f. -n &**/*-} J. FLIS, KORAR. UMETNOST V BOGOČASTNI v V LJUBLJANI 1908. TISK J. KRAJEC NASL. 0 V RUDOLFOVEM. E Predgovor. Le vsled mnogokrat in od raznih strani izražene želje je izšla ta knjiga. Bogoslovci so hoteli v natis dati svoje zapiske, da bi jim ne bilo treba sproti pisati pri predavanju. Ker bi bili taki zapiski brez dvoma pre- pomanjkljivi, se je podpisanec odločil knjigo dati natisniti, toda le kot rokopis. Ker bi pa vendar utegnilo kaj koristiti, naj se izroči javnosti. Pomen liturgične oprave se zamore prav razumeti le tedaj, ako se pozna njeni postanek in njeni razvoj v teku stoletij, radi tega se je videlo potrebno pri vsaki važnejši opravi poseči nekoliko v zgodovino njenega razvoja od početka do sedanjih liturgičnih določb o njej. Določbe cerkvene so citirane do leta 1900 po Decret. sacr. Rituum Congregat. Romae 1901, poznejše so se jemale iz raznih liturgičnih časopisov. Lepa je naloga umetnosti v obče, lepša je cerkvena umetnost, naj¬ lepša pa je liturgična umetnost; prav radi tega je to krasno cvetlico sveta Cerkev skrbno gojila v svojem vrtu; stregli so ji cerkveni služabniki z veliko skrbjo in velikim navdušenjem ter jo povzdignili do velike veljave in časti. In to po pravici, kajti duhovniki so varuhi svetišča Gospodovega, torej tudi poklicani gojiti cerkveno umetnost. Delajmo, da bo vsaj cer¬ kvena umetnost ostala pod nadzorstvom duhovnikov. Da se bo pa to moglo vršiti, morajo tudi duhovniki poznati umetnost in vedeti, kaj cerkev glede svete umetnosti zahteva. Zdelo se mi je torej umestno, na koncu nekoliko spregovoriti o umetnosti. Literatura, ki se bavi z umetnostjo sploh in s cerkveno umetnostjo posebej, se je zadnja leta jako namnožila. Bolj ali manj so se rabile nastopne knjige: Kuhn, allgemeine Kunstgeschichte, Benzinger; Fah, Dr. Adolf, Geschichte der bildenden Kunste. Herder; Kraus, Geschichte der christl. Kunst; Reichensperger, Fingerzeige; Gerhardi, praktische Ratschlage; Heckner, praktisches Handbuch; Geistberger, kirchliche Kunst; Laib und Schwarz, Geschichte des Altars; Schmid, Der christl. Altar und sein Schmuck; Archiv ftir christl. Kunst; Dengler, Kirchenschmuck, Regensburg; Atz, christl. Kunst; Jakob, Kunst im Dienste der Kirche; Giefers, iiber den Altarkelch; Weiss, Entwickelung des Kelches; Hefele, zur Archeologie des Kelches; Bock, Geschichte der liturgischen Gewander; Braun, Die priesterlichen Gewander des Abendlandes; v. Bergner, kirchl. Kunstaltertilmer; Jungman, Aesthetik; Detzel, Ikonographie; Thalhofer, Liturgik. — O cerkveni umetnosti na Kranj¬ skem pišejo: Mitteilungen der k. k. Central-Kommission fiir Kunst und historische Denkmale, Wien. — Kirchenschmuck, Blatter des christlichen Kunstvereines, Graz. - Mitteilungen des histor. Vereines ftir Krain. - Osterr.-ungar. Monarchie in Wort und Bild 1891. Zgodovinski zbornik, Dom in Svet, Izvestja muzejskega društva, Izvestja društva za krščansko umetnost. V četrtem izvestju (1. 1903 — 1906) podaja č. g. Dostal z veliko spret¬ nostjo in marljivostjo sestavljen repertorij o vsem, kar se je po nemških in slovenskih knjigah in časnikih pisalo o umetnosti na Kranjskem in v drugem članku po dekanijah in župnijah jako natančen pregled vseh umetnin, ki so se ohranile na Kranjskem, kolikor je doslej znanih. Mnogo dekanij in župnij je še popolnoma nepreiskanih. — in vendar brez dvoma hranijo še marsikaj zanimivega. Naj se ta pričeti inventar kmalo bogato spopolni! V to naj pripomore vsaj nekoliko tudi ta knjiga! Flis. Sik,« \ V nj^ r T } ) II. Mojz. 20. 26. 2 ) „Gradus tres adhibeantur.. . ubi vero pro ecclesiae altarisque majoris amplitudine gradus plures esse possunt, ibi quinque exstrui potemni. Instr. fabr. 1. I. cap. 12. Pontifex Circuit septies tabulam altaris. Pont. Rom. 25 Okvirji okrog menze naj se ne napravljajo, niso liturgični, ne prak¬ tični. Nihče ne rabi takih okvirjev v svoji obednici pri mizah, in miza je oltar, na kateri se zavživa nebeška jed. Tabernakelj. Doslej smo govorili samo o oltarju. Kristus je v presv. daritvi sre¬ dišče naše liturgije, a pričujočnost Njegova med nami je središče vseh naših molitev, vseh naših želja, Jezus hoče v presv. Zakramentu med nami prebivati do konca sveta in On je tu središče naše vere, našega upanja in vse naše ljubezni. Med nami je pričujoč, pa kje biva On? Kakšno stanovališče so mu pripravljali od tistega časa sem, ko je zapustil zemljo ter se vzdignil v nebesa? Ako cerkvena arheologija preiskuje vsako naj¬ manjšo stvarco, katera je bila v kaki dotiki z bogočastjem je gotovo za¬ nimivo, da vemo, kje se je skozi stoletja hranilo presv. Rešnje Telo. I. doba. Ako hočemo zgodovino tabernakeljna natančneje razumeti, moramo seči nazaj v tiste čase, ko so se nanašale na hranitev presv. Za¬ kramenta besede: „sacramentum regis abscondere bonum est,“ kajti, ka¬ tera skrivnost je večja, kakor ta. Kje in kako se je to dobo hranjevalo presv. R. Telo ne moremo vedeti natančno, kajti vse je bilo skrivnostno zaradi tajnostne discipline (disciplina arcani). Katehumeni so se zbirali krog svojega kateheta, razlagajočega najvažnejše verske resnice. Bile pa so še tajnostne resnice, o katerih katehumeni niso smeli ničesar izvedeti in med temi so bile resnice o sv. R. Telesu. — Mašnik je odmolil molitev pred zagrinjalom „oratio velaminis“, zdaj so odgrnili zagrinjalo, stopil je pred oltar in zagrinjalo so zopet zagrinjali med najsvetejšimi deli svete maše. — Sveta cerkev je bila poslušna zapovedi Gospodovi: „Ne dajajte svetega psom“ (Mat. 7. 6), Zato je skrbno varovala „Skrivnost kralja“, varovala je „sveto“, „biser“, zato ga je skrivala in molčala o njem. Gotovo je, da so ta čas sv. R. Telo verniki hranili na svojem domu, kajti seboj so ga jemali domov, da so ga zavživali vsak dan ne¬ koliko, ker se niso vselej mogli vdeležiti sv. daritve. Dijakoni pa tudi manjši cerkveni služabniki so vernikom na dom nosili sv. R. Telo. To nam pričuje dogodba sv. Tarzicija, ki se je rajši dal umoriti, kakor da bi bil izročil nevernikom presveti Zakrament, katerega je nesel pri sebi skritega vernikom na dom. Da so pa verniki sami domov jemali sv. R. Telo in ga doma zauživali to izvemo nedvomljivo iz naukov, katere daje Tertulijan (160 — 220) krščanski ženi nevernikovi: „Tvoj mož naj ne izve, kaj zav- živaš vsak dan pred navadno jedjo.“ — Gotovo je, da so verniki doma hranili sv. R. Telo. Ne moremo si pa skoraj misliti, da bi Cerkev sama ne bila hranila tega presv. Zakramenta v katakombah ali v hišnih bazilikah, če je bilo le količkaj mogoče in varno; a ne more se strogo dokazati, kje in kako so ga hranili; kajti nekateri izreki zapovedujejo, naj se pre¬ sveto Telo varno hrani, drugi pa govore o tem, da naj nič ne ostaja od svete daritve. Zgodovinar Evagrij pove, da je bila v Carigradu stara na- yada, da so posvečeni kruh povživali otroci, ako ga je kaj ostalo. 1 ) Ako l e pa Cerkev dovolila vernikom doma hraniti sv. R. Telo, hranila ga je gotovo tudi sama, kajti imela je bolnike, ki so želeli prejeti sv. po¬ potnico; imela je mučence, katere je rada oktepčavala z nebeško jedjo, preden so šli v zadnji boj; imela je spokornike, kateri niso smeli doma imeti hranjenega sv. R. Telesa, vendar pa so v smrtni nevarnosti prejemali ta sv. Zakrament. Evzebij Cez. (1340) pripoveduje, da je Serapion, spo- ') Hefele, Cone. I. str. 345. 26 kornik v Aleksandriji, umirajoč želel prejeti sv. R. Telo. Poslal je po noči k duhovniku svoje fare in ga prosil za sv. Zakrament. Akoravno je bil duhovnik tako bolan, da ga mu ni mogel nesti sam, izročil je presv. R. Telo dečku, katerega je poslal umirajoči bolnik k njemu. — Iz tega lahko sklepamo, da so prve čase sploh hranili duhovniki za cerkvene namene presv. R. Telo. Zbirali so se verniki to dobo k službi božji v bazilikah privatnih hiš. V teh hišah pa niso vselej pre¬ bivali tudi duhovniki; a ondi, kjer so tudi duhovniki tu prebivali, so hra¬ nili gotovo tudi v teh bazilikah sv. R. Telo. Ako so pa stanovali drugod, sv. Zakramenta skoraj gotovo niso hranili v teh bazilikah, ampak pri sebi v svojem stanovanju, kajti ob času preganjanja ni bilo varno v takih bazilikah, duhovnik pa je varuh tega presvetega Zakramenta, imel ga je blizu sebe za umirajoče, za spokornike, za mučence i. t. d. II. doba. Z letom 313. se pričenja nova doba za cerkveno življenje in za cerkveno umetnost. Škofje niso več v privatnih bazilikah opravljali službe božje, da, še celo prepovedovali so službo božjo v privatnih hišah, da bi se ne vgnjezdilo kako strankarstvo ali sumljiv separatizem. Zidali so v največih mestih bazilike, v njih so gospodarili prav po svoji volji in urejevali vse, kar je bilo potrebno za bogočastje. Gotovo je, da so odločili tudi tam sv. Zakramentu najlepši, najdostojnejši prostor med ljudstvom in med duhovniki, namreč na oltarju, akoravno o tem še nimamo nobenega določila. Nicejski cerkveni zbor zapoveduje deliti umirajočim sveto popotnico, a kje naj se hrani, ne določa nikjer. Na¬ tančneje naznanjajo ta kraj apostolske konstitucije, rekoč: Potem, ko so bili obhajani vsi verniki možkega in ženskega spola, naj dijakoni vza¬ mejo to, kar je-ostalo, in naj spravijo v pastoforije, 1 ) to je v prostore, odločene za shrambo presv. R. Telesa in za drugo cerkveno orodje, kajti samo za sveto R. Telo bi ne bilo treba več takih prostorov. Kakšni pa so bili ti pastoforiji in kje so bili, ne moremo vedeti. V katakombah sv. Kalista je neka kapelica, v kateri se je skoraj gotovo hranilo sv. R. Telo. V tej kapelici je 43 cm visoka dolbina v steni; nad dolbino je zadnja večerja, okoli nje so podobe, nanašajoč se na presv. Zakrament. Ta ka¬ pelica je skoraj gotovo pastoforij cerkve, katera je le malo stopinj od nje. Mnogokrat se je sv. R. Telo prenašalo šele pred sv. mašo na oltar. 2 ) Pa tudi na oltarjih so shranjevali ta čas sv. R. Telo, kajti oltarji so se mogli zagrinjati od vseh strani, na ta način je postal pripravna in do¬ stojna shramba za sv. R. Telo. Izpod strehe ciborija je visel nad oltarjem golobček, v katerem je bilo hranjeno sv. R. Telo. Tudi na vzhodu je bila taka šega in o sv. Baziliju se pripoveduje, da je vzdignil kruh po dokon¬ čani daritvi, ga razlomil na tri dele in en del shranil v zlatega golobčka, visečega nad oltarjem. — Prejšnja navada, sv. R. Telo seboj jemati na dom, se je še ohranila po preganjanju, ko je cerkev dobila večjo prostost, kajti tako splošne navade se ne dajo odpraviti na migljaj. Natančne preiskave so dokazale, da je bilo sv. R. Telo hranjeno, vsaj od četrtega stoletja sem, v cerkvi in sicer na oltarju, ali drugod. Posode za sv. R. Telo. Tudi o posodah, v katerih se je hranilo sv. R. Telo, ohranila so se nam nekatera poročila. Verniki, ki so jemali domov sv. R. Telo, so ga hranili v belem prtiču ali v mali skrinjici (arca). >) ndlTTOg, thalamus, capella; naiTTncpigiOV pomenja v starih hišah thalamus; pri grškem tempeljnu notranjo celico za malika, ali zakladnico tempeljna. Sv. Hieronim piše: pastophoria, thalamus, je tisti posvečeni kraj, kjer leži telo Kristusovo, ki je ženin sv. cerkve in naše duše. 2 ) Hefele, II. 277. 27 Sv. Ciprijan pripoveduje o ženi, ki je hotela z nevrednimi rokami odpreti skrinjico, da je ogenj šinil iz skrinjice, Far jo je silno prestrašilo. 1 ) Timotej, patriarh aleksandrijski, je poslal 1. 525. etiopskemu kralju sv. R. Telo „in theca argentea 11 . — V cerkvi je bilo hranjeno sv. R. T. v posodi, nalični golobu; imenovali so jo: peristera, columba. Ta posoda je bila simbol Kristusa in sv. Duha; bila je jako priljubljena, pa tudi primerna, kajti pomenjala je, da Kristus pri sv. daritvi po posredovanju sv. Duha dobiva evharistično podobo kakor nekdaj pri svojem včlovečenju. Pomenja pa tudi kaj lepo bivanje Jezusovo v nedolžni, čisti duši, golobici. Znotraj so bili ti golobčki otli in so stali na krožniku (na pateni), visečem na verižicah tako, da se je golobček lahko postavljal na oltar, ali pa je visel nad oltarjem izpod ciborija. Ti golobčki so bili jako dragoceni; srebrni, zlati, okrašeni, kar je bilo mogoče najlepše z biseri in dragimi kameni; kajti Jezusu v presvetem Zakramentu so hoteli napravljati naj¬ lepše bivališče. Takega golobčka na pateni, ki je bil okrašen z 215. dra¬ gimi kameni in je tehtal 30 funtov, je daroval Konstantin baziliki sv. Petra v Rimu. V zakladnicah se še dandanes hranijo taki golobčki, n. pr. v Solno- gradu, v Amiensu i. t. d. Razven golobčkov so imeli še drugačne shrambe za sv. R. Telo, namreč stolpiče (turris). V stolpič, ki je stal na oltarju, spravili so golobčka; bil je torej podoben tabernakeljnu ali monštranci, v kateri je bil golobček na mestu sedanje lunule. Oblika stolpiča je bila jako pri¬ ljubljena, ker je bil grob Jezusov vsekan v skalo v obliki stolpiča. 2 ) Grob Gospodov je bil namreč, kakor kažejo stari opisi, spodaj kvadratičen, zgoraj tanjši, šilast, (quadrano in immo et in summo subtilis). Včasih je golobček stal na stolpiču. — Imeli so tudi simboličen pomen, kajti nazna¬ njali so moč kralja, bivajočega v stolpu (turris fortitudinis). — Tudi stolpiči so bili zelo dragoceni in silno čislani, kajti hranili so predragi biser, Jezusovo presveto Telo. — V zakladnicah se semtertja še nahajajo nekdanji stolpiči, n. pr. v bogati kapeli v Monakovem hranijo stolpič, ki ga je kralj Arnolf daroval sv. Emeranu v Regensburgu. Visok je dva čevlja in silno dragocen. Še druga shramba za sv. R. Telo je bila puščica, piksida, (pixis,t, capsa, arca). Tudi puščica je visela nad oltarjem izpod ciborija kakor golobček, in zlasti na Francoskem se je ohranila dolgo časa tudi pozneje, ko niso več napravljali ciborijev. Namesto ciborija so postavili zavito, naprej molečo palico, na tej palici je visela puščica. Še v 18. stoletju se je nahajala taka shramba za sv. R. Telo v Dijonu, v Port Royalu, v Orleanu i. dr. Toda ta shramba se je morala umakniti revoluciji, a ohranila se je v grški cerkvi do današnjih dni; še dandanes imajo „suspensio“ zakrito z velumom — imenujejo jo „peristerium“ (golobček). —- Golobček in puščica, viseča nad oltarjem, sta bila zagrnjena že prve čase z lepim in dragocenim zagrinjalom, velumom. — V devetem stoletju je določil cerkveni zbor Turonski, da vsak duhovnik mora imeti puščico, dostojno za tako vzvišen Zakrament, da more v nji hraniti sv. popotnico za umirajoče. — Vidi se iz tega kanona, da oblika puščice ni bila dolo¬ čena, ampak rečeno je le, da mora biti dostojna, svetosti tega sv. Zakra¬ menta primerna. Vse posode sploh za shrambo sv. Zakramenta so imenovali condi- torium ali eucharistiale. ‘) „Et cum quaedam are a m suam, in qua Domini sanctum fuit, manibus indignis tentasset aperire, igne inde surgente territa est.“ Ciprian de lapsis. 2 ) Corpus vero Domini ideo defertur in turribus, quia monumentum Domini in similitudinem turris foret scissum in petra. Du Cange. 28 III. Doba. V romanski dobi, v enajstem do 14. stoletja se je raz¬ lično shranjevalo presv. R. Telo. Še v enajstem stoletju so dajali sv. R. Telo novoposvečenim mašnikom za 40 dni na dom in v 12. stoletju so ga seboj jemali duhovniki na popotovanje. Tudi cerkveni zbori nič gotovega ne določujejo, kje naj se hrani. Kjer je bil ciborij, je visel golobček ali puščica izpod ciborija, kjer je bil oltar z retabulo, je bila na oltarju palica zgoraj zavita in naprej moleča, na nji je visela posoda za sv. R. Telo (suspensio). — V trinajstem stoletju se je pričela nova doba za shrambo sv. R. Telesa. Niso ga več spravljali samo v golobčke in puščice, ni viselo več nad oltarjem, pregrajeno z zagrinjalom — vzeli so sv. R. Telo z oltarja in ga jeli zapirati v dolbine, v omare v zidu. Ako pomislimo, da je vzela sv. Cerkev sv. R. Telo iz skrivnih shramb prvih stoletij in ga postavila na središčni, na najodličnejši kraj v cerkvi, na oltar, na njegov rojstni kraj, te shrambe v stenskih omarah ne moremo imenovati napredek, ampak n a zadek. Presveta skrivnost, predragi biser je moral bežati in se skrivati v varnejše zavetje. To pa so zahtevale neugodne časovne okoliščine. Brez dvoma med te neugodne okoliščine štejemo vedne boje med papežem in cesarjem, v v katerih bojih tudi marsikatera cerkev ni bila varna pred oskrunjenjem. Še nevarnejše so bile neverske ločine, vzdigajoče se zoper presveti Zakrament. Taki so bili Petrobruisiani, zoper katere je moral cerkveni zbor Tuluški 1. 1119. zagovarjati pričujočnost Jezusovo v presvetem Zakramentu. Katarci v gorenji Italiji, Waldenci, Albigenci, vsi so napadali sv. Zakrament; niso pa le tajili tega sv. Zakramenta, temveč šiloma so napadali cerkve in duhovnike, požigali cerkve, sv. hostije teptali z nogami. Okolnosti časa so torej zahtevale, da je Cerkev velevala varnejše shranjevati presv. Zakra¬ ment, in 12. ekumenični cerkveni zbor v Lateranu 1. 1215. strogo zapove¬ duje, da se naj krizma in sv. Rešnje Telo hrani dobro s ključi zaklenjeno, da ga kaka drzna roka ne oskruni. 1 ) — Toda ne samo hudobnost je zahtevala večjo varnost in previdnost, temveč tudi praznoverje in vraže. Sinoda v Chartresu (1. 1368.) veleva, naj se sv. krizma in sv. R. Telo hrani pod ključem zaradi vraž (sortilegia) 2 3 ). Ta sinoda tudi naznanja kraj, kje naj se hrani sv. R. Telo, in sicer ne več na oltarju, ampak na steni blizu oltarja. 8 ) Mnogo cerkvenih zborov zapoveduje dobro zapirati sv. R. Telo in zahteva, naj je spravljeno v čistem (mundo), dostojnem (honesto), zaznamovanem (signato), odličnem (singulari), vidnem (con- spicuo) kraju; toda teh shramb ne opisuje natančneje in tudi ne veleva, kje naj je ta shramba. Kje so torej hranjevali to dobo sv. R. Telo, kam se je moralo umakniti iz oltarja? Ta kraj naznanja sinoda v Liittichu, veleč, naj se telo Kristusovo dobro zaklepa v dostojnem kraju nad oltarjem, ali pa v posebni omarici („armariolum“). Omarica je bila to dobo tabernakelj. Karjjse tiče omaric, treba je omeniti, da so se v njih hranile razne cerkvene reči. Imeli so omarice za svetinje, druge za sveto olje i. t. d. Tudi v zakristijah so imeli omarice, da so v njih hranili dragocene cerkvene posode; te so se zaklepale z železnimi vrati. Najvažnejše so bile omare, v katerih se je hranilo sv. R. Telo. Bile so te navadno na evangeljski strani v zidu ali pa tudi v zakristijah. Cerkveni zbor v Raveni zahteva, naj se varno in skrito hrani sv. Telo in sveto olje v cerkvah ali zakristijah, da ne pride do njih ‘) »Statuimus, ut in cunctis ecclesiis chrisma et eucharistia sub fideli custodia clavibus adhibitis conserventur, ne possit ad illa temeraria manus extendi ad aliqua horribilia vel nefaria exercenda.“ Lat. 1215. can. 20. 2 ) „Chrisma et eucharistia sub clave custodiatur propter sortilegia." 3 ) In pulcheriori parte ecclesiae juxta altare corpus Domini reservetur. Synod. Chartres 1368. 29 kaka hudobna ali ženska roka. Te omarice so bile znotraj obložene z deskami zaradi vlažnosti, deske pa so bile prevlečene s svilo. Zaklepale so se prav dobro z železnimi prepleti. V gotski dobi so jih olepšavah z arhitektonskimi členi; dajali so jim obliko stolpiča ali delali so na sredi čelo s fialami, konsolami, baldahini i. t. d. V te omare moralo je torej bežati presveto Telo Jezusovo pred brezbožnimi sovražniki. Vendar so pa ta čas sv. R. Telo hranili tudi na oltarju, zlasti na jugu, in razni cerkveni zbori velevajo, naj biva na najodličnejšem kraju, to je na oltarju. Cerkveni zbor v Narbonu (1. 1509) n. pr. zapoveduje: Da bodo verniki vedeli, kje je sv. Zakrament, naj je tabernakelj sredi oltarja. Tudi Durand v svojem „Rationale“ govori o oltarju, na čegar zadni strani stoji taber¬ nakelj. 1 ) Dajali so tabernakeljnu lepo zunanjo obliko, izdelovali ga umetno in postavljali sredi oltarja, druge svetinje in podobe, nanašajoče se na presveti Zakrament, postavljali so okrog tabernakeljna, da se je vse zdru¬ žilo v lepo celoto. — Oblike gotskih tabernakeljnov so jako različne, kakor so bili različni tudi oltarji. Pri nekaterih zadej na oltarju stoji stolpič, naličen fiali; pri drugih je podoben oltarjem s platnicami, stoji med podobami ali med svetinjami. — Sveto R. Telo je bilo lepo zavito v belem korporalu 2 ) v Skrinjici, v golobčku ali v puščici, nalični stolpiču. Očitno izpostavljalo pa se je v monštranci, v kateri se je lahko gledalo od več strani. IV. Doba. Toda kmalo je lepše in prijaznejše prisijalo ljubo solnce verske navdušenosti. Slavno zmago nad sovražniki je doseglo češčenje presvetega Zakramenta po dolgem času s tem, da se je ustanovil praznik sv. R. Telesa, ki ga je cerkveni zbor v Lyonu 1. 1264. proglasil za vso cerkev. Zdaj je bilo vse navdušeno za ta sv. Zakrament. Ne samo arhitekti, tudi slikarji so uporabljali vse svoje moči, da so v prekrasnih slikah slavili in pove¬ ličevali ta presv. Zakrament; n. pr. Jean Eyk v svojem „molenje Jagnjeta" (Anbetung des Lammes), Rafael v svoji „disputa,“ Hubert Eyk v svojem „studenec življenja" (Brunnen des Lebens). Praznik sv. R. Telesa se je očitno izkazovalo češčenje temu sv. Zakramentu; toda niso bili zadovoljni, da se je samo ta praznik kazal očitno in vidno pri procesiji, pričeli so posebno na Nemškem večkrat očitno izpostavljati sv. R. Telo. Za to izpostavljanje pa doslej navadna puščica ni zadostovala; iznašli so torej drugo posodo, v kateri se je sv. R. Telo kazalo očitno, kar pomenja beseda „monstrare,“ „ostendere“. Tako so nastale gotske monštrance. Ta monštranca je dala povod, da je stenski tabernakelj dobil izpremenjeno obliko. Oblika monštrance je jako ugajala, jeli so napravljati velike kamenitne monštrance, in to so tako zvane božje hišice (Sakramentshauschen). Bile so te hišice božje, kakor stenske omare sploh, na evangeljski strani oltarja; na nekaterih so stale precej od oltarja blizu ladje, kajti sv. R. Telo tu notri ni bilo samo hranjeno, mnogokrat se je tudi izpostavljalo. Te hišice božje so bile kamenitne, lesene, slonokoščene ali kovinske. Imele so širjo ali ožjo nogo s steblom, nalik kelihu in monštranci; na tem steblu je bila čveterokotna omarica z raznoterimi olepšavami, znotraj pre¬ vlečena s svilo in dobro zaprta. Nad to omaro je bil prekrasen, umetno izdelan stolpič z vsemi, gotskemu slogu lastnimi lepšavami; segal je tak stolpič včasih skoraj do stropa cerkvenega, na vrhu pa je bil upognen, da je bila križna roža obrnena navzdol, nalik cvetlici, katera ne more višje rasti, kakor do stropa. — Italija nima takih lepih hišic božjih, kakor *) Tabernaculum, sive locus super posteriori parte altaris collocatus, in quo Christus, propitiatio nostra, id est hostia consecrata servatur. Lib. IV. cap. I. 2 ) „In corporali consecrato, mundo et intra clavem teneatur.“ Marten. s. IV. p. 649. - 30 severna Nemška, kajti gotski slog sploh tu ni bil tako razvit, vrhu tega pa je to dobo v Italiji že cvetela renesanca. V tem slogu je delan tabernakelj sv. Dominika v Sieni od Mihelangela. Ta tabernakelj se pa od severnih loči zlasti v tem, da ne stoji zraven oltarja, kakor nemške hišice božje, ampak na posebnem podstavu za velikem oltarjem — in po tem vzgledu se je novo dobo zopet pričelo zidanje tabernakelj nov, prišli so zopet na oltar. V 16. stoletju se prične nova doba v svetni in cerkveni zgodovini. Ko je zdaj reformacija napadala vero v pričujočnost Jezusovo v presvetem Zakramentu in so divje druhali presveto Rešnje Telo mnogokrat oskrunjevale, je dajala cerkev nova določila, da bi popravljala tako oskrunjevanje in da bi očitno, slovesno in neprestrašeno kazala svojo vero. Zapovedovala je semtertja, naj se sv. Zakrament hrani na najodličnejšem najsvetejšem kraji, namreč na velikem oltarju. Take prenaredbe nahajamo zlasti na jugu; iz juga so se širile proti Severju tako, da je v 17. stoletju splošno prišlo v navado tabernakelj imeti na oltarju. Na jugu so se najprej odpravljale' stenske omare, sever se temu vplivu ni mogel dolgo ustavljati. Da, smemo reči, na jugu se je vedno ohranila šega, da je bilo sv. R. Telo hranjeno na oltarju. Zlasti Ghibert, škof Veronski (1524 — 1543), zahteva, naj bo sv. R. Telo na sredi kakor srce v prsih (tanquam cor in pectore), veleva, naj je po vseh farnih cerkvah na velikem oltarju (super altari rnagno). Po tridentinskem zboru se je vse to odločno izpremenilo. Četudi določila njegova ne zahtevajo naravnost naj,je tabernakelj na sredi oltarja, ampak le pravijo, da kraj mora biti čist, odličen in zaznamovan, 1 ) vendar pa je bila posledica teh določil, da so opuščali stenske omare in sv. R. Telo hranili na velikem oltarju. Precej po dokončanem zboru je zbral Karol Boromej (1. 1563) škofe v velevažno Milansko sinodo; tu so določili, naj bo tabernakelj na velikem oltarju. Na Nemškem so se hišice božje (Sakramentshauschen) jako priljubile, niso jih radi opuščali, temveč napravljali nove „po nemški šegi“ (nach deutscher Sitte) kaj lične in dragocene, tembolj, ker je bilo v mnogih sinodah prepuščeno prosti volji, naj se hrani, kjer kdo hoče; bodisi na oltarju, ali v omarah, ali tudi v hišicah božjih; o tem so n. pr. ukrepale sinode v Brixenu 1. 1605, v Pragi 1. 1609, v Osnabrucku 1. 1628. — Vendar je »rimska šega“ bolj in bolj prodirala in papež Benedikt XIV. 1. 1746 hranjenje na oltarju imenujejo „vigens consuetudo 11 . Pred nekaj leti so v nemških, zlasti pa v belgijskih cerkvah hoteli zopet po stari nemški šegi napravljati hišice božje, toda v Rimu je bilo prepovedano in 21. av¬ gusta 1. 1863 določeno, naj se sv. R. Telo hrani v tabernakeljnu sredi oltarja. 2 ) Ta dekret velja za vesoljno cerkev in ž njim je rešeno vprašanje, kje naj se hrani sv. Rešnje Telo; hišice božje in stenske omare imajo zdaj le še zgodovinsko in umetniško vrednost. Cerkvena določila o tabernakeljnu. Shrambe za sv. R. Telo imajo pri pisateljih razna imena: taber- naculum, turris, aedicula, ciborium, pastophorium, sanctuarium, arma- riolum sacramenti. Videli smo, da je bilo prve čase hranjeno pri duhovniku, ali v pastophorijah, v visečem golobčku pod ciborijem, v stenskih orna- *) ..Eucharistia reservari debet in aliquo rnundo, singulari et signato loco. u Sess. XXIII. 2 ) Quum Sanctam Sedem non lateret, in nonnulis Belgiae ecclesjis vel oratoriis augustissimum Eucharistiae sacramentum non in medio altaris, verum aut in dextera aut laeva pariete in custodia servari, eodom modo, quo sacra olea recondi solent, S. Congr. legitimis protuendis ritibus praeposita, quod attinet ad custodiam Ss. Sacramenti, Sanctitatis Suae nomine omnino prohibet illud alio in loco servari, praeterquam in taber- naculo in medio altaris posito. S. Congr. Rit. 21. aug. 1863. 31 ricab ali v hišicah božjih. V 16. in 17. stoletju pa se je v obče jelo sprav¬ ljati na velikem oltarju in dandanes je to cerkvena zapoved. Gotovo je važno vedeti, kaj nam zapovedujejo cerkvena določila o ti shrambi, kajti to je najsvetejši prostor v cerkvi, to je skrinja zaveze, šotor božji med ljudmi, tu so nebesa, kjer angelji noč in dan neprenehoma molijo svo¬ jega in našega Boga. 1. Cerkvene zapovedi določujejo najprej kraj, kje naj se hrani sv. R. Telo. Sveto R. Telo se v eni cerkvi sme hraniti le na enem kraju, ki ga določi škof. 1 ) Časih se zarad posebnih okoliščin sme hraniti na dveh oltarjih, zlasti kadar je na enem izpostavljeno, na drugem pa hranjeno. Strogo po določilih cerkvenih bi se ne smelo obhajati na oltarju, kjer je izpostavljeno sv. R. Telo; če bi bilo treba obhajati pred izpostavljenim sv. R. Telesom, bi se moralo to goditi pri drugem oltarju. 2 ) Ta kraj je tabernakelj sredi oltarja 3 ) in sicer pri farnih in in samostanskih cerkvah sredi velikega oltarja, ker je ta kraj naj¬ odličnejši v cerkvi, v katedralnih ali škofijskih cerkvah pa na stranskem oltarju, ali v kaki kapeli, ne na velikem, ker imajo tukaj škofje svoja opravila in bi se mnogokrat le hrbti obračali velikemu oltarju. 4 ) (Taber- naculum in quo asservatur ss. Sacramentum, non debet necessario collocari in altari majori. — 3449.) 2. Kar se tiče tvarine, sme biti tabernakelj delan iz lesa, marmorja ali iz kovine. Očetje Akvenskega zbora (cone. Aix. 1585) so izrekli po¬ božne želje, da naj je tabernakelj, če je le mogoče, iz čistega zlata in okrašen z najdragocenejšimi kamni. Diecezanska sinoda v Pragi (1605) je sicer bila prav tega mnenja, pa z ozirom na uboštvo nekaterih cerkva je izrekla željo, naj se tabernakelj, če ga ni mogoče delati iz srebrnih in pozlačenih plošč ali iz druge dražje tvarine, obije . z lepimi deskami, okrašenimi z izrezlinami in naj bo prav dobro pozlačen. 5 ) Cerkveno do¬ ločilo pravi, naj bo navadno lesen, 6 ) pa v tem ni prepovedano, da bi ne smel biti iz dragocenejše tvarine. Navadni kamen se ne prišteva k dražji tvarini. Ako se dela kamenit tabernakelj, naj je iz lepega marmorja. Tu vlada torej popolna prostost. Les se priporoča posebno zaradi vlažnosti. Sveti Karol Boromej odsvetuje orehov ali hrastov les, a priporoča jagnjetov ali vrbov les. Ravnati se je tu po kraju, zlasti je paziti, da se taber¬ nakelj ohrani suh, toraj je v vlažnih cerkvah treba velike previdnosti. Kamenit tabernakelj se mora znotraj zaradi vlažnosti obložiti z deskami tako, da je med deskami in kamenom še prazen prostor; praznina se na¬ polni s pepelom ali s cinkom; na tak način delan tabernakelj ostane suh. 3. Dalje se zahteva, da mora biti tabernakelj zadosti močan, va¬ ren in nepremakljiv. 7 ) Četudi bi se za posebne slučaje semtertja napravljal kak premakljiv tabernakelj, mora biti vendar tabernakelj na ka¬ terem je vedno hranjeno sv. R. Telo, nepremakljiv. Zaradi tega mora biti organsko spojen z altarnim nastavkom, toda imeti mora svoj lastni podstav, ne sme stati na prav tistem podstavu kakor svečniki, cvet¬ lice ali relikvije. Že prejšne čase so pri stenskih tabernakeljnih gledali na to, da so bili močni. 8 ) Tabernakelj bodi močan, da je varno hranjeno ‘) S. c. Ep. 13. Oct. 1620; S. R. C. 21. Jul. 1696. 2 ) Maier. st. 542. — Instr. rienient.. 14. 3 ) S. C. R. 21. Aug. 1863. 4 ) Rit. Rom. de ss. Euchar. — Caerm. Epise. I. 12. 8. — cone. Prag. 1860. 5 ) Prag cone. 1860. 6 ) Tabernaculum regulariter debet esse ligneum, extra deauratum, intus vero panno albo serico decenter contectum. S. C. Ep. 26. Oct. 1575. 7 ) „Fixuin et immobile.“ 8 ) Tantam ipsius mttris crassitiem, ut nonnisi maxima vi perfodi possit. Ornat eccles. 32 Sv. R. Teto ter da ga ne more oropati kaka bogoskrunska roka. Zlasti močna naj so vrata. Če so lesena, naj se oblože znotraj s kovinsko ploščo. Pri kamenitem ali kovinskem tabernakeljnu se bolj prilegajo kovinska vrata umetniško delana. Ako se okrog tabernakeljna hoče narediti zagrinjalo, so najpripravnejši taber nakeljni z dvojnimi vrati. — Ker so kazale današne dni žalostne skušnje, da navadni tabernakeljni niso dosti varni proti oskru- njevanju, so jeli delati še varnejše in sicer jeklene ali železne. Iz močnih jeklenih ali iz debelih železnih plošč delajoo mare, ki se postavijo v taber¬ nakelj. Da železo ne zarjavi, omarico pocinijo ali pozlate. Z zagozdami ali z močnimi vijaki jo dobro pritrdi na oltar. Zapovedana lepšava notranjščine se napravi lahko prav tako kakor pri tabernakeljnih. — V principu se ne more nič ugovarjati zoper take železne tabernakeljne (Stahlpanzer-Tabernakel), vendar pa bi utegnil zadostovati tudi lesen ali kamenit, da so le zadosit močna vrata, nasadila in ključavnica. — Če so vrata delana s prepleti (Gittertiir) morajo znotraj biti obloženi z dragocenimi zagrinali. 1 ) Ključ. Da je tabernakelj zadosti zavarovan, mora imeti zlasti močno ključavnico. Umeten mehanizem bi ne mogli priporočevati, kajti v sili bi kak drug duhoven, ki ga ni vajen, še ne znal odpirati. Močno ključavnico zapoveduje mnogo cerkvenih zborov. 2 ) Tudi o ključu imamo več določil. Ključi naj so pozlačeni in naj imajo svilnat ali zlat čopič. 3 ) Ključi od tabernakeljna ne smejo biti zvezani skupaj z drugimi ključi. 4 5 ) Naj ima ta ključ tudi ličnejšo zunanjo obliko kakor drugi, delan naj bo umetno. Ta ključ mora imeti spravljen le duhovnik, nikdar pa ne laik, ne cerkveni služabnik, po ženskih samostanih ne redovnice, ampak le du¬ hovnik. Tu je častna dolžnost župnikova ali duhovnikova, to je nje¬ govo veliko odlikovanje pred drugimi verniki, da je zvest in popolnoma zanesljiv čuvaj ključa, s katerim se odpira svetišče Gospodovo in ob enem tudi jako odgovoren varuh tega svetišča. To veleva mnogo določil. 6 ) Strogo veleva sv. Cerkev, da je sv. R. Telo dobro zavarovano — a malo zadostuje tej zapovedi oni, ki ima pri tabernakeljnu slabe ključavnice, in nima sam hranjenega ključa, ampak ga pušča za kanontablo ali v zakristiji, tako da pride lahko vsak do njega, Kolikokrat se je že onečastil ta presv. Zakrament, kolikokrat so ga oskrunile hudobne ali nevedne roke, kar bi se ne moglo zgoditi, ko bi se bila natančno izpolnovala cerkvena določila. Kdo ima vse to na vesti? Zaradi varnosti bi bilo prav, ko bi imel vsak duhovnik po dva ključa, ko bi enega kam založil, bi rabil drugega. Velikost tabernakeljna naj se ravna po velikosti cerkve in oltarja; tako velik pa mora biti, da ima v njem prostor ne samo ciborij, temveč tudi monštranca. 6 ) Vendar pa ne sme predaleč segati na menzo, da bi duhovnik pri sveti maši ne mogel vsega opravljati pravilno, ali, da bi moral vselej, kadar iz tabernakeljna jemlje sv. R. Telo, pristavljati pod- nožnico. „Tabernakelj ne bodi tako visok ali toliko oddaljen od pred¬ njega roba menze, da bi duhovnik pri izpostavljanju moral stopati na oltar; dalje tudi ne sme toliko stati na menzi, da bi ne bilo na nji toliko ‘) „Fores, si artificiose formositatis causa perforatae fuerint, ab intus pretioso velo obducantur, ne muscis et araneis accessus pateat. Cone. Prag. 1860. — »Ostiola sint omnino ferrea, in modum era ti s parvulae transversae confecta, ab intus colore rubeo, exterius vero auro ornata. Ornat. eccl. 2 ) „Sit bene custoditum...sub firma custodiaet sera.“ Rit. Rom. Tabern. c la ve ob- seratu m. 3 ) Claves inauratae tabernaculi . . . cum serica cordula. Act. Mediol. Syn. Dioec. XI. 4 ) Nullo modo clavis haec cum aliis clavibus eadem cordula colligetur. Cone. Prag, 1860. 5 ) Claves ... in manibus sacerdotum, non laicorum sint. Syn. Ratisb. — Claves nulli unquam laico ac ne ipsi quidem aedituo . . . sub gravi poena credantur. Ornat eccles. — Est ipsius parochi vel ecclesiae reetoris honorifieum officium et insignis praerogativa, ut clavem hanc et sanctuarium Christi pie semper custodiat. Cone. Prag. 1860. 6 ) „Sit amplus et altus, cum in illo non solum pixis, sed illa etiam ostensoria, quam monstrantiam vulgo dicunt.. . recondantur. Ornat. eccles. — 33 — prostora, kolikor se ga rabi pri sveti daritvi. l<1 ) Tako nizek pa se povsod ne more napraviti, da bi se moglo izpostavljati brez podnožnice. 2 ) Prepovedano je na tabernakelj postavljati podobe svetnikov, relikvije, ali olepšave, n. pr. posode s cvetlicami, svečnike, zastavice, da bi jim bil tabernakelj podnožje, 3 ) ker bi se zdelo, da je stvar nad Stvar¬ nikom. Smele bi pa stati na tabernakeljnu podobe, predstavljajoče Božje osebe, recimo Dete Jezus, od smrti vstali Zveličar, podoba Srca Jezu¬ sovega, Jagnje Božje, sveta Trojica, sv. Duh. — Tudi pred vrata tabernakeljnova se ne smejo postavljati cvetlice ali enake stvari, da bi se tabernakelj zakrival ž njimi, še celo relikvije ned) Predaleč bi pa segali in prestrogo razlagali ta dekret, ko bi zahte¬ vali, da se tudi kanontabla ne sme postavljati med sveto mašo pred vratca in bi iz tega vzroka pri novih tabernakeljnih vratca delali tako visoko, da kanontabla stoji pod njimi. Kanontabla spada k onim stvarem, ki jih cerkev predpisuje pri sv. maši. (Miss. rubr. gen. XX.) Seveda bi se pre¬ grešili zoper ta dekret, ko bi se ta tabla puščala na oltarju, kadar ni svete maše; mora se namreč po sv. maši proč vzeti ali položiti na oltar, da so vrata tabernakeljna prosta. Ko n op e j. Ako je sveta dolžnost skrbeti, da je snažna cerkev in vse, kar je v nji, velja to gotovo tembolj o tabernakeljnu. Cerkvena dolo¬ čila omenjajo neko napravo, ki tabernakelj lepša, pa ga tudi varuje prahu, namreč neko zagrinjalo, ki pregrinja od zunaj ves tabernakelj, in se ime¬ nuje konopeum. Konopeum pomenja mrežo, pregrajeno čez posteljo, da varuje komarjev, (konops, komar); pomenja pa tudi krog in krog izpeljano gubasto pregrinjalo, spredaj nekoliko odgrnjeno. Taka zagrinjala imajo pri tabernakeljnu lep simboličen pomen; spominjajo nas, da je tabernakelj sveti šotor božji, da je tu sedež milosti Božje. Konopej je svilnat, iz volne ali iz kakega druzega blaga; preminja se po barvi dneva. Tak konopej zahteva mnogo cerkvenih zborov. 5 ) Med sveto mašo naj se jemlje konopej proč, da se vidi ves tabernakelj. To določilo cerkveno natanko izpolnovati pa je pri nas velika težava, vendar se da tabernakelj tudi tako napraviti, da zadostuje cerkvenim zahtevam. V Italiji so konopeji pri tabernakeljnih navadni. Kakor zakriva plašček ciborij od zgoraj do tal, tako zakriva konopej majhne italijanske tabernakeljne, da se iz tega, šotoru podobnega pregrinjala, ne vidi dru¬ zega, kakor samo križ. Obdaja tabernakelj krog in krog, spredaj, pred vratmi tabernakeljna pa je nekoliko odgrnjen. Vendar pa se nahajajo ti konopeji le pri majhnih tabernakeljnih, krog in krog prosto stoječih. Ti tabernakeljni nimajo zgoraj dolbine za izpostavljanje sv. R. Telesa, ker se izpostavlja v Italiji le redkokrat. V naših krajih pa se izpostavlja pogosto, torej imajo tabernakeljni zgoraj baldahin; na te je pa težko napravljati konopeje, da bi se med sv. mašo proč jemali. Na Angleškem in tudi po drugih krajih napravljajo krog in krog spodnjega dela pod precej velikim napuščem spodnje omare debelo žico, na kateri na malih obročkih visi pregrinjalo, da se lahko zagrinja in odgrinja; *) Cone. Prag. 1860. 2 ) Da je taka pručica dovoljena, je razvidno iz Memoriale Rituum fer. V. in coena Domini. *) S. R. C. 3. April 1823 in 12. Mart. 1836. 4 ) Dub. „An ante ostiolum tabernaculi ss. Sacramenti retineri possit vas florum vel quid simile, quod praedictum occupet ostiolum cum imagine Domini nostri in eodem insculpta? — Resp. Negative, posse tamen in humiliori et decentiori loco. S. R. C. 22. Jan. 1701. 5 ) Tabernaculum Conopeo decenter opertum Rit. Rom. — Cooperatur Conopeo seu ten tori o... ex serico albo, rubeo vel viridi ita tamen, ut a fronte tabernaculum nonnihil apareat. Sub divinis autem officiis ita removeatur tentorium, ut tota tabernaculi facies conspiciatur. Orn. eccles. 3 gornji del tabernakeljna pa je čisto prost za izpostavljanje. Na ta način bi se dalo napraviti tudi pri naših tabernakeljnih, da bi zadostili cerkvenim določilom. Baldahin. Tabernakelj ni samo kraj, kjer se hrani sv. R. Telo, temveč na njem se tudi izpostavlja očitnemu češčenju. Kako naj se za ta slučaj napravlja tabernakelj, o tem govori znana Instructio Clement. Nekatera določila te inštrukcije so splošna in govore, kaj naj se stori, da se bo presvetemu Zakramentu izkazovala spodobna čast; druga pa se tičejo samo mesta Rim in imajo samo krajeven pomen. Instructio Clement. določuje: Pri slovesnem izpostavljanju Najsve¬ tejšega v monštranci naj se napravi na velikem oltarju prestol s primerno velikim baldahinom bele barve. 1 ) Kraj, kamor se postavlja Najsvetejše, je res dragocen šotor, pod katerim se kaže očitno našim očem kralj vseh kraljev v ponižni podobi kruha; kaže se nam, da mu izkazujemo svoje češčenje in da nam deli zaklade svoje milosti. Kako visok naj bo prestol, ni določeno, previsok nikakor ne sme biti, da bi se moralo stopati na oltar. Zadostuje, če je tako visok, da se monštranca vidi mašniku nad glavo. Nad prestolom je baldahin. Nedostojno je, če bi monštranca stala čisto nepokrita. Že od nekdaj je navada, da se najvišji dostojanstveniki odlikujejo s tem, da stoje pod baldahinom. Kako bi se moglo kralju vseh kraljev odreči tako odlikovanje! V cerkvah, kjer se redkokdaj izpostavlja sv. R. Telo, zadosti se lahko temu določilu; napravi se namreč za ta slučaj bel baldahin nad tabernakeljnom, ki se pozneje zopet proč vzame. Pri nas pa, kjer je toliko maš z blagoslovom, v nekaterih cerkvah vsak dan, kjer se pri litanijah tolikokrat izpostavlja sv. R. Telo, in ni misliti na to, da bi se zdatno zmanjšalo, ni mogoče delati za vselej posebej takega baldahina, temveč se mora napraviti stalen baldahin za izpostavljanje, ki je organsko združen s tabernakeljnom. Kako se napravlja tak baldahin, bomo videli pozneje. Koliko sveč naj gori, in kakšna barva se mora rabiti, o tem govori liturgika. — Vrhu tabernakeljna mora biti majhen križ, kate¬ rega konopej ne pokriva. Ta križ pa ne zadostuje rubrikam, zahtevajočim, da mora biti med sv. mašo križ na oltarju, temveč še drug večji križ mora biti pred mašnikom. Notranjščina tabernakelj nov a. Tudi notranjo lepšavo je natanko določila sv. Cerkev. Najprej je treba paziti, da je tabernakelj suh, da se svete podobe tako hitro ne izpreminjajo. Že zgodaj je zahte¬ vala sv. Cerkev, naj so znotranje stene prevlečene s svilo. Že leta 1575. je določila kongregacija škofov: tabernakelj mora biti znotraj prevlečen s svilnatim blagom. To določilo se je ponavljalo in zatrjevalo sploh povsod pri provincijalnih škofovskih zborih. Sv. Karol Boromej je dal to zapoved vsem svojim cerkvam. — Gotovo je bilo, da mora tabernakelj biti znotraj prevlečen s svilo; ni pa bilo določeno, kakšna mora biti barva svile. Zbor akvilejski govori o rdeči barvi. Vidi se, da se je semtertja rabila rdeča barva za ta sv. Zakrament, barva trpljenja in prelivanja krvi. Spominjali so se pri tem Zakramentu besedi sv. Pavla: 2 ) »Kadarkoli boste jedli ta kruh in pili kelih Gospodov, boste oznanovali smrt Gospodovo. “ Toda že za dobe Karola Boromeja se je odločil Rim za belo barvo, kajti že ta svetnik zahteva, naj se izpolnujejo določila rimska povsod, naj se rabi bela barva, kjer ni veljavno upeljan obred Ambrozijanski. 3 ) Sploh naj se ‘) Ss. Sacrarnentum exponendum erit in altari major!... in eminenti loco sit. . . thronus cum balda- chino conveniente albi coloris. Inst. Clem. § 2. 5. 2) I. Kor. 11. 3 ) Panno serico rubri coloris, si Ambrosiani ritus ecclesia sit, aut albi, si Romani, intus ab omni parte vestitum atque ornatum sit. Cone. Mediol. — 35 obrača vsa pozornost in vsa skrb na to, da je tabernakelj jako lepo okrašen, ne samo s svilo, temveč z dragimi vezeninami, ali da je notranj¬ ščina lepo pozlačena in da je ne samo snažen in čist, temveč, da je kolikor moč dragocen; to zahteva mnogo določil. 1 ) Tudi notranja stran vrat naj je lepo okrašena z vezeninami in dno prevlečeno s svilo. Na dnu tabernakeljna naj leži razgrnjen bel korporal ali pala, če je prostor premajhen, da se nanj postavlja posoda s svetim R. Telesom. 2 3 ) Ker je tabernakelj edino le za shrambo sv. R. Telesa, ne sme biti spravljeno v njem čisto nič druzega, tudi druge svete reči ne, recimo sv. olje, relikvije, tudi relikvije sv. križa ne, še manj pa prazne posode, monštrance, prazni in purificirani ciboriji, kelihi ali tako zvana custodia, to je posoda, v kateri je hranjena sveta hostija za monštranco, ker se včasih monštranca zaradi varnosti jemlje domov. :i ) Pred tabernakeljnom, v katerem se hrani sv. R. Telo, mora vedno goreti luč. 4 ) Ako na kratko povzamemo, kar zahtevajo liturgična določila in njihove posledice, zahteva se pri tabernakeljnu to-le: 1. Naj stoji na menzi oltarni na nekoliko višjem podstavu kakor je kanontabla. 2. Znotraj lepo prevlečen s svilo ali pozlačen, na dnu korporal, zunaj zakrit s konopejem. 3. Tron naj je visok, „in loco eminentiori“, naj ima baldahin, kot završek pa križec. 4. Vratca so jedne ali dvokrilne. Včasih se sv. R. Telo izpostavlja na drugem oltarju, ne na onem, na katerem je hranjeno; toda tron mora biti prav tako pripravljen, kakor na velikem oltarju: locus eminens, baldachinum seu umbella albi coloris. Na zunanjo in notranjo lepšavo tabernakeljnovo naj se obrača naj¬ večja pozornost, saj je to bivališče Boga med ljudmi; zato naj bo tako krasen, da spozna ljudstvo na prvi pogled: to je najodličnejši kraj v cerkvi. Olepšava tabernakeljna naj priča o živi veri tistega, ki ga oskrbuje, pa naj tudi vernike, zbrane v cerkvi, spodbuja k pobožnosti in spoštovanju do nebeškega kralja. Zlasti pa naj duhovnik pazi, da izpolnuje najvestnejše vsa cerkvena določila o tabernakeljnu. Ker je tabernakelj tako svet kraj, hočemo izpregovoriti še o njegovi zunanji olepšavi. Olepšave na tabernakeljnu. „Kjer je tvoj zaklad, tam je tudi tvoje srce,“ pravi sv. pismo. Kje je pravi zaklad vernega ljudstva, kje je to, kar mu je najljubše, kje je največja skrivnost srčne ljubezni, ni treba dolgo izpraševati. Najdražji zaklad kristjanov je Jezus v tabernakeljnu. Vera v Jezusa, pričujočega v presvetem Zakramentu, je storila, da so zlasti tabernakeljne okraševali kolikor je bilo mogoče umetno in dragoceno. V tem, kako se lepšajo cerkve in tabernakeljni, se nekoliko izpoznava vera onih, katerim je izročeno ‘) Sit autein tabernaculum etiam intus vel panno serico aut tella quadam pretiosa albi coloris eleganter vestitum, vel saltem solide inauratum. Cone. Prag. — N iti dum et mundum a minimo pulvere. Rit. Rom. — Tabernaculum saepius sollicite inspiciatur, ut si quid pulveris vel immunditiei aspersum sit, auferatur, et omne periculum irreverentiae amoveatur. Cone. Colon. 1860. 2 ) Solum tabernaculi sub ipso Sacramenti vase, tabula quadrata populea, serico quoque modo prae- seripto vestito, corporali niundo et candido imposito, semper sit stratum. Ornat. eccles. — Rit. Rom. — Instr. Clement. — Cone. Prag. 3 ) Ab omni alia re vacuum. Rit. Rom. — In tabernaculo Ss. Sacramenti esse non debent vaša ss. oleorum vel reliquiae, vel aliud. S. C. Ep. 3. Mai 1693.. *) Rit. Romanum. 3 * — 36 to delo. Ako se pri kaki cerkvi mora reči: največ se je potrošilo tu za zunanjščino, najmanj za notranjščino ali za kraj, kjer se hrani presveto R. Telo, ali če se govori: zunanjščina je lična, prijazna, bogata, notranj¬ ščina pa borna, otožna, revna — se precej vidi, da ni na pravem kraju zaklad umetnikov, da ga ni vodila pri delu živa vera, da ni delal iz lju¬ bezni do njega, ki hoče bivati v cerkvi. Res je, za lepo zunanjščino cerkve bi darovali še taki, ki nimajo vere; gledajo sicer na to, da je cerkev zunaj prijazna in lična, pa le zato, da se olepšuje mesto s takimi stavbinami, ali za tiste, ki gledajo cerkev le od zunaj; a to kaže, da srce ni tam, kjer bi moralo biti. O začetku ni bilo tako. Izvzemši čase, ko so morali skrbno varovati „ Sveto in bisere, da se niso metali psom in nečistim živalim,“ kazali so krščansko čuteči umetniki svojo umetnost v olepševanju notranjščine. V notranjščini so posebno skrbno izdelavah kor ali prezbiterij, v koru pa se je združevala vsa njihova ljubezen pri izdelavanju oltarja in taberna- keljna — od zunanjščine do notranjščine, od ladije do kora, od oltarja do tabernakeljna; tako se je kazala navdušenost, kakor po stopinjah, v vseh delih vernih umetnikov. Videli smo, da se je hranilo sv. R. Telo v raznih stoletjih po okoliščinah na raznih krajih: v pastoforijih, v stenskih omarah, v hišicah božjih in v tabernakeljnih na oltarjih. Vse te shrambe so si prizadevali okraševati po zmožnosti. Toda ne samo na lepo arhitektonsko izvršitev se je gledalo pri tabernakeljnih, temveč posluževali so se tudi figuralnih olepšav. Lepa zunanjščina ni kazala samo važnega namena tabernakeljnovega, raznotere podobe na njem so tudi kazale, kaj uči vera o tem zakramentu, kaj misli o njem duša, kaj čuti in moli naša ljubezen. — Omenjati hočemo kratko ■ najnavadnejših podob in simboličnih slik, ki so se nahajale na taberna- keljnu, ker je to gotovo praktično in koristno, kajti pri izdelovanju taber- • nakeljnov nam ni gledati samo na to, da imajo pravilno arhitektonsko obliko, temveč, da lepe simbolične podobe, katere gleda oko, ganejo srca in vnemajo k pobožnosti. 1. Prvi simbolični okrasek blizu tabernakeljna je bila riba. Te slike so morale imeti skrivnosten pomen zaradi tajne discipline (disciplina arcani), da kristjani niso izdali, kje hranijo svoj najdragocenejši biser. Riba ima simboličen pomen, a tako skrit, da ga ne more razumeti, komur ni bil razložen. Da riba pomenja Kristusa, nam dosti jasno povedo sv. očetje. 1 ) Ta simbol nahajamo spojen z drugimi simboli: s kruhom, s kruhom in vinom, in tedaj jasno pomenja pričujočnost Jezusovo v podobah kruha in vina. 2 3 ) Nahaja se ta simbol naslikan ali v kamen vrezan na mnogih krajih v katakombah Kalistovih, na grobnih kamenih i. t. d. — Poznejše čase se je riba slikala prav pri tabernakeljnu. V Poreči je nad vrati taber¬ nakeljna riba delfin; 8 ) napis kaže, da je iz dobe 522—524. 2. Toda podoba ribe, kot simbol Kristusa, je kmalu prišla iz navade; opustili so jo tudi umetniki. Dalje, gotovo do 14. stoletja, pa se je ohranila druga podoba, ki se je začela rabiti za dobe Konstantinove, in to je golobček, simbol sv. Duha, ali čiste duše, ali milosti sv. Duha, ki jo prejme človek z vrednim prejemanjem sv. Zakramenta. Obliko golobčka je imela posoda, v kateri je bilo hranjeno sv. R. Telo, pod ciborijem viseča nad oltarjem. Že sv. Krizostom govori o golobčku, v katerem je hranjen sv. Zakrament. Ta sveti učenik piše: Telo Kristusovo, položeno na oltar, *) Horum autem graecorum quinque verborum, quae sunt: Iesus CHristos THeu Yyos Soter, si primas literas pingis, erit ICHTHYS, i. e. piscis, in quo nomine mystice intelligitur Christus. De civit. Dei XVIII. 23. 2 ) Kraus. Roma sotteranea. 3 ) Osterr. Kunstdenkmale, Heider, I. 109. 37 se ne povija v plenice, ampak se ogrne s sv. Duhom. O sv. Baziliju se bere, da je poklical zlatarja in mu naročil narediti golobčka iz čistega zlata, v katerega je položil del (telesa Kristusovega) in ga obesil nad sveto mizo, kakor podobo^ tistega goloba, ki se je prikazal pri krstu Jezusovem v Jordanu. — Še do današnjih dni se je ohranil spomin na tega golobčka, kajti na mnogih tabernakeljnih nahajamo golobčka. 3. Lep okrasek za tabernakelj je bila od davnih časov podoba Božjega Zveličarja, in sicer je stal na tabernakeljnu kip Zveličarjev ali njegova podoba, izrezljana v kaki dolbini v reliefu. Delali so te podobe, da nas živo spominjajo pričujočnosti Jezusove v presvetem Zakramentu. Nahajamo jo pa šele v 15. stoletju, in sicer v raznih oblikah. Predstav¬ ljajo nam Gospoda kot božje Dete. Neizrekljivo ljubeznjiva taka podoba je na stenskem tabernakeljnu v St. Spirito v Florenci. Tu stoji na kelihu božje Dete in blagoslavlja dvigujoč svoje ročice. — Dete ni oblečeno; toda tako ga niso slikali le italijanski umetniki, ampak to je bila navada vseh srednjeveških umetnikov v obče, tudi na severu. Kaže nam to že površen pogled na podobe Jan van Eyckove, jako pobožne šole Ko¬ linske i. t. d. S tem pa ni rečeno, da bi se tudi današnje dni smelo posnemati tako ravnanje, v današnjih okoliščinah se mora zahtevati ravno nasprotno delovanje. Pogostejše se nahaja Gospod v svojem trpljenju, kot Ecce homo, ali sedeč na odprtem grobu, kazoč svoje rane. Te podobe niso prišle le slučajno na tabernakelj, temveč pobožno ljudsko čustvo jih je nekako zahtevalo in naposled so jih posamezne cerkve celo zapovedale. Sinoda v Aixu 1. 1585 zahteva, naj so tabernakeljni olepšani s podobami, katere predstavljajo skrivnost Jezusovega trpljenja ali dogodke iz življenja svetnikov. Na vrhu naj je podoba našega Zveličarja, ali na križu, ali od smrti vstalega, ali kažočega svoje presvete rane. Razven teh podob so radi rabili v srednjem veku, zlasti na pragu pri oltarjih s platnicami, obličje Zveličarjevo na prtu Veronike. — Prav posebno zani¬ miva pa je hišica božja pri sv. Lovrencu v Niirnbergu. Izdelal jo je Adam Kraft 1. 1496—1500; ta hišica nosi podobo umetnikovo in nje¬ govih dveh pomočnikov. Visoka je 64 čevljev in ima mnogo podob. Razdeljena je v tri nadstropja, na katerih se predstavlja trpljenje Kristu¬ sovo: slovo od Marije, zadnja večerja, oljska gora, smrtna obsodba, bičanje, kronanje, smrt na križu, na vrhu pa stoji podoba od smrti vstalega Zveličarja z zastavo zmage v roki. Podoba od smrti vstalega Zveličarja je bila zelo navadna, da, celo zapovedana. V sv. Zakramentu ni pričujoč umrljivi Jezus, ampak Jezus v svojem veličastvu. Na nekaterih tabernakeljnih se nahaja doprsna podoba Zveličarjeva, držeč v roki odprto knjigo, desno roko dviga za blagoslav¬ ljanje, na vsaki strani Kristusa je angelj; takšne podobe dobimo na slavo¬ loku pri starokrščanskih bazilikah. Semtertja se nahaja pri sedanjih tabernakeljnih namestu podobe Zveličarjeve na vrhu tabernakeljna Jagnje Božje, ležeče na apokaliptični knjigi s sedmerimi pečati, ali črke presv. Imena Jezus; tudi to je pri¬ kladno, kajti kliče nam v spomin, kdo je pričujoč v presv. Zakramentu. Dosle omenjene podobe spominjajo na Kristusa, pričujočega v presvetem Zakramentu. Srednji vek pa je hotel izražati tudi češčenje, ki se spodobi Jezusu v tem Zakramentu; hotel je delati take lepšave, katere bi ganile vernike k pobožnosti, da bi molili svojega Zveličarja radi, z veselim srcem, z največjim spoštovanjem in s srčno ljubeznijo. K temu naj bi vspodbujale vernike podobe angeljev pri tabernakeljnu. Da so imeli podobe angeljev v svetišču, je bilo navadno že v stari zavezi — 38 da, edino le podobe angeljevso bile dovoljene. Skrinja zaveze je bila tron milosti Božje; o nji se bere II. Mojz. 25, 18. 20.: „Naredi dva zlata kerubina, iz celega vlita, na obeh koncih spravnega pokrova. Eden kerubin bodi na eni strani, drugi pa na drugi. Obe strani spravnega pokrova naj pokrivata z razprostrtimi perutmi ter naj obsenčujeta spravni pokrov in naj si nasproti gledata z obrnjenim obličjem v spravni pokrov, s katerim naj bo pokrita skrinja. “ Kerube je naredil tudi Salomon iz oljkinega lesa, deset vatlov visoke, in jih prevlekel z zlatom. Reliefi kerubov in palme so zaljšale notranje stene in vrata svetišča. Tudi v srednjem veku so postavljali angelje k tronu Božjem na zemlji. Pri sv. Lovrencu v Ntirnbergu drže angelji orodje trpljenja Go¬ spodovega; drugod drže trakove z napisi, kar pomenja, da nosijo mo¬ litve vernikov k Bogu. V Nahodu drže kadilnico in zvonček. 1 ) Posebno ljubeznjive in spodbudne so podobe angeljev na italijanskih umotvorih prvotne renesanse. Širji prostori, kakor pri gotiki, so bili pripravnejši za slike in so dopuščali večjo prostost pri izdelovanju. Pri tabernakeljnu pri sv. Lovrencu v Florenci so cele trume angeljev (v podobi mladenčev) na obeh straneh obrnjeni proti tabernakelj novim vratom; zgoraj pa se bli¬ žata dva ljubeznjiva angeljčka na kelihu stoječemu nebeškemu detetu. Avstrijski muzej na Dunaju ima snimek čvetero popolnoma oblečenih an¬ geljev, ki se obračajo v silno lepi obleki in jako nežnim kretanjem s skle- jenimi in navzkriž položenimi rokami k sv. tabernakeljnu. Na drugih krajih so angelji okrog tabernakeljna držeči v rokah trakove z napisi: „Ecce panis angelorum" (Glej angeljski kruh). Take podobe se nahajajo na stenskih tabernakeljnih. Pa tudi pri tabernakeljnu na oltarju, ki so v Italiji tako dragoceni in lepi, da nikjer drugod ni jednakih, stoje angelji. Pri slovečem tabernakeljnu v Certosi stojita dva angeljska kipa v obleki, podobni duhovskemu oblačilu; v rokah držita medaljone, na katerih sta napisani imeni Jezus in Marija. — Še le pozneje je prišlo v navado, da so zraven tabernakeljna postavljali velike klečeče angelje, katerim so podstavljali polučelja ali volute bolj ali manj okusno zavite. To se je ohranilo do današnjih dni. Angelji kleče na volutah, kar čisto nič ni umetnostno; vrhu tega pa se je urinila še ne¬ spodobnost, da so navadno prav malo oblečeni, kar je velikim podobam in tako blizo Najsvetejšega zelo nepristojno in nespodobno. Stoječi, lepo napravljeni angelji bi se spodobili veliko bolj v vsakem oziru. Sicer pa so te podobe klečečih angeljev vrlo umetno izdelane, n. pr. pri sv. Jakobu v Ljubljani, kjer je tudi tabernakelj kaj lep, ali v stolnici pri oltarju sv. R. Telesa. Kipi angeljev so najprikladnejši izmed vsega, kar se more postavljati k oltarju. Pri vseh važnejših dogodbah Jezusovega življenja so bili pri¬ čujoči angelji. Angelji so oznanili rojstvo Jezusovo. Angelji so mu stregli, preden je začel učiti, angelj ga je tolažil na vrtu Getsemani, angelji so bili pričujoči pri Gospodovem vstajenju, pri njegovem vnebohodu i. t. d. Zaradi tega se angelji tudi prav lepo vjemajo s cerkveno liturgijo. Ko se odpoje pri sveti daritvi prefacija in se pričakuje prihod nebeškega kralja, tedaj se združuje sveta cerkev v svojih molitvah z angeljskimi zbori za¬ poje trikrat sveto z nebeškimi duhovi svetemu Bogu. Viden izraz tega združenja z nebeškimi duhovi so podobe angeljev stoječe pri tabernakeljnu. Razven angeljev se nahajajo pri tabernakeljnu tudi podobe drugih svet¬ nikov, zlasti cerkvenega patrona, ali tipične podobe stare zaveze nanašajoče se na presveti Zakrament. — Zgodovina olepšave tabernakeljnove nam kaže, *) Nahod, k. k. Central-Commission XV. 39 da pri izdelovanju ni gledati samo na trdnost, varnost in arhitektonsko pravilnost. Naj se lepša s takimi okraski, ki ganejo tudi srce in čustvo človekovo, ki govore srcu vernikov in v dušah vzbujajo živo vero in go¬ rečo ljubezen do Njega, ki zavoljo nas tukaj prebiva. Nekatera novejša določila o oltarjih. a) Naj navedemo nekatera cerkvena določila o oltarju sploh. Altaris lapis, si sit profanatus, vendi, et ab emtore teneri potest in loco decenti et honesti. 212. Altare ligneum cum ara lapidea permittitur. 303. Altaria dicata in honorem ss. prophetarum Vet. test., si sint antiqua, tolerari possunt. 1978. Ab altari sine speciali indulto removeri nequit imago sancti, cujus nomini dedicatum fuit. 2752. 1 ) Super altaria, in quibus non adsunt Relique vel ablatae fuerunt, po- terit cum indulto celebrari, quousque Ep. novas reliq. obtineat in eis in- cludendas. 2941. In altaribus esse suppedanea lignea et eorum gradus saltem diebus solemnioribus coopertos haberi Epis. jubere potest. 3576 ad 1. In alt. major, parte posteriori sub gradu candelabrorum, non tamen sub mensa custodiri libros chorales tolerari potest. 3978. b) Določila o posvečenju oltarjevim. Altaria fixa, de quorum consecratione non constat documentum, si ab antiquo tamen tempore in iisdem missa semper celebrata fuit, haberi possunt pro consecratis. 3162. Altare fixum, quamvis lapideum, undique tamen tectum sit lateribus, quibus superinducta est crusta marmorizata, consecrari nequit. 3689. Altare portatile, cujus sepulchrum reliquiarum non fuit apertum sed rimula quaedam cernitur inter sepulchrum ipsum et ejusdem operculum, non est execratum; et Episc. cum malta benedicta operculum firmet. 3504. Ut reliquiarum sola repositione altaria Fixa reconciliari possent quae sola violatione sepulcri reliquiarum polluta sunt, ex urgenti causa S. R. C. Sanctissimo approbante indulsit 1955; et hoc decretum eadem S. C. re- spondit dandum esse pro diverso času, in quo destructis altarium basibus intactae remanebant mensae cum reliquiarum sepulcris. — Ibidem. — Praktični nasveti pri stavbi oltarja in tabernakeljna. Oltar, zlasti veliki je v litugiji najvažnejši del cerkve, ker je tron Najvišega, središče, v katerem se združuje vsa lepota cerkve. Strogo se zahteva, da oltar zadostuje liturgičnim določilom pa tudi raznoterim prak¬ tičnim zahtevam bogočastja; vspodbuja naj vernike k pobožnosti, pa naj tudi zadostuje zahtevam jednote in lepote. Če kje, je potrebno gotovo tukaj, da umetnost in pobožnost delujeta z združeno vnemo in združenimi močmi, da oltar zadostuje vsem zahtevam. Kako težko pa je delati oltarje, ki bi zadostovali popolnoma vsem zahtevam bogočastja in umetnosti, kaže skušnja; posebno težko je delati prav pripravne oltarje s tabernakeljnom za renesanske cerkve, kakoršne imamo pri nas. Za gotske oltarje imamo vzorov dovolj. Omenjati hočem najbistvenejših reči, na katere je paziti ! ) Oltarnih podob na stalnih oltarjih ni dovoljeno preminjati z drugimi, smejo pa se preminjati s ško¬ fovim dovoljenjem na prenesljivih oltarjih. Ta razloček je razviden iz besedila, ki se rabi pri posvečevanju. Pri stalnem oltarju se moli: Sanctificetur hoc altare in honorem Dei... et ad nomen et memoriam sancti N.; pri prenesljivem pa: Sanctificetur haec tabula in Nomine Patris etc. 40 pri oltarjih, da se napravljajo vsaj po določilih sv. Cerkve, in da se izogne mnogoterim napakam, ki se nahajajo še zdaj pri mnogih oltarjih. Skrajni čas je, da se na oltarno menzo obrača večja pozor¬ nost, kajti menza je najsvetejši, najvažnejši prostor v cerkvi in na oltarju, tu se namreč ponavlja sveta daritev, tu leži Jagnje Božje, ki odjemlje grehe sveta. Goranja plošča naj se dela iz drazega marmorja ali druzega lepšega kamena, ne pa iz prav navadnega. Po vrhu naj bo obdelana prav gladko, da se lahko mazili s svetim oljem. Taka dragocena menza je naj- lepši del oltarja in konsekriran stalen oltar je najčastitlji- vejši prostor v cerkvi. Nihče naj se ne izgovarja: vsaj se plošča ne vidi, ker je pokrita s prti. Res se ne vidi, toda ne napravlja se zato lepa, da bi se gledala, temveč zato, ker na nji počiva kralj vseh kraljev. Menza naj je tako široka, da se na nji lahko opravlja vse, kar za¬ hteva sv. liturgija, naj je toraj široka najmanj 58 cm, da na nji lahko stoji kelih, spredaj hostija, za kelihom pa še ciborij, kadar se v njem konse- krirajo hostije. Preširoka ne sme biti, kjer je tabernakelj, da mašnik lahko sega v tabernakelj, ne da bi se pristavljala pručica. Ker mora po cerkvenih določilih križ in svečniki stati na oltarju, 1 ) mora imeti še 24 cm širjave, toraj skup 82 cm. Menza pa, na kateri stoji tabernakelj mora biti široka vsaj 1 m ali 1'5 m, kajti tudi tabernakelj mora stati na menzi. Ako kon¬ gregacija (21. avg. 1863) zahteva, da mora biti sveto R. Telo hranjeno v tabernakeljnu na sredi oltarja, pomenja oltar gotovo menzo, ne kak drug podstav. Kakor se sv. daritev sme opravljati le na konsekriranem oltarnem kamenu, tako se mora tudi sv. R. Telo hraniti na konsekriranem kamenu. Da duhovnik na oltarju vse lahko dostojno opravlja menza ne sme biti veliko krajši, kakor 2 m; daljša sme biti pri večjih cerkvah, kjer je presbiterij širok. Čez tri metre pa skoraj ne sme biti dolga, kajti tedaj bi se moral mašnik skoraj sprehajati pred oltarjem. Če ima menza spre¬ daj lesen obod, ta ne sme segati prav do gornjega roba, da se morejo roke res pravilno na menzo pokladati in da se kelih in hostija postavlja na posvečeno ploščo, ne pa preveč spredaj. O debelosti gornje plošče ni nobenega določila; ako se pa v njo dela grob, ne sme biti tanjši kakor 12 ali 15 cm. — Robovi plošče ne smejo biti preostri, zlasti spredaj ne, ampak lahko obrušeni, da se prti preveč ne trgajo. — Da mašnik, stoječ pri oltarju, z nogami ne zadeva ob podstav, se priporoča, naj je gornja plošča napuščena za kakih 10 ali 14 cm. Če je plošča tako delana, se pod njo lahko pripenja antipendij. Na čve- terih oglih in v sredi se vsekujejo jednakoramni križci. Če je gornja plošča sestavljena iz treh kosov in je konsekriran samo srednji, ima samo srednja plošča te križce. Prednja dva križca se vsekata kakih 10 cm od roba, zadnja dva pa naj bota pred pragom, na katerem stoje svečniki. Na teh križcih zažiga škof kadilo pri konsekraciji. Zahteva se, da mora biti oltar kamenit; toda ni da bi moral biti ves iz kamna ali izsekan iz jedne same skale; tak iz jedne same skale delan oltar bi ne smel biti konsekriran kot nepremakljiv ampak le kot portatil; kajti pri vsakem nepremakljivem oltarju se zahtevata dva dela, menza in podstav, miza in tumba imata pa dva dela. Menza mora imeti toraj svoj podstav; ta podstav so štirji stebri in tak oltar ima obliko mize ali pa je podstav ves zidan in sicer popolnoma navpično ali pa je spodaj nekoliko vtegnjen, da ima obliko tumbe. Ne bilo bi prav, ko bi bil podstav votel, ali napolnjen z drobnim kamenjem; cerkev zapoveduje, da je masiven. Še celo neposredno na tlaku ne sme stati, temveč izkoplje *) Miss. rubr. gen. XX. 41 naj se v zemljo poseben temelj za oltar. Nobene dolbine ne sme imeti ob straneh, da bi noter spravljali kake druge reči, niti mašni vrčki naj se ne postavljajo v take dolbine. Sme pa se narediti na podstavu praga za svečnike kaka konzola ali dolbina za mašne vrčke, tudi na podstavu visokega nastavka, le na pravem oltarju ne. — Podstav mora biti zidan iz kamena; samo z opekami zidan podstav ni sposoben, da bi se po¬ svetil kot nepremakljiv oltar. Menza se namreč pri konsekraciji s podstavom zveže v jedno celoto, to pa zahteva, da je oboje iz enake tvarine. Vrhu tega se opeka prerada okruši. Ako toraj ni mogoče vsega podstava napraviti iz obdelanega kamena, se napravijo na čveterih oglih kameniti stebri, ki so vsak iz enega ali iz več kosov, prostor med njimi pa se dopolni z opeko. Kamenitni podstav ali kamenitni stebri pri podstavu se ne smejo namazati s kako barvo ali pobeliti, ampak naj se puste v naravni barvi. — Taka prosto stoječa oltarna plošča pa mora biti za 5 cm debeleja kakor druge, da ima grob še dosti močno dno. — Ako je podstav zidan iz opeke, mora biti grob vselej kameniten, nikakor se ne sme v v dolbino devati kak grob delan iz kovinskih plošč. Če je le mogoče, naj se napravlja podstav iz lepega rezanega, spredaj s skulpturami okrašenega kamena. Ako to ni mogoče, naj se naredijo lepi stebri, ki nosijo menzo, prostor med stebri naj se lepša s slikami ali naj se vlože v kamenite plošče z reliefnimi podobami, ali naj se ves pod¬ stav spredaj ozaljša s kamenitimi ornamentiranimi ploščami. —- Ako pod¬ stav ni zdelan umetnostno, naj se pokrije s kolikor mogoče lepim lesenim obojem, ali naj se napravijo lepi antipendiji; vendar ti oboji ne smejo ovirati mašnika, da bi ne mogel pravilno rok pokladati nanj ali ga po- ljubovati. — V renesanskih cerkvah so nekatere menze spredaj lepšane s štukaturami; nekateri izdelki so lepi in umetni; kadar se popravljajo, naj se ne mažejo s firnežem ali z oljnato barvo, ampak naj se brusijo na novo, da dobe pravi lesk. Ako se hočejo napravljati na sprednji del oltarja podobe, bodisi sli¬ kane, izrezljane ali vlite, naj se jemljejo take predstave, katere so v tes¬ nejši zvezi s sveto daritvijo, recimo: Kristus sredi svojih aposteljnov, mu¬ čencev ali spoznovalcev — Jagnje Božje — trpljenje ali vstajenje Go¬ spodovo. Novejše čase se napravlja mnogokrat daritev Abelnova, .Abra¬ hamova, Melhizedekova i. t. d. ker se te daritve omenjajo v kanonu svete maše. — Za preprostejše oltarje bi se priporočali mali stebriči na sredi pa križ, palma, Alpha in Omega, Jagnje Božje ali kak drug staro¬ krščanski simbol. Tudi monogram Kristusov je primeren okrasek. Menza naj bo tako visoka, da mašnik na nji vse opravlja lahko in priročno, toraj od gornje stopnjice do vrha plošče najmanj 97 cm do največ 105 cm. Da se oltar v cerkvi svoji dostojnosti primerno odlikuje, mora stati vsaj na enem pragu; pri velikem oltarju naj bo po več pragov, po dva, po trije, po pet, več pa tudi ne. Da mora oltar stati višji vsaj na enem pragu, določila je kongregacija 1 ) in vsaj dva praga zahteva maša z leviti. 2 ) Ako se dela več stopnic, naj je število iz mističnih ozirov liho. Gornja stopnjica, na kateri stoji mašnik (suppedaneum, scabellum, pre- della) naj je tako dolga kakor menza, ali kakih 16 cm dalji in tako široka, da mašnik lahko poklekuje, da mu noga ne uhaja čeznjo, naj je toraj široka vsaj en meter. Pri velikem oltarju mora biti še širji, da ministranti lahko hodijo okrog mašnika, in tudi lahko za njim kleče, da se mašnik pri poklekovanju pri povzdigovanju vanje ne zadeva; toraj naj bo široka 1 '30 m. Da so robi in ogli nekoliko posneti in zaokroženi, je pripravno, ') Debet apponi praedella, quae dividat altare a planitie. 16, Juni 1663, 2 ) Miss. rit. serv. VI. 5. VIII. 8. 42 toda, da bi se gornja plošča preveč okrožila na oglih, ni kaj prilično. Pri¬ poročati je, da so stopnjice izpeljane tudi ob konceh oltarja. Gledati je, da stopnjice niso prestrme in previsoke; jako zložne so, če so visoke po 15 ali 16 cm in široke po 30 do 36 cm. Kamenitim oltarjem se najbolj pri¬ legajo kamenite stopnjice iz marmorja ali trdega kamena. V mrzlejših krajih se na gornjo stopnjico poklada lesena lepo muzivično vložena deska. Nepraktično je, če so stopnjice pregladke, ker se lahko na njih spo¬ drsne. — Kamenite stopnjice naj bodo pregrajene s preprogami, kajti kamen se poti, kadar je velik sopar v cerkvi in če mašnik poklekuje na moker kamen, se alba kmalu vsa umaže. Pri zidanju nove cerkve se mora že pri tlorisu ozir jemati na to, kje bodo stali oltarji in kako veliki bodo. Po potrebi, kako velik mora biti oltar, se mora ravnati dolgost in širokost prezbiterija. — Če je le mogoče naj stoji vsak veliki oltar, tudi v manjših kapelah, od vseh strani čisto na prostem; zadnja stran naj bo od zidu oddaljena za en meter, še več pa od drugih strani, zlasti spredaj mora stati proč od pregraje, najmanj za 1'50 m daleč, in ta dolžina se meri od spodnje stop¬ njice. Če se na to ne gleda pri cerkvenem tlorisu se pozneje oltar v prezbiterij ne more postaviti pravilno. Sploh se mora reči, da prostoren prezbiterij napravlja jako ugoden vtis. Nastavki. Kar se tiče oltarnega nastavka nimamo nobenih cer¬ kvenih določil; paziti pa je, da ta nastavek ne ovira, da bi se druga do¬ ločila ne mogla natančno izpolnovati, da naj je nastavek res le samo lep¬ šava menze, kajti menza mora ostati vedno bistveni del oltarja; sicer pa je napravljanje nastavkov delo arhitektov; oni morajo paziti, da je delano vse lično in prikladno drugi arhitekturi. Paziti je najprej da nastavki ne stoje predaleč na menzi, da bi po¬ stala preozka. Če je nastavek precej velik, je bolje da ima svoj poseben podstav, pa vendar mora biti ta podstav v zvezi z menzo. Velikost in visokost nastavka se mora ravnati po velikosti in širokosti prezbiterija in cerkve. Precej visok oltar se vendar lepo poda v visoki cerkvi (n. pr. v nunski cerkvi v Ljubljani), primeroma nižji oltar pa v nizki cerkvi ne stoji lepo če sega do stropa, če bi bil oltar sam na sebi tudi umetnostni stvor ker ni pravega sorazmerja in blagomerja med visokostjo oltarja in velikostjo cerkve. Oltar ne sme zakrivati vse arhitekture kora. Toda okus je današnje dni že tako spriden, da dopadajo le veliki oltarji, okus pa se mora likati in boljšati. Nastavek oltarjev naj ne seza čez dve tretjini visočine cerkvene. Velikost posamičnih členov mora biti v pravem primeru, z velikostjo cer¬ kveno in s podobami na oltarju; kjer med podobami in arhitekturo ni so¬ glasja, je nestvoren, neskladen. Kar se tiče sloga, v katerem mora biti delan oltar, se je treba ozi¬ rati na slog cerkve. V romanskih ali renesanskih cerkvah, ki imajo gotski prezbiterij, se ves prezbiterij lahko opravi v gotskem slogu. V gotskih cerkvah z romanskim prezbiterijem se napravi romanski oltar; gotskih ali renesanskih cerkvah z renezanskim prezbiterijem se je ravnati po cerkvenem slogu. — V vsakem slogu se dajo napraviti oltarji, da za¬ dostujejo potrebam bogočastja. Ravnati pa se je po slogu, ki v cerkvi prevladuje, v renesanske cerkve se naj toraj postavljajo renesanski oltarji. Toda prav te oltarje je baročna doba tako popačila, da nekteri ravno zaradi oltarjev zametajo vso renesanco. Pa tudi renesanca je stva- rila lepe oltarje, se ve, le tam, kjer je bila doma, kjer je izrastla na svojih tleh, namreč v Italiji. Pri nas pa so renesanski oltarji zares velika nadloga. Ljudstvo si je tako popačilo okus, da hoče imeti visoke oltarje do stropa in čez ves prezbiterij po širini; oltar mora imeti veliko stebrov, mar- 43 moriranih v jako živih barvah; biti morajo stebri višnjevi, zeleni, rudeči, med njimi mnogo velikih svetnikov, imeti mora lesene pa pozlačene žarke in srebrne oblake, za tronom višnjeve, rudeče, zelena okna i. t. d. — Pa tudi za umetnike je križ, ker nimamo pri nas nikjer dobrih domačih vz¬ gledov, po katerih bi se sestavljali novi renesanski oltarji. — V Italiji je dovolj takih motivov iz zgodnje renesance, ti bi morali biti umetnikov vzgled, te bi morali natanko preštudirati, jih prirediti za naše cerkve, sami itak ne morejo izumiti kaj novega in originalnega, le tako bi dobili slogu primerene oblike. To polje je še prosto, da se umetniki skusijo na njem in hvaležni bomo vsakemu, kdor bo izgotovil estetskim in liturgičnim po¬ trebam prikladen umotvor. Ker se je nastavek razvil iz retabule s podobami, naj se pri oltarjih bolj ozira na lepoto in mnogoličnost podob in na duhovito sestavo, kakor na gromadno arhitekturo, kajti arhitektura je prav za prav le okvir raznim podobam. Na oltar se dene podoba tistega svetnika, kateremu je po¬ svečen (S. C. R. 11. marca 1837 n. 4804). Po okoliščinah je dovoljeno to podobo zamenjati s podobo cerkvenega patrona (S. C. R. 27. avg. 1836 n. 4793) in na stranskih oltarjih postaviti še druge svetnike. Te podobe ali kipi so lepšava oltarna in bogočastju niso nasproti. Oltar s tabernakeljnom. Ker mora biti na velikem oltarju tabernakelj, treba je misliti, kako naj se napravlja nastavek, da bo v lepi organski zvezi s tabernakeljnom. Najprej je pomniti, da se spodobi tabernakeljnu večje od¬ likovanje, kakor se priznava pri navadnih oltarjih. Oltar, na katerem je tabernakelj, ni samo miza daritve, ni samo kraj, kjer skriv¬ nostno občuje vojskujoča cerkev z zmagoslavno, temveč oltar je stalno bivališče Kristusovo med nami, je tron božji sredi izvoljenega ljudstva. Ta cerkveni nazor bi se moral umetnostno izraževati pri stavbi tabernakeljna na oltar. Oprava oltar jeva, posebno podobe in nastavek ne sme tabernakeljna popolnoma v ozadje staviti in zakrivati, da se komaj vidi izmed druge arhitekture, ampak smatrati se mora kot središče in izdelavati tako, da se odlikuje iz¬ med drugih stvari na oltarju. Tabernakelj ne sme biti podnožje nobeni drugi stvari, temveč imeti mora neko samostalnost. Najlepše in umetnosti najprikladnejše se da spojiti tabernakelj z oltarjem s ciborijem. Tako lepo ne okvira tabernakeljna noben drug nastavek, tako ne odlikuje menze in tabernakeljna noben drug nastavek, kakor ciborij. Pod njim se lahko napravita menza in tabernakelj prav pravilno, umetno in krasno. Lepši, primernejši nastavek se komaj da narediti, kakor ciborij, zlasti, ker se napravlja lahko v vsakem slogu. Nerazumljivo je, da so se mogli ci- boriji tako opuščati, ker so po svoji starosti in lepoti tako različni za ol¬ tarje s tabernakeljnom. Tudi za slike in za podobe bi se dali prav lahko prirediti. — Seveda se ne more zdaj v vsaki cerkvi narediti tak oltar, za to bi se moglo gledati že pri cerkvenem črtežu. Za tak oltar mora biti cerkev precej visoka in prezbiterij primerno prostoren. Kakor mora imeti tudi dosti svetlobe, da pod ciborijem ni pretemno. Tudi tega ne smemo prezreti, da imajo oltarji s ciborijem po eno samo stopnjico, kajti štirje stebri, na katerih sloni ciborij, ne dopuščajo dovolj prostora za več stop- njic. Po sedanjih obredih morata pri velikem oltarju biti vsaj po dve stop- njici. Da loki med stebri niso preširoki, bi se morala postaviti sprednja stebra na gornjo stopnjico. — Ložje bi se naredil ciborij za stranske ol¬ tarje, ker niso tako široki; prav prilično bi bilo, ko bi se naslanjali na steno in bi samo spredaj stali na stebrih. — Oltar s ciborijem ima tudi to prednost, da se pod njim lahko napravi nizek nastavek na menzo. Na 44 velikem oltarju se naredi pod ciborijem lep tabernakelj, na obeh straneh lepe podobe ali kipe v dolbinah; na stranskem oltarju pa bi se pod ciborij postavila slika ali kip svetnika, kateremu je oltar posvečen, ob straneh pa prag za svečnike. Tudi oltar z retabulo se lahko spoji s tabernakeljnom, samo previsoka ne sme biti tabla, da je tabernakelj na sredi stoječ višji in od¬ ličnejši. Oltar z retabulo se prav posebno poda v romanski cerkvi pa tudi za gotske in renesanske, kjer je za ciborij ali za visoko tabulo stavba prenizka, pa tudi za oratorije. Kaj lepe slike ali kipi ali reliefne podobe se dajo narediti v nišah na obeh straneh tabernakeljna; delo je lahko v kakršnem koli slogu. Ako stoji tabernakelj na sredi, mora tabula z zadnjo stranjo tabernakeljna biti v jedni vrsti ne s sprednjo, tako, da tabernakelj venkaj stoji. Ker so taki tabernakeljni nizki, so posebno pripravni za cerkve, imajoče v koru nizko sezajoča okna, ali pa kjer so stene na ozadju sli¬ kane. Novejše čase so začeli delati take tabernakeljne (v cerkvi presv. Srca Jezusovega v Ljubljani, v Admontu, v Gradcu pri frančiškanih, v Rudol¬ fovem pri frančiškanih i. t. d.). Gotski oltarji s platnicami so kaj lični in primerni tudi zaradi tega, ker se platnice odpirajo in zapirajo, torej je velika izprememba; tabernakelj se na tem oltarju težko spravi v soglasje z drugo arhitekturo. Ohranjenih je malo oltarjev te vrste, da bi se bilo na njih hranilo sv. R. Telo, pa še ti se povsem ne morejo posnemati. Posebno pri teh oltarjih je paziti, da tabernakelj ni preveč zatopljen in da je v organski zvezi z nastavkom. Tu mora tabernakelj venkaj stopiti in stati sredi menze. Ako ima obliko stolpiča, kakor božje hišice, ta stolpič oltarnega nastavka ne sme deliti v dva dela, ampak mora delati ž njim eno celoto. Ni prav, če tabernakelj v prav ravni črti stoji z nastavkom, da ni druzega, kot središče nastavka, drugače pa čisto nič ni odlikovan. Kjer se dela oltar v gotskem slogu in se ne more lahko napraviti s platnicami, naj se naredi navaden gotski nastavek. Ložje se da narediti tabernakelj pri renesanskih oltarjih, če le ni previsok in pretežek. Nikdar pa se ne sme nastavek naslanjati ali opijati na tabernakelj, ampak tabernakelj mora biti popolnoma prost. Črte tabernakeljnovih in oltarnih členov se morajo zlegati lepo in popolnoma. Dostojno je, če je arhitektura nastavka tako urejena, da povišuje lepoto tabernakeljna in da je ves nastavek le bogato in primerno ozadje, na katerem se toliko lepše odlikuje v središču stoječi tabernakelj. Tako je vrejeno pri lepih italijanskih tabernakeljnih v Pizi, v Certosi i. t. d. Tabernakelj z baldahinom je na oltarju najodličnejši del in se mora tudi smatrati in izdelovati kot tak. Ni zadosti, da se ena ali druga lepšava nanj nanaša, ampak v vsi svoji konstrukciji se mora kazati kot najznamenitejši kraj in vse, kar je okrog njega ali za njim, naj bo tu le iz tega namena, da lepša tron Najvišjega. Za slovesno izpo¬ stavljanje sv. R. Telesa mora imeti tabernakelj še poseben prostor pod baldahinom; zlasti na to je treba paziti pri napravljanju novih taberna- keljnov, da se napravi vse dostojno. Tabernakelj paj bo tako visok, da vse ljudstvo lahko gleda sv. R. Telo, kadar je izpostavljeno. Pri nas se navadno izpostavlja le slovesno in zato mora biti pripravljen poseben prostor. Na nekaterih krajih napravljajo pred vratmi nekovo konsolo, na katero se izpostavlja; toda tako izpostavljanje je premalo dostojno; prav tako malo zadostuje samo mala dolbina; kajti noben svetni vladar se ne bo takrat, kadar mu podložniki izkazujejo vse spoštovanje in prisegajo udanost in ljubezen, stiskal v kako dolbino ali se vstopil na kako konsolo. Ker je torej taka naprava nedostojna, naprav- 45 - ljajo se drugod tako, da narede nad spodnjo omarico še drugo, katera se tudi zapira; v spodnji omarici je hranjen ciborij, v gorenji pa mon- štranca; kadar se hoče slovesno izpostaviti, se odprejo gorenja vrata in vidi se sv. R. Telo. A tudi ta naprava ni vredna, da bi se priporočala. V tem slučaju ni prostora za križ, kateri mora biti na oltarju. Ni drugače, nego da se postavlja na ta gorenji tabernakelj, kar pa je previsoko, mašnik ne more nanj povzdigovati oči pri sv. maši. Pa tudi cerkvenim določbam ta naprava ne zadostuje, kajti omarica, v kateri je izpostavljeno sv. R. Telo, ni baldahin, kakoršnega zahteva cerkev. Da bi se napravljala samo deska, na kateri se na tabernakeljnu sv. R. Telo semtertja premika, vsakdo lahko razume, da je to velika nedo- statnost. — Kadar se monštranca izpostavlja na tron ali kadar se zopet doli jemlje, mora se rabiti večinoma povsodi pručico z jedno ali z dvema stopnjicama. Taka pručica ni prepovedana. Pražki zbor prepoveduje le stopati na oltar, „ascendere super altare“. V naših krajih napravljajo, kar je najbolj prav, nad spodnjo omarico odprt baldahin, kjer stoji križ in kamor se izpostavlja monštranca. Tak baldahin se po pravilih lahko pregrne z belo svilo, svod pa je lahko pozlačen. Stoji tako visoko, da križ pod njim lahko vidi celebrant, pa tudi ljudstvo v cerkvi, in sv. R. Telo tam izpostavljeno, je „in loco emi- nentiori". Pri renesanskih cerkvah delajo tak prostor izrezljane ali kovane draperije, ki jih zgoraj združujejo v majhen baldahin; toda ta baldahin je navadno premajhen, da izpostavljena monštranca ne stoji pod njim. V nekaterih cerkvah je tabernakelj le majhna omarica brez baldahina, ker bi se visok ne vjemal z drugo arhitekturo. Pri takih bi vsaj pri večjih slovesnostih morali nad tabernakelj postavljati baldahin iz bele svile, naličen baldahinu nad škofovim sedežem, kar bi slovesnost vrlo povzdigovalo. Še neka druga naprava je prišla tudi v naše kraje, in sicer iz Nem¬ škega, kajti v Rimu in na Italijanskem ni znana, namreč tako zvani tabernakelj ni na vreteno (Drehtabernakel). V 17. in 18. stoletju je bilo na Nemškem mnogo tabernakeljnov napravljenih tako, da imajo po tri dolbine, in kakor se vreteno zavrti, se pokaže jedna teh dolbin. V jedno postavljajo monštranco, v drugo ciborij, v tretji pa je križ. Taki tabernakeljni so iz dobe „rokoko“, ko se je malo oziralo na cerkvena določila in na cerkvene tradicije. Toda ti tabernakeljni ne zadostujejo cerkvenim določilom, četudi niso naravnost prepovedani. Ker marsi¬ katere druge moderne iznajdbe (n. pr. križi za obhajila, namestu pušice), so se vrinile v ta ali oni kraj, ker so se bolj prilegale okusu posameznih cerkvenih predstojnikov. Edina izjava o tem tabernakeljnu se nahaja v provincijalni sinodi pražki 1. 1860, katera daje prednost onim z vrati. 1 ) Ti tabernakeljni so dalje nepraktični, že zaradi tega, ker je v teh dolbinah premalo prostora. Ko bi se namreč primerilo, da bi zaradi defektov mašnik moral še drug kelih notri hraniti, bi imel komaj dovolj prostora. Še nepriličnejši pa so zaradi tega, ker jih je nemogoče ohraniti snažne, ne dajo se tako trdno zapreti, da bi ne mogel noter prah in drugi mrčesi. Zadaj, sv. R. Telesu nasproti, se v deset- ali stoletjih nabere veliko prahu, smeti, pajčevin i. dr., česar ni mogoče odstraniti, ker se z roko ne more noter segati. Ko bi se vreteno proč vzelo in bi pogledali zadnjo stran, bi videli, koliko nesnage je tu nakopičene, in vendar je vsak dan sv. R. Telo v taki okolici. Pa ne samo nepraktični so taki tabernakeljni, tudi nedostojno je, da se sv. R. Telo vrti na vretenu; ako kak ptuj duhovnik, kateremu ‘) Versatilibus, quae hinc inde inveniuntur, tabernaculis antiquiorem merito praeferimus Sanctuarii structuram, congrito ostio seu foribus muniti. Prag. Cone. 1860. 46 ta naprava ni znana, odpira tabernakelj, pokuka zdaj na eno, zdaj na drugo stran; da to ni dostojno, je vsakemu jasno. A še nekatere druge, še manj dostojne naprave se nahajajo pri tabernakeljnih. Nad vrati je deska, katero na koncih držita angelja, katerih nage noge precej daleč doli sezajo. Vse je na nekovi mašineriji, da se sv. R. Telo po ti mašini izpostavlja; kadar se potare, se zgrabi angelj za bedro, da se doli potegne. Tako izpostavljanje gotovo ni dostojno, pa tudi varno ne; lahko se primeri, da monštranca ali ciborij omahne in vse skupaj pade na tla. — Nebeški Zveličar je poklical duhovnike nove zaveze, da mu strežejo v svetem šotoru, in sveta Cerkev je njihove roke posvetila in mazilila tudi za ta namen. Ako tedaj duhovnik, namestu da bi sam s svojimi rokami opravljal to službo, vrti vreteno ali goni stroj — mora vendar vsakdo precej čutiti, kako malo dostojno je tako ravnanje in kako malo se strinja z resnobo in slovesnostjo cerkvenih obredov. — Prav je, da so se taki tabernakeljni prenaredili in da se ne delajo več. Pa ne samo na zunanjost tabernakeljnovo je paziti, da je vse svetemu namenu dostojno izdelano, gledati je tudi, da je notranjščina lepa in dragocena. V notranjščini se lahko naredi kak svilnat baldahin, podoben svetemu šotoru, ali pa se stene in strop gladko prevlečejo s svilo. Nedo¬ stojno je in ni dopuščeno, da bi se svila kar z žeblji pribijala na stene, kajti v tabernakelj naj se znotraj ne zabija nobeden žebelj, pa tudi osnažiti ni mogoče notranjščine. Ako je tabernakelj mnogokoten ali čveterokoten, nategne se svila na jagnetove ali vrbove deske, katere se potem vstavijo v tabernakelj po ti vrsti. Najprej se dene na strop, potem na zadnjo stran in potem na obe strani. Te deske pa morajo biti delane tako, da se popolnoma medsebojno podpirajo, zlagajo in drže strop brez kake druge podporne; da se pa lahko kdaj prijemajo in venkaj jemljejo, se napravijo vrhu desak kratki svilnati trakovi. Da je vse še lepše, naj se napravijo na svilo lepe veznine v svili ali v zlatu. Namen tabernakeljna je vzvišen; naj se torej gleda, da bo zunanja in notranja oprava kolikor mogoče lepa in dragocena. Ako se že zidanje hiše božje prepušča le izvedenim rokam, velja to mnogo bolj o napravi vzvišenega svetišča, da se odlikuje po svoji pomenljivi lepoti; kajti tu se dela v pravem besednem pomenu bivališče Gospodu, ki v sv. Zakramentu biva med nami. Na Francoskem poskušajo tabernakeljnu dati čisto novo obliko. Za menzo oltarjevo je namreč podstav visok do štiri metre: na njem keruba držeta tabernakelj, kateri ima obliko skrinje zaveze, vse ima krasne gotske ornamente. Prihaja se do tabernakeljna po visokih stopnjicah. Je li tak tabernakelj nasproten duhu cerkvenem? Se li sme rabiti skrinja zaveze za tabernakelj? in ali ga smejo angelji kvišku držati, da ne stoji neposredno na menzi? Prvo vprašanje je toraj: Se li smejo v katoliški cerkvi rabiti olepšave iz starega zakona? Gotovo da. Kolikokrat se nahajajo v cerkvah podobe iz starega zakona, recimo trije mladeniči v ognjeni peči, Tobija z ribo, Danijel, David, Aron, Judita z Olofernovo glavo i. t. d. Zakaj bi bilo duhu cerkvenemu nasprotno, če bi se rabil tudi tabernakelj naličen skrinji za¬ veze? V skrinji zaveze je bila hranjena mana v posodi: „Mojzes je rekel Aronu: Vzemi posodo in deni vanjo mane . . .“ In Aron jo je djal v sveti šotor (II. Mojz. 16. 33). 1 ) Kaj pa je pomenila mana, je znano vsakemu kristijanu: „Ne Mojzes vam je dal kruh iz nebes, ampak moj Oče vam daje pravi kruh iz nebes." Dalje, shrambo za sveto Rešnje Telo ime- ') „Posuitque illud (vas) in tab er na culo.“ 4? nujemo „tabernakelj“, prav tako, kakor Mojzes imenuje skrinjo zaveze: „tabernaculum“. Ker je tako lepa razmera stare zaveze z novo z ozirom na hranjeno stvar kakor tudi z ozirom na posodo, gotovo nikakor ne more biti nasprotno cerkvenemu duhu, če se tabernakeljnu daje oblika skrinje zaveze. Smejo li angelji kvišku držati tabernakelj, da ne stoji neposredno na menzi? V prvi dobi je posodica za sv. Rešnje Telo visela visoko nad menzo pod ciborijem, in tudi zdaj je popolnoma prikladno duhu cerkvenemu, da se tabernakelj dobro vidi, kajti to se spodobi najsvetejšemu Zakra¬ mentu, da se oči pri vstopu v cerkev vprejo najprej v ta sveti kraj. 1 ) In res imajo v Rimu nekatere cerkve krasne tabernakeljne, katere kvišku drže angelji, n. pr. pri sv. Križu Jeruzal., in v baziliki sv. Marije Snežnice. Da se do takih tabernakelj nov more prihaja ti le po stopnjicah, razume se samo ob sebi. Če pa taki tabernakeljni niso prepovedani, gotovo tudi ne morejo biti prepovedane stopnjice. Da je težavno pristopati k takim tabernakeljnom pri obhajanji ver¬ nikov, to je jasno. Tedaj najpravilnejše bi bilo, da govorimo splošno, ko bi se verniki obhajali med mašo s sv. hostijami, posvečenimi pri prav tej daritvi, kajti na ta način se živejši udeleži sv. daritve, 2 ) da zavžije od daritve, in prvo dobo v stolpiču ali v golobčeku navadno niso hra¬ nili sv. R. Telo za obhajilo vernikov, marveč le za bolnike. — Sicer pa o teh tabernakeljnih še nimamo odločilnega odgovora kongregacije. Naši oltarji in tabernakeljni. Iz romanske dobe nimamo oltarjev, razven ostanka v Št. Petru. Tudi iz boljše gotske dobe ni se nam ohranil niti jeden lep oltar, izvzemši dve lepi sliki od oltarja s platnicami v cerkvi Kranjski, kateri pa ste zdaj za Kranjsko tudi izgubljeni; prodali sta se zadnja leta na Dunaj. Imamo pa dva priprosta oltarja s platnicami, eden na Vrhu v podružnici fare Želimlje, drugi je v škofijskem muzeju iz podružnice Gosteške. V dobi reformacije so bili sploh za umetnost jako žalostni časi; ne le, da se ni stvarilo novega, razruševalo se je celo tudi to, kar je bilo. Šele v 17. stoletju so zasvetili lepši dnevi za umetnost na Kranjskem; to se kaže tudi pri skulpturi. Mož, katerega se je bal krivoverec, s ponosom in zaupanjem pa ga je imenoval katoličan, Tomaž Hren, bil je tudi jako navdušen za povzdigo propadle umetnosti. Koliko cerkva je posvetil, koliko oltarjev on sam iz svojega premoženja dal narediti. Leseni oltarji iz 17. stoletja so jako zanimivi, akoravno jih je malo ohranjenih, in sicer zdaj le samo v kakovih podružnicah. Razdeljeni so v dva nastropja; spodnje je ločeno od gorenjega s krepkim ogredjem, imajo mnogo dolbin, v katerih stoje jako dostojno oblečeni svetniki. Stebriči so lahki, tanki ali tudi svedrasto zaviti, okoli njih se opleta in ovija vinska trta, katere listi in grozdi so vsi pozlačeni ali pa so listi zeleni. Ti altarji niso neokusno marmorirani, ampak vsi polihromovani in zelo pozlačeni. Najlepši izrezljani oltarji te vrste se nahajajo v Dražgošah. Najkrasnejše oltarje pa imamo iz začetka 18. stoletja. V barokni dobi, v kateri je sploh umetnost na Kranjskem 1 ) Tabernaculum sit omnino visibile in altari ornatiori et maxime conspicuo, quod venerationi et cultui tanti Sacramenti commodius ac decentius videatur. (De Herdt. Prat. lit. III. 6. n. 179.) 2 ) V rimskih cerkvah se ne obhaja samo pri velikem oltarju, marveč skoraj pri vseh, kjerkoli kdo hoče. Strežnik prinese male hostije na oltar mašniku in mu pri darovanju pove, koliko naj jih posveti, po mašni- kovem obhajilu se obhaja. 48 cvetela najlepše, imamo tako umetno izdelane in tako lepe oltarje, da se z jednakimi ne more ponašati kmalu kakova dežela avstrijska. Ne moremo tajiti, da ti oltarji, mnogokrat delani iz jako lepega marmorja, napravijo impozanten vtis. Psihologično se nam torej pojasni, zakaj so se ti oltarji tako priljubili in tako na široko razširili v dobi renesanski in barokni. Ljudstvu so mnogo bolj imponirali kakor gotski; ni torej čudno, da so gotske oltarje jemali iz cerkva in rajši renesanske postavljali tudi v gotske cerkve. In res so nekateri renesanski oltarji jako krasni in bogati, da se z njimi tudi novi gotski nikakor ne morejo primerjati. Omenim le kras¬ nega velikega oltarja v Uršulinski cerkvi iz dragocenega afrikanskega marmorja (1. 1720). Kipi na njem so mojstersko delo. Oltar je sicer sam na sebi jako velik, toda v visoki cerkvi se prav lepo poda pod kuplo v prezbiteriju. Cena mu je bila 13.000 goldinarjev, gotovo za to dobo jako visoka; koliko bi stal sedaj! Dalje veliki oltar v frančiškanski cerkvi s svedrasto zavitimi stebri tudi iz lepega marmorja. Dalje veliki kamenit oltar v Hrenovkah (iz nekdanje frančiškanske cerkve v Ljubljani; v Raku- liku, podružnici hrenoviški (tudi iz nekdanje frančiškanske cerkve), na Razdrtem, v Št. Vidu pri Vipavi i. t. d. Največ marmornatih oltarjev v eni cerkvi vkup pa je pri sv. Jakopu v Ljubljani. Toliko lepega, raznovrstnega dragega marmorja ni kmalu blizu vkup kakor tu. — Oblika teh kamenitih oltarnih nastavkov je skoraj povsod v bistvu enaka: močni stebri ob straneh nosijo ogredje, v sredi slika, nad sliko primeren završek in razno¬ tere lepšave, kipi, volute ali polučelja delajo prehod do završka; med stebri stoje kipi na konsolah, ali da je oltar širši, stoje kipi na svojih postamentih zunaj stebrov. Te kamnite oltarje v arhitekturi posnemajo tudi leseni oltarji. Iz te dobe so tudi leseni še dosti okusni, niso preživo marmorirani, marveč imajo leseno barvo. Kamenitni oltarji se nahajajo večinoma na Notranjskem in na Vipavskem, kar je čisto naravno; delali so jih gotovo italijanski mojstri. Po Gorenjskem in Dolenjskem imamo največ lesene oltarje. Proti koncu 18. stoletja in začetkom 19. stoletja pa so oltarni nastavki pri nas jako slabi. Arhitektura ni pravilna, kipi so površno izrezljani. Delali so jih največ le samouki, zaradi tega je tehnika pomanjkljiva. Kipi so sicer jako živahnega, da, strastnega kretanja, toda ne lepi, zelo raz¬ galjeni, oblačilo frfoli, kakor bi pihal hud veter. Vidi se, da je kiparjem manjkalo višje izobraženosti, da bi mogli dajati podobam plemenitejšo obliko, akoravno so prav shvatili duha časovnega. Proti polovici sedanjega stoletja so nastavki že boljši. Zlasti se odlikujejo po večji pravilnosti oltarji, katere je izdelal Matej Tomc. Nje¬ govi oltarji so v romanski, gotski, največ pa renesanski. V vseh delih se kaže popolno poznanje dotičnega sloga, globoki razum in dovršenost v celem delu. To pa je veliko in častno za moža, ki nikdar ni videl nobene šole znotraj in se tudi ni učil pri nobenem izvežbanem mojstru in tudi ni znal — nemško. Dobro pa je vplival nanj ondotni župnik Blaž Potočnik in slikar Wolf. Tomcevih oltarjev se nahaja po Kranjskem mnogo, n. pr. veliki oltar in štirje stranski v farni cerkvi v Št. Vidu nad Ljubljano; veliki oltar v Dobrem polji; na Brezovici pri Ljubljani; na Raki; v Smledniku (po Kupelwieserjevem načrtu); na Ježici; v Dravljah; stranski oltar sv. Janeza Nep. v ljubljanski stolnici; veliki oltar v trnovski cerkvi v Ljubljani; v Šmariji; v Lipoglavu; v Morovicu; v Žabnici. Znamenit je bil oltar na Dobrovi pri Ljubljani; ne sicer, kakor zdaj stoji, ampak v svoji prvotni obliki; posnetek je bil oltarja, ki stoji v apsidi šentpeterske cerkve v Rimu. Kakor v Rimu štirje cerkveni učeniki drže stol sv. Petra, prav tako so držali na Dobrovi cerkveni učeniki prestol Marijin. Zdaj ti velikani stoje na oltarju med stebri, toda vidi se jim, da niso na svojem mestu, ker so preveliki in manjka sorazmerja med kipi in med nastavkom. Kipi sami ob sebi so dobro posneti po rimskih. Tomec je delal le lesene oltarje. Imamo pa iz začetka druge polovice tudi boljše kamenitne oltarje, katere je izdelal kamenosek Toman. Tudi ta je le po svoji veliki pridnosti in \ 49 vstrajnosti dospel do popolnega poznanja slogov, tako da so nekateri njegovi oltarni nastavki res umetno delo. 1 ) Tudi J. Wurnik je mnogo pripomogel k zboljšanju okusa. Akoravno se je torej pri postavljanju oltarjev gledalo zlasti na nastavek, vendar se v boljših cerkvah tudi menza ni zanemarjala. Priča temu so menze, obložene spredaj z raznobarvenim marmorjem v lepe geometrične oblike, n. pr. pri sv. Jakopu, pri Frančiškanih, v stolnici. V poslednji imajo nekateri frontaliji sicer oblike tumbe, toda delane so jako lepo. Drugi oltarji imajo sicer lesen obod, predložen menzi, toda v njem so jako umetno vložene z raznobarvenim lesom podobe, rastlinski okraski i. t. d. V drugi polovici 17. sto¬ letja in začetkom 18. stoletja so bili na Kranjskem rezbarji, ki so znali jako spretno vlagati v les razne okraske. To nam priča mnogo miz, omar, balanic, ohranjenih iz tiste dobe. Umeten je frontal pri menzi iz prejšnje knežjedvorske kapele. Semtertja je bil ves oltar vložen iz raznobarvenih lesenih koscev, pravi leseni mozaik. Tak je bil oltar v neki podruž¬ nici fare Gorjanske i. t. d. Naši tabernakeljni. V gotski dobi je bilo mnogo božjih hišic, katere pa so se morale odpraviti. Ostala je le samo ena in sicer v Št. Rupertu na Dolenjskem; delana je iz peščenca, stoji pri steni na evangeljski strani. Tabernakeljni iz renesanske dobe so na Kranjskem delani večinoma tako, da imajo nad omarico dolbino z baldahinom za izpostavljanje sv. Rešnjega Telesa, kar je jako priročno. Leseni se semtertja nahajajo jako okusno vloženi, toda večinoma so te že zavrgli ali jih postavili v kakovo podružnico. Tak tabernakelj je n. pr. v Skocijanu, podružnici fare Dobske. Iz barokne dobe se nahajajo kaj lepi in umetno delani tabernakeljni iz marmorja ali tudi obloženi s kovinskimi ploščami in pozlačeni. Najimenitnejši tabernakelj je brezdvomno tabernakelj v Št. Jakobski cerkvi v Ljubljani. Omarica stoji pod baldahinom iz jako lepega marmorja. Najdragocenejše olepšave nje¬ gove pa so angeljčki, obdajajoči baldahin in igrajoč na razne inštrumente. Tako ljubkih, tako izbornih kipov je renesanca sploh stvarila malo; smejo se prištevati največjim umotvorom te dobe. Primerni za večje cerkve so gotovo tabernakeljni, pri katerih okrog omarice stoje stebri na visokih podstavih, noseč polukuplo nalični kiboriju; n. pr. pri sv. Petru v Ljub¬ ljani, pri sv. Jakobu. Drugi so obloženi s pozlačenimi kovinskimi ploščami, tudi lepi in dragoceni n. pr. pri Uršulinkah v Ljubljani, v Smledniku i. t. d. V najnovejši dobi se napravljajo sploh dosti dostojni tabernakeljni, tudi na notranjo olepšavo se obrača večja pozornost. Novejši tabernakeljni iz kamna so večinoma delani tako, da stebriči, noseč baldahin, stoje na spodnjem odstavku, na omarici. Najlepši novih tabernakeljnov je na Brezji. Podobe na oltarju. Razven poglavitne oltarne oprave, katera je: Križ, svečniki, kanontable, blazina ali pult, smejo po starodavni šegi na oltarji biti tudi svetinje, podobe svetnikov (slike ali kipi) pa tudi cvetlice. V škofovskem obredniku beremo: „Si haberentur aliquae reliquiae aut tabernacula cum Sanctorum reliquiis vel imagines argenteae seu ex alia materia, staturae competentis, a lateribus crucis (in altari positi) congrue exponi pos- sent; quae quidem sacrae reliquiae et imagines cum sex tantum cande- labra super altari erunt, disponi poterant alternatim inter ipsa candelabra, dummodo ipsa altaris dispositio et longitudo id .patiatur. Sed et vascula cum flosculis frondibusque odiferis seu serico contextis stu- diose ornata adhiberi poterunt (I. c. 12. n. 12).“ Kar se tiče podob svetnikov, zahtevale so razne sinode in kongregacije za obrede (27. avg. 1836), da naj je na oltarju, oziroma nad oltarjem po¬ doba tistega svetnika, komur je oltar posvečen (titulus). Že 1. 1310 za- ‘) Ignac Tomanovi oltarji so: stranska oltarja v frančiškanski cerkvi v Ljubljani (1852), iz črnega in rodečega Holzeneškega marmorja; stranska oltarja v Lašičah, slike Wolfove (1863); gotski oltar v Št. Rupertu, iz nabrežinskega kamna in raznobarvenimi vlogami, lepo delo, slika Wolfova (1865); veliki oltar v Ribnici iz nabrežinskega kamna, kipi Zajčevi, slika \Volfova (1872). 4 50 poveduje sinoda v Trieru: ut in unaquaque ecclesia ante vel post vel super altare sit imago vel sculptura vel scriptura vel pictura expresse designans, et cuilibet intueti manifestans, in cujus Sancti m eri tu m et honorem sit ipsum altare constructum. Razven te podobe je dovoljeno v gori navedenem dekretu še druge podobe postavljati na oltar. Te podobe naj vernike, poleg tega da so jim posebni patroni, tudi opo¬ minjajo na lep nanos svetnikov do svete daritve. Kar je svetnike, katerih svetinje ali podobe stoje na oltarju, velike storilo pred očmi božjimi in vernikom častitljive, za vse to se imajo zahvaliti daritvi, ponavljajoči se na oltarju. Svetniki so lepo dišeče cvetlice, prirastle iz svete daritve, sladka vonjava so, dvigajoča se iz oltarja pred sedež Božji. Kakor je svetnikom sveta daritev rodila večno življenje, tako naj tudi vernikom bo glavni pri¬ pomoček za Bogu dopadljivo življenje. Premenitev oltarne podobe. 1. Dandanes semtertja želijo izpremeniti podobo kakega svetnika na oltarju z drugo podobo; je li dovoljeno? Samostan sv. Nikolaja Tol. v glavnem oltarju ni imel nobene podobe in je prosil, da bi se smela postaviti na oltar podoba Brezmadežne M. D.: ut, quoniam in hujus ecclesiae ara nulla extat Icon, collocari ibidem valeat illa B. M. V. Concept. v — toda odgovorilo se je: Negative, et apponatur imago S. Nicolai Tol. titularis. — Še drugič se je prosilo, da se sme postaviti slika M. D. Brezmadežne in se vtemeljevalo s tem, da je podoba sv. Nikolaja že v bližnji kapeli — toda odgovor je bil: Relinquatur imago s. Nicolai pro- pria in aedicula, sed in ara majori ponatur Icon illius sancti, in cujus honorem est con- secrata. 27. avg. 1836 n. 4793 in 11. mart. 1837 n. 4804. In na ta dekret sklicevaje se je zopet kongregacija zanikavno odgovorila na vpra¬ šanje: Num absque indultu apostolico et auctoritate tantum ordinaria titulus altaris fixi commutari possit cum altero titulo, v. gr. titulus s. Sebastjani M. cum titulo B. M. V. de perpctuo Succursu, et si negative, num saltem super altare collocari possit irnago B. M. V. de perpetuo Succursu loco imaginis s. Sebastiani tituli altaris? — R. Negative ad utrumque juxta decretum 27. avg. 1836. 2. Pa tudi na stranskem oltarju se ne smejo samovoljno izpreminjati. Prosilo se je, da bi se na stranskem oltarju smela postaviti podoba sv. Vincencija Pavlanskega kot vstanovitelja misijonske družbe; dovolilo se je, toda s po¬ goj o in zapovedjo, da se mora postaviti tudi podoba svet¬ nika, kateremu je oltar posvečen. Concessit .. . cum praecepto tamen ponendi etiam imaginem sancti, cui altare dedi- catum est, et optime quidem et apposite; cum enim altare boe alteri sancto fuerit jam dicatum, ratio postulat, ut et hujus imago ponatur, ne illius memoria penitus depercat, a quo tamquam peculiari titulo nuncupabatur. 3. ) Da, še celo, če se nova cerkev zida, naj se ohrani prejšnji patron. Jam semel ac ecclesia Deo in honorem sancti alicujus in consecratione dicata est, sanctus hic est ecclesiae Titularis. Hic autem est relate ad ecclesiam, quod est in homine baptizato nomeh, quod imponitur... Si ecclesia Deo in alicujus sancti honorem dicata est, mutari nequit ecclesiae titulus, nisi accedente nova ecclesiae dedicatione; et hoc etiam in času aequum est, ut non alio sub titulo ea dedicetur nisi eo, quo prins erat dcdicata et ab eodem nomine nuncupetur . . . Jam sublata picta tabula . . . non eidem pariter sublatum fuit jus, quo in altaris consecratione super eo accepit, quo non ainisso debet illius imago itcrum in altari supponi. Iz tega je razvidno, da mora biti na oltarju podoba titularnega svetnika ali onega, na čegar ime je oltar posvečen. 4. ) Slikana podoba v oknu ne zadostuje. V knjigah, govo¬ rečih o cerkveni umetnosti, se bere, naj se pri velikih oltarjih ne naprav¬ ljajo visoki nastavki, ampak v slikano okno naj se napravi podoba titular¬ nega patrona. Ta misel je bila nekaterim jako všeč in res so na ta način napravljali velike oltarje. Toda to ne more biti pravo že zaradi tega ne, ker imajo slike v oknu le bolj dekorativen značaj, podoba titularnega svetnika ima ves drugačen pomen. In res najnovejše določilo naravnost 51 pravi, da slika v oknu ne zadostuje. Vprašalo se je: Sufficitne imago tituli altaris fixi in tabula vitrea pida retro post altare in fenestra applicetur. — R. Negative. 10. Nov. 1906. Pomen oltarjev. Ako hočemo zemljo našo označiti s primernim, kratkim, zgodovinskim imenom, zvati jo moramo: dar išče, kajti brez pretrganja se daruje na njej in sicer daruje se duševno in telesno, in daruje se dobremu in slabemu. — Oltar je največji, najsplošnejši, najskup- nejši spomenik, kar nam jih kaže zgodovina. Imamo zgodovino in oltar, kakor smo videli, „ante legem“, „sub lege“, in „sub gratia“, to je, imamo oltar v dobi patriarkiški, imamo ga pod postavo sinajsko do križa in do daritve, opravljene na križu, in od tod noter do konca časov. Poganski oltarji so postavljeni na zavesti, da je zadolženje rodilo smrt, in da iz smrti mora vzhajati novo življenje. V daritvi je priznanje zadol- ženja, v daritvi se pa kaže tudi upanje, da se bo sprava dosegla na ta način, da se nedolžni, čisti, daruje za dolžnega; v daritvi se kaže zdaj jasnejša, zdaj temnejša slutnja vseh narodov o spravi in rešitvi po krvi in smrti. Smrt Odrešenikova je dala svetu življenje, („qui per mortem tuam mundum vivificasti“) smrt nam življenje ohrani. Jako pomenljivo podobo (tipus) imamo v ohranenju telesnega življenja; telesno življenje se ohrani le s smrtjo naravnih stvari. V naravi je vtisnjena, kakor v podobi, najvišja skrivnost krščanstva: smrt nam daje življenje. Oglejmo si telesno življenje človekovo. Le smrt naravnih stvari mu ga ohrani. Čreda njegova mu daje obleko in hrano; divjačino iz gozda, prebivalce potokov, rek in morja postavlja si na svojo mizo, v prah se zdrobi pšenično zrno, kri se do zadnje kaplje iztisne iz sadu vinske trte. Skala se mora razdrobiti, visoka jelka in smreka, čvrsti hrast mora pasti, da človeku stavi bivališče, veličastna bukev se mora razdeliti v mnogo koscev, da ga zavaruje pred zimskim mrazom i. t. d. — Narava žrtvuje svoje življenje, da ga ohrani človeku. Nezavestna po strogih naravnih zakonih kaže v globoki, sveti simboliki Njega, kateri jo je vstvaril in kateri je v središču časov izpolnil to simboliko in jo razjasnil, kajti »darovan je bil, ker je sam hotel 11 . Dva pojma sta bistvena pri daritvi; prvič smrt, usmrti se dar in uniči v ognju; in drugič, duševna hrana, da se zavžije dar. Ko se je en del daritve sežgal in drugi zavžil, s tem naj bi se združenje z bo¬ žanstvom zopet ponovilo. V oltarju se strinja misel na smrt in pa misel na poživljenje, ker se zavžije dar. Krščanski oltar, katerega so predpodobovali milijoni oltarjev in da¬ ritev starega veka, kaže že s svojim imenom na oni dvojni pojem. Zove se zdaj „tumba“, grob, zdaj „mensa“, miza, in združuje na ta način spomin na smrt in spomin na poživljenje v svetem obhajilu. Kar je poganstvo delalo le v sanjarski slutnji, kar je pomenjalo judovstvo, to je v resnici krščanski oltar; svetla luč večnosti ga obdaja, svetlejša luč, kakor so vsa vstvarjena solnca; v tej luči vidimo na oltarju večerjo, jed in grob. Od jedi v grob, to je bila pot v greh, napovedana že prvemu člo¬ veku : ako bota jedla, bota umrla. Pri včlovečenju stopi absolutno življenje v vrsto smrti zapadlih stvari. Smrt strmi, prestraši se, ko se življenje prostovoljno položi v njeno naročje: »daroval se je, ker je sam hotel.“ Ta veliki, splošni tip svetovni: od jedi v grob, se začenja izpol- novati pri mizi, na kateri se je vršila zadnja večerja. Tu je Kristus izpolnil 4 * 52 vse stare daritve in postavil pravo, resnično daritev nove zaveze, potem je šel umret. Krščanski oltar je najsplošnejši spomenik vesoljnega stvarstva. Na oltarju se vrši največja, najčastitljivejša skrivnost; dan za dnevom spušča se nanj nebo z vsem svojim veličastvom, z vso svojo milostjo. Kakor miza daje nam hrano, hrano nebeško, hrano angeljev, katera daje živ¬ ljenje za blaženo večnost. Kakor grob nam daje oltar veselo upanje, kajti on, ki je tu darovan, je razrušil groba zapah, je vzel smrti grenkobo. Kako veličasten, kako pomenljiv je krščanski oltar! Kdo nam med svetnimi spomeniki more pokazati le jednega, ki bi bil le senca tega spomenika? Kako krasen predmet krščanski umetnosti! Kako divne ideje daje vernemu umetniku! Je li torej čudno, da se združujejo vse umetnosti, arhitektura, skulp¬ tura in slikarstvo, da bi vsaka izmed njih izvršila najlepše umotvore za olep¬ šavo oltarjev? In tudi sveta cerkev stori vse, da bi nam živo kazala njegovo vzvišenost in pomenljivost. Blagoslovi jih po jako pomenljivih skrivnostnih obredih s prelepimi molitvami, s pevanjem, s simboličnim kajenjem in z mazilenjem in daje mnogo določil za varstvo in olepšavo njegovo. Da, biseri morja niso predragi, zlato, srebro in dragi kameni niso prelepi za olepšavo oltarjev. Resnično, svet, veličasten kraj je oltar; najsvetejši, naj¬ lepši, najpomenljivejši vesoljne zemlje! Cvetlice na oltarju. Krščanski oltar je najsvetejši prostor na zemlji. Nanj stopa vsak dan Veličanstvo Božje, na njem leži Telo in Kri našega Gospoda za spravo sveta. Lahko se toraj razume, zakaj oltar ne smd biti čisto prazen, brez vsakatere lepšave. Spoštovanje, ljubezen in hvaležnost do Boga zahteva, da ga olepšavamo. Ko je Stvarnik ločil svetlobo od teme, vodo od suhe zemlje, obokal je zemljo s prelepim nebesnim svodom in pretkal je po¬ vršje zemlje z najkrasnejšimi cvetlicami, pogrnil jo je s prelepo pisano preprogo, in na tako lepo pripravljeno zemljo je postavil ljubljenca svo¬ jega, človeka, v najlepši kraj, v raj. Človek pa naj je zadovoljen, da Stvarniku svojemu in Odrešeniku pripravi le golo kamenitno ploščo? Ni¬ kakor ne! Kjer ljubezen biva v srcu, tako srce ni zadovoljno le z naj¬ potrebnejšimi opravami, marveč hoče imeti vse lepo, dragoceno. Cerkev zahteva, naj se oltar posveti, naj se pogrne s prti; toda tudi to še ne zadostuje ljubezni vernih src, kolikor morejo store, da bi sveto mesto najlepše okrasili. Že v najstarejši dobi je bila šega v sveti cerkvi s cvet¬ licami lepšati oltarje, zlasti večje praznike. Cvetlice so najljubkejši otročiči toplih žarkov solnčnih in zelene zemlje, zdi se nam, da jih je obče pre¬ kletstvo zadelo nekoliko manj kakor druge stvari, razodeva se v njih božja lepota, ljubezen in njegova miloba. Troje stvari nam je ljubi Bog še pustil iz raja: mile zvezdice na nebu, oko nedolžnega otroka in lepe cvetlice. Zato se prištevajo cvetlice najpomenljivšim liturgičnim podobam. Gospod sam se nazivlja „cvetlica iz korenine Jeseve" (Iz. 11, L). Blažena Devica Marija je „lilija med trnjem 11 (vis. pesem 2, 2.) „roža zasajena v Je¬ rihi" (Ekli. 24, 28.). Pravični „cvete kakor palma". Cvetlice, s katerimi lepšamo oltarje, nas opominjajo tistih prekrasnih cvetk svetih čedno s ti j, katere se razcvetajo v božji svetlobi in v nebeški toploti svete daritve, in s katerimi moramo hvaležno počastiti Kristusa, solnce našega življenja. S čistostjo in nedolžnostjo moramo se olepšati pred svojim kraljem pred Jagnetom, katero „se pase med lilijami" (vis. pes. 2, 16.). »Cvetlice ve, ki noč in — 53 dan cvetete, pred Jezusom, o trikrat blagor vam“! „Cvetite kakor lilija in dajajte duh in lepo zelenite, in pojte hvalno pesem in slavite Gospoda v njegovih delih“ (Ekli. 39. 19.). Zato se skušajo bogoljubne duše, kako bi mogle lepšati oltarje Gospodove z najljubkejšimi cvetlicami, kar nam jih daje ljuba spomlad, vroče poletje in hladna jesen. Lep tak zgled daje blaženi Henrik Seise. Prve cvetlice, katere je utrgal spomladi, je spletel v venec, je šel v kapelo, pokleknil pred podobo ljube Gospe, podaril venec njej, ki je najlepša cvetlica in veselje njegovega mladega srca. 1 ) So pobožne družbe devic v nekaterih krajih, katere goje najlepše cvetlice le za to, da morejo z njimi olepšavati oltarje Gospodove, zlasti o praznikih. Kje bi se take, za lepoto hiše Gospodove vnete device, ne nahajale, ali kje bi se take družbe ne mogle ustanoviti? V vsaki vasi, pri vsaki cerkvi, v vsakem župnišču so nežno čuteča srca, ki rada vse store za olepšavo hiše božje. Krščansko rahločutje pri nas ni še izmrlo, vse rado stori za olepšavo svetih prostorov, v katerih biva večna Ljubezen. Ne slaba volja, pač pa nevednost je marsikaj nedostojnega in neukusnega pripravila v hiše in na oltarje Gospodove, toda previdni in cerkveni predstojnik bo znal vnemi za hišo božjo pokazati pravp pot — in hiše Gospodove bodo okrašene prav po volji svete Cerkve. Šegi, da so cvetlice ali vejice po¬ stavljali na oltarje, slediti moremo le do poznega srednjega veka, gotovo pa je hvalevredna, kajti lepe cvetlice zelo zaljšajo oltar. Žive cvetlice in zelene vejice so pa tudi kakor nekovi zastopniki vsega, pod preklet¬ stvom greha zdihujočega neprostega stvarstva, ki nezavedno hrepeni po rešitvi (Rim. 8, 19.). Na oltarju pa so blagoslovljene (v prejšnjih mašnih liturgijah so bila uvrstena razna blagoslovila) in zdaj služijo oltarju za olepšavo kakor iz hvaležnosti. Vrhu tega žive cvetlice razširjajo prijetno vonjavo, katera pomenja „odor suavitatis", dvigajoč se iz daritve Sina Božjega pred prestol Najvišjega. Suhe cvetlice nimajo tega lepega pomena, zaradi tega imajo gotovo sveže cvetlice prednost pred suhimi. — „Flores horti frondesque odoriferae rnelius convenire videntur." (Coli. Lac. V. 532.) Te cvetlice so vrhu drugega tudi Bogu prijeten dar. Skrbeti pa je treba, da se s temi cvetlicami ne poškoduje oltar, ali da se kaj ne omaže, posebno pa je paziti, da cvetlice niso prestare, da iz njih namestu „odor suavitatis" ne puhti „odor mortis". Umetne cvetlice se principijelno ne morejo izključiti od oltarja, svil¬ nate dovoljuje škofovski obrednik. Cvetlice iz cinka, pleha, usnja, papirja, seveda so nedostojne za oltar. Sicer pa se vse umetne cvetlice kmalu opraše, zmečkajo, omažejo, so torej kmalu nerabljive. Oprašene cvetlice pa nikakor niso olepšava za oltar, nasprotno pa ga delajo zelo zanemar¬ jenega. Torej le žive cvetlice na oltar! 2 ) Iz zgoraj navedenih besedi obrednika (I. c. 12. n. 12.) je razvidno, da se tudi cvetlice smejo neposredno postavljati na oltar, kakor svetinje in podobe; še bolj pa je gotovo, da se smejo postavljati na prag za sveč¬ nike ali zadej na podstav; prepovedano je le postavljati jih pred ali na tabernakelj. Kadar je sv. R. Telo izpostavljeno, morajo se svetinje in po¬ dobe odstraniti raz oltar (C. R. 22. jan. 1701; 6. sept. 1845); ni pa treba cvetlic jemati raz oltar, ker so tu le za lepšavo oltarja. ‘) „So der schone Sonnner kam, und die zarten Bliimlein erst entsprangen, so enthielt er sich, dafi er der Blurnen keine brechen, noch beruhren wollte bis an die Zeit, dafi er sein geistliches Lieb, die zarte, geblurnte rosige Magd, die Mutter Gottes, zuerst begriifite mit seinen ersten Blurnen. So es in Zeit dauchte, so brach er der Blurnen mit manchem minniglichen Gedanken und trug sie in die Zelle und machte einen Kranz daraus, und ging hin in den Chor, oder in unserer Frauen Capelle, und kniete vor die liebe Frau demtithiglich nieder, und setzte ihrem Bilde den minniglichen Kranz auf in der Meinung: weil sie die allerschonste Blume und seines jungen Herzens Sommerwonne ware, dafi sie die ersten Blurnen von ihrem Diener nicht verschmahte.* 3 ) Reiner, die Pflanzen als Symbol und Schmuck im Heiligthum; Riitter, die Pflanzenwelt als Schmuck des Heiligthums; die besten Altarblumen im Topf; die besten Altarblumen im Garten. 54 Križ. Da se na oltarju sme opravljati presveta daritev, mora na njem biti podoba sv. križa. Križ na oltarju nam predočuje, da se Kristus nekrvavo daruje pri sv. maši, kakor se je krvavo daroval na svetem križu; od druge strani pa nam kaže, kako je ljubil Bog človeka pred grelrom, ko ga tako ljubi še po grehu. Zaradi tega je križ na oltarju strogo zapovedan. V spisu „gemma animae" se bere, naj je na oltarju križ iz trojnega razloga: prvič, ker je podoba našega kralja, in ga v božji hiši, ki je mesto tega kralja, morajo častiti njegovi vojaki; drugič, da imajo verniki vedno pred očmi trpljenje Kristusovo; tretjič, da posnemajo Kristusa in križajo svoje meso. Zgodovina križa. Že prvi kristjani so izkazovali križu, v katerem se združuje vse prekletstvo, pa v ves blagoslov, vse trpljenje in vsa slava, veliko spoštovanje in češčenje. Že v svetem evangeliju je naznanjen pomen križa, še bolj pa se nahajajo v pismih sv. Pavla glavne poteze „bogoslovja križa". Kristjanom je bilo od prvega začetka semkaj krščanstvo le vera križa, na katerem je bilo odrešenje dovršeno, in tako je postal križ sre¬ dišče bogočastja, središče svete maše, pri kateri se ponavlja daritev na križu. Kako splošno je bilo češčenje križa, kaže nam tudi to, da se je celo odpadnik Julijan še vedno pokriževal in križ imel v veliki časti. Kako navdušeni so bili prvi kristjani za križ, vidimo tudi iz tega, da so mučenci hrepeneli po smrti na križu, da so pri molitvi v podobi križa razpro¬ stirali roke, da so povsod v vsakdanjem življenju nahajali podobo križa, recimo pri tičih z razprostrtimi peruti, pri jadrih na ladijah, pri lemeži i. t. d. — Še gorečnejša pa v je postala ljubezen do križa potem, ko so našli pravi križ Gospodov. Še celo ko je nastalo sovražno prega¬ njanje svetih podob, so križ vendar puščah, da, celo ikonoklastični cesarji so ohranili podobo križa na svojih denarjih. — Tudi cerkvena liturgija je križu izkazovala veliko spoštovanje, zlasti veliki petek se je v Jeruza¬ lemu začelo češčenje križa precej po najdenju križa, in iz Jeruzalema je ta šega prišla v Rim. Konštantin je celo hotel, da bi se vsak petek praz¬ noval Križu na čast, kakor se praznuje nedelja. Da so že prvi kristjani križu izkazovali posebno spoštovanje, je razvidno iz tega, ker so jih pogani porogljivo imenovali molivce križa, „religiosi crucis" (Kreuzes- anbeter). Iz tega se vidi, da so kristjani o svetem križu govorih vselej z največjim spoštovanjem, da so se mnogokrat pokriževali in sicer oči, čelo, usta, prsi, tudi obleko; zlasti pa, da so bile pri njih v navadi podobe križa. Starinoslovci so v obče tega mnenja, da so bile te podobe križa prazne, brez podobe križanega in še le po dolgem razvoju, po stoletjih, so delali nanj tudi podobe križanega na križ. Leta 1856. so našli v razvalinah cesarske palače na palatinskem griču neko risarijo na zidu, takozvani »zaničevani križ" (Spottkruzifix). Na križu, ki ima obliko T, je pribita oblečena človeška podoba z oslovsko glavo, roke se vidijo prebite. Pred njim stoji človek z razprostrtimi rokami, gledajoč na križ. Grški napis, vpraskan v zid kakor križ, se glasi: Aleksamenov časti svojega Boga. Skoraj gotovo so hoteli pogani svojega krščanskega tovariša s tem zasmehovati; to spričuje, da so pogani zaničevali kri¬ žanega Boga kristjanov. Zaničevanje križa od strani poganov nam pojasni, zakaj nahajamo v katakombah tako redkokrat podobo križa in še takrat le v skrivnostni obliki. Največkrat se nahaja oblika grške črke T. Že pri poganih je bila ta črka podoba življenja in zveličanja; toliko ložji so ga smeh rabiti tudi kristjani. V grškem jeziku črka T pomenja številko 300, zato so kristjani 55 namesto križa včasih pisali tudi 300. — V četrtem stoletju so spajali križ z začetnimi črkami Kristusovega imena. Te oblike so jako raznovrstne. Od Konstantinove dobe so pisali monogram Kristusov na hiše, na naj- navadnejše hišno orodje, zlasti pa na grobove mrličev, da so naznanjali s tem ljubim rajnkim upanje, mir in pokoj v Kristusu. Razven monograma na križu so tudi slikali podobo jagnjeta na križu ali pod križem. Proti koncu petega stoletja nahajamo na križu doprsne podobe Kristusove. Takih križev nahajamo mnogo v tisti dobi. Sveti Pavlin Nolanski jih opisuje o začetku petega stoletja in pravi, da je bilo jagnje belo, križ pa rdeč. 1 ) Poleg teh oblik križa prišle so v navado še druge vrste križev, in sicer s celo podobo Križanega. Ta tretja oblika se je razširila s časom tako, da je trulanski zbor (692) v Carigradu naravnost zapo¬ vedal, naj se dela na križu namesto podobe jagnjetove podoba Kristu¬ sova. A pred šestim stoletjem ne nahajamo takih križev, kajti ob času preganjanja, pa tudi še pozneje ni hotela cerkev svetega križa izpostav¬ ljati zaničevanju nevernikov. Kolikor pa je pojemovalo poganstvo, toliko bolj je cerkev opuščala prejšnje simbolične podobe križa in delala je historične križe. Prvih sedemsto let nahajamo pri križu te-le posebnosti: 1. Kristus ima okoli života prav ozek prt ali pa je oblečen v tuniko, sezajočo od vratu do gležnjev. 