Poštnina plačana v gotovini. Leto 1925/26, št. 10-/11. junij, julij. VSEBINA Kastilijonska lilija 109. — Boris Zoranov: Zopet doma 110. — R. Trnovčan: Kadar so jagode zrele 111. — Krizostom: Imel je sveti Frančišek ovčico... — Križarji 112. — R. Trnovčan: Kako je pri nas 114. — Jožef Bergant: Pozdrav Orličev Prevzvišenemu 115. — Deklamacija 115. — Lojze Prelovec: Kdaj bom postal pravi junak 118. — L. Pahor: Štirje temperamenti 120. — R. Trnovčan: Kako je prišel Peterčev Ivan med Orliče 124. — Planinstvo 128. — Vida Primčeva: Ob spominih ... 129. — Žane Ožem: Odmor 130. — Br. E.: Pomladna 131. — Ivan Langerholc: Pisatelj hočeš biti. (Dalje.) 132. — Štefan T.: Orlič Pavlek. (Konec.) 133. — Prof. Fr. Pengov: Kanarček. (Dalje.) 136. — Br. E.: Prizor na vrtu. — Zaželijena pomlad 138. — Za bodrilo in razvedrilo 139. Vesela pošta br. Nardžiča. Ježica. Cenj. br. Antel Prejmite prvi pozdrav od ježenskih Orličev. No-beden se še ni oglasil od nas, pa vendar še nismo zaspali. Telovadimo vsako nedeljo po drugi sv. maši. Nižjega naraščaja nas je okoli 14. Sčasoma nas bo že več. Za vaditelja imamo br. Fr. Dovča. »Orliča« imamo skoraj vsi naročenega. Vsakokrat ga nestrpno čakamo. — Vsem Orličem Bog živil Dovč J. Dragi g. Ante! Pošiljamo Vam in vsem Orličem pozdrave iz Maribora. Pri nas imamo redno telovadbo dvakrat na teden; vsako soboto pa imamo sestanek v »Našem domu«, kjer je zbirališče vseh katoliških dijakov. Tehnični vodja naraščaja je br. Modrinjak, duševni pa br. Jurčec. Članov - dijakov nas je nad 60, »Orliča« dobiva 30 članov. Sami pa izdajamo svoj list »Naš glas«, ki ga pišemo. Urejuje ga br, Petanič, piše pa br, Murko, ki list tudi ilustrira. Predavanja ima pri nas včasih kak gospod profesor ali kak č. g. duhovnik, včasih pa predava kdo iz naše srede. Imeli smo tudi skromno »Krekovo in Slomškovo proslavo«. Pri tem predavanju so predavali dijaki sami. Pri vsakem sestanku je tudi nekaj deklamacij. Bog živil Naraščajnik »Dijaškega Orla«. Št. Ilj v Slov. goricah. Spoštovani br. Antel Iz Št. lija se nihče ne oglasi, kakor bi nas nič ne bilo. Pa nas je vendar precejšnje število, samih krepkih in vztrajnih Orličev. Čitam rad lepe povesti in zgodbe. Vsak mesec željno pričakujem naš naraščajski list. Jaz sem že štiri leta ministrant. Letos bomo imeli pri nas sv. birmo; tudi jaz bom šel k birmi. — Končavam moje kratko pisemce ter Vas vljudno pozdravljam. Bog živi! Mirko Pestiček. Jamski. — Moj najboljši nasvet, ki je preizkušen in najuspešnejši: piši malo in to zelo premišljeno. Velja za poezijo in prozo. Studenec je najbolj piten v gorah; reka služi že v druge namene. Izbirajl Malo sem že porabil. Čitaj multum, non multa, pa boš obogatil misli in okrasil slog! — Na svidenje. Ljubljana. — Č. g. Ante! Ker niste prejeli od nas še nikakega sporočila, Vam pišem jaz par besedi. Stara sem 15 let in hodim k mladenkam Krakovo-Trnovo. Nas je 30 Orlic. Imamo zelo dobro in prijazno načelnico, s. Danico Pavličevo. Zelo jo spoštujemo in tudi ubogamo, ker nas nauči mnogo dobrega in poučnega za sedanje in poznejše življenje. Telovadbo imamo v telovadnici I. deške ljudske šole na Grabnu vsak četrtek od 6. do 'AS. ure zvečer. Tudi k sestankom, katere vodi č. g. kaplan Hostnik, redno hodimo. Sedaj se vse dobro pripravljamo na tekme, ki se bodo vršile v kratkem. O njih poteku poročam pozneje. Ako bo v prihodnji številki Nadaljevanje na predzadnji strani mm zum Kasfilijonska lilija. Imel sem v vazi lilijo, belo in dehtečo. Negoval in čuval sem jo, da bi jo vonjal vedno. Zaman je bila moja skrb in ljubezen. Ko sem se nekoč vrnil domov, sem našel vazo prazno, ovenelo lilijo je sestra vrgla proč. Sedaj čakam, da vzcveti zopet bela lilija, ki mi bo napolnjevala z dehtečim vonjem moj dom. Poznam pa lilijo, ki ne ovene. Saj tako sem. slišal pobožnega duhovnika, da ima ta lilija korenine na zemlji, a cvet v nebesih. Zato mi teh cvetk ne vidimo, "jih le slutimo in hrepenimo za njimi, kakor trentarski lovec, kateremu se je zahotelo triglavskih rož, pa je plačal svojo drznost s smrtjo. Romal sem v svetem letu v Rim, da vsaj vidim vrt, kjer je cvetela ta lilija, ki ima svoj cvet v nebesih. Pri svetem Ignaciju je ta vrt — grob »l ilij e kastilijonsk e«, sv. Alojzija 'Gonzage, ki je najlepše vzcvetel 21. junija 1591, po 23 letnem scmskem življenju, na godovni dan svoje smrti. Da bi Vi, moji Orliči, bili z menoj, ko sem stopal po temnih stopnicah proti sobici, kjer je živel ta božji plemič. Tu sem zopet