34 Književna poročila.
Književna poročila.
Dr. Borowski Stanislav: Sredniowieczny s^d senjor6w miasta Gradcu Uolo Zagriebia. Warszawa. 1932. Str. 50. Cena 3 zi.
Pisaiteljevo delo je tr©tje ;po vrsti publikacij varšavskeg^a vseuči-liškega seminarja za staro isodno pravo in za zgodovino stare poljske države, B o r o w's k i sam pa je stuidiinal kot štipendist na beograjski in zagreibški univerzi v akademskeim. letu 1929./30. Plod njegoivaga bivanja med Jugoslovani je naznanjena razprava, ki ima podnaslov »Študija iz zgodovine hrvatskega mestnega prava«. AH oikvir študije je nekoliko ožji kakor se g'lasi podnaslov. Mesto Graidiac je mepoiSiredna ckoliica Zagreba kot mestnega središča, v stvari pa gre za pravcato mesitno sodstvo v Zagreibu. Izza druge ipolovHice Xni. sitoletja se omenjajo v zgodovinskih dokumentih kolegiji »antiquorum« ali »seniorum iudicum«, njihov urad isam pa se je nazival »semiores cdvitatite — antiqui ludices« (1418—1420). Sestavljen je bil ta urad iz vseh dosluženih mestnih sodnikov, ki jih je bilo po priliki 15, a sodUi so v kolegijih 3 sodtoikov. Ragpravljalni jezik je bil hrvatski. Flunkcija teh seniorum ividiicum je bilo poslovanje kot sodišče druge in zadnje sodne instance nad mestnim sodiščem prve instance. B o r o w s k i nam prikazuje glaivne obrise po-stoi)anja tako v prvi kakor tudi v drugi insfcanci. Veljala so' načela ustnosti iin oficijalnasiti; sodilo se je po običajnem pravu, upoštevala pa sta se zlasti tudi »ritus« in »liibertas civdtatis«. Kot vrlo značilno gplošno potezo grajanskega procesa označuje pisatelj »dilatio ad pacem fiendam«. Te in še druge zanimive pcidrobnositi nam odkrivajo v lepo zaokroženi, jasno pisani sliki leip kos srednjeveške pravne zgodovine mesta Zagreba, ki naj dajejo poibude za nadaljnje raziskavanje mestnih prav hrvažkih, pa tudi drugih jugoslovanskih, želeti bi bilo, da bi se raziskovalci ozirali tudi še na sosednje običajno pravo Slovencev, če že ne sinopt'čno, pa pa vsaj retrospektivno. Tako primerjalno raziskavanje bo mnogokrat odkrilo ključ za boljšo razlago marsikaterih pravnih instittucij. Saj leži na dlanij, da so prihajali vplivi geimainskega prava na Hrvatsko v glavnem preko Slovencev. Dr. Metod Dolenc.
Dr. Kadečka Ferdinand: Das bsterreichlsche Pressrecht. Verlag voto Georg StUke, Berlm. Str. 163. Cena M 5.40.
Zbirka »Die Pressgesetze des Erdballs« je doslej prinesla mono-grafične obdelave tiskovnega prava Nemčije, Velike Britanije, Danske in Islandije, Italije, švedske, Lukisemiburga, v VU. zveeku pa smo dobili naznanjeno dedo o avstrijskenj-itdskovnem pravu. K a dečka, sam zaposlen v zakonodajnem oddeljfenjiu justionega ministrstva na Dunajru, je izrvrsten poznavalec snovi. Razdelil je snov na šestero poglavij, od katerih je prvo posvečeno zgodovini avstrijskega tiskovnega prava, ki je dcma-lega tudi zgodovina tisikovnega prava v slovenskih pokrajinah in zato za nas zelo zanimiva. V drugem poglavju se baivi pisatelj s tisk'oivno-pravnimi osnovnimi pojmi, v tretjem s tiskovnim obrtnim, v četrtem s tiskovnim policijskim pravom, kamor šteje ispričevalo o izvoru, dolžmostne izvode in pa administrativne zalbrane. Po sedajšnjom avstrijskem tiskovnem pravu se oddajajo od tiskoven, ki niso novine, samo t^aj dolž-noatni izvodi, če obseg itiskovine ni večjd od 3 tiskovnih pol. Oddaja se
Književna poročila. 35
mora izvršiti olbenem, iko se tiskovina pričenja razširjati. Peto poglavje razpravlja o tiskovno-jtističnem pravu, ki je za nas vse Jugoslovane z našim tiskovnim zakonom, poilnim nejasnosti in praznin, prav posebno zanimivo. V desetiti vrsticah je odipravil K a d e č k a naš sistem, t. zv. -kaskadne odgovomosti, katero pa >si izamišlja tako, da vsebuje krivdno »domnevo«, — česar za naš tiskovni izakcn nikakor ne bi mogli trditi. »Sistem (kaizni za malomarnost« označuje K a d e č k a kot takšen, ki preko načel o sokrivdi kazenskega zakona določa >xpo!sebej oblikovano odgovornost« na tisku udeleženih oselb za primer, če se ne pobrigajo zadosti, da preprečijo izdajo tiskovine s kaznivo vsebino. Ta definicija se nam ne zdi povsem posrečena, zadene pa praktično glavne primere kaznivosti. Važno pa je, da opredeljuje pisatelj ta delikt zanemarjenja dolžne paižnje kot »redovni« delikt, ki se pa nanaša samo na vsebinske delikte. Na ta način izkomisitruira K a d e č k a »nadomestno fimkoijo« (»Ersatzfunktion«, str. 