2. Kjer so podobe dovolj natančne, se vidi, 'da ste roki pribiti z žeblji, tudi noge največkrat, pa vendar ne vselej. 3. Nogi stojite skupaj na podnožju (suppcdanaeum) ali ste brez podnožja. 4. Kristus je vselej živ na križu. 5. Včasih je na križu tudi napis, pa ne vselej. 6. Križ ima obliko črke T ali ima podolgast in krajši prečni tram f (crux immissa). 7. Zraven križa sta navadno solnce in luna. 8. Semtcrtja sta pri križu tudi razbojnika. 9. Največkrat sta poleg križa Marija in Janez. 10. Včasih sta pri križu Longin s sulico in možak z gobo. 11. Semtertja se vidijo vojaki, vadljajoči za suknjo. 12. Mnogokrat sta pod križem prva človeka. Podobo Kristusovo na križu imamo tudi že leta 586. na sirskem evangeljskem kodeksu v knjižnici lavrentianski v Florenci. V tem rokopisu je Kristus ves oblečen, pribit na križ za roke in za noge in sicer je pri¬ bita vsaka noga posebej. Poleg križa sta razbojnika. Vsi trije križani so živi, imajo odprte oči; Jezus ima višnjevkast nimb. Pri križu je Longin in vojak z gobo. Pod križem vadljajo vojaki za suknjo. Tudi Marija in Janez sta pod križem. V začetku so se nekako bali preživo in prenaravno predočevati trpljenje Kristusovo. Kazali so Kristusa na križu v njegovem globokem ponižanju, poleg tega pa so vendar hoteli predočevati resnico, da je Kristus življenje, zato ga niso slikali umirajočega ali že umrlega, ne vtopljenega v smrtno britkost, ampak veličastno mirnega, brez kake bolestne poteze na obličju in z odprtimi očmi mirno gledajočega. V 10. stoletju so ga jeli predstavljati na križu, pa ne pribitega, ampak molečega s proti nebu povzdignenimi rokami, veselega obraza in namesto trnjeve krone s kraljevo krono na glavi; še celo križ je imel simboličen pomen. Slikali so namreč namesto križa zeleno drevo. — Tako so delali križe na zahodu. •— Grki pa so slikali, akoravno ne pred 10. stoletjem, Kristusa na križu umirajočega ali že umrlega, s stegnjenim životom, delali so prav anatomično podobo mrtvega človeka. Ta razlika med vzhodom in zahodom je izvirala morebiti odtod, ker so različno brali ') „Sub cruce sanguinea niveo stat Christus in agno.“ Paulin. Nol. 56 psalm 90, 10. Na zahodu so brali po rimskem psalteriju sv. Jeronima: regnavit a ligno in so nanašali te besede na smrt Kristusovo na križu, zato so dajali križu idealno podobo s kraljevo krono na glavi. — Ta pristavek „a Iigno“ pa je le pritaknjen; Grki ga niso imeli v Septuaginti in so zato delali podobo trpečega Kristusa. Latince je jako žalila taka podoba križeva in so hudo napadali Grke, hoteč ohraniti staro tradicijo, ki je predpodabljala na križu živega Kristusa. Kolikor je bilo mogoče, so hoteli odvrniti misel na navadno smrt, zatorej so napravljali prav zaradi opozicije zoper Grke, Kristusa križanega, pa še živega, na drugi strani križa pa od smrti vstalega, sedečega na mavrici. — S časom pa je vendar jela nadvladovati grška predstava, posebno odkar se je preselilo več grških umetnikov na zapad; v Italiji nahajamo križe, delane po grški šegi. Nekoliko pozneje kakor v Italiji, pa je prodrla tudi na severu ta grška predstava. Krščanska umetnost je v boljših časih na Križanem predočevala kraljevo moč. Predstavljala je Kristusa na križu tako, da se na njem odsvita Božja moč; vidi se na njem, da je dal popolnoma prostovoljno svoje življenje v smrt, da je s svojim trpljenjem in svojo smrtjo premagal smrt in umirajoč dosegel zmago. Zato Kristusa ni delala vsega sključenega, s preveč bolestno izpremenjenimi potezami na obličju, z doli nategnjenimi rokami, vsega krvavega, zvitega ali prav malo zagrnenega — ampak nje¬ govo ljubeznjivo resno obličje je mirno, ob glavi ima križni nimb in na glavi trnjevo krono; roke so ravno razprostrte kakor bi hotele v ljubezni objeti ves svet, život je do kolen ves zagrnjen. Njegova podoba ni preveč anatomično natančna in krepka, pa tudi ne preveč shujšana. Razen Marije in Janeza obdajajo križ simbolične podobe, n. pr. solnce in mesec, navadno kakor doprsne podobe mladeniča (solnce) in deklice (luna), ali cerkev in sinagoga, angelji prestrezajo sveto kri, na vznožju Adam ali Magdalena, na vrhu pelikan. Imamo razne vrste križev: grškemu X podobni križ, ki so ga poznejše čase imeno¬ vali križ sv. Andreja; drugi križ je podoben črki T ali takozvani križ sv. Antona. Od petega stoletja semkaj je križ podoben sedanjemu, ima daljši navpičen in krajši povprečen tram, imenuje se latinski križ; oni pa, ki ima oba trama enako dolga, se navadno zove grški križ, kar pa ni strogo resnično; kajti grški križ je podoben latinskemu, samo da ima nad povprečnim tramom še drug krajši tram, določen za napis na križu; zovemo ga patriarhski križ. Ona oblika, ki ima tri povprečne trame, med katerimi je srednji naj¬ daljši, se zove papežev križ; od 15. stoletja se tak križ nosi pred papežem, kakor patriarhski pred patriarhi i. t. d. Že prvi kristjani so lepšali križe, kolikor je bilo moč, in poznejše čase so jih izde¬ lovali jako umetno. Križi so bili iz čistega zlata, okrašeni z biseri in dragimi kameni. Belizar n. pr. je daroval sv. Petru v Rimu 100 funtov težak križ, ves posut z dragimi kameni. V romanski d6bi so obkladali lesene križe z zlatimi, srebrnimi ali pa pozlačenimi, jako lepo cizeliranimi ploščami, ki so jih olepšavah še z biseri, z emajlom, z napisi in raznimi podobami. Slovel je velik, iz cedrovega lesa delan križ v škofijski cerkvi v Moguncijl. Bil je obložen z zlatimi ploščami in okrašen z dragimi kameni. Podoba Kristu¬ sova, v navadni človeški velikosti, dala se je razložiti v več delov; bila pa je iz čistega zlata, očesa sta bila dva predragocena rubina. Zunanja oblika križa se je spreminjala s tem, da so devali na konce tramov dcteljčneiipu peresu nalične nastavke, na katerih so bile podobe angeljev, štirih evangelistov ali njihovih simbolov. Tudi iz slonove kosti so izrez¬ ljavali križe. Stalce, v katero je bil vtaknjen križ, so izdelovali v romanski dobi jako bogato; zlasti so znali živali, človeške podobe ali podobe angeljev sestavljati tako, da so naredili primerno podnožje. Križi gotske dobe so konstruktivnejši; konci njihovi imajo trolist, čveterolist ali pa heraldično lilijo, iz katere rastejo še drugi stilizovani listi ali sadje, pomenjajoč milosti in sad smrti Kristusove. Romanskih in gotskih križev se je ohranilo še mnogo. Cerkvena določila o križu. Da si mašnik pri sv. maši vedno kliče v spomin trpljenje Kristusovo, ki se ponavlja pri tej sv. daritvi, zahteva cerkev, da mora biti med sveto mašo križ na oltarju. 57 Cerkev določuje o križu: 1. Na križu mora biti podoba križanega Kristusa 1 ); prazen križ brez Križanega ne zadostuje na oltarju. Čisto napačno je, da se preveč zane¬ marja križ in se ne gleda na lepo umetno izdelavo njegovo, ako vendar križ spada k neobhodno potrebni oltarni opravi, in gotovo se spodobi, da se obrača nanj večja pozornost kakor na druge podobe svetnikov. Naj se ne postavlja na oltar kaka karikatura, ampak realno-idealna podoba. Kristus na križu ni samo mož bolečin, marveč tudi „Božji Sin“, Na oltarnem križu naj se ne napravlja podoba enostransko trpečega človeka (za zasebno porabo naj že bo), ampak zmagovalno-trpečega Boga in človeka. Kristus na križu naj je mrtev, ker je bila daritev na križu dopolnjena še le s smrtjo Kristusovo. 2. Križ mora stati sredi oltarja med svečniki. 3. Majhen križec na vratih tabernakeljnovih ali na kanontabli ne zadostuje, ampak zahteva se višji križ, postavljen nad svečnike, da ga vidi lahko mašnik in ljudstvo. 2 ) 4. Križ naj stoji tako visoko, da njegovo podnožje sega do vrha bližnjih svečnikov, podoba Kristusova pa naj sega čez svečnike 3 ), da ga ljudstvo vidi čez glavo celebranta. Papež Benedikt XIV. strogo zahteva velik križ. Zapovemo Vam, piše škofom, da nikdar ne dopustite oprav¬ ljati božje službe na takih oltarjih, kjer križ ne sega tako čez svečnike, da darujoči mašnik in pri daritvi navzoče ljudstvo ne morejo lahko in priložno gledati Križanega, kar pa je nemogoče, če je le majhen križec vtaknjen na nizko tablo. 4 ) To določilo že kaže, da naj stoji križ na višjem kraju. Na vseh oltarjih, naj je na njih hranjeno sv. R. Telo ali ne, mora imeti križ častno mesto sredi menze med svečniki. 5 ) Podobe svet¬ nikov ne smejo biti v sredi, če se križ ne more postaviti primerno. Benedikt XIV. ne graja podob na menzi, a pristavlja: tega pa ne moremo dopustiti, da bi se opravljala daritev sv. maše na takih oltarjih, na katerih križa celo ni, ali pa je postavljen tako neprilično pred mašnika, ali je tako majhen, da ga komaj vidi mašnik in navzoče ljudstvo. 5. Pred nedolgo časom se je vrinila navada, da se sredi med sveč¬ nike postavlja kaka podoba; ta navada se ni vdomačila po cerkveni volji, kajti cerkev zahteva križ med svečnike, ampak proti cerkveni volji. Cerkev te navade ni nikdar odobrila, ampak le trpela, ker bi se sicer ljudstvo razburilo, zlasti, ako bi cerkveni predstojniki ravnali nepre¬ vidno. Na te table se sicer na vrhu vtikuje križ; toda na ta način se s križem ravna preveč prezirljivo, križ je le završek table, glavna stvar ostane le tabla — to pa nikakor ni pravo — kajti križ je bistven del oltarne oprave, ne pa spodnja tabla, križu se priklanja mašnik, h križu se obrača, odtod torej toliko odlikovanje križa. Da se križu da zopet večja veljava in se tako izpolnijo cerkvena določila, so sv. Oče Pij X. po rimskih cerkvah zapovedali odstraniti tako- zvane „Sottoguadri“, to je, te srednje, spodnje podobe. S to odredbo so pomagali križu do večje veljave in tudi glavni podobi patrona oltarja. Nikakor pa se take table ne smejo postavljati samovoljno, brez dovo¬ ljenja škofovega in nikakor ne smejo postavljanje križa ovirati. Določilo se ’) Caerem. Episc. Lib. I. cap. 12: Altaria habeant. . . Crucein cum imagine Crucifixi. Rit. Miss. cel. tit. II. Sacerdos altari, seu imagini Crucifixi desuper positae, profunde se inclinat. -) Parva crux cum imagine Crucifixi, posita super tabernaculum ligneum . . . non est sufficiens ad implemendum rubricae volentis, quod in altari, dum cclebratur missa, debeat apponi crux in medio candelabroruin, sed poni debet alia crux. 16. Jun. 1663. :1 ) Crux opere peralta, ita ut pes crucis aequet allitudinem vicinorum candelabroruin, et crux ipsa tota candelabris superemineat cum imagine Ss. Crucifixi. Caerem. I. cap. 12. n. 11. *) Bened. XIV. const. XVIII. 16. Julii 1746. 5 ) Miss. Rubr. gener. tit. XX. 58 glasi: I. ne privata auctoritate id fiat, sed ordinarii intercedat adprobatio et licentia; II. quod episcopus non permittat imagines exponi altaribus, non praemissa earundem benedictione; III. ne in libertate et arbitrio relinquatur locus — ut conspecturn crucis non impediat. 2613 (4578). Pri novih oltarjih naj se na to dosledno in strogo ozira. Pri stranskih oltarjih naj se na sredi napravi poseben podstav za križ; na njegovo pod¬ nožje se lahko naslanja kanonska tabla. Pri velikem oltarju se je križ postavljal pod baldahin na taberna- keljnu. Kongregacija je leta 1707 določila, da mora biti križ na oltarju, tudi kadar je izpostavljeno sv. R. Telo. Toda navzlic temu določilu so patriarhalne rimske cerkve ostale pri nasprotni navadi, kajti zdelo se je, da je nepotrebno imeti podobo, kjer se moli prototip. Zaradi tega je instrukcija Klemenova pustila vsakega pri svoji navadi (linquens quemlibet in sua praxi) 2. Sept. 1741. Križ se je torej postavljal na tabernakelj. Novejše določilo na videz temu nasprotuje, ki pravi: Crux altaris collocari nequit —■ praecise in loco super quo ss. Sacramentum publicae adorationi exponitur, nec super corporale, quod expositioni inservit. — 3576. In res zahtevajo, naj se križ postavi na poseben podstav za tabernakelj ali na tabernakelj, pa ne na tron, kamor se izpostavlja presv. R. Telo. (Prag. Ordin. Blatt 5. dec. 1906). — Mislimo pa, da se sme še izpostavljati pod baldahin, toda ne prav na tistem kraju, kakor sv. R. Telo (praecise in loco . . .) ampak nekoliko zadaj, da ne stoji na korporalu, na katero se postavlja sv. R. Telo (nec super corporale . . .) 5. Križ na vratcih tabernakeljnovih ne zadostuje, mora se postaviti poseben križ. že za čas sv. očetov, še večkrat pa v srednjem veku, stoji križ na oltarju, nad oltarjem, pred oltarjem ali poleg oltarja; od 12. stoletja semkaj pa ga nahajamo vedno na oltarju. Križ pa ni stal vselej na menzi, marveč tudi na retabuli ali na posebnem podstavku. Tudi na tabernakelj se križ sme postavljati, ne pa svetinje pravega križa, kakor tudi ne podobe svetnikov. 6. Če je v velikem oltarju slikana ali izrezljana podoba križa, ni treba druzega manjšega križa. 1 ) 7. Tudi tvarina oltarnega križa je določena, in sicer naj je oltarni križ zlat ali srebrn ali kake druge, pa vendar dragocenejše kovine. 2 ) Cerkev zahteva kovino iz tega vzroka, ker so navadno tudi svečniki kovinski in se ne spodobi, da bi bil križ iz slabejše tvarine. Ako pa je cerkev revna, da ni mogoče napravljati bogatejših križev, sme biti križ lesen, pa pobarvan ali pozlačen. 3 ) Dragocena tvarina in umetniško dovršena oblika oltarnih križev iz romanske in gotske dobe 4 ) nam pričajo, da so v srednjem veku znali ceniti vzvišeni pomen oltarnega križa mnogo bolje, kakor poznejšo in tudi še sedanjo dobo; kajti tudi sedaj stoje semtertje na kakovih novih oltarjih, katerih nastavek je stal mnogo denarja, kaj borni križi, ki se kaj slabo podajo bogatemu nastavku, akoravno nastavek ni bistven, križ pa je bistven del oltarja. Mnogo srednjeveških oltarnih križev je bilo iz drage kovine, obložene z biseri. Obrednik škofovski priporoča za te križe srebro ali pozlačen baker. Praški cerkveni zbor (1860) določuje: crux altaris utpote pr inči p a lis sacrificandi suppellex quoque modo decora sit. *) Dummodo Crucifixus in majori tabula vel pictus vel caelatus primum locum obtineat prae ceteris omnibus, quae in eadem tabula exprimuntur. Bened. XIV. 2 ) Crucem argenteam vel ex aliquo metallo, aut cupro aurato. Caerem. Episc. 8 ) Otte I. B. n. 35. 4 ) Materia, si minus aliquando ex aurichalco, pretiosiorive metallo, ex ligno esse poterit, picto decenterque aurato. Instruct. supellect. 59 Seveda sme biti tudi lesen, toda lepo izrezljan. Da so Kristusa na križu v raznih dobah predstavljali različno, omenili smo že zgoraj. Oblika križa naj je prikladna slogu. Takozvani janzeniški križi (Kristus ima popolnoma kviško stegnene roke) naj se ne rabijo na oltarju; circa dubium de pictura Crucifbd in Germania manibus no n expansis, sed in altum f i x i s S. R. C. rescribendum censuit: picturam hujusmodi non licere. 14. jan. 1623. Blagosloviti smejo ta križ, ker je izpostavljen češčenju, le samo škof ali pooblaščen duhovnik. (C. R. 12. avg. 1854.) Razven oltarnih križev se rabijo še drugi za procesije in za pogrebe. Križi za procesije naj so tudi dostojno izrezljani, lično in okusno barvani, da pogled na križ spodbuja k pobožnosti. Imajo pa ti križi daljše držalo, za katero se nosijo pred procesijo. Vendar pri procesijah, katerih se vde- ležujejo samo lajiki, ne smejo nositi takega križa (cruces hastatae). Križi za pogrebe so lahko črno pobarvani. 1 ) Pri pogrebih nedolžnih otrok se ne nosijo križi z držalom. 2 ) Ni strogo zapovedano, da bi moral biti blagoslovljen oltarni križ in križ za procesije; sme pa jih blagoslovljati privatno vsak duhovnik, ne pa slovesno, 8 ) za to potrebuje škofovega dovoljenja. Prve čase je bila navada, da so zagrinjali ves oltar skozi celo leto; v srednjem veku je ostala ta šega le še za postni čas; zagrinjali so ves kor z velikimi pregrinjali; zdaj pa je zapovedano, naj se odpravijo tihi teden, kolikor moč, podobe z oltarjev 4 ), vsi križi pa naj se zagrnejo z gostimi, vijoličnatimi pregrinjali. 5 ) Spominja nas to zagrinjalo na ono v judovskem tempeljnu, ki je delilo Najsvetejše od svetega in ki se je pretrgalo, ko je Jezus vstopil z lastno krvjo v Najsvetejše. Na drugi strani pa nas opominja, da je šel Kristus v nebeško svetišče; se še ne moremo vdeleževati ženitnine Jagnjetove, dokler potujemo skozi sedanje življenje, vendar pa upamo, da se bo odprlo tudi nam to svetišče, kadar mine čas skušnje in pokore. Prav prilično se zdaj zagrinjajo križi pred tiho nedeljo, ko se bero besede: „in se je skril” (Jan. 8, 59.) ter ostanejo zagrnjeni do velikega petka, ker se je ta dan raztrgalo pregrinjalo telesa Jezusovega, pretrgalo zagrinjalo v jeruzalemskem tempeljnu in se nam odprl vstop v nebeško svetišče. Križ v iztočni cerkvi. Pri iztočnih cerkvah so določila o križu jako natančna. Brez križa se ne sme opravljati nobena cerkvena sloves¬ nost. Na oltarju je križ, ki se daje poljubljati vstopivšim v cerkev. Na Ruskem je komaj kaka hiša, v kateri bi pred križem ali pred podobo presvete Device ne gorela lučica. Armenci križu izkazujejo izvanredno češčenje, pa šele potem, ko je bil jako slovesno blagoslovljen. Najprej umijejo križ v vinu in vodi v spomin na kri in vodo, ki je tekla iz srčne rane Jezusove. Potem ga mazilijo s svetim oljem, katero zovejo Meiron, v spomin svetega Duha, ki je prišel nad Kristusa. Potem molijo razne psalme, liste in evangelije; naposled mašnik prosi vsemogočnega Boga, naj da moč temu križu, da se bodo po njem izganjali hudobni duhovi, ozdravljale bolezni in poto¬ lažila jeza Najvišjega, ki nas obiskuje zavoljo naših pregreh. Tako blago¬ slovljen križ se zove prestol Kristusov, voz Kristusov, orodje za zmago hudobnega duha. Tudi Nestorijanci jako spoštujejo križ. Pred vsako cerkvijo je križ, da vstopajo vanjo s svetimi mislimi; ta križ poljubljajo pri vstopu v cerkev. Eden največjih praznikov je pri Nestorijancih 13. november, praznik sv. križa. Pravijo, da je češčenje, ki ga izkazujejo svetemu križu, tako mnogovrstno, da bi se lahko pisale cele knjige o njem. ‘) Aliae quoque habeantur, quae fidelium corporibus liumandis tantum usui erunt . . nigro colore infeetos, fieri possunt. Ornat. eccles. 2 ) Praecedente cruce, quae sine hasta defertur (Rit. Rom) 3 ) 12. Julii 1704. 4 ) Caerem. Episc. c. 20. n. 3. 5 ) S. C. R. 7. Sept. 1850. - 60 Kopti spoštujejo križ tako zelo, da si ga začrtajo na roke ter ga imajo tako vedno pred očmi; ako Kopta vprašaš, je li kristjan, ti pokaže križ na roki. Mnogo iztočnih cerkva je sicer ločenih od prave Cerkve, toda kar se tiče obredov sv. maše, ni med njimi bistvenega razločka; tudi češčenje sv. križa se je ohranilo pri njih. Staro katoliško glasilo je bilo: „In cruce salus“ — v križu je zveličanje. Svečniki. Poleg križa, ki zavzema sredi oltarja častno mesto, stoje med sveto mašo svečniki, na katerih gore voščene sveče. Ta šega, da gore luči pri službi božji, je skoraj gotovo iz apostolske dobe. Kadarkoli so opravljali prvi kristjani službo božjo v zasebnih hišah ali v podzemeljskih rovih, so morali imeti luči; toda poleg tega je imela luč lep simboličen pomen. Pomenja pa luč Tistega, čigar skrivnosti se opravljajo na oltarju; Njega, katerega prerok Jezaja imenuje veliko luč, Njega, ki je luč od luči, luč sveta, solnce pravice, namreč Jezusa Kristusa. Ko je starček Simeon vzel v naročje novorojenega Izveličarja, imenoval ga je 1 u č v razsvetljenje nevernikov. Kristus sam se imenuje „luč sveta“. sveti Janez pravi o njem, da je On prava luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, ki pride na svet. — Dalje pomenja luč sveti nauk Kristusov. Kakor naravna luč prežene naravno temo, v kateri je skrita lepota stvarstva, in stori, da se nam odkrije ta čudovita lepota', tako preženejo svete resnice temo iz naše duše in store, da spoznamo lepoto našega namena in vse, kar je za dušno zveličanje potrebno in koristno. Zato pravi kraljevi prerok: Tvoja beseda je svetilo mojim nogam in luč mojim stezam (psalm 118, 105). Še bolj pa je beseda sv. evangelija taka luč, in zato veleva sv. cerkev, da se postavi luč poleg evangelija, kadar se poje slovesno. — Luč pomenja tudi milost božjo, katera raz¬ svetljuje človeško srce, pomenja Jezusovo neskončno ljubezen, pomenja našo vero, naše upanje in našo ljubezen. Naposled pomenja svetlobo slave v nebeškem Jeruzalemu; ki ne potrebuje solnca. — Ker je luč tako pomenljiva, je jasno, zakaj je pridevala sveta Cerkev tudi svečnikom in svetilnicam simboličen pomen in zakaj je krščanska umetnost te posode izdelovala temu namenu primerno. . Že v stari zavezi so rabili luči pri službi božji. V svetem šotoru je stal svečnik s sedmerimi ramami. Deblo njegovo kakor tudi cevi, čaše, jabolka in lilije so bile iz čistega zlata in so tehtale en talent (30.000 tolarjev), vrhu stebla in ram so bile svetilnice. Po noči je gorelo vseh sedem svetilnic, po dnevu tri ali vsaj ena. Judovski zgodovinar Jožef Flavij pripoveduje, da je Hiram iz Tira izdelal desettisoč svečnikov, izmed katerih pa je bil le eden odločen za rabo v tempeljnu, da je po postavi gorel po dnevu. Luči naznanjajo veliko spoštovanje do kake stvari, zaradi tega so se vedno rabile pri velikih slavnostih. Prebivalci v Atenah so prižigali mnogo luči Minervi, Vulkanu, Pro¬ meteju na čast, Rimci pa vse večje praznike. Judje so imeli toliko spoštovanja do oblačil velikega duhovna, da je vedno gorela luč pred omaro, v kateri so bila hranjena, Veliki duhovnik na Tartarskem, imenovan Lama, ne gre nikdar nikamor brez luči in ne sprejema obiskovalcev, da bi ne gorelo mnogo svetilnic krog njega. 61 Že od prvih časov semkaj se rabijo svečniki pri službi božji; imajo razna imena: candelabra, cerostata, canthara cerostata, farus, farocantharae cerostatae, cophinus, ceroferarium, corona. Zunanja oblika je bila razne čase jako različna, umetnost jih je izdelovala raznovrstno. Razločujemo pa stoječe in viseče svečnike in svetilnice. Stoječi svečniki. Po obliki so bili staro-krščanski svečniki jako podobni staroveškim, posneti so bili po prekrasnih rimskih kandelabrih. Ker so stali svečniki pred oltarjem ali krog njega, so morali biti precej visoki, na njih so bile nataknjene visoke sveče. V cerkvi sv. Konstance se hranijo lepi stari svečniki, zapuščina Konštantina Vžlikega. Podnožje je trioglato in stoji na ptičih, imajočih človeške obraze, ob straneh so dečki, trgajoči grozdje, na vrhu so glave ovnov; deblo je členovito in ima na vrhu precej veliko skledico. V obče so imeli ti svečniki podnožje na ogle, z močnimi živalskimi tacami; deblo je bilo vitko, stebričasto, skledica široka, na sredi je imela trn, na katerega se je natikala sveča. Kakor nam pripovedujejo sporočila, so bili svečniki iz razne tvarine; bogatejše cerkve so imele zlate, srebrne ali sploh kovinske svečnike, revnejše pa so bile zadovoljne z lesenimi. — Drugi svečniki, s katerimi so svetili pri oltarju cerkveni služabniki, so bili manjši, pa tudi, kolikor mogoče, lepo ozaljšani. Akoliti so svetili med sv. daritvijo in med evan¬ gelijem. — Viseči svečniki so bili podobni kroni ali križu. Sveče, nataknene na svečnike, so bile voščene, pobarvane, mešane z dragimi dišavami ali celo pozlačene. 1 ) Sveta Radegunda je lastnoročno delala sveče, da so bili oratoriji razsvetljeni celo po noči. —■ Večje svečnike so prižigali le odličnejše praznike ali nedelje. 2 ) V romanski dobi so postavljali svečnike na oltar; ker pa je bil zadnji nastavek nizek, so morali biti nizki tudi svečniki, da so se vjemali z nastavkom. In res so romanski svečniki silno majhni, komaj po nekaj palcev visoki; večina zdaj znanih so visoki komaj po čevelj, nad dva čevlja pa jih ni lahko najti. Iz romanske dobe se je ohranilo še mnogo svečnikov, iz prejšne dobe pa menda noben. Doslej ni znan noben starejši svečnik, kakor svečnik Tassilov v Kremsmunstru, iz osmega stoletja. Jako zanimivo je to delo. Salamandri, grifi, levi, od svetlobe proč obrnjeni, pa vendar proti svoji volji služeči luči, sestavljajo podnožje svečniku, na prostoru med njimi se zvira druga zverinjad. Po deblu, katero ima tri jabolka, se ovija trak, olepšan z romanskimi rastlinskimi ornamenti. Med ovoji se vidijo raznotere golazni, zaple¬ tene s prednjim in zadnjim životom druga v drugo, liki arabeske. Podnožje je pri romanskih svečnikih večinoma trioglato, spleteno iz zmajev, krilatih levov in druge zverinjadi, ki, skrivajo se, glavo tišči v tla, z repom in perutnicami pa se zvija kviško. Deblo je vse okrašeno z raznoterimi ornamenti, z luskinami, z meandri, trakovi, z listi in sadjem, katero kljujejo ptički, i. t. d., na sredi ima deblo precej debel pucek, naličen rebrastemu jabolku, ali pa je to jabolko olepšano s prodrtinami. Višje deblo ima po dva jabolka, kar se vidi močnejše in je prijetnejše za oko. Deblo se na vrhu razširja pod skledico v cvetlične čaše, da prehaja deblo polagoma do široke skledice. Vrhu tega tak prehod posredujejo trije ročki, imajoč .podobe listov ali živali, n. pr. martinčkov, ki s stebla čez skledico pri¬ plezajo do luči. Sploh se mora reči, da so znali kaj živo in pomenljivo olepšavati v romanski dobi s čudovito in bogato domišljijo vse posode in vsa orodja s prav takimi simboličnimi podobami, ki so bile najprimernejše namenu orodja ali posode. Na glavnike n. pr. so delali podobe, kažoče silovito moč Samsonovo, na prižnice krščanske čednosti, na kelihe predpodobe sv. R. Telesa in Kristusove smrti na križu. Tudi na romanskih svečnikih imajo te zverine in podobe človeške, ki se bojujejo z zverinami, gotovo kak globokejši pomen in niso samo olepšava. Na mnogih svečnikih se nahajajo jezdeci na zmaju ali na levu, ali človek se bori s kačo, z levom, z zmajem ali se zaganjajo vanj psi. Nikakor ne moremo misliti, da bi bilo ') »Canthara habentia in medio cereos ex argento deauratos." (Anast. in Leon. III.) 2 ) Constituit, ut quatuor vicibus in anno farum accendalur. (Anast. 1. c.) 62 nagibalo umetnika samo naključje ali samohotnost k taki olepšavi, marveč vse to je bilo simbol visokejših misli, vse je imelo globokejši pomen. Kar je pevala Cerkev v svojih himnih, to so predočevali umetniki v svojih podobah, in te podobe niso bile nerazumljive. Cerkveni pesniki te dobe povdarjajo v pesmih mnogokrat nasprotje in boj med svetlobo in nočno temo, v kateri gospodujejo in svoja dela izvršujejo hudobni demoni; pesniki pevajo zmago svetlobe čez temo — simbolično pa svetloba pomenja Kristusa. 1 ) Živo so predočevali v podobah boj duše s sovražnimi duhovi, ki pa duši nič ne morejo škodovati po besedah psalmista: Super aspidem et basiliscum ambulabis. V obče smemo reči: Svečnik pomenja Kristusa in njegovo cerkev. Kristus stopa zmagonosen čez sovražne, nočne moči; pred njim se plašno skrivajo nočne teme in zverine, sovražeče svetlobo — luči prijazne živalice pa je iščejo; hudobni se obračajo od Kristusa, verni pa se mu veselo bližajo, iskajoč prave svetlobe in vživajo v nji sad zveličanja. 2 ) Vse zverine, še tako sovražne, morajo naposled vendar služiti luči, vse mora služiti Kristusu, sveti cerkvi, verni duši, in nič ji ne morejo škodovati, naj se še tako grozijo in odpirajo svoja žrela. V psalmih se nahaja mnogo vrstic, katere nam pojasnujejo te razno¬ tere predstave, n. pr. psi. 21.: Reže v me, ko zgrabljiv lev (14), veliko psov me je obsulo (17), otmi me iz levovega žrela (22) i. t. d. Pisatelji te dobe svečnikom sploh dajo simboličen pomen 3 ) kakor tudi posamičnim delom. 4 ) Svečnik je Kristus ali cerkev, tri noge vera na sveto Trojico, na kateri stoji sv. Cerkev; 5 ) lilije, plačilo obljubljeno ozna- novalcem svete vere. Živa domišljija umetnikov te dobe ni trpela nič mrtvega ali praznega, vse je poživljala s simboličnimi podobami. Kakor pri arhitekturi ni pu¬ ščala praznih prostorov, temveč je olepšala zidce, kapitele i. t. d. s re¬ liefnimi podobami, tako je tudi manjšemu orodju s podobami vdihovala dušo in njih mehanični namen izpreminjala v duševno delovanje. Kar se tiče tvarine, so bili ti mali svečniki največkrat mesingasti ali bakreni, pa pozlačeni in olepšani z emajlom; nahajajo pa se tudi čisto srebrni in zlati; zlasti zla¬ tim so dajali simboličen pomen. Kakor se namreč zlato izkusi v ognju in s kladvom kuje svečnike, da nosijo luč, tako se utrdi cerkev v izkušnjaji, ,s kladvom preganjanja se razširja in se sveti v delih ljubezni.*) Preprostejši in manj olepšani, toda konstruktivnejši delani so gotski svečniki. To dobo so stali svečniki že v obče na oltarjih, ki šo imeli zadaj precej visok nastavek, bili so torej delani tako, da so se bolj zla¬ gali z drugo arhitekturo; previsoki niso bili, da niso prikrivali kakih členov; visokost se je ravnala po visokosti predele. Podnožje je večinoma okroglo, lepo profilovano; sem ter tja se nahaja tudi trioglato na živalskih nogah. Deblo je valjasto, ali mnogooglato, precej močno; večji ali manjši obročki ga lepo dele v več členov; skledica je tudi lepo profilovana in ima na vrhu ob robu zobce. Tudi večji stalni svečniki (Standleuchter) so delani enako; leseni so, kamenitni ali kovinski; nekaterfso jako bogati in dragoceni; deblo je mnogooglato ali zvito. Nekateri so nalični gotskim stolpičem, imajo spodaj na podnožju podpornike, fiale, loke, izmed J ) Tako n. pr. pravi himn. ad matut : »Aufer tenebras mentium, Fuga catervas daemonum." *) Mittheil. der. k. k. Central Comission V. Bd. 3 ) Opertet etiam altare habere candelabrum, ut bonis operibus luceat. Candelabrum exterius illuminans est opus bonum, quod alios per bonum exemplum accendit, de quo dicitur: Nemo accendit lucernam et ponit eam sub modio, sed supra candelabrum. Durand. Rationale d. on. 1. I. de altari. *) Intelligimus per candelabrum ecclesiam, per hastile Christum, per calamos praedicatores, per scyphos auditores, per sphaerulas operatores, per lilia retributiones, per lucernas praelatos, per emunetoria sacrae seripturae verba. Hugo a St. Victor. Sermones. S. LXXXI. (Migne.) 5 ) Candelabra super tres pedes stabiliuntur et ecclesiae Sanctae super Trindtatis fidem fundantur. Hugo a S. Victor. apoc. 1. I. e ) Auruin per ignem probatur, malleis extunditur et in candelabri formam producitur et in instru- mentum ignis et luminis efficilur. Et ecclesiae tentationibus probatae, tonsionibus persecutionum extenuatae ardent igne sapieutiae coelestis et lucent opere caritatis. Richard a S. Vict. in apoc. lib. I. c. 4. 63 katerih se vzdiguje deblo. Najlepši pa so iz te dobe svečniki, kovani iz železa. Ti svečniki nam kažejo, kako umetno so znali kovači iz železa kovati ornamente, in kako lične oblike dajati svečnikom. V renesanski dobi se nahahajo mnogokrat visoki mesingasti sveč¬ niki. Prvi renesanski svečniki so lepi po zunanji obliki in dragoceni po tva¬ rini. Ozirala se je renesanca vsaj na zunanjo krasoto in na dober okus: delala je elegantne, dragocene svečnike. Poznejši čas pa, za dobe ob kiti, je tako spačil tudi svečnike, da niso bili nikomur podobni; ni se oziral ne na tvarino, ne na lepo zunanjo obliko. Navadno so ti svečniki tako visoki, da niso ne z oltarjem, ne s križem, ne s svečami v nikakšem raz¬ merju. Vsa simbolična olepšava se je opuščala, o konstruktivnosti se še govoriti ne more. Napravljali so plehaste svečnike, znotraj zalite s smolo ali zasute s peskom. Pri teh nima zunanja oblika nikakšnega pomena, a tudi tvarina nima nobene vrednosti. Razven svečnikov za samo svečo so delali tudi svečnike za več sveč. Po vzgledu sedmeroramnega svečnika v jeruzalemskem tempeljnu so na¬ pravljali zlasti v srednjem veku take svečnike in jih zdelavali prav umet¬ nostno. Vliti so navadno iz mesinga, so dokaj veliki in stoje pred oltarjem ali poleg oltarja na obeh straneh. Nekateri so nalični Jeruzalemskemu sveč¬ niku, tako da je vseh sedem skledic v jedni vrsti; pri drugih pa se deli deblo na več ram kakor veje na drevesu. Najkrasnejše svečnike te vrste nahajamo v romanski dobi. Pa tudi v gotski se nahajajo taki prekrasni svečniki. Namesto svete številke 7, napravljali so tudi po 3, 5, 10, 12 ram, vsakemu številu pa so dajali simboličen pomen, kar kažejo olepšave in napisi. Pri sedmeroramnih so se spominjali sedem sv. zakramentov, darov sv. Duha. Peteroramni so spominjali peterih ran Kristusovih. — So pa tudi taki svečniki, ki imajo sicer le po eno samo skledico, a ta je deljena in razširjena na tri ali štiri peresa, vsako pero ima svoj trn, da se nanj natika sveča. Zlasti zanimivi in znameniti so svečniki iz kovanega železa, imajoči več stebel za sveče, ali pa se eno deblo deli na vrhu v mnogo večjih ali manjših stebel za sveče. Še neke druge naprave so imeli prejšno dobo, da so ob večjih praznikih cerkev še bolj razsvetlili: napravljali so namreč po celi širini presbiterija med korom in ladjo nek drog, na katerega so natikali mnogo sveč. Neki opat Teobald pripoveduje v 11. stoletju: Pred oltarjem Zveličarjevim, pod slavo¬ lokom, smo napravili od ene stene do druge železen drog, na katerega smo nataknili najboljših sveč iz Babilona in določili smo, naj se nataknejo sveče praznik rojstva Gospodovega in naj zgore vse. V Lyonu še hra¬ nijo tak svečnik (Lichterrechen) iz 12. stoletja. Povprečni tram sloni na dveh stebrih in ima 7 skledic za luči. V romanski dobi so bili nastavki oltarja nizki, tudi niso izpostavljali presv. R. Telesa na oltarju, poprečni tram torej ni oviral pogleda na oltar; v sedanji dobi je to drugače; torej bi bilo pri napravljanju takega droga pred oltarjem od ene stene do druge treba velike previdnosti, sicer bi ta tram zakrival vernikom v cerkvi pogled na izpostavljeno presv. R. Telo. Razven prenesljivih in stalnih svečnikov so imeli še viseče po¬ dobne kroni (coronae, Kronleucbter), ki so viseli pod ciborijem, pred oltarjem sredi kora, ali izpod svoda pod križališčem. Bili so nekateri silno dragoceni, v premeru široki do 16 čevljev. Te krone so bile bakrene, pa pozlačene in emajlirane; bile so popolnoma okrogle ali nalične osmokot- niku ali deseterokotniku. Na okrožju so bile ozaljšane s stolpiči, s kipi aposteljnov ali angeljev; delane so bile za sveče ali za svetilnice, ali za oboje vkup. Semtertja se nahajajo pri nekaterih od središča do okrožja špice kakor pri kolesu. V gotski dobi so rajši delali take svečnike z ramami. Deblo je močno, podobno stolpiču. Iz tega izvira po več ram, ki imajo na konci svečnike, podobne cvetlični čaši, ali pa angeljčkc, noseče sveče. Semtertja stoji na 64 sredi, namesto stolpiča, kip Marije Device z Jezusom v naročju, ali cer¬ kveni patron, ali kak drug svetnik. — Iz napisov na obroču se spozna, kakšen simboličen pomen imajo te krone in kakšen namen so imeli umetniki pri olepševanju. V knjižici „gerama animae" je jasno razložen ta pomen. Iz trojih vzrokov, pravi, se obešajo krone v tempeljnu. Prvič, da se okrasi cerkev, ker se prižigajo nanjo lučice. Drugič nas pogled na te krone opominja, da tisti dobe krono življenja in svetlobo veselja, ki tukaj zvesto služijo Bogu. Tretjič nas spominjajo nebeškega Jeruzalema, po čigar obliki so delani. Dalje razklada posamične dele njene, zlato ali srebrno ali kovinsko krono, stolpiče, svečnike, drage kamene, verižice i. t. d., in vsakemu delu prideva simboličen pomen, n. pr. o krščanskih čednostih. — Te krone se niso prižigale vselej, ampak le večje praznike. Iz tega je razvidno, da so prižigali že v srednjem veku pri večjih svečanostih mnogo sveč na oltarju ali pred oltarjem. Tudi v renesanski dobi pogosto nahajamo take svečnike z ra¬ mami; večinoma so mesingasti, bogatejši so srebrni. Taki svečniki iz gotske dobe in iz prve renesanske dobe so bili prav lični in za cerkev jako primerni, pa — • večina so se že poprodali starinarjem za majhen denar, nekateri pa so se zavrgli med staro šaro, zlasti, ko so prišli v cerkev novošegni, kakršnih je zdaj polno skoraj povsod, namreč iz bru¬ šenih, na žico nabranih steklenih koscev. Toda ti niso nič pripravni za cerkev, k večjim za sobane, pa tudi ni jih mogoče v resnici umetniško izdelovati. Res nobeden teh steklenih lestencev nima okusne oblike. Svečniki z ramami so tudi stenski svečniki. Obešali so jih že v romanski in, gotski dobi na križe posvečenih cerkva. Imenujejo se apostolski svečniki. Po obliki so podobni drugim svečnikom z ramami; tudi iz kovanega železa nahajamo nekatere prav lične. Svečnikov, in sicer majhnih, oltarnih kakor tudi večjih stalnih, se je ohranilo mnogo iz romanske dobe, in sicer jako znamenitih, zlasti na Francoskem in Nemškem. Znameniti so, zlasti kar se tiče olepšav; bili so preprosti, majhni, ker niso imeli druzega namena, kakor da so držali sveče. Ko pa so v 16. stoletju svečnike začeli postavljati na oltar, da so ga olepšavah z njimi, so se prejšni mali odstranili ali prelili v nove. Le slučajno so se semtertja ohranili taki svečniki iz romanske dobe, ki se shranijo zdaj v muzejih. Še redkejši kakor majhni oltarni svečniki so veliki stalni svečniki, katere so postavljali poleg oltarja ali za velikonočno svečo; nahajajo se taki v muzejih v Essenu, v Braunschweigu, v Paderbornu, v Rheinsu i. t. d. kakor tudi v zbirkah mnogih francoskih zasebnikov. Eden najlepših romanskih svečnikov je sloveči sedmeroramni svečnik v milanskem domu, ime¬ novan .drevo sv. Device". Krilati zmaji na podnožju in sikajoče kače kažejo, da je delan v romanski dobi; sploh je ta svečnik silno bogat simboličnih in svetopisemskih okraskov. Iz romanske dobe se je torej ohranilo primeroma mnogo svečnikov, le iz prvih časov te dobe pa menda noben; doslej vsaj ni znan starejši, kakor svečnik Tassilov v Kremsmtinstru, ki pa je iz osmega stoletja. Razven tega svečnika se nahajajo na Avstrijskem še drugi iz romanske dobe, n. pr. sedmoramni kandelaber v Klosterneu- burgu, podnožje svečnika v Gotvveihu: med listjem zapleten zmaj; v Pragi imajo pri sv. Vidu jako znamenito podnožje starega svečnika, katero je natanko opisano v Mittel- alterliche Kunstdenkmale v. Heider 1. 1858. Na slovenskih tleh se je našlo malo takih svečnikov. Zanimiva sta dva bronasta z lepo zeleno patino prevlečena svečnika, katera hrani historično društvo za Koroško. Bd. XI. LXXXII. Našli so jih blizo Celovca. Skoraj gotovo sta iz 12. stoletja. Visoka sta po 8 čevljev in 8 palcev. Podnožje je tristrano, stoječe na treh, deloma rebrastih tacah. Na treh oglih je podnožje okrašeno s spakami, podobnim delfinom, med njimi so zapleteni rebrasti trakovi in druge spake. Deblo je do jabolka tudi okrašeno s trakovi. Nad jabolkom se pričenja skledica. Z debla se spenjajo na skledico krilati zmaji, pa glavo s kljunom imajo od luči proč obrnjeno. Več svečnikov se je ohranilo iz tiste dobe, ko so jih izdelovali iz kovanega železa. Tak svečnik za velikonočno svečo hranijo v Šmariji na Štajerskem (iz 15. stoletja) v cerkvi sv. Marte. Drug tak svečnik je v St. Wolfgangu na Avstrijskem iz 16. stoletja, v Loži (Laas) na Koroškem, v Wiesenbergu na Koroškem iz 17. stoletja. Na Nemškem imajo semtertja še viseče svečnike v podobi krone. Ni ga lepšega, kakor oglat lcstenc Friderika Barbarose (1165) v monastiru v Ahnu. V okrožju meri 41 čevljev, ima 16 okroglih ali mnogokotnih stolpičev in je napravljen za 48 sveč. Na Avstrijskem menda ni nobenega takega visečega kronastega svečnika iz te dobe. Opomnimo še to, da so gotski kronasti svečniki večinoma pocinjeni, iz renesanske dobe pa so pobarvani in pozlačeni. 65 Viseči lestenci niso nikjer zapovedani, da celo neko nepriliko de¬ lajo, ker zavirajo pri vstopu v cerkev pogled na veliki oltar, in se izgubi pravi vtis vse cerkve, vrhu tega zakriva organistu pogled k oltarju na mašnika. Da je torej pogled na oltar prost, jeli so obešati lestence ne po sredi, ampak ob obeh straneh, po dva vštric. Seveda nastane ta nepri- lika, da je težje sveče prižigati. Pri vsih lestencih morajo biti skledice pod svečami dovolj široke, da od sveč ne kaplja vernikom na glavo. Leseni in črno barvani svečniki ne smejo stati na oltarju, a pred¬ pisani so za „tumbo“ in krog mrtvaškega odra, kadar se bere sv. maša za mrtve ali kadar je „Offic. Defunct. 11 Nekdaj je bilo pri nas mnogo lepih svečnikov iz medi. Oblika je bila jako lična. Stolnica v Ljubljani ima šest lepih velikih in šest malih svečnikov iz medi. Semtertje se nahajajo še beneški svečniki, katerih noge imajo obliko levjih šap. V Poljanah nad Loko imajo šest visokih srebrnih svečnikov iz Mekin iz L 1722. Tudi leseni, jako bogato iz¬ rezljani in pozlačeni svečniki se hranijo — pa so vsi iz renesanske dobe. Župna cerkev v Slavini ima bronsirane svečnike iz medenine, podružnica na Trati pri Velesovem: bron- sirani svečnik. Svetilnice. Druga vrsta posod za luč so svetilnice. Tudi te so posamezne ali pa jih je združenih po več vkup (Lampen, Lampadarien). Po Božjem po¬ velju je vedno gorela svetilnica v tempeljnu, napolnjena z najčistejšim . olivnim oljem. Tudi krščanstvo je rabilo poleg svečnikov že v apostolski dobi, v katakombah in pozneje v bazilikah svetilnice. Prve svetilnice so bile prav priproste, nalične navadnim skledicam (gabatha) ali majhnim čolničem (canthari, scyphi, scyphuli) ali jerbaščku (canistra). V cer¬ kvah so rabili prav take, kakor doma. Vendar pa je znala cerkvena umetnost vdihniti tudi tem, četudi ilnatim svetilnicam v katakombah, neko višjo misel. Če se je pa to delalo pri ilnatih, smemo sklepati, da so umetno izdelovali zlasti srebrne ali zlate svetilnice, o katerih govore cerkveni pisatelji. Najstarejše svetilnice, ohranjene do današnih dni, so ilnate, imajo ročaj, ali so brez njega. Ozaljšane so na ročaju ali na vrhu z monogramom Kristusovim, ali imajo krono, ribo, goloba, podobo dobrega pastirja, križ ali palmo. Nekatere so nalične golobčku, čolniču ali ribi in pomenjajo Kristusa ali pa Cerkev, katero siloviti valovi preganjanj semtertja premetavajo, a ona sama ima v temni noči luč, luč resnice, ki je Kristus. Gorele so te svetilnice v katakombah. Pogani so devali v grobe svetilnice vsled svoje prazne vere; pri kristjanih pa je pomenjala večno luč, katero želi sveta Cerkev v Gospodu zaspalim in večno slavo, katero vživajo pra¬ vičniki v nebesih. Razumljivo je torej, da se nahaja v katakombah mnogo takih svetilnic. — Pa tudi sicer so bile potrebne, da so razsvetljevale temne rove. Gorele so te svetilnice v katakombah v posebnih dolbinah, ki so okajene še današnje dni; stale so na konzolah ali visele od stropa; zlasti v hramih, kjer se je opravljala sv. daritev, so visele izpod stropa pred ol¬ tarjem. Tudi v bazilikah so imeli mnogo število svetilnic, visečih pred oltarjem ali okrog ciborija, kar se je videlo jako lepo; kakor krona so ob¬ dajale ves ciborij; visele so tudi pred podobami svetnikov posamezne ali v mnogem številu. Nalite so bile z dragim, prijetno dišečim oljem. Iz romanske dobe se je ohranilo jako malo svetilnic. Ako smemo soditi po nekaterih francoskih svetilnicah, ki so se ohranile iz te dobe, so bile zelo priproste. Nalične so piskerčku ali hruški, viseči na treh verižicah. Nahajale pa so se tudi lepe in dragocene v obliki križa. Srebrne in zlate, ali ulite iz bakra in mesinga, so bile čudovito lepe in umetno 5 66 izdelane, kakor nam pripovedujejo tistodobna poročila: mirae atque pul- cherrimae, inaestimabili fusae labore. Največkrat so visele prav same, ali pa v bogato cizeliranem obroču ali kroni. V gotski dobi je bila že navada in po nekaterih škofijah celo stroga zapoved, da mora luč goreti pred svetim Rešnjim Telesom. Ker pa niso bile za to pripravne sveče, so začeli rabiti svetilnice. Toda svetilnice v začetku niso visele, ampak so jih postavljali v kako dolbino. Ohranilo se jih je iz te dobe več nego iz romanske; večinoma so ulite iz me- singa in prav lično okrašene s predrtinami. V renesanski dobi so oblike svetilnic jako raznotere: stolpičaste, trikotne, podobne vazam ali srcu i. t. d. Verižice drže kake čiričaraste olepšave, ali so pa obešene za glave angeljcev ali morskih deklic. V tako- zvani rokoko-dobi, v dobi propada renesance, se je delalo poganstvu na ljubo, da so tualitam postavljali pred oltar vestalin kip v naravni ve¬ likosti, v roke so ji dali svetilnico in ji tako izročili v varstvo večno luč; taka svetilnica je n. pr. v Wurzburgu. Nekatere svetilnice iz renesanske dobe so kaj dragocene, tudi zunanja oblika je dostojna; delane so prav umetno, imajo kaj primerne olepšave in niso prevelike. Načrte zanje so delali umetniki in izdelovali so jih tudi umetniki. Zadnje čase pa se je oblika popolnoma spačila; podobnejše so bolj kolesnim pestem kakor svetil- nicam; posamezni deli in celota nima nobenega pravega pomena; vrhu tega pa so dosti prevelike, tako, da med malo lučico, ki brli v nji, in med velikansko svetilnico ni nobene primere. Med najlepše izdelke cerkvene umetnosti spadajo takozvani lam- p a dar i ji. Kakor so bile v starih časih v navadi posamezne svetilnice, tako so rabili tudi po več svetilnic vkup združenih, in sicer so delali te lampadarije za cerkveno rabo v najmnogoterejših oblikah. V bazilikah so viseli izpod stropa pred oltarjem ali pod korom na verižicah kronasti svečniki, to je, srebrni, zlati ali sploh kovinski obroči, na katere so krog in krog postavljali svetilnice, ali je pa bilo tudi po več obročev drug nad drugim, gorenji manjši kakor spodnji, na vseh pa je bilo polno sve¬ tilnic. Kakor so delali za sveče mnogoramne svečnike, delali so jih tudi za svetilnice; posamezne rame so imele na vrhu skledice, nalične cvetlični čaši, v katere so devali svetilnice. Jako umetno so bile delane tudi rame. Pri nekaterih so čaše podpirali delfini. Konstantin je daroval baziliki sv. Janeza v Lateranu lampadarij iz čistega zlata, na katerem je bilo 80 delfinov, tehtajočih 20 funtov. Delfin pomenja Kristusa, človekoljubnega rešitelja, ali kristjane, ki se sredi viharnega morja mirno in veselo zbirajo okoli Kristusa, okoli luči, ki nikdar ne ugasne. Tudi obliko ladje so dajali takim lampadarijem; zlasti na iztoku so delali ladje z mnogimi lučicami; jadernik na ladji je imel podobo križa. Taka ladjica z mnogimi lučicami je visela v Sofijini cerkvi v Carigradu. Pri nekaterih lampadarijih so gorele sveče in svetilnice lepo in primerno razvrščene. Lampadarji so se v sedanji dobi skoro čisto opustili. Gotovo bi se svečanost in lepota notranjščine jako povzdignila, ko bi gorelo krog oltarjev pri večjih slovesnostih mnogo svetilnic. Cerkvena določila o luči. Ker so že od nekdaj luči gorele pri božji službi, ni čudno, da je Cerkev natanko določila, kako in kdaj naj se rabijo luči. 1. Najprej zahteva Cerkev, da morajo svečniki stati na oltarju, ne pa na steni ali samo poleg oltarja. Škofovski obrednik naravnost 67 veleva „in planitie altaris", * 2 3 4 5 ) to je na gorenji plošči. Zdaj navadno naprav¬ ljajo neki prag za menzo, na katerem stoje svečniki. Po najnovejšem določilu je to dovoljeno. Candelabra cum candellis accensis poni non debent necessario supra mensam — sed locari etiam possunt supra gradum superioren! ejusdem. -—- 3759. — Ne bilo bi prav in ne smelo bi se rav¬ nati tako, da bi se med sveto mašo prižgala samo dva stenska svečnika, na oltarju pa bi ne bilo nobenega. 2 ) 2. Rimski misal zahteva vsaj dva svečnika za tiho sveto mašo, in pri stranskih oltarjih zadostujeta po dva svečnika. 3 ) Na velikem oltarju pa naj bo šest svečnikov 4 ) in sicer mora biti šest posameznih svečnikov; ni dovoljeno n. pr. postavljati na vsako stran po en svečnik s tremi ramami; kajti rimski misal zahteva, da se incenzira oltar kakor so razdeljeni sveč¬ niki. 6 ) Večje praznike se sme postavljati tudi po več svečnikov na oltar, samo zahteva se, da šesteri morajo biti na svojem mestu. Pri škofovih mašah mora biti na oltarju sedem svečnikov, in sicer srednji stoji višji od drugih in križ stoji pred svečnikom. Pri črnih škofovih mašah in pri vesperah se ne prižiga sedmi svečnik. Navadne nedelje in manjše praznike zadostujejo štiri svečniki in druge dni po dva. 6 ) Ako je na oltarju več svečnikov kakor dva, naj ne bodo vsi enako visoki, ampak naj je proti sredi oltarja vsak nekoliko višji, tako, da stoje pri križu najvišji. 7 ) Višji kakor križ^pa ne smejo biti, kajti križ, glavna stvar na oltarju, mora presegati vse. Če so pa vsi enako visoki, ni zapoved tako stroga, da bi se morali zaraditega odstranjevati in napravljati novi. Škof Briecenški (Brieux na Francoskem) je sporočil kongregaciji, da so po njegovi škofiji svečniki skoraj povsod enako visoki in vpraševal, se li mora strogo izpolnovati zapoved škofovskega obrednika? Kongregacija pa je odgovorila: Adductam causam a praescriptione Caerem. observanda excusare. S. R. C. 21. Jul. 1855 in Briocen. Novejše določilo pa to naravnost dopušča: Candelabra in altaris ponenda aequalia esse possunt, etiamsi juxta ceremoniale episc. inter se aequalia esse non debent; nam in času praescriptum caeremonialis non videtur rigorose accipiendum — 3035. — Ob straneh oltarja postavljati sedmeroramne svečnike ni dovo¬ ljeno: Candelabra septiformia ad instar candelabri Mosaici hinc inde in utroque altaris latere collocari nequeunt. — 3137. 3. ) Kar se tiče tvarine, veleva škofovski obrednik (1. c.), naj se napra¬ vijo za večje praznike, če je le mogoče, srebrni ali vsaj mesingasti ali pozlačeni svečniki, lepo izdelani, nekoliko višji in dragocenejši kakor za vsakdanjo rabo. Za vsak dan naj so mesingasti, bakreni, cinasti, ali za revnejše cerkve tudi leseni, pa primerno barvani. — Veliki petek naj se ne rabijo srebrni svečniki; obrednik to naravnost prepoveduje. 8 ) Praški zbor pravi: Kar se tiče svečnikov, dajemo prednost mesingastim in bro¬ nastim pred cinastimi in lesenimi, naj so še tako olepšani. 4. Pa ne samo na dobro tvarino je treba gledati pri napravi sveč¬ nikov, skrbeti je treba, da imajo tudi lično zunanjo obliko. Gledati je, da se vjema oblika z drugo arhitekturo: stati ne smejo previsoko, da bi *) Caerem. Episc. L. I. n. 11. 2 ) Requiriturne absol ute, ut super altare collocentur candelabra ad Missam celebrandam? Et potestne tolerari usus antiquus pro missa privata duorum candelabrorum hinc et hinc parieti altare fere tangenti in- fixorum? Resp.: Affirmative et contrarius usus etsi antiquus, cum sit contra legem, abolendus erit. S. C. R. 16. Sept. 1865. 3 ) Duo saltem candelabra cum cereis. Caerem. Episc. I. 16. 4 ) Candelabra sex. Caerem. Episc. I. 11. 5 ) Incensat altare, ter ducens thuribulUm aequali distantia, prout distribuntur candelabra. Miss. Rom. Rit. celebr. IV. 4. tf ) »Sufficient. . . quatuor candelae in candelabris; sed in testis simplicibus et feriis per annum duae“. Caerem. Ep. I. 12. 24. 7 ) Caerem. Episc. 1.12. 11. 8 ) „Et haec non sint argentea.“ Caer. Ep. II. 25. 2. 5 * 68 se kazilo razmerje s tabernakeljnom, z nastavkom, zlasti pa s križem. Stalce naj je okroglo ali trioglato; mora pa biti tako široko in trdno, da se ni bati, da bi svečnik padel, če se tudi nanj natakne velika sveča. Deblo naj ima lično, primerno obliko, naj je ozaljšano z obročki. 1 ) Na vrhu naj imajo precej široko skledico, da kaplja vosek vanjo, ne pa po prtih, ali če pade kak otrinjek s sveče, da ostane v skledici; sicer bi bilo nevarno zaradi ognja. Kolikor višje so sveče, tolikanj širje bi morale biti skledice. Razen svečnikov, ki stoje na oltarju, se rabijo v cerkvi še drugi in sicer: 1. Rimski misal zahteva, naj je na episteljski strani oltarja svečnik, ki se prižiga med povzdigovanjem: „In cornu . . . Epistolae paretur cereus, ad elevationem Sacramenti accendendus.“ Miss. Rubr. gen. XX. Stoji naj kak meter od spodnje stopnice, visokost pa naj se ravna po velikosti oltarja; pri navadnih oltarjih bi zadostovala visokost l'25m. Zove se ta svečnik „Sanctusleuchter“. Pri velikem oltarju se postavljata pri slovesnih mašah dva taka svečnika, eden na evangeljsko, drugi na episteljsko stran. Prižgeta se na koncu prefacije in gorita, dokler traja povzdigovanje. Missal zapoveduje: In Missa solemni ad finem Praefationis accenduntur duo saltem intortitia, quae exstinguntur post elevationem calicis, nisi aliqui sint com- municandi, et tune exstinguuntur post Communionem. In diebus etiam jejuniorum et in Missis pro defunctis tenentur accensa usque ad Com¬ munionem. (Rit. cel. Miss. VIII. 8.) Te sveče so se že opuščale po več krajih, sedanje dni pa so jih zopet začeli prižigati, kar je tudi prav, saj gori ta sveča med najsvetejšim delom sv. maše, naznanjajoč, da biva zdaj na oltarju Kristus, prava luč. Namesto stoječega svečnika se napravlja v nekaterih cerkvah poleg velikega oltarja stenski svečnik. Lep pomen ima ta sveča. Naznanjaj e, da je Kristus pričujoč na oltarju, pa tudi spodbuja vernike, naj molijo in hvalijo svojega Boga. Pa tudi kaj pripravna je ta uredba. Vsakdo v cerkev vstopivši ve na prvi pogled, je li že povzdigovanje ali zavživanje dokončano; ali če se več maš bere, mašnik, k oltarju ali od oltarja gredoč mimo kakega oltarja, na katerem se bere sv. maša, takoj spozna, mu je li poklekniti ali ne. — Pa ne samo pri povzdigovanju se prižiga ta sveča, marveč tudi, kadar je izpostavljeno sv. R. Telo, ali kadar se obhaja zunaj sv. maše. Catalanus pravi: Laudabilis est et illa communis fere ecclesiae praxis, ut, dum ad altare fit communio, sive in missa. sive extra missam, praeter duos accensos in altari cereos tertius extra illud ardeat. 2 ) — Vendar ta sveča ni zapove¬ dana: Cereum tertium in missis lectis a conseeratione ad sumptionem non accendendi consuetudo servari potest. — 4029. Kako posebno luč postavljati pri baldahinu, da svetloba pada na sv. R. Telo, ni dovoljeno. Lumen aliquod eo artificio collocare inexpos. ss. Sacr., ut rede illuceat in ipsam ss. Hostiam, quae exinde lucida appareat, non licet. — 2613. 2. Oltarnim svečnikom so podobni svečniki ceroferarijev; lahki naj bodo in manj dragoceni, pa vendar snažni in dostojni. 3. Za tri dneve v velikem tednu naj se napravi poseben svečnik v obliki trikotnika za 15 sveč; lesen naj je, močan in zadosti visok. 3 ) 4. Veliko soboto se rabi svečnik, na katerem gori trioglata sveča; zove se arundo. Večinoma se ta svečnik dela iz navadnega lesa; boljše je, da se jemlje trst. Ni pa treba napravljati na vrhu treh roglov, ampak sveča naj se zvije in na vrhu razdeli v tri roglje. 5. Svečnik za velikonočno svečo, pomenjajočo od smrti vstalega Zveličarja, bodi posebno lep in odličen. 6. Pred baldahinom na tabernakeljnu so napravljene pri nas navadno po tri sveče na vsaki strani; klečeča ali stoječa angelčka lahko držita tri- *) Instructio supellect. 2 ) Catal. Coinmentar. in Rituale Rom. 1.1. p. 261. XI. 3 ) Caerem. II. 22. 4. 69 ramna svečnika. Candelabra pro Expositione ss. Sacramenti accendenda, hinc inde throno, qui pro expositione inservit, affigi possunt. — 3780. S ve til ni c e. Obrednik omenja nekatere olepšave za cerkev, ki se pa pri nas premalo rabijo, namreč svetil niče pred oltarjem. Ker se razliva iz oltarja, na katerem se daruje Sin božji, milost in resnica na človeštvo, želi sv. Cerkev, da naj gori pri vsakem stranskem oltarju po ena svetilnica, pri velikem tri in pred sv. R. Telesom pet ali vsaj tri. Število svetilnic ne bodi enako. Zlasti pred šv. R. Telesom se podajo lampadarji prav lepo. Pri stranskih oltarjih naj gore večje praznike med veliko službo božjo ■ svetilnice; strogo pa se zahteva, da gore pred sv. R. Telesom tri luči noč in dan, ali vsaj ena 1 ); kajti večna luč pred tabernakeljnom naznanja vernikom, da je v njem živi Bog; ta luč je očitno spoznavanje vere v presveti Zakrament, je pa tudi vedni dar, katerega darujejo verniki v presv. Zakramentu pričujočemu Zveličarju. Svetilnica, ki sveti pred sv. R. Telesom, sme biti tudi na ramnem svečniku, vendar mora segati pred oltar. Steklo sme biti barvano. Lampas coram Ss. Sacr. ardeus sustentari licet per brachium ex metallo, parieti infixum — dummodo intra et ante altare continuo ardeat. — 3576. — Svetilnica naj torej gori pred oltarjem, kajti rubrike strogo zahtevajo, naj gore le infra et ante altare. Ako ste po dve svetilnici, morata viseti res pred oltarjem, ne ob strani. Lampas retinenda est intra et ante altare — 2033. Da torej ta luč zadostuje svojemu namenu, ne sme biti na strani oltarja ali skrita v kaki linici v zidu, ampak mora goreti pred oltarjem. Pred velikim oltarjem naj torej visi svetilnica s tremi, petimi ali sedmimi svetilnicami; pred stranskimi pa naj vise posamezne. Zlasti oltar s ciborijem bi se okrasil jako lepo, ko bi krog in krog ciborija visele svetilnice. Nad oltarno menzo pa ne sme viseti nobena svetilnica, da se ne pomaže oltar z oljem. 2 ) Svetilnice naj vise tako visoko, da se hodi lahko pod njimi; mnogo lepih paramentov se je pokvarilo, ker je duhovnik z biretom zadel ob svetilnico, prenizko visečo. Slogu primernih svetilnic napravljati ni lahko, ker se je nam ohranilo premalo lepih vzgledov. Gleda naj se na to, da bodo res podobne svetilnicam in namenu primerne. So pa lahko okrogle ali mnogokotne, vlite ali kovane; vselej pa naj bodo v pravem razmerju z lučjo in s cerkvijo. Kaj lepo se poda svetilnicam, če so cizelirane s simboličnimi podo¬ bami: živali, bežeče in se skrivajoče pred lučjo ali luči prijazne živalice, ki se hočejo bližati luči. Svetilnice v obliki krilatega srca niso lepe in ne primerne. Verižice morajo biti dokaj dolge, da se vršna kronica tako hitro ne okadi; tudi naj imajo v gotovih presledkih krogle ali kocke, da poživljajo enakoličnost. — Sv. Karol Boromej želi, da bi bile svetil¬ nice pred sv. R. Telesom zlate ali srebrne; lepe so pa tudi mesingaste, pa dobro pozlačene. Tudi bronaste so lepe in primerne, ker se dajo lepo osnažiti. Najslabše so pločnate, pa posrebrene, ker se srebro kmalu odrgne in postanejo tako kmalu vse lisaste in črne. Še dosti starih oltarnih svetilnic se nahaja po Notranjskem v tarah, katere so spa¬ dale nekdaj pod tržaško škofijo. Delane so iz medenin^/, so precčj velike, a ne posebno profilovane. Brez dvoma so benečanskega izvora, kakor kažejo olepšave. Ljubljanski ško¬ fijski muzej hrani staro svetilnico iz cina; bila je prej v Schwarzenbachu pri Kočevju. Vosek in olje. V cerkvi na oltarju se mora rabiti le čebelin vosek in olivno olje, že zaradi čistosti in simboličnega pomena. Posebno olje v svetilnici pred sv. R. Telesom mora biti olivno olje, kakršno je gorelo na božje povelje že v svetem šotoru stare zaveze. To olje je kakor luč, hrana in zdravilo lepa podoba Kristusova. V obče je dovoljeno le olivno olje; kjer bi pa ne bilo mogoče dobiti takega olja, je prepuščeno >) Rit. Rom. de Ss. Eucharistiae Sacram.: Lampades coram eo plures vel saltem una die noctuque perpetuo colluceat. =) S. R. C. 3. April 1821. 70 modrosti škofov, da smejo dovoliti tudi drugo, kolikor mogoče vegetabilno olje. 1 ) — Petrolej se ne sme rabiti brez posebnega škofovega dovoljenja. Novejši čas so začeli za pred sv. Rešnje Telo rabiti takozvani „Guillon Apparat“. Steklena lampica je visoka, na dnu stoji stenj v svinčenem podnožku. Stenj je posebej prepariran, da popolnoma zgori, ali dela le mali utrinek. Ako je olje dobro očiščeno, gori nepretrgano, da dogori do dna; po več dni toraj ni treba luči popravljati. Nekateri so s tako sve- tilnico jako zadovoljni. Tudi olje za te svetilnice je po mnogih škofijah dovoljeno. — Smejo se rabiti, kajti o stenju, o obliki svetilnice, o tvarini iz katere je delana i. t. d. cerkev nič ne določuje. Sveče morajo biti iz čistega, belega, nemešanega voska. 2 ) Med po- mankljaje, da se sme dovoljeno opravljati sveta maša, prišteva v rimski misal tudi ta: če ni voščenih luči, se ne sme opravljati daritev sv. maše. — Za črne maše in veliki teden pri molitvah, se rabi rumen, nebeljen vosek (remotis albis apponuntur ex cera communi). Dandanes je težko dobiti čistovoščenih sveč. Iz raznih škofij so do¬ hajala v Rim vprašanja, kaj je storiti? ali naj se strogo zahtevajo čisto- voščene sveče, ali se vosku sme primešati druge tvarine rastlinske in živalske snovi? Kongregacija je odgovorila, da se pri sedanjih težkih raz¬ merah ne morejo zahtevati čistovoščene sveče, ampak da zadostujejo na- mešane. Vsaj velikonočna sveča in dve sveči na oltarju pri sveti maši mora imeti večji del čistega voska; druge sveče na oltarju pa naj imajo večji del ali vsaj velik del pravega voska. Attenta asserta difficultate negative ad primam partem, affirmative ad secundam et ad mentem. Mens est, ut Episcopi pro viribus curent, ut cereus paschalis, cereus in aqua baptismali imergendus et duae candellae in missis accendendae sint ex cera apum saltem in maxima parte; aliarum vero candellarum, quae super altaribus ponendae sunt, materia in majori vel notabili quan- titate ex eadem cera sit oportet. Qua in re parochi aliique rectores eccles. et oratoriorum tuto stare poterunt normis a respectivis Ordinariis traditis nec privati sacerdotes missam celebraturi de qualitate candelarum anxie inquirere tenentur S. R. C. 13. Dec. 1904. Sveče iz stearina so prepovedane za oltar kot liturgična luč. Ex stearina candella pro usu sacro prohibentur — 3376. Vosek. Vosek je sestavljen iz dveh glavnih kemičnih spojin in sicer iz kislinskih spojin in iz etrovih spojin. Obedve spojini morate biti pri vosku v gotovem razmerju. S teh¬ ničnim izrazom se imenujejo »kislinsko število" (Saurezahl) in pa etrovo število (Atherzahl). Kislinsko število znaša pri čistem čebelnem vosku 19 do 21. Etrovo število pa znaša 75. Skupna svota označena pod tehničnim izrazom „Verseifungszahl“ znaša 20 + 75 — 95. 75 Razmerno število kaže razmerje med kislinskim in etrovim številom 3'75 (Verhaltniszahl). 20 Pri preskuševanju se določi najprvo kislinsko število in pa etrovo število. Ako te dve števili ne ugajajo zgoraj navedenim številom, tedaj je vosek več ali manj pokvarjen, oziroma ima kake sorodne primesi, in se mora potem glede teh primesij kva¬ litativno in kvantitativno preiskati. Ako je kislinsko število neprimerno visoko, se sklepa na primes stearinove kisline, ako je pa etrovo število previsoko, se zamore sklepati na primes loja. Primes ceresina ali parafina zdatno zniža obe števili in spremeni tudi razmerno število. Kmetijsko-kemijskemu preskušališču za Kranjsko v Ljubljani so se poslale na prc- skušnjo sveče šestili svečarjev, od katcrili se največ sveč jemlje po naši škofiji. ‘) Generatim utendum esse oleo olivarum, ubi vero liaberi nequit, remittendum providentiae Epi- scoporum, ut lampades nutriantur ex aliis oleis, quantum fieri possit vegetabilibus. S. C. R. 14. Juli 1864. 2 ) Miss. de defect X. 1. „si non adsint luminaria cerea u . — 71 Izvid je ta-le: Št. I. je iz čistega voska. Št. II. je iz voska, vosek malo tujih primesi. Št. III. je iz voska, vosek ni čist. Št. IV. je iz voska, vosek ni čist. Št. V. je iz voska, primesi v manjši množini, stearin, cerezin, parafin. Št. VI. prav malo voska, večina parafin, stearin. Jedro je iz drugih zmesi, kakor zunanja plast. Št. I. do V. se smejo rabiti, št. VI. ne. Povedalo se je svečarju, obljubil je, da bo bolje. Električna luč v cerkvi. Na vprašanje: Utrum lux electrica adhiberi possit in ecclesiis? se je odgovorilo: „Ad cultum, negative; ad depelendas autem tenebras eccle- siasque splendidius illuminandas, affirmative; cauto tamen, ne modus spe- ciem praeseferat theatralem.“ S. R. C. 20. junii 1895. Teatralično je z električnimi lučicami razsvetljevati arhitektonske člene oltarja ali tabernakelna. Tudi lepo ni, ker pretirano in nenaravno. Prav to velja o razsvetljavi z gazom. An super altari praeter can- dellas ex cera tolerari possit ut habeatur etiam illuminatio ex gaz, vel an usus praedictus prohiberi debeat? Resp. Negative ad primam partem; Affirmative ad secundam. 8. mart. 1879. et sub iisdem circumstantiis vetita est illuminatio electrica. Atque ita declaravit et rescripsit, die 16. maii 1902. Gasilnik. Za prižiganje in ugaševanje sveč na oltarju je potreben gasilnik. Nanj je privit droben voščen svitek za prižiganje sveč. Klobuček naj je vedno snažen; ako se preveč okajenega voska nabere se pri gašenju s črnimi kapljami pomažejo oltarni prti. Voščeni ovitek naj je droban, da ne kaplja od njega. Gasilnik naj se ne naslanja na oltar, ampak naj je hranjen v zakristiji. - 72 - Svete posode. Kelih. Naj častiti j ive j ša vseh cerkvenih posod je kelih; v kelihu je daroval naš Zveličar pri zadnji večerji prvikrat presveto kri. V duhovnem po¬ menu nas spominja keliha trpljenja, katerega je prejel naš Gospod iz rok nebeškega Očeta in ga izpil do zadnje kaplje. Podoba je Srca Jezusovega, iz čigar odprte rane je tekel studenec posvečujoče krvi. To je kelih ve¬ čerje, skrivnost vere, kelih zveličanja, vinska klet ljubezni, nevsahljiv stu¬ denec vseh milosti, kopelj duš. Pesniki srednjega veka so prispodabljali kelih grobu Kristusovemu, pateno kamnu, ki je bil položen na grob, beli prtič potnemu prtu Kristusovemu in velum noči, ki se je razprostrla čez vso zemljo pri zadnem vzdihljeju Kristusovem. Zakaj in kdaj so jeli rabiti kelih pri sv. daritvi, je znano vsakomur, kdor veruje svetemu evangeliju. Tu beremo, da je vzel naš Zveličar kelih pri zadnji večerji in je rekel: „Ta kelih je nova zaveza v moji krvi.“ Ker je Jezus kelih rabil pri zadnji večerji, prvikrat opravljajoč presv. da- raritev nove zaveze, so rabili kelih na krščanskih oltarjih pri tej sveti daritvi v skozi vsa stoletja do današnjih dni. Že prve čase so bili v rabi razni kelihi. 1.) Kelihi za daritev sv. maše (calices quotidiani); 2.) kelihi za obhajilo (calices mini- steriales vel ansati) v katerih so vernikom podajah presv. kri; 3.) krstni kelihi (calices baptismales), katere so rabili pri sv. krstu, da so dajali krščencem mleko in med, naznanjajoč, da so vstopih v obljubljeno de¬ želo, v kateri se cedi med in mleko milosti božje; 4.) lepšalnp kelihi (Zierkelche), katere so darovali bogatini za olepšavo oltarja. Časih so silno dragoceni kelihi viseli na verižicah okrog oltarja. Bili so silno, ve¬ liki in težki, iz drage tvarine in umetno okrašeni. Že v prvih stoletjih in srednjem veku nahajamo poleg teh še drugo vrsto kelihov, to so grobni kelihi (calices sepulcrales), katere so dajali mašnikom v grobne spominke. 1 ) Tvarina. Posebnih liturgičnih določil o kelihu nimamo pred sed¬ mim ah osmim stoletjem in tudi iz spisov cerkvenih pisateljev nam ni znano, da bi kaj natančnejšega določevali, iz kakšne tvarine naj so kelihi in kakšno zunanjo obliko naj imajo. Gotovo so se držah posebnih tradicij, vendar pa so se ravnali po okoliščinah in po premožnosti posamičnih verskih občin, samostanov ah škofov; nahajamo torej kelihe iz razne tvarine. Kakšen je bil Kristusov kelih, ne moremo vedeti, kajti manjka nam zanesljivih poročil. Nekateri menijo, da je bil srebrn in da je imel dva roča; drugi menijo, da je bil steklen. Ob času Kristusovega rojstva nahajamo v družinskem življenju vzhodnih in zahodnih narodov posode za jedila in pijače delane iz raznotere tvarine: lesene, kamenite, ilnate, rožene, srebrne, zlate i. t. d. Pozneje so prišle v navado steklene po¬ sode, katere so imele malo pred Kristusovim rojstvom še jako visoko ceno; prištevali so jih potratnim opravam, ker so jih delali le na otoku Lesbos. Ko so pa tudi v Italiji začeli izdelavati steklo, postale so take po¬ sode cenejše; tako so zaradi snažnosti in lepote kmalu začele izpodrivati druge posode razven srebrnih in zlatih, zlasti ker se na njih ne dela ze¬ leni volk. Ker so steklo visoko cenili in tako splošno rabili, smemo skle- *) V srednjem veku so bili na grobeli, v katerih so ležali duhovniki, napravljeni kelihi. Ako je bil samo kelih, je kazalo, da je pokopan navaden duhovnik, če je bila knjiga pod kelihom, je kazalo grob korarja. 73 pati, da so rabili kristjani pri službi božji večinoma steklene posode, tem bolj ker so drugi tega mnenja, da je bil Kristusov kelih pri zadnji večerji tudi iz te tvarine. V starem življenjepisu papeža Cefirina (202 do 219) beremo, da naj nosijo služabniki steklene patene pred mašnikoin v cerkev. 1 ) Sklepati pa smemo, da so bili tudi kelihi stekleni, kajti ste¬ klene posode so bile navadnejše kakor stekleni krožniki. Da so rabili še okoli 1. 400 mnogokrat steklene kelihe spričuje sv. Hieronim pišoč Rustiku: nihče ni bogatejši, kakor oni, ki nosi kri v steklu. 2 3 ) Malo pozneje prav to spričuje Ciprian Tuluški (Cyprianus Gallus), ki pravi: ali ni v steklu kri Gospodova? 8 ) Da so namreč podpirali reveže, prodajali so pobožni škofje dragocene posode in so napravljali namesto njih steklene. Na Francoskem so imeli hranjene še v 18. stoletju steklene kelihe. 4 * * * ) Drugi menijo, da so bili najstarejši kelihi leseni in se sklicujejo na nek izrek sv. Bonifacija. Triburska sinoda pove, da je bil vprašan, kaj on meni, se li sme opravljati sv. daritev v lesenih posodah, odgovoril je: Quondam sacerdotes aurei ligneis calicibus utebantur, nune econtra lignei sacerdotes aureis utuntur calicibus. Toda dvomljivo je, je li res ta izrek Bonifacijev ali mu je le podtaknjen. Pa ko bi bil tudi izgovoril te besede, jih gotovo ne smemo jemati po črki, ampak kakor je hotel na¬ znaniti z izrazom: „lignei sacerdotes" mlačnost tistodobnih duhovnikov, je hotel naznaniti tudi z besedami: „ligneis calicibus" revščino prvih cerkva. Ker so bili prepričani že prve čase, da je v podobi vina pričujoč Kristus, gotovo že spoštovanje ni dopuščalo, da bi dolgo rabili tako malovredne lesene posode; pa tudi luknjičasta tvarina, ki tekočino vase jemlje, ozi¬ roma torej onečaščuje, ni mogla dolgo služiti tako svetim posodam. — Prav tako so bili tudi stekleni kelihi nevarni, kajti kako lahko se ubijejo ali sicer poškodujejo in sv. kri bi se razlivala. Zato je papež Leon IV. prepovedal odločno rabiti lesene in steklene kelihe z besedami: „Ne quis ligneo aut vitreo calice audeat missam celebrare." A Cefirin, 16. rimski papež, je določil v cerkvenem zboru v Tiburu (811) da se vino ne sme posvečevati v lesenih, ampak steklenih posodah. Iz tega vidimo, kako malo je bila določena tvarina za kelihe še v devetem stoletju. *) Ut ministri patenas vitreas ante sacerdotes in ecclesiam portarent. Migne. Curs. patrol. I. 127. p. 1306 2 ) „Nihil illo ditius, qui sanguinem (Christi) portat in vitro.“ 3 ) An non in vitro habetur sanguis Christi? 4 ) Zgodovinarji in starinoslovci torej o kelihu Kristusovem ne morejo nič gotovega poročati. Zanimivi so pa podatki Katarine Emerih. Ona opisuje zgodovino tega keliha in njegovo obliko. Pripoveduje, da so šli apo¬ stoli pred zadnjo večerjo po kelih za Gospoda k Veroniki. Ta kelih je bil med staro šaro v Jeruzalemskem tempeljnu; radi bi ga že bili prodali za starino, pa zaradi neznane tvarine, iz katere je bil delan, ga niso mogli prodati, tvarina se ni dala raztopiti. Naposled so ga mlajši duhovniki prodali starinarjem kot staro za¬ vrženo stvar. Kupila ga je Veronika in večkrat ga je Gospod že rabil pri raznih obedih. Ta kelih je imel v posesti že Abraham, dal mu ga je Melhizedek, ko je dovršil svojo daritev. Tudi Noe je imel ta kelih, stal je prav vrhu barke. Prinesli so ga mu tri človeške postave, zavite v belih dblačilih, prav taki, kakor so prišli k Abrahamu prerokujoč mu rodovitnost; prinesli so mu kelih iz mesta kot svetišče, da se ohrani, kajti mesto se je ob času potopa razrušilo. Nek dober rod Noetov v Babiloni ga je imel; Se- miranis je ta rod tlačila kot sužnje. Melhizedek ga je rešil iz dežele, ga pripeljal v Kanan in tedaj je seboj prinesel kelih. — Tudi v Egiptu je bil kelih, imel ga je Mozes. — Ta kelih je ostal pri Jakobu ml. v jeruzalemski cerkvi' Dalje pravi Katarina : vidim ga nekje dobro zavarovanega ; prišel bo zopet na dan kakor je prišel na dan pri zadnji večerji. Popisuje kelih takole: kelih ima kupo in nogo, katera pa je poznejšega izvora; kajti kupa je iz druge tvarine, kakor noga, ima namreč hruški podobno obliko in je iz rjavkavske kot steklo gladke snovi. Pozlačen je in ima dva roča, ker je precej težak. Noga je umetno delana iz zlata, spodaj se naokrog ovija kača, pa tudi golobček je na njej; tudi z dragimi kamni je okrašen. Vidila je ta kelih stati na krožniku; okrog njega je bilo šest malih kupic. Ena teh kupic je prišla potem v Antiohijo, druga v Efez in druge med druge cerkve. Naj omenimo še „sv. Grala“. St. Gral pomenja skledo, iz katere je Jezus jedel pri zadnji večerji ali kelih, ki ga je rabil. Romar Anton iz Piancenze omenja, da so mu pokazali v Konstantinovi baziliki v Jeru¬ zalemu kelih iz oniksa, češ da je to kelih Kristusov; sto let pozneje je videl prav tamkaj škof Arkulf iz Galije srebrn kelih z dvema ročama; tudi ta kelih se mu je kazal kot kelih Kristusov. To nasprotje kaže, da stvar ni zanesljiva. Sedaj dve mesti zatrjujete, da imate hranjen Jezusov kelih in sicer Genua in Valencija. Kupa in stalce keliha v Valenciji je iz sardoniksa; o kelihu v Genuvi so mislili, da je iz velikega dragega kamna (pre- mernik ima 14 >/2 col). Za časa križarskih vojsk so ga prinesli iz Cezareje v Palestini v Genuvo, kjer se je vsako leto enkrat javno izpostavljal. Leta 1804 so ga Francozi prinesli v Pariz, ga zlomili in pri preiskavi se je videlo, da je iz stekla. Leta 1809 ga je zopet Genua dobila v svojo posest. (Besede „st. Gral“ izvajajo iz starofrancoske besede, katera pomenja „p'osodo“; drugi trdijo, nanašaje se na simboliko, da pomeni „san greal“ prava kri, ali kraljeva kri. „St. Gral“ je središče mnogo jako zanimivih pravljic srednjega veka (Titurel, Parzival, Lohengrtin). 74 Razven lesenih in steklenih kelihov so rabili rožene, bakrene, cinaste, kamenitne i.t. d. Od devetega stoletja sem pa nahajamo mnogo cerkvenih prepovedi zoper kelihe iz raznih tvarin. Zbor v Calchutu (787) prepoveduje rožene: „Ne de cornu bovis calix aut patena fieret ad sacrificandum, quod de sanguine sunt.“ Zbor v Rhemsu prepoveduje bakrene, ker se na njih dela zeleni volk. Vrhu tega je bilo določeno v tem zboru prvič, da naj se rabijo samo zlati ali srebrni kelihi. Kupa sme biti bakrena, toda zunaj in znotraj mora biti dobro pozlačena. Le revnim cerkvam so izjemno dopuščeni cinasti kelihi.') Tudi cinasti kelihi so bili prepovedani na mnogih sinodah, pozneje pa so bili dopuščeni revnim cerkvam in samostanom, ki si zaradi revščine niso mogli omisliti dragocenejših posod. Akoravno tvarina za kelihe prve čase ni bila natanko določena in so rabili jako različne in navadno ne dragocene kelihe, gotovo je vendar, da so rabile bogatejše cerkve že zgodaj za svete posode zlato in srebro in da so jih lepšali z biseri in dragimi kamni. O papežu Urbanu I. (226) se bere, da je dal narediti zlate in srebrne posode: hic fecit ministeria sacra (svete posode) omnia argentea, et patenas argenteas viginti quinque posuit. 2 ) Tudi dogodba s sv. Lavrencijem nam kaže, da so bile cerkvene posode dragocene. Prav to spričuje sv. Gregorij Turonski trdeč, da so našli v katakombah mnogo srebrnih posod iz dobe preganjanja. Ko je zapovedal cesar Julijan Odpadnik v četrtem stoletju oropati cerkev v Antijohiji, je vzkliknil uradnik, kateremu je bilo naročeno to delo: „Glejte, v kako dragocenih posodah se služi sinu Marije." 3 ) Oblika. Po obliki so bili kelihi prvih časov ravno tako raznoteri kakor po tvarini; še le s časom se je razvijal kakor sploh pri cerkveni opravi tudi pri kelihu gotov tip, in sicer eden v romanski, drugi v gotski dobi. Že prve čase so kelihe lepšali z umetno delanimi podobami, z biseri in dragimi kamni. Po obliki so bili prvi kelihi gotovo podobni judovskim in rimskim kozarcem za pijačo. Ti kozarci so imeli tri dele: stalce ali nogo, deblo z jabolkom, skledico ali kupo, po pravici smemo trditi, da so jim bili podobni prvi kelihi. Gotovih poročil ali popisov pa nimamo. Najstarejši in dobro ohranjen je zdaj takozvani Tassilov kelih iz dobe Karlovičev, hranjen v Kremsmunstru. Jako znamenita je ta po¬ soda, kajti po nji spoznavamo ne samo zunanjo obliko tedanjih kelihov, temveč tudi način in tehniko, kako so olepšavah posode. Na stalcu ima ta kelih napis: „Tassilo dux fortis Liutpire virga regalis." Ta oblika se loči še bistveno od one iz romanske dobe. Stalce ima podobo lijaka, na delu je debelo jabolko, nad njim bisernik in neposredno na biserniku je ovalna kupa. Podoben je popolnoma starim kozarcem: mi¬ slili so torej nekateri, da je bila to kupica Tassilova, kar pa ni res, kajti iz vseh lepšav in drugih okoliščin se zanesljivo vidi, da je bil odločen za sveto daritev; 4 ) drugi menijo, da ni bil za rabo pri sveti maši, ampak da je bil iz vrste tistih kelihov, katere so darovali pobožni in bogatini, da so se postavljali pri večjih slovesnostih okrog oltarja. Temu kelihu je v starosti najbližnji iz desetega stoletja kelih za obhajilo sv. Gozlina, škofa Tulonskega, jako dragocen in okrašen z dragimi kameni in emajlom. Kelihi iz enajstega stoletja se še bistveno skladajo z obliko kelihov prvih časov, vendar pa imajo že svoj določen značaj, ki je označilen za dobo romanske umetnosti. Mnogo najkrasnejših, najznamenitejših posod se je ohranilo iz te dobe, ki nam kažejo, kako dovršena, bogata ! ) Calix Domini cum patena, si non ex auro omnino ex argento fiat. Si quis autem tam pauper est, saltem vel stanneum calicem habeat. De aere aut orichalco non fiat calix, quia ob vini virtutem aeruginem parit, quae vomitum provocat. 2 ) Bianchini omenja pri teh besedah, da ima on kelih ozaljšan s svetimi podobami, in zdi se mu, da je ta kelih delan še pred Konstantinom (Migne 127. 1327). 3 ) „Ecce quam sumptuosis vasis filio Mariae ministratur." 4 ) Mittheil. der k. k. Central Commission 1859 str. 9. 75 in stvarjalna je bila umetnost zlatarjev. V obče se sme reči, kupa roman¬ skih kelihov je poluokrogla, časih malo višja, na vrhu malo obokla ali izbokla. Debla nimajo ali pa je prav nizko. Jabolko za katero se pri¬ jemlje kelih je dokaj debelo ali široko, podobno malo potlačeni krogli, ki je od zgoraj navzdol ubrazdena, ali pa je podobna granatnemu jabolku. Deblo stoji na okroglem, precej plošnatem stalcu, tudi obroček na spod¬ njem delu stalca, na katerem stoji kelih, je zelo ozek. Kupa je časih višja kakor polovica kroga. Mašni in obhajilni kelihi, ohranjeni iz te dobe, so delani skoraj vsi iz dragih kovin, na stalcu, jabolku in kupi vsi pokriti z raznimi lepšavami in slikami, ki predstavljajo sveto¬ pisemske dogodke. Te lepšave so redkokdaj reliefne, največkrat so obrisi podob vrezani, te vreze so zalite z nielom in potem dobro poglajene, da so lepo ravne in gladke, ali pa so bile delane tako, da so samo obrisi ostali kovinski, vse med njimi je bilo zalito z emajlom ali nielom. Kelih in kupa imata navadno enak premernik in ves kelih je visok pet do šest palcev. Najlepši vseh romanskih zdaj ohranjenih kelihov je brezdvomno obhajilni kelih (calix ministerialis) v samostanu Wilten na Tirolskem. Na njem je petnajst dogodb iz stare in iz nove zaveze pričenši od stvarjenja sveta do vnebohoda Kristusovega. 1 ) — Iz 12. stoletja je kelih sv. Remigija hranjen v pariški biblioteki. — Več kelihov je iz trinajstega stoletja. Akoravno je arhitektura to dobo dobivala nove oblike, so se držala zlatarska dela strogo še romanskih oblik. Prekrasen je kelih sv. apostolov v Kolinu, obhajilni kelih v Solnogradu, Vitalov kelih pri sv. Petru v Solnogradu. Gotski kelihi. Romanski kelih je delan po zakonih romanskega sloga, v katerem nadvladuje polukrog. Ko pa je stopil na mestu roman¬ skega sloga gotski slog, so delali tudi kelihe in druge manjše posode po zakonih tega sloga. Glavna oblika keliha je sicer ostala prejšnja, a po¬ samezni členi so delani po geometričnem principu novega sloga, nekoliko pa so jih spremenili tudi zaradi tega, da so bili pripravnejši za rabo. Kupa je ovalna, podobna skoraj enakostranemu trikotu; ako se preseka po dolgem, presečna črta ni polukrog, ampak lok, vrlo podoben gotskemu loku, samo da ni tako zelo šilast. Deblo ni okroglo, ampak mnogostrano, navadno šesterokotno in tanjše, kakor romansko. Jabolko izgublja svojo okroglo obliko in postaja mnogokotno. Iz njega štrli šest okroglih ali čveterokotnih rogljev. Na končni ploskvi imajo roglji vrezane besede: IHESUS ali MARIA; redkejša je emajlirana podoba kakega svetnika na teh koncih. Ti šesteri roglji imajo simboličen pomen, kažejo namreč XP to je, monogram Kristusov. Stalce ali noga je le izjemno okrogla, navadno je mnogokotna in sicer največkrat šesterolistnata. Kar tiče umetnostne olepšave, se mora priznati, da ni tako mnogotera in nima toliko izpremenov kakor romanska; svetopisemske in simbolične podobe so vedno redkejše; rabili so pa poleg listnatih stilizovanih orna¬ mentov tudi fantastične olepšave in arhitektonske člene. Tudi to je zna¬ menito, da je navadno kupa najmanj olepšana, včasih je prav gladka brez olepšav, ali je okrašen samo spodnji del. Najbogatejše olepšano je jabolko; toliko ornamentov, biserov ali kamnov ima, zlasti poznejšo dobo, da se komaj prijema zanj. Tehnika olepšavanja je v gotiki vsa drugačna kakor romanska. Napravljali so na ploskve namesto vrezanih, emajliranih in nieliranih ornamentov venkaj stoječe in modelirane ornamente s prodrti- nami, največkrat pa arhitektonske in filigran. Ne moremo tajiti, da so kelihi te dobe v primeri s prejšnjimi lič- nejši, soglasnejši v primerah in ročnejši za liturgično rabo. Široko stalce daje kelihu zanesljiv podstav, da stoji prav varno; ker ni okroglo, ampak izrezano na šest listov, se ne zdi nič pretežko; tanko deblo srednje viso¬ kosti in členasto jabolko se more prijemati prav priročno. Iz kupe, katera se proti vrhu polagoma širi, je mnogo ložje piti, kajti ne izlije se naenkrat J ) Natanko opisan v Jahrbuch der k. k. Central-Commission. 1860. 76 vsa tekočina iz nje in na ozkem dnu se lahko zbirajo najmanjše kapljice. Visoki so ti keliki navadno po šest palcev. Visokost keliha je v primeri do premernika kupe kakor 6:4 in do premernika stalca 6 : 5. Večji gotski kelihi srednjega veka so visoki po osem palcev, premernik stalca šest, in kupe pet palcev. Poznejša gotika je spridila to lepo in priročno obliko. Kupa je zgoraj preširoka; jabolko predebelo s preostrimi rogli, tako, da ga je težko prijemati, ker ostri robovi režejo v roko. Tako jabolko je zelo neprilično; pomniti pa je vendar, da so jabolko okraševali s takimi olep¬ šavami, ker so menili, da se mora kelih prijemati pod jabolkom tako, da jabolko sloni na roki. 1 ) Zlasti neprilični so na stalcu ali na jabolku gotski arhitektonski členi, n. pr. fiale, baldahini i. t. d. Gotskih kelihov se je navzlic mnogim nevarnostim ohranilo še mnogo, torej ne bomo opisovali posamičnih. Tudi pri nas se jih nahaja še dokaj, četudi so jih v renesanski dobi mnogo mnogo prelili. Iz začetka 14. stoletja imajo gotski kelihi še nekaj romanskih oblik; n. pr. jabolko, stalce, deblo so okrogli, tudi olepšave opominjajo še na romansko d6bo. V drugi polovici 14. stoletja pa imajo čisto gotske oblike in nič več ne opominjajo na prejšnjo dobo. Iz te d6be so kelihi v Klosterneuburgu, kelih v zagrebški zakladnici, v Heiligensteinu na Ogrskem i. dr. V 15. stoletju so kelihi vitki, lahki, lični; na kupi se nahajajo redkokdaj kaki orna¬ menti, le na spodnjem delu imajo stilizovane lilijaste ornamente. Na stalcu so v vrezanih polukrogih na temnem emajlu kovane podobe. Na Avstrijskem se nahajajo taki kelihi v zakladnici v Granu in Zagrebu, v peštanskem muzeju, v Koševicah, v Odenburgu, v Pres- burgu in v St. Pavlu. Renesanski kelihi. Gotski kelihi poslednje dobe niso več tako lepi in pripravni, olepšave so take, da se čisto nič ne prilegajo tem posodam. Renesanca si je prizadevala tem igračam delati nasproti in uravnati obliko keliha tako, da so bili sicer preprostejši, pa vendar lični in pripravni za rabo. In res so nekateri renesanski kelihi iz prve dobe ne samo jako dragoceni, olepšani z emajlom, z biseri in dragimi kamni, temveč tudi priročnejši, kakor marsikateri gotski. A tudi renesanske oblike so hudo popačili poznejši časi, in takih se nahaja še zdaj mnogo skoraj povsod, redkejše se dobi res lep renesanski kelih. Delali so jih prav samo¬ voljno vsak po svojem okusu, ne oziraje se ne na konstruktivnost ne na rabljivost ne na lepoto zunanjih oblik. Ti kelihi imajo stalce jako grbasto, z olepšavami brez vsega pomena in tako visoko, da ni mogoče pateno nanj pokladati, ker precej doli zdrsne; vrhu tega je stalce preozko, da se je vedno bati, ker so silno visoki, da bi se kelih ne prevrnil. Deblo je previsoko, ima mnogo večjih ali manjših naličnih puckov, a tako velik ni nobeden, da bi se lahko prijemalo zanj. Kupa je na sredi preščipnjena, na vrhu preveč venkaj zavihana, podobna tulipanu. Taka kupa je silno nepripravna, ker mora mašnik pri zavživanju stalce vzdigniti visoko, čez glavo, kar je zelo neestetično. Vrhu tega posamični deli nimajo nikakršne primere drug do druzega; ne morejo se torej imenovati lepi, četudi so srebrni in lepo pozlačeni'; res so dragoceni, toda lepi niso, ker jim manjka lepe zunanje oblike. Pri napravljanju novih kelihov je paziti, da zadostujejo po zunanji obliki in da ustrezajo liturgičnim zahtevam. Ne delati previsokih keliliov; skušnja uči vsakega duhovna, da, če so kelihi veliko višji kakor 25 cm ali devet palcev, so že neprilični, kajti težko je brati molitve iz kanontable, ker jih zakriva kelih; težko je pravilno delati križe čez kelili in hostijo, ker je treba roko preveč vzdigovati, kar gotovo ni lepo. Nekateri so visoki do dvanajst palcev ali še višji. V pozni renesanski dobi je vladalo napačno mnenje, da se mora ravnati po visočini cerkve tudi velikost posod, n. pr. svečnikov, kadilnic, monštranc, kelihov i. t. d. Ravno ta čas so pa bolj in bolj pristrigovali cerkvena oblačila. Velum za kelih n. pr. je bil tako majhen, da je komaj pokrival polovico visokega kelilia. Kako pa je zoprno, če se na visok kelih deva majhen velum, to je skuša) vsak sam. Vrhu tega se ne izpolnujejo cerkvena določila, ki zahtevajo, da naj velum pokriva ves kelih. Gotski Miss. Rub. tit. VII. 5. VIII. 7. 77 kelihi so bili visoki pet do sedem palcev ali 14 do 19 centimetrov, mašniku pri sv. daritvi niso napravljali toliko nepriličnosti. Kupa pri kelihu ne sme biti na sredi preščipnjena ali na vrhu venkaj zavihana. Lahko se prigodi, da se svete podobe pri zavživanju pocede po strani, če je kupa na vrhu preveč zavihana; če pa je na sredi preveč vščipnjena, mora duhovnik pri zavživanju glavo preveč nagniti nazaj, da se mu vidi stalce keliha čez glavo, kar je gotovo nedo¬ stojno in nikakor ni spodbudno za ljudstvo. Dalje kupa ne sme biti preozka, ne pre¬ globoka, ampak na vrhu nekoliko širja, ker se le taka lahko in čisto purificira. Tudi nikakor ni prilično, če zunanje olepšave kupe segajo skoraj do roba in so še na vrhu ostre; kako sitno je tak kelih purificirati, ker se purifikatorij zatika v olepšave, pa tudi nevarno je, da bi svete kapljice svete podobe pri zavživanju ne stekle za olepšave; prav iz tega vzroka so gotsko kupo zunaj prav malo lepšali z venkaj stoječimi olepšavami. Tudi jabolko na sredi naj je precej debelo, da se prav lahko in priročno prijemlje. Sploh pa mislimo, da bi na jabolku in na stalcu ne kazalo delati preveč venkaj molečih ornamentov, ker je kolikor toliko neprilično jih prijemati ali pa se rokav vanje zatika. Reliefne in cizelirane olepšave bi bile najprimernejše. Rabijo se lahko tudi emajlirane podobe; le tega se je bati, da emajl prerad poči. Zlata ah srebrna posoda, pri kateri se ne dela z mrtvimi in svetlimi ploskvami ali s plastičnimi izpremeni dovolj svetlobe in sence, je mrtva, enolična, nima prave živosti. Temu se pride v okom z barvami. Ni čudo, da so že prve čase na svetih posodah rabili barve. Že Tertulijan govori o slikah na kelihih. Na dveh krajih svo¬ jega spisa „de puditia" govori, da se nahaja na kelihu podoba dobrega pastirja, ki izgubljeno ovco nese nazaj k čedi. 1 ) Namesto arhitektonskih olepšav naj se rabijo rajši emajlirane ali delane v nielo, ah naj se okrasijo z dragimi kamni. O obliki in o olepšavi kelihov nimamo določil. Zlatarji in pasarji so napravljali na kelihe vsakovrstne olepšave, kakoršne jim je njihova umetnost dajala na razpolago; zlatih so jih na najraznovrstnejše načine, gravirali na nje razne ornamente in podobe, delali so reliefne olepšave in podobe, krasili so jih z emajlom, z nielo, z dragimi kamni, z biseri, s filigranskimi olepšavami i. t. d. — Noga je okrogla ah mnogokotna ali mnogolistna, nizka ah visoka; deblo kratko, dolgo, okroglo, mnogokotno; vogel ima obliko jabolka, hruške, krogle, kocke, prizme i. t. d. — Prav zaradi premnogih, mnogokrat neprimernih olepšav so kelihi nerabni, akoravno so jako dragoceni. Določila o kelihu. Po določilih raznih cerkvenih zborov, ki so bila dana z ozirom na kelih, so nastala že v srednjem veku gotova pravila, po katerih so se morali ravnati pri napravi keliha in ta pravila so spolnovali ves čas ka¬ kor tudi še dandanes, vsaj kar tiče glavne oblike keliha. Tako stalno pravilo je bilo: 1.) Kelih naj je zlat, srebrn, ali imeti mora vsaj srebrno, znotraj dobro pozlačeno kupo. 2 3 ) Kar tiče cinastih kelihov, pravi Benedikt XIV., nimamo dekreta veljavnega za vso cerkev, ki bi prepovedoval take kelihe, zlasti če je cerkev tako revna, da si ne more napraviti dragocenejših. 2 ) Cin namreč ni luknjičast, ne zarjavi in se tudi tako ne ubije, da bi se bilo bati, da v se sv. podobe izlijejo. — Železni ali bakreni kelihi so pre¬ povedani. Če je kelih bakren, mora biti ves pozlačen; taki pa so do¬ voljeni. S. R. C. 31. aug. 1867; 28. maja 1877. — Kelihe iz aluminija je prepovedala kongregacija leta 1866. 1. sept. z besedami: Nihil inno- vandum, kajti bila je tega mnenja, naj se nikar ne uvajajo nove tvarine za liturgično rabo, če tudi se zde boljše, pa se vendar ne strinjajo s sta¬ rodavnimi šegami. Take kelihe iz aluminija je kongregacija vendar do¬ volila 9. dec. 1866 pod pogojem, da se mora patena in notranja stran kupe najprej posrebriti in potem še pozlatiti (admittere dignaretur in cele- bratione sacrosancti missae sacrificii, si cuppae calicum et patenae in tota superficie argento prius et deinde auro in partibus a rubrica requisitis obducantur). 1 ) Pastor, quem in calice depingis. c. 10. — Proredant ipsae picturae calicum vestrorum c. 7. 2 ) Miss. Rom. tit. I. n. 1. 3 ) Can. Ut calix. de consecr. dist. I.: Si quis autern tam pauper est, saltem vel stanneum calicem habeat. 78 - Paziti je toraj treba cerkvenim predstojnikom, da se ne puste preslepiti prodajalcem, ki na vse grlo hvalijo svoje slabo blago. Kje je kaka cerkev pri nas tako ubožna, kje so ljudje tako malo vneti za cerkev, da bi šene mogel omisliti kelih s srebrno kupo? Obredni zakoni so tem važnejši, čem pomenljivši je predmet, katerega tičejo. Kelihi in patene pa so v najbližni dotiki s svetimi podobami, toraj se gotovo spodobi, da se z največjo vestnostjo spolnujejo določila cerkvena dana o teli posodah. 2.) Oblika kelihu naj je navadna; stalce okroglo ali mnogooglato, primerno visokosti keliha, pa toliko široko,, da kelih trdno stoji in se ni bati, da bi se prebrnil. Stalce ne sme biti spodaj na robu preostro, da preveč ne drgne korporala. — Na stalcu ima lahko kake lepšave, ki naj so le take, da se roka vanje ne zatika. Podobe naj predstavljajo Kri¬ stusovo trpljenje; družinski grbi niso tu na pravem mestu, ako se pa na¬ hajajo taki grbi na svetih posodah se smejo pustiti. Ab ostensorio aliisque nobilibus supellectilibus stema gentilitium — removeri non praescibitur. 2875. Ako je stalce gladko, se vreže nanj križec, da se lažje zapomni kraj, kjer se je zavžila sv. kri, da se ravno tam jemlje purifikacija. Deblo naj je tako visoko, da se kelih prav lahko prijemlje, na sredi naj ima jabolko ozaljšano z dragimi kamni, ki pa ne smejo imeti ostrih robov, temveč morajo biti kolikor mogoče gladki, da ne režejo roke mašnikove. 1 ) — Pri kupi naj lepšave ne segajo previsoko, ampak naj so za kake tri prste od roba, da se ne zatika vanje purifikatorij pri brisanju. — Rob pri kupi ne sme biti predebel, a tudi ne preoster. — Na notranji strani mora biti kupa prav gladka, čisto nobene lepšave ne sme imeti. Spodaj naj je nekoliko ožja, zgoraj malo širja. Kar se tiče visokosti, zahteva sv. Karol Bor., naj je kelih visok 22 cm, okrog kupe 25 cm; dragocenejši kelihi naj so visoki 27 cm. — Posebno važno pri kelihih je to, da so dobro v ognju pozlačeni, ne galvanično, ker se tako zlato prehitro oddrgne. 4.) Med sveto mašo mora biti pokrit: in parte ateriori tam in principio misse, quam post communionem. — 1379. Posvečenje. Da se kelih sme rabiti pri sveti daritvi, mora biti posvečen. Pravico posvečevati imajo samo škofje, ker se morajo maziliti s svetim oljem. 2 ) Opati imajo ta privilegij le za svoje cerkve, 3 ) s posebnim dovoljenjem sv. Očeta sme kelih posvetiti vsak duhovnik. 4 * ) — Nekateri so trdili, da kelih postane posvečen, če bi bil kdo maševal v neposvečenem bona fide; kajti pravijo, s čim se more bolje posvetiti, kakor če pride v dotiko s telesom in krvjo Kristusovo. 6 ) Drugi to zanikajo in odločno trdijo, da mora biti še posebej posvečen s sveto krizmo in blagoslovom škofovim, kar trdi tudi cerkev. Prav pravi Gobat (lib. I. tract. 3. času 16. sect. 2. num 209.); si enim profanus calix fit sacer per contactum Sanguinis Christi, cur non etiam barba et pannus in quo defluxit Sacer Sanguis? Posvečenje se izgubi v dveh slučajih, če se namreč kelih zlomi in poči, ali če se vnovič pozlati. — Kelih izgubi posvečenje, če se kupa odlomi od debla, ker nima več prave oblike in ni pripraven za rabo; ako se pa kupa odvije od debla, kelih ostane posvečen. — Kadar se da kelih na novo pozlatiti, se mora zopet posvetiti, indigent nova consecratione — 2915. — Ako je pa v srebrni kupi zlato oddrgnjeno (ex abusu quorundam sacerdotum, qui, ut ait Gobat, toto nisu manuum scrupulose simul et ridicule calices purificatorio detergunt, vel potius, ut ita dicam, auro ex- spoliant) ne izgube posvečenja, kajti ni bilo posvečeno zlato samo 1) Nodus in medio decore recteque ornatus, nihil vel minimum eminens liabeat. Instr. Suppell. 2 ) S. C. R. 14. Nov. 1615; 3. Dec. 1616, 21. Martii 1620 etc. 3 ) S. C. R. 27. Sept. 1659. 4 ) Barbosa, part. 2. de off. et potest. Episc. alleg. 27. num. 26. *) Diana part. 5. tract. 13. resolut. 16. 79 zase, ampak ves kelih kakor celota (non fuit consecratum ipsum solum aurum secundum se, sed fuit consecratus totus calix per modum unius), vendar pa že dostojnost zahteva, da se tak odrgnen kelih ne sme rabiti. Kelihi in druge svete posode se smejo prodajati v sili, toda le pod tem pogojem, da se prodajajo laikom zlomljeni ali stopljeni, duhovnikom pa se smejo prodati celi. Za¬ radi tega, ker so posvečeni, se ne sme nič več tirjati zanje. 1 ) Judom, naj se kelihi i. dr. nikdar ne prodajajo. V iztočni cerkvi imajo veliko spoštovanje do svetih posod, katere pridejo v dotiko s presv. Zakramentom. Kopti n. pr. jemljejo za kelihe najdragocenejšo tvarino, in če tudi je zelo reven, vendar strogo gledajo na to, da so kelihi srebrni ali zlati. Akoravno so tega mnenja, da so kelihi zadostno posvečeni, če pridejo v dotiko s presveto krvjo, vendar imajo v svojih obrednikih gotove molitve za posvečevanje keliha. V nekaterih krajih imajo navado umrlim duhovnikom dajati v roke kelih s pateno; consuetudo retineri potest. —• 2915. „Vi ordinis“ sme subdijakon kelih prijemati; vidimo pa že v rimskih „Ordines,“ da tudi že akoliti prijemljejo prazen kelih in ga prinašajo na oltar. (Ordo 1. 12. VI. 8.) Polagoma so bili bogoslovci teh misli, da smejo že kleriki, ki imajo samo tonzuro, prijemati sv. posode, kakor tudi laiki nabožnih redov kakor „viri famulantes Domino eique dicati“. Na¬ sproti pa je vladalo še v 17. in 18. stoletju mnenje (sententia communior), da laiki in tudi nune odpustljivo greše, če se dotikajo brez potrebe svetih posod. V sedanjih okoliščinah je dovoljeno laikom, kakor je izrečno priznal papež Pij IX. (Miihlb. III. 2. p. 721), ki imajo opraviti v zakristiji („qui in ecclesia muneribus clericorum funguntur") in tudi nunam za- kristankam, prijemati svete posode tudi z golo roko. Na Kranjskem romanskih kelihov nimamo; ni čudno, kajti za čas turške vojske so morale cerkve izročiti cerkvene posode, da se je iz njih delal denar. Zanimiv je takozvani „Laienkelh“, to je kelih, ki se je rabil za to, da se je dalo po sv. obhajilu iz njega piti požirek vina, kakor je še dandanes navada v nekaterih samostanih in kar zahteva pon- tifikal za novomašnika (ta kelih je v posesti pl. Strahla v Stari Loki). Ne¬ kateri menijo, da je iz 11. stoletja, pa je skoraj gotovo poznejšega izvora. Iz gotske dobe imamo primeroma še dosti kelihov. Najstarejši je morebiti iz 1. 1314 (v posesti pl. Strahla); dalje kelih podružnice na Blejskem otoku. Lični kelihi so: v Ljubljani v stolnici 1. 1518; na malem Gradu v Kamniku 1. 1526; na Vačah 1. 1682; v Starem trgu pri Ložu 1539; na Blokah, v Kranju i. t. d. Na pol gotske oblike so kelihi v Zgornjem Tuhinu, pri sv. Križu pri Tržiču, na Lipoglavu i. t. d. Jako zanimivo zgodovino ima kelih, ki je last cerkve sv. Štefana v Stepanji vasi, omenja ga že Valvazor in je potem večkrat opisan. Napis se glasi: Calicem hunc nob. vir D. Mathias Posarell obtulit cong. D. virg. Mariae Assumptae quem emerat anno MDCV a curatore D. A. Weisseneck Stiriae prov. in familia ultimi lutherani. Hic ex eo potare solitus vice quadam sacerd. in missa calicem sumentes imitans his verbis, sic popi calicem exhauriunt, retrorsum lapsus cerebrum pavimento illisit et fudit et mortuus est. Actuin in arce Weisseneck circa Wildan ad muram sita. D. D. B. S. M. an. 1607 Abbatiae s. sepulchri penes Labac. ab anno 1654 proprium. Iz renezanske imajo bogatejše cerkve lepe srebrne in pozlačene kelihe, z dragimi kamni okrašene. Tak kelih ima škofijska kapela v Ljub¬ ljani iz 1. 1737. Več lepih kelihov v sv. Jakob v Ljubljani. Iz renesanske dobe je kelih na Blejskem otoku, v Begunjah (1648), na Blokah (1693) i. t. d. 2 ) ‘) S. Thom. in 4 dist. 25. 9. 3. a 1. 2 ) Stare cerkvene posode na Kranjskem je opisal č. g. Viktor Steska v Izvestji inuzejsk. društva za Kranjsko 1. 1906 sešitek 1. (fotografije sta izvršila g. Dostal in g. Jeločnik). V razstavi kulturno zgodovinskih predmetov 1.1883 nahajajoče se predmete cerkvene umetnije: posode, paramente, cerkveno perilo i. t. d. je opisal prof. J. Smrekar v „Laibacher Zeitung“ 1. Aug. 1883 št. 174. 80 Patena in cevka. V neposredni dotiki s kelihom je patena (patena, patina), na ka¬ teri se daruje na oltarju posvečeni kruh, in kateri se rabi pri sv. obhajilu, Pateno so vedno rabili in se rabi pri sv. daritvi tako dolgo, kakor kelih, vendar se iz spisov najstarejših cerkvenih pisateljev ne more spoznati kakšne oblike so imele sprva te posode, ker so bile hostije prejšnje čase drugačne kakor dandanes. Hostije so bile prve čase podobne malim okroglim kruhkom, katere so posebej pekli za sv. daritev, in katere so verniki kot dar pokladali na oltar. Gotovo je, da so morale biti skledice, na katerih se je lomil sv. kruh, večje in težje kakor v srednjem veku in sedaj. 1 ) — Bile so patene prav tako važne in svete, kakor kelihi; to se vidi že iz tega, ker liturgična določila terjajo ravno tako maziljenje s krizmo pri posvečenju kakor pri kelihu, in ker so smatrali za božji rop, ako bi kdo pateno ukradel ah profaniral. Bile so patene raznih vrst, in sicer: 1.) patene, katere so rabili pri navadnih kelihih pri sv. maši; 2.) obhajilne patene za obhajilo vernikov; imele so po dva ročka, da so se ložje prijemale; 3.) patene, katere so rabili pri sv. krstu in pri sv. birmi (patenae chrismales ad usum baptismatis et confirmationis). — Kakor kelihi, bile so tudi patene prve čase delane iz raznih tvarin: steklene, rožene, bakrene, cinaste, srebrne in zlate, emajlirane in cizelirane, biseri in dragi kameni so krasili njeno površje. Natančna cerkvena določila o pateni imamo šele iz srednjega veka. Cevka. Tisto dobo, ko so verniki prejemali sv. R. Telo pod podo¬ bama kruha in vina, so rabili v zapadni cerkvi pri obhajanju pod podobo vina posebno orodje za obhajance, da niso pili presv. krvi neposredno iz keliha, in da niso izlivali svetih podob. To orodje je cevka (fistula, calamus, sipho, pipa, arondo). Ta cevka je dolga, tanka, votla palčica, ki je imela po eden ah po dva roča, da so jo mogli obbajanci držati. V grški cerkvi so imeli namestu cevke malo žličico. — Kakor se vidi, te cevke prva stoletja niso rabili, vsaj cerkveni pisatelji je nikjer ne ome¬ njajo; šele v devetem stoletju nahajamo gotova poročila. Cevke so bile zlate in srebrne, včasih iz slonove kosti. Konec, katerega so pomakali v kelih, je bil navadno širji, drugi pa ožji. Kadar se je rabila cevka, jo je izmil dijakon na obeh koncih z vinom in spravljali so jo v vrečico. Ko so opustili obhajilo pod obema podobama, ni bilo več treba velikih obhajilnih kelihov, pa tudi cevke ne, le v nekaterih francoskih samostanih so menda take cevke rabili še do revolucije, n. pr. v St. Denisu in v Clunyji. Pri papeževi maši se rabi cevka še dandanes. Jako znameniti in zanimivi ste pateni za kelih v Plocku (na Poznanskem) in v Werdenu. Srebrni ste in pozlačeni, okrašeni z vrezanimi ornamenti in podobami. Na werdenski pateni je na oboklem osredju mrtvi Kristus in črki Alpha in Omega; ob strani je napis: Editur. Hic. IHesus et Permaneat. Intcger. Esus. Pri vsakem kelihu mora biti patena; tudi te so bile zadnje čase, kakor kelihi, zelo nepripravne. Delana mora biti iz iste tvarine, kakor kupa keliha in mora biti dobro pozlačena. Biti mora okrogla, po robu dokaj tanka, toda ne ostra, da se drobci sv. hostije lahko pobirajo s kor- porala Čisto gladka mora biti, brez vrezanih ah reliefnih olepšav, da se drobci sv. hostije ne morejo skrivati za nje. Srednji okrogli del bodi nekoliko vtisnjen, da se prilega v kupo keliha, a preostrih robov in kotov ne sme imeti; vzrok je znan vsakemu duhovniku. Kelihi in patene ne smejo stati nikdar odkriti, marveč vedno morajo biti dobro zagrnjeni, da se preveč ne opraše in ne umažejo. Zaradi tega naj ima kelih svoje vlagališče, da se spravlja vanje. Tudi v omari, kamor se postavlja kelih po sveti maši, naj je pogrnjena bela rutica, da se stalca ‘) Nekatere so bile težke 20 do 30 funtov. Haec dona constituit (S. Sylvester) patenatn argenteam pensantem libras XX ex dono Constantini Anglisti. Anastas. 81 - preveč ne prijema prah, kajti prav zato se korporal na oltarju tako zamaže, ker se na stalcu drži preveč prahu. To stalce naj se torej ob robu večkrat dobro obriše. — Da bi pri kelihu morala biti žličica za vodo pri darovanju, ni zapovedano, pa tudi ne prepovedano. 1 ) Pateno držati pri skupnem sv. obhajilu se sme: per sacerdotem cotta indutum in communione generali, quae per dignitates agitur. — 1210. Grki imenujejo pateno sveto skledico. Jako velika je po stari šegi in ker njih hostije niso tako tanke kakor naše, ampak debele in čveterokotne, mora imeti precej visok rob, da doli ne padajo. Ciborij. Liturgični izraz za posodo, katero zdaj navadno imenujemo „ciborij“, je „pixis“. Videli smo v zgodovini tabernakeljna, v kakšnih posodah so hranili sv. R. Telo prve čase. Najnavadnejši je bil golobček, viseč izpod ciborija na verižicah. Golobček je bil votel, na vrhu se je odpiral in vanj se je pokladala manjša pušica s sv. R. Telesom. Ta golobček, viseč pod ciborijem, je bil zagrnjen z zagrinjalom, da je bil hranjen kakor pod malim šotorom (tentoriolum). Take šotore so napravljali krog golobčka zlasti ondi, kjer nad oltarjem ni bilo ciborija. Včasih je držal golobček v kljunu majhno, pregrajeno pušico. — Poleg golobčka je bila že v najstarejših časih navadna še druga oblika, namreč stolpič. Ta stolpič je stal na oltarju ali pa je bil tudi prenašljiv. Prenašljivi so bili podobni kelihu, imeli so kopičast pokrov, okroglo stalce, deblo in jabolko kakor kelihi; bili so zlati, srebrni, slonokoščeni i. t. d. V njih se je hranilo sv. R. Telo za ver¬ nike. Zlasti potem, ko so opustili velike kelihe za obhajilo vernikov pod podobo vina, se je še bolj razvijala oblika ciborija. V obče je imela ta posoda stolpičast pokrov, kakor se je ohranil do današnjih dni. V gotski dobi so imeli jako lepe ciborije. Stalce, deblo, jabolko je bilo sprva še okroglo, pozneje mnogokotno, pušica navadno šesterokotna, pokrov pira¬ midalen. Nekateri ciboriji so imeli na oglih pušice gotske stebre, na pokrovu visok nastavek, ozaljšan s podpornimi loki in fialami, z visoko, vitko piramidalno streho. Redkejši so ciboriji s polukrožno kupo in polu- krožnim pokrovom. V renesanski dobi so imeli ciboriji sploh polukrožno kupo, z ravnim ali izboklim pokrovom, na katerem je bila krona kakor olepšava. Starih ciborijev se je ohranilo še mnogo, n. pr. v Hallu na Tirolskem, v peštanskem muzeju, v Klosterneuburgu, v muzeju v Monakovem i. t. d. Določila o ciboriju. Ciborij (ciborium, pyxis, pixomelum, arcula, vasculum, taberna- culurn gestatorium) je sveta posoda, v kateri se hrani v tabernakeljnu sv. Rešnje Telo za obhajilo vernikov in za sv. popotnico. Ciborij je torej shramba kruha življenja, je posoda, v kateri se hrani nebeška mana in nebeško zdravilo, je stolp, v katerem je hranjen kruh močnih, studenec neusahljivih milostij. Ker je torej ciborij tako sveta posoda, je dajalo mnogo cerkvenih zborov o nji določila, katera je cerkev splošno sprejela. Ta določila se tičejo zlasti tvarine, oblike in shrambe. ‘) Non est de praecepto Rubricae. S. C. R. 7. Sept. 1850. — Non est prohibitus usus parvi cochlearis pro aqua in calicem infundenda. S. C. R. 6. febr. 1858. 6 82 1. Sveta cerkev tirja, da naj bo ciborij iz močne in dostojne tva¬ rine 1 ), zlat ali vsaj srebrn in znotraj pozlačen. 2 * ) — Prejšnje čase so imeli ciborije tudi iz slonove kosti; slon je namreč simbol čistosti; zdaj pa so prepovedani. 8 ) Za revnejše cerkve bakreni in cinasti niso prepovedani. — Notranja stran kupe mora bjti prav gladka in svitla, da se vidi in pobere lahko najmanjši drobec. 4 5 ) Če bi ne bil dobro pozlačen, bi se ne mogle videti drobtinice, in težko bi se čisto purificiral. 2. Velikost ciborija naj se ravna po številu duš; tako velik mora biti, da je zmiraj pripravljenih dovolj sv. hostij. Nikar naj ne bo nikdar pretežek. 3. Kar se tiče oblike, je gledati na to, da ima močno in zadosti široko stalce. 6 ) Prav posebno pa je gledati na to, da ima gladko in pripravno jabolko, za katero ga duhovnik lahko drži. Paziti je, da ni pretežek, da nima ostrih robov, da ga ne režejo v roke, kajti, kadar je veliko ljudi za obhajilo, ga mora dolgo časa držati v roki. Pokrov naj bo iz prav take tvarine kakor kupa, nekoliko vzbočen, da se prilega obliki kupe; na vrhu mora imeti križec. 8 ) Zlasti je paziti na to, da se dobro zapira, da kak mrčes ne pride notri. 7 ) 4. Ciborij mora biti pokrit s plaščkom bele barve; pokrit pa naj je ves, tudi pokrov. Že prve čase so zagrinjali golobčka ali puščico, da je visel kakor v malem šotoru. Ta plašček zahteva mnogo sinod in tudi rimski ritual. Ta določila so tako apodiktična, da se nikakor ne sme drugače ravnati. 8 ) Ta plašček naj bo kolikor mogoče lep, iz zlatega ali srebrnega blaga, vezen s svilo ali z zlatom in okrašen z biseri. 9 ) V tabernakeljnu mora stati ciborij na korporalu, in predno se rabi, mora biti blagoslovljen. Ker ciborij ne pride v dotiko s sveto daritvijo, ampak je le shramba sv. R. Telesa, se ne posvečuje, ampak le blagoslavlja kakor korporal. Oblast blagoslavljati imajo škofje, pa smejo za to opravilo pooblaščati tudi druge duhovnike. Na vprašanje, če morata ciborij (pixis) in lunula v monštranci biti blagoslovljena, odgovorila je C. R. 16. nov. 1649: Servandas esse rubricas. O pušici pravi Ritus celebrandi (II. 3.) naj se devajo hostije, za posvečevanje odločene, če nimajo dosti prostora na pateni, v posvečeni kelih ali v drugo čisto, blagoslovljeno posodo. Ciborij torej, v katerem se posvečujejo hostije, mora biti blagoslovljen; če pa mora biti tudi blagoslovljen tudi oni, v katerem se samo hranijo sv. hostije (pro sola asservatione) tudi blagoslovljen, o tem so se dolgo pričkali in se lahko še zdaj. Svetost sv. Zakramenta zahteva, da je ciborij blagoslovljen. 5. Po splošnih pravilih se sv. R. Telo v ciboriju ne sme izpostav¬ ljati in dajati blagoslov, le nekaterim škofijam je to dovoljeno iz posebnih vzrokov. — Pixis nequit exponi in throno et deinde cum eo populo bene- dicere. 2725. — Po našem „Ordo cultus divini“ je to dovoljeno. Tudi po obhajilu vernikov bi se ne smel dati blagoslov s pušico, ampak le z roko. Le nekaterim škofijam je to dovoljeno in samo tiste škofije, ki imajo tako dovoljenje, smejo tako dajati blagoslov. — Tališ concešsio valet exclusive pro illis locis, pro q,uibus nominatim ob speciales circum- stantias et ad evitanda scandala impertita fuit. 3308. V naši škofiji je J ) Rit. Rom. pravi: Ex solida decentique materia. '-) Caerem. Episc. veleva: Aurea vel argentea intus deaurata. II. 30. 3. s ) Sanctissimum teneri non debet in vasculis eb ur ne is. S. C. E. 26. jul. 1588. 4 ) Intus saltern, si non etiam foris inauratum, nam intus, si non sit inauratum, etiam notabiles parti- culae oculorum aciem subterfugiunt. Ornat. eccl. 1. 18. 5 ) »Firmo non titubante pede.“ 6 ) Instr. supell. Operculum pixidis . . respondeat formae pixidis, quod in medio instar fere piramidis extet. 7 ) »Fibuli firmiter clausum." Ritual. Ratisbon. a ) Pyxis ex solida decentique materia. . . alba velo cooperta, et quantum res feret ornata. Rit. Rom. ,J ) Pro ciborio conficiatur parvum tentorioluin, in modum pallioli, seu parvuli fere pluvialis; in ecclesiis opulentioribus, si non ex tela aurea vel argentea, margaritis et gemmis redimita, ut certe esse deberet, saltem ex serico auro et argento intexto, fimbriis dissolutis et filis aureis immixtis, vel aliis modis ornatis habeatur. Ornat. Eccl. 83 posredno dovoljeno s tem, da je potrjen v Rimu naš obrednik, ki tak blagoslov zapoveduje (p. 67. 8.) Sedanji ciboriji so delani večinoma jako neokusno, nimajo ne ličnih oblik, pa tudi ni prave primere med posameznimi deli. Vendar so zadnje čase jeli posnemati boljše vzglede. Kupa naj bo precej široka, pa ne previsoka, da se s prsti lahko pobirajo sv. hostije na dnu; če ni kupa široka, se lahko mali drobci, ki so v notranji strani kupe, primejo roke in potem raztresejo. Lepi ciboriji pa so jih mnogo zapeljali, da so opuščali bel plašček in niso izpolnovali cerkvene zapovedi, ki to zagrinjalo naravnost zahteva. Čemu sem napravil lep ciborij, če ga moram zakriti? si misli ta ali oni. Toda ciborij ni zaradi tega lepo delan, da bi se kazal ljudem, to ni prvi namen cerkvenega olepšavanja in sploh cerkvene umetnosti. Lepe posode zahteva sv. cerkev zaradi velikega spoštovanja do Njega, ki hoče tu notri pre¬ bivati, napravlja mu lepe shrambe iz ljubezni, četudi jih nihče ne vidi. Iz doslej omenjene zgodovine tabernakeljna pa je razvidno, da je bila to stalna tradicija, ki se ne sme pre¬ zirati ali samovoljno opuščati. Iz gotske dobe nimamo mnogo ciborijev, oni pa, ki so se ohranili, so jako zanimivi. Krasen je ciborij, katerega je daroval škof Hren St. Jakobski cerkvi v Ljubljani; stikata se tukaj gotika in renesanca, pa tvorita ugodno obliko. 1 ) Jako pomenljive so podobe na stalcu, nanašajo se na darovavca škofa Hrena in na presv. R. Telo. Napis se glasi: Quantus, hic caput inclina, jacet hic animae medicina, črede Deus tantus jacet hic super aethera. Terret labor aspice praemium. Thomas nonus episcopus Labacensis. DD. T. P. L. Anno D. 1608. Drug prav tako drag spominek pozne gotske dobe in neumornega škofa Hrena je ciborij pri sv. Petru v Ljubljani. Napis: Thomas nonus episc. Labac. T. L. A. P. — Andreas Chren S. C. M. Consiliarius. Na robu stalca: Andreas Chren S. C. M. Conslliarius et Anna conjuger H. D. D. A. 1627. sacratissimo corporis Jesu Christi Sacramento. Več ciborijev imamo iz renesančne in baročne dobe. Pušice za sv. obhajilo. Za obhajilo bolnikov sta zapovedani dve posodi; ako se gre obhajat v mesto ali blizu cerkve, da ni treba hoditi čez polje, se rabi za obhajilo ciborij. Ker se pa po kanoničnih določilih ne sme iz farne cerkve jemati sv. R. Telo (S. R. C. 13. Aug. 1667), da bi ga v nji ne bilo, mora biti poleg navadnega ciborija za svete hostije še drug ciborij za obhajila. Po rimski šegi se obhajilni ciborij loči od navadnega le v tem, da je manjši in da se deva vanj manj sv. hostij. Tudi ta ciborij naj bo zlat ali srebrn; če je bakren ali cinast, naj bo dobro pozlačen. Pokrov naj se prav dobro in varno zapira, zatakne naj se s kaveljčkom, da se ne raz¬ tresejo sv. hostije, ako bi padel iz rok; na vrhu naj ima križ ali podobo Zveličarjevo. V tem ciboriju se nosi bolnikom sv. popotnica. Pokrit pa mora biti z belim plaščem 2 ) in mašnik mora imeti velum, kadar gre ž njim obhajat, in s koncem tega veluma, katerega ima ogrnjenega čez ramo, mora pokriti ciborij. 3 ) Svete hostije se' devajo neposredno v ciborij, ali pa se vanj spravlja druga manjša pušica s svetimi hostijami. Ako se mora hoditi obhajat daleč, zahteva rimski ritual drugo majhno pušico (vasculum, parva custodia, capsula, pyxis). Ta pušica naj je vsa srebrna, znotraj pozlačena, kaka dva prsta visoka, okrogla, velika kakor male hostije, zapira naj se 1 prav dobro, da se ji pokrov prav dobro pri¬ lega. Ta pušica se dene v mošnjiček iz močne svile, bele barve, po ambrozijanskem obredu pa rudeče; prav take barve naj bo tudi podloga. Svilnat mošnjiček se dobro zadrgne in na močnem motozu obesi na vrat. Pregrne se z lepo vezenim belim svilnatim plaščem. 4 ) ‘) Podoba se nahaja v Izv. muz. društva za Kranjsko. 1903. Popisal V. Steska. 2 ) ..Velurn serieum superimponit." Rit. Rom. de Commun. infirm. 3 ) Decrevit deferri pixidem (coopertam proprio velo) coopertam etiam extremitatibus veli oblongi hume- ralis.“ S. C. R. 21. Mart. 1699. 