CORREO ARGENTINO TABITA REDUCIDA Concesión 1551 Periódico de la Colectividad Yugoeslava Registro Nacional de la Propiedad Intelectual No. 032878. 1 NAROČNINA; Za vse ameriške države in za celo leto $ arg. 7.—; za pol leta $ arg. 4.— Dirección y Administración: GR AI». cesar DIAZ 1657, U. T. 59 - 3667 - ANO (Leto) XIII. . BUENOS AIRES, 3 DE JULIO (JULIJA) DE 1942 Núm. (štev.) 25 Bs. Aires. wf4 ^ lili - 1342 11 JULIO Argentina, bo proslavljala v četrtek 9. julija, novo obletnico svoje neodvisnosti, ki jo je leta 1816 proglasil tueumanski kongres. Pred nedavnim, povodom obletnice majniške revolucije, smo videli, kako je prišlo v Buenos Airesu do upora proti Špancem, ki so v tistih časih ukazovali v teh krajih ter jih na vso moč izkoriščali. Pobudo in pogum za upor sta bila dala “crio-llom” ponesrečena vpada Angležev v dežele ob La Plati, leta 1806 in 1807. Ker ie bila Španija sklenila leta 1806. zvezo s Francijo, ki je bila takrat v vojni z Anglijo, so Angleži skušali izkoristiti priliko, da bi se polastili španskih kolonij v Južni Ameriki. Menili so, da bo posel lahek ter se zato niso z zadostno vnemo pripravili na ekspedicijo. In res bi ne bili imeli težkega opravila, da je bila usoda Buenos Airesa prepuščena zgolj korajži Špancev, ki so se ob tisti priliki, s podkraljem Sobremontejein na čelu, tako prestrašili bližajočih se angleških ladij, da so se brž umaknili v notranjost sedanje republike. Organiziral pa je bil odpor francoski pomorski častnik Jakob Iániers, ki je bil v službi Španije, in res mu je uspelo obakrat zavrniti Angleže, ki so končno opustili namero, da bi zasedli tukajšnjo zemljo. To je bila priprava za revolucijo, ki je potem res izbruhnila 25. maja 1810 in potom katere so “criollos” prvikrat prišli do svoje, domače vlade. Gibanje za popolno o-samosvojitev dežel ob La Plati se je tedaj začelo z vso silo in Liniers kateri se je temu gibanju tudi z orožjem skušal upreti, je bil, po več porazih, zajet in ustreljen v cor-dobskem kraju Cabeza de Tigre. Zgledu Buenosaireščanov je naslednjega leta sledil tudi Paraguay, kjer se je ljudstvo uprlo in španskega guvernerja prepodilo, nakar so Španci, po raznih manjših bitkah, bili končno vel javno poraženi pri Tucumanu (24. septembra 1812) in pri Salti (21. februarja 1813) ter so bile s tem vse laplatske dežele očiščene španskega vojaštva. Po odločilni bitki pri Salti se je sestala ustavodajna skupščina, ki je imela dati osvobojenim deželam u-stavo. Kmalu pa se je izkazalo, da obstojajo med provincami in Buenos Airesom velika nasprotstva; do-čim je Buenos Aires na vsak način hotel izsiliti centralistično ureditev države, so province tako ureditev odklanjale in zahtevale svojo avtonomijo. Provincialni “gauchos” in buenosaireški “porteños” so se kregali med seboj in s tem omogočili Špancem, da so v Peruju in v Chi-leju spet prišli do sape in začeli ogrožati “Združene pokrajine” (kakor se je tedaj imenovala sedanja Argentina); tudi takozvana ‘ ‘ Banda Oriental” (sedanji Uruguay) se je v tistem času odcepila. V akšnih težkih prilikah, ko je v notranjosti vladala nesloga ter je od zunaj prežal nasprotnik na priliko za napad, ki naj bi uničil mlado samostojnost Združenih pokrajin, se je v Tucumánu sestal nov kongres, ki ie 9. julija 1816 proglasil neodvisnost. Temeljni kamen za novo državo, v katero je usoda zanesla tudi nas, jugoslovanske izseljence, je bil s tem postavljen; na njem se je začela zidati velika republika, ki je danes v polnem razvoju in ki ji tudi mi, ob tej novi obletnici njene neodvisnosti, želimo naj lepšo bodočnost! Kaj išče Serrano Suñer Še vedno ni pojasnjeno ozadje potovanja španskega predstavnika v Rim, dasiravno je vsakemu jasno, da na uro ni šel gledat. Opazovalcu politične napetosti, ki vlada med Francijo in Italijo in odnosa ji med Lavalotn in Nemčijo, pa kažejo v kateri smeri je treba razlagati