57
Laserpitium archangelica Wulf. 
Nova nahajališča navadnega jelenovca v soteski Zale in ob Iški med Vrbico in 
Pajkovim gričem
New localities of Laserpitium archangelica in the gorge of the stream Zala and along 
river Iška between Vrbica and Pajkov grič
0152/2 Slovenija, Notranjska, Soteska Zale od izvirov do izliva pri Vrbici, 800 do 425 m n. m., 
leg. & det. M. Accetto, 27. 4. 2011, herbarija LJU in LJS; obs. & det. 10. 5., 22. 5., 24. 5., 
26. 5., 3. 6., 7. 6., 15. 6., 24. 6., 27. 6., 1. 7., 3. 7., 7. 7., 11. 7., 21. 7., 27. 7., 29. 7., 1. 8., 12. 9., 
17. 10., vse 2011). 
0153/1 Slovenija, Notranjska, Dolenjska, Iška od Vrbice do Pajkovega griča, 422 do 
555 m n. m., det. M. Accetto, 22. 5., 24. 5., 2. 8., 21. 9. 2011.
Ob reviziji herbarijskega materiala navadnega jelenovca v herbariju LJU in pregledu 
literaturnih virov (FraJMan & baČiČ 2011: 246-249) sta avtorja ugotovila, da smo v Sloveniji 
pred revizijo poznali le nekaj njegovih nahajališč. V zadnjih 100 letih so objavili le dve 
nahajališči: Iški vintgar (z or 1959, DruškoviČ & lovka 1995) in Mestni vrh pri Kočevju 
(s trgar 1963) (ibid.). Kot je razvidno iz herbarijske revizije in dodatnih dotlej neobjavljenih 
podatkov, ki jih navajata avtorja (FraJMan & baČiČ 201 1: 246-249, glej specimina visa), pa 
je navadni jelenovec bolj pogost, kot smo vedeli do sedaj. Avtorja kljub temu predlagata 
uvrstitev v Rdeči seznam kot redko vrsto (R). Vsa nahajališča na najnovejši karti razširjenosti 
se nahajajo v dinarskem fitogeografskem območju (ibid.). Zato ga uvrščajo med dinarsko-
karpatske vrste (ibid.).
V Iškem vintgarju obravnavane vrste nismo opazili (a ccetto 2010), prav tako je ne omenja 
s trgar (1966). Ker ne vemo natančno, ali vse do sedaj nabrane rastline iz Iškega vintgarja 
izvirajo iz enega širšega, ali različnih krajev, lahko ob več kot 167-letnem obiskovanju 
botanikov v Iški in razmeroma redkih najdbah te kobulnice sklepamo, da v Iškem vintgarju 
ni prav pogosta. 
Povsem drugačne so razmere v soteski Zale in ob Iški med Vrbico in Pajkovim gričem, 
ki ležita v kvadrantih srednjeevropskega kartiranja flore 0152/2 in 0153/1, v katerih navadni 
jelenovec še ni bil evidentiran. Tu je precej pogostejši. Vsa mesta, kjer smo ga opazili, smo 
kartirali na gozdarske karte v merilu 1 : 5000, zaradi boljšega pregleda nahajališč pa te 
prenesli (ob upoštevanju manjše natančnosti) na karto v merilu 1 : 25 000 (slika 1). Iz tako 
izdelane karte razširjenosti je razvidno, da se ne pojavlja samo ob Zali oz. Iški, temveč tudi 
ob pritokih in drugod, ob gozdnih in asfaltnih cestah ter manjših peskokopih, v enem primeru 
tudi na gozdni površini, v preteklosti ogozdeni s smreko.
Namen kartiranja nahajališč navadnega jelenovca je dvojen. Ne zgolj ugotavljanje 
njegovih nahajališč, temveč tudi posredno ugotavljanje vzrokov za njegovo večjo ali manjšo 
pogostnost. Izkazalo se je, da je njegova pogostnost v soteski Zale močno povezana z vplivom 
človeka. Z izgradnjo ceste v Zalo okoli leta 1985 zaradi izgradnje hitroelektrarne iz »vojaško-
civilnih« potreb (koČar 2001), je bil storjen zelo grob poseg v skalnat ožji odsek soteske in 
hkrati tudi vodne razmere med izlivom pritokov Žetovca in Male Zale (ob sušnih poletjih se v 
tem delu voda zadržuje le v tolmunih, večja količina vode odteče po ceveh do hidrocentrale). 
Dolvodno od slapa Kotel, kjer cesta prečka Zalo in potem nadaljuje razmeroma tesno ob Zali, 
Hladnikia 29: 45-66 (2012)

58
so se z gradnjo ceste rastni pogoji za navadni jelenovec, predvsem s povečanjem svetlobe, 
morda tudi z razrahljanjem neposredne soseščine cestišča, močno izboljšali. Zato je od 
slapa Kotel navzdol do prvega večjega levega zavoja Zale in ceste, skoraj strnjeno razširjen. 
