555 TEORIJA IN PRAKSA let. 53, 1/2016 Marko HOČEVAR Žiga Vodovnik Demokracija kot glagol Krtina, Ljubljana 2015, 157 str., 20,00 EUR (ISBN 978-961-260-087-7) Beseda demokracija je dandanes že tolikokrat uporabljena v različnih kontekstih, da se nam vse bolj doz- deva, da lahko pomeni prav vse in nič hkrati. V tej luči je tudi treba brati knjigo Žige Vodovnika Demokraci- ja kot glagol, ki prinaša veliko sveži- ne pri obravnavi koncepta in prakse demokracije. Vodovnik premišlja in kritično reflektira ustaljeno razume- vanje in prakticiranje demokracije, hkrati pa tudi odpira prostor za dru- gačno demokracijo, za demokracijo na ravni prakse. Avtor skozi besedilo jasno izpo- stavi ključni problem demokracije – danes demokracija, v obliki predstav- ništva, služi zgolj ohranjanju statusa quo. Nasprotno temu poskuša knjiga afirmirati emancipatorni potencial demokracije. Gre za zelo zanimivo in kompleksno analizo koncepta in prakse demokracije, v kateri avtor obravnava tako ustanovitelje ame- riške republike (ang. the founding fathers), francoskega radikalnega te- oretika Jacquesa Rancièra, anarhistič- nega teoretika Davida Graeberja, kot tudi jazz, ki naj bi kot glasbena forma utelešal bistvo demokracije, ter različ- na družbena in politična gibanja. Knjiga je razdeljena na sedem poglavij. Po uvodu avtor obravna- va določena metodološka vprašanja politične znanosti, kajti šele hetero- genost metodologij lahko omogoči drugačno razumevanje demokracije. Tretji del knjige je osredotočen na problem predstavniške demokracije in enačenja demokracije s predstav- ništvom in republikanizmom. Na- sproti takšnemu razumevanju demo- kracije Vodovnik prikaže drugačne prakse (antične Atene, Beneška re- publika) in tudi teorije demokracije (Rancière, Graeber). V naslednjem poglavju Vodovnik analizira gibanje Occupy ter drugačno prakticiranje demokracije in tudi politike. Peto po- glavje je namenjeno analizi koncepta praxis, ki je eden izmed ključnih za razumevanje demokracije kot (poli- tičnega) postajanja. V šestem poglav- ju avtor naslovi problem nacionalnih držav in nacionalnega državljanstva, ki je v službi ohranjanja političnega predstavništva. V zadnjem poglavju, ki je tudi kot nekakšno nadaljevanje predhodnega, se avtor osredotoči na “empirični” primer Slovenije, na analizo družbenih gibanj v 80-ih letih prejšnjega stoletja in tudi na proces demokratizacije v Sloveniji, ki pa se je iztekel v predstavniško demokracijo enega ethnosa. Vodovnik vzpostavi razliko med političnim predstavništvom in de- mokracijo. Avtor kritizira razumeva- nje predstavništva kot nadomestilo za demokracijo. Demokracija naj bi bila preveč nevarna in nepredvidlji- va, predvsem v odnosu do zasebne lastnine. Takšno razumevanje je nav- zoče v prevladujoči ameriški politični misli že od konca 18. stoletja. Zaradi tega je tudi James Madison zatrjeval, 556 TEORIJA IN PRAKSA let. 53, 1/2016 da se zavzema za republiko, in ne za demokracijo. Čeprav danes Združe- ne države Amerike (ZDA) “izvažajo” demokracijo, so v 60-ih in 70-ih letih prejšnjega stoletja prek Trilateralne komisije in podobnih organizacij po- skušale zajeziti širitev državljanskih pravic v ZDA. Oblast in intelektualci so skušali pacifizirati ter nevtralizi- rati demokracijo in proces demo- kratizacije družbe. Gre za strah pred ljudstvom, zaradi katerega so že od začetka vztrajali pri sistemu pred- stavništva, na katerem je utemeljena republika, nikakor pa niso podpira- li demokracije. Še več – ZDA so bile zasnovane kot republika, ki služi šči- tenju lastninskih pravic manjšine. Vodovnik sicer ne gre v podrobnosti, vendar na tej točki lahko dodamo, da je sklicevanje ameriške politike na demokracijo problematično še iz enega vidika. Ustanovni očetje niso zaupali ljudstvu, zato so se domislili zapletenega načina volitev predse- dnika države. Predsednika države na- mreč ne volijo neposredno, temveč ga izvoli poseben zbor elektorjev. Vodovnik takšnemu