sišisisa
1*1
'■!v;X,X,!v!
s:;:-:::::-:


INDEPENDENCIA DE E SLO VENI A: C AMIN O SIN RETORNO
La guerra desatada en territorio esloveno ante la invasibn de las tropas del ejercito popular de Vugoslavia, que mantiene en vilo a toda Europa, mereče algunas precisiones:
1)	La Constitucidn yugoaIava reccnoce la autonoimia de Itas naciones asociada’' y. en base a esta, su derecho a la disociacion en ca«o de conside-rarlo necesario.
Sn embargo, ante el hecho concreto de la decaracion de independencia de Eslovenia, se desata una represion salvaje y desproporcicnada, no solo injusta v anacrtinica, sino tamlvcn ilegitima, a la luz de lo expuesto.
2)	Ev ta reaccion es por demas llamativa por cuanto no se trato de una detisidn trasnochada ni de un acto realizado entre gallos y medianoche, sino la coronacion de un largo proceso absolutamente abierto y puiVicitado, con varics hito-s mundialmente eoroeidos como las elecciones del ano pasado, el pleibiscito del 23. 12. 90 (časi 100% a favor de la sepa.raci-fm de Vugoslavia), la declaracion formal de independencia promediando el primer semestre de es,te ano y, finalmente,, su concrecidn el 26 de junio, dia en que fenecio el plažo establecido en oportunidad de conocerse los resu.tados del plebiscito
3)	Durante esos 6 meses, Serbia se nego a ccnversar para resolver en comun la forma de disociacidn y establecer las bases para una nueva confe-deracidn de paises autonomos e independ>’r.tes.
Y ahora, algunas reflexiones:
1)	Si ya antes e-a dificil mantener a Vugoslavia como unidad debido a su artificiosa creacičn y heterogenea conformacion, ahora, deepues de la brutal represion de Serbia y el ejercito popular yugoslavo, con la sangre de Dos martires por la liberitad de por medio, queda en claro que el camino de la independencia eslovena no tiene retorno y, por mas plazos que se conce-dan, solo sera para buscar el como, pero nunca para rever el fondo de la cuestidn.
2)	El desenvolvimiento de los hechos dejo en claro no solo la miopia de Ila dirigencia mundial —y soibre todo europea— sino tambien su ineficacia para neutralizar potenciales conflictos y su incapacidad para hacer respetar principios y situaciones de derecho internacional.
3)	Cuesta entender como en pleno siglo XX y en el corazon de Europa, una nacion deba ser esclava de otra solamente porque el mantenimiento del statu-quo tranquiliza a los poderosos.
4)	Por ultimo, digamos que Europa y EEl UU. pueden aun corregir, aunque tardiamente, su grave error, reconociendo la nueva replublica inde-pendiente y enviando controles que fiscalicen el retiro de las tropas extran-jeras de Kslovenia.
Lorenze F. Štrukelj
——i-rr----7
DUHOVNO ____ŽIVLJENJE
SLOVENSKA VERSKA REVIJA
LETO 58
AVGUST 1991
Slovenska škofovska konferenca ob razglasitvi samostojne Slovenije
Slovenska škofovska konferenca pozdravlja razglasitev Republike Slovenije za samostojno, neodvisno in suvereno državo. S tem so izpolnjena tisočletna pričakovanja slovenskega naroda. Katoliška Cerkev v Sloveniji se pridružuje splošnemu veselju. Z nami ga delijo tudi Slovenci po svetu. Veselje Cerkve je še toliko večje, ker je s svojim verskim in moralnim, prosvetnim in kulturnim delovanjem podpirala ta prizadevanja slovenskega naroda.
Voljo po življenju v svobodi in dostojanstvu so državljani Republike Slovenije prepričljivo izrazili na plebiscitu decembra 1990. S tem so uresničili pravico do samoodločbe, ki jo narodom priznavajo božje in človeške postave. Zato je razglasitev samostojnosti Republike Slovenije tudi moralno opravičena.
Dejanje osamosvojitve pa ni in naj ne bo uperjeno proti nikomur. Naš narod se ne osamosvaja zato, da bi prekinil sožitje in sodelovanje z drugimi narodi, temveč zato, da bi bilo to sožitje enakopravno in pravično, s tem pa tudi trajno. Z drugimi narodi,
predvsem s tistimi, s katerimi nas vežejo tesnejše zgodovinske vezi, želimo živeti in sodelovati v miru, medsebojnem razumevanju in spoštovanju.
Ko naš narod stopa na samostojno pot, ostaja katoliška Cerkev na Slovenskem z njim povezana in solidarna. Tudi v prihodnje želi v «vobodi izvrševati svoje versko in moralno poslanstvo ter s tem prispevati k moralnemu in duhovnemu življenju državljanov Republike Slovenije. Moralna trdnost in duhovnost sta nepogrešljivo jamstvo za trajno, uspešno, srečno in blagoslovljeno prihodnost.
Vodstvo katoliške Cerkve na Slovenskem vabi vse verujoče, naj v teh slovesnih trenutkih svojemu veselju pridružijo tudi goreče molitve za domovino v veri in zaupanju, da je Rog z nami na naši poti. Pred nami so leta odgovornega in požrtvovalnega dela. Slovenski škofje pozivamo vse vernike in vse ljudi dobre volje, da se med seboj spoštujemo in delamo za skupni blagor.
Ljubljana, Maribor, Koper, 25. junija 1991
Dr. Alojzij Šuštar, ljubljanski nadškof in metropolit
Dr. Franc Kramberger, mariborski škof
Msgr. Metod Pirih, koprski škof
Proslava proglasitve samostojne republike Slovenije v Buenos Airesu.
Slovenska skupnost v Velikem Buenos Airesu je proglasitev samostojnosti in neodvisnosti republike Slovenije proslavila z mogočno manifestacijo. V nedeljo, -30. junija, se je ob 1‘1. uri zbralo nad tri tisoč Slovencev :na -Plaza Sa-n Martin. 250 rojakov je -bilo v -narodnih nošah. Veliko je bilo slovenskih zastav in transparentov v -slovenščini in basteljanščini. Program je napovedoval Tone Rode. Po petju argentinske in slovenske -himne sta inž. Jernej Dobovšek in !E'mil -Cof položila ven-ec pred spomenikom
osvoboditelja Argentine. Franci Žnidar j-e na trobento zaigral Tišino, nato pa sta govorila podpredsednik ZS inž. Jernej Dobovšek (v fcasteljanšči-ni) in dr. Marko Kremžar (v slovenščini). Petje domoljubnih pesmi j-e vodil pevski zbor Gallus. S trga San Martin se je nato razvila povorka -po promenadni cesti Florida v buenosaL reško stolnico. Z delegatom dr. Alojzijem Starcem so somaš-evali Janez Petek, -dr. Lojze Kukoviča, France Bergant, Dane Vrečar, Jože Repovž, Tone Bidovec, Igor Grohar in Tone Prešern. -Mašo je vodil Marjan Loboda, 'berili sta brala Danica Malovrh in Bogdan Magister, prošnje za vse
Potrebe arh. Jure Vombergar, na ko-	možni škof dr. Eduardo Miras, ob
ru pa je pel zbor Gallus z dirigentko	koncu pa je vsa cerkev zapela pesem
■^•oko Savelli Gaser in organistom Iva-	Marija skoz življenje. Takšne versko-
n<>m Vombergarjem. V začetku maše	narodne slovesnosti Slovencev v Bue-
rojake nagovoril buenosaireški po-	nos Airesu še ni bilo.
Boj med božjo in satanovo državo
(Gledan ob fatimski svetlobi)
Marijine izjave v Fatimi 1. 1917 so napovedovale alternativne možnosti v razvoju človeštva za naprej, osvetlile pa so tudi preteklost. Ozrimo se s stališča Fatime na to, kako so se vrstili božji in protibožji posegi v svetovni zgodovini in v zgodovini Cerkve v novem veku, ko je po oslabljenju krščanske civilizacije srednjega veka začelo človeštvo izgubljati smisel za nadnaravo.
1517—1717
Natančno 400 let pred Fatimo, torej 1517, je Martin Luter na cerkvena vrata v Wittenbergu nabil svojih 95 uporniških tez. Spočel se je protestantizem. Zavrgel je temeljni kamen Cerkve — Petra in naslednike, zavrgel večino zakramentov, zavrgel največje dejanje na svetu -—• sv. mašo. človeškemu razumu je dal prednost pred cerkvenim učiteljstvom. S svojimi zmotami o človeku je na široko odprl vrata individualizmu. Povzročil je hude pretrese, med njimi 30-letno vojsko v naslednjem stoletju.
V tem stoletju je mogočni kralj Ludvik XIV. po svojem spovedniku prejel od presv. Jezusovega Srca naročilo — posredovala ga
je redovnica Margareta Marija Alacoque —, naj mu posveti svoje kraljestvo, katero bo potem deležno posebne nebeške zaščite. Daši je kralj bil dedič tradicionalne pobožnosti, se naročilu ni odzval. Bilo je to leta 1689. In glej — sto let pozneje je krvava revolucija vrgla dinastijo Bourboncev in Ludvik XVI. je izgubil g'avo.*
Tudi v francoskem primeru o-pažamo, kako si odgovarjata božji vpliv in delovanje , kneza sveta" — satana. Medtem ko je vladar odbil božji predlog, je Bog obudil duhovniški poklic mladeniču, ki je postal eden največjih apostolov živega katolištva, si'e’n nasprotnik laicistične ..osvoboditve" — Ludvik Grignon de 'Mcntfort, napovedovalec zmagoslavnega posega Device Marije v svetovno dogajanje.
Izredno odrešilno pomoč je Bog poslal po omenjeni Margareti Mariji ,Alacoque. L. 1674 ji je Jezus
* Fatimski vidki Luciji je .J e ra us dejal: ..Sporoči mojim duhovnikom: če bodo šli za zgledom francoskega kralja in zavlačevali izvršitev mojega naročila, mu bodo sledili tudi v nesreči." A dodal je: ..Nikoli ne bo prepozno zateči se k Jeztusu in Mariji."
govoril iz skrivnostnega tabernaklja v Paray-ie-Monialu: ,,Glej to srce, ki je tako ljubilo ljudi in ni opustilo nobenega sredstva da jim dokaže svojo ljubezen(..V povračilo ne prejemam od večine drugega kot nehvaležnost in prezir, kar me greni mnogo bolj kot vse, kar sem prestal v svojem trpljenju. Ako -bi se mi ljudje odnvali vsaj nekoliko, bi imel za malo, kar sem storil, in bi želel, ko bi to bilo mogoče, še več trpeti. (...) Toda na žalost nimajo drugega kot hladnost in zavračanje za vsak klic moje ljubezni (...).“ Takrat se je začela pobožnost svetih ur, katerih namen je sočutna ljubezen in zadoščevanje za grehe. Od-t>rl se je nov kanal milosti.
1717—1917
Knez tega sveta je podvojil svoje uničevalno delovanje. Največ iz protestantskih krogov se je 1.1717, dvesto let pred fatimskimi razkritji, ustanovilo v Londonu moderno prostozidarstvo (framasonstvo, masonerija). Imelo se je1 za graditelja „novega svetovnega reda“ (new world order). Gradil naj bi se na nekrščanski zamisli o neomejeni spopolnjivosti človeka in o stalnem napredku narodov v smeri vesoljne enakosti, svobode in bratstva. Cerkev je talkoj spoznala v tej organizaciji satansko sovraštvo do vsega božjega, do Cerkve in tudi do države, do družine. Obsodil jo je že Klement XII. 1. 1738
ter jo za vedno prepovedal in člane izobčil. Cerkvene obsodbe so si sledile več kot dvestokrat. Gregorij XVI. (enciklika Mirari vos
1.	1832) je framasonske skrivne družbe primerjal s ,.kloako, v kateri se zbirajo in družijo odpadki vsega, kar je bilo bogoskrunskega, nesramnega in -bogokletnega v najbolj zavržnih in zlosrečnih krivoverstvih in sektah." Posebno temeljito je prostozidarstvo analiziral Leon XIII. v okrožnici Humanum genus. Potem ko je pokazal poglavitne namere prostozidarstva,* je pozval k 'edinosti vseh zdravih sil proti temu sovražniku. (Sveti sedež je 1. 2. 1981 izdal Pojasnilo, da cerkvena obsodba ostaja nespremenjena. To je potrdilo po novem cerkvenem zakoniku še Pojasnilo, izdano 26. XI. 1983.).
Uničevalno delo prostozidarstva je naglo napredovalo. Bilo je med glavnimi povzročitelji francoske revolucije 1. 1789 in v naslednjih letih. Oboževanj Razum je postal framasonska spojitev človečnosti in božjega. V luči tega razsvetljenskega humanizma živi človek in -dosega svoj namen izključno na tem svetu. V 19. stoletju je iz tega debla pognal Marksov dialektični materializem. „Neumno sto-
* ..Prostozidarstvo uničuje do temeljev ve.s verski in civilni red, ki ga je vpeljalo krščanstvo, ter postavlja na svoj način drug red s temelji in zakoni, vzetimi iz osrčja naturalizma."
letje" j,e doživelo vrsto revolucij in spodbijanje vseh avtoritet.
Božja struja se je oglasila z Marijinimi svarili, napovedmi in naročili. L. 1830 je redovnica Katarina Laboure videla Gospo, ki je s solznimi očmi govorila o približa jočih se nesrečah, čez nekaj dni je Pariz pretresla nova revolucija. Vlado je prevzel Ludvik Filip Orleanski. Kot verski dvomljivec je zašel v Cerkvi vedno bolj sovražno politiko.
19. septembra 1846 sta pastirček in pastirica Melanija na hribu 'La Salette’ zagledala jokajočo Gospo. Sporočila jima je, kakšne nevarnosti prete Franciji in vsemu svetu. Bilo je to malo pred objavo Marksovega manifesta in pred revolucijami 1. 1848, ki so preobrnile življenje narodov. Prostozidarstvo se je pod Napoleonom III. zagnalo proti Rimu. Žal se mnogi škofje in duhovniki niso dosti zmenili za naročila z La Salette, kakor tudi ne za Marijine besede v Lurdu 1858.
Med 1. Vatikansk'm koncilom (1870) je bila Cerkev tarča hudih napadov od zunaj in od znotraj. Prostozidarji so -podpirali proti-koncile in zavzetje Rima. Papež je postal jetnik v svoji palači. Obenem pa je bil okrepljen in povišan z razglasom dogme o nezmotljivosti. Nadaljeval je s prizadevanjem za obrambo. Sloviti Syllabus (1864) je obsodil poglavitne tisto-dobne zmote, po večini izhajajoče iz prostozidarskih virov. Za njim sta se bojevala z zmotami in či-
stila pojme in urejala protinapad Leon XIII. in Pij X. A krivi nauki sovražnikov so se zmerom bolj širili. V pomoč jim je bilo popuščanje dela duhovščine pa težnja po nekakšni sintezi med ..modernimi" dognanji in razredčenim krščanstvom.
1917—
Posplošena gluhost za klice Jezusovega in Marijinega Srca je vodila k medsebojnemu nerazumevanju in rastočemu sovraštvu. „T'elo greha" je skotilo svetovno vojsko. 5. maja 1917 je papež Benedikt XV. pozval škofe, naj la-vretanskim litanijam dodajo prošnjo Kraljica miru, prosi za nas. 8 dni kasneje se je Kraljica miru prikazala 'trem pastirčkom v Fatimi s poslanico o vzroku vojska in o sredstvih, da se izognemo tej in drugim pretečim stiskam.
Marijina prikazovanja in vsebina njenih sporočil v Fatimi je čudovit poseg njene skrbi za človeštvo. Vse dogajanje poslej je zajeto v treh „ skrivnostih" Kraljice vesoljstva.* Na žalost ni bilo pravega odmeva. Nekaj dni po zadnjem Marijinem prikazu je boljše-
* O teh stvareh je Michel de la Sainte Trinite izdal1 temeljito delo v 4 knjigah Vsa resnica o Fatimi (Toute le veri te sur Fatima). 1. knjiga: Znanost in dejstva, 2.: Skrivnost in Cerkev, 3.: Tretja skrivnost, 4.: Končno bo zmagalo moje brezmadežno Srce.
viška revolucija vodila v komunistično sužnost Rusije in kasneje še drugih držav. Istega usodnega leta so prostozidarji za obletnico Giordana Bruna povzročili bučne proticerkvene izgrede v samem Rimu. Na trgu sv. Petra so proslavljali satana in zanj terjali papeški prestol. (Ti izbruhi so Maksimilijanu Kolbe j u navdihnili ustanovitev reda vitezov brezmadežne Marije, predvsem iza boj proti prostori da rs tv u.)
Fatimski dogodki so po sodbi strokovnjaka Daniela Arai ,,največ je preroško znamenje krščanske dobe po apostolskih časih". Nekaj nerazumljivega je, da se ne izda tretja skrivnost, kar bi se moralo zgoditi 1. 1960. Ni izključiti, da je kriza v svetu in Cerkvi pojav, ki ga je Marija —■ spet alternativno — napovedala v tej zamolčani skrivnosti.
Svet se po nesreči 2. svetovne vojske nj dal prepričati fatimskim resnicam. Prav nič ni čudno, da je prišlo do 2. svetovne vojske. Komunizem je: preplavil pol Evrope ter povsod rušil družbene temelje. V zahodni potrošniški družbi je ginil duh molitve, premagovanja samega sebe, čut za skupnost. Ponuja se Jezusovo vprašanje ob drugem prihodu: Ali bo šg našel vero ? In napoved: ,,Ker bo hudobija narasla, bo ljubezen premnogih omrznila." (Mt. 24, 12) Vidka Lucija je 1. 1957 zaupala duhovniku FuentesU: ..Presveta Devica mi je rekla, da se hudič pripravlja na odločilni boj z Devico (...).
In ker ve, kaj je tisto, kar najbolj žali Boga, njemu pa bo v kratkem času dalo pridobiti največje število duš, počne vse, da osvoji Bogu posvečene duše, kajti na ta način ostanejo duše vernikov brez obrambe in se jih bo lažje polastil. “
2. Vatikanski koncil naj bi odprl vrata in okna pomladnemu prerojeni u Cerkve. Omejil ;se je na pastoralna vprašanja in o tem podal pomembne smernice. Po koncilu so se izvedenci (eksperti, periti) spravili na reformo Cerkve, zlasti liturgije1. Oživljale so se liberalne, protestantske, modernistične ideje. Duhovniki, redovniki, redovnice so zapuščali svoj poklic. Cerkev pretresa samouničevanje, kar je priznal Pavel VI.
V malo poznanih pismih vidke Lucije v letih 1969-70 ta tako ponižna redovnica s krepko roko opisuje krizo v Cerkvi. Za 'Marijino zaupnico zlo ni samo v našem .propadajočem svetu, ..potopljenem v temine zmot, nemoralnosti in napuha," je v Cerkvi sami, 'kjer ima hudič svoje »sektaše" in »pristaše", kateri so z neznansko drznostjo neprestano 'v prvih vrstah napadalcev. Nasproti njim je' vse polno bojazljivcev; med temi je nemalo škofov. Širijo se zmotni nauki, zmeda, .slepota. In to med tistimi, ki „imajo v Cerkvi velike odgovornosti."
Po nedoumljivi božji dobroti je zdaj komunizem skoro povsod propadel. Zadal je strašne rane dolga desetletja pod njim usihajočim
narodom. Potrebujejo apostolov in misijonarjev. Pa kaj, ko je ..svobodni sivet" v bistvu brezveren. Iz Severne Amerike se širi gibanje „novia doba" (new age). To je zme-s modernizma, poganskega praznoverja, feminizma, čarodejstva, hinduizmu, okultizma, satanizma, laičnega humanizmu, ki veruje hudičevi obljubi: Boste kot bogovi, obožuje človeka in naravo kot boga in sprejema evolucijsko hipotezo ter filozofska domislice Pierra Teilbarda de Chardina. Z mogočnim sistemom javnih občil prodira v katoliške ustanove. Eden glavnih zastopnikov je dominikanec Mathew Fox. Nauki in težnje te ,,nove dobe" se vrivajo v katoliške duhovne vaje, v programe katoliških šol; katoliški »vzgojitelji" navajajo k hindujski meditaciji, k umski kontroli (mind control. con-trol mental).
Oba diabolični organizaciji, »nova doba" in komunizem* sta hitro našla skupne točka ter delujeta kot novo verstvo, ki bodi tretja pot med in nad komunizmom in kapitalizmom. Januarja 1990 se je v Moskvi zbrala »najbolj ekumeni-čna družba duhovnih voditeljev": rabinov, popov, boncev, ameriških šamanov; z njimi so zborovali parlamentarci vsepovsod s sveta pa
* Potrebna je velika opreznost nasproti propadu komiunima na Vzhodu. Ne Gorbačov ne drugi voditelji ise niso doslej nikoli odpovedali svojim brezbožnim nazorom.
borci za čiščenje okolja; pridružil se jim jie severnoameriški škof James Park Morton. Zborovanje so nazvali Globalni forum, pokrovitelj mu je bil Gorbačov, ob njem pa Vrhovni sovjet, sovjetska akademija manosti in ,,verske skupnosti Sovjetske zveze." Namen zborovalcev je bil doseči svetovno vlado nad človeštvom in svetovno, eno verstvo za vse —- staro težnjo prostozidarstva. Podoben namen je imelo posvetovanje stotin sov-jetsko-ameriških državljanov v hotelu Kozmos v Moskvi. Priprave je vodila ena vrhunskih članic ,,nove dobe" Barbara Manc Hubbard. Po njenem prepričanju človek lahko uresniči „novo resničnost" svetovnega socializma z ..ustvarjalnim principom v sebi". To je verstvo
..božje moči v sebi", odgovarjajoče hinduističnemu nauku „vse je eno — vse je bog".
Kje smo
iL. 1976 je takratni kardinal Woj-tyla med obiskom Združenih držav izjavil: „Smo pred na j večjim zgodovinskim spopadom, kar jih je človeštvo prestalo. Dvomim, da široki krogi ameriške družbe ali široki krogi krščanske skupnosti to opažajo. Smo pred končnim spopadom med Cerkvijo in proticerkvijo, mied Evangelijem in protievange-lijem. Ta spopad spada v načrte božje Previdnosti; je to preskusil ja, ki jo mora sprejeti vsa Cerkev."
Alojzij Geržinič
IZ NAŠE KRONIKE
Pevski zbor Gallus je v proslavo 400-letnice skladatelja Jakoba Petelina Gallusa priredili koncert v dvorani Slovenske hiše v sdboto 27. aprila. V 1. dellu programa so bile naslednje pesmi: A. Nedved: Nazaj v planinski raj, J. Flajs man - M. Hubad: Luna sije, 'P. Lipar: Zemlja govori, A. Geržinič: 'Od zibelke do groba, J. Ravnik: Ženjiea, A. Foerster: Ave Maria, J. P. Gallus: Si vox est, canta,, j, p. Gallus: Gavisi sunt di-s-tipuli, J. P. Gallus: Resonet in lau-dibus, J. P. Gallus: Haec Dies; v 2. delu pa iso se vrstile: D. M. Šijanec: Domotožje, E. Iturriaga: Tengo una ^Uneca (Peru), R. Suarez,: La Puer-
oa (Venezuela), Neznan avtor: Rio, rio (čile), C. Guastavino: Canaveral (Argentina), D. IM. Šijanec: Dos pa-ilomitas (Argentina)i, C. Guastavino: Plueblibo, mi pueblo (Argentina), M. Kokol: Čj-er so včaisih bite, M. Kokol: Stoji mi polje, Narodna: Kaj ti je deklica, O: Dev: Dečle to mi povej, L. Lebič: Travniči so žje žaljeni, F. Marolt: Vsi! so venci bejlil, B. Ipavec -S. Vremišaik: Bodi zdrava, domovina; kot isioEsti so peli Anica Rode, Vilma Urbančič, Luka Debevec, Jože Malovrh in Andrej Rezelj; zbor vodi Anka Savelli G&ser; ob viharnem ploskanju nabito polne dvorane je pomlajeni in pomnoženi zbor, ki je 7. (maja odšel na pevsko turnejo v Slovenijo, dodal še tri pesmi.
