LIKOVNA UMETNOST TRI RAZSTAVE I. Delo in folklora v belgijski umetnosti Po veliki razstavi sodobne francoske umetnosti, ki jo je lani pokazala ljubljanska Moderna galerija in ki jo je organiziral pariški Narodni muzej moderne umetnosti, smo letošnjo pomlad videli v istih prostorih nič manj zanimivo in pomembno razstavo belgijske umetnosti zadnjih sto let. Za bruseljsko ministrstvo jo je sestavil fimile Langui, znani umetnostni zgodovinar. Dasi sta bili razstavi že v zasnovi popolnoma različni med seboj, saj je prva prikazovala postanek in razvoj sodobne upodabljajoče umetnosti, zlasti slikarske, na Francoskem, in to v dobi približno zadnjih šestdesetih let, medtem ko je belgijska prireditev zajela daljše razdobje skoraj sto let, sta bili vendar obe za naše ljubitelje umetnosti pravo razodetje, saj sta omogočili neposreden pogled v zakladnico likovne umetnosti in njeno rast v teh dveh •deželah. Če je bila francoska razstava zbrana razvojno in zgodovinsko predvsem po izrazito didaktičnih načelih in ji je bil namen s primeri ponazoriti vse premnoge preobrazbe francoskega slikarstva od impresionizma do današnjih smeri kubizma, ekspresionizma, surrealizma, abstraktnega ustvarjanja in do novega realizma, je imel organizator belgijske razstave pred «čmi drugačno vodilo, po katerem se je pri izbiranju gradiva ravnal. To je bilo geslo, po katerem je bila razstava urejena: »Delo in folklora v belgijski umetnosti.« Na to osrednjo temo je bila ubrana vsa prireditev, ki je pokazala svojevrstno, zares svojsko in na staro in slavno zgodovinsko dedidščino naslanjajočo se umetnost. Razstava je dokazala, da danes upravičeno že lahko govorimo o posebni, svojstveni belgijski umetnosti, ki ni več (kakor je bilo to še pred sto leti in še pozneje) le nekak odsev in posnetek francoske umetnosti in da vsaj na tem poprišču Bruselj ni več zgolj predmestje Pariza. Zanimivo je, da je prav zadnji čas zmerom jasneje lahko videti, kako se dosledno, in dejal bi skoraj načrtno oblikuje belgijski umetnostni značaj. Da človek lahko pravilno oceni ta pojav, je treba poseči nazaj in se vsaj na kratko ustaviti pri svojevrstnem procesu oblikovanja umetnosti na belgijskih tleh. Znano je, da prvotno ni bilo razlikovanja med nizozemsko in flamsko umetnostjo, kakor je bila tudi politična usoda današnjih holandskih in belgijskih dežel dolga stoletja skupna. Kdor se zanima za starejše severno-evropsko slikarstvo, tudi ve, da je flamski del ustvaril več pomembnih mojstrov, kakršni so bili brata van Eyck, Rogier van der Weyden, Hans Memling in še vrsta drugih. Glavni, vsaj pa najzanimivejši umetnik tega kroga je bil pa seveda samorasli Pieter Breughel star., nedvomno eden najpomembnejših slikarjev tistih časov na evropskem severu. Obenem z ločitvijo usod nizozemskih in flamskih ozemelj skupnega prostora, kar je bila posledica silnih političnih zapletov in dolgotrajnih vojska, se je tudi umetnost teh dežel razdelila na dve središči. Vsako bi lahko označili z enim velikim mojstrom, ki je svoji skupini in naslednikom dal poseben, svojstven pečat. To sta bila slikarja Rembrandt, predstavnik severnega, protestantskega dela in katološki, flamski mojster Rubens. Poslej razlikujemo nizozemsko slikarstvo od flamskega. Obe veji istega tlebla sta rodili lepo število odličnih umetnikov, dokler ni tudi v teh dveh