Vatroslav Lisinski.
(Spisal') Janko Barle.)
Vsak narod ima izredno nadarjene može, kateri so se s svojim umom vspeli nad druge zemljane in s svojimi deli za nekoliko desetletij prehiteli svoje vrstnike.   Ne redko pa se pripeti,  da takih veleumov njihovi vrstniki ne umevajo, marveč jih prezirajo in zasmehujejo.   Svet  zanje  malo mara,  zato so pozabljeni;   v   borbi za življenje zasači jih navadno   prezgodnja smrt.   Ko  jih ni več med živimi, začno se veščaki bolj zanimati za   njihova   dela,   in glej — odpro se jim oči, spoznajo,  da  so v  pokojniku  mnogo izgubili,  pesniki  mu zlagajo     hvalospeve, občudujejo    njegova dela   in    postavljajo spominike onemu, kateri je bil v življenju zapuščen.
Hrvaški narod pozna tudi takega velikana, katerega ime bi bilo, ko bi bil živel v boljših razmerah, zaslulo po celem svetu. Ta je bil Vatroslav  Lisinski.   Bil
je od Boga   nadarjen  veleum,   kakoršni  so redki, kateri je v kratkem svojem življenju, v neugodnih razmerah, v bedi in v boleznih, v časih,   ko  je  bila   hrvaška   pesem   še   v     1840. obiskoval  zagrebško  pravniško  aka-otročjih  povojih,  zapustil  dela,  katerim  se    demijo, katero je dovršil 1. 1842.
l) Pri sestavljanju tega životopisa sem rabil tudi jako zanimivo knjigo Fr. S. Kuhača:   „Vatroslav Lisinski i njegova doba", katero je L 1887. izdala „Matica Hrvatska" in na katero s tem-le opozarjam. „Dom in svet" 1898, št. 6.                                                                                                        11
Vatroslav Lisinski
razumniki čudijo, s katerimi si je pa postavil trajen spominik in proslavil za vedno svoje ime. Žalost nam stiska srce, če pomislimo, kaj bi bil Lisinski lahko ustvaril. Petdeset let je bilo treba, da smo njega prav spoznali, da smo ga začeli dostojno ceniti, čeravno je on že v življenju svojim vrstnikom
dokazal,  da je velik glasbenik.
Vatroslav Lisinski se je porodil v Zagrebu dne 8. mal. srpana 1. 1819. Oče mu je bil Andrej Fuchs, Slovenec iz Novega mesta, a ba-vil se je v Zagrebu, kjer je imel v Ilici svojo hišo, z mesarstvom. Lisinski je kot otrok padel s skrinje, kamor ga je bila posadila pestunja, in si pri tem padu pohabil nogo, katera se je odslej sušila. Od te bolezni ga je sicer ozdravil neki župnik, vendar je moral v svoji mladosti hoditi po bergljah, katere je kasneje zamenil s podporno palico. Dovršivši v Zagrebu ljudske šole, stopil je 1. 1831. v gimnazijo, a 1. 1837. se  je   zapisal v filozofijo.   Nato je  od leta
162
Janko Barle: Vatroslav Lisinski.
Godbe se je začel učiti Lisinski že kot gimnazijalec. Resneje pa se je poprijel glasbe po gimnazijskih naukih, ko je dobil veščega učitelja Jurija Wiesnera pl. Morgen-sterna ; ta je bil ravnatelj glasbenega zavoda in koralist stolne cerkve. Tedaj se je med dijaki po nagovarjanju navdušenega Ilirca Alberta pl. Strige, kateri je bil sošolec Lisinskega, ustanovilo pevsko društvo, v katerem je Lisinski dijake uril v petju. Peli so domače, največ narodne pesmi — drugih ni niti bilo — in druge slovanske pesmi; imeli so tudi mali orkester. To društvo je bilo tedaj v dobi narodnega probujanja koristno in je pod vodstvom mladega Lisinskega prav lepo uspevalo. Ker pa je bil Lisinski jako nadarjen in marljiv, je lepo napredoval v glasbi, vendar si ni upal, da bi sam uglasbil kako pesem. Trebalo je zopet Alberta Strige, kateri ni preje miroval, dokler mu ni mladenič obljubil, da bo v čast dr. Ljudevitu Gaju, kateri se je v početku meseca malega srpana 1. 1841. vrnil s književnega potovanja iz Dalmacije, uglasbil Stoosovo pesem:
Iz Zagorja iz prestara
Čeha, Lena, Meha grada — —
Ko je bila pesem dovršena, urila sta Lisinski in Striga v petju dijake in drugo mladino, in čez nekoliko dnij je znal pesem ves Zagreb. Bil je veličasten trenutek, ko je to pesem zvečer pred Gajevim stanovanjem zapelo čez 200 krepkih, mladih grl, katera je spremljala godba. Po napevu te pesmi so peli kasneje Demetrovo pesem: „Prosto zrakom ptica leti", katera je še sedaj znana po celem slovanskem jugu, a v ilirski dobi je bila jedna izmed najbolj priljubljenih pesmij.