Papež Janez XXIII. 1958-63
Angelo Giuseppe Roncalli se je rodil 1881 v kraju Sotto il Monte pri Bergamu, 1904 postal duhovnik in naslednje leto tajnik ber-gamskega škofa Radinija. V prvi svetovni vojni je služil kot vojak sanitejec, zatem pa 'kot vojaški kurat. 1921 je sprejel službo v rimski kuriji, 1925 bil imenovan za apostolskega vizi-tatorja v Bolgariji; takrat je prejel tudi škofovsko posvečenje. Z njegovo pomočjo so 1926 ponovno vzpostavili sofijski eksarhat. 1931 je bil imenovan za apostolskega delegata za Bolgarijo, 1934 pa za Turčijo in Grčijo. Do 1937 je bival v Carigradu, potem pa v Atenah, kjer je med nemško okupacijo veliko pomagal prebivalstvu in preprečil načrtovane deportacije grških Judov. Pij XII. ga je 1944 poslal za nuncija v Pariz. Tam mu je uspelo preprečiti odpoklic 33 škofov, ki so sodelovali s kolaboracionistično vlado v Vichyju. Zavzel se je za rešitev vprašanja vojnih ujetnikov. Podpr] je prizadevanja francoskih škofov, da bi z novimi pastoralnimi metodami spet pridobili delavstvo. Od 1952 je bil stalni opazovalec svetega sedeža pri UNESCO. Pij XII. ga je 1953 imenoval za kardinala in nadškofa patriarha v Benetkah. Po štirih dneh konklava so ga 28. oktobra 1958 izvolili za papeža; privzel si je ime Janez XXIII Mnogi so ga po izvolitvi — takrat je štel že 77
let — imeli zgolj za prehodnega pa.pežai pa vendar je Janez XXIII. odprl Cerkvi novo pot v prihodnost. Že v začetku svojega pontifikata si je zastavil več nalog. Prva je bila sinoda za rimsko škofijo, ki naj bi dušnemu pastirstvu in verskemu življenju Rimljanov dala novega poleta. Sinoda je zasedala od 24. do 31 januarja 1960. Druga naloga je bila nova ureditev zakonika cerkvenega prava. Dela za prenovo zakonika so se začela kmalu po nastopu njegovega pontifikata, novi zakonik pa je 1983 razglasil Janez Pave] II. S tretjo nalogo si je naložil najobsežnejše in najdaljnosežnejše delo: 25. januarja 1959 je presenetil ves svet s sporočilom, da misli sklicati II. vatikanski vesoljni cerkveni zbor. Pojasnil je-, da se mu zdi nujno potrebno, da se Cerkev odpre sodobnemu svetu, da svoje odrešenjsko poslanstvo prilagodi potrebam in zahtevam časa. Pri tem je uporabil svojo znano besedo aggiornamento (posedanjienje). Ustanovil je deset komisij za pripravo koncila, vse škofe, redove in bogoslovne šole pa je povabil, naj pošljejo svoje predloge za koncilske razprave. Pred začetkom koncila je romal v Loreto in Assi-si, da je v teh romarskih svetiščih molil za uspešno delo koncila. O-tvoritven-e slovesnosti s e je udeležilo nad 2500 škofov, med njimi 'ljubljanski škof Anton Vovk in
mariborski škof Maksimilijan Držečnik, poleg njih pa kot opazovalci predstavniki 18 nekatoliških Cerkva. Prvo zasedanje je trajalo do 8. decembra 1962. Papež je bil takrat že hudo bolan in drugega zasedanja ni več dočakal.
Janez XXIII. je kot rimski škof rad obiskoval mestne župnije, bolnišnice in zapore. Hitro je znal najti stik :z vsakim človekom, njegova neposrednost in dobrota sta izžarevali mir in veselje. Veliko svojih dušnopastirskih skrbi je po-
svečal romarjem, ki so prihajali v Rim. Izdal je vrsto okrožnic. V prvi leta 1959 je uradno napovedal koncil. Ob stoletnici'smrti svetega arškega župnika je napisal okrožnico o duhovništvu. V istem letu (1959) je izdal Se okrožnici o molitvi rožnega venca in o misijonski dejavnosti Cerkve. V slednji je posebej poudaril pomen domače hierarhije v misijonskih deželah ter vlogo dela laikov-mi-sijonarjev. Na posebno velik od-mtev sta naleteli socialna okrožni-
ca Mater et Magistra (1961) in okrožnica Pacem in ter ris (1963), v kateri jie spregovoril o miru m'd vsemi narodi, o svobodi in pravi n osti.
V smislu odpiranja Cerkve vsemu svetu je skušal vzpostaviti prve stike s komunističnimi deželami. Ob vsem odpiranju v svet pa je dal vedeti, da je sam v marsičem še zelo močno vezan na staro izročilo. To se je pokazalo npr. v njegovih navodilih za razlaganje Svetega pisma, v vztrajanju pri latinščini kot učnem jeziku v teološkem študiju in v prepovedi fran-
coskih duhovnikov-deliavcev. Tudi papeževa osebna pobožnost in globoka vernost sta bili (zakoreninjeni v tradiciji. Naklonjenost, ki jo je vsepovsod užival, vse njegovo bitje in delovanje najbolje izraža vzdievek, s katerim je ostal zapisan med ljudmi, „Janez dobri". Umrl je 3. junija 1963.
22. decembra 1961 je Janez XXIII. povzdignil ljubljansko škofijo v nadškofijo brez sufraganov, ljubljanskega škofa pa v nadškofa. Prvi nadškof Anton Vovk je bil slovesno umeščen 4. marca 1962.
Metod Benedik
Poglavitni grehi -
požrešnost
Požrešnost je nezmerno uživanje brane ali pijače ali mamil in poživil. Nasprotuje predvsem kreposti zmernosti in ljubezni do samega sebe.
Nezmerno uživanje jedi alj p.o-jedavanje ima več vrst: uživanje pretirane količine, nedostojen način uži,vanjaj razkošne požrtije, izbirčnost.
Požrešnost je po svojem rodu mali greh. Oko'išči ne pa morejo •storiti, da postane težki greh, na pr. če :si z njo človek zelo škoduje zdravju na. dušj ali telesu, če zaradi nje zanemarja stanovske dolžnosti ali je trdosrčen do glasujočih itd., posebno pa ti z njo člo-
vek težko grešil, če bi mu postal „trebu!h bog" (prim. Fil 3,19).
Uživali jedi s slastjo ni greh, pravtako ne, če človek c. njimi goji zdravo gostoljubje in družabnost.
Sredstva proti požrešnosti v jedi: premišljevanje o posledicah nezmernosti v jedi m telo ("razne bolezni) in dušo (duhovna topost), post, preprostost v jedi, samoobvladovanje itd.
Požrešnost v pijači ali pijančevanje je pretiravanje v pitju alkoholnih pijač. Lahko vodi v popolno ali nepopolno pijanost. Popolna pijanost je tista, v kateri človek izgubi uporabo pameti, nepopolna
pa ona, v kateri se uporaba pameti bistveno zmanjša.
Popolna pijanost je težki greh, ker z njo človek zapravi uporabo tistih naravnih sposobnosti, ki ga delajo človeka, to je razuma in svobodne volje> in zameta dostojanstvo svoje boigopodobnosti. Sveto pismo zatrjuje: ,,Ne motite se..., pijanci... ne bodo posedli božjega 'kraljestva" (1 Kor 6, 10). Nepopolna pijanost je po sebi mali greh, zaradi okoliščin pa lahko postane tudi težki greh, npr. če kdo z njo daje veliko pohujšanje, povzroča veliko škodo, zelo žalosti domače, če se kdo slučajno do trdega natrka, npr. ker ni poznal moči vina, gotovo ne greši smrtno.
Grešijo tudi tisti, ki breiz važnega razloga dajejo ali celo silijo bližnjega is pijačo, npr. gostilničarji. Greh je lahko celo smrten.
Pijančevanje ima težke posledice za moralno življenje, za zdravje in za družbo, npr. oslabitev volje, duhovna topost, zapravljanje imetja, raznie bolezni, krivice posebno do domačih, prometne nesreče, pohujšanje.
Sredstva proti pijanosti so ista kot proti pojedavanju, posebno pa .še: rumeno luč, to je odločnost in pozornost po prvem kozarcu.
Požrešnost v uživanju mamil in poživil je lahko smrtno grešna, če človek z njo težko škoduje svojemu moralnemu, duševnemu in telesnemu življenju. Smrtno grešno hi lahko bilo že uživanje nekaterih mamil v malih količinah, če gre za taka mamila, ki so človeku v
NAMEN APOSTOLATA MOLITVE ZA AVGUST
Splošni,: Da bi pametno uporabljali prosti, čas in tako duhovno rasli.
Misijonski: Da bi kristjani znali s sredstvi javnega obveščanja učinkovito evangelizirati.
Slovenski: Da bi romanja in poto. v arija prispevala k večjemu medsebojnemu spoznavanju in razumevanju.
vsakem oziru iz el o nevarna, npr. opij, morfij.
Uživanje poživil v večjih količinah, npr. tobaka, kave, raznih tablet, je navadno mali greh. Smrtni greh bi bil, če' bi človek z njimi težko škodoval bližnjemu, npr. družini itd. Posebno nevarno more biti kajenje.
Uživati poživila zmerno, če ni posebnih posledic, ni noben greh.
Jemati mamila in poživila v večjih količinah iz važnih razlogov, čeprav pride tudi do težjih slabih posledic, je dovoljeno (po načelu o dejanju z dvema učinkoma!), npr. morfij proti hudim bolečinam. Posebno je to dovoljeno zaradi nravno dobrih medicinskih razlogov.
Boj proti požrešnosti vseh vrst in odvajanje od nje, npr. od pijančevanja in kajenja, mora kristjan gledati v luči ljubezni do sebe in do bližnjega. Sebi lahko samo koristi tako pri telesnem kakor duševnem in duhovnem življenju, bližnjemu pa daje predvsem lep zgled.
Štefan Steiner
Nečiste skušnjave
Mimogrede smo že govorili o skušnjavah proti čistosti, ko smo omenjali različne grebe, s katerimi se lahko pregrešimo proti čistosti. Ker gre za važno stvar, temu vprašanju posvetimo še nekaj vrstic.
Kaj so skušnjave? Vsi to vemo, Iker nas pogosto nadlegujejo. Skušnjava je vaba, v greh, v katerikoli greh. Greha ni, če ni bilo prej skušnjave za greh. Le da je ta včasih trajala dolgo časa, drugič pa je bila zelo kratka. Kratka ker smo- se ji takoj vdali in tako grešili, ali pa ker smo se ji z vso silo uprli in jo odločno premagali. Tako je skušnjava prenehala. Kdor na cesti najde veliko vsoto denarja in istočasno osebni dokument lastnika, lahko skušnjavo hitro premaga. Odloči se1, da bo poiskal lastnika, da miu denar vrne. Lahko pa (Sklene, da se bo denarja polastil. Vrže proč osebno izkaznico, denar pa vtakne v žep. Skušnjava ga je premagala, storil je greh. Lahko pa se zgodi še tretje, namreč da se dolgo bori s skušnjavo, da bi si denar prisvojil, dokler končno ne zmaga skušnjave ali pa skušnjava njega.
Tu govorimo ile o nečistih skušnjavah, o vabi v nečisti greh. Vsak normalen človek čuti v sebi spolni nagon in torej spolno poželenje, ki ga :vabi v to, da bi si poiskal spolni užitek, bodisi v fantaziji ali pa naravnost v dejanju. Če je po-
ročen, ve, da to more storiti v zakonu, zato zanj to ni skušnjava, temveč glas nagona, Iki m!u na dovoljen način lahko zadosti. V vseh drugih primerih pa gre za pravo skušnjavo, iza vabo v nedovoljen spolni užitek, torej v grešni užitek. človek ve, da se skušnjavi ne sme vdati, a neka skrivnostna sila ga kljub temu vabi v greh. Nekdo mu dopoveduje v njegovi notranjosti, da naj si privošči užitek, da ni tako hudo, če popusti, da mu bo Bog že odpustil to slabost in še mnogo drugih razlogov najde, ki ga skušajo pregovoriti, da bi se vdal v skušnjavi. Kdo je tisti nekdo, ki mu govori v notranjosti? To je on sam, ki prisluškuje svojemu slabemlu nagnjenju in skuša preglasiti glas vesti, ki mu govori, naj se skušnjavi upre in ne stori slabega dejanja. V duši človekovi sis vname tisti 'boj, o katerem je sv. Pavel iz lastne izkušnje govoril prvim kristjanom (o postavi duha in postavi mesa, ki se med seboj borita za zmago), in ki ga vsak od nas premnovokrat čuti v svojem srcu. V tem boju se človek odloči za božji zakon, za Boga in tako tudi za sebe ali pa proti Bogu in zatorej tudi proti sebi. če se je odločil za greh, sie čuti krivega pred Borom in ponižanega pred samim seboi. Ni našel sreče v grehu, Iki jo je iskal, temveč ravno nasprotno: čuti se praznega, žalostnega, izgubil je notranji mir,
Risala Bara Remec
vest mu očita nezvestobo Bogu.
V izvezi s skušnjavo govorimo tudi o girešni nevarnosti. Nevarnost ni isto kot skušnjava. Nevarnost pomeni neko zunanjo okoliščino-, ki je zmožna v mieni povzročiti skušnjavo. Slaba knjiga še ni skušnjava, dokler je v knjižni izložbi. Postala bo zame skušnjava, 'ko jo bom začel brati in mi bo razburkala mojo fantazijo, če pravimo : ne podajaj se v grešno nevarnost, hočemo reči: ne išči tega, kair 'ti je v nevarnost za greh. Ko mi postane nevarnost za greh, se je. zame spremenila v grešno priložnost, bližnjo ali daljno. Bližnjo, če je velika verjetnost, da bom v njej padel, daljno, če je nevarnost greha le bolj oddaljena.
Kdaj jie kaj za koga bližnja in kdaj daljna priložnost za greh, to odvisi od več stvari, zlasti pa od treh: od poznanja samega sebe, od stvari, ki mi je v nevarnost, in Pa od moje volje, da se greha va-
rujem. Bližnja grešna priložnost je dana, kadar obstoji nevarnost praktično za vsakega, da ji podleže in tako smrtno greši. O bližnji priložnosti govorimo samo, ko gre za smrtni greh. Daljna priložnost pa je tedaj, ko ni resne nevarnosti, da bi prišlo do smrtnega greha, spet pa ni brez vsake nevarnosti. če berem kakšno sicer 'lepo in dostojno knjigo, v kateri pa vendar sem pa tja naletim na kakšno manj primerno opisovanje, potem je sicer neka nevarnost za greh, a ta je bolj oddaljena, ne postavlja v ire.sno nevarnost moje čistosti. Seveda, lahko pa mi je povod, da se zaradi mojega posebno občutljivega temperamenta polagoma le spremeni v bližnjo nevarnost, če se' bom pri teh opisih dalj časa lustavljal in začel nekako sanjati ob njih. Je veliko takšnih reči, katerim človek, takšen kot je, navadno podleže. V takem primeru govorimo o bližnji priložnosti za greh; npr. preveč intimno obnašanje do ljubljene osebe (dekleta ali fanta), zelo nespodobne predstave, slike ali plesi. Veliko tudi odvisi od osebnega razpoloženja,. To, kar je za mladostnike lahko bližnja priložnost, je za starejšega lahko samo daljna, kar je za poročenega daljna, je za neporočenega lahko bližnja. Tu je treba velike odkritosrčnosti, da človek ne pretirava z nevarnostjo, še bolj pa da jo me podcenjuje.
Vsi vemo, da skušnjava sama na sebi še ni greh, in tudi ni znak, da je naše versko življenje slabo.
Skušnjave so skupna last vsega človeštva. Eden je bolj skušan proti tej kreposti, drugi proti drugi. Bog dopušča skušnjave, ker nam. z izvirnim grehom ni odvzel po grehu ranjene narave, kar pomeni, da nas ni naredil za. brez-grešne. Skušnjave so celo ilahko zelo koristne za duhovno življenje. Le z borbo in premagovanjem težav, med katerimi je najtežja prav skušnjava, si človek krepi voljo, raste iv milosti in si veča nadnaravno zasluženje. ,,Le tisti bo ‘kronan, ki se je boril,“ pravi Sveto pismo.
Kakšno naj ho naše zadržanje do nečistih skušnjav? Najprej jih ne smemo sami vzbujati brez potrebe. Kdor nevarnost išče, lahko v njej pade. Kdor se prostovoljno podaja v bližnjo priložnost za greh, je že s tem grešil, tudi če potem zaradi kakšnega nepredvidenega činitelja v greh ne pade. Najbolj pogosto pa je, da se skušnjave pojavijo nekako ;,same od sebe", to se pravi, me da bi jih 'sami iskali, še več, včasih niti ne vemo, kdaj in kako so se pojavile. Slaba nagnjenja živijo v nas, nagoni so del našega, bitja, zato ni čudno, da se pojavijo v obliki skušnjav. Prvo pravilo torej glede skušnjav je: ne išči jih, ne podajaj se prostovoljno vanje, ne išči nevarnosti.
Kaj pa storiti v skušniavah, ki jih nisem sam izzval? Včasih se niti ne zavedamo, da smo preskušani. Mislimo nekaj slabega, pa Se tega ne zavedamo. Naenkrat pa se
taikotrekoč zbudimo in istočasno se nam oglasi vest: tega ne smeš. Dokler se skušnjave nisem zavedel, ni bilo nobenega, niti najmanjšega greha. Greh je možen samo in šele, ko se zavedam, da gre za skušnjavo, za vabo v greh. Ko se skušnjave zavem, sem se ji pa dolžan upreti, jo zavrniti. Storiti moram nekaj proti njej. Kaj ? Najbolje bi biio, da. bi skušnjavo takoirekoč iztrgali, izbrisali iz svoje notranjosti. Žal, to navadno ni mogoče. Ni v naši moči, da bi 'tisti sili vabljenja, poželenja, prišepetavanja mirno ukazali in bi skušnjava prenehala. Včasih je prav nasprotno, čim bolj bi radi, da bi skušnjava prenehala, tem bolj vsiljiva postane.
A česar ne morem doseči naravnost, lahko poosto dosežem nekako po ovinkih, indirektno. Najprej tako, da preneham z opravilom, ki mi skušnjavo povzroča, če berem manj primerno knjigo, če gledam ne 'ravno vzpodbuden program, zaprem knjigo, ugasnem TV, pa bo najbrž skušnjava takoj ali pa v kratkem prenehala. F-ant čuti, da je že predolgo časa bil s svojim dekletom in da se začno pojavljati resne skušnjave za čistost. Poslovi naj se od nje, in skušnjave bodo hitro izgubile na moči. A tudi ta pot ni vedno možna. Včasih je nevarnost neizogibna, ne morem iz nje. Študirati moram naprej, iz pokvarjene družbe ne morem, ker je to moje službeno mesto, z-dekletom imam vendarle pravico biti skupaj od časa do časa itd. V ta-
kih primerih je treba ubrati eno od drugih poti, ki so -nam v določenem položaju na razpolago. Ena od teh poti je ta, da skušam pozornost speljati na druge stvari, kajti končno je vseh skušnjav krivo dejstvo, da jim posvečamo pozornost. Moram si -poiskati kakšno opravilo, ki me bo resno zanimalo in -bo tako privezalo mojo pozornost nase. Zato je dobro — ne -samo proti skušnjavam, temveč tudi proti slabi volji, proti melanholiji, potrtosti in drugim nevšečnostim — -da imamo kakšno stvar, iki nas v resnici zanima. Za nekatere bo to glasba, za druge kakšna -znanost, igra, ročno delo, pogovor s prijateljem ipd. V skušnjavah se je treba zateči k tem stvarem in polagoma bo večja pozornost, ki jo bomo posvetili tem stvarem, ki nas naravno privlačijo, spodrinila pozornost, ki jo nekako prisiljeni posvečamo skušnjavi. S temi poskusi speljati pozornost na druke stvari, bomo tudi sebi in seveda B-ogu dokazali, da se hočemo skušnjave rešiti, in nas bo to istočasno 'zagotovilo, da ni bilo pristanka v skušnjavo.
Poleg teh -naravnih -sredstev je seveda nujno potrebno, da se v skušnjavah, -zlasti šie bolj nadležnih zatečemo !k- molitvi, ki je vsesplošno -sredstvo za premagovanje -težav v duhovnem življenju. Vendar spet ne smemo nervozno vztrajati v molitvi, ker bi to našo Pozornost na skušnjavo nekako še 'Povečevalo. Misel ina Kristusovo trpljenje, na smrt in -sodbo, na le-Poto kreposti in še drugo more
iskušnj-avo premagati. Vsakdo naj iz izkušnje, pa tudi iz splošnih navodil, ki jih je bral ali slišal, uporablja iti-sta sredstva, ki jih ima za najbolj uspešna.
Končno ne imeti strahu pred -skušnjavami. Bog ne bo dopustil, da bi bili skušani preko naših moči, temveč bo s preiskušnjo dal tudi moč, da jo bomo premagali. Strah pred - skušnjavo- bi dosegel ravno nasprotno od tega, kar želimo- : še pogosteje bi se pojavila. Ker ne moremo ven iz tega sveta, -se moramo do neke mere navaditi živeti v tem svetu, kakršen je, da nam najbolj vsakdanje stvari ne bodo povzročale skušnjav. V skušnjavah ostanimo mirni, najbolje, da se zanje ne. menimo, razen če ®o potem le preveč nadležne. Tedaj obudimo sem p'a tja kdaj trdno voljo-, da jim ne -popustimo, potem pa naprej -delajmo, 'kar -delamo. Talko bodo morda še najprej nekako splahnele. Imejmo veliko, neomajno zaupanje v Boga, nekaj zdravega zaupanja pa tudi vase, kar pa seveda ne pomeni imeti predrz-no zaupanje. Nič se nam ne more zgoditi, če mi nočemo in dokler nismo hoteli, ni greha.
Vem, da je še mnogo- vprašanj, -ki niso bila -odgovorjena, morda niti stavljena. Vendar upam, da bodo te vrstice, vsaj nekoliko pripomogle k -boljšemu -poznanju te teme in lažjemu čistemu življenju.
'Lojze Kukoviča
Verujem v občestvo svetnikov
Občestvo, živo medsebojno povezanost, imamo mi ljudje le v tem, kar delimo drug z drugim. Tisto, kar imamo skupnega in skupaj, določa vrsto našega občestva.
S poklicnimi tovariši nas lahko povezuje: naloga, ki jo skupaj opravljamo. Drugače je v prijateljstvu, v katerem se skupaj veselimo in nosimo skrb drug z drugim.
Tudi zakonsko občestvo, zakonska skupnost je odvisna od tega, kaj zakonca delita druga drugim; veselje, ki ga imata ob drugem, oblikovanje skupnega življenjskega prostora, ljubezen do otrok, poklicni uspehi in razočaranja, zavzemanje za socialne' ali politične zadeve, prijateljstva in sosedstva itd.
Pomemben simbol našega občestva z ljudmi je skupna miza. Pri njej si ne delimo le jed in pij a'o. K dobremu miznemu občestvu spada tudi razumevajoča udeležba pri tem, kar drugega veseli ali žalosti. čimveč tistega, kar je zares pomembno za naše življenje, delimo z ljudmi, toliko globlje postaja naše občestvo z njimi.