Serrano Suñerjev obisk v Rim, kamor ga je pot vodila skozi Francijo in tudi nazaj je šel po isti poti — ne le slučajno, prav gotovo. Laval je izigral Mussolinija. Z obljubo delavcev Hitlerju je dosegel zagotovilo Hitlei'jevo, da ne bo podpiral italijanskih ^ihtev po francoskih deželah, ki jih zahteva Italija. Ta zadnji dogodek je odločilno upli-val na uspeh španskega obiska v Rim. Španija je, kot sodijb poznavalci položaja, predložila idejo “latinskega bloka”. Suñer je prevzel nalogo, da posreduje, med Francijo in Italijo in doseže ustvaritve skupne zveze teh treh držav, v katero bi. vključili tudi Romunijo. To z Romunijo je pa spet poglavje zase, ker ima svoj vzrok na naših tleh. Ker Mussolini Hitlerju ne more več zaupati, mora iskati drugih pomočnikov. Kakor ne ve l?ako hi Francozom izpulil Korziko in drugo, tako je tudi v zadregi, kaj bo, če bodo res Ogri stegnili svoje roke doli do Jadrana in se vsedli na Reko... In kdo ve kakšne načrte ima Hitler s Trstom? Tako se je Mussolini domislil Romunije,, neznanega prijatelja latinske krvi, kateri pa ima neprijetne spore s svojim neljubeznivim sosedom, to je Romunija, ki je v laseh z Ogri, ki so vedno nevaren tekmec Italiji na Jadranu, Hitlerju pa točasno koristna igrača, s katero straši Mussolinija, da naj bo kar priden, da naj mu le še kaj makaronov pošlje, če ne bo pa Ogre poslal ha Jadransko morje.... Tako je Mussolini poskusil potom Španije organizirati — “latinski blok’h. Toda njegove zahteve proti Franciji so za Francoze ponižujoče in nesprejemljive. Serrano Suñer je šel v Rim poln upanja, da bo izgladil napetost med Francozi in Italijani. Toda Laval je prehitel s svojo ponudbo francoskih delavcev Nemcem in tako so vsi obiskgi Suñerjevi ostali jalov poskus. Sestal se je v Rimu z zastopniki vseh prizadetih držav, toda, kar so skuhali, vse so tudi pojedli. Ničesar ni ostalo za tolažbo Mussoliniju pa tudi za Španijo ne bo iz vsega tega nič dalekosežnega, dasi-i-avno imajo Španci že nekaj let v glavi idejo “latinskega bloka”, p'a ga še ni in ga še dolgo ne bo. Edino, kar bo mogel Suñer pokazati je ureditev računov, ki jih imajo Španci z Mussolinijem, ki so precej visoki in je bil razgovor o tem, kako poplačati Italiji, kar je Španija dolžna iz zadnje civilne vojne. Podmorska vojska v Baltiku Kakor je za Angleže bitne važnosti, boj proti podmornicam na širnih svetovnih oceanih, tako dela Nemcem sive lase podmorska vojna v bolj tesnih morjih njihovega območja, v katerih mrgole številne podmornice in odvirajo promet. Tako vemo, da je bil glavni vzrok, da niso mogli osvojiti Sebasto-pola prav njihova slabost na Črnem morju, kjer kljub njihoviin brezupnim poskusom in neštetim napadom na rusko brodovje nikakor ne morejo doseči oblasti. Drugo ranljivo mesto nemške mornarice je Severno morje, Iskozi katero vodi morska pot iz Amerike v Murmansk. Tam so Nemcem ruske podmornice v zvezi z angleškimi p.o-gnale na dno morja že kakih 300.000 ton ladij in kdo v< koliko mož in orožja. Posebno nevšečna pa je. za Nemce nadloga podmornikov v Baltskem morju, skozi katero; gre dovoz vojnih potrebščin na Finsko in petro-gradsko fronto. Tam skozi teče tudi dovoz železne rude iz Švedske. V zadnjem času pa se je delavnost podmornic. tako povečala, da jev Baltiku ustavljen ves osebni promet. Poročevalec piše iz Švedske, da je potoval iz Danske na Švedsko. Tam je vozil vse do poslednjih dni reden vlak, ki so ga zapeljali na brod (ferry-boat) in je tako šlo kar ravno čez morje na Švedsko. Ko je bil oni dan brod že na potu, je bil pozvan nazaj in potnik je moral nato vzeti 4 dni dolgo pot na okrog, mesto 6 urne vožnje Z vlakom na bro-du. Vzrok tega je zvedel šele pozneje, ko se je pojasnil dogodek o “okupaciji nekih baltskih otokov”. Časopisi so javili, da so nemške čete okupirale neke otoke v ‘Baltiku. Nato pa je prišlo na dan, da so “tiste čete” bili