69.) teh deliktov v dveh o-zirih: prvič, da naj nastopi kazniATOSt samo tedaj, ako odigovoma oseba nd zaradi ¦\re6bine po občnih načelih kazenskega zaikonika kazniva, drugič, dia na tistai udeležena oseba ne more biti kaznovana zaradi zanemarjenja dolžnosti pažnje, ako bi me mogla biti kaznovana ob dokazani storitvi ali sokrivdi. Načelno stališče glede teh »redovnih« delikitov ima za posledico vse polno vprašanj, M so nekakšen preskusni kamen za uporabnost tega sistema tiskovne pravne odgovornosti. V tem naznanilu smemo pač reči, da so označene posledice v moderniziranem avstrijskem tiskovnem pravu v pravilnem skladu z osnovnim načelom, da veljaj kazen samo za zakrivljena dejanja. Zatorej se kar nič ne čudimo, da so tudi čeho-slovakl svoj projekt iz 1. 1932. za tiskovni zakon zasnovali na istem sistemu t i s k o v n o p r a v n e odgovornosti za tiskovne delikte. — Poslednje poglavje, šesto, ima naslov »Razne s tiskovnim pravom v zvezi stoječe snovi«, in se peča z vprašanji tiska v služlbi javnih svrh, zaščite izvesti j (»N a c h r i c h t e n s c h u t z«) in prava žurnaliistov. Menda kot nekakšen nameček naj velja posebni oddelek v 6. poglavju, ki je naslovljen »Zaščita novin zoper žalitve« in se z vso ostrostjo izreka zciper misel, da pritiče novinam kot takim lastna čast in da morejo torej biti predmet žalitve. Poidpisani poročevalec je že ponovno zastopal isto stališče in more le ugotoviti, da so K a -dečkovi razlogi ipopolnoma pravilni. — Za praktično orijentacijo pravnikov izven Avstrije, ki hočejo Kadečkova izvajanja zasledovati na podlagi izvirnih določib, služijo točna ibesedlila dotičnih zakonov z vsemi novelami (str. 129.—155.). V tem pogledu je treba torej dati Ka dečkovemu delu pred vsemi druigimi prednost.
Dr. Metod Dolenc. Dr. A. E. Hoche: Das Bechtsgefiihl in Justiz und Politak.  Juliujs Springer. Berlin. 1932. Str. 102.
Tu izvemo, da beseda »ReohtsgeifUhl (= pravno čustvo) še niti 150 lat ni stara. Prvič se naiiaja pri Feuerbachu. Hoche (univ. profesor medicinske fakultete v Freiburgu i. Br.) pa je prepričan, da je treba zazreti izvir prava v pra\'nem čustvu in ne narobe. Prva tretjina knjige razpravlja o bistvu pravnega čuisitva. Ta del ni baš zajemljiv; ¦s tem pa nočemo odrekati pisateljevim psihološkim izvajanjem o oma-čenem čustvu pri deci,   mladeničih,   ženskah globokosti opažanj.  Zelo
3*
36 Književna poročila.
z.\jeailjiva pa postanejo izvajanja o pravnem čustvu v vsakdanjem ž;'v-Ijtnju. To so stvari, ki jih vsak izobraženec čiiiti in zanje vc, ali o njih pač nikdar ne razmišlja v tem pravcu, da bi določil kakšna pravla ali smernice. V tem poigiavju so nanizani primeri iz gostilno, gledišča, vlaka itd. itd., v katerih ne pride še do nikakšnega posega v pravno sfero, pa se vendarle pravno čustvo pojavlja. Ko pa pride /pisatelj do primerov, kjer gre že za sokoibe pravnih sfer, razipravija tako interesanitno in prepričevalno, da ne odložiš več knjige zlepa iz rek. Tu je govora o mogočnih naspratnikih pravnega čustva, ki tle in žive v nas samih, kakor so želja po osebni koristi, nečdmurnost, škodoželjnost i. pod. S tem si je pisatelj pripravil sistematično podlago za imenitno poglavje o pravnem čustvu v pravosodju. Tehniški aparat zakonodaje ni kos bizemu valovanju življenja. Ljudstvo se čuti veliko bolj poklicano, da po svoje presoja kazenske zadeve kot pa civilne. Pravno čustvo zahteva, da bi vsebovali paragrafi kazenskega zakonika baš samo po sebi razumljivo tek pravnega čustvovanja. Pri današnjih razmerah zakonodaje pa je to čisto izključeno: Skoraj vsak paragraf je »Spielball mberechen-barer Abstimmungen, politischer Elinfliisse und Kompromisse«; enotno delo, kot je bil n. pr. Code Napol6on, danes ne uspe. Lepo je pokazano za zakonodajo, kako se zakoni že v kali oddaljujejo od pravnega čustva: Izrazita uvidevnost, da treba zakone refoimirati, se kaže največ pri ljudeh od 20. do 30. leta starosti, — možnost, da se Oiživotvori, pa dobi večji del ljudi šele med 50. in 60. leti. Svet vladajo vobče ljudje v šestem življenjskem desetletju. Ko pa ta plast tvorcev prava cživotivarja svoje mladostne ideale, to nič več ne ustreza isltodoibnim mladim možem, ki še niso na vladi. Nesoglasja med veljavnimi zakoni in pravnim čustvom se pojavljajo silneje v kazenskem kakor v civilnem pravu. Odtod prihaja naklonjenost k samopomoči Sn k »linchjustioi«. Moralo bi