4 ) Quod si longius aut difficilius iter obeundum sit, et fortasse etiam equitandum, necesse erit vas, in quo Sacramentum defertur, bursa decenter ornata et ad collum appensa, apte includere, et ita ad pectus alligare, atque adstringere, ut neque decidere neque pyxide excuti Sacramentum queat. Rit. Rom. 6 * 84 Svete hostije se devajo neposredno v to malo pušico; ni torej pravo, ako se rabi mnogokrat majhen korporalček. Kdaj se da prat tak korporalček? Kdaj se purificira? Ali ni torej nevarnost velika, da mali drobci splesnijo in se presv. R. Telesu dela nečast? Monštranca. Med svetimi cerkvenimi posodami so monštrauce najmlajše. Pričeli so jih napravljati, ko se je vpeljal praznik sv. R. Telesa, kar se je na severu o začetku 14. stoletja sploh godilo. Monštrance so torej pričeli delati v gotski dobi. Da bi se sv. R. Telo očitno kazalo vsem vernikom in nosilo okrog v procesijah, izdelala je umetnost iz najlepših oblik gotske arhitekture prekrasne in dragocene posode, v katerih se izpostavlja sveta hostija vernikom v češčenje. Takih posod, ki bi se v njih videlo sv. R. Telo, Cerkev doslej še ni imela, delati je morala nove. Vendar pa ni bilo treba izumiti čisto nove posode, ampak treba je bilo le premeniti dosedanje shrambe za sv. R. Telo. Take shrambe so bili stolpiči; te so torej izpre- minjali; napravljali so na sredi okroglo stekleno posodo. Tu notri so postavljali sv. hostijo, ki se je lahko videla skozi steklo. Napravljali so tudi ves srednji valjasti ali čveterokotni del stolpiča iz kristala; taka monštranca je bila podobna že doslej navadnim shrambam za svetinje. Stalce, deblo, jabolko je bilo nalično onemu pri kelihu ali ciboriju, srednji, glavni del je pokrivala kopičasta streha, nanjo je bil vsajen križec. To so bile prve monštrance, sicer priproste, pa rabile so se dolgo in so bile osnovna oblika za poznejše vrlo bogato izdelane monštrance. Kakor hišice božje, tako so odlikovali arhitektonsko tudi monštrance. Srednji, glavni del monštrance je bila umetnostno členovita omarica, pokrita z lično, jako bogato streho; na obeh straneh je enoten ali dvojen zistem podpornikov s stebriči, podpornimi loki in fialami. Na ta način je postala monštranca precej široka, nekako podobna prerezu gotske cerkve s tremi ali petimi ladijami, ki ima ob straneh podporne loke. V prodrtinah, dolbinam podobnih, ali pod baldahini so stali mali kipi svetnikov, drugi raznovrstni gotski ornamenti so završevali olepšavo. Spodnji del je bil močen podstav, od katerega je bil polagoma izpeljan prehod do šesterooglatega debla, na katerem je bilo v težišču debelo in močno jabolko, da se je moglo z roko prav lahko in trdno prijemati; spodaj pa je bila široka, zelo na- puščena noga ali stalce, na katerem je stal varno in trdno ves arhitektonski sklad. Vse prekrasne monštrance prve dobe so delane po tem tipu. Prve sezajo v začetek 14. stoletja; največ, najdražjih in najkrasnejših imamo iz 15. stoletja, nekatere so iz prvega desetletja 16. stoletja. Še druge oblike so dobivale posode, v katerih se je izpostavljalo sv. R. Telo, pa te so bolj izjemne, kažejo pa vendar živo domišljijo ali živo vero v ta presv. Zakrament. Nekatere so imele oblike križa, katerega nosita dva angelja, v križališču je za steklom sveta hostija. — Svetemu Janezu Krstniku so dajali v roke jagnje, na katero je kazal s prstom; v jagnjetu pa je bila sv. hostija v kristalni pušici; delali so tudi kipe Zveličarja s kristalno posodo na prsih, v kateri se je izpostavljalo sv. R. Telo. Pa še druga oblika monštrance se je priljubila, zlasti v renesanski dobi in je dobila veliko veljavo. Povod tej obliki so dale besede psalmi- stove: „V solncu je postavil svoj šotor." (Ps. 118, 3.) Nekatere najlepših gotskih monštranc imajo na sredi namestu valjaste pušice čisto okrogel prostor, pokrit s kristalom, v katerem je stala sv. hostija. Oblika stolpiča je pomenjala pri monštrancah močnega kralja, bivajočega v trdnem, nepre¬ makljivem stolpu; okrogli, srednji del pa je pomenjal solnčni šotor, iz katerega prihaja kakor močen ženin iz svoje Staniče. Renesanca se je prijela v obče te misli. Puščala je arhitektonske sklade in napravljala 85 monštrance nalične solncu. Na sredi je sv. hostija za okroglim steklom, okrog nje se razširjajo žarki v eni ali v dveh vrstah, obdajajoč sv. hostijo nalik nimbu. To je glavna misel, in ako so posamezni deli lepo izpeljani, so take monštrance res lične in krasne. Toda zadnjo renesansko dobo so za navadne cerkve take monštrance izdelovali večinoma le samouki; torej ni čudno, da so posamezni členi delani jako slabo, zato se tudi ves tvor ne more imenovati lep, četudi je vse srebrno. Cerkveni predpisi o monštranci. Monštranca (monstrantia, ostensorium, custodia, tabernaculum parvu- lum, ^rca sanctissimi sacramenti) služi temu, da se kaže v nji vernikom najsvetejši Zakrament in izpostavlja za očitno češčenje; torej je šotor in stanica Kristusova med nami, trdna palača, sveti stolp močnega kralja. Sveta Cerkev določuje o monštranci: 1. Naj bo zlata ali srebrna; če je cerkev ubožna, sme biti mesingasta ali bakrena, toda čedno delana in pozlačena. 1 ) 2. Velikost naj se ravna po velikosti tabernakeljna in oltarja; srednja mera je okoli 60 do 70 cm ali vsaj 45cm. 2 ); prevelika naj se ne dela, da ni pretežka. Najpripravnejše so 2—3 leg težke. 3. Stalce naj bo zadosti široko in mnogokotno ali ovalno, da povsod varno stoji. 3 ) Jabolko na deblu naj bo zadosti debelo, lično delano, lepo ozaljšano, pa nikakor ne robato, da se z roko lahko prijema. Na sredi, kjer je sv. hostija, naj bo spredaj kristal ali čisto steklo; zapirati se mora prav dobro, da prah notri ne prihaja. Prostor naj bo tako velik, da v njem lahko stoji sv. hostija in se ne dotika sten. Lunula mora trdno stati, pa vendar tako, da se lahko venkaj vzame. Ker se lahko prigodi, da se odtrgajo kake drobtinice od sv. hostije in padejo na lunulino dno, mora biti delana tako, da se dva rožička popolnoma jemljeta vsaksebi, da se lahko dno purificira. Pri nekaterih novejših monštrancah se ta dva rožička stiskata s pretrdim peresom; ker so njuni robovi preostri, se reže sveta hostija, kar nikakor ni prav. Taka lunula se na dnu ne more purificirati. Vsaj lunula pri monštranci naj bo zlata, če je le mogoče, ali vsaj srebrna, pa lepo pozlačena in okrašena z dragimi kameni. Lunula naj stoji tako visoko, da je sv. hostija prav v središču, in sicer popolnoma na prostoru, da se na nobeni strani ne dotika sten. Tudi dno monštrance, na katerega se pritrjuje lunula, naj bo zlato ali čisto srebro, da se drobtinice svete hostije lahko vidijo in pobirajo. Okrog osredja se lahko olepšava mon¬ štranca s kipi, podobami ali simboličnimi olepšavami. 4. Vrhu monštrance mora biti križ. 4 ) Monštranca z žarki se lahko dela prav umetno in ima tudi lep pomen (signum gloriae). Zaraditega inštrukcija Klemen, zahteva, da mora imeti monštranca, v kateri se izpostavlja sv. R. Telo, žarke na okrog; pa tudi stara oblika stolpa je jako primerna in pražki zbor jo zelo priporoča. 5 ) 5. Ne spodobi se, da bi se monštranca rabila še za kake druge namene, torej se v nji ne smejo spravljati in izpostavljati relikvije. Sicer relikviarji smejo imeti obliko monštrance, a morajo biti manjši. *) Ornat eccles. 16. c. — Ostensorium et lunula ex cupro deaurato permitti possunt. 3162. 2 ) »Altitudine cubitali." Instr. supellect. 3 ) „Pes, quo tabernaculum hujusmodi sustentatur, in orbem latiuscule ductus, forma sexangula vel octangula sit, quo firmius et decentius haereat. Instr. supell. 4 ) Exigat (Episcopus) ut in summitate ostensorii Crux visibilis apponatur, quod requirunt ecclesiasticae leges, non obstante consuetudine Ordinis Praedicatorum ... S. C. R. 11. Sept. 1848. 5 ) Vetustain structuram ostensorii majoris ad instar tabernaculi seu turris compositi admodum lauda- bilem censemus. 1860. tit. V. cap. 7. 86 Nespodobno je na stalce svetih posod, keliha, ciborija ali monštrance delati grbe (ako pa se nahajajo, se smejo pustiti), ali napise darovalca. Ako kdo želi svoje ime ohraniti in naznaniti prihodnjim časom, naj ga dd urezati na spodnji del stalca. 6. Ker je nevarno dragoceno monštranco na vsakem kraju puščati, in ker se sveta hostija ne more hraniti vselej v kelihu ali v ciboriju, imajo na nekaterih krajih posebne posodice, takozvane „custodiae“, to je valjasta, nizka posoda s kopičasto streho, katera se dobro zapira. V to posodo, ki je nekako podobna svetilnicam, zunaj lepo okrašeno s primernimi napisi ali podobami, se deva lunula. 7. Mašinerije za izpostavljanje, kakor so bile nekdaj v rabi, so sedaj prepovedane: Ad ostensorium elevandum et deponendum in expositione Ss. Sacram. usus machinae non permittitur. — 3425. Ker so se monštrance pričele delati še le v gotski dobi, nimamo za romanske nobenih vzorcev. Umetniki imajo tu še prosto polje, da jih izdelavajo lične po zunanji obliki in po cerkvenih tradicijah poznejših časov. Visočina starih monštranc je jako različna, nekatere so visoke po en čevelj, druge po pet čevljev. Velikosti primerna je bila teža. Nekdanja monštranca pri Notre-Dame v Parizu je bila visoka pet čevljev, čisto srebrna in pozlačena, tehtala je 300 mark srebra. Pretežke monštrance so jako nepripravne za izpostavljanje in za procesije. Cerkveni zakladi so sploh veliko škodo trpeli vsled resnobnih dogodkov minulih stoletij. Verske in politične prekucije so fanatično razdevale cerkvene zakladnice, najlepše in najdragocenejše cerkvene posode so bile uropane ali pa so jih določbe svetne oblasti izročali profannim namenom. Navzlic temu se je ohranilo še mnogo izvanredno lepih monštranc iz raznih dob na Nemškem, na Francoskem, v Belgiji. Tudi v Avstriji imamo najznamenitejše izdelke te vrste, ki se smejo prištevati najlepšim tvorom cerkvene umetnosti. Vkljub raznim nezgodam sta se na Kranjskem ohranili vsaj djve lepi gotski mon- štranci, in sicer v Gotenicah na Kočevskem in v Poljanah nad Škofjo Loko. Goteniška ima prav gotski značaj s fialami in loki in kipi pod loki. Delana je leta 1517.‘) Monštranca v Poljanah je tudi čisto gotska, pa bogatejša z mnogimi kipi, sto¬ ječimi pod gotskimi loki med fijalami. Hišica za sv. Rešnje Telo je pri goteniški monštranc! kvadratna, pri poljanski okrogla. Delana je leta 1520. V sedanji obliki ima žarke, a ti so pridejani pozneje. Zanimiva je monštranca v Motniku, ne toliko zaradi umetnosti, ampak zaradi tega, ker se v njej kaže prehod v renesanški zlog. Sestava je gotska, črte so verti¬ kalne, ima zavihnene, šilaste loke, grče, krogovičje, križno rožo — med temi gotskimi členi pa se nahajajo renesanske volute, palmcte i. t. d. Pozneje so pridejali žarke. Mon¬ štranca je iz konca 16. ali začetka 17. stoletja. Iz d6be prehoda v renesanco je tudi monštranca v Špitaliču, toda lepša in pravilnejše delana kakor motniška. Kmalo pa so ji pridejali renesanske člene in izpopolnili praznote z -jako ličnimi spleti rastlinskih in cvetličnih ornamentov. Poleg teh se nahajajo gotovo še kje drugod v naši škofiji te vrste monštrance; prav bi bilo, da bi se polagoma izvedelo za vse. Najlepša monštranca iz renesanske dobe je v Slavini; to je krasno delo visoke renesance. Je sicer priprosta, ima malo žarkov, toda stalce in jabolko ima jako fino orna¬ mentiko. Na vrhu nima križa, katerega ..instructio Clem.“ zahteva, ampak kip Zveličarja z zastavo; delana je torej brez dvoma, predno je Klemen izdal svoje navodilo. Sodi se, da je iz druge polovice 17. stoletja. Baročnih monštranc, bolj ali manj okusno delanih, imamo dovolj. Idealnost in rabljivost svetih posod. Najlepši namen imajo svete posode, ki se rabijo pri sveti daritvi ali ki so v neposredni dotiki s svetim Zakramentom. Zaradi tega se sveta Cerkev ni bala nobenih stroškov, temveč je porabila vse, kar se rta svetu nahaja najdražjega, da je olepšavala te svete posode. Pa tudi umetnost je uporabljevala vse svoje moči, da jim je dajala lepo in primerno obliko. Pri izdelovanju posod za tako odličen namen mora gledati umetnik zlasti na dvoje: na praktično rabnost in na idealni smoter. Najprej J ) Mitteil. Des hist. Ver. fiir Krain 1862. 2. Kirchenschmuck, Graz 1888 Nr. 1. 87 mora jemati ozir na praktično rabnost; zaradi tega mora posodi dati tako obliko in jo tako izdelati, da namenu popolnoma zadostuje in da je priročna za liturgično rabo. Če je posoda še tako lepa in drago¬ cena, če pa se d& težko rabiti, ali če ne zadostuje namenu, se ne more pohvaliti. S to praktično osnovo mora biti združena še druga, namreč idealno-umetnostna oblika. Tvor mora kazati že po svoji obliki, da ni namenjen za rabo pri vsakdanjih potrebah, temveč, da je posvečen, da služi višjemu, cerkvenemu, svetemu smotru, da se rabi za službo božjo. Ta vzvišen smoter se mora izražati v plemeniti, umetnostni obliki in pri ornamentiki. Ornamentika naj po svoji ličnosti ne ugaja le telesnemu očesu, marveč naj po svoji pomenljivi simboliki odlikuje dotično cerkveno posodo in pojasnuje njeni namen; naj kaže na vzvišenost in svetost opravila, kateremu posoda služi in naj dušo vzbuja k svetemu pre¬ mišljevanju. Vsakdo bo pritrdil, da duhovnega življenja vajenemu duhov¬ niku ne bo vse eno, ima li pred seboj posodo, sicer jako bogato okra¬ šeno, pa okraski nimajo druzega pomena, kakor da ugajajo očesu, ali pa ima pred seboj posodo, katera po idealni obliki in po pomenljivih okraskih izraža pomen svetega opravila in vzbuja v duši višje, svete misli. Pri napravljanju načrtov za cerkvene posode se ne sme vse pre¬ puščati fantaziji umetnikovi, ki mnogokrat nima prav nobenega pojma o vzvišenem pomenu teh posod, ampak duhovnik mora tu vmes posegati, le on najbolje pozna, kaj je primerno, kaj ne. Žal, mnogokrat se dogaja, da imajo prvo, merodajno besedo le umetniki, duhovniki molče — prav vsled tega se izvršujejo umetnine, ki ne odgovarjajo namenu, torej tudi niso prave umetnine, kajti prava umetnina nikdar ni svojemu smotru ne¬ primerna. Reči smemo: Potrebno je, da se pri sestavi, črtanju in pri izde¬ lovanju svetih posod mora ozirati tudi na idealni smoter. Ako bi kdo to čisto vnemar puščal, bi bilo to zaničevanje svetih posod in ž njimi zdru¬ ženih idej; osramotili bi takega umetnika poganski rokodelci, ki so dajali posodam za vsakdanjo rabo nekovo ljubko, pomenljivo obliko. Oboje torej, praktično in idealno, mora biti združeno v posodah. Zaradi umet¬ nostnega dela ne sme posoda biti nepraktična ali težko rabljiva. Po teh pravilih so se ravnali stari umetniki skozi vsa stoletja, in se je ravnati tudi danes. Omenili smo cerkvenih določil ali vsaj navodM, na te se mora ozirati umetnik; kar se pa tiče izdelovanja, je prepuščeno njegovemu geniju, da si po teh pravilih v ideji osnuje primerno obliko in da jo potem tudi natančnejše realizira; le na ta način bodo cerkvene posode res lepe in primerne svojemu vzvišenemu namenu. Cerkvene posode. Relikvijariji. Veliko spoštovanje je izkazovala sv. Cerkev že od nekdaj svetinjam svetih mučencev in drugih svetnikov, ostankom trupel onih, ki so bili živi udje Kristusovi in tempelj sv. Duha, trupel, ki bodo obujena sodnji dan k večnemu življenju, in po katerih deli Gospod Bog mnogo dobrot človeškemu rodu. Po pravici jim je izkazovala in jim izkazuje še današnje dni to spoštovanje, kajti pogled na svetinje poživlja našo vero, potrjuje nam upanje in vnema nam ljubezen; tolaži žalostne, okrepčuje slabotne in napolnjuje z veseljem vsakega vernega kristjana. Že o svetem Polikarpu piše cerkvena občina v Smirni, da so verniki zbirali njegove koščice ter jih višje cenili, „kakor zlato in dragocene bisere ter jih skrbno shranjevali (Mart. S. Polycarpi, XVIII. 2.). V četrtem stoletju so izkazovali svetinjam še splošno češčenje, še celo strastni ikonoklasti so bili iskreni častilci relikvij. Že najstarejše čase je bila v sveti cerkvi navada in zapoved, da so hranili svetinje v posebnih posodah, jih postavljali na oltar in jih dajali vernikom poljubovat. Častili so relikvije s tem, da so na njih grobovih zidali cerkve in postavljali velike oltarje tako, da je stal nad grobom. Pozneje so jemali relikvije iz grobov in jih postavljali na oltar. K relikvijam se ne prištevajo samo ostanki trupla svetnikovega, temveč tudi vse, kar je bilo v bližnji dotiki s svetnikom, recimo: obleka, orodje, s katerim je bil mučen i. t. d. — Mnogo relikvij so prinašali zlasti od devetega do dvanajstega stoletja popotniki iz svete dežele in križarji. Ko so Latinci premagali Carigrad (1204) je bilo prinesenih posebno v severne kraje mnogo svetinj. Med drugimi se je izkazovalo posebno češčenje zlasti svetinjam svetega, križa. Te relikvije so postavljali na oltar v cerkvi, nosili so jih pa tudi radi na prsih v medaljonih, v nalašč za to delanih križih ali v majhnih škatljicah. Prekrasne relikvijarije so nosili pri velikih sloves¬ nostih škofje na prsih, viseče na zlatih verižicah; iz te šege se je razvil današnji pektoral. Posode za svetinje so bile v začetku priproste, toda vedno večja navdušenost za češčenje relikvij v srednjem veku je dajala povod, da so delali za njihove shrambe prekrasne relikvijarije, ki so bili po tvarini zelo dragoceni in po olepšavah posebno odlični. Živa fantazija osnovala je kaj raznovrstne in pomenljive načrte, umetnost pa je pokazala, kako veliko stopinjo je dosegla spretnost v olepšavanju. Mnogo relikvijarijev so pri¬ nesli iz iztoka. Oblika in velikost relikvijarijev se ravna po velikosti svetinj. Ako so imeli celo truplo ali večje kosti, so delali zanje skrinje z ravnim ali strehi podobnim pokrovom, vse je postalo lepo arhitektonsko delo. V enajstem in dvanajstem stoletju so delali relikvijarije iz slonove kosti, pa tudi iz lesa, obložili pa so jih s srebrnimi, zlatimi ali bakrenimi ploščami, na katere so bile kovane prekrasne podobe, predstavljajoč dogodke iz življenja dotičnega svetnika. Ploskve so lepšali s stebriči in loki, z emajlom in z biseri, ki so bili vdelani v zlato in srebro. Podoba Kristusova, Marijina, apostolov se nahajajo na vseh straneh. — Razven skrinjic so delali v trinajstem in štirinajstem stoletju relikvijarije naličile bazilikam, z eno ali s tremi ladjami, da, še celo s povprečno ladjo; vse to je tako lepo, umetno, drago in bogato, da te posode same niso vredne manjšega občudovanja, kakor velike romanske in gotske katedrale. Čela, stebri, loki so potratno okrašeni z dragimi biseri. Vrhu strehe je bil greben iz lepo delanih listov, med katerimi so bila kovinska ali kristalna peščišča, pomenjajoča bogato zasluženje svetnikov; ali pa so imele te cerkvice na vrhu bogato delan stolp. Notri v teh posodah so bile hranjene relikvije, zavite v najlepše, najdražje svilnate ali zlate tkanine, v dobro zaprti in zapečačeni pušici. Tudi ta pušica je bila iz kovine ali pa lesena, a pre¬ vlečena s tankim usnjem. Mnogokrat so dajali že v romanski dobi relikvijarijem take oblike, da se je poznalo na prvi pogled, kateri deli trupla so hranjeni v njih. Nahajamo torej relikvijarije, nalične glavi, roki ali nogi. Kovani so iz kovine ali izrezljani iz lesa, pobarvani in pozlačeni. Da so se mogle relikvije tudi gledati, napravljali so v posode spredaj steklene stene; vrhu skrinje pa so postavili doprsno podobo dotičnega svetnika. Takih relikvi¬ jarijev je mnogo iz konca 16. stoletja in iz poznejših časov. Doprsne 89 podobe pa, nalične profannim kipom z odsekanimi rokami, so iz no¬ vejših časov. Tudi manjše posodice za svetinje so izdelovali kaj skrbno in okraševali s pomenljivimi podobami in ornamenti. Nekateri kipi se od zadaj odpirajo, da se vanje devajo relikvije ali pa nosijo posodo s svetinjami v rokah; tudi simboli kakega svetnika so napravljeni kot shrambe, recimo: levi, zmaji ali male monštrance, stolpiči, križi, pulti, pušice, tabernakeljni, rogovi, Štravsova jajca lepo okovana^ i. t. d. Vse posode so tako raznovrstne, da jih ni mogoče opisati. 1 ) Že v starejših zakladnicah se omenjajo table, v katerih so bile svetinje. Te table so kaj lepo okvirjene, delane iz lesa ali kovine. Bile so nalične plitvim omaricam; znotraj so bile relikvije, na vratcih pa vkovane podobe ali slike. Proti koncu srednjega veka so jeli opuščati vratca, in relikvije so bile vdelane v lepe vezenine, pa tako, da so se lahko videle. Majhni drobci sv. križa Kristusovega so se hranili večinoma v relikvijariju, naličnem križu; ti križi so delani jako umetno, olepšani z najdražjimi biseri. Po 15. stoletju je ponehavala navdušenost za svetinje; prišla je doba, v kateri je Cerkev mnogo več dragocenosti izgubila, kakor pa pridobila. V začetku renesance so izdelovali sicer tudi drage in bogate posode za svetinje, kar kaže, da so imeli še spoštovanje in ljubezen do teh pre¬ dragih zakladov, četudi olepšave niso več tako pomenljive, kakor prejšno dobo. Toda poznejša stoletja je prišlo drugače, obrnilo se je še na slabše; spoštovanje do relikvij se je izgubljalo. Dragocene posode za relikvije so se prodajale, svetinje pa metale proč. Koliko dragocenih zlatih in srebrnih relikvijarijev je bilo prelitih! Svetinj celo ni bilo dovoljeno izpostavljati, in umetno delane relikvijarije so postavljali v kak kot, da jih verniki niso mogli videti. V 17. stoletju so tako malo razumeli pomen svetinj, da so delali na relikvijarije najneprikladnejše protislovne olepšave. Tako se je delalo pri relikvijariju sv. Genovefe v Parizu. Ta veličastni spomenik je iz sedmega stoletja, v 13. stoletju je predelan in v 17. stoletju popravljen in sicer tako, da so napravili na jednem kamnu Mucija Scevolo, držečega roko v ognju, na drugem pa Ganimeda, ki ga Jupitrov orel kvišku nese; na drugih skrinjicah za relikvije so delali celo venero, amorja i. t. d. Za manjše svetinje so delali nelepe, visoke piramide iz pozlačenega lesa; za steklom se vidijo čisto odkrite mrtvaške glave ali zavite samo v pajčolan, med njimi pa losaste cvetlice. Ko so črvi snedli lesene piramide, so jih potisnili Cerkveniki med staro šaro ali v kot kake stare omare ter jih pustili ondi tako dolgo, da so se izpremenile v prah s svetinjami vred. Šele sedanjo dobo so pričeli izdelovati zopet dostojnejše shrambe za svetinje. Cerkvena določila o svetinjah. Svetinje so velike ali male (insignes, minus insignes). Velike svetinje so: glava, roka, noga ali del, na katerem je trpel mučenec, pa mora biti cel in ne majhen, in potrjen po škofu. 2 ) Sveta Cerkev zapoveduje, da se mora svetinjam svetnikov izkazovati veliko spoštovanje; zato pa tudi ona skrbno pazi, da so resnično prave relikvije. Dala je mnogo primernih določil, ki se tičejo svetinj in njihovih hranitve. 1. V cerkvi in očitnih oratorijih se smejo očitnemu češčenju izpo¬ stavljati le take svetinje, o katerih je popolnoma gotovo, da so prave in katere je ogledal in potrdil dotični škof. Da se pa more z gotovostjo trditi, da so prave, morajo biti hranjene v dobro zaprti posodi, katera je x ) V „Mittlieilungen der k. k. Central-Commission. 2 ) 8. april 1628. Decretum generale. 90 zapečatena s škofovim pečatnikom, in sicer morajo biti tako zapečatene, da se ne more jemati nobena svetinja iz posode, pa tudi nobena noter devati, ne da bi se ta pečat prelomil. Škof prideva svetinjam potrdilo (autentiko), da so res prave. Ako je pečat prelomljen, ni več zadostne gotovosti. Neprave svetinje naj se zakopljejo na pokopališče. 2. V eni in isti posodi sme biti skupaj hranjenih več svetinj, toda svetinja sv. Križa se ne sme hraniti skupaj z drugimi svetinjami. 1 ) 3. Posode, v katerih se hranijo svetinje, morajo biti blagoslovljene; blagoslovlja jih škof po obredu, določenem v pontifikatu. 4. V lepih posodah se smejo postavljati relikvije na oltar; zlasti je prostor med svečniki primeren za to postavljanje. 2 ) 5. Nedostojno je (dedecet), da bi se hranile zlasti velike relikvije v zasebnih bivališčih lajikov. Izjemno je dovoljeno višjim osebam, vla¬ darjem in cerkvenim prelatom. Privatnim osebam je dovoljeno hraniti na domu le male relikvije. 3 ) 6. V oratorijih se smejo imeti relikvije le s škofovim dovoljenjem. 4 ) 7. Nikakor ne potrdi sveta Cerkev, da bi se postavljale relikvije na oltar v kristalnih ali steklenih skrinjicah; kajti to ni bila nikdar cerkvena šega. Cerkev hrani relikvije pod zemljo ali v oltarju, na katerem se daruje presveta daritev. Cerkev zahteva, naj se hranijo v močnih skrinjicah, ovite z dragocenim, svilnatim blagom primerne barve, in sicer pri mučencih rudeče, pri spoznovalcih bele barve. 5 6 ) 8. Kadar je izpostavljeno sv. R. Telo, ne smejo biti izpostavljene relikvije 8 ); če pa so, se ne Smejo incenzirati. 9. Kadar se izpostavljajo očitnemu češčenju, se ne smejo postavljati na tabernakelj ali pred tabernakelj 7 ); tudi se ne sme podkladati pala ali korporal, in ne smejo zakrivati križa na oltarju. Svetinje sv. Križa in druzega mučeniškega orodja Kristusovega se smejo nositi pri procesijah pod nebom, relikvije drugih svetnikov pa ne 8 ), in vselej morata goreti pred njimi dve luči. 9 ) Mnogo jako lepih in znamenitih relikvijarijev se je obranilo na Avstrijskem navzlic neugodnim okoliščinam, n. pr. v Solnogradu, v Pragi, v Kremsmiinstru, v Krakovem, v Gradcu, v Hallu na Tirolskem, vMochlingu na Koroškem; vse te popisujejo .Mitthcil. der k. k. Central- Commission" v raznih letnikih. Kakor se je posluževala cerkev pri deljenju zakramentalnega bla¬ goslova veluma, katerega ima duhovnik ogrnjenega čez rame, kakor se pri slovesnih mašah drži patena z velumom, tako želi, da bi se tudi druge posvečene stvari prijemale z velumom. Kadar so duhovniki nosili pri slo¬ vesnih procesijah dragocene prekrasne relikviarije, so jih nosili z zagrnjenimi rokami. V zapisnikih raznih zakladnic se omenjajo mnogokrat taki z zlatom vezeni prtovi. Na najstarejših slikah imajo angelji zagrnjene roke, s ka¬ terimi drže svetovne zlate krogle pred Kristusom, naznanjajoč njegovo oblast nad vsem svetom. Manjše relikvije se včasih postavljajo na oltar, navadno pa naj bodo hranjene na dostojnih krajih, v posebnih, omaricah. Ta omara naj bo v cerkvi pri velikem oltarju, ali v kaki kapeli, ali pa v zakristiji. Znotraj mora 1 ) Praxis separandi reliquias s. Crucis a Reliquiis Sanctorum est accurata et sequenda. S. C. Jud. 22. febr. 1847. 2 ) Caerein. Episc. I. 12, 12. 3 ) Clem. XI. 19. febr. 1704. 4 ) Concil. Mediolan. 4. 5 ) Nullo modo probatur S. Cong. ut sancta Corpora reponantur in arca crystallina, exponenda super altare a. i592. 6 ) Sanctor. Reliq. non sunt collocandae super altare, in quo reipsa Ss. Sacramentum publicae venerationi est expositum. 2. Sept. 1741. 7 ) 31. Mart. 1823 ex decr. generali. — 6. Sept. 1845. 8 ) Super altare ardeant duo lumina, alias Reliquiae non exponantur. 22. Jan, 1701. 9 ) S. C. R. 27. maji 1826. 91 biti obložena s suhimi deskami, in prevlečena z višnjevo ali rdečo svilo. Zapirajo naj se z lepo delanimi železnimi mrežastimi vratci. Za vratci naj je pregrajeno belo, rdeče ali višnjevo zagrinjalo, lepo vezeno z zlatom. Naredi se lahko lep, slogu primeren okvir in na vrhu kak napis, kakor n. pr. Custodit Dominus ossa eorum, unum ex his non conteretur. 1 ) Na dvoje se je toraj treba ozirati pri svetinjah; prvič, da se izkazuje svetinjam spoštovanje, kakoršno se jim spodobi in kakoršno zahteva sv. cerkev. Tudi tistim svetinjam, ki nimajo avtentike, spodobi se spo¬ štovanje, zlasti, če je tradicija že starodavna. Stare svetinje, katerim ver¬ niki skazujejo veliko češčenje, naj se ohranijo, če tudi se ne ve od kod so in nimajo potrdilnega pisma. S. C. Jndulg. et S. Rel. 20. jan. 1896 „Re- liquias antiquas conservandas esse in ea veneratione, in qua hactenus fuerunt, nisi in času particulari certa adsint argumenta eas falsas vel su- positas esse. Kadar se izpostavljajo prave relikvije, naj se ravna natančno po cerkvenih določilih. Prejšnje čase so imeli lepo navado spremljati take dragocenosti v slovesnih procesijah, pri katerih so razna društva in razne bratovščine nosile vsak svoje svetinje. Tudi to šego so imeli, da so pri¬ segali pri svetinjah in sicer slovesno v cerkvi. Na Francoskem se je ohranila prisega na svetinje do revolucije; do tega časa so prisegali licen- cijati pariškega vseučilišča na relikvije sv. Dionizija. Zlasti je gledati, da se natanko izpolnujejo cerkvena določila, kar se tiče gotovosti, varnosti in shrambe relikvij. Paziti je drugič tudi na to, da se napravljajo lepše, umetnejše posode. Lepih starih vzgledov imamo dovolj; ker je današni čas premalo rodoviten, da bi izumljal čisto nove oblike za posode, da bi izdelaval kaj čisto ori¬ ginalnega, je treba posnemati staro, pa v toliko izpremeniti, da se pri¬ lega sedanjim okoliščinam. Kadar se delajo table za svetinje, bi bilo prav, ko bi se jim dajali lepši okviri, da se ločijo od navadnih podob. Še lepše in pristojnejše bi bilo, da bi se te table zapirale, znotraj bi bile lepo v svilo zavite svetinje olepšane z raznoternimi okraski, kakor so jih delali in jih še delajo po samostanih, na zunanjih platnicah pa bi se slikale kake pri¬ merne podobe. Na noben način pa relikvije ne smejo biti odkrite, da bi se n. pr. videla mrtvaška glava. Ko so jeli izpostavljati svetinje v steklene skrinje, so napravljali v Italiji obraze, roke ali noge iz voska, da se ni videla sama mrtvaška glava ali gole kosti. Nikakor pa ni lepo, da bi se dajali takim glavam naravni lasje, marveč vse mora biti iz voska, 'roke in noge morajo biti oblečene, oblačilo široko, lepo vezeno, razne barve, kakoršne so svetinje. Najbolj primerno bi bilo, da bi se večje svetinje spravile v lepo delano skrinjo, na sprednji strani škrinje bi se naredila lepa slika dotičnega svetnika, skrinja pa bi se postavila pod oltar, delan v obliki mize. Najlepši relikvijariji so v Alinu, namreč Skrinja Karola Velikega (12. stoletje) in preblažene Device Marije (13. stoletje) v Kolinu, ( skrinjica sv. treh v Kraljev i. t. d. Imeli so tudi pri nas prejšno dobo jako lepe relikvijarije. Župna cerkev v Radov¬ ljici hrani relikvijski križ; Uršulinski samostan v Škofji Loki: relikvijski križ. Lepi taki križi se nahajajo v privatni posesti (n. pr. pl. Strahi v Stari Loki, baron Apfaltern na Križu i. dr.) Posode za sveto olje. Že v najstarejših krščanskih časih so hranili posode s svetim oljem v cerkvi v posebnih omarah; taka omarica se nahaja že v cerkvi sv. Klemena v Rimu na zahodni strani apside, in ta šega se je ohranila skozi vsa stoletja do današnih dni. Mnogo cerkva iz srednjega veka ima nasproti omari ‘) Ornat. eccles. 92 za sv. Rešnje Telo, drugo manjšo, manj okinčano, v katerih se je hranilo sveto olje v posebnih posodah. Večje posode za sveto olje se imenujejo v Gregorjevem zakramentariju „ampulla“ (amplum vas, ampla olla), ki so bile skoraj gotovo podobne onim za vodo in vino pri sv. maši. V zapis¬ nikih se imenujejo tudi cannulae. V kapitularijih Karola Velikega se omenjajo tri posode, in sicer o priliki, ko je govorjenje o posvečevanju olja veliki četrtek. Ti kapitulariji (iz 9. stoletja) določujejo tole: Presbyter in coena Domini tres ampullas secum defert, unam ad chrisma, alteram ad oleunr ad catechumenos inungendum, tertiam ad infirmos (oleum infir- morum).“ Te posode so bile zlate, srebrne ali iz druge tvarine, pa emajlirane in olepšane z raznimi napisi, po katerih Se je ločilo olje od olja; ti napisi so naznanjali tudi učinke tega olja. — Podobne so bile te posode mašnim vrčkom, le večje so bile. Znamenite šo tri posode za sv. olje v zakladnici v Ostrogonu, ker nimajo oblike vrčka, ampak prav umetnostno zdelanega roga. Take posode imenujejo srednjeveški zapisniki: Greifenklau. Delane so bile za dobe cesarja Sigismunda in spadajo k insignijam po tem cesarju ustanovljenega „Greifenklauorden“. V farnih cerkvah so potrebovali tri take posode; bile so večinoma okrogli cinasti vrčki, ki so se dobro zapirali s pokrovom. Postavljali so te vrčke v drugo večjo pušico brez nog, ki je bila lesena ali kovinasta, prav pomenljivo olepšana; semtertje je bila podobna prenašljivemu stolpiču s streho. Tak stolpič je pomenljivo naznanjal tisto moč, ki daje sveto olje človeku za boj in ga osrčuje, da zmaga. Lesene pušice so največkrat prevlečene z usnjem, pokrov pa lepo izrezljan s podobo Jezusa, molečega na oljski gori, z oljčno vejico i. t. d. Zgodovinsko zanimiva je posoda, v kateri je bila hranjena krizma, s katero so ma¬ zili v Rheimsu francoske kralje od Klodovika do Ludovika XVI. Legenda pripoveduje o tem to-le: Sv. Remigij je hotel krstiti Klodovika, kneza Frankov; že so se pričeli sv. obredi — pa sv. kriznre ni bilo, kajti duhovnik, ki jo je imel donesti, ni mogel priti v cerkev zaradi prevelike gnječe. Da bi se ne pretrgalo sveto opravilo, je sv. Remigij goreče molil k Bogu, in glej! priletel je golobček, belejši kakor sneg, noseč v kljunu zaželjeno posodo s sv. krizmo, in se vsedel svetniku na ramo. Vse je strmelo pri ti dogodbi. Ta fiala se je hranila v opatijski zakladnici v St. Remiji do viharne francoske revolucije. Komaj dva mesca po obglavljenju Ludovika XVI. je poslal narodni zbor meščana Rtihla v Rheims; ta je vzel ono posodico ter jo očitno razbil v svoji predrznosti. Leta 1825 je zbral Karol X. še .ohranjene kosce te „saint ampule”. Po posnetku stare posode je dal napraviti novo za svoje kronanje. Toda nova se, oziroma na delo, nikakor ne more primerjati stari. Cerkvena določila o posodah za sv. olje. Prelepi in častitljivi so obredi, s katerimi sv. cerkev veliki četrtek blagoslavlja sv. olje; ni čudno, da z vso skrbljivostjo pazi na to, da se spodobno hrani sv. olje. Sveto olje naj se hrani v dragocenih posodah, ali vsaj v cinastih, nikdar pa ne v železnih ali bakrenih zarad rje, tudi v steklenih ne, ker se prerade ubijejo, ne v lesenih ali kamenitih, ker so luknjičaste. 1 ) Te posode naj so dobro zaznamovane s črkami, da se ločijo druga od druge. Zapirati se morajo prav trdno; zamašek naj se natančno prilega v vrat, čez ta zamašek naj se privije na vrat še drug pokrov, da olje nikar ne more izteči. Te pušice se postavljajo v večjo leseno posodo s tremi pre- dalki; v vsak predalek se postavlja jedna pušica ovita z bombažem. Po¬ soda naj bo lično prevlečena z usnjem in primerno okrašena z ornamenti, znotraj pa naj bo prevlečena s svilo. Na posodi in na pokrovu naj so vrezane dosti velike črke, da se ne zamenjajo, in sicer s temi-le znaki: 01. Cat. — S. Chr. ‘) Ornat eccles. c. 23. Ampullae chrismatis non sint vitrea. Cone. Trev. 1227. 93 Za vsakdanjo rabo so druge pušice, tudi dobro zaznamovane in na¬ tančno zaprte. Da se sveto olje lažje rabi, in da ni nevarnosti, da bi se kaj izlilo, naj bo notri bombaž, predivo, scufana svila ali goba; na to se vlije nekoliko olja, da je bombaž dobro namočen, ta se pritiska s palcem, kadar se rabi. Nikjer ni zapovedano, da bi vse tri pušice morale biti zdru¬ žene, kar tudi ni potrebno; v nekaterih krajih imajo združene, pa le po dve vkup, namreč za 01. Catech. in S. Chrisma. Tretja posoda za 01. Inf. naj bo sama zase, kar je pripravneje. Ako se ležišče dela za tri posode, se lahko deva v tretji predelek mala srebrna, cinasta ali lesena posodica za blagoslovljeno sol. Razven teh posodic, ki se rabijo v vsaki farni cerkvi (vaša sacror. oleor. in parochiali ecclesia) imajo dekani še večje, v katerih se donaša iz škofije sveto olje za celo dekanijo. Tudi ležišče za te posode naj bo lepo delano in ne preveč zamazano. Posode pa v katerih se posvečuje sv. olje v škofijskih cerkvah za vso škofijo, naj so tudi tako delane, da se razločujejo od drugih navadnih vrčev. 2. Tudi glede shrambe za sv. olje, je dala cerkev gotova določila. Hranijo naj se posode s svetim oljem v posebni, za ta namen napravljeni omari (repositorium), a nikdar ne v tabernakeljnu. Rimski obrednik pravi: In loco proprio, honesto ac mundo sub clave et tuta custodia decenter asserventur.“ Najprimernejši je, da se napravi v cerkvi pri oltarju posebna omarica (armarium, fenestella) v steno, in se tukaj notri shranijo dobro zaklenjene. Doma se ne sme sveto olje hraniti, razven, če je cerkev pre¬ daleč ali v veliki sili; pa tudi tedaj se morajo izpolnovati cerkvena do¬ ločila, da se namreč hrani na spodobnem in dostojno olepšanem kraju. „Sacerdotes curam animarum exercentes, pro sua commoditate apud se in domibus suis retinent s. oleum infirmorum. Quaeritur: an attenta consue- tudine hanc praxin ličite retinere valeant? Resp. Negative, et servetur Rituale Rom. excepto tamen času magnae distantiae ab ecclesia; quo in času omnino serventur etiam domi rubricae, quoad honestam et decentem tutamque custodiam. 16. dec. 1826. — Prav to bi veljalo, ko bi 'previdel duhovnik, da bo poklican po noči, (cf. Lig. prax. confess. n. 275) in ka¬ dar je kužna bolezen; a brez potrebe in sile jih ne sme hraniti doma. Sveta krizma in sv. olje za krste bi morala imeti lastno omaro v krstni kapeli pri krstnem kamnu. Ta omarica mora biti dobro zaklenjena s ključavnico in pahom, zunaj je olepšana s primernimi podobami. Obložena naj je znotraj z jagnjedovimi deskami, ki zadržujejo vlažnost, in vsa prevlečena z belo svilo. Ključe od te omare mora imeti spravljene du¬ hovnik sam. 3. Kadar duhovnik s svetim oljem hodi k bolniku, vzame pušico s svetim oljem, jo dene v sviljnato mošnjico vijolične barve. Ako je pot dolga, naj obesi posodo s svetim oljem v mošnjici ali burzi na vrat. (Rit. Rom.). Posoda s svetim oljem se mora nositi pokrita z višnjevim za¬ grinjalom. Le duhovnik sam naj nosi sveto olje, ker ga skoraj vsi rituali prepovedujejo nositi laikom. Kadar bi vendar moral neduhovnik nositi pušice s svetim oljem, morajo biti vselej zaprte v ležišču. Pušico s svetim oljem naj ima v višnjevem mošnjičku pod korokom, da je tako zakrito kakor veleva določilo (... cum oleo sancto occulte delato. Rit. Rom.). Po nekaterih krajih imajo take pušice, da je goranji del za sv. Rešuje Telo, spodnji pa se da odviti, in ta je za sv. olje. Drugod imajo obhajilne križe; kjer se križata tra¬ mova je okrogel prostor za sv. hostijo, spodaj v stalen pa je pušica za sv. olje. Toda take posode niso delane v duhu cerkvenem, če tudi se vidijo bolj praktične in na videz lepe; kajti cerkvena določila govore jasno in povsod o različnih posodah, hranjenih na različnih krajih, in tirjajo, naj se odlikuje posoda za sveto R. Telo od vseh drugih; nedostojno in premalo spoštljivo je oboje, sv. R. Telo in sv. olje, hraniti v eni in isti po- 94 sodi. Instructio Eystet. pravi: „In proprio ac porsus diverso vasculo ab eo fiat, in quo ss. Eucharistia aegrotis deferri solet.“ Iz tega je razvidno, na kaj je treba paziti pri posodah za sveto olje. Nikakor se ne sme potikati sveto olje po umazanih predalih med drugo staro šaro, ampak napravi naj se v cerkvi pri oltarju lepo arhitektonsko olepšana omara s primernimi napisi, n. pr. Rom. 8. 1. Kor. 1. 21. Jak. 5. 14. Pa tudi primerne olepšave bi se dale napravljati, n. pr. oljčna ali palmova vejica, pomenjajoč moč in srečno dokončani boj; golobček z oljčno vejico i. t. d. Kakšne so lesene skrinjice, v katerih se hranijo pušice za sv. olje, in kakšne bi morale biti! Kako lepi, kako pomenljivi so bili mali stolpiči za sveto olje! Naznanjali so moč, katero deli sveto olje za bojevanje in za zmago. Kako umetno in ravno tem posodam primerno delane so bile olepšave, kako lepo so izražale idejo sv. opravila: „Esto ei, Domine, turris fortitudinis, a facie inimici.' 1 Psi. 61, 4. Kako trezne, kako prazne, brez takih pomenljivih olepšav je večina sedanjih — samo da so praktične. Poglavitno je paziti na to, da so vse te posodice snažne; večkrat naj se očedijo s prtom, kateri se vrže v ogenj; zlasti cinaste naj se snaži večkrat, ker se hitreje umažejo, kakor zlate ali srebrne. Snaži naj jih duhovnik sam, ki mora skrbeti tudi za to, da se sveto olje ne daje nikomur bodisi pod katerokoli pretvezo. Srebrne posode morajo biti znotraj dobro pozlačene. Brez dvoma bi se pri nas dobile še kake zanimive posodice za sveta olja. V ško¬ fijski kapeli v Ljubljani je takih posod šest. Vsaka je visoka dve pedi. Narejene so iz cina. Tri so iz leta 1773., tri pa iz leta 1774. Cevka ima obliko kače. Male posodice so srebrne, iz časov Tomaža Hrena, imajo njegov grb in začetnice njegovega reka: T. L. A. P. 1629. T. C. E. L. (Thomas Chren Episcopus Labaccns.) Kadilnica. Kadilnico smemo prištevati evharističnim posodam, kajti odkar je dobila sv. vera prostost, se je rabila, da se je ž njo kadilo sv. Rešnje Telo. Kadilo, katero se kadi iz kadilnice, nas opominja, da naj se vne¬ majo naša srca v ljubezni do Božjega Zveličarja. Opominja nas, da bodimo tudi mi prijeten duh pred Božjim obličjem. Dalje pomenja Kristusove milosti. Kakor kadilo svoj prijeten duh razširja po vsi cerkvi in poživlja naše telo s prijetno vonjavo, tako tudi Kristus razprostira nad nami svoje milosti, nas poživlja in okrepčuje. V starem in novem zakonu pomenja kadilo moč molitve, kakor moli psalmist: Dirigatur oratio mea, sicut incensum in conspectu tuo . . . Psi. 140, 2. Lep je pomen kadila, lep tudi pomen posode, v kateri se zažiga kadilo. Kadilnica nas spominja zlatih skledic, v katerih angeli v nebeški cerkvi neprenehoma darujejo molitve svetnikov Jagnjetu na nebeškem tronu. Kadilnica je podoba božje cerkve na zemlji, iz katere se dvigujejo kakor iz kadilnice lepo dišeče kadilo, pobožne molitve božjih častilcev, pobožnih vernikov. Slednjič pomenja srce vsakega kristjana, katero v lju¬ bezni vneto daruje Najvišjemu dar pobožne molitve. Ker se je kadilo darovalo Bogu že v stari zavezi, je določil Bog sam, kako naj se pripravlja kadilo, kakšen naj bo kadilni oltar in kako mora kaditi veliki duhoven v svetem šotoru. 1 ) Kadilnica se nam zdi sicer malo vredna, toda ima lep pomen, torej naj se tudi napravlja, da bo dostojna za tako pomenljivo opravilo. ') Exod. 30, 1—9; 34—38; Lev. 16, 12—14. 95 Kadilnico, katera se je rabila v tempeljnu, je dal napraviti Salomon iz čistega zlata. Tudi sveta cerkev se je posluževala že prve čase kadila in raznoterih posod za kajenje, kar vidimo že iz apostoljskih konstitucij. Gotovo je, da je bilo kajenje oltarja (incensatio altaris) z dragimi dišavami in sicer večinoma s čistim najboljšim kadilom za dobe Gregorija Velikega že vobče navadno in od te dobe do sedanjih dni je bistveno pri slovesnih mašah. V začetku se je kajenje rabilo le pri sv. maši, pozneje pa je prišlo v navado v vshodni in zahodni cerkvi tudi pri procesijah; kadili so reli¬ kvije, podobe in kipe svetnikov. Kadilnice so bile začetkom dvojne vrste; najprej take, da so stale ali visele pred oltarjem ali pred podobo svetnikovo; bile pa so vedno na enem in istem kraju, toraj ponve (thymiamateria, thymiateria). Te po¬ sode so bile težke in iz drage kovine. Že bibliotekar Anastazij govori o kadilnici iz čistega zlata, katera je bila 30 funtov težka in vsa obsejana z dragimi kamni; neka druga, tudi zlata kadilnica, je imela na pokrovu zlato podobo svetega Petra. Te stoječe ali viseče kadilnice so bile nalične onim v poganskih tempeljnih in prav priproste, namreč odprta ali pokrita ponev ali skledica, imajoč stalce za postavljati, ali verižice za obešati. Te vrste kadilnice, na katere se gotovo nanaša opisovanje starih pisateljev, so se kmalu opu¬ stile v krščanskih cerkvah. Druga, še današnje dni navadna vrsta kadilnic, so nosljive, s katerimi duhovnik ali služabniki kade med sveto daritvijo. Najstarejše romanske kadilnice so bile nalične otli krogli, po sredi prerezani v dva dela; spodnji del je bil za oglje, gorenji pa je imel mnogo luknjic, da se je kadil dim iz posode. Te prodrtine so izrezljane v različnih oblikah, nalične so rozeti, ali listom, ali živalim. Te posode so bile vse kovinske, navadno iz dražje kovine; največkrat srebrne, bakrene ali pozlačene. Kar se tiče oblike kadilnic, je vplival tistodobni slog in okus; ko se je razvil nov slog, moralo je biti delano vse v tem slogu, stare pa so vničili ali predelali. Gotovo je dobila kadilnica v 13. stoletju, ko so se zlatarji ravnali po principih romanskega sloga, najlepšo in najpopolnejšo obliko. V 11. in 12. stoletju so jeli napravljati višji pokrov, pa tudi skledico so delali višjo; vse pa je bilo okrašeno s podobami angeljev, patrijarhov, prerokov, aposteljnov in drugih svetnikov. Tako olepšana kadilnica je bila podoba nebeškega Jeruzalema, kar naznanjajo napisi na nekaterih posodah. V gotski dobi, drugo polovico 15. stoletja, se je delal pri kadil¬ nicah visok arhitektonski pokrov, osnovan po principih gotskega sloga v čvetero- ali šesterokotu, s čeli ob straneh, s podporniki, podpornimi loki, fijalami in šilastimi stolpiči, da je bil pokrov podoben jako členasti strehi na stolpu. V gotski dobi je dobivalo sploh vse cerkveno orodje obliko cerkvene stavbe in tako so spravili vso opravo do najmanjših členov v lepo soglasje s stavbo. Včasih je bila kadilnica visoka do 40 cm, navadno pa so bile visoke le po 13 do 16 cm in 10 do 13 cm široke. Po svojih okraskih so kazale te posode, da so namenjene hiši božji. Podobe zmajev in druge zverinjadi, s katerimi so olepšane, pomenjajo zlobne sile, katere preganja moč pobožne molitve, dvigajoče se kvišku kakor dim kadila, da beže vse preplašene in da skrivajo svoje glave. 1 ) V renesanski dobi so prvi čas delali tudi še lepe kadilnice in pri bogatejših cerkvah največkrat srebrne, pomenljive olepšave pa so opuščali. Poznejši čas so oblike postale neokusne, kakor pri svečnikih, *) Fumus enim incensi valere creditur ad daetnones effugandos. Durand. Rational. 96 in tudi tvarina nima nobene vrednosti, kajti delali so jih navadno iz pleha in jih posrebrili. Čolničev za kadilo se je malo ohranilo iz prejšne dobe. Imenujejo se tako, ker so imeli obliko majhnega čolna, stoječega na nizkem stalcu. Tudi čolniči so iz drage kovine, olepšani s kovanimi ali emajliranimi podobami, ali pa so iz dragega kamna, n. pr. iz oniksa, ametista ali jaspisa. Četudi se je nahajalo v romanski dobi mnogo lepih kadilnic, vendar se jih je ohra¬ nilo prav malo do današnjih dnij, kajti gotika je hotela imeti vse izvršeno po svojih pra¬ vilih. To velja sicer tudi pri drugih posodah, zlasti pa pri kadilnicah; kajti te posode so bile majhne, v njih je bila žerjavica, torej se jih je mnogo končalo; če so bile iz drage kovine, prelili so jih in delali nove, slabejše pa so zavrgli. Zdaj so romanske kadilnice prav redke in še te so hranjene, namestil v cerkvenih zakladnicah, kot redkost v muzejih ali zasebnih zbirkah. — Dragocenih gotskih kadilnic je bilo gotovo tudi v naših krajih mnogo; pa skoraj vsako desetletje ima kake vzroke, da so izginjale te posode bolj in bolj. Dragocena tvarina se je nekaterim zdela preveč vredna, mislili so, da bi se dalo iz njih vlivati kaj druzega, bolj praktičnega, in mnogo se jih je moralo iz zakristije preseliti v livarno. Nekatere so bile poškodovane, kar je bilo pri mnogih členih lahko mogoče; te so se poznejši čas predelale po novem okusu. V renesanski dobi pa so iz njih pričeli vlivati nove renesanske kadilnice; renesanca je delala z gotskimi izdelki prav tako barbarsko, kakor poprej gotika z romanskimi. A to ne velja samo o kadilnicah, marveč o vseh drugih dragocenih cerkvenih posodah, recimo o kelihih, monštrancah, relikvijarijih i. t. d. Ena najlepših romanskih kadilnic je v Lillu. Na pokrovu so trije mladeniči v ognjeni peči in angel med njimi. Vsa je olepšana z ovoji in raznimi živalimi. Ena najlepših iz gotske dobe je v Feitenstattenu, in sicer iz druge polovice 15. sto¬ letja.') Manjših in manj vrednih se nahaja še mnogo iz gotske dobe. Na Kranjskem nimamo lepih starih kadilnic. Na Notranjskem se nahajajo majhne, lahke kadilnice iz tanke medenine, benečanskega izvora. Med najstarejše spada gotska kadilnica iz Kostela ob Kulpi, ki jo hrani škofijski muzej v Ljubljani. Druge so iz 18. stoletja. Nekatere jako lično delane. Tudi čolnički (navicula) se nahajajo še iz gotske dobe. Podružnica Britof, fare Predoslje, ima čolniček s pozlačenim stojalom iz 1. 1520, in podružnica Kokrica iz 1. 1533 (Lavtižar, cerkv. zvon. v dekaniji Kranj). Pozlačeno stojalo je stalce starega keliha, zato je pozlačeno. (Izvcstje muz. društva 1906.) Podružnica v bohinjskih Bitnjah ima starejšo kadilnico. Predpisi o kadilnici. Cerkev ni dala posebnih določil glede kadilnice; prav primeren navod pa daje večkrat omenjeni „ornatus ecclesiae“ in „instruct. supellect.“ Vsaka cerkev naj ima po dve kadilnici, eno lepšo, srebrno, lepo delano, in drugo slabšo. Lepša naj se rabi le pri oltarju pri sveti daritvi, druga pri proce¬ sijah ali pri pokopavanju. Kakor se druge svete posode ne smejo rabiti za druga navadna opravila, tako naj bo tudi kadilnica odločena le za službo pri oltarju. Kako naj bodo delane te posode,, ni treba opisovati natančneje, ker je že tako vsakemu znano. Čolniček (navicula, navicella, acerra, incensarium, arcula thuraria) in žličica (cochlear) naj bosta iz prav takega blaga, kakor kadilnica; delan naj bo umetno in ozaljšan s pomenljivimi podobami. Kjer cerkev ni tako bogata, da bi mogla napravljati srebrne kadilnice in čolničke, naj ima vsaj bronaste ali bakrene, pa dobro posrebrene. Kar se tiče naprave novih kadilnic, je paziti prvič na to, da se ne napravljajo tako velikanske, ampak manjše in ne iz pleha, ampak naj se vlivajo močne, bakrene, mesingaste ali bronaste. Novejše čase se res vlivajo ličnejše kadilnice, pa so nekoliko pretežke, da jih mali dečki komaj morejo goniti. Sploh so vlite posode jako težke, n. pr. monštrance ali kelihi, ker je vse precej masivno, kajti tanjše posode se dajo težko vlivati. Delati bi bilo torej na to, da se prevelika teža zmanjša. Verižice pri kadilnici naj so dolge čez en meter, da se lahko pravilno incenzira, *) Mitteil. der k. k. Central-Commission. 18. Bd. 187. da se namreč zgoranji pokrovček z levo roko drži na prsih, desna s kadil¬ nico pa se lahko iztegne popolnoma. Posoda naj ne bo prevelika; naj ima stalce, da se more postavljati in da se ohrani čedna, naj se ne deva oglje neposredno v kadilnico, ampak v drugo železno skledico, katera se postavlja v kadilnico. Kadilnica naj se večkrat osnaži, da ni vsa črna in zakajena, zlasti tista, katera se rabi pri oltarju. Tudi žličico za kadilo so znali kaj primerno izdelovati in pomenljivo lepšati, da se precej pozna, da ni za vsakdanjo rabo, temveč da ima višji namen; tudi na to je paziti pri napravljanju novega čolniča. Nekaj časa sera napravljajo umetno oglje in ga zelo^ priporočajo' po časnikih. Res ti krožki gore do dve uri, toda premalo dima napravijo. Če se debelo zrnje kadila dene v kadilnico, se malo kadi, če se pa zdrobljeno vsipa, zrak nima pristopa, in zopet je malo dima. Vrhu tega je pa primeroma jako drago. Dobro oglje je najboljše. Vrčki. Kakor ne moremo vedeti s popolno gotovostjo, kakšen je bil naj¬ starejši kelih, kateri je služil Jezusu pri zadnji večerji, tako tudi ne moremo vedeti, kakšne so bile posodice, s katerimi se je vlivalo vino v kelih; le po analogiji moremo sklepati, kakšne posode so rabili pri prvi sveti daritvi in pri daritvah apostolskih časov. Znano je, da so se Judje tisti čas, ko je bilo kraljevo žezlo odvzeto Izraelu, ravnali v obče po grško-rimskih šegah. Drugi tempelj Herodov n. pr. je bil zidan v grškem, takrat navadnem slogu. Tudi posode in drugo orodje so imeli Judje za dobe Mesijeve prav take, kakor Rimljani, in kakoršne izkopavajo še zdaj v Pompejih. Take posode so služile Judom pri gostijah, in vrč, v katerem je bilo vino pri zadnji večerji, je bil skoraj gotovo tak, kakor tisti vrči, v katerih je izpre- menil Jezus v Kani vodo v vino. V zakladnici sv. Uršule v Kolinu je hranjen vrč, o katerem trdi ustno izročilo, da je eden tistih vrčev, v katerih je storil Jezus prvi čudež. Ne bomo se spuščali v daljšo razpravo, kakšne so bile posode, katere so služile prvim kristjanom pri službi božji; reči pa smemo, da so bile po obliki in po tvarini podobne onim posodam, katere so rabili Rimljani sploh, posebno bogatini in senatorji na svojih mizah. Pravimo: bogatini, kajti h krščanski veri niso pristopali samo reveži in ubožci, temveč najzvestejši in najgorečnejši njeni prijatelji so bili bogatini in naj¬ odličnejše družine. Posode, katere so rabili pri službi božji, so bile mnogovrstne in so imele razna imena. Kakor že omenjeno, so prejemali' prve čase vsi, tudi neduhovniki, sveto obhajilo v obeh podobah, v podobah kruha in vina. Kadar je bilo v večjih cerkvah mnogo obhajancev, je moralo biti mnogo vina posvečenega. Za to so imeli velike kelihe z dvema ročajema (calices ministeriales), v katerih so dajali dijakoni po nrašnikovem obhajilu zavži- vati posvečeno vino, ki se je srebalo po tanki cevki. Prve čase so darovali kristjani kruh in vino za sveto mašo. Posode, v katere so izlivali to vino, imenovali so amae; nalične so bile rimskim amforam; pri bogatejših cerkvah so bile srebrne ali zlate, pri revnejših pa so bile iz slabše kovine ali celo ilnate (terra cotta). Pred darovanjem so zajemali dijakoni iz teh vrčev vino z drugimi manjšimi posodami in ga podajali arhidijakonu, da ga je vlival v kelih skozi sito (collum). Te manjše posode, amulae pontificis zvane, so bile torej to, kar so naši mašni vrčki. Kakšne so bile te a m e, ali posode, v katere se je izlivalo darovano vino, ne moremo vedeti, kajti nobena se ni ohranila, ker so jih kmalu 7 98 nehali rabiti, ko je prenehalo darovanje vina. Tudi nobena amula se ni ohranila. Smemo pa sklepati po tvarini drugih posod, da so bile pri bogatejših cerkvah gotovo iz dragocene kovine, pri revnejših pa ilnate ali steklene. S Karolom Velikim se je pričela nova doba za krščansko umetnost. Kakor si je Karol prizadeval pri uredbi svojega novega cesarstva posne¬ mati veličastvo starega Rima, toda preroditi ga po novem krščanskem duhu, tako se je tudi trudil rimsko in bizantinsko umetnost posnemati; zato smemo imenovati to dobo prvo renesanco, in dobo Medičejcev, drugo renesanco. Zlate posode, katere je daroval cerkvi sv. Petra, so bile brez dvoma delane po grških in rimskih vzorcih. V romanski dobi so ostali vrčki po obliki podobni starim, vendar pa so jih nekoliko izpreminjali. Navadno so jim napravljali cevke, skozi katere se je vlivala voda v kelih. Omenjata se največkrat po dva vrčka, eden za vino, drugi za vodo. Tvarina je bila, kakor v prejšnji dobi, zlato, srebro ali steklo, pa tudi vrčki iz kristala, iz oniksa so se ohranili in sicer jako lepi. Olepšani so bili z vzbočenimi kovanimi ali cizeliranimi podobami ali z emajliranimi ali nieliranimi okraski. Vprašanje je, kam so postavljali vrčke v tej dobi? Je li bil že takrat v navadi krožnik, kakor dandanes? Stare slike nam kažejo, da so v 14. in 15. stoletju vrčki stali na episteljski strani oltarja in sicer brez krož¬ nika. Kar se tiče krožnikov, je omenjati, da se nam iz te dobe ni ohranil nobeden in da tudi v inventarih, ki sicer natanko naštevajo vse cerkvene posode, ni zapisanih takih krožnikov, toraj jih gotovo niso imeli. Pri umi¬ vanju rok po darovanju se voda ni vlivala iz tistega vrčka, kakor se je vlivala v kelih pri darovanju in po obhajilu, ampak po darovanju je stopal mašnik doli od oltarja k piscini, pri kateri si je umival roke. Tudi da¬ našnje dni se pri škofovih mašah ne vliva voda na roke iz tistih vrčkov, ki se rabijo za sv. mašo, ampak iz druzega posebnega vrča. Za umivanje rok so imeli še druge posode, tako- zvane „aquamanilc“. Te posode so bile podobne raznim živalim, recimo, levu, konju, krilatemu levu, golobu, orlu i. t. d. Pa tudi navadne vrče (urceoli) so imeli za to umivanje, iz katerih se je izlivala voda na roke, postavljali so uglobljen krožnik, katerega stari pisatelji tudi zovejo „aquamanile“.‘) V gotski dobi so se izpreminjale tudi te posode. Doslej so na¬ pravljali zlatarji nalašč večje ploskve, da so jih mogli lepotičiti z emajlom, s filigranom, s slonovo kostjo, z dragimi kameni ali da so mogli nanje vkovati razne podobe. Odzdaj je bilo drugače. Dajati so jim jeli arhitek¬ tonsko obliko in namestu na širokost, so šli prav po duhu gotskega sloga v visokost. Umetnost, ki je doslej s kladivom vkovala podobe, se je iz¬ gubljala bolj in bolj, kajti pri arhitektonskih gotskih členih ni bilo pro¬ stora za vkovane podobe; s takimi členi, s fialami, podporniki, podpornimi loki so bile okrašene monštrance, relikviariji i. t. d. Tudi posode so bile delane konstruktivno, največkrat mnogokotno, a vendar tako, da se je še ohranila prvotna glavna oblika. — K daljnemu razvoju teh posod je mnogo pomoglo slikarstvo sredi 14. stoletja, in sicer najprej v Italiji. Kakor so slikarji risali tkavcem v Luki, v Florenci in Milanu podobe, načrte, ali cele dogodbe iz svetovne ali cerkvene zgodovine, prav tako so delali na¬ črte za podobe tudi zlatarjem, po katerih so izdelavah posode; tako so nastale posode v obliki angeljev ali svetnikov; v sredi je bil kip votel, in na kaki strani je bila cevka, da se je iztakala tekočina. Sploh pa so bile posode te dobe lepe, drage, bogato olepšane in v cerkvenih inventarih nahajamo zapisanih mnogo več kakor prejšnjo dobo. i) Urceolus est vas superius, unde lavandis manibus aqua infunditur. Aquamanile est vas inferius, in quod manibus infusa aqua delabitur. Lanfranc. m V Praškem inventaru od leta 1354, katerega je dal napraviti prvi nadškof Arnost v. Pardubitz, se nahaja 50 kelihov v zakladnici sv. Vida: dalje omenja, da se je dalo pet kelihov preliti, da se je napravil srebrn obrobek evangeljski knjigi. Dalje pravi: Item ampullae argenteae VIII. Item cupreae ampullae duae. Item una ampulla cum ansa longa, cuprea deaurata. Item calix magnus argenteus, cum imaginibus et ansibus duabus. Item calami argentei duo pro summendo sanguine Christi pro communicantibus. Iz tega se vidi, da se je delilo sveto obhajilo v obeh podobah dolgo v srednjem veku. Leta 1378 se na¬ hajajo v zakladnicah razven omenjenih še drugi vrčki: Item octo ampullae non deauratae argenteae. Item quatuor ampullae argenteae deauratae, duae ad modum cannularum fusilium vulgariter dictae sczaphi, aliae autem duae sunt ad modum ampullarum. Tudi tvarina je ostala v tej dobi prav taka kakor v prejšnji, toda namestu živalskih podob in listovja, s katerim so lepotičili v romanski dobi trebušne posode, so brusili rajši kristalne posode na več oglov, zlatarji pa so jim napravljali zlate in srebrne pokrove, roče in druge okove, da so bile trdnejše. Sredi 15. stoletja se nahaja na profannih in cerkvenih posodah neka nova lepšava. Zlatarji so si pridobili proti koncu srednjega veka posebno ročnost in spretnost, da so znali napravljati s prosto roko s kladvom vzbokle olepšave „opus propulsatum" ali „opus elevatum". Takega dela so tudi mašni vrčki. Razven imenovanih bogatejših posod so imeli v srednjem veku tudi priproste ste¬ klene, ilnate ali cinaste in sicer v prav enostavni obliki, zlasti za delavnike. V tistih krajih, kjer se je zelo rabil vrček za pivo, dajali so tudi posodam za druge tekočine nalične oblike; toraj nahajamo cinaste vrčke za vodo in vino pri sv. maši prav take, kakor so oni za pivo; da so se rabili pri sv. maši, naznanjata na pokrov vrezani črki A in V (aqua, vinum). Ravno v začetku renesance je cvetela umetnost, katera je znala izde¬ lavah iz stekla lepe posode; iz te dobe imamo prekrasne vrčke iz stekla v lepi obliki in prelepih barvah. Sploh pa se je povrnila renesanca h kla¬ sičnim, starorimskim oblikam, k tistim oblikam, po katerih se je jela raz¬ vijati krščanska umetnost. Posnemala je rimske amfore in vaze, a potisnila je na stran oblike, rabljene v srednjem veku. 'Do najnovejših časov se je veliko premalo oziralo na to, da bi se tudi te posodice ločile od drugih za navadno rabo, nahajajo se na oltarju prav take, kakor na obedni mizi za olje in jesih, kar gotovo ni dostojno. Vse kaže, da še v začetku 16. stoletja vrčkov niso postavljali na kredenco, ampak na oltar in sicer precej v začetku maše in brez krožnika, vsaj tako kažejo slike iz te dobe. Določila o vrčkih. Cerkev se poslužuje vrčkov (urceoli, ampullae, hamulae, amulae, amae) s katerimi vliva vodo in vino v kelih za sveto daritev. 1 ) V vsaki cerkvi naj bo toliko vrčkov, kolikor jih zahteva število duhovnikov. Glede vrčkov Cerkev v glavnih rubrikah misala lit. XX veleva: A parte epistolae paretur cereus . . . ampullae vitreae vini et aquae cum pelvicula et manutergio mundo in fenestella seu in parva mensa ad haec praeparata. Cerkev toraj določuje, da naj bodo ti vrčki navadno iz kristala ali iz stekla, da se skozi vidi tekočina in se ne zamenja vino z vodo, v drugih posodah se more le ločiti po vonju 2 ) in lahko se primeri, da se pri vlivanju ne gleda na črke ter tako postane nevarnost, da se tekočini zamenjata. Zlate in srebrne so dovoljene, kjer je taka navada, 3 ) paziti pa je, da so dobro ‘) Ad suggerendum vinum et aquam in Eucharistiam Sanguinis Christi. Pontif. Rom. in Ordin. Acol. — Rubr. gen. Miss. tit. XX. 2 ) Gavans. de mensuris. 3 ) An uti liceat in missae sacrificio ampullis aureis vel argenteis? S. R. C. 28. April 1866: Tolerandum esse secundum consuetudinem. 7* 100 vidno zaznamovane s črkama A in V, da se ne zamenja tekočina. Bakrene ali železne ne smejo biti zaradi rje ali zelenega volka. Kar se tiče oblike ugajajo najbolj one, katere so spodaj nekoliko trebušne, zgoraj ožje in na vrhu nekoliko ven zavihnjene; če so pa ko¬ vinske je najpripravnejše, da so zgoraj in spodaj skoraj enako široke, da se laglje oznažijo, akoravno so tudi jako lepe, če imajo obliko ste¬ klenic. 1 ) Steklene imajo cevko, skozi katero se vliva, zlate ali srebrne pokrove, ročaje, stalce in okove, da so trdnejše in za olepšavo. Da se prti ne umažejo in ne zmočijo, se postavljajo vrčki na krožnik, kateri naj bo srebrn ali cinast; če je ilnat, naj je okrašen z raznobarvenimi pomenljivimi podobami 2 ) in naj ima lepo obliko. Krožnik naj bo okrogel ali nekoliko ovalen; rob je k večjemu za prst širok, na robu so lahko kaki primerni napisi: Lavabo inter innocentes manus meas .. na sredi nekoliko vglobljen in tako velik, da si mašnik lahko umiva prste nad njim. Ni treba, da bi imel na dnu mnogo olepšav, zlasti izboklih ne, da vrčki na njem lahko stoje. Med sveto mašo vrčki na krožniku stoje na kredenci ali v mali linici v zidu 3 4 ) na episteljski strani ali na majhni mizici, katera je pogrnena po vrhu s prtom. Naj bodo vrčki iz katerekoli tvarine, gledati je na to, da vino in voda ne ostaja cel dan v njih, ampak da se precej po maši izpraznijo, poplaknejo in posuše. Razven tega naj se osnažijo bolj natančno vsaj vsakih 14 dni, da ostanejo vedno čisti. Kako nedostojno je posluževati se pri sveti daritvi posod, ki so tako zamazane, da bi iz njih nobeden le količkaj olikan človek ne hotel piti*); 'zlasti na vrček za vino je treba gledati, da ni znotraj ves rdeč in umazan. Lične, starejše mašne vrčke s podčašnicami imajo še v mnogih župnih cerkvah, n. pr. župna cerkev v Št. Juriju pri„;Kranj u, podružnica v bohinjskem Bitnji hrani podčašnice; župna cerkev v Radovljici: podčašnice; župna cerkev v Begunjah ima zanimiv lavabo-krožnik; župna cerkev v Št. Juriju pri Kranju: lavabo-krožnik; Radeče pri Zid. mostu: lavabo-krožnik; na Koroški Beli se hrani krožnik iz medi. Na dnu sta reliefno vpodobljena Adam in Eva. Okoli podobe sta dva napisna traka, črke so gotske, toda tako zglajene, da napisa ni moči brati. Zvončki. Da se daje znamenje, kdaj se prične sveta maša in kdaj je mašnik pri najsvetejših delih svete maše, se rabijo zvončki (cymbala, campanulae, tintinnabula, clinsae). Majhne zvončke so rabili že Grki in Rimljani v svojih templjih. Pri Judih je imela vrhnja obleka velikega duhovnika po božjem povelju zlate zvončke, da je ljudstvo vedelo, kdaj je vstopil veliki duhovnik v svetišče. 5 ) Tudi cerkev se je kmalu začela posluževati zvončkov, da je dajala z njimi znamenje, kdaj se gode pri sveti daritvi najsvetejša opravila; tolikanj potrebnejše je bilo tako znamenje tisto dobo, ko je opravljal mašnik svete skrivnosti za pregrinjalom in ni ljudstvo moglo gledati na oltar. Nekateri menijo, da je vpeljal zvončke pri sv. maši papež Sabinian, prvi naslednik sv. Gregorija Velikega, leta 606. — Kakšni so bili prvi zvončki, ki so jih rabili pri sv. maši, ne moremo vedeti, ker se ni nobeden ohranil. V romanski in gotski dobi so bili ti zvončki podobni velikim zvonovom; bili so mnogokrat čisto srebrni. Združevali so radi po več zvončkov skupaj, ‘) Hac enim etiam forma sunt valde pulchrae, si argento hinc inde inaurato constent. Orn. eccles. J ) Ornat. eccles. c. 70. Gavant. de mensuris. *) Rubr. p. I. tit. 20. 4 ) Gavant. de nitore. — De Herdt, Sacrae liturgiae praxis. 5 ) Ut audiatur sonitus (tintinnabulorum), quando ingreditur et egreditur (Aaron) sanctuarium in con- spectu Domini, ut non moriatur. Exod. 28, 35. 101 navadno po tri, ki so bili ubrani (dreiklang); pa tudi po več so jih združevali in obešali pod kovinsko polukroglo; imenovali so take zvončke „clinsae“. Najbogatejša naprava te vrste je bila ta, da so obešali zvončke okrog kolesa (rota, circulus nolarum), ali pa sta bili celo dve kolesi, manjše kolo v večjem, in na periferiji teh koles je bilo pritrjenih mnogo zvončkov. Viselo je tako kolo na steni pri velikem oltarju in se je lahko vrtelo. Cerkveni predpisi. Rimski pontifikal veleva vratarjem (ostiarii), da morajo zvoniti z zvončkom: „ostiarium oportet percutere cymbalum et campanam", in sicer pri začetku sv. maše. Med sv. mašo zvoni služabnik dvakrat, in sicer po predglasju in med povzdigovanjem: „Minister pulsat campanulam ter ad unamquamque elevationem, vel continuate. 11 4 ) Zvončki za sv. mašo so trojni. Prvi visi pri zakristiji, ali če je zakri¬ stija za velikim oltarjem, na episteljski strani; ta ima vrvico, za katero pozvoni služabnik, kadar stopa rnašnik k oltarju. Ta zvonec ni sicer nikjer zapovedan, vendar pa je v naših krajih povsod v navadi. — V nekaterih krajih so imeli in imajo še zdaj na steni poleg velikega oltarja obešen zvonec, s katerim se pozvanja med sv. mašo. Tu so imeli navadno obešena že omenjena kolesa z zvonci. — Tretja vrsta so navadni, ročni mašni zvončki, in samo ti so po rubrikah zapovedani * 2 ), da se ž njimi pozvanja po predglasju in med povzdigovanjem. Ker pa so ti zvončki tukaj zato, da se naznanjajo glavni deli sv. maše in da se verniki izpodbujajo k po¬ božnosti in paznosti, je navada skoraj povsod, da se ne pozvanja samo pri onih po rubrikah zapovedanih delih, marveč tudi pri darovanju, pred povzdigovanjem in pri sv, obhajilu, v nekaterih krajih tudi pred »Pater noster“; to navado cerkev trpi zaradi priličnosti. — Nikar pa naj se ne pozvanja pri kakem oltarju: T.) Kadar gre procesija skoz cerkev, ali kadar je absolucija pri tumbi, ali kadar je očitno izpostavljeno sv. R. Telo v 40 urni molitvi 3 ); 2.) v privatnih mašah pri stranskih oltarjih, kadar se moli oficijum v koru, da se molitev ne moti s poklekovanjem 4 ); 3.) v drugih enakih slučajih, da se ljudje ne motijo, jim je li poklekniti ali stati ali dalje hoditi. — Kadar se nese bolnikom sv. R. Telo, mora se vselej zvoniti z zvončkom, da se tako ljudje opominjajo, naj izkazujejo češčenje svetemu Zakramentu in naj molijo za bolnika. 5 ) — Tudi ti zvončki naj so čedni, snažni in svetli, torej naj se večkrat snažijo. — Ne smejo biti preveliki; mašna knjiga govori o malem zvončku (parva campanula). Ako je zvonec prevelik, gre glas preveč skozi ušesa; tudi ni lepo gledati, kako majhni ministranti z vso močjo gonijo zvon — in tako dolgo! — Pa tudi pre¬ majhna „klinse“, po več harmonično vglašenih zvončkov, mnogokrat ne vstreza namenu — ne slišijo se po cerkvi ali sliši se, kakor bi se kdo na saneh peljal mimo cerkve. Najbolj ugajajo majhni zvončki z lepim, jasnim glasom, ki se dobro sliši po vsi cerkvi. Ministrante je naučiti, kako naj zvonijo, sicer nastane pravi spektakel, zlasti ako je po več maš ob enem in se ministranti skušajo, kdo bo „lepše“ zvonil. — Tudi ni spodbudno, ako se „angeljčka pri oltarju 11 med povzdigovanjem prepirata in trgata, kdo bo zvonil. — Vse je tiho, še orgije molče, — rnašnik poklekne, povzdigne sv. hostijo, — zdaj se oglasi mili, jasni glas zvončka, kakor iz daljave. Kako vzbuja in povzdiguje ‘) Rubr. Miss. gen. tit. XX. 2 ) Miss. P. I. tit. 20. P. II. tit. 7. no. 8. et tit. 8. no. 6. 3 ) Cfr. S. R. C. 1. Mart. 1681 no. 2794 ad 9. — Et Gardel. Instr. Clem. 16. 4 ) S. R. C. 5. Mart. 1667 no. 2246. s ) Rit. Roman. 102 pobožnost prijazni glas zvončka v slovesni tihoti: tu dospe pobožnost do vrhunca. — Ves ta krasni učinek se izgubi, ako je zvončkanje neprimerno. Nekateri zvončki, zlasti oni pri zakristiji, so jako stari pn zanimivi že po svoji stari obliki, zlasti pa znameniti, ker vise na ličnem stanu iz kovanega železa, Ri je olepšan z raznimi kovanimi ornamenti. Tudi zagoni (Olockenzug) so pleteni iz železa. Današnje dni so se jele opuščati take olepšave pri zvonu, kar pa ni prav; tudi zagoni so zdaj vezeni večinoma na štramin, primerni pač za kak salon, nikakor pa ne za cerkev. Tudi v izhodnih cerkvah se rabijo zvonci med sveto mašo; pri Armencih se zvoni skoraj neprenehoma; dijakoni nosijo v rokah zvonce na velikih ročih. Mašna knjiga. Sveta cerkev je izkazovala precej v svojem začetku veliko spošto¬ vanje svetim knjigam, kajti obsegale so besedo božjo, besede Jezusove, besede nebeškega Učenika. „Evangeljska knjiga se časti tako, kakor podoba našega Gospoda, “ določuje sinoda v Carigradu 1. 869. Vse svete knjige so imeli v veliki časti, zlasti pa knjige, ki so jih rabili pri sveti daritvi, to je, mašne knjige. Kdo je sestavil prvi mašno knjigo, se ne more povedati z gotovostjo. Toliko pa je dognano, da je bila liturgija, ki se prisoja svetemu Jakobu, spisana že 200 let po Kristusu in se je ohranila še zdaj taka, kakršna je bila. — V apostolski dobi so imeli na oltarju navadno po štiri knjige. a) Prva knjiga je bil antifonarij (antiphonarium); obsegal je vse, kar je pel kor in višji služabniki. Kdo je sestavil to knjigo, ni natanko znano; splošno mnenje je, da jo je spisal sv. Gregor Veliki. b) Druga knjiga je lekcijonarij (lectionarium); obsegala je vsa berila stare in nove zaveze, ki so se brala pri sv. maši. V tretjem stoletju je bila knjiga že znana sv. Hipolitu, škofu v Porti na Italijanskem. Konec četrtega stoletja jo je pregledal in popravil sv. Hijeronim in ji dal novo obliko. Papež Damaz mu je dal za to skoraj neomejene pravice. Sprejel je v njo tudi evangelije, ki so se morali brati ob nedeljah in praznikih, pa tudi o delavnikih. Zvala se je ta knjiga Hijeronimov lekcijonar. Iz te knjige so sprejeta berila in evangeliji, ki jih imamo v današnjem misalu. c) Tretja je evangeljska knjiga (Evangeliarium); v nji so bili evangeliji za celo leto. d) Četrta je zakramentarij (Sacramentarium); v nji so bile vse molitve, ki jih je moral moliti mašnik sam, to je, kolekte, ofertorij, tihe molitve, prefacije, kanon i. t. d. Imenovala se je tudi knjiga skriv¬ nosti. Prisoja se ta knjiga sv. Leonu Velikemu, 1. 450., in se imenuje zategadel Leonov zakramentarij. Popravila in nekoliko izpremenila sta to knjigo papeža Gelazij in sv. Gregor Veliki. Zlasti Gregorijev zakra¬ mentarij je prišel v splošno rabo. Zamudno in raztresljivo je bilo za duhovnika, ker je moral vedno od ene knjige do druge iskati molitev; delali so zategadelj na to, da bi se združile vse molitve v eno knjigo, — in tako so nastale nove, popolne mašne knjige (Missalia plenaria). Kdaj se je jel rabiti tak misal, se ne more popolnoma določiti, gotovo pa je, da so jih imeli že dolgo pred tridentinskim zborom. Ker pa je tridentinski zbor pregledal to knjigo in vsak oddelek popolnoma natančno določil, kakšen naj bo, se temu zboru prisoja sedanja mašna knjiga. Papež Pij IV. je pričel popravljati knjige po naročilu zbora na podlagi Gregorijevega zakramentarija, toda dela ni 103 dovršil. Šele Pij V. je izdal leta 1570. novo mašno knjigo in zapovedal, da jo morajo vsi rabiti, kakršna je — in ta knjiga je sedanja mašna knjiga. Vse te knjige so imeli že prve čase v veliki časti in pisali so jih z največjo skrbjo in pridnostjo. Delali so lep pergament in pisali nanj z dobrim črnilom. Včasih so barvali pergament z vijolično barvo in pisali nanj z zlatimi ali srebrnimi črkami. Kmalu so začeli pisati začetne črke in napise z rdečo barvo; toda to jim še ni bilo zadosti, napravljali so pri začetnih črkah prelepe, z največjo natančnostjo delane slike (miniatur- bilder). V izraelskem tempeljnu so imeli sveto pismo pisano na zvitek (volumina); v krščanski dobi pa so pisali rajši knjige (codices). Zlagali so po več listov skupaj in jih pokladali med lepo izrezljane slonokoščene plošče, ki so jih pritrdili na močne, lesene platnice in jih olepšali z bogatimi, zlatimi ali srebrnimi okovi, z dragimi kamni in biseri. Štiri take platnice iz slonove kosti z izrezljanimi podobami Kristusa, Marije, sv. Petra in Pavla, hranijo v bamberški knjižnici (dve platnici ste gotovo iz šestega stoletja). T Tudi ovoji, v katere so pokladali knjige, so bili na zgornji strani jako umetno izdelani, ali pa so bili celo iz čistega zlata. Tako shrambo ali škatlo za evangeljske bukve ima pred očmi sveti Ambrož in razlaga pomen zlate olepšave: Tu je skrinja zaveze, okrog in okrog pokrita z zlatom; to je nauk Kristusov, nauk Modrosti Božje. 1 ) Da je bilo takih mašnih knjig mnogo, pričajo pisatelji, zlasti Anastazij. Pobožni škofje in knezi so kar tekmovali med seboj, da bi obdarovali cerkve s takimi, kolikor mogoče lepimi knjigami. V Sofijini cerkvi v Carigradu je bilo 24 evan¬ geljskih knjig, ki jih je daroval cesar Justinijan; vse so bile z zlatom okovane in vsaka posebej je tehtala skoraj 100 funtov. Kako dovršena je bila tisto dobo umetnost, kako lepo in umetno so znali vezati dragocene knjige, priča nam poročilo Kasijodorovo o samostanu, ki ga je on vstanovil. 2 ) V romanski dobi so krasili z enako ljubeznijo in enakim spoštovanjem tudi liturgične knjige. Namestu samo velikih črk (Uncial) jeli so rabiti v desetem stoletju tudi male črke. Slonokoščene platnice in zlati ali srebrni okovi se nahajajo do trinajstega stoletja. Nahajajo se tudi platnice iz plo¬ čevine, na zgornji plošči imajo okovane ali vrezane podobe, obrobljene z biseri in dragimi kamni; spodnja plošča, ker se ni videla, je pa navadno čisto gladka in brez olepšav, ali ima samo vrezane podobe. V gotski dobi so jeli rabiti tudi pri cerkvenih knjigah gotske črke. Še vedno so jih pisali na pergament; v a pri vezavi se je gledalo bolj na priročnost in lepoto kot na bogatost. Četudi se nahajajo še zdaj prekrasne platnice, kovane v zlato in srebro, okrašene z emajlom ali preprežene z dragimi tkaninami in olepotičene z vezenimi podobami, začeli so jih vendar že to dobo vezati tudi v pozlačeno usnje, na voglih pa so naprav¬ ljali močne okove in na sredi trdne zapone (fibulae, clausurae). Tudi za dobe, ko so začeli tiskati knjige, ohranilo se je tako vezanje. Jemali so za liturgične knjige najmočnejši papir, največkrat velinpapir, a za kanon večinoma pergament. Črke so rabili gotske. Ob koncu 16. stoletja so začele rabiti sloveče rimske in francoske tiskarne zopet okrogle latinske črke. Pri vseh cerkvenih knjigah so tiskali med črnimi črkami tudi rdeče. Vezava je bila še vedno lepa in dragocena. V 17. stoletju pa se je obra¬ čalo na slabše. Kjer ni cerkev imela skrbi za izdavo liturgičnih knjig, se ni več tolikanj gledalo na lepoto in umetno delo, ne na to, da bi se ločile te knjige od drugih za navadno rabo., ampak tiskarji in založniki so gledali le na večji dobiček. Tisk v liturgičnih knjigah se ni nič ločil ‘) „Ibi est arca testamenti, uncflque auro tccta, id est, doctrina Christi, doctrina sapientiae Dei.“ Epist. ad telic. Migne II. P. I. pag. 890. -) Migne p. 1145. 104 od dragih, izpuščali so še celo rdeče črke. Jemali so zelo slab papir, vezane so bile samo v zlepljene platnice, olepšava na platnicah nima nobenega pomena več, vse je delano le s stroji, umetnostno izdelovanje se je izgubilo popolnoma. Cerkveni predpisi. Sveta cerkev je imela vedno veliko spoštovanje do mašnih knjig. Zato velevajo njena določila, da se pri misalu vse odstrani, kar je preveč posvetno. Zlasti pa je paziti: a) Na platnice mašnih knjig naj se ne napravlja kaka posvetna olepšava, ampak podoba sv. križa, cerkvenega patrona ali kakega druzega svetnika. h) Naj ima razznamek zlat ali iz svilnatih trakov, tako širok, kakor je knjiga debela; na njem je dvanajst svilnatih trakov raznih barv po praznikih; trakovi naj so tako dolgi, da sezajo kakih 7 — 8 cm čez knjigo. Te trakove so delali prejšno dobo 1 ) prav lepe, in šele tisti čas, ko so jeli bukvarji delati z mašnimi knjigami dobro kupčijo, ne meneč se za njih častitljivost, so pričeli jemati tudi za signakule prav navadne trakove. Prejšne čase so zanje imeli lepe vzorce; tkani so bili nalašč za ta namen iz svile. Tudi niso bili neposredno navezani na goranji razznamek, ampak posredno s tankimi vrvicami, da se na koncu niso tako lahko zamotale, kar se sicer lahko zgodi pri širokih trakovih. Nikdar se ne sme trpeti, da bi bili trakovi na vrhu preveč zamotani, kajti listi se radi natrgajo in knjiga se poškoduje. Na spodnjih koncih so imeli trakovi svilnate čopke, zlata ali vsaj z zlatom ovita jabolčka ali želode. c) Misal naj je trdno vezan, platnice naj so lesene in prevlečene s tankim usnjem; zlasti listi pri kanonu ne smejo biti raztrgani. Lepši misali za praznike naj so nekoliko večji, tudi črke naj so večje; začetne črke naj so olepotičene z ornamenti 2 ), nanašajočimi se na vsebino molitev; platnice naj so bolj pozlačene in naj imajo zlato obrezo. d) Pri vsaki cerkvi naj je toliko misalov, kolikor oltarjev; ena knjiga pa naj je posebno krasna za večje praznike. e) Ker so te knjige tako svete, jih v prvih časih niso prijemali z golo roko, ampak z nekim prtičem; zato veleva cerkev, naj se zavijo v ogrinjalo (in tegumentum missalis), ki je spodaj kakih 14 — 15 cm daljše kakor misal. Barva ogrinjala naj se ravna po barvi dnevovi. Široko naj je toliko, da se priviha na obeh straneh. Podloženo naj je to ogrinjalo s platnenim ali volnenim blagom, razven tistega dela, kateri od spredaj doli visi. Obrobljeno naj bo s tkanimi ali vezenimi svilnatimi obrobki, spodaj naj ima svilnate franže. Podobno je to ogrinjalo navadnemu zavitku, v katerega devamo knjige, da se ne poškodujejo tako hitro; loči se le v tem, da se spodaj ne zaviha pod platnice, ampak da prosto doli visi. 3 ) f) Kadar se ne rabi, naj se hrani v kakovem vlagališču ali naj je zavit v prtih. 4 ) Kar se tiče misalov, jeli so jih novejši čas delati po cerkvenih željah, in res lepše, kakor so bili prejšne čase, sploh so lepše tiskani in bolj umetnostno okrašeni. Paziti je pri novih misalih, da se jemlje dober, močen papir; zlasti ročni, nebeljeni papir je prijetne barve in trden. Gledati je na ’) Bock, liturg. Gewander III. 44. 2 ) „In forma majori et litteris majoribus artificiosisque impressum.“ Act. Mediol. Cone. IV. 3 ) Convestitur missale ab accuratoribus proprio integumento coloris inissae intervementis, tum ad decorem tum ad reverentiam in eo contentorum. Gavantus append. ad Rubr. Missal. 4 ) Extra usum clausa et occlusa semper manent (Ornat. eccl. c. 58), nempe in capsula, aut pannis lineis et mundis involuta. Cone. Monast. a. 1279 et Colon. a. 1281. 105 to, da se olepšavajo liturgične knjige z večjo pozornostjo in vsebini pri¬ merno, ^ torej da se ločijo že po zunanjih okraskih od drugih, vsakdanjih knjig. Črke naj so dovolj velike in čiste, da mašnik lahko bere od daleč; začetne črke naj se lepo zaljšajo, pa ne s takimi ornamenti, kakor pri drugih posvetnih knjigah, ampak olepšava pri črkah naj se nanaša na vsebino molitve. — Pri vezavah imamo lepe vzglede iz 15. in 16. stoletja. Vezava naj je močna in trajna, zlasti na hrbtu morajo biti vrvice jako močne, da se ne odtrgajo platnice. Naj se ne rabi klej, ki kmalu odstopi, ampak dober pop. Pri večjih knjigah naj se napravljajo dobri zaponi, da se trdno zapirajo in da prah ne prihaja v knjigo; tudi okovi na voglih naj so močni. Ti zaponi imajo lep, vzvišen pomen (apokal. 5. 8.), torej naj bi jih imela vsaka knjiga. Odkar se je na boljše obrnilo pri cerkveni umetnosti, je gotovo naj¬ lepša, najboljša, bodi z ozirom na tvarino ali tisk in olepšavo, mašna knjiga, katero je izdal z velikimi troški Henrik Reiss na Dunaju 1. 1861. — Tudi mašne knjige Fr. Pustetove v Regensburgu so jako lepe; odli¬ kujejo se po umetni olepšavi, imajo lepe slike, tisk je čist in papir trden. Z velikimi troški so kaj okusno tiskani najnovejši misali Descleejevi v Tournayji na Belgiškem. — Kar se tiče misalov, smo zdaj na boljšem, ker dobivamo lahko dostojno knjigo. Imamo lep misal iz starejše dobe. Župna cerkev v Kranju hrani na pergament pisan misal v veliki čveterki. Pisava je gotska. Pred kanonom ima podobo križanega Jezusa z Marijo in Janezom, ki je precej zamazana, ker so jo poljubovali. Letnica ni ime¬ novana. Zanimiva je zlasti zaradi vsebine; kaže namreč obred, po katerem se je ob koncu 15. stoletja po Gorenjskem vršila sv. maša, kaže nam, da se je dežela naša tesno oklepala rimskega obreda. 1 ) Knjiga je iz 15. stoletja. Župna cerkev na Selih pri Kamniku brani tiskan gotski misal; škoda, da ga polo¬ vica manjka. — Nekaterih misalov so se ohranili posamični listi. Semtertja so knjige vezali v pergamentne liste misalov. Blazine. Mašna knjiga ne leži neposredno na oltarni menzi, ampak na blazini (cussinus, pulvinar missalis, pulvillus. 2 ) Ta blazina ne sme biti natlačena s perjem ali predivom ali z zrezano volno, ampak s celo volno ali pa z žimo. Dolga naj je 0‘5 m in primerno visoka Čveteri vogli naj so ozaljšani s čopiči, ob robeh z zlatimi ali svilnatimi obrobki, da se zakrijejo šivi. Ako je svilnata, sme biti gorenja stran bela, spodnja pa rudeča ali višnjeva, da se rabi lahko za belo, višnjevo ali rudečo barvo. 3 ) Namestu blazine, katero zahteva rimski misal, rabijo nekateri lesen pult (pulpitum, pluteum), kateri naj je lepo izrezljan ali barvan; škofovski obrednik govori celo o srebrnem pultu. Ta pult naj se pokriva s pregrinjalom, katero na vseh straneh pulta doli visi, in naj se izpreminja po barvi dneva. Ako je to pregrinjalo lepo vezeno z zlatom, s svilo, obrobljeno z zlatimi obrobki in ima na konceh zlate ali svilnate čopke, je kaj lep okrasek za oltar. Knjiga leži ves čas med mašo na blazini ali na pultu in se prenaša z njim vred od ene strani na drugo. Že v srednjem veku so v nekaterih cerkvah evangeljski knjigi (evangelistarium) na pultu na ambonu pokladali mehko blazino (pulvinum vel pulvillum), katero je pri pro¬ cesijah prenašal subdijakon. 4 ) Ta mehka blazina je opominjala vernike, naj pripravijo oznanilu sv. evangelija mehko srce; pomenjala pa je tudi: „suavitas ct duIcedo“ sv. evangelija. Mašno knjigo so pokladali v zgodnjem, srednjem veku skoraj gotovo neposredno na oltar; pa že Durand nam povč (1. c. IV. c. 11. n. 9.), da so pri sv. maši misal pokladali na „pulvinar molle", kar je kmalu pozneje sploh prišlo v navado. Sv. Karol Bor., več sinod 16. in 17. veka, kakor tudi caerem. episc. (C. I. c. 12. n. 15) in glavne rubrike nrisala blazino ‘) Zgodovinski zbornik 1888 Jos. Smrekar. 2 ) In cornu epist. cussinus supponendus Missali. Missal. Rom. 3 ) Ornat. eccl. c. 74. — Gavant. de mensuris. 4 ) Sicard (Mitrale III. c. 4.); Inocenc III. (altar. inist. 1. II. c. 41.); Durand (Ration. IV. c. 24 n. 11.) 106 za mašno knjigo (pulvinum, cussinus) naravnost zahtevajo. Toda že v 14. in 15. stoletju so namestu blazine rabili majhen pult (parvum pulpitum), katerega omenja in dovoljuje tudi obrednik škofovski. Tudi pražki cerkveni zbor (Coli. Lac. V. 532) omenja najprej blazine, pristavlja pa: „Quodsi celebranti parvum pulpitum aptius inservire videtur, non obstamus, optamus autem, ut talia pulpita polite confecta, fors panno quoque decenti ornata sint. “ Kanonske table. V srednjeveških liturgičnih spisih, kakor tudi v „ausslegung des amptes" od 1. 1484. se še nikjer ne omenjajo kanonske table, akoravno so plenarije že rabili pri sv. maši; še le sredi 16. stoletja izvemo za te table; o njih govore sinode v Milanu (1576), v Auguntu (1585), v Pragi (1605), rubrike v misalih 1 ) i. t. d. Že v zgodnjem srednjem veku se je sicer tirjalo, da mora duhovnik kanon, pričenši se s: „Te igitur," znati na pamet; toda, ker se na naj¬ boljši spomin človek ne more vselej zanašati, zapovedalo se je pozneje, naj mašnik zaradi večje varnosti kanon, ki je najpoglavitnejši del svete maše, vselej bere. V teku srednjega veka so se sprejele darovalne mo¬ litve: Suscipe sancte Pater, Offerimus tibi calicem, Veni sanctificator, Suscipe sancta Trinitas, med mašne molitve, in reklo se jim je mali kanon, da so se ločile od pravega kanona, ki so ga zvali zdaj veliki kanon; še večkrat so jih imenovali tihe molitve, orationes secretae. Veliki in mali kanon sta se nahajala v mašni knjigi (plenariji) in več stoletij sta se brala le iz te knjige. Toda kdor ni imel posebnega strežnika, da bi mu držal knjigo, je kaj težko ta mali kanon bral iz plenarija, kajti nekatere molitve se morajo moliti „inclinato corpore, 11 ali „demissis“ ali „elevatis oculis", zlasti od tiste dobe, ko se je v glavnih rubrikah strogo predpisalo razno zadržanje telesno (habitus corporis, elevationes oculorum, inclinationes etc.) Zaradi zložnosti se je kmalu zdelo potrebno („ad com- moditatem celebrantis" S. C. R. 20. dec. 1864) napraviti še drugo knjigo ali tablo, katera se je postavljala na sredo oltarja, iz katere je celebrant mali kanon in iz velikega vsaj slovilo pri posvečevanju hostije in vina „inclinato corpore" mogel moliti. Tako je nastala nova priročnejša knjiga „ Canon episcopalis" 2 * ), katero smejo rabiti le škofje in prelati. Poleg te knjige pa se je jela rabiti tabla, stoječa na sredi oltarja, na katero so kmalu poleg malega kanona in slovila pri posvečevanju pisali tudi „Gloria“ ; „Credo“, „Munda cor meum“, „Supplices te rogamus" in „Placeat tibi sancta Trinitas". — Ker je torej poglavitna vsebina teh tabel mali in veliki kanon, zovejo se „kanontable“; Karol Boromej jih imenuje »tabella secretarum". Mašna knjiga in sinode 17. veka poznajo le eno, srednjo kanontablo. Pisali so te molitve na majhen list, ki so ga na to prilepili na smrekovo deščico in obrobili z okvirjem. 2 ) Za večje praznike so morali biti okvirji pozlačeni, lepo pisani in z barvami slikani, „verguldt, das Blumenwerk und grosse Buchstaben mit Farben schon aussgestrichen und illuminirt wcrden.“ 4 ) Nahajajo se kanonske table z lepimi srebrnimi ali izrezljanimi okvirji, ki so skoraj preveč okra¬ šeni z barvami; dobe se pa tudi okvirji s serkalom in z neokusnimi čire- čarami. Navedene sinode in misal govore le o eni kanonski tabli na sredi ‘) Ad crucis pedem ponatur tabella secretarum appellata, tit. XX. de praep. 2 ) Caerem. episc. I. 29. n. 2. 8 ) Od tod ime: »charta, tabella secretarum, tabella cum secretis". *) Kirchengeschmuck c. 50. 107 oltarja; omenjeni spis „Kirchengeschmuck“ pozna že drugo tablo z evan¬ gelijem sv. Janeza; (Gavant (1646) pa omenja celo, da imajo v nekaterih krajih že tretjo tablo, z molitvami, ki se molijo pri umivanju rok. 1 ) Po sveti maši so morali te table spravljati pod pogrinjalo 2 ) ker so jih devali na oltar le zaradi večje složnosti mašnikove; zapovedana je bila le srednja tabla. Po besedah v misalu se smejo postavljati kanonske table neposredno na menzo; priličnejše pa je, če se postavljajo na prag, na katerem stoje svečniki, da je na menzi več prostora in da so bližje očesa mašnikovega, da ložje bere iz njih. Srednja se naslanja na stalce križevo ali na podstav tabernakelnov. Okraski kanonskih tabel naj so preprosti in primerni, tekst naj je tiskan z debelimi črkami, da mašniku res služijo. 3 ) Ker kanonske table niso zato, da bi se nanje slikale podobe, naj so olepšane samo začetne črke in naj imajo priličen obrobek; gleda naj se bolj na lep razločen tisk. Pri teh tablah ne sme biti zadnja deska orehova ali hrastova, ampak smrekova ali iz kakega drugega belega lesa, da ne očrni tako hitro ves papir. Srednja tabla mora biti malo bolj široka kot visoka. Okvirji naj so dostojni in trajni. Navadni pozlačeni okvirji so prevsakdanji, še manj se prilegajo črni. Naj so delani tako, da se vjemajo z drugo arhitekturo oltarja, ali naj so bolj ploščnati in okrašeni s primernim listovjem i. dr. Okvirje delati iz zrcalnega stekla ali vanje vdelavati svetinje, je jako neprimerno in nedostojno. Da dosezajo te table svoj namen popolnoma, ne smejo se vdelavati v nastavek ali v vratca tabernakeljnova; s takim vdelanjem je kratko¬ vidnemu mašniku malo vstreženo; tudi se ne more zadostiti cerkveni zapovedi, ki tirja, da se morajo table proč jemati po maši in pa, kadar je izpostavljeno sv.- Rešnje Telo. 4 ) Nekateri rubricisti zahtevajo, naj se to dela po vsaki sveti maši 5 ), to pa zaradi tega, ker mora biti tabernakelj popolnoma prost in ker se nobena stvar ne sme predenj postavljati. Kar se tiče kanonskih tabel, se mora reči, da jih je malo dostojnih in primernih. Okvirji se ne ločijo čisto nič od onih pri svetnih podobah. Sicer imajo nekatere res mnogo in širokih olepšav, a kaj pomaga vse to? Ker jemljejo te olepšave preveč prostora, mora biti tisk tako majhen, da ga ni moči brati niti pri svetlem dnevu, kaj še le pri luči! Bistveno potrebno je, da so tiskane z velikimi, toda ne zlatimi črkami, ker se zlate črke pri luči ne vidijo; če je prav manj olepšav, da so le črke velike. Še primernejše bi bilo, ko bi jih pisali z roko na pergament in jih olepotičili z lepimi, z roko delanimi slikami. Take, s prosto roko pisane in slikane kanonske table, so se še ohranile iz rene- sanske dobe. Kredenca. Ze v judovskih tempeljnih so stale mize, na katere so se pokladala razna orodja z daritve. v Tudi v katakombah so se že nahajale dolbine ali konzole v ta namen. Četudi se manj orodja rabi pri nekrvavi daritvi nove zaveze, je bila vendar potrebna mizica blizu oltarja, kamor so se pokla¬ dala mašna oblačila, svete posode ali kruh in vino za sveto daritev. Na vzhodu je bila v ta namen že v četrtem stoletju pri cerkvi zakristija, kar se razvidi iz nekaterih sinod; liturgija sv. Krizostoma pa jasno govori o mizi (prothesis), raz katere so jemali sv. posode, kelih in pateno (discus), in jih nosili pri velikem introitu na oltar, Tudi na zahodu so bile navadne take mize; omenjajo jih rimski „ordines“ 6 ), in sv. Anastazij pripoveduje, >) Gavant. comment. in Missal. tit. XX. p. I. z ) Syn. Mediol. a. 1576. 3 ) Prag. Cone. 1860, str. 201. 4) S. C. R. 20. dec. 1864. 5 ) „Decet ut extra missam ab altari amoveantur.“ De Herdt It. . p. 211. *) Archidiaconus suscipit oblatas pontificis de oblationis. Ordo rom, I, 108 da je Karol Veliki daroval svetemu Pavlu v Rimu „srebrno mizico, težko 55 funtov, in raznovrstne srebrne posode, ki so spadale k opravi mizice. 1 ) V romanski in gotski dobi je služila za kredenco mala dolbina na strani oltarnega podstava ali pa v zidu; ali pa tudi majhna mizica, okrogla ali čveterokotna, na eni sami nogi. Mizico so pokrivali z belim prtom in pokladali nanjo zlate in srebrne mašne posode. — Poznejše čase je bila ta miza zapovedana, da so nanjo pokladali stvari, ki so se rabile pri škofovskih mašah in se niso smele devati na oltar. Prepovedano pa je bilo v mnogih sinodah na podstavu oltarnem napravljati dolbine namestu kredence. Kakor pregraja varuje oltar, da se mu ljudstvo preveč ne približa, tako varuje kredenca oltarno menzo, da se ne pomaže in onečasti. Zato zapoveduje cerkev, naj je postavljena na episteljski strani mizica (creden- tia, abacus), na kateri se pripravlja vse, kar je potrebno za sveto daritev. 2 ) Ta miza je iz jagnjetovega, hrastovega ali smrekovega lesa; velikost njena naj se ravna po velikosti kora. Za navadne cerkve je dosti velika: 1T7 m dolga, 98 cm široka in 98 cm visoka. Za škofijske cerkve ceremonijal zahteva 1'67 m dolgo, 83 cm široko in 1T4 m visoko mizo. 3 ) (Ejus mensura erit regulariter palmorum octo in longitudine, in latitudine quatuor vel circa, in altitudine quinque, vel modicum ultra.) Pri navadnih mašah zadostuje manjša mizica, pri stranskih oltarjih tudi dolbina ali okence v zidu,, kamor se postavljajo vrčki; nikakor pa ni dovoljeno, da bi se napravljala dolbina v podstavu oltarnem ali konzola na koncu. Ta mizica se pogrinja s čednim, belim prtom, da na vseh straneh visi do tal („linteo mantili mundo super strato, usque ad terram circum- circa pendenti contegetur. Caerem. episc.); ob robeh se lahko ozaljša z vezninami ali mrežicami. Za navadne maše zadostuje manjša mizica (mensa multo brevior et demissior). Pokrita je samo na vrhu s čednim prtom. Akoravno je ta mizica pokrita, naj je vendar lepša, kakor navadne mize in naj ima ličnejšo obliko. Križ ali podobe svetnikov se ne smejo nanjo postavljati 3 ); zakaj ne, je razvidno že iz namena, zaradi katerega se postavlja k oltarju. V renesanski dobi se nahajajo mnogokrat kamenitne kredence na eni nogi na sredi, kakoršni so bili najstarejši oltarji, kar je dosti lično in dostojno. Sedeži v koru. V škofijskih cerkvah je ena najvažnejših oprav škofovski sedež, katedra, po katerem se škofovske cerkve zovejo katedralne cerkve. Pri poganih in judih (Mat. 23. 2.; Luk. 2. 46.) so potrjeni učeniki učili sede; pri Rimcih so se posluževali oblastniki tako zvane „s e 11 a curulis". Gotovo je, da je tudi škof, kakor najvišji učenik in oblastnik svojih vernikov, pri bogočastnih opravilih v presbiteriju imel vzvišen sedež, s katerega je lahko pregledal vse vernike in na katerem je opravljal svojo službo (const. ap. II. 57.). V Jeruzalemu so hranili še v četrtem stoletju stol sv. Jakoba (Evseb. VII. 19.), v Rimu pa se hrani še zdaj sedež svetega Petra. Že v katakombah je imel škof svoj sedež v apsidi za oltarjem. Iz starih slik vidimo, da so imeli ti sedeži obliko prestola z ročaji za roke ‘) Anast. in Leon. III. p. 184. 2 ) Miss. Rom. rubr. gen. tit. XX.: parva mensa ad haec praeparata. 8 ) Caerem. Lib. I. cap. 12. n. 19. *) Caerem. Lib. I. c. 12. n. 20. 109 — ob straneh in precej visoko naslonilo za hrbtom. Že v zgodnjem srednjem veku imajo škofovski prestoli baldahin, znamenje veličanstva in visokega dostojanstva škofovega, kakor so tudi vladajoči svetni knezi imeli nad svojim prestolom baldahin kot znamenje svojega veličanstva (signum majestatis) 1 ). Že sv. Ciprijan rabi „cathedra Petri 11 enoznačno s škofovskim službenim opravilom sv. Petra v Rimu, kakor so tudi kmalu začetek ško¬ fovskega opravila sv. Petra v Rimu praznovali kot „natale Petri de cathedra 11 in se praznuje še zdaj „sv. Petra stol v Rimu 11 (18. jan.) in „sv. Petra stol v AntijohijT (22. febr.). Dokler je škofovski stol stal pri zidu v apsidi, moral je biti postavljen visoko, da je škof lahko črez oltar videl ljudstvo in mu mogel govoriti; tedaj je bil škof, sedeč na svojem prestolu, res inioxonos, nadzornik svoje čede. Ko pa so zlasti od 11. stoletja naprej oltar jeli postavljati blizu zida v apsidi, prestavili so škofov stol na evangeljsko stran, kjer je še dandanes. 2 ) Ta stol je bil tudi sodni stol, na katerem je škof (na sinodah) pravo razsodil, postave razglašal, cerkvene kazni napovedoval in raz¬ vezoval. Zaradi tolike važnosti so ga kmalu kaj umetniško okraševali (n. pr. v Raveni iz šestega stoletja). Delani so večinoma iz marmorja, brona ali lesa. Zlasti v Italiji se je ohranilo še mnogo takih stolov, n. pr. v Rimu pri sv. Štefanu (rotondo), sv. Ambroziju v Milanu, dalje pri nas: v Poreču, v Trogiru, v Spletu i. t. d. Kadar se škof ne more posluževati pri liturgiji svojega prestola, takrat rabi prenesljiv stol, takozvani faldistorium, ki nima naslonila za hrbtom, ima pa ročaja za roke (brachialia). Sedeži za duhovnike. Na epistelski strani, nasproti škofovskemu prestolu, so stali sedeži za duhovnike, to je za tiste, ki so opravljali slo¬ vesno službo božjo ali slovesne vespere. Najstarejši sedeži te vrste so bili skoraj gotovo podobni škofovim prenesljivim stolom, le okrašeni niso bili tako. Na Italijanskem so imeli le navadne, pokrite klopi. V gotski dobi so delali dolbine v steno na epistelski strani, v to so postavljali klopi, ki so jih pogrinjali z blazinami in preprogami, kadar so jih rabili; nad sedeži pa je bil bogat baldahin, n. pr. v Mariboru, v Celju, v Regensburgu i. t. d. Sedeži za mašnike in služabnike morajo biti na epistelski strani (Miss. Rom. tit. XVII. n. 6), ne pa na evangeljski; na evangeljski strani sme biti le škofov prestol. (Caerem. episc. 1. I. c. 13.) Zadostuje pretresljiva klop brez ročajev in naslonov, pokrita z volnenimi ali svilnatimi prepro¬ gami rdeče ali kake druge primerne barve. Navadne salonske stole prina¬ šati v cerkev, ni primerno. An tolerandus sit abusus, qui nimium invaluit, adhibendi in missa solemni pro celebrante loco scamni cooperti tapete sedes camerales serico damasceno ornatas et pro ministris similia scabella; vel potius reprobandus? S. R. C. resp.: Negative ad primam partem, affirmative ad secundam. 17. sept. 1822. — Ni pa prepovedano, da bi stoli ne smeli imeti za hrbtom naslonil. 3 ) Pri napravljanju sedežev za celebranta in asistenco je paziti, da niso preveč podobni škofovemu prestolu ali da bi se jim celo dajali baldahini. Spredaj na licu lepo izrezljana in s primernimi preprogami pokrita klop, bi bila gotovo lep kinč presbiterija in namenu primerno. Imeti stalne sedeže z baldahinom, stoječe vrhu treh stopnjic, je predpravica škofovska. Da se kaže razloček med dostojanstvom, se postavljajo stoli za navadno rabo na eno stopnjico, za prelate na dve, za škofe na tri stopnjice. ') Svetni, nevladajoči knezi po določilih kongregacije (9. Jul. 1633, 13. Febr. 1677) ne smejo imeti bal¬ dahina in ne smejo stati v presbiteriju. (Caerem. episc. I. c. 13. n. 13; Miihlb. III. 741.) 2 ) Sedes episcopalis e regione alta ris pariete applicata ita, ut episcopus in ea sedens respiciat recta linea mediatn altaris partem. (Caerem.) 3 ) Scamno utendum est omnino postergali, cooperto panno rubei vel alterius decentis coloris. Hujus- modi vero tegumentum potest esse sericum et differe debet ab altero pro laicis posito extra presbyterium. Gardellini, Comment. ad Clement. S. XXV. no Da opravljajo duhovniki določene čase skupne molitve v cerkvi, recimo mrtvaške molitve, veliki teden, ali slovesne večernice, naj bodo napravljene v koru še druge stalne klopi. V farnih cerkvah ali tudi v podružnicah, kjer se pokopava, so potrebne take klopi v presbiteriju, da duhovniki v njih opravljajo molitve. Stena za hrbtom se naredi nekoliko višja in lepo okrašena' z rezbarijami, prav tako tudi prednji deli. Ker je petje pri službi božji tako staro kakor cerkev, so napravljali že prve čase pri oltarju posebne klopi za pevce. Kjer je bil presbiterij premajhen za take sedeže, so jih postavljali v spodnji kor, ki je segal globoko v srednjo ladijo in je bil pregrajen s pregrajo, kakor se nahaja še sedaj v cerkvi sv. Klemena v Rimu, ali pa so jih postavljali v prečno ladijo. Take, nasproti si postavljene sedeže so imenovali „formulae“, od 11. stoletja semkaj tudi „stalla“. Iz romanske dobe se je takih klopi rešilo malo, toliko zanimivejši pa so ohranjeni in toliko večjo vrednost imajo za zgodovino umetnosti. Med temi so jako zanimivi sedeži v ško¬ fijski cerkvi v Poreču, skoraj gotovo iz druge polovice 13. stoletja. Posa¬ meznih sedežev je pet, zgoraj imajo skupno steno, naslonila za roke so izrezljana. V obče so taki sedeži pregrajeni drug od druzega in imajo nizka naslonila za roke. V 14. in 15. stoletju so jeli delati velike klopi z visokim naslonilom, ozaljšanim s silno umetno izrezljanimi in duhovito sestavljenimi podobami; vrlo zložni so za sedeti in za klečati. Sedež se dd dvigniti kot zaklopnica in ima spodaj neko konsolo kot naslonilo za sedeti (misericordiae). Klečavnik je širok, prav taka je tudi deska, da se lahko pokladajo nanjo knjige. Kadar se delajo take klopi, je paziti, da niso preveč preproste, ozirati se je na lepše zglede prejšnih časov, ko so napravljali v koru kaj lepe in zložne stole. Vselej je gledati na to, da so zadosti zložni za sedeti in za klečati in da se ločijo od drugih klopi v ladiji po boljšem lesu, lepši in ličnejši izdelavi; kaj lepo se poda v koru, če so okra¬ šene te klopi z lepimi in umetnimi rezbarili. Tembolj naj se gleda na lepo delo, ker ni primerno cerkvenemu duhu, da bi se pogrinjale te klopi s preprogami, kajti škofovski obrednik o tem čisto nič ne omenja, četudi opisuje vsa pregrinjala za vse sedeže prav natanko; vrhutega je odgovorila kongregacija 1. 1834. 6. sept.: „ln choro stabili non licerc" (scil. chorum adhibere paratum vulgo di damasco). Klopi v koru naj so delane tako lepo, da takih pogrinjal še treba ni; napravljajo naj se iz trdnega lesa in okrase tako, da bi se smelo reči: delo je več vredno, kakor vse drugo. (Gardellini pravi: Sunt enim chori fjxi semper ex pretiosa materia, eleganter elaborati, et nonnuli tales sunt, ut de his dici possit, materiam ab opere superiori.) Ako so v prezbiteriju taki stalni sedeži, naj so edino le za duhovnike; Cerkveniku bi se smele dovoliti, ker ima vedno kaj opraviti pri oltarju; tudi cerkveni ključarji bi se jih smeli posluževati, zlasti, če v cerkvi nimajo svojih sedežev. Nikdar pa naj se ne dovoli ženskam, tudi redovnicam ne, zavzemati te sedeže. Mnogokrat, n. pr. pri opravilih pred izpostavljenim sv. R. Telesom, se rabi prenesljiv klečavnik; klopica, na kateri se kleči, in deska, na katero se naslanjajo roke, ima lahko zeleno ali vijolično pogrinjalo („panno viridi seu violaceo pro qualitate temporum“; caer. ep. I. 12. n. 8.), katera sme za škofe in duhovnike „vi consuetudinis“ biti rdeča (de jure le za kardinale). Ta klečavnik, ki se rabi v prezbiteriju, naj bo složen in skrbno delan. Namenjen je le za eno osebo, torej ni daljši kakor 90 c m in ne krajši kakor 75 cm. Druge mere naj se ravnajo po cerkvenih klopeh. Tudi za to naj bo oskrbljeno, da sc nanj lahko trdno postavi kak svečnik. — Blazine naj se ne pokladajo na klopico, na kateri se kleči. - Stranice se lahko primerno olepšajo; vzorcev za vse sloge imamo na izbiranje, kajti nekdaj so tudi take klečavnike delali jako krasno. - 111 Sakrarij. V vsaki cerkvi, kjer se dele sv. zakramenti in se opravlja daritev svete maše, mora biti neki posebno določen prostor s posebno pripravo, kamor se vliva voda, ki je bila nekako posvečena, ker je prišla v dotiko s posvečenimi stvarmi, n. pr. v kateri se je pralo cerkveno, blagoslovljeno perilo ali so se umivale posvečene posode, kamor se deva že rabljena krstna voda, pepel sežganih, nerabljenih cerkvenih oblačil ali sicer posve¬ čenih stvari, n. pr. bombaža, s katerim se je brisalo sv. olje, posvečena sol, ki ni več za rabo i. t. d. Ta prostor se zove sakrarij ali svetišče. V cerkvenih določilih in rubrikah se mnogokrat omenja sakrarij, n. pr. voda naj se zlije v sakrarij; ali to ali ono naj se sežge in pepel naj se vrže v sakrarij. Dalje veleva „ornatus ecclesiae": Zapovemo, da naj se napravi v vsaki cerkvi, v kateri se dele sveti zakramenti ali se bere sveta maša, sakrarij, kjer ga še ni. V dobro vrejenih cerkvah imajo po dva sakrarija; dva namreč zahteva rimski obrednik; govoreč o tvarini sv. krsta pravi: in ecdesiae vel p o ti us baptiserii sacrarium effundatur (scil. aqua baptism.) En sakrarij je v zakri¬ stiji, ali pri velikem oltarju, ali na kakem drugem ne preveč očitnem kraju, kamor se tako lahko ne vidi iz cerkve. 1 ) Drugi pa je pri krstnem kamnu. V tega se vliva rabljena krstna voda in druga blagoslovljena voda, blagoslovljen pepel in pepel sežganih blagoslovljenih prtov. V drugi sakrarij pa se vliva voda, v kateri so se prale cerkvene posode, prti in se umivale roke. Prve čase so si umivali mašniki roke pri sv. daritvi v sakrariju, in sicer po darovanju in po sv. obhajilu; sakrariji so bili torej napravljeni pri oltarju. V romanski dobi se to mnogokrat omenja, n. pr.: „Locus in sacrario (sacristia) aut juxta altare sit praeparatum, unde effundi possit, quando sacra vaša abluuntur; et ibi vas nitidum cum aqua dependeat, ibique sacerdos lavat manus post communionem." Durand razlaga simbolično, zakaj naj je sakrarij pri oltarju: blizu oltarja, ki pomenja Kristusa, je umivalnik, to je, usmiljenje Kristusovo, v katerem si umivajo roke, kar pomenja, da' smo oprani umazanosti grehov pri svetem krstu in pri sveti pokori, katera zakramenta znači umivanje. Tudi iz gotske in renesanske dobe se je še ohranilo nekaj takih sakrarijev pri oltarju. V steni poleg oltarja je dolbina, podobna oknu; v nji je umivalnik, akvamanil; spodaj je okrogel ali večkoten kotel; delani so bolj ali manj arhitektonsko. Tudi taki so bili sakrariji, da so jih lahko rabili namestu kredence. Napravlja se sakrarij na tri načine. Daje se mu lahko oblika krstnega kamna (piscina), samo da mora manjši biti; sredi dna je za jajce debela luknja, ki pelje skozi deblo in stalce v tla; pod njim je še ena večja votlina, da požira lahko več vode. 2 ) — Druga oblika je ta, da se napravi v zakristiji kakih 83 cm od tal oknu podobno čveterokotno dolbino; pod njo se napravi širok, venkaj moleč, lepo delan kotel iz kamna. Na sredi ima cevko, izpeljano skozi zid v zemljo, po kateri se odteka voda v tla. Če je pa cerkev tako revna, da ji ni mogoče napravljati sakrarijev na omenjena načina, se naredi lahko še priprostejši. Izkoplje se v zemljo jama 62 do 94 cm globoka in 47 cm široka; ob straneh se obzida, na dnu pa se pusti rahla zemlja, v katero se voda odteka. Na vrh se deva kamen, na okroglo obdelan, ki ima na dnu za pest široko vdolbljeno luknjo, ‘) In loco a conspectu populi remotiori. Ornat. eccles. 2 ) Ornat. eccl. c. 61. 112 skozi katero se odteka voda v spodnjo votlino. En sakrarij naj se napravi pri krstnem kamnu, drugi za velikim oltarjem ali, kar je še bolj priročno, v zakristiji. Naj je delan sakrarij kakorkoli si bodi, imeti mora lesen ali kameniten pokrov, ki se mora dobro zaklepati s ključavnico, ključ pa mora imeti hranjen cerkveni predstojnik. Ako je sakrarij samo jama v zemljo, zadostuje kamen, ki ima na sredi železen obroč, da se lahko pri- zdiguje; če je pa podoben krstnemu kamnu ali kotlu, se mu more dati ličen pokrov, podoben piramidi (quasi piramidis instar emineat. Orn. eccl.) Prav bi bilo, da bi se tudi na sakrarije obračala večja pozornost, da bi bili bolj odlikovani ali vsaj čedni. Nekateri so tako zanemarjeni, da se človek veliko soboto boji noter seči; polni bombaža, prediva i. t. d., četudi se te stvari ne smejo cele devati v sakrarij, ampak sežgati se morajo in le pepel se strese noter. Nekateri so brez ključavnice, in po sakrariju pri krstnem kamnu se hodi z nogami. Pri zidanju novih cerkva se je treba ozirati na sakrarij, kje in kako se bo delal. Zakristija. Zakristija je v liturgičnem in estetičnem oziru v tesni zvezi s cerkvijo; zato je gledati že pri osnovnem načrtu na to, da je postavljena in vravnana tako, da res zadostuje liturgičnim zahtevam. V majhnih, najstarejših cerkvah ni bilo tega prostora, katerega sedaj imenujemo zakristijo. Pri starih bazi¬ likah so imeli poleg bazilike ■ še posebne stavbe za to službo, v manjših cerkvah so hranili mašno obleko skoraj gotovo v kakih omarah za oltarjem, kakor se nahaja še zdaj semtertje taka navada v malih kapelah. Ko so zidali stolpe poleg kora, je bilo pritličje njegovo, kakor še današnje dni večkrat, odmenjeno za to, da se je v njem napravljal duhovnik za sveto daritev. Pri večjih cerkvah je bilo zidano na severni strani med korom in prečno ladijo dvostropno poslopje za zakristijo. V gotskih cerkvah se nahaja v ta namen majhna kapela. — Pri sedanjih zakristijah se premalo gleda na to, da bi bile zidane bolj v soglasju z drugo stavbo. Na Itali¬ janskem se nahajajo kaj velike zakristije, podobne kapelam, prizidane na vzhodni strani cerkve. 1 ) Navadno se zahteva, naj se zida zakristija na severni strani, toda okoliščine so take na nekaterih krajih, da bi ta lega ne bila nič kaj pri¬ pravna. Kjer bi vtegnila prevelika vlažnost škodovati cerkveni opravi in zlasti oblačilu, spravljenem v zakristiji, bi bilo gotovo bolje postavljati jo na južno stran, četudi bi se nekoliko kazila simetrija, kajti nikjer ni zapo¬ vedano, da bi morala biti cerkev na obeh straneh popolnoma enaka; namen zakristiji pa je velevažen, vsled česar ga moramo posebno vpo- števati; se ve, da mora biti osnovana tako, da je v lepem soglasju z drugo stavbino. — Ker se v zakristiji hranijo cerkvene posode in oblačila, je prav, da ima nadstropje, na katerem naj se hranijo dražja, redkeje rabljena oblačila v primernih shrambah; za druga navadna pa mora biti spodaj dosti prostora. Pri vsaki zakristiji se mora zahtevati to troje: prostor, zračnost in svetloba. Zakristija ni nikdar preprostorna; kako pripravno je, če je razdeljena v dva dela, eden večji za duhovnike, drugi manjši za služab- l ) Posebna so imena, katera Nemci rabijo v srednjem veku za zakristijo; pravijo jim: Al m er e i (armarium, ker so bile v nji omare), Gerkammer (gerven zubereiten, pripravljati), Zitlier (iz flav. besede cit ar n e Archiv). nike. V takem prostoru, kjer ni ministrantov in drugih služabnikov, je res vse mirno, da duhovnik pred sveto mašo in po nji lahko zbran opravlja svoje molitve. V obče se mora velikost zakristije ravnati po potrebi cerkve in gledati je na to, je li cerkev škofijska, samostanska ali podružnica. Da se pri zidanju zakristije ali že pri načrtu cerkve preskrbi potreben prostor, je treba dobro pomisliti, kaj vse mora biti v dobro urejeni in primerno opravljeni zakristiji. 1. Zakristija za duhovnike naj je nekako podobna kapeli. Na koncu mora biti oltar ali vsaj kaka podoba nad mizo, kjer se mašnik napravlja in slači. 1 ) Če je prostor premajhen, naj nadomestuje to mizo navadna omara, v katero se spravlja mašna obleka; toda mora biti pokrita, kakor oltar, s prtom ali vsaj z zelenim pregrinjalom; pri večjih cerkvah naj je olepšana spredaj z antipendijem. Prva oprava v zakristiji je torej miza ali omara, pri kateri se napravlja in slači mašnik. Ta miza mora biti tako široka, da se lahko razprostira na nji mašna obleka, in tako dolga, da se lahko napravljajo vsi domači gospodje ob enem in imajo pred seboj tudi lahko cerkvene posode. Če v kaki cerkvi berejo svete maše tudi drugi duhovniki, mora na mizi biti knjiga, v katero vpisujejo svoja imena. Še nekatere druge knjige morajo biti na nji, recimo: ritual, evangeljska in episteljska knjiga v domačem jeziku, oznanilna knjiga i. dr. 2 ) 2. V zakristiji se potrebuje več omar različne velikosti, da se v njih hranijo oblačila, posode, cerkveno perilo, albe, knjige, sveče, pregrinjala, preproge i. t. d. Večje omare morajo biti lepo razpostavljene, da so okrasek zakristije; na to je gledati že pri načrtu za zakristijo, da se zanje naredi dovolj prostora pri zidu. Omaram naj se daje lepa zunanja oblika, naj so okrašene z rezbarijami, če je le mogoče; zlasti pa je gle¬ dati, da so predali v njih napravljeni tako, da se vanje lahko spravlja obleka. Omare naj so tako globoke in široke, da se kazule spravljajo vanje nepreganjene, da samo sprednji in zadnji del drug na drugem ležita, da je torej preganjen samo na rami. Napravi se v njih mnogo nizkih predalov, ki se lahko venkaj potegujejo, kajti po več kazul naj se ne poklada drugo na drugo, ampak k večjemu po dve ali po tri; ako so lepo vezene, naj leže vedno posamič, da se preveč ne zmečkajo. Včasih so svetovali, naj se kazule obešajo, pa skušnja uči, da je bolje jih pokla- dati. Gavantus pravi: Casulae recondantur ductilibus capsis, quae in armaria inseruntur (de nitore etc.). Ornatus eccl. pa svetuje, naj se obešajo, ker se lažje obvarujejo molov, ostajajo suhe, ne dobivajo gub i. t. d. (. . . ut ornamenta suspensa, non deposita et jacentia ibidem asservari possint. Hac etenim ratione a tineis, humore, graveolentia, corruptione, rugis ac plicis rectius, tutius, diutius et commodius custodiuntur. (Ornat. eccl. c. 58.) Če kazule leže posamič, se ni treba bati, da bi se poškodovale; se ve, če se jih preveč naklada druge na druge, tedaj se morajo poškodovati. Ure¬ dijo naj se po lepoti in po barvi; na vsakem predelku je listek, nazna¬ njajoč, kakšne kazule so v njem. 3 ) Kadar se spravlja mašna obleka ali perilo, se mora paziti, da je prav suho in lepo zravnano; deva naj se med nje suhe rože, lavendel ali kaj enakega, da ohranijo lep duh, zlasti, da jih ne jedo moli. Kadar se zrači zakristija, naj se predali venkaj potegujejo, da se tudi znotraj pre- 1) In capite sacristiae sit altare, vel saltem eminens aliqua imago supra mensam oblongam, in quo loco sacerdos se sacris vestibus induat et exuat. Ornat. eccles. — Sacerdos omnibus paramentis indutus . .. facta reverentia cruci vel imagini illi, quae in sacristia est... Miss. tit. II. n. 1. 2 ) Ornat. eccles. et Instructio pastor. Eystet. p. IH. 3 ) Gavantus 1. c. de nitore. 8 114 zračijo. Vrh tega naj se cerkveno perilo obeša na solnce, pa ne, kadar preveč pripeka, da se prav dobro presuši; najbolje je prijazno spomla¬ dansko ali jesensko solnce. „Vestes . . . lento soli, qualis fere in Vere et Autumno esse solet, exponantur, aliisque mediis et remediis perniciosa ecclesiastici supellectili humiditas propulsetur.“ Ornat. eccles. c. 56. Z raz¬ nimi barvami okrašene kazule ali pluvijale bi ne kazalo obešati na solnce, da barve ne oblede. 3. Poleg teh večjih predalov se potrebuje še mnogo omaric in manjših predalčkov za kelihe, za humerale, korporale, purifikatorije, snažne posebej in umazane zopet posebej, za albe, za prte, za oblačila ministrantov, za umazano perilo; dalje za druge stvari, recimo, za sveče, svetilnice, svečnike, zvončke, utrinjalce, za omela i. t. d., kajti vsaka stvar mora imeti svoj odločen prostor. Kolikor več je torej takih predalčkov in omaric, toliko lažje se ohrani vse v najlepšem redu. Za mašne vrčke morajo biti zopet posebni prostori s tako pripravo, da se lahko narobe postavljajo ali obešajo, da se čisto odtečejo. Taka omara se v manjših zakristijah lahko rabi namestu oltarja 1 ) samo pogrne naj se z belim prtom ali vsaj z višnjevim pogrinjalom. 4. Na eni strani te omare naj je tabla, na kateri so molitve pred sv. mašo in po sv. maši. Ta tabla mora biti čedna in v lepem okviru; na drugi strani omare naj je tabla, na kateri so napisane ustanovljene svete maše. 5. Pred podobo križa ali pred tablo za pripravo je klečalnik, na katerem duhovnik opravlja kleče molitve pred mašo in po maši. Ta kle¬ čalnik in sploh vsi, kateri se rabijo v cerkvi pred oltarjem ali pri javnih pobožnostih, naj je lepo delan, ne samo skupaj zbit iz desak ali ves polomljen. Za rabo v cerkvi pa niso primerni navadni klečalniki z moderno vezenimi blazinami. — Tudi brez spovednice bo težko kaka zakristija, zlasti če ni druge kapele za gluhe ali sicer slabotne. 6. V vsaki zakristiji mora biti posoda z vodo za umivanje rok; notri naj se vliva vsak dan čista voda (lavacrum . . . aqua pura et recenti quo- tidie repletum. Instr. past. Eystett. p. 114.). Ta umivalnik je lahko podoben piscini v cerkvi; dolbina je napravljena v steno iz lepega marmorja ali druzega trdnega kamena; spodaj je kotel tudi kamenit in tako napravljen, da voda ne zastaja, v njem in se ne pari, temveč se precej odteka skozi luknjo v zemljo. Če je umivalnik bakren ali cinast, ali če voda teče na kak kovinski kotliček, da se ne odteka precej, naj se voda vsak dan izliva na pokopališče, posoda pa naj se osnaži in očedi, da je vedno čista (. . . aqua in coemeterium projecta eluatur et inundum reponatur. Ornat. eccles. c. 57.). Lep umivalnik iz marmorja izklesan in v steno vdelan, je lep okrasek za zakristijo; v večjih renesanskih, zlasti samostanskih cerkvah, so nekateri delani prav okusno in umetno, posebno v italijanskih cerkvah, kjer so nekateri prav lepi, s pomenljivimi podobami in s primernimi napisi okrašeni, n. pr.: L a vami ni, mundi estote. — Priti priliki omenjamo, da rubrike zahtevajo, naj si mašnik pred sveto mašo umiva roke „lavat manus" (Rub. P. II. t. 1. n. L), to je, vse roke, ne samo palcev in kazalcev, kakor pri lavabo med sv. mašo. Spodobi se, čeprav rubrike ne zahtevajo, da si umijeta roke tudi dijakon in subdijakon, predno strežeta pri oltarju. Dalje zapoveduje ritual, naj se umivajo roke pred svetim obhajilom in po obhajilu, pred krstom in po krstu; spodobi se tudi, da se umivajo roke, predno se prijema ciborij ali monštranca, v kateri je sv. R. Telo; nekdaj je bilo navadno pred sv. mašo izmivati si tudi usta, katera navada se je ohranila v nekaterih krajih še zdaj. (Rub. Miss. P. 111. tit. 9. no. 3.) l ) Ornat. eccles. cap. 56. 115 Pa ne samo za duhovnike je potreben umivalnik, marveč tudi za služabnike. Kolikokrat imajo ti opraviti s takimi deli, pri katerih si umažejo roke, recimo, če snažijo svetilnico ali popravljajo luč v nji, prenašajo semtertja table, vence, hodijo v zvonik, prijemajo opražene stvari, priprav¬ ljajo oglje za ogenj i. t. d., takoj potem pa imajo opraviti z mašnim perilom ali z lepo vezenim svilnatim velumom ali z mašnimi plašči — kakšno narede vso to lepo opravo, če jo prijemljejo z umazanimi rokami! Naj se jim naroča prav resno, da si umivajo roke, predno prijemljejo kakovo mašno oblačilo. Izkušnja kaže, da prav Cerkveniki pokvarijo mnogo najlepših mašnih oblačil, ker premalo gledajo na snažnost svojih rok. Poleg umivalnika naj visi brisalka za duhovnika, lepa, dolga, široka, na lepo delanem škrpcu, da se na njem lahko presuče. 7. Razven omenjenih stvari morajo biti v zakristiji pušice za male hostije, namenjene za obhajilo ljudstva, in yečje za sv. maše. Te pušice so lesene, navadno iz zelenike (pušpan), ker ne prejema vlažnosti. Pušica za večje hostije naj ima s svilo ali s platnom obvito svinčeno ploščo, katera se poklada na hostije, da se ne vijo. Tudi ti pušči sta lahko lepo izrezljani. 