X
Marija Kmetova: Elegija.
X
Tone: Ti si volk! Ti si hijena, ki žre mrliče! Oba ene matere
sva. Ena žena naju je dojila. Bodi! Imej njo — imej jo *—;
če mi  je nezvesta, bo zvesta tebi! Ne duha več ne bo
po meni. Nekdo: Ogenj ponehava. Ali ne bo že prepozno? Narednik: Pojdi!   Padel boš, ali tu ali tam zunaj.  Ne morem
več nazaj! (Vzame revolver.)
Tone: Kdo izmed vas se oglasi zame? Vsaj eno leto bi rad še živel! Do zdaj še živel nisem!
Vsi: Pojdi, kanalja! Ali je tvoja smrt dražja kot naša? — Poberi se, zajec, če ne, te izženemo s kopiti! — Morilec naših otrok in nas! Upornik! Naženimo ga! Mi bomo zanj umirali? On bi rad šel v Brazilijo? Smejal bi se nam! Za grlo ga primite, kaj ga gledate! Pojdi in napravi križ čez grehe! — Kaj bi mi bilo življenje, če bi ga živel kakor ti! — Še ni spal pri ženi, pa hoče, da mu mi odkupimo tisto noč!  — Potuhnjenec!
Tone: Kaj  sem vam  storil,  da lajate name?
Vsi: Umreš, če umreš sam. Umreš, če umremo vsi!
Tone (s spačenim obrazom): Psi!  Volkovi!
Vsi: Ti nedolžni angel! Narednik, ubij ga, če noče! Ubijte ga! — Gre naj! Ne, ubijte ga! Vrzite ga skozi vrata!
Tone (omahovaje, s strašnim pogledom na vse. Bolj zase kot za druge): Grem. Grem in izvršil bom povelje. Kot volčje boste tulili! Kot volčje! (Nese lopato.)
Nekdo: Kaj  neseš?
Tone: Lopato... da si izkopljem grob. Psi! (Odide. Vsi ga spremljajo z  očmi. Vrata   se zapro.)      (Konec prihodnjič.)
•#¦¦¦*¦¦*¦¦*<
*¦¦¦¦¦¦¦¦¦•¦¦¦¦¦'
Marija Kmetova:
Elegija.
obra je bila naša hiša, lep je bil pogled njenih oken "~Tn stene so nas prisrčno objemale. Naši travniki so bili polni metuljev, naša ajda dišav prepolna, ^r rdeča detelja vesela od smeha. Mati niso poznali počitka, roke so jim drhtele v delu, še preden je bil dan in še v noč, dokler ni zamrla svetiljke luč. Ko pa je bil brat izginil v tuji zemlji in se je ondi grob odprl zanj, se je prelomilo materino življenje. Se jim je zateknilo delo, se jim je razparal pogled, pajčevina drobnih gubic se je razpredla
—   685   —
X                                          Marija Kmetova: Elegija.                                          X
čez njih obraz. Od časa do časa so se zamislili in so jim onemele roke v naročju.
Pa sem jim dejala:
«Mati, na polje bo treba.»
«Na polje?»
Posedali so ob žitu in so v mislih prekladali žitne bilke iz roke v roko in molčali. In potem so se jim v trepetu razklenili prsti in bilke so obstale v naročju.
«Tako se mi je sanjalo,» so pravili, «da je prišel Jože in je dejal: Mati, z menoj morate. — Kako, sem dejala, ko je žito zrelo in bo treba žeti. — Kesanje obudite, mati, z menoj pojdete. — In je izginil.»
«To so bile sanje, mati, in nikamor ne pojdete.»
«Niso bile samo sanje.»
Prej tako delavni, so posedali mati doma in zrli po dolini; prej tako varčni, liiso nič pazili na izdatke in so se oblačili v pražnje obleke.
«Saj ni božič, mati, tudi velika noč ni!»
«Kaj bom hranila.»
Zaskrbelo me je. «Mati so bolni, kaj bo?»
In kakor bi bilo nocoj, še danes vem: ležali sva v postelji, zunaj je stala mesečina, tepka je risala veje na steno, mir je držal hišo in vrt. Pa je potrkalo na stropu.
«Slišiš?» so v šepetu zadrhteli mati.
«Slišim,» sem v trepetu odvrnila.
«Slišiš?» so dehnili mati.
«Slišim.» Še enkrat sem vzdrhtela.
«Svoj lastni spomin slišim,» so pritajeno šepnili mati in zdelo se mi je, da so se nasmehnili.
Pogledala sem jih.
«Kaj  drugega je bilo; ne mislite teh strašnih misli.»
Mati pa so dejali:
«Tudi ti moli — jaz kesanje obujam.»
In prišel je dan in prišel je drugi dan. Zemlja je zevala v širokih razpokah. Sluzasta vročina nas je parila, težke so nam bile roke v delu. Prišle so megle na nebo, privlekli so se oblaki kakor huda beseda težki in črni kakor greh.r     ^>^c<,A^^-j^<r*>«^e*-:,
«Nevihta bo,» sem dejala, «po žito moram.»
«Tako sem trudna,» so odvrnili mati, «nikamor ne morem in tudi ti ostani doma.»
«Pa žito?»
—   686   —
X
Miran Jarc: Poletje.
X
In sva se naslonili na okno.
Že je pripihal veter, tepka se je krivila; v črnem zastoru je drhtelo obzorje, težke kaplje so potrkale na sipe.
Mati so zrli kakor zamaknjeni, a hip za hipom so se stresli, že sem mislila, da jim je slabo.
«Mati!»
Tedaj se je zablisnilo, rezek piš se je vrgel na okno. Zabobnelo je, kakor bi se podrla zemlja. Omahnili sva.
«Mati!»
Potem sem se zbudila: ljudje so govorili vame, gledala sem jih, gledala in joj! — izpregledala: mrtvi so ležali mati poleg mene.
Hudo sem zbolela.
Zdaj ni naše hiše več, v tujih rokah so njene bele stene, naše ajde dišijo drugim ljudem.
Jaz moram v službo.
Tako se bojim.

Miran Jarc:
Poletje.
i.
naslanjaču si podpira glavo slikar Mihajlo Samo;
nikel. Skozi odprto okno mu šepetajo črne daljave brezzvezdnate noči in lahna brisavica drsi čez spečo rušo spominov, ki zanihajo za hip kakor prameni njegovih temnih las. — Wien, Praha, Miinchen, Leipzig, Dresden, Berlin, Hamburg, Riigen... — Veličastna in nežna, divje škrtajoča in kot nočni pogovor valo* veča simfonija! — Mrtvi pogledi izstradanih žena v predmestjih, uporni vriski v očeh zasoplih delavcev, molčanje ladij v pristaš niščih, ki so jim na burno dihajoče prsi stopili stavkujoči skla* diščniki, drdranje avtomobilov mimo bančnih palač, promenadni koncerti ob ribnikih in jezerih, valovi besed, šepetov, vonjav in misli, pošumevanje dreves in kril, ječanje stopinj po ozkih, temač?
"
nih ulicah, vzklikanje, vriskanje in tuljenje množice pri demon? stracijah in v velikih gledališčih, smrtno spanje cesarskih gradom, skrivnosten šah na borzah, izmozgani obrazi modrijanov, vse* vidcev in jasnovidcev — — vse to je gledal slikar le s telesnimi očmi, njegovi duhovni pogledi pa so se radovali nad sočnim zelenjem travnikov, nad toplorjavimi njivami, nad claude* lorrainskimi pokrajinami in rafaelskim nebom; njegova notranja
—   687   —