Pogosto ostaja naše občestvo z ljudmi v naši družbi dokaj površno. Pogosto ne zmoremo niti toliko, da bi drug drugemu pokazali, kaj je v življenju >za nas zares pomembno — pa ne le zato, ker bi imeli premalo skupnega časa z-a rast medsebojnega zaupanja. Po-
gosto smo pač negotovi, ali sploh imamo kaj takega, kar bi lahko delili drug z drugim, kaj takega, kar je resnično pomembno ali celo, kar je za nas v našem življenju najpomembnejše.
Kot Cerkev imamo skupno neka j) kar je silno pomembno. Tega nimamo sami od sebe, marveč nam je dano. To se dogaja predvsem takrat, ko se' zberemo okrog evharistične mize k obhajanju tega, kar nam je Bog dal v svojem Sinu. Tedaj pa nesemo kruh in vino, znamenji tega, kar nam je dano v stvarstvu in kar lahko ljudje iz tega naredimo drug za drugega.
Zahvaljujemo se za to in hkrati priznavamo, da potrebujemo še drug dar — da bomo imeli moč za svojo pot, za upanje v trpljenju, za mir med nami.
Zato nad naše darove kličemo Svetega Duha, božje življenje. Gospodova smrt, v kateri se nam daje njegovo življenje, postane navzoča med nami in se nam daje v delež. Vstali nam daje v tem Duha, po katerem postanemo v božji ljubezni, ki jo smemo deliti drug z drugim, eno tudi med seboj.
Zaradi svoje deležnosti pri tej sveti, to se pravi z- neizrekljivo božjo bližino napolnjeni skrivnosti, smo in postanemo vedno znova občestvo svetnikov, občestvo svetih, se pravi tistih, ki jim Bog •daje svoje življenje, ljubezen.
V tem imamo tudi občestvo, živo povezanost z vsemi, 'ki jih zaobjema božja ljubezen — torej tudi s pokojnimi, katerih že začeto večno življenje v Bogu slavimo na dan „vseh svetih".
Če priznavam .svojo pripadnost Cerkvi, tedaj priznavam najprej to, Ekar Bog stori za nas in v nas, ko poslušamo njegovo besedo in obhajamo znamenje evharistije. Duh miru, ki ga tedaj prejemamo in delimo drug z drugim, nas napravi za Cerkev, iza sestre in brate. Tu me z drugimi ljudmi povezuje veselje zaradi Boga, torej nekaj nadvse pomembnega. Tu morem skupaj z drugimi v trpljenju,
bolezni in žalosti poveličevati moč, ki je vedno trdno zanesljiva, in upanje, ki premaga tudi še smrt. Tu smo eno v svojem naporu, da bi živeli kot ljudje miru drug za drugega, tu prejemamo Duha za nadaljnje Ikorake. Od tega živimo kot Cerkev.
Da lahko od tega 'živimo, potrebujemo tudi ustanovo, institucijo Cerkve. Notranja skrivnost Cerkve pa je, da živi — predvsem v evharistiji — iz neprestanega daru Duha. Zato spadam tudi zraven, ko se Cerkev na nedeljo, Gospodov dan, zbere k evharistiji.
Dieter Emeis - Janko Bohak
IZ NAŠE KRONIKE
Občni zbor Našega doma v San Justu je bil 21. aprila. V novem odboru so 'predsednik Stane Mustar, Podpredsednik Tone Oblak, tajnik inž. Janez Belič, namestnica Pavla Lipušček, blagajnik Janez Kržišnik, namestnik Blaž Miklič in gospodar Lovro Tomaževič; v pomožnem odboru so Metka Malovrh, Marija Casullo, Janez Albreht, Janez Krajnik in To-116 Malovrh, v nadzornem odboru pa Darjan Skvarča im Jože Miklič.
Občni, zbor Slomškovega doma je bil 28. aprila. V odbor za novo poslovno dobo so 'bili izvoljeni: predsednik lic. Marjan Schiffrer, podpredsednik Marjan Loboda, tajnika Mariam Jeriha in Helena Oblak, blagaj-Pi'ka Marjan Loboda ml. in cont.
Giregor Hribar, v finančnem odboru Vladi 'Selan, Andreja Hrovat in Anka Smole, socialno-goispo din j ska referentka Pavla Škraba), zdravstveno-so-eialni referent dr. Boris Štrfiček, v kulturnem odseku Alenka Poznič in Jernej Tomazin, v prireditvenem odseku Tone Kastelic, France Pergar in France Vestier, v gospodarskem odseku Tone Selan, Tine Štefe, Janko Žakelj in Tone Javoršek, športna referenta Ciril Loboda im Mirko Vasle, v nadzornem odboru Božidar Fink in Herman Zupan.
Na sestanku ZSMŽ je 8. maja v Slovenski hiši predaval France Per-nišiek o življenju in delovanju dr. Valentina Merišola, junijski sestanek ZSMŽ je bil posvečen 'žrtvam, julija pa je predaval dr. Marko Kremžar o političntem stanju v Sloveniji.
Pogovor
z dr. Milanom Komarjem
Ob 70-Ietnici univ. prof,, dr. Milana Komarja je uredništvo Duhovnega življenja zaprosilo za razgovor tega našega misleca, že 32 let — od ustanovitve Argentinske katoliške univerze — njenega titularnega profesorja za zgodovino moderne filozofije, nekaj- let tudi dekana njene filozofske fakultete, že od leta 1963 edinega Slovenca, ki figurira v argentinskem WHO IS WHO (Quien es quien en Argentina), skozi desetletja stalnega predavatelja na Institute Superior de Oultura Belilgiosa (ISCB), na Inistituto Argentino de Cultura Hispanica ter drugih. Dr. Ko,m,ar od vsega začetka deluje v naši skupnosti; sodeloval je pri SKA, dolga leta predaval pri SKASU in Visokošolskem tečajni, pisal uvodnike v Svobodno Slovenijo, dvajset let zaporedoma bil učitelj Študijskega krožka v Carapaehayu. Je avtor knjige „Fot iz mrtvila" ter pisec številnih razprav, razmišljanj in člankov tako v slovenščini kakor v španščini.
Ni bilo lahko prepeljati dr. Komarja na področje, ki se ga verjetno vsak mislec izogiblje: povedati kaj o sebi. Zato smo m,u za razgovor toliko bolj hvaležni.
Že kmalu po našem prihodu v Argentino smo Vas lahko poslušali pri raznih predavanjih. Še posebej se spomnimo na „Filozofijo in prakso", ko ste govorili pri Akademskem starešinstvu o prvenstvu teorije pred prakso, o „nujnosti okrepitve naše teoretske fronte". Toda kmalu zatem Vas je kar lepa skupina Slovencev hodila poslušat tudi na ISCR, kjer st,e imeli celoletne tečaje. Kako je pravzaprav že tako kmalu po Vašem prihodu v Argentino prišlo do Vašega sodelovanja na tem institutu?
Na Institut so me poklicali, ko so iskali profesorja za grščino in so po brezplodnem iskanju končno prišli do mene. Učenju grškega jezika se je kmalu pridružilo tudi razlaganje grške kulture in filozofije. Tako -so nastali zelo obiskani celoletni tečaji s humanistično vsebino, ki so postopo-
ma prešli v splošno tematiko filozofije o človeku in zajeli tudi sodobno problematiko. V najboljših letih sem imel do tristo slušateljev.
Poljudno obdelovanje teh vprašanj pa ni lahko; zahteva veliko več napora kot strokovni kurzi za študente filozofije. Vendar je to poljudovanje nujno potrebno. Slabe filozofije vedno pridejo v poenostavljenih, banaliziranih oblikah do množice in povzročajo minogo -zla. „Zmeda v glavah, je zmeda v družbi," je učil Leon XIII.
V letih po 1954 ste večkrat predavali tudi pri Kulturni akciji in prva številka revije „Meddobje‘‘ se je pričela z Vašim esejem („S tokovi in proti tokovom"), kateremu je kasneje sledila vrsta razmišljanj. V tisti dobi pa ste tudi, že bili imenovani za profesorja zgodovine moderne filozofije na Argentinski katoliški univerzi.
Ali je ta prehod iz ISCR — kjer sicer še danes, po štiridesetih letih, še vedno poučujete — bil naraven korak ali je šlo za povsem novo področje Pri Vašem delu?
Na novo ustanovljeno Argentinsko katoliško univerzo so me poklicali leta 1959 zaradi mojih grških tečajev na Instituto de Cul tura Religiosa Su-perior. Ponudili bo mi stolico za citati je in komentiranje tekstov antične filozofije, predmet prvega letnika filozofskih študij. Preden se je odprlo tretje leto omenjene kariere, je dekan fakultete prosil vse profesorje, naj pismeno izrazijo, če imajo kak interes na stolicah, ki se bodo šele ustanovile. Jaz sem napisal, da imam interes na zgodovini moderne filozofije, kar sem utemeljil s svojimi študijami ®Panske druge sholastike (moja doktorska teza o pravični vojni pri Vito-
riji in Suarezu), is študijo o baročni politični filozofiji (o kranjskem drža-voslovcu Pelzhofferju v Ljubljani) in z raziskavo WoIffovega racionalizma. Kljub znatni opoziciji, mi je bila zaupana ta stolica, kjer učim že dvaintrideseto leto.
V svojih predavanjih ste pogosto omenjali nemškega filozofa Wolffa. Pa tudi iz Vašega življenjepisa, objavljenega v Zborniku Svobodne Slovenije (1965), ki je pod naslovom »Slovenstvu v čast, narodu v ponos" ter podnaslovom „V svobodi gradijo boljši svet" kot prvega, ki se uveljavlja v širokem svetu, predstavil ravno Vas, je razvidno, da ste temu filozofu posvečali veliko važnost. Kako da je Vam, mislecu1—krščanskemu realistu ravno ta racionalist vzbudil tako pozornost?
Do Wolffa pa sem prišel takole: profesor na ljubljanski univerzi Evgen iSpektorski se je -habilitiral za univerzitetno kariero v Heidelbergu v tako imenovani badenski novokan-tovski šoli ('Windelband in Rickert). Njegova habilitacijska teza je temeljito obdelala nemški predkantovski racionalizem. Iz njegovega pripovedovanja sem prvič zvedel o važnem Wolffu, pa tudi za drugače malo znana imena kakor Clau-berg, Tsohirn-hausen, Er-hard 'Weigel ipd. Ko sem prišel v Argentino, je v katoliških intelektualnih krogih začela pojemati tomistična moda-, ki je bila zelo visoka v letih okrog svetovnega Evharističnega -kongresa v Buenos Airesu (1. 1934). Laična institucija „Cursos de lOultura Catoli-ca" (C.C-.C.) je po-
vabila v deželo tri eminentne poznavalce Tomaževe filozofije: p. Stani-slasa Gileta O.P., poznejšega dominikanskega generala, Jacqnesa Mari-taina, ,ki je bil takrat na višku svoje ustvarjalnosti, in pa p. Reginalda Ga-rrigou-Lagrangea, znanega teo’oga in filozofa. Vse z velikim uspehom in odmevom. Po vojski pa je ta odmev polagoma potihnil. Slišali so se razni očitki in kritike. Zlasti pa ko je Argentino dosegel val nove eksistencialistične filozofije.
Med očitki je na prvem mestu bil racionalizem. Nihče pa v razgovorih in debatah ni znal točno povedati, kje, kdaj in zakaj naj bi bila Tomaževa filozofija racionaMstična. V Ljubljani je tomiz.mu očital prof. Jakob Šolar intelektualizem (kar ni isto kot racionalizem), Kocbek pa statičnost. Pa tudi o racionalizmu se je govorilo. Sklenil sem temeljito preštudirati racionalistično filozofijo in se pri tem spomnil Spektorskega pripovedovanja o Wolffu, tem najbolj sistematičnem racionalističnem filozofu. Wolffova zbrana dela so prava Britanska Enciklopedija, resnična Sum m a racionalizma: kakih 55 debelih knjig.
Modernih izdaj 'Wolffovih spisov takrat ni bilo. Pozneje jih je začela izdajati v fotostatičnih reprodukcijah založba Olms iz Hildersheima. V Argentini se je v kolonijalni dobi čitaio tudi Wolffova dela, a da bi jih poiskal, bi moral hoditi po severu po starih kloštrih in drugih knjižnicah, kar mi je bilo praktično nemogoče. Ostala mi je .edina možnost: takrat uvedeno mikrofilmanje v večjih sve-
tovnih knjižnicah. Tako sem s pomočjo prijateljev dobil najvažnejše 'Wolffove spise v mikrofilmih in se spravil na delo.
Neposredni stik z Wolffovim opusom mi je izprevrgel celo vrsto pojmov in zajemov iz priročnikov o moderni filozofiji, o katerih sem imel že kake lahne sume, ko sem ob pripravah študije o Pelzihoff.erju brskal po severnoitalijanskih knjižnicah. Ko sem prišel do utemeljenih uvidov na tem področju, se mi je tako rekoč vsilila nujnost reperiodizacije vse moderne filozofije. Ko sem skušal uvrstiti resničnega in pravično ocenje-njenega ’Wolffa v kontekst upeljane zgodovine moderne filozofije, se mi je, da se tako izrazim, razpočil in dvignil ves parket. Razpoke so bile izredno zanimive nove poti. Odkritja malo znanih ali celo čisto nepoznanih piscev so se kar vrstila. Začelo se je težko in dolgotrajno oranje ledine, ki ne dovoljuje prehitrih zaključkov.
Le malo izsledkov sem utegnil objaviti. Tega svojega življenjskega dela jaz ne 'bom mogel končati. Dokončali ga bodo moji argentinski učenci, če jim bodo okoliščine naklonjene.
Študij :Wolffa mi je omogočil čisto nov dostop tako do Kanta kot do Hegla. Kantu, gledanemu iz Woiffa, se je posvetil moj učenec dr. Iturral-de, ki je objavil več tozadevnih študij. Najvažnejša pa je njegova odlična doktorska teza ,.Pojem možnosti pri Kantu". Jaz sem se pa lotil Hegla, predvsem njegove velike „Logike", ki je pravzaprav Wolffova ,,On-tologia", rekonstruirana po Kantovi kritiki. O tem sem pisal v prispevku
za svetovni kongres krščanske filozofije ob stoletnici Leonove okrožnice ,,Aeterni Patris". Prispevek ima naslov ,,Ordo et mysterium“.
Ali se Se kdo bavi s tako reperio-dizacijo moderne filozofije?
V Italiji se je lotil podobnega poskusa moj dragi, zdaj. že preminuli prijatelj Augusto Del Noče z globoko zasnovanim delom o filozofiji protireformacije v štirih zajetnih knjigah. Izšla je samo prva, posvečena Descartesu kot filozofu protireformacije, osvefjenem v čisto novi luči.
Na Poljskem pa je proL Stefan Swiezawski (na kongresu Kristusa kralja v Ljubljani leta 19-39 ja imel eno najvažnejših predavanj) s svojim revolucionarnim delom v osmih zvezkih o filozofiji 15. stoletja postavil temelje vsej reperiodizaei :i moderne filozofije. Pri prof. Swiezawskem je bil nekaj časa asistent sedanji papež. Swiezawski je učenec poljskega zgodovinarja Twardowskega, ki je bil učenec Franza Brentana na Dunaju, sošolec Husserla in Vebrovega učitelja Meinonga. Po drugi strani pa tudi učenec Etienna GPsona, s katerim se sklada v zelo ostri sodbi Kajetanovega komentarja Tomaževe Teološke Summe, za katerega trdi Gilson, da je pravi „corruptorium Sancti Tho-mae“ in ■— to bi rekel jaz — kanal po katerem doteka racionalistični duh v čisto Tomaževo ozračje. S prof. Swiezaw"skim sem v pismenem stiku. Seveda poskusa Del Noceja in Swie-eawskega nista edina.
Iz Vaših v španščini objavljenih razprav — recimo v „Psychologica“
— je videti, da je del Vašega „iska-nja zadnje jasnosti" posvečen psihologiji in kdaj prav psihiatriji. Vas je do tega privedlo kakšno posebno nagnjenje, ali gre, da tako rečemo, za ..biološko povezanost" med področjema filozofije in psihologije?
Moje delovanje na tem področju je pripisati slučajnemu srečanju z dr. Krapfom, svetovno znanim psihiatrom, ki je bil pozneje imenovan za predsednika Mednarodnega urada za duševno zdravje v Ženevi, odvisnega od združenih narodov. Tam je tudi umrl. Dr. ICrapf je bil nemški Jud, spreobrnjen katoličan in navdušen po-znavavec Tomaža Akvinskega. Njegovo strokovno geslo je bil Tomažev izrek: „Anima humana non potest corrumpi, nisi per se ipsa corrumpe-tur. — Človekova duša se ne more pokvariti, razen če se pokvari ona sama." Potemtakem se duševne bolezni delijo na telesne okvare, ki povzročajo duševne motnje, in na bolezni, katerih vzrok je duhovni niered, to se pravi greh.
Od leta 1952 pa do danes sem nepretrgano sodeloval s skupinami psihologov in psihiatrov ;s tečaji, predavanji, zasebnimi in javnimi rozgo var jan ji, razlagajoč klasično filozofijo o človeku, njegovi duši in o etičnih vprašanjih. Stare izkušnje grških, patrističnih in sholastičnih mislecev in učiteljev duhovnega življenja vedno zelo zanimajo, če sio prevedene v jezik sodobne globinske psihologije. Pa tudi jaz sem od tega ■stika veliko pridobil. Sodobna globinska psihologija, če jo prav razumemo in kritično pretresamo, v veliki meri
potrjuje stare, preizkušene izsledke na teh področjih in razodeva njihovo trajno, nevenljivo veljavo.
Včasih ste govorili o treh poljih, na katerih poteka filozofsko iskanje: področje popolne razvidnosti, področje intelektualne „temno jasnosti" ter misterija, ko torej mislec ve, da na svoji poti nikdar ne bo mogel priti do konca. Pa vendar mislimo, da lahko z zadovoljstvom gledate na že doslej „prehojeno pot". Kako in kdaj se je, pravzaprav ta pot pričela? Kdo so bili — recimo — v mladih letih Vaši učitelji?
V	srednji šoli je v tem pogledu odločilno name vplival prof. Ernest Tomec. Pri mladčevskih tečajih sem poslušal Aleša Ušeničnika, in potem bral njegove spise. V Tomaževo filozofijo me je uvajal poznejši teološki profesor dr. Janez Vodopivec. Na ljubljanski univerzi pa je bil zame odločilen stik z ruskim učenjakom prof. Evgenom Spektorskim, ki mi je odgrnil široka obzorja francoske, nemške in ruske filozofije. V Turinu pa sta bila moja učitelja predvsem takrat mladi dekan salezijanske filozofske fakultete Giuseppe Gemmella-ro in pa tomist !Carlo Mazzantini. Pozneje me je vezalo globoko „teoretično" prijateljstvo -z malo starejšim Augustom Del' Nocejem, tudi Mazzan-tinijevem učencem. Lista mojstrov, katerim veliko dolgujem, bi bila pa predolga.
V	svojih pisanjih ste se večkrat ustavili ob kakšnem miselnem toku v naši domovini. Pri predavanjih — in to ne samo, ko ste nam pred de-
setletji govorili o marksizmu in njegovem zatonu — ste tudi večkrat mimogrede spregovorili kaj o sodobni slovenski filozofiji. Kako gledate na slovensko filozofijo danes?
Slovenski filozofiji sem sledil nekako do leta 1970, pozneje pa zaradi prezaposlenosti nisem mogel držati koraka. Danes me predvsem skrbi prevelik vpliv Heideggerja in Lacana, dveh nezdravih, nejasnih, slovenski istovetnosti smrtno nevarnih mislecev.
Mnogi med nami — in kdo ve če ne številnejši kakor si to mislimo — poslušajo kdaj Vaša na trak posneta celoletna predavanja pri SKAS-u in VT. Mnogi prebirajo Vaše razprave, eseje. Ne samo te napisane v slovenščini. Tudi one, objavljene v revijah Criterio (recimo samo: „Formacion intelectuail". ..), Sapientia, Universi-tas („Apuntes filosoficos"...) Pa se nam zdi škoda, da so te zadnje dane v branje in torej v razmislek samo španščino obvladaj očim. Ali se ne bi dalo zbrati vse te „raztresene ude"? Čeprav so se razna Vaša razmišljanja rodila „iz potrebe po ozkem stiku s konkretno stvarnostjo", kakor nekje pravite, je vendar y njih „smisel za nadpoložajno in nadčasovno univerzalnost". Predvsem pa: ali se ne bi dalo prevesti vseh Vaših v španščini objavljenih izsledkov, razprav in esejev ter jih izdati?
,„Vse ima svoj čas", pravi Kohe-let. Morda bo prišel tudi za to. Vendar dvomim, da bi se jaz sam mogel posvetiti temu delu. Sicer pa se mi zdi, da je s takimi načrti tako: Ka-
dar je v ljudeh kaj več kot pa samo želja, se navadno stvari izpeljejo.
Sedemdeset let življenja. Od tega petdeset nepretrganih let posvečenih razmišljanju in poučevanju filozofije. Plodnih let.
V teh tednih prihajajo dr. Komarju čestitke: od blizu in daleč, od zasebnikov in institucij, slovenskih in tujih. Prav na dan 4. junija, na rojstni dan, je pa naš slavljenec preko apostolskega nuncija v Argentini prejel tudi sporočilo papeža Janeza Pavla II., ki mn „z veseljem pošilja prisrčne čestitke in voščila. Zraven pa se
ga bo še posebej spomnil v molitvi in, kot znak posebnega priznanja za njegov cenjeni in zaslužni doprinos k argentinski katoliški kulturi, mu pošilja svoj očetovski apostolski blagoslov.“
Ob tem življenjskem jubileju našega misleca, ob tej svetli postaji na peti, ki ni bila vedno lahka niti ne vedno dovolj cenjena, tudi Duhovno življenje iskreno čestita našemu slavljencu in prosi Boga, naj mu On — Oče luči — /tudi odslej pri iskanju in širjenju resnice krepko stoji ob strani.
Dragi doktor Komar — še na mnoga leta!
HREPENENJE
Bučanje
reakcijskih motorjev mi ubija prijetno brnenje dobrega Grmeči akordi	[sveta,
mi trgajo drobne strune čustev.
Nekam daleč moram, da bom mogel spet slišat; cvrkutanje rdečkastih ‘kril kobilic, čričkanje murnov in šeiest žita v vetru.
POMLADNA
Zemlja sem, cvetim z zemljo, brstim z brsti.
premikanje ločja na jezeru, zrcaljenje neba v vodi. zeleno spreminjanje trave in topli vonj prsti.
Duh v meni je kakor oblaček, igra se s soncem in z mesečino.
SLIKICA
Žalost
zmrzle krizanteme joče v meni.
Nad trhli okvir zapuščenega groba belo sije prvi srež.
V moji krvi je prihod ptičev in živost gnezd,
Karel Mauser
Iz domačih spominov na mojo sestro Baro
O vrednosti njenih ustvarjalnih dosežkov so že in bodo še spregovorili poklicni kritiki, jaz pa se omejim le ma prikaz let, iki jih je prebila v okrilju rodnega doma, v katerih pa 'je že istopala na pot svojega cilja: popolnoma -sle posvetiti umetnosti'.