deželah proti začetku minulega veka začela umetnost pešati, tako da od nekdanje zaslužene slave ni razen spomina ostalo več kaj prida. Ko je pa leta 1830 prišlo do državnopravne ustanovitve Belgije, je s to letnico združen tudi začetek belgijske upodabljajoče umetnosti, ki je sprva deloma črpala iz starih, še skupnih holandsko-flamskih izročil izpred ločitve, ki je nastopila v XVII. stoletju. Spočetka so v Belgiji gojili zgodovinsko slikarstvo po sočasnih oziroma nekaj starejših francoskih vzgledih, nato so nastajale romantične slike in zgodovinske kompozicije, kar je zahtevala že politika, poleg njih pa portret, genre, živalske podobe in krajine — vse pod vidnim vplivom francoskih sodobnikov (David, Delaroche, Delacroix, Millet, Courbet in drugi), dokler se ni priključila belgijska umetnost impresionizmu, za njim pa prešla vse postaje na ovinkasti razvojni poti, ki jo je svetu kazal Pariz. Značilno pa je, da se prav zadnji čas belgijsko slikarstvo kar načrtno izvija francoskim vplivom in postaja zmerom bolj neodvisno od pariških zgledov. Celo njihov največji sodobnik, lani umrli slikar Constant Permeke, ki je bil gotovo eden izmed najizvirnejših mojstrov ekspresionizma na svetu, se je že popolnoma osamosvojil in že začel zavestno gledati nazaj na domačo minulost, na delo P. Breughela star. in slikarjev flamskega baroka. Navzlic oblikovnemu pretiravanju so njegove že močno stvarne podobe po zasnovi res flamske. so v tesnem dotiku z naravo, zasidrane v domačih tleh in ljudstvu. Tudi veliki lesorezec Frans Masereel je lahko klasičen primer takega novega, res belgijskega umetnika. S svojim tako osebnim in hkrati tako čudovito flamskim delom, ki se mu je neločljivo priključil galski esprit in smisel za mero, res prepričljivo predstavlja sintezo germanskega in latinskega genija Belgije. Izbrana tema, delo in folklora, je organizatorjem izbiranje gradivo močno olajšal, hkrati pa jih morda še bolj hudo oviral, ker ta okvir ni dopustil, da bi se bil izbor izvršil po zgolj estetskih, čisto kakovostnih vidikih. Tako je bila na razstavi nit razvoja ponekod slabše vidna in so bili zastopani 1143 tudi umetniki, ki po kvaliteti sicer niso najpomembnejši. Pogrešali smo pa seveda tudi znana imena, ker pač njihova dela (portret, akti, tihožitja, čiste krajine itd.) niso sodila v ta že vnaprej določeni, omejeni krog. Vendar je pa ta motivna omejitev v glavnem le zajela bistvo belgijske umetnosti, ki se prav tod najpopolneje izraža. Glede izbire tega vodilnega gesla so se culi glasovi, da je do njega prišlo iz neke neumetniške, napačne obzirnosti nasproti nam. Prepričan sem. da je bila prirediteljem taka nestvarna miselnost docela tuja. Očitno pa je bilo. da so izbrani motivi iz življenja delovnih ljudi, prizori dela samega kakor tudi vsakdanjega njihovega preprostega žitja doma, pri počitku in zabavi, res plod resničnega in globokega doživljanja teh scen, ki se umetniku, slikarju ali kiparju, ponujajo in kar vsiljujejo vsak dan in povsod. To velja zlasti za deželo, ki je tako močno industrijska in kjer se je industrializacija pričela že pred davnimi desetletji, ko drugod o nji še ni bilo sledu. Zlasti po sredini prejšnjega stoletja so belgijski umetniki iz pravilno občutene nujnosti začeli motiv dela in pojav delavca kar načrtno pritegovati v krog svojega ustvarjanja. Na