Uspeh, katerega je doživela prva pesem, ohrabril je mladega Lisinskega, in uglasbil je še istega leta Trnskega pesem: „Oj ta-lasi (valovi) mili a j te", katero je Striga pel v gledališču in katera se je silno prikupila slušateljstvu, ker je bil glasbenik dobro pogodil hrvaškega narodnega duha. S tem se je začelo plodno delovanje našega junaka. V 1. 1842. in 1843. je napravil več plesnih komadov, priredil hrvaško in slovansko kolo in uglasbil nekaj   pesmij (Sat   udara   brado
mila, Ja sam momče Radivoj itd.), katere so se kmalu razširile med narod.
V letih 1841. in 1842. se je mnogo pisalo o glasbenem napredku v Rusiji, posebno pa o Glinkinih operah: „Zivljenje za carja" in „Ruslan in Ljudmila". To je navdušilo glasbene prijatelje na Hrvaškem, da so začeli misliti o hrvaški narodni operi. Bila je pač drzna misel za tedanje čase, ko se je narodna glasba šele vzbudila, ko so se v Zagrebu pele nemške in talijanske opere, in ko so Hrvatje imeli le nekoliko svojih pesmij. Tedanji domorodci v svoji navdušenosti seveda niso umeli, kako težavna je ta naloga. Posebno za narodno stvar tako delavni Striga se je tako vnel za to misel, da ni več hotel odjenjati; seveda je precej mislil na Lisinskega, naj bi on uglasbil narodno opero. Lisinski se mu je iz početka smejal, ker je dobro vedel, da opera zahteva popolnega glasbenika. A ko ga je Striga le prosil in prosil in mu naposled prinesel celo besedilo za to opero, moral mu je naposled obljubiti, da poskusi sestaviti opero. Seveda je imel velike težave, ker je bilo besedilo neprimerno in je je moral Demeter povsem predelati, pa tudi, dasi je bil v glasbi že precej naobražen, vendar mu je še marsičesa nedo-stajalo, posebno v instrumentaciji ni bil še vešč. V instrumentaciji mu je pomagal njegov učitelj Wiesner pl. Morgenstern, a glasbo je zajemal iz svoje duše. Ker se je Lisinski z vso vstrajnostjo in ljubeznijo poprijel dela, dovršil je do leta 1845. prvo dejanje nove opere, katere naslov je bil: „Ljubav in zloba". Striga je skrbel, da so se pojedine arije iz nove opere pele na raznih koncertih. Občinstvo je bilo navdušeno in je z velikim zanimanjem in ponosom poslušalo hrvaško pesem. Do konca 1. 1845. je bila opera „Lju-bav in zloba" v dveh dejanjih dovršena, a pela se je prvikrat v zagrebškem gledališču dne 4. mal. travna 1. 1846. Neumorni Striga je poskrbel tudi za pevce, med katerimi omenjam gospo Sidonijo Rubido roj. grofico Erdodv, ki je pela sopran, Frančiška Sta-ziča (kateri je bil kasneje znan kot glasovit tenor z  imenom Stoger)  in Alberta  Strigo.
Janko Barle: Vatroslav Lisinski.                                                     163
V zboru so peli sami dobrovoljci — Zagrebčani in Zagrebcanke. Uspeh opere je bil sijajen, pela se je petkrat zapored, a prihodnjega leta še dvakrat.