8. V zakristijah, v katerih se morajo^ Cerkveniki muditi včasih celo dopoludne, se bo težko izhajalo brez peči. Že pri zidanju zakristije se mora ozir jemati na to, kam se bo postavila, da ne bo kazila lepega reda in ne bo delala napotja. Tudi za oglje mora biti odločen prostor, in za vse pri prižiganju potrebno orodje. Ornatus eccles. veleva: „Ecclesiae in sacristia tripedes, patella, forcipes et folles necessaria habeant, ut inde carbones vivi, quando opus est ad altare, in thuribulo sine mora adferri possent.“ 9. Noben duhovnik naj ne pristopa k oltarju z umazanimi čevlji, torej morajo v zakristiji biti pripravljene krtače, da se lahko osnaži, kadar je potrebno; za ministrante naj so pripravljeni čevlji, katere obuvajo, predno gredo streč k oltarju; kajti nedostojno je, če pri oltarju štorklajo okrog z blatnimi in težkimi čevlji ali cokljami. Gavantus veleva (1. .c. de mensuris): Nullus sacerdos ad missam faciendam accedat foedis calceis aut crepidis; ideo semper habendae essent in sacristia crepidae, ad hunc finem “ (idem et bene quoad mini- strantes pueros observaretur). Še druga krtača je potrebna, da si osnaži navadno obleko, predno se oblači v mašno. „ . . . scopula . . . ad vestimenta communia mundanda, antequam sacram induant.“ Zlasti pri podružnicah je vse to potrebno, da se osnaži duhovnik, predno se napravi v mašno obleko. 10. Razven omenjenih stvari mora biti pripravljeno v vsaki zakristiji nekoliko prediva ali bombaža, krožniki za darovanje, direktorij i. t. d.; se ve, da mora vsaka stvar imeti svoj prostor. Na steni mora biti deska s kaveljni, da se obeša kadilnica, železo za kotliček pri kadilnici; dalje: za kape, klobuke, suknje i. t. d., duhovnika, Cerkvenika ali ministrantov i. t. d. 11. V vsaki zakristiji mora biti tabla, na kateri je napisano ime farnega patrona (za ptujce) in diecezanskega škofa, kakor tudi druga tabla, na kateri so orationes imperatae. Jako prijeten vtis naredi na ptujega duhov¬ nika, ako so tudi te table okusno okrašene. (Kaj okusno tiskane se dobijo pri Kuhlen, Gladbach.) Ako si ogledamo vso zakristijsko opravo, spoznali bomo takoj, da je potrebnih več omar, katere naj so razpostavljene vse v lepem redu. Te omare zahtevajo večje, širše stene; torej je že pri črtežu gledati na to, da se osnuje zakristija primerno svojemu namenu. 12. Potrebuje pa se za razne priložnosti v cerkvenem letu še marsikaj druzega, recimo, tumba, božji grob, baldahin, bandera, križ za procesije, jaslice i. t. d., kar mora tudi spravljeno biti. Za vse to v zakristiji, če je 8 * 116 še tako prostorna, ne bo prostora; v župnišče ali v kaplanijo nositi spravljat vse te stvari je jako neprilično. Morajo se torej preskrbeti pri cerkvi posebni prostori za shrambo teh stvari. Najboljše bi bilo prirediti prostor nad zakristijo. Ako bi se pa zakristija nikakor ne mogla vzdigniti, se morajo preskrbeti drugi prostori, morebiti bi se dali prirediti pod zakristijo, če lega to dopušča. Zračnost. Razven prostornosti se mora zahtevati v vsaki zakristiji tudi zračnost. Ta pa je odvisna od oken, koliko jih je, kako so delana in kako so velika. Okna se morajo odpirati mnogokrat, da se prostori dobro pre¬ zračijo; skoraj neobhodno je torej potrebno, da so nastavljena okna tako, da se lahko dela prepih; kjer ni prepiha, ni dobrega zraka. Vedno se slišijo pritožbe, da je zakristija tako vlažna. Kako bi ne bila? Ako se pogleda noter, vidi se precej, da so okna zastavljena z omarami, so prav majhna ali tako napravljena, da se leto in dan ne morejo odpreti. Ni pa zadosti, jih odpirati le semtertja kdaj, marveč pogostoma in dolgo mora biti odprto vse, zlasti pri suhem vremenu, če kdo hoče dobro osušiti vlažno zakristijo. V vsaki, tudi manj ugodno zidani zakristiji je treba paziti, da so razpostavljene omare kolikor mogoče rabljivo in priročno, da je vsaka stvar vedno na svojem mestu, da se manjkrat rabljene stvari ločijo od večkrat rabljenih, da je vsa oprava svitla, čista, čedna, da so stene in tla vedno snažna; zlasti na tla je paziti, da so snažna; zaradi tega je naj¬ bolje, da je tlak kameniten, najnepripravnejši je tlak iz opeke. Kako grdo se obrobi in omaže spodaj alba, ako se mora plaziti po smetnem, s pepelom ali ogljem ali z oljem umazanem tlaku. V nobeni zakristiji se ne sme pogrešati prostornost, zračnost in snažnost. Ker se dandanes tolikokrat sliši o raznih tatvinah, si mora cerkev oskrbeti varno železno omaro, v katero spravlja dragocenejše cerkvene stvari. Taka omara bi se v zakri¬ stiji postavila v zid, in sicer bi se tako močno vzidala, da je ni mogoče zlahka venkaj vzeti. Notranjščina bi se zavarovala zoper vlažnost na navaden način. Primerno zidana zakristija se da ozaljšati, da je veselje videti jo, kadar se noter stopi; s spoštovanjem se napolni srce do kraja, kjer se napravlja rnašnik za najsvetejšo daritev. Lepe omare, čedni predalniki, lepe table, vse to jako povzdiguje častitljivost tega kraja, pa tudi zado¬ stuje estetičnim zahtevam. Tudi primerni napisi se lahko napravljajo; n. pr. pod križem: „Per hunc accessum habemus ad Patrem.“ Ephes. 2. — Na desnici: „In cunctis operibus tuis praecellens esto.“ Eccles. 33. — Na levici: „Maledictus, qui facit opus Dei negligenter." Jerem. 4, 8. — Spodaj: „Omnia honeste et secundum ordinem fiant.“ I. Cor. 14. — Pri umivalniku: „Mundamini, qui fertis vaša Domini." Isai. 52. — Nad omaro za kelihe: „Qui manducat et bibit indigne, judicium šibi manducat et bibit, non dijudicans corpus Domini." I. Cor. 11. — Na sredi: „Locus iste sanctus est, in quo orat sacerdos." — Svet je kraj, kjer se pripravlja rnašnik za presveto daritev, zato se spodobi v zakristiji, kakor v cerkvi, velika tihota. Če je zakristija za oltarjem, se pristopa k oltarju na evangeljski strani, vrne se na episteljski. — Si sacristia stat post altare, ab eadem cgrediendum est a parte evangelii et egrediendum ad illam a parte epistole. — 3029. — Semtertja so se že nekateri izpodtikali na tem, da se v stolnici ljubljanski krščuje v zakristiji, toda S. C. R. pravi: in sacristia catliedralis baptismi sacramentum solemniter administrari nequit; nisi adsit rationabilis causa ab Episcopo approbanda. — 3104. Ako je pri zakristiji kropivnik, se more rnašnik poškropiti, gredoč k oltarju. — Ad sacristiae januam accipere potest sacerdos aquam benedictam eaque si signare pergens ad celebranduin — si cominode fieri potest; sin minus abstineat. — 2514. 117 Pregraja in sveta miza. V judovskem tempeljnu je bila pregraja okrog oltarja, in sicer v Hero¬ dovem tempeljnu iz najlepšega kamena, vatel visoka. Že v katakombah so ločili oltar od drugega prostora s pregrajo. Zgodovinar Evzebij poroča, da je ogradil Pavlin, škof Tirski, oltar z leseno ograjo, delano tako lepo, da se mora imenovati čudovito lepo delo. Pregraje omenja mnogo cerkvenih zborov in cerkvenih pisateljev. O svetem Ambrožu vemo, da je izgnal cesarja Teodozija pred pregrajo. Papež Adrijan je dal narediti pred oltarjem sv. Petra pregrajo iz čistega zlata, težko 56 funtov. Zvali so to pregrajo cancelli, septa, pectoralia, (ker je segala do prsi). Namen pregraje je očividen. Opominjala je vernike na svetost kraja, kjer se daruje presveta daritev, varovala je ta kraj oskrunjenja. V prezbi¬ terij prihajati za pregrajo ni bilo dovoljeno vsakemu. Lavdicejska sinoda (343—381) prepoveduje to posebno ženskam. Tudi moškim je bil vstop omejen. Neko povelje cesarja Teodozija in Valentinijana določuje, da naj moški vstopajo k „najsvetejšemu oltarju" le toliko, da oddajajo svoje darove, zapuste naj pa precej pregrajo. Neki kanon Trulanske sinode pravi: Nobenemu neduhovniku ni dovoljeno stopati za pregrajo, le cesarju je to dovoljeno, kadar donaša darove svojemu Stvarniku. Tudi na zahodu ta postava ni bila kaj milejša; tudi tu je bilo pre¬ povedano ženskam vstopati za pregrajo, ampak oddajati so morale svoje darove pred njo. Sinoda v Eichstaettu (1453) ostro graja, da gledajo verniki obojega spola mašniku v obraz pri sveti daritvi, in določuje, da morajo ostati vsaj za dva čevlja za mašnikom. Sinoda v Cambrayju (1550) je naložila duhovniku kazen 20 pariških cekinov, ko bi dovolil stati kaki ženski med sveto daritvijo preblizu oltarja. V provincialnem zboru Kolin- skem (1860) določujejo škofje: „Mandamus et statuimus, ut deinceps tam viri laici, quam feminae ab ingressu chori omnino et strictissime arceantur." „Prohibemus, ne in posterum nova subsellia vel scamna gentilitia laicis in choro cuiuscumque ecclesiae concedantur, quippe quae in navi collocandae sunt.“ — Kadar je izpostavljeno sv. R. Telo, je še posebno prepovedano lajikom vstopati v prezbiterij. Instruct. Clement. veleva (§ 27.): Izrečno je prepovedano vsem lajikom (izvzete so osebe kraljeve rodovine 1 ), bodisi pod katerokoli pretvezo, vstopati za pregrajo oltarja, na katerem je izpo¬ stavljeno sv. R. Telo, da bi ondi molili, kajti na tem prostoru smejo biti le duhovniki, opravljajoči sveto službo. — To povelje se mora izpol¬ njevati ne samo v cerkvah, kjer se redno obhaja 40 urna molitev, temveč v vseh drugih, v katerih se z apostolskim dovoljenjem izpostavlja sveto R. Telo, četudi le za kratek čas. V vsaki cerkvi naj ima torej veliki oltar pregrajo. Ako je ločen ves gorenji kor s pregrajo od ladije, ni potrebno, da bi bil pregrajen še oltar. Pregraja varuje oltar, da se ne oskrunja; opominja pa tudi vernike, da je to grozen kraj, nova gora Sinaj, h kateri smejo pristopati le od Boga izvoljeni duhovniki. Ker pa je vsak oltar tako svet, naj obdaja pregraja ne samo veliki oltar, temveč tudi stranske, če je le mogoče. Praški cerkveni zbor zahteva, naj so pregrajeni tudi stranski oltarji, da se tudi tu ljudje ne prerivajo preblizo oltarja med službo božjo. Paziti je, da pregraja ni preblizo oltarja; med spodnjo stopnjico in med njo mora biti prostora 1V 2 do 2V 2 m, pri stranskih okoli lm. 2 ) ’) In sicer zato, ker te osebe »ut sacrae reputantur 14 , kakor pristavlja Gardellini. 2 ) Instr. past. Eystet; Cone. Prag. 1860. 118 Pregraje so bile lesene ali iz dragega marmorja ali kovinske, pa lepo okrašene. Iz romanske in gotske dobe so se še ohranile nekatere. Najstarejše in najlepše so bile v Ahnu iz 9. stoletja. V renesanski dobi so delali prelepe, tehnično dovršene pregraje iz kovanega železa. Angelska miza. V srednjem veku so obhajali navadno tako, kakor še zdaj obhajajo brate lajike. Pokleknili so namreč obhajanci na spodnjo stopnjico in z obema rokama držali prt, katerega sta držala napetega dva strežnika, klečeča vsak na eni strani oltarja. Ali podajal se je vsakemu obhajancu mali prtič (palla), ki ga je držal pod brado in ga potem podal svojemu sosedu. Pri večjih slovesnostih je držal duhovnik obhajancem pateno pod brado. Pa tudi pregraja se je rabila kmalu za angelsko mizo. V romanski dobi so napravljali majhne, lesene ali kame- nitne galerije. Tudi gotika rabi rada vitke, majhne stebriče, zgoraj spojene s trolistom ali drugo krogovičje. Današnje dni se rabijo navadno take male galerije; pa tudi iz kovanega železa se dajo narediti prav lepe angelske mize. Zlasti za one majhne cerkve, ki imajo nizek in ozek prezbi¬ terij, bi bile železne pregraje pripravne, kajti lesene ali kamenitne so pre¬ težke in premasivne. Odprtine pri pregraji ne smejo biti prevelike („canibus ingressus nullus sit“, Acta Mediol.); vratca naj so zaprta, kadar ni božje službe, da nihče noter ne more. Kjer se pri pregraji obhaja, ne sme biti previsoka; popolnoma zadostuje, ako je visoka 75 do 80cm. Pri pregraji oltarja se je nekdaj spovedovalo in obhajalo, pri pregraji se je bral evangelij in se je oznanovala božja beseda. V teku časa se je za spovedovanje odločil drug prostor v cerkvi, spovednica, in za oznano- vanje božje besede se je priredila prižnica. Ostalo pa je pri pregraji obhajanje in še dandanes služi torej dvojnemu namenu; pregraja je ob enem tudi sv. miza, pri kateri se zavživa nebeška jed. To pa ni še pravo, da se bolj kaže značaj pregraje, kakor angelske mize, bolje bi bilo, da bi se oblika mize bolj izražala, kajti brez dvoma je sveta miza važnejša kakor pregraja in ima mnogo lepši pomen, kajti tu se nasitu- jejo verniki z angelskim kruhom. Prav bi bilo, ko bi se delala podobno prednjemu delu oltarne mize in bi se tudi enako olepšavala s podobami, ki se nanašajo na to nebeško jed, recimo: Jezus in učenca v Emavsu, zadnja večerja, mana, velikonočno jagnje i. dr. S tem smo opisali važnejšo opravo prezbiterija in oltarja. Ločen je prezbiterij od druge ladije s pregrajo, pa tudi še bolj s slavolokom. Slavo¬ lok je bil primerno okrašen že v bazilikah, in sicer nahajamo že prve čase na njem podobo Kristusovo kot Odrešenika ali v podobi jagnjeta; v srednje¬ veških cerkvah je visel izpod slavoloka na verigah velik lesen križ, ali pa je bil na slavoloku tram, na katerem je stal križ in poleg njega Marija in Janez. Pozneje, zlasti za časa cerkvene reformacije, odpravili so te križe, le na malo krajih so se še ohranili. Liturgičen pomen tega križa označuje Miiller v svojem „ornatus ecclesiae", rekoč: „Med duhovniki in med ljud¬ stvom naj se postavi podoba križanega Jezusa, obrnjena proti ljudstvu, da se tudi preprostim živo stavi pred oči dobrota odrešenja in da se precej pri vstopu v cerkev vidi, kdo je tu gospodar, s kom imamo obravna¬ vati in govoriti." Prav tako veleva instruct. Fabr.: „Sub ipso autem capellae majoris fornicato arcu in omni ecclesia, praesertim parochiali, crucis et Christi Domini in ea affixi imago, ligno aliove genere pie decoreque expressa proponatur, apteque collocetur." ■119 — II. Oprava v cerkveni ladiji. Prižnica. Ena najvažnejših oprav cerkvenih v ladiji je prižnica, s katere se oznanjuje ljudstvu beseda božja. Prižnica ima svojo zgodovino. Prve čase, ko se krščanstvo ni smelo pokazati v javnosti, je bil pripraven vsak kraj za oznanjevanje besede božje. Naš Zveličar je sejal seme besede božje na planem ali v hišah, na gorah ali na jezeru, na suhi zemlji ali v čolnu. V jako pomenljivi zvezi sta sveta daritev in pridiga sv. evangelija, katera je bila skozi ves srednji vek med sv. mašo po evangeliju ali po „Credo“. Ta zveza pridige z daritvijo kazala se je v tem, da se je pridi- govalo skozi mnogo stoletij pri oltarju, in sicer s škofove katedre ali z ambona pri pregraji. Ne samo zaradi lažje razumljivosti, marveč z ozirom na zgled nebeškega Učenika (Mat. 13, 2.; 15, 29.; Mark. 3, 32.; 4, 1.) se je pridigovalo od naj¬ starejše dobe na vzvišenem kraju; in sicer pridigovali so škofje sede. V najstarejših krščanskih cerkvah, v bazilikah, odločili so kmalu za oznanjevanje besede božje poseben kraj, delali so posebno pripravo, posebno naslonilo, pri katerem se je pridigovalo ljudstvu. Prezbiterij je bil ločen od ladije s pregrajo; na to pregrajo so postavljali neko naslo¬ nilo ali polico za knjigo, in ker je bilo to naslonilo (ambon) na pregraji, ki se je zvala „cancelli“, se je tudi to naslonilo imenovalo „kancelj“; ker tu pridigar oznanjuje besedo božjo, imenujemo to pripravo tudi prižnica. Tukaj je bral dijakon sv. evangelij; v večjih cerkvah so pri¬ digovali na tem naslonilu tudi škofje, v manjših pa so na svojem pre¬ stolu vernim oznanjevali besedo božjo. Kadar so bili škofje ali mašniki zadržani, so dijakoni brali homilije kakega cerkvenega očeta, toda ne pri oltarju, ampak na ambonu, ki je bil v spodnjem koru. Ta prostor je bil primernejši, ker je bil nekoliko vzvišen in bližje ljudi; poslušavci so torej lažje razumeli govornika; iz tega kraja so v večjih cerkvah tudi škofje, n. pr.: sv. Krizostom, sv. Avguštin, sv. Krizolog i. dr. oznanjevali besedo božjo. V Milanu pridiguje pridigar še dandanes na ambonu na severni strani kora; obdaja ga ves kapitelj, kakor je bila navada v starodavnih časih, recimo, za dobe sv. Ambroža. Ambon je bil v najstarejših cerkvah na severni strani. Ta lega ima lep simboličen pomen. Na severu vlada tema, ki pomenja neverstvo, poganstvo. Zato je bral dijakon sv. evangelij, obrnjen proti severu, kajti beseda sv. evangelija naj bi pregnala temo poganstva in nevednosti. — V večjih cerkvah sta bila po dva ambona ali celo po trije; na prvem večjem in lepšem (ambo evangelii) se je bral sv. evangelij; na drugem, ki je bil nižji in ne tako lep (ambo epistolae), je pa bral subdijakon epistolo in se je pridigalo. Zdi se, da so v 9. stoletju jeli napravljati po dva. Ambon, iz katerega se je pridigalo, je bil postavljen sredi spodnjega kora in je bil okrogel, vsaj na tlorisu št.-galskega samostana se kaže taka oblika. Da se glas ni preveč izgubljal, so napravljali nad pridigarjem streho, ravno ali kupolasto ali piramidalno. Naslonilo na ambonu so olepotičili po ploskvah z raznoterimi podobami, kakor tudi slopove ali stebre, na katerih so stali amboni, kajti vsi amboni so stali na močnem podstavu. 120 Ker so bili amboni postavljeni na pregraji, so napravljali v romanski in gotski dobi plastično in arhitektonsko bogate „letnarje“, ki so kor ločili od ladije. Take letnarje z dvema ambonama na koncih ali z enim na sredi nahajamo še do 16. stoletja. Zunaj letnarja, toda prav zraven, so amboni pri sv. Marku v Benetkah, v Torcelli, v Piši. Posebnih prižnic bolj sredi cerkve, kakor je zdaj šega, pred 13. sto¬ letjem ni bilo v cerkvi ali prav redkokdaj; pač pa so bile zunaj cerkve (extra ecclesias) za križarske in misijonske pridigarje. V gotski dobi so jeli delati prelepe, občudovanja vredne prižnice. Niso jih pa delali več pri pregrajah, ampak postavljali sojih bolj sredi cerkve med ljudstvo, naslanjali so jih na kak slop, dajali jim mnogokotno obliko in piramidalno streho. Zlasti tisto dobo, ko so nastopili mnogi novi redovi, recimo, dominikani in minoriti, prišle so bolj in bolj v navado samostojne prižnice. Ker se je v cerkvah zbiralo mnogo poslušavcev, postavljati so jih morali bolj sredi cerkve, da se je pridigar lažje razumel; da se je njegov glas bolj na široko razlegal, delali so jim široke strehe. Najlepše prižnice se nahajajo iz poznejše gotske dobe. 1 ) V renesanski dobi so prižnice širokejše in delane jako praktično; olepšane so bogato s podobami in alegoričnimi okraski. V poznejši rene¬ sanski dobi so pa oblike prižnic jako neokusne, olepšave na njih zelo neprikladne ali vsaj neprilično na nje prislonjene. Podstava nimajo, kakor prejšnje, da bi stale na njem; k večjemu imajo kako konsolo ali iz zida venkaj moleč kamen, na katerem slone, da se vidijo na steno prilepljene, kakor lastovičje gnezdo. Najstarejši amboni se nahajajo v Italiji; prvi izmed vseh je ambon v škofijski cerkvi, v Raveni iz šestega stoletja. Okrašen je z reliefnimi podobami in sicer z živalmi, med njimi n. pr.: jagnje, pav, jelen, golob, riba. Lepi amboni iz starili bazilik so v Ankoni. pri sv. Lovrencu v Rimu, v Pistoji. Iz 12. in iz začetka 13. stoletja se nahajajo v Italiji kaj lepe prižnice, n. pr.: v Ravelli, v Milanu, v Piši, v Sijeni in Pistoji. — Najlepši ambon na severu je v škofijski cerkvi v Almu, darilo cesarja Henrika II. Jedro je leseno, pre¬ oblečeno je s pozlačenim bakrom in ima reliefe iz slonove kosti, olepšane z emajliranimi podobami in z dragimi kameni. — V Sofijini cerkvi v Carigradu je bila nad ambonom precej visoka kupola; streha je bila iz čistega zlata in na nji je stal prav tak, 100 funtov težek križ. — Na Avstrijskem so se ohranile lepe prižnice v Bolzanu (Hans Lutz 1514), v Rišnavi na Češkem, iz belega marmorja, pri sv. Štefanu na Dunaju (Hans Buchsbaum 1430), v Tinski cerkvi v Pragi. Lepa romanska prižnica je v Spletu, dalje v Trogiru, v Gradu i. t. d. Cerkvena določila o prižnici. Prižnica je kraj, s katerega se oznanjuje beseda božja, se razrušuje kraljestvo hudobnega duha, vtrjuje se pa kraljestvo božje, kraljestvo resnice in ljubezni. — O napravi prižnice veljajo sledeča cerkvena določila: 1. V vsaki, vsaj farni cerkvi, naj je prižnica; oblika naj ji je dostojna, olepšana naj je prikladno. (In quavis ecclesia sit suggestus, forma decenti in congruo ornamento exstructus. Instr. supell.) 2. Ker se beseda božja oznanuje med sv. mašo, naj ni predaleč od oltarja, da pridigar lažje prihaja na njo, pa tudi ne preblizo; postavljena naj je tako, da pridigar ne obrača hrbta oltarju. — Nimamo splošnega določila, da bi prižnica morala biti. 3. Pražki cerkveni zbor zahteva, naj se postavlja na evangeljsko stran; prav to veleva kongregacija za obrede: Pulpitum in ecclesiis erigendum ct collocandum est a cornu evangelii. (S. R. C. 20. febr. 1862.) Instr. supellect. pa pravi: Regulariter locandus sit ex latere evangelii — nisi ecclesiae structura aliter postulet. V škofijskih cerkvah naj se napravlja, ako krajne razmere dopuščajo, na epistelski strani, da škof, na prestolu sedeč, pri¬ digarja vidi in sliši. ‘) Ker so pridigarji v znamenju svoje oblasti (in signum auetoritatis) tudi sedeli, imenovali so te prižnice v srednjem veku: Predigtstuhl ali kratko: stuol (brediger uf dem stuol), 121 4. Delana naj bo iz lesa, če ni mogoče napravljati je iz dražje tvarine. Oblika naj je v soglasju s slogom cerkvenim. (Cone. Prag. 1860.) 5. Razven prižnice naj so pripravljeni za razna cerkvena opravila tudi pulti (pulpita, legilia, leetoralia). Na italijanskih ambonih in na nemških letnarjih se nahajajo pulti, na katere se poklada knjiga. Te pulte nosi navadno orel z razprostrtimi perutmi, simbol sv. Janeza evan¬ gelista. Taki pulti z orli (aquilae) so delani tudi samostojni, ker se gotove čase cerkvenega leta rabijo pri liturgičnih opravilih; vliti so iz kovine ali pa izrezljani iz lesa. 1 ) 6. Večje praznike se pult in prižnica pregrinjata z lepim pregrinjalom, po barvi dneva. (Caerem. episc.: Pulpitum, ubi sermo haberi solet, con- sentaneum est, pennis sericis ejusdem coloris, cujus sunt cetera paramenta, exornari.) Veliki četrtek in veliki petek morajo biti brez pregrinjala tisti pulti, na katerih se bero profecije; pult pa, na katerem se bere evangelij med umivanjem nog, in na katerem se poje „Exsultet“ veliko soboto, pregrajen je s svilnatim ali z zlatom vezenim pregrinjalom. (Caerem. episc. 1. II.) Že za dobe Durandove so pregrinjali pult ali ves ambon („aquila ipsa seu locus, in quo legitur“) s pletenim ali svilnatim pregrinjalom (ad significandam mollitiem christianorum), pult za epistel pa je bil nepogrnjen (ad significandam duritiam cordium Judaeorum. Epistel = stari zakon.) Pri napravljanju novih prižnic je paziti, da se ne delajo prav samo¬ voljno in neokusno, marveč gledati je na to, da so postavljene v soglasju s cerkvijo in drugo opravo, in da so delane lepo konstruktivno. Kolikor je mogoče, naj je koncipirana cerkev in vsa oprava njena v enem duhu. Če že prav ne dela oprave pravi umetnik, vendar je paziti, da si oprave niso neokusno v nasprotju med seboj, marveč, da so vse osnovane v enem duhu. Neokusno in estetičnemu čutstvu zoprno je, ako prižnica ne sloni na podstavu, ampak je le prilepljena na steno, kakor lastovičje gnezdo. Mnogo lepši je lep podstav, steber ali slop, na njem pa primerno okra¬ šena stena prižnice. Nič na svetu nima močnejše in nepremakljivejše pod¬ lage, kakor beseda Kristusova, katera se oznanuje na prižnici. Pri prižnici ni gledati samo na to, da je delana pravilno in konstruktivno, marveč še bolj je paziti, da so plasti in podstav primerno olepšane. Pri mnogih novih prižnicah ni čisto nobene podobe ali kakega simboličnega okraska, da bi se brez skrbi lahko prestavila v kako kalvinsko cerkev. Pri boljših prižnicah so plasti vselej olepšane s simboličnimi podobami. Te podobe ne delajo prižnice samo lepše, temveč naznanjajo tudi njen pomen. Srednjeveška umetnost je vtisnila sploh vsakemu cerkvenemu orodju cerkven značaj že s tem, da ga je olepšavala s simboličnimi podobami kaj umetno in pomenljivo. Tudi današnje dni bi se lahko delalo tako, da bi se dajal orodju cerkven, verski pomen. Zlasti na ploskvah prižnice se lahko napravljajo na zlatem dnu primerne slike, reliefne podobe ah kipi; za kipe so že potrebne globokejše dolbine, da preveč venkaj ne stoje. Ni lepo, če so kipi samo prilepljeni ah pribiti na ploskve. — Tudi dostojna pregrinjala krase in odlikujejo ta sveti prostor. — Štirji evangelisti ah njihovi simboli ah cerkveni učeniki bi bili lepo okrasje za ploskve: spodaj na podstavu lev ah kaka druga zverina, ki se zvija in beži pred lučjo besede božje, lepo naznanja moč te besede črez hudobne duhove. — Nekatere nove prižnice so premalo prostorne, imajo zgoraj preozko desko, da ni mogoče cele roke pokladati nanjo, večina tudi nima podstava. *) Legitur etiam de more evangelium super aquilam, juxta illud Ps. 17. Et volavit super pennas ventorum, et aquila ipsa seu locus, in quo legitur, in diebus festivis aliquo panno lineo vel serico cooperitur. (Durand. Ration. C. 4. c. 20.) 122 Ni shodno, ako je prižnica tako okrašena, da zamamljuje oči, misli, fantazijo poslušavcev, zlasti mladine. Ako je n. pr. stanica ozka in visi ob zidu, kakor lastavičje gnezdo, vzbuja v fantaziji gledavca, žlasti mla¬ dine, bojazen, da se ne bi ono gnezdo odlepilo od zida in s pridigarjem vkup padlo na tla. Ali če je streha nad prižnico visoka in vsa zastavljena s kipi angelov in svetnikov raznega kretanja: otroci, mestu na pridigarja, gledajo le to ogromno napravo, boječ se, da bi se vse vkup ne zavalilo na pridigarja. V majhnih cerkvah ali kapelah, kjer je za vernike premalo prostora, je prižnica odveč. Čemu ondi prižnica, kjer je moči vsem brez napora govoriti od samega oltarja? Glavni vzrok, da so prižnico postavljali na stran, je ta, da pridigar svoje besede bolje sliši in lažje pridiga. Najmanjša daljava, iz katere se sliši odmev, znaša 10»i; v 1 /jg sekunde se valovi zvoka v taki daljavi še razločno odbivajo. Iz tega se vidi, da v cerkvi, kjer od oltarja do vrat ni 10m, prižnica ni potrebna. Prižnice so napravljali le zato, da se pridigar lažje umeva. Ta praktičen namen ima streha, ki se dela 2—2'20>» nad prižnico. Ta streha naj seza za kakih 30m črez prižnico samo; na sredi je primerna olepšava, n. pr.: golobček, simbol sv. Duha, in vsaj spodnja plošča pri strehi naj je iz kovine ali kamena, ker se od trde, gladke ploskve glas bolje odbija. Pri manjših cerkvah je taka streha nepotrebna. Na vrhu naj se postavlja križ. Splošno se more reči, da se srednje močni glas še dobro razume pred pridigarjem kakih 27 m, 21 m na vsako stran in 6 m za hrbtom. Po tem se lahko vž, kam naj se postavi prižnica. Naj se ne postavlja previsoko, da se glas preveč ne izgubi, ne prenizko, da ni na poti. Gornja, dobro oglajena plošča naj je široka 20—25c»», da se knjiga lahko poklada nanjo. Notranji prostor naj ima 80 -110 cm 2 . Krstni kamen. Med sedmerimi zakramenti sta posebno dva, s katerima se je cerkvena umetnost mnogo bavila že od nekdaj, namreč, zakrament svetega Rešnjega Telesa in zakrament sv. krsta. Oltarje in krstne kamne je izdelovala umet¬ nost lepo že prve čase, v teku stoletij pa so se zelo izpreminjale zunanje oblike teh tvorov. Kakor oltar, ima tudi krstni kamen svojo zgodovino. Kar se tiče podelitve sv. krsta, nam je razločevati dve dobi; krščevali so namreč s potapljanjem (per immersionem), ali drugo dobo z obli- vanjem (per aspersionem). Temu krščevanju so morale biti primerne posode. S potapljanjem so krščevali še pozno v srednjem veku. Poglejmo, kje se je izvrševalo to opravilo in kakšne, priprave so imeli zanjo. V apostolski dobi so krščevali v rekah, najprej v Jordanu, na tistem kraju, kjer je bil krščen Jezus. Stal je ondi v vodi lesen križ in bregovi so imeli lepe marmornate oboje. Toda že v katakombah so jeli naprav¬ ljati posebne prostore za delitev sv. krsta. Cemeterij sv. Poncijana ima posebno krstno kapelo, to je podolgast prostor, v katerem se je pri¬ hajalo po stopnjicah v zaloko, napolnjeno z vodo, ki je pritekala iz živega studenca. Na steni za to zaloko je bil slikan križ, iz katerega so rastle cvetlice, na stropu pa krst Jezusov. V katakombe sv. Kalista so dobivali vodo po posebnih vodovodih. V cerkvi sv. Priske v Rimu, zidane v hiši Akvilovi in Priscilini, je studenec, v katerem je krščeval sv. Peter. Ko je prenehalo preganjanje kristjanov, smeli so zidati bazilike. Zdaj so postavljali poleg škofijskih cerkva, ker so skozi nekaj stoletij redoma krščevali le škofje, tudi krstne kapele, „baptisteria“; Grki so jih zvali „fotisteria“, kraj razsvetljenja, ker so imenovali sv. krst razsvetljenje. Potrebne so bile posebne kapele, ker je bilo včasih mnogo krščencev tisto dobo, ko so krščevali le o Veliki noči in o Binkoštih, izvzemši silo. Morali so biti ti prostori razdeljeni v več delov; ker so bili krščenci 123 ločeni po spolu, morali so imeti tudi posebne prostore, kjer so se slačili in napravljali. 1. Od 5. stoletja so krščevali polagoma že otroke in ne samo veliko in binkoštno soboto, ampak tudi druge čase; škofje so torej morali dovoliti, da so zidali krstne cerkve tudi zunaj škofijskih cerkva in celo po deželi. (Cone. Rom. 826. c. 8.) Pri teh cerkvah so krščevali duhovniki okrog bivajoče ljudi, in so postale cerkve matere za vernike, ki so bili v njih prerojeni. 1 ) Polagoma so dobile vse farne cerkve krstni kamen. Za otroke je bila zaloka s stopnjicami nepotrebna, namestu njih so napravljali kamenitne kotle. Te krstne kapele so bile zelo podobne zšlokam za kopanje v toplicah. Okrogle so bile, pokrite s kupolo, na sredi pa je bil kotel za vodo. Ne čudimo se, da . so bile toplice zgled za krščanske krstne kapele, vsaj so imenovali tudi sv. krst kopel, ,,-kopel prerojenja“. —V takih kapelah so torej krščevali, da se služba božja v cerkvah ni motila. Najlepši in najčastitljivejši je krstilnik pri sv. Janezu v Lateranu v Rimu, posvečen sv. Janezu Krstniku. Jagnje je tu iz čistega zlata; sedem srebrnih jelenov, iz katerih je tekla živa voda v kotel, je iz zelenega bazalta; obložen je bil kotel zunaj in znotraj z dragocenimi ploščami. Poleg jagnjeta stojita srebrna kipa Kristusa in sv. Janeza Krstnika v človeški velikosti; na sredi je velika zlata svetilnica, in zlata, z dragimi kameni posejana kadilnica. Srednja zaloka je okrogla, okrog nje je v kolobaril osem stebrov; osnovni načrt pa je osmerokot. Tudi v drugih krstilnikih so bile krstilnice (piscinac) marmornate, porfirne, basaltne i. dr.; oblika je bila okrogla ali mnogokotna, največkrat osmerokotna, redkejši je bila oblika križa; Prihajalo se je navadno v to krstilnico po stopnjicah. Okrašene so bile s podobami, n. pr.: Kristusa, Janeza Krstnika, svetih apostolov, ali s simboličnimi podobami, n. pr.: z jeleni, z ribami, z golobi i. t. d. Tudi na severu so bili taki krstilniki pri škofijskih katedralah. Akoravno se noben ni ohranil, vendar je gotovo, da so bili v mestih: Moguncija, Worms, Spira, Strasburg, Avgsburg, Rezno i. dr. — Dalje se nahajajo taki krstilniki še v Spletu, Trogiru, Žari, Briksenu, Benetkah i. t. d. 2. Razun imenovanih krstnih kapelic je imela Cerkev že v najsta¬ rejših časih še neko drugo pripravo za krščevanje, različno od današnjih, namreč velike zidane kotle, podobne oklepom okrog vodnjakov, do katerih se je prišlo po stopnjicah. Ti kotli so bili tako globoki, da so lahko tudi odraščene potapljali v njih. Taki so se nahajali v Ogleju, Raveni (8V2 čevljev v premeru), Poreču, Citanovi, Veroni, Cividalu i. dr. Ko so nehali krščeVati odraščene, tudi tako globoki kotli niso bili več potrebni. Zadostovale so torej pozneje manjše zaloke, v katerih se je pa vendar še lahko krščevalo s potapljanjem. Te priprave so imele obliko kadi (ali visoke bane) in izdelane večinoma samo iz enega kamena. V muzeju Correr v Benetkah se hrani taka posoda, ki je izdolbljena iz marmorja, globoka 76 cm in ima v premeru 146c«; na zunanjih ploskvah je olepšana s stebriči in križi. Jako zanimiv je napis na gornjem robu: „Hec fons nempe somit infirmos, ut reddat illuminatos; hic expiant scelera sua, quod de primo sumpserunt parente; ut efficiantur christicole salubriter confitendo trinum perenne. Hoc Joannes presbyter sub tempore Wissosclavo duci opus bene composuit devote — in honore videlicet Johannis paptisti ut interccdat pro eo clientoloque suo.“ Pisava in delo kaže na čas pred 1. 1000. Wissasclav pa menijo, da je Visaslav, ki je bil župan Zahulnije pri Raguzi pred 10. stoletjem. 2 ) 3. Tudi obliko kadi so popustili kmalu pri napravljanju posod za krstno vodo in dajali so jim plitvejšo podobo medenice, sloneče na stebričih ali na kipih. Starejše posode te vrste so še precej velike, a novejše so manjše. Najzanimivejša taka posoda je v Solnogradu; slom' i) V srednjem veku so se cerkve s krstnim kameriom zvale plebes, ker je ljudstvo, okrog njih bivajoče, tu prejemalo sv. krst; dotični duhovnik, ki je krščeval, imenoval se je plebanus, ki je bil višji memo onih duhovnikov, kateri niso imeli krstnega kamena, zato je plebanus pomenjalo toliko, kakor de ca n us; odkar pa imajo farne cerkve kVstni kamen, se župnik zove plebanus. *) Mittheil. der k. k. Central-Commission II. Bd, str. 287. 124 namreč na štirih levih. Medenica je vlita iz kovine, na okoli so vzbokle podobe 16 solnograških škofov, med njimi sv. Rupert, sv. Virgil, sv. Maksi¬ milijan, sv. Valentin. Jakih posod se nahaja še nekaj, kakor med drugimi v Veroni, in sicer v veličastni romarski cerkvi sv. Zenona. V premeru ima ta kotel 8 čevljev, globok je 3 čevlje; torej dovolj velik, da se more v njem krstiti s potapljanjem. Zunanje ploskve so olepšane s slepimi arkadami, s slikami in podobami, ki predstavljajo Kristusa, apostole ali sveto¬ pisemske dogodke. Eden najvažnejših je v Litihn, vlit 1. 1112. Kamen, ki slom' na 12 bikih, je okrog olepšan z reliefnimi podobami iz življenja sv. Janeza Krstnika. 4. S časom se je prenehalo krščevati s potapljanjem, ker je ta način krščevanja napravljal zlasti pri otrocih mnogo sitnosti. Na mrzlem severu so morali pred krščevanjem vodo v kotlu pogreti, za kar so morali imeti posebno pripravo. Krstni kotel pri sv. Sebaldu v Nirnbergu je tako delan, da se more pod njim kuriti in v njem voda greti. Neka sinoda na Cipru 1. 1260. daje navadi, krščevati s toplo vodo, simboličen pomen, in zapo¬ veduje celo, da se mora krščevati s toplo vodo, ne z mrzlo. „In aqua frigida baptizare non oportet sed in calida, manifestante nempe calida gratiae baptismatis fervorem. 1 ) S časom pa je krščevanje s potapljanjem popolnoma nehalo in splošno je prišlo v navado krščevanje z oblivanjem. To je zopet izpremenilo posode za krstno vodo. Potrebovalo se je zdaj manj vode in zato so postale posode še manjše in nastali so krstni kameni, podobni čaši ali kelihu. Ta manjša posoda tudi ni potrebovala tako moč¬ nega stala. Nepotrebno je bilo več stebrov ali kipov, ampak zadostovala je ena sama noga. In krstni kamen je postal tako podoben kotlu za blago¬ slovljeno vodo, samo da je bil še manjši in tanjši. Takih krstnih kamenov je mnogo še iz romanske in gotske dobe. Na Avstrijskem so med drugimi najzanimivejši: v Brezjah na Koroškem, Mitterbergu na Predarlskem; v Neusohlu je prelep kotel, vlit iz brona, v Marijini cerkvi v Krakovu, pri Gospej Sveti, na Blaku, v Vinici, v Luterbergu i. t. d. Eden najlepših krstnih kotlov iz gotske dobe je katnenit krstni kamen pri sv. Štefanu na Dunaju. Drugi iz te dobe so okrašeni večinoma z mre- žovino, pa tudi s podobami. V renesanski dobi so ohranili v obče obliko prejšnje dobe, samo, da je bilo delo izvršeno po renesanskih pravilih; rabili so zlasti marmor, četudi so jih semtertje vlivali. 5. Krstne kamene so pokrivali že od starih časov s pokrovom in jih zaklepali. V prvi dobi, ko so krščevali le o Veliki noči in o Binkoštih, ni bilo treba kotla z vodo pokrivati; kajti krstno vodo so izpustili, da je odtekla, in kotel so lepo očedili. Ko se je pa pozneje krščevalo skozi celo leto in so bile posode manjše, so morali hraniti krstno vodo celo leto in zato tudi krstne kamene pokrivati. Napravljali so močne, lepe pokrove, ki so imeli ravno, piramidalno ali kupolasto obliko. V gotski dobi so bili nekateri silno visoki, nalični stolpu, okrašeni z vsemi lepotami gotskega sloga. Ker so se pa v srednjem veku ravnali strogo po cerkvenem duhu in niso zato nikjer drugod krščevali, kakor na krstnem kamenu, so morali imeti posebno pripravo, s katero so visok in težek pokrov lahko pri- zdigovali in ga zopet spuščali na kamen. Napravili so zategadel nad pokrovom žerjava, ki so ga prikladno umetno olepšali. Od tega žerjava je visela veriga do pokrova; in tako so pokrov lahko prizdigovali in kamen zopet pokrivali. Akoravno se nam zdi to nekako nepriročno, se je vendar ta naprava ohranila dolgo. Toda srednji vek ni bil zadovoljen, da je le krstni kamen in njegov pokrov umetniško lepo izdelal in olepšal, ampak še drugače je hotel izkazovati svetemu zakramentu svoje spoštovanje. Postavili so v nekaterih ') Binterim I. 109, 125 krajih okrog krstnega kamena stebre, na katere so razpeli lep baldahin, pod katerim je stal krstni kamen, kakor oltarji prejšnjih časov. Stebre so zvezali z lepo pregrajo; na ta način je nastala lepa kapelica, v katero so stopili pri krstu mašnik, služabnik in botri. To je bilo lepo, primerno in je dobro nadomestovalo stare krstne kapele. Toda to ni prišlo sploh v navado, le v nekaterih krajih so delali take krstne kapele, n. pr.: v Noceri, Citanovi, Cividalu, Milanu, Paviji. 6. Sedanji krstni kameni so največkrat kameniti in pokriti z visoko, okroglo omaro; ta omara ima vratiča, skozi katera se privzdigne pokrov nad kotlom, da se pride do krstne vode. V gornjih prostorih omare se hrani vse, kar se potrebuje pri krščevanju. Tako so pričeli izdelovati krstne kamene v 17. stoletju. Zunanja oblika takih krstnih kamenov ni neprijetna za oko, če je le vse dostojno in slogu primerno delano, kar se pa le redkokje najde. Tak krstni kamen se dobro vidi v cerkvi, je dosti odličen in dobro zapira krstno vodo. Toda pri vsem tem ima le dvojno nepriličnost. Prvič je nemogoče na takem krstnem kamenu krščevati, in vendar najpravilnejši kraj za krščevanje ne more biti drug, kakor krstni kamen. —■ Drugič se v omari nad krstnim kamenom hranijo druge, za sv. krst potrebne reči, recimo: krožnik, sol, bombaž, brisalke, beli prtič, korok, štola in sveto olje. Krstni kamen pa bi ne smel biti samo podnožje omari, v kateri se hranijo omenjene reči. Sveta cerkev tolikokrat zapoveduje, naj se hrani sv. olje posebej, ne vkup z drugim orodjem. Najpripravnejši kraj za krščevanje je krstni kamen, seveda voda ne sme teči zopet nazaj v kotel; zato svetujejo (De Herdt, Liturg. praxis III.), da se naj naredi kotel, ki je podoben piscini, in ima na dnu luknjo; nad tem kotlom se drži otrok pri krščevanju in voda teče neposredno skozi luknjo v sakrarij. Podoben krstni kamen priporoča sv. Karol Boro- mejski. Kotel v kamnu se naj deli v dva dela: na desni se hrani krstna voda, na levi se drži krščenec, da voda skozi luknjo v podstavu teče naravnost v sakrarij. Vsaka polovica kotla je pokrita s svojim pokrovom, nad obe se naredi kakor drugi pokrov lep piramidalen nastavek. Sklede ali krožniki se potrebujejo povsod, kjer se krščuje pri krstnem kamenu, da se podstavljajo pod glavo krščenca. Tudi te sklede se naj olepšavajo dostojno in pomenljivo. V gotski in renesanski dobi so take sklede vlite ali kovane in olepšane s simboličnimi podobami; nahaja se n. pr.: Krst Kristusov, jagnje na skali, greh prvih starišev. Tudi napisi so primerni, kakor n. pr.: „Kakor hrepeni jelen po studenč¬ nici . . . (psi. 4. 1.) Župna cerkev v Belipeči ima zanimivo krstno posodico. V privatni posesti se nahaja lepa krstna skleda iz gotske dobe. Cerkvena določila. Krstni kamen nas spominja na kraj, kjer je bil krščen Jezus, namreč na reko' Jordan, v katero je stopil, da je posvetil s svojim krstom tvarino tega zakramenta. Spominja nas na tisto, s peterimi lopami obdano kopel, v kateri je angel mešal vodo. Imela je tako moč, da je bil ozdravljen vsak, ki je prvi stopil v njo. Spominja nas dalje na kraj, kjer so se prala jagnjeta, odmenjena za sv. daritev, ali na rešitev Noetovo ob vesoljnem potopu, ali na druge predpodobe iz starega zakona. Sv. Cerkvi je krstni kamen silno važen kraj; zato je dala o njenr več določil. Ta določila se tičejo: 1. kraja, 2. tvarine. 1 ) ') Jakob, Kunst im Dienste der Kirche. — 1Ž6 — 1. Krstni kamen naj stoji v cerkvi blizu velikih vrat, na do¬ stojnem mestu. „Proprius baptismi administrandi locus est ecclesia, in qua sit fons baptismalis . . . baptisterium sit decenti loco. Rit. Rom. . . Intus ad ostium majus et a latere, ubi evangeliutn legitur. (Instr. fabric.) Prav to veleva solnograška sinoda: In ecclesiae ingressu ad sinistrum latus erigantur“ ter zapoveduje, da se naj odpravijo iz srede cerkve. Iz tega je razvidno, da se krstni kamen ne postavlja na sredo cerkve, še manj pa v prezbiteriju, ampak da se mu spodobi poseben kraj, ki je najboljši kaka kapela blizu vhoda na evangeljski strani. V taki kapeli se lahko prav lično postavi nekoliko višje z eno ali več stopnjicami ter pregradi z železno pregrajo ( . . . cancellis circum- septurn . . . Rit. Rom.) Čisto napačno in nedostojno je, če se postavlja in skriva v kak kot kakor stara omara, da ga nihče ne vidi. Kjer pa je v majhnih cerkvah malo prostora ali ni nobene pripravne stranske kapele, bilo bi prav primerno in dostojno, da se napravi v steno na pripravnem kraju dosti široka dolbina; na ta način se dobi za kamen več prostora in laglje se arhitektonično napravi okvir. Okrog se naj napravlja pregraja, ki je tako široka, da je notri zadosti prostora za duhovnika, botre in strežnika. V manjših cerkvah, kjer je cerkev s klopmi zastavljena do zad¬ njega kotička, si moramo pomagati, kakor je moči, toda vsaj pri novih cerkvah naj bi se gledalo na to, da se za krstni kamen odloči dostojen kraj. Nikakor pa ne sme stati v presbiteriju, v katerega še krščeni la- jiki ne smejo pristopiti, toliko manj še katekumeni. 2. Tvarina naj bo močna, dostojna, trajna in tako gosta, da drži vodo. „Sit materia solida, et quae aquam bene contineat' 1 (Rit. Rom.) Vsaj gornji kotel naj se napravi iz lepega marmorja. Kjer se težko dobi dober kamen, se da pomagati z vlitimi kotli iz cina ali pocinjenega bakra; pa tudi ti kotli naj so lični in snažni. 3. Oblika mora biti dostojna in lepa ... Sit forma decenti (Rit. Rom.). Pri mnogokotnih krstnih kamnih je najpripravnejši osmokot ali pa polukrog. Velikost se naj ravna po velikosti fare, vendar pa naj ne meri manj kakor 50 era v premeru. Znotraj je izdolben v obliki polukroga, zunaj tudi v tej obliki ali pa mnogokota. Če je dovolj premoženja, se naj olepša z izrezljanimi podobami ali napisi po zgledu srednjega veka. Sit decenter ornatum (Rit. Rom.). — Stari krstni kamni naj se nikdar ne odstranujejo; častitljive priče so namreč vere naših pradedov, še manj pa se smejo porabiti v neprimerne namene. Kotel ima svoje posebno stalo; kajti nič ni grjega in nepristojnejšega za krstni kamen, kakor če kotel nima stala ampak je udelan v steno in moli ven, kakor lijak za navadno vodo. Stoji naj krstni kamen vsaj na enem pragu, ki pa mora biti tako širok, da imajo na njem dosti prostora vse pri krstu potrebne osebe. 4. Neobhodno se zahteva, da se krstni kamen s pokrovom dobro zapira in zaklepa, da prah in druge smeti ne morejo noter: »sit sera et clave munitum atque ita obseratum, ut pulvis et aliae sordes intra non penetrent.“ (Rit. Rom.). Vsa sinodalna določila in vsi obredniki zahtevajo, da naj se dobro pokriva: „fons sub operculo et sera firmiter conservetur." Napraviti se mora torej močan pokrov, lesen ali železen, s potrebnimi zapahi in kjučavnicami. 5. Pri krstnem kamnu mora biti sakrarij, t. j. jamica v zemlji, da se zliva vanj rabljena krstna voda in pepel sežganega bombaža, in omarica (armarium) z lepim okvirom, ki se dobro zapira, da se v nji hrani sv. olje in sv. krizma. V Italiji se nahajajo male stenske dolbine, podobne gotskim tabernakeljnom v steni. Napise imajo s. olea; nahajajo 12 ? se na evangeljski ali na episteljski strani pri velikem oltarju ali pa pri krstnem kamenu. 6. Razen tega se rabi pri sv. krstu posebna žličica ali posoda, s ka¬ tero se voda vliva na glavo. Ta žličica se naredi podobna školjki iz srebra ali iz druge dobre tvarine. Največkrat se pri nas rabi vrček s cevko po¬ doben onim za sv. mašo. — Krožnik se potrebuje, da se postavlja pod glavo krščenca med oblivanjem. Tudi ta krožnik bodi iz dostojne tvarine in pomenljivo okrašen. Na nekem takem krožniku se nahaja preganjani jelen z napisom: „Kakor hrepeni jelen po studenčnici" . . . (psi. 4. 1.) — - Dalje mora biti pripravljena posodica za kruh, s katerim se odrgnejo prsti, ali za sol (tudi te posode naj bodo iz primerne tvarine in dobro zaprte) — in posoda za umivanje rok duhovnikovih. — Vse to se lahko spravlja v omaro pri krstnem kamenu, a ne v tisto, v kateri se hrani sveto olje. 7. Krstni kamen in vse, kar se potrebuje za sv. krst, mora biti čedno, čisto, svetlo. (Rit. Rom. „Aqua in fonte mundo nitida et pura con- servetur" . . . Parochus in fontem bene mundatum ac nitidum, recentem aquam infundit.") Izpovednica. Ko stopi človek v cerkev, zagleda na levi strani krstni kamen, ko- pelj prerojenja. Krstnemu kamnu nasproti je najpripravnejši prostor za drugo kopelj, v kateri zopet dobi nesrečna duša izgubljeno čistost, izgubljeni dušni mir; ta kopelj je izpovednica. Ako se grešnik tukaj z Bogom spravi, sme z večjim zaupanjem stopati višje noter do svetišča, sme se bližati mizi, na kateri je pripravljena jed življenja. — Izpovednica je silno važen in pomenljiv kraj v cerkvi, zasluži toraj posebne pozornosti. Sedanja oblika izpovednice ni stara. V katakombah nahajamo podobo mrtvoudnega, kateremu je Gospod grehe odpustil; nahajamo dobrega pa¬ stirja, ki ovco ali pa kozliča nese na ramah nazaj k svoji čedi — a o izpovednicah tu ni sledu. Nekateri starinoslovci sicer menijo (Marchi, monumenti delle arte Christiane primitive), da so nekaki stoli v katakombah, ki se še zdaj hranijo, nekdaj bile izpovednice; drugi (de Rossi) pa to zanikajo. — Sveti očetje do 7. stoletja ne omenjajo kraja, kjer bi se iz¬ povedovalo. Sv. Hieronim pravi: „Pripraven kraj za pokoro in izpoved je tempelj in oltar" (Comment. Joel). V izhodni cerkvi se je izpovedalo pri cerkvenih vratih ali pred oltarjem. V bazilikah so stali stoli za izpoved- nike onkraj pregraje, izpovedanci pa so klečali to kraj pregraje (Binter. V. 2, str. 231.) — Ta šega, da se je blizu oltarja postavljal navaden stol brez kakovega nastavka ali mreže se je ohranila ves srednji vek. To nam priča mnogo podob shranjenih iz te dobe. Slike, ki predstavljajo izpoved, nam kažejo, da sedi škof ali kak drug duhovnik na navadnem stolu, pred njim pa kleči izpovedanec. V molitveni knjižici: „hortulus animae" (1509) je taka slika, ki kaže izpoved. Izpovednik sedi oblečen v korok in z biretom na glavi na gotskem stolu. Pred njim kleči deček, ki se izpo¬ veduje svojih grehov, za njim stoji pa mati, vsa v skrbeh, da bi deček sv. opravilo dobro opravil. Gotovo je toraj, da so rabili v staro-krščanski dobi in srednjem veku. navadne stole brez naslonjala spredaj in brez stranskih sten z mrežami. Tudi ta okolnost, da je izpovednik pri odvezi pokladal roko na glavo izpovedanca, priča, da so bili stoli popolnoma prosti ali pa da imajo samo hrbet kakor naslonjalo. Iz srednjega veka so taki stoli za izpove¬ dovanje jako redki. Stali so pa ti stoli blizu oltarja, semtertje tudi za — 128 oltarjem, ali pri pregraji ali v posebno za to odločenih celicah. V enajstem stoletju je govorenje o nekakih takih celicah za izpovedavanje. O nekovem opatu Gervinu piše menih Hariulf (1070), da si je dal napraviti celico, v kateri je nemoten lažje izpovedoval. 1 ) V drugih cerkvah so bili po¬ sebni oratoriji odločeni za izpovedanje: „ln oratoris nihil unquam praeter confessiones loquebatur.“ Velike, kabinetu podobne izpovednice v Rimu pri sv. Petru nas nehote spominjajo na te celice srednjega veka; naprav¬ ljene so tako, da izpovednik dela lahko kaj druzega, kadar je prost. — V prostih stoleh izpovedovati je bilo nepripravno in jeli so premišljevati, kako bi se napravile izpovednice, pri katerih bi bila izpovednik in izpo- vedanec ločena. Obdali so toraj sedež izpovednikov s stenami in na stra¬ neh so napravili mreže, skozi katere se je govorilo. Okrasili so to novo napravo s primerno in pomenljivo olepšavo. Cerkvene zapovedi v 16. sto¬ letju so delale na to, da so se splošno povsod vpeljale. Tako so izpo¬ vednice dobile novo obliko, kakoršno imajo še dandanes. Milanski zbor in določilo sv. Karola Boromejskega velevajo prav natančno, kako mora biti delana izpovednica, da je primerna namenu. Ni čudo, da so ta določila tako natančna; kajti izpovednice so sodni stoli usmiljenja božjega, pribežališče grešnikov. Umetnost naj stavlja ta pomen v obliki in olepšavi pred oči. Cerkvena določila. Rimski ritual o izpovednici zapoveduje (de Sacr. poenitentiae): „Habeat in ecclesia sedem confessionalem . . . quae sedes patenti, conspicuo et apto ecclesiae loco posita, crate perforata inter- poenitentem et sacerdotem sit instructa.“ Poleg tega imamo še določila raznih provincijalnih sinod. Določuje se, da se v zakristiji sme spovedovati le izvanredno in pri odprtih vratih: Quum vero in sacristia feminae ob surditatem confitentes audiuntur, id ne aliter atque janua aperta fiat, strenue prohibemur. Cone. Col. 1860. Dalje, da mora zvečer ali zjutraj dokler je še tema, luč goreti pri spovednici: Ante vel post solis lucern confessio- nale semper sit lumine illustratum. Napravi se torej na spovednici svečnik, da se sveča prižge v temi. Redno torej ni dovoljeno izpovedovati niti drugje, niti drugače nego v cerkvi in sicer na stolici, katera mora biti tako delana, da je 1.) vsa¬ kemu dostopna, 2.) vsem pričujočim vidna, 3.) previdena s steno, ki loči izpovedanca od izpovednika in ki mora imeti mrežo, skozi katero go¬ vori spovednik s spokornikom. — Znani so razlogi, vsled katerih pred¬ pisuje tako vrejene izpovednice; hoče namreč, da varuje: 1.) izpoved¬ nika vseh mogočih neprilik; 2.) spokornika vseh mogočnih izkušnjav, katerim je podvržena človeška slabost; 3.) svetost samega zakramenta. — O tem nam ni dalje govoriti, temveč le o tem, kako naj bo vravnana izpovednica, da bo res praktična. Da je izpovednica praktična, se ima ozirati na troje: kako je na¬ rejena, koliko jih je treba in na katerem mestu jih je postaviti. — Pravila za dobro narejene izpovednice so: 1. ) ona mora biti visoka tako, da v njej izpovednik more tudi stati; njena tla naj bodo nad cerkvenim tlom povišana do 15 cm; 2. ) stanice ima tri: v sredi za ipovednika široka 70 do 80 cm, njemu na levo in na desno po eno za spokornike. 3. ) Staniča za izpovednika naj ni preširoka, a tudi ne preozka, ampak toliko prostorna, da se more po zimi s toplim odelom ogrniti in ‘) Erat super hoc officio ei deputata cellula, quam fratres confessionem vocabant, in qua per Dei gratiam in se habitantem isdem vir beatus multorum hominum scelerum enormitate devias per confessionis humilitatem et suae prečiš interventionem divinae tnisericordiae restituit animas. Binter. V. 2. 129 — da more sede nogi stegniti in jih postaviti na ozek podnožek, ki je pribit na spodnji strani vrat. 4. ) Vrata v izpovednico naj imajo za odpiranje in zapiranje znotraj mali pah in proti vrhu majhen predal (skrinjico brez pokrova), da se deva noter lahko brevir, žepni robec in izpovedni listki. 5. ) Otvor nad vratmi naj ima znotraj zastor iz modre ali zelen¬ kaste tkanine, na železni šibici viseč tako, da si ga izpovednik more po volji na desno ali na levo povleči in ž njim svojo stanico popolnoma zagrniti. 6. ) Stena stanice na levo in na desno ima lesene mreže, ki naj bodo daljše kakor široke, da tudi morejo otroci skozi nje govoriti. Te mreže imajo na strani izpovednikovi vratiča delana tako, da se od¬ pirajo na prednjo stran izpovednice ter zakrivajo glavo izpovednikovo proti ljudstvu. Prav tako bi se tudi na strani izpovedancevi mogle napraviti vratca, da ga med izpovedavanjem zakrivajo proti vnanjščini. 7. ) Pod onimi vraticami naj bo pribita deščica, na katero se izpovednik more naslanjati, poslušajoč izpoved. Ona deščica naj bo s sprednje strani, kjer leži laket, širja, a proti notranji strani naj bo vedno ožja zato, da ne seza izpovedniku do reber, kjer bi ga tiščala. Naj bo ta deska premak¬ ljiva, da se dene višje ali nižje, da si jo izpovednik lahko priredi po svoji velikosti. 8.) Sedež za izpovednika naj ne bo od poda više kakor pri običajnih stolih; pripravnejši je, če je nižji, da spredaj ne reže v stegno, širok 42 cm. Pripravno je dati delati sedež podoben valovom, da je zadaj ne¬ koliko nižji zaradi tega, ker se tako ugodneji sedi, in ker se ne porniče lahko in proti volji naprej. Ta sedež naj je urejen tako, da se da pri- zdigniti in nazaj nasloniti kadar hoče izpovednik stoje slušati izpoved. V to svrho je treba, da ima tudi pod stanice izpovednikove vrata, ki se dajo prizdigniti, kadar želi stati. Da pa more stati in uho prisloniti k mreži, ima pod podom vzdolbino v zemlji, v katero je uložena čveterooglata lesena skrinjica, katere pokrov so zgoraj omenjena vrata. Ta skrinjica mora biti tako široka, da imajo v njej izpovednikove noge dovolj prostora. Izpovednik kot sodnik sicer sedi na svojem sedežu; toda ako mora iz¬ povedovati po štiri ali več ur neprenehoma, se jako utrudi in velika po- lajšava mu je, če more vsaj nekoliko časa stati. Tudi zarad bolezni mar¬ sikdo ne more sedeti in zato ne more dolgo izpovedovati; lahko pa bi stoječ zadostil svoji dolžnosti. Zato mislimo, da bi ne bilo napačno, ko bi si priredil izpovednico na omenjeni način. 9.) Tudi za izpovedance naj bodo stanice na desno in na levo spo¬ jene s stanico izpovednikovo, a tako urejene: 1. da je uhod v nje spredaj kakor v izpovednikovo; 2. da so samo toliko široke, da ni v njih več prostora, kakor samo za enega izpovedanca in 3. tako široke, da ima iz- pokornik prostora za noge, kadar na klopici kleči in se izpoveduje. Pod vsako mrežo je deska, da se more nanjo nasloniti. Vrh mreže ali na deski pri zidu naj bode klinec, na katerega morejo obešati možki kape ali klobuke. Klopica za klečanje je bolje, da je nižja kakor višja, pa ne preveč strma. Kar se tiče vnanjega lica izpovednic, naj ne bodo kakor kaka omara; ne pristoja se ji tudi, da bi bila Bog ve kako okrašena ali pozlačena. V reliefu se lahko napravi sv. Peter ali Magdalena (pa ne na pol gola!) klečeča pod nogami Odrešenikovimi; ali Kristus kot dobri pastir ki rešuje ovce zapletene v trnju. 9 130 10. ) Kjer za izpovedance ni stranskih stanic, naj se tamkaj, kjer spo¬ vedanec kleči, na izpovednici napravi lice, to je deska široka 15 do 20 cm, da se lice izpovedanca zakrije. 11. ) Hvale vredno bi bilo, ako bi se na izpovednice napravili pri¬ merni izreki sv. pisma n. pr. I. Jan. 1. 9; ali psi. 50. 19; ali iz spokornih psalmov. Podobe in svestopisemski izreki naj se združijo, da vzbujajo pobožna čuvstva. 12. ) V nekaterih škofijah je zagrinjalo pri vratih zapovedano, da se spovednik zakrije; na Italijanskem takega zagrinjala nimajo. V naši škofiji ni zapovedano, je pa povsodi v navadi. 13. ) Da bodo izpovednice res zložne in praktične, se je treba ozi¬ rati na mero človeškega telesa. Navadni stoli so visoki 46 do 48 cm mize pa 80 do 85 cm. Ta mera je primerna človeški velikosti, teh mer se je držati tudi pri izpovednici. Naj bo toraj sedež visok 46 do 48 cm, globok 40 do 45 cm, širok 70 do 80 cm (širokost izpovednice); naslonilo za roke visoko 80 do 85 cm, široko 12 cm; kleč ni ca za izpovedanca široka 39 do 35 cm, visoka 20 cm; globoka naj bo izpovednica od stene za hrbtom do vrat 1*20 cm; okence naj bo široko 25 cm, visoko 40 do -50 cm, nad naslonilom za roke 5 do 10 cm. Po teh primerah delane izpovednice so zložne pa ne prevelike, ka- koršne so nekatere nove, podobne obširnim kabinetom. Najbolje je, da se pri napravi novih izpovednic ogledajo praktične izpovednice v kaki drugi cerkvi in se poteh ravna. Nihče pa naj ne jemlje mere po svoji osebi, kajti kar je za njega praktično in primerno, bi utegnilo biti nasledniku popolnoma neprimerno; držati se je torej nekako srednje mere. Koliko izpovednic je treba, o tem odločuje potreba. V vsaki žup¬ nijski cerkvi bi jih moralo biti vsaj toliko, kolikor je duhovnikov. Toda v nekaterih jih ni viditi. Kje so? Za kakim oltarjem so skrite! Neprak¬ tično in nikakor ni lepo, da vidiš v kaki cerkvi oltar poleg oltarja, a iz¬ povednice ne vidiš ne ene. Menimo, da bi se po primerni poti dobilo dovoljenje, da se odpravijo čisto nepotrebni oltarji, in tako dobe dovolj prostora izpovednice. Kje naj stoje izpovednice? 1. Naj ne bodo v prezbiteriju; 2. ne blizu vrat, kjer je prepih in prevelik nemir, ker ljudje prihajajo in odhajajo v cerkev. Da se zabrani kolikor mogoče prepih se naj napravi v cerkvi preddvorčič (atrium) pri vsakih vratih ali vsaj pri velikih, če to le količkaj dopušča prostor. Kjer le dopušča prostor, naj se izpovednice ne vdelujejo v zid, naj stoje prosto že zarad svoje velike važnosti. Kakor sodni stoli božji, kakor prestoli božjega usmiljenja (throni misericordiae) naj so tudi umetniško lepi in slogu cerkvenemu primerni. Steklena vrata napravljati pri Staniči izpovednika in spovedanca bi se reklo nekako preveč oddaliti od stare šege. Po zimi je sicer bolj prak¬ tično, ker je spovednica gorkejša, toda po letu je prevroče in zrak v za¬ prtih spovednicah je kmalu sprijen in duh neprijeten vkljub temu da se zračijo. 131 Za silo se lahko napravijo preprostejše prenesljive izpo.vednice; pa tudi te morajo imeti spredaj vrata in ob straneh mreže. Ime izpovednika. Če kje, je pri izpovedi potrebno zaupanje. V mestih, kjer je po več izpovednikov v cerkvi bi bilo prav, ako bi bilo ime izpovednika na izpovednici zapisano, da vsakdo najde tistega izpoved¬ nika, do katerega ima zaupanje; kjer se izpoveduje v več jezikih, bi se lahko tudi napisalo, v katerem jeziku se izpoveduje. Tako imajo vrejeno po večjih misijonskih in samostanskih cerkvah. Pri napravljanju novih izpovednic naj se pazi, da se odstranijo vsaj najpoglavitnejše napake, vsled katerih izpovednik težko sedi dalje časa in si vsled nenaravnega sključenja nakoplje mnogokrat neozdravljive bolezni. Take napake so n. pr.: če je sedež previsok ali prenizek ali preozek, če so naslonila za roke preozka in prenizka, če je okence previsoko ali prenizko, preveč spredaj ali preveč zadaj, če je izpovednica preplitva, da se nog ne more stegniti. Dalje, če je klečnica za izpovedanca previsoka, ali preveč napošev postav¬ ljena ali preozka, da se zlasti moški izpovedanci morajo neestetično zvijati i. t. d. Naj se dela torej kolikor moč praktična izpovednica za izpovednika kakor tudi za izpovedanca. Na nekaterih krajih se nahajajo kaj lepe, s simboličnimi podobami okrašene iz- povednice. Na neki izpovednici se nahajajo prav primerni okraski; namreč: šestero an- geljev s svojimi pomenki kažejo pot opravičenja grešnikovega. Prvi angelj ima kaj resnobni obraz in stopa kači na glavo; drugi se zaupljivo ozira na križ, v roki držeč molek; tretji drži ves zamišljen roke križem na pršili in tepta šemo z nogami, četrti drži v desnici lo¬ pato, v levici mrtvaško glavo, peti jokajoč vihti meč čez ramo, šesti s sklenjenimi rokami in veselo zroč proti nebu drži na vrvici dve ribi, podobi posta ali duše, rešene po pokori in izpovedi iz globočine brezna. Iz preprostega stola prve dobe je nastal toraj veličasten prestol, kjer sedi mašnik na božjem mestu in grešniku odpušča ali zadržuje grehe. Lepo nalogo ima tu arhitekt, da napravlja primerno cerkvenim določilom in namenu dostojen prestol iz resnobnega hra¬ stovega lesa brez posvetne, nepotrebne, bliščeče lepotije; a ozaljša ga lahko s pomenljivimi, izpodbudljivimi podobami. Varovati se je zlasti pri gotskem slogu, da se ne preobklada s fialami, križnimi rožami, s pozlačenimi olepšavami. Izpovednica mora pri vsi lepoti in dostojnosti vender ostati resna, kakoršno zahteva resnobnost opravila v nji. Preveč pri- prosta, samo iz desak skupaj zbita omara ni primerna niti vredna, da bi stala na svetem kraju v cerkvi. Kakor velja: Sanda sanete tractmtur, naj tudi velja zlasti v cerkvi: sancta sancta videantur. Klopi. Apostolske konstitucije velevajo, naj neduhovniki pri službi božji molče sede. Vendar navadno stare cerkve niso imele klopi za ljudstvo; zdelo se je namreč, da se ne strinja z veličastvom hiše božje, da bi stvari sedele pred stvarnikom svojim. Ker pa je bila v prejšnji dobi služba božja mnogo daljša, kakor sedaj, so bile dovoljene bolehnim in slabotnim starčekom dolge palice, na katere so se naslanjali, ali blazine, da so se¬ deli na njih, kakor je še zdaj semtertja navada na Španskem. Ob nedeljah so navadno stali, v spomin vstajenja Kritusovega, med tednom pa klečali. Ker je klečanje znamenje pokore in poniževanja, je bilo v navadi tudi druge spokorne dni. Kakor meni sv. Hieronim, sv. Bazilj, Tertulijan in drugi so dali ta določila apostoli. Ker so pa nekateri sedeli, kadar bi morali stati, ali stali, ko bi morali klečati, je določil Nicejski zbor, da naj vsi molijo stoje (can. 20.). Kadar se je ljudstvu bralo kaj posebno važnega, je rekel dijakon: Erecti stemus honeste“, t. j. »vstanimo spo- dobno“. Spokorne dni je bilo ljudstvo povabljeno, naj poklekne, z besedami: »Flectamus genua" »pokleknimo!" ali zopet, naj vstane, z be¬ sedo: „Levate“ »vstanite". To je v navadi še zdaj postni čas in pri ne¬ katerih drugih priložnostih. — Poznejšo dobo so napravljali v cerkvah klopi za betežnike in starčke. 9 * 132 Starejše še ohranjene klopi so večinoma nižje kakor dandanes in priložnejše. Lepšave so preproste, nikdar robate ali šilaste na oglih; na licu so stranice olepšane z reliefnimi okraski. Iz gotske dobe je ohra¬ njenih malo klopi; imamo torej malo vzorcev (v Mariboru, v Ptuju i. t. d.). V renesanski dobi so delali močne in pripravne klopi. Novejšo dobo pa niso več gledali na priložnost; vse je robato, lepšave neprimerne, ne more se v njih ne klečati, ne stati, ne sedeti. Ker se napravljajo pri nas klopi navadno povsod, je gledati vsaj na to, da so delane zložno in cerkvenemu duhu primerno olepšane. 1. Sveti Karol Boromejski je dovolil klopi le na ženski strani, po sredi cerkve je postavil leseno, primerno olepšano steno, ki je možke popolnoma ločila od žensk. Ta stena se je lahko proč jemala, kadar je bilo potrebno. Te pregraje zdaj sicer ne delajo, a možke klopi naj bodo vedno ločene od ženskih. Sploh naj se na ločitev po spolu v cerkvi vedno jemlje ozir. 2. Svoje lastne klopi si neduhovniki smejo napravljati le z do¬ voljenjem cerkvenega predstojnika — pa vendar nimajo do njih neprekljicljive pravice. Take klopi lastniki sicer smejo lepšati tudi z napisi ali grbi; ne smejo pa biti podobne škofovskemu prestolu ali vzvišene na več pragih. To določuje kongregacija mnogokrat. 3. Klopi za neduhovnike ne smejo stati v prezbiteriju in ne preblizu oltarja. (Caerem. Episc. I. c. 13. n. 13.) Tudi več provincialnih sinod ostro zatrjuje in naroča, naj se spolnuje ta stara in že v prvi dobi dana zapoved. 4. Postavljene morajo biti tako, da verniki v teh klopeh presvetemu R. Telesu nikakor ne obračajo hrbta. 5. Naj se napravljajo klopi iz trdega lesa in sicer tako, da se ver¬ niki lahko kleče udeleže službe božje (Cone. Prag. 1860). 6. Zlasti pred prezbiterijem naj se ne nastavljajo klopi, da ondi med pregrajo ali sv. mizo ostane dosti prostora za mladino, kajti otroci naj bodo najbliže svetišča. 7. Neprilika je, da se klopi postavljajo tudi na kraje, kjer bi lahko stale izpovednice. Glede na to, da so izpovednice zapovedane, a klopi samo tolerirane, razume se samo po sebi, da se s klopmi ne smejo zastaviti prostori, prilični za izpovednice. 8. Klopi naj se ne mažejo z nikakošno barvo, nego naj ostane les v prirodni barvi svoji, katera je res najlepša. Barva se čez nekaj časa oddrgne, v veliki sparini pa se prilepljuje na obleko. Mnogo lepše bi se vidile pri nas nekatere cerkve, ko bi ne bilo v njih toliko klopi, ali bi vsaj vsi koti ne bili zastavljeni ž njimi. Ker pa je pri nas splošna navada, da postavljamo v cerkev klopi, ker so ne¬ kateri stari, bolehni in ne morejo ne stoje ne kleče biti toliko časa pri službi božji, bi se moralo gledati, da bi se napravljale tako, da so v njih lahko zložno kleči, stoji in sedi in da so zunanje oblike take, da smejo stati v svetem kraju. Konec minulega in začetkom sedanjega stoletja niso skoraj nobene cerkvene oprave delali tako zanikrno kakor ravno klopi. Nekatere so delane iz komaj dobro otesanih desak, druge imajo take čiričare, da ni nikomur podobno. V teh klopeh se ne more ne klečati ne stati, akoravno to spremembo cerkev tirja pri službi božji. Prav tako malo, kakor na liturgično zahtevanje, so se ozirali tudi na slog, v katerem je bila zidana cerkev. Je li cerkev romanska, gotska, renesanska, za to se izdelovalci klopi še zmenili niso; še mislil ni nihče na to, da bi mo¬ rale biti tudi klopi slogu primerno narejene. Kadar je bila odvisna cerkev od države, se je smisel in razumljenje za cerkveno umetnost zelo izgubila. Zdaj pa, ko se je cerkveni duh oživel zopet na novo in ko se duhovstvo i33 živo zanima za razvoj in prospeh cerkvene umetnosti, se čuti živeje, da se cerkvena oprava ne sme prepustiti samovoljnosti tega ali onega cer¬ kvenega predstojnika ali delavca, in želi se, da bi se odpravile vse nepri¬ stojnosti. Da se pa pri napravljanju novih cerkvenih klopi odpravijo ne¬ pristojnosti, je treba paziti, da so slogu in namenu primerno delane. Gleda naj se, da imajo lepo in praktično obliko. Opuščajo se naj lepšave, ki so za klopi neprimerne, toraj nelepe, pazi naj se pa, da še jemlje dober les; najboljši je hrastov v naravni barvi. Za lepšave naj imajo stranice na licu kake liste ali pahelne olepšave (Ma6werkblenden), na vrhu kakov zavit list ali kaj enakega, a nikdar ne križne rože, ali kaj takega, kar se rado odkrhne. V obče je najbolje posnemati že znane, po iskušnji po¬ trjene oblike prejšnje dobe. Nekateri menijo, da stalne klopi v cerkvi niso pripravne in lepe, da bi se cerkev lepša videla brez njih. Toda, kdor je tega mnenja, naj gre v italijanske cerkve, kjer se mali in veliki stoli sem ter tja prenašajo, po tlaku drsajo in tu in tam v velikih skla¬ dovnicah nakopičeni leže; ali na Francoskem, kjer se mora za take stole vselej posebej plačevati. Tako ravnanje se nam zdi nedostojnejši kakor stalne klopi v cerkvi. Klečavnice, podnožki, naj so horicontalne ne napošev postavljene. Kdor se hoče prepričati kako se kleči, naj poskusi najpoprej na raznih na pošev postavljenih klečati in potem na horicontalnih in prepričal se bo, kolikor bolj je nagnena klop, toliko težej je klečati. Na nagneni se mora z rokami močno podpirati, da koleno ne zdrsne doli; to pa je mučno tako, da se še moliti ne more. Da- človek more zbrano in pobožno moliti, mora biti v zložnem položaju, za pro¬ stovoljno zatajevanje je sicer drugih pomočkov dovolj. Kdor tako nagnene klopi dela, an sam gotovo še ni dolgo klečal. Za klopi bi vtegnila ta-le mera biti prav primerna: najmanjši največji Podnožki naj bodo vdelani v stene klopi, toda tako, da se spredaj privzdignejo; to je shodno zato, da ni ropota v cerkvi, kar se godi ondi, kjer je ta klopica gibljiva ter jo zdaj ta, zdaj oni suje, premika ali prevrne. Orgle. Med vsemi drugimi glasbenimi inštrumenti, ki so jih tekom stoletij rabili pri službi božji in ki jih je cerkev vsaj trpela, ne dosega nobeden svojega namena tako popolnoma, kakor orgle. Mozart jih imenuje kra¬ ljico inštrumentov". Orgle v sedanji dovršenosti res mnogo pomorejo k večji časti božji, ker dvigujejo srca vernikov k Bogu in vzbujajo svete misli in sveta čustva. — Zgodovina orgel pa je malo jasna in malo za¬ nesljivega vemo o njihovem početku. Da o prvi zgodovini tega inštru¬ menta vemo tako malo gotovega, temu je nekoliko vzrok tudi to, da dajo stari pisatelji raznim glasbenim inštrumentom enaka imena; nekatere zo- vejo tudi „organum“, kar pa nikakor ne pomenja današnjih orgel ali vsaj ne v taki obliki, kakoršno imajo zdaj. Grška beseda „organum“ pomenja vsako orodje, ki se ga poslužuje človek pri svojih ročnih delih. Pozneje pa je ta beseda pomenjala vse glasbene inštrumente v obče. Sveti Auguštin pravi: »Organa dicuntur omnia instrumenta musicorum. Non solum illud organum dicitur; quod grande est et inflatur follibus, sed quidquid aptatur ad cantilenam et corporeum est, quo instrumento utitur, qui cantat, organum dicitur." (In psi. 56. n. 6). Nekaterim se zdi verjetno, da je bil svetopisemski organum podoben našim orglam in prisojajo iz¬ najdbo orgel Hebrejcem, Grkom ali Egipčanom. Toliko pa je gotovo, da so se razvijale 134 orgle v sedanjem pomenu le počasi, morebiti v tisočletjih. Kako so se razvijale od sto¬ pinje do stopinje, tega pa nam ni ohranila zgodovina, ker nekatere iznajdbe so začetkom jako neznatne in malo se more misliti, da bi se iz njih izcimilo kaj posebnega; torej se nikomur ne zdi vredno, da bi se posamezne izpretnembe zapisovale in ohranjevale prihodnosti. Če vzamemo osnovno podlago orgel, meh in piščalko, moramo priznati, da je ta podlaga jako stara; kajti piščalka je najstarejši in naj- prvotnejši glasbeni inštrument. Združili so skupaj po več neenako dolgih piščalk, da so imeli razne glasove, na enem koncu so jih zamašili in na odprtem pihali vanje. Velik napredek v zgodovini orgel je bila iznajdba druge priprave, s katero so pihali v piščalke. Napihnili so namreč meh in z rokami so zrak iz meha iztiskali v piščalke. Ker bi pa na ta način vse piščalke pi¬ skale ob enem, so namesto po več piščalk vtaknili v meh le po eno; napravili so ji po več luknjic, ker so vedli, da piščalke razne dolgosti dajo različen glas, globokejši ali višji. Stiskali so meh, sapa je šla v piščali, s prstmi pa so zdaj te zdaj one luknjice zatiskali, da je piskala le po ena; tako je nastala duda (dudelsak). Ta instrument je bil pri raznih narodih zelo znan in je .jako star (tibia utricularia). Nero sam se je hotel izkazovati s tem inštrumentom in če je resnično, kar pripoveduje Blanhinij (apud Causeum in mis. Rom. Tom. II. sect. IV.), so rabili take inštrumente tudi pri službi božji zlasti na sveti dan. Ta naprava pa se je kmalu izboljšala. Namesto meha iz usnja so napravili leseno omaro, na vrhu katere so postavili po več neenako dolgih piščalk in napravili zaklopnice, da niso piskale vse ob enem; da ni bilo treba pihati v to omaro — ker za večje omare človeška pljuča niso za¬ dostovale, — so napravili zraven še meh, ki ga je gonila voda. Imenovali so ta instrument „hidraulos“, orgle na vodo. Rabili so ga v zasebnih bogatih hišah in pri velikih slovesnostih. Zgodovinska sporočila o teh orglah imamo še le iz 2. stoletja pr.' Kr. Ne moremo pa reči, da so bile ta čas še le iznajdene, ampak so gotovo starejše. Te orgle pisatelji razno opisujejo. Iznajdba orgel spada torej v starodavno dobo, posamezni deli celo v najstarejšo. Grki so bili kakor pri drugih vednostih tudi v godbi Rim¬ ljanom učitelji. Od Grkov so prejeli orgle Rimljani, kar naznanja tudi že samo ime. Ti pa so jih dobro izpopolnili, da so jih jako lahko rabili pri koncertih in v gledališčih, — Prvi kristjani niso igrali tega inštrumenta niti doma, kaj še le pri službi božji! Kajti zelo se jim je mrzela lascivna paganska godba. Še v 4. stoletju pravi sv. Hieronim. „Krščanska devica naj še ne ve ne, kaj je lira, kaj je piščalka in čemu da je.“ Sicer so pri domačih zasebnih pobožnih družbah tudi kristjani rabili liro in citre, o orglah pa nimamo nikakeršnih zanesljivih poročil, da bi jih bili rabili pri očitni službi božji. Dokler so bile orgle le za profanno rabo, niso se mogle popolnoma razvijati. Za krščansko službo božjo pa so bile stare orgle nepripravne; morale so se torej skoraj čisto prinarediti. In to nalogo je rešilo krščanstvo. Krščanstvo je iznašlo orgle," pravi Chateaubriand. Kdaj so se jele orgle rabiti pri službi božji, ne vemo gotovo. Prvih sedem sto let jih cerkveni pisatelji ne omenjajo, akoravno bi bili to lahko storili pri raznih prilikah. Pred osmim stoletjem na severnem Nemškem niso bile znane in šele za Karla Velikega se je jela obračati na ta inštrument večja pozornost. Po zgledu grških orgel je dal Karl napraviti orgle za svojo dvorno kapelo in druge večje je dal postaviti v monastir v Ahnu. To so bile prve orgle na Nemškem, postavljene v cerkev. Po tem zgledu so postavljali kmalu tudi drugod orgle v cerkve in s tem se 135 je pričelo zboljšanje inštrumenta, da je kmalu dospel do visoke stopinje popolnosti. Kakor so bile druge vede in umetnosti tisto dobo skoraj iz¬ ključna last samostanov, so začeli tudi to novo umetnost z vso vnemo gojiti zlasti v samostanih. Kmalu so imeli orgle po vseh večjih škofijskih cerkvah, recimo v Kolinu, v Mainzu, v Solnogradu i. dr. Ker se je ta inštrument zelo priljubil zbranim vernikom, se ga je cerkev posluževala, da jih je tolikanj več privabila k službi božji. Kakor pripoveduje Muratorij (antiquit. ital. Medii aevi Tom. V.), se je pomnožilo izdatno obiskovanje cerkva, odkar so po cerkvah postavljali orgle. Neverjetno je, pravi dalje, s kolikim začudenjem in veseljem so bile sprejete prve orgle. Ni se nam torej čuditi, da so jih vpeljavah od 10. stoletja sem ne samo v večjih, temveč tudi v manjših samostanskih cerkvah po vseh deželah vedno bolj in bolj. Na Italijanskem so semtertja kmalu začeli postavljati orgle; toda kakor se kaže, so bili vplivni in visoki nasprotniki zoper to, da bi se rabile orgle pri službi božji, in še v 11. stoletju so se rabile le pri večjih slovesnostih (in suma festitate). Na Francoskem so se vpeljale nekoliko pozneje kakor na Nemškem. Martžne celo dvomi, so bile-Ii pred 14. ali k večjem v 13. stoletju kje v kakem samostanu postavljene orgle. V veliki cerkvi v Lyonu jih še koncem 18. stoletja niso trpeli. V posameznih krajih so bile pa tudi na Francoskem orgle že v 10. in 11. stoletju. Na Angleškem so začeli kmalu rabiti orgle. Opat Adhelmus (690) pripoveduje, da so bile v samostanski cerkvi v Malmesbury na Angleškem orgle s 1000 piščalkami, moč¬ nimi mehovi in pozlačenimi sapniki. Odkar se je pričelo večglasno petje, so spoznavali vrednost orgel bolj in bolj. Me¬ nihi so bili najspretnejši izdelovavci orgel. Še celo papež Janez VIII. (872 do 882) je zahteval od škofa friženskega Arno, naj mu pošlje orglarja. Čeravno so bile orgle v romanski in gotski dobi še zelo nepopolne, so se bližale vendar v notranji sestavi pa tudi po zunanjščini bolj in bolj sedanjim, v 14. in 15. stoletju so pa dospele do velike popolnosti. Tvarina iz katere so delali orgle in njih zunanja oblika je bila različna v raznih dobah. Že najstarejšo dobo so spoznali, da je glas ko¬ vinskih piščalk močnejši in stanovitnejši kakor lesenih. Nekatere orgle so imele bakrene ali bronaste, pa tudi srebrne ali celo zlate piščalke; druge so bile iz slonove kosti, iz dragega lesa, steklene, iz ila in iz papirja. Samostanska cerkev v Eskurialu pri Madridu je imela osem orgel, ene iz čistega srebra. Don Bedos pripoveduje, da je izdelal nek neapolitanski umetnik klaviaturo in piščalke iz alabastra, in da je daroval ta umotvor vojvodu Frideriku Mantuvanskemu. Zdaj se jemlje navadno cin ali les za piščalke. Kraj za orgle. Ker je bil prvim orglam namen podpirati litur¬ gično petje duhovnikov, so morale stati blizu kora ali v koru; ker so bile še majhne, dokler niso imele pedala, se zavzemale malo prostora. Postavljene so bile sredi prezbiterija pri pregraji, ali na odru, napravljenem na letnarju ali na galerijah okrog kora; ta prostor se je imenoval o de um ali doksal. Ko so pa pozneje orgle postajale večje in niso imele več zadosti prostora na letnarji, so jih postavljali na poseben oder na zahodni strani, ki so ga jeli imenovati kor, to je kraj kjer imajo še dandanes orgle svoj prostor. V večjih cerkvah so pa imeli poleg večjih orgel na zahodni strani še druge manjše orgle v prezbiteriju, kakor se nahajajo še dandanes v večjih cerkvah, in sicer one v koru za liturgično, te pa za ljudsko petje. Kar se tiče vnanjosti so bile prvo dobo piščalke redkokrat odkrite, ampak obdajali so jih z nekim obojem. Dajali so temu oboju okraske soglasno z drugo cerkveno olepšavo. Če smemo verjeti nekaterim popisom, so bile olepšave pretirane že v trinajstem stoletju, vse je bilo preobloženo, kakor pozneje v 17. in 18. stoletju. 136 Do 12. stoletja so se strogo cerkveni možje ostro upirali tej navadi, celo to, da se je igralo pri službi božji na orgle, jim je bilo spotikljivo, preposvetno. Srednjeveške orgle so bile jako težke; do šest palcev široke tipke so morali tolči s pestmi (od tod: »Orgel schlagen“ ali pritiskati nanje s komolcem. Znana slika orgel iz psalterja Edvinovega iz 12. stoletja nam kaže, da sta morala takrat na orgijah z desetimi piščalkami igrati dva organista, in štirje možje so z vso močjo gonili mehove. — O drugih orglah, katere je dal škof Elfegg sredi 10. stoletja v Winchestru postaviti, vemo (Catalani comment. in Caer. episc. I. c. 374), da so imele 400 piščalk, katere je gonilo 70 močnih mož: quos (folles) agitant validi septuaginta viri. Vse poprave orgel do 15. stoletja so merile na to, da se je lažje igralo. Prevelike tipke so zmanjšavali, pretežke ventilne zaklopnice so iz¬ delovali ličnejše. Med doslej navadne samo diatonične tipke so devali krajše gorenje, hromatične tipke, semitonije (cis, dis, fis, gis, b); orgle so pa ostale vedno le manualne. V 15. stoletju so iznašli pedal in s tem so se orgle izdatno povzdignile na višjo stopinjo popolnosti. Z igranjem na manualu in na pedalu obenem je bilo možno najpriprostejšo melodijo harmonično spremljati, povzdigniti in dopolniti z dotlej nepoznano kre¬ postjo in popolnostjo. Pa tudi s tem popolnost še ni bila na višku. Na podlagi prejšnjih iznajdb se izboljšujejo in izpopolnjujejo orgle še zdaj. Oziraje se na ljudsko petje so se orgle v 16. stoletju napravljale vedno večje; ko pa se je liturgično petje odrivalo bolj in bolj, in se je uvedla moderna godba z vsemi mogočimi inštrumenti, so postale velikanske. Uredne so sicer te orgle občudovanja zaradi zunanjega bleska in notranje dovršenosti, a pravi namen, katerega so imele pričetkom, namreč liturgično petje le spremljati, se je izgubljal polagoma. Praktični nasveti. Ker so orgle za liturgično petje in torej za liturgijo velike važnosti, je dolžnost župnikova, tudi na orgle obračati svojo pozornost. Pri napravljanju novih orgel mora odločno zahtevati, da izkušen in zanesljiv mojster — če je tudi ne¬ koliko dražji — izvrši solidno delo, da ni treba trošiti kmalu za popravljanje mnogo de¬ narja nepotrebno. Dispozicija naj bo natanko primerna velikosti in akustiki cerkve; naredi ali vsaj temeljito presodi naj jo mož, ki ne pozna samo temeljito tehnike orgel, marveč, ki so mu znana tudi cerkvena določila o razmeri orgel do liturgičnega petja; kratka rečeno, mož, ki dobro pozna pravo cerkveno glasbo. Ker so orgle namenjene službi božji, bla¬ goslovijo se po lepem obrazcu, ki se nahaja v dodatku rimskega rituala. — Iz raznih vzrokov imajo najmanjše orgle veliko prednosti pred dobrim harmonijem. Pri napravljanju novih orgel je gledati na velikost in na zunanjo obliko. Pravi namen orgel je, da spremljajo petje, bodi si liturgično ali ljudsko, ga dopolnjujejo, delajo krepkejše in živahnejše. Glavno pri cerkveni glasbi je petje, orgle ga torej ne smejo nadvladati, ampak pevskim glasom le služiti, jih delati lepše in prijetnejše. — Ne rečemo, pa, da bi morale biti orgle majhne, da služijo le za spremljevanje glasov. Sveta cerkev ima v svojem letu prekrasen venec veličastnih praznikov, ki nas spominjajo veselih, pa tudi tužnih dogodkov dela našega odrešenja; temu primerno naj tudi orgle všasih pojo mogočneje in veselejše in iz¬ ražajo notranja čutila v polnih akordih. Zarad akustike in ljudskega petja se postavljajo orgle na zahodno stran. Paziti je pri novih orglah, da se jim da lična zunanja oblika, a vendar ne prebogata, da bi se za orgle, katerim obračamo hrbet, potrošilo več, kakor za oltar; pa tudi preveč preproste ne smejo biti, zakaj, vsa cerkvena oprava naj bo lična in sve¬ tosti kraja primerna. — Kjer stoje orgle na zahodu, je paziti na to, da ne zakrivajo lepega srednjega okna na pročelju, da cerkev ne postane pretemna. Tedaj naj se dele orgle v dva dela, kar zna dandanes narediti vsak orglar; gledati je tudi na to, da ne kaze druge arhitekture. Žal, da so se orgle, čim bolj so se dopolnjevale tem bolj osvobodovale od cerkvenega duha in od cerkvene liturgije. — Cerkev ni bila nikdar zoper orgle same na sebi, vedno je pa bila zoper napačno porabo; ni branila da so postavljali zlasti v 18. stoletju v cerkve 137 ogromne orgle. Ene največjih in najbolj slovečih orgel v katoliških cerkvah so 1. 1750 do¬ delane orgle v samostanski cerkvi v Weingartenu (Wiirtenberg); 14 let so jih delali; imajo štiri manuale, 76 registrov in 6666 piščalk v spomin, da je Zveličar pri bičanju prejel 6666 udarcev, kakor pripoveduje pobožna povest. Kor in orgle delajo skoraj vsakemu župniku mnogo skrbi. Na koru se mnogokrat skriva mladina, šoli odrasla; ne imela bi rada, da bi jo kdo opazoval, a sama bi se rada raz¬ gledovala po cerkvi, zato sili na kor, kakor tudi kaki namišljeni izobraženci in odličnjaki. Da se zabrani ta zloraba kora, naj se ogradi kor z visokim in gostim omrežjem, da iz cerkve ne morejo zijati na kor; samo za organista naj ostane nek otvor, da more videti k oltarju. Na koru naj ne bo nobenih klopi; pevke ali dečki, katere ima organist za petje na koru, ne potrebujejo klopi, ampak samo klečalnike. Če nepoklicanci vidijo, da na koru ne morejo pasti oči, niti sedeti prav složno, ne bodo silili na kor. Na koru naj ima organist omaro s predali pod ključem, kjer hrani potrebne knjige. — Kor naj bo vedno zaprt, a organist naj ima en ključ, drugega pa Cerkvenik, da more pometati kor. Kropivni kamen. Voda je imela že pri Judih in poganih simboličen pomen, zato so jo raznotero rabili pri bogočastju. V obče jim je bila simbol notranje in zunanje čistosti, s katero se mora odlikovati, kdor se hoče udeležiti bogo- častnih opravil. Pri Judih je Bog sam zapovedal mnogo umivanj. V tem- peljnu je bil med oltarjem in med šotorom bronast kotel, ki ga je nosilo dvanajst juncev; v tem kotlu so si morali duhovniki umivati roke in noge, preden so šli v svet šotor Bogu kadilo zažigat. Tudi ljudstvo je bilo poškropljeno in sicer s hizopom. Krščansko bogočastje je vsprejelo med svoje obrede umivanje in škropljenje z blagoslovljeno vodo in to tembolj, ker je Kristus vodi dodelil očiščevalno moč zlasti pri sv. krstu. Že v dobi Tertulijana je bila splošna šega med kristjani, da so si pred službo božjo umivali roke in obraz; šega pa, da je duhovnik škropil ljudstvo, se nahaja še le v 9. stoletju. Pri kristjanih 'je bila že v prvi dobi navada blagoslavljati vodo in se ž njo škropiti. To poškropljenje ni samo opominjalo, da se naj bližajo verniki le s čistim srcem Najsve¬ tejšemu, temveč bilo jim je tudi bramba in varstvo zoper napade sov¬ ražnikove. Zato so jemali že prvi kristjani blagoslovljene vode s seboj na dom, da bi odganjali ž njo napade nečistega duha. Stara šega kristjanov, da so si umivali pred vstopom v cerkev roke in obraz, je dala povod, da so napravljali na dvoru pri bazilikah velike vodnjake, kotle, napolnjene z živo vodo (cantharus, labrum, nymphaeum, phirale). Po vzgledu kotla v Salamonovem tempeljnu so bili tudi kotli pri krščanskih bazilikah veliki, okrogli; nosili so jih junci ali levi. Na¬ vadno so bili vliti iz brona, večkrat pa tudi delani iz lepega kamena, ka¬ kor iz porfira ali iz marmorja. Sv. Krizostom mnogokrat omenja v svojih homilijah teh kotlov in opominja svoje vernike, da se naj pri vstopu v sve¬ tišče ne očiščujejo samo na zunaj, temveč, da naj skrbe tudi za čistost srca. Eden najumetnejših takih kotlov je oni, ki ga je daroval papež Leon Vel. baziliki sv. Pavla. Prekrasno je bil olepšan kotel za blagoslov¬ ljeno vodo na dvoru Zofijine cerkve v Carigradu. Anagram, ki se od spredaj in od zadej enako bere, se glasi: ,\ N ! ONANOMHMJMHMONJN O l PIN. „Operi svoje grehe, ne samo obličja!" Ta napis se ponavlja na mnogih kropivnih kamnih v srednjem veku. Ko se je opustila navada napravljati dvore pred cerkvijo, so opustili tudi te vodnjake, namesto njih pa so napravljali vodnjake v cerkvi, da so iz njih zajemali vodo, ki so jo hoteli blagosloviti ali rabiti za druge cerkvene potrebe. Taki vodnjaki so se nahajali v Strasburgu (zdaj zasut) in v Reznem. 138 Tudi studence pod oltarjem ali v kriptah so imele za prav ta namen. Navadno so pa napravljali blizu cerkvenih vrat za blagoslovljeno vodo manjše kamenite ali kovinske kotle podobne krstnim kamenom. Te kro- pivne kamne nosijo levi, ali so na stalu iz kovanega železa ali pa imajo eno kamenito stalo. Drugi nimajo svojega stala, ampak so udelani v zid. Navadno so okrogli, dobe se pa tudi v obliki šestero- ali osmerokota ali školjke. Razen velikih kotlov, v katerih se je blagoslavljala voda, in manjših udelanih v zid pri cerkvenih vratih, so imeli še druge majhne kotliče, da so jih lahko prenašali. Ti so se rabili za blagoslovljeno vodo, kadar so blagoslavljali kako stvar, zlasti kadar so duhovniki ljudstvo škropili z blagoslovljeno vodo. Ti kotliči z ročajem so podobni malim vedričem in sicer iz srebra, bakra ali celo iz slonove kosti okrogle ali mnogokotne oblike. Okrašeni so z listi ali s podobami. Bakreni kotliči so bili navadno prav dobro pozlačeni. Nahajajo se v zakladnicah kaj lepi vedriči iz sred¬ njega veka iz romanske in gotske dobe, ki so prav lepo okrašeni s po¬ dobami; n. pr. v Spiri, Mogunciji, Lionu, Milanu. Romanski so visoki 7 // , zgoraj široki 6 /7 in premer dna ima 5 // . Gotski so nekoliko višji, V' do 1CR. Tudi ročaj je lepo delan v podobi kače, katero držite na obeh straneh človeški podobi. Kakor se vidi na nekaterih slikah, niso teh vedričev nosili strežniki, ampak držal ga je duhovnik sam v levi roki, z desnico pa je škropil ljudstvo. V renesanski dobi so dajali večjim kropivnim ka¬ menom okroglo, jajčasto ali školjkino obliko; tudi te vrste posode so ne¬ katere prav lepe; oni pa, ki so jih prenašali, so preveč trebušasti, podobni piskru. Delali so jih navadno iz bakra ali iz cina. Za poškropljenje se rabi škropilo (aspergill) s katerim se razdeli voda primerno na vse kraje. To je lesena ali kovinska palčica, imajoč na koncu okroglo ščetinasto glavo. Ta glava je včasih kovinska in otla, podobna artičoki ali smrekovemu storžu, ima mnogo majhnih luknjic, notri pa je v vodi namočena goba. Pripravnejši so prvi; kajti ako se pri kovinskih goba preveč namoči, se nekateri preveč zmočijo, ako se prehitro zavihne po ljudeh; pri onih prve vrste se pa voda bolj razprši na vse strani. Paziti je, da so vse te posode čedne, svetle. V hiši Gospodovi bodi vse svetlo, čisto, snažno. Zlasti kropivni kamen naj bo snažen; kajti prvo, kar ugledamo, stopivši v cerkev, prvo, česar se poslužujemo in kar nas spominja čistosti, je kropivni kamen. Ali se torej spodobi, da bi bilo nje¬ govo dno polno blata ali mahu? Cerkvena določila. Blagoslovljena voda nas spominja srčne čistosti, s katero se moramo bližati svetemu Bogu pri najsvetejših opravilih; varuje nas napadov hudobnih sovražnikov. Zato zahteva sveta Cerkev iz spoštovanja do te vode lepe in primerne posode, v katerih se hrani; umetnost naj si pa prizadeva, da da tem posodam pristojno obliko. a) Blizu cerkvenih vrat naj je večji kropivni kamen za blagoslovljeno vodo. (Juxta ostium ecclesiae occurat aliquod vas majus aqua lustrali plenum. Ornat. eccles.) b) Vsak teden se naj izprazni, dobro osnaži in druga voda blago¬ slovi. ( . . . Singulis saltem diebus Dominicis mundetur, et aqua ipsa iisdem etiam renovetur. (Ornat. eccles. c. 5.) c) Spodobi se, da sta dva kropivna kamena, eden za moške, drugi za ženske (alterum collocetur, qua ingrediuntur viri, alterum, qua mulieres. Instr. Fabr.) d) Ta kamen naj se ohrani vedno čist in snažen (vas nitidum et tanto ministerio conveniens). 139 Praktični nasveti. Da so ti kropivni kameni praktični, ne smejo biti previsoko postavljeni, da se lahko složno dosežejo: n. pr. Im zado¬ stuje. Po postavi se morajo velika vrata nazven odpirati; ako se odpirajo navznotraj, mora biti kamen tako daleč proč od vrat, da ga odprta vrata ne zakrivajo. Oblika naj se ravna po slogu cerkve. Ni poraben, ako je preglobok, preozek in ako ima preostri rob. Naj se vglobi polagoma in globočina naj ne presega polovico premernika. Kovinski kotliči, viseč na kljuki na zidu niso porabili; že zaradi tega ne, ker se napravi na njih zeleni volk, pa tudi, ker se lahko prebrnejo, zlasti, ako premajhni otroci segajo vanje. Apostolski križi. V dokaz, da je cerkev posvečena, se križi napravljajo na tistem kraju, kjer je škof stene cerkvene mazilil s sv. krizmo. Nad križi se obešajo stenski eno- ali triramni svečniki; križi in svečniki pomenijo luč sv. evan¬ gelija in luč milosti, ki jo deli sv. cerkev. Zaradi tega simboličnega po¬ mena se imenujejo apostolski križi. Ako so ti križi lepi, kovinski iz mozaika ali slikani, so primerna olepšava cerkvenih sten. Skrinjica za darila. Že v apostolskih časih so verniki zbrani pri božji službi darovali mile darove za cerkvene potrebe in za reveže. Od teh časov semkaj so se postavljale skrinjice, kamor so darove devali. Da so te škrinjice prak¬ tične, morajo: 1. ) stati na takem kraju, do katerega vsakdo lahko prihaja, torej blizo cerkvenih vrat. Pri nas stoje te darilnice navadno pri velikem oltarju, toda tu se bo malo nabralo, kajti malokdo rad pristopi k oltarju, da bi oddal svoj dar. 2. ) Skrinjica mora biti tako delana, da se iz nje, n. pr. z limanico, ne more jemati drobiž. 3. ) Mora biti tako trdno zaklenena, da se z navadnimi sredstvi ne more odpirati. 4. ) Mora biti tako močno udelana v zid, da je ni mogoče odpreti ali odnesti drugače, kakor da se razbije. 5. ) Stare darilnice so delane iz hrastovega lesa ali iz kamna, pa so dobro okovane. Stoje na stebru, od tod navadno ime „štok“. Sedaj delajo škrinjice iz železa, jako močne, katerim se daje tudi lična zunanja oblika. Morajo pa se dobro pritrditi na zid ali na kako mizo, da se ne odnesejo. Tlak v cerkvi. Tudi na tlak v cerkvi bi se morala obračati večja pozornost. Res je, da se hodi po njem, pa je v cerkvi, v hiši Gospodovi. Kako dragocene tla se nahajajo v palačah bogatašev, in v hiši kralja vseh kraljev naj bi bilo dobro vse! Tlak naj se spravi v lepo soglasje z olep¬ šavo cerkvenih sten. Koliko lepše bi bile cerkve, ko bi imele tudi tlak 140 primeren tako svetemu kraju! Prve čase so delali v bazilikah, pozneje v romanskih in gotskih cerkvah jako lep tlak, sestavljen iz raznobarvenih kamenčkov, iz katerih so delali razne geometrične oblike, kroge, zvezde ali liste in živalske podobe, le križev nikdar ne, kajti nespodobno se jim je zdelo, da bi stopali po znamenju našega odrešenja. Pozneje so na¬ mesto kamenčkov pokladali posteklenjene plošče, v katere so bili vtisnjeni raznoteri primerni ornamenti. Zadnjo dobo se je pa skrb za lep tlak popolnoma zanemarila. V nekaterih cerkvah še tlaka ni, samo steptana ilovica zadostuje, kakor v najubožnejših hišah. Pri drugih se nahaja kaj neprimerna opeka, da se vse v cerkvi opraši; zopet drugod je sicer ka- meniten tlak, pa plošči nista dve enaki, vrhu tega so še vse okrušene, tako, da je vse jamasto po cerkvi — gotovo nespodobno za hišo božjo. Sedanjo dobo so začeli v nekaterih cerkvah pokladati plošče iz cementa, ali šamotne plošče z raznimi okraski, kar je prav primerno in mnogo povzdiguje lepoto cerkvene notranjščine. Ako se rabijo kamenitne plošče dveh barv, naj se ne pokladajo vse čisto enako, da bi bil tlak sličen šahovi deski, ampak sestavljajo naj se razne oblike iz raznobarvenih plošč, n. pr. zvezde, rozete i. t. d., le križi ne. Vsa notranjščina, tudi tlak, naj bo tako lična in snažna, da vsakdo lahko precej spozna, da je tukaj hiša molitve. Praktični nasveti. Dandanes se šamotne ali cementne plošče rabijo po ulicah, po dvoriščih, po hodnikih, po kuhinjah i. t. d. V cerkvi mora biti vedno kaj boljšega, kar se loči od navadnega. Ako se ta ma- terijal rabi za cerkev, se mu mora dati oblika, kakoršna se ne nahaja pri vsakdanji rabi. Kadar se jemlje naraven kamen, naj se iz raznih barv sestavijo geometrične oblike in sicer take, da označijo namen tlaka, to je, da se po njem hodi. Ni primerno sestavljati kocke, valovite črte i. dr., kajti po njih se ne hodi. Kadar se jemlje umetni kamen, naj se zahtevajo od tovarn uzorci, ki po obliki in barvi soglašajo z barvo in s slogom cerkve.. Zoper to se mnogokrat greši. Izbere se barva tlaka, ki ni v nobenem soglasju z barvo cerkve — tlak vse prevpije — sam na sebi je morebiti lep, toda tej ali oni cerkvi se ne prilega. Jako zanimiva knjižica: „Kirchenschmuck“, ki jo je spisal apostolski vikar regens- burške škofije, piše o tlaku: „Der Boden in den Kirchen solle nirgends bloss, sondern aller Orten init gepalirten oder aufgehackten Blattsteinen, gelassten Ziegeln oder anderen festen Steinen zierlicli besetzt und gepflastert sein, auf welchem Pflaster oder Boden aber kein heiliges Bild, sonderlich aber dass Zeichen des hi. Kreuzes nit solite sein.“ (c. 6.) Cerkvena vrata. Že v stari dobi je odlikovala umetnost cerkvena vrata z lepimi in pomenljivimi olepšavami. Saj so bila vrata podoba ljubljenega Zveličarja, ki je rekel: „Jaz sem vrata,“ namreč v večno življenje. Tudi dvojne vratnice so imele svoj pomen; spominjale so na dvojni zakon, stari in novi; olep¬ šavah so jih torej temu pomenu primerno. Znano je, kako krasna vrata so imeli v tempeljnih starega zakona. Bile so iz dragega lesa, okovane z zlatom in srebrom, ali so bile bakrene in dobro pozlačene. Nič manj dragoceni niso bili trinajsteri tkani in ve¬ zeni zastori, ki so zagrinjali vhod v tempelj. — Kakor poroča Anastazij, slavnoznani životopisec papežev, so bila vrata od petega do osmega sto- 141 letja lesena, pa močna, da so se zapirala po noči, po dnevu so pa stali pri vratih, zlasti med slovesno službo božjo, nižji cerkveni služabniki, ostiariji. Po dnevu vrata niso bila zaprta, ampak v vhodu so viseli lepi, svilnati, platneni ali tudi vezeni zastori, ali krasne preproge in dragi škrlat; Aleksander jih zove vela ad ostium, cortinaeostii, vestesportae majoris. Taki zastori so se rabili tem bolj ondi, kjer je bilo podnebje milejše; cerkev je velike praznike lahko odlikovala s tem, da je obesila lepše, dražje zastore med vrata. Ta šega, zagrinjati vrata z zastori, se je ohranila do danes v Italiji. Po Francoskem in Nemškem je bilo še do 8. stoletja v navadi, da so pregrinjali vrata znotraj, toda ne samo vrata, temveč tudi apsido, prižnico, da, celo stene v ladji; zvala so se ta pre¬ grinjala: pallia, holoserica, subserica. Imeli so tudi lepa vlita vrata. Evzebij poroča, da je imela velika bazilika v Tiru vrata obložena s kovinskimi ploščami in Sofijina cerkev Justinijanova je imela kovinska vrata. Koncem 8. stoletja, še bolj pa za Karla Velikega se nahajajo na Italijanskem, Francoskem in Nemškem ko¬ vinska vrata. Skoraj na vseh teh vratih je za kras na sredi levova glava, držeča v ustih obroč, s čegar pomočjo so se vrata zapirala. Lev je imel lep simboličen pomen; bil je varuh svetišča, ali je pomenjal Kristusa: Vicit leo de tribu Juda. Včasih so vratnice obložili s slonovo kostjo. Karol Veliki je dobil iz Carigrada dvoje prekrasnih vrat, prelepo olepoti- čene z umetninami iz slonove kosti. V enajstem stoletju so vlivali zelo lepa vrata iz brona. Zlasti v Carigradu so bili umetniki v tej stroki; od ondot so jih dobivali na Nemško, pa tudi na Italijansko. Prejšnjo dobo so bile večinoma le gladke ploskve z levovo glavo na sredi, zdaj so jih pa lepotičili z boga¬ timi podobami iz starega in novega zakona ali s simboličnimi reliefi. V Carigradu vlita vrata (1. 1070) za cerkev sv. Pavla v Rimu kažejo na 52. ploščah dogodbe iz življenja prerokov in življenja Kristusovega in aposto¬ lov. Toda ne samo kovinska vrata so vlivali to dobo; ker je bilo tako delo predrago, so jih jeli izrezljavati tudi iz lesa in okraševati z raznimi podobami, kakor so takrat sploh radi vsekavali raznotere živalske ali rastlinske okraske tudi v kamen. Tem rajše so izrezljavali podobe iz lesa, ker so jih potem lahko pobarvali in so na ta način spravili tudi vrata v lepo soglasje s slikami v cerkveni notranjščini in s svetlimi barvami v oknih. Toda takih lesenih izrezljanih in polihromovanih vrat se je ohra¬ nilo malo. Najlepša te vrste so pri sv. Mariji na Kapitolu v Kolinu in v Spletu, ki imajo 28 podob iz Jezusovega življenja. V romanski dobi se je zidalo mnogo cerkva in ker niso mogli napravljati povsod vlitih, izrezljanih ali polihromovanih vrat, se je izcimila neka druga olepšava, namreč lepi železni okovi. Železje, katero je nosilo vrata, ali spajalo deske, je bilo izdelano jako umetno in za vrata kaj primerna olepšava. Nasajala, na katerih so visela vrata na tečajih, so bila kaj lično in umetno razdeljena v več ročic; konci so bili zavihneni tako, da so spajali deske vrat ter so bili izrezljani v liste ali lilije. Taka nasajala so bila pribita na deske z žeblji, ki so imeli lepo izdelano glavo, da so bili tudi žeblji vratom za olepšavo. Delali pa so po več okovov za olepšavo, ne samo toliko, kolikor jih je bilo potrebno; včasih so ž njimi preprežena vsa vrata. Tudi pri teh okraskih je velik razloček glede na razkošnost in umetnost. Nekatere so prav preproste, druge kaj lepe in dragocene. Najlepše, kar je mogla narediti kovaška in ključavničarska umetnost tiste dobe, se nahaja v cerkvi Notre-Dame v Parizu. Nasajala so izvršena in olepšana tako mojstersko, da se kaj enakega ne najde 142 nikjer drugod. Slična so cvetočemu drevesu, iz čegar srednjega debla se razvijajo veje in vejice z listi in cvetkami, med njimi po vejicah pa sede ptički. V gotski dobi so napravljali kakor v romanski vlita, izrezljana ali polihromovana vrata; največkrat so pa bila lepo okovana. Prvo dobo gotskega sloga so bila nasajala razcepljena v mnogo vej, toda namesto romanske lilije ali romanskega lista so delali gotske lilije in liste bolj po naravi. Ko je dosegla gotika višek popolnosti, so izumili še drugo olep¬ šavo. Zunaj so bila vrata skoraj vsa pokrita z železom. Obložili so jih na pošev z železnimi okovi, ki so se križali. Med temi okovi so nastali vegasti čveterokoti, katere so olepšavah na čveter način. Te čveterokote so namreč pobarvali z raznimi barvami, ali so položili vanje raznotero gotsko krogovičje in predrte olepšave, ali pa so jih pokrivali s ploščami, na katerih so bili raznoteri reliefni okraski. Kaj lepa vrata te vrste so se nam še ohranila. V Karlsteinu pri Pragi so v teh vegastih četverokotih orli in levi in sicer je zaporedoma črn orel na zlatem dnu in srebrn lev na rdečem dnu. — Najlepša vrata s krogovičjem in predrtinami so v Brulcu ob Muri. Da se predrtine bolje vidijo, jim je podložen rdeč in višnjev pergament. Vrata s ploščami v čveterokotih, v katerih so vrezane podobe, se nahajajo na mnogih krajih na Avstrijskem: v Kremsu v cerkvi piaristov, v Krako- vem pri Gospej Sveti i. t. d. — Proti koncu gotske dobe so olepšavah vrata tudi z arhitektonskimi členi, s stolpiči, s čeli, fialami in baldahini. — Vse pri vratih je bilo umetno olepšano, recimo: srednji obroček, s čegar pomočjo so se vrata zapirala, ključavnice, kljuke, vse je moralo biti izdelano umetno. V renesanski dobi so zopet opuščali arhitektonske olepšave in so rajši rabili rastlinske. Posnemali so romanske vzglede, katere so po svojem slogu primerno izpreminjali. Delali so močna, največkrat hrastova vrata, ki so jih prvo dobo pomenljivo olepšavah. S časom pa so izgi¬ njale pomenljive olepšave, opuščali so tudi bogate okove in cerkvena vrata se niso čisto nič ločila od onih pri zasebnih hišah — in takih se nahaja in dela še zdaj mnogokrat. — Tako se je izgubil lep pomen vrat, da res nimajo zdaj druge naloge, kakor samo zapirati cerkev. Vendar se je pa začelo v zadnjem času tudi na to bolj ozirati; zlasti oni cerkveni predstojniki delajo tako, ki imajo več čuta za simboličen pomen vseh reči, ki so v dotiki s cerkvijo. Delajo se vrata z izrezljanimi reliefnimi podo¬ bami, n. pr. cerkvenega patrona, ah so vlite iz brona (na Jezeru). Sveta cerkev povdarja, naj se napravljajo močna in varna vrata iz močnega lesa, ah naj bodo obložena s kovinskimi ploščami; imajo naj močno ključavnico in zapahe, da se varno zapirajo. Praktični nasveti. 1.) Vrata na solncu in dežju veliko trpijo, vsled tega dobe razpoke. Les se ustavlja dežju in solncu, ako se napoji z oljem in prevleče z oljnato barvo. Vrata naj se torej vsaj vsake dve leti z oljem dobro napojijo. 2. ) Ključavnica in tečaji naj se namažejo z oljem, da ne škripljejo. 3. ) Pri manjših cerkvah za 200—300 ljudi zadostijo ena sama vrata, za 400 — 1000 mora biti vsaj dvoje vrat; za 1000 — 2000 vsaj troje. Vrata naj bodo dvokrile in zadosti široka, da se gre lahko z mrličem v cer¬ kev, da se baldahini, bandera in druge enake stvari lahko nosijo iz cerkve; navadno naj bodo široka do l'50m čez 2 m pa ne. Zaradi raznih nesreč je vlada ukrenila, da naj se vrata odpirajo nazven. 4. ) Ako se pri vratih napravljajo Veterniki, ki zabranjujejo prepih, naj bodo dosti prostorni; kadar se napravljajo zunaj pred vrati, naj se jim da lična oblika kapelice. 143 5. ) Klopi v cerkvi naj se ne postavljajo prav do vrat; dva do tri metre mora biti prostora med klopmi in med steno, na kateri so vrata. 6. ) Ako so pred cerkvenimi vrati stopnice, če tudi le samo dve, mora gornja stopnica biti široka eden do dva metra, na obeh straneh pa za 50 cm širša kot vrata, in tudi na obeh straneh mora imeti prage, ne samo spredaj. Ako so stopnice visoke, naj bo po vsaki šesti stopnici 1 — 2 m široka stopnica, da se lažje hodi po njih, in če bi kdo padel, bi ne bilo toliko nevarnosti. 7. ) Prag naj se ne dela previsok. 8. ) Vrata naj se napravljajo tako, da ni v cerkvi preveč prepiha. Najbolje je, če so vse spredaj. Ako to ni mogoče in se morajo druga vrata napraviti na strani, naj se denejo kolikor moč blizo velikih vrat; tako je le mali trikot na prepihu. Neprilično je stranska vrata napravljati sredi cerkve ali blizo prezbiterija, na ta način je polovica cerkve na pre¬ pihu. Še slabše je, če so na obeh straneh vrata. Veterniki nekoliko zabranjujejo prepih, pa ne popolnoma. 9. ) Vrata v zakristijo, notranja v cerkev in zunanja v zakristijo, smejo biti enokrilna, ker skozi te ne hodi toliko ljudi. Tudi ta vrata so cerkvena vrata in morajo imeti vtisnen cerkveni znak. Vrata v zakristijo morajo biti močna, kajti prav skozi ta se skuša mnogokrat vlomiti v cerkev. Odprta vrata. Semtertja vrata po opravljeni sv. maši zapirajo in ostanejo zaprta celi dan; to se nikakor ne more odobriti. Verniki morajo imeti priložnost vstopiti v cerkev, kadarkoli želijo, in obiskavati presv. Rešnje Telo. Ni pa treba, da bi na deželi morala biti vsa vrata odprta, odprta naj bodo ona, katera se iz župnišča ali iz kake hiše najlažje vidijo. Ker pa pred hudobnimi ljudmi tudi najsvetejši kraj ni varen, v nekaterih cerkvah, zlasti po mestih nekoliko od velikih vrat postavljajo železno omrežje, katero se dobro zapira. Ako so velika vrata odprta, se more prihajati le do tega omrežja, pri katerem je stopnica, da se lahko moli. Na ta način si prav pri vsaki cerkvi lahko pomagajo. Zvonovi. Že poganski narodi na vzhodu in na zahodu so poznali in rabili zveneča orodja, različna po obliki in po namenu. Najstarejši sledovi zvoncu sličnega orodja so kraguljci na tamburici, na katere je tolkla Marija, sestra Mojzesova in druge žene po prehodu skozi rdeče morje. Na oblačilu velikega duhovnika pri Izraelcih je bilo 300 zvončkov (2. Moz. 28. 35.). Blizu tempeljna je bilo neko zvonilo, katero je izumil Salomon. Bila sta dva bronasta votla stebra, visoka po 18 komolcev, ki sta zazvenela, kadar se je vdarilo nanje; granatna jabolka, viseča na verižicah, so tolkla nanje, kadar je pihal veter. Grki in Rimljani so imeli zvončke in kra- guljce (tintinabula), katere so rabili v tempeljnih med molitvami. Z zvon¬ cem se je dajalo znamenje, kdaj so se zjutraj odprle toplice; pa tudi v zasebnih hišah so jih rabili. Poleg teh zvoncev so imeli še druge zvončke, ki so jih obešali živalim za vrat; pri uri na vodo je bil zvonček, da je naznanjal, kdaj se je iztekla. Prvo dobo krščanstva, ko se je morala služba božja opravljati skrivaj, je skliceval poseben sel vernike k službi božji; a še tudi potem, ko je krščanstvo že zmagalo, je trajalo še dolgo, preden so se vpeljali zvonovi 144 namesto kovinskih plošč, na katere se je tolklo s kladivom. Zlasti v grški cerkvi se je dolgo ohranila ta šega. Skoraj gotovo so jeli menihi prvi rabiti zvonce, da so z njimi vabili k molitvi in k božji službi. Kardinal Bona trdi za gotovo, da so dajali z zvoncem znamenja za molitev: „opat mora skrbeti, da se daje znamenje po dnevi in po noči za božjo službo." Razen zvončkov so se ohranile v samostanih tudi plošče, kakor je v obče cerkev rada ohranjevala spo¬ menike prejšnjih navad. Neki spomin na to šego se je ohranil še današnje dni veliki teden, ko „zvonove zavežejo," in se daje znamenje z ragljami. Najstarejše in v liturgiji še zdaj rabljeno ime za zvonove je sign a, ker so bili odmenjeni za to, da so dajali znamenje k začetku službe božje (simpliciter signa vocantur, quia eorum sonoritate quibusdanr pulsibus excitata significantur horae, quibus in domo Dei statuta celebrantur officia. Walafr. Strabo de reb. eccles. c. 5). V 6. stoletju so bili zvonovi že zelo razširjeni tudi zunaj Italije; na Francoskem so jih imeli že za Gregorja Turonskega. Največ je pomogla za hitro razširjanje zvonov italijanska dežela „Campania“ in njeno mesto „Nola“, tako da so jeli zvonove zvati „campana“ ali „nola“, in sicer so rekli velikim campana, malim pa n o la. 1 ) V Kampaniji je bila zemlja kaj pripravna za kalupe, in kaj izvrstna kovina, katero so od Rimcev prejemali lažje, kakor iz otoka Cipra (kakor je nastala campana iz Čampa ni a, tako tudi iz Cypern: cuprum). Na Angleškem nahajamo prva poročila o zvonovih v samostanu sv. Jona na škotskem otoku Hy za Kolumba, apostola škotskega (521—597). O njem piše Kumenej: „0 polnoči, ko zazvoni zvon, hitro vstane in gre v cerkev." 2 ) — Na britanskih otokih so bili zvonovi kmalu znani. O britskem menihu Dogeju (j 586) se poroča, da ni bil le izvrsten pi¬ satelj, marveč tudi najodličnejši kovač (faber), ki je izdelal 300 zvonov. Iz tega zgodovinskega pregleda je jasno, da se ne more govoriti o krščanski iznajdbi zvonov, ampak cerkev je po zadobljenem miru v 6. in 7. stoletji po raznih deželah zvonove sprejela v svojo službo, a bili so znani že starim poganskim narodom. V 7. stoletji nahajamo prvo postavno določilo o liturgični rabi zvonov. Papež Sabinijan (604—606) je zapovedal: „Ut ad horas canonicas et Missarum sacrificia pulsarentur in ecclesia." Tudi nahajamo to stoletje že prepoved, da se med interdiktom ne sme zvoniti. Najstarejši in najbolj zanimivi zvon iz te dobe na Nemškem je „Saufang“. Pri¬ poveduje se, da je bil namenjen za stolno cerkev, ki je stala na mestu sedanje cerkve sv. Cecilije; blagoslovil ga je nadškof Kolinski sv. Kunibert. Cerkev je pogorela (882), zvon je padel v neko mlakužo, iz katere so ga pozneje izrile svinje, od tod njegovo ime. V 8. stoletju se že nahaja v pontifikalih obred, po katerem naj se blagoslavljajo zvonovi; sredi 10. stoletja se že govori o harmoniji zvonov. Ko je postavil sv. Bonifacij, apostol Nemcev, že mnogo hiš božjih, je. pisal opatu Hubertu na Angleško: „Et si vobis laboriosum non sit, ut unam clocam transmittas mihi." Tu se prvič nahaja beseda „clocca“ (cloca, klochon, staro-visoko-nemški, pomenja: sonum edere). Za Karola Velikega so imeli zvonove že povsod, ne samo na Nemškem in Fran¬ coskem, temveč tudi v vseh drugih podvrženih deželah. Tudi nahajamo že prepoved, naj se zvonovi ne krščujejo, ker so združevali s tem blago¬ slovom razne prazne vere. Krščevanje zvonov je vpeljal papež Gregorij Veliki. Za najprve zvonove ni bilo treba velikih stolpov, kajti bili so majhni in ne težki. Prvi zvonovi niso bili uliti, ampak iz pločevine skup skle¬ pam. Jemali so železne plošče, katere so z žeblji vkup zbili ali pa zvarili, ‘) Prazna je, da je *izumil“ zvonove sv. Pavlin, škof v Noli (409—431). V nekem pismu do Severa (c. 12.) opisuje prav natančno svojo cerkev, katero je zidal; omenja najmanjše malenkosti, če celo ključavnice, toda o zvonovih ne črhne niti besede. 2 ) Media noete pulsante festinus surgens ad ecclesiam pergit. 145 kajti baker in cin je bil v nekultivirani Nemčiji predrag; pozneje so pa rabili baker in cin, kakor zdaj, ali namesto cina svinec, dokler je bil cin še predrag. Da se je ohranilo primeroma malo zvonov iz prejšnjih dob, je vzrok, da so bili samostani pa tudi druge cerkve ponosni na velike zvo¬ nove, torej so dajali stare prelivat in napravljat večje. Mnogo cerkva je pogorelo in zvonovi v njih so se raztopili ali pa so jih v vojskah so¬ vražniki radi ropali, da so vlivali iz njih topove in denar. Ko so Turki zasedli Carigrad, so uničili vse zvonove. Tudi na Francoskem so za prve prekucije poropali mnogo zvonov, vsled tega se jih je ravno na Fran¬ coskem ohranilo kaj malo. Oblika prvih zvonov je bila podobna košnicam za čebele; bili so dolgi in ozki, nekateri so bili podobni bučam. V 12. in 13. stoletji so jih ulivali po enakostranem trikotu, trikot so pokladali v zvon tako, da je en kot segal v korenino. Kakor se kaže, so jim kmalu dajali tudi za- vihneno obliko. Livarji zvonov. Kakor v obče vse druge vede, so gojili tudi umetnost zvonove vlivati najprej v samostanih, zlasti so se odlikovali v tem benediktinci. Zdi se vendar, da so se poprijeli te umetnosti kmalu tudi laiki. Kakor stavbarstvo in slikarstvo, so dobile tudi vlivanje zvonov zadruge v roke, zlasti v 13. stoletji, ko so naraščala mesta in so se vedno lepše razcvitale zadruge; v 14. stoletju so pa imele to umetnost edino za¬ druge v svojih rokah. Ko se je blagostanje množilo in so zidali vedno večje in lepše cerkve, zlasti v gotski dobi, so morali imeti vedno večje stolpe in torej tudi večje zvonove. Težavno pa je bilo prevažati veliko težo. Pomagali so si s tem, da so poklicali zvonarje, jim napravili blizu cerkve livarno, jim dali potrebno izvrstno kovino in jih nadzorovali, da niso pri vlivanju kaj poneverili. Taki mojstri so hodili od kraja do kraja, naprav¬ ljali si zdaj tu, zdaj tam svojo livarno, kjer so ravno dobili delo. To nam pojasni, da so tako na daleč razširjeni izdelki enega in istega mojstra, kar bi se nam zdelo sicer čudno, če pomislimo, kako malo zložna so bila pota tiste dobe. Taki potujoči zvonarji so delali še pričetkom se¬ danjega stoletja. Največkrat se je naučil sin umetnosti od očeta in je prevzel delo za njim, v prid si obračajoč prejšnje izkušnje, kajti zlasti pri tej umetnosti velja izkušnja veliko, nekatera pravila so bila tajna, ka¬ terih niso.smeli povedati drugim. — Ker pa niso imeli vedno dosti dela z ulivanjem zvonov, so se ukvarjali navadno še z ulivanjem drugih stvari; vlivali so pulte, krstne kotle, kotliče za blagoslovljeno vodo, svečnike, možnarje i. t. d. Ulivanje možnarjev je dajalo zvonarjem dobro kupčijo, ker je morala prinesti pri ženitovanji od vsake boljše družine nevesta s seboj možnar, ki ga ji je podaril oče, mati je pa morala preskrbeti škrinjo, spredaj lepo izrezljano in napolnjeno s platnom. Možnarji so bili olepo- tičeni kakor zvonovi in so imeli tudi primerne napise; vliti so bili iz prav takega blaga, kakor zvonovi, le namesto cina so jemali cink. Deli zvona. Gorenji del zvona, pokrivajoč ga na vrhu pod ko¬ renino, se zove klobuk (Flaube, Platte). Ravni del pod klobukom se zove vrat; pod vratom se polagoma zavihuje na zunaj; ta del se imenuje slok (Schweifung). Spodnjemu delu se pravi venec ali uho (Glockenkranz, Schlag). Črte, naznanjajoč obrise klobuka, sloka in ušesa zvonovega, se zovejo profil. Od pravega profila je največ odvisen glas zvona. Na vrhu zvona so korenine (Glockenkrone), posamični deli so roči (Henkel). Za korenino zvon visi na jarmu (Joch, Helm, Wolf). Napisi in olepšave na zvonovih. V obče smemo reči, da so tisti zvonovi najstarejši, ki nimajo ne olepšav, ne napisov, so torej vsi 10 146 gladki. V 12. stoletju so že napisi na zvonovih, n. pr. v Veroni 1149 (St. Ženo), v Sieni 1159. V 13. stoletju so že pogostejši; pr ; vi na Nemškem je v Wtirzburgu 1. 1249; v 15. stoletju ni skoraj nobenega zvona brez napisa. To dobo so že splošno jeli krščevati zvonove v imenu presvete Trojice in jim dajati ime kakega svetnika, ki je napisano na zvonu. V 13. stoletju so na zvonovih že kratke molitvice, izreki sv. pisma i. t. d. Ti napisi so kratki, jedrnati in se nanašajo na molitve, ki se opravljajo pri blagoslavljanju zvonov. Črke na najstarejših zvonovih so rimske velike črke (majuskule) in sicer do 12. stoletja samo take; od 12. stoletja naprej so namešane z gotskimi in sicer od konca 12. stoletja do srede 14. stol. so navadne gotske črke; od tedaj do 16. stol. so novogotske male črke (minuskule). V 16. stol. se dobe zdaj te zdaj one črke, izpremenjene po novem okusu, kakor se je zljubilo zvonarju; od 17. stol. so pa zopet navadne latinske črke. Napisi so jedrnate molitvice. Najnavadnejši so: „0 rex gloriae, Christe veni cum pace (1200—1650). Ave Maria gratia plena Dominus tecum (1400—1650), Vivos voco, testa decoro, fulgura frango, mortuos plango (1300—1700). Mnogokrat se nahaja napis: Ihesus Nazarenus rex Judeorum, ali imena evangelistov, svetih treh kraljev, patrona cerkvenega s pristavkom: ora pro nobis. Druga pomenljiva znamenja so: IHS, XPS, AO i. t. d. Od srede 13. stoletja se imenujejo tudi zvonarji, v poznejših stoletjih je v napisu tudi teža zvonov navedena. Koncem 16. stoletja se pričenja raz¬ vada, da so napisavali namesto svetih imen preveč nepotrebnih imen, n. pr. duhovske in deželske gosposke, ime župnikovo, županovo, dobrot¬ nikovo, botrov i. t. d. Prav je, da se taka imena ohranijo, toda ne na zvonu, ampak v kroniki. Prvo dobo zvonovi niso imeli olepšav, pa kmalu so jih jeli dičiti na raznotere načine. Pred napis so devali mali križec, ki se ponavlja kadar se pričenja nova vrstica; posamezne besede ali stavke so delili z rozetami, heraldičnimi lilijami, malimi podobicami; pod napisom in nad napisom, ki je navadno obsegal uho, so bili obročki, vrvice (Strickstabe), pozneje so delali liste in arabeske. Po steni so delali redkokdaj napise, pač pa male podobice, grbe, pečatnike, odtise raznih denarjev ali tudi prave novce. Na klobuk navadno niso napravljali olepšav, pozneje so jih žlebkovali, da se je videlo podobno zaviti vrvi; na konceh so delali kaj lepe glave angelcev, doprsne podobe vladarjev i. t. d. Iz teh olepšav je razvidno, da so se zvonarji mnogo trudili, da bi dostojno olepšali zvonove, dobro vedoč, kako vzvišen pomen imajo. V pozni dobi renesanski so zvonovi prenapolnjeni z neokusnimi podobami, da so celo glasu na kvar. Lastnosti zvona. Dober zvon mora imeti lep glas. Razločujemo pa pri zvonu glavni glas in soglasove, kateri pojo poleg glavnega glasu. Glavni glas daje uho; odvisen je od profila, ki se ne dela toliko po matematičnih pravilih, temveč po izkušnjah, katere hranijo zvonarji v svoji družini kot tajnosti. Če je pravi glas zadet, se prepričamo najložje s tem, da se nihajoče ubiralne vilice, ki imajo dotični glas, po¬ stavijo na uho zvona na kaki sukneni podlagi. Ako zvon odgovarja vilicam, to je, ako sprejema nihanje vilic in začne zveneti, ima pravi glas. Kar se tiče ubranosti zvonov, so se držali ves srednji vek, kakor pri godbi v obče, prav tako tudi pri zvonovih melodično-harmonikalnega principa, to je, zvonov niso uglašali po akordih, ampak po diatonični skali. Ker zvonovi ne bijejo vsi ob enem, ni toliko ležeče na tem, da so ubrani po akordih, ampak, ker bijejo drug za drugim, naj se izpreminjajo gla¬ sovi lepo melodično; to dela, da zvonovi tako miloprijetno pojo; harmonično zvonenje bi se rabilo le tam, kjer se mora dati podlaga za melodično 147 zvonenje s 4 do 6 zvonovi, ali kjer se mora zaradi dobrih starih zvonov, katerih glasovi so daleč saksebi, napraviti primeren sredni zvon. Pravi s o gl as o vi. Mogoče je, da ima zvon pravi glavni glas, vendar ne poje lepo, ker nepravi soglasovi zatapljajo glavni glas in ga delajo nedoločnega. Vsak zvon si namreč lahko mislimo sestavljen iz več neenakih obročev; vsak obroč daje svojemu obsegu in debelosti pri¬ meren glas. Najnižji daje najglobokejši glas, ker je največji in najdebelejši; najbolj gorenji daje najvišji glas, ker je najmanjši in najtanjši. Zvon daje torej več glasov, ki se spajajo z glasom spodnjega obroča v en glas. Tanjko uho sliši poleg glavnega glasu tudi druge glasove, ki se spajajo z glavnim glasom, tako zvane aliquot. Že koncem 13. stoletja je veljalo glavno pravilo, da mora imeti dober zvon tri glasove, enega spodaj na ušesu, drugega na sredi, tretjega na vratu. 