a . n c AnnaleS ÄnaCi "Koprsfgßa primorja in Stižnjifi -pofcajin ÄnnaCi defLitorafe capodistriano e dette regioni vicine 5/'94. * UDK 908(497.12-15X082) ISSN 0353-8281 a á uli c* Annaleo ÄnaCi 'Koprska primorja in bCižnjifipofcajin AnnaCi de(Litora(e capodistriano c dette regioni vicine 5/'94. UDK 908(497.12-15)(082) ISSN 0353-828 ISSN 0353-aaai 9770353828019 Adriatic zavarovalna družba d,d, assicurazioni s.p.a. UDK 908(497.12-15)(082) ISSN 0353-8281 annale «3 Anali Koprskega primorja in bližnjih pokrajin Annali del Litorale capodistriano e delle regioni vicine 57*94 series historia et sociologia 1 KOPER 1994 ANNALES 5/'94 ISSN 0353-8281 UDK 908(497.12-15K082) Letnik IV., leto 1994, številka 5 UREDNIŠKI ODBOR/COMITATO Dl REDAZIONE: Giavni urednik/Redaffore Capo: Odgovorni urednik/Redattore responsabile: lekto rj i/Supervision e: Prevajalci/ Tradu t tor i: Recenzenti/Recensori: Ob I i ko va \ec/Proge tío gráfico: Prelom /Composizione: Tisk/Stampa; Izdajate! ¡/Editore: Sedež uredništva/Sede detla redazione: Žiro ratun/Conto giro n°: prof. dr. Furio Bianco (IT), Tomaž Bizajl, mag. Milan Bufon, mag. Lucija Čok, mag. Darko Darovec, dr. Goran Filipi (CRO), dr. Boris M. Gombač, Aleksej Kale (IT), dr. Avgust Lešnik, prof. dr. Darja MiheSič, Dario MarušiČ, mag. iztok Ostan, Amalia Petronio, prof. dr. Claudio Povolo (iT), prof. dr. Drago Rotar, Vida Rožac-Darovec, mag. Alenka Šauperi-Zorko, Salvator Žitko, Matej Župančič mag. Darko Darovec Salvator Žitko Mirjana Kramarič-France (it.), janež Mikic (si.), Marjeta Morovič (hrv.), Sonja Stare (si.) dr. Goran Filipi (si.), Sergio Settomini (it.), Tullio Vianeilo (it), Mirko Zorman (angl./nem.) dr. Tomaž Faganei, dr. Goran Filipi (CRO), prof. dr. Josip Bratulic (CRO), prof. dr. Ferdo Gastrin, dr. Boris M. Gombač, dr. Sonja Ana Hoyer, dr. France Novak, prof. dr. Anton Prosen, mag. Mojca Ravnik, prof. dr. Drago Rotar, prof. dr. Giuseppe Trebbi (IT), prof. dr. Peter Vodopivec, dr, Jože Vogrinc, dr. Josip Zohii Dušan Podgornik Franc Čuden - Meditd.o.o. GEPARD 1 Koper Zgodovinsko društvo za južno Primorsko /Soc/etš storica de! Litorale Pokrajinski arhiv Koper/Arch ivio regions le di Capodistria, SLO-66000 Koper/Capodistria, Goriška/Via Gorizia, 6, tel.; ++ 336 66 21-824, 23-965, fax 24-978 Zgodovinsko društvo za južno Primorsko/Soc/ef^ storica de! Litorale, 51400 678 9721 Ponatis čtankov in slik je mogoč samo z dovoljenjem uredništva in navedbo vira. Redakcija te številke je bila zaključena 15. oktobra 1994. Sotinancirajo/Su/jporfo finanziario: Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, Ministrstvo za znanost in tehnologijo Republike Slovenije, Sklad za odprto družbo - Slovenija / Open Society Fund - Slovenia, Skupščina občine Koper, Skupščina občine Piran, Skupnost obalnih občin Koper, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete v Ljubljani, Zavarovalna družba ADRIATIC ter drugi sponzorji. Nenaročenih rokopisov in drugega gradiva ne vračamo. Rokopise in naročnino sprejemamo na sedežu uredništva. Rokopise lahko pošiljate tudi Članom uredništva. Naklada/77rafura: 700 izvodov Po mnenju Ministrstva za kulturo Republike Slovenije Št. 415 - S50792 mb. z dne 21. 9. 1992 šteje revija Annales za proizvod, od katerega se plačuje 5% davek od prometa proizvodov na osnovi 13. točke tarifne št. 3 tarife davka od prometa proizvodov in storitev. 2 ANNALES 5/'94 Anali Koprskega pri morja in h i ¡ž nji h pokrajin - Annafi del Litorale capodistriano e de i le regioni vicine UDK 908(497.12-15)(082) ' Letnik IV., Koper 1994, številka 5 !SSN 0353-8281 VSEBINA / ÍNDICE GENERALE Seznam kratic ......................................................... 6 Indice delie abbreviazioni Peter Pave! Vergerij: Mesto Koper (ob 550. obletnici smrti) .......................................... 7 Pietro Pno I o Vergerio: La citta di Capodistria (in occasione del 550-esimo anriiversario dalla morte) ČLANKI iN RAZPRAVE / ARTICOUE SAGGI Milan Bufon: Regionalizem in nacionalizem .......... 9 Regionalismo e nacionalismo Robert Matijašič: Toponomástica e archeologia delHstria ................................................................. 17 Toponomastika in arheologija Istre Brigitta Mader: Ciagolski napisi v p.c. sv. Roka v Borštu (Občina Koper, Slovenija). Nove priče glagoiskega pismenstva v Istri" ................................. 29 Le scritte giagoHiiche nella chiesa sussidiaria di San Rocco a Borste (Comune di Capodistria, S loven i a), Nuove testimonianze della scrittura / ■ - ' ' glagolitica in istria Alojz Jembrih: Pronaden Konzulov probni mali glagoljski katekizem iz 1561. godine ...................... 35 Ritrovalo il Picc.oio catechismo g! a gol i tico di prova di Stipan Konzul dei 156 ? Timotej Knific: Cerkev sv. Štefana v Fíjerogí pri Pomjanu v slovenski Istri ........................................ 47 La chiesa di Santo Stefano a Fijeroga presso Pomiano, nell'Istria slovena Darko Knez: Svetinjice iz cerkve sv. Jurija v Piranu .................................................... 65 Reliquie nella chiesa di San Giorgio a Pirano Ivan Markovič: Nazario da Capodistria e le miniature di un antifonario nei tesoro del Duomo di Capodistria ............................................................. 73 Nazarij iz Kopra in miniature nekega antifonarija iz zaklada Koprske stolnice Ni na KudiS: Tul te ¡e opere d'architettura et prospetiva di Sebastiano Serlio (1619) i praksa izrade drvenih oitara u Istrí......................... 93 Tutte le opere d'architettura et prospetiva di Sebastiano Serlio (1619) e la costruzione di al tari lignei in Istria Radoslav Tomic: Giambettino Cignaroli u Bujama . 103 Giambettino Cignaroli a Buie Duška Žitko: Beneški kipar Antonio Dal Zotto. Avtor Tartinijevega spomenika v Piranu ................. 107 Lo scukore veneziano Antonio Oaf Zotto. Autore del monumento di Tartini a Pirano Roberto Starec: Tipologia degli insediarnenti e deile abitazioni tradizionali in istria ....................... 117 Tipologija tradicionalnih naselbin in bivališč v Istri Danica Škara: Prilog proučavanju usmene tradicije u Istri ........................................................ 129 Contributo allo studio della tradizione orale in istria Damjana Fortunat Černilogar: Skrb za dediščino in njeno varovanje med 1. svetovno vojno - italijanski odnos do kulturne dediščine ................ 135 Cura e tutela dei beni culturali durante la prima guerra mondiale - la condotta italiana nei suoi confronti Ljubo Lah: Potenciali načrtne prenove stavbne dediščine na podeželju in težave njenega uvajanja (Na primeru Krasa) ................................................ 149 I potenziali del restauro degli slabili rurali e le difficolta della sua realizzazione (sulfesempio nei Carso) Fernando Monti & Giancario Maselli: Relazione suile indagini cliagnostiche effettuate dalla Tečno Future Service (TFS) nella Cattedrale di Santa Mana di Capodistria (Slovenia)............................................. 159 Poročilo o diagnostičnih raziskavah Tečno Future Service (TFS) v stolnici Sv. Marije v Kopru (Slovenija) Lovorka Čoralič: Nazočnost, život Í djelovanje koperskih doseljenika u Veneciji od XV. do XVIII. stol ječa................................................................... 167 La presenza, la vita e l'attivitä degli immigrati di Capodistria a Venezia dal XV al XVIII secolo ANNALES 5/'94 Marta Verginella: Od ljudske pobožnosti k začetkom sekutarizadje. Breške vasi od 17. do začetka 20. stoletja ............................................179 Dalla religiosita popolare agli inizi deiia secolarizzazione. I paesi deiia Val Rosandra dal Seicento ai primi del Novecento France Mihelič, jasna Pocajt & Darja Mihelič: Piransko prebivalstvo pred sto leti...........................191 ia popolazione piranese di cento anni fa Peter Štih: Institucija vicecomesa v upravni strukturi Pazinske grofije v času goriških grofov L 'tetituto de! vicecomes nella struttura amministrativa deUa Contea di Pisino ai tempo dei Conti di Gorizia Rolan Marino: li Consiglio di Capodistria e la riforma cJegli appelli nelllstria veneta (1584-1586) . 209 Koprski svet in reforma prizivnih sodišč v beneški Istri (1584- 1586) Božo Jakovijevic: Opčina Buzet u zapisnicima sjednica opdnskog zastupstva od 1894. do 1911. godine ......................................215 i! Comune di Pinguente nei verbaii de! ConsigHo comunale dal 1894 a! 19! 7 Miroslav StiplovŠek: Ustanovitev socialnodemokratskega tajništva leta 1905 v Trstu, začetek novega obdobja v slovenskem strokovnem - sindikalnem gibanju ..........................227 La costituzione deiia segretaria socia!democratica a Trieste ne! 1905. L 'inizio di urta nuova era ne! movimento sindacale sioveno di categoria Iztok Ostan: Visokošolsko izobraženi kadri na Obali med socializmom in postsocializmom .... Profili universitari del Litorale capodistriano tra socialismo e postsocialismo 241 Marija Gombač: Seizmografični odtisi Kosovelove pesniške izpovedi v Merkujevem notnem zapisu ,„. 251 Le vibrazioni de!l'espressione poelica de! Kosovel nel linguaggio musicale di Metki) ŠOLSKE NALOGE / LA VORI SCOLASTICl Amanda Saksida: Mesarska obrt in njen pomen v severozahodnih istrskih mestih od 13. do 17. stoletja .............................................. 261 / macellai e loro importanza nelle ciltà dell'lstria nord - occidentale da! XII! al XVII secolo Boštjan Rugarič & Katja Hrobat: Opis ¡edeničarske dejavnosti v okolici Hrpelj in Kozine...................... 267 Descrizione detla conservazione del ghiaccio nei dintorni di Hrpelje e Kozina Boštjan Š t ras ne r: Množični mediji in srednješolska populacija v slovenski Istri................ 275 I mass media e la popolazione delle scuole medie nel!'Istria s I oven a 203 OCENE IN POROČILA / RECENSIONIE RELAZfON! Po sledeh mediteranske civilizacije. Historično* geografska trilogija vzhodne jadranske obale Mithada Kozličiča (Slavko Gaberc) ........................ 283 Federica Fontana: La vil ¡a romana di Barcola, a proposito delie Villae maritímae deiia Regio X {Robert Matijašič)...................................... 287 S. Flego & L. Rupel: I casteilíeri preistorici deiia Provincia di Trieste - Prazgodovinska gradišča Tržaške pokrajine (Matej Župančič) ....................... 288 Miroslav Bertoša: Istra izmed u zbiije i fikcije (Lovorka ČoraSič)................. 290 Danilo Klen: Od Trsta preko Zagreba do Rijeke, "Život i djelo dr. Danila KSena (1910-1990)" (Petar Strčič) ..................................... 291 Život i djelo hrvatskoga narodnog preporoditelja Istre Vjekoslava Spinčiča. Znanstveni skup, Ronjgi, 1993 (Snježana Hozjan) .............................293 "Dani Matka Laginje", Katedra Čakavskog sabora (Društvo za povjesnicu), Klana, 1994 (Snježana Hozjan) .........................................295 Kate Dormut-Tommasini: L'lstna, questa sconosciuta (Nevio Šetič) ............................ 296 Stjepan Antoljak: Hrvatska historiografija do 1918 (Nevio Šetič)............................................. 297 Buzetski zbornik 19. (Božo Jakovijevic) 301 Razstava Likovna umetnost južne Primorske 1920-1990 (Lili Bojanič)......................................... 302 Ernest Radetič: Istra pod Italijom (1918-1943) (Avgust Lešnik).................................... 304 4 ANNALES 5/'94 Franco Firrniani & Flavio Tossi: ll Pittore Cesare detl*Acqua 1821-1905 fra Trieste e 8ruxeiies (Duška Žitko)........................305 Soška fronta - vojna fotografija (Damjana Fortunat Černilogar) .............................................................308 Goran Filipi: Prvi hrvatski etimologijski rječnik ptičjeg nazivtja (Ivan Zoričič) .................................309 Mare istriano cantato "In Ruvignis". Una esperienza di didattica interculturale (Elide Riccobon)..............310 Pirano un'imroagine. Lasa Pur Dir, n. 10 (Marco Apoilonio) .............................................................311 Šoiska kronika. Zbornik za zgodovino šolstva in vzgoje, XXVII, 3 (Vlasta Tul) ............................... 312 Bojko Bučar: Mednarodni regionalizem - mednarodno večstransko sodelovanje evropskih regij (Milan Gregorič) .............................................314 OBLETNICE / ANNIVERSARl Siavko Gaberc: Niccolo Tommaseo - neubogljivi sin dveh domovin. Ob 120-ietnici smrti velikega književnika in humanista........................................ 316 Nicoio Tommaseo - figlio rihelle di due patrie. Nei centoventesimo de!!a morte del grande letterato e u man ista Milan Pahor: Narodni dom v Trstu. Ob 90-letnici odprtja (1904-1994) ............................................... 318 H "Narodni dom" di Trieste. Ne! novanlesimo deli 'in a ugurazio ne (1904-1994) Andrej Jerman: 40, obletnica podpisa Londonskega memoranduma - konec tržaškega vprašanja........... 323 A quarantanni dalla stipulazione de! Memorandum di iondra - la soluzione della questione di Trieste Ivan Markovič: Peter Pavei Vergerij starejši (bibliografski preizkus) ........................................... 324 Pier Paolo Vergerio il Vecchio (saggio bibliográfico} Sinopsisi ................................................................. 327 Sinossi Kazalo k slikam na ovitku........................................ 335 Indice delle foto di copertina Opomba k Šolskim nalogam ................................... 335 Nota ai iavori scolastici 5 ANNALES 5/'94 SEZNAM KRATIC AAW 1 Autori Vari (it.), več avtorjev NDO fr Narodna delavska organizacija, Trst ACRS fr Atti Centro di riœrche storiche, Rovigno- NM fr Narodni muzej, Ljubljana Trieste 1970 - NŠK fr Narodna in Studijska knjižnica Trst ACSA fr Accademia Croata delíe Scienze e OZN fr Organizacija združenih narodov delie Artí PAK fr Pokrajinski arhiv Koper AMSl fr Atti e Memorie délia Société Istríana di PMK fr Pokrajinski muzej Koper Archeologia e Storia Patria, Poreč 1884 - PMSMP fr Pomorski muzej "Sergej Mašera" Piran AS 1 Arhiv republike Slovenije Pl fr Pagine istriane, Koper 1903 - ASD & Archivío di Seuola Dalmata RA? fr Radiotelevisione itafiana AST fr Archivio di Stato di Trieste RS fr Republika Slovenija ASV 1 Archivio di Stato di Venezia SGTŠ fr Srednja gostinska in turistična šola, Izola AT fr Archeografo Triestino, Trst 1829 - SK fr Strokovne komisije (avstrijskih AV fr Arheološki vestnik, Ljubljana 1950 - socialdemokratskih strokovnih organizacij) CAS fr Ciklično aerosnemanje Slovenije SKPŠ fr Srednja kovinarska in prometna šola, CD! fr Codice Diplomático Istríano Koper CRO $ HrvaŠka SLO fr Slovenija CRSASSA fr Centro di Ricerche Scientifiche deH'Accademia Slovena delie Scienze SPSS fr Programski paket za obdelavo statističnih podatkov e deiie Arti szš fr Srednja zdravstvena Sola, Piran CIM J Gimnazija Koper TFS fr Techno Future Service GMDS fr Glasnik muzejskega društva za Slovenijo VS fr Varstvo spomenikov, Ljubljana 1948 - HAD fr Hrvatsko arheološko društvo zč fr Zgodovinski časopis, Ljubljana 1947 - HAZU fr Hrvatska akademija znanosti i umjetnosti ZVNKD fr Zavod za varstvo naravne in kulturne HHStAW fr Haus- Hof- und Staatsarchiv Wien dediSčine, Nova Gorica 1D fr Idem (lat.), isti ŽAD fr Župnijski arhiv Dolina (IT) MTBNC fr Istituto intercomunale per la tutela deí Ben i naturali e cuItura Ii, Pirano iT fr ¡talija JTBNC fr Istituto per la tutela dei Beni naturalt e cultural), Nuova Gorizia JAK fr Jahrbuch für Altertumskunde, Wien (A) SEZNAM OKRAJŠAV JOAJ fr Jahreshefte des Österreichischen ärcheoiogischen Instituts, Wien (A) a,e. fr arhivska enota 1SDS fr Jugoslovanska socialdemokratska stranka b. fr busta (ovojnica) MDC fr Monumenta histórica ducatus Carinthie bob. fr bobina (it), filmski zvitek MEFRA fr Mélanges de l'École française du Rome - f. fr fascikei antiquítées n. fr numero MOP RS fr Ministrstvo za okolje in prostor RS P- fr pagine MZK fr Mitteilungen der k.k. Zentral-Kommission, t. fr tipografia Dunaj 1856- 1916-17 s. fr stran MZVNKD fr Medobčinski zavod za varstvo naravne in š. fr arhivska Škatla kulturne dediščine, Piran USp. fr usporeduf (hrv.), primerjaj 6 ANNALES 5/'94 Peter Pavel VERGERIi MESTO KOPER (ob 550. obletnici smrti) Mesto, ki se mu po ¡¿»finsko reče justinopolis in leži v notranjem zalivu jadranskega morja, so nekoč ustanovili Kolhijci. Ko so potovali od Črnega morja (zdaj se imenuje Veliko morje), kjer so prebivali v deželi mnogih čudes, ki je bila posebej znamenita po zlatem ovnu, so dospeli do teh krajev. Ko so namreč zasledovali jazona, ki je zbežal s kraljevo hčerjo Medejo, ko je z njeno pomočjo izmaknil zlato runo, in pluli naravnost po morju, so našli obalo Donave, zahajajoč daleč s prave poti. Kajti jazon se je z očuvanim plenom in s posadko vred brez izgube vrnil v Grčijo, od koder je bil pričel plovbo. Oni pa so se držali začrtane poti, sledeč upanju, ki so mu bili v začetku vdani, in so, plujoč proti reki, z velikim naporom premerili dobršen kos dežele. Kajti mimo vseh težav, ki jih Donava združuje v sebi in ki so jih premagali, so po dolgem času prodrli do reke Save, ki se izliva v Donavo. Preročišča njihovih bogov so jim namreč naročala, da se morajo obračati proti zahodu. Naposled so, prevarani v upanju in utrujeni od napora, opustili prizadevanje po zasledovanju, ker se za begom tistih, ki so jih iskali, ni pojavila nobena sled. Bodisi da so se naveličali dolge plovbe bodisi da sta jih prevzela žalost in sram, ker niso dobili nazaj ne izgubljene kraljične ne ukradenega plena, so se po lastni izbiri odločili za pregnanstvo. Tako so si ladje, na katerih so bili pripluli, naložili na ramena in jih postavili na Jadransko morje, in sicer v tisti del morja, ki je bil najbližji. Nato so si ogledovali kraje in primernost le-teh, a ne samo v Istri, ampak tudi daleč od mest ter ob obali ustanovili mesta, v katerih so prebivali. Ime Istra je nastalo po reki Hister, odkoder so bili prišli, kajti Donava se imenuje tudi Hister, posebej na tistem območju in na tisti obali, kjer se voda reke Save izliva v Donavo, justinopolis pa se je najprej imenoval Egida (Aegida), to je, kozja koža, bodisi po obliki kraja, ki spominja na kozji lik bodisi po kozji koži, imenovani Egida, ki jo je po ljudskem izročilu nosila v bitkah Palada (Atena), boginja modrosti, ki so jo tamkaj častili, kakor si je tudi Herkules prisvojil in v bojih uporablja! levjo kožo. Morda je otok (mesto je namreč otok) prav zato imenovan Kozji aH pa zato, ker naj bi tam molele in štrlele iz zemlje, še posebej z južne strani, belkaste skale, ki od daleč gledajočim dajejo vtis nekakšne lene kozje črede. Iz česa naposled je nastalo to ime, pa vendarle ni gotovo, je pa gotovo, da je poimenovanje naseljencev pri sosednjih Alumanih in pri mnogih prebivalcih nastalo iz besede "capra" (koza). Goti, ki jih zdaj imenujemo Slovani, in so najbližji sosedje, pa zaradi podobnosti latinske besede "capra" imenujejo mesto z grško besedo Coprum, kar pomeni gnoj ali blato, bodisi ker je na odprtem in bleščečem morju videti kopno, ki se vzdiguje, do kamor seže pogled, kot da ni pokrito z zgradbami, marveč kot kup, na enem samem mestu zgneten iz umazanije, bodisi ker so na ozkem prehodu, ki vodi prek kopnega v mesto, kjer je otok najbližji celini, smrdljiva močvirja z zemeljskim blatom, pomešanim s slano vodo, ki zaradi neprestanega gibanja potujočih izdihavajo gnusen smrad, čeprav je pot utrta s kamni, vendar ne dovolj skrbno ali umetelno utrjena. Domačini preprosto imenujejo celotno Provinco Caput Hrstriae, Istra pa se začne na območju mesta, najbližjem reki Rižani, ki se je nekdaj imenovala Formio, in se v dolžino razteza na ne prevelikem območju do reke Tarsije. Rižana izvira nedaleč od Timava (danes mu pravijo Likuncij - Lycuntius) iz luknjaste pečine ter se spušča med griči v dolžini 14.000 korakov (1 korak = 1,48 m), dokler se ne izlije v morje. Na obeh bregovih so soline, narejene z delom človeških rok iz rečnega blata s sicer prvotnim, a skoraj vedno ovinkastim koritom. Ko je namreč nekoč zaradi potresa razpoka! grič Srmin, ki zdaj moli nad prihajajočo reko, je del nemirne vode na kratko zavil s prvotne in običajne poti. Istra pa je v tem kraju skrajni de! Italije, saj so le-tega Rimljani nazadnje spravili pod civilno in sodno oblast. Po PUnijevem pričevanju namreč je bil Trst, slavno in staro mesto, že prej meja Italije in v njem je bilo več spomenikov starodavnosti. Za ime Justinopolis, ki je najmlajše, pa ni dovolj jasno, kako je nastalo: ljudska govorica trdi, da po cesarju Justinijanu, za kar pa ni nobenega dokaza niti v zapisih niti v kaki zgradbi; jaz pa mislim, da je to ime nastalo po zgodovinarju Justinu, ki je natančno zabeležil prihod Kolhijcev na to obalo, ali morda po kakem drugem učenem možu, ki se je odlikoval med meščani ali pa so si prebivalci to lepo ime, z dolgo različno sporočilnostjo, privzeli od kogarkoli že zaradi preprostega, običajnega in vsakdanjega poimenovanja. (Prevedel Pave! Češarek iz latinskega originala, objavljenega v delu L /4. Muratori: Rerum Italicarum seriptores, Medblani, t XVi/2, 1730, col. 240-241.) 7 ANNALES 5/'94 Pietro Paolo VERGERIO LA CiTTÁ DI CAPODISTRIA (in occasione del 550-esimo anniversario dalla morte) La cittá, che in latino é detta Giustinopoli, situata nella parte piú interna dell'Adriatico, fu fondata un tempo dai Colchidi. Essi pervennero in quella regione dal Mar Ñero (adesso ch i amato Mar Grande), che era sede di molta gente e cose mirahili; e principalmente del famoso ariete d'oro. E fu proprío mentre stavano fuggendo tagliando diritto per il mare, che si spinsero all'entrata del Danubio portandosi lontano dalla loro via. Giasone, salva ta la preda e conservato integro l'equipaggio, ritornó in Grecia, da dove era partito. Loro, invece, mantenendo la rotta intrapresa, inseguendo ¡a. speranza che si erano concepiti sin dall'inízio e navigando i! fíume controcorrente, attraversarono, con gran difficoltá, molta térra. Cosicché, oltre ad aver superato tutti gli ostacoli presentí nel fíume Danubio, dopo molto tempo penetrarono nel fiume Sava che confluisce in quello. Dovevano infatti ríspettare le profezie dei propri dei e volgere sempre verso occidente. Finalmente, delusi nella speranza e spezzati dalla stanchezza, abbandonarono l'inseguimento, poiché di quelli che stavano inseguendo non era rímasta alcuna traccia. Ma o per il tedio dovuto alia lunga navigazione, o per il dolore di aver perduto la regina e non aver saputo riprendere la preda sottratta, scelsero 1'esilio volontarío e non tornarono piú a casa. E eos) si carícarono in spalla le navi con le quali erano arrivati e le collocarono nel golfo Adriático e cioé in quella parte del mare a loro piú vicina. Poi, contemplara l'idoneitá dei luoghi, fondarono delle cittá in quelle spiagge, non solo in Istria, ma anche piú lontano. Il nome deü'istria, d'akra parte, é nato da! fiume lst.ro dal quale erano giunti, il Danubio é infatti ch i amato anche Istro, particolarmente in quella regione e su quella sponda, dove i'onda de! fiume Sava confluisce in quella del Danubio. Giustinopoli fu inizialmente chiamata Egida, ovvero pelle di capra, o per la forma de! luogo che ne ricorda l'immagine, o per la pelle di capra chiamata egida e che secondo le favole della gente, Pallade, la dea della sapienza che veniva ivi venerata, portava in guerra alia stessa maniera di come Ercole portava quella di leone, cosí come testimoniato dalla tradizione. Puó darsi che proprio per questo motivo é detta isola delle capre (trattasi infatti di isola) o perché vi sono, soprattutto nelle zone meridionali, alcune rocce biancastre che sporgono dalla térra e che, a quelli che guardano da lontano, sembrano capre. Donde sia infine nato questo nome é incerto. E comunque sicuro che presso i vícini Alamanni e presso molti abitatori stessi, l'apellativo degli abitanti e derívalo dal termine capra. I Goti, che oggi si dicono Slavi e stanno nelle vicinanze, per la somiglianza con i! nome latino della capra, chiamano la cittá con il vocabolo greco coprum che significa sterco o fango: forse perché in mare aparto e splendente si erge fino a dove si riesce a scorgerlo da térra, né la zona é coperta da edifici, ed appare come un ammasso di sudiciume, o perché, laddove é piú vicino a! continente> e di la vi é uno stretto passaggio che per térra porta alia cittá, ci sono fetide paludi con fango di térra mescolato ad acqua salata che per i! continuo camminare dei passanti emanano un putido odore, sebhene la via sia lastric.ata di pietre ma non fortifica ta con sufficiente diligenza e arte. D'altra parte, con un semplice termine usato dagli abitanti di tutta la provincia, é chiamata Caput Histriae la regione che dal fiume Risano, prossimo alia cittá, che una volta si chiamava Formione e si diceva fosse l'inizio dell'Istria, si estendeva lungo uno spazio non troppo grande fino al fiume Tarsia. Il Risano sorge non moho lontano dal Timavo (che oggi é chiamato Lisonzio) da una caverna pietrosa, e scorrendo tra i monti per 14 mila passi va a sfociare in mare, con saline su entrambe le sponde, fabbrícate dagli uomini che per costruirle avevano adoperato il fango del vecchio letto del fiume, il quale quasi sempre rnuta i! suo corso. Una volta, infatti, quando a causa di un terremoto frand il monticello Sermino che sovrasta i! fiume uscente, in breve tempo parte dell'acqua si scostó con veemenza dall'alveo originario. Quella regione dell'lstria rappresenta d'atlronde la parte estrema deU'ltalia, sottomessa dai Romani all'autoritá delpopolo itálico; tn un testo di Plinio, infatti, la famosa e vecchia cittá di Trieste rappresentava il confine dllalia ed in essa vi erano molti monumenti deü'antichitá. Giustinopoli, nome in realtá piú recente, non si sa con esattezza da dove tragga origine, o dall'imperatore Giustíniano (come sostiene il popolo), del quale tuttavia non é rímasta alcuna testimonianza né scritta né di opera fabbrícata, oppure, ed é l'opinione alia quale credo di piú, dal Giustino, storíografo, che annotó piü diligentemente la ve ñuta dei Colchidi su quella spiaggia, o forse da qualche altra dotta persona distintas i tra i cittadini, oppure fu per umile e popolare convenzione che fecero proprío questo nome tanto raffinato e di gran lunga diverso dal significato origínale. (Traduzione di /van Markovic dell'originale latino pubblicato in: L. A. Muratori, Rerum Italicarum scriptores, Medio-Iani, T. XVi, 1730, coll. 240-241.) 8 ANNALES 5/'94 izvirno znanstveno delo UDK 327.39(4):341.232 323.13:327.39 REGIONALIZEM IN NACIONALIZEM Milan BUFON mag.. Slovenski raziskovalni institut, 34133 Trst, uL Carducci 8, !T MD, Istituto di ricerca sloveno, 34133 Trieste, Via Carduci 8, iT IZVLEČEK Članek poskuša odgovorili na nekatera vprašanja, ki so temeljnega pomena za razumevanje sodobnega fenomena regionalizma. Katere so razlike med nacionalizmom in regionalizmom? Kateri so družbeni in ekonomski vzgibi obeh fenomenov? Kakšno je razmerje med državo in regijamii Kakšno vlogo odigravajo pri tem lokalne skupnostif Kakšne so njihove zahteve in pričakovanja? Kakšne scenarije nam odpirajo ti procesi? UVOD Nismo daleč od resnice, če trdimo, da je regionalizem v bistvu nacionalizem v zmanjšanem formatu. Toda pojmovne razlike med korenoma !'natio" in "regio" se ne omejujejo le na vprašanje skale, ampak posegajo tudi na druga področja; oba "izma" se med seboj razlikujeta ne le po tem, da obvladujeta različen prostor ali bolje različno obsežen prostor, ampak povečini tudi različno časovno obdobje. Regije so v določenem smislu obstajale pred pojavom nacij (angleški termin nation-state je morda manj dvoumen), in zdi se, da so se njihovi obrisi po zatonu klasičnega nacionalizma, ki je dosegel višek v stoletju 1850-1950, ponovno z debelejšimi črtami zarisali v politično karto razvitega dela sveta. Toda ali so to Se vedno iste regije? Ali so "državni" nacionalizmi danes res kaj slabotnejši? Kakšna je pri vseh teh procesih vloga persistentnih teritorialnih dejavnikov in modernizacijskih efektov? Kolikšna je pravzaprav "teža" lokalnih perifernih skupnosti v odnosu do centrov odločanja? in kako je na obrobju "zgodovinskega" evropskega Zahoda? Na ta vpraSanja bomo poskusili odgovoriti v treh nadaljevanjih na straneh revije Annales. Prvo izmed teh ima naslov "Regionalizem in nacionalizem" in bo prikazalo razvojno in interpretativno prepletanje obeh fenomenov, s katerima So se pričeli intenzivneje ukvarjati zlasti angloameriški družboslovci od konca 60. let dalje. IZVOR NACIJ S podobnim naslovom je Anthony D. Smith leta 1989 objavil odmeven članek v reviji Ethnic and Racial Studies, v katerem je želel podati razmerje med "primordialnostjo" in "modernostjo" nacij in nacionalizma. Če je namreč nacionalizem značilen zgolj za moderni svet, smemo sklepati, da je gibanje samo abstraktni konstrukt vodilnih elit v boju za oblast; če pa uspemo dokazati, da so nacionalistična gibanja neka konstanta v zgodovini človeštva, bo to dejstvo nujno zmanjšalo vlogo, ki jo pri razvoju nacionalnega vprašanja običajno pripisujemo "modernim" dejavnikom, kot sta birokracija in kapitalizem, vidna izraza procesa družbene in teritorialne standardizacije in modernizacije. V bistvu gre tu za dilemo, ali je nacionalizem širše kulturno aH bolj konkretno politično gibanje ali celo kombinacija obeh. Nedvomno se narodi oblikujejo okrog stabilnejših in trajnejših kulturnih in družbenih skupnosti, za katere obstajajo v literaturi zelo različni termini: ljudstvo", "Volk", "ethnie" itd. Po Smit.hu opredeljujejo te skupnosti nekatere skupne karakteristike, kot so lastno samozavedanje in poimenovanje, skupno historično izročilo ali mitologija, opredeljen skupni kulturni ali zgodovinski prostor, skupni kulturni okviri jezikovne in druge narave. Če te karakteristike etničnih skupnosti primerjamo z različnimi definicijami narodov, ne bomo odkrili bistvenih razhajanj: obe družbeni formaciji opredeljujejo v ANNALES 5/'94 Milan SUFON: RECiONAUZEM IN NACIONALIZEM, 9-Î6 prvi vrsti kulturni elementi. Vendar nam zgodovinski pregled razvoja nacionalnih gibanj, še posebno v Evropi, razkrije, da so narodi etnične skupnosti z zelo jasnimi in posebnimi željami in cilji; njihove želje in cilje lahko konkretiziramo z izrazom "nacija", pri čemer ni nacija nič drugega kot prostorsko in družbeno struk-turirana "arena" modemih političnih transformacij. Narodove nacionalne ambicije to družbeno skupnost odtrgajo od zgolj kulturnih dimenzij in podčrtujejo njeno politično in ekonomsko funkcijo v državotvornem procesu. Nacionalizem je tako v "moderni" dobi prevzel predvsem podobo političnega gibanja narodov pri konstituiranju držav-nacij. Sledeč temu konceptu, so torej narodi etnične skupnosti z razvitimi višjimi družbenimi sloji in ustreznim aparatom, ki narodovo kuiturno in družbeno identiteto uspe uveljaviti v širšem prostoru in pri tem podrediti v perifernih območjih prisotne šibkeje strukturirane skupnosti. Toda odkod ta nenadna potreba po družbeni ali celo kulturni standardizaciji znotraj držav, ko pa vemo, da so pred tem evropske države odlikovale zelo velike notranje kulturne in regionalne razlike, ne da bi to dejstvo kdove kako motilo tekočih vladarskih poslov? Odgovor, ki ga na to vprašanje daje Ernest Geilner, je preprost in prepričljiv: to se je zgodilo samo zato, ker je bilo za razvoj industrializacije v prostoru potrebno odstraniti socialne in kulturne pregrade, ki jih je predstavljal vertikalno oziroma lokalno organiziran kmečki sloj, in torej to heterogeno družbeno "gmoto" s pomočjo državnega aparata, ustrezne infrastrukture in zlasti standardnega izobraževalnega sistema preoblikovati v mobilen in izučen delavski razred. Klasični primer tega teritorialno opredeljenega nacionalizma je razvoj francoske nacije s postopno družbeno standardizacijo svojega teritorija, ki se je pričela v 17. stoletju in dosegla višek za časa Tretje Republike, ko je državnemu aparatu uspelo "kmete preoblikovati v Francoze", kot je posrečeno zapisal Weber leta 1979. S podobnimi problemi se je kasneje srečevalo tudi italijansko nacionalno gibanje; nanje se zelo plastično sklicuje znani rek "fatta 1'ltalia, facciamo gli Italiani". Najbolj se je v tej smeri potrudilo italijansko fašistično gibanje, ki je tako poosebljalo skrajni državni nacionalizem, ki je Evropo prevzel v začetku tega stoletja. Ni slučaj, če sta se ravno v tem času v mnogih svetovnih jezikih pojma "država" in "narod" pričela tesno prepletati in naposled obveljala kot funkcionalna sinonima, kajti odkar je v politični svet ob aristokratskem in cerkvenem vstopil tudi obsežen "svet" meščanov, je izrek "l'état c'est moi" postal "l'état c'est le peuple", čeprav je ta "peuple" mnogokrat bilo le to, kar je trenutna vodilna elita izbrala tn določila. Dejansko je pravih nacij, se pravi političnih državnih tvorb, ki se prostorsko ujemajo z območjem bivanja enega samega naroda, v svetu zelo malo. Connor je leta 1978 ocenil, da je take karakteristike imelo le 9% držav, medtem ko v večini takratnih držav dominantni narod ni presegal polovice skupnega števila državljanov. Nacionalizem ali bolje državni nacionalizem je torej ne le kontroverzen, ampak tudi izrazito moderen družbeni pojav: do leta 1890 je le sedem nacij doseglo državno suverenost, do leta 1945 se jih je osamosvojilo še 25, od tega leta do danes pa še nad sto. Število članic OZN, pri čemer je značilno, da se kratica v slovenščini nanaša na "narode", v originalu pa na "nacije" kot sinonim "državnih družbenih skupnosti", je od leta 1945 do danes poraslo od 52 na okrog 170. Očitno smo priče ne le procesu osamosvajanja narodov v okviru velikih imperijev, ampak tudi pospešenemu procesu drobitve nedavno nastalih, zlasti multinacionalnih političnih tvorb. Pri tem prihaja do izraza ziasti temeljno protislovje sodobnega nacionalizma, ki ga je Snyder opredelil kot paradoks ABC: narod A se v okviru nacije B bori za svojo samostojnost, kasneje pa isto pravico odreka drugim etničnim in regionalnim skupnostim C, ki se nahajajo znotraj njegovega ozemlja. Zaradi tega obstajajo v svetu bolj ali manj sočasno tako "osvobodi in i" kot "represivni" nacionalizmi. Čeprav bi na prvi pogled sodili, da gre za isti fenomen z dvema različnima obrazoma, sta si "državni" in "postdržavni" nacionalizem vendarle zelo različna. Za prvega bi lahko rekli, da predstavlja svojstveno kombinacijo prepletanja družbenih, kulturnih in ekonomskih faktorjev, ki so v določeni razvojni fazi odkrili v srednje velikih državnih prostorih svoje idealno življenjsko okolje: da bi to dosegli, je moralo priti do razpada velikih imperijev ali do združitve malih fevdalnih gospostev. Toda kmalu se je pokazalo, da je za razvijajočo se industrijsko družbo ta okvir pretesen, in tako je prišlo do ponovnega razcepa med družbeno-kuiturno in družbenoekonomsko dimenzijo držav, ki se je do druge svetovne vojne izražal v imperialistični politiki velesil, nato pa v ustanavljanju med- in nad-državnih interesnih skupnosti. V tej fazi upadanja ekonomske, Če že ne politične, vloge držav so s popuščanjem centralističnih teženj tudi periferne skupnosti dobile nove možnosti uveljavljanja svoje spectfike, za to novo gibanje pa se je uveljavi! termin "novega" etno- ali regio-nacionalizma. V bistvu gre za protislovje med kulturno in ekonomsko dimenzijo družb: obema so obstoječi državni okviri mnogokrat neustrezni. V pogledu različnih persi-stentnih kulturnih značilnosti znotraj držav so slednje predimenzionirane, v pogledu sodobnih ekonomskih integrativnih trendov pa premajhne. Po Deutschevem mnenju obstajata hkratni in često nasprotujoči si tendenci po "svetovni" in "lokalni vladi". Izraz tega potencialno konfliktualnega protislovja je tudi pojem "regionalizma", ki se uporablja tako v odnosu do med- in nad-državnih integrativnih procesov kot v odnosu do lokalnih gibanj. 10 ANNALES 5/'94 Mitan BUfON: REGIONALIZEM IN NACIONALIZEM, 9-lb DRŽAVE IN REGIJE Ne glede na različne interpretacije nacionalizma, je to gibanje vselej v tesni zvezi s prostorom, ki ga preoblikuje v politični teritorij oziroma v "domovino" dominantne kulture. Nacionalno ozemlje je hkrati reaini in imaginarni družbeni prostor, h kateremu se nagibata tako proces klasičnega državotvorja kot različna "osvobodilna" nacionalna gibanja, in vsebuje zato po mnenju VViiliamsa in Smitha neko objektivno in subjektivno dimenzijo. Ker pa se nacionalni prostori največkrat gradijo na že obstoječih etničnih aii historičnih regijah, prihaja pri tem procesu ne le do konfliktov pri teritorialni in družbeni amalgamaciji različnih kulturnih prostorov, ampak tudi do prekrivanja teritorialnih senti-mentov, saj se lokalna družbena in kulturna identiteta ne ujema vselej z večinskim nacionalnim čutom. Kot smo videli, je "državni" nacionalizem izrazito moderen pojav, ki se tesno prepleta s procesom družbeno-eko-nomske modernizacije v tranziciji med fevdalizmom in kapitalizmom in katerega označuje tudi vse večja teritorializacija družbene in ekonomske organizacije. Če je bila Evropa v fevdalnem obdobju v bistvu skupek velikega števila "periferij" brez "centra", je za obdobje modernizacije značilna ravno politična in gospodarska koncentracija, pri čemer centri odločanja prihajajo v neobhodne konflikte s perifernimi predeli države, ki se ne podrejajo skupnim "nacionalnim" standardom. Relativna ekonomska in politična šibkost perifernih območij je vzrok, da je do bolj razčlenjene in organizirane reakcije na nacionalno-državno teorijo in prakso lahko prišlo le ob zatonu klasičnega nacionalnega obdobja, ko je svetovna politika in ekonomija začela preraščati pretesne državne okvire. Zato ni slučaj, da so se regionalna gibanja začela sproščati od konca 60. let dalje, ko je dotlej prevladujoča paradigma modernizacije, ki je temeljila na izkoriščanju perifernih območij ter na kulturni in družbeni standardizaciji državnega ozemlja, pričela vidno pešati. Po eni strani je prihajalo do postopne mednarodne integracije, kateri so botrovali zlasti gospodarski interesi, po drugi pa do delne notranje decentralizacije oblasti in produkcije, ki je v regijah odkrila idealne vmesne socioekonomske in upravnopolitične člene. Pokazalo se je namreč, da državne meje skoraj v nobenem primeru ne združujejo homogenega prostora, ampak da je slednji sestavljen iz različnih območij (regij) s posebnimi historično pogojenimi razvojnimi in strukturnimi značilnostmi ter na različni razvojni stopnji, Zaradi tega se za večjo regionalno avtonomijo borijo tako manj razvite kot razvitejše regije, ki pa so lahko kulturno, politično in ekonomsko podrejene v vsedr-žavnem merilu (Aarebrot, 1982). Obenem so se zaradi sorodnih značilnosti in skupnih interesov mnoge obmejne regije začele združevati v posebne medregionalne zveze. Na ta način se večina obmejnih območij, ki so nekdaj predstavljala le periferijo centralistično organiziranih držav, spreminja v središče novih mednarodnih regionalnih zvez. Pojav regionalizma ali "regionalno prebujanje", ki je največkrat tesno povezan s sočasnim pojavom "etničnega prebujanja", je postal tako predmet socioloških, geografskih in politoloških obravnav. Nastal je celo mednarodni raziskovalni projekt, ki naj bi proučeval vzroke in pogoje za razvoj regionalnih gibanj. Ta projekt z naslovom "Economy, territory, identity", ki že sam po sebi plastično ponazarja poglavitne prvine regionalnih gibanj, je koordinirala univerza v Bergnu, nosilca projekta pa sta bila profesorja Rokkan in Urvvin. Avtorja sta periferije označita kot odvisna območja z omejenimi možnostmi samouprave oziroma avtonomije ter skromnimi sredstvi za zavarovanje svojih značilnosti pred zunanjimi vplivi. Perifernost nekega območja se zato najpogosteje kaže v njegovi politični, ekonomski in kulturni dimenziji družbenega življenja, katero v odnosu do centra opredeljujejo karakteristike oddaljenosti, različnosti in odvisnosti. Interakcijski teritorialni sistem na ravni center-periferija ter preoblikovanje ekonomskih, teritorialnih in kulturnih aspektov perifernih območij prikazujeta shemi 1 in 2. Najbolj "vidne" so pri tem seveda kulturne razlike, ki v perifernih skupnostih prevzemajo funkcijo nekakšnega katalizatorja, na katerega se nato "obešajo" še ostale prvine perifernega "od-porništva". V tem pogledu se lahko oblikuje več kombinacijskih možnosti, med temi šest značilnejših: - uspešen center s krepitvijo edinega centralnega državnega jezika; -večjezična struktura s federalističnim prilagajanjem dveh ali več jezikov v okviru iste države; - zmagoslavne periferije z uspešnim ohranjanjem ločenih jezikovnih standardov v perifernih območjih; - periferije s šibko jezikovno standardizacijo, a z nekaterimi elementi politične avtonomije; - marginalne periferije brez lastne jezikovne standardizacije in politične avtonomije; - vmesni primeri političnih konfliktov med večjimi jezikovnimi skupnostmi. Shema 3 prikazuje strukturni model centralnih Stan-dardizacijskih postopkov in tem nasprotnih perifernih oblik obrambe in mobilizacije, medtem ko shema 4 ponuja tipološko sistematizacijo zahtev perifernih skupnosti med popolno neodvisnostjo in popolno integracijo. Shema 5 opozarja na dodatne možnosti, ki jih za razliko od "navadnih" perifernih območij imajo obmejne periferije, ki so poseljene z nacionalnimi manjšinami. O teh aspektih pa bo obširneje govora v nadaljevanju. Pri prenosu zahtev periferij k centrom in odgovorov slednjih nazaj "na teren" odigravajo veliko vlogo politične stranke, ki združujejo v sebi obenem interese centrov in periferij in se zato ponujajo kot idealni posre- 11 ANNALES 5/'94 MIlan BUFON: REGIONALIZEM IN NACJONAUZfcM, 9-16 Shema 1 Interakcijski teritorialni sistem center - periferija. Ojií^raiiK ol-lMii ■i Uv:liu»{Si¡F pn nf.|»jnl> f ni^iini^ «hiiiîj ?_po 11 i ir^sTrtiir^i, KcJnniih Kcr-siiiMli.Trv Îtîici Jlil(W NVI'IMI;; r-inSrinr i.i; r' ■ i j-11 11 :» ir.ii£i>ilis t'iíMjnKlcv uMiSuji JIF/"I • ¡!¡r>npliv rrrfelftiii' | iJifiiifiliibnli si/Mil¡nm¡ :v e pen« rac i jc Zgodnja / pozna standardizacija in Industrijska revoluriia Širjcn/c volilne participacije, r?astanck strankarskih sistemov Masovno izobraževanje v itorninatmuh / perifernih jezikih IV Spremembe v periferni ekonomiji spričo tehnoloških inovacij Povečana politicteacija na ctmčno-jczifcovnMcruo* riaJni K ni j i Razvo; periferiiiU jeiikov: uradno priznanje, število gnvnfečiii, potoiaj v'ko-rziunjkacijskih RrccJsivih, izobraževalna vloga Shema 4 Tipološka sistematizacija zahtev perifernih območij. Možaoiii noiranjiti p.crííerij Dodatne inczrioiù zaiian¿:h pčnfertj S-pjr^cijü SiüfíRÍa sprememb v poveri prenos oblasti [enroriaSiii sí ni km: i tíríave Povečana nîeclEeÊjonafàa, naddr2av. ]ia kooperacija Primešava s prekomejno siîîiacijo Zahiera ;jO pravičnejši s)oraîde3i;vi za preverjanje rrctîîriosii klj'j'iívt v državnih virov ekonomijo sosednje države Shema 2 Preoblikovanje ekonomskih, teritorialnih in kulturnih aspektov prifernih območij, cinik med obema stranema. Stranke lahko pri tem docela podprejo zahteve periferij, Čeprav se to v vsedr-žavnern merilu redkeje dogaja, ker bi si stranke z rušenjem obstoječega političnega ravnovesja spodkopavale tudi lastno legitimnost, lahko pa te zahteve tudi doceia prezrejo, kot se je običajno dogajalo v tradicionalnih "enonacionalnih" državah z močnimi centri in šibkimi periferijami. Veliko spodbudo za dojemanje a - tsot ran ja periferija a/b - zunanja peiiierija Shema 5 Razvojne teritorialne možnosti notranjih in zunanjih periferij. 12 ANNALES 5/'94 Milan BUFON: RECÍONAUZEM iN NACIONALIZEM, 9-16 problemov perifernih območij vnašajo v politični sistem zlasti močne regionalne stranke, ki uspejo s svojimi programi združiti interese večine v teh območjih živečega prebivalstva. Centri na zahteve periferij raziično reagirajo, čeprav postaja ignoriranje teh zahtev vse manj pogosto, saj so politični in ekonomski stroški za vzdrževanje družbenih diskriminacij večji od njihovega vsaj delnega odpravljanja. Za prva povojna leta je bilo značilno, da so kompleksno problematiko modernizacije in z njo povezanih konfliktov med centri in periferijami zreducirali le na vprašanje "neenakomernega razvoja", pri čemer je bifo zelo razširjeno prepričanje, da se bodo nesorazmerja v stopnji socioekonomske razvitosti sama razrešila z "naravno" difuzijo tehnoloških inovacij iz centrov v periferijo. V resnici je ta relativna redistribucija potekala docela centripetalno in tako z osiromašenjem perifernih območij v še večji meri spodbudila ekonomsko rast razvitejših predelov. Te oblike regionalne politike so sledile tedaj prevladujoči teoriji o "razvojnih polih in oseh", ki naj bi s svojo nenehno ekonomsko rastjo spodbudili splošen socioekonomski razvoj. Kljub temu, da je tako zastavljena politika omogočila splošno izboljšanje življenjskega standarda ob povečani socialni in prostorski mobilnosti, so ostajale zahteve perifernega prebivalstva povsem drugačne, saj se je slednje borilo za teritorialno pravičnost ali konkretneje za možnost dela in življenja v lastnem kulturnem okolju ob pogojih večje politične avtonomije. Šele konec 70. let se je začelo uveljavljati prepričanje, da za razreševanje protislovij "modernizacije" niso zadostni zgolj abstraktni ekonomski programi, ampak da je treba ekonomske intervencije za periferna območja združiti s specifičnimi in prostorsko diferenciranimi političnimi ukrepi. Hote ali nehote se je morala tako zastavljena politika regionalnega razvoja spoprijeti tudi z vprašanjem lokalne identitete, saj samo priznanje regionalne specičike omogoča celovitejšo sproščanje njenih potencialov. Strukturne značilnosti "stare" centralizirane in "nove" decentralizirane države prinaša shema f>. Po obdobju "državnega nacionalizma", ko se je zdelo, da je družbena in teritorialna identiteta prebivalstva določene nacije povsem homogena in istovetna z doseženo ali zaželjeno politično formacijo, kjer se manjšinske, periferne skupnosti po lastni volji ali pod prisilo hočejo in morajo podrediti sentimentom in interesom prevladujoče ali močnejše etnične skupine in njenih vodilnih elit, je regionalno in etnično prebujanje v perifernih predelih razvitega sveta odkrilo nove dimenzije temeljnega družbenega odnosa s svojim okoljem, ki se že od nekdaj izraža s pojmoma, kot sta identiteta in teritorialnost. Posebnega pomena je pri tem relativizacija obeh pojmov, se pravi, da raziskovalci nacionalno identiteto postavljajo v širšo skalo družbenih in prostorskih zvez med lokalnostjo in globalnostjo, med tistim, kar je prostorsko točno definirano, in tistim, k-ar se javlja kot subjektivni kulturni ali akcijski prostor. Ta relativizacija je seveda često zelo problematična, ker se prostorska identiteta lahko hkrati navezuje na različne skale. Do kod sega na primer prostorska identiteta avtorja teh vrstic, rojenega v Trstu, živečega v Saležu v občini Zgonik, izobraženega v Ljubljani, pripadnika slovenske manjšine v Italiji? Ali bo to rojstni kraj, kraj bivanja, občina, Pokrajina Trst, Dežela Furlanija-Julijska krajina, Italija, Evropska Unija ali slovensko avtohtono ozemlje v Italiji, slovenski etnični prostor, Republika Slovenija, bivša Jugoslavija, ves slovanski svet? Ali bo to prostor, v katerem se dnevno gibljem, kraji na eni in drugi strani meje med Italijo in Slovenijo, funkcionalni in kulturni mednarodni in medregionalni prostor, kot je delovna skupnost Alpe-Jadran ali Srednja Evropa? Vse te različne individualne skale je treba seveda pri prostorski identiteti posameznih družb in socialnih grup ustrezno abstrahirati, toda ne glede na to, ali se prebivalec določenega predela Nemčije identificira z Bavarsko, Hannovrom ali Schleswig-Holsteinom, NovozelandČan pa z VVaikatom, Otagom ali VVestlandom, smemo navedene oblike teritorialne pripadnosti na pod-državnem nivoju poenotiti pod nazivom "regionalizem". Toda, ali je bilo regionalistično na primer tudi gibanje za neodvisnost Slovenije v okviru nekdanje Jugoslavije, tako kot se označujejo separatistična ali avtonom i stična gibanja na škotskem, v Quebecu, v flamskem delu že federali-zirane Belgije, v Kataloniji? REGIONALIZEM: NACIONALIZEM V ZMANJŠANEM FORMATU? Za regionalno in etnično prebujanje v Evropi in v svetu se mnogokrat uporablja termin "neo-naciona-Sizerri". Od klasičnega nacionalizma se razlikuje zlasti po tem, da ga ne označuje več ideal - do katerega naj bi bili sicer upravičeni le večji ali "zgodovinski" narodi -nacionalne integritete v okviru lastnih držav, ampak centralizeraha država DECENTRALIZIRANA DRŽAVA Kulturna homogenost Kulturni pturajizern Centralizirano gospodarstvo Decentralizirano gospndarsfvo Centraliziran« oblast Dcccniralizjrana obiaiL Zanemarjanje perifernih območij Spodbujanje razvoja perifernih območij Prostorsko m ciružbeno centraliziran razvoj Prostorsko In družbeno difuzen razvoj Sibfca mednarodna integracija Močna mednarodna i migracija Shema 6 Strukturne značilnosti "stare" in "nove" države. 13 ANNALES 5/'94 Miian BUfON: REGIONALIZEM IN NACIONALIZEM, 9-15 zlasti težnja po drobitvi obstoječih držav oziroma držav, ki so jih ti narodi oblikovali po "lastni meri". Prav zato, ker se neo-nacionalizem razlikuje od klasičnega državnega nacionalizma, ta težnja ne vodi nujno v separatistične ekstreme, ampak se v številnih primerih zadovoljuje že z večjimi d ere ntra t iza c i j s k i rn t posegi in oblikovanjem avtonomnih regij, niti ni omejena le na manjšinske etnične skupine ali narode, ampak se nanjo sklicujejo tudi različne avtohtone regionalne skupnosti. Dejansko je etnični mozaik razvitega sveta neverjetno pisan: samo v Zahodni in Severni Evropi, se pravi na območju klasičnih držav-nacij, je nad 50 različnih avtohtonih etničnih manjšin, še večje pa je njihovo število v Srednji in Vzhodni Evropi {Anderson, 1990). Položaj teh etničnih manjšin je lahko po avtorjevem mnenju zelo različen, saj se srečujemo s primeri, ko te grupe razpolagajo z lastnim, bolj ali manj avtonomnim ozemljem, kakor francoski Kanadčani v Quebecu ali Slovenci v okviru bivše Jugoslavije, medtem ko predstavljajo drugo in tretjo grupo nacionalne manjšine v okviru sosednjih držav (enostranska ali zrcalna distribucija); spet drugačen je primer etnične skupine, ki je sicer teritorialno kompaktna, a vendarle razdeljena med različne države, na primer Baski, [:rizijci in Laponci; nekatere izvorno homogene etnične skupine pa so ne ie razdeljene med različne države, ampak tudi teritorialno razdrobljene, na primer Retoromani; šesti primer predstavljajo po Anclersonovem mnenju funkcionalno povezane, a v različnih državah živeče manjšine kot na primer keltske manjšine Škotske, Irske, Walesa, Cornwalla in Bretanije; poslednji in najbolj zapleten primer naj bi predstavljale manjšine znotraj manjšin, kot je angleško govoreča grupa v Quebecu, Ladinci na Južnem Tirolskem ali nemško govoreča skupnost Walser v dolini Aosta. Seveda pa je to le ena izmed številnih klasifikacij manjšin. Koter na primer razlikuje pet različnih kombinacij v odnosu med državo, narodom in manjšinami: - etnično homogene države, ki ne obsegajo celotnega nacionalnega ozemlja in imajo zato močne nacionalne manjšine v sosednjih državah (na primer Madžarska); - etnično homogene države, ki obsegajo celotni ali večji del svojega etničnega ozemlja (na primer Portugalska); - etnično pretežno homogene države, ki obsegajo večji del svojega etničnega ozemlja (na primer Poljska ali Slovenija); - države, ki obsegajo celotni ali večji del svojega etničnega ozemlja, a tudi številne etnične manjšine (na primer Francija); - multinacionaine federalizirane države, ki lahko vključujejo tudi nacionalne manjšine sosednjih držav in druge etnične skupine (na primer bivša Jugoslavija). V genetskem pogledu se manjšine običajno dele na avtohtone in neavtohtone. V prvem primeru so to lahko "staroselci" kot na primer Indijanci v Ameriki ali Laponci v Skandinaviji ali druge historično prvobitne etnične skupine, kot so Baski ali Sretonci. Neavtohtone manjšine tvorijo "osvajalci", kot so Tatari v Rusiji ali Švedi na Finskem, bolj ali manj prostovoljno "razseljene skupine", kot so Nemci ali Judje v Rusiji in drugih vzhodnoevropskih državah ali Krimski Tatari in črnci v Ameriki; v to skupino lahko nenazadnje prištejemo še begunce in tako imenovane "gastarbajterje". AH se bo za vse te različne etnične skupine in regionalne skupnosti, male narode, nacionalne in jezikovne manjšine sprožil proces, ki smo ga v začetku tega članka označili s paradoksom ABC? Do katere skale sega kohezivna moč državnega nacionalizma? Ali bo politična karta sveta v prihodnosti sestavljena iz nepregledne množice žepnih državic, ali bodo to fede-ralizirani kantoni makroregionalnih zvez po švicarskem vzoru ali zgolj funkcionalne regije velike svetovne države? !n kaj bo z neferitoriainimi etničnimi skupnostmi in drugimi in tretjimi generacijami emigrantov v večjih urbanih območjih? In če je pravica do samoodločbe omejena le na avtohtone teritorialne skupnosti, do kod nazaj naj sploh sega pojem avtohtonosti? Očitno je odnos med državnim konservativnim nacionalizmom in neonacionalističnimi in regionalnimi gibanji lahko zelo zapleten in protisloven. Trenutni trendi vodijo tako v državno drobitev multinadonalmb držav po principu "osvobodilnega'1 državnega nacionalizma manjših narodov Srednje in Vzhodne Evrope, a tudi drugih kontinentov, kot v smeri regionalističnih, avtonomističnih in federalističnih zahtev subnacionalnih družbenih skupnosti. V obeh primerih igra teritorialna zavezanost "novih" političnih subjektov zelo važno vlogo. Narodi in različne avtohtone etnične in regionalne skupnosti za razliko od državnih tvorb niso ie del bolj ali manj spremenljivega geografskega prostora, ampak se sklicujejo na točno opredeljen kulturni prostor, od katerega črpajo tudi svojo enkrat.nost, posebnost in različnost, Prekrivanje teh prostorov seveda odpira konflikte med mejnimi skupnostmi, zlasti pa na relaciji država-regionalna skupnost, saj si država oziroma v državi dominantna kultura prisvaja suvereni nadzor nad lastnim ozemljem! Posebno vprašanje neonacional¡stičnih gibanj je zato uporabnost principa samoodločbe in njegove raztegljivosti na avtohtone teritorialne skupnosti "subnacionalnih11 dimenzij (Knight, 1988), saj je praviloma državni in zato tudi mednarodni aparat usmerjen v varovanje obstoječega stanja in zato že "a priori" zavrača vsakršen poskus spreminjanja državnega reda. Mednarodno priznana pravica do samoodločbe vseh "ljudstev" (po dicituri OZN) se tako v praksi omejuje na situacije zunanje dominacije s posebnimi določbami za tako imenovane staroselce, ne omenja pa razmer "interne kolonizacije", ki neposredno zadevajo avtohtone teritorialne skupnosti razvitega sveta. 14 ANNALES 5/'94 Milan BUFON: REGIONALIZEM in NACIONALIZEM, 9-!6 Posebno poglavje predstavljajo etnične, jezikovne in zlasti nacionalne manjšine, katerim je še posebno v Evropi namenjenih relativno veliko mednarodnih aktov in dogovorov. Toda zopet se srečujemo z vprašanjem skale in vrste: jezikovne ali etnične manjšine se običajno funkcionalno razlikujejo od nacionalnih, manj očitna pa je razlika meri "narodi brez države", "internimi" etničnimi skupinami in historičnimi regionalnimi skupnostmi, Ali so Baski isto kot Furlani, Furlani isto kot [strani in ¡strani isto kot Škoti? Kje je meja med varstvom kulturnih značilnosti, teritorialno avtonomijo in odcepitvijo? in kdo j'o bo postavi!? Državna uprava, periferne skupnosti, naddržavni organizmi? Prihodnja desetletja bodo pokazala, ali bodo v tem "dvoboju" uspešnejše regionalne skupnosti ali državni aparat ali "evro-" oziroma "mondokracija", zaenkrat pa ohranjajo državni centri v Evropi, ne glede na postopni proces mednarodne integracije, škarje, platno, a tudi meter še vedno dokaj trdno v svojih rokah. Vsekakor je pričakovati, da bodo ravno v tem dokaj deiikatnem obdobju integra-tivnih procesov in politične tranzicije na kontinentu zlasti obmejne regije in obmejne regionalne skupnosti odigrale še posebno funkcijo v medsebojnem zbliževanju in odpravljanju napetosti ter pri gradnji konkretnih temeljev bodočega evropskega skupnega "doma". A o tem kaj več prihodnjič. RIASSUNTO L'artícoio vuoie tracc.iare un profílo del!e relazioni esistenti tra 'nazionalismo' e 'regionalismo' i nie s i come fenomeni social i spazialmente rilevanti. Viene cosí soitoüneala la modernità del nacionalismo 'siatale' che si è sviluppato in partícolare dopo la Rivoluzione tráncese e ¡a funzione política posta nel 'popolo'. II concetto di 'uguaglianza' si manifestó pero poi con la diffusione deil'istruzione e la crescente mobilité sociale e spaziale voluta da un sistema di produzione capital istico centralista come un fattore di 'standardizzazione' culturale che colpi in parti colar modo le comunità períferiche culturalmente 'diverse', il regionalismo è perciô visto come una risposta a questo modello di sviluppo de! mondo Occidentale che peraltro è andato attenuandosi a partiré dagli anni sessanta ¡n poi, quando lo Stato ha visto erodere parte de! proprio potere dagli organismi internazionali e dalla progressiva integrazione europea, ma anche da una crescente domanda di decentraUzzazione da parte delle regioni e delle comunità regionali. Ma quale sarà la futura carta política europea e mondialei Ci sarà una frammentazione quasi feudale in Stati di formato tascablle, o vi sarà una confederazione di cantoni nell'ambito di un super-stato continentale? E non ci sarà confíitto tra le popolazioni autoctone e quelle immigrate? In somma, l'autogestione territoriale è una cosa possíbile? LITERATURA Aarebrol, F. H., On the structural basis of regional mobilization in Europe, v: B. De Marchi in A. M, Boileau (eds), Boundaries and Minorities in Western Europe, Miiano, 1982, str. 33-91; Agnew, J. A., Structura! and dialectical theories of political regionalism, v: A. D. Brunett in P. {. Taylor (eds), Political Studies from Spatial Perspectives, Lon-don, 1981, str. 275-289; Anderson, A. Bv Ethno-national ism and regional autonomy in Canada and Western Europe, v: R. R. Preudas, S. W. R. de Samarasinghe in A. B, Anderson (eds), Secessionist Movements in Comparative Perspective, London, 1990, str. 168-180; Anderson, j,, Nationalist ideology and territory, v: R. J. Johnston, D, Knight in E. Kofman (eds), Nationalism, Self-Determination and Political Geography, London, 1988, str. 18-39; Connor, W., A nation is a nation, is a state, is an ethnic group is a..., Ethnic and Racial Studies 4, 1978, str. 377-400; 15 ANNALES 5/'94 Mitan BUFON: KEClONAUHM IM NAOOMAUZEM, 9-16 Deutsch, K. W., Nationalism and its Alternatives, New York, 1969; Gellner, E., Nations and Nationalism, London, "1983; Knight, D. B., Identity and territory: geographical perspectives on nationalism and regionalism, Annais of the Association of American Geographers 72, 1982, str. 514-531; Knight, D. B., Self-determination for indigenous peoples: the context for change, v: R. j. Johnston, D. Knight in E. Kofman (eds), Nationalism, Self-Determination and Political Geography, London, 1988, str. 117-134; Koter, M., Geographical classifications of ethnic minorities, Geographica Slovenica 24, 1993, str, 123-138; Rokkan, S, in Urwïn, D, W., Economy, Territory, Identity, London, 1983; Sack, R. D„ Human Territoriality: its Theory and History, Cambridge, 1986; Smith, A. D., The origins of nations, Ethnic and Racial Studies 3, 1989, str. 340-367; Snyder, L. L., The New Nationalism, New York, 1968; Weber, E., Peasants into Frenchmen: The Modernization of Rural France, 1870-1914, London, 1979; Williams, C. in Smith, A. D., The national construction of social space, Progress in Human Geography 7, 1983, str. 502-518; Ze I in sky, W., What do we mean by "ethnicity"? Toward a definition and typology, Geographica Slovenica 24, 1993, str. 115-122.' 16 ANNALES 5/'94 izvirno znanstveno delo UDK 801.311 ;902/904{497.13 fstra) TOPONOMASTÎCA E ARCHEOLOGiA DELL'iSTRIA Robert MATijAŠIČ dr., Arheološki muzej Istre, 52000 Pula, M. Salóte 3, CRO dr. se., Museo arcHeologico istriano, 52000 PoSa, Via M. Bafote 3, CRO SÍNOSSI Le notevoli coincidenze tra la sopravvivcnza dei toponimi prediali e i resti dell'arcbitettura rurale romana non possono essere interamente casuali, anche se oggi è impossibile ricostruire con sicurezza i rapport¡ tra queste due catégorie di notizie storiche. Sono un centinaio, in Istria, i toponimi derivati da gentilizi romani (nomi in -an, -ana), e presso alcuni si trovano anche resti di architettura rurale romana (ville rustiche): Arano, Barbolan, Monte Dolzan, Fas an a, Furmian, Caiano, Gallesano, Cusan, Levan, Magran, Siana, Turtian (o Furtian, oppure Tortigliano), Vaíenzan, Vintian, Vicuran. in allie localité di questo tipo sono note epigrafí romane e tombe, segni inconfondibili che nelle vic.inanze c'era un abítalo rurale delio stesso tipo: Fioran, Foi ban, Guran, Cavrano, Lisignano, Sissano, Marzana, Panturan, Antignana, Tusan, Orcevano, 1. LA TOPONOMASTICA PREDIALE La lingüistica, e soprattutto ia lingüistica romanza, giä da molto tempo tratta i problemi che sono collegati aíla toponomástica detla costa oriéntale dell'Adriatico, Questa zona é partico[ármente interessante per ia síratificazione orizzontale e verticale degli elementi romanzi e di que!Ii slavi (croati e siovem). per i ioro contatti e ta ioro convivenza. Nell'ambito della toponomástica dei ¡'Adriático Orientale, ia toponomástica ¡striana viene spesso considerata a parte, perche mostra detle particolaritä che non si riscontrano nella zona da Imata, dalia L i burni a alta costa montenegrina. Petar Skok, it primo ad iniziare ad occuparsi dei problemi di toponomástica dell'Adriatico Orientale, ha elabórate, anche se sporadicamente, alcuni esempi rstríaní1. Nel periodo tra le due guerre mondialr, alcuni storici e glottologi italiani hanno pubblicato il materiale toponomástico di certe zone limítate, principalmente della costa occidentale dell'lstria: G.C.Gravisi e C.de Franceschi2 hanno raccolto i dati toponomastici del territorio di Pola, Pisino, Verteneglio, Buie e Canal di teme. Nei contributi s'intravede peró un'unilateraíitá, nonche l'assenza di un'analisi approfondita deüa coesístenza dei toponimi romanzi e slavi. Unica eccezione é Bernardo Schiavuzzi, medico, storico ed archeoiogo polese, il quale ha raccolto e corredato un vasto schedario del materiale toponomástico per ií territorio di Pola3: questo comprende piü di 1500 appunti, toponimi storici, sia quelli di origine romana che queíli di matrice croata. 1 P.SKOK, Dolazak Slavena na Medi teran, Bibiioteka Jadranske straže, 3, -Split 1934; ¡D., Romanstvo i slavenstvo na jadranskim otocima, Zagreb 1950; ID., Toponomastički problemi, 7, Vodrijan, Istorijski časopis Srpske akademije nauka, 6, 1956, 169-176. 2 G.A-CRAVI5Í, I nomi locali del territorio di Capodistria, Pt, 9, 1911, 204-209 e 227-233; íD., I nomi deile contrade esterne di Capodistria, Pl, 14, 1923, 167-171; ID., Citta, casteMi, viile e coríi nefía toponomástica istriana, Boli.R.Societá geográfica italiana, 11-12, 1927; (D, Apptmti di toponomástica písinese, Parenzo 1934; C.DE FKANCESCHI, La toponomástica deü'anf.íco agro púlese desunta dai documenti, AMSI, S0-S1, 1939-1940, 119-197. 3 R.MATIJASlC Toponomástica sto rica deil'an tico agro polese di Bernardo Schiavuzzi, Atti deí Centro di ri cerche stori che di Rovigno, 14, 5 983-1984, 307-344. 17 ANNALES 5/'94 Robert MATUASiČ: TOPONOMASTICA S ARCHEOLOGíA D ELU ¡STRIA, 1 7-20 Negti uitími 40 anni sono state formate alcune raccoite molto significative: in primo luogo il Cadastre National d'lstrieed i! volume lil deglí Annaíi dell'lstituto lessicografico de!la Jugoslavia4, che accanto al ricco materiale comparativo delio Skok5, offrono una solida base per ulterior! rícerche. Alcuni iavori particolari di P.Šimunovič, P.Tekavčič, G.Radossi e M.Deanovi¿& completano il quadro delia toponomástica istriana dal lato croato, mentre dal 1976 i glottologi tríestini pub-blicano regolarmente i ioro contributi, anche topono-mastici, negli Atti e Memorie della Societá istriana di arc.heologia e ütoria patria7. Tra i toponimi storici deíl'lstria una posízione importante spetta a quelíi che dimostrano i collegamenti ¡ínguistici con l'epoca dell'Antichitá Classica tra il I secolo a.C. ed il !ll secolo d.C., precedente cioé all'epoca tardoantica quando in Istria awengono cambiamenti notevoli. 11 gruppo piu importante dei toponimi storici in Istria sono i cosiddettí toponimi prediali, cioé quelli formati da antroponimi con l'ausiíio del suffisso aggetlivo, oggi riconoscibili molto spesso dall'annesso -an, -ana8. Questí toponimi in Istria sono particolarmente numerosi e si sono mantenuti in molti casi fino ad oggi. Per una migüore comprensione della spec.ifica situ-azione che in Istria ha favorito la continuitá, dobbiamo qui in breve accennare ad aicuni fattí sui process! storici che dopo l'Antichitá Classica hanno formato questa convivenza. La romanizzazione, nell'arco dei seí secoli tra il I a.C. fino al V d.C., fu un lento processo di accul-turazione tra i coloni italici e ¡a popolazione autóctona degli Hístri9. Coi tempo si formó un ceto vitale di popotazione romana e romanizzata deíl'lstria, nel quale gíi elementi preromani vivevano in pochissimi relitti onomastici e teonimici (almeno per ció che riguarda quello che oggi not possiamo documentare). La lingua era comunque quella latina, essendo l'idtoma híst.rico anepigráfico e scomparso prima deli'alfabetízzazione della popolazione autóctona10. La forte affluenza di profughi dalle province nordoriental i dell'impero, durante l'epoca tardoantica, ha notevoimente influenzato la struttura étnica nei castelli che in quel tempo si sta vano formando nei punti protettí in riva a! mare (Sipar, Orsera, Cittanova, Brioni, Rovtgno) e nell'entroterra (Duecastelli, Pedena, Colzana Vecchia, Valle, S.Lorenzo del Pasenatico) come pure nel le cilta gia esistentí che sí fortificavano per poter atirantare eventual! incursión! dei Germani, Avari e Slavi dal Val Vli secolo {Pola, Parenzo, Nesazio)11. 5ubito dopo il primo periodo di colonizzazíone degli Slavi (S loven i e Croa ti), giá nell'804 apparvero i segni dei primi disaccordi tra i due gruppi etmci in Istria, segni a noi noti dal cosiddetto Plácito del Risano12, nel 4 AAVV., Cadasire National d'lstrie, SuSak 1946; AAVV., Toponimika zapadne Istre, Cresa ¡ Lošinja, AnaÜ Leksikografskog zavoda FNRJ, 3, Zagreb 1956. 5 P.SKOK , o.c. (1950), dove riporta il materiale comparativo dalla Dalmazia. 6 M.DEANOVIČ, Tracce dell'istrioto neli'antica toponomástica deíl'lstria, VII. Congr. Int. di Sctenze Onomast.ic.he, Attr e Mem. della Sezione Toponomástica, coi.1, Firenze 1962, 377-384; G.RADOSSI, I nomi locali de! territorio di Rovigno, Istria nobilissima, 2, 1969, 58-135; P.TEKAVIČ, O kriterijima stratifikacije i regionalne diferencijacije jugosíavenskog romartstva u svjetlu topo norna stike, Onomástica lugoslavica, 6, 1976, 35-36; P.ŠIMUNOVIČ, Toponimija istarskog razvoda, u povodu sedamstogodišnjeg jubileja, Onomástica lugoslavica, 6, 1976, 3-34. 7 M.DORIA, Sul nome preiatino PARENTIUM, AMSI, n.s.26, 1978, 347-349; F.CREVATIN, Pagine di stori a lingüistica istriana V!, AMSI, n.s.26, 1978, 327-331; M.DORIA, Il topónimo istriano "Sorna", AMSI, n.s.32, 1984, 469-471; M.R. CERASUOLO PERTUSI, Il contributo dell'eümologia alia storia deila neoiatjnitá istriana, AMSI, n.s.38, 1990, 187-251; G.Di MAURO BATÍ!LANA, Note lessicali e toponomastiche, AMSI, n.s.38, 1990, 175-180; L.DECARL!, Toponimi di mare dei pescatori Capodistriani, AMSI, n.s.39, 1991, 227-259; M.DORIA, Etími di toponimi rovignesi, AMSI, n.s.41, 1993, 397-406; F.CREVATIN, Storla lingüistica deíl'lstria preromana e romana, in: Rapporti linguistici e cultural! tra i popolí dell'ltalia antica, Pisa 1990, 43-109. 8 Nozioni generali cf. in G.B.PELLEGRÍNI, Saggi di lingüistica italiana: Síoria, struttura, societó, Torino 1975, 237-240 e 244-247; un compendio di base e ancor'oggi P.SKOK, Dle mit den Suffixen -acum, - anum, -ascum und -uscum gebieideten sudfranzosischen Ortsnamen, Beihefte zur Zeitschrift fur romanische Philologie, 2, 1906. 9 Sulla romanizzazione deíl'lstria cf. A.DEGRASSI, Il confine nordodentóle delf'italia Romana, Diss.Bern, i, 4, Bern 1954; R.F.ROSSI, Problemi di sloria ddl'lstria in etá romana, AMSI, n.s.32, 1984, 41-55, VJURKIČ GIRAR DI, Prilog za sintezu povijcsti Istre u rimsko doba {Coníributo per una sintesi della storia deíl'ístria in epoca romana), In: Arheološka istraživanja u Istri i Hrvatskem primorju, Izdanja HAD-a, 11, 1. Zagreb 1987, 65-80. 10 Sui čuki cf. A.DEGRASSI, Qilti defl'lstria preromana e romana, Adriatica praehistorica et antiqua, Zagreb 1970, 615-632; per ¡'onomástica D.RENDIČ MIOČCVIČ, Neke karakteristike hisiarske onomastike, Histna histórica, 4, 2, 1981, 67-76; M.KRIŽMAN, Rimska imena u Istri, osobna imena na istarskim natpisima iz rimskog doba, Zagreb 1991; per ia toponomástica M.DORtA, Toponomástica preromana dell'Alto Adriático, Antichila Aitoadriatiche, 2, 1972, 17-42. 11 B.MARUSlČ, Istra u ranom srednjem vijeku, Kulturno historijski spomenici Istre, 3, 1960, 7-13; ¡D., Neki problemi kasnoantičke i bizantske Istre u svjetiu arheoloških izvora, jadranski zbornik, 1975, 335-350. 12 R.UDINA, Il Plácito del Risano, tstituzioni giuridiche e sociali deíl'lstria durante il dominio bizantino, ArchTr, 18, 1932, 1-83; A.PETRANOVIČ, A.MARGETIČ, Il Plácito del Risano, ACRS, 14, 1983-1984, 55-69 (ristampato, con la traduzione slovena di Rajko Brato2 in AAVV, Prispevki k zgodovini Kopra, Contributi per la stona di Capodístria, Ljubljana 1989, 81-88; per ia traduzione croata cf. N.KLAIČ, Izvori Ka hrvatsku povijestdo 1S26, Zagreb 1972, 9-13. 18 ANNALES 5/'94 Robert MATEjASiČ: TOPONOMASTICA £ ARCHEOlOGiA OF.Lt'iSTKIA, ¡ 7-28 quale i rappresentanti della vita iaica e religiosa delle cittá rostiere e dei castelli si lamentano all'emissario franco di Cario Magno per ie irregolaritá in relazione a! popolamento degli Siavi soltanto sulle terre íncoiíe, misura con la quale si tentó di proteggere i poderi dei discendenti degli abitanti delle cíttá romane. II documento ¡Ilustra magistral mente l'esistenza di isole linguistiche romanze nel territorio attorno alie cilla di Pola, Rovigno, Pirano e Capodistria, e, in modo minore, attorno a Parenzo. Di questa situazione altome-díevale sussistono molti resti glottologici (Wortreíikte) nella forma di toponimi che si possono senza dubbio far risa! iré alia forma latina dei toponimo. La loro soprawivenza si puó spiegare soprattutto con la persi-stenza di un forte elemento romano nelle ciltá della costa e nei rispettivi territori cittadiní, in parte abitati dagli Slavi. Questi ultimi, in seguito alta pacifica infil-trazione nelle cíttá durante i secoli successivi, ripresero molti elernenti della lingua della popolazione romanza. La stratificazione dei toponimi, cosi fortemente presente sulla costa oríentale deü'Adriatico, é ben visibile in istria, ed in alcuni aspetti rawisabile sulla costa occidentale della penisola. Nella differenziazione dei toponimi in tinque strati documéntala sulla costa oríentale deü'Adriatico13, (lo strato preindoeuropeo, indoeuropeo, ilJirico/preromano, latino classico e quello volgare, romanzo medioevale e croato), i resti linguistici romani sono i piü numerosí ed i piü significativi. 11 gruppo dei toponimi predialí, moito numeroso in Istria, viene collegato con i gruppi, altrettanto numerosí, noti attorno alie coloníe di Epidaurus, Saíoria, lader, sulla costa oríentale deü'Adriatico, sulle isole zaratine74, e poi in quasi tutto il territorio itálico (t'Appenino, la Pianura Padana) nonche nella Francia meridíonale, in Spagna ecc.13. ! toponimi predialí sono i'elemento piü importante, in modo particolare quando possono venir comparati con altri indicaron per i'anaíisi del caraitere e il grado di popolamento degli agri di Pola e Parentíum nel periodo di tempo tra il I ed íí lli secolo56. La costa occidentale deli'lstria é una zona di forte soprawivenza dell'elemento latino che si é manten uto sotto forma di romanzo durante ii Medio Evo, ed ancora piü in qua. Nella valutazione delle ragioni delf'esistenza d'un ta! numero di toponimi di carattere prediale (riconoscibiü per i! caratteristico suffisso -an, -ana) dob-biamo prendere in considerazione non soltanto i fattori linguistici (slavizzazione relativamente debole, colle-gata ad un particolare carattere socio-politico ed alia situazione economfca deli'lstria durante tutto il Medio Evo), ma puré i fattori economici, cioé i rapporti di pro-prieta sul territorio di ambedue le coloníe. Quanto l'agricoitura aveva un molo importante nella fondazione e neilo sviluppo delle coloníe romane, tanto le relativamente povere condizioni per una produzione agrícola estensiva hanno infinito sulla necessitá di divísione del terreno prezioso. Una volta stabilito il "nome" del terreno, questo si é mantenuto poi per generazioni nel Medio Evo, ed in molti casi fino ad oggi17. L'elenco dei toponimi dei tipo -an, -ana, che ríportiamo in seguito, é stato compilato dalle fonti secondarie, cioé da materiale giá pubblicato18, esaminando i documenti oríginaü. Per la maggior parte, si tratta di toponimi storici, cioé quelli documentati nelle fonti tra il IX e il XV! secolo, un periodo suficientemente lungo per poter, in alcuni casí, seguire il processo evolutivo. Soltanto in alcuni casi abbiamo trovato il caratteristico suffisso nei toponimi per i qualí non abbiamo la conferma nei documenti medievali, probabilmente per la mancanza di tali fonti arrivate fino a noi in forma frammentaria. Questo insieme di dati su uno specifico gruppo di nomí di luogo puó essere, come si vedrá in seguito, una base sufficiente per poter tentare di trame delle conclusión!, che non saranno sempre frutto di deduzione ma anche di índuzione. L'elenco dei toponimi del tipo -an, -ana non va certamente considérate definitivo ne sicuro; lasciamo ai glottologí la conferma dello sviluppo dei nomi prediali in toponimi con il caratteristico suffisso19. 13 M.DORiA, o.c. (1972), 27-39; P.TEKAVČiC, o.c. (1976), 35-54; S.ČAČE, O stratiíikacijí povijesnih toponima i njthovu odnosu prema arheoioškoj graói na istočnoj jadranskoj obali, Materijali 12, Zadar 1976, 133-146. 14 R.MATIJAŠ1Č, Antščko nasiijeôe u toponimiji Istre, toponimi tipa -an, -ana u isíri i Dalmaciji, Histria Histórica, 4, 2, 1901, 107-133. 15 P.SKOK, o.c. (1906); r.thouvenot, Essai sur !a province romaine de Betíque, Paris 1940, 247-248; G.COLtl.LA, Toponomástica pugliese dalle origin! alla fine del Medio Evo, De p. St. Patria per le Puglte, Documenti e monografie, 23, 1941; G.AMADIO, Toponomástica Marchigiana, Collezione di puhhücazioni storiche Ascolane, vol.1-5, Ascoii Pičeno 1951-Î958; D.OLIVtERI, Dizionario di toponomástica Lombarda, Milano "Í962*. 16 C.DE FRANCESCHI, o.c. (1939-1940}. 17 E.SERENI, Cormmità rurali nelt'ltalia antica, Roma 1955, 411. 18 C.DE FRANCESCHI, o.c. (1939-1940), R.MATIjAŠiČ, o.c. (1983-1984); la lisia che segue rappresenta !a versione anipliata e corretía da R.MATIjAŠIČ, o.c. (1981), 113-120 e R.MATIJAŠlC, Agerí antičkih kolonija Pola i Parentíum i njihova naseljenost od i fio lil st., Zagreb 1988, 75-78. 19 Su questo cf. in particolare G.B.PELLEGRINI, o.c. (197S), 245-246. 19 ANNALES 5/'94 Robert MATlJASlC-, TOPONOMASTICA E ARCHEOLOC.IA DEU'iSTRIA, 17-28 1. AGNANA: presso S.NicoSa di Musii vidno Pola, la valle de A. 1428, terra posta in A. 1478. 2. ANTINIAN: neli'agro poiese, Antoniana villa 1144. 3. ARANO: presso Pomer, Aran um 1149, vicus A ri-anus 1150, villa de Aran 1 370, villa Arano 1428. 4. AZZANO; presso Pomer, vicus A.1150, contrada Acani de villa Pomer i i 1396. 5. BADANA; l'insenatura Budava sotto Altura, Bado 1060. 6. BARBANA (BARBAN) vicus Parpanus 1150, comu-ne Barbani 1197. 7. BARBARAN: l'isoletta di fronte a Parenzo. 8. BARBOLAN: presso Medolino, Barbolanum 1149, Petrus Buraleiii vi llicus Barbotan i 136 7. 9. BASSAN: presso Sissano, vinea Bassan 1458. 10. BOAZiANO; presso Pola, in contrata seu confinio S.Ceorgi, ubi dicitur Boazianum 1267. 11. BORILIAN: nel 1200 appartiene ai poderi vesco-viíi. 12. BRACJLIANO: presso Dignano (Midían), contrata de B.de villa Medigliani 1252- 13. BRiVIAN: presso Promontore, terra di Brivian 1585, 14. BURIAN; de vico Buríano 1150, Florus de Boríano, villa Buran 1322, presso Galiesano. 15. CAPUSANO: non ubicato neli'agro di Pola, nel 1200 appartiene al podere del vescovo di Pola. 16. CASSANA: bosco di Cazzana presso Dignano 1585, vicino a Dignano. 17. CAVRESAN: bosco presso Panturan 1793. 18. CERV1GNANO: casalia .Cervignani 1287, presso Momorano. 19. CISANA: Ponta de C.apud villa Medigliani 1303, ponta C.c/ue est in contrata Pedroli 1370, proba-bilmente Barbariga, 20. CLARANA: contrata presso Siana 1303. 21. DOLZAN: collina presso Montona. 22. DULZIANO: Dominus Andrea de Dulciano 1243, agro poiese, non ubicato. 23. FAJANO: ferra sita in Fajano, 1065, non ubicato, agro poiese. 24. FAJBAN: l'insenatura e lo stagno a nord di Orsera, compare come Fajban e come Fjaban. 25. FASANA (FA^ANA): vicus Fasano 1150, Fasano 1197, Furnia de Wassano 1202. 26. F1LIPANO (Fl LIPA NA): villa quae dicitur Filípanum 1334, contrata Filipanum 1372, presso Dignano. 27. FIORAN: vicus Fioranus 1150, Fbríanum 1197, Floran 1303, contraía de Floriano 1455, presso Fasana. 28. FOIBAN: contrata de Oiban 1563, presso Valdi-becco, ad est di Pola. 29. FORMIAN (FURMIAN): Formian 1243, presso Altura. 30. FUZANO: rovaressa de Fusano in contrada Medo-lini 1471, loco detto Fuzzone 1 764. 31. FOR'FIAN: quota 66 presso il villaggio di Sichici ad est di Pola, idéntico di Tortigliano (vedi n.89). 32. GAIANO (GAJANA): ecclesia S.lohannis de Gaia-no 1255, contrata Gagliani de Adignano 1372. 33. GALLESANQ (GALBANA): vicus Galisanus oppu-re GaHzanus 1150, silva que est inter Paternum et Galicianum 1150. 34. GOLZANA (GOAN); ingalperus de Galciana, Galiana 1150, fino a poco tempo fa conosciuto come Golzana Vecchia. 35. GUARGNAN: Quarnianum 1149, contrata G, 1645, Quargnan oppure Argnan, presso VrCevan (Orcevano), Medolino, 36. GURAN: vicus Gurianus 1150, lohannes Guraneso 1150, villa Curan i 1216, 1303, presso Dignano. 37. CUSAN: Era Dignano e Midiano. 38. KARPAN: quota 22 a sud di Orsera presso Co-versada. 39. KARPAN: villaggio ed insenatura presso Altura. 40. KAVRAN (CAVRANO): promontorio suil'isola di Brioni, sotto la quota 35, cli fronte ali'isoletta di S.Geroiimo. 41. LEVANA: neli'agro poiese, non ubicato. 42. LEVAN: Í'isobtío a sud di Mariera, Medolino. 43. LIBAN: tra Fasana e Barbariga, Madonna de Liban 1723. 44. LISIGNANO (LI2NJAN): iisianurn 1149, Benedictas de Lisignolo 1243, villa L i sign an i 1303, 45. LUÍAN: Luzzanum 1283, Lugano 1261, Lusano 1370. 46. MAGRAN: Martinus de Magrano 1243, contrata Magrano 1458, quota presso Altura. 47. MAJAN oppure MANJAN: quota 79 ad est deli'insenaîura S.Polo presso Rovigno, 48. MALUSAN: quota 33 a sudest di Rovigno. 49. MARAÑA: vicus Mariana 1150, villa Maraña 1303, 1405, 1472, presso Filipano. 50. MARMOLAN: poderi del vescovo nei 1400, 51. MARMORAZZAN oppure MARMOLAZANO: contrata M. 1431, 1458, 1563. 52. MARZANA (MARAÑA): Andreas de Mariana 1243, we que vadit Marcanam 1287, contrata M, 1372. 53. MATERNIAN: contraía Maderni Minores 1440. 54. MELÍGRANA: ierra que dicitur M. in contrata Canalizan 1367. 55. MEDIAN: in Mitiliano 1197, Midiiian 1211, oggi conosciuto come Medigliano o Midian. 56. MiMIANO oppure MGMIAN: vicus Mimianus 1067, neli'agro poiese, non ubicato. 57. MOI AN: vicus Muianus 1150, Anthonius villicus Mtiiani 1 367, presso Sissano. 20 ANNALES 5/"94 Robot MATIJASîCÎ: TOPONOMASTfCA E ARCHEOLOC1A DELL'tSTRIA, Ï7-26 58. MOR1GNANA (MORI N JAN): quota 41 a nord deli'insenatura di S.Polo presso Rovigno. 59. MRANA: l'insenatura presso Punta Bossolo (Pare nzo). 60. MOMORANO (MÜTVORAN): Momarano 1025, castrum Morts Marianus 1150, in castro Momarani 1299. 61. NORNIANO: vicus N.1150, neli'agro poiese, non ubicato. 62. ORBAN: agro poiese, non ubicato. 63. OVIGNANO. de vico Ovignano 1150, magister Dominicas de Oviniano 1150, contrata Ovignano 1370, presso Sissano. 64. PAIPANO: contrata de P.de villa Pomerii 1280, 1369, 65. PANTURANO: villa presso Castagna 1374, Panturan Grande e Piccolo 1563, presso Altura. 66. PAPiNlANO: neli'agro poiese, non ubicato. 67. PATERNUM: in ter Paternum et Gaiidanum 1150. 68. POIISAN; canal Po!esan presso Usignano 1591, pozzo Polisan 1872. 69. POMPIGNIANO: vicus P. 1150, pro vilicatibus Pumpignani de villa Lisignani 1379. 70. PORGNANA: Prnjani, a nord di Barbana. 71. PUDIZAN: vicus P.1150, villa Pucincani 1387, presso Gailesano. 72. RUBANO: de vico Rubano 1150, contrata de Rubano 1370, presso Gailesano. 73. RUDANO: podere deil'srcivescovo ravennate 1197, fíudian 1300. 74. RUDfGLIANO: contrata Rudigliani 1303, 1370, presso Vintîan. 75. RUME1AN: Rumianum 1324, neli'agro poiese, non ubicato, 76. SAGNAN: villa Sagnani 1303, contrata Segnani 1399, 1488, Sanianus 1458, tra Gailesano e Lava ri go. 77. SARANZAN: li Carsi di Saranzanô 1585, bosco ne/ territorio di Sissano. 78. SAVIGNANO: vicus Savinianus 1150, Savignano 1197, silva de vico S.que est inter Paternum et Galizanum. 79. SPUfAN: 1 303, 1 387, 1458, presso Vintian. 80. SÜARGNAN oppure SAVORGNANA: 1582, 1587, tra Usignano e Sissano. 81. SUDIAN: 1598, presso Vintian. 82. SI ANA, (Si) AN A); contrata Seiano 1303, contrata Sciane 1424, abitato e bosco presso Pola. 83. SISSANO, (SISAN): Sissanum 1197, de vico Sissano 1183. 84. STÍGNANO, (STiNJAN): Stinianum 1197. 85. TAiBANO: Tavianum 1197, vkus Taibanus 1150, presso Medolino. 86. TERSANA: sul monte Goli presso Fiiipana 1325. 87. TINJAN (ANTIGNIANA): presso Pisino. 88. Tí ¿AN: presso Caraiba (Karojba). 89. TORTÍGLÍANO: vicus Tortilianum 1150, Turtian presso il villaggio di Sfchici ad est di Pola (idéntico a Fortian, vedi n. 31). 90. TUJAN: territorio e stagno a nordovest di Valle. 91. USAN: Monte Uban, confine a sud di Pola 1422. 92. URBANO: contrata Urbani 1424, presso Vintian. 93. VAJANA: presso Sissano, 1387. 94. VALENZAN: abitato a sud di Valle. 95. VAlVERANA oppure VALERANA: sul territorio di Dignano, non ubicato. 96. VALERIANO oppure VALERAN; presso Moncanoro (Pola). 1303, 1370, 1455. 97. VEDRANA: Val Vedrana in contrata Sissani 1471. 98. VERGOLANO: Oominicus de Vergoiano 1370, 1425., presso Calfesano. 99. VERZENAN oppure VERZENANEL: presso Gal tesano, 1563. 100. V1BIAN: contrata Vibiano 1393, ia valle de Vihan 1478, presso Peroi. 101. VICIANUM: Visiano 908, presso Altura. 102.VIDRIAN: in Vitriano 1197, contrata V. 1303, 1424, 1458, a nord di Siana. 103. VIGNfAN: in districtu Sissani ubi dicitur contrata de Vignan 1470, contrada de Vuignano 1360, pro terris de Vignan 1374. 104. VINCURAN (VINKURAN): contrata Vencoralis 1403, presso Pomer. 105. VINTIAN (VINTIJAN): contrata Vitiani 1387, Viteian, presso Pomer. 106.V1RTANO: Virtano 1197, Vitrano 1481. 107.VISAN: corte de Visiano 908, contrata Visiani in districtu Polae 1387, presso Dignano. 108. VJSIGNANO: contraía chiamata V. nelie pretínenti di Sissano 1592, Visinal 1174, presso Sissano. 109. VJSIGNANO (VlSNJAN): presso Parenzo. 110.VJZ1AN: contrada de Viliano 1370, contrada Viciano 1429, Vizian 1473, 1518, presso Vincuran (Pomer). 111 .DiGNANO, (VODNJAN): vicus Atinianum 1150, Basilius de Adignano 1230, 1233. 112. VERCIVAN, (VR('EVAN): Orciano 804, vicus Oree van us 1150, Urcivanum 1150, villa Orcevani 1303, 1446, Orceano 1198, collina presso Medolino. 113.ZARTÍANUM: neli'agro poiese, non ubicato, 1150. 2T ANNALES 5/'94 Robert MATiJASld: TOPONOMASTICA E ARCHEOIOCSA DEU'ISTRIA, Í7-2B 2. IL CONFRONTO TRA TOPONOMASTICA E ARCHEOIOGIA Le notevoli coincidenze tra i resti del l'architettura rurale e la sopravvtvenza deí topommi predial! non possono essere interamente casuaîi, anche se oggi il collegamento e i rapport] tra queste due catégorie non sono sempre chiari. Forse neanche gli esempi che seguono chiariranno il collegamento, poiche i dati di cui disponiamo sono alquanto scarsi. Ci soffermeremo perciô su al eu ni esempi d i toponimi predial i del tipo -an, -ana, i quali sono ín qualche modo collegabili con i restí di siti archeologici romani. Ció non significa che i! loro collegamento sia a priori e indiscutibilmente confermato, ma serve soltanto per la visrone dell'in-tensità del popolamento a cavallo tra il periodo romano e quello medievale dell'lstria. Quando B.Schiavuzzi, all'inizio del secolo, fece un saggio di scavo a Val Fontanelle (S.Giovanni) a nord di Pomer, avendo trovato resti di architettura e di una chiesetta bizantina collegô questa località con l'abitato medievale di Araño {Aranum) che troviamo nelle font! del XII-XV secolo. Purtroppo, questo dato non è confortato con altri ritrovamenti, ec! ancor'oggi aspetta la conferma20. Molto più intéressante è il caso del sito Barbolan, a nordovest: di Medolino, con la chiesetta di S.Pietro: esso ha dato il nome a tutto il territorio circostante, noto ancor'oggi corne Barbolan. Poco tempo fa, a soltanto 100 m dai resti délia chiesetta, situata su una dolce collina, è stata casualmente scoperta una tomba íardoantica, che conforma la possibilité délia presenza di un sito romano21. Proprio qui nel 1942 è stata trovata l'iscrizione votiva dedicata a Genio Barbulani da un certo P.FI(avius) D(io)medes22. Il riscontro del genio de! posto (genius loci) mostra che quest'area anche nell' antichità era chiamata Barbolan: l'iscrizione è databile nel 11-111 secolo. Il toponimo prediale portava, perciô, il nome di uno dei proprietari del terreno {Barbíil). Ad ovest di Montona, sopra la valle del Quieto, su! terreno ch¡amato Botac, sotto la quota 60 (Dolzan), durante i lavori di bonifica ci si è imbatuti in element! architettonici che hanno fatto pensare a un deposito (horreum). Purtroppo, sono stati raccolti soltanto alcuni frammenti di materiaie figulino (anfore, tegole)23. La po-sizione dei resti di architettura nelie ¡mmediate vici-nanze della via di comunicazione fluviale avalla la pos-sibilitá che si sia trattato di un impianto commerciale. L'odierna cittadina di Fasana é uno dei rari abitati per i quali disponiami di dati sicuri sulla continuitá della vita neilo stesso posto dall'epoca romana ad oggi. Durante varilavoro di scavo, in modo particolare attomo alia chiesa parrocchiale, vengono alia luce a poca profonditá dei grossi e compatti strati di materiaie figulino romano: si tratta di materiaie da scarto di una figulina. A nord della chiesetta é stata trovata la base di un torchio, e nelle vicínanze di Fasana sono state tróvate molte epigrafí romane24. Anche se quí é stata ubicata con sicurezza ta fabbríca di anfore di Gato Lecanio Basso (C.tecanius B as sus}25, ci sono poche possíbilita che i! toponimo abbia carattere prediaíe. A sud del compiesso archltettonico di Valbandon (n,76), cíoé tra I'istmo, la peschiera e Puntéela, sí trova Fioran (contrata de Fioriano, Florianum ecc.), dove sono state tróvate al cune iscrizioni romane26. Nel sito di Foiban, tra Vadibecco e Scattari, sulla strada Pola-Medolino, sono statí notati restí di murt, che all'inizio del secolo sí vedevano molto bene: lo Schia-vuzzí parla puré di una cisterna che conténeva ancora acqua27. Formian, che si menziona nel 1243 presso Altura, é altretanto conosciuto per gli element! deü'architettura rurale romana (tegole, anfore, sarcofaghi), e per i cumuli di píetra (grumazzi) che coprono una vasta zona. E! stata notata puré una tomba tardoantica28, Nell'odierno abitato di Caiano, a nord di Dignano, lo Schiavuzzi ail'inizio del secolo aveva visto "rovine con trac ce di vasche e di abitazioni"29, che oggi non sono visíbili, soprattutto a causa dell'indiscriminata edilizia moderna. Sul territorio di Gallesano e nel dintorní sono state tróvate deile iscrizioni romane, mentre glí eventuali resti di architettura sono nascosti sotto le case odíeme. Sulle iscrizioni appaiono i nomi C.CoeHus C.L.Restitutus, 20 B.SCHIAVUZZI, Agro di Pola, Notizie archeologiche, AMSi, 23, 1908, 204-206. 21 VJURK!¿ GIRARDI, Medolino e ¡ suoi dituorni dalla preistoria a! medioevo, ACRS, 11, 1980-1981, 27;. ía tomba é per ora inédita. 22 íví.MtRABELLA ROBERT!, Notiziario archeologico istriano {1940-194S), AMSí, n.s.1, 1949, 275; lnscr.it. 10, 1, 711. 23 La localitä é inédita; per i frammenti di tegole con bollo MAN.ACIL.GLAB cf. R.MAT!]A5l£, La produzions ed ¡I corrsmerrio di tegole ad Aquileia, AAAd, 29, 1987, 528; C.ZACCARIA, M.lüPANÖC, í bolii laterizi del territorio di Tergeile romana, in: I taíerizi di etb romana nell'area nordadriatica, Cataloghi e monografie archeologiche dei Civíci Musei cii Udine, Roma 1993, 164. 24 lnscr.lt.10, 1, 613-618. 25 A.CNIRS, Eine romische Tonwarenfabrik in Fasana bei Poia, JAK, 4, 1910, 79-88; F.TASSAUX, Laecartii, Recherches sur une famiüe senatoriale d'lstríe, MEFRA, 94, 1, 1982, 227-269. 26 A.CNIRS, Zur Topographie des Ager Mensis: Florianum hei Pola, JAK, 2, 1908, 118-123; lnscr.lt. 10, 1, 610-611. 27 B.SCHIAVUZZI, Attraverso l'agro colonice di Pola, AMSI, 25, 190«, 548-149. 28 Relazione daíti ios crista neU'archtvio del Museo archeofogico d'Istria, del 30 aprile 1965. 29 B.SCHIAVUZZI, o.e., 99; lnscr.lt.10, 1, 636. 22 ANNALES 5/'94 Robert MATIJ AŠIČ: TOPONOMASTICA E ARCHEOLOGIA DHLl.'iSTRiA, 17-28 L.Anneius L.L. Chrestus, Vibia Maxima, Horaria. L. Festav, Sex.Palpeliius Aipa..., P.Vatrius Severus ecc.30. Aícune centinaia di metri a nord del víllaggio si trova la chiesetta di S.Maria intorno alla quale ci sono important! resti di architettura romana, parzialmente esplo-rati31. Nel territorio di Guran, ad est di Dignano, alia distanza di aícune centinaia di metri, si trovano i resti di una basilica ed un'altra chiesa címiteriale a tre absidi, il cuí scavo iniziato nel 1930, e concluso negíi anni '60 (M.Mirabella Roberti e B.Marušič). E! molto probabiie che le due chiese, o eaimeno una di loro, siano state costruite sui ruderi di una costruzione più antíca, anche se in tal senso non abbiamo deíle testimoniarle sicure32. Una simile situazione è riscontrabile nel caso della chiesetta di S.Tomaso de Gusan, dove è stata notata una grande quantità di ceramica medievale. Secondo lo Schiavuzzi, la chiesetta è sorta nelie vicinanze o sui resti di architettura romana33. A sud del vilíaggio di Cavrano, sopra la costa sudo ri enta i e délia penisola istriana, alcuni anni fa è stata scoperta una tomba ad incinerazione con un'olla di vetro per ossa e ceneri [olla), custodíta entro un'urna di pietra con coperchio. Accanto al!'urna è stata trovata una ventina di balsaman34. Non ci sono dubbi che nelle vicinanze esistesse un abitato di tipo rurale, le cui tracce fino ad oggi non sono note. La zona del villaggio era sicuramente abitata, anche per la posizione dominante su tutto il territorio del Polese, A Lîsîgnano, vîlîaggio ira Meclolino e Sissano, sono stati trovati aícuni restî di architettura ed iscrizioni romane, una del le qualí nomina un cerío Octaviara Augusti Nostri Servus. Suíl'isolotto di Levan, nel golfo di Medoiino, si vedono, nel profilo della sponda nell'area nordoríentale, resti di costruzioni romane e tardoantiche36, Nei bosco di Magran, tra Altura, Sissano e l'aeroporto, è stata trovata un'iscriztone romana con i noms di M.F.Paulus, P.Ro...M..Marcellus^7. Durante la costruzione della strada Dignano-Fasana, sono stati trovati a Maraña i resti di fondamenta di muri che secondo il modo di costruzione erano romani. Nel corso degli scavi per la conduttura detl'acqua ci si é imbattuti in tombe tardoantiche e aícune tombe romane ad incinerazione38. Neíl'area di Marzana, ma anche in altri casi simiíí (Dignano, Filípana, Stignano), é difficile parlare con sicurezza della continuitá di popoíamento per la devastazione degli cvcntuaii resti di architettura romana. Accanto alia strada Marzana-Filipana é stata trovata una tomba con un'anello d'oro, uno spechio, ed altri reperti39. Nei rapporti custoditi nell'archivío del Museo arche-logico d'lstria a Pola esiste una nota sulla chiesetta di S.Martino di Midi!¡ano, costruita su ruderi piti antichi. Gli stipiti della porta d'entrata nella piccoia capella sono frammenti di sculture preromaniche. in una casa del víllaggio erano stati incorporad dei pezzi simifi, che oggi sono scomparsi40. II villaggio di Momorano dimostra in primo íuogo i segni tipici di un castellíere preistorico, e non é del tutto chiaro se vi fosse continuitá di vita anche durante l'epoca romana. I siti romani sono da ricercare nelle immediate vicinanze, come per esempio attorno aila chiesetta di S.Giacomo, o nel villaggio di Zucconi (Cokuni)41. Nelle immediate vicinanze del villaggio esistevano resti di tombe romane: le iscrizioni con i nomi di due personaggi della famigíia dei Laecanii sono state utílizzate come basamento per l'altare nella chiesa parrocchiale42. Alcune epigrafi tróvate nel territorio chiamato Pan-turan (presso Altura), riportano nomi romani: lulia Aug.L.Prophasis, C.lulius Apio, C.lulius Cupito, lulia Phyllida, lulia Apu/a43. Resti di architettura romana si trovano nel bosco Siana non lontano da Pola, sulla strada verso Fiume, e sono stati pubblicati dal Gnirs. Si tratta soprattutto di un edificio di media grandezza con le caratteristiche di una piccoia azienda rurale. Un po' piü avanti, sempre in direzione nord, si trovano i resti di 30 tnscr.it.10, 1, 599-607. 31 A.CNÎRS, Forschungen in Pota und in der Polesana, JÖA! 18, 182. 32 B.MARUStC, Istarska grupa spomenika sakralne arhitekture s upisanom apsidom (Istrische Denkmalcrgruppe sakraler Architektur mit eingezeichneter Apsis), HArch, S, 1-2, 1974, 49-52 i 61-64; lnscr.it.10, Î, 629. 33 Retazione daítiloscrítta neií'archivio dei Museo archeologico d'ístria, del 7 maggio 1953. 34 AAVV., Arte e archeoíogia delílstria, Monografie e cataíoghí, 1, 1985, 73. 35 lnscr.it.10, 1, 585. 36 Reiazione daltiloscritta nell'archivío dei Museo archeologico dMstria, del 52 agosto 1967. 37 Iiiscr.it. 10, 1, 586. 38 R.WBSSHAUPL, Zur Topographie des alten Pola, JÔAI, 4, 1901,206. 39 A. DEC RASSI, Noticiario archeologico, AMSI, 40, 1928, 401. 40 ß .M ARU Si C Djeialnosti srednjovjekovnog odjela ArheoloSkog muzeja Istre u Pulí 1956-1958, SHP, 8-9, 1963, 246-247. 41 B.SCHIAVUZZi, o.e. {1908), 112; Relazione dattiio-scritta neií'archivio del Museo archeologico d'lstría, del 2 marzo 1973. 42 F.TASSAUX, o.e. (1982), 227-269; Inscrit.10, 1, 684 e 658. 43 tnscr.tt.10, 1, 593. 23 ANNALES 5/'94 Robat MATijAŠIČ: TOPONOMASTICA C ARCHEGLOGIA DELL'íSTRlA, î 7-28 un'altra local ità che purtroppo non ha potuto essere ben definita44. Di questa zona sono noti anche rinvenimenti di tombe, ed alcune iscrizioni che portano ¡ nomi di T.Aelius Hermetus Augustaiis e Macr...43. Nel museo di Pola, dopo l'ultima guerra mondiale, è stato portato dai dintorni di Sissano un sarcofago con il coperchio di tipo ra ven n ate, con la scritta C.Ocl.Siíonis ossa et ciñeres46. Il paese si trova alla fine délia strada che segue uno dei decumani delîa centuriazione romana deü'agro polese. Accanto al muro delîa scuola è stato pure murato un frammento di fregio dorico databile a cavallo tra il I sec.a.C. e il 1 sec.d.C. Nelî'area del villaggio sono stati notati alcuni poco significativi resti di architettura47. Sui frammenti di i se riz ion i tróvate nelie vicinanze di Sissano leggiamo i seguenti nomi: T.FI.Aug.i.Heliadus Dioriisius e Spurius Enneis f?...48. Accanto alla vecchia strada per Antignana, a nord del confine tra ¡'agro Polese e quello Parentino, a circa 1 km da S.Petro in Selve, è stata disfrutfa una tomba ad ¡ncinerazione con tetto obliquo (fatto con tegole e lastre di pietra). Nella stessa zona è stala tróvala una tomba con inumazioni multiple, probabilmente di tradizione tardoantica. Secondo la tradizione locale, si tratta délia vecchia Antignana 49. Sulla collinetta chiamata Tujan, vicino all'odierno omonimo stagno a nord di Valle, è stato regístralo un rinvenimento di materiale minuto, tra una piccola statu-etta in bronzo di Eracle, oggi conservata ai Museo di Pola50. Purtroppo, ia docurnentazione sul ritrovamento non esiste più. Particolarmente intéressante è il sito denominato Turtian oppure Furtian oppure Tortigliano: si trova ad est di Pola, presso il villaggio di Sichici, dove, tra le quote 66 e 42, lo Schíavuzzí aveva visto resti di architettura romana con una cisterna ben consérvala51. A sud del villaggio di Valenzan, presso Betica (Bar-bariga), sul terreno denominato Cisternelle, si vedono dei resti di architettura romana con torchio per le olive ed una cisterna, dalla quale deriva il nome Cisternelle52. Presso il villaggio di Vintian, a sud del castelliere sopra il serbatoio del Cas, si vedono resti d'architettura rurale romana, e dei frammenti di ceramica si trovano anche in riva all'insenatura. Fino a poco tempo fa erano visibili resti di tombe ad inumazione53. faltipiano a Nord di Vmcuran, chiarnato Kucine, è coperto di grumazzi e terrapieni che nascondono resti di architettura romana. Dobbiamo pure ricordare la cava di pietra, an cor1 oggi in funzione, e che nella tradizione locale viene da sempre chiamata Cava Romana54. Non è dei tuüo chiaro il carattere dei resti di architettura in locaîità Visanel (Vižanjel: il norne pare sía stato formato da due toponimi, Visan e Agel), consistenti in resti di basamenti di torchí per olio, frammenti di cerámica, tombe ad ¡ncinerazione ed edi-ficí di datazione medievaleK. Dignano, cittadina 10 km a nord di Pola, dimostra una reminiscenza romana non molto chiara. Nel 1938, ad ovest delîa strada principale Pola-Trieste è stata trovata una tomba romana ad ¡ncinerazione forníta deíl'usuaíe corredo, di cuí segnaíiamo una lucerna romana decorata sul disco con un pavone56. L'ultimo in questa carrellata alfabética di toponimi con il caratteristico suffisso in -an e -ana è Vercivan (Vrčevan, Orcevan), situato tra Medolino e Lisignano. ¡.'antagonismo secolare fra i due vilfaggi ha ispirato l'etimologia popolare: ,!Vrče van", oppure "Vrčeve van" ("Fuori le brocche"), pare fosse il detto beffardo deglî abitanti di Lisignano rivoito a quelli di Medolino. E chiaro perô che il toponimo deriva da Orcianum, toponimo menzionato nel Plácito del Risano delPSO^7 (poí vicus Orcianum 1150, villa Orcevani 1303 e 1446). ll sito ha sicuramente le caratteristiche di un castelliere, ma sono altrettanto noti resti di tombe tardoantiche e 44 R.WEISSHAUPL, o.e. (1901), 206; A.CNIRS, Überreste anOker Werkstätten in der Umgebung PoSas, MZK, 3, 1904, 234; ID., tstrische Beispiele für die Formen der antik-römischer» viiia rustica, JA«, 2, 1908, 131-134; B.BENUSS1, Dalle amiotazioni di Alberto Pusc.hi per la Caria archeologica delf'lstria, AT, 14, 1928, 249; M.MtRABELLA ROBERTI, Noiiziario archeoiogico, AMSi, 49, 5937, 285; Š.MLAKAR, Die Römer in Istrien, Pub 1972, 45. 45 lnscr.lt.10, 1, 567 e 571. 46 lmcr.lt.10, 1, 579 e 580. 47 B.SCHIAVUZZI, Atti del Museo Civico deila Cittä di Poia, 3, 1904, 4-5. 48 lnscr.lt.10, 1, 598. 49 Relaz.ione dattiioscritta neü'archivio del Museo archeoiogico d'lstria, def 9 giufirto 1930 e del 20 giugno 1980. 50 V.jURKiČ, Arte plastica del culto come determinante ¡'esistertza dei culti romani e sincretid nelia regione istrtana, ACRS, 5, 1974, 9 e fig.4. 51 R.WEISSHAUPL, o.e. {1901}, 206; D.VRSALOVIČ, Arheološka istražlvanja u podmorju istočnog Jadrana, Zagreb 1979, 141; reiazione dattiioscritta nell'archivio de! Museo archeoiogico d'lstria, del 5 kigSio 1967. 52 B.SCHIAVUZZI, o.e. (1908), 100. 53 B.BAČIČ, O dalekoj pro Si osti Vinkurana i njegove bliže okofke, Priloži o zavičajli, 2, 1980, 29. 54 B.BAČIČ, o.e., 29; relaziortl datfiloscritte neil'archtvlo del Museo archeoiogico d'lstria, del 4 dicembre 1950 e del 9 febbraio 1955. 55 Reiazione dattiioscritta rteli'archivto dei Museo archeoiogico d'lstria, dei 13giugno 1958. 56 M.MIRABELLA ROBERTI, Notiziario archeoiogico, AMSI, 50, 1938, 239, 57 Cf. supra, nota 12. 24 ANNALES 5/'94 Robert MATI]AälCi: TOPONOMASTICA E ARCHEOIOGÍA OEU'JSTRIA, 17-28 rrsedievali58, íl che sicuramente indica l'esistenza di una fase romana ciassica nelie vicinanze, peraitro molto nota íungo ia costa di Medolino59. 3. CONCLUSIONI Durante i primi due secoii deli'impero, nella vita economica in istria si sviluppa una vivace attività di formazione e consoiidazione delle proprietà terriere60, secondo schemi noti in akre regioni. Le due colonie istriane, Pola e Parentium, fondate nei giro di mezzo secolo61, avevano un carattere spiccatarnente rurale. ¡ primi segni di cris i s'intravedono in forma sempre più chiara già nel II secoio d.C. Inizia cosí quel processo che si pretenderá neti'epoca tardoantica, quando i territori si svilupperanno secondo tendenze locali. Alia base di questo processo c!è pure ¡a diminuzione deîNntensità dei corrtmerci e deSte comunicazioni, con i quali spariscono gli elementi base che definscono ta vita economica, e scompaiono le risorse di ricchezza, sia agrarie che commercial!. l! processo di degrado della vita fe non soltanto queîia rurale), che durante i secoli !í! e ÍV continua, puô essere definito "ruralizazzione", poiche la vita negli abitati urbani, ed anche in quelIi fuori città (basti pensare alie lussuose ville Iungo la costa istriana occidentale), viene ridotta ad una sola funzione, ctoè viene completamente sottomessa alia produzione agrícola62. Perô questa volta senza grandi ambizioni, soltanto per un commercio, uno scambio di prodotti limitato. Pero, il cambiamento del modo di vita ed ¡I declino del tenore di vita non influiscono molto su i grado e su lia densità di popoiamento dei territorio rurale. La produttività, che dopo la punta di massimo sviluppo nel i e nel II secólo era alquanto in crisi, si mantiene qualitativamente e quantitativamente stesso ¡¡vello durante il lil, IV e anche V secolo63, e perfino agli inizi del VI non diminuisce sostanzialmente64. Non c'è più l'assoiuta dominazione dei vigneti e degli oliveti, ma si cerca sempre di più J'autarchia dello stretto mercato locale. Analizzando ia documentazione archeoiogica delle località con chiari segni di utilizzo dell'architettura rurale nel periodo tra il i ed il III secolo, possiamo notare che non ci sono evidenti segni d'abbandono e di distruzione nei secoli IV e V. Vengono utilizzati tutti gli edífící abitativi e queíli produttivi, anche se ora prevalentemente a scopi economici ed in un numero limitato di vani&5. Nelio stesso periodo, durante il V secolo, appare una specie di dicotomía nella tipología d'insediamento, riconoscibile da una parte nella soprawivenza delle aggiomerazioni aperte, non fortifícate, che si sviluppano dalle località rurali classiche del I e del II secolo66, e dail'aítra parte neila comparsa di nuovi insediamenti, ben fortificad, sugli ex castellieri67, E' partieoíarmente notevole il grande numero di questi abitati sulla costa occidentale istriana, il più delle vohe su promontori o su scogli che succe5sivamente vengono collegati alia terra- 53 B.RAÚC, O dalekoj proSlosti Vínkurana i njegove bliže okolice, 58 Inédito. 59 V.JURKÍC GIRAROS, MedoÜno e i suoí dintoroi dalia preistoria al medioevo, Atti del Centro di ricerche sioriche di Rovigno, 11, Trieste- Rovígno 1930-1981, 7-42 (if lavoro, tradotío ín croato é staío pubbíicato subito dopo: VJURKIČ GiRARDI, Medulin i medulinsko područje od prahistorije do srednjeg vijeka, Priloži o zavleaju, sv.3, Pula 1983, 99-121); cf. takoder H.MAIONICA, Trieste - Pola - Aquiteia, Archaeologisch-epigraphische Mitteilungen, 1, 1877, 36-63; K.MÜNSTERBERG, K.PATSCH, Reise nach Istrlen und den Inseln des Quamero, Archaeologisch-epigraphische Mitteilungen, 15, 1892, 48-71; A.GNIRS, Römische Luxusvilla in Medoüno, Jahrbuch für Altertumskunde, 2, 1908, 157; A.DEGRASS!, 1 posti romani deli'lstria, Alti e Memorie deüa Societä istriana di archeologia e storia patria, n.s.S, 1957, 24-81; per ia necropoii tardoantica di 8uríe presso Medofino, cf. V.JliRKIČ, Burie Medulin, Istra - antički kostumi grob sa stelom, Arheološki pregled, 21, 1980, 114-15, T.73; VJURKIČ, Antička i kasnoantička nekropola Burle kod Medulina, u: Arheološka ¡straži van ja tj Istri i Hrvatskom primorju, Izdanja HAD-a, 11,2, 1986, 167-188: 60 R.MATIJAŠIČ, L'uso delle fonti archeologlcbe ndía determína/Jorie del numero degli abitan;? deli'lstria in etä romana, in: Tipología di insediamento e dístríbuzione an tropica nell'area veneto-istriana dalla prostoria all'Alto Medioevo, Atti del seminario di studio: Asolo 1989, M on falco ríe 1992, 147-151. 61 A.DEGRASSI, ll confine ¡wd-oríentafe deii'ltalia romana, Diss.bernertses, l, 4, Bern 1954, 60-64 e 70-72; per Pola, cf. A.FRASCHE7T!, ta Pietas di Cesare e ¡e colonie di Roía, AlONArch, 5, 1983, 77-102. 62 VJURKIČ GiRARDI, Sca.vi in ín una parte deiia viüa rustica romana a Cervera Porto presso Parenzo (i), ACRS, 9, 1979, 177. 63 B.MARUŠtČ, Neki problemi kasnoanttCke i bizantske Istre u svjetlu arheoloških izvora (Alcuni problemi deli'lstria tardoantica e bizantina alia luce delle fonti archeologiche), jadranski zbornik, 9, 1975, 337-350. 64 R.MATIJAŽič, Kasiodorova pisma kao izvor za poznavanje kasnoantičke povijesti Istre (Cas.Var.Xtl, 22,23,24} (Le lottere di Cassiodoro quale fonte per la conoscenza deM'economia istriana neila tarda antichita}, Zgodovinski Časopis, 42, 3, 1988, 363-371. 65 B.MARUŠ1Č, o.e., 433: "...Lo scavo dell'oleíficio ha dimostralo che questo venne ristrelto nella tarda antichita, mentre gli oggetti rinvenuti ... ci inducono alia conciusione che esso fosse in uso in questa forma adattata fino alia fine del VI sec., e forse anche piü ta rdi..." 66 B.MARUŠIČ, o.e., 338; ID., Slavensko-avarski napadi na Istru u svijeíiu arheološke grade, Peristil, 2, 5957, 65-66; Š.MLAKAR, o.e., 37-38. 67 B.MARUŠIČ, o.e. {Neki problemi}, 343-346, ríporta i rinvenimenti del IV-Vl secolo nei casteili deli'lstria interna. 25 ANNALES 5/'94 Rubeft MATIJAÜ1CÍ: TOPONOMASTICA E ARCHIVOLOGIA DEU.'I5TR¡A, ¡7-28 ferma, e sempre vicino a grandi concentrazioní di localité rurali. Le città fortifícate che si formano in quel periodo sono Rovigno, Orsera, Cittanova, Umago, Sipar, sulla costa slovena Isola e P¡rano, neli'entroterra istriano Montona, S.Lorenzo del Pasenatico, Valle, Golzzana, Momorano, Duecastelli, Pedena ed altri. Neli'entroterra dell'istria settentrionale sono di taie origine Buie e Grisignana, mentre Pinguente e Rozzo erano abitate senza soluzione di continuité durante tutta i'epoca romana. Spicca il fatto che lungo la costa degli agri de Ile colonie di Pola e di Parentium si sono format! sol tanto Ruginium e Ursaria, mentre a nord del fi urne Quieto, dove non c'erano colonie romane, ma il territorio veniva attribuito durante il 11 ed il III secolo alla colonia di ïergeste68, si sono format! tre abitati che durante il Medio Evo hanno mantenuto le caratteristiche urbane69: Aemonia / Neapoiis (Cittanova), Humagum (Umago), Sipparis (Sipar, abbandonato già nell'Alto Medio Evo), e Silbio (Salvore, non fortificata). La soluzione dei problemi riguardanti i rapport! socioeconomici degli abitati fortificad con le agglo-merazioni all'aperto puo basarsi, per ora, soitanto su dati incomplet!. Sicuramente in istria non poteva essersi formato un sistema fortifícate come i Claustra Alpium luiiarum70, ma a leu ni casteüa servivano da rifugio per la popolazione circostante71. Mentre i Claustra Alpium luiiarum avevano il compito di fermare ie invasioni verso I'Italia, le fortificazioni tardoantiche ístriane servivano soitanto a fermare le sporadiche incursioni di píccoli gruppi bellicosi. Nuove tendenze72 nella com-prensione e neU'interpretazione cíe11a storia culturale del periodo tardoantico e del medioevo cercano di ridi-mensionare la situazione dei secoli IV e V, nel senso che gli invasori erano piccoli gruppi che di notte usci-vano dai boschi dove stavano nascosti di giorno. Le loro scorrerie, spesso notturne, non provo-carono di per se il collasso del sistema, eos) che l'agricoltura era tutto fuorche in declino. La vita economica di questo periodo rappresenta, cioè, la continuazione della situazione precedente, senza grandi mutamenti, ma con segni di recessione. Anche se, secondo i! MaruSití, appena nel Vil-Vil! secolo possiamo parlare con sicurezza dell'elemento militare nei castelli73, I'inizio deil'organizzazione militare caratteristica dell'lstría bizantina deve collocarsi già nel V secoio. Proprio questo periodo, il V-VI secolo, è cruciale per la comprensíone dello sviluppo dell'istria nell'Alto Medio Evo, periodo che ha mfluito poi su tutta ia storia successiva74. in questo quadro del popolamentoinsediativo dell'lstría al passaggio daí periodo tardoantico alí'Alto Medioevo dobbíamo inserire i rísultati degii studi sui topo-nimi prediali. ¡I numero dei toponimí è maggíore nel territorio di Pola, soprattutto nelle immediate vici-nanze, e diminuisce notevolmente verso nord. Nell'agro paren-tino tali toponimi sono poco numerosi (Barbana, Faibart, Marzana - MarCana, Muntajana, Antignana - Tinjan, Visígnano - ViSnjan); si deve supporre l'infíusso com-binato di due fattori: la diversa situazione dei rapporti di propriété terriera in época romana (prevalenza di grandi tenute e di propriété imperial i75), ed uno sviluppo alquanto différente nel periodo medievale, La seconda onda migratoria dei Croati ha invaso il Parentino in modo più massic.cio: lo testimonia ia Via Sclavoníca, la ''strada degli Siavi", che coílega Castrum Pisinum con Parenzo76. I toponimi predial! sono soprawissuti nei nomi degli abitati più important!, il che indica la persistenza e la continuité della vita, anche se in grado minore che neli'agro polese. Un altro elemento délia continuité della vita negli agri sono le chiesette, per lo più cappelle di píccole dimension! che, sparse oggi negli'abbandonati camp! del Parentino e del Polese77, testimoniano un ininterrotto filo di vita nelle stesse iocalità dalí'epoca romana al Medioevo. La maggior parte di questi edifici presenta elementi romanici e gotici, ma un numero 68 L.MARGETIČ, Accerini ai confini augtistei del territorio tergesiino, ACRS, 10, 19794980, 75-101. 69 An.Rav. Cosmographia, 4, 30-31; 4, 15. 70 j.ŠAŠEL, Clatistra Aipium tuliarum, I, Forttes, Ljubljana 1971. 71 B.MARUŠIČ, o.c. (Neki problemi), 345, riporta una cartina dell'istria con segnato un valio rettilineo tra Duecastelli e Momorano: questo va in le so in modo stmbolico, come una rappresentaxione grafica delCesistenza di un sistema di difesa rfell'agro di Pola; cf snche M.SUlC Antički grad na isločnom Jadranu, Zagreb 1976, 237; S.CiGLENEČK!, Kastel, utrjeno naselje ali refugij, A Vest, 30, 1979, 459-470. 72 C.R.WHITTAKER, Agri deserti, in: La proprieta a Roma, ed.M.f.Firsley, Roma-Bari 1980, 170-172. 73 B.MARUŠIČ, o.c., 346. 74 B.MARUŠIČ, o.c., 342-343. 75 D.J.CRAWFORD, Proprieta imperial!, in: La proprieta a Roma, ed. m.i.Finley, Roma-8ari 1980, 50-51 e 73; per i vari lihe rti imperial! cf. Inscr.lt.10, 2, 216-221; per altri funztonari neli'agro polese cf. inscr.lt.10,1,9, 46, 48, 58-59, 592. 76 A.ŠONJE, Slavenska cesta u Poreštmi (Istra) u svjetlu arheoloških nalaza i drugih podataka, Rad JAZU, 360, 1971, 35-64; B.MARUŠIČ, Istra u ranom srednjem vijeku, Pula 1960, 22-27. 77 Per le chiesette cf. A.ŠONJE, Crkvena arhitektura zapadne Istre, područje porečke btskupije od IV. do XVI. stolječa, Zagreb-Pazin 1982. 26 ANNALES 5/'94 Robert MATIjASltí: TOPONOMASTICA E ARCHEOí.OClA DELL'ISTRIA, ] 7-28 notevote é di sicura datazione preromanica73. Neila villa romana di Cervera Porto presso Parenzo, non é impossibite pensare ad un edificio ecclesiastico paieocristiano di fronte alia presenza delí'abside con quaüro contrafforti esterní e i resti defla base dei piutei. i vani adiacenti hanno dato del materiale databiie tra il iV ed il VI secolo79. Sono noti, neííe provínce occidental i europee dell'Impero, casi di locaíitá dove si fe avuto l'utiiizzo delte rovine di edifici romani per sepolture medieval!80. Mentre questo fenomeno in Istria settentrionale appare giá nei periodo tardoantico (Catoro e Zambratia - tombe tardoantiche), ie necropoii appaiono anche vicino alia chiesetta di S.Eiiseo a Fasana (tombe scoipite nella roccia) e a S.Giacomo a Colonne (tomba tardoantica in riva al mare)81. Si pone infine la domanda come sintetizzare tutti questi eiementi sparsi che senza dubbio parlano deila continuité deîla vita sul territorio degli agri delte colonie di Pota e Parentíum. La fortificazsone di alcuni punti cruciali nel tardo Impero, ta soprawivenza dei toponimi prediali e deJle chiesette costruite sui ruderi romani -tutto cid puô rappresentare un insieme di dati che ci iiiustrano la continuità délia vita e l'occupazione del territorio defl'lstria méridionale e df queila occidentale dal periodo deila romanità classica (l-lli secolo) fino al Medioevo, cioè fino ai grandi cambiamenti demografía del X1V-XVI secolo82. POVZETEK Številnih naključnih podobnosti med ohranjenimi krajevnimi toponimi ter ostanki rimske podeželske arhitekture ne moremo pripisati zgolj slučaju, četudi je dandanes nemogoče z gotovostjo dokazati povezavo med tema dvema viroma zgodovinskih podatkov. V Istri obstaja kakih sto toponimov, ki izhajajo iz rimskih družinskih imen (imena, ki se končajo na ~an, -ana), in ponekod so prisotni celo ostanki rimske podeželske arhitekture (podeželske vile). To so: Arano, Barbolan, Monte Dolžan, Fasana, Furmian, Gaiano, Gallesano, Gusan, Lcvan, Magran, Siana, Turtian (ali Furtian oziroma Tortigliano}, Valenzan, Vintian, Vicuran. Ponekod pa so znani rimski epigrafi in grobovi, ki nesporno dokazujejo obstoj nekdanjih podeželskih naselbin te vrste: Fioran, Foiban, Guran, Cavrano, Lisignano, Sissano, Marzana, Panturan, Antignana, Tuian, Orcevano. 78 B.MARUŠIČ, o.c. (cf.supra, nota 32), 44-65, 79 VJURK1Č, o.c. {cf.supra, nota 62}, 282-283. 80 J.PERCIVAL, The Roman Viiia, An Historical Introduction, London 1976, 181-199, con esempi dalla Gallia. 81 B.MARUSlC Kratak doprinos proučavanju kontinuiteta izmedu kasne antike t rano g srednjeg vijeka te poznavanju ravenske arhitekture i ranosrednjovjekovnih grobova u južnoj Istri, jadranski zbornik, 3, 1958, 331-351; !D.r Varia archaeologica prima, Histria Archaeoiogica, 11-12, 1980-51,37-39. 82 Per la disamina di simiii situa2ioni ne!!'area dalmata cf. M.PRELOG, Posvajanje prostora, Pogledi, 2, 1979, 139-145; ID., Prostor -vrijeme, Zagreb 1973 09912); ID„ Izmedu antike i predrotnanike, Djela 2, Zagreb 1993, 69-81; M.BERTOŠA, Isiarsko vrijeme prošlo, Pula 1978, in particolare. il capitoto: Mletačka Istra u XVI i XVi! stolječu: torzo demografske analize, 187-216; ID., Mletačka Istra u XVI i XVII stoiječu, I, II, Puia 1986, 1987. 27 ANNALES 5/'94 Robert MATtJAŠIČ: TOPONOMASTtCA T: ARCHEOLOCIA DRI.'[STR! A, 1 7-26 .g, \ . ¡■'¡i?.; Gotski kapite! beneškega doža Antona Venierja (1394). Izkopavanja PMK na Prešernovem trgu y letu 1994 (foto: D. Podgornik), 28 ANNALES 5/'94 izvirno znanstveno deio UDK 003.349 (497.12-15 Boršt) GLAGOLSKi NAPISI V P.C. SV. ROKA V BORŠTU (OBČINA KOPER, SLOVENIJA): NOVE PRIČE GLAGOLSKEGA PISMENSTVA V ISTRI Brigitta MADER dr., 341.00 Trst, Via Cordaroü 26, iT dr., 34100 Trie ste, Via Cordaroii 26, (T IZVLEČEK Avtorica obravnava tri nedavno odkrite glagolske vpraskane napise (iz let 1573, 1631, 1766} v cerkvici sv. Roka v Borštu. Napisi se časovno, prostorsko kot tudi jezikovno (hrvaščina, čakavsko-ikavsko} vključujejo v epigrafsko in rokopisno dobro dokumentirano dediščino glagolskega pismenstva v Istri (glej karto!). Prikazanih grafitov ne povezuje le s historično pogosto dokumentiranim pomanjkanjem giagoljaške duhovščine v nekdanji Škofiji Koper in z dejavnostjo frančiškanskega samostana svetega Gregorja v Kopru, katerega menihi so bili tesno povezani z glagoljaStvom, ampak tudi z epidemijami kuge v Istri. Med nedavno (i. 1994} začetimi prenovitvenimi deli v cerkvi sv. Roka v Borštu. ki spada v faro Truike, so pod ometom v apsidi naši s srednjeveške stenske poslikave. Med freskami, ki so doslej le delno odkrite in zato že niso ovrednotene in datirane, so se poleg s čopičem naslikanega, k okrasju fresk spadajočega večvrstičnega besedila v latinici pokazali tucli naslednji trije glagolski grafiti - napisi. Tloris p.c. sv. Roka v Borštu (Zadnikar 1982, 197) z označeno tega glagolskih grafitov 1-3. Grundriß der Kirche des Heiligen Rocchus (sv. Rok) in Boršt (Zadnikar 1982, 197) mit Bezeichung der Graffiti 11-3 N 29 ANNALES.$/'94 Srigiia MADER: Gl.ACOI.SKt NAPIS! V P.C. SV. ROKA V aORŠTU..., 29-34 NAPIS št. 1 Nahajališče: (SI. i) Na levi strani apside, 131 cm od tal in 11 cm od roba levega apsidnega zidu (začetek napisa), znotraj rdeče freske, ki meji na svetlo polje spodaj z ostanki naslikanega latinskega napisa. Pisava: Kurzivna glagolica v eni vrsti (dolgi 33 cm) z besedo nad vrstico (pri 22. cm); pretežno tanke in bolj privrhno vpraskane, povprečno 1,5 cm visoke črke; samo posamezne črke v prvi tretjini in proti koncu napisa so močnejše oz. vpraskane globlje; stanje ohranjenosti je na splošno srednje, površina stene je močno načeta zaradi zunanjih učinkov, rdeče barve na nekaterih mestih ni več; čitljivost je zelo slaba. Besedilo: PADA * O 8 ČCOME MISECA JU L — KA — MAŠI(?) ? M — D G « O »O O0 BODO QD 1766 miseca Ju![č] kada [pa]da maš— z ligaturo p in a vpada. Beseda "mesec" je zapisana v ikavski obliki "misec". Ime meseca "jul" je zaradi slabe ohranjenosti napisa nepopolno in ga je treba dopolniti z ct*»ï . . y~>izr 0V11 ^l^l^l/ilI/'Oi^ cpy of^qp^smmx omMo r * y «r. Snnttur. SEsfamadi ioa^pmpi. CIT #3 IPsikin X^O 09K K3>0 CJUL mate. dïsmbs•vaetbtoniiiimtâsz, nSdbrfitm3aja-?prfîPEbîjrG'ifsAt^SP/ÎÏ^u3nsdîisAuftEai« Fïîiiij BnçmMbiîiFsA^sprtrMïïfciiîPih^s'HBBpffl'ôfnnsFîîim DBfeaKPraaf s/a^ûta smsssrofDSiiitfiManib ITÉFK^M PÉasM. S ? 3aa1mii30Ls rite nnFtiDt^mi. Ebrfi sSmatEuis prfrt? sub^s&à.^knj?: ¡TOrhiMiit. LW>3>frn DMkïïM ZdH^pBaiîbrtl BtWK tbtovS/fellmilllîlSDna&iïtSIUtÇg rfpTJbS. ÏÏÏÏJmiMM MS* _ Â^O&m'sm 3&>H?jfi?rfî©/s ssuospé jinh iœmàm ¡¡črtano v 'tPsMnnt ïwhî s çefh ms/aâ ___ipHflPJSH .inreenflijfesrfi piiiiiiîriîirnœCi-itSA-itf&rÎE?m ,-n sOîSLPsUsâo) bîijèy. sS^čS /nnrh9nninfrp fjtsTirfb/s&aiii^rfiF o&^nmlrFDsfbss Kh&d ¡fisa 1 .■ * Ai -ibsSus jSats« Çiufems nnrii-ïPs^rlTvii ©sis-fe i <5>spt agosi/sifo bnov a e&mDPrfi iiukmEUj,Hi ■ ■EDifr ¡3 [ftirao/žs Kd iiJ8 au^sifteft [3 Ebs-Sa» ©JuiDDWsft/x&niiJî^b&mDPSKîfiibEim^ JJŠAft-z^dLEikip&n / sniLfas ffeazsrttmzrfte-ffms K^a^mitefrai /nititisrfiisiiJiPSDnimibsmrfe V:.'. BIK?^ EbihlS'V&Ài ffiSMDFS DZaS / MFS^fo S RaK™KûSr?S 'WJ&Çtë/"ftrsl utrfîbsnmte'siD BbEMimfo ubifi«omltM frirbrnirfimajflnnDijDbD/sSD/Otrfi jfi^s^smis^o ©MrtiMS / ibHfkg EjmibH-îffi "ffaiiPSMiftifl/DBrhuiojP s/flojn. , fe ntH^Drfto)nBfiïFS-ÎK¡tfbm sm&rftassMsamjfi<5>/ ÈÎIDS nsmrSirms. Po^brtmajuSo DiaœfiFSiitaM ikS'SPBSB. ¡^siMè? KSdtlHi 5 HO®SM ttEDbajîwsm rui'ô'Iurti^FSD / pwb&jp fSsfts^H- iSàamriifwfis &3IË& naro« amson1^ aeaais û&onaBas/aiiisD iasB>ifc?5/(5AmrfintiFsiEDbEgpi6Emi3im. tati ai, g*.- ■M B m 0 fô pu K W% © ÎP HÎFIK Jh WV ® Uî% jn t&nu&jmjDiîiifrostffi db-iw FapibBiinia^^tf'Vïiuiîiti« ■¿ho rfp i ^ ^ nfi edb frS Çfî ^fl? ? â jrfî ¡rfb ¡ira ¡fl i ufl nntfnMJS/.smiiSkijPšh&i;. ^tfmiSEniaifiiOTieFiP^cra WT apt o trojna ÎÛ^^^UJ ft^?1, StibÊ ¿¡'çÈfflimiiirapî ©Sà i^^ï ¿Si Î / ^ / ■ ■. . y . <1= ® Veliki glagoljski probni list, Nûrnberg 1560. 36 ANNALES 5/'94 A Soj* JEMBRIH: PRONADEN KONZULOV MAI. I Gl.AGOt.J5KI KATEKiZAM IZ 1 561 GODI NE, 35-4fi ÉMiPt wafr^as 3&a>W3 * ïfo3 [SDSS^FH S fEanbPH Ffta-is S ffbirasi «tœifhs pbihrma ^b^rrnsftp^iJ 'iFüta s «SMbifeltKSAl 3 frljfl sjSsfDbs®i3i33 [Çpias» H mpjfi jSsubs^îfi, m fesffeinis s IPtaruîr jfbtana %rhbi ÇBÛHAF^O iPow, «ÔHraspïiPifs E^ofisifasFrfi, ^{il^'à'ffl ntafeA) Z&bmirfo uSnjij iPifrtiL prhs liana KSunaMÉ^apjii * Icgimoen/Syrnbolum Âthanafif, wmî> tin monter frafft t>nt>tvttrcf^ hïî0 bc$ rcdjtcn £|mftttdicnfôl<*tt* bcm/in 5cr Crotomjfdpn (Spmd?. fr'irarïîMpfiPjfî 3>nnfflE?SF£aE ♦ ^aïïbsiuwû ¡3 HfaHÎb^dimsM bHs^ounsa ». ■ï- »M t »[fit ietfcßtiöffett mub (Biofi* inncl)t{gftc» giitfttn vnb fat* tm/ $et*in ?àtauiiîilîanoHûni<) tti'd? / i^vc^ogengu Sgurauuö/. mi obcrn uiîô'iu'&crn <§d)lč* ¿ft ucn^mj* roi if. €>mb vnb tf m*> pou iSocc tord! ÉlMftuw* Mtfyittiiïtiqt* fôtul'ô / SfÎ.tdl teiu wir nun auf] ftnöaiM d)cm tvrorônen »nî> fd>ùflujacn töot* Ktft>« jjancje CvoDottfdv toirdj t>nlffc inlei' ^u^vc^ct ij (te n/ iz toga se pisma vidi da u Urachu još nema glagol jskih siova, a čim i h dobiju, tiskat če 'V hrvaščini najpre katekizem." ! nakon Sto je Konzul glagoljska siova dao izliti i izrezati u Nurnbergu4, Trubar če u pismu iz Stuttgarta (13. 7. 1560} vvirtemberškom vojvodi Krištofu uz ostalo javiti:"/../ in hrvaške črke (giagoljske, A.J.) namreč petero alfabetov, tako (so) dobre in še boljše, kakor jih imajo v Benetkah, in ker je treba za popoln tisk, imamo pri roki. In tri zmožne osebe za hrvaški tisk in prevajanje so tudi pripravljene, tako da nam zdaj - Kristu gospodu budi hvala - ničesar ne manj- ka in ničesar ne potrebujemo za slovenski in hrvaški tisk razen zalaganje tiska in vzdrževanje treh hrvaških oseb" /Raj h man, 1986, 66/. Treba još spomenuti da je, prije nego je Stipan Konzul počeo tiskati hrvatske prijevode u obliku knjige, otisnuo mali i veliki glagofjski probni list (v. Rupel, 1957, 257-266). i o tom pothvatu Trubar če obavijestiti Maksimilijana u pismu (27. 7. 1560):"/.../ Premilostljivi gospod. Vašem kraljevem veličanstvu itd. pošiljam tu dve napisani hrvaški poglavji iz novega testamenta in troje hrvaških alfabetov, ki so po navodilu in predpisu 4 "Die glagolitischen Buchstaben waren im Sommer (Mai-August) 1560 in Nürnberg (...) gegossen worden. (...) Als Vorlagen für die Herstellung der glagolitischen Typen dienten (...) ältere, in Venedig und Senj hergestellte kroatische Drucke (Breviarert und Missa!«)", Vorndran, 1977, S. Kod Sučara, 1910, 79 čitarrso: "Glagoiska slova rezao je prema uputi Konzulovoj u Nürnberg« meitar Ivan Hartwach, a lijevao ih je meštar Sfmun Auer i neki meštar Daniel. Giagoijskih siova bilo je u ono vrijeme satno još u Mlecima, dok sij glagolske tiskare u Senju i na Rijeci več dulje vremena prestaie raditi." Oa Je Konzul zaista Smao xa predložak hrvatske giagoljske knjige, svjedoči i sljeded podatak u Bučara, 1910, 95, naime da je Oaimatin za svojega horavka u Ljubljani 1560/61. Konzulu postao dvije dalmatinske, po svojo} prilici hrvatske knjige i dva abecedara, ko/i su štampani u Mlecima. U predgovoru Novog Zavjeta (1562) nalazimo Konzutovo izvješče o izradi giagoijskih siova: "Vi znate jošče da slova glagoiska ni cirul aska po svuda jednako se ne pišu. Mi jesmo svetom (savjetom. A.j.) dosta razumnih i učenih, tatinskim t hrvatskim jezikom hrvatskih pisac, tere njih prija (prije, Aj.) pisanjem, gledajuč na onu staru hrvacku Stampu u Brivijalih i Misalih, ova siova od dobrih i umetljivih (vjeStih, A.J-i nemških meštar črnili izdlesti, zseči, tere izliti." Cit. Jembrih, 1980, 62. 37 ANNALES 5/'94 AfojZ JEMBRIH: PRONADEN KONZULOV MAU Gl.AGOI.JSKJ KATtKIZAM IZ 1 561 CODINE, 35-46 (fcit/ fiuwiuttd) rtba- îmtdf m4 twit Î5cpfî<înC> uni) ffcrtevimfi îw Wôljjebôt* wn (ifonfên mî>?f wyjjcrvn/ic* nWt%tmwn fya* bm/ puni) öiifclbfe iftevr Sttplwmi}* Confia O^vivid^t'/rtlsj'c^u ter ¿eït «lu id) (îllbif bk jwft ^pîfîeUnMi (fît %ôfMu ^anlt rtn bit. ¿otfnt&tVm t>n an t>t e lö cc vu / mie v^u twn te vh <3cl>Mt dvu c^Tutlxii / tout a- jfuu fcU'gmrtdwiîw ffjifwien/ iiid)xt\\ / iš^lvtc / bit fdn^ncflcn nnni> IwtöftUgiftnCwmontciî / »nMt'c tcd)Mî iSwmnenß îw nefien ftoiwnti* bc0viifcrt|ïin&/ mitfurfyit ilafil^ui^ai / ^wbiîtifd) frt^n Mfr CWifcll foltkjjfell. ©tf»lK0 twvfcof* fcnûdî/ fm(id) / iSoce ter|?miü'f& hattet/ nwi WvKfi geliebten (Sona / m* fcxtî (forrn wm& fdto.mrtdicre / tverte jw't feinem b«lùpn lÔçift / fcurdjteir CrttduJhmm/midH^rd) miterc fitfßc hiWx / înç ^rtdwywidrt mxten/ niét nilctn teit Crobsti* fdxn Ziffern/ \x vii wn jvent Çjlbcvv ¿Uanbavfrnk'v md) anil hm ®rrfcn/ bitwil fie biÇcx (Spwcfc wb wir miéM ibotc wiU/tn furent ¡>a* Mtwrten^cfomufcri/mtemTHii? dwwtifdwi /jutem%id)m / aken/ vama/ (Ulctn Kligtt^dMH^n Cl»¿ft* !©îï0 wir rtbcrîHfe«flfc Pleine Çnob<£: Mietern/wm&Mt htxftibi$m ^Harnen mtBgeben {affen/ |?(tc fWne ôjfàdy term id) adid) tu tuet iKT^ç.mifttit «tieferen SEtoiwb/ttlwi: fau miter bdlb tbeilten Wûtv>tTdien tïj www Štefana Konzula bili zdaj pred kratkim rezani in uliti v KONKRETNIJE VIJESTJ O PROBNOM Nürnbergs čeprav so v tisku nekaj črk spregledali in GLAGOLJSKOM KATEKIZMU izpustili; so pa vse urezane in ulite hkrati z dvema drugima malima alfabetoma, ligaturami, pikami, vejicami itd. Te lahko vaše kraljevo veličanstvo pokaže in Kao Sto sam ved spomenuo, o tom katekizmu u da presoditi izvedencem v hrvaškem jeziku in pisavi, dosadašnjoj bibliografiji nema podafaka6. Iz 1561. spo-češ ali smo s prevajanjem in tiskanjem na pravi poti ali minju se tiskana djela glagoljicom: Tabla za dicu... i ne "/Rajhman, 1986, 77). Katekizam edna malahna kmga... (v. naslov ovdje). O Poznavajuči intelektualne sposobnosti Pavla Ska- tom prvom probnom knjižnom tisku nalazimo vijesti i u iiča5 (1534-1575) koji je u to vrijeme boravio u pismu Ivana Ungnada koje je uputio kralju Maksi-Tübingenu, Trubar če u spomenutom pismu zamoliti milijanu iz Uracha (12. 4. 1561): "/..J Dann gnedigister kralja Maksimilijana sljedeče: "In ker zna doktor Skaitc, khüntg, wie e.kö.m. zweiffels on gnedigist wissen, hat moj prav zaupni, naklonjeni gospod, tudi kranjski bez- ermeiter Primuss Trubar mit herr Stephano Consule jački in hrvaški jezik in hrvaško pisavo (giagoljicu, A.J.) Histriano vnnd anderen iren mitgehilffen aus den gna-primerno pisat i in brati, naj mu izvoli vaše kraljevo den gottes vnd mit würkhung dess hail igen gaists die veličanstvo pisati in naročiti, da bi nam pomagal tudi pri windischen vnd erabatisehen buechstaben dermassen tem božjem delu, ki ga sam ima za veliko in koristno erfunden vnd ins gerächt, das man das freudenreich it d." /Rajhman, 1986, 77/. selfigmachende wort gottes in ermeiten baiden sprach 5 O Pavlu Skaliču v. kod: lembrih, 1990, 149-218. 6 Usp. Bučar-Fsncev, 1938; Schnurrer, 1799; Vomdran, 1977; Sakrauiky, 1989, Rupel, 1954, 13, doduše donosi vijest o postajanju fragmenta, ali bez spominjanja čttava naslova: "49. Giag. Katehisrous 1S61. Drobec tega katekizma, ki obsega samo prvo polo, pa ji manjka 5e list A fV, je v privatni iasti dr. Scherrerja, ravnatelja knjižnice Tehniške visoke Sole v Curihu. "Usp. bilj. 2 odnosno 12 ovdje. 38 ANNALES 5/'94 Alojz JEMBRIH: PRONADEN KONZULOV MALI • Vmk. hcw«i ^Lcftemcnttf -f0ni> č>ifl rnfe»; tei>tcw«ii tm-kjfrn fhm/ m foldH* S3öiWtn i>wd> »tfftm »ji öoctRU'ö ¿Crotown tui>tctt?vcu Äffen/-»« fcwr cttwaii mängcl vom '.»n0 nwjii ßcj?ütffcn $ melwu wir tÄn.wtv ¿[¿tarnt fort inmt/itu urtitwo tofSwitfiftttMifr cn anfcj^iu <£: fö'TOefrä» tot* im* rtlfo / famptbem föv0etionimm CbitfiU'dK'n nerom / nuffa diici- $)atmn fe&möciiam i; cajjUtamj/iti hm * 5 rfip pk ^aoamisui-s irfiOnpErapatij t ^anfimufr Paiiiiraffis ami^ik sMifinnabon^PjDtfir eranbiiii ^^jiiiftiibEH^ so^ffl fojOAuRia StasoB? trasas &sf ]§Za nbjfr« Franih t IPa mM» Ulaftmnfi« IPa mm |li3rf>i$in»a®inmifrpsffdhw taift» A v 3BIlDimrfl« IPa püfoadliB 4awsa n tfouilEprfi .eiftsfiF3?dl|[ onjgßili« dta^aunifi 4 £Pü jüNfosibs pa/sonsfjps «ffflisa** M px ©lJbffliftitoPB'vaBi^PHnStnjihpaa^ lftlil,SPS3BbPffibS?? pd^m®» V3M" •MftDM»* IPabap mid&rfh Huii'viii mtf?3/!\Riffltf:w j&adt «miflMDnadbih P3ffrii s E TPitefflÄjli "ffSF/Ji eü^ih tfFmgferh Tjliiiia&iih. ts o Qnii'S'Drra m Aai/diii «SÄ. H>a3P am, Sßrhfcsu iruhima» j3p«ysHM fosdürfiDÖrti .0abar5tni (VlillbDudiüS iW!jbrraftM/s fttaittP* fersen nnjnktt gifpmiH irbihr am» AuhboaasAi ffiifab^pai ♦ BFBüt3 rift P3K/3<5'ih<3>3ifbSPifiDi»3l5>]?s IZRZoÜI Suovrti nfltfsnteoarara&jifi. 2ot> unmütrf? in.aBDi>3 ^ffifibguns šismmMrfib* Bims.lfabsppDa'S'iia^ili JlHiÄfii.^niiüi mm tvj>3 3& "navodilo s Kranjskega", prema kojemu bi se ravnao glede "svojega poklica" u Ljubljanu, Trubar piše: 7.J Medtem mi piše gospod Ungnad po lastnem slu, naj se brž odpravim v Tubingen, ker da je pri hrvaškem tiskaru (katekizma, A.j.) v predgovoru nekaj narobe, zakaj Vergerij da je pod SkaliCevo poslanico zapisal tele besede: Takoj v prvi poli (od zgolj šestih) se kaže velika častihlepnost; poveličanih je namreč pet imen in pripoveduje se o nekaterih stvareh, ki niso resnične.10 Ali bo to učilo Hrvate skromnosti in ponižnosti? O da bi bog to podjetje podprl! Bojim se pa, da ga ne bo, ker sovraži ošabnost in častihlepnost. Zakaj ne bi sme! kristjan povedati, kar opazi? Peter Pavel Vergerius.'10 In Vergerij je tako podpisano polo poslal njegovi milosti, in h knezu je Vergerij sam odjezdil. Zaradi tega je knez njemu, gospodu Ungnadu, sam pisal, naj spre- menijo predgovor, tj. naj odstranijo Skal i če vo poslanico in imena itd."11 /Rajhman, 1986,84/. O tom dogadaju u tiskarf, Ivan Ungnad u pismu Maksimilijanu (12. 4. 1561), uz ostalo, piše; "/„./Schliesslich gnedigister khünäg thue e.k.m. teh vne-derthenigster berichten, das ich in erferung khome, das graff Scaiichius e.k.m. den anfang vnd ersten pogen obangeregten chrabatischen catechismi zuvor auch vbersendt. Dieweili er aber in ermelten pogen aus ime selbs ain aigen zu dieser sahen teutschen epistei, die an e.k.m. geschoben, on mein wissen vnd willen, auch in herrn Primi abwesen dermassen geruembt, als ob ich vi! zue diesem werkh gethan, habe ich nach erfarung desselben so Ichs alles corrigieren vnd aussthuen lassen, dann ich vnederthenigist wo! weiss, ich khains wegs gepüre. Hab schon bisheer meinem geringen vermögen 10 Bilo bi dobro znati o kojim je neistinitim stvarima riječ. Vergerije to nije izričito naveo. Možda bi se dalo naslutiti o tome iz Ungnadova pisma Maksimilijanu (12. V. 1561} u kojem je uz ostalo zapisao: "..J Konaino VaSem Veličanstvu javljam i to, da sam čuo da je grof Skaik {Scaiichius) ved prije poslao početak i prvi arak Katekizma (dakfe koji je vidio Vergerije, A.j.). Kako je on tamo, u odsutnosti Trubara i bez njegova znanja i dopustenja, sastavio posebni rijemački predgovor, ja sam to dao izostaviti i ¡spraviti, jer je, be;: razloga i što se ne pristoji, isticao koliko sam kod toga poduzeča zaslužan. jer ako sam t ja Sto od svoga imetka žrtvovao, to je po milosti Božjoj, pa ču i nadalje einitf' /8učar-Fancev, 1938, 60. 11 Treba spomenuti da se je Vergerije sa Skaličem ve<_' prije posvadao. Više o tome v jembrih, 1990, 178-187. 40 ANNALES 5/'94 AtojZ JEMBRÍH i FRONADEN KONZULOV MAU Gl AG OLJSKI KATEKäZAM t2 1561 COQ!NE, 3S-4& Kbaiiiaws habitm «anna ci]pin>s<&üi$ wswsp^TsAia^ÖW H «t i JtSftt OTafïïIf, oaa&aaniftrfb s wu* »apesanha ftjntepíi'ffiüWjífí^sFaBEEiü? UbD iiiiabamirfirfb aMnrapla^a otis* DeW 3&WHM3HW ncowAl. ^[IDtlBf t tiru. RffSlümap nïitii HK tro <5»3 {§3iTbiíioarfiiua nsifiíhja -ibata/s Asomfuftg $bhï>jîhisûis bà^niftams s ba-sa » ^p^ms? uno s nrasrma, o unsfira <5>a ôjrft trnih© sfanbfíiffra/nil ^EPSOUG prfi pmoüBfa /vte. OHih^ara pUsffio nna®3biit nmfrftorïiMiiix ^rfiEUffl -iiîinh Aiimrhtîli® Onutrir jUbriiFSM^i ruibaws, IFsona s&n an3&.iît «WK ,gn3 3 ttihuiiît M&sïïi Çirii^Fà iiiKrhbfflis Atipas 4ifi D gtrfi Mfe {feAsnmlî, ?rfi auLinaïuiwai FB3 DDa. ïsçsinià íiBbí m? ^ÎJÉDÔ, ffSHtaona psuo* nfr ^¡âma^ PJPHW » Äipt ißpmmmmmmt* p seseras DbsVaí ^nïp a# ^SDS 0ïïfl|âûS3IJbS * ÏPofasafh » fi?3 SM3S raasrsA) J^ÄJllI. ¿"A? ©3 BAtrfi o3 (.rfi&oaíHStroa 4 'Swjtíl^atíH&uh i^&iiirH s tfJpHsmiBí.f^^ nadsA ßannrfibg à prfie 9a SO?» SfrVZaik*. fîai&npa amiihuiwaro pa öjitoiwih*, .omamili kdigiiRirtima f Smisofo ♦ EaMsasMá/ílaMtá i^&irassd^^sí M2 nach etwas derzue gethan oder bey anderen beförderen barovím predgovorom tu je sada pred nama. Po svemu heirfen, ist es nit von mir, sondern aus gnediger sudeci to je jedini fragment ("drobec") za ko¡'¡ dañas schíckhung gott.es geschechen " ¡Kostrenčič, 1874, 18; znamo.13 ßudud da taj primjerak nisu imaíi u rukama Schnurrer, 1799,85/.u oni koji su pisali o tiskanim hrvatskim knjigama u iz Ungnadova pisma saznajemo da je Pavao Skalič Urachu/Tübingenu, ovdje priiažem Čitav tekst tog unika- prvi a ra k "ersten po gen" Katekizma s predgovorom ta. poslao Maksimilijanu u Seč, možda i prije nego Sto ga je pročitao Pavao Vergerije, nakon čega je siijediia MALI PROBN11 VECI GLAGOLJSKI KATEK1ZAM S njegova primjedba. Sve se je to dogodilo bez Ungna- TRUBAROVIM PREDGOVOROM dova znanja i u odsutnosti P. Trubara. Posijedica Ver- gerijeve reakcije urodila je ispravkom i novim predgo- U bibliografiji tiskanih hrvatskih glagoljskih knjiga u vorom Katekizma koji je napisao P. Trubar. I upravo taj Tübingenu/Urachu, kao cjelovit Katekizam poznat je primjerak probnoga glagoljskog rrialog Katekizma s Tru- samo onaj ved Katekizam takoder iz 1561. kojemu je 12 (sto. 13 Istina, 1954. god ¡ne Mirko Rupel u svojem radu: Nove najdbe naših protestantik XV!. stoletja, o tam fragmentu donosio sljedeču bi-IjeSku: "/•■•/Clag. Katehismus 1561, Drobec tega katekizma, ki obsega samo prvo poio, pa ji manjka Se list A !V. je v privatni fasti dr. Scherrerja, ravnatelja knjižnice Tehniške visoke šole v Curihu" /Rupel, 1954, 15/. Rupel, vjerojatno, nije znao da je probni mali katekizam. Na temelju mikrofilma fragmenta, možemo otčitaii vlasnike toga prvtjenca Katekizma. Naime na ursutraänoj strani prednjih korica piSe: "Ex iibris Bihliothccarii Paul Scherrer - Bylund". zaiitn slijedi: Aus der Bibliothek Carl von Heitlingen". U katalogu tvrtke Härtung u. Härtung, koja je 1991. na dražbi knjiga u Münchenu predstavila i naš fragment Katekizma, pod rednim brojem 155 čitamo: "Katexismos (kroatisch) /..J Der kfetn Catechißmus, vnd ein Predig vom rechten Christlichen Glauben, in der Crobotisehen Sprach /.../ Tübingen (d.i. Urach, Ungnad), 1561. 7 (st.?). KataioSku biljeäku poslao mi je gospodin Dubravčič, pa rnu se i za to najsrdačnije zahvaljujem. ANNALES 5/'94 Alojz ¡EMBKH-t: PRONADEN KONZULOV MAU m jtrLifi flonmA MRPSM P3 feto' rM^jtoafa/V3 BiftbiU ,PO dtuto & h P3 /öEPKrtV Bbrfi sniföifafe piiiuiaj? nia^s s partes ß3 s'o'dS ^lifosnaih^/ /MBA / nuOufltiliiimltPKam /eiiinifcdbs [ite / iraasRn/vl« OObDpft. mjasnrau)* tifctoa amrfi ml tiftßiaffiEBBS f Slfb/SOffb » Kalifi ©üHMffovi ta&miss tf^esmig nufi jsmfb3PH3Kai]fcnF3s F3gdritt>ra,r3fflv* nbs$ .IP a^a Dbifi OTTJI <3-003 utobiog^ ,ntai anSdkP {d®dhmrhdf% m>ih <53 a JllfrDPlft^ t ^Dotait. tFavmimsnrnvd s mM utilp hsi! mm stam DbffiA ealifca ^TjQMrftia ifostuiamis k «H predgovor napisao Primož Trubar, datiran; "Datum Tübingen den 1. Tag Marti j/ im 1561. jar.," a predgovor probnog malog giagoijskog Katekizma: "Datum Tübingen am 1: tag Martij/ in dem 1561. Jahr." Rekii bismo neznatna razlika, no ona je ipak dovoljna da vidimo kako je riječ o dva različita predgovora kao što se to vidi iz njihova sadržaja i jezika. Naslov jednog i drugog katekizma to takoder pokazuje. Naslov prvog probnog malog giagoijskog katekizma glasi: Katehismos./ EDNA MA-/lahna kniga, u koi jesu vele po-Ztribni i prudni nauki i artikuli/ prave krstianske vere, s kratkim/ istomačenem, za mlade i priproste/ ljudi, i jedna predika, kako se ima/ ovo slovo, vera u s, pismu razume-/ ti.krozi Stipana Konsula/istranina, s pomoču dobrih/hrvatov, sad nai prvo/i stomačen a. Der klein Catechißmus/ und ein/ Predig vom rechten Christ|jch-/en Glauben/ in der Crobo-/ tischen Sprach. 14 Taj naslov donosi Bučar, 1938, 56; Vorndran, 1977, 21; Sakrausky, SLACOLJSK! KATtKJZAM )Z i5f>i GODINi, 35-46 H/tiA d3 tufhJiDB/vtBirDS J SxyßäBiIb» CaÄjrfi ^a SiMtftftl Harras s eOpk-shoSj Sbih bsobsunaifta pifitua ^^[Auta,* M<5>9 |ÜDI»lftI»3 ^HiUID P3[Ü£arflbiIbS$ S P3Mh<5lfe f ubsifl , f3n nfcifvsnJc [ü^ousfra^, psm 9iffeaiL?H8tf|, Dbrft^SM [il^FS , UhfilKPEA* djpmü ,s Dbifi zk 0irii nizatfts-? ffibrhböM« IFaEfljifi. imifi oSMS»»«**« £ Sub^nSfe« ■fösÄilÜ 3s ^hiîimKSM k^Dflrtirfi^apDM MJMHLO H iiïsfEa'&ima Étants* s iîraiJfcFrfî iBonts-srii, 4ifi39aawiïs jani «o'iîlianiïjiiflabiljfflt § îdh^mh bjîîônatm^ sus 5riî>a9us 9anspîiPili feftsaiifofj KS'DBsApèPiîr^ifl^'&'HiirbaÎH/iî ¿smijïitjtî&ff, «s-ifum PIIIE jiin3 fdba D3 SWITI bilifcisifflstmrt Ba&rfi 93 mAM j^anns s č^cog j üfcjft ys^?ti3 s |3üjdiio? ßnsßnD^ nwh M9A 0 «sss'fiäs O^h^p öjpüiss jtluimia^iiLatäiig i ftmivtrfi t IPO -ifarfüTBS 4 ¿'rh^oa in? smtii ijiI)Ehs«stnia # Ks&jrft Emrfi/fl i^äiras s rfiptysmiR ^ Btrli nhüfa^arfs s^ihbpa^ofii [uhpbötjS H-'Jbtil^a PD^aQiiPa-Mril&iiMD^j PE'o'/dSM (5 &3pso3£lDtis ^afe ečs MEafifckR$ni»rft a^di-? pa^rfi&iftrfi/s efflaD ^iftihra? }rtmana? H \b ipsifbuiih?, s utih parili |äyati3i* ©ÜQIIIP 3i3in>3 nliiSaS, s prfi y^a 93 jftfalifhDtis « S^mrfi« EP 3 j naprimjer, u probnom malom katekizmu: "/.../ i jedna predika, kako se ima ovo slovo, vera u s, pismu razumeti11; u ve če m Katekizmu:"/.../ i edna predika, od kriposti i ploda prave karstianske vere"; mali probni Katek.: "kroži Stipana Konsula istranina"; veti Katek.: "kroži Stipana Istranina,.,1'. U njemačkom takoder je razlika očita. TRUBAROV NjEMAČKI PREDGOVOR U MALOM PROBNOM GLAGOLJSKOM KATEKIZMU (1561) Dem durchleüchtigsten unnd Großmächtigsten Fürsten und Heren/ Herrn Maximiano Künig zö Böheim/ Erzherzogen zu Osterreich/ Herczogen zö Burgund/ in obem und nidern Schlesien/ marggrauen zö Märhem/ Grauen zö Tyrol etc. Gnad und Frid von Gott durch Christum. Durchleüchtigister und Gnädigister Künig/ Nach dem wir nun auß sonderlichem verordnen und Schickungen Gottes die gancze Crobotische Truckerey durch hiiffe viter gutherziger Christen/ fumemlieh aber durch Crttduflutttf/mini) ein ¿ptefo'0 »omrcclittn ¿nßimräm/ in 5er Cxtäv ^iMlmiplinfi S'immE'SP&.s ♦ ^aubsuj'fi'a ji H'o'^b'ffrfniisrti basEBHD®, «■ >v , ■ - iliŠisgl^S^^ 9 ®5 t®7 ©15 10 ®13 •14 ®G 0t7 9 •20 ©22 »18 19 ©21 Si 11. Fijeroga, cerkev sv. Štefana, vzhodni zid od vzhoda. GROB Poskusni izkop smo zakoličili vzdoiž vzhodne cerkvene stene (si. 20); na severni strani ga je omejevala nizka suhozidna ograda, ki se vleče ob zarasli poti proti vzhodu, proti jugu pa smo izkop podaljšali z ozkim jarkom, ki smo ga, ko smo naš!i grob, nekoliko razširili. Sonda je na koncu merila 3 m v Širino in 7,70 v dolžino (si. 4). Zemljišče je bilo ob steni poraslo z grmičevjem, drugače pa travnato. Kopali smo plitvo, ker so v globini od 0,30 do 0,40 m flišria skalnata tla. Pod ruSo leži do 0,30 m debela plast nasutja, v kateri so bili raztreseni, kot je bito že rečeno, odlomki rimskih opek in ion-čenine. Okolica cerkve je bila z nasutjem v tem delu zravnana do nivoja stopničastega temelja. V izkopu smo našli dve strešni plošči, spodnjo vrsto kamnov suhega zidu, ki teče vzporedno z vzhodno cerkveno steno, in grob (si. 21). Grob je bil pokrit s ploščami; med njimi je največja merila 1,20 x 0,62 m (si. 22). Ležale so od 0,25 m do 0,40 m pod površino, deloma na grušču, v katerega je bila do 0,30 m globoko vkopana ovalna grobna jama, deloma pa na lomljencih, ki so jih postavili na rob ali ob stene 2,05 m dolge in 0,75 m široke jame (si. 25). V SI. 27. Razširjenost enoladijskih cerkev z vpisano polkrožno apsido v Istri (po B. Marušiču in M. Zadnikarju): 1. Fijeroga pri Pomjanu, sv, Štefan; 2. Mohoreče pri Kubedu, sv. Mohor; 3. Dvori nad Izolo, sv. Nedelja; 4. Sorbar, sv. Peter; 5. Istarske Toplice, sv. Štefan; 6. Čiritež; 7. Roč, .«v. Rok; 8. Pavki, sv. Lovrenc; 9. Oprtalj, sv. Helena; 10. Sovinjsko Brdo, sv. Martin; 11. Marčenigla, sv. Peter; 12. Hum, sv. Hieronim; 13. Draguč, sv. Elizej; 14. KaŠtelir, sv. Trojica; 15. Vižinada, sv. Janez; 16. Rakotole, sv. Nikolaj; 17. Ščulcisv. Marija Magdalena; 18. Poreč, sv. Mihael; 19. Bačva, sv. Jakob; 20. Radovani, sv. furij; 21. Bazgaiji, sv. Marija Magdalena; 22. Gologorica, sv. Marija; 23. Boljun, sv. Kozma in Damijan; 24. Lukšid, sv. Ciriak; 25. Vrsar, sv. Jurij; 26. Dvograd, sv. Marija "od Lokviča"; 27. Kočur, sv. Križ; 28. Martinsko, sv. Pavel; 29. Pmjani, sv. Margareta; 30. Junač, sv. Fabijan; 31. Dobrova, sv. Nikolaj; 32. Štokovci, sv. Marko; 33. Puntera, sv. Trojica; 34. Kranjci, sv. Flor; 35. Sv. Gal pri Labinu; 36. Sv. Bartul; 37. Sv. Marina; 38. Koromačno, sv. Janez "Glavosič". grobu so bili pokopani trije pokojniki. Okostji prvih dveh sta biii pri naslednjem pokopu prekopani: predvsem dolge kosti so bile naložene prek nog, lobanji pa med noge zadnjega umrlega (si. 23, 24), medtem ko so pod njegovimi nogami ostale na prvotnem mestu kosti spodnjega dela nog enega od prekopanih skeletov (si. 53 ANNALES 5/'94 Timolej KNIflC: CERKEV SV. ŠTEFANA V FIJEKOGI PRI POMjANU V SLOVENSKI ISTRI, 47-64 26, tloris groba). Prekopane kosti so pripadale dvema moškima. Eden je umrl v starosti med 23. in 39. letom (glede na zobovje bliže 23. letu), drugi pa med 53. in 66. letom. Pri enem od prekopanib okostij (lobanji, po katerih je bila določena starost, in postkranialnega skeleta ni mogoče povezati brez posebnih analiz) so bila vratna, prsna in ledvena vretenca bolezensko zraščena. Tretje je okostje mladeniča, starega približno 20 let. Ležalo je na hrbtu, lobanja na temenu, z desnico ob telesu in levico na medenici; leva noga je upognjena in odmaknjena od desne (si. 26). Okostje je dobro ohranjeno, dolgo 1,59 m. Smer pokopa: S - J, 203°. Pridatki (si. 26: 1-18): pri desni kolčnici in križnici velika spona (2), ob petnih kosteh leve noge mala spona (3), drugo (4) smo našii v predelu stopal, vendar njenega prvotnega ležišča potem, ko je bila pri čiščenju okostja premaknjena, nismo mogli več ugotoviti; pod levo podlahtnico in koželjnico so ležali skupaj odlomek žice (1), šilo (5), k rešilo (6), brus (7) in 10 kresilnikov (8-17); pri levem stopalu spodnjega okostja je ležal žebelj (18). 54 ANNALES 5/'94 Timotej KNIF1C: CERKEV SV. ŠTEFANA V FjjtROGI pri POMJANU V SLOVENSKI ISTRI, 47-64 1. Odlomek bronaste žice. Dol. 1,8 cm. SI. 26:1. 2. Železna pašna spona pravokotne oblike. Prečka pri konici trna je ovita s pločevinastim trakom. Vel. 5,4 x 4,3 cm. SI. 26: 2. 3. Okrogla železna sponka. Premer 1,5 cm. SI. 26: 3. 4. Okrogla železna sponka. Trn je odlomljen. Premer 1,6 cm. SI. 26:4. 5. Železno Silo. Konica je odlomljena. Na nasaditve-nem delu so z rjo prepojeni ostanki lesenega ročaja. Dol. 4,3 cm. SI.26: 5. 6. Železno ovalno kresilo. Dol. 11,4 cm. Si. 26: 6. 7. Brus iz peščenjaka. Odlomljen. Na površini sledovi rje, ker je brus v zemlji ležal pod kresilom. Dol. 0,7 cm. SI. 26: 7. 8. Odbitek iz zelenega tufa, de! sekirice z zglajeno površino. Sledovi rje. Vel. 1,6 x 1,0 cm. SI. 26: 8. 9. Kresilnik iz sivega roženca. Na robovih sledovi rje. Vel. 2,0x1,9 cm. SI. 26: 9. 10. Kresilnik iz svetlo sivega roženca. Verjetno predelan iz starejšega odbitka. Na površini je deloma ohranjena patina. Na robovih in površini sledovi rje. Vel. 1,6x1,1 cm.SI.26:10. 11. Kresilnik iz svetlo rjavega roženca. Verjetno predelan iz starejšega odbitka. Na površini je deloma ohranjena patina. Na eni strani sledovi rje. Vel. 1,3 x 1,3 cm. SI. 26:11. 12. Kresilnik iz temno sivega steklastega tufa. Sledovi rje na robovih. Vel. 1,7 x 1,5 cm, SI. 26:1 2. 13.Kresilnik iz sivega silificiranega apnenca. Na robu sled rje. Vel. 2,0 x 1,6 cm. SI. 26:13. 14. Kresilnik iz žilnega kremena. Na površini in robovih sledovi rje. Vel. 2,0 x 0,7 cm. SI. 26:14. 15. Kresilnik iz temno sivega roženca. Na robu sledovi rje. Vel. 1,4 x 1,3 cm. SI. 26:15. 16. Kresilnik iz sivega roženca. Na robovih sledovi rie. Vel. 1,6 x 0,9 cm. SI. 26:16. 17.Rezilce iz roženca. Staro, s svetlo patino. Na površini sledovi rje. Vel. 2,0 x 0,7 cm. SI. 26: 17. 18.Železen žebelj. Kovan, odlomljen. Dol. 2,3 cm. SI. 26:18. UGOTOVITVE IN DOMNEVE Cerkev, ki smo jo očistili ruševin, omenja leta 1700 koprski škof Paolo Naldini v popisu cerkva na ozemlju svoje škofije. Potem ko opiše cerkev v Pomjanu, nadaljuje: "Druga cerkev se nahaja na poti z gore [in je posvečena] sv. Štefanu, prvemu mučencu. Ima samo en oltar, na katerem je upodobljena deviška mati med sv. Štefanom in sv. Antonom PušČavnikom. Za to cerkev skrbijo farani, vključeni v več bratovščin, ki, Čeprav maloštevilni, niso nič manj vneti v pobožnosti" {Naldini 1700). S tem je potrjeno krajevno izročilo o cerkvenem zavetniku, poudarjena pa je tudi preprosta oblika stavbe. Si 28. Ovalna kresih iz Slovenije: 1. Otok pri Dobrovi - Gutenwert, 2. in 3. Ljubljanica - Črna vas pri Ljubljani; 4. H rušita, 5. Pusti grad nad Lipnico pri Radovljici - VValdenberg. Železo; merilo 1:2, 55 ANNALES 5/'94 Pril. 2. Fijeroga, prerezi razvalin cerkve sv. Stefana. 56 ANNALES 5/'94 Timotej KNIFIC: CERKEV SV. ŠTEFANA V FIJEROGI PRI POMJANU V SLOVENSKI ISTRI, 47-64 ...... WËêsÈÊiÊÊm pi- jI ' .. i ti' J ■,-'-,' " T -----^^.---J^.-V--' ; i ,. - T? >7 % SI. 13. Fijeroga, cerkev sv. Štefana, kamnit tlak v apsidi. ^^-^M^šS^i,..... 'Jï*-^. .«■.'W .'„-i-"' F; ■ H I . ■ _- ' '-J '; ■rîii^i i,'-'-.' 5/. 15. Fijeroga, okno v južni steni cerkve sv. Štefana (zunanja stran). Enoladijska cerkev sv. Štefana z vpisano polkrožno apsido ima v Sloveniji le dve primerjavi. Obe sta iz soseščine: prva je porušena cerkev sv. Nedelje pri Dvorih nad Izolo (si. 27: 3; Bo Iti n Tome 1970), druga, le deloma ohranjena, v stanovanjsko hišo prezidana cerkev sv. Mohorja v Mohorečah pri Kubedu (si. 27: 2; Zadnikar 1982, 415), Pogoste pa so takšne cerkve v hrvatski ¡stri, kjer jih je ohranjenih prek trideset (si. 27. 