Marija Pavlln o atiskah današnjih dni
Pesem ji preganja grenke misli
Hči znanega borca Ludvika Zoleta, po katerem imamo v Šiški poimenovano tudi ulico, danes biva v Regentovi 21. Marija Pavlin ima 62 let in našli smo jo na dvo-rišču, kjer je s pletenjem v rokah nastavljala obraz še zadnjim toplim jesenskim sončnim žarkom. Povabila nas je v skromno kuhlnjo in dejala:
»Semle smo iz Dolenjske prišli leta 1935. Takrat je bil tule okoli še gozd in močvirje, hiša je staia pravzaprav na barjanskih tleh. Pa poglejte danes...
O gozdu tod sedaj ni sledov, krog in krog se penjejo v nebo visoki stanovanjski bloki in Dravlje pravzaprav izgubljajo nekdanji vaški značaj. Vendar pa smo hoteli nekoliko pokle-petati z Marijo o njeni življenjski poti. Ludvik Zole je imel štiri hčere, Marija se je rodila v Ra-
zborju pri Čatežu. Krojač se je s težavo tolkel skozi življenje, umrla mu je žena in hčere je vzel k sebi stari oče na Malo Loko pri Treb-njem. V Ljubljano je Marija prišla k očetu, ko se je ponovno poročil:
»Pomagala sem mačehi plesti in poročila sem se prav tisti dan, ko so v mesto prišli Itaii-jani.«
Družina se je med vojno raztepla, Marija z možem se je umaknila najprej v Šentjemej, kasneje v vas Stranie pri Beli cerkvi in še ka-sneje na Tolsti vrh. Ze leta 1941 je tamkaj vi-dela prvega partizana, kmalu se je povezala in hodila za začetek v Ljubljano po cigarete:
»Nekoč so me v Ljubljani Italijani zalotili. Dobila sem jih s puškinim kopitom, potem so
me spustili. Za nameček so me istega dne zgrabili še v Novem mestu. Tam pa sem se tako drla, da so me menda zato izpustili«
Tudi Marijin mož je bil krojač in je na Tolstem vrhu šival obleke za partizane. Dejali so, da več koristi kot šivankar in so mu nadeli naziv partizanski krojač. Najtežjeje bilo Mariji, koso ji moža beli zaprli, rodila je otroka in tesnobe ni bilo ne konca ne kraja. Nskako srečno se je potem vse razpletlo, moža so spustili:
»Občutek svobode je bi( lep, toda začetek je bil težak. Leta 1946 smo se vrnili v Ljubljano.«
Marija in mož sta se zagnala v delo. Dvajset let je bila članica odreda Rdečega križa:
»Zbirali smo oblačila, različno pomoč, čev-Ije,« je povedala Marija in se nekoliko otožno zazrla skozi okno: »Zdaj pa, kot vidite, bi skoraj vse to tudi sama potrebovala. Nič si ne morem privoščiti, nič. Ne morem si kupiti niti kurjave, s težavo plačam elektriko, nimam pralnega stro-ja, nimam televizorja...«
Z 11.000 dinarji družinske pokojnine si le redko privošči meso, o poštenih čevljih pa lahko le razmišlja. Res, Marija ima tri odrasle otroke, ki jo sicer obiskujejo, vendar od njih ne zahteva ničesar, saj imajo svoje težave. Pa tudi zakaj? Vsakdo na tem svetu si želi biti vsaj toliko samostojen, da dostojno živi:
»Delala sem kot snažilka v Zavodu za reha-bilitacijo invalidov, tam si dobre osnove za po-kojninino nisem nabrala. Pokojni mož tudi ne, saj je bil obratovodja v nekdanjih Modnih obla-čilih prav takrat, ko je tamkaj šlo najslabše. Do nedavna sem prejemala manj kot 8.000 dinar-jev pokojnine. S tem se ni dalo živeti. Poma-gala sem si z dodatnimi deli, zdaj pa sem bolna in zanič.«
Veliko grenkobe je bilo v teh besedah. Zakaj, se sprašuje Marija, toliko slavospevov in obilice besed na pokopališčih, ko pa še za živa Ijudem ne gre dobro. Pa vendar si Marija tegobe preganja s pesmijo. Rada zapoje in ta-krat postane vedra, tudi svet se lepše obarva:
»Imam šest vnukov, kljub vsemu svojo hi-šico in svojo svobodo. In dober štedilnik mi je uspelo kupiti, nemara kdaj tole kuhinjo uspem še dobro posodobiti. >.«
Toliko smo se pogovorili z Marijo. Nikoli ji ni padala mana z neba, kot pravimo, vedno je ži-vela skromno. Med najtemnejšimi urami majhnega naroda je tudi ona primaknila dro-ben kamenček k temu, kar danes imamo. Resda za ta prispevek ni bilo slišati, vendar se zdi, da jetakih prispevkov bilo največ. Drobnih, tihih kamenčkov v veličastnem mozaiku svo-bode in povojne graditve. To pa tudi Mariji Pa-vlinovl daje pravico dostojno živeti...
Bogomir Šefic Foto: Jože Čurin