strahu pred demokracijo, ki je prisoten v ZDA in ki je utiral pot hegemonskemu razu- mevanju demokracije v obliki politič- nega predstavništva, nasproti postavi drugačna teoretska in praktična iz- hodišča. Radikalno zastavitev demo- kracije in tudi politike avtor najde pri Rancièrju. Po Rancièrju moramo demokracijo razumeti kot prakso, ki je utemeljena v vključevanju izklju- čenih, ne pa kot neko posebno obli- ko vladanja. Rancière pravi, sklicu- joč se na Platona, da je demokracija politični režim, ki pa hkrati predstav- lja negacijo vsakršnega političnega režima. Torej, demokracija je v sa- mem bistvu razgradnja vsakršnega političnega reda. S takšno teorijo in prakso demokracije je povezano tudi Rancièrjevo drugačno razumevanje politike (fr.la politique), ki jo zoper- stavi policiji (fr. la police). Policija, ki jo po Rancièrju prevečkrat napačno enačimo s politiko, legitimira in ohra- nja red in status quo ter s tem onemo- goča vključevanje izključenih. Po dru- gi strani pa je politika materializacija demokratičnih prvin, saj vedno razbi- ja ustaljeni družbeni red. Zaradi tega je demokracija vezana na politiko, kot jo razume Rancière, na konflikt- nost in antagonizme ter na vključeva- nje tistih brez deleža. Poleg drugačnih teoretskih pred- postavk Vodovnik obravnava tudi določene antične prakse, ki razkriva- jo bistvo demokracije. Gre za praksi žreba in rotacije, ki sta bili razširjeni v antiki in ki najbolje ponazarjata ne- vladljivo logiko demokracije. Žreb namesto volitev in predstavništva omogoča enak dostop do oblasti, ro- tacija pa onemogoča vzpostavljanje elit. Takšna logika je v nasprotju s po- litičnim predstavništvom in volitva- mi, ki so pri Aristotelu označene za oligarhični mehanizem. Številke, “ve- čina” ter preglasovanje so kvantitetna vprašanja, ki nimajo nič s kvalitativ- nim pomenom demokratične prakse. Za boljše razumevanje drugačne demokracije, poleg zgoraj navede- nih teoretskih in praktičnih predpo- stavk, Vodovnik poskuša povezati demokracijo s prakso, praxisom, kot 557 TEORIJA IN PRAKSA let. 53, 1/2016 je ta koncept razumel “mladi” Marx in ki je bil osnovni koncept praxis fi- lozofije v Jugoslaviji. Avtor analizira dela Gaje Petrovića, Milana Kangrge, Mihaila Markovića in drugih ter po- skuša povezati razumevanje praxisa, svobodnega in kreativnega delovanja človeka kot družbenega bitja, s prak- so demokracije, s prakticiranjem de- mokracije. Zaradi tega lahko trdimo, da je demokracija, ki jo poskušamo razumeti prek praxisa kot svobodno in kreativno ustvarjanje lastnih živ- ljenjskih razmer, radikalno drugačno razumevanje od republikanskega predstavniškega načela. Takšno razumevanje demokracije s pomočjo koncepta praxisa omo- goča mišljenje heterogenih gibanj v zadnjih nekaj desetletjih. Vodovnik poskuša v gibanjih identificirati “pre- bežniške prostore”, ki uhajajo neoli- beralni logiki in akumulaciji kapitala. Zaradi tega analizira pomen mesta kot javnega in skupnega prostora in kot prostora delovanja in možnosti za demokratično prakso. Različna gibanja so na trgih po vsem svetu poskušala reafirmirati in rekonceptu- alizirati prakso demokracije in med- sebojnega sodelovanja, ki presega lo- giko nacionalne države. Gre za infro- politiko, rečeno z Jamesom Scottom, ko se demokracija izraža kot način bi- vanja. Tako lahko tudi rečemo, da je bilo gibanje Occupy usmerjeno proti policijskemu redu neoliberalizma. Kriza predstavništva in omejeno razumevanje demokracije se izraža tudi skozi krizo nacionalnega držav- ljanstva. Če ostanemo pri družbe- nih gibanjih, potem lahko mislimo državljanstvo, ki je vezano na lokalni nivo. Nacionalna država je prej ovira kot pa možnost za prakso demokra- cije in “aktivno” državljanstvo. Dr- žavljanstvo je treba razumeti zunaj okvirov nacionalne države. Lahko tudi rečemo, da gre za “denacionali- zacijo državljanstva” ali za translokal- no državljanstvo, ki v ospredje zopet postavi demos. Novo