Mitja Trojar ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša mitja.trojar@zrc-sazu.si Slavistična revija 73/2 (2025): 223–240 UDK 81'373.46:811.163.6'36 DOI 10.57589/srl.v73i2.4248 Tip 1.01 Slovenski metajezik in jezikoslovna terminologija v besedilnem kontekstu V prispevku so obravnavani različni formalni in pomenski vidiki jezikoslovnega metajezika in terminologije. Opisani sta semiotična in pomenska zgradba jezikoslovne terminologije. Poudarjen je pomen besedilnega konteksta pri razumevanju jezikoslovnih pojmov in pri razdvoumljanju pomenov terminov. 1 Ključne besede: metajezik, terminologija, jezikoslovna terminologija, slovenske slovnice, kontekst, razdvoumljanje Slovenian Metalanguage and Linguistic Terminology in Context The paper discusses various formal and semantic aspects of linguistic metalanguage and terminology. The semiotic and semantic structures of linguistic terminology are described. The analysis focuses on the importance of context for understanding linguistic concepts and disambiguating the meanings of terms. Keywords: metalanguage, terminology, linguistic terminology, Slovenian grammars, context, disambiguation 1 Uvod Jezikoslovna terminologija in znanstveni (jezikoslovni) metajezik med strokovnimi jeziki zavzemata posebno mesto zaradi semiotičnih posebnosti metajezika. Po drugi strani je jezikoslovna terminologija podobna vsem ostalim terminologijam v gradnji pojmovnih hierarhij in glede vedenja jezikoslovnih terminov v besedilu. 2 Semiotične in formalne značilnosti jezikoslovne terminologije J. Rey-Debove (1997; prim. Trojar 2023) deli leksiko določenega jezika na 3 množice: (1) množico leksemov za opisovanje zunajjezikovne stvarnosti (npr. jezero, sprehajati se), (2) množico metajezikovnih leksemov, ki se uporabljajo za opisovanje jezika/jezikov (npr. povedati, reči, samostalnik, glagol), in (3) množico leksemov, ki so nevtralni v smislu metajezikovnosti, vendar pa v določenih kontekstih lahko pridobijo metajezi- kovno vrednost (npr. nova v besedni zvezi nova beseda). Jezikoslovna terminologija torej sodi v 2. zgoraj navedeno množico, pri tem pa je treba opozoriti, da je jezikoslovna terminologija del specifičnega podtipa metajezika, tj. znanstvenega metajezika, med- tem ko obstaja tudi neznanstveni podtip metajezika, ki se uporablja v vsakodnevnem sporazumevanju in ga zaznamujejo (neznanstvene) metajezikovne besede, kot so reči, 1 Prispevek je nastal v okviru programa P6-0038, ki ga financira ARIS. Slavistična revija, letnik 73/2025, št. 2, april–junij 224 izjaviti, zapisati, beseda. Metajezikovne besede se lahko opiše s formulo I 1 (I x (V x )), npr. I prislov (I x (V x )), 2 pri čemer je I prislov zaporedje črk oz. glasov p + r + i + s + l + o + v, indeks x pa nakazuje, da ta metajezikovna beseda zastopa množico različnih besed v primarnem jeziku (konkretno: množico vseh prislovov), npr. prijetno, hitro, včeraj. Za opis jezikoslovne terminologije je ključnega pomena koncept avtonima (gl. Rey- Debove 1997; Trojar 2023). Gre za elemente primarnega jezika, ki so citirani v metajeziku, s formulo I 1 (I 1 (V 1 )), pri čemer se avtonimi načeloma formalno (oblikovno) prekrivajo z elementi primarnega jezika (izjeme so denimo leksikalizirana imena nekaterih črk v izgovoru, npr. [pə̀] kot ime za črko p in ne za zlog pe, ali črk, ki ne sodijo med 25 črk slovenske abecede, npr. črka [ípsilon] v besedi dandy izgovorjena kot [i]). Slika 1 spodaj na primeru prislova včeraj prikazuje verigo vsebovanosti razredov znakov, slika 2 pa verigo vsebovanosti razredov intenzij poimenovanj za znake. 2 I označuje izraz, V pa vsebino. Običajni jezikovni znak v primarnem jeziku ima formulo I 1 (V 1). Za opis jezikoslovne terminologije je ključnega pomena koncept avtonima (gl. Rey- Debove 1997; Trojar 2023). Gre za elemente primarnega jezika, ki so citirani v metajeziku, s formulo I1 (I1 (V1)), pri čemer se avtonimi načeloma formalno (oblikovno) prekrivajo z elementi primarnega jezika (izjeme so denimo leksikalizirana imena nekaterih črk v izgovoru, npr. [pə ̀ ] kot ime za črko p in ne za zlog pe, ali črk, ki ne sodijo med 25 črk slovenske abecede, npr. črka [ípsilon] v besedi dandy izgovorjena kot [i]). Avtonim je na koncu verige zato, ker so elementi primarnega jezika v metajeziku dostopni le kot avtonimi. Slika 1 spodaj na primeru prislova včer a j prikazuje verigo vsebovanosti razredov znakov, slika 2 pa verigo vsebovanosti razredov intenzij poimenovanj za znake. Slika 1: Vsebovanje razredov znakov, prirejeno po Rey-Debove (1997: 39) [vse pojavitve besede] včeraj prislovi besede znaki Slika 1: Vsebovanje razredov znakov, prirejeno po Rey-Debove (1997: 39). Slika 2: Vsebovanje razredov intenzij poimenovanj za znake, prirejeno po Rey-Debove (1997: 39) Sliki 1 in 2 torej prikazujeta, da se razreda avtonimov »včer a j« in »'včer a j'« nahajata na začetku oziroma na koncu verig medsebojne vsebovanosti razredov (ti verigi vsebovanosti seveda nista popolni, ker ne navajata vseh možnih vmesnih razredov, npr. časovni prislov). Tipična metajezikovna izjava » V č er a j je prislov« je sestavljena iz klasifikacijske metajezikovne besede (termina) »prislov« in avtonima »V čer a j«. V metajeziku so avtonimi praviloma samostalniki, in to velja tudi za avtonim » V čer a j«. Jasno je, da jezikoslovci pri opisovanju lastnosti besed in razredov besed opisujejo njihovo vedenje v primarnem jeziku (ugotovitve tipa »prislovi z okoliščino določajo glagolsko dejanje«), vendar metajezikovne trditve podrazumevajo avtonimizacijo (citiranje, navajanje) prvin primarnega jezika, tj. njihovo iztrganje iz primarnega jezika in »popredmetenje« (načeloma posamostaljenje) ter nato vključitev v metajezik. Zato je na dnu oziroma na vrhu zgoraj opisanih metajezikovnih verig avtonim (s standardno formulo I1 (I1 (V1)) in ne jezikovni znak iz primarnega jezika (s formulo I1 (V1)). Pri prislovu včer a j, ki je beseda tako v primarnem jeziku kot v metajeziku, se položaj avtonima kot skrajnega člena zdi na prvi pogled protiintuitiven, vendar le-ta postane jasnejši, ko gre za enote, ki so na višji ali nižji ravni od besede: avtonim -ski je v metajeziku naglašena beseda [skí], v primarnem jeziku pa priponsko obrazilo -ski nikoli ne nastopa samostojno (npr. 'znak' 'beseda' 'prislov' 'včeraj' Slika 2: Vsebovanje razredov intenzij poimenovanj za znake, prirejeno po Rey-Debove (1997: 39). 225 Mitja Trojar: Slovenski metajezik in jezikoslovna terminologija v besedilnem kontekstu Sliki 1 in 2 torej prikazujeta, da se razreda avtonimov »včeraj« in »'včeraj'« nahajata na začetku oziroma na koncu verig medsebojne vsebovanosti razredov (ti verigi vsebova - nosti seveda nista popolni, ker ne vključujeta vseh možnih vmesnih razredov, npr. časovni prislov). Tipična metajezikovna izjava »Včeraj je prislov« je sestavljena iz klasifikacijske metajezikovne besede (termina) »prislov« in avtonima »Včeraj«. V metajeziku so avtonimi praviloma samostalniki, in to velja tudi za avtonim »Včeraj«. Jasno je, da jezikoslovci pri opisovanju lastnosti besed in razredov besed opisujejo njihovo vedenje v primarnem jeziku (npr. ugotovitve tipa »prislovi z okoliščino določajo glagolsko dejanje«), vendar metajezikovne trditve podrazumevajo avtonimizacijo (citiranje, navajanje) prvin primar- nega jezika, tj. njihovo iztrganje iz primarnega jezika in »popredmetenje« (načeloma posamostaljenje), ter nato vključitev v metajezik. Zato je na dnu oziroma na vrhu zgoraj opisanih metajezikovnih verig avtonim (s standardno formulo I 1 (I 1 (V 1 ))) in ne jezikovni znak iz primarnega jezika (s formulo I 1 (V 1 )). Pri prislovu včeraj, ki je beseda tako v primarnem jeziku kot v metajeziku, se položaj avtonima kot skrajnega člena zdi na prvi pogled protiintuitiven, vendar le-ta postane jasnejši, ko gre za enote, ki so na višji ali nižji ravni od besede: avtonim -ski je v metajeziku naglašena beseda [skí], v primarnem jeziku pa priponsko obrazilo -ski nikoli ne nastopa samostojno (npr. v slovenski) in je tudi vedno nenaglašeno. 