistem trenutku pa vlak potegne in odpelje brez naju naprej. Vsi vozovi, celo oni prvega razreda so bili prepolni in pri vratih so se kot grozdi obešali potniki, ki se še niso mogli zriniti v prenapolnjeno notranjost. Kakor je bilo hudo, da se nisva mogla odpeljati s tem vlakom, sem pa razumel, kako bi mi bilo z bolno nogo nemogoče stoje potovati med množico v drugem razredu, pa se tudi vpraševal, v kakšnih okoliščinah bi v tistem poštnem vozu brez sedežev prebila dolgo vožnjo.
S tem sem se tolažil, a s skrbjo gledal naprej. Povprašava, kdaj odpelje naslednji vlak. Odgovor: šele malo pred 1. uro ponoči. A da bi dobila rezervacijo sedeža, ni misliti, saj so že za teden dni naprej oddane... Brat Kešpret povprašuje, kje v mestu so salezijanci, ker je vedel, da so nekje, in načrtoval, da greva vsaj za nekaj časa k njim. Pred kolodvorom je bilo polno rikšov s tricikli. Eden od njih zatrjuje, da ve, kje so, in da naju lahko popelje tja. Najameva dva tricikla, ker na enem je bilo premalo prostora za oba in vso prtljago. Spredaj je vozil oni, ki je pravil, da ve za pot, in br. Kešpret, sedeč za njim, zadaj je vozil tricikelj in jaz na njem. Pot se je vlekla skoraj eno uro. Bila je polna tema, le ob cesti stojnice s karbitnimi svetilkami. Pa se je izkazalo, da rikša ne zna dobro poti, večkrat je namreč ustavil in smo povpraševali za pot naprej.
Končno po neki stranski poti pridemo do salezijanskega zavoda, ki je kil razsvetljen. Brat Kešpret pogumno vstopi. Njegovi sobratje so bili ravno 1'1'i večerji, pa naju povabijo zraven. Tudi tu je bil ravnatelj Italijan, ob njem pa kakih pet sobratov Indijcev, med njimi duhovniki, kleriki in bratje laiki. Po večerji naju ravnatelj in sobratje vodijo nekoliko po njihovi postojanki. Radi velike teme nisva veliko videla. Pravili so nam, da so šele °d leta 1973 tu in da imajo šolo s 400 fanti, pa da se dobro razumejo s krajevnimi oblastmi. Videla sva, da je zanje čas za počitek, in sva sc odlomila, da se od prijaznih salezijancev posloviva. Na kolodvor nazaj so naju Peljali s hišnim džipom, zagotavljajoč nama, da imava 90% verjetnosti, Oobiti kak prostor na nočnem vlaku.
Ura je pa bila šele 21 in do prihoda vlaka je bilo še skoraj štiri ure. l'-am se dejati ves ta čas, kje malo počiti in zadremati ? Kolodvor je v vseh prostorih poln ljudi, ki po vsem vedenju niso čakajoči potniki, ampak kuliji in reveži, ki čez dan prosjačijo ali kaj pomagajo, noč pa kar po tleh prespe. 7elo sva morala paziti, da nisva na nikogar stopila, ko sva se prebijala iz Prostora v prostor. Domala vse ljudstvo, moški, ženske in otroci so bili °deti v umazane bele rjuhe, v katere so se zavili, pod glavo pa položili še kako cajno, da jim je služila za zglavje. V notranjih prostorih že radi slanega zraka nisva mogla vzdržati, pa tudi sesti nisva imela kam, čeprav je kilo znotraj bolj tonlo, dočim je bilo zunaj že kar hladno. Kljub temu sva šla na peron in tam med po tleh ležečimi in spečimi ljudmi našla skoraj prazno klop, na katero sva sedla, se zavila vsak v svoja oblačila in skušala zadremati.
Pa nekaterim hindujcem blizu naju menda ni bilo za spanje, zlasti otroci v razcapanih cunjah so se pehali sem in tja. Neki možak si je privoščil "Večerjo: iz cajne je vzel več takozvanih „capati“, kar je na poseben način Pripravljen kruh, kot ga dobiš po vsej Indiji: kak cm debelo zvaljano testo v obliki oblatov, ki imajo kakih 20 cm premera, pa pečeno tako, da ostane mehko ih sveže. Na te „capati“ je nadeval nekaj drugega in zavžival. Okrog njega pa so čakali in moledovali trije otročiči, od 6 do 10 let stari, dva lantliča in deklica. Ne vem, ali so bili njegovi ali ne. In ko se je možu zazdelo, je od capati odtrgal kos in ga vrgel po tleh, kakor pri nas vržemo Psom, otroci so se pa vrgli za grižljajem po tleh v borbi, kdo ga bo prvi Pobral in zaužil. .., kot da bi bili psi tudi oni...
Ko se je to pretresljivo „večerjanje“ ob najini klopi končalo, je desetina deklica s šestletnim, skoraj nagim fantičem zlezla ob meni na klop, spravila nanjo tudi otroka, potem se pa vlegla zraven njega in ga s svojim telescem skoraj docela prekrila, da ga je zavarovala pred nočnim mrazom. Seveda njuno spanje ni moglo biti trdno, oba je moralo pošteno zebsti, zato sta se neprestano preurejala, iskaje večje zavarovanosti pred mrazom. Zasmilila sta se mi oba, pa nisem imel, s čimer bi jima pomagal, saj je bilo Se meni v plašču kar hladno.
Poskušal sem tudi jaz malo zadremati, pa, ni šlo. Kajti kakih 5 m od mene se na lepem začne starejša Indijka dreti nad skupino dedcev, ki so menda nekaj dražili; ker tudi br. Kešpret jezika teh krajev ne razume, Pisva mogla ugotoviti, za kaj gre. A kazalo je, da je ženska ali malo slaboumna ali pijana. Dedci so jo le še in še dražili in vpitje je naraščalo. Nekaj Judi tam okrog se je zbudilo in obstopilo prepirajočo se skupino. Vse to je
trajalo tako dolgo, da se je od nekod prikazal bosonogi indijski policaj z dolgo palico v roki in napravil konec zbadanju in ženskinemu kričanju. Žena se užaljena oddalji od skupina in sede na tla tik zraven moje klopi, izmed gub odela izvleče cigareto, jo prižge in med neprestanim govorjenjem s samo seboj razmišlja svojo bedno usodo. Ostali vsi spet poležejo po tleh in zadremajo, le eden si pripeva neko indijsko popevko. Ves kolodvor je kot ena sama spalnica, vse leži po tleh, le midva sediva na klopi in čakava, zraven naju pa premraženi fantič, ki ga razmršeno dekletce greje s svojim telescem...
Ko sem doživljal to bedo okrog sebe, sem si mislil, da civiliziranemu človeku tu ni vedno lahko. Brat Vidmar nama je malo preje, ko smo bili še skupaj, dejal: Kdor vzdrži v Bengaliji 30 let, gre gorak v nebesa... Da, sem si mislil, to prilagojevanie in vživljanje v primitivno okolje, ki misijo1-narja marsikje obdaja, je pač nemajhna pokora. In naši misijonarji, ki so bili oziroma so v Bengaliji že nad 30 let, imajo torej nebesa zagotovljena.
Končno pride težko pričakovani vlak. Potnikov, ki bi vstopali in 'izstopali, je v tej uti veliko manj. Moj dragoceni spremljevalec stopa od sprevodnika do sprevodnika in prosi za kak prostor. In neverjetno: Eden od njih nama končno v prvem razredu preskrbi kupe s štirimi pogradi; v njem je sicer sedel potnik, ki pa oči vidno ni imel pravice biti tam in ga je sprevodnik enostavno odslovil. Midva sva kajpada doplačala za vsakega od naju okrog 00 rupij (kakih 12 dolarjev), a sva to storila z največjim veseljem, saj sva komaj čakala, da greva kam naprej proti cilju in da se zlekneva... Malo sva se uredila, potem pa polegla po tapeciranih ležiščih, ki pa so bila brez vsakega perila. A kdo bi tedaj gledal na to! Počutila sva se presrečna in sva trdno zaspala, med tem ko je vlak drdral naprej.
Ko je posijalo sonce, v kupe, sva se zbudila. Na kakšno umivanje ni bilo misliti, kajti stranišče (I. razreda!) je bilo v obupnem stanju. Ob 12 se nama začne oglašati glad in si kupiva na neki postaji šop banan. Začenja pa pritiskati vročina. Pokrajina postaja nekoliko bolj hribovita. Pripeljemo se do zelo široke reke: Brahmaputra. Brat Kešpret ve povedati, da onkraj reke kmalu dospemo v Gauhati. In res, vlak počasi, počasi med predmestji zapelje na postajo tega kraja in izstopiva.
Iščeva avtobus, ki naj bi naju peljal v mesto, pa nama povedo, da so vsi prostori za avtobuse vnaprej oddani za več dni, posebno pa v tem času, ko so pred durmi neke volitve. Pa sva šla najprej v restavracijo, da se okrepčava. Nato sedeva v taksi na tri kolesa (taka motorna vozila so v manjših indijskih mestih zelo v rabi, hitra in cenena) in se peljeva k salezijancem, ki imajo tudi v tem kraju postojanko. Kot povsod sva tudi tu nad vse prijazno sprejeta. Z njih pomočjo telefonirava v Shillong in glej, dobimo r.a telelcn samega Bernika, tedaj nekaj nad GO let starega sale-zijanca-duhovnika, ki je mene sicer že poznal s klasične gimnazije v Ljubljani, kjer je on obiskoval menda četrto, jaz pa že osmo. No, jaz se ga nisem iz šole spominjal, pa sem tako prvič v svojem življenju zaslišal njegov blagi glas — vsaj po telefonu. V skrbi, da po obisku Bernika takoj dobiva sedež na letalu in se vrneva hitro nazaj v Kalkuto, poprosiva vedno bolj prijazne Kešpretove in Bernikove sobrate, da naju spremijo na kako
Misijonar Pavel Bernik SDB z obiskovalcem in provincialom v družbi salezijanskih
novincev.
letalsko agencijo, a nam ponudijo, da gre z najinimi listki eden od njih sam to iskat — in res se čez nekaj časa že vrne z zagotovljeno vožnjo, ki naj bi naju dva dni kasneje povedla iz Gauhatija ob 2. uri popoldne proti Kalkuti.