Ko je bila stara dve leti, je smrtno nevarno 'zbolela im so jo zdravniki komaj rešili: Bog jie pač imel z njo še svoje posebne načrte. Vse življenje je ostala na videz 'bolj krhka, vendar v resnici sl'no žilava in odporna ter je do svojega zadnjega dneva ohranila telesno in duhovno mladost. Zato nas je njena nenadna in nepričakovana smrt tembolj prizadela. Otroška leta je preživela v domači hiši, v prijetnem vzdiušju okrožja med ljubljanskim grajskim hribom in Golovcem, Iti sta Bari in nam vsem ostala kot nekak totem v stalnem spomin-u. Naša hiša j>e mejila na prostrane njive Lichtentlhurnovega in Marijaniškega zavoda, ki so nam vsem poleg dobrega zraka nudile nemoten pogled na Golovec. Pred hišo so številne, še nezazidane parcele, široki, sončni hodnik ob jezuitskem vrtu ter tisti čas za promet še zaprta (slepa) ulica, so nam otrokom ustvarile idealno, neomejeno igrišče. Tu se je Bara igrala s isovrr&nicamii, med njimi izbrala svoje prve prijateljice. S šestim letom je začela osnovno šolo v Liohterthumu, ki so jo vodile usmiljenke. Prvi dve
leti je bila deležna precej okrnjenega pouka, ker so polovico šolskih prostorov zasedli vojaki (prva svetovna vojna!) in so si morali posamezni razredi zelo ekonomično deliti preostale učilnice.
Ob splošnem in vsestranskim navdušenju Slovencev ob nastanku samostojne države Slovencev, Hrvatov in Srbov — SHS — leta 1918 je tudi njo z vso silo zajela ideja slovenstva, ki ji je ostala zvesta vse življenje. Znana kulturna delavka v naši emigraciji gospa Iva Pregelj-Vivodova, ki je bila skozi 9 let njena sošolka, mi je prav pred kratkim povedala tale stavek: Na željo učiteljice je vsaka učenka zapela poljubno pesmico. Ko je prišla vrsta- na Baro, je spontano z vsem ognjem zapela „Slovenec sera", kar je vzbudilo presenečenje in navdušenje v celem razredu in ostalo višem učenkam v ‘Stalnem spominu.
Poleg .talenta za risanje je že v osnovni šoli: pokazala veliko organi-zatoirično sposobnost. Vedno je nekaj organizirala. Tako je bila soustanoviteljica ..Otroškega odra", ki smo si ga otroci uredilli v nekem zaprašenem skednju na Strmi poti na grajskem pobočju, zraven gostilne ,,Pri tičku na gričku", priljubljeni izletni točki Ljubljančanov. Pomagala je pri sestavi »libretov" (v kolikor nismo igrali improvizirano), zamislila scenerijo in jo isama postavila "ter igrala. Za gle-
K...
d'aIoe smo povabili starše in sosedne otroke, iki so za predstavo morali prispevati eno paro.
V krožku Orlice — dijakinje je bila načelnica, kjer je z vso predanostjo Vršila svoj mandat. Bolj kot telovadne in orodne vaje jo je pritegnilo ritmično rajanje, ki so iga tedaj zabele uvajati orlovske telovadnice. S tem je večkrat nastopila v manjših skupinah. Udeleževala se je orlovskih taborov in zletov, nastopila je tudii v Pragi leta 1927. Poleg telovadbe je mnogo časa posvetila smučanju. Ni 8e ustrašila niti najbolj vratolomnih voženj. Priljubljena so ji bila smučišča na bližnjem Golovcu, oddaljena na planoti" Kureščka nad Igom, dolenjska smučišča dkoT.1 Višnje gore, Velika planina nad 'Kamnikom, v Škofji Lcki in drugod. Mnogo je 'gojila hriboiaSltvo: obredla je skoraj vse go-1-6 Kamniških Alp, Karavanke, m'0-koične triglavske velikane; v emiigra-cki jo je ta njena ljubezen do gora
privedla tudi v argentinske Ande, kjer je v njih 'zavetju v Bariločah našla svoje zadnje počivališče.
Ko se je kmalu po I. svetovni vojni zopet 'začelo razvijati taborjenje, je takoj organizirala skupino prijateljic, is katerimi je vsako polletje taborila največ v gorskih vaseh, kot v Kranjski gori, na planini v Ukancu v Bohinju, na Veliki planini, tudi morju ,se ni izognila. Ta taborjenja so bila zelo originalna: takoj ob prihodu je Bara naslikala na vrata ali okna skedr.ija, šupe, pastirske koče „veliko rdeče srce, prebodeno z ma-relo“, kakor se spominja njena isotabornica. Na taborenju so dekleta gojile petje, deklamiranje, se posvečala branju, mnogo debatirale. Njihovemu petju im. veselemu razpoloženju so radi prisluhnili tudi domačini. V Bohinju so 'delo sestavile pevski zborček, ki je ipel pri nedeljskih svetih mašah v cerkvici Sv. Duha ob Bohinjskem jezeru.
Nekako v ta čas spada začetek njenega sodelovanja z mojim možem dr. Tinetom Debeljakom, ki jo je zainteresirali za ilustriran je in opremo knjig. Tako mu je ilustrirala njegove prevode iz slovanskih pesnikov, če-lških, poljskih, ruskih. Med drugim mu je že ob koncu vojne ilustrirala ,,'Črno maš'0‘‘ pod psevdonimom Mirtič, a je knjiga izšla šele v emigraciji. Veliko je ilustrirala v emigraciji, na pr. v Rimu, kjer je med drugim pomagala- poljskim emigrantskim književnikom z ilustracijo njihovih pesniških izdaj; marsikatera knjiga je v argentinski povojni emigraciji opremljena po njej.
Vsa ta leta pa je v njej stalno rasila želja po višji umetnostni: izo-brazlbi. V dosego tega se je po končani Obrtni šoli vpisala v dvoletno Umetniško šolo pod vodstvom prof. šantilove in ptiof Šubica, ki jo je končala, a ne zadovoljila Ko ji je o|če olb njeni domiselnosti in spretnosti v ročnih delih (Baistelarbeiten) 'svetoval, naj se poprime praktičnega poklica, t.j. umetne obrti, in jo celo spremljal v Prago za pripravo na ta-mošnjo Umetno-obrtno šolo, je še vedno vztrajala v svojem hotenju posvetiti se samo čisti umetnosti. V tem njenem stremljenju jo' je močno podpirala mama, ki je vedno brezpogojno verjela v njen umetniški poklic. Tako je končno izVojevala ipri očetu dovoljenje in 'obljubo gmotne pomoči za študij na Umetniški akademiji v Zagrebu, ki sta jo vodila poznani kipar Ivan Meštrovič in prof. šenoa. Po končani Akademiji (4 leta) je še dve leti po,u|čevala risanje na gimnaziji miilosrdnio v Zagrebu, po vrnitvi domov pa na Uršulinski gimnaziji v Ljubljani, pozneje tudi na begunski gimnaziji v Trstu. Leta 1940 je išla v dodatni 'študij v Firence v Italiji.
Dosegla je svoj cilj: popolnoma ise posvetiti samo umetnosti.
Kratek pregled njenih stvaritev prvih let bi Ibiil' sledeč:
Že v 14. letu starosti je na prošnjo ravnatelja Rakovca narisala cerkev na Šimami gori,, ki je izšla v tisku v založbi Jugoslovanske tiskarne. Naslikala 'e več cerkva, kot cerkev na Kureščku, ki j,e bila med vojno požganal, cerkev v Ratečah na Gorenjskem in druge. Rada je ustregla
I je® ;.	.
pogostim prošnjam, da nariše kakšno Marijino islifco (naslikala je na pr. brezjansko Marijo, rožnovensko Mater 'božjo). Zanimiv je njen osnutek Brezjanske Marije, obdane z vencem slovenskega motiva rož, .po katerem je klekiljarska učiteljica Pelhanova naravnost umetniško sklekljala sliko, ki so jo leta 1939 nesla .slovenska katoliška dekleta v dar papežu Piju XII., kot »o tak dar prinesla tudi dekleta Vseh narodnosti: sliko ali kip Marije, ki je v njihovem narodu najbolj čaščena (Naša zvezda 1939). Slika je pri vseh udeleženkah vzbudila veliko zanimanje in občudovanje, saj je bila edinstvena. Še leta 1946 so jo videli viseti na časitnem mestu v Vatikanskem muzeju in je verjetno 'še tam. Približno enak zasnutek, le z drugo Marijo, je Bara pozneje še enkrat zamisila in jie sliko sklekljala pravtako Pelhanova.
V knjigo »Veselja dom“ (izdala Jugoslovanska knjig-arna) je priispe-
vala z načrtom jaslic za izrezovanje iz lesa. Posamezne figure naj bi bile oblečene v odgovarjajoče noše. Čeprav ni poznala argentinske folklore (saj ji je (bila Argentina gotovo španska vas!), je intuitivno odkrila tisto primitivno umetnost, kot jo srečujemo v Argentini ob obisku starinskih cerkvic, ko so kipi svetnikov ali na pr. Lujamska Mati Božja oblečeni v resnične obleke. V taborišču je taboriščem posredovala zložljive kartonske jiaslice.
Ob zasedbi Gorenjske leta 1941 je z Ljubljanskega gradu naslikala vas Dražgoše, ki so jo kmalu nato Nemci do tal požgali. Z grafičnim zarisom takoj po umoru naim je ohranila pogled na mrtvo truplo dr. Natlačena.
Ko si je uredila v podstrešni sobici domače hiše atelje, je preživela Vepino dneva tamkaj. Prepustila se je popolnoma svojemu ustvarjalnemu hotenju. V isvoje delo je zajela vse °dtenke likovne umetnosti, akvarele, oljnate slike, ilustriranje knjig, gra-
fika, lesorezi, vse vrste oblik „ex li-bris“, 'linorezi, einkiorezi... Svoje u-metniške dosežke je hotela pokazati tudi javnosti in je imela več razstav, deloma samostojnih, deloma v družbi drugih umetnikov. Razstavljala je v Ljubljani, Zagrebu, Beogradu, v tujini v Pragi, Romuniji (Bukarešti, pozneje na Damskem, v tSeverni Ameriki (,Waishinigtom). Povsod je naletela na ugodno kritiko ,s posebnim poudarkom njene samoniklosti. V Argentini je razstavljala v ar g. umetniških salonih, veliko v Slovenski hiši. V veliko zadoščenje in vzpodbudo je bil na ljubljanski razstavi odkup oljnate slike „Bodeče meže“ po banovini, ^.Ljubljanski grad“ pa za občino mesta Ljubljane. Ni mi znano, če sta sliki še na omenjenih mestih. Zelo posrečeno oljnato sliko „Moja mama" (posnetek je pisatelj Finžgar priobčil v reviji Mladika) je zaplenila OZNA maja 1945 ob zaplembi cele naše domače hiše.
Ko se je Bara v letu 1945 znašla v bagunstvu, najprvo na Koroškem, nato v Rimu, im živela v skrajni revščini, se je v svoji že omenjeni življenjski praktičnosti lotila najrazličnejših del: Siama si je šivala obleke (to tudi pozneje v Argentini, vedno z izrazitim pečatom njene osebnosti), sama prijela za 'šilo in kopito, da si je popravila in zašila raztrgani čevelj, lotila se žage in obliča. Če je čutila v žepu le kak novčič, si je takoj kupila papir za risanje in akvarele, platno za oljnate Slike, barve. Ob obisku nekaterih begunskih taborišč (Lienz, Senigalliia) je narisala ;le-te, v Senigaliji na željo taboriš,čni-
kov oeil'o komandanta.. Z revščino se je — pač večna usoda umetnikov c— morala pravtako boriti v Argentini. Poleg slikanja si je pomagala z izdelovanjem keramike, sestavljanjem raznih ogrlic in obeskov po indijanskih motivih. Zelo boleče je občutila nerazumevanje in zavračanje njene umetnosti v naši slovenski skupnosti (razen nekaj častnih izjem!) in nikdar ni mogla pozabiti, ko je srečni dobitnik njene slike, ki jo je podarila za tombolo v Slovenski hiši, izjavil: „Np, ja, okvir bom že porabil.“
Da podam res pravo podobo naše Bare, moram omeniti njeno izredno dobro srce, občutljivo za potrebe starih, zapuščenih rojakov, ki jih je stalno obiskovala. Že doma je v naj-nežnejših dekliških letih presedela cele dneve ofo njih boleznih. Ko je bil oče med revolucijo stalno v nevarnosti, da ga kdo ustreli, je redno vsak večer stražila pred hišo do očetove vrnitve domov. Na svojih poteh na sever in jug Argentine je spoznala obupno revščino indijanskih družin, zlasti so se ji smilili otroci. Po svo-
jih močeh jim je skušala pomagati, zbirala zanje denar, obleko, skrbela je tudi za njihovo duhovno rast. Pre-nekatero mlado indijansko mater je pridobila, da je dala otroka krstiti, bila sama botra marsikateremu Indijančku. Za svoje krščenče se je tudi pozneje vedno zanimala, jih opominjal! a, učila, jim pomagala na razne načine. Fred njenim stanovanjem v Bariloičah je bilo vedno 'kup indijanskih otrok. Kako je imela Bara razumevanje za trpljenje in kako ga je v isvoji občutljivi duši sodoživljala, kaže nazorno njena skulptura vernih duš v Slovenski cerkvi, ko prosijo za pomoč v molitvi. Ta njena občutljivost je bila gotovo vir njene ustvarjalne moči,, saj je bila kot struna, ko tzalbmi, če se je dotakneš.
Ob veliki širokasrčnosti in človečanskem odnosu do soljudi je bila Bara v svojih idejah neupogljiva in dosledno zvesta svojemu katoliškemu prepričanju. V polni meri je izrabila svoje talente v službi Bogu in narodu.
Vera Remec-Debeljak
JESENSKO OBČUTJE
Prah odcvelih rož mi je obarval roke, prve gole, veje že kriče v večer.
Zaman je upor nežnih veternic na gozdnem slinasta pot polžev |parobku, se že zgublja v odpadlem listju.
Rogovi vetro-v
skoraj vsak večer
dolgo, dolgo trobijo v temo
JESENSKA MISEL
Trpim s ptiči,
Iki v črni vrsti sede na žici.
Odleteli bodo,
toda na spomlad
se mnogi ne bodo vrnili.
Karel Mauser
Pogovor
z dr. Valentinom Inzkom
Bralci „Duhovnega življenja" z zanimanjem sledijo razvoju v celotnem slovenskem duhovnem prostoru. Med osebami, ki ta razvoj pospešujejo na Koroškem, ste jim posebno znani vi, dr. Valentin Inzko, in vas prosimo, da nam predstavite svoj rod in posebno pomembne osebnosti v njem.
K duhovnemu razvoju koroških Slovencev isio največ prispevali duhovniki. V Rožu, Zilji :in Podjuni so vzgaja id »Rod Miklove Za.le“ v duhu Slomškovega izročila:	»Sveta vera
bodi vam luč, materina beseda .pa ključ do zveličavne narodove omike". Med duhovniki, ki so v odločilni meri oblikovali in usmerjal življenje in
usodo koroških Slovencev, so bili tudii duhovniki Einspielerji Med njimi izstopajo predvsem? misigr. prof. Andrej Einspieler, stolni prošt Lambert Einspieler in prošt Gregor Einspieler. Njihov rod izvira iz doima pri Fre-gfleljui v Sveičah. Na tem domu sta se rodilla oče profesorja Andreja Einspielerja in oiče prošta Lamberta Einspielerja:, dloima pa je 'bil pri Pregle ju tudi stari oče prošta Gregorja Einspielerja.
Tu nekaj podatkov iz življenja vodilnih osebnosti iz rodu Einspielerjev! Pnof. Andrej Einspieler (1913—1888) js 'bil s Škofom Antonom Martinom Slomškom in pnof. Antonom Janežičem isouistancvlitelj Družbe sv. Mohorja v Celovcu. Bil je glavni dejavnik te za koroške Slovence in celoten nicvemski narod tako pomembne versko-kulturne ustanove. V svojih številnih v slovenskem in nemškem jeziku pisanih glasilih :se je zavzemal Andrej Einspieler za pravice koroških Slovencev in sožitje med obema narodoma v deželi. Skozi tri volilne dobe jle zastopal koroške Slovence v deželnem ziboru. Slovenska zgodovina ga je odlikovala z nazivom ,,0'če koroških Slovencev". Slovensko prosvetno društvo »Kočna" v Svečah mu je postavilo n?a »Vrtu slovenskih koroških kulturnikov" v idomači vasi spomenik, delo akademskega kiparja prof. Franceta Gonšleta.
Lamhert Einspieler (1840—1906)
j’e zavzemal kot stolmi -prošt v Celovcu voldiilno mesto v komiki Cerkvi. Za razvoj Mohorjeve .družbe si jie pridloib.il kot -dolgoletni .predse dni-k velike zasluge. Bil je .prvi koroški Slo-vemed, Odi je zastopal interese Slovem-cev nia Koroškem v avstrijskem parlamentu na Dunaju.
iPhošt Gregor Einispieler (1853— 1927) jle .n,aj vidnem mielsltu sooblikoval vedski to kulturni razvoj koroških Slovencev. P:o smrti sitnica, prof. mag. Andreja Einspielerja 1888, je prevziel •lašltniištvo- glasila koroških Slovencev „M'ir“ lih ,ga clbdržalll do konca izhajanja leta 1920. Bil je med ustanovitelji prve politične organizacije koroških Slovencev. Bilo je to ..Katoliško, politično in gospodarsko društvo za Slovence na Koroškem". V deželnem -zboru sia je ziavzeimal za enakopravnost Slovencev.
Niaij navedem Iše tri duhovnike, tki so sie rodili na 'Domu Einspielerjev pri Praglelju. lTo is-o: župnik Janez Einspieller (1620—1870), pater Oton Einspieler (1859—1901) in župnik Andrej Einnpieller (1849'—1913). Pater Oton Einspieler j>e vzgajal v Kostanjevici kot bogoislovnii profesor, frančiškan, duhovniški naraščaj na Goriškem. Duhovnik Anidbej Einspieler je bil nad' 30 lelt župnik v Slovenjem Dlajberku. Omogočil jie bratovi hčeri, Mariji Einispieler, poročeni Inzko, šolanje na učiteljišču. Župnik Janez Einspieler pa je deloval kot duhovnik v Kanialslkli dedni v Ukvah pod Vi-iš ar jami.
V loikviru isfjovecnosti ob stoletnici smrti ms.gr. prof. Andrleja Einspielerja je bilo leta 1988 na domu Ein-
spielerjev pri Pregleju v Svečah odkritje isploimiinlske plošče z dvojezičnim napiis-om „Dom Eiiinspielerjev — Stammhau® Einispieler". Na tem domu pri Preigfeju -sem sie rodil leta 1923 kot sin Manije Einspieler in Valentina Inzko. Ker se je zavzemala mati ikot ulčihelljida med leti 1918— 1920 za združitev vseh Slovencev v okvirni Jugoslavije, je zgubila po -ko-.riošhsm plebiscitu isilužto. Prav tako pa je zgulb.il kot orožnik službo tudi moj oče, in sicer z utemeljitvijo „weil er die Ibekandhe j-ugoslavviis-ehe Agi-tafcoinin Maria Einispieler geheiratet ihlat" (Iker jie poročil znano jugoslovansko agitiatorko Marijo. Einspieler). V družini smlo bili štirje otroci. Starejši brat Oton je študiral na Dunaju in v Pragi. Bill je zdravnik in umrl po Vojni v voljnem ujetništvu. Brat Franci je bil priofesoir .na Slovenski igiimmazlji in ravnatelj Jergitscbeve gimnazije v 'Celovcu. Slastna Marija je bila uiSiteljficta ročnih del, jaz pa islem študiral -slavistiko in zgodovino v Gradcu. Na celovškem, učiteljišču sem vzgajaš dolga leta učiteljski naraščaj za dvojezične šole, dokler nisem nastopil službo v manjšinskem šolskem oddelku. pri deželnem šolskem svetu za Koroško-.
Kakšna je bila pot vašega kulturnega in duhovnega oblikovanja v razmerah manjšinstva in nacističnega pritiska?
Vais, v -ka-teri -sem doraišeal, je bila v letih otroštva popolnoma -slovenska. Mislim tu na prvi desetletji po prvi -svetovni vojni. Medtem Iko' smo Otroci govorili v osnovni Boli pred pou-
il 6
bom in mieid odmori slovensko, jte 'bil poulk v posvetnih predmetih v tedanji takozvami utrakvistiični šoti izključno nemški. Le verouk je katehet po-ulie-val v materinem jeziku otrok. Na mo-jio Bliovemslko jezikovno in kulturno zavest jie najmočneje vplivala mati. Na duševnost otrolk je vplivala z zgledom. Vsak dan je obiskovala sveto mašo. Duhovno zapuščino duhovnikov BiimspMlerjev je ohraitijaltia v družini živo. Takio smo že kct otroci veliko vedeli o Mohorjevi družlbi. To tudi zaradi tega, ker je bil mamin stric, duhovnik Jožef Zeichen, v letih med obema vojnama ravnatelj celjske Mohorjeve družbe, od koder smo prte jemali tedaj vsakoletni knjižni dar Mohorjeve družbe. Mama je gledala tudi na to, da nam je poskrbela za botre •duhovnike. Tako je bil moj krstni boter Jožef Zeichen, birmanski boter pa dr. Franc Zeiiehen, nazadnje župnik v .št. Rupertu pri Velikovcu.
MoiSnb so Vplivali na mašo narodno Zavesit v letih študija Vsakoletni .počitniški dijaški1 sestanki. Mami pa je bilo tudi' zelo na tem, da smo otroci sPozn,aii glavno mesto Slovenije. S starejšim bratom .sva ste udeležila le-
ta 1939 Kongresa Kristusa kralja v Ljubljani, kjer sva bila dva tedna gosta koroškega rojaka, univ. prof. dr. Lamibeirtia Ehrlicha, ki jle znan po idieji višarslkega slovenstva. V dobi nacizma j:e bila prepovedana v juž-nokomoišlkilh farah sleherna slovenska beseda tako v javnem življenju kot v cerkvi. Duhovne vrednote, ki jih je posredovala vzgoja v družini, so mi bile v ičaisu nacizma najmočnejša opora.
Poseben položaj slovenske manjšine v Avstriji je gotovo določal tudi vaše razpoloženje glede na nastop komunizma v zasedeni Sloveniji. Ali so vas dosegala poročila o dogajanjih v Ljubljanski pokrajini in drugje na Slovenskem, iz katerih ste si mogli ustvariti vsaj približno sliko o razmerah ?
,Ko je prišlo leta 1942 do izseljevanja člslovemsfcih družin, so ste koroški Slovenci nacističnemu nasilju uprli. Osvobodilno gibanje je zajelo v eni aili drugi obliki skoraj vse jiužniolkoiroške občine. Tudi. prebivalci naše vasi so isioide/ltovaili s partizani. O ddtioimitrlki izjavi, o tern, da ima glavno besedo v Osvobodilni fronti komunistična partija;, pri nas na Koroškem skoraj nihče ni vedel. Te informacije je imeti ile tisti ožji krog, ki je bil v partiji organiziran. V očeh .najširših plaistii slovenskega prebivalstva na Koroškem je šlo pri osvobodilnem gibam 1u izključno za. boj proti nacistični oblasti, zia osvoboditev izpod nacističnega jarma. Slišali smo mia Koroškem o talcih, ki so jih zapirali din streljali Nemci v Begunjah,
o številnih umorih, 'ki jiih je na Slovenskem povzročil nacizem. Nismo pa kaj izvedeli 10 domobrancih, o Ibojih med domioibnanici in partizani, o vlogi partije v Osvobodilni fronti, o revoluciji na Slovenskem. Šele po vojni -smo iz vrst beguncev slišali, kaj se je dejansko dogajalo med vojno v Sloveniji.
Vaša pot javnega uveljavljanja se je vztrajno vzpenjala. Vemo za vaša prizadevanja za kulturne pravice koroških Slovencev. Pri tem ste globoko zaorali na šolsko-vzgojnem področju.