1 ) V 17. stoletju je sloveči zvonar F. Hemony izrekel sledeče pravilo: Dober zvon mora biti tako sorazmeren, da se izvabijo iz njega lahko tri oktave, dve kvinti in ena velika ali mala terca. Glavni glas, ki je najmočnejši in nadvlada druge, je na ušesu; velika ali mala terca dve dlani višje, čista kvinta še enkrat višje, oktava blizu klobuka in spodnja oktava spodaj poleg glavnega glasu prav na skrajnem robu zvona. Soglasovi so odvisni od pravega profila, to je, od pravega razmerja visočine do premerov, od debelosti, v obče od pravih dimenzij vsega zvona. Pri novih zvonovih moramo torej zahtevati, da ni samo glavni glas čist in pravi, temveč da ima tudi vsak zvon za-se prave soglasove in sicer eno malo terco (po zakonu sodonečih glasov bi se morala ra¬ biti velika terca, vendar izkušnja kaže, da je mala boljša, ker je pri veliki glas preoster), čisto kvinto, čisto oktavo in malo septimo, razen tega, če je možno, še čisto spodnjo oktavo. Zvonovina. Da ima zvon lep glas, je bistveno potrebno, da se rabi dobro, čisto, nepokvarjeno blago za ulivanje. Ako je blago slabo, ne pomaga vse drugo nič, naj bo drugo še tako natančno matematično preračunjeno, naj bodo profili še tako lepi — zvon vendar ne bo dal lepega glavnega glasu, ne čistih soglasov. — Zvonovina je mešana iz 78% bakra in 22% cina ali se izpreminja med 77 do 80% bakra in 23 do 20% cina. Zvonovina je tem boljša, čim čistejši baker in cin se rabita in čim bolje se zmešajo in spojijo pri talenji kovine, iz katerih je sestav¬ ljena ali z drugimi besedami čim bolj vroča je zvonovina pri ulivanji, tem čistejši je glas. Najčistejši in najboljši baker je sibirski ali ruski; najslabši in najcenejši takozvani nemški baker (črni baker); ta naj se ne rabi za zvonove, ker mu je preveč železa primešanega. Mešanica iz bakra in cina je trši ali mečji, odvisna je od množine cina. Topovina (Kanonenmetall) je še zelo mehka; ima okrog 90 do 93% bakra in 10 do 7% cina; zvonovina je že trši; ima kakor je že po¬ vedano 78% bakra in 22% cina; še več cina dela bron trd kakor jeklo. Tudi barva brona je odvisna od množine cina; čim manj cina, tem bolj rdeča, čim več cina, tem belejša je. Ako se bron prelomi, morajo biti plasti vogljate (gezackt) ; če so pregladke, je bron pretrd in ima preveč cina; če je odlomek zrnat, ima premalo cina. Cim več cina, tem čistejši in gladkejši je glas, tem trši je pa tudi bron, in zato tolikanj večja ne¬ varnost, da se ubije. Nekateri jako priporočajo za nove zvonove ulito jeklo (Gufistahl) (Giefers). A kakor povsod drugod, velja tudi tu, da namestki pri ') .Campana in tritnis locis, si puisetur, tres habere sonus invenitur, in fundo mediocrem, in extremo subtiliorein, in medio graviorem.” Vincent. Bellovacensis f 12B4 (francoski Dominikanec). 10 * 148 cerkvenih rečeh nišo na pravem kraju, kajti glas je mrzlejši, krajši, ni tako harmoničen; tak zvon se rajši ubije, in ubit železen zvon nima druge vrednosti, kakor staro vlito železo. Dajo naj se torej zvonovi ulivat zanesljivemu zvonarju, pa da naj se mu tudi prilika, da bo mogel dati res dobro blago. Litje brezkvarno. Če se jemlje še tako dobra tvarina, vendar se more storiti mnogo napak, da zvon nima lepega glasu; te napake se dajo le težko popraviti ali celo ne; druge napake se pokažejo še le čez več let. Največja napaka je, če se uliva prehladno; tak zvon ne bo dolgo pel in ne bo imel lepega glasu. — Na neko drugo jako važno okoliščino se današnje dni gleda premalo in ta je, da je zvon po glasu in po obliki dovršen že v sirovem litji, to je, zvona ne sme popravljati ne dleto ne pila. Stari zvonarji so puščali zvonove take, kakršne so vzeli iz jame in vendar so še dandanes po obliki in po glasu zgledni. Kako je to, da današnji zvonarji ne delajo takih umotvorov, saj rabijo prav tako blago in ga mešajo prav tako kakor stari? En vzrok bi utegnil biti res ta, da jih po litji preveč popravljajo. Pri zvonu niso zadeli pravega glasu, ali se kažejo druge pomanjkljivosti. Zdaj se mora popravljati s pilo in z dletom. Da trdnost zvona s takim ravnanjem škodo trpi, vsak lehko vidi, kajti odseka se deloma ali po vsem zvonu zunanja skorja (Gufihaut), katera je mnogo trši, kakor sredica. Prav na to bi se moralo na vsak način gledati pri novih zvonovih, da se ta skorja čez in čez ohrani ne¬ pokvarjena. Ker zvonovi vise visoko v stolpu jih tako nihče ne gleda, ni torej treba, da bi se po zunanjščini morali tako svetiti, ker se tako kmalu okisajo in dobe lepo zeleno površino, katero imajo tako radi na bronu. Primerni napisi in olepšave. Tu naj velja glavno pravilo, da naj se napravljajo na zvon le najpotrebnejši napisi in olepšave; kajti ni vseeno za glavni glas in za soglasove, če so tu ali tam stene z napisi in olepšavami postale debelejše. Kratka molitvica, ki se pričenja s križcem, dalje najpotrebnejše zgodovinske notice (papež, cesar, letnica, zvonar) naj zadostujejo. Napisi naj se delajo na vrat, nikakor ne na sredo stene ali na uho; k večjemu se na sredo dene kaka podoba, n. pr. patrona zvo- novega. Na ušesu naj ne bo nobene olepšave, da se glas zvona nežno izpoje. Teža zvonov. Teža zvonov se ravna po konstrukciji njihovi. Raz¬ ločujemo zvonove lahke, srednje in težke konstrukcije. Zvonovi lahke kon¬ strukcije imajo tenak plašč (stene), jemlje se malo kovine, imajo pa malo doneč, mnogokrat kotlu podoben glas, se kmalu obrabijo in lahko ubijejo. Zvonovi težke konstrukcije imajo debel plašč, močan, dolgo časa doneč, pojoč glas in se ne ubijejo lahko. Zvonovi srednje konstrukcije šo v sredi med imenovanimi. Napravljajo naj se le težke konstrukcije ali vsaj srednje, nikdar pa ne lahke. Stari zvonovi niso vsikdar težki. V obče se zvonar ravna po naslednjih pravilih: 1. ) Pri enakih premerih je glas višji, če so stene debelejše ali če je teža večja; če se stene stanjšajo in je teža manjša, je glas globokejši. 2. ) Pri enaki teži je glas globokejši, če se zveča premernik; če se zmanjša, je glas višji. Seve, da imajo te primere svoje meje; zvon more za svoj glas imeti preveč ali premalo blaga, kar je vstrajnosti njegovi, pa tudi glasu v kvar. Vestnemu zvonarju se mora torej prepustiti, da odloči težo za zvon in da to težo prav razdeli po stenah. Žal, da izkušajo zvo¬ narji z malo blagom dajati zvonu globok glas, pa taki zvonovi nimajo lepega glasu in se kmalu ubijejo. Pri zvonovih pod 1000 At/ (z glasom E) se jemlje primeroma manjša, pri globokejših zvonovih pa, zlasti če pri¬ puščajo pomočki, se jemlje večja teža. 149 Obešanje zvonov. Do najnovejše dobe so obešali zvonove na leseno os tako, da je bil jarem skoraj pod osjo in vrtišče je bilo kolikor mogoče visoko. Novejšo dobo so jih jeli obešati drugače; dajo namreč zvonu protitežje, da sta vrtišče in težišče zvona kolikor mogoče blizu. S tem hočejo v marsičem prekositi staro šego: 1.) Potrebuje se manj prostora za zvonove. Sedanje čase hočejo imeti povsod velike zvonove; kjer je zvonik preozek, se lahko pomaga s tem novim obešanjem; 2.) se na ta način obešeni zvon ložje goni; 3.) zvonik manj trpi; 4.) ima zvon čistejši glas in zvoni enakomernejše, počasno in častitljivejše. Toda na ta način obešen zvon ne daje vsega najlepšega glasu, katerega ima v sebi, ampak ves popoln glas daje le obešen po stari šegi. Mnogo je odvisno tudi od kembeljna. Najprej mora teža njegova biti v sorazmerju s težo zvona; navadno se jemlje 2V 2 —3% zvonove teže -}- 5. Tudi na obliko njegovo je treba paziti in prav mora biti obešen. Tleči mora tje, kjer je zvon najdebelejši, torej na uho. Odri, na katerih zvonovi vise, morajo biti iz čistega, zdravega hra¬ stovega lesa in tako trdni, da se nikjer nič ne majo. Stoje naj prosto, ne smejo biti vdelani v zidovje, da se zid zvonikov ne omaje. Navadni stoli iz kratkih tramov, stoječi na močnem odru, so še najboljši. Veliki zvon se navadno obeša na sredo, manjša ob straneh. Vise naj zvonovi na odru kolikor mogoče nizko, da se manj ziblje. — Novejšo dobo so jeli delati železne stole namestu lesenih; izkušnja bo čez več let pokazala, so li priporočila vredni; leseni pa so že izkušnjo dobro prestali. Gotovo je, da železo rado zarjavi, mora se torej paziti, da je vedno dobro pre¬ vlečeno z barvo, pri hudem mrazu pa, ko je železo zelo napeto, se rado kaj polomi. Tudi popravljanje je težje, ker ni povsod izkušenega delavca pri rokah. Kar tiče glas, je gotovo, da leseni stoli bolje odglašajo, kakor železni. Tudi uči izkušnja, da imajo zvonovi, viseči na železnem stolu, trji glas, kakor na lesenih. Ohranitev zvonov. Ker so zvonovi dragi, je treba paziti, da se ne ubijejo in ne napravljajo soseski novih stroškov. Če so dobro vliti, se ne ubijejo kmalu, kakor priča izkušnja, kajti imamo zvonove iz 13. sto¬ letja, ki so še današnje dni za rabo. Druge, postranske okoliščine so torej krive, da se zvonovi ubijejo. Ubije se zvon: 1.) Če ni prav obešen, če kembelj ni prav narejen ali če kembelj predolgo tolče na eno mesto. Čez kakih 30 do 40 let se mora zvon presukati, da kembelj bije na drugo mesto. Paziti je, da kembelj bije vedno na isti udarek, ne višje, ne nižje; če kembelj odska¬ kuje semtertja, se bo zvon gotovo kmalu ubil. Paziti se torej mora, da je gož močna in vedno dobro nategnena. Če je kembelj ob straneh postal robat, se mora popiliti, da zvonu preveč ne škoduje. Tudi se kaj lahko ubije zvon, če se 2.) nihanje prenaglo ostavi, da bron ne izdoni popol¬ noma. To se lahko zgodi: 1.) Če pri pritrkovanju kembelj predolgo ostane na zvonu; 2.) če kladivo urino ne odskoči hitro; 3.) če se zvon pri zvonenju zadene ob kako reč; ne sme se torej stati preblizu, da se ne dotika oblačil; 4.) če med zvonenjem kaka stvar pade na zvon ali se vrže vanj; 5.) če se zvon prehitro ustavi, da se nihanje prehitro preneha; 6.) ubije se, ako pride kaj med kembelj in zvon; 7.) tudi na tem je mnogo ležeče, kako se zvoni, da se ne gonijo zvonovi brez potrebe čez mero. Ako kdo hoče, da se bojo dobro vbrani zvonovi ohranili dolgo časa, naj pusti zvoniti le zanesljivim možem; najboljše bi bilo, da bi zvonili v zvoniku prav pri zvonovih, kajti tukaj se ložje zapazi vsak po¬ grešek in zvonenje je lepši, ker se zvonovi gonijo pravilnejše. Duri v 150 zvonik naj so vedno zaprte, da se ne potikajo po zvoniku nepoklicani in da imajo pristop do zvonov le izvedenci. Nekateri največji zvonovi: 1. ) V Moskvi, kolokol, vlit 1. 1734., tehta 190.000 leg, ima v premeru 7'04m; zdaj stoji poleg zvonika pri katedrali. Leta 1737. je pri ognju padel iz zvonika in se zaril v zemljo. L. 1837. so ga vzdignili iz zemlje na povelje cesarja Nikolaja. Cesar Napoleon ga je izkušal spraviti v Pariz, pa mu je izpodletelo. Sedanje dni stoji na zidanem podnožji. Na strani spodaj je precej odkrušen. Kembelj tehta okrog 2000%, dolg je 5 m in spodaj debel l - 88m. 2. ) V Moskvi, trockoi, tehta 164.000 kg. 3. ) V Moskvi, bolshoi, vlit 1. 1817. tehta 70.000%, premernik 5 - 65m. 4. j 1 ) V Moskvi, St. Ivan, vlit 1. 1819., tehta 50.000%. 5. ) Peking, vlit 1. 1403., tehta 53.000%. 6. ) Novgorod, 30.600. 7. ) V Kolini, cesarski zvon, vlit 1. 1876. iz 20 francoskih kanonov. Litje se je dvakrat ponesrečilo, pa še zdaj nima lepega glasu. V vrsti velikih zvonov je dunajski zvon pri sv. Štefanu štirinajsti; ljudstvo ga zove: Schustermichel; vlit je 1. 1711. na povelje cesarja Franca iz turških kanonov; tehta 23.000% (z vsem železjem vred, sicer 15.000%). Nekaj let se ne zvoni več ž njim, ker se zvonik preveč trese (15—20 cm). V Olomucu tehta 17.000%. Sedemindvajseti zvon je v Pragi pri St. Vidu, vlit 1. 1549., tehta 10.900%; devetinšestdeseti je v Maria Zelli, vlit 1. 1830, tehta 5.160%. Blagoslovljenje (krščevanje) zvonov. Zvonovi so brončeni glas božji, sveti glasniki so, opominjajoč nas, naj v veselih in žalostnih dogodbah svoje oči, svoje roke in srce povzdignemo k njemu, od katerega prihaja vsak dober dar. Zvonovi zbirajo vernike v cerkev, v naročje dobre matere, da ondi poslušajo besedo božjo, darujejo z mašnikom presveto daritev, opominjajo k molitvi in povekšujejo pobožnost. Zvonovi vpeljejo človeka v življenje in spremljajo važnejše dogodke v življenju s svojim donečim glasom. V najvažnejših dogodbah v življenju glasi se zvon. Ko je iz otroka postal deček, vabi ga slovesno, ko prihaja čas, da pristopi prvič k mizi Gospodovi. Veselo in jasno vabi mladeniča in devico k oltarju, pri katerem sklepata zavezo, katere nihče drug raz¬ vezati ne more, kakor nemila smrt. Kaj ljubko in slovesno naznanja zvon dneve Gospodove — britko in grozno buči, zamolklo, počasno ječi pri požaru in drugih nevarnostih — milo žalujoč spremlja človeka po poti iz življenja v večnost. — Oznanuje nam jutro, poldan in večer in nas opominja, da posvečujemo jutro, dan in večer s sveto molitvijo. Vse to dela zvon; ne zvoni pa le vnanjemu ušesu, mnogokrat glas njegov sega globoko v dušo in vdarja na najtanjše strune našega srca, katerih noben drug glas ne zadene. Kakor ima svetloba mnogih lučic v cerkvi, kakor ima slovesen glas lepo donečih orgel v sebi nekaj vzvišenega, nekaj srce oveselujočega, nekaj slovesnega in veličastnega, tako tudi slovesno, lepo melodično ubrano zvonenje posebno globoko sega v človeško srce. Ta glas je vabilni glas („et in templo ejus omnes dicent gloriam; Psi. 28, 9). Odtod napisi: „vivos voco,“ „žive vabim 11 ; ta glas je veličastni glas („vox Domini in magnificentia"; psi. 28, 9.), mogočni glas božji je in glas svete cerkve, kateri glas jako povekša slovesnost cerkvenih praznikov („festa decoro“). Glas zvonov naj očisti srce izkušnjav in napolni naj jih s čistimi, nebeškimi čutili. ’) V Moskvi menda je vseh zvonov vkup: 1700. 151 Da ima glas zvonš neko višjo moč do srca, ve lahko vsakdo iz lastne skušnje. BI. Katarina Emmerich pravi: „Že kakor otrok sem čutila glas blagoslovljenih zvonov kakor žarke blagoslova, kateri preganjajo kolikor daleč sezajo škodljivost sovražnih sil. . . Čutim, da je glas blagoslovljenih zvonov bistveno svetejši, veselejši, močnejši, sladkejši, kakor vsak drug glas, ki šemi v primeri z onim zdi votel, tožen (Schmoger, Kat. E. I. st. 51). — Mesen človek seveda nima pojma o tem „animalis liomo non percipit, quae sunt Spiritus Dei“ (1. Kor. 2. 14). Ko je sv. Cerkev zvon vzela v svojo službo, ga je blagoslovila, da ni več samo dete narave, temveč sveto orodje cerkveno, zato ga umije, krsti. Neblagoslovljen zvon ni cerkven zvon; blagoslov je vrata, skozi katera prihaja iz narave v katoliško cerkev. Katoliški zvon je krščen, dobil je po cerkvenih molitvah duha, da tako izpolnuje višjo nalogo: »mogočen glas Gospodov“ naj bo. Kakor je nekdaj glas Gospodov pomiril morske valove, kakor se je razrušilo zidovje mesta Jeriho pri glasu trobente, tako naj so poteptane zračne sile po glasu zvona, razprše naj se sovražne moči, hruščenje toče in divji viharji naj se preženo, naj se odvrača blisk, grom in nevihte. To moč izprosi škof, kadar blagoslavlja nov zvon. 1 ) V imenu sv. križa naj odvrača zvon vse nesreče po zraku, kakor jih odvrača blagosjovljena voda na zemlji. Že v 8. stoletju je bila navada zvonove krščevati, kar priča pontifikal nadškofa Egberta iz Jorka (Martene de antiq. eccles. rit. lib. II. c. 21). Pre¬ poved Karola Vel. od 1. 789. je naperjena proti razvadi, katera se je vrinila pri krščevanju zvonov. Razvada je bila ta, da zvonov niso samo zunaj in znotraj omivali s prav za to blagoslovljeno vodo in jih mazilili s krizmo in sv. oljem, marveč potapljali so jih po trikrat v blagoslovljeno vodo in izgovarjali so med tem: Ego te baptizo in nomine Patris etc. V enem oziru se je sicer smelo tako govoriti, kajti „baptizare“ ne pomenja spe¬ cifično potapljati za opravičenje, kar se pri mrtvi stvari tako ni moglo misliti; pomenjalo je le, da se s tem potapljanjem zvon blagoslovi. Toda ker se je ta obred lahko napak tolmačil, je bil po pravici prepo¬ vedan; izraz pa: »baptismus signorum", »krščevanje zvonov", se je ohranil do sedaj. Mističen pomen. Čudno je res, da izbuja glas zvona v jedni in isti minuti v tisočerih srcih enaka čustva! Ni čudno, da so vsakemu delu zvona dali lep mističen pomen. Durand Viljem (f 1. nov. 1328) pojasnuje pomen vsacega dela posebej. Trda kovina, pravi, nas uči, da naj je pri¬ digar srčen in utrjen zoper sovražnike cerkve, po besedah sv. pisma: Dal sem ti čelo, trši, kakor je njih čelo. Kembelj bije na dve strani, to pomenja dva testamenta, katera se oznanujeta. Tram, na katerem visi zvon, opominja pridigarja, naj se drži tako trdno križa, kakor se zvon drži jarma z železnimi vezili. Usnjen jermen, na katerem visi kembelj, svetuje pridigarju zdržnost; zagon, ki visi nizdol, ponižnost i. t. d. Pripovedke o zvonovih. Ni čudno, da so o zvonovih nastale kaj ljubke pravljice, vsaj so zvonovi posvečeni z molitvijo sv. Cerkve, po¬ deljena jim je posebna moč, in vedno govore s svojim brončenim glasom ušesom in srcu človekovemu; vse to mora mnogo uplivati na moralno življenje narodovo. Kaj zvon more delati po mislih sv. cerkve, smo videli zgoraj, kaj more delati po mislih narodovih, to nam pripovedujejo pri¬ povedke o zvonovih. Prav bi bilo, ko bi se te pravljice zbrale, da se ne izgube. — Ako je zvonar bil nepošten in je rabil slabši blago, zvon ') „Et cum melodici illius (vasculi) auribus insinuerint populorum, crescat in iis devotio fidei, procul pellantur omnes insidiae inimici, fragor grandinum, procella turbidinum, impetus tempestatum, temperentur infesta tonitrua, ventorum Nabra fiant salubriter ac moderate suspensa; prosternat aereas potestates dextera tuae virtutis, ut hoc audientes tintinnnabulum conlremiscat et fugiant ante sanctae cruris tuae in eodem de- pictum vexillum, flectitur omne genu coelestium, terrestrium et infernorum et omnis lingua confiteatur, quod ipse Dominus noster J. Chr. absorpta morte per patibulum crucis regnat in gloria Dei Patris cum eodem Patre et špiritu sancto.“ Pontif. Romanum. 152 molči, ne da nobenega glasu. — Zvonovi imajo veliko ljubezen do kraja in cerkve, za katero so vliti — ako se dajo proč, hodijo nazaj. — Ako se zvon potopi, tudi v vodi ne miruje, zvoni pred nekaterimi praz¬ niki. — Ako Schiller pravi; da zvon sam nima srca, se to ne strinja z mišljenjem narodovim. Daleč daleč se sliši mrtvaški zvon. Pri smrti sv. Bonifacija 755, kakor tudi pri smrti Leona IX. so začeli zvonovi zvoniti sami po sebi. Pri smrti nedolžnega otroka pojeta dva zvona: pet angeljev, pet angeljev; pri smrti odraščenega: umeri je, več ga ni, umeri je, več ga ni. — Veliki četrtek gredo zvonovi v Rim i. t. d. Cerkvena določila. Zvonovi so glasniki cerkveni. Zvonik, cerkev brez zvonov se nam zdi kakor mutast človek. Zaradi tega ima vsaka cerkev po tri ali vsaj po dva zvona. Ako gledamo na pravi namen zvonov, vidimo, da mora cerkev to-le zahtevati: 1. ) pri vsaki farni cerkvi morata biti po dva ali trije zvonovi; 2. ) zvonovi smejo imeti le krščanske okraske, napise in podobe; 3. ) zvonovi morajo biti blagoslovljeni, preden jih cerkev jemlje v svojo službo; 4. ) blagoslovljeni zvonovi se navadno smejo rabiti le za cerkvene namene, za druge namene — ad usus profanos — se zahteva dovoljenje škofovo. Blagoslovljeni zvonovi so „res sacrae“; oblast o njih razpolagati ima le cerkveno predstojništvo, če tudi jih je napravila soseska; 5. ) pravico do ključa v zvonik ima cerkveno predstojništvo, pristop do zvonov naj bo zaprt, le zanesljivim osebam naj se dovoli. Ura. V tesni zvezi z zvonovi so ure. Predno so izumili žepne ure, so bile ure pri cerkvi tem potrebnejše, ker je cerkev vsa opravila določevala po gotovih časih in urah; za molitve, na primer, imela je vedno natanko določen čas. Potrebno je bilo torej merilo, po katerem se je razdelil čas; tako merilo je bilo za po dnevi solnčna ura, za po noči pa vodna ali sipna ura. Solnce je najprej naznanjalo človeku razne čase. Videli so, kako po navideznem teku solnca na nebu raste ali pojema senca dreves in drugih visokih stvari; to jim je dajalo povod, da so po senci merili čas, napravljali so si solnčne ure. Stari narodi, recimo: Egipčani, Kaldejci, so postavljali visoke obeliske na planem in senca teh obeliskov jim je kazala čas. V sv. pismu se omenja solnčna ura le enkrat v četrti knjigi kraljev (20. 9—11) in Iz. (38, 7. 8.), zove se: stopn jice Ah azove. Prerok Izaija je storil, da je šla senca za deset stopinj nazaj. „Klical je prerok Izaija v Gospoda in nazaj je pomaknil senco po črtah, po katerih je bila prišla že na Ahazovi solnčni uri, deset stopinj.“ Ker pa solnčnih ur niso mogli rabiti po noči in pri oblačnem vre¬ menu, so imeli že stari narodi še druge ure, vodne in sipne ure. Vodne ure (klepsydra) rabili so Rimci na straži in pri sodnijah, da so določevali čas govornikom. (Dixi horis pene quinque, nam decem clepsydris, quas spatiosissimas acceperam, sunt additae quatuor. Plin. 2. epist. — Cerkev se je vedno zanimala za ure. Gerbert, pozneje papež Silvester II., je napravil v Magdeburgu slovečo solnčno uro za Otone. — Vodne ure rabijo še dandanes na vzhodu, semtertja se rabijo tudi še sipne ure. 153 Zgodovina ur s kolesi je še temna in z gotovostjo se more doka¬ zati, da so se ure z vstavkom in nemirnikom rabile šele v 14. stoletju. Najpripravnejši prostor za ure pa je bil stolp pri cerkvi, odkoder se je slišala in videla daleč na okrog. Zvonik brez ure bi se nam zdel tako prazen in tožen, kakor zvonik brez zvonov. Nahajajo se ure pri cerkvi, pa ne na zvoniku, ampak posebej stoječe na odru. Sloveča ura v Stras- burgu stoji posebej; bila je tako umetna, da so jo prištevali sedmerim čudom med Nemci (kolinski kor, cerkev v Strasburgu, orgije v Ulmu). Začetkom so postavljali ure v cerkev; pozneje, zlasti v 14. stoletju pa na stolpe. Prvo uro je dobil zvonik v Avgsburgu 1. 1364.; v 16. sto¬ letju so bile sploh v navadi; vendar so se na cerkvah solnčne ure ohranile do sedanjih dni. Do 16. stoletja in v Rimu do papeža Pija IX. je bilo kazalo razdeljeno v 24 ur. Številke so bile vrezane v kamen in zalite s kovino, ali pa so bile izbokle in pobarvane, da so se dalje videle. Kazalo je bilo lepo barvano in okrašeno z grbi ali listi. Mnogokrat so bile z uro združene neke mehanične naprave, katere so kazale gibanje nebesnih trupel, izpremen časov in starosti človeške. Najbolj slovi v tem oziru ura v Strasburgu. Pričeli so delati to uro 1. 1352; čez dvesto let so namestu te napravili drugo, še bolj slovečo. L. 1547 so jo pričeli delati, 1. 1574 so jo zagnali, pa 1. 1789. se je ustavila. Mislili so, da kaj takega ni več mogoče narediti. Sloveči urar Schwilgue pa je 1. 1838 do 1842 izdelal uro, ki daleč prekosi obe prejšni, in kaže, kako na visoki stopinji je me¬ hanika sedanjo dobo. Spredaj ima ta ura nebesno kroglo, katera kaže vsakdanje gibanje zvezd. Več kakor 5000 zvezd je na nji od prve do šeste velikosti, vse postavljene tako pravilno, da se vsak dan lahko vidi, katere zvezde so na horicontu v Strasburgu. Kaže dalje vse, kar je treba vedeti pri sestavljanju koledarja, namreč: letno številko, zlato število, nedeljsko črko, epakto i. t. d. Razven astronomičnih prikazni kaže še štiri dobe življenja človeškega. Smrt bije s kostjo na zvon. Na vrhu je Kristus. Opoldne vsak dan prihajajo aposteljni po vrsti pred Kristusa, vsak nekoliko postoji in se mu priklone, Kristus pa ga blagoslovi. Med tem na vrhu manjšega stolpa petelin zamahne s perutami, se napihne in zapoje. Ura je visoka 17 metrov. Poznejše čase je prišla v navado glasba na ubranih zvonovih. Polagoma pa so iz¬ ginile vse te umetne in pomenljive naprave, in ostala je v stolpu sama ura. Ur na stolpih smo tako vajeni, da bi jih jako pogrešali, ko bi jih ne bilo. Imajo pa tudi lep pomen za verno srce. Mogočno, slovesno, počasno bije ura visoko v zvoniku in vsak udarec nas opominja, kako hitro beži čas. Kadar ura odbije, opominja kristjana: zopet sem za uro bližje smrti in sodbi, opominja ga, naj dobro porablja čas, naj zamenja sedanji čas za srečno večnost. Solnčne ure so olepšane navadno tako, da je na sredi solnce z mno¬ gimi žarki, ure pa so pisane na lepo zavihnenem traku in imajo tudi kaj lepe in pomenljive napise, n. pr.: „Quaelibet vulnerat, ultima necat.“ — „Nescitis diem neque horam.“ Praktični nasveti. Pri napravljanji ur na zvoniku naj se gleda na to, da ura res doseže svoj namen. Kazalo naj je delano tako, da se številke daleč vidijo in da se tudi kazavec razločno vidi. Ako je dno belo, naj se ne delajo pozlačeni kazavci, ampak črni; ako je dno rujavo, se lahko pozlate, kajti zlato na rujavi barvi se vidi dobro. Kazavci na nekaterih urah nimajo nič kaj lepe oblike. Naj se tudi pri napravljanju ur gleda na to, da ura zvonik lepša, da so okraski na uri kakor tudi kazavci v soglasji z drugo arhitekturo, da je vse delano umetniško. (Horo- logium pro aedificii forma artificioso opere confectum. Act. Mediol.) — Ura na stolpu mora biti daleč vidna. Glavna stvar so pa kazavci, ne šte¬ vilke. Od daleč se vidi samo kazavec, ne pa številka. Ker morajo biti kazavci v ravnotežju, mora biti na nasprotni strani protiutega. Ta,utega se mora pa maskirati (počrniti ali pobarvati), da se od daleč sploh ne vidi. Kazavci, ki so na obeh koncih pozlačeni, so čisto nerabni, ker se iz 154 daljave pravi konec ne more izpoznati. Ura, ki ima velike številke in male, nejasne kazavce, je čisto nerabna. Slavni zvezdoslovec Litrov je kot najprikladnejše priporočal nastopno razmerje med kazavci in številkami: Polumer kroga naj se v štiri dele razdeli in velikost številk naj znaša l /. radija. Številke naj se od periferije za ‘/ 3 do '/ 4 svoje dolžine odmaknejo. Širokost številk naj tudi pri IV in Vlil ne presega polovico daljave. Minutni kazalec naj seže še malo čez številke, prav do skrajnega roba kroga, urni kazalec pa naj seže ‘/ 3 globoko v dolžino ure. Malokatera turnska ura gre dobro — razen onih, ki imajo dobrega Cerkvenika, ki zna z njo ravnati. Zlasti po zimi je križ. Cerkvenik gre k uri, še kak kamen priloži, pa je dobro! — Cerkveno predstojništvo naj tudi tukaj gleda, da se pravi red ohrani. Kaj je vzrok, da ura ne gre dobro? Cerkvenik gre in namaže uro z ostanki tistega olja, ki noče več goreti. Tako olje ali sploh navadno olje ni pravo mazilo za ure, ker postane gosto, se vleče in se strdi v mrazu. Za mazilo naj se rabi mineralno olje (Maschinen-Schmierohl), ki vedno ostane tekoče in se nikdar ne vleče. Kadar se vnovič maže, naj se vselej staro, zgoščeno mazilo osnaži. Najbolje pa je, da se ura kolikor mogoče varuje prahu, kajti prah se prime z oljem namazanih delov in v tečajih se polagoma zaje — ura ne more prav iti. Pokopališče. Pri smrti, pri pogrebu, pri grobu vzbuja se v srcu dvojno različno čustvo, naravno in nadnaravno. Vzbuja se žalost, da se je moral ljub¬ ljeni ranjki ločiti od nas; vzbuja pa se tudi upanje, opirajoče se na ve¬ selo resnico, da umrli prijatelj po duhu še živi, da bo zopet vstal od mrtvih, da ga bomo videli in da bomo vekomaj združeni pri Bogu. Prvo čustvo je tožno, drugo veselo, tem bolj, če pomislimo, da je ranjki svoj tek srečno dokončal. Obojno čustvo ima svoje pravice, obojno se da harmonično združiti. Poganski grob. Obupljivo žalovanje naznanja egoistično ljubezen do kake stvari, naznanja pa tudi, da ne pozna ne stvarnika ne višjega namena človekovega. Tako žalovanje je pogansko. Vera v neumrljivost je sicer neizbrisljivo vpisana v dušo, toda dušna tema je popačila tudi to resnico in po svoje zavila v temo. Od tod toraj poganske šege, da so nekateri mrliče sežigali, drugi pa, ki sd upali prihodnje življenje, so jih mazilili, da bi jih obvarovali trohnobe. Za dobe najhujšega pro¬ pada pa je vladal v poganstvu materijalizem, predhodnik sedanjega ma¬ terializma. Zarad tega so hoteli truplo precej po smrti uničiti. Judovski grob. Judovsko ljudstvo je poznalo vero o neumrljivosti in o prihodnem vstajenji. Tej veri je bila tudi primerna skrb za mrliče. Mrličev niso sežigali, temveč mazilili so jih z dišavami, povijali so jih v prte in pokladali v grobe. Grobovi so bili vsekani v skale ali bili so zi¬ dani hrami, ali dolgi labirinti z neštevilnimi hrami. Vsak Izraelec je hotel biti pokopan v sveti deželi, verujoč, da v tej deželi počivajočim se ne prištevajo grehi in kdor je pokopan v Jeruzalemu, bo šel nedvomljivo v večno življenje. (Sepp. Jerusalem I. 222.) Mnogo družbinskih grobov je še zdaj okoli Jeruzalema, mnogo jih je v podzemeljskih labirintih. Že stoletje pred Kristusom so prišli Judje v Rim. Imeli so ondi svoja podzemeljska pokopališča, katera so našli novejšo dobo. Nekatera so revna, druga kažejo silno bogastvo. Lopa pred 155 grobom je vsa obložena z marmornatimi ploščami; tla so iz mozaika; stene so okrašene s podobami. Nahaja se tu mnogo simboličnih podob. Neka podoba drži knjigo v roki, druga tablo za pisati; mali deček ima tička, drugi tička in satovje; razen tega se nahajajo cvetlice, sadje, po¬ sode i. t. d., o katerih pa se' ne ve, kaj pomenjajo. Še druge podobe kažejo, upanje v prihodnje življenje. Še jasnejši pričajo napisi to vero in upanje. Pri Hebrejcih je bila smrt spanje: truplo se vleže k pokoju da bo zopet vstalo; toraj napisi vošijo duši ločeni od telesa, naj počiva v miru: „In pace dormitio tua.“ Krščansko pokopališče. Že prvo dobo svete Cerkve so po¬ kopavali mrliče na častitljivo z molitvijo in cerkvenimi blagoslovili posvečeno mesto, kajti truplo kristjana ima v sebi kal prihodnjega vstajenja in je bilo mnogokrat posvečeno v življenji. Pri sv. krstu je postalo tempelj sv. Duha, pri svetem obhajilu je postalo prebivališče Jezusovo in posvečeno je bilo pri vseh drugih zakramentih. Kakor so cerkve zbirališča za žive vernike, prav tako naj so pokopališča zbirališča rajnkih v Gospodu za- spalih vernikov. Na tem posvečenem kraju hrani sv. Cerkev trupla svojih otrok, dokler bodo zopet oživljena vstala iz zemlje. Ko je sveta Cerkev dobila večjo prostost, je kmalo pokopališča napravljala okrog cerkve, s tem je kazala, da je trpeča cerkev še združena z bojevavno cerkvijo. Pokopališče okrog cerkve opominja verne kristjane gredoče v cerkev, naj ne pozabijo v cerkvi moliti tudi za tiste, ki počivajo okrog cerkve in naj ohladijo hre¬ penenje njihovo po nebesih z duhovnimi dobrotami. Kraj, kjer počivajo trupla ranjkih bratov naših, zove se: „njiva božja". Kakor 'v zemljo vrženo seme po zimi v nji zakrito rahlo počiva, spom¬ ladi pa se zbudi k novemu življenju, prav tako bodo vstali tudi rajniki, počivajoči na njivi božji, na pokopališči. Pokopališče bi se smelo ime¬ novati „mirodvor“, kjer rajnki počivajo v miru, čakajoč večnčga miru. Prvo dobo že so imenovali kraj, kamor so mrliče pokopavali: ceme- terium, počivališče, kjer počivajo verniki v smrtnem spanju čakajoč večnega dne. — Jako pomenljiv je toraj ta kraj; opominja memogredoče, kje bodo počivali tudi oni, kaj bodo želeli tudi oni takrat, ko bodo njih trupla ležala okrog cerkve; in prav to, kar bodo oni sami kedaj želeli, prav to naj zdaj delajo onim, ki že mirno počivajo drug poleg drugega, naj prihajajo na pomoč vernim dušam z molitvijo in drugimi dobrimi deli. Svet je cerkvi ta kraj, zato ga blagoslavlja z ginljivimi in pomenlji¬ vimi molitvami, zato daje posebne zapovedi, kako se mora oskrbovati. Pokopališče naj bo na suhem, zračnem kraju; če je le mogoče, naj je nekoliko vzvišeno. Ako sedanje čase gosposka ne dopušča napravljati pokopališča v bližini velikih mest, napravljajo naj se vsaj pri cestah ali pri potih, da opominjajo vernike, naj nikar ne pozabijo, kaj jih čaka, naj ne pozabijo moliti za rajnike! Pred vhodom nad vrati naj je postavljen križ; tudi sredi pokopališča naj je križ, kameniten, vlit ali lesen; najpri¬ mernejši je, da je obrnen proti zahodu, da gledajo v grobeh počivajoči nanj, ki prihaja od vzhoda in je vsem večna luč. Okrog pokopališča mora biti obzidje, ne samo lesena pregraja. Prepovedano je torej, da bi hodile po njem živali, da bi se opravljalo kako posvetno opravilo, da bi se sadila sadna drevesa, ali bi se postav¬ ljale prodajalnice. Pazi naj se na dostojno snažnost, naj se ne pusti, da bi rastlo grmovje, koprive in osat. Nekatere cerkvene določbe zahtevajo, naj se trava na pokopališču pokosi, sežge in pepel zakoplje v zemljo; ne poklada naj se živini, ne rabi naj se za steljo, kajti izrastla je na posvečeni zemlji. — V srednjem veku so postavljali na pokopališča majhno kapelico, navadno dvonadstropno; v spodnji prostor so shranje- 156 vali mrtvaške kosti, lobanje so navadno lepo postavljali v vrste; gornja kapelica je bila posvečena sv. Mihaelu, patronu umirajočih. Zvali so te kapelice: Karner. 1 ) Tudi zdaj bi bilo prav, da bi se zidala na pokopa¬ lišče mala kapelica; odličnjaki, duhovniki in dobrotniki cerkveni naj bi se pokopavali v njej. Obzidje naj se lepša s kapelicami, s svetimi slikami ali s primer¬ nimi nagrobnimi spomeniki; zapira naj se z vratmi, da se lažje odvračajo vse nepristojnosti. Pokopališče mora biti blagoslovljeno. Grobni spomeniki. Na grob, v katerem so počivali dragi rajniki, so postavljali radi že prvo dobo razne spomenike. Spomenik, kar naznanja beseda, spominja na rajnike, pričajo pa ti spomeniki o duhu onih, ki so postavili spome¬ nike, d&, ti spomeniki pričajo o duhu vsega tedanjega časa. Na spome¬ niku se razodeva vera v grobu počivajočega, pa tudi zapuščencev nje¬ govih. Iz znamenj na grobnem spomeniku, iz simbolov in napisov na njem sklepamo, je li to grob pogana, juda ali kristjana. Križ in ime Kristusovo na spomeniku nam jasno priča, da tu ne more biti grob ka¬ kega pogana, nasprotno bi smeli sklepati, da ondi, kjer ni nikakršnega krščanskega znamenja in se nahaja le puhel napis: „bodi mu zemljica lahka,“ ali: „mir tvojemu pepelu" — da ondi ni grob kristjanov. Ako bodo ljudje smrt in grob gledali z očmi žive vere, katera v smrti spozna konec posvetne nečimurnosti, tiste vere, katera v smrti odpira vrata v več¬ nost pred pravičnega Sodnika, le tedaj bodo napravljali spomenike, vredne krščanske umetnosti. Nagrobni spomeniki bi morali biti spomeniki žive vere, katera ve, da zaostali živi morejo ranjkim pomagati z molitvijo in drugimi dobrimi deli, katera je prepričana, da bodo vsi vstali na dan sodbe k novemu življenju. Po teh nazorih so delali grobne spomenike rajnikom boljšo dobo svete vere. Grobni spomeniki prvih kristjanov. Pri napisih in olepša¬ vah teh spomenikov nadvlada veselo upanje prihodnjega vstajenja. Pri¬ merjajoč nagrobne napise kristjanov z napisi poganov zapazimo na prvi pogled velik razloček. Na poganskih se bere: Defunctus est, reddit na- turae debitum, abreptus est (umrl je, plačal je dolg naravi, bil je ugrabljen) — na krščanskih pa se bere: Dormit, quiescit (spi, počiva). Velikanska podzemeljska pokopališča zvali so cemeterije, to je počivališča; vsak hramček posebej zval se je cubiculum, to je spalnica. — Na poganskih napisih nadvlada strastna bolest in žalost, na krščanskih vdanost v voljo božjo, n. pr. zaslužni devici Adeodati: tukaj počiva v miru na povelje Kristusovo. Častne službe, katere je opravljal rajnik, se ne omenjajo na grobnih napisih, kajti Bog nič ne gleda na imetnost osebe. Največ na¬ pisov naznanja večni mir rajniku. Prva štiri stoletja se nahajajo največ¬ krat napisi: V miru so, v Kristusu, počivajo pri Bogu v miru, šli so k Bogu, njih duša je v miru, v luči, vesele se v miru, v večnem bivališču božjem, njih duše so pri pravičnih i. t. d. Poglejmo še olepšave, pomenljive podobe, slike in izrezljane podobe, kakršne so napravljali prvi kristjani na grobne spomenike. V prvi vrsti so delali (ake simbole, kateri očitno ali skrivnostno naznanjajo vero na *) Glej: Stavbinski slogi. 157 Odrešenika, na neumrjočnost duše, na vstajenje mesa in na upanje več¬ nega življenja. Med temi je največkrat križ, začetne črke Jezusovega imena: XP, ali PX, ali A in O. (Skriv. Razod. 1. 8.) V 6. stoletju omenja se že večkrat osebnost rajnika, a vendar še nadvlada strogo krščanska misel, in čast, da je bil v grobu počivajoči kristjan, presega vsako drugo posvetno čast. V romanski in gotski dobi so napisi in podobe na spomenikih čisto krščanskega duha. Skrbeli so že to dobo, da so napravljali lepa poko¬ pališča. Najveličastnejši dokaz temu jecampo santo v Pizi. Pizani, srčno želeč počivati v zemlji, katero so posvetile stopinje Kristusove, so privozili zemlje iz svete dežele in pokrili ž njo svoje pokopališče. Krog in krog pokopališča so napravili lepe galerije, katere so olepotičili s kras¬ nimi slikami smrti in vstajenja. Najslavnejši slikarji so slikali te podobe. Giotto (1276 do 1336) je naredil prvo sliko in sicer Joba; Pietro Laurati je naslikal puščavnike v puščavi, kazoč, da je zataje¬ vanje najvarnejši pot do srečnega vstajenja. Bufalmaco je narisal smrt, vstajenje in vne¬ bohod Kristusov. — Andrej Orcagna (1319 do 1389) je narisal velikansko sliko: zmaga smrtna (Triumph des Todes). Smrt je zdivjana ženska z netopirjevimi peruti, na prstih ima kremplje, zavihnjeno koso in kosi neskrbne ljudi; reveži jo kličejo in prosijo naj pobira nje. Po tleh ležč pokošene žrtve: kralji, škofje, učenjaki, bogatini, knezi i. t. d. a duše njihove v podobi malih otročičev sprejemajo angelji, ali jih vlačijo satani v pekel. Še neke druge vrste slikarije so prišle zdaj v navado; na mrtvašnice so slikali tako zvane smrtne plese (Todtentanze). Smrti so dajali dosihdob razne oblike, odslej so jo sli¬ kali kot kostenjak, s srpom, s koso, z lokom ali smrtno uro v roki, časih jaha na konju ali na levu. V velikanskih smrtnih plesih je izraženo opominjevanje, da mora vsak umreti, nihče se ne more odtegniti smrti. Smrt zgrabi zdaj tega, zdaj drugega, papeža, cesarja, škofa, duhovnika, meniha, državnika, advokata, roparja, berača, in ga tira, da mora ple¬ sati ž njo; noben izgovor, nobena prošnja ne pomaga nič, mora plesati, dokler ne pri¬ pleše — v grob. Napisi so preprosti, izražajo ponižnost, hrepenenje po Bogu spokor¬ jenega duha in veselo upanje prihodnjega vstajenja s Kristusom. Grobne plošče stoje na grobu vzidane v steno, ali pa leže na grobu; starejše plošče so večinoma ožje. Za olepšavo imajo križ z napisom ali brez napisa, ali pa podobo rajnika. V tem pa se ločijo spomeniki te dobe od prejšnjih, da dosihdobni spomeniki niso omenjali dostojanstva ali osebe mrličeve, sedaj pa so napravljali na grobno ploščo portre raj¬ nika, zlasti velikaši so radi naznanjali potomcem svojo imetnost in dosto¬ janstvo. Starejši grobni spomeniki so kazali, da je zmagana smrt in grob; vera je zmagala v smrti in grob jim je vhod do vstajenja, zato so devali na grobne spomenike znamenja upanja. Ko so minuli časi pra¬ vega preganjanja, se je kazala smrt na grobu v resnobnejši obliki. Od 13. stoletja semkaj nahajamo na grobu velikašev škit, krono, škofovsko palico, kelih, meč — vse to naznanja stan rajnika. Pri nogah viteza leži lev, simbol srčnosti; pri nogah žene leži pes, simbol zvestobe; škof stoji na zmaji i. t. d. Tudi te podobe so kazale nečimurnost in minljivost po¬ svetne slave. Ako je klical prejšnji grobni spomenik: Vivat in Christo, kliče nam grob te dobe: Memento mori. Delali so spomenike kamenitne, kovinske, mesingaste ali brončene. V cerkvah, v križnih hodih, v lopah je bilo vse polno takih plošč; kovinskih plošč se je mnogo za¬ pravilo, kainenitnih pa se je ohranilo mnogo tudi v naših krajih. Večji spomeniki imajo obliko tumbe, stoječe na stebreh ali na nogah, na nji leži podoba rajnika s sklenenimi rokami, ali pa kleči. Tudi taka predstava je dostojna; mislimo si, da pri Bogu moli za zapuščence ali prosi: Libera me Domine de morte aeterna. Prvo dobo renesanse nahajajo se lepi brončeni ali sploh kovinski nagrobni spomeniki, pa tudi lepe reliefne podobe v kamenu. Ko pa je zmagala samovoljnost, ni poznala nobenih mej. Od dobe Mihelangelove 158 dalje so postavljali v cerkve in na pokopališča mitologične in po¬ ganske podobe, kakor: boga časov s koso, nagi geniji si brišejo solze s prtom, make, metulje, vrče za pepel i. t. d. — Napisi na spomenikih nimajo čisto nobenega krščanskega pomena, ne izražajo nobene krščanske misli, ne vere, ne upanja; bahato pa naštevajo vsa dostojanstva in za¬ sluge mrtveca, z obupljivimi besedami naznanjajoč žalost zarad ne- domestljive zgube. Vse podobe, vsi napisi so taki, da se zdi človeku: tukaj ni pokopan kristjan, ampak pogan, stari grk ali rimec. Na mnogih spomenikih se kaže le nečimernost, krasoljubje in tehnična lepota. Na¬ hajajo se spomeniki delani v grškem, v rimskem, v egiptskem, v babi¬ lonskem slogu, le v krščanskem slogu ni nobenega znamenja, križ je izginil raz mnogo grobov in ž njim to, kar edino ožari naravno žalost in povzdiguje duha do veselega upanja. — Taki so bogati spomeniki po velikih mestih. Boljši so spomeniki revežev in na pokopališčih po deželi. Noben grob ni skoraj brez križa, čeprav je križ le preprost lesen križ. In prav je tako, saj se tu ne postavljajo neumrljivi spomeniki, kajti le v večnosti pričakujemo neumrljivosti, tukaj na svetu pa ne. Majhna tablica s strehico nam pove ime in stan rajnika, kratek napis priporoča dušo njegovo v molitev. Ime Kristusovo, rožni venec, mrtvaška glava ali kaka druga podoba je narisana z osornimi potezami in slikana z živimi barvami in vendar delajo dober utis, kajti kaže se iz njih živa vera. Križ na grobu. Najpripravnejši spomenik na grobu je križ; saj je življenje človeško v jako tesni zvezi s sv. križem. Malemu detetu, ki še samo ne more gibati roke, skrbna mati mnogokrat zaznamnja čelo s sv. križem; prvo, kar se dete krščanskih starišev delati uči, je pokrižati se; v podobi sv. križa dele se sv. zakramenti. Kolikokrat se človek v svojem živ¬ ljenji zaznamuje s tem svetim znamenjem in kadar bolniku moči njegove tako opešajo, da rok več gibati ne more, zaznamuje ga zopet kdo pri mrt¬ vaški postelji stoječih s sv. križem. Križ se da umirajočemu kristjanu v roke, katere se ga krčevito oklepajo; križ drže sklenjene mrzle roke na mrtvaškem odru, križ se nese pred mrtvaškim sprevodom, in križ naj se postavlja na grob, križ, znamenje našega odrešenja, znamenje križ našega upanja! Navadno se zdaj rabijo za grobne spomenike vliti križi; toda iz umetniškega stališča so bolj priporočila vredni križi iz kovanega železa, prejšnjo dobo zelo navadni; lepotičili so jih s kovanimi cvetlicami, stebli in listi. Na sredi so imeli malo hišico, katera se je zapirala z vrati, v nji pa je bil napis in semtertje tudi podoba rajnika ali zapuščena družina, klečeča na grobu ali pred podobo sv. križa. Kaj ljubko je bilo to in lepo krščansko; žal, da se je ta oblika, iz katere bi dober okus mogel napraviti kaj prav lepega, skoraj popolnoma opustila. Spomenike postavljati na obzidje v podobi malih dolbin ali ka¬ pelic nič ni prav rabno, kakor uči izkušnja. Dokler je taka kapela nova, je še dosti čedna; toda kmalu prične zid odletavati, ljubezen do raj¬ nika je vgasnila, spomenik se ne popravlja, in taka zapuščena obletena kapela pokopališče kazi, namestu da bi ga lepšala. Prav tako malo kaže napravljati na grob velike kamenitne spomenike; mnogi taki so silno neokusni; če tudi so pričetkom lepi, se kmalu po strani obešajo, nikogar ni, da bi jih popravljal, in zopet kaze pokopališče. Pripravnejše bi bile kovinske ali kamenitne plošče vzidane v zid; dale bi se olepšati s sve¬ timi ali simboličnimi podobami in ohranile bi se več časa; to nam pri¬ čajo nalični spomeniki iz srednjega veka ali iz prve dobe renesanske. Kdor more več potrošiti za spomenik, naj bi se naredile krog pokopališča večje kapele ali arkade, v katerih bi se naslikale podobe spominjajoče 159 na smrt, na sodbo, večnost, na minljivost vsega posvetnega. Take podobe bi bile gotovo spodbudljivejše, kakor še tako visoke piramide na grobu. Toda pravi pomen grobnih spomenikov se je pri mnogih tako zelo izgubil, da ž njimi hočejo le služiti svoji lastni nečimernosti, ali se ho¬ čejo zapuščenci le ponašati. Kdor si hoče postaviti trajnejši spomenik, naj bi daroval cerkvi kako novo napravo, recimo: slikano okno, cerkveno posodo, oblačilo, nov oltar i. t. d. Tak spomenik bi se ohranil dalje, kakor kamen na grobu; napis pod oknom ali na spodnjem delu stalca pri kelihu bi trajal dalje, kakor pozlačene, pa kmalo izprane črke na ka- menu. Taki spomeniki segajo veliko globokeji v srce vernikov. Napisi. Paziti je še na to, da so napisi primerni. Premehkužni, presladki verzi naj se opuščajo; ti ne pomagajo rajniku in ne spodbujajo živih. Tudi preveliko hvalisanje na grobu ni na pravem mestu; prav tako ne klasični izreki kakega pesnika ali romanopisca. Napisi naj izražajo živo vero, upanje, vdanost v voljo božjo; opominjajo naj k molitvi za rajnika i. t. d. To je primerno za grob kristjanov, ki upa na vstajenje in večno življenje. Stolpiči za luč. V srednjem veku so na pokopališčih postav¬ ljali male stolpiče iz kamena, v gorenji hišici je gorela lučica. V gotski dobi smo imeli takih tudi pri nas, pozneje so jih odpravili. Ohranila se je še v Stari Loki. Luč je gorela po dnevi in po noči za duše v vicah. Kjer se še nahaja, naj se skrbno varuje, kajti ti spomeniki iz srednjega veka so vedno redkejši. Cerkvena določila. Tudi za grob, za poslednje prebivališče otrok božjih na zemlji, je skrbela sveta cerkev, da bi odvračala vse ne- dostojnosti od njega in da bi ga lepšala, kakor je svetosti tempeljna božjega primerno. L) Hvalno je in vredno krščanske pobožnosti, da se na grob po¬ stavlja sv. križ. Rimski obrednik pravi: Semper crux capiti illius (defuncti) apponi debet, ad significandum, illum in Christo quievisse (Rit. Rom.) Ako pa kdo iz ljubezni do starišev, sorodnikov i. t. d. hoče napravljati krasnejše spomenike iz marmorja ali drazega kamena, tudi to pohvalimo, da le podobe kažejo pobožnost in so res lepšava za sv. kraj, pravi Ornatus eccles. 2. ) Gotovo je pomenljivo in hvalevredno okraševati grobe s cvetlicami; manj pa se strinja z nazori cerkvenimi vse pokopališče izpreminjati v vrt (Cone. Vien. 1858). „Ut in horti modum componatur, non toleretur.“ 3. ) Zlasti pri grobnih spomenikih v cerkvi naj se pazi, da se ne na¬ pravlja ne podoba ne napis, katerega ni potrdilo cerkveno predstojništvo (Instr. fabr.). 4. ) Pri ploščah, ki so vdelane v cerkveni tlak, je paziti, da ne stoje preveč venkej iz tlaka, pa tudi na to, da se ne napravlja na nje križ ali kaka sv. podoba (Inst. fabr.). Določbe glede pokopališča pa morejo spolnovati cerkveni predstojniki, le tedaj, ako je pokopališče cerkveno; zaradi tega naj se ta cerkven značaj pokopališč ohrani in kadar se napravlja novo pokopališče, naj se dela na to, da postane cerkveno. Na pokopališčih se nahajajo mnogokrat stari spomeniki velike važ¬ nosti, ker imajo zgodovinsko pa tudi umetniško vrednost. Naj se na nje obrača posebna pozornost, da se ohranijo. 160 Božji grob. Božji grobi so nastali skoraj gotovo iz obredov velikega petka. Po dokončanih molitvah vzame duhovnik zakrit križ, ga odgrne in poje: „Ecce lignum crucis, in quo salus mundi pependit," in kor odgovarja: Venite adoremus! Odgrnen križ položi duhovnik na črn prt, izzuje čevlje, kakor nekdaj Mojzes pred gorečim grmom, gre ga počastit in ga poljubi trikrat. V tem počeščenji sv. križa veliki petek nahajamo skoraj gotovo za¬ četek božjih grobov. Pavlin Nolanski poroča (f 431), da so v Jeruzalemu vsako leto izpostavljali pravi križ Jezusov očitnemu češčenju. -Ta obred je prišel s časom v navado tudi tamkaj, kjer so imeli kosce sv. križa. Da se je ta obred kmalo pričel je razvidno iz tega, da .se poje v grškem jeziku: „HagiosoTheos, hagios ischyros, hagios athanatos eleison hymas,“ ko so v Rimu govorili grški. Proti koncu 8. stoletja je bilo češčenje sv. križa navadno tudi drugod, četudi niso imeli svetinj sv. križa. Sv. križ so jeli pokladati v grob. Prva poročila o tej slovesnosti nahajamo v „con- cordia regularum“ sv. Dunstana, nadškofa Kanterburškega (f 988): tu se govori o tem obredu kakor že davnej navadnem in vrednem, da se po¬ snema v spodbudo vernikom in izpreobrnencem. Solnograški obrednik tiskan 1. 1506 v Pragi nam pove, da so nosili duhovniki sv. križ, pre- pevaje žalostinko „Ecce quomodo moritur justus“ na parah v grob; štirje so svetili z baklami in trije kadili s tremi kadilnicami, in sicer v eni ka¬ dilnici je bilo kadilo, v drugi mira, v tretji timian (kar je gotovo pomenjalo maziljenje Gospodovo), potem so položili križ v grob, pokrili s prti in grob zaprli s kamenom. Tako se je vršil ta obred v Solnogradu v 16. stoletju in gotovo tudi v drugih škofijah, katere so rabile solno¬ graški obrednik. Ta obred je gotovo že iz 13. stoletja in je bil na daleč razširjen po Nemški. Poleg tega je bila tudi navada, da niso le križa pokladali v grob, temveč tudi sv. R. Telo, in to že v 10. stoletji. Položeno je bilo v grob sv. R. Telo v zaprti pušici in prenašanje v grob bilo je nalično pogrebu. Prepevali so žalostne pesmi; preden se je grob zaklenil, se je pokadilo sv. R. Telo s kadilnico, semtertja še celo tudi poškropilo z blagoslovljeno vodo (!). Pokladali so sv. R. Telo votle prsi v grobu ležečega Zveličarja; časih se je vidila sv. hostija skozi prsno rano. Kraj pa, kjer so delali božje grobe, ni bil povsod isti. V nekaterih cerkvah so ga napravljali v velikem oltarji, v drugih v koru na desni ali na levi strani. Kakošni so bili ti božji grobi, ne more se vedeti natanko, manjka gotovih poročil; iz posamičnih naznanil se vidi, da se je lahko hodilo noter, da je gorelo mnogo lučic, da sta ga varovala stražnika i.t. d. V teku let so se obredi izpremenili. Solnograški obrednik iz 1.1640 zapove, naj se poklada namestu križa, kakor je bila navada dosihdob, v božji grob sv. Rešnje Telo in sicer v zakritem kelihu; ta šega je bila po Nemškem splošna v 17. stoletji; jemali so le namestu keliha v nekaterih krajih pokrito nronstranco ali tudi celo čisto odkrito. Na zunanjo obliko božjih grobov so mnogo vpljivale v teku let križarske vojske. Da se je dajala priložnost tudi tistim, ki niso mogli romati v sveto deželo, preseliti se tja vsaj v duhu, so napravljali posebne kapele za božji grob in sicer v cerkvi ali zunaj cerkve po vzgledu božjega groba v Jeruzalemu. 161 Na daljni razvoj obredov pri pokladanji v božji grob in na obliko groba so upljivale mnogo igre, predstavljajoče trpljenje Kristusovo (Passionsspiele). Tudi pokladanje v grob se je vršilo dramatično. Pri teh igrah so potrebovali gledališčnih priprav, scenerij, posebnega odra i. t. d.; ker pa je bil zadnji prizor pokladanje v grob, se da razlagati, kako so nastali božji grobi nalični gledališčnemu odru, kakeršne imamo še današnje dni. Igre so prenehale, gledališčne priprave pa so ostale. Sredi 18. stoletja pričele so se neke prazne, neslane alegorične predstave in igre, ka¬ terih ljudstvo ni razumelo, ki niso čisto nič segale v srce, samo radovednost so pasli gledavci na njih. Nek popis božjega groba 1. 1695 povč, da je bil božji grob vrt; sredi je stala duhovna nevesta držeč v roki orodje Kristusovega trpljenja; na prsih je bila okrogla votlina, skozi katero se je vidilo sveto R. Telo, od katerega je prihajalo 6 žarkov. Nad glavo nevestino sta bila dva angelja, držeč napis: Dilectus meus fasciculus mirrhae, inter ubera mea commorabitur C. 1. 2. (1695). Das hi. Grab repraesentirte bei unss einen Garten, in der Mitte stunde die geistliche Brauth auf Romanisch gekleidet, hielte auf dem Armb die Passions-lnstrumenta, in mitte der Brust war ein rundes Loch, Durch welches man das Sanctissimum šahe, von deme 6 schone stralen herfiir gangen, ober dem Haubten 2 Engel mit einer fliegenden Zettel und diser schrifft: Dilectus .... 1. 1696. Das hi. Grab stundte in mitte eines schdnen Walts, der evagel. Samaritan dem verwundeten Fremdling Ohl in die Wunden giessendt, von der Brust des Samaritans strallete herfiir das hoch- w(irdigste Sacrament, an einem Baum ware das pferdt gebunden ... In tako gre dalje do 1. 1708. Rim še dandanes ne pozna božjih grobov, imenuje jih v nekaterih dekretih naravnost: „razvade“. Vidimo pa, da so bili božji grobi že davnej prej daleč razširjeni po Nemškem, po Francoskem, po Angleškem, preden je bil izdan rimski obrednik in da se je ohranil ta obred po ško¬ fijskih obrednikih do današnjih dni. Obredi so se izpreminjali v teku let, ne vselej na boljše; božji grobi pa so se ohranili in bi se težko odpravili, kajti pobožnost obiskavanja božjih grobov je zelo priljubljena, da, središče je vseh pobožnosti velikega tedna: ljudstvo bi se gotovo spodtikalo, po- hujšalo in kdo ve kake namene podtikovalo onemu, ki bi jih hotel od¬ praviti. — Božji grobi so torej stara navada. Cerkveni predstojniki, ki so jih vpeljali, gojili in vzdrževali so dobro vedeli, da so vgajali ž njimi nedolžni potrebi ljudstva, ki rado gleda nadčutno v čutnih podobah. Prav zarad tega, ker vgajajo potrebi ljudstva, ohranili so se do današnjih dni. Proti napravi božjih grobov imajo nekateri liturgiki pomiseljke, češ, da v rimskem obredniku niso navedeni in da so jim nekatera določila cerkvena naravnost protivna. Toda obredi pri božjem grobu res nimajo veljave za vso cerkev, imajo pa omejeno veljavo za tiste škofije, v katerih so zapovedani po škofijskih obrednikih. V rimskem obredniku tega obreda ni, pa se lahko ohrani poleg rimskega obrednika, zlasti če so škofijski obredniki potrjeni od sv. sedeža. Tudi določila niso protivna tem obredom, ampak le po¬ samičnim postranskim šegam tega obreda, katere so hotle vpeljati posamične bratovščine, posamični redovi i. t. d., ali so zoper slovesne procesije, kadar se veliki petek poklada sv. R. Telo v božji grob. Res je, da so se vgnje- zdile med te obrede marsikatere razvade, ki so določilom cerkvenim na¬ ravnost nasprotne; tu velja: tollatur abusus, servetur usus. To izvrševati pa ni naloga tega ali onega posamičnika, ampak dotičnega cerkvenega predstojnika, škofa. Kakošni naj bodo torej božji grobi? Vse dosle omenjeno tiče le bolj zgodovinski razvoj zunanje oblike in pokladanje v božji grob. Omeniti to pa je bilo potrebno, ker se potem ložej spozna, kakošni naj bodo božji grobi, da bodo zadostovali pravičnim zahtevam sv. liturgije, in da bomo mogli biti zadovoljni ž njimi tudi iz umetniškega stališča. ll I — 162 — Davno že se slišijo pritožbe, da sedanji božji grobi ne zadostujejo svetosti stvari, pa tudi dobremu okusu ne. Prva nedostojnost je gle¬ dališčna oprava. Postavljajo se nekatere lesene stene, nalične gledališčnim kulisam, druga za drugo. Res je, da se postavlja božji grob le za nekaj dni, potem se zopet razdere, torej ne kaže napravljati kaj posebno trdnega. Vendar moramo pomniti, da se tu notri hrani in izpostavlja sv. R. Telo; toraj spoštovanje do tega presvet. Zakramenta ne dopušča, da bi se napravljalo vse zanikrno in nedostojno. Gotovo pa je nedostojno, da obračajo kulise zadnjo ne- oglajeno stran, čisto prazno in umazano proti sv. R. Telesu. Seveda Bog pozna našo slabost, vender pa ljubezen do njega tirja, da se odpravijo vse nedostojnosti kolikor je le mogoče. Sedanji božji grobi so tudi zgodovinsko neresnični. Kristus je bil položen „v nov v skalo vsekan grob“; toda ta grob ni bil v ne¬ otesano skalo napravljena jama, kakršne se kažejo v božjih grobeh. Kraljevi grobovi, skalnati grobovi krog Jeruzalema so bili lepo delani. Prednja stena je bila obdelana lepo gladko; vsekali so v njo stebrovje in ogrodje vse arhitektonsko pravilno; napravljali so ozka, čveterokotna vrata na sredi, ki so se zapirala s kamnitno ploščo. Skozi ta vrata se je prihajalo v grobni hram. Taki so bili grobi bogatinov, tak je bil tudi grob Kristusov. Čisto napačno je torej, da se dela grob Kristusov v neobdelane skale, kar je tudi nasprotno besedam prerokovim: „Njegov grob bo častitljiv”, „sepul- chrum ejus erit gloriosum”. Sme se napravljati sarkofag Kristusov, v skalo izsekan grob, v katerem je ležalo Telo Kristusovo, kakor se še zdaj rabi za oltar s ploščo pokrit grob. Napravi se lahko grob, v katerem leži kip Kristusov, ali podoba v reliefu. Tu se moli Gospod v podobi njegovega trupla. S tem je bilo verno ljudstvo v srednjem veku in v Italiji zadovoljno. Pri nas pa je čut ljudstva, kakor smo videli, zahteval več in škofijski obredniki so mu dovolili, da se sv. R. Telo sme izpostavljati v božjem grobu. Ker se toraj pri nas izpostavlja sv. R. Telo v božjem grobu, je treba da se pripravlja dostojen prostor za tako izpostavo. Potrebna je toraj dolbina, postavljena tako, da se oči vseh najprej obračajo na ta prostor. Razen tega je skrbeti za potrebno razsvetljavo. Pod dolbino za izpostav¬ ljanje sme biti tabernakelj, da se noter spravlja ciborij z malimi hostijami, ki' se mora prenesti te dni iz velikega oltarja. Na vsak način je bolje spravljati ciborij v božji grob, kakor pa v zakristiji, kakor se dela tuintam. V božjem grobu se prižiga navadno mnogo lampic, pred katerimi stoje raznobarvene krogle. To povekša lepoto nekako slovesno-milo: zoper te krogle nihče ne more ugovarjati z veljavnimi razlogi, zlasti ker verno ljudstvo tako simbolično razlaga te barve, n. pr. rdeča barva po- menja prelito sv. kri, višnjeva pomenja udarce na Jezusovem presvetem telesu, i. t. d. Seveda morajo goreti poleg izpostavljenega sv. R. Telesa voščene sveče. Še primernejše pa bi morebiti bilo, ko bi se rabile v božjem grobu viseče svetilnice, kakor gore v Jeruzalemu, v Betlehemu, v Nazaretu na kraji včlovečenja, rojstva in trpljenja Kristusovega. Mnogo visečih sve- tilnic zelo lepša božji grob in dela kaj slovesno prijeten vtis. Cvetlice so kaj primeren kinč za božji grob; zlasti tu so na pravem mestu. V vrtu je bilo pokopano Jezusovo telo in sv. Magdalena je mislila, da oni, katerega je videla veliko nedeljo, ne more nihče drug biti, kakor vrtnar. Cvetlice v božjem grobu spominjajo torej na vrt, na katerem je bil grob Jezusov. 163 Ko so si v srednjem veku križarske vojske na vso moč prizadevale, da bi vzele nevernikom grob Odrešenikov, in so mnogi romali tje obiskovat svete kraje, so začeli tudi doma po Evropi napravljati kapelice božjega groba po zgledu groba Gospodovega. Te vrste kapelic božjega groba so zidali pri nas na Kranjskem. Jako zanimive so. Tloris je povsodi enak, arhitektonska zvršba pa je različna; pri nekaterih so gotske slepe galerije na zunanjščini pri drugih je vse že bolj renesansko. Imamo pa pet takih kapelic in sicer: Božji grob_ pri Ljubljani, v Mooswaldu pri Kočevju, na Grmu pri Novem mestu, (gotske galerije), Žale v Kamniku, (gotske galerije), na Jurjeviči pri Ribnici in Dednji dol pri Višnjigori (gotski). Pozneje so zidanje takih kapelic opustili. Na Nemškem so svetovali, naj se opuščajo dosedanje oblike in naj se napravlja za božji grob altar s platnicami (Fliigelaltar), ki stoji celo leto, le platnice se izpre- minjajo. Tako predlaga slavnoznani Rottenburger Kirchenschmuck (1862). Toda tudi tega se niso poprijeli. Ker so že srednji vek radi posnemali kapelo božjega groba v Jezuzalemu, smelo bi se ostati tudi zdaj pri tej predstavi; seveda se kapela ne more natanjčno po¬ snemati, le simbolično naj bi se naznanjala pri zunanjem arhitektonsko zvršenem okviru krog oltarja božjega groba. Ker se pri nas izpostavlja sv. R. Telo je kaj težko napravljati primerne božje grobe; naloga je težka in še ni povoljno rešena. Leonova družba Dunajska je razpisala nagrado za primeren božji grob, pa noben načrt ni ugajal. Tudi potem se je še vršilo pogajanje z umetniki, pa tudi ni imelo popolnoma povoljnega vspeha. 11 * 164 III. Drugi sveti kraji. Znamenja. Zidana znamenja, postavljena po vaseh, na polji, na razpotji, so po¬ dobna malim cerkvam. Opominjajo nas, naj povzdigujemo svoja srca k Bogu, naj med svojim delom ne pozabimo na ono delo, ki ima večno, neminljivo vrednost. Taka znamenja stoje sredi vasi ali pri kaki hiši; ako se zvečer prižiga luč ter se tu zbirajo, da vkup molijo rožni venec ali litanije, gotovo bodo molili ž njimi angelji božji in sprosili taki vasi, taki hiši blagoslov božji. Poleg cest ali na polji marsikak popotnik ali trudni delavec poklekne pred znamenje in v molitvi najde srčnost in to¬ lažbo, da rad prenaša ves trud zavoljo Boga; če pa poklekniti ne more, se memogredoč vsaj pokriža in povzdiguje svoje misli kviško tje v svojo pravo domovino k svojemu ljubemu Očetu gori nad zvezdami. Lepo je, da si napravlja soseska v vasi ali zunaj vasi znamenja, pri katerih se na praznik sv. R. Telesa bero evangeliji, toda kar tiče stavbo in olepšavo, pazi naj se na vse to, kar je bilo rečeno o zidanji cerkve. Napraviti se da ličen načrt, potem stavbica res krasi vas, ker zadostuje zahtevam umetnosti in dobrega okusa. Ne sme se dopuščati, da bi vsakdo obešal v znamenje, kar bi se mu poljubilo. Če se postavi v znamenje kakov kip, gleda naj se na to, da je dostojen; če se da slikati, pazi naj se, da bodo podobe res lepe in izpodbudljive. Dajo naj se slikati res dobremu slikarju, da napravi, če tudi ne umetnine, vender vse čedno in dostojno. Na to bi se po nekaterih krajih morali bolj ozirati. — Paziti je dalje, da se ohranjujejo ta znamenja vedno v dobrem stanu; nič bolj ne priča o zanikrnosti ali mlačnosti vernikov te ali one vasi, kakor vsa obletena, na pol podrta in umazana znamenja. Taka znamenja nikakor ne izpodbujajo duha k pobožnosti, pa tudi niso v čast občini. Prav zaradi tega naj bi se ne dopuščalo zidati kapel, pri katerih ni zadostnega poroštva, da se bodo tudi lahko popravljale. Znamenja, zlasti na polji naj se ogradijo, da se ložej odvračajo vse nepristojnosti. Nekatera znamenja so večja, da se more brati v njih sv. maša; taka znamenja morajo biti blagoslovljena kakor cerkev; če se pa v njih ne bere sv. maša, ni za blagoslovljenje posebnega obreda. Križi poleg pota. Zelo stara je navada ob potih postavljati križe. Ko je po Konstantinu cerkev dobila prostost, se je povsodi po¬ stavljalo to zmagovalno znamenje. Križ je v obče simbol vere na ne¬ beškega Odrešenika in bramba zoper škodljive vpljive sovražnih sil. Križ poleg pota opominja tudi mimogredoče, naj hodijo vedno pred ob¬ ličjem božjem, naj hodijo za njim, ki je pot, resnica in življenje. Opo¬ minja jih, naj voljno trpe težave pozemeljskega popotovanja, naj združujejo trpljenje svoje s trpljenjem Onega, ki je umrl na križi iz ljubezni do nas. Zato se odkriva križu pobožni kristjan in pri pogledu na križ povzdiguje srce svoje k Bogu. Kaj lepo in prijazno je toraj, ako človek po potu gredoč nahaja mnogo križev; to priča o živi veri bivajočih na onih krajih. Križi se pa tudi postavljajo v spomin kake posebne dogodbe na tistem kraji, kake nesreče, kake vslišane prošnje; zato se zovejo tudi ti križi znamenja. 165 Prejšnjo dobo niso postavljali takih križev, kakor je zdaj v obče na¬ vadno; napravljali so pa na širokem podstavu dokaj visok čveterokoten ali mnogokoten steber, imajoč na vrhu širjo s streho pokrito hišico. Tu notri stoji križ ali kaka druga sveta podoba. Prehod od stebra do hišice delajo pri nekaterih lično profilovani členi. Taka kamenitna znamenja so se dobro ohranila skozi več sto let, —- iz gotske dobe se še nahajajo semtertja tudi pri nas. Taka znamenja so bila močnejša, kakor sedanje zidane ka¬ pelice, ker so bila vsa iz kamena. Namestu kamenitnih postavljajo zdaj lesene križe, ki so sicer mnogo cenejši, pa so nekateri tudi kaj malo dostojni. Res je, da spodbujajo manj olikane k pobožnosti tudi taki, na katerih ni prav čisto nobene umetnosti, morebiti še bolj kakor kaki drugi prav umetno delani, vendar pa zahteva že spoštovanje do tega svetega znamenja, da se dela lepo kolikor je le mogoče. — Molčimo o podobah križanega, ki so izrezljane tako površno, da se zde nedostojne vsakemu, ki ima le količkaj izobražen okus. Gleda naj se na to, da bodo podobe v sorazmerji s križem, in da bodo lepo izrezljane, kajti križ stoječ poleg pota ali na samotnem polji, mora napravljati na vsakega mimogredočega pobožen vtis. — Najbolje je, ako se napravlja deblo iz trdega, hrastovega lesa, podoba pa se lepo polihromira; zarad vremena naj se pokrije s streho. Prav primerno in dostojno je, če se napravlja okrog križa majhna pregraja; to opominja, da je ta kraj svet kraj, ki se mora varovati vsakršnega oskrunjenja. Kar se tiče teh zgradeb, je pripomniti, da naj se ogibajo vsega preposvetnega značaja, ves sestav in vsa dekoracija v zunanjščini in notranj¬ ščini naj kaže resnobnost. Te stavbice naj ne izgledajo kakor novošegni vrtni paviljoni, vrtne hišice i. t. d. Moderni način zlasti v švicarskem slogu naj se pri njih nikdar ne rabi. — Kipi ali slike v teh kapelicah naj bodo dostojne, karikature ne vspodbujajo k pobožnosti, marveč tujcem dajejo povod neslanim dovtipom in zaničevanju vere. Z zadovoljnostjo pa pripomnimo, da se je novejši čas v tem oziru na boljše obrnilo zlasti ondi, kjer so duhovniki sploh vneti za lepoto hiše božje, kajti oni svojo pozornost obračajo tudi na te križe in znamenja. Načrte za zidane kapelice pošiljajo umetniškemu društvu v presojo in se ravnajo po nasvetih. Na ta način se je postavilo že mnogo jako ličnih znamenj. Imamo pa tudi jako spretne rezbarje, ki podobe križanega prav umetniško izdelujejo in jako fino polihromirajo. Zlasti po nekaterih boljših vaseh so znamenja tako lepa, da človeka prav veseli, ko gre mimo. — Naj bi se tako delalo povsodi! Križevi pot. Prvi in pravi križevi pot je v Jeruzalemu, to je tisti pot, po katerem je šel naš Zveličar iz hiše Pilatove s težkim križem obložen na goro Kalvarijo. Prvi kristjani so zelo spoštovali svete kraje, katere je posvetil naš Zveličar s svojim trpljenjem; hodili so radi po tem potu, molili so gredoč in premišljevali Kristusovo trpljenje. Poznej so postavili poleg tega pota podobe, ki so predstavljale posamične dogodke na tem potu; pri teh podobah so postajali in premišljevali te dogodke, zato so imenovali te podobe postaje, štacijone. Rimski papeži so delili posebne odpustke ver¬ nikom, ki so obiskavali ta pot v Jeruzalemu. Za dobe križarskih vojsk 166 so napravljali po zgledu Jeruzalemskega križevega pota tudi na zahodu take postaje in njih podobe Kristusovega trpljenja. Ko so sveto deželo dobili neverniki v oblast in je bilo silno težko in nevarno obiskavati te svete kraje, so po vseh katoliških deželah nastavljali križevi pot in rimski papeži so podelili tudi tem velike od¬ pustke, zlasti Benedikt XIV. Naredili so kje zunaj mesta krajši, ali daljši pot, ob katerem so postavili po sedem ali po 14 podob, kažočih trpljenje Kristusovo; zlasti ob petkih in nedeljah so radi hodili verniki po tem potu premišljujoč trpljenje Kristusovo; na koncu tega pota, naj¬ večkrat na kakem hribu, je bila večja kapela, kalvarija. Začetkom je bilo samo po sedem postaj; v 15. stoletji po deset, šele pozneje so jih na¬ pravljali po štirnajst. Prvi večji križev pot na severu je tudi najlepši; delal ga je Adam Kraft v Ntirnbergu 1. 1490. Ima osem postaj, vse po¬ dobe so kamenitne in v človeški velikosti. Večji križevi poti zunaj cerkve se lahko delajo v popolni plastiki po vzgledu imenovanega v Ntirnbergu in sicer iz lesa ali iz kamena; stoje na planem ali v kapelah, ali se delajo manjše podobe v reliefu. Ne samo zunaj cerkve, temveč tudi v cerkvi so kmalu postavljali podobe Kristusovega trpljenja in sicer reliefne ali slikane. Zlasti lepe in kaj dostojne so reliefne podobe v malih dolbinah v zidu in lepo okvirjene. Pri napravljanji novega križevega pota naj se gleda na dostojnost in na trajnost. Ako se ne more napraviti reliefni križev pot, naj se dajo podobe vsaj slikati z oljnatimi barvami. Tiskani-križevi poti ne trpe-dolgo, zlasti če je cerkev vlažna in večinoma tudi lepi niso. Tudi tu velja, da namestki le pačijo in zavirajo razvoj prave umetnosti; vse kar je delano s strojem je sicer ceno, toda prave vrednosti nima, zlo je toraj, katero se mora čim prej ko moč odpraviti. Da se slike lepo vidijo in odlikujejo, napravijo naj se primerni okviri; tudi lepa slika v spačenem okviru zgubi svojo lepoto, nasprotno pa primeren okvir povzdigne lepoto slike. Table križevega pota naj se ne tišče zidu, da se prekmalo ne po¬ kvarijo. Lepo pa tudi ni, če visijo preveč nagnjene kakor zrcalce v sobi. Med tablo in med zidom mora biti prepih; da se tabla zidu ne tišči, se napravijo na štirih oglih od zadaj 1 / 2 cm debeli probkovi kosci; na ta način se ohranijo suhe. Pomniti je, da bistvo so križi, ne slike, le na križce so navezani odpustki; križi pa morajo biti leseni ne kovinski. Navadno se pri postajah dogodbe tudi naslikajo, da si verniki lažje predočujejo trpljenje. Pri vsaki postaji naj se napiše številka zadevne postaje in kratki napis naznanja vsebino skrivnosti dotične postaje; izrečno pa je pre¬ povedano napisati odpustke (Clem. XII. 16. jan. 1731). Da bi se postaje morale pričeti na evangelski strani ni sicer bi¬ stveno potrebno, vendar pa je ta način postavljanja hvalevredna navada (C. J. 13. mart. 1837). Iz umetniškega stališča je pri križevem potu paziti vsaj na to, da se svete skrivnosti predstavljajo dostojno, da toraj niso kake karikature in da so za vernike spodbudne, jim polajšajo izbujati srčno kesanje in vnemajo ljubezen do trpečega Zveličarja. Kakor sploh pri cerkvenih umetninah naj se tudi tu pazi, da se ohrani tradicijonalni tip, če bi se prav iz stališča starinoslovja vtegnili izbujati kaki pomiselki. Na Kranjskem smo imeli več janzenističnih križevih potov, ki so se pa sedaj odstranili. Najlepši je brez dvoma oni v Tržiču (sedaj darovan zavodom sv. Stanislava v Št. Vidu). Stari križevi poti so večinoma delo neznanih slikarjev; boljši so delo Leyerjevo. Nekateri so prav lepi, drugi 167 pa slabi. Žal, da jih je mnogo brez prave notranje vrednosti, in tudi zu¬ nanje oblike so preveč manirinane. Delo je prihajalo iz premalo pobožne duše in ni segalo v pobožno srce. Sploh pa se je šele cerkveni umet¬ nosti 19. stoletja posrečilo, to vzvišeno snov, polno tragike in globočine, v krščanskem duhu v umetniško dovršeni obliki zvršiti in skrivnost trpljenja izražati, čigar velikosti naša duša nikdar ne more popolnoma doumeti pa tudi umetnost ne zadostno izraziti duševno in telesno trpljenje. Novejši čas je Fulrikov križev pot najbolje dosegel ta ideal. Naši slikarji so za naše cerkve po tem posneli svoja dela in takih imamo mnogo po naših cerkvah. Najnovejši in jako dostojne so kompozicije Feuersteinove; izraža se resnobna dostojnost v lepih oblikah; pri vsaki postaji je le malo najpotrebnejih oseb. Lepi in krščanski pobožnosti primerni so taki križevi poti, kajti za premišljevanje ni pripravnejše tvarine, kakor trpljenje Kristusovo; prav zaradi tega so tako radi napravljali križeva pota, pa tudi obiskovali so jih z*veliko pobožnostjo. Toda prišli so mlačnejši časi, obiskovanje teh svetih krajev se je opuščalo, poprej lepe postaje so razpadale in še zdaj zapuščene in zanemarjene kapele pričajo o gorečnosti pradedov. Sedanjo dobo se je zopet nekoliko na bolje obrnilo, vera se je poživila in ž njo se je zopet vnemalo krščansko srce za premišljevanje Kristusovega trpljenja. Kalvarije so bile na večjih krajih, ki so se pa poznejše čase za¬ nemarile; novejšo dobo pa so se zopet popravile in verniki jih radi ob¬ iskujejo, n. pr. v Smledniku (zidana 1772), v Kamniku, v Idriji v kapelici Žalostne M. B. na hribu sv. Antona i. dr. Jaslice. Že v starokrščanski dobi se nahajajo po stenah slike in kamenitni ali slonokoščeni reliefi, predstavljajoč rojstvo Kristusovo, pastirce ali modre pri jaslicah. Krasno izrezljane take predstave imamo na oltarjih s platnicami v gotski dobi. Kmalu so začeli delati te predstave tudi za privatno do¬ mačo pobožnost, in tako so nastale kaj ljubke in pomenljive jaslice ne samo po cerkvah, temveč tudi po zasebnih hišah do najrevnejše koče. — Na planem je pričel sv. Frančišek jaslice postavljati v 13. stoletji. — V cerkvah se postavljajo jaslice v kako kapelico, ni pa prav, če se postavljajo na konsekrirano menzo; ako je portatil na oltarji, naj se proč vzame, potem se lahko postavijo jaslice na oltar. Okrog jaslic bi se kaj primerno mogle delati kake druge podobe, recimo: prva človeka v raji, izgrianje iz raja i. t. d. Podobe v jaslicah naj so cele ali reliefne ali slikane, ne¬ dostojne pa so za cerkev iz popirja ali iz desak izrezane podobe, še manj pa oblečene igrače. Dostojne so, ako so lepo izrezane iz lesa in lepo polihromovane; tudi voščeni Jezuščki niso za cerkev nič kaj primerni. Oljske gore. V srednjem veku, zlasti za dobe križarskih vojsk, so kaj radi na¬ pravljali oljske gore s podobo Zveličarjevo in spečih apostolov. Te kipe so postavljali v križnih hodih samostanskih ali zunaj cerkve v zidu, ali v posebnih kapelicah v cerkvi. Nekatere so bile silno lepe, res prave umetnine. Tudi novejšo dobo so v nekaterih cerkvah jeli napravljati oljske gore. 168 Verniki imajo posebno ljubezen do takih predstav in takih pobožnosti in kaj radi obiskujejo take kraje. — Kjer pa se napravlja kaj takega, na¬ pravlja naj se dostojno; podobam se ne sme dajati voščenih krink s pra¬ vimi lasmi ali gledališčne obleke, ampak delajo naj se lepe lesene po- lihromoyane podobe, ki bodo srce res povzdigovale k pobožnosti. Take more delati le dober umetnik po umetniškem načrtu. Pri lateranski cerkvi v Rimu je kapela presvetega Odrešenika. Papež Sikst V. je dal prenesti v to kapelo sv. stopnjice, katere je, kakor pri¬ poveduje ustno izročilo, cesarica Helena prepeljala iz Jeruzalema v Rim. Te stopnjice so iz palače Pilatove, po katerih je moral hoditi naš Gospqd, ko so ga gonili pred Pilata; na vrhnem pragu ga je Pilat pokazal množici z besedami: „Ecce homo“, „Glej človek". To ustno izročilo je tem verjetnejši, ker so stopnjice iz tirskega marmorja in jih res manjka v hiši Pilatovi, zdaj izpremenjeni v vojašnico. Da se te častitljive svetinje preveč ne obrusijo, jih je papež Klemen XII. dal obložiti z lesom. Spo¬ štovanje do teh svetinj tirja, da se hodi le po kolenih po stopnjicah, na katerih je stal naš Odrešenik, in da se na vsaki opravlja kratka molitvica. Pri vhodu na stopnjice stojita ob straneh na slopovih dva lepa kipa iz marmorja in sicer izdajavec Juda poljubuje Jezusa in „Ecce horno". Pri samostanskih cerkvah, zlasti na božjih potih se nahajajo take stop¬ njice (na Kranjskem na treh krajih: na Žalostni gori pri Mokronogu, pri sv. Joštu pri Kranju in pri Novi Štifti pri Ribnici); tudi te naprave je po¬ trdila sv. Cerkev. Delane so stopnjice iz marmorja ali drugega lepšega kamena. V vsaki stopnjici je na sredi vdelan križec, katerega poljubljajo verniki po kolenih gredoč po stopnjicah. Stene ob straneh so slikane in predstavljajo dogodke iz trpljenja Kristusovega; na vrhu stopnjic je oltar sv. Križa. Svete stopnjice. 169 IV. Liturgična oblačila. Tkalstvo. Preden začnemo opisovati cerkvena oblačila, poglejmo, kakšno blago se je rabilo pri bogoslužju od najstarejših časov do današnjih dni. Že v starodavni dobi so znali tkati in presti. Stari Egipčani so bili jako spretni v tem rokodelstvu, to nam spričujejo prteni povoji, v katere so zavijali mumije, ki so bili tako trdni, da so se ohranili do današnjih dni. Tudi Kitajci so tkali in predli že starodavne čase. Zlasti pri Feničanih je cve¬ tela ta umetnost; že Homer opeva bogata oblačila „delo sidonskih žen.“ Tudi sv. Cerkev je gojila to umetnost; stari pisatelji omenjajo, kako dragoceno je bilo oblačilo za službo božjo. Draga oblačila iz kla¬ sične rimske dobe so bila tkana iz zlatih niti in iz volne. V 6. stoletju, ko se je začela svila zdelavati tudi v Evropi, posluževala se je cerkev pri službi božji 'tudi svilnatih oblačil. Kar tiče zdelovanje svilnatega blaga za cerkveno rabo moramo ločiti tri dobe. Prva doba obsega čas od 6. do 12. stoletja. V tej dobi so delali svilnata oblačila skoraj sami Grki, Arabci v Siciliji in na Španskem; imeli so samotrštvo. Skoraj vse bazilike prvega tisočletja na zunanjščini niso imele po¬ sebnih olepšav, bile so po zunanjščini trezne, preproste, nihče bi se ne nadjal, kako krasne so znotraj. Vsa lepota kraljeve hčere bila je znotraj. Zlasti o praznikih so pregrinjali vse stene pod okni z dragimi tkaninami (pallia holoserica, vestes ecclesiae). Velika vrata so bila odprta, a viseli so dragoceni zastori. Zagrinjala pri oltarji s kiborijem so bila umetno tkana, jako draga (vela, pallia, cortinae). — Dragoceno blago so dobivali to dobo večinoma iz Grškega, iz Bizanza. Kar tiče barvo, še ni bilo določeno to dobo, naj se spreminja po cerkvenih praznikih; cerkev je rabila oblačila, kakeršna je pri raznih slučajih dobivala v dar. Vendar pri cer¬ kvenih pisateljih nahajamo vse sedaj navadne barve: zelenkasto, rumen¬ kasto i. t. d. Zlasti se nahaja skozi ves srednji vek dragoceni škrlat. Te barve so bile pristne in trajne, česar se še zdaj moremo prepričati na ostankih oblačil iz one dobe. Zanimivo je, kako so bila oblačila pisana. Kakor nahajamo to dobo pri skulpturi in pri slikarstvu sanjarske podobe, Zvirajoče se po kapiteljih, po stalcih, po zidcih, pri inicijalih in minijaturah, prav v tem duhu so vtkane tudi v raznotere tkanine sanjarske podobe. Vse živalsko stvarstvo, kar se ga nahaja v vodi, v zraku in na zemlji, vse je zastopano na tka¬ ninah; te živali so navadno okvirjene s krogi, s čveterokoti, s šest- ali osmokoti. Na nekaterih se nahajajo spake, polužival in polurastlina brez simboličnega pomena. Ne bomo se temu čudili, če pomislimo, da so take tkanine zdelavali tudi mohamedani, ki niso nikdar mislili, da se bo ta roba kdaj rabila na zahodu pri službi božji. Bogatini so kupovali tako blago in ga podarili cerkvi. Cerkvenih oblačil niso imenovali po barvi, ampak po živali, n. pr. mašni plašč z levom, s slonom, z orlom, pavom i. t. d. Ako si ogledamo podobe natančneje, vidimo največkrat leva, simbol. Kristusa. Fecit vela 170 quinque, habentia leones (Anas). Fecit vela . . tertium est pavonatile. Druge živali so: krilati lev, grif, samorog, konj (fecit vestem, . . habentem gryphas — vela serica . . duo ex his aquilata). Manjši ptički se ne nahajajo po¬ samični, temveč po dva, obrnjena s kljunom drug proti drugemu; n. pr. fazani, v race, lastovke, labudi i. t. d. Se le v 13. stoletji se je posrečilo umetnosti za izdelovanje malih stvari oprostiti se orijentalskega tipa in zdaj so podobe na tkaninah na- lične drugim podobam na slikah. — Bistveno razločno pa je blago nalašč delano za cerkveno rabo zlasti od Karola Velikega semkaj. Tako blago ima večje ali manjše križice: vela serica rotata cum cruce. Taki križici so se ohranili do današnjih dni kot jedini ornament na liturgičnih obla¬ čilih pri nezedinjenih Grkih. Druga doba se pričenja z dvanajstim stoletjem. To dobo je do¬ seglo tkalstvo drage robe pri Arabih, pri Mavrih in pri Saracenih najvišjo stopinjo — pa tudi kristjani so začeli, potem ko so Normani pregnali Arabe, najprej v Siciliji zdelavati svilnato robo; pozneje se je ta umetnost iz Palerme in Amalfija razširila po gorenji Italiji, prišla je v Luko, v Flo- renc, v Genovo, v Milan in v Benetke. To jako zanimivo dobo smemo imenovati arabsko-italijansko. Najprve italijanske tkanine so posnemale arabske vzorce. V prvi bizantinski dobi je bilo blago časih enobarveno, večinoma pa dvobarveno. V tej dobi pa so že rabili po več barv pri eni tkanini; največkrat se nahaja trojna barva, namreč tamnejša temeljna barva, svetlejša za rastlinske olepšave in svetla za živalske podobe. Tkanina je bila zdaj lažja, podobe so bile gibčnejše in živejše. Rabili so sicer radi še rastlinske in živalske ornamente, toda v 14. stoletji so pogostejše sim¬ bolične podobe, nanašajoč se na sveto pismo, na psalme Davidove i. t. d., na primer; truden jelen, privezan na verigi, spenjajoč se kvišku pomenja dušo še oklenjeno v ječo telesa, hrepenečo po tolažbi od zgoraj (psi. 4. 1.) Kakor jelen hrepeni . . . V 14. in 15. stoletji so radi vtkavali v bogatejše svilnate tkanine svetopisemske dogodbe ali dogodke iz življenja svetnikov. Sredi 14. sto¬ letja je doseglo zdelovanje svilnatega blaga v Luki, v Florencu, v Genovi, v Bologni, v Benetkah teoretično in praktično tako visoko stopinjo, da zdaj niso več potrebovali orijentalskih vzorcev. Namestu da bi posnemali tuje uzorce, olepšavah so zlasti tisto robo, katera se je rabila za bogočastje, z alegoričnimi podobami, z dogodbami iz življenja Zveličarjevega in nje¬ gove deviške matere. Ker je bila vera to dobo vrlo živa, stopilo je tudi tkavstvo v njeno službo, kakor druge umetnosti; opustilo je deloma rast¬ linske ornamente in je olepšavalo vso robo s svetimi podobami. — Toda poleg teh so se vendar radi rabili tudi živalski ornamenti in večinoma so imeli simboličen pomen. Ako se divje zveri bojujejo druga proti drugi, n. pr. lev, pes, z orlom, s krokarjem, z golobom i. t. d. pomenja, da je kraljestvo hudobnega duha razdvojeno. Mnogokrat se na tkaninah nahaja pes, (toda redkokdaj brez Zavratnika in brez verige) v boji s kako ptico. Ako po¬ menja pes nižje živalske strasti, orel pa višje duhovno življenje, bi to utegnilo pomeniti, da je tvar v vednem boji z duhom, meso, neukrotena mesenost se vedno vzdiguje zoper višjo postavo uma. Mnogo jako zanimivih ostankov se je ohranilo iz te dobe; kdo pa bi mogel povedati, koliko tisoč zgodovinsko in umetniško zanimivih pre¬ krasnih mašnih oblačil, umetno vezenih, moralo se je začetkom sedanjega veka umakniti novi, malovredni robi z neukusnimi olepšavami; koliko je bilo vničenih iz nevednosti, koliko prodanih iz dobičkarije! Tretja doba se prične s 15. stoletjem. To dobo so se razšli ita¬ lijanski tkalci na Francosko, v Švico; naselili so se v Lyonu, v Turonu, 171 pa tudi v Gentu in Mehelnu in so tkalstvo na teh krajih tako povzdignili, da se nič več ni bilo treba ozirati na vzhod. Mesta so bila to dobo silno bogata in stara preprostost se je mo¬ rala umakniti neizrekljivi gizdavosti in bogastvu v obleki. Bogati mestjani so potrošili silno mnogo za obleko. Pisatelji tiste dobe tožijo, da pleme¬ nitaši vsi tiče v svili, v žametu, v zlatu in srebru, da zapravljajo svoje premoženje na bujnokrasni dragoceni obleki i. t. d. Tudi cerkev je dobila silno lepa oblačila. V 13. in 14. stoletji je bila svilnata roba še draga, toraj si cerkev ni mogla napraviti toliko oblačil, da bi se vedno ravnala po barvi praznikov; v 15. stoletji pa je bila ma- lokatera cerkev tako revna, da bi se v ozir barve ne mogla ravnati po cerkvenem določilu. Kako je bila roba pisana to dobo? Opuščali so zdaj živalske lepšave, držali so se bolj rastlinskih or¬ namentov, delanih prav v duhu gotskega sloga. Skozi celo stoletje se ponavlja skoraj vedno le jeden ornament, toda v neizrečeno mnogih premembah velikih in malih. Kakor stalen ornament se nahaja na damastu in žametu granatno jabelko, časih v polnem cvetu, časih z nekaterimi plodnimi čašicami, obdanimi s stilizovanimi listi. Ta jako priljubljen or¬ nament so razlagali tako-le: Granatno jabolko s svojim sadom pomenja ljubezen (pommes d’amour), ktera se delavna kaže v veri in obrodi sad za večno življenje. Toda zmage ni brez boja; radi tega se nahaja okrog granatnega jabolka trnjeva krona. — Drugi pomen: Granatno jabolko s svojimi tisočerimi peškami, obdano s trdo luščino, katero peške pretrgajo, kadar so zrele — pomenja britke smrtne težave Zveličarjeve in sad mi¬ losti, katerega v preobilni meri hranjuje njegovo ranjeno srce. Cvet jabolka v rdeči čaši neprenehoma daruje dar presvete krvi (Hahn-Hahn). Ko so pa v Italiji zlasti v dobi Medičejcev zopet jeli rabiti klasične grške in rimske oblike, so se v 15. stoletji opuščali grmanski ornamenti najprej v Italiji. Florentinske svilnate tkanine nagibajo se konec 15. sto¬ letja že bolj klasični antičnosti. Široki akantovi list in drugo listnato le- potičje, kakeršno se bogato razvija na korintskem kapitelju, se na italijanskih tkaninah skoraj vedno ponavlja. Ko je renesanca prišla v 16. stoletji takraj planin, preminule so gotske olepšave na tkaninah najprej na Fran¬ coskem, potem na Nemškem, umakniti so se morale renesansko pisani robi. Delali so zdaj korintske, etruške, rimske rastlinske ornamente, ali ponavljali so bizantinske, arabske, mavriške vzorce. Novih olepšav niso izu¬ mili, kakor v romanski in gotski dobi,, ampak mučili so se posnemati stare. Proti koncu 16. stoletja bilo je blago bogato, barve prekrasne, toda pismo je bilo nepristojno za cerkveno oblačilo. Pa vsaj blago je bilo dosle izvrstno, močno, pristno, trajno. Postajalo je vedno slabeje. Pozneje tudi blago ni bilo skoraj čisto zanič; namestu močne robe nahaja se le zunanja šoperjenost. Čez malo let se izgubi zunanji lesk in oblačilo postane grdo, da ni več za rabo. Ker je bilo blago tako slabo, morali so podkladati okorno, trdo podlago, da se je ohranilo oblačilo vsaj nekoliko časa. Da, celo tiskano robo so rabili za mašno obleko in namesto močnih tkanin so jemali celo usnje, žimo ali celo slamo! Namestu da bi nadvladala jedna liturgična barva kakor te¬ meljna barva, jeli so tkati robo za mašno obleko z vsemi preživimi bar¬ vami tako, da se več ne ve, katera je temeljna barva. Namestu prejšnih pomenljivih simboličnih olepšav so delali velikanske šopke, kakor na robi za zastore, za pregrinjala za okna, za zofe, in za plesna oblačila. Barve 172 so bile jako kričeče in čim večje cvetlice in šopke je imel mašni plašč, čim več je bilo rdečega, višnjevega, zelenega na njem, tem lepši je bil. Hvalevredno je, da se je sedanje dni ta nepristojnost jela opuščati in da se je zopet obrnilo na bolje. Vezenje. S tkalstvom je vezenje v tesni zvezi. Predkrščansko dobo niso znali vtkavati v robo pisane podobe; morali so torej podobe z iglo všivati. Grške in rimske žene so znale prav lepo vezti. Homer, Ovid, Virgil hvalijo to umetnost grških in rimskih žen. Plinij pravi, da so Feničani izumili umetnost v vezenja; res so se vezena oblačila že davnej imenovala teniška dela. Če tudi se nam teh predkrščanskih vezil ni ohranilo no¬ beno, kažejo nam vendar podobe na vrčih, da so oblačila radi olepšali z vezilom. Krščanska doba. Pred 4. stoletjem cerkvena oblačila še niso imela stalno določene oblike. V katakombah kažejo slike na oblačilu vezene ob- šive, toda ne ve se, so li ta oblačila mašna ali vsakdanja. Papež Štefan I. (257) je prepovedal mašnikom in levitom sveta oblačila rabiti za vsak¬ danjo nošo. Od četrtega stoletja semkaj se nahaja mnogo poročil o pre¬ dragi robi za mašno obleko, za altarna pregrinjala, za stenske preproge. Papeži, škofje, zlasti bizantinski cesarji so darovali cerkvam predraga obla¬ čila. V 5. in 6. stoletji je bilo tkalstvo že na tako visoki stopinji, da so znali vtkavati zlate in barvaste podobe; vendar so robo že to dobo radi pisali z iglo. Kakor druge umetnosti, gojili so vezenje zlasti bizantinci, toda tudi v Rimu in v Raveni niso zaostajali. Zlasti pa so se kmalu bri¬ tanski otoki po svojih izvrstnih tkaninah tako odlikovali, da so ti izdelki zasloveli po vsem svetu in so jih papeži in cesarji prav drago plačevali (opus anglicum). Posebne zasluge za razvoj te umetnosti so si pridobili benediktinci, redovnice, pa tudi kneginje (Etelrede, Elflede, Dunstan). Tudi na Francoskem so se odlične žene iz naj višjih stanov rade bavile z vezenjem, recimo: Adelaida, žena Hugo Kapetova, cesarica Judita, mati Karola plešastega ste bili jako spretni vezilji. Karol Veliki je zahteval, naj hčere njegove predejo, šivajo, vezejo, in sicer zarad tega, kakor sam pravi, da jih postopanje ne zapelje k nečimernemu delu. Na Nemškem se je samostan St. Gallen odlikoval s svojimi izvrstnimi vezili. Romanska doba, 11. — 13. stoletje. Krasne vence je spletal srednji vek ženam in devicam, katerim je bila vzor Marija, vedno čista kraljica ne¬ beška. Žene in device so si bile sveste svojega dostojanstva; njihova miloba je preblagodejno vplivala na prevroč in presilen značaj podjetnega moža. Slovele so nekatere žene med pesniki (Hroswita), med slikarji (Mar¬ gareta van Eickova); zlasti pa je bilo vezenje priljubljeno ženam naj¬ višjih stanov. V veliko čast so si štele, da so namestniku Kristusovemu, stoječemu pri oltarji, napravljale prelepo obleko, da so z lastnimi rokami olepšavale altarne prte, na katerih se daruje Sin Božji. Kdo bi mogel na¬ šteti vse preblage gospe višjega stanu in pobožne redovnice, ki so Je¬ zusu posvetile delo svojih rok, kakor je nekdaj delala Marija! Omenimo le pobožne cesarice sv. Kunigunde, o kateri se poroča, da je izdelala pre¬ lepo mašno obleko, hranjeno še današnje dni v zakladnici škofijske cerkve v Bambergu; blažene Gizele, žene sv. Štefana, katera je z lastnimi rokami vezla plašč za kronanje, na katerem je silno mnogo podob in zlata; zdaj je predelan v mašni plašč. Vse cerkvene preproge bile so vezene; vezen 173 je bil antipendij, pri oltarji s kiborijem so bili vezeni zastori; vezene so bile preproge, pogrnjene pri oltarji, pogrinjala za klopi i. t. d.; še celo za mašne knjige so delali vezene prevleke. Mnogo so vplivale na razvoj vezenja križarske vojske. Križarji so prinesli seboj na zahod prelepo robo. Vezenje je dobilo nove vzorce. Najlepši tvori vezenja iz te dobe so „deutsche Reichskleinodien", vezeni v Siciliji. Kako bogate in lepe oprave so imeli to dobo, zvemo iz cer¬ kvenih inventarov, kateri so še ohranjeni, če tudi so se oblačila že zapravila. Gotska doba. Do konca 16. stoletja veselje do vezenja ni po¬ nehalo, temveč gotski slog je s svojimi ornamenti vezenju dajal novih vzorcev, po katerih so z iglo pisali robo. Zdaj so si plemenitaši in vi¬ tezi napravljali silnp potratno gizdavo obleko, pa tudi cerkve so si omi¬ slile več obleke. Ženske roke in samostani niso več mogli zadostovati in vsem vstreči. Kakor so se bili kamnoseki združili v svojih stavbenicah, napravile so se tudi družbe za izdelovanje vezenih podob. Kolinski vezci grbov so dobili že 1. 1396 svoja pravila, katera so vredila njihove pravice in dolžnosti. Za učenje je bilo določenih najmanj 6 let. Le kdor je 4 leta delal kot pomočnik, je mogel postati mojster. Rabiti so smeli le dobro blago, le pravo zlato in srebro. Ob nedeljah in praznikih je bilo strogo prepovedano delati. Njihov patron je bil sv. Jurij. — Te zadruge vezcev so hotle imeti celo svoj monopol nasproti samostanom, katere so iz zavidnosti celo šiloma napadali. Vezenje je dobilo zdaj nov poseben značaj. Prejšno dobo je bilo le bolj olepševalno. Ko pa je gotski slog začel nadvladati na zahodu, izgubljal se je olepševalni značaj bolj in bolj; delali so radi podobe svetnikov, nad katerimi so bili prav po gotskih pravilih stolpičasti bal¬ dahini. Vezenje je hotelo zdaj nadomestovati slikarstvo na tkaninah. In res se je posrečilo igli vezcev, da je izdelala lepše in živejše podobe s svetlimi svilnatimi in zlatimi nitkami, kakor jih je bilo možno narediti slikarju s suhimi barvami. V 14. in 15. stoletji je doseglo vezenje vrhunec popolnosti; podobe svetnikov, poteze na obrazih so tako nežne, tako mile in volne, da bi človek komaj verjel, da se rnore z iglo kaj takega na¬ rediti. Gelo velike podobe za oltarje s platnicami so bile delane z iglo. Mnogo takih vezenin hranijo zakladnice raznih mest, n. pr. Kolin, Bamberg, Speyer, Praga, Goss na Štajerskem, St. Pavel na Koroškem i. t. d. Največji in najveličastnejši spomenik cerkvenega vezenja iz 15. sto¬ letja so liturgična oblačila reda zlate rune (Toisondor-Orden). Pre¬ krasna kazula, oblačila za levite in pluvial imajo mnogo podob, katere je osnoval v slogu van Eyckovem kak učenec njegov, zdelali pa so jih vezci v Burgundu. Propad. Kakor so se v gotski arhitekturi krasne olepšave kmalu sprevrgle v igrače, postalo je tudi vezenje drzno v svoji spretnosti, in to je bilo vzrok propada. Ni bilo zadovoljno, da je hotelo prekositi sli¬ karje, hotelo se je meriti še celo s podobarji. Jeli so delati vzbokle po¬ dobe (haut relief). Cela človeška podoba je bila vrezana v les in po vrhu vezena z iglo. Drugo znamenje propada je to, da so obraze in roke sli¬ kali, oblačilo pa vezili. Res se slikan obraz na prvi pogled vidi lepši, kakor vezen, toda ta prednost je anormalna, kajti na oblačila se ne na¬ pravljajo in ne podajo slikani obrazi; vse to je kazalo, da je tehnika že zelo propadla. Tehnika pri vezenju. Vezili so prvo dobo na volneno, na platneno ali na svilnato robo. Da je bila svila močnejša, so podlagali močno platno. — Zelo staro je bilo vezenje na ta način, da so rabili tanke, gibke zlate nitke, katerih pa niso vbadali, temuč pokladali so tesno 174 drugo poleg druge, ravno, ali zavihneno prav po obrisu, ter so jih prisili s tenko svilo na robo. — Časih so pokrili vse dno robe, na katero so ve¬ zili, s svilo ali z zlatom, da se blago ni nič videlo. Zlate niti so prešili z barveno svilo tako, da so bili vbodi pravilni in so prav ti vbodi zopet napravljali lepe geometrične oblike. Obrise so pisali z barveno svilo s pravilnimi vbodi. Vbodi so jako mnogoteri, n. pr. veriženi vbod, preskočni vbod, plestni vbod, plošnat vbod (Kettenstich, Sprungstich, Flechtenstich, Platt- stich) i. t. d. Zlasti plošnat vbod je bil najbolj pripraven za posnemanje slik. Burgundski vezci z iglo so opisali cele obrise z najtanjšim plošnatim vbodom in sicer na zlatem dnu. Prav to je dajalo podobam posebni blesk, ker se je zlato lesketalo skozi svilo. Tudi obraze m sploh vse mesene dele telesa so delali s plošnatim vbodom z lasasto svilo. Prav zgodaj so jeli rabiti pri vezenju steklene bisere; s pravimi biseri so pri bogatejših vezilih delali obrise. Križni vbod (Kreuzstich) nahajamo že v 12. stoletji. V stari dobi so vezili zlasti Egipčani s križnim vbodom. Pozneje so s tem vbodom ve- zili na stramin, svilnat ali platnen. Na ta način so lepotičili spodnji del albe, superpelicije ali tudi altarne prte. Vezili so z barvano prejo, s svilo ali neobelenim sukancem. Mnogokrat so iz platna venkaj potegnili nekaj nitk, da je postalo nalično straminu, na katero so potem všivali olepšave z raznimi vbodi. Za večja vezila, zlasti taka, ki so gledala le od daleč, n. pr. prostariče ali stenska pregrinjala, rabili so volneno blago ali de¬ belejši stramin. Natančna preiskava je pokazala, da so pri izdelovanji človeških podob delo pričenjali sredi lica, in okrog tega središča so dalje šivali z nekim verižastim vbodom; na ta način so delali obraze, roke, noge, v obče vse mesene dele. Jako priljubljeno je bilo vezenje z nalago (Applicationsstickerei), zlasti pri cerkvenih oblačilih, pri zastorih i. t. d. Izreže se iz kake robe olepšava in se prišije na drugo robo drugačne barve; obrisi so obšiti krepkejše; notranji obrisi pa so prešiti z nitkami drugačne barve; tudi stebla, ovijače, žilice i. t. d. so prešite z drugimi barvami. Poznejšo dobo srednjega veka se je jako priljubilo reliefno vezenje. Pod vezene podobe so pokladali popir, lepenko, sukno, usnje i. dr., da je bila podoba vzbokla. Od 16. stoletja semkaj se je vezenje držalo starih izročil le še v samostanih; tu so zdelovali z občudovanja vredno marljivostjo kaj krasne tvore. V obče pa se je vezenje jelo zanemarjati, tehnika je propadala, postajala je le mehanična in naposled se ni ohranilo druzega, kakor križni vbod in stramin. Okus se je popačil tako, da so s križnim vbodom posnemali naravne stvari; cvetlice, živali, portre za naslonilo pri stolu in za popotne torbe. — Še dalje je šlo vezenje s črno svilo; hotlo je posnemati bakroreze, podobe, mesta i. t. d. Štrmeti moramo, da se je okus tako zelo popačil, da hoče doseči s silno trudopolnim delom s ši¬ vanko to, kar doseže bakrorez z malim trudom. Najnovejše čase si prizadevajo možje, vneti za povzdigo cerkvene umetnije, tudi to stroko pripeljati na boljšo pot, n. pr. Pugin na Angleškem, P. Martin na Francoskem, Boiserre in Bock na Nemškem; Fischbach je izdal kaj mične olepšave južnih Slovanov in Em. Drahan vzorce za ve¬ zenje in sicer s podporo ministrstva za uk in bogočastje. Tudi dejansko se še rabi krasno vezenje s križnim vbodom po tistih deželah, kjer ni še vsega spridil spačeni moderni okus. Tanjše in debelejše obleke, srajce, predpasnike, tančice kaj lično lepotičijo Madjari, 175 Slovaki, Rumunci, Saksonci s preprostim križnim vbodom v kaj mičnih različnih barvah. Prav tako je podučno in posnemanja vredno vezenje na platno, kakeršno se nahaja na Ruskem ali sploh v slovanskih deželah od Skan¬ dinavije do Balkana. Delano je vse z rdečo, višnjevo in črno prejo. Orna¬ menti so, raznoteri, črtasti, rastlinski in živalski; cvetlice in listi so lepo stilizovani in vmes med njimi so človeške ali živalske podobe. Na Dunajski razstavi je vzbudilo to preprosto vezenje veliko po¬ hvalo pri vseh, ki se zanimajo za zboljšanje popačenega okusa. Mnogo pripomorejo za zboljšanje okusa današnje dni nekateri samostani, družbe gospej in gospodičin, družbe za olepšanje cerkva; zdelala so že vezila, ki se smejo prištevati najboljšim prejšnih dob. Postanek in oblika liturgičnih oblačil. 1.) Ko so se apostoli po smrti Gospodovi razšli na vse kraje ozna¬ njevat besedo božjo, so opravljali sv; skrivnosti brez dvoma v svoji na¬ vadni vsakdanji obleki. V katakombah Kalistovih se nahaja slika kazoč duhovnika, ki v navadni obleki daruje kruh in vino. a) Ko so nevarnosti za kristjane nekoliko pominule, so se obredi pri krščanskem bogoslužji bolj in bolj razvijali in tudi cerkvena obleka je bila bogatejša. Starinoslovci trdijo, da so rabili duhovniki pri službi božji obleko po obliki in po snovi nalično obleki rimskih dostojanstvenikov, bogatinov, senatorjev in patricijev. Možno je bilo imeti bogatejšo obleko, kajti prvo dobo h krščanstvu niso pristopali samo reveži, ampak tudi olikani, učeni, odlični, klasično izobraženi Rimci in Grki so se oklenili z vso navdušenostjo krščanske vere. Prvi kristjani so imeli torej zbirališča za službo božjo v palačah najodličnejših Rimcev; od njih pa so tudi do¬ bivali v dar drage posode, okrašene sicer s poganskimi olepšavami, toda vkljub temu so jih rabili, saj so vedeli, da maliki niso nič. V začetku krščanstva še niso imeli posebnih, samo za službo božjo napravljenih oblačil, kajti krščanstvo prvo dobo svojega razcveta, obdano od vseh strani od sovražnikov in v vednem boji ž njimi, ni imelo niti časa niti priložnosti, da bi si vstvarilo iz svojega bistva nove oblike, katere bi se prilegale njegovemu duhu in bi se po bistvu in po obliki razločevale od poganskih. Cerkvena obleka je bila toraj tako krojena, kakor navadna obleka Rimcev; kmalo pa so jo bogatejše olepšavah s primernejšimi okraski; zlasti pa se je gledalo na to, da te obleke niso nosili vsaki dan, ampak le pri službi božji. V 6. in 7. stoletju pa se je cerkveno oblačilo že zelo razločevalo od vsakdanjega; toda ni se tolikanj izpremenil cerkveni kroj, ampak vsakdanji. Rimci so postali mehkužni; ta mehkužnost se je kazala tudi v obleki. Še bolj pa so upljivale na izpremen rimskega oblačila šege ptujih narodov, katere so Rimci jeli posnemati, cerkev pa kroja obleke ni izpremenila, ni se ravnala po vladajoči šegi in tako je nastala razlika med cerkveno in domačo obleko. Tako si nekateri razlagajo postanek cerkvenih oblačil. b) Mnogi sloveči liturgiki od devetega do trinajstega stoletja so drugače razlagali postanek cerkvenega oblačila; trdijo namreč, da se je raz- 176 vilo iz oblačil starega zakona. Stari zakon je bil podlaga, na katero je bil postavljen novi zakon in marsikaj se je iz starega zakona sprejelo tudi v novi zakon; med tem so tudi oblačila, katera so- morali nositi duhovniki opravljajoč službo božjo in prav na podlagi teh oblačil se je razvila, vsaj deloma, obleka v novi zavezi za službo božjo v novem zakonu. Znamenito je, da se niso izpreminjala tolikanj duhovniška, marveč škofovska oblačila. Ker so hoteli tudi v številu oblačil med starim in novim zakonom najti soglasje, so privzeli med sveta oblačila še amikt in pas, in škofovskim so pridejali še mitro, čevlje in naprsni križ. c) Še drugi menijo (Honorij d’ Autun, kardinal Bona i. d.), da je že sv. Peter sam zapovedal sveta oblačila (vestis sacra a profana distincta) za službo božjo, ali vsaj albo, štolo, tuniko ali dalmatiko in papež Štefan je samo prepovedal posluževati se teh oblačil za vsakdanjo nošo. Toda niti ene zgodovinske priče ni v celem prvem stoletju, ki bi podpirala to trditev; to mnenje pa tudi nasprotuje dejanskim okolnostim, med katerimi je krščanstvo stopilo med svet. 2. Kakor v najstarejši dobi, tako tudi v srednji in po¬ znejši nimamo splošno obveznih cerkvenih določil in zakonov o obliki liturgičnih oblačil. Tudi uradni rimski misal jih nima, ampak le o barvah daje natančna pravila. Skozi vsa stoletja je vladala pri paramentiki, kakor sploh pri cerkveni umetniji velika prostost, seveda v mejah, katere je postavila stara šega in starodavna tradicija. V sinodah srednjega veka in v poznejših se sicer neštevilnokrat ponavlja: liturgično oblačilo naj je dostojno, čedno, blagoslovljeno, in ako ni več rabno, naj se ne dela iz njega vsakdanja obleka, prav malokdaj pa se govori o obliki paramentov, in sicer o tisti, kakeršna je bila dotično dobo navadna. Če tudi je cerkev po škofih skrbela, da se obleka ni preveč izpreminjala, so se vkljub temu godile semtertja polagoma marsikatere izpremembe. Zlasti zadnja stoletja so cerkveni predstojniki zdelovanje cerkvenih oblačil preveč prepustili dobičkaželjnim fabrikantom, kateri so se ravnali preveč, prezirajoč cerkvene tradicije, le po svojem lastnem okusu, in zašlo se je tako daleč, da nekatera oblačila, recimo kazula, niso bila dostojna niti po obliki, niti po blagu, niti po olepšavi in nikakor niso za¬ dostovala liturgičnim zahtevam, pa tudi ne estetiki. Toda še tako spačene oblike kazule ni prepovedal apostolski sedež, da, še grajal je ni, čeprav se ni vjemala z rimsko šego (usus romanus). Ko se je pred nekaterimi desetletji ugovarjalo vpeljavi tako zvane gotske kazule, trdili so nekateri, da rimska šega (usus romanus) strogo veže pri paramentiki povsodi, kjer vlada rimski obred (ritus). Toda, kolikor nam je znano, nikjer ni to izrečeno kot splošna dolžnost, pač pa so posamične sinode dolo¬ čile po pravici, naj se pri napravi novih oblačil ravna po rimski šegi (Coli. Lac. V. 850). Ko še je stavilo kongregaciji vprašanje zarad takozvane gotske kazule, takrat bi bila kongregacija lahko prepovedala, naj se ta oblika na Francoskem, na Nemškem, v Belgiji i. t. d. ne rabi in naj se vsi ravnajo po rimski šegi; toda to se ni zgodilo, ampak odgovor je bil jako previden, splošno obvezno določilo o obliki kazule pa se ni dalo. (Glej spodaj kazula.) Samo po sebi se razume, da je tudi še zdaj v prvi vrsti dolžnost škofova, pri vizitaciji i. t. d. paziti tudi na blago in na obliko paramentov, in ne sme trpeti, da bi kdo samovoljno opuščal sedanjo obliko in se posluževal po lastnem okusu starejše oblike, katere si koli bodi. Ker bi se nad prenaredbo navadne oblike paramentov spodtikalo tudi ljudstvo, škof ne bo dopustil take prenaredbe brez dovoljenja apostoljskega sedeža. 177 Pražki provincijalni zbor je sprosil v Rimu, da se sme namestu prikrajšane kazule zopet vpeljati starejša, širša oblika, kar se mu je tudi res dovolilo. (Coli. Lac. V. 538.) Po nemških škofijah se sme po pravici misliti, da škofje te kazule molče dovolijo, ker se takozvane gotske kazule povsodi delajo, prodajajo in jih tudi res rabijo. Ne le samo po Nemškem rabijo take kazule, tudi pri nas zlasti po Ogrskem jih imajo po raznih škofijah. • Drugo vprašanje je, jeli priporočljivo te kazule poznega srednjega veka zopet vpeljati glede na njihovo praktično rabnost. Ni dvoma, da so iz estetičnega stališča mnogo lepše, kakor takozvane rimske. Nekateri ugovarjajo, češ, da so preširoke in nepriročne. Bile bi res zelo nepriročne, ko bi se delale trde, to je, ko bi imele trdo platno med blagom in na¬ vadno spodnjo podlogo. Takega platna seveda ne smejo imeti, sicer bi bile gube na rokah in na ramah silno težke in bi duhovnika pri maševanju jako ovirale. V srednjem veku še podloge niso imele, ampak čisto samo blago. V inventaru paramentov cerkve sv. Petra v Rimu je pri nekaterih kazulah pripomba: sine fodere (brez podvleke). Ko bi se torej te kazule tudi zdaj delale prav mehke, bi ne bile nepriročne. Ta ugovor bi torej ne veljal. Tehtnejši vzrok zoper upeljavo imenovane kazule bi bil ta, da se je tudi sedanja oblika jako priljubila. Na Španskem te oblike nikakor ne puste; v Rimu je nočejo, ker ne ugaja tamošnjemu okusu; tudi na Angleškem so se povrnili k rimski kazuli. Nova katedralka v West- minster-u je dobila vse rimske kazule. Ako bi se torej gledalo na okus, bi se ne vpeljala stara povsodi; le ako bi jo Rim zapovedal, potem bi se napravila edinost, a tega ni pričakovati. Te večje kazule zahtevajo mnogo več blaga, bile bi toraj dražje. V srednjem veku jih je bilo ložej napravljati, kajti takrat se ni zahtevalo, da bi morale biti svilnate. Razun svile so jemali volno, platno in bombažasto blago. V raznih inventarjih nahajamo naštete: planetam albam de tela bombacina seu fustamica, tamen modici valoris .... planetae da panno lineo cum aliquibus crucibus de sindone rubeo sine fodere . . . . i. t. d. Pri nas imamo radi za večje praznike kazule, ki so po sredi vsaj nekoliko z zlatom vezene. Ako bi se te večje kazule delale brez teh bogatih vezenin, bi ne bile nič dražje, kajti na teh večjih kazulah ni nikdar zlatih port, ker bi jo delale trdo, k večjemu prav ozke svilnate. Res pa je, da so pri službi božji z leviti vsa druga oblačila ve- ličastnejša kakor kazula. Imeniten je pluvijal, široki sta dalmatiki. Le kazula je najpreprostejša. Pri tej službi božji bi se široka kazula lepo podala. Pripomniti pa je, da bi široka, dolga kazula prišla do prave veljave le na bolj veliki osebi liturga, na mali osebi bi mnogo izgubila na svoji veličastnosti. Kakor o kazuli, tako tudi o drugih cerkvenih oblačilih glede oblike nimamo obveznih določil. Snov liturgičnih oblačil. Vedno lepa, vedno častitljiva je nevesta Kristusova; a spodobi se, da je najlepša takrat, kadar v služi svojemu ženinu slovesno po služabnikih svojih v svetih tempeljnih. Že služabniki stare, hebrejske cerkve so bili krasno oblečeni opravljajoč službo v svetišču Gospodovem. V stari zavezi niso bile samo daritve natanko določene in obredi pri daritvah, . marveč tudi vse posode, vsa oprava, pa tudi število in kakošnost oblačil, v kateri so morali biti oblečeni duhovniki pri službi božji. Gospod je zapovedal 12 178 Mojzesu: 1 ) »Tvojemu bratu Aronu naredi sveta oblačila v čast in lepoto." Dalje omenja Gospod sam oblačila, pa tudi snov, iz katere naj so de¬ lana: »Vzamejo naj pa zlata, višnjeve in zagorelorudeče volne in dvakrat omočenega škrlata in tančice." Če je že duhovnik stare zaveze le v posebnem oblačilu smel vsto¬ piti v svetišče, mora se pričakovati tem bolj od duhovnika nove zaveze, da ima tudi on*posebno oblačilo pri najsvetejšem opravilu. Določeno, od vsakdanjega oblačila različno, liturgično oblačilo povzdiguje spoštovanje do svetega opravila in tudi po zunanjem naznanja edinost in nespremen¬ ljivost svete cerkve in lepo njeno soglasje. Oblačilo vsakdanje se hitro izpreminja po šegi časovi, bistvene oblike duhovniškega oblačila za božjo službo pa ostanejo vedno iste, kakor cvetlice na polji, katerih se veseli naše oko. Notranja lepota sv. cerkve kaže se v liturgičnem oblačilu ver¬ nemu ljudstvu, kakor krasna razcvetena cvetljica. Ne čudimo se, da je cerkev ta oblačila zavarovala z gotovimi določili. Tudi krščanska cerkev je torej svoje služabnike, opravljajoče sveto daritev, oblekla v dragocena oblačila. Že prve čase krščanstva se je raz¬ ločila mašna obleka vsaj po dragocenosti od navadne vsakdanje: »non in vestibus communibus, quas quotidiano et continuo usu adhibebant, sed aliis quibusdam peculiaribus indutos Missam celebrasse". (Bened. XIV. de sacrif. Miss. sect. I. n. 38). Tako trdijo vsi učenjaki soglasno." 2 ) Da so se lepša oblačila rabila pri službi božji, je gotovo; ni pa bilo določeno, iz kakošne -snovi morajo biti. Iz raznih spisov zvemo, da so bila oblačila svilnata, zlatom in srebrom pretkana, zlasti po dobi Kon¬ stantinovi. 3 ) Kar je bilo starejšo dobo le samo navada, postalo je pozneje zakon, tako obvezen, da nikomur ni dovoljeno drugače ravnati. Glavne rubrike misala velevajo: „Quibus ita dispositis, accedit (sacerdos) ad para- menta, quae non debent esse lacera aut scissa, sed integra, ac decenter munda et pulchra." (Rit. celebr. Miss. I. n. 2.) Ta rubrika sicer ne določuje še snovi, toda kongregacija je besede: de¬ center munda et pulchra natanjčneje razlagala po mnogih določilih. 1.) V prvem tisočletji so se rabila svilnata oblačila, jednobarvena, z geometričnimi desini in s simboličnimi živalmi n. pr. z levi, grifi i. t. d.; dobivali so to blago iz iztoka. V 12., 13., 14. stoletju je bilo blago več- barveno, zlatom pretkano; desini so bili živalski in rastlinski; dobivali so ga iz italijanskih mest, poznejši srednji vek tudi iz Nemškega, Fran¬ coskega, iz Flanderna (zlati in srebrni brokat), desini so gotski zlasti rast¬ linski, največkrat se rabi že v starem zakonu pomenljivo granatno jabelko (II. Mojz. 28. 23). Že v srednjem veku so olepšavah svilnato blago z vez- ninami, delanimi z iglo. — V dobi propada renesance postajala so obla¬ čila vedno slabejša, naposled se je tako izgubila tradicija cerkvena, da so napravljali mašne plašče, štole, manipelne, pluvijale iz barvenega platna in iz bombaža, ali iz pozlačenega usnja. Kongregacija je zoper take raz¬ vade izdajala mnogokrat prepovedi. Platnene in perkalaste mašne plašče je prepovedala 22. sept. 1837; stekleni broftat, to je blago pretkano s stek¬ lenimi nitkami ali na katerem so našite steklene veznine, prepovedala je 11. sept. 1847; zoper volneno blago dala je določilo 18. dec. 1877. Vprašanje pa je, kaj je s tistimi oblačili, katera niso čisto iz pre¬ povedane snovi, ampak je le nekoliko te snovi primešane svili. Iz od- ') II. Mojz. 18. 2 ) Religio divina alterum habitum habet in ininisterio altaris, alterum in usu vitaqne communi. Hieron. in cap. 44. Ezechiel. 3 ) . . . indumenta sacra serica fuere, auro argentoque contenta, praesertim post Constantinum. Bona Rer. liturg. 1. 1. c. XXIV. § 1. 179 govora kongregacije, danega 28. jul. 1881, je razvidno, da je dopuščeno polusvilnato blago, to je, svila mešana s tankim platnom (takozvani: se rol in ali z bombažem. 1 ) Blago pa, katero je večinoma iz prepovedane snovi in ima prav malo svile, ni dostojno in se toraj ne sme rabiti za mašno obleko, za kazulo, za pluvijal, za štolo, za velum i. dr. 2 ) 2.) Pravo blago, katerega je cerkev potrdila za sveta oblačila, je toraj svila, bodi si že sama na sebi brez lepšav, ali je pretkana z zlatom ali srebrom, ali olepšana z vezninami. Gledati pa je, da blago ni pretrdo, preokorno, ampak mehko, in da nima preposvetnega pisma, marveč, da so tudi lepšave delane v cerkvenem duhu: t y p i s ecclesiasticis ador- natum et non nimis rigidum, sed materia potius mollioris, ut indumenta sacra, prout alioquin in vestibus requiritur, commode aptata, corpus decenter ambiant, neque indutum quapiam rigiditate impediant.“ (Coli. Lac. V. 541.) Ako je že blago trdo in se prišijejo še široki, težki zlati obrobki, poleg tega pa se jemlje okorna podloga, nastanejo iz tega blaga paramenti, ki ne zaslužijo imena: oblačilo. Zapoveduje pa sv. Cerkev za mašno oblačilo lepo, dragoceno od vsakdanjega različno blago iz raznih vzrokov. Ozira se namreč na zgled predkrščanske cerkve, v kateri je Bog sam zapovedal narediti lepa obla¬ čila; drugič zahteva to spoštovanje do svetih skrivnosti; katere se oprav¬ ljajo v -teh oblačilih; tretjič, ker duhovniki in cerkveni služabniki v tem oblačilu službo opravljajo Bogu. Ako se spodobi, da so služabniki svetnih vladarjev opravljeni bolje, zlasti kadar služijo svojim gospodom, koliko bolj se spodobi to za služabnike, kateri služijo kralju vseh kraljev, Go¬ spodu vseh gospodov. Snov za cerkveno perilo. Skozi ves srednji vek zahtevajo sinode in liturgiki enoglasno, da amikt in alba morata biti platnena. Prav tisti mistični vzroki, kateri tirjajo platno za altarne prte, se morejo navesti tudi za imenovano oblačilo. Svetlo belo platno ni le podoba grobnih prtov Jezusovih, marveč tudi slave nebeške, katero si je pridobil s svojim trpljenjem na altarju v sveti daritvi pričujoči Kristus; pomenja pa tudi svetost udov njegovega mističnega telesa, katero si pridobe z mnogim krotenjem in zatajevanjem. V stari zavezi je za čisto svetlo belo platno izraz: šeš, pri LXX. (ttatrog, v novi zavezi fivaoivov, in kakor že v stari zavezi, tako je tudi v skrivnem razodenji čisti, svetlo beli bisus podoba nravne čistosti in nadnaravnega preobrazenja: „byssinus enim sunt justificationes". (Raz. 19, 8; — 3, 4; 6, 11). Srednjeveški liturgiki to sim¬ boliko tako-le razlagajo: Lan (linum) je čisti plod zemlje, mora pa mnogo prestati, predno postane čisto platno, mora se zripljati, goditi na solncu in dežji, sušiti, treti, mikati, presti, beliti na solncu in dežji, žehtati i. t. d. V tem je lan najprej podoba Kristusova, ki je moral skozi mnogo trpljenje iti v svojo slavo. Dalje pa je tudi podoba vernikov njegovih, ki morajo le skozi mnogotera zatajevanja in trpljenja postati podobni svojemu Go¬ spodu v sedanjem življenju in potem v večni slavi (byssus). 3 ) Lahko toraj razumemo, zakaj je cerkev ozirom na ta simboličen pomen platna vedno tako odločno zahtevala, da morajo altarni prti in korporali biti platneni in sicer iz samega platna, kateremu ni čisto ! ) .. . aptas judicandas esse materias m5xtas ex gossipio ei serico, ex serico et lino, atque ex serico et bombicyno, italice b a ve 11 a. Ephemer. fit. 1887. p. 32. 2 ) Ejusmodi casulas ac pluvialia, sicut et alias sirniles vestes, sacra Liturgiae Romanae Academia r«- probandas esse iudicat. Ephem. lit. 1887. p. 33. 3 ) „Significat corporale passionis intentionem seu Corpus Christi; quia sicut linum multo labore ac multis tunsionibus acquirit candorem, ita Christi caro multo certamine ad resurrectionis gloriam pervenit. Significat etiam ecdesiam, per quam corpus Christi intelligitur, quae multis passionibus et pressuris ad candorem aeternae vitae perducitur.“ Durand. IV. 29. 12 * 180 nič bombaža primešanega (ex puro lino; konoplja (canabis) se prišteva tudi platnu C. R. 15. maj 1819). Pa tudi za albo in za arnikt je prepo¬ vedala kongregacija, sklicevaje se na starodavno šego, rabiti čisto bom- baževino ali bombaž namešan s platnom (muselin, perkal), nasprotno pa določuje, da se mora tudi za albo in za amikt, kakor za altarne prte, za korporale in za pale, jemati le čisto platno („linea omnino sint vel ex cannabe“ (15. maj. 1819; cf. 15. marc 1664). Koretelj se v tem dekretu ne imenuje izrečno, toraj menijo nekateri, da ni treba, da bi bil iz platna, ker se rabi le v koru in ne pri altarji. Toda, ker je korok le skrajšana alba, sklepa se po pravici, da mora biti tudi iz čistega platna, kar tudi zapoveduje mnogo sinod (Coli. Lac. V. 540). Vrhu tega se zdaj koretelj rabi tudi pri delitvi sv. zakramentov in zakramentalij. Prijetna belina čistega platna zadovoljuje že sama po sebi estetičnemu ukusu. Platnene prte jeli so zopet lepotičiti z vezninami namestu čipek, kar je pravo; pri lepšavah se vezijo samo obrisi. Jemljejo za to višnjeve, zelene, rujave ali rudeče niti. Barve liturgičnih oblačil. Liturgična oblačila imajo posebne barve, katere je cerkev v teku stoletij sprejela za ta oblačila. Kakor se milost božja poslužuje naravnih okoliščin človekovih, da ga reši in zveliča, naslonila je tudi cerkev na naravni pomen barv svoje nadnaravne ideje, da tem lažje dušo povzdigne kviško do večnega. V krasni raznobarveni obleki stopa nevesta Kristusova pred naše telesne oči, da oko sv. vere tem globokejše razume večne skriv¬ nosti in jih ljubi prisrčneje. Klasični stari vek pozna le eno liturgično barvo, namreč belo(can- didus, splendidus, albus). Rimcem, Grkom in Hebrejcem bila je čista, svetla, bela barva simbol božjega, čistega, nebeškega. 1 ) Pri Hebrejcih je bila bela barva (laban) praznična, vesela barva pa tudi barva nedolžnosti, čistosti. Pri bogoslužju so bile zapovedane štiri barve: bela (schesch, byssus), temno-rdeča (argaman), višnjeva (tekheleth, hyacin- thus) in škrlatna (carmoisin, coccinum). Te barve so imele simboličen pomen in sicer bela pomenja svetlobo, nedolžnost; višnjeva, barva nebesa, se¬ deža božjega, poinenja božanstvo; temno-rdeča, kraljeva barva, po¬ menja vladarstvo; svetlo-rdeča, kot ogenj in kri, pomenja življenje. Kristijani so te barve nekoliko izpremenili po apokalipsi in iz ju¬ dovskih barv so se izcimile štiri liturgične barve: bela, rdeča, zelena, črna in v 13. stoletju še vijolična. — „Paramenta . . . quinque coloribus uti consuevit: albo, rubro, viridi, violaceo, nigro.