Preostalo je še vprašanje, kako v Shillong, Ni bilo druge možnosti, kot s taksijem, pa še tega je bilo težko- dobiti. Tako kot je marsikje v Indiji, se nas je stlačilo vanj poleg šoferja kar pet: midva, dva Sikha in ena potnica. Pokrajina, po kateri smo se vozili, je bila že bolj gričavasta. Pot je bila kar dolga in se je vila bolj in bolj navzgor. Srečavali smo domačine z mongolskimi obrazi, može in žene, ki so nosili na hrbtih tovore v mesto. Ob cesti smo videvali posamezna bivališča teh gorskih prebivalcev, njih koče,
večinoma grajene iz bambusa in s slamo krite, dokaj lične, nikjer okrog hišic nobenih smeti ali umazanije, pač pa ob njih velike skladovnice enakomerno žaganega lesa, ki ga domačini pripravljajo, vežejo v butare in peš odnašajo v mesto naprodaj.
V Mawlaju, ki je del Shillonga, nismo takoj našli salezijanskega zavoda. V kraju je že kar precej cerkva, pa je voznik mislil, da so salezijanci že kar pri prvi. A smo le prišli. Misijonar Pavel Bernik nas je že pričakoval in zelo vesel pozdravil. Stal je pred nami v belem talarju, z belo brado in temno čepico na. glavi, ves preprost in ljubezniv. Tu imajo salezijanci bogoslovnico s precej veliko cerkvico s stolpom. On sicer na živi stalno tu, semkaj le prihaja za duhovno vodstvo bogoslovcev. Njegovo stalno bivališče in glavni delokrog je v drugem delu Shillonga, kjer imajo salezijanci novicijat. Prav tedaj pa je imel opraviti v zavodu bogoslovcev. Predstavil nas je predstojniku Indijcu in peljali so naju takoj k večerji, pri kateri je bilo že vse zbrano. Po večerji me je misijonar Bernik povabil, da grem z njim v kapelo, kjer imajo bogoslovci še duhovno misel in molitve pred počitkom. To pot naj bi jim jaz spregovoril, kajpada v slovenščini, ki bi jo Bernik sproti prevajal v angleščino. Čeprav sem bil malo utrujen, sem rad sprejel povabilo in pred oltarjem kakim 50 bogoslovcem malo obrazložil, odkod in zakaj sva prišla z njih sobratom Kešpretom. Toplo mi je bilo pri srcu, ko sem gledal pred seboj toliko bogoslovcev, nekaterih že tik pred posvečenjem, ki bodo' čez nekaj let kot duhovniki že orali misijonsko ledino, tam, kamor misijonarji od zunaj ne morejo več prihajati, kdo ve kod vse po Indiji. Spomnil sem se, da marsikaterega teh bogoslovcev pomagajo vzdrževati slovenski misijonski dobrotniki, zlasti koroški rojaki, in sem v tistem trenutku še posebno močno doživel odličnost tega misijonskega sodelovanja.
Po tem srečanju s salezijanskimi bogoslovci sva šla s Kešpretom k počitku. Zjutraj sva z misijonarjem Bernikom somaševala, malo s pomočjo latinskega, malo pa slovenskega besedila, ob sodelovanju brata Kešpreta. Po maši sem se spravil v sobo in si nekaj zapisal iz Bernikovega življenja in krajevnega misijonskega dejstvovanja, kar sem prejšnji večer zvedel od njega.
Misijonar Bernik se je rodil blizu Škofje Loke leta 1917. V misijone je šel izredno zgodaj, že kot 17 letni srednješolec, salezijanski novinec, in sicer v Indijo, kjer je najprej v Tirrupatturju dokončal gimnazijske študije in pa filozofijo, nato pa kot asistent deloval 4 leta, dve v samem Tirrupatturju, ostali dva pa v škofijskem semenišču. Od leta 1941 do 1944 je študiral bogoslovje v Tirrupatturju in bil tamkaj 1. 1944 posvečen v duhovnika. Nato je deloval 2 leti v Sonadi pod Hima'ajo (kjer se je bil br. Kešpret skupaj z bi. Vidmarjem na našem potu v Darjeeling pred nekaj dnevi za časek ustavil), nato pa v škofijskem semenišču v Madrasu 5 let. Zatem so ga predstojniki poslali bolj na sever, med gorske rodove: 3 leta je deloval v salezijanskem študentatu v Kotagiri, od leta 1955 do 1959 je bil v Shillongu, v zavodu v Mavvlai (kjer sem se tedaj jaz nahajal), nato 4 leta spet v salezijanskem študentatu, v Yerkot, potem pa kar 11 let kot župnik in dekan v Nagalandu, kar smatra za čas svojega najbolj cvetočega in najdražjega mu misijonskega delovanja. Zdaj je torej v Shillongu, kjer silno blagodejno vpliva na formacijo salezijanskih novincev 'in bogoslovcev kar v dveh za-
Pred katedralo v Shillongu.
v°dih, ob nedeljah pa pomaga pri dušnem pastirstvu po farah v mestu in °kolici. Delokrogi tega še ne starega misijonarja so bili torej doslej zelo ''azlični, marsičemu se je bilo treba prilagoditi, marsikaterega indijskega Jezika se učiti —■, a misijonar je ostal vedno isti gorečnik za širjenje božjega kraljestva v Indiji kot takrat, ko je 17 leten odšel na delo v to deželo.
Ti kraji nekdanjega Assama, na, severu Indije, ki imajo večinoma prebivalstvo mongolskega izvora, so izmed najbolj krščanskih v Indiji. Saj je *e polovica prebivalstva krščena, bodisi v protestantski bodisi v katoliški Cerkvi; protestantov je manj, čeprav so le-ti prišli na delo 40 let preje kot Katoliški misijonarji. Gorski rodovi so po veri animisti, zato veliko bolj sprejemljivi in odprti krščanskemu oznanilu kot pa hindujci in mohame-danci v dolini. Zanimivo pa je, da v teh rodovih — pri Kasijcih in ostalih —
prevladuje še matriarhat, se pravi, da je žena važnejši element v družbi. Tako na primer pri njih deduje po starših ne najstarejši sin, ampak — najmlajša hčerka. To vse morata upoštevati tako Cerkev kot civilna zakonodaja. Prebiva pa tod okrog okrog 150 različnih rodov, katerih vsak ima svoj jezik. Kakih 6 rodov je že doseglo vsaj neko državno samostojnost, kajti niso se hoteli povsem podreti centralni indijski vladi. Tiste dni so bile ravno volitve v pokrajinsko skupščino. Zmagal je kristjan, katerega sin je novinec pri salezijancih. Ta del indijske države je torej prelep cvet in sad misijonskega dela tod. ki so ga gojili predvsem salezijanci, med njimi več let tudi naš Pavel Bernik.
Povabili so naju k zajtrku, po zajtrku pa smo šli s hišnim avtomobilom po mestu Shillongu. Najprej smo pozdravili krajevnega nadškofa in njegovega sodelavca. Nadškof je domačin, sodelavec pa italijanski misijonar, ki ima velike zasluge za razvoj škofije. Poleg škofije je veličastna katoliška katedrala, zidana v obliki križa. Pred njo na drugi strani ceste pa je lepo urejen prostor za verske slovesnosti na prostem, z velikim križem in krasnim križevim potom v kapelicah z reliefi. Obiskali smo veliko salezijansko šolo, ki ima tudi obširno tiskarno. Nato smo se podali v salezijanski novicijat, kjer stalno živi naš misijonar. Tu smo v družbi provinciala-domačina in drugih sobratov kosili, potem se pa z novinci zabavali na dvorišču. Tu se pripravlja na vstop v salezijansko družbo nad 40 kandidatov iz dveh indijskih družbenih provinc. Z razigrano mladino (vsi novinci so bili v belih talarjih) smo se lep čas zamudili, potem smo šli pa z zavodskim avtom malo naokrog po hribih, odkoder smo imeli lep razgled na celotno mesto Shillong in pokrajino okrog. Po vrnitvi je misijonar Kešpret telefoniral sestram Marije Pomočnice, ki tudi v kraju delujejo, da sta mi dve prišli prevezat rano na nogi. če sem hotel nadaljevati pot okrog slovenskih misijonarjev, sem moral pač tudi za to poskrbeti. Hvala Bogu, da sem se ob br. Kešpretu povsod pri salezijancih počutil kakor doma!
A prišel je čas za slovo od dobrega gorskega ljudstva, od prijaznih salezijancev in od dragega misijonarja Pavla Bernika, ki je obžaloval, da morava tako hitro naprej. Naslednje jutro smo vstali že ob 5. uri in maševali, ob 5.45 pa že pohiteli z zavodskim avtomobilom do avtobusne postaje. Po prisrčnem slovesu od nepozabnega Pavla Bernika s Kešpretom sedeva v avtobus, ki naj nas odpelje na letališče v Gauhati. Na poti se ustavimo v naselju, da se okrepčamo. S Kešpretom stopiva v zelo preprosto gostišče. Tam naju pozdravi skupina mož-domačinov Kasijcev, ki potem sedejo za svojo mizico. Naročiva kavo in „puri“ (na olju ocvrt krušni oblat) z grahkom-A ko hočeva plačali, strežnik pove, da so že plačali oni moški. Stopiva k njim, da se jim zahvaliva, pa nama smeje povedo, da so vsi salezijanski duhovniki-domačini, župniki po okoliških hribih, ki se vračajo od rekolekcije v Shillongu, kjer so naju tudi videli z misijonarjem Bernikom in pri škofu... Kako nekaj krasnega je to duhovniško in redovniško bratstvo, ki druži v Kristusu vse narode v eno samo družino! Hvala Vam. gorski salezijanski dušni pastirji s podhimalajskih hribov, da ste mi dali tc doživeti!
, ,To srečanje je bilo pač kot ocvirk na že itak prelepi obisk k misijonarju Pavlu Berniku.