Če pomislimo, da je „Ljubav in zloba" prva hrvaška opera in da jo je pisal Lisinski tedaj, ko je vladal na Hrvaškem v glasbi ptuji duh, ko so bili v Zagrebu glasbeniki in učitelji glasbe skoro le tujci, in ko je bil Lisinski sam še slabo pripravljen za tako veliko delo, moramo se res čuditi njegovemu izrednemu talentu, ker je marsikatere stvari v tej operi izvel res mojsterski in v čisto narodnem duhu.
No, Lisinski ni v tem času delal samo za svojo opero, uglasbil je tudi več hrvaških in nemških pesmij in plesnih komadov. Ku-hač je naštel 76 glasbenin, katere je napisal Lisinski pred svojim odhodom v Prago. Mnogo teh pesmij je trajne vrednosti; marsikatere preveva tiha, vendar ne obupna melanholija, katera je značilna za Lisinskega pesmi. Ob jednem je pa umel kakor nihče pred njim, niti za njim, vliti v skladbe narodnega duha. Ni pa prosto posnemal narodne pesmi, marveč jo je izpopolnil in idealiziral.
Vrnimo se k življenju mladega moža! L. 1842. je prisegel za beležnika banskega stola, katero službo je opravljal vestno in na obče zadovoljstvo, pač pa brezplačno do 1. 1847. Zaradi prevelikega napora, katerega je imel pri sestavljanju in učenju opere „Ljubav in zloba", je obolel in se udal otož-nosti. Prava sreča zanj, da je v tej svoji bolezni našel odprta vrata pri gostoljubnem župniku in opatu v Mariji Bistrici Ivanu Krizmaniču. Ko je na svežem zagorskem zraku in v prijetni druščini bival čez dva meseca, povrnil se je preporojen v Zagreb. Njegov verni prijatelj A. Striga, kateri je najbolje poznal in cenil Lisinskega glasbeni talent, ga je že težko čakal. Spoznal je namreč, da bi se moral mladi mož v glasbi še izpopolniti in v ta namen naj bi šel za nekoliko let v Prago na konservatorij. Lisinski je bil s Striginim predlogom povsem zadovoljen: a kje naj bi vzel denarje, da dovrši te študije,  ker od svojih  domačih,  katerim
je po očetovi smrti šla trda, ni mogel nič več zahtevati? No, Striga mu je obljubil, da bo za denarje on skrbel, a Lisinski mu je moral obljubiti, da ostane tri leta v Pragi, da prinese dobro spričevalo iz konservato-rija in da uglasbi novo opero. Striga je Lisin-skemu že prinesel dovršeno besedilo za novo opero „Porin", katero je napisal dr. Demeter. Snov je pesnik vzel iz narodne zgodovine, kako so si namreč Hrvati po sedemletnem vojskovanju s Franki priborili zopet svobodo. Lisinski je moral biti seveda s takim načrtom svojega prijatelja zadovoljen.
Striga je takoj poskusil, da dobi za Lisinskega od vlade, od zagrebškega mesta, ali pa od glasbenega zavoda štipendij; ali prosil je zaman. Obrnil se je tedaj na razne domoljube, kateri so mu sicer poslali svoje doneske in obljubili tudi daljno pomoč, vendar je moral Striga tudi v svoj žep poseg-niti, da je mogel Lisinski v Prago.
Lisinski je odpotoval v jeseni 1. 1847. v Prago; bil je tedaj v 28. letu dobe svoje. Prišedši tje je imel precej neugodnosti, ker ga zaradi njegove starosti niso več hoteli sprejeti na konservatorij. Kaj je hotel sedaj! Vpisal se je na višjo orgljarsko šolo, kjer se je učil tudi nauka o kompoziciji. Razven tega ga je v instrumentaciji zasebno poučeval ravnatelj konservatorija I. F. Kittl. V Pragi se je Lisinski marljivo učil; njegovi učitelji in znanci so ga jako čislali zaradi njegove sposobnosti. Le težko mu je bilo, ker je bil tako daleč od svoje domovine, katero je vroče ljubil. Bilo mu je večkrat tako, da bi jo kar domov popihal, če se ne bi sramoval. Tudi obolel je od žalosti in nerednega življenja. Striga je imel veliko truda, da mu je v tistih burnih vojnih časih redovito pošiljal podporo, ker je bil tudi sam v jako slabih denarnih razmerah; vrh tega se je kot dobrovoljec postavil na obrambo domovine.