priti do »kazenskega zakonika mišljenja« (»'Strafgesetz der Gesinnung«), pa bi dobili boljšo kazensko Justico. Ni res, da je bistvo zločinca v tem, da mu nedostaja pravnega čustvovanja, visaj kriterij za opredelitev zločincev od drugih ljudi ta moment ni in ne more biti. Zločince iz prepričanja bi mcgU posebno milo kaznovati, ako bi se s tem nujno ne ostvarjala nevarnost zlorabe. Hoche smatra za kardinalno pogre-^ko, ako bi se mislilo, da ima sodnik posebno živahno pravno čuvstvo; takisto pa tudi ni, da bi juristični študij pospeševal naravno pravno čustvovanje. Krize justice kot krize zaupanja v njo ni v tem smislu, da bi se bil sodniški stan oddaljil od pravilne uporaibe motivov. Toda. da bi stari sodniki po trenutni razpodelbi moči prikrojeno oficijalno državno mišljenje takoj občutili, to ni psihološko, pač pa zelo naivno. Reforme bi se morale pričeti s tem, da bi se gmotni položaj sodnikom popravil. Ni prostora, da bi količkaj natančneje prikazali fina opazovanja H o., chejeva o občutljivosti sodnikov, o tempu sojenja, o vlogi prisednikov, o načinu občevanja med državnim tožilcem in branilcem, o nezaupljivosti Tiapram poklicnim sodnikom. Pač pa naj vsaj omenimo, kaj misli Hoche o udeležbi lajikov pri kazenskem pravosodstvu. če bi se čutil krivega, pravi, bi si želel za sodnike porotno sodišče v stari sestavi; če bi pa bil prepričan o svoji nekrivdi ali pa o tem, da je položaj dvomljiv, imel bi najrajši za sodnike kazeniski senat .petih poklicnih sodnikov. Prepričan pa je, da udeležba lajikov v kazenskih stvareh ne bo več izginila.
Književna poročila. 37
Pač bo treba iskati komipromisov, vendar ne bomo nikdar zadeli naj-bol;^ dblike, ampak vedno le kolikor mogoče dobro. — O pravnem čustvu v poUtiki razpravlja Ho obe na zadnjih 20 straneh, a glavna teza mu je, da je pravo države v resnici njena moč; država kot organizem spada v območje volje, opravičba njenega delovanja je zgolj uspeh, pa naj poreče teorija o tem karkoli. To se ikaže tudi pri vprašanjih o političnem zastaranju. Mora se priznati t. zv. stanje skrajne sile v državi (staatlicher Notstand); kajti vsaka država ima tak parlament, kakor ga zasluži. V Nemčiji, trdi Hoche, so šli v tem pogledu mnogo predaleč tako glede obsega kakor tudi glede trajanja prisilnih naredb, kar se bo nekoč še maščevalo. Na kraju govori Hoche Se o pravnem čustvu kverulantov, ki jih deli v lenive prepirljivce, fino organizirane borbene narave z normalnim pravnim čustvovanjem na eni in na abnormalne pshoipate na drugi strani. — V teh obrisih se kreče knjiga, pisana jasno, duhovito; mnogokrat se nasflanja na primere iz lepe književnosti. Za nas sodobnike nudi vse polno pobud za razmišljanje, ostvarja pa tudi notranje zadoščenje vsakoinmr, ki motri življenje z višjega vidika znanstjva.
Dr. Metod Dolenc.
Dr. Svvoboda Ernst: Das Privatrecht der Ziikiuift. D. Walter Roth-schild. Berlin-Grunewald. 1932. Str. 64. Cena 3 Mk.
Pisatedj jemlje za dognano dejstvo, da je zasebno pravo v nekakš-ni krizi. Odklanja pa, da bi bilo iskati vzrok tej krizi v rimskem kot zastarelem tujem pravu, kajti v podobnem položaju je zasebno pravo tudi v romanskih deželah, kjer ga je Imeti vendarle za narodno pravo, na drugi strani je pa rimsko pravo tekom stoletij tudi pri neromanskih narodih zrastlo v organ.čno celoto. Pravo ni nikdar samo sebi namen in ne nastaja iz samega sebe. njegov nastanek določajo celokupna ziunanja življenjska razmerja in predmet zasebnega prava je takorekoč socijalno življenje z nj'egovimi materijalnimi in idealnimi potrebami. Zato potrebuje sedanja doba pravo, ki je v največji meri prilagodljivo večnim spremembam gospodarskega življenja. Tej zahtevi pa današnije kodifikacije ne ustrezajo, ker so osnovni pojmi statičnega značaja, dočim je moderno mišljenje dinamično. Vendar tudi čisto dinamični pravni red ni mogoč In preko pozitivizma dosežemo trdna tla, ako navežemo na preteklost in nauke zgodovinske skušnje združimo s potrebami sedanjosti. Talto sta dinamika in statika dva vira, neobhodno potrebna iza napredek človeškega spoznanja in človeške kulture.
Prve početke dinamičnega mišljenja najdemo pri Kantu, ki je odkril večine vrednote naravnega prava, katere so in morajo biti osnova tudi modernemu pravu. To so ideja pravičnosti, ideja po vzajemnosti omejene svobode in ideja enakosti pred zakonom, vse skupaj uravnane po načela harmoničnosti.
