405
Pavel . . . Njo in njega je oblil dež cvetja . . . Slika            Anica  je pogledala na visoko poslopje hdtela.
moške moči se je sklonila nizko nad roko nežne Svetilo se je v luči in mesečini med temnim lavor-stvarce. Iz velikega šopka, ki ga ji je izročil grof jem in cvetnimi nasadi kakor dvor vil, dom vile-Zichy, je vzela krvavordeč cvet, ga vtaknila v Pav- nikov. Skozi odprta okna je prihajal glas vesele lovo gumbnico ... O, kje je Sternan, da ne vidi — koračnice, mimo oken so hitele glave in rame plesa-ne razume ... Ah — on se oprašča za hip od jočih, Po hodnikih so letali natakarji, sluge in hišne soproge, ker hoče spremiti Zichyja do njegove jahte . . . In grofica prosi Pavla:
„Vedite me na verando, doktor, da se ohladim."
Julija je zlomila pahljačo ... Vleklo jo je na verando — da vidi svojo sramoto . . . Zadrževal jo je ponos. V bližnji dvorani je zadonel valček. Ža-rečega lica so se prijele dame gospodov. Bogat trgovec z Reke je prosil Aničino guvernanto na ples. Morda le zato, da ponagaja zdravniku, je izročila le-temu skrb za konte-sinjo in odšla se smeje ob roki Rečana. Zdravnik je videl kon-sternirano, zapuščeno Julijo. Da se maščuje guvernanti, je prosil lepo gospo na valček. Raztresena se je prijela Julija zdravnika. —
Skoraj je bila dvorana vsa prazna, otroci so ostali sami, se gledali. Še nikdar ju niso pustili starši tako.
„Kje je mati?" se je jezil Miro. „Kje je papa?" je cepetala Ula.
„Vajina mati je šla plesat in moja guvernanta tudi, mi pa pojdimo k fontani," je razjasnila in razsodila kontesinja.
Bila je krasna mesečna noč. Drevje in cvetlice, vse se je radovalo nočnega hladu, fontana je brizgala in pršela, otroci so   vriskali od  veselja,
lovili curke, se polivali. Kmalu so bile nove obleke so čakali svoje gospode. Na verandi je zapazila mokre. Anica si je pogladila zmršene lase, zrno- Anica nekaj belega. Sedelo je na širokem, iz šib ceno krilce in menila:                                                   pletenem stolu, ob stebričju je slonela visoka moška
„Da me le ne vidi papa — hišno naprosim, da    postava. ne pove ..."                                                                          „Ah !" je vzkliknila kontesinja, „tam gori je vajin
Te   besede  so   obudile  težke  slutnje  v  Ulini    papa in moja mama." dušici.                                                                                    „Papa!"   je   zavrisnila   Ula   in   pobrala   mokri
„Kaj bo rekla mama!" je vzdihnila. Miro se je    slamnik, „ti punca, veš - pelji me k papanujaz sem odrezal: „Kaj? Pazi naj na naju!"                                tako trudkana."
GROB  SV. JANEZA  NEPOMUČANA V  CERKVI  SV. VIDA V  PRAGI