Meseca mal. srp. 1. 1849. se je vrnil Lisinski domov, kjer so ga Striga in prijatelji veselo pozdravili. Seveda ni našel nič veselega v domovini. Bilo je žalostno, za glasbo ni nikdo skrbel; ko bi ne bilo njega
n*
164
Anton Medved: Med peklom in zemljo.
in pa Štrige, izvestno bi se bil razpustil tudi glasbeni zavod, kateri je bil že itak osnovan v tujem duhu. Lisinski je svojim prijateljem večkrat igral razne stvari iz svojega Torina", katerega je bil dovršil že tri dejanja. Dasi ga ni nič kaj mikalo več nazaj v Prago, nagovoril ga je vendar Striga, da se je vrnil v jeseni 1. 1849. zopet tje, da dovrši svoje nauke. Prišedši tje je pa tako obolel, da je bilo njegovo življenje v nevarnosti. Ko je toliko okreval, da je mogel na pot, vrnil se je o božiču zopet v Zagreb, kjer je ostal do vel. travna L 1850.  Vel. travna leta 1850. je
odšel nazaj v Prago, kjer se je marljivo pripravljal za izkušnjo in pridno nadaljeval „Porina". Sam banjelačic je posredoval, da bi Lisinskega pustili k izkušnji, vendar zaman: ravnateljstvo konservatorija ni uslišalo njegove prošnje. To je Lisinskega razjezilo, da se je takoj povrnil v domovino. Dobil pa je od svojih učiteljev K. F. Piča in I. F. Kittla privatna spričevala, katera dokazujejo njegovo veliko marljivost, izredno nadarjenost in lepo glasbeno znanje. Prinesel je s seboj iz Prage tudi gotovo partituro opere „Porin"-a.                                       (Konec.)
Med peklom in zemljo.
Nad večnim prepadom zavrženi duh
Visi na kostenih pero tih; Iz teme peklenske mu bije na sluh
Jokanje tuleče po kotih.
Obraz se nabere mu v zloben nasmeh: „Vso ljubim, kar v peklu je stražim
Adamove dece, trohneče v grobeh — A živo na svetu sovražim.
Sovražim globoko tako iz srca, Da vso bi najrajši pogubil;
Sovražim, kot on le sovražiti zna, Ki niti v nebesih ni ljubil."
A spodaj odzove zamolkel se jek:
„Prijatelja nimaš na sveti? Oh, raznih jezikov, stanov in oblek . . . Kako bi vse mogel prešteti!
Mar njega ne ljubiš, čegaver pohot Sto žrtev nedolžnih oskvrne,
Ki laskern pase svoj tolsti život, Popiva iz kupe srebrne?"
„Ne ljubiš brezsrčnih človeških sinov", Glas drugi zemljane mu riše,
„Ki rogajo tožbam se solznatih vdov, Sirote podijo iz hiše?"
In tretji mu vpije iz ognja trpin: „Ne pomniš nič več ubojnikov?
Obudi na tate, sleparje spomin, Na hlapce brezdušnih malikov!
Mar njega ne ljubiš, ki brata mrzi,
Zavida mu slednji požirek, Skrtaje preklinja, le tebe časti,
Kot dobrega vsega izvirek?"
„Molčite!" podzemeljski vzklikne glavar, „]az sam vem za sleharno zmoto.
A tega ne umete dosti nikdar, Kako jaz zavidam — dobroto.
Kako jaz trpim in bom vedno trpel,
Da najti ni m6či človeka, Ki v sebi nič dobrega ne bi imel,
Kot jaz ne od davnega veka."
„To iskro dobrote le človek imej",
Klicar ga tolaži četrti, „Gorela mu bode — kaj veš ti — doklej,
In kaj ga li čaka po smrti?
Pa delaj pokoro trd6 in zvesto,
Ni vreden on tvoje zavisti; Zlotvorov, ki vpijejo v dalnje nebo,
Kak(3 se na zemlji očisti?"
„Kako iznebode se duševnih gob?"
Naguba se satanu čelo. „Kdor stopi na brezna najskrajnejši rob,
Mar breznu že padel je v žrelo?