4-38; Marušič 1974, 17 ss). Zato te cerkve upravičeno uvrščamo v "istrsko skupino" podeželske romanske arhitekture v Sloveniji (Zadnikar 1979, 97 s) oziroma v ve- 5/, 14. Fijeroga, različna zidava južnega zidu pri jugozahodnem vogalu cerkve sv. Štefana. SI. 17. Fijeroga, cerkev sv, Štefana, ostanek vrat v severni steni. Irko "istrsko skupino" sakralne arhitekture z vpisanimi apsidami (Marušič 1974, 65). O izvoru takšnih cerkva so obširno pisali M. Zadnikar, 8. MarušiC in A. Šonje. M. Zadnikar ugotavlja, da so "v evropskem okviru izrazito južnega porekla, saj ohranjajo dediščino kasne antike in zgodnjega srednjega veka, kakor se je razvijala v pogojih mediteranske gradbene kulture" (Zadnikar 1982, 405). Pri tem razvoju M. Šonje ugotavlja številne značilnosti podeželskega stavbarstva, ki se je izražalo s preoblikovanjem v pokrajini obstoječe starejše arhitekture (Šonje 1981, 111 s). B. Marušič pa je istrsko skupino cerkva z vpisanimi apsidami na podlagi analize 68 objektov razdelil v dve podskupini: v starejšo, bizantinsko-predromansko in mlajšo, romansko-gotsko; to sestavlja 16 različnih tipov (nekateri se nadaljujejo iz starejšega obdobja), med katerimi je prav tip enoladijske cerkve z vpisano polkrož- 57 ANNALES 5/' 94 Timotej KNIFSC: CERKEV SV. ŠTEFANA V FijEROGI PRI POMJANU V SLOVENSKI ISTRf, 47-64 Si 18. Fijeroga, cerkev sf. Štefana, ostanek vrat v zahodni steni. SI. 19. Fijeroga, poskusni izkop, kamniti plošči s strehe cerkve sv. Štefana. no apsido iz 12. in 13. stoletja najštevilnejši (MaruŠič 1974, 1 7 ss). Njegove značilnosti veljajo tudi za cerkev sv. Štefana. V gmoto vzhodne stene vgrajena apsida, urejena zidava z obdelanimi lomljenci, okence v apsidi, drugo visoko nad tlemi v južni steni, verjetno raven lesen strop, ki ga še vidna ležišča za tramove postavljajo v isto ravnino kot je vrh debele vzhodne stene, kamnita tlak in streha so tisti elementi, ki jih lahko vidimo tudi pri drugih cerkvah tega tipa. Morda je presenetljiva le Si. 20. Fijeroga, razvaline cerkve sv. Štefana od jugovzhoda; začetek dela v poskusnem izkopu. SI. 21. Fijeroga, poskusni izkop pri razvalinah cerkve sv, Štefana: suhi zid, grob, kamniti plošči s strehe, v ozadju vas Fijeroga (od severa). precejšnja dolžina naše cerkve {13,32 x 4,70 m), po kateri bi jo lahko primerjali s cerkvijo sv. Štefana in Marije v Zanigradu pri Hrastovljah, ki ima sicer vpisan pravokotni oltarni prostor. Poleg longitudinalnega tlorisa (14,90 x 5,80 m) se cerkvi ujemata tudi po obliki in položaju okenca v južni steni, podobna dvokapna, iz kamnitih plošč zložena streha, pa je nekdaj pokrivala tudi fijeroško cerkev. Nastanek cerkve v Zanigradu postavlja M. Zadnikar najkasneje na začetek 15. stoletja, z dopolnilom, da se je moralo zgodnjesred- 58 ANNALES 5/'94 Timotej KNSHC: CERKEV SV. ŠiEEANA V FljEROGS PR! POMjANU V SLOVENSKI ¡STRI, 47-64 njeveško in romansko izročilo, v katerem je cerkev zasnovana, ohraniti še globoko v 14. stoletje, medtem ko se v nenavadni dolžini cerkve morda že "napoveduje novo prostorsko in s tem tudi slogovno občutje" (Zad-nikar 1982, 417 s). V zadnjem času je opozoril na pomembnost preučevanja proporc ionalnosti srednjeveških cerkvenih stavb 1. Stopar, ki meni, da je mogoče na podlagi značilnih razmerij, ki so bila uporabljena pri arhitekturnih celotah in detajlih, za nekatere cerkve na Slovenskem trditi, da izvirajo iz karolinškega obdobja (Stopar 1987). Ti proporci "se izražajo bodisi v odnosu malih celih števil bodisi z racionalnimi aproksimacijami formul 1 : in 1: -v/3, ki se pri pomembnejših arhitekturah v tlorisni zasnovi podvojijo" (Stopar 1987, 56). Pri cerkvi sv. Štefana v Fijerogi je razmerje med notranjo širino in dolžino stavbe 1 : 3 (vzeti sta krajši meri 3,56 m in 10,70 m, odstopanje je 2 cm v dolžini), medtem ko sta zunanji meri v proporcu 2 x 1 (4,70 x 13,32 m, odstopanje 3 cm pri dolžini). Višina cerkvenega prostora (vdolbine za tramove strop določajo približno 2,55 m od tal) je glede na širino ladje (3,56 m) v razmerju 1 ; \fi (odstopanje je 4 cm). Uporabljeno razmerje med globino (1,32 m) in širino apside (2,26 m) je 1: -\/3 (odstopanje 3 cm). Zanimivi so tudi proporci obeh oken. Zunanja širina in višina okna v apsidi {0,19 x 0,39 m) sta v razmerju 1 : 2 (odstopanje 1 cm pri višini), notranji (0,44 x 0,74 m) pa 1 : -v/3 (odstopanje 2 cm). Pri oknu v južni steni je razmerje med širino in višino (0,1 3 x 0,39 m) na zunanji strani 1: 3, na notranji (0,39 x 0,53 m) pa 1 : (odstopanje 2 cm). Številna iracionalna razmerja na podlagi korenov števil 2 in 3 so fijeroški cerkvi dajala estetsko skladne poteze, hkrati pa različnost njenih razmerij odkriva trdna načela arhitekturnega oblikovanja v srednjem veku. Vprašanje pa je, če fijeroško cerkev po starosti lahko postavim ob bok podružnici sv, Štefana in Marije v Za-nigradu, ki jo i. Stopar označuje kot karolinško cerkev, češ da iracionalnega odnosa 1: ^ oziroma 2x1:^2v romaniki ne srečamo več (Stopar 1987, 55, 66). Zgodnji dataciji te in večini tako opredeljenih cerkva je nasprotoval j. Hofler, ki je takšna razmerja ugotovil tudi pri vrsti romanskih cerkva na Slovenskem; upoštevati torej velja, da "uporaba iracionalnih razmerij z nastopom romanike nikakor ni odmrla, posebej uporaba korena števila 2 ne, !/5. Interessanti anche le proporzioni del le due finestre. La larghezza e l'aitezza ester ne delie finestre dell'abside stanno in un rapporto di 1 : 2, quelle interne di 1 ."\/3. Neüa finestra della párete sud il rapporto fra !a larghezza e l'aitezza èall'esterno di 1 ; 3, aU'interno di 1 : V2. La diversité delle proporzioni i rra z iona Ii sulla base delle radici di 2 e 3 hanno dato alia chiesa forme esteticamente armoniche mentre a! tempo stesso questa difíerenza conferma la rigidité dei principi architettonici del medioevo. Secondo Stopar i! rapporto irrazionale 7 :i/io2x! :\¡2 nel período románico non si incontra più. Una tesa avversata da j. Hôfler che ha r i ¡contrato proporzioni di questo tipo in tutta una serie di chiese romaniche deiia Slovenia. C'è da tenere conto dunque che l'uso di proporzioni irrazionali non cessa del tullo con l'avvento del románico, soprattutto per quel che riguarda l'uso della ra d ice di 2 che, in quanto risultato pió semplice della quadratura del cerchio, si mantiene sino al Rinascimento. 2. Ne! sondaggio effettuato all'esterno della chiesa (3 metri di larghezza per 7,70 di lunghezza) è stata constatata la presenza di materiale da riporto con resti di mattoni romani e vasellame. Il materiale in questione era servi to per livellare la zona attorno alia chiesa, sino alla fondamenta e al muro a secco che corre paralielamente alia párete est. Dallo seavo sono emersi anche due piastre di pietra, unite con della malta, probabilmente cadute dal tetto. E' stata rinvenuto anche un sa reo fago in pietra con i resti di tre uomini: due adulti trasferiti li dopo la morte del terzo più giovane. Presso le ossa di quest'ultimo sono stati rinvenuti una cintura con fermagli e diversi oggetti, probabilmente contenait in un borsellino: una mola, una lesina in ferro, un pezzo di filo di bronzo, un acciarino íenticolare di ferro e dieci battiñioco di corno e scheggie di selce. Presso i talloni sono state rinvenuti due fermagli in ferro per le cinghie che fermavano le scarpe, L 'acciarino Ienticolare di Fijeroga appartiene al tipo di acciarini più recente, i. Niederle presuppone che gli Slavi ii abbiano adottati nell'Xl secolo dalle popolazioni turco-tartare e perciô li ciassifica come di tipo orientale. Se ne conosce un esempi are proveniente dalla necropoli di Csanytelek Diiitor, esempio di cultura di Belobrdo. Risale invece all'alto medioevo ¡'acciarino ovale della necropoii croata di Plavno, presso Knin. Un esempio simile è rappresentato dall'acciarino ovale trovato nei resti di Pusti grad di Lipnica, presso Radovljica. Viene falto risaíire al periodo più ¿íntico del castello, fra i! 1228, anno nel quale viene nominato per la prima volta e il XV secolo quando ando distrullo al tempo delle lotte di suc.cessione della zona di Celje o, ai rnassimo, il XVI secolo, quando il castello ricostruito ando definitivamente perduto in un incendio. R i guardo alia forma i due acciarini sono moho simili. Ne sono stati trovad anche di più sottili, lenticolari e anche quasi rettangoiari. Sembra si Ira tli perô solo di varianti non ancora définitive degli acciarini ovali. Due acciarini lenticolari sono stati ritrovati nel fiume Ljubljanica, nei pressi di Črna vas, un terzo è stato rinvenuti negli scavi di Hrušica nello strato di terreno medievale che poggia su quel lo della fortezza romana di Ad pirum. Lo strato medievale parte dal Xli secolo anche se le monete tróvate a! suo interno sono nella maggior parte dei casi risalenti al XIV o XV secolo. Il quarto acciarino Ienticolare èstato rinvenuto negli strati più recenti (XIV e XV secoio) degli scavi del mercato di Cutenwerth, l'odierna Otok ob Dobravi, a quel tempo propriété dei vescovi di Frisinga. Sulla base degli esempi di acciarino citati, la tomba di Fijeroga potrebbe venir datata fra il XII e il XV secolo, tenendo conto invece solamente di quelli lenticolari si puô restringere il periodo ai secoli XU-XIU. La datazione puô venir resa ancora più precisa grazie al fermaglio, del quale si sono trovad esempi analoghi a Hradiitko presso Davla, l'irisediamento del monastero di Ostrov, nella repubblica Ceca, altivo ne! secondo e terzo quarto del XII secolo. Per una datazione cosí precisa della tomba di Fijeroga bisogna comunque dire che, tanto per ¡'acciarino che per il fermaglio, gli esempi sono ancora pochi e, tutto sommato, incerti. Per la chiesa di S. Stefano e la tomba resta cost più attendibile il periodo che va dal Xli al XIV secolo, quando in questo territorio, compreso fra i fiumi Risano e Dragogna, avveniva la prima colonizzazione slava, che interessava le zone poste fra i villaggi abitad da popolazioni autoctone, situad generalmente sulle vette dei colli e dai nomi antíchi, per la maggior parte di origine non slava. 63 ANNALES 5/'94 Timotej KNIÍ1C: CERKEV SV. StíFANA V F1SEROCI VSI POMIANU V SLOVENSKI ISTRI, A7..&4 LITERATURA BELCRED1, L. 1988, Užtti kovu ve stFedovgké osadé. -Archaeología histórica 13/88, 459 ss. BELOŠEVIČ, J. 1980, Materijalna kultura Hrvata od VII do IX stol ječa. - Zagreb. BOLT1N TOME, E. 1970, Sv. Nedelja nad Izolo. - Var. spom. 13-14, 173. BOLTIN TOME, E, TRUHLAR, F. v 1975, Pomjan. - V: Arheološka najdišča Slovenije, 147. BOLTIN TOME, E.. 1981, Pomjan. - Var. spom. 23, 246. BOLTIN TOME, E. 1981 a, Pomjan. - Var. spom. 23, 304. GIESLER, U. 1981, Katalog der Kleinfunde. - V: Ad p¡-rum {Hrušica), Münch. Beitr. z. Vor- u. Frühgesch. 31, 163 ss. GUNJAČA, S. 1960, Tiniensia archaeologica - histórica - topographica i!. - Starohrv. pros. 7, 7 ss. HÖFLER, b 1989, Ivan Stopar, Župnijska cerkev Marijinega vnebovzetja v Braslovčah in problem karolinške sakralne arhitekture na Slovenskem, - Ar. vest. 39-40, 650 ss. HORVAT, M., HORVAT, M. 1987, Ajdovska jama pri Nemški vasi. - Var. spom. 29, 234 ss. JELOVINA, D. 1976, Starohrvatske nekropole na pod-ručju izmedu rijeka Zrmanje i Celine. - Split. lOSIPOVIČ, D. 1984, Kamena industrija z Luž pri Šenčurju in neo- eneolitska naselbina na Štefanji gori, - Por, razisk. pal. neo!, eno!. Slov. 12, 73 ss. KN1FIC, T. 1987, Fijeroga. - Var. spom. 29, 285 s. KNIFIC, T. 1987 a, Fijeroga pri Pomjanu, srednjeveška cerkev in grobišče. - Arh. preg. 1986, 145-147. KNIFIC, T., SVOLJŠAK, D. 1979, Pečine. - Var. spom. 22, 325 ss. KOS, M. 1950, O starejši slovanski kolonizaciji.v Istri. -Razpr. 1. razr. SAZU 1, 55 ss. MARUŠIČ, B. 1974, Istarska grupa spomenika sakralne arhitekture s upisanom apsidom. - Hist. Arch. 5. = ll gruppo ístriano deí monumenti di architettura sacra con ábside inscrita. - Atti Cen. Ric. St. Rov. 8, 1977-1978, 29 ss. MARUŠIČ, B. 1987, Starohrvatska nekropoia u Žminju. - Posebno izdanje Hist. Arch. 1, Pula. NALDINi, P. 1700, Corografía ecclesiastica o sia des- crittíone delle cittá e della diócesi di Ciustinopoli detto volgarmente Capo d'Istria. - Historíae urbium et regi- onum Italiae rariores 39, Sologna. NIEDERLE, L. 1913, Slovanské staro ž itn osti, Život staryb Slovanñ. - Praha. PAVLIN, P. 1987, Pomjan. - Var. spom. 29, 250 s. RICHTER, M. 1982, Hradištko u Davle, mestečko ostro-vského klaštera. - Mon. Arch. 20. SEEBERGER, F. 1985, Zur Identiiizierung von Feuer-stahlen. - Arch. Korrbl. 15, 257 ss. SLAPŠAK, 8. 1983, Možnosti študija poselitve v arheologiji. - Ljubljana (tipkopisna doktorska disertacija). STEINHILBER, D, 1981, Die mittelatrelichen und neu-zeitlichen Fundmünzen. - V: Ad pirum (Hrušica), Münch. Beitr. z. Vor- u. Frühgesch. 31, 153 s. STQKIN, M, 1987, Pomjan. - Var. spom. 29, 262. STOPAR, L 1987, Župnijska cerkev Marijinega vnebovzetja v Braslovčah in problem karolinške sakralne arhitekture na Slovenskem. - Ljubljana. SVOLjŠAK, D., KNIFIC, T. 1976, Vipavska dolina, zgod-njesrednjeveška najdišča. -Situla 17. ŠONJE, A. 1981, Bizant i crkveno graditeljstvo u Istri. -Dometi 6, Rijeka . ŠRIBAR, V. 1956, Arheološko delo na Koprskem. - V: Zbornik primorske založbe Lipa, Koper, ŠRIBAR, V. 1967, Skeletno piano grobišče na Hribu pri Krkavčah. - Arh. vest. 18, 365 ss. ŠRIBAR, V. 1979, Otok pri Dobrovi - Gutenwerth, kovinsko gradivo iz izkopnega polja 1. - Projekt "Mihovo" 2, Ljubljana. VAÑA, Z. 1954, Mad'ari a Slovane ve s vé ti e arche-ologickfch nálezft X. - XII. století. - Slov, arch, 2, 51 ss. ZADNIKAR, M. 1979, "Istrska skupina" romanske arhitekture v Sloveniji. - Slov. mor, zal. 2-3, 97 ss. ZADNIKAR, M. 1982, Romanika v Sloveniji. - Ljubljana, ŽONTAR, M., ZUPANČIČ, M. 1969, Terenske raziskave gradov na Gorenjskem. - Var. spom, 12, 23 ss. 64 ANNALES 5/' 94 strokovno delo UDK 902/904(497.12 Piran) 739.5.032:246 246:739.5.032 SVETiNjICE IZ CERKVE SV. JURIJA V PIRANU Darko KNEZ kustos, Narodni muzej, 61000 Ljubljana, Prešernova 20, SLO conservatore, Museo nazionale, 61000 Ljubljana, Prešernova 20, SLO IZVLEČEK V razpravi je kronološko objavljenih 22 svetinjic, ki so bile med drugim odkrite v grobnici cerkve sv. jurija v Piranu ob arheoloških izkopavanjih leta 1992 - 92. Nabožne svetinjice so datirane od druge polovice 17. stoletja do konca 7 8 stoletja. Očiščene, konzervirane, dokumentirane in strokovno obdelane so bile v Narodnem muzeju v Ljubljani. Cerkev sv, Jurija v Piranu stoji na strmi skalnati vzpetini z umetno ploščadjo in obvladuje mesto pod seboj. Cerkev je tako izrazita v svojem obrisu in imenitno postavljena na višini, da s svojo veličino dopolnjuje vrednoto tega mesta. Mogočna cerkev je priložena v smeri vzhod-zahod. Na vzhodni strani se končuje z visokim polkrožnim apsidainim deiom ob zvoniku, Nekateri strokovnjaki menijo, da je vzhodni pol-krožni del cerkve romanski in da je ostal od neke stare prednice sedanje stavbe, medtem ko je vse drugo močno enotno in zlasti z bogatim pročeljem pričuje z lepoto zgodnjega baroka 17, stoletja. Zvonik, ki je posnetek znamenitega stolpa cerkve sv. Marka v Benetkah, so začeli zidati leta 1607, posvetili pa so ga 1637. leta. Za gradnjo nove cerkve so se meščani odloČili že ob koncu 16. stoletja1. Napis na kamniti plošči, ki je vzidana desno od vhodnih vrat v glavnem pročelju, nam pove, da je novo cerkev leta 1637 posvetil koprski škof Peter Morazius, na drugi strani pa je plošča z napisom o obnovi in posvetitvi neke prejšnje srednjeveške cerkve na tem mestu leta 1344. Po sklepu arheološke komisije in dogovoru z Medobčinskim zavodom za varstvo naravne in kulturne dediščine Piran je arheolog Damijan Snoj med 8. 10. 1991 in 29. 10. 1991 ter 10. 3. 1992 in 10. 4, 1992 zaključil raziskave v sondi 9. Pod kamnitim tlakom in njegovo podlago so med izkopom naleteli na poškodovano srednjeveško grobnico. Ta grobnica je bila pravokotne oblike, z daljšima stranicama v smeri V - Z, ki sta vzporedni z današnjima ladijskima stenama. Njene notranje dimenzije so bile 110 x 220 cm, medtem ko je debelina njenih zidov varirala med 30 in 50 cm. Zidovi so bili grajeni iz različno velikih neobdelanih kamnov in opeke, vezanih z apneno malto. Grabna konstrukcija se je na zahodni polovici pri vrhu zaključila z robom, izdelanim iz opek, ki je služil v funkciji za ležišče kamnitega pokrova (dimenzije 110 x 120 cm). Na vrhu vzhodne polovice grobne konstrukcije pa je vzidana opeka kazala na ostanke oboka. Notranjost grobnice je bila do globine 130 - 145 cm (od sedanjega tlaka) zasuta z opekami različnih dimenzij. Vmes je bilo malo peska in zemlje. Na omenjeni globini so se začeli pojavljati tudi ostanki skeletov (ki so bili pokopani v različnih časovnih intervalih) in lesa (oboji zelo slabo ohranjeni), ki so bili ob zasutju tako poškodovani, da pri izkopu ni bilo mogoče ugotoviti njihovega števila {vsi izkopani kostni ostanki iz sonde 9 so v antropološki obdelavi). Ob skeletih so izkopali še štiri novce, dva križa ter za nas zanimivih dvaindvajset bronastih svetinjic in več jagod rožnega venca. 1 Marjan Zadnikar omenja v delu Spomeniki cerkvene arhitekture in umetnosti 2, str. 112, listino iz leta 1608, ki poroča o tem, da se ljudje pritožujejo zaradi tatvin pri gradnji nove cerkve, ki so jo začeii zidati že pred 18 leti. 65 ANNALES 5/' 94 Darko KNiiZ: SVETINJICE fZ CERKVE SV. JURIJA V PiRANiJ, 65-72 Dno grobnice je bilo iz zbite zemlje, v kateri so našli drobce malte v globini 156 cm od tlaka. Z obeh daljših stranic grobnice so segali v notranjost po trije večji kamni na vsaki strani (njihova lega je bila simetrična).2 Izkopana grobnica je bila zgrajena v času baro-kizacije cerkve, vsekakor po letu 1637, ko je bila cerkev posvečena. Pokopavanje v cerkvi je pomenilo prestiž, ki so si ga ob duhovščini lahko privoščili samo še premožnejši verniki. Ob obnovi cerkve leta 1882 so -najbrž pri menjavi tlaka -porušili obok ter odstranili pokrov (kamnite plošče pred glavnim vhodom v cerkev bi lahko bile pokrovi oziroma okvirji), notranjost pa zasuli z dvobarvnimi opečnatimi tlakovci, katere so tudi izkopali. Kulturnozgodovinski oddelek Narodnega muzeja v Ljubljani je leta 1991 ustanovil sistematsko zbirko sve-tinjic. Arheolog Damjan Snoj je prinesel zgoraj omenjene svetinjice v Narodni muzej, kjer smo jih očistili, konzervirali, dokumentirali, čeprav so bile v izredno slabem stanju. Sedaj pa so predmet strokovne obdelave, ki pa zaradi njihove izrabljenosti ne teče tako, kot bi si to želeli. Tako so pred nami prvi nedokončni rezultati te obdelave, saj so svetinjice eden izmed pomembnejših materialnih virov za preučevanje predvsem duhovne kulture, ki so v stroki po krivici bile odrinjene v stran in zanemarjene pri raziskovalnem delu. Svetinjice so izraz religioznosti in spomin na božjo pot. Napisi na njih so večinoma latinski, prav tako imajo skoraj vedno obojestranske upodobitve romarskih čudodelnih podob, svetnikov, zavetnikov, svetniških atributov in romarskih cerkva. Prodajali so jih v romarskih krajih na stojnicah ob cerkvenih žegnanjih in podobnih priložnostih. Skoraj nemogoče je bilo, da bi se romar vrni! z daljnjih pa tudi bližnjih božjih poti brez kakšnega materialnega dokaza o opravljeni zaobljubi. Romarji so bili prepričani, da so te podobice Čudodelne, prav tako tudi svetnik, ki je upodobljen na njih. Obešali so jih pred vhod v hišo oziroma v hlev, da bi pregnale zle duhove, dajali so jih v korita za krmljenje živine, zakopavali v polja proti plevelu, mrčesu in mišim. Obešali so jih nad postelje zaradi njihovega močnega vpliva na plodnost.3 1. FRANČIŠKANSKA SVETINJICA (SV. FRANČIŠEK ASIŠKI IN SV. ANTON PADOVANSKI) A: Sv. Frančišek Asiškš R: Sv. Anton Padovanski material: ulit bron datacija: druga polovica 17. stoletja teža; 4,61 g mere: v = 43 mm, š = 34 mm kraj izdelave: Rim 2. SVETINJICA (SV. ANTON PADOVANSKI iN LAVRETANSKA MATI BOŽJA) A; S.(ANCTUS) A.(NTONIUS) D.(E) P.(ADOVA) = Sv. Anton Padovanski R: Lavretanska Mati Božja material: ulit bron datacija: druga polovica 17, stoletja teža: 1,20 g mere: v = 28 mm, Š ~ 20 mm 2 Snoj Damijan, Piran - Župnijska cerkev sv. Jurija -Poročilo o arheoloških izkopavanjih Piran, julij 1992. 3 Knez Darko, Argo, št. 33-34, iz akcesije Kulturnozgodovinskega oddelka Narodnega muzeja, str. 10, Ljubljana 1992. 66 ANNALES 5/' 94 Darko K.NEZ: SVETINjtCfi IZ CERKVE SV. iURIJA V PIRANU, 65-72 3. SVETINJICA V OBLIK! SRCA (SV. ANTON PADOVANSKI iN ROŽENVENSKA MATI BOŽJA) A: Anton Padovanski R: Roženvenska Mati Božja material: ufit bron datacija: konec 17. stoletja teža: "1,40 g mere: v = 25 mm, š = 16 mm 5. FRANČIŠKANSKA SVETINJICA (SV. PASKAL BAYLON IN JEZUS KRISTUS) A: Sv. Paskal Bayion R: SALVATOR MUNDI SALV.(E) NOS = Odrešen i k sveta resi nas material: ulit bron datacija: začetek 18. stoletja teža: 18,43 g mere: v = 42 mm, š = 31 mm fhç-. ■ I -mM ^^^^ n • IfetS i P p« if'iW '■■rJ}£~£': .Vivti*! rMK ' " .■««v:-:., \ y V.S .t 4. SVETINJICA (SV. ANTON PADOVANSKI IN SV. BOŠTJAN) A: S.EANCTUS) A.(NTONiUS) D.(E) P.(ADOVA) = Sv. Anton Padovanski R: Sv. Boštjan material: ulit bron datacija: konec 17. stoletja teža: 3,64 g mere; v = 40 mm, S = 30 mm 6. SVETINJICA (PAPEŽ PIJ V. IN SVETA HIŠA LAVRETANSKA) A: S.(ANCTUS) PIUS V. PONT.{IFEX) M.(AXlMUS) = Sv. Pij V. papež R: S.(ANCTA) M.(ARIA) LAVRETANAE O.(RA) P.(RO) N.(OBIS) - Sv. Marija Lavretanska moli za nas material: ulit baker datacija: začetek 18. stoletja teža: 12,15 g mere: v - 43 mm, š = 34 mm kraj izdelave: Rim 'Mm* >1 f" I p zmij WW&PM 4 ®sfi Sli ■ i';,'. t 67 ANNALES 5/' 94 Dasta KNEZ: SVETINJICE IZ CERKVE SV. JURIJA V PIRANU, 55-72 7. SVETINJICA (SV. FRANČIŠEK ASiŠKi IN SVETA HIŠA LAVRETANSKA) A: S.(ANCTUS) FRANCISCE ORA PRO NOB.(!S) = sv. Frančišek moli za nas R: H.IGVE.R.GAR.FA EST.{?) material: ulit bron datacija: začetek 18. stoletja teža: 12,89 g mere: v = 43 mm, š = 30 mm 9. JEZUITSKA SVETINJICA (SV. IGNACIJ LOJOLSKI IN SV. FRANČIŠEK KSAVERIJ) A: S.(ANCTUS) SGNATIUS SOC.(IETATIS) IESU. = Sveti Ignacij Družbe Jezusove R: S.(ANCTUS) FRANC.(ISCUS) XAV.(ERIUS) SOC.(IETATIS) IESU. i.(NDIAE) AP.(OSTOLUS) = Sveti Frančišek Ksaverij Družbe Jezusove Apostol indije material: ulit bron datacija: 18. stoletje teža: 1,41 g mere: v = 30 mm, 5 — 19 mm M mm Jpil Sfe" 'Kili ¡\ illt :M mSëifA iilll . ■ j" . . ÂΫ.! ■ ■■Vfi ■ V- ' : i,-: i':' f'' . ■i S ■ 8. SVETINJICA (SV. ANTON PADOVANSKI IN SV. ANA) A: Sv. Anton Padovanski R: Sv. Ana material: ulit baker datacija: prva polovica 18. stoletja teža: 6,91 g mere: v = 35 mm, 5-24 mm 10. SVETINJICA (SV. ANTON PADOVANSKI IN ROŽENVENSKA MATI BOŽJA) A: Anton Padovanski R: Roženvenska Mati božja material: ulit bron datacija: 18. stoletje teža: 2,62 g mere: v = 28 mm, š = 20 mm n .■.A ffi. ¿1 1 -1" tf = ^ÎlÊÊl^ ^ v:';' fpy fal'% IsjiWÎ?' ■ < 68 ANNALES 5/' 94 Darko KNEZ: SVETJNJICE iZ CERKVE SV. JURIJA V PJRANU, 65-72 11. SVETI NJI CA (SV. ANTON PADOVANSK1 IN SVETA HIŠA LAVRETANSKA) A: S.(ANCTUS) ANT.(TONIUS) D.(E) PADVA. / ROMA = Sv. Anton Padovanski, izdelano v Rimu R: Mati Božja z otrokom nad Sveto hišo Lavretansko material: ulit bron datacija: 18. stoletje teža: 1,55 g mere: v = 28 mm, š = 18 mm kraj izdelave: Rim ■■■«.. • ■ -■ i s >■ : . )■> t ■ . ., si -, ? . - Z/ V- «i ■-.'V ^i^v''. i . ■ • ■ . .'.. -i'i f* .■ ' '"O 'V \ ii - ■ e-: ■ 13. SVETINJ1CA (LAVRETANSKA MATI BOŽJA IN KRIŽANI) A: S.(ANCTA) MARIA LAVRETA.(NA) = Sv. Marija Lavretanska R: Križani (gotski slog) mater/a/: ulit bron datacija: 18. stoletje f&ža; 3,92 g mere: v = 30 mm, š = 20 mm 12. SVETIN)(CA Z JAGODAMI /del rožnega venca/ (SV. IGNACIJ LOJOLSK1 iN SVETA HIŠA LAVRETANSKA) A: S.iANCTUS) IGNATSUS LOVOL.(A) SOC.(IETATIS) iES.(U) = Sv. Ignacij Lojolski Družbe Jezusove) R: Sveta hiša lavretanska material: svetinjica = ulit bron, jagode = les + bron datacija: 18. stoletje teža: 12,39 g (svetinjica), 6,74 g (jagode) mere: v = 40 mm, 5 = 29 mm 14. SVETINJICA (SV. HIŠA LAVRETANSKA IN ?) A: Sv. hiša lavretanska in Lavretanska Mati božja nad njo R: t?) material: ulita medenina datacija: 18. stoletje teža: 6,22g mere: 0-27 mm 69 ANNALES 5/' 94 Darko KNEZ: SVETIN JICE IZ CERKVH SV. JURIJA V PIRANU, 65-72 15. SVETI NJI CA (SV, ANTON PADOVANSKI iN SV. ALOJZIJ GONZAGA) A: Anton Padovanski R: S.(ANCTUS) ALOIS.(IUS) GON.(ZACA) = sv. Alojzij Gonzaga material: ulita medenina datacija: 18. stoletje teža: 2,51 g mere: v - 25 mm, š - 17 mm 16. FRAGMENT SVETI NJICE material: kovan baker datacija: 18. stoletje teža: 0,77 g mere: v = 20 mm, š ~ 21 mm 17. SVETiNJfCA A: ? R: ? material: ulit bron datacija: 18. stoletje teža: 6,05 g mere: v = 36 mm, š — 23 mm 1 A 18. SVETiNJfCA (SV. JOŽEF IN SV. ANA) A: S.(ANCTUS) lOSEP.(HUS) = Sv. jožef R: S.(ANCTA) ANN.(A) M.(MATER) TUA = Sv. Ana, tvoja mati material: ulit bron datacija: 18. stoletje teža: 4,69 g mere: v = 32 mm, š = 22 mm 70 ANNALES 5/' 94 Darko KNEZ: SVHTINJICE IZ 19. SVETIN J JCA (SV. PETER IN SV. PAVEL) A: S.(ANCTUS) PETRUS APOST.(OLUS) O.(RA) P.(RO) N.(OBIS) = Sv Peter apostol moîi za nas R: S.(ANCTUS) PAVL.(US) APOSTOL.(US) O.(RA) P.(RO) N.(OBIS) = Sv. Pavel apostol moli za nas material: ulit bron datacija: 18. stoletje teža: 3,01 g mere: v - 24 mm, $=17 mm 'E SV. JURIJA V PIRANU, 65-72 21. JEZUITSKA SVETI NjlCA (SV, FRANČIŠEK KSAVERIJ JN SRCE JEZUSOVO) A: S.(ANCTUS) FRANCIS.(CUS) XAVERi(U)S, APOS.(TOLUS) IND.(IAE) - Frančišek Ksaverij, apostol indije R: Srce Jezusovo z Jezusovim monogramom material: ulita medenina datacija: 2. polovica 18. stoletja teža: 8,26 g mere: v = 34 mm, š = 26 mm 20. SVETI NJICA A: ? R: ? material: ulit bron datacija: 18. stoletje teža: 1,56 g mere: v - 28 mm, 5 = 19 mm kraj izdelave: Rim 22. JEZUITSKA SVETI NJICA (POKLON SV. TREH KRALJEV) A: Poklon sv. Treh kraljev R: S.(ANCTI) 3 RECES CASPAR M1LCEAR BALTHASAR ORA PRO NOBIS NUN(C) ET IN HORA MORTIS NOSTRE = Sveti trije kralji Gašper, Melhior, Boltežar molite za nas sedaj tri ob naši smrtni uri material: kovana medenina datacija: konec 18. stoletja teža: 0,81 g mere: v - 21 mm, § — 21 mm 71 ANNALES 5/' 94 Darko KNEZ: SVETJNJ1CS IZ CERKVE SV. JURIJA v PIRANU, 65-7J Katalogni del članka je razvrščen kronološko, po do konca 18. stoletja. Vsi ostali podatki pa so razvidni iz času izdelave svetinj i ce, od druge polovice 17. stoletja kataloških enot in priloženih fotografij. RIASSUNTO Nella chiesa di San Giorgio a Pirano fra í'8 e il 29 ottobre 1991 e fra il 19 marzo ed il 10 apríle del 1992 sono termínate le ricercbe alla sonda 9 eseguite dall'istituto intercomunaie per la tutela dei beni culturali ed ambiental! del comune di Pirano. Sotto il pavimento in pietra e la sua base gli scavi hanno messo in luce una tomba medievale danneggiata, risalente al periodo del restauro barocco délia chiesa e comunque posteriore al 1637, anno di conscrazione délia chiesa. La sepoltura nella chiesa era considérala di grande prestigio, r¡servato, oltre che al clero, ai íedeli più ricchi. Durante i! restauro de! 1882, probabilmente ne! corso dei lavori al pavimento, venne danneggiata la volta délia tomba, tolta la lapide e i! suo interno riempito con se Ici ato di terracotta bicolore. Alla profondità di 140-145 centrimetri sono venuti alla luce resti ossei e ¡ignei. Accanto alie ossa sono state recuperate quattro monete, due croci, 22 medagliette con ímmagini sacre e diversi grani di un rosario. Le medagliette sono state pórtate dall'archeologo Damjan Snoj a Lubiana dove, da! 1991 esiste presso il reparto di storia culturale de! Museo nazionale di Lubiana una collezione sistemica di medagliette reügiose. Qui sono state pulite, consérvate e catalógate, nonostante íossero tutte in pessimo stato. Ora sono oggetto di siudi che procedono moho lentamente a causa del loro stato. Qui ven go no presentad i primi risultatí, ancora incompleti, di queste rícerche, visto che queste medagliette rappresentano una delle fonti più importanti per lo studio deíia cultura spirituale ma che, per errore, sono state escluse sinora dal lavoro scientiíico di ricerca. Le medagliette sono espressione délia religiosité e ricordano qualche pellegrinaggio, le scritte sono in massima parte in latino e spesso sono decórate da entrambi i latí con scenette riproducenti i miracoli avvenuti nei vari santuari, con san ti, protettorí, attributí di santí, mete di pellegrinaggio. Venivano vendute nei luoghi di pellegrinaggio su bancarelle in occasíone delle varie festività religiose. Era quasi impossibile che un pellegrino tornasse a casa senza avere una prova mater i aie de! suo viaggio. A que! tempo si credeva che fossero capaci di miracoli, come il santo su esse riprodotto, Venivano appese a! ¡'éntrate nelle case o nelle stalle affinchè scacciassero gli spiriti cattivi, messe nelle mangiatoie per H bestia me e sepolte nei campi per combatiere erbacce, insetti nocivi e topi. Venivano inoitre appese ai lettí per assicurare la fertilité. II catalogo che accompagna questo studio è cronologico e segue l'an no di produzione delle medagliette, dalla seconda metà de! XVII secolo sino alla fine del XVIII. Tutti gli altri dati sono visibili dai singoli cataloghi e dalle fotografié accluse. 72 ANNALES 5/' 94 strokovno delo (JDK 091.3(497.12 Koper}"! 4" NAZARiO DA CAPOD1STRIA E LE MINIATURE Di UN ANTIFONARIO NEL TESORO DEL DUOMO DI CAPODISTRiA Ivan MARKOVIČ prof., Televisions Koper - Capodistria, 66000 Capodistria, via OF 12, SLO prof., Televizija Koper - Capodistria, 66000 Koper, U¡ .OF 12, SLO SINTESl Cli autor/ che avevano accennato alle miniature di un corale-antifonario del Duomo di Capodistria firmato Opus Nacarli de lustlnopoli ne avevano indicato l'appartenenza al miglior Gotico Internationale italiano. In particolar modo era s ta ta iudicata una certa influenza di físanelh e di lacobeílo del Fiore, e proposta una datazione anteriore al 1432 circa. In questo saggio vengono invece addita te numeróse affinité con i grandi maestri lombardi del '400, Bonifacio e Be ñecle tto Bembo. La datazione indica ta è il decennio 1455-1465. L'au tore del saggio è inoltre dell'avviso che con il nome di Nazario da Capodistria bisogna intendere non solamente il calligrafo ma anche il minia tore del I'opera. INTRODUZiONE (I Tesoro deí Duomo di Capodistria custodisce un coraie-antifonarío ornato di sette miniature e firmato a carta 109 Opus Nacarii de lustinopoli. I lavorí precedent]' hanno indicato la pertinenza di queste miniature ai Gotico Internazionaíe. ín parttcoíar modo è stata sottolineata una certa influenza di PisaneSlo e di lacobeílo del Fiore. Con questo lavoro cercheremo di dimostrare invece, oltre all'eviderite appartenenza di queste miniature al miglior Gotico Internazionaíe italiano, anche una loro stretta affinità con l'ambíente lom bardo-ve neto verso la metà del quindicesimo secolo. In definitiva, le nostre miniature ci sono sembrate molto più affini ai cicli di affreschi lombardi che non aile miniature coeve vere e proprie; in questo senso l'attività délia bottega deí Bembo (che ,ricordiamo, curarono tanto l'affresco quanta la miniatura) ci è sembrata la più vidna all'opera del maestro capodistriano. L'aitista che minió il córale che qui esamineremo è ancora affatto ignoto, di lui infatti non conosciamo ai-cun altro documento firmato. Proprio l'autografo a carta 109 del nostra códice, ha dato quindi vita a numerase ipotesi intorno alia figura di questo Nazario da Capodistria, e se egli sia da considerara solíanlo il calligrafo o anche il miniatore delí'opera. E' nostra opinione che un autógrafo tanto vistoso non voleva indicare la paternité di una semplice opera calligrafica di trascrizione bensi è da considerarsi una paíese indicazione alie miniature. Un'ipotesi che, per quanto fondata o ragio-nata, rimane pur sempre soltanto un'ipotesi, e come tale potra essere provata o smentita solamente da eventual; ritrovamenti d'archivio. I. RASSECNA DEI LAVORI RELAT1VI ALLA FIGURA STORICA DI NAZARIO DA CAPODISTRÍA Lavorí monografía su Nazario da Capodistria e sulla sua opera non sono ancora stati compiuti. Pochi sono gli autori che ne trattario in modo circostanziato; le note su Nazario da Capodistria sono prevalentemente marginal! e brevi, spesso anche di seconda mano. La prima segnalazione risale a Giuseppe Caprin (1905, il, 68): ...Questo valentissimo maestro, vissuto nel Quattrocento, scrisse un Antifonario, e lo adornó di sei minii delicatissimi. Nell'ultima pagina, certo forse di aver dimostrato con quel lavoro la ecceUenza del suo inge-gno e délia sua mano, pose, a grandi caratteri, la segmente scritta: Opus Nacarii de lustinopoli... Hans Folnesics (1917, 25/26) ríporta una descrizione 73 ANNALES 5/'94 ¡van MARKOVIČ: NAZARIO OA CATOD1STWA I IE MINIATURE ..., 73-92 molto parti col areggiata del corale e delîe miniature; per Roger Van Marie (1926, VII, 412) le miniature di Naza-rio da Capodistria sono un'opera provinciale, affine aile ancone dalmate di Zara, Curzola e Sebenico: Here and there we notice archaic elements which derive from Venetian art of the 14,t.h century...It is interesting to note, that some miniatures, showing the same caracteristics, were executed in the region of istria. Some illumination of this style in a Latin antiphonary in the parish archives of Capodistria are signed "Opus Nazarii de Sustinopoli[sicl]". Antonio Alisi (1932, 100-102) è il primo ad accen-nare aile affinità col Pisanello: Non si pud aderire senz'altro ali'entusiaslica ¿ittribu-zione di Giuseppe Caprin tanto del testo quanto deile miniature a colui che a pag. CXXII [sic !] segno, con gli stessi caralteri del testo "Opus Nacarii de iustinopoli"; puô darsi ch'egli sia stato il calligrafo ed altri il mini-atore, come in infmiti casi si riscontra. Le miniature, specialmente quelle con le immagini di San Giorgio e di Fig.1) Nazario da Capodistria: firma a C.CIX verso "Opus Nacarii de IustinopoliCapodistria, Tesoro del Duomo. Santa Caterina, ricordano se non addirittura l'arte di Vittorio Pisano, detto il Pisanello (1380-1456), qualcuno dei suoi più vicini seguaci, formatosi a Verona. Che pero a Capodistria possano a ver operato dei miniatori si ha una prova oltrecché negli altri libri miniati del Duomo, anche in quelli del Convento di S.Anna, ove Nazario puô aver appreso la calligrafia, ancor prima di trasferirsi a Verona. Le due miniature di quest'Antifonario nelle quali sono raffigurati due santi vescovi presso una basilica, nei quali santi si dovrebbe ricono-scere San Nazario ed il B.Elio protettori délia città, data la mancanza di ogni corrispondenza fra le basiiiche effigiate dal miniatore e quello che avrebbe potuto allora essere il Duomo di Capodistria col suo Campanile, ci persuadono ancor di più non aver mai visto il miniatore Capodistria, men che meno esser egli nato in questa città. Francesco Semî si occupa in più riprese (1934, 1935,1937, 1975 e 1991 ) délia figura storicadi Nazario da Capodistria. Ne 11 Duomo di Capodistria (1934, 92-96), dopo una descrizione minuziosa délia miniature cosí scrive: Lumeggiare con notizie storiche la persona di Nazario da Giustinopoli (cioè da Capodistria} è impossibile. L'unica prova délia sua esistenza è fornita dalla firma, ch'egli lasciô in questo antifonario; e finora, per quante ricerche io abbia faite, non mi riusd-ne riusci ad altri, di trovare altre opere del genere con la sua firma o coi suoi caralteri, né a Capodistria, né fuori. Il suo modo di firmarsi potrebbe farlo supporre un frate capodistriano, probabilmente attivo in uno dei tanti conventi délia sua città; ma ció ammesso, viene naturalmente di doman-darsi, com'egli non abbia lasciato a Capodistria che quest'un ico lavoro: quesito al quale non è facile rispondere... Nazario deve essersi formato a Venezia, sotto gl'in-segnamenti di lacobello dal Fiore (1370 C.-1493}, /.../ Mi che le Giambono a! quale in un primo momento si potrebbe pensare è alquanto diverso; lontanissimo poi da! nostro Nazario è Antonio (non Vittorio) Pisano, cui l'Alisi disgraziatamente attribuï l'opéra, che abbiamo esaminata. A Nazario spetta uno dei posti più eminent! fra i miniaturisti délia prima metà del Quattrocento, ché in tale periodo dobbiamo collocare il suo lavoro, e precisamente non prima del 1432, se questo è l'anno, intorno al quale s'aggira il meglio délia produzione di lacobello; Fra i ricercatori sloveni il primo a paríame è France Stelè (1934; 338): Za nas je bolj zanimiv Koral, ki je signiran kot delo Nazarija de Iustinopoli. Šest odličnih miniatur v inici-jalah kaže značilnosti veronske šole, neke črte spominjajo kar na Pisanella. Ni izključeno, da je bil Nazarij iz Kopra kljub veronskemu stilu ne samo pisec ampak tudi iluminator tega rokopisa. 74 ANNALES 5/'94 Ivan MARKO VIČ: NAZARIO DA CAPODISTRIA C LE MINIATURE .... 73-92 Î1CS11111 _______....___________________________sa_ Fig. 2) Nazario da Capodistria: C.2 recto "Cristo in trono" Capodistria, Tesoro del Duomo. Antoníno Santangelo (1935, V, 47-50) dopo un'ac-curata descrízíone del códice e delle miniature cosí se rive: Non si comprende come il Van Marie abbia potuto confondere queste belle miniature con le provincia-lissime ancone veneto-dalmate di Curzola e Sebenico. Lo stlle délie miniature appartíene al nostro miglior gotico internazionale del primo Quattrocento, sia vene-ziano che Veronese. Le derivazioni dal P i sane!lo sono infatti piü che evidenti, senza traccia di appesantito provincialismo fino al punto da suggerire che i! Nazario da Capodistria sia solo il calligrafo e non il minialore. lí rióme di Nazario da Capodistria è segnalato anche da Paolo d'Ancona e Erhard Aeschíimann (1948; 156): Dans la fabrique de la cathedra le de Capodistria est conservé un Livre de choeur contenant de belles initiales en miniature, dans lequel, à la page 109, on lit:"Opus Nacarii de justinopoli". Il est diffícile de dire s'il s'agit d'un miniaturiste ou d'un simple calligraphe. Nel 1964 il nostro córale viene esposto a Zagabria alla mostra La miniatura in jugoslavla (1964; 23, 296): Rukopis ¡e signirao (na f. 109) kao seriptor Nazarius de Justinopoli; to znači da je bio pisan u Kopru. Nema dokaza da ga je on i iluminirao. Urešen je inicijaiama s minijaturama koje pokazuju karakteristiku talijanske gotike veronske škole. Neki elementi upučuju na Pisa-nella. Tra le segnalazioni piu recenti queila di Safvator Žitko (1992, 103-105): Tako so strokovnjaki šele v novejšem času ponovno osvetlili in ovrednotili sijajno delo koprskega miniatu-rista Nazarija (Nazario da Giustinopoli), ki je v Koprski stolnici zapustil znameniti antifonarij. Drugih njegovih del žal ne poznamo. Antifonarij je sestavljen iz 130 per-gamen; med temi je 124 numeriranih, miniaturnih podob z inicialkami pa je 7. Za lokalno zgodovino sta pomembni upodobitvi koprskega patrona sv. Nazarija na četrti in sedmi miniaturi. Nazarij se je kot umetnik šolal v Benetkah pri mojstru jacobellu del Fioreju, pogosto pa se je zgledoval tudi pri mojstrih Lombardijih. Gre mu nedvomno eno najvidnejših mest med miniatu- Fig. 3) Nazario da Capodistria: C.XfV recto 'letters iniziale I", Capodistria, Tesoro del Duomo. 75 ANNALES 5/'94 Ivan MARKOVIČ: NAZAStiO DA CAPODISTRIA F. LE MINIATURE ..., 73-92 Fig. 4) Nazario da Capodistría: C.XXVI verso "Veg-liardo orante", Capodistría, Tesoro del Duomo. risti prve polovice 15. stoletja; nastanek samega antifo-narija pa postavljamo v čas okoli 1432, ko je bilo tudi Jacobellovo delovanje najbolj plodno. Le altre citazioni, nelle quali si accenna alia figura di Nazario da Capodistría si rifanno perlopiCi al materiale sinora esposto e riprendono in definitiva le tesi giá avanzate (vedasi nella Bibliografía l'elenco delle opere relative a Nazario da Capodistría). II. LE MINIATURE DEL CORALE DI CAPODISTRIA (Descrtzione) ll corale-antífonario, facente parte del tesoro de! Duomo di Capodistría, si compone di carte 109+18 in pergamena di m.0,456x0,321; scritto in minuscoia gotica e con notazione musícale. La prima carta manca, la numerazione inizia con ¡i secondo foglio. Per errore deli'amanuense ti numero L! appare due voite, ü foglio LXXV é spurio. A carta 109 verso c'é la firma Opus Nacarii de lustinopoli (fig.1). La numerazione continua dal foglio 110 al foglio 124 e questi fogíi vanno adde-bitati a qualche caliigrafo posteriore che nulla ha da ve-dere con il lavoro di Nazario da Capodistría. L'anti-fonario é conservato in una semplice rilegatura di tela. Le miniature si trovano tutte neíla prima parte dell'antifonario, vale a diré in quella parte firmata in calce con Opus Nacarii de lustinopoli. Le miniature sono sette come di seguito: carta II. recto iniziale E(ecce ego mitto vos... di cm.10x10 (fig. 2). Pessímo lo stato di conservazíone. Su uno sfondo azzurro, rovinatíssímo, é rappresentaía !a figura del Redentore (come del resto suggerisce íl testo iniziale del primo notturno Ecce ego mitto vos sicut oves in medio luporum dicit dominus) seduto, con ia mano destra in atto di benedire mentre nella sinístra tiene un libro aperto. íl voito é pressoché íiriconoscibíle a causa della cattiva conservazíone e per una píega del foglio che fende il viso. carta XIV. verso lettera iniziale liste sane tus pro lege su i certaviOái cm 4,2x6 (fig. 3). Su uno sfondo indaco, molto danneggiato, si distingue í'iníziale I di color rosa-arancio con fogliami verdi ag!i angolí, oro ai bordí. carta XXVI. verso lettera iniziale A(bsterget deus omnem herimam) di cm 10x9,6 (fig. A). La pagina é danneggiata e di conseguenza manca Pango lo superíore destro del quadretto miníate. Ottimo invece lo stato di conservazíone sícché questa ci si presenta come una delle miniature mígliori. Manca nel testo qualstasi accenno su chi possa rappresentare la miniatura. Su uno sfondo blu, nel quale sono appena percettíbilí fínissimí rícami bían-chi, si leva austera la figura di un vecchio canuto, dallo sguardo rivolto verso i'alto e le maní gíunte in atto di preghiera (San Girolamo ?). carta XLil. recto lettera iniziale E(uge serve bone et fidelis) di cm 9,9x11,4 (fig. 5). Su di un verde tappeto erboso si innalza la figura di un giovane vescovo; nella mano sinístra tiene il pastorale e con la destra sostiene il modellíno di una cítta. Piace credere che siamo di fronte alie sembianze giovanili di San Nazario, patrono di Capodistría, e che il modellíno rappresenti l'antica Giustinopoli (Semi F., Il Duomo..., 1934, pp. 93-94). Sebbene nulla víeti di pensare ad una raffigurazione giovanile di San Nazario, tuttavia in tutto il testo del córale, almeno in queila sua parte che va dall'inizio sino alia firma del calligrafo e (o) miniatore, che é poi quella contenente le miniature, non sí trova alcun accenno, di data nome od aitro, che aiuti a stabilire l'identitá del giovane vescovo. Ció vale anche per il modellíno della citta che ci sembra troppo stilizzato, quasi uno stereotipo di una citta-modello nórdica e troppo "gotico internazionale" perpoterlo ritenere una rappre- 76 ANNALES 5/'94 [van MARKOViô NAZARIO DA CAPODÍSTRIA t LE MINIATURE ..., 73-92 campanile a punta, si erge la figura di un Santo Vescovo con la mitra bianca e la pianeta rosso rnattoné. Pur mancando nei testo qua Is i así specificazione ri guardo al personaggio miniativo, anche in questo caso il riferi-mento é andato sempre a San Nazario, come é logico pensare vista l'ubícazione del manoscritto. Forse un tantino azzardata l'ípotesi che la chiesa raffigurata rappresenti il modello de! Duomo di Capodístria prima della ristrutturazione del Massari, data l'assoluta man-canza di prove e per la presenza di quel campanile a punta da! sapore troppo nordico.1 III. RIFERÍMENTI AL GOTICO 5NTERNAZIONALE HI.1 Pisanello I pochi lavori nei quali si accenna all'opera di Nazario da Capodístria, indicano la sua appartenenza a! Fig. 5) Nazario da Capodístria: C.XLÍÍ recto "Giovane Vescovo", Capodístria, Tesoro del Duomo. sentazione delPantica Gíustinopoi!. carta LX. recto lettera iniziale V(eni sponsa christi...) di cm 10x10,5 (fig. 6). Lo sfondo é rosso e vi si scorgono tracce di un edificio con coionne esiiissime. Sopra di esso la deíicata Santa Caterina che tiene nelle mani la palma de! martirio e ia ruota dove é stata torturata. carta LXXVi. recto lettera iniziale B(eatus vir qui metuit dominum... di cm 9,5x11,1 (fig. 7). Su uno sfondo rosso é raffigurato San Giorgio, in veste di crociato, mentre trafigge ii drago. I colori sono tanto sbiaditi da lasciar scorgere i tratti di penna sottostanti. carta LXXXVH. verso miniatura di cm 9x16,2 (fig. 8). Fondo oro. Sopra una basilica verde in primo piano, dietro alia quale se ne scorge un'altra purpurea dal Fig. 6) Nazario da Capodístria: C.IX recto "Santa Caterina", Capodístria, Tesoro def Duomo. 1 Sul Duomo di Capodístria; AÜsi A., 1932, Bernik S., pp. 34- 39; Del Bello N., 1905; Mikeín T., 1970; Mfku2 j., 1980; Madonízza A., 1851; Pilosio L, 1934;Sem¡ F., 1934. 77 ANNALES 5/'94 ¡van MARKOVltí: NAZARIO OA CAPODISTRIA E LE MINIATURE ..., 73-92 fes IHÍBImI WmWmMM ŒRfr*1 " m: W t - « ■•»¡«ai f'H'r; Sis—« Fig. 7) Nazario da Capodistria: C.LXXVI recto "San Giorgio", Capodistria, Tesoro del Duomo. miglior Gotico internazionale italiano e sottolineano ín particolare ¡'influenza del Pisanello e di íacobello del Fiore.2 Ed in effetti una prima lettura deii'opera del nos-tro artista ci induceva a crederla piuttosto prossima alia maniera pisanélliana. Una somiglianza generica la si nota con la Madonna della Quagiia al Museo Cas-te! vecchio di Verona (fig. 9), databile 1420 (variamente attribuita a Stefano da Zevio e al Pisanello), per ¡a posizione aggrazíata della Madonna il cui volto e íe mani affusolate ricordano la grazia della Santa Caterina illuminata da Nazario da Capodistria. !i bel copricapo tutto piume del San Giorgio che uccide il drago (miniatura sesta del nostro antifonario) trova riscontro con uno studio di costume oggi all'Ambrosiana di Milano (fig. 10). Il grande affresco pisanelliano nella chiesa Santa Anastasia a Verona i) 5an Giorgio e la principessa, come puré lo studio preparatorio, forse per il medesimo lavoro, Cavaliere e dama (fig. 11) che si trova al Museo Condé di Chantilly, entrambi databili 1441, ci riportano ancora una volta alia lineare gra-zsositá della Santa Caterina di Nazario. ¡nfine, il dipinto pisanelliano, Madonna con Santo Antonio Abate e San Giorgio, alia Nationa! Gailery di Londra (fig. 12) ci ricorda, per il barbuto volto del vecchio abate da! medesimo profilo e dallo sguardo severo, la miniatura terza del nostro antifonario (Vegliardo orante). Naturalmente non é dífficíie trovare aítre corrispon-denze con i'opera pisanélliana, pero sí íratta di anaiogie iconografíche dovute piuttosto aSI'affínitá dei personaggi che non ad una vera e propria corrispondenza del ¡ínguaggio stiíístíco. Proprío per questo motivo, il nesso con i! Pisanello ci appare appropriato si, ma tuttavia troppo generico. Abbiamo pertanto cércalo in altra direzione. Prima di procedere dobbíamo peró fare un passo i nd ierro.1 «rw^yip . . . . ?" "... ^ -i.-"' ¿^J^tft^-r, k..... ® # í- ....../;......' f •,-i ■ V 3 ■■! --------- ■Ï .S---------1 ïnlottg . ■ • '■■■ "ü , o-' -b ...........^ ¿mm1 5 " í;r M : i -v-—-j«í 'w ^ í " .v • i; : fe1*:;*' o i| ^ Fig. 8) Nazario da Capodistria: C.LXXXVH verso "Santo Vescovo", Capodistria, Tesoro del Duomo. _____S. 2 Alisi A., 1932, p. 100; INVENTARIO , Roma 1933, p. 48;Stelé F,, 1934, p. 338. 3 Su! Pisanello vedasi: Coletti t., 1953, pp. XVI-XXil; Cofetti L, 1953, Fossi Todorov M., 1966; Hill G.F., 1905; Krasceninnikova M., 1920 pp. 5-23, 125-133 e 226-229. 78 ANNALES 5/'94 tv.-in MARKOViČ: NAZARIO DA CAPODISTRIA t LE MINIATURE ..., 73-92 ¡11.2 I Limbourg Se osserviamo un'opera squisitamente internazionale come il Corteo di caccia ciaíie "Très riches Heures" del Duca di Berry, Charitílly Museo Condé 1416 círca (fig, 13), ci rendiamo subito conto di quanto sia "internazionale" i'opera de! Nostro. Al solo confronto con questo piccolo riquadro, típicamente córtese, balza agii occhi l'internazionaîità di questo movimento che acco-muna ín un medesimo stile opere ed artisti di diversa provenienza. il voíto della damigella al centro del corteo di caccia, possiede la stessa compostezza e iegge-rezza delia Santa Caterina del nostro antifonario; i cappelli di piume e pure i cavaiii potrebbero essere di mano pisanelliana e sempre a! Pisanelio rimanda anche ¡a verde selva sudo sfondo. Le architetture poi che si intravedono dietro agli aiberi richiamano atle guglie del modeílino della presunta Giustinopoli sorretta dal Giovane Vescovo neüa miniatura quarta del nostro anti- Äi^I fi .: wgmmwsmmmmmwm" : -ffip.......'''Wls 1 1 M mÊÊËSÊÊÊ«i^^Éü ;efIII«l«SIlSir........... IWAfllllllfc liltillfllte 'ÊSIÊÊËmm wSSÊÈÈf* ■ - "t » . v\- sü>\ Au ' ■ „A" ' ■ ' ; £ '■■liv'iV fi' ■ (\ ,1 % ^ vl T '"il ik, y j i y n , 1 ïT Wj-^J' ■y fi -, / ■ tà \ l / Fig. 9) Stefano da Verona o Pisanelio: "Madonna della Quaglia", Verona, Museo di Castelvecchio. Fig. 10) Pisanelio: "Studi di costume e drago", Milano, Pinacoteca Ambrosiana. fonarío, e puré la torre, che spunta da dietro la basílica neíl'uitimo riquadro del códice capodistriano, trova qui preciso riscontro. Ma nuovamente siamo di fronte a somiglianze di immagini, quasi tratte da un repertorio comune, e non di mano; somiglianze che tuttavia dimostrano la fattura squisitamente internazionale delle miníature di Nazario da Capodistria, nella maniera in cuí questo movimento si andava delineando verso la meta del secolo decimoquinto. Finalmente,una pista da seguire c¡ si apre analíz-zando la Madonna nei giardino dei gigii al Museo Fer-dinandeum di Innsbruck (fig. 14), é un'opera giá variamente attribuíta; in un primo tempo aíla scuola tedesca, poi a Stefano da Verana nei momento del suo maggior awicinamento all'arte lombarda, e piti di recente glí studiosi concordano nei sottolineare la pre-ponderanza di elementi spiccaíamente ¡ombardi.4 Qui i ríscontri con le miniature del nostro antifonario si fanno 4 Per quest'opera vedasi: Coletti L., 1953, p. XVHI; Magagnato L., 1958, p. 53. 79 ANNALES 5/'94 ¡van MARKOV IČ: MAZAR SO DA CAPOOKTKIA l LE MINIATURE .,., 73-92 . ''"i/ i ^m-fñ Mih JpMA Wh h & f t%Á u í;; V •• é ¡kvk I'M* A';-' '4P . V.'.'S ^ '.I %7\ H h m . «^Víí'rf"' Fig.11) Pisanetb: "Cavaliere e dama", Chantilly, Museé Condé. più precisi; !a caduta del panneggio, le lumeggiature su¡ naso e sulle gote sono segnali inequivocabiM di corri-spondenza stilistica. HL3 Gli affreschi iombardi del Quattrocento Una lettura più attenta delle nostre miniature ce le ha fatte sembrare opera più di pittura che non dr miniatura, nel senso che denunciano una manuaîità vicina a quella di un artista abituato a lavorare su grandi superfici e che solo saltuarlamente si cimenta con la miniatura. Lo si riscontra soprattutto esaminando í particolari molto íngranditi delíe nostre miniature, ad esempio su diapositiva. Taie ipotesi, e cioè quelîa di un artista abituato a lavorare su grande scala, magarí in una bottega di affreschi, potrebbe anche indirettamente spiegare ia mancanza di altre opere in miniatura fírmate cía Nazario da Capodistria. Si rende pertanto necessario esaminare alcuni deí cícíí di affreschi che sono soprawissuti al grande nau- fragio deil'arte lombarda. Alia meta del secolo si datano gli affreschi del Palazzo Borromeo di Milano.5 Quantunque il loro stato di conservazione non sia eccellente e c.omunque manchi del tutto ¡'elemento piü importante owero l'oro, non é difficile trovare somiglianze nei particolari dei volti (fig. 15), soprattutto con quello della Santa Caterina di Nazario. Cosí pure gli affreschi contigui di Oreno, Casino Borromeo (fig. 16) e che rappresentano lo stadio successívo rispetto a queíli dei Palazzo, si awicinano ancora di píü, per la maggiore finezza del segno, alie miniature de! córale di Capodistria. Per quel che riguarda panneggio e chiaroscuro in vece, entrambi i cicli di affreschi, per la durezza del tratto, sono ancora lontani dalle nostre miniature. Dei lo stesso periodo, firm ato Zavattari e datato 1444, il ciclo del Duomo di Monza, con le Storie delia regina Teocblinda, ciclo che si presenta un tantino piii aggraziato rispetto ai precedenti. Sempre degli Zavattari, r ' 1 í ¡ V «111 ^êêèIÈ^ bIPÉW "...'.. _ \{ "... \ r^ — v a, ! '0* ' ' ' ■.»' 'j;-; & ■ ' ' i "'v' - • SlllPlwíK? ■■v - f ^ \ S 1 Fig. 12) Pisanello: "Madonna con S.Antonio abate e 5. Giorgio", Londra, National Gallery. Per gii affreschi di Palazzo Borróme«: Consol i G., 1966; Matalón S.-Mazzini F., 1958, pp. 77-80. 80 ANNALES 5/'94 Ivan MARK O VICÍ: NAZARIO DA CAPO DI STRIA í IE MINIATURE 73-92 x ' ; - .. ¡k ¿ ■/ --VV,, -Id -Síi ¿1?° tí V i' ■ .vv^v'i'îu/'- J* > Fig.13) Pof de Umbourg e fratelli: "Corteo di cacc/a dalle Tres riches Heures de! duca di Berry", Chantilly, Museé Condé. i Santí Antonio Abate e Benedetto di Firenze, coüezione privata, che, forse per la diversa técnica, sembrano awi-cinarsi di piü aile nostre miniature.& Un ennesimo ciclo pittorico che si potrebbe acco-stare alie miniatura del nostro códice sono gli affreschí di Torre Aquila a Trento, anch'essi da anni oggetto delle dispute di studiosi: sempre in bilico tra arte italiana e arte oltremontana.7 Se nordiche sono le rappresentazioni del lavoro nei campi e l'architettura, di contra, il portamento aggra-ziato de!le figure di Torre Aquila (fig. 17), e lo si nota specialmente nei particolari, denota uno stile pittorico deí tutto italiano, molto affíne alie miniature del nostro antifonario ed ai cicli di affreschi sinora esaminati. Riguardo alia paternitá di quest'ultimo ciclo di affreschi é stato fatto il nome di Stefano da Verona, nei momento in cui, suí nascere del Quattrocento, questi si era awí-cinato alia cultura boema.8 Ed anche di Stefano trovi-amo qualche eco nell'opera del nostro miniatore. A parte la giá citata Madonna della Quaglia (fig, 9) del Museo di Casteívecchio a Verona, ia Madonna del Roseto, sempre al medesimo museo e databíle 1420 circa, possiede, nei partícoiare del corteo degü angeli, nella capigliatura quasi mossa dal vento, molta somiglianza con la chioma della Santa Caterina illuminata da Naza-rio da Capodistria. Tuttí i dipinti sinora esaminati rimandano, a parte la medesima appartenenza al Gotíco internazionale, ad una radice comune, ad un grande esempio da emulare, ad una fonte inesauribiie di motívi dalla quale attingere. Un artista che nei 1404 è citato negli Annali del Duomo di Milano quale summus in arte pittorica et disegna-menti mentre nei 1410 a Venezia è ricordato come excellentissimus inter omnes pictores mundi, Stiamo naturalmente parlando di Micheiino de Molinari da Besozzo, la cui opera il miniatore dell'antifonario capo-dístriano deve certamente aver conosciuto. NI.4 Micheiino da Besozzo Lo Sposatizio místico di Santa Caterina della Pinacoteca di Siena (fig. 18), sua única opera firmata Mic-helinus fecit e datata 1420, rappresenta il punto di partenza per le successive attiibuzioni su base stilistica poiché contiene tutte le peculiarità dello stile miche-iiniano, molte delle quali sono fácilmente rintracciabili anche nelle miniature di Nazarío da Capodistria. La Fig. 14) Miniatore lombardo del primo Quattrocento: "Madonna nei giardino dei gigli", Innsbruck, Ferdi-nandeum. 6 Per gli âffreschi degli Zavattari: Castelfranchi Vegas L., 1964; Matalón S.-Mazzíni F-, 1958, pp. 67-70. 7 Per gli affreschi di Torre Aquila: Morassi A., 1928-29, pp. 337-367; Magagnato L., 1958, p. 35. 8 Fiocco C„ 1950, pp. 56-64 81 ANNALES 5/' 94 ¡van MARKOVlC: NAZARIO DA CAPODiSTRÎA E U MINIATURE..... 73-92 1-7 »■V Í ■A . i , ' * '"H" * ' ■ Í."" ' tí- ' > 'î- ■■ de! Giovane Vescovo, per ii medesimo impianto del volto, ¡nciinato e abbassato, per la struttura degli occhi appena accennati e aífossati, per il naso rícurvo e per il sólito gioco di ombre dagli zigomi ai mentó. Opera della maturita invece gli affreschí che Michelino esegu) nelía Chiesa di San Eustorgio a Milano.10 Anche ín questo caso possiamo fare un bel paragone tra il San Domenico di Michelino (íig. 20) e I1 u i tima miniatura del nostro antifonario, il Santo Vescovo che si erige sopra la basílica. Oltre all'acconciatura, che sembra essere usci-ta proprio da sotto le stesse "forhíci", molto simile é la maniera di trattare gli occhi, un pó a mandoria, ed il naso, per non parlare del modo di chiaroscurare il viso, indicativo é anche il modo di "muovere" i panni, maniera ormai molto vicina a queila adottata da Nazario. Ne sono una prava i varí partícolari delle vele, sempre nelia medesima chiesa: ii San Giovanni Battista, il símbolo dell'Evangelista Matteo ed aítre immagini di Santi. Quanto esposto induce a credere che il nostro miniatore sia stato senz'altro a conoscenza dell'opera di Michelino da Besozzo e che, come tanti altri deí suo ternpo, ne abbia ammirato la carica umana ed appreso lo stile.11 Tra i suoi seguaci, ad una o due generazioni ■■ ■■ ■■... ' tr v " ... " ■ ■ • ■..■ . • v'ií ■. i HHHnBi Fig. 15) Maestro dei Giochi Borromeo: "If gioco dei tarocchi (particolare)", Milano, palazzo Borromeo. Santa Caterina di Nazario e l'omonima Santa di Michelino sono entrambe diafane nei volti e sono candide le loro mani, mani esilissime che, nel nostro antifonario, trovano preciso riscontro nelfa miniatura quarta raffigurante il Giovane Vescovo che sostiene il model-iino di una città, II caratteristico modo di lumeggiare gli zigomi per ottenere il rilievo del San Antonio Abate micheliniano (ibid.), si rítrova anche in ben tre figure del nostro córale: i due vescovi, miniature quarta e sesta, ed i! Vegliardo orante, miniatura terza. Lo stesso paragone lo si potrebbe fare anche con altre opere di Michelino, ad es. con lo Sposalizio della Vergine del Metropolitan Museum di New York, opera databiíe 1420-30. Ulterior! paragoni stilislici si possono fare con ¡a Crocefissione deila Chiesa di San Salvatore a Crevenna,9 opera giova-nile di Michelino (fig. 19), paragonabile alia miniatura . , ' ' . 1 ____ : . | Fig. 16) Maestro lombardo: "La cattura dell'orsachiot-to", Oreno, Casino Borromeo. 9 Por gli affreschi di Crevenna: Otüno della Chiesa A., 1959, pp. 25-30; Mazzini F., 1965, p. 424. 10 Per gli affreschi di San Eustorgio: Bicchi U., 1954, pp. 269- 272; M as: xi r» i F„ 1965, p. 425. 11 Su Michelino da Besólo vedas i: Toe sea P-, 1905, pp. 31-39; Zappa G., 1910, pp. 443-449. 82 ANNALES 5/'94 tv.-in MARKOViČ: NAZARIO DA CAPODISTRIA t LE MINIATURE ..., 73-92 da! grande maestresa situata quindi anche l'opera di Nazario da Capodistria. Ii 1.5 Cristoforo Moretti Se accenniamo ai seguaci di Michelino pensiarrto Fig. 17) Maestro Boemo (?): "Particolare dei mesi", Trento, Torre Aquila. Fig. 18) Michelino da Besozzo: "Sposalizio di S. Cate-rina", Siena, Pinacoteca Naziona/e. subito a Cristoforo Moretti, il cui Politíico deí Museo Poidi Pezzoli di Milano, sua única opera firmata data-bile 1460 circa, è un'opera di capitale ¡mportanza per intendere í'orientamento dell'arte lombarda a meta Quattrocento. Poco interessato alie innovazioni del suo tempo, che ormai stavano prendendo piede un po do-vunque, egli è considérate invece come ('epígono dell'arte di Michelino da Besozzo e degli Zavattari.12 La sua opera tuttavia non comporta per noi un mag-giore avvicinamento aile miniature di Nazario da Capodistria, ríspetto al materiale sinora preso in considerazio-one. Per noi sí rivela di gran lunga più proficua l'analísí dell'opera pittorica di due artisti contemporanei e concittadini del Moretti: Bonifacio e Benedetto Bembo. IV. I BEMBO IV.1 Bonifacio Bembo Di tutti gii artisti sinora considerad, e anche fra quelií che ancora vedremo, Bonifacio Bembo ci è sem-brato il più vícíno all'artista che minió i i córale dei Duo- ÉàmÊBmm MU ■■■■ 12 Su Cristoforo Moretti vedasi: Cavalcaseíle G.B.-Crowe J.A., 1912, p. 331; Van Marie R„ 1926-27, p. 182; Baróní C.-Samek Ludovic! S., 1952, pp. 73-75; Russoli F., 1955, pp. 192-193 Salmt M., 1955, pp. 837-838; Maíaioil S.-Mazziní f., 1958, pp. 68- 69. 83 ANNALES 5/'94 tv.-in MARKOViČ: NAZARIO DA CAPODISTRIA t LE MINIATURE ..., 73-92 Fig. 19) Michelino da Besozzo: "Crocefissione", Cre-venna, San Salvatore. mo di Capodistria. Vedremo quindi un p6 piCi da vicino il percorso artistico di questo grande artista cremonese. Le raccolte di tarocchi sono, se non ia principale, sicuramente la sua piú conosciuta prava giovanile. La bulinatura dorata del fondo della collezione Visconti di Modrone di Milano e queile deli'Accademia Carrara di Bergamo (fig. 21), tanto córtese e "zavattariana", rimarrá una peculiaritá del suo stile tanto prezioso e cavalleresco. La datazione di questi tarocchi parte dal 1440 e non va oltre il 1447, Le stesse caratteristiche presenta un'altra serie di tarocchi un tantino ptü tarda, 1446-1453, oggi al Museo Cívico di Catania.13 Datate 1446 sono le illustrazioni del Códice Palatino 556 (fig. 22) alia Biblioteca Nazíonale di Firenze,14 graziosissirne "miniature" in sola penna che narrano le awenture deí piú amati eroi cortesi. Altra opera giovanile le tavolette superstiti della demolita Casa Meli, cospícua famiglia cremonese, cronológicamente prossime ai tarocchi, databili quindi di poco oltre la meta del secolo e suddivise oggi in varíe raccolte: sedici al Museo Civico.di Cremona, dieci al Museo di Torcello e una all'Albertina di Vienna. Narrano perlopiü storie bibliche, come ad es. La creazione degli animali del Museo di Trento (fig. 23). Opere giovanili anche la Madonna col bambino tra Santi Cosma e Damiano del Museo Civico di Cremona, ed il Pea ato originale della collezione Wilczek a Kreuzenstein nel Tirolo, entrambe databili verso la meta del secolo. Un grande ciclo di affreschi giovanili, compiuto molto probabilmente dal 1449 al 1453, orna la Cappella Cavalcabó nella Chiesa di San Agostino a Cremona. Purtroppo la decorazione della cappella ci è giunta mutila e quel che ne rimane è in cattive condizioni. Verso la metà del secolo andreb-bero datati anche gli affreschi recentemente scoperti a Genova in Santa Maria di Castello, raffiguranti vari Profetí (fig. 24).15 La Madonna col bambino e angelí musicanti del Museo di Worchester va situata tra gli affreschi giovanili della Cappella Cavalcabó e l'attività matura di Bonifacio Bembo.16 Opera della maturiîà è il ciclo di affreschi nella Cappella del Castello a Montíceli Fig, 20) Michelino da Besozzo: "San Domenico", Milano, San Eustorgio. 13 Per le miniature di Catania vedasi: Bottari S-, 1951, pp. 110-124. 14 Rasmo N„ 1939, pp. 245-281 15 Per gli affreschi di San Agosíino: Mazzini F., 196S, pp. 441- 442; Wittgens F„ 1936, pp. 345-366. 16 Wíttgens F., 1955, pp. 70-74. 84 ANNALES 5/'94 tv.-in MARKOViČ: NAZARIO DA CAPODISTRIA t LE MINIATURE ..., 73-92 , ..... " MBSlflllI •îs i v 9 g "ix Vi ' " -i s f tt .. ■> ■ ;* r-j \»A - : iv^v ■• •-■O.- ■ " '.'" ■gPfci*- -if.'/ , ■ £<■'■: .si-y 'i ■ >r î .. v • ilillll tiSillil r » ■ "j I « S» H WÏ '■'■M ' Fig. 21) Bonifacio Bembo: "Carta da tarocchi - re di coppe", Bergamo, Accademia Carrara. d'Ongina (Piacenza)37. Compiuto tra il 1450 ed ¡I 1460, esso comporta una serie di ricerche realistiche ed espressive che ci fanno vedere Bonifacio Bembo in una dimensione ancora inédita. Con questo ciclo infatti, ¡'artista supera la maniera di pittore córtese, che é stata una peculiaritá della sua produzione giovanile, denun-ziando un nuovo interesse voito alia ricerca della pros-pettiva. Probabilmente tale svoíta e dovuta aíl'influenza di suo fratello minore, Benedetto Bembo, che pur uscendo dalla stessa bottega, ha sempre rrvolto il prop-rio interesse verso la cultura padovana squarcionesca, una cultura che ha ben poco di Gotico Internazionale e che esula di conseguenza dad'órbita neíla quale gravitava il più anziano Bonifacio. NegÜ affreschi di Monticelli d'Ongina assistiamo ad una stretta collabo-razione e ad un reciproco scambio di esperienze tra i due fratelli, collaborazione che sfocia in composizioni medite, insolite e molte volte, per la maniera dell'uno o dell'altro, quasi impossibiii da dipanare, Del 1455 sono i Santi Giuiiano e Aiessio della Pinacoteca di Brera di Milano (fig. 25), nei quali, per il panneggio cosí poco internazionale del San Giuiiano, per il sapiente iavoro di chiaroscuro sulle gambe del San Aiessio e per la presenzialità alquanto volumétrica delle figure, si pu£> pensare, forse, ad una certa influenza di Masolino.18 Forse di poco più tardi ma comunque molto vicini ai Santi Giuiiano e Aiessio di Brera, i San ti Vito e Lorenzo della coilezione Harris di Londra. L'lncoronazione di Cristo e della Vergine alia Pinacoteca di Cremona, databile 1460, è un'opera di fondamentale importanza per tutti gli studi relativi a Bonifacio Bembo19. 4o-'. : • ■ V. "<- w ' , ■ i ...'." - % \V ■ ': " 'A "K'.í.'iíX ■ '.y ' ■ , -. . i .i- . i íap,,,«, i-br^te. .ùv.«!.«,., .*,„■<■ U.v !...,„.„'„;, Xhf ¿i^nh txvic fl.^fícnhllü jW ^fwllAvft'tfw^'íT g- -w.:;v.-'.iH-i A,.,,¿Ai.¿>!.¡.-,irn'.p sá-c-.i.«.- -.„f .f-::,^, J- '-'-''''" '' 'V. ; ,-hj.i Sviítirw ¿I'.'-?! : . ■' ' ' ^ ci V'. i ■ ■ ,:i( l.j .'./i i • \> i1v 'y. ■ í 11 ' M r : 'f L. ' V.'C*" .-vi; 1 ¡ o Fig. 22) Bonifacio Bembo: "pagina del Códice Palatino 556", Firenze, Biblioteca Nazionale. 17 Per gli affreschi di Monticelli d'Ongina: Quintavafle A.C., 1963, pp. 36-46; Mazzini h, 1965, pp. 441-442; Quíntavaile A.C., 1961, pp. 45-46 18 Zeri F-, 1951, pp. 32-35 19 Longhi R., 1 928-29, pp. 55-87 85 ANNALES 5/' 94 Ivan MARKOViČ; NAZARfO DA CAPODJSTRIA £ Lt MlNfATURE 73>92 y ¿s-'"«,?.....vc:^"; i ; "ïSi'if • ir'-,.--"' ipS® l'^iiillll^^^P ^ngflpi ; ■ i,-».V f • ¡.i "I a--'.- : ; ■ í'Vfríiv y , A '¿r\> í Fig. 23) Bonifacio Bembo: "La creazione degli animali", Trento, Museo Civico. L'Incoronazione è il panneilo centrale di un trittico ricomposto dal Longhi (i pannelli lateraii lncont.ro di Cioacchino e Anna; Epifanía si trovano ¡n raccolte americane) ed è stato il punto di partenza dal quaie ha preso il via tulta una serie di studi e nuove proposte di opere da attribuire a Bonifacio Bembo. Fra gli anni 1460-1470 infine, vanno collocate le tre tavolette dei Museo del Seminario di Cremona,20 e I' Iconografía estense códice n. 293 deila Biblioteca Nazio-onale di Roma, considérala una del le sue ultime opere. Passiamo ora all'esame del le somiglianze stilistiche tra l'opera di Bonifacio Bembo e le miniature deíl'antifonario capodistriano: se ne trovano tantissime e lungo tutto il percorso artístico di Bonifacio. A partiré dalla raccolta di tarocchi dell'Accademia Carrara di Berga-mo, il cui giovane Re di coppe (fig. 21) ci rimanda alia Santa Caterina miníata dal nostro Nazario. Entrambi díafani nel volto, idéntica la maniera di trattare gli occhi, le sopracciglia, il naso, la bocca, ií mentó e !'-orecchio che è praticamente idéntico nella Santa Caterina ed in quasi tutti i tarocchi della serie. Nel con- tinuare l'esame del Re di coppe calzante è anche il paragone coloristico con íl volto della Santa Caterina come pure il tocco dell'acconciatura con le stesse iden-tiche "volute" nei capelli che li fanno sembrare cosí leggeri come mossi dal vento. Le íllustrazioní del Códice Palatino 556 ci offrono numerosissimi spunti iconografía da portare a confronto; tante damígelle somi-glianti a Santa Caterina, il copricapo di Lancillotto sembra essere lo stesso pórtate dai nostro San Giorgio ecc...(fig. 22) Da un'altra opera giovanile, le tavolette da soffitto della demolita Casa Meli (fig. 23), troviamo affinité nel modo di trattare il panneggio, lievemente mos-so, sapientemente awolto attorno alie mani e ben dís-teso fino a terra dove risalta nel bordo ben marcato, che ci fa pensare ai Ciovane Vescovo con i¡ modellino di una città dell'antifonario capodistriano. Per fo stesso chiaroscuro sul volto a tre quartí, ai Profeta del Chiostro di Santa Maria di Castelfo a Genova {fig. 24) sí puc) paragonare il Vescovo sopra la Basílica, ultima miniatura del nostro antifonario. Le sottílissíme dita dei Profeta di Genova rimandano ínoltre alia mano de! Giovane Vescovo recante i! modellino di una città. Le maggiori affinità si riscontrano con i San ti G iu lian o e Alessio (fig. 25) della Pinacoteca di Brera, Un attento esame dei voltí dei Santi Alessio e Giuliano con ! volti del Vegliardo orante e del Vescovo sopra la Basílica de! códice capodistriano, svela moltissime affinità stilistiche. I! chiaroscuro degli zigomt, che gîà aveva awicína-to le miniature alio stiíe di MÍcheímo da Besozzo, perde qui la sua insistenza per farsi più rícercato e díffuso su tutto il volto sino ad apparîre rneno percettibile ma più prezioso. 1 colpi di luce sulla fronte e sugls zigomi sono attenuati e presentano un certo trapasso dai la luce ail'ombra. Questa técnica è fácilmente riscontrabile in tutti e quatîro i soggetti indicati: Santi Alessio e Giuliano, Vegliardo orante e Vescovo sopra la Basílica. Ca-ratterîstico è anche il fungo raggîo di luce che modella il naso, come pure le iabbra carnose appena percettibili sotto le barbe dei quattro Santi. Le mani de! Sant'-Alessio, cosí sempitci e dal contorno nero (quasi dei guanti), sono le stesse che ií Vegliardo, miniatura terza di Nazario da Capodistria, giunge in atto dí preghiera. L'abito del San Giuliano, per le pieghe, la caduta del!e vestí ed il riscontro anche coloristico nella contrap-posizione tra zone dí colore chiaro e colore scuro e per ií fondo bordato di nero, è quasi idéntico a quelio indossato dai Giovane Vescovo. 1 medesimí raffronti si possono fare anche con V Incoronazione di Cristo e della Vergine della Pinacoteca di Cremona e con i Santi Vito e Lorenzo della collezione Harris di Londra.2' 20 Vokint F„ 1957, pp. 54-56 21 Su Bonifacio Bembo vedasi ancora: Di Parravicino E., 1963, pp. 237-51; Mazzini F., 1965, pp. 437-442; 444 e 449; Berti Toesca E-, 1939, pp. 135-143; Ragghianti C.L., 1949, pp. 31-59 e 288-300; Baroni C.-Samek Ludovici S„ 1952, pp. 91-122; Longhi R., i 95 7, p. 9; M ata ion S.-Mazzini F., Î958, pp. 25-26,43, 46-47 e 64; Ferrari L, 1959; Pesenti F.R., 1963, pp. 319-321. 86 ANNALES 5/'94 Ivan MAKKOVIČ: NAZARIO DA CAPODISTRSA C LE MINIATURE .,., 73-92 IV. 2 Benedetto Bembo Delia coilaborazione di Bonifacio con ii frateilo minore Benedetto si é giá parlato, accenneremo quindi solamente alie somiglianze piü stringent! con le miniature di Nazario da Capodistría. Omero e Virgilio de! Casteilo di Torchiara (fig. 26), 1462 circa, presentano, specialmente nel Virgilio, un modo di trattare il panneggio molto simile a quello del Giovane Vescovo de! nostro antifonario. Sempre a! Casteilo di Torchiara, alcuni Putti posseggono ii chiaroscuro deí volti idéntico al Veglíardo orante del Nazario capodistriano. Un particoíare della Fuga in Egitto, nella Chiesa di San Michele a Cremona (fig. 27), possiede, nella maniera di trattare il panneggío, moltís-sime somiglianze, anche iconografiche, con l'ultima miniatura del nostro antifonario. La Fuga in Egitto, databile 1455-1460 é alquanto prossima alio stile di Bonifacio e l'altrihuzione e tuttora incerta.22 V. IMINIATOR! Abbiamo visto come le miniature del nostro antifonario si possano fácilmente accostare ai grandi cicli di affresehí lombardi del Quattrocento e come la maniera di Bonifacio Bembo debba aver avuto un ruolo determinante nella formazione del linguaggio di Nazario da Capodistria, E1 giunto adesso il momento di volgere lo sguardo verso i miniatorí di quel tempo e vedere chi tra F¡g. 24) Bonifacio Bembo: "Profeta", Genova, S. María di Casteilo. Fig. 25) Bonifacio Bembo: "Santi Aíessio e Giuliano", Milano, Brera. essi abbia poluto incidere sullo stile del miniatore capodistriano. V.i Frate Nebridio, ii Maestro del Messale Mainardi Tra i miniatori il cui stile si avvicina maggiormente a quello di Bonifacio Bembo, e di conseguenza potreb-bero risuitare particolarmente interessanti per un confronto con rartista che minió il córale di Capodistria, spicca la figura del Maestro del Messale Mainardi. Per daré un voíto a questo maestro anónimo, alcuni ricercatori fanno il nome di tai Andrea da Cremona, attivo con certezza tra il 1460 ed il 1490. Piü di recente il Maestro del Messale Mainardi é stato identificato, assieme ad aitre opere, sotto il nome di Frate Nebridio.23 22 Per Benedetto Bembo vedasi: Quimavalle A.C., 1963, pp. 33-46; Ragghianti C.L., 1949, pp. 31-59 e 288-300; Baroni C.-Sannek Ludovicí S., 1952, pp. 91-122; Mazzini F., 1965, pp. 442-443. 23 Levi D'Ancona M., 1963, pp. 87-92 87 ANNALES 5/' 94 Ivan MARKOVló NAZARJO DA CAPOD1STRIA E l.E MINIATURE ..., 73-92 , -«i-, - 'V' ■■ ■ § ■ , '■flirt -"? W ■ ; - t > __i y ..... ] ^"'-'"r ¿VSi fi'fi ■ •-s, i ^ S: ■•."■ V ' f. S ■■ Í mi '..»Jo ra» t olio dalla dott. Ferrari25 sotto i: ü«inu* di Wícvio di ■ Messale Mainardi. Molto prohairlmerle l-.ítl.isi di un único artista, alquanto pro--!:' o :'\ini.Ta ■ Is Bonifacio Bembo, per quanto tu*! :,¡rio di Oxiord «-'.'i riscontrabile ¡'influenza di ali■' .ir:::■" !oi¡ bmli rom-Benedetto Bembo, Cristofom .V.o'eiii e ■•¡ipraiíi.'.v Belbello da Pavía nel suo pi-i odo !,tu'ii. :.ir>o questo Breviario andrebbe d il.ito i4fiíi■ ] — 7"1.Vn.'.i: probabilmente é di questo p'-rodn ,i-ríu"o,-a' o\i h i- ■.'>■' '■:(' ( í"e cor- d.i <»:";k tic lo»-lurdi- e, in-,:'-rc .!,;i11\ t-'.i. , >1'-: ':r il ;lio St'-r- di Ui'iih'l'o íl.i Pavía. '■í A m y s'y ^TTÍ'! • ■,'- • >;V-'ïijfe'1 iw!W'i': Q n. \ WÈimmÈ0m ..., 93-102 m* l -; llllf -S / S il ■îm i«* il 1 ornamentike možemo zaključiti da su nastajali od XVi. do visokog XVII stoiječa,; pa nije neobično da ih susretnemo i u kamenoj izvedbi sa stiiskim oznakama baroknog klasicizma iz XViil. st. Navedimo samo neke: oltar sv. Šimuna u crkvi sv. Magdalene u Mutvoranu (slika S), oltar sv. Eli žeja u isto i menoj crkvi u Draguču, oltar sv. Križa u ž. c. u Gaiižani, oltar Bezgrešno začete u kapeli sv. Foške u Medulinu s četvrtastom palom (slika 6). Vrlo lijep primjer za ovaj posiijednji tip nalazi se u crkvi sv. Petra u Banjolu na Rabu, što svjedoči o ras-prostranjenosti modela, te o tome da je riječ o au-tentičnoj venecijanskoj drvorezbarskoj tradiciji. Ovaj tip jednostavnog slavolučnog oltara ima i svoju inačic.u koja se manifestira u superponiranju dvaju sia-voluka, na isti način kao što je to Pailadio učinio super-poniranjem dviju fasada antičkog hrama da bi razriješio SI. 5. Oltar sv. Šimuna u crkvi sv. Marije Magdalene u Mutvoranu, je, on je često rezultat manipulacije osnovnim arhitektonskim elementima u duhu ranog baroka. Zani-mijivo je, takoder, dodati da se Serliovi tipovi mogu prepoznati čak i kod vrlo rustičnih oltara u istarskoj unutrašnjosti gdje utjecaj produkcije zlatnik oltara sa sjevera nikako ne može biti zanemaren.16 Osnovni tipovi siavolučnih oitara čije očigledne, ali ne i isključive, uzore susrecemo u Serliovu traktatu su: 1. Jednostavan slavolučni oltar s prostorom za paiu koji je flankiran s jednim stupom sa svake strane, a iznad svega nalazi se jednostavan zabat.57 U Libro qvarto postaje dva pred loška za ovaj tip oitara na str. 146 i 150, a variianta sa zaobljenom palom predstavljena je u Libro settimo na str. 77 (slika 4, varijanta D). Primjeri za ovaj tip oltara vrlo su bmjni, a na temelju T7. 'i ! ? ^ ^ ''^Jv i : ' ' SI. 6. Oltar Bezgrešno Začete u kapeli sv. Foške u Medulinu. 16 Usporediti sa S. Vrišer, BaroC.no kiparstvo na Primorskem, op. cit, sir. 6, 10. 17 O takvorn tipu oitara S. VriSer, op. cit, str. 12, piie: "V drugo skupino se zaokrožujejo oltarji, ki se izraziteje naslanjajo na kamnito oltarno arhitekturo in med katerimi prevladuje takoimersovam slavoločni tip. Pri tej zvrsti nastavkov nastopata zvečine po dva stebra, ki nosita ogrodje s pristreSki in vmesnim elementom, osrednji prostor v nastavku pa je namenjen oltarni podobi." I dalje: "Ni težko doumeti, da je poglavitna pozornost v teh kompozicijah namenjena oltarni podobi in da so slavoločni oltarji pravzaprav samo njen okvir." 97 ANNALES 5/' 94 Nina KUDlS: TUTÏ LE OPERE D'ARCHITFTTURA ET PROSPETIVA D1 SHS ASTI ANO 5ERUO (1619)..., 93-102 SI. 7, Oltar sv. Apolonija i sv. /ur/a iz crkve sv. jlurja u Buzetu, fasadu trobrodne bazilike. Poslijedica takve intervencije je, naizgled, tek dodavanje stupova na boku, aii u stvari je riječ o postojanju još jednog slavoluka iza onog središnjeg (o čemu ponekad svjedoči i dvostruki zabat), te se tirne dobiva i veča razigranost volumena, tipična za kasnije faze nastanka drvenih rezbarenih oltara. t opet, tek dva iz mnoštva primjera: oltar sv. Apolonija i sv. Jurja iz crkve sv. jurja u Buzetu {slika 7) i vrlo lijepi oltar Ružarice u Z. c. u Vrbniku nastao početkom 17. st, te ga stoga i ovdje navodim.18 2. Jednostavan slavolučni oltar sa širom središnjom nišom i užim (ponekad i nižim) bočnim nišama koje su od ove odijeljene jednim stupom. Iznad cijeie širine oltara nalazi se nizak zabat. Uzor za ovaj oltar jednake višine i širine, vrlo čest u man jim, rusti kalnim crkvama u unutrašnjosti Istre, prikazan je u Libro qvarto na stranici 149. Vrlo bliski ovom modelu su oltari sv. Grgu-ra (?) iz crkve sv. Silvestra iz Draguca (slika 8), oltar Krunjenja Bogorodice iz crkve sv. Trojstva u RaČicama 18 R. Maiejčid, op. cit, str. 489. 19 S. VriSer, op. cit, str. 22-3. (slika 9), oltar sv. Mihovila iz istoirnene crkvice u Lov-ranskoj Dragi, oltar sv. Ivana Krstitelja iz istoirnene crkve u Sv. Ivanu kod Buzeta i oltar Bezgrešno začete iz crkve sv. Petra u Marčenigli, a zanimljivo je ovdje spo-menuti i glavni oltar iz 1640, u Neverkama u Sloveniji.13 Od osnovno g Serliova modela spomenuti oltari se razlikuju u konturi arhitrava koji je na uzoru cjelovit, a kod njih ¡zlomljen i prati tlocrt s uvučenim prostorom za palu. Ta izmijena, medutim, može odražavati Serliovu dispoziciju s velikom šupljinom slavolučnog prolaza. Oltari sv. jurja u istoimenoj crkvi u Brseču (slika 10, usporedite izgled prije t poslije barokizacije), sv. jurja u crkvi sv. Jurja Starog u Piominu i oltar sv. Ivana Krstitelja u crkvi sv. Margarete u Mutvoranu, podvrsta su osnov-nog tipa. Kod ovih oltara zabat teče samo nad sred i 5-njim dijelom, a ostali elementi su analogni Serliovom modelu, s tirne što brsečki oltar u bočnim dijeiovima ponavlja odnos niže niše iznad koje se nalazi četvrtasta dekorativna površina, a mutvoranski oltar čak ponavlja postamente za skulpturu nad zabatom koji su izgledom identični Serliovu crtežu.. SI. 8. Oltar sv. Grgura (?) iz crkve sv. Silvestra u Draguču. 98 ANNALES 5/' 94 Nina KÜPI5: TUTE LE OPERE D'ARCHITETTURA ET PROSPETIVA DI SEBASTIANO SERÜO (¡619)..,, 93-102 SL 9. Oltar Krunjenja Bogorodice iz crkve sv. Trojstva u Račkama. 3. Sljedeči primjeri slavolučnlh oltara sastoje se od prostora za pa ju flankiranog stupovima te bočnih dijelova s nišama koji su takoder flankirani stupovima. Iznad središnjeg dijela oltara postavljeni su zabati raziičitih oblika. Od prethodnog tipa oni se razlikuju prvenstveno po naglašenom vertikalizmu kako središ-njeg, tako zabatnog dijela, te raznovrsnijim, složenijlm arhitektonskim elementima koji ih tvore, Ovdje Cu navesti samo neke tipove za koje uzore u cjelini ili djelomično možemo nad kod Serlia: a) Relativno jednostavan je primjer gíavnog oltara u crkvi BDM od sv. ružarija u Draguču (slika 11) rz druge polovice XVII. st. čiji središnji dio znatno podsječa na središnji dio slavoluka iz Libro terzo str, 110. Osirn na omjere i osnovne arhitektonske elemente, sličnost se ovdje proteže í na kaneíirane stupove i kapitele. b) još je evidentnija sličnost izmedu glavnog oltara u ž. c. u Žbandaju i slavoluka u Libro terzo na strani 112 (slika 12). Ovdje možemo ustvrditi da nije riječ tek o pukoj sličnosti, ve¿ o preuzimanju uzora iz Serliova 20 P. Murray, op. cit, str. 196. djeia. Omjeri, stupovi i kapiteli, niže bočne niše iznad kojih se nalazi prazna površina, manji niski zabat iza kojega se nastavlja masivni horizontalni vijenac - sve navedeno ukazuje na povezanost drvoreza i dtvenog oltara. Ustupak baroku učinjen je jedino postavljanjem drugog, pozadinskog, prekinutog zabata iznad širokog vijenca na vrhu oltara. c) Glavni oltar u 2. c. u Premanturi, u kojoj se inače nalazi ved broj izuzetno vrijednih drvenih rezbarenih i polikromiranih oitara čije bi majstore možda valjalo tražiti na sjeveru, ob! i kom i omjeri ma podsječa na Seriiov slavoluk s brojnim inačicama. RijeČ ;e o tipu vrlo sličnom prethodnima (primjeri a i b), osim što je vertikalizam zabatnog dijela potenciran umetanjem četvrtaste površine izmedu završnog vijenca i samog zabata čija je površina znatno reducirana. Primjeri takvih slavoluka su vrlo brojni u poglavlju naznačenom kao Libro sesto koji na naslovnici nosi naznaku 50 porte. To je, u stvari, Libro extraordinario izdat prvi put u Francuskoj 1551, te ne bi smio biti pobrkan sa šestom Serliovom knjigom koja nije izdata za njegova života.20 Si, 10. Glavni oltar it ž. c. sv, ¡urja v Brseču, današnji izgled. 99 ANNALES 5/' 94 Nina KUDiŠ: TUTE LE OPERE O'ARCHITETTURA ET PROSPET1VA Df SEBASTIANO SERUO (1619)..., 93-102 t Si 11. Glavni oltar u crkvi BDM od sv. ružarija u Draguču. d) Glavni oitar u crkvi sv. Foške u Peroju još je jedan primjer jasnog preuzimanja modela iz Serliovog traktata. Osnovnom konturam, ali naročito zabatnim zavr-Šetkom s bočnim horizontalno položenim voiutama, ovaj oltar znatno podsječa na vrata iz Libro extraordinario na strani 25 (slika 13). Zanimljiv je detaij odnosa četvrtastog umetka izmedu zabata i vijenca i samog zabata: dok se kod Serlia urnetak nalazi ¡spod zabatnog trokuta, u Peroju zabat je spušten na vijenac, a Četvrtasti "umetak" nalazi se iza njega, pa ga znatno nadvisuje. e) Niz završavam varijantom oltara koja je slična prethodnima, a sličnost sa Serliovim drvorezom iz Libro extraordinario očrta va se ne samo u pojedin im elementima, več poglavito u temeljnim omjerima, odnosu središnjeg i zabatnog dijela. Tipičan primjer za to je monumentalni oltar sv. Aurelija (najvjerojatnije sedmo desetlječe XVI!. st.) iz ž. c. sv. jurja u Brseču koji se može usporediti s jednim od Serliovih vrata {neoznačena stranica) (slika 14). Popularnost Serliova traktata medu venecijanskim marangonima i onima koji su bili pod utjecajem venecijanskog drvorezbarstva ne proteže se samo na preuzimanje arhitektonskih elemenata iz prve ili, kad je riječ o ovim drugima, iz druge ruke. Kao što sam več naglasila, zanimanje povjesničara umjetnosti za grafičke predloške kojima su se drvorezbari služili dosada bilo je usmjereno prvenstveno ka ornamentu. Serliov traktat nam pruža i takve primjere. U Libro terzo i Libro qvarto postoji čitav niz prikaza ornamenata na vijencu, čak kasetiranog svoda pod iukom, kapitela, baza stupova, profila postamenata i drugo g (slika 15). Riječ je, dakako, o elementima antičke arhitekture koju je autor upoznao na svojim putovanjima Apeninskim poluotokom, ali i Dalmacijom i Istrom. Minuciozni opisi ovih elemenata koji tvore standardni rječnik taiijanske renesansne arhitekture nesumnjivo su utjecaii na venec.ijansku i gravitirajuču rezbarsku praksu, pa su vidljivi na večini drvenih oltara i drugog rezbarenog crkvenog inventara u Istri i Dalmaciji što su nastali najkasnije početkom XVII. stolječa. Naročito je lijep primjer kasetiranog svoda pjevališta (1580) u crkvi BDM od Milosrda u Bujama. Kasnija ornamentika drvenih oltara zadobija barok ne osobine, te postaje bliža onoj koju susrečemo na zlatnim oltarima, iako je uvijek daleko suzdržanija. ! i . Si 12. Glavni oltar u župnoj crkvi u Žbandaju. 100 ANNALES 5/' 94 Nina KüD)á:TUT£ IE OPERE D'ARCHÍTniURA tT PROSPETSVA DI SEBASTIANO SEKLIO {1619}..., 93-102 illllilsSf ...........■■ " !f;-:jií\-, ■ >. SI. 13. Glavni oltar u crkvi sv. Foške u Peroju. SI. 14. Sebastiano Serlio, drvorez iz Libro sesto, odnosno Libro extraordinario. RIASSUNTO II ruolo e l'importanza degli schizzi grafici nella pittura del Cinquecento e del Seicento sono ben noli, analizzati e studiati in tu tío i! mondo, nonostante si tratti di una problemática moho complessa. Neila storia dell'arte croata un approccio del genere é stato avviato parzialmente so/o di recente. Nei testo i'autrice cerca di dimostrare che i! ruolo degli schizzi slampatí nel periodo preso in esame era altret-tanto importante nel caso del la scultura e dell'architettura e, nel caso concreto> dei monumenti con caratteristiche dell'una e dell'altra, come ad esempio gli altari policromi intagliati eseguiti a Venezia o su influenza veneziana. II ruolo degli schizzi grafici negli ornamenti d'altare é stato studiato molto, soprattutto in Slovenia, rnentre quelli legati aH'archítettura sono quasi completamente ignorati. Nel noto trattato Tutte le opere d'architettura el prospetiva di Sebastiano Serlio che ha avuto un'importanza decisiva sull'edilizia europea, I'autrice ha trovato tutta una serie di esempi piú o meno diretli per altari lignei istriani. La differenza pió evidente fra gli schizzi e i sirigoli altari si manifesta nelle differenze stilistiche: gli archi e le porte del Serli sono de! tardo rinascimento e de! manierismo e dimostrano come l'autore sia cresciuto fra gli architetti che a que! tempo opera vano a Roma e nell'ltalia centrale; gli altari istriani sono invece, anche quando ripetono le i neis ion i del Serli, concepití con linee del tardo manierismo e del primo barocco veneziano. 101 ANNALES 5/' 94 Nina KU Df J: TUTE LE OPERE D1 ARCH ITETTU RA ET PROS PETI V A DI SEBASTIANO SERU O (i 6 i 9)..., 93-102 LITERATURA BERGAMfNÍ, Giuseppe, GOi, Paolo, PAVANELIO, Giuseppe, BRUSS1CH, Gabriel!a, La scultura nel Fríuii-Venezia Giulia, vol. Ji, Pordenone 1988. CIONINl-VISANl, Maria, Julije Klovič, Zagreb 1977. COLONNA, Francesco, Hypnerotomachia PoiiphiU, komentar! í kritička obrada G. Pozzi i L. A. Ciapponi, Padova1980. FUČfČ, Branko, Vincent iz Kaslva, Zagreb/Pazin 1992, HORVAT, Andela, MATEJČiC Radmila, PRIJATELJ, Kruno, Barok u Hrvatskoj, Zagreb 1982. MURRAY, Peter, The Architecture of the Italian Renaissance, London 1986. PILO, Giuseppe Maria, Postilla a Jacopo Tintoretto, u Arte Documento 5/1991, Udine. PRIJATELJ, Kruno, Zadarski slikar juraj Ventura, u Študije o umjetninama u Dalmaciji ill, Zagreb 1975. RIZZI, Aldo, Mostra de! I a scuhura iignea in Friuii, Udine 1983. VRIŠER, Serge), Baročno kiparstvo na Primorskem, Ljubljana 1983. W1TTKOWER, Rudolf, Architectural Principles in the Age of Humanism, London/New York 1988. ŽELEZNIK, Milan, Osnovni vidiki za študij "zlatih oltarjev" v Sloveniji, ZUZ, n. v. IV, 1957. ŽELEZNIK, Milan, K problematiki "zlatih oltarjev", ZUZ, n. v. V-VI, 1959. ŽELEZNIK, Milan, Rezbarstvo 77. stoletja na Slovenskem, ZUZ, n. v. VII, 1965. ŽELEZNIK, Milan, Rezbarstvo 17. stoletja na Slovenskem in tiskane predloge, ZUZ 21,1985. L t B K o T &&Z 0. ß. 4 Ti'S» Si. 75. Sebastiano Serlio> drvorez iz Libro terzo. 102 ANNALES 5/' 94 strokovni članek UDK 929 CignaroÜ G. 74:726(497.13 Buje) GiAMBETTiNO CIGNAROL! U BUJAMA Radoslav TOMIČ dr., Regional nt zavod za za 5 Cito kulturnih spomenikov, S 8000 Split, Po ljudsko šeialište 1 5, CRO dr. sc., istituto regionale per ta iut.eia dei monumenti culiurali, 58000 SpaSato, Poijudsko Setaliitc 15, CRO IZVLEČEK U tekstu se objavljuju dvije slike iz župne crkve u Bujama koje prikazuju sv. Servula i sv. Sebastijana. Obje se pripisuju slikaru Giambettinu CignaroUju (1706-1770), Govori se o njegovoj ulozi u povijesti rnletačkog slikarstva 18. s to I ječa. Istodobno se piše i o mramornim kipovima istih svetaca koje je za bujsku crkvu 1735. godine izradio kipar Ghvanni Marchiori. Još nemarno točan uvid u barokno slikarstvo Istre: jedan mogud topografski katalog djela proširio bi spoznaje ne samo o kakvoči djela naručenih u Veneclji i majstorima istarskog podrijetia, več bi utvrdio recepti vne mogočnosti sredine u nemirnim ratnim sto-Ijedma1. Ovom se prigodom analiziraju dvije slike s prika-zima sv. Servula i sv. Sebastijana u crkvi sv. Servula u Bujama. U vezi s njima raspravija se i o istoimenim mramornim kipovima na giavnom oltaru. Crkva sv. Servula jedna je od najznačajnijih kas-nobaroknih gradevina 18. stoiječa na istarskom polu-otoku, a podignuta je na mjestu starije, s red njo v je kovne, izmedu 1754. i 1784. godine po projektu piranskog graditelja G. Dongettija, čiji rad nastavlja A. Naiber iz Kopra2, Glavni oltar spada u tabemakui skupinu oitara, Sto znači, da je na sredini stipesa svetohranište, a na rubovima kipovi sv. Sebastijana i sv. Servula. Oba je izradio i na postamentima potpisao 1737. godine mle-tački kipar G ¡ovan ni Marchiori (OP: iOAN: MARCHIORI 1737)3. Prema tome kipovi su dio inventara stanje, srušene crkve, a postavljeni su na oltar kojega podiže piranski oltarista Gasparo Albertini, prethodeči u rješenju arhitekturi glavnog oitara u župnoj crkvi Velog Lošinja. Ono sto je u opremi bujske crkve posebno i posve ri-jetko ne samo u Istri, več i na hrvatsko) obali, udvostru-čavanje je prikaza sv. Sebastijana i sv. Servula, jer su i Crkva sv. Servula u Bujama. 1 Jos uvijek je najboiji i najiscrpniji Santangeiov rad iz 1936. godi ne. Usp. A. Santnrigelo, inventario degíi oggetti d'arte d'Halia, Provincia di Pola, Roma 1935 2 V. Markovih, Crkva sv. servuia u Bujama-izgradnja i arhitektura, Peristil XXXIV, Zagreb 1991, 69-80. 3 C. Semenzato, La scultura veneta deí Seicento e del Settecento, Venezia 1966, 133; A. Horvat-R. Matejčič-K. Prijatelj, Barok t( Hrvatskoj, Zagreb 1982, 507-508. 103 ANNALES 5/'94 Radosiiiv TOMIČ'. G1AMBETTINO CiGNAROLI U 8UJAMA, 1Q3-K1& Giambettino Cignaroli, sv. Servul (Buje). Giambettino Cignaroli, sv. Sebastian (Buje). na bočnim zidovima uz trijumfalni iuk svetišta dvije sli- gonaii upiruči pogled prema nebu: skupina ga vojnika ke s prikazirna navedenih svetaca. Oba su sveča prika- veže, a u dnu jedan zaogrnuti iik u patetično] pozi pre- zana u krajoliku, ispred bregova s rijetkim raslinjem i ot- kriva lice rakom. IJ vrhu sjedi rimski funkcionar proma- vorenim nebom. Sv. Servul u odječi po rimskom ukusu trajuči radnju, a s neba stiječe andeo noseči u ruci cvjet- ubija zmaja (zmiju) u okolici Trsta, prostoru njegova Ču- ni vijenac za sveca-mučenika. dotvornadjelovanja. Njegov izduženi lik pokrenut je ele- Obje su slike djelo istog umjetnika. Na temelju gantno i rafinirano, i u tom smislu neadekvatno samom poredbene analize smatram da je to Giambettino činu borbe s opasnom nemani. Uz strmu se hrid propi- Cignaroli (Verona, 1706-1770), predstavnik akademskih nju dva muškarca bježeči odopasnosti, desno je sku-pina strujanja u slikarstvu Veneta 18. stolječa. Naglašena je bjegunaca, a na horizontu dogadaj promatraju andeli. sličnost slike "Mučenje sv, Sebastijana" u Bujama i slike Sveti je Sebastijan prikazan u trenutku uhičenja po "Mučenje sv. tovre" (Brescia, crkva sv. Lovre) iz 1757- naredbi cara Dioklecijana, pri odlasku u arenu gdje če 1758, godine koja se interpretira kao remek-djelo umjet- biti dotučen toljagama. Njegov se goli lik izvija u dija- nikova zrelog razdoblja4. Ne samosličnost protagonista 4 t. R. Presenti, Due momenti deM'attivita di G. 8. Cignarolf, Arte arctica e moderna 33, Bologna 1966, f. 28 a; E. Martini, La pittura del Settecento veneto Udine 1982, 470, L 573. 104 ANNALES 5/'94 Rados lav TOMI Č: GIAMBETTINO CJCNAROLI U BUJAMA, 103-5 06 sv. Sebastijana i sv. Lovre, več istovjetno gradena kompozicija te koristenje istih motiva (stube, andeo koji nosi vijenac, fragmenti skupinom milosrda" (Venezia, sv. Dominikom, sv. Barbarom i andeiom čuvarom"5. Uz to, Cignaroii če ponoviti lik ietečega andela na siikama u Brescii i Piši6. Takvih primjera bit če još više u nedo-voijno obradenu katalogu Cignaroiijevih djela7. izvan-redno obrazovan (Cignaroii je slikar, historičar, utemeljitelj Umjetničke akademije u rodnoj Veroni), on se nastavlja na klasicizirajuču liniju mletačkog baroknog slikarstva: več je njegov suvremenik i biograf I. 8evi-lacqua istaknuo, da je Cignaroii kao učenik Lodovica Dorignyja i Antonija Balestre od prvoga preuzeo "ele-ganciju, lakoču i precizan crtež, a od drugoga nedo-kučivu Ijepotu i pastoznost majstorski nanošenih boja te nježnost lica.8" Cignaroii se prvenstveno preko Balestre usmjerio prema akademizmu, prema mješavini rokokoa i klasicizma, s izraženim melodramatskim naglaskom, Sto se interpretira kao nasljedovanje ne samo Marattine slikarske lekcije, več i ukupnog slikarskog inventara bo-ionjskog akademizma i rirrtskog klasicizma9. Ne može se osporiti da se Cignaroii u prikazu slike Mučenje sv. Lovre u Brescii i Mučenje sv. Sebastijana u Bujama oslonio, u širem smislu, na Balestrinu veliku kompoziciju "Mučenje sv. Kuzrne i Damjana" u pado-vanskoj crkvi sv. Justine10, iako je Balestrina slika slo-ženija, s nizom paralelnih radnji u različitim pianovima, ideja da se u sredinu postavi svetac mučenik, s pro-matračima uzdignutim na stubama, zajednička je za oba umjetnika. Kao jedinstveni postupak prepoznaje se sili wr - & m ! V . V w iVSft ££ iž?' : '-V: j-k;. mSsrnmm Giovanni Marchiori, sv. Servul (Buje). Giovanni Marchiori, sv. Sebastian (Buje). 9 10 Za siiku u Veneciji usp. E. Martini, n. dj, f. 575. 2a siiku u Pradu usp. K. Garas, Les oeuvres de Giambettin^ Cignaroii et de Pietro Rotari en Hongrie, Bulletin du Musée Hongrois de; beaux-arts 39, Budapest 1972, 87, f. 72. 2a madridsku pain postoji i replika neSto manjih dimenzija. Usp. Notabîe Works of Art now on the Market, Supplement to The Burlington Magazine, June 1970, f. XUV.6 S. Pinto, Venecia neif'età di Canova: la mostra e alcune divagazioni, Arte veneta XXX! M, Venezia 1979, i. 1. S. Pinto, Venezia nell'età di Canova: ia ¡nostra <; alcune divigazioni, Arte veneta XXXfll, Venezia 1979, f.1. S. 2atti, I pittori bergamaschi, (I Settecento II, Bergamo 1978, 522-540 s bibliografijom, Nakon toga usp. S. J. Warma, Giambettino Cignaroii, Francesco Aigarotti, and two paintings for the King od Poland, Arte veneta XLMÎ, Venezia 1991, 105-107; ista, Cignaroli's unexpected accomodation to Michelangelo and an unusual St Teresa and St John, Mitteilungen des Kunsthistorischen Institutes in Fiorenz XXXVil, Firenze 1993, 146-150- t. Bevilaoqua, Memorie delia vita di Giambettino Cignaroii ecceiente pittore Veronese, Verona, 1771. Cit. prema S. Zatti, n. dj, 522. K. Garas, N. dj. (5), 88. F. O'Arcais, Antonio Baiestra, u Maestri deNa pittura Veronese, a cura di P. Brugnoli, Verona 1974, 359. L. Chio-E. Baccheschi, Antonio Balestra, Bergamo 1989, 161, 260. 105 ANNALES 5/' 94 RadtJSÍav TOM1Č: GSAMBETTINO CiCNAROU U 8UJAMA, 103. 506 prostrano nebo i široko zamišljeni rajolik u kojeg je uklopljena arhitektura. Ta se arhitektonska ambijenta-lizacija tumačila kao rezultat utjecaja Paola Veronesea od kojega če učiti svi mletački slikari nakon Sebastiana Riccija. Cignarolijeve slike nisu pridodati svjetli kolorit, kojerrtu je izvorište, ponovo, Paolo Veronese, i način oblikovanja likova na kojem se prožima mekoča tijela i nježnost zaobljenih fizionomija. Več je uočeno da se Cignarolijevi mladenački muški sveči izražavaju nevi-nim, ponešto androginim izgledom11. Pri pokušaj u da definira Cignarolijev stilski izraz F. R. Pezenti je isticao svijetlo Sto pada odozgo na mase koje ne gube plastičku čvrstoču utopljene u jedva uočljive polusjene; forme su izdužene pretačuči se jed-na u drugu; potez kistom nije nikada mlohav, što naglašava formalnu čvrstoču12. Ostaje otvoreno kada je Cignaroli naslikao dvije slike u Bujama. Da li u vrijeme njegova mletačkog boravka izmedu 1735. i 1738/39. godine, kada su naru-čeni i mramorni kipovi kod Giovannija Marchiorija, ili tek pred kraj života, krajem sedmog desetlječa, kada se završava prezbiterij, kor i sakristija crkve sv. Servula. l3ko razmišljam o kasnijem nastanku slika, što bi moglo objasniti i udvostručenje prikaza svetaca u istoj crkvi, naknadna arhivska istraživanja (zapisi vizitatora npr.) možda doprinesu, da se djela kronološki posve precizno smjeste u Cignarolijev djelomično obraden opus13. A VkVIBSWI ¡ÍÍH1IIPS Wf'tÉÊS I^^BSili' Giambettino Cignaroli, Mučenje Sv. Lovre, Brescia, crkva Sv. Lovre. RIASSUNTO il testo analizza due opere provenienti dalla chiesa parrocchiaie di Buie e nelle quali sono effigiati San Servolo e San Sebastiano. Entrambe sono attribuite a! pittore Giambettino Cignaroli (1706-1770j. Viene il Sustrato il suo ruolo nella pittura veneziana del Settecento. II contributo tralla puré le statuc marmoree dei due san ti, eseguite nel 1735 per la chiesa di Buie dallo scultore Giovanni Marchiori. 11 S. J. Warms, Cignarofi's unexpected accomodation to Michelangelo and an unusual St. Teresa and St John, Mitteiiungen des Kunslhissorischen Insthut. in Florenz XXXVtl, Rrenze 1993, 148. 12 F. R. Pesenti, Due momenti deli'attiviti di C. B. Cignaroli, Arte antica e moderna 33, Bologna 1966, 82-88. 13 Usp. i sljedeCa djefa o slikaru: F. R. Pesenti, Appunli per Giambattino Cignaroii, Arte antica e moderns 12, Bologna 1960, 418-424; isti, L'afte a Parma dei Farnese ai Borbone, Parma 1979, 80-83, f. 53-56. 106 ANNALES 5/' 94 strokovno delo UDK 929 Da! Zotto A. BENEŠKI KIPAR ANTONiO DAL ZOTTO. AVTOR TARTINIJEVEGA KIPA V PIRANU Duška ŽiTKO kustos, Pomorski muzej "Sergej MaSera" Piran, 66330 Piran, Cankarjevo nabrežje 3, S tO conservatore, Museo rlei mare S.Mašera,66330 Pirano, Riva Cankar 3, SLO IZVLEČEK Osebnost in delo beneškega kiparja in dolgoletnega profesorja na beneški Akademiji lepih umetnosti Antonia Dal Zotta v Sloveniji le bežno poznamo.; Na naših tleh je le eno njegovo kiparsko delo, in sicer spomenik piranskega skladatelja in violinskega virtuoza Giuseppa Tartinija. Spomenik G. Tartinija v Piranu ni le eden najboljših javnih monumentov poznega historizma na naših tleh, pač pa je tudi ena najbolj uspelih kiparskih kreacij kiparja Antonia Da! Zotta. Razprava je posvečena odkritju spomenika G. Tartinija v Piranu leta 1896 in Dal Zottovemu ustvarjalnemu življenju, vpetemu med delom v ateljeju, poučevanjem na Akademiji, na beneški šoli za oblikovanje ter mnogimi drugimi dejavnostmi. Beneškega kiparja Antonia Dal Zotta (Benetke, 1841 - Benetke, 19, februar 1918) poznamo po Številnih kiparskih delih, zlast pa kot avtorja monumentalne skuip-ture Giuseppa Tartinija na osrednjem - Tartinijevem trgu v Piranu. Slovenska umetnostnbzgodovinska stroka Tartinije-vega spomenika ni prezrla, saj sodi, kot je zapisal prof. dr. Nace Šumi, med najboljše te vrste v našem spomeniškem gradivu.1 Spomenik so doslej opisali razni avtorji zapisov o zgodovinskem in arhitektonskem razvoju Tartinijevega trga v Piranu,2 vsaj omenjajo pa ga tudi umetnostno-zgodovinski leksikoni in enciklopedije.3 Podrobnejši opis in uvrstitev med spomenike prejšnjega stoletja pa v domači literaturi najdemo v knjigi Sonje Žitko Histo-rizem v kiparstvu 19. stoletja na Slovenskem.4 Kljub očitni pozornosti, osredotočeni na spomenik Giuseppa Tartinija, je moč zaznati venomer enako, ponavljajočo se omembo njegovega avtorja, kiparja Antonia Dal Zotta, ki je v slovenski literaturi večinoma označen le z nazivom "beneški kipar" oz. "beneški mojster". 1 Nace Šumi, Slovenija - umetnostni vodnik, Ljubljana, 1991, str. 162 2 Breda Kovič in Miroslav Pahor, O zgodovinskem in arhitektonskem razvoju Tartinijevega trga v Piranu, Kronika VIII, Ljubljana, 1960, str. 35. Miroslav Pahor , Tone Mikeln, Piran - kratek zgodovinski pregled in ogled mesta , Portorož, 1972. Stane Bernik, Organizem slovenskih obmorskih mest Koper Izola Piran, Ljubljana, 1968, str. 176. Sonja Ana Hoyer, Hiša Tartini v Piranu, Piran, 1992, str. 50. Piransko pristanišče, katalog št. 8 Pomorskega muzeja "Sergej MaSera" Piran, avtorji tekstov F. Bonin, S. A. Hoyer, N. Tcrčon, Piran, 1993, str. 108. Katalog razstave "Piran, Sacile, Salzburg - tri mesta - trije trgi", Piran, Saciie, Salzburg, 1987 3 Luc Menaše, Evropski umetnostno zgodovinski leksikon, Ljubljana, 1971, str. 430,460. Enciklopedija likovnih umjetnosti, Zagreb, 1959, II, str. 4. 4 Sonja Žitko, Historizem v kiparstvu 19. stoletja na Slovenskem, Ljubljana, 1989, str. 45, 46. Ista avtorica se s to tematiko ukvarja že nekaj let, zato primerjaj: Zbornik za umetnost!« zgodovino (ZUZ), n. v. XXI, Ljubljana, 1985, Prispevek k problematiki slovenskega kiparstva ob prelomu stoletja, str. 155 - 160. Ista : ZUZ n. v. XXV, Ljubljana 1989, Prispevek k problematiki slovenskega kiparstva ob prelomu stoletja II, str. 91 - 96. Ista : Slovensko kiparstvo ob prelomu stoletja, 1977, Filozofska fakulteta v Ljubljani, magistrsko delo, rokopis. 107 ANNALES 5/' 94 DuSka ŽJTKO: BENtSKI KIPAR ANTONIO DALZOTrO. AVfOR TARTIN!|EVEGA KIPA V FIRANlJ, 107-116 V ospredju je bil torej doslej vselej spomenik kot tak, v razpravah o arhitekturi so ga obravnavali le kot akcent oz. dopolnitev arhitektonskega prostora, nikogar pa ni zanimalo, kdo je pravzaprav njegov avtor, tolikokrat citirani "slavni beneški kipar" Antonio Dal Zotto, saj imamo v Sloveniji le eno njegovo delo. Ugotavljam, da žal tudi italijanska strokovna literatura kiparju Antoniu Dai Zottu ni posvečala zadostne pozornosti in ga večinoma le omenja ali na kratko označuje.5 Skoposti zapisov o Dal Zottu ni pripisati njegovemu skromnemu delovanju, temveč bolj nesrečnemu času njegovega najplodnejšega delovanja v zadnjih desetletjih 19. stoletja, to je času poznega historizma. Starejše raziskave likovnega ustvarjanja se večinoma zaključujejo že pred časom historizma, ki se dolgo, do srede oz. šestdesetih let 20. stoletja, ni zde! vreden znanstvenega umetnostnozgodovinskega raziskovanja, tiste, ki obravnavajo novodobno likovno ustvarjalnost in začenjajo z začetkom 20. stoletja, pa ga izpuščajo oziroma iz konca 19. stoletja omenjajo le zametke prvin, ki so vplivale na prodor impresionizma pa tudi secesije. Zato so najobsežnejši zapisi o beneškem kiparju Antoniu Dal Zottu in njegovem delu objavljeni predvsem v časopisju, ki je sledilo velikim kulturnim dogodkom, med katere sodijo tudi slavja ob odkritjih monumentalnih javnih spomenikov, likovne razstave in še posebej beneški Biennale, kjer je bil aktivno udeležen tudi Antonio Dal Zotto. Druga polovica 19. stoletja je bila, po močnem prevratu leta 1848, zaradi vsesplošnih družbenih razmer zelo naklonjena vsemu, kar je krepilo in vzpodbujalo zanimanje za narodno preteklost. V umetnosti je romantika izpodrinila iz antike precepljeni klasicizem, ker so se strogi kanoni grške in rimske umetnosti izkazali kot ovirajoči. Historizem, porojen iz zgodnjeromantičnih nazorov in idej, pa je vseskozi goji! zavest o nacionalni preteklosti in je zato najbolj ustrezal potrebam in zahtevam časa. V upodabljajoči umetnosti mu je najbolj ustrezala prav spomeniška kiparska zvrst, saj je spomenik s svojo materialno prisotnostjo neposredno predstavljal preteklost ali zgodovino naroda in dežele. Postavljanje spomenikov zaslužnim možem, zanimanje za narodovo preteklost in iskanje njegove identitete so bili v drugi polovici prejšnjega stoletja modni in množični.6 Kakor je prebujena narodna zavest Slovencev v tistem času povečala zanimanje za narodovo preteklost in iskanje njegove identitete, kar je vplivalo na postavljanje spomenikov zaslužnim možem (Francetu Prešernu, Valentinu Vodniku, Simonu Jenku, Antonu M. Slomšku idr.), tako je monarhija za časa cesarja Franca Jožefe II. serijsko odliva!a bronaste in železne kipe vladarja in jih postavljala po monarhiji ter z njimi oznanjala moč in pripadnost cesarstvu. Eno in drugo je vzbudilo obsežnejše kiparsko delovanje in za Slovence povsem nov izziv, ki ni bil vezan le na kreiranje in postavljanje monumentalnih javnih spomenikov, pač pa tudi na študij kiparjev na priznanih evropskih akademijah. Njihovo znanje in ustvarjalna moč sta absolutno prerasla domet slovenskih podobarskih mojstrov in delavnic/ Kipar Antonio Dal Zotto ob odkritju spomenika G. Tar-tiniju v Piranu, (Foto D. Podgornik; fototeka PMP) 5 Zamolčale so ga celo nekatere pomembne enciklopedične izdaje, kot npr. Encidopedia Italiana di scienze, ietiere ed arti, Istituto G. Treccani, Milano - Roma, 1930 -1938, zapisano pa je geslo Da! Zottovega učitelja in predhodnika na Akademiji kiparja tuigija Borra. V novi izdaji: Enciclopedia Italiana fonda!« (h G. Treccani - Lessico imiversale ItaHano, Roma 1970, je vpisano geslo Antoni* Da! Zotta v xv. VI na str. 16. in geslo Luigija Borra v zv. Hi na str. 406. 6 Primerjaj: Sonja Žitko, Historizem v kiparstvu 19. stoletja na Slovenskem, Ljubljana, 1989 str. 29 7 Franc Zajec je prvi slovenski Šolani kipar umetnik, njemu so po končanem Študiju na dunajski akademiji siediii Se Alojz Gangl in mlajša, v Šestdesetih in sedem deseti h letih rojena generacija: Jakob Žnider, Alojz Repič, Ivan Zajec (sin Franca), Jožef Ajlec, Franc Berneker, Josip Urbanija ter Se desetletje kasneje rojeni Svefozar Peruzzi. Vsi so žal doživeli situacijo, ko zanje doma ni bilo dela, tako da so bili prisiljeni po končanem študiju ostati in delovati v tujini. 108 ANNALES 5/' 94 OuSka ŽiTKO-. BFNFŠKI KIPAR ANTONIO DALZOTTO. AVTOR TARÏINIJÏVECA KIPA V PÍRANU, 107-Î16 Nacionalno prebujanje je zajelo tudi obalna mesta in Istro, ki je bila z drugimi slovenskimi deželami priključena avstrijskemu cesarstvu, kot tudi kraljevino Italijo nasploh. V okviru narodne prebuje in nacionalnega samopotrjevanja se je pomnožilo postavljanje spomenikov zaslužnim možem. Prebujeno meščanstvo je iskalo primerne osebnosti, ki bi bile dovolj pomembne, da bi zadovoljile smisel in namen obeležij z močnim nacionalnim nabojem ter istočasno opravičile velika finančna sredstva, ki so bila potrebna za izpeljavo tovrstnih manifestacij. V podobnem vzdušju so se Istrani odločili za postavitev spomenika velikemu piranskemu rojaku Giu-seppu Tartiniju (Piran, 8. 4.1692 - Padova, 26. 2. 1770} in se tega načrta lotili z največjo vnemo in zagnanostjo. Zamisel za postavitev spomenika violinskemu virtuozu in skladatelju se je porodila vsaj že leta 1888. Po neuspeli obeležitvi stoletnice smrti Giuseppa Tartinija leta 1870 so se praznovanja dvestoletnice rojstva lotili z veliko večjo vnemo.8 Že leta 1888 so v odbor za pripravo dvestoletnice imenovali zaslužne Pirančane,9 kasneje pa so bili v odbor imenovani še predstavniki devetnajstih istrskih mest, ki so se vključila v organizacijo velike vse istrske kulturne manifestacije; izvolili pa so še pet predstavnikov, ki so z iskanjem sponzorjev članom odbora olajšali delo. Kljub podpori istrskih in številnih italijanskih mest ter Dunaja, glasbenih šol, konservatorijev, društev, časopisov ipd. pa so spomenik Giuseppu Tartiniju v Piranu odkrili s štiriletno zamudo, in sicer 2. avgusta 1896. leta. Tedaj ni praznoval le Piran, ampak vsa Istra. Mnoge istrske kulturne ustanove so sodelovale v izredno bogatem kultu meni programu, ki je sledil odkritju spomenika. O velikem, če ne največjem kulturnem dogodku v Istri so poročali številni novinarji, ki nam s svojimi zapisi omogočajo rekonstrukcijo dogodkov.10 Znane in do podrobnosti opisane so vse prireditve, ohranili so se Kiparja Antonia Dal Zotta so navdušeni Pirančani povzdignili na ramena in mu vzklikali "Viva Dal Zotto". (Foto D. Podgornik; fototeka PMP) 8 Pokrajinski arhiv Koper, Enota Piran je oh tristoletnici Tartmijevega rojstva uredil ves arhivski fond Giuseppa Tartinija in izdal Inventar zbirke Giuseppe Tartini (IGT), ki ga je uredil Albert Pucer, Koper, 1993. Primerjaj poglavje b' - Tisk, predvsem podpoglavje XI. Časopisi in časopisni izrezki, XH. Plakati ter poglavje F - Fotografije, nadalje poglavje D - Obeležje 200 - letnice Tartinijevega rojstva v Piranu in predvsem podpoglavje Vit. Spomenik Tartiniju v Piranu in podpoglavje Vllf. Proslava. Zanimiv je tudi zapis piranskega kronista Bartolomea Tamara,tako o Tart.inijevi proslavi kot o spomeniku G. Tartiniju. Zato primerjaj rokopis v tretjem zvezeku z naslovom Notízie patrie, Pirano, 1894, str. 26 - 72, hranjenem v Pomorskem muzeju "Sergej Masera" Piran z inv. št. 3327. 9 PAK, Enota Piran, (IGT), poglavje VIII, škatla 7, it. 298 in št 299. Spisa, datirana 16. aprila 1888, sta sklep o imenovanju prof. Domenica Vatta in grofa Štefana Rota za dana odbora za pripravo proslave ob 200 - letnici rojstva G. Tartinija. Sicer pa so v razglasu deželnega odbora za proslavo Tarttnijeve 200 - letnice, glej IGT, poglavje X, škatla 8, št. 327, z dne 26. junija 1890 imenovani: predsednik odbora Dott. Giuseppe Bubba, podpredsednika Dott. Altillo Nortis in Doit. Pietro de Madonizza, ter tajnika Dott. Michèle Depangher in Prof. Domeniœ Vatta in računovodja Nicoio Zarotti. 10 O odkritju spomenika Giuseppu Taríniju so poročali Številni časopisi in revije; "La vita Italiana", Rim, 10. 8. 1896, "La patria ilíustrata", Dunaj, 15. 8. 5896, "Trieste íetteraría", Trst, 1. 9. 1896, "L'Ado leseen z a", Milano, 18. 10. 1896, "La Provincia dell'lstria", Koper, 16. 5. 1885, "Corriere di Gorizia", Gorica, 25. 7, 1896 in 30. 7. 1896, "La Patria del Friuii", Videm, 31. 7. 1896, 3. 8. 1896, 4. 8. 1896 in 6. 8. 1896, "Il Giovine Pensiero", Pulj, 1. 8. 1896 in 29. 8. 1896, "L'In di pendente", Trst, 1, 8. 1896, 3. 8. 1896, 5. 8. 1896, 6. 8. 1896, 10. 8. 1896 in 11. 8. 1896, "L'Eco di Pola", Pul), 1. 8. 1896 in 22. 8. 1896, "L'Istria", Poreč, 1. 8. 1896, 8. 8. 1896, 15. 8, 1896, 22. 8. 1896 in 29. 8. 1896, "Gazzetta di Venezia", Benetke, 1.8. 1896 in 5. 8. 1896, "II Piccolo di sera", Trst, 2. ß. 1896, "Ii Piccolo", Trsi, 2. 8. 1896, 3. 8. 1896, 4. 8. 1896 in 5. 8. 1896, "La Provincia dt Venezia", Vicenza, 2. 8. 1896, "Neue Musikalische Presse", Dunaj, 2. 8. 1896, "Corriere della sera", Milano, 2 - 3. 8. 1896 in 3 - 4. 8. 1896, "La Stampa", 3. 8. 1896, "Ii Mattino", Trst, 4. 8. 1896, "Eco del Litoraíe", Gorica, 5. 8. 1896, "M Pensiero Slavo", Trst, 8. 8. 1896, "La Perseveran za", Milano, 9. 8. 1896, "L'Eco del Popolo", 9. 8. 1896, "L'íliustrazione Italiana", 16. 8. 1896, "Amtco", Trst, 2. 8. 1896. 109 AN NALES 5/'94 Duška ŽJTKO: BENEŠKI KIPAR ANTONIO DAIZOTTO. AVTOR TARTlNIjEVECA KIPA V PIRANU, 1(37-1 !6 tudi slavnostni govori.11 OCitno je bila prireditev dobro organizirana in množično obiskana, saj je v Piran samo po morski poti s pamiki in raznimi ladjami, ki so vozile med istrskimi mesti in Piranom ter še posebej na relaciji Trst - Piran, Tržič (Monfalcone) - Piran in Benetke -Piran, prispelo več kot 4660 potnikov. Mestno pristanišče, mestni trg (ki so ga leta 1894 z zasutjem mandrača razširili do današnjega malega pristana), vse ulice in trgi ter okolica stolne cerkve sv. Jurija, od koder se je ponujal lep razgled na osrednje prizorišče, so bili nabito polni navdušenih gostov in gostiteljev. Praznovanje, ki je trajalo ves dan in se zvečer zaključilo z ognjemetom, so ovekovečili tudi fotografi Alfredo Pettener, B. Circovicb in Emilio Rendich. Že v prvih razpravah o vsebini obeležitve 200 -letnice rojstva Ciuseppa Tartinija je piranski podestat Domenico Fragiacomo predlagal postavitev monumen-talnega spomenika.12 Mestni svet je ambiciozno zamisel podprl in kasneje predlagal zbiranje kiparskih osnutkov za monumentalno skulpturo ter izbor lokacije, na kateri naj bi stal spomenik. Aktivnost odbora v pripravah za Tartinijevo proslavo je bila živahna. Še živahnejši pa je bil konkurenčni boj med tremi kiparji, ki so pred uradnim razpisom natečaja poslali svoje osnutke skulptur. Kipar Antonijo Taddio iz Trsta, ki ga je priporočilo tržaško društvo umetnikov "Circolo artistico di Trieste" in društvo inženirjev in arhitektov ("Soneta degli Ingegneri ed Architetti"), je kot mlad in še neuveljavljen poslal kar dva osnutka za spomenik, vendar se v dokaj težkem boju za prestižno kiparsko naročilo ni prebil. Druga dva, kipar Andrea Malfatti iz Milana in kipar Antonio Dal Zotto iz Benetk, pa verjetno niti slutila nista, koliko priporočil pa tudi odklonilnih stališč je bilo izrečenih in napisanih glede njunih osnutkov. !z ohranjene korespondence simpati-zerjev omenjenih dveh kiparjev je mogoče razbrati zagovarjanje enega a!i drugega, ki je trajalo od februarja do septembra 1891. leta.13 Največ zaupanja si je tako pri podestaju kot pri odločujočem odboru za proslavo dvestote obletnice rojstva pridobil že uveljavljeni beneški kipar Antonio Dal Zotto, avtor znanega kipa komediografu Carlu Gol-doniju v Benetkah ter vrste drugih javnih spomenikov. Osnutek skulpture Ciuseppa Tartinija so člani ¡zborne komisije sprejeli, vseeno pa so si drznili kiparju Antoniu Dal Zottu predlagati manjše korekture, kar je skalilo odnose med umetnikom in naročniki.14 Dokaj odločno pismo kiparja Antonta Dal Zotta piranskemu podestatu z dne 15.8.1891, v katerem razočaran sporoča, da se v primeru razpisa natečaja le - tega ne bo udeležil, je pripomoglo k odločitvi odbora, da je Dal Zottu zaupal izvedbo skulpture Ciuseppa Tartinija.15 Po izboru izvajalca so zaradi prezaposlenosti Anto-nia Da! Zotta prireditev ob odkritju spomenika v Piranu vedno bolj odlagali. Dai Zotto je imel poieg obveznosti na Akademiji in na Šoli za industrijsko oblikovanje še obilico drugih zadolžitev. Kot zvemo iz korespondence, 11 Glej PAK, Enota Piran, IGT, poglavje X, škatla 8 in 9 št. 352 Vabiio podestata Fragiacoma na proslavo ob 200 - letnici Tartinšjevega rojstva, št. 337 Program ob odkritju spomenika, št. 338 vstopnica za banket. 12 V časopisu "La Provincia dell'lstria" z dne 16. 5. 1885 je prvič javno omenjena zamisel o postavitvi spomenika. Glej ICT, škatla 10, št. 364. Sicer v osemdesetih letih 19. stoletja kiparstvo na Tržaškem in v Furlaniji ter Benečiji ni v ničemer izstopalo. Kar nekaj tržaških kiparjev, npr. Antonio Bosa (1780 - 1845) in njegova sinova Eugenio (1807 - 1875) in Bosa (1803 - 1870) ter Giuseppe Capoiino (1827 -1858), v drugi polovici stoletja ni več delal ali živel. Med živečimi in delujočimi so bili Tržačan Giovanni Depaui Í1825 - 1918), Devinčan Francesco Pezzicar (1831 - 1890) v bližnji Furlaniji in Venetu pa so kiparili še Luigi Misini (1816 - 1901) iz S. Daniela dei Friuli, Andrea Flaibani (1846 - 1897) in Leonardo Liso {1855 - 1922Í iz Vidma ter Enrico Btore Cbiaradia {1851 - 1891) in Urbano Nono (1849 - 1925), iz Sacileja pa Luigi De Paoli (1857 - 1947) itn. Jasno je, da se z naštetimi kiparji, ki so se ukvarjali pretežno z arhietktumo in nagrobno plastko, Pirančani pri svojem ambicioznem načrtu niso zadovoljili in so iskali ustrezno kiparsko osebnost na širšem območju Benečije in Furlanije. Primerjaj: Giuseppe Bergamini - Segio Tavano, Storia deíf'arte nef Friufi Venezia Giuiia, Chiandetti editore, Udine, 1984 in Enciclopedia monográfica de! Friuli Venezia Ciuiia, parte tersa-, La storia e la cultura, Udine, 1980 ter Laura Tuli Zueca, Architettura neoclassica a Trieste, Lions Club, Trieste, 1974 in Trieste - i'architetara neoclassica (Fulvio Caputo, Roberto Mas ¡ero idr.), Trieste, 1988. 13 PAK, tnota Piran, IGT, poglavje VII, škatia 7, št. 180. Grof Eugenio Rota iz Benetk piše prijatelju v Piran (dne 23. 2. 1891) in ga nagovarja ter navdušuje za osnutek kipa Antonia dai Zotta, ki ga je videl v kiparjevem ateljeju v Benetkah, ibidem št. 283. Ruggero Beriam, arhitekt iz Trsta, v pismu podestatu D. Fragiacomu z dne 5. 4. 1891 negativno ocenjuje Dal Z.ottov osnutek kipa, ki ga je vide! na fotografiji. Ruggero Beriam je bil v Trstu zadolžen za izdelavo podstavka pri kamnoseku francescu Tamburiiniju in je v pismih omenjal tudi stroške kamnoseških del. Glej pismo ibidem št. 284. 14 V najstarejšem ohranjenem pismu Antonta Dal Zotta v piranskem arhivu, poslanem dne 26. 3. 1891 K Benetk podestatu Fragiacomu v Piran je, najprej navedena kiparjeva zahvala za ugodno oceno osnutka kipa G. Tartinija. V istem pismu se Dai Zotto razpiše o G. Tartiniju in pokaže poglobljeno poznavanje upodobijenca ter poudari, da je o G. Tartiniju prebrai vse, kar je bilo dosegljivega. PA«, Enota Piran, IGT, poglavje VII, škatla 7, št. 281. Ibidem št. 285. V naslednjem pismu, datiranem 18. 4. 1891, pa Dal Zotto piranskemu podestatu opiše podstavek, na katerem naj bi staía skufptura G. Tartinija. 15 V pismu ibidem št. 288, datiranem 15. 8. 1891, Da! Zotto piše podestatu Fragiacomu, katerega je zelo spoštoval, da je dne 23. 7. 1891 prejel prsmo predsednika odbora za spomenik C. Tartiniju, v katerem so omenjene želene modifikacije skulpture. Najprej Dal Zotto omeni, da je preučil in naSel način, kako zadovoljiti želje spoštovanih gospodov, ne da bi pri tem spremenil izraz, ki si ga je zamislil za slavnega mojstra, nato pa užaljeno pravi, da po vsem, kar je slišal od gospoda Boka, odstopa od natečaja. Nadalje podestata prosi odpuščanja zaradi svoje odločitve. 110 ANNALES 5/' 94 DuSka ŽITKO: BENEŠKI KIPAR ANTONIO DALZOTTO. AVTOR TARTINtJEVEGA KIPA V PIRANU, 107-116 je bil nepogrešljiv tudi pri odlivanju kipov v kraljevi livarni v Torinu, kamor je moral oditi na ministrov ukaz.16 Tako je odbor za odkritje spomenika šele decembra 1893 sporočil, da je s kiparjem Antoniom Dal Zottom in kamnosekom Antoniom Tamburlinijem iz Trsta sklenjena pogodba in določena denarna nagrada za izdelavo in postavitev spomenika.1' Zaradi zasutja mandrača, ki je takrat še bil na današnjem Tartinijevem trgu, se je spremenila tudi lokacija za spomenik. Sprva, pred zasutjem, so mu določili mesto pred mestno hišo - med kamnitima stebroma za zastave. Potem ko je z zasutjem mandrača leta 1984 nastal velik trg, so nekateri želeli postaviti spomenik v središče novonastalega trga. Upoštevajoč mnenje znanih umetnikov, so spomenik postavili na današnjo dobro premišljeno lokacijo, v seč išče pravokotnice na mestno hišo in v osi z zvonikom cerkve sv. Jurija. Odločilno besedo pri določitvi lokacije je imel prav kipar Dal Zotto. Ohranjen je zapisnik občinske seje z dne 22. marca 1894, ki navaja, da so ob prihodu kiparja Dal Zotta v Piran določili prostor, kjer naj bi stal spomenik G. Tartiniju.18 Številnim opravičilom zaradi zamude pri dogovorjenem delu se je, kot beremo v pismih Antonia Dal Zotta piranskemu županu januarja 1894, pridružila še tragična vest o smrti kiparjeve žene ide Marije Dal Zotto.19 Aprila 1894 so se nekateri člani odbora za spomenik odpravili v Benetke, da bi odobrili model kipa v mavcu. (20) Navdušeni so bili nad upodobitvijo Giuseppa Tar-tinija, ki se zadovoljen in prevzet od pravkar odigrane skladbe rahlo priklanja ploskajoči množici. Konec leta 1894 so se začeli v livarni Munaretti v Benetkah pripravljati za izdelavo odlitka v bronu. Delo pa se je tako zavleklo, da so kip odlili šele spomladi 1896. Istočasno so že iz Trsta pripeljali v Piran iz sivega kraškega kamna izklesan podstavek za kip in ga postavili na današnje mesto. Po odhodu posebne komisije iz Pirana, ki je v začetku junija v Benetkah preverila kvaliteto odlitka v bronu, so ga 16. junija s parnikom "Venezia" pripeljali v Piran. Ob štirih zjutraj sta kip Giuseppa Tartinija uradno prevzela piranski župan Fragiac.omo in predsednik odbora za postavitev spomenika Bubba. Takoj so ga namestili na že pripravljeni podstavek, in tam je pričakal svečano odkritje, ki se ga je udeležil tudi njegov avtor, kipar Antonio Dal Zotto. Kip dominira na osrednjem trgu tako zaradi dobro izbrane lokacije kot zaradi svojih monumentalnih dimenzij; visok je kar 2,45 m in stoji na 4,22 m visokem podstavku. Podstavek je sestavljen iz dveh enot: kvadratnega kamnitega podesta, ograjenega s kovano železno ograjo, na vogalih vpeto v kamnite stebričke, in iz kamnitega klesanega pokončnega dela, okrašenega predvsem na posnetih vogalih z volutami, akantovimi listi in drugim neobaročnim kamnoseškim okrasjem; v čelnem polju je napis : A GIUSEPPE TART1NI L'ISTR1A MDCCCLXXXXV!.21 Skupaj s kipom ustvarja enoten vtis dominantne igrive lahkotnosti, ki od kovane ograje, polne pol-krožnih krivih in spiralnih linij, prehaja prek mehko modeliranega kamnitega okrasja do bronaste sohe. Kipar Antonio Dai Zotto je v statui Giuseppa Tartinija pričaral dinamično, lahno zasukano figuro v trenutku zmagoslavja in zanosa po uspešno zaigrani skladbi. Giuseppe Tartini je prikazan v baročnem slogu, z dolgimi, na tilniku spetimi lasmi, z okoli vratu zavezanim šalom, tričetrtinskim plaščem z bogato okrašenimi zavihki na rokavih in hlačami do kolen, tako da prihajajo clo izraza atletska meča, ki jih je pridobil kot 16 Iz pisma, ki ga je kiparjeva žena Ida Marta Dal Zotto pisala dne 31. 3. 1893 nekemu gospodu v Piran, in iz pisma, ki ga. jo Dal Zotto pisal iz Benetk piranskemu županu dne 8. 4. 1893, izvemo, da je Dai Zotto bii več kot tri mesece v kraljevi livarni v Torinu, kamor ga je poslalo Ministrstvo za šolstvo (Minlstero delia Pubbfica tstruzione) oz. minister Martini, da bi s svojim livarjem pripravil litino za odlitek kipa kralja Vittoria Kmanuela M. Giej PAK, Enota Piran, poglavje Vit, ikaila 7, Si. 290 in 291. 17 Primerjaj: BLa voce di San Giorgio", Trst, oktober, 1966. "La voce di San Giorgio", Trst, julij, 1967. "La voce di San Giorgio", Trst, 1970. Ta vocedt San Giorgio", Trst, 1991 in Časopis "ftstria", Poreč, 1. 8.1896 ter časopis "ll Piccolo delia sera", Trst, 2. 8.1896. 18 V zapisniku 5. seje piranskega občinskega sveta z dne 22. 3- 1894 je pod peto točko z naslovom Fondamente del Monumertto Tartini zapisano:" L'onorevofe Nkofo Venier dice che in occasione deSia venuta deflo scuitore Da! Zotto fu stabiiito ii pošto dove si ba da coliocare ti monumerrto Tartini". 19 PAK, Enota Piran, IGT, poglavje Vil, Škatla 7, St. 292 Da! Zotto dne 30. 1. 1894 piše nekemu grofu v Piran in izraža potrtost zaradi izgube svoje dobre in inteligentne žene, ki se je zelo zanimala za njegovo deio in se je z njim, Se nekaj ur preden ga je zapustila, 3e pogovarjala o kipu G. Tartinija. V pismu je tudi sprejel povabilo predsednika odbora gospoda Bubbe in župana Fragiacoma za obisk Pirana zaradi določitve lokacije spomenika in njegove namestitve za stopnico višje. 20 Originalna slatua Giuseppa Tartinija v mavcu se nahaja v kraju Bassano dei Crappa, Mestnemu muzeju je kip leta 1937 poklonila gospa Ines Battaglia. Kip je razstavljen v vhodni avli muzeja, manjkata pa mu violina in violinski lok. Giej članek Alda Ancone z naslovom "Un gemello di Tartini a Bassano del Grappa" v časopisu "!l Piccolo" 15. 5. 5992. 21 PAK, Enota Piran, IGT, poglavje VII, škatla 7, St. 285 Pismo Dal Zotta piranskemu županu z dne 18. 4. 1891. V tem pismu kipar Dal Zotto predlaga županu, v kakšnem slogu naj bo izdelan podstavek kipa G. Tartnija. Predlaga mu slog, ki je cvetel v Tartinijevem času, in nadaljuje, da bo, če bo izvajalec njegovega kipa, sam oskrbel kip s primernim podstavkom, V pismu ibidem št.291 (Dai Zotto pfie piranskemu županu dne 8.4.1893) pa pravi, da je videl fotografijo osnutka podstavka, ki ga je izdela! Tamburlini, in se strinja z izločitvijo predvidenih instrumentov. 111 ANNALES 5/' 94 Duška ŽITKO: BENEŠKI KIPAR ANTONIO OA!, ZOTTO. AVTOR TA RTI NI? EVE CA KffA V PIRANU, 1Û7-U6 strasten sabljač. Stoji v ko ntra postu; teža telesa prehaja z leve noge na desno, obratno pa je desna roka nekoliko pred telesom in drži rahlo navzgor obrnjen violinski lok; levica, ki drži violino je zamahnila nazaj, hrbet je nekoliko upognjen in virtuozov utrujeni, vendar zmagoslavni pogled se je sprehodil po publiki. Bronasta soha in spomenik v celoti, sicer ustvarjena predvsem za pogled od spredaj z baročno razgibanostjo delujeta tudi za poglede iz vseh drugih strani. Spomenik gledalca vabi, da gre okoli njega. S hojo okrog spomenika pa se okrog gledalca zavrti tudi vsa arhitekturami obkroža trg, in tako se kot v vrtincu s srd iščem v spomeniku zavrti vse mesto. Ali kot je zapisala Sonja Žitko: "S svojo prijetno teatraliko roko-kojske figurine spreminja trg v gledališki prostor, sebe pa v igralca na odru - iluzija, ki jo je bil sposoben ustvariti zreli pozni historizem'\22 Kipar Antonio Dal Zotto je dobro poznal Tartinijev trg in funkcijo, ki je bila namenjena Tartinijevemu spomeniku. Na splošno je za vse Dal Zottove monu-mentalne skulpture značilno, da vzpostavljajo stik z mimoidočim, opozarjajo nase in se s svojo živahnostjo aktivno vključujejo v življenje mesta. Najbolj pa to izražata prav njegovi figuri G. Tartinija v Piranu in C. Goldonija v Benetkah. Dal Zottovo obravnavanje kiparstva je poistoveteno z značilnim historističnim obravnavanjem skulpture. Kot vesten akademski učitelj je Dal Zotto upošteval "predpise" takrat modnega in pri meščanstvu želenega stila. Svoje upodobljence je oblačil v opravo njihovega časa, opremi! jih je z označujočimi atributi in jih oblikoval skrajno podrobno, s skoraj fotografsko natan-čnostjo. Značaj in dušo jim je vdihnil z obrazno mimiko in držo telesa, v kateri je pokazal svoje obvladanje anatomije. Tudi pri sohi Giuseppa Tartinija imamo občutek, da je Dal Zotto sprva izdelal golo telo, ki mu je nato dodal oblačila baročnega časa. Kako vestno in zagnano se je lotil kreiranja podobe, je moč razbrati iz njegovih pisem, saj je pred izdelavo osnutka za kip prebrat in preučil vso literaturo, ki jo je bilo možno dobiti o življenju in delu Giuseppa Tartinija, tako da ga je tako rekoč osebno spoznal in ga kar najbolje podoživel. Zatem si je natančno ogledal predvideni prostor za monumentalno skulpturo, da bi jo kar najbolje vključil v ambient. Za spomenike poznega historizma je bilo sploh značilno dvoje: figura je stala na dokaj visoko vzdignjenem mestu, kar je povečevalo njeno avtoriteto, hkrati pa je z gledalcem našla stik: tega je pri Giuseppu Tartiniju vzpostavil s pomočjo obrazne mimike in naravne, neizumetničene, naravno razgibane drže telesa. Soha Giuseppa Tartinija je med spomeniki zadnjih desetletij prejšnjega stoletja na naših tleh enkratna in primerljiva z že dolgo odstranjenim kipom cesarja Franca Jožefa II. v Mariboru, ki ga je izdelal dunajski kipar Richard Kauffungen (1854 - 1942) in so ga odkrili leta 1882. Gre za enega številnih železnih kipov, ki so jih ob javnih manifestacijah nemških liberalcev postavljali po Štajerski; istega leta še v Celju in leto kasneje v Ptuju. Tudi ta spomeniški lik le z gestami, realistično oblikovanim oblačilom, ki razkriva stan in dobo, ter cesarskimi atributi uteleša vladarsko moč in vzvišenost Kipar Richard Kauffungen, sicer pristaš strogega historizma, je v podobi Franca Jožefa II. z držo telesa v kontrapostu in z rahlim zasukom ter različno držo rok (ena je uprta v bok, druga iztegnjena navzdol drži listino) dosege! dinamičnost in tahkotnejšo razsežnost, ki je prvina poznega historizma, najavljajočega se v dunajskem kiparstvu sočasno z beneškim v osemdesetih letih 19. stoletja.23 Postavitev spomenika Giuseppu Tartiniju je bila za Piran pomembno pridobitev; mesto je dobilo prvi javni spomenik, po dolgem obdobju je bil k delu pritegnjen renomiran umetnik iz Benetk, od koder so v preteklih stoletjih, v času Beneške republike, prihajali umetniki raznih umetniških zvrsti. Prezreti pa ne gre namembnosti spomenika in njegovega poudarjenega nacionalnega motiva,24 22 Sonja Žitko, Historizem v kiparstvu 19. stoletja na Slovenskem, Ljubljana, 1989, str. 45 23 Richard Kaufungen je bil učenec kiparja Edmunda Hellmerja (1850 - 1919). Vodilna slogovna tendenca poznega historizma je bit neobarok, ki se je oplajal pri francoskih kiparjih in še posebej pri Jeanu - Baptistu Carpeauxu (1827 - 1875). Kljub tedaj prevladujoči neoba ročni slogovni smeri pa je dunajsko kiparstvo z umetniki, kot so Rudolf Weyr (1847 - 1914), johannes Benk (1844 - 1914) in Edmund Heiimer, ohranjalo tudi klasične prvine in se izogibalo eksiremom, medtem ko sta Caspar Zumbusch (1830 - 1915) in Kari Kundman zastopala zmerni realizem. V slovenskih deželah se monu mentalnemu kiparstvu pozna vpliv berlinskega kiparja Christiana Daniela Raucha in dresdenskega kiparja Errssta Rietschela. Glej Sonja Žitko, Historizem v kiparstvo 19. stoletja na Slovenskem, Ljubljana, 1989, str. 42. 24 S postavitvijo spomenika Giuseppu Tartiniju je hotel Piran na viden način poudariti svoj patriotizem in pripadnost itaiijanstvii. Istra, ki je bila nacionalno meSanaje bila vključena v Avstro - Ogrsko, medtem ko so bile italijanske province združene v kraljevini Italiji. Po slovesnosti, kjer so odkritje spomenika povezovali s pripadnostjo Istre italijanstvu in beneški kulturi, se je v časopisju razplamtela polemika, ki jo je izzval članek v tržaškem časopisu "II Pensiero Slavo" z dne 8. 8. 1896. Zapleteni in tudi nestrpni odnosi med narodnostmi v Istri so se izrazili v člankih v časopisih: "Llndipendente" z dne 10. 8. 1896 in 11. 8. 1896, 'VEeo di Pola" z dne 22. 8. 1896 ter "Llstria" z dne 22. 8. 1896. Zanimiv je članek Attiiia Centeflija z naslovom: "Una festa della civilta latina a Pirano", objavljen v časopisu "La Preserveranza", Milano, 9. 8. 1896, kjer ostro napada pripadnike slovanske narodnosti in pravi, da je kljub obljubi avstrijske oblasti o dvojezičnosti v Piranu visi le ena dvojezična tabla, in Se ta je na fasadi sodišča obešena tako visoko, da se z nje ne da prebrati uličnega imena. 112 ANNALES 5/' 94 DliSka ŽITKO: BENEŠKI KIPAR ANTONIO DALZOTTO. AVTOR TARTIN1JEVECA KIPA V PIRANU, 107-156 Spomenik Giuseppu Tartiniju ob odkritju 2. avgusta 1896, (Foto D.Podgornik; fototeka PMP) Vsekakor sta tako spomenik kot njegov avtor po odkritju požela veliko pohval široke javnosti in priznanj strokovne kritike. Ne le da so Dal Zotta ob odkritju povzdignili na ramena in mu vzklikali: "Viva Dal Zotto" in "Viva 1'arte Italiana", s Častmi, ki jih je bil deležen že ob prihodu v Piran, so Dal Zotta tudi ob slovesu pospremili na parnik, ki ga je odpeljal v Koper, kjer so se pogovarjali o Izdelavi doprsnega kipa enciklopedista Gian Rinalda Carlija ter o potrebi postavitve spomenikov velikim osebnostim, kot sta bila zdravnik Santorio Santorio in slikar Vittore Carpaccio. !z Kopra je Oal Zotto po morski poti odšel v Trst, kjer so mu, kljub nenapovedanemu obisku, v društvu umetnikov "Circolo Artístico" organizirali prijeten večer.M Beneški kipar Antonio Dal Zotto je s svojo podobo Giuseppa Tartinija presenetil tudi umetniško kritiko, ki je to delo zelo pohvalila, saj je pričakovanja gradila na osnovi Dal Zottovih dotedanjih kiparskih kreacij: predvsem spomenika komediografu Carlu Goldontju v Benetkah in slikarju Tizianu v Pieve di Cadore. Tartinijev kip je nadgradil prejšnje Dal Zotto ve stvaritve, še več, s tem delom je Dal Zotto presegel samega sebe in se povzpel na vrhunec poznega historističnega kiparstva. Dal Zotto se je rodil 1841. leta v Benetkah, korenine njegovega rodu pa segajo v trdna karnijska tla. Že kot otrok je znanje pridobival v očetovi kamnoseški delavnici. Prej je znal vrteti izsekač in kladivo kot svinčnik oz. pero. Neposreden stik s kamnoseškim delom ga je prisilit, da si je pridobil tehnično znanje in mojstrstvo obvladovanja snovi, v kateri je oblikoval svoje zamisli. Pri šestnajstih letih je že zmogel celostno izoblikovati marmornati kip svetnika sv. Antona v naravni velikosti za neko cerkev v Benečiji. Pri devetnajstih pa je prejel nagrado za kiparstvo na velikem javnem tekmovanju v Rimu. Leta 1864 je modeliral skulpturo "Galileo v zaporu" (Galileo nel carcere), zaradi katere je bil oproščen služenja vojaščine. Od leta 1870 je poučeval kiparstvo na Akademiji lepih umetnosti ("Accademia di Belle Arti") v Benetkah, kjer je nasledil svojega profesorja kiparja Luigija Borra. Kasneje so Dal Zottu zaupali tudi Katedro za umetnostno anatomijo (Cattedra di Anatomía Artística). Obe je vodil 45 let, ob tem pa poučeval tudi na beneški Šoli za oblikovanje ("Scuoia d'Arte applicativa all'industria di Venezia"). Poučevanje je opusatil šele zaradi starosti, ves čas pa se mu je v celoti predajal. V zahvalo je od ministrstva za šolstvo ("Ministero della Publica Istru-zione") dobil naziv častnega oz. zaslužnega profesorja (Professore emérito).26 Antonio dal Zotto je bil spoštovan član raznih odborov in komisij za kulturo v Benetkah in Venetu. Od 1894. leta je bil član odbora "Giunta Superiore di Belle arti", dve leti je bil namestnik ravnatelja na Inštitutu lepih umetnosti v Benetkah ("L.1 Instituto di Belle Arti a Venezia"). Bil je tudi član Komisije za izbor razstavljenih del na Beneškem bienalu od njegove prve prireditve 1895, leta dalje, ko je komisiji predsedoval Gerardo Pompeo Molmenti, znan beneški literat in umetnostni kritik, in so v njej sodelovali še slikarji 25 Glej članke v "L'indipcnderwe", Trst, 6. S. 5 8%, »II Piccolo", Trst, 5. 8. 1896, "La Patria del Friuli", Videm, 6. 8. 1896, in "LMstria", Poreč, 29. 8. 1896. Društvu tržaških umetnikov je predsedoval Antonio Lonza, družabnega večera s kiparjem Dai Zottom pa so se udeležili: Attilio Hortis, Antonio Smareglia, Alherto Boccarcii, Erotiki Rendtch, Enes Silvio Senco, Giuiio Beda, fiugenio Scomparini, Carlo Wostry, Zampieri, Luigi Conti, tnrico Nordio, Giuseppe Pogna, Ruggero Beriam, Glauco Cambon in Se drugi, ki jih čianek v Vlndipencfente" ne omenja. Sicer pa glej knjigo Carlo Wostry, Storia del Circolo artistico di Trieste, Edizioni Svevo - Trieste, 1991. 26 Primerjaj čianek v časopisu "l.ibera Stampa", Benetke, 17.5.1946 z naslovom Antonio Dal Zotto - Un grande sculfore dtmenticato in evidenčni list z Akademije "Ermengildo Curti", označen: Accademia 860 Antonio Dal Zotto, ter nekrolog v časopisu "flllustrazione Italiana", Milano, 10.3.1918. 113 ANNALES 5/' 94 OiiškaŽiTKO: BENEŠKI KIPAR ANTONIO DAI. ZOTTO. AVTOR TAKTIN1JEVEGA KJPAV PIRANU, 107-TÍ6 Giulielmo Ciarcii, Pietro Fragiacomo in Bartolomeo Bezzi, če naštejemo le nekatere. Antonio Dal Zotto se zato s svojimi deli na razstavah Beneškega bienala ni želel predstavljati, vseeno pa je na prvem leta 1895 razstavi! statuo Giseppa Tartinija v mavcu. (V katalogu je kip naveden pod zaporedno številko 24). Sicer pa je že leta 1887 "Paiazzo de! giardini pub-biici" v Benetkah razstavit skulpturo "Narcisa"; fotografija kipa je bila 26. junija 1887. !eta objavljena na naslovnici časopisa "L'Esposizione artistica nazionale illustrata".^7 Mitološko podobo Narcisa je Dal Zotto modelira! v naravni velikosti; gol, na skali ležeč Narcis se ogleduje v vodni gladini. Dal Zotto je pri modeliranju njegovega telesa uporabil svoje dobro poznavanje anatomije. Že sam izbor teme očitno priča, kako močno je Dal Zotta privlačevalo človeško telo, zato je bil celopostavni akt zanj pravi izziv. Čeprav je s časopisne fotografije težko presoditi kvaliteto dela, je očitno, da je Dal Zotto žele! uporabiti svoje znanje iz anatomije. Mitološki iik mu je nudil mnogo večjo svobodo izraza kot portretna monu-mentaina plastika. Kljub možnosti avtonomnega kreiranja pa je ostal zvest pravilom historizma, zato mu je njegov sodobnik, likovni kritik Pompeo Molmenti, očital preveč zvesto uporabo "slovarja", torej vsaj zmerni eklekticizem, ki verjetno izhaja iz vpliva Dal Zottovega učitelja Luigija Borra. Kipar Luigi Borro (Ceneda pri Trevisu, 29. 7. 1826 -Benetke, 6. 1. 1886), znan po svojem spomeniku Dani-elu Maninu v Benetkah (odkrili so ga 1875. leta) in nekaj karakterističnih doprsnih kipih (npr. doža Lore-dana pod arkadami Doževe palače, Antonia Catuila v muzeju v Trevisu, Caterine Percoto v Videmskem muzeju in Marca Foscarinija na istoimenskem Iiceju v Benetkah), je bi! tipičen ekiektik, obnavljalec starih stilov, v njegovem delu pa se najbolj izraža način modeliranja romantikov in realistov.28 Prav ta dva elementa, romantični in realistični, sta najbolj prisotna v Dal Zottovih zgodnejših skulpturah, med katere sodita "Narcis", ki ga je kipar oblikoval v glini, in "Fontana", modelirana v mavcu, Na isti razstavi se je Dal Zotto predstavil tudi z doprsnim ženskim kipom "Ricordati di me", z manj pomembnim plitvim reliefom in pomanjšano reprodukcijo statue Carla Goldonija, ki je tedaj že krasila beneško četrt Campo di San Bartolomeo.30 Leta 1887 je Dal Zotto v razstavnem salonu uporabne umetnosti "Salone sulla montagnola" predstavil tudi skulpturo, izdelano v počastitev dograditve beneškega vodovoda. Risba Fontane je bila objavljena v časopisu "L'Esposizione nazionale artistica illustrata" 3. julija 1887. leta. Kritika je Fontano ocenila zelo ugodno, zanjo je Dal Zotto dobii celo priznanje za izrazno moč in kompozicijo. Osrednja akterka kompozicije je miada žena, ki iz vodovodne pipe nataka vodo v vrča in spominja na sceno iz ljudske idile. Tudi tukaj gre za realistično, a z romantiko prežeto temo, obravnavano po Borrovem vzoru modelacije, ki je bila v osemdesetih letih tudi v Benetkah, vsaj po kritikah sodeč, očitno priljubljena. Med uspešnejše zgodnejše stvaritve Antonia Dal Zotta uvrščamo tudi skulpturo oz. monumentalno plastiko beneškega slikarja Tiziana (Tiziano Vecellio, Pieve di Cadore, 1477 - Benetke, 27. 8. 1576), ki od leta 1880 krasi trg Tizianovega rojstnega kraja Pieve di Cadore, Podobno kot v Piranu so se tudi v malem kraju Pieve d i Cadore krajani s postavitvijo monumental nega spomenika želeli oddolžiti svojemu velikemu rojaku. Kipar Antonio Dal Zotto je izdelal celopostavni bronasti kip Tiziana v nadnaravni velikosti, podstavek v kamnu pa so izklesali kamnoseki iz družine De Polt di Vittorio. Spomenik so odkrili 5. septembra 1880. leta. Tudi o tem dogodku je bilo v časopisju precej napisanega, objavljeni pa sta bili tudi risba bronastega Tizianovega kipa in risba slovesnega dogodka.-51 Antonio Da¡ Zotto je upodobil v kontrapostu stoječega bradatega slikarja, odetega v tedanja oblačila, z značilnimi slikarskimi atributi (paleta s čopiči) v rokah. "Delovni" pripomočki in izraz portreti ran čevega obraza prispevajo k neposrednosti ustvarjalnega trenutka, ko Tizian v kratkem premoru med slikanjem kritično opa- 27 V istem časopisu je na str. 98 in 99 tudi rapis G.A.Munara z naslovom: "Gardi e Dal Zotto". Avtor članka oba umetnika podrobno opisuje in ocenjuje Dal Zottovo mitološko podobo "Narcisa". Giej Venecijanski biennale i jugoslavenska moderna umjemost 1895 -1988, Dokumenti 7 - 10 Galerije grada Zagreba, Zagreb, 1988. Iniciativa za bienale je bila v beneškem mestnem svetu sprejeta leta 1083. Mednarodni koncept je bil sprejet ieto kasneje, za idejo pa se je zelo zavzel beneSki župan Riccardo Selvatico; zbra! je ožji krog beneške inteiektuaske elite in umetnikov, tako da je ieta 1894 mestni svet že sprejel internacionalni koncept Beneškega bienala. Po enem letu so ieta 1895 v prisotnosti italijanskega kralja Umberu I. in Margarete Savojske odprli Prvo mednarodno razstavo moderne oz. sodobne umetnosti v Benetkah. 28 Primerjaj geslo Borro Luigi v Enciciopedia (taliana di scienze, lettere ed arti, Istttuio Ciovanni Treccani, Milano - Rim, 1930 - 1938 zv. 1., str. 511, in Enciklopedija likovnih umjetnostt, Zagreb, 1959, zv. i., str. 441. 29. Primerjaj članek z naslovom "ta fontana di Dal Zotto" in fotografijo s podnaslovom "ta fontana sulla Montagnola" v časopisu "L'Esposizione nazionale artistica illustrata", 8enetke, 3. 7. 1887. 30 Dela so omenjena v članku G. A. Mimara: C i a rdi e Dai Zotto; zaradi njihove postranskosti nisem nikjer zasledila njihovih fotografij oz. risb. 31 Glej časopis 1'iliustrazione Italiana", Milano, 19. 3. 1880. 114 ANNALES 5/' 94 Duška ŽiTKO. BENEŠKE KIPAR ANTONIO DAL ZOTTO. AVTOR TARTINIJSIVEGA KIPA V PIRANU, 107-116 zuje svojo siiko. Za clržo te spomeniške figure, modelirane šestnajst let pred Tartinijevo v Piranu, sta značilni predvsem še togost in tektonska zasnova, ki se v naslednjem desetletju spremenita in odstopita mesto lah-kotnejši figuralnosti. Druge lastnosti h i stori stičnega spomenika, npr. vzvišenost figure na visokem podstavku in njena odmaknjenost od gledalca, pa so prisotne tudi v figurh C. Goldonija in G. Tartinija, le da ti dve že vzpostavljata stik z gledalcem. Verjetno je v osemdesetih letih nastal tudi Dal Zottov velik nagrobni spomenik družini Giufay v Budimpešti, ki združuje kar 40 kipov.32 Osrednje delo, ki je kiparju Antoniu Dal Zottu prineslo največji ugled in slavo, pa je spomenik kome-diografa Carla Goldonija v četrti Campo S. Barolomeo di Rralto v Benetkah. Kipar je upodobil zamišljeno figuro Goldonija, ki opazuje mimoidoče, kot bi se želela vključiti v njihove razgovore in njihove poglede pritegnit! nase z željo, da bi jih za trenutek osvobodila skrbi in jih preusmerila na prijetne zgodbe, ki so jih videli v teatru ali doživeli v življenju. Ker je kip nastajal zelo dolgo, so nekateri kolegi Dal Zottu očitali, da je najprej izdelal skelet, zatem mišice, torej kot zavzet profesor za anatomijo izdelal le golo postavo, ki ji je nato dodal oblačila osemnajstega stoletja, Priznali pa so mu, da tovrstno monumentalno spomeniško tematiko obvlada, da je neutruden raziskovalec z razvitim smislom za podrobnosti in vedno novim navdihom. Da! Zottov Goidoni nadvse pristno pooseblja Benetke in njene prebivalce, Komediografov poklic se združuje s teatra! ičnostj o Benetk, in njegovi Benečani so, takoj po svečanem odkritju leta 1883, spomenik sprejeli kot sestavni del svojega mesta. Deset let kasneje, leta 1893, je Antonio Dal Zotto izdelal spomenik kralja Vittoria Emanuela !L v kraju San Martino della Battaglia. Razen po fotografski natančnosti upodobitve in po vladarjevi dostojanstvenosti zaradi grandioznosti se ta sfatua ne da primerjati z Dal Zottovimi prejšnjimi in kasnejšimi stvaritvami. (33) Ta kip je zaradi svoje togosti, nerazgibanosti, vzvišenosti in odmaknjenosti od gledalca najbliže eklektic¡stičnemu historizmu. Kar nekaj let se je kipar Dai Zotto ukvarja! z osnutkom za spomenik beneškemu vojaškemu poveljniku Sebastianu Venierju, ki je v pomorski bitki pri Lepantu oktobra 1571 premagal Turke in kasneje postal beneški dož. Venierjeve posmrtne ostanke so iz grobnice v cerkvi S. Maria degli Angeli na otoku Murano prenesli v cerkev Šariti Giovanni e Paolo ob kapelo Del Rosario. Spomenik Sebastianu Venierju je Dal Zottovo zadnje veliko delo in s tem zaključek velikega in plodnega avtorjevega kiparskega ustvarjanja. Dal Zotto se je tega dela loti! z enako mero strasti in zagnanosti kot pri kipu C. Goldonija; kot bi hotel ob beneškega poeta postaviti še velikega beneškega vojskovodjo.34 Statua Giuseppa Tartinija v Piranu danes. Kjub vsem slovesnostim, ki so se zvrstile ob 300 - letnici rojstva G. Tartinija, je bronasti kip ostal zunaj pozornosti njihovih prireditev; zanemarjen, poln zelene patine, komponist in virtuoz je Še verdno brez violinskega loka, njegov instrument pa brez strun. Kamniti tlak v obliki elipse, ki ga obkroža, je spomenik znižal in mu odvzel tehtno premišljeno višino, za katero se je zavzel in jo skrbno določil kipar Antonio Dal Zotto. (Foto D. Podgornik; fototeka PMP) 32 Razen omembe žaf o nagrobniku nisem zasledila nobenega vira. 33 V časopisu "LMIIustrazione lialiana" z dne 15. 10. sla dve fotografiji spomenika Vittoria Emanuela II. v Torre di San Martino. 34 Postavitev spomenika oz. mavzoleja beneškemu vojaškemu poveljniku Sebastianu Venierju so dolgo odlagali. Šele beneški likovni kritik Pompeo Mofmenti se je zavzel zanj, zbral sredstva in se s kiparjem Da! Zoftom dogovoril /a izdelavo spomenika. Glej časopis "L'!!iustrazione italiana" z dne 7. 7. 1904, kjer je objavljena risba osnutka spomenika. V cerkvi Santi Giovanni e Paoio je bila zgrajena kapela del Rosario kol: zahvala za zmago pri Lepantu, žal pa jo je leta 1867 zaje! požar, ki je uniči! tudi Tizianovo sliko sv. Petra mučenika. 115 ANNALES 5/' 94 OtiSkaŽlTKO: BENEŠKI KIPAR ANTONIO DALZOTTO. AVTOR TARTÍNIJEVEGA KIPA V PIRANU, 107-156 Z velikim cerkvenim in državni ceremonialom so Venierjeve posmrtne ostanke z otoka Murano 30. junija 1904. leta prenesli v cerkev Santi Giovanni e Paolo; italijanski vladar je poslal svojega zastopnika, prisotna pa je bila tudi kraljica Margherita. O velikem dogodku se je razpisalo beneško in vse italijansko časopisje. Da! Zottova poglobitev v izjemno pomemben zgodovinski dogodek je kiparja vodila v neteatralično, nadvse resno in bieratično upodobitev vojaškega voditelja. V vzravnani drži, zamišljenem izrazu in v resnem, v daljavo usmerjenem pogledu Sebastiana Venierja je Dal Zotto ponazoril moč razuma, s katerim so Benečani premagali napadalca.^5 S spomenikom Sebastianu Venierju je Antonio Dal Zotto zaključil opus velikih monumentalnih skulptur. Zanimivo je, da se je v tej zadnji veliki plastiki, pa tudi že v sohi kralja Vitoria Emanuela 11., vrnil k resnemu, togemu, vzvišeno odmaknjenemu izrazu, običajnemu in značilnemu za zreli historizem. Dal Zottov stilni izraz se je tako razvijal od vpliva njegovega profesorja Luigija Borra in splošnih tendenc kiparstva druge polovice prejšnjega stoletja, prek romantičnega realizma in celo zmernega eklekticizma, prisotnega v njegovih zgodnejših delih, "Narcisu" in "Fontani", do zrelega historizma z vsemi slogovnimi karakteristkami, izraženem! v sohi Tiziana, in do poznega dinamičnega historizma v kipih C. Goldonija in G. Tartinija, ko je dosegel vrhunec v svoji ustvarjalnosti in s tem prispeval k razcvetu poznega historičnega sloga nasploh; ta njegova razvojna pot se sklene v nekakšnem umirjenju in vrnitvi k običajnemu, boij togemu in strogemu historizmu, ki se zrcali v skulpturi kralja Vittoria Emanuela [I. in v sohi Sebastiana Venierja. Antonio Dal Zotto je bil aktiven do pozne starosti, saj je poučeval na Akademiji do svojega 75. leta. Kasneje, že upokojen, je razmišljal o postavitvi spomenika braniteljem Italije v Benečiji v prvi svetovni voljni, česar pa ni mogel več uresničiti. Umrl je v Benetkah 13. februarja 1918. leta v 78. letu nadvse plodnega življenja. Dolgoletni profesor na beneški Akademiji lepih umetnosti in eden najvidnejših beneških bistorističnih kiparjev je predvsem s svojimi štirimi najbolj uspelimi kiparskimi deli: Ttzianom (1880), Goldonijem (1883), Tartinijem (1896) in Venierjem (1904), dosegel vrh beneške in širše evropske kiparske produkcije zrelega in poznega historizma.36 RIASSUNTO L'opéra dello scultore veneziano Antonio Da! Zotto, per lunghi an ni professore ali'Accademia delie Belle Arti di Venezia (Venezia 1841 - Venezia 19 febbraio 1918) è stata studiata assai poco, sia in Slovenia che neila vicina Italia. L 'única opera di Dal Zotto oggi in Slovenia è la statua del violinista e compositore piranese Giuseppe Tartini, non solo una delle sue migliori creazioni ma anche uno dei monumenti di maggior qualità del i'ultimo período storicistico s love no. L'autrice presenta l'inaugurazione de! monumento a Tartini a Pirano nel 1896 e la vita dello scultore Antonio Dal Zotto, nato e vissuto a Venezia diviso ira l'insegnamento ali'Accademia delle Belle Arti, la scuola di arti applicate e il proprio atelier. Antonio Dal Zotto è stato senza dubbio uno dei migliorí scultori del periodo storicistico veneziano ed europeo in generale grazie ai suoi monument! a Tiziano (1880), Goldoni (1883), Tartini (1896) e Venier (1904). 35 Primerjaj članek Caria Lottija z naslovom Lo scuitore veneziano Antonio Dai Zotto in članek Pompea Moímentija z naslovom Sebastiano Veniero ed ií suo monumento v listu "Gazzetta di Venezia" z dne 28. 12. 1941. 36 V časopisu "L'Miustrazione Italiana" z dne 10. marca 1918 je bil objavljen nekrolog Antoniu Dal Zottu. Spomnili so se ga tudi ob stoletnici rojstva. Glej članek z nasíovom "Un grande scultore dirncnticato" v časopisu "Libera stampa" z dne 17. 5. 1946 in najnovejšo italijansko enciklopedijo: Lessico universaie Italiano, Enciclopedia Italiana fondata da G. Treccani, Roma 1970, zv. Vf, str. 16. 