to mogoče zasledovati tudi drugod; z upadom rimske mestne civilizacije propada tudi ta pojav javnega življenja rimskih mest, zato ne preseneča, da si je avtorica izbrala za zgornjo časovno mejo dioklecijansko obdobje. Poleg naštetih odlik knjige je treba tudi poudariti, da je to prvo monografsko delo, v katerem so izčrpno prikazane vse oblike privatnega donatorstva za določen del rimskega impe- rija, v tem primeru štirih afriških provinc, na podlagi v celoti zbranega in predloženega gradiva. Želimo si lahko le, da bi bilo takih del še več. Na aktualnost tovrstnega študija in možnost obravnavanja teme z različnih vidikov je pokazala že knjiga H. Jouffroy, La construction pubtique en Italie el dans I'Afrique romaine (Strasbourg 1986), ki je izšla nekaj let prej in jo je Wesch-Klein tudi že upoštevala. Marjeta ŠAŠEL KOS Christer Bruun: The Water Supply of Ancient Rome. A Study of Roman Imperial Administration. Commentationcs Humanarum Litterarum 93. Socictas Scientiarum Fennica, Helsinki 1991. 455 strani. 93. zvezek finske serije Commcntationes Humanarum Litte- rarum prinaša obsežno razpravo o vodni oskrbi Rima in njegove okolice od Avgustove dobe do dinastije Severov. Izjemno analitično delo celovito prikazuje načine vodne pre- skrbe in njeno administrativno ureditev. Vodilna misel knjige je. da način organizacije preskrbe z vodo veliko pove o določeni družbi. Avtor zato razpravo zastavlja in extenso\ loteva se povsem tehničnih vprašanj, kot je gradnja akveduktov, obravnava nadzorstvo nad razdeljeva- njem vode ter zasebne in javne uporabnike vodne napeljave, vzporedno s tem pa osvetli vlogo oblasti pri financiranju vodne preskrbe. Drugo poglavje, ki sledi uvodni predstavitvi teme v prvem poglavju, je prikaz in hkrati primerjava relevantnih literarnih, epigrafskih in arheoloških virov. Osrednji literarni vir, na katerega se opira celotna Bruunova razprava, jc spis De aquae duetu urbis Romae, ki ga datiramo približno v leto 1(H) po Kr.. njegov avtor pa je Sex. lulius Frontinus. Zanimiv je cursus honorum tega nedvomno vplivnega in uspešnega poli- tika, ki jc užival nenehno naklonjenost petih cesarjev, od Vespazijana (morda še prej) in vse do Trajana. O njem zagotovo vemo, da jc bil po rodu iz narbonenske Galije; kariero je začel kot vojak (med drugim se je udeležil Domiei- janovih vojnih pohodov in bil nato proconsul Asiae). Pod cesarjem Nervo je kot bivši konzul postal I. 97 curator aqua- rum. Zakaj jc bila Frontinu, ki jc bil pozneje še dvakrat konzul in tudi avgur. podeljena ta služba, ni povsem jasno. Morda je imelo pri tem odločilno vlogo njegovo geografsko znanje, ki si ga je pridobil kot vojak. Vemo tudi, da je bila tedaj že v načrtu gradnja novega akvedukta (dokončan za časa Trajana, I. I()9). Frontinova raprava l)e aquae duetu urbis Romae jc nepre- cenljive vrednosti za razumevanje vodne oskrbe Rima, hkrati pa edini vir, ki nam osvetli sistem uprave nad vodami. Po mnenju Bruuna spis ni zgolj tehnični priročnik, kot se navadno misli in kot ga jc označil tudi Frontin. pač pa gre za literarno delo z določeno ideologijo v ozadju, ki je očitna zlasti na mestih, kjer sta omenjena Nerva in Trajan. Zagotovo gre za večplastno delo, ki ga jc, kot meni Bruun, potrebno kritično analizirati v luči novejših epigrafskih in arheoloških virov. Druga skupina virov, ki so hkrati tudi najpomembnejši primerjalni material za Irontinovc podatke, so napisi na svinčenih vodovodnih ceveh, navadno reliefne izdelave. V Rimu in okolici je bilo najdenih precej takih cevi; gre za t i. fistulae. na katerih so osebna imena, zapisana v rodilniku. Kol so do nedavnega domnevali prozopografi in topografi, naj bi ta označevala lastnika vodne napeljave. Bruun ugotavlja, da je rodilnik mogoče razumeti na dva načina: ali (suh curu) illius označuje uradnika, odgovornega za javna dela, ali pa lex officina) illius pomeni lastnika delavnice, ki je gradila vodo- vodno napeljavo. Zanimivo je dejstvo, da v nekaterih primerih, v katerih se pojavlja ime vladarja, ne gre vselej za njegovo zasebno vodo- vodno napeljavo, četudi Frontin omenja, da jc bila voda v Rimu razdeljena med tri uporabnike: sub nomine principis, privatis usibus. publicis usibus. Vemo namreč, da so cevi z vladarjevim imenom oskrbovale z vodo tudi Trajanove terme in castra praetoria. V tem primeru bi bilo napis bolje razlagati kot (ex indulgentia) imperatoris. 