(Sledi.)
i>o
M AXISMOXSKEaW ig SVETU
KITAJSKA ostaja misijonskemu delu še vedno nedostopna. Sredi razsula nekdanjega cvetočega misijona so le tu in tam še pojavi zvestobe veri in Cerkvi. Zgodovinar in strokovnjak za cerkvena vprašanja na Kitajskem P. Wei je obiskal Kitajsko. On je bil pred prihodom komunistov časnikar v Šanghaju. Potem je odšel v tujino in bil v Rimu posvečen v duhovnika. Na Kitajskem se je mudil nenavadno dolgo — tri mesece. Njegova glavna skrb je bila, odkriti ostanke Cerkve. Po njegovi trditvi je od nekdanjih 145 škofov, ki so delovali še leta 1949, ostal samo eden in ta je zaprt v •Šanghaju kot politični zločinec. Znano je, da so sicer veljavno posvečeni škofje posvetili na svojo roko, brez pristanka Vatikana, 45 škofov. To je bilo med leti 1957 in 1962. Rim teh škofov še do zdaj ni priznal. Tudi od teh jih živi le še trideset. Nimajo pa med seboj nikake povezave. Kar je med duhovniki in verniki povezave, je tajna. O tem pa seveda P. Wei ni mogel kaj prida zvedeti. Je pa mnenja, da bi Vatikan nujno moral priznati te škofe, ki edini še žive na Kitajskem, saj so posvečeni veljavno, samo ne dovoljeno. Naj bi Sveti sedež te škofe priznal in skušal z njimi navezati stike, kolikor bo „politična odjuga“ to dovoljevala. S tem bi se le nekako vzdrževala Cerkev do časa, ko bo misijonsko delo spet možno. Uradnega pa do zdaj ni bilo nič izrečenega.
UGANDA je prav za stoletnico obstoja misijona doživela velik pretres. Praktično ves narod se je uprl nasilnemu Idi Aminu in s tem se je tudi katoliška Cerkev osvobodila neprestanega strahu. Amin je bil musliman in je nasilno branil svoj položaj in muslimansko vero. Računajo, da je dal pobiti 300.000 ljudi. Tudi sedanji predsednik Yusufu Lule je musliman, a vsi trdijo, da je trezen človek. Bil je prej univerzitetni profesor. Kmalu se je umaknil v Tanzanijo in zdaj bo vodil Ugando do naslednjih volitev. Katoličani ga cenijo, ker je pošten, širok, brez kake naperjenosti do krščanstva ali posebej do katoliške Cerkve. Ugandsko ljudstvo, ne glede na rodove ali vero, pa je pod nasiljem Idi Amina doživelo toliko strahu, da nikdar več ne želi imeti diktatorskega režima. Tako je upati, da se bo praznovanje stoletnice katoliškega misijona lepo dokončalo. Kar pa je bilo pod prejšnjim režimom žrtev - in teh ni bilo malo -bodo blagoslov. Tako so prepričani misijonarji. Ta preobrat daje upanje, da se bo katoliška Cerkev v Ugandi lepo razvijala, saj je junaško prenašala terorizem preteklih let.
VIETNAM--KAMBODŽA ali Kampučija po novem, ti dve imeni sta bili več mesecev na prvih straneh časopisov. Ozadje je znano: Sovjetska zveza - Kitajska. Nas zanima Cerkev. Pod prejšnjim režimom Pol Po-
ta je umrlo ogromno ljudi. Cerkev pa je praktično, prav tako kot v Laosu, izginila. Vietnamska Cerkev trpi malo manj, a vseeno je v težki borbi za obstoj. Kar pa daje upanje in tudi krepko lekcije Evropi in Ameriki, so duhovniški in redovniški poklici. Težko si kakšen Amerikanec ali Evropejec predstavlja, kaj v Vietnamu stane mladega fanta, da postane duhovnik. In vendar kljub šikanam, nasiljem, strahovanju dotok ni zamrl. Pred komunistično zasedbo je bilo znano, da ima Južni Vietnam med vsemi misijonskimi pokrajinami največ poklicev. Celo ta tragika je bila, da zanje ni bilo prostora v semeniščih in so jih morali odklanjati. Zdaj je prostora še manj, ker so semenišča mnoga zaprta. A Cerkev je živa in išče nova pota za vzgojo duhovniškega in redovniškega naraščaja.
ZAMBIJA prav tako praznuje stoletnico misijona. Obenem pa praznuje tudi dvajsetletnico obstoja ustanovitve redne cerkvene hierarhije. Danes je v Zambiji devet škofij, od teh jih sedem vodijo škofje domačini. Misijonarji so sicer še v večini tujci, a delo za domači naraščaj z leta v leto napreduje. Pred 50 leti (tudi obletnica) je bila ustanovljena apostolska prefektura v Lusaki, glavnem mestu Zambije. Ob ustanovitvi je škof imel osem duhovnikov in 13 redovnih bratov. Danes ima Lusaka sama 16 obsežnih župnij. V lusaški nadškofiji pa je 190.000 vernikov, 78 duhovnikov, 37 misijonskih bratov, 160 redovnic in 143 cerkva. Torej kar trije jubileji: stoletnica misijona, petdesetletnica lusaške škofije in dvajsetletnica redne hierarhije v Zambiji. Nam je ta afriška dežela toliko bliže, ker v njej delujejo naši slovenski misijonarji.
AFRIŠKA GVINEJA je v veliko težjem položaju, kot je bila Uganda
pod Idi Aminom. Predsednik Macias, prav tako patološki tip človeka, izvaja nepopisni teror. Okoli sebe ima zdaj „gardo mladine“, ki je zmožna na njegov ukaz največjih zverinstev. Polovico naroda je že zbežalo v sosednje države, celo ena njegovih žena. Ime ji je bilo Monika. In zdaj je v državi pod smrtno kaznijo prepovedano dati kateremukoli dekletu to ime. Vse to se dogaja v deželi, ki je 90% krščanska. Katoliška Cerkev je praktično prepovedana. Okoliške države vedo poročati, da je en sam misijonar - starček še tam in nekaj malega domačih duhovnikov, ki pa se moraja skrivati. Odkar so pregnali španske redovnice, verjetno ni tam prav nobene več. In zanimivo: o vsem tem terorju se ne govori ne v Združenih narodih ne v političnih časopisih kjerkoli na svetu. Predsednik sam redko zapusti palačo, ki so jo zgradili Francozi, čuvajo ga pa Kubanci. Domačim ljudem ne zaupa. Če bo beg šel v tej smeri naprej, kmalu ne bo več delovnih ljudi v Gvineji. In takrat se lahko zgodi podobno ko v Ugandi, da bodo Gvinejci sami napravili „pohod“ v svojo lastno deželo, da vržejo raz prestol Mačiasa Nguema, ki se sam razglaša za „re-šenika“ Gvineje.
KOMUNISTIČNA ANGOLA je lani doživela nekaj lepega. Iz Meksike je šlo 17 klarisinj, da ustanove samostan v Nuovo Rodondo. Pot zanje je pripravil frančiškanski misijonar Rai-mundo Lopez. Želel jih je že pred leti in zdaj z veseljem sprejel škof Kamwenho. Rad bi 'imel v svoji škofiji kontemplativne redovnice, ki bi za apostolsko delo molile in žrtvovale svoje življenje. Pristna ideja Male Terezije! Seveda ima škof upanje, da bodo sestre kmalu lahko dobile tudi domači naraščaj. Tako Cerkev ne le
Pri krščanskem nauku na vasi.
životari, ampak živi celo v deželah, kjer vladajo komunistični režimi.
V SIERRA LEONA je kar šest odstotkov prebivalcev gobavih. To pomeni 600.000 gobavcev. Je pa vsa dežela na nizki razvojni stopnji, posebno še v zdravstvenem pogledu. Povprečna starost misijonarjev je zelo visoka in le s težavo opravljajo svoje tiapcrno delo. Dežela pa je še daleč od tega, da bi bila pokristjanjena.
JAKARTA, glavno mesto Indonezije, kjer deluje slovenska uršulinka s. Hočevar, je uvrščena med svetovna vele-
mesta. Bliža se že šestim milijonom prebivalcev. Veliko je naravnega prirastka, veliko dotoka z dežele. Tudi katoliška Cerkev je - sredi muslimanske večine - v porastu. Leta 1965 je bilo 39.000 veinikov, danes jih je 130.000. Letni prirastek je osem tisoč: 3.000 otrok, 3.000 priseljencev in
2.000	odraslih novokrščencev. Vsako leto je treba ustanoviti dve novi župniji. Mnogi se že imajo za katoličane, ko še niso krščeni. Pri štetju se jih je označilo še enkrat toliko za katoličane, kot pa jih je vpisanih v matičnih knjigah. To pomeni, da Cerkev pridobiva na ugledu in da krščanstvo sega v duše.
S FILMOM O SLOVENSKIH MISIJONARJIH — OKROG PO MISIJONSKEM ZALEDJU
L. L. C.M.
Ko sva - br. Kešpret SDB, M je filmal in fotografiral moje obiskovanje slovenskih azijskih misijonarjev, dokler je mogel z menoj, in obiskovalec sam, ki sem ob nadaljnih srečanjih fotografiral za diapozitive - nadlegovala misijonarje, da so bili za slikanje na razpolago, sem jim pravil, da bom vse to kazal njih slovenskim misijonskim prijateljem in dobrotnikom po svetu, pa so bili še bolj zadovoljni in pripravljeni. Ko je bil po povratku film izdelan ter tudi slike pripravljene, sem se zares odločil, da grem po slovenskem misijonskem zaledju, in sem to pot nastopil dobro leto potem, kar sem se vrnil z azijskega obiskovanja. Posebno sem želel ljudem pokazati poldrugourni barvni film, ki je bil sicer nem, pa sem ga kajpada mislil razlagati.
Film namreč prikaže tiste misijonarje žive., in to je veliko pomembnejše, kot pa, če jih vidimo le na mrtvih skioptičpih slikah. Poleg tega je br. Kešpret pravi mojster v filmanju in je razna srečanja in ostalo zelo spretno posnel, da se splača gledati.
Nisem si pa delal utvar, da bi film s slikami zanimal slovensko občinstvo sploh; vso zanimivost ima to oboje predvsem za ljudi, ki imajo radi i ase misijonarje, z njimi čutijo, zanje molijo, zanje žrtvujejo in jim še drugače skušajo pomagati. Vedel sem, da bodo le-ti radi prihiteli k predvajanju, tudi če ga ne bo mogoče napovedati predčasno in tudi če čas ne ho najbolj prikladen.