zavonjal lilijo, pa sem se oziral, če je morebiti kje v vazi, ne — pred menoj je stal mladi grof Gonzaga in je držal v roki lilijo snežnobelo. Videl sem ga, kako mu je igral nasmeh na ustnih, lilija pa je postajala vedno večja in lepša. Že je zakrila svetnika in bil sem v vrtu samih cvetov in odmevalo je petje neskončno lepih melodij —------- Okrog mene pa so se stiskali mali belo oblečeni fantički, ki so prišli pod vodstvom kateheta v sobico, da se navdušijo za svojega patrona nedolžnosti. Zapeli so in zdelo se mi je, da mi odmeva melodija, ki sem jo čul prej. In ko sem radostno poslušal te otroške glasove in gledal te lilijane v nežnem razvetju, sem si mislil: koliko jih bo med njimi, ki bodo ob 23. letu še dehteli, in koliko jih bo — žal — ki bodo ob 23. letu prazna vaza — brez lilije — nedolžnosti in čistosti. ★ V čistem le srcu sreča kraljuje, srce nedolžno razveseljuje. A. Boris Zoranov; Zopet doma. Mladec, Mladenka, Orlič, Orličica. Bratje in sestrice na večer pred domačo hišo. Mladec: Moja sestrica, zopet sva doma po tolikih mesecih,-Kako lepo je tod okrog; srce mi je veselo, da smem zopef uživati domači zrak. Mladenka: Kako naj popišem veselje, ki ga občuti moja duša. Doma, zopet doma, ali je res? Kakor fata morgana se mi zdi: dom in oče in mati in vi vsi; ne — jaz sanjam. Mladec: Kako se je utrgalo koprnenje v mojem srcu po naši hišici, po potočku, v katerem smo lovili ob mesečini rake, po poljih in logih in šumečih lesovih; po naših ljudeh. -— Naši ljudje delajo z znojem, molčijo, zato jih ljubim. Mladenka: In jaz sem zahrepenela po naši cerkvici na gričku, po naši Majki, ki jo ljubim tako toplo samo doma. Ona me je vodila po potih, ki so bili včasi polna rož, da sem se bala, da nisem tudi jaz roža, katero bo utrgala zlobna roka. Ona me je zagrnila v svoj plašč in bila sem' nevidna drugim. Kako dehti mladost, a je lepo vonjajoča le v Bogu, Uvelih sovrstnic sem imela v mestu mnogot Kje so moji nageljni, roža Marija? Orličica: Sestrica, nageljčki niso tako rdeči življenja, kakor je rdeča moja ljubezen do tebe. Kaj naj bi opustila, kar bi razžalostilo tvoje srce? Mladenka: Hvala ti! (Jo objame.) V dalji zazvoni A v e Maria. Vsi štirje strme poslušajo drobljenje večernega častivca Marijinega in se zatopijo v iskreno molitev. Orlič: Jaz sem bil pa samo čuvar vajinih ovčic. Skrbno sem jih pasel, da vama pripravim veselje, ko prideta. Mojo so že prodali, vajini pa ne bi dovolil, če bi moral tudi kaj pretrpeti. Mladec: Kako si dober! (Ga objame.) Mladenka: Kam sedaj? Gozd nas kliče, lehe nas kličejo, delo raste s klasjem, raste s travo, raste, raste . .. Mladec: Jaz bom v služlbi očetovi. Mladenka: Jaz bom prvič gospodinjila ob mami. Orlič in Orličica: Midva bova pa še bolj pridna na paši, da ne bodo popasle naše pri sosedovih. Veselila se bodeva z bratcem in sestrico. Prve zvezdice so se ukresnile na nebu. Mladec; V letošnjih počitnicah moram izvršiti samo eno nalogo, in ta ne bo prelahka. Ustanoviti moram v naši srenji jato Mladcev, to je nov način orlov- s k e g a višjega naraščaja. Nekateri nas bodo prijemali, da posnemamo skavte in gozdovnike, jaz pa menim, da oni pa posnemajo turiste, ki so enaki ljubitelji narave, samo da nimajo tako strumne organizacije kot so skavti. Zato je prav, da je Orel — vsaj za nas neugnance — ustanovil organizacijo Mladcev, ki bolj ustreza naši naravi, da smo več v naravi, seveda po zimi imamo pa tudi svoj načrt in takrat ne bomo sedeli samo za pečjo, ampak bomo pridno vežbali v telovadnici telo, pri sestankih pa duha in srce. — Upam, da jih dobim vsaj 5; potem pa hajd v gozd in bomo telovadili, plezali, kurili ogenj — vmes pa rekli kako pametno, da se bo izobrazba nadaljevala tudi v naravi. To je moj orlovski počitniški program in ga bom tudi uresničil. Mladenka: Jaz tudi ne bom držala rok križem, zakaj pa sem v orlovski organizaciji, ki nam zapoveduje, da delamo v prid skupnosti v ljubezni in dejanju. Na veliki Šmaren moramo prirediti akademijo orlovskega naraščaja. Vsi smo prosti šole in zato bomo ta čas najbolje porabili na ta način. Nekaj deklamacij imam seboj za Orličice, simbolične vaje sem se tudi naučila in upam, da bo šlo. Govor bo pa moral imeti Mladec, ker njim beseda bolj pristoja. Orliči in Orličice, pripravite dobro proste vaje in pa orodno telovadbo z Mladci. Toliko moramo pokazati, da zaveje med našim ljudstvom svež duh orlovstva. Orlič in Orličica: Kako se midva veseliva, da bova smela prvikrat nastopiti v rdeči srajci in v beli oblekci. To bo za naju presrečen dan v življenju! Odidejo v hišo. R. Trnovčan: Kadar so jagode zrele. Naš Jože je jagod nabral črnih vse polno in rdečih, v mestu drago jih prodal za nekaj dinarjev blestečih. »He, Jože, kako je kupčija?