Te ideje je uporabil in jih dalje razvil pred več kakor sto leti Zeiler, poklican za to tako po teoretični izobrazbi kakor po svoji praktični usposobljenosti kot sodnik — sodišče mu je bila klinika za njegovo znanstveno udejstvovanje, — pri sestavi avstr. o. d. z. Prav v tem pa se kaže nadrejenost tega zakonika nasproti drugim kodifikacijam, ako pojmujemo te oanovne pojme, ki so ma podlaga, dinamično. To pa o. d. z. vtsled svoje stilizacije dopiuišča. Zatem navaja iS w o b o d a obširneje primere, ki da-
3S Književna poročila.
jejo o. d. z. še danes značaj modernega zetkonika pred dru-gimi, posebno--še pred code civil. To so: pravo osebnosti, načelno zena^ienje tujcev z lastnimi državljani, isto glede j.uirističnili oseb s fizičiru'nQi, zenačenje žene z anožem v .pogledu ženitbenega itmoviinskega prava, dalje tudi pojem Stvari, fei ni omejen samo na telesne stvari. Prav poselbno pa se kaže dinamičnost prava, ki dopušča njega neiprestano presnavljanje jn ustreiza s tem funkcijonakiemu pojmovanju, kakor ga terja sedanjost, na podju takozvaniii pramin. V tem se § 6 in 7 približujeta čl. 3 ital. z. in čl. 8' poljskega osnutka. Prej navedena štiri osnovna načela izpolnjujejo pri razlagi zakona naslednje funkcije: ona so vodilna načela, smernice in likratu pregrada za nastajajoče pravo, sredstva za razlago dvamljivih mest, tedaj nikdar zoper jasno zakonito besedilo, in končno neposredni pravni vir pri izpopolnjevanju praznin. Ta Štiri nadela ibo v bodočem' zakoniku še določneje in izraziteje dblikovatii.
S wob od a na koncu odkrito priznava, da njegova razprava ni izčnpna. Res cibravnava le manjši del zasebncipravnih raizmerij. Glede tega dela mfu je pritrditi, da je imeti o. d. z. za naprednejši zakon in da tvori italijanski prehodno zvezo li code civilu. Ni pa omembe v tej razpravi o razsežmem polju obveznega prava, kjer sta tako o. d. z. kakor codie civU skozi in skozi individualističnega značaja. Da je treba ta temelj v današnjih dneh zapustiti in positaviti zakon na več ali msinj socijakio osnovo, zazveni sicer mimogrede iz naznanjene razprave, vendar o tem delu zasebnega prava in o razvoju dednega prava siploh ni igovora. Glede obravnavanega dela pa je S w o b o d i odikrito priznati, da je dodal že znanim mislim l^ipo š(be(vilo movUi idej in vse sikupaj zbral v harmonično enoto.
Dr. B. Sajovic.
JUDr. Mlfička August: Trestnl prdvo procesni. (PublikacI Všehrdu' č. 30.) Praha, 1932. Nakladem Spolku československych prdvnikti. Str. 289. Cena ?
Avtor te knjige je predsednik (po večjem delu tudi referent) kddi-fikacijske komisije ministrstva pravde v Pragi, zakon'.ta preosnova ka-zenskcpravdnega postopnika stoji takorekoč pred durmi, — in vendar je-izdal, pač kot univerzitetni profesor svoj'm slušateljem, priročni sistem tistega »Kazenskopravdnega reda«, ki je v Češkoslovaški izza avstrijskih časov še v veljavi, seveda z raznimi novelami. Ta pedagoška svrha mu je narekovala obseg knjige, ki naj bi bila tudi po nizki ceni kar najbolt pristopna slušateljem prava. Zato je izpustil pravo, ki velja na teritoriju, prevzetem po Ogrski, docela in se nikjer ni sipuščal v teoretična razglabljanja, kontroverze in podrobna vprašanja. Toda v stvarnem kazahi, ki zaznamuje ,posebej oddelke (193 po številu!), posebej strani v knjigi, se ozira tudi na citirane važne odločbe vrhovnega sodišča (Dunaj in Brno), kar usposablja knjigo kot praktični pomoček za vsakogar. Razdelitev celokupne snovi se odlikuje po preglednosti in skrajni zbitosti. Vsa t. zv. osnovna načela kazenskega procesnega prava (po avtorju »stožema načela«) so n. pr. obdelana komaj na 8 straneh. Od njih nas Jugoslovane najbolj zanima »udeležba lajičnega elementa« pri poroti in pri večah (za vojna oderuštva od' 1. 1919. do 1. 1924., za tiskovne delikte, pri mladinsk h sodiščih in državnem sodišču). Zgodovinski razvoj kazen-skoprocesnega prava se pričenja šele z letom 1707. V poglavju o stvarni