Študij slavistike in zgodovine sem zaključil na graški univerzi januarja 1949. Poučeval sem sloveriščino in zgodovino najprej na klaisični in re-afni giminaiziji v Celovcu, z začetkom šolskega kita 1951/52 pa sem prevzel na 'celovškem učiteljišču šolanje učiteljskega naraščaja za dvojezične -šole. Leta 1963 mi je poverilo prosvetno ministrstvo nadzorstvo slovenščine na srednjih in višjih -šolah. Skozi 25 let sem vršil- v okviru deželnega šolskega sveta tudi službo strokovnega nadzornika 'za Slovensko gimnazijo, zadnjih pet let pred upokojitvijo leta 1988 pa isiam odgovarjali kot vodja manjlšlmskeiga šolskega oddelka pril deželnem, eolskem svetu- za celotno manjšinsko šolstvo n:a Koroškem,.
Z veililkim veseljem -sem vršil službo vzgojitelja na celovškem učiteljišču, kjer sem vzgajal učiteljski naraščaj za dvojezične šole. V dijiaškem glasilu „ Setev", ki -so ga izdajali celovški -učitelj,ilšlčmiki med leti 1953 do 1963, so objavljali dijaki svoje literarne prispevke, poročali o svoji kul-
turni dejavnosti na šoli in dajali vpogled v šolsko prakso, ki iso jio v zadnjem letniku opravljali. Danes vršijo kot učitelji svoje poslanstvo na dvojezičnih šolah. Mnogi izmed njih so se vključili aktivno v kulturno delo med koroškimi Slovenci. Lepo število jih sodeluje pri šolskem glasilu „Mla-di rod“.
Za pouk slovenščine na srednjih in višjih šolah z nemškim učnim jezikom sem pripravil učbenik ,.Učimo se .Slovensko —. W,ir lermen S!owe-niiaoh". Ker predpisuje učni načrt iz zgodovine na Zvezni gimnaziji za Slovence v Celovcu tudi obdelavo slovenske zgodovine, sem pripravil v ta namen učbenik , Zgodovina Slovencev do leta- 1918“. Predno sem začčl s pripravo učbenika, sem se poglobil v Zgodovino slovenskega naroda, ki jo je pripravil z:a slovensko gimnazijo v 'Spiittaiu ob Dravi prof. Roman Pavlovčič. En izvod svoje zgodc-vine mi j-e osebno izročil v Spittalu, za kar se miu tudi na -tem mestu prisrčno zahvaljujem.
V delovni skuproisiti zgodovinarjev smo priprla,vili učbenik ,,Zgodovina koroških Slovencev od leta 1918 do danes s posebnim pogledom na vseslovensko zgodovino". Ob 504etnici koroškega plebiscita sem pripravil leta 1970 publikacijo ,,Koroški Slovenci v evropskem prostoru".
Tudi v politični akciji ste imeli pomemben delež, saj ste celo predsedovali Narodnemu svetu koroških Sto-vencev. Radi bi, da nam poveste kaj o svojih prizadevanjih v večinskem okolju, pa tudi o napetostih s slovensko levico.
Mied leti 1950 in 1968 sem vodil predsednik Narodni isvet koroških Slov-e-noev, poCitično organizacijo katoliško usmerjenih Slovencev na Ko-^'Sikem,. Prvi predsednik Narodnega sveta dr. Jožko- Tis-oMer na občnem zboru leta 1960 ni bil več pripravljen Ponovno prevzeti to mesto. Želel se Popolnoma posvetiti Sile venski gim-Qaz.iji. Nato je za -mesto predsednika Predlagal prof. dr. Vinko Zwitter me-^e. v desetletja pred izvolitvijo za Predsednika Narodnega sveta sem bil odgovorni urednik ,,Našega tednika", 'tajnik Narodnega sveta in Krščanske kulturne izveze, s prelatom dr. Jane-Zoin Hornbbckom soustanovitelj Katoliške prosvete, urednik družinskega sečnika „Vera in dom", zdaj „D-ru-^na in dom" in odbornik Družbe sv. o-borja. Bil sem torej vključen v eni drugi odgovornosti vsestransko v alturno in politično dejavnost koroških Slovencev.
Kot predsednik Narodnega sveta sem se trudil za izgradnjo mreže zaupnikov med Slovenci v Rožu, Zilji in Podjuni, s tern za notranjo utrditev položaja Narodnega isveta, kar je bilo posebno važno spričo obstoja slovenske levice, združene v Zvezi slovenskih organizacij na Koroškem. Ideologija in politična infiltracija s strani komun,istiičnega režima v Jugoslaviji je dosledno ogrožala slovensko narodno skupnost. V večmesečni javni diskusiji -si je izoblikoval Narodni Svet na osnovi krščanskih načel idejV no-politična izhodišča za svojo narodno-politično dejavnost. Program je sprejel Narodni svet na občnem zboru 1972. V zborniku Svobodne Slovenije ra 'leto 1969 je izlšla v Argentini o tem obširna razprava. V letih, ko ®em vodil Narodni svet, sem poročal v zbornikih Svobodne -Slovenije pod psevdonimom Ivan Vodovnik kontinuirano o političnem in kulturnem delu koroških Slovencev.
Za ohranitev versko-kulibume substance je 'šlo Narodnemu svetu pri njegovih prizadevanjih za verouk v materinščini. Skozi več let je podpiral ta isibremlij-enjia od leta 1966 naprej v izlbomiku Svobodna Slovenija z obširno i-n izredno tehtno razpravo pod naslovom „B-oj slovenske manjšine v kraki škofiji na Koroškem-Avstriji za verski pouk v slovenščini" Ludvik Ceglar, slovenski duhovnik v Braziliji. Razprava je izlšla pod1 psevdonimom dr. Anton Podstenar.
Kljub močnem-u -pritisku z nemške strani sem iskal in navezoval z Narodnim svetom stilk-e a ideološko sorodno Avstrijsko ljudsko stranko pod
vodstvom tedanjega zveznega kanclerja dr. Josefa Klausa, da bi omogočil koroškim Slovencem tako širše modnosti kullturno-politliione aktivnosti. Kot pomemben politični uspeh smatram tuidi danes samostojen nastop po 12-le'tneim premoru pri dež-el-noizborsikiih volitvah leta 1965. Privedel je v -sedemdesetih in osemdesetih letih do nadaljlnijih uspešnih kandidatur piri volitvah na raznih ravneh politične dejavnosti.
Pri uveljavljanju narodnih pravic koroških (Slovencev in prizadevanjih po uresničitvi določili člena 7 avstrijske državne pogodbe je bila potrebna koordinacija s slovensko levico. Svojo politično neodvisnost od režima in politične oblasti v Sloveniji pa si je ohranil Narodni svet v času mojega predsedovanja s tem, da ni prejemal nobenega denarja s- strani Jugoslavije za vzdrževanje političnega aparata in politično delo.
Vemo za vaše tesno sodelovanje s Cerkvijo in vas prosimo, da nas poučite nadrobneje o svojem delovnem področju, posebej tudi o manjšinski problematiki v cerkvenem življenju. Zlasti nas zanimajo razlogi za odločitev o dvojezičnih cerkvenih opravilih.
'Leta 1970 se je pričela koroška škofijska sinoda. Od vsega začetka sem sodeloval in pred isinodo zagovarjal najtehtnejši politični dokument koroške škofijske sinode pod naslovom ,,Sotžitje Nemcev in Slovencev v (koroški -Cerkvi". P'red avstrijsko sinodo pa sem sprožil vprašanje zaščite etničnih manjšin, ki naj bi jo dajala Cerkev v Avstriji. Sodelovanje
koroških Slovencev v škofijski sinodi, za kar ima velike zasluge prof. dr Vinko Zwibter, je privedlo do tesnejšega sodelovanja koroških Slovencev v raznih cerkvenih gremijih. Tako zastopam interese koroških Slovencev v predsedstvu škofijskega sveta, ki nadaljuje delo škofijske sinode. V -slovenskem pastoralnem odboru razpravljamo -o pastoralnih vprašanjih slovenskih in dvojezičnih župnij ter konkretnih ukrepih za koroške Slovence v okviru koroške Cerkve-. V ospredju vseh prizadevanj je sožitje v deželi-. Katoliški dom prosvete v Tinjah -se zavzema pod vodstvom rektorja J-o-žeta Ko-p-einiga kot vodilna ustanova na Koroškem z-a dialog in spravo med N-em-ci iln Sčo-venci. Istemu namenu služi m a nemški strani tudi Izobraževalni dem v 'Št. Jurju blizu Št. Vida ob Glini. Nemšfco-s-lo-venski koordinacijski -odbor krške škofije -pa po-maga uravnavati konflikte in nesporazume -znotraj Cerkve predvsem na dvojezičnem ozemlju. Druž-ibeno-politično- pa -s'e zavzema za enakopravnost koroških -Slovencev na -cerkveni in političlni ravni. Njegova 'zavzetost za sožitje med Nemci in Slovenci prihaja do izraza že v naslovu -publikacije „Das gemeinsame Kam ten — Skupna Koroška", ki jo izdaja-. Meidte-m j-e i-zšlo 11 -zvezkov. Sopredsednika nemško-slovenskega koordinacijskega -odbora sta dr. Ernest W-aldsteiin in dr. Valentin Imziko. škofijo zastopata tudi v svetu katoliških laikov -Avstrije.
-Glede liturgičnega jezika škofij*-ska sinoda -ni -izdala navodila, da -bi m-oralo biti bogoslužje na na-selitve-
nem ozemlju Slovencev dvojezično. Načelo za bogoslužni jezik v dvojezičnih farah Koroške je, „da se pri bogoslužju uporablja islti jezik, kakor se govori fuidl v družini". Spričo dvojezičnega značaja južne Koroške so nekatere take fare, kjer imajo od vsega začetka po liturgičnem jeziku točeno bogoslužje; ob nedeljah torej toašo v 'slovenskem in mašo v nem-®fcem 'liturgičnem jeziku. Večina juž-mokoroiških župnij pa se je odločila za skupno dvojezično 'bogoslužje. V navodilih škofije, ki imajo za osnovo Elklep-e škofijske sinode, je rečeno: Delitev nedeljske božje službe v sa-too nemško aili samo slovensko bi v farah z manj kot tremi nedeljskimi Jasami iz sledečih razlogov ne 'bilo Primerno pospeševati:
a) iz družinskih in drugih razlogov članom te ali one jezikovne skupine ni mogoče, da se udeležujejo njim namenjene maše.
to) Spričo trenutno narodno napetega položaja in ispričo prizadevanj, da se Ijfudil 'brez vprašanja oprede-ljluj-e iza en'o ali drugo jezikovno skupino, bi ise -s tem pospeševalo razdvajanje fare in politika stroge delitve (apartheid).
c)	Jezikovno deljeno bogoslužje nudi možnost, da se narodna pripadnost skuša 'dokazovati z demonstrativno udeležbo pri te'j aili oni božji sOužbi, kar ne odgovarja smislu in dostojanstvu 'liturgi j e.
d)	Ravno udeležba pri -bogoslužju naj sega preko narodnih meja in -naj poudarja islku-pmo-st kristjanov kot d-ra-goeeno- vrednoto."
Sedanje spremembe v Sloveniji imajo gotovo tudi na vašem področju dokaj odmevnosti. Ali pričakujete, da se ho poglobila zavest o enotnosti slovenskega kulturnega in duhovnega prostora in s tem premagovalo morebitno osebno malodušje i,n manjvrednostni občutek, ki ogroža vsako manj-šinstvo ?
Da s-e ho spričo sedanje spremembe v -Sloveniji zavest o skupnem slovenskem -kulturnem ali duhovnem prostoru- še -poglobila, o tem sem prepričan. To, da v Sloveniji ni več komunističnega družbenega sistema, je gotovo vplivalo tudi na odločitev -avstrijskih oblasti, -ki omo-go.šajo sedaj tudi učen-ee-m i-z republike Slovenije, da obiskujejo -dvojezično trgovsko a-kademiljo v Celovcu ali 5-letno višjo šolo-, za gospodarske poklice 'šolskih s-ester -v Št. Petru pri Št. Jakobu v Rožu. Oto-ilsjk Slovenske gimnazije je
ibiil doslej po zakonu možen samo av-.sifcrdjskim državljanom slovenske n-a-rodnoisiti. Večletni skupni študij učencev s tostran in onstran meje na isti 'šoli gotovo me ‘bo ostal brez posledic v kulturnem pogledu in v medčloveških odnosih. Mohorjeva je razširila v zadnjem času svojo založniško dejavnost na ves slovenski kulturni prostor. Ima sedaj svojo podružnico tudi v Ljubljani. Pregraje, ki jih je umetno na kulturni ravni vzpostavil komunistični režim med Slovenci v republiki Sloveniji in demokratično usmerjenimi Slovenci v zamejstvu, padajo. Z ustanovitvijo manjšinskega biroja pri koroški deželni vladi, ki ga vodi koroški Slovenec dir. Pavle Apov-niik, bodo vključeni tudi Slovenci na Koroškem v večji meri v uradno kulturno izmenjavo med Koroško in Slovenijo. Z utrjevanjem gospodarskih stikov med Koroško in Slovenijo, z ustanavljanjem koroških bančnih zavodov v Sloveniji slovenski jezik pridobiva na pomenu. Večja strpnost nemško govorečih deželamov do koroških Slovencev in pripravljenost za dlobre sosedske odnose med prebivalci Koroške iln republike Slovenije bodo gotovo vplivali na samozavest Slovencev na Koroškem. Predvsem tudi zaradi; tega, ker dobivajo obstoječe državne meje vedno bolj pomen zgolj admrjnistrativmih črt.
Najbrž bo ureditev razmer v Sloveniji in njeno polno vcepljenje v Evropo tudi slovenskemu življu v Avstriji krepilo družbeni ugled in veljavo.
Fot, ki jto jie ubrala Slovenija, da doseže suverenost v lastni državi, je
žbfudila v Avstriji vsestransko občudovanje. Predstavniki slovanske vlade, slovenskega parlamenta in člani predsedstva Republike Slovenije nastopajo ob uradnih obiskih v Avstriji samozavestno, politično preudarno. To velja tudi za nastope slovenskih politikov pri raznih javnih diskusijah v avstrijski; televiziji. Predstavniki republike Slovenije posredujejo javnosti prepričljivo zavest, da zastopajo narod z nadtisočietno srednjeevropsko kulturno in politično tradicijo. Vse to krepi nedvomno družbeni ugled in veljavo tudi slovenskemu življu na Koroškem-.
Osebna podoba ne more biti popolna, če ni postavljena tudi v domači, družinski okvir. Ali bi nam hoteli razkriti, kaj vam kot javnemu delavcu pbmeni duhovno in telesno zdrava družina, topel dom v Svečah, cerkev nasproti hiše, krajevne kulturne in izobraževalne ustanove in vse, kar vas neposredno obdaja ?
Saimi ste z vprašanjem izpovedali že vse to, kar nas v družini povezuje. V osrpjiu duhovno izredno bogatega druiž,inskega -življenja je 'žena in mati, slovenska begunka-učiteljica. Kulturni svet, v katerem j,e živela v Sloveniji, je prenesla v našo družino, predvsem pa globoka gledanja na vprašanja vere. Od 'ženinega duhovno bogatega svata črpamo vsi, sedaj 'poleg štirih že poročenih otrok tudi že -enajst vnukov in vnukinj. Ob cerkvi svetega Lamberta je s-redi vasi v Svečah v Rožu naš dom. Vidni predstavniki slovenskega verskega, kulturnega in političnega 'življenja tako slo-

venske emigracije kot iz osrednje Slovenije iso (bili v preteklih štiridesetih letih naši gostje. Spričo mojega javnega delovanja na Koroškem nas je obiskovala tudi vrsta predstavnikov avstrijskega političnega in kulturnega življenja. Skozi več desetletij je bila naša hiša polna lepih im bogatih srečanj z ljudmi, ki so nam ■bi'! in so nam blizu, z ljudmi, s katerimi smo delili in delimo usodo slovenskega naroda. Med njimi je bil tudi kot maš soised v vasi akademski kipar prof. France Gorše. Gosta v našem domu pa sta bila tudi škof dr. Gregorij Rožman in tedanji predsednik Narodnega odbora in glavni urednik ^Svobodne Slovenije" Miloš Stare.
Morda imate tudi kakšno misel za zdomske Slovence, ki se jim zdaj Uresničuje sen o duhovni vrnitvi in težnja po vcepljanju tudi v slovenski Politični organizem.
Slovenska emigracija v Argentini je bila kljub velikim razdaljam od do. tooviine pod Triglavom ma raznih ravneh narodnega udejstvovanja v vseslovenskem kulturnem i,n duhovnem Prostoru s kakovostjo stalno prisotna. Sedanji razvoj v Sloveniji je so omogočila in je vanj tvorno vključena. Priznanje in zalhvala vsem, ki so vztrajno zasledovali idejo svobodne Slo-^enije in jo pomagali uresničevati.
Hvala za vašo prijaznost in najviše želje za božjo pomoč vsemu, ^ar vam je drago!
Vprašanja je stavil
Božidar Fink
Imenovanje Božidarja Finka
Ministrstvo za zunanje zadeve Republike Slovenije je 1. julija pooblastilo g. Božidarja Finka, da kot posebni poolKaščenec ministrstva vzpostavlja stike im vodi razgovore s predstavniki državnih, političnih, ekonomskih in drugih institucij Republike Argentine in ukrene vse potrebno za odprtje predstavništva Republike Slovenije v Republiki Argentini. Pooblastijo je podpisal zunanji minister dr. Dimitrij Rupel. Našemu sodelavcu in prijatelju ob imenovanju iskreno čestitamo.
POPOLDNE
Ležim v travi, vanj o je vtkan svet že zdavnaj izumrlih živali, duh počasi ugašajoče lave, iki jo je izbruhal komaj rojeni
[svet.
Oblaki zginevajo in se vračajo, le nebo je enako modro, ob -perunikah ledeniškega jezera mrmra veter preteklih stoletij.
V naročju tisočletij
in v pepelu izgorelih trud o v,
preprostih ljubezni,
na surovih kožah rojenih življenj
sem drobno seme večne misli.
Karel Mauser
Dušno pastirstvo v taborišču Peggez - Lienz
(Nadaljev. iz prejšnje št. DŽ)
Procesija na Ulrichbiichel pri Tristachu
V nedeljo 14. julija 1. 1946 smo ponovili obljubo, M jo je naš prevzvi-šemi gospod škof dr. 'Gregorij Rožman napravil leta 1945 fatimisfci Materi božji v Thumu. Ker je cerkvica v Thurmu premajhna i.n ker tudi zunaj ni prostora za veliko množico slaven, skih beguncev, srno priredili procesijo na Ulričhbuchel, ki je sredi pota med Tristaebom in Amlaehom. Tu stoji znamenita cerkvica Matere božje, posvečena spominu prvega prikazovanja Matere 'božje v La Salette na Francoskem (leta 1846). Letos je torej obletnica tega prikazovanja.
Olb devetih dopoldne smo se zbra. li pred taboriščno kapelo'. Od tu smo šli v procesiji skozi Trisltach na Ul-iriohlbiichl. S seboj smo v procesiji nesli tudi zaobljubljeno sliko fatim-ske Matere božje, ki jo je naslikal Friderik Jerina. Ob desetih dopoldne je bila pred cerkvijo na prostem sv. maša. Pred sv. mašo je bal blagoslov Slike fiaiimske Matere božje, med sv. mašo je bilo ljudsko petje, pri katerem so vsi navzoči sodelovali. Procesijo je vodil, pridigal in opravil sv. maslo ms.gr. Matija škerbee, bivši dekan v Kranju. Po končani pobožnosti, ki s.e je je udeležilo mnogo taboriščnikov, smo se spet vrnili v procesiji
nazaj v 'taborišče. V spomin na to romanje smo pustili sliko faltimske Ma„ tore božje v cerkvici Matere božje na UlrichbucMu.
Smrt zlatomašnika Albjzija Šarca
Dne 17. julija 1946. leta je v lien-Iški bolnici zapustil solzno dolino zla-tomialšniik, duhovnik svetnik, Alojzij Šarc, župnik v Šmartnem pri Kranju, star 89 let. Rojen je bil 27. maja leta 1866 v Preserju v župniji Homec pri Kamniku. V duhovnika je bil posvečen 23. julija 1891. leta. Od leta 1905 je deloval v Šmartinski župniji. Leta 1941 je bil odtod od Nemcev pregnan. Kot pregnanec je živel v Ljubljani, odkoder je pred 'komunizmom bežal v tujino. V begunstvu je veliko trpel. Ko je prišel na Tirolsko, je našel 'zavetje pri sestrah dommikankah v Lienzu. Njegovo telo čaka na lienr 'škem, pokopališču vstajenja.
Od 14. do 22. avgusta 1. 1946 (pred praznikom brezmadežnega srca Marijinega) smo opravili devetdnevnico v časit Materi božji za rešitev domovine. Vsak dan je bila v ta namen tudi ena sv. maša.
V 'Cerkvenih oznanilih z dne 7. sept. 1946 štev. 10 'beremo: ,,Nekaj zelo važnega! Izšla je papeževa o-krožniea o krščanskem zakonu (Časti Connubii). Vsak mož in vsaka žena bi morala to okrožnica prebrati. Vsak
fant in vsaka dekle, ki se pripravljata na zakon, 'bi morala vsebino te okrožnice dobro poznati. Nedeljski krščanski nauki 'bodo to okrožnico razlagali, zato jo vsi 'kupite in berite!“ Ljudje so res segli po okrožnici in je veliko izvodov pokupili.
Nakup keliha in ciborija
V begunstvu samo večkrat zelo pogrešali potrebnih cerkvenih posod. Cerkvena oznanila (14. sept. 1946, št. 11) sporočajo: ,,Za našo cerkev smo buip-ili kelih in -ciborij, ker smo oboje nujno potrebovali. Oboje stane okoli 4000 schilimigov. Te predmete smo ku. pili samo v -zaupanju, d-a bomo vsi taboriščniki vsak po svojih skromnih močeh kaj prispevali k potrebni vsoti. Veselega darovalca je tudi Bog vesel.“ Begunci so bili velikodušni. Napravili smo zbirko -po barakah. V kratkem je bil ves dolg poravnan.
Na praznik Kristusa Kralja je imel c(b 10 dopoldne narodni delegat msgr. dr. Jože Jagodic slovesno sv. mašo. Ob -enajstih j'e bila v dvorani 'barake 25 akademija v čast Kristusu Kralju.
1. novembra 1946, na praznik vseh 'svetnikov, je msgr. dr. Jože Jagodic blagoslovil ob 9 dopoldne novo mon-Stran-co. Naredil jo je po lastnem načrtu Anton Babnik, begunec iz Ljruib. bane, ki je t-e-daj prebival v taborišču v Judenburgu. Neznani dobrotniki v taborišču v Peggezu so zbrali -potreben denar z:a nakup aluminija. Na Podstavku monštrance je na-pi-s: „Po ■barija k Jezusu" (škofovsko -geslo Pa-dlškofa dr. Jegliča) in „Teža križa *n plačilo" (geslo Ikofa dr. Rožmana)
ter „V temne dni begunstva sije presveta Evharistija".
Pridne roke slovenskih deklet so po načrtu inž. Marka Baju-ka izdelale novo -preprogo za oltarne stopnice.
Na praznik vseh svetnikov -dopoldne -smo se pri sv. maši spominjali vs'eh najinih Slovencev, posebno tistih, ki :so billi iztrgani iz naše -srede in so m-ora-li v najleplši dobi svojega življenja nasilno umreti. Zanje je 'bila izveper ob sedmih peta sv. maša. Cerkvena oznanila so za ta dan izšla na 6 straneh Beguncem, ki so te dni -zelo žalovali po -svojih -d-om-ačih v več. nos-ti, so hotela prinesti čim več verske tolažbe.
