184
Obrtnija.
Obrtnik propada in izmira.
Take tožbe se premnogokrat čitajo po raznih listih, ter odmevajo po raznih shodih. Da je opravičena taka tožba, se žali Bog vsakteri lahko uveri. Ako hočemo v resnici spoznati, ozrimo se le par let nazaj v preteklost, in kmalo bodemo videli, kako daleč se je že pogreznil mali obrtnik — rokodelec. Ako je človek prišel še pred malo vrsto let, v kako večjo vas, v trg ali malo mesto, videl je na prvi pogled zadovoljno življenje med prebivalci, raznih rokodelcev delavnice bile so polne delavcev, ki so zvrševali svoj poklic, v dobrim stanu bile so pro-dajalnice — če tudi vse v manjšem številu kakor sedaj. Oštirji pašo zadovoljnih obrazov pripravljali razna živila svojim obiskovalcem. Tudi poljedelec bil je zadovolnejši kakor današnji čas; lahko se je spečal, kar je imel čez svoje gospodarske potrebe — v domačim mestu, ali v trgu i. t. d.
Kaj pa danes? Ako se ozremo ravno v te kraje, kakor smo jih sedaj v duhu pregledovali. Ali ni velika razlika — ? Delavnice, kolikor se jih sicer še nahaja, so večinoma prazae, kar je očiten dokaz, da rokodelec ne živi — temveč le komaj životari in — skoraj pride čas, da pogine za večno. Drugi preje imenovani stanovi se točno tarnajoč ozirajo v preteklost v zlato dobo, ter obupno pričakujejo prihodnjosti, bode-li še prišel čas — rešitve. Le število prodajalnic se je pomnožilo. Napolnjene so z raznimi izdelki — kar bi si človek še misliti ne upal pred nekaj časom, a sedaj so za nizko ceno na razpolago ti izdelki. Pa tudi na obrazih ne najdeš prave zadovoljnosti — zaradi prevelike medsebojne konkurence tudi trgovec si komaj životari. Žalostni prizor, kaj ne dragi čitatelj. Prvlje in sedaj! Kdo pa je vzrok vsega tega? Kaj drugega kakor obrtna svoboda! Ko je napočil dan obrtne svobode, porodili so se tudi razni špekulantje — in kapital je začel razprostirati svoje peroti, kakor gobe ob deževnim vremenu, začele so se dvigati tovarne za razne izdelke, nemi stroji — in parna moč začela sta zvrševati svojo ulogo, in stem napredovati pogin roko-deljstvu. Mojsterska društva tako imenovane cehe pričele so razpadati, nobeden se ni hotel več šteti poslušnim ukazom imenovanih ceh, katere so imele nalog, gojiti ravnotežje pravilnosti med obtniki, saj je napočil dan svobode!
Ker «o razni špekulanti si znali hitro priliko porabiti in v dobro obrniti, ni se več oziralo na to, ali je kdo zmožen podjetja, katerega misli pričeti ali ne, kdor je imel denar in veselje — postal je kar čez noč lahko veletrčec ali tovarnar za katerekoli izdelke, in šlo mu je vse gladko. Posebno trgovci imeli niso nikakšnih ovir, začeti trgovino, kakor ne meje, kaj in ščim sme trgovati. Pod imenom,  prodaja  mešanega  blaga, bilo je obseženo
Tse, ako se mu je zljubilo prodajati, je imel vsakeršne predmete, kar je tudi postavilo glavni temelj, da so se tako bujno razcvetale tovarne — nasprotno pa izmiral rokodelec. Trgovine so postajale natlačene tovarniških izdelkov, katere je prvlje imel pravico prodajati le rokodelec.
Nato se je pričel ljuti boj — konkurenca, katerega sta bila rokodelec in trgovec, dokler ni padel sramotno premagan rokodelec pred svojim podpiranim nasprotnikom. Toda popolnoma pokončan vender še ni bil, če tudi je izgubil mnogo močij — toda na nekdanjo stopinjo vender ni mogel več.
Bo li še kdaj dospel ? To je zelo kočljiva zagonetka. Ako si ogledamo n. pr. ključavničarje, krojače, čevljarje, klobučarje, itd., katerih obrt je svoj čas bujno cvetela po deželi in mestih, kako današnji dan stoje in koliko jih je; nasprotno pa pogledamo prodajalnice, kako so zložene z imenovanim blagom in tudi njih število — vsaka večja vas se že ponaša s prodajalnico — od kot vsi ti izdelki kakor iz tovarn. Ako se vprašamo, kdo vse to dela, je nam jasni odgovor, obrtna svoboda in kapital, ki ima tovarno za svoje peroti — katerih  perje
—  so izdelki — ki je doseglo že najbolj zakotne vasi, in pod pogubonosno senco tega perja izmirajo rokodelci!
Kakor se čuje so se tu in tam začeli za rešenje rokodelcev potegovati višji krogi. Ako naj se stvar vres-niči, da bi se rokodelec rešil polnega pogina, je treba resnega dela. Gospodje, katerih naloga in dolžnost je, zastopati obrtni stan, naj bi resno sodelovali ob času, ko se bodo začeli kovati novi zakoni za trgovce in kon-sumna društva, da se postavi meja trgovcem, meja na* mreč kaj smejo v trgovini imeti. Izdelki namreč, katere rokodelci lahko brez parne sile izdelujejo — naj bi imeli le sami pravico prodajati, ne pa trgovci. Trgovci naj imajo le blago, da rokodelce zalagajo ž njim, in pa le take izdelke, ki se le s parno silo morajo izdelovati, ali lite in vtisnene itd. s katerimi ne delajo rokodelcem konkurence. Res, s tem bili bi trgovci za nekaj časa nekoliko udarjeni — toda kmalu bi se rana zacelila, in prišli bi na višjo stopinjo, kakor so sedaj. Ako si pomislimo, če se bode v vsakem kraju moralo narediti toliko izdelkov, kakor se ji sedaj razpeča, biti bode moralo mnogo človeških močij — da nadomestijo sedajno parno silo — morali se bodo nastaviti razni mojstri, in si napolniti z delavci, kar bodo z veseljem storili, svoje delavnice in z raznim blagom in s pripravami, iz čemur bode zopet trgovec podpiran in poplačan za neznatno izgubo.
Večji udarec pa bi s takim zakonom imele tovarne
—  rokodelec jih gotovo ne bode podpiral z naročili — trgovec tudi ne — ako bi mu bila strogo postavljena meja do prodaje izdelkov tedaj gotovo izostanejo tovarniški izdelki katere nadomestijo rokodelci. S tem so rešeni pogina rokodelci, to je tedaj najpripravneja pot. da se ohrani rokodelce ! Tudi obrtni davek, po načinu, kakor je sedaj razdeljen,   donašal bi državi   precej   večjo  svoto,  kakor do
185
sedaj, ko bi se število delavcev pomnožijo; po mestih in deželi pa bi napočil zopet dan zadovoljnega življenja med obrtniki in poljedelci, kakor je bilo nekdaj. Oživila bi zopet razna društva, katera so razpala, in marsikaj dalo bi se še doseči in storiti za onemogle delavce.