drugi strani je pa ta zemlja ohranila svoje stare šege in preproste življenjske oblike navzlic rudnikom in tovarnam tako nepokvarjene in žive tudi v naš mehanizirani čas. Prav zato so premnogi izmed teh prizorov dela in vsakdanjega ljudskega življenja podani preprosto, neposredno in povečini brez jokavosti ali zlagane poze. Tudi dokler je še romantika vladala, so bile belgijske slike povečini kar dovolj realistične in dokaz zdravega, vedrega odnosa do predmeta. Tudi slike iz življenja množic in iz tihih domovanj malih ljudi so neprisiljene, brez sentimentalnosti in iskane anekdotnosti. Belgijci so zdravi, krepki in malce robati ljudje, imajo smisla za čutno uživanje, polni so življenjskega veselja, temperamenta in duha upornosti. Njihov narodni junak je Til Ulenspiegel, bajeslovni nejevernik in puntar. v dopolnilo mu je pajdaš Lam Dobrin, flamski dvojnik Sančo Panse. V belgijskem ljudstvu, ki je sicer hudo katoliško, je kot prava prirojena lastnost globoko zasidrano svobodoljubje, bojevitost in samozavest. Vse te značilne lastnosti kaže tudi njihova umetnost. In tako smo na ti razstavi lahko videli izrazite primere tega zdravega optimizma, njihovega čisto zemeljskega stvarnega pogleda na svet, lahko smo opazili vso polnost, bujnost in barvitost posameznih realizacij, kjer je bilo nenavadno mnogo družbeno-kritičnih kompozicij z izrazito socialno tematiko. Nekatera dela so bila tudi čisto tendenčna. seveda v progresivnem smislu in tudi umetniško polnovredna. Značilno je, da je tudi belgijski ekspresionizem s primitivci in surrealisti vred izrazito narodnostno, celo folklorno krepko označen, kar je drugod nenavadno. Pri Belgijcih ostanejo tudi dosledno ekspresionistično izvedene stilizacije in naravo preoblikujoče kompozicije žive in prepričevalne, ker so pač izšle iz zemlje in ljudi samih. Zaradi večje umljivosti se je zbirka teh približno sto del (od tega šestdeset oljnih slik), ki so predstavljala štirideset avtorjev, pričela z dvema izrazito genrskima motivoma, ki ju je naslikal Leonard De France, rojen v prvi polovici XVIII. veka. Ta slikar, ki je še docela pod vplivom francoskega rokokojskega slikarstva, je bil lahko za izhodišče ti prireditvi, ki ji je bil namen, v kolikor se pač da strnjeni verigi prikazati delo in folkloro 1144 v Belgiji. Tudi konec XVIII. veka rojeni Ferdinand Braekeleer, ki je pretežno slikar zgodovinske kompozicije, je bil zastopan s podobo iz vsakdanjega življenja. Njegov sin Henri je z dvema toplo občutenima, čisto stvarno podanima, barvno pa kar dovolj naprednima slikama že nakazoval most k impresionizmu. Constantin Meunier je v svoji domovini prvi uvedel lik industrijskega delavca in rudarja v upodabljajočo umetnost in ga kar liero-iziral. Poslej motiv delavca iz belgijske likovne umetnosti ne izgine več. Vodja belgijskih »luministov« Emile Claus, ki se je rodil sredi prejšnjega veka in bi bil lahko sodobnik Juriju Šubicu, je bil zastopan z veristično podano veliko podobo »Stari vrtnar«. Ta oljna slika iz leta 1885. je obiskovalce izredno močno spominjala na znano Šubičevo kompozicijo »Pred lovom«, nastalo malo prej. Krepke v barvni obdelavi so bile pokrajinske podobe, osvežene z genrskimi dodatki, delo Fransa Courtensa. Trezno realistično opazovani, prav do naturalizma izdelani prizori iz vsakdanjosti Leona Frederica (postavim razsežno platno »V nedeljo pred veliko mašo«) so bili dobri primeri tega slikarskega pojmovanja, ki je danes že nezanimivo. Umetnik izredne moči je Eugene Laermans. Posebno znane so njegove globoko zajete podobe iz predmestij, skupine malih ljudi, utrujenih delavcev, zgaranih žensk, starcev in revežev. Jasno opazna je socialna tendenca in prav človeško sočutje, ki vodi slikarja pri delu. Neutajljiva je nravstvena veličina, ki jo te ekspresionistično monumentalizirane podobe izžarevajo. Mnogo globoko ekspresivnih pogledov na kmečki svet je dobro označevalo Alberta Servaesa. Po živahni barvitosti se je odlikovala figuralna podoba Isidorja Opsomerja. Valonski umetnik, star potomec flamskih primitivcev, Gustave Van De Woestijne je s svojim preprostim, barvno suhoparnim »Violinistom-prosjakom« živo spominjal na naše ekspresio-niste iz let po prvi vojni. Ekspresionistično usmerjeni Edgard Tvtgat je s hoteno primitivnimi pripovednimi slikami predstavljal prizore iz belgijskega ljudskega življenja, kakršno se že od Breughelovih časov razkazuje na proščenjih, veselicah in povsod, kjer se zbirajo množice. Krepak vpliv francoskih fauvistov je bil videti na oljih Pierra Paulusa, ki je nadaljeval Meunierovo delo in z izredno močnimi barvami malce patetično prikazal težko, a tudi vzvišeno lepo življenje industrijskega delavstva. Izredno značilen in zanimiv je slikar Anto Carte, imeniten risar in fin kolorist. Tudi Frits Van Den Berghe se približuje sur-realizmu v svojih podobah, ki predstavljajo nadaljnjo stopnjo Tvtgatovih vizij. Posebej je pa treba omeniti umetnika, ki je lani umrl, pa še danes ta dan velja za predstavnika moderne belgijske umetnosti. To je veliki slikar, kipar in risar Constant Perneke. Ta preporoditelj sodobnega slikarstva v Belgiji je zavestno iskal in tudi našel pot do starih domačih izvirov, tako da moremo njegova prizadevanja šteti za naravno nadaljevanje flamske umetnosti izpred treh stoletij. Po pravici ga zaradi njegove prepričevalnosti, človečanske resnobe in dinamike prištevajo med najbolj osebne in tudi najbolj dosledne zastopnike ekspresionizma na svetu. Ob njegovi, že posmrtni razstavi na lanski beneški Biennale je zapisal E. Langui v članku o flamskem ekspresionizmu, da je ta moderni slog »manifestacija nordijskega genija. Je to amalgam iz skandinavskega domotožja, germanske tesnobe, renske prekipevajoče bujnosti in flamske silovitosti, tu pa tam s prispevkom slovanskega fatalizma in židovskega mesi-janstva«. Perneke je bil eden izmed najbolj značilnih predstavnikov rodu belgijskih umetnikov, ki so po besedah Andre Lhotea ostali doma in se posvetili »slikanju v coklah«. 1145 Kiparstvo sta na razstavi zastopala samo dva: Comstantin Meunier in Georges Minne. Prvega po svetu manj poznajo kot slovečega slikarja, ki je s celo vrsto splošno znanih prizorov iz delavskega in rudarskega življenja postavil motivu dela in delavca ene izmed prvih likovnih spomenikov. Medtem ko Francozi tudi pri obdelovanju teh motivov ostajajo predvsem slikarji in jim model predstavlja zlasti likovni problem, je Meunieru nujnost, da izpove svoje morda še nekoliko nejasne, vendar že izrazito socialne nazore sodobnega humanizma. Znani sta njegovi veliki oljni kompoziciji »Vrnitev rudarjev« in »Prihod iz jaška«, ki sta bili tudi na razstavi. Meunier je bil