3 Avtonim -ski je najnižji člen v verigi vsebovanosti metajezikovnih znakov (npr. kot del ekstenzije termina priponsko obrazilo), ker mora biti element primarnega jezika v metajeziku zastopan tako, da ima materialno substanco, da se ga v metajeziku sploh lahko tematizira (se o njem piše, govori, se ga vključuje v pojmovne hierarhije), pri čemer mora imeti status najmanj (fonološke/pravopisne) besede. Pretvorba elementa primarnega jezika v avtonim in nato njegova (načeloma poljubna) segmentacija torej nujno predhajata izdelavo konceptualnih oz. poimenovalnih verig, kot sta prikazani na slikah 1 in 2, poleg tega pa isti element primarnega jezika lahko vstopa v več različnih hierarhij (npr. -ba v prerokba je lahko priponsko obrazilo, zlog, zaporedje glasov itd.). Poudariti je treba, da avtonimizacija in nadaljnja segmentacija avtonimov sodita v osnovno metajezikovno kompetenco vsakega govorca in omogočata različne metajezikovne dejavnosti, kot je denimo rima (npr. »Kaj se rima na vaba?« »Raba, Laba, žaba«), hkrati pa je tudi izhodišče za znanstveno ukvarjanje z jezikom. Neznanstvene metajezikovne ugotovitve se lahko prekrivajo z znanstvenimi (-ba v prerokba je isto kot -ba v pogodba) ali pa ne (-ba v žaba proti -ba v pogodba z vidika morfemske členitve). Naloga jezikoslovja je izdelati eksplicitna pravila, ki razločujejo med znanstvenimi in neznanstvenimi segmentacijami glasovne verige. 3 Pomenske značilnosti jezikoslovne terminologije v odvisnosti od besedilnega konteksta V tradicionalni terminologiji (v t. i. pojmovnem pristopu) velja, da klasična definicija (per genus et differentiam) izčrpno zajame (opiše, izrazi) vsebino pojma, ki ga označuje 3 Tako je kvaziparadoks tipa »-ski je naglašen« nepravilna metajezikovna trditev o priponskem obrazilu -ski v primarnem jeziku, a pravilna metametajezikovna trditev o metajeziku (navidezni paradoks nastane, če ni na voljo dovolj konteksta za razjasnitev, za katero raven opisa gre). Jezikoslovje kot metajezik načeloma vedno opisuje razmere in odnose v primarnem jeziku (kjer je -ski vedno nenaglašen). Slavistična revija, letnik 73/2025, št. 2, april–junij 226 termin. Pojmovni pristop k terminologiji, ki se ukvarja predvsem s praktičnim delom izdelave terminoloških slovarjev, t. i. terminografijo, načeloma priznava tri vrste defi- nicij, in sicer intenzijsko definicijo (abstrahirani pomen termina, praviloma izražen z že omenjeno klasično definicijo), ekstenzijsko definicijo (naštevanje neposredno podrednih pojmov 4 ), intenzijsko-ekstenzijsko definicijo (kombinacija obeh prej omenjenih definicij, prim. npr. definicijo farmacevtskega termina aldoza v Humar idr. (2020): 'monosaharid z aldehidno funkcionalno skupino, npr. glukoza, manoza, riboza, ksiloza' – intenzijsko definicijo tu kot zgledi dopolnjujejo termini, ki označujejo vrste aldoze). 5 Pri zgoraj naš- tetih vrstah definicij je treba poudariti, da gre za terminološke (terminografske, slovarske) definicije 6 in ne nujno za definicije, ki se pojavljajo v strokovnih in znanstvenih besedilih; terminološke definicije so značilnost določene besedilne vrste (terminološkega slovarja) in niso nujno ustrezne v drugih besedilnih vrstah ter drugih kontekstih rabe, prav tako pa njihova prisotnost ali odsotnost v strokovnih in znanstvenih besedilih ne pove ničesar o (ne)znanstvenosti konkretne stroke, ne v sedanjosti in ne v preteklosti (prim. analizo definicij pojma samostalnik v slovenskih slovnicah, gl. Trojar 2015). V nadaljevanju sledijo nekatera opažanja v zvezi s pomenskim vidikom jezikoslovne terminologije, ponazarjalni zgledi pa so navajani iz slovenskih jezikoslovnih besedil, zlasti slovnic. 3.1 Celotna razsežnost pojma se pokaže skozi rabo termina v sobesedilu Tradicionalna terminologija (pojmovni pristop) kot eno izmed temeljnih razlik med besedo v splošnem jeziku in terminom navaja (ne)odvisnost od konteksta: beseda je odvi- sna od konteksta, medtem ko termin ohrani svoj pomen v vseh kontekstih. Pomen termina predstavlja pojem, ki ga označuje termin in je določen s položajem, ki mu je dodeljen v pojmovnem sistemu stroke. 7 Osrednjo vlogo pri tem igra definicija, ki v pojmovnem pristopu velja za jezikovno ubeseditev pojma. 8 Pojmovni pristop neodvisnost terminov od konteksta sprejema kot metodološko predpostavko predvsem zato, da upravičuje svoje metode dela: vir definicij (avtorji) so področni strokovnjaki iz določene stroke, ki pri delu načeloma ne 4 Na tem mestu velja opozoriti na dejstvo, da se tudi v terminološki literaturi pojavljajo različna pojmo- vanja ekstenzije: standard SIST ISO 1087:2021 Terminološko delo in terminološka znanost - Slovar razume ekstenzijo kot ‘množico vseh predmetov […], ki jim ustreza pojem […]’ (str. 1); Arntz, Picht in Schmitz (2014: 53) navajajo nemški standard DIN 2342, kjer je ekstenzija definirana kot celota podrednih pojmov določenega pojma na isti hierarhični ravni. Wüster (1991: 9) in Felber (1984: 116) razumeta ekstenzijo v obeh navedenih pomenih. Razlika je pomembna zato, ker je jezikoslovje unikatno v tem, da lahko v svojih definicijah našteje ekstenzijo v smislu naštevanja nanosnikov (posameznih objektov) (ki pa niso zunajjezi- kovni, pač pa »znotrajjezikovni«, tj. avtonimi), npr. osebni povratni svojilni zaimek: svoj. 5 Prim. tudi Žagar Karer (2011: 40–1). 6 Pravila za pisanje terminoloških definicij so v terminologijo prišla iz filozofije in logike (gl. Wüster 1931, 1991; Felber 1984), številna izmed teh pravil se uporabljajo tudi v leksikografiji (npr. izogibanje krožnosti). 7 Treba je jasno poudariti, da je bila dunajska šola terminologije, katere začetnik je bil avstrijski inženir Eugen Wüster (1898–1977), popularizirana s strani Wüsterjevega sodelavca Helmuta Felberja (zlasti je bil vpliven njegov zgoraj citirani Terminološki priročnik, Felber 1984, prim. tudi Felber 1995). Felber se je pri pisanju sicer skliceval na Wüsterja, vendar se je v marsičem od njegovih izvirnih idej precej oddaljil. To velja tudi za vlogo konteksta: Wüster je ne le identificiral dve vrsti konteksta (neposredni besedni kontekst in širši situacijski kontekst, prim. razdelek 3.2, opomba 26), pač pa je kontekstu pripisoval zmožnost, da lahko razdvoumi pomen termina (npr. pri večpomenskih terminih), gl. Trojar (2017a, 2017b, 2025). 8 Pojmovni pristop dopušča, da se namesto definicije navede razlaga, kadar ni mogoče navesti definicije pojma. Razlaga je opis pojma, ki za razliko od definicije ne določi njegovega položaja v pojmovnem sistemu (gl. Felber 1984: 160). 