brodolomci 8000 tonske nemške ladje, katero je podmornica poslala na dno-morja. Nemci, za enkrat samo to vedo, da je vsak čas nevarnost, da prileti kaj iz zraka ali 1 “Kaj si neki briše blato?” je o-menil Basmanov, hote se prikupiti carjeviču. “Pri kom. drugem bi človek še razumel, na njem ga pa šo opaziš ne!” Basmanov je govoril polglasno, a Skuratov ga je slišal. Ko je vsa družba, smejoč se in razgovarjajoč, odjahala za carjevičem, si je nadel čapko, sedel zopet na konja in odjahal korakoma proti dvorcu. “Dobro!” je mislil sam pri sebi; “le počakajte, gospodje, le počakajte!” In pobledele ustnice so se skrivile v usmev in v njegovem srcu, razdraženem že od sinovega bega, je poiagoma dozorevala nada na maščevanje nad neprevidnimi šaljivci. Ko je Maljuta prišel v grad, je sedel Ivan Vasiljevič sam v svoji sobi. Obličje mu je bilo bledo, oči so mu gorele. Črno kuto je bil zamenjal za rumeno suknjico, ki je bila prešita s trakovi in podšita z modrim volnenim blagom. Osem svilenih pentelj z dolgimi trepci je viselo ob razporku. Carska palica in klobuk sta ležala pred njim na mizi. Nočne prikazni, neprestane molitve, pomanjkanje spanja, vse to ni oslabilo Ivanovih moči, ampak ga je le dovedlo do silne razdražljivosti. Vse, kar je bil videl ponoči, se mu je zopet predstavilo kot satanova prevara. Carja je bilo sram svojega strahu. “Sovražnik imena Kristovega” — si je mislil — “se mi kljubovalno ustavlja in pomaga mojim škodljivcem. Pokažem mu, da ni naletel na slabega borca.” In car se je odločil, da bo kot prej kaznoval izdajalce in izročal smrti svoje škodljivce, pa naj bi jih bilo na tisoče. In pričel je v mislih razgledovati svoje podanike in iskati med njimi izdajalcev. Vsak pogled, vsaka kretnja se mu je zdela sedaj sumljiva. Spomnil se je raznih besed svojih najbližjih in iskal v teh besedah ključe zarot. Niti sorodniki niso ušli njegovemu sumnjičenju. Maljut(a ga je našel v stanju, ki • I Ferdinandov sin knez Franc Porcia 1. 1665. Stanovi so kmalu potem grofijo prodali za isto vsoto knezu Ivanu Vajkardu Auerspergu in sicer s pogojem naj se smatra enako drugim gospostvom na Kranjskem, naj je podvžena vsem rednim in izrednim nakladama, ki jih nalagajo deželni stanovi, ne glede na izjeme, ki so jih bili avstrijski vladarji še pred kratkim dovolili Istranom. Za civilno sodstvo naj bo prizivno sodišče v Ljubljani, v kriminalnih prestopkih ali zločinih pa naj imajo Turjaški popolno oblast. Turjaški So prodali Istro 1. 1701. nadvojvodski komori v Gradcu, ki jo je 1. 1708. obenem s Sacerbom in Podgradom odstopila tajnemu . svetovalcu Her-kulu Turinettiju de Prič v zameno za Medjimurje in Čakovec. Od njega jo je 1. 1766. dobil markiz Anton Monteeuecoli za 240.000 gld. Pri od- V DAR DOBITE na vsakih 6 slik, ki stanejo od 3—6 , lepo sliko v barvah. Odprto tudi ob nedeljah. A teli e MARKO RAD ALJ iracundo Quiroga 1320 U. T. 22 - 8327 D O O K S U D je bilo podobno vročičnim blodnjam. “Gosudar”, je rekel po kratkem molku Grigorij Lukjanič, “ukazal si, naj mučim Količeve zaradi novih izdajalcev. Le zanesi se name. Z mučenjem prisilim Količeve, da bodo vse povedali. Samo ene stvari ne morem izsiliti iz njih: imena največjega sovražnika tvojega ne morem izsiliti iz njih!” Car je strmeč gledal svojega ljubljenca. Maljuti je sijalo nekaj nenavadnega iz oči. “Ta zadeva je namreč taka, gosudar,” je nadaljeval Skuratov, in glas se mu je izpremenil, “da oči sicer vdijo, uho sliši, jezik pa se ne obrne, da bi povedal... ” Car ga je gledal z vprašujočim pogledom. t “Glej, gosudar, kaznoval si že pri-lično mnogo zločincev, izdaja pa še vedno ni zamrla v Rusiji. In če jih kaznuješ še toliko ali pa desetkrat toliko, vendar ne zatreš izdaje!” Car je poslušal in ni razumel. “Zato, gosudar, ne zatreš izdaje, ker ji sekaš veje in grče, deblo s korenino pa stoji zdravo! ’ ’ Car še vedno ni razumel, toda