« »»E, taka! Slabo sem prodal. Prav malo je manjkalo, da bi na trgu z njimi ostal!«« Zdaj šteje dinarje vsak dan in spravlja jih v kot najbolj varen, da si bo orglice kupil v Dravljah na veliki Šmaren. P. Krizostom: Imel je sveti Frančišek ovčico Imel je sveti Frančišek ovčico. Povsod mu je sledila. Kadar je Frančišek molil — je z njim molila. Kadar so bratje v koru peli, je poleg Frančiška stala in pobožno meketala. Njena volna je bila kot biser čista kot Frančiškove svete roke, kot njegovo nedolžno srce. Imel je sveti Frančišek ovčico. Do konca mu je zvesta ostala. Ko je Frančišek umrl — 'je ovčica zaspala. Bratje so jo budili, pa je niso mogli zbuditi. Frančišek je odšel v nebesa — ovčica mu je hotela slediti in z njim pred božje Jagnje pobožno poklekniti. P. Krizostom: Križarji. (Himna Orličev.) Na belih konjih jezdimo. Trdnjavo našo čuvamo mi križarji — iz davnih dni. Ali nas poznate? Prišli smo iz dežele zlate, kjer solnce božje je doma, kjer luna češe si lase, kjer zvezdice nebeške spe. Sredi bisernih gora smo mi doma. Tam stoji naš grad, ves obdan od cvetnih trat. Na belih konjih jezdimo. Trdnjavo našo čuvamo. V trdnjavi so kapele tri. V prvi solnčna luč gori — biser poleg bisera plamti. Zlata skrinjica je na oltarju — v njej Jezus — božji Kruh — živi. In v kelihu na skrinjici: predragocena božja Kri. Druga z žarom lune je ožgana, z lilijami je posejana; sredi njih — nebes Gospa, Mati našega srca, lilij vseh najlepša lilija. Tretja se kapela v zvezdni lesk je vsa odela. Za zvezdo sleherno obrazek nežen se smeji. To so naši varihi: svetniki mladi — vzori naši in božji angeli. Na belih konjih jezdimo, trdnjavo našo čuvamo mi križarji — iz davnih dni, mi vitezi Gospodovi. Pomlad mladostna komaj v nas se je spočela, a on, ki je opora naša, spreminja naša šibka dela v junaške čine. Kraljica iz nebes višine mogočno meč naš dviga. Junaštvo v mladih srcih vžiga. Mladeniči deviško nežni in angeli so poleg nas; v pravičnem boju nas bodrijo. Palme — zmage znak — in lilije v rokah držijo. Ali nas poznate zdaj? Prišli smo iz dežele zlate, kjer solnce božje je doma, kjer luna češe si lase, kjer zvezdice nebeške spe. Sredi bisernih gora smo mi doma. Tam stoji naš grad, ves obdan od cvetnih trat. Na belih konjih jezdimo, trdnjavo našo čuvamo mi križarji — iz davnih dni, mi vitezi Gospodovi. R Trnovčan: Kako je pri nas. (Pismo z onstran gora.) Zvonovi po gorah ne morejo peti, umolknili so jim glasovi v trpljenju in bedi, a mi ne moremo boli razodeti v veliki in blagoslovljeni domači besedi. Nismo sklonili glave v dnevih trdih, vsak ukoval je dušo globoko v domačo zemljo, solnca ni tukaj po naših brdih, a duše trpeče ga v sanjah zro —-------------- Le pod večer: S Svete gore zvon zadoni, v brdih zelenih zarja krvavo vzžari, a v gorah šumi kot da lesovje plaka in česa velikega, svetlega čaka — — — m Jožef Bergant: Pozdrav Orličev Prevzvišenemu. Na potu k nam, Prevzvišeni v pozdrav Vam je šumela Luša: »Ko Vi med nas prihajate, se v radosti topi nam duša.« Vi videli ste cvet bregov in drevja našega zelenje, ki solnce dne pomladnega ga prebudilo je v življenje. To cvetje vrlo, polno nad! Kje, kje so njega še sadovi! Ko gledamo ga z upanjem, nam dušo polnijo strahovi. A mi? — Mi naroda smo cvet mi cvetje smo na vrtu božjem, braniti narod in Boga z resnice hočemo orodjem. Mi hočemo! — A slabi smo. O da z močjo bi blagoslova obilnega, bogatega krepila roka nas Njegova! In da bi Vi, Vi naš pastir in trdna, krepka volja Vaša vodili nas, bodrili nas, pa mora biti zmaga naša! Potem na rajskih tratah tam, pri viru vse Resnice, Pastir najboljši zbere naj pastirja in ovčice! Urednik: Deklamacija. (Pomen in način.) Za duševni in srčni razvoj mladine je neprecenljive vrednosti: deklamacija. Rimljani in Grki so gojili to umetnost v najvišji meri. Vsi tisti, ki so hoteli nastopati v javnosti, so se v retorski (govorniški) šoli vadili v deklamiranju. Razlikujemo; recitacijo, kjer samo beremo pesmi ali odstavke daljših spisov; deklamacija pa je prosto prednašanje pesmi v govorniški obliki. Nemški pesnik Goethe pravi o deklamaciji: »Pri deklamiranju moramo zatajiti svoj prirojeni značaj in se moramo uživeti popolnoma v vlogo pesnika oziroma pesnitve.