star že skoraj petdeset let, ko je dovršil prve plastične poskuse, nato pa v zadnjih letih življenja izdelal več prečiščenih mojstrovin, ki ga predstavljajo po vsem svetu kot kiparja izrednih kvalitet, in so prešle v zakladnico kiparske umetnosti XIX. veka. »Raz-kladalec«, »Rudar« in »Livar« so bili razstavljeni. Georges Minne, ki je vplival na cele rodove kiparjev doma in drugod, tudi na nekatere slovenske, je bil zastopan z eno samo, a zanj zelo značilno leseno soho »Zidar«. Grafiko so prikazovali listi nekaterih izbranih mojstrov. Armand Rassen-fosse, Ropsov dobri prijatelj in znan ilustrator mnogih slovstveno pomembnih francoskih knjig, je bil značilno predstavljen kot sijajen mojster različnih tehničnih načinov. Jules De Bruvcker, ki je bil tudi slikar, zlasti akvarelist, je bil predstavljen z vrsto listov, ki so predstavljali preproste, starinsko pojmovane prizore iz vsakdanjosti. Znameniti so tudi njegovi slikoviti pogledi iz starodavnega Ganda, ki vsebujejo mnogo prvin stare flamske grafike. Najpopolneje je bil izmed živečih avtorjev zastopan Frans Masereel, ki je znan kot sijajen lesorezec po vsem svetu. Zlasti njegovi znameniti lesorezni »romani v slikah«, ki jih je izdelal celo zbirko, so razširili njegov sloves. Njegovi primitivni, a zato tako udarni listi dihajo strastnega duha upora, svobodoljubje in najčistejši humanizem. Zelo krepki, dasi bolj osebno označeni so lesorezi, ki jih je razstavljal Joseph Cantre. Tudi v njegovih, malce literarno vplivanih listih se je opazil močan spomin na stare flamske lesorezce, ki so tako radi in tako življenjsko obravnavali skromne vsakdanje motive iz ljudskega življenja. Ze iz povedanega je videti, da je bilo med razstavljenimi deli mnogo splošno znanih mojstrovin visoke vrednosti, ki v razvoju svetovne likovne umetnosti predstavljajo resnične mejnike. Tako nam je ta prireditev prinesla umetnine, kakršnih tudi v velikih mestih nimajo pogostoma prilike videti. Razstava nam je podala sicer v nekem smislu enostranski, zato pa nič manj bogat in popoln prerez porajanja belgijske umetnosti v zadnjih osemdesetih letih. Omogočila nam je, da smo lahko nazorno opazovali tesno povezanost tudi najmodernejših ustvarjevalcev z Breughelom in njegovimi nasledniki, ki so oplajali sodobnike. Celo najbolj ekstremni mojstri iz zadnjih let se te zgodovinske pogojenosti niso mogli otresti. II. Gasparijeva retrospektivna razstava Prav za sedemdesetletnico rojstva je slikar Maksim Gaspari dobil letošnjo Prešernovo nagrado za svoje življenjsko delo, malo kasneje, začetek junija je pa Narodna galerija v svojih razstavnih prostorih priredila njegovo retrospektivno razstavo. 1146 Zanimivo je, da je Gasparijeva sedemdeseta obletnica hkrati tudi jubilej Vesne, ki so jo prav pred petdesetimi leti na Dunaju ustanovili nekateri slovenski in hrvatski dijaki umetnostnih šol. Tako je ta tretja kolektivna razstava poglavitnih Vesmanov lepo izpopolnila naše znanje o Vesni, ki si je pred pol stoletja nadela veliko nalogo ustvariti pravo domačo umetnost, neodvisnost od tujih, zlasti najbolj nevarnih nemških vplivov. Tako so hoteli doseči ti idealisti v naši upodabljajoči umetnosti osamosvojitev in nadaljnji razvoj na temelju ljudskega izročila. V skladu s tem načrtom so Vesmani začeli preučevati ljudsko umetnost, poglabljali so se v domače