Oroslava:
Legenda o prvem pirhu
Takrat, tisti žalostni daii, ki ga čas ne bo nikoli iz-brisal,  takrat, ko je  Kristus  romal svojo zadujo, najžalostnejšo pot po zemlji, se je to zgodilo.
V  molk in tesnobo je bil pogreznjen Jeruzalem. Ulice so bile tihe, hiše ko izumrle in vrhovi palm in ceder se niso zibali v osvežujočem vetru. Zrak je bil soparen,   za  težkimi,   svinčenimi  oblaki  je  žalovalo solnce.                                                                 ,
Tedaj je iz nizke hišice, ki se je skrivala v buj-nem vrtu, stopilo na ulico dekletce, mala, šibka JevTe-jeva Juta, ki se je vraeala od strica Jonatana.
V roki je tišcala košarico jajčk, ki jih je za njeno bolno mater podaril strjc, in zamišljena spela po ulici. Le zakaj je nocoj vse tako žalostno in tiho. Še atric, ki je  vselej  tako vescl, kadar ga obišče mala  Juta, je bil nocoj ves zamiŠljen in mrk, uobene zgodbe ji ni hotel povedati. Pa Juti bi se jih zdaj (udi ne lju-bilo poslušati,  ko je tako težko bolna njena mama. Oh,  uboga mama!   Vse  razboljene so postale  Jutine misli. Uboga, dobra inamica, kako trpi! In pravijo, da ni leka njeui bolezni. In neke noči morda, ko se bo luoa s srebrnimi žarki prešerno poigravala z zibajo-čimi listi palm,   ali  morda aeko jutro,   ko se bo iz plamenečih   zarij   porajalo   solnce,   ali   sredi   zlalega dneva, bo umrla mamica. Tiho, tiho bo obležala, za vedno se bodo  zaprle  njene  lepe,  dobre  oči,  njene usine bodo otrpaile v bolestno tožnem uasmehu. Ni-koli več ne bodo poljubile, nikoli več ljubeče pokli-cale uboge male Jute.
Juta spe po tesnih ulicah vsa predana žalostnim mislim. Samo nekdo bi še mogel ozdraviti mamo. On! Tisti lepi. visokostasi mož. ki ima v očeh usmiljenje in «a ustnah besede ljubezni. On, ki je z dotikljajem roke ozdravil mrtvouduo Ruto, ki je bila zapisana Bmrti. Toda Njega ne bo srečala več. Vedela je to Juta. Stric ji je povedal, da so ga zaprli v jeco. In uboga mamica bo morala umreti. Solze so zalile mali Juii oči.
139
Kar jc ulica zahrumela. Dekletce je preplašeno obstalo in prisluhnilo. Iz hipa v hip je naruščal hrup. Od hiš so odmevali kriki in topot nofc- Prišli so voj-ačaki z Železmmi čeladami in svetlimi sulicami.
Juta je hotela pobegniti iri se skriti, toda bilo je prepozno. Stisnila se je k ziclu in plašno Čakala, kaj bo. Vse bliže so prihajali vojšČaki in vse \eč jih je bilo. Poulična drhal se je podila za njimi in clivje kričala. Ko so bili Že prav blizu, se je Jirta zdrznila. Med vojščaki je zagledala Njega. Tistega \-isokega, plemenitega moža, ki je ozdravil mrtvoudno Ruto. Stlanjal se je pod težkim križem, (ci ga je uosil na rami, in njegova halja je bila vaa razirgana in okr-vavljena. Trujev venec mu je oklepa! belo Čelo, ki je bilo od trnja vse ranjeno in krvavo. Drhal je plju-vala nanj in ga obmetavala s kamenjcm.
Vedela je Juta, kaj to poraeni, Tako so vodili zločince. ohsojene na sramotno srart na križu. In 2a-kaj so obsodili Njcga?! Samo Ijubezen ie učil, veliko ljubezen, ki mora biti tako silna in mogočna, da more odpuŠČati najhujšim sovražuikom. In zato so Ga ob-sodili na križ!
Vsa presunjeua je Juta stopila bliže. košarico z jajčki pa je položila k nogani. Hotela je prositi za mainiuo zdravje. Ko je bil tik nje, je iztegnila roki iu  na  ves glas zaklicala:   Oh, Gospod,..!
Sibki otroški glasek je prevpjl niuožico. Še veČ jc hotcla rcči juta, pa ni moglo. Gospod se je okrenil k njej. Njegov okrvavljeni obraz je izražal tako silno bolečino, da so ji besede zasialc na jeziku, Njegove oči so se srečale z njenimi in njegove bolestno stis-njene usine so se komaj opazno zganile. Juta je ve-dela, da je razmnel njeno prošnjo. Potein je še niže sklouil glavo in z njcgovega ranjenega Čela so se po-točile tri kaplje krvi in kanile v košarico.
Ko je Juta doma izročila inateti jajčka, je šele opazila, da so vsa rdeča od Gospodove krvi. Bolnica je vzela v roke jajce, oskropljcno z najsvetejšo krvjo. Kar jo je čudežno spreletelo po vsem telesu, kri ji je zaplula po žilah in pordeČila bledi obraz^ bolečine so v hipu ponehale. Ozdravela je.
140
Takrat pa se je na gori Kalvariji dopolnjevalo Njegovo trpljenje. In ko je biio dopolujeno, ko se je stresla zeinlja in so zaječale skale v bolečini za Naj-viŠjim, ki ga je križala zaslepljenost ljudi, sta v svoji hišici jokali za svojim Gospodom mala Juta in njena ozdravljena niama,
Davno, davno sta že pri svojem Gospodu Juta iu njena mauia, toda v spomin na Gospodove rane Še dandanes za veLiko uoč rdeče barvamo pirhe, da nas na veseli praznik Njegovega vstajenja sporainjajo trpljenja, ki ga je inoral prestati za nas.