Književna poročila. 39
učinkovitosti kazenske pravde se ozira avtor tudi na vojaški k. pr. r. avstrijski iz !. 1912., raz pravnozgodovinsko stališče pa tudi še na konzularna sodišča, dasi jih češkoslovaška republika nima več. Zanimiv je prikaz ustroja porotnih sodišč (3 učeni sodniki, 12 porotnikov, od 1. 1919. dalje tudi ženskih). Institucija državnopravdnških funkcijonarjev je ostala pri okrajnih sodiščih še vedno Obligatorna. Dokaj abš'mo se razpravlja o razmerju državnih pravdnikov (statni zastupce) napram sodiščem in drugim uradom. (Avtor je prišel iz stanu državnih pravdnikov v univerz'tetno karijero.) Tudi pravo glede zasebnih udeležencev je zelo skrbno obdelano. »Pooblaščenec deluje za stranko, sicer pa ni njen pravni svetovalec«; iz tega svojega stavka izvaja avtor zanimive posledice. V oddelku »Pravdna dejanja« nas utegnejo najlbolj zanimati natančno prikazani predpisi o jez kovnem vprašanju, ki se precej drugače ozirajo na narodne manjšine kot pri nas. V poglavju o rešitvah in odredbah v pripravljalnem postopanju najdemo lep traktat o odškodovanju za nedolžno prestani zapor po avstrijskem zakonu z dne 18. avgusta 1918. Funkcije preiskovalnega sodnika so še posebej prikazane v poglavju o sodnem postopku na prvi stopnji. Institucija svetovalstvene zbornice je ostala. Slede izvajanja, tu nekoliko obširnejša, o obtoževalnem postopku in o glavni razpravi, seveda tudi pred poroto. Ugovor zoper obtožnice rešuje apelacijsko sodišče (»vrchni soud«). Ker se v jugoslovanski, zlasti srbski književnosti mnogo razpravlja pro in contra o tem, ali ima zasebni udeleženec na glavni razpravi kcnčno liesedo, da se bavi tudi z vprašanjem o obtožencev! krivdi, naj omenimo, da pravi M i f i č-ka, da mu to ne more biti zabranjeno (arg. § 324. avsitr. k. p. r.), saj pri porotnih sodiščih po stavitvi vprašanja na porotnike o čem drugem itak ne bi mogel govorti. Takisto poučno je za naše pravnike, ki so novi sodni kazenski postopnik spoznali v praksi šele po 1. 1931., kako pregledno je M i f i č k a Obdelal poglavji o rednih in izrednih pravnih sredstv h. K zadnje navedenim šteje obnovo, redno in izredno, ničnostno pritožbo v varstvo zakona in postavitev v prejšnji stan. (Kam naj spada ugovor zoper obtožnico?) Avtor ni imel prav nobenega povoda izreči se o »prekompliciranosti« sistema pravnih .sredstev, kar se očita pri nas našemu s. k. p. V predposledlnjem poglavju »izredni postopek« se razpravlja o postopku zoper neznane, odsotne, ubežne osebe, o nagli sodbi, o mandatnem in tiskovnem postopku; dalje še o objektivnem postopku po zakonu o avtorskih ^pravicah in o postopku pred državnim sodiščem; slednjič o postopku pri mladinskih sodiščih ipo zakonu z dne 11. marca 1931. Posebno poglavje šele na kraju knjige govori o stroških kazenskega ipostopka. To neobičajno uvrstitev podpira pač uvaže-vanje, da se dž ta snov obdelati šele tedaj dovolj pregledno za vse vrste In faze postopka, ko so že vsa vprašanja o vrstah in fazah razrešena. — Ob sklepu povzamemo vtise o prikazani knjigi tako, da bo predvsem za slušatelje prav izvrsten učbenik, vendar bodo morali proučevati sproti tudi zakoniti tekst, kar je pa itak želeti. Jugoslovanskim pravnim politikom pa nudi M i f i č k o v a knjiga dober kfižipot za spoznanje, kako se je v prijateljski slovanski državi razvijalo pravo glede lajičnih sodnikov, v tiskovnih pravdah in v mladinskem kazenskopravnem sodstvu.
Dr. Metod Dolenc.
40 Knjiže\-na poročila.
Dr. Schnek Friedrich: Zur Neuordnuiig des Strafverfahrens in Oster-reich. Posebni odtis iz »Zentralblatt fur die juristische Praxis«, letnik 1932., zvezek 7./8. Verlag Moritz Perles, Wien. Str. 510—543.