izročilo in ga skušali ohraniti in nadaljevati. Opazovali so življenje preprostega kmečkega človeka, njegove šege in podedovane navade, stara obredja in igre, se z vsem srcem predajali lepoti domače zemlje in zunanji idiličnosti življenja na nji, tako da lahko rečemo, da so si izbrali za svoj izključni motiv oblikovanja rodno grudo z ljudmi, ki žive na nji. Stališče Vesne je bilo že od začetka težavno, saj so se prav v letih po njenem nastanku začeli najprej na tujem, kasneje tudi doma uveljavljati naši impresionisti, združeni v Savi. Tudi ti so si postavili za cilj domačo narodno umetnost, toda medtem ko je bil Vesnanom predmet in motiv važnejši oziroma sploh poglaviten, so Savani hoteli izraziti slovenski značaj zgolj likovno, to pa na povsem sodoben način. Svojo narodnostno samobitnost so skušali izpovedovati z obče razumljivimi sredstvi, z iskrenostjo in poglabljanjem vase, brez poudarjanja folklornih značilnosti. Ker pa so se v Savi združili mnogo pomembnejši umetniki in si začrtali visoke, zgolj umetnostne cilje, je bilo stališče Vesnanov še težavnejše, čeprav njihovo prizadevanje v tedanjih razmerah ni bilo odveč, uiti ni ostalo brez koristi. Doslej smo v zadnjih letih na razstavah videli umetniško žetev treh Vesnanov: Gvidona Birolle, Hinka Smrekarja in zdaj Gasparija. Ob tem se je pokazalo, da je Birolla mojster tenkočutnih prizorov iz pravljičnega sveta, da se Smrekarjeva osebnost najznačilneje izraža v fantastiki, satiri in karikaturi, da pa je Gaspari slikar — poet, ljubezniv in hudomušen pripovedovalec. Izmed vseh treh je prav on vse življenje ostal najbolj zvest skupnim idealom, ki jih je rodilo deloma narodno navdušenje, deloma pa vplivi tedaj nove domačijske umetnosti, ki se je začela širiti med Nemci. Krepko je sodeloval tudi vpliv dunajske secesije, ki je s svojimi svobodnjaškimi idejami, mladostnim pogumom in simboliko blede romantike prinesla v ondotno umetniško gibanje novih, prekucuških tokov. Poleg navedene trojice so se v Vesni najbolj živahno udejstvovali še Saša Santel. Fran Klemenčič in kipar Svitoslav M. Peruzzi. Ko bomo na skrbno izbrani skupni razstavi lahko nadrobneje pregledali tudi njihovo delo, bomo šele mogli res pravilno oceniti uspehe in pomembnost dunajske Vesne. Na Gasparijevi razstavi je petdeset let njegovega dela predstavljal izbor, ki je obsegal nad sto podob, izdelanih z oljnimi barvami ali v raznih kombiniranih tehnikah, kakor so tempera ali gvaš s pastelom, akvarelom in risbo. Pridružena je bila zbirka nad trideset karikaturnih risb znanih javnih delavcev in več osnutkov za knjižne ilustracije. Dodanih je bilo mnogo načrtov in skic t najrazličnejših tehnikah, kakor tudi zbirke risanih in tiskanih razglednic, že objavljenih karikatur, ilustracij in podobnega gradiva. V sedmih prostorih, vštevši malo dvorano, razstavljeni material je predstavljal sicer le neznaten del slikarjevega opusa, vendar je lahko pravilno označil njegove značilne poteze. 