3. in 4. poglavje Bruunove razprave obravnavata razdeljeva- nje vode v Rimu. Frontin pripoveduje, kako so akvedukti oskrbovali z vodo različne mestne predele, vendar so arheolo- ški viri. ki bi nam pomagali rekonstruirati distribucijsko omre- žje. zelo skromni. Zastavljajo se še vprašanja o gradbenem materialu takega omrežja. Znane so tri vrste: beton, terakota in svinec. Zlasti slednji je pomemben, saj nam najdbe svinčenih cevi pomagajo raziskati razvejenost uporabe svinca in s tem povezanih znanih tveganj zastrupitve. 5. in 6. poglavje avtor namenja vprašanju, kako jc vladarska hiša skrbela za nadzor nad vodami, t. j. kakšna je bila admi- nistrativna ureditev vodne preskrbe. O nadzoru nad vodami nimamo popolne slike, saj viri ne ponujajo kake celovite razlage. Vemo. daje bil prvi curator aquarum v Rimu postav- ljen 1. 11 pr. Kr.. ko je senat sprejel tudi vrsto odredb v zvezi z vodno oskrbo. Frontin navaja 16 takih nadzornikov, v glavnem nekdanjih konzulov. Splošno sprejeto mnenje je. da so ti curatores, ki jih je postavil senat, vodili upravo akveduk- tov še po Frontinu. Z gotovostjo lahko rečemo tudi. da je bila uprava na tem področju organizirana manj strogo, kot se navadno misli. Ugotovimo lahko, da za kako leto sploh ni bil izbran curator, včasih pa sta bila v tej službi dva. Bruun se na tem mestu natančneje ukvarja z vprašanjem, kakšen značaj je imela služba nadzornikov. Frontin omenja, da so se od cesarja Klavdija naprej ukvarjali z upravo akveduktov prokuratorji. Sprva so bili to cesarski osvobojenci, kasneje pa večinoma equites. 7. poglavje nadaljuje temo o prokuratorjih, ki jo tokrat še podrobneje osvetli z analizo devetih krajev zunaj Rima. kjer se imena prokuratorjev pojavljajo na fistulah. Njihovo delova- nje datiramo v čas od Domicijana do Marka Avrclija (nekateri morda sodijo celo v čas Karakalc in Elagabala). Razen z eno izjemo so vsi cesarski osvobojenci. Zanimivo jc, da se eden od njih, Hebrus (iz Trajananovega časa), pojavlja na fistulah v petih različnih krajih. V 8. poglavju avtor raziskuje izdelavo fistul. Gre za po- drobno raziskavo, kakršne doslej še nismo imeli; v njej jc namreč poimensko navedenih nad 450 obrtnikov, ki so izdelo- vali svinčene cevi. Ti t.i. plumbarii, katerih imena nam prina- šajo napisi na fistulah, so bili eni izmed najštevilnejših rimskih obrtnikov. Zanimivo je. da imajo plumbarii zelo pogosto gcntilno ime vladarja, kar po mnenju Bruuna dokazuje, da so bili v tej obrti posebno zaželeni cesarski sužnji in osvobojenci. V sklepnem poglavju knjige so še trije krajši dodatki; prvi obravnava rokopisno preoddajo Frontinovcga spisa, drugi se ukvarja z vprašanjem, kolikšno vrednost jc imela rimska mera quinaria, tretji pa navaja še nekaj domnevnih nadzornikov nad vodami. Knjigo zaključuje obsežna bibliografija, ki ji sledita še indeks antičnih literarnih, epigrafskih in drugih virov ter seznam osebnih, geografskih, topografskih in stvarnih imen. Delo odlikuje zelo široko izhodišče, kar jc zanimivo za zgodovinarje, filologc in arheologe, pa tudi vse, ki bodo morda segli po knjigi. Dragica F A RJA N II. Devijvcr: The Equestrian Officers of the Roman Imperial Army. Vol. 2. Mavors, Roman Army Researches 9. Franz Stciner Vcrlag, Stuttgart 1992. 354 strani, več ilustracij. Enako kol prvi del je tudi pričujoči drugi del izbranih Dcvijvcrjevih člankov, ki se nanašajo na rimsko vojsko, izšel v seriji Mavors, kjer so med dosedanjimi osmimi zvezki i/šli že tudi izbrani spisi o rimski vojski avtorjev I Birleya, M. Speidla. (i. AluMdyja in A. Mocsyja. Serija z značilnim imenom Mavors (stara latinska oblika imena boga Marsa) je posvečena izključno študijam o rimski vojski. Izdaja jo eden najuglednejših poznavalcev zgodovine rimske vojske, M.P.