NA PRIMORSKEM
Prvo srečanje sem imel na Tržaškem. Voditelj Marijinega doma na Via Risorta 3 dr. Jože Prešeren me je povabil, da sem se kar tam naselil, in v nedeljo 1. aprila popoldne se je tamkajšnja velika dvorana povsem napolnila, večinoma z Marijinimi družbenicami, pa tudi z drugimi rojaki iz Trsta ir okolice; med njimi je bilo tudi nekaj duhovnikov in redovnic. Ob tej priliki m; je poverjenica „Katoliških misijonov“ Dora Kosovel, sestra misijonarke s. Erneste Kosovel, ki deluje v Tanzaniji, prinesla lepo vsoto naročnin na list, še več pa darov za slovenske misijonarje in misijonarke.
Po drugournem kazanju me je salezijanec Štuhec z avtom odpeljal v župnijo Nabrežina, kjer naju je župnik Brecelj najprej povabil na večerjo, potem naju je pa popeljal v prenapolnjeno malo dvorano v samem župnišču, kjersem spet razvil program o slovenskih misijonarjih. Tam sem bil posebno vesel lepega števila navzoče mladine. Pozno ponoči me je župnikov sorodnik Marjan Brecelj odpeljal nazaj v Trst v Marijin dom.
Naslednji dan sem se odpeljal v Gorico, kjer sem zvečer v cerkvi sv. Ivana po slovenski maši številnim vernikom podal isto snov. Tudi tu je
bilo navzočih nekaj duhovnikov in sester. V Gorici mi je prelat dr. Humar, ki na Goriškem veliko pomeni in je med drugim od smrti blagopokojnega Gregorca naprej poverjenik za vse slovensko goriško misijonsko delo, že Preje izročil naročnino in darove v tiskovni sklad KM, pa tudi veliko: pomoči slovenskim misijonarjem; pri predvajanju filma in slik pa ni mogel biti navzoč, ker je bil zadržan na nujni in važni seji.
NA KOROŠKEM
Iz krajev Slovenskega Primorja v italijanski državi me je pot povedla v Avstrijo. Ko sem pomolil na grobu velikega misijonskega sodelavca dr. Ignacija Lenčka, ki je pred leti umrl v Grazu, sem pri moji sestri tamkaj Pokazal film in slike sorodnikom, ki so se v ta namen zbrali in od katerih j!h je veliko prišlo iz domovine. Tam me je čakalo pismo vodja slovenskega dušnopastirskega urada v Celovcu, Jožeta Kopeiniga, ki mi je napovedalo program predvajanja na Koroškem.
V Celovec sem se odpeljal iz Graza kar z avtobusom. Na postajo me je prišel iskat nad vse uslužni Jože Kopeinig, ki me je pospremil v slovensko koroško središče, v poslopje Družbe sv. Mohorja, kjer je med drugim tudi slovenski Dušnopastirski urad. Tam sem pozdravil misijonsko Uradnico Marijo Demšar, ki lepo vzdržuje zvezo z Baragovim misijoniščem in oskrbuje razdeljevanje „Katoliških misijonov“ po Koroškem in Avstriji. ^ njo sva tud’ razčistila nekatera viseča vprašanja. Popoldne me je dobri Kopeinig popeljal v Kulturni dom v Tinjah, kjer naj bi tiste dni jaz bival 'n odkoder bi me vozili na misijonska predvajanja na raznih krajih. Med vožnjo mi je Kopeinig na moja radoznala vprašanja pripovedoval, kako je bilo z njihovim nedavnim potovanjem v Indijo. Če se ne motim, je bil to Prvi slovenski skupinski obisk misijonskih krajev pod misijonskim vidikom. Udeležilo se ga je menda 17 popotnikov, potovanje je pa trajalo kakih 14 dni. Predvsem so želeli obiskati nekaj semenišč, v katerih študirajo bogo-slovci-domačini, ki jih koroški Slovenci s svojimi prispevki pomagajo vz-drževati.» Obiskali so med drugim veliko salezijansko bogoslovnlco v Bangalore, pa škofijsko semenišče v Pooni, obisk, ki jim je ostal v posebna toplem spominu. Imeli so v načrtu tudi srečanje z vsaj dvema slovenskima '"Misijonarjema: Jožetom Cukalom in Pavlom Bernikom, pa tega na žalost ujso doživeli radi nepredvidenih sprememb v potovalnem načrtu. Misijonar Bernik je celo s hribov prišel v Kalkuta, a so koroški rojaki ravno dan Preje odleteli; podobno ni prišlo do snidenja s Cukalom. O vseh podrobnostih tega edinstvenega potovanja bo poročal koroški „Misijonski list“, in sem si kaj od Kopeinigovega pripovedovanja napak zapomnil in zapisal, b°m popravil, ko list izide in ga prejmemo.
Že v soboto zvečer me je mladi, zelo izobraženi Kopeinigov sodelavec, v°dja Katoliške prosvete Merkač peljal v Železno Kaplo, kjer se je v razmeroma veliki dvorani zbralo precej udeležencev, ki so z zanimanjem sle-?'.i predvajanjem. Naslednje jutro me je Kopeinig sam peljal v Sinčo vas, Ier sem imel najprej mašo in misijonsko pridigo, nato pa v dvorani misi-J°nski program. Po kosilu me je prišel iskat spet Merkač, to pot s svojo s°spo, in sta me peljala v Šmihel. Tam so bile najprej v prenovljeni in Povečani župni cerkvi litanije in blagoslov, nato pa v kar veliki dvorani
praven misijonsko predvajanje ob lepi udeležbi. Pri družini Merkačevih sem j1“ Programu naletel na črnca-katoličana iz Toga, ki je prišel v Avstrijo,, on-, rečemo, s trebuhom za kruhom, pa še študira, a živi po dobroti te uilične slovenske koroške družine; tudi lep primer misijonskega sodelovanja, Pokazati in izraziti ljudem misijonskih dežel krščansko ljubezen. Iz Šmihela
me je Merkač z gospo peljal precej daleč, visoko pod Košuto, v župnijo Sele, kjer sedaj ob nad 90 let starem župniku vodi župnijo kot provizor salezijanec Matko, ki je bil eden razširjevalcev povojnih „Katoliških misijonov“ na Koroškem in prav za prav začetnik danes tako krasno razvite akcije za vzdrževanje domačih bogoslovcev v misijonskih deželah. V prekrasni, moderno grajeni in opremljeni novi cerkvi smo molili križev pot, saj je bila Cvetna nedelja, nato pa je bilo v veliki dvorani pod cerkvijo misijonsko predavanje; med udeleženci je bilo posebno veliko mladih ljudi. Gospod Merkač in žena sta me po predavanju morala peljati še nazaj v Tinje, kamor smo kajpada dospeli okrog polnoči. No, ta dan je bil zame pač misijonsko natrpan, hvala Bogu, pa Kopeinigu in njegovim sodelavcem ter gospodom župnikom. Kopeinig me je tudi povabil, da sem v zvezi z mojim obiskovanjem misijonskega zaledja sestavil članek za „Misijonski list“, ki ga on urejuje, kar sem z veseljem napravil.
Na Koroškem sem poleg drugih nemisijonskih obiskov opravil misijonski obisk župnika Zaletela Vinkota, ki je že leta pred menoj obiskoval misijonske dežele in slovenske misijonarje v njih, tako v Aziji kot v Afriki in o vsem tem napisal tri lepe knjige. Zaletel se je tudi udeležil enega mojih predvajanj na Koroškem, češ da ga pač silno zanimajo slovenski milijonarji, posebno tisti, ki jih je že imel srečo obiskati. Mimogrede omenim, da dobri ljubitelj slovenskih misijonarjev vzdržuje pisemsko zvezo s številnimi od njih in jim tudi vsako leto pošilja iz svojih prihrankov lepe misijonske podpore. Moj misijonski obisk je bil tudi k župniku Luskarju na Kamnu; ta salezijanec je bil pa prvi, ki je po vojni utrl pot izseljenskim „Katoliškim misijonom“ na Koroško. Upoštevajoč, da je slovenski kipar France Gorše med vojno v Ljubljani izhajajočim „Katoliškim misijonom“ in Misijonskim koledarjem ilustriral to in ono misijonsko črtico, morem k misijonskim obiskom prišteti tudi poset kiparske galerije tega odličnega slovenskega ustvarjalca, katerega sem našel zdravega, delavnega in nad vse prijaznega.
Eden večerov sem pokazal vsaj film tudi v Tinjah, in sicer sestram in ostalim sodelavcem. Navzoč je bil tudi dušni pastir Tinjske cerkve glasbenik Mihelčič SDB. pa neki dominikanec, ki je prav tedaj za nemško govoreče sestre imel duhovne vaje v Domu.
V TORONTU
Naslednjo sredo me je letalo iz Celovca pnoeslo v Frankfurt, odkoder sem na Veliki četrtek zjutraj odletel na drug kontinent, v Kanado, v Toronto, kamor sem prišel v popoldanskih urah.
Pri sobratih v obeh tamkajšnjih slovenskih župnijah sem še tisti večer doživel slovensko praznovanje Velikega četrtka - duhovniškega praznika; slovesnost je vodil škof Ambrožič, katerega sem to pot kot škofa prvič srečal in s katerim smo po liturgiji kramljali do polnoči. Tudi ostale velikonočne dni sem doživel v družbi s slovenskimi sobrati in verno slovensko množico pri Mariji Brezmadežni, zraven pa obiskal mnogo misijonskih prijateljev in dobrotnikov, ki sem se jim zahvalil za vso misijonsko pomoč, zlasti za sodelovanje z Misijonskim zavodom v Argentini. Med drugim sem obiskal tudi družino Jakoba Kvasa, ki že desetletja požrtvovalno sodeluje pri Misijonskem krožku župnije Marije Pomagaj in vzdržuje stike z mnogimi slovenskimi misijonarji ter jim pošilja pomoč kanadskih rojakov. Obiskal sem tudi ustanovitelja in voditelja takozvane Misijonske znamkarske akcije, ki zlasti v USA, pa tudi drugod, povezuje slovenske misijonske sodelavce in dobrotnike, župnika in superiorja v bližnjem Scarborough, Karla Wolbanga CM, in glavno
tajnico te organizacije, Sonjo Ferjan, ki zdaj večino svojega časa žrtvuje za misijone. Srečal sem se tudi z Marijo Babič, ki je dve leti sodelovala v Misijonskem zavodu v Argentini, v pomoč vodju Sodju Francu, obiskal očeta in mater sedanjega sodelavca v zavodu, prof. Janeza Slana, itd.