Našemu sedaj veljajočemu s. k. p. je služil za vzorec bivši hrv.-slav. k. pr. r., a ta je bil sam »derivat« avstr. k. pr. r. iz leta 1873. že po tej strani nas zanima usoda avstr. k. pr. r., kako se je izpreminjal od ustanovitve naše nacijonalne države naprej. Po drugi strani pa je tudi poučno, študirati predloge za preosnovo že izpremenjenega avstr. k. pr. r. pod vplivom stremljenja po čim bližjem zbliževanju avstrijskega in nemškega materijalnega in kazenskega prava. V tem pogledu nam je gori navedena razprava iprav dober kažipot, vreden, da ga v kratkih obrisih predočimo. Schnek se dotakne najprej obeh novel k avstr. k. pr. r.: 1. z dne 5. dec. 1918, ki je uvedla institut sodnika-,poed;nca za izvestne zločine in polni vzklic na štiričlanski sodni zbor istega sod'šča zoper sodbe omenjenega sodnika poedinea; 2. z dne 15. junija 1920., ki je nadomestila kolegij štirih poklicnih sodnikov razsodilnega sodišča s skabniskim sodiščem, sestavljenim po dveh poklicnih in dveh lajiških sodnikih. Prvo novelo je naš s. k. p. siprejel, samo da je poveril rešitev polnega priziva zoper sodbe sodnika-ipoedinca na okrožnem sodišču — apelacijskenau sod šču, druga novela pa pri nas — ^spričo nam težko razumljivega, vsectočnega odpora zoper lajiški element — ni našla nobenega odmeva. — V republikah Avstriji in Nemčiji so prišle priprave za skupni kazenski zakonik že precej daleč. Razumljivo je tedaj, da se tamkajšnje znanstvo orientira tudi že v pravcu skupnega kazenskega procesa. (Neraziunljivo pa nam je — mimogrede rečeno, kako si tam zamišljajo skupen kazenski zakonik, ko pa so institut grajanskega, prometnega prava itd. v vsaki cbeh dižav različno urejeni!). Kolikor opažamo, se omenjena orientacija vrši kar največ v smeri, kako naj se stari čestitljivi Glaserjev k. pr. r. prUagodi nemškemu, ne pa narobe; znak politične slabosti. . . »Gravamina« zoper Glaserjev koncept se pričenjajo že pri pripravljalnem postopku. Obdolženčeva obrarnba ima pri poizvedbah po mislih novejših reformatorjev premajhen obseg, kajti to-žitelj ni niti dolžan, da da zaslišati osumljenca v toku poizvedb, a le ta je glede trajanja poizvedb izročen na milost in nemilost tožitelju. Sicer se sme obdolženec zoper »neposrednjo« obtožnico z ugovorom upreti aa-stran tega, da poizvedbe niso bile zadostne; ali to pravno pomagalo se je izkazalo v praksi za nesmotreno. Schnek odklanja, da bi se poveril pripravljalni postopek državnemu tožitelju; mislimo, da ima prav. ker poznamo dobro takšno ureditev iz vojašk'h kazenskih procesov med svetovno vojno in smo se prepričali, da sprečava tak pripravljalni postopek vsako pravilno obrambo osumljenca. On zahteva, da se naj ustanovi čisti položaj pravdne stranke tudi za državnega tožitelja, a vsaka stranka in njen zastopnik imej pravico, da je pri sprejemanju dokazov navzoča in da sme že ob tej priliki staviti vprašanja in predloge. Potrebna je utesnitev tajnosti preiskave, obtožnica naj se izroča vselej preiskovalnemu sodniku, a ugovor zoper njo naj reši kasacijsko sodišče. Ako bi se vsaj te reforme izvele, misli Schnek, da bi ne bilo več nevarnosti, da postane spisovno gradivo edino odločilno za informacijo predsednika glavne raizprave in da si po nJem že vnaprej brez poznanja obtoženca ustvari
Književna poročila.
svojo sodbo. Tako postane prizadet in odklanja nove dokaze. Temeljna napaka je, da se mora za izvedbo novih, iz pripravljalnega postopka še neznanih dokazov, najprej dzdejstvovati sklep sodišča. Ko pride do dokaznega predloga, ki še ni bil predmet prpravljalnega postopka, se ga predsednik in pod njegovim vplivom senat branita. Tu naj bi se stvar uredila tako, kakor je to predpisano v nemškem kazenskem procesu, namreč, da se morajo predlogi, ki se nanašajo na prezentna dokazila, takoj upoštevati. Dalje naj se predpiše sodiščem, da se morajo v sodbah prav z vsakim dokaznim predlogom baviti in utemeljiti, ali in koliko je dokazilo učinkovalo na sodno prepričanje in zakaj se je enemu dokazlu dalo več ali manj vere nego drugemu. »Socijalno sodno pomoč« (»soziale Ge-richtshilfe«), ki naj bi razbistrila zločincev osebni položaj, značaj in pod. zastran pravičnejše odmere kazni, odklanja Schnekiin se sklicuje na postopek zoper mladostnike, ki je pokazal prava pota v tem pogledu. Zlasti se protivi načinu izvedbe »socijalne sodne pomoči« kot »neoinkvi-zitomega elementa« po Radbruchovem predlogu, da bi se razpravljalo o osebnosti obtoženca v drugi polovici glavne razprave; Schnek pravi, pač pravilno, da se potrebuje resnična slika storilca zločina že v prvem oddelku glavne razprave, ko gre za ugotovitev zločinčeve krivde. Dalje zahteva Schnek, da naj se umakne čitanje dolgoveznih obtožiric, ki jim zlasti lajiški sodniki ne morejo slediti, predložitvi obtožbenih točk v prostem govoru. Vprašanju odmere konkretne kazni naj bi se posvečalo mnogo več pažnje; ne bi se smelo zabranjevati, da tožtelj predlaga konkretno kazen po trajanju ali višini. Le tako bi prišlo do kontradik-tornega razpravljanja glede odmere kazni. Postopek glede pravnUi sredstev bi bilo treba temeljito preosnovati. Komplicirani sistem, po katerem je zgrajen institut ničnostne pritožbe (sedaj pri nas: revizije), je popolnoma zgrešen. Takisto se je pokazalo za nesmotreno, da je zabranjeno izpodbijanje v zakonitem okv-rju odmerjene kazni po ničnostni pritožbi. Vprašanje odmere kazni je spričo novih določib osnutka za novi kazenski zakonik (scilicet: skupni nemško-avstrijski) tako važno, da mora postati po vsem obsegu predmet rev'zijske popresoje. Nemogoče je vzdržati tako ureditev, da se sodbe okrožnih kot vzklicnih sodišč glede prekrškov nič več ne morejo izpodbijati. Schnek pravi, da je pravilnost judika-ture pri prekršk h radi vožnje z avtomobili in pod. baš tako nujno potrebna, kakor judikatura o pravni opredelitvi umora od uboja. Sodbe vzklicnih sodišč glede prekrškov naj bi bile podvržene ničnostni pritožbi (aras: reviziji), kolikor gre za očitke kršitve materijalnopravnih predpisov. ¦— Te in še druge, manj v oči bodeče novote predlaga gori navedena razprava v zelo jasni dikciji, izčrpno upoštevajoč ustrezno književnost. Vešč čitatelj si bo takoj ustvaril sam sodbo o tem, koliko je pii nas od teh gramavinov ostalo, a tudi o tem., kako različna so in bodo mnenja o označenih reformnih zam'slih. V tem prikazu ne moremo o vseh vprašanjih zavzeti svoje stališče. Sodimo pa, da je popolnoma pravilno, če se zbira že sedaj snov za revizijo s. k. p. tudi pri nas, ki bo morala priti v večjem obsegu kot zadnjič, in da se motrijo zlasti reformni predlogi v državah, s katerimi smo imeli svoj čas isti k. pr. r.