116 ANNALES 5/' 94 strokovno delo UDK 728;930.85(497.13 ïstra) TIPOLOGÍA DEGLI INSEDIAMENTI E DELIE ABITAZiONI TRADIZIONALI IN ¡STRIA Roberto STAREC doti,, etnologo, 34100 Trieste, Facoltà di Magistero, via Tiger 22, IT dr., etnolog, 34100 Trst, Facoità di Magistero, via Tigor 22, (T SíNOSSt L'árt ico lo descrive e classifica i diversi tipi di insediamenti umani c di abitazioni tradizionali dell'lstria. Soprattutto negli ultimi decenni molte abitazioni sono state completamente rifatte o costruite ex novo, ma è ancora possihile osservare numeróse case di tipo tradizionale, (alora anche in buone condizioni. Nei centri che più hanno subito lo spopoiamento dopo la Seconda guerra mondiale, molte sono anche le vecchie case abbandonate ormai cadenti. Le une e le altre, accanto ai dati delle r¡cerche efretínate nella prima meta del Novecento, ci permettono di rícostruire il quadro della tipología abítativa istriana degli ultimi secoli, quale in buona misura era ancora conservato fino agli anni Quaranta. Anche in ístria l'abitazione è uno tra gli aspetti deila civiltà materiale che maggiormente ha subito le con-seguenze delle trasformazioni socto-economiche verifi-catesi con ritmo sempre più rápido negli ultimi cin-quant'anni. ín moitissirni casi ia struttura dei diversi tipi di insedíamento e le caraíteristiche architettoniche tradizionali hanno regístrato radical! modificazíoni, Gli ín-cendt délia Seconda guerra mondiale, l'esodo di una larga parte della popolazione nel decennio successivo, il sempre più accentuato spopoiamento deile campagne, l'immigrazione interna ed esterna, l'espansione dei centri maggiori, l'industrializzazione e 1a creazíone di nuoví viüaggí turistíci hanno stravolto ¡1 quadro delle sedi umane quale si era definito in época moderna e contemporánea, in particolare dal Seicenío agli inizi dei Novecento. La popolazione di molte località rurali risulta ridotta ad un décimo rispetto a quaranta o cin-quant'anni fa e in molfí borghi e viliaggi oggi tristemente spopolati si incontrano vecchie abitazioni ormai cadenti, nelie quaîi solo quaíche decennio fa vivevano ampie famiglie, ora abítate da stngoli anzianí. Appare percid urgente awiare delle forme di tutela dell'edilizia ruraie tradizionale, pregiudicata da un lato dall'abbandono piü completo, dall'altro (e in modo forse anche piü deleterio) da rifacimenti e ristruttu-razíoni. Naturalmente é necessario, perché le vecchie case continuíno ad essere abítate, l'adeguamento a standard di comfort moderni, che comportano l'ínstalia-zione di servizi igienici e di impianti di riscaídamento, e spesso anche la ridistribuzione degli spazi interni. Tuttavia sia per carenza di consapevolezza culturale che per scarse disponibilita economiche, questi e altri interventi vengono effettuati dai proprietari senza alcun progetto complessivo e senza tentare di preservare gli elementi architettonicamente caratterizzanti, ín questo modo comprometiendo íl valore anche economico di fabbrícati spesso vecchi di secoli e con particolaritó uniche. ¡I quadro che qui di seguito delineo fa dunque riferimento alia sítuazione conservatasi fino alia meta circa del Ventesimo secolo, quale é ricostruibile da un lato attraverso le testimonianze del passato e in particolare grazie alie rícerche effettuate negli anni Trenta da studiosi come Bruno Nice e Alessandro Cucagna1, dall'altro attraverso rilevazioni dirette. Natu- 1 B. NIŒ , La casa rurale netla Venez/a Ciulia, Bologna 1940; A. CUCAGNA, ia casa rurale nel Carso di Parenzo (Istria occidentale), Trieste 1953. 117 ANNALES 5/' 94 Roberto STAREC: TIPOLOGIA DUGLI INSEDIAMENTI £ DELIE ABITAHOM TRADtZIONAU IN ¡STRIA, 117-12S ¡stria: Casa colonica a Sbandati (da C. Yriarte, Trieste e ¡'¡stria, Milano 1875, p. 72). raímente oggi, come in altri settori délia cultura mate-riale, si hanno più rare conservazioni e soprawivenze e più frequenti trasformazioni e abbandoni. Ad esempio, mentre molti vecchi pozzi-cisterna sono tuttora in funzione e ia loro acqua spesso è considerata migliore di quella dell'acquedotto, gli antichi focolari bassî non sono più in uso nemmeno nei viflaggi più poveri (se non in qualche edificio declassato a deposito, per cuocere il pastone per gli animali). E' percíó necessario ricercare gli aspetti più conservativi e identificare attraverso ie modifiche più o meno recenti le strutture originarle. La secolare contrapposizione tra popolamento urbano e popolamento rurale, tra crttà e campagna, riflette ia composizione etnico-linguistica dell'Istria quale sí era configúrala nel Cinque-Seicento a seguîto délia política di ripopoíamento prornossa dalla Repubblíca di Venezïa e dagli Asburgo, e si era manten uta sostanzialmente invariata fino alia Seconda guerra mondiale. Le cítta-dine e le borgafe maggiorî, s ia sut mare che verso l'interno, presentano un aspetto di impronta veneta, con calli e piazzette, sottoportici e logge. La loro posizione di regola fu determinata da ragioni di difesa. In contrasto con questi insediamenti accentrati, sí hanno inse- diamenti di tipo sparso e case isolate. In generale si puó riconoscere che il primo gruppo include centrí gíá con popolazione quasi totalmente o prevalentemente italiana, il secondo in larga maggioranza iocaütá con popolazione croata e slovena. L'influsso veneto ha spesso fortemente permeato anche glí insediamenti slavi, condizíonandone in moítissimi casi si a ie forme dell'architettura che la struttura complessiva. Se i viliaggi minori e gíí insediamenti sparsi riflettono una reaíta spiccatamente ruraíe, d'altro canto anche neSle cittadine maggiori prevalentemente italiane vivevano molti agricoltori che coltivavano ie campagne circo-stanti, compiendo quotidianamente íunghi tragiíti per recarsi al lavoro. La forza delle tradizioni storico-cuiturali, derívate sia da antiche necessitá di difesa che dalla consuetudine di partecipare alia vita sociale dei centri urbani, ha mantenuto ancora in questo secolo nei centrí ftaliani questi "contadini di cittá". A Capodistria (Koper) l'agricoltore che abitava in cittá era definito paulan (dal latino "pa':5Li!um"), quello che abitava nella casa o fattoria (cortivo) di campagna cortiván, mentre il termine contadin designava soltanto l'agricoltore dei viliaggi sloveni deil'interno. In tutte ie cittadine della 118 ANNALES 5/' 94 Roberto STAREC: TIPOLOGIA DEC LIINSEOIAMENT! E DE t LE ABIT AZI ON I TKAÜÍZIONAU IN ISTRI A, ! 17-128 costa, accanto alie attívitá legate al mare, una notevole parte clella popolazione svolgeva lavori agricoli: seconda il catasto agrario del 1929 a Isola (Izola) e a Pirano (Piran) le famiglie di agricoltori cittadini costi-tuivano ancora rispettivamente il 28 e il 33 per cento degii abitanti. Più nell'interno anche centri superîori ai duemila abitanti come Buie (Buje) e Valle (Bale) e una cittadina di oltre cinquemila abitanti corne Dignano (Vodnjan) era no essenzialmente ruraii, grosse borgate di agricoltori, con poche famiglie deila piccola nobiltà o délia borghesia agraria2. Secondo i dati del 1936 nella provincia di Pola (Pula) il 38 per cento circa della popolazione viveva in case sparse. Deila popolazione accentrata, che costi-tuíva II 62 per cento circa del totale, piu della metà abitava nei centri superiori a 1000 abitanti. Ancora fino alla Seconda guerra mondiale questo poteva essere considérate il limite discriminante, al di sopra del quale un centro acquistava carattere urbano. La consuetudine in realtà faceva designare come cittadina (o "paese") e non villaggio ("villa") anche alcuni centri di scarsissima consisten z a demográfica, ma important] storicamente e come centri amministrativi, ad esempio Grisignana (Grožnjan), Portole (Oprta Ij), Pinguente (Buzet), San-vincenti (Svetvinčenat), Barba na (Barban), la cu i popolazione (escluse le frazioni e le case sparse) nella prima meta de! Novecento era compresa fra í tre cento e i cinquecento abitanti. Ai contrario qualche località che pure superava î mille abitanti, come ad esempio Marzana (Marčana) e MedoÜno (Medulin), veníva tuttavia considerata villaggio. Secondo i censimenti dal 1921 al 1945 ín tutta la penisola istriana i centri con popolazione su pe rio re ai duemila abitanti erano sol-tanto dodicí. Pola, con una punta massima di circa 36000 abitanti, poteva considerara i fuñica vera città. Capodîstrïa, Isola, Pirano, Rovigno (Rovinj) e Dignano contavano fra i cinquemila e i diecimila abitanti, Muggia (Milje), Buie, Abbazia (Opatija), Pîsino (Pazin), Parenzo (Poreč) e Valle fra i duemila e i cinquemila.3 Tipi di insediamenti In questo quadro delle sedi umane in Istria, oggi profonda mente mutato, si possono riconoscere tre gruppi principali, ciascuno con alc.uni sottogruppi4: 1. insediamenti accentrati. A. Centri della costa occidentale su promontori o ¡solotti. B. Centri deila costa líburnica su pend i i terrazzati. C. Centri in posizione elevata in cima a colline. D. Centri in posizione elevata su I ciglione cársico o a mezza costa. E. Centri in posizione pianeggiante lungo la strada o presso un crocicchio. 2. Insediamenti estesi o comunque sen za centro riconoscibile. A. Località derivate da nuclei familiar?. B. Località a case distanziate separate da campi eoltivati. C. Località su i fi anchi dei rilievi con case disposte in fila longitudinale. 3. Insediamenti ¡solati, A. Gruppi di casaíi o fattorie (stànzia /stancija, cor-tivo / korta). B. Case ¡solate. Il núcleo originario delle cittadine della costa occidentale è sorto su penisoiette o promontori - è il caso di Pirano, Umago (Umag), Cittanova (Novigrad), Parenzo -oppure su isolotti poi uniti artificialmente alla terraferma - è il caso di Capodistria, Isola, Rovigno - fácilmente difendibili dal lato di terra con cinte di mura. Pola invece è inserita in una profonda baia, che ha determínate la sua importante funzione dal punto di vista strategico. Si tratta di centri la cui origine è di época romana o alto medievale. Soltanto dal Settecento e in maggior misura nell'Ottocento queste località si espan-sero, con l'abbattimento parziale o totale delle mura. Dato íl poco spazio disponibile nel núcleo storico, le case sonó in genere a due o più piani, strettamente 2 Cfr. E. BONETTt, Rapporti ira popolamento urbano e popolamento rurale in Isiria. ir> "La porta orientale" XVII! (1949), pp. 109-117; E. BONETTi - C. SCHIEFRER, Popolamento urbano e popolamento rurale in Istria, in "Rivista geográfica italiana" LVII (1959), .3, pp. 129-144. 3 Censimento della popolazione del Regno d'Italîa al 1- dicembre 1921. III. Venezia Giulia, Roma 1926, pp. 27-38 e 56-68; VII Censimento generala della popolazione 21 aprile 1931, vol. il, Roma 1933, pp. 645-678; VII Censimento generale della popolazione 21 aprile ¡936, vol. il, Roma 1937 pp. 31 -35; Cadastre national de Vtstrie, d'après 1e Recensement du I er Octobre 1945, SuSak 1946. 4 Cfr. N. KRE85, Die Halbinsel Istrien. Landeskundiiche studîe, Leipzig 1907, pp. 1604 62; N. KRERS, Tipl di sedi umane nella campagna Istriana, in "Pagine istriane" VI (1908), pp. 154-158; G. GRAVISi Città e Castelli, Ville e Cortl nella toponomástica istriana, in "Boliettino délia Società geográfica italiana" Vi s. IV (1927), pp. 671 -676; G. DEPOLI, La provincia del Carnaro. Saggio geográfico, Fiume 1928; G. CUMIN, Gíiida della Carsla Clulia, Trieste 1929, pp. 121-144; L. GÛRLATO, Note suglî insediamenti umani nella penisola istriana, in "Atti e memorie délia Società Istriana di archeologia g síoria patria" n.s. XV (1967), pp. 35-81; t, LAGO, / "katuni" della penisola istriana, in "Rivista geográfica itaíiana" LXXXVI (1 969), 2, pp. 169-180. 119 ANNALES 5/' 94 Roberta STAR EC: TIPOLOGIA DtCU INSEDIAMENTI E DELIE ABITAZtON! TRAOÍZIONAU IN ISTRIA, 117-128 addossate l'una aü'altra, irregolarmente distribuite, separa te da strette víuzze, simili a cal i i veneziane, spesso lastrícate a schíena di testuggine, in diversi casi (soprattutto Pirano e Rovigno) c.on varia e notevole pendenza. Qualche ptazzetta ricorda i campíelli vene-ziani, mentre ¡'arteria principale sbocca neüa píazza centrale. Parenzo conserva ancora i caratteri della primitiva pianta romana, con le due vie principal! in croce e le altre vie che seguono la traccia dei decumani e dei cardini minorí. Diverso é i¡ caso dei centri della costa nord-orientale (Liburnia / Libumija}, come Abba-zia e Laurana (Lovran), dispostí a pendió terrazzato, data l'aítezza delia costa. Le case sono disposte ín piü file quasi parallele e sovrapposte. Verso l'interno si incontrano numerosi centri costru-iti in posizione elevata, in cima a coliine da cui dominan© i! circondario. Molte localitá sorgono dove gíá nella preistoria esistevano i castellieri dell'eta del bron-zo, altre nacquero come borghi fortificati in época medieval«, o anche piü tarda, giacché ancora nel Seicento si rinnovarono condizioni di scarsa sicurezza, quando awennero le ultime scorrerie degli Uscocchi, prove-nienti dal ütorale croato. I maggiori centri apicali o di cocuzzolo di questo tipo, come Buie, Montona (Moto-vun), Pinguente e Albona (Labin), erano anch'essi abitati da popolazione quasí totalmente o a larga maggioranza italiana. Tutti questi centri interni, che sorgono in genere intorno ai trecento metri di altezza, solo in anni recenti hanno iniziato ad estendersi gradualmente verso la parte meno ripida del pendió o ad allungarsi suí latí della strada sottostante. Le case, talvolta ancora rac-chiuse entro la cinta di antiche mura, sono di norma orientate verso sud o sud-est e si innalzano quasi a gradini, per megüo ricevere ¡1 solé senza privarne i vicini. Aitri abitati in posizione elevata sorgono sull'orlo del ciglione cársico, sui ripiani espostí a mezzogiorno, come Colmo (Hum), Callignana (GradStíe) e Pedena (Pitían), oppure a mezza costa come Corte d'lsola (Korte), Draguccio (Dragutí) e Bogiiuno (Boljun). Soprattutto nelía parte meridionale e occidentale vi sono borghi e viüaggi accentratí in aree piü pianeg-gianti, raccolti attorno alia chiesa o alia píazza prin-cipale. Si tratta di insediamenti che denotano caratteri norditalici e rivelano l'intervento organizzatore del go-verno veneziano. Alcune di queste localitá, come San-vincenti, Valle e Dignano, presentano caratteri spic-c a ta mente urbani, pur essendo state abítate fino ad anni recenti in grande maggioranza da agricoltorí. In parte si possono classificare come centri di strada, sorti lungo una díreltríce viaria importante, come Mompademo (Baderna), Valle e Barbana, tn parte come centri di cro-cicchio, sorti all'incrodo di due o piü strade, come Gi-mino (2minj), Canfanaro (Kanfanar) e Sanvincenti. Mol-ti hanno forma aliungata, con le case disposte soprattutto lungo ¡'arteria principale, che spesso si al larga dando luogo ad una piazza dove sorge la chiesa. Una fordoma particolare a Y ha Dignano, con la piazza del Duomo situata nel punto di incontro delle tre aste, dove sorgeva íl núcleo piü antíco, chiuso da mura con tre porte. An Istrian Farm-house (da F. Hamilton Jackson, The Shores of the Adriatic, London 1908, p. 133). Gran parte del territorio istriano (soprattutto 1'lstria centrale e la Liburnia} è coperta da numerosi píccoli e piccolissimi insediamenti, che generalmente non hanno piazza né chiesa, abitati in modo pressoché esclusivo da croati. Si tratta di villaggi che fino alla Seconda guerra mondiale contavano cento o duecento abitantî circa e di casali in cui si raccoglievano alcune famiglie per un totale di quaiche dieclna di persone. In moîti casi i nomi di queste îocaiità derivano da quellt delle famiglie originarie. Cos) gil abitantî di Rudaní presso Gimino (¿rrtínj) portano in maggioranza il cognome Rudan (Rudani) e quelli di Lazarid presso Fianona (Plomin) íl cognome Lazarle. ín parte questi insediamenti risalgono alia colonizzazione awenuta tra la metà del Quattrocento e la metà del Seicento, con il trasferimento dai Balcani di interi gruppi familiar!. Altri piccoli villaggi e casali derivano da una seconda colonizzazione agrícola, di tipo interno, che iniziatasl alia fine dei Seicento, ebbe ií maggtor impulso nel Settecento e continuó ancora per gran parte dell'Otto-cento. Data la crescente sicurezza delle campagne e il bisogno di nuove terre per l'aumento della popolazione, altre zone fino ad ailora incolte e disabitate si copri-ronodi minuscoli insediamenti. Anche alcune locaüta di maggiori dimensioni hanno mantenuto il carattere di insediamento sparso, con case notevolmente distanziate tra loro e separate da campi coltivati, senza un núcleo centrale riconoscibíle. Pisino 120 ANNALES 5/' 94 Roberto STA REO. TIPOLOGIA DECU INSEDIAMENTI E DELLE ABrTAZIONI TRAOIZIONAL! SN ¡STRIA, r.7-m (Pazin) é un esempío di centro allungato di tipo misto, in cui i! confine tra la cittá e la campagna non era fácilmente delineabile. Infatti, intorno alia fortezza, roccaforte del Margraviato defl'lstria, si svituppó un centro abitato non protetto da mura, tanto da con-fondersi con la campagna circostante. Nella montuosa Cicceria (¿¡¿arija), dove non sono mai esistite case sparse, i villaggi presentano una collo-cazione e una struttura analoga a queila degli inse-diamenti delia regione dinarica, Sono posti sui fianchi soleggiati dei rilievi, lungo il margine dei campi carsici. Per sfruttare le sorgenti sono costruiti in genere sui pendii nord-orientali, vidrio al limite delie formazioni rocciose. La ristrettezza dello spazio ha imposto una forma a scaglioni, con le case disposte in fila longi-tudinaie. Altrí vilaggi sono costruiti nelle conche, in prossimitá dei magri terreni coltivati. Nella zona bo-cosa avevano da quattrocento ad trecento a seícento. Oggi in gran parte sono quasi disabitati. Lungo tutta la fascía occidentale a sud del fiume Dragogna (Dragonja) vi sono fattorie isoíate dctte stanzie slánzia / stancija, spesso fórmate da diverse abitazioni e rustid variamente raggruppati5. Soltanto questa parte d'lstria, per le piü favorevoli condizioni ambiental i, attiró capital i di provenienza esterna nell'agricoltura. 1 proprietan nella maggior parte dei casi erano infatti di origine veneta o friulana. Le stanzie maggiori derivano dai II nsed lamento di colon i che lavoravano i grandi latifondi ed erano abítate da piü famtglte. Vartano moltissimo per numero, dimensioni e disposizione degli edifici che le compongono, Oltre che dalla casa padronaie, risultano composte dalle case per ! colon!, da un ricovero per i pastori transumanti, da uno o píu rustir i (staila, porcile, pollaío). Le costruzioni possono essere ailineate o disposte in modo da racchkidere una corte quadrangolare. Nell'agro capo-distriano piü case coloniche, con stalle separate, disposte intorno ad uno spazio chiuso, danno luogo ad insediamenti rural i detti cortivi cortivo, corte / korta. In tutta la zona costiera settentrionale, da Muggia ad Umago, fra una cittadína e l'altra si ha un insediamento a case isolate, oggi notevolmente infittitosí, di origine relativamente recente, awiato soprattutto a partiré dagli inizi dell'Ottocento, Tipi d» abitazioni Neil'architettura tradizionale istriana le case hanno tutte la struttura ¡Meramente in pietra non squadrata, spesso a vista senza intonaco. il tetto é quasi sempre a due spioventi poco incíinati, la copertura in tegole o in scandole di pietra. Sono riconoscibili alcuni tipi principal i, tuttí di carattere sud-europeo, che struttu ral mente si possono dassificare in due gruppi, a seconda se l'abitazione e il rustico, cíoé gli ambienti adibiti a cantina cánova / konoha e a deposito degli attrezzi, sono affiancati, oppure se l'abitazione é sovrapposta ai rustico. Nel primo caso ta cucina con ¡I focolare fogolér, fuguldjér / ognjišče, ognjišče é al pianterreno, nei secondo caso a! piano superiore. Si possono dunque distinguere due gruppi principali di abitazioni, ciascuno con alcuni sottogruppi6; 1. Abitazioni con cucina al primo piano. A. Casa con scala esterna in pietra e terrazzino coperto o scoperto (balidór/baladur). B. Casa dei centri maggiori con scala interna in legno. C. Casa delle saline salaro. 2. Abitazioni con c.uc.ina al pianoterra. A. Casa recente. B. Casa con vano dei focolare sporgente rettan-golare {cantón del fogo/kavada). C. Casa con vano del focolare sporgente semi-circolare (tornica). D. Casa con ballatoio in legno al primo piano (balidór/baladur). A questi tipi principali, tuttora relativamente fre-quenti, ne vanno aggiuntí due molto piü rari (verosímilmente anche in passato) e marginaii, indicabili come 1 d, e rispettivamente 2 e, ai quali accenneró piü oltre, nonché qualche esemplare residuale di casa monocellulare. 5 B. NICE, op. cit., pp. 85-87 e 90; A. CUCAGNA, op. cit, pp. 22-23. 6 Cfr. R. BATTAGLIA, Ricerche paletnologiche e folkloristiche sulla casa istriana primitiva, in "Allí e memorie della Societá istriana di archeologia e storia patria" XXXVNI (1926), 2, pp. 33-79; B. NíCE, op. cit., pp. 3-12 e 69-137; R. BATTAGLIA, Dialetti e dimore ai confín/ oriental! d'italia, in "R ¡vista geográfica italiana" LUI (1946), 1-3, pp. 1-9; A. CUCAGNA, op. cit., pp. 3-13; A. FREUNOENREICH, Kliče sa širokim zabatnim zidovirna u narodnom graditeijstvu, in "Zbornik za narodni život i običaje južnih Slavena" XL (1962), pp. 117-127; A. FREUNDENREiCH, O istarskoj narodnoj kuči, in Rad XVII Kongresa Saveza udruženja folklorista Jugoslavije - Poreč 1970, Zagreb 1972, pp. 37-40; T. STEPI NAC-KAB!]ANiČ,' Način i kultura stanovanja u Istri, na Krasu i s/evernojadranskim oiocima: povijesni pregled srhitektonskog razvoja, in "Problemi sjevernog Jadrana" V (1985), pp. 197-229; G. JEZ RUClíANO, L'msediamento e la casa ruraie nel Comtine di Muggia: ricerca etnográfica, in "Ani e memorie della Societá istriana di archeologia e storia patria" n.s. XXXV (1987), pp. 229-259; M. RAVNIK, Vprašanja o istrskem stavbarstvu, in "Traditiones", XVII (1988), pp. 121-134; T. STEPI NAC-FABIJANI¿, PaleoetnoloSka istraživanja kamenih poljskih kučica okruglog tlocrta u Istri, in "Problemi sjevernog Jadrana", VI (1988), pp. 109-132; Z. CIGLIČ, Kamniti svet ■ Il mondo della pietra, Koper - Capodistria 1993, pp. 12-55. T2T ANNALES 5/' 94 Roberlo STAREC: 71 PO ¡.OCIA DECI.I INSEDIAMENT! E PEI.IE ABJTA2IONI TRADIZIONALI IN ISTR1A. 117-126 1. Tipo 1 A: Marassi (Marasi) presso S. Lorenzo del Pasenatico (Lovreč). Tutte le foto sono dell'autore. 2. Tipo 7 4: Raichi (Rajki) presso Barbana (Barban). Secondo la ciassificazione del Ni ce, il tipo 1 A h detto istríano antico. Cucagna preferisce usare ¡a denomínazione casa col balidór. Sempre secondo íl Nice, i! tipo 1 B e detto istriano dei centri, il tipo 1 C é citato ma non é trattato in quanto a rigore non e dimora rurale; il tipo 2 A é detto istriano recente, il tipo 2 B é detto capodistriano, il tipo 2 D é detto cársico, il tipo 2 Cnon e considéralo7. A buon titolo potrebhe definirsi come tipo liburnico (Nice impiega invece questa deíi-nizione per ¡I tipo 1 d). Il tipo castelnovano, registrato dal Nice a est di Castelnuovo (Podgrad), esce dai coníini geografía dell'istria e ha carattere medio-euro-peo, con tetto a quattro spioventi. Non ho considéralo i ricoveri témpora nei (cásete o casite / kažete, kažuni, hiške), né le costruzioni accessoríe (stalle, tettoie}. 3. Tipo 1 A: Rimniacco (Rimnjak) presso Draguccio (Draguč), 4. Tipo 1 4: Zaici (Zajci) presso Pedena (Pidan). Le abitazioni piü antiche e piü ti piche dei centri i-striant sono riconoscibili dalla collocazione della cu-cina al primo piano. Sono caratterizzate da un elemento esterno detto balidór / baiadufí. Con questo termine si intende una sea la in píetra protetta da un parapetto, che introduce al piano superiore e spesso si conclude in una specie di terrazzino talvolta coperto da una ioggetta. Solo nelle costruzioni piü accurate il balidór c interamente in pietra squadrata, nella maggior parte dei casi la pietra squadrata é usata solo per i gradini, per la parte superiore dei parapetti e per gli spigoli. Anche In aicune delle cittadine maggíori (per esempio a Pirano, a Paren-zo, a Valle, a Dignano) si sono consérvate singóle case con il baiidór, generalmente nella sua forma piü sem-plíce di scala estema parallela alia facciata, senza ter- 7 La časa ti i questo tipo e deseritia in G. DfcPOU, op. cit., pp. 242-243. Nice probabiimerrte non la vide direttamenie. Va detto che, aimeno oggi, !a časa con tornica si pno incontrare soltanto in piccoii e piccoiissimi viiiaggi deda Libitrnla lontani daile strade principali, e in po s iz ioni spesso raggiungibiii con difficoita. 8 Sulfa časa con il balidor si veda anehe V. 8KATULIČ, Rovinfsko selo. Monografija jednog isiarskog se/a, Zagreb 1959, pp. 51 -61. 122 ANNALES 5/' 94 Roberto STAKEC: TIPOLOGÍA DEGL! INSEDIAMENT1 E CELLE ABJTAZtON! TRADIZIONAU IN ISTR1A, 117-128 razzino e loggetta. La casa istriana antica con it baiidór sí incontra ancora in quasi tutta ¡a penisola (anche se piü raramente nefla parte nord-orientale), sia nei viliaggi che come fattoria isoiata, e fino alia meta dell'Ottocento doveva rappresentare íl tipo principafe e piü diffuso. Ne soprawívono numerosi esemplari, ma non molti sono in buone condízioni di conservazione e hanno potuto evitare trasformazioni e riadattamenti che ne hanno stra-volto la fisionomía originaria. La casa con ¡I baiidór puó essere di varia dimensione, piü comunemente é ad un piano, ma puó anche averne due (in questo caso il primo e il secondo piano sono coilegati da una scala interna di iegno), con o senza soiaio. Al pianoterra sono la cantina e i depositi, in diversi casi anche la stalla per i bovini (in altri casi era stata costruita una staiia separata), i iocali di abitazione sono al piano o ai piani su-periori. Si riconoscono spesso diverse aíi, costruite in epocbe successive. Non é infrequente l'alüneamento di due o piü balidori sulla medesima facciata o l'accosta-mento, lineare o ad angolo, di piü case, cíascuna con il proprio baiidór. La scalinata di pietra puó essere pa-raüela o perpendicolare alia facciata o anche a forma di L, avendo cioé i gradini inferiori perpendicolari e gli ultími parallelr. In qualche raro caso corre paralelamente ad uno dei murí [ateralí, Spesso la scala si condude con un vero e proprio terrazzino quadrato o ret-tangolare, anch'esso munito di un parapetto in pietra. in a leu ni casi la scalinata é accostata ad un grande corpo sporgente che contiene la cisterna, sopraelevata suf terreno, e sopra il quaíe sta la vera del pozzo. Piü spesso i a cisterna con (a vera del pozzo, anche quando non é interrata, o non si trova sul ¡ato posteríore del la casa, é píuttosto affiancata ai complesso formato dalla scala e dal terrazzino9. Sotto il terrazzinofrequentementesi apre un arco a tutto sesto volto / volta, piü o meno grande e profondo, che ¡mmette nella cantina e, nelle costruzioni maggiori, puó daré ríparo ai carri. L'arco é normalmente parallelo aíla facciata, ma in qualche raro caso si apre lateralmente. Eccezionalmente si hanno grandi balidori con due e anche tre volti. A! posto dell'arco si puó avere piü semplicemente una porta rettangolare. Infine i¡ baiidór puó anche non presentare alcuna apertura e sporgere pieno e tozzo dalia facciata. Il terrazzino in parecchi casi é coperto da una loggetta, formata da due o tre slanciati pilastrini in pietra bianca (ma possono essere fino a cinque, oppure uno solo), che reggono un tettuccio a uno o a tre spioventi. La loggetta non é un elemento strutturaie e certamente in drverse costruzioni è andata perduta. La sua presenza tuttavía costituisce, soprattutto nelle case di maggiori dimensión!, un'impor-tante componente decorativa, che aggiunge eleganza e movimento alia facciata. Parti col ármente nella zona di Parenzo, in alcune abitazioni padronali o comunque di contadini facoltosi, il baiidór diviene una vera e propria terrazza di grandi dimensión!, addossata ad un lato délia casa e coperta da un tetto a tre spioventi sorretto anche da sei o sette pilastrini. i"" v. ffL !■■ v A' f-- êmm .. "g ^ ^^ Míálíi«,--.,. i ■■ ■■ _________ _ ____________ ■. ■ :>% '■S ill 5. Tipo 1 B: Valle (Bale). P....... ISf'í- ■■■ ' íi-'-'/'Wj ' '^Ï. Íl ' '..i '.-■... "¡,. :■' . ^ ^ "'' o. Tipo 1 B: Dignano (Vodnjan). Secondo Nice, op. cit, pp. 128-129, che chiama loggctte t terrazziní su! quaii si conclude !a scala esterna di pietra, "quesíe loggette aperte, che tuttavía i contadini chiamano baiadur, sono una derivazione de lie dsíeme addossate alie faccíate de i le case. Il tetto della cisterna oífriva uno spazio che gti aníichi resero praticabile cin gen dolo d'un parapetto. Ebhe cosí origine la caralteristica forma con l'arco sottoposto, dal quafe si accede alia cantina. Oggi anche se la cisterna manca, ta íoggeaa ne mantiene fe caratteristiche esteme". L'ipotesi del Nice non mi sembra condivisibile. l'arco del resto non puó mai aprirsi ne) corpo deíla cisterna, ma soítanto di flanco ad essa. 123 ANNALES 5/'94 Roberto STAREC: TIPOLOGÍA DFOJ INSËDIAMliNTS E DELLt ABITAZIONI TRADIZIONAU IN (STRIA, H 7-128 Piti spesso nei centri maggiori, pur mantenendo la cucina ai piano superíore, verme adottata la sea la interna in legno. Alia maggiore praticitá, la scala interna unisce un rísparmio di spazio estemo negli angustí nuclei storici, dove ¡e case sí stringono i'una aü'altra. Qui le abitazioni, pur di aspetto cíttadino, generalmente a due piani per sfruttare lo spazio in senso vertícale, avevano ¡1 piano terreno adibito a deposito degli attrezzi e dei prodotti dell'agrícoltura (e della pesca), mentre i due piani superiors erano riservatí all'abi-tazíone. Nelle cittadine prettamente ruraÜ dell'interno, come Buie, Montona, Sanvincenti, Valle, Dignano, data la distanza dei campi dal centro urbano, il píanoterra era adibito non solo a cantina ma anche a stall a per glí asini, indispensabili mezzí di trasporto. Spesso in queste case non vi é praticamente atrio e la scala interna in legno, stretta e molto ripída, si diparte immediatamente dall'uscío che da sulla via10. 7. Tipo 1 C: Sicciole (Sečovlje). Di un tipo di abitazione temporánea saíaro, proprio dei salinai della zona di Pirano, che vi si trasferivano da aprile a setiembre, appartenente anc.h'esso ai gruppo con cucina e camere sovrapposte ai depositi, sono rimasti, soprattutto a Sicciole (Sečovlje), numerosí esemplari non piu usati, diroccati e consunti dalf'aria salmastra. Alcuni salari pííi antichi avevano la scala esterna in pietra, rrta ín genere negü edifici rimasti il pianoterra, che aveva la funzione di magazzino per il sale e per gli attrezzi, é collegato al primo piano, dove erano ¡a cucina e una o due camere da letto, mediante una scala interna in legno. I muri esterni erano intonacati ma non dipíntí, perché lo strato di colore sarebbe stato presto attaccato da.il'intensa salinitá dell'aria, il tetto era ín tegole. in genere il lato piCi lungo é allineato con Pargine che separa il canale dai bacini di evaporazione. I magazzini hanno due porte: una che si apre verso i campi saiíferi, l'altra verso il canale. l! sale raccoito veníva portato nel magazzino, per essere poi caricato attraverso la seconda porta direttamente nelle imbarcazioní che attraccavano lungo il canale11. 8. Tipo 2 A: Castellier (KaStelir). Al gruppo con abitazione e rustico affiancati e non sovrapposti e cucina al pianterreno appartiene un tipo di casa relativamente recente, diffusosi netl'Ottocento e nella prima meta del Novecento in tutta la penísola, nel quale al pianterreno sono la cucina ed un lócale usato come deposito e al piano superíore, a cui si accede con una scala interna, le camere. La cucina é lastricata, le camere hanno il pavimento in legno. Il sottotetto é adibito a soiaio, il tetto é di tegole, i muri esterni in píetra sono normalmente senza intonaco. La stalla é sólitamente giustapposta all'abitazione o separata. Questo tipo di abitazione si incontra ovunque, nei centri maggiori come nei piíi piccoli villaggi. Oltre al tipo recente, al gruppo di abitazioni con cucina al pianoterra appartengono alcuni tipi circoscritti ad aree specífiche. Nella zona nord-occidentale e presso la costa delta Liburnia si ¡ncontrano abitazioni I ITT 10 Sulí'architettura tradizionaie detle cíüadme maggiori si veda anche G. CAPRIN, Istria nobilissima, Trieste 1907, pp. 241-248, 280-282 (i vol), 44-46, 237-240 (lí vol.); M. FERRAR i - A. BOCCHINA ANTOKIAZZO, Case gotico veneziane in istria, Trieste 1955. 11 G. CUMIN, Le saline istriane, in "Boíiettíno della Socíet.a geográfica italiana" Vil s. II (1937), n. 5-6, pp. 378-381; M. RAVNiK, Nepremična etnološka dediščina Sečoveljskih solin - Il patrimonio etnológica detle saline di Sicciole, in Z. 2AGAR (a cura di), SeCoveljske soline včeraj, danes, jutri - ie Mline dl Sicciole leri, oggi, domani, Piran - Pirano 1988, pp. 15-20; E. BENČIČ-MOHAR, Obnova solinske hiše - II restauro del "salaro", in Z. ŽAGAR (a cura di), Muzej solinarstva - Museo del le saline, Piran - Pirano 1991, pp. 16-23. 7 24 ANNALES 5/' 94 Robata STAREC'. TIPOLOGIA OEGtl INSEOiAMENÏI F. DELU A8ITA7JON! TRADIZIONALI tN ISTRSA, 117-128 neile quali il focolare é posto in un vano aggettante ben evidente anche aíl'esterno e il cui tetto serve da cappa del camino. Nei le campagne dei dintorni di Capodistria e di Pirano, ma anche píü verso ¡'interno, il focolare sporgente, detto semplicemente fogolér / ognjišče, ma piü speciíicamente cantón del fogo / kavada, ha generalmente forma rettangoiare {piü raramente anche semi-círcolare). Nei piccolí villaggi suüe pendici della costa Üburntca, dove é detto tornica, é invece sempre semicircolare, simile ad un ábside. Il focolare sporgente nasce evidentemente come rvsisura di sicurezza contro gli incendi, pa rti col ármente in abitazioni un tempo con copertura in pagiía. La casa con focolare sporgente rettangolare, collc-gabile ai tipo deüa pianura friulana, ha un'area di diffusione che va da Muggia fino a Umago, spingendosi notevolmente anche verso ('interno. In questo tipo di abítazione generalmente al pianterreno vi sono un minuscoio atrio, ia cucina e una stanza deposito attrezzi. Una scala interna porta alie camere del piano superiore. Se vi é solaio, normalmente era adibito a grana io, l! vano del focolare non é sempre cosí pronuncíate, taivolta risulta appena accennato ali'estemo, quasi con funzione decorativa. Puo essere collocato sul muro faterale oppure sulla facciata. ti camino puó innalzarsí staccato dalla casa, o correre lungo la párete esterna. Focoíari sporgenti si íncontrano ancora poco piCi a sud verso ('interno, nei!a zona di Grisignana e Portole, anche in case con il baiidór e in tale caso sono piü alti, essendo la cucina al piano superiore. La casa con tornica, propria dei piccoli e picco-líssimi ínsediamenti su i pendii del retroterra liburnico, comunemeníe é bassa, soltanto a piano terreno, piü raramente ad un piano. Di sólito l'íngresso é nei mezzo della facciata e su un corridoio da cui lateralmente sí accede alie camere. La cucina sta per lo piü ali'e-stremitá del corridoio, di fronte all'ingresso, in un vano sporgente semicircolare da cui sí ¡nnalza il camino. Frequentemente, essendo ia casa collocata su terreni in forte pendenza, la facciata é rivolta in direzíone del mare, mentre la tornica da verso il monte ed é parzialmente ¡ncassata e nascosta dal pendió. Piü rara é ia collocazione sul fianco laterale. ¡nfine al gruppo con cucina al piano terreno appar-tiene un tipo di abítazione che sí íncontra soltanto nella fascia nord-oríentale della penisola e che e díffuso invece in tutta l'area carsica slovena a est di Trieste e di Gorizía. Presente verso sud fino a Lanischie (LaniSce), questa casa é caratterizzata dalla presenza al primo pía-no di un ballatoio di legno baladur. Al píanoterra sono la cucina, in cui si entra direttamente, il deposito e la cantina. Lungo tutta la facciata del piano superiore, do-ve sono le camere da letto, corre il ballatoio, che ha íí parapetto formato da assí di legno ed é coperío da un tettuccio sporgente dalla facciata, ai iiveiio del pavi- mento dei solaio. Vi si accede generalmente mediante una scala esterna in pietra. in diversi casi l'accesso alie camere de! piano superiore, e da qui a! ballatoio (taivolta di dimensión! cosí ridotte da prendere piuttosto l'aspetto di un balcone), awiene invece attraverso una scala interna. ■-> ■.! Vi .'.'¡'"i-- •• 9. Tipo 2 B: Valmorasa (Movraž). 11. Tipo 2 B: Poropati (Poropati) presso Plemonte (Završje). 125 ANNALES 5/' 94 Roberto STAREC: TIPOLOGIA DEGU ¡NSEDIAMENT! E DELIE ABITAZiONf TRADIZIONAU IN ¡STRIA, 117-128 /. 12. Tipo 2 Ci Andretti (Andretid) presso Apriano 15. Tipo 2 D: Popetra (Popetre) presso Maresego (Veprinac). (Marezige). wmm^Êmm 13. Tipo 2 C: Stepza (Sfepca) presso Bersezio (BrseC). 16. Tipo 2 D: Lanischie (LaniSde). H.Tipo 2 C: Cucelli (KuCeli) presso Mattug'.ie (Matulji). 17. Tipo 2 D: Acquaviva dei Vena (Rakitovec). Dei due tipi a limitata presenza, che non ho inciuso nelia dassificazione per gruppi principalis entrambi locaiizzati neila fascia piu orientale deila penisola istriana, il primo (1 d) corrisponde a queilo che Nice denomina Hburnico, I'aitro (2 e) e anche descritto da! Nice, ma non considérate come tipo a sé, bensi come variante del tipo cársico. Ne¡ tipo 1 d una scaia par-zial mente coperta immette in una ioggetta sormontata dai prolungamento del tetto, supportato da colonnine di pietra o di iegno. La loggia poggia su due archi a tutto 126 ANNALES 5/' 94 Ko berso STAKEC: TIPOLOGIA DEC U ÍNSEDIAMENTi E DE LIE ABITAZiONI TRADIZiONAU IN ISTRIA, Î77-] 28 sesto, che formano un portico dai quale si accede agli ambienti del pianoterra1". Il tipo 2 e, a un piano o a solo pianterreno, presenta un ingresso con due archi senza porte, che immette in un atrio da cui si accede da un lato alie camere, daîl'alîro alla cucina13. 18. Tipo 1 d: Bernobici (Brnobiá), pressa Colmo (Hum). Probabiímente ancora fino all'uitima guerra, in singoli casi erano ancora abitati alcuni esemplari dí primitive costruzioni monocellulari, certamente fre-quenti un tempo neile zone piü povere. Si trattava di edifici di piccole dimensión! a solo pianterreno, spesso senza finestre e con le pareti annerite dal fumo, con focoiaio a térra (con o senza camino), coperte da un tetto a due spioventi frequentemente ancora in pagiia. Aítre costruzioni di questo tipo giá risuitavano non piü abítate e adibite a stalla, pollaio o deposito14. Infine va almeno rícordata la presenza di quaíche singóla abita-zione di tipo cárnico, collegata aH'immigrazione nei secoli scorsí di famiglie dall'aito Friuli15, La classificazione tipológica, basata principalmente sul-le rilevazioni dirette, si pone dunque come presup-posto indispensabile per tentare di ricostruíre la storia dell'abitazione delie classí rurali e popolari in un dato territorio. I parametri formal i, che stanno alia base di una classificazíone degli abitati e degli edifici che li compongono, acquistano signifícalo in quanto permetto-no l'individuazione di elementi necessariamente funzio-nali a determínate situazioni configuratesi storicamente. Se puré le forme esterne per inerzia della tradizione spesso resistono e si mantengono, di norma la rnodí-ficazione di talune strutture socio-economiche comporta la variazione (abbandono o evoluzione) del le confi-gurazioni edil i ad esse reíative. In questa sede si e sol-tanto accennato ad alcune problematiche in chiave dia-cronica, ma é necessario affrontare gli esiti della ricerca etnográfica "sul campo" in una visuale interdisciplínare, che coinvolga í'attenzione degli studi storici, per interpretare la dinamica dei fenomeni del mondo tradizio-nale all'intemo delia complessa reaítá di cui erano parte. 12 G. DEPOLi, op. cit., pp 242-243, riconosce nella regione libumica due tipi principal!: "ti primo tipo é dato da case ad un piano; ai piano di sopra, íl solo che serve da abitazione, si accede per una gradinata estema che adduce ad un portico sopportato di regola da arcate a tullo sesto, e coperto da un tetto sporgente sorretto da colonne di sasso o (presso i piü poveri) di fegno; il piano terreno serve da cantina. L'aitro tipo e dato da case a solo piano terreno, coíl'íngresso nei mezzo della facciata; questo da su un corridoio sul quale da ogni ¡ato si apre í'accesso aduna camera; lacucina sta di fronte aü'ingresso, e di sofito sporge all'infuori con un'abside semicircolare; dove non sia ancora soppíantato da un focoiaio economico in ferro, si vede un focolare basso, elevato da térra 20 o 30 centimetri, e circondaso da partche, stiüe quali í'intera fatniglia si raccoglíe nei mesi ínvernaií". II secondo tipo c evidentemente la casa con tornica, ia descrizione del primo potrebbe anche ríferirsi aíía casa con baltdór. il tipo liburnico defineaí.0 dai Nice, accostando a[!a tipología derivata dal Depoit osservazioni dirette, presenta numeróse contraddízioni e ambiguitá. Nella classificazione finafe é incluso nei gruppo con cucina a pianterreno. Cosí ad esenripio sono descrítíe come "schiette rappresentanti dello stile lócale" alcune case della zona di Mattuglie (Matufji), con "la cucina sporgente ad ábside e ía scaía esterna che conduce ad una graziosa loggetta" (B. NICE, op. cit, p- 74), con rimando alie íavv. 13 e 14, dove sonó ríportate sotto la denominazione tipo liburnico le fotografíe di due case di Pasiacco (Pasjak) e Seiane (Zejane), dovc compaiono gü archi sormontatí dalla loggetta, ma non vi é traccia dí focolare sporgente. La casa di Pasiacco risulta ora completamente trasformata, mentre !a casa di Seiane (• stata íncendiata durante la Seconda guerra mondiale. Ho potuto individuare una soía casa moíto simile a quella distruíta di Seiane a Bernobici (8rnobi¿i) presso Colmo (Hum). 13 E' ancora conservato in alcuni vítlaggi ad est di Casíeinuovo, come Golazzo (Gofac) e Poglíane (Poljane). Cfr. 8. NiCE, op. cit, p. 78 e tav. 13. 14 Le indicazioni de! Tommasini (1650 circa) sono generiche: "Rustidle sono íe lor case, massíme quellc: di campagna, che sembrano piuttosto tugurií d'animali che d'uomini di paesi coítí com'é la provincia, spirando esse una semplicita, e rozzezza pastorale" (G.F. TOMMASINI, De Commentari storici-geografici della Provincia dell'lstria, in "Archeografo Triestino" IV (1837), p. 59). Due secoli dopo il Facchinetti scrive che "generalmente le case degli Slavl Istriani, poche eccettuate, contengorto una soía stanza, che loro serve di cucina, di tinello, di camera da letío, da cantina, da granaio, e tafvolta, tra í piü poveri, anche di rícovera ai loro animali" e piü oitre che "fe case degíi Slavi, tranne quelíe dei piü ricchi, o di quede che contano mol tí individui in una sola famiglia (contandone alcune fino da quaranta a cinquania), come si é detto sono per la maggíor parte dí una sola stanza, o a pian terreno, o di un piano solo, a cui si ascende per una scala esterna di pietra" (A. EACCHiNETTI, Degli slavi istriani, in "L'lstria" tí (1847), pp. 87 e 95). La casa monocellulare di Seiane (¿ejane) in B. NICE, op. cit., p. 76 e tav. 53, gíá da tempo t/sata come stalla, e stata demolí ta negli anni Sessanta. 15 B. NICE, op. cit, p 91, segnala una casa a due piani dí ííozzo "patesomentf costruita da oriundí carnicí"; A. CUCAGNA, I "cargnelli" in Istria. Materiali per uno sludio sull'emigrazione cárnica nella Venezia Ciulia durante i secoli ¡corsi, in Atti del XV Congresso geográfico italiano, Torino 19S2, pp. 424-430, descrive una casa di Antignana (Tinjan), con soítoportico a tre archi per tutta ía lunghezza deila facciata ameriore e focolare sporgente neíla facciata posteriora, "copia perfetta di un'anlica abitazíone dell'alto Friuli" (tuttora perfettamente conservara). 127 ANNALES 5/' 94 Roberto STA REO Ti ra LOGI A DECLI SNS EDI AME NT! E DELIE A 8 ET AZI ONI IRA DIZ] ON AU IN ESTRIA, ¡17-12» Calle Storti, Pirano (Foto A. Pettener, 1900 ca., Civici Musei di Storía ed Arte Trieste). Ai latí case con scala esterno (balidór), al centro casa con sottoportico (volto). Cfr. H disegno in G. Caprin, Istria nobilissima, Trieste 1907,1 vol, p. 247. POVZETEK V članku so opisane in razvrščene različne vrste tradicionalnih Človeških bivališč in naselbin v Istri. Četudi so bila zlasti v poslednjih desetletjih številne stanovanjske hiše popolnoma obnovljene ali na novo zgrajene, je še vedno mogoče najti nemalo tradicionalnih stanovanjskih hiš, med katerimi je celo nekaj dobro ohranjenih. V krajih, ki so bili po zadnji vojni prizorišče masovneha izseljevanja, je veliko zapuščenih bivališč v zelo slabem stanju. S pomočjo stavbne zapuščine, ki se je še kolikor toliko ohranila ter na osnovi podatkov iz raziskav opravljenih v prvi polovici tega stoletja, lahko okvirno rekonstruiramo istrsko stanovanjsko tipologijo poslednjih stoletij, kakršna se je v dobršni meri ohranila vse do štiridesetih let. Ločimo tri tipološke skupine naselbin (strnjene s centrom, razpršene oziroma brez razpoznavnega centra, izolirane). Vsaka izmed teh ima tudi po nekaj podskupin. Bivališča pa lahko razvrščamo glede na položaj kuhinje (v prvem nadstropju ali v prtličju). V prvo skupino spadajo: 7 A. Istrska hiša z zunanjim kamnitim stopniščem in majhnim, kamnitim, pokritim, ali odkritim balkonom (balidór/baladurj, 1 B. Hiša v večjih centrih z lesenim notranjim stopniščem, I C. Solinarska hiša ali "salaro". V drugo skupino uvrščamo: 2 A. Stanovanjsko hišo novejšega izvora, 2 B. Stanovanjsko hišo, ki je značilna za koprsko območje s pravokotnim izstopajočim ognjiščnim prostorom ("cantón del fogo/kavada"), 2 C. Stanovanjsko hišo značilno za liburnijsko območje, s polkrožnim izstopajočim ognjiščnim prostorom ("fornica"), 2 O. Kraška stanovanjska hiša s kamnitim zunanjim stopniščem in lesenim balkonom v prvem nadstropju (baladur). Obstajajo pa še nekatere manj pogoste vrste stanovanjskih hiš. 128 ANNALES 5/' 94 izvirno znanstveno delo UDK 398.6(497,13 tstra)' PRiLOG PROUČAVANJU USMENE TRADICIJE U ISTRI Danica ŠKARA dr. docent, Filozofski fakultet u Zadru, CRO dott., prof. delia Facolta di iettere e filosofia di Zadar, CRO NAČRTA K Povijesne odrednice istarskog prostora od parntivijeka su upučivaie njegovo stanovništvo na multikuiturainost, ali istodobno i na očuvanje viastite kulturne tradicije, a što je posebice vidljivo na primjerima poslovica i drugih, tradicijom oblikovanih izričaja, čime se bavi ovaj članak. U ko j o j mjeri je posiovičm način razmišljanja vezan za kulturni! tradiciju naroda koji ih upotrebljava, vidljivo je, izmedu ostaloga, i iz riječi F. Bacona: "The genius, wit and the špirit of a nation are discoverd in its proverbs.11 Poslovice zapravo oslikavaju život, običaje, tradiciju i vjerovanja naroda koji ih upotrebljava. U njima se obično izdvaja jedna životna situacija koja se karakterizira prema jezičnim i kulturnim modelima razmišljanja koja su imanentna odredenomu jeziku i pripadajočo) mu kulturi. Način videnja stvarnosti, te način na koji se klasificira ta stvarnost u mnogočemu se podudara kod pripadnika jedne jezične zajednice, jer oni osim zajedničkog jezika dijele i zajedničku kulfuru i tradiciju. Oni vrb često imaju zajednički sustav evaluacije valjanosti nekih pojava Sto nalazi odraza i u poslovicama. Medutim, nije rijetka niti pojava da dva iH više jezika, koji se nalaze u neposrednoj bližini, u večoj mjeri iskazuju sličnost nego što je to slučaj s genetski srodnim jezlcima koji su geografski udaljeni. Ne može se, zapravo, zanemariti niti činjenica da postoje poslovice koje pripadaju tzv. internacionalnom fondu (npr, središnjem europskom rezervoaru) iz kojega pojedini jezici preuzimaju one poslovice koje su prihvatljive njihovim jezičnim i kulturnim navadama. Tako npr. poslovica koja slijedi pokazuje zavidan stupanj ekvi-valencije na interkulturalnom planu: lat. Manus manum lavat. tal. Una mano lava l'altra. eng. One hand washes the other. šp. Una manao lava a la otra. rus. Ruka ruku moet hrv. Ruka ruku mije. Analiza poslovica koje funkcioniraju na području Istre od posebnog je značaja i zahtjeva interdisci-plinaran pristup zbog specifičnih povljesnih i geografskih uvjeta. Istraživanja jednog takvog korpusa mo-gu pružiti obilje informacija kako dijalektologiji tako i teoriji jezika u kontaktu. U ovome radu analizi poslovica pristupa se s aspekta kontrastivne analize i teorije jezika u dodiru jer se upravo na ovaj način nastojalo doči do objektivnih znanstvenih informacija. Svako promatranje samo jednoga jezika, jedne kulture na ovome prostoru može dovesti do 'euforičnih' pro-sudbi naspram viastite ili pak tude kulture. Poradi znanstvene objektivnosti važno je, stoga, poslovice pro-matrati stavljajuči ih u interkulturalni prostor jer nam to daje veču mogučnost da objektivno spoznamo i pro-sudimo svoje mjesto u europskoj i svjetskoj kulturnoj tradiciji. Osnovna je namjera ovoga rada ukazati na specifičnosti poslovičnog govora u Istri, te na moguče oblike interferencije različitih jezika i kultura. Isto tako važno je istaknuti i pojave koje su univerzalne na više-jezičnom planu, a koje nisu nužno vezane uz probleme jezika u kontaktu. Stoga se u analizu koja slijedi uključuju i poslovice koje funkcioniraju u engleskom jeziku, što može poslužiti kao korektivni faktor prilikom donošenja konačnih zaključaka glede stupnja medu-sobnog ut/ecaja jezika koji se susreču na istarskom prostoru. Naime, mnoge se pojave mogu objasniti i zajedničkom pripadnošču europskoj kulturnoj tradiciji. 129 ANNALES 5/' 94 Danica ŠKARA, PFtlLOG PROUČAVANJU USMF.HE TRADICIJE U !STR1, 129-134 U ovome se radii teži objašnjenju medujezičnih slič-nosti i razlika; utjecaju jezika i pripadajoče mu kulture kao i mogučim posljedicama jezičnih dodira. I.OPČE STRUKTURNE OSOBINE POSLOV1ČNIH REČENICA Prije same analize poslovica nužno je dati osnovne odrednice koje če poslužiti kao temelj analize oclabra-noga korpusa. Poslovice se u ovome radu ispituju kao sredstvo komunikacije, kao model, znak koji je imanentan odredenoj kulturi, ali i kao jedna univerzalna struktura kojom se iskazuju temeljni logički odnosi u stvarnosti. Jezik se promatra kao sredstvo koje se koristi u kategorizaciji, imenovanju iskustvenih pojava, situacija. Pokušava se (akoder dati odgovor na neka pitanja poput sljedečeg: Kojim lingvističkim sredstvima se koriste raziičiti jezici u imenovanju istovjetnog iskustva? Ovdje se polazi od pretpostavke da odredena situacija, dogadaj koji ima visoku frekvenciju pojavnosti, nastoji razviti neku svoju organizaciju verbalnih sredstava koja obično podliježu pravi i ima ekonomije jezika, i to na način da se stvaraju jezične formule, fiksne strukture poput izreka, slogana i si. Primjerice, ako se u nekoj situaciji želi kazati da se loSe karakterne osobine teiko rnijenjaju tada se izmedu različith mogučnosti izbora vrlo često bira poslovica: hrv. Vuk dlaku mijenja, ali čud ne. eng. The wolf may lose his teeth, but never his nature. tal. La volpe perde ¡1 pelo, ma il vizio mai. Takav stav nalazi potporu i u istraživanjima nekih autora poput K. Burkea (1957} koji inzistira na analizi jezika kao ozakonjenoj strategiji za ovladavanje situacijom. To stajaliŠte poslužilo je kao osnova u analizi poslovica zadanog korpusa. Kako korpus obuhvača veliki broj metaforičnih poslovica, nužno je u predstoječoj analizi uključiti objašnjenje njihova semantičkog ustrojstva. Metaforične se poslovice u ovome radu promatraju prvenstveno kao fenomen kulture, pa tek onda kao fenomen jezika. U svrhu što detaljnijeg objašnjenja semantičkog ustrojstva, poslovicu možemo promatrati kao jedan specifičan i kompleksan jezični znak. Polazeči od definicije Permyakova (1979; 20) kojom se kaže da su poslovice "...signs of situations or of a certain type of relationship between objects...", može se pretpostaviti da one imaju iste semantičke karakteristike kao i svi ostali znakovi te da se moraju kao takve i analizirati. Buduči da večina poslovica ima metaforično značenje, u njihovu raščlambu nužno je uvesti takav pristup koji uzima u obzir stvarne i konotativne (asociativne) odnose. Predlaže se takav znak koji od go vara formi tetraedra i koji obuhvača sljedeče elemente: A A = stvarnost, situacija 8 = označavanje ili fonetička forma poslovice (ovisi o izboru jezika) C = doslovno značenje D = preneseno, rnetaforičko značenje Taj znak nije sasvim arbitraran. On je uvjetovan odredenom situacijom, odnosima u društvu i u dotičnoj kulturi. Analiza semantičkog potencijala poslovične rečen i ce pretpostavlja, dakle, znanje o semantici društvenih odnosa i kulturnih normi, a ne samo znanje o semantici verbalne forme. Takvo videnje strukture poslovične rečenice poslužilo je kao osnova u daljnjoj analizi. 2, ANALIZA KORPUSA Slijedi odabrani korpus koji obuhvača 40 poslovica koje funkcioniraju na području Istre {prema izvješču informanata}: Ki ima blaga, dobro živi, a ki ga nima ~ još bolje. Je bolji jedan šoldo u žepu nego sto fijorini duga. Oholija dojde na bilon konju, a na tovaru gre ča. Kega ni volja križ ljubiti, ga usta bole1. U jedan dan se sve ne upravi, ni sve se ne pojide. Preteia se ne pozna, dokle se ga ne zgubi. Ki u mladosti špara, u starosti najde. Kemu se moraš moliti, ne valja da ga srdiš. Žni ne valja sve povidati ni sve virovati. Mlad čovik ni ntkad sirarnah, Kt nima sramote, nima ni poštenja. Ki prevari na mirt i na viri, za nj ni spasenja. Naučen se ni nidan rodija. Tuji kruh ima devet kor. Muži se drže za beside, a tovari za uši. Kega se u crikvu tira, Boga ne moli. Ne more biti vuk sit i koza čila. Zelenu krušku vitar iako struni, žrelu još laglje. Di je čenivce, je i ljulja. Par para i u crikvi najde. Kruška kad je zrila mora pasti. Tič, koji se prvo zleže, prvo leti. Volu na ležeč brazda ne teče. 130 ANNALES 5/' 94 Danica SKARA, PRfLOG PRGUČA VANJU USMENE TRADICIJE U ISTRI, 129 134 Svaka skuža ima muža. Ne valja mrtvoga buditi ni miadoga suditi. Pršura se kotlu ruga. Ki ima žuko u grlu ne more pljukati slatko. a) Leksičko «strojstvo posiovica Navedene poslovice uglavnom pripadaju ikavsko-čakavskom dijalektu, Što potvrduju brojni ikavizmi i čakavizmi: nima, virovati, čovik, miriti, tirati, slip, zrtla, cilo, dite, mlika, vrime... Dite reče ¿a mu na jezik doteče. i dr. Tradicionalni karakter posiovica našao je odraza i u izboru leksika. Nije rijetka pojava arhaizama, tj. zasta-rjelih riječi koje su nestale iz uporabe u modemom govoru. Očuvanje arhaičnih oblika predstavlja tenziju koja je u poslovicama izražena znatno jače od svake potrebe za promjenom. Takvi su sljedeči termini: pretela, čenivte, (ii jo rini), i dr. Arhaičnost je iskazana i uporabom arhaičnih, rus-tičnih slika: Oholija dojde na bitom konju, a na tovaru gre ča. Kao rezultat jeztčnog kontakta i medusobnog utje-caja različitih kultura pojavljuju se i brojne posudenice: Svaka skuža ima muža. (tal. skusa =■ isprika) Ki u mladosti špara, u starosti najde, (njem. sparen = čuvati, štedjeti) PrSura se kotlu ruga. (lat. frixorium, ven.dijalektfersora-prosulja) }e bolji jedan šoldo u žepu nego sto iijorini duga. (tal. soldo = sitan novac (stoti dio austrijske forinte); tal. fiorino » srebrni ili zlatni novac (u Hrvatskoj do 1892.) i dr. Utjecaj latinske, talijanske i austrijske kulture evi-dentan je u velikom broju posiovica čakavskih govornika u Istri, Sto je ujedno i najbolji odraz zemljoptsnih i povijesnih okolnosti. Daljnjom analizom leksika moguče je izvesti sljedeče zaključke glede specifičnih osobina pojedinih vrsta riječi: Imenice Analizom ¡menica koje se koriste u zadanom korpusu moguče je zamijetiti specifičnu uporabu zavr-šetaka u deklinaciji ¡menica, eliptične oblike t si. Muži se drže za bestde, a tovari za uši. /muž-i (nom.mn.) = muž-evi/ Žni ne valja sve povldati... /ž(')ni (dat. jed.) = ženi/ Tuji kruh ima devet kor. /eliptični oblik imenice - kor-' (gen.mn.) ~ kor-a/ Tič, koji se prvo... /vjerojatno zbog poteškoča izgovora konsonantske grupe -pt- izostavlja se početni konsonant p: tič (nom.jed.) = ptič/ Zbog istoga razloga konsonantskoj grupi -čr- dodaje se e, primjerice u poslovi ci Ki s gospodom Cerišnje zohlje ... Specifičnu formu ima i i men ¡ca crikva ~ crkva (kod Liburna crekav) koju koriste u takvom obliku i u nekim dijelovima Dalmacije. Riječ oholija predstaviju leksičku inovaciju /prid. ohol + imenički sufiks -ija/. npr. Oholija dojde na bilom konju,...usp. i hudobija, takoder u Istri. Glagoli infinitiv na -TI obično je sačuvan, dok se u negativnim rečenicama može umjesto infinitiva koristiti konstrukcija finitnoga glagola s DA: Kemu se moraš moliti ne valja da ga srdiš. Glagoli u 3. licu jed. obično koriste oblike poput dojde, najde i si. Oholija dojde na bilom konju,... /dojde (prez. 3.lice jed.) = dode (metateza za što-kavski -(dj)d = do(jd)ey' Glagol biti u čakavskom se spreže na sljedeči način: san, si, je, smo, ste, su Glagol iči koristi sljedeču formu: (gren) ili greden, gredeš, grede ili gre, gredemo, gredete, gredu, ...a na tovaru gre ča. Učestala je i pojava ispadanja vokala na početku glagola (obično ispred naglašenoga sloga) npr. ...dokle se ga ne zgubi. /zgubi (prez. 3.1.jed.)=izgubi/ Tič, koji se prvo zleže... /zleže (prez.3.l.jed.)=izleže/ Negacija je takoder karakteristična u poslovfčnom govoru čakavsko-ikavskih govornika, primjerice: Kega ni volja križ ljubiti... Mlad čovik ni nikad siromah. /ni = nije, nema/ Ki nima sramote... /nima-nema/ (NI u drugom kontekstu može značiti i veznik NI(TI), npr. Ne valja mrtvoga buditi ni miadoga suditi.) Zamjenice Ki ima blaga, dobro živi, a ki ga nima - još bolje. (kMko) Kega ni volja križ ljubiti, ga usta bole. (kega, kojoga =koga) Kemu se moraš moliti, ne valja da ga srdiš, (kemu=komu) 131 ANNALES 5/' 94 Danica 3KARA, PRILOG PROUČAVANJU USMENE TRADICIJE U ISTRI, 129-134 Ki prevari na miri i na viri, za nj ni spasenja. (nj=njega) Pridjevi i pri i oz i Giedc uporabe priloga karakteristična je sijedeča pojava: Ča čovik na trizno misli, u pijanstvu govori. /Kombinacija riječi na trizno vrši funkciju priloga, a u značenju pridjeva trijezan./ Sličan je i primjer poslovice: Volu na ležeč brazda ne teče. Konsonatska grupa t +j u čakavskom je uglavnom rezultirala refleksom j (u Štokavskom d), npr. Tuji kruh ima devet kor. /tuji=tudi/ Specifični oblik komparacije pridjeva i priloga prisutan je u jednom broju poslovica ; Zelenu krušku vitar lako struni, žrelu još laglje. /laglje (komparativ)= lakše (završetak -!ji, -ije vje-rojatno je nastao analogno nekim drugim pridjevima poput deblji /. Pridjev žuk, -a, -o ima značenje gorak. Ovaj pridjev vrši funkciju ¡menice u sljedečoj posiovici: Ki ima žuko u grlu ne more pljukati siatko. Brojevi U pojedinim brojevima izostavljaju se glasovi poput sljedečeg primjera: jena vrtoglava ovca smutj cilo stado. /je(')na=jedna/ Sintaktičko ustrojstvo U čakavskom 'poslovičnom govoru1 enklitike se učestalo koriste na početku: Je bolji jedan šoldo u žepu nego sto fijorina duga. Koga ni volja križ ljubiti, ga usta bole. Od slaba dužnika je dobra i koza prez mlika. Moguče je pretpostaviti da je ova konstrukcija nastala pod utjecajem talijanskoga jezika. Posudivanje na sintaktičkom planu nešto je rjede nego na leksičkom, a moguče je ako se jezici nalaze u dugotrajnom i bliskom kontaktu kao Sto je to slučaj s jezicima koji se analiziraju. Ovdje je takoder važno napomenuti da je red riječi u navedenim poslovicama u velikoj mjeri stilski naglašen, tj. odudara od neutralnog reda riječi, npr. Ne more biti vuk sit i koza ciia. Valja m grlo vrči, koliko se more proždriti. Naime, glagoli se vrlo rijetko koriste na početku rečenice osim ako se ne želi postiči odredeni efekt, što je slučaj s velikim brojem poslovica. Zaključno se može reči da ikavsko - čakavski 'pos-lovični govor' pokazuje izvjesne specifičnosti glede uporabe ieksika (arhaizmi, posudenice) i sintaktičkog ustrojstva rečenice. S obzirom na činjenicu da se istarski prostor nalazi na razmedu različitih jezika i kultura, tragovi interferencije su sasvim evidentni, što se moglo i očekivati. S druge strane potrebito je takoder istaknuti i resistentnost ovoga govora na moguči veči utjecaj kultura s kojima je u kontaktu, jer nije moguče ne zamijetiti da je taj govor markiran i naglašeno lokalnim osobinama. Ova analiza predstavlja samo jedan prilog istra-živanju usmenog govora u Istri, a što ostaje kao pre-poruka budučim autorima, ne samo iingvistima nego i antropolozima, sociolozima i dr. 3. INTERKULTURALNA ANALIZA POSLOVICA U ovome radu usporeduju se poslovice koje pripadajo latinskoj, hrvatskoj (područje Istre) i talijanskoj kulturi, a u svrhu korekcije mogučih zaključaka u ana-lizu se uvodi i engleski jezik koji nije u neposrednom doticaju s kulturama navedenih jezika, ali pripada europskoj kulturnoj tradiciji. 1. Ča čovik na trizno misli, u pijanstvu govori. Fbrietas prodt, quod amatcor, sive quod odit. Bocca ubriaca scopre il fondo del euore. What soberness conceals, drunkeness reveals. 2. Valja u grlo vrči, koliko se more proždriti, Metiri se quemque suo modulo ac pede verum est, Bisogna stendersi quanta il lenzuolo e lungo. Stretch your legs according to your coverlet. 3. Kad Bog neče ni sveči ne moru. Quando Dio non vuole, i santi non possono. When it pleases not God, the Saint can do little, 4. Ki s gospodom čerišnje zoblje, neka ga se čuvaju žene i muži. Difficile est multum cerasis cum principe vesci. Non e buono mangiar ciliege co' signori, (Ven. Chi magna la sariese co i signori suzza i manighi) Those that eat cherries with great persons, shall have eyes squirted out with the stones, 5. Kad slip slipoga vodi, oba u jamu padu. Si caecus caecum ducit, ambo in foveam cadunt. Se un cieco guida 1'altro, tutti e due cascano nella fossa. If the blind lead the blind, both shall fall into the ditch. 6. Nova metla dobro mete. Verrit humum bene scopa recens. Granata nuova, tre di buona. 132 ANNALES 5/' 94 Danica SKARA, PRILOG PROUČAVANJU USMENE TRADICIJE U ¡STR], 129-134 New brooms sweep clean. 7. jena vrtoglava ovca smuti cilo stado. Uni us pecudis scabies to tu m commacuiat gregem. Una pecora infetta n'ammorba una setta. One scabbed sheep's enough to spoil a flock. 8. Zlo dojde na funte, a gre ča na unče. Citius venit malum quam revertitur. II male vien a cavallo e se ne va a piedi. Mischiefs come by the pound and go away by ounce. 9. Ki se hvali - se kvari. Non te laudabios: propria laus foetet in ore. La lode propria puzza. He that praiseth himself, spattereth himself. 10.Od slaba dužnika je dobra i koza prez mlika. Accipias paieam, si non vult solvere nequam. Da cattivo debitor, togli paglia per lavor. [Ven. Da cattivo pagador, bisogna tor quel che se pol.) From a bad paymaster get what you can. 11. Kega Bog naruži, neka ga se čuvaju žene i muži. Effuge, quem turpi signo natura notavit. Guardati dai segnati da Dio. Take care or that man whom God has set his mark upon. 12.Vrime teče, niš ne reče. Tempora labuntur more fluentis aquae, II tempo scorre incessamente come I'acqua. Time fleeth away without delay. Usporedbom poslovica koje pripadaju navedenim jezidma moguče je izvesti odredene zaključke koji upučuju na čin jen i cu da postoji velika sličnost u poslovičnom izražavanju kod različith jezika. Razlike su uglavnom iskazane na planu leksika i sintakse, dok je na planu značenja sličnost iskazana u gotovo 90% poslovica. Razlozi tako velikog postotka semantičke' ekvivalencije mogu setražiti u sljedečem; - sličnostima životnog iskustva koje može biti identično i kod najudaljenijih naroda, kao i u činjenici da su fundamentals mehanizmi i principi razmišljanja svakog čovjeka slični u istovjetnoj situaciji (u ovome radu poslovica se promatra kao znak za situaciju). Potvrdu toga nalazimo i kod onih jezika koji nisu nikada bili u kontaktu (geografska udaljenost) i nalaze se na različitom stupnju razvoja. Značenjska ekvivalencija česta je, dakle, pojava u poslovičnom izražavanju. Sukladno tomu narodi koji dijele zajednički prostor i povijesna iskustva u večoj mjeri podliježu pritisku inter- ferencije na poslovičnom planu; - genetska srodnost jezika ima zapaženu, ali ne i jedinu važnu ulogu; - zajednički izvor, primjerice Biblija, uzrok je velikoj sličnosti poslovica koje funkcioniraju na interkul-turalnom planu, Moguče je takoder zaključiti da su poslovice iatinskoga jezika postale integralni dio mnogih europskih jezika. (Ovime je, izmedu ostaloga, moguče objasniti veiiku sličnost engleskih, talijanskih i hrvatskih poslovica.) Kontrastivnom analizom zadanoga korpusa hrvatskih (istarskih), latinskih, talijanskih i engleskih poslovica vidljivo je da su sličnosti uglavnom iskazane na seman-tičkom planu dok su razlike utemeljene uglavnom u odabiru leksika i slike (konotacijski plan), koja je primjerena danoj sredini. Tako npr. logički odnos onaj koji ne radi nema uvjeta za život iskazan je u istarskom govoru uporabom slike koja je specifična za ovaj kraj: hrv. (Mačka koja leži, miše ne lovi.) Volu na ležeč brazda ne teče. tal. Volpe che dorme vive sempre niagra. eng. Sleeping foxes catch no poultry. U svakoj od navedenih poslovica koristi se različita slika koja nosi istovjetno značenje. Naime, navedene poslovice ¡maju istovjetno značenje, isti odnos objekata u stvarnosti, ali se ti objekti razlikuju (mačka, vol, vuk, lisica...). Razlike izmedu navedenih poslovica temelje se, dakle, na kulturnoj matrici, a odražavaju se u dru-gačijem izboru slike (koncepta). Njihova zajed-nička osobina jest logički sadržaj i karakter odnosa izmedu objekata u stvarnosti. One dakle, pokazuju visoki stu-panj univerzalnosti glede lingvističke strukture t značenja dok su razlike uglavnom uvjetovane kulturnim fakto-rom. Kultura ponekad služi kao filter percepcije odre-denih pojava u stvarnosti. Izbor slike može biti usko lokalnog značenja, primjerice vol se u Istri koristi u poljodjeistvu, dok se u nekim drugim krajevima koristi neka druga životinja. Sve to nalazi odraza i u poslovičnom govoru tj. odabiru metaforične slike. Tako je primjerice zamjetna uloga koze u jednom broju istarskih poslovica. Ta životinja služi kao podloga metaforično) slid u sljedečim poslovicama, npr. Od slaba dužnika je dobra i koza prez mlika. Ne more biti vuk sit i koza cila. U nekim drugim kulturama, ili pak u drugim dije-lovirna Hrvatske umjesto riječi 'koza' koristi se termin 'ovca!. 4. ZAKLJUČAK Zaključno se može reci da analiza ikavsko-ča-kavskih poslovica koje funkcioniraju na području Istre pokazuje sSjedeče rezultate: - evidentna je specifičnost u odabiru metaforične slike koja se uglavnom temelji na tradicionalnim vri- 133 ANNALES 5/' 94 Danica ŠKARA, PRILOG PKOUČA VANJU U5MENE TRADICIJE U ISTRI, 129-134 jednostima istarske kulture; - čakavsko-ikavski dijalekt sačuvan je često u arba-ičnoj formi sa svim lokalnim obilježjima; - one isto tako osi i kava ju povtjesne i kulturne veze s latinskom i talijanskom tradicijom; - usporedujučt ih s engleskim poslovicama razlike su ne št o izrazitije što je odraz nedostatka neposrednog kontakta dviju kultura, Medutim, sličnosti su dovoljno velike i one upučuju na zajednički izvor (latinski jezik, Biblija) kao i na zajedničku pripadnost europskom kul-turnom prostoru. Samosvojnost poslovičnog govora u Istri zahtijeva t dodatna istraživanja posebice poslovica mletačke pro-venijencije. Ovaj rad predstavlja samo jedan segment moguče analize. Bez sumnje je da bi sveobuhvatnija analiza trebala uključiti i posiovice koje pripadaju slovenskoj kulturnoj tradiciji upravo zbog neposredne bližine, povijesnih i kulturnih veza i moguče inter-ferencije jezika i kultura. Takva analiza može pružiti objektivniju valorizaciju usmenoga govora istarskog prostora, te ukazati na uske veze kultura koje se susreču na tom prostoru, a isto tako i na pokušaj očuvanja i rezistentnosti tradicije u odnosu na različite moguče utjecaje susjednih kultura koje su tijekom povijesti imale prestižnu ulogu. To svakako ostaje obveza budučih istraživanja. Ako je ovaj rad pobudio interes za istraživanjem usrnene tradicije u Istri, njegov je cilj ostvaren. RIASSUNTO II contribute analizza i proverbi istriani. I risultati dell'analisi interculturale dimostrano la spécificité dei proverbi di quest 'area, cbe, tuttavia, per il loro comune background culturale e per le tendenze universali presenti in tutti g!f idiomi, présenta no una fisionomia che è comune a tutte le lingue. LITERATURA 1. Arthaber, A., Dizionario comparato di proverbi e modi proverbiali in sette iingue, Milano, 1952. 2. Burke, K., The Philosophy of Literary Form. Studies in Symbolic Action, New York, 1957. 3. Grzybek, P., "Semiotische Studien zum Sprichwort. Simple Forms Re-Consedered I." Kodikas/Code-Ars Semiótica 3/4, 1984. 4. Norrick, N.R., How Proverbs Mean, Berlin/Mew York, 1985. 5. Permyakov, G.L., From Proverb to Folk-Tale, Moskva, 1979. 6. Ribarič, j., RazmjeStaj južnoslovenskih dijalekata na poluotoku Istri, Beograd, 1940. 7. Skarpa, V., Hrvatske posiovice, Šibenik, 1909. 8. Škara,D., "Odraz jezičnih i kulturnih doticaja u poslovicama", Zbornik Jezici i kulture u doticaijima, Pula, 1989. 9. D. Škara, "Interferencije poslovičnih misli na inter-kulturalnom planu" Zbornik Prožimanje kultura i jezika, Zagreb, 1991, 134 ANNALES 5/' 94 strokovno delo UDK 719:940.3/.4(497.12-15) SKRB ZA KULTURNO DEDiŠČINO IN NJENO VAROVANJE MED 1. SVETOVNO VOJNO - ITALIJANSKI ODNOS DO NJE Damjana FOR TU NA T ČER NIL OCA R, prof. zgod. in soc., samostojna konservatorka, ZVNKD, 65000 Nova Gorica, Delpinova 16, SLO storico, conservatore, ITBNC, 65000 Nova Gorica, Delpinova 16, SLO IZVLEČEK Prispevek obravnava odnos do kulturne dediščine različnih narodov med oboroženimi spopadi nasploh, nato pa preide na obravnavo predvsem italijanskega odnosa do kulturne dediščine in seveda tudi do slovenske dediščine na Li. soški fronti in v njenem zaledju. RAZVOJ SLOVENSKE SPOMENIŠKE SLUŽBE Ker je bila Slovenija do leta 1918 pod Avstro-Ogrsko, je bil razvoj slovenskega deia spomeniške službe odvisen od avstrijske spomeniške zakonodaje. Zametke varovanja kulturne dediščine zasledimo že v prvi polovici 18. stoletja, ko so najprej zavarovali arhi-valfje (edikt 12, avgusta 1749 - rokopisi, korespondenca, načrti itd.}. Kot začetno letnico varovanja kulturnih spomenikov na Slovenskem pa lahko štejemo 1850. Takrat je bila na Dunaju ustanovljena Centralna komisija za preučevanje in ohranjevanje stavbnih spomenikov (K. K. Central-Commission zur Erforschung und Erhaitung der Baudenkmaie - 31. december 1850), ki je postavila temelje za vse nadaljnje avstrijsko in slovensko spomeniško varstvo. Prvi predsednik in organizator Centralne komisije je btl baron Cari von Czoernig (dolgo časa je delal v Gorici). Komisija je delovala kot kolegij, ki sta ga sestavljala po dva zastopnika ministrstva za trgovino, obrt in gradnje, dva predstavnika akademije znanosti, dva akademije upodabljajoče umetnosti in en konservator za mesto Dunaj. Ob ustanovitvi je bila podrejena ministrstvu za trgovino, obrt in gradnje, od 1859. leta naprej pa je bila po francoskem vzoru v resorju ministrstva za uk in bogo-častje. Komisija je imela poudarjen centralistični in administrativni značaj. Vzpodbujala je zanimanje za raziskovanje in ohranjevanje stavbnih spomenikov, podpirala delo zgodovinskih društev in posameznih znanstvenikov, zbirala in objavljala raziskovalne izsledke posameznikov in skrbela, da postanejo spomeniki splošno znani in ohranjeni. Komisija je skušala vrednotiti spomenike po francoskem zgledu v manj in bolj pomembne, izdelovala je inventar spomenikov po enotni shemi, ki je vsebovala arheološko in arhitektonsko vrednost spomenika, njegovo stanje, potrebna popravila in stopnjo njihove nujnosti. Delo komisije se je omejevalo le na preučevanje in odkrivanje monu-mentalnih cerkvenih spomenikov in njihove opreme. Komisija sama se s praktičnim delom ni ukvarjala, še zlasti ne z restavratorstvom. Nasploh pa so pri obnovi cerkvenih objektov tedaj prevladovali "čisti slogi", roma-nika in gotika, ki so se odražali tudi v novi arhitekturi druge polovice 19, stoletja. Komisija je svoje sodelavce, konservatorje, pridobila iz obstoječih zgodovinskih in arheoloških društev, posameznikov in zastopnikov občin, šol in cerkve. Njihovo delovanje je temeljilo na častnem in prostovoljnem delu. Poleg konservatorje v so delovali tudi korespon-denti in ponekod gradbeni uradniki. Prvi konservator za Primorsko je bil zgodovinar Pietro Kandler v Trstu (od 1856 do 1871). Na Primorskem so delovali še Sigismund Attems - Petzenstein, Anton Bizzaro Paul, Franz Coronini, Attilio Hortis, Heinrich Majonica, Ivan Šubic in Jakob Žmavec. Na Slovenskem sta v drugi polovici 19. stoletja delovala dva zaslužna konser-vatorja, ki sta raziskovala zlasti arheološka najdišča, Dragotin Dežman (Car! Deschrnann) in Alfons Mullner. 135 ANNALES 5/' 94 Damjana fORTUNATČERNILOCAR: SKRB ZA KULTURNO DEDIŠČINO IN NJENO VAROVANJE..., «5-148 Oba sta se zapisala v anale starinosiovja na Slovenskem kot muzejska kustosa. Pomen obeh konservatorjev je bil v tem, da sta znala organizirati krajevno zaupniško službo, in sicer med redkim podeželskim razumništvom, nekaterimi pripadniki plemstva in uradništva in zlasti med slovensko duhovščino. Na Goriškem in Primorskem se je v drugi polovici 19, stoletja in ob prelomu v 20. stoletje na arheološkem področju izkazal zlasti Carlo de Marchesetti. V Multnerjevem času se je na Kranjskem uveljavil konservator Simon Rutar, ki je skupaj s Premmersteinom raziskoval predvsem rimske ceste in utrdbe, vključno z limesom, ukvarjal se je tudi s staroželezodobnimi najdišči in pripravljal prvi slovenski terminološki slovarček. Simon Rutar je bil edini, ki je bil vezan predvsem na konservatorsko službo, vse ostale osebnosti so namreč delovale v okviru muzejske službe. Omeniti moram tudi pomembnejše korespondente, ki so delovali na Kranjskem in Notranjskem, in sicer Henrika Costa (v Ljubljani za Gorenjsko), jurija Grabrijana (v Vipavi za Notranjsko), Antona Globočnika, Andreja Lavriča in Rudolfa Machnitscha. Na Goriškem in v Slovenski Istri pa takih dopisnikov ni bilo. Komisija se je prvič reformirala leta 1873. Prvotno ime je spremenila v Centralno komisijo za raziskovanje in ohranjevanje umetnostnih in zgodovinskih spomenikov ("K. K. Central - Comission fur Erforschung und Arhaltung der Kunst und Historischen Denkmale"). Takrat so znotraj komisije vpeljali tri sekcije: arheološko, ki je imela muzejski poudarek in je obravnavala prazgodovino in antiko; umetnoslnozgodo-vinsko, ki je skrbela za arhitektonske, plastične, slikarske in grafične spomenike srednjega in novega veka do konca 18. stoletja, ter arhivsko sekcijo, ki je skrbela za srednjeveške in novejše pisne spomenike do konca 18. stoletja. Pod vodstvom nove komisije sta nastala in se razvijala muzeja v Ogleju in Gorici. Na Primorskem so zbirali premično dediščino, z izjemo Ogleja in deloma Kopra, v deželnih središčih (Gorica, Pula, Trst). Inven-tarizacija dediščine na Primorskem je bila prav zaradi prevlade spomeniškega varstva antične arheologije zelo osiromašena. Poudarek komisije je bil sicer na umet-nostnozgodovinskih spomenikih, srednjeveških in renesančnih. Z razvojem je komisija svoje delo usmerila tudi k varovanju baročne in meščanske arhitekture, kasneje tudi kmečke. V slovenskem spomeniškem varstvu sta se sčasoma uveljavila dva pomembna in danes zelo iskana profila v spomeniški službi, restavrator in urbanist - arhitekt. Prvi restavrator je bil akademski slikar Matej Sternen. Iz potrebe po smotrni vključitvi spomenika v njegovo okolje pa je pričel z delom tudi urbanist oziroma arhitekt Maks Fabiani. Leta 1911 se je Centralna komisija ponovno reorganizirala. V sestavu spomeniškega urada sta delovala spomeniški svet in umetnostnozgodovinski inštitut, ki ga je vodil Max Dvorak, Zopet je prevladala začetna umetnostna usmeritev komisije.1 Reorganizacija je za nas pomembna, ker je poslej hitro stekla decentralizacija avstrijske spomeniške službe. Kranjska je dobila prvega deželnega konservatorja dr. Franceta Steleta, Leta 1913 je bil namreč v Ljubljani ustanovljen Spomeniški urad za Kranjsko. Dobro zasnovano Steletovo delo na Kranjskem, v duhu najboljših tradicij dunajske konservatorske šole in vpliva prof. Dvoržka, je prekinila prva svetovna vojna. Prav na Primorskem se je zaradi vojne pretrgala naveza s centralno dunajsko spomeniško službo in precejšen del kulturne dediščine je prešel v varstvo italijanskih služb (Segretariato generale per gli Affari Civilf), ki so bile zadolžene skrbeti za dediščino. Za Furlanijo in naše kraje ob meji (zlasti Goriško) je italijanski vrhovni Štab zadolžil Uga Ojettija2 za evidentiranje, reševanje in varovanje umetnostnih predmetov in spomenikov na ozemlju, kjer so se bili boji. Žele ko so se po štirih letih umirila glavna bojišča in so se zlasti iz ruskega ujetništva začeli vračati stari konservatorski kadri, se je s prevratom in razidom z Avstrijo začelo novo obdobje našega konservatorstva. Potrebno je pripomniti, da nova jugoslovanska država v bistvu sploh ni poznala spomen iškovarstveni h zakonov, niti jih ni želela v vsem medvojnem obdobju sprejeti. Le na nekdanjem Kranjskem in v Splitu sta se še ohranili prvotni spomeniški izpostavi, prilagojeni novim razmeram. Tako je v Ljubljani prenovljeni Spomeniški urad kmalu po nastanku nove države SHS razširil svojo dejavnost na celotno območje ljubljanskega m mariborskega županstva, oziroma kasneje na vso Dravsko banovino. Konkretne korake pri pripravi zakonskih izhodišč spomeniškega varovanja je naredil Josip Mantuani. Takoj po koncu prve svetovne vojne je napisal poročilo o stanju kulturnozgodovinskih zbirk na slovenskem ozemlju, ki je prišlo v okvir države SHS oziroma kasnejše kraljevine SHS. Mantuani je razlikoval domovinsko varstvo in spomenike same. Pod domovinskim varstvom je razumel skrb za naravo s kulturnimi, zgo- 1 NajpomembnejŠe spremembe so bile objavljene tudi v Reviji Mitteifrjngen der K. K. Zenl.ral - Commission fur Den km a I pf lege (odslej Mitteilungen), XV., 3/4, Wien man - april 1916, s. 48 - 51 2 Ugo Ojetli {r. 1871 - u. 1946), italijanski pesnik, umetnostni zgodovinar, likovni kritik, časnikar, pisatelj in esejist, je po ustanovitvi Ministrstva za propagando in posebne organizacije na fronti postal ključna oseba novo ustanovljene pisarne za sovražno propagando v Padovi. Glej doktorat John Mark Cornwali, The Undermining of Austria - Hungary. The allied propaganda campaign of 1918 against the Austro - Hungarian army on the Italian front, The school of History, The University of Leeds, oktober 1987. O tem je poročala Damjana FortunatČernibgar v Zgodovinskem časopisu (ZČ) 47/3, 1993, s. 478-482 136 ANNALES 5/' 94 Damjana FORTU NAT ČFRNU.OGAR: SKRB ZA KULTURNO OEDIŠČiNO IN NJENO VAROVANJE..., í 35-1 dovinskimi in narodopisnimi lastnostmi. Za spomenike pa je pojmoval izključno monumentalno arhitekturo (cerkveno in grajsko). Leta 1929 je Zakon o gozdovih prinesel pomebno novost, in sicer proglasitev predmetov zgodovinske, znanstvene in umetniške vrednosti ter prirodne lepote in redkosti za zavarovane, kar je pomenilo prvo pravno zavarovanje spomenikov, seveda le tistih, ki so bili v gozdovih. Podobno je tudi gradbeni zakon iz leta 1931 določal varstvo zgodovinsko-umet-niških mest in stavb v mestih. V predlogu zakonske uredbe o zaščiti kulturnih in prirodnih znamenitosti za Dravsko banovino (osnutek z dne 26. 8. 1939) so prvič izrecno omenjeni tudi etnološki spomeniki, poleg premičnih in nepremičnih arheoloških, zgodovinskih, urnetnostnozgodovinskih, umetniških in naravnih, vendarla zakonska odredba, ni začela nikoli veljati. Leta 1938 je priSlo do kadrovske spremembe. Štele je odšel na Univerzo in nasledil ga je France Mesesnei.3 Z drugo svetovno vojno se je v našem prostoru delokrog spomeniškega urada v Ljubljani omejil le na italijansko okupacijsko ozemlje, na Ljubljansko pokrajino. Za časa nemške okupacije je bil ljubljanski urad podrejen konservatorskemu uradu v Celovcu. Ker je bi! leta 1944 Mesesnei aretiran, je vodstvo oziroma posle začasnega vodje Spomeniškega urada spet prevzel Štele. Tako je predvojna spomeniška služba dočakala konec vojne (9. maja 1945) v močno okrnjeni kadrovski in prostorski zasedbi. Zadnjo vojno zimo, 27. januarja 1945, je bil že izdan Odlok o zaščiti knjižnic, arhivov, kulturnih in zgodovinskih spomenikov in naravnih znamenitosti (pripravilo ga je predsedstvo SNOS) in takoj objavljen v Slovenskem poročevalcu na osvobojenem ozemlju v Beli Krajini, Tako so bili še v zadnjih mesecih vojne vihre postavljeni temelji za povojno organizacijo spomeniške službe v Sloveniji. Poleti 1945 je bi! izdan prvi Zakon o zaščiti kulturnih spomenikov. Za območje federalne Slovenije je bil ustanovljen Zavod za zaščito in znanstveno proučevanje kulturnih spomenikov in prirodnih znamenitosti Slovenije. Mlada spomeniškovarst-vena ustanova je prevzela prostore in ves inventar nekdanjega Spomeniškega urada. Za prvega ravnatelja pa je bil izbran Fran Šijanec. V 60. letih se je mreža spomeniške službe pričela širiti in danes deluje v Sloveniji osem zavodov - Zavod R Slovenije za varstvo naravne in kulturne dediščine kot osrednji zavod, Zavodi za varstvo naravne in kulturne dediščine v Celju, Kranju, Ljubljani, Mariboru, Novem Mestu, Novi Gorici in Piranu. Poleg teh pa samostojno delujeta še Triglavski narodni park in Spominski park Trebče. SPOMENIŠKA SLUŽBA NA PRIMORSKEM Razvoj spomeniške službe oziroma delovanja kon-servatorjev na Primorskem je bil specifičen, tako zaradi obmejnega območja kot zaradi stalne menjave oblasti in različnih kulturnih vplivov, zlasti vpliva italijanske in nemške oziroma avstrijske kulture. Prva svetovna vojna je pomenila prelomnico, saj je soško bojišče presekalo enoten slovenski prostor na italijanski in avstrijski del. Tako eni kot drugi so trditi, da se borijo za svoje ozemlje in v tem smislu delovali tudi s kulturno dediščino. Številni avstrijski premožniki in izobraženci, ki so delali zlasti v Gorici in Trstu, so pred izbruhom vojne odpeljali na Dunaj, na varno, številne umetnine. Tu ni šlo samo za osebno premoženje, temveč tudi za Številne premičnine iz muzejev, galerij in knjižnic. Tudi na italijanski strani je bilo kar nekaj zanesenjakov, ki so skušali prepričati vlado o nujnosti umika vseh vrednejših premičnin v notranjost italije pred vojno nevarnostjo. Vlada je sprva skušala to preprečiti, saj je menila, da bi to povzročilo preveč vznemirjenja med ljudmi in strahu pred vojno. Italijani, zadolženi za varovanje dediščine, so menili, da rešujejo svojo kulturno dediščino. Vpliv dunajske šole na Goriško je deloval po dveh smereh, preko Centralne komisije ter kulturnega in osebnega ali individualnega vpliva posameznikov. V letih pred prvo svetovno vojno in tudi po njej so na Primorskem delovale številne zaslužne tudi drugače pomembne osebnosti, kot so arhitekti: Max Fabiani, Antonio Lasciac, Girolomo Luzzato, Silvano Barich; kiparji: Alfonzo Canciani, Antonio Carnaur in slikarji: Itálico Brass, Vittorio Balaffio, Gino de Finetti.4 SKRB ZA KULTURNE DOBRINE V OBOROŽENIH SPOPADIH Človek je imel v vseh časih, kulturah ali deželah različen odnos do premičnih ali nepremičnih dragocenosti. Skozi stoletja je skrb posameznikov za dediščino rasla in prispevala k oblikovanju samostojnih institucij, ki skrbijo za kulturno dediščino. Spomeniško varstvo je zadolženo predvsem za preprečevanje uničevanja ali povzročanja škode na dediščini zaradi različnih vzrokov. Dejstvo pa je, da so na dediščini povzročili največ škode prav razni oboroženi spopadi. 3 France Mesesnei, umetnostni zgodovinar in konservator, rojen v Cervignamj. Na hiSi št. 60 v Vipavi, kjer je preživlja! mlada teta, so mu teta 1951 postavili spominsko pioščo. 4 Franjo Baš, Organizacija spomeniškega varstva v slovenski preteklosti, Varstvo spomenikov (VS), V., Ljubljana 1953-54, s. 13 - 38, glej tudi Sergio Tavano, I monumenti fra Aquiieia e Gorizia, 1856 - 1918, Udine - Gorizia 1988 137 ANNALES 5/' 94 Damjana FORTUNATČERNiLOGAR: SKRB ZA KULTURNO DEDIŠČtNCHN NfENO VAROVANJE.,., J3S-Í48 Vojne se pojavljajo skozi vsa obdobja človeške zgodovine in odnos do kulturne dediščine je bil vedno odvisen od vojaških strategov, ki so odločali o ciljih napadov. Mnogi posamezniki so, zavedajoč se vseh vrednot dediščine, s Številnimi apeli skušali ta odnos spremeniti in z nastankom prvih državnih spomeniških institucij je postala njihova naloga tudi skrb za spomenike v vojnem času. Šlo je predvsem za pre-prečevalno-zavarovalne ukrepe in izvajanje tehnično-zaščitnih ukrepov, ki so zgolj preventivne narave. Nerazumnemu uničevanju izjemnih kulturnih spomenikov v svetovnem merilu smo na ozemlju nekdanje Jugoslavije priče tudi danes. V 19. stoletju se je izoblikovala mednarodna pravna določitev varstva spomenikov. Prva svetovna vojna je z novo razsežnostjo uničevanja sicer opozorila na problem, vendar so začetna prizadevanja na mednarodni diplomatski ravni zaspala. Ponovno so oživela s soočenjem posledic Španske državljanske vojne za kulturno dediščino. Šele na podlagi spoznanj v drugi svetovni vojni, so končno izoblikovali in sprejeli mednarodni dogovor o varstvu kulturnih dobrin med oboroženim spopadom. Misel o varstvu, pravilneje o spoštovanju kulturnih dobrin v vojni, je stara in sega že v antiko, vendar je šele dunajski kongres (1814/15) prispeval k uradnemu priznanju načela o preprečevanju odtujevanja kulturnih dragocenosti. Na bruseljski konferenci 1874 je bil izdelan osnutek mednarodne deklaracije o zakonih in pravilih ravnanja v vojni, a načrt ni bil sprejet. Kljub temu je bil to pomemben korak, saj so zamisli prevladovale v teoriji in praksi vse do sprejetja haaške konvencije o zavarovanju kulturnih dobrin med oboroženimi spopadi leta 1954. Zavzemanje za spoštovanje in varovanje kulturne dediščine ter poudarjanje načela o obči in človeški vrednosti kulturnih dobrin sta prispevali k oblikovanju sklepov prve haaške konference leta 1889. Takrat je bilo v vojno pravo zajeto tudi načelo spoštovanja kulturnih dobrin. Druga haaška konferenca leta 1907 je prav tako oblikovala pomebne določbe, ki se posredno nanašajo na zavarovanje kulturnih dobrin v vojni. Vse to je vsekakor pomenilo napredek, a žal je zelo malo prispevalo k preprečevanju velike škode na spomenikih, kar se je pokazalo v prvi svetovni vojni. Tedaj so bili poškodovani veliki spomeniki, med njimi tudi najdragocenejše umetnine iz seznama svetovne kulturne dediščine. Haaška pravila o vodenju vojne iz leta 1907 so se za uspešno zavarovanje kulturnih dobrin izkazala kot nepopolna. Zato se je med prvo svetovno vojno oblikovalo nekaj novih pobud in predlogov za izboljšanje mednarodnopravnega varstva kulturnih dobrin. Švica je npr. leta 1915 predlagala oblikovanje mednarodne organizacije "Zlati križ". Še pred koncem vojne je tudi Nizozemska posredovala svojo pobudo, izkušnje pri zavarovanju med prvo svetovno vojno je skušala razčleniti dokaj sistematično in na tej podlagi predlagala nove rešitve. Zavzeli so se za predčasno mirnodobno izvajanje varstvenih ukrepov, javno obveščanje o spomenikih izrednih vrednosti, zavarovanje nekaterih naselij kot celoto in izdelavo mehanizma mednarodnega nadzora.5 Avstro-ogrska država kot napadalka v prvi vojni je že leta 1913 v avstrijsko pravo vključila obe konvenciji iz Haaga, nastali na podlagi mednarodnih konferenc leta 1899 in 1907. Med vojno so bile v rednih enotah organizirane posebne službe, ki naj bi skrbele za kulturne dobrine. Na fronti so stanje spomenikov sistematično fotografsko dokumentirali tako avstrijski kot italijanski strokovnjaki (številni negativi se nahajajo tudi na Zavodu R Slovenije za varstvo naravne in kulturne dediščine). Fotografi v avstroogrski vojski so bili organizirani v skupino umetnikov, v kateri so delovali slikarji, risarji in kiparji, vsi pa so bili pod okriljem Vojnega tiskovnega urada na Dunaju. Ta urad je bil ustanovljen za propagandne namene prvi dan konflikta s Srbijo, Njegov ustanovitelj je bil general Max von Hoen. Umetniki so bili na terenu po dva meseca in vsak teden so morali na urad poslati po eno sliko. Dela so zbirali v Vojnem arhivu in Zgodovinskem vojnem muzeju. Fotografski center, ki je deloval neodvisno od skupine umetnikov, je do konca aprila 1918 registriral 80.000 fotografij. Poleg posnetkov, ki so prikazovali dogodke na bojiščih, podeželsko življenje, komunikacije, oskrbo, in letalskih posnetkov, so v tem obsežnem fondu tudi fotografije na temo vojne škode na spomenikih.'6 Znani so pozivi tedanje Centralne komisije za varstvo spomenikov na Dunaju v zvezi z bombardiranjem Devina in Gorice. Podobno je ravnala tudi italijanska stran, saj je bilo leta 1931 mogoče vojno škodo, tudi škodo na spomenikih v Posočju in na Krasu, objaviti v knjižni obliki.7 V okviru Generalnega sekretariata za civilne zadeve (Segretariato generale per gli Affari Civili) je namreč deloval urad, ki je spremljal stanje na dediščini, jo popisoval in fotodokumentiral. 5 Ivan Komeij, Varstvo kulturnih dobrin v vojni, Varstvo spomenikov XXIII, Ljubljana 1981, s. 16 6 Eugenio Buccioi, II Veneto nell'obiettivo austro-ungarico. L'occupazione del 1917-18 nelle foto dell'Archivio di guerra di Vienna. Introduzione di Mario Isnenghi, Treviso 1992, s. 3 -15 7 Andrea Moschets.i, i darsni ai monumenü e atle opere d'arle delíe Venezie nella guerra mondiaíe 1915 - 1918, Venezia 1928 - 1931 (I., II., Itl„ !V„ V.S, (odslej Moschetti). 138 ANNALES 5/' 94 Damjana FORTUNAT ČERNilOCAR: SKR8 ZA KULTURNO DEDIŠČINO IN NfENO VAROVANJE..., 135-148 izhodišča za nove predloge v zvezi z zavarovanjem kulturnih spomenikov so se po prvi svetovni vojni oblikovala v različnih pravnih komisijah. Leta 1926 je bil ustanovljen mednarodni muzejski urad, ki je prvi da! pobudo za sprejetje mednarodne konvencije o varovanju kulturnih dobrin v vojni. Generalna skupščina Društva narodov je izdala priporočilo o stalni in temeljiti skrbi s pomočjo izobraževalnih ustanov pri vzgoji ljudi, da bi se zavzemali za spoštovanje spomenikov in umetnin ne glede na to, kateri civilizaciji ali obdobju pripadajo. S špansko državljansko vojno je varovanje kulturnih dobrin postalo zopet aktualno in Društvo narodov je pričelo z akcijo za sprejetje mednarodnega dogovora o varstvu kulturnih dobrin v vojni. Leta 1938 je bil izdelan osnutek mednarodnega dogovora o varstvu spomenikov med oboroženimi spopadi, ki ga je podprlo kar lepo število držav. Mednarodni muzejski urad je leta 1939 izdal celo priročnik Zavarovanje spomenikov in umetnin v vojnem času. Kljub temu, da je mednarodni dogovor podprlo več držav, je vse prehitel hiter nemški vzpon in tudi pričetek druge svetovne vojne, hkrati pa je postal dogovor še bolj aktualen. V ZDA je bila leta 1943 ustanovljena ameriška komisija za varstvo in reševanje umetnostnih in zgodovinskih spomenikov na vojnih prizoriščih. Organizirana je bila tudi posebna služba, ki je imela znak MFAA (Monument's Fine Art and Archivec Officers). Tudi na slovenskem osvobojenem ozemlju je predsedstvo SNOS (27. 1. 1945) sprejelo Odlok o zaščiti bibliotek, arhivov, umetniških, kulturnih in zgodovinskih spomenikov in umetniških zbirk in prirodnih znamenitosti, da bi se taki objekti alt predmeti zavarovali pred uničenjem.8 Žal se v vojnah kaj hitro pozabi na vse sklenjene in podpisane dogovore in na mirnodobno skrb za kulturno dediščino. Po skoraj petdesetih letih smo v Evropi lahko samo nemočni opazovalci ponovnega uničevanja kulturne dediščine svetovnega pomena. Spomeniška služba je lahko Še tako opozarjala in označevala številne kulturne spomenike s predpisanim znakom haaške konvencije, pa so bili žal prav ti deležni barbarskega uničenja. Če samo pomislimo na razdejanje svetovnega bisera, Dubrovnika ali pa na uničen most v Mostarju, se nam taka dejanja zdijo nepojmljiva in skorajda nemogoča, pa vendar se je in se na mnogih spomenikih še dela velika škoda v civilizirani Evropi na pragu 21. stoletja. ITALIJANSKI ODNOS DO KULTURNE DEDIŠČINE MED PRVO VOJNO Ukrepi spomeniškega varstva tik pred vojno in med njo Ob začetku sovražnosti so Italijani z dekreti od 22. maja 1915 do 5. oktobra 1916 oblikovali t.i. vojno območje, ki je zajelo kar 25 pokrajin ter otoke in občine ob jadranski obali. Na tem ozemlju italijanskega kraljestva in na zasedenem ozemlju čez mejo je bila oblikovana politična in administrativna oblast vojaškega Vrhovnega poveljstva. Generalni sekretariat za civilne zadeve (Segretariato Generale per gli Affari Civili) je ustanovilo Vrhovno poveljstvo (Comando Suprerrio) 29. maja 1915.9 Njemu je bil tudi podrejen. Predstavljal je osrednji urad politične in administrativne oblasti na področjih, ki so bila podvržena vojaški zasedbi. V vsakem političnem okraju je bil nastavljen civilni komisar s sedežem v glavnem mestu okraja. Glavne naloge začasne organizacije civilne oblasti so bife določene z uredbo 25. junija 1915.10 Vrhovnemu poveljstvu so pripadale popolne kompetence in odgovornost tudi za vprašanja civilne službe. Vrhovni sekretariat je kot izvršilna oblast Vrhovnega poveljstva deloval neodvisno od drugih institucij. Odločal je o zadevah, ki so bile drugače v pristojnosti ministrstva, in nadomeščal tudi pokrajinske oblastvene strukture.11 Uradni komisarji so bili lahko imenovani12, določeni z razpisom13 ali pa so to postali kar župani. Generalni sekretar je imel položaj prefekta in je imenoval civilne komisarje, ki so bili podprefekti.14 Vsak civilni komisar je imel pristojnosti prejšnega avstrijskega političnega okraja.15 8 Ivan Komelj, Varstvo kulturnih dobrin v vojni, VS XXSf!, Ljubljana 1981, s. 23 - 24 9 Doc. 1., La gestione dei servizi. Relazione. (odslej Reiazione), !., s. 9, O oblikovanju začasne uprave na zasedenih ozemljih in ustanovitvi ter delovanju Generalnega sekretariata za civilne zadeve je pisala tudi Petra Svoljiak v delu Slovenski begunci v Italiji med prvo svetovno vojno, Ljubljana 1991 19 Doc 7, Relazione, I., s. 12 11 Ibidem, s. 12 - 13 12 Imenovani so bili za okraje oziroma skupine okrajev kot npr. za zgornje Posočje (Drežnica, Idrsko, LibuSnje, Livek, Žaga, Srpenica in Trnovo) - ibidem, s. 14 13 Tako za okraj zgornjega Posočja (Breginj, Sedio, Kred) - ibidem 14 Relazione, I., s. 16 15 Ko je bil ustanovljen Civilni komisariat za CradiSkt okraj, je imel kompetence tudi na zasedenem ozemlju, ki je pripadalo Goriškemu okraju. O ustanovili Generalnega sekretariata za civilne zadeve glej tudi Archivto df stato di Corizia, inventar - Alti del Comissariato civile di Corizia in Commissariato civile per i! distretto d i Gradišča (1917 - 1922) 139 ANNALES 5/' 94 Damjana FORTUNAT ČCRNtlOGAR: SKRB ZA KULTURNO DEDIŠČINO IN NjENO VAROVANJE..., 13S-148 V taksnih okoliščinah je bil civilni komisar političnega okraja zadolžen, da poskrbi za popis, zbiranje in prevoz na varno mesto vseh vrednejših predmetov in dokumentov v lasti občin in ustanov. Zagotoviti in umakniti je moral ves kapital, vrednostne papirje, dokumente in najpomembnejše dosjeje.16 Arhivske spise, zlasti tiste državne oblasti, okrajnega sodstva (sodbe, testamente, zemljiške knjige, skrbništva), davčnih uradov (posestniški listi, katastrske mape) in zgodovinske dokumente so hranili pri Civilnem komisariatu ali pri uradih, včasih določenih od Vrhovnega sekretariata. "Anche di ciascun deposito o di ogni consegna che si faccia si compila separato verbale, di cui viene inviata copta al Segretariato Generale e viene presa nota dal Commissario civile in apposito registro sul foglio destinato alla Amministrazione nel caso speciale interessata."17 Že od prvih dni vojaškega napredovanja so zahtevali od vojaške in civilne oblasti vso skrb za ohranitev in varstvo vseh vrst arhivov in vseh zbirk, pomembnih za zgodovino, kulturo in umetnost. Vse z namenom, da bi ohranili duhovno in moralno dediščino dežel, priključenih domovini, in predvsem, da bi ustanove ali posamezniki na osnovi teh dokumentov kasneje lahko uveljavljali določene pravice.18 Vojaška poveljstva, župani in civilni komisarji so od primera do primera ukrepali za ohranitev in zavarovanje kvalitetnega pohištva, umetnostnozgodovinske dediščine, arhivskega gradiva in podobno. Sledilo je sestavljanje podrobnega poročila, da bi ugotovili dejansko stanje vsakega arhiva ali zbirke in popisali zatečeno stanje ob menjavi med vojaškimi operacijami, glede na to pa prevzeli nadaljnje ukrepe. Vse to se je kasneje izkazalo kot koristno, saj so prav na tej podlagi lahko določili arhivsko gradivo, knjige in druge dragocenosti, ki so jih avstrijski posamezniki odpeljali v Avstrijo (zlasti na Dunaj) še pred italijansko zasedbo. Italijanska vlada je že konec marca 1915 pokazala resno zaskrbljenost za kulturno dediščino v beneški regiji. Takrat je v Benetkah Corrado Ricci, generalni direktor Zavoda za starine in lepe umetnosti, pripravil sestanek treh konservatorjev in nekaj direktorjev muzejev iz Veneta.19 Izmenjali so mnenja o strogi uredbi, ki je v različnih pokrajinah spodbudila takojšnjo zbiranje vseh pomembnih umetnin in pohištva ter njihovo evakuacijo čez Apenine. Istočasno so predvideli zava- rovanje najdragocenejših nepremičnih spomenikov z vrečami peska. Zavod in ministrstvo sta za izvedbo teh del pooblastila nadzornike spomenikov in direktorje muzejev. Pri odstranjevanju premične dediščine so lastniki sprva pokazali velik odpor, saj se od svoje lastnine niso hoteli ločiti. Zaradi njihovega nezadovoljstva je vlada želela omenjene ukaze preklicati. Že od prvih dni je Zavod želel umakniti umetnine iz vseh cerkva in jih skrbno shraniti. Iz dneva v dan so spori in pritiski s strani lokalnih oblasti in cerkvenih oseb naraščali in postali tako intenzivni, da so paralizirall vse delo Zavoda za varovanje umetnin (Sopraintendenze agli oggetti d'arte), ki je 25. aprila dobil ukaz, naj prekine vse nove operacije in naj vse že zbrano gradivo pusti na zbirnih mestih, a naj poskrbi za primemo zaščito, da ne bi preveč razdražili ljudi Še pred uradno napovedjo vojne -"di sospendere ogni nuova operazione e di lasciare sul pošto, con semplici provvedimenti di cautela, le opere artistiche gia rimosse; e cio per non impressionare le popoiazioni e non irritare gli animi prima della dichiarazione di guerra."20 Delo Zavoda so zato omejili na nadaljevanje zaščitnih ukrepov z odstranjevanjem akademskih del. Ustregli so željam nekaterih občin in mestnih muzejev z odstranitvijo nekaj najkvalitetnejših zbirk. Odstranili so dela iz mestnih muzejev v Padovi, Veront in Trevisu. Dela v Vicenzi, Vidmu in Bellunu pa so želeli kon-servirati in dobro zavarovati na licu mesta.21 Vrhovno poveljstvo v želji, da bi obdržalo visoko morafo ljudi, zlasti tistih ob meji, in v prepričanju na ugoden izid vojne, ni bilo preveč pripravljeno pomagati pri prevozu umetnin. Po italijanski napovedi vojne Avstriji maja 1915 se je v Italiji odnos do prizadevanj Zavoda, odstraniti vse vrednejše umetnine iz vojnega območja, nekoliko spremeni!. Po dogovoru v Rimu med Ministrstvom za javno izobrazbo, Vrhovnim poveljstvom in Ugom Ojettijem so uvedli sistematično odstranjevanje vrednejših umetnin iz obmejnih krajev,22 Ohranitev kulturne dediščine (premične in nepremične) je dolžnost do civilizacije in predvsem do države, so zapisali v uradnem dokumentu. Vrhovno poveljstvo je za varovanje dediščine 21. julija 1915 določilo komandanta Uga Ojettija, uradnika in člana Višjega sveta za starine in umetnine. Pri izvajanju svojih nalog se je srečal z različnimi težavami. Veliko grožnjo so za spomenike predstavljali vojaški spopadi. Številne 16 Reiazione, I., s. 36 17 Ibidem 13 Ibidem, s. 37-38 19 Moschetti, I., Venezia 1928, s. S- 6 20 Ibidem, s. 7 21 Ibidem 22 Ibidem, s. 8 140 ANNALES 5/' 94 Damjana FORTUNAT ČERNILOGAR: SKRB ZA KULTURNO DEDiŠČtNO JN NjENO VAKOVANjE..., J 35-548 palače, cerkve, vile, arheološke lokalitete, kjer so potekala izkopavanja, so bile pred pričetkom vojne izpraznjene, kar je bilo prikladno tudi za številne rope in barbarsko uničevanje. Pri samem delu so italijanskemu uradu za dediščino povzročali največ težav nepopolni avstrijski seznami spomenikov in predmetov, pa tudi to, da Avstrija ni imela pravega zakona za starine in umetnine. Zato so 31. avgusta 1915 izdali uredbo, ki je predlagala konservirati, kolikor je bilo mogoče nespremenjeno stanje. Uredba je določala neodtujljivost nepremičnin z umetnostno, zgodovinsko, arheološko ali paleontološko vrednostjo in pravno neveljavnost njihove prodaje in odstopa ali druge transakcije.23 Uredba je tudi prepovedala odstranitev predmetov iz prvotnih lokacij in obnovo, če ni bila ie-ta vnaprej poverjena od Generalnega sekretariata. Uredba je zadolžila naključne najditelje in imetnike, da prijavijo najdene ali pose-dovane predmete in prepovedala vsako neodobreno arheološko izkopavanje in v nasprotnem primeru grozila z arestom do 30 dni ali s plačilom globe do 2000 lir, "...ne interdice, pena iS sequestro, la rimozione dal luogo dove anualmente si trovano, e SI restauro o Ja modificazione se non autorizzati preventivamente da! Segretariato Generale (art.2 e 3); obbliga i fortuiti inventori o i detentori alia denuncia degli oggetti trovati o pos sed ut i, proibisce ogni scavo archeologico non autorizzato (art,4) e commina T arresto fino a trenta giorni o 1'ammenda fino a lire duemila ai contrawentori (art.5).24 Zaradi pomanjkljivosti oziroma nepopolnega seznama so pričeli ponovno popisovati in preverjati dediščino na terenu. Pomagali so si s številnimi turističnimi vodiči, revijami in monografijami v italijanskem in nemškem jeziku, ki pa so bile že zastarele in sestavljene brez upoštevanja umetniškega kriterija. Na osnovi novih seznamov je bilo lažje ugotoviti škodo na mnogih spomenikih, zbirkah in arhivih, ki jo je povzročila vojna. "Pristranski" seznami so bili sestavljeni po vsem zavzetem ozemlju in iz njih je bilo razvidno, koliko umetnin je ostalo Še prisotnih in koliko so jih lahko še pravočasno začasno odstranili.25 Prva naloga spomeniške službe je bila vsekakor preventivno zavarovanje spomenikov in nepremične dediščine. Kiparska dela in fasade spomeniških objektov je bilo relativno lahko zavarovati z vrečami peska, ki so bile ojačane s palisadami ali opaži ali z lesenim opornim zidom, napolnjenim s peskom. To metodo So uporabili predvsem v Benetkah, Padovi in Trevisu. jasno je bi!o, da polne vreče lahko učinkovitejše varujejo kiparska dela ali fasado arhitektonskega spomenika pred učinki drobcev, slabo pa je, ko je arhitektonski spomenik zadet v polno z eksplozivno bombo velikega kalibra ali zažigalno bombo, ki takoj prizadene lesene dele, destabilizira celoto in tako nepopravljivo poškoduje freske in mozaike.26 Freske so največkrat zaščitili tako, da so varovalo namestili skoraj en meter od zidu, da so omogočili kroženje zraka. Toliko bolj je občudovati opravljeno delo za ohranitev nepremične in predvsem premične dediščine, saj so organizatorji kljub številnim oviram, s prepričevanjem in vztrajnostjo uspeli zlasti od aprila do maja 1917 zbrati in umakniti na varno številne umetnine iz Videmske pokrajine.27 Klanec pri Komnu, spomenik madžarskim vojakom. Stanje leta 1992 - dokumentacija ZVNKD Gorica. 23 "L'Ordirianza dichiara (ari.t) l'inaiienabilita deüe c.ose immobiíi di interesse artístico, storico, archeologico o paletnologico, e t'inefficacia giuridica deíla loro vendita e cessione odi qualsiasi aítro atto di trasferimento delia loro propríeta, ..." Relazione, I., s. 103; glej íudi La gestione det servizi civiii. Oocumenti. (odslej Documenti}, t. N. 43, s. 106 - 107. Gre za uradni publikaciji (prva 4 snopiče, druga 22 snop i če v), ki opredeljujeta temeljne principe začasne organizacije civilnih služb. 24 Relazione, f. s. 103 - 104; Documenti I. N-43 25 Relazione, I., s. 104 26 Moschetti, L, s. 9 27 Ibidem 141 ANNALES 5/' 94 Damjana FO RTU NAT ČER NI LOGAR-. SKRB ZA KULTURNO DEDIŠČINO IN NJENO VAROVANJE..., 135-148 Po kobariškero preboju je bila spomeniška služba dobro organizirana in za seboj je imela že veliko opravljenega dela. Še veliko pa je bilo treba postoriti za zavarovanje premične dediščine. 1. novembra je bil v Padovo poslan državni komisar dr. Arduino Colasanti, da bi uredil vse potrebno za organiziranje evakuacije dediščine v to mesto. Poveljnik Ugo Ojetti, kot predstavnik vrhovnega poveljstva, konservatorja Fogolari in Ongaro ter Andrea Moschetti20 so sklenili sporazum in Padova je v resnici, tako zaradi svoje geografske lege sredi ravnine Veneta kot zaradi stičišča poti, ki vodijo čez Apenine, postala sedež Generalnega sekretariata za civilne zadeve. Menili so, da je to najugodnejši kraj za koncentriranje umetnin iz vojnega območja. Komisarju Colasantiju in konservatorju Fogolariju so za njune potrebe potrdili pomoč Moschettija in njegovih sodelavcev.29 Sledil je hiter vojaški pregled krajev med Piavo in Tagliamentom. Fogolariju, Ojettiju in Mos-chettiju so pomagali številni konservatorji {iz Umbrie, Piemonta, Lazia in Firenz) ter osebje različnih galerij, muzejev, knjižnic in arhivov. Vsem pa je bila skupna zagnanost za delo in občutek za dolžnost.30 "Negli uni e negli altri del resto, in quelli venuti di fuori e in quelli nostri, era ¡'idéntica febbre di lavoro, ¡'idéntica volonta di ríuscíre ad ogni costo nell'intento, l'identico senso del dovere, l'identíca incuranza di pericolo e di stanchezza."3' Zbrane umetnine so vozili v osrednji prostor Mestnega muzeja v Padovi. Colosanti je pospešil izločevanje vrednejših umetnin, ki sprva niso bile zaupane Zavodu32 in skupaj s konservatorji in z odobritvijo Vrhovnega poveljstva poskrbel za njihovo hitro evakuacijo. Moschettiju je pomagal kustos milanske akademije lepe umetnosti Giuseppe Azzimonti. Slednji je bil zadolžen, da zbere vse predmete, ki še niso bili pripravljeni za evakuacijo, v muzeju v Bellunu. Medtem ko je v muzeju v Padovi potekala glavna akcija reševanja, so v Benetkah poskrbeli za pošiljko vseh že zbranih umetnin in jo odposlali v Cremono in nato v Piso. Posamezni konservatorji so skušali tudi sami prispevati k ohranitvi dediščine in kar nekaj umetnin shra- nili na svojih domovih. Iz Caorle je konservator Max Ongaro odnesel na varno dragocenosti iz 10. in 16. stoletja. Iz Trevisa so Ojetti, Fogolari in Colasanti rešili nekaj slik in kipov. V Padovi je ing. Bertea, konservator za spomenike iz Piemonta, pobral vrednejše stvari. V Vicenzi in Veroni je prevzel vodstvo pri akciji reševanja dediščine Ettore Modigliani - konservator Lombardije. Pomagali pa so mu tudi lokalni inšpektorji Luigi Ongaro, Filippo Nereo Vignola in konservator za spomenike v Veroni markiz Da Lisca.33 Ko se je fronta na Piavi ponovno utrdila, se je reševanje umetnin nadaljevalo mirnejše in tehtnejše. Če pomislimo, da so od prvega dne vojne avstrijska letala napadala Benetke in od takrat z bolj ali manj kratkimi presledki nadaljevala z neprestanimi nočnimi napadi na Benetke, Padovo, Treviso, Vicenzo, Verono in Čedad, na mesta, ki so imela v Venetu največ dragocenih umetnin, je jasno, da vseh ni bilo moč dovolj zavarovati in jih obvarovati.54 Od 9. do 11. avgusta 1916, takoj po italijanskem zavzetju Gorice, so avstroogrska letala napadala Benetke s parolo: "Gorizia perduta Venezia distrutta".35 Zaradi kobariškega umika je Avstro-Ogrska vzstopila na italijanska tla in postavila fronto na Ptavi, Takrat so postali tudi vpadi na italijanska tla pogostejši in močnejši. Pogosteje napadena mesta so bila Padova, Treviso in Benetke, Treviso predvsem zaradi svoje bližine glavnih letaliških oporišč. Nanj so vrgli več kot 1500 bomb. Na Padovo pa je padlo v vsej vojni več kot 900 bomb.36 "Ne tutte le opere sottratte alia tempesta di guerra ebbero sorte felice; quantunque a onor del vero, si a gia c.osa mirabile che fra tante e tante migliaia di djpinti, di statue, di oreficerie, di stoffe, di libri, di oggetti patriottici, raccolti e imballatf alia rinfusa e arcafastati nelle sale e nei magazzini di Roma, di Firenze, di Pisa, di Lucca, solo pochissimi, quatro o cinque appena, non siano ptu tornati al loro pošto e pochissimi pure abbiano subito guasti, quasi tutti facilmente pos riparati."37 Italijanski strokovnjaki so obiskali,, popisali in evakuirali tudi dediščino iz slovenskih krajev, in sicer največ v Gorici, ki je bila kot kulturno in administrativno središče najbogatejše mesto. Ogledali so si Kostanjevico 28 Andrea Moschetti {1865 - 1943} je bil italijanski umetnostnizgodovinar. Otf leta 1899 je bil direktor muzeja v Padovi in profesor um. zg. na univerzi v Padovi. Zaposlen je bil tudi kot kustos beneških galerij in je avtor že citiranega dela - glej op. 7 29 Moschetti, I., s. 35 / Moschetti je sodeloval te, v prvi odpravi vrednejših umetnin prvi dan vojne in pri drugi ekspediciji umetnin iz Mestne knjižnice (Bibliotece civica) in starega mestnega arhiva {Archivi civici antichi). 668 zabojev so odpeljali v Firenze, del v Lucco, Piso in Bologno. 30 Moschetti, I., s. 36 31 Ibidem 32 Nekatere umetnine so bile namreč namesto vladnim zaupane neviadnim ijudem. 33 Moschetti, I., s. 40-44 34 Ibidem, s. 47 35 Moschetti, I., s. 57 36 ibidem, I., s. 68 37 Ibidem, s. 90 142 ANNALES 5/' 94 Damjana FORTUNAT ČERNILOG AR: SKRB ZA KULTURNO DEDIŠČINO JN NJENO V AROV ANiE..., 135.148 pri Gorici38, Cerovo, Šempeter, Vrtojbo, Bilje, Miren, Ročinj, Brestovico, Vojščico, Temnico, Kostanjevico na Krasu, Opatje selo, Ozeljan, Črniče, Štanjel, Komen, Rihenberk (Branik), Dornberk, Prvačino, Gradišče, Vogrsko, Solkan, Kromberk, Sveto goro, Trnovo, Grgar, Banjšice, Kanal, Avče, Most na Soči, Tolmin, Volče, Ročinj, Levpo, Prilesje pri Piavah, Deskle, Plave, kraje nad Anhovim, Kojsko, Svino, Kobarid, Drežnico, Volarje in Bovec. 39 "Di circa 500 citta, paesi o viilaggi e frazioni da me visitati suiie tre fronti, 330 ne ho trovati colpiti, piu o meno gravemente, nel loro patrimonio d'arte, cosí da meritare che ío mi vi indugiassi a raccogliere notizie, per quanto possibile, precise e ad esegutre fotografíe di danni non ancora tutti cancellati. E se in molti di essi non meritava attenzione che la chiesa parrocchiale o curaziaie, in altri pur molti a questa si aggiungevano aítre belie chiese minori, o cappelle, o palazzi pubblici, 0 privati, o vil le, o fontane. NeíNnsieme il numero degíí edifici distrutti o danneggiati in se stessi o depauperati in tutto o in parte di suppellettiü artistiche raggiunse arca due volte e mezza il numero dei paesi, superando 1 700. Impossibiie e poi diré nemmeno approssimati-vamente a quante ascendano, nel loro insieme, le singóle opere d'arte, nel senso ampio della parola, infrante, incendíate, deturpate, delapidate, scomparse, mutilate. In ben pocbi casi abbiamo potuto trovare un inventario esatto di quanto esisteva avanti guerra;..."40 Popisali so škodo na vrednejših objektih, cerkvah, vilah, gradovih in 5e prisotno notranjo opremo. Avstrijski strokovnjaki so v reviji Mitteilungen der k. k. Zentral - Komsssion für Denkmalpfiege tudi po italijanskem zavzetju poročali o dediščini v Gorici, Trstu in Kopru. Iz Primorja pa je največ poroči! iz Istre -Rovinja, Poreč a, Pule.4i Leta 1918 ponovno sledimo poročilom o delu v Gradiški, Ločniku, Tržiču, Podgori, Gorici, Ogleju pa tudi v Avčah in Kanalu 42 O delovanju avstrijske oziroma nemške spomeniške službe po prebitju fronte lahko izluščimo iz nekaterih dokumentov, ki se nahajajo v Arhivu Republike Slovenije.43 Kljub vojni izvedeni konservatorski posegi na nepremični kulturni dediščini it? prizadevanja za ohranitev premične dediščine. Že Avstrija je vso svojo skrb za kulturno dediščino na Primorskem usmerila v Oglej (Aquilea). Ta je do vojne predstavljal zgodovinski in umetnostni center. Prva skrb je bila namenjena baziliki in arheološkemu muzeju. V tem prispevku pa se bom osredotočila na Gorico in slovenske kraje. Ministrstvo za javno izobrazbo je spremljalo dela v oglejski baziliki in muzeju ter evidentiranje dediščine v Gradežu (Grado), San Martinu di Terzo, Crangiiu, Cavenzanu in v vili Vicentina. Izdelali so 350 negativov, od katerih so po eno kopijo poslali v arhiv muzeja in eno v arhiv Vrhovnega poveljstva.44 Ko so prve bombe padle v bližino katedrale v Tržiču, so Italijani prenesli vse najdragocenejše predmete na varno. Dokler je pretila nevarnost, so bili predmeti v glavnem na začasnih lokacijah. Samo nekaj umetniških in zgodovinskih spomenikov tega mesta je ostalo nedotaknjenih. Znano je, da je nadvojvoda Francesco Fer-dinando iz stolnice 2e leta 1912 odnesel na Dunaj lep lesen kip sv. Mihaela.45 Štanjelvojaško pokopališče padlih v 1. svetovni vojni. Zaključna dela na pokopališču leta 1917 - dokumentacija ZVNKD Gorica (preslikava). 38 "Awenuta l'occupazione di Gortzia da parte deíl'csercito italiano, Ugo Ojetti - incarícato daí Comando supremo di inventariare opere d'arte, biblioteche, qyadrerie pubbliche e private e di porle in iuogo sicuro - saliva alia Castagnavízza per rilevara i danni riportatt dal convento e dalla tomba deí Borbotií." - glej Luigí Bader, Le vícende delíe íombe dei reali di Francia alia Castagnavízza, Studi Goriziani 43-44, 1976, s. 7-27 (cit s. 12) 39 Moschetti, IV., Venezia 1931, s. 3 -168 40 Ibidem, s. 145 41 Mitteilungen, XV., Wien 1916/1917, št. 3/4, s. 72-73;«. 5/6, s. 111 -115 in 5!. 9/Í2, s. 229-230 42 Mitteilungen, XVI., Wien 1918, s. 39 - 41 ins. 98-101 43 Arhiv Slovenije (AS), fond - Deželni konservatorski urad za Primorsko, i i. 44 Relazione, I., s 106-107 45 Reiazione, I-, s. 109 -110 143 ANNALES 5/' 94 Damjana FORTUNA! ČERNILOGAR: SKRB ZA KULTURNO DEDiŠČINO iN NJENO VAROVANJE..., 135-148 Nekateri italijanski strokovnjaki so menili, da so v vzhodni Furlaniji kot v drugih italijanskih delih, ki so bili pod Avstrijo, le-ti vpeljali povsod enak stil - "bolj nabuhel in prisiljen (izlepotičen)" slog, kot je bil pravzaprav prisoten v Avstriji. Menili so, da se vse od Tržiča (Monfalcona) do Gorice, od Gradiške do Kojskega, od Krmina (Cormons) do Sovodenj (Savogna), od Cam-polonga do Mariana, od Vil le Vicentina do Sv, Petra na Soči {San Pietro dellMsonzo) ter od Števerjana (San Florian) do Ločnika, lahko dobi enake oltarje.46 V teh ugotovitvah se očitno ¡zraža sovražno razpoloženje do nasprotnika, tako so tudi nasprotnikove umetnine dobile negativen priznak. Na severni črti Kormons - Gorica, so bile vile, cerkve in hiše revnejše in brez večjih umetnostnih kvalitet, iz poroči! je razvidno, da so italijanski strokovnjaki obiskali tudi Brda, grad Dobrovo. O Coroninijevi vili v Kojskem so zapisali, da ima pet velikih in nedotaknjenih sivih granitnih stebrov egiptovskega izvora. O gradu Vipolže so zapisali, da je bil ruševina že pred vojno, vila Formentini v Števerjanu pa je bila uničena z avstrijskimi zadetki. Poročali so, da so cerkve zidane v slovanskem slogu s kmečkim privdihom, da pa se dobi kar nekaj dobrih rezbarij v lesu, ki kaže na tirolsko navezavo. Iz cerkve nad Kojskim je bil v Firenze od-nešen oltar na restavriranje, In sicer na račun Vrhovnega |X>ve!jstva.47 Po ogledu Gorice so menili, da sicer lepo in premožno mesto, ni bogato s staro in srednjeveško umetnostjo. Avstrijci so prenesli v notranjost vrednejše predmete iz "zakladnice Ogleja", ki je prišla v Gorico leta 1753, in sicer več kot 500 pergamentov in najvrednejše novce Pokrajinskega muzeja (Museo provinciale), knjižnico in rokopise semenišča ter veliko zvezkov in knjig iz Mestne knjižnice {Bibiioteca civica). Svoje premoženje so v Avstrijo reševale tudi mnoge družine, kot npr. Lanthieri, Ritter in Thum - Valsassina. Številne opuščene hiše so nato oropali še avstrijski vojaki. Po italijanskem zavzetju mesta so karabinjerje takoj razporedili na stražo najpomembnejših objektov -javnih ali privatnih. Druge umetniške premičnine so bile zavarovane na licu mesta v zabojih. Knjige, slike, novce ipd. iz Pokrajinskega muzeja so odstranili na varno v kletne prostore palače Attems. Najpomembnejše pohištvo Mestnega muzeja (Museo civico) so našli že zaklenjeno v šestih zabojih in vse so odpeljali na varno. Knjige iz Mestne knjižnice, državne knjižnice (Bibiioteca di stato) in majhne nadškofijske knjižnice so bile spravljene v solidno suhih kleteh. Knjižnico samostana v Kostanjevici so patri skrili v sodih v vlažni kleti in jih prepeljali v kripto bližnje cerkve. Zemljiška knjiga ("L'Archivio tavolare") in sodniški arhiv (i'Archívio del Giudizio") sta bila nameščena v podzemlju ruševin palače dei Tribunali. V palačo Strassoldo, vilo Coronini v Gorizi, vilo Boos-Waldeck in v drugo vilo Coronini v San Pietru so prenesli slike, tisk in pohištvo ter najdragocenejše dokumente. Iz cerkve sv. Roka so odstranili veliko sliko z glavnega oltarja in kos platna. Zbirali so karte in tisk po vseh hišah, za katere so vedeli oziroma sumili, da v njih obstajajo knjižnice in zbirke, V vili Attems v Podgori, v gradu Bianchi v Rubbtji, v vili Tosi v Sovodnjah je bilo vse uničeno, v cerkvah v Podgori, Pevmi, Štandrežu in Sovodnjah pa ni bilo najdeno nič novega.48 Od 24. maja do 4. junija 1916 so zbirali slike iz različnih krajev v sodelovanju s kraljevim nadzornikom galerij Veneta (R. Soprintendente Gallerie del Veneto). Slike so v zabojih uskladiščili v mestnem muzeju Vicenze. V Vicenzo je bil prenešen tudi pomemben arhiv družine Colieoni. Od tod so nato čez Apen i ne prepeljali šest velikih zabojev najkvalitetnješih zbirk, ki sta jih vodstvo Osrednjega urada za lepe umetnosti in vodstvo Mestnega muzeja pripravila že leta 1915. Poskrbeli so za pravilno embalažo in za ostale zbirke slik in najbogatejši del knjižnice. Temu delu sta pripomogla tudi škof in župan Vicenze. Iz Mestnega muzeja, občine in cerkva v Bassanu so odpeljali slike, kipe, tisk, knjige in rokopise, skratka vse, kar je bilo vrednega. Vsi transporti so potekali pod maksimalnim nadzorom Vodstva za transport pri osrednjem organu za nadzor ("Direzione Trasportí dell'lntendenza Generale") in v spremstvu vojske. Od Gorice do Alp, od Tržiča do Condine so bili zbrani seznami vrednejših predmetov, ki so ostali na tem ozemlju, in kaj so evakuirali iz nevarnih območij. Evidentirali so vse, kar je bilo dano na varno iz krajev, ki so bili najbolj izpostavljeni topniškim napadom in vse, kar je bilo mogoče odpeljati. Za vso dediščino, ki je bila evakuirana, so predstavniki občin izdali potrdilo ali pa predloge in priporočila za uspešno rešitev dediščine.49 Od januarja do oktobra leta 1917 se je nadaljeval prenos javnih in privatnih zbirk slik in knjig, ki so bile še prisotne v Gorici, spravljene v kleteh in pritličjih. Čez Apenine so odpeljali 30.000 zvezkov iz goriških knjižnic in Pokrajinskega arhiva, novce in nekaj vrednejših slik. Vse vrednejše slike in tisk iz vile Coronini v San Pietru so bife zbrane v mestni občini (Municipio di Gorízia). Slike in nekaj kart iz Mestnega muzeja pa so 46 Ibidem, 5, 110- 111 47 Ibidem, s. 111 - 112 48 Relatione, L, s.112-113 49 Ibidem, s. 116 - 117 144 ANNALES 5/' 94 Dam),™ FORTUNAT ČEK NI LOGAR: SKRB ZA KULTURNO DEDIŠČINO iN NJENO VAROVANJE..., 135-148 shranili pri Comandu de! Presidio.50 Pomembna zbirka geografskih kart Mestnega muzeja je bila zaupana v hrambo Vojaškemu geografskemu institutu v Firenzah (istituto Geografico Militare di Firenze). Potrdila o 1049 arhivskih pergamentih, 1486 zlatih in srebrnih novcih in antičnega nakita ter drugih vrednejših predmetov iz omenjenega muzeja pa priča, da so bili prepeljani na Dunaj pred italijansko zasedbo. Kopije so bile poslane na Ministrstvo za zunanje zadeve, Ministrstvo za notranje zadeve in Ministrstvo za javno izobrazbo. Privatne knjižnice in arhivi (Coronnini, Strassoldo, Thurn, Valsasaina, Teuffenbach in Lanthieri) so bili na varnem 2e leta 1916. Kar je ostalo preko Soče in kar je bilo odpeljano preko Apeninov, pa so inventarizirali tudi zato, ker so bila imetja teh družin zaplenjena.51 Bogato knjižnico iz samostana Jezusove družbe (Ca-a della Compagnla di Gesu) v deželi Veneto so odpeljali s šestdesetimi avtomobili v Čedad in jo predali seme-išču za zunanje misijone (Seminario delie Missioni Es- ere) iste družbe. V Gorici je bila kapucinska knjigarna zaprta v 166 zabojih in s soglasjem škofa v Vidmu predana v tamkajšnji kapucinski samostan. 19. oktobra so z desetimi avtomobili odpeljali v nadškofovsko palačo v Videm večji del knjižnice samostana v Kosta-jevici, ki je bil med avgustom in septembrom skoraj po-sem uničen. Potrebno je bilo poskrbeti za tisto, kar je ostalo v nadškofijski palači in kar je bilo od 9. avgusta 1916 zaupano razstresenemu varstvu nekaterih duhov-ikov. Mnogo premičnin ni imelo večje bogočastne vred-osti in, zbrane po kleteh pred italijansko zasedbo in po njej, so bile nakopičene brez inventarja. Kar je ostalo še vrednega v zapuščenem škofijskem arhivu in knjigarni, ki sta vsekakor imela zgodovinsko in kulturno vrednost, so napolnili v več kot 200 zabojev in jih zaupali škofu v Vidmu. V dveh zabojih so prepeljali tudi skulpture iz cerkve sv. Lovrenca v Fiumicellu v Vidmu v palačo Torrioru 52 Zatolmin, Javorca -spominska cerkvica sv. Duha. Gradnja cerkvice leta 1976 - dokumentacija ZVNKD Gorica (preslikava). 50 Del zbirke Mestnega muzeja so 9. avgusta 1916 našli že v zabojih, pripravljeno za evakuacijo in jo nato odpeljali v skladišče v Firenze. Relazione, !i. 31. ottobre 1917, s. 69 51 Ibidem 52 Relazione, It., s. 70 145 ANNALES 5/'94 Damjana FORTUNAT ČERNllOGAK: SKRB ZA KULTURNO DEDIŠČINO IN NJENO VAROVANJE..., 135-140 Kljub vojni so izvedli nekaj arheoloških izkopavanj. Tako so avgusta na izkopavanjih, ki jih je izvaja! R. Marina za vojaške namene, na otoku Gorgo med Belvederom in Gradežem, odkrili anfore s pečati in spisi. Najpomembnejše so prenesli v muzej v Oglej, ostale so inventarizirali in jih prenesli v Gradež na sedež občine.53 Od decembra 1916 do aprila 1917 so pri evakuaciji dediščine nudili vso pomoč v delovni sili, materialu in s prevoznimi sredstvi tako Zavoda za galerije in umetnine deže! Veneta in Lombardije kot Centralni inšpektorat za arhive.54 Izkušnje s težavami, s katerimi so se srečali maja in j unija 1916 pri prevažanju umetnin, zlasti iz bližine ofenzive in iz visokogorja, so prispevale k angažiranju Ministrstva za javno izobrazbo pri evakuaciji številnih umetnin, ki so krasile cerkve, muzeje in palače ob meji. Z deli so pričeli funkcionarji spomeniškega varstva, Zavoda za galerije in umetnine, Zavoda za arheološka izkopavanja Veneta in Lombardije ter Generalni inšpektor za državne arhive. Različna mobilna in teritorialna poveljstva so na željo Generalnega sekretariata poskrbela, za vojaški nadzor in vso potrebno pomoč, da so umetnine odstranili iz vojnega območja iz Latisane, Maraño Lagunare, San Giorgio di Nogaro, Palmanove, Codroipa, San Vita al Tagliamento, Pordenona, Čedada, Vidma, Spilimberga, San Daniela, Tricésima, Tarcenta, Gemone Venzone, Kluž (Chiusaforte), Moggia, Tol-mezza in vse prepeljali v Rim. Slike, skulpture, zlatarske izdelke in mašna oblačila iz različnih krajev, so zbrano v zabojih deponirali v Mestni muzej Vicenze. Ko so se umikali iz pokrajin Verona in Brescia skupaj z umetninami iz Valteliina in Val Camonica so le-te deponirali v Rimu. Del zbirke iz Mestnega muzeja v Padovi in velikega Občinskega arhiva so spravili v Rim in del v Lucco.55 Umetnine so dobile svoj prostor v različnih krajih, ker so menili, da bi množična evakuacija tako številnega zaklada lahko vznemirila prebivalstvo, zato je bi! aprila 1917 ukazan odlog. Takšni previdnosti se je zahval iti, da je italijanska vojska, v trenutku, ko se je morala umakniti do Tagliamenta in potem na Piavo, lahko s tega ozemlja odstranila najvrednejše umetnine in najpomembnejše arhivske dokumente. To seveda niso bili vsi najkakovostnejši predmeti, m kar je ostalo, so skušali zbrati za transport v nekaj urah. Med 29. oktobrom in 27. novembrom 1917 so uspeli umakniti še nekaj umetnin in poskrbeti za transport zlatarskih izdelkov iz Čedada, za podobe in različne predmete iz Vidma, tkanine iz 18. stoletja in Zucca-rellija iz Gorice ter za skoraj sistematično odstranitev umetnin s področja ob Tagliamentu in Piavi, Po učinkovitem reševanju s tega področja je bilo nujno poskrbeti za odstranitev umetnin s celotnega preostalega ozemlja Veneta. V Trevisu so konec pomladi 1917 poskrbeli za najpomembnejše slike iz katedrale Sv. Nikolaja, Sv. Lovrenca in zbirke slik ter stare dokumente iz Notarilskega arhiva (Archivio notarile). Novembra so z vojaškim spremstvom z dvema vagonoma iz Trevisa odpeljali vrsto umetnin in dokumentov v Rim.57 V Padovi so po ponovnem izboru predvideli umik slik in vrednejših predmetov iz cerkva in palač.58 V prvi polovici decembra 1917 so bili vsi zakladi na varnem. Zbrani material je bil predvsem napoten v Rim in le de! v druga mesta čez Apenine, in sicer v Lucco in Piso. Vsa dela so potekala v popolnem soglasju med generalnim sekretariatom in Ministrstvi za javno izobrazbo, za pomilostitev, pravosodje in bogočastje. Po posvetu z glavnim direktorjem Zavoda za starine in lepe umetnosti je sodeloval še generalni inšpektor državnih arhivov. Po evakuaciji najkvalitetnejše dediščine je ostala skrb za dediščino na terenu in skrb za obnovo posledic vojskovanja. Padla je odločitev ponovnega preverjanja na terenu. V vseh stavbah, ki so predstavljale umetniško vrednost v pokrajinah blizu bojne linije, so nadaljevali s preiskavo in skrbeli, da so s primernimi uredbami skušali obvarovati stvari, ki jih ni bilo moč odpeljati. Obiskali so vse vile in izdelali inventarje. Državne ustanove za varstvo spomenikov v Trevisu, Padovi, Benetkah in drugih mestih Veneta so opravljale svoje poslanstvo že od konca leta 1915 in si tako pridobile izkušnje, kar jim je bilo v pomoč pri obnovi po vojni. Poskrbele so tudi za nova dela, ki so jih nadaljevale s svojim znanjem in pomočjo vojske pod tehničnim nadzorom funkcionarjev beneškega zavoda za spomeniško varstvo. Delavcem Generalnega urada za starine in lepe umetnosti je bila dovoljena vsa pomoč, ki so jo zahtevali, polovica prevoza in ljudi za oglede in dela pri zaščiti krajev in predmetov, pomembnih za umetnost in zgodovino. Da bi se izognili in zavarovali pred bombnimi napadi, so v januarju sestavili seznam objektov največje zgodovinske in umetnostne vrednosti med Piavo in Sočo,59 53 Relatione, II., s. 71 54 Ibidem, s. 72 55 Relatione, III., 31. ottobre 1918, s. 49 56 Kelarione, Iii., s. 50- S1 57 Ibidem, s. 52 58 Ibidem 59 Ibidem, s. 56-57 T 46 ANNALES 5/' 94 Damjana (:ORTUNAT ČERNHOGAR: SKRB ZA KULTURNO DEDIŠČINO iN NJENO VAROVANJE..,, 135-140 Poskrbeli so za številne premičnine, zlasti za material v knjižnicah, muzejih in arhivih. Ko natančneje pregledujemo arhivske posnetke porušenih mest, zlasti Gorice, lahko šele dojamemo, kako zares enkratno delo je bilo storjeno med vojno, ko so vse vrednje.še premičnine odstranili iz vojnega območja. V korespondenci60 večkrat omenjenega Uga Oje-ttija je opaziti, da v svojih pismih govori zlasti o dediščini kot dediščini vojaškega nasprotnika svoje države, in če 2e omeni domačine kot ustvarjalce, jih šteje kot ustvarjalce iz "terra miserabile'!. Glede na to, da je veliko časa prebil tudi v Gorici in bližnjih krajih, izhaja njegov odnos do kulturnih dobrin iz lastnega prepričanja, da gre tod za italijansko oziroma italijansko tradicionalno kulturo, kar pa so ustvarili Avstrijci, je po njegovem vse enako, vse narejeno po istem vzorcu. Kljub vsemu ne oporeka pomembnemu delu, ki so ga Avstrijci opravili v Ogleju na arheološkem področju, pri arheoloških izkopavanjih, čeprav nesistematičnih kot pravi, pa vendar korektnih, z vrisovanjern lokacij na karte in natančnim evidentiranjem najdb. Zlasti za spomeniško službo bi bilo koristno pridobiti dokumentacijo, ki je bila ustvarjena po ogledih v naših obmejnih krajih, saj je že v knjigi Andrea Moschettija kar nekaj posnetkov stanja naših cerkva, kjer lahko prepoznamo freske, ki so žal že izgubljene. V Goriškem državnem arhivu, kjer sicer hranijo arhiv Sekretariata za civilne zadeve - fond Commissariato civile per i I distretto di Gradišča, manjka gradivo oddelka za kulturno dediščino. Prav tako je tudi v tržaškem državnem arhivu fond Commisariato generale civile per la Venezia Ciulia s tovrstno dokumentacijo zelo skop. V knjižnici Biblioteca Statale Ssontina Gorizia se nahajata uradni publikaciji La gestionedei servizi civili. Relazione. in La gestione dej servizi civili. Documenti, ki sem ju uporabila pri izdelavi te naloge. V bodoče bi kazalo vsekakor pregledati gradivo v centralnem državnem arhivu v Rimu. Že iz Vodnika po arhivskem gradivu za zgodovino Slovencev in drugih narodov nekdanje jugoslovije {Ljubljana 1992} je razvidno, da se v fondu Ministrstva za javno izobrazbo nahaja tudi gradivo o ohranjanju spomenikov, o muzejih in galerijah. Skratka, dela za zgodovinarja je na tem področju še veliko. RIASSUNTO i! presente con tríbu lo sull'atteggiamento italiano nei coníronti del patrimonio cultúrale durante la prima guerra mondiale costiluisce solo una parte di una ricerca tuttora in corso su questo argomento. Un lavoro che si basa su pubblicazioni ufficiali riguardanti l'attività de! Segretariato generale italiano alie questioni civili e la temporánea creazione dei servizi civili, su materiali d'archivio provenienti dagli Archivi di S tato di Gorizia e Trieste e dali'Archivio dei la Repubblica di Slovenia e sulla pubblicistica a disposizione. Fine della ricerca è quello di iüustrare l'atteggíamento assunto nei coníronti del patrimonio culturale durante gli scontri armad, concretamente nei corso della prima guerra mondiale, e soprattutto il ritrovamento della ricca documentazione fotográfica e dell'evidenza di tutti i monumentí, compresi quelli deila zona di confine slovena, elabórala alia vigilia, durante e immedíatamente dopo il primo conflitto mondiale. La prima preoccupazione di coloro che furono incaricati di tutelare i! patrimonio culturale fu quella di proteggere preventivamente i monumenti immobili con sacchi di sabbia e di asportare dalla cosiddetta "zona di guerra" tutti i beni mobili di qualche valore artístico, i materiali d'archivio ed i numerosi volumi delle biblioteche. Sia gli austriaci che gli italiani aspoñarono la maggior parte del patrimonio mobile, i primi a Vienna, i secondi a Padova, Roma, Lucca e Pisa. 60 Glej Ugo Ojetti, Lettere affs moglie 1915-1919, Šansoni ~ Firenze 1964 in Ugo Ojefti, Cose viste, t. in lí., Milano 1925 147 ANNALES 5/' 94 Damjana FORTUNA! Č6RN1LOCAR-. SKRB ZA KULTURNO DEDIŠČINO IN NJENO VAROVANJE..,, 135-140 VIR! Archivio di stato Gorizia fond: Commissariato G vi le per i I dístretto d i Gradišča, fsc. 1, 2, 3 Archivio di Stato Trieste fond: Commissariato Generale Civile per ia Venezia Giulia, fsc. 55, 99, 114, 130 Arhiv Republike Slovenije fond: Deželni konservatorski urad za Prímorje, fsc. 1 Publikacije: -La Gestione dei servizi civiii. Relazione (4 snopiči) in La gestione dei servizi civiii, Documenti (22 snopičev) -Mitteilungen der k.k. Zentral - Kommission für Denkmalpflege, XV. Wien 1916/17 in XVI., VVien 1918 LITERATURA Luigi Bader, Le vicende delle tombe dei reali di Francia alia Castagnavizza, Studi Goriziani, 43/44, 1976, s. 7 -27 Alfredo Barbacci, II restauro dei monumenti in Italia, 10. Tutela dei monumenti e delle beiezze naturali, Rim 1956, s. 251 - 263 Franjo Baš, Organizacija spomeniškega varstva v slovenski preteklosti, Varstvo spomenikov (VS), V. Ljubljana 1953-54, s. 13 -38 Eugenio Bucciol, 11 Veneto nell'obiettivo austro'un-arico. L'occupazione del 1917 - 18 nelJe foto deil'Ar-hivio di guerra di Vienna, Treviso 1992 John Mark Cornwall, The Undermining of Austria -Hungary. The allied propaganda campaign of 1918 against the Austro-Hungarian army on the Italian front, The school of History, The University of Leeds, oktober 1987 Ivan Komelj, Varstvo etnoloških spomenikov v luči razvoja spomeniškovarstvene zakonodaje in ideologije varstva, VS, XXVI, Ljubljana 1984, s. 39 - 46 Ivan Komelj, Varstvo kulturnih dobrin v vojni, VS XXIII, Ljubljana 1981, s. 9 - 24 Guido Manzini, Diario di un olocausto e di una tomba sul Calvario di Gorizia, Studi Goriziani, Vol. XXXII, 1962, str. 83-99 Jakob Medved, Zemljevid z italijanskimi in slovenskimi krajevnimi imeni v Furlaniji, Julijski krajini in Benečiji, Lj. 1974 Andrea Moschetti, I danni ai monumenti e al le opere delle Venezie nella guerra mondiale 1915 - 1918, Venezia 1928- 1931 Emilio Mulitsch, Biblioteche e tesori d'arte goriziani nella guerra 1915 - 1918, Studi Goriziani, vol. XXIII, 1958, str. 71-79 Ugo Ojetii, Cose viste, I in I!., Mtlano 1925 Ugo Ojetti, Lettere alia moglie 1915 - 1919, Šansoni - Firenze 1964 Pa trimo nio archittettonico in Tirolo alto Adige e Trentino. Museo d'arte moderna Bolzano (Restaur! recenti 22. 9. -10. 10. 1988) Sergio Tavano, i monumenti fra Aquileia e Gorizia, 1856 - 1918, Udine - Gorizia 1988 Davorin Vuga, S p o m e n i 5 ko v a r s tve rt a preteklost, doku-enacija Zavoda R Slovenije za varstvo naravne in kul-urne dediščine, Ljubljana Marko Vuk, Poročilo e krilnem oltarju v Kojskem iz leta 1916, Goriški letnik 8/1981, str. 223-227 Maja Žvanut, Nekaj misli o zgodovinskih spomenikih in njihovem varstvu, VS, XXIII, Ljubljana 1981, s. 67 - 70 148 ANNALES 5/' 94 izvirno znanstveno deio UDK 728:930.85(497.12 Kras) 711,473(497.12 Kras) POTENCIAL! NAČRTNE PRENOVE STAVBNE DEDIŠČINE NA PODEŽELJU IN TEŽAVE NJENEGA UVAJANJA (Na primeru Krasa) Ljubo LAH mag., dipl. inž. arh., FAGG - šola za arhitekturo, Univerza v Ljubljani, 61000 Ljubljana, Zoisova 12, SLO MO, ing. arch., FAGG - Scuola di architettura, Universita di i.ubiana, 61000 Ljubljana, Zoisova 12, SLO IZVLEČEK Več zaskrbljujočih ugotovitev o neustreznem odnosu do stavbne dediščine podeželja terja usklajeno ukrepanje. Za dokazovanje potrebnosti organizirane prenove podeželja so bili nekdanjim "nemerljivim" razlogom dodani še "merljivi". Kot vzorčni primeri za dokazovanje so bila izbrana nekatera naselja na Krasu. Uspešnost uveljavljanja organizirane prenove je v največji meri odvisna od usklajenosti in prilagojenosti družbenih dejavnikov -usmerjevalnih mehanizmov, organiziranosti uprave in stroke ter od postopkov vodenja razvojnih programov. Trije aktualni sklopi vprašanjki se dotikajo navedenih področij, so v zaključku članka posebej obravnavani. V prihodnosti se ne bomo mogli znebiti lastne in skupne odgovornosti za ohranjanje pitne vode, čistega zraka, trošenja neobnovljivih virov energije, zaseganja in uničevanja prostora - tako tudi ne odgovornosti za posledice uničevanja stavbne dediščine. Pokrajina Primorske je doživljala v zadnjih desetletjih intenzivno in korenito preobrazbo. Najbolj izrazita in zlahka vidna je zagotovo preobrazba arhitekturne pokrajine. Na splošno lahko trdimo, da je človek v odnosu do narave in pokrajine, v kateri živi, prekinil dolgotrajno skrbništvo in razumno prilagajanje. Prestopil je na breg, ki ga označuje gospodovalen in izkoriščevaiski odnos do vsega, kar je podedoval - tudi do narave in izoblikovane "prostorske dediščine"1 kot zapuščine svojih prednikov. To je mogoče na primeru Krasa ponazoriti s številnimi ugotovitvami in primeri: 1, V zadnjih desetletjih je na podeželju Krasa "izginilo" toliko stavbnega fonda, da bi to, če bi se dogodilo hipoma, zlahka razglasili za katastrofo. Ob tem se marsikje gradi na novo, ne vselej dobro - največkrat slabo, na silo ali na "rezervo". Pri Številnih zidavah na podeželju prevlada miselnost: "Glavno, da je hiša pod streho, potem bomo že nekako". Posledice ustvarjanja in toleriranja takih odnosov so vidne v prostoru. 2. Najbolj vidne prostorske preobrazbe, ki so se dogodile v zadnjih desetletjih, so nove stavbe na prestižnih lokacijah izven strnjenih naselij. Tudi vsa preostala nova "škatlasta" arhitektura individualne pozidave je praviloma umeščena na prvotno agrarno parcelacijo zunaj strnjenih vaških jeder, z nesmotrno izrabo stavbne parcele, z drago izvedbo potrebne komunalne infrastrukture, kar lahko vse skupaj označimo s potratniškim odnosom do prostora. Če ocenjujemo sedanje trende na področju zidave na Krasu in jih projiciramo v prihodnost, ugotovimo, da smo se kot skupnost (država) zavestno odločili za način razvoja (nekateri temu še vedno pravijo "napredek"), ki bo opustil starejši stavbni fond in izoblikoval obroče novih pozidav okrog razpadajočih vaških jeder z novimi tako imenovanimi "nadomestnimi" gradnjami. 3. Končno, značilne so tudi spremembe na področju samega oblikovanja stavb. Te postajajo vse bolj uniformirane in "modno" oblikovane oziroma označene s tujimi oblikovalskimi sestavinami, ki z "duhom kraja" in z že izoblikovanim prostorom, kamor so umeščene, nimajo nič skupnega. S takim oblikovalskim odnosom 1 Podrobno razlago vsebine sintagme "prostorska dediščina" je mogoče razbrati v: Fister, P/. Prostorska dediščina, nova spomeniška vrednota. V: Varstvo spomenikov 34, Ljubljana, 1992, s. 27 - 57. 149 ANNALES 5/'94 Ljubo LAH: POTENCIALI NAČRTNE PRENOVE STAVBNE DEDIŠČINE NA PODEŽELJU ¡49-! 58 pustošimo identiteto krajem in pokrajini in izgubljamo potenciale pri oblikovanju kulturno bogatega bivalnega okolja. Hkrati pa so vse bolj pogosti primeri nos-talgičnega vračanja k novim pozidavam v "starem stilu", ki v večini primerov niso nič drugega kot nerazumni (nerazumljeni) ponaredki "originalov". Primeri nesprejemljivega poseganja v prostor zagotovo niso samo tisti, ki jih "preganjajo" kot črne gradnje. Neracionalnost, potratnost pa tudi nedomiselnost in neusklajenost gradbenih posegov se kaže tako rekoč že na vsakem koraku. Če je v mestih to mogoče še nekako skriti pod krinko razlag o "modnosti", "novih pristopih" ali "avtorski arhitekturi" - pač višjih ciljev, ki naj bi opravičevali vsakršne posege in za to namenjena (pretirana) sredstva, se to na podeželju povsem razgali. Nekaj več o tem v nadaljevanju prispevka. KRATEK ORIS IDEJ O VAROVANJU STAVBNE DEDIŠČINE NA PRIMERU KRASA V ozkih strokovnih krogih v bližnji preteklosti ni primanjkovalo zavedanja in prepričanja o tem, da je potrebno varovati Kras in njegovo kulturnokrajinsko podobo. Primanjkovalo je znanja, kako to prepričanje uveljaviti v vsakdanjem življenju. Primanjkovalo je tudi "splošne pripravljenosti" s strani države in stroke za dejansko uresničevanje zgolj na papir planskih dokumentov zapisanih ciljev varovanja in ohranjanja. Zamujenih priložnosti je bilo v preteklosti veliko. Vse to kaže na težavnost tovrstne naloge in na obsežnost dela pri uresničevanju pobud in prizadevanj za ohranjanje vrednot "prostorske dediščine" tudi v prihodnosti. Že na začetku sedemdesetih let so na primer znane pobude za splošno zaščito in ohranitev ter reševanje posebnih problemov Krasa. Ene najbolj zgodnjih so bile izoblikovane v okviru "Študijskega srečanja o Krasu", ki so se ga leta 1970 udeležili strokovnjaki različnih področij z obeh strani meje. Na srečanju so bila že takrat z vso utemeljenostjo izpostavljena vprašanja o ekološko-varstvenih vidikih Krasa, o sociološko - kulturnih povezavah med mestom in podeželjem, o realnih okvirih zaščite Krasa in kraške arhitekture itd. - skratka, vprašanja, ki jim tudi na kasnejših strokovnih srečanjih in simpozijih niso dali ustreznega odgovora.2 Če skušamo zelo strnjeno opredeliti dosedanje odnose različnih strokovnjakov do kulturne krajine in stavbne dediščine Krasa, lahko ugotovimo, da so se približevali trem značilnim načinom gledanja na omenjeni problem (podrobno v: Lah, L., 1989), V enotno skupino je mogoče uvrstiti avtorje, ki pojmujejo prostor Krasa predvsem osebno - celo čustveno. Na osnovi osebnega doživljanja "realnosti" skušajo namreč pojasniti in ovrednotiti večino prostorskih značilnosti in posebnosti, tako arhitekturna kot tudi urbanistična načela oblikovanja prostora. Drugo skupino ustvarjajo avtorji, ki obravnavajo prostor Krasa na način, ko poskušajo objektivizirati lastne poglede z uveljavljanjem ožjih strokovnih vidikov. Pomemben prispevek tovrstnih razlag je predvsem v tem, da omogočajo poglobljena videnja in razumevanja razvoja prostora. Oba pristopa, če jih želimo dosledno uveljavljati v praksi, pa sta dokazano problematična. Za prvega lahko trdimo, da vodi v tako imenovano "avtorsko" arhitekturo, ki želi biti poudarjeno "originalna", "osebna" in na vsak način drugačna od preostale - "za vsako ceno", ali pa samo modna - pač odvisno od usmeritve njenega "umetniškega snovalca". Tudi drugi pristop zna biti, v primeru vztrajanja na ozko usmerjenih in enostranskih argumentacijah, pomanjkljiv, saj imamo številne tovrstne primere posegov v prostor, ki zgolj parcialno in kratkoročno rešujejo določene prostorske probleme. Pa naj gre denimo na področju stavbarstva za posamezne prenovljene spomenike, ki ostajajo v razmerju do svoje okolice "kot zlati zob v razpadajoči protezi", ali pa za povsem nove posege, ki si nasilno podredijo ambient, namesto da bi se v njem pojavili kot "gost", V tretjo, zadnjo skupino lahko uvrstimo tiste avtorje, ki stremijo k bolj ali manj metodološko razčlenjenemu in kompleksnemu obravnavanju tovrstnih vprašanj. Prednost dajejo medsebojno usklajenim interdisciplinarnim pristopom k obravnavi varstvenih in razvojnih vprašanj. Seveda se konkretne predstave piscev o potrebnih posegih in metodah dela razlikujejo, njihova skupna značilnost pa je, da se zavedajo kompleksnosti pristopov in nujnosti reševanja prepletov vzročno-posledičnih zvez, ki so značilni tudi za problematiko prenove stavbne dediščine. Ob tem se nehote ponuja misel, ki ne more biti vzpodbudna za priznavanje arhitekturne stroke v družbi, da je za strokovno in uspešno reali-zatorsko delo arhitekta resnično potrebno še znanje "političnega menedžmenta" in strokovnih manipulacij. Kljub vsemu pa je vendar potrebno dati v prihodnosti načelno podporo prizadevanjem, ki so usmerjena v celovitost in kompleksno reševanje problemov "prostorske dediščine". O DEFINICIJI PRENOVE PODEŽELJA Kaj naj bi bila pravzaprav celovita prenova podeželja? Definirati jo je mogoče kot operativen in konkreten odgovor na prizadevanja, ki so danes v svetu znana pod skoraj že "modno" sintagmo - "sustainable develop- 2 Omenimo dve večji strokovni posvetovanji: Okrogla miza - posvetovanje "Zaton kraške arhitekture", v Sežani 1984. leta, "Kako graditi na Krasu", v Trstu 1985. leta. ANNALES 5/' 94 Ljubo LAH: POTENCIALI NAČRTNE PRENOVE STAVSNE DEDIŠČINE NA PODEŽELJU 14"9-158 ki:-..¿•■Ç?-*'- fcr-^S - J ' nJSS fes= - ■■ f'.í-Mr/' : : ^ -l'iSV..-;^, v. y"" - ' ■ . " ' ->': • • • .-i - J'K, - •: : V'-" -J tu. i ■■ i ■ «^c ■ t* 1 •/i '"i ■A* v-____ m: «m Aeroposnetek in kataster naselja Dutovlje na Krasu> kije dopolnjen s stavbno strukturo naselja, kažeta na potratno obliko prostorskega razvoja naselja v zadnjih desetletjih (Aeroposnetek je objavljen z dovoljenjem MOP RS • Republiška geodetska uprava; št. 457-1/65-93/žm, snemanje CAS, Red 1081/25, posnetek št. 7203). merit".3 Prenova podeželja pomeni prizadevanje po skladnem razvoju, ki temelji na enakovredni skrbi za najrazličnejše človekove potrebe, ki določajo kakovost bivanja, ob zavedanju omejitev in zmogljivosti narave in naravnih virov. Taka usmeritev razvoja v urejena in zaželena razmerja (-v dogovorjene cilje razvoja} mora upoštevati naravne in ustvarjene danosti; pomemben del slednjih pa predstavlja v večini podeželskih okolij prav stavbna dediščina. Torej: prenove podeželja ne smemo v tem okviru razumeti zgolj kot sanacijo dotrajanih objektov, urejanje vaških ambientov, izboljševanje kmetijskih zemljišč, temveč tudi kot Široko in usklajeno voden gospodarski, socialni in ekološki proces revitalizacije podeželskega prostora v celoti. Seveda pa sama "definicija" prenove še zelo malo pove o njeni dejanski vsebini. Prave pomene je mogoče razbrati šele z njihovo "interpretacijo" v praksi - v obliki konkretnih predlogov za reševanje tako "vsakodnevnih" problemov v prostoru kot tudi dolgoročnih razvojnih usmeritev. Del argumentacije za uveljavitev na tak način opredeljene prenove bo v nadaljevanju ponazorjen na dejstvih iz analize razvoja nekaterih kraških naselij. RAZLOGI ZA PRENOVO STAVBNE DEDIŠČINE Zelo zahteven sklop vprašanj se nanaša na utemeljevanje osnovnih razlogov za prenovo stavbne dediščine -zakaj in čemu prenavljati? Vselej znova se moramo spraševati po temeljnih vzrokih in namenu prenove. Po prvotni usmeritvi v obnovo zgolj posameznih kulturnih spomenikov, predvsem zaradi njihovega kulturnega pomena, je prodrla v zavest strokovnjakov misel- 3 Pri nas je sintagma prevedena na različne načine kot npr.: "uravnotežen razvoj", "trajen, obstojen razvoj", "celosten razvoj", "celovit razvoj", "(sarno)obnovljiv razvoj", "traje n/zdržen razvoj" itd. 151 ANNALES 5/' 94 Ljubo LAH: POTENCI Alt NAČRTNE PRENOVE STAVBNE DEDIŠČINE NA PODEŽELJU ..., ¡49-158 nost o mnogo boij razširjenih pomenih prenove stavbne dediščine. Oblikovanje drugačnih, celovitejših pogledov v zvezi s stavbno dediščino in razlogov za njeno prenovo - tudi na podeželju - je prišlo k nam šele z uveljavljanjem načel Amsterdamske deklaracije (1975), ki je imela prt nas izmed vseh mednarodnih priporočil in sklepov morda največji strokovni odziv. S postopnimi uvajanji pojmov prenove "manj kvalitetnega" stavbnega fonda, mestnih in vaških jeder, ruralne krajine, kulturne krajine so bili pri nas narejeni začetni koraki na teoretičnem področju. Spreminjati se je začela strokovna miselnost; obetavnih rezultatov v praksi pa še ni bilo. Nasprotno: istočasno je prišlo do pravega razcveta "individualnega novograditeljstva" - časov najbolj intenzivnih negativnih preobrazb podeželja. Pravi miselni preskok pri opredeljevanju ciljev prenove stavbne dediščine v okviru urejanja podeželja, vendar še vedno zgolj na strokovnem področju in domala še nič v praksi, je bil pri nas storjen šele v 80. letih, ko so prodrla zavedanja, da s propadom stavbne dediščine ne izgubljamo zgolj kulturnih, zgodovinskih, estetskih in preostalih vrednot "nemerljive narave", ki izpričujejo našo identiteto, temveč tudi take, ki jih je mogoče fizično izmeriti ali primerjati z drugimi -materialne, ekonomske, ekološke, energetske,... vrednote ("merljive narave"). Zavedati smo se začeli, da s propadom stavbne dediščine ne samo siromašimo kvalitete bivanja in socialne ravni življenja v takih okoljih, temveč tudi izgubljamo razvojne potenciale, ki jih predstavlja obstoječa stavbna dediščina v svojem fizičnem in materialnem smislu. Ivan Sedej je ugotavljal, da "kulturni, znanstveni izobraževalni, osveščevalni ali še kak podoben interes ima žal premajhno težo, da bi lahko z njim argumentirali bolj širokopotezno ohranjevanje in varovanje. Prej bi lahko rekli, da poudarjanje takih interesov spomenikom /in stavbni dediščini/ (dopolnil avtor) škoduje, saj nakazuje nekatere vidike elitizma in intelektualističnega pristopa k vrednotenju historične dediščine" (Sedej 1987, 6). Po ugotovitvah, ki so prihajale iz tujine, o ekonom-sko-finančnih prihrankih, ki jih prinaša prenova v mestnem, pa tudi podeželskem okolju (20 do 25 % prihranki v primerjavi z zidavo novega; prim.: Fister 1988, s. 12 - 13; povzeto po: Sanierung historischer Stadtkerne im Ausland - Frenkreich, Crossbritannien, Holland, Italien, Polen, 1975), so bile tudi pri nas opravljene prve tovrstne celovite raziskave (vključevale so tudi na novo pridobljene - terenske podatke!), ki so pomembno razširjale pomen prenove stavbne dediščine. Spremljala so jih opozorila, da tega ni mogoče doseči v sedanjih razmerah in ob pogojih (ki seveda dajejo prednost gradnji novega!), še posebej ne na posameznih vzorcih, temveč le v celovitem sistemu prenove, "ki ne bo reševala le delnih problemov (varovanja posamičnih kulturnih spomenikov), temveč bo s celostnim pristopom ustvarila bival- no okolje najvišje vrednosti, obenem pa postala metoda ohranjanja arhitekturne identitete in kontinuitete" (Fister 1990, 2). Ob vsem tem sta pomembna še dva premisleka oziroma predpostavki: 1. Če obstoječega stavbnega fonda sproti ne obnavljamo in posodabljamo, bo v prihodnosti potrebno zgraditi povsem nove nadomestne stavbne površine v enakem obsegu. 