Na Velikonočni ponedeljek zvečer je bilo v farni dvorani pri Mariji Brezmadežni v okviru sestanka Zveze katoliških mož in fantov za vse misijonske prijatelje predvajanje misijonskega filma in skioptičnih slik, ki so se ga udeležili ne le vsi dušni pastirji z župnikoma Kopačem in Zrnecem ter superiorjem Mejačem na čelu, ampak tudi vodja Misijonske znamkarske akcije in nje Klavna tajnica, pa številni drugi izobraženci in javni delavci med torontskimi Slovenci ter zaslužni misijonski dobrotniki ter sodelavci. Preživeli smo prav lep misijonski večer.
V CLEVELANDU
Če sem bil v Torontu že nekajkrat ob raznih mojih potovanjih in sem že preje obiskal tamkajšnje misijonske sodelavce, pa preje še nikoli nisem bil v Clevelandu in Chicagu, saj sem v Združenih državah prišel le do New 'forka. Zato sem s še posebnim zanimanjem pričakoval snidenje z misijonskimi prijatelji v gori imenovanih dveh mestih, kamor sem nameraval v 1tSA. Kajpada bi se rad srečal tudi z misijonskimi središči v Jolietu, pa v Cilbertu, kjer živi in toliko za misijone stori pridsednica Misijonske znamkarske akcije Anica Tushar, ki je bila že članica Misijonske dijaške zveze v Ljubljani kot mlada dijakinja, pa v Milwaukee in razna druga slovenska središča, a mi čas tega ni dopuščal, zlasti ker se rojaki morejo zbrati le °b nedeljah, pa bi moral ostati za vsak kraj kar teden dni. . . Že tako sem si nedeljo privoščil le za Cleveland, dočim sem se misijonskim prijateljem v Chicagu napovedal za čas sredi tedna. V USA sem šel rad tudi zato, ker sem želel dokončno urediti vprašanje tamkajšnjih naročnikov „Katoliških misijonov“. Že pred meseci sem namreč naprosil zvestega tamkajšnjega misijonskega sodelavca Rudija Kneza, ki je že skoraj pred 30 leti sodeloval s »Katoliškimi misijoni“, da mi še to pot pomaga pri urejevanju naročniških zadev tamkaj. Nanj sem se tudi obrnil, da mi v Clevelandu omogoči srečanje s čim številnejšimi slovenskimi misijonskimi prijatelji. In nisem se varal: G. Knez je s svojo nad vse spretno gospo Anico še pred mojim prihodom in deloma ob mojem bivanju tam razčistil domala vsa vprašanja in Pobral veliko naročnine ter darov v tiskovni sklad lista; kajpada s pomočjo Mojega sobrata Karla Wolbanga in tajnice Ferjanove, pa ge. Tusharjeve, g. Markuna 'iz Jolieta in ge. Gabrove v Chicagu. Uredil je tudi vse potrebno za Mojo nastanitev v župnišču Marije Vnebovzete pri župniku Viktorju Tomcu 'n za misijonsko srečanje na Belo nedeljo popoldne.
Ta misijonski sodelavec Rudi Knez me je s svojo gospo Anico pričakal na ‘stališču v Clevelandu, z njima je bila pa tudi dobra znanka še iz let misijon-skega delovanja v Ljubljani, gospa Marica Lav risba, ki je predsednica clevelandske Misijonske znamkarske akcije. Peljali so me na Knezov dom, po °bedu pa so me odvedli v župnišče pri Mariji Vnebovzeti. V dneh do nedelje sMn se v Clevelandu srečal s številnimi misijonskimi prijatelji in sodelavci, ?lasti še s Kuheljem Francom, ki je sedanji podpredsednik MZA v Clevelandu, M njegovo gospo, poznanima še iz Argentine, kjer sta bila preje, pa z inže-Mrjem Francom Želletom, z Vido Švajgerjevo, misijonsko blagajničarko, s ®estro nepozabne misijonske sodelavke, pred meseci v nesreči umrle Ivanke /'Krajec, Marijo Osenar, ki mi je iz zapuščine pokojne sestre izročila 3.000 "olarjev za Misijonski zavod, kar je pokojna določila v svoji oporoki za 'zgojo duhovniških poklicev, itd. Ameriška domovina, s katere urednikom
Lipovcem sem se tudi srečal in ki objavlja ob petkih „Misijonska srečanja, in pomenke“ izpod peresa Karla Wolbanga CM, je dvakrat objavila napoved misijonskega predavanja s filmom in slikami, povabila je pa nanj tudi slovenska clevelandska radio oddaja, ki jo oskrbuje Milan Pavlovčič.
Prav tiste dni so se mudili v Clevelandu igralci in ansambel z Goriške pod vodstvom prelata dr. Humarja in je bila kajpada vsa pozornost slovenskega življa usmerjena v ta izredni obisk. Že zato ni bilo pri misijonskem predavanju pričakovati kake množične udeležbe rojakov; poleg tega je bil isto popoldne tudi koncert cerkvenega zbora župnije Marije Vnebovzete, pa še širši sestanek Društva oltarnih žena, torej poleg misijonskega predavanja še tri druge pomembne prireditve za slovensko clevelandsko skupnost. Pa je kljub temu v šolsko dvorano pri Mariji Vnebovzeti prišlo lepo število misijonskih prijateljev k predavanju tisto nedeljo zvečer in ves nad dve uri trajajoči program je potekel v najlepšem redu.
V CHICAGU
Iz Clevelanda sem v torek potoval naprej v Chicago; tam me je na letališču čakal prijatelj iz fantovskih let Albin Šega, pri katerem sem tista dva, tri dni gostoval ob skrbni postrežbi njegove gospodinje Marije, ene od treh sester Doberškovih, ki so pred vojno bile članice Misijonske dijaške zveze in na tej ali oni misijonski prireditvi kot tercet lepo zapele; njeni dve sestri, Mileno Šoukal, slovensko pesnico, in Emo, vdovo po bratu mojega gostitelja Šega, sem obiskal kasneje. Misijonsko predavanje je bilo določeno za sredo, 26. aprila zvečer. Popoldne po prihodu sem šel pozdravit slovenskega dušnega pastirja, župnika p. Klavdija Okorna OEM, mojega sošolca s teoloških študij v Ljubljani, pa tudi k Gabrovim, ki so tako zaslužni za to in ono slovensko zadevo v izseljenstvu., tudi za misijonsko akcijo. V družbi drugega prijatelja iz študentovskih let, dr. Marjana Ermana in njegove gospe, nas je gostitelj Šega peljal v Lemont k očetom frančiškanom, kjer smo pozdravili Marijo Pomagaj, pa obiskali grob velikega misijonskega pospeševalca škofa dr. Gregorija Rožmana. Naslednji dan sva s prijateljem obiskala požrtvovalno misijonsko dobrotnico Anico Ahačič, ki vsa živi za misijone, pa dolgoletnega funkcionarja Misijonske znamkarske akcije v Chicagu Mateja Tekavca. V mestu sva uredila vse potrebno za nadaljevanje moje poti v Venezuelo, popoldne pa poiskala potrebne aparate za filmsko in skioptično projeciranje. Na pot sem namreč vzel seboj filmski projekcijski aparat, ki mi je povsod po Evropi dobro služil, ne pa tako v Ameriki, kajti tam imajo namesto 220 voltov napetosti le 110 in moj aparat ni služil, zato je bilo povsod v teh deželah treba iskati drugega. - Naj omenim, da sem bil v teh dneh pri družini Antona in Ane Gaber dvakrat povabljen na kosilo; pri drugem povabilu je bil poleg dr. Ermana navzoč tudi o. Kalist Langerholz OEM, rodni brat bivše dolgoletne misijonarke s. Kaliste Langerholz FMM, ki sedaj živi v Franciji in je še vedno v pismenih stikih s „Katoliškimi misijoni“.
Večerno predavanje je bilo v dvorani pod cerkvijo sv. števana. Pri aparatih je bil Gaber Tone mlajši, ki je sam dal na razpolago svoj kinoprojektor, Udeležilo se je predavanja lepo število rojakov - misijonskih prijateljev, med katerimi naj posebej omenim pomembnega Baragovega zgodovinarja inž. Jožeta Grcgoricha in njegovo gospo, pa še iz Argentine poznanega igralca Jožeta Rusa, ki je tamkaj rad sodeloval tudi pri misijonskih igrah, predsednico Misijonske znamkarske akcije v Chicagu go. Gizelo Hozjan, skupino rojakov iz Jolieta z misijonsko sodelavko Jeretinovo, pa kajpada župnika o. Klavdija, ki je tudi spregovoril uvodne besede.
V VENEZUELO
Po še lepo preživetem naslednjem dnevu v Chicagu me je v petek prijatelj Šega v družbi svoje hčerke zjutraj odpeljal na letališče. Preko Miamija, kjer sem presedel, me je letalo poneslo v Caracas, že v Južni Ameriki, v Venezueli, kar naj bi bila moja zadnja postaja pri obiskovanju misijonskega zaledja.
V tem velemestu, ki se je zadnjih 30Iet silno razvilo, živi nekaj desetin rojakov, ki zanje dušnopastirsko skrbi župnik ene večjih fara v mestu Janez Orlic. Tu sem se hotel ustaviti, spoznati te blage ljudi in jim pokazati film in slike predvsem kot priznanje misijonsko izredno velikodušni skupini Slovencev v tem mestu. Začel je z misijonskimi stiki z menoj že pred skoraj 30 leti tamkaj živeči Ivan Rojnik, požrtvovalno je nadaljevala zdaj že pokojna Marija ili.ia in po njeni smrti je njeno delo nadaljeval in ga vztrajno nadaljuje Ciril Bartol. Skoraj vsaka družina ima naročene „Katoliške misijone“, ki pa le redkokdaj dospejo do njih, pač po krivdi pošte, pa kljub temu večkrat na leto dobri Ciril Bartol more poslati v čeku za malo skupino izredno lepe darove v pomoč vsem slovenskim misijonarjem, ki jih zanje med njimi zbere. Vsekakor vse pozornosti vredna, za misijone tako zavzeta slovenska skupina!