Bogoljub
Velik p-omen -z-a versko življenje (beguncev je imel Bogoljub, ki je začel izhajati v Peggezu z januarjem deta 19-46. Dajal je vs-ak mes-ec navodila -za duhovno 'življenje in prinašal -aktualne članke verske vsebine, razlagal verske resnice. Posebno pozornost je vzbujal Cerkveni koledar, ki je vzgajal -begunce -za življenje s Cerkvijo. Bogoljub je tako pod-piral dušno -pastirstvo v taborilšču in vzgajal tudi slovenske begunce zunaj taborišča za Boga. Izšlo je enajst številk, -zadnja je izšla za november 1946. Vse je -uredil narodni delegat msgr. dr. Jagodic. Te številke Bogoljuba s-o posebno dragocene zaito, -ker je v vsaki številki n-a-pisal en članek naš škof dr. Gregorij Rožman. Ti članki so tako -lepi, tako globoki in vsebinsko bogati, -da jih ne sm-em-o nikoli pozabiti. Ker škof ni mogel, ker ni smel med nas, da bi dvigal begunce in jih
Spomini na težke dni
II.	del BEG
Uvod
Jaz pa sem -kot divja zver tekel, tekel v svobodo. To je zadnji stavek prvega dela o opisu življenja na Teharjah. Pa kako sem se revež motil. Menil sem, da bom svoboden, brez skrbi, d,a bom vedno sit, pod gostoljubnimi strehami spal in se skrival, da mi bodo vsi ljudje pomagali. Nisem še vedel, da popolnoma drži svetopisemski rek: maledictus, qui confidit in homine. Nekajkrat sem skusil to bridko resnico. Vendar pa so bili tudi ljudje, ki so me v svojo veliko, da, življenjsko nevarnost skri-
tolažil z živo -besedo, nas je ničil in vzgajal s pisano, a prav tako toplo in v srca segaj-očo -besedo. Njegov zadnji članek je bil „Obis-k v vicah“ v novembrski 'številki 1946.
'Sredi novembra smo se morali begunci preseliti v Spittal ob Dravi. Zapustili smo Tirolsko, ki se nam je zaradi s-voje vernosti im pokrajinske lepote tako priljubila, in se vrnili nazaj na Koroško. V Spittalu smo se pridruži Id slovenskim -beguncem, ki so bili -že preji v tem taborišču. Z našo presalivijo v to taborišče se začne rnova doba begunskega dušnega pastirstva in verskega življenja.
France Per-ni-šek
vali, me hranili in zame skrbeli, kot zna £>a človeka skrbeti le mati. Žal še ni čas, da bi o teh v svojem opisu težkih dni natančno vse napisal. Ko pa pride priložnost, se jim za -vise njihovo heroično delo oddolžim. Bog daj, da čim prej.
V drugem delu bom popisal beg s Teharij od 21. junija do 8. julija, ko sem prišel v Ljubljano, in življenje v Ljubljani do 16. oktobra. Tedaj sem odšej na Koroško.
E-eg s Teharij sem -enkrat že popisal, toda ta spis je spravljen v domovini. Ko ga je moja mama prebrala, je rekla, da ni bilo tako (hudo, kot si je predstavljala ob mojem pripovedovanju. To je popolnoma razumljivo, če pripoveduješ, poveš tudi vsa svoja občutja, vtise, okoliščine dogodka, trenutna duševna razpoloženja. Vsega tega ja>z- v opisu ne' morem tako opisati, Iker pač nisem pisatelj. Vso težo nevarnosti, obup in upanje, ki se dogajajo in porajajo- med begom, more prav razumeti le oni, ki je sam kdaj bežal pre-d smrtjo.
Skušal bom podati čim stvarnej-šo podobo vsega dogajanja.
21. junij
Prek ograje sem skočil zadnji-Vsi drugi so bili že' pred menoj-Sam sem ostal in ni-sem vedel, kam bi tekel. Počakal me je Lojze Debevec in skupaj sva skozi gosto grmičevje in gozd dohitela ostale, ki so še venomer tekli. Za hip smo
42.6
j
se ustavili in se prešteli. Manjkali so trije: kurat Polda, poročnik Korošec in Tine Mehle-. Kot sem pozneje zvedel, so vsi trije srečno prišli čez -ograjo, a na poti sta verjetno padla Mehle in Polda, ke-r za njima ni nobene sledi. Reši] se je 1-e -poročnik Korošec, ki je sedaj na Koroškem.
Z vsemi silami, kolikor nam jih je še ostalo, smo tekli naprej in naprej. Zaletavali smo se v veje, še spotikali ob korenine, padali in vstajali. Prav vse nas je bolelo. V glavah nam je šumelo, neprestano se nam je črnilo- pred očmi. Vse s-klepovje> zlasti v nogah nam je pokalo. Stopali smo negotovo, zanašalo nas je sem in tja. V noge nas je zbadalo, bili smo namreč bosi. (čevlje smo pustili vsi v taborišču, da smo se bolj neslišno plazili.) Nekateri so že- krvaveli.
Toda vse to nas ni -oviralo. Hiteli smo le naprej in naprej. Hoteli smo čim prej priti stran od
Teharij. Bežali smo v smeri proti Mariboru, da bi partizanom, če bi -nas -zasledovali, zmešali sled. Pozneje pa bi se -obrnili proti Ljubljani. Cilj vseh je bil: Ljubi jama ali pa mimo Ljubljane na svoje domove na Notranjsko, da bi se opomogli (večina je bila Notranjčev); nato pa v Italijo. Za nami in okoli nas je neprestano pokalo, po mehu p-a. so v jutranjem somra-Iku švigale bele' rakete in iskale nas, ubežnike. Preskakovali smo jarke in potoke, ceste in poti, hiteli prek senožeti in jas v gozdove in gozdičke. Gledali smo proti sorrmemu vzhodu in se stalno držali nekoliko bolj levo. To naj bi bila smer proti severovzhodu.
Tekli smo, padali in se pobirali. Še nekajkrat smo- se za hip ustavili in odpočili. Ko smo po kaki uri nekoliko dalj počili, sva si v navdušenju in sreči iLojze in jaz čestitala k -srečnemu pobegu. Jaz -sem mu občnem voščil za god, vsi pa smo zmolili v zahvalo kratko molitev.
Eden izmed nas, Notranj-ec Opeka, je -bil pri skoku čez- ograjo ranjen. Z domobransko- -obvezo, ki sem jo še zmerom nosil pri sebi, sem miu za silo -obvil rano. Krogla mu je šla -skozi podpazduho na desni gornji -strani prsi. Vendar je še Ves dan močno krvavel. Poročnik Švigelj je 'bil zaprt že šest-naist dni. Um el je neznosne hoteči n e, čutil je, kot bi ga hotelo razgnati, pa si revež ni mogel nič pomagati. Šele po večurnem trpljenju je šlo naprej.

Ves dan do večera je povsod okoli nas pokalo. Verjetno so bili po narodnih milicah obveščeni o našem pobegu in so nas hoteli s tem strašiti. Nam pa je to 1-e pomagalo pri begu: koder je pokalo, smo vedeli, da so vasi in naselja in da tja ne smemo. Kljub temu smo nekajkrat naleteli na ljudi, kmečke ženske, ki so delale po poljih. Hitro smo ;se spet skrili v gozdičke.
Razgibanost tal1 nam je pri orientaciji in pobegu zelo nagajala. V predelih, kjer smo se tisti dan klatili, so sami valoviti hribčki, porasli z redkimi gozdički in vinogradi. Nikjer se ne moreš orientirati, nikjer nfe vidiš daleč naprej. Zato smo ;se zaleteli v hosto, pa takoj zopet prišli na njive in travnike; tam so ljudje delali in mi nismo mogli naprej, saj bi nas gotovo opazili.
Okoli 4. ure popoldne smo se še -z zadnjim naporom privlekli do roba gozdička, od koder smo v bližini videli hiše. Tja smo nameravali ponoči vdreti in dobiti hrane. Pa nismo zdržali- Bili smo namreč tako zmučenj in utrujeni, da smo hodili navkreber po vseh štirih, 'počivali pa vsakih sto metrov. Zato smo že ob petih ali šestih kar vsi šli do hiš, čeprav smo se zmenili, da bova šla le dva. Ljudje so bili dobri in so nam dali kruha in mošta. Nekje smo dobili še nekaj žlic masti. Vsem smo rekli, da smo Primorci, da smo prišli iz Dachaua in da se vračamo domov. Nočemo pa, da bi nas partizani mobilizirali. Zato se iskri varno po ho-stalh.
Jedli smo kot lačni psi, vse, kar so nam dali: kruh, .suho sadje, mošt, mleko, mast. Nekaj pa smo spravili v culo za zalogo. Od ljudi smo tudi zvedeli, da smo v bližini Dramelj, šestnajst kilometrov severovzhodno od Celja.
Ko se je napravil mrak, smo o-krepč.ani odšli proti jugu, v smeri proti Šentjurju. Prečkali smo ozko dolino in se napotili drug za drugim proti dvema samotnima hišama, ki smo ju opazili žie z onega brega. Bil pa je tudi že zadnji čas, da ismo šli iz vasi. Neki mlad možakar nam je zagrozil, da bo poklical milico če takoj ne zginemo. In res smo iz vasi, četrt ure pozneje, ko smo odšli, začuli strele. Še hitreje smo zavili v hosto in naglo prišli do obeh hiš. V prvi je bila doma samo gospodinja, ki nam je postregla a moštom in kruhom in nam dala žakljevino, da smo si obvezali noge. Pri drugi hiši pa je bil dobrosrčen starejši možak, ki nam je prinesel veliko kruha in mošta. Kter smo videli, da mu ilahko zaupamo, smo mu po pravici povedali, kdo smo. Prinesel nam je še več hrane in mošta. — Lojze Debevec in ostali, razen mene in Andreja Mehleta so hoteli še do naslednjih hiš približno četrt ure naprej, da bi še tam kaj „nažicali“ Možak je povedal, da tja večkrat pridejo miličniki. Kljub najinim svarilom so rinili tja. Zmenili smo se, da se nato vrnejo k Ihiši in gremo .skupaj naprej. Ni minilo deset minut, ko smo zaslišali kratke rafale. Mtehle, ranjeni Opeka in jaz skočimo po-
konci in se skrijemo v ozki grapi kraj hiše. Po polurnem čakanju greva z Mehletom v smeri, od koder smo slišali strele, da bi se z onimi ;sešli. Toda nikjer ni bilo nobenega. De prav v bližini so še streljali partizani. Z Andrejem bi jo bila sama kmalu skupila Ko hočeva nazaj proti hiši — bila je že slkoraj tema — se nenadoma pojavijo pred nama tik pri hiši mladi moški, ki so nekaj nosili v rokah. Kar bo, pa bo, sem si mislil in šel proti njim. Andrej in Opeka sta skočila vstran, jaz pa sem šel proti njim. 'Bili so kosci in ne’ partizani s puškami v rokah, kot smo mi mislili. V zadregi sem jih povprašal, ali so kaj videli take in taike fante, pa nisem čakal odgovora. Stopil sem za hišo in poiskal Andreja, ki se je tiščal v grapi. Opeke nisva mogla več najti. Klicala sva ga, na glas, žvižgala, pa se ni oglasil. Ostala sva sama z IMehMom. Tako se je uresničilo to, kar sem še popoldne predlagal, da bi prostovoljno storili: da bi se razbili v manjše skupinice, Iker bi tako prej dobivali hrano in laže hodili in se skrivali. Od enajstih, kolikor nas je bežalo, sva že prvi dan ostala skupaj le še dva. Bilo je bridko na to misliti.
Kaj naj storiva sedaj, v temni noči in neznani pokrajini? Šla sva na mesto, kjer smo nekaj prej še vsi skupaj pustili culo s poldrugim hlebom kruha in se domenili, da ga pridemo naizaj grede iskat. Računala sva, da bodo ponoči vsaj nekateri prišli nazaj, ker imamo
tukaj hrano. Tilk poleg tega kraja pa so bili leskovi grmi. Prerinila sva se v grmovje in čakala, kdaj bo kdo prišel. Toda kmalu sva od utrujenosti in prevelike količine popitega mošta zaspala. Oba sva bila nekoliko „fajhtna“. Ponoči sva ;se večkrat zbudila in hotela bdeti, pa ni šlo. Vedno- znova sva se pogreznila v sladko spanje. Ko sva se' zbudila, je bila na nebu luna. Začela sva se na glas prepirati, kje jie vzhod in kje zahod. Nisva se mogla zediniti. Saj ni bilo čudno: oba sva bila še nekoliko okrogla in sva zato videla po dvoje lun. Delala sva trdne sklepe, da morava, še pred jutrom od tod, pa se nisva mogla niti premakniti. Tako „ luštno" je bilo v toplem listju pod leskovim grmovjem tisto noč.
22. junij
Zbudila sva se, ko je sonce vzšlo. Bil je zadnji čas, "če sva hotela priti. Previdno sva pokukala iz grma, če je videti kaj ljudi. Ni jih še bilo. Pohitela sva v dolino, prek senožeti v gozd, po gozdu navzgor v hrib, nato pa, po grebenu na levo. Z vrha sva pred seboj zagledala visok obel grič z vinogradom. Od tam, sva si mislila, bo lep razgled. Videla bova, kod je treba iti. Res sva se približno eno Uro plazila naokoli in se izogibala go-iljav in hiš, da sva prišla na vrh. Bila jie dobra orientacija. Zmenila sva se, da čez dan ne bova šla nikamor, zvečer pa bova še enkrat
prišla na vrh in se ponovno orientirala za pot proti jugu. Računala sva, da bova po grebenu, ki se je dvigal kaksei pol ure stran v smeri sever-jug, približno v dveh do treh urah sekala v bližini Šentjura južno železnico in Voglajno, ter bova že naslednjo noč v hribih med Laškim in Celjem na levi strani Savinje.
Spustila sva se približno sto metrov niže in se za čez dan utaborila v grmičevju kraj vode' in poti. Določila sva, koliko kruha in masti smeva uporabiti, če hočeva tri dni s tem shajati. Na vsakega je prišito okoli 30 dag kruha in žlica masti na dan.
Okoli poldneva, prav ko sva jedla, sta po poti mimo naju previdno in hitro prišla Lojze Debevec in Grmek. Tako sva se začudila, da ;svia ju še poklicati pozabila. To je bilo tudi boljši, ker so v bližini na njivi želi pšenico. Vendar sem čez minuto stekel za njima, pa ju nisem več dobil. Izgubila sta se v bližnjem gozdičku.
Komaj sem se skril nazaj v grmovje, pa je po isti poti prikorakal partizan z brzostrelko na prsih. Kar ikri nama je zledeneia v žilah. Še bolj sva se sklonila k tlom in počakala, da je odšel. Ves čas sva v sebi zadrževala zrak, da ne bi z dihanjem izdala, kje sva. Saj je šel partizan le dva metra stran od naju. Na misel mi je prišlo, da bi skočila za njim in mu vzela brzostrelko. Pa s e m se takoj domislil, da sva tudi oba prešibka, da bi to storila.
Okoli štirih popoldne je začelo deževati. Temni oblaki so se nagrmadili po nebu. Bliski so švigali. Grmelo je kot na 'sodni dan in lilo kot iz škafa. V nekaj minutah sva bila mokra do kože, v nekaj minutah nama je splahnel tudi ves optimizem, ki sva ga še do tedaj imela in ■—• rekel bi nasilno — hranila v ‘sebi. Začela sva misliti, v kakšnem brezupnem položaju sva: mokra, da je od naju teklo, lačna, ušiva, brez čevljev, nikjer varna, do doma pa še najmanj sto kilometrov. Pa sva se kmalu spet potolažila. Zmolila sva dva dela rožnega venca in zopet bolj vedro in optimistično gledala na najin položaj.
Okoli osmih je nehalo deževati, naju pa je že pošteno zeblo. Tresla sva se kot šibe na vodi Bilo pa je še prezgodaj, da bi rinila napite j. Šele ob devetih sva previdno po blatni in razmočeni zemlji prišla na vrh hriba. Ob slabi lunini svetlobi sva se ponovno nekoliko razgledala, nato pa jo mahnila naprej.
Šla sva naprej v dolino, nato pa sva lezla navzgor, proti strmemu vinogradu. Drselo nama je po razmočeni travi in ilovnati zemlji. Vendar sva polagoma prišla na greben. Od tam sva se spustila v dolino in glej, kar naenkrat je iz sosednje ozke doline pripeljala bela cesta. Priplavala je tudi luna in bilo je svetlo kot podnevi. Hodila sva kar po cesti, še hiš, ki so bile ob krajih, se nisva izogibala. Začelo se mi je dozdevati, da ho-
diva preveč proti severu. Prepričeval sem Andreja o tem, pa mi ni verjel Speljal sem ga s silo na greben, ki se' je vltkel na desni strani ceste. Nekaj časa sva tavala, toda polagoma sem uvidel, da je imel Andrej prav. To r.oč sem bil jaz nesposoben za orientacijo. Zato sem kot prejšnjo noč Andrej meni, jaz njlmu verjel in zaupal, da bo prav vodil. Skoraj tri ure sva Ih odit a po senožetih tik ceste, se izogibala vozu, ki je pri-fopotal nasproti, in prisluškovala, Če je kaj slišati. Hodila sva hitro in nič počivala, ker sva bila oba popolnoma mokra pa obenem segreta. Tako sva na sebi sušila obleko, če bi počivala, bi se prav gotovo prehladila.
Dolina je nenadoma zavila proti veh od u in se razširila. Zopet gVa bila sredi nizkih štajerskih Sričev. Prav nič nisva vedela, kam Peljejo varne tiESte in poti. Sklenila sv|a, da bova šla naravnost Proti jugu. Brodila sva potoke, za-šia, šla zopet na staro pot in kma-Ju prišla do večje vasi z veliko cerkvijo. Izognila sva se razsvetljeni hiši in ®e naenkrat znašla Pred široko državno cesto. Takoj sva uganila, da je vas Šentjur, bedela sva, da mora 'biti tu n'ekje v isti smeri tudi železnica in reka. Prihuljeno sva se plazila čez cesto in senožeti. Začelo s e je že ganiti, midva pa še nisva prišla ^6z južno železnico. K sreči sva Ogledala telefonske drogove in Pasip. Bila sva poleg železnice. t°da nisva šla čez-, marveč pod
njo. Zrinila sva se mimo bodečih žic in po ozkem potoku pod mostičkom, čez katerega so tekli tiri.
V	hipu sva bila na drugi strani. Nekaj časa sva opazovala in prisluškovala, nato pa jo korajžno mahnila na velik most čez Voglajno. Nalogo te noči sva torej izpolnila. Ker je bilo že skoraj popolnoma svetlo, sva sklenila, da bova po cesti hodila samo še pol ure, potem pa. bova zavila v gozdove k samotnim kmetijam, ki jih je bilo vidteti na obeh straneh ceste.
Biila sva dobre volje. Kako tudi ne! Po skoraj sedemiurni hoji, neštetih blodnjah in stranpoteh — in to je šlo precej na živce — sva vendar prekoračila južno železnico. Iz same objestnosti sva pojedla ves kruh, ki sva si ga določila za dva dni. Računala sva, da bova v dveh urah pri kakšnem Ikmietu že gotovo pošteno preskrbljena.
V te misli in pogovore zatopljena, sva počasi koračila po cesti.
V	daljavi se je že videla bela cerkev v Kal ob ju (?). Do nje’ sva imela še približno sto metrov. Naenkrat začujeva oster klic: „Stoj! Kdo j-e ?“ Presenečena sva se spogledala, nato pa sem jaz zavpil: ,,Partizana." Toda v is tj sapi sva se tudi že vrgla v strugo potoka in nato planila strmo navzgor po gostem gozdu. Partizan ni za nama nič streljal, kako neki, saj še verjetno ni videl ,,partizanov", ki bi pred partizani bežali.
'Janez Zdešar
Spomini na leio 1945
Župnik Picej ni bil le goreč dušni pastir, ampak tudi kulturni delavec. Zato je bil vesel, ko sem za božič začel pripravljati pravljično božično igro „Petrč!kove poslednje sanje". Zbral sem stare in nove igralce, in ti so vsi radi sprejeli vloge. Toda sredi priprav so nekateri vloge vrnili oz-, morali vrniti. Dobil sem druge igralce. Ko smo bili že pripravljeni, so nam prepovedali oder v Šercerjev! dvorani, lej ga je dala napraviti Marijina družba. Kaj sedaj ? V ka-planiji smo im pevske sobe predrli zid, da je bil za igralce vhod in izhod. Jože Bavdaž je poslikal kulise in pripravil vse za ,,Matjaževo vojsko". Garderobo sem dobil iz gledaiiša v Celovcu. Za božič smo na presenečenje vseh igro 'uprizorili in je bil o tako navdušenje, da smo jo morali dvakrat ponoviti. Led je bil prebit. Gostovali smo še v glavni šolj v Pliberku, gledalcev pa je bilo bolj malo, ker so nam preje potrgali vse plakate (ne Nemci).
Uspela igra je faranom prinesla veselje in korist za duha in srce, isaj j,6' vsebovala kair tri prizorišča: dom sirote Petrčka brez staršev, dvorano kralja Matjaža pod Peco in sveto noč v gozdu, kjer vsa narava počasti Božje dete, ki prinaša ljubezen, mir in blagoslov. Na drugi strani pa so to čudovito božično, obenem pa versko in narodno igro odklonili. Hn tem je zaradi
uspeha prinesla nemir, zavist in jezo. Začeli so nas napadati v komunističnem listu v Sloveniji, Tedaj sem šele začutil, da prihaja strupeni veter preko Karavank in prinaša nemir tudi na Koroško. Naravno bi bilo, da tiste, ki po dolgi nacistični dobi prinašajo ljudem kulturo po njihovem srcu, se žrtvujejo, in to brezplačno, pohvalijo. Saj je bilo prirejati igre tedaj res težko delo, ko je bilo treba poleg vaj pripraviti toliko stvari ob vsem pomanjkanju. Kdor torej to kulturno delo ovira ali preprečuje, gotovo ne dela kulturno.
Nastala je torej razpoka, ki nas je razdelila na dve ideologiji in ki je še danes niso mogli zasuti. Ko sem hotel spomladi 1949 prirediti materinsko proslavo, mi župnik ni dovolil. Oba sva občutila bolečino. Razumel sem ga. Ker tukaj nisem mogel delovati kakor bi rad, sem na prošnjo iz Št. Jakoba prišel tja. Škofija me je prvič nastavila in seveda tudi plačevala. Gospod Picej mi je obširno pisal. Obžaloval je, da sem šel iz Šmihela, me prosil oproščenja in prosil za razu-vanje. V pismu mi je1 razodel mnogo, da hranim ta dokument. Piše mi, kako hudo so ga napadali laiki, duhovniki in posebno OF. To ga je živčno tako zdelalo, da ni mogel -spati. Tedaj ni bilo druge rešitve. Opisal mi je stvari, da sem se čudil, kako je to mogoče. Omenja tudi, kbko so ga napadali za-
radi pevovodje Nandeta Novaka (ta je bil pred vojno župan v Kamniku, gostilničar, posestnik in pevovodja). S pobegom je seveda vse izgubil, toda vedno je bil dobre volje, prijazen in uslužen. Ko ni bilo pevovodje, je začel vaditi zbor, sam je note pisat in razmnoževal, seveda vse zastonj. Cerkveni zbor j e tedaj zaslovel daleč naokrog. Organist je bil Hanizej čas. Nande Novak je začel učiti tudi otroški zbor, ki je tedaj prvič nastopil v celovškem .radiu, 'ki je bil tedaj še v bunkerju pod Križno goro. Radio še hrani fotografijo ob nastopu otroškega zbora, če so ga tedaj napadali tudi duhovniki, razumem. Vso vojno ,so preživeli na nemških župnijah, popolnoma ločeni od slovenskega sveta. Prav nič niso vedeli, kaj se je godilo Pri nas med vojno in takoj po vojni. Sovražnika so videli le v nacizmu. Ko so prišli nazaj na fare, so poslušali neprestano to, kar so jim trobili iz Slovenije ali pa zaupniki na Koroškem.
