List 52. Kaj je toča, nje vzrok in kako se pred njo varovati ? A. Slana, naturni prikazek. Kader zima hudo zarezi, so okna naših prebivljivih hiš s krasnimi ledenimi zvetlicami prepete; na vejah dreves vidimo vse polno ledenih iglic; brada in lase možakov so taki, kakor da bi jih bil sneg" pobelil — te in enake prikazni imenujemo srež ali ivje, ki so takrat naj hujši, kader se po silnem mrazu k boljemu in toplejemu vremenu obračati jame. Pa tudi spomladi in v jeseni, ja še celo tudi poleti se po visokih gorah, kader je narava že v svoji krasoti in s cvetjem prepeta, toplota tako zniža, da se v jutrih drevno listje in cvetje, kakor da bi ga bile snežene muhe obletele, kerči, premre, potem zvene. Takrat pravimo, slana je listje in cvetje posmodila. Slana je pa dvojna, namreč jesenska in spomladanska , potem kakor nastopi ali že pozno spomladi, kakor, postavim letos, ki je v več krajih ljudem na sočivji, krompirji itd. veliko škodo napravila, ali pa še zgodej v jeseni. B. Nasledki slane. Tega, da vse rastline ne potrebujejo za svojo rast enake gorkote, se spomladi lahko vsak človek sam prepriča, če mu je le narava nekoliko znana; cingeljčki se prikažejo že spod snega v svojem krasnem cvetji, bezeg poganja svoje popke in perjiče, ko se oreh ali pa hrast še ne kreneta, da bi jela rasti; — mecesen poganja svoje nježno zelene iglice, ko bukev še vedno gola medli; — ravno tako vidimo v jeseni, ko vročina ponehuje, rastline eno za drugo konec jemati; orehu odpade listje pred, kakor jablani ali hruški; astre pa in georgine lepotičijo naj dalje naše verte in cveto, dokler jih nemila slana ne popali. Pa ne samo življenje rastlin, ampak tudi njih posamezni deli so na odločeno mero toplote navezani; tako se ravna cas cvetja natanko po vremenu, nastopi spomladi zgodaj, toplo vreme, bo žito in drevje gotovo tudi poprej cvelo in dozorelo — veliko želiš južnih krajev, čeravno spešno rastejo, pri nas malo kadaj cveto, tem menj pa sad doneso, kakor n. pr.smokva, mandelj in veliko drugih. Ce huda slana nastopi, popali rastline al do čistega, ali pa cvetje tako posmodi, da ne donese sadu, kar se žalibog na ajdi kaj rado pripeti, in ubogimu kmetiču naj bolji kosec kruha poje. Potem takem potrebujejo razne rastline za svojo rast tudi razne toplote. Orehe, fižol, buče, turšico, ajdo itd. vzame srednji mraz, kteri pa sadju in drugim poljskim sadežem ne škodje. Kje uzrok rastlin te različnosti tiči, da mraz enim rastlinam bolj od drugih škoduje, ne moremo natanko povedati, in rečemo, da je tega kakor v tisuč drugih rečeh v božjim vladanji iskati, ki se v neizmernih različnostih po širokem in dolgem naznanuje. Po raznih skušnjah, ki so se že dostikrat poterdile, zvemo, da se od mraza premerle ali pozebene rastline in živali dajo zopet oživiti, posebno ako se počasi v tisto toploto, ki je za njih življenje odločena, spravijo. Premerli ljudje in živali se morajo v merzli vodi in merzlem zraku otajati, in kakor smo že rekli, prav počasi v poprejšno gor-koto spraviti, če se hočejo spet k življenji obuditi. Po slani premerle in ozebene rastline škropi vertnar z merzlo vodo in kolikor more, jih v senco spravi, če jih hoče zmerzline oprostiti. Ce se zmerznjene stvari naglo sogrejejo, gotovo konec vzamejo. C. Uzrok slane. Poveršina zemlje in nji bližnji zrakosklad dobivata gor-koto po sončnih žarkih, kteri se naravnost na zemljo spu-šajo in ju ogrevajo. Ce dalje sonce na zemljo seje, in svoje žarke bolj navpik na njo spuša,, tem veči gorkoto napravi; zato je pa tudi v južnih deželah, na Laškim in Spanjskem bolj gorko, kakor v severnih, in tudi v teh je toplejše naproti jugu visečih nadolih, kakor v unih , ki so proti izhodu in severju obernjene. Nasproti temu se prepričamo, da je vedno bolj merzlo, kolikor na višji gore stopamo; na