V. S. Fedorov: Iz cerkve si stopala v solnčni dan ...                45
Iz cerkve si stopala V solnčni dan
i
H,
z cerkve si stopala v solnčni dan
pač bledih lic,
na prsih svež šopek cvetic.
Ah ta nedolžna bledica
tvojega nežnega lica,
Terezija,
kaj mi pač govori ?
Po senčni poti v solnčni dan
si šla tak bledih lic,
na prsih svež šopek  cvetic.
Ob tvoji strani stopal sem
in prsi ti šopka oropal sem
in si del ga na srčno stran.
In nedolžna bledica
tvojega nežnega lica
takrat me začarala je . . .
Ah, bolna si . . . Nemirno tako
ti srčece bije, oj  srce mlado . .  .
Mar ljubezen te varala je?
Po senčni poti si stopala
in mene miru si  oropala,
Terezija . . .
Ah, takšno mladostno, nesrečno bolest
pač v srcih občuti tisoči nevest —
A jaz ti jo ljubim prav takšno bolest.
To bolest je zdravih in krepkih ljudi,
ki ponosno stopajo v solnčni svet,
ki čutijo v sebi plodilne moči,
ki ljubijo z ognjem vseh svojih strasti, —¦
ti ljudje so človeštva cvet!
V. S. Fedorov.