« Šele v deklamaciji občutimo veličino pesmi in je deklamacija — lahko rečemo — druga izdaja pesmi. Saj vem iz lastne skušnje, da sem ob lepi pesmi nehote začel glasno deklamirati, da sem jo bolj občuteno dojel. Kakšna naj bo torej dobra deklamacija? 1. Deklamator mora pesnitev popolnoma in pravilno razumeti. Zato mu jo mora nekdo prej razložiti. (Glej primer!) 2. Deklamator mora paziti na izgovorjavo, ki naj bo zelo razločna, ker to je tudi namen deklamiranja. — Pazi naj na pravilni besedni in stavkovni naglas, — Deklamira naj počasi, da vsi razumejo vsebino in slišijo vsako besedo. (Lepota izrazov mora priti do veljave!) 3. Geste (kazanje z rokami) naj pri mlajših deklama-torjih redno izostanejo. Poudarek deklamacije je v izrazu glasu in čuvstev, ne v gibanju s telesom. Roke naj bodo na lahno ob telesu; prsti stegnjeni; telo mirno. 4. Deklamacija naj bo prednešena z naravnim glasom, brez padca z glasom na koncu verza ali pa celo s pojočim zategljajem. 5. Deklamator naj ne gleda v strop in tudi ne v tla. Pogled naj bo v navadni višini. Kdor gleda hudo, vzbuja smeh; tudi kadar meži. 6. Ko si se pesem dobro naučil in si jo parkrat deklamiral pred svojim učiteljem, stopi korajžno pred tovariše, ali pa na oder pred občinstvo in neustrašeno pokaži lepoto deklamacije, da ogreješ z njo svoje poslušalce. 7. Ne bodi prevzeten, ako si dobro uspel in ne preziraj tistih, ki te ne dosegajo. 8. Vsakdo lahko postane dober deklamator. Čim več je težav, tem stanovitnejši je uspeh. Začeti pa je treba zelo zgodaj! Iz zgodovine vemo, da je sloviti grški govornik Demo-sten hodil na hrib in ker ni mogel izgovarjati črke »r«, si je dajal kamenčke v usta in je z vztrajno voljo odpravil to napako. O škofu Slomšku je znano, da je hodil v svoji mladosti v podružnično cerkev in tam glasno pridigal raz prižnico, da se je uril za nastop pred ljudmi. Neki učitelj na Dolenjskem je uvedel v šoli v 4. razredu deklamacije in govorniške vaje in so bili otroci tako navdušeni, da so ga vedno moledovali, da bi smeli nastopati z deklamacijami. Uspeh je bil zelo lep. Za zgled, kako se morate pripravljati na deklamiranje, naj vam navedem Otona Župančičevo pesem: M Barčica. 1. Plavaj, plavaj barčica srebrna, po zelenem morju! E j, na barčici sedijo fantje, trije fantje mladi. 2. Trije fantje pojejo mi pesem, pesmico prelepo: »Plavaj, plavaj, barčica srebrna, po zelenem morju! 3. Tam za morjem, za zelenim morjem tam so zlata polja, pa za polji, za poljanami nam šume lesovi. 4. Trije fantje, trije fantje mladi nimamo domovja ne družine, pa domövje naše zdaj bo onkraj morja . .. —« Najprej ti moram povedati o pesniku, da je bil O. Župančič rojen 23. januarja 1878. leta na Vinici v Beli Krajini in da živi sedaj v Ljubljani. Kot pesnik je odličen, a v svojih nazorih je večkrat protikatoliški. »Barčica« je priložnostna lirična pesem. Trije fantje se vozijo po morju in gredo iskat sreče in denarja v deželo zlata, v Ameriko. Zgodba slovenskih izseljencev! Pesem nas zgrabi togo, mi občutimo slovensko bol: doma ni prostora za vse, tujina mora biti nekaterim domovina. Ko imam sedaj to misel, ko pesem razumem, tedaj se jo začnem učiti, da s čuvstvom deklamiram in res to s svojim deklamiranjem tudi v drugih vzbudim. Zato moraš paziti, da ne »drdraš« kar tjavendan, ampak poudarjaš glavne misli bolj s povzdignjenim glasom, drugo pa navadno. Za primer sem ti napravil znamenja za besedni poudarek s črtico nad zlogom, stavkovni poudarek je tiskan razprto, glavni poudarek pa debelo. Naučiti se pa moraš pesem dobesedno in gladko! Ako boš po taki pripravi stopil pred občinstvo, si lahko siguren lepega uspeha. Kdor je z odličnim uspehom dovršil deklamatorsko šolo, le tisti se sme nadejati, da bo imel dober uspeh tudi kot govornik. 0 tem bo pa poročala »Mladost«. lllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllHIIIIIIIIIIIIIHIIIIIlllllllllllllllllllllllllip Bratci in sestrice! Takšno bodi Vaše veselje in delo v počitnicah! Zavedajte se: Orlovski prapor mora visoko v s plapolati po celi Jugoslaviji inv to pomagajte vi — naša nad a in pomagal bo Bog — naša zmaga! Lojze Prelovec: Kdaj bom postal pravi junak? Ko opazujete velike in močne fante, bi bili taki radi tudi vi. Ako poznate kakega prav močnega, kako hrepenite tudi vi po taki moči, da bi se vam vsi čudili. Kako strmite, ko prvič slišite o slavnem Kolumbu, ki se je podal na pot po neizmernem morju, da najde nov svet. Ni vedel, ali bo v resnici našel, kar