“ Rubr. Miss. XVIII. n. I. 1. ) Bela barva pomenja svetlobo, čistost, resnico. V belem oblačilu se je prikazal Jezus pri preobrazenju, angelji imajo bela oblačila. Bela je bila do devetega stoletja skoraj izključno liturgična barva. Bela barva pa ni snežnobela, kakeršna se rabi za moderna oblačila, ampak rumenkasto-bela, temno-bela barva svile. Do srednjega veka je bila ka- zula največkrat bela, amikt, alba in superpelicej je ostal bel do današnjih dni. 2. ) Rdeča barva je bila v starem veku znamenje kraljevega dosto¬ janstva in rdeča proga na oblačilu mestne gosposke je kazala službeno oblast. Na spomenikih ima Kristus mnogokrat rdečo tuniko, ki je po¬ doba odrešenja ali ognja, katerega je prinesel na zemljo. — Rdeča barva je dvojna: škrlatno-rdeča za praznike mučencev in ognjeno-rdeča za binkoštne praznike. ‘) Color albus praecipue decorus deo est. Cicero leg. I. II. 181 3. ) Zelena barva, simbol zelenja, sploh življenja, pomenja pri Kristusu „vita“ in „yitis“ („življenje“ in »vinska trta“). Zelena barva je živo svetlo-zelena, kakor poganja bukovje v spomladi, ne temno- jeklena. v 4. ) Črna barva je nasprotna beli; v starem veku je bila simbol žalovanja. 5. ) Vijolična barva, ki se je v judovskem bogoslužju jako mno¬ gokrat rabila, je postala liturgična barva še le v trinajstem stoletju. Me¬ šanica rdeče in črne barve pomenja ljubezen in žalost. 6. ) Rožnata barva, c. rosaceus, (bolj rdečkasto-vijolična) se rabi v škofijskih cerkvah III. adv. in IV. postno nedeljo namestu vijolične barve. Caer. Ep. II. c. 13. Namestu vijolične se imenuje tudi višnjeva barva; tu se pa ne sme misliti na višnjevo barvo nebesno, tudi ne na ultramarin, ampak na višnjevo vijolico, toraj vijolična barva. Prava višnjeva barva je na¬ ravnost prepovedana. 1 ) Prepovedana je tudi rumena barva. 2 ) Pri vsakem oblačilu mora nadvladati ena barva; razno barveno blago, da se ne ve, katera je glavna barva, je prepovedano za liturgično oblačilo. 3 ) Vezeno in okrašeno sme biti oblačilo z raznimi barvami, toda tako, da se glavna barva ne zatopi. Trpi se, da se zlata tkanina sme rabiti za vse barve, razen vijolične in črne (1866. S. R. C.). „An sacra pa- ramenta revera auro maxima saltem ex parte contexta, pro quocumque colore, exceptis violaceo et nigro, inservire possint?" Resp. Tolerandam esse locorum consuetudinem relate tantum ad paramenta ex auro contexta (S. R. C. 28. aprl. 1866). Ni pa dopuščeno, če blago ni zlato, ampak le zlatorumeno (S. C. R. 29. mart. 1851). Vijolična barva se sme rabiti namesto črne, kadar je vernih duš dan izpostavljeno sv. Rešnje Telo za 40 urno češčenje. V nekaterih krajih so veliki petek rabili žafranasto-rumeno barvo, katera je pomenjala maščevalnost in zavist judov. Žafran je simbol žolča, zato so Judeža slikali z rudečkastimi lasmi in brado; tudi so mo¬ rali Judje nositi v nekaterih krajih rumena znamenja, da so se ločili od drugih ljudi. Krajne šege. Po Ambrozijanskem obredu je barva sv. R. Tela rdeča; v tudi na Francoskem so rabili praznik sv. R. Telesa rdečo barvo. — Na Španskem imajo sedaj predpravico, da smejo za praznik brezma¬ dežnega spočetja rabiti nebesno višnjevo barvo. Pri napravljanju novih cerkvenih oblačil je treba gledati, 1) da se jemlje dobro blago, 2) da se blago okrasi s primernimi lep¬ ša vami, 3) da se jim da prava oblika, 4) da imajo pravo cer¬ kveno barvo. Blagoslovitev svetih oblačil. Kakor so že najstarejšo dobo blagoslavljali sv. posode, tako tudi liturgična oblačila; pozneje je bilo to v sinodah zopet in zopet živo naročano in zdaj je splošno zapovedano (Rit. cel. Miss. I. 2., Corp. jur. de consecr. I. 42.). Mašni paramenti (amikt, alba, pas, manipel, štola in kazula) morajo (de praecepto) biti bla¬ goslovljeni (sub gravi); spodobi se pa (de convenientia), da se blagoslovi tudi dalmatika, tunicela, pluvial in koretelj. Naravnost zavrženo je mnenje nekaterih, ki so trdili, da neblagoslovljen parament je s tem blagoslovljen da se je že rabil (bona fide) pri službi božji (C. R. 31. avg. 1867). Oblast blagoslavljati imajo „de jure ordinario“ le škofje, kateri pa smejo tudi druge duhovnike pooblastiti. i) Usum caerulei coloris veluti abusum esse eliminanduni S. R. C. 23. feb. 1839. a ) 16. mart. 1833. 3) 23. sept. 1837. 182 Mašni plašč. Početek in ime. Glavno oblačilo mašnikovo pri sv. daritvi, brez katerega ne sme pristopati k oltarju, je mašni plašč; — pa tudi grobno oblačilo njegovo je, v katerem ga položijo v blagoslovljeno zemljo. Pri judovskih oblačilih ne nahajamo obleke, katera bi bila podobna našemu plašču. Učenjaki in starinoslovci so skrbno preiskavah, iz katerega rim¬ skega ali grškega oblačila bi se bilo razvilo to oblačilo, kakor tudi kdaj se je stalno in splošno sprejelo kot liturgično oblačilo — pa so prišli do zelo različnih zaključkov. Na primer: sv. Pavel piše v drugem pismu do Timoteja (IV. 13.): „penulam, quam reliqui Troade apud Carpium, veni- ens affer tecum et libros, maxime autem membranas.“ Že za časa sv. Hijeronima so razlagalci bili mnenja, da penula pomeni neki obvoj za knjige „tbeca,“ „volumen.“ — Tertulijan in drugi menijo, da je bila „pe- nula“ Pavlov popotni plašč. —- Učenemu kardinalu Boroniju pa se zdi, da je bila „penula“ sv. apostola njegovo oblačilo, v katerem je opravljal sv. skrivnosti. Kakor se je rimska umetnost sploh razvijala iz grške, tako so tudi Rimci v klasični svoji dobi sprejeli vsakdanja oblačila od Grkov. Pri Rimcih nahajamo plašč, katerega so ogrinjali čez vso drugo obleko. Imenovali so to oblačilo „casula“, to je hišica, pokrivajoča vsega člo¬ veka. V predkarolinski dobi se mašni plašč imenuje „amphibalus“; na Španskem nahajamo ime „planeta“ in „casula“ (4. stoletje); na Italijanskem, na Nemškem in Francoskem „planeta“ ali največkrat „casula“. V glavnih rubrikah, ki so tiskane v začetku rimskega misala, kakor tudi v škofovskem obredniku se zove to oblačilo: „planeta,“ v tekstu mi¬ sala pa: „casula,“ in v rimskem pontifikalu: planeta ali času la. Oblika kazule. Iz starih miniatur, rokopisov in stenskih slik se vidi, da je bila kazula široko, dolgo, okrog in okrog zaprto obla¬ čilo, ki je duhovnika popolnoma pokrivalo. Casula est vestis cucullata, dieta per diminutionem, quod totum hominem tegat," piše Izidor Sevih v drugi polovici 6. stoletja. Taka zvonu podobna kazula je bila do 12. stoletja-splošno v navadi. Da so se mogle rabiti roke, so jo prizdigovali na obeh straneh tako, da je delala na rokah lepe gube. Taka kazula je bila sicer jako dostojna, pa zelo nerabna, ker je ovirala duhovnika v prostem gibanju. Napravili so sicer ob straneh nekove motoze, da se je privzdigovala, toda tudi to je bilo neokretno. Nerabnost take kazule so spoznali že v stari dobi; škofovski obrednik (II. c. 8. n. 19) veleva torej služabnikom, naj jo na obeh straneh skrbno privzdigujejo. Časih so na straneh izrezali luknje za roke, kakor se vidi na kazuli v Melku. 1 ) Dokler je bila ta zvonu podobna ka¬ zula, kakoršnih se je ohranilo mnogo po Nemškem, delana iz prav meh¬ kega blaga, so jo še mogli rabiti pri sv. opravilu. Ko pa so jeli jemati težko blago in so ga bogato lepšali z zlatimi in srebrnimi dragocenimi vezninami, 2 ) je postalo oblačilo tako težko, da ga ni bilo več moč nositi. Kronika v Mainzu pripoveduje o krasni kazuli 12. stoletja, v kateri je mogel maševati le jako čvrst duhovnik (valde robustus); moral jo je pri darovanju sleči in drugo lažjo (casula flexibilior) obleči. Ko pa pozneje ni bilo vselej mogoče dobiti cerkvenih služabnikov, in ko so se pogostejše opravljale privatne maše, se je zdelo potrebno, imeti tako kazulo, da je mašnik lahko sam v njej maševal. Zaradi tega ') Mittbeil, der Central-Comiss. 20. 134. ! ) Veznine so napravljali ob robu in na križu, katerega so v 11. stoletju nanje vezili. Križ je bil najprej vilast (Gabelkreuz) podoben črki Y; še-Ie v poznem srednjem veku je dobil križ ravni poprečni tram. 183 so jo jeli skrajševati že v 12. stoletju ali še poprej; prirezovali so ji ob straneh, da je segala le do rok. Ta oblika je dobila neprimerno in ne¬ utemeljeno ime „gotska kazula“. Tako obliko ima kazula sv. Bernarda v Ahnu (dolga T47 m, široka 1 '51 m); tej popolnoma podobna je kazula Alberta Velikega v cerkvi sv. Andreja v Kolinu. Pomiselki rimske kon¬ gregacije so obrnjeni prav proti tej obliki; ni prepovedana, vendar pa se ne sme samovoljno vpeljati; v nekaterih krajih po Nemškem, zlasti ob Renu, jo rabijo še zdaj. Toda tudi ta oblika ni praktična, zlasti ker mora imeti ob straneh prevoze, da se lažje prizdiguje. Poznejšo dobo v 16. in 17. stoletju so jo ob straneh še bolj pristri- govali. Iz te dobe imamo dvojno mero za ta parament, eno daje sv. Ka¬ rol Boromej. Drugo rimsko liturgik Gavantus. Sv. Karol Boromej zahteva to-le mero (Instructio supellect. eccles. 1. II. p. II.): široka naj je P30 m ali nekaj več, da sega čez ramo; dolga ima biti ravno toliko, da sega do gleženj. Po sredi naj ima spredaj in zadaj podolgoma kakih 15 cm široko progo; proti vrhu ima še povprečno progo tako, da na¬ stane spredaj in zadaj križ. Gavantus meni, da je ta mera Ambrozi- janskega obreda in ima za rimsko kazulo to-le mero (de mensur. propr. sacr. supellect.): široka ima biti 88 cm, dolga 1’30 m; proga na hrbtu naj ima obliko stebra, spredaj podobo križa. Lanene ali svilnate trakove naj ima spredaj, da se trdno priveže. Mnogi liturgiki delajo na to, da bi se ta oblika sv. Karola Boromeja zopet vpeljala; kajti ni več tako nerabna, kakor prejšnje, je pa jako častit¬ ljiva in lepa; zlasti priporočajo, da bi se vsaj za velike praznike in za nedelje dale napraviti take kazule. Še bolj so skrajševali to oblačilo v 18. stoletju; pri poklekovanju se jim je zdelo to oblačilo predolgo. Pri stari, do gleženj segajoči kazuli je moral služabnik pri poklekovanju zadnji del prizdigovati, da se ni pre¬ več poškodovala ali duhovnika ovirala; od tod še današnje dni šega, da služabnik pri povzdigovanju kazulo privzdigne. Odrezali so torej spodnji del in izokrožili so jo spredaj in zadaj. Ta oblika se je potem kmalu udomačila povsod in ohranila se je v 18. in 19. stoletju, ta je sedanja rimska oblika. Akoprav ni tako častitljiva, kakor prejšnja, akoprav nima tiste estetične lepote, vendar se ne more imenovati nelepa, nedostojna, vedno še izpolnjuje prvotni namen kazule, da obdaja mašnika krog in krog. Toda nekateri še tudi s to jako skrajšano obliko niso bili zadovoljni; skrajševali in strigli so jo še bolj, da je v 18. stoletju zlasti na Francoskem, na Nemškem in v Belgiji za dobe rokoko izgubila popolnoma svoj prvotni namen. „ Tako je prišlo do nelepih kazul, kakoršne smo imeli pred krat¬ kim in se jih nahaja mnogo še zdaj; trde so kakor deske, spredaj izre¬ zane nalik goslam in zadaj nalik basu. — V Italiji se je pazilo nekoliko bolj, da se ni tako skrajšala in da še današnje dni pokriva rame; dolga je, mehka in spredaj ne preveč izrezana; ta je zgoraj imenovana rimska kazula. Širokejšo kazulo, kakor so bile doslej navadne, zahteva škofovski obrednik in sicer tako široko, da se zavihne na ramo in ga ne ovira pri njegovih opravilih: „Episcopus a ministris induitur planeta, quae hinc inde super brachia aptatur et revolvitur diligenter, ne illum impediat“ (Caerem. episc). Preveliko prirezovanje in samovoljno skrajševanje že prejšnjo dobo ni bilo všeč onim, ki so imeli boljši okus in so bolje poznali pomen kazule. Menih de Vert (f 1700) piše: Prosto jim je izrezavati, odrezavati, skrajševati kakor se jim poljubi — ne da bi škofa prosili. Catalini toži, kakor Štefan Durand: „Tam accisa nune est planeta, — de curtata atque aliam prope in speciem deformata, ut si cum illa sua prisca unde de- fluxit atque degeneravit, componatur, vix suum tueatur nomen.“ — Čerem. Epp. Comment. 184 VIII. § 19. Liturglki in mistiki (Rabanus Maurus 847—856, Viljem Durandus) do 13. sto¬ letja so dajali široki, duhovnika okrog in okrog ogrinjajoči kazuli pomen edinosti vere in vsepokrivajoče ljubezni v Bogu; — toda skrajšana pristrižena kazula 18. stoletja ni mogla imeti več tega pomena; potrdila pa je dejstvo, da se zgublja pravi duh, pravi po¬ men cerkvene oprave, ako se zapuste cerkvena določila in cerkvena tradicija. Olepšava kazule. Rimci so radi lepšali svoja praznična oblačila z dolgo, iz drage robe tkano progo, katero so mnogokrat krasno vezili in jo našili na obleko. Tudi mašni plašč so krasili s takimi progami. Največkrat so naredili na hrbtu podolžno progo, potem še povprečno, da je nastala podoba križa. Prav tako so tudi spredaj delali križ, kar se vidi iz besedi Tomaža Kempčana (IV. 5.) in sicer so bile ratne križa speljane čez rame kazule, ali pa je bil križ pravokoten. Ta križ je bil mnogokrat predrago vezen. Na sredi je bila podoba Kristusova na križu in njegove presvete matere; na štirih koncih so bili medaljoni s čveterimi evangelisti ali drugimi svetopisemskimi podobami, nanašajoč se na sv. daritev. Kazula sv. Karola Boromeja ima spredaj in zadaj križ; rimska ima križ samo spredaj, in sicer z ravnim prečnim tramom, zadaj ima steber; sedanja nemška kazula ima zadaj križ in spredaj steber. Kako malo pomenljive pa so bile lepšave na sedanjih kazulah! Ni se nahajalo druzega, kakor veliki šopi s prav velikimi cvetlicami, ali če se je rabil križ, je bila proga vezena na stramin s cvetlicami v prav živih barvah. Na črnih kazulah so se nahajale še manj primerne poganske simbolične podobe, recimo: vrči za pepel, jokajoči geniji, sloneč na grobu ali v roki držeč vgasneno baklo, metulji in vrbe žalinke ali beli križi, četudi bele križe škofovski obrednik naravnost prepoveduje: In paramentis nigris nullae imagines mortuorum vel cruces albae poni posunt (II. 11. 1.) Kedaj so začeli blagoslavljati kazule, se ne more točno dognati, kakor tudi ne, kedaj so jih začeli hraniti v cerkvi. Mističen pomen kazule. Lep pomen ima kazula. Mašnik moli, kadar se oblači: »Gospod, ki si rekel, moj jarem je sladak in breme moje lahko, stori, da ga morem tako nositi, da dosežem tvojo milost." Prav lepo se naznanja pomen kazule v molitvi, katero moli škof, podajoč novo- mašniku kazulo, rekoč: »sprejmi duhovsko obleko, ki pomenja ljubezen, kajti mogočen je Bog, da ti pomnoži ljubezen in popolno delo.“ Kakor ljubezen pokriva vse, tako pokriva kazula vsega duhovnika. Že ta pomen zahteva, da mora biti kazula dosti široka, in kakor je najvišja ljubezen najpopolnejša, morala bi biti tudi kazula iz drage robe. Praktični nasveti. Kakošno obliko bo dobila kazula v prihod- njosti, se bo li kedaj zopet povrnila oblika srednjega veka, tega dandanes ne moremo vedeti. Da bi se srednjeveška kazula zopet vpeljala, temu se zdi, da protivi določilo kongregacije 21. avg. 1863. Toda ta dekret ne prepoveduje tako zvanih gotskih kazul. Pravi le, da je sedanja oblika že v navadi od 16. stoletja in da se brez dovoljenja sv. sedeža ne sme nič spreminjati, ker bi take spremembe utegnile vznemiriti duhove vernikov. Ker pa kongregacija meni, da so imeli škofje angleški, francoski in nemški gotove razloge za tako premembo, jili vabi, naj navedejo te razloge. — To je vsebina dekreta 21. avg. 1863, kateri se navaja kot prepoved prejš¬ njih gotskih kazul. Na ta poziv pa še ni bilo odgovora. Vidi se toraj, da stvar še ni dognana. Ker pa je vedno treba novih kazul, katere oblike se je držati? Vzgled nam mora biti rimska kazula. Res se je pričelo današnje dni ravnati po tem kroju. Mera sedanje kazule ni nikjer natanko določena, nekateri zah¬ tevajo širše in daljše, drugi pa krajše. Srednja mera je: zadnji del 185 112 — 120 cm dolg, 64—72 cm širok; sprednji del dolg 109—116 m, širok 46 — 58 cm, spodaj 64 — 72 cm. Tako zvana gotska kazula je dolga 120 cm, široka 80 cm; kazula sv. Boromeja 130 cm dolga in pokriva popolnoma rame, zadaj ima raven križ; kazula sv. Bernarda 140 cm dolga; sega čez rame do komolcev, ima zadaj vilast križ. Paziti pa je, da mora biti pri rimski kazuli zadnji del od vrha do zdol povsod enako širok. Neizrekljivo grdo je, če se dela zgoraj veliko ožjo kakor zdolaj. Prav to je posebnost rimske kazule, da rame mašni- kove zadostno pokriva in visi v gubah. Spredaj tudi ne sme biti preveč izrezana, sicer je podobna goslim. Ugovarjati bi se utegnilo, da spredaj • tako široka kazula je nerodna, da se ni moč gibati v njej. Če je res, temu ni vzrok kroj, ampak pretrda roba. Roba za kazulo mora biti mehka; če je izpolnjen ta pogoj, kazula ne bo nerodna. Predebela, pretežka roba, kakoršna se rabi za podnožne preproge, gotovo ni za mašno obleko. Prav zaradi tega se ne sme pod¬ lagati trdo platno (Steifleinwand); če se dela tako trda, od spredaj in do zadaj visite dve trdi deski; potem mora spredaj res biti izrezana kakor gosli, da ni preokorna. Tudi vezenje ne sme biti predebelo, preokorno, tudi to dela kazulo pretrdo. Kar tiče pismo na robi, držati se je treba glavnega pravila: velike plasti naj imajo veliko pismo, male pa majhno. Ker so plasti kazule majhne, mora tudi pismo biti majhno, to pa naj se večkrat ponavlja. Nekateri so zelo zoper zlate porte in hočejo imeti le svilnate, češ, da delajo kazulo preokorno. V naših krajih pa so zlate pri paramentih za praznik zelo priljubljene, kazule niso preokorne, ker se jim ne daje pretrda podloga. Pri napravljanju mašne obleke je zlasti gledati na to, da je roba res močna, trajna. Že za vsakdanjo nošo imamo radi močno blago, zakaj bi za cerkev jemali le to, kar je prav „poceni“? Zakaj bi Bogu darovali najslabejše? Res je, da se ne more povsod mnogo za to obračati, pa tudi za manjšo ceno se dobiva dostojno blago, zadovoljiti se mora le s tako, ki je na videz priprostejša, ni pa gledati na to, da je „lepa“, da „vpije“, da je ljudem všeč. Olepšavah so kazule, kakor smo videli, z vezenimi progami, katere so zvali „aurifrisia“. Potem so delali zadej vilaste ali rimske križe. Poz¬ neje so jeli delati po hrbtu in spredaj med portami proge druge barve, kar jih je zapeljalo k napaki, da so eno kazulo rabili za več barv, kar je zdaj naravnost prepovedano. Pri kazuli ni prav za prav govoriti o sred¬ njem delu in o stranskih delih, ampak kazula je le po sredi olepšana s progo „aurifrisia“. Pri nas so se jele rabiti kazule s križem na hrbtu. Začetkoma niso nič kaj ugajale, zdaj pa so se priljubile, ker se dajo križi lepo veziti. Vendar se je pa sedanji čas začelo zopet bolj gledati na rimsko kazulo brez križa, le zgoraj pri vratu se našivajo porte, spominjajoč na nekdanjo kapuco. Barva naj je ena izmed cerkvenih barv, tudi pri križu, kateri naj niso nikdar širji, kakor kakih 12 cm, sicer so pretežki. Kazule naj se 1.) ne delajo iz prepovedane snovi, tudi revščina cerkve tu ni zado¬ sten izgovor. 2.) Cvetlice in druge olepšave na kazulali naj se ne delajo iz volne ali bom¬ baža, ker prav te se najbolj vidijo. 3.) cerkveni predstojniki naj ne kupujejo kazul iz prepovedane snovi, četudi so cenejše; tu morajo biti merodajna cerkvena določila. Pri nas se nahaja še mnogo usnjatih kazul in altarnih blazin. Te kazule imajo z oljnatimi barvami slikane cvetlice, porte in razne ornamente iz dobe rokoko. Stare niso čez 170 let. — Imamo tudi črno kazulo iz žime; tudi porte so tkane iz žime (poslal jo 186 je za diecezanski muzej g. župnik iz Škocijana). Po nekaterih krajih so imeli iz slame pletene kazule; teško, da bi se ne bile nahajale tudi pri nas. Vsi ti ostanki iz prejšne dobe pa dokazujejo, kako globoko je tudi pri nas propadla cerkvena umetnost. Imamo pa iz one dobe več kazul, ki se odlikujejo po izvrstno lepem blagu; tu vi¬ dimo izredno krasne tkanine in brokate n. pr. takozvane Lavdonove kazule pri sv. Jakobu v Ljubljani, lepi črni ornat pri frančiškanih v Ljubljani iz leta 1628. Zanimiva je tako zvana bosniška kazula v podružni cerkvi Gabrče pri Senožečah. Dalje se nahaja mnogo lepo vezenih kazul, delanih v nekdanjih samostanih na Kranjskem. Veznine so lepe, toda oblika je skrajno nelepa; tu imamo prave „gosli in bas“. Vse naše doslej znane kazule, razun „kazule sv. Ahacija“, „turške kazule" v stolnici Ljubljanski pa ne segajo nazaj pred leto 1600. Jako zanimiva je imenovana „turška kazula," narejena iz plašča Hassan Pascha-vega, ki je bil leta 1593 premagan pri Siseku. Hrani se v stolnici Ljubljanski in rabi se le na god sv. Ahacija, zaradi tega se zove tudi „Ahacijeva“ kazula. Barva je rdeča, blago je jako močen zlati brokat, deseniran z granitnim jabolkom. Spodaj na podlogi je prišit listek z napisom: „Haec casula confecta est paludamento Turcico Hassan Bassce, qui anno 1593 die. 22. junii ingenti proelio ad Sissegkhium fusus occubuit. Longo usu attrita in hanc formam redacta est anno 1655, volente, jubente vencrabili capitulo. Custos templi eam posteritatis memoriae diligenter conservato, quotannis die 22. junii ad solennem Missam exponito, et ne iterato non consumetur, quam rarissimo per annum proferto, alioqui sacrre vetustatis injurius habeto." Šege na jutrovem. Stara oblika kazule se je pri katoličanih na jutrovem v obče ohranila. Grške kazule so polne križcev, opominjajoč mašnika, da je služabnik križanega, čigar trpljenje mora imeti vedno pred očmi. Plu vij al. Cerkveno oblačilo, zvano kapa, je nastalo iz plašču naličnega obla¬ čila, ki je pokrivalo tudi glavo, zato se je zvalo kapa. Take kape so nosili moški in ženske, stari in mladi, kleriki in laiki. Iz tega se vidi, da je bil pluvijal poprej svetna obleka, katero je cerkev sprejela med svoja oblačila. V srednjem veku so nosili kape menihi in kanoniki, bila je nji¬ hov plašč, zlasti v koru, zato se zove tudi pallium. Najstarejša zdaj znana kapa je plašč sv. Martina Turonskega (400), katera je po nje¬ govi smrti tako slovela, da so ji prisojali čudodelno moč in so jo kot paladij s seboj je¬ mali v vojsko. Temu paladiju so nastavili posebne varuhe, katere so zvali „kapelani", od tod tudi ime kapela. Menihi so imeli pri svojih kapah tudi kukuljice. Prve kape niso imele rokavov, pozneje so jim dajali zarad zložnosti tudi rokave. Cerkev je prepovedala svojim služabnikom kape z rokavi (cappae manicatae); dovolila pa je druge olepšave, celo čope in za podlago kožuh. Take kape so nosili menihi in drugi duhovniki prve čase le doma in v koru pri molitvi. Kakor liturgično oblačilo jo nahajamo prvikrat v „Ordo romanus“, ki določuje, da morata škofu pri altarju služiti dva duhovnika, oblečena v kapi. 1 ) Kape so ogrinjali kleriki in laiki pri slabem vremenu čez drugo obleko, da se ni poškodovala, zarad tega so jo tudi zvali p 1 u- vialis (sc. cappa) ali pluviale (sc. pallium). Pri procesijah so jo nosili ob dežju čez drugo obleko, in še dandanes se rabi pri procesijah. Kakor lepa, praznična obleka se je rabila kapa od 12. stoletja. Papež Ni¬ kolaj III. je 1. 1280 zapovedal, da mašnik oltar s kadilom kadeč ne sme imeti platnene kape, marveč svilnato, imenovano pluviale. Zarad tega pa, ker so rabili pluvijal tudi pri vesperah in vseh slovesnostih, pri katerih se je kadil tudi oltar, imenovali so ga ve s perm a n tel. Odšle pa je cerkvena umetnost to oblačilo olepšavala prebogato in prekrasno. Zlasti ‘) Migne T. 78. p. 989. 187 sprednji rob (aurifrisium, Štab), širok kakega pol čevlja in kukuljico zadaj na hrbtu so vezili s predragimi in prelepimi olepšavami. Pri starejših plu- vialih je kukuljica manjša in ne visi pod robom, ampak sega prav do vratu; pozneje so jo delali vedno večjo, naposled preveliko. Mistični pomen. Slavni Durand opisuje pomen kape v svojem Rationale divinorum officiorum (III. c. 1. 13) tako-le: Pluvijal posnema tuniko velikega duhovnika stare zaveze (?). Kakor tunika z zvončki, je obšit pluvijal s franžami, katere pomenjajo trud in skrbi sedanjega življenja. Ima tudi kukuljico, simbol višjega veselja; sega do peta, kar naznanja stanovitnost do konca. Spredaj je odprt; to pomeni, da hodečim v pravičnosti je odprto večno življenje, ali tudi, da je njihovo življenje drugim odkrito v zgled. Tudi pomenja veličastno neumrljivost telesa. Zarad tega je to oblačilo le za večje praznike, ozirajoč se na pri¬ hodnje vstajenje izvoljenih. Praktični nasveti. Sv. Karol Boromej zahteva, da naj pluvijal sega do gleženj; dolg je okoli P40w in polukrožen. Spredaj naj ima na obeh straneh od vrha do tal zlatom vezan obrobek (Štab), zadaj ku¬ kuljico, lepo vezeno. Okrog kukuljice naj se denejo širje, okoli-pluviala krajše franže. Spredaj naj ima zaponke; zadaj na kukuljici vsaj svetni duhovniki v Rimu nimajo čopa. Zahteva tudi, naj se vezejo na obrobek ali na kukuljice svete podobe. Sedanji čas naj se gleda na to, da pluvijal ni preokoren, pretrd, temveč, da v lepih gubah leži na životu. Tudi kukuljica naj ni prevelika. Podloga naj je mehka in prav take barve kakor pluvijal. Pomenljivo je, da od tiste dobe, od kar se je skrajševala široka kazula, da ni bila več tako veličastna, je moral pluvijal služiti Škotom kakor odlično oblačilo, kar vidimo na mnogih slikah, Dolg naj je pluvijal na¬ vadno P57 m. Ne dela naj pa se popolen polukrog, sicer je zadaj pre¬ dolg, spredaj prekratek, ampak središče naj je okoli 0‘07 cm nad črto. Rabi se pluvijal pri procesijah, kadar se kaj blagoslavlja na oltarju, recimo: pepel, oljke, sveče; dalje pri slovesnih „laudes“ in večernicah in kadar mašnik pred slovesno mašo škropi z blagoslovljeno vodo. Pluvijal ima škofov azistent pri slovesnih mašah. Kadar moli mašnik po črni maši absolucijo, oblečen je v pluvijal. Kadar se neposredno po sv. maši da blagoslov z najsvetejšim, se vzame pluvijal. Pluviale a celebrante sumi debet si immediate post missam ss. sacram. exponitur et benedictio impertitur 3764. Pluvijal se navadno jemlje čez koretelj in štolo, čez albo tedaj, ako se rabi neposredno po-sv. maši ali pred sv. mašo. Da! m ati k a in tunicela. Dalmatika je bila že v drugem stoletji vsakdanje domače oblačilo. Rimski zgodovinar Aelij Lampidij graja cesarja Komoda in Heliogabala, da sta se javno kazala v dalmatiki (dalmaticati) in pravi, da je bila prejšno dobo to velika kazen za mladega Rimca, če je moral na povelje starišev javno hoditi v dalmatiki. V Dalmaciji je bila ta obleka obče navadna. V življenji sv. Ciprijana beremo, da je k smrti obsojen, slekel dalmatiko, dal jo dijakonu in pričakoval smrtnega udarca. Ime ima dalmatika od tod, ker je bila najprej v Dalmaciji vsak¬ danje oblačilo. Za cerkveno oblačilo jo je sprejel.papež Silvester začetkom 188 4. stoletja, ker se mu je zdelo nedostojno, da so dijakoni v svojih kolobijah, dosle navadni obleki brez rokavov, stregli pri oltarji. Kmalu se je to obla¬ čilo vpeljalo tudi v druge cerkve, ker so papeži dovolili, da se smejo di¬ jakoni tudi drugod tako oblačiti, kakor v Rimu. Od osmega stoletja semkaj govore cerkveni pisatelji o dalmatiki kot delu škofovskega oblačila in kot glavnemu oblačilu dijakonovemu; opisujejo jo vsi skoraj popol¬ noma enako. Mističen pomen. Če se razprostrejo rokavi dalmatike, delajo podobo križa, toraj je simbol križa in trpljenja: široki rokavi so simbol velikega, širokega usmiljenja (larga misericordia). Primerjali so dalmatiko suknji Kristusovi, tkali so jo zaradi tega iz celega. Barve je bila bele; spredej in zadej pa je imela po dve škrlatni progi, sezajoči od vrata do spodnjega roba. Škrlatni progi sta pomenjali kri Kristusovo, prelito za dvojno ljudstvo, za jude in za pogane. Tudi rokavi so imeli enake proge. Progi leve strani sta imeli na koncu vsaka po 15 abrank, koncev s fran- žami. Da so imele le proge leve strani take abranke, desna pa ne, so tako razlagali, da leva stran pomenja delavno življenje z vsemi skrbmi, katerih simbol so abranke; desna pa pomenja premišljevavno življenje, mirno brez skrbi. Proga na dalmatiki se je ohranila do današnih dni; lepotičijo jih z lepimi vezninami, kakor pri kazuli. Začetkom je bila dalmatika bela, pa že Durandu so bile znane rdeče, kot simbol mučeništva. Ohranjene podobe kažejo, da so bile dalmatike prejšne čase jako dolge. Tunicela. Dalmatiki zelo podobna je tuni cela; kdaj so jo jeli rabiti, se ne more določiti. Gregor Veliki pravi, stara šega je, da so sub- dijakoni brez kakove uradne obleke; toda eden njegovih prednikov, pa ne ve kdo, jim je dal tudi uradno obleko. Ta obleka za subdijakone so bile bele, platnene tunike (dalmatica linea, minor), jako podobne dalmatiki dijakonovi, le krajši, preprostejši so bile, imele so malo ožje rokave. Ra¬ bili so jih že v 8. stoletji. V 18. stoletji sta bili obe, dalmatika in tunicela, večinoma delani iz prav takega blaga, kakor mašni plašč, imeli sta prav tisto barvo. Praktični nasveti. Sv. Karol Boromej zahteva dalmatiko, starim popolnoma podobno. Dalmatika naj ima obliko križa; rokavi naj so dolgi, široki, naj sezajo do rok; dolga mora biti tako, da sega pol čevlja pod kolena; spredej in zadej naj ima škrlatni progi, med njimi naj je spredej in zadej prečna proga lepo vezena; okrog in okrog, razen pri vratu, naj ima zlate franže. — Tunicela naj je nekoliko ožja in krajša, naj ima ožje rokave, sicer pa naj je delana prav tako, kakor dalmatika. (Caerem. episc. pravi: tunicella . . . ejusdem formae est, cujus est dalmatica Diaconi, nisi quod strictiores, longioresque aliquantulum manicas habeat. I. 10. 1.). Gavantus določuje tole mero: dolgost P16 m, širokost čez pleča 50 cm, na koncu pa 2’20 m, rokavi morajo segati do rok. — Da se je iz¬ reza pri vrati širila ali ožila, imeli so motoze na zadrgulico s čopiči na koncu. Iz teh so nastali sedanji čopi z vrvicami, viseč po hrbtu brez kakovega pomena. Namestu dveh prog delajo jedno samo in še celo druge barve, kar gotovo ni lepše, kakor ko bi se ravnali po prejšnji šegi. Kadar škof slovesno mašuje, ima pod kazulo dalmatiko in tunicelo, kar naznanja, da so v njem združene vse stopinje mašništva in da on deli vse rede. Dalmatiko nosi dijakon in tunicelo subdijakon ko strežeta pri slo¬ vesni maši, pri slovesnih procesijah in pri blagoslovu s sv. R. Telesom. 189 To dvojno oblačilo je slovesno in veselo oblačilo. Najlepši naznanja njuni pomen molitev, katero moli škof podajoč posvečencu dalmatiko: „Suknjo prijetnosti in oblačilo veselja naj ti obleče Gospod." „Naj ti obleče Gospod oblačilo zveličanja in opravo veselja, in dalmatika pravič¬ nosti naj te vedno ogrinja." („Tunica jucunditatis et indunrento laetitiae induat te Dominus." -— „Induat te Dominus indumento salutis et vesti- mento laetitiae, et Dalmatica justitiae circumdet te semper."). Dalmatika in tunicella sta obleki veselja, zaradi tega ju v adventu, v postu in v drugih dneh pokore niso nosili, kakor tudi ne na svečnico, cvetno nedeljo in kvaterne dni, ampak namestu nju so bili oblečeni v kazulo črne ali sploh temne barve (planetae fuscae, nigrae): „Quidam infra adventum domini casulis pro dalmaticis utuntur quidam more solita vestiuntur.” Po rimskem misalu in škofovskem obredniku bi naj planetae plicatae, to je: spredej spodvite kazule, nosili v škofijskih cerkvah. Te kazule so bile nekoliko manjše in priprostejše. V naših krajih se je ta šega popolnoma opustila. Barva. Kakšne barve morajo biti dalmatike? Določilo pravi: Pa- ramenta sacrorum ministrorum, si fieri potest, conformia sint planetae celebrantis in missa solemni. — 2578. Štola. Štola je že pri poganih, pa tudi še za dobe Konstantinove pomenjala vsakršno obleko. Faraon je dal Jožefu, ko si ga je postavil kraljevega namestnika, štolo, tančico (stole byssine I. Mojz. 41. 42.). Jožef je daroval svojim bratom po dve štoli, Benjaminu pa pet štol. — Pomenjala je štola tudi krasno kraljevo ali duhovniško obleko. Do 9. stoletja se izraz štola za cerkveno oblačilo redkokdaj rabi, do te dobe imenuje se le or ari um. Tudi orarium je bila domača obleka; kot cerkveno oblačilo se imenuje prvikrat sredi 4. stoletja v Lao- dicejskem cerkvenem zboru (Can. 22. in 23.) kjer se prepoveduje sub- dijakonom, lektorjem in pevcem. Orarium je bil v 4. stoletji, dolg, ozek, prten trak, katerega so pokladali čez levo ramo tako, da sta konca doli visela; desna roka je bila prosta. Sveti Krizostom primerja dijakone an- geljem, konce tega traka pa perutim angeljev. Po tem oblačilu so se ločili dijakoni od subdijakonov; rabili so ga, da so si brisali pri svojem poslu obraz in roke. Nosili so to oblačilo najprej čez dalmatiko, pozneje pod njo. Cerkveni zbor Toletanski (IV. 633) pravi: Dijakon naj nosi orarium na levi rami, kadar moli; desna naj je prosta, da more brez za¬ držka služiti mašniku. — Kdaj so jeli orarium imenovati štola, se ne more določiti natanjko; tudi ne, zakaj so spremenili to ime. Da pa obojno ime naznanja eno in isto oblačilo, pove nam Rabanus Maurus (1. 816. de cleric. institutione I. 1. 19): Quintum quoque (vestimentum) quod orarium dicitur, licet hoc quidam štolam vocent. Od kod je izpeljana beseda orarium, ni gotovo, najbolj prava se zdi izpeljava od os, usta, obličje, ker so si brisali obraz s tem oblačilom. Druga izpeljava je od or ar e, moliti, ali ora, rob, ali iz grške horei- zein,^ lepotičiti. Že v 7. stoletji Štola ni služila več prvotnemu namenu, ampak imela je le simboličen pomen. — Štole so delali iz drazega blaga in lepotičili jih z zlatimi vezninami, s franžami in srebrnimi zvončki. V nekatere so bile uvezene črke ali celi reki (stola literata) ali cele podobe. Še bolj so lepotičili štolo, ko je bila sprejeta med obleko mašnikovo, kajti mašnik je tudi dijakon, opravlja opravila njegova; tudi on je sprejel nase jarem Gospodov. Zato mašnik nosi štolo na vratu, spredaj navskriž, kadar se 190 napravlja za sv. mašo; škof pa, ki ima poseben naprsni križ, je ne deva navskriž, tudi drugi duhovnik je ne deva navskriž, kadar ne mašuje. Di- jakon ne poklada štole na zatilnik, ampak na levo ramo, na desnem boku se dva konca deneta navskriž in prevežeta s pasom. Kakošno obliko je imel stari orarij, ne moremo zvedeti za gotovo. V 11. stoletju so se delali iz tistega blaga, kakor kazule, kakor je tudi še zdaj navada. Še v poznem srednjem veku je bila ozka, na koncu le malo širša, jako dolga, da se je pod koleni videla pod kazulo. Današnje dni se rabi štola le pri cerkvenih opravilih, do 9. stoletja pa so jo nosili škofje in mašniki kot znamenje svojega dostojanstva. Cerkveni zbor v Mongunciji 1. 813. za dobe Leona III. veleva duhovnikom naj nosijo štolo brez prenehanja zaradi svoje duhovniške časti. Papež še zdaj vedno nosi štolo v znamenje popolne oblasti čez vso cerkev. Pomen štole je kaj lep; naznanja duhovniško visokost, oblast in dostojanstvo, zaradi tega mora duhovnik pri vseh duhovniških opravilih imeti štolo. Dostojanstvo pa naklada duhovniku važne in težke dolžnosti, toraj pomenja štola breme in jarem Kristusov. Zaradi tega moli škof podajoč posvečencu štolo: „Sprejmi jarem Gospodov" (accipe jugum Domini). — Štola pomenja oblast opravljati gotova opravila. Škof moli pri posvečevanji: Sprejmi belo štolo iz roke božje, spolnuj svojo službo (accipe štolam candidam de manu Dei, adimple ministerium tuum). Papež Inocencij III. pravi, da štola pomenja pokorščino Kristusovo, kateri se je podvrgel zaradi zveličanja ljudi (de sacr. altar. minist. I. 38.). Pomenja pa štola tudi pomnoženje posvečujoče milosti božje; posvečujoča milost božja pa je zastava večnega življenja; štola toraj daje duhovniku upanje zve¬ ličanja. Zaradi tega moli, kadar oblači štolo: Daj mi Gospod oblačilo neumrjočnosti, katero sem izgubil po grehu prvih staršev ... (da mihi Domine štolam iminortalitatis, quam perdidi in praevaricatione primi parentis.). Praktični nasveti. Sveti Karol Boromej veleva: Štola naj je dolga 2'60m, da sega pod kolena, široka 10 cm, spodaj le malo in le po¬ lagoma širja; sredi in na obeh konceh naj ima enakoramne križice, spodaj na konceh franže nekoliko čez palec široke. — Že v 13. stoletju je ve¬ ljalo pravilo, da naj seza štola do spodnjega obšiva albe, ali prav do konca. Podloga naj je svilnata, enake barve, kakor gorenji del. Svilnate trakove za zavezati naj ima samo štola škofova in dijakonova, mašnikova pa ne (Instr. supellect.) Skoraj popolnoma se strinja s to mero Gavantus. Današnje dni pa so štolo jako spačili. Nekatere so prav ozke in kratke, druge predolge in preširoke; ene niso spodaj nič širji, druge pa so široke kakor lopata. Naj bi se ravnali po zgoraj navedeni meri; dolga bodi vsaj 2’16 m in široka 9 cm, več pa ne. Da se štola lepše prilega zatilniku, je sešita na sredi v kotu. Praški cerkveni zbor (1860) določuje o štoli: „Stola longi- tudinis sit ulnarum saltem quatuor (okoli 2 1 / 2 m), ita ut infra genua pro- ducatur, latitudine vix dimidium unius palmae (okoli 8 cm) attingat; ceterum ab utraque parte extrema sensim paululum latius patens fimbriarum ornatu provideatur." Z vezenjem se da štola kaj krasno olep¬ šati. Štole, katere se rabijo pod kazulo, naj se lepšajo samo spodaj, druge za obhajilo in za na prižnico pa skoz in skoz. Kakor manipel ima zdaj tudi štola tri križe, srednji se poljubi pri nakladanju (Rit. cel. I. 3.). „Stolae versipelles" ali „bicolores“, to je štole razne barve, na jedni višnjeve, na drugi bele so pri delitvi sv. krsta dovoljene (C. R. 26. marc. 1859). 191 Manipel (naročnik). Stola in manipel sta si zelo podobna; oba sta dolga ozka trakova, na koncu nekoliko širja; oba imata križe in na koncu franže. Razloček je ta, da se manipel nosi na levi roki, mora biti toraj krajši. Pred osmim stoletjem ne nahajamo naročnika. Na slovečem mozaiku pri sv. Vitalu v Raveni iz 6. stoletja, nima niti škof niti kleriki naročnika; v osmem in devetem stoletji pa je že večkrat omenjen. Že v ambrozi- janskem misalu iz dobe Karola Velikega nahajamo molitev, katera se moli, kadar se oblači naročnik: (Da Domine manipulum in manibus meis, ad extergendas cordis et corporis mei sordes, ut sine pollutione tibi Domine ministrare merear.) Iz te molitve se vidi, da so nosili prtič v roki, da so si brisali pot z obraza. Ta prvotni namen naročnika kažejo imena: prtič, mapula; potni prt, sudarium; prt mantille; prteni naročnik, linteum ma¬ nipulum i. t. d. Zlasti roki si je moral duhovnik brisati na njem, preden je prijemal sv. hostijo. Pozneje so ga jeli nositi na roki. Da je bil ta na¬ ročnik res potni prt, pričajo stari pisatelji enoglasno. Alkuin, učitelj Karola Vel. pravi: Mali prtič, katerega nosimo na levi roki in s katerim si bri¬ šemo pot s čela in iz oči, pomenja sedanje življenje. In Amalarij pravi: Nosimo potni prt, da si brišemo pot s čela. Zgodaj že je postal ta prtič olepšalno oblačilo, kmalu je bil sprejet med cerkvena oblačila. Sinoda v Poitieru 1. 1100 določuje, da noben menih ne sme nositi naročnika, kdor ni subdijakon. Akoravno je bil na¬ ročnik zelo olepšan, ko so ga sprejeli med cerkvena oblačila, so ga vendar še rabili za brisanje čela. Še 1. 1100 piše Ivo v. Charter, da služi naročnik za brisanje oči („in sinistra manu ponitur quaedam mappula, . . quae ocu- lorum lippitudinem removeat 11 ). V 12. stoletju je zgubil manipel prvotni namen in ostal mu je mistični pomen. Ker je nekdaj kazula pokrivala vse telo, toraj tudi roke, je prejel mašnik manipel na roko še le, ko je odmolil konfiteor; dijakon in sub¬ dijakon sta mu morala ob straneh privzdigniti kazulo; manipel se je pri¬ vezal na roko in ohranil na nji do konca sv. maše. V spomin na te prve šege prejema škof še dan danes manipel še-le ko izmoli konfiteor. Že v 10. stoletju jeli so platnene naročnike (mappulae) olepšavati z zlatimi vezninami (auro parare, decorare); od 11. stoletja semkaj so jih delali iz tistega blaga, kakor mašne plašče; na spodnjem robu so našili franže ali tudi zvončke. V romanski in gotski dobi so bili navadno zelo ozki (5—6 cm), precej dolgi, nesešiti, na konceh nekoliko ožji; križ, vsaj na konceh še v 17. stoletju ni bil sploh navaden. Nelepo obliko lopate nahajamo še le koncem 17. stoletja in pozneje v 18. stoletju. Mističen pomen. Naročnik spominja mašnika na trpljenje in britkosti sedanjega življenja, kakor tudi na plačilo, katero čaka onega, kdor seje v solzah in v trpljenji. Zaradi tega moli mašnik: Merear, Domine, portare manipulum fletus et doloris. — Koliko mora zdihovati dobri duhovnik, koliko žalovati zaradi samega sebe, zaradi zveličanja duš in zaradi potreb vesoljne cerkve. Amaralij piše: V martirologiji Bede beremo, da je Arzenij vedno držal v roki potni prt, brišeč si tekoče solze. — Besede: solze in žalosti kažejo, da so svetniki solze točili pri sveti daritvi, nekaj od veselja, da so se smeli udeleževati tako svetih skrivnostij, nekaj od žalosti zaradi svoje velike nevrednosti. Škofje so imeli na svojih parstirskih palicah navezan tak platnen prt za brisanje pota z obraza pri sveti maši, pa tudi pri drugih ško¬ fovskih opravilih. Ko pa je postajala kazula vedno krajša, je bil ta prt na palicah le za lepšavo (okoli 16. stoletja), potem pa se je pri nekaterih popolnoma opustil. 192 Praktični nasveti. Kakor so štole delali jako krasne, ko so jih sprejeli med cerkveno oblačilo, prav tako so olepšavah tudi manipel; bil pa je daljši kakor sedaj. Že v 13. stoletju je veljalo pravilo, da naj je pod roko dolg 58 cm. Širokost naj se ravna po širokosti štole. Na sredi in na obeh konceh ima jednakoramne križe, srednji križec se poljublja, kadar se natakne na roko. A m i k t. Dosle navedena oblačila ne smejo biti platnena, ampak svilnata; oblačila pa, katera bomo opisali sedaj, morajo biti iz platna. Mašnik, pripravljajoč se za sv. daritev, obleče najprej amikt ali humerale. To oblačilo se ne prišteva najstarejšim, kajti niti iz listin, niti iz slik se ne more dokazati, da so ga rabili že pred osmim stoletjem. V stari dobi maševali so mašniki z nepokritim vratom; to se vidi tudi na prelepem mozaiku pri sv. Vitalu v Raveni in na mnogih drugih slikah v rimskih katakombah; pozneje se je zdelo dostojnejši, da se vrat pokrije. V 9. stoletju pa se amikt nahaja že gotovo. Amalerij piše: Amikt je prvo naše oblačilo, s katerim obdamo vrat okrog in okrog (arnictus est primum vestimentum nostrum, quo collum undique cingimus. De eccles. offic. II. 17). Prve čase so devali amikt tra glavo in ga privezali spredaj na prsih; potem so oblekli albo in kazulo in še le zdaj so ga položili na zatilnik ah pa še le po stopni molitvi. Mnogo pisateljev zatrjuje, da so glavo pokrivali z amiktom, n. pr. Hugo a St. Viktor (f 1140) in Inocenc III. Prav to naznanja molitev, katero moli mašnik, ko oblači amikt: Položi Gospod na mojo glavo čelado zveličanja (impone Domine capiti meo galeanr sa- lutis). Ko so pa nehali hoditi k oltarju pokriti z amiktom, so se poslu¬ ževali druzega pokrivala, namreč bireta. Tudi današnje dni se deva amikt na glavo (Rit. cel. I. 3); pri nekaterih redovih pa se je ohranila stara šega, da hodijo z amiktom na glavi k oltarji. Pr.vo dobo je bil amikt, kakor alba, iz tankega platna brez posebnih lepšav; v 10. stoletju so ga jeli lepšati in v 13. stoletju, ko se je vzdignila krščanska umetnost na visoko stopinjo, so bili krasni tudi amikti. Našivali so nanj krasno z zlatom, s svilo, z biseri vezeno podolgasto progo; to progo so zvali parura aliplaga in tako olepšan amikt se je zval arnictus paratus. Kmalu se že nahaja izraz galea, čelada, kajti olepšan amikt, po¬ ložen na glavo, je bil nekako podoben lepi čeladi. Ko so položili ta amikt raz glave na zatilnik, potem ko je bila kazula že oblečena, je ta parura pokrivala izrez kazule pri vratu in delala prehod od ram do glave. Na starih slikah in na kipih vidimo, da imajo škofje, duhovniki in kakor dijakoni napravljeni angelji jako gubast amikt, ah lepo paruro. Amikt so krasili tudi s pomenljivimi reki. Na nekovem starem arniktu se nahaja vezen rek: Amor meus crucifixus est, amor Dei vincit omnia. Okrog te parure so vezeni dreveščki, listi in ptički. Tako so olepšavah amikt v 16. stoletju in začetkom 17. stoletja, pozneje pa so vse opustili in ostal je amikt samo bel prt, največkrat premajhen. Sv. Karol Boromej zahteva, naj je delan amikt iz tankega platna; dolg bodi 88 cm, širok pa 66 cm; trakovi naj so tako dolgi, da se lahko privežejo spredaj na prsih; spredaj naj je uvezen križ, dolg poldrugi palec, toda ne prav ob robu, ampak dva prsta od roba. Na robu se amikt lahko olepša s primernimi vezninami razen tistega roba, ki pokriva vrat. — Križ, katerega omenja to določilo, se je ohranil do dandanes, toda silno 193 majhen, da se komaj vidi. Druge olepšave so se popolnoma opustile, ker se je pozabilo na lep pomen tega oblačila. Amikt ali humeral 1) naj ne bo kakor žepni robec, skrojen v kvadrat, nego na priliko 80cm dolg in 60 cm širok; treba je namreč, da se po¬ krije ž njim vrat ne samo zadej, marveč tudi spredaj; 2) naj ima v sredini od kraja, kjer je treba, da ga poljubi celebrant, uvezen križec (napačno je, da se prekriža) velik do 3 cm; 3) naj so prišite bele vezanke (trakovi) tako dolge, da se more okrog prst spredaj in zadaj omotati in pod prsi spredaj zavezati. Pomenja pa amikt 1.) tisti prt, s katerim so Kristusu prevezali oči; 2.) čelado zve¬ ličanja zoper izkušnjave satanove k raztresenosti med sveto daritvijo, kar naznanja molitev: . . . ad expugnandos diabolicos incursus. 3.) Vrat je simbol govora; amikt pa, kakor pas položen okrog vratu, opominja duhovnika, naj varuje svoj jezik, da se ne pregreši z bese¬ dami. Zaradi tega pravi škof posvečencu: Accipe amictum, per quem designatur castigatio vocis. — Še več drugih lepih pomenov se podklada amiktu. Alba. Alba, bela srajca (alba tunica) sega od vratu do gleženj; podobna je bila tuniki, rabljeni v navadni noši. Pri orijentalcih, kjer se je najprej razvilo krščansko bogočastje, je imela tunika rokave (tunica alba manicata), pri Rimcih je bila brez rokavov. In ta tunika z rokavi se je sprejela med liturgično obleko. Alba je pa tudi tista obleka, katero je moral nositi na povelje božje veliki duhovnik (Exod. 28. 40. Lev. 8. 13). Vrljiva poročila starejših liturgikov nam povedo, da se je posluževal že sv. apostol Jakob, prvi predstojnik cerkve v Jeruzalemu, pri sv. opravilu izključljivo le belih oblačil. Nasledniki njegovi na škofovskem sedežu v Jeruzalemu so se oblačili že iz spoštovanja le v preprosta, dolga, platnena oblačila, četudi so rabili drugi duhovniki bogata svilnata oblačila pri oltarju Gospodovem. — Tudi sv. Jeronim (dial. contra Pelagian.) priča, da so bili škofje, maš- niki in drugi kleriki ob njegovem času pri službi božji belo oblečeni; prav to trdi sv. Krizostom (83. hom. in Matth. 6.) Kot liturgično oblačilo se alba prvič imenuje v 41. kanonu četrte kartagenske sinode 1. 398, ki veleva, naj se poslužuje dijakon albe le pri sv. daritvi in pri branju. (Ta sinoda je sicer fingirana, pa 104 kanoni so vendar toliko pravi, da so vsaj iz tiste dobe, pa od drugih sinod in dru¬ gih škofov: Hefele Cone. Gesch. II. 63.) ‘ Sveti Jeronim opisuje albo v 128. pismu Fabioli s temi besedami: „To oblačilo se tako prijema telesa in ima tako ozke rokave, da na vsem oblačilu ni videti ne ene gube in sega do gleženj." Kakor imajo vojaki svoje srajce (camisias) tako ozke, da tem lažje tekajo, pušice mečejo, se bojujejo, meč vihte i. t. d., tako tudi vojaki, odločeni za službo božjo, nosijo to oblačilo, da svoja opravila izvršujejo točno in lepo. Več stoletij pozneje pa jo opisuje Inocencij III. nastopno: To oblačilo je bilo v starem duhovništvu ozko; v novem je široko zarad prostosti duha. Da pa je vezeno z zlatom in na mnogih krajih z biseri in da je raznotero olepšana, to naznanja prerok v psalmu z besedami: »Kraljica stoji na tvoji desnici v zlatem oblačilu, ogrnena'v pisano obleko." (Psi. 44. 10.) Iz starejših dob se ni ohranila nobena alba; najstarejša, katera seje mogla najti doslej, je iz 14. stoletja. — Alba je bila navadno platnena, zato se imenuje mnogokrat samo „Linea“ p rt eni na. Imeli pa so tudi svilnate albe in zelo olepotičene. Knjižničar Anastazij pripoveduje (Biogr. Bened. III. 855—858), da je daroval kralj saksonski Ethelrad cerkvi sv. Petra v Rimu albe, olepšane z malimi podobami (camisias albas sigillatas), vse svilnate (holosericas), z zlatim robom (cum chrisoclavio). — Stari rimski cerkveni koledar, ki se nahaja še zdaj, zapoveduje za veliki četrtek 13 194 in veliki petek svilnate albe. Časih so se albe izpreminjale po barvi. Menihi v Klugniji so imeli za velike praznike albe iz zlate robe in v sta¬ rem inventaru angleškega samostana v Peterboroughu beremo o zelenih, rdečih in višnjevih albah; papež Benedikt XIV. (de sacrif. missae) trdi, da so imeli prejšnjo dobo za veliki petek črno albo. Navadno je bilo, da so olepšavah robove albe pri rokavih in pri vratu, kajti že v 9. stoletju nahajamo vezene albe. Našivali so na te konce proge (Streifen), clavi, iz škrlatnega blaga (dibaphon) ali iz zlate robe (chryso- clavus) ali z vezeninami (vestes sigillatae). Taka proga se je zvala tudi lorum, in ker je bilo časih več takih robov drug na drugem, zvale so se albe eno- dvo- trirobne (albe monolores, bilores, trilores). Te proge so bile samo našite, da so se mogle pri pranju proč jemati. Namesto teh vezenih obrobkov so prišivali od 16. stoletja semkaj najprej prave, lepe, močne brabantske čipke. Kmalu so začeli brabantske čipke posnemati in sicer jako slabo; na ta način so prišli do malovrednih bombažastih tulnih čipek. Te pa niso imele prave vrednosti, pa tudi lepe niso bile, da so se pa vendar videle bolj imenitne, so jih delali silno široke. Druga olepšava za albe, navadna od 11. do 17. stoletja, bile so tako zvane parure, parature (parare = olepšati). Take parure so bile ve¬ zeni kvadrat ali podolgast čveterokot, dolg Va čevlja, našit na štirih krajih albe: spredaj, zadaj in na rokavih. Te štiri parure na albi in ona na amiktu na tilniku so pomenjale petere rane Jezusove, zaradi tega so se zvale tudi „plagulae“, rane. Na mnogih slikah iz srednjega veka vi¬ dimo take parure na albah. Pomen albe. Alba pomenja novo sveto, nedolžno življenje, katero nam je dodelil Kristus pri sv. krstu (Alba novitatem vitae significat, quam Christus et habuit et docuit et tribuit in baptismo). To belo oblačilo ne¬ dolžnosti, katero prejme kristjan pri sv. krstu, je v nasprotju z oblačilom iz kož, katero sta prejela prva človeka po grehu. To pomenja molitev, ki jo moli mašnik, kadar oblači albo: Dealba me domine et munda cor meum . . . kajti mašniku pri sv. daritvi nič ni potrebnejše, kakor nedolž¬ nost in čistost srca. Praktični nasveti. Cerkev zahteva sedaj platneno albo (15. Maii 1819). Sveti Karol Boromej določuje, naj bo alba iz tanjkega, svetlega platna, lepša pa iz najtanjšega, in tako dolga, da prepasana sega do gle¬ ženj. Dolga naj je 175 m, široka tudi 175 m, če je spodaj olepšana s parurami; če parur nima, naj je široka 7 metrov, da jo mnoge gube de¬ lajo lepo (tako široke pa bi smele biti le iz prav tanjkega platna). — Kar tiče olepšave, nekateri zelo priporočajo parure (Organ fiir kirchl. Kunst 1868), ker so stare, trdne, poceni, zelo primerne in lepe. Alba je častitljivo, resnobno oblačilo, naj je torej tudi olepšava zmernejša. Gavantus pravi, da bi preveliko lepotičje kazalo ničimurnost (nimius enim labor in his ordinandis vanitatem sapit et levitatem). Čipke so pri albah dovoljene, kakor tudi pri koretljih, purifikatorijih, korporalih, palah in prtih, kajti to je že jako stara navada po vsej cerkvi, proti kateri šegi nimamo nobenega zanikavnega določila. Trdijo nekateri, da morajo te čipke biti platnene ali konopnene, kakor albe; toda dolo¬ čilo o tej snovi tiče le oblačilo, njegovih olepšav pa ne, toraj se lahko opuščajo ali napravljajo tudi iz bombaža, kar pa seveda ni praktično. Podkladati se sme pod te čipke tudi raznobarveno blago, S. R. C. 24. nov. 1899; toda pomniti je, da ne sme biti kakršnekoli si bodi barve za vsakega. Duhovniki bi smeli imeti črno podlago, škofje in prelati tudi vijolično, kardinali pa rdečo. Druge barve, katerih cerkev sploh ne dopušča v liturgiji, se seveda ne smejo rabiti tu. 195 Če se rabijo čipke, jemljo naj se platnene, ne preširoke, pa delane umetno (in summa veste et in extremis manicis dumtaxat sit acu paululum ac tenuiter elaboratum. Gavant.), ali naj se vezejo robovi z neobeljeno prejo, ali vsaj ne s preživimi barvami; albe za večje praznike se vezejo lahko s svilo in z zlatom. Umetne čipke so znali delati v 15. in 16. stoletju; tem najbližje v lepoti so prave, močne brabantske čipke; tudi kavelčkane, z roko delane po lepih uzorcih, dale bi se ra¬ biti za lepotičenje robov. Nekatere klinčkane mrežice nimajo pravega pisma, da bi se mogle rabiti za olepševanje cerkvenih oblačil, morale bi se delati po drugačnih, lepših, primernejših vzgledih. Za nikakoršno rabo pa niso bombažaste tulnate, naj so že izšivane z roko ali delane na statvah. Toda prav te so zdaj najbolj moderne; ker pa same na sebi nimajo vrednosti, šopirijo se s svojo širokostjo, segajo skoraj do pasa, da se albe čisto nič ne vidi, kar pa je jako neprimerno, nekako mehkužno in nedostojno. Take čipke so kaj malo trajne, po prvem ali drugem perilu se trgajo — nič pa ni gršega pri albi, kakor raztrgane mrežice. Vse te, čipke so skoraj vse tipa svetovne mode, ne pa v slogu cerkve¬ nem, a povrh delajo mnogo neprilik. Z onimi na rokavih zapenjajo se v korporal, one pak na dolnjem kraju albe se ne smejo potegniti, ali če le malo stopiš nanje, se pretrgajo. Pri pranju in gladenju albe imajo perice mnogo dela s temi čipkami, pa redko katera perica na deželi ume ž njimi prav ravnati. Zelo nespretno je, kar se pri nas dostikrat opaža, da imajo čipke na albah ali roketih stilizovane kelihe s hostijo, ali monograme imen Jezusa in Marije, kakor bi to spadalo k našim ledijam ali nogam! Prepovedano sicer ni, vendar se ne prilega ne čustvu, ne dobremu okusu. Na čipke za koretlje in albe naj se nikdar ne rabijo svete podobe, n. pr. božje osebe, preblažena Devica i. t. d. Prav nedostojno je, če se na čipkah, delanih v tovarnah, ena in ista podoba mnogokrat ponavlja, n. pr. podoba Marijina, Jezusovega Srca, sv. Jožefa i. t. d. Tudi za oltarne prte naj se take ne rabijo, tudi zaradi tega ne, ker so mnogokrat prave karikature, ako se jih natančneje pogleda. Na neki sicer lepi albi je na čipkah zadnja večerja! Gotovo ni dostojno, da s temi podobami opletajo nogi, pa tudi druge neprilike so; zdaj se prikaže ena, zdaj druga po¬ doba, zdaj samo roka, zdaj samo obraz, kakor se menjavajo gube. To ni dostojno! Če se rabijo čipke za olepšavanje albe, bi bilo prav, ko bi se naši- vale n a platno in ne konec platna, ker se na ta način prišite prerade raz¬ trgajo, če se le količkaj nanje stopi; sploh mora spodnji rob pri dolgi obleki biti nekoliko močnejši; drugače je pri koretlju ali pri oltarnem prtu; v obče naj se jemljo gostejše čipke, ne preveč pajčolanaste (Till. Gaze), da ni alba preveč posvetno, gizdavo in nečimerno oblačilo. Še bolje bi bilo, ko bi se čipke opustile popolnoma in bi se napra¬ vil namesto njih obrobek, vezen z ne preživo barveno prejo po kakovem lepem uzorcu; toda ta obrobek bi ne smel biti širji, kakor 4—5 palcev. Če so veznine svilnate ali delane z zlatimi nitkami, naj se narede na po¬ sebno platneno progo, katera se prišije na rob albe, da se lahko proč jemlje, kadar se deva alba v perilo. Prav tako se lepšajo robovi na rokavih. Rokavi na albi naj niso ozki, da si jih celebrant komaj navleče in so mišice vse napete. Pri albah se mera težko določi natanjko, ker je velikost mašnikov jako različna; v obče mora alba sezati do gleženj. Tu naznanimo dvojno mero, najkrajšo in najdaljšo; najkrajša je T55 m, najdaljša: T70 m; dolgost rokavov 038 m; širokost na hrbtu 070 m; širokost na vratu 0‘65 m; širokost pri rokavih spredaj 0'38 m\ širokost spodaj ne čez 4 metre, na priliko 4 širine platna ne manjša kakor 3'25 m. Iz albe se je razvil superpelicej. Zaradi dolgosti je bila nepripravna za druga liturgična dela, rabila se je le pri sveti daritvi; namesto nje se je rabil krajši superpelicej, katerega prvič omenja španski zbor v Čoya- caji 1050 1. i) An liceat ubique terrarum in fimbriis et manicis albarutn et aliarum vestium sub velo transparenti fundum rubrum mittere, vel an sit privilegium peculiare Italiae. (Resp. Negative. S. C. R. 17. Aug. 1833.) 13 * 196 Po liturgičnem in simboličnem shvačenju se hoče, naj bo pri službi božji na cerk¬ venih služabnikih vse telesno in človeško pokrito čim več je mogoče, vse naj ima vzvišeni, nadčutni in nadnaravni karakter: dosledno je torej, da cerkev želi, naj tudi na roketu in na koti bode izražen ta karakter. To je razlog onemu običaju strožjili cerkvenih dob, da je moralo biti cerkveno oblačilo dalji in širji in se prelivati v kolikor več guba. Okraski za ta oblačila so bili vzeti iz motivov svete vere in rabljeni so bili po višji ali manjši važnosti liturgičnih opravil, čem bližji ali daljši so bili od središča vse službe božje — sv. maše in presv. altarn. za¬ kramenta. Zaradi tega n. pr. mora alba pokrivati vse telo do peta in biti mora lepše okrašena; roket pa in kota so krajši in manj okrašeni. Pas (cingulum). Judje in pogani so nosili dolga oblačila, pas jim je bil potreben. Za dobe Kristusove so rabili pas sploh vsi, cesarji in sužnji, možki in ženske. Pasi bogatinov so bili jako lepi, lepotičenj z zlatom in biseri; reveži so nosili prav preproste pase. Sveti Janez Krstnik je bil prepasan z usnjenim pasom (Mat. 3. 4.) — Tudi pri cerkvenih oblačilih so po¬ trebovali pas že prvo dobo, bil pa je gotovo preprost. Začetkom sred¬ njega veka nahajamo poročila o dragocenih pasih. Knjižničar Anastazij omenja (9. stol.) nekovih „murenae“ in „murenulae“; to gotovo niso dru¬ gega kakor okrogli, kači podobni zlati pasi, olepotičeni z biseri, po obliki podobni mureni ali jegulji. Tudi zlati pasi, „semicinctia auro variegata" in z vtkanimi črkami so se rabili „zonae literatae 11 . Poleg teh svilnatih, z zlatom in z biseri lepotičenih pasov, katere so rabili večinoma le škofje, imeli so navadne, iz preje tkane pase, široke 5 do 6 cm; pa tudi te so lepšali z vezninami, raznimi cvetlicami ali sanjar- skimi podobami; za vsakdanjo rabo pa so bili prav priprosti brez kakove olepšave. Pasi niso bili okrogli kakor vrvice, ampak bili šo široki kaka dva prsta, na konceh so imeli precej dolge franže. Šele v 16. in 17. stoletju so začeli delati na Francoskem in na Nemškem okrogle pase, nalične vr¬ vicam, na konceh z dvema ali s tremi čopiči. Ti čopi so postali neprimerno veliki, modernim preveč podobni. Kar tiče snov, iz katere naj se delajo pasi, odgovorila je kongrega¬ cija na vprašanje, se li sme rabiti svilnat pas? da je primernejše imeti lanen pas („Congruentius uti cingulo lineo“ 22. jun. 1701). Sme pa se ravnati po barvi drugih mašnih oblačil, ni da bi moral biti bel (Posse uti cingulo coloris paramentorum S. R. C. 8. jun. 1709). Sme biti tudi volnat (Utrum cingulo ex lana adhiberi ličite valeant in celebr. Sacros. Missae sacrif.? R. 23. dec. 1862: „Nihil obstare' 1 )- Če kdo noče rdečega, zelenega, vijoličnega ali črnega pasa, dovoljeno je rabiti beli pas, katera barva lepo naznanja pomen njegov. Kakor je pas pomenjal v stari zavezi veliko moč, naznanja v novi zavezi čistost, kar je razvidno iz molitve, katero moli mašnik, prepasujoč se: Praecinge me Domine cingulo puritatis! Pas mora biti dolg kake 4 - 5 m, da se lahko deva v dve gubi — na koncu ima čopiča. Bele pase priporočamo zato, ker pristajajo vsaki cerkveni barvi in dolikujejo naj¬ bolj pomen pasa. — Naj opozorimo, da se volnene stvari pero v mrzli milnici, suše se povsod, samo ne na solncu. 197 Koretelj. Skoraj prav tako obliko kakor alba, je imel superpelicej, le skraj¬ šana alba je. Ker so bile prejšnje čase molitve dolge in so jih opravljali ponočni čas v cerkvi in je bilo po zimi zlasti v cerkvah na severu hudo mrzlo, so nosili kleriki, posebno menihi kožuhe v koru, to je talarje s kožuhom. Sinoda v Ahnu leta 817 je zahtevala, naj ima vsak menih po dva do gleženj dolga kožuha (pelliceae). Kmalu se je tudi pri tej obleki jela kazati nečimurnost in sinoda v Londonu 1. 1117 je prepovedala, da ne sme imeti nobena opatinja v ženskih samostanih drugačnih kožuhov, kakor iz ovčjih ali mačjih kož. Čez ta kožuh so oblačili zaradi dostoj¬ nosti v koru pri molitvah platneno oblačilo, katero so zvali „superpel- liceum“; ta beseda se je ohranila tej obleki, akoravno so nehali nositi kožuhe. Toda o tem imenu razni pisatelji pišejo različno, da se komaj more spoznati, kaj je pravo. Koretelj, superpelicej je liturgično oblačilo, katero smejo nositi vsi kleriki brez izjeme, in katero se rabi pri raznih liturgičnih opravilih. Že pri vsprejemu v duhovenski stan ga poda škof pri podelitvi prve tonzure z besedami: Induat te Domine novum hominem. Tehtni učenjaki so trdili, da so nosili v starejši dobi noter do sred¬ njega veka vsaj dijakoni, mašniki in škofje pri sveti maši po dve platneni albi, in sicer čez navadno vsakdanje oblačilo so oblekli imenovano tunica alba (superpelicej) in čez njo še navadno albo. S to staro šego je mo¬ rebiti v zvezi, da redno še zdaj škof albo oblači čez koretelj, to je, čez spodnjo v teku časa skrajšano albo in da po glavni rubriki misala (Rit. cel. I. n. 2.) tudi drugi mašniki tako delati smejo; v nekaterih škofijah se tudi res to godi. Gotovo pa je, da so še v srednjem veku minoristi pri liturgični službi nosili do nog segajočo albo. Že koncem 12. stoletja se nahaja namesto „superpelliceutn“ tudi „cotta“ (kuta) in neka sinoda v Ltitich-u rabi „rochet“ prav v tistem pomenu kakor superpelliceuni. Začetkom 14. stoletja je bil med rochetom in superpelicejem gotovo že razloček, kajti Benedikt XII. kanonikom dovoljuje namesto superpeliceja rabiti rochet, katerega so v Rimu imenovali tudi „camisia vel alba romana." Iz listin 14. stoletja je razvidno, da se rochet in superpelicej ločita zlasti v tem, da je bil prvi ožji, drugi pa širši in da je imel dolge in jako široke rokave. Od 15. stoletja semkaj so jeli rochet in superpelicej, katera sta segala do gleženj (usque ad talos) krajšati; sinoda v Bazelju zahteva, naj sezajo „usque ad medias tibias" (1435). Oblika tega oblačila je bila razne dobe pri raznih redovih jako raz¬ lična; vendar stareji pisatelji, n. pr. Durand in drugi, ne poznajo razločka med koretlji prelatov in drugih duhovnikov. Glavne oblike tega oblačila od 15. stoletja semkaj so torej: 1.) Ro- ket (rochettum, roccus, suknja, suknjiča), ali camisia romana, z ozkimi rokavi. V Italiji ima še drugo ime: cotta. Razširila se je iz Italije ta oblika kmalu po drugih krajih. Pravico nositi roket z ozkimi rokavi, imela je le višja duhovščina, drugi so morali imeti široke rokave. Ta razloček delajo glavne rubrike rimskega misala. (Induit se, si sit praelatus saecu- laris, supra rochettum, si sit praelatus regularis vel alius sacerdos saecu- laris, supra superpellicium, si commodo haberi potest, alioquin sine eo supra vestes communes I. 2.) 2. ) Koretelj stare oblike, superpellicium, s širokimi rokavi, kakorš- nega so nosili kleriki v obče. 3. ) V nekaterih krajih in redovih so nosili koretlje brez rokavov ob straneh ne sešite, podobne širokemu škapulirju, kakor še današnje dni kartuzijani. Kaj bi se povedalo o tej obliki, ne vemo, ker noben liturgik o njem ne pove natančnega — rabijo pa se iz navade po mnogih krajih. 198 4.) Koretelj so delali spredaj in zadaj tako ozek, da ni ostalo dru¬ gega, v kakor ozke proge; tako so nastali trakovi lateranskih korarjev. Še v 16. stoletju koretlji večinoma niso imeli nikakoršnih čipek; ši¬ roki pa so bili in umetno nakrišpani. Pogosto se nahajajo ob robeb lepe veznine. Od 17. stoletja semkaj jeli so tudi koretlje in superpeliceje olep¬ šavah s čipkami, toda to je postalo kmalu tako pretirano, neokusno in neestetično, da so delali skoraj same mreže brez platna. Pri novih koretljih naj se ne gleda tolikanj na široke čipke, katere se prišivajo večinoma le iz ničimurnosti, marveč pazi naj se zlasti, da se delajo iz lepega, tanjkega platna. To sicer ni tako strogo prepovedano, kakor pri albi, ker to oblačilo se ne rabi pri sveti daritvi (quia hujusmodi vestes neque pertinent ad immediatum sacrificii et altaris usum, neque supellectilibus sacerdotalibus ad sacrificandum stricta necessariis adnume- rentur, sed haberi potius possunt ut choralia indumenta. Gardellini, nota ad decr. 15. maji 1819). Koretlji naj so dosti dolgi, da sezajo vsaj pod kolena, široki morajo biti tako, da delajo lepe gube, le tako so res častit¬ ljivo oblačilo. Kako grdi, neestetični so prav kratki koretlji! Pri daritvi svetih zakramentov bi se praviloma moral rabiti superpelicej, 1 ) kakor zahteva tudi rimski obrednik, govoreč vedno le o superpeliceju. (De iis, que in administr. sacramento servanda sunt.) Pri drugih opravilih se namesto superpeliceja lahko rabijo koretlji, ker je to že navada. (In Principatu Carrariensi mos viget, ut clerus universus, ne exceptis quidem parvulis clericis, rocheto utatur; proinde quaeritur, an luec consuetudo tollenda sit? Resp. Non esse inquietandos. Massau. 27. febr. 1847.) (Quod tamen extendi non debet ad admi- nistrationem sacramentorum.) Oblika koretljev je toraj po raznih krajih jako različna; sme se rabiti, kakoršna je v navadi. Tudi koretlji brez rokavov niso prepovedani, toda nositi se smejo le pod drugo obleko „dummodo non habeantur dis- coperta, vel sola illi stola imposita." Trakovi, s katerimi se zveže pod vratom, naj so beli — qui aliter se gerunt, non videntur inquietandi, cum de re minimi momenti agatur. Annal. eccl. 1901. Da bi koretlji morali biti platneni, ni nikjer zapove¬ dano; vendar naj se jemlje vedno le platno. „Circa materiam superpel- licei et rochetti nulla lex habetur; attamen si attendatur, quod hujusmodi vestes teneant vices albae, quae lintea esse debet, asserendum videtur super- pellicea et rochetta ex lino vel cannabae esse omnino conficienda. Annal. Eccl. 1901 p. 94. Kar tiče mero, zahteva Gavantus, naj so rokavi dolgi 88 cm in 1.75»» široki; dolg je koretelj, da seza pod kolena; spodaj širok 5'84 m, na plečih pa 3'50»re; take mere ko¬ retelj pa bi moral biti zelo nakrišpan. Ako se oziramo na potrebe in na sedanje okoliščine, bi zadostila ta-lc mera: kore¬ telj: dolg MO m, najkrajši 090 m; rokavi dolgi 0'66 m; širok na plečih 0'60 m; rokavi široki 038 »»; — superpelicej: dolg MO m, najkrajši 090 m; rokavi dolgi 066 m; širok na plečih 0'60 »»; rokavi široki 1 '33 m. Obleka za cerkvene služabnike. Kar tiče obleko za cerkvene strežnike, nimamo nobenega splošnega cerkvenega določila, pa tudi v dveh škofijah nimajo skoraj enakih oblek. Prvo dobo je imela cerkev za najmanjša cerkvena opravila posebne služabnike, katerim je podelila zato manjše rede; ti so oskrbovali službo pri oltarju in skrbeli, da je bilo v cerkvi vse v redu. Vse to opravljajo ‘) Rochetum non esse vestem sacram adhibendam in administratione Sacramentorum, ac proinde tum v ad ea administranda, tum ad suscipiendam primam tonsuram et minores ordines necessario superpclliceo utendum. Cenomanen. die 10. Jan. 1852. 199 današnje dni Cerkveniki. Dala pa je cerkev svojim služabnikom posebno oblačilo, po katerem so se ločili od neduhovnov; to oblačilo je bilo talar, čez katerega so oblekli strežeč pri oltarju še superpelicej. Kakošna naj so ta oblačila? Ker posebnih določil nimamo, moremo navesti le to, kar se nam zdi primerno, dostojno in cerkvenemu duhu najprikladnejše. Primerno se nam zdi, da Cerkveniki in ministranti ne strežejo pri oltarju nikdar v svoji vsakdanji obleki. Pri sveti daritvi naj dviguje vse, kar verniki gledajo pri oltarju, njihova srca kvišku k Bogu nad vsakdanje življenje, nad posvetno, nad vse to, kar imamo vsak dan pred očmi. Dalje zahte¬ vajo svete skrivnosti, vršeče se na oltarju, da je vse dostojno in častit¬ ljivo. Zato zapoveduje sveta cerkev mašniku posebna oblačila, da naj ga že oblačilo spominja, da zdaj ne bo opravljal vsakdanjega posvetnega opra¬ vila. Prav tako tudi ni dostojno, če služabnik pri teh skrivnostih streže v svoji vsakdanji obleki, morebiti ves umazan, raztrgan, bos, golorok, ker strežniki pri oltarju so največkrat dečki revnih starišev; nedostojno je puščati jih v taki obleki k oltarju; prav bi bilo, ko bi se povsod odpra¬ vila taka nedostatnost. Obleka naj je dostojna. Najprimernejša se nam zdi črn talar s sto¬ ječim, ne ležečim ovratnikom in čez talar koretelj. To je obleka nižjih klerikov pri službi božji in po mnenju najveljavnejših rubricistov smejo se je posluževati tudi neduhovniki, strežeč namesto klerikov pri službi božji (De Herdt, S. liturgiae prax. I.) Tudi v Rimu so strežniki tako na¬ pravljeni; tako oblačilo je tudi cenejše, kakor sedaj navadno, četudi to ni nedostojno. Sv. Karol Boromej ]e določil, da naj lajiki, ki opravljajo službo minoristov, nosijo tudi oblačilo klerikov, talar in koretelj. Vsaj pri večjih cerkvah naj ima mežnar (mansio- narius-ostiarius, torej nemški Mesner ne Messner, ker se ne izpeljava iz Messe) v za¬ kristiji vedno talar, kadar pa streže ali ima kaj opraviti v cerkvi, naj obleče tudi koretelj, pa ne tako lep, kakor duhovniki. Tudi dečki naj imajo talar in koretelj, kadar strežejo pri oltarju, zahteva sv. Karol Boromej. Ker pa nimamo splošno veljavnega določila, je navada po raznih krajih jako različna; nekateri imajo črne, drugi višnjeve ali rdeče talarje, tu imajo nad koretljem Zavratnik — tam so brez njega. An omnes, qui vestem talarem induent, sint vel non tonsurati, debe- ant juxta rubricas (Ritus serv. in cel. Missae tit. II. 1) superpelliceum indu- ere dum Missae inserviunt? S. R. C. 23. nov. 1906 Affirmative, nisi pro laicis alicujus familiae religiosae obstent specialia statuta approbata. Mnogokrat strežniki pokvarijo in omažejo lepa mašna oblačila, ker jih prijemljejo z umazanimi rokami. Prav je, da vsaj večje praznike, kadar v roke jemljejo lepe bele mašne plašče ali lepo vezeni velum, nataknejo bele rokavice. Na ta način se paramenti mnogo dalje časa ohranijo čisti in brez madežev. B i r e t. Najmlajše liturgično oblačilo je biret; zahteva ga misal Rit. serv. II. Na vseh starih slikah je duhovnik pri bogoslužnem opravilu nepokrit. Pozneje so glavo pokrivali s humeralom, ki je bil lepo vezen; plašči so imeli kapuce, s katero so pokrivali glavo. Ko je to prenehalo, so jeli rabiti male kapice, pileus. V 15. in 16. stoletju je bilo to pokrivalo vedno višje. Da se je lažje rabilo, so mu napravili naposled štiri rogle, ki pa so bili še mehki. V dobi kite so mehkemu blagu podlagali trd papir in 200 taki so še dandanes. Roglji pomenijo cornu salutis, kar bi duhovnik moral biti svojim vernikom (Luk. 1. 69). Kongregacija za obrede je dolo¬ čila, da sme imeti le tri roglje (7. dec. 1844). Dela se biret iz volnenega (birrus) in svilnatega blaga. Oprava oltarja. Prti (velamen, linteamen, mappa, tobalae, palla). Pri svojih liturgičnih določilih ima Cerkev dvojno pred očmi, in sicer smoter dotične stvari in drugič dogmatično simbolično idejo. Kamenitna menza, na kateri leži presveto Telo, mora biti pokrita, da se presv. Kri, ko bi se po nesreči izlila, obvaruje onečeščenja. Nihče ne bo tajil, da je določilo sv. Cerkve jako potrebno in primerno, zahte¬ vajoč, naj je oltar pokrit s tremi čistimi prti, katere je blagoslovil škof ali komur je škof podelil to oblast. 1 ) Toda ne samo potreba je nagibala cerkev, da je dala to določilo, tudi ne samo estetično čustvo, temveč dogmatično simboličen pojem oltarja zahteva, da je pogrnen nalik mizi. Oltar ni samo kraj daritve, in zarad tega kameniten, temveč tudi kraj, kjer se zavživa nebeška jed, toraj tudi miza; tu se ponavlja daritev na križu in zadnja večerja. Zaradi tega pravi sv. Pavel: (1. Kor, 10. 21) ne morete mize Gospodove deležni biti in mize hudičev. Mize pa, na kateri se zavživa sv. večerja, si ne moremo misliti brez prtov; zarad tega je zapovedala sv. Cerkev, naj se oltar pokriva, če je še tako lep in dragocen. Ker pa je oltarju tako lep simboličen pomen, je jasno, kako je neprimerno in nespametno oltar pokrivati na vrhu z de¬ skami ali naokrog napravljati okvirje; tako opravljen oltar izgubi popol¬ noma simboličen pomen, ni podoben kraju daritve, niti mizi. Hebrejski izraz za mizo: schulchan (razprostrto) nam kaže, da so judje pri priprav¬ ljanju jedi (psi. 22. 5.) mize pregrinjali. Brez dvoma je bila tudi miza pri zadnji večerji pogrnena s prtom. Ker pa je evharistična daritev ponavljanje zadnje večerje, so jeli kristjani, zlasti dokler se je evharistija neposredno pridružila bratovskim mizam (agape), precej o začetku evharistično mizo pogrinjati s prtom. Prvi vzrok, da so mize pogrinjali, je bil gotovo ta, da je bila na nji izvršena evharistija, vedno ponavljanje zadnje večerje Gospodove. Temu se je pridružil še drugi vzrok, da so se od svete jedi odpadli drobci lažje pobirali na pokriti, kakor na nepokriti mizi, in da je lepo pogrnena miza ali oltar povišal častitljivost mize ali oltarja in daritve na njem. Da se zahtevajo ravno trije prtovi, je vzrok morebiti to, ker je bila sploh trojka sveta številka; deloma pa se zahteva več prtov tudi zaradi tega, da prtovi ložej popijo presv. Kri, ko bi se po nesreči izlila. Veliki petek se pokriva oltar samo z enim prtom. 2 ) Oltarni prti tudi spominjajo na one prte v katere je bilo povito Jezusovo truplo v grobu. Pontifikat 3 ) imenuje oltarne prte ude Kristusove, to je vernike, s katerimi je ogrnen Kristus (oltar), kakor z dragocenimi oblačili. Že prvo dobo krščanstva so pokrivali oltarje s tremi prtovi. V življenji papeža Pija I. (142—157) beremo, da je ostro pokoro nakladal onim, ki bi po neprevidnosti izlili presveto Kri, omenjajoč tu tri prte, s korporalom štiri. Brezdvomno so že aposteljni opravljali sveto daritev na pogrneni mizi, to je zahtevalo že spoštovanje do svetega Zakramenta zlasti tisti čas, ‘) Altare operiatur tribus mappis taboleis mundis, ab episcopo vel alio habente potestatem benedictis, superiore saltem oblonga, quae usque ad terram pertingat, duabus aliis brevioribus vel una duplicata. (JVliss. gen. Rub. XX.) ! ) Miss. in Parasceve. a j De ordinatione subdiaconi, — 201 — , ko so pri lomljenji kruha lahko odpadle kake drobtinice. Prav taka na¬ vada je bila že prvo dobo, da so rabili platnene prte; kmalu pa so začeli prtene nadomestovati s svilnatimi, toda Cerkev je to prepovedovala ozirom na njihov simboličen pomen. Anastazij pove, da je papež Silvester prepovedal opravljati sv. daritev na svilnatih ali barvanih prtovih, zahteval * pa je prte, delane iz lanu izrastlega iz zemlje. V čisto tančico je bilo povito v grob pokopano Jezusovo telo, tako naj se daruje tudi pri sv. maši. Take prepovedi so morali poznej večkrat ponavljati, in večkrat se je za¬ htevalo, da morajo biti iz čistega platna brez bombaža (mousselin). 1 ) Neposredno na kamenitno ploščo oltarja se dene prt, namočen v v vosku, chrismale. 2 ) Ta prt nima samo namena, da sv. olje po posve¬ čevanji oltarja ne namoči drugih prtov, temveč da tudi sploh prtove varuje vlažnosti, toraj mora biti vedno na oltarji. Ta prt — pannum lineum ce- ratum — se nič ne šteje, kadar je govorjenje o treh prtovih. Na krizmal se dva druga platnena, bolj debela prta tako položita, da na robu čez visita za kaka dva prsta. Tretji, goranji prt naj je iz tanjšega platna in po rubrikah misala naj visi na evangeljski in episteljski strani skoraj do tal: Tabolea superioris altaris usque ad terram pertingere debet, et contraria consuetudo non probatur, sed servanda est rub. Miss. Rom. XX. — 4929. V srednjem veku so prte redkokdaj olepšavah z vtkanimi barvanimi progami, rajši so delali s prosto roko z belimi nitkami jako umetne obrobke ali pa so prišivali ob robu lepe, ne preširoke franže. Prti bi smeli imeti vtkano pismo (dessins), le drugačne barve ne, temveč vse belo; barvene robove sme imeti konec zgoranjega prta viseč čez ploščo. Prav tanek damast, zlasti če ima lepo cerkveno pismo, bi se kaj lepo podal. Koncem srednjega veka so začeli na rob viseč čez menzo prišivati čipke, kar se dela še zdaj. Čipke se trpijo: In taboleis altarium, in albis et superpelliceis tolerari possunt vela transparentia, quae reprae- sentant cruces, ostensoria, calices cum hostia, figuras angelorum etc. — 3191. Toda te čipke so mnogokrat gizdave brez prave vrednosti, so pre- posvetne, prenavadne. Lepši so zlati, svilnati ali pisani obrobki, vtkani, vezeni ali prišiti, toda ne smejo biti preširoki; veznina se mora pričeti pod robom menze in ne sme biti široka čez 29 cm. Če se pa težko dobi kaj druzega kakor čipke, naj se jemljo gostejše delane iz sukanca; nikdar se ne sme podkladali rdeča podloga. 3 ) Altarne prte blagoslavljati bila je že od nekdaj predpravica škofov, katero le vi Quinquenalium smejo podeliti drugim mašnikom. Antipendij ni da bi moral biti blagoslovljen, lahko pa se rabi slovilo za: benedictio tobalearum, vasorum et ornamentorum altaris. Antipendij. Palium. Pravilno delan in posvečen oltar je sicer pripravljen, da se sme na njem obhajati presveta daritev; toda samo to še ne zadostuje vernemu čustvu, katero zahteva, da se tudi primerno olepša prostor, na katerem se obhajajo najsvetejše skrivnosti. Že v dobi, ko je ponehalo preganjanje kristjanov, so olepšavah sploh oltarje; dandanes je to po cerkvenih do¬ ločilih zapovedano. Cerkveni pisatelji omenjajo mnogokrat takih lepih oltarnih lepšav. Rimske bogate gospe so darovale svoja svilnata vrhna ') 1664. 15. maj. Pisaur. — Ne ex alia materia fiant, nisi ex lino et canabe. S. R. C. 15. Maii 1819. >) Pontif. Rom. de altar. consecr. >) 1833. 17. Aug. S. R. C. 202 oblačila cerkvam za olepšavo oltarjev. Zgodovinar Anastazij govori mnogo¬ krat o takih darilih. Ta pogrinjala imela so lepe veznine, predstavljajoč dogodbe iz svetega pisma in bila so okrašena z zlatom in biseri. Na¬ vadno so bile vse štiri strani oltarja pogrnene, ali vsaj predna stran. * Že Durand pravi, da je bilo to sploh navadno: „altaris frons aurifrisio ornatur“. Da se oltar spredej dostojno olepša, zapoveduje rimski misal (Rub. gen. XX — 3) tako zvani pallium, čigar barva se spreminja po barvi dneva; rimski ceremonial pa hoče, naj so velike praznike ali kadar mašuje škof na velikih oltarjih, „pallia aurea vel argentea, aut serica, auro perpulchre contenta, coloris festivitati congruentis", na stranskih pa „pariter palliis concoloribus decentibusque“ (1. 12. n. 11 et 16). Palium toraj ne pomenja samo zastor ali antipendij, temveč tudi zlate ali srebrne obložke sprednjega dela menze. Že prve čase so obkladali oltar ne samo s tkaninami, temveč tudi z zlatimi, srebrnimi ploščami (lamina, petala) ali z lepim marmorjem (platoniae). Zvali so taka lepa pregrinjala ali te lepe plošče oblačilo oltar- jevo (vestes altaris, frontale). Na teh tkaninah ali ploščah so bile podobe predstavljajoč večinoma dogodbe iz življenja Jezusovega ali Marijinega. Nahajajo se na njih dvanajsteri apostoli v sredi med njimi je Gospod „majestas Domini", na oblakih neba kakor sodnik s povzdignjeno roko in s knjigo življenja (liber scriptus) v levici, obdajajo ga navadno čvetere simbolične živali evangelistov. Zlate in srebrne pala d’ oro ohranile so se iz 9. in 10. stoletja jako lepe in umetne. Nahajajo se pri sv. Ambroziju v Milanu, pri sv. Janezu v Monzi, sloveča je pala d’ oro pri sv. Marku v Benetkah i. t. d. Krasna je pala d’ oro v Bazelju, darilo Henrika II. 1. 1019 in antipendij z emajlom v Klosterneuburgu, katerega je izdelal umetnik iz Verduna 1. 1181. Med raznimi imeni, katera so dajali oltarnim prtom že v stari dobi, posebno zna¬ čilno je ime palla. Palla ali pallium je bila pri Rimcih plašču podobno oblačilo; ker so torej oltarnemu prtu dali to ime, smemo sklepati, da je pričetkom nalik plašču po¬ krivalo ves oltar (usque ad terram), in sv. Ambrozij ga zovevelamen dominicae mensae. Še zdaj se po rimskem obredniku razprostiranje oltarnih prtov po novo posvečenem oltarju imenuje ves tir e altare vestibus albis. Ker je bil kamniten oltar podoba Kristusova, so si prte mislili kakor tiste prte, v katere je bilo povito Jezusovo presveto Telo v grobu. Ker pa Telo Kristusovo na oltarju ni le identično s Telesom položenim v grob, marveč tudi s poveličanim v slavi njegovi, moralo je samo po sebi priti na misel, velikemu oltarju kakor „figura Christi", namesto preprostega prtenega pokrivala ali čez njega dati krasno oblačilo, kakoršno je bilo iz zlata ali srebra, iz drage tkanine ali iz marmorja. Toda ne samo zlate in tkane pale so delali, temveč tudi vezene z rokami. Tak z zlatom in s svilo vezen antipendij je darovala cesarica Agnes, mati cesarja Henrika IV. 1. 1087 slavnoznanemu benediktinskemu samostanu v Monte Cassino. Začetkom 14. stoletja se je manjšalo bogastvo cerkveno, to se kaže tudi pri njenih izdelkih. Tako bogatih, tako velikanskih, tako umetnih izdelkov, kakeršne so imeli od 11. do 13. stoletja ne nahajamo več. Svetna oblast se je še celo nasproti stavila cerkveni oblasti, vladarji niso dajali toliko dragocenih cerkvenih darov, kakor poprej. Tudi antipendiji niso bili več tako dragoceni, ne več zlati, srebrni, iz dragega marmorja ali emajla, ampak delali zo zopet tkane in vezene, kakeršni so bili poleg bo¬ gatejših že tudi prve čase navadni. Akoravno pa roba ni tako dragocena, nadomestuje ta pomanjkljaj umetno delo pobožnih žen in devic. Tako jako umetno delo je antipendij v Solnograški zakladnici škofijske cerkve, pred¬ stavljajoč 19 dogodeb iz Jezusovega življenja od oznanenja do vnebohoda (Mittheil. der k. k. Central-Commission 1862 p. 29 je natančno opisan). Čudovito lepe antipendije so imeli prejšnje dobe ne samo v boga¬ tejših, temveč celo v revnejših cerkvah; kajti oltar jim je bil glavni, naj- 203 svetejši kraj v cerkvi, kar je tudi res. Zdaj so lepi antipendiji redki, ne tolikanj zarad dragocenosti, temveč zarad tega, ker je več dela z naprav- ljanjem oltarja in ker je več pozornosti treba pri hranitvi. Prav bi bilo, ko bi se povrnili k prejšnji cerkveni zapovedi. Res je treba antipendij večkrat preminjati, toda glavne rubrike v misalu zahtevajo barvane anti- pendije „kolikor je mogoče". Ako pa se antipendiji ne morejo napraviti, naj se vsaj prednji del menze s kamenom, s kovinskimi ploščami ali z lesenim obojem dostojno olepša (Cone. Prag. 1860). Vendar bi bilo prav, ko bi se vsaj za velike praznike in vsaj za veliki oltar delali lepi antipendiji, ali za adventni in postni čas. Po ceremonialu naj se palium napne na okvir, da ne dela guba; zlasti če so na njem veznine, se napet lepo vidi. Okvir naj je samo tako visok, da ostane pod goranjo ploščo, da ne ovira pravilnega pokladanja rok na oltar. Če antipendij visi, naj se pod menzo narede kaveljčki, na katere se obeša, ali naj se prišiva na spodnji prt, šiv pa se zakrije z zgoranjim prtom. Na te antipendije bi se dale narediti kaj lepe veznine z zlatom in svilo, kar bi lepoto menze jako povzdigovalo. Kaj imamo zdaj namestu teh prelepih palijev? Kakor se je pred nekaj časa skoraj popolnoma izgubil pravi pojem o oltarju, o menzi in o podstavu, tako se je zanemarjalo pogrinjalo nje¬ govo, tudi na antipendij se ni jemalo zadostnega ozira. Novejšo dobo se je veselje do umetnosti vnovič prebudilo; naj bi se tudi zopet jelo delati na dostojno opravo oltarja z vso vnemo, z vso navdušenostjo, vredno takega svetega kraja. Zopet se mora oživeti in merodajno postati to glavno vodilo, da za pogrinjalo oltarja, za antipendij ni nobeno blago predrago, prelepo. Zopet naj si slikarji, zlatarji, tkalci, vezilji štejejo v čast, da s svojimi najlepšimi izdelki lepšajo oltar. Lepi, dragoceni antipendiji se pri nas niso ohranili, skoraj gotovo jih tudi ni bilo. Menze, katerih podstavek je bil samo zidan, so imele predložene lesene obode, na katerih so se nahajali raznovrstni ornamenti v živih barvah, ali pa podobe svetnikov, vse slikano na les. Iz farnih cerkva so se taki leseni antipendiji odpravili, nahajajo se pa še pri podružnicah. — Tudi na te naj se pazi, da se ne uničijo. Na nekaterih krajih imajo še navado, da samo na sredi oltarja po¬ grinjajo vezen prtič; to pa morebiti zaradi tega, ker se ta ložej preminja, kakor oni čez celo menzo segajoč. Toda to se ne strinja ne s cerkvenimi določili ne s cerkveno tradicijo. Antipendii loco parvum antipendium, quod suspenditur in medio altaris non permittitur. — 4000. Kako naj se lepša gorenji prt oltarjev spredej? Ker toraj spodaj pride antipendij, naj ta prt ne sega daleč čez rob oltarjev. Najpravilnejše je, če se ravnamo po določilih škofovskega obrednika, kateri zahteva naj se napravijo obrobki vezeni z zlatom ali svilo („apponi poterunt fasciae ex auro vel serico elaboratae ac variegatae, quibus ipsa altaris facies apte redimita ornatiorque appareat"). Naj se toraj napravi ozek primerno vezen rob pri prtu, da menzo lepo obroblja. Uvezejo se lahko kakove primerne cvetlice, spleti, ali med njimi tudi trakovi z napisi; toda teh naj se ne rabi preveč. Tudi ozke čipke se lahko prišijejo, toda le ozke, ne pre¬ široke. Neokusno in prava nezmisel je, če se pri teh širokih čipkah ena in ista podoba mnogokrat ponavlja, tako da n. pr cela vrsta Marijinih podob ali podob Jezusovega srca raz menze visi. Če se ponavlja že en in isti list, ali enake guirlande, to se še prenaša, toda nikakor ni dostojno, da bi se svete podobe tako zlorabile, Medene ali lesene okvire napravljati, da prt lepši stoji, je naravnost prepovedano, naj se temu ali onemu zde še tako lepi: „nullae coronides 204 ligneae circa altaris angulos ducantur." Taki okviri zavirajo, da se ne more oltar tako lahko poljubiti pa tudi roke se ne morejo pokladati nanj. Naj se toraj spolnuje cerkvena zapoved, nikar pa naj ne vlada zasebni okus. Vesperale. Ker je oltar svet kraj, na katerem se daruje nekrvava daritev nove zaveze, je cerkev vedno skrbela, da je delan kolikor mogoče bogato, skrbela pa je tudi, da se je ohranil vedno čist in snažen. V srednjem veku bila je v mnogih škofijah hvalevredna šega, da so se prti po sveti maši jemali raz oltarja in se spravili na poseben prostor v zakristiji; drugi dan so se pred sveto mašo zopet pogrnili na oltar. Tako so se prti ohranjevali dolgo čisti in snažni. Toda ta šega se je pozneje opuščala večinoma zaradi za- nikernosti Cerkvenikov, ker jim je dajalo premnogo dela, le veliki četrtek nas še nekoliko spominja na njo. Da se pa čez dan ni videl kamen menze, da ni bil ves dan oltar odgrnen, so ga pogrinjali z drugim prtom, napravljenim prav za ta namen. To svilnato ali volneno pregrinjalo so zvali Vesperale ali tela stra- gula. Vesperal se to pregrinjalo imenuje zaradi tega, ker po škofovskem obredniku (II. 1. 33) ostaja tudi med vesperami na oltarji, le pri kajenji se polovico nazaj privihne. Ko je pa poslednja stoletja nastala neka mlačnost v cerkveni liturgiji, zdelo se je Cerkvenikom pretežavno vsakrat posebej proč jemati oltarne prte, in oltarno ploščo pogrinjati z vesperalom, so jo pokrivali, da se prti niso pomazali in naprašili, z neko politirano desko; le na sredi, kjer mašnik razprostira korporal, je bila vrezana, toda ta prostor je bil pokrit s pokrovom, katerega je strežnik proč vzel pred sv. mašo. Te deske so nadomestovale vesperale; oltarni prti se res niso po¬ mazali, toda tako pokrivalo menze je jako neprilično, neukusno, nedo¬ stojno za sv. kraj, kjer se opravlja najsvetejša skrivnost sv. vere. Da se torej preveč ne opraše oltarni prtovi in ne zamažejo, pogrinja se menza po sv. maši z vesperalom. Današnje dni tak prt rabijo skoraj povsodi, toda oblika njegova je jako zanemarjena, ne loči se skoraj čisto nič od navadnega posteljnega pregrinjala. Če tudi ta prt ni ravno vele- važen, vendar bi se moral, kakor v obče vse, kar se rabi v hiši božji, na¬ pravljati tak, da se loči od drugih za vsakdanjo hišno rabo. Da se mu lahko primerna oblika, ker se tu ne zahteva tako bogata roba, kakor za mašno obleko, lepšave so lahko zmernejše, kakor pri oltarnih prtovih. Sveti Karol Boromej glede vesperala tole določuje: To pregrinjalo naj je tako dolgo in široko, kakor menza, da jo pokriva popolnoma in na vseh treh straneh nekoliko čez njo sega; na vseh treh robeh naj je olepšan s franžami. Barve naj je zelene; za vsak¬ danjo rabo naj je platneno, za praznike pa čisto vse ali na pol svilnato. Tudi Gavantus zahteva zeleno barvo; po mnenju drugih naj je rdeče, violične ali bele barve. Prav pri¬ pravni so sivkaste barve ali iz napol obelenega ali ruskega platna, ker je močno in se da lahko prati. Le črna barva naj se ne jemlje. Ob robu se lahko delajo olepšave iz bar¬ vane preje, recimo cvetlice, listi, zavoji, meandri ali kakovi trak z napisom: Quam dilecta tabernacula tua, Domine virtutum. Vesperale naj ostane tako dolgo na oltarji, da so prižgane vse sveče, da se prti z voskom ne okapajo, in da so vse pogašene, da ne pade kakov otrinek na zunanji prt. Med sveto mašo se mora popolnoma proč jemati raz oltarja, ne pa, da bi se zaradi zložnosti Cerkvenika puščali na evan¬ geljski ali na episteljski strani. 205 Oprava keliha. Korporal. Poleg oltarnih prtov, ki vedno pokrivajo oltar, nahajamo že zgodaj še drug prt, ki se je prinašal na oltar še le pri darovanji in se je po sv. obhajilu zopet vzel raz oltarja. Zval se je p ali a corporalis, da se je ločil od oltarnega prta, palla altaris. Rhabamus Maurus ga imenuje cor¬ poralis pallium, rimski ordines pa corporale; Amalarius mu pravi: Sindon, quam solemus corporale apellare: v ambrozijanski liturgiji se mu sploh pravi sindon, brez dvoma zaradi tega, ker prihaja v neposredno dotiko z zakramentalnim Telesom Gospodovim in je res prava podoba tistega „Sindona“ (Mat. 27, 59), v katerega je bilo povito s križa sneto telo Jezusovo. Rimski ordines nam povedo (Ordo I. 12; III. 1), da je pri¬ nesel pred darovanjem akolit ali subdijakon na kelihu ležeč korporal na oltar, da ga je dal na desnici oltarja stoječemu dijakonu, kateri je en konec položil pred se na oltar, drugi konec pa je vrgel dijakonu, stoječemu na drugem koncu oltarja, in zdaj sta ga oba razprostrla po altarju. 1 ) Nanj so se 'pokladali od darov, katere je ljudstvo donašalo, tisti kruhi, kateri so bili odločeni za sv. daritev, nanj se je postavil kelih z darovanim vinom in sicer ne za kruhe, ampak na desno stran kruhov, v znamenje, da kri v kelihu je na križi tekla iz desne strani presvetega telesa Gospodovega. Korporal je v sedanji obliki čveterokoten prt, štirikrat preganjen; pogrinja se pred sv. mašo na oltar in nanj se postavlja kelih in hostija. Zdaj sta korporal in pala ločena in zdi se, kakor bi ne bila v nikakeršni zvezi; toda molitev, katera se moli pri blagoslavljenji, naznanja, da sta bila oba jedno: Linteamen istud ad tegendum involvendumque corpus . . Korporal je bil namreč v prvotni obliki mnogo večji, kakor zdaj; bil je tako velik, da se je nanj postavila hostija in kelih in da se je z njim kelih še pokril. Po širini je bil trikrat, po dolžini pa štirikrat zložen; imel je toraj dvanajst guba; s stransko gubo se je pokrival kelih, kadar je bilo treba. Po tem obredu ravnajo se še dandanes kartuzijam. Od 11. stoletja semkaj je bil korporal manjši. Vedno pa je bilo strogo zapovedano, da mora biti platnen in da na sredi ne sme imeti nobene vezenine, niti zlate, niti svilnate, ampak biti mora čisto gladek in bel. „Ex purissimo et nitidissimo linteo sit . . . nec in illo alterius generis materia pretiosior et vilior misceatur," tako določujejo cerkveni zbori. Rimski misal pa pravi: Corporale plicatum, quod ex lino tantum esse debet, nec serico vel auro in medio intextum, sed totum album (I. 1.) Papež Silvester I. je 1. 314 strogo prepovedal napravljati svilnate korporale in cerkveni zbori so ponavljali to prepoved. Cerkveni pisatelji trdijo, da je dal že papež Sikst I. 1. 182 zapoved, da korporal mora biti platnen. K večjemu bi se smel ob robu narediti prst širok vezen obrobek. Gavantus pravi, da se spredaj sme narediti križec in sicer zato, da se korporal vedno jednako poklada in da se stran, na kateri je križec, vedno pregane prva. Nikakoršnih veznin ne sme imeti na sredi, da se drobci, odpadajoči od sv. hostije, lahko pobirajo; prav zarad tega tudi ne sme imeti nika- koršnega pisna (Dessins), ker se kmalu začne cufati in je tudi preveč na¬ ličen navadnemu servietu. ‘) Tudi zdaj pri slovesni maši dijakon razprostira korporal in sicer neposredno po: Et incarnatus ... liomo factus est. Ko se je namreč naznanilo včlovečenje Besede, se precej pregrne prt na oltar za zakramen¬ talno meso. 206 Velikost korporala naj se ravna po velikosti oltarja. Za sv. mašo naj je najmanjši velik 050 cm 2 , največji 0’60 cm 2 ; za obhajilo pa zadostuje 0'20 cm 2 . Cerkvena določila o korporalu so prav natančna. Zapove¬ dana je posebna molitev za blagoslovljenje, ne sme ga prijemati, kdor nima dovoljenja prijemati tudi keliha; prati ga mora subdijakon, voda naj se izlije v sakrarij, kadar se ne rabi, naj se hrani v burzi. Korporal za izpostavljanje sv. R. Telesa naj se ne hrani v tabernakeljnu, ampak mašnik naj ga vselej saboj nese v burzi (S. C. E. 3. Maii 1603). Navadno imamo trdo poškrobljene korporale, še pripravnejši so neškrobljeni, če so lepo prani in dobro pripravljeni, ker bi se sicer lahko škrob oddrgnil s pateno od korporala in ti drobci bi se imeli za drobtinice sv. hostije. Neškrobljeni imajo to prednost, da se mnogo dalje ohranijo čisti. Durand za vsako stvar najde mističen pomen, tudi o korporalu lepo govori: Kakor platno še le po dolgem trudu in delu dobi belo barvo, tako je prišlo telo Kristusovo še le po mnogem trpljenji do veličastnega vstajenja. Amalarij pravi, beli prti naj opominjajo duhovnike in vernike: ut sicut illud linteamen castigatum est ab omni naturali viriditate et humore, ita sit mens offerentium ab omni carnali cupiditate, et sicut illud ni tet suo splendore, ita intentio offerentium simplicitate niteat coram Deo. Pa la. Pala je majhen čveterokoten prtič, s katerim se pokriva kelih med sv. mašo. Začetkom ni bilo treba posebne pale, ker se je kelih pokrival s širokim korporalom; v 11. stoletji je postal korporal manjši in zdaj se je s posebnim prtičem pokrival kelih. Ker sta bila začetkom pala in kor¬ poral jedno, je razvidno, zakaj mora tudi pala biti platnena (Rubr. Miss. tit. L). Da trdnejša ostane, dene se v dve gubi (Quoad formam haec qua- drata erit et duplicari potest, ut firmius, dum calicem operit, extensa ma- neat. Ornat. eccles.). Ker je platno v dve gubi, se na zgoranjem delu delajo lahko kake lepšave. Z belo nitjo se napravijo kaj nežne vezenine, pa tudi druge barve bi se smele rabiti. Pale so poškrobljene, da so trji. Ako se med dve gubi dene pergamen, so trde dovolj, ne bi jih bilo treba škrobiti; kadar se denejo prat, se pergamen venkaj vzame. Nad palo de¬ lati trdo platnico in jo prevleči s takim blagom, kakor je mašni plašč, ni sicer prepovedano, toda črna barva ne sme nikdar biti na pali. „Usus pallae, parte superiori drappo serico coopertae, permittitur, dummodo palla linea subtus annexa calicem cooperiat, ac pannus superior non sit coloris nigri. S. C. R. 10. jan. 1852. Široka naj je pala najmanj 0T4 cm 2 , največja 0' 17 cm 2 . Najlepša je pala, če je svetlo bela, čista in iz pravega platna. Svetlo bela, čista, brez najmanjšega madeža naj sta pala in korporal, kajti'kaj je nespodobnejše, kakor če je prt, na katerem leži telo Gospodovo in ka¬ teri pokriva Njegovo presveto Kri, nesnažen, raztrgan ali iz malo vrednega bombaža? Prva lepota vsega cerkvenega perila je svetla čistost, vse drugo je le postransko. Palla et corporalia ex tela, composita e lino et gossipio subtilissimo quem vocant m usul o, confici nequeunt. 1287. Pallae, quae sunt ex gossipio, non vero ex lino vel cannabe, om- nino prohibentur. 2600. Pallae, corporalia aliaque supellectilia e tela ex urticis confecta ad- hiberi nequeunt. 3387. Jako stara šega je, da so oltarne prte, kateri so oblačilo za Jezusovo darovano telo in kri, slovesno blagoslovili, kakor nam pričajo razna slovila za blagoslovljenje: „praefatio 207 linteaminum"; „benedictio linteaminum"; »benedidio corporalis" (Muratori I. pag. 611; Mar- tene 1. II. c. 13). Te molitve se nanašajo na vse prte, ali še posebej na korporal. — Za blagoslovljenje korporalov ima rimski pontifikal poseben obrazec, v katerem se korporal zove: linteamen ad consecrandum super illud corpus et sanguinem Dei ac D. N. J. Ch.; dalje z ozirom na prejšno šego: linteamen ad tegendum involvendumqu e corpus et sang. D. N. J. Ch.; naposled: novum sudarium corporis et sanguinis Redemptoris. Al- tarni prti se v molitvi pri blagoslovljenju imenujejo: linteamina. Ker je bila pala prejšnje čase del korporala, ki mora biti blagoslovljen, je razvidno, da mora tudi pala biti blago¬ slovljena ; in rubr. Miss. x. defed. missae jo prišteva tistim oblačilom, ki pridejo v bližjo dotiko s svetim zakramentom, torej mora biti blagoslovljena. V e I u m. Mašna oblačila: kazula, štola, manipel, morajo po cerkveni zapovedi biti svilnata; svila je najlepše, najprikladnejše blago za duhovsko obleko. Ker pa je draga, sv. cerkev ni prepovedala, da smejo rabiti revnejše cerkve polusvilnate, kjer so platnene ali bombažaste niti opredene v s svilo; to blago se mora vendar ločiti od drugega za navadno rabo. Četudi se za druge paramente sme rabiti polusvila, zapovedano je naravnost, da velum za kelih mora biti svilnat, tudi tedaj, če so drugi paramenti iz zlatega blaga: rimski misal naravnost veleva: Tegat calicem parva palla linea, tum velo serico. Mašnik nese k oltarju pogrnen kelih. Z velumom pogrnen kelih stoji na oltarju do darovanja; po sv. obhajilu se zopet zagrne z velumom. Kardinal Bona (Rec. liturg. I. c. XXV.) trdi, da je velum jako stara oprava keliha, segajoč do apostolskih časov (Can. apost. 73), četudi je bil takrat le prten. Velum naj se napravi iz močnega svilnatega blaga take barve, kakor mašna obleka, in ob robu olepša s franžami. Velik mora biti tako, da pokriva kelih notri do tal, velo coopertum, pravi misal. Na sprednji strani veluma se nahaja semtertja vezen križ, kar pa ni zapovedano. Velum mora biti toraj kakih 58—66 cm širok kvadrat, tako velik, da po¬ kriva popolnoma kelih s palo vred in da v lepih gubah visi do korporala. Da pa more delati lepe gube, ne sme biti debel in trd, ampak mehak in gibčen. Iz tega je vidno, kako neprimerno je velum lepšati z debelimi vezninami, da se še zravnati ne more, da bi se olepšave vse ne vlomile. Prav tako neprilično je olepšavah ga s širokimi zlatimi ali srebrnimi ob¬ robki, portami; na ta način postane trd in lepih gub delati nikakor ne more. Smejo se napraviti kake olepšave, toda lahke, mehke; namesto trdih okornih port jemljejo naj se svilnate franže. V srednjem veku je držal akolit pateno zagrneno v rokah od darovanja do ,Pater noster", kakor sedaj subdijakon. Vzrok je bil, da se je svetim posodam skazovalo spo¬ štovanje. Svetost keliha in patene je tudi sedaj vzrok, da se pregrinjata s pogrinjalom. — Velum za kelih se ne blagoslovi. Še drugi velumi. Poleg veluma za kelih imamo še druge velume in sicer: 1.) Za subdijakona. 2.) Za blagoslov. 3.) Pred svetim Rešnjim Telesom. 4.) Za ciborij. 1.) V prvih časih je sprejemal subdijakon darove vernikov v belem prtu in jih pokladal na oltar. Ta šega se je pozneje izpremenila. Vendar pa subdijakon še zdaj prinaša na oltar tvarino za darovanje. Pri darovanju se ogrne subdijakon pri slovesni sveti maši z dolgim velumom, pokrije s koncema kelih in ga nese na oltar. Potem mu da dijakon pateno, katero pokrije s koncem veluma in tako jo drži na svojem mestu stoječ do „Et dimitte nobis“ pri očenašu. Eden prvih omenjajočih ta velum, je Inocencij III., govoreč o sveti maši (Post susceptam oblatam 208 sacerdos abscondit sub corporali patenam, vel ab altari remotam subdia- conus retro continet involutam (Innoc. III. de sacrif. alt. myst.) V inventa- rih srednjega veka se nahaja naštetih mnogo velov. Ti veli so bili okra¬ šeni zlasti na konceh z raznoterimi lepšavami, z rastlinskimi ali z žival¬ skimi ornamenti. (Item II offertoria de panno albo cum extremitatibus contentis de serico, bestiis, arboribus, turillis et avibus. St. Paul. Lond. a. 1223). V 13. in 14. stoletju, ko so sploh napravljali lepšo liturgično obleko, bili so tudi ti veli jako lepi, zlasti konca sta bila prebogato okra¬ šena in ob robu so bile prišite zlate ali svilnate franže. Barva vela se je ravnala po liturgični barvi tistega dne. Sv. Karol Boromej določuje, naj je velum subdijakonov pretkan z zlatimi ali srebrnimi nitkami in krog in krog obšit s franžami. Dolg naj je tri metre in širok kakor je blago. 2. ) Razen tega vela subdijakonovega se rabi še drug velum, ka¬ terega ogrne mašnik, deleč blagoslov s svetim Rešnjim Telesom. Ta ve¬ lum mora biti vselej bele barve. Takega veluma nimajo po vseh ško¬ fijah, v nekaterih je bil vpeljan šele najnovejšo dobo, n. pr. v Trieru 1. 1870, v Kolinu 1868. V belgiških in holandskih škofijah ne poznajo tega veluma; ondi strežnik položi na oltar bogato vezen svilnat ali plat¬ nen čveterokotni prt, katerega duhovnik vzame v roke in ž njim prime monštranco, kadar daje blagoslov. Kjer pa se rabi tak velum, jeli so ga zlasti najnovejšo dobo jako bogato lepotičiti. Da se lep velum prehitro ne omaže, treba je lepo rav¬ nati ž njim, ne samo duhovniku, še bolj služabniku, da ga ne prijema z umazanimi rokami. Vrinila pa se je neka. napaka, jako kažeč lepoto tega oblačila. Da bi se velum bolj varoval, prišivajo na vsako stran po eno krpo, s katero se prijema monštranca. S to mnogokrat jako omazano krpo nekateri jako neestetično prijemajo sveto posodo. Namen veluma je, da z lepim ogrinjalom duhovnik prijema posodo, v kateri prebiva naš Gospod; boji se jo prijeti z golo roko, poln spoštovanja se poslužuje lepega veluma. Namesto krp utegnili bi se napravljati nelcovi svilnati žepi, v katere se tako vtakneta roki, da ves velum ostane nad roko; tako svetuje kolinski list (1868 Nr. 3). — Podloga veluma mora biti svilnata, velum mora biti vedno bel. 3. ) Poleg tega veluma imamo še banderce, da se postavlja pred sv. Rešnje Telo, kadar je izpostavljeno. Zlasti v sredi in v koteh se lahko napravijo lepe in primerne svilnate ali zlate veznine, toda paziti je, da imajo vsaj kakov lep pomen in se nanašajo na sv. Rešnje Telo. V liturgičnih knjigah se ne nahajajo posebni predpisi, da bi se mo¬ ralo imeti tako banderce. Navada se je vpeljala praeter rubricas. Stari rubricisti to navado pohvalijo (n. pr. Cavalieri); novi rubricisti jo celo zah¬ tevajo (Piller, Manuale lit. rom. p. 349). Določilo kongregacije obredov z dne 10. maja 1890 Nr. 3727 zahteva to zagrnenje v slučaju, da je med sv. mašo z izpostavljenim sv. Rešnjim Telesom po evangeliju pridiga. Ve- lamen apponi debet ante ss. sacramentum dum habetur concio. Tudi to banderce bodi lepo. Kaj primerno bi bilo, da bi je držal kle¬ čeč angeljček, namesto da se kako nerodno delano stojalo postavlja na oltar. 4. ) Omenimo naj še nek drug velum, namreč oni plašček, s ka¬ terim mora biti zagrnen c i bori j. Ko so jeli hraniti v cerkvi sveto Rešnje Telo, spravljeno je bilo v golobčku ali v pušici, viseči nad oltar¬ jem. Ta pušica ni smela biti odkrita, temveč spoštovanje do tega pre¬ svetega zakramenta je zahtevalo, da se je posodica pregrinjala z dragim, lepo ozaljšanim zagrinjalom, nalično malemu šotoru. Tudi v 15. in 16. stoletju, ko se ni hranilo več sv. Rešnje Telo v visečih golobčkih, ampak 209 v hišicah božjih, rabila so se vendar zagrinjala, četudi v drugačni obliki. V 16. stoletju je bil plašček v sedanji obliki obče nenavaden. V boga¬ tejših cerkvah je bil iz zlatega ali srebrnega blaga, na katero so bili na¬ šiti biseri in dragi kameni, ali bil je svilnat z vtkanimi ali vezenimi zla¬ timi ali srebrnimi olepšavami. Po obliki mora ta plašček biti tak, da pokriva ves ciborij in da se zgoraj le križ venkaj vidi. Prav bi bilo, ko bi imel obliko zvona, kakor stare kazule; ker pa se tak ciborij težko odkriva, daje se mu navadno oblika plaščeka, kateri pa mora pokrivati ciborij okrog in okrog tako, da se od zvonaste oblike loči le v tem, da je od vrha do tal prerezan. To zagrinjalo ne sme biti pretrdo, ampak mehko, da se vleže po ciboriju v lepih gubah. Preveč pisana olepšava se nič kaj ne prilega. Najličnejši je, če se jemlje lepa, svetla svila brez pisma (dessin). Lepša naj se ko¬ likor moči dragoceno, saj je šotor Najvišjega; lepšave pa naj delajo mehke in le ob robu, kajti ni prikladna taka veznina, katera dela plašček pretrd, preokoren, da ne more viseti v lepih gubah. Paziti pa je, da se plašček ohrani lep; ne sme se torej z vso roko, mnogokrat potno in umazano, za plašček prijemati, kadar se ciborij izpostavlja ali zakriva, ampak prijema naj se ciborij pod plaščem. V tem oziru se mnogokrat greši in najlepši plaščki so kmalo umazani. B u r z a. Burza za korporal ni tako stara, kakor druga oprava keliha, kajti prejšne čase so hranili korporal med listi misala ali pa pri svetih poso¬ dah v omarici pri velikem oltarju. Šele v poznejšem srednjem veku je nastala šega, da so ga nosili na oltar v posebnem mošnjičku (pera, bursa). Kakor se kelih in patena pogrinjata z velumom, ker sta sveti posodi, tako se korporal hrani v burzi. Hranili so korporale po sv. maši v posebno lepo delanih škrinjicah iz lesa (capsae corporalium). Sedaj je burza strogo zapovedana: Absque bursa intus habente cor- porale plicatum missa celebrari nequit. 1866. Tudi kadar se po sv. maši obhaja, naj se korporal na oltar donaša v burzi: bursa cum corporali in administranda communione extra missam semper adhibenda est. — 2932; et rubrica ritualis hoc času est praecep- tiva; atque decet, ut sacerdos ipse bursam cum corporali ad altare deferat. — 2850. Prav tako naj se nosi korporal v burzi, kadar se gre obhajat. Burza je delana iz dveh čveterokotnih usnjenih ali lepenkastih plat¬ nic, katere so prevlečene zgoraj in spodaj s prav takim blagom, kakoršna je mašna obleka. Ti dve platnici sta ob treh straneh tako zvezani, da je podobna mošnji, odprti le na eni strani. Burza mora biti tako velika, da se zložen korporal lahko vtakne v njo. Na gornjo platnico se napravi z zlatom, s srebrom ali s svilo vezen križ, ali kaka sveta podoba; znotraj pa je podložen z belo svilo, ali še bolje z belim tankim platnom. — Pala, velum in burza mora biti blagoslovljena od škofa, ali od drugega pooblaščenega mašnika. Nebo (baldahin). Po orientalski šegi so hodile najodličnejše osebe ob javnem nastopu vselej pod baldahinom, pod nebom; to šego so začeli posnemati tudi na zahodu svetni dostojniki in tudi cerkev jo je sprejela v svoje bogo- 14 210 častje. Ko se je vpeljal praznik sv. Rešnjega Telesa, se je nebo nosilo nad duhovnom, nosečim sv. Rešnje telo po lepo ozaljšanih ulicah. Nosili so nebo dostojanstveniki, ali cerkveni služabniki, ali dečki v humeralu, v albi in v tuniceli in prepasani s pasom. To nebo je bilo majhno, lahko; bila je čveterokotna plahta na štirih drogovih, podložena spodaj z belim blagom, drogovi so bili zgoraj spojeni s tankimi železnimi pali¬ cami. Plahta je bila začetkom samo platno (pannus lineus, albus), poz¬ neje pa se je rabila le težka svila, vezena z zlatom in sploh delana bo¬ gato, kar naznanja že sama beseda: baldahin. Baldahin (baldakinus, baudekin, bauldekynus, bere se v starih inventarih) pomenja težko svilnato blago, pretkano z zlatom. Že zgodaj v srednjem veku so sprejemali na zatoku drago svilnato' in zlato blago skozi Bizanz iz Sirije in Perzije, zlasti iz Bagdada, kateri se je zval tudi Baldak. Po tem mestu se je blago imenovalo baldakini (baldekini) in ta izraz se je prenesel na pregri¬ njalo nad oltarjem, pad škofovim sedežem in kraljevim prestolom. Do 16. stoletja so bili baldahini lahkejšt, preprostejši; ob straneh so visele samo lahke draparije. Ko je pa v 16. stoletju dobivalo vse boga¬ tejšo obliko, recimo: oltarji, prižnice, spovednice, postajalo je tudi nebo težje, večje in neprimernejše. Zadnjo dobo se več ni gledalo na dobro blago, temveč le na prazen lišp; delali so se težki okvirji, dolge drapa¬ rije, olepotičene z zlatimi, toda tiskanimi arabeskami, mnogo čopov i. t. d., da, celo cinkasto streho so napravljali na nekaterih krajih. — Zdaj se na¬ pne gornja plahta na čveterokotni okvir, ob straneh vise draparije, izrez¬ ljane polukrožno, okrašene z bogatimi vezeninami ali tkaninami. Spodaj se nebo lahko olepotiči z raznimi ornamenti; v kotih naj se narede štirji evangelisti ali angelji s trakovi z napisi; v sredi ime Jezusovo, toda ne preveliko, rajši naj se okrog svetega imena napravljajo primerni ornamenti; dalje se dela na sredo Jagnje Božje, Kristus kruh blagoslavljajoč, Srce Je¬ zusovo, dobri pastir i. t. d. Tudi drogovi naj se delajo umetnejši, naj se izrezljajo gornji deli in primerno pobarvajo, nekoliko tudi pozlate. No¬ silci neba naj niso v svoji navadni obleki, ampak v rdečih talarjih brez Zavratnika in v belih kotetljih ali plaščih. V rimskih, sploh v laških cerkvah se drži senčnik (umbraculum) nad duhovnikom, nosečim sv. popotnico bolnikom. Tako nebo nahaja se že proti koncu srednjega veka; čveterokotno je ali okrpglo, na dveh drogih ali na enem. To nebo ni tako bogato kakor ono za sv. Rešnje Telo. Tudi rimski obrednik želi, da bi se pri obhajilu bolnikov nosilo tako nebo (. . . qui sacram Eucharistiam cum cereis comitentur, et umbellam seu baldachinum, ubi haberi potest, deferant. Rit. Rom. de commun. infir. 4.) Praktični nasveti. Baldahinov ni mnogo iz bele svile ali be¬ lega damasta, kakor bi imeli biti, ampak so rdeči. Pri novih baldahinih naj se zahteva: 1. Da je svila ali damast bele barve, kajti bela barva je v rimski cerkvi evharistična barva; rese, s katerimi se obšiva svilo, naj so zlate ali svilnate. 2. Da niti draparije, niti nebišče med čveterokotnim lesenim okvirom niso pribite na onem okviru, ampak da so na okvir samo prikopčane. Tako je pripravno zaradi tega, da se nebišče, kadar se ne rabi, more od- kopčiti in pospraviti — da ne bode skozi celo leto na vlagi in prašini. 3. Ni priročno, ako je nebo preveliko; raje naj se dela manjše, toda to lepo okrašeno z vezeninami. Namesto kiborijev pri oltarju so delali baldahine iz lepega blagg.; kiborij je pome- njal nebo; morebiti je od tod prišlo, da te baldahine, prenesljive kiborije, imenujejo pri nas „nebo“ (coelum, supercoelum, Himmel); škofovski obrednik ga imenuje umbracu¬ lum, umbella. 211 Preproge. Za olepšavo oltarja so imeli drago blago že v stari zavezi. „Napravi deset prtov," je zapovedal Gospod Mojzesu, „iz suknene tančice, iz viš¬ njeve in zagorelo-rdeče volne in iz dvakrat omočenega škrlata, lepo pisa¬ nih z všitimi podobami kerubinov (II. Moz. 26. 1). Preproge so zelo rabili tudi v prvih krščanskih cerkvah; ž njimi so pokrivali ne samo tla v koru in na stopnicah pri velikem oltarju, temveč pre¬ grinjali so z dragimi preprogami tudi stene v koru in v ladiji. V koru, kjer so duhovniki opravljali svoje duhovne molitve, bile so stene za hrb¬ tom vse pregrnene s preprogami (pallia dorsalia), v katere so bile kaj umetno vtkane raznotere podobe svetnikov ali podoba Kristusova, podobe raznoterih živali in rastlinski ornamenti. V zapisnikih zakladnic se nahaja povsod mnogo takih preprog. 1 ) Toda ne samo v prezbiteriju, tudi v ladiji so stene pregrinjali že v prvih cerkvah s pregrogami. Že v starih bazilikah so bile stene pre¬ grnene s pregrinjali, v katera so bile vtkane razne dogodbe iz življenja našega Gospoda. Prvo dobo so dobivali take preproge iz orienta; kon¬ cem 10. stoletja so se ustanovile posebne družbe za izdelovanje preprog. Koliko lepih in bogatih preprog so imele cerkve ob Renu v 12. in 13. sto¬ letju, kažejo nam zapisniki kronistov (Erant ibi purpurarum preciosarum tantae copiae, ut diebus festivis totum monasterium cum sit tamen longum et latum, intrinsecus tegeretur, et tamen adhuc superfuerunt). Te preproge pa navadno niso bile svilnate, ampak platnene in volnene, v katere pa so bile vtkane razne podobe. Tudi lope pred cerkvijo so bile pogrnene večje praznike; kadar pa se je praznovala v cerkvi posebna slovesnost, pregrnili so tudi vrata znot¬ raj in zunaj. Še za neko drugo rabo so imeli preproge; pogrinjali so namreč klopi v koru za duhovnike, strežnike in odličnejše osebe (bancalia). Kako spretnost v tehničnem oziru so dosegli v tej stroki, kako krasne podobe so znali vtkavati ali veziti na nje, kako prelepe barve so znali napravljati, pričajo nam velikanske tapiserije, izdelane po Rafaelovem načrtu v 16. stoletju v Arasu — zdaj hranjene v posebni galeriji v Vati¬ kanu. Predstavljajo pa te podobe dogodbe iz življenja in trpljenja Jezu¬ sovega in iz življenja prečiste Device Marije. Naše moderne preproge imajo skoz in skoz profanne, posvetne uzorce, a tudi barve so malo trajne. Pri napravi novih preprog naj se gleda bolj na to, da je pismo raji geometrično, kakor da bi bili sami šopki velikih cvetlic; za sobane naj se že delajo take, toda za cerkve ne, naj se tudi v tem cerkveno loči od vsakdanjega. Sicer pa ni pričakovati lepših uzorcev ne pri preprogah, niti drugod, ako ne bodo duhovniki in slikarji delovali skupaj, kakor so delali v srednjem veku. Novejšo dobo se je že nekoliko obrnilo na boljše (n. pr. Herz Jesu Teppich na Dunaju po načrtu in sestavi slikarja Kleina, ali Liborius Teppich v Paderbornu). Najnovejšo dobo so vezile pobožne žene in device prekrasne pre¬ proge za stene v prezbiteriju za Kolinsko cerkev, predočujoč 12 članov apostolske vere, a tudi za druge cerkve so izdelale družbe devic prekrasne dragocene preproge. ‘j Med drugimi zakladi, katere je daroval papež Bonifacij VIII. cerkvi v Anagni, nahaja se tudi mnogo preprog, n. pr. Unum dorsale pro altari laboratum cum acu ad auruin batutum cum imaginibus Crucifixi et be- atae Virginis et plurium aliorum sanctorum et in circuitu cum rotiš ad grifos et pappagallos. — Item unum dorsale ad aurum cum arbore vitae cum mantili, de opere theutonico. — Item unum dorsale ad aurum de opere tartarico . . . ad aureos cervos . . . ad alas aviuin . . ad leones aureos . . . 14 * 212 Pri preprogah za podloge naj velja prav to, kar smo govorili o tlaku; ne smejo tkati ali veziti na nje svete podobe, križe, svetopisemske osebe, dogodbe iz življenja svetnikov i. t. d. Sedanje dni pričenjajo izdelavati tudi v tkalstvu primernejše preproge po starejših cerkvenih uzorcih. Izde¬ lovali pa bodo v tovarnah boljše, cerkvenemu duhu primernejše preproge, ako jih bodo cerkveni predstojniki tudi res kupovali. Cereinon. Epis. I. 12. n. 16 zahteva, da se oltarne stopnice pregrinjajo z lepimi preprogami, ali da se pogrne vsaj gornja stopnica (suppedaneum) s suknom. Ta zahteva se žal ne izpolnuje povsod, mnogokrat tudi radi tega ne, ker si jih cerkev ne more omisliti. Vsaj ob nedeljah in praz¬ nikih naj se lepo pogrne pred oltarjem. V nekaterih cerkvah imajo tako zvane tekalce (Laufer), 50—100 cm široke tepihe, pogrnene po gornji stopnici, ali po sredi stopnic od spodnje do gornje. To sicer ne zado¬ stuje cerkvenim zahtevam, pa bolje je, kot nič. Naj se jemljejo vsaj lepši uzorci, ne taki, kot jih imamo po hodnikih in stopnicah zasebnih hiš. Bandero. Cerkvena bandera, kakoršna dandanes nosijo na čelu pri slovesnih obhodih, prišla so v občno cerkveno rabo šele drugo polovico srednjega veka in šele zadnja tri stoletja so se razvijala in postala tako velikanska, kakor jih povsod nahajamo današnje dni. V svojem začetku bandero ni bilo drugega, kakor vojaško znamenje v vojski. Da so se jela rabiti tudi pri cerkvenih slovesnostih, temu je dala povod skoraj gotovo zastava Konštantinova, ki jo je zapovedal nare¬ diti na božje povelje in pod katero je zmagal svojega nasprotnika Mak- sencija. Bila je ta zastava dolga sulica z zlatim vencem na vrhu, v ka¬ terem so bile začetne črke Imena Jezusovega XP. Na prečni drog je bilo obešeno čveterooglato škrlatno sukno in na tem so bile doprsne podobe cesarja in njegove družine. Od te dobe so imele zastave vedno enako obliko. Namesto sulice na vrhu so napravljali kmalu križ, monogratn Kristusov pa so delali na čveterokotno sukno. To sukno so spodaj nare¬ zali na tri dele, naznanjajoč s tem troedinega Boga. In taka zastava je dala povod, da so jih jeli rabiti tudi pri cerkvenih slovesnostih. Zastava je bila kristjanom znamenje slavne zmage Kristusove v vedni opomin, da so zdaj še v bojevalni cerkvi, in da je življenje kristjana vedno bojevanje. Vidimo torej, da bistvo pri zastavah je bil križ, zmagovalno znamenje Odrešenikovo. Vse drugo, recimo čveterokotno sukno, bilo je le olep¬ šava; zato so včasih to sukno popolnoma opuščali in samo križ jim je bil zastava; pri mnogih starejših pisateljih zaradi tega crux in vexilum, križ in zastava, pomenja eno in isto in tudi pri nas se mnogokrat na¬ mesto „bandero“ rabi beseda „križ“. Do osmega stoletja, do Karlovičev, bilo je sukno na zastavi majhno. Ko se je to dobo umetnost vezilstva razvijala tudi na zahodu, ko so jeli vezti cerkvena oblačila, so delali tudi zastave večje in vezli so na nje podobo Kristusovo ali svetnikov. V 9. in 10. stoletju so dobivale vojaške zastave drugačno obliko; sukno se ni obešalo na prečni drog, ampak pribito je bilo po eni strani na drog tako, da je lahko vihralo po zraku in se je potem navijalo na drog. To sukno ni bilo več vrezano kvadratično kakor poprej, ampak bilo je skoraj še enkrat tako dolgo kakor široko. Toda cerkev se je vedno držala stare oblike, obešala je sukno na prečni drog, kateri dela križ z dolgim drogom. Da je bil res tak razloček med cerkvenimi in vo- 213 jaškimi zastavami, kaže tudi poznejše določilo rimskega rituala: „Praefe- ratur, ubi fuerit consuetudo, vexillum sacris imaginibus insignitum, non tamen factum militari seu triangulari forma. “ Zastave so bile jako dragoceno olepšane. Zlasti zanimiv je inventar cerkve sv. Vida v Pragi, pisan 1. 