Prvo noč sem prebil pri Janezu Grilcu, ki pa niti zase niti za svojega kaplana r.ima primernega bivališča, zato mc je za naslednje dni povabil k sebi rojak Lovrenc 1 lija, brat pisatelja Lojzeta Ilije, ki pa živi bolj oddaljeno. Pri Lovrencu je bil nazadnje gost msgr. Maksimilijan Jezernik, eden vodilnih na misijonskem Zavodu propagande v Rimu in rektor Slovenika, ob priliki njegovega obiska Venezuele pred letom dni. Moj gostitelj Lovrenc me je tako v soboto kot v nedeljo pridno vozil po Caracasu in z nama je bil vedno tudi Ciril Bartol. V scboto opoldne smo bili gostje v družini Maksa Sodja in smo tam preživeli nekaj lepih ur. V nedeljo dopoldne smo med drugim obiskali tudi grob nekdanje misijonske sodelavke Marije Ilija. Popoldne pa je bila °b 17 slovenska maša v šolski dvorani pri župniku Grilcu, nato pa v istem Prostoru predvajanje filma in slik o slovenskih misijonarjih v Aziji. Naslednji dan je imel župnik Grilc prost dan in ga je posvetil obiskovalcu. Opoldne me je peljal v kitajsko restavracijo na kosilo (da je celo to zgledalo milijonsko...), popoldne pa me je zapeljal precej daleč izven mesta med gore m sva tam v tovarni, ki jo administrativno vodi, obiskala prvega misijonskega delavca med Slovenci v Caracasu Ivana Hojnika, ki je bil nepričakovanega obiska zelo vesel, spominjajoč me najinega prvega srečanja pred več kot 40 leti v domovini.
Zvečer me je h Grilcu prišel iskat uslužni Lovrenc Ilija in v spremstvu obeh sem se odpeljal na letališče, s katerega smo o polnoči poleteli proti Buenos Airesu, kjer me je že čakala družina tradicionalnega misijonskega sodelavca Rezlja Lojzeta, ki me je doslej še vedno peljal na letališče, kadar sem se kdaj podajal na tako' pot, pa me tudi vedno pride čakat, če mu le sporočim čas povratka. Moje potovanje okrog misijonskih prijateljev v zaledju zunaj Argentine se je končalo.
Ob koncu naj pripomnim, da sem povsod od naših za misijone vnetih y°jakov prejel lepe vsote v pomoč slovenskim misijonarjem, katere so objavljene na drugem mestu te številke, med darovi. Obdarovali pa so tudi obiskovalca osebno, tako da so prav za prav oni krili vse stroške tega poto-VaPja. Za vse: za gostoljubnost in prijaznost, za vplačane naročnine, za prispevke v tiskovni sklad KM, za darove slovenskim misijonarjem, pa še po-Sebej za osebne darove meni - vsem iskreni Bog povrni!
Pripomba: V tem zgolj misijonskem opisu seveda ni omenjeno ničesar bemisijonskega, a je bilo potovanje polno še drugih srečanj in spoznav, katerih sem bil prav tako vesel, a v misijonskem listu ni mesta za opisovanje le-teh.
O. TOMAŽIN SE JE POSLOVIL
Dragi prijatelji, misijonski sodelavci!
Moje počitnice v Argentini se bližajo koncu, čutim dolžnost, da se pred vrnitvijo v misijone še iskrene zahvalim Vam vsem, ki mi na kakršenkoli način pomagate oz. sodelujete pri delu, ki mi ga je Gospod odkazal v svojem vinogradu. Preveč Vas je, da bi mogel vse našteti in te vam javno zahvaliti. Zelo sem hvaležen uredništvu Katoliških misijonov, ki misijonsko idejo in delo neprestano oživljajo, utrjujejo, širijo ter naše rojake vzpodbujajo k misijonskemu delovanju in zbirajo potrebna finančna sredstva. Prisrčna zahvala tudi slovenskemu dušnemu pastirstvu, gg duhovnikom in vsem dragim rojakom za zanimanje, naklonjenost, za duhovno in gmotno pomoč ter za vaše iskreno prijateljstvo. Bog plačaj!
Medsebojna povezanost in sodelovanje.
V času mojega bivanja med vami bi tud! rad obnovil in utrdil našo medsebojno povezanost in sodelovanje. Evangelij in izkušnja nas uči, da je delo v misijonih božje delo, ki ga je Jezus izročil svoji Cerkvi. To delo je torej ,.božje podjetje“, ki je vedno bilo in vedno bo težko, zahtevno, komplicirano, kateremu ne more biti kos nekaj osamljenih misijonarjev, naj bodo še tako sposobni in krepostni. Za uspešno „obratovanje misijonskega podjetja“ je potrebna ekipa, — številna, dobro organizirana, povezana, prežeta z misijonsko ljubeznijo. Zato imamo povsod po katoliškem svetu ustanove v ta namen, začenši v Vatikanu, kjer je Kongregacija za evangelizacijo narodov. Dalje imamo narodne, škofijske, župnijske misijonske organizacije, ustanove, referente. .., ki naj misijonsko delujejo v zaledju in na misijonskem polju.
Vsaka skupina misijonarjev in celo vsak posamezni misijonar potrebuje pomoč svojih rojakov, da estane zvest svojemu poklicu, da zvesto in uspešno vrši svoje poslanstvo. Zato misijonarji pišejo, poročajo o svojem delu in se vračajo med svoje rojake, prijatelje in sorodnike, da se duhovne vezi, prijateljstvo in sodelovanje obnovi, okrepi ali se pomnoži.
Ko sem bil pred petimi leti med vami v Argentini, smo iz zgoraj navedenega prepričanja in iz želje po sodelovanju pri misijonskem delu ustanovili družbe misijonskih sotrudnikov. Imenovali smo jo • „Družba prijateljev presv. Srca Jezusovega“. Pred sabo imam nad 50 imen; nekaj duhovnikov, več pa družin 'in posameznikov, kateri so obljubili, da bodo sodelovali pri mojem misijonu v Zambiji. Obljubili so, da bodo nekateri dnevno, drugi tedensko ali mesečno molili, doprinesli kako žrtev, darovali sv. mašo in sv. obhajilo, pa tudi denarno sodelovali pri širjenju božjega kraljestva. Tako sodelovanje je zelo koristno in potrebno ne le za misijonarje in njihovo delo na terenu, temveč tudi za tiste, ki tako obljubo naredijo in jo seveda spolnjujejo. Vsem tem svojim osebnim prijateljem — sodelavcem — se hočem na tem mestu še posebej zahvaliti, jim dati priznanje ter z njimi deliti svoj trud in uspeh.
„Naj levica ne ve, kaj dela tvoja desnica...“ je pravilo, ki ga je dal naš Gospod svojim učencem pri opravljanju dobrih del. Moji sotrudniki so se držali tega pravila' Njihova dobra dela niso bila nikjer objavljena.
Zato naj vam „Naš Oče, ki vidi na skrivnem. ..“ obilo povrne!
Iskreno Vas vse pozdravlja	Vaš Lovro Tomažin S.J.
DAROVALI SO
Ob obisku p. Lovreta Tomažina so za njegov misijon darovali v skupnih nabirkah po okrajih ali raznih organizacijah :
Slov. šolska kolonija v Cordobi 70.000	
Ramos Mejia	136.000
Mendoza	220.000
Berazategui	85.000
Slov. vas	108.360	+ 20.000
San Justo	345.000
San Martin	80.000
Carapachay	213.000
SDO-SFZ	330.000
Castelar	84.350
Posamezniki:	
Družina Pirc - Cordoba	20.000
Viktor Hribar	30.000
Mila Hribar,	30.000
Družina Pucko - Berazategui, 10.000	
Lojze Mehle,	20.000
Ivanka Krušic,	30.000
Družina Šenk st.,	10.000
prof Tine Vivod,	35.000
Družina Truden,	30.000
Prane Mehle - Tablada,	20.000
Ga. Križan - San Justo,	30.000
Marijan Loboda,	10.000
Micka Žun,	10 dol.	+ 20.000
črnak Jože - Sl. vas,	20.000
Črnak Lojze,	100.000
Ludvik Šmalc,	40.000
Družina Sušnik,	10.000
Družina Božnar - Mza.,	100.000
Družina Žumer, Mza.,	10.000
Družina Goršič,	100.000
Sestre šmajd,	20.000
Andrej Selan,	50.000
Dr. Helena Pleško,	10.000
Druž. Pleško - Carapachay,	5.000
Druž. Zakrajšek,	5.000
Fani Lah,	5.000
g. žup. Matija Lamovšek,	1.000
žup. Tone Škulj,	100.000
Rev. Jože Rott,	50.000
Rev. dr. A. Starc,	100	dol.
Rev. Stanko Škvarča, 85 dol + 20.000 Mehle Franc,	10.000
Pavle Novak,	20.000
Marko Grohar,	20.000
Druž. Klemenc - Palomar,	20.000
A. Grohar in Nadica Kopač,	30.000
Druž. Ribnikar,	25.000
Mimi Martinčič	20	dol.
Ivan Mehle, Tablada,	10.000
Zdenka Gornik in A. Klanšelc,	100 dol.
Druž. Širca,	30.000
Ga. Ana Rode - L. del Mir.,	10 dol.
Nace Grohar,	85	dol.
Janez Jakše - Kanada,	50	dol.
Rbežnik Lojze,	20.000
Druž. Drenik Tona,	10.000
Mama Pahor,	100.000
Mehle Ana,	30.000
BARAGOVO MISIJONIŠČE JE IZDALO,
OBŠIRNI SLOVENSKI KATOLIŠKI ROMAN
POPOTNIKI
ki ga je napisal v domovini živeči slovenski duhovnik, pod psevdonimom Aleksej Goriški.
Boj akademika skozi nevarnosti študentovskega življenja v Ljubljani pred 50 leti, ki se konča zmagovito z vstopom v bogoslovje.
Cena debeli knjigi 15 dolarjev oziroma 15.000 pesov.


naši misijonarji
• •
• <■/
pišejo
Tudi od sestre MOJCE KARNIČ-NIK imamo najprej njeno božično vo-ščilno pismo in kasneje še daljše poročilo, obe iz glavnega mesta Zaira, Kinshasa.