Po uspeli igri, ki je bila v tako tesnem prostoru in brez pravega °dra, sva se zedinila z g. Pice jem v istem cilju: napraviva novo far-Uo dvorano! Dobil sem znanca arhitekta, ki jie napravil mogočen in ^loderen načrt, toda kar premoge-' ('en, da se ga je župnik ustrašil, v Pismu pa mi piše, ko bi jaz bil °®tal v Šmihelu, bi se jaz 'ahko Predvsem lotil dvorane, ker je bil preobložen z< delom in foraz *aP!ana, in bi skoro gotovo imeli novo dvorano. Res bi se z vsemi
močmi zagnal za to delo in farani bi pomagali z delom, lesom in tudi denarjem. Škoda! Da se on sam ni lotil tega, je morda vzrok tudi v tem, da je še čutil kal neozdravljive 'bolezni, ki ga je prezgodaj spravila v grob. Kafro pa je bil navdušen za kulturno dalo, pa pove dejstvo, da je bil ob ustanovitvi Krščanske kulturne zveze njen prvi predsednik. Zelo ga spoštujem in bila sva res prijatelja. Župnija Šmihel je z njim veliko izgubila.
Vinko Zaletel
Slovenski kmečki mofiv
Drugo in tretje pismo E. Kocbeku na Novo zemljo
Drugo pismo
Dragi Edi,
v svojem prvem pismu sem Ti rekel, da med nama -lahko odpade zadnja koprena, odkar je med nama večnost. Danes Ti pišem o tistem Tvojem -gojenju lokvanjev sredi mrtvega tolmuna, ki sem Ti ga zadnjič omenil: o Tvojem preljubem marksizmu-leninizmu.
Si kdaj v svojem teologiziranju pomislil na to, da v krščanstvu, h kateremu si se več kot 'zavestno, celo zanosno prišteval, obstaja čisto na začetku vseh dogem resnica o izvirnem grehu ?
Resnica o tragičnem padcu kreature, najprej angelske in potem človeške? Resnica, 'ki je ni ovrgel niti 2. vatikanski koncil? Resnica, ki je ni mogoče izpodmakniti iz stavbe krščanske dogme, ne da bi :se ta zrušil-a (brez začetnega padca ne bi bilo treba odrešenja, brez izvirnega greha bi bila dogma o Marijinem brezmadežnem spočetju brezpredmetna, brez njega bi bil 'krst nepotreben itd.) ? Resnica, ki je tudi osnova krščanskega realizma?
Vem, te resnice nisi nikoli zanikal, kakor nisi zanikal nobene druge iz katekizma. V bistvu Te niso niti zanimale. V krščanstvo si nekam otroško verjel iz? instinkta,
kakor intelektualcu navadno ni dano. Krščanstvo te je zanimalo predvsem v svoji zgodovinski inkarnaciji: očiščeno in prerojeno krščanstvo, ampak predvsem v svoji etični in družbeni pojavnosti. Krščanstvo te je zanimalo predvsem s svojega časovno učinkovi-tostnega, elitno sociološkega, torej — bom izrekel dovtip ali nesramnost? —, vzvišeno klerikalnega zornega kota. Ampak kaj ostane od krščanstva, če svojo glavno karto zaigra na deski tega sveta? Je mar končna vizija krščanstva idealen družbeni red, se pravi kaj čim manj smrkavo političnega in čim manj bedno sindikalističnega? Mar domet krščanstva ne sega prek vseh socializmov? Totalno se angažirati za t-a svet je za kristjana krvava dolžnost, ampak ne v perspektivi, da se vozi na avtocesti proti raju na zemlji.
„Raj“ ni Tvoja beseda: vem. A vsa tvoja vizija, posebno v -partizanih, -brni od tega pričakovanja. Mar v Beogradu, tam na koncu Listine, na tistem slavju, niste ..naskakovali neba“, kakor si /zapisal? Sicer pa to tudi ni prva fraza, ki jo je izrekla slovenska literatura. Celo realnemu Prešernu je ušla katera o minuli sreči in slavi, ki ju dejansko nikdar ni bilo-
Kaj šele utopičnemu Cankarju s tistim njegovem poslušanjem kladiva, ki je klesalo kaj vem kakšen podstavek prihodnosti... Intelektualec v Tebi je o Raju kar krepko dvomil. A zakaj Ti je bilo potem treba prisegati na raketo za Raj, na marksizem-leninizem ?
V partizanskem dnevniku tisto zveni utopično. Tukaj, v socialističnem Dnevniku, pa zveni drugače, opresti: donkihotsko.
Tokrat si vendar imel za sabo Vse mrtve Kočevskega Roga, teroristično oblast, ki Te je dušila, bivše bojne tovariše, ki so delali s Tabo kot z ožeto limono, bivše krščanske socialiste, ki so se namesto za Kristusa odločali za Partijo. . .
In to potem, ko si tik pred vojno objavil v reviji Dejanje anti-komunistično novelo, ki Ti jo je Kidrič v partizanih tudi očital.
Takrat nisi bil utopist. Utopijo si si prisugeriral pozneje v bunkerjih, nekaj očaran od teroristične strokovnosti Partije, nekaj, da bi opravičil vlogo, v katero Te ie zaneslo, a iz nje ni bilo mogoče nazaj.
Marksizem-leninizem.. .
Filozofija v sajah prvih hlapo-nov, gluha za mere človeka, pehajoča evropsko pamet nazaj onkraj Grkov, primitivno simplicistična. 'je prav s tem čarala Tvojo prefinjeno občutljivost?
In leninizem — v bistvu evangelij džungle, za katerega niso ob-stajale ne lAitene s svojim logosom ne Rim s svojim pravom, ‘kaj šele
Jeruzalem z obljubo Odrešenja — kraljevska cesta v Neandertal, proizvajalec Pol Potov in Enver-jev Hodž....
„!Marksiz,em je najboljše vodilo osvobajajočega se človeštva kot metoda crientiranja v družbeni, politični in zgodovinski stvarnosti in kot taktika v delovanju. . .“ (26.
III.	1946).
Kakšno strop o ta j o če loputanje mlinov na veter, Edi. Ki jih prav ti prvi preroško spregledaš, ko v isti knjigi zapišeš:
„In jaz sam pri sebi začenjam resno misliti, ali ni marksizmu-le-ninizmiu in njegovi osvobodilni revoluciji s pomočjo ekskluzivizma, masovnih učinkov, izkoriščanja instinktov, vulgarne in površne metode, tehnične efektnosti ■—• ali ni vsej tej koncepciji zapisan neuspeh v Evropi? Neuspeh, ki bo tragičen . ..“ (13. I. 1946)
V isti knjigi napišeš tudi: Krščanstvo bo zadnje zatočišče svobode v Evropi.
A kdaj sem že zapisal, da je edini ključ, ki odpre v Tvojo čarobno klet, polno vseh mostov, samo umetnost.
Veliko si ljubil, Edi, zato Ti bo tudi veliko odpuščeno.
A prav zato bi bil moral biti, kristjan, ki nisi nikoli izstopil iz Cerkve (kakor je izstopil Tvoj prijatelj Heinrich Boli) vsaj toliko prizanesljiv do nje, kakor si bil do one druge cerkve, zgrajene na pesku, Leninove...
Le zakaj nisi bil ? Treba bo še
Tretje pismo
Dragi Edi,
le s čim, za božjo voljo, se ti je Cerkev talko zamerila, da je — kot ustanove — nisi imel rad ? Da si tudi po 1945 do nje, pahnjene v katakombe, kaj šele, da bi imela policijo, vojsko, banke, upravo, bolj kritičen kakor do tiste Partije, ki je imela vsega tega do pijanosti? Ko te je ta cinično izkoriščala, poniževala, odrivala (»sistematično opazovan, izoliran in degradiran" — 22. X. 1946), medtem ko Te Cerkev ni podila iz svojih igvetišč in Ti ni zapirala publikacij in založb ? Ki ja na koncu poslala škofa, povratnika iz socialističnih bunkerjev, da Ti je spregovoril na grobu ? Ki Te bo tudi za naprej štela za sina, na katerega bo kljub vsemu ponosna, saj si svojo intelektualno in umetniško kvaliteto dal v službo Kristusovi resnici?
Le kako si mogel jeseni 1945, fco so jugoslovanski škofje izdali skupno pastirsko pismo o položaju Cerkve v novem režimu, napisati, da je šlo iza »izdajstvo škofov nad jugoslovanskim krščanstvom"? (5. X. 1945) In tisti ducat škofov, poštenih, miroljubnih, nemočnih ljudi, oceniti za »slabe in napačne kristjane" (14. X. 1945), Stalinovemu!!) govoru pa se takole prikloniti: »Kaka plemenita zadržanost in kaka blaga ponižnost v besedah. Nobenega idejnega ali o-sebnega egoizma ali napuha. Prid se les učit, Kidrič in vsi vi, ne-
strpneži. Stalin je res imeniten dedec. . .“ (15. II. 1946)
iDragi Edi, tukaj smo že pri razkroju uma, kaj šele katolištva.
Zvestoba Cerkvi, ne toliko v njeni večkrat pomanjkljivi, včasih žalostni, včasih celo škandalozni zgodovinski podobi, ampak v njeu nem nevidnem sijaju kot Kristusovi nevesti, v kozmični energiji njegovega mističnega telesa, v njenem eshatološkem osmišljenju tega našega planeta — zvestoba, ki ne more biti brez nekega temeljnega spoštovanja, če že ne ljubezni do njene časne zunanjosti, do hierarhije, do vsakokratnega Petra — to je tisto razvodje, Edi, na katerem niso mogli za Tabo ne Gosar ne Šolar ne Janžekovič n« Trstenjak. . .
Domovino so izdali škofje v ča* su, ko so komunisti naredili iz Slovenije, kot si zapisal, »sovjetsko republiko?" (Dodatek k 1946, II) Ko so za Partijo obstajale za mejo samo njene ideološko-udbov-ske izpostave, za slovenstvo v zamejstvu in zdomstvu pa je imela posluh in srce samo Cerkev ?
In zakaj ta Tvoja alergija do posvečenih oseb? Tudi družba »naprednih" duhovnikov Ti pušča vtis nekakšne »voščene in sladkobne človečnosti". V duhovniških dušah vidiš »vulgarno praz-noto" (6. VI-1946). Celo pri sestrah salezijan-kah 'čutiš »farizejstvo" (28. VlH-1946).
In vendar nisi imel okrog sebe samih prevarantov. Izidor Cankar Te je opozarjal: »Nikoli ni mog°'
če za stalno enostrankarsko politično življenje" (7. X. 1945). Fini, umirjeni, gosposki Koblar je izbruhnil pred Tabo: „Vse, kar se dogaja, je ali satansko1 preračunana prevara ali pa delo skrajnih analfabetov." (26. IX. 1946). In kakšne Ti jih je napel najdrznejši med -vsem', krščanski socialist Tone Vodnik: »(-Komunisti) so začeli dražiti in izzivati reakcijo z raznimi atentati in likvidacijami; ne pa reakcija nje". Ali: »Nič mi ni tako hudo kakor spoznanje, da moram danes spričo izkušenj in dejstev priznati, da so beli prav govorili, ko so opozarjali na popolno -ner-esnicoljubnost komunistov. . .“ (17. VIII. 1946).
Vse to Te ni premaknilo.
Dragi Edi, tukaj sva že daleč Vsak v svoji dolini, da se ‘komaj še slišiva. Ko so Ti 1959 na DZS odklonili izdajo Listine, sem Ti napisal v tržaškem Besednjako-vem Novem listu odprto solidarnostno pismo, ki je imelo zame kakšno bolj tragično posledico kot odklonitev vize na jugoslovanskem konzulatu v Trstu. Ko sem 1975 nastopil kot soavtor Tvojega zbornika, sem dobil na glavo Udbo in si zablokiral pravkar natisnjeno knjigo v skladišču Lipe v Kopru. Ko je v tistem poletju režim norel Proti Tebi, so bile tržaške italijanske knjigarne založene s Tvojo Tovarišijo, ki sem jo prevedel za eno najuglednejših italijanskih založb.
Zakaj Ti navajam vse to? Ker kislim, da mi Ti dokazi prijatelj-
stva v časiu, ko nisi bil nič drugega ikot sovražen objekt policijske pozornosti, dajejo nekaj pravice do resnice med nama.
Ta resnica mi pravi, Edi, da Ti za vse čase ostajaš za 'slovenskega kristjana edinstvena lekcija, da je s Petrove barke mogoče skočiti samo v temo in kaos, v miselni Spiritizem in čustveno coprništvo. Saj ta barka, tudi 'če bi bila še bolj škripajoča, kakor je, reže s svojim gredljem večnost. In na koncu, v kakšnem drugem Dnevniku, si Ti to božje plovilo ljubeče objel.
Resnica mi pravi nadalje, da bi bil Tj moral že manj samozavestno, recimo kar z več ponižnosti, gledati na 150-Tetni nauk Cerkve o komunizmu (Slomšek 1852: Fini socializem in grobi komunizem), če že imaš sam sebe za »neozdravljivega fantasta" (8. VIII 1946), za »figuro" (14. X. 1945), za „ne-konsekventnega človeka" (13. X. 1945).. .
Ta resnica mi pravi, da prava razlika ni med »naprednim in reakcionarnim kristjanom" (17. X. 1945), ampak samo med pravim in nejpravim kristjanom.
V tem slovenski katoličan ne bo šel za Tabo, Edi: vzor mu v tem ne -boš mogel biti.
A tudi ljubezen mi ima kaj povedati.
Ljubezen me tudi ob tem Dnevniku navdaja s ponosom: da je Slovenec takšnega duhovnega formata, s katerim se v drugi polovici tega stoletja v marksistično-
liberalni kulturi nič ne more primerjati, kristjan.
Vse okrog Tvojega panonskega hrasta je ena sama podrast, samo če preberem Tvoje besede:
JMoram reči, da je veri v Boga in v neumrljivo' dušo moderni svet do zdaj zoperstavil le slabotne in neprepričljive mite o znanosti. . . Nihče do zdaj še ni pokazal duhovnega sveta, ki bi bil vsaj pri-
bližno močan teizmu, posebno krščanskemu. ..“
Kristjan slovenske prihodnosti Ti ne bo .mogel slediti v Tvojem zapuščanju Petrove barke, Edi. Toda lahko Ti bo sledil v Tvoji strastni zavzetosti, da bi bila ta barka čim manj nevredna večnost-nega sporočila, ki ji je izaupano.
Alojz Rebula (Družina, 17/91)
KAKO ZAČETI
Pride čas, ko sta fant in dekle telesno in duševno, pa tudi poklie-klicno in versko dovolj zrela. Spoznata se nekega dne na ta ali oni način, na videz slučajen, a dejansko :v načrtu božje previdnosti. Ko pozneje zakonci gledajo nazaj na leta spoznavanja, to dobro čutijo in vidijo ter včasih tiudi povedo.
Načinov prvega srečanja je toliko, kot je parov, ki so se spoznali. Vsak ima svojo enkratno zgo-
2^
dovino. Pritegnila ju je ta ali ona -poteza, dogodek, beseda, gib, občutek, pa so se njune oči ustavile drug na drugem in se vprašale: Kaj pa Se bi bil tale zame? Morda pa sem srleičal njo, ki bi mogla biti nekoč moja žena?
Začela sta iskati prilike, da sta se lahko večkrat srečala in se P°' govarjala. Vedno bolj se mu je zdelo, da bo le prava, in njej, da bo pravi. A prišli so tudi dnevi, Iko sta resno dvomila iali sle celo začasno sprla. Spoznala sta, da
bosta morala dalj časa hoditi skupaj, če hočeta nekega dne reči odločilno besedo: Sva za skupaj. Seveda je čas te odločitve odvisen od pogostnosti in dolžine srečanj, a tudi od iznačaja obeh. Navadno traja ta doba nekaj mesecev ali celo leto.
V tem obdobju s tla navadno zar ljubljena, kar pomeni, da sta v svojem opazovanju in svojih sodbah drug do drugega precej ne-točnia, z veliko mero dobrohotnosti, tudi naivnosti ter nekega polepševanja. Navadno je stopnja take1 zagledanosti odvisna od starosti. čim starejša sta, manj je te zaljubljenosti in manj časa traja, Vendar je tudi v tem veliko odvisno od značaja posameznika.
Kaj naj bi taka dva mlada človeka in kristjana v tem važnem času storila, da bi ta doba iskanja bila čim koristnejša in plodnejša? Najprej in predvsem naj bi se veliko pogovarjala. Pogovarjala o vsem. Skrivnost dobrega zakona ■ie v veliki „pogovornosti“ obeh, v iskrenem, odkritem, a tudi ljubečem pogovoru o vsem. Tudi in Predvsem za spoznavanje fanta in dekleta ni druge poti, kot da se veliko o vsem vedno znova pogovarjata. Seveda to ni .lahka stvar. Ni namreč lahko govoriti odkrito, iskreno in pošteno o sebi, o svojih domačih, o svoji preteklosti, o svojih mislih, načrtih, željah, strahovih in seveda tudi o svojih slabostih. Meha začetništva ali zaljubljenosti se kaže ravno v Večjem ali manjšem skrivanju svojih na-
pak. A vendar, predno bosta zmogla mirno in trezno reči, da čutita, kako sta res kljub vsemu drug za drugega, bosta morala o vsem govoriti izelo odkrito, če tega ne bosta storila, bosta tvegala Veliko ali celo vse. Vsaka neiskrenost ali nepoznavanje drug drugega se pozneje maščuje. Na splošno ljudje težko govorimo o svoji notranjosti. Zato mlademu paru ta naloga ne bo lahka. A je nujno, da jo kolikor toliko dobro opravita.
Med stvarmi, o katerih se bosta kristjana kmalu začela pogovarjati, je gotovo tudi Vera, ta globoki ljubezenski odnos do Boga. Stopnje vernosti so spet tako različne kot ljudje. A ne samo stopnje, ampak tudi načini verskega čutenja, gledanja, izražanja, navad, vzgoje. Ali se vama bo čudno zdelo, če rečemo, da naj bi mlada veliko drug za. drugleiga i,n drug z drugim molila ? če se vama izdi to čudno, z vajinim krščanstvom nekaj ni v redu. Tudi z Bogom se je namreč treba pogovarjati, če hočemo imeti z njim osebni stik.
Čeprav se bomo še posebej dotaknili vprašanja o spolnosti v ljubezni, poudarimo že kar zdaj važno stvar, ki jo življenji potrjuje Fant in dekle, ki prehitro preideta k večji telesni bližini, na neki način blokirata, zavreta duševno spoznavanje. Lahko je namreč in prijletno biti si telesno blizu. Zelo počasno in včasih kar garaško delo pa je spoznavanje ljubljenega s ponikanjem v njegovo notranjost. To pa je mogoče le z veliko med-
se boj ne ga pogovarjanja.
Če je močan poudarek v začetku skupne 'hoje dveh predvsem na pogovoru, to seveda ne pomeni, da je s 'tem že vse storjeno. Naj bi vse tisto, kar ista si povedala, skušala počasi postavljati na skupni imenovalec. Iskati marata čim večjo strnitev obeh pogledov na vse življenjske probleme ter na neki način skupaj doživljati življenje —■ izlete študij, kulturne prireditve, družbo in druščino, 'razne skupine1 in versko življenje. Tako bosta počasi drug drugega ne samo vedno bolj razumela, ampak na neki način vedno bolj tudi živela. Tako združevanje' dveh poti v eno je za trajno zakonsko 'skupnost nenadomestljivo.
Pesem Marije Pertot z naslovom Pesem duše lepo izraža počasno zlivanje duš dveh, ki se imata resnično rada:
To je zveza duše z dušo: skupaj greva skozi čas, skupaj bova štela leta, skupaj kosme belih las.
Morda,
ko bo vse dognano, bova kdaj v jeseni zlati zasedela se na trati.
Zemlja se bo nasmehnila,
ker bo zopet mlada, mlada.
Midva, bela
okrog čela
bova še
se imela
rada.
Vi,tal Vider
Sergej Kurdakov
&dbustt m/Nataša!
Kmalu smo bili nazaj na policijski postaji in smo poročali Niki-forovu. Medtem ko smo mu pripovedovali, je gledal v zrak in s prsti bobnal po mizi. „Dvomim,“ je rekel premišljujoče. »Vem, da ima nekaj opraviti s tisto pošiljko literature za vernike. Zanima me samo, ge ni morda skrita pri njeni hčeri, pri tisti, ki stanuje drugje."
»Vendar jo je sedaj mati gotovo že posvarila,“ sem rekel.
»Seveda jo je," se je strinjal Ni-kiforov, »in pozabila bo... Jo že imam!" je rekel čez nekaj trenutkov. »Vidva," pokazal je na Viktorja in name, »vidva ji nastavita Past. Pojdita do njene hiše. pretvarjajte se, da sta ribiča ali mornarja, ki sta se vrnila z morja. Začnita pogovor in mimogrede na-vrzita, da bi rada zvedela kaj o Bogu. Ti neumni verniki vsakomur pripovedujejo o Bogu, če mi-®hjo, da jim ga bo uspelo spreobrniti."
»Mogoče bo vžgalo!“ sem vzkliknil, 'ves vznemirjen ob misli na dramatičen element v našem policijskem delu.
Nikiforov je pobrskal po karto-teki in čez nekaj trenutkov rekel:
»Ime ji je Marija Annenčenko." Dal nam je njen naslov in še nekaj podatkov. »Dela v špecerijski trgovini, in sicer vsak dan do šeste1 ure. Tam jo prevzemita vidva. ..“
Z Viktorjem sva odšla s policijske postaje približno ob štirih popoldne. Imela sva dve uri časa, da se domisliva, kako bova Marijo Annenčenko ujela v past. Ob pol šestih sva odšla do avtobusne postaje, na kateri bo izstopila čez kakšnih trideset minut, na poti iz trgovine proti domu.
»Sedaj pa poslušaj," sem dejal Viktorju. »Delala se bova, da sva ribiča, ki sta se z morja vrnila domov. V viharju sva se skoraj utopila in ta izkušnja je povzročila, da sva pričela premišljevati o Bogu, zato sva prišla k njej po pomoč. Prosila jo bova, naj nama pomaga najti Boga in nama pokaže kakšno literaturo. Tu se bo ujela! Ko bo pokazala literaturo, jo bova takoj prijela. Zelo preprosto."
»Kolosalno," je rekel Matvejev in z veseljem sprejel svojo igralsko vlogo. »Vendar ne smeva priti
prehitro k bistvu zadeve, sicer bo začela sumiti.“
Potikala sva se naokoli v bližini postajališča, kjer naj bi Marija kmalu izstopila iz avtobusa, čez nekaj minut je avtobus pripeljal in izstopilo je dekle, katero sva zlahka spoznala po fotografiji, ki nama jo je pokazal Nikiforov. Odšla je proti domu. ,,Pojdiva," sem rekel Viktorju.
Hodila sva za njo in na trenutke sva delala enake korake kot ona. Vsak od naju je prej napravil nekaj požirkov vodke, da bi bila najina predstava o mornarjih bolj prepričljiva. Prišla sva do nje, vsak na eno stran, in jaz sem veselo začel: „Zdravo, lepotica. Ali smeva hoditi s teboj ?“
„Ne, hvala," je hladno odgovorila Marija.
Dobro sem si jo ogledal. Ni bila neprivlačna, čeprav ne ravno lepa in zelo resnega videza. Viktor se je šalil, jo z roko objel okoli ramen in rekel: „Daj no punčka, pojdimo k tebi na kozarček in potem nekam na ples. Lahko bi se fino zabavali."