2. Za večino stavbnega fonda (razen za materialno-tehnično zelo slabo ohranjenega) je z ustreznimi sanacijskimi ukrepi možno zadovoljivo, ponekod pa celo "elitno", rešiti vse sodobne zahteve po bivalnem standardu (v to nas prepričujejo posamezni domači primeri pa tudi vzorci iz tujine). Možnosti, ki jih ponuja stavbna dediščina so pri nas m splošno podcenjene, S prenovo je mogoče pretežni delež še ohranjenega stavbnega fonda usposobiti do take ravni, da dosežemo v njem raven bivanja, ki je povsem primerljiva z bivalnim standardom v novejših stavbah. Marsikdaj pa je mogoče posebnosti in en-kratnosti stavbne deiščine uporabiti celo v "obogatenje" bivalnega ambienta. Na sliki: fotografija že močno poškodovane stanovanjske stavbe in del projektne dokumentacije za prenovo Paulinove domačije v Pliskovici. Z upoštevanjem zgoraj navedenih izhodišč je bila opravljena podrobna terenska raziskava na vzorčno izbranem stavbnem fondu nekaterih naselij na Krasu. Potrjeno je bilo, da je mogoče tudi pri nas, ob organizirani prenovi, pričakovati podobne prihranke kot v tujini. Ob tem je bilo ugotovjeno (po uradnih statističnih popisih), da je v 171 podeželskih naseljih občine Sežana (leto 1990) več kot 5000 enot pretežno starejšega stavbnega fonda z več kot 300.000 m2 neizkoriščenih stavbnih po- 152 ANNALES 5/' 94 Ljubo LAH; POTENC)AU NAČRTNE PRENOVE STAVBNE DEDIŠČINE NA PODEŽELJU 149-153 p-âallnava domačija v PUskovIci obstofctv starko • aksonornctrija •----:_l_L ___predlog - aksonomeirija obstoječe stsnjft • premog • ligtls pfiMčč*j (n urcditvs dvorišča 153 ANNALES 5/' 94 Ljubo LAH: POTENCAH NAČRTNE PRČNOVC STAVBNE DEDIŠČINE NA PODEŽEljU 149-15« vršin! Iz istih podatkov iahko tudi razberemo, da je bilo v občini že pred desetimi leti neizkoriščenih več kot 400 stanovanjskih enot. Z vzorčnimi terenskimi raziskavami, preverjanji natančnosti pa tudi zastarelosti uradnih popisnih podatkov ter ob upoštevanju neustavljivih trendov opuSčanja starejših objektov ugotavljamo, da se število teh enot danes bliža k 1000 aH morda že več. Ocene o slabi izkoriščenosti obstoječega stavbnega fonda kažejo na "notranje rezerve" in možnosti, ki jih ponuja organiziran pristop k prenovi. S takim razumevanjem problema so mnogokrat poudarjene zahteve po novih pozidavah in nenehnem vztrajanju na pridobivanju stavbnih parcel močno pretirane in nesmiselne. Če uporabimo za podkrepitev ocen Se enkrat te iste uradne popisne podatke o povečanju Števila stanovanj v občini Sežana v desetletnem obdobju 1971 do 1981 za 979 enot, da je od tega odpadlo na mestno naselje Sežana kar 697 enot, iahko potemtakem sklepamo, da bi z organiziranim prenavljanjem stavbnega fonda na podeželskem prostoru v obsegu občine povsem zadostili potrebam po stanovanjih za nekaj prihodnjih desetletij! Seveda tako, na prvi pogled preveč poenostavljeno, sklepanje zapletajo Se Številna druga razmerja, ki vplivajo na odločanje pri posamezniku v dilemi med obnavljanjem in gradnjo novega. Gre seveda za ugodnosti bivanja v "centru", kar je Sežana za Kras zagotovo postala, in za vprašanja dejansko enakovrednega razvoja med centrom in njegovim zaledjem. Neizpodbitno pa ostaja dejstvo, da kot družbena skupnost delujemo brez razjasnjenih razmerij in strategije v odnosu med stavbno dediščino in potrebami po zidavi novega. To med drugim ponazarjajo tudi občinski planski dokumenti in strokovne osnove, v katerih predvidevamo - z nedoločljivimi in marsikdaj spornimi kriteriji - zgolj območja za širitev naselij! Dokumenti običajno nič ne govorijo o "planirani" vlogi obstoječega stavbnega fonda, ne o njegovem obsegu, še manj pa o potrebnih ukrepih za njegovo vzdrževanje in ohranjanje! Potrebno se je zavedati, da mora odločitev za bivanje v "prenovljenem" ali "novem" ostati tudi v prihodnosti svobodna odločitev vsakega posameznika. Hkrati pa bi nam moral biti skupni cilj, da bi družba (država) preko lastnih mehanizmov s področja normativike in stimulacij, glede na lastne opredeljene dolgoročne interese take odločitve dejansko omogočala, istočasno pa jih tudi ustrezno ovrednotila glede na posledice, ki jih prinašajo v okolje in prostor. Razsipništvo z energijo, materiali in prostorom, ki je značilno za posege zadnjih nekaj desetletij, je potrebno nujno ustrezno otežiti (če že ne v celoti preprečiti) z ukrepi, ki ne izhajajo iz zaslepljenega in kratkovidnega pojmovanja "razvoja" in "napred- ka". V nadaljevanju so v kratkem ponazorjeni primeri s Krasa. Da bi ugotovili resnična razmerja na ravni smotrnosti prenavljanja vaških naselij na Krasu, smo primerjali sedaj uveljavljen način pozidav novih delov naselij in način njihovega komunalnega opremljanja z možnostmi opremljanja stavbnega fonda v starejših vaških jedrih.'' Iz razpoložljivega dokumentacijskega gradiva smo poskušali izvesti čimbolj nazorne primerjave, ki naj bi pokazale realna razmerja in slutene, a žal še neizkoriščene možnosti, ki bi jih prinašal organiziran pristop k prenavljanju. Vzorčne modele novih načinov pozidav smo razčlenili in primerjali s starejšimi principi pozidav značilnih vaških jeder, kjer še izrazito prevladuje starejši stavbni fond, glede na: - delež površin, ki ga en ali drug način pozidave zasega, - delež potrebnih dostopnih poti, - delež potrebne preostale osnovne komunalne infrastrukture. Za prvi in drugi del raziskave so bila za vzorec izbrana naselja Dutovlje, Ponikve, Pliskovica in primerjalno tudi naselje Goče nad Vipavsko dolino. Ugotovljeno je bilo, da so z danes uveljavljenim načinom pozidave v primerjavi s starejšo pozidavo v strnjenih vaških jedrih nova stavbna zemljišča v povprečju od dvakrat do ponekod celo petkrat (!) večja od starejše stavbne parcelacije. Gre za potrditev kritik, da je bil v bližnji preteklosti dovoljen, celo vzpodbujan, eden najbolj potratnih načinov pozidave prostora, ki v specifičnem prostoru Krasa povzroča najmanj tri različne vrste negativnih posledic: - razvrednotenje identitete, posebnosti in kvalitet že izoblikovanega podeželskega prostora, - ekstenzivno in nesmotrno izrabo razpoložljivega prostora na račun zaseganja, v največ primerih, najkvalitetnejših kmetijskih površin, - preusmerjanje razvojnih potencialov stran od ponovne usposobitve in revitalizacije obstoječega stavbnega fonda. Rezultat tega dela raziskave je bil, da so bila na nek način pričakovanim ugotovitvam dodana stvarna in prvič natančno izražena razmerja. Gre za poskus nazorne predstavitve negativnih posledic - največkrat celo družbeno podprtega načina individualne gradnje - in dejstev, ki naj bi služili kot opora tistim usmerjevalcem razvoja, ki lahko odločilno pripomorejo k uveljavljanju družbenih mehanizmov in pogojev, bolj naklonjenim načelom prenove. Za podobna razmerja gre tudi pri ugotavljanju potrebnih dostopnih poti do posameznih stavbnih enot no- 4 Razmerja so tudi v tabelarični obliki predstavljena v: Lah, L., Prenova stavbne dediščine na podeželju - Kras, Dolenjska zaiožba. Novo mesto 1994, s. 22 - 52. 154 ANNALES 5/' 94 ljubo ¡.AH: POTENCIAL! NAČRTNE PRENOVE STAVBNi DEDIŠČINE NA PODEŽELJU .,., 149-5 58 ve pozidave v primerjavi s pozidavo znotraj strnjenih vaških jeder ("sekundarno" omrežje poti). Tudi v tem primeru je bilo ugotovljeno, da gre pri novejših pozidavah za neracionalen in potraten način uporabe nekdaj poljskih poti za dovozne poti k novogradnjam. Že posebej negativno se posledice kažejo takrat, ko z novogradnjami posežemo v zaledje nekoč kmetijskega prostora, daleč stran od "tranzitnih" poti (primer Dutovelj). Že s tem, ozkim in zgolj "racionalističnim" vidikom presojanja je možno prikazati slutene posledice takega razraščanja naselij v prihodnosti. Če sedanje težnje pozidav in najbolj karakteristične in nazorne primere projiciramo v prihodnost, naletimo na zastrašujoče posledice takega prostorskega razvoja. S komunalnega vidika urejanja prostora ugotovimo, da bi bilo v prihodnje potrebno zgraditi in vzdrževati nekajkrat obsežnejše cestne komunikacije in komunalno infrastrukturo. Dopuščanje takega razvoja v bistvu zapira realne možnosti ustrezne dograditve sedanjega omrežja, posledično pa tudi možnosti celovitega urejanja (prenove) komunalne infrastrukture vaških jeder. S takim preusmerjanjem investicijskega kapitala se povzroča pravzaprav podvojena škoda. Zadnji sklop raziskav so bile analize potrebnega obsega del prt opremljanju s komunalnimi napravami (vodovod, elektrika, ptt) značilnih novih delov naselij v primerjavi z obstoječimi - starejšimi vaškimi jedri. Pri tem delu analize so bili uporabljeni redki izvajalski načrti, ki so bili pripravljeni za nekatera naselja na Krasu. Prenova ali ponovna izgradnja osnovne infra-strukturne ureditve vaških jeder je (oziroma bi bila) v poprečju na bivalno enoto znatno cenejša od komunalnega oskrbovanja novih deiov pozidav - v povprečju za dobro tretjino! Novi del Štanjela je tipičen primer novega vzorca poselitve. Če ocenimo v tem naselju obseg sekundarnega in terciarnega razvodnega omrežja vodovoda s 100%, ugotovimo, da bi bilo potrebno za oskrbo številnih vaških jeder po Krasu sorazmerno manjše omrežje na enoto. Vzorčna naselja kažejo od 2% (primer Utovije) do celo 73% (Škocjan) prihrankov v potrebnem obsegu komunalnih vodov. Precejšnje razlike izhajajo iz specifičnosti zasnov posameznih naselij, na kar seveda ne moremo vplivati. Tudi mnogo obsežnejši in sistematični pregled naselij širšega območja verjetno ne bi pokazal bistveno drugačnih razmerij. Rezultati kažejo, da bi z organiziranim in celovitim pristopom k prenavljanju vaških jeder samo z vidika oskrbovanja z osnovno infrastrukturo povprečno prihranili več kot 35% na potrebnem obsegu omrežja vodovodnih, električnih in telefonskih vodov v primerjavi s potrebnim omrežjem v novih predelih pozidav. Podobna razmerja med "novim" in "starim" veljajo tudi na področju opremljanja naselij z elektroomrežjem in "PTT omrežjem". Tu so rezultati nekoliko manj izraziti v prid opremljanja vaških jeder, saj gre običajno, po danes uveljavljenih načinih izvajanja, za zračne razvode omrežja. Poudariti velja tudi ugotovitev, da na videz "racionalno in načrtno" snovana nova naselja, kot na primer "Križ Gmajna1', kijub "smotrnosti", ki naj bi jo zagotavljal zazidalni načrt, v fazi izgrajevanja ne presega starih vaških jeder po "ekonomičnosti" razvoda instalacij. Uveljavitev primestnih vzorov pozidave v podeželskem prostoru običajno spremlja večji obseg potrebnega infrastrukturnega omrežja. Glavni očitek, češ da je urejanje infrastrukture v strnjenih naseljih, zaradi težjih pogojev izvedbe del dražje, ne drži povsem. Mnogokrat je upravičen !e pogojno. Upoštevati je potrebno, da gredo taki očitki predvsem na rovaš neusposobljenih in tehnološko slabo opremljenih izvajalcev del. Ob vsej lucidnosti problematike je najbolj zaskrbljujoč brezbrižen odnos države, ki pasivno spremlja skrajno neracionalna početja v prostoru. Znani izgovori, češ da gre za vlaganje zasebnega kapitala in da nanj država pač nima (in naj ne bi imela) vpliva, so zelo prozorni. Dejavnosti in usmeritve posameznikov - individualnih investitorjev so odvisne od okoliščin, pogojev in odnosov, na katere ima največji vpliv prav država. Jasno je, da neracionalna početja posameznikov ne morejo biti prispevek v skupno korist, niti v korist državi - kar je ceneno ali privlačno za posameznika, še ne pomeni nujno, da je ustrezno in dobro za skupnost /državo! Selektivna podpora države pri tovrstnih posegih z različnimi oblikami kreditiranja, višinami prispevkov za komunalne priključke, spremembe namembnosti zemljišč itd. so lahko pomembni usmerjevalni mehanizmi države, ki so že v sedanjih razmerah slabo uporabljani ali celo neizkoriščeni. Država, ki želi usmerjati razvoj v dogovorjene in želene smeri, pa ima na voljo še številne druge mehanizme; če le ima sproti izdelano in dopolnjevano konkretno predstavo želenega razvoja. Pomembnega sklopa pri prenovi stavbne dediščine -kako prenavljati in kaj ob tem upoštevati - se bomo le bežno dotaknili. Obveljati bi moralo pravilo, ki ga je najlažje v kratkem predstaviti s prispodobama: "Kdor ne ve od kod prihaja, ne more vedeti, kam gre" oziroma "Kdor ne pozna preteklosti, ne more načrtovati prihodnosti". Povsem uveljavljeno je strokovno prepričanje na različnih področjih, da "urbanistično" in arhitekturno oblikovanje na podeželju v preteklosti ni bilo slučajno. Lega naselja, oblikovanje posameznih stavb, vaških poti, sistemi obdelovanja itd. so bili v skladu z naravnimi danostmi prostora in seveda odvisni od materialnih, kulturnih, socialnih in zgodovinskih vzgibov. Dokazov o tem imamo tudi iz lastnega prostora Primorske na pretek!5 V 5 Glej nazorne predstavitve in razlage v Številnih prispevkih G. Šukljetove, i. Sedeja, j. Titla, I. Gamsa, F. Lovreneaka, B. Ingoliča, M. Ravnik, E. Benčič Moharjeve, M. Požeševe, V. Pikla itd. 155 ANNALES 5/' 94 Ljuho l.AH: POTENCIALI NAČRTNE PRENOVE STAVBNE DEDIŠČINE NA PODEŽELJU ..., Î49-I50 prihodnosti je načrtovanje na podeželju nujno potrebno pogojevati z upoštevanjem prostorskih značilnosti. Kdor hoče načrtovati njihovo nadgradnjo - to je poleg zidave novega namreč tudi prenova - jih mora nujno spoznati. Prepoznati mora tudi "strukturo" podeželja - to je razvoj razmerij v odnosih: prostor - oblikovanje - lastnina, pa naj gre za raven naselja kot celote ali pa za raven posamezne bivalne enote. Le na tak način je mogoče razumeti in prepoznati številne nespametne preobrazbe na podeželju, ki so se dogodile v zadnjih nekaj desetletjih. Na Krasu, še bolj pa v Koprskem pri morju, so take posledice zlahka vidne. Ob tem, da vasi vse bolj preplavlja brezoblična "škatlasta arhitektura" individualnih hiš, srečujemo Še neodločnost oziroma tihi boj nasprotujočih si sil znotraj vpletenih strok. Na eni strani gre za prizadevanja po ozko usmerjenih "konzervatorskih" pristopih k prenovi, na drugi strani pa za težnje po "avtorskih" projektih z novimi, a v prostoru pretirano tujimi elementi ter z uporabljenimi "eksotičnimi" gradbenimi materiali. Taka pot vodi v kaotičnost in v razvrednotenje kvalitet prostora in stavbne dediščine - v dejanski "zaton kraške arhitekture". Ob samih nerazjasnjenih strokovnih dilemah pa nam že bežen sprehod po Krasu razkriva "metastazično" razraščanje pozidave. Lahko postavimo splošno sodbo, da je postala stavbna dediščina "uporabniku" (stanovalcu) breme. Uničuje jo in zamenjuje z novo - drugačno, Iz kakšnih razlogov? Ne smemo spregledati dejstva zadnjih nekaj desetletij, da razen možnosti zidave znanih tipskih objektov, zaradi nezanimanja stroke in odločujočih dejavnikov družbe nasploh ni bilo vnaprej in organizirano ponujeno ničesar drugega, kar bi bilo lahko ustreznejše. Za stroko in projektantska podjetja je bil v preteklosti to največkrat nezanimiv posel - iz različnih in številnih vzrokov. Ljudje so bili dobesedno prisiljeni v izbor zanje najbolj ustreznega načrta med tistimi (slabimi), ki so jim pač bili dosegljivi! Torej so sedanji trendi usmeritev, ob upoštevanju enostranskosti ponujenega, s te plati zelo logični. Tudi z odpravo temeljnih strokovnih razhajanj, s sprejetjem podrobnejših dogovorjenih načel na izsledkih objektiviziranih metodoloških pristopov različnih strok, z njihovimi konkretnimi in uporabnimi znanji se stavbni dediščini v prihodnosti ne pišejo boljši časi. Potrebno je pristopiti tudi k hkratnemu odpravljanju neskladnosti in neprilagojenosti najširših družbenih dejavnikov na področjih: - usmerjevalnih mehanizmov v obliki najrazličnejših normativnih in stimulativnih (pa tudi destimulativnih) instrumentov, ki vplivajo na odločitve pri posamezniku (npr. ekonomsko - finančni mehanizmi, davki, krediti, sankcije,...), - organiziranosti in pristojnostih upravnih in strokovnih struktur ter struktur lokalne samouprave, - postopkov vodenja razvojnih programov in načrtov (pla- nov) z načini uveljavljanja dogovorjenih ciljev razvoja. Uspešnost in usklajenost na omenjenih področjih pogojujeta začetek in kontinuiteto dejanskih procesov prenove. Ob tem je vredno omeniti nekaj aktualnih sklopov vprašanj, ki zadevajo zgoraj navedena področja, ki so do danes ostala nepojasnjena v stroki. Ustrezen odgovor nanje morda najbolj neposredno pogojuje učinkovit prehod v organizirane oblike prenove v Sloveniji. 1. Arhitektovo delo v prihodnosti je potrebno približati neposrednemu uporabniku in omejevati sedanje oblike samograditeijstva. Želja po "elitnosti" v stroki na eni strani in "boj za preživetje" na drugi, so v sedanjih razmerah zagotovo breme stroke, ki ga bo potrebno preseči. To terja urejanje razmer znotraj same stroke kot tudi položaja stroke navzven. Če želimo probleme nekvalitetnega samograditeijstva, "fušanja" in končno tudi "črnih gradenj" dejansko obvladati, kar je zagotovo akuten problem podeželja, je potrebno delo projektantov vezati tudi na "manjše" posege v prostoru (na tako imenovane "priglasitve del") ter ob tem terjati od njih korektno opravljeno delo in njihovo dejansko odgovornost za ustreznost posega. Zgledno urejena so ta razmerja na primer v Nemčiji. Projektant oziroma njegovo podjetje je po odobrenem načrtu, ki ga potrdi deželna zbornica projektantov, vsestransko odgovoren za vse posege na objektu. Investitor lahko po opravljenem delu izplača izvajalca de! takrat, ko projektant podpiše ustreznost računa in izvedenih del. S tem prevzame tudi svoj del odgovornosti za opravljeno delo izvajalcev in opravi svoj del projektantskega nadzora. Pogodbo oziroma račun med izvajalcem del in investitorjem evidentira in odobri (zopet) deželna zbornica projektantov, ki ima na tak način "vpogled" v vse posege v prostoru. Tudi inšpekcijski nadzori in sankcioniranje nepravilnosti so v tako vzpostavljenih razmerjih zelo olajšani. Preprosto in učinkovito, mar ne?! Seveda bi moral projektant ob vsakem posegu, tudi najmanjšem, vsakokrat dokazovati svojo koristnost naročniku in lastno "mojstrstvo". To načeloma ne bi smela biti pretežka naloga, če upoštevamo, da je sedanji samograditelj običajno "samemu sebi le enkrat v življenju arhitekt" in zato brez strokovnih in izkustvenih znanj! Samoumevno je, da bi ob tem moralo biti poskrbljeno tudi za uvedbo novih oblik načrtovanja in priprave dokumentacije ter za permanentno izobraževanje in informiranje projektantov, saj gre v primerjavi s sedanjo prakso za povsem nova prizadevanja in cilje. S takimi spremembami bi tudi "država" dokazala, da ji je v resničnem interesu, da prihaja do smotrnih in usklajenih posegov v prostor - ne samo na področju "velikih arhitektur", temveč tudi pri drobnih posegih v prostor, ki dokončno oblikujejo podobo naših pokrajin. 2. V novi organiziranosti državne uprave in lokalne 156 ANNALES 5/' 94 Ljubo LAH: POTENCIAL! NAČRTNE PRENOVE STAVBNE DEDIŠČINE NA PODEŽELJU .,., 149-1 56 samouprave mora priti do usteznejše razdelitve pristojnosti in odgovornosti za posege v prostor. Marsikatero izkušnjo na tem področju je mogoče prevzeti ne samo iz zahodnoevropskih dežel, marveč tudi iz naše preteklosti. Če naj bodo v prihodnosti lokalne skupnosti odgovorne za lasten razvoj tudi na področju urejanja prostora, bodo morale skrbeti za javni interes na lokalni ravni. Ta je lahko marsikdaj povsem v nasprotju z "javnim interesom" širše skupnosti ali celo nacionalnim interesom. Zato bo potrebno vnaprej zelo natančno predvideti razdelitev pristojnosti in omogočiti ustrezno zaščito interesov v razmerjih posameznik : lokalna skupnost i država. Področje urejanja prostora terja organiziranje regionalnih upravno-strokovnih služb oziroma direkcij, ki jih bo potrebno zavezati k uveljavljanju regionalnih in nacionalnih interesov. Da bi povečali učinkovitost, bo potrebno ponovno uvesti arbitrarnost v razsojanje spornih zadev in diskrecijsko pravico. Že z zakonodajo stavbnih redov Avstro-Ogrske je bilo predvideno, da se ne da vsega vnaprej s predpisi določiti ter da je zakonom mogoče dati življenjskost le, če se bodo vse izjeme in posebnosti, ki jih lahko le univerzalno predvidimo, reševale čim manj birokratsko. Zato je bil v razsojanje pri večini stavbnih zadev vpleten državni pooblaščenec in od ljudstva izbrana in spoštovana oseba - župan. Ob preprostih zadevah ga je marsikdaj nadomestil kar njegov tajnik ali inženir (kjer so ga imeli), v zapletenih in pomembnih javnih zadevah pa starešinstvo. Po hierarhiji pristojnosti so bili nad starešinstvom še "deželni odbor" in "cesarsko namestništvo". Temu bi se v sedanji "demokraciji" zagotovo zoper-stavili z argumenti, češ da so to zametki avtokracije - pa vendar! V mnogih evropskih državah lokacijske odločbe za stavbe še vedno podpisuje in prevzema svoj delež odgovornosti zanje župan občine. V sedanjem Času pa se pri nas obnašamo tako, kot da je mogoče vse vnaprej predpisati; dobesedno vzpodbujamo birokratsko odločanje - ne da bi bil ob vsem, kar se v prostoru kasneje zgodi, sploh kdo neposredno odgovoren. Lahko rečemo, da je motiv skorajda vsakega občinskega referenta aH načelnika "skriti se pod črko zakona", namesto življenjsko razreševati nastale probleme v prostoru. Na drugi strani pa se je med ljudmi, pa tudi pri nekaterih "strokovnjakih" usidrala prepričanje, da "na svoji parceli lahko dela in gradi, kar hoče - saj je vendar njegova". 3. Pomanjkanje objektivnih podatkov, ustreznosti geodetskih podlog in katastrov ter drugih konkretnih informacij o prostoru močno ovira načrtovanje operativno učinkovite prenove. Celovita prenova podeželja skupaj s prenovo stavbnega fonda je proces, ki terja visoko stopnjo objektivnih podatkov, načrtovalskih podlog, analiz in vrednotenj. Številna preverjanja kartografskih in geodetskih podlag ter podatkov iz rednih statističnih popisov ob delu na terenu potrjujejo neustreznost in pomanjkljivost tovrstnega temeljnega gradiva. Zato se tudi razmišljanja o "strategijah" in "nacionalnem programu" večinoma naslanjajo le na bolj ali manj (ne)ustrezne podatkovne osnove. Pomemben strokovni cilj načrtovanja podeželja bi morala postati izdelava novih prostorskih informacijskih sistemov in ažuriranih katastrov, ki naj bi ohranili primerljivost s starejšimi katastri (npr. s takoimenovanim franciscejskim katastrom, ki je v večini primerov prvotni vir kartografskih podatkov za številna podeželska naselja). Podobno so se tega lotili v nekaterih deželah zahodne Evrope (Prim: Gostovič, M. 1989, s. 12), Za prehodno obdobje je smotrno preskrbeti vsaj aerofotoposnetke naseljenih območij v ustreznem merilu, ki so se v merilu geodetskih podlog izkazali za učinkovite nadomestke in kot primerno operativno orodje v fazi analize in načrtovanja na podeželju. Boljša evidenca o stavbnem fondu na podeželju bi razkrila njegovo neizkoriščenost in postavila zahteve po pretiranem povečevanju ponudbe stavbnih zemljišč na šibke temelje.6 Ob vseh razkritih težavah se kaže nujnost po pospešenem uveljavljanju interdisciplinarnosti v delu, da bi preprečili divergentno delovanje družbenih mehanizmov, predvsem s strani upravnih organov in strokovnih institucij. Ob tem je vredno upoštevati priporočila mednarodne organizacije v okviru Združenih narodov (Trends in research... 1990), ki govorijo o nujnosti usklajevanja strokovnega dela na različnih ravneh - od raziskovalnega do izvedbenega - s prostorskimi politikami in tistimi, ki sprejemajo odločitve. Če hočemo ohranjati najvišje kvalitete naših arhitekturnih pokrajin, je tako Široko zasnovan proces dela nujen, sicer bomo lahko v prihodnosti občudovali le fragmente ostalin v izkrivljenih podobah novega. RIASSUNTO Accertamenti con esiti préoccupant! sul rapporto inadeguato nei confronts degli stabili rural i dettano la necessi (à di un ampio accordo sociale reiativo agis Interventi futuri. Il Carso ci puo servire a tale scopo come una zona tipo. 6 Če prebiramo analizo "Ankete o stanju na področju urejanja prostora", k'f jo je opravilo Ministrstvo za okolje in prostor RS Slovenije v letu 1993 z občinami oziroma različnimi strokovnjaki, ugotovimo, da nihče ne opozarja na neizkoriščen stavbni fond, marveč zgolj na pomanjkanje stavbnih parcel za novogradnje! Zanimivo! 157 ANNALES 5/' 94 ljubo LAH: POTENCIALI NAČRTNE PRENOVE STAVBNI: DEDIŠČINE NA PODEŽELJU ..., 149-158 Nonostante in strette cerchie scientifiche sia prevaka in tempi recenti !a convinzione, basata su varí e diversi presupposti, detla necessitá di tutela della regione del Carso, essa non ha mai trovato ia sua realizzazione. ll rinnovo delle zone rurali rappresenta senza dubbio una buona base di partenza per ulteriori interventi ne! campo della tutela e della conservazione degli edifici e di uno sviluppo armonico della campagna. Alla base della tutela degli stabili rurali in pa s sato prevalevano motivi di natura "indefinita", oggi si possono riscontrare anche motivi "definid", i a conferma ci viene dal confronto tra i modi di costruzione di oggi e i potenziali offerti dal rinnovo organizzato degli stabili, all'lnterno dei vecchi centri rurali. Come criterio comparativo sono state considérate le aree occupate dagli slabili cost.ruiti nell'uno o nell'altro modo, le indispensabili vie di accesso e le infrastrutture comunali necessarie. ll successo del rinnovo organizzato dipende in gran parte dalla cooperazione dei fattorí sociali che indirizzano l'opera, dall'organizzazione deíl'amministrazione e dalle varié discipline coinvolte e dai procedimenti che investono la direzione dei programmi di sviluppo. Le questioni che riguardano questi tre campi esposti vengono traltate in particolare nella conclusione dello studio. LITERATURA Ciklično aerosnemanje Slovenije (CAS): Posnetki izbranih obravnavanih območij na Krasu, 1985. Costa, R.: Splošna vprašanja o zaščiti človekovega okolja in posebna vprašanja Krasa, Akti študijskega srečanja o Krasu, Zadruga Kras, Trst, 1970. Črepirišek, M.: Arhitekturno-varstvena izhodišča in kriteriji za ugotavljanje smotrnosti prenove stavbne dediščine (magistrska naloga), FAGG VTO Arhitektura, Univerza v Ljubljani, Ljubljana, 1991. Fister, P. s sodelavci: Strokovna izhodišča in kriteriji za ugotavljanje smotrnosti prenove na ravni naselij, delov naselij in objektov. (Raziskovalna naloga FAGG Arhitektura), Ljubljana, 1988. Fister, P.: Vloga stavbne dediščine v urejanju prostora jutri. Referat - XI. Sedlarjevo srečanje, Otočec, 1990. Fister, P. s sodelavci: Metodologija in modeli revitalizacije starih mestnih in vaških jeder, FAGG VTO Arhitektura, Univerza E. K. v Ljubljani, Ljubljana,! 979. Fister, P. s sodelavci,: Strokovna izhodišča in kriteriji za ugotavljanje smotrnosti prenove na ravni naselij, delov naselij in objektov (raziskovalna naloga FAGG Arhitektura), Ljubljana, 1988. Fister, P.: Prostorska dediščina, nova spomeniška vrednota. V: Varstvo spomenikov 34, Ljubljana, 1993. Gams, I,: Kras, Slovenska matica, Ljubljana, 1974. Gams, I., Lovrenčak, F., Ingolič, B.: Krajna vas, V: Geografski zbornik XII, Ljubljana, 1971. Gauthier, J-P.,: Transition to Sustainable Development V: Pollution Prevention and its Role in Sustainable Development, The International Union of Air Pollution Prevention and Environmental Protection Associations, Montreal, Kanada, 1993. Gostovič, M.: Uredenje seoske teritorije, Naučna knjiga, Gradevinarski fakultet Beograd, Beograd, 1989. Koiarič, M.: Amsterdamska deklaracija in kongres o evropski stavbni dediščini, V: Varstvo spomenikov XX, Ljubljana, 1975. Lah, L.: Vloga Krasa kot kulturne krajine in njegove stavbne dediščine. V: Primorska srečanja 99, 1989, s. 618 - 622. Lah, L.: Kakšna gradbena zakonodaja je veljala na Krasu pred sto in več leti? (Preprostost in učinkovitost stavbnih redov Avstro-Ogrske v primerjavi s sedanjimi predpisi). V: Kraški koledar 1994, Sežana, 1994, s. 69 -106. Moritsch, A.: Das nahe Triestiner Hinterland (Zur wirtschaftlichen und sozialen Entwicklung vom Beginn des 19. Jahrhunderts bis zur Gegenwart), Wiener Archiv für Geschichte des Slawentums und Osteuropas, Wien, 1969. Peterim, S,: Nekaj vprašanj varstva Krasa. V: Akti študijskega srečanja, o Krasu, Izdala Zadruga Kras, Trst, 1970, Pikel, V.: Prenova naselja Glem. Diplomska naloga na Fakulteti za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo - Šoli za arhitekturo Univerze v Ljubljani, Mentor: prof. dr. P. Fister, somentor: asist. D. Likar, Ljubljana, 1993. Prosen, A.: Sonaravno urejanje podeželskega prostora, Ljubljana, 1993. PuceJj, K.: Ocenitev vrednosti komunalne infrastrukture v naselju Dolž - občina Novo mesto (diplomska naloga, mentor: A. Rakar) FAGG - Oddelek za gradbeništvo, Ljubljana, 1990. Rakar, A.: Nekateri ekonomski vidiki urejanja prostora, Xi. Sedlarjevo srečanje, Otočec, 1990. Ravnikar, V.: Kako graditi danes na Krasu. V: Arhitektov bilten, Ljubljana, 1986. Sanier« lig von Städten und Dörfern - Beispiel Nörd-lingen: Bayerisches Staatsministerium des Innern Oberste Baubehörde, Mönchen, 1988, Sedej, I.: Realni okviri zaščite Krasa in kraške arhitekture, Akti študijskega srečanja o Krasu, Izdala Zadruga Kras, Trst, 1970. Sedej, K: Etnološki spomeniki in njihova funkcija. V: Etnološka dediščina brez namebnosti, Slovensko konser-vatorsko društvo, Ljubljana, 1987. Semerani, L.: Kamnita hiša. V: Kamnita hiša, Katalog ob razstavi "Kamnita hiša8 v Trstu, Luigi Reverdito editore, Trento, 1984. Šukije, G.: Vpliv podnebnih razmer na hiše in naselja v Istri. V: Slovenski etnograf 5, Ljubljana, 1952. Šumi, N.: Krasu zvoni. V: Goriški letnik 12/14, Zbornik Goriškega muzeja, 1985/87, Trends in research on human settlemets in ECU Coun-ries: United nations, New York, 1990. Urbani izziv 16 - 17, {Prenova): Urbanistični inštitut Republike Slovenije, Ljubljana, 1991. Vindiš, K.: Cena stavbnega zemljišča kot regulator pro-cesa urbanizacije v občini Ptuj (diplomska naloga, men-tor: A. Rakar), FAGG - Oddelek za geodezijo, Ljubljana, 1990. 158 ANNALES 5/' 94 pregledni članek UDK 620.1.08:726.54(497.12 Koper) RELAZIONE SÜLLE iNDAGINI DiAGNOSTICHE EFFETTUALE DELLA TECNO FUTURE SERVICE (TFS) NELLA CATTEDRALE Di SANTA MARIA DI CAPODISTRIA (SLOVENiA)1 Giancarlo MASELLI doti., Tečno Futur Service s.r.l., 41030 Bomporto Modena, Via per Modena 20, IT dipl. hum., Tečno Futur Service s.r.l., 41030 Bomporto Modena, Via per Modena 20, IT Fernando MONTI Tečno Futur Service s.r.i., 34100 Trieste, Sir. di Cattinara 22, IT Tečno Futur Service s.r.i., 34100 Trst, Str. di Cattinara 12, IT SINOSSI Cli autorí descrivono le prove non distruttive applicate dalia Tecno Futur Service nel 1994 nefla cattedrale e nel battistero di Capodístria. L'indagine georadar del suolo e l'analisi termografica delfe pareti hanno portato alia luce un'immagine piuttosto cornplicata dell'edificio, causa dei molti interventi succedutisi attraverso 700 anni. Grazie alie ricerche e stato possibile distinguere i materiali impiegati, oggi nascosti sotto gli intonaci e il pavimento e il loro stato físico (umiditá, struttura), L'interprazione dei risultati conferiría parzialmente quelli offerti dafl'analisi storica e dagli interventi operad dagli archeologi. Prima di affrontare il tema dei control i i non distruttivi da no i effettuati nel Duomo di Capodistria, ci permet-tiamo un breve cenno in mérito a tulto quel lo che la ns. Società puô offrire sul mercato in quanta à îndagini diagnostiche o prove non distruttive (P.N.D.). Da oltre 15 anni la TFS esegue analisi diagnostiche e stru mental i su i benî cultura lî e sul costruito in supporto ai tecnici di Enti Pubblici e privati, L'elevata qualíficazíone del ns. personale e l'alto contenuto tecnologico de Ile apparecchiature utilizzate sono maturati neglî ambienti di ricerca e sviluppo in molteplici settori délia vita economica délia Nazione, quali il restauro ed il recupero storico-artistico-monu-mentaie, recupero e manutenzione nelî'edilizia civile ed industríale, strutture in cimento armato, collaudi strut-turaii, controllodi qualità nel costruito. Il servizio técnico e le consulenze avvengono attraverso indagini diagnostiche e strutturali, con ri lie vi foto-grammetrici, indagini diagnostiche e georadar, indagini termografiche, soniche ed ultrasoniche, magnetomet- riche ed endoscopiche, prove con martinetti piatti, monitoraggi microclimatici e strutturali, prove statiche e dinamiche di carico, carotaggi, prove ed analisi di laboratorio e verifiche progettuali col método deglí elementi finiti. Diversi ed articolati sono anche i servizi che con-sistono in una assistenza técnica specializzata nella pro-grammazione delle analisi diagnostiche conoscitive, nella preparazione delle voci di capitolato per gare d'appalto o per una progettazíone integrata; disponi-bilitá d'intervento delle squadre diagnostiche anche per lavori di piccola entitá (1 o 2 giornate lavorative). La situazione di crisi economíca recentemente crea-tasi nel mondo, impone interventi di spesa pubbíica e privata sempre meno onerosi e sempre piú trasparenti. A tale proposito é giusto far ricadere l'attenzione sul l'analisi nella progettazíone, intesa come prima e vera fase d'intervento. Una fase questa che, a seconda dei la su a bonta, puó influiré positivamente o negativamente sull'esíto dell'inteivento vero e proprío, 1 Lavori sovvenzionati dalia Curia Vescovile di Capodistria e dal Mínistero del la Cultura delta Síovenía, 21-24 Marzo e 7 Aprile. I responsabili dei lavori F. Monti e dott. G. Maseili. - Una conferertza con un riassunto dei risuitatí fu organizzata daüa farrocc.bia, dada TFS e dal Museo regionaie di Capodistria il 3 giugno 1994, con partedpazione dei signori dott, G. Maselli e F. Monti ed espertr slovent e croati. 159 ANNALES 5/' 94 Ciancaflo MASSEUX fernando MONT!: RELAZIONE 51JU.E INDAGINI DIAGNOSTICHE..., 159-1S6 Fig. 1. Diagramma a blocchi del sistema G.P.R. (Ground Probong Radar). Non é facile né semplícemente ¡mmaginabile l'im-porlanza basilar« di una diagnosi quanto mai mirata e precisa su un quaísivoglia progetto di restauro conservativo o consolidamento di un bene culturale o di un manufatto civile. Le indagini espletate dalla ns. Societá dovrebbero essere considérate doverosamente e premi-nentemente insite e strategicamente integrate in ogní progetto di restauro architettonico o civile e sitúate in una ben deíinita fase antecedente la stesura del progetto stesso. Salta aíl'attenzione di tutti che una diagnosi quanto mai approfondita dello stato di degrado deil'og-getto, porta inevitabilmente ad una stesura del relativo progetto di restauro quanto mai mirato, preciso, e, fattore non trascurabile, ad un sicuro abbattimento dei costi deN'operazione! In quanto, con questi control!! mi-rati, é possibile risalire alie cause di degrado e pres-criverne i rimedi. In sintesi abbíamo parlato di un sistema intégralo che prende il nome di PROGETTAZIONE P1LOTATA che non serve ad aítro che a proporre una scelta otti-male delle operazioni, attraverso l'acquisizione di dati técnico - conoscitivi, e che rappresenta una costante in termini di costi, mentre le tecniche di lavorazione e le materie prime impiegate sono fattori dinamici e flessibílí. Quindi la progettazione pilotata prende corpo attraverso un 'ana! ¡s i scientifica dello stato di fatto delle opere, finalizzata all'enunciazione di un quadro patológico globale. Da questo si evince l'importanza asso-luta di una diagnosi preprogettuale. Nel caso poi spe-cifico di uso del georadar, salta subito all'attenzione la sua ¡mportanza, soprattutto nella fase preliminare all'effettuazione di scavi, ad uso urbano, in zone a rischio archeologico, in quanto ritrovamenti di strutture ed oggetti di interesse storico in aree adibite ad utilizzo urbanístico hanno sernpre causato impedimenti ad un normale svolgimento dei lavori, bloccando in qualche caso ogni attività dei cantíeri, fino alla liberalizzazione delle aree dal cosiddeîto rischio archeologico, e ciô in particolare per tracciati stradali, aereoporti e parcheggi sotferranei che insistono sui cëntri storici cittadini. L'esecuzione quindi di tali indagini fornisce a priori quegli elementi di valutazíone per eventual) varianti progettuaiî. Inoitre, tale tipo di prospezione G. P. R. è oggi di uso comune per la ricerca archeologica in senso stretto e cioe per identificare e ricostruíre I'andamento delle strutture sepolte, awaíendosi in questo dell'assistenza di esperti nel campo stoi nótate su! muro di origine rinascimentale e che avevano un'andamento quasi parallelo al piano stradale. É dato che, internamente, nella Chiesa era in atto un vistoso fenomeno di cedimento di alcuni gradint di marmo vicinî a detto muro, si voleva capire se ciô non fosse dovuto ad un possibile fenomeno di cedimento delle fondazioni. Fummo contattati dal párroco don A. Skapin e dal a re h eo lo go, prof. M. Župančič per una ipotesi di con-trolli suppletivi da effettuarsi con i raggí infrarossi a compendio delle loro indagini, e cogliere nello stesso tempo l'occasione per effettuare un sondaggio Georadar al fine di ottenere dati sull'esistenza di antiche strutture sotto hmpiantito della Chiesa stessa. Dopo alcuni incontri interlocutori fummo incaricati uffidalments dei lavorí, finalizzati a due ben precisi obiettivi; 1) un'analisi termografica su complessivi mq 200 della párete sud - ovest della Chiesa, sia internamente che esternamente, corrispondente alia zona lesionata, in modo da ottenere una mappatura dei quadro fessurativo nascosto sotto glí intonaci, per una valutazione globale dei plesso fessurativo. 2) una indagine col Georadar con la realizzazione di un reticolo di m. 2 x 2 atto ad individuare, sotto il pavimento, eventuali tracce sotterranee di epoche p re ceden ti. Per l'analisi di cui al punto 1), ci siamo serviti di un'apparecchiatura portatile ail'infrarosso del tipo "AGA - THERMOVISION 782'' dotata di ottiche intercam-biabiií al germanío da 7 x 7 e 20 x 20 gradi. Questa técnica permette d'individuare e visuafizzare ia composízione fisíca delle strutture eludendo la presenza superficiale dell'intonaco; la metodología 160 ANNALES 5/' 94 Ci an carlo MASS ELU, Fernando MONTI: RELAZK applicativa prevede f'osservazione delle superfici da analizzare quando esse vengono a trovarsi in condizioni termocinetiche evolutive (ríscaidamento o raffredda-mento del corpo da analizzare). L'impulso térmico alla muratura viene realizzato mediante convezione d'aria calda sulle superfici interne e altrimenti sfruttando i'irraggiamento solare su quelle esterne. La dotazione prevede una teíecamera che consente la visualizzazione all'infrarosso in tempo reale, con la possibilità di scattare fotografié istantanee di immagîni significative e di video registrar le per ottenere l'elabo-razione computerîzzata in mappa térmica, che consente uno studio particolareggiato dî situazioni termiche significative. Praticamente si ha, con queste indagini, la possibilità di rilevare: 1) la costituzione délia maglia muraría con indi-viduazione e diversificazîone deî suoi component! (mat-toní, pietrame, eiementi lignei o metallici) 2) lesioni nelia muratura nascoste sotto l'intonaco. 3) eiementi architettonici celati sotto l'intonaco (aperture, archi, tamponamenti, architravi, vecchie canne fumarte ecc.). Per le analisi di cu i al punto 2) ci siamo serviti di una metodología basata sul sistema G.P.R. (GROUND PROBING RADAR) e di una strumentazione SIR SYSTEM 10 costituita da; MAINFRAME mod. MF10 che contiene il sistema di generazíone deü'impulso radar interamente gestito da un microprocessore 80286, ti quale mediante lo array processor T1 321, consente l'acquísizione e I'elabo-razione digitale in tempo reale del segnale analogico regístrate. I dati vengono registrad su un'unità nastro interna in forma digitale. CONTROL DISPLAY Unità mod. CD10 È i'unità dî visualizzazione e di contrallo deiie funzioni del sistema. E costituita da un monitor a coiori ad alta risoluzione, medíante il quale è possibile avere, in tempo reale, la visualizzazione in falsi coiori le sezioni radar ed il contrallo e la progettazione deî filtri dîgitali per il processing dei dati. ANTENNA DA 500 MHz RiCETRASMITTENTE Invia Í segnalt nel soltosuoio e ne riceve cli ritorno gli echi in pochi nanosecondi. Questa metodología applícata come método di contrallo non distruttivo, permette infarti una facile e rapída acquisizione dei dati nonché una precisa localizzazione délie anomalie. La prospezíone geofísica è uno strumento valido e prezioso per la determinazione di : SULLE INOAC1NI DIACNOSTICHE..., 1 59-166 strutture sepolte in vari contesti archeologtci. Essa püó essere programmata per due scopi, scegliendo quindi i metodi ptú appropriatí e le tempistiche adeguate: - VALUTAZIONE DEL RiSCHIO ARCHEOLOGICO in aree di urbanizzazione (comprensor! edilizi, aero-portí, strade ed autostrade, ferrovíe, arredi urbaní, ecc.). - RiCERCA ARCHEOLOG1CA propriamente delta (nell'ambito dei programmi di scavo e valorizzazione del patrimonio archeologico). LEGENDA ——- L2 Profilo G.P.R. 8 Anomalía ¡solata Him Anomalía ascrivibile a struttura Fig, 2. Planimetría anomalie elettromagnetiche bati-stero. Sono passati circa trent'anni dai primi esperimenti nel campo della prospezione geofísica applicata all'ar-cheologia, e da quasi vent'anni il iavoro procede con una certa continuité perfezíonando i metodi geofisici tradizionali e ricercandone di nuovi e più sofisticatí. Lo svíluppo di tale metodología mette a disposizione della ricerca archeologica uno strumento che offre la possibilità d'indagare zone molto più estese ed in tempi relativamente breví che non quelle affrontabili con lo scavo tradizionale e fornendo al ricercatore la possibilità di formulare programmi pííi míratí, A fianco e ad integrazione dei metodi tradízionalmente utilizzatí, qualí quel lo "elettríco - gravimetrico - magnético e sis- 161 ANNALES 5/' 94 Ciaiîcariu MASSELU, Fernando MONÏ1: XELAZÍONE SULlt INDAC1NI DIAGNOSTIC HE..., ] 59-166 mico", da alcuni anni ha trovato un'applicazione otti-male il método GEORADAR G.P.R. (GROUND PRO-BING RADAR). II sistema consiste nell'immissíone nel terreno e nel la ricezione da parte di un sensore, di onde elettromagnetiche con un campo di frequenza tra gli 80 ed i 1000 MHz; operativamente, ín campagna, sí tras-cina lungo profiíi definiti una serie di trasmettitori e sensori in modo da ottenere giá in tempo reale una radargrafia del sottosuolo che mette in evidenza strutture, servizi interrati, vuoti, ecc. {Fíg. 1). II sistema é di facile utilizzazione e veloce per quanto riguarda l'acquisizione dei dati di campagna, mentre ríchiede una certa attenzione, esperienza ed abiiita nell'ela-borazione dei dati con l'utilizzo di sofisticad software e con l'analisi dei segnale elettromagnetico. Dal punto di vista operativo in campo, ia pros-pezione eseguita su di una maglia regolare di profili permette la ricostruzione, con buona approssimazione, delle strutture sepolte, della loro profondltá dal piano di calpestio e delle loro caratteristiche in base alia risposta del segnale elettromagnetico inviato. Ma va premesso che l'ascrizione di queste anomalie a ben definite strutture archeologiche é di alquanto difficile interpre-tazione e necessita di volta in volta di saggi esplorativi del sito per una maggiore sicurezza di responso. Esplicate tutte ie osservazioni attinenti ai metodi d'indagine e alie strumentazioní adoperate, si passa alla vera e propria discussione sui risultati raggiunti. Pre-mettiamo prima che il campo d'indaglni pattuito con la committenza è stato successivamente allargato su iniziativa personale de! ns. agente per la Slovenia, sig. Montí, con il risuitato felice di ulteriort ritrovamenti quanto mai interessanti per I'approfondimento deilo studio storico delle varie fasi di ristrutturazione del manufatto coi passare dei secoli. Abbiarno iniziato con Peffettuare la termografia della lesione della párete sud - ovest della Chtesa, che, come abbíamo detto, corre con un percorso pressoché parallelo ai piano stradale, a partiré dal triplo finestrone e dirigendosi verso il campanile. La graficizzazione dei risultati ottenut: è stata riportata su due tavole: una riguardante il prospetto esterno e l'aitra quello interno. Sude stesse tavoie sono ubícate le zone di ripresa per le quali viene allegata la documentazíone di certi-ficazione. Trattasi di schede diagnostiche di due tipi: a) quelle composte da pellícoia al polaroid delPrm-magine ail'infrarosso con ia relativa elaborazíone compute r i zza ta in mappa térmica e foto reale del manufatto b) quelle composte da pellícoia ai polaroid delPim-magíne ail'infrarosso e relative foto reaii Fig. 3. Planimetría anomalie elettromagnetiche. 162 ANNALES 5/'94 Clarearle MASSELL1, Fumando MONTI; REI.AZIONE SÍJÜ.E INDAGINI OIAGNOSTICHE..,, J 59-166 Va puré detto che ía lettura delíe immagini ail'infra-rosso (basata sulla distribuzione della temperatura superficiale) va effettuata, oltre che con l'ausiiio di ben precisi parametri basati sull'irraggiamento dei corpi, anche con questi criteri : - ZONE SCURE (fredde) corríspondono a materiali densi o pesanti ( píetrame, metalli...) - ZONE CHIARE (calde) corríspondono a materiali leggeri (mattoni, legno, lesioni, stuccature...) Quíndi, ín relazione all'incarico affidatoci, e cioé lo studio della lesione visibile, prapagatasi in senso oriz-zontale tra i finestroní superiori, si puó affermare che: - i'effettiva lesione della muratura ha una propa-gazione piü articolata rispetto al visibile ma similare come direzionaütó - non esistono ulteriori manifestazioni fessurative riguardanti le murature in oggetto - sulla facciata interna la lesione corrisponde a! limite tra paramento murario in pietrame e lo spicco della volta in coito PHORLÜ T4 Fig. 4. Nel pro filo T4 é visibile tra 9 e 10 una struttura e dal 12 in poi un'area rimaneggiata. Nel profío 78 tra 0 e -2 si nota un'anomalia isolata. L'analisi statico - diffettologica relativa alia lesione e in correlazione ad una vistosa spanciatura osservata nel muro esterno, a ridosso di essa, nonché alia mancanza di presidí strutturaii atti al contení mentó di sforzi orizzontali, puó individuare nel la «pinta provocata dalla volta superiore la probabile causa generante. Ad ogní caso queste i potes i andrebbero verifícate ed appro-fondite con ulteriori esami, da noi peraltro gía proposti, quali: prove .soniche, endoscopie, eventuali martinetti piatti e prove tensionali. Certamente le trasformazioni stilistiche subite dalla Chiesa nel passare dei secoli devono aver pesato non poco sugli equilibri statici della stessa. Ma é sull'ampliamento delle indagini sulla párete in questione, che si sono avute le scoperte piü interessanti con la messa in luce di tutta una serie di motivi architettonici ceiati sotto l'intonaco. Era questi, degni di attenzione sono alcuni rilíevi arieggianti delle merlature e posti sopra il pórtale d'ingresso ad uso dei fedeli (Fig. 7). All'interno invece, nella párete laterale la suddetta porta, e quasi a ridosso del campanile, si vede delineata una párete che sembrerebbe formata da materiali piü densi dei mattoni che formano la quasi totaütá del manufatto in quel sito. E, dato che questa párete é tuttora sotto studio per motivi della su a costruzíone, si coglierá probabilmente S'occasíone per ulteriori esami strumentali. Passando poi alie indagini georadar vere e proprie, atte ad individuare eventuali antiche strutture reíative ai precedenti assetti architettonici subiti nei secoli dall'edificio indagato, si 6 ritenuta opportuna la realizzazione di una maglia d'indagine di metri 2x2, rendendo cosí possibile una correlazione delle eventuali anomalie riscontrate. Complessivamente sono stati eseguiti 1090 metri linean di profili radar (Fig. 2, 3) coprendo cosi l'area del Duomo, della Sacrestia e del Battistero. La prima fase di lavoro é stata quella di scegliere la configurazione strumentale in funzione delle caratte-ristíche de! mezzo entro cui il segnale si propaga e degli obiettivi che ci si era prefissatti. Tra tutte le antenne utilizzabili (100, 300, 500 e 900 MHz) é stata scelta quella di 500 MHz che unisce alia versatiíítá operativa, grazie alie ridotte dimensioni, una buona profonditá d'indagine. Dal momento che i livelií altimetrici relativi aíle aree indagate sono differenti e probabilmente realizzati con materiali aventi diverse caratterístiche elettromag-netiche, sí sono rese necessarie varié configurazíoni strumentali. Impostando un tempo di fondoscala di 70 ns, sono stati ottenuti dats utili per la definizione delle caratterístiche del sottosuolo fino ad una profonditá di circa 3 metri. ANNALES 5/' 94 G ¡aricar! o MASSEIU, fernando mont!: ri: lazio no SÜLLE indacin] diacnostiche..,, 5 59-166 PROFiLC [_2 - SÍCRíSílíl PROni.O 122 - ALTAR! vate, dove è stato possibiie eseguire un reticolo regolare di profili, si nota ¡a prevaienza di anomalie del terzo tipo e cioè di aree caratterizzate dalla presenza di materiale rimaneggiato. Dai punto di vista elettromagnético, l'area compresa tra i profils TO 5 - T6 e tra LO e L6 si presenta diversa dalle altre rappresentate con la stessa simbologia. InfatEi qui le riflessioni sono molto più forti e nascondono quindí eventuali segnali più deboli sottostanti. Sono state comunque individúate delle anomalie puntiformi molto forti, ubícate ín pianta tra LO e L -2, Si puô notare che la maggior parte delle aree rimaneggíate sono in corríspondenza delle colonne e comunque lungo i muri perimetrali, mentre la parte centrale si presenta quasi indisturbata, fatta eccezione per alcune anomalie ¡ocaiízzate. PñCinLO !, 1 - BATTIS íTñD "KS» Fig. 5. Nel profilo L2 si nota, centrata sulla prog. 4, l'anomalita ascritta a struttura. Nel profilo T22 sono visibili un'area rimaneggiata tra -2 e -4 e una struttura al prog. 2 circa 1 metro. in Fig. 3 sono state ríportate le aree indagate ed i profili eseguiti. Le anomalie rilevate sono state suddivise in tre gruppi, sulla base delle loro caratteristiche geometriche ed elettromagnetiche: ANOMALIE ISOLATE: vengono ascritte a "target1 di piccole dimensioni fino cíoé a circa 30 - 40 cm di estensione, che determinano, sulla registrazione radar, le tipiche riflessioni ad íperbole. ANOMALIE ASCRlViBILI A STRUTTURE: si riferis-cono a structure sepolte di dimensioni maggiori rispetto alie puntuali. AREE RIMANEGGIATE: si tratta di aree in cui non si riesce a delineare esattamente delle strutture in quanto sembra trattarsi di zone costituite da materiale caotico, che non danno quíndi una risposta radar netta. All'interno si possono a volte riconoscere delle anomalie isolate. Nella planimetría (Fig. 3) sono rappresentate in modo schemático ed esemplificativo le anomalie precedentemente descritte. NeiParea compresa tra le na- Fig. 6. Profilo LI non processato (sotto) e processato (sopra) - È visibile alla prog. 3 una struttura isolata e dalla prog. 4.5 una struttura estesa fino alla prog. 6. Per quanto riguarda le anomalie ascrivibili a strutture, ne sono state individuate tre. la prima, ubicata sul profilo T4 alla progressiva 10 présenta una estensione di circa 1 metro e si trava alla profondità di circa 70 cm. 164 ANNALES 5/' 94 G ¡anearlo MASS EU. I, Fernán-Jo MONTI: RELAZíONE SU S. LE ¡NOAGtNI DIAGNOSTIČNE..., 159-5 66 La seconda ha un'estensione maggiore e viene inter-cettata dai profilo LI 1 tra le progressive 12 e 16 ad una profondità d i circa 70 - 80 cm. La terza è ubicata sui profili L5 - L4 - L12 tra le progressive 20 e 30 ed è stata estrapolata da tre anomalie puntuali che presentavano le stesse c a ratter isti che geometriche ed elettromagnetiche. in Fig. 4 sono illustrât! due stralci dei profili T4 e T8. Ne! profilo T4 è visibile tra 9 e 10 un'anomalia che neüa planimetria è stata rappresentata c.ome struttura; dalla progressiva 12 fino alla fine de! profilo si nota un'area definita come rimaneggiata con un'anomalia isolata a 12. Ne! profilo 18 sono visibili due anomalie isolate localizzate a -1 ed a 4. Nella zona degll altari sono stati eseguitî due reticoli di profili, uno centrât» sull'altare maggiore ed uno a!f interno délia Sacrestia. La prima serie di profili ha messo in luce un'anomalia ascrivibile a struttura posta a circa metri 1,5 di profondità, inglobata in un'area rimaneggiata, si è cioè riusciti a distinguere un'anomalia relativamente netta su due profili adiacenti con le stesse caratteristiche geometriche ed elettromagnetiche. Fig. 7a. F/g. 7. 11 m. ». -o Hi 165 ANNALES 5/' 94 CiancarSo MASSfiLLI, Fernando MONTI: REIAZ! ONE SULIC 1NDAGINÍ OI AGNOSTIC HE,.,, ¡59-166 Un'altra anomalía, definita come struttura, é stata rilevata dal profilo T22. i! retícolo eseguito nelle Sacrestia ha rrtesso ín evidenza due strutture ad andamento ortogonale, poste alia profondita di circa 1 metro. In Fig. 5 sono rappresentati i profíli L2 eseguito in Sacrestia ed if T22 eseguito davanti al!'altare. Nel profilo L2 si nota, centrata sulla progressiva 4, Paño-malia ascritta a struttura. Trattasi di una struttura a volta che viene ¡ntercettata perpendicolarmente dal profiio. Nei profilo T22 sono visíbili un'area rimaneggiata con all'interno un'anomalia isolata compresa tra -2 e -4 e l'anomaÜa ascritta a struttura aiia progressiva 2 e posta ad una profondita di circa 1 metro. Nel Battistero (Fig. 2) é stata índividuata un'anomalia rappresentata come struttura di non facile attribuzione in quanto non si presenta come un'unica struttura, sertv bra infatti costituíta da due livelli sovrastanti. Nella Fíg. 6 é rappre.sentato il profilo radar L1 come appare in fase di acquisízione (sotto) e dopo le varíe fasi di filtraggio (sopra). Sono stati inoltre eseguiti dei profili all'estemo del Duomo alio scopo di intercettare le strutture rílevate dagli scavi precedentemente eseguiti. Sono state rílevate deile anomalie isolate all'interno di un'area rimaneggiata difícilmente correiabili a causa del Ümitato numero di profili. Per conciudere, si evvince che l'indagine con ii método G.P.R. nel Duomo e nel Battistero di Capo-distria era fínalizzata alia possibile locaiizzazione di antiche strutture relative ai precedenti assetti archi-tettonici. Sono state rilevate una serie di anomalie che sono state distinte suiía base delle loro caratterístiche in tre tipologie. Si e cercato di effettuare delle correlazioni in modo tale da ricostruire le strutture note da documenti storicí. La p res en z a di aree, definite come rimaneggiate, caratterizzate da materiali eterogeneí ha determinato deile difficoltá nella ricostruzione delle strutture. Sono state comunque individúate delle zone che presentano si curo interesse archeologico. IZVLEČEK Avtorja opišeta nedestruktivne postopke, ki jih je firma Tečno Futur Service izvedla I. 1994 v koprski stolnici in v haptisteriju, Georadarska raziskava tal in termografska analiza sten so pokazale dokaj zamotano sliko zgradb zaradi zaporedja posegov skozi 700 let. Možno je razločiti uporabljene materiale, danes skrite pod ometi ali pod podom in njihovo fizično stanje (vlažnost, struktura). Interpretacija rezultatov se delno ujema z rezultati historične analize in arheoloških posegov v stolnici. 166 ANNALES 5/' 94 izvirno znanstveno delo UDK 314.7(497.12 Piran)"!4/17" NAZOČNOST, ŽIVOT i DjELOVANjE KOPERSK1H DOSELJENIKA U VENEC1JI OD XV. DO XVII. STOLJEČA Lovorka ČORALIČ asistent, Zavod za hrvatsku povijest Filozofskog fakulteta u Zagrebu, 41000 Zagreb, Krika 1, CRO assistente, Ist.iUito per la storia croata, Facolta di Hiosofia cfi Zagabria, 41000 Zagreb, Kreka 1, CRO NACRTAK U radu autorica na osnov/ izvorne arhivske grade iz mletačkih arhiva prikazuje tijek i intenzitet doseljavanja stanovnika Kopra u Veneciji od XV. do KVilL stol ječa. Ukazano je na m jesta njihova stanovanja, zanimanja koja obavljaju, te društvenu strukturu. U sklopu razmatranja privatnog života i svakodnevlja doseljenika prikazani su njihovi obiteijski odnosi, rodbinske i prijateljske veze i poznanstva i oblici komunikacije s doseljenicima iz drugih dijeiova istočnojadranske obale. U poglaviju o vjerskom životu doseljenika prikazani su njihov odnos spram crkvenih ustanova u Veneciji i rodnom gradu te uključenost u bratovštinu slavenskih iseljenika Sv. jurja i Tripuna (Scuola degli Schiavoni). Kao posebne cjeiine teksta izdvajaju se poglavlje o neželjenoj i prisilno]' nazočnosti koperskih doseljenika u Venecijf (progoni, kažnjavanja, sudski procesi i slično) te cjelina o nazočnosti i doprinosu mletačkoj kulturnoj baStini koperskih umjetnika, književnika, javnih i kulturnih djelatnika koji su dio života proveli u Veneciji, U prošiom sam broju prikazala nazočnost i dje-lovanje doseljenika iz Pirana u Veneciji u razdoblju od XV, do XVII, sto i ječa1. U ovom prilogu pokušat ču ukazati na istovrsne procese migracija, spominjanja i djeiovanja iseljenika iz Kopra u Veneciji u približno istom vremenskem periodu, koji sam, zbog opsežnijeg arhivskog materijala, produžila do u XVIII. sto I ječe. Izvor za istraživanje bila mi je, kao i u prethodnom radu, grada iz mletačkog Državnog arhiva (napose fond Notarile testamentiu manjoj mjeri spisi ureda Santo Ufftcio i X Savi sopra alle decime in Rialto. Catastico d i Venezia), te, što u prethodnom radu nije bilo korišteno, spisi iz arhiva bratovštine slavenskih doseljenika sv, jurja i Tripuna (Archivio di Scuola Dalmata, fond Libri conti e spese). VREMENSKI OKVIR Doseljenici iz Kopra ne spominju se ravnomjerno tijekom svih sto i ječa. Tako se do 1450. godine, jednako kao i u primjeru doseljenika iz Pirana, bilježi neznatan spomen o nazočnosti doseljenika iz Kopra u Veneciji, 1 L Čoralfč, 1993, str. 101-116. da bi njihov broj izrazitije porastao od 1451. do 1500. godine. Useljavanje i spominjanje koperskih doseljenika rastu i tijekom idučeg razdoblja (1501-1550. god.), da bi najvišu razinu, slično primjeru Pirana, dostigli od 1575. do oko 1630. godine. U drugoj polovici XVIII. stoiječa ponovo je zabilježen pad broja doseljenika iz Kopra u Veneciji, te se učestalost spominjanja vrača na razinu približno jednaku razdoblju od 1450. do 1500. godine. Zaključak je stoga da je intenzitet iseljavanja koperskih stanovnika u Veneciju približno jednak onome koji je ustanovljen u primjeru piranskih doseljenika. Nasuprot tome, za oba grada karakteristični su, kada ih uspore-dimo s istovrsnim procesima iseljavanja ostalih, napose dalmatinskih gradova na području mletačkog dominija na istočnom Jadranu, drugačiji uzroci iseljavanja u Veneciju, rezultat čega je i nejednak intenzitet spominjanja u Venecijf u odredentm vremenskim razdobljima. Za dalmatinske gradove iseljavanje na zapadnojad-ransku obalu, te tako i u Veneciju, dostiže vrhunac od 1450. do 550. godine, kada su, usiijed turških prodora, ti gradovi preplavljeni izbjeglicama iz zauzetih pod-ručja, te kada se, zbog otežane ili potpuno onemo- 167 ANNALES 5/' 94 Lovor ka ČORA1.IČ: NAZOČNOST, ŽIVOT I DJEIOVANJE KOPERSKIH DO SEL¡ EN ¡ SCA U VENECIjl OD XV. DO XV111. STOLJEČA, 167-178 gučene komunikacije sa zaledeni prekida posrednička trgovina - do tada važan izvor egzistendje za nemaii dio tamošnjeg živ! j a. Nasuprot tome, gradovi Koper i Piran, iako su posredno osjetili posijedice turških prodora u dubinu hrvatskih i slovenskih zemaija, nisu bili izravno ugroženi, pa se gospodarski život u njima mo-gao odvijati, barem što se ratnog (tu rs ko g) aspekta tiče, u mnogo povoljntjim okolnostima, Raziozi iseijavanja stanovnika Kopra, jednako tako kao i Pirana, stoga su konkretne ekonomske potrebe stanovništva obaju gradova tijekom navedenih stolječa. Grad Koper upravo tijekoni stolječa u kojima je iseijavanje u Veneciju naj-izrazitije doživljava nemale demografske poremečaje i oscilacije2, uzrokovane kužnim epidemijama koje su tada potresale taj dio mletačkog dominija i konkretnem ekonomskom, napose fiskalnom politikom mletačke vlasti, koja je nastojala iz njega izvuči što veču dobit, kao i ratorn izmedu Venecije i Austrije (1508-1516), S druge strane, pomorska važnost Kopra sve je više ugro-žena austrijskim forsiranjem trščanske luke, koja če po-stupno preuzimati ulogu vodečeg grada na sjevernom dijelu istočnojadranske obale. Grad koji se u mletačkim izvorima ioš uvijek ističe zvučnim imenima ("justinopo-lis metropolis Histriae", "La Zentil dona de l'lstria") proživljava tijekom XVI. i XVII. stolječa tešku demo-grafsku i gospodarsku križu, iz koje se uspijeva pri-vremeno izvuči, ali teško dostiže nekadašanji značaj i moč. U takvirn prilikama, kada konkretne demografske prilike u gradu negativno i isuviše učestalo osciliraju izmedu rasta i smanjenja, nataliteta i mortaliteta stanovništva, iseijavanje na zapadnojadransku obaiu zasigurno je za nemaii dio lokalnog življa bilo jedino egzlsten-clialno rješenje. Iako su doseljenici iz Kopra odlazili i u druge gradove suprotne jadranske obale (napose u Marke)3, Venecija če biti jedno od najvažnijih mjesta njihova naseljavanja. SPOMINJANJE U fZVORIMA. ZANIMANJA ! MJESTA STANOVANJA Doseljenici iz Kopra u mletačkim su izvorima zabi- iježeni viastitim i očevim (u slučaju žene i suprugovim) imenom, te, nešto češče nego u primjeru doseijenika iz Pirana, i svojim prezimenom. Največ i dio prezimena nepoznat nam je i odnosi se na obične doseljenike puč-kog podrijetla, dok dva prezimena (Divo i Gavardo) svjedoče da su ti doseljenici pripadnici poznatih koper-skih obitelji, čiji su članovi tijekom prošlih stolječa nerijetko spominjam u službi Mletačke Republike4, Uz ime svakog doseijenika naveden je, kako je to uobi-čajeno, grad iz kojeg dolazi u Veneciju, a za grad Koper u izvorima je zabilježeno više oblika njegovog imena (Capodistria, Capo d'lstria, Cavodistria, Capite Istria, lustinopoli). Iako podaci o zanimanjima doseijenika nisu sadr-žani u svakom dokumentu, njihovo je navodenje drago-cjeno za razmatranje svakodnevnog života i djelatnosti koperskih doseijenika u Veneciji. Slično večini doseijenika s istočnojadranske obale, i doseljenici iz Kopra največim su dijelom zaposleni u pomorskim i obrt-ničkim djelatnostima. Prednjače razfičita zanimanja maritimnog karaktera (radnici u škverovima, ribari, kor-milari)5, dok se od obrtničkih struka spominju krojači, tkafje i oklopari&. Spominju se i državne službe (nadzornik zatvora), crkvene dužnosti (župnik), te, kada je riječ o ženama, služinski poslovi u nekoj od ple-mičkih ifi gradanskih obitelji u Veneciji'7. Ako uspo-redimo strukture zanimanja doseijenika iz Kopra š Pirana, možemo primijetiti da se, promatramo I i globalni tip djelatnosti (pomorstvo, obrti), podudaraju, ali se ponešto razlikuju u konkretnim zanimanjima unutar svake skupine. Mjesto stanovanja doseijenika podataf< je koji se u izvorima navodi češče, pri čemu je redovito riječ o žu-pama unutar pojedinih predjela Venecije. Župe istočnog gradskog predjela Castello mjesto su u kojem je zabilježeno najviše doseijenika iz Kopra, pri čemu se ni-jedna od navedenih župa ne izdvaja učestaiošču spominjanj afi. Drugi predio po učestalosti koperskih doseijenika je Cannaregio, smješten u susjedstvu spomenutog predjela Castello, u kojem se nešto večim brojem spominjanja koperskih doseijenika izdvaja župa s. Mar- 2. Godine 1522. grad Koper bilježi 8.000 stanovnika; 1548. god. 10.000; 1553. god. 2.300; 1560. god. 3.SOD; 1577. god. 4.000; 1579. god. 3.500 stanovnika, itd. (Bertoša 1986 II, str. 384). 3 O tome opsimije usporedi brojne radove F. Gestrina (Gestrin 1962, 1963, 1965, 1972, 197S, 1976, 1978A, 19788). 4 Don Domenico Mazzetti (ASV, NT, b. 167, br. 331, 19.11.1700); Gieroiimo Morali i AS D, LCS, 1672); Gieroiimo Ruzzatto (AS D, LCS, 1677); Vicentius Divo (ASV, NT, b. 968, br. 475, 25.10.1525); Laura condam Gerónimo Gavardi (ASV, NT, b. 167, br.23t, 23.1.1683). 5 iacobus condam Domenigo squerariof de Capo d'istria (ASV, NT, b. 763, br. 40, 23.9.1621); Andrea pescador de Capodistria (isto, b. 11, br, 322, 30.6.1590); Nicolaus de iustinopoii filttts condam lohannts nauchier {isto, b. 578, br. 2%, 4.2.1529). 6 tobarme s de Capite .'strie œra?arius (ASV, NT, b. 875, br. 107, 5.6.1467); Pasqua tessera de Capo d'lstria (AS D, LCS, god. 1663, 1668); Giovanni Maria Mibvich (Mileusi) da Capodistria, sarte da donna (Tassini, str. 311}. 7 Don Domenico MazzeM decano e parocco de Capo d'lstria (ASV, NT, b. 167, br. 331, 19.11.1700); Maria de lustinopoli ancilla in domo donne Ursie (isto, b. 825, br. 186, 6.8.1479); Híeronymo da Cavodistria "fu guardionao delle prigioni" (Franzoi, 97). 8 Catarina condam Zorzi de Capo d'Isiria... in contrada de s. Provolo {ASV, NT, b. 10, br, 104, 12.9.1577); Margareta de Capo d'istria... in contrada s. Giovanni Batista in Bragora (isto, b. 187, br. 39, 23.7.1670); Margareta condam Marco de Capodistria... in cont.rada s. Siasio (isto, b. 11, br. 322, 30.6.1590); Nicolaus de iustinopoli de confinio s. Martini (isto, b. 578, br. 296, 4.2.1529). 168 ANNALES 5/' 94 Lovorka COR Al ici: NAZOČNOST, ŽIVOT I DjElOVANJE KOPERSKI H DOSEljF.NIKA U VENECSJÎOD XV. OO XVIII. STOLjEČA, 'I&7-17S cuoia (s. Hermagora e Fortunatis)9. Središnji gradski predio s. Marco nešto je manje puta spomenut kao mjesto stanovanja Koprana, dok su preostali gradski predjeii Dorsoduro i s. Croce, spomenuti u samo nekoliko pojedinačnih primjera10. Usporedujuči mjesta stanovanja doseijenika iz Kopra s mjestima stanovanja doseijenika iz ostalih dijefova istočnojadranske obale, napose iz grada Pirana, primjetno je da se ona uglav-nom podudaraju. Mjesto stanovanja doseijenika u izvorima se katkad, osim najosnovnijeg podatka (ime 2upe), označava i pobližom odrednicom. U ti m su primjerima sadržani nazivi ulica (calle) ili dvorova (corte) unutar pojedine 2upe, kao i imena kučevlasnika zgrada i stanova u kojima doseljenici obitavaju11. Ako je doseljenik Stičenik nekog od tamoSnjih hospitala, tada se to u izvoru izričito navodi12. Napokon, podatke o točnom mjestu stanovanja doseijenika možemo pronači i u katasticima koji su od XVII. stoiječa vodeni za svaki gradski predio Venecije. Tako iz katastika datiranog 1661, godine zatječemo u župi s. Marino u predjelu Castello doseijenika Bastiana iz Kopra, koji stanuje u Corte de Ca'Gritti. Vlasnik je zgrade (kučni broj 21) plemič Cornelio Contarlni, a godišnji najam (affitanza) iznosi 12 dukata^3. IMOVNE MOGUČNGSTJ DOSEIJENIKA Največ! dio doseijenika iz Kopra pripadao je srednjem i nižem druStvenom sloju. Zanimanja u koja su bili ukijučeni koperski doseljenici takoder se ne mogu ubrojiti u djeíatností koje njihovim nosiocima omogučuju znatniju ekonomsku dobit. Oporuke doseijenika iz Kopra stoga rijetko sadrže podatke o njihovim znatnijim ekonomskim mogučnostima, te su slične stotinama oporuka doseijenika podrijetiom s istočnojadranske obale i iz unutrašnjosti. Od pokretne imovine u oporukama je ponajviše riječ o oskudnoj osobnoj imovini (odječa, obuča, poneki dio namještaja, posuda i slično) koja se namjenjuje nekom od Članova rodbine ili poznanicima. Kada je riječ o duhovno) osobi (svečenik), tada se u popisu njegove pokretne ostavštine navode i knjige za bogoslužje (brevijari). Tako koperski župnik Dom inik Mazzetti ostavlja sve svoje brevijare župniku c.rkvene župe u kojoj obitava (s. Marcilian)14. Za razliku od pokretne imovine, koja je, iako oskudna i uobičajena, redovito spomenuta u oporukama doseijenika, podaci o njihovim nekretninama (posjedi, kuče, zemljišta) u izvorima su vrlo rijetko spomenuti. Medu doseljenicima iz Kopra takav je primjer zabilježen u oporuci Margarete, udovice koperskog doseijenika Vicenza, koja spominje vinograd na području Kopra (predio s. Steffano), a oporučno ga ostavlja svojoj djeci15, te u oporuci spomenutog svečenika Domenica Mazzettia, koji kao mjesto svog obitavanja u Veneciji navodi kuču koju posjeduje njegov nečak Lorenzo, smještenu u župi s. Marcilian16. G.A. CANAL detto il CANALETTO: PONTE Di RIALTO. Oko Rialta naíaziíe su se trgovačke i obrtničke radionice, mjesta u kojima je djeiovao zna-čajan broj koperskih isefjenika. 9 Andriana condam Baldisera de Capo d'lstria dei confin ss. Apostoli (ASV, NT, b. 278, br. 51, 29.10.tSS5); lacobus condam Dornenigo de Capo dlstria in contrada s. Mamiola (isto, b. 763, br. 40, 23.9.1621); Laura condam Geronimo Gavardi de Capo d'lstria de contrada S. Marcuola (isto, b. 167, br. 231, 23.1.1683). 50 Marta de fusttnopoii de confinio s. juirani {ASV, h 825, br. ?86, 6.8.!479); Zuane de Capo d'(stria... in contrada s. Maria Zobenigho (isto, b. 324, br. 428, 18.8.1586); Menega de Capo dlsiria. sta a s. Steffano (isto, b. 645, br. 227, 11-8.1576); Lucia condam Agostin de Capodistria de contrada s. Trovaso (isto, b. 68S, bf. 5250, 23.1.1582); Nicoiaus de Capodistria de confinio s. Barnaba (isto,b. 1186, br. 157, oko 1496. god);Menega reliefa Cusme de lustinopoli de confinio s. lacobo de Lupio (isto, b. 1155, br. 332, 18.8.1441). 11 Betta condam Michae! de Capo dlstria habita in časa Pietro Angelo da Mosto (ASV, NT, b. 763, br. 17, 27.7.1624); Margareta de Capo dMstria... in časa solita habftatione in Corte Boseila in contrada s. Giovanni Batista in Bragora (isto, b. 187, br. 39, 23.7.1670); Zuane de Capo d'lsiria ftf Andrea habttame in časa del Znane Grimani fu Antonio in contra s. Marta Zobenigho (isto, b. 324, br. 428, 18.8.1586). 12 Marina condam Zuane de Capo dMstria habitante nel ospedaletto defle povere dej priorado defia Misericordia (ASV, NT, b. 33, br. 554, 19.1.1622). 13 X Savi, str. 132'. 14 ASV, NT, b. 167, br. 331, 19.11.1700. 15 La mia vigna che ias. Steffano de Capodistria lasso la mita alla mia fia et 1'altra mita a mi fio jacomo (ASV, NT, b. 191, br. 533, 12.10.1539). 16 ASV, NT, b. 167, br. 331, 19.11.1700. 169 ANNALES 5/' 94 Lovoílta ČORAIJČ: NAZOČNOST, ŽIVOT I PJELOVANJE KOPERSKIH DOSLLJENIKA U VENECIJI OD XV. DO XVÍÍÍ. STOIJEČA, 167-178 KRUGOVI SVAKODNEVNE KOMUNIKACIJE: OBiTELJ, RODBINA, PRIJATELJSKE VEZE I POZNANSTVA Osim do sada navedenih podata k a o životu i djeiovanju iseljenika u Veneciji, oporuke sadrže brojne podatke o krugovima njihove svakodnevne komunikacije, odnosno o bližim i širim članovima obitelji, rodbine, kao i prijateljskim vezama i poznanstvima. Obitelj i članovi rodbine osnovni su i najvažniji krug življenja svakog dose-ijenika te su stoga najbiiži članovi obitelji u oporukama redovito spomenuti u svojstvu izvršitelja oporuke dose-Ijenika (napose supružnici), a njima se, kao najbliskijim osobama, ostavlja i najveci dio imovine, imetak koji se namjenjuje pojedinim članovima obitelji i rodbine pri-tom nije istovjetan. Najvrednija imovina (večesvote novca, veče količine pokretne imovine) u pravilu se namjenjuje najbližim članovima obitelji, dok su širim rodbinskim krugovima namijenjeni poneki dio pokretne imovine oporučitelja ili manje novčane svote. Jednako tako, pri imenovanju glavnog nasijednika (herede residuario) cjelokupnih oporučite-ljevih dobara, prednost ima naj-uži obiteljski krug (jedan od supružnika ili izravni potomci), a tek u slučaju ako ih nema (napose u slučaju smrti), imovina se odreduje nekom od preostalih živučih rodaka17. Prijatelji i poznanici čija imena susrečemo u oporukama koperskih doseljenika pretežito su osobe iz Vene-cije ili nekog drugog grada Apeninskog polu otoka, dok se tek u manjem broju dokumenata spominje poznanstvo s doseljenicima iz drugih dijelova istočno-jadrari-ske obale. U oporukama se poznanici koperskih doseljenika najčešče spominju u svojstvu svjedoka pri sas-tavljanju oporuka. Zanimanja i mjesta stanovanja svjedoka najčešče se podudaraju s oporučiteljevim, te je stoga jasno da je uglavnom riječ Ijudima srednjeg i ni-žeg društvenog statusa, čije su ekonomske mogučnosti i poslovanje slični mogučnostima i poslovanju večine doseljenika u Veneciji18. Poznanici koperskih doseljenika spomenuti su katkad i kao izvršitelji oporuka. I u ovom slučaju najviše ih je podrijetiom iz Venecije19, a tek iz-nimno zatječemo stanovnike Venecije za koje možemo, na osnovi njihovih prezimena, pretpostaviti da su podrijetiom s istočnojadranske obale20. Pri podjeli svoje ostav-štine koperski doseljenici spominju, uz več spomenute članove obitelji i rodbine, ponekog od svojih poznani-ka, a ostavljaju im predmete iz svoje pokretne imovine21. Crkva s. Martino di Casteih. U ovoj župi zabilježeni su doseljenici iz Kopra, T7 Catarina condam Zorzi da Capo d'lstria consorte Marco Antonio de Cesena: Lasso tutti et cadauni miei beni a Margareta mia fiola et a Marco Antonio mió marido Ii lasso ducaü quinqué et lo prego che sii comissario; Voglio et ordino che siano vendutte ie mle robbe che mi attrovo et che il tratto di quelle sii investido a utile et' beneficio di detta mia fiola... (ASV, NT, b. 10, br. 104, 12.9.1577); Vicentius Divo de lustinopolis condam ser lohannis; Lasso Agnesina uxor mea starl otlo frumenti e sua dote; Lasso Andree Divo consobrino meo vestes et habitis; Residuum lasso uxore mea in vita sua e doppo ia sua morte Andrea Divo e Francesco Divo sooi fradelfi (isto, b. 968, br. 475, 23.10.1525). 18 jacomo fu Pietro calcger i Iseppo de Francesco Biger svjedocl su Andrijarse pok. Raldäsare (ASV, NT, b. 278, br. 51, 29.10.1555); Francesco Dario de Gasparo i Niccolö de Domenico samiter svjedoci su jakova pok. Grgura (isto, b. 684, br. 982, 1.9.1579); Zuane Maria.Veronese spezier i Marcantonio Monte svjedocl su tvana pok. Andrlje (ASV, NT, b. 324, br. 428, 18.8.1586). 19 Maria de lustinopoli: Comissario Marius ZivalÜnus apotezarius de s. Barnaba (ASV, NT, b. 825, br. 186, 6.8.1479); Nicofaus de Capodistria: Famulus seu officialius ad officium dominum lohanne condam Andrei (voglio) meo solo comissario et executore de questo mió testamento (isto, b. 1186, br. 157, oko 1496). 20 Marina condam Zuane de Capo d'lstria: Lasso miei comlssarii Antonio Pecina e Eufemia sua sorel!a (ASV, NT, b. 33, br. 554, 19.1.1622). 21 Zuane de Capo d'lstria: Lasso alia fia de Veneranda moler de Zanetto sta in contra di s. Maurizio ducato uno per una vofta tanturo; Item lasso ducato uno alia fia de Thornaso calegher sta in contra s. Maurizio; Item lasso a Greguol Rago fiol de Zanetto i! mió zupon negro de mezza lana et un paro di catzi de panno roani vechi e una camisoia rassa; item lasso alfa pultina de Antonio di Putti sta a s. Lio ducatt dof; Item lasso a Berto garzón del Francesco scultor un zupon vecchio et una camisa vecchia (ASV, NT, b. 324, br. 428, 18.8.1586). 170 ANNALES 5/' 94 Lovor ka ČORAUČ: NAZOČNOST, ŽIVOT I DJELO VANJE KOPERSKIH O OSE UE NI K A U VEN ECU! OO XV, DO XVIII. STOLfEČA, 1 57-? 7fl Od gradova iz kojih potječu doseljenici koji se u svojim oporukama prisječaju ili za svjedoke uzimaju koperske doseljenike najčešče se spominje južno-daimatinski grad Kotor, dok se od ostalih spominju joS samo Šibenik i Modruš22. Rijetki su doseljenici iz Kopra koji su tijekom života i boravka u Veneciji stekli takve ekonomske mogučnosti ili bili u prilici da u svojoj kud imaju poslugu. Jedan takav primjer je svečenik Domenico Mazzetti koji u svojoj oporuci spominje služavku (serva) l.uciju Moinu, podrijetlom iz okolice Trevisa, kojoj u znak zahvalnosti za dugogodišnju službu ostavija dio svoje pokretne imovine23. Posebno zorno je službu svoje služavke Margarete u svojoj oporuci opisala Marina pok. ivana iz Kopra. Spominjajuči kako ju je Margareta tijekom mnogih godina odano služila, te joj svakog dana, "i po kiSi i vjetru", donosila hranu i brinula se za nju s največom pažnjom, Marina joj ostavija pet dukata24. ivan pok. Andrije iz Kopra stanovao je tijekom svog boravka u Veneciji u kuri u vlastništvu mletačkog plemiča Zuane Grimani. U toj su kuči bile i služavke obitelji Grimani, Marija i Betta, kojima koperski doseljenik ostavija manji dio svoje pokretne imovine25. VJERSKI ŽIVOT. ODNOS PREMA CRKVENIM USTANOVAMA U VENECIJI 1 DOMOVINI Nezaobilazan vid svakodnevnog života čovjeka prošlih sto! ječa čini I i su vjerski život, religioznost i povezanost s vjerskim ustanovama i duhovnim osobama u mjestima iz kojih su potjecali i u kojima su živjeli i djelovali. Prvi podatak u oporukama doseljenika vezan uz njihov odnos prema vjerskim ustanovama u gradu na lagunama jest odredi vanje mjesta njihovog posljednjeg počiva I išta. Zanimljivo je pritom primijetiti da je večina oporučiteija iz Kopra za mjesto pokopa odredila c.rkve-na ili samostanska groblja u župama predjela Can-naregio26, dok je Castello, mjesto u kojem tijekom svih prošlih stol ječa bilježimo najizrazitiju koncentraciju ko-perskih doseljenika, zastupljen samo jednim primjer-om27. Koperski doseljenici češče kao mjesto pokopa odreduju i župe drugih predjela Venecije (s. Marco, Dorsoduro}28, u kojima su, kada je riječ o rnjestu njihova stanovanja, znatno rjede zastupljeni. Zanimljiv je odnos koperskih doseljenika prema vjerskim ustanovama u Veneciji, U oporukama doseljenika iz drugih dijelova istočnojadranske obale najčešče su obdarivani mletačke crkve i samostani, ponaj-prije oni koji su bili u bližini mjesta obitavanja doseljenika ili oni čija su groblja odredivana kao mjesta njihova pokopa. Bratovštine i hospitali rjede su spominjanj i njima je najčešče ostavljana manja svota. Za razliku od tih primjera, u oporukama koperskih doseljenika gotovo da ne nalazimo podatke o darivanju crkava, samostana i bratovština u Veneciji. Izuzev opo-nske Vicenza Diva, koji, odredujuči crkvu s. Geminiano za mjesto svoga pokopa, ujedno ostavija toj crkvi pet dukata29, izvori ne bilježe nikakve druge podatake o ostavštinama koperskih doseljenika mletačkim crkvama, samostanima i bratovštinama. Oni češče oporučno clari-vaju mletačke hospitale, napose one najpoznatije (s. Antonio, Madonna della Pieta, s. Zuane Pob, !ncu-rabili). Hospitalima se najčešče ostavljaju manje svote, pri čemu se katkad izričito navodi svrha upotrebe novca (za gradnju hospitala, za štičenike hospitala koji su dužni sudjelovati u posljednjem ispračaju pokojnika)30. 22 Bernardus Pidrisus filius Francesci fie iustînopoli svjedok je Nadalinu iz Kotora (ASV, NT, b, 71, br. 160, 21.7.1480); Vicentius de fustinopoli svjedok je Justine, supruge Dimitrija iz Kotora (isto, b. 742, br. 20, .3.1.1513); Vicenzo Divo de Capodistria svjedok je Margarete pok. ivana Miloviča iz Sibenika (isto, b. 968, br. 329, 30.11.1514); Georgias condam tohannis de Modrussa marinarius: Item dimitto Dorothee de lustinopoli ducati quinqué (isto, b. 360, br, 124, 21.5.1464); Damianus de Caltaro servitor del magnifico signar Francesco de Mosto: Lasso due camise de donna alfa moierdell più belle che sia a Menega de Capo d'lstria sta a s. Staffano (isto, b. 645, br. 227, 11.8.1576). 23 Lasso serva Lucia Moîna de villa Zorma (eritorio de Treviso una Mtiera e un stramazzo, iinzuoli, coperte alla stagione, un par lane a suo beneplácito, una mezza dozzena di tavaglioli e doi mantiíli (ASV, NT, b. 167, br. 33), 19.11.1700). 24 Margaría mia massera quinqué ducati... che íei mi fa gía taníi annt ín vegnír ogni giorno a porlarmi il mangiare con pioggia et vento con grandísima pacienta et carita {ASV, NT, b, 11, br. 322, 30.6,1590}. 25 Lasso a María massera qui in casa la mia cassa granda voda; Item a BetSa massera qui in casa l'altra mia cassa picola voda (ASV, NT, b. 324, br. 428, 18.8.1586). 26 Don Domenico Mazzetti: Voglio chel corpo mío sia sepolto in archa di Ca'Mazzetti in cbiesa dei Padri Serviti de questa città senza pompa (ASV, NT, b. 167, br. 331, 19.11.1700); Lucia condam Agustín de Capodistria: ¡I corpo mio voglio sia sepelir a s. Barnaba (isto, b. 685, br. 1250, 23.1.1582); Laura condam Gerónimo Gavardo pokopana je, kako stoji u biljeSci na kraju oporuke, u crkvi s. Marcuola (isto, b. 5 67, br. 231,23.1.1683). 27 Catarina condam Zorzi de Capo d'lstria; Voglio il corpo mio sia sepelido a s. Zaccaria (ASV, NT, b. 10, br. 104, 12.9.1577). 28 Vicentius Divo de lustinopoli;... sepolto in capeila s. Geminiani cui lasso ducati quinqué (ASV, NT, b. 968, br. 475, 23.10.1525); Zuane de Capo d'lstria: Voglio esser sepolto ne! campo santo a s. Steffano in una cassa de legno (isto, b. 324, br. 428, 18.8.1586). 29 ASV, NT, b. 968, br. 475, 23.Î0.1525. 30 Catarina condam Zorzi de Capo d'lstria:... et manchando dita mia fioia lasso iuíío al hospeda! de s. Zuane Poío el: alia Píela per l'antma mia (ASV, NT, b. 10, br. 104, 12.9.1577); iohannes de Capite Istrie: Lasso per cadauno hospeda le mezzo ducato (isto, b. «75, br. 107, 5.6.1467); Maria de lustinopoli: Residuum dimitto fabrice hospedali s. Aníonii (isto, b. 825, br. 186, 6.8.1479); Vicentius Divo de lustinopolis: Lasso ducato uno hospédale Pietatis; Lasso hospedale s. Antonio ditcaío uno (isto, b. 968, br. 475, 25.10.1525). 171 ANNALES 5/' 94 Lovorka ČORALiC: NAZOČNOST, ŽfVOT f DjELOVANlE KOPERSKIH DOSEUENiKA U VENEC«! OD XV. DO XVlll. STOLJEČA, I67-Î7S Istraživanje vjerskog života i odnosa prema crkvenim ustanovama u Veneciji ne bi bilo cjelovito kada bi se ispustio odnos koperskih doseljenika prema vjerskim ustanovama u gradu iz kojega potječu. Sadržaj tih dije-lova oporuka ukazuje na to da doseijenici, unatoč pot-punoj uklopijenosli u život u novoj sredini, nisu zabo-ravljali niti prekidair veze sa starim krajem. Tako kope rs k i svečenik Domen i co Mazzetti, ko j i posljednje dane svog života provodi u Veneciji, ne zaboravlja na stolnu crkvu rodnog grada, te odreduje izvršitelju svoje oporuke, nečaku Lorenzu, da nakon njegove smrti proda svu njegovu robu, te nakon podmirivanja svih legata sav ostatak preda koperskoj stolnici za spas oporu-čiteljeve duše31. Jedna koperska crkvena ustanova spo-minje se i u oporuci Laure pok. Cerolima Gavardo. Osim odredbe o održavanju jedne "mansionarie" u crkvi sv. Blaža u Kopru, Laura izričito navodi da se, ako ne bude imala zakonitih nasljednika, sva njezina dobra daruju redovnicama istog koperskog samostana32. Naposljetku, spomen o bratovštini sv. Lazara u Kopru zatječemo u oporuci Margarete, udovice koperskog doseljenika Vicenza, koja toj bratovštini namje-njuje pet marcella33. Rio S. Barnaba u predjelu Dorsoduro, mjesto obita-vanja mnogih doseljenika iz Kopra. Na kraju razmatranja vjerskog života koperskih doseljenika u Veneciji potrebno je ukratko spomenuti i njihov odnos prema bratovštini slavenskih doseljenika sv. Jurja i Tripuna (Scuola dei ss. Giorgio e Trifone, Scuola degli Schiavoni, Scuola Dalmata). Osnovana 1451. godine, bratovština je okupljala ponajprije dose-Ijenike s dalmatinskih područja mietačkog dominija, ali su tijekom njezinog višestoljetnog i do današnjeg dana neprekinutog djelovanja njezini članovi bili i doseijenici iz drugih dijelova istočnojadranske obale i iz unut-rašnjosti. Iz Kopra bilježimo samo nekoliko članova bra-tovštine, bez podatka da je netko od njih obnašao neku od dužnosti u upravnom odboru bratovštine. Godine 1663. i 1668. kao članica bratovštine spominje se tkalja Pasqua, dok su Gierolimo Morali i Gierolimo Ruzzatto upisani u knjigu članova bratovštine 1672. odnosno 1677. godine34. PROCES!, OSUDE, KAŽNJAVANJA i OSTALI OBLICI NEŽELJENE NAZOČNOST! GRADANA KOPRA U VENECIJI Neuobičajena, neželjena i prisilna nazočnost gradana Kopra u Veneciji u izvorima je mnogo rjede spominjana od uobičajene. Raziozi takve vrste dolaska r boravka u Veneciji ponajprije su sudski sporovi i procesi, kažnjavanja i izdržavanja zatvorske kazne, ali i slučajni, neočekivani oblici nasilnog zadržavanja, uhi-Cenja ili kažnjavanja. U prošlom sam radu ukratko navela najvažnije službe Mletačke Republike koje su bile mjerodavne za različite vrste krivičnih djela i prekršaja, bilo da je riječ o civilnim, crkvenim ili krivičnim prekršajima i sudskim procesima, te ču ovdje ukazati na najpoznatije procese i kažnjavanja koperskih gradana u Veneciji. Procesi protiv sljedbentka nauka Martina tuthera najčešd su, a u krugu osoba privedenih na sudsku istragu i saslušavanja, medu kojima susre-Cemo i niz istaknutih imena onodobnog Kopra, zasi-gurno prednjače osobama privedenim na sudsko istra-živanje zbog druge vrste prekršaja, O toj problematici napisan je več niz radova, od kojih napose vrijedi spomenuti čitavu seriju priloga A. Micuiiana35, pa ču se samo ukratko osvrnuti na kronološki tijek procesa protiv koperskih gradana pred sudom inkvizicije u Veneciji, te navesti njihova imena, godine početka i održavanja procesa, kao i naziv optužbi zbog kojih su izvedeni pred sud. Zasigurno je najistaknutija ličnost optužena za protestantizam koperski biskup Petar Pavao Vergerije Mladi (1498-1565), kojî je smatran glavnim zagovornikom protestantskog pokreta i uz čije je djelovanje vezan još niz drugih istaknutih koperskih ličnosti, protiv kojih je, jednako kao i protiv Vergerija, pokrenut istražni postupak u Veneciji. Uz Petra Pavla Vergerija, protiv kojeg se sudski postupak vodio od 1544. do 1563. godine, u popisu privedenih na saslušanje pred Santo Ufficio bilježimo i njegovog brata Aureiija (1580. god.), Alvtsea Vergerija (1544. god.), te niz sljedbenika protiv 31 ASV, NT, b. 1 fi7, br. 331, 19.11.1700. 32 ASV, NT, b. 167, br. 231, 23.1.1683. 33 Lasso quinqué marceiíi alfa scuola de s. Lazzaro de Capodistria (ASV, NT, b. 191, br. 533, 12.10.1 539). 34 ASD, LCS, gocl. 1663., 1668., 1672-, 1677. 35 Micuiian 1979-1980,1981-1982, 1982-1983, 5983-1984. 172 ANNALES 5/'94 Lovorka ČORAiJČ: NAZOČNOST, ŽIVOT I OjELOVANJO KOPERSKIH DOSElJfiNiKA U VENECIJI OD XV. DO XVIIt. STOl.JEČA, 167-178 kojih se sudski postupak vodio u Udinama36. Slijedi niz ostalih koperskih gradana, a za vednu njih opise sudskih procesa možerno pronači u radovima A. Micu-liana: Giacomo Constantini (1544), Odorico Teofanio (1562), Francesco Ottobon (1567), Alrnerico Sabino (1570), Girolamo Brato (1577), te Sebastiano de Valentini (1588), optužen zbog odbijanja ispovijedi i posjedovanja kaivinističke literature37. Osim navedenih osoba, redovito optuženih za pristajanje uz Lutherov nauk, od XVI. do XVIII. stolječa zabilježen je niz stanovnika Kopra protiv kojih je, iz ponešto drukčijih razloga, voden proces pred uredom mletačke inkvizicije. Zbog optužbe za zioupotrebu religije (abuso di reiigione) optužen i su iste (1550) godine Fosca Cognato, supruga Nikoie, Andrea pok. Marka Maifatti, te Martino Tomecht. Škandalozne izjave (proposizioni scandalosse) teretile su 1694. godine Santa, člana ugledne i u mletačkoj službi često spominjane obitelji Gavardo, dok su izjave i istupi ocijenjeni kao heretički (proposizioni hereticali) bile povod da se otvori proces protiv redovnika Domenica Peliegrinia 1775. godine. Nedo-voljno je jasna i optužba "zavodenje u vjeri" (seduzione in confessione) zbog koje je 1707. godine bio okrivljen fratar Vicenzo Davanzo, dok su optužbe za čaranje i magiju (stregherie), protiv koperske stanovnice Lucije 1667. godine, jed na od najčeščih optužbi zbog koje su pred istražni sud u Veneciju dolazile žene. Naposljetku, godine 1588. zabilježen je proces protiv Girolarria Viole, optuženog sa sodomi ju3". Poseban oblik neželjenog i prisiinog zadržavanja u Veneciji je i zatočeništvo, Sto je tijekom svog boravka u gradu na lagunama doživjeta neko!icina istaknutih Koprana. jo5 sredinom XIV. stolječa, u vrijeme kada se u Kopru mietačka vlast nije dovoljno učvrstila, te su pobune toga i niza drugih istarskih i dalmatinskih gradova {npr. Zadra) bivale učestalom pojavom, mietačka vlast primjenjivaia je drastičnu metodu slanja u progonstvo nekoiicine predstavnika najistaknutijih i najbuntovnijih plemičkšh obitelji. Tako je 1348, godine iz Kopra u Veneciju u privremeno zatočeništvo poslano nekoliko istaknutih plemiča, koji su, jednako kao i gotovo istovremeno zatočeni Zadrani, nakon nekog vremena bili pušteni na slobodu39, Pojedinačne primjere kratkotrajnog zatočeništva zatječemo u primjeru istaknutog koperskog humanista i književnika Petra Pavla Vergerija Starijeg (1370-1444) kojega su, iz nedovoljno razjasnjenih razloga, za njegovog posjeta Veneciji 1409. godine, uhitili pro-kurator sv. Marka Francesco Correr i zapovjednik pred- 36 Miculian 1980-5981. 37 Miculian 1981-1982. 38 Processi 1886, str. 213-218. 39 Semi 1975, str. 107-130. 40 Ziliotto 1913, str. 75. 41 Ziliotto 1913, 111. 42 Tassini 1966, str. 297. jela sv. Marka Benedetto Venier i jedan dan držali ga kao zatočenika40. još nam je manje razumljiv razlog kratkotrajnog boravka u zatvoru u Padovi koperskog plemiča Giovannia de Albertia, koji je neposredno prije toga (1430-1432) spominjan na uglednoj dužnosti rektora sveučiliSta u tom gradu41. Rio S. Trovaso. U župi S. Trovaso (Dorsoduro) spominja se tijekom prošlih stolječa iseljenici iz Kopra Najstrašnije i po osudenike najpogubnije zasigurno su ipak bile smrtne kazne, zbog različitih krivičnih prijestupa, čije je izvršenje često izvodeno na jezovit način. Tako u popisu optuženih i kažnjenih smaknučem za različite teSke zločine i kriminalnu djelatnost, od Vili. stolječa do pada Republike, bilježimo dva primjera tako drastičnog kažnjavanja koperskih gradana. U prvom je riječ je o 34-godišnjem Lukreciju (u izvoru se navodi i kao Leonardo) Paguzzi iz Kopra, koji je zbog nepoz-natog zlodjeia 1631. godine obješen42. Iz godine 1758. ! 73 1-,- r/ ■ a: .•-' ANNALES 5/' 94 Lovorka ČORALIČ: NAZOČNOST, ŽIVOT J DJEIOVAN'JE KOPERSKIH DOSEtJENiKA U VENECiJ! ODXV. DO XVIII. STOJEČA, 167-178 nalazimo mnogo iscrpniji opis jezovito sročene kazne Kopraninu Ivanu Mariji Miloviču (Mileusi ili Miievoi), starorn oko 45 godina, koji se u Veneciji bavio kro-jačkim obrtom (sarte da donna). Miiovič je optužen za ubojstvo i kradu neke Mlečanke, koja je, kako stoji u izvoru, bila njegova dobročiniteljica i zaštitnica (bene-fattrice). Prema prvotnoj odiuci, izvršenju smrtne kazne trebala su prethoditi mučenja (vezivanje za konja i povlačenje po zemlji), ali je, nakon njegove molbe, koja je usvojena, egzekucija obavljena "samo" odsijecanjem glave i komadanjem več mrtvo g Milovičevog tijela43. ISTAKNUT1 KOPERSK1 KNjiŽEVNiCI, UMJETN1CI I ZNANSTVENI DJELATNIC1 U VENECIJI Tijekom svih proteklih stolječa izmedu Kopra i Venecije postojale su brojne i raznovrsnim oblicima izražene kulturno-umjetničke veze i prožimanja. U Kopru je djeiovao niz značajnih slikarskih majstora, a brojna slikarska cljeia, graditeljska zdanja i klesarsko-kiparski radovi koperske spomeničke baštine nastali su narudžbom iz Venecije ili pod izravnim utjecajem neke od tamošnjih majstorskih radionica. Talijanski, te tako i mletački književnici spominjali su Koper u svojim djeiima, a spomen na posjet Kopru sačuvao se i u korespondenciji Francesca Petrarce44 i dnevniku puto-vanja mletačkom "Terra fermom" glasovitog kroničara Marina Sanuda iz 1483. godine45. Pod izravnim utjecajem Venecije, u Kopru su se osnovala književna i kazališna društva, a knjige tada najčitanijih književnika uvijek su iz Venecije brzo stizale u Koper. Prožimanje kulturnih utjecaja, prenošenje svježih umjetničkih tokova, te konkretna komunikacija umjetnika, književnika i znanstvenika nije se, medutim, odvijala isključivo u jednom smjeru. Tijekom svih proteklih stolječa iz Kopra su u Veneciju iz različitih pobuda i na nejednako dugo vrijeme odlazili mnogi intelektualci, kulturni djelatnici, umjetnici, poslanici, vojni časnici, te drugi koperski gradani i plemiči koji su vrsnošču svoje struke i znanjem pronosili ime svojih obitelji i rodnog grada duž čitavog Apeninskog poluotoka. Ponajprije, več je odlazak na visokoškolske ustanove značio napuštanje rodnog grada i odlazak na neko od talijanskih sveu-čilišta, pri čemu je Padova - jedinstveno sveučilište za cjelokupno područje mletačkog dominija, zasigurno imala najistaknutije mjesto. Podugačak bi bio popis Koprana koji su študij prava (kanonskog i civilnog), medicine, filozofije ili književnosti pohadali na tom sveučilištu46. Neki od njih, poput Antonia Zarottia {rektor artista 1472. god.47 ili Giovannia de Albertisa (rektor artista 1431. god.48) obnašali su i istaknute dužnosti rektora na svojim odsjecima, te su grbovi njihovih obitelji ukrašavali predvorje sveučilišta. Nemaii broj njih ostajao je i nakon završetka študija u Padovi, djelujuči niz godina, a ponekad i do kraja života, kao sveučilišni profesor! i istaknuti znanstvenici u svojim disciplinama (Cristoforo Zarotti, Filippo Vergerio, Bartolomeo Petronio, Niccolo Petronio, Giorgio Alme-rigotti, Cristoforo Verzi, Santorio Santorio, Giroiamo Polesini i drugi). U Padovi je kao dugogodišnji profesor medicine djeiovao tada zasigurno jedan od najuglednijih liječnika i začetnik eksperimentalne medicine - Santorio Santorio (1561-1636), koji je nakon umirovljenja ostatak života proveo u Veneciji, gdje mu je mletačka vlada zbog mnogih zasluga dodijelila doživotnu potporu i imenovala ga predsjednikom tamošnjeg liječničkog društva. Kada je u Veneciji 1630. godine izbila kužna epidemija, Santorio se još jednom istaknuo kao vrstan prakfičar, aktivno djelujuči i svojim bogatim iskustvom i savjetima pomažuči njezino suzbijanje49. Koprani se spominju i kao poučavatelji u samoj Veneciji. Tako je Daniele de Bernardo del Pozzo iz Kopra izmedu 1402. i 1404. godine držao školu u župi ss. Apostoli u mletačkom predjelu Cannaregio. U izvo-rima je sačuvano da mu je mletački plemič Agostino Corrner plačao 20 dukata mjesečno za poučavanje njegovih sinova Marca i jacopa u latinskom jeziku i književnosti50. Različite su veze s Venecijom održavali i mnogi drugi istaknuti Koprani prošlih stolječa. Nemaii dio njih, 43 Tassini 1966, str. 311. 44 Petrarca je Boccaccia pozvao da sa njime posjeti Koper i Trst "dove per lettere di fede degnessime so che regna una doicissima tempa di dima". Petrarca je u Kopru boravio vi5e puta (1363., 1367. god.) i odatle je uputio niz pisarna svojim prijateijima (Ziliotto 1911, str. 233-235; isti, 1913, str. 13). 45 Itinerario 1847, str. 148-149; Ziliotto 5911A, str. 202-204; Poli 1952, str. 17-18- 46 I piCi illu5tri 1866; Gosta 1895, str. 361-389; Ziliotto 1910, str. 18-19; isti 1913, str. 109-110; Totto 1937., str. 151, 154;Grmek 1957, str. 334-374; Caprin 1968 i, str. 217. 47 I piti illustri, str. 8; Costa 1895, str. 362; Ziliotto 1913, sir. 110; Totto 1937., str. 154; Grmek 1957, str. 339. 48 I piu illustri, str. 8; Costa 1895, str. 361; Ziliotto 1913, str. 111; Castiglioni 1925; Totto 1937, str. 154; Grmek 1957, str. 340. 49 Santorio je umro u Veneciji 1536. godine, gdje je svečano pokopan u crkvi Madonna dei Servi. Kada je crkva sruSena 1812. godine njegovi su posmrtni ostaci pohranjeni u padovanskom anatomskem muzeju. Tako se danas u dvorani medicinakog fakulteta u Padovi s portretima slavnim anatoma na fazi se u staklenom ormaru originalna Santorijeva lubanja (Stankovič II, str. 235-259; . Ziiiotto 1910, str. 58-59; Grmek 1952; isti 1957, str. 337, 363). U Padovi je medidnu studirao, te kasnije djeiovao u Veneciji i Kopraniri Cesare Zarotti (1610-1670), Totto 1937, str. 154. 50 Ziliotto 1913, str. 25-26. 174 ANNALES 5/' 94 lovorta ČORAUČ: NAZOČNOST, ŽIVOT J PIROVANJE KOPERSKIH DOSEljENIKA U VENEOIt OD XV. OO XVIII. STOLiEČA, 167-1 7B poput brojnih članova uglednih koperskih plemičkih obitelji Gavardo51, Gravisi ili Brutti, svojorn su siužhom u mletačkoj vojsci, u kojoj su katkad zauzimali vrlo istaknute položaje, sudjelovali u gotovo svitn ratovima i vojnim pohodima Republike. Poneki od njih, poput Barnabe Bruttia, mletačkog dragomana u Carigradu po-četkom XVIII. stoiječa, stekli su zaslužna priznanja titule punopravnih mletačkih vitezova (cavaliere di s. Mar-co)52, a posjedi koje su kao leno dobivali nakon iskazivanja u pojedinim vojnim pothvatima bili su rasprostranjeni uzduž svib dijelova Veneta, ali I na di-jelu mletačkog dominija u Dalmaciji i na Sstoku. Dio njih posvetio se i upravno-administrativnim poslovima ili su u diplomatskoj službi kao poslanici Venecšje djelovali niz godina u različitim dijelovima mletačkog interesnog područja u Europš, na tevantu i područjima Osmanlijskog Carstva53. Djelovanje niza koperskih književnih stvaralaca tako-der je neizostavno povezano s Venecijom. Večina je, iako su obitavali u Kopru, održavala žive veze s mle-tačkim književnicima i širim tamošnjim intelektualnim krugovima, a svoja su djela najčešče objavljjvali u nekoj od mletačkih tiskara54. Njihove veze i poznanstva katkad su obuhvačali i najistaknutije onodobne mle-tačke književne djelatnike, poput Steffana Carlia (1726-1813), biiskog prijatelja komediografa Caria Goldonia, s kojim se tijekom svog djelovanja u Veneciji često sa-stajao i održavao razvijenu korespondenciju55. Iako roden u Padovi, Girolamo Muzio (Padova, 1497 - Paneretta kod Firenze, 1576) polječe iz Kopra, te se uz njegovo ime nerijetko s u sreče dodatak "lustinopolitano". Djelujuči kao diplomat, teološki pisac i književnik u različitim dijelovima Italije (Rim, Ferrara, Padova, Urbi-no, Pesaro), Muzio je tijekom procesa protlv sljedbenika protestantskog pokreta u Kopru (ali i drugim dijelovima Istre i mletačkog dominija) odigrao značajnu ulogu. Kao agent rimske inkvizicije, Muzio je tijekom XVI, stoiječa često boravio u Veneciji, ističuči se kao dosljedan protivnik luteranizma i napose njegovog najopasnijeg promicatelja iz Kopra -Petra Pavla Vergerija56. U Veneciji je u drugoj polovici XVIII. stoiječa dje-lovao i Kopranin Giovanni Val le, istaknuti onodobni kartograf i autor niza karata talijanskih regija i gradova5'. Škver (brodogradilište) S. Trovaso. jedno od na/stanjih mletačkih brodogradilišta u kojem su zaposlenje nala-zili i iseljenici iz Kopta. U gradu na lagunama djelovao je i niz slikara, graditelja, kipara, klesara i minijaturista podrijetlom iz Kopra. Iako se neki od njih ne mogu ubrojiti u najistaknutije predstavnike svoje vještine toga vremena, njihovo djelovanje i stvaranje u Veneciji doprinosih je kako obogačivanju kulturno-umjetničke baštine toga grada, tako i razvijanju umjetničke komunikacije iz-medu dviju jadranskih obala. Jedan od prvih u izvorima spomenutih koperskih umjetnika u Veneciji zasigumo je 51 Aiessandro Gavardo, sekratear je generala mfeačke vojske fJarfolomea Coieoni i mletački poslanik oko 1511. godine {Caprin 1968 I., prilog XXVI; Stankovič Ml, str. 20); Gavardo de Gavardo je zbog vojnih zasluga 1366. godine siekao mletačko državljanstvo (Sardegna 1880-1881, sir. 79-80), a Rinaido Gavardo !. spominje se 80-ih godina XV. stoiječa kao sekretar, nuncij, ambasador i komisar mietačke vlade u Toscani (Starskovki lil, str. 13-14). 52 Stankovič II, sir. 153; Ziiiotto 1910, str. 61; Caprin 1968 I., str. 217. O istaknuiim Kopranima u mietačkoj vojnoj službi usp. Stankovih II. 53 Agostino Firmano bio je u XV. stoiječu tri godine "precettore e canceiliere comunita di Torcello, Mazzerbo e Burano" (Ziliotlo 1913, str. 110}; Vittore Bon je 1447. godine kancetar generalnog zapovjdenika vojske Midiielija i nuncij Venecije miianskom knezu; Lugnani Tiso, god. 1454. spominje se kao "contestabile di Gattameiata" {! piti iilustri 1866, str. 23); književnik Agostino Vida -"canceiliere capitanato di Padtia" 1621. god (Totto 1937, str. 152). Takoder je i Petar Pavao Vergerije Mladi nakon stjecanja doktorata prava na padovanskom svetičilištti prvo vrijeme službu obnašao na podničju Veneta (Siankovič I, str. 349-426). Carli Gian Rinaido obavijao je dužnost mletačkog poslanika u Ugarskoj, a u Carigradu je u tstom svojstvu tmao čin "dragoman grande" (Stankovič II, str. 279-282). 54 U Veneciji je svojo tiskarn krajem XV. stoiječa imao t jedan koperski tipograf- Bartolomeo Pokisio (Ziiiotto 1910, str. 18; isti 1913, str. 117). 55 Longo 1907, str. 43-47; Ziiiotto 1910, str. 73. 56 U nizu objavljenih književnih i teoloških djela koje je Girolamo Muzio objavio u Veneciji napose treba spomenuii čuvene "Le Vergeriarie" (Venezta 1550), spise upučene protiv Petra Pavia Vergerija i njegovih sljedbenika, a koje su imafe nemaii odjek i bitno pripomogle suzbijanju protesta n ti z ma u ovim krajevima (Stankovič II, str. 131-217; Glaxich 1847; I piu illusiri, str. 15-16; Zenatti 1880-1881; Ziiiotto 1910, str. 34; Paschini 1927; Totto 1937, str. 12S;Semi 1975, str, 213-214). 57 Stankovih II, str. 197-212. 175 ANNALES 5/' 94 Lovofks ČORAUČ: NAZOČNOST, ŽIVOT I DJELOVAN1E KOPERSKIH DOSELJENIKA U VENECIJI OD XV. DO XVII). STOLJEČA, 167-17B Domenico da Capo d'¡stria, graditelj, klesar i kipar čije djelovanje u Veneciji bilježimo potkraj XIV. i u prvoj polovici XV. stolječa58. Potkraj '600 u Veneciji študij teologije u okviru franjevačkog samostana s. Francesco della Vigna polazi Ciuseppe Dona (Koper 1665-Koper 1744). Od 1703. godine u Veneciji djeluje kao sve-čenik-kapelan u privatnoj kapeli obitelji Corner-Piscopia u crkvi s. Luca. Istaknuo se kao izrazito v ješ t minijaturist. Tijekom boravka u Veneciji, a i nakon povratka u Koper 1721. godine izradio je brojne minijature za različite talijanske gradove i naše krajeve (Dalmacija, Bosna), a od mletačkih narudžbi ističu se djela za franjevački samostan s. Francesco della Vigna, augustinski s. Stef-fano, te samostan konventuaiaca s. Maria dei Frari59. Zasigurno su najpoznatiji i sačuvanim djelima najistaknutiji umjetnici koji su iz Kopra djelovali u Veneciji brada Francesco (1656-1746) i Angelo (1669-1753) Trevisani. Francesco je slikarsku vještinu u Veneciji izučavao u radionici majstora Antonia Zanchia, da bi poslije giavninu svog života proveo djelujuči u Rimu. U Veneciji su njegova djela u crkvi s. Rocco i u palači obitelji Contarini. Za razliku od Francesca, koji je večinu života proveo u Rimu, Angelo Trevisani uglav-nom je živio i djeiovao u Veneciji, pa je broj crkava u kojima bilježimo njegove slike mnogo veči {crkve s. Zaccaria, s. Francesco della Vigna, s. Alvise, s. Stae, s. Unutrašnjost sjedišta bratovštine sv. Jurja i Tripuna. Na zidu s Ujeve strane ciklus slika Vettora Carpaccia Vitale, s. Pantaleon, katedrala u Chioggi, te u postavi Galerije moderne umjetnosti u Veneciji)60. ZAKIJUČAK Na kraju razmatranja nazočnosti i djelovanja koperskih iseljenika u Veneciji u razdoblju od XV. do XV!!!. stolječa može se zaključiti da je proces dose-tjavanja, ostanka i djelovanja doseljenika iz Kopra, jed-nako kao i iz Pirana, pojava koja je, iako nejednakim intenzitetom, trajala tijekom cjelokupnog razdoblja više-stoljetne mletačke uprave nad tim područjem. Iako su im uzroci doseljavanja različiti, svakodnevni život i djeiovanje Koprana u Veneciji bitnije se ne razlikuje od večine doseljenika s istočnojadranske obale. DruŠtve-nom strukturam pretežito pripadnici srednjeg i nižeg društvenog sloja, koperski su se doseljenici u Veneciji najčešče bavili uobičajentm zanimanjima naših iseljenika (pomorstvo, obit), a mjestom stanovanja bili su vezani za župe predjela Castello, s. Marco i Canna-regio. Tijekom svog života i djelovanja u Veneciji koperski doseljenici ntsu zaboravljali grad iz kojeg su potekli, te u njihovim oporukama nalazimo vrijedne spomene o posjedima kojima raspolažu u Kopru, ali i o darivanju tamošnjih crkvenih ustanova i duhovnih oso-ba. Naposijetku, iz Kopra je u Venedju odlazio ili na intenzivne veze i poznanstva bio upučen i največi dio onodobne koperske intelektualne elite, čiji su predstavnici, pored neizbježnog stud i ran ja na sveučilištu u Padovi, u Veneciji najčešče objavljivali svoja književna, znanstvena ili teološka djela. Poneki od njih, poput liječnika Santoria Santoria, književnika i znanstvenika Giana Rinalda Carlia ili slikarskih majstora brače Francesca i Angela Trevisania največ! su dio svog života proveli u Veneciji i drugim taltjanskim gradovima, postavši, uz neizbježnu pripadnost rodnom gradu, zna-čajnim sudionicima kulturnog razvoja gradova i krajeva u kojima su djelovali. Prisutnost i djeiovanje istaknutih gradana Kopra u Veneciji, ali jednako tako i onih manje poznatih, tek u ponekom izvoru zabilježenih doseljenika, sto g a su značajan aspekt povijesnog procesa pro-žimanja, medusobnog utjecaja i komunikacije ljudi, ideja i kulturno-umjetničkih tokova izrnedu dvtju jadranskih obala tijekom više stolječa njihovog zajed-ničkog povijesnog razvoja. 58 Za Domeriica se pretpostavlja da je sudjelovao na restaruraciji Duždeve Palače, raded zajed no sa dalmatinskim majstorom Ivanom iz Splita, te Mlečanima Michaeiorrc Naranza, Michaelom Bertticcijem, Aivisom Bianco i protomajsiorom Antoniom Rizzo (Caprifi 1968 I, str. 54-55). 59 Gianni 1910-, str. 45-48. 60 Stankovič II, str. 174-179; I pits iilustri 1866, str. 19;Ziliotto 1910, str. 64-66; Caprin 1968A, str. 198-200; Semi 1975, str. 215-216. 176 ANNALES 5/' 94 lovorka ČORAllC: NAZOCnoST, ŽIVOT I üjelo VANJE koperskih DOSELJENIKA u VENECIJt od XV. OO XVIII. STOLJEČA, ¡67- PRILOG: Popis oporuka doseljenika iz Kopra s naznakom arhivske signatura i datumom oporuke (fond. ASV, NT) 1) Andriana condam Baídísera de Capo d'ístria (b. 278, br. 51, 29.10.1555) 2) Betta condam Michael de Capo d'ístria relicta condam Olmi da Ca'Dondo (b. 763, br. 27, 27.7. 1624) 3) Catarina condam Zorzi da Capo d'ístria et consorte Marco Antonio de Cessena (b. 10, br. 104, 12.9. 1577) 4) Don Domenico Mazzetti decano e parocco da Capo d'ístria (b. 167, br. 331,19.11.1700) 5) lacobus condam Domenigo de Capo d'ístria sque-rarioi (b. 763, br. 40, 23.9.1621) 6) lacomo fío! Greguol de Capo d'ístria (b. 684, br. 982, 1.9.1579) 7) tohannes de Capite istrie corazarius (b. 875, br. 107, 5.6.1467) 8) Laura condam Geronimo Gavardo de Capo d'ístria relicta Francesco Modena (b. 167, br. 231, 23. 1.1683) 9) Lucía condam Agustín de Capodistria et consorte Alessandro de Grisignano (b. 605, br. 1250, 23.1. 1582) 10) Margareta de Capo d'ístria moglie de Gregorio Ludovicho (b. 187, br. 398, 23.7.1670) 11) Margareta condam Marco de Capodistria (b. 11, br. 322, 30.6.1590) 12) Margareta relicta Vícenzo da Capodistria (b. 191, br. 533, 12.10,1539) 13) Maria de lustinopoli ancilla (b. 825, br. 186, 6.8. 1479) 14) Marina condam Zuane de Capo d'ístria (b. 33, br. 554,19.1.1622} 15) Menega relicta Cusme de lustinopoli (b. 1155, br. 332, 18.8.1441) 16) Nicolaus de Capodistria (b. 1186, br. 157, oko 1496) 17) Nicolaus de iustínopoli filius condam lohanni nauchier (b. 578, br. 296, 4.2.1529) 18) Vicentíus Divo de lustinopolis condam ser lohanni (b. 968, br. 475, 23.10.1525) 19) Zuane de Capo d'ístria fu Andrea (b. 324, br. 428, 18.8,1586). Broj doseljenika iz Kopra u Veneciju prema oporukama 1441.-1700. RÍASSUNTO Nel suo ¡avoro fautrice dimostra, sulla base di documenti original i provenienti dagli archivi venez i an i, il flusso e l'intensité dell'immigrazione di Capodistriani a Venezia nel periodo compreso fra i secoli XV e XVIII. Ne vengono indicad i luoghi di abítazíone, i mestieri e la struttura sociale. Nell'ambito dell'osservazione de!le loro vicende prívate e de!la loro vita quotidiana, vengono espostí i loro rapport.i familiari, i contatti con parenti e amici e le forme di comunicazione con gli immigrati di ahre zone della costa orientale adriatica. Nel capitolo dedícalo alia loro attività religiosa viene esposto ¡I rapporto con le istituzioni ecclesiastiche di Venezia e della loro città e l'inclusione nella confraternita degli immigrati slavi di San Giorgio e Tripun (Scuola degli Schiavoni). Da rilevare nel testo due partí a se stand e cioè il capitolo suüa presenza forzata degli immigrati Capodistriani a Venezia (pogrom, punizioni di vario genere, procedimentí giudizíari e simili) e quello sulla presenza e il contributo dato alia cultura veneta da artisti, letterati e uomíni di cultura provenienti da Capodistria e che passarono una parte della loro vita a Venezia. IZVORI I LITERATURA Anonim: ! piu lllustrt istriani ai tempi della Veneta Repubblica commemorati dagli študenti di Trieste e dellMstria nella Universita di Padova, Padova 1866, Arciiivio di Stato di Venezia (dalje: ASV), Notariie testamenti (dalje: NT) ASV, Santo Offitio ASV, X Savi sopra alle decime in Rialto. Catastico di Venezia, sestiere s, Pietro di Casteilo, b. 420 (estimo 1661). Archivio di Scuola Dalmata (dalje: ASD), L/bri conti e s pese. Barbaiič, R.: Pomorstvo istre, u: Pomorski zbornik, sv. II, Zagreb 1962, str. 1517-1534. Bemissi, B.: L'lstria nei suoi due milfenni di storia, Trieste 1924. Bertoša, M.: Mietačka Istra u XVI i XV[I stolječu, sv. MI, 177 ANNALES 5/' 94 Lovorka ČORAS.IČ: NAZOČNOST, ŽIVOT J DJELO VANJE KOPEKS KI H DOSELJEN1KA U VENECiJi OO XV. DO XVW. STO [JEČA, 167-178 Pula 1986. Caprin, G.: Llstria nobilissima, sv. ¡-JI, Trieste 1968. Caprin, G.: Marine istriane, Trieste 1889. Castiglioni, A.: il iibro de!ia pestilenza di Giovanni de Albertis da Capodistria, Bologna 1925. Coglievina, M.: Giroiamo Muzio, Pagine istriane (dalje: Pl), serie lil., anno III., N. 6, Pola 1951, str. 17-23. Costa, A.: Študenti foroiulianensi, orientaii, triestini ed istriani all'Universita di Padova, Archeografo Triestino (dalje: AT), N.S., vol. 20, fasc. II., Trieste 1895, str. 357-389. Čoralič, L.: Prisutnost doseljenika iz Pirana u Veneciji od XV. do XVII. stolječa, Annales, Anali Koprskega primorja in bližnjih pokrajin, 3, Koper 1993, str. 101-116. Fiocco, G.: Le pitture di Vettore Carpaccio per Torgano del duomo di Capodistria, Atti e memorie della societ.S istriana per archeologia e storia patria (dalje: AMSi), vol. 43, Pola 1931, str. 223-240. Franceschi, C. de, A proposito delle pitture di Vettore Carpaccio per l'organo del duomo di Capodistria, AT, vol. 44, Pola 1932, str. 331-334. Franzoi, U.: Le prigioni della Repubblica di Venezia, Venezia 1966. Gestrin, F.: Gospodarsko in družba na Slovenskem v 16. stoletju (Oris razvoja), Zgodovinski časopis (dalje: ZČ), god. XVI, Ljubljana 1962, str. 5-28. Gestrin, F.: Migracije Slovanov v Italijo. Rezultati jugoslavenske historiografije, ZČ, god. XXXII, Ljubljana 1978A, br. 1-2, str. 7-21. Cestnin, F.: Migracije Slovanov v Fanu v 15. stoletju, njihova poselitev v mestu in družbena struktura, ZČ, god. XXXII, Ljubljana 1978B, br. 3, str. 233-242. Gestrin, F: Prispevek k kultumomu življenju Slovanov v Markah v Italiji (XIV-XV!I stoletje), Spomenica Josipa Matasoviča, Zagreb 1972, str. 89-96. Gestrin, F.: Trgovina s kožami v Markah v 15. in v prvi polovici 16. stoletja, ZČ, god. XXX, Ljubljana 1976, br. 1-2, str. 23-35. Gestrin, F.: Trgovina slovenskih dežel z italijanskimi ob koncu srednjega veka in v XVI. stoletju, ZČ, god. XXIX, Ljubljana 1975, br. 1-2, str. 89-108. Gestrin, F.: Trgovina slovenskeg zaledja s primorskimi mesti od 13. do konca 16. stoletja, Dela SAZU, knj. 15, Ljubljana 1965. Gorlato, A.: Paesagi istriani, Padova 1968. Gianni, A.: Di un miniadore capodistriano della fine de! sec. XVII, Pl, anno VIII, N. 2-3, Capodistria 1910, str. 45-48. Grafenauer, B.: Zgodovina Slovenskega naroda, sv. II i IV, Ljubljana 1955. Grmek, M.D.: istarski liječnik Santorio Santorio i njegovi aparati i instrumenti, Zagreb 1952. Grmek, M.D.: Hrvati i Sveučillšte u Padovi, Ljetopis JAZU, sv. 62, Zagreb 1957, str. 334-374. Historija na roda Jugoslavije (dalje: HNj), sv. II, Zagreb 1959. Itinerario di Marin Sanuto per la terraferma Veneziana nell'anno MCCCCLXXXII1, Padova 1847, str. 148-149. Longo, E.: Cario Goldoni neii'epístolario de! Carli, Pl, vol V, N. 2-3, Caposidtria 1907, str. 43-47. MieuJian, A.: Contributo alia storia della reforma protestante in Istria, Atti centro di ricerche storiche - Rovig-no (dalje: Attí-Rovigno), vol. X, Trieste-Rovigno 1979-1980, str. 215-230. Miculian, A.: ¡I Santo Ufficío e la riforma protestante in Istria, Attí-Rovigno, vol. XI, 1980-1981, str. 171 -240. Miculian, A.: La riforma protestante in Istria. Processi di luterenesímo, Attí-Rovigno, vol. XII, 1981-1982, str. 1 31 -169; vol. XIV, 1983-1984, str. 171 -189. Morpurgo, S.: Vita di Gianrínaldo Carli Capodistriano dettata da Gianmaria Mazzuchellí, AT, N.S., vol. VI!, fasc. 3-4, Trieste 1880-1881, str. 312-372. Paschini, P.: Episodi della contro-riforma in lettere inedilte di Girolamo Muzio, AMSI, god. XIJV, vol, 39, Pola 1927, fasc. 2, str. 347-377. Poli, G.: Tra le case di Capodistria, Pl, sería 111, anno 111, N. 9, Pola 1952, str. 17-22. Processi di Luteranismo in Istria, AMSI, anno IH, vol, 2, fasc. 1-2, Parenzo 1886, str. 179-218, Sardegna, G. di: Memorie di soldati ístriani e di altri ¡ta lia ni e forestieri che mílitarono nell' Istria alia sti-pendio di Venezia nei secoii XIII, XIV e XV, AT, N.S., vol. Vil, fasc. 1-2, Trieste 1880-1881, str, 18-102; fasc. 3-4, str. 23-289. Semi, F.: Capris, lustinopolis, Capodistria, Trieste 1975, Stankovií, O.: Biografíe degli uominí distínti del I'Istria, sv. I-III, Trieste 1828-1829. Tassini, G.: Alcune delle piu clamorose condanne capital! eseguite a Venezia sotto la Repubblíca, Venezia 1966. Totto, G. de: ll patriziatodi Capodistria, AMSI,god. L1V, vol. 49, Pola 1937, str. 71-158. Zenatti, A.: Un'epistola di versí di Gerolimo Muzio, AT, N.S., vol. Vil, fasc. 1-2, Trieste 1880-1881, str. 1-17. Zgodovina Slovencev, Ljubljana 1979. Ziliotto, B.: Capodistria, Trieste 1910. Ziliotto, 8.: La cultura letteraria di Trieste e deiTstria, Trieste 1913. Ziliotto, B.: Accademie ed Accademici di Capodistria (1478- 1807), AT, seria IV, vol. VII (LVI), Trieste 1944, str. 115-280. Ziliotto, B.: Chi corteggiava coi Petrarca da Capodistria o da Trieste ?, Pl, anno IX, N. 10-11, Capodistria 1911, Str. 233- 235. Ziliotto, B.: Due quattrocentisti capodistriam, Pl, anno ¡X, N. 8-9, Capodistria 1911A, str. 202-204. Ziliotto, B.: Salottí e conversan capodistriani del sette-cento, AT, seria ¡1!.. vol. III (XXXI), fasc, 2, Trieste 1907, str. 317-340. 178 ANNALES 5/' 94 izvirno znanstveno delo UDK 265:394(450.361 )"16/19" OD LJUDSKE POBOŽNOST1 K ZAČETKOM SEKULARIZACiJE. BREŠKE VASI OD 17. DO ZAČETKA 20. STOLETJA Marta VERGINEUA asistentka, Oddelek za sociologijo, Filozofska fakulteta, 61000 Ljubljana, Aškerčeva 2, SLO assistente, Dipartimento di sociologi a, F acola di filosofía, 61000 Ljubljana, Aškerčeva 2, SLO IZVLEČEK Prispevek obravnava versko življenje v breških vaseh v tržaškem zaledju med i7. in začetkom 20. stoletja. Tako iz cerkvenih kot oporočnih virov je razvidno živahno versko udejstvovanje breškega prebivalstva v potridentinskem času in postopno opuščanje oblik baročne pobožnosti v 19. stoletju. Na prehodu iz 19. v 20. stoletje z razkrojem družbe starega režima in z uveljavljanjem novih vedenjskih modelov je breški kler izgubil svojo osrednjo socialno in politično vlogo. Navzočnost transcendentnega je v vsakdanjem življenju breškega prebivalstva pridobila značaj dodatnega in ne nuj nega. V družbi starega režima je versko čutenje prežemalo vsakdanje življenje s svetim in postavljalo v ospredje človekovo pripravo na snidenje z onostranstvom in Bogom. F. Lebrun, ki oporoko označi kot "une véritable pratique de dévotion, recommandée par tous les auteurs spirituels", trdi, da lahko v oporočnem dejanju in še posebej v nabožnih oporočnih klavzulah prepoznamo eno izmed oblik ljudske pobožnosti.1 Dokler je bila oporoka še predvsem versko dejanje, se je v njej izražala človekova potreba po zagotovitvi odrešenja že v Času tuzemskega bivanja. S perspektive vernika-oporo-čiteija je bila akt, ki je jamčil zveličanje njegove duše in pisno potrdi! pogodbo med oporočiteijem, njegovimi dediči in volilojemniki ter Cerkvijo oziroma Bogom. Verskega dela oporoke, to je raccomandatio animae in nabožnih volil, namreč ne kaže obravnavati s stališča "razsvetljenega", sodobnega opazovalca, ki v verski gorečnosti in verskih naložbah prepoznava le izraz zaostalosti tradicionalnega človeka in njegovo podrejenost nadnaravnemu, svetemu. Tradicionalni človek je svojo podvrženost naravi priznaval v prepričanju, da božja sila, ki deluje v njej in prek nje, določa tudi njegovo bivanje. Življenje in smrt posameznika kot dela narave sta bila v družbi starega režima odvisna od božje volje, delujoče v kozmosu. Bilo bi napak, ko bi v ljudskem, tradicionalnem pojmovanju sveta hoteli videti le sad pomanjkljivega teh-ničnoznanstvenega poznavanja naravnih pojavov. V religiozni naravnanosti tradicionalnega človeka, kot pravi M. Eliade, lahko prepoznamo "tehniko upravljanja kozmične cikličnosti."2 Tradicionalni človek kategorije nadnaravnega ni ločeval od kategorije naravnega, ker njegova vizija sveta ni priznavala meje med naravnim in nadnaravnim. V njej ni bilo ostro začrtane ločnice med naravnim in nadnaravnim, med svetim in nesvetim, med človeškim in božjim, kot tudi ne med življenjem in smrtjo. Sklicevanje na nevidne sile v tradicionalnem okolju potemtakem ne gre razumeti toliko kot pribežališče nevednosti, h kateremu se ljudje zatečejo vsakokrat, ko v svojih vsakodnevnih opravkih trčijo ob neznano, ki si ga ne znajo pojasniti, temveč bolj kot način nadzorovanja tuzemske stvarnosti. Za tradicionalnega človeka vera v Boga ni bila predmet izbire, temveč neogibna in samoumevna danost: predvsem tradicije same, z njo pa njenih verovanj, ki so brisale ločnice med človeškim in naravnim, med naravnim in nad- 1 F. Lebrun, Les Réformes. Dévotions, Histoire de ta vie privée, II!, knjiga, Édition du Seuii, Paris, 1986, str. 93. 2 Giej: M. Eliade, Traité d'histoire des religions, Payot, Paris, 1968. 179 ANNALES 5/' 94 Marts VE.RGJNEU.A: OD LJUDSKE POBOŽNOSTI K ZAČETKOM SEKU1.ARIZACIJ0. ..., 1 79-190 naravnim in med nadnaravnim in svetim.3 Do vse ostrejše ločitve med sedanjostjo in večnostjo in do zavrnitve aihaične kozmogonije je v 17. stoletju prišlo z nastopom "modernega", "zahodnega" človeka, trdijo zgodovinarji. S profiliranjem "modernega" človeka je vizija neogibne vrnitve v Očetovo okrilje oslabela. Čeprav je natančna opredelitev prelomnega obdobja, ko se je tradicionalno pojmovanje med najrevnejšimi plastmi prebivalstva umaknilo pred moderno, razsvetljensko naravnano koncepcijo čioveka in sveta, predmet kon-troverznih mnenj, lahko z gotovostjo trdimo, da so ruralna območja ostala dalj časa od urbanih zvesta tradicionalni viziji bivanja, v kateri je bila verska vnema posameznika in skupnosti zagotovilo za blagodejni poseg božjega v človeške zadeve. Versko čutenje kot odnos s svetim je bilo v tradicionalnem vrednostnem sistemu stvar menjave in trgovanja med ljudmi in Bogom: "Sveto ponikne v menjalnem razmerju med ljudmi in bogovi, ki ga določa odnos daj-dam:'Po tej razlagi (l6gos) bi torej svetost (hosiotes) utegnila biti znanje (epistčme) o prošnji in dajanju bogovom.'(14d.) Bogove prosimo za to ali ono, molimo, od bogov pričakujemo določene usluge, v zameno pa opravljamo obrede darovanja oziroma žrtvovanja."4 Kot oblika pridobivanja jamstva za redno obnavljanje naravnega cikla in s tem kontinuiranega razpolaganja s sredstvi za preživetje se je verska naložba tradicionalnemu človeku zdela smiselna in celo nujna, saj je zagotovitev naravne cikličnosti pomenilo omejevanje ekzistencialne negotovosti in tesnobe.5 Po navodilih cerkvene pastorale je moral vernik prejem božje milosti poplačati z dvojnim povračilnim darom, z versko gorečnostjo in denarjem. Bogu "všečen" je namreč postal le z molitvijo in darovi, ki so dokazovali njegovo pobožnost, hkrati pa potrjevali njegovo osvobojenost od vezi z materialnimi dobrinami tostranstva. V verskih naložbah se je po eni strani zrcalila moč Cerkve, po drugi pa predanost individuma Bogu. "Svinjsko" imetje, ki ga je Bog naklonil posamezniku, je bilo treba pravočasno zapustiti, kot nam zgovorno priča uvodni obrazec v oporoki Meniga Croa-ticha iz leta 1727: "Dove giacendo in letto il Menigho Croatich sano per I* icidio grazia di mente, senso, udito, et intelletto, aggravate solam.te d' infermita di Corpo e sapendo, che ad ogni Nato convenga una volta morire ia Morte Certa, poi incerta L1 hora di quella; et per essere in eta molto avanzata dubitando essere perve-nuto da qualche accidente di Morte improvisa ha vo-luto, et vole mediante il suo Testam.to Pubblico, quod dicitur sine seriptis disporre di quella porca faccolta concessali dal Somrrto Iddio Po tridentinskem zboru je cerkvenim prelatom postalo jasno, da je verska prenova družbe možna le, če se bo vsakdanje življenje vseh družbenih slojev prepojilo z verskim čutenjem. Da bi to dosegla, je potr i dentin ska pastorala, ki je v nauku o sodnem dnevu izoblikovala eno od svojih osrednjih tem, še izraziteje kot v preteklosti začela gojiti kolektivno tesnobo in strah pred pogubo, hkrati pa je v pobožni praksi in verskih naložbah, kakršna so bila tudi nabožna volila, kazala možnost zveiičanja. Ne gre pozabiti, da je potri-dentinska evangelizacija versko neizobraženega podeželskega prebivalstva različnih območij katoliške Evrope, ki je kljub večstoletni dejavnosti cerkvene institucije živelo na robu življenja verske skupnosti in njenega kolektivnega čutenja, potekala izredno kapilarno in v spoštovanju tridentinskih smernic. Že v času papeža Gregorja XIII. (1572-1585) so škofje dobili osnovna navodila za izpeljavo verske obnove.7 V tržaškem zaledju je potridentinska evangelizacija doživela svoj razcvet na začetku 17. stoletja, njen vpliv pa je trajal, dokler posamezna ruralna območja niso podlegla vplivu sekularizacijskih teženj. Reorganizacija cerkvene mreže in boljša izobraženost tedanjega svetnega klera sta v tem času okrepili odnose med cerkveno institucijo in verskim občestvom, hkrati pa spodbudili živahen dialog med cerkveno hierarhijo in najširšimi sloji laikov.8 Tridentinski koncil je zastopnikom "Najvišjega" poveril vlogo nadzornikov in garantov moralnega življenja skupnosti, v kateri so opravljali svoje dušno-pastirsko delo.9 Župnik je na zahtevo Cerkve postal posrednik novih vedenjskih modelov, ki so krepili vez med Bogom in verniki in z oživljanjem nadnaravnega 3 A. Dupront, Du Sacré. Croisades et pèlerinages, images et langages, Gallimard, Paris, 1987, str. 463-464. 4 T. Hribar, Tragična etika svetosti, Slovenska matica, Ljubljana 1991, str. 88. O darovanju ostaja temeljna Študija M. Maussa, Essai sur te don, Forme et raison de l'échange dam tes sociétés archaïques, Sociotogie et antropologte, Puf, Paris, 1968. 5 S. Guzzi, Le logične del progresse e del popoln, Doktorska disertacija, Univerza v Baslu, marec 1992, str. 545. 6 Župnijski arhiv Dolina {od ui naprej ŽAD), Menigho Croatich, 7.11.1727, fasc. Testamenti. 7 Glej: M. Benedik, Cerkvene razmere na Slovenskem ob prihodu jezuitov, Jezuiti na Slovenskem, Zbornik simpozija, Ljubljana, 1992, str. 14. 8 R. Bizzocchi, Ciero e Chiesa nella società italiana alla fine del Medio Evo, M. Rosa (ured.), Ciero e società, Laterza, Roma/Bari, 1992, str. 7. j. Delumeau, De l'aujourd'hui a l'hierde l'Occident chretien, XVIe-XVIile siècles, B. Pfongeren (ured.), La religion populaire, Approches historiques, it. knjiga, Éditions Beauchesne, Paris, 1976, str. 99-107. Glej: F. M. Dolina r, Cerkveni in poNtični okvir delovanja jezuitov na Slovenskem v 17. in 18. stoletju, Jezuiti op. cit., str. 38. 9 O duhovniku kot funkcionarju idealnega piše M. Launay, Le bon prêtre. Le clergé rural au XIXe siècle, Aubier, Saini-Amand-Montrand, 1986, str. 9 in str. 84. 180 ANNALES 5/' 94 Marta VERGINFUA: OO LJUDSKE FOBQ2NOSTI K ZAČETKOM SEKUl ARIZACIJE. .... 179-190 občutenja sveta osmišljali delovanje posameznika na zemlji. Proces zbliževanja nebes in zemlje, ki ga je potridentinska Cerkev na novo opredelila, se je namreč uresničeval s strožjim nadzorom nad verskim življenjem, v katerem sta spoved in sprejemanje zakramentov postala poroka za učinkovito delovanje klerikov in predpogoja ljudske pobožnosti nasploh. Zlasti na podeželju je duhovnik, še izraziteje kot v pred tri den finskem času, postal vodnik zavesti, spovednik, ki mu je bilo kot posredniku med tuzemstvom in onstranstvom dano, da odpušča grehe in na ta način pripravi dušo na zve-ličanje. Zunanje oblike verskega življenja v potridentinskem času namreč ne bi doživele takega razcveta, kot ga so sicer, če ne bi kler v v njihovo središče postavil priznanja grehov in vlival strah pred pogubo v peklu.10 Spoved je utrjevala vez med grešnikom in božjim namestnikom, medtem ko je "pastoraia strahu" prepričevala vernika o smiselnosti in nujnosti rednega spove-dovanja kot najbolj učinkovitega načina omilitve trpljenja duše v vicah. Kot je bil duhovnik dolžan grešniku naložiti pokoro za storjene grehe, mu je v božjem imenu moral tudi odpustiti in nakazati pot zveiičanja ter načine pridobivanja božje naklonjenosti; prevzemal je vlogo dobrohotnega in hkrati strogega očeta, zdravnika in sodnika duše, ki je grešnika po eni strani poučil o nevarnostih grešnega življenja, po drugi pa mu nakazal možnost kesanja, mu določil pokoro in mu milostno odpustil. !z bojazni, da bi prestrogo naravnana pastoraia oddaljila grešnike od spovedi, je potridenska Cerkev duhovnikom narekovala zmernost.51 S stališča dobrohotnega dušnega pastirja, ki se je zavzemal za zveličan je vseh svojih ovčic, je bila oporoka z raccomandatio animae in nabožnimi volili eno od sredstev, s katerimi je vernik določil svoj položaj v srečanju z Bogom, Na papirju zabeleženo priporočilo duše Bogu in Cerkvi namenjeno volilo sta ovekovečila versko gorečnost individuuma in preprečila kakršnokoli obliko sprenevedanja ob njegovi smrti tako s strani sorodnikov kot s strani cerkvene institucije. Izhajati moramo namreč iz dejstva, da je duhovnik kot posrednik med tuzemstvom in onostranstvom in kot najpomembnejši predstavnik tuzemskih oblasti na vasi, kjer izobraženih ni bilo veliko, bil neštetokrat dejavno so- udeležen pri beleženju oporočnega akta. V Bregu; sd bili duhovniki vse do začetka 19. stoletja najpogostejši zapisovalci oporočnih izrekov krajanov. V nekaterih vaseh, na primer v Mačkovijah, je duhovnik poslednjo voljo zapisoval še sredi 19. stoletja. In lahko si predstavljamo, da so duhovniki kot zapisovalci poslednje volje, poskrbeli, da oporočitelj ni le priporočil duše, temveč je za to, da bi bilo njegovo zveličanje bolj gotovo, primerno obdaril tudi cerkevno institucijo. Pri spodbujanju te in tudi drugih oblik izkazovanja verske vneme, ki so prepojile vsakdan kmečkega prebivalstva, so pomembno vlogo odigrali cerkveni redovi. L. Chatellier meni, da šolanje svetne duhovščine in teritorialna reorganizacija cerkvene institucije po triden-tiskem koncilu nista prispevali k verski prenovi kato-lištva v tolikšni meri, kolikor je k njej prispevala apostolska dejavnost, ki je pod okriljem jezuitskega in ostalih meniških redov potekala na celotnem katoliškem teritoriju. Pripadniki Loyolovega reda so namreč delovali v prepričanju, da se mora Cerkev prilagoditi posvetni družbi, če jo želi versko prenoviti: le vzpostavitev novega razmerja med klerom in laiki je lahko zagotovila prenovo verskega življenja med najširšimi plastmi prebivalstva. Z misijonsko dejavnostjo, pridi-ganjern, oznanjevanjem verskih resnic, podeljevanjem zakramentov in branjem sv. pisma na trgih in ulicah so jezuiti v skladu z vizijo verske obnove pobožnost spodbujali še posebno med tistimi, ki se sicer versko ;V! «<• n.l.il' i' «r.iti ' : *..... "I Ki-' ni' inilli !Hr fili.'n djI-. Edi'tl L -. i", p, i L.* tu vrni. rnn L . -.M-r j;.. ■ 10 Lateranski koncil je že leta 1215 uvedel obvezno spoved, vendar je ta šele po tridentinskem koncilu postala sestavni in obvezni moment, verskega Življenja. Glej: t'. Berriot, Directeurs des consciences et confesseurs dans la tradition tridentine d'après la vie et les oeuvres manuscrites de I' abbé Cassegrain (1693-1771), Les intermédiares culturels, Actes du Colloque du Centre Méridional d'Histoire Sociale, des Mentalités et des Cultures, Publications Université de Provence, Aix-en Provence, 1978, str. 41-58. 11 Lik duhovnika kot dobrohotnega očeta, ki odpuSča in daje odvezo zabiodelim sinovom, je zasenčil, kot trdi J. Delumeau, podobo avtoritarnega očeta, t. i. patra familias, ki samovoljno vlada svojim ovčicam. Dušni pastir kot dober in razumevajoč oče je dobil svojo personifikacijo v sv. Jožefu {j- Delumeau, L' aveu et le pardon, Fayard, Paris, 1992, str. 8). Glej tudi: H. Mendras, Sociétés paysannes. Éléments pour une théorie de la paysannerie, Armand Colin, Paris, 5 976, str. 105. P. Zovalto, ko poskuša opisati lik istrskega duhovnika, ugotavlja, da je le-ta deloval kot vodnik-glavar v okolju, v katerem se je versko čustvo združevalo z globalno metafiziko, navdihovalo življenje ter ga prežemalo s svetim (P. Zovaito, Cattolici e caltoiicesiroo in Istria tra ' 800 e ' 900, P. Zovatto (ured.), Istria religiosa, 19, 1989, str. 28). 181 ANNALES .5/'94 Marta VERCiNELLA: OD LJUDSKE POBOŽNOSTI K ZAČETKOM SEKULARÍZACIJE.....179.190 niso udejstvovafi. Vernike so navajali k opravljanju vsakodnevne obvezne jutranje molitve in k večernemu ¡spraševanju vesti, k rednemu spovedovanju in obha-janju, k vsakodnevnemu obiskovanju svete maže, zor-nic, večernic, procesij in romanj. Prepričanje jezuitskih redovnikov, da so verske kongregacije laikov najbolj uspešna oblika širjenja Kristusovega nauka, se je že na prehodu v 16. stoletje izkazalo za pravilno.12 V teku 17. stoletja so prizadevanja jezuitskega reda tudi v Trstu in njegovi bližnji okolici obrodila neza-nemarljive sadove. Ob škofu in duhovnikih so jezuitski redovniki postali nosilci verske prenove in poglavitni pobudniki nastanka verskih bratovščin, jezuitska apostolska dejavnost se je na Tržaškem začela leta 1619, po ustanovitvi jezuitskega kolegija, ki je deloval v Trstu vse do ukinitve reda v letu 1773. Tako med mestnim kot med podeželskim prebivalstvom so jezuiti opravljali katehezo z namenom, da bi ga oddaljili od praznoverja in nepravilnega prejemanja zakramentov. V Trstu so katehizirali v treh jezikih, v italijanščini, nemščini in slovenščini, in v cerkvi Brezmadežne je bil stalno nameščen "kranjski" pridigar.13 Njegove jutranje pridige so poleg v mestu živečih Slovencev, obiskovali tudi okoliški prebivalci, ki so prihajali v mesto zaradi trgovskih in drugih opravkov. Čeprav se v župnijskem arhivu v Dolini ni ohranila dokumentacija, ki bi zgovorneje pričala o jezuitskem delovanju v Bregu, lahko o njihovem vplivu sklepamo že po sami razvejanosti in oblikah tamkajšnjega verskega življenja v 17. in 18. stoletju. Misijonarska vnema jezuitov se je namreč udejanjala v spodbujanju svetniških kultov, zlasti Marijine pobožnosti in češčenja sv. jožefa. Slednji je kot poseben priprošnjak za srečno smrt in varuh pred kugo še posebej obeležil versko življenje breškega prebivalstva.14 Poleg jezuitov so pri spodbujanju verske gorečnosti in ustanavljanju verskih kongregacij na tržaškem podeželju pomembno viogo odigrali tudi frančiškani in ka-pucini. Tako v Trstu kot v Kopru in Miljah so frančiškani že od poznega srednjega veka delovali kot pridigarji in spovedniki. Njihova dejavnost je trajala vse do leta 1785, ko so avstrijske oblasti ukinile red. Med mestnim in okoliškim prebivalstvom so širili versko pobožnost in prepričanje, cla so dobra dela in miloščina v obliki denarnega odkupa zagotovilo za zveličanje. Iz breških oporok zvemo, da se je v 17. in 18. stoletju za prehod duše pokojnika iz tostranstva v onstranstvo razširila navada priprošnje sv, Frančišku. Leta 1678 je Lucija žena Hermagore Mejak iz Doline odredila, da mora njen pobožni mož ali kdo drug v njegovem imenu obiskati Assisi in tam primerno poskrbeti za prehod njene duše.55 Podobno kot Mejakova so tudi drugi Brežani in Brežanke zapuščali denar, zemljo alt druge premičnine za potovanje v Assisi, ki naj bi ga sorodnik ali kdo drug opravil v olajšanje oporočiteljeve ali opo-ročiteijičine duše. Med različnimi nabožnimi volili, ki jih je leta 1706 Mihael Zobec iz Boljunca namenil cerkvi sv. Urha v Dolini, cerkvi na Sveti gori, ki so jo upravljali frančiškani, cerkvi Matere božje na Pečah, oltarju sv. Mihaela nadangela, bratovščini sv. Fgidija in bratovščini sv. janeža Krstnika, dobimo tudi 10 dukatov oziroma majhno njivo, v primeru, da tedaj ne bi bilo denarja pri hiši, za tistega, ki ga bodo njegovi trije dediči poslali v Assisi: "Lascia e lega per I' anima sua a S.to Francesco d' Assisi Duc.ti: 10: i quali dovranno li tre Eredi contribuiré ti detto denaro a ch' andrá, e in loco di mancanza íascía un campetto a Salamunovez, a chi fará detta strada e passo."*6 Ko je Marinea žena Toneta Žerjala iz Boršta leta 1751 svojega moža imenovala za univerzalnega dediča, ga je tudi obvezala, da pošlje pobožno dušo v Assisi. V svetišču posvečenem sv. Frančišku naj bi pobožnjakar plačal 8 zadušnic za blagor njene duše. Romanje v Assisi v korist oporočtefjfčine duše je bilo le eno izmed njenih nabožnih volil. Druga so zadevale frančiškane na Sveti gori in tržaške kapucine. Štirideset zadušnic pa naj bi njen mož. plačal sčasoma in po svoji svobodni presoji.17 Bratrancu Simonu je Nikolaj Petaros iz Borita leta 1727 zapustil travnik v Tupolah. Podedoval naj bi ga sicer šele po smrti oporočiteljeve žene, potem ko bo poskrbel za obisk slavnega sv. Franščtška v Assisiju v olajšanje njegove duše in za dve maši namenjenim svojim pokojnim staršem: "il Prato in Tupolach lascia doppo la morte di sua Moglie, al Simon Petaros suo cugino con ordine, che doverá mandare una Persona per solievo del Anima Sua a! Glorioso San Francesco d' Asstsi, et Pagare due Passi per II qm. Suo Padre e madre."18 Kot pričajo ti in drugi primeri je obisk svetišča v Assisiju v 17. in 18. stoletju med breškimi verniki postal jamstvo za uspešen prehod pokojnikove duše iz 12 Cpiej: L. Châteliier, L' Europe des dévots, Flammarion, Paris, 1987; M. Beriedik, Cerkvene razmere op. cit.; C. E. O' Nfeilt, jezuiti in humanizem, jezuiti op. cit., str. 246. 13 C, t. O1 Neiil, Jezuiti in humanizem op. cit. str. 247. 14 O razširjenosti kulta sv. jožefa nam priča tudi hreška cerkvena ikonografija. Njegov kip oziroma podobo dobimo v dolinski, bofjunski, kroglski in prebeneSki cerkvi. Glej: E. Cevc, jezuiti in likovna umetnost, jcïuiti op. cit., str. 93. O čaščenju svetnikov v potridentinskem Času glej: A. Dupront, Du Sacré op. cit.; I. Châteliier, L' Europe op. cit. 15 ŽAD, Lu d a Metach, 2.8.1678, fasc. Testamenti. 16 ŽAD, Mihael Sobez, 21.11.1706, fasc. Testamenti. 17 ŽAD, Marinca Sériai, 23.4.1751, fasc. Testamenti. 18 ŽAD, Nicoia Petaros, 2.5.î 727, fasc. Testamenti. 182 ANNALES .5/'94 Mara VERU1NELLA-. OD UUOSKE 1'OSOŽNOSTI K ZAČETKOM SEKUlARlZACIft ..., 179-190 toslranstva v onsfranstvo.19 Tudi delovanje kapucinov, ki so se v Trstu nastanili leta 1617 in so se posvetili katehezi in spovedovanju krajevnega prebivalstva, ni ostalo brez sledov v breškem verskem življenju. Kapucinski patri so še izraziteje kot prej omenjena redova prepričevali vernike o pravilnosti življenja v uboštvu in o pomembnosti dobrodelne dejavnosti. Širili so čaščenje Matere božje, sv. Antona, sv. Kešnjega telesa in rožnega venca, pobožnosti, ki so se v Bregu ohranile vse do danes.20 Že prej omenjeni Men igo Croaticb iz Loga se je ob izreku oporoke v eni izmed nabožnih klavzul spomnil kapucinov. Zapustil jim je v letno miloščino polovico vedra vina in 25 hlebov kruha.21 Uršula Sancin je svoji ubogi duši namenila 100 gl.: 82 gl. je zapustila dolinski cerkvi za maševanje noctumov, 18 gl. pa kapucinskemu samostanu v Kopru za branje maš v tolažbo duš v vicah.22 Omenila sem le dve breški oporoki, eno iz 18., drugo iz prve polovice 19. stoletja, vendar je moč s pomočjo ostalih pokazati, da je kapucinski red začel delovati med 19 Čaščenje sv. Frančiška je bilo razširjeno tudi med višjimi sloji na tržaškem "podeželju, kot priča oporoka baronice Marije Saurer iz Kastefca, ki si je z oporočnim aktom izgovorila pokop v katedrali sv. justa v Trstu, za prehod njene duše med blažene pa je odredila 100 zaduSnic in mašo v Asstsiju (ŽAD, Maria Saurer, 1.2.1756, fasc. Testamenti). V obiskovanju svetišč v Assisiju in Loretu v času proti reformacije je za G. Fragnita vidna formalistična religioznost, cenena pobožnost (devozionismo spicciolo), ki so jo Sirili meniSki redovi v potridenlinskem času (G. Fragnito, Gii orrJmi religiosf tra Riforma e Conmritortna, M. Rosa (urerf.), Clero op. cit, str. 19?). Zgrožen nad pobožnostjo breskega prebivalstva je J. S., sodelavec Edinosti, teta 1883, zapisal: "Tudi v oporokah (testamentih) so se spominjali teh svetišč s primernimi doneski v denarju. Kako hvaležni so nam zato Itaiijančiči v koperskem okraju G. S., Cerkve Dolinske do XVIII. stoletja, Edinost, 1.12.1883)." 20 Delovanje kapucinov v Trstu je biio prekinjeno teta 1 785, ponovno pa je oživelo po letu 1855. O delovanju redov na Tržaškem in v Istri pijejo G. Cuscrto, Storia dt Trieste cristiana atiraverso ie sue chiese. Daite ortgini al secolo XVII, Vita nuova editrice, Trst, 1982; L. Parentin, ti francescanesimo a Trieste e in istria nel corso dei secoli, Comitato triestino per 1' ottavo centenario deila nascita di San Francesco, Trst, 1982, P. Zovatto; Cattolicesimo a Trieste, Ricerche reiigiose del Friuii e deli' Istria, 1, 1981, str. 149-181, Se posebej str. 1S9-160. 21 ŽAD, Menigho Croatich, 11.9.1727, fasc. Testamenti. 22 2A D, Ursuia Sancin, 22.7.1 729, fasc. Testamenti. 183 ANNALES .5/'94 Marta VERG[NfLLA:OD LJUDSKI POBOŽNOSTl K ZAČOTOM SEKULARIZACIJE. ..., 179-190 breškimi verniki za frančiškanskim in da je med krajevnim prebivalstvom vse do 19. stoletja uživa! manjšo naklonjenost Čeprav nimamo izčrpnejših podatkov o redovniškem delovanju v Bregu (dolinski Katapan iz leta 1727 omenja prisotnost redovnika ob novoletnem praznovanju, ne da bi določi! njegovo redovno pripadnost), lahko zaslugo za razcvet bratovščin na breškem območju pripišemo bodisi uspešni pastoralni dejavnosti dolinskega klera bodisi vplivu meniških redov. Sodelovanje, ki ga je Cerkev ponudila vernikom pri opravljanju verskih obredov in pri vzdrževanju kape! in oltarjev, se je izkazalo za dovolj privlačno tudi na tem delu tržaškega podeželja. Pod vodstvom krajevnega klera in vplivom apostolske dejavnosti redovnikov so v 17. stoletju v Bregu začele delovati Številne verske bratovščine. Iz oporočnih odredb je razvidno, da je v skoraj vseh vaseh delovala bratovščina. Maria Corsini žena Antona Juriana je leta 1739 zapustila tri drevesa na njivi Praudenca bratovščini Matere božje sv. rožnega venca, ki je delovala v Dolini. Z nabožnim volilom si je zagotovila branje ene zadušnice v blagor svoje duše in duše svojih staršev.23 jožef Lugn iz Ricmanj je leta 1738 zapusti! bratovščini sv. Jožefa, ki jo je papež Inocenc XII. potrdil v letu 1693, 12 lir za vosek.24 Martin Zobec iz Zabrežca je dodelil svoje premoŽenje ženi v užitek/ za univerzalnega dediča pa je določil cerkev sv. Antona v Žabrežcu. Poleg tega pa je volil 5 dukatov in 30 lir bratovščini sv. Valentina, ki je delovala v vaški cerkvi.25 Iz drugih oporok je razvidno, da sta v Boljuncu na začetku 18. stoletja delovali bratovščina sv. Janeza Krstnika in bratovščina sv. Egidija, v Dolini je krajevni kler ustanovil bratovščino sv. Rešnjega telesa, v Ric-manjih pa je ob bratovščini sv. Jurija delovala Še bratovščina sv. Mohorja.26 V krajevnih cerkvah so udje bratovščine vzdrževali in krasili oltarje. Prirejali so bratovščinske shode, skrbeli za slavnostno praznovanje zavetnikov in organizacijo procesij. Ljudsko pobožnost so širili in spodbujali tudi med tistimi, ki so ostajali zunaj verskih bratovščin. V verskih bratovščinah se je posameznikova verska skušnja povezovala s skupinsko in krepila solidarnostni mehanizem, na katerem je slonela kongregacija. V družbi starega režima so bratovščine postale uspešen kana! ne le verske, temveč tudi socialne integracije. Dopuščale so medslojno komunikacijo, saj so stanovske razlike znotraj bratovščine izginile.27 V seznamih breških bratovščin ob imenih krajevnih gospodov najdemo tudi imena udov, ki so prihajali iz krajevnih kmečkih vrst. Najbogatejše breške družine so "sponsorirale" obredne stroške, opremljale in krasile so notranjost cerkva. Da bi zapustila trajen spomin na slavnostni dogodek ob vstopu v ricmanjsko kongregacijo, je družina tržaških patricijev Bonomo, ki je v poznem srednjem veku prevzela fevdalno jurisdikcijo na breškem območju od tržaških škofov, podarila kropilnico.28 Skoro stoletje kasneje je tudi Ludvika, vdova po Frančišku Krailiču, boljunskem veljaku, izpolnila moževo željo in zapustila 300 g!, boljunski cerkvi, z namenom, da se kupi kropilnico in baldahin.29 V okviru verskih kongregacij je religiozna naložba dobila svojo legitimacijo. Z vidika družbe omejenih resursov, kakršna je bila tradicionalna, je med drugim postala tudi oblika povračila za skupnosti iztrženo bogastvo. Kljub egalitarističnim načelom, ki so označevali tradicionalno družbo, slednja namreč ni izključevala možnosti obogatitve posameznikov, predvidevala pa je simbolno izravnavo, ki jo je omogočalo pozunanjeno versko čutenje.30 Verska vnema breških vernikov in vernic se je uveljavljata še posebej v mrzlični gradnji cerkva, kapel in oltarjev. Že samo število cerkva, ki jih omenja Katapan dolinske župnije iz leta 1727, zgovorno priča o razmahu ljudske pobožnosti v 17. in v 18. stoletju na območju Brega. 17. stoletje je bilo čas gradnje večine še danes obstoječih cerkva oziroma postavitve novih oltarjev in obnovitve starejših cerkvenih zgradb, Katapan dolinske župnije iz leta 1727 omenja pet dolinskih cerkva: cerkev sv. Križa, cerkev sv. Marka, cerkev sv. 23 ŽAD, María Corsini por. Juriart, 24.1.1739, fasc. Testamenti. 24 ŽAD, Giuseppe Lügn, 24.1.1738, fasc. Testamenti. 25 ŽAD, Martin Sobez, 25.5.1728, fasc. Testamenti. 26 ŽAD, Michael Sobez, 21.11.1706, fasc. Testamenti; glej tudi: B. Kuret, Rlcmanje in Log, Siovensko kulturno društvo "Stavec" v Ricmanjih, Trst, 1994, str. 19. 27 ). Mlinarič, Cerkev na Slovenskem v srednjem veku, Zgodovina cerkve na Slovenskem, Mohorjeva družba, Celje, 1991, str. 87. O ureditvi bratovščin v Istri glej: V. Štokovid, Odnos Venecije prema bratovštinama u (stri od XVI. do XVII. stofeča, Problemi Sjevernog Jadrana, 4, 1982, str. 163-189; T. Lucianl, Prospetto deile scuoie latche deli' istria e delte loro rendtte 1741, La Provincia deti' Istria, 6, 18, 1872, str. 1065-1067. 28 P. Cuscito, L' arrecio litúrgico di S. Giuseppe, Vita Nuova, 3136, 1982, str, 11. 29 "Sic.come il mió defunto consorte Francesco Kfaili/.h mi ha ordinato davanti ta sua morte che ii crédito di f.300 m. <:. presso g!' eredi del defunto Angelo Venturinl da Bolüunz sia.no implegaii per acquistare una pietra di battesimo ed un baldachino per ta chiesa di Boltiunz, cosí lascio íafe eredita per acquistare i detií suppelíetlili delta chiesa e voglio anzi che sta scrupolosamente adempito I' espresso desiderio def defunto mío consorte (Pokrajinski arhiv Koper - od íu naprej PAK Okrajno sodišče Koper, Oporoke, Ludovica Krailic, 22.12.1868, fasc. 1867-1872)." 30 S. Guzzi, Le logiche op. ctt. str. 168. 184 ANNALES .5/'94 Marta VCKCINRLA: OD LJUDSKE POBOŽNOSTS K ZAČETKOM SEKULARIZACIJE. ..., } 79-190 Andreja apostola in cerkev sv. Urha, za katero prve omembe segajo v leto 1331, v 17. stoletju pa je biia obnovljena. Leta 1649 je dolinska skupnost zgradila manjšo cerkev v čast sv. Martina, škofa iz Toursa, zaščštinka številnih bratovščin in enega najpopularnejših tedanjih svetnikov. V Boijuncu so leta 1640 razširili cerkev sv. janeža Krstnika. Kot pričajo na cerkveno steno vklesana imena, so za obnovitvena dela poskrbeli štirje domačini. Poleg nje so na začetku 18. stoletja v Boijuncu še stale cerkev sv. Mihaela, cerkev sv. Roka in cerkev P. D. Marije na Pečah. Leta 1636 so v Zabrežcu domačini zgradili cerkev in jo posvetili sv. Antonu opatu, medtem ko je jezero leta 1665 zgradilo cerkev v čast sv. Lovrencu. Sv. Antona opata so si za zavetnika izbrali tudi prebivalci Prebenega, ko so v drugi polovici 17. stoletja zgradili vaško cerkev. Pre-benežani so sicer imeli še drugo cerkev, ki je bila posvečena sv. Jakobu apostolu. Po vsej verjetnosti se je pisalo leto 1662, kot priča letnica ob vhodu v cerkev, ko so tudi Krogle dobile svojo cerkev, ki je še danes posvečena sv. Trojici. V Mačkovljah, ki so bile sicer vključene osapsko župnijo, je bila cerkev v čast sv. Jerneju apostolu zgrajena leta 1652. Ob posvetitvi cerkve je leta 1658 tržaški škof Antonio Marenzi v Mačkovi je skupaj z relikvijami sv. Sebastjana in sv. Justa prinesel tudi relikvijo sv. Katerine. Katapan dolinske župnije iz leta 1727 omenja dve ricmanjski cerkvi, cerkev sv. Uršule kot podružnico v Logu in cerkev posvečeno sv. Juriju, ki je bila zgrajena v 17. stoletju. "Ker je leta 1645, ob postavitvi glavnega oltarja, prvič omenjena cerkev sv. Jurija, morda ni iz trte izvita domneva, da gre v resnici za prezidavo kapele v manjšo cerkev in postavitev ob tej priložnosti oltarja, posvečenega sv. Juriju."31 Pri posvetitvi breških cerkva so tamkajšnje verske skupnosti sledile verskim modam, ki jih je prinesel potridentinski čas. Medtem ko so najstarejše cerkve na tem območju, zgrajene v srednjem veku, poimenovane po zavetnikih, ki so bili najbolj čaščeni na nemškem govornem območju, je pri izbiri patronov v 17. stoletju opaziti italijanski vpliv.32 Verska zagnanost se v Bregu ni kazala le v številu božjih hramov, ki je bilo znatno večje, če ga primerjamo s številom cerkva v vaseh na Tržaškem in na Malem Krasu, temveč tudi pri opremljanju in krašenju cerkvenih notranjščin,33 V 17. stoletju so breške cerkve dobile oltarje, okrašene s poslikavami ali kipi. Ob podobah božjih oseb, svetnikov in svetnic, so verniki spoznavali in dojemali pravilnost življenja v uboštvu, opravljanju dobrih del, zatajevanju grešnih nagibov -življenja kot priprave na smrt. Nasploh je večina svetnikov in svetnic, ki so jim bili posvečeni oltarji in podobe v breških cerkvah, (naj omenimo samo sv. Antona puščavnika, ki je bil s sv. Jožefom najbolj čaščen svetnik v Bregu), dajala zgled za življanje v revščini in odrekanju posvetnim užitkom.34 Upodobljene božje osebe so v očeh neukih kmetov pridobile dimenzijo realnega, postale so "otipljive" besedi, krepile so sporočilnost verskih naukov in utrjevale vezi med vernikom in svetniki.35 S hranjenjem njihovih čutov, so vernike vodile v sfero svetega in jih vabile k posnemanju. Vernik, ki je postal pred sliko ali kipom in pred podobo izpovedal svoje tegobe, je vzpostavljal dialog s svetnikom ali svetnico in Bogom. Pomoč zavetnika je bila namreč odvisna od čaščenja, ki mu ga je posameznik oziroma kolektiv izkazoval. Da bi se nek svetnik ali svetnica spomnil/a duše umrlega, ga je ali jo je bilo treba nanjo posebej opozoriti. Denar, premično in nepremično premoženje, ki so jih Brežani ali Brežanke zapuščali v 17., 18. in še na začetku 19, stoletja, so bili namenjeni točno določenemu svetniku ali svetnici. Svojih priprošenj niso naslavljali nedi-ferencirani božji entiteti, temveč tistemu svetniku ali svetnici, s katerim ali katero so se v teku življenja posebej zbližali. 