1147 Če bi Gasparijevo delo razdelili v skupine, bi bil v prvi dobi, ki obsega leta nekako do prve svetovne vojne, opazili njegove najboljše ustvaritve. V glavnem velja pažnja risbi, dasi se tu pa tam že pojavlja simbolna uporaba barv. Na zgodnjih, še preprostih, a zato še bolj prisrčnih kompozicijah se tudi sicer lahko opazuje odsev secesije, rahla sentimentalnost, nova romantika »začetka stoletja« in z njo združeno svetožalje. Prevladuje ljubezenski motiv, poetičnost in ljudsko označen lirizem — enako kakor pri prvih Birollovih in Smrekarjevih delih, ki so si z Gasparijevimi vred tako sorodna, da jih težko ločiš. Isti pojav opazujemo tudi pri mladostnih slikah naših impresionistov, kjer so jim prav tako ista duhovna usmerjenost, okolje in skupna časovna pogojenost nujno vtisnile pečat bližnje sorodnosti. Med vojnama postaja Gasparijevo oblikovanje trdnejše, bolj realistično in tudi treznejše, vselej pa zakoreninjeno v domači zemlji. Med risbo in barvo opazujemo večjo skladnost, stiliziranje pojenjuje, videti je, da umetnik ustvarja po modelu, da izbira sestavine za svoje kompozicije neposredno iz resničnega življenja in da vse bolj obvladuje kompozicijo. V teh letih si je do kraja utrdil svoj slog. — Še kasneje ga začenja zmerom bolj zanimati barva. Da bi dosegel vtis še večje neposrednosti in zares stvarnega podajanja, vidimo kako oljne podobe pogostoma slika s kar impresionistično silovitim in nemirnim zamahom čopiča, kako se vedno bolj predaja barvitosti in kako skuša značaj domačnosti doseči s poglabljanjem celotnega občutja. Po vsebini pa se Gasparijeve podobe iz raznih dob ne razlikujejo prehudo. Sprva je — enako kakor Birolla ali Smrekar — s posebno ljubeznijo prikazoval »slikovito« razcapane berače, slepce in desetnike, seveda poleg zaljubljenih parov in folklorno obdelanih religioznih motivov. Narodopisni element ga pozneje začenja vse močneje privlačevati. Nastajajo kompozicije, kjer oblikuje kmečko svatbo, kurentovanje, otroške igre, vaške muzikante, pa spet Desetega brata, dobrodušne dedke in hudobne mačehe. Tako njegovo delo res spremlja življenje našega kmeta »od zibelke do groba«, kakor si je bil to v mladosti postavil za cilj. Še preden je v Vesni našel smernice svojega bodočega dela. mu je že njegov prvi mentor, lani umrli zbiratelj starin Ivan N. Sadnikar v Kamniku, obrnil pogled na življenje kmečkega ljudstva. Zvest društvenemu, od Čehov prevzetemu geslu: »Iz naroda za narod!«, se je resno lotil naloge ustvariti slehernemu, tudi najpreprostejšemu rojaku umljivo, zares slovensko umetnost. Ze pred leti je sam napisal: »Upam, da vršim isto poslanstvo v naši umetnosti, kakor sta ga vršila med Čehi mojstra Mikulaš Aleš in Joža Uprka.« V teh besedah je Gasparijev življenjski načrt. Zato je neprestano zbiral in risarsko obdeloval narodopisno blago, si polnil skicirke s podobami starinskih hiš in vaških znamenj, kozolcev, staroverskih noš in še bolj starodavnega orodja. Ze v mladih letih je prežal na nenavadne tipe in po vsej Sloveniji zbiral pokrajinske motive, ki jih je pozneje uporabljal pri kompozicijah. Kmalu je začel ustvarjati -značilne figuralne podobe, nato pa množične prizore iz vaškega sveta. S posebnim veseljem je likovno tolmačil narodne pesmi, zaljubljene in junaške, največjo skrb pa je posvečal že izginjajočim šegam, obredjem in vražam. Mikala so ga pisana oblačila: zidane rute, avbe in ovčji kožuhi, peče in polhovke, zanimale so ga starinske majolike, primitivne svetniške slike na steklu, preprosta kmečka pohišnina. Iz vseh teh živopisnih predmetov je snoval kmečke idile, ki se zde kakor daljni spomini na stare povesti in že pozabljeno narodno romantiko. Ker je Gaspari poetska natura 1148