1378. V razpredelku „De vexiliis“ je zapisano: Primo vexillum magnum, quod fecit beata Ljudmila (prva krščanska vojvodinja na Češkem, umrla mučeniške smrti 15. sept. 929 blizo Prage. — Item duo vexilla de baldakino albo in glauco. — Item quo vexilla alba cum ruffa cruce. — Item duo vexilla cum imaginibus Beatae MariaeVirg. etc. etc. Prejšnjo dobo so pobožne žene in device vezile na zastave podobe svetnikov; zdaj delajo največkrat slikane podobe, četudi niso tako pri¬ merne in lepe, kajti zastava postane trda, zlasti če je podoba slikana na trdo platno, da ne more prav vihrati, kar pa je najlepše pri zastavi; vrhu tega se barva oddrgne in odlušči, ker pri vihranju mora podoba delati gube; taka slika izgubi kmalu vso lepoto. Kaka umetna slika se bo to¬ rej težko delala na zastavo, ker se tako malo časa ohrani, slabe podobe pa ne lepšajo zastave. Iz teh vzrokov so se na nekaterih krajih zopet jeli posluževati vezenih podob, četudi so nekoliko dražje, toda ostanejo vedno lepe in trajajo dolgo. — Ako pa se rabijo oljnate podobe, paziti je, da so slikane na prav voljno platno. Nikdar pa naj se ne rabijo tiskane oljnate podobe. Blago za bandera naj je vselej svilnat damast s primernim, ne pre¬ več profannim pismom. Napačno pri sedanjih zastavah je to, da delajo prevelike, da jih en sam človek ne more nositi. V tem oziru bi bilo že¬ leti, da se mera nekoliko izmanjša. Če je pripomočkov dovolj, napravi naj se namesto prevelike zastave manjša, toda dragocenejša, vezena z zla¬ tom in svilo. Trikotne zastave niso cerkvene; dovoljene so le raznim družbam, katere se udeležujejo cerkvenih izprevodov. Banderom se prištevajo tudi zastave raznih pobožnih društev in bra¬ tovščin. Pri procesijah mora biti nosač zastave odkrit (S. R. C. 10. jun. 1690). K posvetnim zastavam spadajo zastave raznih posvetnih družb. Kakšne morajo biti, da se smejo blagosloviti, določuje kongrega¬ cija offic. z dne 3. sept. 188, kakor pove tudi škofijski list. Prav za prav se smejo v cerkvi postavljati in za procesijo nositi le cerkvene zastave. Glede necerkvenih zastav imamo določila, katera predpi¬ sujejo, da se zastave z brezbožnimi, nekrščanskimi emblemi ne smejo ne v cerkvi postavljati, ne pri procesijah, ne za pogrebom nositi. Ako se kljub cerkvi kaj takega godi in duhovnik tega zabraniti ne more, naj cerk¬ vena oblast protestira proti temu. Vexilla in ecclesia admittere non licet nisi religiosa et pro quibus ha- betur formula benedictionis in Rit. rom. — 3679; et quoad alia, parochus, intimatione facta antecedenter juxta mentem s. congregationis, se abstineat: sacras actiones abrumpens ac se subducens, quatenus non obtemperetur. Ibid. Narodne zastave, če nimajo necerkvenih emblemov, se smejo nositi pri pogrebu, toda naj gredo za mrličem. V cerkvi naj se ne postavljajo (S. C. Off. 3. okt. 1887). „In ecclesia vero vexilla ita dieta nationalia non esse toleranda, nisi secus turbae aut pericula timeantur (4. apr. 1887). Tudi pri procesijah naj gredo pred cerkvenim križem. Ravno to velja tudi o zastavah, ki niso cerkveno blagoslovljene, ako le nimajo cerkvi sovražnih podob. Pri banderu je paziti: 1. ) Bandero naj bo raji lepo kakor veliko. 2. ) Cerkvena določila dopuščajo vse liturgične barve na banderih, razven zelene, a to zaradi tega, ker je krivi prerok Mohamed odbral za svoj barjak zeleno barvo. Ravna naj se barva kolikor moči po svetniku, nasli¬ kanem na banderu, n. pr. bele za spoznavalce in device, rdeče za mučence. 214 3. ) Naravno je, da se slika stare, ako se skupaj s tkanino navija na drog, toraj naj se raje sname, lepo zravna in spravi v predal. 4. ) Križ na vršku in jabolka na krajcih prečnega droga naj bi bila tako vrejena, da se morejo sneti in posebej spraviti. Velike pozornosti sta vredna banderca, ki se nosita pred bal¬ dahinom. Barve naj bosta bele, ker se nosita pri sv. Režnjem Telesu. Na nje naj se napravi ime Jezusovo. Jagnje božje, angelci s trakovi z napisi, ki se nanašajo na sv. Režnje Telo, ali klečeči angeljci, simboli evangelistov. Ime Marijno ali monštranca naj se ne napravlja nanje. Banderce od smrti Vstalega Izveličarja naj bo lepo vezeno v podobi križa, in sicer tako, da je na obeh straneh lepo. Napravijo se z zlatom vezeni ornamenti, na koncu prečnega droga pa pozlačene krogljice ali lilije. Prt za obhajilno mizo. Najnavadnejši način vernike obhajati je bil v srednjem veku ta, da so po obhajilu mašnikovem, redkeje po zadnjem blagoslovu, obhajanci po¬ kleknili na stopnice oltarja, kakor delajo še današnje dni kleriki sploh in veliki četrtek duhovniki, in so držali pod brado z obema rokama prt, kate¬ rega sta na obeh konceh oltarja klečeča strežnika držala napetega. Ta prt se je rabil, da kaka drobtinica sv. hostije ni padla na tla, pa tudi zato, da se izkaže presvetemu Zakramentu tem večja čast in priredi tem lepši okras. V nekaterih škofijah je tudi navada, da poda strežnik obha- jancu bel platnen prtič, naličen korporalu, katerega med obhajanjem drži pod brado in ga potem poda svojemu sosedu; to so tako zvane „mappae ad communionem“. Še tretji način je bil običajen, da je namreč klerik med obhajanjem pateno držal pod brado obhajancu, kar se je ohranilo še navadno pri prvem sv. obhajilu; patena pa ne sme biti tista, katera se rabi pri sv. maši. Po mnogih krajih je današnje dni običajno, da ob¬ hajanci, kjer ni prta, med obhajilom drže odprto mašno knjižico pod brado, kar pa ni priporočevati, ker je nasprotno cerkvenim določilom. Ko so mesto visokih letnarjev, postavljali pred oltar nizko pregrajo, porabili so jo tudi za obhajilno mizo, katero so pogrnili z belim platne¬ nim prtom. Tudi te prte so okrasili z mnogoterimi vezninami, kakor oltarne prte. — Ker je ona vrata na ograji treba odpirati, je naravno, da bi morala biti dva prta od vrat na desno in na levo do zida. Ta prt mora biti dosti širok, da lepo doli visi in da ga obhajanci morejo prije¬ mati z rokami in podtekniti pod brado, prejemši sv. obhajilo. Razume se samo ob sebi, da bi se verniki o tem podučili, kako je rabiti ta prt. Razne manjše oprave. Stari „ordines“ in srednjeveški liturgiki nam nič posebnega ne po¬ vedo, kako se je kelih izmival pri obhajilu (Grki rabijo gobo); prej ko ne so poplaknili kelih v piscini pri oltarju in ga otrli z brisalko, priprav¬ ljeno pri oltarju. Poseben purifikatorij „pannus tersorius* omenjajo šele listine 14. stoletja; toda še v 16. stoletju ga niso splošno rabili. Purifikatorij je prtič, spadajoč k mašni opravi; namen mu je, da se ž njim briše kelih, ustnice in roke celebrantove. Ta prtič ni star; še v 16. stoletju ga ne omenjajo pisatelji. Ta prtič je ostal med vsemi dru- 215 gimi najpriprostejši brez posebnih olepšav; samo na sredo so vezili križ in ob ožjih konceh zarobili z vezenimi obrobki, in sicer delanimi z rde¬ čimi svilnatimi ali bombažastimi nitkami. Daljše čipke prišivati ni pri¬ merno. Purifikatorij mora biti platnen, in sicer iz finega platna, da se pri brisanju keliha preveč ne oddrgne zlato. Dolg naj bo 50—60 cm, širok 36 cm, da se lahko zravna v tri ali štiri gube tako, da so robovi noter zavihneni. Purifikatorij se ne blagoslovi (S. R. C. 7. sept. 1816), vendar ga lajiki ne smejo prijemati potem, ko je bil že rabljen pri sv. daritvi. — Ta prtič naj je vedno snažen, preminja naj se vsaj vsakih sedem dni; zaradi tega naj imajo povsod po več purifikatorijev. Pristojno je, če ima vsak duhovnik svoj purifikatorij. Purifikatoriji naj bodo iz mehkega platna, da se kelih ne odrgne. Iz nerabnih alb ali koretljev se delajo prav rabni, kajti tako platno je mehko. Rabljeni purifikatoriji naj se spravljajo v posebno škatljo; pere jih duhovnik sam v samo za ta namen odločeni posodi; voda se izlije v sakrarij. Robec za „Lavabo“ naj je iz platna, dolg do 40 cm in širok do 30 cm; da se razloči od purifikatorijev, označi se lahko s kakim zname¬ njem v enem oglu. — Ornat. eccles. govori o neki brisalki, viseči na epi- steljski strani oltarja, s katero si celebrant briše roki pri sv. maši, — a v naših krajih prinaša ministrant ta robec na levi roki z vrčkom za umi¬ vanje vred, in ga tako zopet odnaša. Ti robci se lahko napravijo iz sta¬ rih alb, ki niso več za rabo. Brisalke ali ročniki (manutergia) morajo biti pripravljeni v vsaki zakristiji, da si ž njim duhovnik otira roke ad lavatorium, kajti vedno je zapovedovala cerkev, da si celebrant pred sveto daritvijo in po nji, kakor tudi pri drugih opravilih umiva roki. V starih inventarih se nahaja na¬ štetih po več takih večjih in manjših brisalk, v katere so bili vtkani razni živalski in rastlinski ornamenti, jeleni, jagnjeta, cvetlice i. t. d. Na obeh straneh so bile olepotičene z resami; tudi dotična molitev je bila uvezena. Obešene so te brisalke na poprečnem lesenem škrpcu, da se po volji morejo presukavati. Tudi ti škrpci se dajo prav lično izdelati in izrezljati, da se lepo vjemajo z drugo zakristijno opravo. Na teh brisalkah pa si ne sme Cerkvenik brisati rok, zanj naj so pripravljene druge, da si umije ali otira roki, da ne prijema mašnih oblačil z umazanima ali prašnima rokama. — Te brisalke naj so vedno snažne, torej naj se po potrebi več¬ krat preminjajo. Zagrinjala za oltarje. V začetku postnega časa so zagrinjali ves presbiterij z zagrinjalom, visečim pod slavolokom. Na ta zastor so začetkom vezili dogodke iz Kristusovega trpljenja, pozneje so namesto vez- nin delali oljnate slike. Poznejše čase so začeli vse oltarne podobe zagrinjati z zagrinjali; sedaj je to zapovedano od tihe do velike sobote. V naših krajih so imeli pri mnogih cerkvah na teh zastorih nasli¬ kane dogodke iz Jezusovega trpljenja in nekatere niso bile brez umetniške vrednosti; žal, da so se te slike večinoma uničile; kjer jih še imajo, pa jih ne rabijo, naj jih izročijo škofijskemu muzeju. Zagrinjala za okna. Včasih pri velikem oltarju solnce sije skozi okno, ali tudi drugod v cerkvi, kar je mučno; ako sije dalje časa na le¬ sene oltarje ali na slikane podobe, se pokvarijo. Potrebno je, da se okno zagrne, toda ne s kakim rdečim ali višnjevim blagom, ker taka preživa barva moti oko; tudi ne z roleti, na katerih se celo posnemajo slike ka¬ kor na slikanih oknih; tudi naj se ne lepijo na okno iz papirja slikani ornamenti, kakor na slikanih oknih, kajti vse to solnce v kratkem času stori popolnoma nerabno. Jemlje naj se pregrinjalo iz neobeljenega, rus- 216 kega platna ali kak „Gradlstoff“. Smejo se pa z rdečo nitko veziti pri¬ merne olepšave. Mrtvaški prti morajo biti črni. Na nekaterih krajih po drugih škofijah imajo za umrle mladeniče in device bele prte. Za neko škofijo je kongregacija obredov z dne 31. avg. 1872 izjavila, da se to tolerira s to pogojo, da morajo biti na štirih voglih črne proge; to naj pomenja, da-mrtvi potrebuje pomoči. Pri nas imamo navadno črne, ali črne z belim križem po sredi. Mislim, da taki niso prepovedani. Tumba (castrum doloris). Pri bolj slovesnih mrtvaških opravilih na vernih duš dan se postavlja pred prezbiterijem lesen oder, pokrit z mrtvaškim prtom, podoben je mrtvaškemu odru s trugo na vrhu. Okrog se postavljajo svečniki. Gledati je na to, da se ta oder kolikor mogoče lahko skupaj zloži, da malo prostora zavzema. Spravlja naj se na kraju, ki je za enake cerkvene stvari določen. Nič ni lepo, ako se semtertja pod korom ali v kaki stranski kapeli tumba, vsa zaprašena, vidi stati v kakem kotu. Snažnost cerkvenega perila in cerkvenih oblačil. Mnogo mnogo zapovedi, zapisanih v II. in III. Mojzesovih bukvah, priča, da je Bog hotel, naj bo hiša njegova ne le snažna, temveč krasna. Pred vhodom v sveti šotor je stalo bronasto morje, služeč duhovniku kot zrcalo, da bi v njem zapazil, je li kje umazan; tu so si morali umivati roke in noge pred sv. opravilom. Vsa oblačila velikega duhovna so bila dragocena in krasna; nižja duhovščina je bila sicer manj drago oprav¬ ljena, vse pa je moralo biti snažno in dostojno; že majhen madež je zadostoval, da so bili izključeni iz preddvorja. Rabini celo trdijo, da se je vse vedno čudežno snažno obvarovalo, da ni bilo ne muh, ne nepri¬ jetnega duha na svetem kraju, akoravno je bilo zaklanih mnogo živali. V 24. poglavji 3. Mojzesove knjige se bere, da je Bog zapovedal, naj se svetilnice postavljajo „na najčistejši svečnik", sveti kruhi naj se pokladajo na „najčistejšo mizo pred Gospoda", naj prineso „prečistega in svetlega olja iz oljk za vedno napravo svetilnic", in na kruhe „najčistejšega kadila", in naj se kruhi izpreminjajo vsako soboto. Kruhi so morali biti iz najlepše moke, živali brezmadežne, kruhi brez kvasu, ogenj svet. Bog ni dal le najnatančnejše opisanega črteža za sveti šotor, za svečnik, za skrinjo zaveze, za krušne mize, za razne oltarje, marveč zapovedal je tudi prav natanko, kako naj se rabijo svete posode, kako naj se prenašajo; kdor je prestopil te zapovedi, njemu je pretila smrtna kazen. Kdor se je dotaknil nečist mirovnih darov, bil je kaznovan s smrtjo. Za neprostovoljne pogreške pri svetih obredih bile so zapovedane razne daritve; prostovoljni pogreški so se mnogokrat kaznovali s smrtjo. Te določbe v novi zavezi, v dobi prostosti in milosti, niso več veljavne; toda spodobi se, da v novem bogočastji vlada ravno tista, da, še mnogo večja snažnost. Zaradi tega je cerkev dajala in še daje naj¬ natančnejša določila tudi v malenkostnih stvareh; ako so se v starem zakonu morale določbe izpolnovati vestno, je li v novem prosti volji pre¬ puščeno, spolnovati jih ali prestopati? Nastopne določbe se v nahajajo v raznih cerkvenih zborih, zlasti v statutih sv. Karola Borom. Če tudi smo posamične semtertja o raznih prilikah že omenjali, vendar jih hočemo navesti skupno. 217 1. ) Vse perilo, albe, amikti, koretlji, prti in druge za službo božjo odločene stvari se ne smejo prati vkup z drugim perilom, ampak posebej. 2. ) Gorenji prt oltarni naj se preminja vsak mesec, drugi po štirikrat na leto. 3. ) Korporali naj se preminjajo vsake tri tedne, albe na štirinajst dni; pasi na dva meseca, prtiči za otiranje rok na oltarju, amikti vsak teden, če jih oblači vsak dan dvanajst duhovnikov. 4. ) Purifikatorij naj se preminja skrajno na osem ali štirinajst dni; spodobi se, da ima vsak duhovnik svojega. Prag pred mizo, na kateri se napravlja duhovnik, naj je vedno pogrnen, da se alba ne omaže. 5. ) Brisalke v zakristiji naj se preminjajo dvakrat na teden; ako je vlažna, naj se vsak dan posebej denejo sušit. 6. ) Prti za obhajilno mizo naj se preminjajo vsak mesec dvakrat, večji vsaka dva meseca. Morajo se preminjati tudi večkrat, če je potrebno. 7. ) Po maši naj se prti s krtačo izpraše in oltarji pogrnejo s pregrinjalom, katero naj se vsak teden osnaži; na tri mesece naj se znosijo prti na zrak. 8. ) Že rabljeni korporali in purifikatoriji naj se spravljajo v posebno škatljo. Preden se dajo prat, naj jih opere subdijakon v lugu in milu in v dveh čistih vodah. Za to perilo naj se rabi posebna, samo za to pe¬ rilo odločena posoda; voda naj se izlije v sakrarij. Korporali se pošiljajo mnogokrat v samostane; toda pošiljajo naj se tje že oprani v prvi vodi. Ako se neoprani pošiljajo, se včasih dotičnemu duhovniku nakopiči 'preveč perila, kajti tudi redovnice korporaiov in pal ne smejo prati v prvi vodi (S. C. R. 12. sept. 1857). 'Pomisli naj se tudi, da se v korporalih nahaja morebiti še kak drobec; gotovo to ne gre med vsakovrstno šaro kake potovke. Sancta sancte! 9. ) Koretlji in albe naj se po perilu nakrišpajo, po vsaki rabi pa lepo zravnajo. 10. ) Korporali naj se poškrobijo in zgrnejo v tri dele. Vsake vrste perilo naj se zlojy vkup in spravi v škatlje ali omarice, da se vse lahko najde. Med perilo se denejo posušeni listi vrtnic, lavendel ali kaj ena¬ kega, da perilo lepše diši in da se odganjajo mrčesi. Novejšo dobo se v nekaterih cerkvah korporali ne škrobijo, ampak likajo bolj na trde). Izkušnja kaže, da se neškrobljeni korporali mnogo dalje časa ohranijo snažni kakor škrobljeni; ti poslednji zlasti ondi, kamor se postavlja kelih in kjer se s pateno pobirajo drobci, kaj kmalo postanejo črni. 11. ) Noben duhovnik naj ne pristopa k oltarju z umazanimi čevlji; naj se v zakristiji osnaži, ali naj so pripravljene snažne galoše. V vsaki zakristiji naj je pripravljena krtača, s katero si osnaži duhovnik svojo obleko. V vsaki zakristiji naj je pripravljen talar z rokavi, brez rokavov ali vsaj s preramnicami, da ga obleče, preden si ogrne sveta oblačila. Vsi paramenti naj so ločeni po barvi, lepši in bogatejši posebej od vsakdanjih in naj so spravljeni v predalih, na katerih se nahajajo napisi. 12. ) Mašni plašči naj se lepo razgrnejo brez gub. Dno predalov se obloži s papirjem in lepo dišečimi zelišči. Tako se spravljajo tudi dalmatike. Pokrivajo se z debelim papirjem ali s prti, da se ne oprašijo in se ohranijo snažnejši. Med dva dela, vezena z zlatom in srebrom, naj se poklada kako mehko blago, da se veznina ne odrgne. 13. ) Pluvijal, zlasti če je olepšan z zlatom in srebrom, naj se obeša v posebno veliko omaro; če se pa zravna, naj se pazi, da se kapa ne poškoduje. Kadar se ti paramenti jemljejo iz omare, naj se pokladajo na snažno sukno; če dalje ostanejo zunaj, naj se tudi pogrnejo. Včasih naj se znosijo na sveži zrak, zlasti taki, kateri se redkokdaj rabijo, da se jih ne prime neprijeten duh. Nikdar pa jih ne nositi na solnce. Meseca majnik in september sta za to najugodnejši čas, ali tudi sicer pri suhem vremenu. 218 14. ) Antipendij naj ostane vedno napet v svojem okviru, če je le moči. Hranijo se v veliki omari; paziti pa je dobro na franže in obrobke, da se ne poškodujejo. Med posamične antipendije naj se deva kako drugo blago, da se varuje veznina poškodovanja. Če pa jih je treba zravnati, mora se zelo paziti, da se veznina ne odrgne. 15. ) Preden se preproge in sukno, s katerim se pogrinjajo tla, spravi v omare, naj se osnažijo voska in drugih smeti; tudi te se včasih prinesejo na sveži zrak, izprašijo naj se in osnažijo s krtačo. 16. ) Okna v zakristiji naj se pri suhem in lepem vremenu večkrat odpirajo; tudi predali pri omarah naj se nekoliko venkaj potegnejo, da se oblačilo prezrači. Bog daj, da bi se ta pravila po vseh zakristijah izpolnjevala. Taka snažnost in skrbnost bi k večji pobožnosti izpodbujala duhovnike in vernike. Snažnost oltarjev in drugih cerkvenih stvari. Te določbe so vzete prav iz onih virov, kakor gorenje, nadaljevanje so le prejšnjih. 1. ) Dvakrat na leto naj se vzame vse raz oltarjev in tako odkriti naj ostanejo do vesper; tudi gornja lesena deska, pokrivajoča kamenite stop¬ nice, naj se vzame proč in naj se osnaži. Kadar se preminjajo oltarni prti in antipendije, naj se razpraši oltar z mehkim omelom; tudi povoš¬ čeno pogrinjalo naj se obriše; površje oltarne plošče naj se razpraši le s spoštovanjem, kajti maziljeno je s sveto krizmo. 2. ) Vsak mesec naj se osnažijo podobe in druge olepšave s pahalom iz perja ali z mehkim omelom, obriše naj se tudi zunanjščina taberna- keljna, vse pozlačene člene in baldahin nad tabernakeljfiom. 3. ) Vsak dan naj se obrišejo stopnice pri oltarju, pri katerem se je brala sveta maša. 4. ) Na osem dni naj se osnažijo pluvalniki in omarica, kamor se postavljajo vrčki. 5. ) Svečniki, križi, kadilnice in druge posrebrene stvari naj se ne pri¬ jemajo z golo roko; prijemajo naj se s prtom ali suknom, ali ondi, kjer niso posrebreni. Preden se spravijo, naj se previdno odstrani vosek, če so pokapani, prah naj se z mehkim suknom obriše. Če to ne zadosti, naj se osnažijo z mehkim prtom, na katerega se dene pepel zgorele slame. Če je kadilnica okajena, osnaži naj se s čopičem, pomočenim v vrel, s soljo mešan lug ali s petrolejem; paziti je pa, da se pozlačene ali po¬ srebrene stvari ne pokvarijo, torej jih je bolje dati snažit kakemu izvedencu. 6. ) Kelihi in patene naj se umivajo vsako leto dvakrat. Potem se posuše na solncu ali na ognju in se zopet umijejo z gorkim lugom; če so posode cizelirane, naj se pazi, da se odstrani milo iz luknjic z meh¬ kim čopičem. Tudi v kuhanih otrobih se lahko snažijo in potem oplak¬ nejo v dveh čistih vodah. Vse to mora delati vsaj subdijakon in v po¬ sodi, odločeni za pranje korporalov in purifikatorijev; voda naj se izlije v sakrarij. Če manj duhovnikov rabi te posode, snažijo se primeroma redkeje. 7. ) Druge zlate in srebrne posode, katere vedno stoje na oltarju, naj se obrišejo na osem dni z mehko prtenino; če se spravljajo v omare, naj se prej osnažijo; umivajo se z milom ali z otrobi, kakor kelihi. 8. ) Svečniki in druge bakrene posode naj se prijemajo s prtom ali z eno roko zgoraj za trn in z drugo spodaj za stalce. Če so vedno na 219 oltarju, obriše naj se vsake tri dni prah otrebi in vosek. Vsaj vsake kvatre naj se osnažijo skrbno s stolčenim gobovcem in tripelom, kateri se dene na usnjeno zaplato; nikdar pa naj se ne rabi voda. Še bolj se osvetlijo te posode, če se osnažijo s praškom in limono; jesih se nikdar ne rabi. Kadar se ne rabijo, hranijo naj se v papirnati škatlji ali vrečah, da se obva¬ rujejo prahu. Pri snaženju cerkvenih posod paziti je, da se ne poškodujejo; delati se mora to z veliko previdnostjo. Če so kelihi in patene le malo umazani, umivajo se v mlačni vodi. Vsakega pol leta ali vsaj vsako leto umivajo naj se v močnem lugu. Lug se skuha, po¬ tem se pusti stati na hladnem. Ko se voda očisti, odcediti se mora; ta čisti lug se zgreje, kadar se hoče rabiti in v tem gorkem lugu naj se umivajo kelihi, potem se dobro izplak- nejo v čisti vodi in prav dobro posuše na solncu ali na železni plošči na ognjišču. Tudi na drug način se umivajo. Denejo se posode v gorko vodo; potem se namažejo z milom, gosto kuhanem v lugu, in tako namazane se puste celo noč ali vsaj nekoliko ur, potem se dobro izplaknejo v gorki vodi tri do štirikrat; v kotih in gubah se obrišejo z mehkim čopičem; naposled se polože v čisto mrzlo vodo in prav dobro se posuše na solncu ali na gorki peči. — Splakovati se morajo prav dobro in ravno tako posušiti; če ne ostane v jamicah milo ali voda, in tamkaj čez nekaj časa postanejo vse zelene. — Tako umivati pa se smejo le čisto zlate in srebrne posode, ali vsaj prav dobro pozlačene, pri katerih zla- tenje ni še čisto nič poškodovano. — Pozlačene in posrebrnjene posode se ne smejo nik¬ dar snašiti z ostro krtačo. Srebrni križi, svečniki, kadilnice in druge srebrne posode se ne smejo prijemati z golimi rokami, ampak s prstom. Svečniki naj se prijemajo z eno roko za nogo, z drugo za trn. Preden se spravljajo, treba je pogledati, če so okapane z voskom, omazane, prašne; take naj se prej lahko osnažijo s suknom. Previdno je treba znažiti posrebrnjene in pozlačene posode, da se ne poškodijo. Najbolj varno se rabi mlačni lug, kakor smo omenili zgoraj. Pri kelihu se mora kupa od¬ viti od stalca, in vsi okraski morajo se vzeti proč, da se lažje dobro posuše in da se ne dela med njimi pozneje zeleni volk. Tudi se ne smejo drgniti s kakim ostrim platnom ali suknom, sicer se vse zlato in srebro oddrgne. — Cinaste posode se osnažijo z otrobi. 9. ) Steklene lampice, katere gore vsak dan, naj se očistijo vsak me¬ sec po dvakrat z milom in gorko vodo. 10. ) Vrčki naj se poplaknejo vsak dan, vrh tega še bolj omijejo vsak mesec s stolčenimi .jajčjimi lupinami. 11. ) Krožnik za vrčke naj se osnaži in obriše vsak dan; cinasti krož¬ niki naj se omivajo vsake tri mesece z gorkim lugom; dobro naj se odrg¬ nejo z jajčjimi lupinami, potem še enkrat poplaknejo v čisti vodi in otero s snažnim suknom. 12. ) Bakrene posode, v katerih se umivajo kelihi, naj se ohra¬ nijo tudi snažne, če so pocinjene, vzamejo naj se otrobi in voda. 13. ) Kalup, s katerim se peko hostije, naj se po rabi namaže malo z oljem ali voskom in med obe platnici naj se dene papir, kadar se za¬ preta; saje naj se obrišejo, ves aparat naj se z debelim suknom osnaži in shrani na dostojnem kraju. 14. ) Dvakrat na leto naj zanesljivi delavci osnažijo cerkev od vrha do tal, naj jo razprašijo, pometejo pajčevine in druge smeti. Med sna- ženjem cerkve naj se oltarji in podobe zagrnejo. Vsak mesec naj se cer¬ kev očedi okrog in okrog, kolikor visoko človek more seči z omelom. 15. ) Pred vsako nedeljo ali pred praznikom naj se cerkev pomede; prav tako tudi po prazniku ali po nedelji in v sredi tedna. Pred pome¬ tanjem naj se tlak poškropi z vodo, toda ne z roko, ampak z metlo, ali naj se pometa z mokrim žaganjem. Uro po pometanju naj se prah po klopeh obriše. 16. ) Tudi na kipe, stoječe pred cerkvijo, je treba dobro paziti, zlasti, da streha nad njimi ni poškodovana, da gube niso preveč zamazane z bla¬ tom i. t. d. To so določila, to so pravila, po katerih bi se moralo skrbeti za snaženje cerkve in cerkvene oprave. Kako pa se v resnici dejansko ravna, 220 kakošna je cerkvena oprava? Čast cerkvenim predstojnikom, kateri so si svesti svojih dolžnosti kot ostijariji. Vsa čast onim, kateri imajo res vso notranjo opravo v najlepšem redu. Kaj pa si mora človek misliti, videč, da se na nekaterih krajih le preveč prezirajo ta vodila. — Poglejmo le površno v zanemarjeno cerkev. 1. ) V cerkvi je vse v neredu, tlak poln prahu in blata, zlasti v klo¬ peh, svetilnica pred sv. Rešnjim Telesom vsa onesnažena, z oljem oblita, vgasnena. Krstnega kamena se še nikdar ni dotaknila goba ali platnena krpa, okna in koti na svodih so prepreženi s pajčevino; kipi slike, spo¬ vednice in klopi vse polne prahu. Mreže na okencu v spovednici, zlasti na strani spovedenčevi, potu in prahu vse umazane, nikdar se jih ni do¬ taknila voda in brisalka. 2. ) V zakristiji kropilnik in umivalnik brez vode, brisalka vsa uma¬ zana, kadilnica vsa okajena, črna; vrčki na pol pobiti, neenaki, vsi rdeči znotraj od vina, nesnažni; križ v kaki polomljeni omari ves prašen, mrt¬ vaški prti vsi okapani, gnjusni; križ, ki se postavlja na mrtvaški prt, ves polomljen in umazan; relikviariji med staro šaro in zmečkanimi pušelci v kakem kotu stare omare; posode za sveto olje semtertje postavljene, štola ovita okrog zmečkane burze, v kateri je pušica s svetim oljem, mašne srajce vse zmečkane v kakovem predalu. 3. ) V omaricah raztrgani pasi, okapani svečniki, ostudni bireti, raz¬ trgane, omazane mašne knjige; albe, katere se skoraj celo leto ne pre- minjajo, mašna oblačila spredaj vsa razcapana, manipeli ob robu raztr¬ gani, štole, zlasti spovedne, na sredi vse prepotene, da se gnjusi jih poljubovati; pale in korporali vsi črni, kamor se postavlja kelih ali kjer se drgne s pateno, one pa, ki so za perilo pripravljene, že vse plesnjeve; svete posode več let že ne osnažene. Kazula se najprej raztrga spredaj in sicer radi tega, ker se duhovnik preveč naslanja in drgne ob menzo. Ako se dan za dnem po pol ure drgne ob oltar, se mora razcufati najboljše blago. Vrhu tega se takrat, kadar se nese kelih, ostri rob noge kelihove drgne ob sprednji del kazule, kar mora najtrdnejše blago kmalo raztrgati. — To je vzrok, da se kazule tako kmalo spredaj uničijo! 4. ) Za oltarjem metle, smetišnice, smeti, mnogovrstne polomljene stvari; na oltarju svečniki, križ, relikviariji, vse prašno; kanontable prašne, okapane z voskom, da bi jih nihče ne hotel imeti obešene v svoji hiši; v tabernakeljnu skoraj čisto črn korporal, da je roka vsa omazana, če se ga dotakne; pušica za sv. hostije in ciborij prav taka,'kakor druge svete posode; na oltarjih olepšave polomljene; svetniki z odlomljenimi rokami ali odbitimi prsti; na oltarjih stari, zaprašeni, zmršeni „pušelci iz papirja". 5. ) V cerkvi, v zakristiji neprijeten duh, vse perilo, prti na oltarju in v predalih, vse diši po plesnobi i. t. d. i. t. d. Kje so tu vresničene besede psalmistove, katere duhovnik vsak dan ponavlja pri hvalnicah: „Dilexi decorem domus tuae Domine in longitu- dinem dierum?“ Nasprotno: koliko gnjusobo mora Gospod gledati v svoji sveti hiši! Oster odgovor čaka njega, komur je izročena skrb za hišo Gospodovo! Naprava novih oblačil. Najsvetejši kraj na zemlji je hiša božja, cerkev, v kateri se oprav¬ ljajo najsvetejše skrivnosti naše svete vere; kajti tu biva Bog sam na pre¬ stolu svojega veličanstva in usmiljenja in uslišuje naše prošnje. Tej hiši, temu bivališču božjemu se pristoja največje spoštovanje; v njej se mora 221 lesketati vse v najlepšem blesku, opravljena mora biti z najlepšo opravo kakor nevesta, pričakujoča svojega ženina. Velevažno znamenje gorečnosti in žive vere kristjanov je to, da ljubijo lepoto hiše Gospodove in mnogo darujejo za njeno olepšavo; jasni dokaz iskrenosti cerkvenega predstojnika je, da skrbi za lepoto hiše Gospodove, ne boječ se niti truda niti stroškov; dokaz spoštovanja do najvišjega Gospoda je, da vse, kar je v tej hiši, od največje do najmanjše oprave, ohranuje v dobrem stanu. Komur pa za lepoto vidne hiše Gospodove ni nič mar, temu tudi ne bo mnogo mar za lepoto notranje, nevidne hiše, svoje lastne in njemu v oskrbovanje iz¬ ročenih. Kadar se napravlja za cerkev kaj novega, velja tudi pri tem, kakor pri zidanju nove cerkve, to glavno pravilo: Duhovnik ne sme prepuščati vsega dela samovoljnosti rokodelčevi ali umetnikovi, a naj ne dela tudi samo po svojem lastnem okusu, temveč pri vsaki reči naj dobro presodi, kaj misli o tej stvari cerkev? kakšna so cerkvena določila? Preskrbi naj si potem dobre uzorce, morebiti kake stare iz prejšnjih časov, ko je umet¬ nost še cvetela, ali naj si da napraviti nove po izkušenih in izvedenih umetnikih. Nove uzorce, delane po umetnikih, naj presodi dobro po na¬ vedenih pravilih, ali naj jih da presojat izvedencem, in šele potem naj se delo izvrši. Mnogokrat se na papirju vidi podoba lepa, zlasti če je dobro risana, izdelana pa marsikdaj ni za rabo; torej je treba velike previdnosti, da lepa risarija človeka ne goljufa. Posebno zapeljivo in mnogokrat zelo škodljivo je preveliko hlepenje po novosti, izvirnosti, originalnosti; to člo¬ veka zlasti sedanje dni lahko zapelje na napačna pota, da se ravna po modi, ali da se nekoliko pobaha, češ, nikjer nimajo takega, kakor pri nas. Prav je, da se s cerkvenim premoženjem ravna varčno; toda pri cerkveni opravi prevelika varčnost ni na pravem mestu. Prav ta varčnost zavira razvoj cerkvene umetnosti. Za majhno ceno ne bo dajal nihče pristnega, močnega, vstrajnega blaga, in nihče se ne bo trudil izdelati ga umetno. Stara oprava je trajala po več stoletij in še zdaj ima svojo vrednost, novo blago pa kmalu mine in izgine, kakor sploh vse novo- šegno. Naj se opravlja hiša Gospodova rajši počasi, toda to, kar se na- reja, naj se dela močno, jednovito, trdno; seveda se to ne doseže z ma¬ limi troški. Zlasti kar tiče tvarine, se je prejšnjo dobo gledalo bolj na to, da je prava, pristna; današnje dni pa se zelo rabijo nam e stki. Na¬ mesto kamena se rabi mavec ali cement i. t. d. Taki izdelki so lepi, ka¬ dar so prav novi; nalični v so kamenitim, vendar pa nimajo tistega leska, pa tudi tiste trajnosti ne. Če so n. pr. kipi iz cementa vedno pod streho, ohranijo se nekoliko dalje, pa se tudi začnejo lušiti, kar se na takih po¬ dobah v nekaterih cerkvah vidi; da bi pa stale na prostem brez strehe, za to celo niso. Oltarji iz mavca so sicer trajnejši kakor leseni; toda če ni delano vse prav dobro, začenjajo se tudi luščiti, in to je mnogo grše, kakor bi bili leseni, pa polihromovani. Vrhu tega radi dajo temu umetnemu marmorju take barve, kakoršnih nima noben naraven marmor, in to je nekako neprijetno olikanemu okusu. Tak idealen marmor precej pokaže, da se je gledalo tu le na zunanji efekt, ne pa na pravo vrednost. V hiši Gospodovi naj se ne rabijo preveč moderni namestki, temveč jemlje naj se pristno blago. Prejšnje čase so radi rabili tudi les, ker jim je manj¬ kalo pripomočkov za drago tvarino; narejali so lesene oltarje, lesene po¬ dobe i. t. d., toda to je bilo delano z veliko pridnostjo. Vsaj ima les nekov simboličen pomen zlasti za človeka, kakor ga nam kaže krščanstvo. Po lesu je postalo človeštvo nesrečno v raju, na lesu mu je došlo zado¬ ščenje. Prvo ležišče človekovo je lesena zibelka, zadnje — lesena mrtvaška 222 rakev. Dandanes se mnogokrat rabi umeten kamen (Kunststein), daje se mu značaj pravega marmorja in tudi trdnost pravega kamena, — kako se bo to obneslo, to bo pokazala prihodnjost. Prav tako vlito železo nima nobene prave vrednosti; naj se kaj od¬ bije na takej opravi, kar se zgodi prav lahko, in nobene cene nima več. Želi se sicer, da bi bila pri cerkveni opravi tvarina in oblika kolikor moči popolna; ako ni mogoče vselej jemati drage tvarine, naj se ji daje vsaj lepa, pravilna oblika. Ne rabijo pa naj se namestki srebra ali zlata, n. pr. Neusilber etc. — Se ve, da je pravo blago dražje, toda ohrani svojo vred¬ nost za vedno. Kar razvoj cerkvene umetnosti silno zavira, je tudi to, da se izdeluje današnje dni vse v tovarnah. Prejšnjo dobo so delali vse z rokami. Mnogo več, kakor blago samo na sebi, je bilo pred Bogom vredno delo. Ako človek z lastnim trudom, z lastnimi rokami izvrši kako delo, na ta način ne daruje Bogu samo blaga, temveč tudi trud svojega duha in svo¬ jih rok. Vso drugačno ceno imajo torej izdelki, izvršeni z rokami, kakor oni s stroji. Ročno delo je silno pospeševalo razvoj umetnosti. Kako lepe umotvore so delali n. pr. zlatarji, ključavničarji s kladivom, z dletom, s črtalom, s pilo in z žago! Zdaj vse to nadomestuje ulivanje in galvano- plastika. Ulivanje in galvanoplastika zahteva kolupe; torej vso umetnost more pokazati le kolupar, ne pa zlatar, ki vlite dele kake cerkvene posode le samo sestavlja in zlati. Tovarnar da si narediti modele in po teh vlije na stotine cerkvenih posod, vse enake; prejšnji umetniki pa niso delali skoro dveh popolnoma enakih posod, pri vsaki so kaj izpremenili, kajti predolgočasno jim je bilo eno in isto delo ponavljati; to pa je pospeše¬ valo samostalno umetniško delovanje. —- Cerkvene posode naj se nikdar ne jemljejo iz tovarn, imamo zadosti spretnih zlatarjev, ki še sedaj delajo mnogo s prosto roko. — Vezenje pa bo dandanes težko tekmovalo s stroji, s katerimi se izvršujejo jako fina dela. Stara cerkvena oprava. Cerkvena oprava recimo: posode, knjige, podobe, katera ni več za rabo, bodisi iz tega ali onega vzroka, naj se hrani na posebnem kraju, zlasti če so iz starejše dobe in imajo iz tega ali onega ozira kakovo zgo¬ dovinsko ali umetniško vrednost; vrh tega se današnje dni bolj in bolj vzbuja cerkveno mišljenje in umetniki iščejo starih uzorcev, da po njih delajo nove. Koliko važnih in dragocenih ostankov cerkvene umetnosti se je pometalo v kot iz nevednosti ali iz neprevidnosti, koliko se jih je končalo ali prodalo judom za prav majhno ceno. Zaradi tega je v neka¬ terih škofijah prepovedano prodajati staro cerkveno opravo brez dovoljenja škofovega, ampak pošiljati se morajo umetniškim družbam, da se ondi popravljajo ali spravljajo v muzej za cerkveno umetnost. Tu ni prema¬ lenkostna nobena stvar. Mnogo prelepih in bogato delanih vratnih okovov se je prodalo za staro železo, koliko kelihov se je prelilo, ki so imeli dragoceno umetniško vrednost i. t. d. Cerkveni predstojnik naj pregleda vso to „staro šaro“, in svesti smo si, da se bo našlo marsikje mnogo za¬ nimivega in vrednega, da se ohrani. Ker se mnogokrat prigodi, da se pre¬ malo pozna in ceni starina, zlasti če blago samo na sebi nima posebne vrednosti, recimo staro železje, baker, med, more v se spoznati vsaj po ne¬ katerih znamenjih, ima li kako vrednost ali ne. Če se nahajajo na takih stvareh kakova imena, kakovi napisi, letnice ali druge opazke, iz katerih 223 se spozna večja starost, izberejo naj se iz stare šare, naj se spravijo in ob priliki pokažejo izvedencu. Potujočim kupcem, ki skupljujejo take stvari, ni verjeti, kajti nikdar ne bodo hoteli priznati kaki stvari večjo vrednost, že zaradi tega ne, da bi jo ceneje kupili. Marsikaj se je pro¬ dalo takim kupcem, starinarjem, judom za malo denarja, za kar so dobili oni pozneje veliko vsoto. V obče naj se nikar ne prodajajo cerkvene reči, katere imajo kakovo zgodovinsko ali umetniško vrednost, ampak ohranijo naj se cerkvi, čez nekatera leta vse prav pride. Zlasti naj cerk¬ veni predstojnik nikakor ne dopušča, da bi se odstranjevala najmanjša stvarica brez njegove vednosti, in da bi se na njeno mesto postavljalo kaj drugega. Stari paramenti. 1.) V mnogih cerkvah nahajajo se vsakovrstni paramenti ali ostanki iz minulih stoletij, kateri niso več za rabo, ne ve se, kam ž njimi, le nad¬ lego delajo pri spravljanji. So pa vsi pristni iz svile in vezeni z zlatom. Semtertja se še dobe mašna oblačila, pri katerih je blago vse že ob¬ rabljeno, veznina pa je še ohranjena dobro. Taki paramenti zelo mikajo starinarje. Pri nekaterih takih starih paramentih jim je všeč zlata lepšava, pri drugih dobro blago, pri tretjih lepi deseni. Ako dobe le kakov majhen kosec s desenom, kateri bi se dal porabiti, hočejo na vsak način kupiti take kosce, katere primeroma dosti dobro plačujejo. Vendar pa imajo pri tem silno velik dobiček, kajti fabrikanti jim kosec, za katerega so dali le malo svoto, plačajo po tisoč goldinarjev, toliko jim je ležeče na kakovem novem desenu! Vrhu tega pa se blagoslovljena cerkvena obleka nekako profanuje, če se proda za necerkveno rabo. Zaradi tega je cerkev strogo prepovedala, prodati blagoslovljeno cerkveno obleko za necerkveno rabo; kajti kar se je Bogu posvetilo, ne sme služiti člo¬ veški rabi. 1 ) V dokaz, kako se profanuje sveto oblačilo, ako pride v neprave roke, naj bo nastopno pismo nekega dekoraterja, ki nikakor ni „klerikalen": Lobliche Redaction! Wahrend meiner geschaftlichen Praxis ist es mir wiederholt vorgekommen, dafi ich iiber Auftrag obengenannte Paramente, welche zu gottesdienstlichen Handlungen verwendet und schliefilich unbrauchbar geworden sind, zu Decorationszwecken vervvenden mufite. Soweit dies in anstandiger Weise geschah, konnte ich mich mit dieser Art der Verwendung, wenn auch etwas widerwillig, abfinden. Doch war dies bisher nicbt irnmer der Fali. Ich mufite namlich leider seiir oft gewahr werden, dafi derartiger Ver- wendung in vielen Fallen eine unverkennbare, mehi christliches Gefiihl beleidigende Ten- denz zu Grunde lag. Um nur einen Fali herauszuheben, sei erwahnt, dafi ich einem jii- dischen Literaten eine Anzahl Sitzpolster anfertigen mufite, die mit Stoffen aus kirchlichen Gewandern (deren Bezugsquelle, nebenbei erwiihnt, zumeist jtidische Trodlerbuden sind) uberzogen, sondern auch mit Teilen der Stola, welch letztere bekanntlich nicht nur uns Katholiken im Beichtstuhle zum Kusse dargereicht wird, sondern auch von dem Priester selbst gektifit wird, geschmiickt wurden, worauf sich nun der saubere Patron behaglich und ich kann mir denken, mit welch suffisantem Hohne breit macht. Ich kann Sie versichern, sagte mir mein Gewahrsmannn, dafi die aus solchen kirchlichen Stoffen erzeugten Decora- tionsstiicke gerne so thener bezahlt werden, als wenn sie aus vollig neuen Gevveben hergestellt wiirden. Wenn ich Ihnen vorn Obigen Mittheilung mache, geschieht es nicht in der Absicht, um gegen eine bestimmte Classe unserer Mitbiirger eine Anschuldigung zu erheben — obschon ich Namen anftihren konnte — denn „sie wissen nicht, was sie thun“, sondern ich bezwecke nur durch diese Veroffentlichung die geistlichen Kreise auf den groben Unfug aufmerksam zu machen, darnit sie Abhilfe schaffen mogen. *) Paramenta sacra non possunt amplius converti in usus profanos, quia semel Deo dicatum non est ad usus liumanos ulterius transferendum. Miihlbauer, Decreta authent. s. v. Paramenta. 224 Ako cerkveno oblačilo ni popolnoma raztrgano, izreže se kar je dobrega in porabi z drugimi ostanki za novo oblačilo, tako se iz dveh starih lahko napravi nov jako raben parament. 2. ) Pri nas se nahajajo semtertja lepo vezene kazule, delane v nek¬ danjih ženskih samostanih na Kranjskem. Blago je zelo poškodovano, tudi veznine so odrgnene, da se take, kakeršne so, ne morejo rabiti. Take veznine naj se nikar ne prodajo raznim agentom (žal, da se je to le prevečkrat zgodilo), ampak veznine naj se prenesejo na novo blago in se porabijo za nove paramente. Taki slabi pa zaradi starosti in mnogokrat tudi zaradi umetnosti veliko vredni paramenti pa naj se ne pošiljajo iz škofije kakim sleparskim agentom v popravo (nadjamo se, da bo vsaj skušnja, katero so imeli nekateri jako presleparjeni gospodje tudi druge izmodrila!) ampak pošljejo naj se veziljem, ki so spretni v po¬ pravljanji starih mašnih oblačil; če pa ne vedo kam? naj jih pošljejo vodstvu bratovščine presv. Reš. Telesa, katera je že sama oskrbela popravo in stare veznine jako spretno prenesla na novo blago. Stari paramenti, ki imajo zgodovinsko vrednost, pa se nikakor več ne dajo prirediti za rabo, naj se pošljejo v diecezanski muzej, ki jih odda v poseben oddelek deželnega muzeja in skrbi, da se hranijo na dostojnem kraju in ne med kakimi neprimernimi ali celo izpodtakljivimi stvarmi. Prav tako naj se ravna tudi s posodami. 3. ) Ako paramenti nimajo nobene, ne starinske, ne umetniške vred¬ nosti in niso za nobeno rabo več, naj se sežgo, pepel naj se vrže v sa- krarij ali na kak drug dostojen kraj, da ga mimogredoči ne pohodijo. 2 ) 4. ) Ni pa dovoljeno brez posebne sile prodajati paramentov, kateri drugi cerkvi; bil bi to nekov sakrilegij, ako se Bogu posvečena stvar daje na prodaj, tudi če se ozira samo na blago in ne blagoslov; ko bi se pa oziralo tudi na blagoslov, bi bilo to simonija. Le če je uzrok dosti tehten, se sme prodati drugi cerkvi: Si absque necessitate vendantur (paramenta) etiam ad usus sacros, et pios ad servitium alterius ecclesiae, quamvis vendatur solum ratione materiae, qua constant et non quatenus sacra sunt, adhuc commititur sacrilegium propter irreverentiam, quae fit rebus sacris, dum sine neces¬ sitate venales fiunt; non tamen committitur simonia, quia non venduntur, quatenus sacra sunt pro pretio temporali . . . Quando urgente aliqua justa causa alienantur, oppignorantur vel hypotecantur, tune non debent alienari, oppignari vel hypothecari, nisi ad servitium et ministerium al¬ terius Ecclesiae et ad usus sacros et pios. Blagoslovljeni paramenti ali svete posode se iz zadostnih vzrokov smejo sicer tudi laikom prodajati, toda v tem slučaju se morajo poprej razparati, posode pa stolči ali pa raztopiti: Paramenta et vaša sacra, licet ex justis causis vendi possint etiam laicis et ad usus profanos, tamen prius contracta et conflata esse debent. Cap. Aurum 69. caus. 12. qu. Mašna obleka tako raztrgana, da se ne more več dostojno rabiti za sveto službo božjo, izgubi blagoslov. Spoštovanje do cerkvene oprave. Do vseh stvari, ki so za službo božjo posvečene, se mora imeti spoštovanje in ravnati se mora ž njimi dostojno, prav zaradi tega, ker so Bogu posvečene. Res se zlasti v ženskih samostanih ravna ž njimi ! ) Paramenta sacra, cum fuerinl vetustate consumpta, incendio danda sunt et cineres in baptisterio vel alio loeo abdito et honesto condi, ne torte transeuntum pedibus conterantur, cap.: Altaris palta 37. de consecrat., dist. 1. 225 prav lepo in spoštljivo; kako skrbno se gleda na snažnost, s kolikim spo¬ štovanjem se perejo, likajo, ravnajo, kako skrbno se hranijo. Toda, ako pogledamo v druge zakristije vidimo vse nasprotno ravnanje. Še celo oni, katerim je cerkev v prvi vrsti slovesno izročila vse te stvari v oskrbovanje, mnogokrat prav premalo dostojno ž njimi ravnajo. Bridko očitanje za¬ služijo in pred Bogom bodo morali dajati odgovor! Poslušajmo, kako sodi o tem pobožna duša: „Es soli aber auch dieUnehrerbietigkeit und Nachlassigkeit, durch welche selbst die Diener des Herrn in dieser Hinsicht Gott beleidigen, hier ihren Tadel finden. Sie mogen ja nidit gering ansdilagen oder vergessen, dafi die gottliche Majestat gegen sie erzurnt ist wegen der roben Unanstandigkeit und Undankbarkeit, mit welcher sie die geweihten Gegenstande behandeln, die sie gevvohnlich ohne irgenweldre Aufmerksamkeit und Ehrfurcht handhaben. — Fiir ihr Vergniigen und ihre Bequemlichkeit suchen sie das Kostbarste und Geschatzteste, fiir den Dienst und die Ehre Gottes verwenden sie das Grobste. Merke wohl, wenn Jemand so handelt, namentlich betreffs der Leinwand, weldie, wie die Corporalien und Purificatoriea, mit dem Fleische und Blute meines heiiigsten Sohnes in Bertihrung kommt, dann sind die heiligen Engel, welche bei der Feier des er- habensten und heiiigsten Messopfers gegenwartig sind, ganz entriistet; sie kehren ihre Blicke von solchen Dienern ab und staunen, dafi der Allmachtige solche Langmut mit ihnen tragt und ihre Verwegenheit und Unehrerbitigkeit nachsieht. Freilich sind nicht alle in dieser Weise schuldbar, aber doch viele, und nur wenige zeichnen sich aus durch Eifer und Sorgfalt fiir den gbttlichen Cult und behandeln die geweihten Gegenstande aufierlich mit grofierer Ehrerbietigkeit; jedoch selbst von diesen wenigen tun dies nicht alle mit rechter Absicht und aus schuldiger innerer Ehrfurcht, sondern aus Eitelkeit und anderen irdischen Beweggrtinden, so daB diejenigen sehr selten sind, die den Schopfer mit reinem, aufrichtigen Herzen im Geiste und in der Wahrheit anbeten." Geistl. Stadt Gottes, Maria Agreda II. Teih S. 321. Vedenje liturga v cerkvi. Mnogo predpisov je dala cerkev, kako naj bo izdelana cerkvena notranja oprava, kakšna mora biti obleka, kakšna sestava in nakit oltarjev. Vidimo, kako cerkev obrača svojo pozornost na najmanjši predmet, da je dostojen in svetosti kraja prikladen. Umetnost je priredila lepe prostore za božjo službo. Cerkveni prostori so podoba nebeškega Jeruzalema.^ Zato jih umetnost od tlaka do svoda zaljša z vsem, kar ima najlepšega. Častit¬ ljive podobe svetnikov naj obdajajo prestol evharističnega Boga, in vse, kar se nahaja v cerkvi, mora biti samo po sebi lepo, in mora tvoriti naj¬ lepše soglasje. Nastop duhovnikov tega soglasja ne sme kaliti. S kako navdušenostjo opisuje Sirah velikega duhovnika, oblečenega v sveto obleko ob prihodu v tempelj božji! „Kakor se sveti zgodnja danica sredi megle, in kakor polna luna ob svojih dneh, in kakor solnce v svoji svetlobi, tako se je (Simeon, veliki duhoven) svetil v božjem tem- peljnu; kakor blesteča mavrica med veličastnimi oblaki in kakor cvetoče cvetlice v spomladanskih dneh in kakor lilije ob potokih in kakor dišeče kadilo ob poletnih dneh, kakor svetel ogenj in kadilo, užgano na ognju, kakor posoda iz čistega zlata, ozaljšana z vsakršnimi dragimi kamni, kakor rodovitna oljka, kakor cipresa, ki se na kvišku vzdiga: Tak je bil, kadar je častno oblačilo oblekel in bil napravljen z vso lepotijo. Kadar je šel k svetemu oltarju, je čast dajal sveti obleki." (Sirah, 50, 6—12.) „Čast je dajal sveti obleki," kako krasno! Simeon, velik, lep mož, ki je izmed ostalih duhovnov molel, kakor moli cedra izmed dru¬ gega drevja, je s častitljivim vedenjem, z resnobnim nastopom vselej očaral ljudstvo; na njem je duhovniško oblačilo dospelo do prave veljave, na njem se je videlo krasno; on je čast dajal sveti obleki. 15 226 Tudi dandanes sveti cerkvi in cerkveni umetnosti ne more biti vseeno, kako se vede svojo službo izvršujoči duhovnik v svetih prostorih, oblečen v blagoslovljena oblačila, izdelana po cerkvenih določilih. 1. ) Nič službe božje bolj ne povišuje, nič ji ne daje večjega ugleda pred ljudstvom, kakor častitljiva, dostojna prikazen duhovnika samega, kateri si prizadeva, ves prešinjen svetosti in lepote cerkvenih obredov, vsa obredna dejanja kolikor mogoče plemenito izvrševati. Da duhovnik mora častitljivo izvrševati vse obrede, to zahteva sv. Cerkev. In po vsej pravici, kajti liturgija je služba božja, je dvorna služba pred božjim Veličanstvom, in duhovniki so dvorniki, to službo izvršujoči. Dvornikom svetnih vla¬ darjev je vse vedenje in kretanje do zadnje pičice natančno določeno, in gorje mu, ki bi se malomarno hotel vesti in bi preziral dane določbe. Žalostno bi bilo, ko bi se služabnik božji na Veličanstvo božje manj oziral, kakor svetni dvorniki na svojega gospoda. 2. ) A ne samo to; uvaževati je dalje tudi, da je duhovnik pri litur¬ gičnih opravilih namestnik Kristusov — in nomine Christi agit et personam Christi gerit. 3. ) Vrhu tega pokorščina do cerkve zahteva plemenito vedenje. Ako duhovnik v pokorščini do cerkve vso cerkveno opravo prireja po cerkvenih predpisih, zakaj bi sam ne hotel izpolnjevati pred¬ pisov, ki se tičejo njegovega vedenja v cerkvi? „Maledictus, qui facit opus Dei negligenter", se glasi resnobna beseda preroka Jeremije (48. 10) in tridentinski zbor pristavlja: „Omnem operam et diligentiam in eo ponendam esse, utquanto maximo fieri potest interiori cordis munditia et puritate, atque exteriori devotionis et pietatis specie (missae sacrificium) p e ra ga tu n" 4. ) Dalje: Cerkvena liturgija je prava umetnina; sveta cerkev jo je dovršila polagoma po navodilu svetega duha. Liturgična dejanja se pa vidijo lepa le tedaj, ako jih liturg izvršuje natančno po cerk¬ venih predpisih; če le količkaj zanemarja, je umetnina pokažena. Če pa liturg na svetem kraju s samovoljno obnašo vse skazi in pokvari, o lepoti liturgičnih dejanj ne more biti niti govora. 5. ) Natančno po cerkvenih predpisih vravnano vedenje duhovnikovo vzbuja pri vernikih spoštovanje do cerkve in brez dvoma upliva na pobož¬ nost srca; popolnoma nasproten učinek dela prepovršno, zanemarjeno kretanje liturga, ki se ne ozira na cerkvene predpise. 6. ) Vsi ti razlogi zahtevajo plemenito, častitljivo vedenje duhov¬ nikovo pri izvrševanju svetih opravil; in prav zaradi tega cerkev hoče, naj duhovnik ve, kako se mora vesti, da bo njegovo vedenje primerno svetemu opravilu; zato je cerkev tudi svečenikovo zunanje gibanje prav natančno vredila, n. pr. kretanje telesa, duhovnikove poglede, njegov glas, gibanje rok i. t. d. Cerkev pravi: „Procedit oculis demissis, incessu gravi, erecto corpore. 11 Nikakor ni lepa prezanikrna hoja po cerkvi, ali prenagla, ali afektirana ponosnost; še manj je lepo graciozno stopicanje; le naravno, resnobno, pa dostojno gibanje lepo harmonira z zahtevami svetega opra¬ vila. — Ni lepo prehitro vrtenje, prenaglo, polovično poklekovanje. — Ni lepo, da se križi delajo površno. — Nikakor ni lepo in ni v soglasju s svetostjo svetega opravila, ako oči hočejo videti vse ljudi, pregledati vse kote i. t. d. Plemenito bodi gibanje; temu naj se pridruži lep glas pri molitvah, sonoren glas pri pravilnem cerkvenem petju. Vse drugačen vtisek napravi lepo, pravilno petje s sonornim glasom, ali razločna, počasna, pobožna molitev, kakor slabo petje, prenagla molitev, pri kateri se polovico besedi požre; poslušanje slabega petja postane mučno in prenagla molitev ne- 227 — razumljiva — vse to ne pospešuje pobožnosti, ne harmonira z lepoto cerkvene liturgije. Kako častitljivo, kako izpodbudno pa je, ako liturgik izpolnjuje cerkvene predpise: „Sacerdos maxime curare debet, ut ea, quac clara voce dicenda sunt, distincte proferat, non festinanter, sed gravi voce quae devotionem moveat et audientibus ita sit accomodata, ut quae leguntur intelligant." 7. ) Sv. cerkev daje duhovniku pri sv. opravilu obleko, izdelano po vseh pravilih umetnosti, odločeno edino za opravilo v cerkvi in prav zato blagoslovljeno s cerkvenimi molitvami. Vendar pa smemo reči, da pleme¬ nito vedenje cerkvenega služabnika utegne celo nadomestovati lepoto cer¬ kvene oprave. Če so tudi cerkveni paramenti revnejši, a se duhovnik vede častitljivo, se ne gleda tolikanj na njegovo oblačilo, kakor na njegovo vedenje. Nasprotno pa, naj se oblači liturg v najkrasnejša, najdragoce¬ nejša oblačila — vsa lepota in častitljivost oblačil se izgubi, če ogrinjajo liturga, čegar vedenje je malo estetično. 8. ) Duhovnik, liturg, ogrnjen v cerkveno oblačilo, se mora ne samo častitljivo vesti — ampak cerkvena obleka mora na njem tudi lepo stati; kajti, če je duhovnik zanikrno oblečen, se izgubi vsa lepota. — Katero oblačilo je častitljivejše, kot mašna alba, če je prav vrezana, lebo obrob¬ ljena, čisto bela in če v mnogih lepih gubah ogrinja duhovnika? Toda, kaj je še lepega na tem oblačilu, ako je duhovnik visoko izpodrecan, da se mu vidi omazano obuvalo, kratka suknjiča in druga vsakdanja obleka in je vrh tega še alba zmečkana in neenakomerno privzdignjena? Ali če je vsa zamazana, če ima raztrgane čipke i. t. d.? In kako se bo videl mašni plašč lep ter častitljiv, ako se duhovnik tako naglo obrača, da mu le trli okrog njega? Ena najlepših cerkvenih oblačil je pluvijal; toda če na liturgu nelepo visi, če liturg v njem prenaglo leta in se prenaglo vrti — tedaj to obla¬ čilo veliko izgubi svoje lepote! Ali kaj pomaga najlepša kadilnica, če jo služabniki in pa duhovnik semtertja mečejo po zraku? Cerkvena umetnost ima torej vso pravico terjati od liturga dostojno, častit j ivo vedenje, kadar svojo službo opravlja v svetih prostorih, ogrnjen v cerkvena oblačila. Slednjič še eno potrebno, da po vsej hiši božji vlada najlepše so¬ glasje, in to je notranja pobožnost, ki mora biti duša vseh liturgič¬ nih opravil. Vse, kar duhovnik dela na svetem kraju, naj mu prihaja iz Srca, duh njegov naj se dviga k Bogu; lepo vedenje naj bo izraz notranje pobožnosti. — Pa tudi duše vernikov, pri božji službi nav¬ zočih, naj se v pobožnosti združujejo z duhovnikom — tedaj šele vlada v lepi hiši Gospodovi popolna harmonija. 15 * 228 V. Slike in kipi v cerkvi. Splošno. Krščanska umetnost se je posluževala, kar se tiče tehnike, antičnih oblik, toda krenila je popolnoma na drugo pot. Umetnost ima v krščanstvu ves drug smoter kot v antiki. Smoter grškega in rimskega slikarstva in kiparstva je bil le umetniški vžitek, likanje lepotnega čustva, čutna prijetnost in mehkužnost. Krščanska umetnost pa hoče olikati, oblažiti in posvetiti notranjega človeka, vzbujati hoče v njem sveta čustva in dvigati duha kvišku. Prav tako se stara in krščanska umetnost razlikujeta z ozirom na ideale. Vzor antične upodabljajoče umetnosti je bil, kakor meni Herder, zgolj človeška postava, na kateri se izražajo vse popol¬ nosti v značaju in v posamičnih udih. Ideal lepe človeške postave naha¬ jamo najdovršenejše v tvorih Apolonovih, Zevksovih in Parhazijevih. Ta mojsterska dela označuje zlasti mikavnost telesa, čutna lepota, nekova omamljivost, izlivajoča se iz njih v našega duha; dalje občudovanja vredno soglasje posamičnih udov pri človeških podobah, enakotežje vseh delov, soglasje v velikosti, kretanju in sestavi; izkratka, popolnost človeškega telesa kaže se v raznoterih oblikah in značajih od otroka do starčka, od device do stare žene. Vse drugače je pri krščanskih umotvorih. Ideal krščanske umetnosti je nebeška lepota, nravna popolnost, razodevajoča se nam v Kristusu in v svetnikih. Telesna lepota, popolnost človeške postave stoji šele v drugi vrsti; kajti vzvišenost krščanskega junaka se ne kaže samo v telesni popolnosti njegovi, ne v mikavnih oblikah, ampak v vzvišenem mišljenju in delovanju, v duševnem življenju; in prav tako življenje duha odsevalo je v telesnem delu, v pogledu, v potezah obličja in v kretanju telesa. Naloga krščanske vpodabljajoče umetnosti je torej ta: Notranjost ali dušno življenje kazati na zunanjščini ter tako krščansko popolnost v najveličastnejšem blesku njenem živo predstavljati naši duši. Zaradi tega se loči krščanska umetnost od antične v tem, kako upodablja zunanjost in telesnost; v zunanjem, telesnem kretanju se na krščanskih umotvorih kaže resnost, preprostost in dostojnost; zato so se krščanski umetniki skrbno ogibali nagote in so pričetkom tudi Kristusa na križu upodabljali oblečenega. Tvore grškega slikarstva in kiparstva naposled označuje nekov veseli mir, kažoč se na obrazu, pa tudi na vsem kretanju telesnem. Tak mir se je popolnoma strinjal z nazori Helencev, ki so menili, da je življenje človeško omejeno na sedanji svet, in ki so zaradi tega v veselem čutnem vživanju iskali največjo zadovoljnost. Ta svetni mir (klasični mir) ni mogel zadostiti krščanski vpodabljajoči umetnosti, ki je hotela predočevati hre¬ penenje po nadčutnem, oproščenje zemeljskih vezi, teženje po pravi, večni domovini; kajti krščanske podobe naj bi bile nekako oproščene vsega zemeljskega, vsega minljivega, naj bi bile polne resnobe in zamak¬ njene v nebeško — odseval naj bi v njih mir in pokoj večnosti. Pri arhitekturi smo pohvalili renesanco, da je prav ona pripravila prikladne prostore za notranjo cerkveno opravo. Nikakor pa je ne moremo pohvaliti pri slikarstvu. Na tem polju je globoko zabredla in ustvarila ter 229 postavila v cerkev umetnine, katere nikakor niso primerne za ta kraj. V sanjarski navdušenosti za lepoto mesa so si izbirali slikarji za podobe v cerkvah in na oltarjih najraji predmete, na katerih se je kazalo meso, n. pr.: sv. Boštijana, sv. Agato, sv. Nežo, betlehemsko moritev ali sploh tvarine, pri katerih je bilo mogoče pokazati lepoto telesa. Brez zamotanega, zmedenega klopčiča golih nog zgoraj na nebesu, brez nedostojnih amorov in amorovk na desni in levi strani, katere so zdaj zvali angele, niso mogli slikati rojstva Kristusovega, ne brez Dijane in sramožljive Lučine blažene Device. Za ubogo dete so bile še borne plenice prevelika potrata. Komaj so dali Gospodu na križu najpotrebnejše zagrinjalo. Oblačila, zlasti pri ženskih slikah, so imela le namen, da so še bolj odlikovala to, kar bi morala zakrivati. Take slike, ki so čutnost dražile in mikale, ali pa niso bile drugega, kakor čisto naravna telesnost brez duha, so se nahajale v mnogih cerkvah; celo na svetih posodah, na kelihih in ciborijih, na krstnem kamnu, na svečnikih in kropivnikih zverale so se napol ali popolnoma gole podobe. Koliko so take podobe v cerkvah pokvarile ali vsaj pobožnost ovirale, da se duh vernega kristjana ni mogel dvigniti višje, to ve le Bog sam. Ljudje se sicer polagoma navadijo vsega, tudi tega, kar jim je bilo začetkom v izpodtiko, torej jim pozneje toliko ne škoduje, kar pa kaže le zamorjeni čut za sramožljivost (habitus vitiosus). Ne more se sicer trditi, da so veliki slikarji v dobi renesance bili brezverni ali cerkvi sovražni. Prisiljeni smo pa priznati, da je tisti čas liturgična umetnost postala pre- posvetna. Vendar renesanska umetnost sama ob sebi ni taka, da bi se morala zavreči, ni neliturgična, zaraditega je tudi cerkev nikdar ni zavrgla in obsodila. Pač pa se je cerkvena oblast mnogokrat na raznih sinodah in po posamičnih razsvetljenih cerkvenih predstojnikih odločno protivila nedostojnim umetninam in nikdar ni dovolila, da bi se v cerkvi postav-' ljale podobe ali kipi, kateri po svojem posvetnem ali polzkem značaju vernikom na svetem kraju več škodujejo kakor koristijo. Ako posnamemo vse to na kratko, nam je jasno, kaj se zahteva od cerkvene podobe. Prvi in bistveni namen liturgične slike, liturgičnega kipa ni to, da bi dražila čut s svojimi mikavnimi oblikami in barvami, z ana- tomično-resnično naravnostjo i. t. d. Res se anatomična resničnost tudi na cerkvenih podobah ne sme pogrešati; toda cilj cerkvenega slikarja in kiparja je vse kaj vzvišenejšega. Krščanski vpodabljajoči umetnik mora bolj težiti po tem, da doume višje duševno življenje, vzvišeno nravno velikost, notranji mir, sveto resnobo, kakor da se ozira na formalno stran, na zunanjo lepoto in mikavnost; skratka, težiti mora po idealnem, duševnem izrazu, da živo in natančno predočuje življenje, vravnano po vzvišenih krščanskih zakonih. Krščanska umetnina mora dvigati človeštvo iz navad¬ nega tira in obračati pogled njegov tje, kjer so pravi ideali. Vsak krščanski umotvor bi moral ponavljati, akoravno molče, besede predglasja: „Sur- sum corda!“ Cerkvene določbe o slikah in kipih. Cerkvena oblast je dala mnogo določil o slikah in kipih, ki se po¬ stavljajo v cerkev. Naj omenimo nekatera. Določila se tičejo: L) Zadržaja cerkvenih podob. 2. ) Njih izvršitve in tipa. 3. ) Umetnika. 230 — Najprej nam je omeniti predpis sv. zbora tridentinskega, da se nobena nenavadna podoba ne sme postaviti ali obesiti v cerkev brez vednosti in dovoljenja škofijstva. Sess. 25.: „Statuit s. synodus, nemini licere ullo in loco vel ecclesia etiam exempta, ullam insolitam imaginem ponere vel ponendam curare, nisi ab episcopo approbata fuerit...* 1.) Kar se tiče zadržaja, je slobodno upodabljati samo svete podobe, sveti križ, Jezusa Kristusa, Marijo, angele in svetnike. 1 ) A tudi takšne slike in takšni kipi ne smejo imeti na sebi nič, kar bi moglo škodovati veri ali buditi verske dvome in praznoverje: „Ut nullae falsae dogmatis imagines et rudibus periculosi er r o ris occasionem praebentes statuantur. 11 Cone. Trident. Sess. XXV. — „Caveant Episcopi, ne quid pingatur aut sculpatur, quod veritati seripturarum, traditionum aut ecclesiasticarum historiarum adversetur, ne, cuius lectio prohibetur, eius imago populo proponatur." Provincijalni zbor v Fermi je določil 1. 1726: „Pictorum et sculptorum licentia fraenetur, qua quidlibet etiam in sacris audent . . . cum domum Dei deceat sanctitudo, lascivia omnis et procax venustas in angelorum et sanetorum imaginibus vitetur, nec i 11 a e corporis p a rte s, quas verecundus pudor tegere consuevit, nudatae unquam ap- p are ant, nec lubrieum quid aut profanum in ecclesia ullibi inveniatur." (Collect. Lac. tom. I. col. 604.) Provincijalni zbor v Burges-u zapoveduje 1. 1850.: „Accurate seligantur imagines sculptae et depictae, quae in ecclesiis sunt ponendae. Requiratur, ut nihil mundanum, profanum et carneum referant, sed quid pium, castum et divinum spirent. Posthabenda siquidem arte voluptaria venustius formosiusque conficta, potiora autem ducenda Christiana sollertia verius et sanctius elaborata.“ (L. c. tom. IV. col. 1113.) Provincijalni zbor v Raveni 1. 1855 zahteva, naj so škofje vestni, kadar dajejo potrdila za cerkvene podobe, in našteva lastnosti, katere morajo imeti podobe, ki se smejo potrditi: „Nihil indecens, indecorum profanumque, multo minus lascivum praeseferant, vel potius tales sint et habitu et vultu et toto corporis statu, ut illis inspiciendis pietas exci- tetur. Cavendum etiam, ne quidquam in eis appareat, quod prototypo et exemplari suo ex approbata ecclesiae consuetudine non conveniat. (L. c. tom. VI. col. 180.) Pražki cerkveni zbor 1. 1860 posebno prepoveduje, naj se kot svete podobe v cerkvi nikdar ne dopuščajo portreti še živečih oseb, kar se je v 16. veku mnogokrat delalo. Žal, da tudi še dandanes tako delajo umetniki, kateri nimajo pravega smisla o cerkveni umeteljnosti in nje¬ nem smotru. Cerkev ima svojo tradicijo in svojo simboliko ter hoče, naj bo vse, kar služi cerkvi, torej tudi slike in kipi, izraz notranjega, nadnaravnega življenja — naj bo vse oduhovljeno, oplemenjeno in preobraženo z duhom Kristusovim. Vse podobe naj služijo vernikom v poduk in v potrjenje v veri. „Illud vero diligenter doceant Episcopi, per historias mysteriorum redemtionis nostrae, picturis vel aliis similitudinibus expressas, erudiri et confirmari populum in articulis fidei . . .“ Tradicij cerkvenih naj se umetnik strogo drži, naj ne dela podobe, katera ni v soglasju z navadnimi slikami, naj spoštuje, kar je cerkvi sveto od starodavnih časov. Slikarjeva stvar je umetnost; kako pa naj se sostavlja, to je stvar cerkvena. Konstitucija papeža Urbana VIII. 2 ) naravnost prepoveduje podobe našega Gospoda in deviške Matere njegove, podobe angelov in svetnikov v dru- ‘) Cone. Nycaen. II. act. 7. — Catech. Rom. 3. c. II. nr. 33—40. 2 ) 15. sušca 1642. — 231 gačnih oblačilih i. t. d. slikati, kakor je od nekdaj bilo običajno v katoliški in apostolski cerkvi. Zapovedano je dalje, naj bo na cerkvenih podobah vse v vsakem oziru dostojanstveno in veličanstveno; vse nepristojno, vse sve¬ tovno in mehkužno, vse teatralno naj se opušča. „Omnis lascivia vitetur, itautprocaci venustate imagines non pingantur . . . nihil profan um nihilque inhonestum appareat, quum domum Dei deceat sanctitudo. Cone. Trident. S temi besedami je dosti jasno izključena vsaka golotinja, ali samo čutna lepota. Prav tako zametuje mnogo cerkvenih zborov moderno šego, da se podobe Kristusove in Marijine ne slikajo po cerkvenem tipu, ampak pred¬ stavljajo le portrete posvetnih oseb. — Kako pazno čuje sv. Cerkev tra¬ dicije, vidi se n. pr. iz odloka, s katerim so odbiti novi osnovi: „Naše ljube Gospe", na kateri Jezus kot deček stoji na tleh pred nogami Mariji¬ nimi, dočim po cerkveni tradiciji ima biti v naročju Marijinem. Kadar se pa naglaša spoštovanje tradicije cerkvene, se to ne sme umeti tako, kakor da cerkev hoče, naj se pridrže one čisto tehnične nedovršenosti, katere se neredko opažajo na umotvorih stare dobe. Bilo bi napačno, ko bi kdo mislil, da one pretiranosti v oblikah, v kretanju telesa, ona mršavost in okorelost — da vse to je cerkveni tip. Cerkveni zbori marveč opominjajo, naj se pazi poleg cerkvene tradicije na dostojnost tvora in naj se čuva vsega, kar bi moglo biti povod posmehovanju. „Cruces et Sanctorum imagines notabiliter laceratae aut statuae diffraetae vel deformatae ... in locis publicis ad christianae religionis contemtum non tolerentur." S. R. C. 22. maji 1596. Nedostojno je oblačiti kipe ali celo slike. Kako so nastali oni oblečeni kipi? Skoraj gotovo so pričetkom hoteli kipe, katere so imeli v veliki časti, obvarovati prahu ali jih prikriti za nekoliko časa vernikom; pozneje pa je oblačilo postalo navadno. Kongregacija prepoveduje kipe oblačiti. „Statuae Sanctorum paliis pro hiemis vel aestatis varietate mutatis non exhibeantur, neque in processionibus sub baldachino circumferantur." (S. R. C. 11. apr. 1840.) Vsakdo lahko spozna, kako nedostojno je n. pr. kipe preblažene Device oblačiti v obleko in sicer po zimi v drugo, spomladi v drugo, kakor bi se hotela ravnati po modi. Nedostojno je Mariji in Jezusu na glavo devati kodraste lase, oblačiti ju v široka krila, na roke natikati rokavice i. t. d. Kaj takega naj bi se nikjer in nikdar več ne delalo. V cerkev naj se ne postavlja preveč podob, da ne bodo lepote notranjščine bolj kazile kakor poviševale. „Caeterum ne res minime mala in contemtum veniat, danda est opera, ut in templis imaginibus et picturis certus a 1 i q u i s statuatur modus." (Synod. Dioec. Argentinens. 1549.) Nikakor ne izpodbuja k pobožnosti, če so vse stene in vsi koti zastavljeni s podobami in s kipi, in taka preobloženost cerkve nič ne lepša. Prav zaradi tega naklada cerkev predstojnikom dolžnost čuvati, da se brez njih vednosti ne devajo podobe v cerkev, kakor in kadar bi se komu poljubilo. Svete cerkvene podobe, da res izpodbujajo k pobožnosti, slikati morejo le umetniki, prešinjeni z duhom cerkvenim; umetnik ne bo mogel svojemu umotvoru vdahniti religijoznosti in nabožnosti, ako je sam nima. Dobro mora biti poučen v naukih sv. cerkve in umeti mora pomen svoje umetnosti za cerkev. „Valde proficuum est, et vetrerabiles imagines pingere... non autem bonum est, nec omnino proficuum, ab indignis hoc in sacris templis fieri." Cone. Constantinop. IV. act. 10. can. 7. Ako umetnik ni veren in prevzet s krščanskim duhom, nikdar ne bo izvršil take cerkvene podobe, da bi zadostovala krščanskemu čustvu, naj je sicer še tako spreten. Kakršen je kdo, tako tudi slika; česar ne veruje, tudi ne more prav slikati. Umetnik 232 slika iz svojega srca; v srcu si ustvari najprej ideal snovi, katero hoče izdelati umetniško. Ako se od takega umetnika zahteva, naj slika lepega angela, vzel si bo za model, ako zna mojstrsko voditi čopič, lepega dečka ali lepo deklico, pridjal bo peruti, meneč, zdaj sem s svojo nalogo gotov; prav tako bo naslikal madono kot lepo devico ali rahlosrčno mater po kakovem modelu; a taka slika res ni drugega kakor lepa devica ali mila mati, kajti umetniku manjka vere do nadčutnega, torej ne more svojemu angelu ali madoni vdahniti izraza in bleska nadzemeljske lepote. Ako je verski čut potreben v krščanski umetnosti sploh, mora se še tem bolj tirjati v cerkveni umetnosti, ker versko bogočastje hoče v svojih podobah duha povzdigniti kvišku do nebeških višav; da torej podoba nebo ostala brez pomena, da bo vplivala tudi na srce, morata realnost in ideal biti v lepem soglasju. Toda le verni, idealistični umetnik bo mogel stvariti kaj takega, kajti ne bo samo tvora svojega izdelal umetniško, temveč preden se loti dela, bo šel ta tvor skozi njegovo dušo; tukaj si ga idealizuje. Na ta način dobiva cerkev lepe podobe, ki so res prave cerkveno-religijozne umetnine. Včasih se treba zadovoljiti z manj lepimi cerkvenimi podobami, ker manjka pomočkov, da bi se podobe dale delati dovršenemu umetniku. Sicer se pa itak ne zahteva, da bi vse cerkvene podobe morale biti umetnine; terja se samo, da so dostojne in da izpodbujajo k pobožnosti. Ako se mora zaradi neugodnih premoženjskih okoliščin delo prepustiti manj na¬ darjenemu umetniku, kateri ni zmožen stvariti kaj novega, naj se mu pokaže lepa podoba, katero naj posname kolikor mogoče dobro. Na ta način naročnik vsaj ve, kaj bo dobil, in sme se zanesti, da podoba svetega kraja ne bo onečaščevala. Nektere opazke o cerkvenih kipih in slikah. Podpisi. Slikam ali kipom so dajali že v dobi Pavlina Nolanskega podpise, da se je vedelo, kaj podoba pomeni. V srednjem veku so vtiskavali ime svetnikovo v zlati ob sij (aureola); celo na križu ne manjka začetnih črk I. N. R. I. Drugi so delali pri svetnikih trakove z napisom. Aureola, nimbus, obsij. Vsak svetnik ima okrog glave nekovo znamenje, zlat obsij, takozvano aureolo ali nimbus. Sv. Trojica ima poseben obsij. Pri Bogu Očetu je trikoten ali šesterokoten. Šesterokot naznanja Stvarnika vseh rečij. Namestu šesterokota se nahaja tudi čveterokot, toda ne z ravnimi, ampak vbokljivimi stranicami. — Staro krščanstvo je slikalo mnogokrat roko, sezajočo iz tri- ali čveterogubnega oblaka; to znači roko Boga Očeta. — Trikot z očesom v sredi (Božje oko) se ne priporoča, akoravno se nahaja mnogokrat; kajti taka predstava spada k judovski kabbali in oko je iz staroegiptskega poganstva. Bog Sin, Kristus in sv. Duh ima križni nimbus, to je na temelju in na obeh straneh glave. Tudi vse podobe, ki pomenjajo Jezusa, morajo imeti križni obsij; kajti brez njega bi bilo jagnje le jagnje, lev iz rodu Judovega samo lev, in golob le golob. S tem obsijem pa podoba po- menja Kristusa. Angeli nimajo posebnega obsija, ampak navadnega, kakor svetniki, in ta je okrogel, podoben ščitu ali kroni ali tankemu obroču, kakoršnega je začel delati Rafael. Ščit po besedah sv. pisma pomenja varstvo, in pod varstvom božjim so svetniki, zavarovani proti vsem neprilikarn našega zemeljskega življenja. Krona pomenja krono življenja, katero je Gospod obljubil svojim izvoljencem. 233 Blažena Devica ima tudi svoj nimbus, in sicer dvanajstero zvezd okoli glave; opis iz skrivnega razodenja, govoreč o zvezdni kroni, obra¬ čajo na-njo. Okrog nekaterih svetnikov se razliva nekov blesk, svetlejši preko glave, manj svetel proti nogam, zove se aureola. Najložje si mislimo ta blesk, ako se spomnimo opisa, kako se je Jezus izpremenil na gori Tabor. „V solncu je postavil svoj šotor,“ pravi psalmist, in Kristus sam se ime¬ nuje mnogokrat solnce; v soglasju je torej s sv. pismom, če se Sladko ime ali sv. hostija obroblja s solnčnimi žarki. Navadni svetniki nimajo aureole. Še nekov drug nimbus so delali starejše čase, katerega pa sedanje dni opuščajo. Dajali so namreč še živim osebam, katere so se odlikovale v krščanskih čednostih, čveterokoten nimb okoli glave. Severus n. pr. je dal slikati svojega prijatelja Pavlina Nolanskega s čveterokotnim nimbom. Rdeč križ. V starih cerkvah ali na starih slikah so naslikani dobrotniki, kateri so cerkvi darovali kakov večji dar, in sicer z vso dru¬ žino; na eni strani je oče s svojimi sinovi in možkimi sorodniki, na drugi mati s sorodnicami. Mnogokrat ima katera teh oseb na glavi rdeč križec; to je znamenje, da je umrla. Tudi na pokopališčih, na grobnih spomenikih se nahajajo semtertja v tablicah take slike s križcem nad glavo. Iztočni in zatočni blagoslov. V obeh cerkvah se nahajajo marsikatere različnosti glede cerkvene umetnosti. V zatočni cerkvi imajo obsij le svetniki nove zaveze, v iztočni tudi oni iz stare zaveze, še celo satan in njegova druhal. Pri nas se slika sv. evangelist Janez kot mladenič, v iztočni cerkvi kot siv starček z dolgo brado. Različen je tudi način, kako Kristus blagoslavlja. V zatočni cerkvi povzdiguje blagoslavljajoča roka tri prste v spomin sv. Trojice; prstanec in mezinec sta zakrivljena, pritisnjena k dlani. V grški umetnosti blago¬ slavljajoča roka dela ime Jezus Kristus. Povzdignen kazalec kaže 1 (Jezus); palec, ki je položen čez prstanec, dela grško črko X (Christus), srednji prst in mazinec sta skrivljena v latinsko črko C, katera v grški pisavi pomenja S, toraj zadnjo črko v imenu Jezus Kristus. Po tem blagoslovu se lahko z gotovostjo spozna grška slika. Dušice. Stari slikarji so pri umirajočih radi slikali dušice, katere se v podobi malih otročičev ločijo od telesa; n. pr. Kristus umira na križu, Bog Oče sprejme dušico njegovo v svoje naročje. Tudi pri razbojnikih poleg križa se mnogokrat nahajajo dušice; pri desnem razbojniku jo nese angel v raj, pri levem jo satani tirajo v pekel. Gol o ti n a in vse, kar žali čisto, nedolžno oko, vse kar draži čustvo, je prepovedano v cerkveni umetnosti. Kako nedostojno, da, pohujšljivo je, ako se takovi kipi ali takove slike postavljajo v cerkev. Namesto da bi se srce dvigalo kvišku pri pogledu svetih podob, se vzbujajo nečiste misli in želje. Kako nespodobni so kipi golih angelov, nastavljenih po gorostasnih oltarnih nastavkih v oblikah, kakor bi se vaški otroci nagi prekopicevali po tratini. Kaj ostro šibajo goreči pisatelji grdo navado, da se postavljajo razgaljene podobe v cerkev na sveto mesto. Znani Geiler von Kaisersberg pravi v neki pridigi: „Ni ga oltarja, na katerem bi ne stala kaka nesramnica. Ako slikarji hočejo slikati svetnice, vpodobijo malovredno žensko z zelo izrezanim oblačilom, le da ga obrobijo z zlatom." — Res so take podobe v cerkvi marsikateremu nedolžnemu srcu v izpod- tiko. Katero pošteno, sramežljivo kmečko dekle bi se upalo stopiti med ljudi s tako izrezanim oblačilom, kakor se slikajo sv. Barbara, sv. Katarina, sv. Magdalena i. t. d.? Kdo ne spozna, da tako oblačilo nikakor ne pri- stoja preblaženi, brezmadežni, prečisti devici Mariji? Toda koliko je podob Marijinih z zelo golim vratom! — Duhovnik naj ne dopusti na noben 234 način, da bi jim slikar izdelal svete podobe po tem izpridenem, čute dra¬ žečem okusu. Sicer niti v tridentinskem, niti v provincijalnih cerkvenih zborih golotine niso po¬ vsem prepovedane; najboljšo dčbo svojo je umetnost ni izključevala ondi, kjer jo je za¬ htevala zgodovina, recimo pri Adamu in Evi v raju, pri krstu Jezusovem, pri bičanju, pri križanju; toda kolikor moči jo je omejila tako, da se krščanska sramežljivost ni žalila. Na starih slikah krsta Jezusovega ima Zveličar ali spodnje oblačilo, ali vsaj dolgo ogrinjalo okoli ledij, angeli pa drže gornje oblačilo; na križu viseč je oblečen v tuniko; v romanski dobi ima od srede prsi do kolen segajočo suknjico (Herrgottsrockchen), v bolji dobi gotike ima še tudi dolg opas okrog ledij (perizonium), kateri pa se je poznejšo dobo vedno skraj¬ ševal in je postal v renesančni dobi prav ozek in frfrajoč prt. — Deteta Jezusa stara umetnost nikdar ni upodabljala golega, marveč vedno le oblečeno ali povito v plenice; gotovo je: Vsako upodabljanje Jezusa večinoma ali popolnoma golega je napačno, če tudi se je v pozni gotiki in v renesanci mnogokrat slikal na tak način; prav to velja tudi o angeljih, kateri so prejšnjo dobo imeli pahajočo se obleko. Razume se, da se v cerkvi nikakor ne sme trpeti golotine (n. pr. sv. Agata, sv. Boštijan, tudi Job) pri svetnikih, ka¬ tera bi se gnusila čistim, nedolžnim, sramežljivim dušam, manj pobožnim pa bi vzbujala čutno poželjenje. Podobe v cerkvi morajo sploh vse vzpodbujati k pobožnosti, možke in Ženske, mlade in stare, pobožne in manj pobožne; ne sme se pa tu ravnati po umetnikih ali ljubiteljih umetnosti, ki imajo čut sramežljivosti skrhan in oslabljen. Podobe sv. Trojice. V katakombah se ne nahaja nobenega sledu o kaki sliki sv. Trojice. Šele potem, ko se je krščanstvo vtrdilo v mnogih izkušnjah in se je smelo očitno pokazati, imamo slike sv. Trojice, toda prve slike so simbolične. Po šegi egiptovskih hieroglifov slikali so palico (znamenje vladarstva) in vrhu nje oko (znamenje vsevednosti). Toda to sliko je cerkev zavrgla. Drugi so hoteli skrivnost sv. Trojice naznaniti z enakostrannim tri¬ kotom. Sv. Avguštin je zelo nasprotoval taki predstavi, kajti bilo je to znamenje krivoverskih manihejcev. Okoli četrtega stoletja bila je jako razširjena ta-le upodobitev sv. Trojice: Pod krvavim križem stoji snežno- belo jagnje, to je Kristus, nad njim plava golobček in roka (Bog Oče) iz zlatorumenega oblaka venča jagnje. — Že v 8. stoletju so slikali Boga Očeta in Boga Sina drug poleg drugega sedeča na prestolu, med njima pa sv. Duha v podobi goloba, kateri se z eno perutnico dotika ust Boga Očeta, z drugo pa ust Boga Sina. Nahajajo se to dobo tudi že spačene podobe sv. Trojice, n. pr. ena podoba s tremi obrazi in štirimi očmi, ali eno truplo k tremi glavami, ali indijska trimurtijeva glava. — V sred¬ njem veku so vzeli lepšo podobo sv. trojice, in sicer so slikali tri osebe popolnoma enako sedeče na enem prestolu, in vse tri obsega en trak. Toda vse te upodobitve so od s v. cerkve prepovedane. „Licitum est ss. Trinitatem pingere, non tamen in qualibet forma non in utero B. M. V., non sub figura hominis triplici facie instructi, non in effi- gie trium hominum similium. Pingitur imago ss. Trinitatis P., F. et Sp. s. repraesentando vel Patrem Juxta Filium, vel Filium in sinu Patris cum iis Spir. s. in columbae torma. Const. Bened. XIV. die 1. oct. 1743. Potem, ko je sv. cerkev zavrnila vse krive nauke o sv. Trojici, po¬ stala je za sv. Trojico ta-le upodobitev tradicijonalna: Bog Oče, star¬ ček (antiquus dierum, Dan. 7. 9), z dolgo, belo, nerazdeljeno brado ima okrogel obsij z vpisanim križem ali enakostran trikot, oblečen v belo ob¬ lačilo in krasen plašč; v roki drži žezlo in svetovno kroglo. V srednjem veku ima v znamenje največje oblasti tiaro in papeževo oblačilo. Njemu na desnici sedi na enem prestolu Bog Sin z razdeljeno, kratko brado, lasje rujavkasti, dolgi in razdeljeni. Na glavi ima križni nimbus, obleko belo ali rdečo, ogrnjen je s plaščem, vidijo se mu vse petere rane; 235 v roki drži križ; v srednjem veku so ga upodabljali kot drugo oblast, oblast cesarjevo. Tudi se strinja s cerkveno tradicijo, da ima svetovno kroglo za podnožje. Bog sv. Duh plava nad obema v podobi goloba v obsiju (glorioli) s križnim nimbom okrog glave. — V tej upodobitvi se kaže sv. Trojica v svojem veličanstvu kot vladar z vso oblastjo. Druga upodobitev kaže nam sv. Trojico v neizmerni ljubezni do člo¬ veka, in ta podoba je bila bolj priljubljena kot prva ter je tudi sedaj navadnejša. Bog Oče z znamenji največjega dostojanstva drži pred seboj prečno rameni križa, na katerem umira njegov edinorojeni Sin. Sveti Duh razprostira peruti na prsih Očetovih med Očetom in Sinom, oba sklepajoč. Ta upodobitev je grškega izvora; ko so bile zmagane razne zmote v iz¬ hodu sv. Duha (Grki so hoteli v podobah označevati, da sv. Duh izhaja samo iz očeta) je cerkev dovolila imenovano upodobitev, katera se je kmalu razširila po krščanskem svetu. Kakor sploh pri cerkvenih slikah in kipih, mora umetnik zlasti pri podobi sv. Trojice držati se cerkvenih tradicij, ne pa delati po svoje. Podobe posamičnih božjih oseb. Smejo se slikati tudi božje osebe posamično. 1 ) Boga Očeta so slikali v prvih stoletjih edino le v podobi roke, segajoče iz oblakov. Pozneje do 13. stoletja so ga slikali v človeški po¬ dobi, in sicer mladega, ni se mnogo ločil od Sina; v 13. stoletju je na slikah upodobljen v moški starosti, od 14. stoletja semkaj so ga upodab¬ ljali kot starčka, sedečega na prestolu svojega veličanstva (Daniel). Slikajo Boga Očeta samega pri stvarjenju sveta in povsod, kjer je upodobljen kot Jehova stare zaveze n. pr. pri daritvi Abrahamovi, v gore¬ čem grmu, na gori Sinajski. Jezusa Kristusa upodabljajo na štiri načine: kot otroka, kot učenika sveta, na križu in kot sodnika. Zgodaj nahajamo podobe Gospodove; koliko pa so podobne pravi podobi, ne moremo vedeti. Doprsne podobe Kristusove segajo komaj do 4. stoletja nazaj. To dobo imajo že tudi križni nimbus. Kot dete je Kristus naslikan v starokrščanski umetnosti vedno le pri svoji deviški materi, in sicer nekoliko stareji, nekako okoli leta star. Izraža se na njem nadnaravno dostojanstvo, ljubezen in darežljivost. Dete drži svetovno kroglo v roki ali knjigo; na nekaterih podobah drži prst na ustih (logos), stoječ ali sedeč v naročju svoje deviške matere. Oblečeno je božje dete vedno, in sicer v dolgo suknjico. Šele v 15. stoletju so sli¬ kali dete golo, brez vsega oblačila, in sicer v takem kretanju, da je kr¬ ščanski umetnosti naravnost nasprotno; grška umetnost se zoper to nikdar ni pregrešila. V 16. stoletju se je vgnezdil nekov realizem, ki je odvzel Kristusu vse sveto in nadnaravno veličanstvo, tako, da se na Rafaelovih detetih v Marijinem naročju ne ve, bo li iz njega Kristus ali Napoleon. 1 ) Dete Kristus speč na križu, ali potresajoč cvetlice (rane mučenikov), ali jagnje z banderom se sme rabiti v cerkvenih slikah; zavreči pa se mora vse prenaravno, predomače, in kar ima samo pomen igrač. J ) Pingitur et Pater solus seorsim ab aliis personis, quoniam vocem Domini Dei deambulantis in paradiso audivit Adam. Gen. c. 111. ... P ingit ur etiam a e ter n u s Filius seorsim a Patre et Spir, S. Quoniam is homo factus est in diebus carnis suae. ... Pingitur deniaue Spiritus s. vel tanquam de coelo descendens die Pentecostes in figura linguarum ignis vel alias in columbae specie, seorsim pariter ab aliis divinis personis .. . nusquam vero invenire est in ss. literis tertiam personam absque aliarum consortio in simili- tudinem viri aut juvenis apparuisse. Bened. XIV. 1. Oct. 1745. >) Menzel. Simb. I. 128. 236 Kot učenik kaže Kristus na podobah v katakombah nekovo veli¬ častno dostojanstvo in slovesen izraz na obrazu. Vse podobe ga kažejo v mladeniški dobi, gologlavega, okolu glave ima križni nimbus in na nogah sandale. Njegova dolga suknja in gornje oblačilo ima mnogo mehkih gub, veličastna njegova postava sedi na lepi katedri, ki je pokrita z bogato blazino. Desnica je povzdignjena za blagoslov, levica drži za¬ prto ali odprto knjigo; včasih, in to poznejšo dobo, drži svetovno kroglo. — To so glavne poteze, katere bi se na nobeni podobi Kristusovi, kot učeniku, ne smele izpreminjati. Kot sodnik sedi Kristus na prestolu ali mavrici, ali pa je mavrica, včasih zemlja podnožje njegovim nogam; vso podobo obsega ovalni obsij (mandorla). — V 14. stoletju ima vedno na glavi krono, izrezljano na liste, pozneje ima krona obroče in loke. Konec 16. stoletja so ga delali zopet razoglavega ter so opuščali znake veličanstva. Z bliskom v rokah naj se ne slika nikdar. »Kristus na križu glej str.: 55. 3.) Svetega Duha so slikali po cerkveni šegi v podobi belega golobčka s križnim nimbom; le binkoštno nedeljo nadomestujejo golobčka ognjeni jeziki. Nekovo dobo so slikali sv. Duha kot mladeniča, toda nikjer ne beremo v sv. pismu, da bi se bil prikazal v taki podobi. Sv. cerkev je to podobo naravnost prepovedala: »Imagines Spiritus s. sub humana specie, e g. speciosi juvenis, prohibentur, sed ličite pinguntur sub specie columbae et in figura linguarum ignis super apostolos descendentium." Const. Bened. XIV. 1. oct. 1743. V iztočni cerkvi podobe Boga očeta še zdaj ne slikajo in tudi v zapadni cerkvi je niso imeli do 8. stoletja. Še Gregor II. pravi v pismu do Leona Izavra, da kristjanom še v misel ne pride, upodabljati Boga Očeta. Zakaj ne? Zaradi tega, ker ne vemo, kdo je, in ker se bistvo Božje ne more upodabljati. Papež Aleksander III. pa je že zavrgel mnenje, da je greh podobo Boga očeta sedečega na prestolu, postavljati v cerkev (Dei Patris se- dentis simulacrum nefas est in christiano templo collocare), in je s tem pritrdil, da se sme slikati, kakor je bila šega v srednjem veku (7. dec. 1690). Marijine podobe. Marija je najlepša, najmilejša, najljubeznivejša, najnežnejša cvetka krščanske umetnosti. Silno raznovrstne so slike, v katerih nam krščanska umetnost predočuje deviško mater božjega Sina. Žal, da moremo tu ome¬ niti samo nekatere. Se ve, Marijine podobe so razumljive samo katoli¬ čanu, častečemu v Mariji hkratu Devico in Mater božjo, deklo Go¬ spodovo in kraljico nebeško, otroka človeškega in mater rodu človeškega. Glavne poteze Marijine podobe segajo do apostolskih časov in so obsežene v tipu, ki se je ohranil skoraj do 15. stoletja. Ta tip Marijin ima v sebi nekaj ljubeznivega, oduhovljenega, človeškega, torej ne čisto individual¬ nega. In čim čistejši in popolnejši je ta tip izražen na podobi, tem boljša je; čim bolj pa se umetnik odmika od tega tipa, bližajoč se individualnemu, narodnostnemu tipu, ali celo portretu te ali one osebe, tem manj cerkvena je podoba. 1 ) Znaki imenovanega tipa so: Srednja velikost, podolgast obraz z vi¬ sokim čelom, rumenkasti, dolgi in razpredeni lasje, toda ne bujni, neko¬ liko pokriti s pajčolanom; dolg, skoraj raven nos, velike oči, ozke ust¬ nice, skoraj elegična miloba in mehkost duševnega izraza. Ima nimbus, pa brez vpisanega križa. — Take poteze nahajamo na Marijinih podobah ') Jakob. Kunst, st. 111. 237 v boljši dobi krščanske umetnosti. Na ta način je krščanska umetnost svoje najljubše, najdražje podobe stavila nad vse, kar je naravno in zgolj človeško. 1.) Marija z Jezusom v naročju. Stari umetniki so posveče¬ vali detetu istotoliko skrbi, kakor materi. Po pravici je bilo dete glavna oseba. Že na slikah v katakombah sedi Marija na stolu in kaže V svojem naročju stoječe dete ljudstvu, proti kateremu je Jezušček obrnjen. Naj večje veličastvo Marijino je to, da sv. Devica kaže Gospoda kot Izveličarja sveta. V stari molitvi „Salve regina" molimo: „Et Jesum, benedictum fructum ventris tui nobis post hoc exilium ostende" — „in pokaži nam Jezusa, blagoslovljeni sad svojega telesa." Marija je Mati božja, njen Sin je stvarnik in odrešenik. Zaradi tega je resnobna, mirna, ne da bi se izražala na njenem obrazu mehkužna ljubezen. " Misleč umetnik je torej ne bo upodabljal, da mehkužno neguje, boža, objema in ljubkuje dete, kakor navadna človeška mati. Komu more biti všeč, če se dete Jezus skriva za mater ali igra, kakor navadni človeški otroci? Mati je kraljica, torej v rdečem, višnjevem ali zlatem oblačilu, in od 15. stoletja semkaj nosi kraljevo žezlo. Pa tudi dete mora biti upodobljeno v kraljevi obleki. Katera kraljica bi golo dete očitno kazala ljudstvu? Boljšo dobo krščanske umetnosti je dete vselej popolnoma oblečeno v dolgo, škrlatno, z zla¬ tom obrobljeno tuniko, ali v kraljevo obleko, v levici ima svetovno kroglo ali cesarsko jabelko, desnico pa blagoslavljajoč povzdignjeno; obraza je resnobnega, včasih ostrega, podobnejšega majhnemu možu, kot otroku. Poznejši umetniki so, žal, premalo povdarjali razloček med navadnim člo¬ veškim otrokom in med Jezusom. Vrhu tega so ga upodabljali golega, in sicer v takem kretanju, da izgubi vse dostojanstvo in vso milobo. Kako se Marija tu kaže kot najčistejša mati? Na kateri roki naj drži Marija dete; na desnici ali levici? Stari umet¬ niki so rešili to vprašanje po svetem pismu. Salomon je šel svoji ma¬ teri naproti in jo nato posadil poleg sebe na desnico. Stara zaveza je predpodoba nove. Jezus sedi na desnici svojemu Očetu, imajoč mater na desnici svoji, tako so razvrščeni na starih podobah. Torej naj se deva dete na levico, zlasti kadar Marijin kip drži v naročju stoječe dete. Druge navadnejše podobe Marijine so: Brezmadežno spočetje. (Skriv. raz. 12.) Na starih podobah ima tudi dete v naročju, polumesec pod nogami, v ozadju solnce, na glavi poleg zvezdnatega venca še krono, izrezljano na liste, bel plašč in lepo rdeče-vijolično obleko. Od 16. sto¬ letja semkaj je Marija sama, na prsih roki križem držeč ali sklenjene v molitvi, ima višnjev plašč in belo obleko; na vrhu zemeljske krogle na polumescu stoječ stira z obuto desno nogo kači glavo; levo nogo zakriva oblačilo; v roki ne drži nič, tudi lilije ne. Obličje kaže mladostno lepoto in nedolžnost, oči so pobešene ali proti nebu povzdignjene. Na glavi ima pajčolan, okrog glave pa nimbus iz dvanajsterih zvezd. Iz Marijinega življenja je silno mnogo podob, kažočih raznotere do¬ godke, n. pr. Marija triletna deklica, hiteč po stopnicah v tempelj; Mari¬ jina zaroka z Jožefom; oznanetije Marijino; obiskanje Marijino; očišče¬ vanje Marijino; rojstvo Jezusovo; Marija in sv. trije kralji; smrt Marijina; vnebovzetje in kronanje Marijino; Marija pribežališče in pomoč kristjanov razprostira širok plašč, povzdigujoč oči proti nebu; Marija pribežališče grešnikov ima obžarjeno srce zunaj na prsih ter vabi obtežene k sebi z razprostrtimi rokami ali moli za nje. Dalje Marija sv. rožnega venca, kra¬ ljica angelov, Lurška Mati božja ali čisto spočetje i. t. d. Mnogokrat se upodablja Marija pod križem kot žalostna Mati božja, držeč Jezusa v na- 238 ročju (pieta). Pri vseh boljših podobah Križanega Marija stoji pod kri¬ žem (štabat mater). Omenimo še ene podobe, katera je sedanji dobi že nerazumljiva, v prejšnjih časih pa je bila zelo razširjena; njena snov se opeva v kaj mičnih pesmih; zove se lov angelov (Engel-Jagd). O enorogu pripo¬ veduje pravljica, da biva v daljnih puščavah, da se boji človeka, torej ga je videti le redkokdaj, da se ne pusti ne vjeti, ne vdomačiti; vjeti more ga le čista, brezmadežna devica, v naročju njenem išče zavetja in tu od¬ loži vso divjost. Ta nežna pravljica kaže že predsrednjeveško dobo na enoroga, to je našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki je bival v naročju brezmadežne. Podoba je taka-le: Angelj trobi v lovski rog, psi hitijo za enorogom, ima pa napise: vera, upanje, ljubezen, ali: usmiljenje, mir, pravičnost; enorog drži glavo v naročju sedeče Device. Zamorska Mati božja. Na nekaterih slovečih božjih potih se nahajajo podobe v Marijine s črnim obrazom, n. pr. v Loreti, v Einsiedelnu, v Altotlingu, v Čenstohovi, pri nas v kapeli frančiškanske cerkve v Ljub¬ ljani i. t. d. Razlagajo jih različno. Zaradi črne barve bi se lahko mislilo na visoko pesem: „Nigra sum, sed formosa — črna sem, toda lepa,“ Cant. Cant. 1, 5.; ni sicer gotovo, vendar je zanesljiveje, kot bi se segalo v poganstvo, n. pr. Dijana (Ranke) ali na egiptovsko-abesinski upliv (Goethe). Toda te podobe prvotno niso bile pobarvane črno, temveč začrnele sov teku let, ker so se barve kemično razkrojile, ali pa so otemnele vsled dima in sopara. Te stare podobe so radi posnemali tudi drugod in so jim dajali takoj novim črno barvo. Nekaterih podob Matere božje sv. cerkev ne dopušča postavljati v cerkev, ker se ne strinjajo s cerkveno tradicijo; n. pr. one, ki se nahajajo na pariški medaliji z leta 1830. . . . quia imago haec eo, quo pieta est modo, et eo, quo repraesentatur in numismate Parisiis cuso, differt quam- plurimum ab ea Imagine, qua vetustissimis temporibus beatissimae Virg. Conceptio pingi consuevit, atque hinc, cum hujusmodi Imago nova et in solit a sit in Ecclesia, ut tališ adnumerari inter eas debet, de quibus et s. Trident. Synod. Patres, et Urbanus VIII decreverunt, non licere ullo in loco vel in Ecclesia ponere. ... S. C. omnimodam varietatem hoc Decreto rejecit. 27. aug. 1837. Temnejšega, resnobnega obraza, nekako okorelih potez, strogo po bizantinskem tipu (kakor n. pr. Marija vedna pomočnica) so vse podobe Matere božje, ki jih imajo v ruski cerkvi. Od nekdaj je bil umetnosti najvišji smoter mater Odrešenikovo upo¬ dabljati v največji milobi in lepoti; to nam pričajo mojsterski umotvori najslavnejših umetnikov. Toda ne za umetne, ampak za najpriprostejše podobe Matere božje se je ljudstvo vnelo v svoji pobožnosti in jih odi- čilo z najdražjimi darili. To nam pričajo številna božja pota, na katere z zaupanjem zahaja verno ljudstvo. Kaj je temu vzrok, je razvidno iz vsega, kar smo povedali o sv. podobah. Podobe angelov. Najstarejše podobe so gotovo podobe angelov. Sveto pismo nam poroča (II. Mojz. 25. 18), da sta bila nad škrinjo zaveze dva keruba z raz¬ prostrtimi peruti. To upodobitev je ohranila tudi cerkev. Delala je an¬ gele kot lepe mladeniče, kajti, kot pravi sv. pismo, se odlikujejo po svoji lepoti, njihovo obličje je obžarjeno z nadnaravno svetlobo. V znamenje 239 popolnoma duhovnega življenja in pa da so poslanci božji, da se gibljejo hitreje kot vetrovi, imajo peruti; okrog glave imajo obsij, dičijo jih dolgi kodrasti lasje, znamenje večne mladosti; prevezani so lasje s trakom ali imajo kot n. pr. knezi, nebeški diadem na glavi. Dolga gubasta obleka, ki je bela ali pisana, jim ogrinja telo. Krasne so peruti, ki so barvane kakor mavrica, ali kakor pavja peresa. Oblečeni so v albo, štolo in tu¬ niko, ali tudi v pluvijal. V 13. stoletju so jih upodabljali kot ljubke otro¬ čiče, plavajoče po zraku in nekako izlivajoče se v dolgo, vihrajoče obla¬ čilo; v roke so jim dajali godbena orodja, trakove z napisi, orodje trp¬ ljenja Kristusovega, svečnike, kadilnice i. t. d. Mične so podobe iz 14. stoletja, ki imajo samo glavo, peruti in roke sklenjene v molitvi. Rene- sanca je podobe angelov zelo spačila; ustvarila je malo idealnega, delala je samo kepe mesa; za oblačilo je ostal samo ozek prtič, komaj pokri¬ vajoč sramoto, ali pa še ne, ker je tem izpodtekljiveje, ker so slikani po spolu, kar sploh ne smejo biti. Cerkev deli angele v devet korov; podobe in oblačila deveterih zbo¬ rov so jako različna. 1.) Serafini stoje v bližini božji in prepevajo trikrat sveto; imajo po šest perut, z dvema zakrivajo obraz, z dvema život in z dvema letajo; nog in rok nimajo. 2.) Kerubini so podobni prvim, toda imajo peruti le okrog glave, ali pa so njih peruti pokrite z očesi (Ezehiel), kar znači modrost. 3.) Troni se slikajo kot okrogli ognjeni obroči s peruti; obroč pomenja svet. 4.) VI a dar st v a imajo na glavi krone, oblečeni so v pluvijal, v roki drže žezlo in kroglo ali okroglo ploščo s pečatom božjim: IC, XC. 5.) Kreposti so oblečeni kakor dijakoni; krona na glavi je preprostejša, navadno le trak. 6.) Moči z rokami navzkriž na prsih; oblečeni so v belo albo z zelenp štolo. 7.) Knezi v tuniki s kroglo in žezlom v roki. 8.) Nadangeli v viteški obleki s škitom, mečem in nizko čelado. 9.) Angeli v tuniki ali albi, z zlatim pasom, s sklenjenimi rokami, ali s ka¬ dilnico v roki. Imena so nam znana samo od treh angelov: Mihael, Gabriel in Ra¬ fael. Ime prvega pomeni: Kdo je kot Bog? Opravljen je v bojno obleko, bori se z zmajem, ali tehta duše. Sv. Mihael je patron grajskih kapel in starih kapelic na pokopališčih. Ime Gabriel pomenja moč božja; drži v roki lilijo, naznanjajočo čistost izvoljene posode, katero si je večni izbral v bivališče. Oznanil je rojstvo Samsonovo, Janezovo in Kristusovo. V 15. in 16. stoletju so ga upodabljali tudi kot lovca, ki ima v roki rog in s psi love enoroga, kateri je pribežal v naročje Marije, sedeče v zaklenje¬ nem vrtu (hortus conclusus). Rafael je oblečen kot popotnik in drži pa¬ lico in bučo;' spremlja Tobija, ali ima poleg sebe ribo, ali se prikazuje pastircem. Vsi drugi angeli so mladega obraza, imajo po dve peruti in dolgo belo ali pisano oblačilo. — Kretanje angelov naj bo dostojno in mirno. Podobe svetnikov. Že od nekdaj so kristjani radi imeli podobe svetnikov. Od cerkve¬ nega zbora v Efezu semkaj imeli so mnogo podob Marijinih, slikanih na les. Tudi podobe drugih svetnikov so radi imeli v cerkvi in doma, ali so jih nosili s seboj. Seveda, te podobe niso imele portretne podobnosti, kajti najslavnejši svetniki so živeli v dobi, v kateri še nihče ni mislil na izdelovanje podob svetnikov; zaradi tega so bili na podobah vsi svetniki po obrazu skoraj popolnoma enaki. Iz podob pa se je moralo spoznati, kaj je svetnik delal in trpel in kako se je Gospod poveličal v njem. Kar 240 so pripovedovale legende z besedami, moralo se je tu izraziti z barvami. Dajali so jim torej posebna znamenja, atribute, po katerih so se razlo¬ čevali. 3 ) — Pri navadnih podobicah je treba paziti na to, da ne pred¬ stavljajo kaj takega, kar bi bilo zoper vero. Zaradi tega so n. pr. prepo¬ vedane podobice s tremi srci, Jezusovim, Marijinim in Jožefovim, ker bi se s tem označevalo nekakšno brezmadežno spočetje sv. Jožefa. — Tudi simbolov nihče ne sme pridevati svetnikom po lastni volji. Slikarji so n. pr. sv. Klari dajali v roko škofovo palico, hoteč naznaniti, da je bila opatinja; toda kongregacija sv. obredov je prepovedala tako upodobitev 10. jan. 1656. — Simbolične podobice naj bodo dostojne in pa take, da jih je moči razumeti. Pretirano simbolizovane in premehkužno sladkotne svetniške podobice, katere kažejo samo lepe zunanje kretnje, kot n. pr. nekateri francoski izdelki, naj se ne kupujejo in ne razširjajo. Ker se je najnovejšo dobo mnogo takih podobic razpečalo med svet, so nekateri škofje določili, da se ne smejo tiskati brez njihovega potrdila, kar je po¬ polnoma opravičeno, kajti le na ta način bo možno odpraviti nedostojne podobice in take, ki se malo strinjajo s cerkveno tradicijo. Slike v oknih. V zasebnih hišah imajo okna namen, da sveti luč skozi nje v sobo; steklo v oknih pa varuje notranjščino mraza, dežja in drugih vremenskih nezgod; tudi imajo namen, da se pogleda skozi in se vidi, kaj se zunaj godi. Isti namen imajo okna v cerkvi, le s tem razločkom, da se ne gleda venkaj skozi nje, ampak cerkvena okna naj bi sveti kraj tudi ločila od zunanjega sveta, da naj bi nekoliko zatopila dnevno svetlobo in ver¬ nike nekoliko prestavila iz vsakdanjosti v duha hiše božje. Kakšno steklo torej ustreza temu namenu? Mar li popolnoma prozorno, skozi katero se vse stvari vidijo natančno, ali ono le nekoliko prozorno steklo, skozi ka¬ tero se nobena reč ne razločuje? Gotovo poslednje, ker je nalično pre¬ progi med svetom in Bogom; takova okna nas kakor zagrinjalo ločijo od sveta, da ga za nekaj časa pozabimo, da občujemo le z Bogom in se tako lažje udeležujemo skrivnosti, katere se gode na svetem kraju. Prva stoletja krščanstva so bila steklena okna izredna prikazen; za¬ krita so bila samo s preprogami. Steklo je bilo jako drago; le v boga¬ tejših cerkvah so delali v okna mozaike iz stekla. V naši dobi je steklo, tudi barvano, tako ceno, da se tudi preproste cerkve po oknih lahko lo¬ čijo od navadnih hiš. Brez prevelikih stroškov bi se dala povsod napra¬ viti okna iz barvanega stekla. Tu ne mislimo krasnih slik v oknih, ka- koršne si morejo omisliti le bogatejše cerkve. Pri oknih iz barvanega stekla je paziti, da se ne rabijo pretemne barve in da na ta način svetlobe v cerkvi preveč ne zatope. — Prvi pogoj pri cerkvenih oknih je dobro steklo. Razločujemo več vrst stekla, n. pr. antično steklo (Antikglas), močno steklo v raznih barvah; katedralno steklo (Kathedralglas), s strojem delano steklo raznega sestava z grbavinastim površjem, barva je skozi enaka brez sence. Rabi se to steklo za okna, ki naj bi bila podobna pre¬ progam ali grizelna okna (sivo na sivem). Tretja vrsta so antične, okrogle male steklene pločice (Butzenscheiben); barve so bele ali polubele; po¬ slednje so nekoliko zelenkaste ali rumenkaste; obrobljajo se s svincem. Taka okna so se nahajala v mnogih starih cerkvah. Ako se' v kozice, i) „Ex quibus slgnis seu instrumeutis docemur quasi per compendium, quid illi, quos colimus, egerint, quidve passi sint.“ Bellarniin. 241 — katere nastanejo med okroglimi pločicami, denejo druge rumenkaste sipice iz katedralnega stekla, in ako se okrog okna naredi obrobek iz razno- barvenih steklenih pločic, postane okno kaj lično in primerno za cerkveno ladijo. Bogatejša okna imajo mnogovrstne slike. Kmalu, ko so se uvedla steklena okna, so jih začeli delati lepša in umetnejša kot v hišah. Na¬ mesto velikih steklenih plošč so jemali manjše, pa raznobarvene, katere so sestavljali v geometrične oblike, da so se videle nalične lepim prepro¬ gam. Prudencij, sloveč latinski pesnik, omenja taka okna že v petem stoletju, primerjajoč okna v cerkvi sv. Pavla v Rimu, sestavljena iz razno- barvenih stekel, s travniki, polnimi cvetlic. A taka okna se še ne morejo v strogem pomenu imenovati slikana okna, kajti prostih risarij tedaj še niso znali delati. Da so take risbe mogli izgotavljati na steklu, morali so se naučiti najprej vsaj eno temno barvo vžgati v steklo, s katero so potem lahko delali razne obrise. Ta iznajdba se pripisuje menihom v samostanu Tegernsee. — V 11. stoletju so poročila o slikarijah na steklo že do¬ ločnejša in popolnejša. Sploh pa so v tej dobi na oknih le bolj rastlinski ornamenti. Prav lepa okna te vrste imajo Cistercijani pri sv. Križu na Dunaju. Nekatere slike v kolinski cerkvi so iz 12. stoletja; v pražki stolni cerkvi so iz 13. stoletja in so izvršene v romanskem slogu. V štirinajstem stoletju je gotski slog tudi oknom dal arhitektonske člene, n. pr. fiale, stolpiče, baldahine i. t. d. Naučili so se tedaj vžigati še druge barve v steklo, ne samo črno. Iz 14. stoletja je mnogo oken v raznih cerkvah, med drugimi v Viktringu pri Celovcu. Vrhunec popol¬ nosti je dosegla ta umetnost v 15. stoletju in njen cvet sega še v 16. sto¬ letje, dokler je cvetela gotika; renesansa pa ji ni bila več prijazna, da celo nasprotovala ji je. Slikanje na steklo se je v renesanski dobi tako opuščalo, da so celo pozabili, kako se napravljajo nekatere barve. Šele koncem 18. stoletja so zopet poživili to staro umetnost, in leta 1828 se je ustanovila tovarna za izdelovanje steklenih slik in pozneje v Inomostu, ki sta izvršili že mnogo res krasnih umotvorov. Tehnika pri slikanju na steklo obstaja v tem, da se rudninska vkislina, katera se rabi za barvanje, zmeša z lahko tekočim steklom ter se prav dobro stare in zmelje z lavendelnovim oljem. S tako barvo umetnik slika na steklo, katero ima obrnjeno proti luči, da precej lahko presodi, kakošna bo barva. Potem se barva vžge v steklene plošče v posebni peči; plošče leže v peči na lončenih ali železnih pokrovkah, da se ne zvežijo. Vročina v peči polagoma narašča; lahkotekoče barvano steklo na plošči se stali, pa tudi trša plošča se stali na površju in oboje se spoji v eno celoto. Ko je to izvršeno, mora vročina v peči počasi odjenjevati, in plošče se ohlajajo več dni. S prvim vžiganjem slika še ni dovršena, treba jo je še mnogokrat prevleči z barvo, da se ji dd ali senca ali več svetlobe, ali da se nepopolnosti popravijo i. t. d. To delo se vidi na prvi pogled lahko, toda zahteva silno veliko opreznosti, da so barve lepe in da plošče ne počijo. Ako se izgotavljajo slikana okna za cerkev, je gledati na to, da okna niso pretemna; zlasti okna poleg velikega oltarja naj bodo svetla. Prav blizu velikega oltarja slikati v okna podobe svetnikov, ni prav pri¬ kladno; kajti žive barve podob preveč zatope barve oltarja in ne sme se videti, kakor da so te podobe v oknih še del velikega oltarja. Najlepše se tu podajo okna z lahkimi preprogami. Kompozicija barv naj dela pri¬ jeten splošen vtis pri vsakem posamnem oknu in vsa okna naj med seboj harmonirajo. — Samo barvano steklo (Appreturmalerei) naj se ne r a b i n i k d a r. 16 242 Kar se tiče sestava, razločujemo pri cerkvenih slikanih oknih tri vrste: Tapetna preprogasta slikarija brez podob, slikarija s posamičnimi podobami ali s celimi dogodki iz svete zgodovine in same slikane obrobke brez podob ali barv v srednjem polju (fonds). Pri oknih s preprogastimi slikarijami naj so geometrične oblike lepo primerno sestavljene in barve naj so v lepem soglasju. Pri oknih s slikami naj se ne gleda na to, da bi bila okna glavna olepšava cerkve, ampak vsaka slika naj je v lepem soglasju z arhitekturo in z drugim cerkvenim okrasjem. Ako so stene v cerkvi obširne in prazne, se vanje ne podajo velike slike na oknih; v baroknih cerkvah naj se rabijo lahke, svetle barve z ličnimi obrobki. Kako naj se slika cerkev? Nebeškega Jeruzalema, čegar svetilo je Jagnje (Raz. 21. 23), ne raz¬ svetljuje samo nelomljena svetloba, marveč svetloba se tudi v krasnih barvah po njem razliva. Zlato, jaspis, safir, kalcedon, smaragd, sardoniks, sardis, krizolit, beril, topas, krizopras, hijacint, ametist — kako divna svet¬ loba se razvija po svetem prostoru, odsvitajoč od predragih kamnov! Ni torej čudno, da že v katakombah niso hoteli imeti praznih enobarvnih sten v prostorih, kjer so opravljali presveto daritev, marveč slikali so stene z barvami ali jih krasili z mozaiki. Kako dragocene mozaike so imele prve krščanske bazilike, in tudi v romanskih in gotskih cerkvah so zlato in barve igrale važno vlogo. Dognana stvar je, da so bile od najstarejše dobe in skozi celi srednji vek skoraj vse cerkve, tudi majhne, bogato sli¬ kane. Oglejmo si le naše domače gotske cerkve; reči smemo, vse, od prve do zadnje so bile slikane, seveda so zdaj slike skrite pod debelim beležem. (Krtina, Praproče, Grad, Vodešiče, Mošnje, sv. Janez pri Jezeru, Turjak i. t. d.) Tudi v prvi renesanski dobi so cerkve slikali; šele pozneje za časa rokoko-sloga so pozabljali na pomen cerkvenih slik; tedaj slika¬ rije niso bile več podrejene arhitekturi in so se naposled opustile popob rtoma; cerkve niso imele znotraj nobene posebne barve; bile so kar gladko pobeljene. V takih cerkvah manjka življenja, kajti življenje se nam kaže v živahnih, cvetočih barvah; bela barva pa je barva blede smrti. Zaradi tega so Grki barvali celo marmorne kipe, kar je neovrgljivo dokazano. Važno je vprašanje, kako naj se slikajo cerkve. — Novejši čas so zopet začeli lepšati svete prostore z monumentalnimi slikami. Pri teh mo¬ gočnih slikah pa ni zadosti, da slikar pozna slog, da riše pravilno, da daje lepe harmonične barve, da ugaja kompozicija; to bi sicer zadostovalo pri slikanju na platno, a nikakor ne zadostuje v cerkvi; tu se zahteva še dobro stavbinsko razumenje, da je slikarija v pravi razmeri z arhi¬ tekturo. Ni dovolj, da slikar zna samo slikati, marveč razumeti mora tudi arhitekturo, poznati mora konstruktivne zakone in pomen posamičnih konstruktivnih členov. Na vprašanje, kateri so pravi temeljni zakoni za monumentalno slikarstvo, ne sme odgovarjati samo okus, ne samo za¬ sebno lepočutje, tudi niso edino merodajna pravila slikarstva na platno, marveč vrhu vsega je treba pravega pojmovanja stavbinskih slogov. Toda prav na to se mnogokrat ozira premalo in zaradi tega se nahaja pri sli¬ kanju cerkva toliko napak. Samo ob sebi je sicer veselo znamenje, da se lepšajo cerkve s slikarijami bolj in bolj, toda skoraj bi želeli, da bi se ta gorečnost nekoliko zadrževala, dokler se ne pride do pravega spoz¬ nanja in se umetnost ne dvigne iz začetništva. Za olepšavo cerkvenih sten naj se rabijo zgodovinske, simbolične ali tipične predstave, tudi alegorične, toda previdno. Druga ornamentika, 243 slogu prikladna, naj je delana tako, da povzdigne vsak člen arhitekture, da pokaže njegov pomen in da na ta način tudi lajik lažje razume lepo členovitost. Vse skupaj pa, arhitektura in slikarija, se mora pokazati kot arhitek¬ tonska enota in napravljati ugoden uti s. Napačno je torej, ako se slikajo podobe na steno brez vsakega načrta in brez ozira na členovitost stavbe, da se vidi cerkev kakor soba s podobami, obešenimi na steni. Ako primanjkuje pomočkov za lepe slike, naj se rajše počaka, če treba mnogo let. Seveda se mora tu delati po določenem načrtu, ne pa kakor ravno slikarju pride na misel. Konstruktivni členi naj se povzdignejo z barvami, še bolje z orna¬ menti, katerih barve naj bodo v lepem soglasju s temeljno barvo. Ker ima slikarstvo arhitekturi samo služiti, ne pa jo namestovati, torej olep¬ šava ne sme biti arhitektura. Konstruktivni deli arhitekture, recimo, lizene, stebri, zidci, oproge, svodna rebra, okna, vrata, dolbine i. t. d. naj se nik¬ dar ne prikazujejo z barvami. Da morajo biti vse dekoracije stilizovane, da more slikar dobro poznati temeljne zakone vsakega sloga, razume se iz navedenih pravil. Pri olepšavariju notranjščine s slikami in drugimi dekoracijami je naposled zlasti paziti na to, da je med vsemi olepšavami lepa primernost, skladnost in soglasje; vse todelanotranjščino mirno. Mir ni tam, kjer je malo slik, ali kjer so le bolj temne, mrtve barve. Nikakor ne; smejo se rabiti jako žive barve, sme se naslikati mnogo podob, sploh, kolikor jih je potreba; toda naj se sestavijo tako, da se vjemajo, da ne „vpije“ ena sama preveč, da ni nasprotja med njimi; tedaj imamo lepo primernost. Vsaka dekoracija naj je sestav¬ ljena tako, da ima slednja vejica, najskrajnejši list svoj naraven izvor iz skupne korenine; dalje naj je med slikami in med dekoracijo primerno enakotežje v množini in barvah, tako dobimo skladnost in so¬ glasje. Takšna cerkev ima mnogo barv, mnogo lepšav, vendar je v njej lep mir, ker je skladnost in soglasje v vsem. Mislimo pa si cerkev, katere arhitektura ima nedoločne slabotne barve, in da se nahajajo tu in tam po stenah slike v prav krepkih barvah — je li tu ubranost in so¬ glasje? Upajmo, da se bodo starodavna, preizkušena pravila tudi pri monumentalnem cerkvenem slikarstvu zopet začela vestno uporabljati in da bo slikarska umetnost v cerkvi res dospela do častnega mesta, katero se ji spodobi. Gotovo, neovrgljivo je, da ni vsak modern mojster že sposoben za cerkvenega slikarja, zlasti ako je dovršil le akademične štu¬ dije, o stari cerkveni umetnosti pa se ni učil in je ni videl. Da naše sedanje akademije ne izuče cerkvenih slikarjev, nam ni treba dokazovati. Šol za cerkveno slikarstvo, nimamo, — ostaja torej le še ena šola, namreč natančno študiranje klasičnega slikarstva iz prejšnjih dob. Vlažne stene. Velika nadloga, katera zelo kazi notranjščino mnogih, sicer lepih, snažnih cerkva, je vlažnost spodnjega dela sten. Ta vlažnost se nikakor ne da odpraviti; čeprav se jarki izkopljejo okrog cerkve, vse nič ne pomaga. Naj se še tako dobro omeče z malto, s ce¬ mentom, da celo z asfaltom — vse zastonj, solitar prej ali pozneje venkaj udari. Prhnenje zidovja se ne odpravi, zid je zelen, rumen, poln malih gliv. Čim bolj se hoče zakriti z raznimi barvami, tem grše postajajo stene. Najboljši pripomoček zoper to so marmornate plošče, a so pre¬ drage in presegajo denarne moči naših cerkva. Z dobrim uspehom bi se mogle rabiti postekljene plošče (Thonfliese) ali šamotne plošče, kakoršne se rabijo novejšo dobo za tlak v cerkvi. Te postanejo, žgane v ognju, jako trdne in močne, da jih nobena vlaga ne 16 * 244 more premočiti. Ker je današnje dni izdelovanje takih plošč doseglo ve¬ liko popolnost, dali bi se na njih napraviti prav prikladni, preprogam na- lični vzorci, tudi reliefni, ali pa bi se jemale samo enobarvne, da bi bilo vse bolj podobno kamnu. Seveda bi bilo treba skrbno izbirati barve in risbe, da bi se vse vjemalo z arhitekturo in dekoracijo cerkve. Podstav (Sockel) bi se lahko naredil temnejši; gornji del podstava pa bi bil odičen z lepo risbo in vse primerno obrobljeno. Tako bi se v tehničnem in umetniškem oziru najugodneje rešilo zelo važno praktično vprašanje, kako naj se osuši spodnji vlažni del cerkvenih sten. Na vsak način pa bi se moralo gledati na to, da deseni niso preveč navadni in profanih, kajti sedanjo dobo, ko se take plošče rabijo že skoraj povsod v hotelih, v ku¬ hinjah, po vežah in drugih krajih, mora se za cerkev napraviti kaj takega, kar se loči od vsakdanjega. Umetnost in umetna obrt. 247 I. Splošno o umetnosti. Krasna je slika, .katero je izvršil slavni Friderik Overbek, eden naj¬ odličnejših umetnikov, prizadevajočih si za povzdigo krščanske umetnosti. Imenoval je svoj umotvor: „Triumph der Religion in den Kiinsten 11 , ali: „Das Magnificat der Kunst 11 . Slika je taka-le: Na oblakih sedi Marija z Jezusom v naročju pišoč svojo hvalno pesem »Magnificat 11 . Marijo obdaja mnogo svetnikov novega in starega zakona, svetnikov, ki so izkušali v minulih devetnajst stoletjih z vsemi svojimi močmi v krščanskih umetninah poveličevati sv. Cerkev božjo in ji služiti. Krščansko poezijo predstavlja Marija sama, pišoč svoj navdušeni »Magnificat 11 . David s harfo predstavlja cerkveno glasbo, Sa¬ lomon, držeč v rokah bronasto morje, kaže na kiparstvo, sveti Luka kaže na slikarstvo in sv. evangelist Janez s črtežem nebeškega Jeruzalema v rokah predstavlja arhitekturo. Lepo razstavljeni obdajajo svetniki umet¬ niki žarno središče. Na spodnjem delu slike vidimo umeten vodomet, kateri pomenja, da vsi napori krščanske umetnosti merijo kvišku v nebesa; temu nasprotno so si mislili pogani studenec, tekoč s Parnasa navzdol. Temu prekrasnemu vodometu je naredil umetnik dvojno vodno gladino; v gornjem kotlu odsevajo nebesa, v spodnjem zemeljske stvari. S tem nam predočuje umetnik dvojni element umetnosti: Misli izvirajoče iz nebes in pa za predočevanje potrebno iz narave vzeto obliko. Da, umetnost svojih korenin nima v zasebni poljubnosti tega ali onega umetnika, ampak v večnih zakonih; bistvo njeno jev ideji, ne v tvarini; tvarina je le sredstvo, s katerim in v katerem se predočuje ideja. Že Platon je nazval umeteljno lepoto odsev resnice. Kaj pa je resnica? Tudi današnje dni mnogi ne poslušajo radi od¬ govora, katerega nam daje na to vprašanje zgodovina, zlasti krščanstvo. Edini pravi odgovor je, da je Bog nevsahljivi, živi vir resnice in da v duhu človeškem, vstvarjenem po podobi božji, odseva resnica. Kako krasen je bil ta odsev v prvobitnem stanu človeka! Toda prevzetnost in sebičnost je zapeljala človeka, da se je drznil zlorabiti svojo prostost; in kot od¬ padnik od Stvarnika svojega, bil je pregnan iz raja. Pa tudi v pregnanstvu se je spominjal svojega izvirnega prvobitnega stanja, hrepenenje po njem mu je ostalo v srcu, živo si je želel, da bi bil zopet združen z Bogom, kot je bilo nekdaj. Kakor nam sploh vsako hrepenenje po idealnosti priča, kako dolgčas nam je tukaj v pregnanstvu po našem pravem domu, prav tako je tudi umetnost izraz domotožnosti, hrepenenja po tisti harmoniji, katera je pred grehom prešinjala vso naravo zemeljsko in jo združevala z nebom. Tako razumemo, zakaj se je razvijala in cvetela umetnost vse čase pri vseh narodih v službi religije, in pod njenim vplivom obrodila najplemenitejši, najkrasnejši sad. Druhali, odpadli od vere, seveda to nikakor ni všeč, kakor tudi fi¬ lozofom ne, kateri pričenši pri prvobitnem žlemu naposled izlikajo človeka iz opice, kateremu je prvi in zadnji smoter življenja: vživaj, dokler se zopet ne povrneš v grudo, da gnojiš nadaljnemu razvoju tvarine. Na takem stališču ne stojimo. Prava umetnost, katera izvira iz večne resnice in se k njej povrača, loči se bistveno od materialistične. Kajti prava umetnost ima že na čelu vtisnjeno znamenje svojega vzvišenega izvora, odsev nadčutnega, naj se že kaže v veri, ali v slutnji, v upodabljajoči umetnosti, ali v poeziji. 248 Oblika v umetnosti je prikazovanje duha. Materijalizem, taječ duha, razruši s tem tudi obliko. Potem ko je prvo razodenje zatemnelo v našem rodu, vse basno- slovje in vse modroslovje narodov, ni bilo drugega, kot nekovo iskanje izgubljenih oblik, to je iskanje pravih razmer bitja človeškega do duševnih in telesnih potreb; to je bilo iskanje pravega smotra in prave naloge človekove na zemlji; z eno besedo, to je bilo iskanje religije, kar se izraža umeteljno v filozofiji, v poeziji in v podobarstvu. Bistvo prave umetnosti je v tem, da idealno lepo predstavlja v čutni obliki; umetnost je postavna, pravilna utelesitev ideje v čutni obliki. Bližnji njen smoter pa je ta, da nas s predstavljanjem idealno lepega povzdigne v idealni svet. Bog, kateri je sam na sebi absolutna dobrota (aw to to a^atfoT), je tudi absolutna lepota (KnXov avro nad' avr6, Plato). Svet je po besedah očeta filozofije najlepši tvor, ker je umotvor božji. Karkoli pa je v stvarstvu lepega, je lepo le, ker je deležno lepote božje. 