31 B. Kuret, O vasi Ricmanje in njeni cerkvi, Čudeži sv. Jožefa v Ricmanjih pri Trstu v starem opisu iz leta 1827, Založništvo tržaškega tiska, Trst, 1992, str. 47. Podatki o gradnji cerkva v Bregu so povzeti tudi po G. Beari, G«ida aiie chiese di Trieste e Provincia, Stabílimento tipográfico naziorsale, Trst, 1960. 32 Imena izbranih zavetnikov ne odstopajo od tistih, ki so najboij pogosta na Tržaškem (A. Scacchi, i nomi dei sants titolari detle chiese giuliane, La porta oriéntale, XIX, 1949, str.90-94). 33 ŽAD, Katapan dolinske župnije 1727. 34 O življenju sv. Antona puščavnika glej: J. Hall, Rje¿niktema i simboia u umjetnosti, Avgust Cesarec, Zagreb 1991, str, 13-14. 35 Potridentinski kler se je zavedal pomena, ki ga v verski izkušnji lahko prejme transpozicija pisanega oziroma govorjenega v podobo (P. R. í.erou, Objets de cuite ret pratiques populaires pour une methode d' enquete, B. Piongeron (ured.}, La religión populaire op. cit;., in str. 195-273, Se posebej, 198-599). 185 ANNALES .5/'94 Marra VERGJNELLA: OD UUDSKE TOSOZNJOSTl K ZAČETKOM SEKUl.ARtZACijE. .... 1 79-1 90 Živahna dejavnost breških bratovščin je sredi 18. stoletja začelo plahneti, izjema so Ricmanje, kjer je delovanje krajevne bratovščine na novo zaživelo po čudežnem dogodku, ki se je pripetil v tamkajšnji cerkvi. Leta 1749 so Ricmanjci ugotovili, da se je svetiSka, ki je hranifa večno luč v cerkvi sv. Jurija, sama prižigala. Kot navaja Cuscito, župnik Raunah, prepričan, da gre za ljudsko vraževerje, čudeža sprva ni hotel priznati. Skrivnostno prižiganje in ugašanje svetilke je bilo namreč pripisano sv. Jožefu šele po obisku skupine oglednikov, nakar je 5. maja 1749 tržaški škof v čast čudeža sv. Jožefa sklical procesijo.36 Kmaiu zatem je ricmanjska cerkev postala romarski kraj. Število častilcev sv. Jožefa je bilo tolikšno, da so v letih 1769-1771 na kraju, kjer se je prvotno nahajala cerkev sv. Jurija, postavili novo v čast sv. Jožefu. Sloves ricmanjske bratovščine je bil velik, predvsem zato, ker je njen pokrovitelj postal sam nadvojvoda Jožef, poznejši avstrijski vladar. Leta 1773 je bilo v bratovščino vpisanih že 4884 udov. Vanjo so vstopili Ricmanjci, prebivalci sosednjih vasi, Tržačani in številni kieriki in aristokrati iz najrazličnejših območij habsburške monarhije. Delovanje ricmanjske bratovščine je okrog leta 1782 prekinil njen nekdanji pokrovitelj. Ko je Jožef II. začel bitko proti pozunanjeni ljudski pobožnosti je najprej prizadel jezuitski red, nato tudi ostale redove in verske bratovščine. Avstrijski vladar je z odlokom ukinil vse popoldanske oblike pobožnosti, litanije in branja rožnega venca, ob nedeljah in praznikih je predpisal eno samo mašo pri glavnem oltarju.37 Motila ga je potrata sredstev in energij v verske namene, kar sklepamo iz tega, da je kleru svetoval varčevanje celo s svečami na oltarju. Jožefinska država, ki se je potegovala za vsesplošen gospodarski napredek in laično naravnano družbo, si je zastavila cilj, da prepreči cerkveno pokroviteljstvo v posvetnih zadevah, vzpostavi nadzor nad delovanjem klera, hkrati pa, da omeji pobožnost, ki je prežemala vsakdanje življenje ljudskih množic, S stališča laične, razsvetljene države je verska vnema, ki je reševanje bivanjskih vprašanj bolj prisojala posegu nadnaravnih si! kot pa človeški volji, postajala vse resnejša ovira vsakršni modernizacijski težnji. Avstrijske posvetne oblasti sicer niso imele nikakršnega namena odpraviti cerkvenih institucij. Njihov cilj je bil le oslabiti moč in vpliv verskega militantnega življenja v korist ponotranjega doživljanja Boga, kar potrjuje tudi ustanovitev posebnega državnega fonda name-nje-nega ustanavljanju škofij in župnij. Ukinjanje meniških redov je potekalo v korist svetne duhovščine, ki je soglasno z laično oblastjo sama nastopila zoper bratovščine, pasijonske igre, prepogoste procesije in romanja, to je zoper pretirano, baročno pobožnost. Boj za odpravo takšne pobožnosti se je nadaljeval tudi v času francoske uprave ilirskih provinc. Z razsvetljenega stališča francoskih oblasti je redno versko udejstvovanje ljudi oddaljevalo od dela, skupnost pa od napredovanja. Za razliko od reform avstrijskih oblasti v času Jožefa il., pa so Francozi dopustili dejavnost bratovščine sv. Rešnjega telesa. Jožefinski in francoski posegi na področju religije so odmevali tudi na državnem obrobju, kakršno je bilo breško območje. Kot pričajo arhivski drobci, je baročna pobožnost že v prvi polovici 19. stoletja začela zamirati. V času jožefinski h cerkvenopravnih reform so bile v Bregu opuščene številne cerkve, denimo cerkev sv. Andreja v Dolini in cerkev sv. Mihaela v Boljuncu.38 Vera je v življenju Brežanov ohranila osrednjo mesto, vendar so se njene zunanje oblike postopoma začele umikati pred ponotra njen jim verskim občutjem, in to predvsem po zaslugi klera, ki je podlegel vplivu moralnega rigo-rizma. Le religija, ki jo je očistila moč razuma in se ni izneverila temeljnim cerkvenim dogmam, je lahko hodila v korak z interesi in zahtevami razsvetljene države in seveda s težnjo svetnega klera po ohranitvi svojega poslanstva v modernizirajoči se družbi. K postopnemu opuščanju baročnih religioznih obrazcev in širjenju novih je prispevala tudi narod o -buditeljska vloga, ki jo je slovenska duhovščina v Bregu, podobno kot drugje v slovenski Istri in na Primorskem, prevzela sredi 19, stoletja. Breški kier je postal glavni pobudnik nacionalne prenove in njegovi posegi na posvetno področje, tako v šolstvo kot v prosvetno dejavnost, so postajali vse pomembnejši. Dolinskemu dekanatu gre pripisati zaslugo, da so breške vasi že leta 1809 dobile prvo šolo, čeprav je slovenščina v njej, kot v drugih medtem odprtih Šolah v Bregu, postala učni jezik šele leta 1850. Skrb za opismenjevanje breškega prebivalstva, je v pomarčnem obdobju bila vzporedna s procesom narodne prebuje tega območja.39 V boju za 36 "Dio.-.si compiacque far patesi a' di nostri e sotto a' nostri occbi le sue meravigiie o per riaccencfere in noi ia devozione forse ¡anguente verso un si grart patriarca, o per iduwitwe le nostre ment) a riconoscere in San Gruseppe on vafido protettore neiie indigenze deiia nostra vita e né perico!i delle nostre agonie (G. Cuscito, San C.îuseppe délia Chiusa: una lampada prodigiosa nell' età dei"lumi", Vita nuova, 3128, 1982, str. 10)." 37 F. M. Doiinar, Jožefizem in janzenizem, Zgodovina cerkve op. cit., str. 156. 38 M. Bufon, A. Kale (ured), Krajevni Leksikon Slovencev v Italiji, Založništvo tržaškega tiska, Trst, 1990, str. 253 in str. 262. 39 Slovenska duhovščina v Istri, poiem ko je državni zbor dne 21. decembra 1867 sprejel zakon o splošnih pravicah vseh deželnih jezikov v šolah, uradih in javnem življenju, je postala glavni pobudnik nacionalne prenove, na istrskem podeželju (j. Kramar, Narodna prebuja istrskih Slovencev, Lipa - Založništvo tržaškega tiska, Koper-Trst, 1991, str. 183). V skrbi klera za opismenjevanje in širjenje pisane besede med nižjimi sloji prepoznava P. Chaunu poseg Cerkve, ki je hotei zajeti vse ravni socialnega življenja (P. Chaunu, Église, Cuiture et Société, Sociétés ci' Edition d' Enseignement Supérieur, Pans, 1981, str. 425). 186 ANNALES .5/'94 Marta VERCINELLA; OD l.iUDSKE POBOŽNOSTI K ZAČETKOM SEKULARfZACfJE. ..., ] 79-5 90 uveljavljanje slovenščine v javnosti in v težnji za pospešitev slovenskega narodnega gibanja na Tržaškem in v Istri, je dolinski dekan Jurij Jan dal pobudo za tabor, ki se je leta 1878 vršil v Dolini. Leta 1881 je ob odkritju spomenika na mestu, kjer se je odvijal tabor "pozval udeležence proslave, naj store vse, kar je v njihovi moči, da bi bil na slovenskih šolah obisk čim večji in da bi se ustanovile srednje šole. Na občnem zboru društva, po proslavi, je bil Jan izvoljen za odbornika."40 Politična narodobudna dejavnost duhovščine je potekala vzporedno in skozi njeno pastoralno dejavnost.41 Upamo si trditi, da jo je delno okrnila, če ne celo zasenčila. Skupno delovanje katoličanov in liberalcev na tržaškem podeželju v prosvetnih društvih in v vrstah samega političnega društva Edinost v Trstu je po eni strani resda omejilo laično naravnanost krajevnega liberalizma, vendar je na drugi strani tudi preprečilo fundimentaiistično radikafizacijo verskih ustanov. Ob koncu 19. stoletja in na začetku 20. stoletja je pri delovanju krajevne duhovščine opaziti ponoven zasuk. Jakob Ukmar, ki je župnikoval v Skednju in je sodelovat z dolinsko duhovščino, je z izdajanjem Družinskega prijatelja na Tržaškem poskušal uveljaviti koncept krščanskosocialnega gibanja. Prizadeval si je omejiti vpliv liberalnega tabora in njegovega glasila Edinosti, s katerim je sodeloval tudi del tržaškega slovenskega klera in spodbuditi ustanavljanje društev, ki bi bila krščanskosociaino usmerjena in bi katoliškim načelom dajala prednost pred nacionalnimi. S tem namenom je Ukmarjevo krščanskosoctalno gibanje na volitvah leta 1908 v dolinskem okrožju predstavilo svojega kandidata, V tekmi z liberalnim kandidatom je le-ta dobil le 501 glas, medtem ko jih je njegov tekmec 3134.42 iz župnijskih in občinskih virov je razvidno, da je breški kler na prelomu stoletij izgubil primat v javni sferi. Spori med duhovščino in občinskimi možmi so postali vse pogostejši in del breškega prebivalstva Cerkvi in njenim predstavnikom ni priznaval več dominantne vloge, ki so jo še nekaj desetletij pred tem nesporno imeli v krajevnih skupnostih in življenju posameznikov. Povodi sporov med cerkvenimi in posvetnimi možmi so bili različne narave, največrat finančne. Od tu je povsem razumljiv poskus krajevne duhovščine, da s pomočjo krščansko naravnani h društev in verskih bratovščin na novo reorganizira svojo socialno mrežo. Dne 21. decembra 1894 je strokovna organizacija krščanskih sociaicev iz Boljunca kljub neodobravanju občinskih oblasti vložila prošnjo za ustanovitev Delavskega izobraževalnega in podpornega društva v Bo-Ijuncu. Društvo je nastalo z namenom, da bi krepilo versko in narodno zavest ter izobraževalo svoje člane po smernicah enciklike Rerum novarum Leona XIII. Za društvenega zaščitnika sta bila izbrana sv. Rok in sv. Jožef, svetnika, ki sta bila v 17. in 18. stoletju v ospredju krajevne ljudske pobožnosti.V primeru razpustitve društva, piše v 20. členu društvenega pravilnika, bo njegovo premoženje prevzela boijunska cerkev, ki ga bo po svoji presoji namenila ubogim ali okrasitvi cerkve. Iz pravilnika je moč razbrati po eni strani zavezanost tradicionalnemu verskemu udejstvovanju, po drugi pa vplive novega političnega gibanja in zahtev, ki jih je vernikom nalagal takratni čas. Po privolitvi državnega namestništva v ustanovitev društva, ki je februarja 1905 omogočila sklic ustanovnega občnega zbora, se je društvo moralo soočiti z oviranjem županstva, ki je leta 1908 pri državnemu namestništvu vložilo zahtevek po njegovem razpustu. Vlogo, ki jo je predložilo koprskemu glavarstvu, je dolinsko županstvo utemeljilo s sklicevanjem na njegovo nedopustno delovanje, češ da društvo ne prijavlja svojih shodov in da nanje vabi "ljubljanske agitatorje", ki z "razpečevanjem" vina nedopustno škodujejo domačim gostilničarjem.43 Podobno neodobravanje je v občinskih vrstah sprožila ustanovitev Katoliškega slovenskega izobraževalnega in podpornega društva v Dolini leta 1908, h kateremu so na pobudo dolinskega klera pristopili tudi prebivalci iz sosednjih vasi. Dva dni po tem, ko je avgusta 1908 državno namestništvo izdalo soglasje k ustanovitvi društva, je dolinsko županstvo od istega organa terjalo njegov razpust. Svojo zahtevo so občinski možje utemeljili z okoliščino, da društvo ne naznanja svojih shodov in da so na društvenem shodu, ki je potekal 23. avgusta v Dolini politični agitatorji "ščuvali poslušalce proti šoli in občini."44 Iz dopisa, ki ga je Bogoljub objavil ob smrti društvenega predsednika Gašperja Slavca leta 1912, je razvidno, da je v ospredju društvene dejavnosti stopila obnova krajevnega verskega življenja: "Pokojni je bil mož kremenitega značaja in strogih katoliških načel. Bili so hudi časi za časa ustanovitve kat. izobraževalnega društva, pa on se ni bal, stopil je odločno v prve verste za katoliško gibanje. Bi! je vnet govornik, nastopal povsod f>ogumno. Vsak 40 j. Kramar, Narodna op. cit., str. 186. 41 [bi dem. 42 P. ZovatSo, La stampa cattolica slovena {e croata) a Trieste, Ricerche religiose del Friuli e deli! istria, iN, 1984, str. 29; P. Zovatto, Cuitura del clero di Trieste ira '800 e '900, Ricerche religiose del Friuii e deli' istria, II, 1983, str. 5- 45. 43 j. Kramer, Narodna op. cit., str. 196-197. O rivaliteti med duhovnikom in Zupanom glej: H. Mendras, Sociétés op. citat str. 104. 44 j. Kramer, Narodna op. cit, str. 196. Spore med županstvom in klerom gre obravnavati kot konflikt, ki ga sproži poskus občinskih mož, da prevzamejo oblast v javni sferi. Le nasprotovanje oblasti prižnice poveča možnost posvetnega nadzora vaške scene (M. Launay, Le bon prêtre op. cit., str. 227 - 256. 187 ANNALES 5/94 Marta VERClNEii.A: OD LJUDSKE POBOŽNOSTI K ZAČETKOM SEKULAR!ZACI|E..... I79-19CÎ govor se je zače! s pozdravom 'Hvaljeni bodi Jezus Kristus!' V svojih govorih je poudarjal medsebojno ljubezen v presv. Srcu Jezusovem. Ni se sramoval iti večkrat v cerkev, kakor tudi ne prejemati sv. zakramentov; kot tak je bil zgled celemu društvu."45 Kot je razvidno iz navedenih primerov se je na začetku 20. stoletja vsak poseg duhovščine na politično področje in delovanje duhovščini naklonjenih Brežanov moralo soočati z negodovanjem in nasprotovanjem vedno bolj laično naravnanega občinskega predstavništva. Občinski možje so si s svojimi odločitvami prizadevali zamajati osrednjo vlogo, ki jo je cerkvena institucija več stoletij imela v breški javnosti. Le delovanje ženskih verskih bratovščin, ki so nastale v istem času, ni izraziteje motilo občinskega predstavništva, bržkone zato, ker ženske niso posegale, vsaj navidezno, v krajevno politično delovanje. Z ustanovitvijo Marijine družbe leta 1904 je dolinski kier poskuša! obvarovati "odraslo žensko mladino zapeljevanja", jo prevzgojiti v izpolnjevanju božjih in cerkvenih zapovedi ter navdušiti za Marijino in Jezusovo češčenje. Pri tem se je posiužil enega izmed sredstev, ki jih je imel na razpolago v boju za zaustavitev procesa sekularizacije. Edini pogoj za včlanitev v Marijino družbo je bila zaobljuba pobožnemu in "moralnemu" živjenju: "Družbenice se imenujejo 'Marijine hčere' in ostanejo z družbo v zvezi tudi če se omože. Vendar se smejo omenjene Marijine hčere le s prednikovim dovoljenjem udeleževati shodov. Kadar imajo pri shodu procesije, sv. obhajilo itd, samske Marijine hčere kot družbeni znak s okrog vratu svetinjo na sinjem, takrat naj jo imajo omožene na črnem traku. - (Sprejemajo se tudi bogoljubne krščanske žene, katere se imenujejo 'Marijine sestre')." Pravilnik društva je prepovedoval Marijinim hčeram članstvo 'Veri sovražnih nravnosti nevarnih društev. Slabo berivo, javni ples, ponočevanje in vse, kar se ne zlaga z družbenim namenom, je strogo prepovedano."46 Pod vodstvom župnika, ki je bil hkrati duhovni vodja skupine, so se dekleta in žene enkrat tedensko sestajale, prirejale izlete in srečanja. Župnik si je pridržal pravico, da je članice, ki so se prekršile nad pravilnikom, pri priči izključil. Dogajalo se je, da so Marijino družbo morale zapustiti ženske in dekleta, ki so se udeležile plesov ali so v večernih urah pohajkovale po vasi, ne meneč se za navodila duhovnega vodje in za odredbe županstva.47 Kot lahko razberemo iz zapisnika sej Marijine družbe, so zlasti mlajše članice rade pozabljale na Marijin vzor. Moška družba jim ni pomenila le sprijenosti in plesi so jim bili v zabavo; skratka, podoba Marije Device je bila zanje preoodaljen in prezahteven vedenjski model. Odraščale so pač v okolju, kjer so krušarice brez vsakršnega nadzorstva zahajale v mesto in so bile vajene sploh sproščenih odnosov na vasi in zunaj nje, medtem ko je prevzem Marijinega vzora od žensk terjal, naj se predajo izključno materinstvu in moralnemu poslanstvu v družinskem okolju. Z nadzorom, ki ga je kler izvajal nad ženskami, včlanjenimi v Marijino družbo, je Cerkev očitno poskušala nadoknaditi izgubljeno oblast v javnosti. Ustanavljanje Marijinih družb na tržaškem podeželju je za duhovščino pomenilo možnost širjenja modela ponižne ženske in uresničevanje težnje, da se z žensko pomočjo omili ali celo odpravi nepo-kornost njihovih mož in sinov.48 Kljub zavzetosti klera, nove verske organizacije, ki so nastale na prehodu iz 19. v 20. stoletje, niso privabile v svoje vrste vsega krajevnega prebivalstva, vanje so vstopili le najvernejši. Versko udejstvovanje je postalo za nekatere nezdružljivo z njihovo politično opredelitvijo. Predstavniki vere so postali voditelji le tistih, ki so redno zahajali v cerkev. Sporom, ki so od 90-ih let naprej označevali odnose med dolinsko duhovščino in občinskim predstavništvom, so se na začetku 20. stoletja pridružili še konflikti med dolinsko župnijo in njej podrejenimi kaplanijami. Najodmevnejši med njimi spor je izbruhnil leta 1899 med dolinsko župnijo in Ricmanjd, ki so zahtevali osamosvojitev svoje kaplanije, ustanovljene leta 1787, hkrati pa tudi uvedbo slovanskega bogoslužja. Ricmanjci so "želeli izkoristiti 'privilegiran' položaj vaške cerkve, v blagajno katere se je posebno zaradi 'romarske poti' stekala kopica denarja, ki je pa po cerkvenem pravu pripadal župniji v Dolini. V ta namen so želeli, da se jim kaplanija poviša v samostojno župnijo."49 Prva prošnja za samostojno župnijo, ki je zahtevala pravilno razdelitev državnih prispevkov, je bila oddana leta 1866, čeprav je do prve pritožbe pri višjih cerkvenih oblasteh nad neprimernim ravnanjem dolinske župnije, ki naj bi spregledovalo pristojnosti kaplanije, prišlo že v aprilu 1845. Vzroki trenj, ki so se v drugi polovici 19. stoletja pojavljali med dolinsko župnijo in ricmanjsko kapianijo, so bili pobiranje odpustkov, organizacija procesij in blagoslovov, predvsem pa pober. Toda šele kriza, v katero je zašla dolinska cerkev je napetosti prignala do vrelišča. 45 Bol junca, Bogoljub 1912. 46 ŽAD, Posebna pravila dekliške Marijine družbe v Dolini pri Trstu, 12.5.1904. Na Tržaškem in v Istri so Marijine družbe, ki so bile sicer prvotno bratovščine, ki so jih v potridentiskem času ustanavljal jezuitski red, nastajale v letih 1890-1914. 47 ŽAD, Posebna pravila op. cit. 48 Podrobneje o Marijinem kultu glej L. Accati, Il pacire naturale. Tra simboli dominanti e catégorie sciemifiche, Memoria, 21, 1987, str. 90-91; 49 B. Kuret, Ricmanje op. cit., str. 86. 188 ANNALES .5/'94 Marta VERGINEUA: OD LJUDSKE POBOŽNOSTI K ZAČETKOM SEKULARJZACIfE. i 79-190 Leta 1899 so Ricmanjci na škofijskem ordinariatu in na tržaškem c. kr. namestništvu obnovili prošnjo za samostojno župnijo, hkrati pa so se odpovedali vsem dolžnostim do dolinske duhovščine. Poleg Ricmanj sta prošnjo za osamosvojitev pristavili tudi kaplaniji Boršt in Boljunec. Ricmanjsko prošnjo, ki jo je podpiral takratni ricmanjski kaplan Anton Požar, je dolinski župnik Jurij Jan, v dopisu tržaški škofiji, potem ko ga je ta vpraševala za mnenje o osamosvojitvi Ricmanj, označil za rezultat kaplanovega agitiranja. Kljub Janovemu neodobravanju, je tržaški škof Ricmanjcem obljubi! ustanovitev župnije. Zanjo je bila potrebna le še privolitev osrednjih državnih oblasti. Vendar je 5. julija 1900 državno na-mestništvo v Trstu odredilo, da se lahko kaplanije osamosvojijo, samo če prebivalci le-teh prevzamejo plačevanje novega župnika, kar je - preprosto povedano - pomenilo, da bi lahko Ricmanjci dobili novo župnijo ie, če bi poleg svojega vzdrževali še dolinskega župnika. Iz protesta do te odredbe so novembra istega leta Ricmanjci, kljub grožnjam, ki so prihajale s tržaške škofije, prestopili v unijatsko, grško katoliško cerkev. V rimskokatoliško cerkev jih ni privedla niti nevarnost izgube vseh pravic do cerkev sv. Jožefa v Ricmanjih in sv, Urše v Logu, župnišča in vsega cerkvenega premoženja, Nasprotno, zahteve Ricmanjcev so postajale vse bolj radikalne in so odmevale tudi drugod na Tržaškem.50 V afero so se vpletli cerkveni prelati, posvetne oblasti, prišlo je do posegov orožnikov, iz česar se je ob dvoumnem obnašanju unijatskega škofa Drohobeckija, leta 1902 izcimila prošnja 500 Ricmanjcev in Rojančanov pravoslavnemu škofu v Zadru za prestop v pravoslavje: "Okrog 500 oseb iz Rojana in Ricmanj je poslalo prošnjo pravoslavnemu škofu v Zadru dr, Nikodemu Milašu. V njej so ga prosili, da bi jih sprejel v svojo škofijo. Med drugimi vzroki za ta korak so navedli tudi to, da jim unijatski škof Dro-hobecki noče ali ne more pomagati. Res pa je, da med vzroki, ki so jih navedli za prestop v pravoslavje, ni niti enega verskega problema, ampak sami politični."5' Tržaški škof Nagi je 25. novembra leta 1902 izdal ukaz o prenehanju slovenskega bogoslužja v Ricmanjih, o ukinitvi unijatske jurisdikcije in o ponovni vzpostavitvi ricmanjskih dajatev dolinskemu kleru. Ricmanjski kaplan Požar je bil zaradi nepokorščine in nespoštovanja višjih cerkvenih oblasti suspendiran. Vendar afere, kljub posegom orožnikov, s tem Še ni bilo konec. Ricmanjci so vztrajali pri svojih zahtevah in so se upirali duhovnikom, ki so maševali v latinščini, tako, da so raje kot njihove maše obiskovali tiste v pravoslavni cerkvi v Trstu. Leta 1903 so na tržaški Škofiji ugotavljali, da se je v Ricmanjih osem oseb proglasilo za brezbožne.52 Nasploh, kot priča poseben fascikel, v katerem so na tržaški škofiji zbrali dokumetacijo o ricmanjski aferi, je upornost Ricmanjcev še posebej skrbela škofa. Slednji jih je 13. septembra vabil, naj se vendarle vrnejo v okrilje rimskokatoliške Cerkve. Krivdo za nesoglasja je pripisal nacionalističnim skrajnežem: "Toda prišli so črez vas hudi Časi. izkoristilo se je Vašo dolgoletno željo za samostojno župnijo, da se je Vas odvedlo iz prave poti, pregovorilo se je vas, da ste odklonili vže ponujeno župnijo. V cerkveno-upravno vprašanje preneslo se je narodnostno vprašanje. (...) Voditelji niso vam puščali niti dosti časa, da bi stvar trezno razmišljali in se posvetovali s cerkveno oblastjo in tako je postala beseda 'Ricmanje' bojni klic za tiste, ki hočejo prenašati nacjonalni duh v cerkev Božjo in koji hočejo vbogati cerkveno oblast le v toliko, v kolikor se kaže ta naklonjena njih namenom."53 Aprila 1905 so Ricmanjci prejeli dopis škofa Nagla o ustanovi ricmanjske župnije. Povratek v rimskokatoliško cerkev ni navdušil vseh Ricmanjcev. Versko življenje v Ricmanjih se po tem sklepu ni normaliziralo. Ricmanjci so se odločali za civilne poroke in pogrebe, neprijaznost, ki so jo izkazovali predstavnikom rimskokatoliške cerkve, je bila glavni vzrok pogostih zamenjav kaplanov. Konec afere ni prineslo niti dovoljenje Vatikana, da se uvede glagolsko bogoslužje. Razmere so se uredile šele po prihodu Ivana Zege leta 1910, ko so predstavniki ricmanjske skupnosti, na dolinskem županstvu potrdili ustanovno listino svoje župnije in končno pristali na rimskokatoliško bogoslužje, na cerkvene pogrebe, poroke in krste. Vzrokov deset let trajajočega spora med Ricmanjci, dolinskim klerom, tržaško škofijo in administrativnimi oblastmi je več in o njih na tem mestu ne bomo podrobneje razpravljali. Lahko pa se vprašamo, ali bi do tega spora prišlo, če ne bi ljudska pobožnost med krajevnim prebivalstvom pred njegovim izbruhom začela usihati. Odnos vaških ljudi do religije in cerkvene institucije nasploh se je spremenil. Šele na podlagi tega verskega in duhovnega preobrata je moč 50 Skupno je hib takrat na Tržaškem 2000 unijatov (P. Stres, Ricmanjska afera (1899-1910), Slovensko morje in zaledje, 1, 1, 1977, str. 122). 51 Ibidem, str. 123. 52 Archivio della Curia Vescovile di Trieste (od tu naprej ACVT), Verbali sedute concistoriali 1902-1920, 29.S.1903. 53 ACVT, Vernikom Ricmanj in Loga!, Trst, 13. 9.1903, fasc. Rizmagnje, 1890-1910. Tudi poročilo, ki ga je tržaški Škofijski ordinaria! 29. julija 1903 poslal v Vatikan, pripiše glavno krivdo, da je do afere prišlo, kaplanu Požarju: "...Požar, ii quale sgraziatamente nel 1897 fu nominato cola cappellano, un zeiante agitatore per la causa e liturgia slava. Cosí approfiítava dei malcontento del popolo il quale tn maggioranza non sa ne leggere ne scrívere, onde spingerfo al passo di dichiarasi greci-uníti per otíenere il tripfice scopo: la parracchia indipendente come greco-cattolíci e con fa lingua slava ín liturgia e che egli Požar potesse divenlre di nuovo párroco... ÍACVT, Relazione su!f affare Ricmanje mandato a Roma li 29 iuglio 1903, fase. Rizmagnje, 1890-1910)." 189 ANNALES .5/'94 Marta VERGINELLA: OD LJUDSKE FOBOŽNOSTi K ZAČETKOM SEKLJLARIZAQJE.....¡79-190 razumeti upor Rt cm arij cev, ki se ni menil za posledice svojih dejanj. Navzočnost transcendentnega je zanje že pridobila značaj dodatnega in nenujnega, podobno kot so verske klavzule v oporokah na prehodu iz 19. v 20. stoletje postale le usedline tradicije. Na ravni individualne in kolektivne zavesti, so Ricmanjci opravili de-sakratizacijo, ki je potekala tudi v drugih okoliških vaseh, tedaj nekoliko manj vidno. R1ASSUNTO Popo i! Concilio di Trento la vita religiosa nella campagna tríestina conosce un periodo di grande risveglio. il clero secolare supportato nella sua attività pastorale dagli ordini religiosi dei gesuiti, dei francescani e dei capuccini presentí a Trieste e a Capodistria intensifica l'opera di evangelizzazione délia popolazione rurale. Ne! Settecento le comunità del la Val Rosandra partecipano altivamente alia vita religiosa con ¡a fondazione di confraternité, costruzione di chiese e con numeróse elargizioni ll sacro impregna la vita quotidiana dei contadini e il prete diventa la loro guida spirituale nonché I' intermediario privilegíalo ira la sfera sacra e quella profana, tra i'esterno e ¡'interno délia comunità. Nella seconda metà del Settecento, ancora prima dei provvedimenti giuseppini, la religiosité popolare locale conosce un primo affievolimento. Tuttavia so/tanto verso la fine dell'Ottocento si verifica il progressivo distacco di una parte del la popolazione contadina dall'istituzione ecclesiale. L'intesa attività politico-culturale svolta nella secondà metà dell'Ottocento dal clero in difesa dei diritti nazionali del la popolazione slovena pone in secondo piano la sua attività pastorale contribuendo alla pogressiva secolarizzazione delta campagna slovena. A fine Ottocento la dirigenza política locale di orientamento liberale delimita la sfera d'intervento ecclesiale. ¡I clero costretto a cedere ai laici la guida política délia comunità intensifica la sua attività pastorale ne! tentativo di arrestare le tendenze secolarizzatrici e conquistare il consenso perduto. 190 ANNALES .5/'94 izvirno znanstveno delo UDC 949.712 Piran "1889/1892":314.6 314.6:949.712 Piran '1889/1892" PIRANSKO PREBIVALSTVO PRED STO LETI France MIHELIČ doc. dr., Fakulteta za elektrotehniko in računalništvo, 61000 Ljubljana, TržaSka 25, SLO doc. dr., Facoltí electrónica e informática, 61000 Ljubljana, TržaSka 25, SLO Jasna POCAJT dipl. družboslovni informatik, Mediana, 61000 Ljubljana, Pražakova 8/IV, SLO lauréala in informática sociologica, Mediana, 61000 Ljubijana, Pražakova 8/IV, SLO Darja MIHELIČ dr., izredni profesor Univerze v Ljubljani, znanstveni svetnik 2RC SAZU, 61000 Ljubljana, Novi trg 4, SLO do«, professore straordinario neíl'Universitá di Lubiana, consigliere scientifico CSR ASSA, 61000 Ljubljana, Novi trg 4, SLO IZVLEČEK V prispevku gre za statistično analizo podatkov, ki jih za razdobje od 7. januarja 7 889 do 8. decembra 1892 beležijo poročni formularji piranskega kapiteljskega arhiva. V njih so vpisani datum sklenitve zakonske zveze, cerkev, kjer je prišlo do tega dogodka, duhovnik, ki je opravil poročni obred, imeni dveh prič, podatki o mladoporočencih; njuno ime in priimek, rojstni datum, naslov in even-tuelno tuje poreklo, ženinov poklic, ime, stanje (še živ - pokojni) in poklic njunih očetov ter ime, dekliški priimek in stanje, izjemoma poklic (v redkih primerih gre za poklic dekla) njunih mater ter eventuelno vdovstvo ali mlado-letnost kandidatov za zakon. Ob poroki so zabeležili tudi morebitni zaznamek o mladoletnosti ali sorodstvu med kandidatoma za zakon. Podatki (imena, priimki, starost, poklic itd.) so bili obdelani s pomočjo matematično-računalniških znanj in računalniških programov ter računalnikov. Interdisciplinarna raziskava je zasnovana na sodelovanju treh strok: matematike, družboslovne informatike in zgodovine. Izsledki raziskave so razvidni iz številnih grafikonov. Sodobni Čas prinaša v življenje in pojmovanje ljudi številne spremembe in značilnosti, ki jih človeška podzavest "udomači", tako da se zdijo ljudem same po sebi umevne in si jih težko odmislijo. Podrobne raziskave posameznih konkretnih vidikov nekdanjega življenja, družbe in njenih ustaljenih navad, jezikovne, poklicne strukture prebiva I s tv a, okolja itd. za čas pred sto leti razkrivajo sodobniku mnogo tega, kar je že zapustilo naš skupni spomin. Tovrstne delne raziskave - zlasti če so zastavljene interdisciplinarno - dolgoročno utirajo pot kompleksnemu, neobremenjenemu, kar najbolj verodostojnemu prikazu preteklosti v vseh njenih potezah. V tem prispevku gre za prostorsko, Časovno in tematsko ozko zasnovano raziskavo, ki je bila opravljena povsem na novo in na nov način. Njeno jedro so statistično-kvantifikativni rezultati, pridobljeni iz sistematično razvrščenih podatkov, izpisanih iz originalnih virov, ki omogočajo Številna nadaljnja zgodovinarska in družboslovna sklepanja in nova spoznanja. Podatki so bili obdelani s pomočjo matematično-računalniških znanj in računalniških programov ter računalnikov. Interdisciplinarna raziskava je zasnovana na sodelovanju treh strok: matematike, družboslovne infor- 191 ANNALES .5/'94 France MiHEl.SČ, Jasna POCAJT, Darja M1HRIO PIRANSKO PREBIVALSTVO PRED STO LETI, 191-202 matlke in zgodovine.1 Prostor, ki ga raziskava obravnava, je istrsko mesto Piran s pripadajočim komunalnim zaledjem. Časovni okvir študije zajema štiriletno razdobje od 7. januarja 1889 do 8. decembra 1892. Tematsko je analiza omejena s podatki, ki jih nudi uporabljeni tip izvirnega gradiva, namreč poročni formularji, ki jih za omenjeni čas hrani kapiteljski arhiv v Piranu.2 Poročnih formuiarjev za navedena štiri leta je 322. Vzorca s tolikšnim številom podatkov nismo izbrali naključno. Za študij preprostih značilnosti in pojavov, kot jih odsevajo poročni formularji, bi zadoščalo že 100 primerkov.3 Ker pa je uporabljeno gradivo primerno za izračunavanje določenih povezav (npr. kolikokrat prehaja ime s starša na otroka, poklic z očeta na sina, ob katerih praznikih je obred v kateri cerkvi itd.), se je zdelo smotrno vzorec povečati, verjetno pa smo pri tem celo nekoliko pretiravali, kar je šlo na račun našega časa, raziskavi pa bo le v korist. Ker je bila poroka v omenjenem času pretežno cerkvena zadeva, so na poročnih formularjih kapiteljskega arhiva zbrani določeni podatki o veliki večini ljudi, ki so se tedaj poročili v piranskem okolišu. Izvzeti so tisti pari, ki so se poročili civilno ali po lastnih šegah v okviru svojih verskih skupnosti (npr. Židje). Takih pa ni bilo prav dosti. Kolikšen deJež celotnega piranskega prebivalstva se je odločil za usodni korak, ki ga pomeni (katoliški) zakon? Po štetju 31. decembra 1890 je imela piranska občina 12 326 prebivalcev, od tega 6311 moških in 6015 žensk.4 V štirih letih, 1889-1892, je bilo opravljenih 322 cerkvenih zakonskih obredov med 644 partnerji. Nekateri med njimi so v tem kratkem pregledanem obdobju ovdoveli in se ponovno poročili, tako da gre v teb primerih za dvakratni nastop iste osebe: po dva taka primera zasledimo med nevestami in med ženini. V katoliški zakon je stopilo torej po 320 moških in Žensk, skupaj 640 ali 5,2% celotnega piranskega prebivalstva, oziroma - glede na številčno stanje moškega in ženskega prebivalstva - 5,1% moških in 5,3% žensk. Seveda bi bilo zanimivo ugotoviti, ali so se poročali vsi sloji piranskih prebivalcev ter ali in katere strukture (poleg oseb, zavezanih celibatu) so zaradi materialnih, eksistenčnih in drugih razlogov ostajale samske. Presežek moškega prebivalstva nad ženskim tudi predpo- stavlja sklep, da je več moških ostalo neporočenih. Ta plat piranskega življenja pa bo ostala vsaj za zdaj še neraziskana. Za njen študij bi bilo potrebno pritegniti in obdelati vsaj še podatke o rojstvih in smrtih Pirančanov. Kakšen vir je poročni formular tistega časa? Na listu formata A-4 so v latinščini označeni zahtevani podatki, ki jih je bilo potrebno izpolniti ob poroki. Prav na vrhu je zapisano: Pyrrani in Ecclesia, v sledeči prazni prostor je vpisano ime cerkve, v kateri je bil opravljen poročni obred, in spodaj: subdescriptorum sponsorum matri-monium ceiebratum fuk.5 Pod tem naslovom si od leve proti desni sledijo rubrike s podatki: najprej datum poroke (Annus, Mensis et Dies Copulationis), nato ime, priimek in stan (NOMEN, COGNOMEN ETCONDITIO) mladoporočencev [SPONSORUM) (najprej ženina, nato neveste), sledi rubrika z vpisom rojstnih datumov in hišnih številk oziroma naslovov kandidatov za zakon (Aetas sponsorum, eorum Numerus domus), še bolj proti desni so zapisana imena prič (TESTIUM) dogodka, skrajna desna rubrika omenja cerkveno osebo, ki je opravila obred (Subscriptio Sacerdotis copulantis). Pripombe in pomisleki glede zakona v primeru mlado-letnosti ali sorodstva kandidatov za zakon so zapisani pod temi podatki. Na formularju sta mladoporočenca predstavljena z imenom in priimkom, rojstnim datumom, naslovom in eventuelnim tujim poreklom, ženin še s poklicem, vpisano je ime, stanje (še živ - pokojni) in poklic njunih očetov ter ime, dekliški priimek in stanje, izjemoma poklic (v redkih primerih gre za poklic dekla) njunih mater ter eventuelno vdovstvo ali mladoletnost kandidatov za zakon. Ta del kakor tudi morebitna pripomba s pojasnilom glede mladoletnost! ali sorodstva mladoporočencev je zapisan v pravilni latinščini, oblike imen in izrazi za poklice so tu latinski. Obe (redno moški) priči sta običajno označeni z imenom, priimkom in poklicem, večkrat tudi z imenom, poklicem in stanjem očeta. Priči sta bili lahko sorodnika ali uradnika. Včasih sta se podpisali lastnoročno, včasih pa je njune podatke vnesel v ustrezno rubriko uradnik. Ta je neredko pod nečitljiva podpisa prič-sorodnikov zapisal, kako ju je treba razbrati. Navedbe prič, njunih poklicev in očetov so vpisane v vsakdanji obliki, ki je bila tedaj italijanska. Med pričami srečamo tudi nekaj primerov nemških imen oziroma priimkov. Pri običajnih 1 Družboslovni informatik jasna Pocajt. je za neobvezno prakso med Študijem na Fakulteti za družbene vede s posredovanjem zgodovinarke Darje Mihelič dobila in prepisala kopije izvirnikov tu obdelovartega gradiva. Prepise je preverila Darja Mihelič. Matematik France Mihelič je sestavit vrsto računalniških programov, ki so izpise uskladili in pripravili za nadaljnjo obdelavo s programskim paketom za obdelavo statističnih podatkov SPSS. Pri oblikovanju grafikonov je sodelovat dipl. ing računalništva Andrej Zdovc. 2 Uporaba gradiva piranskega kapiteljskega arhiva nam je bila odobrena ob zagotovilu, da gre za strogo znanstveno raziskavo, ki jo bomo opravili z vso dolžno spoštijivostjo in diskretnostjo. 3 N. Pavešič-F. Mihelič., Statistične metode, Ljubljana 1981. 4 Speci ai-Orts-Repertorium des Österreich ish llyrtschen Küstenlandes, Wien 1894, 95-98. 5 Torej; V Piranu v cerkvi... se je praznoval zakonski obred spodaj opisanih zakoncev. 192 ANNALES .5/'94 France MiHELiČ, jasna POCAJT, Darja MfHEUČ: PIRANSKO PREBIVALSTVO PRED STO LETI, ] 91-202 moških osebnih imenih imamo tako opraviti z latinsko inačico (v rubriki o mladoporočencih), z italijansko in redko z nemško (v razpredelku o pričah). Poročne obrede je v obravnavanih štirih letih opravljalo 11 duhovnikov v 14 cerkvah, ki so spadale pod piransko faro; v štirih primerih je ime cerkve izostalo, en poročni obred pa se je zaradi bolezni neveste opravil pri njej doma, kar je nedvomno posebnost. Število omenjenih oseb z različnim imenom & priimkom, ki jih srečamo v zapisih, znaša 1837, 1137 moških in 753 ženskih. Dejansko število oseb, ki so nosila ta imena, pa je večje in težko ugotovljivo. Sin je bi! neredko poimenovan po očetu in hči po materi, pa tudi sicer so pogosti primeri oseb z identičnim imenom in priimkom. Tu gre zlasti za razširjenost nekaterih družin (priimkov) in za prakso poimenovanja otrok po prednikih, tako da sta npr. potomca dveh bratov (torej bratranca z enakim priimkom) brez zadržkov, kot jih poznamo danes, dobila ime po dedku. Otroci so bili pogosto poimenovani po nekaterih svetih osebah ali/in po svetnikih piranskih cerkva. V ilustracijo te trditve navedimo, da smo pri preverjanju oseb z istim imenom in priimkom med mladoporočenci naleteli na gospo Marijo Fonda, ki se je med nevestami v kratkem pregledanem razdobju pojavila kar šestkrat. S prijetno srhljivim občutkom, da se pred nami odkrivajo stari zločini, smo preverili zapise, ki so opozorili na razširjenost priimka Fonda in nedo-miselnost pri izbiri dekliškega imena oziroma na izredno pogostnost imena Marija. Z drugimi besedami: šlo je za šest različnih nevest. Po preverjanju in izračunu ter nekaterih utemeljenih korekcijah je na mestu trditev, da se za imeni v zapisih skriva najmanj 1971 različnih oseb. Med temi osebami je 332 pokojnih, še živih pa 1639. Upoštevani najnižji možni delež živih oseb je torej enak ali večji od 13% celotnega tedanjega piranskega prebivalstva, kar je statistično gledano izredno velik vzorec. Formular je zasnovan tako, da omenja več moških kot ženskih oseb. Ženske se namreč v zapisih pojavljajo le v štirih možnih vlogah: ženinove matere, eventueino njegove bivše žene, sedanje neveste ter njene matere. (Tabela 1.) 1. nevesta, 2. nevestina mati, 3. ženinova mati, 4. ženinova bivša žena. Tabela 7, Možne vloge ženskih oseb v poročnih formularjih Moške osebe nastopajo na devet načinov: kot ženin in njegov oče, kot nevestin oče, kot eventueini nevestin bivši mož, v vlogi ene od dveh moških prič oziroma njunih očetov ter kot cerkvena oseba, ki opravlja obred. (Tabela 2.) 1. ženin, 2. ženinov oče, 3. nevestin oče 4. nevestin bivši mož, 5. prva priča, 6. oče prve priče, 7. druga priča, 8. oče druge priče, 9. cerkvena oseba. Tabela 2, Možne vloge moških oseb v poročnih formularjih Zapisi omenjajo vsaj 1170 različnih moških oseb, od katerih jih 982 še živi, ter najmanj 801 različnih ženskih oseb, od tega 657 še živečih. Glede na celotno število moških Pirančanov, zajema naš vzorec vsaj 16% tedaj živečih moških, pri ženskah pa je ta delež nižji, je namreč enak ali večji od 11 %. Pri razvrščanju in iskanju medsebojnih zvez med podatki, ki jih vsebujejo formufarji, smo uporabljali posebej v ta namen sestavljene programe ter programski sklop SPSS6, Začetki SPSS, "statističnega paketa za družboslovne znanosti", segajo že v davno leto 1956, na Stanford University (USA), kjer je skupina raziskovalcev skušala razviti sklop računalniških programov, ki bi bil primeren za raziskave političnih ved za potrebe knjižnice ter programerjev. K njegovemu nadaljnjemu izpopolnjevanju je pripomogla Chicaška univerza. Z razvojem so se njegove zmogljivosti več kot podvojile, izkazal se je za mnogo bolj uspešnega, kot so sprva pričakovali njegovi avtorji. SPSS je bil prvič predstavljen leta 1970, SPSS/PC je namenjen obdelavi statističnih podatkov z osebnim računalnikom. Delo z njim ni prezahtevno ter ne zahteva obsežnega programerskega znanja. Zato je še posebej primeren za izvajanje različnih analiz v družboslovju. Zlasti je koristen za iskanje različnih korelacij, sovpadanj in povezav med večjim številom komponent, ki opredeljujejo nek dogodek, pojav itd. Programski paket je bil izdelan za delo na IBM P5/XT/AT osebnih računalnikih. Zasede 8.2 MB trdega diska. Do nedavnega je bil zaščiten, in je bila za delo z njim potrebna posebna disketa. Sedaj je v uporabi že četrta verzija programa, za katero posebna disketa ni 6 N. H. Nie - C- H. Hull - j. G. Jenkins - K. Steinbrenner - D. H. Bent, SPSS, Statistics! Package for the Sociai Sciences, McGraw-Hill J 970, 1975 (2. izdaja); G. E. Meyer, SPSS: Minimalist Approach, Academic Press 1993. 193 ANNALES/5'94 France MfHELJČ, Jasna fOCAJT, Darja M[HEL1Č: PIRANSKO PREBiVAlSTVO PRED STO LETI, 191-202 več potrebna. Zadnja inačica SPSS ima tudi obiio drugih pozitivnih lastnosti: deluje tako, da lahko posamezne programerske ukaze preverimo kar pri samem pisanju programa oziroma jih neposredno prepišemo z ekrana. Zdaj pa si oglejmo rubrike poročnih formularjev s podatki, vprašanja, ki se ob njih zastavljajo, in nekatere odgovore nanja. Število na Piranskem sklenjenih porok kaže v pregledanem razdobju iz leta v leto rahel porast, leta 1889 se je poročilo 76 parov, 1890 78 parov, 1891 je bilo sklenjenih 81 zakonskih zvez, v prestopnem letu 1892 pa 87. (Grafikon 1.) 21°'- 25% 24% El 1889 Wiil II 1890 illlP Ë3 1891 ¡.y* 24% B 1892 Grafikon 1. Frekvenca porok na Piranskem v letih 1889-1892 Poroke se niso vrstile enakomerno skozi vse leto, ampak je ritem sklepanja zakonskih zvez skozi leto nihal. Več jih je bilo v jesenskem in zimskem času. Med meseci je po številu sklenjenih porok daleč na prvem mestu februar (78 porok ali 24%), sledijo januar (52 porok ali 16%), november (45 zakonskih zvez ali 14%), maj (29 porok ali 9%), oktober {26 porok ali 8%), junij (17 zakonskih zvez ali 5%), april in september (po 16 porok ali po 5%), marec {15 porok ali 5%), julij {12 poročnih zvez ali 4%), avgust (10 porok ali 3%), najredkeje pa so se Pirančani poročali decembra (6 porok ali 2%). (Grafikon 2.) Razpored po dnevih v tednu kaže, da je bilo največ porok sklenjenih ob sredah in sobotah. Kar 117 (36%) znanih poročnih obredov je bilo opravljenih v sredo, 111 (35%) pa v soboto. Sledili so ostali tedenski dnevi: nedelja (40 obredov ali 12%), ponedeljek (33 porok ali 10%), četrtek (14 porok ali 4%), torek (7 obredov ali 2%). Nihče se ni poročil v petek, saj je katoliška vera na ta dan zapovedovala post. {Grafikon 3.) Številne so bile poroke zlasti v tednu pred pustom. Proti koncu januarja se je večkrat poročilo več parov na isti dan. 28. januarja 1991 je sklenilo zakonsko zvezo kar devet parov. iz rubrike o cerkvah, kjer je poteka! poročni obred, lahko ugotovimo imena 14 cerkva, kjer so Pirančani sklepali poroke. Omenjajo se 317-krat, iz česar je razvidna frekvenca obredov v teh cerkvah: daleč vodi cerkev sv. jurija (158 obredov ali 50%), sledijo cerkve JANUAR FEBRUAR MAREC APRIL* MAJ JUNIJ JULIJ AVGUST SEPTEMBER OKTOBER NOVEMBER DECEMBER 30 40 50 ŠTEVILO POROK Grafikon 2. Frekvenca porok na Piranskem v letih 1889-1892 po mesecih 194 ANNALES .5/'94 f-rance MIHEL1Č, lasna POCAJT, Darja MIHEUČ: PIRANSKO PREBIVALSTVO PRED STO LET S, 391-202 sv. Roka (31 obredov ali 10%), sv. Janeza Krstnika (26 porok ali 8%), sv. Marije Tolažnice (21 obredov ali 7%), sv. Klementa ali sv. Marije Zdravja (18 porok ali 6%), sv. Mihaela (15 obredov ali 5%), sv. Device Marije v Strunjanu ter sv. Jerneja v Sečovljah (s po 12 obredi, to je po 4%), sv. Štefana (9 porok), sv. Marije Snežne (8 porok), sv. Petra (3 poročni obredi), sv. Martina v Sečovljah (2 obreda) in sv. Lucije ter sv. Sabba v Kaštelu (po 1 poročni obred). (Grafikon 4.) Poročne obrede v pregledanih štirih letih je opravilo 11 duhovnikov: piranski župnik Feliks S i kič (203 poroke ali 63%), kanonik Jožef Fonda (36 porok ali 11%), kanonik Dominik Vidali (32 obredov ali 10%), kanonik Boštjan Marchio (16 porok ali 5%), kanonik Lovrenc Viezzoli (13 porok aii 4%), kanonik Anton Predonzan (8 porok), kanonik Paskalis Marchio (5 porok), profesor > a PONEDELJEK TOREK SREDA ČETRTEK PETEK SOBOTA NEDELJA ŠTEVILO POROK Grafikon 3. Frekvenca porok na Piranskem v letih 1889-1892 po dnevih v tednu SV, JURIJ SV. ROK sv. JANEZ KRSTNIK SV. MARIJA SV. KLEMENT I SV. MIHAEL sv. DEVICA MARIJA u SV. JERNEJ 1 SV. ŠTEFAN SV. MARIJA SNEŽNA SV. PETER SV. MARTIN SV. LUCIJA SV. SABBA ŠTEVILO POROK Grafikon 4. Frekvenca poročnih obredov v različnih cerkvah na Piranskem v letih 1889-1892 195 ANNALES/5'94 France Ml H ELI C, jasna POCAJT, Darja M (H LUČ: PIRANSKO PREBIVALSTVO m D STO LETI, 195-202 višje gimnazije v Kopru in rektor poreškega konvikta Miklavž Spadaro (3 poroke), emeritus accademicus, doktor teologije, profesor Jurij Trani in piranski minorit Jožef Rosso pa sta opravila po en poročni obred. V treh primerih je ime duhovnika izostalo. {Grafikon 5.) Program SPSS omogoča ugotoviti povezavo med obredi v določenih cerkvah in datumi porok po cerkvenih praznikih in drugih dnevih v tednu kakor tudi med cerkvenimi osebami, ki so opravljale obrede, in določenimi cerkvami, vendar bomo tako predstavitev prihranili za drugo priložnost. Med pričami porok največkrat srečamo "profesionalne priče": Jurij Viezzoli se kot priča pojavlja 113-krat, zvonar Dominik Maraspin pa 43-krat. Skupaj predstavljata 24% ali skoraj četrtino od 640 nastopov vseh prič, ki so pospremile ženina in nevesto na trnjevo pot zakonskega stanu. (Grafikon 6.) Koliko stari so se Pirančani odločali za poroko? Starostna merila za poroko so bila kaj stroga, saj so Pirančani veljali za polnoletne šele z dopolnjenim 25. letom. Za nedoletne osebe - resda večkrat, a ne izključno ženske - je običajno vpisan zaznamek o dovoljenju za poroko. Ker je starostna meja polnoletnosti visoka, je takih zaznamkov dosti (med 644 mladoporočenci gre v 234 primerih ali 36% za poroko pred doseženim 25 letom starosti, pri ženinih za 46 primerov ali 14%, pri nevestah za 188 primerov ali 58%. Po drugi strani zasledimo med "mladoporočenci" številne vdovce in vdove, ki so se poročali vdrugo ali celo vtretje. Takih primerov je 89 ali 14%, pri moških 54 ali 17%, pri ženskah 35 ali 11%. Ali smemo iz večjega deleža vdovcev kot vdov, ki so se ponovno poročili, sklepati na večjo umrljivost med zakonskimi družicami (zlasti v rodni dobi)? Morda so vdove raje -ali pa po sili "razmer", ki so bile bolj naklonjene "mlademu mesu", ostajale neporočene? Ali so bili moški, ki so jih žene v zakonu razvadile, prenebogljeni za samski stan, ali je bil zanje čar zakonske postelje neubranljiv? - Šalo vstran: seštevek nedoletnih in ovdovelih "mladoporočencev" znaša 323 oseb, kar je dobra polovica (!) vseh, ki so se v omenjenih štirih letih na Piranskem poročili. (Grafikon 7„ 8., 9.) 18% C- 75% M VIEZZOLI B MARASPIN il OSTALI Grafikon 6. Delež pričevanj obeh poklicnih in ostalih prič pri porokah na Piranskem v letih 1889-1892 © A. S R S1K1Č J. FONDA D. VIDALI B. MARCIilO L. VIEZZOLI PREDONZAN P. MARCHIO M. SPADARO J. TRANI J. ROSSO BREZ IMENA 100 150 ŠTEVILO POROK Grafikon 5. Frekvenca poročnih obredov, ki so jih opravili različni duhovniki na Piranskem v letih 1889-1892 196 ANNALES .5/'94 France MlHEUČ, Jasna POCAff, Dsrja MIHEL1Č: PIRANSKO PREBIVALSTVO PRtD STO LET), 191-202 57% 36% | d NEDOLETNE ■ NEDOLETNI E OSTAU Grafikon 7. Delež nedoletnih kandidatk in kandidatov za zakon na Piranskem v letih 1889-1892 87% S VDOVE H VDOVCI S OSTALI Grafikon 8. Delež ovdovelih kandidatk in kandidatov za zakon na Piranskem v letih 1889-1892 47% i---1 i H NEDOLETNI 13% 28% ( II VDOVCI I i 0 NEDOLETNE 8 VDOVE ID OSTALI Grafikon 9. Skupni delež nedoletnih in ovdovelih kandidatk in kandidatov za zakon na Piranskem v letih 1889-1892 V splošni starostni strukturi kandidatov za zakon je opaziti precej razlik, kar pa ne preseneča. Kot omenjeno, se je za poroko odločalo presenetljivo veliko število vdovcev in vdov, ki so imeli en zakon že za seboj. Opaziti pa je tudi razlike v običajni starosti pri vstopanju v zakon med ženini in nevestami. Največ ženinov se je poročilo med 23 in 30 letom starosti. Prav največ, 42, jih je bilo ob poroki starih 25 let. Najnižja starost mladoporočenca {kar v sedmih primerih) je bila 22, najvišja (enega) pa 71 let. Razpon znaša torej 50 let. Po dopolnjenem štiridesetem letu starosti so se moški teže odločali za zakon: vseh takih primerov je 41. Starostni razpon, v katerem so se poročale dekleta in žene, je občutno širši kot pri moških. Znaša namreč kar 68 (!) let Tri med njimi so se poročile že pri 16 letih, najstarejša koka, ki so jo zamikale zakonske radosti, pa je imela kar 83 let; izbrala si je dobrih 16 let mlajšega moža. Bila iz Monfalcona, enega moža je že pokopala, z novim pa sta pred poroko stanovala v isti hiši. Kolikokrat je šlo pri zelo mladih dekletih za zakon ,!iz nuje", seveda ni omenjeno. Vsaj v enem primeru, ko je 22-letna mladoletna nevesta že čez dobre štiri mesece umrla, pa je verjetno sklepati na smrt ob porodu. Njen vdovec se je čez dobri dve leti ponovno odločil za zakon - spet z mladoletnim dekletom. Največ nevest je bilo starih od 19 do 25 let, prav največ pa 21 let. Do 29. leta so še kar pogosto našle partnerja, Število starejših "mladoporočenk" pa je občutno manjše. (Grafikon 10.) Starostne razlike med ženinom in nevesto kažejo pestro podobo. V skrajnih primerih sta bili nevesti 17 let starejša oziroma 28 let mlajša od ženina (razpon kar 46 let). Ženin je bil navadno starejši, običajna starostna razlika med partnerjema je znašala 0 do 10 let (seveda v korist ženina), največkrat pa štiri in pet let. (Grafikon 11-) Zdaj pa se pomudimo še pri splošni podobi Pirana onega časa: pri najobičajnejših moških in ženskih imenih, pri priimkih, ki se v formularjih največkrat pojavljajo, in pri gospodarski in upravni podobi Pirana, kot jo razkriva pestra paleta poklicev, ki jih omenjajo zapisi. Za preverjanje uporabljanosti imen in priimkov smo si ogledali, koliko različnih omenjenih oseb je imelo neko ime ali priimek. Če se je nekdo v zapisih pojavil večkrat, smo ga šteli le enkrat. Če je imela oseba dve alt več imen, smo to upoštevali pri vsakem od teh imen. Latinsko in italijansko inačico istega imena (npr. Joha-nnes in Giovanni) smo šteli za eno ime. Zapisi omenjajo 123 različnih moških imen. 1 3 imen je bilo tako razširjenih, da jih je nosilo kar 70% vseh omenjenih moških Pirančanov, Daleč najobičajnejše ime v Piranu je bilo Janez, saj se je tako imenovalo kar 14% moških. Sledila so imena Anton (tako se je imenovalo 10% Pirančanov), Peter (8%), Miklavž (7%), Frančišek (6%), Dominik (5%), Jožef in Andrej (po 4%), Jernej in Jakob (po 3%) ter Lovrenc, Matevž in Marko: tako se je imenovalo po 2% omenjenih Pirančanov. (Grafikon 12., 13.) 197 ANNALES/5'94 France M1HELJČ, jasra S>OCA/T, Darja MIHEL1Č: PIRANSKO PREBIVALSTVO PRED STO LETI, i 9}-202 ŽENINI NEVESTE 16 20 24 28 32 36 40 44 48 52 56 60 64 68 72 76 80 STAROST Grafikon 10. Frekvenca starosti ženinov in nevest, ki so se poročali na Piranskem v letih 1889-1892 35 ......... 30 --■ 25 al o 120 15------ 10 0 H -20 -15 -10 -5 0 10 15 20 25 30 35 40 STAROSTNA RAZLIKA (STAROST ŽENINA - STAROST NEVESTE) Grafikon 11. Frekvenca starostnih razlik med ženini in nevestami; ki so se poročali na Piranskem v letih 1889-1892 198 ANNALES/5'94 France MiBElfČ, (asna POCAfT, Darja MJHEIIČ: PIRANSKO PREBIVALSTVO PRED STO IETI, 591-202 30% j Lj 13 NAJBOLJ i i RAZŠIRJENIH ( __s j MOŠKIH IMEN — | B OSTALA i ~ 70% IMENA | Ana, 4% Frančiška, po 3% Elizabeta, Dominika in Helena, po 2% Agnes in Margareta. (Grafikon 14., is.) Pri pregledu priimkov, ki jih omenjajo zapisi, smo rigurozno skrčili vse tiste, pri katerih bi morda lahko Slo za podvajanje, Formularji omenjajo 522 nedvomno različnih priimkov. Pri 178 priimkih (34%) smemo sklepati na slovansko poreklo njihovih nosilcev. Stari piranski priimki so po svojem izvoru seveda romanski. (Grafikon 16.) Grafikon 12. Delež najbolj razširjenih moških imen, ki jih omenjajo poročni formularji na Piranskem v letih 1889-1892 Posebej impozantnega števila ženskih imen v Piranu pred sto leti ne zasledimo. Pestrost opažamo le v poimenovanju dekletc s po dvema imenoma, ki pa se obe navadno pojavljata tudi samostojno. Pregledani zapisi omenjajo 91 enostavnih inačic ženskih imen. Med temi je najobičajnejših 12, ki med vsemi uporabljanimi imeni zavzemajo skoraj 3/4, namreč kar 74%-ni delež! Poglejmo si jih: skoraj 1/4, kar 23% dekletc je ob rojstvu dobilo glavno ali drugo ime Marija, 10% Katarina, 7% Antonija, po 6% Lucija in Ivana, 5% 26% 74% □ NAJBOLJ POGOSTA ŽENSKA [MENA S OSTALA IMENA Grafikon 14. Delež najbolj razširjenih ženskih imen, ki jih omenjajo poročni formularji na Piranskem v letih 1889-1892 JANEZ ANTON PETER MIKLAVŽ JOŽEF FRANČIŠEK DOMINIK ANDREJ JERNEJ JAKOB LOVRENC MATEVŽ MARKO 10 % MOŠKIH —-f— 12 14 16 18 Grafikon 13. Frekvenca najbolj razširjenih moških imen, ki jih omenjajo poročni formularji na Piranskem v letih 1889-1892 199 ANNALES .5/'94 France MiMELJČ, Jasna POCAJT, Darja MIHH.JČ: PIRANSKO PREBIVALSTVO PRED STO LETI, 191-202 Grafikon 15. Frekvenca najbolj razširjenih ženskih imen, ki jih omenjajo poročni formularji na Piranskem v letih 1889-1892 M MARIJA KATARINA ANTONIJA LUCIJA JANA ANA FRANČIŠKA ELIZABETA DOMINIKA HELENA AGNES MARGARETA % ŽENSK 66% 34% ED SLOVANSKO POREKLO 11 DRUGO 66% 34% El NAJ BOLI RAZŠIRJENJ PRIIMKI S OST Ali Grafikon 16. Delež slovanskih in drugih priimkov, kijih omenjajo poročni formularji na Piranskem v letih 1889-1892 Razširjenost: priimkov je bila različna. Dobra tretjina (34%) v zapisih omenjanih oseb je nosila le 13 priimkov. Najbolj razširjen je bil priimek Petronio, ki ga je imelo kar 4,5% oseb, sledili so priimki Fonda (3,8%), Ruzzier (3,4%), Fragiacomo (3%), Pitacco(2,5%), Gtral-di (2,4%), Parenzan in Predonzan(i) (po 2,3%), Tamaro (2,1%), Benedetti (2%), Ravalico (1,9%), Fornasaro in Viezzoli (po 1,8%). Skupaj s tudi pogostimi priimki Vi-dali, Dapretto, Spadaro, Corsi, Bartole, Castro, Radivo, Contento, Pettener, Davanzo, Trani, Apoilonio, Pagliaro, Grafikon 17. Delež najbolj pogostih piranskih priimkov, kijih omenjajo poročni formularji na Piranskem v letih 1889-1892 Rosso, Lugnan, Maraspin, Zangrando, Vatta in Veronese je delež prej omenjenih priimkov presegel polovico frekvence vseh priimkov. (Grafikon 17., 18.) Poklicna struktura nekdanjih Pirančanov je silno zgovorna, a jo tokrat predstavljamo v sumarični obliki, ki je smiselno grupirana. Poklic, ki daleč prednjači pred drugimi, je poljedelec (sem sodi več kot polovica ali 52% omenjenih moških poklicev). Ta delež bi bil še nekoliko večji, če bi v to skupino ljudi, ki so živeli od zemlje, prišteli tudi precej številne "posestnike". Mor- 200 ANNALES .5/'94 France MtHELIČ, Jasna POCAJT, Darja MSHR1Č: P1KAMSKO PREBIVALSTVO PRED STO LETI, 191-202 nariški poklic7 j'e opravljalo 15% Pirančanov, ribičev pa je bilo med njimi dobre 4%. Ostali posamezni poklici precej zaostajajo za omenjenimi. (Grafikon 19). 29% 52% II POLJEDELEC 11 MORNAR H RIBIČ ■ OSTALO Grafikon 19. Delež najbolj pogostih piranskih poklicev, ki jih omenjajo poročni formularji na Piranskem v letih 1889-189 Mesto je živelo urejeno življenje. V zapisih ne manjka omemb uradnikov, med katerimi prevladujejo davkarji in finančniki, pa tudi sodni in komunalni pri-sedniki, zaprisežene!, omenjajo se tudi poklici advokat, pooblaščeni zastopnik, upravitelj, oskrbnik shrambe, cenilec in merilec polj, nadzornik, pa računovodja, pisar, notar. Za mestno varnost so skrbeli mestni Čuvaji, stražarji, vratarji. Zvonjenje je imel na skrbi zvonar, za razsvetljavo v mestu pa je skrbel prižigafec luči. Zapisi omenjajo tudi pismonošo, v njih pa se pojavita tudi čuvaj v mestni ječi in upravitelj sirotišnice. V zvezi z opravljanjem poročnih obredov spoznamo nekatere cerkvene osebe, ki so živele v Piranu: župnika, kanonike, cerkvenega ministranta in člana minoritskega reda. Med neagrarnimi gospodarskimi poklici prednjačijo obrtniki. Nekateri se omenjajo preprosto kot mojstri, pri večini pa je poklic podrobneje opredeljen. Od prehrambenih obrtnikov se v zapisih pojavi mlinar in več mesarjev. V Piranu je že po tradiciji delovalo veliko število čevljarjev, kar se očitno kaže tudi v poročnih formularjih. Tekstilnih obrtnikov je znanih malo, v zapisih srečamo tkalca in dva krojača, morda smemo sem prišteti tudi t. i. "manufakturista". Številni Pirančani so se ukvarjali z lesno obrtjo: tesarstvom, kolarstvom, sodarstvom, ladijskim smolarstvom. Med kovinarskimi obrtniki so po številu zlatarji prekašali kovače in ključavničarje. Za izgradnjo mestnih objektov so skrbeli številni piranski zidarji in kamnoseki ter več steklarjev, PETRONIO FONDA RUZZIER FRAGIAÇOMO PITACCO GIRALDI PARENZAN PREDONZAN TAMARO BENEDETll RAVALICO FORNASARO VIEZZOLI % OSEB Grafikon 18. Frekvenca najbolj pogostih piranskih priimkov, ki jih omenjajo poročni formularji na Piranskem v letih 1889-1892 7 Prim. N. Terčon, Organizacija pristaniške in pomorskosanitetne službe v avstrijski monarhiji, Annales 3, Koper 1993, 243-256. 201 ANNALES .5/'94 France MIHELIČ, Jasna POCAJT, Darja MIH EU Č-. PIRANSKO PREBIVALSTVO PRED STO UTÍ, Î 91-202 zapisi pa omenjajo tudi dva arhitekta. V mestu so delovali brivci, znan je en iasuljar ter kopališčni mojster. To pa še ni vse: poleg strojnikov, mehanika in urarja naletimo tudi na železničarja in viakovodjo ter na zaposlenega v "industriji sardin". Pomožna dela so opravljali nosači in delavci. Tudi število trgovcev v tedanjem Piranu očitno ni bilo zanemarljivo, eden med njimi se je celo ukvarjal s knjigotrštvom. Od gostinskih poklicev poročni formular-ji omenjajo krčmarje, kavarnarja, slaščičarja in hotelirja. Mesto kaže zanimivo podobo tudi v kulturnem in znanstvenem pogledu. V njem so delovali slikar, kipar, glasbeni mojster, več profesorjev, šolski mojster, doktor teologije in prava. Za zdravstvo so skrbeli doktor medicine, kirurg, farmacevti, znana sta tudi dva študenta medicine. Nekaterih poklicev ni mogoče uvrstiti v zgornje skupine: gre za omembe nekaj vojaških oseb z različnimi čini ter za zasebnika, pri katerem ni jasno, s čim se preživlja. Podrobnejšo razčlenitev gospodarstva Pirana pred sto leti, tradicijo poklica v družini in dodelavo tabel in grafikonov gospodarske strukture po pregledanih virih pa pustimo za kdaj drugič. RlASSUNTO II contributo è un'analisi statistica det dati dal 7 gennaio 1889 fino all'8 dicembre i892 raccolti nei formulan matrimoniali dell'archivio capitolare di Pitano. Contengono la data del matrimono, la cbiesa in cui è stato celebrato, il sacerdote che ha off¡ciato ¡a funzione, i nomi dei due testimoni, i datí degli sposi: nome e cognome, data di nascita, residenza ed eventuale provenienza straniera, professions dello sposo, nome, status (vivo - defunto) e professione dei loro padri, nonché nome, cognome da nubile e sta tus, ¡n vía eccezionale anche la professions (che in rari casi è quella di serva) delle loro madri, ed eventuale vedovanza dei candidati al matrimonio. Ven i va no annotati pure ¡'eventuale minore età o il grado di parentela tra i due candidati al matrimonio. I dati (nomi, cognomi, età, professions, ecc.j sono stati elaborati al computer mentre la ricerca interdîsciplinare ha coinvolto tre discipline: matematica, informática sociologica e storia. ! risukati délia acerca sono illustrât: da numerosi grafíci. 202 ANNALES .5/'94 izvirno znanstveno delo UDK 949.712/.71 3 Istra "11/13*:35.08 35.08:949,712/,713 Istra "11/13" INSTITUCIJA ViCECOMESA V UPRAVNI STRUKTURI PAZINSKE GROFIJE V ČASU GORIŠKIH GROFOV Peter ŠTIH doc. dr., Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, 61000 Ljubljana, Aškerčeva 2, SLO doc. dr., FacoltS di Filosofla deH'Universitž di Lubiana, 61000 Ljubljana, Aškerčeva 2, SLO IZVLEČEK V zadnji četrtini 13. stoletja se v treh listinah omenjajo trije nosilci urada vicecomesa, ki so imeli svoj sedež v Pazinu, centru istrskih posesti goriških grofov. V literaturi sta se uveljavili dve mnenji. Po enem je bil ta vicecomes predhodnik glavarja goriških grofov v Pazinu, po drugem mnenju pa je vicecomes bil le drugo ime za glavarja. Institucija vicecomesa se je na tem prostoru uveljavila v okviru oglejskega patriarhata, saj se ta omenja v Furlaniji že v prvi polovici 12. stoletja, v oglejski Istri pa je bil poznan še v 14. stoletju. Tako kot še marsikatero drugo upravno in pravno institucijo so goriški grofje od oglejskega patriarhata prevzeli tudi institucijo vicecomesa. Kljub temu, da na prvi pogled več stvari govori v prid mnenju, da je bil vicecomes predhodnik glavarja v Pazinu (že samo ime vicecomes ga označuje kot grofovega namestnika (kot je to bil glavar), oba sta sedež svojega urada imela v Pazinu in tudi časovno se vicecomes v virih neha pojavljati točno v trenutku, ko v njih srečamo glavarja), pa je imel vicecomes le nižji položaj v strukturi goriške uprave. Na to kaže že paralela s položajem vicecomesa v upravni strukturi oglejskega patriarhata v Istri, še bolj pa velika razlika v družbenem statusu in položaju, ki sta ga imela vicecomes in glavar. Medtem ko so bili glavarji goriških grofov v Istri zmeraj izbirani iz vrst ministerialnega plemstva, pa so vicecomesi zelo verjetno izhajali iz neplemiških vrst. Nizek položaj vicecomesa v upravni strukturi Pazinske grofije pa nam dokončno potrjuje neka listina goriškega grofa Alberta II. iz 1295, v kateri je ista oseba, ki je 1293 označena kot vicecomes, sedaj označena kot oficial. V tem smislu je tudi potrebno popraviti dosedanje uveljavljeno mnenje v literaturi, ki je vicecomesa po njegovem položaju v upravni strukturi Pazinske grofije enačilo z glavarjem. Vicecomes se v Pazinu omenja le v kratkem časovnem razdobju zadnje četrtine 13. stoletja. Prvič se omenja v seznamu prič notarskega instrumenta, izdanem na pazinskerri gradu 1277, kjer je neki Konrad označen kot nekdanji vicecomes'. Institucija vicecomesa v Pazinu je torej obstajala že nekoliko pred to prvo omembo. 1293 se prav tako v nekem notarskem instrumentu, izdanem na gradu v Pazinu, v seznamu prič omenja kot nosilec tega naslova neki Vošalk, ime- novan Pifoleto, ki je stanoval v Pazinu^. 1305 pa se v tretjem notarskem instrumentu, ki je bil izstavljen v Poreču, omenja pokojni Štefan vicecomes iz Pazina3. Za nas je vsekakor pomembno, da je ta Štefan po vsej verjetnosti umrl že pred 15. marcem 1286. istega dne (30. XI, 1305), kot je bila napisana notarska listina, v kateri se omenja pokojni vicecomes Štefan, je bila namreč v Poreču izstavljena Se ena takšna listina, s katero je poreški škof podelil vitezu Henriku (Ance- 1 Códice diplomático istriano (=CDt) (ed. Pietra KANDIER} 1277, ÍX. 20., Pazin, 2 Milko KOS, Doneski k zgodovini Istre v srednjem veku, Vjesnik kr. hrvatsko-slavonsko-dalmatinskoga zemaíjskog arkiva 18, 1916, št. 3 (1293, XI. 9., Pazin). 3 Milko KOS, Doneski, 5t. 8 (1305, XI. 30., Poreč). 203 ANNALES .5/'94 Peter ŠTIH: tNSTiTUClJA V5CECOMESA V UPRAVNI STRUKTURI PA2INSKE GROFIJE V ČASU GORIŠKIH GROFOV, 203-20B manus} iz Pazina4 v fevd osem kmetij v Taru, od katerih je tri pred tem ime! Oton, sin pokojnega Štefana iz Pazina5. Skoraj ne more biti dvoma, da je ta Štefan identičen z onim, ki je bil vicecomes. Prav te tri kmetije v Taru pa so morale biti feudurn pa temu m, v katerega je poreški škof - verjetno zaradi očetove smrti - 15. marca 1286 investiral Otthonem filium quondam Stephani de Pisinob. To pa seveda pomeni, da se vicecomes v Pazinu dejansko omenja samo nekje od začetka sedemdesetih let. 13. stoletja pa do 1293 in da je Štefan kot vicecomes verjetno sledil Konradu, njemu pa nato Vošalk, imenovan Pigoleto. Institucijo tega vicecomesa, ki se v zadnji četrtini 14. stoletja omenja v Pazinu, je potrebno umestiti v upravno strukturo, ki so jo na svojih istrskih posestih postavili in razvijali goriški grofje. Ti so namreč že od konca 12. stoletja imeli v fevdu od škofije v Poreču grad v Pazinu z vencem okoliških krajev7. Pazinski fevd je bil službeni fevd odvetnikov poreške škofije in v goriške roke je prišel s pridobitvijo poreškega odvetništva8. S tem se je v bistvu tudi začelo skoraj dvestoletno obdobje prisotnosti goriških grofov v Istri, katerega rezultat je bil razvoj notranje Istre v posebno deželo Pazinsko grofijo9. Zaradi silno skopega gradiva je problem viceco- mesa v literaturi naletel le na skromen odmev. Benussi pravi, da je morda to bil naslov, ki ga je nosil predstavnik goriških grofov, preden se je začel naslavljati kot "Capitaneus Pisini"10. Podobnega mnenja je tudi Lech-leitnern. Zato pa je Camillu de Franceschiju vicecomes isto kot capitaneus12, takšnega mnenja pa je tudi de Vergottini13. V Furlaniji se vicecomes omenja že v tretjem desetletju 12. stoletja14, v oglejski Istri pa je poznan še v 14. stoletju15, tako da ne more biti dvoma, da je to institucija, ki se je na tem prostoru prvotno uveljavila v okviru oglejskega patriarh a ta. Neposredna soseščina oglejskih in goriških posesti, od katerih je marsikatera bila prvotno oglejska zemlja, ter živi in konstantni kontakti, ki so jih imeli goriški grofi z oglejsko cerkvijo, kjer so bili tudi nosilci nekaterih najpomembnejših naslovov in uradov (odvetniki in generalni kapitani16), so vsekakor vplivali na to, da se je marsikatera upravna in pravna institucija iz prostora oglejskega patriarhata uveljavila tudi na sosednjem goriškem ozemlju. Tako je npr. institucija gastalda (in gastaldije) v goriški lokalni upravi, ki se omenja v Gorici sami17 kot tudi na posestih goriških grofov v Istri18, oglejska dediščina. Gastaldija je namreč stara oglejska upravna 4 Henrik iz Paziria, ki je v virih označen kot nobilis et potens vir, milles de Pisino (Milko KOS, Doneski, St 13), je bi! član rodu goriških ministerialov iz Pazina (gi. Peter ŠT1H, Ministeriali goriških grofov do prve tretjine 14. stoletja fv Istri in na Kranjskem), tipkopisna doktorska disertacija, Ljubljana 1992, 60) in se v virih omenja med 1292 in 1311. Od oglejskega patriarha je imel v fevdu grad in gospostvo Kršan (Milko KOS, Doneski, št. 6, 14, 17; CDI 1338, VIII. 23.), od goriških grofov pa po vsej verjetnosti Raka!; ob raäkern zalivu (Monumenta historica ducatus Carinthie (= MDC) IX (ed. Hermann WIESSNER, Klagenfurt 1965], št. 640 (Raebei: gi. Peter ŠTiH, Ministeriaii, 63). 5 Milko KOS, Doneski, št. 7. 6 CDI 1286, III. 1 S., Poreč. 7 CDI 1194, X. 5. 8 Ljudmil HAUPTMANN, Krain, Erläuterungen zum historischen Atlas der österreichischen Alpenlander I/4, Wien 1929, 400; CamiNo de FRANCESCHI, Mainardo conte d'lstria e !e origini della Cornea di Pisino, Atti e Memorie della Societa tstriana di Archeologia e Storia Patria (= AMSI) 38, 1926, 51 sl.; Giovanni de VERGOTHNI, Lineamenti storici della costituzione poiitica deü'lstria «iurante H medioevo, Roma 1924, 60; Peter ŠTIH, Ministeriali, 56 sl., 99 si. 9 Peter ŠTIH, Goriški grofje in geneza Pazinske grofije (v tisku za Acta Histriae). 10 Bernardo BENUSSI, Nel medio evo. Pagine di storia istriana, Pareiuo 1897, 453, op. 345. 11 Oskar LECHLEITNER, Deutsche Herrschaften in Istrien, Programm des k. k. Stadtsgymnasiums in Pola für das Schuljahr 1912/13, 23. Jhg., Pola 1913, 21. 12 Camillo de FRANCESCHI, I Castelli della val d'Arsa (Rlcherche storiche con documenti e alberi genealogici), Parenzo 1900 (Estratto dagli AMSI), 29, 170; ISTI, 1 primi signiori de Chersano, AMSf 48, 1936, 216. 13 Giovanni de VERGOTONI, La costituzione provinciale de! i'Istria nel tardo medio evo, AMSI 39, 1927, 33 (71). 14 Pier Silverio LEICHT, Dritto Romano e dritto Germantco in alcuni documenti Friufarti dei secoii XI, XII, Xlii, Atti del Accademia di Udine, Serie II, vol. IV, Udine 1897, Doc. št. 6 (1126, Vi. 15., Čedad): Durin{usj vicecomes de hco Meh severozahodno od Vidma v Eurianiji); ISTI, Parlamenio Friulano i (1228 -1420), Bologna 1917, IXXXX. 15 Npr. Vincenzo jOPPi, Nuovi documenti suli'lstria (MCCLXXXII1 - MCCCXXX1X), Auspicatissime Nozze Candussi Girardo - Del Beilo, Udine 1878, št. 5 {1336, XI. 27.): Olvranciinus de Maniaco Vicecomes Marchionatus Istrie. 16 Prim. Emil WERUNSKY, Österreichische Reichs- und Rechtsgeschichte, Wien 1834, 499 si.; Heinrich SCHMIDINGER, Patriarch und Landesherr, Die weltliche Herrschaft der Patriarchen von Aquileja bis zum Ende der Staufer, Graz-Köln 1954, 76 sl., 100; £. SGUBIN, L'avvocazia dei Conti di Gorlzia nel Patrtarcato d'Aquileta, Studi Goriziani {= SG) 23, 1963, 95 sl.; G. HUGES, L'instituto dell'awocazia, con particolare riguardo a quella dei Conti di Gorizia, SG 24, 1963, 109 s!.; Pietro Silverio LEICHT, Parlamente Friulano, XXIV, CXLI. 17 Kärntner Landesarchiv Celovec, listina 1288, Hl. 17., Gorica; Vincenzo JOPPI, Appendice ai documenti Goriziani, Archeografo Triestino (= AT) N. S. 19, 1893, 5t. 11 (1291): Rudolfus gastaldio Gorich; Franc KOS, K zgodovini Gorice v srednjem veku, Glasnik muzejskega društva za Slovenijo {= GMDS) 2-3, 1921-1923, 14: l.eonardus diclus Mur gastaldio. 18 Senate misti (cose deii'istria), AMSi 3, 1887, 275 {gastaldio Padue, gastaldio Tervisij); CDI 137S, XI. 8., Sovinjak {Johannis gasiaidio tunc temporis in Sovignacho). Vsi trije kraji so bilf v 14. stoletju posest goriških grofov. 204 ANNALES .5/'94 Peter STIH: INSTITUCIJA VICECOMESA V UPRAVNI STRUKTURI PAZINSKF GROFIJI: V ČASU GORIŠKIH GROFOV, 203-208 enota - ta pa se navezuje na langobradsko upravno tradicijo, ki je poznala gastaide kot upravnike kraljevih posesti'9 razširjena povsod tam, kjer je oglejski patriarh imel svojo posest20. Generalis gastaldio se je v začetku imenoval tudi namestnik oglejskega patriarha, to je mejnega grofa v Istri2'. Tako Gorica kot velik del goriških posesti v Istri pa je bila nekoč oglejska zemlja22. Tudi feudum habitantie (burglehen, grajski fevd), ki ga zaznamujejo nekatere specifičnosti (npr. obveza stalne prisotnosti na fevdu) in je poznan v listinah goriške provenience od tretje četrtine 13. stoletja naprej,23 je v goriško prakso prišel verjetno iz Furlanije, kjer se je uveljavil v začetku 13. stoletja24. In nenazadnje, v drugi polovici 14. stoletja so se kot pravni vir v ožji Goriški uveljavile Conslitutiones Palriae Forojuiii patriarha Markvarda iz 1366, ki naj bi bile v Gorici prevedene v nemščino in patriarhovo ime zamenjano z grofovim25. Podlago temu goriškemu prevzemu furlanskih konsti-tucij pa morda lahko vidimo v identičnos» goriškega in furlanskega deželnega prava26. V to skupino različnih institucij, ki so jih goriški grofje prevzeli iz Furlanije oziroma od oglejskega patriarhata, pa moremo, vsaj tako mislim, Šteti tudi vicecomesa. Na prvi pogled govori več stvari v prid Benu-ssijevemu mnenju, da je bil vicecomes predhodnik glavarja v Pazinu. Že samo ime (vice-comes) ga označuje kot grofovega namestnika27, tako kot je to bil glavar28. Oba sta sedež svojega urada imela v Pazinu29 in tudi časovno se vicecomes v virih pojavlja pred glavarjem. Uvodoma smo ugotovili, da se vicecomes v Pazinu zadnjič omenja 1293, Že naslednje leto, 1294, pa se nato v virih prvič pojavi goriški glavar30. V prid 19 Lexikon des Mittelalters Bd. 4, 1131 - i 132. V zvezi z institucijo gastakfa prt Langobardih je zelo zanimiva zgodba o bolgarskem knezu Alzecu pri Pavlu Diakonu (Pavel DIAKON, Zgodovina Langobardov, Maribor 1988, V/29 ). Bolgarski knez je po pravi odisejadi prišel iz Panonije preko Bavarske in Karantanije v Italijo k iartgobardskemu kralju, ki mu je dovolil, da se s svojim plemenom naseli v Beneventu, kjer mu je beneventanski duks tudi odkaza) bivališča, ipsumque Alzeconem, mutatio dignitatis nomine, de duce gastaidium vocitarš praecepit. O Alzeku g}, drugače Milko KOS, O bolgarskem knezu Aicioku in slovenskem knezu Vajuku, v Milko KOS, Srednjeveška kufturna, družbena in politična zgodovina Slovencev. Izbrane razprave, Ljubljana 1985, 145 - 150. 20 Primerjaj Pio PASCHiNI, Storia de! Friuli H, Udine 1935, 125 si.; Heinrich SCMMtDINGER, Patriarch und Landesherr, 101 (Furlanija in spioäno); Milko KOS, Urbarji Slovenskega primorja f (Tolminski urbar iz teta 1377), Viri za zgodovino Slovencev II, Srednjeveški urbarji za Slovenijo M, Ljubljana 1948, 19; ISTI, Urbarji Slovenskega primorja ti, Viri za zgodovino Slovencev IN, Srednjeveški urbarji za Slovenijo lil, Ljubijana 1954, 61 (za slovensko ozemlje) in CDi 1208 (pravice oglejskega patriarha v Istri; pravilna datacija tega pomembnega dokumenta je 1267 -1271 in ne 1208: gl. Giovanni de VERGOTTINI, La costituzionc, AMSI 38, 1926, 102, op. 3) za Istro. 21 Walter L.EN EL, Venezianisch - Istrische Studien, Strassburg 1911, 147; Giovanni de VERGOTHNt, La costituzione, AMSI 39, 1927, 99. Kasneje se je nainesinik mejnega grofa v Istri imenoval richtarius in nato marebio. 22 Hermann WIESFLECKER, Die Reges te n der Grafen von Götz und Tirol, Pfalzgrafen in Kärnten t (957 ■• 1271), Innsbruck 1949, St. 192, 193, 230, 317; Vincenzo jOPPI, Documenti Goriziani, AT N. S. 14, 1888,3t. 147; Peter ŠTIH, Goriški grofje in geneza. 23 Vincenzo jOPPi, Appendice, 5i. 8 (1287, V. 28., Gorica); Franz SCHUMI, Urkunden und Regesten zur Geschichte des 14. Jahrhunderts, Archiv für Heimatkunde II, Laibach 1884 in 1887,243,5t. 4 (1300, IV, 8., Gorica). 24 Carlo Guido MOR, I "feudi di abitanzäa" in Friuii, Memorie Storiche Forogiuliesi 54, 1974, 50 sl.; Heinrich SCHMIDINGER, Patriarch und Landesherr, 512 st. 25 Arnold LUSCHIN von EBENGREUTH, Österreichische Reichsgeschichte des Mittelalters, Bamberg 19142, 172; A. GNIRS, Das Görzer Statutbuch, Wien 1916 (glej k temu oceno Milka KOSa v Časopisu z a slovenski jezik, književnost in zgodovino 2, 1920, 134-135); Sergij VILFAN, Dežeini rodni kot vir naše ustavne zgodovine, GMDS 25-2G, 1944-1945, 65, op. 1; Pier SÜverio LEICHT, La versione tedesca deile "Constitutiones Patriae Forojuiii", Studi di Storia Friulana, Udine 1955, 261 sl.; S. FERLAN, La Cornea di Gorizia: problemi giuridici e amministralivi, SG 35, 1964, 51; Peter ŠTiH, Goriški grofje in oblikovanje pokrajine ob Soči in na Krasti v deželo, Zgodovinski Časopis (= ZČ) 41, 1987, 46. 26 Tiroler Landesarchiv Innsbruck, Pestarchivakten I .35, fol. 45 {1340, lil. 15.): nach landes recht umb Görtz und in Vrioul. 27 Čeprav se je potrebno zavedati, da bi se po tej logiki oglejski vice-comes, kjer se ta institucija sploh uveljavi in če naj bi ga 2e ime označevalo kot patriarhovega namestnika, moral pravzaprav imenovati vice-patriarcha (v resnici vicedominus in vicarius in temporalibus). Svojega vicecomesa pa je imel tudi pičenski škof (Milko KOS, Doneski, St. 10 {1309, IV. 7.: Frant/ius/vicecomes noster), ki bi se potem moral imenovati vice-episcopus. Zanimivo je, da se je v Labinu imenovai podkneZin (Josip ŽONTAR, Kastavščina in njeni statuti do konca 16. stoletja, Zbornik znanstvenih razprav juridične fakultete 21, 1945/46, 159. 28 Gi. npr. privilegij goriškega grofa Alberta IV. plemstvu rta goriških posestih na Dolenjskem in v Istri (Ernst SCHWIND - Alphons DORSCH, Ausgewählte Urkunden zur Verfassungs-geschichte der deutsch-österreichischen Erblande im Mittelalter, Innsbruck 1895, 5t. 120 {1365, iV. 29-, Metlika); CDI 1365, IV. 25., Neu-Marckt; 1365, Martedi innanzi S. Giorgio, Neumarkt), po katerem je bil glavar grofov namestnik v plemiškem ograjnem sodiSöi ali pa npr. listino istega izsfaviteija iz naslednjega dne (Haus- Hof- und Staatsarchiv Wien (= HHStAW), listina 1365, IV. 30., Metlika): daz wir /goriški grof Albert IV/... ain bescheiden erber mann ze unserm haubtman gen Isterwich seezen sullen über alle unser stet, chasleltn und vest oder vas ander herschafft und gueler wir da haben. Gl. Peter STIH, Ministeriaii, 132 - 135'. 29 Vicecomes: Woschalcus dictus Pigoleto vicecomes, habitator Pisini (gf. zgoraj op, 2); condam Stephanus vicecomes de Pisino (gl. zgoraj op. 3); vicecomes Konrad pa se 1277 omenja v listini, ki je bila izstavljena in castro Pisino in sala Palatii D. Comitis (gl. zgoraj op. 1). Glavar: capitaneus d. comitis Coritiae in Pisino (CDI 1294, I. 11., Poreč); Carstemannus Capitaneus Pissyni {CD! 1305, fl. 27.); Hänns!in...haubtmann zu Mitterburg (Repertorium über das Archiv der alten Grafen von Görz, HHStAW, Archivbeheif 331, fol. 242 (k letu 1333)); Nicias von Eberstein zu den Zeiten Hauptmann ze Mitterburch (HHStAW, listina 1362, Vi. 22., Metiika). 30 CDI 1294, f. 11., Poreč : presentibus.... Castcnm modo/i verjetno pravilno Castemanno/ capltaneo d. comitis Coritiae in Pisino, 205 ANNALES .5/'94 Peter ŠTIH: INSTITUCIJA VICECOMESA V UPRAVNI STRUKTUR) PAZINSKE GROFIJE V ČASU GORIŠKIH GROfOV, 2D3-208 temu mnenju pa gre tudi paralela z Lienzem na današnjem vzhodnem Tirolskem, kjer je bil center tistih posesti goriških grofov, ki so ležale severno od Karnijskih alp in Karavank (tki. Prednja grofija Goriška31), Tam je namreč bil vice-dominus po vsej verjetnosti predhodnik goriškega glavarja v Lienzu32, Na drugi strani pa obstaja resen pomislek, da je bi! vicecomes predhodnik glavarja v Pazinu. To je namreč velika razlika v družbenem statusu in položaju, ki sta ga imela na eni strani vicecomes in na drugi glavar in ki je po mojem mnenju odločilnega pomena za razrešitev tega vprašanja. Nenazadnje je bil Pazin center goriških posesti v Istri in tam so imeli sedež tudi drugi goriški uradi. Kako problematično je na osnovi naslova vicecomes delati zaključke v smislu, da že vsebina tega naslova kaže na to, da je nosilec tega naslova bil grofov namestnik, smo pokazali že zgoraj33. In tudi to, da se zadnji vicecomes omenja 1293, prvi glavar pa takoj zatem, je lahko le golo naključje ali pa je takšna podoba le navidezna in je posledica pomanjkanja virov. Nesporno pa je, da je med nosilcem urada oz. naslova vicecomes in onim glavarja bila velika razlika v družbenem položaju in statusu, ki se najlepše zrcali v listinskih seznamih prič. Ti so praviloma strogo upoštevali položaj posameznika na hierarhični družbeni lestvici34. Svoje glavarje, tako v Pazinu (za goriški dominij v Istri) kot v Gorici (za celoten goriški dominij južno od Karnijskih alp in Karavank) in v Lienzu (za Prednjo grofijo Goriško) so goriški grofje izbirali iz svojih najpomembnejših ministerialskih rodov35. Nosilci tega urada so bili po pravilu36 pripadniki družbene skupine ministerialnega plemstva in v listinah goriške provenience je bilo temu položaju ustrezno visoko tudi njihovo mesto v seznamih prič. Tudi nosilci urada glavarja v Pazinu so bili goriški ministeriali. V prvi polovici 14. stoletja so to bili člani različnih vej najpomembnejšega goriškega mimsteriaiskega rodu v Istri, pazinskih gospodov37. Nasprotno pa je bil družbeni položaj goriških vicecomesov v Pazinu precej nižji in jih ne moremo šteti niti v skupino viteškozmožnih. Tako se npr, v listini iz 1277 vicecomes Konrad omenja za tremi ministeriali38, duhovnikom, pisarjema in pred dvema poreškima meščanoma. V notarskem instrumentu iz 1293, kjer je vicecomes tudi naštet v seznamu prič, pa stoji skupaj z nekim Henrikom (oba sta označena kot habitatores Pisini) prav na koncu seznama, za dvema goriškima ministerialoma in vitezoma ter nekim Brabantom iz Kožljaka, ki mu ne moremo določiti njegove družbene pozicije. Na glede na glavarja nižji položaj vicecomesa v strukturi goriške uprave v Istri pa kaže tudi paralela s položajem vicecomesa v upravni strukturi oglejskega patriarhata v Istri. Na čelu oglejske uprave v (stri je kot patriarhov namestnik od zadnje četrtine 13. stoletja stal poseben marchio Istrie^ (kar že samo po sebi kaže na propadanje oglejske moči, saj je še v prvi polovici 13, stoletja ta naslov nosil patriarh sam kot mejni grof istrski), kateremu je v strukturi goriške uprave v Istri po 3! V času, ki ga obravnavamo, ta termin še ni obstajal, ampak se uveljavi Šele v drugi polovici IS. stoletja: Otto STOLZ, Politisch-historische Landesbeschreibung von Südtirol, Schfem-Schriften 40, Innsbruck 1937, 486. 32 Zadnji goriški vicedom v Lienzu se omenja 1308 (MDC VII (ed. Hermann WIFSSNFR, Klagenfurt 1961), St. 438, 489), istega leta pa se pojavi prvi goriški glavar v Lienzu (Andreas VEIDERj Die Verwaltung der "vorderen Grafschaft Görz" im Pustertai und Oberkärmen bis zum Ende des 14. Jahrhunderts, philosophische Dissertation Wien 1939, tipkopis, 87). 33 Gl. op. 27. 34 Heinrich FICHTENAU, Die Reihung der Zeugen in Urkunden des frühen Mittelstere, Mitteilungen des Instituts für österreichische Geschichtsforschung 87, 1979, 301 sl. 35 Npr. v Lienzu tamkajšnji kasteiani in nato minisSeriali \z Flaschberga, v Gorici goriški ministeriali iz Devina (prim. Peter ŠTIH, Goriški grofje in devinski gospodje, ZČ 46, 1992, 309 sl.) in nato kasteiani na goriškem gradu (goriški ministeriali iz Pevme), v Pazinu pa pazinski gospodje, ki so prav tako spadali med ministerialno plemstvo. Obstajal je tudi poseben glavar za goriško posest na Dolenjskem. V dvajsetih letih 14. stoletja je to bil Grifo iz Čreteža. 36 Edina izjema ni bil nihče drug kol sam goriški grof Albert IV., ki je bil v svojih mladih letih, v Času skrbništva nad mladoietnim goriškim grofom Ivanom Henrikom, sinom 1323 umrlega goriškega grofa Henrika IS., glavar goriške grofije v letih 1328 - 1331: HHStAVV, listina 1329, VII. 4„ Zenoberg; Guiseppe BIANCH), Documenti per la storia del Friuii II, Udine 1845, št. 593; Vincenzo JOPPI, Documenti Goriziani, AT N. S. 13, 1887, št. 91; HHSfAW, listina 1331, IV. 2-, Lienz. Poimenski seznam nosilcev štirih goriških uradov glavarja v 14. stoletju gl. v Peter ŠTIH, Ministeriali, 139 - 140. 37 Gl. Peter ŠTIH, Ministeriali, 56 - 62, 134. 38 Henrik iz Pazina je bil mtnisteriai goriškega grofa, Uirik iz Momjana (Momjanski gospodje so bili veja gospodov iz Oevina, ki so v tistem času bili ministeriali goriških grofov; gl. Peter ŠTIH, Goriški grofje (kot v op. 35)) je bil po materini strani Rihemberški, ki so bili eden najpomembnejših ministerialskih rodov goriških grofov (gl. Milko KOS, Urbarji Slov. primorja II, 34 si.; Peter ŠTIH, K zgodovini nižjega plemstva na Krasu in v Istri, ZČ 45, 1991, 549 si.), Ditmar Krotendorfer pa je bil tudi ministerial iz Pazina (gl. Peter ŠTIH, Ministeriali, 62). 39 Walter LENEL, Venezianisch - Istrische Studien, 148; Giovanni de VERGOTRNI, La costituzione provinciale, AMSI 38, 1926, 114, 119; Cario BUTTAZZIONi, Dei Governatori d'lstria a nome dei marchesi principi i patriarchi d'Aquüeja, AT N. S. 2, 1870-1871, 245 sl.; Antonio JQPi'l. Saggio di serie dei Marchesi-Governatori dell'lstria per i patriarchi di Aquiieia marchesi principi, AT N. S. 2, 1870-1871, 252 sl. 206 ANNALES .5/'94 peter ŠT1H: INSTiTUCIJA V1CECOMESA V UPRAVNI STRUKTURI PAZINSKE GROFIJO V ČASU GORIŠKIH GROFOV, 203-208 svojih kompetencah in položaju odgovarja! glavar v Pazinu. Temu oglejskemu "markezu" je bil podrejen vicecomes marchionatus Y$trie40, ki je torej bil nižji uradnik. Če potegnemo paralelo z goriško upravo v istri, potem bi po isti logiki tudi goriškemu vicecomesu v Pazinu šlo le nižje mesto v strukturi goriške uprave. To nam na določen način potrjuje že zgoraj ugotovljeni nižji družbeni položaj in status nosilcev tega urada, dokončno pa potrdi neka listina goriškega grofa Alberta II. iz leta 1295. V njej se, že bolj proti repu seznama prič, omenja neki W°scha!cus dictus Pigoleto officialis de Pisino41, ki je seveda identičen z našim Woscha!cus dictus P/fo/eto v/cecomes, habitator Pisini iz leta 1293. Vicecomes je torej bil navaden oficial42. Njegovih konkretnih nalog in pooblastil v strukturi goriške uprave v Istri pa na podlagi preskromnih virov ni mogoče ugotoviti. O vicecomesu kot predhodniku glavarja torej lahko govorimo le toliko, ker prvi izgine ravno v trenutku, ko se pojavi drugi. Drugače pa je urad glavarja v Pazinu, ki ga je sredi devetdesetih letih 13. stoletja ustanovil goriški grof Albert 11. in ga zaupal svojemu tamkajšnjemu najpomembnejšemu ministerialu, ki je tako posta! grofov namestnik in predstavnik (capitaneus domini comHis Coritiae in Pisino4-''}, moral imeti bistveno večje pristojnosti, kot jih je precl tem imel vicecomes. Ustanovitev urada glavarja v Pazinu je po mojem mnenju zvezana z dvema stvarema: na eni strani z reformo dvorne in centralne uprave goriških grofov, ki je bila začeta pod goriškim grofom Albertom II. (+1304) in nato dokončana pod njegovim sinom Menrikom II. (+1323), na drugi strani pa z zaokrožitvijo goriške posesti v Istri v okvir, ki se nato v 14. stoletju ni več kaj dosti spreminjal44. Prej tipično dvorna uprava goriških grofov, ki so jo zaznamovali tipični dvorni uradi, kot so strežaj, točaj in komornik, je v osemdesetih in devetdesetih letih 13. stoletja doživela dvojno reformo: stare dvorne urade so zamenjali novi (dvorni mojster, maršal, kuharski mojster), hkrati pa je ta uprava dobila z ustanovitvijo urada glavarja (oz. glavarjev) že poteze "deželne" uprave45. V okviru celotnega dominija goriških grofov je bil kot prvi urad posebnega glavarja ustanovljen prav oni za Istro (1294)46, in le domnevamo lahko, da je prav s to upravno reformo mogoče le povezana tudi sprememba naziva urada pri zadnjem znanem goriškem vicecomesu v Istri (1 293), ko je zaradi nastanka glavarstva (1294) izgubil svoj bleščeči naslov in se tudi po nazivu spremenil v to, kar je v resnici bil, v navadnega oficiala (1295). 40 A. S. MtNOTTO, Acta et Dipfomata e regio tabulario Veneto usque ad sec. XV. summatim regesta Vol. !., Sect, t.: Documenla ad Forumjulii, patfiarchatum Aquileiensem, Tergestum, istriam, Goriiiam spectantia, Venetiis MDCCCLXX, 1 15 (1332); Vincenzo jOPPI, kot v op. 15 zgoraj; GDI 1365, tit. 23. (fgo Guiltielmus Boyanm de Civitate Austria Marchio istrie ... tenuisse ef recepisse a Tristano de Civ/late vicecomite- rneo...); Giovanni de VERGOTTiNI, La costUuzione provincial, AMSI 38, 1926, 120 (40). 41 HHSSAW, listina 1295, V. 13., Gorica. 42 Pojem oficiala je potrebno razumeti zelo široko, saj je lahko pomenil marsikaj (npr. vicecomesa, gastalda in tudi kastelana), v vsakem primeru pa je to bil nižji uradnik. Za vicecomesa gl. zgoraj, za gastalda: Rudolius gastaldio Goricie {gl, zg. op. 17), Ruodolfus officialis Gortcte (Vincenzo jOPPf, Appendice ai document! Goriziani, št. 8) oz. Lienhart Murr amptman ze Corcz, Leonardus dictus Mur gasfaldio {Franc KOS, K zgodovini Gorice, 14!, za kastelana pa: Volconus castellanus in Goricia> Walcomis gastaldio, Walcbtinus olim officialis (Franc KOS, K zgodovini Gorice, GMDS 4-6, 1924-1925, 7). 43 Gl.op. 30 44 Jedru svojih posesti v is tri, to je Pazinu z vencem okoliških krajev, ki so si ga goriški grofje pridobili konec 12. stoletja kot fevd škofije v Poreču, so v drugi polovici 13. in delno tudi še v začetku 14. stoletja dodali še vrsto oglejskih fevdov severno od Mirne in na potezi od Rttzeta do vzhodnih obronkov Učke in ob zgornjem toku Raše. Temu pa je bila približno v istem času dodana tudi posest ob spodnjem toku Raše in Raškerrt zalivu, ki je še v začetku 13. stoletja spadala v okvir puljskega mestnega agra. Gl. Peter STIH, Goriški grofje in geneza. 45 Gl. Peter ŠTiH, Ministeriali, 121 si. in seznam nosilcev posameznih dvornih in centralnih uradov 137 si. 46 V Lienzu se prvi glavar (za Prednjo grofijo Goriško) omenja 1308, v Metliki (za goriško "grofiji v Mariki in Metliki") 1322, v Gorici (za celotno goriško grofijo južno od Karavank in Karnijskih alp) pa 1323. G L op. 45. 207 ANNALES .5/'94 Peter STIH: INSTITUCIJA VtCECOMESA V UPRAVNI STRUKTURI PAZ1N5KF GROHJL V ČASU GORIŠKEM GROFOV, 203-206 RIASSUNTO In tre documenti della fine del XIII secolo vengono citati tre responsabili dell'ufficio del vicecomes, con sede a Pisino, i! centro dei possedimenti istriani dei Conti di Gorizia. In mérito si sono affermate due opinioni. Secundo la prima i! vicecomes era il predecessore del capitano dei Con ti di Gorizia a Pisino, secondo l'altra invece que!lo del vicecomes era sol tanto un'altra denominazione del capitano. i 'istituto de! vicecomes si affermó in quest'area sotto il patri a reato di Aquileia, in Friuli infatti viene citato giá nella prima meta del XII secolo, men tre in I str i a era conosciuto ancora nel XIV secolo. Come al tre istituzioni amministrative e giuridiche, i Conti di Gorizia eredítarono dal patriarcato di Aquileia anche l'istituto del vicecomes. Benché a prima vista molti indizi confortino l'opinione che il vicecomes fosse il predecessore del capitano di Pisino (giá la stessa denominazione di vicecomes lo caratterizza come sostituto del Conté, com'era il capitano), entrambi risiedevano a Pisino, e nelle fonti le sue tracce sí perdono proprio nel preciso i s tan te in cui invece appare il capitano, egli in realtó occupava, all'interno della struttura amministrativa goriziana, una posizíone inferiore. Lo dimostra anche il confronto con la posizione del vicecomes in seno alia struttura amministrativa del patriarcato di Aquileia in Istria, e ancora di piú la grande differenza che correva tra lo status e la posizione socíale del vicecomes e del capitano. Mentre i capitani dei Conti di Gorizia in Istria provenivano sempre dalle file della nobi'tú dei ministeriales, i vicecomes molto probabilmenle non erano di nobili origini. La posizione inferiore del vicecomes nella struttura amministrativa della Contea di Pisino ci viene infine confermata da un documento de! 1295 del Conté di Gorizia Alberto II, nel quale il medesimo personaggio che nel 1293 veniva indicato come vicecomes, viene ora definito oficíale. In ta! senso va quindi riveduta l'opinione corrente secondo la quale, per la sua posizíone all'interno della struttura della Contea di Pisino, il vicecomes va equiparato a! capitano. 208 ANNALES .5/'94 strokovno deio UDK 94:34(497.1 2 Koper)"1 584/1586" IL CONSiGLIO Di CAPODiSTRIA E LA LA RIFORMA DEGLI APPELL1 NELL'ISTRIA VENETA (1584-1586) Roían MARINO dipi. zgod., 3401S Milje, p.p. 2480, (T dott., 3401 5 Muggta, P.O. Box 2480, IT SINOSSI L'autore analizza le conseguenze immédiate che si ebbero a Capodistria, nell'agosto 1584, dopo l'istituzione del cosiddetto "Magistrato", la nuova struttura giudiziaria d'appello per tutta l'istria veneta voluta da Venezia con évident i finalità di repressione degli abusi amministrativi (di cui erano spesso colpevoli i podestà minort délia peni sola) accompagnata da una riorganrzzazione dei poteri locali. Prendendo in esame le delibere del Consiglio dei nobili délia città si sono evidenziate ¡e ripercussroni che la ri forma provoco sulla struttura sociale e amministrativa capodistriana metiendo in luce, da una parte, il grave onere finanziario che la Comunità era stata costretta ad assumersi relativamente agli stipendi dei nuovi magistrati, dall'altra, il conseguente tentativo infruttuoso délia richiesta, da parte del ceto dirigente capodistriano, di un tribunale cittadino per la discussione in prima istanza delle cause civil7. il 4 agosto 1584 una "partead Senato veneziano riformo la procédure degîi appelli in tu Ko il territorio dei l'istria veneta, istituendo a Capodistria una struttura giudiziaria formata dai rettore délia città e da due Consiglieri anch'essi patrizi veneziani. Il cosiddetto "Mâgîstrato"avrebbe dovuto, dunque, accogliere e giu-dicare, in seconda istanza, le cause già sentenzîate dai podestà îstriani o da altri giusdicenti locali1: fatto insólito nell'ordinamento giudiziario veneto la cui ca-ratteristica era quella dî accentrare nella Dominante la discussione delle cause d'appello, attraverso le important! magistrature degli Avogadori e degli Auditori Novi, Come notó, già a metà Seîcento, il vescovo dî Cittanova G.F.Tomasini-2, è con questa riforma che si avvió da parte veneziana quella profonda riorganiz-zazione amministrativa, che consentí di daré ai territori istriani una struttura provinciale più definita, accompagna ta da un ridimensionamento dei poteri locali. Col tempo si amplierà il ruolo e la funzione délia nuova magistratura che assumera di fatto i compiti di direzione política dell'intera Provincia estendendo il suo potere in ogni settore dell'amministrazione pubbîica anche a scapito dei residui margini di autonomía delle realtà cittadine3. In effetti la riforma giud iziaria di fine '500 apparve come una vera e propria riforma politico-istituzionale. Se all'inizio la delibera del 4 agosto 1584 risultô formalmente come una concessione della Serenissima -intesa a favorire le esigenze dei ceti più poveri, costretti a recarsí nella Capitale per le istanze d'appello e spesso impossíbilitati a sostenere le notevolí spese - rap-presento ben presto per Venezia il mezzo per meglio contrallare l'operato dei podestà e pubblici ufficiali dei piccoli centrí istriani le cui intemperanze e ruberíe erano ben note e che proprio nell'amministrazione della giustizia compivano gli abusi più gravi. La necessità di serí prowedimenti nei confronti dei rettori minori era già stata ampíamente messa in luce 1 Per la delibera d'istituzione del Ma.gisf.rato e l'iter del pracedimento: Archivio di Stato di Venezia (=ASV), Senato Mare (-SM), fitza (-f.) 87, 4 agosto 1584. 2 Cfr. G.F.Tomasim, Dé C.ommentari storici-geografici cleüa Provincia dell'lstria, in "Archeografo Triestino", 4 (1837), p.138. 3 Per aleone brevi considerazioni sull'istituzione del Magisi.rato e sulila funzione che ebbe neíla strategia veneziana di riorganizzazione amministrativa dell'tstria di fine '500 mi permetío di rinvtare alia mía corno ni caz ione, preséntala al convegno "L'lstria e ia Repubblica di Venezia: istituzioni, dirttto, amministrazione", Capodistria 10-12 giugno 1993, ora pubblicata in "Acta Histriae" III. (1994}. 209 ANNALES .5/'94 Rolar! MARINO: IL CONSIGLIO DI CAPODISTRIA í. LA LA RIFORMA DEGU APPELLI..., 209-2Î4 dalle relazioní che i magistrati ítineranti {Sindacr inquisitorí, ProwedítoríS e i rettori capodistriani erano sol ¡ti presentare alia fine del loro mandato. Uno dei piii convinti sostenitori della riforma degli appelli iu appunto ii nobile veneziano N icol ó Dona, rettore a Capodistria nel 1579-80 quando ancora era agli inizí di un'importante carriera política che lo avrebbe condotto nel 1618a diventare Doge4. Naturalmente una riforma di questa pórtala non poteva non pregiudicare equilibri consolidad sía a Ve-nezia (vi si oppose ad esempio la magistratura d'appeüo degli Auditor!)5, sía nel territorio istriano: quí l'isti-tuzione del Magistrato ebbe forti ripercussioni soprat-tutto sulla struttura sociale e sulla vita amministratíva delle Comunítá, al punto da creare tensión! e conflitti nei rappoiti con la Serenissima. Le cittadine istríane, o meglío i loro ceti dirigenti raccolti nei Consigli, fin da súbito si mostrarono diffidenti verso le innovazioni in-trodotte: a Montona, Pirana, Muggia si protestó enérgicamente - senza esito - e si accusó Venezia di voier instaurare, con la riforma, una sorta di "monarchia", vista ¡a somma di poteri che poteva vantare íl nuovo ufficio6. IL PROBLEMA DEGLI ONORARl DEL MAGISTRATO In un diverso contesto i! Consiglio dei nobili di Capodistria poté contare su píü ampi margini di manovra; ma con l'awío delta nuova struttura gíudí-ziaría si ruppero i tradizionali equilibri cittadini: si in-nescarono processi rivendicativi e si pretesero maggiorí spazi da parte di quel ceto dirigente lócale che ora Venezia metteva alie corde e cercava di controllare meglío anche appoggiando le aspettatíve degli strati socialí piü poveri. Nell'immediato la principaie preoccupazione dei maggíorenti capodistriani era di ordine finanziario, motívala dal fatto che si ingíungeva a!Ia stessa Comunítá di prowedere al pagamento degli stipend! dei due Consiglierí che avrebbero dovuto coadiuvare íl Podestá e Capitano nelí'espietamento deíl'incarico7. Sí era stabíiito infatti che dovessero avere cíascuno 45 ducati di salario al mese8, ma la somma era considerevole e fe condizioni della cittaríina istriana alia fine de! XVI secolo non erano certo delle migiiori, ímpoverita com'era dalle dífficoltá del commercío interno e ancora stremata dalia peste che vi si era abbattuta con violenza a meta '5009. Un' alt ra considerazíone muoveva ancor piü alia protesta i nobili capodistriani. I! Sena to veneziano aveva indicate i! procedimento che, ín teoría, avrebbe potuto consentiré i! reperimento del denaro per í pagamenti: ad esso sarebbero stati destinati i "caratí!l (la percentuale spettante alia Comunítá per ogni causa d'appelfo). Ma queste ottimistiche previsión! non si awerarono, eos! come fu costretio ad ammettere, in una lettera del 4 novembre 1585 (a piíi di un anno dall'ístituzione del Magistrato), íl Podestá e Capitano di Capodistria, Tom-maso Contaríni;10 "al principio di questa cosí salubre e santa provisione pareva che le facende di dette appellation! sarebbono state tante che con lí carati soli, e con una nova tansa di ducati 15 al mese posta alia cancellaría, a suffícienza haverebbono bastato per pagare il salario delli Ecc.mí consegíieri"11. ín reaítá per motivi che al rettore in sostanza sfuggivano (e cioé per una larga evasione dei podestá istrrani che avevano l'obbligo di portare glí appelli a Capodistria), "ai presente le facende sono in quasi del tutto cessate. Per ii che di gran lunga lí carati né li ducati 15 del cancefliero non sono bastevoli a pagare íl ciovuto salario. Onde 4 Su Nlcoló Dona (q.Zuan Battista) un breve profiío biográfico ha tracciato RZago in: "Dizionario biográfico degii itaíiani" (=DGS), 40 (1995), pp.782-786. 5 L'opinione richiesía il 6 glugno 1584 agli Auditori Atessandro Gradenigo, Nicoío Zorzi, Marco Bragadin, fu aspramente contraria all'ipoiesi di riforma: ASV, SM, f.87, 4 agosto 1534. b Cfr. Leggi statularie per il buon governo della Provincia d'lstria, raccolte e stampats soíío il Reggimento deU'H.mo et Ecc.rno signor Lorenzo Paruia, (Capodistria), 1757, libro secondo, p.35. in diverse risoíuzíoni del Senato e de! Consiglio dei Dieci, veniva affermato di continuo che l'autorità del Magistrato si doveva intendere estesa a tutti i podestá della Provincia istriana. 7 Oltre a questa funzione i Consiglierí avevano f'obhíigo di sostituire, a Capodistria, nelle rispetíive cariche, le precedenti figure deí Camerlengo (incarícato di amministrare la Camera fiscale della Comunítá) e del Castellano (che aveva competenze di difesa militare). tí Nella seconda metà del CinquecenSo si intende ormai comunemenie con "ducato" non più il ducato d'oro (in oro), cioè il celebre zecchino, bensi l'unità di como equivalente a 124 soldi, ovvero a lire 6 e soldi 4. Per un esempio comparativo su salari e stipendi a meta '500 la paga base di un opéralo delf'Arsenale era di 20 ducati annui, un artigíano speciafizzato guadagnava circa 50 ducati e un nobile poteva dirsi agíalo se vantava un reddito di 1000 ducati all'anno. Per una sintética ma suficientemente chiara analisi sui pre2:zi e I salari a Venezia tra XVí e XVII secolo, cfr. F.Lane, Storia di Venezia, Torino 1991, pp.373-387. 9 Le difficoltà del commercio capodistriano erano da metiere jn relazione con ('incremento della produzione, in questo periodo, delle saline asburgiche di Zaule nei pressl di Trieste. Cía nel 1539 if Rettore Francesco Mauro aveva esortato il Senato della Repubblica a (enere presente il problema ddia produzione salina di Capodistria {ma anche di Pirano e Muggia) come fondamentale per ¡'economía cittadlna: "i! sostentamento di quel la città è il far del fi saíi, li qualt son levait da Cranci, over aitri sudditi regí, che ai tempo della estáte ne viene in gran cjuantità, (ï qualt portano ¡I danaro, portano ancor forment! etmoltre akre cose". Cfr. Reiszîoni dei Podestá e Capitani di Capodistria, in "Ató e memorle deHa società Istriana di archeologia e storia patria" (=AMSI), 6 (1890), p.67. 10 Su Tommaso Contarini (q.Nicolô) cfr. fa voce redatta da G.Benzoni In: "OBI", 28 (1983), pp.305-306. 11 ASV, SM, f. 92, 26 apri le 1586. 210 ANNALES .5/'94 Rolan MARINO: Il CONSIGIIO Dl CAPOD ISTRIA í IA LA WORM A OÏG1.1 APPEU.I..., 209.214 questa povera città se ne è rescata débitrice di assai grossa somma de danari atli Magnifia Conseglieri"!,2. La Comunità capodistriana manifestó a più riprese queste difficoità con una sequela di richieste, lettere e petizioni, indirizzate alla Serenissima Signoria. Ma, nell'attesa di una décisions veneziana, ai nobiii de! Maggior Consigiio di Capodistria, sempre più angosciati daiia necessità di prowedere ai pagamenti, non rimase che intervenire con nuove tasse: anzi per reperire solícitamente i fondi necessari in alcuni moment! si accettarono prestíti da banchieri ebrei e si arrivé financo ad intaccare le casse de! Fondaco municipale isti-tuzionalmente preposto alia vendita controllata del frumento come sîrumento délia política annonaria. GL1 INTERVENU DEL MACGJOR CONSIGLÏO Dî CAPODISTRIA H primo provvedimento assunto daî Maggior Consigiio capodistriano, a poco più di un mese dalla delibera veneziana, porta la data del 16 setiembre 1584. Era stata una decisione contrástala, che aveva provocato una spaccatura all'interno deílo stesso Consigiio. Per una differenza di sol i sette voti (quarantasei a favore e trentanove contra) si decise di obbligare "per anni tre solamente" í produttori di olive del capodistriano, che già dovevano r i cor re re ai torchi cittadini per la spremitura, al pagamento di un ulteriore "soido uno per b renta" da versare a "queste spettabiîe Comunità" per lo stipendio dei nuovi magistrat^3. Poichè ció non bastava, i! 29 ottobre dello stesso anno, ii "Cotlegio delle biave" (un'assemblea cittadina rístretta che tra l'altro regolamentava la gestione del Fondaco) deliberó che, sempre per'!anni tre solamente" avrebbe permesso alla Comunità di "tuor soldo uno per quarta di tutte le farine che in questo tempo sopradetto sorso vendute e si venderanno nel fontego de questa citta"14. Cosí i! bísogno immediato di denaro costrinse í maggiorenti localí ad un accresciuto preíievo fiscale sulle esigenze alimentar! primarie: l'otto maggio 1585 una secca delibera deílo stesso "Coüegio delle biave", presa quasi aíl'unanímitá (dieci voti a favore, uno contrario), decise di far pagare "soidi quattro per staro di farina" a tutti i panífícatori deíla città "quaü denari siino aplicati ^al pagamento de essi Ecc.mi Signori Con-següeri1-''. Cío nonostante il debito délia Comunità verso i magistrat! continuava a crescere: non rimase altro "andando Ii Ecc.mi Conseglierí creditori di büona summa di denari" che accettare il prestito di 30 ducati da "signor Cerero et signor Mendolino hebrei" 16. II 19 maggio successivo infatti il Maggior Consigiio accon-sentí, anche se con una certa riluttanza (49 a favore e 38 contra), a che "Si predetti due banchieri possino dar et esborsar essi ducati trenta per poter far la compita sadisfatione alli sudeti Ecc.mi Consiglieri"17. Si continué nello stiilicidio dei provvedimenti e nemmeno l'influente categoría degli awocati venne Hsparmiata dal vórtice delle ¡mposizioni fiscali neces-sarie ad ottenere il denaro per gli onorari promessi. Fin da subito, nel settembre 1584, i! Maggior Consigiio cittadino aveva dichiarato che l'istituziorie della nuova magistratura avrebbe portato benefici in particolare a "tutti quel Ii Ii quai i vorano far ia profisione de avocato nelle cause de appellatione" ed era quíndi più che giusto che "Ii medesimi habbino di sentir un pocho di gravezza"18. Sí era stabilito perianto (settantadue voti a favore, undici contrari) che, per un periodo di tre anni, gli awocati che avessero voluto perorare !e cause ín appeüo sarebbero statí obbligati al pagamento di "lire 12 per parte per poter eseguir tanta buona et santa opera"19. Awocati e dottori in legge reagirono prontamente. Il 19 maggio 1585 una loro azione decisa, che metteva in luce lo spazio conquístate e il ruoio che potevano gíocare all'interno deüa struttura sociale cittadina, bloccà (soltanto 28 voti a favore e ben 56 contro) una delibera del Consigiio che proponeva di far incamerare alla Comunità capodistriana "tutti Ii caratí che soglíono essere tansati alli awocati per victoria nelle cause di prima instantia"20. LA RICHJESTA DJ UN TRIBUNALE CITTADINO PER LE CAUSE CIVIL1 La forte pressione finanziaria derivante dall'isti-tuzione del Magistrate parve giustificare un ardito tentativo dei nobili del Consigiio capodistriano volto a mo- 12 ibidem. 13 Archivio di Stato di Trieste (=AST), Antico arcbävio municipale di Capodistria i-Aamc}, lihri dei Consigli (=LC), indice Majer .548-549, bobina (=bob.) 688, fotogramrna (-fot.I 19. 14 Ibidem (bob.688, fot.23). 15 Ibidem (bob.688, fot.42). 16 Ibidem (bob.688, fot.43). Per il ruolo der bandiieri ebrei a Venezia neil'eta moderna dr., tra gli altri, R.Segre, ßanc/i( ebraici c Monti di Pietz, in: Gli Fbrei a Venezia. Secoti XIV XVII, a cura di C.Cozzi, Milano 1987, pp.565 570. 17 AST, Aamc, LC... (bob.688, fot.43). 18 ibidem (bob.688, fot.1 9}. 19 ibidem. 20 Ibidem (bob.688, fot.43). 211 ANNALES .5/'94 Roían MARINO: ILCON'SIGUO DI CAPODISTRIA E LA1.A RJfORMA OtCLI APPEU.Í-, 209-2Ï4 clificare í rapporti tradizionali tra l'lstria e ta Repubbíica: segno che la riforma degií appelli si ínseríva in una struttura, quella delta socíetá ístriana, soio apppa-rentemente chiusa e statica ma che in realta corriinciava a dinamicizzarsi metiendo in crisi un vecchio modello di vita politico-istituzionale. La deliberazione de! 28 apríle 1585 fu sentita come particolarmente importante, tanto é vero che alia convocazíone del Consigiio "a suon de campana et voce preconea", intervennero addirittura 200 consiglieri un numero inconsueto per quest'epoca. La premessa del la risoluzione, come sempre encomiástica e reverente nei confronti del la Serenissima Repubbíica, met-teva in tuce un'inattesa ¡nsofferenza e resistenza delta nobiltá capodistriana alie recenti innovazioni relative a! sistema degli appelli; si faceva capire che, se da un lato,"anche quelli che erano contrarí a questa santissima deliberazione incominciavano giá gustare il benefitio che da quella ognuno potra ricevere"21, dali'altra parte non si poteva pretendere che ¡a Comunita, cíoé il ceto dirigente dei nobili che la controllavano attraverso il Maggior Consigiio, dovesse accettare le nuove rególe e mantenere gli impegni presi per il pagamento dei Magí-strato, senza alcuna contropartita. Ció che si chiedeva era una piü ampia all'amministrazione della giustizia. E' ben vero che una norma degli Statuti di Capo-distria, approvati da Venezia ne 1423, giá prevedeva l'elezione, da parte del Consigiio cittadino di quattro giudici che avrebbero dovuto affiancare il Podestá nell'espletamento dei processi civili; ma si trattava di funzioni consultive limítate alie cause minori22. Relativamente piü importanti risultavano altre loro funzioni: sovrintendevano ail'elezione dei funzionari loc.ali e svotgevano un ruolo significativo nel "cerimoniale" del potere quando, durante le processioni, in occasione di feste o avvenimenti solenni, seguivano immediatamente il rettore veneto23. Ora, in maniera piü concreta, si chiedeva quasi una cogestione dell'amministrazione giudiziaria cittadina, con l'istituzione di un vero e proprio tribunale di primo livello abilitato alia trattazione "de tutte le cause civili che de cetero potrano succieder eos) nella cittá come nel territorio della summa de ducati 50 in giti et piü et meno ad arbitrio di Sua Serenitá"24. Questa struttura di prima istanza - che nell'ambíto indicato avrebbe inte-ramente sostituíto la giurisdizíone del rettore. - sarebbe stata formata da quattro "dotti savii prudenti et pratichi de ¡ydícü" eletti per scrutinio dal Maggior Consigiio capodistriano: essi sarebbero restati in carica per sei mesi, con un periodo di contumacia di un anno prima di poter essere nuovamente eletti, e avrebbero dovuto tenere udienza tre giorni alia settimana. Naturalmente, si faceva presente ¡'evidente beneficio che tale innovatione avrebbe consentito nell'espletamento dei procedímenti giudiziari: oltre alio snellimento dei processi ne sarebbe derivato un notevole sgravio di lavoro per il rettore di Capodistria, che istituzionalmente aveva l'onere di giudicare nel "cívile" e nel "penale", di modo che gli "ecc.mí signorí rettori non saranno cosí occupatí in ascoltar ogní miníma causa, essendo che saranno occupatissimi essi nelle cause de maiori in prima istantia, nelie criminali e nelle cause de appellatione insieme con li ecc.mí Consiglieri"25. Era un tentativo espíicito di limitare il ruolo della Serenissima nell'amministrazione della giustizia cittadina: d'altra parte era proprio attraverso questa pre-rogatíva e Puso discrezionale che ne facevano i rettori veneti che la Repubbíica ribadiva un forte contrallo politico-amministrativo nei confronti dei territori sog-getti26. Preoccupazione costante di Venezia fu quella di trovare un punto di equilibrio tra te esigenze centra-listiche delPautoritá stataie e le rivendicazioní delle so-cieta locali, ma in questo momento, tra la fine del XVI e gli inizi del XVII secolo, anche in Istría, come nella terraferma, Venezia pareva appoggíare le rtvendicazioni del territorio metiendo in difficoltá le élites cíttadine. Nella Provincia istriana i ceti dirigenti furono messí in aliarme dai nuovi poteri che, accentrati nelle mani del Magistrato, avrebbero dato luogo ad una severa repressione degli abusi di cu¡ erano responsabill i rettori delle podesterie minori spesso in coilusione coi mag-giorenti e i pubbiici uffíciaii locali. Dunque i nobili ca-podistriani erano particolarmente irritati dal dover sostenere le spese per questa riforma: cosí, per quanto riguarda la delibera del Consigiio del 28 aprile 1585 Equantunque non fossero sicuri del buon esito della loro proposta}, erano suficientemente motivati a sostenerla, tanto che decisero di inviare un !!ambasciatorefi a perorare l'istanza. Si puo presumere che l'aítargamento delle prero-gative giurisdizionali cittadine costituisse il programma massimo, cui per altro si sarebbe potuto rinunciare ove 21 AST, Aamc, LC... (bob.688, fot.36). 22 Cfr. lo statuto del Cornune di Capodist/ia del 1423 con le aggiunte fino al 1608, a cura di di Lujo Margetic, Capodistría-Rovigno 1993. 23 Cfr. Darko Darovec, Memoriali bolognesi come termine di paragone nello studio dell'Ufficio dei Vicedomini in isiria, in: "Quaderni Italo-Ungheresi", 12 (1993), pp.7-33. 24 Aast, Aamc, LC... (bob.608, fof-36). 25 Ibidem. 26 Una costante della política veneziana nei confronti dell'istria fu di affidarsi integralmente alfa sola retta coscienza dei suoi rappresentanti nell'amministrazione delta giustizia. 1 podestá inviati nella penisola, tra l'altro, non erano obbligati a farsi coadiuvare dagli "assessori" che irsvece neíía terraferma veneta assistevano i! rettore in tutti gli adempimenti processuaii. 212 ANNALES .5/'94 Rnlan MARINO: Il CONSICÜO DI CAPODISTRIA E LA LA RtFORMA DEGLI AiTCUI..., 209-214 si fosse ottenuto il riciimensionamento del gravoso onere sopportato per gli stipendi dei Consiglieri. Anche dopo i! mancato accoglimento délia richiesta (che non fu mai portata al voto del Senato), la Comunità continuo a mandare altri l!ambasciatori" per segnalare le miserevoli condizioni delle casse ciltadine. Con "parte" del 21 ottobre 1585, il Maggior Consiglio di Capodístría deliberó di inviare a Venezia il dottor Giuseppe Verana per perorare la causa di "questa povera città" che era débitrice di ben 360 ducati nei confronti dei Consiglieri: anche per il futuro si chtedeva alla Signoria inoltre che "si voglia per grazia degnarsi di provedergli di detto pagamento nella maniera che parera alla infinita Sua prudentia"27. Il 2 marzo 1586 si affiancava allô stesso Verona "l'ecc.mo dottor Zarottî" con il compito di con-vincere Venezia di "proveder al salario di questo Ecc.mo Magistrato tanto necessario et di tanto benefitio a tutta la Provincia dell'îstria"28. VENEZIA INERVJENE PER IL REPERIMENTO DI NUOVI FOND! Finalmente questi passi ebbero un qualche effetto, dapprima indîrettamente: la Repubblica tentó di rispar-miare sulle spese di gestione dei suoi possedimenti istri-ani e impose ai rettori un più rígido contrallo sulle entrate fiscal í. Ancor prima de II'arriva deilo Zarotti a Venezia, la Serenissima aveva chiesto al già citato Podestà e Capitano Tommaso Contarini un rendiconto esatto sugli ultimi cinque annr di attività délia Camera fiscale di Capodístría, rionché precise informazioni sulle spese che dovevano accoilarsi le Comunità istriane per consentiré Teffettuazione delle traclizionali visite del rettore capodistriano nei vari luoghi sottoposti del territorio, il cosiddeto "paisenatico"29. Il Contarini aveva risposto, il 24 gennaio 1586, con una lunga lettera in cui consigliava anche i possibilí rimedi ad una sítuazíone assolutamente insostenibile. Scriveva infatti: "La saprà dunque che rispelto aile moite condanne che vengono fatte da vintidue podestarie et giurisditioni che sono in questa Provincia, si è cavato e vi sí cava al presente pochissimo danaro dalla imposta de soldi 2 per lira delle condanne et parimente de instrumentí et testa m en ti"30. La nota di accompag-namento, segnalava nei sei anni dal 1580 ai 1585, entrate totali ricavate dalla tassazione di "instrumenti et testamenti", per Capodístría di lire 406, per Isola, Pirano, Rovigno e Parenzo di lire 1235 complessive, ma aggiungeva che per Due Castelli, Muggia, Dignano, Albona, e Pola non sí aveva notizía alcuna di ver-samenti effettuati. La stessa cosa era awenuta per l'ím-posízíone fiscale sulle pene pecuníarie: se Capodistria, ad esempio, aveva pagato ¡¡re 373, nessuna notízia al riguardo era giunta da un elenco lunghissimo di localita, che comprendeva tra l'altro Rovigno, Ljmago, Pirano, Muggia, Pola, Dignano. Si lamentava infatti ¡I Contarini che "con tutto che sia stata con ogní possibil mezzo solecitata l'esatione da questa fiscal Camera, con scriver allí rettori diverse lettere et con mandar diversi messi, non si ha peró mai potuto cavar quel utile che si doveva et ragionevolmente si sperava"31. Sí dovevano allora obbligare i rettori istriani a rendere i conti entro una settimana dalla fine del loro Reggimento, senza di che non avrebbero potuto concorrere ad alcuna altra carica ("né potessero li dettí Magnifici Podesta andar a ca-pello"). A proposito poi del salario dei Consiglieri, si suggeriva di togliere l'obbligo dei "carati" che dovevano essere versati dalle partí in causa, perché al pagamento de! Magistrato sarebbe bastato il "tratto sovrabbondante dellí soldí 2 per lira delle condanne et imposta de instrumenti et testamenti"32. Infatti non era dífficile pre-ventivare che con píü efficienti sistemi di riscossione "si potrebbe cavare dalli soldi 2 per lira delle condanne ducati 400 in circa all'anno e dell'imposta de instrumenti e testamenti ducati 300 in circa"33. Il Contarini dovette risultare particolarmente convincente: tanto é vero che con delibera del Senato venezi-ano, presa il 31 marzo successivo, si introclusse per tutti i rettori dell'lstria l'obbligo di consegnare alia Camera fiscale di Capodistria sia il denaro riscosso dai condan-nati per reati minori (e per questo erano "obbligati tutti i Cancellrerí della Provincia sotto pena di falso scriver in raspo tutte le sentenzie condennatoríe")34, sia quello intraítato per ogni atto registrato dai nota i nei loro protocollí, "qual protocoli siano tenuti di presentar al reggimento di Capo d'lstria ad ogni richiesta"35. 27 Ast, Aamc, LC...{bob.6S8, fot.50). 28 Ibidem (bob.688, for.58). 29 L'origine è da "paiseil(-paese) che desígnava tradicional m en te la campagna e il territorio circostante íe città, le terre, i casteíli istriani. In época patriarchina il Capitano dei Paisanatico costituiva la massima autoríta in fatto di difesa militare per tutta llstria, prerogativa questa che succès s iva mente, durante i i dominio vene ziano, fu del Capitano di Raspo. Cfr., ira gli aitri, B.Benussi, i'lstria nei suoi due millenni di storia, Trieste 1924, p. 275 segg. 30 ASV, SM, f. 92, lettera di T.Contarini allégala a "parte" 26 aprile 1 586. 31 Ibidem. 32 Ibidem. 33 Ibidem. 34 SM, Cose dell'lstria, registro 47, deliberazione 31 mar» 1586, in: "AMS!", 1 5 (1895), p. 85 segg. 35 ibidem. 213 ANNALES .5/'94 Rolan MARINO: ¡L CONSICLÍO DI CAPODBTRIA t LA LA RlfORMA DEÇU AÎ'PCUJ..., 209-214 Accanto a ció si limitavano drásticamente le spese derivanti dalle visite "ín paisenatico" - compiute dai Podestá e Cap ¡taño di Capodistría - e dalia consue-tudíne di passare ín rassegna fe cernide armate organiz-zando anche costosi palii36. Avendo accolto queste proposte di razionaliz-zazione del le spese, la Serenissima pensava di aver ri-sollo i i problema e di aver "supplito ai pagamento di quelli Consiglieri nostri"; ma cid non era ancora suficiente per i capodistriani che íl 9 apríle dello stesso anno decisero di inviare, per un'azione conclusiva, una delegazione comprenderte afcuni dei pi£i autorevoli maggiorenti local i, che avrebbero dovuto convincere la Repubblica del perdurare clei gravissimi onerí gravanti sulla Comunitá. Designati "l'ecc.mo dottor Vergerio, i'ecc.mo dottor Vida, i! signor Bernardino Barbo, íl signor Michiel de Zuane"37, si vollero quasi forzare le cose e metiere Venezia davanti alia minaccía appena larvata di una cessazíone del la tradizionale acquiescienza del ceto dirigente capodistriano, ora piíi che mai irrítato dai nuovi e maggiorí poteri de! Magistrato, colpito nei suoí interessi dalla perdurante crisí economica di fine '500 e ulteriormente messo in crisi dai debití contratti dalla città per ¡i pagamento della magistratura d'appelío. Naturalmente si ricordava la tradizionale fedeíta dell'lstria nei confronti di Venezia e sí raccomandava ai governo della Repubblica di intervenire prontamente per non permettere "che questo Suo antichissimo oblato popoío dopo trecento e più an ni di rigorosa fede et obedienza verso Sua Serenità" si dovesse rídurre in uno stato mí se re voie"38. Questa volta l'azione ebbe successo: la minaccía di una crisí che avrebbe potuto pregiudícare i rapporti tra Venezia e il ceto dirigente istriano ed intralciare comunque la nuova strategia delia Serenissima nei confronti della penisola, incentrata sul potenziamento del Magistrato, fu risolutiva per le decisioni che vennero prese immediatamente. II 26 aprile 1586 una delibera del Senato sa nei che per l'awenire vi sarebbe stato un impegno della Serenissima ad intervenire su quanto mancava ai pagamento dei due Consiglieri "fino all'integro pagamento delli ducati 45 per cadauno"39 ed il successivo 16 agosto un'ulteriore deiiberazione stabili la necessità di una revisione generale delle entrate per metiere ordine negii onorari del Magistrato e risolvere definitivamente il problema con lo stanziamento di un nuovo fondo 40. POVZETEK Avtor analizira neposredne posledice, do katerih je pri Slo v avgustu 1584, potem ko je bilo v Kopru ustanovljeno tako imenovano "Sodno glavarstvo", ki so jim bile dodeljene Široke pristojnosti. Šlo je za novo prizivno sodno ustanovo za celoto območje Istre, ki je nastala po volji Benetk, z oči in im namenom zatreti zlorabe upravnih oblasti, za kar so bili neredko krivi manjši oblastniki, ki so vladali polotoku, hkrati pa tudi v želji, da bi reorganizirala lokalno oblast. Ob preučitvi odlokov Mestnega plemiškega sveta je nakazano, v kolikšni meri je ta reforma vplivala na socialno in upravno strukturo na Koprskem, saj so se občutno povečali finančni stroški, ki jih je skupnost morala nositi zaradi plač novih sodnikov, po drugi strani pa je zahteva koprskih oblastnikov po ustanovitvi mestnega sodišča za prvostopenjsko obravnavo civilnih pravd naletela na gluha ušesa. 36 L'organizzazione militare veneziana di ierra si basava per la gran parte suüe "cernide". Queste erano formato, a rotazione, dalia popolazione contadina maschite di etá compresa fra ¡ 1S e i 36 anni. Durante i periodi di pace le cernide non erano obbligate ad un servizto stabiíe, ma dovevano soltanto impegnarsi neíte esercitazioni periodiche e sottomettersí aííe mostré e rassegne annuali. 37 AST, Aamc, LC... fbob.688, fot.60). 38 Ibidem. 39 ASV, SM, f. 92, 26 aprife 1586. 40 SM, Cose dell'lstria, registro 47, deiiberazione 16 agosto 1586, in: "AMSí", 11(1895L p.87. 214 ANNALES .5/'94 strokovno delo UDK 949.713 Buzet "1894/191 î ":35.07 ! 35.071:949.713 Buzet 1 «94/1911" OPČINA BUZET U ZAPiSNICIMA SjEDNiCA OPČINSKOG ZASTUPSTVA OD 1894. DO 1911. GODINE Božo JAKOVLjEVIČ mag., S1420 Buzet, A. Cerovca t, CRO MD, 5Î420 Pinguente, Via A. Cerovac 1, CRO NACRTAK U knjiži zapisnika sjednica občinskog zastupstva, pohranjenoj u Povijsenom arhivu u Pazinu zabilježen je sadržaj sjednica zastupstva od T 894. do 1911. god i ne. Mjesna opčina Buzet pripadala je Kotaru Kopar, a ob-uhvačala je i slovenske porezne opdne: Sočerga, Pregara, Movraž i Rakitovec. Knjiga zapisnika predstavlja vrijedan izvor za povijest sjevernog i sjeverozapadnog dijela Istre, posebno za poznavanje organa vlasli i njihov djelokrug. NAČELNiCS OPČINE Mjesne opčine Buzet i Roč, kao sudski kotar Buzet, od 1868, do 1918. godine pripadale su Kotarskom kapetanatu Kopar. Pobjedom Hrvatsko-slovenske narodne stranke na opčim izborima 1887. godine za opčtnskog načelnika bío je izabran Franjo (Fran) Flego. FRANJO (FRAN) FLECO, PRVI HRVAT NAČELNIK OPČINE1 Franjo Flego, sin Sebastijana i Eufemije, rodio se je 17. ožujka 1852. godine u Štrpedu kraj Buzeta. Obitelj mu je bila siromašna, Kada je Franjo bio u 1. godini života, umrla mu je majka, Tada je u Buzetu bila samo talijanska osnovna Skola koju mali Franjo pohada dvije godine. Samouk je, a književni jezik naučio je iz novina "Naša sloga" u kojima kasnije suraduje mnogo godina. Flego je pokretač nacionalne i političke borbe u sjevernoj Istri krajem prošlog i početkom ovoga stolječa, Poslije pobjede Hrvatske narodne stranke 1887. godine Franjo Flego je izabran za prvog načelnika Hrvata, buzetske opčine. Zahvaljujuči političkoj pobjedi i prvom hrvatskom načelniku 1888. godine u opčinski se ured uvodi hrvatski jezik. Buzetski je načelnik izabran za zastupnika Koparskog kotara u Zemaljski sabor u Poreču. Krajem listopada 1890. godine u Buzetu je otvorena hrvatska pučka škola. Na održanim opčinskim izborima 1890. godine ponovno je pobijedila hrvatska stranka, a Franjo Flego je po drugi puta izabran za načelnika buzetske opčine i ovu dužnost obavlja sve do 1. rujna 1894. godine, a zamjenjuje ga advokat dr. Mate Tri-najstič. Krajem 1906. godine Fran Flego je po tre d puta izabran za načelnika buzetske opčine, Slijedeče godine 1907. dovršena je gradnja Narodnog doma u Buzetu. Flego u Narodni dom premiješta opčinske urede iz sta-rog grada, zbog čega ga politički protivnici tuže. Upravni sud u Beču poništava odluku o preseljenju, pa se Flego odriče dužnosti načelnika. 1891, godine Franu umire prva 2ena, a on ostaje sam sa sedmoro djece. Ponovno se je oženio 1894. godine s Franicom Cregorec iz Ljubljane. U drugom braku rodilo se šestero djece. Poslije napada na Frana Flega prigodom izbora 1921. godine i pljačke koju je od fašista doživio tih dana, Flego je podnio molbu da mu se odobri odlazak u jugoslaviju. Molbi mu nije udovoljeno. Umro je u svojoj kuči na Počekajima 25. prosinca 1930. godine, a pokopan je na groblju Sv. Lovreča kraj Črnice. 1 jakovfjevič Božo, Primorski slovenski biografski leksikon, Moh. družba Gorica (Coriz2ia). 215 ANNALES .5/'94 Božo JAKOVIJEVIČ: OPČINA &UZBT U ZAPISNICIMA OPČINSKOG ZASTUPSTVA OD 1894, OO 191 i. GODINE, 215-226 NAČELNIK OPČINE DR. MATKO TRINAJSTIČ Poslije opdnskib izbora 1894. godine 1. rujna za načelnika je izabran dr. Mate Trinajstič, advokat Matko Trinajstič2 je roden u Vrbniku 4. veljače 1856. godine Škoiovanje je počeo u rodnom mjestu, pa u Krku, a zatim zajedno s bratom Dinkom odlazi na školovanje u Zadar. O brad se je brinuo lijak Dinko Vitezi č, tada jedan od vodecib pofitičara ovih krajeva Hrvatske. Brača naj pri je odlaze u bogosloviju u Goricu, ali ubrzo napuštaju ovaj študij. Matko odlazi u Prag gdje upisuje študij filozofije, aii zatim prelazi na pravni fakultet u Zagreb, pa Beč i Grac. Počinje službu pravnika u Trstu zajedno s Matkom Laginjom, a zatim odlazi u Vodnjan. O Matku Trinajstiču Petar Strčič piše (Četri krčka advokata u političkom životu ¡stre i Kvarnerskih otoka, Odvjetnik XVIII, 9 str. 240): "Matko je službu pravnika započeo u Trstu zajedno s Matkom Laginjom. Nastavio je u Vodnjanu, a odvjet-ničku praksu stjecao je u Vitezičevoj kancelariji. Od-mah je postao - kao i Dinko - aktivni član hrvatsko-slo-venskog gradanskog pokreta u Istri. Tako je več 1885. god. javno nastupio na velikom narodnom taboru u Lin-daru. 1889. god. je kandidiran u kotaru Pula - Vodnjan za Istarski sabor. Krajem te godine političko rukovodstvo pokreta šalje ga u Buzet, pa je ovdje otvorio i odvjet-ničku kancelariju. Medutim, djelovao je tako intenzivno da je ubrzo (1894) izabran za buzetskog načelnika (kao nasljednik Frana Fiega), i za poslanika koparskog, buzetskog odnosno piranskog kraja u Saboru (od 1895. dalje). Izabran je bio i u prvi odbor velike prosvjetno-kulturne organizacije 'Družbe Sv. Čirila i Metoda za Istru'. Svoje iskustvo stečeno na Krku - posebno u svoj-stvu tajnika krčke gospodarske zadruge - pnmjenjivao je u Buzetu gdje je postao predsjednik Kotarske gospodarske zadruge. Zajedno sa predsjednicama ostalih tatarskih zadruga u Istri (Vitezičem, Laginjom i drugima) vodio je žestoku borbu sa Zemeljskim gospodarskim viječem, u kojem su giavnu riječ vodili talijanski predstavnici koji su provodili diskriminatorsku politiku prema hrvatsko-slovenskim gospodarskim udruženjima. Intenzivno se zanimajuči za ekonomsku proble-matiku buzetskog kraja i Istre, on je prvi sugerirao i počeo primjenjivati poljske topove kao sredstvo za spašavanje vinograda od tuče. Za njegova načel-nikovanja konačno je Buzet dobio vodovod, a pro-svjetno je uzd ¡zanje naročita potaknuo osnivanje Čita-onice. 1902, god. preselio se u Volosko gdje je radio i kao advokat i kao istaknuti društveno-politički radnik. No, ekonomska ga je problematika i nadalje intenzivno privlačila, te postaje i u ovom području tajnik gos- podarske zadruge. U okvirima novih tekovina iz pod-ručja naprednog gospodarstva naročito je zaslužen za razvoj pčelarstva u liburniji, Kastavštini i na kvarnerskim otocima (u rukopisu je ostavio oveču zbirku narodnih pčelarskih naziva iz sjevemojadranskog područja). O ekonomskim problemima Istre i iz područja gospodarsko- prosvjetne problematike objavi o je mnogo članaka u trščansko-puljskoj NaŠoj Slogi". 27. listopada 1902, g. Naša sloga (30X1902) piše: "Odijelio se od nas obljubljeni rodoljub, bivši načelnik, upravitelj posujiinice itd, dr. Matko Trinajstič s cijelom obitelji i otputovao u Volosko ... bio je predsjednik kot. gospodarske zadruge ... bio je pronicate!)' poljodjelstva i zastupnik naroda," Na sjednici 23. studenoga 1894. godine načelnik Trinajstič zahvalio se je Franu Flegu riječima: "Ovoga divnoga muža, kojega su sa mnogih strana nepravedno napadali i klevetah, a koji se je preko 6 godina neumorno, trudio za dobro stanje i napredak občine i mnogo dobra učinio za svoj narod, te svojim požrtvovalnim radom stekao si neizbrisivih zasluga za občinu, zato predlažem da se mu izreče hvala i u ovaj zapisnik ubilježi.1' Krajem 1902. god. za načelnika opčine izabran je Antun Klarič pok. Josipa i Marije rod. Draščič, roden 11. rujna 1848. u Juričidma. umro je 1945. godine, Početkom 1907. godine Fran Flego je po tre d puta načelnik, ali se je krajem iste godine zahvalio na ovom položaju, a na njegovo mjesto b;o je izabran Petar Rašpolič, sin Silvestra i Ivanke rod. Draščič, roden 23. rujna 1858. godine u Pintorima, Sv. Ivan. Umro je 26. lipnja 1943. godine. Petar Rašpolič je bio načelnik devet godina, do 10, studenoga 1916. godine, a tada je Kotarsko glavarstvo u Kopru raspustiio opdnsko zastupstvo i za upravitelja opčine Buzet imenovalo je Kazimira Rada, kojem je privremeno do izbora novog zastupstva povjerena uprava opčine. od Petra Rašpoliča Kazimir Rade je 24, studenoga 1916. godine preuzeo upravo opčine i upravo aprovizacije u Buzetu. Kazimir Rade rodio se u Kastvu 1876. godine za vrši o je učiteljsku školu u Kopru. Prva i skoro zadnja učiteljska služba bila mu je na hrvatskoj školi u Buzetu. Godine 1920. bio je osuden na tromjesečni zatvor u Trstu radi neznatne trice, iza čega je bio suspendiran. Imenovan je učiteljem u Črnici kraj Buzeta. Tu ga napala neiziječiva poznata boletica, koja ga shrva u mjesec dva, Bio je ponosan, dobar praktičnjak i trgovac. Prije rata pokrivao je razna časna mjesta u raznim našim kulturnim i gospodarskim društvima u Buzetu. Bio je oženjen. imao je četri hčeri i sina. Umro je 1924. godine. 2 .Strčič Petar, Četiri krčka advokata u političkom životu Istre i Kvarnerskih otoka, Odvietnik XVfil, 9. Zagreb 1968. 216 ANNALES .5/'94 Bozo JAKOVtjEVlô OPČINA SUZ£T U ZAPISNIOMA OPČfNSKOC ZASTOPSTVA OD 1894. DO 1011. GODiNE, 215-226 Od 1887. do 1916. godine izabrano je sedam opčin-skih zast.upstava. Na čelu opčine bila su četiri načelnika, od 1916. godine jedan upravitelj opčine. Opčinsko je zastupstvo u razdobiju 29 godina djelo-vanja održavalo sjednice, a o radu ovih pisani su zapis-nici. U Povijesnom arhivu Pazin, u fondu Opčine Buzet, pod brojem 75, nalazi se knjiga "Zapisnici sjednica občinskoga zastupstva od 01. septembra 1894. do 29. novembra 1911. godine". Veličina knjige zapisnika je 45 x 29 cm. knjiga je debljine 7 cm, a sad rži 842 stranice od kojih su 832 stranice rukom pisani zapisnici s 57 sjednica zastupstva od 1894. do 1911. godine. To su zapisnici sjednica održanih u Ml, IV, V i dijelu VI i Vil saziva. U knjigu nisu pisani zapisnici sa sjednica održanih 1907. i 1908. godine, pa ovi nedostaju. GodiŠnje je održavano od dvije do osam sjednica (1911. godine). Zapisnici sjednice po godinama j danima:3 1894. godina 1. rujna i 23. studenoga 1895. godina 15. svibnja i 18. studenoga 1896. godina 26. ožujka, 6. kolovoza i 19. listopada 1897. godina 12. veijače, 20. svibnja i 20. rujna 1998, godina 5. ožujka, i 29. listopada 1899. godina 4. srpnja, 15. studenoga i 27. prosinca 1900. godina 12. ožujka, 23. lipnja i 22. studenoga 1901. godina 13. lipnja i 30, listopada 1902. godina 21, lipnja, 6, rujna i 24. studenoga 1903. godina 23. ožujka, 8, lipnja, 30. srpnja, 19. prosinca 1904. godina 6. travnja, 27. lipnja, 24. listopada i 16. prosinca 1905. godina 18. i 19. svibnja, 6. rujna i 11. i 12. prosinca 1906. godina 1. ožujka, 14. kolovoza, 3. i 4. prosinca 1907. t 1908. god. zapisnici nisu upisavani u knjigu 1909. godina 7. travnja, 8. srpnja i 28., 29. t 30. listopada 1910. godina 24. i 25. veljače, 11. svibnja, 10. i 18. kolovoza, 22. rujna te 21. i 22, kolovoza 1911. godina 2. ožujka i 30. ožujka, 17. svibnja, 30. i 31. svibnja, 29. srpnja, 6. i 7. rujna, 1 5. i 16, studenoga i 29. studenoga U knjiži zapisnika, kao priloži, na odgovarajučim obrascima napisani su proračuni za mjesnu, kao i za sve porezne opčine. Proračuni su priloženi za 1910., 1911. godinu, a opsega su od 24 do 30 stranica. Knjiga sadrži i 3 zapisnika Zdravstvenog odbora, i to sa sjednica 24. ožujka 1910. godine, 2. ožujka i 6. rujna 1911. godine. Zaključno s godinom 1899. u upotrebi je novčana jedinica forinta (for) koja ima 100 novčiča (nov). Od 1900. godine u upotrebi je kruna (K), a ova ima 100 fiiira (fil). Na prvoj, izbornoj sjednici zastupstva, 1. rujna 1894. godine potvrden je izbor 29 zastupnika. Za načelnika je izabran dr. Matko Trinajstič, a izabrano je i 9. opdnskih savjetnika koji ravnopravno sudjeluju u radu sjednica. U ¡stoj 1894. godini održana je 23. studenoga redovita sjednica zastupstva. Zapisnik je pisao Ivan Žic Kancelarič. OBČINSKO ZASTUPSTVO U 1894. godini održana je jedna izborna sjednica4 i jedna redovita sjednica zastupstva5. Uz 29 zastupnika izabranih na izborima, na prvoj sjednici izabrano je i 9 opdnskih savjetnika koji ravnopravno sudjeluju u radu sjednica. Povodom izbora za načelnika dr, Matko Trinajstič rekao je prisutnima: "Zato treba da složnim silama upremo da uredimo što je u neredu, da popravimo opčinske puteve, da poučimo puk redu i posluhu, da poštuje zakone i naredbe, i da vrši svoje dužnosti; osobito pak da plača Što je dužan. Vi kano opčinski zastupnici i župani imate pravo od svojega puka tražiti da po zakonu odmjerenom rabo-tom, plačanjem pristojbi i prinosa i posluhom svoju dužnost vrši, a ja imam opet. pravo tražiti od puka što i Vi, a od Vas, da u svojem prodručju budete radini-i skrbni za opče dobro." Na redovnoj sjednici 1894. godine usvojen je obračun (konzuntiv) za 1893. godinu. Izabran je 51 župan, a medu ovi m: -za Sv. Martin, Draščič Grgo, pok.Josipa, - za Štrped, Flego Anton, pok. Mata, - za Sv. Duh, Zonta Ivan, pok. Mata, - za Veli Mlun, Jakac Jakov, pok. Mata, - za Mali Mlun, Jerman Mate od Ivana, - za Zajerce, Škrgut Ivan, - za Račju Vas, Božič Ivan od Mihovila, - za Klenovščak, Zlatič juraj, pok. Mihovila. Na istoj sjednici potvrdene su "listine siromaha pojedinih podobčina, kojima mora liečnik bezblatno pružiti pomoč, a občina odnosno podobčine, plačati liekove". Naredne sjednice (15.V.1895) navodi se 250 siromašnih obitelji. 3 Zapisnici sjednica občinskega zastupstva od 1. septembra 1094. do 29. novembra 1911- godine, Povijesni arhiv Pazin, fond Opčine Buzetbr. 75. 4 Sjednica 1. rujna 1894. 5 Sjednica 23. studenoga 1894. 217 ANNALES .5/'94 Božo jakovlfivič; opč1na suzet ij zaton icima OPČ1NSKOC zastupstva od 1894. do 191 1. god1ne, 215 226 /^jf'J/'.d;- Itiltllil vmMsmsirn^m ' •■■'■-■ ■■■ ■< ■ • ■'S '■ ''?■■ •-•'■.rVv.'" .ftf.'',: .,['% , - ; v;-* v • .1 7 JetRt- • • ' ..-y. mmfÎW. ftf wgmm ."¿''/".vr/ ■■'"■•. ■■',■-. a-.- fltltStflliSl 'VSk //1 A: f Pravila delavskega izobraževalnega društva za Primorsko iz leta 1893. pluralizacije strokovnega gibanja na Slovenskem na tri idejne smeri, ko so se socialnodemokratskim in krščan-skosocialnim organizacijam pridružile še narodne strokovne organizacije v okviru liberalnega tabora. Tako kot ustanovitev jugoslovanskega strokovnega tajništva je tudi ta proces presegel regionalni pomen, kajti po njegovem zgledu se je postopoma liberalno-narodno strokovno gibanje Širilo tudi na Kranjsko in Štajersko. Meščanski stranki sta si zlasti preko strokovnih organizacij prizadevali pridobiti vpliv med delavstvom in hkrati oslabiti socialno demokracijo. Strokovno gibanje na Primorskem in v Istri z ogranizacijskim središčem v Trstu je imelo pred prvo svetovno vojno nekaj pomembnih posebnosti, na katere je vplivala zlasti mešana narodnostna, pa tudi posebna poklicna sestava delavstva. V takih narodnostno mešanih mestih kot je bil Trst, je bilo še posebej aktualno vprašanje, ali naj se delavstvo posameznih narodnosti organizira v svoje posebne strokovne organizacije, o čemer so se tudi med slovenskimi socialnimi demokrati po odločitvi čeških socialnodemokratskih strokovnih organizacij za ustanovitev samostojne centrale razvnele obsežne razprave. Posebna poklicna sestava delavstva, pogojena zlasti z vlogo tržaškega pristanišča, pa je vplivala na oblikovanje močnih lokalnih strokovnih organizacij, ki so se le s postopnim premagovanjem separatizma preosnovale v podružnice osrednjih avstrijskih strokovnih zvez. Posamezne vidike razvoja slovenskega strokovnega gibanja na Primorskem in v ¡stri je že delno osvetlilo več avtorjev v različnih delih,3 koristna pa bi bila njihova celovita obdelava. V razpravi se bomo osredotočili na pomen delovanja jugoslovanskega strokovnega tajništva v letih 1905-1907 v regionalnem in širšem slovenskem okviru. STANJE SLOVENSKEGA STROKOVNEGA GIBANJA PRED USTANOVITVIJO TAJNIŠTVA V TRSTU Do srede prvega desetletja dvajsetega stoletja je strokovno gibanje na Slovenskem že doseglo pomembne organizacijske in akcijske uspehe. Po skromnih začetkih od leta 1868 do konca osemdesetih let, za katerega je značilno ustanavljanje prvih Številčno šibkih socialnodemokratskih strokovnih društev ter občasni stavkovni in drugi boji delavstva za izboljšanje socialnoekonomskega položaja, se je začelo drngo obdobje, ko so socialni demokrati v poldrugem desetletju postavili temelje za nepretrgani in postopni napredek strokovnega gibanja na Slovenskem. Po letu 1900 se je z okrepitvijo prizadevanj krščanskih socialcev za ustanovitev strokovnih društev v njem začela uveljavljati še druga smer, ki ni temeljila na razrednem boju, temveč na krščanskem solidarizmu. Med temeljnimi značilnostmi tega obdobja naj poudarimo, da so v številčnem, organizacijskem in akcijskem pogledu absolutno prevladovale socialnodemokratske strokovne organizacije. Na njihovo rast je ugodno vplivalo zlasti dokončno oblikovanje centrale avstrijskih socialnodemokratskih strokovnih organizacij - Strokovne komisije (SK) leta 1893 na Dunaju. Ustanovitev JSDS leta 1896 pa je posebej pospešila sindikalno organiziranje slovenskega delavstva. V obdobju od konca osemdesetih let do leta 1905 se je kot pomembno središče sindikalno organiziranega delavstva na Slovenskem, posebej za Primorsko in Istro, uveljavil Trst z narodnostno mešanimi organizacijami. To vlogo naj ilustriramo le z nekaj podatki. Velika stavka pristaniških delavcev v tržaškem Lloydu aprila 1889 je bila spodbuda za stavkovni val na Slovenskem na prelomu osemdesetih in devetdesetih let. Vodilo jo je 3 Izbrane samostojne publikacije in razprave navajamo v razdelku: Literatura. 228 ANNALES .5/'94 Miroslav STIPI.OVŠEK: USTANOVITEV SOCIAtNOOEMOKRATSKf.GA TAJNIŠTVA t.fTA 1905 V TRSTU,..., 227-240 leto popreje ustanovljena Delavska zveza z italijanskim, slovenskim in nemškim odsekom, ki je leta 1890 organizirala tudi prvo prvomajsko proslavo v Trstu, Miljah, Kopru in drugod. V tem letu so stavkali tudi kamnarski in živilski delavci v Trstu, ladjedelniški delavci v Kopru, tekstilne delavke v Gorici4, v Trstu pa je začeio izhajati tudi prvo slovensko socialnodemo-kratsko glasilo Delavski list 0890-1891 >5. Z razpustom društva in prepovedjo lista ter z zavlačevanjem odobritve delovanja Splošnega delavskega izobraževalnega in podpornega društva za Primorsko do spomladi 1893 so oblasti poskušale zajeziti delavsko gibanje. Delovanje tega društva, ki je opravljalo tudi nekatere sindikalne naloge, pa so hromili notranji spori. Leta 1894 so se njegovega vodstva za več kot eno leto polastili tržaški narodnjaki, ki so "brez dvoma tedaj dobili priložnost, da postavijo temelje svoji delavski organizaciji - ali 'Narodni delavski organizaciji' - poldrugo desetletje prej, kakor so jo dejansko ustanovili15.6 Pot modernim strokovnim organizacijam na Primorskem so sredi devetdesetih let utrli železničarji. Tedaj so začele delovati podružnice Strokovnega društva prometnih služabnikov avstrijskih v Trstu, Divači, Nabrežini, Št. Petru, Gorici in drugod.7 Ko so oblasti to železničarsko strokovno zvezo leta 1897 razpustile,8 se je protestnega shoda v Trstu udeležilo 500 večinoma slovenskih železničarjev,9 V tem času pa so močno lokalno organizacijo s sedežem v Trstu ustanovili kamnarski delavci, ki jih je biio največ organiziranih v Nabrežini.50 V letih 1897/98 je v Trstu izhajal tudi prvi slovenski sindikalni list Delavec. Leta 1897 je Trst in okolico zajel pravi stavkovni val, v katerem so si delavci vseh večjih podjetij prizadevali izboljšati gmotne in delovne pogoje, višek pa je bila splošna politična stavka 2. avgusta. Tedaj strokovne organizacije "še niso bile zelo razširjene in jih za določene kategorije sploh ni bilo". Zato je stavkajoče delavstvo za posredovanje pri podjetnikih pooblastilo politično organizacijo Lega sociale demokratica. Prav v 4 Podatki o začetkih strokovnega gibanja konec osemdesetih let in v začetku naslednjega desetletja so v navedeni literaturi, v pregledni obliki zlasti v obeh kronologijah. 5 O socialnodemokratskih političnih in sindikalnih listih ter publikacijah so podatki v Bibliografiji delavskega socialističnega tiska na Slovenskem od 1868 do 11. aprila 1920 Jožeta Munde. V: Prispevki za zgodovino delavskega gibanja, 3, 1962, s. 1-51. 6 Kermauner, O., 1963, s. 421-425. 7 Zgodovinski arhiv Komunistične partije jugoslavije. Tom. V. Socialistično gibanje v Sloveniji 1869-1920, Beograd 1951, s. 26-27; J. Kopač, Strokovna organizacija železničarjev na Slovenskem. V: Naäi zapiski, 8, 191 i, s. 307-308; Defavec, 11, 10.4.1 896. 8 Delavec, 10, 1.4.1897. 9 Gombač, 8., 1 979, s. 102-104. 10 Josip Marica, Organizacija defavcev s kamnom. V: Naäi zapiski, 10, 1913, s. 366-370. 11 O stavkovnem valu sta pisala zlasti socialnodemokratska lista Delavec in !i Lavoralore, podrobno pa ga je analizira! B. Gombač v n.d., s. 98-109. 12 Rechenschaftsbericht der Gewerkschaft - Kommission Oesterreichs über ihre Thätigkeit. vom 1. Jänner 1897 bis zum 31. Dezember 1899 an III. Kongress der Gewerkschaft;-, Arbeiter - Bildungs - und Unterstützungs vere ine Oesterreichs in Wien vom 11. bis 15. Juni 1900. Wien, 1900, s. 3-9; Stiplovšek M., Razmah, s. 48. 13 Die Gewerkschaft, 8, 15.8.1897. 14 Delavec Rdeči prapor, 52, 25.12.1903. Vodstvo prve stavke kamnarjev v Trstu in okolici leta 1890. času stavke v tržaškem arzenalu maja 1897 pa je v Trst prišel tajnik avstrijske Strokovne komisije Anton Hueber in je skupaj s funkcionarjem JSDS Etbinom Kristanom govoril stavkajočim. Oba sta jih svarila pred pretiranimi zahtevami, ker še nimajo "čvrste organizacije".11 Hueber je bil tedaj skupaj z Antonom Gerinom na agi-tacijskem potovanju z nalogo, da si prizadeva okrepiti strokovne organizacije. Do njega je prišlo zlasti na pobudo slovenskih socialnodemokratskih sindikalnih funkcionarjev, ki so očitali avstrijski S K, da posveča premajhno pozornost južnim deželam. Funkcionarja SK sta poleg Trsta obiskala še Koper, Gorico in Ljubljano.12 Kmalu nato je začelo v Trstu delovati italijansko strokovno tajništvo,13 Na krepitev sindikalne organiziranosti slovenskega delavstva pa je spodbudno poleg omenjene stavke vpliva! začetek izhajanja politično -sindikalnega lista Delavec Rdeči prapor leta 1898 v Trstu, ki ga je v glavnem vzdrževalo z obvezno naročnino članstvo nekaterih strokovnih organizacij.14 JSDS je v tem času sklenila na vseh območjih svojega 229 ANNALES .5/'94 Miroslav STJPtOVŠEK: USTANOVITEV SOQALNOOEMOKRATSKECA TAJNIŠTVA LETA ¡905 v TRSTU,..., 227-240 delovanja okrepiti prizadevanja za sindikalno organiziranje delavstva, okrajna organizacija JSDS v Trstu pa je na strankinem zboru decembra 1897 predlagala, naj v mešana strokovna društva organizirajo tudi socialnode-mokratske privržence med kmečkim prebivalstvom,15 Že na zboru avstrijske socialne demokratične stranke novembra 1901 sta italijanski izvrševalni odbor za Trst, Primorsko in Dalmacijo ter JSDS poročala o pomembnem organizacijskem napredku ter o več uspešnih stavkovnih in mezdnih gibanjih v Trstu, pri Sv. Križu, Nabrežini in v Podgori pri Gorici.16 Porast delavske zavesti in borbenosti je nato pokazala zlasti splošna solidarnostna stavka tržaškega italijanskega in sloven-kega delavstva februarja 1902 v podporo stavkajočim kurjačem paroplovne družbe Lloyd, ko je v spopadih s policijo in vojsko padlo 14 delavcev in jih bilo več deset ranjenih. Ta veliki delavski boj je pomembno vplival na nadaljnji razvoj strokovnega gibanja.17 Izvrševalni odbor JSDS je jeseni 1902 v svojem poročilu poudaril, da se je strokovno gibanje, "ki je temelj" stranke, uspešno razvijalo, njegovi središči pa sta Trst in Ljubljana. Iz njega naj povzamemo le podatke za Primorsko. Ob ugotovitvi, da je v Trstu delavstvo obeh narodnosti v skupnih društvih, je poudaril, da ima slovensko delavstvo večino zlasti v podružnici stav-binske zveze, ki je z okoli 1370 člani najmočnejša v avstrijskem okviru, in v podružnicah novega železničar-skega Splošnega pravovarstvenega in strokovnega društva za Avstrijo, v velikem številu pa je včlanjeno tudi v sodarsko, mizarsko, čevljarsko in kovinarsko strokovno organizacijo. Poročilo ugotavlja, da so na Tržaškem organizirane "vse stroke in vse dobro". Sicer pa so na Primorskem dobro sindikalno organizirani železničarji, kamnarski delavci v Nabrežini, strojarji in Čevljarji v Mirnu, pomembno sindikalno središče pa je še Gorica. Kot velik dogodek pa poročilo navaja bližnjo ustanovitev italijansko-slovenskega strokovnega tajništva v Trstu.18 To nalogo je nato izvedla strokovna konferenca 16, novembra 1902 v Trstu, ki sta se je udeležila tudi funkcionarja avstrijske SK Anton Hueber in dr. Wilhelm Ellenbogen. Po celodnevni razpravi so sprejeli predlog za centralizacijo strokovnih organizacij, kar je pomenilo preosnovanje dotedanjih lokalnih organizacij v podružnice strokovnih zvez posameznih panog pri osrednji SK, tako kot so bili npr. že organizirani železničarji in stavbinski delavci. Konferenca je izvolila osemčlansko SK za Trst in okolico, v njen izvršilni organ, italijansko-slovensko strokovno tajništvo, pa Valentina Pittonija in Josipa Kopača. V imenu vodstva JSDS, ki je na konferenco poslalo štiri delegate, sta Kopač in Kari Linhart "odločno zahtevala, da se nekaj stori glede slovenskega teritorija" za razvoj strokovnega gibanja na njem.19 iz finančnega poročila osrednje SKza leto 1902 se vidi, da je začelo delovati deželno tajništvo za Istro in Dalmacijo20. V njem sta bila naslednje leto strokovna zaupnika za italijansko delavstvo Umberto Spongia, za slovensko delavstvo pa j. Kopač. Iz njegovega poročila za leto 1903 avstrijski SK21 se vidi, da je svojo nalogo prizadevno opravljal. V njem je Kopač uvodoma poudaril, da je strokovno gibanje med slovenskim delavstvom v zadnjem času pomembno napredovalo. Število organizacij in članov sicer ni poraslo, okrepilo pa se je njihovo načrtno delovanje, V strokovnem gibanju so na Kranjskem najpomembnejša središča Trboveljski revirji, Ljubljana, Idrija in Jesenice, na Primorskem pa Gorica, Miren, Renče, Nabrežina in Trst ter Lab in v Istri. Med sindikalnimi boj t je posebej poudaril pomen delno uspešne rudarske stavke v Revirjih za okrepitev rudarskih organizacij, medtem ko je neuspešno mezdno gibanje železničarjev vplivalo na kratkotrajni upad številčne moči železničarske organizacije v Trstu. Za druge strokovne organizacije na Primorskem pa je poročal, da "počasi, toda stalno napredujejo". Kot posebno pozitivno je ocenil odločitev strokovne organizacije kamnarskih delavcev v Nabrežini, ki so se z veliko večino odločili za vključitev v strokovno zvezo svoje panoge pri SK na Dunaju, medtem ko so bili dotlej vključeni v lokalno centralo v Trstu.22 Izrazil je upanje, da se bo ta strinjala s sklepom nabrežinskih kamnarjev, 15 Delavec, 3 in 4, 16.1. in 1.2.1898. 