visocih planinah leži sneg pozimi in poleti, in ljudje, kteri se v balonih nakviško spu-šajo, pripovedujejo, da, če višje v zrak dospevajo, veči mer-zloto občutijo in pravijo, da je visoko podnebje strašno merzlo (naj menj 40 stopinj R.), kakoršno se v naj višjih severnih krajih Špicbergov in v Grenlandii nahaja, kjer se sonce po cele 3 mesce ne prikaže. I List 55. Kaj je slana, nje vzrok in kako se je obvarovati? *) C. Vzrok slane, (Dalje.) Vsaka sogreta stvar puhli iz sebe toploto naravnost in v žarkih tako kakor sonce svoje žarke razpošilja iz sebe; *) V 53. listu v nadpisu tega sostavka prosimo namesto „tocatt popraviti slana. Vred. 218 to vidimo pri vsakem ognji, to vidimo pri \\saki peči, ktera ee počasi popolnoma shladi. Ako hočemo toplo stvar razhla-jenja obvarovati, jo odenemo s kako rečjo, ktera gorkoto le nerada in počasi skozi spuša, da toplotni žarki ne morejo prehitro zbežati; če kak cegel ali reno zavijemo v cunjo, bota dalje gorka ostala kakor ce ju ne ovijemo. Ce je zrak čist, ne overa tega žarkom podobnega puhtenja toplote nobena stvar; če pa ti toplotni žarki puhtijo v kako terdo stvar, jo sogrejejo, in zgodi se pri tem, da en del toplotnih žarkov po lastnosti te terde stvari, v ktero zadenejo, ali naravnost nazaj pade ali pa krivo (ve-gasto). Ce tedaj toplo stvar pokrijemo z dilami, se bo bolj počasi razhladila, kakor če bi ne bila pokrita bila. Te vsakdanje skušnje, ktere ho vsakemu znane, nam prav dobro razjasnujejo slano. Ce se je po dežji ali po snegu v visokih gorah zemlja in potem takem tudi zrak že precej razhladil kakor se zgodi to v jeseni in spomladi, in če so dolge noči prav jasne, tedaj iz take sedaj že malo tople zemlje gorkota celo noč puhti v merzlo podnebje, iu zemlja in vse rastline na nji prihajajo čedalje merzlejše, tako, da ob sončnem izhodu morajo najbolj merzle postati. Po tem takem rosa, ktera iz zraka na-nje pada iu je drugikrat v podobi vodenih kapljic rastline ohladila in okrepčala, sedaj z mer z ne in v podobi ledu ali snežink na oterpnjenem perji in cvetji leži — in to je slana. Če pa v taki noči, ko se po navadnih skušnjah drugo jutro slane bojimo, oblačno vreme nastopi, pa ne pride slana, zato, ker iz zemlje v podnebje puhteča gorkota zadene na oblake, — in sedaj se zgodi, da en deltegorkote razgreje oblake, en del gorkote pa pade nazaj na zemljo. V takih okoljšinah se tedaj ne zemlja ne zrak pod to odejo oblakov ponoči ne moreta do zmerzline razhladiti. Iz ravno tega vzroka ne vidimo slane pod košatim drevjem, pa tudi pod mizo ne, ktera je pod prostim nebom stala. Vsaka odeja tedaj, če je tudi tako tanka kakor oblak, odverne slano. Tudi takrat, če je nebo jasno kot ribje oko, ne bo sla« ne, kadar veter piše in tako presilno razhlajanje zemlje nbrari. Če se je zemlja popred kakorkoli zlo razhladila, potem pa se zvedri in je noč jasna in brez vetra — takrat je slana gotova. Ce v taki noči pogledamo na gorkomer (termometer), bomo vidilo, da o polnoči ne bo kazal več kot 6 stopinj gorkote, in po polnoči bo gorkomer še manj gorkote kazal. Gorkomer nam gotovše kot vsaka druga reč nazua-nuje slano, le pod prostim nebom (ne pod streho) na kakem kolu ga moramo obešenega imeti. Pa. tudi slana ni vselej enako škodljiva. Ce so bile rastline od večerne rose ali od dežja mokre, škoduje slana malo; če pred sončnim izhodom pade megla in ostane delj časa po sončnem izhodu, se ni škode bati, pa tudi tam ne škoduje, kjer je senca od kakega gojzda ob sončnem izhodu, ker v vseh teh okoljšiuah se zmerznjene rastline počasi razgrejejo, za zmerznjene rastline in živali pa je nevarnost le takrat največja, kadar se naglo sogrejejo. (Dalje sledi.) List 56. Kaj je slana, nje vzrok in kako se je obvarovati ? D. Kako odverniti slano. (Dalje in konec.) Slišali smo, da se odverne