je pričakoval, celo. tega ne, ali se bo še kdaj vrnil domov. Kakšen pogum, in tudi kakšna sreča! Posrečilo se mu je, odkril je Ameriko, užival bo slavo do konca sveta. In Napoleon! Ker je bil tako izvrsten vojak, sp je kmalu povzpel na poveljniška mesta, vodil je svoje vojake v boj in povsod zmagoval nikdar premagan. Postal je cesar Francije in še drugih dežel, vso Evropo je obvladal in strahoval. Njegova slava nikdar ne bo pozabljena. Kdo ne bi bil rad tak junak, o katerem bodo vsi govorili in ga občudovali? Vsak mlad fant hrepeni po slavnih, junaških dejanjih. Ampak, kje najti dovolj prilike za tako imenitna dejanja? Vsakdo ne more odkriti Amerike, ker jo je že Kolumb in je le ena. Vsi ne morejo biti Napoleoni, ker ni prostora za toliko cesarjev. Če pogledamo še druge stvari: saj že vse imamo, kar je imenitnega in kaj vrednega, ničesar več ni mogoče iznajti. Ničesar novega si več ne izmisliš, pa če misliš sto let noč in dan. Železnice, avtomobile, ladje, vse že imamo, celo zrakoplove, da vozijo po zraku. Kaj bi še dalje našteval! In vendar mladi fantje vseeno ne smejo izgubiti upanjp. na velika dejanja. Poglejmo, če ni še kje drugod ugodna prilika, da postanejo pravi junaki. Ako ne morete biti junaki kakor iznajditelji, učenjaki, pisatelji in podobni slavni možje, pa ste lahko junaki sami za sebe. To je še najpotrebnejše in prvo junaštvo. Vsi tisti slavni možje, ki jih občudujete, kadar o njih berete, so najprej morali postati junaki sami do sebe, šele potem so zasloveli med svetom. Kdor hoče biti pozneje, v odrasli dobi junak, se mora vaditi v junaških dejanjih že v zgodnji mladosti. Najboljša vaja za junaška dejanja je utrjevanje volje. Pa kaj je to? Čudno se vam morda zdi: utrjevanje volje, kaj naj to pomeni? Ako utrjujejo kakšne zgradbe: mostove, poslopja, ceste, to že lahko razumete. Ali utrjevati voljo, to se sliši malo bolj čudno. Z besedami se da sicer učeno razložiti, a se vendar težko razume. Na nekaterih zgledih pa boste takoj videli, kaj je utrjevanje volje. Ako te mati pusti doma za variha malemu bratcu in ti reče, da ne smeš iz hiše ven k drugim otrokom, da bi se z njimi igral, tedaj bomo videli, kaj boš storil in ali imaš kaj trdne volje. Ako ubogaš, kakor ti je naročeno in ne greš igrat se z drugimi, čeprav te še tako vabijo in tudi tebe zelo mika, imaš močno, trdno voljo. In če hočeš to močno voljo tudi na zunaj pokazati, rečeš: ne grem z doma, raje ubogam! Taka beseda je znamenje močne, junaške volje. Ako veš, kje mati hrani sladkor in te mika skušnjava, da bi ga vzel nekaj koščkov, pa se le premagaš in se ga ne dotakneš, spet pokažeš, da imaš trdno voljo. Majnika greste iz šole na izlet. Lep, solnčen dan je in solnce že toplo pripeka, da vam je hudo vroče in grlo od žeje vedno bolj suho. Pridete do hladnega studenca in zdaj bi se radi napili, da bi bilo konec žeje. V šoli so vam pa povedali, da je zelo nevarno piti mrzlo vodo, kadar ste razgreti, Kaj bo zdaj? Kdor ima močno voljo, bo slast po vodi ukrotil in ne bo takoj pil, naj bo še tako žejen. Počaka, da se ohladi in šele pozneje pije. Kako krepko si na ta način utrjuje voljo. Videl sem nekoč dva šolarčka, ki sta se postavila drug proti drugemu in si resno gledala iz oči v oči. Poskusila sta, kdo se dalj časa ne bo zasmejal. Tako sta se merila, kdo ima trdnejšo voljo. Vsak bi seveda rad premagal svojega nasprotnika. Ali ne tudi vi? O, gotovo, in za to, glejte, vam je najbolj treba močne, trdne volje. Ako se z veseljem in pogumom lotite kakega težkega dela in ga z uspehom dovršite, takrat se krepi vaša volja. Čim več takih del izvršite, tem močnejši boste po volji. To vam daje tudi veselje in pogum za naprej, da vedno bolj napredujete. Kadat v takih še tako majhnih stvareh s trdno voljo premagate kake težave ali skušnjave ali svoje želje, vselej dosežete lepo, junaško zmago. Zmagujete s svojo trdno voljo, ki je vaše orožje. Čim več takih zmag dosežete, tem močnejša postaja vaša volja. Le tako rastejo pravi junaki, ako si utrjujejo voljo. Ako boste že zdaj dopri-našali junaška dela, boste pozneje postali gotovo odlični junaki. Zdaj veste, v katerem junaštvu morate vaditi svojo voljo. Kadar je treba ubogati, kadar je treba izpolniti dana naročila, govoriti resnico, opraviti kakšno delo, takrat morate z močno voljo premagati svojo zaspanost, lenobo, žejo, pozabljivost, nagnenje k laži ali nepokorščini, in vaša volja bo vedno trdnejša in vsi vas bodo občudovali — junake. Tako boste Postali