16 Zgodovinski arhiv, s. 83-84 in 88-89. 17 Delavec Rdeči prapor, 6, 7. 2. do 8, 21.2.1902; Gombač, B, 1979, s. 109-111. 18 Delavec Rdeči prapor, 45, 7.11.1902. 19 ibidem, 47, 21.11.1902. 20 Die Gewerkschaft, 3, 13. 2. 1903. 21 Kopačevo poročilo je objavila Die Gewerkschaft (2, 22. 1. 1904) kot sestavni de! skupnega letnega poročila SK pod razdelkom Primorska s pripombo, da poročila italijanskega zaupnika ni prejela. 22 Ta odločitev je sledila razpravam o pozitivnih in negativnih posledicah centralizacije v Deiavcu Rdečem praporu (39, 25.9., 40, 3. 10. in 43, 20. 10. 1903). fz razprave se vidi, da je bilo v tržaški Zvezi klesarjev in kamnarskih delavcev s podružnicami v Trstu (okoli 100 tiartov), v Nabrežini (okoli 800 članov) in v PuSju (okoii 300 članov) največ pomislekov glede vključitve v dunajsko centralo zaradi društvenega premoženja, razlik pri dajanju podpor in efanskih prispevkih, medtem ko so njeni zagovorniki poudarjali zlasti možnost gmotne in moralne podpore avstrijske kamnarske strokovne zveze sindikalnim bojem primorskih in istrskih kamnarjev, ki jih je k centralizaciji pozvaf tudi mednarodni kongres kamnarskih delavcev v Zürichu. 230 ANNALES .5/'94 Miroslav STIPLOVŠEK: USTANOVITEV SOCIALNODEMOKRATSKECA TAJNIŠTVA I.ETA 1905 V TRSTU..... 227-240 kajti centralizacija bo okrepila njihovo moč za socialnoekonomske boje. Kopač je svoje poročilo sklenil z ugotovitvijo, da je bila sindikalna dejavnost leta 1903 razveseljiva, in izrazil upanje, da bo z zagnanim delom mogoče doseči še boljše rezultate. Iz njega se tudi vidi, da se je po navodilih JSD5 ukvarjal s strokovnim gibanjem ne le na Primorskem in v Istri, ampak tudi na drugih območjih strankinega delovanja. Na kongresu strokovnih organizacij južnih pokrajin 6. januarja 1904 v Trstu, ki sta ga v imenu tržaške SK sklicala njen predsednik Pittoni in podpredsednik Kopač, so največ pozornosti namenili problematiki okrepitve agitacijske dejavnosti za povečanje sindikalne organiziranosti delavstva, za katero naj bi prispevala finančna sredstva zlasti osrednja SK. Kongres je izvolil novo desetčlansko SK, v kateri sta bila predstavnika slovenskega delavstva J. Kopač in A. Panek, hrvaško delavstvo pa sta zastopala A. Grandič in I. Babič. Dal ji je nalogo, da se glede razširitve agitacije dogovori z dunajsko centralo. Kongres pa je tudi znova poudaril, da je centralizacija lokalnih društev pogoj za uspešno vodenje delavskih bojev.23 Nujnost novih organizacijskih ukrepov dunajske SK, med katerimi se je dotlej izkazalo kot najučinkovitejše ustanavljanje deželnih strokovnih tajništev s plačanimi sindikalnimi funkcionarji,24 za okrepitev sindikalne organiziranosti slovenskega delavstva pa kažejo statistični podatki o stanju strokovnih organizacij v slovenskih deželah, ki ilustrirajo hudo zaostajanje v primerjavi z razvitostjo v velikih avstrijskih industrijskih središčih. Navedemo naj le nekaj podatkov o stanju strokovnih organizacij in članstva v organizacijskih enotah Istra25 in Kranjska, kjer je bilo težišče delovanja JSDS. Leta 1904 je bilo v Istri 7 lokalnih strokovnih društev in 36 podružnic osrednjih strokovnih zvez SK, v katerih je bilo 3891 članov italijanske in slovenske narodnosti, kar je bilo komaj 2,05% vsega članstva SK. Še občutno slabše je bilo stanje na Kranjskem, kjer so bila 3 lokalna strokovna društva in 18 podružnic s 1154 člani, ali komaj 0,61% vseh članov SK. Naslednje leto, ko je organiziranost delavstva v avstrijski SK precej porasla, je strokovno gibanje na omenjenih območjih še bolj zaostajalo, saj je Istra s 3837 člani predstavljala le še 1,18% Članstva SK, od 48 341 zaposlenih pa jih je bilo organiziranih le 7,93%, delež Kranjske s porastom na 1751 članov pa je bil 0,54% članstva SK, od 25 497 zaposlenih pa jih je bilo organiziranih 6.86%,26 Takšno stanje je zahtevalo okrepitev prizadevanj za sindikalno organiziranje slovenskega delavstva in povzročilo stopnjevanje pritiska slovenskih socialnodemokratskih funkcionarjev na avstrijsko SK, da ustanovi posebno strokovno tajništvo za vsa območja delovanja JSDS. DELOVANJE JUGOSLOVANSKEGA STROKOVNEGA TAJNIŠTVA 1905-1907 Že prva konferenca slovenskih strokovnih organizacij leta 1901, ki so se je udeležili tudi delegati s Primorske, je po kritični analizi stanja slovenskega strokovnega gibanja ugotovila, da bi bito za njegov napredek potrebno ustanoviti strokovno tajništvo v Ljubljani.27 Ponovno se je razvnela razprava o njem na strankinem zboru JSDS konec leta 1904, ki je sklenil, ob odločnem nasprotovanju primorskih delegatov, premestiti sedež izvrševalnega odbora in izdajanja glasila Rdeči prapor iz Trsta v Ljubljano. Primorska delegata Jakob Skerbič in Josip Kopač sta utemeljevala svoje stališče, naj ostane sedež strankine eksekutive v Trstu, zlasti z dobro sindikalno organiziranostjo slovenskega delavstva na Primorskem. Kopač je navedel primer močne organizacije kamnarskih delavcev, ki "se ne more zapustiti". V Ljubljani tudi industrija ni razvita. Poudaril je še, "da Italijani ne morejo Slovencev organizirati". Glede na navedeno je pristal na premestitev izvrševalnega odbora le pod pogojem, da se v Trstu osnuje posebno tajništvo. Ker so se funkcionarji JSDS zavedali, da stranka ni sposobna gmotno vzdrževati svojega tajništva, je zbor zaupnikov zadolžil novi izvrševalni odbor, da "se ima nemudoma staviti v dogovor s centralno strokovno komisijo in s centralami strokovnih društev (na Dunaju op.p.), da se z njih pomočjo ustanovi tajništvo v Trstu". S tem kompromisnim predlogom je JSDS poskušala hkrati rešiti dva problema: tajništvo v Trstu naj bi na vseh območjih njenega delovanja skrbelo za okrepitev strokovnih organizacij, hkrati pa bi opravljalo na svojem sedežu ter širše na Primorskem in v Istri tudi strankarske naloge. Sklenjeno je bilo še, da mora izvrševalni odbor v sodelovanju s strokovnimi organizacijami ustanoviti tajništvo v Trstu še pred premestitvijo eksekutive in Rdečega prapora v Ljubljano. Strankin zbor pa je sklenil, naj se po zagotovitvi ustreznega števila naročnikov Rdeči prapor spremeni izktjuč- 23 Delavec Rdeči prapor, 1, 1. 1. in 2, 8. 1. 1904. 24 Leta 1903 so s subvencijo dunajske SK delovala deželna strokovna tajništva za Istro, Štajersko in Dalmacijo, medtem ko sta na Kranjskem in Koroškem delovala le deželna zaupnika kot neprofesionalna sindikalna funkcionarja. 25 V okviru organizacijske enote Istra so bile strokovne organizacije v Trstu in okolici, na Goriškem - GradiSčanskem ter v Slovenski in Hrvaški Istri. 26 Die Gewerkschaft, 12, 23.6.1905; Rdeči prapor, 23, 8.6.1906. 27 Delavec Rdeči prapor, 27, 5.7.1 901. 231 ANNALES .5/'94 Miroslav STIPLOVŠEK: USTANOVITEV SOCIALNO DEMOKRATSKEGA TAJNIŠTVA LETA 1905 V TRSTU,..., 227-240 no v politični list, strokovne organizacije pa naj nato izdajajo svoja glasila.28 Izdajanje Rdečega prapora so v začetku jeseni 1905 premestili v Ljubljano, 1. decembra pa je nato začelo delovati jugoslovansko strokovno tajništvo v Trstu predvsem po zaslugi strokovnih zvez železničarjev in kam-narskih delavcev ter osrednje SK. Njegovo vodenje je na Josip Kopač, tajnik jugoslovanskega strokovnega tajništva in žeiezničarskih strokovnih organizacij v slovenskih deželah. prediog žeiezničarskih strokovnih organizacij prevzel Josip Kopač.29 Poglavitna naloga novega strokovnega tajništva, ki je imelo sedež tako kot italijansko deželno tajništvo za Istro v tržaškem Delavskem domu, je bila organiziranje slovenskega delavstva Trsta, Istre, Goriške in Gradiščanske, Kranjske in južne Štajerske.30 Prav ob začetku delovanja jugoslovanskega strokovnega tajništva je bil decembra 1905 na Dunaju izredni strokovni kongres, na katerem so razpravljali o sporu med dunajsko (državno) in praško SK. Po češkem predlogu naj bi se za političnimi tudi strokovne organizacije razdelile po narodnostnem načelu. Rdeči prapor je takšno preosnovanje odločno zavrnil in menil, da bi postala po njem strokovna organizacija "popolnoma nezmožna za gospodarski boj in br prizadela delavcem ogromno škodo". Medtem ko je bila izvedba organiziranosti strank po narodnostih zaradi njihovih nalog "pravična in koristna", pa bi na sindikalnem področju "enostavno ohromila vsako delo, ako bi bili delavci enega podjetja razdeljeni na dve, tri in včasi še na več skupin. Kam bi prišli, ako bi npr. v eni tovarni slovenski delavci sklenili štrajkati, italijanski bi sklenili, da ne, nemški pa bi rekli, da morajo počakati, kaj poreče njih strokovna komisija". Nekatere zadeve (jezik, šolstvo itd.) so nacionalne, nasprotno pa "je razmerje delavcev napram delodajalcem čisto mednarodnega značaja in nima z narodnostjo prav nič opraviti". Izredni strokovni kongres je zato sklenil, da ostanejo strokovne organizacije "centralne za celo državo". Pač pa je posamezne organizacije zadolžil, da upoštevajo jezikovne potrebe vseh članov. Sklenil je tudi osrednjo SK razširiti Še s predstavniki štirih dežel oziroma narodnosti, med njimi tudi s predstavnikom italijanskega delavstva iz Trsta.31 Rdeči prapor je torej prav s primerom razmer v Trstu utemeljeval tudi svoje odklonilno stališče do razdelitve strokovnih organizacij po narodnostih.32 Toda na Tržaškem je bila močna neka druga oblika avtonomizma, ki se je kazal v odporih izpolnjevanju sklepov strokovnih konferenc, da je treba čimprej preoblikovati lokalne strokovne organizacije v podružnice osrednjih strokovnih zvez. Do ustanovitve dveh strokovnih tajništev v Trstu je število lokalnih društev celo naraslo. Rdeči prapor je obsodil njihove funk- 28 Ibidem, 52, 23. 12. in 53, 30. 12. 1905; Zgodovinski arhiv, s. 122-125. 29 Rdeči prapor, 1, 5. 1. 1906. 30 Die~Gewerkschaft, 2, 25.1.1907. 31 Rdeči prapor, 50, 15. 12. 1905; Klenner, F., 1951, s. 295-296. 32 Ta problem se je v naslednjih letih Se zaostri!. V razpravi leta 1911 sta od tržaških socialdemokratov sodelovala tudi Jakob Skerbič in dr. Josip Ferfolja. Medtem ko je prvi brez pridržkov odobraval politiko avstrijske SK, je bil Ferfolja do njenega skrajnega centralizma kritičen. Pokazal je tudi razumevanje Ka avto nom i stično ravnanje čeških socialdemokratov. Obsežno polemiko pa je sklenil z ugotovitvijo, da se je za slovensko delavstvo "za dogieden Čas..." edino primerna sedanja organiziranost SK. Toda dodal je: "Eno pa je, kar za sedaj smemo in tudi moramo zahtevati od centralnih organizacij, in sicer ne le v imenu socialističnih principov in sklepov socialističnih zborov, ampak v imenu žive in nujne potrebe slovenskega delavstva: malo več demokratičnega duha in nekoliko več smisla za naše narodnostne in kulturne potrebe." (Naši zapiski, 8. 1911, s. 5-16 in 72-77.) 232 ANNALES .5/'94 Miroslav STIPLOVŠEK: USTANOVITEV SOCIALNO DEMOKRATSKEGA TAJNIŠTVA I.ETA 1905 V TRSTU,.,,, 227-240 cionarje, da "so živeii v starih tradicijah pa niso hoteli slišati ničesar o centralizaciji". Tuje so jim koristi centraliziranih organizacij, ponosni so na svojo samostojnost, ki "je navadno samo obnemoglost". Odkar obstojita v Trstu slovensko in italijansko tajništvo, pa "je tukaj vse drugačno gibanje". Prevzeli sta ne le nalogo, da pridobita v strokovne organizacije nove člane, ampak sta začeli tudi s široko agitacijo za centralizacijo lokalnih društev. Njun velik uspeh je zlasti odločitev različnih transportnih delavcev za vključitev v avstrijsko strokovno zvezo, s čimer je Trst postal eno njenih poglavitnih oporišč.33 Obe tajništvi, zlasti pa slovensko, sta imeli vTrstu pa tudi drugod pri sindikalnem organiziranju delavstva hude probleme zaradi njegove sestave. Številno je bilo zlasti nekvalificirano delavstvo, ki je v Trst prihajalo iz okoliškega slovenskega kmečkega zaledja, pa tudi iz notranjosti Italije ("regnicoli"), pri katerih se še ni utrdila zavest o potrebi organiziranosti. Poseben narodnostni problem pa je bilo dejstvo, da so številni slovenski delavci v prizadevanjih za dosego kvalificiranih delovnih mest šli po poti asimilacije, postali so "trijestini" in izgubili svojo narodnostno identiteto. Spričo tega je tudi ugotavljanje narodnostne sestave sindikalne organiziranosti delavstva na območju Trsta, pa tudi drugod na narodnostnih mešanih območjih, oteženo. Ob tem je treba še poudariti, da so po narodnosti med kvalificiranimi poklici prevladovali italijanski delavci, večina slovenskega delavstva pa se je ukvarjala z nekvalificiranimi deli,34 kar je vplivalo tudi na razlike pri stopnji sindikalne organiziranosti in postavilo pred jugoslovansko tajništvo še posebej težko nalogo. Iz poročil obeh strokovnih tajništev za leto 190635 se vidi, da sta začeli svoje Številne naloge prizadevno opravljati. Novi strokovni tajnik za italijansko delavstvo Silvio Pagnini je poudaril, da je bila rast strokovnih organizacij v Trstu in v širšem pokrajinskem okviru "zelo velika". Medtem ko so bile doslej šibke in po večini samostojne, so se leta 1906 pomembno številčno okrepile in mnoge že centralizirane. Najprej je podrobno osvetlil okrepitev sindikalne organiziranosti v Trstu, kjer je bilo v podružnicah osrednjih strokovnih zvez 7922 članov, v 11 lokalnih društvih pa 2985 članov. Če k temu dodamo Še dve organizaciji delavske vajeniške mladine, je bilo skupaj v Trstu v strokovne organizacije vpisanih 11 089 delavcev in delavk. Najmočnejša je bila Zveza transportnih delavcev s podružnicami mornarjev in kurjačev (2100 članov), pristaniških delavcev (890), ladijskega strežnega osebja (198), skladiščnih delavcev (915) in dnevničarjev (897), za januar 1907 pa je bila pripravljena ustanovitev še Šeste podružnice tramvajskih uslužbencev. Ker je bila fluktacija članstva v organizacijah transportnih delavcev precejšnja, so bile jedro tržaških centraliziranih organizacij tri podružnice Splošnega pravovarstvenega in strokovnega društva za Avstrijo s 780 Člani. Močnejše podružnice so imeli v Trstu še kemični delavci (489), litografski delavci in delavke (457) in lesni delavci (216) ter pekovski pomočniki (212), ki so leta 1906 začeli izdajati sindikalni list International v italijanskem in slovenskem jeziku. Na drugi strani pa so imeli številčno močnejša lokalna društva kotlarji (657), mehaniki (580), tiskarji (346), krojači (289), sodarji (264) in bolniški strežniki (247). Iz podrobnega pregleda organizacij se vidi, da je bilo v večjem ali manjšem številu sindikalno organizirano delavstvo vseh panog in poklicev. Po številu članstva so centralistične strokovne organizacije že občutno presegale lokalna društva. V prizadevanjih za okrepitev akcijske moči strokovnih organizacij pa je tajništvo za leto 1907 načrtovalo še preoblikovanje sedmih lokalnih društev v podružnice osrednjih strokovnih zvez.36 Iz poročila se tudi vidi, da je v Trstu delovalo več delavskih kulturnoprosvetnih društev in internacionalni športni klub. Strokovno tajništvo je v okolici Trsta začelo z intenzivnejšim organizacijskim delom šele pred kratkim. Toda že kmalu je dalo dobre sadove. Tako so začele delovati podružnice kemičnih delavcev (skupaj 658 članov) v Kopru, Izoli, Gradežu in Tržiču, kjer je bila tudi podružnica transportnih delavcev. V Piranu, kjer je že organiziralo plačilnico steklarskih delavcev, pa je za januar 1907 pripravljalo še ustanovitev podružnice transportnih delavcev. Med organizacijami, ki so delovale že dalj časa, je tajništvo navedlo Zvezo delavcev in delavk v Miljah s 468 članicami in člani ter že centralizirano podružnico kamnarskih delavcev v Nabre-žini. V letu 1906 je bilo tudi več mezdnih gibanj: sodarji so s pettedensko stavko izbojevali letni povišek mezd za 78.000 kron, krojaški pomočniki so z dvotedensko stavko dosegli 34.000 kron letnega poviška mezd, uslužbenci skladišč pa so s pogajanji dosegli dvig mezd za 560.000 kron. Strokovno tajništvo ni dovolilo začeti z mezdnimi gibanji podružnicam, ki še niso bile organizacijsko utrjene, in v katerih ni bilo mogoče pričakovati, da bodo uspešna. 33 Rdeči prapor 33, 17. 8-1906. 34 Gombač, B-, 1979, s. 95-99. 35 Skupno poročilo avstrijske SK je objavila Die Gewerkschaft 25. 1. 1907, prevod poročila jugoslovanskega strokovnega tajništva pa so objaviti Naši zapiski, 5, 1907, s. 27-28, ponatisnil pa Zgodovinski arhiv, s. 135-136. 36 V začetku januarja 1907 se je preosnovajo v podružnico avstrijske strokovne zveze lokalno društvo delavcev in uslužbencev glavnih skladišč v Trstu, kar je Rdeči prapor (4, 25. 1 - 1907) poudari! kot pomemben uspeh slovenskega in italijanskega strokovnega tajništva. 233 ANNALES 5/'94 Miroslav STIPLOVŠEK: USTANOVITEV S OČI A L NO DEMOKRATSKE G A TAJNIŠTVA LETA J905 V TRSTU..... 227-240 To podobo velikega razmaha strokovnega gibanja v letu 1906 dopolnjuje poročilo jugoslovanskega strokovnega tajništva, ki je imelo širše delovno območje kot italijansko, pomembno pa je zlasti zato, ker daje prvo sliko deleža slovenskega delavstva na sindikalnem področju na Primorskem in v ¡stri, na Kranjskem in v južnih predelih Štajerske.37 Uvodoma je poudarilo, da organiziranje slovenskega delavstva v teh deželah otežujejo zlasti slaba razvitost velike industrije, narodostna mešanost delavstva in vpliv klerikalizma. Toda kljub vsem tem oviram mu je uspelo "tudi v teh deželah spraviti strokovno organizacijo na noge". Z načrtnim agitacijskim delom, samo shodov je bilo 231, je strokovno tajništvo uspelo v enem letu povečati število slovenskih sindikalno organiziranih delavcev od 4100 na 7603 Člane38, mrežo organizacij pa razširiti s šestimi novimi podružnicami in petimi vplačilnicami. To poročilo ne zajema stanja sindikalne organiziranosti slovenskega delavstva na Koroškem in v osrednjem delu štajerske, kjer so bile zlasti v Mariboru močne strokovne organizacije,39 Jugoslovansko strokovno tajništvo je bilo prvo leto svojega delovanja najbolj aktivno na Primorskem, kjer je organiziralo največ shodov in doseglo, da je zlasti naglo poraslo število organiziranega slovenskega delavstva v Trstu in okolici. Tu so bili slovenski delavci "skoraj izključno zastopani1' v treh železničarskih podružnicah, velik je bil njihov delež v različnih podružnicah transportnih, gradbenih, lesnih in skladiščnih delavcev, pekovskih pomočnikov ter lokalnem društvu sodarjev. Članstvo se je povečalo od 1300 na 2478. Na Goriškem - Gradiščanskem je bilo v zadnjem času na novo organiziranih največ železničarjev, ki so osnovali nove podružnice oziroma vplačilnice v Divači, Gorici, Sv.Luciji in Krminu. Skupaj se je število organiziranih slovenskih delavcev povečalo od 800 na 1053. Tržaške in goriške slovenske strokovne organizacije so bile med seboj tesno povezane in njihovi predstavniki so se tudi sestali na skupni konferenci. Manj uspešno je bilo delovanje tržaškega tajništva na Kranjskem, "kjer so se razmere, četudi ne posebno, vendar vsaj nekoliko izboljšale". Organiziralo je 43 shodov, največ novih organizacij pa je ustanovilo za železničarje. Število članov je poraslo od približno 2000 na 2291, najmočnejše pa so bile organizacije železničarjev, rudarjev, lesnih in tobačnih delavcev. Šele v drugi polovici leta 1906 pa je razširilo dejavnost na južno Štajersko, kjer je bilo organiziranih 1261 slovenskih delavcev. Najbolj severno je novo organizacijo ustanovilo za železničarje v Pragerskem, od skupaj 40 shodov v različnih štajerskih krajih pa je tu organiziralo tri organiziralo tudi v Mariboru. Jugoslovansko strokovno tajništvo je poročalo tudi o nekaj uspešnih mezdnih gibanjih, pri čemer je posebej poudarilo popoln uspeh 1000 rudarjev v 18-tedenskem stavkovnem boju v Labinu. Omenilo je tudi popolno zmago sodarjev, z obžalovanjem pa ugotovilo, da sta propadli stavki pivovarniških delavcev v Ljubljani in kamnarjev v Trstu,40 Iz poročila se vidi, da je jugoslovansko tajništvo delovalo tudi v Hrvaški Istri. Tudi osrednja SK je pripravila svoje statistično poročilo o stanju strokovnih organizacij in članstva v posameznih deželah na dan 31. 12. 1906. iz njega naj povzamemo podatke le za obe organizacijski enoti, ki sta v celoti spadali v okvir jugoslovanskega oziroma italijanskega strokovnega tajništva. V fstri je bilo po njenih podatkih 13 lokalnih društev in 55 podružnic z 9509 člani in 465 članicami, skupaj 9974, na Kranjskem pa le eno lokalno društvo in 26 podružnic s 1881 člani in 82 članicami, skupaj 1963. Števila organiziranega delavstva se je v Istri od 8 % dvignilo na 21%, na Kranjskem pa le za dober odstotek na 8 % vseh zaposlenih. Zanimiv je še podatek, da so bili v Avstriji ie v Trstu organizirani pristaniški delavci, mehaniki in kotlarjl, visok pa je bil tudi delež kamnarskih delavcev v strokovni zvezi te panoge.41 iz navedenih statističnih poročil se vidijo precejšnje razlike v podatkih o številčnem stanju strokovnih organizacij, ki izvirajo zlasti iz dejstva, da je osrednja SK štela le tiste Člane, ki so plačali vse svoje finančne obveznosti, medtem ko sta obe tajništvi upoštevali tudi tiste člane, ki so bili v strokovne organizacije le vpisani42, pri Čemer sta v želji, da bi pokazali uspešnost svojega delovanja, kot kaže, navajali nekoliko višje številke. Ne glede na navedeno, pa lahko ugotovimo, da je bil rezultat prizadevanj italijanskega in jugoslovanskega 37 Iz njegovega delovanja je bilo izvzeto delavstvo na Koroškem. 38 Če seštejemo število članov, ki ga poročilo navaja za posamezne dežele, dobimo le vsoto 7084. 39 Podrobneje glej monografijo F. Rozmana, Socialistično delavsko gibanje na slovenskem Štajerskem, Ljubljana 1979; omenimo naj, da so bili v letih pred prvo svetovno vojno s tajništvom kamnarskih delavcev v Nabrežint povezani tudi kamnarski delavci na Štajerskem, še posebej močna podružnica v Ribnici na Pohorju. 40 Poročilo italijanskega strokovnega tajništva ni upoštevalo tega delavskega poraza. Poročili obeh strokovnih tajništev tudi nista navedli vseh socialnoekonomskih bojev. Rdeči prapor je npr. pisal o pasivni rezistenci železničarjev na Goriškem in v Trstu zaradi odpusta skupine premikačev 14, 26. 1. 1906) in o neuspešnem poteku daljše stavke mornarjev in kurjačev pri tržaškem l(oydu {9, 3.3.1906). 41 Die Gewerkschaft, 11, 14. 6. 1907. 42 Najbolj drastičen primer je številčno sianje transportnih delavcev, od katerih jih je v Trstu redno plačevalo prispevke 1837, italijansko sajništvo pa je poročalo o 5000 organiziranih delavcih te stroke. ANNALES .5/'94 Miroslav STIPIOVŠE K: USTANOVITEV SOCIALNO DEMOKRATSKEGA TAJNIŠTVA i.ETA 1905 V TRSTU.....227-240 Vi. i-l tj ,Aex ^vue^avfî-a^tc^ /naciv C Ha omfa vu) -1906. : i 0.0 00 97» A «0 «-t- ^col-ci.n-etcft. ....... 16235 '40......fOtnTiri^TSO""^"!?^ fft1 (?.- W Številčno stanje sindikalno organiziranega delavstva leta 1906 po kronovinah. Tabela je iz Hueberjevega dela o avstrijskih socialdemokratskih strokovnih organizacijah. strokovnega tajništva zfasti veiika rast čianstva v istrski organizacijski enoti, največja v Trstu in okolici. To so ugotovili tudi na konferenci okrajne organizacije JSDS 5. 12. 1906 v Trstu, ki so se je udeležili predstavniki 11 slovenskih strokovnih organizacij. Na njej jej. Kopač poudaril, da je v Trstu 12 000 sindikalno organiziranih delavcev, pri Čemer je previsoko ocenil delež slovenskega delavstva. Po ugotovitvi, da se je strokovno gibanje okrepilo, je dejal: "Strokovne organizacije so obenem tudi temelj za snovanje politične. Brez strokovnih ni političnih organizacij". Med bodočimi nalogami je konferenca poudarila zlasti skrb za poglobitev izobraževalnega dela med organiziranim delavstvom, dokončanje centralizacije in razširitev strokovnih organizacij na Goriškem.43 Tudi tajnik jSDS Ivan Mlinar je na strankinem zboru februarja 1907 pohvalil funkcionarje železničarskega in kamnarskega delavstva, da so skupaj z osrednjo Sl< ustanovili "provizorično tajništvo" v Trstu. Z zadovoljstvom je ugotovil, "da so tržaški sodrugi obenem s strokovnim tajništvom" okrepili organizacije JSDS, ter poudaril; "Res niti v enem kraju na Slovenskem se niso pokazali uspehi res delavske politike tako razločno kakor prav v Trstu."44 Iz njegovih izvajanj se torej jasno vidi, da je strokovno tajništvo v Trstu opravljalo tudi pomembne naloge za JSDS. To dejstvo, veliki uspehi jugoslovanskega tajništva pri krepitvi strokovnega gibanja na območju njegovega sedeža in nezadovoljstvo s skromnimi rezultati njegovega delovanja na Kranjskem pa so vplivali na oblikovanje zahteve, da se v Ljubljani ustanovi Strokovna komisija s strokovnim tajništvom.45 Medtem ko so tekla prizadevanja za začetek njegovega delovanja, je skrbelo za razvoj strokovnega gibanja na območju JSDS jugoslovansko strokovno 43 Rdeči prapor, 50, t4. 12. do 52, 28. 12. 1906. 44 I bi de m, 6, 8. 2. 1907; Zgodovinski arhiv, s. 137. 45 Ta predlog je oblikovaia konferenca okrajne organizacije JSDS v Ljubljani 13. 1. 1907, konkretizirala pa ga je konferenca strokovnih in izobraževalnih družiev na Kranjskem 1. 9. 1907 (Rdeči prapor, 3,13,1-, 76, 6. 9. in 77, 13. 9. 1907). 235 ANNALES .5/'94 Miroslav STIPLOVŠEK: USTANOVITEV S OCi A l NO DEMOKRATSKEGA TAJNIŠTVA (.ETA 1905 V TRSTU,.-., 227-240 f.,-; .•..*:.•,•;:•,, v; ï-, ; s'J.T! !cm H:::"! T'i :•: j. ;; r..;- ; u1.: " \i- !i i i: i y,■> n'in.i- vî ; s:„5-r i- : Or.'. -:.■.- <-:.■> .m-ïii-:^ m ï-, n.^'.-m • y .. "iiiiv ■ IHÎT»;-.'bo.•. ^v.-.^viïiitirin--. uiiiiv .-i' ••• • : ; r: i' % n; : s " i . :, ;.i,i ;; • r.'.:- T : • i ■. c- n? .......: : V c--.-. ■ ,: '-i'.ii^r. n hii t r.1 - L L'rn j: '¿i-li'ii. : : i; i ; • il r. n> >' ji i n i c 2 ; ■ .v r r : i : • ! i r : ; , .-. ; s-v.*:r V.*: 1 ;< " A'- -'--i :11 n"1!,!' Lw rsti.T :ii , r;. ; "i ; v. ^ i f. o .. m ; j ; l1 r.-r.r. : .n . • 'i- r ! c vr; v.; v: i -, p i ■ ; ■ c i v [ i i h : š : i. :i :• • • i i .-^¡¡nii;^?:; ■ ¿v'e.in r r i Ui'^i- va ^ r5, :r Mis; ,..iri: nur i..- .ï:v::r\V -,v '-c:< Ji^'i:X-: A -,■/■■;■: I-t;. -¡fil:::.* Vk:: :i î::|:iiu!i- .'uîr^riÉs^ii.tr!: i r-: ; i-M:",1j\.ï A:.- ■i:-ri:rvf. -I'Ï ivir. ÏÛIÎ T.• b n ; i" F; .-ïîï-îîîî-'lJI i;; ^-.JUi, ^¡"lt c,i,z-:v ! 'i l-ÎJ C ^ii' "Jiii::!«;;.« rfr Ti::-.:|i,>i: ji; j,r.s:uir: f ;H t,1 ris ■.»■¡il-.:*-. '.estai:::* Zr'.-lî -U'V .r.ls iîr.TTirl, sv'.'.ti :ir n.i.f;iMr i'-iif;:'•:;■-, ^nvit;r-! : 1 : "55* ^'A lir.^;-^:;:- l-rîm::,ii\j, i.-'.L, ir l'^::; 'n'Ai'* ï'.'îi.MW f» Js:iS ili:iîr.1î". iji S;: .«nub; mu- vct^c:-, tj-Siil*: y.: "'r.^nf.j; ;-rr Î.rrrirnvvi-i^i^cï.-!^!; 'n^nni^ fvTi-irn rr;,vflv:rrr liv.".: îsv.f i-ic CJT f/nijr::i.u.ivnr:n-u(i,r I nrli: iir iîil VIÎ :jt rÎT.-.l-iiil'c i ôixrri'Kii, i:,-^ 2i:ii! b/y ¡J'r.irl irv.c: y.t'l ^'fV.^Tiirr 'il 'JL\> ir v,r- r,: it rie- i] :i: X-îjp S: ki s.::>:r.*Ji'»u::*i r-.uUiûi n 7i:'nr:v?«": I lernen ï::^ jlî'îiiÙTi^illû.T t fr Jîïiii: ÎC^ fcl i ' £ w: i fi ;i?c ;tcv= : • : : ■•îsicrt-.îip irî ^».['.-rinn v i-ï-r: -r'.; Oh>c;5rv I-h?ï si*rcf 'V'xïi t r^ci-Timtiji ■ m i i':^.. .. ■¿■'■> Sir,- Mîiiiri^i.-.'cir.i: - •. 1 çr*:;; ici-J„Mi-i-büiv. ¡ü::i*. r;!-? :ca r-f::Trriincvcv.r;v - -¿r-:■¿■■.ïnm ^¡ui^n -nji^v^ii-v- ^i.(fit•• •• •■• 1 .-'r.*:,::-.^ ^TTanptji ¡r^i-l'f: • : 'ivriv. ■ '.M'-,-.-ii^;.if; Li: '■.l:-:^ \ fl'^'.A :.Y :V.'; . -"•.' '.v.v.i V-.i l'J-'.v.i'.v.-r.'i'.v.il t X Ci-.l-:«:,t.- '•■n;;f: ¡îîîî ^V.vit::!;^^; xvmi .îmc ri'-i ^ 11 r. : • • 2:%: îcv-jcf» =:rr;J in Hnjir.-.:ln::-.v .................. lic C^i.v.i.-.ju^ frJ^^i cie ^H'i'^l-rJii'n ^k :Ttftr?-. HÎ>':IÎ x!vv:irrIJI J^Î- ••' • : ' n h" i iti VIT rv vj:.-::. E»'.b=.::ï .-iiMI'ii! hJü:. hv in'i'iüT.r/OLi.rv rira?.;.';. L'.::'. 1 ;\-..-îc \ ^¡«-t (i\:-i:,.'!r m:* >tt C: r.-:.: M'i'.v.rn ^ ipr.iv. : : i> it :rV: i r -1- i:-^mr,^..-! /i;.'M:i;:. r.ri :>•::: ¡r.nvfi r.^.'ïrv,. ■ ■ .■■■.■■■■.■..'■■■■■■■■■■■■■.■..■.■■■..■..■..■.■■■■.■■; V.:-. n'ir-.rjiiiiüj 1I.\: '"i«:» hv hu' .Cüj.'MV.Ki.-'ikr n: %!> i-'oi, :nv.v5 CmïJ; M'. ¡M^'luf'ir.h ï-.i v ^"i.'r ni;? ■ ^¡c- h: n ■"¡■f.;;ir»ö-rjinr. ^'ri^^isn-noim^irou-ii : J v rim :yivi> î:hi vi>c;Mn irlrc^i^T^Cfh:?;: iii^çrim^i iUi-t-^cnnu.rm)::-.«;} j:;:: "i 1 ! r. : i i r r i '. t : . w[i(îc.Tv.j!c;v : r.i^i^fit ■■iv.i-^tinmr-î/^ ^frriî-ijc:' ", : m: i r r: s x-v'^lt -v LUÎ .Csrî^rrii.VL-'cH' -1 •mv.lü::. — ; v.: ci I " n c 51 V41 f i ï'rîi '•■■■U ¡>';1 bn iv;; vint : . M V o i .•vafrr.iVii!:r5j_jrjil rinr. ^ï-^iifiii^^TÎnïï'.Tr.Jûjmï jiï^. = M vniÀiiî-■■ xr-.u J; ?i I; enve ar.l .^i-.ii v ■.:.•> JV ! ^ f; j 1' f H :: i; if Ut i- :. ö Ä dv iM^: i1 r l'.rr n ri ! < x-'a- ivn il dî» c z >1IV ri i:> ^ iJ v n, i^rii.v ::nî :;:ii;vriirn : liiclri'v. ■■■ . ] I : ) i: :n 1 l l i jlv.T.| :< :;■„ .¡¡'.wl'iV.!?.:. !.' :■> i' jr t i]'.! [ m;: n c r. : ï.-.i;ii'( :>;;"-¡j:mp i;ii ?i['Vii,ii. '¡r.. clv. tii 1! » r. f! i vi-r-. :.!!:■ m 'J.-r:ü/-.>. ïiMfiiilsi. ï.inn •.-•ni Iii."'i, '- !. ïinnx.i.ch:. L:o MÎ'Hllp inmiSl 7-1 iïtii'lrM; iv.:îSi 'niitjrviini! Küh hiü-nli -.J.i lise ÎTr.!«!T.!ib!::jiu(i! iv:;vcr:i i.'ir i-., 2:nii::tii[in i:.- liiiiKhihinvsiiilfT!:!::! •.■:•': '[¡'..•11 -Siv îni,S,,".'!•. q?(i.«;fi- fc- ^i-.v.n.i.iiira, ifir C!C li.: '•"..-,■.n.ililiiiHii'.-.v, is :!r--.i;Iî,tf,s. liri-.'hüm r:-, ¡.'ri1!- lü iirKCiii ni" .-.il. Il;';;:■!>*.-,;!: ,r: "•;-!-. .". t. 2:niiiihilii" tnl'i ■.üiM'iiüri •.;;;: -.I.'- 5!ifr;!;r, -ir. ;-iMi!:ii:5ivi!rf,.-, 'il. ■Jiii3ti!i,.!i. iiuii trr ¿' ■.l J> i o r : -.. înisn li' i'-.n, i:i!'iiii:,rr i-; : ï!;vif ï-iv s.' ! i- ■■: t n r I .-i ! rv. ;.v".r v; :v În.ii, L^Jii L 'Ji ¡ni? ^-.h-.'.-.-f.-,:-io .'er 2 1' n h r.'i L "'L'.' '.'I --.•i;;,-:-, : . I . r/.r I : ... S'ill i, L ,Mi.. i;,:: ii IL'.eI !t ' L * .;•,:■, v i .:■ ; .11-,rr . :: : j : .k ;■:;:. ■ . .1;. :. L . n i : V i :: ■. ■ : i- i - ^ -t'i. -.-,■;• :■ :: - V: j;. '.J n : -'. c :i : r : : Ï*:., : :. •. •:: 11; l' 1 ; ; • L.. . L i.-:- ':, :. :: i .-"i-, il : ■;, .'i-. '. i 1 -r r. ~ '-.'i--:"-:.:in: '.'V : î ■ ï":E.r- rf!::: !'fl!;r ' ■, : :: in [•■; r r ;;: r r ; il :: L; : r.. .JI; ; .: ¿i'i'ir; š:'.■:i' ■■ M -; i":... v W;i ? .y;, v ¡r" ...'.".".Vi .'.■.i. ^ i. v. :';.',!'. C 'r ri:; ^TV'-i'IrT;1:;. ;":';;^ ;m;i i;niir:::i:iiV!T îiii'iiiui •:; Z. n: C i,-.-..;• i;.vi m - ■ '."[•'! .-ü-la.:;. Jîv.s Ci.'! Ov a ci ïi î Tai ï 3 r 11. .••':Säfi(iri.ii5'!iL'iiif!i.Si.ä iSttnSitSwiiiHmWi Istï âtctiiKi'ltcrcinf.-âlcirviain-ff. 'In' So? 'niait IMiri'mJ Î!!0r. Sa' ^l-iih'JL'I':"r-'- -m ;viIÎ-T. ■nurrli.rr iMC' ï'l'afiïniii-rrf 'Viv^nirïi.'ÛAU'. LIIÏ: ! II î i i' ^ Î V 'S- f : ¡-i'" 'i, ,1 i: m !• il I1Î ï' i i 1 -J îiiûrilÎLi.'i rrru -'.i J':.'..l .•'. '¿■c .:: ri'. ■ irirllf.' n'ili r : ï'w i'iii l'r'ï ( Il iicV'rî illlûî i"" n. ■ uni^ivir £lli-:ll 'Si i- ;'f-li;|-| ; ülKVin m n 'iiin'.ifi:,- '^'VHT iii'.ii'nîûiiii,^tr^ut. i:l vL1 Iii"; Hi-mic^ n;t:.r.i ■r T: r 11. "Jinni"i:î"hri] ' Ci:' il-riTll i'Il'.Hi ^ ' c ;'] f il Tnirii'it n!^ 1? :'L:V-il !: Il Î1 !ljc.-¿=f l r ' 1 il ! llinri l'^rr.rn'i il il s:,-■■ irrviliv ill:;1!!! .! in rimiï. :iiniiM".li.r'r .iii-iilju::!-^ïiiiLM'lV ■inmni^iio y-'-i'^ i ! i' :? i- m : M : r i: r y n n n, v-wh i:i ^iii-iiriiinii.'i'iriniiiliiiiiinr v.v-J "-i 2 E r y : i y .1 yr i.'yyir |L-i ;1-M= li;t!:-rjvii:i^;:i. bk ml 1; f 1 i 1' !il :1. ï i (i lil i 11 t nu: i n i, r:pi:'iii.':;il':ii!',iäin:"i .»'"aac-ivo-.ri!, ri.-.iii':,;,^!-! .M: "fiï- Œ.; :i > r i !i n [.r. .telle ■ iiiiniiiSi •. !is ' S nus: a o . iinirr. frlir grr;«i ;: ïSîv rKiriniiiH -."■iiv.iii:-; i'iii-.-r fr. 5:.itip-sliTii''':ciii'K.:!!.iictt lii-.i.ir.i ^.iç.il-iiii.iri' :in? ■iy'llf[ji:!il ■ "rilc-rilfll;.. ■ JMm:':i. hi. ,t: tir : r i". I ! i r il i: ï: t i f S'ï r«lir,'ii ,vi:«.t;:i - miiv.rv liriiiir^icity ¿ yy yz-yrrt yyv yv il T nt c v ■ iu ■ i; Ï i: i cil ; c. Vi vay iTi in;" '. '(iiriir iiiilii'.u y-': J.fiLi'iv.y-^Ltiir. ulvii : ynil ?;in lyrüyy r'.'jyyiyyyy; yyyyy,— :i:y:: b yni; aivarirr.SJAiJCIil.iiiili t'ï.iii'l'a'.ÏUiiïiiii'v ïï iî i'iil : ~ i n f n !rr i iislr- ni . ici 1 i>i11ili-. ^iniul: — LI:11 ]yy yriymyliyy — ?riyy .y 1 y.y.yLLIyL.yliyynyyyyr iyyyy[' ]'iniryyr il:r;i,yy:yy ynyn]yvlyy.Ty iii;y. ;i.Lyyyri; ry-yyi;::^yyriiyyy; . liiriiviiiiii!.. lyyyyi^yyyiyy .'IIIS' ¡Dilli' Iirjîr 1^1:1; 11 i' b ic-yil ï IJ ICI ; ■ 1 lldic 11 ijy y y ; :y y in'i tiiy y ; l'y : y yiiiiy :y yyn yy yy ;iyy. 1 y ■','11' y'Liyiyiyyyy iyyi iii^r ailmi yy'iiviy i'ry::^yy^i:i yyyyiiy iyyMny iiic n[]i':'ty;;c;t yj.yyyy:y;i [ai'in'n«rfi ii'Hr-Llini ¡111 lliiiûîjïin lltl'Uly — M;;!'! yyi! yyrryyyyLyl.i: llLÜyli LLï2il[i[ii'L yiiylyytyy - yiyiiyy'Jyi lili'criul — Lyf y: Llil 1 y fi ^111 s V ; i ..ri 1H r i:lL : ili 11: l'il y [11-yyii y'yyyylLiyyy yVn ■ iin'rin yyyiyiyiiy lyyyy'ry'i' yiyiiyyiiyy -yni'i^yyiicii niyriyuifiiy ylii f'É i y l' yyyyi yiyyiyLia yi- nli i y yyy1! in'ii yyyliyiifi'n [yyyryyry. y; 'viy.yyilrilr ciyii'Lyyiy y-yi.iiiiyu. '.1 r-.iî; ÜIIH'II ii;.1i:>- .nitn'if lï-i-in iliJi i.:; Mi ¿\:'Y- - tin Uiri'-. îlii-iiioi-ii ■S'i 'ii î 'î ir n i' li t i l e L 111,1 n ¡y y ii ii ;e r -y irnrï.c i:;;: ly yîyiy yyy.'y'.-yy; — ■ y'r::i i ivaf y-ly -SciM-it i Ï il i Î r m l'i 11 r r ri 8»«cr in'll »terme m »In« iiiMsMuucii *i*i!Kr nliyiiyy; yyi yiiiyi; yyy iiiyiiii yy; yyii yirnii,y;l, liiiyi iy;i ^yinyy lyyiyyy fuy ;; ï y i f. i'tiMn.i:. y i;y!_J t fii n Iii lic y"i;;iiy y 11 ;v y y il r î. i f li y l' n 11 n y 1 y; I ; i ;y ,y yy y e. !y e n ■ .l'Iy.yiyy y'-y 'm yyyyf'iMi il yii yy yy'iiiiyyyyi;, yin y y lu-; y-i -V-, im S. [y y! y ;,yiyyyyy: yliyyi ï'ili ■•M-lü-.r ll-ilvlli îvLhi'iyll, in i.li. mi:;-, l.in ï.iï.liM'Hiltli.li nu; ;! i !'1L r, 1 ^ : y ;11 .yyy y — "T'in ^ J' 11 .'i l'.yi'tyy Mît In Sic V |1|' y H i i vrylyyyyyy liiv.il tit i flTïll- •Mii-'i.liii; um Iii .-:-, riniiJn îi! aii;ii-Viii .-ri ïiiii.ii-iu'.îri-ut.- ¡■■iji,;.' su liluta nicijc.rn y{iiLi.:y|iinT.niiiy;iy ■ .y ; - y,, y y y. 11 y yy ■■ y 'y. ! y y r y [i yî : îniD y ¡rir.'yuy m lyiiyyyyiyyfiL'ii.tiyy Miyyii ï'it l'ur l:iiiL'!:.i.i l'yriii ly'.ini-. .in J-itKiaaf-iLiiii'iiii irn'ir-.ti:-1.':! ,:>iu.',.ii. .m .M Ulliyyilitelïl' Jic îliiiifEaiiri^tr î! rSrliiiitSü iillüfWli, IKITMyûl i slltrrt !iii-y I 1: !• i - ri.' 111 C Ei i r !'I.I ; 1 i S'l il r- - n 11 i ! '.i"r-1: su riuri.i [yyiji'-ryyLyy. .ilylyyyyi. V.'''i .yy:: îy;; îiyyi::n' ■ y::'=';y, iJyiy;:l:'-yy n: iiiyri' L"in; ein ■ 'y-y,,;:.y yy yy:i l'y,i, e.-.. ,u: .'y;;'::::; ^yyyl l-rL.iniTï'.eii- 1ÏL3--ry-rrl'eii ininri-, y;T=' .y i'yyy::::: yyy : y 1, y-, |i::l::i l':yi ;r: ili r n ail lu- yiËyy m; n i iiiy yly lyyyyiyyîi y::;! -'i Clinl'i.i;:; -il ¡yy, r:;y;y:; y'yy.:■■'„:>;:'|-y yyy i.ii.-n ..'lu' ni|r ^ritinim. y": llli:-i' »11111 i^i:["r;':y: :.;li ¡y'yryiy:: y':. „ 11 il in - rrirrli i i rr Î'Î y y, yyyîiyyiyly Mrlyi 1^1 y 1' ; '■' 1 il i .y h -, : '' y;y-r :'y'-y|i| 'y yy. '1| :' ::y::::y,, :: yyi yy. i.lirll i.LS '.Vil ll.r.i n Hi-lfi: f.!';'i:M:iLii i-ni- i'rii ¡rill mil. Ir.L. i J'.-'n^'i r .in il--:!'.iî. -...in eiliy: l'y 1, ": liyy, -y y. y y;,::: y: y. ; y !t :\ Poročilo o delovanju jugoslovanskega strokovnega tajništva v ietu 1907 v osrednjem glasilu avstrijskih social-nodemokratskib strokovnih organizacij Die Gewerkschaft. tajništvo, ki je tudi za leto 1907 o svojih problemih in dosežkih obširno poročalo osrednji SK.46 Uvodoma je spet poudarilo, da mora organizirati slovensko delavstvo v težkih okoliščinah zlasti zaradi dejstva, da je industrija šele v povojih, in zaradi njegove kultumoprosvetne zaostalosti. Posledice so zlasti velika fluktuacija članstva zaradi egoističnega odnosa do strokovnih organizacij ter njegovo podleganje nacionalnim in klerikalnim negativnim vplivom, v tem pogledu je kot "eklatanten primer" navedlo pred kratkim ustanovljeno Narodno delavsko organizacijo (NDO) v Trstu, "ki slovensko delavstvo organizira kot stavkokaze". Nazadnjaštvo slo- venskih delavcev pa se kaže tudi v precenjevanju lastnih organizacij in podcenjevanju moči podjetnikov. Kot tak primer je navedlo zlom štiritedenske stavke nabre-žinskih kamnarskih delavcev, ki so kljub svarilom postavili nerealne zahteve. Toda kljub vsem tem neugodnostim se je stanje strokovnih organizacij v primerjavi s preteklim letom nekoliko izboljšalo. Načrtovano izdajanje glasila Železničar47 v Trstu bo izboljšalo zlasti stanje v slovenskih železničarskih strokovnih organizacijah, ta odločitev pa je bila tudi spodbuda za postopno nastajanje samostojnega slovenskega strokovnega časopisja. Sicer pa je 46 Die Gewerkschaft, S, 13. 3. 1908; v skupnem poročilu SK manjka poročilo italijanskega tajništva. 47 Železničar je kot samostojni lisi: začel izhajati 1.. 3. 1908, prva Štiri leta pa ga je tiskal Carlo (Dragotin) Priora v Kopru. 236 ANNALES .5/'94 Miroslav 5TIPIOVŠE K: USTANOVIT EV SOCIALNO DEMOKRATSKEGA TAJNIŠTVA LETA 1905 V TRSTU..... 227-240 1 V. Trst«, v or4el}o t. marca 1908. teto I. Na delo ! t tv«toiM » » t vi»K\:. , i, ni - l/fesj» v Trst« l lu là ftirx* > « r«f « 1 f> , ... l . S 1 f s mi»?»« i ■ \ ¿■M. a."- » fifj i,> t* •><£*>>' dr.i i. ■ J V,i,. ! c.il.1'1. — • M 'uk.. Sindikalni list Železničar so prva štiri leta tiskali v Kopru. tajništvo leta 1907 organiziralo 274 shodov in 11 konferenc ter vodilo sedem mezdnih gibanj, med katerimi se jih je pet končalo uspešno. Organizacijsko mrežo je razširilo s štirimi novimi krajevnimi skupinami in vpla-čilnicami, V primerjavi z letom 1906 je največji napredek doseglo strokovno gibanje na Kranjskem, kjer je tajništvo organiziralo 58 shodov in 3 konference, z delnim uspehom vodilo dve mezdni gibanji ter uspelo število sindikalno organiziranih članov po lastnem poročilu dvigniti na 2700, po statistiki osrednje SK pa je bilo konec leta 1907 v tej deželi celo 3207 članov.48 Na Goriškem - Gradiščanskem je bilo sicer 42 shodov in 2 konferenci, toda število čianov strokovnih organizacij se je le skromno povečalo na 1160, Neuspešna stavka nabrežinskih kamnarskih delavcev je oslabila tudi njihovo strokovno organizacijo. Na Tržaškem je bilo strokovno gibanje zelo razgibano, Se skromen pa je bil povišek slovenskih članov na 2600. Tajništvo je organiziralo 105 shodov in 3 konference. Uspešno sta se končali dve veliki mezdni gibanji železničarjev Južne in državne železnice, pri čemer so morali februarja 1907 uporabiti tudi pasivno rezi-stenco. Decembra 1907 se je z delnim uspehom končala enajstdnevna stavka težakov, Štiridnevna stavka delavstva v Lloydovem arzenaiu pa je bila neuspešna. V obeh stavkah so bili člani NDO stavkokazi. Dodamo naj še, da je tajništvo razvilo agitacijsko dejavnost tudi v Hrvško Istro, kjer je organiziralo sedem shodov, število organiziranih pa je bilo 800. Po podatkih osrednje SK je bilo v istrski organizacijski enoti leta 1907 sindikalno organiziranih 10 607 delavcev in delavk.49 Iz poročila se vidi, da se je v Trstu v drugi polovici leta 1907 razvnel neizprosen boj med socialdemokratskimi in narodnimi strokovnimi organizacijami. Za njihovo ustanovitev so stekle priprave takoj po majskih državnozborskih volitvah,50 na katerih so bili v Trstu izvoljeni štirje italijanski socialdemokratski poslanci, med njimi tudi dva sindikalna tajnika, Pittoni in Pagnini.51 Po oceni Edinosti so približno tretjino glasov za socialdemokratske kandidate dali slovenski delavci. Po volitvah je jasno, je zapisala, da je delavstvo "glavna moč naše narodne stranke", ki se mu mora posvetiti vsa skrb.52 Na tržaški povolilni konferenci JSDS so ugotovili, da so socialdemokratski uspehi spodbudili narodnjake k organiziranju slovenskega delavstva na "narodni" podlagi, j. Kopač je v razpravi poudaril: "Socialistično se je glasovalo le tam, kjer je strokovna organizacija na čvrstih nogah". Zato so socialnodemokratski zaupniki menili, da je treba delavstvo najprej organizirati v strokovne organizacije in mu v njih pojasnjevati pot do rešitve narodnega in jezikovnega vprašanja, ki igra v sedanjih razmerah, še posebej v Trstu, veliko vlogo. Okrajni odbor JSDS v Trstu je samokritično priznal, da se je zaradi preobremenjenosti z delom "moral dostikrat enostavno prilagoditi sklepanju in postopanju italijanskega (sociainodemokratskega op.p.) odbora". To je veljalo tudi pri sestavljanju kandidatne liste na državnozborskih volitvah na Tržaškem, kjer je italijanska socialdemokratska stranka postavila vse kandi- 48 Klenner, F., 1951, s. 464. 49 ibidem. 50 Edinost, 228, 19. S. 1907. 51 RdeCi prapor, 47, 15. 5. in 55, 25. 5. 1907. 52 Edinost, 137, 19. 5. 1907. 237 ANNALES .5/'94 Miroslav STIPtOVŠEK: USTANOVITEV SOC1ALNODEMOKRATSKECA TAJNIŠTVA LETA 1905 V TRSTU,..., 227-240 Slovenski socialnodemokratski funkcionarji Ignac Mi-hevc, Ivan Regent in Franc Bartl v Trstu leta 1906. date v mestu, jSDS pa je lahko postavila kandidata le v okoliškem okraju, kjer v boju s kandidatom političnega društva Edinost ni mogei uspeti.53 Njegovo glasilo je v polemiki z listom il Lavoratore zavrnilo pisanje, da slovensko delavstvo nima toliko smisla za socialno gibanje kot italijansko, in poudarilo, "da se ravno slo- venski delavec pripadajoč socijalni demokraciji, slepo in na škodo lastni narodnosti navdušuje za interna-cionalizem, dočim je italijanski socijalni demokrat naci-jonalen, čim so slovenski in italijanski narodni interesi prišli v navskrižje".54 Agitatorji za NDO so izrabljali zlasti zapostavljanje slovenskega delavstva in njegovo konkurenčno nasprotje z italijanskimi doseljenci, zgled pa jim je bilo češko narodnosociaiistično gibanje, ki je utemeljevalo svoj obstoj z napačno narodnostno politiko socialne demokracije. Po prvih shodih in odobritvi pravil je bi! 18. avgusta 1907 ustanovni občni zbor NDO, ki je izvolil za predsednika dr. Josipa Mandiča, poleg njega pa za društvena funkcionarja še dva voditelja Edinosti (O. RybaF in G. Gregorin) ter sklenil razširiti območje društvenega delovanja na vse slovenske dežele.55 V programskem pogledu je bil za razliko od čeških narodnih socialistov poudarjen zlasti narodni značaj NDO. Ta bo vodila boj za obrambo "stanovskih interesov na narodni podlagi".56 Edinost je že jeseni 1907 pretirano poročala o 3000 članih NDO,57 mrežo svojih organizacij pa je razvila zlasti na PrimorskemSfi in v Istri, kjer je postala za socialnodemokratsko druga najmočnejša strokovna organizacija.59 Njena ustanovitev pa je bila pomembna za oblikovanje narodnega oziroma narodnosocialnega strokovnega gibanja v liberalnem taboru na Slovenskem in tudi zato zaslužijo različni vidiki razvoja in delovanja NDO ter organizacij, ki so se razvile na njenih programskih temeljih (Narodno socijalna zveza, Zveza jugoslovanskih železničarjev} podrobnejšo obdelavo. Ustanovitev NDO je bila v socialnodemokratskem časopisju prikazana kot epilog državnozborskih volitev leta 190760, ki so vplivale, na Kranjskem zaradi socialno demokratske ga neuspeha, na pospešena prizadevanja strankinih in sindikalnih funkcionarjev za ustanovitev strokovnega tajništva v Ljubljani.61 Socialni demokrati so se morali na Kranjskem za pridobitev delavstva v strokovne organizacije bojevati zlasti s krščanskimi sod- 53 Rdeči prapor, 63, 7. 6. 1907; nezadovoljstvo JSDS potrjuje tudi I. Regent v svoji oceni Piemontesejeve knjige (Prispevki, s. 265-266). Toda ko je hotelo vodstvo jSDS nato pri sestavi kandidatne liste za občinske volitve leta 1909 v Trstu praktično uveljaviti internacionalna načela, je naletelo na veliko ogorčenje in odpor v italijanskem socialdemokratskem odboru, v katerem se je pokazala moč nacionalistične struje. 54 Edinost, 143, 26. 5. 1907. 55 Ibidem, 228, 19, 8. 1907. 56 Ibidem 246, 6. 9. 1907. 57 Ibidem, 272, 2. 10. 1907; o začetkih delovanja NDO je največ poročil v Edinosti, leta 1908 pa je začel izhajati poseben strokovni list Narodni delavec. Za boj proti NDO so slovenski socialni demokrati izdajali glasilo Delavski list (1908-1909). 58 NDO je delovala tudi na koprskem območju, kjer je leta 1908 ustanovila pa*o podružnico v BorStu, naslednje leto pa oblikovala pripravljalni odbor podružnice NDO tudi v Sertokih, proslave prve obletnice NDO pa se je udeležilo tudi Slovensko društvo iz Pobegov (Sv. Anton); Narodni delavec, 17, 28. 11. 1907 in 21, 22. 5. 1909, Kramar, J., 1991, s. 141. 59 Omenimo naj, da je v tem času na Goriškem delovalo nekaj krSčanskosottalnih strokovnih in drugih delavskih organizacij (Walter tukan: Die christiichsoziaie Arbeiterorganisation bei den Slowenen, V: Österreichische Osthefte, 31, Wien, 1989, s. 487-488. 60 Edinost 229, 20. 8. 1907. 61 Die Gewerkschaft, 5, 12. 3. 1909. 238 ANNALES .5/'94 Miroslav STIPLOVštK: USTANOVITEV S OC! ALNO DEMOKRATSKEGA T AJNiŠTVA LETA 1905 V TRSTU,..., 227-240 alci, ki so imeli leta 1907 vpisanih v svoja strokovna društva okoli 2000 članov.62 Za okrepitev slovenskega socialnodemokratskega strokovnega gibanja delovanje jugoslovanskega tajništva v Trstu ni več zadoščalo. Slovenski železničarji so zahtevali svoje strokovno ta j- Ob sklepu naj uspešno delovanje jugoslovanskega strokovnega tajništva, na Primorskem in v istri v. tesni povezavi z italijanskim strokovnim tajništvom, ilustriramo še z nekaj statističnimi podatki osrednje SK o gibanju članstva:® 1905 1906 1907 1908 1909 1910 1911 1912 1913 Istra 3837 9974 10607 9915 8253 8424 10870 9445 8763 Kranjska 1 751 1963 3207 3667 3266 3145 2939 2554 2641 ništvo in poudarili, da bi J. Kopač glede na delokrog za vsa območja JSDS in za vse stroke "moral biti naravnost čarovnik, če bi hotel ustreči vsem zahtevam."63 Že v naslednjih mesecih so se pereča organizacijska vprašanja ugodno razpletla. Kopač je s 1.1.1908 postal tajnik samostojnega železničarskega strokovnega tajništva za slovenske dežele v Trstu,64 julija tega leta je začelo delovati v Ljubljani strokovno tajništvo (tajnik Anton Kristan), v Trstu pa je osrednja SK za tajnika za slovensko delavstvo imenovala Franceta Milosta. Iz poročila ljubljanskega strokovnega tajništva, ki je v Ljubljani izoblikovalo tudi deželno SK, se vidi, da so strokovne organizacije leta 1908 v vseh slovenskih deželah okrepile svojo dejavnost, na Kranjskem pa se je okrepila tudi sindikalna organiziranost slovenskega delavstva65. Iz tabele se vidi - zmanjšanja članstva so bila predvsem posledica gospodarske krize - da je v desetletju pred prvo svetovno vojno sindikalna organiziranost delavstva v navedenih organizacijskih enotah prav v obdobju delovanja jugoslovanskega tajništva doseglo največji napredek. S povečanjem članstva, z razširitvijo organizacijske mreže in s preoblikovanjem lokalnih društev v podružnice osrednjih strokovnih zvez se je tedaj ustvarjalo moderno socialnodemokratsko strokovno gibanje, ki je bilo temelj za uspešno izvajanje socialnoekonomskih, humanitarnih in kulturnoprosvet-nih nalog, pa tudi za okrepitev njegovega vpliva v političnih akcijah. Z ustanovitvijo jugoslovanskega strokovnega tajništva konec leta 1905 se torej začenja novo obdobje v sindikalnem organiziranju in delovanju slovenskega socialnodemokratskega delavstva pred prvo svetovno vojno. RIASSUNTO Nell'ambito degli síorzi tesi a consolidare il movimento sindacale soc.ialdemocratico sloveno negli anni precedenti la prima guerra mondiale assume grande importanza la costituzione délia segreteria sindacale jugoslava, ovvero slovena, avvenuta il 1.12.1905 a Trieste. Aveva il compito di organizzare sotto l'aspetto sindacale i lavoratori di Trieste, dell'lstria, dî Gorizia - Gradišča, délia Carniola e délia Bassa Stiria. Già nel primo anno di atiività riusci a far aumentare da 4.100 a 7.603 il numero dei lavoratori sloveni iscrilti ai sindacati. Il successo maggiore lo ottenne nel Lilorale, area nella quale operava in prevalenza. Qui collaborava strettamente con la segreteria sindacale italiana di Trieste, dove i lavoratori italiani e sloveni facevano parte di organizzazioni sindacali comuni. Risuítato dell'impegno delle due segreterie fu la trasformazione di numeróse società sindacali locali in filiali delle Unioni sindacali di categoría che facevano capo alla commissione soc id Idem ocra tica austríaca di cate- te Naši zapiski, 7, 1910, 5. 49. 63 Rdeči prapor, 90, 13.11.1907. 64 ibidem, 8, 29. 1. 1908. 65 Ciejop. 61; Rdeči prapor, 54, 8. 7., 55, 11.7. in 76, 23. 9.1908. 66 Klenner F., 1991,s. 464-465. 239 ANNALES .5/'94 Msroslav STÉPLGVÍEK: U5TANOVtTEV SOCIALNODFMOKRATSKECA TAJNÍÍTVA Í.ETA !TO5 V TRSTIJ,..., 227-240 goria, ra fforzando in tal modo i! loro molo nel campo del le rivendicazioni sociali ed economiche. La loro fruttuosa attivitá é confermata dai fatto che, mentre nel 1905 nell'area di Trieste, del Goriziano e deü'lstria, le organizzazioni sindacali contavano 3.837 iavoratori, soprattutto di nazionalitá slovena e italiana, l'anno successivo erano salite giá a 9.974 iscrítti. faumento degli iscritti era accompagnato da rivendicazioni salariali e scioperi condotti dai sindacati. L 'importanza della loro funzione anche in campo político viene dimostrata in particolare dalle elezioni parlamentari del maggio 1907 a Trieste. Dopo la vittoria dei candidati socialdemocratici italiani, votati anche dai Iavoratori sloveni, la societá política Edinost propose la costituzione di organizzazioni sindacali nazionali slovene nell'ambito del campo libérale. Durante i due fruttuosi anni di attivitá della segreteria sindacale jugoslava furono create le basi del moderno movimentó sindacale socialdemocratico sloveno. LITERATURA Gestrin, F., Meli k, V.: Slovenska zgodovina od konca 18. stoletja do 1918. Ljubljana, 1966. Golouh, R.: Pol stoletja spominov. Ljubljana, 1966. Gombač, B.: Karakterizaclja stavk in mezdnih bojev v Trstu v desetletjih pred razpadom Avstro-Ogrske. V: Goriški letnik. Zbornik Goriškega muzeja, 6, Nova Gorica, 1979, s. 93 -113. Hueber, A.: Die Gewerkschaften Oesterreichs 1892 bis 1906. Wien, 1907. Kermauner, D.: Začetki slovenske socialne demokracije v desetletju 1884 - 1894, Ljubljana, 1963. Wenner, F.: Die österreichischen Gewerkschaften. Erster Band, Wien, 1951. Kramar, J.: Narodna prebuja istrskih Slovencev. Koper, Trst, 1991. Kronologija naprednega delavskega gibanja na Slovenskem (1868 - 1980). Ljubljana, 1981. Oris kronologije delavskega gibanja na Slovenskem 1897 -1968. Ljubljana, 1969. Piemontese, G.: II movimento operaio a Trieste. Udine, 1961 (ocena, Regent, L V: Prispevki za zgodovino delavskega gibanja, 3, Ljubljana, 1962, s. 259 - 269). Regent, I., Spomini. Ljubljana, 1967. Regent, I.: Nekaj o socialističnem gibanju na Primorskem in v Istri. V: Poglavja iz boja za socializem, 3, Ljubljana, 1961, s. 7-61. Stiplovšek, M., Značilnosti razvoja in delovanja strokovnih - sindikalnih organizacij na Slovenskem od začetkov leta 1868 do NOB. V: Prispevki za zgodovino sindikalnega gibanja na Slovenskem, Maribor, 1989, s, 9-115. Stiplovšek, M.: Strokovno - sindikalno gibanje na Slovenskem od leta 1868 do prve svetovne vojne, Ljubljana, 1990. Tuma, H.: Iz mojega življenja, Ljubljana, 1937. 240 ANNALES .5/'94 izvirno znanstveno cieio UDK 316.344.3(497,12-T5)!lT976/l 993" VISOKOŠOLSKO IZOBRAŽENI KADRi NA OBALI MED SOCIALIZMOM IN POSTSOCIALIZMOM Iztok OSTAN mag., višji predavatelj, Visoka pomorska in prometna šola, 66320 Portorož, Pot.pomorščakov 4, SLO MO., senior lecfor, D tpa rt i men to marUtimo e dei f.rasporti Pirano, Universita di Lubiana, 66320 Porlorose, Via dei marittimi 4, SLO IZVLEČEK Članek je analiza podatkov o izobrazbeni strukturi zaposlenih v družbenem sektorju na Obali v obdobju 1976-1993 v primerjavi s Slovenijo in z razvitim svetom. Primerjani so trendi razvoja v letih 1976-1986 s tistimi v kasnejšem obdobju. V Sloveniji se je v zadnjem petletju izobrazbena sestava zaposlenih hitro dvigala, a je zaostanek za razvitim svetom še 25-30 let. Obala že desetletje nekoliko presega republiško raven izobrazbe. V letu 1990 je bila zak}ju£ena Študija o izobraževanju manjšin, v kater: so bili analizirani podatki o visokošolskih kadrovskih potencialih Obale1. Predstavljala je nadaljevanje sistematičnega preučevanja te problematike v preteklem desetletju2. Žal pa zaradi avtorjeve časovne stiske njeni rezultati še niso bili objavljeni v strokovnih revijah. V prvem delu pričujočega članka predstavljam izsledke omenjene raziskave, ki osvetljujejo to problematiko v času socializma, v drugem pa Se analizo njenih aktualnih preučevanj, ki kažejo na tendence razvoja v Sloveniji in na Obali v času prehoda v postsocializem. 1. ZNANJE V SLOVENIJI V OBDOBJU (KVAZI)SAMOUPRAVLJANJA Zaradi naraščajočega pomena znanja v svetu ne bo odveč, če na kratko povzamemo že objavljene izsledke o tej problematiki v našem polpreteklem razvoju. Preučevalci ekonomskega razvoja ZDA so ugotovili, da je bilo znanje že v obdobju 1929-1957 najpomembnejši dejavnik ekonomskega razvoja, saj je prispevalo kar 43% gospodarske rasti (23% vlaganja v izobraževanje, 20% v napredek znanosti)3. Tudi v drugih razvitih deželah je bil pomen vlaganj v znanje občuten 1 Giej Ostan, iztok : Izobraževanje italijanske narodnostne manjšine v Sloveniji in slovenske narodnostne manjšine v Italiji kot dejavnik njunega razvoja. - izvajalec: Ljubljana: Pedagoška fakulteta, Univerza v Ljubljani; naročnik: Koper: IzvrSni svet skupščine skupnosti obalnih občin, 1990, str. 44 2 Glej npr.: - Zohil, Josip; Ostan, iztok: Visoko Šolstvo na Obali. - Primorska srečanja, marec 1982 - Zohil, Josip et al.: Znanje in inovacijska dejavnost na Obali, poročilo o raziskavi. - Portorož: Univerza Edvarda Kardelja v Ljubljani, ViSja pomorska Šola Piran, 1985 - Ostan, iztok; Černigoj, Aldo: Neugodni trendi razvoja visokošolsko izobraženih kadrov na Obali. - Primorska srečanja, 54/85, str. 264-266 - MaruSič, Milan et al.: Analiza potreb po pedagoških delavcih na območju južne Primorske do feta 2000 (s posebnim upoštevanjem specifičnih potreb na narodnostno mešanem področju). - Koper: Obalno pedagoško društvo, 1986; - Poles-Brozovič, Irena et al.: Izobraževanje za potrebe kmetijstva na Obali, poročilo o raziskavi. ~ Portorož: Univerza Edvarda Kardelja v Ljubljani, ViSja pomorska šola Piran, 1990 3 Gragovac, P. et a!.: Ekonomika Jugoslavije, Opči dio. - Zagreb: Informator, 1 980, str. 190 241 ANNALES .5/'94 ÎZSok OST AN: VISOKOŠOLSKO IZOBRAŽENI KADRI NAOHAli MED SOCIALIZMOM IN POSTSO CI AEIZMOM, 241-250 in je sčasoma še naraščal. Na japonskem je npr. vlaganje v znanje prispevalo v letih 1955-1959 sicer le 20%, vendar pa se je pomen znanja v naslednjih letih močno povečeval in je tako v letih 1975-1981 vplival na gospodarsko rast celo s 65% 4. Bistveni element tega procesa pa je, kot rečeno, prav izobraževanje. Strokovnjaki praviloma ocenjuje ustreznost izobrazbene sestave zaposlenih v neki deželi s pomočjo več kriterijev: - s tehnološkim kriterijem, - s pomočjo mednarodnih primerjav in - na osnovi trga delovne sile. Po prvih dveh kriterijih je imela Slovenija v preteklem obdobju zelo neugodno sliko. Predvsem je bilo preveč nekvalificiranih in pol kvalificiran i h delavcev, še posebno z vidika mednarodnih primerjav pa je bilo očitno pomanjkanje kadrov z visoko in višjo izobrazbo. Naj podamo v ilustracijo tega problema le primerjavo med ZDA iz leta 1971 in Slovenijo 15 let kasneje (1986). Tehnološki zaostanek Slovenije Z3 raz-vitim svetom je namreč v začetku osemdesetih let znašal od 10 do 15 let, zato bi lahko pričakovali, da naj bi Slovenija dosegla izobrazeno raven ZDA iz začetka sedemdesetih let vsaj sredi osemdesetih let (če naj bi njena izobrazba ustrezala že doseženi tehnologiji). Toda podatki, ki jih prikazujemo v spodnji tabeli, kažejo drugače. izobrazba Sestava (v %) ZDA 1971 Slovenija 1986 Visoka 14,6 5,5 Višja 12,0 5,9 Srednja (4 leta) 37,5 18,6 Srednja (1-3 ieta) 16,9 33,3 Osnovna (8 let in manj) 19,0 36,7 Skupaj 100,0 100,0 Tabela 1: Izobrazbena sestava ZDA in Slovenije v tehnološko primerljivih obdobjih. Viri: ferovšek, Janez: Izobrazba in ekonomska uspešnost. - Ljubljana: Uni-verzum 1980, str. 143; Statistični letopis 1993.-Zavod za statistiko republike Slovenije, 1993, str. 144. Vidimo, da je bilo v ZDA leta 1971 že 26,6% zaposlenih z visoko ali višjo izobrazbo, medtem ko jih je bilo v Sloveniji 15 let kasneje le 11,4% . Dežele, ki so imele že v začetku sedemdesetih let vsaj 10% zaposlenih z visoko izobrazbo, pa so bile še Japonska, Kanada in Švedska5. Visoko izobraženih strokovnjakov bi morali imeti pri nas v drugi polovici osemdesetih let vsaj dvakrat več, kot jih je dejansko bilo. Kljub objektivnemu pomanjkanju strokovnjakov pa na trgu delovne sile nikakor ni čutiti tega. Prej nasprotno: podjetja so v glavnem povpraševala po nekvalificirani In polkvalificirani delovni silie. Empirično raz-iskavanje pa je pokazalo, da je obstoječi raz-vojno-raziskovalni kadrovski potencial v podjetjih zelo neizkoriščen7. Raziskovalci te problematike smo poudarjali, da vzrok za tako deviacijo delovanja podjetij niso (razviti) samoupravni odnosi. Veliko empiričnih študij vplivnosti v podjetjih je pokazalo, da t.im. "samoupravljala" dejansko nimajo vpliva na odločitve podjetij in so pač le statisti, "dvigovala rok" v samouopravnem čeri morija! u, v katerem so imeli glavni vpliv vodstveni delavci (v podjetjih v povezavi s tistimi v državni upravi, bankah drugih zunanjih centrih moči)8, V času vse večjega naraščanja pomena znanja za ekonomski razvoj bi spodbujanje inovacij v podjetjih, zaposlovanje novih visokoizobraženih strokovnjakov omajalo dominantni vpliv obstoječih centrov moči, zato so vodstva dejansko zavirala uporabo kvalitativnih dejavnikov razvoja. Nizko povpraševanje po znanju je bilo tako v poznem socializmu v veliki meri pogojeno s kvazi samoupravnimi odnosi oz. z dominacijo menežmenta nad tim. samoupravljala9. 2. KADROVSKI POTENCIAL OBALE V OBDOBJU SOCIALIZMA10 V tem poglavju bomo analizirali izobrazbeno sestavo zaposlenih na Obali v času od leta 1976 do 1986. Gre za izbrano desetletno "sredinsko" obdobje samoupravnega socializma, ki se končuje nekoliko pred njegovim zlomom v letu 1988 in začenja nekoliko po uveljavitvi ustavnih sprememb iz leta 1974. 4 Žužek, Boris: Premalo znanja za prehod v inovacijsko družbo. - Gospodarski vestnik, 5.8.1988 5 jerovšek, janež; Izobrazba in ekonomska uspešnost. - Ljubljana: Univerzum 1980, str. 104 6 Prav tam, str. 1 53 7 - Zohil, josip et al.: Znanje in inovacijska dejavnost na Obali; 2. del, Empirična raziskava. - Portorož: Univerza Edvarda Kardelja v Ljubljani, Višja pomorska šola Piran, 1985, str. 21,22 8 Povzetek teb raziskav v Stoveniji in rezultate tovrstnega empiričnega raziskovanja v industrijskih podjetjih na Obali glej npr. v Zohil, Josip et al.: Znanje in inovacijska dejavnost na Obali, poročilo o raziskavi. - Portorož: Univerza Edvarda Kardeija v Ljubljani, Višja pomorska šola Piran, 1985 9 Ostan, Iztok: Vpliv družbene lastnine produkcijskih sredstev v ekonomskem smislu na inovacijsko dejavnost v Jugoslaviji: magistrsko delo. - Ljubljana: Ekonomska fakulteta Borisa Kidriča, Univerza v Ljubljani, 1985 10 V tem poglavju navajam rezultate študije Ostan, Iztok : Izobraževanje italijanske narodnostne manjšine v Sloveniji in slovenske narodnostne manjšine v Italiji kot dejavnik njunega razvoja. - izvajalec: Ljubljana: Pedagoška fakulteta, Univerza v Ljubljani; naročnik: Koper: Izvršni svet skupščine skupnosti obalnih občin, 1990, str. 24-29 242 ANNALES .5/'94 Iztok OSTAN: VISOKOŠOLSKO IZOBRAŽENI KAD K) NA OBALI MED SOCIALIZMOM IN POSTSOCIA1JZMOM, 241-250 Obala je z vidika kadrovskega potenciala regije relativno majhna. Ob koncu leta 1986 je bilo na tem območju 33.578 zaposlenih, od tega 1.967 z visoko in 2.349 z višjo izobrazbo. To je predstavljalo 4,0% vseh zaposlenih v Sloveniji (4,3% zaposlenih z visoko oziroma 4,8% z višjo izobrazbo). V slovenskem prostoru sta po deležu visoko izobraženih delavcev izstopala predvsem Ljubljana in Maribor, saj je tega leta Ljubljana zaposlovala 43,5% vseh delavcev z visoko izobrazbo v Sloveniji, skupaj z Mariborom pa 54,0%. Če upoštevamo zaposlene v občinah regionalnih centrov, ugotovimo, da so prekašale občino Koper po številu visoko izobraženih delavcev tudi občine Celje, Kranj, Nova Gorica in Novo mesto. Tudi če upoštevamo število visoko izobraženih delavcev v vseh treh obalnih občinah, ki predstavljajo zaradi urbane strnjenosti organsko celoto, ugotovimo, da Obala ni izstopala med slovenskimi regijami, saj ni imela nič več visoko izobraženih delavcev kot npr. občina Celje. Tabela 2: Deleži zaposlenih v občinah regionalnih centrov v strukturi vseh zaposlenih v Sloveniji v letu 1986. Vir: Statistični podatki po občinah. - Ljubljana: Zavod republike Slovenije za statistiko, zvezki: 3/1990 in 4/1989. Že iz podatkov v zgornji tabeli pa se da razbrati, da je po deležu visoko in više izobraženih delavcev Obala vendarle presegala republiško povprečje. Med občinami regionalnih centrov sta bila po tem kazalcu nad republiškim povprečjem le mesto Ljubljana ter občini Koper (oz. Obala) in Kranj, po skupnem deležu više in visoko izobraženih delavcev pa so republiško povprečje presegali mesti Ljubljana in Maribor ter občine Koper (oz. Obala), Nova Gorica in Kranj. V spodnji tabeli pa je možno slediti tudi spreminjanju izobrazbene sestave zaposlenih na Obali in v Sloveniji vdesetletju 1976-1986. Leto Deleži v % Indeksi: Slovenija=100 Vis+Vs Visoka ViSja Vis+VS Visoka Višja 1976 8,3 4,2 4,1 103 99 107 1981 10,6 4,3 6,3 112 92 132 1986 12,9 5,9 7,0 113 106 119 Tabela 3: Izobrazbena sestava zaposlenih na Obali v obdobju 1976-1986. Vir: Statistični podatki po občinah. - Ljubljana: Zavod republike Slovenije za statistiko, zvezki: 3/1990 in 4/1989. Obala se je v času 1976-1986 prebila nad republiško povprečje ne le po deležu više izobraženih, pač pa tudi po deležu visoko izobraženih delavcev v strukturi zaposlenih. Ob koncu sedemdesetih let je bilo sicer opaziti upočasnitev v naraščanju števila visoko izobraženih delavcev, tako da se je zaostanek za republiškim povprečjem sprva povečeval, v prvi polovici osemdesetih let pa se je delež visoko izobraženih delavcev relativno hitro povečeval in, kot rečeno, v letu 1986 že presegal republiško povprečje. V tej razpravi se ne bomo mogli ustaviti pri poglobljeni analizi vzrokov take dinamike zaposlovanja na Obali v obravnavanem obdobju. Z veliko verjetnostjo pa lahko trdimo, da pritoka visoko izobraženih delavcev ne gre pripisovati morebitnim boljšim pogojem za ustvarjalno delo na obali. V letih 1984 in 1985 opravljena raziskava11 je namreč pokazala, da je inovativnost na Obali nizka, da le malo strokovnjakov na Obali piše in objavlja članke, da je razvojno-raziskovalnih irišti-tucij na Obali malo in da imajo skromen kadrovski potencial in slabe pogoje za delo. Razloge za pritok strokovnjakov gre verjetno iskati izven pogojev, ki izhajajo iz same zaposlitve {osebni dohodki strokovnjakov, ustvarjalno delo ipd). Del tega pa bi bilo morda možno pojasniti iz splošnih tendenc razvoja "centrov" in "periferije" v Sloveniji v omenjenem obdobju. To prikazuje tudi spodnja tabela, v kateri so zbrani podatki za občine mesta Ljubljana (kot najpomembnejšega centra v Sloveniji) in za devet primorskih občin. Indeksi nam prikazujejo, kako se je v letih 1976-1986 predvsem pa v začetku osemdesetih let zmanjševala prednost centra pred drugimi regijami, če to prednost merimo z deležem visoko in više izobraženih delavcev v strukturi zaposlenih. - deleži v % Obči n a/sku pnost Vsi zaposleni Visoka izobraz. Višja izobraz. Obala 4,0 4,3 4,8 Koper 2,5 2,6 3,0 Celje 4,7 4,3 4,8 Kranj 4,1 4,4 4,4 Ljubljana 22,3 43,5 25,7 Maribor 11,5 10,5 13,1 Murska Sobota 2,3 1,7 2,4 Nova Gorica 3,3 3,0 3,8 Novo mesto 3,2 2,7 3,1 Slovenija 100,0 100,0 100,0 11 Analiza razvojnih možnosti SRS v obdobju 1986-1995. - Priloga poročevalca Skupščine SRS in SkupSčine SFRJ. -16.3.1984 243 ANNALES .5/'94 iztok ostan: visokošolsko izobražen] kadri na obali med socializmom in postsocialjzmom, 241-250 - indeksi: Slovenija = 100 Leto Ljubljana Primorska S. Primorska J. Primorska Vis +Vš Vis Vš Vis +VŠ Vis Vš Vis +VŠ Vis Vš Vis +Vš Vis Vš 1976 169 210 122 87 77 99 84 70 100 91 85 99 1981 164 208 122 96 81 111 92 80 104 100 82 119 1986 154 195 115 99 87 109 95 82 107 102 92 111 Tabela 4: Izobrazbena sestava zaposlenih na Primorskem in v Ljubljani v obdobju 1976-1986. Vir: Statistični podatki po občinah. - Ljubljana: Zavod republike Slovenije za statistiko, zvezki: 3/1990 in 4/1989. Kljub zmanjševanju razlike v obravnavanem obdobju pa je bila ta leta 1986 še zelo velika, saj je takrat imela Ljubljana med svojimi zaposlenimi 10,8% delavcev z visoko izobrazbo, kar je cca dvakrat več kot v povprečju v Sloveniji (5,5%). "Periferija", v našem primeru Primorska, pa je v tem obdobju zmanjševala svoj zaostanek za republiškim povprečjem. Pri više izobraženih kadrih je bilo zaposlovanje v "provinci" bistveno intenzivnejše kot pri visoko izobraženih. To je tudi razumljivo, saj se študentje s podeželja, kjer ni univerzitetnih centrov iz ekonomskih razlogov raje odločajo za krajše oblike univerzitetnega študija. Sredi osemdesetih let je bila izobrazbena sestava zaposlenih v južni Primorski nekoliko boljša kot v Severni pred-vsem zaradi večjega pomanjkanja visoko izobraženega kadra v severnoprimorskih občinah. Oba dela Primorske sta imela nižji odstotek visoko izobraženih delavcev kot je znašalo republiško povprečje {leta 1986 je bil indeks za Severno Primorsko 82, za Južno pa 92) in višji procent više izobraženih (Severna Primorska indeks 107, Primorska 111). Tu se ne bomo poglabljali v vzroke teh "decen-tralizacijskih tendenc" v preteklosti. Razprava o "bogastvu" centra in "revščini" periferije, ki dandanes tako prosperira v našem političnem prostoru, odvrača pozornost od temeljnega razvojnega problema vseh slovenskih regij: nezmožnosti aktiviranja že itak skromnih kadrovskih potencialov. Preprosto ne gre z to, da bi bila kaka regija kadrovsko bogata (morda celo "na račun drugih regij") druge pa ne, saj je bilo leta 1986 celo v "bogati" Ljubljani bistveno manj visoko izobraženih kadrov kot v povprečju v ZDA leta 1971 (kot rečeno v ZDA 14,6% v Ljubljani pa petnajst let kasneje 10,8%, v Sloveniji 5,5%), povpraševanje po njih pa, kljub temu objektivno velikemu pomanjkanju povsod po Sloveniji, skromno(H). To je bilo stanje ob zaključku socialistične ere. Velja ga ponazoriti s tendencami razvoja, ki so jih zaznali tedanji planerji: Raziskave v okviru projekta "Slovenija 2000", objavljene leta 198412, so ugotovile, da bodo potrebe po kadrih skromne tudi do konca tisočletja (čeprav prevelike za kapacitete naših visokošolskih inštitucij). V projekciji do leta 2000 so npr. predvidevali, da bo povpraševanje po delavcih z visoko in višjo izobrazbo leta 2000 v Sloveniji 14,3% zaposlenih. Če bi hoteli doseči tak delež, bi morali po oceni teh raziskovalcev v Sloveniji do leta 2000 zaposliti vsako leto na novo 5000 diplomantov rednega študija; takrat smo jih uspevali "producirati" le 3000 letno in ta cilj je bil videti ob prenatrpanem in obubožanem šolstvu povsem nedosegljiv, Pri tem pa so raziskovalci poudarjali, da bi v Sloveniji z realizacijo teh težko uresničljivih ciljev dosegli leta 2000 ie tako izobrazbeno sestavo zaposlenih, kot so jo imele ZDA v daljnjem letu 1965(!!). To je scenarij kadrovsko povsem obubožane Slovenije, ki so ga predvidevali raziskovalci v sredi osemdesetih let za njen socialistični razvoj do konca tisočletja. Vprašanje pa je, kaj se je dejansko dogajalo od takrat. To pa je tematika, ki presega poglavje o socializmu in se mu bomo posvetili v naslednjem poglavju. 3. VISOKO IZOBRAŽENI KADRI V POSTSOCIALIZMU 1, Kriza socializma in začetek postsocializma v Sloveniji - kadrovski vidik S formalnega stališča se je socialistično gospodarstvo v Sloveniji končalo decembra 1988, ko je bil v takratni SFRj sprejet Zakon o podjetjih, ki je zamenjal Zakon o združenem delu. V ekonomskem in kadrovskem smislu pa je bilo Čutiti zaton socializma že prej. Kot kažejo podatki v spodnji tabeli, se je obdobje kontinuirane rasti zaposlenosti, ki jo je uspeval socializem vzdrževati praktično v celotnem svojem razvoju (razen v kriznem iz leta 1968) zaključilo z letom 1986, po katerem 12 Analiza razvojnih možnosti S RS v obdobju 1986-1995. - Priloga poročevalca Skupščine SRS in Skupščine SFRj. -16.3.1984 244 ANNALES .5/'94 Iztok OSTAN: VISOKOŠOLSKO IZOBRAŽENI K ADR! NA OBALI MEO SOCIALIZMOM IN POSTSOCIAUZMOM, 241-250 število Struktura (%) Leto Zaposleni Visoka Višja Vts+Vš Visoka Višja 1972 591980 22167 18006 6,7 3,7 3,0 1974 650267 24679 22208 7,2 3,8 3,4 1976 690891 23604 26143 8,1 4,3 3,8 1978 750821 31299 31808 8,4 4,2 4,2 1981 789697 36892 37861 9,5 4,7 4,8 1983 803814 40495 42475 10,3 5,0 5,3 1985 827625 43930 46796 11,0 5,3 5,7 1986 830985 45888 48973 11,4 5,5 5,9 1988 825600 46367 49452 11,6 5,6 6,0 1993* 658911 58734 61462 18,2 8,9 9,3 Tabela 5: Število zaposlenih z visoko in višjo izobrazbo v Sloveniji v obdobju 1972 -1993. začenja obseg zaposlenosti padati, kar nam prikazujejo tudi podatki v spodnji tabeli. Obdobje med letoma 1986 in 1988 se tako v kadrovskem smislu že razlikuje od preteklosti, čeprav formalno še sodi v čas socializma. Zato ne bomo v tem poglavju opazovali le dogajanj po letu 1988, pač pa tudi krizno dvoletno obdobje pred tem letom (saj že napoveduje čas postsocializma) in jih primerjali s trendi iz preteklosti. V zgorji tabeli so prikazani tudi podatki za obseg in strukturo zaposlenosti po stopnji izobrazbe. Vidimo, da je v letu 1993 Slovenija dosegla 18,2% zaposlenih z visoko in višjo izobrazbo, oziroma 8,9% z visoko in 9,3% z višjo. TI deleži sicer Še vedno močno zaostajajo za ustreznimi kazalci najrazvitejših dežel, saj je, kot že rečeno, več dežel že v začetku sedemdesetih let imelo več kot 10% zaposlenih z visoko izobrazbo. Ocenjujemo torej, da je v kadrovskem smislu Slovenija zaostajala za razvitim svetom od 25 do 30 let. Zaostanek je torej zelo velik, vendar je le nekoliko manjši od tistega, ki so ga planerji napovedovali v "Sloveniji 2000" sredi osemdesetih let na osnovi tedanjih tendenc razvoja. Prehod v postsodaltzem je namreč dinamiziral zaposlovanje najviše izobraženih kadrov, kar nam prikazujejo podatki v naslednji tabeli. - stopnje rasti v% Leto Zaposleni skupaj Visoka Višja 1981 - 1986 1,0 4,5 5,3 1987 - 1988 -0,3 0,5 0,5 1989 - 1993* -4,9 5,4 5,0 Tabela 6: Povprečne letne stopnje rasti števila zaposlenih v Sloveniji po stopnjah izobrazbe v obdobju 1981-1993. Viri: Statistični letopis 1993. - Ljubljana: Zavod za statistiko republike Slovenije, 1993; vir podatkov za leto 1993: Zavod za statistiko republike Slovenije. * podatki za 30.6.1993, za druga leta pa za 31.12. Krizno socialistično in postocialistično obdobje razvoja Slovenije se ne razlikujeta le po izrazito različni dinamiki rasti skupnega števila zaposlenih (v socialističnem rast 1,0% letno, v kriznem stagnantno padajoča rast zaposlovanja po stopnji -0,3% in v postsocia-lističnem padanje zaposlenosti povprečno 4,9% letno), pač pa tudi po dinamiki rasti števila visoko izobraženih delavcev. Le v kriznem dvoletnem obdobju je zaposlovanje teh delavcev stagniralo (rast 0,5% letno v letih 1987 in 1988), sicer pa se je v času pred to krizo in po njej število delavcev z višjo in visoko izobrazbo povečevalo dokaj intenzivno (cca 5% letno). Opaziti je, da se je v postsocializmu intenziviralo zaposlovanje viso-košolcev, saj se je rast tega zaposlovanja povečala od 4,5% letno v času 1981-1986 na 5,4% v letih 1989-1993. Neto letno povečanje števila zaposlenih z visoko izobrazbo se je tako dvignilo z 1800 iz začetka osemdesetih let na 2750 v začetku devetdesetih. Poudariti je treba, da te številke veljajo le za družbeni sektor. V zadnjih letih pa se je močno razmahnil tudi privatni, v katerega se je odltlo (po naših ocenah) občutno število strokovnjakov z visoko Izobrazbo, zato lahko trdimo, da je globalna rast števila delavcev z visoko izobrazbo še višja. Kvalitativni premik je opaziti tudi na osnovi zaposlovanja višješolcev, saj je rast njihovega števila v tem obdobju prvič v razvoju Slovenije nižja kot rast števila visokošolsko izobraženih delavcev. Kljub temu pa je stopnja rasti visokošolsko izobraženih delavcev relativ- 245 ANNALES 5/'94 Iztok OST AN: VISOKOŠOI.SKO IZOBRAŽENI KADRI NA 08AU MF.D SOCIALIZMOM IN POSTSOCIALIZMOM, 247-250 no visoka (5,0% v obdobju 1989-1993, 5,3% v letih 1981-1986). Hiter dvig deleža visoko in više izobraženih delavcev v času postsocializma (z 11,6% v letu 1988 na 18,2% v letu 1993) je bil torej posledica dveh dejavnikov: - večjega zaposlovanja visokošolsko izobraženih delavcev in - drastičnega znižanja celotnega Števila delavcev. V kadrovskem smislu se je torej v postsocializrnu začelo kvalitetnejše gospodarjenje; za odgovor na vprašanje, ali je ta dvig dovolj intenziven za doseganje uspehov v mednarodnem merilu, pa bi morali vedeti, kaj so na tem področju uspeli narediti v drugih, razvitejših deželah. Ta analiza presega okvire pričujoče razprave. 3.2, Nadaljevanje zmanjševanja koncentracije kadrovskega potenciala v slovenskem prostoru Tendenca zmanjševanja koncentracije visokoizobra-ženega kadra, ki smo jo opazili za obdobje ob koncu socialistične ere, je doživela rahel obrat v dvoletnem obdobju 1987-1988 in se je v začetku postsocializma nadaljevala. Ta ugotovitev utegne presenetiti, saj se je z osamosvojitvijo Slovenije začel proces krepitve državnih služb v Ljubljani, v sredstvih javnega obveščanja pa srečamo pogoste trditve o centralizaciji sredstev in pristojnosti v republiškem središču. Podatki v spodnji tabeli pa nakazujejo, da se na področju visoko izobraženih kadrov, ki so glavna osnova za gospodarsko prestrukturiranje, vendarle dogaja proces hitrejše krepitve periferije kot republiškega centra. - deleži v % Občina/skupnost Deleži v celotnem številu v Sloveniji (%) indeks 1993/1981 Visoka Višja Vis + V5 Vis Vš 1981 1986 1988 1993 1981 1986 1988 1993 Koper 2,6 2,6 2,6 2,9 3,2 3,0 3,1 2,7 96 111 85 Celje - 4,3 4,3 4,5 - 4,8 4,6 5,0 - - - Kranj 4,3 4,4 4,2 4,3 4,5 4,4 4,3 4,5 100 99 100 Ljubljana 47,4 43,5 43,8 40,6 27,8 25,7 25,7 25,0 87 86 90 Maribor 10,1 10,5 10,7 10,6 12,7 13,1 13,4 11,3 96 106 89 Murska Sobota 1,5 1,7 1,7 1,6 2,3 2,4 2,2 2,3 104 110 101 Nova Gorica 3,1 3,0 3,1 3,1 3,7 3,8 3,8 3,5 97 100 93 Novo mesto 2,4 2,7 2,7 3,2 2,6 3,1 3,2 3,3 129 131 128 Tabela 7: Deleži zaposlenih v občinah regionalnih centrov v strukturi vseh zaposlenih v Sloveniji v obdobju 1981 in 1993*. Viri: Statistični podatki po občinah republike Slovenije. - Ljubljana: Zavod republike Slovenije za statistiko, zvezek: 13/1992; vir podatkov za leto 1993: Zavod za statistiko republike Slovenije. Opomba: podatki za 30.6.1993, za druga leta pa za 31.12. Kadrovski potencial nekega območja merimo v tej razpravi z deležem visoko (oz. više) izobraženih kadrov, ki jih ima regija v populaciji vseh visoko (oz. više) izobraženih ljudi v Sloveniji. Spreminjanje tega potenciala nam prikazujejo indeksi, ki jih v tabeli prikazujemo za obdobje 1993/1981. Indeks, ki je večji od 100, nam pove, da se je delež neke občine, regije v republiškem merilu v tem dvanajstletnem obdobju povečal, manjši pa, da se je zmanjšal. Predvsem je opazno relativno nazadovanje Ljubljane v primerjavi z drugimi regijami po deležu visoko izobra- ženih delavcev (indeks 86). Občine vseh regionalnih centrov so v tem času svoje deleže povečale; izjemi sta občini Nova gorica (100) in Kranj (99), ki sta zadržali tak delež kot pred 12 leti. Zanimiva pa je ugotovitev, da na področju višje izobrazbe ne opažamo povsem enakih tendenc. Tudi pri višješolsko izobraženih kadrih Ljubljana izgublja svojo prednost, toda to lahko rečemo tudi za večino regionalnih centrov, saj sta le občini Novo mesto (128) in Murska sobota povečali svoja deleža izpred 12 let. Kaže torej, da je število zaposlenih z višjo izobrabo najhitreje raslo v manjših krajih (v 246 ANNALES S/194 fzíok OSTAN: VISOKOŠOLSKO IZOBRAŽENI KADRI NA OBAU MÏD SOCIALIZMOM iN í'OSTSOCIAl.lZiMOM, 241 -250 občinah, ki niso regionalni centri ali republiško središče). Analiza vprašanja, katere slovenske občine najbolj pritegujejo višješolski kader, presega okvire te razprave, ki je usmerjena v primorsko regijo. Pomudimo se zato na osvetlitvi te problematike s "primorskega" zornega kota. - indeksi: 1981=100 Občina/skupnost Visoka+višja Visoka Višja Primorska 93 102 87 Sever.Primorska 98 102 95 južna Primorska 88 102 79 Obala 86 104 74 Izola 86 97 79 Koper 96 111 85 Piran 60 86 48 Tabela 8: Spreminjanje deležev zaposlenih z visoko in višjo izobrazbo v obalnih in primorskih občinah v odnosu na vse zaposlene z visoko in višjo izobrazbo v Sloveniji v obdobju 1981-1993. Viri: Statistični podatki po občinah republike Slovenije. - Ljubljana: Zavod republike Slovenije za statistiko, zvezek: 13/1992; vir podatkov za leto 1993: Zavod za statistiko republike Slovenije. Opomba: * podatki za 30.6.1993, za druga leta pa za 31.12. Po deležu visoko in više izobraženih delavcev v slovenskem prostoru je Primorska relativno skromna, saj je premogla v letu 1993 le 10,5% visoko in više izobraženih delavcev Slovenije (delež Primorske v strukturi vseh zaposlenih Slovenije je nekoliko višji -11,4%). V zadnjem desetletju pa se je ta delež še zmanjšal {indeks 93). Padec je nastal zaradi zmanjševanja deleža više izobraženih delavcev (indeks 87), medtem ko se je položaj Primorske v republiškem merilu pri visokošolsko izobraženih delavcih nekoliko izboljšal (indek 102). južna Primorska se od Severne v tem oziru ne razlikuje, le pri višješolskih kadrih opažamo na Južnem Primorskem še bistveno večje zaostajanje za pozicijami izpred 12 let (indeks 79, v Severni Primorski indeks 95). V južnoprimorski regiji je po deležu višješoicev poslabševala svoj položaj predvsem Obala (indeks 74). Najbolj je po tem kazalcu zaostala piranska občina (indeks 48), za njo izolska (79), pa tudi koprska je relativno nazadovala (85). Le-ta pa je med obalnimi občinami edina povečala svoj delež visoko izobraženih delavcev (indeks 111), piranska je tudi po tem kazalcu bistveno nazadovala (indeks 86), Izola pa je leta 1993 beležila le rahlo nižji delež visokošolsko izobraženih kot leta 1982 (indeks 97). V kadrovskem pogledu je torej Obala v teh 12 letih poslabšala svoj položaj v sloveskem merilu, saj predstavljajo više in visokošolsko izobraženi delavci, ki so danes zaposleni na Obali, manjši delež vseh slovenskih delavcev s tako izobrazbo kot leta 1981 (indeks 86). Kadrovski potencial Obale je torej relativno manjši kot nekoč. Razveseljivo pri tem pa je, da se je kvaliteta tega potenciala povečala, saj se je delež visokošolsko izobraženih delavcev povečal (indes 104) in je zato zmanjšanje posledica izrazitega zmanjšanja deleža višješoicev (indeks 74), ki ga v slovenskem prostoru predstavlja Obala. 3.3. Izobrazbena sestava zaposlenih na Obali in na Primorskem v postsocializmu Po analizi kadrovskega potenciala Obale, ki smo jo pravkar zaključili, si oglejmo še podatke o strukturi zaposlenih, saj učinkovitost gospodarjenja ni pomembno le to, koliko je intelektualnega kadra, pač pa tudi to, koliko ga je v odnosu do delavcev z nižjimi ravnmi izobrazbe. Po stagnaciji v letih 1987 in 1988 je Obala v naslednjih letih izrazito povečala izobrazbeno strukturo zaposlenih, saj je bilo med vsemi delavci Obale leta 1988 le 12,9% takih, ki so imeli visoko ali višjo izobrazbo, sredi leta 1993 pa že 20,6%. Če to primerjamo s izobrazbeno sestavo Slovenije ugotovimo, da ostaja Obala že vrsto let na približno enaki ravni nad slovenskim povprečjem (indeks 111-113). Ta ugotovitev se utegne zdeti presenetljiva, saj smo v prejšnjem podpoglavju zvedeli, da je Obala z vidika svojega kadrovskega potenciala v zadjem desetletju izgubljala svoje pozicije v slovenskem prostoru; vendar je to dejstvo možno razložiti z gibanjem celotnega obsega zaposlenih. Kljub temu, da Obala ni povečevala svojega visokošolsko in višješolsko izobraženega kadrovskega potenciala v taki meri kot v povprečju druge slovenske regije, se ji je izobrazbena sestava nadpovprečno izboljševala zato, ker je zelo intenzivno odpuščala druge sloje delavstva. V letih 1988-1993 se je obseg zaposlenih na Obali zmanjševal po izredno visoki stopnji (povprečna letna rast zaposlenosti -8,1%), medtem ko je bilo v Sloveniji to zmanjševenje skorajda za polovico manj intenzivno (-4,9% letno). V tem procesu so očitno ostajali v delovnem razmerju predvsem delavci z višjimi ravnmi izobrazbe, kar je privedlo do tega, da je danes Obala presegla "magično mejo" 10% zaposlenih z visoko izobrazbo (z višjo še nekoliko več - 10,6%), mejo ki so jo visoko razvite dežele dosegle ob prehodu v postindustrijsko družbo v začetku sedemdesetih let. 247 ANNALES 5/'94 telokOSTAN: VISOKOŠOLSKO IZOBRAŽENI KADRI NA OBALI MED SOCIALIZMOM !N POSTSOCIALIZMOM, 241-250 Ti trendi ne veljajo za vse druge predele Primorske oziroma za Ljubljano, s katero se radi primerjamo. Odpuščanje zaposlenih je bilo v teh območjih manj inten- zivno kot na Obali. Letne stopnje rasti zaposlovanja v letih 1988-1993 so bile naslednje: Severna Primorska -3,5%, Južna Primorska -7,8%, Ljubljana -4,4%. Leto Deleži v % Indeksi: Siovenija=l00 Vis+Vs Visoka Višja Vis+Vs Visoka Višja 1986 12,9 5,9 7,0 113 106 119 1988 12,9 5,8 7,1 111 104 118 1993* 20,6 10,0 50,6 113 112 114 Tabela 7: Izobrazbena sestava zaposlenih na Obali v obdobju 7986-1992. Viri: Statistični podatki po občinah republike Slovenije. - Ljubljana: Zavod republike Slovenije za statistiko, zvezek: 13/1992; vir podatkov za leto 1993: Zavod za statistiko republike Slovenije. Opomba: * podatki za 30,6.1993, za druga leta pa za 31.12. - indeksi: Slovenija = 100 Leto Ljubljana Primorska S. Primorska 1. Primorska Vis +VŠ Vis Vš Vis +VS Vis Vš Vis +Vš Vis VŠ Vis +VŠ Vis Vš 1986 154 195 115 99 87 109 95 82 107 102 92 111 1988 155 197 116 98 87 109 96 84 107 101 92 111 1993* 143 179 110 93 85 100 85 76 93 102 96 108 Tabela 8: Izobrazbena sestava zaposlenih na Primorskem in v Ljubljani v obdobju 1986-1992. Viri: Statistični podatki po občinah republike Slovenije. - Ljubljana: Zavod republike Slovenije za statistiko, zvezek: 13/1992; vir podatkov za leto 1993: Zavod za statistiko republike Slovenije. Opomba: * podatki za 30.6.1993, za druga leta pa za 31.12. V Ljubljani je bil leta 1993 vsak četrti zaposlen visoko ali više izobražen (26,2% delavcev z visoko ali višjo izobrazbo; od tega. 15,9% z visoko, 10,2 z višjo), na Primorskem vsak šesti (16,9%, od tega 7,6% z visoko in 0,3% z višjo). Vendar je Ljubljana tudi v tem post-socia I ¡stičnem obdobju nazadovala glede na slovensko povprečje. To je veljalo tudi za Primorsko kot celoto, čeprav je bil trend razvoja na Severnem Primorskem drugačen od tistega v primorju. To prikazujejo tudi podatki v naslednji tabeli. V letih 1988-1993 je po deležu više in visoko izobraženih delavcev Severna Primorska še bolj občutno zaostala za slovenskim povprečjem {padec indeksa od 96 na 85), v Južni Primorski pa se je indeks še nekoliko dvignil nad slovensko povprečje (od 101 na 102). 4. "POSTSOCIALIZEM" ALI "KVAZI-POSTSOCIAHZEM" Kako naj interpretiramo dobljene rezultate? Če bi živeli v razvojno dinamičnem okolju, bi opisano izboljšanje izobrazbene sestave zaposlenih gotovo razveselilo planerje družbenega razvoja. Pri razlagi tega fenomena v naši družbi pa je potrebna veliko večja previdnost. V zadnjih letih se pri nas dogajajo novosti, ki niso tipične za pretekli socialistični svet, pa tudi ne za kontinuirani kapitalistični razvoj na Zahodu. Vrata so se ljudem (na novo) odprla v t.im. "privatni sektor". Začelo se je prestrukturiranje med privatnim in družbenim sektorjem; za privatni tu nimamo podatkov o izobrazbeni sestavi zaposlenih, saj jih naša statistika zanj še ne zbira. Zato naj razpravo zaključim z razmišljanji, ki naj predstavljajo odpiranje dilem o možnih interpretacijah dobljenih rezultatov. 248 ANNALES 5/'94 tac* OSTAN: VISOKOŠOLSKO IZOBRAŽENI KADRI NA OBALI MED SOCIALIZMOM IN POSÏSOC1AUZMOM, Predvsem se je potrebno zavedati, da se podatki nanašajo ie na t.im. "družbeni sektor". Če želimo razumeti pomen dviga izobrazbene sestave zaposlenih v njem, verjetno ne moremo mimo nekaterih dejstev, ki kažejo, da se v kvalitativnem smislu še ni bistveno spremenil: - Menežment je stabilen. Pri vseh bistvenih transformacijah podjetij na Zahodu zamenjajo menežment. V naši družbi na tem področju prevladuje stabilnost, saj v tem sektorju trenutno upravlja menežerski sloj, ki večinoma izhaja iz istih struktur, ki so gospodarile že v času socializma. - Domači trg je še vedno močno zaščiten, zaprt pred tujo konkurenco in ga zato označuje močnan državni intervencionizem. V teh pogojih se minimalna ekonomska učinkovitost (preživetje) dosega predvsem z administrativnim povezovanjem z vplivnimi centri moči zunaj podjetij, ne pa z razvojnim delom; - Razvojno-raziskovalna dejavnost je šibka. To potrjujejo tudi podatki o razvoj no-raz i skoval nem delu na Obali, saj je le-to slabše organizirano kot v tehnološko neinovativnem času socializma; kadrovsko je osiromašeno, v ekonomskem smislu pa je stanje na tem področju prav tako slabo kot pred desetletjem53. - Vodstva podjetij praktično ne povprašujejo po najkvalitetnejši izobrazbi (ni povpraševanja po strokovnjakih z doktoratom znanosti in z magisterijem, kar je na Zahodu običajno, pa tudi ne po najuspešnejših diplomantih), štipendije iz gospodarstva so skorajda usahnile, na Zahodu običajnega permanentnega izobraževanja pri nas skorajda ni. Naša družbena podjetja potemtakem nikakor niso organizacije z intenzivno razvojno dejavnostjo, pač pa so slejkoprej podobna lenobnim socialističnim podjetjem, Po naših izkušnjah je veliko kvalitetnih kadrov v zadnjih letih zapustilo družbeni sektor (sposobni raču-nalničarji, pravniki, zobozdravniki...}. Ne zanikam možnosti, da je dvig izobrazbene sestave zaposlenih posledica skrbi gospodarstvenikov za kvaliteto gospodarjenja. Ob upoštevanju omenjenih dejstev, pa se mi vendarle zdi bolj verjetna misel, da so kadrovski trendi bolj rezultat nadaljnje birokratizacije tega sektorja. Prav možno je namreč, da se danes dogaja to, kar je ugledni piranski partijski funkcionar pred desetletjem opisal nekako takole: "Kakšnega odvečnega delavca se iz proizvodnje še lahko rešimo, iz administracije pa zelo težko." Visoko in više izobraženi delavci, zaposleni v glavnem v administrativnih službah, imajo praviloma večjo družbeno moč kot niže izobraženi. Možno je torej, da niso ohranili zaposlitev zaradi morebitne kakovosti in ekonomske potrebnosti, pač pa preprosto zato, ker se jih podjetje ni moglo "otresti". Možno je trditi, da ta sloj vztraja v družbenih podjetjih zgolj zato, ker jim taka zaposlitev kljub vsemu zagotavlja nekoliko večjo varnost in udobno neustvarjalno administrativno delo kot negotovi privatni sektor. Spodbud za osebnostni razvoj za sedaj družbeni sektor ne daje veliko, plače so nizke, dolgoročne perspektive zaposlitve pa (ob napovedanem lastninskem prestrukturiranju in očitni ekonomski neučinkovitosti) slabe. Dvig izobrazbene sestave zaposlenih je torej verjetno posledica odpuščanja najšibkejših, ki torej nosijo bremena "preobrazbe" gospodarjenja, in ohranitve zaposlenost administrativne "elite" ter je v končni instanci predvsem izraz birokratizacije podjetij ne pa kvalitativnega preskoka. Ta birokratski sloj je verjetno neustvarjalen, saj izhaja iz našega šolstva, ki je že od časov avstroogrske usmerjen izrazito v dri I, ne pa k spodbujanju ustvarjalnosti; dosedanja socialistična praksa mu tudi ni dala dovolj izkušenj na področju ustvarjalnosti; zato lahko menimo, da nima moči za soočanje s svetovnim gospodarstvom. Ima pa moč in željo preživetja, ki ga verjetno ne more doseči drugače kot z ohranjanjem "statusa quo" - ob močni podpori birokratske države. Možno je torej sklepati, da so "izobrazbeno elitna" podjetja in organizacije v negospodarstvu vse prej kot spodbujevalci razvoja; možno je celo nasprotno, da so aktivni zaviralci procesa družbene preobrazbe. Socializem je sedaj za nami. Toda ne v celoti. Minil je tisti njegov kvalitetni del, ki je pomenil zagotavljanje socialne varnosti ljudi. Preživel pa je, kot kaže, njegov trdoživejši, birokratski del - in kotelitini birokratizem. 13 Glej Zohil, Josip: ZnanstvenoSehnoloSka dejavnost v Sloveniji in obalnih občinah. - Primorska srečanja, 145/'93, str. 311-315. 249 ANNALES 5/'94 Iztok OSTAN: VISOKOŠOLSKO IZOBRAŽENI KADRI NA OBAL! MED SOCIALIZMOM IN POSTSOCIALIZMOM, 241-250 RIASSUNTO II contríbuto analizza i dati statistici sul grado di ístruzione dei dipendenti nei settore sociale del Utorale capodistriario riel periodo i 976 - 1993, confrontandoi i con queíli della Slovenia e del mondo industrializzato. Vengono comparad i trend di sviluppo del período 1976 - 1986 con quelü de! periodo successivo. Alia metä degli anni Ottanta, il Utorale capodístriano superó la media repubblicana nei segmenti universitario e biennio universitario. Un rapporto mantenuto anche in seguito, ma solíanlo grazie all'intensivo licenziamento di lavoratori con grado di istruzione inferiore. Nei settore dell'impiego di nuovi esperti, infatti, non raggiunse la media repubblicana. Sí registra una tendenza alia decentralizzazione dei profili lauread da Lubiana nelle altre regioni. Nei periodo post - socialista, il grado di ístruzione dei dipendenti cresce piü rápidamente del periodo precedente, il che non vuol diré necessariamente una migliore qualitá della gestione económica. E il ritardo della Slovenia rispetto a! mondo induaastríalizzato continua adessere molto ampio (25 - 30 anni). 250 ANNALES 5/'94 strokovno delo UDK 78:929 Merkù P. 929 Merkù P.:78 SE1ZMOGRAF1ČNI ODTISI KOSOVELOVE PESNIŠKE IZPOVEDI V MERKÜJEVEM NOTNEM ZAPISU Marija COMBAČ muzikotoginja, Center za glasbeno vzgojo Koper, 660000 Koper, Galusova 2, SLO rrsusicologa, Centra di educazione musicale diCapodlstria, 66000 Capodisiria, Via Gallus 2, SLO IZVLEČEK Razmerje med besedo in glasbo, med skladateljem in besedilom ter njegovim pomenom je vse prej kot preprosto racionalno (p)opisovanje in razlaganje. Pričujoča razprava je soočenje z ustvarjalno potjo dveh primorskih umetnikov: skladatelja Mer kuj a in pesnika Kosovela - pri čemer je v ospredju skladatelj. Merkujeve in Kosovelove skupne miselne teme Kras in kras, bor, ljubezen, umetnik, smrt, narod pa so narekovale samo strukturo dela. "...muzika, ki je najpopolnejša umetnost, da človeku še največ; skozi tiste daljne zvoke zašurni vsemirje, srečanje duš, daljna potovanja sanj, obup in resignacija, upanje in veselje, vera in vdanost"1 UVOD Leta 1972 je Pavle Merku v uvodu h knjigi italijanskih prevodov Kosovelovih poezij zapisal: "Prvič sem Kosovelove poezije bral pred skoraj tridesetimi leti - skromno, na hitro pripravljeno izdajo iz leta 1927. Nikoli več jih nisem nehal brati. To je bilo usodno srečanje, odkritje bistvene, neizčrpne poezije, polne človečnosti in muzikaličnosti."2 In ko jo je odpri, je našel med stranmi knjige majhno fotografijo Srečka na parah. "Ta fotografija mi je tako ljuba in jo tako čuvam, kot ne bom nikoli čuval nobene."3 Skladatelj Pavle Merku, človek nenavadnega delovnega poleta, sodi v krog najvidnejših ustvarjalcev povojne skladateljske generacije z Vladimirjem Lovcem, Primožem Ramovšem, Janezom Matičičem, Lojzetom Lebičem, Jakobom Ježem, Darijanom Božičem, Ivom Petričem... V obsežnem opusu, ki ga je ustvarjal od leta 1947 dalje, se je v skoraj pol stoletja lotil številnih orkestralnih skladb za večje in manjše zasedbe, napisal je kopico komornih, instrumentalnih in vokalnih del, s posebno ljubeznijo je ustvarjal z izhodišč v ljudski motiviki, ki jo kot etnomuzikolog dobro pozna, segel je tudi na področje scenske glasbe in opere. Napisal pa ni še nobene simfonije. Pri proučevanju Merkujevega opusa je v trdno in zanesljivo pomoč skladateljeva bibliografija, ki je bila leta 1987 natisnjena v knjigi "Pajčevina in kruh", in knjiga o glasbi, jeziku in z biografskim intermezzom "Poslušam".4 Močno pa preseneča dejstvo, da je o skladatelju Merkuju tako malo objavljenega gradiva. Nekaj člankov v dnevnem časopisju in revialnem tisku ne more nuditi dovolj oprijemljivega vpogleda in prodora v Merkujevo ustvarjalnost. Ob tem pa še marsikatero skladateljevo delo vse do danes obstaja samo v rokopisu in je shranjeno v njegovem domačem arhivu v Trstu. 1 Srečko Kosovel, 3. pismo sestri Karmeli, datirano v Ljubljani 12. marca 1923; v: Zbrano delo, Tretja knjiga, DZS, Ljubljana, 1977, 487. 2 Pavle Me rte, Presen taz i one; v: Srečko Kosovel, Poesie d i velluto e Integrali, Traduzione Jolka Miiič, L'asterisco, Trieste, 1972. 3 Pavle MerkiJ, Grozna ogromnost, Večer poezije Srečka Kosovela, 28. maja 1984 na velikem odru Drame SNG v Ljubljani; prispevek objavljen v gledališkem listu: Emil Hlipčič, Altamtra; SNG Drama, Ljubljana, sezona 1984/85, 27. 4 idem, Pajčevina in kruh, ZTT, Trst, 1987, str. 137-178 in Pavle Merkü, Poslušam, ZTT, Trst, 1983. 251 ANNALES 5/'94 Marija GOMBAČ: SEIZMOGRARČNI QDTCI KOSOVELOVE ï'ESNlSKE ¡ČPOVED!..., 251-260 Pri nastajanju pričujočega prispevka je biio osnovno vodilo Merku jevo razmišljanje, da je vsako glasbeno delo po svoje priča časa, "Toda medtem ko želijo nekateri skladatelji s svojim delom ie prikazati ali celo dokazati današnjo resničnost in problematiko, žeiijo drugi - v skladu z načeli, ki so v umetnosti stara vsaj nekaj tisočletij - tudi kaj izražati, pa čeprav le sebe, svoja čustva in svojo stisko: taki so tudi zrcalo časa. Sam se prištevam med poslednje: nisem torej pristaš one avantgarde, ki odreka umetnosti vsakršno sposobnost izražanja, izpovedovanja, komunikacije. Vendar se rad poslužujem vseh sredstev, ki jih ima današnji umetnik na razpolago, še celo najnovejših, ne da bi se zato odrekel kateremukoli od starih izraznih sredstev. Ali z drugimi besedami: sredstva se mi ne zdijo vredna pozornosti, pač pa velja vsa moja pozornost človeku: vsebini torej, in moja dela so namenjena ljudem: če je v njih vredna vsebina, jim bo še kdo prisluhnil, pa čeprav le nekaj redkih ljudi, ki jim umetnost pomeni nekaj več kot konzumno blago."5 Merkii in Kosovel sta ustvarjala v rodišču tragičnih tonov, ki so iogična posledica brezmejne občutljivosti in ranljivosti obeh ustvarjalcev za vse stvari na svetu; za stvari, ki so človeka zasužnjevale in mrtvičile, za stvari, ki so izvirale iz specifičnega časa in prostora, v katerem sta živela in ustvarjala. Ustvarjalni osebnosti, Merku in Kosovel, mestoma naravnost silovito zahrepenita ali po Krasu, ali po smrti, ali po odrešitvi, in ta silovitost izdaja njun osebni ton, njuno avtobiografsko razpoloženje. Oba, pesnik in skladatelj, sta v delih izpovedovala svojo ne-srečnost, obupanost in resigniranost. Merku je zaznave in podobe iz pokrajinskega območja ter tragiko svojega doživljanja tega sveta 'opremil' z glasbenimi sredstvi tako, da se v poslušalcu sprostijo podobna razpoloženja in doživetja kot v komponistu samem ob nastajanju kompozicije. Njegove skladbe so izpovedi osamljenega in ne ravno veselega mladega človeka, ki ne najde pomiritve, miru. So občutljivo drhtenje v iskanju lastnega jaza in globoko doživljanje valovanja razklane družbe. Zanimivo je, kakšen je bil skladateljev, torej Mer-kCijev, odnos do pesnika, Kosovela, kako in zakaj je skladatelj izbiral posamezna besedila, kako je kot skladatelj pristopal k izbranemu besedilu, kako se je približal literarni predlogi, kakšni so bili razlogi in notranji impulzi, ki so spodbudili uglasbitev, miselne teme, v katerih se je ujel interes obeh umetnikov, kako skladatelj danes gleda na svoje minulo delo: vsa pozornost velja človeku, človeku: vsebini torej! Pavle Merku v svoji knjigi "Poslušam" zatrjuje, da je pisanje o glasbi najbolj nesmiselno početje, ki si ga glasbenik lahko omisli, in da glasbe ni mogoče misliti s sredstvi, ki niso glasbena. "Misliti, razpravljati, pisati kaj o glasbi, je absurd," je zapisal.6 Slog "ni zgolj tehnika, raba takšnih ali drugačnih kompozicijskih sredstev, marveč celoten skladateljev odnos do sveta in posebej do ustvarjanja. Vključuje /.../ tudi določeno estetiko in nazorske poglede. Četudi ta odnos ni vedno zavestno izoblikovan, razodeva nekatere temeljne poteze skladateljeve naravnanosti, bodisi v duhovnost ali čutnost, subjektivnost ali objektivnost, racionalnost ali iracionalnost ipd., s čimer govori o umetnikovi nazorski, psihični in v splošnem osebnostni konstituciji."7 V zapisu so nekoliko obsežnejši Kosovelovi in Mer-kujevi citati, pa tudi citati nekaterih drugih pomembnih avtorjev z literarnega in glasbenega področja. Pri izboru je pretehtala nadvse pomembna odločitev, da se dobesedno navaja razmišljanja tistih, ki so vedno znova zadevali v samo jedro obravnavane teme. To pa omogoča vzpostavitev 'neposrednega' stika z avtorji. Vse naše ideje, ki so po eni strani tudi proizvod racionalnega stremljenja, so lahko mrtve hipoteze, če jih ne oživljamo s 'krvjo živih src'. Pomenijo izraz živega, neposrednega življenja človeka, umetnika, ustvarjalca, zapisovalca... Michel de Montaigne je zapisal: "Tuje misli mi služijo le za to, da svoje tem bolje izrazim."8 KOSOVEL JE BIL MERKUJU USOJEN Merkujev skladateljski prvenec je nastal leta 1944. Pri sedemnajstih letih je napisa! klavirsko skladbico, dolgo vsega nekaj taktov. Napisana je bila nerodno, saj se ni nikoli učil igrati na klavir. Takrat so nastali tudi trije samospevi na sentimentalna besedila Karla Široka iz zbirke "jutro", ki je izšla leta 1920. Tri leta pozneje je Merkuja osvojil Srečko Kosovel za dolga desetletja njegovega ustvarjalnega življenja. In kaj je skladatelj Merkii zapisa! o zvenenju pisane besede? "Pisana beseda ne zveni, ne posreduje slušnega zadoščenja, je pa vendar konvencionalno znamenje za živo besedo in tihi bralec si jo lahko predstavlja v zvočni stvarnosti. Zato si tudi, ko berem karkoli, lahko pričaram ali skušam pričarati zven besed in zven odmeva v moji zvočni zavesti. Ni mi treba brati glasno 'Hrast, ki vihar na tla ga zimski trešne', da se dejansko zavem zvočne učinkovitosti tega stiha našega nacionalnega genija zaradi aliteracij in kopičenja soglasniških 5 Jože Koren, Vsa moja pozornost velja človeku, vsebini lorej... (intervju s P. Merkiijemj, Primorski dnevnik S. 37, Trst, 13. februar 1972, 5. 6 Pavle Merku, Poslušam, ZTT, Trst, 1983, 50. 7 Ivan Klemenčič, Ekspresionizem kot glasbeni slog, Muzikoioški zbornik, XVII/2, Ljubljana, 1981, 33. 8} Michel de Montaigne, Eseji, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1960, 15. 252 ANNALES 5/'94 Mafija GOM8AÔ 5B2MOCRAFIČNI ODTISI KOSOVELOVE PESNIŠKE IZPOVEDI..., 251-260 eksplozij (st, ti, sk, tr) in šumov {hr, h, r, z, šn). Saj, ko beremo, prebrano tudi slišimo in skozi sluh toliko bolj cenimo, kolikor bolj je naš sluh vzgojen."9 V MerkCsjevem skladateljskem opusu so največkrat uglasbene prav Kosovelove poezije. Skladatelj se je na tega pesnika, ki mu je še danes najljubši poet, naveza! zaradi številnih razlogov. Čeprav sega, po izjavah samega MerkCija, njegova prva zavestna želja ko-bom-velik-bom-skladateij v njegovo deveto leto, ko se je učil violine in je skleni!, da bo pisal skladbe, kakršne je pisal Corelli, se je z uglasbitvijo prvih Kosovelovih verzov, torej s skladbo za mešani zbor "Pesem s Krasa", dokončno zapisal skladateljski ustvarjalnosti in človekovemu glasu. !'Od samega začetka moje skladateljske poti me je človeški glas začel pritegovati močneje kot glasbilo. In to prevladujoče zanimanje za glas je postalo konstanta, ki me je odtlej nenehno spremlja!a."10} "Toda, če me kdo vpraša, zakaj sem doslej tri četrtine svoje ustvarjalnosti posveti! vokalni glasbi, vam ne znam odgovoriti.'*15 Znanih je šestnajstih Merktijevih skladb na Kosovelove pesmi - od prvih poskusov komponiranja pa tja do 'Kosovelovega obdobja', torej do zadnjih Merkujevih uglasbitev pesnikovih verzov; 1. Pesem s Krasa, za mešani zbor; 1947; 2. Veter, veter, deklica, samospev za tenor in klavir, op. 2 št. 1; 1947; 3. Balada, samospev za mezzosopran in klavir; 1949; 4. Kadar gre romar, trije Kosovelovi soneti za bariton in klavir (za bariton in godalni orkester) op. 31; 1959-1960: - Kadar gre romar, - Himna poeta, - Sebi; 5. Vezilo Srečku Kosovelu, za moški vokalni oktet; 1961; - Pesem št. X, - Kako lepo, - Ekspresionistična pesem; 6. Prijazna smrt, ciklus samospevov za bas in klavir, op. 34; 1961-1964: - Želja po smrti, - O, saj ni smrti; 7. Eno besedo, kantata za recitatorja, moški zbor in orkester, op. 41; 1964; 8. Tri majhne kan tate na stihe Srečka Kosovela, za mešani zbor in nekaj glasbil; 1965-1968: - Nocoj smo, - Goiobčki, - Kadar spoznaš: 9. Balada o narodu, za mešani zbor; 1985. Pesem s tfroso Prva Merkujeva skladba na Kosovelove verze 'Pesem s Krasa': "Srečko Kosovel je bil sprva pesnik 'mojega' Krasa, poudarjam 'mojega', ker se nisem nikoli čutil Tržačana, temveč vedno Krašovca..." "V prvih povojnih letih, ko sem se na ljubljanski univerzi uči! slavistike in o počitnicah doma harmonije in kompozicije pri ivanu Grbcu, sem še pisal kar precej samospevov in doživel kako njihovo izvedbo. Še dvakrat sem segel po Širokove pesmi, sicer sem se navezal predvsem na pesnika, ki mi je začel pomen jati vrh slovenske poezije: in ta je Srečko Kosovel. V onih letih ga je malokdo bral, javnost ga je zamolčala, kritika malo cenila. Čakati je bilo še dvajset let, da ga ob izidu 'integralov' vesoljna Slovenija odkrije."12 9 Pavle Merkii, Poslušam, ZTT, Trst, 1983, 103-104. 10 idem, Avtoportret skladatelja, tipkopis, Trst, 1384, 3. 11 idem, Skladatelj in besedilo, tipkopis, Trst, 1984, 1. 12 ibidem. 5. 253 ANNALES 5/'94 Marija GOMBAČ: SEIZMOGRAHČNt ODTISt KOSOVELOVE PESNIŠKE IZPOVED!..., 255-260 "Jaz četo življenje 'Ščijem proti vetru'. To je moj glavni poklic! Nisem čakal ne na Ocvirka in ne na Zadravca, da mi povesta, da so Kosovelova besedila dobra!"13 Merku je v uvodu knjige Kosovelovih pesmi v italijanščini "Poesie di veliuto e Integrali" {Baržunaste pesmi in Integrali) zapisal, da gre za najbolj priljubljenega pesnika pri več kot ducatu skladateljev in da je "že več desetletij Kosovel slovenski pesnik, ki so ga največkrat uglasbili; Lieder, koralne pesmi in kantate z njegovimi besedili danes lahko štejemo v stoticab."14 "Bistvena za Kosovelov slog je preprostost Ne išče posebnih sredstev za svojo izpoved, pa naj gre za opisovanje pokrajine, vtisov ali razpoloženj. Vse to je pripomoglo k temu, da so ga sprejeli za svojega tudi preprosti ljudje, ker jim je govoril neposredno, nenarejeno. Še prav posebej pa so taki teksti dobrodošli skladateljem, zato ni nič nenavadnega, da so ga toliko kom-ponirali."15 Iz razpoložljivih podatkov žal še ni mogoče ugotoviti natančnega števila do danes uglasbenih Kosovelovih besedil. Skupno jih je vsekakor že več kot dvesto deset.16 Verze tega največjega primorskega pesnika je v glasbo prelilo prek petdeset komponistov. Nekatere pesmi so uglasbene tudi po večkrat. Za "Balado" (o bri-novki) je Miran Košuta ugotovil, da je bila uglasbena kar desetkrat, ni pa (še) dosegla rekordnih dvajsetih priredb Prešernove "Kam". Kakorkoli, neizpodbitna je 2e tolikokrat zapisana trditev, da je Srečko Kosovel eden iz-med slovenskih pesnikov, ki je bil največkrat 'prenesen' na notno črtovje. Vsaka kompozicija in vsak komponist pa je poglavje zase. Ivan Crbec, Karol Pahor, Marijan Li-povšek, Rado Simoniti, Marijan Gabrijelčič, Alojz Sre-botnjak in Aldo Kumar so le nekateri izmed glasbenih ustvarjalcev, ki so segli po Kosovelovi liriki. Med temi skladatelji namenoma ni omenjen Pavle MerkCi s svojimi šestnajstimi uglasbitvami, saj je več kot očitno, da je njegovo mesto v samem vrhu, takoj za Vilkom Ukmarjem, ki je ugiasbil okrog petdeset Kosovelovih besedil. Sicer pa je vsa Kosovelova poezija ena sama glasba in vsak verz je uglasbena tišina. "Kosovel pozna zve-nenje besede, njeno intonacijo, njen timbre pa tudi, kako prestreza glasove iz narave, njeni vokali, soglasniki in zlogi so mu prava umetniška snov. ...v njih odmeva vsa durovska in molovska skala."17 Kosovel je torej sintetik besedne ikonografije in pesniške glasbenosti, poglavitnih modusov slovenske moderne lirike našega stoletja. V njegovi poeziji je zveza z glasbo ne le povsem neizbrisna, ampak le-ta kar seva, bolje žari iz upesnjenih besed, tako da ji zaradi tega pripada nepreseženi, absolutni vrh med vsemi slovenskimi pesniškimi opusi. "M ur nova lirika potrjuje silovit čut za svetlobo in barvo, Župančičeva za svetlobo in muziko, Kosovelova združuje vse troje: svetlobo, barvo, zvok-glasbo. /.../ Zvok in barvo je ljubil kot lepoto po sebi, hkrati pa bil do obeh tudi 'agresiven', ju podrejal pesemskim idejam."18 Ze leta 1977 je tudi Ivan Vrbančič v Glasbeni mladini ugotavljal, da je Kosovel "z opisovanjem Krasa, ljudi in njihovih medsebojnih razmerij nudil skladateljem izvrstno priložnost za glasbeno oblikovanje. Kot z nekaj potezami slikarskega čopiča so oblikovane Kosovelove pesmi in tu ima skladatelj lepo možnost poiskati še tisto, česar pesnik sicer ni povedal neposredno, pa je v pesmih vendarle navzoče. In prav to so znali nekateri skladatelji izvrstno izkoristiti,"19 Komponist Vilko Ukmar je bil Kosovelu zelo blizu po svojih nazorih, po svojem čustvovanju in po umetniških težnjah. Ugiasbi! je na desetine besedil sebi zvočno-duhovno sorodne kraške duše. Takole je rekel: "Če mi tedaj - in to je moja težnja - uspe prav oblikovati to, kar se dogaja v človeški psi h i, sem s tem upodobil tudi, kar se dogaja v zunanji naravi, in obratno. Srečko Kosovel je hodil isto pot. Torej spoj impresionizma in ekspresionizma, toda z eno veliko razliko, da pri tem odpade individualna samovolja. Če sem veren oblikovalec življenja, moram slediti postavam, ki vladajo v zunanji in notranji naravi, tudi estetsko... Hočem biti resničen in stvaren in mi izrazna sredstva niso namen; poslužujem se vseh, ki so danes na razpolago, le da dosežem svoj cilj. Zato pa prehaja poudarek mojega stila od izraznih sredstev na ideje, ki bi jih rad povedal in zaupa! današnjemu človeku."20 Celoten citat je naveden zato, ker je Ukmar v opredelitvi značilnosti svojega kompozicijskega postopka nazorno pokazal tudi svoj odnos do Kosovelove poezije. Neizpodbitno dejstvo je namreč Ukmarjevo priznanje, da je Srečko Kosovel njegov najljubši pesnik, in kar je, najboljšega ustvaril na vokalnem področju, je ustvari! prav na verze Srečka Kosovela. Ob tem je potrebno še 13 Izjava Pavla Merkuja na skladateljevem domu v Trstu, Via Rosetti Štev. 113, dne 17. januarja 1994. V nadaljevanju besedila označeno le z '). 14 Pavle MerkO, Presen Lazi one; v: Srečko Kosovel, Poesie di velluto e integrali, Traduzione jolka Milic, L'asterisco, Trst, 1972, 31. 15 Ivan Vrbančič, Kosovel in glasba, Glasbena mladina, št. 6, Ljubljana, 3. junij 1977, 8. 16 Miran Košuta, in beseda je nota postala..., Primorska srečanja, 1993, štev. 49, 642. 17 Franc Zadravec, Srečko Kosovel 1904-1926, Založba Lipa in 2TT, Koper, Trst, 1986, 292. 18 ibidem, 293. 19 Ivan Vrbančič, Kosovel in glasba, Glasbena mladina št 6, Ljubljana, 3. junij 1977, 9. 20 ibidem. 254 ANNALES 5/'94 Marija C OMBAČ: SRIZMOCRAFIČNI ODTISI KOSOVELOVE PESNIŠKE ¡ZPOVIOI..., 251-260 opozoriti na podatek, da je ena izmed prvih Ukmarjevih skladb prav uglasbitev Kosovelove pretresljive upodobitve revščine in lakote: "Starka za vasjo". Tu se moramo vprašati, ali je ta Ukmarjeva skladba tudi prva uglasbitev Kosovelovega besedila sploh? Dosegljivi podatki navajajo na sklep, da je res tako. Samospev "Starka za vasjo" za bariton in klavir je Ukmar napisal še kot študent v letu 1927, torej leto po Kosovelovi smrti in v letu Merkujevega rojstva. Prisluhni! je Kosovelovi poeziji trpke bolečine in temnih slutenj. Ukmar je ponovno segel po istem besedilu še leta 1982, ko je po naročilu festivala "Revolucija in glasba" napisal ekspresionistično kantato za bariton šolo, triglasni mladinski zbor in orkester "Starka za vasjo". Skladatelja je ponovno prepričalo baladno razpoloženje, ki se prepleta z idealističnim vizionarstvom: nasprotje med surovo resničnostjo otroške lakote in sanjami. Kakor za Kosovela tako je tudi za Ukmarja značilna iskrena prizadetost nad tedanjim svetom. Merki) jima nedvomno stoji ob bokul Merki!i o Kosovelu: "Skladatelji so torej prepoznali izbruh moderne muzikaličnosti njegovega verza in jih je očarala človeška vsebina njegovih pesniških stavkov, razumeli so Kosovelovo poezijo mnogo pred uradnim priznanjem in pred pravo mrzlico, ki je bralce zajela v zadnjem desetletju in zaradi katere lahko Kosovela smatramo za najaktualnejšega, najtenkočutnejšega in najbolj priljubljenega slovenskega pesnika v tem našem grenkem stoletju,"21 "Spominjam se 'kulturnih' omizij pri Čadu v Ljubljani ob sobotah popoldan. To je bilo po letu 1952, ko sem že poučeval na tržaškem liceju. Pri srečanjih so bili Gspan, stari Slodnjak, Dragec (Dragotin Cvetko; op. p.) in še eden ali dva. In sem nekajkrat Šel in je bilo čudovito. To so bila poletna 'kavarniška omizja na odprtem'. Posebno žolčne so bile debate z Antonom Slodnjakom, saj je bilo dovolj, da si mu omenil kakšno tematiko, ki mu je bila odurna, in vsi smo vedeli, katere teme so bile to, da se je razpištoljil in nato govoril o tem dve uri. Ampak - takrat sem spoznal Slodnjaka in s Slodnjakom sva govorila o Kosovelu!" Nedvomno drži, da je večina Slovencev začela spoštovati in ceniti Srečka Kosovela šele po letu 1967, ko je pri Cankarjevi založbi v Ljubljani izšla knjiga "Integrali '26", h kateri je čez sto strani uvoda napisal Anton Ocvirk: "Ne poznam v našem stoletju lirika, ki bi bil moral tako dolgo čakati, da se nam razodene v celoti, takšen, kakršen je bi! po bistvu /.,./ Zaviralnih sil, ki so desetletja in desetletja onemogočale, da bi se mu bili dokončno približali, ni bilo malo: najprej čas, v katerem je doraščal in mu je bil vse prej kot naklonjen, nato leta od njegove smrti do druge svetovne vojne, ki so tiščala k tlom vso njegovo generacijo /,../ zatem usoda njegove zapuščine, ki pravzaprav ni bila raziskana skoraj do naših dni, in naposled pesnik sam, ki ni dal do sebe nikomur, niti svojim najbližjim."22 Literarnega zgodovinarja, teoretika in kritika Antona Ocvirka je Merkij dobro poznal, čeprav je bil dvajset let mlajši. Bila sta soseda in sta se velikokrat pogovarjala tudi mimo univerze, še na domačem dvorišču, tako kot govorita sicer profesor in študent, pa vendar nekoliko bolj intimno. Kljub temu, da je bil Anton Ocvirk tako rekoč Kosovelov vrstnik, bil je le tri leta mlajši {rojen 23. marca 1907 v Žagi pri Bovcu), mu je bil vrsto let skrajno nenaklonjen, tako v študijskih letih kakor kasneje kot univerzitetni profesor. Kot skrajno ambiciozen in sposoben študent je v Kosovelu videl ali zgolj slutil tekmeca brez pardona in ga zato ni maral. Pavle Merkij se spominja, da sta z Ocvirkom vrsto let, vse tja do Ocvir-kove smrti v začetku leta 1980, ure in ure razpravljala o Kosovelu. Ocvirk mu je sam priznal, koliko napora je vložil v svoje delo, da je Kosovela osvojil, spoznal in priznal kot velikega ustvarjalca. "Ocvirk je z izdajo 'Integralov', kakor pravijo Izolani, 'kalau brageše', in od takrat naprej so vsi priznali Kosovela," je prepričan MerkCi. "V socrealistični Ljubljani je veljal kot glavni živeči pesnik, kot glavni pesnik prve polovice stoletja, Alojz Gradnik, ki sem ga tudi osebno poznal. Bil je razgledan in zanimiv človek, pesnik in politik. Saj sem tudi kakšno njegovo uglasbil, mimogrede... čeprav ne dosti. Vendar sta si Kosovel in Gradnik predstavljala dva nasprotna svetova in ni bilo možnosti konfrontacij med njima: ne kulturne, ne politične, ne človeške, ne nič... Pred Ocvirkovimi 'Integrali' nas ni bilo deset ljudi, ki smo dali vse na Kosovela. V glavnem pa smo bili Alfonz Gspan, Lino Legiša, Boris Pahor in jaz. Z vsemi sem se tudi osebno poznal in sem se z njimi leta in leta videval in debatiral o Kosovelu. Alfonz Gspan je eno leto po Srečkovi smrti uredil in izdal zbirko njegovih pesmi. Zbirka je dobra, vendar nebogljena in vse pesmi v tej zbirki so bile popravljene od Stanota. Jaz sem iz tiste zbirke črpal vse! Potem je Ocvirk leta 1931, torej Štiri leta pozneje, izdal zbirko, ki sem si jo jaz kot študent nabavil v antikvariatu. Bila je izredno zanimiva zaradi uvoda. V tem uvodu Ocvirk anticipira vse to, kar je priznal 36 let pozneje. Hote ali nehote! Obe zbirki sta močno okrnjeni in nezadostni. In vendar - nekaterim ljudem sta zadostovali le ti dve zbirki in v njih smo začutili velikega Kosovela..." "In potem je sedeminšestdesetega leta Ocvirk izdal Integrale' in se je kar naenkrat vsa Slovenija odločila za Kosovela in ga priznala kot največjega v tem stoletju, vsaj po Župančiču. Se mi je zdelo malo za malo! Postali 21 Pavle Merku, Preserstazione; v: Srečko Kosove!, Poesie d i velluto e Integrali, Traduzione Jolka Milič, fasterisco, Trst, 1972, 32. 22. Anton Ocvirk, Srečko Kosovel in konstruktivizem; v: Integrali '26, 2. izdaja, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1984, 5. 255 ANNALES 5/'94 Marija GOMBAČ: SE1ZM0GRAFIČN1 ODTISI KOSOVELOVE PESNIŠKE IZPOVEDI.., 251-260 smo plen uradne Ljubljane. Uradna Ljubljana - to so danes vsi ustvarjalci. Tudi skladatelji, ki niso nikdar razmišljali o kulturnih problemih, so spoznali Kosovelove čudovite verze in jih uglasbili. Prav vsi so ugotovili, da so čudoviti za uglasbitev, ker nihče ne pričakuje od skladatelja, da je razgledan, da razmišlja tudi o problemih, ki niso glasbeni problemi. Dvomim, da imajo vsi ti ustvarjalci tudi zelo jasen odnos do literature in do Srečka, ne verjamem! Zato je toliko uglasbitev! Ko so se vsi po vrsti lotili 'Integralov', sem jaz nehal s Kosovelom. Ne zato, ker sem svoje v zvezi s Kosovelom že nekako izčrpal, ampak zato, ker sem mislil, če vsi drugi pišejo Kosovela, bom jaz raje Makarovičevo. Jaz celo življenje 'ščijem proti vetru'. To je moj glavni poklic! Jaz nisem čakal ne na Ocvirka in ne na Zadravca, da mi povesta, da so Kosovelova besedila dobra!" "Imel sem prav, ker sem uglasbljal Kosovela, ki je bil v tistem času 'figlio di nessuno1, saj sem anticipirai to, kar zdaj pišejo vsi drugi." Merku se je s Kosovelom zapisal vokalni glasbi in ji ostal zvest do danes! "Pri besedilih sem bil vedno zelo izbirčen: nikoli se nisem lotil besedila, ki je bilo še tako lepo in dobro, če me ni pesem naravnost prevzela. Moral sem čutiti, da me je kaka pesem osvojila, da sem jo začel čutiti kot svojo."23 Pri pregledu Merkdjevega glasbenega opusa - predmet pričujoče obravnave so samo njegove uglasbitve Kosovelove poezije - zasledimo veliko enotnost v vseh stvaritvah in neverjetno zvestobo skladateljskemu moralnemu in etičnemu svetu, kateremu pripada in iz katerega Izhaja. Ves čas kljubuje trenutni in kratkotrajni modi. Sam pravi, da je njegovi veri v umetnost in človeka tuj vsakršen ekstremizem: "Kolikor morem sam presojati o svojem delu, menim, da predstavlja moja novejša glasba milejšo in uravnovešeno pot sredi današnje slovenske in neslovenske glasbe. Ne pripadam nobeni struji. Kritika me seveda lahko opredeli po sredstvih, ki jih rabim, po vsebini del, po govorici ali po katerikoli drugi značilnosti. Sam si pa prizadevam biti predvsem jaz,"24 je skladatelj priznaval že leta 1965, vendar te njegove trditve veljajo še danes. Čeprav je Merkij že v zgodnjih delih izpovedoval kritična stanja in doživetja, sprva še ni 'imel' dovolj lastnih izraznih sredstev (znanja kompozicije), in si je pomagal z opiranjem na vzornike. Z vedno boljšim obvladovanjem glasbenih prvin, razčlenjevanjem in trdnim študijem je njegov ustvarjalni zanos dolgo, a vztrajno dozoreval. Od kompozicije do kompozicije je postajal izvimejši in globlji izpovedovalec, ki je vedno bolj izrazito opuščal očitne tuje vplive in vzore ter črpal zgolj iz sebe. Nenehno si je prizadeval, da bi se dokopal do znanja in do svoje, (zanj) prave resnice. Na ustvarjaino-skladateljski poti je presegel svoja učitelja Ivana Crbca, ki se je gibal v klasično-romantičnih okvirih, in Vita Levija, ki ga je seznanil z Igorjem Stravinskim. MISELNE TEME Komponist, ki 'besede spreminja v glasbo', se mora soočiti s problemom razmerja med sporočilnostjo izbranega besedila in glasbo. Skladatelj Merku zagotavlja, da mu njegova 'kulturna formacija' ni nikoli dovolila, da bi mu besedilo služilo kot pretveza. "Nasprotno sem iskal vedno besedila, ki so bila umetniško na višini in ki so povrhu še v celoti ustrezala mojemu okusu, mojemu trenutnemu razpoloženju, mojim nazorskim in kulturnim idejam."25 In kako poteka Merkùjev proces 'osvajanja' posameznega besedila, preden ga kot skladatelj uglasbi? Pravi, da tak postopek včasih traja dolgo, včasih pa se to zgodi zelo hitro. V nekaterih primerih je že pri prvem branju kake pesmi dobesedno slišal, kako zveni v njem: "Bral sem jo tolikokrat, da sem jo kar stalno obnavljal na pamet. In ko se je tako ugnezdila v mojo notranjost, ko sem jo čutil že kot svojo, je vsaka taka pesem jela za-dobivati zvočno podobo. Zato sem včasih napisal kako vokalno skladbo kot obseden, dokler ni moj zapis na papirju točno odgovarja! oni zvočni podobi, ki sem jo že do nadrobnosti slišal z notranjim ušesom; včasih pa sem se trudoma, nekajkrat kar mukoma prebil do realizacije zvočne podobe, ki je počasi nastajala, se spreminjala, zadobivala stvarno podobo le pri poskuša nju in popravljanju.1'26 Le malokdo med slovenskimi ustvarjalci se je čustveno in duhovno tako očitno navezal na rojstno pokrajino, kakor sta to storila Kosovel in Merku. Na Krasu sta se rodila, na Krasu sta živela... Nekateri pojmi in predmeti, ki predstavljajo tipiko kraških motivov in so specifika Kosovelove paradigme krasa in Krasa, ki jo je osvojil tudi Merku, se v uglasbenih besedilih pojavijo skupno kar petinpetdesetkrat: sam 'kras' enajstkrat, 'drevesa' enaindvajsetkrat, 'ptice' osemkrat in 'veter' šestnajstkrat. Srečko Kosovel je zapisal, da je pokrajina tista, "ki da človeku svetovni nazor; v njej se razrastejo nevidni 23 Pavle Merkfi, Skladatelj in besedilo, tipkopis, Trst, 1984, 6. 24 idem, Kaj pravi Pavle Merkij?, Novi list, Trst, 1984, 6. 25 idem, Avtoportret skladatelja, tipkopis, Trst, 1984, 10. 26 idem, Skladatelj in besedilo, tipkopis. Trst, 1984, 6-7. 256 ANNALES 5/'94 Marija GOMBAČ: SEiZMOGRAFIČNl ODTiSI KOSOVELOVE PESNiSKE IZPOVEDI..., 2SM60 Med stranmi knjige je Merku našel majhno fotografijo Srečka na parah. "Ta fotografija mi je nekako ljuba in jo tako čuvam, kot ne bom nikoli čuval nobene... Kosovela čutim močneje in bolj neposredno od kateregakoli drugega pesnika... To je bilo usodno srečanje, odkritje bistvene, neizčrpne poezije, polne človečnosti in muzikaličnosti." 257 ANNALES 5/'9* Marija COM8AČ: SJSJZMOGRAFiČNl ODTfSI KOSOVELOVE PESNIŠKE ,'ZPOVEDI..., 25Î-M0 duševni sokovi v konkretne oblike, v njej zadobe svoje plastično lice. Seveda je njen vpliv dvojen: ali poplavi človeka ter mu da čisto svoje lice, brez katerega ni on več on, ali samo pobarva njegovo življenje, mišljenje, čustvovanje."27 "Tudi sam sem ljubil Kras, čeprav meščan, sem se vedno čuti! Kraševca in sem prav na osrednjem Krasu doživel pomembne življenjske trenutke. /.../ Ta mladi pesnik je umel peti, razmišljati, izpričevati, izpovedovati tako, da me je z vsako pesmijo prevzel in mi je posredoval besede, kakršne sem sam iskal za svojo glasbo."28 Zaradi specifične kraške lepote in zaradi vojne, na katero sta oba zelo prizadeto reagirala, Merkujeva individualna glasbena poetika ni mogla biti le čustvena barvitost kraške pokrajine. Je veliko več! Sicer pa o nobeni Merkujevi stvaritvi ne moremo reči, da je nastala zgolj iz užitka ob pogledu na ljubljeno pokrajino ali na dogajanje v njej. Vsaka beseda, vsaka nota je odkrivanje trpljenja, bojazni in trepeta. Motiv 'življenja' in 'smrti' in vsi njegovi pomenski magnetizmi, ki se po Kosovelu lahko dogodijo v prirodi, na Krasu, v letnem času, doma ali v tujini, ob človeku ali v njem, pod drevesom ali v borovih krošnjah, na podstrešju ali na morju, med narodom..., je močna in poglobljena vez, ki v enem osišču združuje oba umetnika. Bi bila pretirana trditev, da je na dnu skoraj vsakega Merkujevo-Kosovelovega razmišljanja motiv smrti? Morda. Dejstvo je, da fenomen (pa tudi fenomenalnost) 'biti' izvira iz človekovega spoznanja, da je smrten. Od tod sledi, da je dialogiziranje med smrtnim in bivanjskim motivom zgolj nujna posledica. Smrt in življenje sta tu, nenehno z roko v roki, pa čeprav v umetniški duši hodita zdaj vzporedno, zdaj v protipostopu. Skupno 81-kratni uporabi verbuma 'biti' moramo prišteti še 44 besed, ki tako ali drugače nosijo konotacijo 'smrti', in 30 besed, ki jih lahko uvrstimo v ponazarjanje 'življenja': tako dobimo povsem nazorno podobo Mer-kujevega izbora med Kosovelovimi poezijami in njenega (s tem pa tudi skladateljevega) razpoloženjskega stanja. Lkspresionistični umetnik je pri svojem dojemanju in upodabljanju sveta izhajal "iz visoko vrednotenega čustva, iz vsega intuitivnega, fantazijskega, tudi ekstatičnega in eruptivnega, pa podzavestnega, človeško prvotnega in neposrednega pred razumskim. Razum mu pomeni le manjši in manj pomemben del človekove zavesti," /.,./ umetnik postavlja v ospredje "resničnost čustva, ki bist- veno označuje človeka in njegovo psihično in posebej moralno življenje."29 Pesnik Kosovel in skladatelj Merku - oba sta skozi smrt gledala v neskončnost, v kozmos. Ker pa je Kosovel živel v senci smrti, je svoje življenje ideolo-giziral, da bi mu vdihni! večnost. Leta 1925 je v pismu Fanici Obidovi - Mirjam razmišljal takole: "Človek mora preko mostu nihilizma na pozitivno stran. Dva fakta sta v življenju: življenje in smrt. Več jih ni. Saj pravim: piše se o tem težko. Jaz čutim v sebi veliko silo ravno vsled tega, ker mi Smrt' ne more ničesar vzeti. Absolutno ničesar. Tudi mojih ciljev ne more odstaviti. Če jih ne oznanjam jaz, jih bo kdo drugi. V kozmosu ne propade nič. Najmanj ideje. Če jih je življenje rodilo, jih je rodilo za življenje, ne pa za smrt. Vem, da čutite, da sem malo nervozen. Nič ne de. Danes je stoletje nervoznih. Kako bi ne bil nervozen? V nervoznosti spoznavam reči, ki jih ljudje ne bodo spoznali stoletja. Nervozen človek je medij kozmičnih tragedij."30 Miselne osnove ekspresionistično usmerjenega ustvarjalca odklanjajo pozitivizem in materializem 19. stoletja. Umetnika pritegujejo predvsem človek ter božje in mistično. "V skladateljevi notranjosti prihaja do intenzivnega čustvenega življenja in koncentriranja nanj. Njegovo psihiko označuje pogosto potencirano čustvo, podton močne napetosti, posebej pa stanja duševne vznemirjenosti, razdraženosti, afekta, agresivnosti, nervoznosti, pa tudi vita! i zrna, k! jih prekinjajo redkejši trenutki pomiritve Kosovelove pesmi najbolj učinkovito in doživeto pojejo o človekovem trpljenju v sodobnem svetu, o kaosu in katastrofi, kličejo k odrešitvi, k rojstvu novega človeka in novega etosa. Silna napetost, katastrofe, kriki smrtne groze, občutje kaosa, kriza jaza, shizosdna stanja in podobno so že sicer priljubljene teme ekspresionizma. Te pesmi, ki niso več podoba zunanjega sveta, temveč duhovni obraz samega pesnika, upodabljajo človekovo življenje in svet skozi duhovno naravnanost Zato je poleg subjektivizma "prav poduhovljenost tisti ves čas skupni imenovalec, brez katerega si ekspresio-nističnega izraza ne moremo zamisliti."32 V Kosovelovih pesmih, ki jih je uglasbil Pavle Merku, je kar triinštiridesetkrat omenjena 'samota', bodisi direktno ali pa v sopomenskih opredelitvah. Izrazi iz tega pomenskega polja objektivno odsevajo notranjost, torej dušo človeka-pesnika, ki se kot individuum bori za svoje ideale, saj bi želel, da bi bi! svet in življenje drugačno, kot je. Zato se prepušča umetnosti 27 Srečko Kosovel, Alojzij Gradnik, Zbrana dela, Tretja knjiga, Ljubljana, DZS, 1977, 1037. 28 Pavle Merkti, Skladatelj in besedilo, tipkopis, Trst, nov. 1934, 5. 29 Ivan KiemenfJč, Ekspresionizem kot glasbeni slog, Muzikološki zbornik, Ljubljana, 1981, 5tev. XVII/2, 37. 30 SreCko Kosovel, 30. pismo Fanici Obidovi, datirano 12. juiija 1925; v: Zbrano delo, Tretja knjiga, DZS, Ljubljana, 1977, 398. 31 Ivan Klemenčič, Ekspresionizem kot glasbeni slog, Muzikološki zbornik, Ljubljana, 1981, štev. XVII/2, 34. 32 ibidem, 35. 258 ANNALES 5/'94 Marija GOMBAČ: SEEMOCRAF1ČNI ODTISI KOSOVELOVE PESNIŠKE IZPOVEDI..., 251-260 in v njeni uresničitvi, njenem utelešenju vidi smisel svojega bivanja, se torej lahko santorealizira samo skoznjo. Ena bistvenih resnic, ki jih skladatelj Merku vidi v besedah skladatelja in prijatelja Luigia Dallapiccole, je, da mora mladi umetnik vedeti, da je med vsemi možnostmi, ki ga lahko doletijo v življenju, tudi možnost osamelosti, kar pa sploh ne pomeni pomanjkanja stikov z dušo ljudi.33 Skladatelj Merku v poglavju "Osamelost. in odtujenost" v svoji knjigi "Poslušam" ni gledal na 'osamelost' kot na odljudnost, egoizem ali nemoč, ampak kot na nekaj, kar izhaja zgolj iz potrebe po 'branju notranje knjige'. In gorje umetniku, ki bi se odpovedal temu branju notranje knjige, saj bi "neizprosno zgubil svojo človeško resnico in s tem zapravil možnost, to resnico posredovati ljudem. Osamelost, na katero mora skladatelj računati, če se noče odpovedati 'nadvse tenkočutnemu branju notranje knjige', je življenjski pogoj, ki ga sam sprejme,"34 Poezija Srečka Kosovela in glasba Pavla Merkuja sta elementarni izraz življenja njunih avtorjev. Pesnik je svoje skladbe=pesmi najprej živel in jih šele nato izpovedoval v verzih. Skladatelj je svoje pesmkskladbe najprej živel, šele nato pa jih je vpisoval v notno črtovje. Pri obeh lahko dobesedno čutimo voljo, izhajajočo iz konkretnega življenja, ki hrepeni proč od ustaljenih vzorcev vsakdanje 'biti'. Kot pribito velja to za tematiko Krasa, smrti in življenja, ljubice in ljubezni, človeka in boga... Skratka - za vse. Ob nenehno prevladujočem negativnem razpoloženju, že kar obupu, pa bralca/poslušalca tako pri branju poezij kakor tudi pri poslušanju skladb neprestano preveva občutje neizmernega hrepenenja, ki veje iz teh umetnin in naravnost vpije po rešitvi iz kaotičnosti tako individualnega kot družbenega življenja. Človekova /umetnikova duša, ki vseskozi teži k lepoti in sreči, je osredotočena na hrepenenje. In prav ta fokus prevzame vlogo konstante. Mar ni ravno Kosovel zapisal:.koder je hrepenenje, tam je dom in lepota. Človek brez hrepenenja bi bil vaza brez rož."35 Merkujeva besedno-kompozicijska naravnanost je torej odlita v miselnih temah: 'kras' (56-krat), 'smrt' (44-krat), 'samota' (43-krat) in 'življenje' (30-krat). Skladatelj Merku je svoja in Kosovelova razmišljanja amalgamiral v glasbena občutja. Tematska podlaga je vsekakor osamljenost plemenitega, trpečega mladega človeka, ki misli na dom, na usodo, na poslanstvo umetnika, na narod... in takrat postane razpoloženje zaostreno, na mesto harmonije stopi rezko in tesnobno izražanje, ki se lahko sprevrže v klic, Se pogosteje v krik. Pavle Merkii ni niti enkrat uglasbil Kosovelovega verza, v katerem bi pesnik govoril o ljubezenskem čustvu do matere, očeta ali družine. Dejstvo je, da je pri Kosovelu ob ljubezenskem motivu 'ženske' ves čas navzoče močno čustvo do matere, ki je celo močnejše kot čustvo do 'ljubice'. Franc Zadravec o Kosovelu zatrjuje, da "sta se mu misel in beseda v pesmih in drugih oblikah tolikanj intenzivno vračali k materi kot v slovenski literaturi samo še Cankarju."36 Merkujeva mati je umrla, ko je bil bodoči skladatelj star šestnajst let. Te tematike se očitno ni lotil zato, ker je ni potreboval, pa tudi zato, ker ni želel potoniti v solzavost in sentimentalizem. Komponist Merku se je lotil Kosovelovih ljubezenskih verzov samo pri dvajsetih letih v pesmi "Veter, veter, deklica" leta 1947 in natanko dvajset let pozneje, ko je napisal "Golobčke". Oba ustvarjalca sta namreč mnogo bolj čustveno reagirala na drugačno problematiko. "LJUBIM ČLOVEŠTVO, A SOVRAŽIM LJUDI" (Pavle Merkii) Srečko Kosovel je glasbo postavljal v sam vrb ustvarjalnega univerzuma in o njej razmišljal kot o najbolj čisti umetnosti. Kosovel in Merku sta rastla v družinskem okolju, ki je bilo povsem vdano muziciranju. Njuni prvi življenjski spomini so vezani prav na glasbo, ki sta jo poslušala v družinskem krogu. Obema je bila glasba tisti življenjski okvir, v katerem sta se že od majhnih nog počutila doma. Rastla sta ob muzikalnih starših in sorodnikih, ki so 'prebirali' klavirske tipke, peli in otroke vodili na koncerte. In ne nazadnje - oba sta kot otroka igrala violino. Pesnik Kosovel je bil sprva 'glasbenik': učil se je violine, a ga je usoda pripeljala med Itterate. Vendar je ostal v pisani besedi vseskozi 'glasbenik'. Razmišljal je celo o tem, da bi sam skomponiral 'Goriško rapsodijo', ki bi jo oprl na goriško glasbeno folkloro in na sončni tip pokrajine, a tega načrta ni nikdar uresničil. Skladatelj Merku, vseskozi raznosmerno angažirana osebnost, se je v otroških letih učil violine in Corellijeve sonate so bile njegova prva ljubezen, vendar je potem doktoriral na rimski univerzi iz lingvistike. Vsa Merkiijeva kompozicijska ustvarjalnost izžareva dolgoletno trdo delo in vztrajen Študij. Kompozicije niso le zlata zrna, ki bi bila odkrita zgolj slučajno. Odgovore na vprašanje, ali so uglasbitve Kosovelovih pesmi tudi najboljše iz Merkiijevega prebogatega in svojstvenega opusa, pa bodo še morala ugotoviti proučevanja v 33 Luigi Dallapiccoia, Komposttiorisunterrichi und neue Musik; v: Melos, 1949, it. XVI, 9. 34 Pavle Merkü, Poslušam, ZTT, Trst, 1983, 15-16. 35 Srečko Kosovel, 4. pismo sestri Karmeli, datirano v Ljubijani 20. aprila 1923; v: Zbrano delo, Tretja knjiga, DZS, Ljubijana, 1977, 489. 36 Franc Zadravec, Srečko Kosovel 1904-1926, Založba Lipa in ZTT, Koper, Trst, 1986, 75. 259 ANNALES 5/'94 Marija COMSAČ: SEfZMOGRAFIČNf ODTISI KOSOVELOVE PESNIŠKE IZPOVED!..., 251-260 prihodnosti. Navadno le malokateremu sodobniku prisodimo pravi talent, ki se skriva v njem, V strukturi pričujočega zapisa sta v mozaično mrežo prepletena dva umetnika - Pavle Merkii in Srečko Kosovel, pomembna slovenska ekspresionista. Njuna duhovna nastrojenost - prizadevanje za resnično Lepoto, ki bo zdaj zdaj stopila v življenje - je narekovala mrežno strukturo, saj je (tudi njun) ekspresionizem metafizičen: ker hoče dojeti nikoli dosegljivo Lepoto direktno, koraka z mislijo, ni obširen kot poljana, ampak intenziven. V ekspresionizmu ni Resnice, ampak samo Nadresnica, ki ni samo misel, ampak Čustvo. Dejstvo je, da skladatelj Še živi, da je njegova ustvarjalna pot še odprta in še vedno išče svoj izpovedni izraz. Temu zapisu dodajmo še misli Srečka Kosovela: "A razvoj gre dalje: življenje ne zahteva le hipne odrešitve, odrešitve ene genercije, marveč rešitve človeštva. Človek ne pomeni cilja odrešitve, ampak postane temelj odrešitvi, pogoj novemu dobremu razvoju..."37 RIASSUNTO Agli inizi della sua carriera, i I compositore Pavle Merkü trovó uri primo punto di riferimento nelle opere di quei due poeti che meglio conosceva: Karel Širok era un amico di famiglia che Merku conosceva di persona, mentre Srečko Kosovel era il cantore del Carso e la sua poesia lo aveva incanfáto sin dall'inizio. Benché fosse nato a Trieste e fosse originario di Vipacco, Merku si sentiva carsoiino da sempre. Come compositore affrontó sem p re esclusivamente quelle poesie che sentiva piü intimamente, in esse incontrava quesiti esistenziali ed esperienze che spesso sentiva proprie. Le tante poesie musicate da Merkü delineano il vero volto del compositore: gli inizi affrontó testi impressionistici, piú tardi invece prevalsero quelli di carattere espressionistico. Nonostante il suo approccio contenuto, lo zelo e ¡'entusiasmo de! compositore per ogni singóla nota non risulta assolutamente sminuko. LITERATURA Merku, Pavle, Poslušam, ZTT, Trst, 1983. Merku, Pavle, Pajčevina in kruh, ZTT, Trst, 1987. Merkii, Pavle, Avtoportret skladatelja, tipkopis, Trst, 1984. Merkii, Pavle, Skladatelj in besedilo, tipkopis, Trst, 1984. Kosovel, Srečko, Integrali '26, Ocvirk Anton, Srečko Kosovel in konstruktivizem, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1984. Kosovel, Srečko, Zbrano delo, DZS, Prva knjiga, Pesmi, Ljubljana, 1946, Ljubljana, 1964, Druga knjiga, integrali, Pesmi v prozi, Črtice, Dodatek, Ljubljana, 1974, Tretja knjiga, I. del, Članki, eseji, ocene, pisma, dnevniki, Ljubljana, 1977, H. del, Dodatek !., Dodatek II., Ljubljana, 1977. Kosovel, Srečko, Pesmi in konstrukcije, Cspan, Alfonz, Opombe, Lino Legiša, Srečko Kosovel, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1977. Kosovel, Srečko, Poesie d i velluto e Integrali, Merku, Pavle, Presentazione, Traduzione Jolka Miiič, L'aste-risco, Trst, 1972. Zadravec, Franc, Srečko Kosovel 1904-1926, Založba Lipa in ZTT, Koper, Trst, 1986. Obdobja 5, Obdobje ekspresionizma v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi, Mednarodni simpozij v Ljubljani od 30. junija do 2. julija 1984, uredil Franc Zadravec, Kiemenčič, Ivan, Ekspresionizem kot glasbeni slog, Muzikološki zbornik, XVli/2, Ljubljana, 1981. ijavec, Andrej, Slovenska glasbena dela, DZS, Ljub-ljana, 1979. Chevalier-Cheerbrant, Slovar simbolov, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1993. Kralj, Lado, Literarni leksikon, Študije, Trideseti zvezek, DZS, Ljubljana, 1986. 37 Srečko Kosovel, Tavajoči romar, uredil Anton Slodnjak, Mladinska knjiga, Ljubljana 1970, 103. 260 ANNALES 5/'94 mladinska raziskovalna naloga UDK 949.712 Istra "12/16":637.5 637.5:949.712 Istra "12/16" MESARSKA OBRT iN NJEN POMEN V SEVEROZAHODNIH ISTRSKIH MESTIH OD 13. DO 17. STOLETJA Amanda SAKSIDA študent, Filozofska fakulteta, 61000 Ljubljana, Aškerčeva 2, SLO sludentessa alia Facoltá di Filosofía, 61000 Ljubljana, Aškerčeva 2, SLO mentorja: Vida ROŽAC-DAROVEC in Darko OAROVEC IZVLEČEK Članek obravnava delovanje, organizacijo in nadzor mesarske obrti v mestih Piran, Izola, Koper in Milje v času Beneške republike, vključen pa je tudi Trst, ki je bi! v tem času pod oblastjo Habsburžanov. Organizacija obrti je slonela na mesarjih, ki so meso in mesne izdelke dobavljali in prodajali. Davke za komun je pobiral od komuna postavljeni dacar. Zato je tudi organiziral dobavo mesa in skrbel za red in čistočo v mesnici. Celotno poslovanje mesnice pa je nadzoroval komunski uradnik jusdciar. Tako je komun poskrbel za popoln nadzor nad obrtjo. UVOD Ker so bila zaledja severozahodnih istrskih mest bolj usmerjena v poljedelstvo kot v živinorejo - izvažali so predvsem olivno olje, vino in so! - so morali mestni mesarji nekaj živine, mesa in mesnih izdelkov tudi uvažati. Uvoz je bil v precejšnji meri odvisen od posameznikov, ki so se večkrat združevali v družbe in si nato delili dobiček. Po živino in meso so odhajali v notranjost Istre, v Dalmacijo, tudi v Furlanijo5, kasneje, od 14. stoletja dalje, pa vse bolj v 'slovensko' zaledje.2 Zaradi majhne proizvodnje je bil izvoz domače živine prepovedan.3 Na rejo živine v mestih se v statutih nanašajo nekatere določbe, da namreč ne sme nihče rediti več kot dve kozi ali svinji znotraj mesta, tujci pa niso smeti imeti niti ene živali v reji.4 Kazni za prekršitev teh določb so bile naslednje {podano v librah5): PRSKRŠKI TRST MILJE KOPER PIRAN Več kot dve kozi v mestu 12 2 5 10 Več kol dve svinji v mestu 12 2 S 2 Če živali delajo Škodo 0.2S S 0.5 Če tujci redijo 2ivafi 25 Trgovina z živino in mesom na daljše razdalje je torej potekala s pomočo iznajdljivih trgovcev, trgovino z mesom v samih mestih pa so prevzeli mesarji v mesnicah, Nasploh pa nam ravno mestni statuti s svojimi prepovedmi in odredbami kažejo organizacijo mesarske obrti v obravnavanih mestih. 1 D. Mibeifč, Neagrarno gospodarstvo Pirana od 1280 do 1340, ZRC-SAZU, Ljubljana 1985, str. 125, 126. 2 F. Cestrin, Trgovina slovenskega zaledja s primorskimi mesti od 13. do konca 16. stoletja, ZRC-SAZU, Ljubljana 1965, str. 38, 45. 3 Statut Piranskega komuna od 13. do 17. stoletja. Za izdajo priredila Miroslav Pahor in janež Šumrada, ZRC-SAZU, Ljubljana 1987 (v nadaljnjem besedilu Stat. Pir.), str. 640, Nt 103. 4 Statuti di Trieste del 1350. A cura di M. De Szombathe!y, Trst 1930 (v nadaljnjem besedilu Stat. Ts.), 2. knjiga, pogl. 97. Le istituzioni di un comune medievale, Statuti dl Muggia del sec. XIV, A cura di Maria Laura iona, Deputazione di Sioria Patria per la Venezia Ciulia, Trst 1972 (v nadaljnjem besedilu Stat Mug.}, 2. knjiga, pogl. 118. Statut koprskega komuna iz leta 1423 z dodatki do leta 1668. Za objavo priredi! Lujo Margetič, Koper, Rovtnj, 1993 (v nadaljnjem besedilu Stat. Kp.}, 4. knjiga, pogi. 4, 23. Stat. Pir., 8. knjiga, pogi. 5-7. 5 Libra = 20 solidov = 240 denaričev. 261 ANNALES 5/'94 Armartda SAKSIDA- MESARSKA OERT IN NJEN POMEN V SEVEROZAHODNIH ISTRSTIH MESTIH ..., 265-266 MESAR Mesar je smel biti vsak prebivalec mestnega komuna, ki ni bif komunski uradnik.6 Očitno je bila mesarska obrt Se kar donosna, saj so nekateri z njeno pomočjo tako obogateli, da so postali člani Velikega sveta. Kmalu pa so nanjo začeli gledati kot na nekaj umazanega. Veliki svet je zaprl vrata na novo obo-gatelim in postal ustanova zaprtega tipa7 in tako je bilo članom Velikega sveta tudi pravno prepovedano biti mesar, le pogodbe v zvezi s trgovino so lahko sklepali z njimi. Očitno so bili posebej zaželeni in dobrodošli kot trgovci tujci, saj sta jim bili v Piranu zagotovljeni kar dve mizi (v mestu je bilo v 30-ih letih 14. stoletja le 6 mesarjev oz. 6 miz!8).9 Mesarjevo vsakdanje delo se je začelo s tem, da je eno od živali, pripeljanih v mesnico, zaklal. Nikakor je ni smel ubiti zunaj mesnice.'0 Druge živali so morale počakati, in kot poroča tržaški statut, so si mnogi naredili v mesnici začasen ograjen hlev (arcellam). Početje sicer ni bilo prepovedano, toda če se je čez tako ogrado kdo pritožil, je moral mesar na sodišču plačati kazen.15 Po klanju je mesar žival odri in tudi to je moral narediti v mesnici. Toda kožo je sušil na mestnem obzidju. Če jo je sušil v mesnici in mu jo je kdo poškodoval, storilcu ni bilo treba poplačati škode, ker sušenje v mesnici ni bilo priporočljivo.12 Ko jo je razkosal in dal oceniti meso, je lahko začel s prodajo. Seveda je morala biti miza (tavola) znotraj mesnice in ne kjerkoli.13 Kakšni pa so morali biti kosi mesa? V Kopru mesar ni smel prodajati stopal skupaj s stegnom14; v Izoli ni sme! odstraniti tolšče s kosa mesa, ki je bil že ocenjen, v Miljah je ni smel dodati nemastnemu mesu, v Trstu pa ni sme! narediti ne prvega ne drugega. Tudi ledvic ni smel dodajati na skrivaj, in za povrh je moral mesar prodati jetra v enem kosu.15 Videti je, da je bilo zamenje- vanje različnih vrst mesa in prodajanje dveh vrst mesa skupaj namesto ene same med mesarji prav posebej priljubljeno: o tem namreč poroča vseh pet statutov.16 Zlasti pošten pa je moral biti mesar pri tehtanju mesa. Teža je morala biti vidna z obeh strani tehtnice, s trgovčeve in kupčeve. Za goljufanje so bile določene stroge kaznih7 Kazni, kakršne so za mesarjeve prekrške pri vsakdanjem delu veljale v prvi polovici 14. stoletja, so naslednje {podatki za Koper so iz leta 1423; izraženo v librah): PREKRŠEK TRST MILJE KOPER IZOLA PIRAN Plačilo za pritožbo zoper hlev v mesnici 0,25 Klanje zunaj mesnice 2 8 Odiranje zunaj mesnice 4 Miza zunaj mesnice 25 4 Prodaja stopal s stegnom S Odstranjevanje oz. dodajanje tolSie 1 2 Zamenjevanje vrst mesa 10 10 25 10 Prodaja dveh vrst mesa skupaj 10 2 8 2 S KUPEC V MESNICI Stroge določbe v zvezi s prodajo in pravilnim tehtanjem kažejo na to, da je bil kupec v mesnici posebej zaščiten. Med kupci mesar ne bi smel delati razlik: vsak je imel pravico do lastne izbire mesa, ki ga je želel kupiti. Da bi bilo to omogočeno res vsem, so mestne oblasti mesarjem prepovedale spravljati dobre kose mesa pod pultom za kogarkoli, četudi bi bil to sam 6 Stat. Kp., 3. knjiga, pogl. 1; Stat. Ts., 1. knjiga, pogl. 26; Stat Pit., str. 337, 338. 7 To je pomenilo, da so zastopale interese meSčariov v vrhovnem mestnem zakonodajnem organi! - Veitketn svetu - samo določene plemiške družine. Ta proces je bil značilen za vsa severnoitaiijanska mesta, v Benetkah pa se je začel leta 1299 in njihovemu zgledu so sledila mesta, ki so jim bila podrejena. Prim. B. Benussi, Listna nei suoi due tniltenni di storia, Trst 1924. 8 D. Mihelič, Prispevek k poznavanju obrti v srednjeveških mestih Piran, Ljubljana in Maribor, v: Zgodovinski časopis, Z.t, Ljubijana 1993, št. 4. 9 Stat. Pir., IC1, /51/, f. 24, str. 639. 10 Stat. Ts., 1. knjiga, pogi. 66; Stat. Kp., 3. knjiga, pogl. 40. 11 Stat. Ts., 1. knjiga, pogi. 66. 12 Stat. Kp., 3. knjiga, pogl. 37; Stat. Ts., 1. knjiga, pogi. 66. 13 Stat. Kp., 3. knjiga, pogl. 37; Stat. Ts., 1. knjiga, pogi. 66. 14 Stat. Kp., 3. knjiga, pog!. 36. 15 Isola ed t Suoi Statuti. A cura del prof. Luigi Monireant, AMSI IV-Vf, Poreč 1887-1889 (v nadaljnjem besedilu Stat. fzofa), 3. knjiga., pogl. 17. Stat. Mug., 2. knjiga, pogl. 129; Stat. Ts. 1. knjiga, pogl. 66. 16 Stat Pir., P4 (izdaja iz teta 1383), 8/18, ff. 94>-95', str. 588; Stat. izola, 3. knjiga, pogl.17; Stat Kp., 3. knjiga, pogl. 38, 39; Stat. Mug., 2. knjiga, pogi. 130, 131; Stat. Ts. 1. knjiga, pogi. 66. 17 Stat. Pir., 8. knjiga, pogl. 26; Stat. Ts. 1. knjiga, pogi. 66; Stat. Mug. 2. knjiga, pogi. 136. 262 ANNALES 5/'94 ArmsndaSAKSIDA: MESARSKA OBRT iN NJEN POMEN V SEVEROZAHODNIH 1STR5TIH MESTIH ..., 265-266 gospod podestat.18 Če pa je kupec vrnil meso, mu je moral (kot to npr. obravnava statut Pirana, izdaja iz ieta 1 307) mesar vrniti denar.19 SKRB ZA ČISTOČO Ena od pomembnih zadolžitev komuna je bila skrb za čistočo; epidemije so bife pogoste in so razsajale tem bolj, čim večja je biia umazanija v mestih. Zato so bi!e določbe v zvezi s čistočo stroge in natančne. V Izoli so skrbeli za snago v pristanišču in so med drugim tudi mesarjem prepovedovali metati kri in drugo nesnago iz mesnice v pristanisčno vodo.20 Tržaški statut pa je mesarjem prepovedoval metati kri na ulico. Ta statut poroča tudi o posebej določenem prostoru (fane-strž}, ki je moral obstajati pred vsako mesnico in so se v njem ljudje pred vstopom lahko očistili. Tisti, ki je v mesnico vseeno prišel umazan, je bil kaznovan.21 Enako se je godilo umazancem v koprski mesnici. V Trstu so bili za snažnost zadolženi tudi komunski glasnik: (preconi)22. Eden od njih je moral vsak večer oditi v mesnico in pogledati, če so mesarji počistili nesnago, ki se je nabrala tistega dne, (Mesar, ki tega ni naredil, je za kazen plača! komunu 5 liber, tretjino pa je za nagrado dobil glasnik, ki ga je naznanil.23 Tako obrtni kot trgovski del posla so mesarji opravljali dokaj samostojno, toda nekdo je moral organizirati dobavo in trgovino z mesom, in pa seveda pobirati davke na mesnico {datii becchariae). To je počel dacar. Naslednja tabela prikazuje odnos do kupcev in čistoče; kazni za prvo polovico 14. stoletja, v Kopru pa leto 1423, so izražene v librah: PREKRŠEK TRST MILiE KOPES? IZOLA PIRAN Poskus goljufanja pri tehtanju 2. 33 5 3 Shranjevanje mesa pod pultom 10 4 2 Metanje krvi na nedovol jene kraje 1 1 Umazanci v mesnici 2, 3 S DACAR Komunske oblasti so skrbele za preskrbo z mesnimi izdelki in pobiranje daca tako, da so izbrale dacarja za eno ali več let. V ta namen so za živilske obrti, in seveda tudi za mesarsko obrt, razpisali javno dražbo in prijavili so se vsi, ki jih je posel zanimal in so za to imeli dovolj denarja. Ponudili so določeno vsoto, ki bi zadoščala za celoletni dac in bi jo plačevali po obrokih. Ko je bila dražba zaključena, so se v mestnem svetu odločali o prijavljenih kandidatih in izbrali najboljše ponudnike. Ponudnik, ki je bil izbran za dacarja za mesnico, je moral komunu vsake tri mesece poravnati četrtino vnaprej določenega letnega daca. V Trstu je bila dražba razpisana vsako leto med 1. in 15. aprilom. Nato je imel mestni svet 50 dni časa za odločanje. Tisti, ki je dobil pravico do pobiranja daca na mesnico, je potlej eno leto redno pobiral dac.24 Da je lahko pobral dovolj denarja za komun in seveda tudi za lastni zaslužek, kar je bil njegov osnovni namen, je moral skrbeti, da je bilo v mesnici vedno dovolj mesa. Skrbel pa je tudi za stanje mesnice, za red v njej in za čistočo. Dodatka koprskemu statutu iz leta 1562 in 1583 sta oblastem naročala, naj dajo pobiranje dacev v najem samo tistemu, ki bo mesnico redno vzdrževal in skrbel, da bo čista in urejena.25 Večkrat se je zgodilo, da je bilo dacarju zelo težko plačati komunu celoletni dac. Po Istri so namreč pogosto razsajale vojne, še bolj pa kužne bolezni. Ko so nesreče posebej pritisnile prebivalstvo, dacar ni mogel redno plačevati daca. Meso je bilo namreč težko dobavljati in je bila ponudba v mesnici manjša, zaradi prevelikega redčenja prebivalstva v mestih samih pa je bilo tudi povpraševanje manjše. Tako je Alvise Biifi, ki je, začenši z 8. februarjem 1554, za 1200 liber kupi! dac na mesnico v Kopru, zaradi utemeljenih razlogov (kuga) zaprosil beneški senat, da bi mu oprostil del zneska, ki ga je bil dolžan za dac. Ustregli so mu in plačati je moral le 850 liber.26 Zanimiv je tudi podatek, da se je letni dac od leta 1555 do 1582 znižal za dobro polovico; teclaj je znašal 18 Stat. Kp., 3. knjiga, pogi. 41; Stat. Pir„ P4 (izdaja iz ieta 1383!, 8/18, ff. 94'-95', pogl. 26, str. 586; Stat. Ts„ 1. knjiga, pogl. 66. 19 Stat. Pir., 9. knjiga, pogl. 14. 20 Stat Izola, 3. knjiga, pogi. 74. 21 Stat Ts., 1. knjiga, pogl. 66. 22 M. Pahor, Oblastni in upravni organi Pirana v dobi Benelke republike, Kronika, letnik VI, Ljubljana 1958, str. 121, 23 Stat. Ts., 1. knjiga, pogl. 42, 66. 24 Stat. Ts., 4. knjiga, pogl. 2, 3, 7. 25 F. Majer, Inventario dell'antico archivio municipale d i Capodistria, Koper 1904. št. 1115: Capitoli del datio del pan, dei molini, deila pescaria, delle misure, dei legnami, del vino, delie carni e deiPolio. Dal 7 settembre 1610 al 7 dicembre 1667. Capitolo del Datio deila 8echaria deila Cittž. Na mikrofilmu v Državnem arhivu vTrstu(ASTl. Stat. Kp., 3. knjiga, pogl. 42; 5. knjiga, pogl. 27, 29. 26 "Senato mare", Cose deiflstria, AMSI Vtl-IX, XI-XVI1, Poreč 1891, 1893, 1895-1901, leto 1555, registre 33. 