Avgust šenoa: Povest iz vaškega življenja j>A ti, oče Mato?« »Jaz?« ga je pogledal starec belo. »Kaj me vprašuješ, kaj me vprašuješ? Eh, da! Prav imaš, zakaj me ne bi vprašaJ. Trideset let je to moj dom, trideset let se vlačim na tej palici, ki sem si jo odrezal, preden sem šel po svetu. Nekoč sem živel med ljudmi. Toda to niso bili Ijudje. Bili so krščeni, da, toda bili so kače, lisice, volkovi. Požrli so mi srce. Zdaj ga nimam več. Dovolj! Dovolj! Samo nikoli ne hodi stanovat k ljudem pod streho, rajši idi med neme zverine! Ali veš, da sem si sam zažgal svojo domačijo, potem pa odrezal to beraško palico? Ne hodi med ljudi! Oklali te bodo. Ostani tu, tu boš sam svoj. Kdo ti more kaj? Jutri pojdeva na pot. Vodil te bom po sejmih. No, ali me poslušaš? Kadar boš videl, da mi ni več daleč zadnja ura, spravi me tu sem, tu hočem umreti. To si zapomni, ne bo ti žal!« Luka je svojega novega očeta gledal ves začuden, poslušal ves začuden. Sam je svojo domačijo zažgal? Krščeni ljudje da so kače, volkovi? Morda je res, morda ni res. Morda se je Matu zmešalo, morda je govoril po pravici. Mnogo je Luka o tem premišljeval, v teh mislih je zaspal, ležeč na listju v beračevi kolibi iz koruzne slame. In sanjalo se mu je o tem, motno sanjalo. Kaj je on vedel, kaj je svet, kaj ljudje, kaj dobro, kaj hudo! O prvem svitu sta se drugo jutro podala Mato in Luka na pot. Mahnila sta jo čez goro v drug kraj, v tuj kraj, kjer ju ni nihče poznaJ. Ko sta prekoračila vrh in prišla že do pol brega navzdol, se je Mato ustavil in je rekel: »Glej, Luka, ali vidiš v dolini prvi dim in čuješ prve pse? Ljudje so blizu, gotovo bova v tem hrastovju srečala kake drvarje. Zdaj glej, da mi boš slep! Stisni oči, primi se za zadnji kraj palice, drži glavo visoko! Tako! Korakaj počasi, plaho, spotakni se včasih za šalo ob kak kamen ali kako koreniko! Saj si slep, ali si čul: slep!« Luka je storil, kakor mu je Mato rekel. Prišla sta v vas, a pred nju so pridrli psi, hudi, zobati psi, ki so besno lajali na berača. Pes je hud na vsakega reveža, posebno še, če je tuj. Toda Mato jih je lopnil z drenovo palico po gobcu in kodri so stisnili rep med noge in se pobešenih glav umaknili v živo mejo. Obhodila sta hiše po vrsti. Ah, kako se je Mato nacvilil pred vsakim pragom in namoledoval v božje ime in Marijino! Kaka nesreča, ko mu je sin slep od rojstva, on sam je hrom! Iz Pokolpja da sta, tu jima je koča pogorela, onadva pa sta ostala na milost Bogu in ljudem — kakor pšenično zrno na kamnu. Hromec vodi slepca. To je pripovedoval Mato, stari lisjak, Luka pa se je čudil, kako hromec silno laže, a še bolj se je čudil, da ljudje vse to verjamejo. Od nobenih vrat nista odhajala prazna. Tu so jima dali sira, tam hlebec kruha, kako jajce, tam dvajsetico, povsodi pa sta se jim smilila in blagoslavljali so ju: Bog se vaju usmili! Posebno ženske, ki so bolj mehkega srca, so bile dobrotljive; kimale so z glavo in solze so jim prišle, ko so videle in čule uboge pogorelce. Tako sta šla dalje in dalje iz kraja v kraj, a vsak kraj sta požela, ker je bil Mato ostrega pogleda in je vedel, kje dobra turščica raste, kje pust sirek. Po sejmih in na proščenjih je godel Luka in pel in pategoval vrat, ko da ga je mati slepca rodila. Ljudje so se zgrnili okoJi njegovih gosli kakor žejni okoli studenca, a Mato je tedaj kimajoč z glavo žalostno rekel: »Glejte, glejte, božji Ijudje, ta je slep prišel na evet kakor mače ali pes in slep je ostal in slep bo ostal! Da bi mu Bog vžgal nebeško luč! Ne vidi ne sonca ne meseca ne onega grižljaja, ki mu ga daje usmiljena roka. Dajte mu, usmilite se ga! Hvala, hvala, dobre dušice moje, Bog vam povrni!