Cerkvene zadeve. Nabirajino neprenehoma ude za družbo sv. Mohorja! Običajni rok za nabiratev udov za Mohorjevo družbo je sicer že minul, vendar pa mislim, da nikakor ne sme nehati agitacija s 5. marcijem za omenjeno družbo. Po mojem mnenju trajaj nabiratev udov neprenehoma, in sicer tako dolgo, da pridejo v sleherno slovensko hiSo prekoristne knjige družbe sv. Mohorja. Doslej se je vedno vršila nabiratev udov v zimskem času, v katerem imajo ubogi ljudje najmanj zaslužka, a največ izdatkov. Iz lastne skuSnje vem, da so mi pravili Ijudje, ko sem jih nagovarjal, naj pristopijo k družbi, da nikakor ne morejo; kajti treba je sebi in deci obleke in obuvala, še kruh se bo moral kupiti, a zaslužka ni, dočim bi bilo poleti možno, ko je več zaslužka in veliko manj stroškov. Ali ne bi kazalo, ko bi se v vsaki župniji ustanovil odbor za nabiranje udov za družbo sv. Mohorja ? Ali ne bi vsak ud mesečno lažje 10 kr. plačal, kakor najedenkrat jeden gld.? Pričakujem, da bodo zato poklicani činitelji, kakor čast. duhovščina, učiteljstvo in dijaštvo, kaj več o nasvetovanem mislili ter potrebno ukrenili. Narod potrebuje v sedanjih kritičnih časih zdrave in tečne duSevne hrane, za katero skrbeti, je sveta dolžnost narodne inteligence. Fr. H. Kokorički. Postne pridige v Celovcu. Pri pobožnosti sv. glave v župnijski cerkvi sv. Ilija v Celovcu je letos izborno pridigoval od dne 20. do 28. marcija izvrsten govornik, redemptorist č. o. A. Rossler. Obširna cerkev je bila veiino natlačeno polna ljudstva, ki je z zanimanjem poslušala besedo božjo. Čast govornik je pa tudi prav dobro pogodil svojo stvar. Neustrašeno je vihtel svoj ostri meč nad brezverstvom in nenravnostjo; upletal je jako umestno času in kraju primerne vzglede iz človeškega življenja, in poslušalec bi se ne bil utrudil, če bi ga bil poslušal tudi cele ure. Ni mi namen podati cenjenim bralcem vsebine njegovih govorov, omenil pa bi le rad nekaj besedij iz predzadnje pridige, ki so zelo značilne za sedanji čas. Govoreč in povdarjajoč, koliko se greši dandanes z narodno prenapetostjo in s tem škoduje lastnemu in lujim narodom, rekel je med drugim tudi sledeče: «Ne zadostuje k izveličanju. da se pri vsaki priliki bahaš s svojim nemštvom, češ: «Jaz sem Nemec, jaz se ne bojim nikogar, le Nemec \e kaj vreden itd.>; ne, tvoje nemštvo ti ne bode pomagalo k izveličanju. Jaz sem tudi Nemec in ponosen sem na svojo narodnost; toda jaz sem ob enem tudi katoličan, in le, ker sem katoličan, smem upati izveličanje. Da sem pa Nemec, iz tega nikakor ne sledi, da moram zato sovražiti Ijudi druge narodnosti. Kaj more kdo zato, da je rojen v tej ali oni deželi, da govori ta ali oni jezik? Vsak jezik \e dar božji in zato se ne sme zaničevati. Vsakdo ima pravico veseliti se svojega materinega jezika. VpraSam vas: Ali je bil Kristus Nemec, ali so bili apostoli Nemci? Torej ne Nemec, ampak Kristus me bode izveličal». Tako je govoril mož, ki je trd Nemec, mož, ki pa je poln katoliškega, pravičnega duha in ki se rarna po besedah sv. pisma: «Kar nočeš, da tebi drugi store, tega tudi ti njim ne stori*. Te lepe besede govornikove naj si zapomnijo zlasti tisti Slovenci, ki vedno sanjarijo o blaženi nemSčini in zaničujejo svoj raaterin jezik. Prej se bodeS izveličal, ako ostaneš veren Slovenec, kakor pa, če postatieš brezbožen nemškutar. Isti Bog je ravno tako vstvaril Slovenca, kakor Nemce, in nikjer ni zapovedal, da se mora Slovenec poprej zapisati za Nemca, predno hoče priti v nebesa. Omenjeno pobožnost sv. glave v tukajšnjem stolnem mestu so upeljali verni predniki sedanjih brezbožnih Celovčanov, ko je razsajala tukaj strašna kuga. V prejšnjih stoletjih je pač koroško Ijudstvo bolj zaupalo v Boga, kakor dandanašnji. To pa velja o nemškem delu naše dežele; zakaj slovensko ljudstvo je, koder še ni preveč okuženo po nemškera duhu, še vedno verno in nadkriljuje v tem oziru svoje sodeželane. Koroška nam pač daje najjasnejši vzgled, kako pogubonosne posledice ima ponemčevanje. Nikjer se ni tako pridno zatiral in ponemčeval slovenski trpin, kakor ravno na Koroškem. Vse moči so se uporabljale le v ta nekrščanski in barbarski namen, prvo in najpotrebnejše — sv. vera pa se je zanemarjala. Znano nam je iz zgodovine, kako verno, pobožno in nravno ie bilo koroško ljudstvo v prejšnjih stoletjih; to nam pričajo še dandanes mnogoštevilne cerkve in kapelice iz prejšnjih stoletij. In mislim, da ne sodim napačno, ako dodam besedam: «Naši predniki so bili zvesto udani Bogu» še trditev: «bili pa so tudi takrat še značajni in neomahljivi Slovenci». Torej z narodnostjo so prodali večinoma tudi svojo vero. Ali nam ne potrjujejo te resnice naši mnogoštevilni nemškutarji in odpadniki? To resnico naj si zapomnijo izdajice, ki vedno trobijo v tuji rog! Mili darovi za družbo vednega češčenja: Stolna cerkev v Mariboru 30 fl., Selnica 8 fl., dve dobrotnici 2 fl., Pameč 5 fl. 80 kr., č. g. Planinšek Jakob 1 fl., Dramlje 8 fl. 42 kr., Kebelj 25 H, Vojnik 40 fl., Negova 4 fl. 11 kr., Sv. Martin na Paki 5 fl. 10 kr., Širje 4 fl. 20 kr., Sv. Lovrenc na Dravskem polju 8 11. 50 kr., Sv. Peter pod Sv. gorami 7 fl. 50 kr.