263 ANNALES 5/'94 Armancia SAKSiOA: MESARSKA OBRT !N NJEN POMEN V SEVEROZAHODNIH ISTRST1H MESTIH ..., 261-266 409 iiber in 5 solidov.27 Razlog za to je verjetno katastrofalen padec števila prebivalcev zaradi epidemije kuge (leta 1548 je bilo v Kopru 10.000, po epidemiji leta 1553/4 pa samo še 2.300 prebivalcev).28 Šele kasneje je dac spet začel počasi rasti. Sicer pa so bile podobne prošnje znane že prej. Leta 1349 je Giacomo, sin pokojnega Lancerotta, meščan Kopra, zaprosil za oprostitev plačila daca za 36 dni, ker je bil tiste dni v mestu upor in ni mogel pobirati daca. Ugodili so mu.29 Dacar je bil torej glavna oseba mesnice, bil je njen oskrbovalec, skrbnik in seveda pobiralec davkov. Toda neomejeni nadzornik ni bil; komun je namreč postavljal višino davka, in sicer na cele živali in na vsako libro (0.477 kilograma) mesa; v Trstu in Piranu je ie-ta v prvi polovici 14. stoletja znašal en denarič na libro mesa. Če pa prištejemo dac na celo, komaj ubito žival, ki je za večje živali znašal 2.3, za manjše pa 1 solid, je celotni dac na meso dosegal približno desetino cene za libro mesa.30 Da bi klanje, prodaja, odnos do kupcev, obdavčevanje in sploh vse početje v mesnici potekalo v redu, je komun za nadzor postavil komunskega uslužbenca justic.iarja31. JUSTIOAR Kot vsi komunski uradniki tudi justiciar ni sme! biti mesar in ne dacar; to mu je bilo še toliko bolj strogo zabičano, ker je mesarsko obrt nadzoroval. Še več, z mesarjem ni smel imeti nikakršne socide32. Niti v gostilni se ni smel pajdašiti z nobenim mesarjem, z njim ni smel piti ves čas svoje službe. Seveda ni smel od mesarja sprejemati nobenih daril; to bi bila podkupnina.33 justiciarjeva osnovna naloga je bila oceniti vse meso, vendar je moral ponekod nadzorovati tudi tehtanje. V Trstu in Izoli je ocenjeval meso po cenah, ki jih je določal Veliki svet, tehtanje pa je nadzoroval dacar.34 V Miljah je justiciar počel oboje, v Kopru je omenjen samo nadzor tehtanja.35 Najdlje se je pri justiciarjih zadržal statut Pirana (izdaja iz leta 1383). Le-ti so morali sami določati cene govejega mesa, medtem ko je Veliki svet določal cene za drobnico. Poleg tega je moral meso pečatiti; meso koštrunov z enim, meso ovnov in skop-Ijencev z dvema, meso koziičev in jagnjet pa s tremi pečati; pečatil jih je, preden so jih popolnoma odrli. Če je hotel mesar zvečer nesti preostalo meso domov, da bi ga spravil za prodajo naslednjega dne, je bil justiciar tisti, ki ga je pregledal in se zjutraj prepričal, če ga je zares prinesel nazaj. Pazil pa je tudi na to, da mesar ni prinesel nazaj za prodajo tistega mesa, ki ga je odnesel domov za lastno uporabo in ki ni bilo obdavčeno.36 Tabela prikazuje kazni za napačno poslovanje; kazni so v librah (prva polovica 14. stoletja, številke za Koper so iz leta 1423); PREKRŠEK TRST MILJE KOPER IZOLA PIRAN če je bil C lan velikega sveta mesar so 10 50 če je bi ( komunski uradnik dacar ali obratno 50 10 50 če se je justiciar dru2šl z mesarjem 2 če je justiciar sprejel podkupnino S če mesarji niso upošteval juslidarjeve ocenitve 10 2 če mesar) i justiciar ju niso dali stehtali mesa 2 T CENE MESA Cene mesa, ki jih je določal Veliki svet, so se po mestih le malo razlikovale. Tu so podatki za prvo polovico 14., za Piran pa za zadnja leta 13. stoletja.37 Cene na vsako libro mesa so izražene v denaričih: 27 AMSI, 5t. VI, leto 1890, str. 399. 28 D. Darovec, Pregled zgodovine Istre, Knjižnica Annales I, Koper 1992, str. 49. 29 "Senato Misti", AMSI lll-VI, Poreč 1887-1890, teto 1349, 59. november. 30 Stat. Ts.f 1. knjiga, pogl. 66; Stat. Pir., 9. knjiga, pogl. 14. 31 M. Pahor, op. cit, str. 119, 120. 32 Socida je bilo združenje dveh ljudi, sklenjeno za varovanje živine: med "patronusom", ki je prispeva! živino, in "socidalisorn", ki je z živino delal. Delitev dohodka je bila različna, pač giede na dohodek. Prim. D. Mihelič, Socida v Piranu od 1280 do 1340, v: Slovensko morje in zaledje 2-3, Koper 1979. 33 Stat. Kp., 3. knjiga, pogl. 27, 28. 34 Stat. Ts., 1. knjiga, pogl. 66; Stat. Izofa, 3. knjiga, pogl. 17. 35 Stat. Mug., 3. knjiga, pogl. 47, 2. knjiga, pogl. 133; Stat Kp. 3. knjiga, pogl. 27. 36 Stat. Pir., str. 588. 37 D. Miheiič, Neagrarno..., str. 111; Stat. Ts., 1. knjiga, pogl. 66; 8. fienussi, Pola nelfe sue istituzioni municipali sino al 1797. Deputazione di Storia Patria, Benetke 1923, str. 347. 264 ANNALES 5/'94 Armanda SAKSJ D A: MESARSKA OBRT IN NJEN POMEN V SEVEROZAHODNIH ISTRSTIH MESTIH 261-266 . VRSTE MBA TRST PIRAN PULJ Meso vofa ] ! 16 Meso prašiča 12 10 14 Meso ovc in koz 3 9 Meso koze z drobovjem 7 Meso bika 7 Meso tefeta 6 14 Meso ovn3 14 SKLEP Cene mesa so se v Piranu od konca 13. do konca 16. stoletja spremenile takole (izraženo v denaričih); VRSTE MESA 1297 1594 Teleti na 6 48 Meso kozliča 48 Meso koštruna 48 («njetina 48 Kravje meso 36 fasnjetina 43 Meso koz in ovc 36 Svinjina 10 Cene mesa so se višale z zmerno hitrostjo, enako pa se je dogajalo tudi z drugimi živilskimi izdelki. Urna olja je leta 1296 stala 4 libre, sredi 16. stoletja pa 30.77 liber, Cena se je torej dvignila le za 7.6-krat (cena mesa pa se je dvignila za 8-krat). KAZNI Kazni, opisane v tabelah, so bile, glede na dohodke, zelo visoke. Najmanjša kazen v zvezi z mesarsko obrtjo je v prvi polovici 14. stoletja znašala Četrt libre, kar je bila približno osmina povprečne plače piranskega ko-muriskega uradnika, recimo blagajnika, ki je na leto dobil 24 Hber, Največja kazen je veljala kar 100 liber, 4 blagajn i kove letne plače; plačati jo je moral mesar v Trstu, ki so mu zaradi pretiranega goljufanja za deset let prepovedali opravljati mesarsko obrt, pa se je vseeno ukvarjal z njo in so ga pri tem zasačili.38 Seveda se grešni kozli niso prijavljali sami. Prijavil jih je lahko vsak, ki je prekršek videl, in če se je obtožba pokazala za resnično, so tožiteija iz komunske blagajne nagradili z vsoto, vredno po! ali tretjino kazni, imena tožiteija (verjetno zaradi osebne varnosti in ugleda, saj sicer nihče ne bi več prijavljal) niso nikoli povedali javno. Tako je bila tudi 'neformalna socialna kontrola' v pomoč komunu. V Kopru ja še zdaj ohranjen prostor, namenjen za odlaganje prijav prekrškov, tako imenovana "Bocca di Leone", ki stoji zazidana v podhodu Pretorske palače na začetku Čevljarske ulice. Opisana organizacija mesarske obrti (mesar — da-car — justiciar) je komunu zagotavljala dober nadzor nad obrtjo. S pomočjo dacarja je bilo poskrbljeno za redno preskrbo z mesom, za urejeno mesnico in, kar je najvažneje, za redne dohodke v obliki daca. justiciarji so nadzorovali dacarje in (še prej) mesarje pri njihovem delu in pri odnosu do kupcev in do čistoče. Verjetno prav zaradi take organizacije nikjer niso omenjeni cehi kot pomembni faktorji pri delovanju mesarske obrti. Videti je, kot da za njihovo osnovno funkcijo nI bilo pravih pogojev in jih zaradi tega niti ni bilo,3y Ahtyx* dtL eùamjHm àt p.. .HOÎ1 ùtmrt.ti.ijf* a /Si/t^nt ptr ari1 IWWJkéb r(tt nî'jnlt r*V. JM il .rtvCt,. ^ mM* m rrifaboEp e ffetrafe «CTii? OJKllAMO ÀSf fMVMXO; , r^t ■ "v ¿y .W'IB.W* Na načrtu ing. Benedetta Petronia iz druge pol. 18. stol. (Koper - zapori) je lepo vidna ulica, imenovana Beccaria (ASV, MiSC. MAPE, b. 275). 38 Stat Ts., 1. knjiga, pogf. 39. 39 Prim. Ceccheti, ll vito dei Veneziani nei sc-c. XIV, Archivio Veneta, vof. 29, Benetke 1885, str. 80. 265 ANNALES 5/'94 Armanda SAKSIDA: MESARSKA OBRT IN NJEN POMEN V SEVEROZAHODNIH 1SÏRSTIH MESTIH .., 261 2S6 RlASSUNTO L'ártico!o illustra l'attività, I 'orga nizzazione ed i! contrallo de i mace!la i nelle città di P ira no, Isola, Ca pod i s tri a e Muggia all'epoca délia Repubbüca di Venezia. E' compresa perô anche Trieste, che ail'época sottostava agli Asburgo. L'organízzazione de! mesti ere si basa va su i maceüai che procuravano e vendevano carne ed insaccati. Le imposte comunalí venívano riscosse da un esattore nominato da! cornune. L'esattore, tra l'altro, organizzava la fornitura de! la carne e con tro!i uva l'ordine e la pulizia delle macellerie. L'intera attivltà delle maceüerie veniva invece controllata da un ufficiale comunale, il giustiziere. In questo modo il cornu ne controHava totalmente tale attlvità. VIR! Isola ed i Suoi Statuti. A cura de! prof. Luigi Montreani, AMSIIV-VI, Poreč 1887-1889. Statut koprskega komuna iz leta 1423 z dodatki do leta 1668. Za objavo priredil Lujo Margetič, Koper, Rovinj, 1993. Le istituzioni di un comune medievale, Statuti di Muggia del sec. XIV. A cura di Maria Laura Iona, Deputazione di Storia Patria per la Venezia Giulia, Trst 1972. Statut Piranskega komuna od 13. do 17. stoletja. Za izdajo priredila Miroslav Pahor in Janez Šumrada, ZRC-SAZU, Ljubljana 1987. Statuti di Trieste del 1350. A cura di M. De Szombathely, Trst 1930. "Senato mare", Cose delNstria, AMSI VI1-1X, XI-XV1I, Poreč 1891, 1893, 1895-1901. "Senato Misti", AMSI Sll-Vl, Poreč 1887-1890. LITERATURA B. Benussi, Pola nelle sue istituzioni municipali sino al 1797. Deputazione di Storia Patria, Benetke 1923. 8, Benussi, L'lstria nei suoi due miilenni di storia, Trst 1924. Ceccheti, !l vito dei Veneziani nel sec. XIV, Archivio Veneta, vol. 29, Benetke 1885. D. Darovec, Pregled zgodovine Istre, Knjižnica Annales I, Koper 1992. F. Gestrin, Trgovina slovenskega zaledja s primorskimi mesti od 13. do konca 16. stoletja, ZRC-SAZU, Ljubljana 1965. F. Majer, Inventario dell'antico archivio municipale di Capodistria, Koper 1904. Št. 1115: Capftoli de! datio de! pan, dei molini, della pescaria, delle misure, dei leg-nami, del vino, delle carni e delilolio. Dal 7 settembre 1610 al 7 dicembre 1667. Capitolo del Datio della Becharia della Cittži. Na mikrofilmu v Državnem arhivu v Trstu (AST). D. Mihelič, Socida v Piranu od 1280 do 1340, v: Slovensko morje in zaledje 2-3, Koper 1979. D. MiheiiČ, Prispevek k poznavanju obrti v srednjeveških mestih Piran, Ljubljana in Maribor, v: Zgodovinski časopis, ZČ, Ljubljana 1993, št. 4. D. Mihelič, Neagrarno gospodarstvo Pirana od 1280 do 1340, ZRC-SAZU,Ljubljana 1985 M, Pahor, Oblastni in upravni organi Pirana v dobi Beneške republike, Kronika, letnik Vi, Ljubljana 1958. 266 ANNALES 5/'94 mladinska raziskovalna naloga UDK 39(497.12-15 Koziha):663.67 663.67:39(497.12-15 Kozina) OPIS LEDENIČARSKE DEJAVNOSTI V OKOLICI HRPELj iN KOZINE Boštjan 8UCARIČ dijak. Gimnazija Koper, 66000 Koper, Cankarjeva 2, SLO študente, Ginnasio di Capodistria, 66000 Capodistria, Via Cankar 2, SLO Katja HROBAT dijakinja, Gimnazija Koper, 66000 Koper, Cankarjeva 2, SLO studentessa, Ginnasio di Capodistria, 66000 Capodistria, Via Cankar 2, SLO mentor; Vida ROŽAOOAROVEC IZVLEČEK Prispevek, ki opisuje pridobivanje ledu iz največkrat umetno narejenih in v zimskih mesecih zamrznjenih kalov, je omejen na območje Hrpelj in Kozine z okolico. Ledeničarstvo je bilo skoncentrirano le v širši okolici Trsta, na kraškem območju, kjer so bili za to naravni pogoji. Poleg tega so slabe razmere za kmetijstvo prisilile kmeta, da se je zaradi zaslužka vključeval tudi v druge dejavnosti. Izkoristil je potrebo mest po hlajenju in ohranjevanju živil in pijač. Nastala je trgovina z ledom, ki so ga zbirali in shranjevali v posebnih objektih - ledenicah. V tem prispevku so opisani tipi ledenic, način pridelave in shranjevanje ledu ter prevoz ie-tega v Trst. Popisane so tudi vse ljudem znane ledenice v obravnavanih krajih. ZNAČILNOSTI LEDENIŠKE DEJAVNOST! V OKOLICI HRPELj IN KOZINE Nahajališča in opis ledenic "In Dejak je brez obotavljanja razodel svoje namene. Ledenice v Ločah niso več zadostovale. Mar bodo zgradili Se eno. In potem Se eno, vrag vedi, kam bo vse to dovedlo. Mesto se veča in se poleti pari v vročini. Meso in riba, vse to se usmradi po skladiščih, če ni ledu. Potrebe pa so vedno večje, vsak dan zahtevnejše: dajte, dajte, ljudje božji, saj vam v Brkinih ne manjka ledu! Ne vode poleti ne ledu pozimi vam ne manjka, samo premakniti se morate!" "Tako, vidiš, mi pravijo, potem ko imajo skopanih že ne vem koliko ledenic tamle od Bazovice, vse tja od Drage in Nasirca. jaz pa jim pravim, kakšna muka je to za žival in človeka, vražja kri! To jim pravim, in da so se le nekam preveč pregospodili, meščani. Zdaj zahtevajo že vse gostilne, da jim pivovarna obenem s karatelom pripelje tudi škriv ledu. To, vidiš, zdaj zahteva že vsak ribar, že vsak krčmar, tudi tak, ki ima svojo točilnico v usranem kotu. Takšne so, vidiš potrebe mesta, in Trst je veliko mesto, kaj pravim, črevo nenasitno, bi moral reči!" Pridobivanje in skladiščenje ledu se je razbohotilo v 19. in v prvi polovici 20. stoletja na ozemlju južnega dela sežanske občine - na ozemlju med Divačo in Obrovom. Ljudje, ki so se ukvarjali z ledeničarstvom, so na ta način dobro živeli. Nekateri so lahko z zaslužkom od ledu zgradili novo hišo, postavili nov vodnjak ali nov dvoriščni vhod ob hiši. Ob koncu tridesetih let tega stoletja naj bi tu delovalo nad 100 ledenic. Raziskava obsega ožje področje Divaškega krasa in de! Matar-skega podolja, kjer sva evidentirala 80 ledenic. Trst je potreboval velike količine ledu za mesto in preprodajo v Koper, Tržič, Benetke, zato se je na tem področju povečala gradnja ledenic. Drugi vzrok za razvoj lede-ničarstva v 18. stoletju pa je bil v industrijski proizvodnji piva. Takrat je nastala v Nasircu prva ledenica, v Senožečah pa leta 1820 prva pivovarna Adria, katere lastnika sta bila brata Holt, 1894. leta pa je podjetje prevzela domača rodbina Dejak. Da bi se led v toplih mesecih čim bolj ohranil, je 267 ANNALES 5/' 94 BoStjan 8UGAR1Č, Katja H ROBAT: OPIS LEDENJČARSKE DEJAVNOSTI V OKOLICI HRP2LJ iN KOZINE, 267-274 Prerez ledenice - rekonstrukcija, bilo potrebno zgraditi primerno skladišče - ledenico. Večina ledenic je bila cilindrične oblike, vkopana v zemljo in krita s streho. Obstajale pa so tudi ledenice tunelskega tipa in pa kvadratne ledenice. Starejša kritina je bila slamnata, mlajša pa korčna, pod katero je bilo topleje. Ostanki ledu so se stalili in odtekali skozi rov na dnu ledenice. Ledenico so zgradili v naravni vrtači ali pa v izkopani jami. Zgrajena je bila iz suhega kamnitega zidu. V njo so vodila le ena vrata, da v notranjost ni uhajal topel zrak. Ledenice so bile večinoma okroglega tipa, razen v Ocizli (kvadratni tip) in v Klancu, kjer je bila vzidana v vertikalno steno (tunelski tip). Pri gradnji ledenice, ki je trajala več kot mesec dni, je pomagala cela vas. Možje so kopali jamo, ženske in otroci pa so iz nje nosili zemljo in kamenje, ki so ga usipali tik ob jami. V jamo so se spuščali po krožnem lesenem odru ob njenem obodu. Po izkopu se je začela suha zidava s kamni, ki so jih našli pri kopanju in s tistimi, ki so bili v najbližji okolici. Leseno ostrešje so zgradili po vzorcu hiš ali gospodarskih poslopij, le, da je bilo to okroglo. Ledenice, ki so v večini propadle pred prvo svetovno vojno, so slabo ohranjene. Ponavadi so ohranjeni samo spodnji deli, razen v Nasircu, kjer je delovala zadnja ledenica tudi do leta 1960, tam stoji še ostanek zunanjega dela z vrati. Led, ki so ga spravljali v ledenice, je nastajal v kalih poleg ledenic. Ti so bili umetno narejeni in dosledno vzdrževani. Skopali so do meter globoko kotanjo, jo napolnili z glino in teptali s pomočjo živine in voza, da so dobili kar se da nepropustno plast, ki ni dovoljevala odtekanje vode. V poletnih mesecih so kale izpraznili in jih čistili. Kosili so travo in rastline, ki so zrastie v kalu, obnavljali so dno z novimi nanosi ilovice in novimi teptanji. Led so izčrpali že v zimskih mesecih, tako da so kali ostali prazni od pomladi do prvih zmrzali, ko so jih napolnili z vodo, ki je kmalu zmrznila. Če je bila plast ledu tanka, so nanjo dolivali vodo, tako da se je plast zdebelila. Ob ostrih zimah je tako kal dal ledu za dve ledenici oziroma 70.000 kg. Led so odkupovali za 1 goldinar na voz, prodajali pa tudi za 10 zlatih kron na voz. Spravljanje ledu Led so spravljali pozimi, in sicer vsak mesec oziroma vsaka dva tedna. Ko se je ugotovilo, da je led dovolj debel, je gospodar ledenice najel kmete za spravljanje ledu za cel dan, od jutra do večera. Redko kdaj so to delali več ko en dan. Gospodar ledenice je tisti dan najel približno osem kmetov; ponavadi je vedno najemal iste delavce. V bližnjem kalu ali (redko) potoku so sekali led, od 0.1 m do 0.4 m debel. S sekirami so oblikovali velike kose ali ti. plahte (cca 5 do 10 m dolge). Te so s kavlji ("ramptni" ali "capini" - orodje podobno tistemu, ki se uporablja pri nakladanju debel v gozdovih) privlekli po tleh do ledenice, ki je bila oddaljena od kala največ 15 korakov. Pripovedovalci se spominjajo, kako so se še kot otroci igrali in vozili na teh plahtah do ledenice. Delavci so pred ledenico plahto razsekali v kose bolj ali manj enakih dimenzij (0.5 m x 0.5 m). V večini primerov je spravljanje ledu potekalo na opisani način, saj so bili kali narejeni čisto zraven ledenic. Če pa je bil kal bolj oddaljen od ledenice, so nasekani led pri kalu naložili na poseben voz, in ga prepeljali do ledenice. Takemu vozu so rekli ^kason". Ime je dobil po zaboju ali "kasonu" po primorsko, ki je bil pritrjen na voz. Vanj je Šlo do 3000 kg, v Krvavem Potoku celo do 3500 kg ledu. Če za tako krajšo pot ni bilo "kasona", so do ledenic vozili tudi z vozovi za prevažanje kamenja - "kamence'1 ali navadnim vozom. "jecera" - zmrzovalna skrinja za shranjevanje mesa in pijač, izzač. 20, stoletja (Roclik). 268 ANNALES 5/'94 Eoajan 8UGARIČ, Katja H ROBAT: OPIS LEDEN1ČARSKK DEJAVNOSTI V OKOEIC! HRPEU iN KOZINE, 267-274 Razen redkih izjem, kjer so imeli vitelj ali korito, kot ledenica v Kačičah, so led nosili v ledenice po lestvi. Z "rampini" so si pomagali, da je kos ledu v obliki kvadra padel v pokončni legi, tako da se ni prelomil. V začetku se je led ob padanju razbijal na drobne koščke. Kupu takih drobnih koščkov so pravili "baba" in ko se je "babe" nabralo dovolj, se led pri padcu ni več lomil, ker je padel na to mehko podlago. V ledenici sta bila eden ali dva delavca, ki sta kose ledu zlagala oziroma nizala v vrste, podobno kot škrie na strehi. Ponekod (npr. v Nasircu in Krvavem potoku) so v zračne luknje dajali "babo". Da se posamezni bloki in plasti ne bi zaledili med seboj, so med nje dajali suho bukovo listje, pa tudi slamo. Pravili so, da je bukovo listje najboljši izolator, pa še najbolj čist, zato so ga dali vedno tudi na vrh zloženega leda, od 0.5 do 1.5 m debelo. Na dan sekanja ledu je morala biti zunanja temperatura obvezno pod 0°C. Za spravljanje ledu so morali kmetje imeti platnene rokavice in predpasnike iz močnega platna, da se niso zmočili in zboleli. Delo je bilo zelo težko, imeli so neustrezno obleko in obutev, tako da jih je zelo zeblo in je večkrat prihajalo do premrzlih prstov. Lahko se je zgodilo, da je kos ledu padel na delavca v ledenici, vendar do hujših nesreč, ni prihajalo. Mraz so preganjali z žganjem ali čajem. Ena "žornata" ali dnevni zaslužek delavca je bil 5 do 6 lir. Poleg tega še hrana in pijača, ki so jo delavci dobivali tisti dan od lastnika ledenice. Zapolnitev ledenice so proslavili na koncu dneva z vinom. Ledenico so takrat zaprli in zaprta je ostala do prvih toplejših mesecev pomladi. Skoraj vedno so se kosi ledu v ledenici zaradi mraza sprijeii. Najeti delavci so zato s krampi udarjali v še razpoznavne kose ledu, da so se ločili od ostale "gmote". Vsak kmet je nesel na ramah po lestvi navzgor toliko ledu, kolikor je mogel. Pri tem opravilu so bili "mokri lko žrnaus", saj niso imeli nobene zaščite pred vodo, razen "žaklja" ali vrečevine med ledom in vratom. Z vitlom so bile kmetom prihranjene prenekatere muke, a ta je bil redkost, saj so ga premogli le bogatejši ledeničarji (npr. ledeničar v Kačičah, Žerjaiovc v Krvavem potoku in v Ocizli). Vitlu domačini pravijo "vinč". V lednici z "vinčem" je bil en človek, ki je kose ledu zlagal v "kofo", dva delavca pa sta iz ledenice "vintala" (dvigala) poln zaboj ledu. Led, naložen v kason, so prekrili z vrečevino ali platnom. Kason je imel narejene tudi zavore. Z zadnjim "rajsom" oziroma zavoro je voznik upravljal spredaj; zavoro na prvem kolesu pa je obvladal kar z "žajglo" oziroma bičem. Tovorih so z volovsko vprego, redkeje s konjsko. Vozili so lastniki sami ali pa so, če niso imeli živine, najemali furmane, katerim so plačali pot. Pot do Trsta je iz okolice Kozine trajala približno tri ure, Iz Loč pa so z voli potrebovali najmanj šest ur. Skrajni čas za ¿v 3 odhod od doma je bil od enih do dveh ponoči, saj so morali biti v Trstu že okrog petih zjutraj. Izmed obdelanih vasi so vse razen Kačič, Dan in Pareda tovorile v Trst po poti Kozina-Krvavi Potok (danes mejni prehod)-Trst. Iz Rodika so prišli do Kozine po t.i. "kranjski cesti", ki je potekala poleg današnje ceste Ljubjana-Koper. Pod Bazovico so se ustavili na "daciji", kjer so stehtali kasone. Za vsakega so dobili "boleto" z napisano težo tovora. Za led ni bilo treba plačati "dacije" oziroma carine, skoraj vse drugo pa je bilo obdavčeno (živina, kokoši, žgane pijače, meso, fižol ...). LOKACIJA LEDENIC NA RAZISKANEM OBMOČJU Kačiče -Pared Tik ob magistralni cesti Divača - Koper skriva manjši borov gozdiček največjo ledenico na Divaškem krasu in Ledenica v Kačičah, največja v Sloveniji. 269 ANNALES 5/'94 Sošljan BUČAR tč, Katja H ROBAT: OPI5 LFDENIČARSKE DEJAVNOSTI V OKOLIC! HRPEIJ iN KOZINE, 267-274 sploh v Sloveniji. Zgradili so jo 1860. leta. Naravno vrtačo so obzidali in jo pokrili s streho. Na suhi kamniti zid so postavili leseno ostrešje, krito s slamo. Sredi ledenice je 22 metrov visok steber, ki je podpiral streho, danes pa prosto moli iz ledenice. Vhod v 17 m Široko in 19 m globoko ledenico je bil skozi zgornja vrata. Ledenico so zidali mesec dni, pred uporabo pa jo je vaška "šlogarca" ob polni luni polila z vedrom vode. Ledene kocke so iz vode (kali, reka Reka) vlekli s ključi {ali železnimi kavlji), v ledenico pa so jih spuščali po lesenem spiralastem koritu ob stenah. Ker je bila to največja ledenica v okolici, je njen lastnik Mušič led odkupoval od kmetov iz bližnjih vasi, ki so za voz ledu dobili 1 goldinar, iz oddaljeniha vasi pa 2.5 goldinarja. Iz ledenice so led vlekli s škripci. Vedno, ko so ledenico izpraznili, so pripravili veselico ali "likof" s pojedino in plesom. Mušič iz Trsta je ob svoji ledenici zgradi! manjšo stanovanjsko hišo, poleg katere je bila nepogrešljiva tehtnica za tovor, ki je venomer prihaja! ali odhajal. Največji odjemalci ledenice, ki je zmogla shraniti okrog 50 ton ledu (njen volumen je okrog 4000 m3), so bili Jut-man, Dreher in pristaniško skladišče v Trstu. Prerez ledenice v Kačičah Leta 1906 je Mušič umrl in ledenica je začela propadati. Pred njo se niso več nabirali vozovi. Kmetje ledu niso vozili več v Trst, ker jih je za prodajo italijanska oblast obdavčila, poleg tega pa je umetna pridelava ledu po prvi svetovni vojni leta 1920 izpodrinila naravno. Strokovnjaki novogoriškega Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine uvrščajo ledenico med spomeniško zaščitene tehnične spomenike in njihov povod za njeno sanacijo je velikega pomena. Objekt so pomagali čistiti sežanski jamarji in prostovoljni gasilci. Led iz nje danes ne bi bil najbolj primeren za hlajenje piva, zato je dobila ledenica vizuelno funkcijo: kdorkoli jo vidi, bo nad arhitekturo očaran in presenečen hkrati. Dane pri Divači V Danah pri Divači so bili kali v neposredni bližini ledenic (kal pri Grubelcih, Pod Kal ...). Manjše ledenice so porušili, ker so kamenje rabili za zidavo hiš. Jame, ki so za ledenicami ostale, so zasuli. Ledenica Lastnik NA GRIČU Stršinova in Maršova NA MLAKI Lukcova - Škrl ŠU4 LAZIČ Krneova - Nedoh Rodtk Za pridobivanje ledu je bilo v Rodiku 30 do 34 ka-lov. Danes so preorani, zaraščeni, pozabfjem. Največji med njimi (Zaloge, Kaluže, Pod čukom, V vasi...) so imeli lastne ledenice. Drugi lastniki kalov so vozili led v Mušičevo ledenico. Od tridesetih ledenic sta ohranjeni dve, druge so porušili in zasuli (Matičfcova, Kapunova, Klimpova, Likanova, Čelnova.,.). Nekaterim kmetom sta led pred prvo svetovno vojno v Trst vozila furmana Drdrin in Medica iz Kozine po "kranjski cesti", ki je potekala poleg današnje ceste Divača-Kozina. Iz Trsta so kmetje domov prinašali nove reči. Med njimi je bila npr. skrinja za led ali "jecera". Ta je imela prazen prostor med stenami, ki so ga napolnili z ledom. Ko se je talil, je voda odtekala iz skrinje skozi luknjico na dnu. V tem zanimivem hladilniku so shranjevali meso. Vse, kar so prinesli s seboj iz Trsta, pa ni bilo uporabno: med ljudmi v Rodiku je 5e vedno ohranjena anekdota o mladem rodiškem kmetu, ki je odrezal žarnico, ki je visela v nekem prostoru, kjer so prodajali led, da bi jo odnesel domov in uporabljal. Presenečen je ugotovil, da žarnica na domačem stropu ne gori. Hrpeije in Kozina Ob vstopu v Matarsko podolje se nahajajo Hrpeije. Tu so ohranjene tri ledenice (Rošetova, Rudetova in 270 ANNALES 5/'94 BoSljan BUCARIČ, Katja HROBAT: OPIS t.EDENIČARSKE DEJAVNOSTI V OKOLICI HRPELJ IN KOZINE, 7.67-274 Kovačeva). Rudetova je stara 1 20 let in so jo sežgali v 1. svet. vojni. Lastnik Ivan Sosič - Rudetov je imel ledenico z dvojnimi vrati. Skozi zgornja so led zlagali v ledenico, skozi spodnja pa so ga nalagali na vozove. V Hrpeljah je bilo dvanajst kalov, iz katerih so led vozili v ledenice in ga tam shranjevali. V Trst so ga vozili čez Krvavi Potok. Do Peska so imeli dva para volov, ker se pot vzpenja, od tod dalje pa so enega odpregli. Na poti pa so se dogajale tudi nesreče. V spominu je ostala nesreča brata lastnika Rudetove ledenice pred 100 leti, ko ga je voz z ledom stisnil ob zid. Ledenice v Hrpeljah LEDENICA KRAJ ŠKODOVA Pri Kalu RUDETOVA Pri Kalu RUDETOVA Podulca, danes Borova ulica GAJINETOVA Ul. D. Benčiča B. KOVAČEVA Jan dol ROŠETOVA Pod Kalič PIKEŽEVA Podulca, Borova ul. Na Kozini je bilo do tridesetih let tega stoletja devet družin in le ena od teh ni imela lastne ledenice. Med ledenicami je bila največja Tavčarjeva, lastnik je bil iz Trsta. Bila je na mestu današnjega podjetja za predelavo lesa Lesograd. Pod hišo je bilo skladišče piva Dreher. Naročeno pivo v sodih so dali v ledenico, tako so ga hladnega najeti furmani raztavorili po gostilnah. Tavčarjeva ledenica ni imela svojega kal a, ker je lastnik naročal led iz drugih ledenic. Ledenice na Kozini Domače ime Ime lastnika Blaže v a Franc Benčič Škabčeva janko Sosič Petrova Ivan Mihalič Mezgečeva Toni Čebohin Poštar jeva Frane Rapotec Drdrinova Anton Sosič Btova Kario Sosič Medičeva Rudolf Rapotec Tavčarjeva Tavčar iz Trsta Kozina in Hrpelje sta bili eni najbolj prometnih vasi v širši okolici zaradi križanja pomembnejših prometnih poti, predvsem pa zaradi železnice. Skozi je peljalo najmanj 60 do 70 vozov v enem dnevu. Zato je bilo tu tudi petnajst gostiln, hotel (LMZONCO) in štiri furmanske "štale" ali hlevi. Te so bile zraven gostiln. Furmani so spali skupaj z živino. Za prenočitev jim ni bilo treba plačati, saj so imeli gostilničarji korist od prodane hrane in pijače, poleg tega pa so potem uporabili še gnoj furmanske živine. Furmanske hleve so imeli Franc Po-čkaj, Toni Čebohin, Marica Tulj in pri BarČini. V Trst so poleg ledu vozili še "karbon" (premog), pepel, drva, mleko, sadje, druge poljske pridelke, "fužine" ali "trašče" (v snop zavezane tanjše vejice, kot netivo za za peko kruha), "patarišča" (palice za orodje, npr. za lopato), Z manjšimi vozički - PREMCE- so večinoma vozili mleko na vlak v Hrpelje, ki je peljal v Trst. Ženske so peš nosile prodajat v Trst, pot pa je trajata približno tri ure in pol. Na glavah so v plenirju nosile jajca, gobe, fižol, borovnice, maslo in še nekatere druge domače izdelke. Krvavi Potok in Mihele ime ledenice Ime lastnika Žerjavova Vladimir Žerjav Funkotova Mihael Cropajc Škofova Klančanova Lovrenc Metlika Bariževa Dariž Kovačeva Anton Mihalič Čukova Andrej Višnjevec Čukova Andrej Višnjevec Mihele in Krvavi Potok s tremi hišami in mlinom sta spadala pod občino Dolina, sedaj v Italiji. Vse tukajšnje ledenice so bile krite s "kopami", vratom so rekli "lesa", niso pa bila iz lesa. Najboljša ledenica v okolici je bila Žerjavova. Tej je bila dograjena "lupa", ki je še ohranjena, iz nje so vodila vrata v ledenico zgoraj, v "lupi" je čakal voz na tovor ledu iz ledenice. Zaradi strehe nad glavo so tako lahko led tovorili v vsakršnem vremenu, česar drugi kmetje niso mogli. Druga prednost te ledenice je bil "vinč" ali vitelj, česar ni imel nihče drug. Imeli so ga v "lupi". Njihov "kason" je držal celo 3500 kg ledu. Na dan spravljanja ledu so Žerjavovi najeli osem stalnih delavcev, od katerih sta dva zlagala led v ledenico, drugi pa so sekali led in ga vlekli do ledenice. Dnevni zaslužek ali "žornata" takega delavca je bil približno 10 lir, kar je bil zelo dober zaslužek. Zanj si je lahko kupil na primer ene delavske hlače. Edini v okolici so tovorili s konji, s katerimi so do Trsta potrebovali eno in pol do dve uri. Žerjavovi so najdalj od vseh ohranjali "ledeničarsko" dejavnost; čeprav se je po drugi svetovni vojni vožnja ledu opustila, so oni vztrajali vse do leta 1961. To zadnje leto so led vozili v 3 gostilne na Kozini (Jadran, Videž in gostilna na železniški postaji), v gostilno v Hrpeljah (Pri Rudetovih), v Sežano (Pri Kovačevih) in v lastno gostilno (Pri Žerjalovih). 271 ANNALES 5/'94 BoStjsn BUČAR tč, Katja HROBAT: OPIS LEDENIČARSKi: DEJAVNOSTI V OKOLICI HRPELJ iN KOZINE, 267-274 Klanec Ime ledenice Lastnik Kraj JERAČIČEVA Metlika na cesti iz Klanca v Prešnico VIDMARJEVA Poles na Klanskih vaiah MALJENOVA Bolčič na Klanskih vaiah MALJENOVA Bolčič na Klanskih vaiah VERBIČEVA Metlika Klanec KOVAČEVA Metlika pod pokopališčem v Klancu UGGOVVITZER (kasneje ob hiši Cergol številka 16} Družina Uggowitzer je zgradila ledenico tunelskega tipa. Vhod vanjo je bil s spodnje strani bivšega hotela Uggowitzer. To ledenico je kasneje podrl njen novi lastnik Andrej Cergol. Ocizla Ime ledenice Lastnik Kraj POLŠČEVA na Kržadi ROJIČNA Bolčičeva Ocizla KOVAČEVA Metlika VERBOVA Posebnost tega kraja je kvadratna ledenica (Rojična) oziroma ledenica v obliki kvadra, saj so bile vse ostale cilindrične oblike. Globoka je bila 6 metrov, široka pa 5 x S metrov. S lope KOMUNSKA - vaška vsi vaščani so razpolagali z njo ŠiŽGANČEVA fastnik Jože Počkaj Markovščina Edino ledenico, ki jo je imel Požar v Markovščini (pri Cepčevih), so vaščani pred kratkim očistili komunalnih odpadkov, ki so jih odlagali vanjo. V vasi je bilo poleg teh ledenic 11 umetnih kaiov. Vse ledenice so bile krite s "kopami", tudi tu so bila vrata ti. lesa, vse so imele kanal za odtok zgrajen iz škrl, povprečno so bile 8 metrov globoke in s premerom 7 metrov. Ledenice so danes popolnoma zasute z odpadnim materialom in smetmi. Povprečni dnevni zaslužek kmeta, ki je spravljal led tukaj, je bil 5 do 6 lir. Delavce so najemali iz Vrhpolj in Gračane. Led so nalagali pozno zvečer, tako da so najkasneje ob enih ali dveh ponoči odpeljali v Trst, kjer so bili že pred 5. uro zjutraj. Vsi v vasi so tovorili z voli. Vrhpolje LASTNIK LEDENICE DOMAČE HIŠNO IME ŠT. HIŠE Angel Višnjevec Žiinčev Vrh pol je 8 Abram Čemažev Vrh pol je 9 Jože Ražem Na gričih Vrh polje 12 Bak Vincenc Ru motov Vrh pol je 14 Anton Sosič Kodljev Vrhpolje 16 Anton Sosič Kodljev Vrh pol je 16 Anton Ferluga Tonišntov Vrhpolje 21 Bogomir Kapun Petrin cev Vrh polje 22 Albert Ražem Pickov Vrhpolje 23 Karlo Fonda Fond a tov Vrhpolje 24 Franc Čermelj Puli nov Vrhpolje 30 Franc Škerlj krSov Vrhpolje 31 Anton Abram Marjučni Vrhpolje 32 Anton Bernetič Stršinov Vrhpolje 36 SKUPNA LAST Ivan Bernetič Anton Bernetič Grškov Gržetov Vrhpolje 1 Vrhpolje 18 Metlika Jože Anton Abram Klančanov Cekata Vrhpolje 2 Vrhpolje 5 Vincenc Abram Ivan Abram Ošterčev Ab ram o v Vrhpolje 3 Vrhpolje 4 Jožef Ferluga Bah Karlo Ferluga Francetov Vrhpolje 15 Vrhpolje 19 Iz seznama je razvidno, da se je v Vrhpolju z ledenicami ukvarjal skoraj vsak kmet. Celo revnejši kmetje so imeli ledenice, in sicer dva kmeta sta imela skupno ledenico in si dobiček od nje delila. Nasirec Ime ledenice Lastnik Zorzotova Ježlinčna Jožčeva Tonjetova Mihalič Mežnarjeva Tumnova Tomaževa Višnjevec Darška Rokčeva Janko Ražem Čubeževa Šankova Hotična Marjo Mihalič Stršinovi skupna last vaščanov vaška skupnost na gornji gmajni Rožice 272 ANNALES 5/'04 BoStjan BUGAKlC Katja HROBAT: OPIS i.EDENIČARSKE DEJAVNOSTI V OKOLICI HKPELJ iN KOZINE, 267-274 Materija - Povžane LASTNIK KRAj ZGRAJENA Gregor Gerželj -Anton pri Matarskem kalu 1885 Gregor Gerželj -Anton na Brestu 1875 Led so vozili v skladišča ledu v Trst, Koper, Pulo in v Hrpelje. Pošiljke ledu so pripeljali do vlaka v Hrpeljah, od koder je potoval v Pulo. Po pripovedovanju se je 1 tona ledu do Trsta stopila, tako da so ga tja pripeljali le 2 toni. Skladišče ledu v Hrpeljah je bilo na mestu današnje steklarne. Lastniki teh štirih skladišč so bili trije bratje Dejak. Dejak je pomagal pri financiranju gradnje ledenic in se obvezal, da bo ves tu pridobljeni led odkupil vsako leto. Led so vozili približno do leta 1900. Bukovo listje so hodili grabit pod Slavnik. Ledenica pri Malarskem kalu je bila zasuta 1921 zaradi nevarnosti, da bi kakšna žival padla vanjo. V to ledenico je šlo približno dvesto kasonov po 3000 kilogramov ledu. Bila je oblike enakostranlčnega valja s stranico 5 metrov. Ledenica na Brestu je bila zasuta leta 1902, Dolgan jo je pozneje odkupil in iz njenih kamnov so sezidali šolo v Materiji. Posebnost te vasi je t.i. Pečina pod Povžanami, katero so izkoristili za shranjevanje ledu. Nahaja se 300 metrov južno od vasi Povžane pri Materiji. Vhod v jamo je na nadmorski višini 495 metrov, njena globina je 11 metrov, dolžina pa 15 metrov. V kraško jamo so vzidali pregradni zid In vhod in jama sta bila nared za zaslužek z ledom. 50 metrov od nje je bil kal. Slabost te jame je bil vhod, tako da se je led v njej z južne strani hitreje topil. Trajal je približno 2 meseca, največ do junija. Ker je bilo shranjenega precej manj ledu kot v ledenicah, je bi! zaslužek boren. Bila je skupna last vseh vaščanov iz Povžan, vendar je led vozilo le nekaj kmetov. Med vojno je služila kot zaklonišče. Še vedno je dobro ohranjena. Velike Loče LASTNIK DOMAČE IME ŠT. HIŠE Mezge c Žnidarjeva Rožice 3 Franc Ražem Bortlova Rožice 4 Anton Požar Hribova Rožice 6 (podrta) Alojz Zadnik Štakarjova Rožice 10 Karlo Zadnik Štakarjova Rožice 11 mÊmmmMéâi. liilliiiillÄ^^ «MÉIISI Rudetova ledenica 1921. leta v Hrpeljah. 273 ANNALES 5/'94 Boštjan BlJGARiČ, Katja HROBAT:OPIS lEOENIČARSKE DEJAVNOSTI V OKOLICI HRPELJ IN KOZINE, 267-274 ZAHVALA Zahvaljujeva se mentorici prof. Vidi Rožac-Darovec za pomoč in spodbudo ob pisanju raziskovalne naloge; vsem prijaznim ljudem, ki so nama z veseljem posredovali podatke, brez katerih bi nalogo težko dokončala; Dariju Humarju za gradivo o ledenicah in Inštitutu za raziskovanje Krasa, za lektoriranje ge. Veri Bemetič. SEZNAM INFORMATORJEV Anton, Polh (1923); Kačiče-Pared 21, Ivan, Horvat (1926); Ledenica, Ivan, Ivančič (1909); Kovačev Nini; Dane pri Divači 1, Anton, Bemetič (1910); Tomažinčevi; Rodik 20, Danila, Dobrila (1914), Rudetova, Hrpelje 27, Franc, Bemetič (1921); Blažev, Kozina, Bazoviška 11, Cvetka, Žerjav (1912), Krvavi Potok 14, Mara, Žerjav (1954); Krvavi Potok 14, Edvard, Crupajc (1911), Mihele 17, Bojan, Višnjevec (1950); Tomažev, Nasirec 17, Zorko, Žerjav (1946); Krvavi Potok 15, Frančiška, Hrobat(1913); Kozina, Obrtniška 20, Marija, Kump 0920); Pod Videžem, Kozina, Janko, Ražem (1927); Rokčev, Nasirec 7, Angel, Višnjevec (1922); Žbinčev, Vrhpoije 8, Jože, Rudež (1921); Klanec pri Kozini 34, Antonija, Metlika (1911); Kovačeva, Klanec pri Kozini 31, Božidar, Bemetič (1939); Bernetov, Ocizia 8, Srečko, Polh (1923); Polščevi, Ocizia 24, Milena, Ceglar (1946); Tumova 1, Hrpelje, Karlo, Čevna (1932); Brezovica, Anton, Gerželj (1901); Materija 14, Dušan, Skočaj (1918); Hotična21, Ivan, Matevlič (1918); Rožice 19, Branko, Lukač (1924); Velike Loče 2. RIASSUNTO La ricerca presente un campo particolare dell' attivitá non agraria del contadino sbveno su! Carso prospérala nei dicciannovesimo e neila prima meta del ventesimo secolo. La ricerca si basta quasi esclusivamente sui racconti dei piú anziani che hanno avuto a che fare con questa attivitá confinata nell' area di Hrpelje, Kozina e dintorni. La sua concentrazione, esclusivamnete intorno a Trieste, é dettata dalle favorevoli condizioni climatiche e dall' impossibilitá di una consueta attivitá agrícola. Cié ha spinto i contadini ad altre fonti di guadagno. Approfittando delle esigenze cittadine per la coservazione di cibi e bevande hanno creato i! negoziato col ghiaccio il quale era raccolto e consérvalo in specialí strutture - le ghiacciaie, Nel compito sono descritti i tipi di ghiacciaie, la produzione e la conservazlone de! ghiaccio e i! tipo di trasporto a Trieste. £ compreso anche /' inventario di tutte le ghiacciaie note nei sudelti posti. LITERATURA Ivan Gams, KRAS, Slovenska matica, Ljubljana, 1974. Ferdo C.estrin, SLOVENSKE DEŽELE IN ZGODNJI KAPITALIZEM, Slovenska matica, Ljubljana, 1991. Miroslav Pahor s sodelovanjem ilonke Hajnai, PO JAM-BORNt CESTI... V MESTO NA PEKLU, Prešernova družba, Ljubljana, 1981. Giovanni Panjek, IZ TRGOVSKE OSNOVE VELIK RAZCVET TREH GLAVNIH TRŽAŠKIH PANOG, Republika, nedelja, 13. marec 1994. ZGODOVINA SLOVENCEV (več avtorjev), Cankarjeva založba, Ljubljana, 1979. Gradivo g. Darija Humarja iz Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine Gorica - Nova Gorica. 274 ANNALES 5/'94 mladinska raziskovalna naloga UDK 316.77-053.6(497.12-15):654.17 MNOŽIČNI MEDIJI iN SREDNJEŠOLSKA POPULACIJA V SLOVENSKI ISTRI Boštjan ŠTRASNER študent Pravne fakultet« v Ljubljani, 61000 Ljubljana, Kongresni trg 12, SLO študente aH a Facolta di Giurisprudenza d i Lubiana, 61000 Lubiana, Kongresni trg 12, SLO mentor; Vida ROŽAC-DAROVEC IZVLEČEK Cilj pričujoče naloge je bil raziskati vpliv medijev, še posebej pa televizije, na mlado populacijo v slovenskem delu Istre. Upoštevajoč veliko ponudbo italijanskih televizijskih postaj, smo s pomočjo ankete, ki smo jo poslali na nekaj srednjih šol, skušali ugotoviti, ali srednješolci gledajo več italijanske ali slovenske televizije. Izkazalo se je, da so med mladimi najbolj popularne tri zasebne televizijske postaje družbe Fininvest. i. UVOD Družbe ob koncu drugega tisočletja si brez množičnih medijev skorajda ne moremo več zamisliti. Le-ti namreč na različne načine posegajo in uravnavajo družbeno življenje in osebno življenje posameznika. Njihovemu vplivu so podvržene vse družbene skupine ljudi. V naši raziskavi smo se omejili na mladino, da bi ugotovili, kakšen vpliv imajo na njihovo življenje mediji, predvsem televizija. Podobna raziskava v obmorskih občinah še ni bila narejena. V prvi vrsti nas je zanimalo, kakšen je vpliv italijanskih televizijskih postaj na mlade. Obalno področje je namreč pod močnim vplivom televizijskih signalov iz Italije, ki jih sprejema večina prebivalcev tega področja. Nadalje smo skušali ugotoviti, kaj najraje gledajo, koliko Časa preživijo pred TV zasloni, kako pogosto se zaradi televizije prepirajo z družinskimi člani, kakšna je intenzivnost gledanja televizije, kakšna je mladinska bralna kultura dnevnega časopisja in kaj mladi najraje berejo. II. SREDNJEŠOLCI IN NJIHOV ODNOS DO MEDIJEV 2.1 Struktura anketnega vzorca Anketni vzorec je sestavljalo 215 dijakov (110 fantov, 105 deklet) s povprečno starostjo 16,6 let. Anketne liste smo poslali na štiri obalne srednje šole, in sicer na Gimnazijo Koper, Srednjo kovinarsko in prometno šolo Koper, Srednjo gostinsko in turistično šolo Izola ter na Srednjo zdravstveno šota Piran. Na vsaki smo izbrali en oddelek prvega letnika in en oddelek zaključnega letnika. Da bi se izognili razlikam, smo na Srednji gostinski in turistični šoli ter na Srednji kovinarski in prometni šoli anketo izvedli v zadnjem, t.j. tretjem letniku poklicnega programa. Na ostalih dveh šolah pa so anketo reševali četrtošolci. Skupno število obalnih srednješolcev je v šolskem letu 1993/94 znašalo 4201, kar pomeni, da naš anketni vzorec predstavlja 5,1% srednješolcev. 2. 2 Mladi in družba1 Mladina se je v zadnjih desetletjih oblikovala kot posebna družbena skupina. Zaradi specifičnih družbenih in moralnih lastnosti, ki jih ima mlad človek, ga ne moremo uvrščati ne med otroško ne med odraslo populacijo. V Sloveniji smo s temeljitimi raziskavami mladine začeli šele sredi osemdesetih let (prva raziskava je bila izdelana leta 1985 rta celotnem območju nekdanje Jugoslavije). Devetdeseta leta so za slovensko družbo prinesla veliko družbenih sprememb. Posameznik, ki se je znašel sredi "nove realnosti", mora odgovoriti novim izzivom in se prilagoditi novemu stilu življenja. Družba 1 Mladina '93, Raziskava Fakultete za družbene vede iz Ljubijane, Ljubljana, oktober 1993. 275 ANNALES 5/'94 Boštjan ŠTRASNER: MNOŽIČNI MEDIJI iN SREDNJEŠOLSKA POPULACIJA V SLOVENSKI ISTRI, 275-282 enostavno ne prenaša več vnaprej definiranih osebnih in socialnih identitet, trajnih življenjskih stiiov itd. Kdor tega ne zmore, pristane na robu družbe, odrinjen od družbenega dogajanja. V družboslovju se je za proces prestrukturiranja in dinamiziranja življenjskih stilov utrdil naziv individualizacija. Proces individualizacije je šele v svojih začetkih, zato seveda najbolj prizadene mlado generacijo, ki se šele vrašča v družbo in je zato najbolj občutljiva na družbene spremembe. Mladi se nanje različno odzivajo, z mešanico progresivnih (večja avtonomnost mladih, odgovorno vodenje lastnega življenja itd.) in regresivnih oblik (pomanjkanje samozaupanja, nihanje med begom pred realnostjo v svet iluzij itd.). Po raziskavah (predvsem nemških sociologov) sodeč, vpliva na to, ali bo posameznik krenil po poti progresivnih ali regresivnih oblik raven izobrazbe, kvaliteta odnosov v družini, vzgojni stili in referenčna mladinska subkultura. Odločilno življenjsko polje mladega človeka pa je prosti čas, ki ga nameni sebi in svojim potrebam, in pravna področju preživljanja tega časa se generira delitev na mlade, ki jim je pritisk k individualizaciji življenja izziv in vzpodbuda, in na mlade, ki se temu skušajo izogniti ali reagirajo infantilno.2 2. 2.1 Mladi in prosti čas Ugotovili smo, da zavzema v vsakodnevnem življenju srednješolca prosti čas 2,2 uri na dan. Za izvenšolske aktivnosti porabi kar 32,3% anketiranih več kot tri ure na dan. Če pogledamo rezultate po spolu, lahko ugotovimo, da v vsakdanjem življenju več kot štiridesetih odstotkov fantov (41,1%) zavzema prosti čas več kot tri ure, medtem ko največ deklet (30,8%) za svoje zasebne potrebe nameni od ene do dveh ur dnevno. Največ Časa za izvenšolske aktivnosti porabijo učenci kovinarske Šole, najmanj pa gimnazijci. Skoraj polovico prostega časa mladih zavzemajo prijatelji in televizija, v manjših odstotkih jim sledijo ukvarjanje s športom, poslušanje glasbe, pogovarjanje po telefonu, branje itd. Glede medijev lahko rečemo, da so le-ti pomemben dejavnik pri preživljanju pro-stega časa. Kar 42,9% anketirancev se v svojem pro-stem času posveča enemu izmed sredstev množičnega obveščanja. Med temi bi na prvo mesto postavili televizijo (70,4%), sledi radio (17,5%), časopisi (6,9%) in revije (5,3%). Če spet primerjamo podatke med učenci različnih šol, lahko ugotovimo, da ni bistvenih razlik. Mogoče bi izpostavili samo gimnazijce, pri katerih se je pokazalo, da gledajo za nekaj več kot dva odstotka (2,2%) manj televizije od povprečja. DEJAVNOST SKPŠ GSM szš 5GTŠ 5 K UPA 1 ukvarjanje s športom 15,65 13,68 11,38 16,67 14,12 gtedanje T V 21,74 18,42 21,56 21,53 20,62 poslušanje gtasbe 11,30 16,32 0,98 9,72 11,85 branje časopisov 5,22 3,68 2,99 4,86 4,06 branje literarnih knjig 1,74 6,84 8,38 2,78 5,36 branje revij 6,09 4,74 7,78 6,94 6,33 ukvarjanje s kulturo 0,87 1,58 2,99 0,00 1,46 hoditi ven s prijatelji 25,22 17,89 25,75 24,31 22,89 ukvarjati se z računalnikom 6,09 9,47 0,60 3,47 5,03 pogovarjati se po telefonu 6,09 7,36 9,58 9,72 8,28 Tabela 1 - S čim se ukvarjaš\ ko nisi zaposlen s šolskimi obveznostmiT (v odstotkih) Sicer pa mladi zaradi televizije ne zapostavljajo svojih prijateljev, saj bi jih več. kot 95% šlo vseeno z njimi ven, pa čeprav bi bila na sporedu njihova najljubša oddaja. Kot smo ugotovili, so televizijske oddaje tudi pomeinben vir pogovorov med vrstniki. Skoraj 95% se jih o filmih, nadaljevanka idr, pogovarja s prijatelji in le manjši delež s starši. Vse to kaže, da televizija dobiva vedno večjo vlogo v našem vsakdanjem življenju. Da je televizija pomemben vir preživljanja prostega časa mladih, nam pričajo tudi odgovori na vprašanje, koliko časa dnevno preživiš pred televizijskim zaslonom. Med srednješolci v Primorju znaša povprečna dnevna gledanost televizije dve uri. Največ jih pred IV preživi eno do dve uri dnevno (38,0%), sledijo jim tisti, ki TV gledajo od dve do tri ure (31,5%), več kot tri ure (16,4%) in na zadnjem mestu so Se tisti, ki TV gledajo manj kot eno uro na dan (14,1%). Rezultati so nam še pokazali, da učenci poklicnih šol gledajo bistveno več televizije od njihovih sovrstnikov v štiriletnih programih. Zanimivi so tudi odgovori na vprašanje, ali bi rad gledal še več televizije, kot jo gledaš sedaj. Dve tretjini jih je odgovorilo, da ne, kar 24,2% odstotka anketiranih pa se ni moglo odločiti. Da jih je obkrožilo le 9,3%, vendar smo znotraj tega deleža opazili nekatere presenetljive rezultate. Želja po še večjem gledanju televizije je močno povezana s časom, ki ga posameznik že zdaj preživi pred ek- 2 Prav tam, stran 44. 276 ANNALES 5/'94 iioStjan ŠTRA5NER; MNOŽIČNI MEDJJf iN SREDNJEŠOLSKA POPULACIJA V SLOVENSKI ISTRI, 275-282 nom. Pričakovali bi, da bi radi gledali več televizije tisti, ki jo zdaj manj. Anaiiza pa nam je pokazala, da je ravno obratno. Kar 45% takih, ki bi radi gledali še več televizije, že zdaj pred njo preživi več kot tri ure na dan. Iz teh podatkov lahko skiepamo, da ima televizija zasvojevalni učinek. Kot uživalci drog potrebujejo vedno večje doze mamila za zadovoljitev telesnih potreb, tako tudi televizija povzroča v posamezniku vedno večjo željo in potrebo po gledanju le-te. Zgoraj navedeni rezultati kažejo, da danes veliko mladih preživlja prosti čas izrazito pasivno, to pomeni, da vanj ne vlagajo kdove kako velikih naporov. Najraje se posvečajo prijateljem, gledanju TV in poslušanju glasbe. Prav televizija pa je tista, ki najbolj povzroča v fizičnem, v veliki meri pa tudi v psihičnem smislu pasi-vizacijo mladih. Sveta in družbe jim ni treba spoznavati z lastnim naporom, ampak to zanje opravi že televizija, ki nezavedno vsiljuje mladim ljudem vzorce vedenja in razmišljanja. 2. 3 Televizija kot vir preživljanja prostega časa 2. 3.1 Najbolj gledane televizijske postaje Zastavlja se nam vprašanje, kaj mladi najraje gledajo, saj je tudi od tega odvisen njihov odnos do družbe, v kateri živijo. Ko govorimo o merjenju gledanosti posameznih televizijskih postaj na našem območju, moramo poznati strukturo televizijske mreže. Slovenska Istra predstavlja posebnost znotraj celotnega slovenskega prostora. Nikjer v državi ni tolikšnega vpliva signalov tujih TV postaj kot ravno na Primorskem, Poleg obeh slovenskih programov in TV Koper-Capodistria vidimo še kopico italijanskih. V anketi smo zajeli vse najpomembnejše: vse tri mreže RAl in naslednje zasebne TV postaje: Canale 5, Italia 1, Rete 4 in druge manj pomembne regionalne TV postaje. Ker se na nekaterih območjih vidi še program hrvaške televizije, smo slednjega upoštevali tudi v naši anketi. Preden pogledamo indekse gledanosti posameznih postaj, moramo najprej ugotoviti, kakšno je razmerje med gledanostjo italijanske in slovenske televizije. Anketa je pokazala, da je daleč na prvem mestu italijanska TV, ki jo gleda kar 81,1% anketirancev, slovenska pa nosi le 18,9% delež. Najmanj slovenske televizije gledajo učenci kovinarske šole (13,6%), sledijo jim gimnazijci (16,7%), učenci zdravstvene šole (20,7%) in gosti fisko-turi stične šole (28,3%). Tako visok delež gledanosti italijanske televizije gre pripisati predvsem programski shemi, ki je na italijanskih TV postajah bistveno drugačna kot pa na slovenskih, vendar pa se tudi znotraj 81,1% skrivajo razlike med gledanostjo italijanskih javnih TV postaj (RAl 1, RAl 2 in RAl 3) in zasebnih (komercialnih) postaj (Canale 5, Italia 1, Rete 4 itd.). 2.3.2 indeksi gledanosti Po stopnji gledanosti sta daleč na prvem mestu dve zasebni (komercialni) TV postaji, to sta Italia 1 (29,0%) in Canale 5 (21,3%), Sledijo jim satelitske TV postaje (10,5%). Tukaj moramo opozoriti, da je njihova gledanost omejena, saj celotno obalno področje še ni opremljeno s kabelskim sistemom. tvs1 -v s; -RT* j •■«-;■ i talia t CANAIE5 HMV KAK FW13 W-Ct. çaïproo nSIAiO Prvi program slovenske televizije je pristal šele na četrtem mestu z 9,8%, kar pomeni da vsak deseti srednješolec na Obali najraje gleda prvi program slovenske televizije, medtem ko Italia 1 najraje gleda vsak tretji srednješolec. Na petem mestu je italijanska zasebna postaja Rete 4, ki je presenetljivo dobila le 6,2% glasov. Zaradi svoje programske specifičnosti, ki je usmerjena predvsem k ženskemu občinstvu, je izmed 6,2% anketirancev kar 78,4% deklet. Programi tako italijanskih kot slovenskih javnih televizijskih hiš imajo med našimi anketiranci najmanjšo stopnjo gledanosti, kar je posledica nacionalnega poslanstva teh hiš. Ker imajo status javnih zavodov, je temu prilagojena tudi njihova programska shema. Njihov namen je predvsem vzgajati, zato predvajajo razne kulturne,izobraževalne in politične oddaje. Pri komercialnih postajah je programska shema usmerjena k določeni ciljni skupini oziroma se podreja okusu široke publike. Njihov cilj ni vzgojni, ampak predvsem komercialni. Zato predvajajo na takih postajah bistveno več povprečnih filmov, nadaljevank, nanizank in kvizov. Kot bomo videli v naslednjem poglavju, so prav ti žanri mladim najbolj všeč. Še prej bomo na kratko pogledati, kakšne so bistvene programske značilnosti dveh najljubših TV postaj: Italie 1 in Canale 5. CRAff 1 - ¡ttDEKB MAJ&QU GIEOAMHTV POSTAJ 277 ANNALES 5/'94 iioStjan ŠTRA5NER; MNOŽIČNI MEDJJf iN SREDNJEŠOLSKA POPULACIJA V SLOVENSKI ISTRI, 275-282 Halia 1: Vse od ustanovitve naprej leta 1982 je bila ta TV postaja namenjena mlajšim gledalcem. Skozi ves dan predvaja razne mladinske nadaljevanke, nanizanke in podobno, zvečer pa predvsem filme. Kot je pokazala naša anketa, to mladi najraje gledajo. Nekaj programa je na tej TV mreži namenjenega izključno otrokom (Bim bum bam). Zelo popularni so tudi razni kvizi oziroma ti. game shovvi3 (na primer Non fe la RAI), med moškim delom občinstva pa pritegnejo največjo pozornost športne oddaje. Canale 5: Bila je prva ustanovljena televizijska mreža v okviru družbe Fininvest Sprva je bila še družinsko-ženski tip televizije, zadnje čase pa je samo še družinska. Njena programska mreža se je bistveno spremenila, odkar lahko italijanske zasebne TV postaje oddajajo tudi v živo. Ko so jim to omogočili, so začeli oddajati tudi informativne in ostale družbeno-politične oddaje, ki so zasedle del programskega prostora. Da je med mladimi ta postaja tako priljubljena, imajo spet največjo zaslugo filmi in športne oddaje, zato je gledanost največja v večernih urah. 2. 3. 3 Katere oddaje mladi najraje gledajo Ko obravnavamo vprašanje odnosa mladih do televizije, zagotovo ne moremo mimo vprašanja, kaj mladi na televiziji najraje gledajo. Ker ima naše območje specifične lastnosti zaradi vpliva italijanskih TV postaj, smo ta tematski sklop razdelili na dva dela. V prvem smo spraševali, kaj najraje gledajo na slovenski tele-viziji, v drugem pa, kaj gledajo na italijanski televiziji. Na obeh mladi daleč najraje gledajo filme različnih zvrsti (na slovenski 30,0%, na italijanski 31,3%). Za film moramo reči, da ni tipična televizijska zvrst, saj je le-ta značilen za drugo obliko množičnega komuni-ciranja -kino. Vsekakor pa za zadnja leta velja, da po-staja film vse bolj televizijski. Če si ga želimo ogledati, nam enostavno ni treba več iz stanovanja, ampak si ga lahko ogledamo kar v dnevni sobi, če pa imamo videorekorder, je ta stvar še veliko lažja. Tudi to dejstvo potrjuje ugotovitev, da mladi svoj prosti čas preživljajo vedno bolj pasivno. Takoj za filmi so na slovenski televiziji najbolj gledane mladinske in glasbene oddaje (20,8%), kjer pred-njačita Video Spon in Tok tok. Za tovrstne oddaje so najbolj zagreta dekleta, ki poleg tega rada pogledajo tudi kakšno zabavno oddajo, kot so Tvariete, Neverjetne zgodbe itd. Pri fantih rezultati gledanja teh oddaj nekoliko odstopajo. Fantje so bolj zagreti za Šport, saj izmed vseh vrst oddaj, ki so bile naštete v anketi, zavzemajo športne 18,3% delež, medtem ko je pri dekletih ta 11,0%. Šport je zelo gledan tudi na italijanski televiziji, čeprav v nekoliko manjši meri kot na slovenski. ODDAJA SKPS CIM szS SGTŠ SKUPAj M Ž TV Dnevnik 7,08 6,79 7,23 2,90 6,11 7,30 5,02 Družbe no-poiitične 2,65 2,47 0,60 0,72 1,57 2,55 0,67 Dokumentarni filmi 8,85 9,88 7,23 7,25 8,38 8,76 8,03 Filmi 34,51 25,31 28,31 32,65 30,02 30,29 29,77 Kulturne 0,88 0,6 2 0,60 0,72 0,70 0,34 1,00 Kvizi 6,19 4,94 7,23 10,14 7,16 6,57 7,69 Verske 0,00 0,00 0,00 0,72 0,17 0,00 0,33 Športne 19,47 19,14 10,84 13,04 14,49 18,25 11,04 Zabavne 6,19 5,56 16,87 12,32 10,65 6,93 14,05 Mladinske in glasbene 14,16 25,31 21,08 19,57 20,77 18,98 22,41 ODDAJA SKPŠ GIM SZŠ SGTŠ SKUPAj M Ï Soap opere 3,45 5,73 12,78 6,72 7,04 1,78 12,20 Nanizanke 16,38 26,11 25,00 22,69 23,24 18,51 27,87 Kvizi 15,52 9,55 11,67 11,76 11,97 12,10 11,85 Celovečerni kvizi 6,03 8,28 6,11 7,56 7,04 9,25 4,88 Dokumentarne 6,90 5,10 7,78 4,20 6,16 6,05 6,27 Informativne 0,00 1,91 5,56 0,00 2,29 0,71 3,83 Filmi 31,90 32,48 26,11 36,13 31,34 33,10 29,62 Družbeno-politične 3,45 3,18 0,56 1,6« 2,11 3,20 1,05 Športne 16,38 7,64 4,44 9,24 8,80 15,30 2,44 Tabela 3 - Najbolj gledane oddaje na italijanskih TV postajah (v odstotkih) 3 Edt Pucer: Privatne televizije v italijanskem sistemu množičnega komuniciranja, Diplomska naloga, Fakulteta za družbene vede, Ljubljana 1993. Tabela 2 - Najbolj gledane oddaje na slovenski TV (v odstotkih) 278 ANNALES 5/'94 iioStjan ŠTRA5NER; MNOŽIČNI MEDJJf iN SREDNJEŠOLSKA POPULACIJA V SLOVENSKI ISTRI, 275-282 Izrazito nezanirnanje pa mladi kažejo za aktualno družbeno dogajanje. Televizijski dnevnik gleda 6,1% anketirancev, ostale družbenopolitične oddaje, kot so Tednik, Žarišče, Omizje itd., pa samo 1,57% srednješolcev. Med temi je največ fantov (2,6%), kar kaže na njihovo večje zanimanje za širša družbena dogajanja. Da fantje niso toliko zaprti v osebno sfero, potrjuje tudi nizek odstotek pri gledanju soap oper oziroma nadaljevank. Zanimivo je tudi primerjati podatke med gledanostjo dnevnikov na slovenski in italijanski televiziji. Če smo zgoraj zapisali, da gleda dnevnik na slovenski televiziji več fantov, tega ne moremo trditi za italijanske TV. Na teh je gledanost informativnih oddaj večja pri dekletih (3,8%, medtem ko je pri fantih le 0,7%). Upoštevaje, da so izmed najbolj gledanih TV postaj ravno italijanske zasebne postaje, sklepamo, da gledajo informativne oddaje na teh TV postajah. Poznavajoč njihovo vsebinsko strukturo, nam postane jasno, zakaj gledajo na italijanskih TV več informativnih oddaj dekleta kot pa fantje. Ti dnevniki prinašajo poleg novic iz domačega političnega in gospodarskega življena še veliko novic iz črne in t.i. roza kronike (iz zasebnega življenja kraljevskih družin in drugih znanih osebnosti). Kot bomo videli ob koncu, so pokazala dekleta zaminaje za tovrstne novice tudi pri vprašanju o branju nekaterih revij. Nekaj besed moramo napisati Se o soap operi. Gre za tipično ženski televizijski žanr, saj na dan prikliče tradicionalne ženske vrednote. Mnoge ženske se namreč ob gledanju soap oper identificirajo (vsaj delno) z enim izmed junakov (junakinj) serije. To trditev so nam pokazali tudi rezultati naše ankete, saj je izmed 7,0% anketiranih, ki med naštetimi zvrstmi televizijskih programov najraje gledajo soap opere, kar 87,5% deklet. Na italijanskih TV postajah lahko trenutno spremljamo veliko soap oper in med vsemi postajami bi izpostavili Rete 4. Ta je dobila skupno 6,2% glasov, zanimivo pa je pogledati, kako so odgovarjali po spolu. Kar 78,4% je deklet in samo 21,6% je fantov. Sicer pa so ene izmed najbolj priljubljenih soap oper naslednje: Santa Barbara, Milagros, Sentieri itd. 2, 3. 3. t Filmi, nadaljevanke, nanizanke in mladinski prime time V popoldanskem in večernem času je na sporedu največ nanizank in filmov. Ker so te zvrsti med mladimi zelo priljubljene, je to povezano tudi s časovnimi pasovi, v katerih najraje gledajo televizijo. Najbolj gledan čas je tako imenovani prime time med 20.30 in 23.00. V naši anketi smo te pasove nekoliko drugače oblikovali, in sicer od 14. do 16. ure, od 16. do 18. ure, od 18. do 20. ure, od 20. do 22. ure in čas po 22. uri. Daleč največ mladih gleda televizijo v času med 20, in 22. uro, kar seveda sovpada z rezultatom, da na televiziji najraje gledajo filme. Le-ti so na italijanskih TV postajah navadno na sporedu zvečer, začenši ob 20.30. Naslednji najbolj gledan časovni pas je med 18. in 20. uro, ko so predvsem na italia 1 na sporedu mladinske nanizanke, ki so med srednjeolci izredno priljubljene. Graf 2 - Kdaj najraje gledaš TV? V popoldanskem času, nekje do 18. ure, gleda televizijo malo srednješolcev, saj je takrat čas za učenje in druge stvari, ki so kakorkoli povezane s šolskimi obveznostmi. Tako je koncentracija gledanosti pri mladih med 20. in 22. uro, ko jih gleda televizijo kar 46,4%. Po 22. uri jih TV gleda le še 1 2,5%, vendar se deleži fantov in deklet bistveno razlikujejo. Izmed vseh, ki navadno gledajo televizijo po tej uri, je največ fantov (75%), medtem ko je delež deklet nekoliko večji v popoldanskem času. Ob koncu tega podpoglavja bi lahko rekli, da se časovni pasovi, v katerih mladi najraje gledajo televizijo, ujemajo z nihovimi najljubšimi programi. 2, 3, 4 Fascinacija televizijskega programa V splošnem bi fahko rekli, da so mladi pri gledanju televizije dokaj vestni. Na vprašanje, ali gledaš oddajo do konca ali med njo preskakuješ tudi na druge TV postaje, jih je več kot polovica (56,4%) odgovorilo, da oddajo gledajo vedno do konca. Seveda pa taki odgovori še ne pomenijo, da so od oddaje ali filma, ki jo (ga) gledajo, tudi popolnoma prevzeti. Kot ugotavljajo znanstveniki, ki se ukvarjajo s sodobnim raziskovanjem medijskega občinstva, smo ljudje redkokdaj popolnoma prevzeti od televizijskega programa. Navadno imamo televizijo prižgano zato, da 279 ANNALES 5/'94 iioStjan ŠTRA5NER; MNOŽIČNI MEDJJf iN SREDNJEŠOLSKA POPULACIJA V SLOVENSKI ISTRI, 275-282 nam dela družbo, medtem ko mi počnemo druge stvari. Kot smo ugotovili, imajo tako navado tudi srednješolci. 62,8% anketirancev včasih dela še kaj drugega ob gledanju televizije, 6,5% pa to počne vedno. Ob odgovorih so nam nekateri v ankete zapisali, da ob gledanju televizije jedo, pišejo domačo nalogo, poslušajo glas-bo(!?) itd. Te številke kažejo, da se s tega vidika mladi prav nič ne razlikujejo od odraslih. Na tem mestu bi še analizirali odgovore na vprašanje, ali si pred gledanjem televizije pogledaš spored programov in torej gledaš samo izbrane oddaje ali gledaš tisto, kar je trenutno na zaslonu. 47,2% jih je odgovorilo, da spored pogleda občasno, medtem ko sta deleža ostalih dveh odgovorov (vedno prej pogledam spored, sporeda nikoli ne pogledam) približno enaka (okoli 26%). Iz zgornjih ugotovitev si upamo trditi, da je gledanje TV pri mladih prej nenačrtno kot načrtno. 2. 3. 5 Televizijski program in družina Tega vprašanja smo se lotili tudi z našo raziskavo. Želeli smo ugotoviti, kakšna je povezava med številom družinskih članov in številom televizijskih sprejemnikov v hiši ter med (ne)pogostostjo družinskih prepirov. Moderne raziskave namreč kažejo, da prej omenjena dejavnika bistveno vplivata na številčnost prepirov med družinskimi člani. Kjer je na kupu več okusov, je namreč težko zadovoljiti vsem, posebno še, če je doma samo en televizijski aparat. Najpogostejši so prepiri med otroki in starši, pogosto pa se dogaja, da se pre-pirajo tudi bratje in sestre med seboj. 10,8% se jih zaradi televizije pogosto prepira, 55,6% včasih, 33,6% pa se zaradi TV ne prepira nikoli. Ti rezultati so dovolj zgovoren dokaz, kakšno mesto ima televizija v družini, posebno še, če je doma samo en televizijski sprejemnik. Ugotovili smo namreč, da število televizijskih sprejemnikov bistveno vpliva na družinske prepire o izbiri programov. Tam, kjer imajo naši anketiranci svoj televizijski sprejemnik, se zaradi izbire programov redkokdaj sprejo. 40,7% vprašanih ima doma svoj sprejemnik, izmed teh pa je kar 57,5% fantov, ki se s starši bistveno manj prepirajo zaradi televizije (kar 42,7% fantov se zaradi televizije s starši nikoli ne prepira, pri dekletih pa je ta odstotek bistveno nižji -24,0%). □ sv.rAJ ^. m<--■-. Graf 4 - Imaš doma svojo TV? t/ 50 llj tlllllílÉlilIiPill:* Q MKI*™ jgg M Graf 3 - Se kdaj s starši prepirate zaradi TV? Na vprašanje, ali se kdaj s starši prepirate zaradi televizije, so naši anketiranci odgovorili naslednje: Izmed vseh, ki se zaradi televizije doma pogosto prepirajo, ni niti enega (ene), ki bi bi! (bila) edinec (edinka). Vsi imajo vsaj brata ali sestro. Izmed teh je kar 87% takih, ki nimajo svojega televizijskega sprejemnika, zato obstaja več razlogov, da so prepiri pogostejši. Tistih 13% pa se kljub temu, da imajo svojo televizijo, zaradi nje pogosto prepira. Upoštevajoč, da niso edinci oziroma edinke, lahko upravičeno sklepamo, da se prepirajo s svojimi brati ali sestrami. Če je v družini več otrok in če je poleg tega doma samo en sprejemnik, je različnim okusom težko ugoditi, zato so tudi prepiri pogostejši. Kot smo že zgoraj zapisali, je med tistimi, ki se zaradi televizije nikoli ne prepirajo, največ fantov. Da bi podkrepili našo trditev, da število družinskih članov vpliva na (ne)pogostost družinskih prepirov, bomo navedli še nekaj ugotovitev. Med neprepirljivimi je 27% takih, ki so edinci ali edinke oziroma nimajo brata ali sestre. Nadaljnih 46% ima doma svoj televizijski sprejemnik, tako da se z ostalimi člani družine ni treba prepirati, kaj bo kdo gledal. 280 ANNALES 5/'94 iioStjan ŠTRA5NER; MNOŽIČNI MEDJJf iN SREDNJEŠOLSKA POPULACIJA V SLOVENSKI ISTRI, 275-282 2.4 Tisk 2.4.1 Časopisi V prvem poglavju smo videli, kakšno mesto ima tisk v preživljanju prostega časa. 10,4% mladih v tem času najraje bere časopise oziroma revije. Da bi ugotovili, kakšna je mladinska bralna kultura dnevnega in periodičnega tiska, smo v anketi zastavili naslednje vprašanje; Koliko časa na dan porabiš za pregled (branje) dnevnega časopisja? Največ srednješolcev bere časopise nekajkrat na teden (37,2%), sledijo tisti, ki v dnevnem časopisju preberejo samo športne strani, kroniko, male oglase, zanimivosti itd. (20,5%). Na tretjem mestu so tisti, ki časopise do-besedno samo prelistajo, preberejo naslove, vendar se v podrobnejše branje člankov ne spuščajo (17,21), 13% anketirancev časopisov sploh ne bere, najmanj pa je takih, ki jih berejo vsak dan (12,1%). Branost dnevnega časopisja je torej med obalnimi srednješolci zelo nizka, kar še bolj potrjuje dejstvo, da so mladi v prostem času naravnani v zasebni svet in da jih družbena dogajanja (politika, vojska, gospodarstvo..) ne zanimajo. Izrazito nezanimanje za družbena dogajanja se je pokazalo tudi pri oceni časopisov, ki jih mladi v Prtmorju najraje berejo. Na prvem mestu so Primorske novice (37,6%), sledijo jim Slovenske novice (27,9%), Delo i 13,3%), Nedeljski dnevnik (10,5%) itd. Ostali časniki (Slovenec, Republika,,.) niso dosegli niti pet odstotkov anketiranih. Rezultati se delno ujemajo s tistimi v vseslovenski raziskavi mladine, razlike se kažejo le v tem, da so v naši anketi prišle zelo visoko Primorske novice, ki je izrazito regionalno obarvan časopis, zato v nacionalnem okviru ni prišel do izraza, ti*} Graf 5 - Katere časopise najraje berete? Primorske novice so poltednik, Izhajajo pa ob torkih in petkih. Prinašajo novice z vse Primorske, tako s političnega, gospodarskega, športnega kot tudi s kulturnega področja. Petkove Primorske novice prinašajo poleg priloge Sedmi val še posebno mladinsko rubriko Pingvin & Žirafa. V njej mladi pišejo za mlade. Da so Primorske novice med srednješolci zelo priljubljene, zagotovo veliko pripomore tudi ta rubrika. Poleg tega pa časopis prinaša take članke, ki se ne ukvarjajo z "velikimi" temami (političnimi, gospodarskimi itd.). Navadno prinašajo informacije iz bližnjega okolja, ki so za mlade veliko bolj zanimive. Tudi Slovenske novice so tip časnika, ki ne piše veliko o aktualnem političnem in gospodarskem dogajanju, kot to počne na primer Delo. O tem pišejo zelo na kratko. Delno se ta časopis že približuje tabloidu, saj prinaša bolj ali manj škandalozne ali pa vsaj senzacionalne informacije, ki bi sicer morale ostati skrite pred javnostjo. Iz vsega, kar smo že zapisali, je jasno, da je mladim tak tip časnika všeč, saj ne prinaša člankov z zahtevnimi temami. Branje Slovenskih novic pomeni predvsem spostitev, to pa je tisto, kar zavzema velik del prostega časa mladih. 2. 4. 2 Revije REVIIA 5KUPAI M Ž Gea 4,21 3,34 4,78 Ž-mlatiirtski časopis 10,75 9,60 11,74 Antena 26,17 21,72 30,00 Proteus 2,34 3,03 1,74 Moj rnikro 3,50 7,56 0,00 National Geographic 1,87 1,01 2,61 TV Sorrisi e canzoni 7,01 6,57 7,39 Atrone 0,47 0,00 0,87 Življenje in tehnika 4,44 8,08 1,30 Foloromariii 6,78 0,51 12,17 modne revije 16,12 4,04 26,52 revije o avtomobilizmu 16,36 34,34 0,87 Tabela 4 - Najbolj priljubljene revije (v odstotkih) Poleg vprašanja, katere časopise najraje bereš, smo zastavili tudi vprašanje, katere revije najraje prebiraš. Tako kot v vseslovenski raziskavi je tudi pri nas na prvem mestu Antena (26,2%), sledijo razne revije o avtomobilizmu (16,4%), modne revije (16,1%), Ž-revija za mlade (10,8%) itd. Strokovne oziroma poljudnoznanstvene revije, kot so Gea, Proteus, Življenje in tehnika itd,, niso dosegle niti petih odstotkov anketiranih. 281 ANNALES 5/'94 Boštjan štrasner: množični mediji in srednješolska populacija v slovenski istri, 275-282 Pri tem vprašanju se po spolu kažejo nekatere razlike. Med tistimi, ki najraje berejo revije o avtomobilizmu, je največ fantov, medtem ko dekleta raje prebirajo modne revije in tabloide (Jano, Lady itd.}. Sicer pa branost nekaterih revij kaže, da ima na našem območju veiik vpliv tudi italijanski revijaini tisk. Veliko srednješolcev namreč bere TV-sorrisi e canzoni, Ciofe, TV Stelle, Gioia, Anna idr. III. ZAKLJUČEK V pričujoči raziskavi smo skušali s pomočjo ankete spoznati odnos srednješolske populacije v slovenski ¡stri do medijev. Ugotovili smo, da ima zelo velik vpliv na njihovo vsakdanje življenje predvsem televizija. Po rezultatih sodeč, ne pretiravamo, če zapišemo, da se mladi podrejajo televiziji oziroma njenemu programskemu urnikovanju. To so nam pokazale tudi primerjave med lestvico priljubljenih oddaj in mladinskim prime timeom. Vsak srednješolec povprečno preživi pred televizijo dve uri na dan. Sicer pa se je potrdila osnovna hipoteza naše raziskovalne naloge, da mladi v Primorju gledajo več italijanskih (zlasti zasebnih) kot slovenskih TV postaj. Lahko potrdimo tudi domnevo, da za slovenski del Istre brez pretiravanja govorimo o "identifikaciji" velikega števila mladih z italijanskim komunikacijskim prostorom. Očitno je programska shema zasebnih italijanskih TV postaj za mlade bolj zanimiva in privlačna kot program slovenske televizije, ki je na lestvici priljubljenosti pristal šele na četrtem mestu, medtem ko sta prvi dve mesti zasedli zasebni postaji italia 1 in Canale 5. V programski ponudbi, ki jim je na italijanskih in slovenskih TV postajah na voljo, mladi izbirajo predvsem filme, nanizanke, soap opere in mladinske oddaje. Kot smo predvidevali, obstajajo razlike med fanti in dekleti. Fantje poleg filmov najraje gledajo športne oddaje, medtem ko se dekleta posvečajo soap operam. Informativne oddaje so med najmanj priljubljenimi, kar pomeni, da mladih ne zanima širše družbeno dogajanje. To kažejo tudi rezultati o branosti časopisov in revij. Po pričakovanjih se je izkazalo, da mladi zelo malo berejo. V zaključku bt izpostavili še ugotovitev, da je televizija lahko tudi vir družinskih prepirov. Tam, kjer je doma več bratov in sester in samo en televizijski sprejemnik, se prepirajo pogosteje. Področje množičnega komuniciranja je zelo široko, zato se zavedamo, da naše delo ni odgovorilo na vsa vprašanja. Vsekakor bi bilo koristno, da bi za točnejšo interpretacijo zbranih podatkov izdelali še poglobljeno psihološko raziskavo. Kljub temu pa so s to raziskovalno nalogo storjeni prvi koraki, saj podobne raziskave na našem območju še ni bilo. RIASSUNTO La televisione è uno dei passatempi principal! tra i giovani del Litorale. Ogni studente di scuoia média la segue in média due ore al giorno. Si è vista confermata anche l'ipotesi di fondo délia ricerca e cioè che i giovani dei comuni costieri seguono di più le reti ilaliane che non quelle slovene. Conseguente quindi la classifica dei canali più seguitl. La preferenza dei giovani va ad Italia 1, il cui palinsesto è orientato soprattutto verso un puhblico giovanile. Il primo programma délia televisione slovena si è piazzato appena al quarto posto. Sia sulle reti italiane che su queile slovene i giovani guardano soprattutto film, sceneggiati, soap opere e trasmissioni per giovani. Secondo le attese si riscontra una diversité di preferenze tra i sessi. I ragazzi, oltre ai film, prediligono le trasmissioni sportive, mentre le ragazze preferiscono le soap opere. Le trasmissioni informative sono le meno seguite, il che dimostra il disinteresse dei giovani per la vita sociale in senso generale. Lo confermano anche i dati sulla lettura di giornali e riviste. E' risultato che i giovani leggono molto poco. Prima di affrontare la ricerca abbiamo posto un 'ipôles i e cioè che il numéro dei membri di una famiglia e quello degli apparecchi televisivi influisce sulla frequenza dei litigi. Nelle famiglie in cui ci sono più fratelli e sorelle e dove c'è un solo televisore i litigi sono più frequenti. 282 ANNALES 5/'94 OCENE IN POROČILA /RECENSIONS E REI.AZION1183-315 PO SLEDEH MEDITERANSKE CIVILIZACIJE. HISTORIČ NO-G EOGRAFSKO-POMO RSKA MONOGRAFSKA TRILOGIJA VZHODNE JADRANSKE OBALE Mithad Kozličič: Istočni Jadran u Geografiji Klaudija Ptoiemeja. Latina et Graeca (Radovi). Knjiga X, Zagreb 1990, 151 strani + 56 prilog. Mithad Kozličič: Historijska geografija istočnog Jadrana u starom vijeku. Književni krug {Biblioteka znanstvenih djela; 41), Split 1990, 417 strani + 22 prilog. Mithad Kozličič: Hrvatsko brodovlje. Književni krug (Knjiga Mediterana; 10), Split-Zagreb 1993, 266 strani : ilustr. UVOD Kulturna zgodovina vzhodne jadranske obale je v svojem neprekinjenem tisočletnem razvoju odraz vpliva mediteranske civilizacije. Na tej bogato razčlenjeni obali in njej pripadajočih otokih se je od vekomaj nahajalo stičiSče različnih dejavnosti, brez katerih si tega mediteranskega področja skorajda ne moremo zamišljati (npr. ribištvo, pomorstvo in ladjedeistvo, vinogradništvo, oljarstvo, kamnoseštvo in stavbarstvo, trgovina itd.}. Vse te dejavnosti so se prepletale in dopolnjevale, kar je omogočilo razcvet številnih istrskih, dalmatinskih in črnogorskih mest ter neposrednega zaledja. Prav urbani razvoj je na vzhodno-jadranskšh obalah omogočil izjemne dosežke na raznih področjih, na primer v sakralni arhitekturi in slikarstvu, v urbanizmu, v pisani besedi in med drugim tudi prernaiokrat poudarjeno pro-speriteto tehničnih ved, ki so bile bolj ali manj osredotočene na morska prostranstva bližnjih in daljnjih obal. Že naši davni predniki so bili torej dobri poznavalci svojega dela Sredozemlja, sicer pojma, ki je sinonim termina Mediteran (lat. izvor: in medlo terrae). Zlasti pa so bili uspešni kot ribiči, pomorci in trgovci, kar dokazuje, da so že zgodaj spoznali pomen naravnih in klimatskih danosti vzhodne jadranske obale. Za soočenje z našo davno pomorsko preteklostjo in njeno ovrednotenje ima velik pomen tudi raziskovalno dela prof, dr. Mithada Kozličiča, ki je s svojim dosedanjim književnim opusom (Istočni Jadran u Geografiji Klaudija Ptoiemeja, Zagreb 1990; Historijska geografija istočnog Jadrana u starom vijeku, Split 1990; Hrvatsko brodovlje, Split 1993) opravil kapitalno pionirsko delo, ki vključuje izsledke historične geografije, navigacije, pomorske meteorologije in hidroiogije ter razvoj ladjedelstva v Hrvaškem Pri morju. Z omenjenimi deli prof. dr. Kozličiča se torej raziskovalcem na široko odpirajo novi vpogledi v doslej malo znane obmorske in pomorske skrivnosti, do sedaj "raztresene" po raznih hrvaških strokovnih časopisih in revijah. Nekatere izmed teh skrivnosti so bile v preteklosti nemalokrat tudi prepovedane za objavo (zaradi ti. vojaške skrivnosti ipd.; Kozličič je namreč svoje raziskovalno delo pričel kot mornariški oficir, op.a.), sedaj pa nam je njegovo dolgoletno raziskovalno delo končno dostopno kot strokovna sinteza v treh monografsko obdelanih knjigah, ki jih bomo tokrat predstavili le v povzetku. Mithad Kozličič: Jadran v Geografiji Klavdija Ptoiemeja Prva knjiga iz obravnavane trilogije je rezultat petletnega raziskovalnega dela (1980-1985). Avtor si je kot osnovni cilj zastavil nalogo, da Ptoiemeja, njegovo delovanje in zlasti njegovo delo Geografija, umesti v točno definirani zgodovinski kontekst, vendar ne zgolj s suhoparnim znanstvenim pregledom, temveč z jasno izraženo humanistično odrednico. Tako je nastal njegov prvi širši ekskurz o staroveški geografiji in njeni zgodovini. Takoj pa je treba poudariti, da imajo vsi obravnavani primeri, ki bi bili sicer v nekaterih strokovnih delih marginalni, za preučevanje Jadranske obale še kako veliko težo in utemeljenost. Klavdij Ptolemej, ale-ksandrijski astronom, matematik, geograf in kartograf je nedvomno najpomembnejši staroveški geograf in kartograf. Njegova najbolj znana dela (Almagest, Geografija) so izjemnega pomena tudi v današnjih časih. Njegova vsestranska znanstvena dejavnost na področju geo- 7 L . - l ù r o ÏH^-J- ; i —. _j ■ : ' ,:/ii lil lili. J'jjvliifi ! JJPS v:,-.., .■:. 283 ANNALES 5/" 94 OCENE iN POROČILA/ RECENSIONI E RELAZJONI 183-315 grafije mu je omogočila, da s pomočjo astronomije (s svojo metodo) izračuna osnovne geografske podatke, kot sta na primer geografska dolžina in Širina. Zahvaljujoč poznavanju astronomije pa je izpeljal svoje temeljne kartografske ugotovitve. Prvi je utemeljil geografijo na znanstvenih osnovah, ter podal konkretno obdelavo teoretičnih preučevanj in pregledov skozi ovrednoteno nizanje geografskih koordinat in najpomembnejših geografskih točk tedaj znanega sveta, seveda upoštevajoč tudi vse do tedaj znane ustrezne geografske karte. Podal je torej celovito geografijo starega veka, ki je preko Arabcev prispela v Evropo in "preživela", zahvaljujoč številnim prepisom in kasneje ponatisom, kar je omogočilo velik razcvet evropske in svetovne geografije. Kozličič ugotavlja, da je Ptolemejeva Geografija večplastno delo, ki bi ga bilo potrebno še bolj razčleniti in znanstveno obdelati. Kljub temu, da so dosedanje raziskave Mithada Kozličiča osredotočene na vzhodni del jadranskega morja v celoti, avtor priznava, da je opravljeno interdisciplinarno preučevanje omogočilo šele razkritje "prve plasti" Geografije oziroma njen geografski prikaz jadranske obale in otokov. Za nadaljnje razčlenjevanje Ptolemejeve Geografije bodo torej potrebne še nove poglobljene raziskave splošne historične geografije vzhodnega Jadrana in monografske obdelave, kot sta poleg Kozličičeve tudi monografija M. Suiča o Psevdo Skilaku in R. Katičiča o Apoloniju z Rodosa. Omeniti pa velja, da je Ptolemej pri odrejanju geografske Širine jadranske obale in nekaterih otokov, napravil kar precej velikih napak (npr. južnodalmatinska obala je pri njem dvakrat krajša, kot je v resnici), vendar je pri tem potrebno upoštevati, da so v antiki imeli napačne podatke o premeru Zemlje, pa tudi znanstvena metodologija točnega merjenja in preračunavanja geografskih koordinat še ni bila dodelana. Včasih so kartografi tudi napačno interpretirali pravilno opravljene meritve in vse to je pogojevalo, da so velikokrat tudi izvirni viri dokaj nezanesljivi. Pri kartografskem prikazu vzhodnega Jadrana je Ptolemej poleg geografskih in drugih virov uporabil tudi dela Plinija Starejšega in Strabona ter njihove neposredne vire. Dejansko pa je vzhodni Jadran v Ptoie-mejevi Geografiji kartografiran na osnovi geografskih podatkov, ki so nastali v obdobju njegovega delovanja v Aleksandriji, tj. od 1. st.pr.n.št. clo polovice 2. st.n.št. Kozličič poudarja, da je Ptolemej vse podatke, s katerimi je operiral, redno korigiral, saj se je zavedal njihove bolj ali manj opazne nezanesljivosti za potrebe kartografije. Njegov opis vzhodnega Jadrana naj bi bil torej določen kompromis izmed vseh podatkov, ki so mu bili dostopni v Aleksandriji. Pri tem pa velja omeniti, da je da! prednost podatkom svojih sodobnikov in neposrednih predhodnikov, zlasti pa je upošteval izvirne podatke pomoršča- kov. Od vseh doslej znanih rokopisov njegove Geografije je najbolj zanesljiv primerek iz Vatikanske knjižnice, bolj znan pod imenom "Urbinas 82". Znanstvena razprava Mithada Kozličiča je razdeljena na tri sklope, ki tvorijo funkcionalno celoto, s pripadajočim znanstvenim aparatom in prilogami. V prvem delu sledimo zanimivemu ekskurzu o razvoju antične geografske misli ter vlogi Klavdija Ptolemeja v njenem kontekstu. V drugem delu je obdelana metodologija raziskav kopna v bližnjem in daljnjem zaledju Jadranske obale, ter metodologija raziskovanja te obale in otokov, definiranega z geografskimi koordinatami iz Ptolemejeve Geografije. K temu velja dodati tudi novejše izsledke Kozličičevih raziskav geografskih položajev in ubikacij naselij ob jadranski obali, ki naj bi bili nekakšna teoretična nadgradnja uporabljene metodologije, pa tudi povsem konkretni primeri. Tretji sklop razčljenjuje Ptolemejevo pojmovanje jadranskega morja, ter nakazuje pot za rešitev vseh relevantnih vprašanj, povezanih z vzhodnim Jadranom kot geografsko celoto, definirano v Ptolemejevi Geografiji, kar dokazuje velik pomen tega morja v starem veku. Geografijo Klavdija Ptolemeja so prvič tiskali v italijanskih tiskarnah proti koncu 15. stoletja, ko je postala temeljno geografsko delo najprej v evropskem in nato v svetovnem merilu. Ptolemejeva metoda označevanja meja med kop-nom in morjem, kartografiranja tokov rek in geografskih položajev prikazana v znameniti izdaji C. Mullerja (Claudii Ptolemaei Geographia, ed. C. Muller, Pariš 1883. Zemljevidi so bili izdani v posebnem zvezku kot drugi del omenjene knjige leta 1901, prav tako v Parizu), je ostala v uporabi vse do današnjih dni. Kartografi namreč uporabljajo ptolemejsko kartografsko orientacijo s severom (N) zgoraj in vzhodom (E) desno, stopnjevanje in pogosto tudi njegovo enostavno konus-no projekcijo. To kapitalno delo je torej geografski znanosti, zlasti pa kartografiji, atronomiji, topografiji ter terestični in astronomski navigaciji omogočilo tisto ek-zaktnost in osnovno metodologijo, brez katerih si jih danes sploh ne moremo zamišljati. Z analizo tega dela so se že pred leti ukvarjali številni znanstveniki (J.O, Thomson, E. Polaschek, M. Suič, 1, Bojanovski idr.), vendar smo šele s Kozličičevim delom dobili celovitejši specifični prikaz jadranske obale ter poleg podatkov o geografskih dolžinah in širinah obalnih in otoških naselij, ustjih rek, zalivih, mejah provinc itd. tudi številne druge pomembne podatke o obeh obalah Jadranskega morja. Nov način razmišljanja o Jadranski obali Historična geografija vzhodnega Jadrana je predmet druge Kozličičeve knjige, v kateri so zbrane izkušnje pomorcev, ki so jih geografi, logografi, zgodovinarji, kartografi in ostali pisci starega sveta združiti s tedanjimi 284 ANNALES 5/'94 OŒNE IN POROČILA/RECENSIONI t RČLAZJONI ÎUMIS realnimi spoznanji ter jih na tak način posredovali sodobnikom kot edino (tedaj še nespremenljivo) sliko sveta v katerem so živeli. Kozličičevo delo je napisano iz perspektive zgodovinarja in pomorskega častnika (nekdanjega kapetana fregate J V M, op.a.), kar nam daje vedeti, da je avtor preplui podolgem in počez celotni del vzhodnojadranskega akvatorija ter pri tem s poglobljeno interpretacijo tekstov starih piscev, dopolnjeno s praktičnimi izkušnjami pomorščakov, ki so že pred dvema tisočletjima pluli po istem morju, napisal nadvse koristno zgodovinsko sintezo, obogateno tudi z lastnimi izkušnjami. historijska'; :gëo'0râfl}â^s; :..:;;J.stočnogjadranaš ^ u'-starem ¥ije&::;; Danes bi si brez tovrstnih razlag le težko predstavljali, kako so pomorščaki v starem veku lahko usmerjali svoje ladje brez kompasa, signalov, luči, ehosonderjev in drugih sodobnih naprav, ter se pri plovbi zanašali samo na veter in moč veslačevih mišic. Pluli so torej zanašajoč se na lastne izkušnje, ki so prehajale s kolena na koleno številnih pomorskih generacij. Z opisi in analizami del starih piscev smo v Kozličičevem delu dobili strokovno razlago periegez, periplov, itinererijev, potopisov, geografskih kart itd,, skratka vseh pripomočkov, ki so omogočali celotno sliko tedaj poznanega sveta in njegove periferije, ki je bila v starem veku še najbolj podobna "megleni slutnji". S tovrstno metodologijo je pomen Jadrana, kot dela Mediterana dobil nove dimenzije. Njegova-geografsko-' prometna funkcija je bila od vedno prvorazrednega pomena, saj povezuje jadransko morje kontinente, sever in jug, ter se v njem zaključuje pomorska pot velike "magistrale" od Vzhoda na Zahod, ki se potem po kopnem nadaljuje preko alpskih prelazov v srednjo in severno Evropo, jadransko morje so prvi opisovali grški pisci, kasneje pa so njihovo vlogo prevzeli tako imenovani geografi enciklopedisti (Strabon, Pomponij Melo, Plinij Starejši, Ptolemej idr.). Kozličičeva zasluga je, da je številne podatke omenjenih piscev prilagodil oziroma analitično razčlenil današnjemu času primerno ter bralcem omogočil razumevanje dogodkov, morskih pojavov, krajev, daljav, skratka ekzaktno razumevanje grško-rimskih antičnih dognanj. jadranski svet je kot del Mediterana doživljal neprekinjen razvoj tako imenovanih malih korakov skorajda tisočletje in pol, vse do arabske (islamske) invazije v drugi polovici 7. stoletja. Od tedaj se je pomen Jadranskega morja še povečal, kar je bilo povezano s prelomnimi zgodovinskimi dogajanji. S prihodom novih narodov (Avari, Slovani) je bila namreč prekinjena velika rimska kopenska magistrala, ki je potekala od Kon-stantinopolisa, preko Soluna, Naisusa, Sirmija in Pano-nije v srednjo Evropo. Enako se je zgodilo po arabski ekspanziji vzdolž severnih obal Afrike in tako so glavne prometne povezave med Vzhodom in Zahodom začele potekati deloma preko južne Italije in zlasti po Jadranskem morju vse do Benetk, ki so v zgodovinskem, političnem in gospodarskem kontekstu od samega nastanka dalje doživljale bliskovit vzpon in razcvet. Kozličičeva raziskovalna metodologija in njeni rezultati so maksimalno prilagojeni zgodovinarjem, geografom, arheologom in drugim znanstvenikom, ki se ukvarjajo s preučevanjem preteklosti vzhodnojadranske obale in otokov. Avtor je svoj zgodovinski kontekst definiral na dva načina. Prvi je predstavljen kot razmerje med avtohtonim življem Jadrana in grškim, rimskim oziroma nasploh mediteranskim svetom. Drugi način, na katerem temelji njegova knjiga, pa predstavlja omenjeno razmerje tega zunanjega sveta nasproti vzhodno-iadranski obali, otokom in avtohtonemu življu. Poleg ostalega je avtor namenil veliko pozornosti Pseudo Ski-lakovemu "Periplu" (ep o Argonavtih), Apoloniju z Ro-dosa in Pseudo Skimnovi "Periegezi", kar pa ne pomeni, da je zanemarjal ostale vire. Uporabil je tudi podatke Polibija, Livija in Apijana, v poglavju, kjer obravnava dogodke iz Časov rimskega prodora (2, do 1. st.p.n.št), O prvih stoletjih rimske oblasti na vzhodno-jadranski obali so mu bili v veliko pomoč podatki Strabona, Mela, Plinij a Starejšega in Ptolemej a, medtem ko je pozno antiko obdelal s pomočjo 285 ANNALES 5/ 94 OCENE iN POROČILA / REČEN S IONI E RELAZIONI 183315 intinerarijev iz antoninskega obdobja, s "Peutingerjevo karto", z anonimnim kozmograforn iz Ravenne itd, V pozni antiki je bila očitna dekadenca v razvoju geografske znanosti in geografije vzhodne jadranske obale, to pa pomeni tudi določeno stagnacijo na prehodu iz starega v srednji vek, kar je imelo tudi svoje vzroke in posledice. Kozličič ugotavlja, da poznoantični geografi sploh niso preučevali podatkov svojih predhodnikov, prav tako pa niso beležili niti tistih, ki so jim bili na voljo v njihovih časih. To pa pomeni, da je pozna antika v obravnavanem kontekstu dejansko bela lisa. Vkolikor želimo z današnjega zornega kota to praznino vsaj nekoliko zapolniti, oziroma nekaj izvedeti o številčnosti tedanjih navigacij, smereh (poteh) plovbe ipd., se moramo osredotočiti na izsledke arheologije in zlasti hidro-arheologije, ki nam z odkritimi predmeti in objekti materialne kulture edine lahko rekonstruirajo plovbo grških in ostalih mediteranskih pomorščakov ob vzhodnojad-ranski obali. Sicer pa dekadenca geografskih preučevanj in spoznanj v tem obdobju ni samo specifika vzhodno-jadranskega akvatorija, saj se je isto dogajalo tudi drugod po svetu in celo na tedaj najbolj razvitem Apeninskem polotoku. Histbrično-geografski izsledki v starem veku nam torej najbolj izrazito dokazujejo pomen vzhodnojad-ranskega prostora, ki se je že tedaj uveljavil z razvito politično, družbeno, ekonomsko, geografsko, vojnostra-teško in drugo razvejanostjo, kar je omogočilo munici-palni razcvet mest tako na obali kot tudi na otokih. Posamezne dele Jadrana je zaznamoval pester zgodovinski in gospodarski razvoj, ki pa ni potekal povsod enako oziroma istočasno. Najbolj znana je bila srednje-dalmatinska regija, ki je prva doživela grško kolonizacijo. Zahvaljujoč svojemu središčnemu geografskemu položaju na vzhodnem Jadranu kot tudi vrhunskim urbanističnim oziroma stavbarskim dosežkom že v pred-rimskem obdobju, je nekako logično postala tudi središče rimske oblasti v teh krajih. Ta regija je namreč že zgodaj postala interesno področje grških (Issa, Pharos) ter kasneje rimskih geografov (Salona, Pola, Jader, Narona, Epidaur itd.), ki so prav tem pomembnim mestnim aglomeracijam v svojih geografskih vizijah vzhodnega Jadrana namenili posebno mesto. Njihov interes pa utemeljuje že samo dejstvo, da se je v starem veku po tem morju največ plulo, ker so tako narekovale življenske razmere tedanjih časov. HrvaŠko ladjevje - navigare neccesse est... Prikaz Kozličičeve "trilogije" zaključujemo z njegovo zadnjo monografijo, s katero se je avtor še enkrat potrdil kot odličen poznavalec plovil oziroma ladjevja, ki so skozi tisočletja plula vzdolž jadranske obale. V sedmih obsežnih poglavjih je tokrat opisal vse znane ladje, od najstarejše risbe iz tretjega tisočletja pred našim štetjem (Grapčeva spilja, Hvar, cca 2500 p.n.št.) pa vse do najnovejših ladij, ki nastajajo v hrvaških ladjedelnicah. Avtor tudi tokrat, podobno kot v prejšnjih delih, poudarja pomen antične navigacije, ki ga dopolnjuje z lastnimi pomorskimi izkušnjami. Posebej velja omeniti pomen plovbne poti vzdolž obale vzhodnega Jadrana, prioritetne prometne smeri celotnega Jadrana. Pomorščaki so si kot svojo začetno plovbno točko izbrali otok Krf (Corfu); s plovbo so nadaljevali preko Otranta na sosednjo obalo, ter ob obali Beneventa do polotoka Gargana, znamenitega hidrološkega in meteorološkega križišča Jadrana. Plovbo so nato nadaljevali po transjadranskem delu preko Palagruže in Visa na vzhodno obalo ter skozi kanale hrvaških otokov proti gornjemu Jadranu, torej proti velikim tranzitnim središčem. V predrimskem obdobju sta bili taki središči Adrija in Spina, v rimskem obdobju Aquileja (t.i, vrata vzhoda), v srednjem veku pa Benetke. Pomena te vitalne pomorske komunikacije so se seveda zavedali tudi prvotni prebivalci vzhodnojad-ranske obale, Lihumi, Histri in ostala plemena ter kasneje Hrvati, četudi niso imeli v oblasti končne odred-nice zgoraj omenjene plovbne transverzale. Že od zdavnaj so si prizadevali zagotoviti svoj delež gospodarskega dobička od ladijskega prometa, ki je potekal ob njihovih obalah. Pri tem so se zlasti v rimskem obdobju in tudi kasneje ukvarjali s tedaj zelo donosno panogo - gusarstvom. Za zaščito in nadzor te pomembne plovne poti, pa tudi za druge potrebe so kmalu začeli razvijati in izkoriščati majhna plovila (do 10 m dolžine), ladje veslače, ki so jih poganjali tudi z jadri. Kozličič namenja veliko pozornost majhnim plovilom, začenši z liburnsko serilijo, nadaljuje s starohrvaško konduro in uskoško ormanico ter nekoliko večjim gripom pa vse do še danes zelo priljubljene gajete. Majhne ladje veslačice so obdržale svoj pomen skoraj v celotni zgodovini jadranskega pomorstva ter so vseskozi pomenile temelj pomorske moči obalnega oziroma otoškega življa v vseh časih, saj so imele večstranske prednosti na močno razčlenjeni obali vzhodnega Jadrana. Vsestranska uporabnost in kakovost takih majhnih plovil je prišla zlasti do izraza pri številnih pomorskih spopadih, ki jim Kozličič sledi od najzgodnejših (7. st.p.n.št.) pa vse do uskoških časov. Avtor je temeljito obdelal tudi razvoj trgovskih ladij v posameznih jadranskih središčih, ki so se zaradi cvetoče pomorske trgovine osamosvojila že v zgodnjem srednjem veku. Posebno poglavje je namenil tudi ladjevju Dubrovniške republike, ki je vpeljala cel niz znamenitih dubrovniških ladij kot na primer koke, karake, karakune, galeje in nave. Sledi opis bokeljskega ladjevja in jadrnic 18. in 19. stoletja, nato še enkrat posebej navaja manjše lese- 286 ANNALES 5/'94 OCENE iN POROČILA/RECÉN510NI E RELAZIONI ¡83-315 ne iadje ter zaključuje s prvimi parniki in ostalimi ladjami na mehanski pogon. Na koncu knjige pa najdemo še podatke o hrvaških ladjedelnicah in ladjedei-niških družbah. Kolikšen pomen je Imelo hrvaško ladjevje že v daljni preteklosti, pa pove tudi zanimiv podatek, da so že celo stoletje pred Kolumbovo ekspedicijo na vzhodni obali Jadranskega morja plule celo nekatere večje jadrnice kot jih je imel na razpolago Krištof Kolumb! Slavko Gaberc Federica Fontana: LA VILLA ROMANA D! BARCOLA. A PROPOS1TO DELLE VILLAE MARiTIMAE DELLA REGIO X, Roma, Edizioni Quasar, 1993, 303 str. Vrlo vrijedna serija, nedavno pokrenuta pod vodstvom Gina Bandelllja i Monike Verzar Bass, a pod naslovom Studi e ricerche suiia Gailia Cisaipina (prvi naslov je G. 8ANDELU, Ricerche sulia colonizzazione romana della Gallia Cisaipina, Roma 1988), obogačena je opsežnom monografijom o znamenitoj luksuznoj rimskoj gradevini kod Barcole (Barkovlje) u predgardu trsta. Autorica je problemu toga nalazišta, iztraženog i objelodanjenog izmedu 1888. i 1891. god i ne, prišla sa stanovišta re interpréta d je; izvješča, arhivske grade sačuvanog arheološkog materljala. Do otktriča je došlo slučajno, a potom su organizirana i straži van j a, koja je vodio Alberto Puscht, tadašnji ravnatelj trščanskog Gradskog muzeja (Musei Civici d'Antichità). Na uskom pojasu stisnutom izmedu mora i brda trščanskog Krasa, oko S km zapadno od središta Trsta (danas praktički na rubu grada, odnosno unutar njegovog kupališkog dijela prema dvorcu Mira mare), slučajno je pronaden niz od četiri prostorije s mozaicima, a nastavak iskopa odmah je pokazao da se radi o inimno velikoj gradevini luksuznog karaktera. Nakon uvodnog dijela s pregledom povijesti istra-živanja I objavljivanja (prvi objavljeni člancl su oni u trščanskim novinam aonoga doba "Osservatore Trie-stino", zatim u časopisu "Archeografo Triestino"), te sažetog prikaza značaja pronadenih ostataka u literaturi (str. 15-31), avtorica pristupa temeljitom, koliko to dostupna dokumentacija dozvoljava, opisu pojedinih prostorija i cjelina. Prve tri graditeljske cjeline, sve medusobno povezane: središnja jezgra, vrt eksedra uz more, protežu se na dužini od više od 140 m i u širini od gotovo 50 m, dok je četvrta cjelina, na površini od oko 100 x 60 m, nešto sjevernije i neko se vrijeme smatrala drugom gradevinom, lako je vjerojatno pripadala istom graditejskom sklopu. S redi sn ju jezgru gradevine predstavlja niz od dva-desetak prostrorija oko dva veča atrija (str. 34-49). U sjevernom dijelu nalaze se prostorije sa stupičima sus- tava za grijanje (kuhinja i prateči prostori te termalni dio s pratečim prostorima). Ovi su i najnepravilnijl u svom rasporedu i obliku, s jasno prepoznatijivim fazama gradnje, koje je, medutim, danas teško vremenski pouzdano odrediti. Atrij okružuju sa d vi je strane prostorije s mozaicima (naročito je dobro sačuvano istočno krilo s prekrasnim jednostavnim mozaicima), dok druge dvije strane zatvaraju zidovi prostorija čiji se ulazi nalaze s druge strane, Naima, zapadno od ovoga nala-zilo se drugo dvorište, takoder na stupovlma, od kojega je sačuvan samo manji dio, južno od ovoga dijela nalazl se niz prostorija (str. 50-57), otvorenih prema jugu i velikom peristilnom vrtu čije krajnje veličine nisu poznate. U jednoj od ovih prostorija pronaden je znameniti mramorni kip (torzo) atelje, u kojoj se prepoznaje kopija grčkog tipa Dija-dumena (str. 142) i koju autorica datira u klaudijevsko-neronovska doba. Kip je vjerojatno pripadao bogatom ukrasu s okolnim natkrivenim trijemom (sačuvane su baze stupova), koji se protezao na površini od najmanje 54 x 34 m. Naposlijetku, sjeverno od atrija pronadeno je niz prostorija rasporedenih oko manje polukružne eksedre (promjera 19 m), koje su takoder bogate mozaicima, te malog paviljona uz morsku obalu (str. 58-64). Četvrta graditeljska cjelina, podalje od opisane tri, Istražena je 1891. godine i obuhvača prostore koji se obično nazivaju palestrom i nimfejem (str. 65-78). Ra-dilo se vjerojatno o termalnom kompleksu s uobiča-jenim prostorijama tople, mlake i hladne kupelji. Prostor nazvan nimfejem takoder je pripadao termama. Palestrom je Puschi nazvao polukružni prostor oko kojega je niz prostorija, iako jeautorica ove revizijske objave i sama došla do zaključka da danas nema baš mnogo argumenata u korist takvorn tumačenju. Zanimljivo je takoder pripomenuti da je u ovom prostoru pronadeno nekoliko kasnoantičkih grobnica. Nakon zaista temeljitog opisa pojedinih prostorija i njegove veze, prema izvješčima Puschija, u kataloškom dijelu knjige autorica pristupa opisu materijala. Kako istraživačl vile krajem prošlog stolječa nisu obračali pažnju na cjelinu sitnih arheoloških nalaza, mogao se rekonstruirati fond mozaika, opeka sa žigovima i no-vaca. Mozaici su privukli največu pažnju Alberta Puschija i suradnika, podrobno su opisani i uglavnom podrobno uertani u plan istraženih gradevinskih struktura, te se za njih mogu pouzdano rekonstruirati okol-nosti nalaza, Autorica najprije donosi popis i opis (str. 81-123) ukupno 53 poda u tehnici mozaika (tesseiatum) opus seetile i maltera u različitim kombinacijama: mozaika ima jednobojnrh bijelih, črnih, s jednostavnim bordurama, s jednostavnim i zamršenim geometrijskim mottvima (meandri, valovnice, rombične zvijezde, šahovnice, trokuti, Šesterokuti, rozete) i u kombinaciji s vegetabilnim mottvima (vitice). Za svaki mozaik donosi ANNALES 5/'94 OCENE IN POROČILA / RECTNSIONI E RELAZIONi 1 83-315 usporebe i dataciju, a zatim ih ij zaklučku prikazuje po fazama u tri cjeline: kasnorepublikanska faza (prostorije oko atrija), augustejsku fazu (prostorije oko peristiia i manje eksedre na sjeverozapadu), kasnu fazu (posiije sreine I. st.: manje preinake u nekim prostorima vile). U prilogu knjige su fotografije svih mozaika: neki presnimIjeni iz Puschijevih izvješča (gdje su bili nacr-tani u vidu rekonstrukcije), drugi snimljeni u trščanskom muzeju, gdje se danas čuvaju ulomci koji su dignuti slokaliteta. Poglavje posvečeno krovnim opekama sa žigovima (str. 128-140) autorca je sačinila temeljem Puschijevih objavljenih podataka, koji obuhvačaju dvadesetak pri-mjera koji su dobro poznati na čitavom sjevernom Jadranu izmedu Akvileje i Pule. Kako se izvorne krovne opeke nisu mogle pronači u spremištima Muzeja u Trstu, Puschijevi podaci su jedini kojima raspolažemo. Nažalost, glede nalaza novaca {str. 145-156), auto-rica ponovo nema drugog izbora nego ponovo se ispri-čati nemogučnošču ulaza u trag izvornim komadima koje je Puschi pronašao 188-1891. godine, tako da su njegovi podaci jedini kojima danas raspolažemo. Radi se o tridesetak novaca, sve bronca, od Augusta do Konstancija II, odnosno od kraja I. st. pr. Kr. do sredine IV. st. Novci datiraju raspon trajanja Života na tom mjestu, iako se graditeljske faze mogu pratiti, prema autorici, samo do sredine I. st,: one bi uglavnom od-govarale dataciji mozaika, kao kasnorepublikanska, augustejska i kasnija faza. o vlasništvu je, kao i uvjek u takvim slučajevima, teško suditi. Autorica {str. 158-170) prenosi ranije postavljene teze o Kalviji Krispinili (Calvia CrispiniHa, magistra libidium Neronis) kao vlasnici zgrade i posjeda, pomišlja još i na Klodija Kvirinala (P. Clodius Quirinalis) koji je u targestinskoj koloniji imao visoki ugled i položaj, da bi zaključila (opreza nikad previše!) da je vlasnik svakako morao biti netko u razini senatoeske časti, poput Lekanjia Basa u Fažani. Vrlo su zanimljiva, sa stanovišta usporedbe, dva posljednja poglavja posvečena razmatranju naseljavanja obalnog područja tergestinske kolonije od Devina (Duino) do Grubelca kod Sečovlja (str. 175-195), gdje na jednom mjestu nalazimo sakupljene osnovne podatke o topografiji ruralne arhitekture, odnosno razmatranju sličnih primjera obalnih rimskih luksuznih gra-devina (viHae martirnae) duž talijanske obale (str. 201-215: Varigano, Formia, Sperlonga, Anzio, Capri, Anguii-lara Sabazia, Oplonis itd.). U tom se dijelu, ali izdvo-jeno, spominju i istarske gradevine (str. 210 i 214) koje po raskoši i kakovoči izvedbe mogu poslužiti za uspo-redbu s gradevinom u Barkovlju (Barcola), a to su prvenstveno Uvaia Verige, valbadon, Barbariga i Sorna. Medutim, autorica spominje i druge, proizvodne gradevine u Istri (Kolci, tzv. Castrum - i. faza), koje u osnovnoj shemi pokazuju sličnost s organizacijom prostora luksuzne gradevine, ali imaju značaj nu gospodarsku funkciju: to je, recimo, jedno pitanje koje bi tek trebalo istražiti. U zaključku monografije {str. 217-229) autorica sažima osnovna saznanja o gradevini i njezinom zna-čenju za Siri prostor sjevernog Jadrana, jer vila u Barkovlju (Barcofa) kod Trsta svakako pripada skupini ne tako brojnih luksuznih palača u kojima su vlasnici, svakako pripadnici viših siojeva rimskog društva, pro-vodili svoj poslovični otium. Ona se tako uklapa u širi krug s ustava vangradskih gradevina najviše razine života, ali ona je bila sred i š te večeg posjeda koji je morao imati i manje gradevine proizvodnog, preradivačkog i skladišnog karaktera. Tijekom II. st., pod utjecajem kon-kurencije provincijske poljoprivrede, gospodarstvo Italije je počelo opadati, ali na srednjejadranskom pod-ručju ti su se poremečaji manje osjetili. Zato su i sve gradevine od Pule do Akvileje, kako Uvala Verige tako i Barkovlje, nastavile živjeti još neko vrijeme {str. 229). Ova monografija F. Montane na suvremen način pokušava izvuči što više činjenica iz škrtih i nedostatnih podataka izvornih istraživanja prije više od stotine godina: uz pomioč bogate bibliografije (koja govori o tome koliko se o tim problemima danas razglaba) i solidne dokumentacije (koja i ne može biti bolja jer jednostavno bolja ne postoji) taj cilj je svakako dostignut, jer je i putem ove knjge slučaj vile u Barkovlju {Barcola) kod Trsta barem aktualiziran, Robert Matijašič S. Fiego, L. RupeJ: 1 CASTELLiER! PROSTORIC1 DEILA PROVINCI A Di TRIESTE, Editoriale Stampa Triestina, Trieste {Collana H patrimonio culturaie), 240 str,, 1 zemljevid, ilustr., in vzporedno v slovenščini: PRAZGODOVINSKA GRADIŠČA TRŽAŠKE POKRAJINE. Gradišča so najbolj viden znak Človekove dejavnosti na Krasu, ki se je ohranil iz prazgodovine. Zato so že zgodaj pritegnila pozornost prebivalcev in so s svojo pojavo, pretežno na vzpetinah, zbujala pozornost in domišljijo. Vsekakor še danes dajejo pečat kulturni krajini in v marsičem določajo način izrabe zemljišč. Prav na Tržaškem so gradišča razvnela kmalu tudi sta-rinoslovce in arheologe, tako da je potek tega proučevanja postal že del obče kulturne zgodovine Trsta, Krasa in Istre, morda podobno kot proučevanje jam in kraških pojavov. Na to dolgo, več kot stoletno, tradicijo sta se navezala in jo tudi bistveno opredelila tržaška arheologa S. Plego in L. Rupel s knjigo, ki je izšla ob koncu leta 1993 v Založbi tržaškega tiska, hkrati kot slovenska in tudi italijanska izdaja. Ker sem imel redko priložnost, da sem lahko sledil njunemu raziskovalnemu in publicističnemu delu v 288 ANNALES 5/'94 ocene in poročila/recension! f reiazion] 183-315 zadnjih desetih letih, kdaj pa kdaj sem tudi sodeloval, me izid knjige ni presenetil. Kljub temu poseg slovenskih avtorjev in slovenske založbe in slovenske institucije na arheološko področje, ki je bilo skoraj samoumevno prihranjeno le za italijanski pol tržaške stvarnosti, pomeni dosežek in izziv. Seveda gre pri tem tudi za dvojni založniški podvig Založbe tržaškega tiska, ki, kot sama zatrjuje, ni usahnila. Samo delo je nastajalo več let in je rezultat (vsekakor ne edini in upam, da tudi ne zadnji) Komisije za topografijo, ki od leta 1983 deluje pri Odseku za zgodovino Narodne in študijske knjižnice. Izbira teme in način predstavitve sta nekako na sredini med katalogom, vodičem in razpravo. Na prvi pogled se zdi omejitev na Tržaško umetna, saj gradišča in Kras segajo čez administrativne meje Pokrajine, a je utemeljena in opravičljiva, saj si takšnega dela v sosednjih pokrajinah nismo še niti zastavili; vsakršna širitev zamisli na celotno ozemlje Krasa in Istre, ki ga je pred 90 leti odlično opravi! dr. C. Marchesetti, bi temeljno zasnovo spreme-nila, zavlekla izid in zahtevala mednarodno sodelovanje. Morda bo to skupna naloga tržaških, istrskih in drugih arheologov za prihodnje desetletje. Na ozemlju Pokrajine avtorja naštejeta 53 prazgodvinskih najdišč na prostem, ob tem pa še podajata seznam kraških jam z ostanki iz dobe gradišč, to je iz bronaste in železne dobe. Delo je tudi vodič, saj ob opisih gradišč in ostalih najdišč ponuja tudi dostop in poljudno razlago vidnih ostankov, hkrati pa avtorja bolj radovednega bralca z natančnim navajanjem razprav in omemb posameznih gradišč v starejši strokovni literaturi uvajata k starejšim zapisom - to je prav prej omenjena kulturna zgodovina Trsta, Prava, poglobljena arheološka dela so pač redka (C. Marchesetti, D. Cannarella, V, KarouŠkovS, G. Stacul, F. Maselii Scotti) in zasluga avtorjev je, da nas suvereno in na lahek način pripeljeta skozi veliko število razdrobfjnih citatov (zgodovina raziskovanj na Tržaškem je bila pač takšna pred C. Marchesetti)em in po njem). Ko sem že omenil Marchesetti j a in ostale, moram ob pregledih tržaških gradišč omeniti še S, F lega, ki je I. 1982 pripravil Kratek pregled prazgodovine tržaškega Krasa v podlistku Primorskega dnevnika. To slednje Flegovo delo in knjiga o arheoloških najdiščih dolinske občine, ki jo je izda! i. 1991 s podpisanim, nekako določata tudi usmeritev najnovejšega dela o gradiščih. Torej: katalog in vodič. Kaj pa razprava? Že oba elementa, tako kataloški kot vodniški, vsebujeta elemente strokovnega in znanstvenega dela, a iz teksta je razvidno, da prav omejitev na današnjo administrativno enoto avtorja ovira pri interpretaciji bolj sintetičnega značaja. Opreti sta se morala na kronologije, ki ne izhajajo iz tržaškega gradiva, kar je metodološko prav, ker na Tržaškem gradivo, ki bi omogočalo kronološko opredelitev, manjka. Tu izvzemam pravzaprav le dve razpravi, G. Stacula za naselbinsko sosledje na Gradcu pri Slivnem in M. Morettijeve za obdelavo keramike z gradišč na Griži in na Njivicah, Obe razpravi sta avtorja upoštevala, v bodoče bo potrebno upoštevati seveda še rezultate izkopavanj, ki prav sedaj potekajo na gradišču nad jelarji na italijanski strani pod vodstom dr. F. Maselii Scotti. Ali bo kronologija tržaških najdišč pokazala tudi smeri razvoja za osrednja slovenska gradišča na Dolenjskem, morda vplive in tudi, da se je razvojni ciklus železne dobe začel nekoliko prej na Primorskem, kot se danes že zdi? K temu bodo dala podatke tudi najdišča drugačnega značaja, na primer depoji iz Mušje jame pri Divači, na Goriškem in v Furlaniji in morda material z jame pri Praprotu (le če ne bo poniknil v privatni lasti). Le nakazana je razlika med gradišči v bolj obmorskem pasu od onih bolj v zaledju. Toda v razpravi je poudarek na topografskem delu, tu nakazana kronološka vprašanja bodo rešljiva šele po izkopavanjih večjega obsega na tržaških gradiščih in grobiščih tega časa. Ob terenskem delu se je porodilo tudi nekaj dilem, ko sta odkrila najdišča, ki bi jih po terenski oblikovanosti mogli in morali uvrstiti med gradišča, a za sedaj niso pokazala drobnih najdb, na primer keramike, po kateri bi jih časovno in kulturno uvrstili. V tej dilemi sta se opredelila za uvrstitev (na primer pri krožni strukturi tik nad morjem pri Sesljanu), saj takšna opredelitev pomeni izziv k arheološkim sondiranjem in s tem tudi za preverjanje zanesljivosti topografske opredelitve: končno je le tista znanost prava, ki jo je moč preveriti, ali pa vsaj v posameznih ugotovitvah dopolniti. Na ta način, seveda brez ekperimentiranja, se tudi arheologija približuje eksaktnim znanostim. Velika zasluga avtorjev je, da sta izkoristila raznovrstne vire; nista le podala nekakšnega povzetka, pač pa sta s topografskim delom osvetlila položaj gradišč v pokrajini, tako s pomočjo terenskih zapažanj in domačih informatorjev (klasična metoda, ki se je je lotila na Tržaškem prav Komisija za topografijo), avi-onskih posnetkov (delo prikazuje nekaj izredno dobrih posnetkov v barvah kot ilustracijo za že znana gradišča in tudi nekaj kot podkrepitev za na novo odkrita najdišča), katastrskih map in arhivskega gradiva. Izkoristila sta arhivsko gradivo ustanov iz Trsta, Kopra in Dunaja. Takšen pristop je avtorjema pogosto omogočil, da sta k zgodovini raziskav iahko dodala sicer drobne in posamezne ugotovitve (ob nesorazmerno dolgem, verjamem celo, da dolgočasnem iskanju v arhivih!), vendar je težnja k vključitvi vseh podatkov pač imperativ takšnega dela. Prav to delo v kombinaciji z informatorji je omogočilo, da sta večino najdišč uspela poimenovati tudi s pravim toponimom in sta tako nadomestila v strokovni literaturi pogosta umetna poimenovanja. Seveda v večini primerov pride ob takšnem delu na dan slovensko ime, ki je bilo v tržaškem okolju vse prevečkrat zamolčano. Ob tem se moramo tudi slovenski arheologi za- 289 ANNALES 5/'94 OCENE iN POROČILA/RECENSIONI E REIAZIONI 103-3Î5 vesti, cia moramo gradišča na tržaškem Krasu imenovati "gradišča" in ne kar "kaštelirji", saj je izraz kaštelir doma v romanskih govorih Istre in je na Tržaško uveden šeie s strokovnim italijanskim poimenovanjem v tem stoletju. Pred nami zaživi cela vrsta toponimov, ki prostor prazgodovinskih gradišč poimenujejo kot Gradišče, Gradec, Ajdovski gradeč, Grad. Ker avtorja mislita, tako sem prepričan tudi sam, da je toponim neločljivo povezan z arheološko vsebino, sta slovenske toponime obdržala tudi v italijanski verziji. Izkušenega topografa značilen toponim nezmotljivo pripelje do arheološkega najdišča, prej omenjeni po pravilu k prazgodovinskim ostankom v konfiguraciji terena. Še enega sestavnega elementa knjige ne smem spregledati: ilustracij, oziroma slikovnega gradiva. Odlične avionske barvne posnetke sem že omenii, temu je treba dodati Še kartografsko gradivo v tekstu (izseki iz karte v merilu 7 : 5000), tereslične posnetke najdišč in risbe predmetov. Predmeti topografsko delo nekoliko poživljajo, hkrati pa izbor kaže, da sta avtorja pač imela težave z dostopnostjo materiala: tako tega, ki se skriva v depojih institucij, kot še bolj onega, ki ga nelegalno skrivajo nekateri posamezniki. Zbirna karta Tržaške pokrajine je nekako nesrečno in nespretno vlepljena ob koncu knjige in moti oblikovno odlično izdajo. Za zaključek: knjiga vsebinsko presega ozek zamejski prostor, vključuje se tako po izdajateljskem podvigu kot po strokovni zasnovi v širši slovenski kulturni horizont, na italijanskem prostoru pomeni novost, morda presenečenje in izziv v določenih okoljih, vsekakor pa se vključuje prav tako tudi v italijanski kulturni krog. To je delu omogočila odločitev založbe za hkratno slovensko in italijansko izdajo. Mimo knjige ne bo mogel noben strokovnjak, ki se bo ukvarjal z gradišči, dobrodošla bo izletniku v tržaški okolici in ostaja spodbuda nam, ki "svojih" pokrajin nismo obdelali. Ob tem naj povem, da mi je desetletna prijetna izkušnja ob sodelovanju s Komisijo za topografijo razširila pogled tudi onkraj državne meje. Najdišča so tostran in onstran državnih meja, bodisi kot kaštelirji bodisi kot gradišča ali kot gradine. Leta 2003 bo poteklo sto let od izdaje C. Marchesettija o gradiščih Tržaškega in Julijske krajine: ali bo odlično delo slovenskih avtorjev spodbudilo komaj sproženo idejo o kritični ponovni obdelavi gradišč tega prostora? Matej Župančič Miroslav Bertoša: ISTRA iZMEDU ZBILjE I RKGJE. Mala knjižnica Matice Hrvatske, Novi niz: kolo I, knjiga 5, Zagreb 1993, 126 str, Opsegom nevelika knjižica uglednog hrvatskog po-vjesničara Miroslava Bertoše, dugogodišnjeg poznava-oca, zaljubljenika i istraživača istarske povijsti i kulture, sažet je odabir pojedinih fragmenata prebogatog istar-skog mozaika prošlosti, zasnovan na iznošenju i tuma-čenju arhivskih svjedočanstava, natpisa i zapisa kao tragova opstojnosti, života, suživota, ali i sukobljavanja i ratova koji su se stolječima prelamali ovim nevelikim prostorom, Bez pretenzija na potpunost kazivanja i iznošenje konačnog odgovora i suda, aufor je pokušao, kako i sam navodi u predgovoru, prikazati "Istru kao svojevrsno dokumentirano povijesno i društveno fik-cijsko domišljanje, kao odraz dalekih zbivanja, bližih ili sasvim bliskih preobrazba, neočekivanih i nepredvidivih mijena njezina društvena biča" (6). Priloži objavljeni u knjiži izlazili su prethodno kao kolumnistički feljtoni u puljskom "Glasu istre" i djelomično u riječkom "Novom listu1' Ijeto 1991. godine. U prvoj cjelini {Idealni babi ta l ili svijet naopako?, 7-26) autor domišlja stoljetne stereotipe (stre kroz "brau-deliansko clugo trajanje". Istra je tako u spisima, izvještajima, kronikama, književnim djelima suvreme-nika ili kasnijih zapisivača, stekla pridjeve plemenite, sirotice, ijepotice, ali i romanske, talijanske, hrvatske, slovenske, glagoljaške, težačke, revolucionarne Istre, pa sve do kamenite, neplodne, blage, otete, ugrožene, regije, župani je Istre... (19). Svaki od tih stereotipa ima, napominje autor, "svoje davne korijene u nekom segmentu istarskih geopolitičkih, gospodarskih, nacionalno/ nacionalističkih ... konstelacija" (20). Isto tako, stereotipi se, bez obzira na podrijetlo njihova nastanka, javljaju s jedne strane kao elementi kolektivne memorije "dugog trajanja", a s druge kao dijelovi neprevladane prošlosti koja, cesto sročena i interpretirana mitovlma i iracionalnim argumentima, nerijetko izmiče znanstve-nim prosudbama (22), "Sindrom" grada i "kompleks" sela (27-44) naslov je pogiavija u kojem autor "suprotstavlja" kolektivne rnen-talitete i pamčenja dugog trajanja izraženog kroz svoje vršne stereotipe (slavenskog) sela o gradu kao areafu u kojem "izvorna, čista i nepokvarena seoska duša" gubi nacionalni identitet i utapa se u civilizacijskim kodo-vima talijanskog nactonalnog predznaka. S druge strane, istarski grad u vrijeme mletačke uprave ne proživljava, barem ne u gospodarskem smislu, najsretnije dane, a odaslani mlefački providuri, knezovi i činovnici, u toj zemlji vide prvenstveno stalno vrelo prihoda za uzdr-žavanje svojeg brojnog vojnog i birokratskog aparata. Čak i u austrijsko doba, kada se odlukom državnih organa Pula pretvara u veliko austrijsko vojno-pomorsko sred i št e, stanovništvo ne stječe očekivani prosperitet i sigurnost gospodarskog razvoja, več ostaje samo vojna baza kojoj je cjelokupan život grada u potpunosti pod-reden. Kratko poglavlje Pod rum/kantina nesvjesnog (Skica za povijesnu antropologiju, 45-53) i priča o čudnovatim močima župnika - štriguna (čarobnjaka) Martina Velo-viča u Taru ponad Mirne (krajem XVI i I. st), njegovim 290 ANNALES 5/'94 ocene in poročila/reœnsioni e relazioni 183-3 15 "recept i m a", izlječenjima i blagoslovima, aii i brzoj i oštroj reakciji mletačkih vlasti i crkve, sažet je osvrt na pojave pučke kulture i njezine duhovne produkte, praz-novjerje i folkforizirani oblik krščanske svijesti u istar-skom se i jač kom puku, koji se nisu nikada mogli u potpunosti iskorijeniti ni suzbiti. Nešto više manjih pogiavlja, fragmenata povijesnog mozaika "istarskog vremena prošiog", sadrži cjelina istarsko "hervatsko kol j eno": koraci i kiecanja (54-84). Autor se osvrče na prve povijesne sinteze kako tali-janske (C. De Franceschi, 1879) tako i hrvatske (i. Milčetič, 1924) historiografije, srnatrajuči ih izdancima svoga vremena, kada se, usred doba korijenitih poli-tičkih i društvenih perturbacija, poiitičke teze i ideologija nastoje opravdati u povijesnim vreiima. Slijede osvrti na neke istaknute predstavnike istarske kulture, mahom one koji su promicali hrvatsku stranu istarskog nacionalnog pluraliteta, ali i zagovarali suživot, tofe-ranciju i medusobno razumjevanje svih naroda ovog prostora. Riječ je o franjevcu i književniku Ivanu/Franji Glaviniču (1585-1652), škoiovanom na austrijsklm i tali-janskim sveučil istima, ali i čvrsto usadenom u hrvatske istarske ko rije ne; Giovanniu Negri (1575-1651), isu-sovcu iz Labina, "ilirskom" penitencijaru u Rimu i Loretu, cenzoru Kaši Cevi h djela, promicatelju i širitelju hrvatskog jezika, te župniku iz Savičenta Antoniu Eac-hinetti (1805-67), steieškim podrijetlom gradaninu, pripadniku talijanskog kuiturnog kruga, romantičaru, filan-tropu, autoru prve male etnološke, folklorističke študije o istarskom hrvatskom selu. Razmatrajuči, nadalje, odje-ke hrvatskog narodnog preporoda u Istri, autor se za-država na Kukuljevičevim i Gajevim razmišljajima istre i njihovoj konkretnoj suradnji s istarskim svečenicima (prije svih s jakovom Volčičem iz Zarečja). Krvavi clogadaji, svojevrsna kataklizma vručeg istarskog "kunfina" u vrijeme Uskočkog rata, bespoštednih, iracionalnih sukoba "Kraijevaca" i "Benečana", poslje-dica kojih je porazna demografska slika Istre, zapušteno gospodarstvo i za duga deseti ječa ustrašen živalj, mračno je doba povijesnog primjera ne-suživota na prostoru Istre (Suživot i ne-suživot, 85-111}. Čak i nakon toga, u 323 godine mira (1618-1941), u (stri, kako autor ističe, nije prevladana "gospodarsko-populacijska kriza", več su teške posljedice ratovanja, epidemija i depolulacije pretvorile istarsko tio u "decubitus", nezacjefjivu i živu ranu (96). Posljednje poglavlje Kamen spajanja, kamen razdvajanja (112-124) autorovo je domišljanje jednog po-vijesno-kulturnog fenomena istarske povijesnice - istarskog kamena, uklesanog i utkanog u najveienrije gra-devine brojnih gradova zapadnojadranske obale, od kojih autor prije svega ¡stiče baziliku u Loretu, tijek njezine gradnje viden kroz spise o tijeku prijevoza i uvoza istarskog kamana. Nasuprot giasovitoj "pietra istriana", velebnom kamenu spajanja i prožimanja kultura sviju naroda koji čine t dotiču se Istre, kamen Učke ostao je do danas (barem što se tiče željezničkog spoja), raz-dijelnicom izmedu istre, matičnog prostora Hrvatske, te, preko nje, i ostalih dijelova Europe. Završavajud prikaz nevelikog, ali sadržajem više nego poticajnog djelca M. Bertoše, možemo primjetiti da je njegova rtamjena, izrečena i samim uvodom autora, zainteresirati običnog čitatelja, ali i okorjelog znanstvenika, da višeslojnoj problematici istarske proš-losti pristupi s one strane velikih povijesnih dogadaja, iza kulisa diplomatskih pregovora i prekrajanja zem-Ijovida, pogledom na obično, "dugim trajanjem" nepro-mjenjeno svakodnevlje istarskog grada i sela, stereotipa i posebnosti u kojima je Istra trajala, razvijala se i opstojala tijekom svoje tisučljetne prošlosti. Lovorka Čoraiič Danilo Klen: OD TRSTA PREKO ZAGREBA DO RIJEKE. "Život i djelodr. Danila Klena (1910-1990)," Historijski arhiv Rijeka, 1993. Do godine 1945. hrvatska historiografija Istre nije postojala; tek tu i tamo postoji neki značajniji publi-cisttčki prilog, a tek poneki od njih i stručne vrijednosti. Uoči završetka 1!. svetskog rata, hrvatska (komunistička) vlada osnovala je jadranski institut sa sjedištem u Sušaku (današnji istočni dio Rijeke), čiji su sljednici zavodi Hrvatske akademije znanosti i umjetnosti u Rijeci i Zagrebu. To je bio početak hrvatske pa i druge prošlosti Istre, koji je do danas dao veoma visoke, plodne rezultate. Taj, doduše, još uvijek ne može dostiči produkciju talijanskih povijesnih znanstvenika i struč-njaka u Istri i izvan nje i iz banalnih razloga: prvi talijanski časopis/zbornik koji je sustavno počeo objav-Ijivati studioznije tekstove i o istri bio je "Archeografo Triestino" iz početka devetnaestoga vijeka, a prvi hrvatski časopis/zbornik s istim temama o istome geo-grafskom području je "Vjesnik" Državnog (sada Povijesnog) arhiva u Rijeci iz 50-ih godina našega stolječa. Več i iz toga očitoga dugoga vremenskoga razmaka sasvim je razvidno koliko je u prednosti talijanska historiografija o hrvatsko} istri. naravno, u tome ne bi bilo ništa lošega da je ona svojim sadržajima donosila objektivne interpretacije povijesnih zbivanja. Na žalost, ta je historiografija davala samo rezultate koji su govorili o nasljedu antičkoga Rima i srednjovjekovne Venecije, te njihove gospodujuče uloge stolječima. U Istri, tako, ne postaje ni Hrvati več plemensko-rodovska, amorfna masa Slavena, barbarskih došljaka koji če se civlizirati kada se denacionaliziraju, kad postanu Talijani. Hrvatska, pak, historiografija je u svojim počecima, 40-i h i 50-ih godina 20. stolječa, uglavnom samo odgovarala na iakve tvrdnje, a uskoro se orijentirala na iznošenje činjenica i njihovo, manje-više, suhoparno, pozitivisti- 291 ANNALES 5/'94 ocene (n poročila/recensioni e relazioni 1b3-315 čko tumačenje, što je u tadašnjim datim političkim prilikama biSo i jedino moguče. Pedesetih se god i na svojim radom u hrvatsku histo-riografiju aktivno uključuje i dr. Danilo Klen, prešavši s Pravnog fakulteta u Zagrebu, iz financijske oblasti, u tadašnji jadranski institut JAZU u Rijeci, u povijesnu, ekonomsko-povijesnu i pravno-povijesnu oblast istraži-vanja. Klen je rodeni Trščanin (1910, otac je bio bro-dogradilišni radnik), njegova je hrvatska obitelj pred fašistima morala napustiti Trst Gimnaztju i Pravni fakultet završlo je u Zagrebu, gdje je 30-ih godina i doktorirao. LJmro je 1980. god. u Rijeci, kao umirovljeni direktor i viši znanstveni suradnik tamošnjega Histo-rijskog arhiva. U meduvremenu je bio i glavni urednik "Vjesnika" toga Arhiva (taj je postao I glasilo Histo-rijskog arhiva u Pazinu) te pokretač i glavni urednik "Posebnih izdanja" riječko-pazinske arhivske institucije. Bio je i član-suradnik jugoslavenske (današnje Hrvatske) akademije znanosti i umjetnosti u Zagrebu, profesor Pravnog fakulteta u Zagrebu i Ekonomskog fakulteta u Rijeci i drugo. O svemu tome i o drugome iz životopisa dr. Danila Klena govori se u osamnaest članaka knjige pod naslovom "Život i djeio dr. Danila Klena (1919-1990)", koju je kao "Posebno izdanje", sv. 11, god. 1993 objavio Historijski (sada Povijesni) arhiv u Rijeci (glavni i odgovorni urednik Jadranka Bakrač-Kaloper, direktorica Arhiva). Sadržaj ove knjige zapravo su prošireni i dopunjeni referati sa znanstvenoga skupa koji je bio pripremljen u povodu 80-godišnjice Klenova veoma plodnoga života. Stjecajem okolnosli, neumitna je priroda bila brža -najprije je znanstveni kolokvij, ugovoren za 2. i 3. travnja 1990. godine, odgoden; dr. Klen je, naime, iznenada teško obolio, a kako je u noči izmedu 12. i 13. travnja preminuo, savjetovanje je održano tek 25. (u Zagrebu) i 26. lipnja 1990, godine (u Rijeci). Su-organizatori su bili Arhiv Hrvatske, Savez povijesni h društava Hrvatske, Skupština opčine Rljeka, Savez arhivskih društava Hrvatske, Pomorski i povijesni muzej Hrvatskog primorja (Rijeka), te Povijesno društvo Zagreb. Skup je pozdravio predsjednik Saveza historičara Jugoslavije prof. dr. Ivan Kampuš, a u knjiži o kojoj je ovdje riječ objavljene su i pozdravne riječi predsjednika Skupštine opčine Rijeka mr. Željka Lužavca, predsjednika Saveza arhivskih društava Hrvatske i direktora Historijskog arhiva Sisak prof. Bartola Biličiča, pot-predsjednika izvršnog viječa Skupštine opčine Rijeka Franje Butorca, te predstavnika Društva "Trka na prstenac" u Barbanu (Istra). Skup u Zagrebu i Rijeci jedan je u seriji znanstvenih skupova o istaknutim hrvatskim historicima koje organizira Savez povijesnih društava Hrvatske, uz druge povremene organizatore. tako su več održani skupovi o dr. Bernardu Stuiliju, o akademicima Dragovanu Šepiču i Luji Margetiču, o prof. dr. Mirjani Gross, o prof. dr. Stjepanu Antoljaku, o dr. Milanu Šufflaju itd. U zborniku riječkoga Arhiva objavljeno je više članaka uglavnom znanstvenoga karaktera. Petar Strčič objavio je "Životopis dr. Danila Klena (1910-1990)" (str. 15-26), s iscrpnim podacima, Igor Karaman "Značenje znanstvenoga opusa dr. Danila Klena za gospodarsku povijest Hrvatske" (str. 27-34), a "Srednjovjekovne teme u djelu Danila Klena" obradio je Miroslav Bertoša (str. 35-42). "Doprinos Danila Klena pravnopovijesnoj znanosti" predmet je razmatranja Luje Margetiča (str. 43-50), "Ekonomske povijesti i njenih elemenata na pri-mjeru srednjovjekovlja u djelu dr. Danila Klena" Darinka Muniča (str. 51-64), "Pomorske problematike u radovima dr. Danila Klena" Radojice Sarbaliča, a "Stare kartografske izvore u radovima Danila Klena" (str. 69-74) Nikole Stražičiča. "Priloge Danila Klena o povijesti Rijeke" ocijenila je Radmila Matejčič (str. 75-80), a "Radove D. Klena o razvoju velikih industrijskih pod-uzeča Rijeke" Ljubtnka Karpovvicz (str. 81-86). Mihael Sobolevski obradio je objavljene članke "Danila Klena o talijanskoj okupaciji i fašističkom teroru u Istri i na Kvarnerskim otocima izmedu dva svjetska rata" (str, 87-89), a Antun Ciron govori o "Novijoj političkoj povijesti u radovima Danila Klena" (str. 91-96). "Arhivski rad dr. Danila Klena" razmotrila je Jadranka Bakrač-Kaloper (str. 97-102), a Vanda Ekl "Iziožbenu aktivnost Danila Klena i njegovih radova o kulturnim spomenicima" (str. 103-106). Na kraju, "Prilog za bibliografrju dr. Danila Klena" dala je Snježana Hozjan, uz eUži izbor bibliografije dr. Danila Klena" i "Uži izbor radova o dr. Danilu Klenu" (str, 107-120). Zbornik riječkoga Arhiva o svome dugogodišnjem direktoru i g lavno me uredniku sadržaj no se nadovezuje na niz radova, osobito Petra Strčiča, koji su objavljeni u "Pazšnskom memorijalu" (3/1972, 10/1980), "Ljetopisu" JAZU (81/1979, 87/1984), u knjiži D. Klena, "Ščavunska vesla, Galije i galijoti na istočnoj obali Jadrna" (1986) i drugdje (usp. spomenuto bibliograftju S. Hozjan u ovo-me zborniku o D. Klenu, te bilj. 5, str. 17, u Strčičevu članku). Akademik Josip Adamček je 15. svibnja 1993. god. Historijskom arhivu Rijeke, izmedu ostalog, uputio i ovakvu (neobjavljenu) ocjenu članaka u ovome zborniku u čast dr. D. Klena: Tršpreme znanstvenika i struč-njaka za taj skup potvrdile su poznato ali i otkrile niz novosti o djelu D. Klena. Ali, ne samo to - utvrdile su I nezaobilazno, ugledno njegovo mjesto u hrvatskoj historiografiji i arhivistici, a sadržaje njegovih radova kao golemi doprinos našoj povijesnoj i pomočnopo-vijesnoj znanosti. (..,). Vidljivo je da su Klenu posvetile svoju pažnju ugledna autorska imena, a sadržaji njihovih znanstvenih i stručnih radova govore o svestranoj i djelima bogatoj Klenovoj ličnosti. Istodobno, ti radovi govore i o počecima, razvoju, usponu i dostignučima hrvatske riječke historiografije i hrvatske historiografije o ANNALES 5/'94 OCENE (H POROČH.A/ RïiCENSiONf t RELAZIONI ¡53-315 Rijeci, a takoder su i velik doprinos dr. Danila Klena razvoju povijesne znanosti, pomoč nopo v i je sni h znanosti uopče a arhivske službe u Rijeci i na riječkom području posebno. Radovi autora o kojima je riječ zna-tan su prinos našoj znanosti." A redovni profesor Fito-zofskog fakulteta u Zagrebu prof. dr. Ivan Kampuš u isto tako neobjavljenoj recenziji (od 8. lipnja 1993. godine), pored ostaloga, isti če slijedeče: "Sadržajt napisa kvalitetne su znanstvene študije i stručne študije, na visokom stupnju profesionalnoga pristupa obrade materijala. oni su znatan prinos ne samo očuvanju uspomene na jednoga plodnog znansvetnog i kulturnog radnika te dobitnika više Nagrada grada Rijeke, člana HAZU i direktora Historijskog arhiva Rijeka, več su i znatan prinos i opčem, boljem poznavanju osobito povijesti Rijeke u srednjemu i dijelu novoga vijeka, te Istri, Gorskom kotaru i ostaiom dijelu Kvarnerskog primorja, odnosno Hrvatske opčenito. Jer, svim tim se dr. Danilo Klen bavio u svome dugome i sadržajnom životu." i ove ocjene akademika j. Adamčeka i prof. dr. I. Kampuša, i članci u zborniku potvrduju ranije spoznanje o dr. Danilu Kienu, koji je na putu od Trsta preko Zagreba do Rijeke, od stručnjaka za praktična pravno-financijska pitanja izrastao u znanstvenika, najznačaj-nijeg bistoričara Istre i Kvarnerskog primorja u razdobij u od 50-ih do 70-ih godina našega vijeka. Rezultati njegovih istraživanja i proučavanja primani su sa zanimanjem i s povjerenjem u njegovu znanstvenu objektivnost i u Hrvatskoj, i u Sloveniji, i u Italiji. Izvrstan kolega, širokoga obrazovanja, gotovo enciklopedijsko/poli-historske kulture, dr. Danilo Klen plijenio je pažnju svake sredine u kojoj je djelovao ili u kojoj se pojavijivao. Djeio mu je bilo predmetom proučavanja več za života (o čemu govore i brojne bilješke u čiancima u ovome zborniku, koji ima i sažetke na en-gieskom jeziku uz svaki članak), a zanimanje za rezultate istraživanja ne jenjava ni danas, Privatno veoma simpatičan i drag čovjek, bio je izvrstan kolega, a istodobno i strog znanstvenik, s visokim, profesionalnim odnosom prema poslu koji je obavijao. U tome smislu treba gledati i više nagrada grada Rijeke, koje je ovaj grad - u kojem je najduže djelovao i živio - s pravom dodijelio tome Trščaninu. Petar Strčič ŽIVOT I DjELO HRVATSKOGA NARODNOG PREPOROD1TELJA ISTRE VjEKOSLAVA SPINČIČA. Znanstveni skup, Ronjgi, 1993. Generacija u Hrvatskoj Istri, koja je djelovala od 60-ih do 80-ih godina XIX stolječa, držala se južno-slavenske nacionalne ideologije dakovačko-srijemskoga biskupa dr. Josipa Jurja Strossmayera; na čelu su im bili dr. Juraj Dobrila, porečko-puljski i trščansko-koparski biskup, dr. Dinko Vitezič, pravnik, i književnik Mate Bastian. Slijedeči, pak, naraštaj hrvatskih narodnih pre-poroditeija Istre s Kvarnerskim otocima bio je pravaški usmjeren, u duhu hrvatskih nacionalnih promišljanja dr. Ante Starčeviča. Predvodili su ga dr. Matko Laginja, Matko Mandič i Vjekosiav Spinčič - svi iz istočnoga dijela Istre, iz Kastavštine. Posljednji spomenuti - Vjekosiav Spinčič, roden je 23. X. 1848. god. u Spinčičima (današnji istočni dio Rijeke). Bio je diplomirani teolog (Gorica i Trst) te profesor povijesti i zemijopisa (Beč i Prag), nastavnik (Koper), zastupnik Istarskoga sabora (Poreč) i Care-vinskoga viječa (Beč), publicist s mnoštvom radova, medu kojima ima i više knjiga. Iza sebe ostavio je i ogromnu rukopisnu ostavštinu, koja je uz fondove Istarskoga sabora (1861-1918) najznačajnije pohranilište izvora za povijest istarsko-kvarnerskootočnih Hrvata u drugoj polovici XIX i u prvim desetlječima XX stolječa. To je osobito značajno i za istraživače njegova djela i povijesti Istre s Kvarnerskim otocima uopče. Kulturno-prosvjetno društvo "Ivan Matetič Ronjgov" u Ronjgima (Kastavština) kod Rijeke, koje djeluje kao jedna od niza katedri Čakavskoga sabora, i Povijesno društvo Rijeka dne 19. prosinca 1993. god. priredili su znanstveni skup u povodu 60-obljetnice smrti toga hrvatskoga narodnog preporoditelja Istre. Na tome ma-lom simpoziju rezultate svojih višegodišnjih istraživanja iznijelo je šest znanstvenih i stručnih radnika iz Rijeke, Opatije, Senja i Zagreba. - Prvi referent bio je dr. Petar Strčič, upravitelj Arhiva HAZU u Zagrebu, a govorio je o "Značenju djela Vjekoslava Spinčiča". Osim sve-obuhvatnoga prikaza, Strčič je dao i neke pojedinačne ocjene. Tako je upozorio i na elementa koji ukazuju na neprolazne Spinčičeve zasluge u učvrščivanju moderne nacionalne svijesti u Hrvata Istre i Kvarnerskih otoka u drugoj polovini XIX i u početku XX stolječa, kada je ovaj najzapadniji hrvatski kraj činio zasebnu cislajtanijsku pokrajinu u okviru Austrijskog primorja Habsburške Monarhije, Strčič je naročita istaknuo Spinčičevo publi-cističko djelovanje, u okviru kojega ima i radova na čije se sadržaje znanstvenici i danas pozivaju, a u mnogo-čem imaju i vrijednost izvora. - Dekan i redovni profesor Visoke bogoslovne škole u Rijeci prof. dr. Mile Bogovič iz Senja, u priopčenju pod naslovom "'Sla-vensko bogoslužje u Istri' Vj. Spinčiča (Pula 1913)" dao je analizu knjige, čiji je sadržaj bitno utjecao na ono-dobna razmišljanja o tome značajnom segmentu hrvatske prošlosti Istre. Naime, smatra se da su učenici svete solunske brače u hrvatske prostore stigli upravo preko Istre. U Istri je nastao cijeli niz glagoljskih tekstova i spomenika, a sta ros l a vensko se bogoslužje ovdje saču-valo sve do u XIX stolječe; tada naglo nestaje, pod pritiskom vladajučega talijanaško-taiijanskog sloja. Znatni oboi u borbi za održavanje staroslavenskog bogoslužja -u borbi 23 očuvanje nacionalnog identiteta Hrvata Istre i 293 ANNALES 5/'94 OCENE IN POROČfl.A/ RECENS]OH[ E RELAZION! 5 83-315 Kva merski h otoka - dao je i svečenik Vjekosiav Spinčič. - Redovni profesor Pedagoškog fakulteta u Rijeci prof. dr. Mirjana Strčič, u radu "Vjekosiav Spinčič kao književni povjesničar", obradila je dio njegove bogate publicističke djelatnosti. Kao predmet analize uzela je vrlo zapaženo djelo "Črtice iz hrvatske književne kulture istre"; ta je knjiga u Zagrebu objavljena 1926. godine, u doba Spinčiceve emigracije. Sadržaj djefa daje prvi temeljiti uvid u tu problematiku, a takoder je i dobar stručni materija!, iako je knjiga bila - u prvom redu -odgovor na djelo Baccia Ziliotta "La coltura letteraria d! Trieste ed istria" (Trst 1913}, u kojem se utvrduje da je "literarna kultura Trsta ! istre sva talijanska (podcrtao V. Spinčič), da dakle druge literarne kulture u Istri i Trstu nit nema". Spinčič je, medutim, objavio sadržajno djelo u kojem je pregledno obradio hrvatski doprinos istarskoj kulturi do XIX st.; za XIX st. i XX st. dao je pocirobnije životopisne podatke za niz hrvatskih znanstvenih i kulturnih radnika {neki podaci su i izvornog značenja -nigdje drugdje nisu zabilježeni). Dr. Bosiljka Janjatovič, znanstvena savjetnica Instituta za suvremenu povijest u Zagrebu, u priopčenju "Zagrebačko razdoblje Vjeko-s!ava Spinčiča", dala je uvid u Spinčičev život i djelovanje u emigraciji, u doba kada je bio daleko od zavičaja. Naime, več tijekom I svjetskog rata Spinčič i niz drugih hrvatskih prvaka Istre i Kvarnerskih otoka morali su otiči iz Istre koja je postala ratno područje; dio njih krenuo je preko talijansko-austrougarskog fronta, a neki od njih u ostali dio Hrvatske, pa i dalje, npr., u Moravsku. Spinčič je najviše boravio u Zagrebu, i to kao gost nadbiskupa-metropolite dr. Antuna Bauera. Izbje-gao je politički život; nije se snalazio u uvjetima novoformirane Kraljevine SHS. Više se bavi publicisti-kom, te objavljuje niz radova, medu kojima ima i onih trajnije vrijednosti, kako za upotpunjavanje našega opčeg znanja tako i za povijesnu znanost o Istri opčenito. - Coran Crnkovič (Opatija) iz Zavoda za po-vijesne i društvene znanosti HAZU u Rijeci dao je referat pod naslovom: "Družba sv. Čirila i Metoda za Istru u doba predsjednikovanja Vjekoslava Spinčiča"; taj mladi istraživač donosi sažet pogled na važan dio djelovanja ovoga preporoditelja u razdoblju potkraj XIX i u početku XX stol ječa. Naime, vladajuči talijanaško-talijanski sloj u Istri i na Kvarnerskim otocima započeo je sustavno i organizirano osnivati pučke škole i dječje vrtiče u hrvatskim naseljima; u tome je taj tenak sloj imao izdašnu pomoč raznih organizacija iz Kraljevine Italije pa i njezinih državnih tijela. U borbi protiv denacionalizacije odnosno talijanizacije hrvatske djece, hrvatski su se preporoditelji služili raznim sredstvima, a jedan od najvažnijih načina bilo je djelovanje preko spomenute Družbe, koja je osnovana 1893. god. u Voloskome. Prvi njezin predsjednik bio je dr. Dinko Vitezič iz Vrbnika na otoku Krku (tada odvjetnik u gradu Krku), a nagliji razvoj doživljava upravo za Spinčičevo predsjed ni kovanje. Njegovo djelovanje je tim značajnije jer je i sam bio prosvjetni radnik (od 1876. do 1882. bio je profesor u Kopru, a od 1882. do 1882. god. škotski nadzornik za kotareve Kopar i Volosko), pa je dobro poznavao problematiku. - Ljubomir Petrovič, tajnik Povjesnog društva Rijeka i Kulturno-prosvjetnog društva "Ivan Matetič Ronjgov" (Katedra Čakavskog sabora) u Ronjgima, dao je uvid u Spinčičevu rukopisnu ostav-štinu (referent je svojedobno bio direktor Historijskog arhiva Pazin i Povijesnog društva Istre). Naime, Spinčič je bio vrlo svjestan značenja pisanoga dokumenta u teškoj borbi s politički i gospodarski premočnim tali-janaško-talijanskim protivnikom u Istri i na Kvarnerskim otocima, u doba kada su gotovo svi službeni dokumenti pisani na talijanskome i koncipirani u taiijanaško-talijanskom interesu. Stoga je taj svečenik od mladih dana započeo skupljati izvore razne vrste. Izmedu dva svjetska rata svoju vrlo veliku rukopisnu ostavštinu da-rovao je središnjem hrvatskom arhivu u Zagrebu (današnji Hrvatski državni arhiv). Ostavština se sastoji od desetak tisuča primjeraka izvora različite vrste, pa ona čini i jednu od največih u Hrvatskoj uopče. Preko nje se izvršno osi i kava gotovo cjelokupni život Istre i Kvarnerskih otoka od 60-ih godina XIX st, pa do Spinčičeve smrti u prvoj polovici XX sto!ječa. Ostavštinu je sredio i o njoj pisao prof. dr. Ivan Beuc (u zag-rebačkom "Arhivskom vjesniku), prikazao ju je i dr. Petar Strčič (u puljskoj "Istri"), a sada ju je osvijetlio i Lj. Petrovič, i to na nov način, ukazuj uči na niz njezinih vrijednosti. Preko sedam deseti ječa djelovao je prof, Vjekosiav Spinčič u hrvatskoj i siovenskoj Istri, u Trstu i na Kvarnerskim otocima, a i drugdje. Znanstveno savje-tovanje u povodu njegove 60-obljetnice smrti dalo je nov pogled na život ¡stre i Kvarnerskih otoka opčenito. Referenti su ukazali na niz novih, do sada nepoznatih i neproučenih momenata u životu i djelu narodnoga preporoditelja Vjekoslava Spinčiča, svečenika, vrlo istaknutoga hrvatskog političara, prosvjetnog radnika, književnog povjesničara i publicista - hrvatskoga narod-nog preporoditelja. Sadržaji ovoga savjetovanja, kao i oni ranije održant o biskupu j. Dobrili (Zagreb, Pazin, Trst), M. Laginji (Zagreb, Kastav, Ronjgi, Klana), brači Mati i Ivanu Bastianu (Ronjgi), B. Milanoviču (Pazin) itd., dali su znatan doprinos boijem poznavanju proš-losti Hrvata istre i Kvarnerskih otoka u sudaru s močnim protivnikom, ali i Slovenaca Istre i Trsta, jer je Spinčič dugo bio - kako rekosmo profesor i školski nadzornik u Kopru, a i zastupnik i slovenskog dijela Istre u bečkom parlamentu (od 1891. god. dalje). Snježana Hozjara 294 ANNALES 5/'94 OCENE IN POROČILA/RECENSIONI F. REIAZIONI 183-315 "DANI MATKA LAGINJE", KATEDRA ČAKAVSKOG SABORA (DRUŠTVO ZA POVJESNICU), Klana, 19-20. ožujka 1994. Mjesto Klana, u području Kastavštine i nedaleko Rijeke, jedno je od najistočnijih istarskih hrvatskih naselja. To je mjesto veoma duge i sadržajne ali malo istražene prošlosti. Tisučlječima vrb prometan trgovački centar, Klana je u XIX i XX st. gotovo zaboravljena -samo vrlo uzak k rti g povjesničara zna da je to mjesto, npr., več u ranome srednjem vijeku bilo glagoljaško središte. Ovom prigodom prenosimo samo jednu od zanimljivosti iz klanjske prošlosti - po Valvasoru, preko Klane je išao Jedan od putova na zapad kojim su prodirali Turci; upravo u Klani skršen je pohod Malkoč-bega, osmanlijskog osvajača hrvatskoga kraljevskog i banskog grada Knina, poznatoga u naše dane kao središta ekstremnoga srpskog oružanog pokreta. Klana je bila značajno trgovačko mjesto na putu izmedu balkanskog istoka i apeninskog zapada te središnje Europe i sjevernog dijela Jadrana, a napose izmedu slovenskih zemaija i riječko-istarskog područja. Uglav-nom stoga Sto je izmedu dva svjetska rata potpadala pod fašističku Kraijevinu italiju, gotovo je zaboravljeno da je Klana rodno mjesto Matka taginje, jednoga od najznamenitijih hrvatskih narodnih preporod i tel j a te jedinoga hrvatskoga bana iz Istre. U nastojanju da se započne sa multidisciplinarnim istraživanjima, posljednjih je dana prosinca 1993. god. u Kiani osnovano "Društvo za povjesnicu" kao jedna od petnaestak Katedara Čakavskog sabora (čije je sjedište u Puii; u zadnje dvije god i ne osnovano je više novih katedara, npr., i na otoku Rabu, u Rijeci, Zagrebu itd.). Tada je zaključeno da se ustanovi trajna kulturno-znanstvena manifestacija "Dani Matka Lagine", koja če trajati cijele kaiendarske godine, ali če se sadržaji uglavnom koncetrirati oko 18. ožujka, oko dana kada je veliki M, Laginja preminuo u emigraciji, u Zagrebu (1930. godine), kamo je stigao u bijegu pred talijanskom okupacijom svoga rodnoga mjesta i cijele Istre. Taj je pravnik, odvjetnik, književnik, tiskar a nadasve političar, voda druge generacije hrvatskoga političkog pokreta istre i Kvarnerskih otoka od 80-ih godina XIX stolječa, te jedini hrvatski ban iz Istre. Roden je 1852, godine, a u povodu 140-obljetnice njegova rodenja 1992. god. bio je održan znanstveni skup i niz kulturnih manifestacija u Zagrebu, Kastvu, Ronjgima i Kleni, (usp. Annales, Ml, 3, 1993, str. 408-409). Prvi "Dani Matka laginje" održani su 19, i 20. ožujka 1994. godine, s početkom u vječnici Poglavarstva opčine Klana i s pozdravnim riječima pred-sjednika Društva/Katedre prof. Iva Šnajdera. Skup je, zatim, u ime Čakavskoga sabora i Društva za hrvatsku povjesnicu {Savez povijesnih društava Republike Hrvatske} pozdravio njihov predsjednik dr. Petar Strčič te predsjednik susjedne, riječke Katedre prof. dr. Vinko Tadejevič, posebno istaknuvši potrebu proučavahja te aktualne valorizacije golemoga klanjskoga šumskoga bogatstva - na visokoj nadmorskoj višini, a pri samoj Rijeci i Opatiji. Skup je vodio dr. P. Strčič, koji je pročitao i prvi referat "Objavljeni radovi dr. Matka Laginje kao povijesna vrela". U svom je referatu on ukazao na razdoblje Laginjine djelatnosti od 60-ih do 80-ih godina XIX stolječa, kada se Laginja počinje baviti iskijučivo politikom. No, P. Strčič je obradio one struč-ne i publicističke radove Čiji sadržaji pretežno ne zadiru u politiku, več u šest drugih oblasti: pravo, pravnu povijest, povijest, politologiju, književnost te narodni život i običaje; upozorio je na Laginjino korištenje arhivske grade koja je danas zagubljerta ili sasvim izgubljena i na Laginjine podatke kojih nigdje drugdje nema, a, takoder, na njegova stajališta koja se danas trebaju tretirati kao vrela. - Prof. dr. Iva Lukežič, izvanredni profesor i prodekart Pedagoškoga fakulteta u Rijeci, u priopčenju "Čakavski mjesni govor Klane", uz obilje primjera, dala je analizu iz koje se vidi da u tome govoru ima i staro hrvatski h jezičnih relikata, karakterističnih i za neke okolne čakavske starosjedilačke dija-lekte. Bližina slovenske kajkavštine rezultirala je nekim jezičnim interpretacijama, no sustav je u osnovi čakavski. - Prof. dr. Mirjana Strčič, redovni profesor Pedagoškoga fakulteta u Rijeci, je u ¡zlaganju "Književno-povijesno značenje Laginjinih 'istarskih pričica'" analizirala jedno od najpopularnijih njegovih djeia, u kojem se naročito ističe njegov literarni talent, njegov smisao za sintetiziranje znanja o prošlosti te prikupljanje onih aktualnih podataka koji imaju stvarnu povijesnu vrijed-nost - danas su oni prvorazredni izvori. - Znanstveni asistent Zavoda za povijesne i društvene znanosti HAZU u Rijeci Antun Giron obradio je temu "Klana za vrijeme talijanske okupacije (od 1918-1920)", kada traje snažni otpor i službenih organa Županske porezne opčine Klana denacionalizaciji. To, naravno, ni je spriječilo Rim da ojača svoj pritisak idučih desetlječa - Rapalskim ugovorom klanjsko je područje podijeljeno izmedu Kraljevine Italije, Kraljevine SHS i Riječke Države, ali ukla-panjem ove pofonje u Kraijevinu Italiju Klana je u cjelini pripala apeninskoj državi. Več u početku okupacije Rim počinje snažno eksploatirati golemo šumsko bogatstvo. - Mr. Darinko Munič, "Ponovno otvaranje hrvatske škofe u Klani {1945. g.)", dao je osvrt na konačno rješenje pitanja naobrazbe mladih Klanjaca na materinskom jeziku. Kao i drugdje na okupiranome hrvatskom području, talijanske kraljevske državne a potom talijanske državne fašističke vlasti za branj i vale su svaku upotrebu hrvatskoga jezika. No, u meduraču taj vid denacionalizacije nije uspjevao - dobar dio mladog naraštaja izbjegavao je školsku obvezu. O tome koliko je, pak, bila snažna nacionalna svijest govori i podatak da su se 1945. godine, odmah nakon sloma vlasti novoga, nje- 295 ANNALES 5/'94 OCENE ]N POROČILA l RËŒNSJON! £ KELAZIONj 183-3)5 mačkog okupatora u školi pojavili čak I 15-godišnjaci. Nakon niza desetiječa prvi učitelj Hrvat bio je Kazimir Munič iz susjednoga Kastva, koji je odmah osnovao i pjevački zbor (ujesen je več premješten u bujsko pod-ručje), - Prof. dr. Vinko Tadejevič, umirovljeni redovni profesor Ekonomskog fakulteta u Rijeci, u proiopčenjii "Agrarne promjene područja Klane posljednjib stotinjak godina" dao je ocjenu deagrarizacije t urbanizacije, koje nastupaju osobito od 50-ih godina i pogubno utječu na ukupne gospodarske probitke i Klane i cijeloga riječ-koga i opatijskog područja. Tako je, npr., ovdje gospodarstvo opalo za 90%, ovčarstvo za gotovo isto toliko, a od desetak pošto obradive zemlje 1900. god. sada je ima svega 1%. Planinski plato Gumac kod Klane raz-djelnica je izmedu subalpskoga i submediteranskog kli-matskog područja, tako da ovaj kraj pruža goleme mo-gučnosti za privredni razvoj, osobito značajan za obližnju Rijeku i opatijsku rivijeru. Slijedeči je dan mr. Dušan Prašelj iz Kulturno-prosvjetnog društva "Ivan Matetič Ronjgov" (Katedra Čakavskog sabora u Ronjgima, takoder u Kastavštini) dao višesatni prikaz "Autohtonoga glazbenog izraza Hrvatskog primorja, Istre i otoka" (tj. Kvamerskog pri-morja s Kvarnerskim otocima i Istre). Izlaganje su pratili praktični glazbeni primjeri koje su izvodili klapa "Nokturno" iz Rijeke, Pjevački zbor "Dr. Matko Laginja" iz same Klane (koji maestro Prašelj vodi več petnaest godina) te danas najpoznatiji izvodači i interpretatori izvornoga narodnog melosa na sjeverojadranskom ča-kavskom prostoru - sopci na sopelama (sopilama) Ivan Pavačič i Ivan Radič s otoka Krka (ovaj je posljednji čuveni doajen/majstor svirke na tom instrumentu čiji se počeci gube u magli ranoga srednjega vijeka). Maestro D. Prašelj je svojim ¡zlaganjem ukazao na sve osobitosti ovoga izvornog glazbenog melosa, temeljenoga na tzv. istarskoj Ijestvici. Upozorio je na još vrlo žive relikte starih napjeva koji se i danas izvode, a takoder i na suvremene interpretacije toga glazbenog izraza. Istakao je zasluge i interpretacije niza zapisivača i skladatelja, na prvome mjestu najčuvenijega - Ivana Matetiča Ronj-gova, koji je prvi počeo na odgovarajuči način notno bilježiti napjeve tzv. istarske Ijestvice. "Dani Matka Laginje" početak su novoga, stalnog okupljanja kultumoga i znanstvenog svijeta u okviru Čakavskog sabora, u uvjetima koji razvoju i razmahu kulture, umjetnosti i znanosti u Republrci Hrvatskoj - iz svima poznatih razloga - nisu naklonjeni (upravo u Klani našlo je, npr., utočište više stotina prognanika i izbjeglica pred ratnim nedačama). Organizirani u čast svoga velikoga sumještanina i hrvatskoga velikana, pri-redujuči ¡zlaganja o njemu te drugih manifestacija tije-kom god i ne, i Klanje i su se sada pridružili onim Pri-morcima i Istranima koji su odlučno krenuli u Istra-živanje svoje prošlosti i pronalaženje u zadnjih stotinu godina zapostavljenih gospodarskih probitaka koji mogu dati konkretne značajne prinose duhovnoj i ekonomskoj renesansi ovoga lijepoga kraja. Snježana Hozjan Kate Dormut - Tommasini: 1'ISTRIA, OUESTA SCONOSOUTA, Aviani editore, Udine 1994, str. 389. Početkom godine 1994. u Udinama je izdavačka kuča Aviani objavila zanimljivo i neuobičajno djelo koje je plod ideje i truda, a slobodno možemo reči i unutamje potrebe gospode Kate Dormut- Tommas in i, naslovljeno Uistria, questa sconosciuta, u prijevodu Istra ova nepoznata, odnosno, Nepoznata Istra. Autorica je knjigu posvetila gradu Rijeci - gradu koji joj je, kako sama ističe, pružio prelijepu mladost tspunjenu suncern i morem. Aii opčenito knjiga je posvečena Republici Hrvatskoj i njenim naporima u izgradnji modernog hrvatskog društva, kao i prenošenju ¡sline talijanskoj javnosti o bliskom susjedu i njegovoj tisučljetnoj pri-sutnosti u tom prostoru. Knjiga Nepoznata Istra jest marljivo i s puno pažnje sročena kompilacija najrazličitijih tekstova - autorskih članaka koje je autorica preuzela iz hrvatskih i talijanskih časopisa, knjiga pa i dnevnoga tiska. Ali i enciklopedija kao što je Opča enciklopedija hrvatskog leksikografskog zavoda i Encidopedia Euro-pea - talijanske izdavačke kuče Garzanti. U svoje djelo autorica je uvrstila i nešto grade, tj. pisma koje je poznati talijanski novinar i političar, Luigi Alberti ni raz-mjenjivao u razdoblju od godine 1911. do 1926, s nositeljima političkog i društvenog života Italije, a čiji se sadržaj tiče prostora Hrvatske, osobito Rijeke, Istre ¡ Dalmacije, aii i Slovenije, odnosno kalkulacijama i posezanjima Italije za tim krajevima kao i nekim drugim interesima i geostrateškim pogledima na to područje. Mora se priznati da se več pri prvom susretu s knjigom gospode Kate Dormut - Tommasini, osobe zanimljive biografije, rodene u Madarskoj, odrasle u Rijeci, a od sredine 50. godina stalno nastanjene u malom furlanskom mjestu Vivaru u Italiji, daje dojam da je njen temeljni cilj pri pisanju knjige bio upoznati svoje sugradane u Italiji što je kompleksnije i objektivnije moguče s najrazličitijim činjenicama o Hrvatskoj i njenom identitetu, Hrvatskoj koja je usto još zahvačena ratnim stradanjem i patnjom. Sadržaj knjige govori o prošlosti Hrvata od najstarijih vremena do god. 1945. osobito o političkim i kuitu-rološkim sastavmeama. U knjiži su uvršteni i priloži koji govore o irendentizmu, opčenito o prvome svjetskome ratu, krizi demokracije i uspostavi fažizma u Italiji, bolnim dogadajima oko Istre i Zadra itd. Knjiga posebno govori o hrvatskoj književnosti, glazbi i umjetnosti što je i bogato slikovnim prilozima ilustrirano. Zatim o prošlosti julijske krajine, Trsta, Slovenije, Istre, Rijeke, Dal- 296 ANNALES 5/'94 OC EN F IN POROČILA /REŒNSIONf E REIAZIONI183-315 macije, dok je posljednje poglavlje posvečeno foiba-ma/jamama - dramatičnim zbivanjima iz drugog svjet-skog rata. Kada je riječ o području Slovenije, u vrsten o je tek nekoliko članaka, i to ono što o Sloveniji piše u več spominjanoj enciklopediji Europea - Garzanti pod na-tuknicom: Slovenija. Tu je posebno obradena slovenska povijest, jezik, književnost i umjetnost. Uvrštena su još tri afirmativna članka pojedinih autora. Dovoijno da se tek dobije najopčenitija slika tog neposrednog talijan-skoga susjeda. Ne bib želio u ovom prikazu posebno govoriti o samom sadfžaju knjige, kao ni o tome da li je trebalo nešto objaviti ili ne ili što bi bilo važno još dodati itd. Jer je to zapravo stvar kreativne slobode autora i ocjene tih pojedinih tekstova koje je netko več nekad napisao s više ili manje uspjeha. Naprosto u jednoj ovakvoj kom-pilaciji valja poštivati izbor same autorice koja nam je podarila svoje gledanje, odnosno sakupila na jedno nnjesto več poznate činjenice, odnosno približila javnosti istru i Hrvatsku, pa donekle i Sloveniju. Mora se priznati da je autorica toga potpuno svjesna pa je i u ovitku knjige napisala od prilike i slijedeče: "ispričavam se potencijaNm čitateijima zato jer znam koliko je moj rad skroman, nepot.pun i nedovoljno dubok. Ali neoba-vještenost u mojoj domovini je totalna. Imamo rat na pragu kuče, a ljudi ne znaju tko ga vodi, s kime i zašto? Moje istraživanje želi biti jedna provokacija, da bi netko bolje potkovan učimo više i bolje - ne može biti nista gore od nepoznavanja činjenica, nezainteresiranosti ili samo površnog interesa." Nešto više rekao bih o onom pomaku kojeg ova knjiga donosi na razini afirmacije mlade samostalne, suverene i demokratske Hrvatske. No, prije svega moramo priznati da je kojim slučajem ova knjiga objavljena samo u Hrvatskoj i na hrvatskem jeziku ne bi bila tako zanimljiva niti bi imala slijedeči značaj. A to je činjenica da se u sklopu nama prijateljske države Italije javljaju takve inicijative koje temeljito i svestrano pri-pomažu u nastanku moderne hrvatske države, ali isto tako i slovenske, ali i nijenjanju svijesti prema tim uvjet-no rečeno "novim" susjedima s kojim je kao što je poz-nato, veže u jednom djelu i zajednička prošlost. Prošlost tijekom koje je, slobodno možema reči, bilo lijepih i ružnih momenata. Upravo tome danas knjiga gospode Kate Dormut -Tommasini izravno doprinosi. Knjiga Nepoznata Istra mrvi stare animozitete i uspostavlja nove ravnopravne odnose ispunjene respek-tom i obostranim povjerenjem. 