Kako se očisti, to človek ve sam. —
Kar meni in vam ni mogoče, Vrniti se k Bogu iz kletih premam,
On more, še more, če — hoče. —"
In lic pobledelih zavrženi duh Na črnih se spušča perotih,
In vedno glasneje mu bije na sluh Jokanje tuleče po kotih.
Anton Medved.
Vatroslav Lisinski.
(Spisal Janko Barle.)
(Konec.)
Prišedši v domovino kot dovršen glasbenik, spoznal je Lisinski kmalu, da so mu nade o lepši bodočnosti splavale po vodi. Sreča mu sploh nikdar ni bila mila in pot njegovega življenja je bila posuta s trnjem. Nadejali so se on, Striga in celo ban Je-lačič, kateri ga je sam priporočal, da bo imenovan ravnateljem glasbenega zavoda —, a bil je imenovan nadzornikom šol b r e z plače. Vendar tudi to ni vzelo Lisin-skemu volje, deloval je tudi brezplačno mnogo v glasbenem zavodu, kruh pa si je moral služiti s privatnim poučevanjem na glasovirju. To je bilo zanj  jako   težavno,   po-
glasbenih
sebno po zimi, ker je bil vedno bolehen. Marsikaj neugodnega je doživel Lisinski v glasbenem zavodu; tu so delovali tedaj ljudje, katerim je bil njegov trud za hrvaško pesem in pa njegove nenavadne sposobnosti trn v peti. Boreč se z gmotnimi neprilikami in žalosten zaradi svojih neuspehov — sklenil je Lisinski v početku 1. 1853. posloviti se od glasbe, in res odtlej ni ničesar več uglasbil razven svoje nadgrobnice. Ob jednem je prosil za službo začasnega sodnega avskultanta, katero službo s plačo 300 gld. na leto je naposled tudi dobil. Da bi bil vendar nekoliko bolje oskrbljen in da bi se mogel zopet posvetiti umetnosti, prosil je še istega leta „Dom in svet" 1898, št. 7.
Herman Lud. Helmholtz.
za službo okrožnega aktuarja. Njegovo prošnjo so vrnili dne 2. mal. travna 1. 1855. (Lisinski je dne 31. vel. travna 1. 1854. umrl), češ, da se mu ne more uslišati, ker je to mesto dobil že drugi. Ta prošnja leži še sedaj v zagrebškem mestnem arhivu; na njej je napisano, da se prosilcu ni mogla izročiti, ker je v Zagrebu neznan. Danes po petdesetih letih zna njegovo ime vsako dete in se povsod razlega njegova slava!
Take razmere so silno neugodno delovale na duha in na šibko zdravje skladateljevo. Slaboten kakor je bil, prehladil se je v pisarni, katere niso kurili, dobil je mrzlico, iz katere se je kasneje rodila vodenica. Čutil je sam, da mu ni pomoči. Razven tega je bil še v takih stiskah, da večkrat ni bilo novčiča v njegovi hiši. Njegova zaročnica, katero je iskreno ljubil in katera se ga je tudi po njegovi smrti vedno zvesto spominjala, odšla je v oni veliki bedi, s katero se je bolni Lisinski boril, k banici Jelačički in jo prosila za podporo. Banica se je Lisinskega usmilila, poslala mu 25 cekinov in dovolila, da se mu nosi hrana iz njene kuhinje. Tako mu je bilo vsaj nekoliko pomagano.
Nekoliko dnij pred svojo smrtjo je prosil Lisinski za sv. pismo in je je dolgo časa prebiral.   Naposled  je   zahteval   še   papirja in
13
194
Janko Barle: Vatroslav Lisinski.
svinčnik in napisal v postelji moški kvartet: ,Jeder Mensch muss sterben." Ko je to pesem dovršil, dal jo je svoji zaročnici, da jo odnese učitelju godbe Lichteneggerju in mu naj reče, da želi Lisinski na svoji smrtni postelji, da se ta pesem zapoje na njegovem grobu. In ni se goljufal; čez nekoliko dnij — dne 31. velikega travna 1. 1854. je izdihnil, previden s sv. zakramenti, v 34. letu starosti svojo dušo.