227 Mitja Trojar: Slovenski metajezik in jezikoslovna terminologija v besedilnem kontekstu analizirajo pojavitev terminov v neposrednem besedilnem okolju, oziroma vsaj ne na tak način in ne v tolikšnem obsegu kot leksikografi. V avtentičnih strokovnih in znanstvenih besedilih so lahko definicije zelo različne (prim. Pearson 1998) in jih je kot takšne včasih težko prepoznati, kar zahteva od raziskovalcev precej več interpretativnega dela. V raziskavi so bile pregledane pojavitve termina samostalnik (tudi pridevnika sa- mostalniški ter prislovov samostalniško in samostalno) v 2. izdaji Slovenske slovnice (Bajec idr. 1964). 9 Spodaj je naveden izbor pojavitev, ki je v nadaljevanju komentiran, pri čemer je pozornost usmerjena na vpliv konteksta. samostalnik (samostalniški, samostalniško, samostalno) Bajec idr. (1964) 1. Če je ime sestavljeno iz določilnega pridevnika in samostalnika, ki ni zemlje- pisno občno ime, se pišeta pridevnik in samostalnik z véliko začetnico: Stara Vrhnika, Dolenji Logatec, Mala Nedelja … (str. 51). 2. Latinski samostalniki na -io (ž) spreminjajo pripono po naših jezikovnih pravilih, vendar ne zmerom z enakim poudarkom: agitácija, ákcija, deklarácija … (str. 89). 3. Tako si je ustvaril dve skupini besed: s prvo poimenuje vzporednost stvari, to je samostalnik ali substantiv, z drugo pa zaznamuje dogajanje v času, to je glagol ali verbum (str. 111). 4. Besede, ki jih vzdevamo predmetom in pojmom, so samostalniki (str. 131). 5. Dobro se samo hvali. Svoji moramo s sabo držati. Kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima. Obljubiti in dati je dvoje. Bolje drži ga kot lovi ga. Skoraj ni nikoli zajca ujel, komaj ga pa je. To bo joj. Ležeče tiskane besede (pridevniki, zaimki, števniki itd.) bi se dale nadomestiti s samostalnikom. Vse besedne vrste se utegnejo rabiti samostalniško (str. 151). 6. Zdravi bolnega nese. V kalnem se dá ribariti. Tujega nočemo, svojega ne damo! Primorska vabi. Pridevniki se rabijo v stavku kot prilastki in povedna določila. Samostalniško rabljeni pridevniki so lahko isti stavčni členi kakor samostalniki (str. 167). 7. Zaimka kdo? in kaj? se ne moreta uporabljati z odnosnim samostalnikom, ker z njima po samostalniku ravno vprašujemo. Rabita se torej kakor samostalnika ali s a m o s t a l n o. Vsi drugi vprašalni zaimki pa se rabijo kakor pridevniki ali p r i d e v n o (str. 179). 8. Števniki od 5 naprej so v imenovalniku in tožilniku edninski samostalniki sr. sp. in se vežejo s prilastkom v rodilniku. V odvisnih sklonih so glavni števniki po obliki enaki vrstilnim števnikom v množini in se vežejo z odnosnim samo- stalnikom kot pridevniki (str. 194–5). 9 Krepki tisk je za označevanje pojavitev termina dodal avtor, ostali poudarki (npr. razprti tisk) so prisotni v izvirniku. Če je krepki tisk prisoten v izvirnem besedilu, je to posebej označeno. Slavistična revija, letnik 73/2025, št. 2, april–junij 228 9. Razen gospodarja je bilo na Polesku še troje glav prebivalstva. Dokaj jo ba- ronov snubi, troje iz dežele laške, troje iz dežele nemške, troje iz Štajerske in Kranjske. Na dvorišču se igra petero otrok. Za mizo je sedelo desetero ljudi, vsak je bil svet zase. V teh primerih je ločilni števnik rabljen kot samostalnik s prilastkom v rodilniku (kakor števniki od 5 dalje). Napoveduje nam povsod število posameznih oseb ali predmetov, a s svojo obliko obenem opozarja na različnost teh posameznikov. Po obliki so samostalniki srednjega spola, a se ne sklanjajo, tako da so postali že pravi prislovni izrazi količine (str. 199). 10. Ležeče tiskane oblike so tvornosedanji deležniki na -č; delamo jih samo od nedovršnikov; od dovršnikov ga ima le glagol reči: rekóč. Po osnovi in izvoru so to glagolske oblike, po obrazilih in stavčni rabi pa pridevniki; v stavku nam rabijo kot prilastki ali samostalno rabljeni pridevniki in se spreminjajo obli- kovno kakor drugi pridevniki, le stopnjevanja z obrazili ne poznajo (str. 261). 11. Medtem ko nam osebne glagolske oblike kažejo dejanje, kako ga opravlja osebek, nam samostalniki povedo le ime dejanja; imenujemo jih glagolnike (str. 264). 12. Glagolniki so samostalniki po obliki in zvezi. Glagolski osebek in tožilniški predmet sta izražena s prilastkom v rodilniku. Kadar tak rodilnik nadomešča osebek, je osebkov, kadar pa predmet, je predmetni rodilnik (str. 266). 13. Zarja je oblivala vrh. Visoko vrh planin stojim. Iz gornjih primerov vidimo, kako so samostalniki dobili prislovni in predložni pomen. […] Za predloge nam rabijo tudi samostalniki in prislovi. To so nepravi predlogi (str. 290). 14. Osebkova beseda je samostalnik ali kakšna druga samostalniško rabljena beseda (pridevnik, zaimek, nedoločnik, prislov itd.) (str. 308). Navedene pojavitve kažejo naslednje: 3.1.1 Pojem samostalnik deluje na vsaj naslednjih ravneh: samostalnik kot oblikoslov- no-skladenjska enota (npr. pojavitev samostalnika v zgledu 1, pojavitev samostalnikom v zgledu 5, pojavitev samostalniki v zgledu 6, pojavitvi v zgledu 8, pojavitev samostalniki v zgledu 9), samostalnik kot pomenska enota (pojavitvi v zgledih 3 in 4), samostalnik kot formalna (oblikovna) enota, sestavljena iz zaporedja črk/glasov (pojavitev samostalnik v zgledu 1, pojavitev v zgledu 2). Ravni, na katerih deluje pojem samostalnik, so lahko pri posamezni pojavitvi termina samostalnik prisotne hkrati, ni pa nujno. 10 Včasih je 10 Prim. Slovensko slovnico, kjer Toporišič (2000: 273–6) pri opisovanju samostalniške besede navaja skladenjske in pomenske lastnosti, omenja izvor in njihove vrste, druge inherentne lastnosti konverznost in vezavnost (te snope lastnosti si je mogoče zamisliti kot omenjene ravni opisa). Samostalnik te ravni pravzaprav zgolj podeduje od besede (npr. fonološka beseda, pravopisna beseda, beseda v skladenjskem smislu …), ker je samostalnik »vrsta besede«. O kriterijih besednih vrst v slovenščini gl. npr. Grošelj (2015), ki uporablja pomenski, oblikoslovni in skladenjski kriterij za delitev besednih vrst. Omenjene ravni si je mogoče predstavljati tudi kot vzporedne pasove, ki so v diagramu postavljeni eden nad drugega, znotraj tega diagrama pa se kot npr. kot krog vriše konkretna pojavitev (pojma), ki lahko zaseda enega ali več pasov hkrati. Ti pasovi bolj ali manj ustrezajo tradicionalnim ravninam jezikoslovnega opisa. Za potrebe tega članka je opis ravni nekoliko poenostavljen, združeni sta npr. oblikoslovna in skladenjska raven. Podrobnejša analiza obsežnejšega korpusa jezikoslovnih besedil bi omogočila celovitejšo identifikacijo ravni, pri čemer je mogoče pričakovati razlike v kompleksnosti opisa pojmov (npr. število ravni opisa) med posameznimi avtorji in skozi zgodovino jezikoslovja. 229 Mitja Trojar: Slovenski metajezik in jezikoslovna terminologija v besedilnem kontekstu posamezna raven izrecno izpostavljena (npr. v zgledu 12: »Glagolniki so samostalniki po obliki in zvezi«, tj. samostalnik kot oblikoslovno-skladenjska enota), pri čemer so druge lahko potisnjene v ozadje, so nerelevantne ali blokirane. 11 To pomeni, da kon- tekst v konkretni pojavitvi termina lahko vpliva na aktivacijo posameznih značilnosti (sestavin) pojma. V zgledu 2 (»Latinski samostalniki na -io (ž) spreminjajo pripono po naših jezikovnih pravilih«) je samostalnik obravnavan kot formalna enota z določeno obliko (konkretno gre za latinske samostalnike na -io), pomenska raven (samostalnik kot pomenska enota) pa v tem zgledu ni relevantna. 