Dr. Metod Dolenc.
42 Književna poročila.
Dr. Dolenc Metod: Sorodni odmevi črnogorskih pravnih zgodbic in' slovenskega običajnega prava. Ponatis iz »časopisa za zgodo-vino in narodopisje«; Maribor, 1932, str. 35.
Pisatelj uporablja folkloristično gradivo, ki ga je nabretl in v Mje-sečniku 1. 1930. in 1931. priobčil Mičun Pavičevič. To snov je porazdelil po enotnih vidikih, kakor se dajo iz kratkih zgodbic izluščiti, in odkazal dogodkom, ki se spominjajo v njih, pravo mesto v času, tako da dobi čitatelj šele v luči teh pojasnU pra-vilno in jasno sliko, kaj predstavljajo zbrane anekdote. Pisatelj pa gre še dalje in podaja pravno pojmovanje, kakor se da posneti iz slovenskega običajnega prava o državi in njenem vladarju, o sodstvu, pravni praksi, ter primerjajoč to z vsebino črnogorskih prič odkriva ideološke skupnosti dveh jugoslovenskih prav v preteklosti.
Jovanovič Stojan: Pregled sudskog zakonodavstva od 1. I. 1929. do 30. VI. 1932. Poseben odtis iz Braniča, 1932. Str. 16.
Sistematično kazalo celotnega našega zakonodavstva v najširšem smislu (zakonov, uredb, naredb in pravilnikov), kolikor se tiče t. zv. judicijednega prava in organizacije sodišč ter pomožnih organov sodstva. Omogoča hitro orijentacijo v naši zakonodaji, ki je bila v navedenem čaau najobilnejša.
Sempronius: Rechtslehre und Bechtslehrer. Miinchen und Leipzig. Otto Maidl. 1931. Str. 20. Cena 40 pf.
Brošura je poročilo o Gerlandovem spisu o reformnem stanju pravnega študija na nemških visokih šolah, ki je postavil tri probleme: pre-obtežitev sliišateljev s snovjo, prevelika specijalizacija in preplava univerz s slušatelji z neenako, deloma nezadostno izobrazbo. Te probleme izpopolnjuje pisec še z lastnimi opazkami, zlasti ko zahteva izvajajoč, da i je pogoj docentovega uspeha pri slušatelju, da je vzpostavil zvezo med
' seboj in slušatelji, da jim podaja v predavanjih živo vsebino ter da ima
pouk upoštevati tudi zahteve prakse.
Brlic Ivan: liga naroda u borbi za razoružanje. Izvještaj s konfe-rencije za razoružanje. Posebni odtisak iz br. 6.—7./.1932. Lige Naroda. Zagreb. Str. 64.
Spomenica zveze slušateljev Aleksandrove univerze ob uvedbi šolnin. Str. 8.
Zdravniški vestnilc. 1932., št. 8.—10. Sedemdesetletnica slovenskega zdra^vniškega društva v Ljubljani.