državljanstvo presega pravne okvire in pravniške formulacije pravic in dolžnosti, ki človeka zvedejo na mehanski atom, in poskuša, na mikroravni, napolniti koncept demokracije in državljan- stva s politično in družbeno vsebino. Takšne nove prakse so prisotne tukaj in zdaj, a jih je treba osvoboditi ovir. Potrebno je preseči fetišizacijo drža- ve. Takšni procesi, ki se dogajajo na obrobju družbe, afirmirajo prakso de- mokracije, kajti šele na mikroravni se lahko povrne vsebina prakse demo- kracije. Zadnje poglavje knjige je name- njeno premisleku slovenske tranzi- cije in demokratizacije. Vodovnik v svoji analizi ponudi radikalno dru- gačno razumevanje procesa nastan- ka samostojne države. V 80-ih letih prejšnjega stoletja je “civilna družba” nastala iz novih družbenih gibanj (NDG), ki pa so naslavljala dosti širše probleme, za razliko od hegemonske- ga dela civilne družbe, ki se je usmeril v reševanje slovenskega narodnega vprašanja. Projekt pluralizacije druž- be se je zožil na vprašanje sloven- skega naroda in samostojne države. Zaradi tega je prišlo tudi do očiščenja znotraj civilne družbe, demokracija pa se je zožila na predstavništvo in je 558 TEORIJA IN PRAKSA let. 53, 1/2016 postala vezana na ethnos in ne na de- mos. Takšni zaključki Vodovnika nam omogočijo lažje razumevanje izbrisa in podobnih “neljubih” dogodkov v četrtstoletni zgodovini samostojne države. Edini manko, ki bi ga lahko kdo izpostavil, je nenaslavljanje vprašanja vloge političnih strank v procesih, o katerih avtor govori. Takšen očitek lahko zavrnemo, saj razprave o vlo- gi strank v reafirmaciji demokracije (največkrat) pomenijo že pristanek na logiko predstavništva, predstav- ništvo in predstavniška demokracija pa nimata nič opraviti s prakso de- mokracije, kot jo razume avtor. Kljub temu ostaja odprto vprašanje, kako preseči in odpraviti (nem. aufheben) predstavniško demokracijo. Za to je treba oblikovati politične strategije bojev. V nasprotnem primeru bodo že obstoječe demokratične prakse ve- dno ostale na robu, hegemonsko po- litično predstavništvo pa bo določalo življenjske razmere tistim, ki “prakti- cirajo” demokracijo. Vodovnikova knjiga je več kot nujna za politološko in tudi politično refleksijo koncepta in prakse demo- kracije, saj poskuša na novo osmisliti in legitimirati koncept in prakso de- mokracije. Gre za poseg v politolo- ško polje, ki je prevečkrat rezervirano za različna merjenja, za opis politične empirije, kar omogoča perpetuiranje obstoječih razmerij moči. Zaradi tega je tehtnost Vodovnikovega prispevka v odpiranju in razbijanju hegemon- skih miselnih predstav, kar pa je lah- ko prvi pogoj za drugačno teorijo in prakso demokracije, ki seže onkraj forme političnega predstavništva na ravni nacionalne države. Klemen PLOŠTAJNER Podiplomski študent Fakultete za družbene vede Danny Dorling All that is Solid: How the Great Housing Disaster Defines Our Time, and What We Can Do About It Penguin Book, Milton Keynes 2015, 386 strani, 9.99 ₤ (ISBN 978-0-141-97819-2) Danny Dorling je najprej oster kritik neenakost in šele nato njen proučevalec. Razume, da neenakost ni naravna, da je produkt političnih bojev in da ima uničujoče posledice tako na posameznike kot na družbo kot celoto. Najbolj ostro kritizira poli- tično vizijo in prakso, ki povečuje ne- enakost in izrablja državne mehaniz- me za večanje neskladja med enim odstotkom ter vsemi ostalimi. Vizijo, ki je (vsaj v Veliki Britaniji) prevladala od osemdesetih dalje. Kljub svoji kri- tični naravnanosti in jasni poziciji v svetu idej pa mu zaradi geografskega in statističnega pedigreja uspe pisati izjemno objektivna dela, ki se opira- jo na konkretne podatke. Podatke, ki jih že od začetka svoje kariere, ko je mapiral neenake posledice zloma nepremičninskega trga konec 80. le- tih, uporablja kot ključno orodje bo- ja proti bogatenju manjšine na račun večine. Kot večina njegovih prejšnjih knjig, je tudi All that is Solid najprej