Sredi decembra nam piše sledeče, poleg prijaznega božičnega voščila:
„Končujem trimesečni tečaj za jezik Cingala. Januarja enkrat odidem na novo misijonsko postojanko, zelo daleč od tu. Zveze s tistim krajem in Kinshaso so zelo slabe, zato prihaja pošta tja komaj nekajkrat na leto.“
Na samega novega leta dan pa nam misijonarka piše:
„Tečaj za jezik Cingala sem končala in sedaj čakam na odhod v Kole. To bo verjetno okrog 15. januarja. Malo me skrbi, če se bom lahko dovolj hitro vživela v novo delovno področje, zlasti zaradi jezika, ki ga še ne obvladam dobro. Težava je tudi v temi, da na istem področju razen Cingala govore še tri druge jezike. Res pravi Babilon. Prosim, spomnite se me malo v molitvi!
Kako ste kaj preživeli praznike ? Pri nas kar v redu, razen da nas je ves čas spremljala boleča zavest, da toliko ljudi okrog nas strada. Zaire se nahaja v tako hudi gospodarski krizi, kot menda še nikoli doslej. Medtem ko druge države stalno napredujejo, gre pri nas ves čas navzdol. Cene se neprestano dvigajo, plače pa le tu in tam za malenkost. Ko koga povprašaš, kako mu gre, ti na pol v
šali na pol zares odgovori: ,Slabše kot lani, a še vedno boljše kot prihodnje leto.1 Ljudje umirajo od lakote v pravem pomenu besede. Vedno več je takih - tudi med učitelji in uradniki -, ki si morejo privoščiti samo en obrok hrane na dan. Hudo je v takih razmerah oznanjati veselo oznanilo. Ko hočeš s kom navezati pogovor, bo prvo, kar boš zvedel od sogovornika, to, da je lačen. Kako govoriti nekomu o Ljubezni, če mu pa neprestano kruli želodec ? To so vprašanja in problemi, s katerimi se srečujemo na vsakem koraku.
Revščina in lakota pa rodita še razna druga zla. Vse bolj se pojavljajo tatvine, ropi, napadi. Ljudje pač jemljejo tam, kjer kaj je. Vdirajo pred vsem v hiše Evropejcev in raznih samostanskih skupnosti. Skupini kolumbijskih misijonarjev so za Božič v eni noči do zadnjega izpraznili majhno farmo. Često se zgodi, da vojaki ustavijo avtomobil, ukažejo šoferju, da jih zapelje na samoten kraj, potem pa mu poberejo vse, kar ima. Treba je vedeti, da imajo vojaki take plače, da se z eno še en človek ne more za silo preživeti, kaj šele, če gre za družino.
Mogoče mi boste rekli: ta je pa silno pesimistično razpoložena ob vstopu v novo leto. Ko bi bil temu pisanju kriv le navaden pesimizem, še ne bi bilo tako hudo. Na žalost je to, o čemer pišem, bridka stvarnost.
Kljub temu hočem upati, da bo leto 1979 tudi tem našim ljudem prineslo vsaj malo spremembo na bolje.“
Iz glavnega mesta Tanzanije nam Piše v začetku februarja s. ERNESTA KOSOVEL:
»Oprostite, da se Vam nisem že Prej zahvalila za Vaše drago mi pismo z dragocenim čekom! Bog naj tisočero povrne vsem našim dobrotnikom!
Polovico tistega denarja, ki ste mi ga poslali, sem že dala nekemu domačemu duhovniku. Živel je na vojnem področju in vojaki so mu požgali stanovanje, župnišče in cerkev, enako kot so storili tudi vsem njegovim župljanom. Tisti, ki so imeli dovolj moči, so zbežali v gozdove, čeprav ranjen, je pomagal, kar se je dalo, in še sedaj kot usmiljeni Samarijan vedno stoji ob strani tem, ki so v stiskah; kjer najde mrtve, jih pokoplje in vsakemu zasadi križ na grob, ne gleda na to, je li kristjan ali ne.
Ne vem, kako dolgo bo še trajalo to sovražno stanje med našo deželo in Aminom. V naši okolici tu je doslej še vse mirno. A ubogih imamo toliko več, ker mnogi tudi pribeže; obiskujemo jih po domovih in jim nosimo Pomoč; radi pridejo skupaj, da poslušajo tolažljive besede, škoda, da nas je sester tako malo; od več strani has vabijo, naj pridemo k njim. Žetev je velika, a delavcev je malo.“
Iz Rwande se nam je na dveh razglednicah oglasila usmiljenka s. VIDA GERKMAN. Pisala je v začetku ja-nunija in v začetku februarja.
, Na prvi razglednici vošči vsem mi-Sljonskim prijateljem srečno novo le-Po božiču je bila ravno v duhovih vajah in je veliko mislila na dobrotnike in jim prosila milosti od Koga. Potem nadaljuje:
„Preteklo leto je bilo pri nas malo težje. Manjkalo je še posebno delovnih moči. Ljudje so trpeli lakoto, ker je bil pridelek fižola slab, pa je prav to zanje glavna in najbolj tečna hrana. No, sedaj je že malo bolje, ker je dozorel novi. Je pa veliko otrok umrlo prav radi podhranjenosti in ker so starši prišli iskat zanje pomoči, ko je bilo že prevozno.“
V drugem pisanju pa se sestra zahvaljuje za poslani ji ček 'in pa za „Katoliške misijone“, ki so ji tudi v moralno oporo, kajti, tako pravi, v njih najde veliko novih idej in pobud za svoje misijonsko delo. Potem pa doda:
„Tokrat je pri nas malo lažje. Pridelek koruze je bil bogat in to se pozna pri otrocih. Veliko manj je podhranjenih in delo je radi tega lažje. Denar, ki mi ga pošiljate, porabljam prav v te namene: za nakup fižola, mesa... Še enkrat srčna hvala!“
Koncem januarja nam je pisala tudi sosestra Vide Gerkman, usmiljenka s. BOGDANA KAVČIČ, ki deluje v sosednji državi Burundi že nekaj let in ima opraviti tudi s Pigmejci. Takole piše tudi v imenu tamkajšnjega salezijanskega misijonarja Jožeta Mlinariča :
„Oba z Jožetom sva prejela od Vas pismo isti dan, prav tako tudi drugo od g. Karla Wolbanga CM iz Kanade. Gospod Jože me je prosil, naj se zaenkrat kar jaz zahvalim vsem, obljubil pa je, da Vam bo kasneje pisal. Prav včeraj jih je zadela na misijonu nemajhna nesreča: Sobrat, Slovak po rodu, je bil na tečaju za burundijski jezik. Neka laična misijonarka mu je posodila avto, da je šel na župnijo maševat. Nazaj grede, včeraj popoldne, pa je imel z avtom nesrečo: zaletel se je v drevo.
Pot je slaba in v deževni dobi, kot je sedaj, zelo blatna. Avto, ki je bil skoraj nov, je v sprednjem delu povsem uničen. Sam misijonar je dobil močan udarec ne prsni koš; nisem ga še obiskala, da bi videla, kakšna je poškodba; upamo, da ni kaj hujšega.
Prejšnji teden so imeli na misijonu obisk predstojnikov, ki so rekli, da kmalu pride na pomoč še en slovenski misijonar, ki mu je ime Ivan Horvat; sedaj se nahaja v Belgiji na študiju francoščine. To je vsekakor bolj vesela novica.
Prev lepo se Vam zahvaljujem v svojem in g. Jožeta imenu za poslani dar. Naj Vam malo povem, za, kaj bomo uporabili tako od Vas kot od g. Wolbanga prejeto pomoč:
Lansko leto sem z nekim domačinom obiskala nek drug misijon. Tam mi je misijonar Belgijec pokazal, kako se najlažje in najbolje izčiščuje voda iz studencev. Studencev je tu veliko, vendar ob izviru je voda polna blata, pa ljudje zajemajo kar v luži, ki se napravi pri studencu. Način čiščenja vode, ki mi ga je pokazal misijonar, je zelo preprost, vendar terja sodelovanje vseh. Prinesti je namreč treba veliko kamenja, sodra in peska, pa ilovice. Iz ilovice in kamenja se napravi nekak bazen različne velikosti, zavisi od tega, koliko vode ima izvir, katerih so včasih kar trije skupaj; v tem primeru je treba graditi večji bazen. Ta tako zgrajeni bazen se napolni s kamenjem, šodrom in peskom, po katerem se voda filtrira. Proti vrhu bazena se položi vodna cev in po dveh, treh urah začne po njej pritekati povsem čista studenčnica. Na vrhu vsega položimo še plastične vreče, da v bazen ne priteče voda s hriba, vrhu njih pa še precej veliko plast zemlje. Tudi je treba malo višje v hribu izkopati večji kanal, da se potem dežnica ob deževju odteka drugam, ne v bazen.
Od začetka ljudje niso imeli zaupanja v ta način očiščevanja studenčnice tu, zdaj pa od vseh strani prosijo, da jim pridemo organizirat take naprave. Doslej smo jih uredili že čez trideset, v načrtu jih imamo pa še kakih dvajset. Največ vredno pri tem je dejstvo, da si zdaj ljudje že vse gradivo pripravijo sami. Mi nabavimo samo vodno cev, plačamo delavca in pa polovico vreče cementa, s katerim napravimo tisti betonski zid bazena, da je bolj trdno. Tisti dan, ko se ta čistilni bazen pri njih dela, pride do petnajst ljudi iz vasi, za katero delamo, pa prinašajo ilovico in kopljejo in drugače pomagajo.
Poleg tega smo za dom in za vse prebivalce hriba napeljali vodo iz studenca, ki je kakih 2.000 m nadmorske višine, 150 m višje od vrha hriba, kjer priteka izpod skale. Ta izvir so ljudje slučajno odkrili, pa so se silno navdušili za napeljavo vode: 4 mesece so kopali potrebni jarek možje, žene in otroci. Vsak je posvetil en dan v tednu kopanju: možje ob sobotah, žene in dekleta ob četrtkih in otroci ob torkih, vse kajpada vsi brezplačno. Tako je vse naselje po hribu dobilo vodo ravno za Miklavža. Kanal je dolg nad 2 km. Z vašo pomočjo, ki jo prejmem iz Slovenije in od naše Družbe smo mogle vse to pomagati izvesti; nabaviti je bilo treba cement, cevi, pipe, itd. Delo so, kot sem povedala, dali domala vse ljudje sami, razen plačanega mojstra. Težko je povedati, kako so ljudje tega napredka veseli. Naš hrib ima tekočo vodo, sosedni hribi pa so dobili pri studencih čistilne naprave, tako da našemu hribu ne morejo biti nevoščljivi ... Seveda se pa vedno najde tudi kaj hudobnih ljudi. Naredili smo na primer očiščevalno vodno napravo tudi za Pigmejce, kajti z drugimi prebivalci ne marajo imeti 'iste vode.