Ko sva tako hodila ob njej, je postajala vse bolj vznemirjena in je dejala: „Ne, hvala. Ne pijem in nikamor nočem iti."
Na vsak način naju je hotela odvrniti od sebe, vendar sva vztrajno hodila 2 njo.
„Vse, kar potrebujeva, je malo klepeta, pijače in nekaj zabave. Dolge mesece sva bila z ribiškimi ladjami na morju. Rada bi se le pogovarjala in se malo sprostila,"
Nekoliko se je le omehčala. „Zdi se mi, da sta že malo preveč spila," je rekla.
Odgovoril sem, misleč, da se je začelo: „Saj sama veva, da imava težave s pijačo, vendar nama ni jasno, kako bi lahko nehala. Sicer pa, zakaj naj pa nehava ? Kaj pa sploh imava v življenju ?“ Dal sem ji iztočnico, da bi spregovorila o Bogu, vendar ni ugriznila v vabo. Pripovedoval sem naprej: „Vse svoje 'življenje sva bila na morju. Najini starši in stari starši so vsi bili verniki. Tudi midva sva nekoč premišljevala o Bogu, vendar je vodka vseeno najboljši mornarjev prijatelj."
Obrnila se je in naju pogledala, kot da bi se hotela prepričati, če sva res le ribiča. „Tukaj stanujem," je rekla. »Vstopiti moram." Pri vratih se je ustavila, kot da čaka na najin odhod.
„Mar res ne smeva noter na kozarček in se še malo pogovarjati s teboj ?“ sva vprašala in stopila tesno k njej. „Kako ti je ime?"
„Marija,“ je odgovorila. Odklenila je vrata, da bi vstopila, midva pa sva šla nepovabljena v njeno majhno, čisto, enosobno stanovanje in sedla k mizi.
„Kdo pa sploh kaj ve o življenju?" sem rekel in se delal, da sem bolj pijan, 'kot sem bil v resnici. „Ali pa o Bogu. o vseh velikih rečeh in sploh? Preprostim ribičem ni dano, da bi to doumeli." Pričela se je ukvarjati % nekim delom. Hitro sem pogledal Viktorja in zmajal z glavo, kot bi hotel re-
či: „Ta se pa ne bo kar talko pustila!“
S seboj sva prinesla steklenico vodke in Viktor jo je postavil pred naju na mizo. „Marija, prinesi nama kozarca,“ sem ji rekel. Prinesla ju je ju postavila na miao in iz svoje steklenice sva si natočila pijačo. Ko je za trenutek odšla iz sobe, sem se nagnil k Viktorju in mu na še p e ta 1: „Bistra je, zelo bistra punca. Morala se bova malo bolj potruditi, če jo hočeva Ujeti. Kaj misliš, ali ve, da sva s policije ?“
Vrnila se je, preden je utegnil odgovoriti, in jaz sem dejal: „Oh, Poglej, Marija, vodke nama je zmanjkalo. Bodi pridna punčka, Uo, in pojdi nama kupit novo v trgovino. (Marija, prosim,“ sem moledoval z nasmeškom. Mislim, da je takrat že pričela verjeti najini zgodbi o ribičih. Strinjala se je in dal sem ji denar.
Tisti hip, ko je odšla, sva sko-čiia s stolov in pričela iskati literaturo. Pogledala sva v omare, P°d postelje, povsod, kjer sva milila, da bi jo lahko skrila Pozor-60 sva pazila, da sva dala vsako stvar na pravo mesto, da ne bi Začela kaj sumiti. Precej rajši sem imel način, ki smo ga uporabljali
v	stanovanju njene matere, toda
a j sva hotela prikriti svoj pra-
vi	uamen. Viktor je pazil pri oknu, Medtem ko sem jaz brskal in pre-Pietaval po stanovanju. Vendar ni-Sem nikjer našel nobene literature. ’>Sedi, Sergej," mi je dejal Viktor, '^Prihaja."
Vstopila je čez nekaj trenutkov in postavila steklenico vodike na mizo. Opazil sem, da se je malo sprostila in bil sem prepričan, da verjame najini zgodbi. Pomežiknil sem Viktorju. Pričela sva piti kar iz steklenice in jaz sem začel pripoved o tem, kako sva plula na Japonsko, v Vietnam, ob kalifornijski obali, do Kanade in na Havaje. Izmislil sem si prekrasno zgodbo z živimi in zanimivimi podrobnostmi. Viktor je sedel in komaj zadrževal smeh, ko je poslušal mojo noro, izmišljeno pripoved. Potem je še sam povedal zgodbo o sedmih mesecih, ki jih je preživel na .morju. Niti ni bila tako zanič, vendar se mi je zdelo, da je bila moja precej boljša.
V svoji običajni preroški skrbi nama je Nikiforov dal velik šop denarja, da bi ga pokazala, kako sva se ravno vrnila z ladje z večmesečno plačo v žepu. Potegnila sva ga iz žepov, da bi ga ona videla. ,,D'aj no," sem rekel. „De-narja imava kot peska in vse, kar hočeva, je, da bi se imeli lepo. Daj no, pojdimo je.st in pit."
Potem sem pričel pripovedovati drugo zgodbo, kako sem nekoč padel čez ladijsko ograjo in se skoraj utopil. Ko sem gledal smrti v oči, sem spoznal, da mora biti v življenju nekaj več. Pričel sem premišljevati o Bogu, sem ji govoril. Vendar, le kako ga naj najdem — to je bilo veliko vprašanje. Bolj ko ;sem se pogrezal v pripovedovanje istih laži, teže je Viktor ohranjal resen obraz.
„Ko se je najina ladja zasidrala,'“ sem nadaljeval, „sem se zavedel, da je to opozorilo, in odločil sem se, da poiščem Boga." Obrnil sem se, jo pogledal z vso iskrenostjo, kar sem je zmogel zaigrati, in rekel: „Povsod sva ga iskala, vendar nama nihče ne zna povedati o Bogu. Ali ti kaj veš o njem? Mogoče imaš kakšne knjige ali revije ali karkoli, kar bi nama pomagalo najti Boga?"
Vprašanje je bilo postavljeno. Kako bo odgovorila? Modro je odvrnila : „če vaju Bog res tako zanima, zakaj potem sedaj pijeta? Zakaj živita z alkoholom?"
Pa me je našla, bistra glava! Vendar me ženska že ne bo premagala. Odgovoril sem: ..Vodka je prijetna driužba, kadar si osamljen.. če bi našel Boga, je ne bi več potreboval, mar ne? Ampak le kako ga naj najdem ?“ Odkimal sem. »Kaže, da tega nihče ne ve.“
Govoril sem dalje in ji kar naprej dajal priložnosti, da bi me prekinila in priznala, da je vernica ter mi pokazala literaturo. Svojo čustveno pripoved sem končal, rekoč: „če bi naletel na koga, ki bi mi povedal, kako najti Boga, in mi pokazal literaturo, da bi našel k njemu pot, bi za to žrtvoval svojo desno roko." Umolknil sem. Z Viktorjem sva se zazrla vanjo. Premaknila se je. lAli bo ugriznila v vabo? Da zaires. Jo že imava! Tisti trenutek, ko bo pokazala literaturo, jo bova prijela in odpeljala k Nikiforovu. Kako ga bo
razveselila zgodbica o najini potegavščini !
„Jaz nimam nobene literature," je rekla. „Mislim pa, da bosta že našla Boga nekje, če se bosta oba za to močno trudila."
Z Viktorjem sva se pogledala. Vedela sva, da sva bitko izgubila. In ker sva to ugotovila, nama je bilo jasno tudi to, da lahko odideva. Pijano sva voščila lahko noč, se Mariji zahvalila za pogovor in odšla.
Na ulici mi je Viktor rekel: »Sergej, tista zgodba je bila izredna. Skoraj si me prepričal, da si res vernik. Imaš srečo, da te nisem aretiral!“
Zasmejal sem se, potem pa zaklel in dejal: „Kaj bova rekla Ni-fciforovu?“ Naročil nama je namreč : „Za mater in hčer imam pripravljeni d ve jetniški celici. Prinesita mi le en sam primerek literature in obe bomo ulovili in se ju znebili!" Vedela sva, da bo besen, ker bosta njegovi celici ostali p rami.
Ko sva prišla na policijsko postajo, sva mu obotavljaje povedala najino doživetje. Sprva je mirno poslušal, potem pa je nenadoma izbruhnil in zavpil: »Izigrala vaju je neumna ženska!“ Zanj je bilo neverjetno, da se kaj takega sploh more zgoditi.
Tisto noč sta gospa Annenčenk0 in njena hči ušli Nikiforovu. Ven' dar nista bili dolgo na prostosti-Verjetno so ju aretirali na kakem zborovanju ali kje drugje in ju P°' slali v ženske zapore v Magadanu-
med nami v Argentini
Za delegate slovenske skupnosti iz Argentine na Slovenskem svetovnem kongresu v Ljub’jani so bili na seji Miedorganizacij-skega sveta 2. maja v Slovenski 'hiši izvoljeni dr. Katica Cukjati, prof. Tine Vivod, Ivana Te-kavec, Božidar Fink, dr. Andrej Fink, Tine Debeljak, Stane Grebenc, arh. Marjan Eilefcz, lic. Ivan Korošec in tic. Miarjan Schiffrer; delegati predvojne slovenske skupnosti so bili El-sa Okretič, Silvio Pavlin, Robert Mi-Mej, Rudi Guštin in Ciril Kren.
Na 4. kulturnem večeru SKA je
4-	maja predaval univ. prof. dr. Andrej Fink o slovenski državnosti, na
5-	večeru 18. maja pa univ. prof. dr. Darko Šušteršič o umetnosti v jezuit-skih misijonih med Guaraniji.
Slovenski dom v Carapachayu je Mavil 31. obletnico v nedeljo 5. maja. Slavje se je za,čelo z mašo (prelat dr. Alojzij Starc), se nadaljevalo s skup-11*rtl kosilom, z avdiovizualnim prika-Zom slovenskih podzemskih jam (Sta-n® Stražar) in s popoldanskim kulturnim programom: pozdrav predsednika Francija Žnidarja, govor Ivane ekavec, pevski nastop šolske mladi-n®’ folklorni plesi, jur je vam je ter družni del. _ občni zbor SD je bil ^ aprila.
Visokošolski tečaj v 'Slovenski hiši je z a,čel šolsko leto v soboto, 11. maja. Na njem predavajo dr. Marko Kremžar, dr. Jure Rode in pisatelj Zorko Simčič ter prof. Tomaž Debevec.
Romanje v Lujan je bilo v nedeljo* 12. maja. Udeležilo se ga je okrog tri tisoč rojakov. Romarsko mašo ob 10. uri je daroval mons. dr. Alojzij Starc, popoldanski nagovor pa misijonar France Buh. Ljudsko petje je: vodila skupina mož in fantov, orglal pa je organist Gabrijel -ča mernik. Po procesiji okrog trga pred cerkvijo so bile pete lavnetanske litanije in zahvalna pesem.
Slovenski dom v San Martinu je praznoval svojo 31. obletnico v nedeljo 19. maja s celodnevnim sporedom. Slavnostni govor je imel Tine Debeljak.
Praznik Marije Pomagaj, 24. maj, je med Slovenci v Argentini dan molitve za našo mladino. V cerkvi Marije Pomagaj je bila skupna ura molitve in sveta maša.
Žegnanje pri Mariji Pomagaj v
Slovenski hiši v Buenos Airesu je bilo v nedeljo 26. maja. Ob 11,30 je somaševanje dušnih pastirjev za žive
in rajne dobrotnike vodil delegat dr. Alojzij Starc, po skupnem kosilu je bila v dvorani projekcija videokasete o plebiscitu slovenskega naroda, nato pa v cerkvi pete litanije Matere božje.
Spominska proslava v počastitev padlih domobrancev in drugih protikomunističnih borcev ter ostalih žrtev komunistične revolucije v Sloveniji je bila v Slovenski hiši v nedeljo 2. junija ob 16. uri. Komcelebrirano sveto mašo v cerkvi Marije Pomagaj je vodil delegat moraš. dr. A. Starc. Med mašo je pel Mladinski zbor iz San Justa pod vodstvom Andreja Selana, orglal pa je Ivan Vomhe-rgar. Mašni 'berili sta 'brala Mija Marke ž in inž. Jernej 'Dobovšek. Fo maši so prof. Tine Vivod, Slavko Urbančič in Ivan Korošec položili venec pred spomenik žrtvam na dvorišču Slovenske hiše, Franci Žnidar je na trobento zaigral Tišino, dr. Starc pa vodil molitve za pokojne. V dvorani je bil govor predsednika ZS prof. Tineta Vivoda „V novo dobo slovenske zgodovine", odrski prikaz ..Gozdovi in cvet" na besedilo Tineta Debeljaka ml. v režiji Frida Beznika, s sceno Toneta Oblaka in recitiranjem Martine An-drej-ak, Brigite Cerar, Klavdije Malovrh J.akoš, Alenke Magister, Štefana Godca, Blaža Mikliča in Dominika Oblaka in s sodelovanjem Mladinskega zbora iz San Justa. Tehnično delo za odrom je opravil Pavle Malovrh. — Žalne slovesnosti po krajevnih domovih 'so bile ob sobotah ali nedeljah v juniju.
Procesija sv. Rešnjega telesa je
-bila v nedeljo 9. junija v parku Don 'Boscovega zavoda v Ramos Mejiji. Oib 15,30 je somaševanje za žive in rajne slovenske duhovnike v Argentini vodil prelat dr. Alojzij Šuštar, po maši pa se je razvila procesija, med katero smo molili rožni venec; ob oltarjih, ki so jih postavile naše verske skupnosti iz San Justa, Cas,te-larja, Carapachaya in San Martina ter Ramos Mejijo, so bile posebne molitve in blagoslovi, po vrnitvi v Cerkev pa zahvalna -pesem.
Pod okriljem Slovenske ljudske stranke je 22. junija predaval in vodil razgovor v Slovenski hiši dr. Marko Kremžar o politični situaciji v Sloveniji.
Proslava šolskih otrok na čast mladinskemu zavetniku sv. Alojziju in v -spomin našim junakom je bila v -nedeljoi, 23. junija, v Slovenski hiši. Po maši v cerkvi Marije Pomagaj za žive in rajne katehete, učitelje in učence so v dvorani uč-er-ci Prešerno, ve šole zaigrali igro čarovnica, ki ni mogla biti zlobna, v režiji Marije Zurc.
Pogovor o razmerah v Sloveniji je bil v nedeljo 14. julija z dr. Juli" jem Savellitjem na Pristavi, z lic-Marjanom Schiffrerjem v nedeljo 21-julija v Slomškovem domu.
Dušnopastirski obisk rojakov v Rosariiu je opravil delegat dr. Alojzij 'Starc 18. in 19. julija. V petek 19. julija zvečer je maševal za Slovence v zavodu slovenskih -šolskih sester.
Slovenski pevski zbor Gallus je svoj koncert 29. j-ulija v dvorani Slo-
venske hiše posvetil domoljubni in narodni pesmi. PO' svoji izredno uspešni koncertni turneji v Sloveniji (pel je v Kranju, Celju, Kopru Mariboru, Murski Soboti, Rogaški Slatini, Mengšu, Ledinciah in Velikovcu na Koroškem, na Bledu, v Gorici (Italija), pri maši v ljubljanski stolnici Schubertovo mašo in na kon-cu Gallusov motet Ecce quomodo moritur v spomin našim žrtvami, v Novem niesitu in v Cankarjevem domu v Ljubljani) je zbor pripravil tudi dokumentarno razstavo propagandnih sredstev, časopisnih obvestil, diplom, spominskih daril in poro,Sl o svojih tiastopih v domovini v sliki in besedi v hali Slovenske hiše. Na voljo so bile tudi videokasete o koncertu v Cankarjevem domu. — VI. delu je po Kre.mžar-0'sanovi Sloveniji v svetu spored obsegal naslednje pesmi: L- Ipavec - S. Vremšak: Bodi zdrava, domovina; A. Nedved: Nazaj v plan Pitiski raj; G. Ipavec: Pozdrav Gorenjski; J. Klemenčič; O, poglejte, Ptičke; F. Marolt: Teče mi vodica; D- Kramolc: Pesem o rojstvu; L. Kramolc: Sem se rajbov ženiti; O Dev: so trste stezice in V. Mirk: V Ta. Piar; v drugem delu pa D. Šijanca: Domotožje; E. Iturriaga: Que -pase el rey; Jujuy, cantaba la rana; Bue-dfas, su senoria; Filiberto: Cla-Vel del aire; Guastavino: Pueblito, mi LU'eblo; Kern jak: Rož, Podjuna, Žila; *L Hubad: Nšrnav čriez Izaro; E. ^dam.iic: Lipa; M. Tomič: Slovenija v svatu in Flajišman: Triglav; solista ^ bila Anica Rode in Luka Debevec.
irigentki Anki Savelli Gaser in zbo-ru se je zahvalil- predsednik ZS prof. rine Vivod.
XXII. mladinski dan v Slovenskem domu v San Martinu je bil v nedeljo 21. julija.
Na kulturnem večeru SKA 2. junija je predaval Avgust Horvat: Ob stoletnici okrožnice Rerum novarum; 8. junija j-e -bila predstavitev dveh novih pesniških zbirk: Tisoč in dva v-erza Vladimirja Kosa je predstavil prof. Vinko Rode, Zenice Toneta Rodeta pa Tine Debeljak; 27. julija sta .poročala arh. Marjan Eiletz in prof. Time Vivod o Svetovnem slovenskem kongresu.
VEČER POD GORAMI
V žerjavici sončnega zahoda je zatlel-o brinje na robovih gora.
Grenka sladkost prihaja z: -vetrom v dolino.
Oblaki postajajo ozki kot mladih -žen otožne oči.
Vrata po hišah so še vsa odprta, okna po hišah so še vsa odstrta, večnost z ljudmi s-ko-z večer go-
|vori.
JESEN
Duh zrelih tepk visi na dvoriščih, nizke megle mehčajo trdoto rjavega listja.
Vse je ubrano v umiranje,
na tenko -pajčevino
igrajo mrzli prsti pustega vetra.
Karel Mauser
UVODNIK
VERSKI
ČLANKI
POGOVORA
BARA
REMEC
IZ NAŠE ZGODBE
REBULA
ZA MLADINO PODLISTEK KRONIKA POEZIJA
Slovenska škofovska konferenca ob razglasitvi samostojne Slovenije .................. 385
Boj med božjo in satanovo državo (Alojzij
Geržinič) ................................ 388
Papež Janez XXIII. 1958-68 (M. Benedik) .	394
Poglavitni grehi — požrešnost (Š. Steiner) 396
Nečiste skušnjave (.Lojze Kukoviča) ......... 398
Verujem v občestvo svetnikov (Dieter E.meis -Janko Bohak) .............................. 402
Pogovor z dr. Milanom Komarjem .............. 404
Pogovor z dr. Valentinom In z,kom (B. Fink) 415
Iz domačih spominov na mojo sestro Baro (Vera Re m e c-D ebe "l,' ak) ............. 410
Dušno pastirstvo v taborišču Pegigez - Lienz
(France Pernišek) ........................ 424
Spomini na težke dni (Janez Zdešar) ......... 426
Spomini na leto 1945 (Vinko Zaletel) ...... 432
Drugo in tretje pismo Edvardu Kocbeku na Novo zemljo (Alojz Rebula) ................ 434
Kako začeti (Viital Vider) .................. 438
Odpusti mi, Nataša! (Sergej Kurdakov) ...	441
Med nami v Argentini ....... 386, 398, 403, 445
Pesmi Karla Mauserja ....... 409, 414, 428, 447
ANO 58
AGOSTO 1991
Malo za šalo. . .
Prijateljici med seboj.
, In ti verjameš na ljubezen na Prvi pogled ? “
. Seveda. Ko ibi ga bila takrat še enkrat pogleda"a, se z njim gotovo Pe bi poročila.“
,,Žena je pustila vrata kokošnjaka odprta in v; e kokoši eo nam pobegnile."
, Nič se ne razburjaj, saj je zna-Po, da gredo kokoši spat samo v svoj kokošnjak.11
, Saj to je tisto!"
V gostilni. „Kaj pa tako vneto 'šičeš po žepih?"
, Rad bi vedel, če sem še žejen."
,,Naš pes je zmeraj bolj len. Poprej mi je prinesel vrvico, ko je hotel >ti ven. Zdaj pa mi prinese ključe od
avtomobila."
».Mami, ali lahko berem knjigo, dokler ne zaspim?"
»Naj bo, dragi otrok, ampak niti Minute dlje!"
Zdravnik obišče eno svojih starih Pacientk in jo vpraša: ,.Kako se kaj Počutite danes, gospa?"
»yNič kaj dobro, gospod doktor, 'ipdi, kj ste mi jih prepovedali, mi sPioh ne dišijo več."
Srečata ise dva poslovneža. Prvi Pravi; ,Popolnoma suh sem."
. Drugi odvrne: ,,Ti imaš še srečo, Jaz sem do grla v vodi."
Ultoženo iz Slovenije
Marx je zastarel: ni predvidel diktature proletariata ene dežele nad proletariatom druge.
Prazna glava je kot prazna puška: nič ne zadene, pa se ji vendar vsi umikajo.
Mo'k je zlo za družbo, ampak blagoslov za posameznika.
Spretnim rabljem umirajo žrtve naravne smrti.
Rabljevi sinovi preučujejo dela očkovih žrtev.
Lahko je kaznovati krivca, težko poravnati njegove krivice.
Dolgo in lepo smo živeli v oblakih, potem pa je zagrmelo.
Šele ko je splaval na površino, so ugotovili, da je votel.
Pot ga ni oblil, ko se je vzpenjal na vrh, ampak ko je moral dol.
Vsi aparati se kvarijo v garancijskem roku. Najprej se -pokvari birokratski aparat.
Za potovanje v prihodnost niso potrebne široke poti, pač pa široka obzorja.
Z visokega položaja se vidi dlje. Kdor bi rad bolj videl, pa vendarle mora dol.
SLOVENSKA VERSKA REVIJA
Izdaja ga konzorcij (Slovensko dušno pastirstvo); urejuje uredniški odbor (Jože Škerbec) — Eamon L. Falcon 4158, (1407) Buenos Aires. Argentina. — Registre de la Propiedad Intelectual N? 90.877. — Tiska VILKO s. r. L, Estados Unidos 425,	(1101) Buenos Aires, Argentina.
ARGENTINA: Dušnopastirska pisarna, Ramon L. Falcon 4158, Buenos Aires. ZDA: Slovenska pisarna, Baragov dom, 6304 St. Glair A ve., Cleveland 3, Ohio 44103, USA. — KANADA: Ivan Marn, 131 A Trevievv Dr. Toronto M8W 4C4, Canada. — TRST: Marijina družba, Via Risor-ta 3, Trieste, Italia. — ITALIJA: GORICA. Riva Piazzuta 18, 34170 Gorizia, Italia. — AVSTRIJA: Naročnino po-
Naročnina v Argentini za leto 1991: A 400.000.- in izdatki za pošto; drugod v odgovarjajoči va'uti. Denarna nakazila na bančni (ne osebni) ček na ime: Luis Starc, Ramon L. Falcon 4158, (1407) Buenos Aires, Argentina.
Revista mensual religiosa. Editor: Mision Catolica Eslo-vsna (dr. Luis Starc). direetor: Jose Škerbec - Ramon L. Falcon 4158, (1407) Buenos Aires, Argentina. - Registro Nacional de la Propiedad Intelectua' N*? 90.877. — Talleres Graficos “Vilko” S. R. L., Estados Unidos 425, (1101)
POVERJENIKI
šiljajte Mohorjevi družbi v Celovec.
NAROČNINA
La Vitla Espiritnal
Buenos Aires, Argentina.
n n n n n
n o o
o
o
O
O
O