3.1.2 V Slovenski slovnici je v poglavju Oblikoslovje v podpoglavju o samostalniku zatrjevano: »Besede, ki jih vzdevamo predmetom in pojmom, so samostalniki« (str. 151). Navedena trditev seveda ni klasična intenzijska definicija (prim. Trojar 2015). V na- daljevanju podpoglavja je omenjena delitev na lastna, občna, skupna in snovna imena, naštete pa so še naslednje kategorije: spol, število, sklanjatev. Poglavje o oblikoslovju ne ponudi hierarhizacije teh lastnosti v smislu, katera izmed njih je definicijska. Je pa to mogoče razbrati iz drugih mest v slovnici, zlasti sta povedni pojavitvi v zgledih 8 in 9: števniki od 5 naprej in ločilni števniki so okvalificirani kot samostalniki, in sicer zaradi srednjega spola in vezave rodilniškega prilastka. 12 Šele na tem mestu se Slovenska slovnica najbolj približa klasični definiciji samostalnika, in še to v mejnem primeru, 13 pa tudi ne na ekspliciten način. To definicijo je mogoče na kratko zapisati tako: samostalnik = [+ besedna vrsta] [+ inherentni srednjispol] [+ sposobnost rodilniške 11 V terminologiji bi značilnosti (v leksikologiji je govora o pomenskih sestavinah), aktivirane/blokirane na posamezni ravni, najverjetneje umestili med dopolnjevalne (oz. nebistvene) značilnosti, ki niso nujne za opis oz. razumevanje pojma (prim. Žagar Karer 2011: 28; SIST ISO 1087:2021, str. 3). Problem je v tem, da pogosto ni vnaprej (tj. pred eksplicitnim definiranjem pojma) jasno, katere značilnosti pojma so bistvene in katere nebistvene, sploh če strokovno/znanstveno besedilo ni usmerjeno v podajanje definicij, pač pa bolj v enciklopedično opisovanje pojmov (primera slednje usmeritve sta tudi Toporišičeva Slovenska slovnica in Slovenska slovnica Bajca idr., gl. naslednji razdelek). Za primerljivo analizo pojma pojem (nem. Begriff) gl. Trojar (2017b). 12 Ta trditev Slovenske slovnice (Bajec idr. 1964) v zgodovini slovenske slovnice seveda ni nova. Prim. npr. Vodnik (1811: 49): »Pét ino vſe druge pervoobrasne ſhtevila naprej ſo v’ imenvavnimu ino toshivnimu padeshu prave iména, tedaj rezhemo: pet golobov je perletélo, jaſtrob je ſheſt golobov pojedel, imam deſet ovz, dvanaiſt slatih dam sa to blago.« (po Kopitarju 1809: 276), podobno tudi npr. Janežič (1863) in Breznik (1934). V različnih slovnicah je različno nianisirana: vse slovnice ne omenjajo, da gre pri teh števnikih (»samostalnikih«) za srednji spol, prav tako večinoma ne omenjajo vezave rodilniškega prilastka. Prim. pa opozorilo, ki ga navaja Šuman (1881: 275): »Poved pri glavnih števnikih od pet naprej stoji v jednini in v srednjem spolu: pet hiš je zgorelo; minolo je sedem let; iz te prikazni se ima sklepati, da stoji tu števnik v tožilniku a ne v imenovalniku, kakor v nemškem in klasičnih jezikih, in da imamo tu bez podmeta stave pred seboj, Mikl. 391.« Prim. tudi Miklosich (1868–1874: 391), Vincenot (1975: 196; Vincenot govori o »neosebni glagolski strukturi v srednjem spolu«), Toporišič (2000: 630; Toporišič govori o enodelnim glagolskim stavkom podobnih dvodelnih stavkih z osebkom, sestavljenim iz neujemalnega izraza količine in vršilca dejanja v rodilniku, ter povedkom v 3. os. ednine srednjega spola; števniki so pri Toporišiču vrsta pridevniške besede), Ahačič (2024a, 2024b). V zvezi s problematiko števnikov gl. tudi Toporišič (1982), Jelovšek (2022), Uhlik, Žele (2023, 2024). Za pregledne opise slovenskih slovnic gl. Ahačič (2015). 13 O mejnem primeru lahko govorimo zato, ker števniki od 5 naprej v imenovalniku in tožilniku prav gotovo niso tipični samostalniki: manjka jim vsaj popolna sklanjatev. Slavistična revija, letnik 73/2025, št. 2, april–junij 230 vezave]. 14 Definicija samostalnika je implicitno vsebovana v besedilu slovnice in je rezultat interpretativnega terminološkega dela. 15 Ključno spoznanje je, da se je treba terminološkega dela lotiti z natančnim študijem pojavitev termina v besedilih, saj šele celota pojavitev termina poda popolnejšo sliko pojma. 3.1.3 Metajezik Slovenske slovnice je zanimiv tudi z vidika opisa konverzije 16 in samo- stalniškega značaja leksemov. V zgledu 5 so navedeni primeri izvorno nesamostalniških besednih vrst, ki so rabljene kot samostalniki; sekundarna narava konverzije je nakazana z glagolom utegniti (»se utegnejo rabiti samostalniško«; utegniti ‘izraža možnost uresničitve dejanja ali stanja’, SSKJ2) in s prislovom samostalniško. Slovnica dokaj dosledno označuje konverzijo z zvezo glagola rabiti in prislovoma samostalniško/samostalno (zgledi 5, 6, 10, 14). V zgledu 7 v zvezi z vprašalnima zaimkoma kdo in kaj ne gre za konverzijo; slovnica opisuje njun samostalniški značaj na skladenjski ravni (uporabljen je veznik kakor samostalnika oz. prislov samostalno, kar implicira da nista prava samostalnika, imata pa določene njegove lastnosti, prim. razdelek 3.1.4). Avtorji Slovenske slovnice torej tudi z razlikovalno rabo terminoloških in neterminoloških izraznih sredstev nakazujejo razliko med samostalniki in posamostaljenji oziroma nakazujejo samostalniški značaj leksema. 3.1.4 Trditve slovničarjev, kot so »števniki od 5 naprej so v imenovalniku in tožilniku edninski samostalniki«, so zanimive predvsem zato, ker razkrivajo naravo slovničnih kategorij oz. kako so slovničarji obravnavali slovnične kategorije. Izražati trditve tipa »števniki X so samostalniki« bi na prvi pogled moralo rezultirati v pomenski anomaliji tipa »*miza Y je stol« (pri čemer je miza Y konkretni primerek mize (je torej posamezni objekt , konkretni nanosnik), stol predstavlja kategorijo stolov, tako stol kot miza pa sta 14 Takšna definicija je blizu sodobnega razumevanja samostalnika v slovenskem jezikoslovju, ki je zelo koncizno izraženo pri Vidovič Muhi (2013: 37): »Samostalnik oz. samostalniška beseda kot jedro imenske zveze je v svojih definicijskih skladenjskih vlogah – osebek in ev. predmet –, določen s kategorijo spola, zato se v Slovarju upravičeno pojavlja kot besednovrstni označevalec.« Avtorica sicer opozarja tudi na spol pri samostalniških zaimkih. Na to, da gre za besedno vrsto ([+ besedna vrsta]), je mogoče sklepati npr. po opisu besednih vrst v poglavju Besedno gradivo (Bajec idr. 1964: 111–2). 15 Pri tem se je treba zavedati, da pri takšnem interpretativnem delu z gradivom iz zgodovine znanosti (jezikoslovja) gre v določeni meri za projekcijo sodobnega (poznejšega) vedenja na zgodnejše gradivo. Kot rečeno: zgoraj omenjena definicija je rezultat interpretacije, prav tako odsotnost eksplicitne intenzijske de- finicije v besedilu ne pove nič o (ne)znanstvenosti slovnice. Četudi števniki od pet naprej v imenovalniku in tožilniku s stališča današnjega jezikoslovja sinhrono niso pojmovani kot samostalniki, je v okviru Slovenske slovnice (Bajec idr. 1964) ta karakterizacija smiselna in informativna. Prim. Babič (2003: 147) za stanje v stari cerkveni slovanščini: »Števniki od ѥдинъ do четꙑре (tudi pri sestavljenih) števnikih so sintaktično v funkciji prilastka: v zvezi števnik + samostalnik se v spolu, sklonu in številu ujemajo s samostalnikom (sklanjajo se vse komponente besedne zveze), od пѧть dalje (tudi pri sestavljenih števnikih) pa so v funkciji samostalnika: v besedni zvezi števnik + samostalnik je števnik jedro, samostalnik pa njegov neujemalni prilastek v gen. pl. (sklanja se samo ustrezna oblika števnika) …« 16 Gl. Legan Ravnikar (2021) o merilih za prepoznavanje konverzije v leksikografski praksi in Žele (2022) o konverziji in podobnih pojavih v slovenščini. 