1 ) Ideje, katere je imel Bog o stvareh od vekomaj, so vir vse njih lepote; in vsa telesna lepota stvari je le viden odsev idej, katere je Bog imel o njih. Toda svet, stvarstvo je podvrženo ničemurnosti, zdihuje pod pre¬ kletstvom. 2 ) Zaradi prekletstva božjega stvarstvo zdaj ni več tako, kakršno bi moralo biti in kakršno je Bog hotel imeti, ni več prilično ideji božji. Kot podoba božja prejel je človek zmožnost z duševnim gledanjem (ISetr — idfa) ustvarjati si ideje (species intelligibiles), katere se bolj ali manj skladajo z idejami božjimi; kolikor bolj se bližajo idejam božjim, tolikanj popolnejši, tolikanj idealnejši so. 3 ) Kot podoba božja mora tudi človek svojim lepim idejam dajati čutno obliko in čim prikladnejši zunanjo obliko zna dajati svojim lepim idejam, tem večja je njegova estetična zmožnost, tem vzvišenejša je njegova umetnost, tem večji umetnik je. Pred grehom so bile tudi naravne zmožnosti človekove popolnejše, bolje je mogel razumeti lepoto božjo in lepoto vidnega stvarstva, večja je bila torej njegova umetna spretnost. Po prekletsvu božjem pa je tudi človek razrušena umetnina. Ne le naravne ideje o Bogu so bile otemnene, tudi volja je bila izpridena in zbujene čutne strasti so človeka vedno bolj oddaljevale od Boga; strastno se je zdaj vdal stvarem, oboževal je lepoto, katera je stvarem še ostala, stvarnika pa, vir vse lepote, je pozabil in tako je še bolj otemnela v njem naravna ideja božja pa tudi nravne ideje in z njimi pravi nazori o lepem. Ni čudno torej, da je umetnost v po¬ ganstvu vedno globokeje propadala in se ponižala do samega posne¬ manja narave, da je postala mesena; namesto, da bi človeka oblaževala s predstavljanjem lepih idej, dražila mu je le čutnost in ga tako še bolj utrjevala v zmoti. Pa kakor človek ni izgubil vse resnice, vsega nravnega čustva, tudi zmožnost za umetnost ni izginila popolnoma. Kakor je bila ideja božja v človeku le skaljena, ne pa uničena, tako je bilo tudi z idejami lepega; tudi te so mu ostale z idejo božjo. Versko-nravna naloga človekova je ta, da v dušnem življenju nje¬ govem nastane zopet pravo soglasje; nalog in smoter prave umetnosti pa je, da spačenemu dejanskemu življenju kaže zrcalo idealnega, boljšega, prvobitnega življenja. Prava umetnost naj bi odmeknila zrcalo izprijenosti, katero zagrinja stvarstvo, ter pokazala stvarstvo tako, kakršno bi po ideji božji moralo biti. ‘) „Pulchritudo creaturae nihil est aliud, quam similitudo divina e pulchritudinis in rebus parti- cipata." Thom.. Aq.) *) Rimlj. 8. 20. a ) Ideal pomenja v estetiki duševno podobo (idea) nenavadne, relativno popolne lepote. — 249 Kako lepo nalogo ima umetnost! Dvigati mora človeka nad vsak¬ danje življenje in njegov pogled voditi tja, kjer biva Večna lepota. „Ars propter artem“. „Ars propter artem —- umetnost sama sebi smoter!“ Ta klic se čuje prepogosto. Toda v nobeni veliki dobi umetnosti niso umetnosti gojili in ljubili samo zaradi umetnosti, nikdar ni bila umetnost sebi smoter; vse čase bila je le posredovavka višjih, splošnih, večnih idej. »Umetnost sama sebi smoter," ta izrek ima nekoliko resnice v sebi; kajti umetnost je predstavljanje lepega, in to lepo v gledavcu vzbuja dopa- dajenje in nekov dušni vžitek; v tem oziru je sama sebi smoter. Recimo, kdo ogleduje sliko Rafaelovo ali Fiesolovo, katera predstavlja vso gorečnost svete ljubezni, pobožno navdušenost, vso dušno svetost v prekrasnih zunanjih oblikah. Prašajte ga, česa išče? Odgovoril bo: »Iščem duševnega užitka, druzega nič.“ — Ali mislimo si umetnika, vsega zamaknjenega v svoj ideal, katerega hoče izraziti na primernem sredstvu. Pozabi vse, celo svojo lastno korist. Njegov smoter je le veselje radi tega, kar ustvarja; v tem veselju nahaja obilno plačilo. In v tem oziru smemo reči, da je umetnost sama sebi smoter („ars propter artis complacentiam"). Zanikavati pa moramo trditev, da umetnost nima* prav nobenega drugega smotra. Kajti le tedaj, ako ima umetnost še kakov drug pozitiven in določen smoter, je umetnost res veliko delo človeško, in umetnik ima le v tem slučaju jako važen, globoko v človeško družbo sezajoč poklic. Umetnost služi, služi Bogu ali svetu, duhovnemu ali mesenemu člo¬ veku. Objektiven smoter prave umetnosti je dvojen: objektiven in subjektiven. Objektiven smoter je čast božja. Vsa relativna lepota je odsev neizmerne lepote božje in njen smoter je, da nam razodeva lepoto božjo, oznanuje veličanstvo božje in slavo njegovo. Umetniško lepo, katero je ustvaril umetnik, mora služiti prav tistemu smotru, kakor lepo, katero je ustvaril Bog. Tudi umetniško lepo naj poveličuje Njega, ki je vir vse lepote. Umetnost ima torej bistveno nabožni značaj. Ni ravno, da bi se ta nabožni značaj očitno kazal pri vsaki umetnini; vendar je v obče potrebno in bistveno, da se umetnost ozira na božanstvo. Ako se umetnost odtrga od vere, ako se ji celo postavi nasproti, mora ne- izogibljivo propasti. Subjektiven smoter lepe umetnosti je ta, da nravno oblažuje in očiščuje človeško srce. Pogled na umetniško lepoto podeli človeškemu duhu nedolžno uživanje, izpodbuja pa tudi človeškega duha, da se dviga kvišku nad sirovo in olikano meseno poželjivost; umetniška lepota vzbuja v človeku ljubezen do tega, kar je v resnici lepo in torej tudi v resnici dobro, kajti lepo in dobro se ne dasta ločiti. Človeku, gledajočemu v čutno lepi obliki idealno lepoto, naj nagiba tako ogledovanje tudi voljo, da idealno lepo izraža v svojem nravnem življenju in si tako prizadeva za tisto nravno popolnost, po kateri mora težiti, ako hoče kolikor mogoče podoben postati Bogu, absolutni lepoti. Na tem stališču ima umetnost silno važen etičen pomen. Tako je bilo vse dobe, v katerih je prava umetnost razcvetela — vse sklicevanje na to ali ono dobo, na tega ali onega umetnika ne more omajati in izpremeniti te trditve. 250 Poganska umetnost. Do najvišje stopinje popolnosti je dospela upodabljajoča umetnost, kar tiče telesne lepote in pravilnosti oblik pri poganskih Grkih. A prav tisto dobo, ko je grška umetnost cvetela najlepše, je bila v službi na- božnosti in nravnosti. Grška umetnost je imela v dobi najlepšega razcvita bistveno nabožen značaj, smatrali so jo kot del bogočastja, pa tudi na¬ menjen oblaževanju narodove nravi. „Vemo,“ pravi celo Burke, „ali kar je še več in še bolje, čutimo v notranjščini svoji, da je naboženstvo podlaga oliki, kakor tudi vir vsega lepega in dobrega. 1 ) V slavo božanstva obračajo se pričetkom vse umetnosti najprej poezija, in za njo, kakor nam pričajo ostanki vsega starega veka, vse druge upodabljajoče umetnosti. 2 ) Ako si ogledamo veliki razvoj umetnosti v razvoju človeštva, pokaže se nam, da imajo korenine v nabožanstvenosti, ki je duša vsega dejanja in nehanja. Služila je umetnost višjim idejam in za te ideje je zahtevala kolikor mogoče popolno čutno lepoto. Pri takšnih nazorih je morala lepota oblik dospeti do velike dovršenosti. Pripomogel je k temu čut za lepoto, katerega nahajamo pri Grkih. Do popolnega razcveta je dospela grška umetnost v tisti dobi, ko je v narodu živela silna krepkost, preprostost šeg in pa nabožni čut; posamna mesta in celi rodovi so tedaj tekmovali med seboj; povsodi je vel mladeniški duh. Umetnost, porojena iz naroda, je bila tesno zrasla z narodovim življenjem; slavila je bogove in heroje; likala je narodovo nrav. Skratka: umetniki so bili služabniki bogov, učitelji naroda, proslavljava pradedov in njih junaških dejanj. Prva in najvišja naloga arhitekture je bila zidanje tempeljnov. Naj¬ starejša in najplemenitejša naloga skulpture je bila izgotavljanje kipov, predstavljajočih boga. Najvišja naloga slikarstva je od nekdaj bila podoba svetega bitja ter zgodovinsko nabožno in filozofično slikarstvo. Prav tako je bilo z glasbo, z nabožno poezijo in nabožno filozofično prozo. 3 ) Bajeslovje je bilo Grkom res nabožnost; ni mu bilo samo igrača, marveč slovesna resnost; vladalo je duhove. Kakovi alegoriji ali poetični izmišljotini se ne daruje; poganstvo je imelo v bajeslovju naboženstvo svoje (religio), vez svojo z božanstvom; balo se je jeze svojih bogov, čutilo je, da je človek z grehom, s prestopom božje postave zapadel smrti, in izkušalo je z nadomestovalno krvjo živalsko, s krvjo človeško, s krvjo nedolžnih otrok potolažiti božanstvo . . . 4 ) Tudi pri poganskih narodih so se razvijale umetnosti na podlagi na¬ božnega življenja in prav na tej dospele do najlepšega razcveta. O na¬ božnih umetnostih v tem pomenu, da so prikladne večnim resnicam, se¬ veda tu ne moremo govoriti. Toda v širšem pomenu, to je, če smatramo kot nabožne umetnosti vse tiste, katerih umotvori služijo poveličevanju božanstva in prospehu nabožnega življenja, v tem smislu pojem „nabožna umetnost 11 obsega umetnost vseh narodov in vseh časov, naj že služijo malikom in zmoti, ali kakor pozneje v krščanstvu večni resnici ter pove¬ ličanju Njega, kateri edini je stvarnik in gospod vseh stvari. Prvi klasični narod starega veka bil je poganski. Misel na nadna¬ ravni namen človekov ni prešinjala njegovega življenja; ni poznal večne vrednosti svoje. Sicer se mnogokrat trdi, da je bila le telesna lepota naj¬ višji zakon grške upodabljajoče umetnosti; toda v dobi cveta umetnosti ! ) Reichensperger, Die cliristlich-germanische Baukunst. 3 ) Historisch-politische BlStter 79, str. 579. 3 ) Lasaul, Philosophie der schSnen Kunste. *) Carriere, Die Kunst im Zusammenhang mit der Culturentwickelung. 251 to nikakor ni resnično. Že pamet sama nam pove, da je lepa oblika brez dostojne vsebine le pravilen obraz brez duhovitosti, in nihče ne bo trdil, da je samo ljubezen do oblike porodila Phidija. Dognana resnica je, da je grška plastika v dobi najvišje popolnosti le na reliefnih podobah, na katerili je bilo mnogo oseb, nekatere delala brez obleke, in sicer so one nižje vrste; nasprotno pa je plemenitejše značaje, bogove, heroje, filo¬ zofe in govornike vselej delala oblečene. Šele več kot pol stoletja po dobi Phidijevi (f 432), torej takrat, ko je versko življenje in ž njim tudi grška umetnost začela propadati, drznili so si kazati na nekaterih po¬ dobah le samo telesno lepoto, in sicer le na podobah, katere so spadale v najbolj senčno stran grškega bajeslovja, n. pr. vulgarno Lado, nikdar pa ne Uranije, in z njenim češčenjem združenih poosebitev. Nasprotno so bili Jupiter, Neptun, Eskulap, Dijoniz, Junona, Palada, Atena, Cerera in Proserpina, Dijana in muze v vseh dobah oblečene. Tudi Lada je bila v prvi dobi oblečena. Praksiteles si je prvi drznil delati to boginjo v obliki, ki je bila poprejšnji šegi nasprotna, in je s tem nastopil ter drugim po¬ kazal pot, katera je resnobni čut starogrški daleč zapeljala. Šele sredi četrtega stoletja, torej v dobi propada, ločila se je umetnost od vere in nravi; zdaj je sama sebe proglasila za svoj najvišji zakon in se je začela ozirati le na telesno lepoto. Toda grška umetnost je cvetela le tako dolgo, dokler je bila zvezana z vero; tisti hip, ko se je pretrgala ta vez, ko je izginila verska in nravna resnost pri umetnikih in je stopil dvom na njuno mesto, tisti hip je ovenel cvet grške umetnosti, preminula je idealna lepota grških umotvorov in njeno mesto zavzel je le mik zunanje oblike, ki se je sicer laskal mesenosti, ni pa mogel dajati nikakoršnega duševnega užitka, ker pogrešala se je idealnost, katera edina more dopasti mislečemu duhu. — Nova pot mesenosti pri grški umetnosti je jako mikala nravno propadlo čustvo in se je razširjala hitro — vendar solnce resnice nikdar, tudi v starem veku, ni tako popolnoma zašlo, da bi ne bili znali ceniti višje vrednosti notranje, v etično vrsto spadajoče lepote. V grški antolo¬ giji nahajata se dve puščici (Epigramma) proti Ladi v Knidu in Minervi v Atenah. Pariš, sin Prijamov, zrasel je, kakor pripoveduje staro bajeslovje, na Idi med pastirji in bil je tudi sam pastir. Kot sodnik med tremi bo¬ ginjami, cenil je manj Junono in Minervo ter je dal prednost Ladi. Na to razsodbo merita omenjeni puščici in kažeta, kako je boljši del naroda sodil o pravi lepoti. Pomen puščic je ta-le: „Vidiš podobo Ladino, o ptujec, in praviš: ,Ta res presega bogove in ljudi, izrek Parizov bil je pravičen. 1 Ako potem pogledaš junakinjo s sulico, Minervo, zakličeš: ,Resnično, pastir goved je bil Pariš, in govedarsko je bilo, da je to manj cenil.“ (1 ) Iz Grške se je preselila umetnost v Rim, in sicer takrat, ko so Rimci premagali Grke ter so rimski vojskovodje grške umetnine prepeljali v Rim. Ker Rimci niso imeli veliko zmožnosti za umetnosti, a so bili jako prebrisani v praktičnih strokah, niso izumeli mnogo izvirnega v umetnosti; posnemali so le grške umetnine in jim dajali praktično smer. Med Grki in pozneje tudi med Rimci je pa jela prevladovati popačenost in spridenost; preminula je vera v bogove; bajeslovje, katero je dajalo umetniški domišljiji povzlet, se je začelo prištevati pravljicam; tedaj je umetnost izgubila tisto, kar jo je prej dvigalo kvišku; začela je propadati; razni notranji in zunanji boji so jo sčasom skoro docela uničili. Solnce staroveške umetnosti bližalo se je polagoma zatonu; naposled je nastopila temna noč. ') 'Ardi&a depx6fitvog nah Pallada, tovto (bg fiovTTjg 6 Haoig rrjrde rraonr>6/a<7i. Jacobs, anthol. gr. tom. 1. pag. 193. tom. 4. pag. 168. — Jimgman Aesthetik pag. 608. 252 Umetnost med Hebrejci. Pri Hebrejcih se je ohranila po posebnem razodenju božjem vera v enega pravega Boga. Bog sam je natančno določil bogočastje in vsa orodja, katera so se rabila pri njem. Da je tudi tu pri bogočastju bilo vse delano umetno, mislimo si lahko. Umetnost Hebrejcev pa je imela vse drugačno obliko, kot med pogani. Poganom je bil že kip sam tudi bog, in tempelj njihov je bilo bivališče boga; Hebrejci so dobro vedeli, da nebes nebesa ne morejo obseči Jehova, mnogo manj torej iz kamna zidano poslopje, naj je še tako veliko in krasno. Imenuje se sicer „biva- lišče božje,“ ker je bil Bog tu svojemu ljudstvu na poseben način blizu; a to bivanje ni bilo tako, kakoršno so si mislili sosednji poganski narodi (Egipčani, Asirci, Babilonci). Hebrejcem je bilo prepovedano, delati si podobe bogov; pogani pa so prav na teh podobah kazali svojo umetnost. Vsa umetnost pri Hebrejcih je bila le v službi bogočastja. Druge poganske vere so bile le bolj naravne vere, hebrejska pa je bila vera duha; torej so se zlasti duševne umetnosti, recimo poezija in glasba, razvile do naj¬ lepšega cveta in sicer sta tudi obe ti dve umetnosti služili bogočastju. »Nikdar ni kakova grška ali latinska oda dosegla psalmov v vzvišenosti,“ pravi Fenelon. In psalmi so se pri službi božji peli, spremljani z glasbenimi inštrumenti. Manj so gojili Hebrejci slikarstvo in kiparstvo, akoravno tudi teh umetnosti niso zavrgli, vendar so se bali njunega mika, da bi se narod ne zapeljal k malikovavstvu. Krščanska umetnost. Umetnost je tako prevzvišena, lepota njena tako mamljiva za srce človeško, da lahko razumemo, zakaj v svoji navdušenosti do nje drzno zabredejo celo v bogokletstvo tisti, ki nočejo spoznati, da ima umetnost svoj vir in ideal v Bogu. Vkljub temu pa v navdušenosti do umetnosti nikdar ne bodo prekosili nas; bolj vemo ceniti vrednost tvorov lepe umet¬ nosti, kakor oni, kajti kristjanu katoličanu je umetnost veliko več, kakor bogotajcu, materijalistu. Ako je umetnost sploh prikazovanje idealno lepega v lepi čutni ob¬ liki, nam je krščanska umetnost toliko kot vtelešena, v lepo obliko ogr¬ njena, nebeška resnica krščanstva. Večja ali manjša popolnost umetnosti stoji pod uplivom vere; verske ideje se naravno odsevajo v umetninah. Na čim večji stopinji je vera, čim bogatejše in lepše so njene ideje, čim višji je cilj, katerega stavi človeku, tem popolnejše se bo razvijala umet¬ nost pod njenim uplivom, kajti umetnost potem odpira tolikanj bogatejši in lepši zaklad idealno lepega, tolikanj lažje potem umetnik zajema iz tega zaklada in stvari umetnine, v katerih se odseva nebeška lepota. Kje so ideali, kateri bi se v vzvišenosti mogli primerjati krščanskim ? Ti ideali, katere naj bi vtelesil arhitekt z merilom in šestilom, kipar z dletom v mar¬ morju, slikar z barvo in čopičem, so v krščansko-nabožni umetnosti naj¬ višji, do katerih se sploh človeški duh zamore povzpeti in za katere se človeško srce v rahločutnosti in iskrenosti svoji more navdušiti — tisti ideali, kateri imajo svoj vir v Bogu, izvoru vse lepote. Po temni, temni noči, v katero je po brezverstvu svojem zabredlo poganstvo, prikazala se je luč krščanstva; vera Kristusova je rešila člo¬ veka, prinesla je resnico, krepost in za njo popolnoma novo stvarilno moč 253 zabredlemu, mrtvemu svetu. Tudi umetnost je bila rešena; v krščanstvu je dobila izgubljeni ideal, po katerem je dolgo, dolgo hrepenela, našla je resnico, našla pravo vzorno lepoto. Sveti apostol Pavel v listu do Eježanov pravi, da je po Kristusu pre¬ novljen z grehom razdejani svet. Že v učlovečenju božje besede bil je izpolnjen prepad med Bogom, absolutno lepoto in med razdejanim, po¬ kvarjenim stvarstvom. Učlovečeni Sin božji, v katerem biva vsa popolnost božanstva in torej tudi absolutne lepote (T6 S n v >g Kam’,vi telesno, dobila je umetnost najvzvišenejši ideal za svoje predstave, ideal najvišje važnosti, ki si jo moremo misliti. Koliko snovi za umetniške predstave se nahaja v sv. evangeliju, v zgodovinskih dogodkih, katerih središče je včlovečeni Sin božji, čegar veličanstvo obžarja vse ž njim sodelujoče osebe, da, celo zunanjo naravo. Tudi stari zakon razsvetljuje luč njegova, in velika na¬ loga umetnosti je, da dogodke starega in novega zakona predstavlja v nadnaravnem obžarenju, katero se na obe zavezi razliva od Kristusa. Za učlovečenim Sinom božjim je Mati božja Marija najveličastnejši ideal upodabljajoče umetnosti. Ideal nravne lepote je Marija umetniku, naj jo motri v neizmernem dostojanstvu kot Mater božjo, ali kot kraljico nebes in zemlje, ali kot najpopolnejši vzor devištva in vseh drugih čed¬ nosti. Ideale čednosti, in sicer v taki vzvišenosti, kakoršne svet poprej ni poznal, daje umetniku krščanstvo v svetnikih; na vsakterem izmed njih se odseva nebeški blišč nadnaravne lepote. 1 ) In slednjič, kaj nam je učlovečeni Sin božji razodel o svojem ne¬ beškem očetu? Naj je ideja, katero je izrazil Phidija v svojem slovečem Jovu, še tako veličastna, nikdar in nikoli ne doseže ideje Boga Očeta, kateri v svoji večni ljubezni da v smrt edinega Sina, ki naj bi bil v sprava za grehe sveta! Kje drugod se nahajajo tako vzvišene ideje? Če tudi vse vere oživljajo umetnost, pisal je slavnoznani kipar Canova Napoleonu, vendar nobena ne tako, kakor naša. Krščanstvo je odprlo očem umetni¬ kovemu žarne pokrajine neizmerne neskončnosti. Odprlo je umetniku kraljestvo novih idej, katerih ena sama bi bila dovolj močna, da dvigne človeštvo kvišku nad vse zemeljsko ter ga oblaži in osreči. V učloveče¬ nem Sinu božjem, v njem, ki je odsvit Očeta, je našla umetnost svoj najvišji ideal. In kakor stoji ta ideal nad vsemi drugimi, zgolj človeškimi ideali, tako presega prava krščanska umetnost vsako drugo, bodisi staroveško, bodisi moderno. Kaj so ideje paganske v primeri s krščanskimi? Kaj je veličastnega, recimo na Farneškem Herkulu, napol pijanem, ali na Apolonu v Belve- deru z lokom v roki v tistem trenutku, ko je ravno sprožil lok? Kako nizke so te ideje, akoravno se na tem najizvrstnejšem izdelku občuduje lepota in natančnost v najmanjših potezah. Vse ideje staroveških izdelkov zaostajajo neizmerno daleč za eno samo idejo, za idejo, katero vidimo upodobljeno v neštevilnih izdelkih krščanske umetnosti, to je preblažena Devica Marija z nebeškim detetom v naročju. Ta ideja, 'devica-mati z detetom svojim, je tako krasna, tako veličastna, da si lepšega misliti ne moremo. Schiller pravi o njej: „Hoheres bildet selber die Kunst nicht, die gottlich geborene, als die Mutter mit ihrem Sohn.“ Braut v. Messina. Krščanska umetnost se peča z duhom, odrešenim zmote in greha; zato more predstavljati duhovno prerojeno življenje; zato more vzbujati čisto, sveto dopadajenje. <) Dr. Thalhofer, Liturgik. 254 Vrednost človeška stoji tu na mnogo višji stopinji, in bojevanje zoper svet, njegove strasti in poželjenja se kaže tu veličastneje. Krščanski umet¬ nik ima več svobode v podrejanju raznovrstnih čustev in nravnih značajev, kot staroveški. Prav zato krščanski umetnosti nikakor ni treba nazaj po¬ segati v basni poganske; v krščanstvu ima neusahljiv vir snovi. — Želeti je sicer, da je tudi znanje zgolj tehnična izvršitev po vzgledu klasične umetnosti v soglasju z idealom, ki je neskončno višji, kot so si ga mogli misliti poganski klasični umetniki; vendar nikakor ne smemo prezreti, da je duhovni del jedro; kajti napak bi bilo, višje ceniti telo, kot oživljajo¬ čega duha. Da se dovršenost zunanje oblike strinja z idealnim izrazom, to daje krščanski umetnosti značilen, čaroben mik, dragost, miloto in ljub¬ kost, katera jo visoko povzdigne nad staroveško klasično umetnost. Krščanska umetnost presega staroveško v vseh strokah, presega pa še mnogo bolj današnjo moderno umetnost. Tudi kdor nima posebno bistrega očesa, lahko zapazi, da v sedanjosti na umetniškem polju vse težnje merijo prav tje, kamor streme prizadevanja novejše dobe na drugih poljih. Moderna umetnost ni samo zapustila viso¬ kega stališča svojega, stališča idealnosti, marveč ponižala se je tako glo¬ boko in zavrgla se tako zelo, da se je podala v sužnost materijalističnih nazorov in se v družbi z njimi bojuje zoper krščanstvo, zoper nrav in vero krščansko. Umetnost najnovejše dobe, seveda so nekatere častne izjeme —- ponižala se je do človeških strasti, hoče jih vzbujati in jim streči. Namesto, da bi strasti spravljala v soglasje, namesto, da bi očišče¬ vala srca, da bi blažila duha, oprostila človeka verig, ki ga vežejo na grudo in ga povzdignila do svetlih višav, kamor nobeno oko pogledati ne more — se sladka prav tistemu delu človeškemu, ki nas priklepa na grudo ter se neprestano bojuje zoper duha, koprnečega kvišku. Toda prav v tem je vsa moč moderne umetnosti, da služi in ugaja strastem človeškim; prav zaradi tega so izdelki njeni tako zelo priljub¬ ljeni. In ravno zato so leposlovni listi z opolzlimi romani in frivolnimi podobami najbolj razširjeni i. t. d. Vse to priča dovolj jasno, da je mo¬ derna umetnost popolnoma pozabila svoj pravi namen, ker se je ponižala tako globoko, da je postala sužnja nasprotnikov duha krščanskega. Kako redki so sedanjo dobo res idealni umotvori! Vzrok temu je odpad od Kristusa, najvišjega nravnega ideala. Kdor se proč obrne od tega ideala, zapade smrti, in sicer smrti, od katere ni vstajenja. In umetnost se je pogreznila v blato, ker so umetniki izgubili izpred oči ta izvor, ki je vzor in smoter vsake prave umetnosti. Ako današnje dni umetniki hočejo hoditi po neki poti, katera se je popolnoma ločila od krščanstva in cerkve, ako si prizadevajo na realistič¬ nih tleh razviti in povzdigniti umetnost, se sme to prizadevanje imenovati titansko, toda ne bo imela pravega uspeha. Nahajamo tu vmes sicer res umotvore, v tehničnem oziru tako dovršene, da si skoraj popolnejših mi¬ sliti ne moremo — toda manjka idealnega poleta; brez tega je vsa po¬ polnost oblik le lupina, ki nima jedra. Na teh umetninah nadvladuje meso. Zdi se nam, da stavijo nekateri umetniki meso kot najvišji smoter umet¬ nosti, meso slikajo z najdražljivejšimi in najmikavnejšimi barvami. Taka umetnost je realistična v materialističnem smislu in je v nasprotju s pravo lepo umetnostjo, katere si še misliti ne moremo brez idealne lepote. Taka mesena umetnost tudi ni sama sebi smoter, ampak služi; zapustila je sicer službo božjo, odpovedala se je službi cerkve, postala pa je služkinja me- senosti. Kakor izgubljeni sin je zapustila dobrega, blagega očeta in šla k drugemu gospodarju — svinje past. To je sramotna kazen za njen odpad. 255 Toda cerkev je ostala prav tista, kakor je bila; njen duh je prav tisti, kakor pred stoletji, in mogoče je poživiti pravo umetnost povsod, kjer se bosta srce in um zopet odprla pravemu cerkvenemu duhu. Le katoliška cerkev ima to moč poživljanja in prerojen j a v sebi, ker le ona hrani v sebi vso polnost duha božjega. Zunaj katoliške cerkve je vse teženje po pravi umetnosti zgolj posnemanje antične umet¬ nosti, ali posnemanje narave, ni pa stvarilne moči, ni pravega duševnega življenja. Kjer se kaže življenje, tam dela in stvarja še ostanek cerkve¬ nega duha; in kolikor večji ali manjši je ta ostanek, v toliko je to delo¬ vanje ali veličastneje, ali borneje. „Brez predrznosti smemo trditi,“ pravi Wiseman, „da je dopadlo Vsemogočnemu, ne podeliti zunaj katoliške cerkve blagoslova geniju krščanske umetnosti. Nobena protestantska de¬ žela ni doslej dala kakega posebnega nabožnega umetnika; vsaka kato¬ liška pa je rodila svojo šolo. 1 ) Sicer spoznavajo tudi zunaj cerkve, da so napačna pota, po katerih hodi njih umetnost že dolgo časa; vedo in tudi sami priznavajo, kje bi se moralo zopet pričeti. Vsa umetnost onih boljših časov: arhitektura, kiparstvo, slikarstvo, poezija in glasba je bila vendar le katoliška. In tako tudi umetnost, kakor veda, glasno priča, da se v cerkvi nahaja resnica. Cerkvena, liturgična umetnost. Ko je krščanstvo pregnalo temo poganstva, postala je tudi umetnost krščanska, začela je služiti krščanstvu. Prosta je krščanska umetnost, kakor je prosta krščanska ideja. Polje, na katerem deluje, je krščansko, verno življenje. Ker pa ima krščanstvo nalogo, da prešinja vse okolnosti živ¬ ljenja človeškega, deluje krščanska umetnost tudi na posvetnem polju, deluje celo za razveseljevanje vsakdanjega življenja, in krščanski umetnik ne pozna drugih mej pri svojem delu, kakor tiste, katere mu stavi krščanska etika. Z lučjo svete vere je obžarjeno kristjanovo vsakdanje življenje; kjer vlada vera in krščanska nrav, tam je izključena tudi iz po¬ svetne umetnosti vsaka nenravnost, kajti nenravno ni lepo. Krščanstvo ne dela nič za greh in za laž. In krščanska umetnost ima prav tisto dvojno nalogo, kakor sveta veda in krščansko življenje sploh. Krščanski učenjak se sme baviti z vsakatero stroko razumnih človeških študij, kristjan sme prevzeti vsak posel in vsako delo, katero se vjema s častjo in krepostjo človeško. Toda poleg tega je še drugo, višje polje, katero se nam je odprlo edino le po nadnaravnem razodenju. To so nadnaravne verske resnice in nadnaravne kreposti, in te se z ozirom na nadnaraven namen človekov oznanjujejo in priporočajo na svetem kraju. Tako je tudi z umetnostjo. Nikdar ni krščanstvo umetnosti v svoji službi tako omejilo, da bi ji bilo prepovedalo vse, kar spominja posvet¬ nih momentov, to je momentov, ki jih pogosto nahajamo v umetnosti, katera se imenuje krščanska umetnost v širjem pomenu. Od te se razlo¬ čuje cerkvena umetnost, kateri je naloga predstavljati samo svete, po¬ božne, duha kvišku povzdigujoče snovi. Pri tej umetnosti je cerkev vsak čas zahtevala, naj se ogiba vsega, kar se ne strinja s častjo hiše božje, s svetostjo bogočastja in kar ne služi nadnaravnemu namenu. To po pra¬ vici, kajti za sveti kraj more umetnost svoje stvore izvrševati drugače, kot za posvetne namene. Ako je bila, recimo, umetniku dana naloga, naj izvrši kamenen ali bronast kip svetnika, ki je bil tudi sloveč učenjak, dal ,>) Wiseman, Abhandlungen III. 328. 256 mu bo vse drugačno obliko, če ga dela za javen trg, kakor če ga dela za oltar v cerkvi. Cerkvena umetnost v ožjem pomenu je liturgična umetnost, to je tista, katera je posvečena bogočastju; liturgična umetnost je najvišja, na j popolnejša in res prava umetnost. In najpopolnejša je zato, ker je v bogočastju združeno vse najidealnejše in duševno najlepše, kar obsega krščanstvo. Bogo¬ častje napolnjujejo ter poživljajo najveličastnejše ideje. V katoliškem bogo¬ častju poveličujemo in molimo troedinega Boga, častimo deviško mater božjo in svetnike. V bogočastju občujemo danzadnevom z onim svetom, v ka¬ terem je dom in vir resnične lepote. V bogočastju povzdigujemo svojega duha do najvišjih idealov umetnosti, do Boga, ki je absolutnajepota, do blažene kraljice nebes in zemlje, do angelov in svetnikov, še več! V bogočastju se nebesa skrivnostno bližajo zemlji, Bog sam hoče prebivati v svojem svetišču, na oltarju ponavljati delo odrešenja in bivati noč in dan med svojimi otroci. V bogočastju, pri sveti daritvi, pri sveti večerji, v zakramentih in zakramentalih se razliva nadnaravna luč in nadnaravno življenje v duše, ter jih dela nadnaravno lepe, Bogu podobne. Skratka: V bogočastju se nahaja najidealnejša lepota vsega krščanstva. Zato umetnost v bogočastju nahaja najvzvišenejše ideje. In ako krščanski umetnik čuti v sebi nagon predstavljati nabožno idejo, katera ga navdušuje, kje bo lažje dosegel dvojni smoter vsake na¬ božne umetnine, namreč povišanje božje časti in izpodbujanje vernikov k Bogu, kakor če dela v službi bogočastja? Akoravno nam krščanski duh prešinja in posvečuje vse kroge živ¬ ljenja človeškega, je vendar vir njegov v hiši božji; tu se nam torej kaže v najlepši krasoti in moči. Tukaj služi umetnost krščanskemu duhu, tukaj se ponižuje pred večnim mojstrom, pred duhom božjim; kajti tu ne deluje lastnovoljno, kar hoče in kakor hoče, ampak vlada jo duh božji, tu deluje po večnih zakonih sama modrost božja. Umetnik le podaja svojo roko, vodi pa jo Bog. Ta služba umetnosti je najvišja njena na¬ loga, kajti Bogu služiti se pravi kraljevati. Cerkev si pri bogočastju umetnost jemlje v svojo službo, da upodablja najvzvišenejše misli. In čim bolj se posreči umetnosti, da za tako veličastne ideje najde prikladne, dostojne oblike, tem bolje je izvršila krasno svojo nalogo. V službi bogo¬ častja je umetnost resnična, sveta in posvečujoča. Kdor tu dela za sveti smoter, za poveličanje božje časti, kdor dela s svetim namenom, dela po poklicu božjem, in tudi o njem velja, kar je pisano o Beseleelu II. Mojz. 31; 2—6. Čast božjo poveličuje liturgična umetnost. Vsaka travica, vsaka cvet¬ lica nam oznanjuje veličanstvo božje in dejansko slavi njega, ki jo je ustvaril. Koliko bolj izvrši to nalogo nabožna umetnost, v kateri se od¬ seva nadnaravna lepota, zlasti če umetnina služi bogočastju! Ali ni oltar, kakor ga postavlja arhitektura in skulptura v duhu cerkvenem, viden in razumljiv izraz tistih skrivnosti, katere se gode na njem ? Velikanske stol¬ nice, pa tudi najrevnejše cerkve imajo v svoji razporeditvi lep mističen pomen in so dokaj lepa podoba veličanstvenega poslopja žive cerkve Jezu¬ sove. Skulptura in slikarstvo predočujeta v svojih kipih in slikah vsebino minljive, nrimogredoče besede, dopolnjujeta jo in vživata; kažeta nam ne¬ beško lepoto božjo v podobah svetnikov, kajti v njih se odseva nebeško veličanstvo božje. V službi bogočastja dosega umetnost svoj vrhunec in izvršuje prelepo svojo nalogo; skratka, služi poveličevanju božje časti. Drugi namen nabožne umetnosti je, da budi pobožnost v srcu vernikov (aedificatio hominum). Tisoč in tisoč prihaja jih leto in dan v cerkev 257 k službi božji; če je vse v cerkvi lepo, če se v vsem simbolično izra¬ žajo nadnaravne resnice, če se kaže v vsej notranji opravi, da je cerkev res bivališče božje, tedaj cerkev izpodbuja k pobožnosti tudi mlačneža, vzbuja v njem svete misli, spominja ga večnosti. V človekovi naravi je utemeljeno, da čutno mnogo upliva tudi na dušo njegovo. Res je, otroci sveta so modrejši, kakor otroci luči. Kadar hočejo pridobiti koga zase, za svoje mnenje, za svoje nazore, kažejo mu vse to v prijazni, mikavni, ljubki obliki, da se srce^skoro ne more ustavljati. Od otrok sveta se nam je v tem mnogo učiti. Čutno (das Sinnliche) ima velik pomen pri vzgoji, v ascezi in v nabožnosti sploh. Vemo sicer, da obleka ne dela moža; toda navzlic temu ni vse eno, kakšno obleko kdo nosi, zlasti, če hoče prido¬ biti svet, kateri na obleko največ drži. Vemo sicer, da se pod lepo zu¬ nanjo obliko mnogokrat skriva ostudna duša. Iz tega pa ne sledi, da ple¬ menita duša biva samo v odljudni obleki. Kdor pozna človeka, ve, da se lastna duša in duša drugih oblažuje z lepimi zunanjimi oblikami, s ple¬ menitim vnanjim vedenjem; ve, da lepota človeka dviguje kvišku, ostud¬ nost pa ga ponižuje v blato. Tudi cerkev se pri bogočastju poslužuje zunanjih pomočkov, da dviga dušo od vsakdanjega življenja do nebeškega. Kako povzdigne člo¬ veka in ga napolni z veseljem, s pobožnostjo, ako stopi v cerkev in za¬ gleda vse drugačne notranje prostore, vso drugačno opravo, kakor v do¬ mači hiši. Visoki prostori, nekako skrivnostno napol razsvetljeni, kraj svete daritve, krasno ozaljšan, mnogo podob svetnikov, slikanih in izrezljanih, slikane stene: vse to mu kliče: Tukaj je hiša božja in vrata nebeška, tukaj ti je Gospod blizu z vso ljubeznijo, kakor je živel na zemlji. — Ako se revnega človeka hoče polastiti malosrčnost, ozre se njegovo oko na lepo podobo Kristusovo na križu, in ljubezen, srčnost, veselost se mu zopet vzbudi v srcu. Kdo bi mogel sešteti vse solze kesanja in hvaležnosti, katere je v naših hišah božjih iz oči vernikov privabil pogled na podobo Križanega in na žalostno mater njegovo Marijo. In pogled na podobe svetnikov, katerim je umetnik vdahnil idealno, nebeško lepoto, ganejo tudi mlačneža, govoreč mnogokrat prisrčneje, kakor najlepša beseda. Ker torej umetnost služi cerkvi pri bogočastju, je jasno, da se mora ravnati po cerkvenih določilih. Cerkev sama najbolje ve, česa ji je treba in kakšnih pomočkov potrebuje za zboljšanje, za posvečevanje duha člo¬ veškega. Tu torej nima odločilne besede estetika, opirajoča se samo na um ali celo le na izrek tega ali onega. Cerkev odpre samo tisti umet¬ nosti svoje svetišče, katera je voljna sveto služiti svetemu, in sicer po pravilih, ki jih določuje duh cerkve. Teh pravil, opirajočih se na krščanske nazore o pravi lepoti in nalogi cerkvene umetnosti, se je držala sveta cerkev vsa stoletja in jih je javno izrekala v cerkvenih zborih. Nastala je, začenši pri cerkvi v katakombah, nekova tradicija svete umetnosti, in duhovniki so bili varuhi te tradicije. Na podlagi tradicije se je obvaro¬ vala prava umetnost samovoljnosti šeg, ki so vladale ob raznih dobah; ostala je odločno krščanska, cerkvena, liturgična umetnost. Tradicijonalna pravila in določbe pa niso poljubno ali samovoljno sestavljena, ampak izrasla so organsko iz notranjščine, iz duha, preveva¬ jočega celo cerkveno življenje, iz nazorov cerkvenih, iz potrebščin njenega bogočastja. Zaradi tega je v cerkvi vsaka posameznost, kakor tudi celota le odsev najveličastnejšega praobraza; vsa krasota cerkvenih oblik je samo odsvit neskončno lepega bitja, ki je vir vse krasote. Še bolj kot na soglasje in na tradicijo gledajo predpisi cerkveni na to, da cerkvene umetnine niso preposvetne, da ne vplivajo dražljivo u a čute; kajti take bi gotovo ne dosegle svojega namena, namreč povi- 17 258 sevanja časti božje in izpodbujanja vernikov k pobožnosti. Ta smoter se doseže le tako, da se nadnaravno kaže na umotvoru jasno, določno, docela vidno, in da duševna lepota ožari vse, kar je naravno lepo, ter tako poslednjemu vzame posvetnost in dražljivost. Vsekako se mora zahtevati, da stoji nadnaravno, duševno lepo v prvi vrsti, kajti le duševno lepo služi časti božji in podučuje, navdušuje pa tolaži vernike. Umetnina, na kateri se nadnaravna idealnost ne izraža jasno in živo, ni za cerkev, ker ne dosega svojega namena. Srednjeveška umetnost je pred vsem poudarjala duševno, nadnaravno lepoto; znala je v preprostih, da, celo v pomanjkljivih oblikah kazati idejo jako mikavno ih vzpodbudno; prav to je srednjeveški umetnosti dajalo v resnici cerkven značaj. Ako pa zahtevamo, da mora umetnini duševna lepota biti bistvena stvar, nikakor ne trdimo, da naj se na zunanjo čutno o bij k o ne obrača mnogo pozornosti; tudi zunanjost je velike važnosti. Če je človek po duši svoji še tako lep, telo njegovo pa ni lepo, ni popolnoma lep. Taka je tudi v umetnosti. Le kjer je oboje v lepem soglasju, kjer duševna lepota prešinja popolno telesno lepoto, tam je lepota popolna. Še drug namen liturgične umetnosti. K bistvu lepe umetnosti spada tudi, da pogled na lep umotvor srce blaži in duši napravlja užitek. Poleg tega, da liturgična umetnost podučuje in oblažuje človeškega duha, ga tudi oveseljuje. Pri službi božji naj si prizadevajo verniki v duhu ločiti se od tega sveta, vdati se popol¬ noma Bogu, v njem se veseliti, ž njim občevati, v njem počivati od vsak¬ danjega truda. Tako nadnaravno vživanje božje v delajo gotovo živejše, še močnejše lepi zunanji obredi pri božji službi. Še bolj pa čutnega človeka vzradošča, ako ima lepe zunanje oblike vse, kar se nahaja v cerkvi. To veselje, ta užitek sme se privoščiti zlasti ubogemu ljudstvu, katero celo leto nikjer lepih umetnin ne vidi in ne uživa, razen v cerkvi. Na ta način je liturgična umetnost oblaževala okus ljudstva celi srednji vek. Vsaka hiša božja je bila izobraževališče v širjeni pomenu. Kako lepa umetna dela je ljudstvo gledalo v cerkvi, kar gotovo ni moglo ostati brez vpliva na vsakdanje življenje, na okus njegov! Tako se je ljudstvu vzbujevalo veselje do umetnosti. Pozneje, ko so cerkve oropali, so spravili vse te prelepe umotvore v muzeje. Komu zdaj ondi koristijo? Ljudstvu gotovo ne. Poprej niso koristile samo nekaterim ljubiteljem umetnin, marveč vsem; sploh koristile so ljudstvu, in pa umetnosti prirasli iz ljudstva in zrasli z ljudstvom. Iz tega je razvidno, zakaj je bil okus za umetnost med ljudstvom tako splošno razširjen. Seveda ni edini namen liturgične umetnosti, v cerkvi izobraževati estetični čut; vidi se pa iz tega, da sv. cerkev, kadar se sme prosto gibati, jako blagodejno vpliva v vsakem oziru. Umetnost je torej služila bogočastju; to je bilo umetnosti sami koristno, ker prav v službi bogočastja je mogla svojo nalogo izvrševati najlepše in najpopolnejše umotvore. V korist pa je to bilo tudi cerkvi, ker so lepe, umetne zunanje oblike delale bogočastje še častit- ljivejše, veličanstvu božjemu in svetim skrivnostim še primernejše. V tem smislu je cerkev precej v svojem postanku sprejela lepe umet¬ nosti v svojo službo; nikdar ni zavrgla spretnosti človeškega uma in dlani, . zametavala je le duha in misli poganske, oprostila je lepe umetnosti sra¬ motne sužnosti, vzela jih je v svojo službo, gojila in likala jih je, kakor 259 — je sploh likala narode skozi stoletja. Dokler je bila umetnost v službi bogočastja in delala v duhu cerkve, se je razvijala krasno v svoji rasti. Da, zgodovina umetnosti kakovega naroda je cerkvenega življenja nje¬ govega. Bogati, neusahljivi zaklad idealno lepega, ki ga hrani krščanstvo in ga razvija v svoji liturgiji, je bil krščanskim umetnikom kakor bogata zaloga, iz katere so zajemali snovi za vzvišene tvore svojega genija. Ker so bili tudi umetniki živo prepričani o resnici krščanstva, ker so delali in živeli v tem duhu, je umljivo, odkod tisto oduhovljenje, katero moramo občudovati na njih umotvorih. Ljudstvo je gledalo v cerkvah te krasne umetnostne izdelke; navduševalo se je ob njih za vse lepo, tudi za na¬ ravno lepoto; in s pomočjo teh umetnin, od katerih je odsevala nebeška lepota krščanskih idej, se je dvigal duh kvišku nad sirovo mesenost ter se učil ljubiti le tisto, kar je v resnici lepo in torej v resnici dobro. Ko je človeški duh na umetnini v čutno lepi obliki občudoval idealno lepoto, nagibala se je vsled tega tudi volja, da je idealno lepo izražala v nravnem življenju. To je vplivalo na ljudstvo, da si je prizadevalo za tisto nravno popolnost, po kateri mora težiti, kdor hoče biti kolikor moči podoben Bogu, absolutni lepoti. Narodi so pa sčasom začeli bolj in bolj zapuščati duha svete cerkve; iskali so, oprostiti se njenega duha; na ta način so zagazili v mesenost; zato jim ni več ugajala krščanska, cerkvena umetnost; nasledke vidimo današnje dni v umotvorih, ki so tedaj nastali — tudi v cerkvah vidimo nezdrave sadove umetnosti tistih časov, kajti tudi v hiši božji se umetnost ni zmeraj trudila le za čast božjo in izpodbudo vernikov. Kar bi pri cerkveni, liturgični umetnosti moralo biti prvo in bistveno, to je, idealna lepota, se je preziralo tisti čas, in vso pozornost so tedaj obračali zgolj na zunanjo obliko. Toda sama zunanja popolnost oblik mislečemu duhu ne more dopasti, ne more ga zadovoljiti, še manj duha dvigniti kvišku k Bogu. In res nahajamo v cerkvah kipe in slike, katere so v tisti dobi nastale in ki bolj dražijo poželjivost ter duha k zemlji tlačijo, kakor bi ga oprošče- vale mesenih vezi in ga dvigale do nebeških višin, kjer biva večna lepota. Kaj se zahteva od liturgične umetnosti? Lepe umetnosti, ki čudo lepo in milo očarujejo duha pa srce, so krasno sredstvo, s katerim je mogoče človeka povzdigniti na krilih lepe čutnosti v višje prostornjave. „Noben plamen se ne vzdiguje bolj naravnost in višje v nebo, kakor umetnost." Ta važni pomen umetnosti je spoznala cerkev od nekdaj, zaradi tega jo je od prvega svojega početka vzela v službo. Akoravno pa sta bila umetnost in bogočastje cerkveno vsak čas v tesni zvezi, vendar ne smemo prezreti načelnega pravila, da liturgija katoliška v dosego svojega bistvenega smotra umetnosti nikakor ne potrebuje. 1 ) Službo božjo opravljati in sv. zakramente deliti je mogoče tudi v koči, zbiti iz desžk, v kateri ni prav nobene olep¬ šave; more se veljavno opravljati v ječah ali votlinah, kakor je to bilo nekdaj, in sicer z najpriprostejšimi pomočki. Nahajajo se tudi sedanje dni cerkvice, katere nimajo nikakršne umetne vrednosti; notranja oprava je jako borna in preprosta, o glasbi ali petju še govoriti ni. Ako pa umetnost ni bistven faktor katoliškega bogočastja, tedaj je vsekako le podrejena bistvenemu liturgičnemu smotru; z drugimi besedami, umet¬ nost pri bogočastju ne sme gospodovati, marveč služiti; seveda ne služi 17 * ') Thalhofer, Liturgik I. 260 kot sužnja, ampak kot prostorojena hči sv. cerkve. Prav zaradi tega ima pričujoča knjiga naslov: „Umetnost v službi bogočastja". Služiti pa mora že imenovanemu smotru, namreč poveličevanju božje časti — ad gloriam Dei — in izpodbujevanju vernikov — aedificatio fidelium. Iz tega se vidi, katere so tiste lastnosti, ki jih morajo imeti izdelki liturgične umetnosti. 1. Vse, kar se rabi pri liturgiji, naj je res lepo. Cim dopadljivejše, čim popolnejše so vse oblike, čim večje vrednosti so vse umetnine, tem bolje služijo svojemu, zgoraj imenovanemu namenu. Za cerkev, za Boga ni prelep noben umotvor. Najkrasnejši je komaj lep zadosti. Ako je torej cerkvenemu predstojniku res mar za božjo čast, skrbel bo gotovo, da bo v cerkvi vse izdelano kolikor mogoče umetno. Skrbel bo, da bo imelo cerkveno poslopje lep simboličen pomen, da bodo kipi in slike v cerkvi umetno lepe, da bo glasba dostojna, da bo vsa notranja oprava čedna, da se bo v vsem kazala lepa jednota. V cerkvi naj oko nikakor ne na¬ haja oblik in podob, katere so nelepe ali celo naravnost grde in smešne, podob, katere hišo božjo bolj kaze kakor lepšajo in vernike v pobožnosti bolj motijo kakor izpodbujajo. 1 ) Cerkveno poslopje z vsem, kar je v njem, mora biti podoba ne¬ beškega Jeruzalema. Vse mora duha dvigati kvišku. Tudi preprosti človek razume, da tako biti mora. Kolikokrat se sliši: „Tako lepo je bilo v cerkvi, kakor v nebesih." Kje pa si moremo misliti lepšo harmonijo, lepše soglasje, kakor v nebeškem Jeruzalemu? Ako hoče torej cerkev biti res podoba tega nebeškega mesta, mora tudi v njej vse biti v lepem soglasju; arhi¬ tektura, slikarstvo in kiparstvo, vse mora biti lepo podrejeno drugo dru¬ gemu. Na ta način nastane v cerkvi artistični mir, odsev blaženega večnega miru v nebeškem Jeruzalemu. 2. Vse, kar služi bogočastju, recimo, kip, slika, pesem, kompozicija, bo le tedaj res doseglo svoj namen, bo res liturgično-umetno, ako je imel kipar, slikar, pesnik in skladatelj namen s svojim umotvorom druge izpodbujati k pobožnosti in je ustvaril temu namenu prikladen izdelek. Vera nas uči, da ni mogoče v sebi zbuditi nadnaravno spoznanje ali na¬ božno čustvo, če nam sv. Duh ne pride naproti s svojo dejanjsko milostjo, razsvetljujoč nas in sodelujoč z nami: „Ne, kakor da bi premogli iz sebe kaj misliti kakor iz sebe, ampak naša zmožnost je iz Boga", in „Nihče ne more reči: ,Gospod Jezus 1 drugače, kakor v sv. Duhu." 2 ) Sodelovanje svetega Duha pri vsakem nabožnem spoznanju in dejanju ni le podrejen moment, marveč to je bistvena, glavna reč. „ Čigar srca ne zbuja Kristus in kogar Duh njegov v notranjem ne uči, ta se vrne od vsakega poduka nepodučen", pravi sv. Avguštin. To je eden temeljnih stavkov krščanskega razodenja. Krivoverec bi bil, kdor bi verovati hotel, da kakov dovršen tvor nabožne arhitekture, kakovo še tako mojstersko dovršeno liturgično petje, še tako lepa podoba Jezusova na križu ali blažene matere njegove, ali kakova še tako presunljiva pridiga, more sama po sebi brez sode¬ lovanja sv. Duha, v kaki duši zbuditi tudi le kako površno in hitro mimo- gredočo misel nadnaravne vrednosti. Iz te resnice izvirata nastopna dva zakona, ki veljata za vsako nabožno liturgično umetnino: Prvič: Nabožna umetnina ne sme imeti na sebi nič takega, kar bi izključevalo ali zaviralo sodelovanje sve¬ tega Duha. Drugič: Vsak izdelek nabožne umetnosti mora biti iz¬ delan tako, da je kolikor mogoče primeren volji sv. Duha ') „Quae intuentium risurn aut spretum moveant, vel pietatem quavis ratione imminuant omnlno amoveantur." Cone. Neogranat. a. 1868. ’) 2. Kor. 3, 5. I. Kor. 12, 3. 261 — in prikladen načinu, po katerem deluje njegova milost. Seveda je umetnina tem prikladnejša delovanju sv. Duha, čim bogatejša je njena nadnaravna vsebina, in čim popolnejše se izraža s pomočjo zunanje oblike; umetnine pa, katere so docela posvetne, katere so morebiti lascivne ter morda samo dražijo čute — taki umetnostni izdelki opovirajo ali celo onernogočujejo sodelovanje sv. Duha. II. Kaj se zahteva od krščanskega umetnika? 1. Prva naloga krščanskega umetnika je ta, da se prav temeljito nauči vsebine sv. razodenja in si jo prilasti tako živo, da mu pronikne srce in duha. „Prikladna bo nabožna umetnina volji sv. Duha“ in to tem bolj, čim bolje se je posrečilo umetniku nabožno resnico pokazati prav tako na¬ tanko, kakor jo je razodel sv. Duh v sv. pismu ali jo je izročil po veri in nauku sveti cerkvi. Vsikdar se je najprej spominjati, da je vsa vsebina sv. pisma in sploh krščanskega nauka, nadnaravnega značaja. Veliko nabožnih resnic in najpoglavitnejša dejanja sv. pisma so po svojem bistvu nadnaravna; pa tudi vse druge resnice in dejanja so nekako posvečene s tem, da jih je sv. Duh po svoji cerkvi vernikom izročil, in da so s človekovim nadnaravnim smotrom v neločljivi zvezi. Kakor je stari zakon z vsem, kar obsega, po- menjal Kristusa in pripravljal nanj, prav tako imajo vse resnice, katere nas uči sv. cerkev, edino le namen, da nas vodijo k ljubezni božji in v večno življenje. Iz tega se vidi, da je predmet nabožne umetnine vselej nadnaravna snov. Nabožna umetnina torej nikakor ne more biti prikladna volji svetega Duha, če se umetnik ne zaveda nadnaravne vrednosti svojega predmeta, če ga vzvišenost snovi ne prešinja. Nikakor ne dela v smislu sv. Duha, če častitljivih značajev, oseb in dogodeb sv. razodenja ne predstavlja veliko drugače kakor vsakdanje ljudi in vsakdanje dogodke; ne dela v smislu sv. Duha, če ne zna tega, kar v skrivnostih gleda in spoznava oko svete vere, tudi v svojih umotvorih tako vidno predstavljati in izraževati, da verni duh to lahko razume in da umetnina gane in izpodbuja pobožno srce. Z eno besedo rečemo: Nabožen umotvor se ne posreči, če umetnik vse božje počlovečuje in nebeško izpreminja v zemeljsko in nadnaravno izpreminja v naravno (naturalizuje). 2. Ako hoče krščanski umetnik res prav vršiti svojo nalogo, mu je neobhodno potrebno, da neprenehoma pobožno študira ter premišljuje sv. pismo in svoje študije podpira z molitvijo. Iz sv. pisma se nauči spo¬ znavati voljo sv. Duha in si jo upodabljati. Tudi je dobro, da pozna litur¬ gične knjige cerkvene, zlasti mašno knjigo in brevir. Sv. cerkev pa edina avtentično razlaga vsebino sv. pisma; nje se mora torej okleniti umetnik, kateri hoče delovati v smislu sv. vere; poznati mora cerkvena določila in navode, katere je cerkev dala o umetnosti, bodisi splošno, bodisi, kar se tiče posameznih predmetov. Tega ne terja samo pokorščina, katero je vsak kristjan dolžan sv. cerkvi, ampak to kategorično zahteva prava estetika sama. 3. Res je, med realizmom in idealizmom, med čutnostjo in duhom je prepad, tako globok, da ga je težko izpolniti; tega ne bo tajil, kdor se misleč bavi z umetnostjo; zlasti mora to čutiti resnoben, po višjem hrepeneč umetnik. Žal, da prepogosto ta razpor izravnajo tako, da se 262 mora duh podrediti mesu. A s tem se ne reši lepa naloga umetnosti, ne potolaži se vest; duh se ob tem ne upokoji, ne zadovolji človeka taka umetnost, ne blaži in ne izpopolnjuje. Ako hočeta duh in čutnost res obhajati spravno slavje, mora se podrediti nižje višjemu, meso zakonom duha. Da se ta težka naloga nikdar povoljno rešiti ne more po zgolj na¬ ravni poti, ni treba šele dokazovati. Tu je višja pot mnogo varnejša in lažja. Nič se samo po sebi ne zdi težje, kot resnice in zakone, ne le samo 'uma, marveč tudi vere, obleči v tako lepe zunanje oblike, da se čutno in nadčutno spravi v lepo soglasje. Vzrok je jaseh. Nikjer se spridenost naše narave ne kaže v toliki meri, kakor v čutnosti. Človek, čigar čutna narava se le po mnogih bojih more vpogniti pod jarem duha, more se sicer ubraniti napadov sirove čutnosti; toda če se mu bliža počutnost v ogla- jeni, ljubki obliki, postane nevarnost zelo velika. In prav to se pri umet¬ nosti lahko zgodi umetniku samemu in onemu, ki uživa umetnost. Koliko sicer blagih značajev in dobrih src se na ta način globoko pogrezne! Tudi v umetnosti je torej mnogo nevarnosti. Nobena druga umetnost pa ni tako brez nevarnosti, nobena druga človeka tako ne oblaži in ga po¬ vzdigne kvišku, kakor tista, katero oživlja krščanski duh. Dve pa sta temeljni resnici, kateri mora umetnik brezpogojno sprejeti in se ravnati po njih, če hoče res stvarjati prave krščanske umetnine. Prva je, da je čutnost v človeku izpridena, in da jo je treba vedno ostro zadrževati in strahovati. Druga pa je, da nič ni naravno resnično, dobro in lepo, kar je v razporu z nadnaravno resnico, in da se torej mora vsaka prava umet¬ nost — kakor smo zgoraj omenili — ozirati tudi na nadnaravno razodenje. 4. Tempelj in oltar sta bila domovina umetnosti vse čase, pri vseh narodih; to je neovržna resnica. In ko so se tekom časa raznovrstne vere izpreminjale, ko so se verski pojmi zdaj kalili, zdaj zopet jasnili — ostala sta vsak čas, pri vseh verah tempelj in oltar središče umetnosti. Nabožno življenje je umetnosti neizmerno sorodno. In kako tudi ne? Predočevanje nadčutnega s čutnimi pomočki, to je umetnost. Bistvo člo¬ vekove narave je pa ravno isto. Človek ima nadnaravni smoter, katerega mu kaže vera; navezan je pa človek s sto in sto vezmi na čutno, na materijo. In vera ga vodi skozi čutno do nadčutnega, torej podobno temu, kar si stavi za nalogo umetnost! Vera in umetnost nam odgrinjata skrivnostno obličje narave. Bistvo stvarstva nam kolikor toliko neha biti uganka, ako je gledamo z očmi vere; lepa nam je pa vsa narava le tedaj, ko v luči sv. vere spo¬ znamo pravi njen smoter. Sv. vera nam kakor milo solnce razsvetli solzno dolino tu na zemlji, da nam postane vidna krasota božjih stvari in nas razveseljuje red, ki vlada v njih. Istotako nam tudi umetnost v svojih izdelkih predočuje krasote narave in nam tako nekako odgrinja njene tajnosti. Kar se tiče pojasnjevanja naravnih tajnosti, stori vera mnogo več, kot je mogoče vedi. Kajti vsako vednostno spoznanje, dospevši do svo¬ jega vrhunca, stoji pred skrivnostjo. Vera nam pa tudi premnoge izmed teh skrivnosti pojasni; vseh seveda ne; a pojasni nam tiste, ki človeku morajo biti pojasnene, da more živeti tako, kakor se spodobi bitju, ki ima razen telesa tudi duha. In nima li umetnost podobne naloge? Ni li smoter umetnosti to, da človeku v čutni obliki predoči, kar je nadčutno, torej kar je človeku nedosegljivo tako, kakor nam je nedosegljivo spoznanje skrivnosti? Ako je umetnik toli visoko dospel, tedaj so se nebesa prikazala njegovi duši. Postal je sposoben, da že tu na zemlji more predočevati, kar je nadzemsko, da more s čutnimi črtami opisovati nebo; dosegel je 263 moč, da nam more nekako v preroškem duhu kazati ideale, kakršne bomo gledali tedaj, ko pride časov polnost. Modro so torej ravnali škofje in drugi, za olepšavanje cerkve v krščanskem duhu vneti možje, da so le pobožnim umetnikom dajali delat cerkvene potrebščine. Samo ob sebi se razume, da morajo biti katoličani, kajti le katoličan se more vtopiti v cerkvenega duha in stvariti umetnine, ki odgovarjajo vzvišenemu smotru katoliške liturgije. Provincijalni zbor Praški določuje: „Quum sanctorum imagines, si rite pieque pictae vel sculptae sint, mirum in modurn corda fidelium ad coelestia desideria erigere soleant, ardenter optamus, ut ecclesiarum rec- tores novas, quae ad ecclesiarum ornatum et in aedificationem populi com- parandae sunt, sacras imagines nonnisi a piis ac peritis artificibus con- fici curent.“ In nasprotno, zakaj se nevernemu in nenravnemu umetniku ne smejo dati delat liturgične umetnine, nam pove sv. Karol Bor.: „Vel quia contaminati homines non deberent contrectare res divinas indig- nique tali ministerio essent, vel quia operti vitiis et iniquitatis sor- dibus nullo modo posse viderentur imaginibus adjungere pie- tatem et religonem, quam ipsi non haberent.“ Le pod temi pogoji more umetnik svojo nalogo krščansko izvršiti. Vsebina in oblika, naj sta še tako daleč vsaksebi, se mu potem združita, da je celota živ, duhapoln tvor, iz čegar zunanje, vsebini popolnoma pri¬ kladne oblike nam govori višji, nadnaravni duh. Jasno je, da je v pravi umetnosti duh vedno prva, bistvena stvar. Naravna estetika se ozira pre¬ več na zunanjo obliko in jo toli občuduje, da vsled nje prerada pozabi notranjega bistva. Marsikaka umetnina je obžalovanja vredna priča te zmote. Berimo n. pr. nekatere francoske verze ali nemške pridige. Vselej so nam všeč, kadarkoli jih čitamo. Poizkusimo jih pa prestaviti z vso pozornostjo v slovenski jezik. Tu se bomo začudili, kako malo ima prevod v sebi in kako nam kar nič ne dopade. Vzrok je umljiv. Ko smo brali izvirnik, nas je omamljala čudovita, neposnemljiva finoča v zunanji obliki. To je bilo vse. Ko je lepa oblika razdejana, je ostanek skoro brez smisla. Toda če prestavimo v slovenščino pesem srednjeveškega krščanskega pes¬ nika, katera se nam je prvi hip morda zdela neznatna, in ji damo izbrano obliko, se začudimo, kako je postala naenkrat tako krasna. Tudi to je razumljivo. Bila je dragoceno jedro v preprosti, zanemarjeni obliki. Zdaj pa, ko je tudi zunanja oblika prikladnejša, kaže se nam v vsej krasoti in bogatosti svoji. Resnično je, da oblika ni prva stvar, da je zunanjost le pomoček v dosego smotra. Tudi je resnično: Kdor ne more zmagati obojega, stori bolje, da daje prednost duhu in vsebini, kakor pa, iščoč lepih zunanjik oblik, bi zanemarjal bistvo. Res je dalje: Glede na krščanske ideje se po pravici sme zahtevati, da se umetnik z vso silo potrudi, dati jim kolikor moči prikladno, prepričevalno, prikupljivo obliko; in krščanski umetnik bo le tedaj izvršil svojo nalogo, če bo zadostil tudi tej dolžnosti. Toda v krščanski umetnini more na tak način vsebino in obliko združevati le umetnik, ki je pobožnega srca. „Modrost ne gre v hudobno dušo, tudi ne prebiva v telesu, ki je vdano grehom." ..Nespametni ljudje je ne dosežejo, nespametni je ne vidijo — lažnjivi možje nič ne vedo od n j e — zakaj ona je daleč od prevzetnosti in zvijače." 1 ) Le orel gleda v solnce in se mu ne blišči; ponočna golazen, ki ljubi temo, beži pred dnevnim svitom, ker nima oči za svetlo luč nadnaravne lepote. Naj si napačna filozofija, taječ Boga in zasmehujoč vsako nravnost, še tako šteje v zaslugo, da je ernancipirala lepo od zahtev vere in nravi — lepe umet- >) .Modrost. 1, 4. Sir. 15, 7. 8. 264 nosti imajo svojo zgodovino, rasle so, cvetele pod zaščitjem vere, ločene od vere pa so propadale. Ako si ogledamo vzroke cveta in vzroke pro¬ pada, zde se nam britka ironija besede Vischer-jeve: »Iščite najprej lepo, dobro vam bo samo po sebi pripadlo. “ — Le v srcu, katero se je učilo verovati in ljubiti, odsevajo čisto in jasno podobe nevidnega sveta; le srce, ki je globje, kakor ga kaže plitva vsakdanjost, more izražati živo v in razumljivo plemenitost, vzvišenost in lepoto tega, kar je nadnaravno. Čut in razum za nadnaravnost ima le ta, kdor sam živi nadnaravno življenje; izvrševati umotvore, ki morejo tudi v drugih vzbujati nabožnost, to je mo¬ goče le tistemu, kateri v svojem lastnem srcu goji nabožnost. Kratko rečeno: Veren in nraven mora biti krščanski umetnik, da bo mogel za cerkev izvrševati dostojne umetnine. Veren mora biti umetnik, o katerem tu govorimo. Kako bi bilo možno umetniku, idealno lepoto, ki je v zvezi- z vero, na dovršen način čutno predstavljati, če njegovo prepričanje in mišljenje ni verno, če njegovega srca ne prešinja popolnoma sveta vera? Kdor je brezbrižen do vere in njenih idej, ali jim je celo sovražen, nima odkod jemati navdušenost in ljube¬ zen, da bi mogel nebeške ideje, katere mu podaja vera, predstavljati v lepi čutni obliki. Da, takemu umetniku celo ni mogoče najti za te ideje prikladne oblike, ker takih idej ne razume, se ne more zamisliti v njih globokost, ne jih ceniti po vrednosti. Nedvomljivo je torej: Neveren, brezbožen umetnik se bo plazil le po zemlji; nebesa s svojim večnim zakladom veličastnih idej so mu za¬ prta; umotvori njegovi so plitvi, teže le po močnem faktu, toda duše jim manjka; prva, glavna stvar mu je le popolnost zunanjega lica; pri tem pa so njegova dela brez notranje vrednosti; tako naposled njegova umet¬ nost mora postati služkinja mesenosti. Kakor truplo razpade v prah, ako ga zapusti duša, tako gre umetnost v rokah brezbožnih umetnikov ne- vzdržljivo svojemu propadu naproti, ker je kakor stvor brez duše. Le tedaj, ako umetnik ogreva svoje srce pri ognju vere, vdahnil bo svojim umotvorom svetlobo in življenje ter jim dal tistega nebeškega duha, ki poprime srce gledalčevo ter ga dvigne kvišku v nebeške višave. Umet¬ nost, ločena od vere, je brez prave vsebine; vera brez umetnosti nima pravih, dostojnih oblik; vera je duša umetnosti, umetnost je telo vere. Vsaka prava umetnost zajema iz neizmernosti svete vere, vsi pravi umet¬ niki so vsled tega verni. Kar velja o veri umetnikovi, velja tudi o nravi; vsaj sta nravstve- nost in vera sklenjena neločljivo. Nravno življenje umetnikovo bistveno upliva na lepo umetnost. Če umetnika prešinja nravni duh, če je njegovo srce čisto vsega hudega, če s čistim duhom prične delo, le tedaj more svoji umetnini vdahniti tistega deviškega, čistega nravnega duha, kateri dela umetnino v resnici idealno lepo. Srce pa, katero je prestopilo že meje nravstvenosti, nikakor ne more eteričnega dihljaja devištva razliti na umetnine. Prav nasprotno se rado zgodi. Česar je polno srce, to jezik govori; česar je polno srce, to se kaže v delili: To dvoje je oboje resnično. Nravstveno zanemarjeno ali zdivjano srce vtisne svojim umotvorom znamenje nravne izpridenosti in spačenosti ter zamori vso idealno lepoto, kajti idealna lepota ondi ne more biti, kjer ni ljubeznivega mika nravstvenosti. Tudi pri teh izdelkih ne ostane drugega, kakor prazna zunanjost, lepa oblika; toda ogledovanje take oblike ne ogreva srca ogledovalca, ker ji manjka idealno lepega ognja; da, še celo pristudi se mu, ko zapazi, da se na umetnini kaže poželjivost umetnikovega srca. In naposled: Kar izvira iz 265 poželjivosti in mesenosti, ne povzroča drugega učinka, kakor da zopet le draži poželjivost in mesenost. 5.) Vidi se torej, kaj se more zahtevati od krščanskega umetnika, kateri hoče s svojo umetnostjo služiti bogočastju. Samo še tako dovršena ročna spretnost in genijalna vzmoč tu ne zadoščata; za krščansko umet¬ nost je treba najprej nekovega notranjega ognja, to je, navdušenosti za resnico, velikost in vzvišenost svetih skrivnostnih resnic krščanskih. Umet¬ niku se mora zdeti, kakor bi jih živo gledal s svojimi dušnimi očmi. Ako že vsaka umetnost sploh terja navdušenosti, koliko bolj krščanska umet¬ nost! Kajti njej je največ na tem, da se notranja vsebina prav izraža v zunanji obliki. To se kaže pri vseh mojsterskih stvorih krščanske umet¬ nosti. Kaj nas na taki umetnini tako ljubeznjivo mika? Ne samo lepa zunanja oblika, ne samo dovršena tehnika, ampak duh, kateri oživlja umetnino, veličastna krščanska ideja, katera se nam v umetnini kaže ute¬ lešena. Ta duševna vsebina pa ni tvor same ročne spretnosti, marveč je izraz globokih, svetih čutil, katera so navduševala umetnika med delom. Ko bi tega ognja ne bil imel v svoji duši, ne bil bi jih mogel vdahniti umotvorom; spretna roka je delala po tem, kar je v notranjščini gledalo duševno oko. 1 ) Poleg genialnosti in mojsterske spretnosti v tehniki imeti mora torej umetnik pobožnega duha, čisto srce, ljubezen do v vere, cerkve in njenih naredeb, pa navdušenost za krščanske ideje sploh. Čim vernejši je umetnik, tem lažje bo zadostil svojemu poklicu. Brez omenjenih lastnosti bo umetnik težko izvršil kakov umotvor, primeren za cerkveno bogočastje, umotvor, ki bi res srce povzdigoval kvišku k Bogu in vzpodbujal k pobožnosti. Pri vsej dovršenosti zunanjih oblik bo ostal umotvor mrzel, ne bo zadovoljil pobožnega srca. Duh je, kateri oživlja vsako tehniko. — Te višje last¬ nosti duha in srca nahajamo združene pri največjih mojstrih vseh časov, nahajamo jih pri zastopnikih in prvakih krščanske umetnosti. Taki so bili recimo: Prudencij, Dante, Gregor V., Palestrina, Fiesole, van Eyek, Ra¬ fael, Michel Angelo, Ervin v. Steinbach, Fuhrich, vsi ti so bili navdušeni za sv. cerkev. Pobožni čut in plemenitost duše sta oplojevala njihovo umetniško fantazijo s tistimi veličastnimi in globokimi idejami, katere se tako čudovito lepo zrcalijo v tvorih njihovih, da odseva od njih nebeška lepota. v Če se na polju vseh lepih umetnosti nahaja le malo velikih mojstrov, ki so delali popolnoma v duhu nabožnosti, izvira to nedvomljivo najbolj odtod, da so ženiji, kot fra Angeliko, tako redki, da je bilo vse dobe tako malo umetnikov, kateri bi bili s svojimi umetniškimi zmožnostmi združevali res pobožnega duha, to je tisto pobožnost in tisto združenje z Bogom, brez katere človek „ne razume tega, kar je duhovo.“ Prav je to spoznal pošten oče iz slovenske umetniške družine, ki je svojemu sinu, tudi umetniku, dal kratek nauk, obsegajoč vse, kar smo zdaj omenili: „Sin moj, ako hočeš slikati za cerkev, moli!“ — Ljudska duša zahteva pobožnost umetnikovo, odtod mnogo kaj ljubkih legend o postanku na¬ božnih umetnin! •X* Vsak dober dar, torej tudi umetnost, prihaja od zgoraj, od Boga . . . Tudi umetnosti so glasovi v puščavi, preproge so, s katerimi so nam po- „Wenn ihr’s nicht fuhlt, ihr werdet’s nicht erjagen, Wenn es nicht aus der Seele dringt, Und mit urkraftigem Behagen Die Herzen aller Seelen zwingt.“ Gothe. 266 grnjena pota. Umetnost je med nebom in zemljo in obema odpira vrata. Moliti moramo torej, da bo umetnost postala dobra (Cl. Brentano). Toda ne samo moliti, tudi delati moramo, vsak v svojem krogu, da se umetnost zopet dvigne iz sedanjega ponižanja. Ne da se tajiti, da je umetnost sila, katera je prav posebnega po¬ mena za razvoj in oliko narodovo. Ta sila pa blagodejno upliva le tedaj, ako višje ideje vodijo umetnost. To so ideje, ki se združujejo naposled v eni visoki misli, da namreč posredujejo med naravnim in nadnaravnim,’ da povzdigujejo zemeljsko do nebeškega. Ako umetnosti ne odgovarjajo svojemu prirojenemu poklicu, je to znamenje, da je v njih vodilna misel zatemnela, ali celo ugasnila, da umetnik nima več prave navdušenosti, ampak da se je ponižal globoko ter hodi v službo k meseni poželjivosti ali gizdavi slavohlepnosti. Tedaj pa umetnosti le povečujejo socijalni nered, begajo duhove, in svoj upliv do človeške družbe zlorabljajo le v to, da jo pohujšujejo, pridijo in zapeljejo v barbarstvo. Mož torej, kateri čuti v sebi sveti poklic umetnika, in kateri hoče odkritosrčno sodelovati pri vzgoji človeštva s svojo umetnostjo, mora po¬ znati pravi ideal, poiskati mora pravi vir, da iz njega zajema in narodu podaja čist in nepopačen poživek — taka umetnost lika in obla- žuje narod. III. Umetna obrt v liturgični službi. 1.) Človek kmalu ni bil zadovoljen samo s tem, da je imel, kar je bilo potrebno za vsakdanjo rabo. Začel je svojo okolico izdelovati si Ugod¬ nejšo, začel si je lepšati vse, kar je bilo okrog njega. Pri neolikanih narodih je množina dragocenih stvari merodajna za lepoto, pri olikanih narodih pa je odločilna zunanja oblika in olepšava. Do velike popular¬ nosti je olepšavanje dospelo pri Grkih. V bogatem Korintu je bil izvor mnogih strok umetne obrti. Poroča se o Korinčanih, da so izdelovali razne vložene izdelke za olepšavo orožja; predvsem se njim pripisuje, da so izumeli umetno lončarstvo. Vemo sicer, da so se z lončarstvom bavili Egipčani in Feničani že dolgo, preden se je vvedlo na Grškem; vendar so grške vaze kmalu prekosile vse druge v lepi obliki in krasni olepšavi. Toda ne le iz ila, tudi iz kovine, iz zlata in srebra so izdelovali Grki krasne umetnine. Prelepe kovinske posode s pobarvanimi in pozla¬ čenimi reliefi so našli v grobih na Krimu; zdaj jih hranijo v petrograj- skem muzeju. Te najdbe pričajo zadosti, da je doseglo tedaj umetno rokodelstvo jako visoko stopinjo popolnosti. Svojo spretnost so uporab¬ ljali grški liturgiki zlasti v to, da so izdelovali jako sloveče, silno drago¬ cene svete posode za bogočastje v tempeljnih. Kako lepo so znali Grki izdelovati zlate stvari, kažejo nam najnovejšo dobo odkriti zakladi na mestu, kjer je stala nekdaj Troja (Schlieman, Zaklad Priamov i. t. d.). Umetno rokodelstvo je jako lepo cvetelo pri Hebrejcih, zlasti umet¬ nost zlatarjev. Vemo, kolika množina zlata se je porabila pri tempeljnu Salamonovem. Umetno rokodelstvo pa je zelo cvetelo v službi bogočastja. Ako- ravno so se Izraelci strogo držali temeljne resnice, da je Bog duhovno bitje, vendar niso opuščali vidnih pripomočkov, ki morejo človeškega duha po¬ vzdigniti kvišku; po povelju božjem je morala tu sodelovati umetnost za poveličanje bogočastja. Pohvalno omenja Ju bala kot izumnika glasbe, in Tubalkajna, mojstra v Ugotavljanju kovinskih izdelkov. Bog sam je umetnost vzel v svojo službo in napolnil nekatere može s svojim duhom, 267 da so znali izdelovati umetnine za poveličanje službe božje: „In Gospod je govoril z Mojzesom, rekoč: Glej, poklical sem po imenu Bezeleela, sina Urijevega ... in sem ga napolnil z duhom božjim, z modrostjo, z umnostjo in vednostjo za sleherno delo, da se izmisli, kaj bi se dalo izdelati iz zlata, srebra in brona, iz marmorja in drugih kamnov in raz¬ ličnega lesa. In dal sem mu pomočnika Oholiaba ... in vsem umetnikom sem dal v srce modrost, da bodo naredili vse, kar sem ti zapovedal, šotor pričevanja in skrinjo zaveze, in pokrov sprave, ki je na nji, in vse po¬ sode šotorove, in mizo in njene posode, najčistejši svečnik z njegovim orodjem, in kadilni oltar in oltar za žgavne daritve in vse njegove posode, in umivalnik z njegovo podlago, sveta oblačila za službo Arona, duhovna, in za njegove sinove, da opravljajo svojo službo v svetih rečeh . . . vse naj narede, kar sem ti zapovedal.“ (2. Mojz. 31. 1—10). Tudi je zaukazal narediti dva zlata kerubina, vlita iz celega, „eden bodi na eni strani, drugi pa na drugi. Obe strani spravnega pokrova naj pokrivata s prostrtimi peruti, ter naj obsenčujeta spravni pokrov in naj si nasproti gledata z obrnjenim obličjem v spravni pokrov, s katerim naj bo pokrita skrinja." (2. Mojz. 25, 18—20.) — Na povelje božje je zidal Salomon tempelj, ka¬ terega so umetniki čudovito lepo okrasili. Posebno važni za nas so izdelki Etruskov, tistega starega naroda, ki se je po svoji inteligenci in tehnični izobraženosti posebno odlikoval. De¬ korativni izdelki Etruskov se odlikujejo po lepi, plemeniti obliki in dovr¬ šeni tehniki. Priča temu so tudi najdbe, ki so bile v najnovejši dobi izkopane na Kranjskem. Kakor so uporabljali Rimci višjo grško umetnost, tako so si prisvojili tudi grško umetno rokodelstvo. Najlepši in najvažnejši rimski izdelki so se našli v od smrti vstalih Pompejih. Opozarjamo tu na lepe kovinske kandelabre, kadilnice, mizne plošče, svetilnice, trinožne in čveteronožne stole, posode, kipe in druge umetne izdelke, ki jih izkopavajo skoraj povsod, kjer so imeli Rimci naselbine. Bizantinska umetnost in starokrščanska izdelavah sta večinoma krasno opravo za cerkveno bogočastje, n. pr. kelihe, svečnike, superfrontale, anti- pendije, preproge, platnice za liturgične knjige i. t. d. Kakor je poznejša leta umetnost v arhitekturi nekako zaostala, prav tako se je godilo tudi umetni obrti. Šele sredi enajstega stoletja se je dvignila nova rast, se je začelo novo življenje. Vendar pa se prvo dobo pri umetni obrti ne kaže tako krasen razvoj, kakor pri arhitekturi. Gojila se je tedaj umetna obrt večinoma le v samostanskih celicah. Prehod od slikarstva do kiparstva delajo tisti tvori dekorativne umet¬ nosti, ki so združevali, hoteč zadovoljiti tedanjemu krasoljubju, raznotero dragoceno gradivo v krasne enote ali pa so mešali med seboj in varili razne tehnike: tehniko plastike in tehniko slikarstva. Pri teh blestečih izdelkih so rabili zlato, srebro, pozlačene, srebrne in bakrene plošče, katerih ploskve so bile vse pokrite z ličnimi filigran¬ skimi ornamenti, s pisanimi slikami na emajlu, z dragimi biseri, zlasti z antičnimi brušenimi dragimi kamni (Gemmen) in kamejami. Karkoli so imeli lepega in dragocenega, vse so porabili za izdelovanje krasnih umetnin, recimo, za platnice pri knjigah, za oltarje, relikvijarije, kelihe, kadilnice i. t. d. Akoravno je tehnika in tvarina jako različna, se mora reči, da zavzemajo te umetnine odličen prostor med umetnimi izdelki sploh; nekateri pa imajo res samostojno veliko umetniško vrednost. Zlasti priljubljeni in važni so bili izdelki iz emajla, katere so veči¬ noma bizantinski mojstri razširjali po zahodu. 268 2. ) Do posebne popolnosti je dospela umetna obrt v srednjem veku, zlasti v gotski dobi (v 15. stoletju). Gotika je nekako vdihovala vse živ¬ ljenje; celo najnavadnejše posode so bile izdelane v arhitektonskem slogu in mnogo umetnikov je gojilo umetno obrt ter delalo za njo; in ti izdelki so imeli prav tako umetniško vrednost kakor izdelki višjih umetnosti. Tisto dobo se z umetnostjo niso bavili samo odlični krogi, ne samo bogatini in višji stanovi; izdelki njeni niso služili samo gizdavosti ne¬ katerih in modi, marveč bila je umetnost lastnina vseh slojev človeške družbe brez izjeme. Kakor je bila v tisti dobi vera lastnina vsega ljudstva, tako se je za umetnost brigal vsakdo. Umetnost je imela svoje korenine v narodu; ni ji bilo treba semtertja iskati, kaj in kako bi delala. Verska navdušenpst in pa požrtvovalnost je priganjala narod, da je zidal veličastne cerkvene spomenike; mesta so si postavljala mogočne mestne hiše, lope za kupčije, stolpe i. t. d. Brez števila je bilo nalog, katere so imeli kiparji, slikarji in rokodelci, da so olepšavah cerkve, mestne stavbe in domačo hišo. Dostojno, odlično mesto je imela umetnost v cerkvi, pa tudi v vsak¬ danjem življenju; in to je bilo vzrok veličastnemu razcvitu njenemu. Tesno je bila torej umetnost združena z rokodelstvom. Takrat ni bilo umetnikov, ki bi se nekako mogočno in ponosno povzdigovali nad rokodelstvo, ampak med umetniki so bili le mojstri, pomočniki in učenci; in prav to je tudi umetno obrt povzdignilo do krasnega razcvita; to je bilo vzrok, da je tudi umetna obrt obrodila toliko najlepšega sadu. Za umetno obrt je bilo 15. stoletje doba najlepšega cveta; tudi v 16. stoletju, ko so višje umetnosti že propadale, izvršila je še mnogo krasnih umotvorov in je tedaj celo stopila na prvo mesto. Zlatarji, drago¬ tinami, rezbarji slonove kosti, orožarji, ploščarji, vrezovavci in rezbarji so imeli za, potratno nagizdnost bogatašev opravila dovolj in so izdelali pre¬ mnogo jako izbranih in dragocenih umotvorov. Najdalje seje obdržala umet¬ nost zlatarjev, kateri so dogotovili v srednjem veku prave čudotvore in so prekosili v tej stroki celo stare Grke. 3. ) Središče te umetnosti in glavna visoka šola njena je bilo mesto Augsburg. Med mnogimi zlatarji so sloveli zlasti Vaclav, Vojteh in Krištof Jamnitzer. 1 ) Iz tiste dobe imamo najkrasnejše in najdragocenejše cerkvene po¬ sode, najlepše monštrance, občudovanja vredne relikvijarije, kelihe i. t. d. Morebiti prvi mojster tiste dobe bil je Aisenhoit (Eisenhut) na Westfalskem (roj. 1554). Delo, katero je dogotovil 1. 1588. za Theodora pl. Fiirstenberg, knezškofa v Paderbornu, se odlikuje po izredni tehnični in umetniški do¬ vršenosti. Glavni njegov umotvor so dvoje srebrne platnice za rimski pontifikal in kolinski misal, srebrn pa pozlačen, krasno izvršen in drago¬ ceno olepšan krucifiks, srebrn in pozlačen kelih, prav tako krasen in do¬ vršen, dalje vedrič s škropilom za blagoslovljeno vodo, izvršen tako popolno, tako umetniško, da skoraj prekaša vse umotvore te vrste. Seveda je umetnost, zadostujoč tedanjemu časovemu duhu, izdelo¬ vala raznotere dragocene lepotine in dragotine; najbolj sloveči slikarji so delali načrte za-nje. V drugi polovici 16. stoletja so po stenah soban raz¬ obešali posode za pijače v najrazličnejših oblikah, posnete po živalih, rastlinah, fantastičnih sadovih, posode, predstavljajoče komične človeške podobe i. t. d. In kako dragoceno je bilo tako delo! 2 ) *) Vaclav Jarnnilzer je bil rojen na Dunaju 1. 1508, preselil pa se je v Niirnberg; umrl 1. 1585; bil je cesarski dvorni zlatar od Karola V. do Rudolfa II. Gotovo je češke rodovine. 2 ) Škatljica za dragotine, katera je stala 1565 gld., bila je prodana 1. 1845. za 173.810 gld. Stockbauer S. 85. 269 Kakor posode, iz katerih se je pilo, morali so tudi orožje zlatarji in rezbarji slonove kosti krasiti z dragocenejšimi olepšavami. Koliko spretnost so pri tem dosegli izgotavljavci kovinskih izdelkov! Dostikrat je bila vsa hišna oprava umetna, krasna. Na stropu, na vratih, na oknih, na mizah in stoleh, na pečeh, na ključavnicah in na ključih, na svečnikih, povsod se je kazal fin okus in spretna roka obrtnikova. Pri bogatinih je bilo vse jako dragoceno; 1 ) pa tudi v preprostih družinskih stanovališčih je bila najnavadnejša hišna oprava okusna, namenu prikladna, olepšana tako, da je oveseljevala oko in zadoščala estetičnemu okusu. Dolgo je trajalo, preden so se iz kamna usekani stoli, kakršne so imeli v stari dobi po zborovalnicah in cerkvah, izpremenili v sedanje salonske sedeže. Na ta razvoj je vplivalo deloma izprememba šege, pa tudi napredek v obdelavanju raznih tvarin. 4. ) Izrezljevanje podob iz lesa se je pričelo jako zgodaj. Da je ta umetnostna obrt cvetela že pri judih, nam pričajo poročila o sv. šotoru Davidovem in o zidanju Salomonovega tempeljna. V starem Jeruzalemu je bilo mnogo jako čislanih družb rezbarjev, kateri so se bavili z olepšavanjem lesenih obojev v hišah bogatinov in z izdelovanjem razno¬ terih lesenih posod. Tudi iz starega Egipta so se ohranili pokrovi mumij, jako lepo izrezljani. Pri Grkih je bila ta umetnost zgodaj razvita; pred¬ hodnica je bila poznejši, tako čudovito cvetoči skulpturi, kateri je kot tvarina služil zlasti marmor. Prav tako so stari germanski in slovanski narodi izrezljavali iz lesa orodja in podobe v raznotere namene; delali so si škite, orožje, posode, podobe bogov i. t. d. Iz starokrščanske dobe do 10. stoletja bi bile omeniti zlasti za cerkveno službo namenjene rezbine, katere smemo prištevati pravim umetninam. Od 12. stoletja dalje pa se ta umetnost splošno izpopolnjuje. V stavbah iz 15. stoletja se nahajajo premnogi leseni izdelki, recimo, oltarji, prižnice, klopi, katerih ne v narisu ne v umetniški dovršenosti še nihče ni prekosil. V Italiji se nahajajo to dobo leseni mozaiki iz raznobarvenega lesa in iz slonove kosti. Zlasti je cvetela v 15. in 16. stoletju takozvana intarzija, in. še današnje dni imajo nekatere cerkve v Gorenji Italiji krasne izdelke te vrste iz 15. in 16. stoletja, katere so izvršili večinoma menihi. 5. ) Pohišje se je od 12. stoletja dalje jako izpremenilo. V prvi po¬ lovici srednjega veka so bile mize, klopi in omare težke, docela arhitektonsko izdelane in ravnočrtne v skladu. V 12. stoletju so začeli olepšavati pohišje z izrezljanimi ornamenti in tudi s slikami; slovečim umetnikom se ni zdelo za malo, barvati in slikati skrinje, postelje in drugo pohišje. Od 15. stoletja semkaj je po Francoskem in Nemškem pri pohišju nadvlada- lovala izrezljana ornamentika, držeč se vselej tistodobnega sloga. V cerkvah so izrezljive lesene reliefne podobe iz te dobe tako do¬ vršene, da današnja doba nič enakega pokazati ne more. Omenjam le klopi v cerkvi S. Giorgio Maggiore. Za velikim oltarjem je 48 sedežev za menihe, na katerih so vpodobljene dogodbe iz življenja sv. Benedikta. Občudovanja vredna je vztrajnost, spretnost in duhovitost mojstra, ki je izvršil te umotvore (Alberto de Brule, Flandern 1598). 6. ) V drugi polovici 16. stoletja so začeli izdelavah na Nemškem umetne omare, katere so bile jako bogato olepšane z rezbarijami, intarzijami, cizelovanimi in vrezanimi kovinami, z emajlom, s slonovo kostjo, z raz¬ nimi kamni i. t. d. Izdelane so prav arhitektonsko s stebri, s pilastri in z ') Vojvoda Albrecht V. Bavarski je plačal za mizo 8202 gld. Omaro za vojvoda Pliilippa II. Pomerškega je delalo 24 umetnikov in obrtnikov. V njej se nahaja vse, kar je tedanje umetno obrtništvo znalo narediti lepega. Ta omara je iz ebenovega lesa, okrašena z mnogovrstnimi podobami, z biseri in srebrnimi olepšavami. Notranjščina je olepšana z mozaiki, s portreti vojvodske rodbine in raznimi dragotinami. LUbke, Renaissance I. 99, '270 letvami. Čim bolj je propadala renesanca, tem bolj so bile te omare pre¬ obložene z ornamenti. Pod prvim francoskim cesarstvom bila je šega, da so prevlekli les z belo barvo in ga olepšali z zlatom. Do sedanje dobe so bodili na tem polji v goste k vsem prejšnjim dobam, originalnega pa prav malo, in edino, kar je bilo izvirnega, je bila dovršenejša tehnika. Najnovejšo dobo je secesija nastopila novo pot, hoče biti origi¬ nalna. Bodo pa li njeni izdelki ugajali dobremu okusu in praktičnemu namenu za dalje časa, kazala bo prihodnjost. 7.) V cerkvah iz zadnjih dob ne nahajamo več tako krasnih lesenih izdelkov, recimo, prižnic, klopi v koru, omar v zakristiji, akoravno je v nekaterih cerkvah marsikaj hvale in posnemanja vrednega. Cerkvene posode v novih oblikah. Tudi glede izdelovanja cerkvenih posod in notranje cerkvene oprave se umetniki niso mogli vstavljati novemu, secesijonističnemu toku in delajo na to, da bi se cerkvena oprava prekrojila po novem okusu. Izšla je knjiga, ki nam v rizbah kaže, kako naj bi se delale liturgične posode v novih umetniških oblikah. 1 ) Iz teh rizb vidimo, da se hoče staro združiti z novim in da se konštrukcija in olepšava pomenljivo strinjata z idejo in z namenom posode. Znamenje, simboli in napisi so v tesnem notranjem stiku z namenom dotičnega orodja. Kaže se iz teh slik, da umetnost ni služkinja mode, ampak je služkinja sv. opravila. Nekatere oblike bi se dale porabiti, recimo: kelih, ciborij, vrčki, kadilnica, vendar se bo naše, sedanjih oblik vajeno oko, moralo privaditi novih črt in novih potez. X- * * Iz raznih znanih vzrokov je koncem osemnajstega stoletja, pa začetkom devetnajstega cerkveno življenje omrznilo in ž njim tudi cerkvena umetnost. A odkar se je zbudila verska zavest, začelo se je tudi na polju umetne obrti novo življenje, novo zanimanje, toda ne še zadostno. Ozirajoč se nazaj v minula stoletja, vidimo, da so se najkrasnejši izdelki umetnega rokodelstva nahajali v cerkvah. Sedanjo dobo tega ne moremo trditi. Res je, cerkve niso več tako bogate, da bi si mogle naročati najkrasnejše dra¬ gocenosti, pa tudi pri umetni obrti sami ni več tiste navdušenosti za cerkvena dela, ker sploh manjka poživljajočega duha — ni prave verske navdušenosti. S pomočjo tovaren in strojev izkušajo se, kdo bo hitrejše in z večjim dobičkom spravil med svet svoje vse po enem modelu izde¬ lane stvari. Da se na ta način prava umetna obrtnost ne more povzdigniti do višje stopinje, je jasno. Umetna obrtnost, poprej ena glavnih panog umetnosti, je zdaj v veliki nevarnosti, da postane privesek tovarništva in le malo kolesce v tem velikem stroju. Vedno tekmovanje, kdo bo cenejše svoje blago postavil na prodaj, mora uničiti umetno obrtnost. Tu morejo pomagati samo odjemavci; ako bodo ti zahtevali lepe, umetne izdelke, ne pa gledali samo, kje se dobiva cenejše, bode kmalu morala prenehati marsikatera tovarna za izdelovanje cerkvenih stvari; in takovih tovaren nahajamo sedanjo dobo premnogo; med njimi jih je dosti, ki se nahajajo celo v rokah oseb, katerih nikakor ne vodi navdu¬ šenost za umetnost ali sveto stvar. ‘) Prof. J. R. v. Grienberger: Liturgische GefSfie und GerSte in neuen Kunstformen. Wien, Scliroll 1905. 271 IV. Umetnost in cerkev. Krščanska, liturgična umetnost kaže nam krščansko cerkev kot po¬ dobo vidnega kraljestva Kristusovega na zemlji; še več, kaže nam jo kot podobo večnega kraljestva njegovega v nebesih. Vidna cerkev Kristusova je najlepši izmed tvorov božjih v času. Kralj vseh kraljev, Sin božji pridobil si jo je za drago ceno svojega življenja, s krvjo svojo razlil je nad njo polnost nebeške lepote. Karkoli je dobrega, velikega, svetega na zemlji, vse je položil v njeno naročje, vse je djal v njene čiste roke. Vsa sveta, lepa, močna, neumljiva po moči Večnega, po čigar Duhu živi, varhinja pravice, resnice in nravi, v roki držeč oljkino vejico miru in sprave, ovenčana s palmovim vencem mučeništva, z lilijami devištva, z lavorikami svete vede in umetnosti: Taka je sv. Cerkev, vredna nevesta Najlepšega med otroci človeškimi „kakor kraljica na njegovi desnici v krasnem oblačilu mnogobarvenem, z zlatom pretkanim“. V tej nebeško lepi podobi se vidi naša sv. Cerkev vernemu kristjanu. In to podobo izkuša umetnik utelesiti v cerkvi, zidani iz kamna. Toda višje še se dvigajo ideali svete umetnosti. Tjekaj, kjer po Bogu navdušeni umetnik, nošen na krilih orlovih sv. vere, gleda „sveto mesto" nebeški Jeruzalem, lepo, kakor nevesta, nališpana za svojega ženina. Kar tu gleda umetnikovo blaženo oko, to vdiha v mrtvo tvarino njegova srečna roka. Blažen umetnik, čigar genij se dvigne v drznem poletu v te nebeške višave! Oznanoval bo z umotvori svojimi največje skrivnosti božje in duha človeškega dvigal do gledanja idealov nebeških. Iz vseh njegovih umotvorov, izdelanih za službo Najvišjega, odmevalo bo vedno češčenje močnemu, večnemu, neumrljivemu, v sv. Zakramentu skritemu Bogu: Adoro te devote, latens Deitas! Sklep. Opisali smo notranjo opravo cerkve, oltarja in vsega, kar spada k sv. opravilu. Videli smo, kaj želi ali zapoveduje sv. cerkev in kako je tekom stoletij temu zadostovala krščanska umetnost. Z ljubeznijo in da- režljivostjo združena krščanska umetnost je premnogo storila za olepšavo cerkva in oltarjev. Kako darežljivi, kako požrtvovalni in velikodušni so bili predniki naši, nam pričajo njih darovi, hranjeni v cerkvah in zaklad¬ nicah, nam pričajo dragoceni oltarji, kelihi, monštrance, liturgična oblačila itd. Ganljivo je, s koliko navdušenostjo so darovali Izraelci svoje drago¬ cenosti za olepšavo sv. šotora. „Mojzes je rekel množici Izraelovih otrok : ,Odločite pri vas prvin Gospodu. Vsakteri naj jih daruje prostovoljno in z voljnim srcem Gospodu: Zlata in srebra in brona, višnjeve in zagorelo- rdeče volne in dvakrat omočenega škrlata in tančice ... in olja za napravo svetilnic ... in lepo dišeče kadilo, onikovih kamnov in dragih kamnov za olepšanje naramnika in naprsnika . . .‘ Tedaj je šla vsa množica Izraelovih otrok pred Mojzesa in so nosili s prav voljnim in pobožnim srcem . . . nosili so možje in žene ročnih zapentelj in uhanov, prstanov in zapestnic; mnogotera zlata posoda je bila odločena Gospodu v dar . . . Vsi možje in žene so s pobožnim srcem prinesli darove, da bi se storilo delo, ki ga je zapovedal Gospod po Mojzesu . . . Zatorej so bili umetniki primo¬ rani priti in Mojzesu reči: ,Ljudstvo več prinaša, kakor je treba. 1 Mojzes 272 je torej ukazal po oznanovavcu oklicati: ,Ne mož ne žena naj nič več ne nosi k izdelovanju svetišča. 1 In tako se je nehalo darovati, ker je bilo darov dovolj in preobilno.“ (II. Mojz. v 35. in 36. poglavju). Podobno temu, kar je tu zabeležil o Izraelcih sveti pisec, čitamo v starih kronikah o svojih slovenskih prednikih. Bi se li hoteli vnuki tako velikodušnih prednikov kazati nevredne svojih pradedov? To bi nikakor ne bilo častno. Prava katoliška liturgija ni prevarčna; kajti vera naša je ljubezen, ljubezen pa je po svoji naravi darežljiva; sme se torej radodarnost kazati tudi v bogočastju, v notranji opravi cerkve, v sv. posodah, v vsem, kar se rabi pri sv. daritvi ljubezni. Saj je tudi božja ljubezen do nas neizmerno radodarna. Ena sama cvetlica na travniku, ena sama zvezdica na nebu, ena sama rosna kapljica na travi bi zadostovala, da bi navdušila pobožno srce za ljubezen božjo. Toda s tem ni bila zadovoljna Večna ljubezen, marveč okrasila je nebez z nebrojnimi zvezdami, zemljo z neštetimi cvetlicami, polje in trav¬ nike in vsako travico na njih z milijoni rosnih biserov; da, vse stvarstvo je napolnila z neštevilnimi zrcali veličanstva svojega. Ena sama daritev sv. maše, en sam tabernakelj na enem samem oltarju bi vzbujala v srcu krščanskem čustva hvaležnosti, ljubezni, češčenja in hvale. A to ni zadostovalo Večni ljubezni. V neštevilnih cerkvah hoče prebivati, na ne- brojnih oltarjih se hoče darovati noč in dan brez prenehanja večnemu Očetu za spravo našo. Kdo bi torej darežljivosti naše ljubezni hotel in mogel staviti meje? Kdo bi hotel grajati, če ta ljubezen v zunanjem bogo¬ častju, v krščanski umetnosti hoče posnemati mnogolično bogastvo na¬ rave? Glej naravo, kako mnogoteri so njeni darovi, kako raznolični tvori njeni! Kako bogato, kako lepo je vse — revščine narava ne pozna. Tudi v umetnosti, katera služi cerkvi, ki proizvaja stvari, namenjene za to, da pridejo v najtesnejšo dotiko ž Najsvetejšim, s Stvarnikom vsega, kar živi na zemlji, — tudi v tej umetnosti naj se kaže mnogoličnost, raznoterost, krasota. Tu naj umetnost razvije vse svoje moči, naj stvarja umotvore, ki bodo zaljšali prostore, kjer prebiva Veličanstvo božje. Lepa notranja oprava cerkvena, dragocene oltarne posode, cerkvena oblačila, prtovi na oltarjih, snažnost in red v cerkvi kaže pa tudi, da so srca vernikov vneta v ljubezni do Boga, da biva v srcu cerkvenega predstojnika gorečnost za čast božjo. Prevelika revščina pri cerkvenih rečeh, nesnažnost, mnogo prahu po oltarjih in po cerkvenih klopeh, se nikakor ne strinja s cerkveno liturgijo. Res je, tudi leseni kelihi se dobro podajo v rokah ..zlatih" duhovnikov, pa še lepše se vjemajo zlati kelihi z „zlatimi“ duhovniki, kakor se dragoceni kraljevi lišp najlepše poda blagemu, plemenitemu kralju. In kakor kralj zato ni boljši, ako mu vzameš lepo kraljevo obleko, bi tudi »lesen" duhovnik ne postal zlat, ako bi mu namestu zlatega keliha dal lesenega v roke. — »Gospod, ljubim lepoto tvoje hiše“ (psi. 25, 8,), in: »Gorečnost za tvojo hišo me razjeda" (psi. 68, 10.), to je bilo geslo vernih katoliških src vsa stoletja; to je bilo geslo premnogih vnetih duhovnikov, tisoč in tisoč bogoljubnih neduhovnikov, nabožnih žena in devic; njih zasluge za olepšanje hiše božje so zapisane v knjigi življenja. Cerkev in oltar v njej je najsvetejši kraj na zemlji. Tu je naš Betlehem, naš Nazaret, tu je Tabor in Golgata. Najlepši umotvori, katere more izumiti ljubezen, naj krasijo cerkev in oltar. So li mar pomladanske cvetlice, zlato in srebro in biseri za Onega, kateri je prepustil vse zaklade zemlje, vsa polja, vse gaje človeku v porabo? Drugačnega mnenja je bil pobožni duhovnik Nepocijan, o katerem piše sv. Jeronim Heliodoru (pogl. 12.): »Četudi je v življenju zaničeval samega sebe in je revščina bila njegov najkrasnejši lišp, je bil vendar ves vnet za olepšanje cerkve. Bogu vdano srce pazi 273 na najmanjše reči • kakor na največje, dobro vedoč, da bo moralo dati odgovor od nepotrebne besede. Pazil je skrbno Nepocijan tudi na to, da se je svetil oltar, da na stenah ni bilo prahu, da so bila tla dobro pome¬ tena, da je bila zakristija snažna, da so se lesketale posode, skratka, nje¬ gova skrbnost, raztezajoča se na vse obrede, ni zanemarila niti najmanjše niti največje dolžnosti. Cerkve in druga zbirališča pri grobeh mučencev je olepševal s cvetlicami, vejicami in vinsko trto tako, da je vsa notranja uredba cerkvena in vsa zunanja bliščoba zbujala dopadajenje ter pričala o skrbnosti in trudu duhovnikovem. “ Veselje do lepote hiše Gospodove, darežljivost za njeno opravo, gorečnost in vnetost za njeno olepšavanje je izpričevalo o naši veri in ljubezni, pa tudi merilo za naše plačilo v nebesih. Vi, katere je Gospod postavil varuhe svojega bivališča med svojimi otroci na zemlji, zastavite vso svojo veljavo za čast hiše božje! Ve bogo- ljubne duše, vnemajte se za lepoto oltarjev Gospodovih, rade lepšajte tiste svete prostore, v katerih s tolikšnim veseljem bivate, zatopljene v sv. molitev! „Kako lepi so tvoji šotori, o Jakob, tvoja bivališča, o Izrael! 11 (Num. 24, 6.) Imamo mnoga, res ljuba bivališča Gospodova; delajte jih še lepša; darujte Gospodu delo svojih umetnosti izurjenih rok po zgledu krščanskih ženil in devic, katere so si štele v čast, ako so mogle izraz svojih krščanskih idej vpletati v ročna dela svoja. Še je mnogo revnih cerkva, še mnogo prezapuščenih oltarjev Jezusovih. Vaša ljubezen do zakramentalnega Kristusa naj nikar ne omrzne; vsaj v prostih urah izde¬ lujte oblačila za olepšavo oltarjev Kristusovih. Veselo gledajo angeli božji na to vaše delo. — Mnogo, mnogo so že storile pridne, blažene roke za prelepo bratovščino sv. Rešnjega Telesa. Tako delajmo vsi za olepšavo svetišč, kajti plemenito za lepo, za dobro je le žarek iz neizmerne popol¬ nosti njegovega bitja; skazujrno se mu hvaležne tako, da te zmožnosti njemu prinašamo v dar. Res je, Bog naših darov ne potrebuje; z vso olepšavo tudi za pičico ne pomnožimo njegovega veličastva, njegove lepote v Bog je neskončno lep, neizmerno veličasten, ne potrebuje naše časti. Česar pa Bog ne po¬ trebuje, potrebujemo mi, namreč da se iz zemeljskega prahu kvišku dvignemo k Njemu. Pobožnejša je naša molitev, gorečnejša naša ljubezen, živejši naš spomin na Boga, ako se nam sv. vera kaže v krasnem drago¬ cenem zunanjem licu. Torej hiša božja bodi krasna! Že po preroku je napovedal Gospod Bog, da bo krasna hiša njegova: „In potresel bom vse narode, in prišel bo Zaželjeni vsem narodom; in napolnil bom to hišo z veličastvom, pravi Gospod vojskinih trum. Moje je srebro in moje je zlato. Večje bo veličastvo te poslednje hiše kakor prve. 11 Hag. 2, 8, 9. 10. Dolžnost naša je torej lepšati notranjščino hiše Gospodove po besedah psalmistovih: „Domum tiram decet sanctitudo. Domine, in longitudinem dierum!“ ,'Tvoji hiši se spodobi svetost, o Gospod, no večne čase!" (92, 5.) Odredbe škofijstva glede cerkvenih stavb in cerkvene oprave. I. O ohranjenji in popravljanji starih spomenikov. (Ljublj. škofijski list 1. 1882, p. 61.) Po vseh avstrijskih deželah se temeljito preiskujejo stari spomeniki cerkvene umetnosti in priobčujejo se te preiskave v posebnih, jako zani¬ mivih listih: „Mittheilungen der k. k. Central-Commission zur Erforschung und Erhaltung der Baudenkmale." Pregledujoč te zvezke od prvega do zadnjega se prepričamo, da se o Kranjskej kaj malo poroča. Kranjska, katero je Valvazor tako navdušeno slavil zarad njenih znamenitostij, je oziroma starih spomenikov cerkvene umetnosti malo preiskovana. In vendar se mora tu še marsikaj zanimivega nahajati, vkljub temu, da so siloviti napadi Turkov mnoge stavbe pokončali, razvoj umetnosti zadrževali in prve kali njene zatirali. Marsikaj se je gotovo še ohranilo iz let 1000 do 1600, kar je za zgodovino umetnosti tem zanimivši, ker je zrastlo na meji, koder se srečuje vpliv germanskega severa in romanskega juga. Kjerkoli se nahaja kak izdelek umetnosti iz prejšnih časov, smo ga dolžni, kolikor je možno, ohraniti že zaradi starinske častitljivosti, ko bi sam po sebi tudi ne imel umetne vrednosti. Taki izdelki nas nekako vežejo s starimi časi, nam morajo biti dragi in mili in že zaradi tega jih moramo čislati in ohranjevati. Zdaj so take stvari redke pri nas, čim redkeje pa so, tem dražje nam morajo biti one, kar se jih je še ohranilo. Veliko zanimivega se je gotovo že uničilo, pokončalo, ali pokvarilo pri popravljanji, vendar pa se nahaja semtertje še marsikaj važnega, kar ima iz tega ali druzega ozira kako zgodovinsko ali umetnijsko vrednost, bodisi kake stare mašne bukve, posoda, podobe, slike, križi, kelhi i. t. d. Koliko važnih in dragocenih ostankov cerkvene umetnosti se je po neprevidnosti ali nevednosti pometalo v kot ali pokončalo, ali pa potujočim kupcem, judom, prodalo za prav mali znesek. Koliko lepih in bogato ozalj¬ šanih okovov za vrata se je n. pr. prodalo za staro železo, koliko kelhov se je prelilo, ki so imeli visoko umetnijsko vrednost! Svesti smo si, da ko bi se povsod „stara šara“ dobro in natančno pregledala, bi se še marsikaj zanimivega našlo in vrednega, da se ohrani. Tu nobena stvar ni premalenkostna. Ker se večkrat zgodi, da se starina, posebno če tvarina ni veliko vredna, recimo, železo, baker, mesing, premalo pozna in ceni, se vsaj po nekaterih znamenjih spoznati zamore, ima li kako vrednost ali ne. Ako se na takih stvareh nahajajo kaka imena, napisi, letne številke ali druge opazke, iz katerih se spozna večja starost, naj se izberejo iz stare šare, naj se spravijo in o priliki kakemu izvedencu pokažejo. Potujočim kupcem, ki take starine skupujejo, ni veliko verjeti, kajti nikdar ne bodo hoteli kakej stvari večje vrednosti priznati, že zaradi tega ne, da bi jo ceneje kupili. 17 \ 276 Vse to kar se še nahaja, naj bi se ohranilo, da se ne bo po neved¬ nosti ali vnemarnosti pogubilo ali pokončalo; nasprotno pa, kjer je kak umeteljni izdelek še skrit ali nepoznan, naj se spravi na dan, in naj se z vso pazljivostjo opisuje. Sedanji čas se cerkveno mišljenje bolj in bolj zbuja, cerkvena umet¬ nost začela se je posebno po nekaterih krajih z veliko navdušenostjo gojiti in umetniki iščejo starih vzorov, da po njih izdelujejo nove. Ravno tako je pri popravljanji velike pozornosti treba, da se kako umetniško delo ne pokvari. Popravljalo se je neke čase veliko, pa brez ozira na zahteve umetnosti. Gotske cerkve so se morale znebiti svojega značaja kar je bilo le moč. Lepa mrežetina se je izmetala iz oken, šilasti loki so se zazidali, okna so morala dobiti čveterokotno obliko. Kamniti slopovi, stebri, kapiteli so se ometali z malto, sklepniki, na katerih so se nahajale marsikatere lične in zgodovinsko zanimive podobe, so se na debelo pobelili, lepi kipi ali druge kamnite olepšave so se z oljnato barvo na debelo namazale, ali pa s krtačami odrgnile, da so se lične poteze čisto izgubile, ali da je površina kamna postala motna in mrtva. Na kaj je pri popravljanji kamnitih arhitektoničnih členov ali kipov paziti, da se ne bodo bolj poškodovali, kakor popravili, je razvidno iz zgoraj navedenih pravil, po katerih se je treba ravnati. H. Prodaja cerkvenih umetnin strogo prepovedana. (Ljublj. škof. list 1. 1906, p. 69.) C. kr. deželna vlada za Kranjsko sporoča z dopisom z dne 23. aprila 1906, št. 8519 semkaj doslovno: Es ist eine bekannte, in der Offentlichkeit oft beklagte Tatsache, dali aus dem reichen Schatze an Altertumern und in kiinstlerischer oder kunst- geschichtlicherBeziehung wertvollen Denkmalen, welche aus einer bedeutungs- vollen Vergangenheit auf unsere Tage gekommen sind, im Laufe der Zeit zahlreiche kostbare Objekte durch Verkauf an das Ausland unwiederbringlich verloren gegangen sind. Mit dem Erstarken historischen Sinnes und des Verstandnisses fiir das Schaffen vergangener Kunstepochen ist zwar eine Anderung zum Besseren eingetreten, indem zunachst einzelne Personen, dann Vereine und Korporationen sich in dankenswerter Weise bemiihten, fiir die Erhaltung der Kunstschatze im Lande einzutreten und solche Objekte, deren Ver- auGerung nicht hintanzuhalten war, fiir heimische Museen zu erwerben. Mancherlei Vorkomnisse aus jtingster Zeit zeigen aber leider, daG trotz alledem die Falle nicht selten sind, in denen es Handlern und Antiquaren gelingt, in den Besitz wertvoller derartiger Objekte zu gelangen und dieselben aufier Land zu verauGern, bevor noch die zur Wahrung der diesbeziiglichen Interessen berufenen Organe von dem Kaufe selbst Kenntnis erlangen. Im Hinblicke auf alle diese Umstande hat Seine Exzellenz der Herr Leiter des k. k. Ministeriums fiir Kultus und Unterricht mit dem Erlasse vom 9. April 1906, Zl. 775 (K. U. M.) die Landesregierung beauftragt, in nachdrucklichster Weise dem Utnsichgreifen des erwahnten Unfuges ent- gegenzutreten und hat als geeignetes Mittel zur Erreichung dieses Zweckes u. a. auch eine entsprechende und nachdruckliche Belehrung der Bevolkerung in der Richtung ins Auge gefaGt, daG bei jeder sich bietenden Gelegenheit 277 mtindlich und schriftlich die Bevolkerung auf die hohe ideele Bedeutung, welch.e alten Einrichtungsgegenstanden, wie Schranken, Truhen, Wand- vertafelungen etc. innevvohnt, sowie auf den bedeutenden materiellen Schaden aufmerksam gemacht werde, welchen die Verkaufer selbst bei scheinbar giinstigen Preisen durch die Verausserung solcher Objekte an professionelle Altertumshandler stets und unter allen Umstanden erleiden. Die Landesregierung beehrt sich das hocbwtirdige fiirstbischofliche Ordinariat um gefallige Mitwirkung bei der in Rede stehenden Aktion insbesonders im Wege der Pfarrgeistlichkeit und um Mitteilung der erlas- senen Weisungen zu ersuchen. Ko se čč. gg. duhovniki o predstoječem dopisu c. kr. deželne vlade obveščajo, se jim hkrati naroča, naj ob vsaki dani priliki vpoštevajo na¬ vodila tega dopisa ter se točno po njem ravnajo. Kranjska dežela sicer ne spada k deželam, ki so bogate na umetninah starejših dob, zlasti ker se je vsled časovnih razmer mnogo pokončalo in poizgubilo, mnogo pa tudi odšlo v tujino, celo v tuje privatne zbirke. Vse to je vzrok, da morajo vsi poklicani faktorji paziti, da se tudi starejše umetnine, ki so še v deželi in so za poznavanje kulturnega razvoja naše dežele važnega pomena, ohranijo domovini. Zlasti duhovniki naj pri tej skrbi sodelujejo. Da naj bi bili duhovniki pred vsem poklicani varihi domačih umetnin, sledi že iz tega, ker se prav mnogo, lahko rečeno, velika večina teh umetnin tiče cerkvene umetnosti in verskega življenja našega naroda. Pa tudi ljubezen do umetnosti sploh bodi duhovnikom prijeten povod ter naj jim nalaga dolžnost, da se zanimajo tudi za starejše izdelke umetnosti in umetne obrti. V ta namen naroča ordinarijat sledeče: 1. Gospodje duhovniki naj opomnijo ljudi ob pryi priliki, da naj kupcem in starinarjem pod nobenim pogojem ne prodajajo in ne izročajo starinskih reči. 2. Gospodje dušni pastirji naj skušajo ob ugodnih prilikah izvedeti, se li nahaja v njihovi župniji kaj umetniško zgodovinskih važnih reči. 3. Zlasti naj pregledajo vse cerkveno orodje in cerkvene paramente, tudi že nerabljive stvari, ker se ravno med temi pogostokrat najdejo drago¬ cene umetnine, kar se je zadnji čas večkrat pokazalo; pa bi se bile skoro pogubile, da jih ni vešča roka odtegnila pogubi. 4. O vseh zanimivih starejših izdelkih cerkvene in sploh verske umet¬ nosti naj se sporoči ordinarijatu, ki bo dal v takih slučajih potrebna na¬ vodila za ohranjenje dotičnih umetniških proizvodov. Ako niso več v rabi, je želeti, da se pošljejo škofijskemu muzeju. 5. Gospodje župniki naj zlasti pazijo takrat, ko je treba kaj starega odstraniti in z novim nadomestiti. Vse količkaj važne premembe pri notranji cerkveni opravi, pri parainentih i. t. d. naj se pred izvršitvijo ali prenov- ljenjem naznanijo ordinarijatu. 6. Strogo se prepove cerkvene umetnine prodajati ali jih zame¬ njavati za drugo blago brez dovoljenja ordinarijata. Tudi ni dovoljeno cerkvenih umetnin izročati neposredno svetnim muzejem. 7. Kadar bodo gospodje duhovniki zasledili po svojih župnijah kaj starejših umetnostno zanimivih predmetov starejše dobe, katerekoli stroke, naj koj posestnika opozore, da varuje dotične predmete, obenem pa naj naznanijo „Društvu za krščansko umetnost" v Ljubljani, kaj se je zani¬ mivega našlo. Kar se še nahaja v deželi zanimivih predmetov takozvane narodne umetnosti, to bi sodilo v deželni muzej Rudolfinum. 17 * 278 III. Odredbe glede cerkvenih stavb in cerkvene notranjščine. (Ljublj. škof. list 1. 1907, p. 41.) Škofijski ordinarijat je gg. duhovnikom podal že večkrat opomine in navode o skrbi za umetnost v službi cerkve in bogočastje. Naj opozorim na lep navod glede ohranjenja in popravljanja starih spomenikov cerkvene umetnosti („Laibacher Diozesanblatt", 1882, str. 61), dalje na objavo dopisa ministrstva za bogočastje in nauk glede nabavljanja cerkvenih umetnin („Laibacher Diozesanblatt" 1886, str. 63) in na objavo okrožnice c. kr. osrednje komisije za umetnostne in zgodovinske spomenike o novih in starih slikanih oknih („Laibacher Diozesanblatt 1896, str. 113), Splošno so gg. duhovniki radi uvaževali dana navodila, zlasti odkar dobivajo že bogoslovci pouk o cerkveni umetnosti in še posebno, odkar obstoji v Ljubljani Društvo za krščansko umetnost, čegar namen je tudi skrbeti in pomagati, da se v cerkvah napravljajo umetnine v pravem duhu krščanske umetnosti in po liturgičnih pravilih. Ker se pa vendar še dogajajo slučaji, da se prenovljenja ne izvrše pravilno, ali da tudi nove naprave ne ustrezajo popolnoma liturgičnim predpisom in tudi ne umetniški vrednosti izvršitve, zato opozarja s tem ordinariat iznova na zgoraj naštete objave v „Škofijskem listu" ter poda hkrati zlasti čč. gg. cerkvenim predstojnikom za nove naprave in za poprav¬ ljanje starih cerkvenih umetnin sledeči navod: I. Stavba nove cerkve. Kjer se namerava zidati nova cerkev, je treba dobro premisliti na vse zahteve, ki se stavijo na dostojno hišo božjo, čeprav največkrat radi pomanjkanja denarnih sredstev ne bo mogoče postaviti dragocene stavbe. Preden se da napraviti načrt, je treba z veščim arhitektom natanko do¬ govoriti vse potrebno glede lege cerkve, velikosti, razdelitve prostora i. t. d. Predvsem je paziti, da se dobi lep odličen presbiterij za veliki oltar, dalje prikladen prostor za prižnico, spovednice, krstni kamen, dosti prostoren kor za orgle in pevce in da je zakristija na solnčni strani. Vse to je treba natančno določiti, preden se dd delati načrt. S tem se ne nameravata omejevati umetnost in spretnost arhitekta, ki ima glede umetne koncepcije popolnoma prosto roko, le da se drži liturgičnih predpisov in praktičnih izkušenj. O vsem tem bo v konkretnih slučajih najlaglje dalo primernih nasvetov škofijstvo. Kako prav je, ako se vse natanko določi, preden se naroči popoln načrt, kaže to, da niso redki slučaji, ko se je moralo za stavbo nove cerkve napraviti več načrtov, ki se pa vendar niso mogli odobriti, stali so pa drag denar. Po dovršenem dogovoru z arhitektom naj se naroči preprosta, vendar določna skica, katera naj se predloži ordinariatu v odobrenje. Ko je ško¬ fijstvo skico odobrilo, oziroma nasvetovalo potrebne premembe, naj se naroči celoten in popoln načrt. II. Popravljanje ali prezidavanje starih cerkva. Pri popravljanju in prezidavanju starejših cerkva je posebno paziti, da se ne pokvari značaj stavbe, v kolikor je umetniške vrednosti, in da se poprava vendar praktično izvrši. 279 To je pogostokrat še težje, kakor postaviti novo cerkev. Zato je treba, da tudi za vsako večjo in važnejšo premembo in popravo izreče ordinariat ^svoje soglasje. Poprava se mora izvršiti po odobrenih natančnih načrtih. Škoda, da se pogostokrat zlasti zvoniki pri cerkvah prenavljajo tako, da se opuščajo stare značilne oblike baročnega sloga. Glede po¬ sameznosti pri popravi starejših za umetnostno zgodovino važnih cerkvenih stavb se opozarja na navod v „Laibacher Diozesanblatt“ 1. 1882, str. 61. Važno je posebno slikanje cerkva. Tudi v tem se kaj rado skazi, ako ni že naprej vse premišljeno in določeno. Slikarje je treba privaditi,, da si bodo osnovali natančen načrt in da po določenem načrtu, ki se prilega dotični cerkvi, izvrše slikarijo. Ako ni sredstev za lepo umetniško izvršitev, je bolje, da se cerkev le ukusno pobarva, brez ornamentalne ali figuralne slikarije. Zadnji čas sta bili poslikani dve cerkvi brez vednosti ordinariata in brez odobrenih načrtov, pa je delo grozno. Opozarja se, da bi se v enakih slučajih ne moglo dovoliti pokritje stroškov iz cerkvenega imetja, ako se s slabim delom cerkev le pokvari. III. Nova in stara notranja oprava, cerkvene posode in paramenti. 1. Najvažnejši in najodličnejši kraj v cerkvi je oltar. Zato treba tudi največje skrbi za oltar, da bo ustrezal vsem važnim liturgičnim predpisom, pa da bo tudi glede izvršitve lep ali vsaj kolikor mogoče dostojen. Novi oltarji naj se vedno tako napravljajo, da jih bo mogoče posvetiti (stipes, mensa, sepulcrum). Tudi kjer ni večjih denarnih sredstev, je mogoče pri¬ praviti oltar za konsekracijo. Načrti za nove oltarje se morajo vedno pred¬ ložiti ordinariatu v odobrenje. Kadar se mora stara konsekrirana menza podreti, naj se pazi na grobek, v katerem so relikvije. Večkrat je na dotični puščici zanimiv pečat, ki pokaže, kdaj je bil oltar posvečen. V grobku najdene puščice naj se izroče nepoškodovane ordinariatu. Previdnosti je treba tudi v slučajih, kadar se dajo starejši oltarni nastavki iz baročne dobe XVII. stoletja prenoviti. To naj se ne zgodi nikdar brez vednosti ordinariata. 2. Ne le za oltar, tudi za vse druge predmete cerkvene oprave, je treba jasnega načrta, kadar se napravljajo novi ali znameniti stari poprav¬ ljajo, n. pr. prižnica, spovednice, krstni kamen, cerkvene klopi, oprava zakristije, kor, orgle, nova, zlasti slikana okna. Tudi te načrte mora ško- fijstvo pregledati. Da je to potrebno, uči vsakdanja izkušnja. Redkokrat n. pr. se dobe cerkvene klopi, ki bi bile glede mer pripravne, in vendar bi se dale napraviti dobre, čeprav preproste in čeprav je prostor omejen, ako bi se oziralo na mere, ki jih je dolgoletna izkušnja potrdila. Prav tako, ali še slabše je s spovednicami. Le malokje se dobi spovednica, ki bi bila prikladna za spovednika in za spovedence. Nadalje je paziti na lepe oltarne podobe. In takih imamo na Kranjskem prav mnogo. Tudi v tem pogledu se lahko greši, če se takozvano restavriranje lepih oltarnih slik izroči neveščemu slikarju. Tudi nova slikana okna se ne prilegajo vselej slogu cerkve. 3. Pri mnogih cerkvah je dobiti še lepih starejših cerkvenih posod: kelihov, ciborijev, monštranc, pa tudi lepih cerkvenih oblačil. Žal, da so se ti predmeti večkrat pokvarili vsled nespretne poprave. Spoštovanje do naših prednikov, ki so darovali od svojega imetja za opravo hiše božje, naj nas nagiba, da ohranimo te predmete kolikor najdalje časa mogoče v službi cerkve. Pogostokrat se da to doseči s previdnim prenovljenjem, 280 če so dotični predmeti poškodovani. Odločno pa se svari, da bi se tako delo oddalo brez vednosti ordinariata.. Žalostna izkušnja je prav minulega leta več gg. duhovnikov izučila, kake velike previdnosti je treba, da se cerkveni krasni paramenti ne pokvarijo, in to za drag denar. Saj imamo na Kranjskem dosti pridnih umetno izobraženih rok, vnetih za čast božjo, kar kaže vsakoletna razstava cerkvenih oblačil, ki jo napravlja naša bratov¬ ščina sv. Rešnjega Telesa. V Ljubljani imamo društvo za krščansko umetnost in c. kr. obrtno strokovno šolo za umetno vezenje. Torej bo vselej lahko dobiti primernega navodila za lepša dela. Slednjič še ta-le opomin: Večkrat se dogaja, da verniki, zlasti pri podružnicah po ključarjih, ali kak dobrotnik, sami kupujejo cerkveno obleko in opravo, svetilnice, lestence in druge stvari. Gotovo je hvale¬ vredna radodarnost dotičnih dobrotnikov in vnema soseske za svoje po¬ družnice. Vendar pa mora župnik ob takih prilikah svetovati, da se ne kupi ali naroči kaj takega, kar ni primerno, ali je celo drago, pa ne lepo; n. pr. za majhen prezbiterij gotske cerkvice se kupi velika baročna svetilka, ki bi bila dosti velika za večjo farno cerkev. Po prijaznem pouku bodo ljudje spoznali, kaj je prav in veseli bodo, da se za njihov denar napravi res lepa, cerkve dostojna oprava. Na podlagi predstoječih navodil se določa sledeče: 1. O nameravanem zidanju nove cerkve ali nameravani prezidavi ali popravi starejših cerkvenih stavb je sporočiti ordinariatu, ki bo dal v to potrebno dovoljenje in primeren navod. Pri večjih popravah je vedno naznaniti obseg in način nameravanega dela. 2. Načrti bodisi za novo zidavo ali za popravo pri. cerkvenih stavbah, kakor tudi načrti za novo notranjo cerkveno opravo ali prenovljenje stare, se morajo brezizjemno predložiti škofijstvu, preden se delo prične. Ordi¬ nariat bo zadevo presodil in določil način prenovitve. To velja tudi za slikanje cerkva in napravo novih slikanih oken. 3. Tudi za manjša važnejša umetniška dela, ki se tičejo starejših paramentov in cerkvenih posod, je treba dovoljenja ordinariatovega. 4. Glede prodaje ali zamenjave predmetov cerkvene umetnosti veljajo določila objavljena v „Škof. Listu“ 1. 1906, str. 69. 5. Gospodje dekani in arhidiakoni naj pazijo, da se bodo izvrševale te naredbe. IV. Doneski k diecezanskemu muzeju. (Ljublj. škof. list I. 1900, p. 30.) Važnosti muzeja za cerkvene starine na široko utemeljevati ni potreba. Priznano je to edin pripomoček, da se ohranijo v škofiji spomeniki verske vnetosti in umetniške nadarjenosti iz preteklih časov. Inače marsikak tak objekt, ki ni več za porabo v cerkvi ter se je dejal v stran, na kako pod¬ strešje ali zatohli prostor, razpade še hitreje — ako ga ni morebiti zasle¬ dilo kako bistro oko potujočega agenta ter rešilo sicer pogina, a uneslo ga tudi domovini. V diecezanski muzej sprejete cerkvene stvarine pa naj tudi podučujejo ogledovavce, ki se morda svoj čas še niso učili cerkvene umetnosti, ali pa niso imeli prilike na konkretnih starinah ocenjevati vrednosti in ne¬ vrednosti njihove, razsoditi, ali se dajo še rešiti ali pa je neudržen razpad njihov. Marsikatere starine vrednost in stan bode se najložje spoznal po primerjanju z enakimi. Kar se je smatralo že zgubljenim, uvidelo se bo 281 - potem še rešilno, znabiti celo še po mali popravi nadalje porabno. Po pravici se torej cenijo taki muzeji kot nekako praktično dopolnilo k teoretičnemu poduku v cerkveni umetnosti. (Pri zadnjem občnem zboru se je mej drugim naglaševala krasna zbirka cerkvenih starin, katero si je nabavilo v ta namen n. pr. semenišče „Georgianum“ v Monakovem; tudi v Litomericah imajo že dalj časa tak muzej.) Umestno pa je, da sedaj tudi nekoliko določneje navedem reči, katere je želeti zbrane imeti v diecezanskem muzeju. Karkoli je kdaj bilo v cerkveni opravi in porabi za službo božjo — naj je le umetnijske vrednosti ali pa le arheologično in kulturno zanimivo — naj se tja sprejme. Tako: 1. Vsakovrstne svete podobe, slikane na platno, les ali kovino, ali na pergament; potem stari lesorezi in jeklorezi (in če so tudi že kaj po¬ škodovani). 2. Rezbarije iz lesa, kamena, slonove kosti. Posebno še stare sohe božjih oseb, Matere Božje, ali svetnikov, angelov (neokornost oblike je mnogokrat znak velike starosti), ako so tudi črvojedne; odpadli deli naj se pobero in shranijo. 3. Stari rokopisi katerekoli vsebine, ali cele knjige ali tudi le posamezni listi in njihovi deli. (Ako so kje prilepljeni, naj se v tem stanu — ako je mogoče — dopošljejo, da se spretno odluščijo); tudi stari tiski (inkunabule), posebno obrednih knjig so važni. 4. Cerkveni param en ti, ali celi ali le ostali kosci; naj so zanimivi po svoji tvarini — svila, usnje, vezenina, ali po obliki. — Naj tukaj še posebno opozorim na jako lepo in trajno izdelane vezenine z rudečo, modro in nekako rumeno-črnikasto nitjo pri starem cerkvenem perilu, pa tudi pri krstnih prtičih in druzih namiznih preprogah za domače sveto obhajilo — izdelane v narodnem slogu. Enako na fine a jour vezenine, kakor se dandanes zaradi silno zamudnega dela v taki bogatosti komaj izvajajo. Da ne pozabim lepih in krepkih starih domačih in tujih čipek, kojih tudi krajši konci bodo kot uzorci dobro došli. 5. Liturgične posode, n. pr. stari kelihi (pred leti je bilo v deželi še nekaj gotičnih), monštrance, posode za svetinje, stare posodice pri maši, sv. krstu večji ploščeki, posode za blagoslovljeno vodo, stari krstni kameni, vliti svečniki, svetilke, kaki star zvonček (od zakristije spred oltarja), pa tudi star zvon iz zvonika (imamo jih še par iz 14. stoletja). 6. Raznovrstne okrasbe, n. pr. bogato rezljani okviri, umetno iz¬ delana železna vratiča, enaka držala za zvončke, sveče; posebno še kaki ostanki slikanih oken. Včasih so tudi platice starih cerkvenih stolov umet¬ niške vrednosti. Tako in enako se prosi diecezanskemu muzeju doposlati — podariti (če je malo vredno) ali proti primerni odškodnini prepustiti. Mogoč je tudi še drug način, ki ga n. pr. tudi uporabljajo pri „germanskem muzeju" v Norimbergu. Tam dajejo namreč dotično reč muzeju v skrbno shranitev, last njeno pa si (cerkev, podružnica, oseba) pridrži. S takim postopanjem se bo pa tudi vstreglo opetovano že izraženim željam duhovne in državne oblasti glede proučevanja in ohranitve cerkvenih umetnostnih in zgodovinskih spomenikov. 1 . Sl. 1. Nov kameniten oltar s kiborijem in retabulo na menzi. (Romanski slog, Kočevje.) II. SI. 3. Gotski oltar s kiborijem ob steni. (Sv. Primož pri Kamniku.) I 1 III. Sl. 4. Kamcniten nov retabel-oltar s tabernakeljnom. (Novo mesto, pri frančiškanih.) Fec. Fel. Toman. IV. Sl. 5. Retabel-oltar iz romanske dobe. Sl. 6. Oltarni nastavek s platnicami. (Gosteče, sorške župnije zdaj v diecezanskem muzeju.) v. Sl. 7. Gotski oltar; na evangeljski strani ob steni kamenitna hišica božja. (Št. Rupert.) Fec. P. Toman, slika Wolfova, kipi ZajCevi. VI. Sl. 8. Lesen renesanski oltar iz 17. stoletja z jako mnogimi rezbarijami in kipi; kip sv. Antona iz poznejše dobe. (Dražgoše.) i. VII. Sl. 9. Kameniten oltar iz 18. stoletja. (Uršulinska cerkev v Ljubljani.) VIII. Sl. 10. Baročni oltar. (Na Vipavskem.) I IX. Sl. 11. Kamcniten renesanski oltar sedanje dobe, vloge razno¬ barvnega marmorja. (Rožnik pri Ljubljani.) Fec. Fel. Toman. X. Sl. 12. Oltarna menza, podstav kameniten. Sl. 13. Oltarna menza, podstav iz opeke, stebriči kamenitni. Sl. 14. Golobček (ciborij) z zagrinjalom. p XI. Sl. 15. Golobček (ciborij, taber¬ nakelj) za shrambo sv. Rešnj. Telesa. Sl. 16. Stenski tabernakelj. Sl. 17. Stenski tabernakelj. (Bela (Maria Stiegen, Dunaj.) Peč, Weissenfels.) XII. Sl. 18. Rensanska hišica božja Sl. 19. Gotska hišica božja, ob steni. (Weilderstadt. (Zehen, Ogrsko. Mitteil. d. Hrchiv 1894, Nr. 2.) Zentral.-Komm.) XIII. Sl. 20. Tasilov kelih. (K. k. Zentral-Kommission.) SI. 21. Romanski kelih. (K. k. Zentral-Kommission, Wilton, Tirol.) XIV. Sl. 22. Nov gotski kelih, filigransko okrašen. (Stolnica v Ljubljani.) Fec. Kregar. Sl. 23. Renesanski ciborij. XV. Sl. 25. Orgle z lepimi baročnimi okraski na balustradi in baročnim omrežjem. (Stolnica v Ljubljani.) XVI Sl. 26. Načrt za krstni kamen. (Grazer Kirchenschmuck.) XVII. Sl. 27. Začrtane oblike in velikost skrajševanih kazni; abccl kazula, razprostrta v obliki zvona; adeg zadnji del, adhi prednji del (16. in 17. stoletje); adlo zadnji del, adps prednji del (18. in 19. stoletje). (Hrchiv fiir kirchliche Kunst. 1888.) Sl. 28. Kazula v obliki zvona, viseča. Sl. 29, 30. Kazula, na rokah privzdignjena. XVIII. Sl. 31. Kazula v obliki zvona. (Stolni muzej v Augsburgu Aus: Kunsthistorische Studien, Graz, Stgria 1906.) XIX. Sl. 32. Kazula iz 13. stoletja. (Stolnica v Augsburgu. Aus: Kunst historische Studien, Graz, Stgria 1906.) NARODNA [N UNIVERZITETNA KNJIŽNICA 00000510649