Čilanki in razprave v pravniških časopisih. Arhiv za pravne i društvene nauke. XLII. št. 5.: Arandjelovič Dr.: Dokaz saslušanjem stranaka. Dolenc M.: Osvrt na referate o zadatku i značenju institucije istražnog sudije za V. kongres pravnika kraljevine Jugoslavije. Goršič Fr.: Stranke u našim novima izvršnim postupnicima. Radovanovič Lj. Tolerancija u bračnim odnosima. Bartoš M.: Mala napomena na primedbu g. Lj. Rado-vanoviča. Taracovski T.: Spor o rukopisima u českoj koji još nije okon-čan. Tasič: Noviji slovenački radovi iz filozofije prava. — Arhiv. XLII. št. 6. Ta.sič D.: Zakon nema povratne snage. Bartoš M.: Locus regit actiun u bračnom pravu. Lazarevič A.: O ubaštinjenju na osnovu održaja i nasledja. Radovanovič Lj.: Neke primedbe na Malu opomenu g. dr. M. Bartoša. Pržič I.: Stalni sud medjunarodne pravde kao drugostepena in-stancija u medjunarodnom pravosudju.  Stepanovlč N.: Može li državni
Književna poročila. 43
činovnik gradj. reda na osnovu naknadno slečenih kvahfikacija dobiti višu položajnu grupu? Čl. 3. zak. o sudljama — sam, lli u vezi sa § 49. čin. zak. Branič. št. 11.: Peric Ž.: Medjimarodno običajno (nepisano) pravo. Pla-kalovič B.: O istra.žnom zatvoru. Stojanovič M.: § 57. zak. o prin. poravnanju van stečaja i § 45. t. 1. i 3. steč. zak. — Branič št. 12.: Draškovic J.: Odnos državnog tužioca i istražnoga sudije u izvidjajima. Plakalovič B.: O istražnom zatvoru. Petrovič N.: Carinske krivice i kazni. Laza-revič A.: Primena zakona o pobijanju pravnih dela izvan stečaja po pred-metima prenosa nepokretnog imanja. — Mjesečnik. št. 10., 11.: Šestan R.: Ugovor o službi po zakonu o radnjama. Vukovič M.: Unifikacija zra-koplovnog prava. Vukovič M.: Zaštita zemljoradnika u slučaju ovršnoga zakupa, čulinovič F.: Determinizam i krivično pravo. Gomičlč J.: Obrisi automobilskog prava. Boremovič A.: Da li mogu sudski pripravnici sa položenim sudačkim ispitom izricati presude. Rijždič M.: Pouzdanje u zemljišnu knjigu i ovršna sticanja. Katurič J.: O akuzatornem načelu. Belič M.: Usmena oporuka i § 52. zak. o j. bilj. Andrassy J.: Peta skup-ština kongresa pravnika u Dubrovniku. — Mjesečnik št. 12.: Milobar F.: Svjetska ekonomska kriza i svjetska ekonomsko-monetama konferencija. Fischer A.: Zakon o prin. por. van stečaja u praksi. Muha M.: Zastupnici strsinaka po novom grpp. Kolar Dj.: Aktuelno pitanje emisija. — Policija št. 21., 22.: Prodanovič D.: Primena § 4. t. 5. z. o prin. por. van steč. Boremovič A.: Uslovne osude u stvarima zloupotreba u služ. dužnosti. Maric K.: Prava priv. učesnika na glavnom pretresu. Popovič S.: Ublažavanje kazne po slobodnoj oceni. Petrovič B.: Dali može postojati realan sticaj izmedju krivičnog dela iz § 319. k. z. i krivičnog dela iz § 397. st. 2. k. z. Zlatic R.: Dali je derogiran propis § 375.a k. z. i normiran u propisu § 383. novog k. z. Brankovič D.: Pravne lekove koje izjavi privatni učesnik kad nije tužilac, mora sud kod koga su izjavljeni da odbaci — § 341. i § 394. odn. 1. k. p. — Policija št. 23., 24.: Boremovič A.: Uslovne osude u stvarima zloupotreba u službenoj dužnosti. Dotlič J.: Izjednačenje upravno-procesnih prepisa u upravnoj praksi. Andjelkovič N.: Prepisom § 386. k. z. nije derogiran propis § 375.a s. k. z. Jovanovič I.: Okrivljeni u inkvizi-torskom postupku. Maric K.: Prava privatnog učesnika na glavnom pretresu, gnajder J.: Sudski postupak prema mleideži u češkoslovačkoj. Djurdjevič M.: Sudovi za mladje maloletnike. Petrovič B.: Policija kao sudska vlaat u istupnim kriv. delima po našem pozitivnem kriv. postupku. Kurilov V.: Primena § 273. k. s p. Marinkovič B.: Pustupak po zakonu o naknadl štete učinjene paljevinom i neumernim protiv zakonim poni-štajem stvari. Zlatic M.: O kriv. odgovornosti i kažnjivosti lica po zakonu o radnjama kad je u pitanju primena t. 17. § 1. zak. o radnj. Vlatkovič V.: Adopcija inostranog državljanina nema uticaja na zavičajnost adopti-ranoga. — Pravosudje. št. 11.: Kada se ima otvoriti stečaj ako nije uspelo prinudno poravnanje van stečaja. Ruždič M.: Pouzdanje u zemljišnu knjigu i ovršna sticanja. Sardelič F.: Sudsko priznanje u našem procesnom pravu. Franič S.: Uvjerenja opštine po zakonu o zaštiti zemljoradnika. Vakanjac M.: Overavanja potpisa lica koja ne znaju citati. Matijevič I.: Povlastice nekih novčanih ustanova u pogledu naplačivanja njihovih potraživanja. čulinovič F.: Sticanje prava na fizičkim delovima zgrada. Rajčevič V.: Može li se zadrugam pogledom na zakon o zem-Ijišnim knjigama opteretiti založnim pravom idealni deo u zadružnim ne-
44 Razne vesti.
pokretnostima ? Rukavina B.: O suočenju u krivičnem postupku. Paradja-nin M.: O tumačenju § 92./3. k. s. p. Milačič B.: Kako se ima razumeti § 391. k. p. — Pmvosudje. št. 12.: Danic D.: O pravnoj prirodi sudske vlasti Blagojevič V.: Obustavljanje obaveznog osiguranja u autobusnim preduzečima. Lesič I.: Nadležnost sreskih šerijatskih sudova na području vrhovnog suda u Sarajevu za ovjeravanje potpisa muslimana na ispravama. Plakalovič B.: O zastarelosti u meničnom pravu. Matijevič I.: Povlastice nekih novčanih ustanova u pogledu naplačivanja njihovih potraživanja. Brankovič S.: Plenidba osudjenikove zarade. Steinmetz I.: Nešto o mje-rama bezbjednosti. Maric K.: O odgodi i prekidu Izvršenja kazni. Jovanovič St.: Oblik krivičnih odluka viših sudova. Nikolajevič R.: Medjuna-rodna pravna pomoč kod izdavanja krivaca.