231 Mitja Trojar: Slovenski metajezik in jezikoslovna terminologija v besedilnem kontekstu na ravni leksikalnega sistema vzporedni podpomenki nadpomenke pohištvo 17 ). Kako torej interpretirati takšne trditve? 18 Tudi trditev »števniki od 5 naprej so v imenovalniku in tožilniku edninski samostalniki« je mogoče smiselno interpretirati, če jo interpreti- ramo kot pripis lastnosti in ne kot pripis kategorije, gre za razred števnikov, ki imajo s samostalniki skupni srednji spol in rodilniško vezavo. 19 Njihova primarna uvrstitev je še vedno znotraj besedne vrste števnikov (osnovno klasifikacijsko načelo za vzpostavitev besedne vrste števnikov je pomensko), del števnikov pa ima iste lastnosti kot samostalnik na eni izmed ravni pojma, tj. kot samostalnik kot oblikoslovno-skladenjska enota (gl. 3.1.1). 20 Trditev »števniki X so samostalniki« ne spremeni (ne poskuša spreminjati) kategorije opisovanega predmeta (števnik), pač pa mu le pripiše določene lastnosti (lastnosti samostalnika). 21 Takšne uvrstitve so lahko posledica heterogenih lastnosti 17 Prim. Vidovič Muha (2013: 192–3), ki govori o raznopomenskosti (heteronimiji) med vzporednimi podpomenkami. Vzporedne podpomenke imajo skupno nadpomenko (UPS), na soredni ravni pa jih zazna- muje izključevalnost drugih RPS. Povedni so zgledi, ki jih navaja Vidovič Muha (2013: 193): »Trditev To je češnja izključuje trditev To je jablana oz. vsako tovrstno identifikacijsko trditev v zvezi s vzporednimi podpomenkami (kohiponimi), drugače: trditev To drevo je češnja vsebuje negacijo trditve To drevo je jablana itd. Razmerje izključevalnosti, določeno z ločnim veznikom ali – ali, kot definicijski za raznopomenskost, onemogoča tudi besedilno zamenljivost raznopomenk – če hočemo seveda ohraniti obvestilno korektnost: Drevo je ali češnja ali jablana, Pes je ali lovski (pes) ali ovčarski (pes) ipd.« Prim. tudi Cruse (1986: 150). 18 Podobne trditve v slovnicah niso redke in tudi ne povedo ničesar o (ne)znanstvenosti slovnice. Prim. nadaljevanje zgleda 8 v Bajec idr. (1964: 194–5): »V odvisnih sklonih so glavni števniki po obliki enaki vrstilnim števnikom v množini in se vežejo z odnosnim samostalnikom kot pridevniki.«; Majar (1850: 40): »Čisla izhadjajoća na ić, na krat in put so pravi prislovi; postavim: pervić, drugić, trečić …«. 19 Tu je treba poudariti, da s tem ne zatrjujemo, da so omenjeni števniki res samostalniki, pač pa gre za interpretacijo oz. osmišljanje trditev avtorjev Slovenske slovnice (Bajec idr. 1964). 20 Pri interpretaciji trditve »števniki od 5 naprej so v imenovalniku in tožilniku edninski samostalniki« je ob predpostavki monokategorizacije (tj. načela, da se predmet lahko uvrsti v eno samo kategorijo, gl. Auroux 1993: 186) verjetno treba dopustiti določeno stopnjo metaforičnega pomenskega prenosa: »števniki x so samostalniki« se torej razume: »števniki x so oblikoslovno-skladenjsko kot samostalniki« (UPS je pri samostalniku z besedne vrste posplošena na besedo, RPS [+ inherentni srednji spol] in [+ sposobnost rodilni- ške vezave] pa sta ohranjeni; gre seveda za neleksikalizirano (besedilno) metaforo). Ob predpostavki načela polikategorizacije, tj. dopuščanja, da je predmet uvrščen v več kot eno kategorijo hkrati (gl. Auroux 1993: 186), pa je konkretni števnik (razred števnikov) lahko hkrati član kategorij števnik in samostalnik (v tem primeru ni potrebe po postuliranju metaforičnega prenosa). Tudi tu se pokaže, da je interpretacija pomena termina odvisna od načela, ki se ga pri tem uporabi (monokategorizacija, polikategorizacija). Slovnice namreč redko eksplicirajo klasifikacijska načela, uporabljena pri opisovanju in razvrščanju jezikovnih pojavov. 21 Izjavo »števniki od 5 naprej so v imenovalniku intožilniku edninski samostalniki« velja primerjati s podobnimi trditvami o ločilnih števnikih, navedenimi v zgledu 9 (gl. zgoraj). Zadnja od navedenih trditev pove, da so ločilni števniki »po obliki« samostalniki srednjega spola, ki pa »se ne sklanjajo«, »tako da so postali že pravi prislovni izrazi količine«. S tem so ločilnim števnikom pripisane določene samostalniške lastnosti, a je hkrati opozorjeno na posebnost teh »samostalnikov« (»se ne sklanjajo«, torej ne gre za prave ali vsaj ne običajne samostalnike, prim. spodaj navedeni zgled z nekaj možmi). To potrjuje, da pri enačenju tipa »števnik je samostalnik« gre za pripis izbranih lastnosti samostalnika in ne za prekategorizacijo v samo- stalnik. Za spremembo kategorije gre na relaciji ločilni števnik → količinski prislov (prislov mere, prislovni izraz količine), vendar pa slovnica na mestu, kjer opisuje količinske prislove (Bajec idr. 1964: 284–5; npr. desetkrat, več ljudi več vidi, z nekaj možmi) ne navaja ločilnega števnika/količinskega prislova troje. Tu se ponovno pojavi vprašanje, ali slovnica dopušča pripadnost elementa več kategorijam hkrati oziroma kako intepretirati takšna mesta v slovnici. Slavistična revija, letnik 73/2025, št. 2, april–junij 232 jezikovnih predmetov. 22 Smiselno pa je od tega ločevati razlike med slovnicami, ki nastanejo zaradi razlik v hierarhizaciji urejevalnih (klasifikacijskih) načel. 23 Analiza termina samostalnik pokaže, da je jezikoslovno terminologijo treba nujno preučevati v neposrednem metajezikovnem kontekstu. Analiza rabe terminov lahko razkrije implicitne predpostavke avtorjev o izbranem pojmu. Pri analizi metajezika je treba pozornost posvetiti tudi ubeseditvam (kar vključuje stilistična sredstva, kot je npr. komparacija), saj je lahko kategorizacija pojavov nakazana ali jasno označena z izbiro jezikovnih zgradb. 3.2 Odvisnost jezikoslovne terminologije od konteksta Zgoraj omenjeno razlikovanje med besedo in terminom, kakor ga pojmuje pojmovni pristop (konkretno Felber 1984: 107–8, 167–8; 1995: 44), je izrazito problematično. Beseda naj bi lahko imela številne nedefinirane pomene, med katerimi ni jasnih meja, pomenom besed pa naj bi bile pridružene številne pomenske nianse, 24 specifična po- menska niansa pa je določena šele v kontekstu rabe besede, zato je beseda odvisna od konteksta. Felber ne navaja npr. primerov besed, ki imajo (klasično) definicijo (npr. januar). Po drugi strani naj bi bil pomen termina (pojem) odvisen le od položaja v pojmovnem sistemu in naj bi ohranil svoj pomen v vseh kontekstih. Pojmovni pristop sicer ne zanika obstoja polisemije v terminologiji (tj. večpomenskih terminov znotraj iste stroke), vendar prav večpomenski termini dokazujejo ključno vlogo konteksta tudi v terminologiji. Spodaj navedeni zgledi rabe terminov iz slovenskih jezikoslovnih besedil (zgledi 15–24) in zgleda rabe leksemov splošnega jezika (zgleda 25 in 26) so v nadaljevanju komentirani s poudarkom na opazovanju zmožnosti besedilnega konteksta za razdvo- umljanje pomenov terminov oz. besed. 