Pogreb mu je bil preprost. Štirje pevci so odpeli na grobu njegovo pesem in mu izpolnili zadnjo željo. Pokopali so ga na pokopališču sv. Roka, kjer so bili pokopani tudi njegovi stariši, brat in sestra. Na tem pokopališču so mu postavili leta 1863. spo-minik iz litega železa, kateri je imel spredaj
napis:
Vatroslavu Lisinskomu,
prvomu hrvatskomu glasbeniku,
rodjenomu u Zagrebu 8. kolovoza (srpnja) 1819.
umrvšemu u Zagrebu 31. svibnja 1854.,
ovaj spomenik stavljaju harni domoljubi
i prijatelji glasbe.
Na zadnji strani je pa bila pesem, v kateri se omenjajo Lisinskega zasluge za hrvaško pesem.
Ko se je 1. 1885. v Zagrebu slavila petdesetletnica hrvaškega književnega preporoda, prenesli so Lisinskega kosti na centralno pokopališče in jih položili v arkadi „narodnih uzkrisitelja", katero je sezidalo zagrebško mesto. Pač so resnične besede neumrlega Preradoviča,  katere je posvetil Lisinskemu:
Svakojaka nevolja te shara, I prosjakom skoro ti premimi, O moj rode, na tom vriednom sinu Ti sagrieši s navadna nemara. Slava njemu, uz s ve jade svoje Da ti ipak vjeran ostao je!
Da slava takemu možu!
V svoji bolezni je rekel Lisinski svoji zaročnici te-le besede: „Vidim več, da se moje tri želje izpuniti ne če. Zelio sam majku svoju kod sebe imati te ju vzdržavati, tebe — milu moju — za ženu uzeti i operu ,Porin' vidjeti predstavljenu. Htio sam mnogo lie-poga stvoriti  na polju  hrvatske  glasbe,   a
čutim u sebi, da sam i sposoban za to, ali domorodci naši ostaviše me nekako na pol puta. Poslije moje smrti možda bi mi po-mogli, al če biti kasno!" — Te besede Lisinskega nam napolnjujejo sreč z žalostjo, ker mu je bilo življenje tako bridko, da je zaradi neugodnih razmer legel v zgodnji grob. Romanopisec bi našel v njegovem življenju dokaj snovi za povest. Pa dasi je osoda tako preganjala Lisinskega, vendar je zapustil svojemu narodu lepo zapuščino, katero šele sedaj dostojno cenimo, ko smo culi njegovo največje in najbolje delo — opero „Porin". Njegova poprejšnja dela kažejo njegovo izredno nadarjenost in poznavanje slovanske glasbe, a v „Porinu" se razodeva vsa njegova veličina, tu se predstavlja kot dostojen tekmec vseh tedanjih glasbenih velikanov.
Besedilo ali libreto za opero „Porin" je napisal dr. Dimitrija Demeter, prvi ilirski dramatičar in dramaturg. Lisinski je hotel uglasbiti zgodovinsko opero, saj je bila ta tedaj v navadi. Tako je Francoz Auber sestavil opero: „Nema Portičanka", Rossini: „Viljema Telia", Maverbeer: „Hugenotte", a Glinka: „Življenje za carja". Lisinski je vedel, da bi taka opera v oni navdušeni dobi preporoda največ koristila in najbolj navdušila njegov narod. Za tako opero je bila zelo primerna snov oslobojenje Hrvatov izpod frankovskega jarma.
Po smrti slavnega junaka Ljudevita Posavskega so na Hrvaškem zagospodovali Franki. Dejanje se začenja s tem, da Ko-celin, frankovski upravitelj na Hrvaškem, zbere na svojem gradu vso frankovsko go-sp6do, da jim prebere list cesarja Ljudevita Krotkega, v katerem jim podeljuje zemlje hrvaških boljarjev. Na tej skupščini so sklenili, da pozovejo hrvaške boljarje na veliko gostbo ter jih tamkaj pobij6 iz zasede. Irmen-garda, Kocelinova sestra, je cula to in povedala hrvaškemu plemiču Porinu, katerega je ljubila. Nu, Porin je ljubil Zorko, hčerko Ljudevita Posavskega; zbral je hrvaške junake in premagal Franke. Zorka in njen stari čuvar Sveslav sta bila ujeta in zaprta v
Anton Hribar: Biserji.