žrtvovali, a ko je bilo vse narejeno, Pigmejci so vse sami pripravili in so hudobneži s hriba vse razdrli in cev odnesli. Kako se bo to uredilo? Hrib je oddaljen, ljudi ne poznamo toliko, poglavar hriba si ne upa v naše kraje, da bi se tu skupaj pogovorili, bomo šli pa mi k njim. S tistimi Pigmejci se poznamo, ker pogosto prihajajo k nam, kajti prinašajo rastlinska tkiva, da drugi tu izdelujejo z njimi preproge in metle.
Imam pa iz pigmejskega življenja tudi lepo novico: Lansko leto septembra se jih je okrog 100 vpisalo v katehumenat; prvič večja skupina. Pred nekaj leti so se prijavili štirje, Pa so vztrajali lc nekaj mesecev. Sedaj, ko jih bo toliko, bo šlo veliko lažje, ker se bodo čutili bolj močne °b zaničevanju drugih, pa tudi skupno bodo mogli začeti novo življenje, ko bedo prejeli sveti krst. Le neka-
teri možje se niso mogli prijaviti, radi tega, ker ima vsak po več žena. Spominjajte se teh bodočih krščanskih Pigmejcev v molitvi! Šest let katehumenata je dolga doba. Potrebna jim bo moralna, a v začetku tudi materijalna pomoč. Treba jim bo preskrbeti obleko, da bodo mogli prihajati k pouku. A zato bodo delali, tako da si bodo obleko zaslužili.
Hišo za postulantije bomo pa tudi odprli, in sicer maja letos. Nekatera dekleta so morale na to že kar štiri leta čakati. Postulat za družbo usmiljenk jih bo menda začelo šest, tri iz Rwande in tri 'iz Burundija. K nam bo te dni prišla neka sestra, ki je iz Združenih držav, pa sedaj dela v Kiyange; ta bo voditeljica teh po-stulantk. In še ena vesela vest: Tudi lazaristi bodo prišli letos sem; ču-jem, da, sta se dva Severoamerikanca ponudila za ta misijon.”
Pri žetvi riža na Madagaskarju.
MISIJONSKI DAROVI
V SKLAD KM ZA VSE MISIJONARJE
Venezuela, po Cirilu Bartolu, v bolivarjih: šega Ivan, 200; Bartol Ciril, 100; Rušič Minka, 200; Ilija Anton, 520; Lovrenc llija, 69; Maks Sodja, 50 dol.
Italija* v lirah: Rojaki na Goriškem, po prelatu Humarju, 640.000; Majda ir Silvano Giraldi, Trst, 20.000; sestre čudodelne svetinje, Gorica, 200.000; družina dr. Igor Franko* Gorica, 50.000; po Marijini družbi, Via Risorta, Trst: N.N., 19.000; Slekovec Marija, 5.000; N.N., 20.000; Makor Lojzka, 10.000; Janežič Josipina, 17.000; Sv. Jakob pri Trstu, 50.000; za lačne: N.N., 10.000; v spomin svojih, Fani Furlan, 13.000; Radin Justina, 5.000; Kariš Ivanka, 10.000; N.N., 10.000.
Avstrija, v šilingih: Dr. Franc Loretto, Graz, 100; N.N., Graz, 300; Vinko Zaletel, 5.000; Marica Hutter, Globasnica, 3,000.
Združene države, v dolarjih: Anka in Polonca šega, Chicago, 30; inž. Jožef Želle, 100.
Francija, v frankih: Marija Storži nar, 1.000.
Argehtina: duhovnik Stanko Skvarča, 20.000 pesov.
ZA POSAMEZNE MISIJONARJE
S. Amandi Potočnik, Madagaskar, za njene gobavce: N.N., Tucquegnieux, 500 frankov.
Za Radota Sušnika CM, Madagaskar: njegovi domači ob krstu nečakov Martinčka in Markota, 100.000 pesov.
Za Jankdta Kosmača, Madagaskar- 13 avstralskih dolarjev, Rafaela Bernes, Avstralija.
štantu Ivanu CM, Madagaskar, za gobavce: Milka Goričan, Gorica, 30.000 Lir; N.N., Trst, 25.000 Lir.
Za s. Anico Miklavčič, Formoza, 5.000 Lir darovala Šinigoj Antonija, Trst.
Za s. Emesto Kosc.vel, Tanzanija: Kosič Marija, 5.000; Šinigoj Antonija, 5.000; Foški Ivanka, 5.000; Furlan Fani, 3.000; v spomin pok. Alice, Cigoj Marija, 20.000. Vse v Lirah.
ZA MISIJONE
Trst, po Marijini družbi, Via Risorta, v Lirah: Rafaela, 10.000; Dolina pri Trstu ,10.000; Kosič Marija, 5.000; Ivančič Vida, 15.000; Vovk Milja, 4.000; družina Simčič, 5.000; družina Mersig, 10.000; N. N., 10.000; Tomšič Marija, 2.000; N.N., 10.000.
ZA MISIJONSKI ZAVOD
U.S.A.: Mrs. Frances Ošaben, 13; Anton Gaber, 250; f Ivanka Pograjc,
3.000	dolarjev.
Argentina: Edvard Širca, Lujän: 100.000 pesov.
V TISKOVNI SKLAD KM
Argentina: Japelj Anton, Mira mar, 10.000; duh, Stanko Skvarča, Lujän,
20.000	pesov.
aATOLISK! MISIJONI" so spioien misijon,ki mesečnik, glosilo papeških misijonskih družb, •lovenskih misijonarjev, "Slovenske misijonske zveze". Izdaja ga “Baragovo misijoniiče". Urejuje in upravlja Lenček Ladislav C.M. — Naslov uredništva in uprave: El Cabezuelo (ex Loubet) 4029, Remedios de Escalada, Provincia Buenos Aires. Tiska “Editorial Baraga del Centro Misional Baraga", Colon 2544, Remedios de Escalada, prov. Bs. Aires. S cerkvenim dovoljenjem.
NAROČNINA ZA LETO 1979: V Argentini: I. polletje 3.000 pasov, drugo polletje 7.000 Pesov. Celotna izven Argentine 7 dolarjev oziroma odgovarjajoča vrednost v drugih valutah.
PLAČUJE SE NA SLEDEČIH NASLOVIH:
Argentina: Baragovo misijonišče, El Cabezuelo (ex Loubet) 4029, Remedios de Escalada, prov. Buenos Aires. — Dušnopastirska pisarna, Ramön L. Falcdn 4158, Buenos Aires. ZDA: Rev. Charles A. Wolbang CM, 131 Birchmount Road, SCARBOROUGH, Ont., Canada MliN 3J7 — Mr. Rudi Knez, 17826 Brion Ave., Cleveland, O. 44119. Mrs. John Tushar, Box 731, Gilbert, Minn. 55741. — Mrs. Ana Gaber 2215 So. Wood Street, Chicago, III. 60608 U.S.A.
Kanada: Župnija Marije Pomagaj: 611 Manning Ave, Toronto 4, Ont.j župnija Marije Brezmadežne: rev. Ivan Jan CM, 739 Brown's Line, Toronto, Ont. M8W 3V7; Za Montreal in Quebec: rev. Jeretina Janez CM, 405 Marie Anne East, Montreal, P.Q.; za Winnipeg in okolico, rev. Ivan Plazar CM, 95 Macdonald Ave. Winnipeg, Man. R3B OJ3.
Italija: Dr. Kazimir Humar, Corte San Mario 7, Gorizia.
Trst: Oddajati na naslov: Marijina družba, Via Risorta 3 Francija: s. Cecilija Prebil, Rue du Bac 140, Paris VI.
Avstrija: B. Seelsorgeamt, Viktringer Ring 26, Klagenfurt.
Anglija: Rehberger Gabrijela, 132, George Street, Bedford.
Avstralija: Slovenske sestre, 4 Cameron Court, KEW, Vic. 3101.
Združene države, v dolarjih: Jakob Stražišar, 20; Pičman Marija, 3; Burger Antonija, 10; Okorn Ivanka, 5; Joseph Levstik, 20; Opeka Francka, 3; Paulina Vrečar, 2; Mihaela Zakrajšek, 3; Kucek Karla, 5; Smole Jelka, 1; Velikonja Ivanka, 11; duh. Matt. Jager, 10; Janez in Marija Prosen, 3; Pregelj Vladimir, 25; Gospodarič Angela, 20; Ošaben Marija, 5; Mary Ann Mlinar, 10; Anton Žakelj, 10; Pretnar Ivanka, 10; Franc Kuhel, 5; Kete Ivanka, 1; Mlakar Jože, 5; Švajger Vida, 1; Minka Skalar, 25; duhovnik Pečovnik, 25.
Kanada, v kanadskih dolarjih: Lucija Cvek, 20; t S. Medved, 6; Angela Genorja, 25; Vinko Kokalj, 20.
Venezuela: Grilc Janez, duhovnik, 50 dolarjev.
Avstralija: Alfred Breznik, 5 avstralskih dolarjev.
vi Gorica (po Marijini družbi) v lirah: Murnik Kati, 30.000; Brginc, 6.000; Klanjšček Pavla, 6.000; Copic Marija, 6.000; Fornazarič Milka, 10.000; Murič Angela, 3.000; Rutar Marija, 2.000; Pavletič Jožefa, 5.000; Hladnik Franka, 10.000; Žigon Marija, 5.000; Buček Zofija, 10.000; Kokeli Lucija, 6.000; Kretič Han, 20.000; Perat Nariza, 20.000; Makuc Marija, 5.000; Gulin Gizela, 2.000; Grmek Alojzija, 10.000; Razni naročniki, 15.000. - Skupaj 177.000 Lir.
Koroška: Vinko Zaletel, 1.000 šilingov.
VSEM ZA VSE TISOČKRAT BOG POVRNI!
Zanimiva frizura . . .
Registre de Prop. Inf. No. 1 150563 Director responsable, Lenček Ladislav Domicilio legal, Cochabamba 1467 Buenos Aires
11"	FRANQUEO PAGADO
	Concesiön N9 3143
3|Jj	TARIFA REDUCIDA
	Concesiön N9 561 2