15. Pri opisovanju kranjskega naglasa navaja za akut besedo vrát der Hals, za cirkumfleks pa do vrât bis an der Thor (12), Navedeni besedni par je Valentin Vodnik v svoji slovnici uporabil za ponazoritev dveh tonemsko različnih glasov, ki ju je odkril. Japlju se to ni posvetilo, saj z akutom zapisuje daljši potegnjeni glas ali ton, ki je v resnici cirkumflektiran oziroma visok, s cirkumfleksom pa »zelo dolg glas«, ki je dejansko nizek oziroma akutiran (Müller 2011: 102). 22 Poseben primer tega je zgoraj omenjena polikategorizacija. Primer polikategorizacije so npr. oziralni zaimki v Toporišičevi slovnici, ki so hkrati ugnezdeni pod samostalniško besedo in vezniško besedo. 23 Gl. zgoraj zgled 7 iz Slovenske slovnice (Bajec idr. 1964): kdo in kaj se rabita kot samostalnika, ostali vprašalni zaimki pa kot pridevniki. Ker je v Slovenski slovnici zaimek samostojna besedna vrsta, morata [+ samostalnik kot oblikoslovno-skladenjska enota] in [+ pridevnik kot oblikoslovno-skladenjska enota] nastopiti kot differentiae specificae na nižjih ravneh hierarhije znotraj kategorije zaimka. V Toporišičevi Slovenski slovnici se [+ samostalnik kot oblikoslovno-skladenjska enota] in [+ pridevnik kot oblikoslovno-skladenjska enota] pojavita že na ravni delitve besednih vrst, zato pa mora [+ zaimek] večkrat nastopiti na nižjih ravneh hierarhije, tj. znotraj pridevniške besede in znotraj samostalniške besede. 24 Ang. shades of meaning. Felber (1984: 107) ne pojasni, ali gre za konotacije, pomenske odtenke ali kaj drugega. 233 Mitja Trojar: Slovenski metajezik in jezikoslovna terminologija v besedilnem kontekstu 16. Teh nekaj zgledov naj približa prvi del Pohlinove slovnice, oblikoslovje. Drugi del vsebuje kratko skladnjo, v tretjem delu z zgledi in razlago pojasnjuje svoj črkopis (Pogorelec 2011: 48). 17. Lahko opazujemo arhaičnost jezika Brižinskih spomenikov, v katerih se verjetno zaradi prepisa kažeta dve jezikovni stopnji v glasovju in oblikoslovju, mestoma tudi v skladnji: znamenja starega so npr. aorist, imperfekt, oziralnik/veznik eže, novosti pa so v sklanjatvi pridevnikov (zložena) … (Pogorelec 2011: 56). 18. Skladnja je tista ravnina jezikovnega ustroja, ki je ob tedanjem jezikoslovnem vedenju slabše obravnavana, čeprav jo je v nasprotju s Kopitarjem že Vodnik vpeljal v slovnico in jo poimenoval z lepim slovenskim izrazom vezenje, ki pa se ni obdržal (Pogorelec 2011: 93). 19. V teh primerih je odgovarjanje s polnim stavkom stilistična zadeva: Resnice se boji lažnik oz. Lažnik 25 se boji resnice. Ker se pri tem izhodišče prestavi z desne na levo, prehod pa ostane v sredi, imamo vse tri členitvene dele tudi oblikovno (formalno) potrjene. Ker imamo vprašalnice za vse stavčne člene, nam členitvenih jeder ni težko odkriti (Toporišič 2000: 664). 20. In kaj npr. navadno ni v težišču: samostalniki zelo splošnega pomena kakor situ- acija, stvar, lastnost, vprašanje/problem, trditev. Izhodišče (tema) so navadno zaimki. Glagoli, zlasti določne oblike, so radi prehod, pridevniki so radi jedro, če se izbrane zveze dajo rabiti kot povedkova določila (Toporišič 2000: 667). 21. Neke vrste merilo za to, ali gre za prosti morfem ali za samostojno besedo (oz. njeno obliko), bi bilo v pregibanju. Če se besedica odziva pravilu o nikalnici, bi bila udeleženska, sicer ne. Med dokaj številnimi zgledi za te vrste zvez v SSKJ je zanikan ne boš je zvozil, ki ima gotovo nenikalno izhodišče v zvoziti jo (Toporišič 2000: 570). 22. Pisani jezik je glavna osnova za reprodukcijo govora; ker ni enostavnega raz- merja med pisano in govorjeno besedo, je reprodukcija pisane besede dostikrat otežena, zlasti stavčnointonacijsko pa osiromašena (Toporišič 2000: 34). 23. Pri nekaterih enozložnih osnovah se v rod. mn. poleg običajne končnice -ø uporablja še končnica -á: žên in žená (Toporišič 2000: 291). 24. Vezniška zveza v primerih 89 in 90 je sicer formalno ista, vendar je med obema razlika v funkciji: v primeru 89 dopolnjuje vezni adverb tudi – brez veznika in bi bila zveza med povednimi določili nepopolna (Odličnjak je; tudi motovilo –). V primeru 90 bi in lahko opustili, važnejše je izražanje dodatnih lastnosti (so ga imeli za lenega), ki jih uvaja adverb tudi. Zveza in še v zanikanem stavku (95) je sinonimna z zvezo in niti, in celo (in niti ta ni pristen, in celo ta ni pristen) (Pogorelec 2021: 204). 25. Za razliko od preteklega leta pa se je zvišala vrednost delnice, in sicer z 2,30 na 2,45 dolarjev. Ves prihodek se je povečal za 8 % in dosegel 18,1 milijar- do dolarjev. Promet se je povečal v obeh Amerikah in Aziji, v Evropi pa je ostal enak. Po trditvah predsednika Gerstnerja je k dobrim rezultatom precej 25 Krepki tisk je prisoten v izvirnem besedilu. Slavistična revija, letnik 73/2025, št. 2, april–junij 234 pripomogel napredek pri prodaji omrežnih izdelkov in storitev, pa tudi dobro sodelovanje z velikimi ustanovami, kot so banke (Gigafida 2.0). 26. Do dolgovaškega mejnega prehoda je leta 1998 peljalo preko 670 tisoč vozil ali preko 1800 na dan, kar pomeni, da je skozi Mursko Soboto vsako minuto hrumel več kot en tovornjak. Lani se je promet še povečal. Zaradi tresljajev so na stanovanjskih hišah nastale več milimetrov debele razpoke (Gigafida 2.0). Na podlagi navedenih zgledov je mogoče podati naslednje ugotovitve o vlogi konteksta pri razdvoumljanju terminov. 26 V zgledih 15–18 so primeri večpomenskih terminov. V zgledu 15 se v istem odstavku termin akut pojavi v dveh pomenih: ‘nizki ton’ (prva pojavitev) in ‘ostrivec’; besedni kontekst, ki omogoča razdvoumljanje, je v prvem primeru zgled akutirane besede (vrát), v drugem pa glagol zapisovati (kaj s čim) ‘uporabljati določene znake pri tvorbi pisnega besedila’. V zgledih 16–18 so prikazani različni pomeni termina skladnja. V zgledu 16 skladnja označuje ‘poglavje o jezikovni ravnini, na kateri se opazuje zlaganje besed v večje enote’; besedni kon- tekst, ki omogoča razdvoumljanje, je v zgledu 16 pridevnik kratek in izjava drugi del [slovnice] vsebuje kratko skladnjo, ki kaže na to, da gre za del slovnice, tj. poglavje. V zgledu 17 skladnja označuje ‘lastnosti jezika/besedil, ki se proučujejo na tej ravnini (tj. skladenjske lastnosti)’; 27 besedni kontekst, ki omogoča razdvoumljanje, je omejitev na jezik Brižinskih spomenikov, ki se ga opazuje na več ravneh, glasoslovni, obliko- slovni in skladenjski, tj. se opazuje glasoslovne, oblikoslovne in skladenjske lastnosti Brižinskih spomenikov. V zgledu 18 skladnja označuje ‘jezikovno ravnino, na kateri se opazuje zlaganje besed v večje enote’; besedni kontekst, ki omogoča razdvoumljanje, je trditev, da je skladnja »ravnina«. V zgledih 19–21 so prikazani primeri, ko termin oblikovno (formalno) sovpade z neterminom (tj. z besedo splošnega jezika). V zgledu 19 termin izhodišče označuje ‘prvi člen pri členitvi po aktualnosti’; kontekst, ki omogoča razdvoumljanje, je širši besedni kontekst (odstavek se nahaja v podpoglavju Členitev stavka/povedi po aktualnosti, na začetku katerega so uvedeni osnovni termini, kot so izhodišče, prehod, jedro) in zgled, ki ponazarja opis (lažnik, ki je izhodišče v novi povedi – se pomakne na levo). V zgledu 20 termin izhodišče prav tako označuje ‘prvi člen pri členitvi po aktualnosti’, besedni kontekst, ki omogoča razdvoumljanje, je sinonim tema, naveden v oklepaju. V zgledu 21 beseda izhodišče označuje ‘osnovo, temelj česa’; kontekst, ki omogoča razdvoum- ljanje, je širši besedni kontekst (odstavek se nahaja v razdelku v slovnici o posebnih podrednih zvezah, ki nima zveze s členitvijo po aktualnosti, kar izključi terminološki 26 Hartmann in James (1998: 29) prepoznavata 2 pomena termina kontekst (ang. context), in sicer: 1. del besedila, v katerem se pojavi določena beseda, besedna zveza ali termin (imenovan tudi besedni kontekst oz. kotekst) in 2. okoliščine, povezane z določeno besedo, besedno zvezo ali terminom (imenovan tudi situacijski kontekst, kontekst rabe ali okolje). 