junaki sami do sebe in takšni postanejo pozneje tudi Junaki med svetom. Da postanete junaki, se mora vsak sam Potruditi. Potruditi se krepko in veselo. Kdo se ne bi potrudil? vendar vsak, kdor hoče kaj biti. Zato pa na delo, na junaško delo in na svidenje čez leta in leta, ko ne boste več le Orliči mali junaki, ampak veliki Orli in veliki junaki. Takrat bo vaša najlepša zmaga. Predvsem moramo biti resnični, potem šele lepi. (David). Starešina L. Pahor: Štirje temperamenti. (Donesek k samovzgoji.) Napis v grškem preročišču v Delfih se je glasil: Spoznavaj samega sehe! Zajemljivo! Še tisti, ki je prišel k vedeževalki Pitiji je bil opozorjen na to najprej: spoznaj samega sebe in boš našel najboljši odgovor za vprašanje, ki ga nameravaš zastaviti v templju. Tako se godi tudi nam. Mi bi radi dosegli včasi kaj velikega, pa ne moremo in smo žalostni. Ako bi poznali sebe, ako bi poznali svojo naravo, bi pa videli, da nam to sploh ni mogoče in bi se zadovoljili s tem, kar sploh doseči moremo. Vsak mora torej opazovati samega sebe odkrito in brez olepša-vanja in bo prišel do zaključka, da se ob gotovih dogodkih, vtisih, hvalah, grajah, jezi, ošabnosti zadrži vedno nekako enako, da je torej nekaj stalnega v njem. To nekako stalno razpoloženje naše duše napram zunanjim vtisom imenujemo temperament. Že stari narodi so razločevali štiri vrste temperamentov: kolerični, sangvinični, melanholični in flegmatični temperament. Koleričen temperament je hiter, odločen in globok; sangviničen je nagel, vihrav in površen; melanholičen je počasen, resen in globok; flegmatičen je počasen, spravljiv in mu je vse eno. Zanimalo bo gotovo vsakega Orliča, kakšen temperament ima on. Vendar jaz niti najmanj ne nameravam zadostiti Vaši radovednosti, marveč Vam hočem dati nekaj navodil, kako lahko spoznate svoj temperament. Vedeli boste, kako se morate vzgajati in pa kako pravičneje boste sodili potem svoje orlovske bratce, ako so morda počasni, ker včasi sami niso toliko krivi, ampak njihov počasni, flegmatični temperament. I. Kolerični temperament. Kolerik je vsled vtisa hitro in močno vplivan. On. takoj zavzame svoje stališče. Vtis je globok in ostane dolgo v njem, A. Solnčne strani. 1. Kolerik ima zmisel za velike stvari. On hoče doseči in doseže vedno kaj velikega. Korak kolerika je odločen in v prvih vrstah. Pogled kolerika je jasen, nekoliko oster (Napoleon!) ognjevit. 2. On jasno misli, je navadno tudi dobro nadarjen. 3. Ima odločno voljo. Se ne boji težav in so mu le-te v priliko, da napne vse svoje sile, da doseže svoj cilj. Malodušen ni nikdar. 4. On hoče biti vedno gospodar položaja in vladati nad drugimi. On je rojen organizator. 5. On je zelo ponosen in ne prenese ponižanj. Zato nima mnogo prijateljev in še te si odbije s svojo močno naravo. 6. Kolerik je zelo delaven. Svoje stanovske dolžnosti vrši redno in točno. On ne more biti brez dela. Je zelo vztrajen in ima uspeh. V svojem govorjenju je kratek in določen. Kolerik molči kot grob. B. Senčne strani. a) On se smatra za nekaj posebnega in je ošaben. b) Je zelo trmoglav. On misli, da ima vedno le on prav. Zato se preveč zanaša samo nase. Pomoč drugih odklanja in zato tudi ne moli in ne prosi za božjo pomoč. On misli, da bo skušnjavam kljuboval sam s svojo lastno močjo. c) Kolerik zaničuje svojega bližnjega. Vsak mu je preneumen in preokoren. č) Kolerik je častiželjen. Tekmeca zasleduje tudi z nedovoljenimi sredstvi. d) On je zelo razžaljen, ako ga kdo poniža. e) Kolerik je močno vdan jezi, ako mu ne gre vse po volji. f) Kakor je odločen, tako je tudi hinavski, zlasti tedaj, kadar noče pripoznati svojih slabosti. g) Kolerik ima dve glavi in eno srce. On je bolj človek razuma, nego srca. On se ne vdaja čuvstvom, ampak trezno presoja položaj. C. Vzgoja. 1. .Orlič koleričnega temperamenta mora gojiti močne, načelne misli, po katerih uravnava svoje življenje. Je lahko samo ena misel, ki mu bo zvezda vodnica skozi vse življenje, Kolerični sv. Ignacij je imel ta stavek: 0. A. M. D. G. — Vse v večjo čast božjo! 2. Kolerik ne sme iskati v svojem delu samega sebe. Prvi je Bog, drugi so pa ljudje, katerim mora služiti po besedah Gospodovih: »Kdor hoče biti prvi med vsemi, naj bo služabnik vseh«. 3. Boj proti ošabnosti in jezi. Vzgoja se mora vršiti samostojno. Ubogati predpostavljene, četudi gre to zelo težko. — Orlovska organizacija mu nudi mnogo prilike, da svoj kolerični temperament najbolje razvije, ker on je določen za voditelja v organizaciji in je vedno najbolj požrtvovalen delavec, ako se je prav spoznal in prav vzgojil. II. Sangvinični temperament. Sangvinik hitro sprejema vtise, hitro je razdražen, vendar to razpoloženje traja le kratek čas. A. Solnčne strani. 