538
da v ta zvezek niso prišli kritični spisi iz »Napreja«, ker se je urednik menda odločil, da izda spise iz »Napreja« skupno in ne deljeno po posameznih kategorijah. Tako v tem zvezku zaman iščeš Levstikovih formulacij o problemu slovenskega knjižnega jezika in ilirizma, katere je napisal v »Napreju« (Odgovor odprtemu ipismu, Še nekaj v zadevah »odprtega pisma«). Tudi formulacije istega problema iz leta 186? v tej knjigi nimamo, ker bo spis »Mej ali med?« (SG 1. in 15. febr. 1867.) prišel med jezikoslovne spise.
Glede na razporeditev objavljenih spisov ne vem, zakaj je »Nekoliko težjih reči v Prešernu« prišlo pred »Napake« in ne šele med gradivo za kritiko o Koseškem in »Berilo o slovenski književnosti«, kamor po kronološkem redu spada.
Od malih podrobnosti naj omenim: trditev, da je Levstik svojo kritično metodo »nalašč skrojil za Koseškega in njegovo pesem«, ne drži. Da je ta metoda najbolj ustrezala Levstikovemu analitičnemu in realističnemu duhu, uvidimo že iz tega, da je po isti metodi istodobno tedaj tolmačil in pretresal tudi Prešernovo pesem. — Popravek teksta na str. 349. (469.) se mi zdi pravilen (»s kterim se je treba pogajati ali pa — odhajati!« nam. »v kterim se je treba poganjati ali pa — odhajati!«); še vedno mi pa ni jasno, kakšen je »v srebru izvaljen meč« (str. 42.), kar je Slodnjak popravil iz prvotnega »izvalen«. Dalje ne vem, ali spada beseda »vzmosti« na str. 43. med tiskovne pogreške, ali v — »Slovarček manj znanih besed«, kjer je ni dobiti. Na 339. je treba namesto »zgramajene« citati pač »zgromajene« (ptcp. pf. pass. od zgromaditi); V Levstikovi trditvi na str. 100., da je v sonetu Matevžu Langusu »vtisnjeni« namesto »vtisnjene« »gotovo tiskarjeva pomota«, bi bilo treba zadaj opombe, da je Levstik v zmoti: saj je »vtisnjeni« atribut k »sled« in ne h glorje«! — Tudi brez tiskovnih pogreškov knjiga ni; prim.: na str. 255 postestrima; na str. 436 mora stait v opombi k str. 266: »Prim. opazke k str. 223« in ne 233; na str. 477 stoji: »Pesmi, zložil Matija Krač-manov Valjavec 1858« nam. 1855 itd. Vse to pa seveda bistveno ne zmanjšuje vrednosti  Slodnjakovega  dela.                                                     Janez Logar
Slovenski biografski leksikon. Urejuje Franc Ksaver Lukman s sodelovanjem uredniškega odbora. Peti zvezek. Maas—Mrkun. V Ljubljani, 1933. Najznamenitejše naše slovstveno in kulturno zgodovinsko delo krepko napreduje. Tudi peti zvezek, ki je že poleti prišel na svetlo, je ohranil pomembnost in odlike, ki sem jih bil naštel pri oceni četrtega zvezka. Že dolgo ni bilo pri Slovencih podobnega napona znanstvenih sil kakršnega je zdaj sprožilo izdajanje našega leksikona. Preko trideset mož koplje v prepadih izgubljenega časa in spravlja na beli dan osebnosti in dejanja  slovenske preteklosti. Narodu v spomin in  opomin!
Vsakdo ve, da tako kolektivno delo ne more roditi popolnoma vlite podobe. Znanstveni delavci v pogreznjenih plasteh naše zgodovine niso arheologi, ki bi dvigali že izklesane kipe in zvezane stavbe, zgodovina je bolj neusmiljena nego sleherna zemeljska katastrofa: umiranje in porajanje kulturnih rodov, vzrast in prerast gospodarskih in političnih oblik, borba novine in starine ne zasuje samo tega, kar se je preživelo, temveč celo to preobliči in izmaliči.
539
In obujevavci preteklosti nehote morajo hraniti Lazarje, ki so jih prebudili v novo življenje v zgodovini, s svojo krvjo in s svojim duhom. Zato je razumljivo, zakaj imajo zgodovinske osebnosti skoraj toliko obrazov, kolikor  je  resnih  zgodovinarjev.
Ta neenotnost se jarko razodeva zlasti pri takem skupnem zgodovinskem delu, kakor je naš leksikon. Mikavno in poučno je primerjati, kaj zanima tega kaj onega na tej ali oni zgodovinski osebnosti. Skoraj brez izjeme — vsi so preveč prepričani, da je v čim popolnejšem naštevanju življenjskih in delovnih podatkov — ključ v človekovo osebnost. Mislim, da bi živahneje in polneje pisani članki, ki bi seveda morali biti tudi zvesti zgodovinski resnici, koristili leksikonu in njegovim bravcem več kakor pa nekateri »presuhi« in s podatki prenatrpani sestavki. Kajti dandanes je krepka apologija potrebnejša nego še tako popolna filologija, ki je v biografskih  delih  vendarle podobna  ostrešju  brez  slamnate  ali  opečne  odeje.
Ne glede na ta pomislek, ki morda z vidika našega biografskega leksikona ni niti upravičen, so se mi zdele vredne občega premišljevanja te-le malenkosti iz petega zvezka:
V   Ušeničnikovem članku o Mahniču nisem mogel razumeti tega-le odstavka: »potem se je obrnil proti Stritarju, izredno sicer pohvalil njegovo kritično in literarno delo v formalnem in jezikovnem oziru, toda v »eni reči« da ne more z njim, v »glavnih načelih«: njegov idealizem in schopen-hauerjanski pesimizem da je nekrščanski in njegovi nazori o spolni ljubezni zmotni«. Do sem sem razumel, toda zdaj sledi: »V (1.) Dodatku je pokazal na isti nekrščanski pesimizem v Gregorčičevih Poezijah, zlasti v »Človeka nikar«, tu je našel celo Stritarjev panteistični fatalizem« (str. 7). Ali je to res samo referat o Mahničevih pogledih na Stritarjevo in Gregorčičevo poezijo? Ali ni odstavek napisan tako, da bravca moti, kajti tudi navidezna kritika teh nazorov na 11. strani je podana tako, da človek ne ve, kaj bi rekel o njej. Dandanes menda vendar nihče ne dvomi, da se je v tem Mahnič motil? Zgodovina človeške umetnosti pred krščanstvom in v krščanstvu dokazuje, da prava umetnost more biti verska, nikdar pa ni protiverska zadeva, kajti njeni zakoni so estetskega značaja. Da se je Mahnič zelo motil, nam priča to, da je sicer navidez razbil Stritarja in Gregorčiča (v resnici je storil to že Levstik in pozneje slovenska moderna), toda tudi katoliška struja se je priborila do umetnostnih del v našem slovstvu šele takrat, ko je Mahničeve estetske nazore — zavrgla. Mahnič je bil, je in bo velik problem v našem narodnem življenju. V dobrem in v slabem. In to bi moral njegov življenjepisee razložiti, ne pa da se je skril za besede svojega  avtorja oziroma za preuranjene  sodbe  drugih.
V   Kidričevem članku o Malavašiču na str. 33 beremo, da je Kranjska Čbelica — »Čopova ustanova«. Iz stavka zopet ne moreš razumeti, ali je to Malavašičeva ali Kidričeva trditev (jaz vem, da je Malavašičeva, ker sem pogledal v Jordanove Letopise [Jahrbiicher]), vendar se mi zdi tu potrebna jasna beseda, kajti na dveh mestih je do zdaj S. B. L. trdil, da je Čbelica Kastelčeva ustanova: v Čopovi in Kastelčevi biografiji. Kako je torej s to rečjo? Resnica  je najbrže ta,  da je Kastelic  zunanji  ustanovitelj  Čbelice,
540
duhovni pa je nedvomno — Čop. In od kod ve Malavašič, da je Veselov psevdonim Koseški (Kasecki je očividno tiskovna pomota), predno je sploh neka pesem izšla pod tem literarnim imenom? Zanimiva uganka!
H Koblarjevemu članku o Valentinu Mandelcu treba pristaviti, da je izgubljen zadnji zvezek Vaj, ki so ga spisali Vajevci od »konca mesca svečana« 1855. 1. pa do 18. junija t. 1. Ker se Koblar izraža skoraj tako, kakor da ne bi Mandelc spesnil nobene originalne pesmi, naj tukaj ponatisnem lep sonet, ki ga je spisal, ko je poslovenil prvi del Fausta. Prepisal sem ga iz Mandelčeve beležnice, ki je shranjena v Drž. muzeju v Ljubljani.  Glasi  se:
»Na poti, kjer od težkega napora / Zveličar je prelival pot krvavi, / Pognala je, tako legenda pravi, / S podobo muk cvetlica pasiflora. // In rožo porodila je natora, / Ljubezni večni da spomin postavi: / Ko pevec prvi je umrl Ijubavi, / Skoz grob je prvo našla rasti zora. // Cvete pa v eni, kar človeštvo celo / Ljubilo je od nekdaj in trpelo, / In srež ne bo zamoril je jesenski. // To cvetko v vrt presadil sem slovenski: / Če domovini čast bo in veselje, / Goreče so izpolnjene mi želje.« //
Ker ni doživel, da bi dali na svetlo njegov prevod Fausta, ki se je izgubil,   naj   vsaj   ta   njegov  sklepni  vzdih   zagleda  beli   dan.
Kidričev izredno dokumentiran članek o Marcini je po moji sodbi predolg, s tem seveda nočem reči, da je vrednost nekega članka odvisna od njegovega obsega, oziroma, da se da vedno neko nepombno osebnost tudi v kratkem članku opisati, toda neko razmerje pa mora vendar biti med pomembnostjo neke osebnosti in njeno biografijo. Kidričevi članki so sestavljeni z veliko pridnostjo, in so vredni, da se natisnejo, toda da ne bo takega kričečega nesorazmerja, naj se potrudijo še drugi. Matej Marcina pa res ni bil nič drugega kot »antiprotestantski borec in tarča Trubarjevi satiri«. Za to zasluži v B. leksikonu kratko omenitev in nič več. In zakaj je literarni izmišljotinar  Liscow  naveden pod  svojim  psevdonimom?
Kidričev članek o Marmontu je stvaren in lep, čeprav se mu pozna, da je pisan z veliko dobrohotnostjo, zlasti to, da resnico, da je bil emigrant Marmont avstrijski plačanec, opisuje z lepo frazo, da se je »okoriščal z dobrim spominom, ki ga je ostavil v Iliriji«, je smešno. Tolike pietete Francozom za Ilirijo vendarle nismo dolžni!
Menda je res vsak biograf nekoliko zaljubljen v svojega »junaka«, kajti tudi dr. Šlebinger se trudi, da bi sicer zaslužnega nabiravca gradiva za slovensko literarno zgodovino Josipa Marna opravičil, češ, da »ni bil estet«, ko se je z jedko zajedljivostjo bojeval zoper mladoslovensko poezijo. Seveda »ni bil estet«, zato pa bi naj o estetskih stvareh molčal in nabiral gradivo ter pisal svoje politične in jezikoslovne razpravice. Del njegove korespondence  hranijo  v  Matičnem  arhivu.
Glonarjev sestavek o Mastalieru in Tominčev o Matturelliju sta odveč.
V Koblarjevem članku o Ivanu Mazovcu je treba popraviti to: Mazovec ni spisal ,uvoda v Dostojevskega »Zločin in kazen«', temveč v roman »Ponižani in razžaljeni«, ki je res izšel v IV. zvezku Leposlovne knjižnice (1907), Zločin in kazen  pa je izdal Bamberg  (1908)  brez  uvoda.
541
Vsega priznanja pa je vreden Koblarjev članek o pesniku A. Medvedu. To je prva resna podoba tega velikega in po krivici pozabljenega pesnika! Koblar jo je izdelal na temelju pesnikove zapuščine in vse v poštev prihajajoče literature.
K Tominškovemu sestavku o Mencingerju je omembe vredno, da je pesem V spomin Prešernu, ki je izšla v Bleiweisovem Koledarčku 1856. 1. (ne 1858. 1.) na str. 67.—69. ter jo je podpisal neki Jankomir prva verzija Stritarjeve alegorije: Sreča, poezija in Preširen. Kdo jo je torej spesnil: Mencinger  ali  Stritar?
Kolaričev članek o Metelku je lep, škoda da ni Metelka orisal tudi kot človeka in učitelja. O tem je zanimivo gradivo v Trdinovih Predavanjih o slovenskem slovstvu. (Rokopis v Drž. knjižnici v Lj. Ms. 393, str. 123—125.)
Izvajanja istega sotrudnika o Miklošiču so zasnovana preozko. Iz Miklošičevega životopisa bi se moral človek poučiti tudi o velikem dvigu sla-vistike v 19. stoletju, o nastajanju posameznih filoloških šol, o znanstvenih bojih i. t. d. Tudi Miklošičeve zasluge za stvoritev slovenskega književnega jezika   so  preskopo   orisane.
Zato pa je filozofski posebnež Mislej opisan s tako podrobnostjo, kakor bi bil kaj več nego zapozneli srednjevečnež, ki se v racionalizmu prosvet-ljenstva  oklepa  matematike,  s  katero  hoče  izraziti   svoje  meglene  misli.
Pomisleki, katere sem naštel o petem zvezku S. B. L., so tako malenkostni, da izginejo docela, če se zamislimo in spomnimo, da je naš leksikon šele prvi poskus, leksikonsko obdelati slovensko preteklost. Izrazil sem jih zato, da bi urednik in sotrudniki v dodatkih temna mesta pojasnili ter maloštevilne pomote popravili, in ne da bi jih ozlovoljal, ker spoštujem njihovo delo. Zal, da je potrebno danes pri nas spet to poudarjati.      Anton Slodnjak
Fran Šuklje: Sodobniki, mali in veliki. Založba »Saturn«, Ljubljana 1933, str. 344.
V treh knjigah »Spominov« nam je Fr. Šuklje, sam oblikovavec našega političnega in kulturnega življenja, vsekakor pa njegova najbolj kritična priča, odkril svoje doživljaje in delo ter nam z lastnimi nazori in dokazi opravičil svojo burno življenjsko pot. Naj tej poti srečamo mnogo podob, ki jim je temperamentni zgodovinar z ostrimi polemičnimi črtami narisal obraze in duše. Čeprav pogrešamo v njih zadnje svobodnosti in človeške neposrednosti, so nam te knjige tehten zgodovinski dokument. »Sodobniki« pa so bolj lehkotni, v lepi kramljajoči besedi obnovljeni spomini, ki marsi-kako stran prejšnjih knjig dopolnjujejo in tudi poglobe. Skoraj bi dejal, da so bolj neposredni kot »Spomini«, ker ti sodobniki, niti mali niti veliki niso s Študijem zgrajene podobe, nikaki problemi, ampak večinoma ljudje, kakor se z njimi zvežemo v življenju, včasih mimogrede ali pa za vselej, in žive z nami kot skriti del nas samih.
Fr. Šuklje pa ima poleg dobrega spomina tudi dobro ipero, da zna vse, kar sta mu sprožila domislek ali knjiga, preliti v neposredno doživetje. Tako se »Sodobniki« bero kot življenjepisna povest, v kateri nam je pisatelj na široko razgrnil stare slovenske idile. V teh idilah, polnih drobnih dogodkov,