27 Seveda ni nujno, da bi v terminološkem slovarju želeli zabeležiti vse 3 pomene skladnje: ohranjen bi bil verjetno en pomen ‘jezikovna ravnina’ (ali pa ‘veda’, prim. Toporišič 1992), preostala (preostali) pa po presoji in verjetno tudi z ozirom na pogostost. Kljub temu pa je pred naslovnikom, ki je soočen s konkretno pojavitvijo termina skladnja, še vedno naloga, da dekodira v danem kontekstu relevantni pomen termina skladnja (četudi ta naloga za področne strokovnjake (jezikoslovce) ni zahtevna). 235 Mitja Trojar: Slovenski metajezik in jezikoslovna terminologija v besedilnem kontekstu pomen izhodišča), in tudi neposredni besedni kontekst v obliki ponazarjalnega zgleda: nezanikani zgled zvoziti jo je osnova (izhodišče) za tvorbo zanikanega ne boš je zvozil. V zgledih 22–23 sta prikazana termin in beseda osnova. V zgledu 22 gre za besedo s pomenom ‘kar bistveno določa ali omogoča kaj’; kontekst, ki omogoča razdvoumlja- nje, je širši besedni kontekst (odstavek se nahaja v poglavju o zvrstnosti slovenskega jezika; gre za opis zapisanih besedil kot prenosniške zvrsti), v katerem nič ne nakazuje terminološkega pomena ‘del pregibne besede pred končnico’, tudi konstrukcija samo- stalnika osnova s predložno vezljivostjo »x je osnova za kaj« izključi terminološki pomen (termin osnova ne razvija vezljivosti s predlogom za), osnova je v tem zgledu torej del splošnega jezika. V zgledu 23 je osnova (»osnovah«) termin s pomenom ‘del pregibne besede pred končnico’; kontekst, ki omogoča razdvoumljanje, je neposredni besedni kontekst, in sicer zgled enozložne končnice žên- (avtonim). V zgledu 24 je prikazan pojav t. i. terminoloških variacij, 28 in sicer tisti podtip, pri katerem gre za izpust ene od sestavin termina, konkretno levega prilastka. V zgledu 24 gre za termin s polno obliko vezniška zveza, ki se trikrat pojavi v skrajšani obliki zveza. Okrajšana oblika termina, tj. zveza, tako načeloma lahko postane dvoumna (teoretično lahko bi označevala besedo zveza v splošnem jeziku ali pa druge okrajšane večbesedne termine, npr. samostalniška zveza). V zgledu 24 variacije zveza, zveza in zvezo niso dvoumne oz. so razdvoumljene, povsem jasno označujejo isti pojem kot polna oblika termina vezniška zveza; kontekst, ki omogoča razdvoumljanje, je besedni kontekst: razdelek, v katerem se nahaja zgled 24, je naslovljen »Različne vezniške zveze z in«, tik pred citiranim odstavkom pa so navedeni zgledi 88–98, na katere se sklicuje besedilo. Pri zadnjih dveh pojavitvah zveze (»Zveza in še v zanikanem stavku (95) je sinonimna z zvezo in niti, in celo«) k razdvoumljanju prispeva tudi neposredni besedni kontekst: avtonimi kot zgledi v položaju desnega prilastka (in še, in niti, in celo). V zgledih 25–26 je prikazana beseda promet v splošnem jeziku. V obeh zgledih beseda promet tvori isto kolokacijo (promet se poveča), pri čemer sama kolokacija (oziroma glagol povečati se) še ne razdvoumi pomena (če sta povedi, v katerih se pojavi beseda promet, izolirani, ni mogoče enoznačno določiti pomena besede promet). Pomen razdvoumi širši besedni kontekst: v zgledu 25 gre za (determinologizirani) pomen ‘spreminjanje vrednosti blaga, storitev v denar in obratno’, kar je (med drugim) mogo- če določiti z drugimi leksemi v besedilni okolici s tematskega področja gospodarstvo (delnica, prihodek, prodaja, omrežni izdelki, storitve). V zgledu 26 pomen ‘gibanje, premikanje vozil, oseb po določeni poti’ določi omemba števila vozil v predhodni povedi in navedba posledic gibanja vozil v sledeči povedi. Analiza zgledov v 15–24 želi pokazati naslednje: potencialna besedilna dvoumnost lahko nastane zaradi večpomenskosti termina (npr. akut), zaradi formalnega sovpada leksema v splošnem jeziku in termina (npr. izhodišče) ali zaradi terminoloških vari- acij (npr. vezniška zveza – zveza). Dvoumnost je v teh zgledih res zgolj potencialna, saj besedni kontekst na različne načine omogoča razdvoumljanje pomena termina 28 O terminoloških variacijah gl. Fajfar (2017: 55–8). Slavistična revija, letnik 73/2025, št. 2, april–junij 236 ali besede. V zgledih 25–26 je prikazano, da v splošnih (nespecializiranih) besedi- lih kontekst omogoča razdvoumljanje pomenov na isti način kot v strokovnih oz. znanstvenih besedilih. To ne pomeni, da strokovna in znanstvena besedila ter splošna besedila nikoli ne morejo biti dvoumna ali da nikoli niso dvoumna, 29 zgoraj prikazani primeri, poskušajo le pokazati, kateri so viri dvoumnosti v besedilih in kako jo besedni kontekst razrešuje, tj. kako se določi pomen, ki je v danem besedilu relevanten. Z vi- dika naslovnika besedila je namreč vsaka dvoumnost zgolj besedilna: ne glede na to, ali dvoumnost nastane zaradi večpomenskosti na ravni leksikalnega/terminološkega sistema ali npr. zaradi formalnega sovpada termina in besede splošnega jezika, v vsa- kem primeru se naslovnik pri odkrivanju nameravanega pomena zanaša na besedni in situacijski kontekst ter na svoje poznavanje sveta. Zanimivo je tudi, da se pojmovni pristop k terminologiji ne ukvarja s splošnim besediščem v strokovnih in znanstvenih besedilih. Zgornji zgledi namreč kažejo, da splošna leksika, ki je sestavni del teh besedil, v strokovna in znanstvena besedila prav tako vnaša (potencialne) dvoumnosti. Pojmovni pristop ne zna pojasniti, zakaj dvo- umnost splošne leksike v strokovnih in znanstvenih besedilih ni moteča, dvoumnost terminologije pa je (oz. naj bi bila). 4 Sklep Jezikoslovna terminologija kot znanstveni tip metajezika ima edinstven položaj med znanstvenimi disciplinami, ker lahko neposredno citira predmete svojega preučevanja, pri tvorjenju pojmovnih hierarhij pa je podobna vsem ostalim strokam. V jezikoslovju, kjer je predmet proučevanja hkrati tudi sredstvo opisovanja, je treba metajeziku (ne samo terminologiji) posvetiti posebno pozornost. Pomembno ni le to, kaj je ubesedeno, pač pa tudi, kako je ubesedeno. Način ubeseditve lahko razkriva subtilne distinkcije avtorjev in pretanjene modulacije pojmov v kontekstu. Zato ne drži, da (jezikoslovna) terminologija ni odvisna od konteksta, prav nasprotno; kontekst vpliva na aktiviranje lastnosti pojma v konkretnem kontekstu in omogoča določitev pomena termina, ki je relevanten v izbranem sobesedilu. Viri Kozma AhAčič, 3 2024a: Kratkoslovnica: slovenska slovnica za osnovno šolo. Ljubljana: Rokus Klett. Kozma AhAčič, 3 2024b: Slovnica na kvadrat: slovenska slovnica za srednjo šolo. Ljubljana: Rokus Klett. 29 Upoštevati je treba tudi raven znanja naslovnika strokovnega/znanstvenega besedila (bralca, poslušalca): za nestrokovnjaka bi utegnil biti dvoumen marsikateri primer v zgledih 15–24, medtem ko je za področne strokovnjake (jezikoslovce) razdvoumljanje teh primerov trivialno. Prav tako ni mogoče izključiti možnosti, 1. da je dvoumnost v strokovnem/znanstvenem besedilu lahko tudi namerna, 2. da dvoumnost ni namerna in se je tvorec besedila ne zaveda ali 3. da se tvorec besedila dvoumnosti zaveda, a je ne dojema kot motečo. 