1. Sangvinik je vesele, malo poskočne narave, zelo družaben, ima polno humorja in je ljubezniv z vsakim. 2. Je zelo postrežljiv in vidi takoj bližnjega v stiski in mu hitro pomaga. V nesreči sočuvstvuje z njim. 3. On lahko opozori druge na napake, ker je obziren in mu nihče ne zameri. Ako ga kdo vjezi, kriči, a ko se je izkričal, je zopet dober in vse pozabi. 4. Je zelo ubogljiv, odkritosrčen in ne kljubuje. 5. Sangvinik vedno vidi življenje od svetle strani, zato mu je življenje lahko. Težave prezre in ako ga obide žalost, se kmalu potolaži. 6. Najlaže spreobrneš sangvinika, a tudi najprej je on žrtev zapeljivca! B. Senčne strani. a) Sangvinik je površen, ni globok. Zato mu prijajo predvsem lahka dela, dasi misli, da je veliko in dobro napravil. b) Sangvinik je zelo nestalen. Razpoloženje se v njem menjava kot slike v kinu. Nazori so vedno drugačni. Kar sedaj zagovarja, bo čez nekaj časa obsojal. On ljubi zlasti spremembo. On je kakor otrok, ki se kmalu naveliča igračke in hoče drugih. c) On polaga preveliko važnost na zunanjost. Sangvinik vidi vse, sliši vse in govori o vsem. Je zelo zgovoren do ne-utrudljivosti. č) On rad zasmehuje druge, a ne iz zlobe. Hitro vzplamti, a enako hitro ugasne. d) Je zelo dostopen za pohvalo in se rad laska drugim. Se rad vdaja praznemu sanjarjenju, se hitro zaljubi in je ljubosumen. e) Žrtev se boji in se jim izogiba. Ima dober tek in fin okus. f) Njegove sodbe so zelo lahke in netočne. Kar on pod- vzame, se navadno ponesreči. g) Sangvinik je zelo raztresen zlasti pri molitvi, za dobro se vname, pa kmalu popusti. C. Vzgoja. 1. Sangvinik se mora navaditi na trezno mišljenje. Vedno se mora vprašati: Ali je prav tako? 2. Sangvinik goji zlasti ljubezen do bližnjega, pokorščino, odkritosrčnost, veselost duše. Boriti se mora zlasti proti čutnosti in prijateljstvu, ki izvira iz te slabosti. 3. Premaguj se v vsakdanjih stvareh. Drži red in delaj vztrajno! III. Melanholični temperament. Duša melanholika je otožna, zunanji vplivi ne napravijo močnih vtisov, kateri pa dolgo ostanejo v duši, ki vedno in vedno razmišlja o njih. A. Solnčne strani. 1. Melanholik vedno »tuhta«. Hodi okrog, a misli njegove so znotraj, v njem. Kar misli, to čuti tudi s srcem. On je človek hrepenenj, pesnik. On ljubi samoto in tihoto. 2. On ljubi zlasti Boga in je srečen, kadar se je vtopil v molitev. 3. Melanholik ima mnogo sočutja z drugimi in jim rad pomaga. B. Senčne strani. a) Melanholik je nezaupljiv in poln predsodkov. b) Razžaljenja ne pozabi hitro, ker vedno o tem razmišlja. c) On vidi vse črno. Vedno toži in pri najmanjši bolečini se razburi in govori samo o njej. č) On se težko zaupa in sploh ne najde besedi za to. d) Melanholik je bojazljiv. Zato ostane rad v zadnjih vrstah. Je počasen v mišljenju, govorjenju in pri delu. C. Vzgoja. 1. Imeti mora zaupanje v Boga in veliko ljubezen do križev. 2. V težavah si mora vedno reči; Saj ni tako slabo, kakor si ti misliš. Ti vidiš črno, kjer je v resnici belo, 3. Melanholik mora redovito delati. Delo ga bo storilo zadovoljnega. 4. Melanholik naj ne razmišlja o napakah drugih, ker to mu da mnogo posla in napravlja žalost. 5. Ukloni naj se rad volji predstojnikov! IV. Flegmatični temperament. Teh je manj, zato ga bom tudi hitro »rešil«. Flegmatik dojema vtise počasi in se nič ne razburja. Njemu je za zunanje dogodke navadno vseeno. On najraje počiva in je vesel, ako ga drugi pustijo v miru. Ciljev nima visokih. Je pa plemenit in ni nikomur vsiljiv. Dela počasi, vendar ne preveč. Vzgoja. Flegmatik naj se drži družbe, da omili svojo naravo in postane tako živahnejši. * Takšni so ti štirje temperamentni možje. Vsak naj jih malo bolj pogleda, da bo spoznal, kdo je njegov vzornik in naj skuša, da bo upošteval to, kar sem napisal o vzgoji posa-' meznega temperamenta. Vendar pa je tako čistih temperamentov zelo malo v življenju in sta navadno dva pomešana in je eden odločivnejši. Kdor pa je sebe prav spoznal, ta zida na trdnem temelju. In koliko več prave ljubezni in obzirnosti bo tudi potem med vami, bratci in sestrice! Kako je prišel Petercev Ivan med Orliče? V zvoniku je zapelo silno in mogočno, kot da je razmajal zvonove vihar in jih navdihnil v zmagovito pesem. Cerkvena vrata so se