« Pa da ste videli, kako je padalo v Lukovo kapo vse po groš, po dva in še več! Slepci po vsej okolici so zamrzeli Luko. Imel je močnejši glas, in medtem ko so oni vedno iste pesmi gonili, je pel Luka vedno nove, kakor da jih je stresal iz rokava, in tako jim je ostajala kapa prazna. »Kateri zlodej ga je prinesel!« so govorili. »Z ust nam je utrgal naš vsakdanji kruh. Ali nima vsak slepec pravico na svoj okraj? Neumni norci pa dirjajo za njim kakor za medvedom. Kdo mu je dovolil, da poje nove pesmi? Nesreča neka, za groš leze po tujih krajih, kaj se doma ne živi?« Tako in še stokrat huje so govorili slepci o Luku. Ali kaj je pomagalo? Zaman laja pes, kadar grom grmi; kar je prej kapljalo v njihove klobuke, to se je zdaj usipalo v Lukovo torbo. Tri leta sta obiskavala Mato in Luka gore in doline, nekaj po Medmurju, nekaj po Slavoniji, izogibala pa sta se Zagreba, kjer bi bil Mata vsak otrok spoznal. Iznenada je prijel Mata hud kašelj. Dušil ga je vsako noč. In starec je dejal Luku: »Čuj, Luka! Vtakni godalo za gosli! Kašelj me duši, kakor da mi kdo rebra stiska z železom. Hudo je, vidim, da ni več daleč do konca. Pojdiva proti Zagrebu! Dvanajsta ura je blizu. Glej, da ne zamudiva, pazi na torbo, težka je, ti si močnejši!« Luka je začudeno pogledal starca in je poslušal. Zares sta odšla proti Zagrebu. Matu je postaj*Io hudo. Moral je postajati in loviti sapo. Ko sta se vzpenjala na ono zadnjo gor6, je dejal Mato Luku: »Zdaj lahko prosto gledaš, zdaj nisi več slepec. Da prideva le do vrha, tam bova sedla, tain si bova počila. Da, stare noge niso za pot.« Na slemenu sta sedla oba pod hrast. Širok, daljen razgled se je razprostrl pred njima. Bilo je vedro in toplo, bilo je duši lahko. Mato je nagnil glavo, zastrmel je otožno v svet, kakor da si ga hoče prav po človeško, po domače pogledati, kajti Bog ve., s Oba sta molčala. Nobeden ni našel prave besede. Mato je bil pogumnejši in je začel takole: »Da, da! To je zopet moj kraj! Glej, tu je moja vas, kjer sem imel svoj dom! Zdaj raste brinje ondot in šipek. Saj ni čudno! Trideset let je že in več. Zdaj še vidim vse to, enkrat še — potem pa, veruj, nikoli več. Ne morem se tega do sita nagledati in zdaj se mi zdi, da je čas zbežal ko ptica.« »Ali nimate nikogar v vasi, oče Mato?« je povzel Luka. »Niti žive duše.« »Večkrat že ste mi rekli, da ste imeli hišo; zakaj ste jo zapustili?« »Pusti to, sinko,« je odmahnil Mato, »to so bili črni dnevi. Ali zakaj ti ne bi povedal vsega? Tebe še imam, tebe sem na cesti našel — pa bom itak kmalu moral s tega sveta. Jaz sem bil pošten kmet, imel sem domačijico, kos zemlje, kravico in svojo ženo. Bila je lepa. Zato se je našel gospodek, še je živ ta stari grešnik. Ta mi je ženo zmotil, zapeljal. Jaz sem za to izvedel, vprašal sem ženo in ona se mi je spovedala svojega greha. Tepel sem jo noč in daii, pil sem dan na dan, vas se mi je smejala, tožil sem zločinca, gospoda se mi je smejala. Pa sem zopet tepel ženo in zopet pil. Nazadnje mi je umrla. položil sem jo na oder, zraven odra sem prižgal dve sveči. Ko sem tu zraven par stal, so zvečer ljudje zijali v moja okna in se mi smejali, čuješ, smejali. (Dalje sledl)