237 Mitja Trojar: Slovenski metajezik in jezikoslovna terminologija v besedilnem kontekstu Anton Bajec , Rudolf KolArič, Mirko r upel , Jakob Šolar , 2 1964: Slovenska slovnica. Ljubljana: Državna založba Slovenije. Anton Breznik , 4 1934: Slovenska slovnica za srednje šole. Celovec: Tiskarna Družbe sv. Mohorja. Marjeta Humar , Jelka Šmid - k orBar , Aleš o Breza (ur.), 2 2020: Farmacevtski termi- nološki slovar. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Na spletu. Gigafida 2.0. Korpus pisne standardne slovenščine. Na spletu. Anton JAnežič, 1863: Slovenska slovnica za domačo in šolsko rabo. Celovec: Janez Leon. Jernej k opitar , 1809: Grammatik der Slaviſchen Sprache in Krain, Kärnten und Steyermark. Ljubljana: Wilhelm Heinrich Korn. Franz m iklosic H, 1868–1874: Vergleichende Grammatik der slavischen Sprachen. Vierter Band. Syntax. Dunaj: Wilhelm Braumüller. Jakob m üller , 2011: Kranjstvo in slovenstvo Jurija Japlja. Japljev zbornik. Ur. Marjeta Humar. Kamnik, Ljubljana: Občina Kamnik, Založba ZRC, ZRC SAZU. 93–106. Breda p ogorelec , 2011: Zgodovina slovenskega knjižnega jezika: jezikoslovni spisi I. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU; Znanstvena založba Filozofske fakultete. Breda p ogorelec , 2021: Veznik v slovenščini: jezikoslovni spisi III. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU; Znanstvena založba Filozofske fakultete. SSKJ2 = Slovar slovenskega knjižnega jezika. 2., dopolnjena in deloma prenovljena izdaja. Na spletu. Josip Šuman , 1881: Slovenska slovnica po Miklošičevi primerjalni. Ljubljana: Matica slovenska. Valentin Vodnik , 1811: Piſmenoſt ali Gramatika sa Perve Shole. Ljubljana: Leopold Eger. l iteratura Kozma AhAčič (ur.), 2015: Slovenske slovnice in pravopisi. Na spletu. Reiner a rntz , Heribert p ic Ht , Klaus-Dirk s c Hmitz , 7 2014: Einführung in die Terminologiearbeit. Hildesheim, Zürich, New York: Georg Olms Verlag. Sylvain a uroux , 1993: La logique des idées. Montréal, Paris: Bellarmin, Vrin. Vanda BABič, 2003: Učbenik stare cerkvene slovanščine. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za slavistiko; Oddelek za slovenistiko. Alan D. c ruse , 1986: Lexical semantics. Cambridge: Cambridge University Press. Tanja Faj Far , 2017: Terminologija v Evropski uniji. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Helmut FelBer , 1984: Terminology manual. Paris: Unesco, Infoterm. Helmut Fel Ber , 2 1995: Allgemeine Terminologielehre und Wissenstechnik. Theoretische Grundlagen. Dunaj: TermNet. Robert g ro Šelj , 2015: Besedne vrste v slovenskem jeziku. Slovar sodobne sloven- ščine: problemi in rešitve. Ur. Vojko Gorjanc idr. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. 498–513. Na spletu. Reinhard Rudolf Karl Hartmann , Gregory j ames , 1998: Dictionary of lexicography. London; New York: Routledge. Slavistična revija, letnik 73/2025, št. 2, april–junij 238 Alenka j elo VŠek , 2022: Besednovrstnost nedoločnih količinskih izrazov v novejši slovenski leksikografiji. Slavistična revija 70/4. 545–56. https://doi.org/10.57589/srl.v70i4.4081. Andreja l egan r a Vnikar , 2021: Konverzija v slovnici in slovarju: izhodišča za prepo- znavanje konverzije v leksikografski praksi, Slavia Centralis 14/2. 177–94. https:// doi.org/10.18690/scn.14.2.177–194.2021. Jennifer p earson , 1998: Terms in Context. Amsterdam; Philadelphia: John Benjamins. Josette r ey -d e Bo Ve , 2 1997: Le métalangage: étude linguistique du discours sur le langage. Pariz: Armand Colin. SIST ISO 1087:2021 Terminološko delo in terminološka znanost – Slovar. Ljubljana: Slovenski inštitut za standardizacijo. Jože Toporišič, 1982: Nova slovenska skladnja. Ljubljana: Državna založba Slovenije. Jože Toporišič, 1992: Enciklopedija slovenskega jezika. Ljubljana: Cankarjeva založba. Jože Toporišič, 4 2000: Slovenska slovnica. Maribor: Založba Obzorja. Mitja t rojar , 2015: Pregled definicij pojma “samostalnik” v izbranih slovenskih slov- nicah. Slovnica in slovar – aktualni jezikovni opis. Ur. Mojca Smolej. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete (Obdobja, 34). 767–74. Na spletu. Mitja t rojar , 2017a: Development of Slovenian linguistic terminology in Slovenian grammars in the 18th and 19th centuries: Doktorska disertacija. Nova Gorica: Univerza v Novi Gorici, Fakulteta za podiplomski študij. Mitja t rojar , 2017b: Wüster’s view of terminology. Slovenski jezik – Slovene Linguistic Studies 11. 55–85. Na spletu. Mitja t rojar , 2023: Teorija metajezika in opis avtonimije v slovenščini. Jezikoslovni zapiski 29/2. 163–88. https://doi.org/10.3986/JZ.29.2.06. Mitja t rojar , 2025: Wüster’s Ideas on Language, Linguistics and Terminology. Terminology throughout History: a discipline in the making. Ur. Kara Warburton, John Humbley. Amsterdam: John Benjamins. V tisku. Mladen u Hlik , Andreja žele, 2023: Ujemanje v zgradbah z glavnimi števniki: slo- venščina v sopostavitvi z drugimi zahodnimi južnoslovanskimi jeziki. Slavistična revija 71/4. 337–54. https://doi.org/10.57589/srl.v71i4.4130. Mladen u Hlik , Andreja žele, 2024: Zgradbe z glavnimi števniki od pet naprej: sopo- stavitev slovenščine z drugimi južnoslovanskimi jeziki in ruščino. Slovenski jezik – Slovene Linguistic Studies 16. 3–26. https://doi.org/10.3986/16.1.01. Ada VidoVič MuhA, 2 2013: Slovensko leksikalno pomenoslovje. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Eugen Wüster , 1 1931: Internationale Sprachnormung in der Technik besonders in der Elektrotechnik. Berlin: VDI-Verlag. Eugen Wüster , 3 1991: Einführung in die allgemeine Terminologielehre und termino- logische Lexikographie. Bonn: Romanistischer Verlag. Mojca žAgAr KArer, 2011: Terminologija med slovarjem in besedilom. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Andreja žele, 2022: Posamostaljenje oz. substantivizacija v slovenščini: v razmerju do konverzije in poenobesedenja. Slovenski jezik – Slovene Linguistic Studies 14. 97–117. https://doi.org/10.3986/sjsls.14.1.04. 239 Mitja Trojar: Slovenski metajezik in jezikoslovna terminologija v besedilnem kontekstu s ummary Linguistics occupies a unique position among scientific disciplines due to its capacity to directly cite the objects of its study. A central role in the characterization of metalanguage and linguistic terminology is played by autonyms or quoted elements of the primary language within the metalanguage. The semantic properties of linguistic concepts are also of particular interest: an analysis of the concept of noun in Slovenska slovnica (Bajec et al. 1964) demonstrates that only the totality of asserted statements throughout the grammar provides a comprehensive representation of the concept. This highlights the crucial role of co-text, which is equally essential in the disambiguation of terms—i.e., in determining their specific textual meanings. It is therefore incorrect to assert that (linguistic) terminology is independent of context; on the contrary, context influences the activation of conceptual properties in a given instance and facilitates the determination of a term’s meaning as relevant within the co-text.