1 to valja posebno cje-niti. Korak je to dalje i u globalnim europskim okvirima jer se europski prostor sve više zbližava. Uvažavajuči sve različitosti kao bogatstvo, a ne kao nešto što treba zgaziti ili odbaciti ili kao nešto što razdvaja. Stvara se samim tim ozračje obostranog uvažavanja i ozračje izgradnje mostova koji povezuju i grade prijateljstvo. Tim je to značajnije što takve inicijative potiču poje-dinci - gradani. Kako je sama knjiga naslovljena Nepoznata Istra, potrebno je reči nekoliko riječi o srcolikom istarskom polu otoku koji je od vazda plijenio pažnju romanskog, germanskog i slavenskog svijeta tu na razmedi srednje-europskog i balkanskog prostora. Zapravo radi se o činjenici da je istarski poluotok prostor u kojem su se, zahvaljujuči etničkoj zastupljenosti izborile tri nacionalne individualnosti svaka za svoju različitost, svaka za svoj dio toga osebujnog zamljopisnog prostora. Otuda možda i najvažnija posebnost istarskog poluotoka koja proizlazi iz činjenice da su se na tom zemljopisno malom prostoru odvijala i dovršila tri integracijska procesa. Tri državotvorne i nacionalne ideologije učiniie su, sorazmjemo etničkoj zastupljenosti, da se mali istarski poluotok danas nalazi u sklopu triju samostalnih nacionalnih država: Italije, Slovenije i Hrvatske. Kako znamo, največi dio istarskog poluotoka nalazi se u Hrvatskoj, jedan manji dio u Sloveniji i mali sasvim rubni dio u Italiji. Otuda proizlazi da je područje hrvatske Istre uz sva iskustva danas rubno/granično područje gdje Hrvati vjekovima žive u doticajima i prožimanjima sa Sloven-cima i Talijanima, kao i to da u krilu tih samostalnih država žive manjine. Na tim činjenicama je danas tnoguče graditi suživot, prijateljske i ravnopravne odnose u tom prostoru koji svakako valja što je moguče funk-cionalnije povezati (prometno, gospodarski, kulturno itd.). Upravo oblici funkcionalnog povezivanja i praktičnih interesa mogu još više zbližiti te države i narode. Spomenuti oblici povezivanja izravno utječu na nacio-nalnu, moralnu, civilizacijsku i svaku drugu osobitost, ali i ostavijaju mogučnost da različiti ravnopravno medusobno suraduju. U tome držim da je i knjiga Kate Dormut - Tommasini dala izravni doprinos. Prikazanu knjigu prevedenu na hrvatski jezik izdat če izdavačka kuča "Mladost" iz Zagreba. Nevio Šetič Dvije knjige Stjepana Antoljaka: HRVATSKA HISTORIOGRAF1JA DO 1918, sv. I i II, Nakladni zavod Matice hrvatske, Zagreb 1992, 457 i 544 str., HRVATI U PROŠLOST!, Književni krug, Split 1992, 948 str. Nestor hrvatske povijesne znanosti, sveučilištni profesor u mirovini, Stjepan Antoljak (roden 1909), godine 1992, objavio je dva opsežna djela iznimne vrijednosti za hrvatsku povijesnu znanost, ali i znanost susjednih zemalja. Stjepan Antoljak spada u onu vertikalu hrvatske povijesne znanosti - danas se nalazi na njezinom čelu - Čiji je temelj udario ivan Kukuijevič-Sakcinski (1816-1889), a zatim je nastavio graditi Franjo Rački 297 ANNALES 5/'94 OCENE IN POROČILA / KECEN5IONI E RELAZJQNI 183-315 (1828-1894), Tadija Smičiklas (1843-1914), Ferdo Šišič (1869-1940), Miho Barada (1889-1957). Ta je vertikala u cjeiini nepobitno doprinijela svestranom turnačenju hrvatske prošiosti u cjeiini. Pona j više poradi svog temelj itog pristopa historiografskim problem ima osla-njajuči se na najrazličitiju izvornu gradu, kao i poradi njezina detaljna sakupljanja, proučavanja i kritičkog ocijenjivanja. Ta tzv. tradicionalna historiografija stvori la je uvjete za nove i još snažni je skokove hrvatske povijesne znanosti. Nove generacije hrvatskih povjes-ničara to dakako več uveliko koriste i dalje razvijaju. Smatram da slovenskim povjesničarima, osobito onim koji se bave srednjovjekovnom prošlošču, ni je potrebno posebno predstavljati dr. Stjepana Antoijaka, ali poradi mladih kolega i šire javnosti valja reči nekoliko riječi o samóme autoru. Malo je hrvatskih povjes-ničara tako širokog opusa i zanimanja kao što je Stjepan Antoljak. Tijekom svog dugogodišnjeg rada u prvom se redu istaknuo kao znanstveni radnik, ali i kao pedagog, arhivski radnik, ravnatelj, inicijator i organizator znan-stvenog i nastavnog rada. Objavio je više od 250 struč-nih i znanstvenih radova i više od deset knjiga. Radove i knjige objavljivao je na hrvatskom, makedonskom, francuskom, njemačkom i albanskom jeziku. Prilike su bile takve da je često, ne svojom voljom, mijenjao rad-nu sredinu. Radio je u Zagrebu, Zadru, Rijeci, Skopju, Prištini, pa ponovno u Zadru. Danas živi u Zagrebu i uprkos visokim godinama redovito pohada arhiv i svoje misli prenosi na papir. U svom dugogodišnjem radu nije se bavio samo hrvatskom prošlošču, več i prošlošču Makedonaca, Albanaca, Slovenaca, Srba i Crnogoraca. Najznačajniji rezultati Stjepana Antoijaka u sklopu hrvatske povijesne znanosti odnose se na hrvatsku po-vijest srednjega vijeka, no ima i onih koji se odnose na novovjekovnu hrvatsku povijest. Dr. Antoljak najviše se bavi političkom poviješču, ali i društvenim, gospodarskim i kulturnim pojavama. Osobito je važno istači da je g. Antoljak mnogo učinio na afirmaciji pomočnih povijesnih znanosti. Utemeljitelj je takvog postdipio-mskog študija koji i danas funkcionira u Zadru. Naj-značajnija njegova djela uz prikazanu knjigu jesu: l!Bu-ne pučana i seljaka u Hrvatskoj", Zagreb 1956, "Pomočne istorijske nauke", Kraljevo 1971, "Izvori za historiju naroda Jugoslavije u srednjem vijeku", Zadar 1978, "Pacta ili concordia od 1102. godine, Zagreb 1980 itd. Medu važnije priloge spadaju oni u kojima raspravlja o dolasku Slavena na Balkan, o Hrvatskoj u doba narodnih vladara, ili kada raspravlja o zadarskom Katasliku u ranom petnaestom stolječu i feudima u okolici Zadra, o vranskom običajnom pravu, buni u Konavlima, francuskoj upravi u hrvatskim zemljama itd. Važno je reči i to da je dr. Antoljak napisao toliko značajno djelo za Makedonce, knjigu "Samuilova država", Skopje 1969, koja ima iznimno značenje za njihovu nacionalnu povijest, gdje se na temelju izvorne grade dokazuje i potvrduje postojanje ranosrednjo-vjekovne makedonske države. Kao zanimljivost ističem da je dr. Antoljak osmislio i utemeljio Katedru za povijest na Filozofskom fakultetu u Prištini. O Stjepan u Antoljaku moglo bi se još mnogo toga reči. Prije nego što prikažem njegove dvije najnovije knjige, recimo i to da neki njegovi radovi, osobito iz razdoblja ranoga srednjeg vijeka, zadiru i u prošiost Slovenaca. U njegovoj knjiži "Izvori za historiju naroda Jugoslavije", Zadar 1978, tri poglavlja se odnose na izvore za proučavanje prošiosti Slovenaca u razdoblju od doseljenja u te krajeve pa do 15. stolječa, kao i to da se u njegovim radovima obraduje i područje Istre itd. Hrvatska historiografija do 1918. godine, sv. I i II Dvotomno djelo dr. Stjepana Antoijaka, "Hrvatska historiografija do 1918", tiskano godine 1992. u Nak-ladnom zavodu Matice hrvatske, dosad je najtemeljitije djelo u Hrvata koje obraduje razvitak hrvatske histo-riografije i razvitak hrvatske povijesne znanosti. Za pravo, riječ je o povijesti hrvatske povijesti. Stjepan Antoljak u svojem opsežnom djelu sustavno prati razvitak hrvatske historiografije otkrivajuči nam ujedno, kojim su se sve metodama hrvatski povjesničari služili u stvaranju svojih djela tijekom dugoga vremensko g razdoblja. Ujedno nas upoznaje s njihovim idejama i mišljenjima. Osebujnost prikazanom djelu daje i činjenica, spoznaja, da je uvaženi profesor Antoljak obvezu za pisanje ovoga djela preuzeo još kao docent za noviju hrvatsku povijest na zagrebačkom sveučiiištu, 28. veljače 1941. Tada je i započeo predavati na Filozofskom fakultetu kolegij "Hrvatska historiografija" te sustavno prikupi jati izvorne podatke i gradu što čini sve do danas. Pritom se držao veoma širokog kriterija u prikupljanju podataka, Njegovu pažnju privlačilo je sva-ko napisano djelo koje se na bilo koji način doticalo hrvatske povijesti tijekom stolječa - od razdoblja humanizma (XV st.) pa do g. 1918, s tirne što je istodobno bio veoma kritičan prema njihovim stvarnim dostignučima. Sadržaj prve knjige povijesti hrvatske povijesti pori i je! jen je uz predgovor i uvod u jedanaest večih poglavlja. Knjiga započinje poglavijem naslovljenim "Doba ranog i razvijenog feudalizma (do početka 15. stolječa)", te zadire u sam početak historiografskog rada na hrvatskom etničkom prostoru predstavljaj uči prije svega srednjovjekovne pisce i njihova djela. Slijedi poglavlje "Početak propadanja feudalizma (15. i početak 16. stolječa)", gdje se autor posebno osvrče na pisanje svih onih hrvatskih historiografa u doba humanizma u Europi. Tu je posebno naznačen rad i djelovanje Šimu-na Kožičiča Begne, zatim Spličanina Marka Maruliča, te Dubrovčanina Ludovika Crijeviča itd. Poglavlje "Vri-jeme krize feudalnog društva (16-17. st.}" autor je po-svetio razdoblju reformacije i početku protureformacije i 298 ANNALES 5/'94 ocene in poročila/recension) e reiazioni 183-3! s piscima, čiji se je rad tada osjetio u Hrvata. Tada u Hrvatsku upravo iz Siovenije prodire reformacija kroz protestantizarn, kao i iz Ugarske kroz kalvinizam. Poznata je činjenica da je protestantizam ostavio snaž-nijeg traga u (stri, na čijem se je širenju posebno istakao Jstranin roden u Labinu, Matija Vlačič llirik (Matthias Fiacius illyricus). O tome i svim hrvatskim historio-grafima, koji su na bilo koji način dotakii to područje, govori se u naznačenom pogiavlju "Kraj 16. i prva polovica 17. stolječa"; poglavlje zadire u razdoblje hrvatske prošlosti, nakon Sto je 1573. ugušena seljačka buna i nakon što su Hrvati ušli u novi rat s Turcima u Bosni. Tu je autor (uz ostalo) posebno ohradio pisanje zadarskog kruga te pisanje šibenskog, dubrovačkog, kotorskog i zagrebačkog historiografskog kruga. Ovdje se več može primijetiti da je profiliranje hrvatske historiografije sve očitije i dobiva obrise onako kako slijedi duhovni i društveni razvitak hrvatskog etničkog prostora i njegovih društvenih struktura. U kasnijim razdobijima to je još jasnije, Sto autor sustavno slijedi i razvija. Slijedeče poglavlje nosi naslov "Druga polovica 17. stolječa", gdje posebno raspravlja o dostignučima historiografije toga razdoblja u sjevemoj Hrvatskoj, dalmatinsko) Hrvatskoj, gdje se u tom razdoblju ističe Ivan Lucius, opčenito jedan od najvažnijih i največih hrvatskih historiografa, te se posebno osvrče na njegov opsežni znanstveno-suradnički krug, kao i na krug njegovih suvremenika, Slijedi poglavlje "18. stolječe -doba apsolutizma. Prva polovica 18. stolječa", gdje autor posebno obraduje stvaranje dalmatinsko-pado-vanskog kruga, dubrovačkog i zadarskog historiografskog kruga, historiografsko stvaralaštvo Kotora, te zagrebačkog historiografskog kruga i onih stvaralaca toga razdoblja izvan zagrebačkog kruga. Historiografsko stvaralaštvo u Hrvata osobito je živ-nulo u narednom razdoblju o čemu govori poglavlje "Druga polovica 18. stolječa". To važno razdoblje u stasanju hrvatske historiografije autor je pod i jelki, tako da posebno govori o historiografiji gornje Hrvatske, historiografiji jadranske regije, o Istri, Sen ju, Zadru i njegovoj bližoj okolici, o šibeniku i njegovoj okolici, Trogiru, Sinju, Splitu, Makarskoj, Dubrovniku, Kotoru, Padovi, Venectji, Bosni i Hercegovini - Što zorno po-ka2uje gdje su sve tada nastajala povijesna djela na hrvatskom etničkom prostoru. Poglavlje "Hrvatska bisto-riografija početkom 19. stolječa" autor je posveti« doprinosu trojice madarskih i jednog srpskog historiografa, Slijedi zatim poglavlje "Predilirsko doba", koje obraduje različita hrvatska područja. U jadranskom prostoru istru, Kvarner, Dalmaciju, Dubrovnik, u gornjoj Hrvatskoj Zagreb te ostala područja Slavonije i prekosavske Hrvatske, sa kratkim osvrtom na Bosnu. U opsežnom pogiavlju "Prijelaz iz srednjeg vijeka u novi vijelc" riječ je o historiografskom stvaralaštvu u doba liirskog pokreta. Doba nacionalnog pokreta u Hrvatskoj (1835-1848), ka- da su tim pokretom zahvačena sva područja društvenog djelovanja. Posebno je obradeno pisanje povjesničara suvremenika liirskog pokreta, ali ne i sudionika, no posebno se obraduje doprinos predvodnika ilirizma i hrvatske nacionalne ideje, dr. Ljudevita Gaja, te o "ilir-skoj" - hrvatskoj historiografiji u gornjoj Hrvatskoj, kao i 0 doprinosu Ivana Švare, dr. Romuaida Josipa Kvater-nika, ali i o historiografiji u doba ilirskog pokreta na području Dalmacije, Istre i Bosne i Hercegovine, kada se počinje formirati moderna nacionalna svijest u Hrvata. Prvi svezak knjige zavrSava poglavljem "Historio-grafi j a za vrijerne Bachovog apsolutizma (1849-1859)", razdobljem, kada je zamro stvaralački zanos iz ilirskog vremena, kada je pojačana germanizacija i kada su umrtvljene sve hrvatske narodne snage, ali ne i znanstveno-i straž i v ač k i rad koji je ostavio vrijedne rezultate, što je autor posebno obradio u podnaslovima: O stvaralaštvu u Hrvatskoj, Dalmaciji, hrvatskom primorju i Istri. Drugi svezak knjige "Hrvatska historiografija do 1918." započinje poglavljem "Historiografija od 1860. do kraja 19. stolječa11 koje je posvečeno razdoblju, kada Hrvati, nakon uspostavljanju ustavnog poretka u monarhiji, počinju zauzimati temeljne stavove glede nacionalnih i državnih pitanja. Tom je pogiavlju Antoljak posvetio više od polovice drugog sveska svojeg opsež-nog djela, a podijelio ga je u pet temeljnih podnaslova. Prvi podnaslov posvečen je gornjoj Hrvatskoj, gdje se posebno obraduje historiografsko stvaralaštvo u Zagrebu 1 gradovima Slavonije; zatim se posebno raspravlja o Ivanu Kukuljeviču Sakcinskom, ocu hrvatske historiografije 19. stolječa; Širni Ljubiču, historičaru 19. stolječa, dr. Ivanu Črnčiču, historičaru Krka; dr. Petru Matkoviču, prvom hrvatskom historijskom geografu, kartografu i ekonomskom historičaru; Radoslavu Lopašiču, samoukom kulturnom i socijalnom historičaru i struč-njaku; Franji Tranki, historičaru; ostalim historičarima u Zagrebu i u gornjoj Hrvatskoj. Drugi podnaslov posvečen je Dalmaciji, posebno zadarskom historiografskom i učenom krugu, te ostalim gradovima u Dalmaciji. Treči podnaslov posvečen je Istri, Rijeci i Krku, četvrti Bosni i Hercegovini, a peti doprinosu svih onih stranih znanstvenih radnika historiografiji hrvatskih zemalja i jednog dijeta Balkana, Izmedu ostalih, tu autor obraduje i doprinos Slovenca Franca Miklošiča hrvatskoj historiografiji (str. 308-311). Drugo poglavlje naslovljeno je "Gornja Hrvatska, Istra i Dalmacija od 1900. do 1914. godtne". gdje autor u četiri podnaslova (Hrvatska, Istra, Dalmacija, Bosna i Hercegovina) posebno raspravlja o historiografskim dostignučima u Hrvatskoj pred Prvi svjetski rat (razdoblje, kada se gradansko društvo u Hrvatskoj učvrščuje). Po-sljednje poglavlje drugog sveska nosi naslov "Historiografija od 1914. do 1918.", a govori o historiografskim dostignučima u Hrvata za Prvog svjetskog rata, kada 299 ANNALES 5/'94 OCENE IN POROČILA / KEŒNSJONI ii KLLA2ION1 183-3)5 ona jedva postoji i kreče se u sasvim zatvorenom krugu, i to u tri podnaslova; Gornja Hrvatska, Dalmacija, Bosna i Hercegovina. Na kraju djeia uvrštena je autorova završna riječ i kazalo imena. U svojoj za vršno} riječi Stjepan Antoijak pokušao je sintetizirati svoja opsežna analitička razmatranja pokazujuči kontinuitet, razvitak i smisao hrvatske historiografije od njenih početaka do 1918, a da bi sinteza bila potpuna, autor je ukratko sintetizirao i njene osnovne značajke do naših dana, tako da smo u autorovoj završnoj riječi dobili cjelovitu i zaokruženo cjelinu hrvatske historiografije od njenih početaka do danas. Naposljetku možemo samo reči da je poiustoljetni rad Stjepana Antoljaka na prikupljanju i kritičkoj obradi svega onoga Što govori o hivatskoj prošiosti - rad na povijesti hrvatske povijesti, urodio trajnom vrijednošču za Hrvate i nama susjednim zemljama, a u autorovoj bibliografiji zasigurno če ostati zapisan kao životno djelo. Hrvati u prošiosti Knjiga - zbirka radova Stjepana Antoljaka "Hrvati u prošiosti" tiskana je u nakladi Književnog kruga u Splitu godine 1992. Ovo opsežno djelo (948 stranica) predstavlja najzapaženije znanstvene študije i priloge koje je autor objavljivao tijekom svog dugogodišnjeg rada. Odnosi se na političku, gospodarsku, društvenu i kulturnu prošlost Hrvata od ranoga srednjeg vijeka do konca XIX. stolječa. Izbor iz bogatog opusa znanstvenih priloga Stjepana Antoljaka za ovu zbirku radova Izvršio je dr. Stjepo Obad, pročelnik katedre za povijest Filozofskog fakulteta u Zadru, ujedno ih I uredio. Dr. Stjepo Obad nije imao nimalo lak zadatak u odabiru i uredivanju naj-važnljih radova prof. Antoljaka koji se odnose na hrvat-sku povijest, pogotovu kada se zna, da je trebalo napraviti Izbor izmedu više od stotinu radova objavljenih u rasponu od šest desetlječa, koiiko se, upravo te godine 1992., navršilo od prvog objavljenog teksta uvaženog profesora. Radovi su pregledno poredani u pet tematskih cje-lina, i to: Hrvatsko srednjovjekovlje, gdje posebno pot-crtavamo prva tri priloga koji se odnose na Istarsku prošlost: Da H je Istra upravo 539. godine potpala pod Bizant?, Problematika najstarijeg doseljavanja i naselja-vanja Slavena-Hrvata u Istru i Hrvati u Karantaniji. Uz to, u tu je cjelinu uvršteno još pet priloga, a govore o pravcu kretanja Čirila i Metodija za vrijeme njihove moravske misije; o značaju i važnosti Isprave kralja Krešimira I za hrvatsku povijest X. stolječa; o kotičkom osvrtu na dosadašnja I straž i vanja i saznanja o otoku Pašmanu; o problemu Grobinštine (području u bližini Rijeke) u hrvatskoj i stranoj historiograftji i osebujnoj osobl hrvatskog vladara Bana Pavla Bribirskog "Croa- torum dominus". Slljedi cjellna Zadarsko područje u kojoj je otisnuto sedam radova Stjepana Antoljaka, a odnose se na taj iznimni hrvatski grad i područje. Ti radovi raspravijaju o Zadru pod vlašču Istočnih Gota, o Zadru za vrijeme hrvatskih narodnih vladara, "hereti-cima" u srednjovjekovnom Zadru i njegovoj okolici, o primjerima postajanja huda u zadarskoj kopnenoj regiji iza godine 1409, izumiranju i nestanku hrvatskog plemstva u okolici Zadra, o Zadarskom katastiku 15. stolječa, pobira nju-davanjima, kao što su maturina, crkvena desetina, vojščina. Cjelina Dalmatinski kulturni krug zadire u ona autorova djela, koja pridonose boljem poznavanju istak-nutih osoba i kulturnih stremljenja u Dalmaciji. Tu je takoder uvršteno sedam zasebnih priloga, a govore o liječniku Federiku Grisogoni, njegovoj obitelji i javnom djelovanju u Zadru, o hrvatskom pjesnlku Petru Zora-nlču, o činjenicama za biografiju hrvatskog pjesnika jurja Barakoviča, trogirskim kipovima Ivana i Jakova Duknoviča, kao i o zadarskim slikarima Markantoniju i Andriji. Tu je uvršten i rad - arhivske zabiiješke i marginalije o Markantunu de Dominisu, te rad koji govori o vezama Ivana Luciusa (Lučiča) sa Zadrom. U cjeiini Hrvatske bune i europski odjeci uvršteni su oni radovi Stjepana Antoljaka koji se odnose na pokret Matije Ivaniča na Hvaru s početka XVI. stolječa i nekim novonastalim problernirna i spoznajama o njemu, mar-ginalne opaske o seljačkoj buni iz godine 1573, buni u Konavlima (1799-1800} na dubrovačkom području, o odjecima i posljedicama Francuske revolucije (1789) u hrvatskim zemljama, o godlni 1848. i Zadru, o narod-nom ustanku u Hrvatskoj, Slavoniji i Dalmaciji (1883). Posljednju cjelinu knjige čini jedan izbor od sedam najrazličitijih priloga naslovljen Misceilanea Croatica. Riječ je o radovima: Naše "Sklavinije", Kada je nastala prva "Histerija Hrvata", Pitanje autentičnosti paške isprave, Vransko običajno pravo, Kada se kod nas prvi put spominje naziv "kukuruz", Kako je nastala austrijska pokrajina Kraljevina Dalmacija, prekosavska Hrvatska i pitanje njene reinkorporacije (1813-1822). Treba naglasiti da se knjiga sastoji još od autorove bibliografije rasprava i članaka iz hrvatske povijesti, te kazala osobnih imena I zemljopisnih naziva. Držim da če od prikazane knjige - zbirke radova -znanstvena javnost imati velike koristi, kako praktičnih tako i znanstvenih. Praktičnih u prvom redu što je 35 značajnih radova Stjepana Antoljaka sada objavljeno i dostupno na jednome mjestu, a znanstvenih u tome što su ti radovi napisani veoma savjestno, a sadrže znanstvene spoznaje temeljene na kritički obradenoj izvorno; j objavljenoj arhivsko/ g radi i literaturi. Večina od objavljenih radova ved je izdržala znanstvenu kritiku, tako da če u perspektivi knjiga biti od velike pomoči u pisanju buduče sinteze hrvatske povijesti, jer svojim sa-držajem mnoge istraživačke zadatke rješava, dok druge 300 ANNALES 5/'94 OCENE IN POROČILA/RECENSIONS RE1.AZ10NM 8J-315 postavlja t otvara za nova istraživanja, koja če mlada generacija hrvatskih povjesničara, vjerujemo, nastaviti i produbiti. isto tako ima i radova koji zadiru u područje Istre i sjevernog jadranskog i alpskog prostora. Završavajuči ovaj prikaz, valja konstatirati kako je u prikazanim knjigama koncentriran jedan osebujni opus iz hrvatske povijesti, a izašao iz pera barda hrvatske povijesne znanosti Stjepana Antoljaka. Osim što su ova djela od veiikog značenja za poznavanje hrvatske proš-iosti, ona isto tako dijelom zadiru u područje hrvatskih susjeda, tako i susjedne Repubiike Slovenije i razvitku njenih društvenih struktura. Nevio Šetič BtJZETSKI ZBORNIK, KNJIGA 19, Buzet, 1994, 187 strani. Od ideje da Buzet dobije svoj godišnjak prošio je 19 godirta upravo toliko, koliko "BZ" izlazi. Redovito i ove godine izašao je iz tiska novi 19. svezak. Nešto više od dvadeset autora napisalo je svoje priloge o Buzeštini, a nešto i o opčini LaniŠče. Poslije uvoda u knjigu Miroslava Sšnčiča, prvi je tiskan referat Borisa Sirotiča, gradonačelnika Buzeta: Povodom obilježavanja Dana grada Buzeta 1993. godine. Buzetska opčina ni je promijenila samo ustroj, več i veli-činu. Od bivše opčine u sastav gradu nlsu ušle MZ Brest, Vodice i Lanišče, danas opčina Lanišče, a manjf dio MZ Štrped i veči dio MZ Livada ušle su u sastav op-čine Oprtalj. Na površini od 165 km2, koliko grad obu-hvača, danas živi 6200 ljudi ili 38 stanovnika na km2. Gradonačelnik piše o pretvorbi svih deset poduzeča u društvenom vlasnistvu, a da pri pretvorbi gotovo i nije došlo do promjene u hroju zaposlenih. Buzeština u kasnoj antici i ranom srednjem vijeku, članak je pokojnoga dr. Branka Marušiča. Razdobtje značajnih društvenih, upravnih i kulturnih promjena od IV do VI stolječa u Istri osjetilo se i na Buzeštini. Tadašnje seobe naroda ubrzale su propast Rimskoga carstva, pa je Istra, a s njom i Buzeština 489. g. uključena u sastav Ostrogotskog kraljestva, sa sjedištem u Raveni, a zatim su ovi krajevi priključeni bizantskoj, a poslije dva stolječa i franačkoj državi. U ova nemirna vremena grade se utvrde i vode ratovi. Pisac ovoga priloga je sam ili s pokojnim istarskim arheologom Borisom Bačičem istraživao arheološka nalazišta, pa su ta dva čovjeka zaslužna za otkrivanje naiaza i njihovu popularizadju. Kraču biografiju Branka Marušiča (1926-1991) na-pisao je Dr. Robert Matijašič. Graditeljstvo i crkvena umjetnost Buzeštine i operne Lanišde prilog je dr. Durdice Cvitanovič. Navodeči nepokretne svjetovne i crkvene spomenike kulture autorica opisuje i bogastvo buzetskih crkava i kapelice vrijednim inventarom, pa tako i slikama. Uz krači povijesni pregled utvrde Buzet i spomenika kulture u gradu, si i jede isto takvi prikazi Huma, Roča, Nugle, Sv. Duha, Lanišča, Vrha, Sovirijaka i još nekih mjesta. U Buzetu je 10. veljače 1994, g. predstavljen "Annales" br. 3. U kulturno umjetničkom programu sudjelovali su i ¡stranski mužikanti Emil Zonta (lijevo) i Palmiro Krmac (desno). Razmjena robe i usluga u Roču u 16. stolječu prilog je mr. Zdenka Bologa. Na temelju publiciranih i ne-publiciranih izvora za ročku povijesti 16. stolječa sa-brani su mnogi podaci o ci/enama robe, načinu plavanja robe, neposrednom razmjenom ili novcem, načinu plačanja rada u naturi i novcem, te ostalim obli-cima zarada, obveza, pozajmica i si. Kao glavni izvor za pisanje poslužila je Kvaderna bratovštine sv. Bartula i knjiga računa ročke komune, jer daje različite podatke za razdoblje od preko stotinu godina, 1523-1628. Sestava in preteklost istrskih družin v terenskem in arhivskem gradivu (ustno izročilo in status animarun), na slovenskem jeziku, prilog je mr. Mojce Ravnik. Tiskan je samo dio opsežnog rada iz istraživanja o obitelji i rodbinskim vezama u selima ovog dijela istre. Humski župan, naslov je članka dr. Josipa Miličeviča. Uz akciju početka obnove Huma i postavljanja prvog spomenika u Aleji glagoljaša 1979. godine, u Humu je obnovljen običaj hiranja seoskog župana. Institucija župe i župana postoji u Slavena od 8. st. i u prvo vrijeme župa označava plemensku pripadnost. Od 10, st, javlja se i naziv županija kao teritorijalno-administrativno područje. Postojali su seoski i opčinski župani i oni su se trebali brinuti za održanje reda, provodenje zakonskih odredbi i izvršen je svih posiova u interesu se i a i njegovih žitefja. iako župan u Humu više nema nekadašnje dužnosti i ovlasti, ipak ga u Humu redovito biraju kao "župana na leto dan". Izbor se vrši javnim glasanjem izmedu 12 sudaca koji su zastupnici svih sela i zašel a ka Humštine. 301 ANNALES 5/'94 OCENE IN POROČILA / RECENSIONI E REI.AZIONI 183-315 Oni kosirom urezuju svoj glas u posebnu drvenu palicu-raboš kao što se činilo i u prošlosti. Dr. Ljubomir Ribarič napisao je prilog: Josip Ribarič u zbrinjavanju slovenskih prognanika u Hrvatskoj (1941-45). Pisac je koristio sačuvanu obiteljsku arhivu oca Josipa Ribariča, hrvatskog jezikolovca. Četiri desetlječa djelatnosti Narodnog sveučilišta u Buzetu obradio je mr. Stjepan Kraljevič. On govori o rezultatima rada ove ustanove na obrazovanju odraslih, u muzejskoj i bibliotekarskoj djelatnosti. Razvijeno stočarstvo predstavlja bogastvo svake zemlje, pa tako i užih geografskih cjelina. To je razlog da se podstiče uzgoj pojedinih grana stočarstva, pa tako i govedarstva, piše dipl. ing. Danilo Cerovac u članku Priloži za poznavanje govedarstva na Buzeštini. Prapoče je selo na najzadnijem dijelu Laniškog polja koje je, vjerojatno i u svom imenu (propoac), sačuvalo nekada glavno zanimanje mještana, stočarstvo i zem-ijoraclnju. Osirn stočarstva i zemljoradnje ljudi su živ-Ijeli i od koristi koje im je pružala šuma. Ova zanimanja nisu mogla brez dobrih obrtnika, posebno bez kolara, kovača i zidara. Početkom ovog stolječa u Prapočama je življelo preko 400 stanovnika, a danas u selu ima samo 39 ljudi. O tom vremenu, o promjenama u selu, piše Željko Žudič, koji u prikazu ne odlazi daleko u prošlost, več piše o Prapočama kakve on pozna. Opširniji sadržaj o Prapočama, selu na Krasu (Cjčariji), objavljen je u po-sebnoj knjižici izašloj pred nekoliko mjeseci. Vladimir Finderle opisao je svoja sječanja na mlje-karice iz Sv. Martina. Trideset godina ovoga stolječa, u vrijeme velike ekonomske krize, žene iz Sv. Martina po uzoru na žene još nekih sela uz željezničku prugu Pula-Trst, svakodnevno su iz sela nosile kante mlijeka na ŽelezniČku stanicu Buzet, a otuda su vlakom prevozile mlijeko u Trst gdje su ga prodavale raznoseči ga po stanovitna. Bio je to naporan posao za mlijekarice, ali je to bio jedini način da se zaradi koja lira i donese u selo. Zahvaljujuči požrtvovnosti ovih vrijednih žena sta-novnici su ostajali u selu, pa su te žene spasile selo. Slijedi prilog Gordane Čalič Šverko. Devet reportažnih zapisa s Buzeštine i susjednih područja objavljenih u "Glasu Istre". Zapisi se odnose na mjesto uz cestu Buzet-Kopar, na Hum, Bmobiče, Ročko Polje, Dolinu rijeke Bračane, na stari grad Buzet, na područje Čičarije, na probleme vodoopskrhe i posjet gradu Sisku. Zanimljivim opisom i sadržajem u zapisima je oslikan svakidašnji život ljudi našega vremena. Objavljen je ulomak putopisne reportaže Miroslava Sinčiča, Krajolik zvijezda i legendi, a za ovu knjigu Vladimir Pernič i Milena Draščič Rušnjak napisali su po dvije pjesme. M i rja na Pavleti č, prof., napisala je kulturni program Buzeštine tijekom 1993. godine. Subotina je tradicionalni "samanj i fešta Buzeštine". Slavi se početkom rujna, na kraju Ijetnih i prije početka jesenskih poljoprivrednih radova. Slavila se tri dana, a povezivala se je uz nedljelju poslije Sv. Marije 8. rujna, Male Gospe. Održavao se je veliki "samanj", a izložbeni i prodajni stolovi bili su postavljeni od gradskih Velikih vrata preko Lopara do župne crkve. Za subotinu več se pilo mlado vino, a bile su to i prve smotre narodnog folklora poslije rata. Povijest školstva gotovo je redovito zastupljena u "8Z". Za ovaj broj Božo Jakovljevič je u povodu otva-ranja hrvatske škole u Vodicama pred 140 godina (1854) napisao Prilog za povijest škole u Vodicama. U drugom prilogu zapisana je biografija Vukosave (Wolf-gange) Finderia (1897-1983), a u trečem prilogu dopu-njen je tekst o učiteljima u Grimaldi, o čemu je u "BZ" pisano u prošloj, 18. knjiži. U povodu predstavljanja reprint izdanja Dalmatinovih i Konzulovih "Postila" u Željeznom (Eisenstadtu), 16. lipnja 1993. godine, mr. Vladimir Vukovič je napisao prilog o prezentaciji knjige, ali i o još nekim izdan-jima Hrvatskog kulturnog kluba u Gradišču i suizdavača iz Hrvatske, posebno Čakavskog sabora. Na kraju je Božo jakovljevič prikazao treči svezak "Annalesa", godišnjak Koparskog pri morja i susjednih krajeva. Prikaz je napisan za 16. svezak Jadranskog zbornika, a objavljen je u "BZ" jer je 10. veljače 1994, godine u Buzetu održana vrio uspjela prezentacija ovoga sveska. Tom je prilikom autor prikaza govorio o vjekovnoj suradnji gradova Kopra i Buzeta, osobito na polju kulture, a spomenuta manifestacija je najnoviji dogadaj u toj kulturnoj sveži. Kao i ranija tri broja i 19. knjigu "BZ'! izdalo je ¡KD "Juraj Dobri I a" u Pazinu, Katedra Čakavskog sabora i Narodno sveučilište u Buzetu, a urednički odbor ovoga najnovijeg broja isti je kao i prethodnog, Antun Hek, Božo Jakovljevič i Josip Miličevič. Božo Jakovljevič RAZSTAVA LIKOVNA UMETNOST JUŽNE PRIMORSKE 1920-1990. Izbor za stalno zbirko v Kopru, Pokrajinski muzej Koper-razstavni paviljon, maj-oktober 1994 /80 del /42 avtorjev/ katalog 64 strani in 42 barvnih reprodukcij/spremna beseda dr. Milček Komelj/ Večletna prizadevanja za postavitev stalne zbirke primorskih likovnih umetnikov, ki sama po sebi kažejo, da so priprave in dogovori v zvezi z ambicioznejšimi tovrstnimi projekti težavni in zahtevni, so se končno uresničila z razstavo, ki je pomemben uvodni korak za oblikovanje stalne zbirke in katere namen in cilji so daljnosežni. Vodilne obalne kulturne inštitucije so združile svoje strokovne moči pri nastajanju in oblikovanju 302 ANNALES 5/'94 OCENE IN POROČI 1. A / RFŒNSION! E R El A SON I 183-315 razstave, upoštevajoč predvsem obstoječe fonde likovnih del, ki so se najdlje oblikovali prav v Pokrajinskem muzeju in kjer se je aktivna razstavna dejavnost začela kmalu po končani drugi svetovni vojni, najbolj sistematično pa v Obalnih galerijah. Namen razstave je prikazati izbrano likovno dejavnost tistih primorskih avtorjev, ki so zraščeni s svojim prostorom, to je obalnim, kraškim in tržaškim, bodisi po svojem rojstvu ali po izbranem kraju bivanja. Časovne in prostorske omejitve v zvezi z razstavo, ki naj bi sčasoma zrasla v končni projekt - stalno razstavo v predvidenih prostorih koprske Armerije in zajemala tudi dela drugih likovnih umetnikov, katerih ustvarjanje je naš prostor zaznamoval na izjemen način, so prvotne cilje prenesle v prihodnost. V nekaj letih naj bi s sistematičnim delom, predvsem pa z odkupi dopolnili in oblikovali zbirko, ki bo predstavljala celostni prikaz likovnega ustvarjanja v našem prostoru. Likovna umetnostjužne Primorske l'akte fig urativa del, lltorale 1920 ■■ 1930 m # i É «Slih « 1 I WMiffiliB' (ÉL™ is ripait SïSïîiP1 Razstavni katalog. Veliko vrzel v prezentiranju stalnih zbirk so v preteklih letih nekoliko zapolnjevali redki že obdelani in predstavljeni opusi nekaterih vodilnih slovenskih avtorjev, npr. Avgusta Černigoja v Lipici in Lojzeta Spacala v Štanjelu in Trstu, če se omejimo na geografsko opredeljenost razstave, katerih ustvarjanje sodi v presek njenih zastavljenih pretenzij. Njena prvenstvena zasno- va glede na geografsko opredeljenost ustvarjanja oblikuje po pomembnosti zelo raznolik seznam ustvarjalcev. Nekateri, kot npr. že imenovana Černigoj in L. Spacal, so znani tudi izven slovenskega likovnega prostora, v njem so kot izjemni ustvarjalcivplivali tako na sodobnike kot kasnejše generacije, drugi, kar velja zlasti za mlajšo generacijo, pa se v širših slovenskih okvirih šele uveljavljajo. Skozi predstavljena dela so zastopani raznoliki umetnostni slogi ali bolj pristopi posameznih, zlasti pomembnejših avtorjev (npr. konstruktivizem Černigojevih de!), kolikor seveda to dopušča njihov opus. Večinoma so bolj izrazite specifike posamičnih ustvarjalcev, bodisi v zvezi z motiviko, kotje npr. marinarstvo Alberta Sirka in Uga Flumianija, ali pa z značilnim slikarskim pristopom, kot je npr. stilizirana geometrizacija Mire Cetina, postimpresionizem Vittoria Parovela ali realistične podobe Hermana Pečariča. Že na prvi pogled opažamo, da se umetniška izpoved ni tako pogosto izražala skozi kiparsko stroko in je slikarstvo umetniški govorici bolj ustrezalo. Prevladujejo klasične slikarske tehnike: oljna tempera (na platno, juto, lesonit, vezano ploščo), akvarel ter različne grafične tehnike, ki se množijo s samim njenim razvojem. Pri kiparskih delih pa je izrazita uporaba kamna kot značilnega primorskega materiala, to sta predvsem granit in marmor Lenassijevih skulptur ali žgana glina, terakota Pohlenovih in Dequelovih plastik. Vezanost na primor-sko motiviko je včasih izražena konkretno, včasih simbolno, o njeni raznolikosti veliko povedo tudi naslovi del kot "Naplavine", "Balada o ribiču", "Mesečina v Istri", "Mož v čolnu", "Ogenj Istre", "Oljčni gaj", "Deček z ribami", "Jadrnice v pristanišču", "Pri belem galebu" itd. Raznovrstnost del tako po pomembnosti samih avtorjev, manj po slogovnih značilnostih, izbrani motiviki, tehnikah, formatih, je omilila pregledna prezentacija likovnih del, ki je kronološko zasnovana. S to preprosto, a nevsiljivo zvrstitvijo del je zgovornost prepuščena v celoti njim samim. Uvod v razstavo predstavljajo dela zadnje generacije avtorjev (od Zvesta Apolionia do najmlajšega' Aleksija Kobala) v muzejski avli, kjer se razstava začne in konča, vendar nekoliko izpade iz celovitega prikaza zaradi ločenosti od osrednjega razstavišča z lapidaričnim® in vrtnim delom muzejskega sklopa Zadnji del v zamiku razstavišča v celoti obvladujejo predstavniki zadnje generacije ustvarjalcev (Šalamun, Podgornik, Sedmak, Marušič, Kocbek). Na novo pridobljeno razstavišče upošteva prostorske danosti stare arhitekture z odprtim ostrešjem in je različno od drugih obalnih razstavnih prostorov, ki v primerjavi z njim delujejo skoraj sterilno izčiščeno, kot sodobni razstavni prostori pač. Razstavišče, ki je sicer nekoliko zamaknjeno, je vsekakor z raz stavo postal o vitalen del muzejskega kompleksa. Razstavne površine so bistveno dopolnjene z izborom za prostor nevtralnih, tako rekoč neopaznih panojev oz. predelnih sten. Odprta strešna 303 ANNALES 5/'94 OCENE IN POROČILA / RECENSIONS E RELAZION1 1S3-315 konstrukcija, na nekaj mestih predrta z okenskimi površinami, dopušča dopolnitev umetne svetlobe z naravno. Bistvena pomanjkljivost razstave je v tem, da nam ne omogoči pregleda skozi enakovredno zastopana oddob-ja umetniškega ustvarjanja, zlasti npr. začetnega obdobja, s čimer bi nam omogočala celovitejši prikaz. Kolikor bo tudi nadaljevanje dela s končnim ciljem zaokrožene zbirke kontinuirano, je razstava v celoti zadostila svojemu namenu s prerezno predstavitvijo likovnega delovanja ir> njegovo strnjeno podobo. Čeprav je na začetku nepotrebno obremenjevati cilje stalne razstave s (pre)velikimi pretenzijami, je v nekih širših bodočih kontekstih smiselno govoriti o problemu predstavljanja zbirk. Zgovorno in zgleda vredno je dejstvo, da ta problem sodobne tovrstne inštitucije rešujejo tako, da svoje zbirke neprestano "prevetrujejo" s tematskimi ter drugače zastavljenimi razstavami ter s tem postanejo prostori aktivnega duhovnega udejstvovanja. Poseben problem je tudi (neobstoječa) likovna publika pri nas, tako domača kot tuja. Pri tem je zagotovo zelo pomembno, da istočasno s pripravo razstave potekajo tudi dela za ustrezno predstavitev informacij o njej (kontinuirano obveščanje v javnih medijih, povezovanje razstave z določenim krajem ipd.). Lili Bojanič Ernest Radetič: ISTRA POD ITALIJOM (1918-1943). Zagreb 1944; reprint: Matica Hrvatska, ogranak Rijeka, 1991, 286 strani. Knjiga Emesta Radetiča, ki je izšla v avtorjevi samozaložbi pred pol stoletja, je doživela prvo reprint. izdajo leta 1990 (založilo jo je Istarsko književno društvo Juraj Dobrila v Pazinu), leto kasneje pa še drugo izdajo, tokrat pri Odseku Matice Hrvatske v Rijeki. Pri tem ni nepomemben podatek, da je bila knjiga, ko je izšla iz tiska (1944), zaplenjena, uničena, oziroma direktno poslana iz tiskarne v tovarno papirja; in šele sedaj, z reprint izdajo je dejansko dostopna bralcem. Že ti podatki so sami po sebi dovolj tehtni, da pričujočega dela ne gre prezreti; prezreti pa ne gre tudi avtorjeve življenjske poti, ki je nedvomno dala pečat njegovemu delu. Pisec L mest Radetič (1899-1980), ki ni bil niti v enem režimu persona grata, je bil doma iz Baderne; tam je obiskoval tudi osnovno šolo, ki jo je zgradila Družba sv. Cirila in Metoda za Istro. Po končani osnovni šoli je odšel na Cesarsko in kraljevo hrvatsko gimnazijo v Pazin, v gimnazijo, ki je bila poznana tudi po tem, da so ideje hrvatskega narodnega preporoda močno prežemale tako njene profesorje kot dijake. Ob izbruhu prve svetovne vojne, ko je pazinska gimnazija prenehala delovati, je Radetič nadaljeval šolanje na gimnaziji v Travniku, ki je bila med najbolj cenjenimi v tedanji monarhiji. Od tu je bil poslan na italijansko bojišče, kjer je bil tik ob koncu vojne ujet ter poslan v italijansko taborišče. Od tam se je leta 1920 vrnil v Zagreb in stopil v državno službo (Ravnateljstvo pošte), in sicer kot urednik časopisa "Pošta", glasila poštnih delavcev in uslužbencev. Zaradi sodelovanja v sindikalnem boju poštnih delavcev, želje po dejanski neodvisnosti in svobodi lastnega ustvarjanja, je dokaj hitro zapustil državno službo. Od tedaj je ves svoj čas posvetil političnemu in družbenemu življenju istrske emigracije, še posebno v okviru političnega društva "Edinost", ki je združevalo Hrvate in Slovence iz t. i. julijske krajine. S svojimi literarnimi prispevki sodeluje v glasilu "istrska riječ", ki izhaja v Trstu do prepovedi leta 1929. Na prepoved odgovori Radetič še istega leta - z ustanovitvijo časopisa "Istra8 - glasila Istrske in slovenske emigracije, ki izhaja v Zagrebu. Od tedaj dalje je "Istra" obveščala hrvatsko javnost o zločinih italijanske fašistične oblasti v Istri. Naslednje leto Radetič ustanovi še mladinsko glasilo "Mladi Istranln", poznan in čitan med mladino širom po tedanji jugoslaviji, tudi zaradi priljubljenega stripa o razposajenima Fliku in Floku. Septembra 1940 je - zaradi pritiska italijanske vlade - jugoslovanska vlada prepovedala izhajanje glasila "Istra", marca 1941 pa še glasila "Mladi [stranin". Ko je kapitulirata fašistična Italija (1943) so v številki glasila Hrvatskoga sveučilišta "Alma Mater Croatica", ki je bila tematsko posvečena zgodovini Istre, izšli Radetičevi "ista rs k i spomendani", v katerih je avtor posvetil osrednjo pozornost italijanski okupaciji Istre. V naslednjih mesecih je Radetič svoj prispevek znantno razširi! in ga na podlagi dokumentov dopolni! ter izdal v posebni knjigi "Istra pod Italijom (1918-1943)", ki je sedaj pred nami. Redki primerki originalnega natisa iz leta 1944, ki so se ohranili po vojni, so služili kot dragocen dokument o zločinih fašistične vladavine nad hrvatskim in slovenskim narodom v Istri tudi Mednarodni komisiji za razmejitev med Jugoslavijo in Italijo. Ernest Radetič v svoji knjigi uvodoma opredeli pojem Istre ter polemizira, bolje postavlja pod vprašaj "uradne" številčne podatke in narodnostno sestavo istrskega prebivalstva v letih 1850-1921, s katerimi se je največkrat manipuliralo. V nadaljevanju se avtor ustavi pri gospodarskem, političnem in kulturnem stanju Istre, ter - na podlagi podatkov - ugotavlja razcvet istrske regije, ki se začne po letu 1900; z izbruhom prve svetovne vojne je njenega razcveta seveda konec. V nadaljevanju poskuša avtor pokazati na vse ključne probleme Hrvatov in Slovencev v Istri, začenši z italijansko okupacijo. Pri tem opozarja na lažne obljube italijanske meščanske politike hrvaškemu in slovenskemu prebivalstvu ob zasedbi Istre (".., večno bomo spoštovali vaše specialne zakone in lokalne običaje ...") ter na kata- 304 ANNALES 5/'94 ocene in poročila/recensionierelaz.ioni ¡83-315 strofaine posledice ie-te za istrsko prebivalstvo. Avtor posebej opozarja na stanje terorja, v katerem je fašistična oblast izvedla volitve v Istri, nadalje na nezadržno propadanje vaških gospodarstev, ukinjanje posojilnic in zadrug, nasilno menjanje hrvatskih ter slovenskih imen in priimkov, raznarodovanje otrok v šolah in vrtcih, prepoved kulturnega delovanja hrvaškega in slovenskega življa, prepoved njihovih glasil in časopisov, in končno še prepoved hrvatskega in slovenskega jezika ne samo v šolah, temveč tudi v cerkvi, in celo v domači hiši, okrog družinskega ognjišča. Avtor pri tem ne prezre tragične usode vseh tistih, ki so se na kakršenkoli način upirali tedanji fašistični oblasti; torej tistih, ki so bili preganjani, zaprti, ubiti - od Vladimira Gortana do Bazovoških mučencev ter mnogih žrtev, ki so umrli bodisi v Istri bodisi v konfinaciji v raznih krajih Italije. In v čem je aktualnost Radetičeve knjige danes, po petdesetih letih? Predvsem predstavlja pričujoče delo dragocen zapis tragičnega obdobja istrske zgodovine, obdobja nasilnega poskusa ukinitve medsebojnega sožitja mnogonacionalne regije. Pri tem ne gre prezreti, da je Radetičeva zgodovina "Istre pod Italijorn" svojevrsten dokument, ki je nastajal - dogodkovno gledano - brez časovne distance. Nedvomno je nekaj podatkov, s katerimi operira Radetic zato "spornih", vendar tudi popravki !e-teh splošne slike o stanju v Istri v času italijanske fašistične okupacije ne menjajo. V tem pa se zrcali vrednost Radetičevega dela še danes. Avgust Lešnik Franco Firmiani, Flavk) Tossï: IL PiTTORE CESARE DELL'ACQUA 1821 -1905 FRA TRIESTE E BRUXELLES. Trieste, Edizioni B & MM Fachin 1992, 255 strani (format A4), 60 barvnih in 147 črno-beiih fotografij, jeseni leta 1992 je v Trstu pri založbi 8 & MM Fachin izšla obsežna monografija o velikem slikarju 19. stoletja Cesaru Deil'Acqui. Cesare Dell'Acqua se je sicer rodil v Piranu, a je več kot pol stoletja preživel v Belgiji, kijub temu pa ostal vezan predvsem na Trst, v katerem je zapustil svoja najpomembnejša dela. Verjetno je bil zato, ker je živel v tujini, nekoliko pozabljen ali pa ga vsaj niso toliko cenili, kot bi si zaslužil. Sicer pa je njegova ločenost od rodnih krajev le eden izmed razlogov, da slikarja doslej nismo bolje poznali. Drugi enako pomemben, a nič manj presenetljiv razlog je odnos do historizma in historične tematike, kateri se je Cesare Dell'Acqua predajal. Znano je, da je šele v drugi polovici 20. stoletja historizem postal enakovreden predmet umetnostonzgodovinskih raziskav, pa tudi pozornost do zgodovinske tematike, kateri je bil historizem naklonjen, se je povečala šele s časovo distanco. A> Avtoportret Cesara Dell'Acqua, 1851 Življenje in delo slikarja Cesara Dell'Acque je v tridesetih letih raziskovala že Lina Gasparini iz Trsta in svoje izsledke objavila v Archeografu Triestinu, Trst, 1936 str. 179 - 219. Izčrpna umetnostnozgodovinska raziskava s podrobnim opisom najpomembnejših likovnih del, s seznamom 111. evidentiranih del ter objavo in komentarji korispondence Cesara Dell'Acque s prijatelji v Trstu ter izčrpnimi opombami z bibliografijo je bila izhodišče študiji Franca Firmianija in Flavia Tossija. Izčrpno monografsko delo je plod dolgoletnih raziskav obeh avtorjev; iniciatorja študije Flavia Tossija, publicista in visokega funkcionarja pri Evropski skupnosti zavarovalniških hiš, ki že 25 let živi v Bruslju in je dober poznavale belgijskega likovnega opusa Cesara Dell'Acque, ter Franca Firmianija, docenta za zgodovino umetnosti na univerzi v Trstu, raziskavalca umetnosti 19. stoletja na Tržaškem, v Furlaniji in v Benečiji. (F. Firmiani, S. Molesi, Catalogo della Gallería d'aite moderna del Civico Museo Revoltella, Trieste, 1970; F. Firmiani, M. Walcher, B. M. Favetta, 11 Palazzo Muni-cipaie di Trieste 1875 - 1975, Trieste, 1975; F. Firmiani, L'Ottocento in Enciclopedia monográfica del Friuli -Venezia giulia, lil / 3, Udine, 1980 in F. Firmiani, Arte Neoclassica a Trieste, Trieste, 1989). 305 ANNALES 6/'95 OCENE IN POROČILA/RECENSION! ERELAZIONI 183-315 I$11111111 wmMWÊ IMIIilllP 111¡Rptaii '¡J^ttSVv.. ■■■■■■, i: ■■■h-'vTij-'-.-:! ■..■.' MMMKM flBMlflfMHHRV Portret Virginie Dell'Acqua Combi (PMK). Bogata monografija o slikarju Cesaru Deii'Acqui je tudi za slovensko umetnostnozgodovinsko stroko pa tudi za poznavalce in ljubitelje likovne umetnosti izredno zanimiva in dobrodošla, saj je Cesare Dell'Acqua v slovenskem prostoru malo znan. Za slikarjem so bile po njegovem odhodu v Trst, Benetke in kasneje v Bruselj v rojstnem Piranu zabrisane vse sledi. Še celo po njem imenovana piranska uličica (Androna Cesare Dell'Ac-qua) je bila leta 1956 preimenovana oz. ukinjena. Eden od razlogov za nepoznavanje slikarja je tudi ta, da žal v rojstnem Piranu ni nobenega njegovega likovnega dela in nas na Slovenski obali nanj opozarja le ena njegova slika, in sicer portret slikarjeve sestre Virginije (olje na platno, 1876), ki jo hrani in v stalni zbirki razstavlja Pokrajinski muzej v Kopru. Slikarja Cesara Dei!'Acquo slovenska umetnostno-zgodovinska literatura le bežno omenja (Tomaž Brejc, Slikarstvo od 15. do 19. stoletja na Slovenski obali, Koper, 1983), sicer pa se s slikarstvom 19. stoletja, ki naj bi "izgubilo okus" in umetnostno orientacijo ter na Slovenski obali poleg slabih slikarjev - restavratarjev premoglo le enega uveljavljenega slikarja, Koprčana Bartolomea Cianellija (citat T. Brejca str.82), ni še nihče resno ukvarjal. Zato je Bartolomeo Cianeili doslej edini istrski slikar 19. stoletja z obsežnejšo bibliografijo in velikim številom ohranjenih likovnih del. Naj mimogrede omenim, da so neraziskane še številne osebnosti in opusi likovnih de! slikarjev 19. stoletja, po rodu iz Pirana, npr. Pietra Fragiacoma (1856 - 1922) in v Piranu rojenega slikarja Tommasa De Castra (1788 - 1854) ter Attilia Fonde (1880), pa tudi Koprčanov, ki so ustvarjali že v prvi polovici 20. stoletja, npr. Gian Antonia Zamarina, Vittoria Coceverja, Vittoria Parovela, Oresta Dequela in Pirančana Piera Coellia. Žal je bilo o teh slikarjih doslej zelo malo napisanega in ker je tudi njihovih na Slovenski obali ohranjenih del bolj malo, je njihovo poznavanje zelo skromno. Monografija poleg osrednjega kataloškega dela obsega izčrpen uvodnik Franca Firmianija, v katerem avtor opozarja na doslej prezrte aspekte m nogo s Iranske ga in plodovitega umetnika. Firmi ani očrtu je najpomembnejše dogodke, ki so kakorkoli vplivali na slikarjevo življenjsko in umetniško pot. Ta se je pričela 22. julija 1821 v Piranu, ko se je Cesare rodil očetu Andreu Deii'Acqui, koprskemu sodniku, in materi Caterini Len-go iz Trsta. Po očetovi smrti se je mati s štirimi otroki preselila v Koper in nato leta 1833 v Trst. Ko so v Trstu spoznali slikarski talent Cesara Del I'Acq ue, so se zanj zavzele ugledne osebnosti (kipar Pietro Zandomeneghi, zgodovinar Pietro Kandler) in mu priskrbele mestno štipendijo za študij na Beneški akademiji lepih umetnosti, V Benetkah ga je profesor Ludovico Lipparini navdušil za zgodovinsko slikarstvo. Še med študijem leta 1844 so Cesara Deli'Acquo zadolžili za slikanje prizorov z obiska avstrijskega cesarja Ferdinanda 1. v Trstu. Naslikal jih je za album Lloyda Austriaca, ki je izšel leta 1845 in v katerem je kar devet od skupno šestnajstih litografij njegovo delo. Po letu 1847 se je uveljavil kot ilustrator zgodovinskih dogodkov. Postal je spremljevalec madžarskega barona Ludovica Luigia Reszana, svojega mecena, kt je potoval na Dunaj in v Munchen, kjer se je Dell'Acqua spoznal z Overbeckom. Ob koncu akademskega študija v Benetkah se je vrnil v Trst, njegov ideal pa je bil težko dosegljvi Pariz. Ker je bil Pariz iz Bruslja lažje dosegljiv, se je Cesare Dell'Acqua odločil za bivanje pri bratu, ki je tam prebival. Usoda je torej hotela, da je njegova druga domovina postala Belgija, in kmalu se je seznanil z Louisom Galiaitom, slavnim belgijskim slikarjem zgodovinskih dogodkov in voditeljem romanticizma. Franco firmiani v uvodu poudarja, da Cesare Dell'Acqua kljub temu ni opusti! stikov s Trstom. Ko je dobil prvo naročilo grško - orientalske skupnosti v Trstu za dve veliki platni za cerkev sv. Nikolaja, ga je tako ganilo, da je odklonil plačilo. Kasneje je prevzel monu-mentalno delo z naslovom "Prosperity commerciale di Trieste" za tržaško mestno hišo in z njim zaslovel. Franco Firmiani pri tem ugotavlja, da so tematsko navidezno obrobne teme bile vedno vodilo Dell'Ac-quovega akademizma. Živali, ljudje z ulice, prizori iz cirkusa so njegovi priljubljeni liki za akademsko risanje 306 ANNALES 5/'94 OCENE iN POROČILA/RECENSION! E RELAZlONt 133-3 5 5 od skic in risb v slikarjevih dvajsetih letih (hrani jih muzej Revoltella v Trstu) pa do akvarelov, ki jih je slikal do pozne starosti. Franco Firmiani nadalje bralca seznanja z različnimi žanri in tehnikami, ki so Cesara Del I'Aequo spremljale skozi njegovo umetniško ustvarjanje in ki šele zbrane v monografiji kažejo pravo podobo mnogostranskega, včasih že kar sebi nasprotujočega si umetnika. Obenem opozarja na dejstvo, da akvarel pri Dell'Acquovi ustvarjalnosti ni igral sekundarne vloge; znana je povezanost z druStvom belgijskih akvarelistov, ki ga je leta 1856 celo sam pomagal ustanoviti, izražanje Cesara Dell' Acque kot akvarelista kaže popolnoma drugačne tendence kot njegova olja na platno z dokumentarnimi zgodovinskimi motivi. Tako se na eni strani odraža rnanira sproščenega renesančnega bleska, na drugi pa impresija preprostega vsakdanjega življenja. Na eni strani prosta inovacija dostojanstvenega, že skoraj teatralnega sloga, na drugi pa neizumetničene scene, običajni prizori iz vsakdanjega življenja. Cesare Dell'Acqua je v vlogi reporterja (slike v Miramaru) postavljen med elegantno množico, ki jo upodablja maksimalno verodostojno, s skorajda fotografsko natančnostjo; kadar pa je njegov izbor nenaročen, spontan, so njegovi upodobljene! Dalmatina, lepe istrske kmetice, Aibanke in Grki v vsakdanjih nošah prt običajnih opravkih na tržaški obali. Firmiani meni, da je včasih tudi to eksotično pisanost noš portret i ran cev, kadar ni bila vezana na trenutno slikanje z akvarelom, v ateljeju umetnik večkrat ponovil v olju na platno in tvegal materialno mno-gobarvnost. in bohotnost. Firmiani tudi navaja, da so bili kritiki še za življenja slikarja navdušeni nad izredno doživetimi prizori iz otroškega in družinskega sveta, ki so že tedaj osvajali anglosaksonske dežele. Nekaj najboljših primerkov dopolnjuje kraljevo zbirko v Bruslju, saj jih je belgijski kralj sam kupoval. Tudi dekorativni cikel Cesara Dell'Acque je na tržaškem raziskan, kar je pomembno še posebej zato, ker so se izgubili ostali cikli iz vil in palač v Bruslju in Anverst, Firmiani uvodni del zaključuje z mislijo, da je bilo šele na osnovi vseh novih spoznanj možno nekatera slikarjeva dela ponovno natančno datirati, druga pa ikonografsko potrditi. Glavnino knjige tvori kataloški del, ki je plod obeh avtorjev in je razdeljen na štiri velika poglavja; prvo zajema olja na platno, ki se po motiviki delijo na zgodovinske slike, dekorativno slikarstvo, portrete in karakterne slike ter impresije oziroma krajine iz Eyn-touta. Temu sledijo barvne reprodukcije olj na piano. Drugo poglavje obsega akvarele in akvarelirane risbe; tematsko pa je razdeljeno na študije, motive mornarjev različnih narodnosti, motive trgovcev, godcev in cirkuških akrobatov ter na spomine s potovanj. Tretje po- Cesare Dell'Acqua, olje, iz tržaške mestne hiše. poglavje tvorijo risbe in tiski, ki se delijo na litografije (kamnotiske) za Album Lloycla Austriaca iz leta 1845 in na knjižne ilustracije. Obema poglavjema sledi drugi sklop barvnih reprodukcij najboljših akvarelov, risb in tiskov. Četrto poglavje je namenjeno katalogizaciji del neznanega nahajališča in izgubljenim slikam, kronološkemu pregledu razstav in bibliografiji. Celoten kataloški del upošteva kronološki princip. Vsakemu evidentiranemu likovnemu delu z osnovnimi podatki sledi temeljit opis in bibliografija ter črno-bela reprodukcija slike ali vsaj njenega detajla. Osrednji kataloški del je izjemno popoln in bogat, saj je od skupno 482 evidentiranih likovnih del kar 226 celovito obdelanih, evidentiranih pa je tudi 256 likovnih del neznanega nahajališča ter naštetih 85 slik, ki so bile prodane ali so izginile po retrospektivni razstavi leta 1905. Tehtne strokovne utemeljitve se nahajajo v uvodnih tekstih pred tremi poglavji kataloškega dela, ki govore tako o pomenu zgodovinskega slikarstva v olju na platno in dekorativnem slikarstvu, npr. v Miramarskem gradu in v vili Vianello v Trstu, kot o značajskih slikah in portretih ter krajinskih impresijah, študijah v akvarelni tehniki, akvarelih in akvareliranih risbah ter o risbah in tiskih. Avtorja monografije ugotavljata, da je za več kot polstoletno slikarsko aktivnost Cesara Del!'Acque značilen enakomeren linearen razvoj. Slike iz prvega obdobja analitično obdelujejo običajne konvencionalne teme zgodovinskega romanticizma, kasneje pa so pogostejši renesančni motivi tudi za monurnentalne dekorativne cikle buržoaznih vil tako v Belgiji kot v Trstu, kjer dekorativno slikarstvo doseže višek v "Zmagoslavjih" za vilo Vianeilo. Analitičen opis slikarskih del je odraz čistega realizma, ki je bil tudi v Belgiji najbolj razširjena tendenca zgodovinskega sloga. Sicer pa je bil to uveljavljen okus srede in druge polovice 19. stol.; to 307 ANNALES 6/'95 OCENE (N POROÛIA/RECENSION! E RElAZiONI 183.315 je bil čas slikanja zgodovinskih dogodkov, ko so se slikarji in tudi Cesare Dell!Acqua posvečali skrbi za deta I je, analitičnosti vseh drobnarij, anekdotičnosti v pripovedi in se predajali barvni živosti. Cesare Dell,Acqua je upošteva! nove postulate francoskega buržoaznega realizma, bi! je pristaš akade-mizma in klasicizma, vse to pa so lastnosti historizma. Včasih je posnemal flamsko šolo, ne da bi pozabit na beneški kolorit, saj je oboževal Tiziana in Veroneseja, zato se nekaterim slikam, kot ugotavlja Franco Firmiani, močno pozna vpliv beneškega slikarstva. Beneška akademija je bila prav v času študija Cesara Dell'Acque najbolj konvencionalna, zadrta akademi-stična in akademizma, ki se ga je navzel na Beneški akademiji, se ni nikdar otresel; še posebno zato ne, ker se je odločil slikati zgodovinske dogodke, takrat priljubljenega žanra na vrhuncu razcveta, ki pa je nato kmalu doživel zaton in zelo dolgo ni bil deležen prave pozornosti. Prav zato je izčrpna strokovna, a hkrati dovolj poljudna monografija Franca Firmianija in Flavia Tossija, ki celostno predstavlja in ocenjuje polodovito, raznoliko ustvarjalnost neutrudnega slikarja Pirančna Cesara DeII'Acque nadvse dobrodošla; to je knjiga, ki zapolnjuje precejšnjo vrzel v poznavanju slikarstva 19. stoletja v severozahodni Istri in Benečiji. Duška Žitko SOŠKA FRONTA - VOJNA FOTOGRAFIJA Walter Schaumann: Vom Ortler bis zur Adria. Die Südwest - Front 1915 - 1918 in Bilderen/Dall'Ortles all'Adriatico. Immagini del fronte italo - austríaco 1915 -1918, Klosternenberg-Wien, 1993, s. 216 V zadnjem času se v Italiji opazno stopnjuje zanimanje za dogajanja v prvi svetovni vojni. V letu 1992 so bile izdane številne publikacije. Zanimivo in razveseljujoče je, da se avtorji odločajo predstaviti in osvetliti prvo svetovno vojno ne samo z vojaškega vidika, temveč tudi iz drugih zornih kotov in mogoče takrat ne tako pomembnih vzporednih dejavnosti. Antonio in Furio Scrimali1 sta napisala zanimiv vodič po sledeh velike vojne vzdolž soške in kraške fronte.2 Tako delo bi bilo dobrodošlo tudi pri nas. V zadnjem času so tudi pri nas naraščajoče publikacije na temo soške fronte sicer objavile posnetke s terena s številnimi ostalinami prve svetovne vojne3, kaj več pa ni bilo zaslediti. 1 Oba sta velika poznavaica soške fronte, raziskujeta tudi na terenu in tako poznate številne materialne ostafine te fronte.. 2 Antonio Scrimali - furio Scrimali, It Carso deila grande guerra. Le trincee raccontano, Trieste, 1992, strani 404. 3 Npr. deio Vasja Kiavora, Ptavi križ, Koper: Lipa, 1991, strani 318. Leta 1992 sta izšli zanimivi deli, prav tako z novim pogledom na dogajanja na soški fronti in v njenem zaledju, in sicer videnje vojnega dogajanja skozi oči fotografskih kamer (tako profesionalnih kot amaterskih fotografov). Deio Andrea Kozlovica4 je izšlo že v petem ponatisu. Uvodne besede sta napisala Franco Brunello in Gianni Pieropan. Publikacija obsega 287 fotografij, od teh tri karte in nekaj preslikav propagandnega materiala in naslovnic časopisov. Sestavljena je iz 15 poglavij, v katerih obravnava vojno dogajanje od sarajevskega atentata do osvoboditve Veneta in konca vojne, ter bibliografije. V poglavjih ne obravnava zgolj vojaške akcije, temveč tudi delovanje različnih služb in industrijo. Kar se vojaških dogodkov tiče osvetli dogajanja v visokogorju, Novegnu, Soči, Pasubiu in dolini Adige, Albaniji in Solunu, Karniji, Banjšicah, seveda Kobaridu in na koncu še na področju Vittoria Veneta. Knjiga je prejela celo nagrado Raimondo Montecuccoli za izbrana zgodovinsko-vojaška dela.5 Avtor precej nepristransko predstavlja vse strani, vplete v vojni na italijanskih frontah in drugod. Bogato slikovno gradivo je zanimivo tudi za nas, saj se dobršen del nanaša prav na soško fronto in na Kras. Vsekakor ne moremo niti mimo knjige Eugenia Bucciola.6 Knjiga je zbirka fotografskih posnetkov, razvrščenih po tematskem izboru avtorja, in zajema 216 vojnih posnetkov, 10 risb in 7 preslikanih naslovnic takratnega propagandnega tiska. Fotografije, tudi tiste iz soške in tirolske fronte, so nekako "izginile" za javnost in le poredko jih zasledimo v monografijah ali vojnih knjigah. Fotografije v Bucciolovi knjigi so nekakšen vodič po enajstih temah, ki jih avtor predstavi na svojstven način. Po knjigi sledimo temam, ki obravnavajo različne vidike vojne, tako o življenju na fronti in v zaledju ter njenih posledicah, kot o materialni škodi in številnih človeških žrtvah, o čemer pričajo številna vojaška pokopališča. Objavljene fotografije so Avstrijci posneli ob svojem prodiranju proti reki Piavi v letih 1917 in 1918. Vse fotografije, kot je zapisa! tudi Mario Isnenghi7, je mogoče gledati kot propagandne, uporabiti jih je moč za študij o stvareh in ljudeh, analizo in soočenje z okolico. Nakazal je večplastni pomen posnetkov, ki vsekakor nudijo, če jih pravilno gledamo, veliko informacij. Vojne fotografije moramo jemati ne- 4 Andrea Koz lov i c, Sto ría fotográfica deíla grande guerra, Valdagna (Vicenza) 1992, strani 1S3. 5 Recenzija: Elio Fornazorič, Prva svetovna vojna predvsem v fotografijah, Primorski dnevnik 13. 3. 1993. 6 Eugenio Rucciol, !l Veneto neil'obieítivo austro-ungaricho. L'occupazione del 1917 - 18 nelle foto deil'Archivio di guerra di Vienna, Treviso 1992, strani 249. O delu glej recenzijo dr. Branka Marušiča v Zgodovinskem časopisu 47/3, 1993, s. 483 -484. 7 Mano fsnenghi je odličen italijanski poznavalec 1. svetovne vojne. 308 ANNALES 6/'95 CONE IN POROČILA/R£C£NSJON¡ £ RRAZIONI 103-3 3 5 koliko z d i stan co, sa] je potrebno upoštevati takratno cenzuro vojaških oblasti, pa tudi dejstvo, da je bila prisotna tudi samocenzura fotografov (to je zlasti razvidno iz vojaške korespondence). Avstrijski fotografski center je do konca svojega delovanja leta 1918 proizvedel kar 80 000 fotografij z vseh front. Večina se jih je ohranila v Vojnem arhivu na Dunaju. Druge fotografije, večinoma dvojniki, se nahajajo v Narodni knjižnici in v Vojnem muzeju na Dunaju. Fotografi v avstroogrski vojski so bili organizirani v skupino umetnikov, v kateri so bili zastopani slikarji, risarji in kiparji, in je bila podrejena tiskovnemu uradu (Kriegspressequartier). Umetniki so po dva meseca delali na terenu in vsak teden so morali oddati po en primer skice, vsak mesec pa eno dokončano sliko. Dela so oddajali Vojnemu arhivu in Vojnemu muzeju. Umetniki so imeli proste roke pri izbiri tem in tehnike. Skice in slike je danes mogoče videti v Zgodovinskem vojnem muzeju na Dunaju. Skupina umetnikov je delala v sodelovanju s propagandnim delom urada. Prva predstavitev vojnih slik je bila v dunajskem umetniškem domu (Wiener Künstierhaus) oktobra 1915. Decembra 1915 so dunajski odličniki iz politike, gospodarstva in mestne uprave dali pobudo za postavitev vojaške razstave v dunajskem Praterju. Šlo je za častihlepen projekt, ki je vseboval tudi rekonstrukcijo odseka fronte.8 Do konca maja 1917 je bilo organiziranih 26 razstav, od teh štiri na Dunaju in dve v Budimpešti. Razstavljenih je bilo 7441 del - slik, risb in skulptur -, vsa izdelana v Vojnem uradu za tisk, Z razvojem fotografije je le-ta vojno realnost še najbolj približala ljudem. Tako je nastal fotografski center, neodvisen od skupine umetnikov. Fotografije so bile cenzurirane pri službi za tisk vojnega ministrstva s sodelovanjem prisotnih članov Vojnega urada za tisk in Vojnega arhiva. Avgusta 1917 so fotografski center, ki je dobil priporočilo princa Alberta "naj ne bo nič mrtvih", razširili. Center je deloval do aprila 1918. Objavam fotografskih posnetkov se je v letu 1993 pridružil še prof. Walter Schauman z delom Vom Ortler bis zur Adria. Die Südwest - Front 1915 - 1918 in öilderen / Dali 'Orties all'Adriatico Immagini del front italo - austriaco 1915 - 19189. V knjigi je objavljenih približno 286 vojnih posnetkov, dve risbi, dve propa-gadni sporočili, posnetki iz muzeja v Kötschachu (Avstrija) in posnetki s terena. Prav slednji (55 fotografij) prikazujejo današnjo podobo številnih materialnih ostalin prve svetovne vojne. Delo je sestavljeno iz šestih skio- 8 O tem Christian Scharinger, Vojaška razstava v Dunajskem Praterju - 1916, iz kataloga Vojna, zabava, pohabljenci ob razstavi v Kobariškem muzeju, oktober 5993, s. 11 - 18. 9 Walter Schaumann, Vom Ortler bis zur Adria. Die Südwest -Front 1915 - 1918 in Büderen / Dal! 'Ortles all'Adriatico Immagini del fronte Malo-austriaco 1915 - 1918, Klöstern enberg-Wien, 1993, strani 216. pov, ki obravnavajo začetek vojne, fronto, vsakdanje življenje, tehniko v službi vojne, konec leta 1918 in poti k miru. Posnetki so preslikani originali iz Hadtörteneti Muszeum Budapest, Museo Storico Italiano della Guerra - Rovereto, Musei Provinciali di Gorizia, Österreichisches Kriegsarchiv Wien, Dolomiten freunde Wien in privatnih zbirk, predvsem italijanskih zbiralcev, in se sedaj nahajajo v muzeju v Kötschachu. Tudi v tej knjigi so objavljeni posnetki, ki so pomembni za naše kraje, predvsem iz okolice Gorice, Krasa in bovške kotline. Delo v svojem zadnjem poglavju, prikazuje številne posnetke s terena, skratka nepremično dediščino, ki jo številni prostovoljci skušajo ohraniti. Leta 1973 se je rodila ideja s prostovoljno mednarodno pomočjo vzpostaviti stare vojaške poti kot poti srečanj z motivom: "Tam, kjer so se naši dedje borili drug z drugim, danes delajmo skupaj". Skoraj dvajset let se je izpopolnjevala ideja o ponovni oživitvi poti, ki so vodile na fronto v 1. svetovni vojni. Do sedaj je skupina navdušencev, zbranih v društvu Dolomiten freunde, ki združuje ljubitelje soške fronte, usposobila 300 km poti za ekskurzije in uredila muzeja na prostem na Monte Pianu in ob prevalu Monte Croce Cárnico ter muzej v Kötschachu (ob Zilji). Na vsakoletnih delovnih taborih se je s številno mednarodno udeležbo uresničila prvotna zamisel društva. Njihov odnos in neprizadeto gledanje na dediščino prve svetovne vojne, ne glede na to, katera stran jo je ustvarila, je veliko prispeval k ohranjanju in popularizaciji te dediščine. In prav arhivski posnetki, ki so objavljeni tudi v zgoraj navedenih delih, so nemalokrat pripomogli k osvetlitvi in boljšemu poznavanju takratnega vojaškega dogajanja in nenazadnje tudi pri sanaciji objektov oziroma vzopstavitvi njihovega prvotnega stanja. Fotografije so lahko zanimive tudi za ljudi, ki se ukvarjajo s fotografijo, saj sta njihova tako kvaliteta kot kvantiteta za takratni čas kar presenetljivi. Damjana Fortunat Černilogar PRVI HRVATSKI ETIMOLOGIJSK! RJEČNIK PTIČJE G NAZIVLJA G, Filipi: Istarska ornitonimija. Etimologijski rječnik pučkog nazivlja, Izdavački ceritar Rijeka, Rijeka, 1994. Na samom početku rasudbe o djelu koje imamo pred soborn valja jasno istaknuti jeclnu značajnu nje-govu odliku. RjeČnici poput ovoga Filipijeva ne po-javljuju se tako Često i u mnogoljudnijih i bogatijih naroda nego je hrvatski. Pred čitateljem je plod Filipijeva višegodišnjega ustrajnoga i sustavnoga rada, koji je protjecao u znaku skupljanja grade po terenu i potom njena strpljivog sredivanja u kabinetu. 309 ANNALES 6/'95 OCENE IN POROČILA/ RECENSION! E RELAZiONI ÎB3-3J5 Več same brojke koje autor navodi na početku zorno svjedoče o opsegu posla šlo ga je morao obaviti. Filipi je obišao 135 mjesta po cijeloj Istri i na otoku Krku, ispitao je oko 800 obavjesnika različite životne dobi i s različitim startnim idiomima, zabilježio je gotovo 7000 pučkih naziva za ptice u svim slavenskim i romanskim istraskim idiomima. Taj je prvotni korpus kasnije još popunjavao i proširivao, pa je u meduvremenu grada narasla i do dvadesetak tisuča oblika, što sve, nažalost, nije poradi gospodarstvenih razloga ušlo u konačnici u rječnik. Temeljna su obilježja rječnika znatna potpunost, preglednost i znanstvena utemeljenost. Nakon uvod-noga dijela u kojemu autor - kako je to i inače uobičajeno - iznosi nešto podataka kako je djelo nastajalo i pregršt naputaka kako se njime služiti, slijedi središnji dio, sam rječnik. On se sastoji od članaka razvrstanih po abecednom redu. Svaki članak započinje sustavnim nazivom na latinskom jeziku za pojedine vrste ili podvrste ptica. Slijedi potom hrvatski stručni naziv i sustavni nazivi za redove, porodice i pot-porodice, tamo gdje sve to postoji. I tirne završava dio koji je Filipi preuzeo od drugih autora, mahom orin-tologa. Slijede potom pučki nazivi u pojedinim ido-mima: istromletačkom, istroromanskom, koji autor naziva islriotskim, slovenskom, hrvatskom čakavskom i crnogorskom perojskom, Uz njih autor bilježi i nešto naziva što ih je našao u drugih autora za mjesta koja je sam obišao. Članak završava etimologijskim tumače-njem pojedinih oblika ili skupina oblika. Na kraju je djela čak sedam kazala, študija o istar-skoj ornitonimiji, bogat popis bibliografskih vrela i zemljevid terena. Sve to u velikoj mjeri proširuje znanstvenu uporabljivost ¡eksičke grade i potpornaže lakšem snalaženju u njoj. Nema dvojbe da če Fiiipijevo djelo privuči pozornost mnogokojeg stručnjaka, ornitologa, omitonimičara, etimologa, dtjalektologa, sociolingvista, pa i svakog ljubitelja ptičjega pernatog svijeta. Posebna je vrijednost Filipijeva rječnika i to što on predstavlja vjernu sliku istarskoga jezičnog mozaika. U njemu se u znatnoj mjeri mogu razaznati jezični slojevi, doticaji i utjecaji na prostoru gdje se susreču slavenstvo, romanstvo i u manjoj mjeri germanstvo. On jest prvi hrvatski etimologijski rječnik ptičjeg nazivlja, ali je istodobno i značajan za slovensku i talijansku leksiko-grafiju. Ivan Zoričič MARE ISTR1ANO CANTATO "IN RUVíCNiS" UNA ESPERANZA DI DiDATTlCA ÍNTERCULTURALE Sul quotidiano il "Piccolo" di Trieste, nel mese di apriíe del 1994 sulla pagina dedicata ai giovani, in collaborazione con ¡l Proweditorato agli Studi di Trieste, é apparsa una lettera di una alunna quat-tordicenne di Rovigno, appartenente alia común i ta italiana che vive in Croazia e che att.ualmente si trova inserita nel la scuola dell'obbligo tríestina. Nelío scritto la regazzina (Arianna Zuccheri) si presenta per parlara di Ciusto Curto e Eligió Zanini, a lei parti coi ármente cari e si sofferma su due poesie che le sono rimaste parti col armen te impresse "Casa da ricovaro" di Giusto Curto ed "El Cucal Fileipo di Eligió Zanini. Questo elabórate, rtcco di signifícate interculfurale, é una delle testimonianze del progetto di insegnamento della lingua e cultura italiana e di sostegno per alunni stranieri, in una prospettiva ínter culturale, ad integrazione della programmazione didattica generale, da me realizzato alia scuola media statale Benco-Pitteri di Trieste nell'anno scolastico 1993-94. La scuola e frequentata, anche da alunni stranieri di varíe nazionalita, inserid in varíe classí: quattro albanesi, una ciñese, una serba, un croato-bosníaco. Per l'alunna istriana, come per gli altri ragazzi, é stata fatta una programmazione didattico-educativa individuaiízzata per potenziare le compe-tenze iinguistiche - espressive e la motivazione alio studio. Nella situazione di partenza sí & rilevato che i'alunna, appartenente ai díglossi, il cui italiano, come 310 ANNALES 6/'95 OCENE IN PORGÓLA / RECENSION) £ RRAZJO.Vi I 83-315 ha ben dimostrato Nelida Milani "manca delîa marca essenziaie délia socialità", pur avendo le occasion! linguistiche, comunicava sempre con una compagna slavofona in croato; inoltre era demotivata afasica in cerca intorno a sè di qualcosa di familiare nel deserto di significati che vedeva intorno a sè. L'obiettivo prioritario che mi sono posta nel progetto è stato il mantenimento délia cultura d'origine mediante strategie educativo-didattiche, orientate alla vaiorizzazione delle peculiarità delle diverse etnie. La abilità di base sono state sviluppate partendo da un ottica interculturale che si prefigge: la conoscenza delle altre culture l'interazione cüretta con gli aiunni che entrano nel nostro mondo e sono portatori di storie di vita che sono un vero e proprio testo narrativo attraverso il quale dialogare, la critica, la problematizzazione dei pregiudizi, degli stereotipi, dei luoghi comuni relativi aile altre culture. Per quanto riguarda il messaggio ïetterario è stato valorizzato l'apporto dei grandi poeti e scrittori istriani nello spazio culturale europeo. Ho potuto, in quanto sono stati parecchi anni lettore d'italiano alla Facoltà di Pedagogía di Pola, propormi come mediatore culturale ed aiutarla nel iavoro di elaborazione dello spaesa-mento, neila conquista di un pieno inserimento nella realtà scolastica. Nella produzione scritta delf'alunna, nel corso deli'anno scolastico, è sempre presente l'Istria, Rovigno, il su o mare, la sua bellezza selvaggia e primordiale, il rito antico délia pesca con le nasse, le bande di ragazzi in rivaiità tra di loro. Appare come una nube minacciosa ti tema délia guerra, i racconti di alcuni amici di farniglia partití al fronte, I'idioma rovignese, di cui sa perô poche parole. La molla della scríttura cliceva Urzidiî è la lontananza; assíeme alia nostalgia il proprio vissuto puô rivivere come nar razione, testimone di identità. Le sequenze di ricordi vengono dipanate da una scríttura semplice, che riflette î tremori e tîmori ado lescenziali; emergono anche i problemi delí'identitá, eos) sofferta nella terra d'origine, a cui si aggiunge ancora una altra realtà da affrontare. La malinconia, la nostalgia sono state cúrate dall'io scrittorioe liberatorio. A condusione di questa esperienza didattica, altamente motivante sia dal punto di vista professionale che umano è da sottolineare che il mantenimento della propria identità e cultura è la premessa indispensabile per ogni progetto di insegnamento per alunni straníeri o migranti, provenienti da altre aree aulturali, come {'{stria, territorio pluríetnico che attraverso la sua ricca articolazione sociale e culturale appare oggi portatore di esperienze parti col ármente preziose. Elide Riccobon PIRANO UN'IMMAGINL Lasa Pur Dir. n. 10 PIRANO ÛN'EMMAGÎNE Lasa Pür Dir P^iócUc? J-j'lii í>pun:t¿ de?;1 Ih'teni 'CJn'ieppi Tj^im' lu Pi: jno -m. 10 \-dw'K.n ¡I Trfo ■ F-.-.cj-'J IK'-l Lo spazio della memoria che viene evocato ín "Pirano un'immagine", {'ultimo numero di "Lasa Pur Dir", periodico delta Comuníta degli italiani "Tartini" di Pirano, si rivela come un prezioso disegno di quell'aníma della cittá che ritrova nel suo passato, la propria, indelebile, e certamente non effímera, identitá. La caratteristica principale della pubblicazione é sicuramente quelia di accostare alia parola l'immagine, que! suo presentarsi come un'epifania nella quale íl disincanto non é ancora riuscito a minacciare il tessuto límpido e puro che rende único, nella sua intrínseca seduzione, il ricordo, la ceíebraziorie contemplativa e serena della memoria. Ed é in questa atmosfera sobria e dilatata che ci muovíamo sfogliando questo pregiato volumetto. Le molte immagini di un tempo sono accompagnate da un testo che le commenta ed impreziosisce, le colora con gli umori, gli odori, i suoni che negli anni le hanno accompagnate. C'é una pre-dominanza quasi esclusiva deli'immagine architet-tonica, di un'architettura evocante che riconduce alia storia e agí i uomtni che I' hanno vissuta. Per questo motivo parlo degli umori che aleggiano e s'intrecciano nelle cose viste, nella descrizíone visiva e rievocativa 311 ANNALES 6/'95 OCENE IN POKOČIEA/RECENSION! E RELAZIONi 183-31S deglí awenimentí prodoîta da questa intéressante amalgama tea parola e immagine. i rinvii mnemonici di Apollonio danno vita alie immagíní, stanno a significare l'anima mai persa, di quei luoghi di cui le fotografíe sono testimoni mute, senza parola. 01 í elementi architettonici fungono da parti celle di riferimento per un'enucleazione insieme vivida e rarefatta, non fontana dai diventare poesía. 1 contomi delle case, i dedali sinuosi deile vie, l'ampia trasparenza delle piazze, la maestosità dei palazzi e delle chiese, sono testimoni del tempo e dell'uomo. La loro dimensione porta il peso delle vite di coloro che le hanno i n na Izate e che vi hanno vissuto. Una scenografia la cui immagine ritorna come allegoria teatrale, come luogo e momento di celebrazione poética e ríevocativa. II testo, che accompagna con aneddoti, curiosità, modi di dire, le cartoline riproducenti l'antica Pirano è, come già detto, di Almerigo ApolIonio. Un testo quasi elegiaco, una testimonianza elegante e semplice del modo di vivere della Pirano tra le due guerre e anche prima. La veste iconográfica è invece rappresentata dalla riproduzione di 123 cartoline che ripercorrono la memoria storica della città. Cartoline appartenenti alie collezioni Stener, Ernestini e Simic. Da ricordare, infine, come intro-duzione letteraria, un intervento di Diego de Castro che aggiunge la sua voce per descrivere la Pirano da luí ricordata tra il 1910 ed il 1918. Una Pirano che come ricorda Stefano Lusa nelle prefazione, "grazie alia forza della sua architettura veneta, col tempo modella i suoi abitanti a sua immagine e somiglianza." Marco Apolionio ŠOLSKA KRONIKA Zbornik za zgodovino šolstva in vzgoje, XXVII, 3, Ljubljana 1994, 270 str. Septembra 1994 je izšla tretja številka Šolske kronike, revije za zgodovino šolstva in vzgoje, ki jo letno izdaja Slovenski šolski muzej v Ljubljani. Revija nadaljuje tradicijo Zbornika za zgodovino šolstva in pro-svete, ki so ga od 1964. leta dalje izdajali šolski muzeji v Beogradu, Zagrebu in Ljubljani. Leta 1991 sta štiriindvajseto številko skupaj pripravili le še slovenski in hrvaški Šolski muzej, petindvajseto številko pa je v samostojni Sloveniji izdal Slovenski šolski muzej sam. Namen revije prepoznamo že v njenem podnaslovu Zbornik za zgodovino šolstva in vzgoje. Večina prispevkov obravnava šolsko preteklost, bodisi zajeto v študijah aH zapisano v spominih učiteljev. Popestritev kronike predstavljajo tudi raziskovalne naloge zgodovinskih krožkov in naloge dijakov ter študentov. Revija pa prinaša tudi razprave in Članke s praktičnimi vsebinami, kot so na primer metodologija raziskovanja šolske zgodovine, urejanje šolskih arhivov in pisanje šolskih kronik. Da je zbornik pritegnil že veliko sodelavcev, kaže njegova vsako leto bogatejša vsebina in večji obseg, šolska kronika, ki je pravkar izšla, šteje že kar 270 strani. Drži se že ustaljene ureditve prispevkov (Članki in razprave, prispevki in gradivo, bibliografija, šolski zapisi, iz dela šolsko-pedagoških muzejev, poročila in ocene). Ta red pa ne pomeni, da so v prizadevnem uredništvu okosteneli, temveč z veseljem sprejemajo nove pobude in ideje. -v,.--' ..v; v-. :...• ■ ■' v ■".-v« ; :.->'■■ "r • ; -v-::..•■*■. Med članki in razpravami velja opozoriti na podatkovno zelo bogat prispevek Tatjane Hojan o izobraževanju odraslih od 1848. do 1870. leta. iz razprave Elizabete Hriberšek Balkovec lahko spoznamo, kaj lahko o problematiki gimnazij pove avstrijska statistika za čas od 1881 do 1913. V svojo raziskavo je avtorica vključila slovensko etnično ozemlje brez Prekmurja. Upoštevala pa je tudi gimnazije v Celovcu, Beljaku, Gorici in Trstu. Pregleden oris dejavnosti narodno-obrambne organizacije družbe sv. Cirila in Metoda na šolskem področju dobimo v razpravi Andreja Vovka. S slovenskimi župnijskimi šolami v Združenih državah Amerike nas seznani Darko Friš. S temeljito in celovito 312 ANNALES 6/'95 OCENE IN POROČIJ.A/ RECENSIONS E RELATION! 163-3(5 šolsko reformo s pripravami od 1953. pa do zaključka 1962. leta, nas vsestransko in s pogledom nazaj v 1945. leto seznani Aleš Gabrič. Tatjana Šenk pa v razpravi "Naše učilnice je napolnila živa resničnost" osvetljuje potek podržavljanja samostanskih šol v Ljubljani od 1945 do 1947. Svoj prispevek zaključuje z razmišljanjem, da v boju močnih organizacij, kot sta bili Cerkev in Partija, vedno trpi posameznik, majhen člen pri merjenju moči velikih sil, ki je lahko preganjan povsod, kjer ideologija dobi preveliko moč v svoje roke. V tem sklopu objavljajo svoje razprave še Saša Serše, Ljiljana Šuštar in Elrnar Lechner. V rubriki Prispevki in gradivo je poleg prispevkov, ki zadevajo vso Slovenijo ali Slovence v tujini, objavljenih precej takih, ki so lokalno obarvani. V prvih dveh številkah skoraj ni članka o primorskem koncu, medtem ko jih je v zadnji kar nekaj. Mednje prav gotovo sodi pregleden prikaz razvoja in delovanja gimnazije z italijanskim učnim jezikom v Kopru, ki ga je prispeval tamkajšnji profesor in bibliotekar Ivan Markovič. Gimnazijo izpostavlja kot eno redkih tovrstnih ustanov s tako dolgo tradicijo. Ustanovili naj bi jo že 1612. leta pod imenom Kolegij piemičev, k čemur je pripomoglo humanistično usmerjeno življenje Kopra. Šola je imela že na samem začetku delovanja veliko težav. Kraj so pestile vojne, nato še kuga, kar je zdesetkalo prebivalstvo. Po krajšem zastoju, se je pouk 1676. leta nato nadaljeval z dovoljenjem in s finančno podporo nadrejenih Benetk. Zgradili so novo šolsko poslopje, v katerem je še danes gimnazija italijanske manjšine v Kopru. Šola je imela velik sloves, saj so se nanjo vpisovali celo dijaki iz Dalmacije, Crčije In jonskih otokov. S prihodom avstrijskih oblasti po padcu Beneške republike sprememb v izobraževanju skoraj ni bilo čutiti. Težje obdobje je za Šolo predstavljalo zmanjšanje denarne podpore za časa francoske oblasti in njene upravne spremembe, ki so Koper priključile Ilirskim provincam, v Trstu ustanovljen kolegij pa je vplival na manjši vpis dijakov v Kopru. Avstrijske oblasti so 1814 kolegij spremenile v gimnazijo. Postopno so vanjo uvajali nemški jezik, ki je nato v tridesetih letih popolnoma izpodrinil italijanskega. To pa je povzročilo manjši vpis v Šolo in upravičilo namero Avstrijcev, da so Šolo 1841. leta preselili v Trst. Samoiniciativno in z lastnimi sredstvi so Koprčani 1848, leta pri avstrijskih oblasteh izposlovalt ponovno otvoritev gimnazije doma. Redno financiranje s strani državnih oblasti so si zagotovili z vpeljavo nemščine kot obveznega predmeta v vse razrede gimnazije. 1862, leta je bi! na šoli za kratek čas uveden tudi slovenski jezik, ki pa je ostal le na fakultativni ravni. Dlje se je ohranila hrvaščina. Pod italijansko upravo po prvi svetovni vojni se je popolnoma italijanska gimnazija poimenovala po Cariu Combiju, nekdanjem učencu in predavatelju na šoli, literatu ter zaslužnem aktivistu italijanskega narodnega gibanja. Po drugi svetovni vojni je gimnazija nadaljevala z delom. Število dijakov pa se je zaradi množičnega izseljevanja Italijanov do 1956. leta silno zmanjšalo. Primanjkovalo pa je tudi učiteljev. S Šolsko reformo je bila prej osemletna gimnazija spremenjena v štiriletno, kar je še zreduciralo število dijakov in dodatno povečalo težave za njeno ohranitev. Spremenili so tudi ime gimnazije. Dobila ga je po Gianu Rinalu Carliju, učenjaku in literatu, ki naj bi se tudi šolal na koprski gimnaziji. Avtor članka nas seznanja tudi z vidnimi možmi, ki so izšli iz te gimnazije, ter z bogato knjižnico, ki je šoli v ponos. Če se ta članek na nek način ukvarja s težavami v preživetju italijanske šole pod tujimi oblastmi, pa nas prispevek Boža Jakovljeviča spomni na ukinjanje slovanskih šol pod italijanskimi fašističnimi oblastmi v Istri. Posledica tega je bila tudi ta, da so morali hrvaški učitelji v Istri zapustiti svoja službena mesta. Nekateri med njimi so se kot emigrantje zaposlili tudi v Sloveniji. Prispevek nam približa življenjsko usodo Josipa Bačiča, društvenega delavca, Josipa Ribariča, preganjanega pan-slavista, člana delegacije na mirovni konferenci v Parizu po prvi svetovni vojni, in Josipa Brnobiča, skladatelja in enega od ustanoviteljev društva jugoslovanskih učiteljev v Istri 1920. leta. Prispevek Alenke Borjančič pod naslovom Iz zgodovine šole v Postojni prinaša pregleden in dokaj podroben oris šole in šolnikov od znanih začetkov do leta 1900. Ostali prispevki v tej rubriki se ukvarjajo s preteklostjo šol v drugih območjih Slovenije, zapisali pa so jih Judita Šega, Branko Šuštar, Marija Lesjak, Olga Pivk in Stanka Jerneje. Med šolskimi zapisi je v tej številki Šolske kronike več prispevkov, ki zadevajo šole na zahodnem ali primorskem delu Slovenije. Tu beremo seminarsko nalogo maturantk Agate Ploj in Andreje Repič o kmetijski šoli v Ložah pri Vipavi, ki je izobraževala mlade kmete po drugi svetovni vojni, do ukinitve šole 1961. leta. V tem sklopu prispevkov je objavljen tudi del raziskovalne naloge maturantke Milene Černe, ki je po literaturi, časopisnih in skromno ohranjenih arhivskih virih obdelala delovanje osnovne šole v Šempasu od ustanovitve do prve svetovne vojne. V reviji so dobrodošli prispevki, ki odkrivajo do sedaj manj znano ali zamolčano preteklost šol, ki v času po drugi svetovni vojni niso bile po meri oblasti. O poučevanju na takih šolah na Primorskem beremo v dveh prispevkih. Najprej se v treh spominskih zapisih, nastalih ob petdesetletnici obnovitve slovenskega osnovnega in srednjega šolstva v Ilirski Bistrici, avtorji spominjajo požrtvovalnega dela pri oživitvi slovenskih šol po kapitulaciji Italije 1943, leta pri samostanu de Notre Dame v Trnovem (Ilirska Bistrica) in odpusta učiteljev, ki niso poučevali "v duhu narodnoosvobodilnega gibanja". V drugem prispevku pa se župnik Joško Kragelj spominja svojega poučevanja na Livku nad Kobaridom v letih 1943 in 1944. Njegovo delo na šoli je bilo s strani partizanskih oblasti prepovedano, ker 313 ANNALES 6/'95 OCf.NE IN POROČILA / RECENSIONI L RELAZIONI183-315 ni bilo v zahtevsmem duhu, v šolskem zgodovinopisju pa doslej zamolčano. V teh spominskih zapisih je čutiti čustveno prizadetost zaradi nepoštene in neobjektivne sodbe o njihovem delu, ki so ga po lastnem prepričanju dobro opravili. Med šolskimi zapisi beremo še več zanimivih člankov, ki so jih prispevale Slavica Pavlič, Jana Draksler, Borisiava Arzenšek, Elisabeth Sargant, Berta Golob in Marija Novak. Dobrodošel sestavni de! revije so tudi poročila o delu Slovenskega šolskega muzeja, obvestila o raznih dejavnostih s področja zgodovine šolstva, kot so razstave, obiski šolskih muzejev drugod ipd. V poročilih in ocenah se seznanimo z novolzšlo literaturo, ki se ukvarja z zgodovino šol, šolstva in vzgoje. Prav tako najdemo v tej reviji zbrano bibliografijo za to področje. Za obdobje od 1985 do 1989 je objavljena v petindvajseti Številki zbornika oziroma prvi številki Šolske kronike, Vlasta Tul Bojko Bučar: MEDNARODNI REGIONALIZEM -MEDNARODNO VEČSTRANSKO SODELOVANJE EVROPSKIH REGIJ, Fakulteta za družbene vede, Ljubljana, 1993, 263 strani. V okviru zbirke Znanstvena knjižnica se je v preteklem letu slovenski knjižni trg obogatil za novo znanstveno publikacijo "Mednarodni regionalizem -mednarodno večstransko sodelovanje evropskih regij" izpod peresa dr. Bojka Bučarja, docenta in predstojnika katedre za mednarodne odnose na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani. Gre za prvo tovrstno celovito in zaokroženo strokovno delo pri nas na to temo. V njem je avtor skušal odgovoriti predvsem na to, kaj so doslej države v mednarodni skupnosti sprejele kot svojo obveznost v pogledu subnacionalnib regij in kakšen je njihov odnos do pojava regionalizma v mednarodnih odnosih. Iz knjige izvemo, da se na tem področju vse bolj prehaja od "trdnih mednarodno pravnih zvez k mehkim, bolj politično in moralno zavezujučim oblikam sodelovanja". Vse bolj namreč prevladuje prepričanje, da je "prostovoljnost pri sprejemanju obveznosti tisti garant, ki bo zagotovil tudi njihovo izvajanje". Narava regionalnega sodelovanja je danes že zelo razčlenjena in večplastna ter se ob najpogostejših geografskih povezavah vzpostavlja tudi na kulturrso-civilizacijski, jezikovni, versko-ideološki, politični in drugih osnovah. Pri tem gre tudi za dve ravni regionalnega sodelovanja, in sicer za sodelovanje na ravni držav ter na ravni delov državnega ozemlja, kar imenujemo transnacionaino oz. Čezmejno sodelovanje. Svet je ozemeljsko sicer razdeljen med države, vendar so državne meje le redko tudi naravne meje, zato se regije redko končajo na državnih mejah. Tako na njih potekajo številne interakcije, ki se ločijo glede na sredstva komuniciranja (osebne, množične komunikacije) kot tudi po vsebini kot npr. ekonomske, kulturne, politično-upravne interakcije, ekspresivne (krepitev efektivnih in druge vezi, izrazi simpatij, zabava). Čezmejne regije so tudi praviloma "točke razkola med nacionalnimi državami" in "točke kristaiizacij napetosti in sporov med njimi". Odnosi so prizadeti ne le pri blagovni menjavi, ampak tudi na "ravni mentalitef, kajti "nacionalne kulture ustvarjajo nove mentalne distance med čezmejno skupnostjo", zato za preseganje tega stanja ne zadoščajo le neformalne skupine. Nastajajoči prepadi se lahko učinkovito premostijo le ob vzporedni zavestni akciji s pooblastili opremljenih regionalnih oblasti. Kjer pa teh (še) ni, morajo vskočiti države z oblikovanjem ustreznih institucij in z zagotovitvijo potrebnih pristojnosti. Vsaka država naj bi namreč šla skozi tri razvojne stopnje: konsolidacijo, fragmentacijo in diferenciacijo. Do zadnjih dveh razvojnih stopenj prihaja, ker se v razvojnem procesu države prej ali slej pojavi najprej "kriza identitete", ko posamezniku ne zadošča več identifikacija z eno institucijo (državo) ali skupino (nacijo), in potem še "kriza leg iti m i tete", ko posebni interesi (regionalni, stanovski) ne pridejo do izraza v skupnem, občem interesu. Regionalne težnje pa so spodbujene tudi s preveliko "penetracijo nadzora centra (kulturnega, političnega, gospodarskega ipd.) nad periferijo." Se pa Evropa sooča tudi s "protidecentralizacijsklmi trendi", ki pa niso pogojeni zgolj z etičnim samozavedanjem. Bolj z dejstvom, da ob pretresih, ekonomskih stagnacijah, sunkovitih nihanjih cen energije, ekoloških problemih in socialnih nezadovoljstvih popuščajo čez celotno prelivajoči se učinki "institucionalne jasnosti", kar ima za posledico bojazen pred "negotovostmi frag-mentacije in asimetrije". Zagovorniki regionalizacije menijo, da se v Evropi odvija t.i. "druga dekolonizacšja, ko naj bi se regije zavarovale pred zgodovinsko presežnim imperializmom nacionalnih držav in njihovim zastarelim pojmovanjem suverenosti". To je gledanje, ki se opira na tezo, "da so regije zgodovinski pojav, ki je starejši in obstojnejši od držav". Zato naj bi bi! federalizem, ki bi zagotovil enakopravnost federalnih enot z zvezno oblastjo, najpopolnejša oblika regionalizma, ki zagotavlja več demokracije in več nadzora nad oblastjo, jezikovno in kulturno identiteto in ki hkrati povečuje odgovornost za zaščito okolja. Knjiga prinaša tudi zanimiv in razčlenjen pregled obstoječih čezmejnih regij, ki gredo od portugalsko-španskega obmejnega pasu preko Pirenejev pa številnih čezmejnih regij v razgibanem predalpskem in alpskem svetu ter na mejah Beneluxa vse do nemško-danske in skandinavskih čezmejnih regij. Morda so za nas naj- 314 ANNALES 6/'95 OCENE iN POROČILA/RECTNSiONi F RELAZION1 ¡63-3)5 zanimivejša spoznanja in izkušnje iz evropske čez-mejne skupnosti REGIO v Alzaciji oz. Gornjem Porenju, na tromeji Švica-Francija-Nemčija. Področje so si v zgodovini medsebojno trga!i sosedi, dokler ni bilo po drugi svetovni vojni ta naravno zaokrožena celota razdeljena med tri države. Izvorno je bilo prebivalstvo pretežno germanskega rodu, vendar je skozi posamezna zgodovinska obdobja in tudi sedanje obdobje prihajalo do jezikovne in kulturne asimilacije v različne (tri) državne skupnosti, kar je pomenilo tudi zaznavno erozijo alzacijskih posebnosti. Vendar so bile ekonomske, prometne, ekološke, zgodovinske, socialne, kulturne in druge vezi tako močne, da se je na teritoriju pripadajočem trem državam, sama od sebe spet vzpostavila naravna regija. Regija je danes dvojezična in s tako poudarjeno kulturno posebnostjo, da ustvarja prepričljiv vtis nastajanja nečesa novega, kar bi lahko predstavljalo model preseganja meja. Pri tem gre za čezmejnl regionalizem pod pokroviteljstvom osrednjih vlad treh prizadetih držav. Navedeno čezmejno sodelovanje je tako križanec med medvladnim in pravnim regionalnim sodelovanjem ter ima celo elemente su breg i on al nega sodelovanja (med mesti, občinami ipd.). Glavni pobudnik za nastanek čezmejnega sodelovanja je bila organizacija "regio Basiliensis", ki jo sestavlja 300 posameznikov in 120 kolektivnih članov (podjetja, organizacije, kantoni, dežele in drugi). Organizacija je tako mešanica fizičnih in pravnih oseb. Sodelovanje je zajeto že najrazličnejša področja od kulture, izobraževanja, zdravstva, pomoči v stiski prek skupne izgradnje infrastrukture (cestne, plovne in rečne, zračne, komunikacijske), skupne lokacije industrijskih in poljedelskih koncernov, izgradnje urbanih središč in stanovanjskih naselij pa vse do izpostavitve skupnih carinskih izpostav, reševanje problemov dnevnih delovnih migrars-tov, izdelovanja različnih scenarijev bodočega razvoja, povezovanja Univerz in drugega. Regio tako postaja enotna gospodarsko nastanitvena, življenjska in kulturna krajina. Njene izkušnje nas učijo, "da se mora medregionaino sodelovanje začeti na majhnem prostoru, če naj obrodi velike ideje v mednarodni skupnosti". V posebnih poglavjih je avtor predstavil tudi regionalizem znotraj evropskih integracij, t.j. številne projektne institucije in ustanove, ki se delno ali v celoti ukvarjajo tudi z čezmejnim sodelovanjem, npr.: TEM-PUS (sodelov. pri izobraževanju), INTERREG (iniciativa evrop. skupnosti glede obmejnih regij), AGEC (program povezovalne pomoči in sodelovanja glede obmejnih regij), OUVERTURE (program sodelovanja z vzhodnoevropskimi regijami), Evropska banka za obnovo in razvoj pa vse do Sveta Evrope in njegovih številnih organov, med katerimi je gotovo najpomembnejši Stalna konferenca lokalnih in regionalnih oblasti (CLRAE). Podrobno je predstavil tudi obe temeljni evropski listini, pomembni za razvoj regionalnega sodelovanja, in sicer Evropsko listino o lokalni samoupravi in Evropsko konvencijo o čezmejnem sodelovanju, ki ju, žal, Slovenija še ni podpisala in ratificirala. Za nas, ki živimo na izrazito obmejnem in nrted-mejnem področju, je Bučarjeva knjiga veliko odkritje in dragocen prispevek za vsa tista hotenja, ki težijo k strpnosti, sodelovanju, sožitju in preseganju meja. Uči nas, kako strpno in vztrajno, ob spoštovanju novih državnih stvarnosti, uresničevati vizijo čez mejnega sodelovanja in kako to sodelovanje polniti z našim razmeram primernimi vsebinami. Kajti samo tako lahko preprečimo nove nesreče na tem prostoru, še zlasti ob naskoku zloslutnih političnih navez na drugi strani meje. Izziv je tu. Na nas je, da ga sprejmemo in postanemo dorasli zgodovinskemu trenutku. Milan Gregorič 315 ANNALES 6/'95 OBLETNICE/ANNIVERSARl 31í> 32.6 Slavko Gaberc NICCOLd TOMMASEO - NEUBOGLJIVI SIN DVEH DOMOVIN Ob 120-letnici smrti velikega književnika in humanista Vzhodna Jadranska obala je biia od vekomaj zibelka visoke kulture, stičišče civilizacij in žarišče pomembnih družbeno-političnih vrenj. Na tem geografsko relativno majhnem a pomembnem kotičku Mediterana so "luč dneva" ugledali številni genialni posamezniki, ki so na različnih področjih znanosti in umetnosti {običajno v drugih sredinah) dosegli najvišje možne ustvarjalne vrhove in tako zaznamovali čas v katerem so živeli. V zgodovinskem spominu poleg dubrovniških in dalmatinskih velikanov preteklosti pomembno mesto zavzemajo tudi številni ustvarjalci in strokovnjaki, ki so svoje korenine pognali na istrskem polotoku (npr. An-dreas Antiquis, Santorio Santorio, P.P. Vergerij Starejši, Vlačič Matija-llirik, Pietro Coppo, Giuseppe Tartini, Vincenc iz Kastva, Antonio Smareglia, Antonio Tarsia, Pasquale Besenghi degli Ughi idr.). Eden izmed teh velikanov duha in peresa je bil nedvomno tudi vedno polemični Niccolč Tommaseo (1802-1874), ki se je enako zavzeto ukvarjal s književnostjo, novinarstvom, politiko, literarno kritiko, publicistiko, filologijo in filozofijo. Podobno kot njegove istrske in dalmatinske predhodnike in sodobnike, je tudi Tommasea življenjska pot popeljala v razvita in napredna kulturna italijanska središča {Padova, Benetke, Mi-lano, Firenze, Rim), saj je bil to tedaj edini možni način udejanjenja eruditskih potencialov, ki se v domačih logih oziroma v duhovno skromnem okolju tedanje avstrijske province Dalmacije verjetno nikoli ne bi povsem razcveteli. Kako podobne so si včasih življenjske usode lahko ugotovimo, če primerjamo njegovo življenjsko pot z življenjepisom največjega istrskega poeta 19. stoletja, (Pasquaie Besenghi), ki je svoje burno življenje preživljal med izolo in Benetkami, Niccolč) Tommaseo je bil rojen v Šibeniku leta 1902, torej pet let po padcu Beneške oblasti v Dalmaciji. Njegov oče, premožen trgovec italijanskega porekla in mati Kata Kevesič sta bila tipična predstavnika šibenskih trgovskih cehov tedanjega časa, vendar je mati kot zavedna Hrvatica znanje hrvaškega jezika posredovala sinu, ki je kasneje, posebno v zrelih letih kot svoj materin jezik velikokrat omenjal hrvaščino, Tommaseo je odraščal v okolju revnih ribičev in pastirjev. Zgodaj je spoznal, da se njegov plemeniti duh ne bo mogel pokoriti tedanji dalmatinski primitivni sredini, blizu Turčije in nemajhnemu vplivu Albancev, Grkov, Črnogorcev in Srbov, ki so mejili na nekdanje ozemlje Serenissime, skratka zaostali mentaliteti področja, kjer so se križale različne etnije, jeziki in veroizpovedi. Leta 1881 je komaj 9-ieten začel obiskovati klasični študij v splitskem Semenišču, kjer je že po treh letih solidno obvladal antično zgodovino, latinščino, tedanji sodobni italijanski književni jezik (t.i. petrarkistični model), nekaj francoščine ter aritmetiko in geometrijo. Študij je nadaljeval v Padovt in Benetkah, kjer je leta 1822 uspešno zaključil študij juristike. Očitno pa študij ju-ristike nanj ni imel posebno velikega vpliva, saj ni upošteva! nasveta staršev, da bi se posvetil pisarniškemu poklicu v domačem kraju, temveč se je v mladostni zagnanosti odločil, da se bo raje posvetil nedonosnemu poklicu književnika. Življenjska pot ga je torej vodila v italijanska središča, najprej leta 1823 v Padovo in naslednje leto v Milano. Tam je spoznal svojega velikega vzornika Ales-sandra Manzonija in kasneje tudi Giacoma Leopardija, ki sta vsak po svoje vplivala na oblikovanje njegovega ustvarjalnega opusa. V tem obdobju je veliko publiciral v raznih časopisih in revijah, leta 1827 pa je po selitvi v Firenze začel sodelovati z znamenito revijo Antología. V obdobju 1831/32 je Tommaseo že izoblikoval svojo politično misel in ideje o katolicizmu, ki so ga spremljale skozi celo življenje. Književni poklic je bil že tedaj, kakor tudi kasneje dokaj tvegana odločitev, vendar pri tem ne gre prezreti dejstva, da se je Tommaseo za to odločil kot nezrel mladenič - po eni strani močno navezan na starše, po drugi strani pa se je prav tako močno sramoval svojega mesta Šibenika in someščanov (mesto je primerjal z živalskim brlogom). Žele) se je, kot se je sam izrazil popolnoma "očistiti ilirizma (disilliricar), tako da bi postali povsem italijanski in živci in tkivo, in kosti, in celo bistvo duše." Taka in podobna razmišljanja mladega Tommasea nedvomno kažejo na to, da se je tedaj možno sramoval "ilirstva" ali natančneje delnega slovanskega porekla, oziroma svojih preprostih someščanov, do katerih ni goji! niti trohice spoštovanja. Te svoje mladostniške nazore je potrdil s svojimi literarnimi deli, ki so zavzemala pomembno mesto v italijanski književnosti. Njegov nemirni duh je prišel do izraza tudi v njegovi politični angažiranosti in dveh dolgih izgnanstvih (Francija, 1834-1839 in Krf, 1849-1854). Do velikega preobrata je prišlo po Tommaseovi vrnitvi iz francoskega pregnanstva, jeseni leta 1839, ko je po obisku domačega kraja in ljubljenih staršev povsem spremenil svoj mladeniški credo in začel pisati elegijo materi v hrvaščini (ikavici), istega leta pa je oddal založniku rokopis svojega znamenitega dela Fede e Beiezza (Vera in lepota), v katerem glavni junak med drugim nostalgično pripoveduje o neponovljivem sončnem zahodu v šibeniku itd. Nekako v tem obdobju je Tommaseo prišel do spoznanja, da so ljudske pesmi "slavjanskega juga0, njegove prve domovine, izredno čislane širom po Evropi {Fortis, Goethe, Nodier, Me-rimeé); poleg tega ga je navdušil razcvet narodnega preporoda in vse to je pogojevalo, da je kar zlepa začel pisati tudi v materinskem jeziku, ki se ga je pol življenja 316 ANNALES 6/'95 OBIETN ICE / ANNJVERSARI 3 î 6-326 na vse kripije odrekal in sramoval. V žaru nove mladosti se je tako lotil pisanja znamenitih Iskric (Zagreb, 1844), prevajal v italijanščino, objavljal ljudske pesmi ter napisal Zapiske nekega meniha, ki so bili po zaslugi Franja Zoviča v celoti prvič objavljeni v reški reviji Dometi leta 1971, oziroma v dodatku Katušičeve monografije Vječno progonstvo Ni kole Tommasea (Zagreb, 1975). Čeprav je po mnenju številnih raziskovalcev Tommaseo izredno kontroverzna osebnost, je verjetno najbolj relevantno ugotovitev zapisal Zvane Črnja, ki pravi: "V večjem delu mediteranskega prostora (mišljen je vzhodni del jadranske obale, op.a.) je bila ita-lijanizacija živ družbeni proces, kar je pomenilo, da je vsakdo, ki je vstopil v svet premožnih postal sestavni del tega procesa, saj je bil italijanski jezik predznak gospostva, prav tako kakor na primer lepa obleka ali vzorno obnašanje. Zato je razumljivo, da so pripadniki bogatejšega sloja, ki so praviloma študirali v Italiji ter tam običajno preživeli večji del življenja, postali prepričani in zagrizeni Italijani." Za te ljudi italijanskega, hrvaškega in tudi slovenskega rodu se je sčasoma uveljavil naziv "italijanaši" (mednje prištevajo tudi povojne begunce iz Istre in Dalmacije - ezule), kar je dolga leta imelo skrajno za-ničljiv pomen, ki ga na področju Istre poskušajo pravilneje ovrednostiti Fulvio Tomizza, Milan Rakovec, Marjan Tomšič, Zvane Črnja in mnogi drugi. Problematika manjšin, istrskega regionalizma, ezulov, dvoje-zičnosti, mešanih zakonov, zahtev po dvojnem državljanstvu so tudi danes silno aktualne teme, nič manj zanimive kot ob koncu druge svetovne vojne. Kompleksnost te problematike lahko z življenjskim primerom N. Tommasea v določeni meri razširimo na celotno istrsko-dalmatinsko področje, ki ima v zgodovinski preteklosti vzhodne jadranske obale kar precej stičnih točk. Po svoje je sicer primer N, Tommasea izjemen, vendar hkrati izredno poučen in primeren za tehtnejšo analizo razmer 19. stoletja na področju Istre in Kvarnerja oziroma Dalmacije; torej obdobja, ki je sprožilo vrsto vpraianj s katerimi se kulturni zgodovinarji, sociologi, antropologi in drugi raziskovalci spopadajo tudi v 20. stoletju. Kot rečeno je prvo polovico življenjske poti N. Tommasea determinirala popolna predanost italijanski civilizaciji in kulturi, medtem ko je v drugi polovici svojega veka večino svojih razmišljanj in ustvarjalnih moči posvetil svoji prvi, nesrečni domovini - Dalmaciji. Z današnjega zornega kota bi ga lahko označili kot pripadnika dveh kulturoloških sfer, dveh različnih civilizacij in kultur, ki sta zapustili trajne sledi na obeh straneh Jadrana. Seciranje Tommaseovih bio-bibliografskih drobtinic je tudi danes izziv za raziskovalce in dejansko poskus preverjanja "formule" sožitja dveh različnih narodov na področju obeh obal jadranskega morja, ki ga je Tommaseo poimenoval kot našo "skupno reko". Seveda pa je do tega spoznanja prišel šele v zrelih letih, ko je dokončno spoznal, da vrednote ene kulture nikoli ne smejo negirati vrednost druge, pa naj bo le-ta Še tako različna od prve, boij cenjene in priznane (v tem primeru italijanske). O prvinskih vrednotah vzhodnojadranske in širše slovanske kulture se je Tommaseo veliko naučil pri Albertu Fortisu (Potopis po Dalmaciji) in Vuku Kara-džiču, svojemu sodobniku. V obdobju ko je mladi Tommaseo odhajal v svet je bila Dalmacija zapuščena drugorazredna avstrijska provinca, podrejena absolutistični vladavini Franca Jožefa i, ki je neusmiljeno zatrl jakobinsko miselnost. Odmev francoske meščanske revolucije je vse bolj slabel in dalmatinski prostor je nadaljeval življenje po starem, preživelem vzorcu, saj se stara dalmatinska mesta niso uspela osvoboditi zastarele komunalne ureditve, kar je pomenilo popolno zaporo za potencialni razvoj kapitalizma. Poenostavljeno bi torej lahko dejali, da je Tommaseo zbežal iz depresivnega dalmatinskega "srednjega veka", iz izolacije v odprti svet oziroma v naprednejše slikovite kraje Toskane, Lombardije in Piemonta. Njegova nagla odločitev fjostane razumljiva vkolikor upoštevamo, da je na primer v času njegovega bivanja v Padovi bodoča hrvaška metropola Zagreb premogel samo 9136 prebivalcev; poleg tega je bilo to mesto tedaj brez časnikov, založnikov in znanstvenih ustanov. Klavrne razmere za perspektivnega mladega nadobudneža, ki si je želel razširiti življenjske horizonte in potešiti duševno lakoto. Če k temu prištejemo, da je bil v Zagrebu tedaj uradni jezik latinščina, hrvaški jezik pa povsem zatrt, postane še bolj logično, da se je Tommaseo, ki ni želel postati ponižni in okosteneli uradnik magistrata odloČi! za odhod v Padovo, Firenze, Milano in Benetke, pač v najbolj cvetoča kulturna središča, kamor so se zatekala tudi tako zveneča imena kot na primer Lord Byron. Ob drugem prihodu Tommasea v Italijo se je tamkaj razplamtela prava vojna književnih idej, ki jo je podžigal romantizem proti klasicizmu in larpurlartizmu. Vse bolj so se oglašale tudi politične parole: "Živela republika, smrt papežu!" V ozračju je bilo čutiti velike spremembe. Najpomembnejši predstavniki književnosti oziroma kulture so se usmerjali k političnim ciljem, k evropski demokratični revoluciji, ki je nastala kot splet lokalnih osvoboditvenih teženj s katerimi se je navdihovala cela vrsta mladih intelektualcev, sicer različnih temperamentov in značajev kot na primer Luis Blanc, Garibaldi, Mazzini, Kosuth, Bakunjin idr. Tommaseo se je torej kot 25-letni mladenič znašel v vrtincu nove dobe in začel slediti duhu časa, ter sprejel italijanski književni in politični romantizem. Zelo hitro se je prebil v ožji krog vrhunskih italijanskih intelektualcev in postal stalni sodelavec že omenjene znamenite florentinske revije Antologia. Osebnost z dvema 317 ANNALES 6/'95 OBLETNICE MNNIVERSARt3ï 6-326 obrazoma - umetnik in istočasno zagnani borec za demokratične in humanistične cilje romantizma bi bi!a lahko oznaka tega človeka, sanjarja, za katerega je Manzoni nekoč dejal, da je bil "z eno nogo vedno na nebu, z drugo pa na zemlji". Čeprav je njegova hčerka, redovnica Chiara Tommaseo podarila celotno očetovo zapuščino (predvsem veliko spisov in korespondence) florentinski Narodni knjižici že leta 1899, torej 25 let po Tommaseovi smrti je večji del zapuščine ostal zapečaten do leta 1902 oziroma 1925, zadnji trije svežnji spisov pa celo do leta 1950. Tako je celotni Tommaseov opus dejansko postal dostopen raziskovalcem šele v drugi polovici 20. stoletja. To je hkrati pomenilo, da so razen najbolj znanega tomazeista R. Ciampinija številni raziskovalci podajali dokaj popačeno sliko o pomenu njegovega dela in politčne angažiranosti. Benedetto Croce razlaga, da je Tommaseo v italijanski manzonijevski romantizem vnesel pomembne nove in tuje elemente. Čeprav kot pesnik in romanopisec nikoli ni dosegel splošne popularnosti med množicami (kar je velikokrat uspelo dosti slabšim od njega, op. a.) bo v književni zgodovini ostal cenjen kot avtor del z vrhunsko estetsko in moralno vrednostjo. V središču njegovih razmišljanj so bile bojevite ideje, ki jih je beležil na elementaren, iskren in neposreden način. Posebno vrednost so te humanistične, moralistične, vzgojne in prosvetiteljske misli dobile v njegovi pesniški interpretaciji. Tommaseo se je v drugi polovici 19. stoletja uveljavil kot vsestranski kulturni ustvarjalec oziroma enci-klopedist vendar je imel na vesti tudi nekaj slabih lastnosti, med katerimi njegovi kritiki najpogosteje omenjajo, da je bil v svojih ocenah in kritikah pogosto enostranski, nepravičen in zloben; pri polemikah oster in razdražljiv, v historiografiji in lingvistiki površen, pri vprašanjih estetike pa premalo elastičen, čeprav vedno izviren. Zvane Črnja med Tommaseove značilnosti uvršča tudi njegov katolicizem in manzonijevski modernizem. Vendar pa katolicizem ni imel bistvenega vpliva na njegovo delo, saj je Tommaseo vsako problematiko obravnaval zlasti s stališča lastne simpatije ali antipatije. Morda prav zato nikoli ni bil povsem objektivni analitik temveč predvsem lirik, celo tedaj ko se je ukvarjal s filozofijo. V evropski kulturni zgodovini 19. stoletja bo ostal zapisan kot eden najbolj plodnih in vsestranskih ustvarjalcev, vendar z bistveno opazko - kvantiteta njegovih del nikoli ni presegla kvalitete, zlasti na književnem področju, na katerem žal Še vedno pogrešamo prevode njegovih del v slovenščino. Milan Pahor NARODNI DOM V TRSTU. ZAPIS OB 90-LETNIG ODPRTJA (1904-1994) Narodni dom. Ob prehodu iz prejšnjega stoletja v sedanje je narodno gibanje tržaških Slovencev doseglo svoj višek. Mejnik tega razvoja je bila ponosna zgradba Narodnega doma v središču mesta na nekdanjem Vojaškem trgu Št. 2 (Piazza Caserma). Nedvomno je bil Narodni dom izraz narodnega, političnega, kulturnega in gospodarskega preporoda tržaških Slovencev. Ideja o narodnih domovih je bila vseslovenska. V glavnem so nastajali v letih pred prvo svetovno vojno, gradili pa so jih od koroških in štajerskih pokrajin pa vse do zahodnega obrobja, do Trsta in Gorice. Narodni domovi, zgrajeni pred prvo vojno, so mogočne stavbe v središčih mest. Bili so zasnovani kot večnamenske kulturne ustanove. Namenili so jih branju, zbiranju ljudi, glasbenim in gledališkim predstavam ter drugim kulturnim opravilom. Bili so pa tudi sedeži različnih društev, organizacij, ustanov in krožkov. Mnogokrat so bili sedež gospodarskih in denarnih zavodov, podjetij in hotelov, restavracij in kavarn. Večkrat sta bila v njih združena kulturni in telesnokulturni utrip. Skratka, v pravem pomenu besede večnamenski center v moderni zasnovi tedanje Evrope. Nikakor pa nista bila važna samo lokacija in velikost narodnega doma. Pravilno je zapisal umetnostni zgodovinar Nace Šumi: "Velja opomniti, da so se pobudniki seveda navezovali na oblikovne prvine tedaj veljavnih različic historizma, povzemanja in prikrajanja starejših slogovnih načinov. Med arhitekti so izbrali nekatere zeio pomembne ustvarjalce. Pred prvo vojno so bili v časteh Čehi, med domačini je gotovo najvidnejši Maks Fabiani z načrti za Trst in Gorico, po vojni pa se je odlikoval posebej Ivan Vurnik z oblikovanjem Narodnega doma v Kranju. Zlasti pa je v oblikovnem pogledu 318 ANNALES 6/'95 OBLETNICE /ANNIVERSARI 31 6-326 zanimivo za italijansko renesanso odprto oblikovanje nasproti oblikam nemškega imperialnega sloga, o čemer govorita zgleda iz Celja. Potemtakem so narodni domovi pomembni tudi za zgodovino stavbarske kulture na naših tleh." V Trstu se je v letu 1900 zbral osnovni odbor (danes bi rekli pripravljalni ali začasni odbor) za ustanovitev društva Narodni dom. V poletnih mesecih so sestavili društvena pravila, o čemer priča oglas v Edinosti 6. junija 1900. 5. oktobra je bila odposlana prošnja na visoko c. k. namestništvo v Trstu; "Podpisani so sklenili ustanoviti društvo 'Narodni dom v Trstu' po pravilih, priloženih v 5 izvodih. Prosijo torej, da visoko c. kr. namestništvo vzame to na znanje in blagovoli potrditi, da društvo 'Narodni dom v Trstu' pravno obstaja." Pod prošnjo je bilo pet podpisov; predsednik Matko Mandič (takratni predsednik političnega društva Edinost), tajnik Edvard Slavik, blagajnik Gustav Gregorin ter odborniki josip Abram, Otokar Ribar in Ante Bogdanovič. Pravila so bila odobrena z odlokom 30. oktobra 1900. Malo kasneje so jih izdali v tiskani obliki. Sestavljena so bila iz devetnajstih členov, nas pa posebej zanimajo prvi trije, kamor so zapisali namene. Člen 1: "Ime društva je 'Narodni dom v Trstu'. Sedež mu je v Trstu." Člen 2: "Društvo 'Narodni dom v Trstu1 ima namen, kolikor mogoče združevati in pospeševati slovanska društva v Trstu in okolici, in to v svrho: 1. sezidati ali nakupiti in vzdrževati v Trstu in okolici primerna poslopja (narodne domove), kjer naj se nastanijo pod kolikor mogoče ugodnimi pogoji slovenska društva; 2. do ustanovljenja takih narodnih domov preskrbovati potom najema in podnajema tem društvom kolikor mogoče skupno in pod ugodnimi pogoji, potrebne prostore ali dajati jim v ta namen posojila in podpore; 3, ustanoviti v narodnem domu ali v hiši, kjer je nastanjenih več takih društev, v svrho združenja ter za udobnost udov in prijateljev teh društev, gostilno s prenočiščem in kavarno." Člen 3: "Gmotna sredstva za dosezanje teh namenov so: 1. deleži in obresti naloženih deležev; 2. prispevki društvenikov; 3. čisti dohodek prirejenih veselic in zabav; 4. radodarni doneski; 5. čisti dohodek iz najema gostilne in kavarne." V naslednjih mesecih so tekle priprave za ustanovitev društva. Obenem z narodnopolitično akcijo je tekla tudi finančna operacija. Mejnik, ki je predramil slovensko tržaško javnost, je bil nakup zemljišča za Narodni dom, ki ga je 29. aprila 1901 izvedla Tržaška posojilnica in hranilnica. Razpoloženje ljudi nam lepo opiše novinar Edinosti v članku 30. aprila 1901: "Naš Narodni dom. Veselih obrazov srečaš danes po mestu in okolici vse potno. Kaj se je zgodilo tako veselega? Slovani smo vendar dobili slednjič tla, na katera si postavimo toii željno pričakovano zavetje, kjer se bomo mogli shajati sami med seboj in od koder nas ne bo mogel pregnati nihče. Ne bodo nas pehali iz ene dvorane v drugo, kadar bomo hoteli prirejati svoje zabave; odslej nas ne bo trebaio moledovati okoli naših nasprotnikov za potrebne prostore. Ne, vse to odpade. Narodni dom bo vseh sprejemal z očetovsko ljubeznijo v svoje gostoljubne prostore, kjer se nam bo mogoče gibati slobodno in samozavestno. Vse to vedo naši vrli rodoljubi; a vest o nakupu narodnega doma jih je doletela tako nepričakovano, da v prvem trenutku niti niso mogli verjeti, da je to že danes dovršen čin, čin, ki se je vsem še pred nekoliko dnevi, nekolikimi urami zdel le oddaljena svetla prikazen..." Nakup je pospešil razvoj dogodkov. 11. junija 1901 naletimo na vest, da je bil odprt v Ulici Mol in piccolo št. 1 stalni urad društva Narodni dom in političnega društva Edinost z uradnimi urami ob delavnikih, praznikih in nedeljah. Časopis Edinost je pogosto objavljal sezname deležnikov (članov) društva Narodni dom v Trstu. Načrtovanemu ustavnemu občemu zboru društva je Edinost v časopisu posvetila precej pozornosti in prostora. Seveda je tekla načrtovana politična akcija. V sklopu priprav na ustanovni shod je bil 14. junija 1901 na prvi strani Edinosti objavljen proglas osnovalnega odbora društva z velikim naslovom v dveh kolonah: Slovani v Trstu in okolici. "Dne 30. junija 1901 ob 10. uri predpoludne se ima vršiti v prostorih 'Slovanske čitalnice' v Trstu, ulica S. Francesco 2, ustanovni občni zbor društva 'Narodni dom v Trstu'(...) S tem se je vprašanje o 'Narodnem domu' v Trstu za znaten korak približalo svoji rešitvi. Na Vas je, rodoljubi in rodoljubke, da to rešitev pospešite s tem, da že pred občim zborom mnogoštevilno pristopite k našemu društvu.(...) Koliko Časa že si želimo vsi lastnega ognjišča tu na lepi naši zemlji; strehe, pod katero bi osredotočili vse naše društveno življenje; prostorov, ki bi nam bili netišče krepke narodne samozavesti, vir svežega domoljubja. Samo dejstvo, da na rodni zemlji za drag denar ne moremo dobiti mesta, kjer bi delovali, ne morda v politične demonstracije, marveč na polju prosvete, ker nam nasprotniki ne odstopijo niti za en dan gledališč, svojih dvoran, - govori dovolj jasno, da si moramo pomagati sami, ako hočemo, da bomo napredovali in ne nazadovali. Tržaško slovanstvo je baš zadnji čas o mnogih prilikah pokazalo rojakom in svetu, da tu živi in da hoče živeti. Svet je ostrmel, ko je videl Vašo žilavost, Vaš pogum, Vašo požrtvovalnost v boju za svete narodne pravice. Svet spremlja Vaše stremljenje z blagoslovom in dobrimi željami, ko je spoznal, da se nočete odreči svoji eksistenci. Sedaj velja, da velikim zmagam zadnje dobe postavite viden znak, stalen, in ta spomenik bodi 'Narodni dom v Trstu'. (...) Glavni cilj našemu društvu pa je za sedaj ustanovitev 'Narodnega doma' v mestu samem. Slavna 'Tržaška posojilnica in hranilnica' je 319 ANNALES 6/'95 OSLETNiŒ / ANNIVÊRSARS 356-326 nakupila v to svrho že krasen prostor v sredini mesta, a za gradnjo primernega poslopja, ki bo delalo čast tržaškemu slovenstvu, še treba mnogo, mnogo gmotnih sredstev. A do uresničenja naših želja ni daleč, ako bodete z obilimi darovi povspeševali naše napore, ako bodete mnogoštevilno pristopali društvu 'Narodni dom v Trstu'. Začnimo torej zlagati prispevke. Zrno do zrna pogača, kamen do kamena palača, {...j A tudi radodarni doneski, i najmanjši, bodo društvu vedno dobro došli. Nihče se torej ne more izgovarjati, da mu je bilo nemogoče, pomagati na zidanju tega važnega narodnega spomenika. (...) Preko dve sto kilometrov bi se imel razpenjati 'most' nad čisto slovensko zemljo. Nekaj trdnjav smo na tej črti že zgradili nasproti oholemu tujcu. Za Mariborom, Celjem in Ljubljano bodi Trst zadnji železni obroč v mogočni verigi slovenske ljubezni, katere ne raztrgajo vse posvetne moči, a 'Narodni dom' v Trstu bodi najkrepkejša utrdba slovanske Adrije v strah dvojnemu sovražniku. Slovenci, Slovani. Resni so časi, mislimo na svoje utrjevanje. Vsakdo položi na žrtvenik domovine, po svojih močeh, če še tako skromen dar, da se bo kmalu dvigal proti nebu ponosni 'Narodni dom' v Trstu." V nedeljo 7. julija 1901 je bil ustanovni občni zbor društva v prepolni dvorani Slovenske čitalnice. Časnik Edinost je kar tri dni zapored na prvi strani poročal o shodu, kar nedvomno potrjuje kakšno politično, narodno, kulturno in vsesplošno važnost je imela ideja o gradnji Narodnega doma v Trstu. V imenu pripravljalnega odbora so spregovorili predsednik Malko Man-dič, tajnik Edvard Slavik, blagajnik Gustav Gregorin, odbornik Otokar Ribar. Sicer pa nam poročila časopisa najbolje pričarajo posebnost trenutka, miselnost dobe in čar preteklosti. "Osnovni shod društva 'Narodni dom' v Trstu se je vrši! včeraj predpoludne v dvorani 'Slovanske čitalnice1 (...) predsednik pripravljalnega odbora, g. prof. Mate Mandič, je otvoril zborovanje (...) Vsi ste Že čitali - je nadaljeval predsednik - oklic v 'Edinosti' in vsem vam je gotovo že znan pomen in namen društva 'Narodni dom'. Gradnja narodnega doma je za nas - poleg šolskega - najvažnejše vprašanje. Šole ne moremo dobiti ni od države ni od dežele; zato si moramo pomagati, kakor vemo in znamo s pomočjo naše šolske družbe, istotako si bomo morali sami zgraditi 'Narodni dom1. (...) Tajnik pripravljalnega odbora, gosp. dr. Edvard Slavik, je izvajal nekako takole; Dolgo že, več let je že temu, ko se je vzbudila želja, da bi tržaški Slovenci sezidali svoj dom. Potreba tega doma pa je postala v zadnji čas akutna, ko so nas sovražniki naši je I i izključevati iz vseh javnih lokalov: gledališč in dvoran. Tako so nas prisilili, da smo morali opustiti marsikatero drugo skrb in se lotiti dela, da si dobimo hišo, kjer dobe naša društva varno zavetje. (...) Pred kakimi dvemi leti se je torej sešel pripravljalni odbor (...) Naloga mu je bila, da sestavi pravila. (...) in čudo, čudo; ta pravila je namestništvo nenavadno hitro odobrilo. To je res nenavaden slučaj, da bi namestništvo odobrilo pravita, ne da bi jih vsaj enkrat vrnilo. (...) Pripravljalni odbor je zvršil svojo dolžnost (...) Na deto torej, da bo čim prej stal naš narodni dom v ponos narodu (...). Začasni blagajnik, dr. Gustav Gregorin, je izjavil, da more biti se svojim poročilom jako kratek. Društvo je še le v začetku svojega delovanja, in ni smeti zahtevati, da bi kazalo že na velike vspehe. (...) Darovi in ustanovnine do 6. julija znašajo skupaj K 4448 st. 18. (...) Ob točki 'volitev odbora' se je oglasil za besedo dr. Otokar Ribar, ki je izvajal: Danes odstopajoči odbor se je mnogo bavil z vprašanjem predsednika društva 'Narodni dom*. Važnosti tega mesta za nadaljno delavnost društva vam menda ne treba razlagati, ako imamo pred očmi, da bo to eno najvažnejših med društvi našimi. (...) Zato mislim, da za začetek ne bo slabo, ako izvolimo moža, na katerega mislim jaz. Saj se je ta mož tudi do sedaj največ brigal za to društvo; on ima poieg pokojnega Abrama največ zasluge, da smo kupili stavbišče (...) Ta mož je gospod dr. Gustav Gregorin. (...) Ko je še zborovalec Kravos stavil predlog, naj se dosedanjemu pripravljalnemu odboru izreče zahvala na trudu in uspešnemu delovanju in je bil ta predlog soglasno sprejet od zboroval cev, je predsednik dr. Gregorin zaključil to znamenito zborovanje s pozivom do navzočih, naj bodo vsi apostoli ideje gradnje slovenskega narodnega doma v Trstu." Vodstvo društva, ki je izšlo iz ustanovnega zbora, je bilo sestavljeno takole: predsednik Gustav Gregorin, odborniki Gjuro Vučkovič, Otokar Ribar, Josip Mahne, Ante Bogdanovič, Josip Abram, Matko Mandic, Josip Ulčakar, josip Rože; nadzorniki pa so bili Matej Pretner, Ivan Knavs, Gracijan Stepančič, Edvard Slavik, Anton Kalister, V bistvu pa je društvo vodilo narodnopolitično vlogo, saj je izgradnjo praktično izvedla Tržaška posojilnica in hranilnica. Društvo je dajalo projektu potreben zagon, ozaveščalo slovensko prebivalstvo na shodih, zborovanjih, občnih zborih društev ter usmerjalo mnenje predvsem preko časnika Edinost, Pri vsem tem je bil dan poudarek na slovenstvo in slovanstvo, na ogroženost in na pomen združevanja, na nujnost povezanosti na rodni zemlji. iz navedenih razlogov je popolnoma jasno, da ni bilo potrebe po vsakoletnih občnih zborih društva Narodni dom. Naslednji je bil Šele po štirih letih že v dograjenem Narodnem domu v nedeljo, 2. julija 1905, v gledališki dvorani ob veliki udeležbi članstva. Časnikar Edinosti je 9. julija med drugim zapisal: (...) "Predsednik odstopajočega odbora, dr. Gustav Gregorin, je v daljšem primernem govoru pozdravil zbrane društvenike ter jim raztolmačil dejstvo, da se prvi občni zbor vrši šele po štiriletnem društvenem obstanku. To pa zato, ker je s tem, da je 'Tržaška posojilnica in 320 ANNALES 6/'95 OBltTNICE / ANNtVORSARi 31 6-326 hranilnica' na svoje stroške sezidala 'Narodni dom' prvotni društveni namen odpadel. Razmišljalo se je že, da-Ii bi ne kazalo društvo razpustiti (...) opustila se je ta misel ter se je sklenilo z društvom vztrajati v svrho, da bi se v doglednem času zgradilo v Trstu slovensko gledališče. Za to pa bo treba požrtvovalnega dela, neumornega truda in napora, katerega pa naj se društveniki ne strašijo vspričo vzvišenega namena društva, iz tajnikovega poročila (...) je povzeti, da je društvo (...) neumorno delovalo in doseglo z mnogoštevilnimi prireditvami (...) sijajen vspeh {...)." Društvo je v naslednjih letih redno delovalo. Glavni cilj pa ni bil dosežen, ker je vse skupaj prekinila prva svetovna vojna. Ostal pa je projekt (načrt) za novo gledališko zgradbo tik Narodnega doma v Trstu. Vrnimo se korak nazaj od nameravanega gledališča do same gradnje Narodnega doma. V obdobju 1902 /1903 so se pospešeno izvajala dela na gradbišču. Nova zgradba, ki jo je projektiral arhitekt Maks f-abiani, je z vsakim novim mesecem dobivala pravo podobo, gradilo pa jo je gradbeno podjetje Martelanc. Obenem se je širila ideja o manjših narodnih domovih, ki naj bi nastali ob glavnem domu v samem središču Trsta. V času gradnje Narodnega doma je bilo aktualno vprašanje Narodnega doma pri Sv, Ivanu. Akcija je stekla v letu 1901, otvoritev pa je bila v nedeljo 7. junija 1903. Bil je pravi narodni praznik pri Sv, Ivanu. Na taki slavnost! se je zvrstilo precej govornikov. Pričel jo je predsednik Svetofvanskega kon-sumnega društva Ivan Marija Vatovec, v imenu slavnostnega odbora pa je udeležence pozdravil Anton Germek. Nato so se zvrstili govorniki: odvetnik Gustav Gregorin, predsednik Edinosti Matko Mandič, domačin Ivan Marija Marc, novinar Ante Stemberger, Ivan Goriup, Anton Sancin, dr. Otokar Ribar. Najgloblji vtis je zapustil govor Otokarja Ribarja. Iz Edinosti z dne 8. junija 1903 smo povzeli naslednje misli: "(,..) Več govornikov je že povdarjalo potrebo narodnega delovanja in kazalo pot, katero nam je nastopiti, da pridemo do svojih pravic. Vsa ona pota so prava in dobra, ali najbolj varna bo naša bodočnost, ako jo zidamo na dobri gospodarski podlagi, (...) Pred nekoliko leti nastopali smo samo na volitvah. Takrat se je zbralo več ali manje našega sveta, bilo je nekoliko navdušenega hrupa, potem pa se je po dovršenih volitvah zopet vse poleglo in - umrlo. Po tej poti nismo mogli priti do nikakih vspehov. Bilo je torej potrebno, postaviti podlago svojemu delovanju na trdna tla zdravega gospodarskega druženja. Povsod v okolici je vse polno gospodarskih društev. To so prava ognjišča našega delovanja. Njim na čelu pa stoji naša močna tržaška posojilnica in hranilnica. Sedaj smo si začeli zidati 'Narodne domove' kakor središča vsemu našemu delovanju. {...)" Sredi leta 1903 je torej bila otvoritev Narodnega doma pri Sv. Ivanu. Prvi pa je bil pod streho Narodni dom v Barkovljah in sicer leta 1897. Za tistim pri Sv. Ivanu je bil odprt dom v Rojanu leta 1907, tik pred vojno pa prenovljena in razširjena stavba Gospodarskega društva v Skednju. Najbolj poudarjeno je takrat izzvenela otvoritev doma pri Sv. Ivanu, ker je bila v teku gradnja osrednjega doma v središču Trsta, zato je bilo treba poudarjati podobne (manjše) dosežke. Na vsak način so dela na gradbišču Narodnega doma tekla pospešeno. Tudi to moramo izredno ceniti, saj je bi! takratni tempo ustrezen današnjemu času, čeprav gre za razliko devetdesetih let. Ne smemo namreč pozabiti, da je bilo gradbišče kupljeno v letu 1901, načrt izdelan v letu 1902, šele nato so stekla prava dela. Dom pa je bil odprt že poleti 1904. Tržaška Edinost je stalno spremljala gradnjo. Tako lahko 9. decembra 1903 preberemo naslednjo vest:"(...} Z včerajšnjim dnevom je prišla ta monumentalna zgradba pod streho. (...)" Napor, a obenem ponos ob velikem načrtu, ki se je pospešeno uresničeval, je prihajal na dan na rednih občnih zborih Tržaške posojilnice in hranilnice, ki je seveda nosila levji del bremena celotnega projekta Narodnega doma. Poročila vodstva denarnega zavoda in članki v Edinosti potrjujejo in dokazujejo njeno podjetnost in uspešnost. Utrip dogodkov lahko razberemo iz besed Otokarja Kybarja, politika in odvetnika ter obenem člana načel-stva Tržaške posojilnice in hranilnice. Nakazana prepletenost je razvidna iz nagovora, ki ga je imel kot starosta Tržaškega Sokofa na silvestrovo pred novim letom 1904. Edinost je objavila vest 3. januarja 1904: "{...) Dovolite mi, da ob slovesu od minolega leta obrnem pogled svoj na to, kar smo doživeli v minolem letu. Mi stojimo tu na eksponirani točki. Tu se moramo boriti za najprimitivneje pogoje svojemu obstanku. (...) Da, jaz si usojam reči, da smo še v maiokaterem letu dosegli toliko, kolikor v tem. Dosegli smo marsikaj mi tržaški Slovenci. Lepo smo napredovali politično, narodno in kolikor-toliko tudi gospodarsko. Omenjam najprej volitev v naš mestni zastop, oziroma deželni zbor. Dosegli smo vspeh, kakoršnjega še nikdar: dobili smo v roke še zadnji okoličanski mandat. (...) Po dolgem in trdovratnem boju smo dosegli vspeh na naših sodiščih (...), dosegli smo, kar nam je zajamčeno po zakonih in na-redbah - ki pa je bilo do sedaj na papirju, prazna beseda, brez veljave na praktičnem izvrševanju. (...) In tudi na gospodarskem polju - kakor sem rekel - kolikor toliko napredovali. Ne mislim tu le na naše gospodarske zadruge, ampak tudi na vspehe, ki so jih dosegli posamičniki. Ali tudi kaki vspehi pojedincev so pridobitev za nas vseh, za našo narodno skupnost (klici: tako je). Narod, ki nima, s Čimer bi se preživljal, ki nima, da živi ob sebi, ne more dosezati ni političnih ni narodnih vspehov (vsestransko pritjevanje). Ako se utrjamo mat-rijalno, se dvigamo tudi kulturelno. Vam vsem je predobro znano, kako težko se mormo mi boriti proti tuji 321 ANNALES 6/'95 OBi.FTNICE / ANNÏVERSARS 316-326 premoči, proti tujemu kapitalu, ¡zlasti tudi onemu iz Itaiije. (...) Tu so prevzemali velika dela le laški podjetniki, ki so inozemee najemali na svoja dela. Koliko škode je bila to za našega domačega delavca. Trpela je materijalno naša skupnost. V zadnjem času smo tudi v tem pogledu krenili nekoliko na bolje. Del tistih velikih del, ki jih bo izvršiti v našem Trstu, je poverjen naši domači, znani, spoštovani tvrdki. (Klici: Živeli naši Martelanci), To je pridobitev za našo skupnost, ker, kjer, bi bil sicer delal tujinec, bo delal in služi! naš domačin. (...) Sedaj pa naj vam omenim vspeh, ki je res izključno naš, naj omenim dela, ki si je gradimo samo se svojimi žulji, naj omenim stavbe, ki se gradi tu v bližini. (Vseobče navdušenje in vsklikanje: Živel naš bodoči narodni dom). Sovražniki ne bi nam bili dovolili skoro več niti ene sobice. Mi pa smo segli po samopomoči, da pokažemo sovražnikom, da smo tu in da kaj zmoremo. Zato smo si jeli graditi 'Narodni dom' po zaslugi uzome naše posojilnice in hranilnice. Ta ponosna stavba, ki jo tudi gradijo naši Martelanci, kaže že danes sovražnikom, kako znamo mi zidati. (Splošno pritrjevanje). Naša stavba se bo lahko s ponosom vsporejala najpo-nosnejim stavbam v mestu. Pa res jo naši nasprotniki občudujejo. Naše društva dobe svoj dom, krepko zaslombo, da se bodo mogla razvijati in pričati, da smo tudi mi tu - kulturen narod. Tako sem se dotaknil za nas znamejitejih dogodkov bližnje minolosti. Vsi hrepenimo, da bi bil kmalu dozidan naš 'Narodni dom', Ali s tem bo izvršen Še le en del naše naloge. Mi si moramo zgraditi še drug splošni narodni dom. Vstrajnim poštnim delom na vseh poljih javnega življenja moramo doseči, da bo po vsem Trstu naš narodni dom." Dograditev Narodnega doma je bil velik dogodek za tržaške Slovence. Pričakovali bi, da je bila otvoritev doma velik praznik, združen s pravo narodno manifestacijo, Vsega tega pa ni bilo. Osrednje manifestacije in otvoritvene svečanosti ni bilo. Postopoma so se vrstila odprtja posameznih predelov doma. Tako se je 24. avgusta 1904 v svoje prostore v Narodnem domu kot prva vselila Tržaška posojilnica in hranilnica, 12. oktobra je bilo odprtje hotela, restavracije in kavarne. 10. decembra je bila otvoritev prostorov Slovanske čitalnice, 15. decembra je sledilo odprtje velike dvorane, O razlogih za postopne otvoritve beremo v časopisu Edinost 29. oktobra 1904; "O našem 'Narodnem domu' piše dunajska 'Information': Otvorjenje 'Narodnega doma' v Trstu, to je v istem nahajajočega se hotela 'Balkan' in kavarne vršilo se je pred nekoliko dnevi z malo notranjo slovestnostjo brez vsakega pompa in brez nikacega zgledovanja. Nekaj časa sem slede tržaški Slovenci modri taktiki, da se izogibljejo hrupnim slav-nostim, kakoršne so navadno dovajale do spopadov z Italijani, in se Slovenci zadovoljujejo z zavestjo, da že z obstankom 'Narodnega doma' dovoljno dokumentirajo svoje bivanje v Trstu". Tržaški Slovenci so v letu 1904 prišli do svojega Narodnega doma, kar nedvomno predstavlja dosežek in na drugi strani afirmacijo slovenskega naroda. Poleg vsestranskega pomena in vrednotenja, ki ga je takrat predstavljal Narodni dom, in vsega kar še predstavlja kot dediščina za nas, današnje tržaške Slovence, si lahko še postavimo vprašanje, koliko pa je bi! bil Narodni dom finančno vreden. Delen odgovor na to vprašanje dobimo v poročilu, ki je bilo podano na rednem občnem zboru Tržaške posojilnice in hranilnice 27. aprila 1913: takrat so v bilanco vpisali vrednost K 1,275.752,89, zraven pa pripisali, da bi bila tržna vrednost za 480.000 kron višja. Vsekakor izredno visoki zneski in vrednosti, ki jih lahko še danes cenimo. Če je bila dograditev Narodnega doma v Trstu vsestranska uveljavitev in dosežek, je pa tudi res, da je v pičlih desetih letih Narodni dom postal pretesen za dejanske potrebe tržaških Slovencev. Konkretno so že mislili na novo gledališko stavbo pred Narodnim domom. Iz doma so se pred prvo vojno že izselili Sokoli ter tiskarna Edinost, prostori v domu namreč niso več zadoščali. Vse to pa je prekinila vojna, zaustavila pa nova državna meja v drugačni Evropi. Tržaški Slovenci pa so v kraljevini Italiji, pod katero so prišli, svoj dom uporabljali le še kratek čas, saj je 13. julija 1920 že pogorel. Za zaključno misel bi lahko uporabili besede tržaške zgodovinarke Marine Cattaruzza: "(...) Ne 1 primo decennio del Novecento la post-zione privilegiata del gruppo italiano a Trieste venne progressivamente erosa da una costellazione di fattori. Tra gli sloveni, le classi di etžr piu giovani presentavano una chiara tendenza al mantenimento detla propria identity nazionale. La revisione del Censimento del 1910 aveva dimostrato che anche sloveni "poco militanti" da! punto di vista nazionale erano pur sempre disposti a riconoscersi come tali, La nuova legge sul diritto di pert in en za e I'introduzione del suffragio universale avevano pure contribuito a rafforzare i! peso politico degli sloveni. (...) Tuttavia era chiaro che la forza espansiva deli' elemento italiano a Trieste aveva superato i! proprio apice, Rispetto alio slancio delle societa slovene, la pur solida rete associativa italiana segnava it passo, Anche il potenziale di mobilitazione del liberalnazionai! in occa-sione di manifestazioni di massa e cortei corrispondeva grossomodo a quello dei socialisti e degli sloveni. i! gruppo nazionale italiano aveva perduto la propria posizione egemonica e si awiava a diventare una delle componenti del paesaggio politico della citta. (...) Negi! anni precedenti al 1914 si andava dunque delineando a Trieste un processo che avrebbe condotto inevitabilmente ad una redistribuzione det potere tra il gruppo italiano e quello sloveno, se non fossero intervenuti a precederio i colpi di pištola di Sarajevo, annuncianti la disoluzione della Monarchia asburgica." 322 ANNALES 6/'95 OBLETN ICE / ANNIVERSAR! 316-326 Andrej Jerman 40. OBLETNICA PODPISA LONDONSKEGA MEMORANDUMA - KONEC TRŽAŠKEGA VPRAŠANJA Z zadnjimi operacijami partizanskih enot, katerih posledica je bila osvoboditev Trsta, se maja 1945 vojna na Primorskem konča. Ljudje, ki so več kot 20 let trpeli pod fašizmom, so si lahko končno oddahnili. Toda mir je bil zgolj navidezen. V ospredje se postavi pravni položaj Julijske krajine, ki je kljub vojaški zmagi partizanov še zmeraj sestavni del italijanske države. Jugoslavija je kot aktivna udeleženka protihitier-jeve koalicije v skladu z avnojskimi načeli zahtevala popravek meje v svojo korist. Močan argument njenim zahtevam je bila plebiscitarna podpora Primorcev, ki so se aktivno vključevali v odporniško gibanje. Na drugi strani je v julijski krajini tudi zelo močna italijanska skupnost, ki je bila med vojno precej pasivna, vendar želi ostati pod okriljem Italije. Jugoslovanska zahteva pa je bila zgolj želja, kajti pokazalo se je, da se glede jug.-it. mejne razmejitve s Trstom kot osrednjim problemom križajo interesi velesil. Na njihov ultimat je morala Jugoslavija zapustiti Trst. Kasneje se zavezniki zedinijo, da bo potrebno ustanoviti komisijo, ki bo zadolžena, da poizve o dejanskem stanju na tem narodnostno mešanem ozemlju. Dejansko potem ta komisija v marcu in aprilu 1946 na terenu proučuje etnični položaj in predloži skupno poročilo, vendar s štirimi različnimi predlogi meja. Na koncu se odloČijo za francoski predlog, ki je bil v bistvu kompromis in je temeljil na načelu ti, etničnega ravnovesja. Sporazum pa ni bil sklenjen za obalni pas od Devina pa do reke Mirne, zato so na mirovni konferenci v Parizu l. 1947 sklenili ustanoviti STO kot začasno tvorbo pod zaščito OZN. STO je bilo razdeljeno na cono A s Trstom pod anglo-ameriško upravo in cono B s Koprom in Bujami pod jugoslovansko vojaško upravo. Tak status naj bi veljal do imenovanja guvernerja, ki naj bi potem, ko bi prevzel oblast, organiziral upravno in politično življenje ter združeval obe coni. Prebivalstvo naj bi se po končanem mandatu na referendumu izreklo za Jugoslavijo ali Italijo. Zaradi nasprotujočih interesov obeh vpletenih držav ni bil možen konsenz, potreben za imenovanje guvernerja, zato STO kot državna tvorba ni nikoli zaživelo. Marca 1948 je prišlo do dogodka, ki je vnesel novo dinamiko v zastala politična dogajanja glede usode STO. Zahodne sile so 25. marca razglasile ti. tripartno deklaracijo, s katero so obljubile Italiji celotno tržaško ozemlje. Vendar se je ta deklaracija izkazala predvsem kot volilni pripomoček, ki naj bi utrdil pozicije pro-zahodnih strank v borbi proti komunistom na parlamentarnih volitvah spomladi 1948, Tudi italijanska vlada se je zavedala, da ima "Tristranska nota" brez pristanka Jugoslavije in SZ zgolj dekorativno naravo. Junija istega leta pa pride do resolucije Informbiroja, ki vnese razdor med komuniste STO, .ki so dotedaj V skladu z doslednim internacionalizmom zahtevali priključitev Trsta k socialistični Jugoslaviji. Obenem pa se zaradi spora Jugoslavija nasloni na zahodne države. Za te Trst izgubi pomen branika pred sovjetskim komunizmom, kajti to vlogo sedaj prevzame Jugoslavija. Tržaško vprašanje tako zaide v slepo ulico in vse bolj je jasno, da bodo potrebna pogajanja in kompromis. italijanska vlada se je tega zavedala, vendar je zaradi notranjepolitičnih razlogov vztrajala pri Tristranski noti {to je priključitvi celega STO-ja). Jugoslavija pa je l. 1949 v skladu s spoznanjem o nujnosti delitve STO-ja in zaradi zahodne politike, ki je Trst navezovala na Italijo, začela nuditi coni B vse večjo gmotno in finančno pomoč. Da bi pridobila simpatije lokalnega prebivalstva, mu je nudila precej večji standard kot v Jugoslaviji, ki je takrat trpela pomanjkanje. Nadaljnja pogajanja so bila vse do jeseni 1953 neuspešna. Vsaka od sprtih strani si je skušala večati maneverski prostor, obenem pa je bilo vse bolj jasno, da je cona A s Trstom vse bližja Italiji, cona B pa Jugoslaviji. Jeseni 1953, leta pa je prišlo do hude zaostritve. Zahodni zavezniki, ki jim je bilo vzdrževanje vojaške uprave v Trstu odvečno breme, so 8. oktobra razglasili, da se bodo umaknili iz cone A in jo prepustili Italijanom. Takratni italijanski predsednik Pella je v rimskem parlamentu e\4orično trdil, da je to le prvi korak, kateremu sledi tudi vrnitev v Koper. Jugoslovanska vlada v Beogradu je upravičeno mislila, da zavezniki spet popuščajo Italiji, zato je bila reakcija silovita. Zaprli so mejne prehode med cono A in B STO ter poslali vojsko na mejo. Širom Jugoslavije je bilo organiziranih precej manifestacij in s tem je tržaška kriza dosegla vrelišče. Šele decembra se obe vladi sporazumeta, da umakneta vojsko z meje in da nadaljujeta pogajanji. Med razgovori, ki so se odvijali do konca maja 1954, sta se izoblikovali dve možnosti rešitve ozemeljskega spora. Prva varianta je predvidevala razdelitev STO-ja ob manjši spremembi tedanje razmejitvene črte med obema conama in z jamstvom obeh velesil, da ne bosta podpirali nadaljnjih pretenzij nobene izmed neposredno prizadetih strani. Druga možnost naj bi Jugoslaviji zagotovila izhodišče na morju v samem Trstu oziroma v njegovi neposredni bližini, medtem, ko naj bi v zameno Italiji pripadli nekateri romanski etnični otoki v coni B. Italijanska vlada je poleg cone A zahtevala celotno obalno področje cone B aH vsaj obalna mesta, ki so bila po njenem mnenju nesporno italijanska, z bogato kulturno zgodovino. O resnosti teh pogajanj priča tudi sklep vlade Slovenije, naj se ustavijo vse investicije v Kopru in bližnji okolici. Bilo je mnogo ugibanj, ali bo Koper povezan z Italijo po suhem s cesto prek Ankarana, ali pa bo ostal otok v jugoslovanskem ozemlju. 323 ANNALES 6/'95 OBLETNICE/AN NI VERS ARi 316-326 Vendar so te variante odpadle, ker so Italijani vztrajali pri zamenjavi obalnega pasu v coni B za nekatere slovenske vasi v okolici Trsta in niso pristali na jugoslovansko zahtevo po izhodu na morje na območju Škednja in Žavelj. Zato je Jugoslavija sklenila, da za take koncesije ni vredno deliti cone B. Po nekajmesečnih pogajanjih so 5. 10. 1954 v Londonu podpisali "Memorandum o soglasju". Njegovo bistvo je bila določitev, da se v coni A angloameriSka vojaška uprava zamenja s civilno italijansko, v coni B pa ostane jugoslovanska. S sporazumom je bila določena tudi nova mejna črta s popravki v korist Jugoslavije na območju Miljskih hribov. Del Memoranduma je bil recipročno zasnovani "Posebni statut", ki je garantiral zaščito narodnih manjšin v obeh državah, v praksi pa ni bil z italijanske strani nikoli dosledno uresničen. Čeprav je bil podpis Memoranduma s pravno formalnega stališča začasen, je pomenil konec tržaške krize. Slovenci so prvič v svoji zgodovini prišli do koščka svojega morja. Posledica Memoranduma so bile tudi velike demografske spremembe v Slovenski Istri. Večji del Italijanov je izkoristil možnost opcij - to je pravice, da se v roku enega leta od podpisa Memoranduma odločijo, v kateri državi bodo živeli - in se izselil v Italijo. Vendar naša obalna mesta niso doživela usode drugih istrskih mest, ki so po odhodu domačinov opustela, saj je slovenska vlada usmerila na obalno območje močan kolonizacijski tok iz notranjosti. Slovenci smo zaradi izgube Trsta začeli v naslednjih letih graditi pristanišče v Kopru, ravno tako smo začeli z velikimi vlaganji v izgradnjo ustrezne infrastrukture in industrije. Iva» Markovič PETER PAVEL VERCERIJ STAREJŠI (bibliografski preizkus) Ob 550-letnici smrti koprskega humanista Petra Pavla Vergerija starejšega (1370-1444) so se Annales temu velikemu učenjaku poskusile oddolžiti z dvojnim prevodom, v slovenski in italijanski jezik, njegovega edinega in za nas zelo pomembnega domoznanskega dela o mitološkem nastanku mesta Koper; De urbe Justinopolis. Peter Pavel Vergerij starejši je bil ključna osebnost italijanskega in zato posredno tudi evropskega humanizma in njegovo delo predstavlja gotovo največji dosežek zgodnjega evropskega humanizma na področju pedagogike. Peter Pavel Vergerij st. se je rodil v Kopru okrog leta 1349. Bil je plemenitega, čeprav ne tudi premožnega rodu. Šolal se je sprva v Padovi in Firencah, morda pa tudi v Benetkah. Njegov učitelj je domnevno bil znameniti Giovanni da Ravenna (1343-1408), potujoči profesor, ki je imel tesne stike z velikima italijanskima pisateljema Petrarco in Boccacciom. V Firencah je leta 1386 Vergerij spoznal Salutatija, ta ga je uvedel v najpomembnejši literarni krožek tistega časa, t.i. "Paradiso degli Alberti". Prav v tem krožku je italijanski humanist Leonardo Bruni prebral svoj dialog Dialogu s ad Petru m Histrum, ki ga je, kot je razvidno že iz naslova, v celoti posvetil "Istranu Petru" oz. našemu Vergeriju. Prav to delo pa je eno izmed najznačilnejših del celotnega literarnega humanizma, gotovo manifest. Prav tako v Firencah je Vergerij spoznal tudi znamenitega Francesca Zabarello (1360-1417), literata, kanonista in pozneje kardinala, s katerim je navezal tesno in iskreno prijateljstvo in z njimdelil življenjsko usodo. Zabarella in Vergerij sta veliko romala po največjih italijanskih in evropskih središčih, kar je zelo otežilo delo njunih poznejših biografov. Še večjo zmešnjavo pa so povzročila številna večdnevna dokumentirana potovanja in večmesečni nedokumentirani postanki v drugih mestih, tako da je gotovo nemogoče z natančnostjo slediti Vergerijevim postajam v življenju, V Firencah naj bi torej Vergerij ostal tri leta, potem pa naj bi se nastanil v Padovi, kot učitelj in dvorni svetovalec Francesca Carrare ml. V Padovi je v letih 1393-1403 poučeval dialektike na tamkajšnji Univerzi, dobil pa je tudi častno državljanstvo tega mesta. V to obdobje spada tudi eno od tistih krajših, zgoraj omenjenih potovanj v druga mesta. Začasno se je torej vrnil v Firence poslušat slavnega Bizantinca Emanuela Crisolora, enega izmed prvih zahodnih učenjakov, ki so poznali grščino. Vergerij priložnosti ni zamudil, zelo hitro je posta! Crisolorov najboljši učenec in prijatelj (saj je svojemu profesorju napisal celo epitaf). Vergerijevo bivanje v Padovi je prekinila vojna med družino Carrara in Benetkami (1405). Ker pa je bil Vergerij močno navezan na družino Carrara, je po njenem vojaškem porazu moral poiskati varnejše okolje. Sprva naj bi se za dve leti nastanil kar v Benetkah (?!), vendar pa ta informacija ni povsem zanesljiva. Povsem gotovo pa je Vergerijevo bivanje v Rimu od leta 1406. V Večnem mestu je Vergerij služil dvema papežema, in sicer Inocenciju Vil. in Gregoriju XII., ter se v obdobju velikih cerkvenih sprememb še posebno izkazal. Obdobje med letoma 1378 in 1417 je v zgodovini znano kot obdobje razkola zahodne cerkve, tedaj sta namreč v cerkvi vladala dva papeža, nekaj časa celo trije. Neljub spor, ki se je začel še v 14. stoletju, ko so papeži prestavili svojo prestolnico iz Rima v Avignon (1305 do 1377), so rešiti na velikem koncil, ki ga je cesar Sigismund sklical v Konstanci (1414-1418). 324 ANNALES 6/'95 OBLETNICE/ANNÎVERSARI 316-326 M.. : M ' : ;irci.' f" \ if; -fc^lli:,:,^ L^n.-.-^i.'U'r t:r lav.'ttn:^ •-Mr n;-L1 c.' Wrii' i'hdc-■ ' ■>■ - lïtvn-.^ ^'ir.^Tr.^ írvji: pilTuir (trt i-^'i íiicníx.* il rničtfmr- J^-rmií; nn 1X7iîcîît\' ^S) v.oilv "jfprilcSr.. Tta.iíri f «r ! a-¡.\m:i non piriia íjctnra mirra ¡,T)