slana, če tudi le od daleč pokrijemo zemljo, da ne more vsa gorkota iz oje izpulit i ti; pa tudi od druge strani pomaga to pokrivalo, ker pod senco njegovo zmerznjeni sadeži se le počasi odtajajo. Vertnarji to dobro vedo, zato pokrijejo s. štori jam i zid, ob kterem imajo breskve, marelice ali terte, ali kar je se lože storiti, napravijo nad zidom kakorsno koli streho. Se ve, da s strehami kmetovavec ne more varovati svojega polja. Že gori smo rekli, da oblačno oebo odverne slano, in da že sama megla je zadosti, da se sadeži prehitro ne razhlade. Ker so ljudje vidili, da podnebna megla odverne slano, jim je ta tako rekoč s perstom pokazala, naj napravijo na kakošno drugo vižo meglo. To pa se da lahko sto- 222 riti, ako se iz smrečja ali kake drage vlažne šare napravi veliko dima, kteri se že nekoliko ur pred sončnim izhodom vleže čez zemljo. V starih časih so to že vedili in to „slani kuri t iu imenovali. v v Že ko so Španjci Ameriko uujdii, so vselili, da so Indijani v Meksiki z dimom slano odvračali od turšice. V lavantinski dolini na Koroškem se od nekdaj vejo spomniti, da so na polji kurili, kadar so se slane bali, in da je v poprejšnih letih ta kurjava prav pametno vredjena bila. Tudi v Lungavi, neki dolini na Salcburškem, kurijo slaui že od nekdaj, in sicer 8 do 9krat na leto. Malo gospodarjev je, da bi ne vedili, da je dim dober zoper slano, in vendar kako je to, da se tega pomočka v tako malo krajih poslužujejo? Kaj je morebiti slana tako redka prikazen? Ali se v goratih krajih Tiroijskega, Koroškega, Krajnskega, Štajarskega in Salcburškega, na Oger-skem, Erdeljskem in v Galicii poleg tatrauskih gora, iu tudi na Češkem in Marskem ne sliši vsako leto spomladi in v jeseni dostikrat od slane? Ali pa je morebiti škoda tako majhna, da se ne splača, da bi se z >per slano kaj počelo? Menimo da ne, ako se spomnimo, kako zelo tožijo ljudje na Koroškem, Krajoskem in Štajarskem, kadar jim slaua turšico ali ajdo posmodi. Če v dnarji prerajtamo škodo, ki jo toča prizadene leto in dan, lahko rečemo, da pol milijona ni preveč v našem carstvu. Zoper ogenj, točo, živinsko kugo se zavarjujejo gospodarji pri asekuracijah, ktere jim povračujejo škodo. Res je, da se na to vižo p olajšujejo zavoro vanim ljudem nadloge, — al škoda ostane škoda — pri vsem tem: kar je pogorelo, jo pepel, — kar je toča razbila, je šlo pod zlo, — kar je živine kuga vzela, jo je koujederec zakopal. Drugače pa je, ako se slana, za ktero ni nobene ase-kuracije, z dimom od verne, ker se tako ohrani vse kar je na polji in nič ne gre v škodo. Če pa je dim tako gotov pomoček zoper slano, zakaj vendar se ta pomoč tako malo rabi? Zato, ker en sam gospodar, če bi še tak kres zakuril na svojem polji, si ne more pomagati; majhna sapa že odnese dim, in ves trud njegov je zastonj. Le če se vsi gospodarji velike okolice zedinijo in če se kuri po dani postavi, kteri se noben gospodar odtegniti ue sme in ue more, le takrat zamore kurjava zoper slano gotovo pomagati. V Lungavski doliui je 115 dobro zakurjenih ognjev že večkrat obvarovalo 199 oralov polja. Naj manj se 3 veliki ognji rajtajo na oral zemlje. Napravljajo pa take ognje tako, da narede germade iz suhljadi (suhega šibja), polen in žaganja, čez ktere stelje in gnoja ali pa plevela in take šare namečejo. Vse to, kadar se je slane bati, zvečer navozijo na določene mesta. Čuvaj naznani z možnarji ali pa mežnar v zvoniku pozvoni, kadar je čas vse ognje zažgati. Kdor ne stori tega, zapade kazni. Vse to in še več drugega zapopada posebna postava, ktera je v takih krajih navadua, kjer na to vižo skerbni gospodarji odvračujejo slano. Povedali smo našim kmetovavcem to ravnanje, da vejo, kako je ta reč sem ter tje po svetu; morebiti jo bojo pre-vdarili in se kadaj tudi združili in krese žgali zoper slano.