List 40.
Politiški oddelek.
Shod zaupnih mož.
Pripravlja se v Ljubljani shod zaupnih mož iz vsega slovenskega naroda, da se posvetuje, kakšne politike se je našemu narodu držati v bližnji prihodnjosti. Na ta shod se snidejo možje, kateri se v dejanji drže že starega narodnega programa, vse za vero, dom, cesarja.
Ugovarjati se ne da, da je tak shod zlasti v sedanjem času potreben, ko so razmere tako daleč prišle, da naši poslanci na Dunaji podpirajo že nasprotnike naše vere in narodnosti. Tukaj je pač potreba, da zaupniki slovenskega naroda dobro stvar preudarijo in se izreko, je li po njih mnenji taka politika prava, je li upati, da bi peljala do kakega dobrega smotra, ali je pa obsodbe vredna. Pri tem se pa seveda ne bode jim ozirati na kake osebe ali kakšne druge morebitne zasluge poslancev, kajti kam bi prišli, ko bi hoteli svojo politiko uravnavati po tacih zaslugah. Mi priznamo, da je morda mar-sikaki mož stare nemškutarske garde imel gospodarske zasluge za dežele, ali vendar bi ga noben Slovenec ne mogel voliti, ali pa volilcem priporočati. Ravno tako tudi sedaj ne gre, da bi morda kakemu poslancu zaradi gospodarskih zaslug gledali skczi prstu, ako hodi v narodnem oziru po napačnih potih. Sploh se od več strani j sedaj posebno naglasa nekako gospodarska in lokalna politika. Mi nimamo nič proti temu, da se gleda na gospodarske potrebe in smo to stališče branili ob svojem času proti nekemu slovenskem načrtu z vso odločnostjo in ga zagovarjamo še danes.
Odločno pa moramo biti proti temu, če se hoče z narodnogospodarsko ali socijalno politiko odrivati naše narodno vprašanje. To je metoda, katero smo prejšnje čase večkrat videli pri naših nemškutarjih. Tudi ne zadošča, da je kdo katoličan, temveč treba je, da je tudi narodnjak. Mi nismo tega mnenja, da iz tega, da je kdo dober katoličan, že sledi, da je tudi pravičen v narodnem
oziru. V teoriji bi morda utegnilo biti tako, ali skušnja v političnem življenji kaže, da se v tem oziru praksa ne vjerna s teorijo. Sploh marsikje pri nas zavladuje neka narodna mlačnost, kar smo videli baš pri vprašanji o uličnih napisih v Ljubljani. Drugače pač ne moremo si tolmačiti tolikega potegovanja, da ostanejo dvojezični napisi po ljubljanskih mestnih ulicah. Le pomislimo, koliko se je že ugovarjalo temu, če so Nemci popačili slovensko ime kake vasi, ali Tirnau in podobna ulična imena po ljubljanskih uličnih vogalih so ravno take spake, v katere Slovenci ne moremo privoliti.
Sploh se pa goji nekaka lokalna politika. Tako se hoče kmetom dopovedati, da zanje nima nobenega pomena, kakšni ulični napisi so v Ljubljani. Po tej teoriji se bi tudi Kranjci ne smeli brigati za šole na Koroškem, ali pa v Trstu. Za nas in naše otroke tudi te šole nimajo neposrednjega pomena. Po tej teoriji bi kmalu prav malo ostalo od našega narodnega programa. Rekli bi to nima pomena za tega, to ne za onega. Sploh pa taka politika preveč cepi moči, ker ima premalo interese vsega naroda pred očmi.
Pri tacih razmerah je vsekako potrebno, da se snide shod slovenskih rodoljubov v Ljubljani, da določi podrobneje stališče k tekočim vprašanjem. Nasprotnik temu shodu more biti le tisti, kateri se boji, da bi se zopet bolj ne poživila narodna zavezt in ne uveljavila politika pokojnega dr. Bleiweisa, kateri v narodnih ozirih do zadnjega ni poznal nobene prizanesljivosti.
Da bode pa shod slovenskih zaupnih mož, se pa morajo povabiti slovenski rodoljubi sploh, če se tudi popolnoma ne vjemajo o vseh vprašanjih. Na shodu se bodo mej sabo sporazumeli in zjedinili. Pravi rodoljub bode že prišel na shod, seveda tistim, katerem je narodnost že malo zoprna, pa ne bode. Na shodu se bodo pa morali v poštev jemati skupni narodni interesi in sploh kar vse slovenske stranke še veže, ne pa tisto, kar jih raz-družuje. Tako je mogoče, da se dobi podlaga za skupno delovanje, ki je dandanes potrebneje, nego je bilo kadar si bodi.    Če bodemo v sedanjem  času razcepljeni,   bodo
380
od tega imeli že nemškutarji dobiček, ki že sedaj zaradi našega domačega razpora ponosno vzdigujejo glave in že največ odločujejo v deželnem zboru in odboru gotovo ne našemu narodu v korist. Sedanji čas je resen. V kratkih letih pričakovati je velikih premen v Avstriji. Volilni red se bode razširil in še marsikaj druzega se bode preme-nilo. Potrebno je pa, da mi Slovenci vplivamo po svoji moči na te premembe, da se ne izvrše nam v škodo. To je pa le mogoče, ako bodemo jedini. Na druge, zlasti na nemške konservativce in pa krščanske socijaliste se tudi ne smemo preveč zanašati, kajti oni imajo svoje nazore in svoje potrebe. Nas bodo vselej le toliko podpirali, kolikor bodo nas potrebovali in ozirali se bodo gotovo veliko bolj na nas, ako bodemo jedini.
Za to pa mi z veseljem pozdravljamo ta shod, ker se nadejamo, da bode pogladil ta shod kot k bližanje vseh narodnomislečih mož in pokazal, da je skupno delovanje mogoče, ako se držimo trdno narodnega programa. Seveda tistih, ki hočejo boj za vsako ceno, tistih gotovo tudi ta shod ne bode spravil Kdor hoće boj, bode povod zanj tudi našel. Tudi pri druzih narodih so bili taki ljudje, ali so se jih srečno otresli in nadejamo se, da se jih otrese tudi narod slovenski, posebno ker se nadejamo, da jih ni veliko, ker večini slovenskih politikov je še vedno blagor in napredek narodov na srci.