V poznem poletju leta 2011 je njegovo pogostost zmanjšalo le strojno obvejevanje grmovja in 
drevja ob robu ceste, ki pa je še bolj prizadelo višjo sorodnico Pleurospermum austriacum. 
Primerom večje ali manjše pogostnosti sledimo vse do pritoka Male Zale in še nekoliko naprej 
ob od voda Zale uničenem delu gozdne ceste na desnem bregu. Od tu naprej, ob srednjem 
toku, močno zasenčenem delu soteske Zale, smo do izliva Zakotkarjevega grabna v Zalo, 
opazili le štiri posamična nahajališča v podobnih rastiščnih razmerah (manjših površinah 
prodišč). Ponovno se njegova pogostnost poveča pred in za izlivom Kozjega grabna (Stara 
voda) v Zalo, kjer so svetlobne razmere ugodnejše.
Slika 1: Razširjenost vrste Laserpitium archangelica v soteski Zale in ob Iški med Vrbico in Pajkovim  
gričem (○ približna lega skupinic 1 - 5 osebkov vrste Laserpitium archangelica )
Figure 1: Distribution of Laserpitium archangelica in the gorge of the stream Zala and along river Iška 
between Vrbica and Pajkov grič (○ approximatelly position of groups of 1 to 5 individuals of 
Laserpitium archangelica)
Notulae ad floram Sloveniae

59
Od Vrbice gorvodno po Iški si slede bolj ali manj posamična nahajališča (dva tudi ob 
začetku markirane poti Vrbica-Osredek). Večjo gostoto ima ponovno v širše odprtem svetu 
gorvodno od izliva pritoka Kobiljek v Iško. Od tu naprej po Iški so njegova nahajališča 
redkejša. V ozkem močno zasenčenem skalnatem, okoli 250 m dolgem delu soteske Iške pred 
Krnčlogom (bela površina zahodno od Gabrnice), nismo opazili niti enega osebka. Največjo 
doslej ugotovljeno gostoto doseže na jasi pod nekdanjo Pajkovo domačijo ob Iški (večji krožec 
na sliki 1, severoseverozahodno od Pajkovega griča), ki je bila opuščena po drugi svetovni 
vojni (ibid.). Na danes zamočvirjeni ruderalni površini pod komaj še vidnimi razvalinami 
smo na površini približno sto kvadratnih metrov našteli okoli 80 osebkov. Zraven rastejo še 
druge, ob Iški manj pogoste vrste, kot so Carex hirta, C. paniculata, Epilobium parviflorum, 
Geum rivale, Lychnis flos-cucoli, Lysimachia vulgaris, Myosotis sylvatica, Valeriana dioica, 
Veronica beccabunga in druge, v bližini na ravnici ob Iški tudi tod redka vrsta Scilla bifolia. 
Vse navedene vrste v kvadrantu 0153/1 še niso bile opažene (primerjaj j ogan & al. 2001).
Zunaj območja soteske Zale doseže navadni jelenovec večjo gostoto še ob gozdni cesti ob 
Mali Iški (odcepu gozdne ceste od cestne povezave Predgozd - Ravnice).
Vse kaže na to, da je naravna pogostnost vrste Laserpitium archangelica precej odvisna 
od svetlobnih razmer, zagotovo pa je na njeno razširjenost ob Zali in Iški, močno vplival 
človek s posegi v njeno naravno okolje. V enem primeru se je pogostost obravnavane 
kobulnice povečala tudi z opustitvijo kmetijske rabe zemljišča ob ugodnih svetlobnih in 
drugih razmerah.
Literatura
Accetto , M., 2010: Rastlinstvo Iškega vintgarja. Praprotnice in semenke. Folia biologica et 
geologica (Ljubljana), 51, 4: 5-149.
DruškoviČ, b. & M. lovka, 1995: Pregled določitev kromosomskih števil praprotnic in 
semenk v Sloveniji. Biološki vestnik 40: 151-168.
FraJMan, b. & t. baČiČ, 20 1 1 :  Contribution to the knowledge of the flora of Slovenia and 
adjacent regions: taxonomic revision and distributional patterns of ten selected species. 
Phyton (Horn, Austria), 50, 2: 231-262.
Jogan, n. (eD.), t. baČiČ, b. FraJMan, i. leskovar, D. nagliČ, a. poDobnik, b. roZMan, 
s. strgulc-kraJšek & b. trČak, 2001: Gradivo za Atlas flore Slovenije. Center za 
kartografijo favne in flore, Miklavž na Dravskem polju. 443 pp.
KoČar, T., 2001: Iška, Iški vintgar. Samozaložba, Ljubljana, 192 pp.
Strgar , V., 1963: Prispevek k poznavanju flore Slovenije. Biološki vestnik (Ljubljana), 11: 
21-26.
Strgar , V., 1966: Prispevek k poznavanju rastlinstva v soteski Iške. Varstvo narave 
(Ljubljana), 5: 81-95. 
z or , l ., 1959: Botanična ekskurzija v Iški vintgar. Proteus 22: 87-88. 
m arko a ccetto Hladnikia 29: 45-66 (2012)