195
Kocelinovem gradu. Irmengarda je zvedela, da Zorka ljubi Porina, zato ji obljubi svobodo, ako se odreče Porinu. Zorka se ni bala smrti; rajša umre, kakor da bi pustila Porina. To je ganilo Irmengardo: pustila je oba na svobodo, češ:
Izkusit te htjah tek ja; Porinova ljuba budi, Vriediš bit' mu supruga.
Ko je čul Porin, da je Zorka ujeta, planil je na Kocelinov grad, a ni več našel Zorke. Irmengarda si je želela smrti in rekla Porinu, da je ona ubila Zorko; on jo hoče umoriti, a v tem se pokaže Zorka. Nazadnje prineso tudi smrtno ranjenega Kocelina, kateri preklinja svojo sestro, češ da je ona A^sej nesreči kriva. Sestra se prebode in pade na umirajočega brata. — Kakor je bila po-preje nesloga Hrvatov vzrok, da so padli pod frankovski jarem, tako je sedaj sloga Hrvatov izvojevala zmago in svobodo.
Ta libreto je podajal skladatelju dokaj prilike, da ga umetniški obdela, posebno ker je ugajal njegovemu navdušenemu hrvaškemu srcu. Lisinski se je poprijel z veseljem dela, pisal svojo opero vstrajno in resno in zato jo je v treh letih res moj-sterski dovršil. Poznal je dobro slovansko glasbo, a delal samostojno, ogibal se je, kolikor se je največ dalo, tujega upliva, in tako je „Porin" opera, katera je sestavljena v povsem narodnem duhu, s čimer se ne more danes ponašati nobena druga hrvaška opera. Ko poslušaš te divne melodije, čutiš, da jih preveva narodni duh, pa se ne moreš spomniti nobene podobne pesmi. Lisinski je zadel pravo narodno struno, izpopolnil in izbrusil narodno pesem in tako napravil lepo celoto.
Bis
38. Prav mnogokrat stori razpor Sosedam perutnjad, In večkrat naredi razdor Po vasi otročad.
Ouvertura k operi je pravi biser na polju glasbe; izmed peterih dejanj, katere ima opera, je pa težko najti najlepše. Samospevi, zbori, instrumentacija — vse je na mestu in označuje pojedine osebe kakor tudi frankovski in hrvaški narod. Ne spuščam se v podrobnejšo oceno opere „Porina", ker s tem bi malo koristil onemu, kateri ne čuje opere same.1) Slovenci naj bi prišli sami v beli Zagreb, da se prepričajo o lepoti opere ali pa naj bi jo predstavili v Ljubljani, s čimer bi se pokazala vzajemnost obeh narodov na polju umetnosti.
Opera „Porin" v hrvaškem gledališču se je prvikrat pela dne 2. vinotoka 1. 1897., a zato je zahvaliti največ neumornega hrvaškega intendanta dr. Štefana Miletica in veščega kapelnika Nikola Fallera.2) Morda se kdo čudi, zakaj se je opera, dovršena že leta 1850., pela prvikrat šele lani. Za burnim 1. 1848. je zavladal absolutizem, kateri iz-vestno ne bi bil dopustil, da bi se pela hrvaška opera, ko bi se tudi našli sposobni pevci. Kasneje, posebno od L 1871.—1874., ko so imeli Hrvati svojo opero in dokaj izvrstne pevske sile, delal je največ ovir sam pokojni Albert Striga, kateri se je vedno bal, da se ne bi tako dostojno iz vela, kakor bi se to spodobilo za delo pokojnega Lisin-skega, ker je za pevce res izredno težavna. In tako je ta opera skoraj petdeset let čakala vstajenja.
J) O tem sta pisala podrobnejše glasbena kritika: Fr. Š. Kuhač v „Prosvjeti" 1. 1897., št. 21. in 22. in pa Vj. Klaic v „Viencu" 1. 1897., št. 42.
2) Do sedaj se je opera že devetkrat pela in gledališče je bilo vselej polno. Ljudje so prišli na te predstave z vseh stranij hrvaške domovine.
rji.
39. Beseda, ki jo mož veli, Besed odtehta  ženskih  pet, Solza, ki možu prikipi, Odtehta ženskih solz deset.
Anton Hribar.
13*