poslušal je z rastočo radovednostjo. “Vidiš, gosudar, kako naj ti to povem? Glej, na primer, spomni se. kako si ležal na smrt bolan — daj ti Bog mnogo let zdravemu vladati — in so bojarji zoper tebe, siromaka, napravili zaroto. Takrat so imeli za sabo tvojega starejšega brata Vladimira Andrejiča.” “A!” je pomislili car; “to so torej pomenjale moje nočne prikazni! Sovražnik je hotel omračiti moj razum, da bi se bal prekrižati načrte svojega brata. A temu ne bo tako. Niti bratu ne prizanesem!” “Govori,” je rekel in se grozno obrnil k Maljuti, “govori, kaj veš o Vladimiru Andrejiču?” “Ne, gosudar, moje besede se zdaj ne tičejo Vladimira Andrejiča. O njem si tega ne mislim več, da bi hotel kaj započeti zoper tebe. Tudi bojarji ne mislijo več nanj. Že davno je prenehal podkopavati prestol pod tabo. Moje besede se ne tičejo njega.” “Koga pa potem?” je čudeč se vrašal car in črte njegovega obraza so mrzlično zadrgetale. “Vidiš, gosudar: Vladimir An- T vezi zemljišč 1- 1848. so dobili Mon-tecuceoli isto svoto kot odkupnino in pridržali vrhu tega še velikanski grad v Pazinu. Iz tega kratkega zgodovinskega pregleda vidimo, da je avstrijska Istra, ki je veljala za del Kranjske, pogosto menjavala svoje gospodarje in bila v 17. stol. enako Gradiški v rokah mogočnih avstrijskih ministrov, ki so pa dobivali iz grofije le dohodke, za drugo se pa niso brigali prav nič ter jo, v premnogih slučajih niti poznali niso. Spomin na dom Kje tužne misli se mude, se srce bo vtopilo v boli silni hrepeneč, kje najde tolažilo Kje mili dom pustila sem, kje starše, brata in sestrice? Ko hrepeneč za srečo sem selila se z vasice. In lipa stara nad vasjo; je li še kaj zelena? Ko dekle mlada sem pod njo, sanjave pesmi pela. In bori kraški ste li še ponosni in zeleni? ki nekdaj v tihem ozračju ste skrivnostno pesem šušteli. Saj danes sovrag se črni tam, kot smrt okoli plazi; sejoč nesrečo, grozo, strah, žanjoč upor sovražni. A jaz v tujini tu ječim pod težo trudnih misli; pomoči ti zaman želim, ko kličeš dom me v sili. drejič si je premislil buniti državo, toda bojarji si niso premislili. Ti nimajo slabih glav: češ, če se nam ni posrečilo, posaditi Vladimira Andrejiča na prestol, potem posadimo ...” Maljuta se je zmedel. “Koga?” je vprašal car in njegove oči šo zagorele. Maljuta je pozelenel. “Gosudar! Vsega ni rhogoče povedati. Človek našega stanu si lahko kaj misli, ugiba, ampak jezik mora držati za zobmi.” “Koga?” je ponovil Ivan, vsta-jaje s stola. Maljuta je odlašal z odgovorom. Car ga je zgrabil z obema rokama za vrat, obrnil njegovo obličje proti svojemu in se vsesal vanj z očmi. Noge so se šibile pod Maljuto. “Gosudar”, je rekel polglasno, “ne srdi se nanj, saj si ni sam tega izmislil. ’ ’ “Govori!” je rekel Ivan s hripavim glasom in silneje stisnil Maljuti vrat. “Niti na misel bi mu ne bilo prišlo kaj takega”, je nadaljeval Maljuta in se skušal izogniti carjevemu pogledu, “gotovo so ga zapeljali. Kdor mu je najbližji, tisti ga je pa zapeljal. On grešni človek, pa si je mislil: malo pozneje ♦ali maloprej, konec bo isti.” Carju se je pričelo dozdevati. Prebledel je še bolj. Prsti so mu odnehali in izpustili Maljutin vrat. Maljuta si je opomogel. Spoznal je, da je prišel čas za odločilni udarec. ‘ ‘ Gosudar! ” je rekel naenkrat rezko; “ne išči izdaje daleč Tvoj sovražnik ti sedi nasproti, pije s teboj iz iste kupe, je s tabo iz iste sklede, nosi obleko istega dela.” Skuratov je umolknil in si je poln pričakovanja končno drznil upreti v carja svoje krvave oči. Tudi car je umolknil. Roke so mu omahnile. Slednjič je razumel Maljuto. V tem hipu so se na dvorišču oglasili veseli glasovi. Že takrat, ko se je pričel razgovor med carjem in Skuratovim, je prijahal carjevič s svojimi prijatelji na dvorišče, kjer so ga čakali trgo vci, ki so bdi prišli iz Moskve s kruhom in soljo in s pokloni. (Nadaljevanje)