odprla in iz cerkve so se vsuli ljudje. Najprej fantje, za njimi možje in zadnje ženske in otroci. Prostor pred cerkvijo se je stemnil od množice, ki se je pa kmalu razgrnila na vse strani. Fantje so prvi odšli preko vasi, možje počasi, svečano za njimi, puhajoč vsak iz svoje pipe. Tudi ženske so se porazgubile, le nekaj stark je še ostalo pri cerkvi. Ves teden se niso videle in imajo si toliko povedati. .. Večina otrok je že zginila za hišami, odkoder se je čulo glasno kričanje, drugi so se pa počasi pomikali proti Domu. Peterčev Ivan je stal neodločen pred cerkvijo. Solnce je bilo že visoko in nobeno nedeljo ni bil pred mrakom doma, čeravno je imel od cerkve do doma par korakov. A danes ni vedel, kam bi šel. Pavličev Vinko je stopil k njemu. »Koga čakaš?« »Ne vem!« »Pojdi z mano!« »Kam?« »K Orličem. Telovadbo imamo.« Ivan je pomislil. Orliči! O Veliki noči jih je občudoval, ko so stopali kot vojaki. In srajce, rdeče srajce, te so ga bodle v oči. Ni dolgo pomišljal. »Grem!« »Dobro!« se je vzradostil Vinko. Odšla sta proti Domu. Molčala sta. Ivanu je vstajalo pred očmi kot nekaj svetlega, radostnega. Bilo mu je pri duši jasno, da bi zavriskal. Vinko je pa premišljeval, kako bo povedal gospodu kaplanu, da je pripeljal novega Orliča. »Ti,« je prišlo nenadoma Ivanu, »kaj, če me ne bodo marali?« Vinko je osupnil. Za hip mu je upadlo srce, nato se je razjasnil in odločil: »Bodo te! Jaz bom govoril!« Stala sta pred Domom. Ivanu se je zdel velik kot cerkev in še svetejši. Obstal je in s strahom pregledal vso veličino in lepoto. Vinko ga je pa prijel za roko in vstopila sta. Ivan se je spomnil na Miklavžev večer. Takrat je bil prvič v Domu. Zdaj se je hotel razgledati po njem, a Vinko je odprl vrata v dvorano in obstala sta na pragu. Vesel krik jima je zagrmel nasproti. Ivan se je razgledal. Vse se je gibalo, skakalo in tekalo. Sredi dvorane je stal gospod kaplan, vzravnan in visok, lahno se smehljajoč kot v šoli, kadar razlaga krščanski nauk. Ivanu je narastlo zaupanje. Zdaj je uzrl vaditelja, Menartovega Franceljna. Razveselil se je. »Zdaj bom gotovo sprejet, Francelj me pozna, saj mi je obleko napravil za Veliko noč.« Tedaj se je gospod kaplan ozrl in ga zagledal. Z dolgimi koraki je pristopil in Vinko mu je dejal: »Tale se bo tudi zapisal!« »Aha, Peterčev Ivan! Le priden bodi!« In stopil je k vaditelju. Okoli Ivana se je pa zgrnila gruča bratcev. Vsi so stali pri njem: od Pavličevega Vinkota do najmanjšega Orlička, ki ga je vaditelj klical Francesko. Ta Francesko se je razkoračil pred Ivanom, dal roke v žep in vprašal: »Ali ze znas kakšno vajo? Jaz znam ze dve!« Zavrtel se je na peti in začel telovaditi, da se je vse smejalo. Takrat je zadonelo po telovadnici: Francelj je poveljeval pozor. Kot bi odrezal je utihnil smeh in Ivan je stal naenkrat sam sredi dvorane. Francelj ga je postavil v vrsto in mu dejal, naj dela to, kar bodo delali drugi. »Le korajžo!« Telovadili so, korakali in obračali se. Ivan je posnemal kot je mogel, Francelj je popravljal in oba sta bila zadovoljna. Prišel je domov. »Med Orliče sem se zapisal!« Mati se je obrnila od ognjišča in začudeno pogledala. »Med Orliče?« Hlapec, ki je čakal za mizo večerje, je dejal: »Kje imaš pa rdečo srajco?« Ivan je zardel in ni vedel, kaj bi rekel. »Ne bo nič,« ga je dražil hlapec. »Orlič brez rdeče srajce!« Takrat je zagodrnjal na pragu ded. Iztrkal je pipo in odločil: »Le pusti ga. Orliči so meni všeč. Že vem, kaj jte prav. Lepo živijo in pošteni so. Pijejo in kadijo tudi ne. Prav si naredil, Ivan. Rdečo srajco ti bom pa jaz kupil!« In takrat je bilo Ivanu pri srcu, da bi zavriskal v večerni mrak in zapel na ves glas .. . Ni pravo to, kar delate, marveč kako delate. (Feuerbach.) O OB CD u n3 ti c/} .S C/5 ^ 0) w *7! O ^ a .*2 '3.0 B >N o o . -.5*1 "jgj 00 >V5 r2 O o o *zr «J V •9 ’S ^ —-g ca « ■ 2 o -S go— « * C —• 3Ä "S .*2 - g -g >2 « f £:2.| I ^ oj ^ ^t-j >o •*-> O D ^ >W 4) >tn O — Ä * ju g -S § Jg "C, S -m 'V ca JU ;§..«■ •s n) \Z ■•s ° 4) >« d 4) O 3= ~ 4> -a o v >0 -3 <5 * "rt O .3 C _* OiTO .S4 MIIIMIIIIIIIIIIIIMMIIIIIIIIMIIIMinMIIMIIIinillinMIIIIIIIIIIIIIIMIlttllMlltlMMIIIIMIMnilHIIIMMIIIMMIIMIIIIIIII^nillllllllinMIIIMIIi IIMIIHIIIIIIIIIlffllHIIIIMIX mimiiiMiiiimmmmmmimimmmmmimmmmmmmmmmmmimimmmmiimmmimiimmi immimimmm imiimmimmmmmim HimmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmimiHmmmmmmmmmmmim^ 7mmmmmmmimmmmmmmmmimmmmmmmmmmmmimmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmimmmmmm7