tniacfo Jutro*
/t
štev. 4
Nedelja, 22. januarja
1933
Tone Gaspari:
Noč
Objeta z ročicami sta zdela otroka v črni tišini. Nikjer nobene svetlobe. Vse zakleto v temo in nesrečo. Tinček je poklical očeta: »Očka, očka!« Pa niti sam ni čul svojega glasu! Odnekod so zagrmele čarovnikove grožnje, kakor bi zahropel zmaj iz globoke jame. Oj, zlo« be!
Tinček in Jerica sta se stresla v mr< žlici. Zamižala sta.
Zaslutila sta, kako se vali kakor črna reka iz daljave orjaška pošast, ki ji plamti zenica v edinem očesu.
dobiš otrok v svojo hudobno pest! P o* komo se boš plazil ob mojih nogah in čakal mojih ukazov!«
Čarovnik mrak se je raztegnil preko tal. V onemogli jezi je zasadil dolge nohte v zemljo In gospodarica mu je še velela: »Ti veš moj ukaz! Izvrši ga takoj tako, kakor želim! V trenutka
t*8nat
Ko sta otroka spet spregledala, sta vsa začudena padla na kolena. Pred nji« ma je stala kraljica Luna v vsej svoji krasoti.
»Kraljica Luna,« je prosil Tinček, »ostani pri naju! Čarovnik naju ne ma* ra! Grd je in zloben!«
Šele ko se je kraljica popolnoma obr« nila k otrokoma, sta pogledala v dalja* vo. Tam se je zvijal na tleh čarovnik Mrak in se plazil kakor črn pes h kra« Ijici.
Tinčku in Jerici se je srce umirilo. Na ličeca se je naselila tolažba.
Preteč je kraljica Luna kaznovala ča« rovnika
»Čarovnik Mrak! Ti si moj hlapec! Zakaj me nisi ubogal? Nikoli več ne
morata biti otroka sredi mojih dvoran in ves moj dvor naj se jima spet pri« kloni. Glej, da bo spremljevalka, črno« laska Noč, pri nas!«
Bliskoma je šini! čarovnik kvišku. Ni pogledal ne Tinčka ne Jerice. S črno pa« ličico je zamahnil trikrat po zraku. Tla so se nalahko zamajala: v naslednjem hipu sta otroka stala spet sredi Luni« nega čarobnega dvora poleg črnolaske Noči.
Tedaj se je šele slavje res začelo.
Skočili so Rajalčki po stezi. Brž so od nekod prinesli mizo, pogrnjeno s prebe« lim prtom. Skočili so drugič. Razvrstili so okrog mize stolice z mehkimi blazini« cami. Skočili so tretjič. Kar obložili so mizo, da Tinček in Jcrica nista vedela
kdaj. Vse je bilo mahoma kraljevsko urejeno:
Prozorni krožniki; svetle žličke, vi* lice noži; snežnobeli prtiči; steklene skledice za sadje; zrealasti kozarci.
Po sredi so vabile v dolgi vrsti same sladkosti, slajše od onih v Indiji Koro* mandiji. Vmes pa se je vil po svilenem prtu venec rož Plamenic.
Tinčku in Jerici so se jele stekati v ustih sline. Glas Kraljice ju je predra* mil: »Otroka, pojdita z menoj, da Ya* ma razkažem svoje kraljestvo!« "
Luna ju je peljala okrog mize in dalje po stezi, dokler niso dospeli do ve* soljnega okna.
»Poglejta tu skozi!«
Otroka sta oba hkratu plosnila z ro= kami.
Nepregledna modra poljana se je ši= rila pred njima, pod njima in nad nji« ma. V teh modrih globinah in višinah so krožili svetovi zvezd. Nekateri so bili tako veliki, da se je zdelo, kakor da so na njih gore, doline in vode. Daleč tam zgoraj pa je bila ta prostrana po* ljana kar posejana z drobnimi, drobni* mi lučmi, kakor bi cvetelo milijone mar« jetic.
»O kako čudno lepo!« se je izvilo Tinčku in Jerici iz prsi.
Kraljica jima je kazala natančno vsa* ko čudo posebej! Vidita, tam skoraj sredi poljane veliko, škrlatno rdečo loč* ko: to je kraljestvo kraljeviča Marsa.«
»— ki se bo nocoj zaročil.«
Tako je zapel ves dvor, razvrščen v polkrogu ob oknu.
Tamle na nasprotni strani od Marso* ve zemlje se svetlika bleda luč kakor steklena zvezda. Tam biva kraljica Ve« černica. —«
»— zaročenka kraljeviča Marsa,« je pojoč dostavil dvor.
Tinček in Jerica sta skraja opazovala igračke in s slastjo poslušala vsako be» sedo. Kmalu pa sta začela stezati skozi okno roke. Kar uhajala so jima vpraša« nja.
»Zaroka bo opolnoči. Še dobro uro, pa se bosta pripeljala kraljevič in kra* ljična na tistihle zvezdnatih vozovih, ki ju tam zgoraj pričakujeta.«
Luna je iztegnila kazalec skoro na* vpik.
»Saj res!« je Tinček ponosno priki* mal »Štiri zlata kolesa so!«
»Tisto je veliki voz za kraljeviča. Onile, više, ki je prav majhen, pa bo vozil kraljično.«
»— po jasni cesti sredi marjetic!« je enoglasno pripomnil dvor.
»Ta jasna cesta vodi čez vso poljano. Vidita?«
Otroka sta prikimala in potegnila s kazalcem kakor po cesti.
»To je Rimska cesta, na kateri je ml= lijon takih žemljic, kakršna je tu.«
»Jej! Ali ne moremo tja?« je ušlo Je* rici.
»Predaleč je do tja! Zamudili bi za« roko!« jo je zavrnil dvor.
»Mimo teh žemljic se nam bosta no* coj bližala voza, kakor dve ptici. Kra* 'Jevič bo med potjo povabil s seboj tu* di sosede, ki gospodujejo lepim zem* Ijam na vseh straneh.«
Med pripovedovanjem so švigali mi* mo luči goreči curki, kakor bi se izliva* le iz očes zlate solze.
»O, zvezdica je umrla!« je povedala Jerica. »Mama je nama pravila, da vsa* kokrat z zvezdico tudi kdo umre. Ali je res?«
»Včasi že, vselej pa ne! Preden zvez* dica ugasne, pa se ji utrne v bolesti edi* na zlata solza. Nato kane na poljano in se tam izgubi.«
»Taka zvezdica umre!« je počasi ža* lostno potrdil dvor.
»Ali zdaj ni nihče umrl? Tako se bo* jim za očka in mamo!« V skrbeh se je ozrl Tinček v kraljico.
»Očka in mama mirno spita in sanja* ta lepe, lepe sanje. Jaz sem bila prej pri njiju in sem ju videla «
Kraljica je potolažila otroka. Potem se je obrnila, rekoč: »Zdaj pa vsi v bi* serno dvorano, kjer bo slavje! Takoj bodo tu gostje!«
Komaj je Noč privedla Tinčka in Je* rico spet v dvorano, se je že vesoljno okno na moč razsvetlilo. Zunaj so za* migljala zlata kolesa. Kraljica Luna je hitela, da sprejme visoke goste. Vsto* pili so skozi okno. Zazvenel je zlati pe* sek pod nogami.
Sprva sta gledala Tinček in Jerica pri* hajajoče postrani, ker sta zapazila vmes čudne postave. Še sanjala nista nikoli, da žive kje taka bitja.
Sprevod se je približal.
In glej, kraljica Luna je pristopila prav k otrokoma. Svečano je sprego* vorila:
»Visoki gostje! Po tisoč letih sem spet oživela svoje dvorane in svoje vrtove tako, kakor so bile nekoč po vsem mojem kraljestvu. Slavje, ki ga praznujemo nocoj, mora biti nad vse sijajno in veselo. Bodite iskreno po* zdravljeni vsi, posebno pa vidva, kralje* vič Mars in kraljična Večernica!«
(Dalje prihodnjo nedeljo.)
Ivan Albreht:
Pred izložbo
Za steklom, za tem orošenim Deveta dežela žari, kjer zajček objema medveda in ovca se volka tišči.
Pa dete tam panterja jezdi in z levom otrok se igra, za steklom visokim zares je Deveta dežela doma.
Ko Bojanček gleda in hoče stopiti v deželo čufles, braneče postavi mu stena visoka, steklena se vmes.
Otroku oči se iskrijo in bisere svetle rode, ki mimo Devete dežele na mrzla tla tiho rose.
Marica Bartotova:
Kosi
Moj očka je predsednik društva za varstvo živali. Ko sva šla zadinjlič enkrat na sprehod v okolico, sva slišala od daleč hripavo, surovo kričanje: i-ja. i-ja, vrneš pa zmerjanje in pokanje z bičem. Moj oče je pospešil korake in kmalu sva bila za ovinkom na blatni, ilovnati cesti.

PIRNAT
Stal je tam konjič z doftgitn vozom, naloženim s težkimi vrečami. Žival je bila tako suha, da so se ji rebra lahko preštela.
I-ja, Ha! je vipil voznik nad konjem ter ga neusmiljeno bičal.
Konjič je napenjal vse moči, da so se mu šibrle tanke noge, a voza ni mogel premakniti z mesta, ker so se kolesa močno zarila v blato. Voznik je zavihtel bič ter pričel udrihati z debelim ročajem po ubogi živali. Tedaj je priskočil moj očka in zakričal:
»Človek. aM ste ob pamet9 Mar ne vidite, da se /ivmčp trudi na vso moč, da bi voz premaknilo, a ga ne more! Udaru;, ki oadaio po konju, bi zaslužili vi. ki ste brez srca in brez vesti. Mislite, da žival. ki se ne more braniti in ne more potožiti ne trpi? Zakaj pa toliko nalagate na voz. ko vendar poznate cesto, kako ie slaba in pa svojo ubogo konjsko paro. ki pri vas še giad trpi. kakor se vidi.«
Med tem se ie nabralo že nekaj ljudi, med temi več moških Moj očka jih je naprosil, naj mu pomagajo odnesti nekaj vreč z voza. da bi konj mogel speljati vozilo iz blata. Ko se ie to zgodilo, je moj očka pobožal konjiča, voznik pa je jezen za vpil na vse grlo: I-ja. i-ia! ter hotel že z bičem zamahniti, pa ga je moj oče trdo prijel za roko in rekel:
»Ce mu se tako derete, da se vas sliši celo uro daleč? Prigovarjajte živali raje prijazno in prav tako bo vlekla ali pa še bolje kot če prav vpijete.« In res. konjič je z lahkoto potegnil voz iz blata na trdo cesto. Moj očka in možje so zopet naloži® vreče na voz in konjič je sicer težko, a vendarle vlekel voz.
»Drugič ne smete toliko naložiti,« je dejal moj očka in krenila sva na desno proti gozdu. Čez nekaj časa je zamr-mral kakor sam zase, a vendar tako, da sem ga razumel:
»Prav je rekla tista danska pisateljica, ki je vzkliknila: »O, da bi mogla z enim mahom ubiti vse živali, ki služijo brezsrčnemu človeku, da ne bi več trpele!«
In oče je tedaj začel pripovedovati meni. ki sem hodil že v peti razred gimnazije, taiko-le:
Kakor veš, sem iaz kmetski sin, zato tudi dobro poznam kmetsko trdo, ne-uglajeno naravo, če raste brez šol in izobrazbe, ki popfcmenituje človeku dušo in čuvstva. Naša hiša ie stala na samem, na zelenem griču STedfi sadovnjaka. To je bilo spomladi ptičjega petja!
Nekega dne je prišel moj oče z njive domov in je rekel: »Ti šmentani kosi imajo zopet mladiče. Vse češnje nam bodo pozobati.«
Z8
*Kie Da imajo gnezdo,« sem vprašal, kakor brezsrčen fan ta lin.
»I, kje,« je dejal oče. »Na drevesu pač le. poišči, boš že našel.«
Šel sem in iskal tako dolgo, da sem gnezdo dobil. In teda.t — sram me je — a ti moram povedati, tedaj sem pomoril vse mladiče drugega za drugim. Stara kosovka je kričaia, priletel je
še stari kos in oba sita obupno frfotala okoli drevesa in zdelo se mi je, da vpijeta: Sem te vidu, vidu, vidu!
Doma sem se pohvalil, da ne bodo kosi češenj. zobali, na kar se je oče smehljal, mati pa je rekla očitajoče:
»Pa bi le ne smel tega storiti.«
Onega dne mi nekaj ni bilo dobro pri srcu, nekaj me je peklo tu notri. Ko sem zvečer molil večerno molitev, se mi je naenkrat zazdelo, da je nekdo jezno zaklica'1:
»Kaj moliš, ko si pa tako brezsrčen do božjega stvarstva, do nedolžnih ptic!«
Nehal siem v strahu moliti in sem kmalu nato zaspal. Sanjalo se mi je o kosih. Vsi mladiči, ki sem jih pomoril, so prihiteli in žalositno čivkali okoli mene. Čivkali so tako dolgo, da s« priklicali stara dva, ki sta za vpil a vsak zase: Sem te vidu, vidu, vidu! Nato sta me pričela kljuvati s svojima kljunoma. Zdaj me je kosovka čofriila po glavi, zdaj kos po nosu in zopet stajica po čelu in stari kos po očeh. Branil sem s>e in otepal okoli sebe, a kosov nisem mogel prepoditi. Zakričal sem, da sem se sam slišal in se zbudil ves poten.
Odslej kakor da se n« je posvetilo v glavi. Nikoli več nisem storil nobeni živali nič zalega, in ko je moj oče pretepa! kravo, sem ga svaril.
Tudi svoje sošolce sem učil, naj ne lovijo m ne mučijo živali in marsikateremu so moje besede pomagale.
! Čimba in njena lajnica
»Pred nekaj leti,« tako je pripovedoval Stoffens, raziskovalec Afrike, »sem se napotil s filmsko družbo, ki je hotela snemati divje živali, v notranjost Afrike. Fred, ki je vrtil filmsko kamero, je kupil od nekega črnca ljubko opico, ki ga je imela zelo rada in mu je neprestano sedela na rami. Opica je bila zelo živahna, vendar je pri snemanju vedno mirovala ; tako smo dobili že nekaj prav lepih snet-kov. če so se kje prikazale divje zveri, se je še tesneje stisnila k Fredovemu vratu in boječe gledala divje živali.
Kadar je bila čimba slabe volje ali kadar jo je bilo česa strah, ji je bilo samo treba dati majhno lajnico, kakršne smo vzeli s seboj kot darila za črnce. Hitro je jela vrtiti lajnico, in godba jo je kaj kmalu pomirila, še potem, ko lajnica ni dala več glasu od sebe, je čimba z velikim veseljem vrtila ročaj.
Hodili smo zapadno od reke Pungi, in črnci so nam hoteli pokazati votlino, kjer je živela levja dvojica. V visokem jesenovem drevesu smo napravili Fredu sedež in pritrdili njegovo kamero v vejevju. Potem se je Fred vzpel na svoj prostor, in Čimba mu je kakor zmerom — sedela na rami
Naši strelci so se počasi pomikali naprej in skušali s slepimi streli zvabiti levjo dvojico iz brloga. Nič dolgo ni trajalo, pa se je prikazal iz votline velik lev. Kakor smo pričakovali, je kmalu krenil mimo jesenovega drevesa na levo in se počasi oddaljil v stepo. Fred je lahko napravil nekaj prekrasnih snetij. Krenili smo za levom in zaklicali Fredu, naj še ostane na drevesu. Ko smo bili pa kakih tristo metrov oddaljeni od drevesa, je stal Fred, ves spraskan in okrvavljen nenadoma pred nami. Prav tisti mah, ko je hotel skočiti z drevesa, je bil zagledal levinjo, ki se je počasi plazila iz votline proti njemu. V svojem strahu je izpustil vejo in telebnil na tla. Videl je še, kako
se je levin ja ustrašila in odskočila, potem je pa stekel za svoje življenje. Visoka atepna trava ga je skrila, in zdaj je bil srečno spet pri nas. Toda verižica, na kateri je imel Čimbo, se je bila pri padcu utrgala in zdaj je sedela mala opica sama na drevesu, če je ni bila levinja že strgala dol in požrla.
Hitro smo zbrali svoje ljudi in se vrnili k drevesu, na katerem smo imeli tudi filmsko kamero. Levinja je še zmerom oprezala okoli drevesa Časih je malce postala in zarjovela, potem se je pa spet zagnala v deblo in skušala splezati gor, kar se ji pa ni hotelo posrečiti.
In zdaj nas je opazila. Rjove se je obrnila proti nam. Oplašili smo jo s slepimi streli, tako da se je naposled renče vrnila v svojo votlino.
In zdaj smo zagledali ubogo Čimbo. Njena pretrgana verižica se je bila zavila v vejevje. Njene oči so bile videti od strahu še večje in neprestano je vrtila filmsko kamero. Bržkone je mislila, da ima lajnico v rokah. Mnogo truda je bilo treba, da smo jo spravili z drevesa...
In ko smo rešili tudi kamero, smo opazili, da je bila Čimba zvrtila celih štiri sto metrov filma! Pri razvijanju je Fred našel, da je bilo med temi štirimi sto metri kakih sto metrov porabnega traku. Kazali so levinjo, kako se je vsa besna zaganjala v drevo, čimba je s svojo dozdevno lajnico snemala ta prizor in tako nadomestila gospodarja!
Nedavno tega smo tudi v Evropi predvajali ta film, ki je povsod dosegel
ogromne uspehe. Vendar pa ni nihče vedel, da je bila snela najzanimivejši prizor majhna opica v svoji smrtni grozi...
Poslednji svojega rodu
Med sivkastozeleno se svetlikajočimi debli Bjalovješkega pragozda na Poljskem leži jutranja meglica. Počasi se dela dan. Ptički spijo, dokler ne posije prvi solnčni žarek. Tako ti je, kakor da slišiš dihanje zemlje. Zdajci — lahen še-lest. Iz megle se prikaže zanemarjen moški, čepico nosi globoko na očeh. Puško tišči na prsi, da se mu pri skakanju čez močvirnata mesta ne bi snela.
In zdaj nekaj zasope. Iz megle se prikaže temen, kosmat velikan. Ogromen, izbočen hrbet se ostro riše proti nebu. Razmeroma majhna glava, ki jo krasita ostra, močna rogova, sedi na kratkem vratu in daje prikazni nekaj potuhnjenega. Komaj je zagledal mož veliko žival — zober je, pragovedo — zadrži dih. Počasi dvigne puško k licu, skrbno pomeri — žival se je ustavila, nič hudega sluteč, — in močan pok odjekne v jutranjo tišino.
Velikan klecne, se zvije in v nekaj trenutkih pogine...
Tako je poginil pred več ko desetimi leti zadnji zober nekdanjega carskega
lovišča, ustreljen od dvijega lovca. Tako je izkrvavel poslednji svojega rodu na kraju, kjer je nekoč živelo na stotine te lepe živali pod zaščito ruske vlade.
Danes vidite zobra samo še v kakem velikem zoološkem vrtu, kjer- se na vso moč trudijo, da bi ohranili to krasno žival. Zadnja statistika je pokazala, da živi na vsem svetu samo še šestdeset zo-brov.
Brata Grim:
Gospa Škrletica
V prastarih časih je živela na Gorenjskem mogočna kraljica orjakov Ajdov, gospa Škrletica. Stanovala je na visokem pogorju, nedaleč Kranjske gore, ki je zdaj sivo in golo. V tistih časih pa je bilo polno gostih gozdov, bogatih polj in zelenih travnikov. Nekoč jo je obiskal njen mali sin. Jokal je in stokal; blato mu je pokrivalo obraz in roke. obleka pa mu je bila črna, kakor oglarjev suknjič. Hotel si je iz-ruvati jelko, da bi se igral z njo konjička. Drevo pa je stalo na robu močvirja, gruda je bila mehka in ubogi sin ajdovske kraljice se je pogreznil do vratu v blato. Vendar se ]e še srečno rešil neprostovoljnega oklepa.
Gospa škrletica ga je tolažila, obljubila mu je novo obleko in poklicala slugo. Temu je rekla, naj vzame mehkih krušnih drobtinic in očisti z njimi obraz in roke njenemu sinu. Komaj pa je pričel s tem svetim božjim darom tako pregrešno ravnati, se je dvignil strašen vihar in udarila je silovita strela.
Ko se je spet zjasnilo, nii bilo nikogar več. Vse je izginilo! Bogata polja, zeleni travniki, dišeči gozdovi in dvorec gospe Škrletice. vsega, prav vsega je bilo konec, kakor da bi se vdrlo v zemljo...
Zdaj se preko pogorja razprostira puščava, mrtva puščava, pokrita z golim kamenjen, na katerem ne bo zraslo niti mrvice t.rave več. Sredi te žalostne pokrajine pa stoji gospa Škrletica, kraljica orjakov Ajdov, »kamene! a in bo tako stala do sodnega dne..
Priredil B. 2.
Tim in Tom, ki sta na vso moč lagala
Tom sreča Tirna.
»Nu,« reče Tom, »ali naj ti kaj povem?«
»Da,« reče Tim, »pripoveduj!«
»Pri nas doma so hiše tako visoke, da si še misliti ne moreš kako. Če stopi kdo dol v trgovino po razglednico za novoletno voščilo, se vrne šele o Veliki noči v svoje stanovanje«.
»Nu,« pravi Tim »to ni nič posebnega. Pri nas doma imamo velikanske trgovske hiše. Nedavno tega je pobegnil ii zoološkega (živalskega) vrta lev in vdrl v neko veliko trgovsko hišo. Teden dni je požiral prodajalke in nihče ni zapazil, da bi jih kaj manjkalo«.
»To je bil čisto navaden lev,« je rekel Tom. »Pri nas imamo pa v zoološkem vrtu kačo, ki žre ogenj in pljuje led!«
Tim se je razjezil.
»To ni nič posebnega,« je rekel. »Pri nas imamo v zoološkem vrtu opico, ki skoči tako visoko, da v zraku od lakote pogine, preden se vrne na zemljo«.
Tim je torej zmagal, ker je bila njegova laž najbolj debela, in Tom je šel osramočen domov.
Lep pisan zmaj se je zibal visoko v zraku. Zasmejal se je solncu v obraz in ponosno pogledal okoli sebe.
»Ali me zavidaš,« je vprašal metuljčka, ki je letal nizko nad zemljo od cveta do cveta. »Ti ne moreš leteti tako visoko. Jaz bom pa morda še dames pogledal v nebesa!«
»Prav nič te ne zavidam,« je odgovoril metuljček, »čeprav se ziblješ zdaj tako visoko v zraku, te lahko vsak čas potegnejo k tlom. Na vrvici visiš in plesati moraš, kakor drugi hočejo. Jaz pa letam prost kamor hočem. In prostost je najdragocenejši vseh blagrov!«
J[J t O •
TeTa/ pise/cr
V" / v ^
Ljubi striček! ftk Neto sem pridno čital »Mlado Jutro« ic Te ž" prav dobro poznam Ko sem čital pisma Jutrovčkov, sem si želel, da bi tudi mene sprejel v svoj kotiček. Pred vsem ti želim prav srečno novo leto!
Janko Longar, uč. IV. razr. v Tržiču.
Drago »AJlado Jutro«! Kakšno veselje je zavladalo v razredu, ko so prinesli gospa učiteljica knjigo »Bratec in sestrica M ca« Kako ponosni smo, da imamo v knjižnici knjigo. ki smo si jo sami zaslužili. Za to darilo se Ti prisrčno zahvaljujemo, želimo vsem Jutrovčkom in stricu Maticu prav srečno novo leto!
Učenci in učenke osnovne šole v Šmihfiu nad Mozirjem.
ZIMA
Snežec pada, solnce sije, skozi gozd pa burja brije.
Led pokriva zemljo vso, v naših srčkih ni hudo.
Sankanje, smučanje, to je veselje da, ti sn naše največje želje .
Človek se pri peči stiska
ta čas. ko zunaj burja piska. Vojko Ozim, nč. I. razr. ki. gimnazije v Ljubljani.
Dragi stric Matic! Mogoče pa bi Jutrov-čke zanimalo, kako je bilo pri rudniški nesreči v Hrastniku. — Do dvanajstih smo v Soli brezskrbno sledili običajnemu pouku. Opoldne pa dobijo najbednejše učenke toplo kosilo V našem razredu jih ga od pet inštiridesetih dobiva pet Tn ko so se tistega dne vrnile v razred ,so nam povedale žalostno vest:
»V ojstriški jami gori tn rudarji ne morejo ven!«
Namah je vsem zastal dih, in sobo je napolnil krčeviti jok. Vse učenke, Id so imele očete, brate in drage sorodnike zaposlene v tem rovu — vse ie obšel obupen strah. »Joj, kaj je z očetom, bratom?« Po hodniku se je slišalo krčevito ihtenje: jO Bog, o Bog, naš a ta je paznik in vedno hodi tam okrog motorjev. Kaj bo. kaj bo?«
In kakšno je bilo šele pred rovom! Ble-di, prepadeni in v obupni grozi so čakali
svojci: »Ali bo naš živ prišel, ali nam ga mrtvega prinesejo?!« Natančna poroč.la so se zvedela šele ob treh popoldne. Da bi v oni zmedi še otroci ne delali večje zmešnjave smo imeli tudi popoldne pouk. Pa pristopi k meni mamica in mi t-ho šepne na uho: »Poglej, Tatjana, kako ie Biiacev vesel in kako razigrano pleše kolo! Revček niti ne sluti da je njegov brat tudi med mrtvimi!« Kdor je vedel za nesrečo, ga je sočutno pogledal, dokler ga ni nenadoma prišel poklicat starejši brat: »Stane, pojdi! Tudi mi smo med nesrečnimi!« In že je odcepetal. skoraj bos in golcglav proti domu. žalost se je naselila v naša srca. In namesto pestre sokolske akademije smo imeli 1. decembra prežalostni pogreb ponesrečencev.
Tatjana Cander, uč. V. razr. v Hrastniku.
Dragi Jutrov striček! Dvomim, da ti ne bila znana vesela pravljica o našem »pri klenjenem polžu«. Kdor je svoje dni povprašal domačina karkoli o polžu, je dobil nepričakovan »nemi odgovor«, da ga je za vselej minila nagajiva radovednost. <5as je pa te raizsmere in navade ublažil, in zdaj smo ponosni na zgodbo o polžu in prepri-
čani smo, da ga ni širom sveto kraja, Id bi se mogel ponašati s slično pravljico. Pravljica o priklenjenem polžu se bo baje v kratkem upodobila, zato dragi striček, Te že danes vabim na odkritje polževega spomenika. Tukaj ti pa še priložim lastnoročno risbo.
Kornelij Teran, uč. L razr. viš. nar. gole Višnja gora.
Moja najljubša prijateljica je Darinka, hčerka g. postajenačelnika. Nekoč, ko sem se vozila z njenim kolesom, sem padla in si močno potolkla roko. Takoj je prihitela k meni in poklicala svojo mamo, ki mi je napravila ovitek. Zato je Darinka moja najboljša prijateljica.
Marica Skok, uč. m. razr. v SrediS&t
Človeško srce
človeško srce izvršuje z vsakim udarcem najvažnejše življenjsko deio. Redno udana 72-krat v minuti. En udarec (utrip) požene 55 kubičnih centimetrov krvi. Vsaka srčna mišica izčrpa v minuti 4 litre krvi. Če teio počiva, poženeta obe srčni mišici na dan 48G litrov krvi skozi telo. Če preračunamo dnevno delo srca. to je delo 24 ur. v kilogramske metre, vidimo, da >e tako veliko, kakor delo dvigala, ki dvigne
tr: ljudi na 100 metrov visok stolp. *
Črke na letalih
Marsikoga zanimajo črke, ki jih vidi na ietalih poleg imena. Te črke značijo države, odkoder je letalo. Naj vam jih nekaj naštejem: U-Z Združene države Severne Amerike. G — Velika Britanija (Anglija). L — Češkoslovaška. F — Francija. I — Italija. C — Romunija, P — Poljska. O — Belgija. X - Jugoslavija Skupno je na letalu pet črk; prva znači državo, nadaljnje štiri pa so
tako zvane vpisne številke.
*
Mali izdelovalec papirja
Nekdaj so izdelovali v Evropi papir samo iz cap in cunj. Ko pa se je z napredkom duhovnega življenja v 18. stoletju siino razvila tudi tehnika papirne industrije, je postala nabava surovin za izdelovanje papirja skrajno pereča zadeva. V štiridesetih letih 19. stoletja je slišal tudi tkalčev sin Frieder. Gottl. Keller iz Hainchena v Nemčiji, kako zelo primanjkuje industriji papirja surovin in kako je zaradi tega v velikih težkočah. Mladi mož je premišljeval dan za dnem, kako bi odpravil to pomanjkanje surovin. Na nekem svojem potovanju je počival in je pri tem siu-čajno natanko opazoval ose. ki so gradile gnezda. Pri tem je opazil, da so gnezda, ki si jih delajo te žuželke, sko-ro slična papirju. Opazoval je naprej in videl, da lepijo te živalice skupaj majčkena lesena vlakna. Na ta način izdelujejo ose papir, kakor si dotlej ni bilo mogoče boljšega niti misliti. Tako so ose pripomogle k odkritju nove surovine za izdelavo papirja in to odkritje je dovedlo do struženja lesa ter izdelovanja papirja iz lesa. Brez tega odkritja bi industrija papirja ne mogla dan danes več delovati.
Križanka »Gobe«
Vodoravno: 1. načelnik banovine, 4. moško ime, 5. otok v Jadranskem morju, 7. žensko ime, 10. moško ime, 11. poljska rastlina.
Navpično: 1. glas, 2. površinska mera, 3. nikalnica, 6. afriška žival, 7. domača žival, 8. oče, 9. veznik.
Rešitev križanke »Lev« Vodoravno: 2. oko, 4. ep, 5. lev, 7. Lot, 9. in. Navpično: 1. okel, 3. Opel, 6. vo, 8. ti.
Glavice v roke
Rešitev: B ožič
0	rkan 2 ezlo
1	skra Č eber
Zlosrovnica
Sestavi iz naslednjih 8 zlogov: ko-Ije-lo-o-par-po-trok-vač 4 besede: 1. Obrtnik. 2. Pekovsko orodje. 3. Potomec. 4. Obdelana zemlja. — kateri začetne črke dajo ime kosa šolskega pohištva, končne pa začetek učenosti.
Dopolnjevalka
i
--va
—va	Vstavi namesto črtic črke,
--va da dobiš od I—II ime ča-
n	robnega kroga.
Kvadrat IV
1. kurivo, 2. spona, S.
bolezen, 4. —.
Rešitev kvadrata II1.
I. prsi, 2. ravs, 3. svet,
4. isti.
1	i	1	1'.
2			v
i			e
4 S	v	e	t