185
ZAPISKI
K  PREŠERNOVEMU PORTRETU
Prešernov portret, ki ga objavlja ta številka Naše sodobnosti, je delo slikarja Matije Koželja (1842—1917). Format risbe s svinčnikom je 34,5 X 47 cm. Prešerna nam kaže podoba v njegovih zadnjih letih v Kranju. Njegova zunanjost je rahlo zanemarjena, lasje razmršeni, obraz nekoliko zabuhel, pogled je pogled človeka, ki je s svojim življenjem obračunal. Očitno sedi pri mizi in opira brado na desno roko. Pod sliko je z velikimi črkami napisano dr. France Prešeren, zabeležen je datum nastanka slike, spodaj stoji podpis slikarja. Pre- -šernov obraz je podan v velikosti, ki je nekoliko manjša od naravne.
Slika je bila doslej naši javnosti tako rekoč nepoznana. Tako rekoč pravim zaradi tega. ker je bila po pripovedovanju doktorja Venca Koželja okrog leta 1910 razstavljena nekje v Ljubljani. V revialnih poročilih iz let 1906—1912, ki govore o tedanjih razstavah, nisem zasledil o nji nikakršnega poročila. Vendar trdi isti vir, da je pokojni profesor Kidrič vedel zanjo in da jo je nekajkrat osebno iskal pri Koželjevih v Kamniku. Podoba je bila založena med papirji Matije Koželja, očeta obeh slikarjev Antona  in Maksa Koželja. Bil je
^ Oskar Lobmevr Hohenleiten, Das Nationalitatenrecht des alten Gester-reich, Wien-Leipzig 1954, str. 505.
cerkveni slikar in piri hiši se je ohranilo veliko njegovih risanih osnutkov in skic. Med tem gradivom je dr. Vence Koželj, kakor pripoveduje, lansko leto našel mapo, v kateri so bile zbrane risbe, ki naj bi njegovemu staremu očetu pomogle do sprejema na dunajsko slikarsko akademijo. Med temi risbami je našel tudi Prešernov portret. Eno je vsekakor gotovo, da Prešernova podoba, tudi če je bila nekoč v Ljubljani razstavljena, ni vzbudila splošne pozornosti, kakršno zasluži. Ko je sliko odkril, jo je dr. Koželj prinesel meni in mi jo poklonil, za kar se mu ob tej priliki ponovno prisrčno zahvaljujem s pripombo, da se smatram samo za skrbnika tega dragocenega dokumenta. Kakšna je verodostojnost tega portreta?
Matija Koželj je risbo izdelal leta 1862, in to, kakor pravi izročilo' v njihovi rodbini, po spominu. Prešerna je baje nekajkrat videl v Kranju, kamor je hodil s svojim očetom, ki je kupčeval s platnom. V svoji avtobiografiji, ki jo je leta 1918 objavil Viktor Steska v »Carnioli«, pravi slikar, da je njegov oče veliko poipotoval v kupčijskih zadevah in da je na primer gotovo stokrat bil v Trstu. Tembolj pogosto je verjetno obiskoval Kranj, ki od Vodic, rojstne fare Matije Koželja, ni daleč in kjer je gotovo imel veliko kupčijskih opravkov. Verjetno zlasti semanjske dni. Ob teh prilikah je baje jemal sina Matijo s seboj. Zelo naravno je misliti, da je deček, ki je imel ob Prešernovi smrti sedem let. Prešerna videl bodisi na cesti, bodisi v njegovi pisarni, bodisi v gostilni. Najverjetnejša se mi zdi zadnja možnost, za kar govorita tudi situacija in značaj podobe. Verjetno je, da mu je oče pokazal Prešerna sam in ga opozoril nanj, kajti bil je razgledan človek, ki je imel po pričevanju svojega sina smisel za marsikaj mimo svojega življenjskega poklica.
Če vzamemo v poštev datum nastanka te podobe, se pravi leto 1862, se nam pokaže dvoje domnev. Tega leta je Matija Koželj dovršil risarsko šolo pri profesorju Oblaku v Ljubljani in je podobo izgotovil že z znanjem, ki si ga je pridobil pri svojem učitelju. Zanimivo je, da je portret nastal šele takrat. Hkrati je treba vzeti v obzir dejstvo, da se v letu, za katero gre, v slovenskem javnem življenju pa tudi v literaturi ni zgodilo nič, kar bi moglo dati neposredno pobudo za ta portret. Iz teh dveh dejstev bi bilo mogoče sklepati, da se je Prešernov lik otroku, ki je bil kot rojen slikar vizualno izredno nadarjen, globoko vtisnil v spomin, ker ga je moral na svoj način prevzeti in pretresli, da ga je potem kot enaindvajsetleten mladenič spravil v neko definitivno obliko. Koželjev portret je edina Prešernova podoba, v kateri je podana tragika Prešernovega življenja. Podana pa je tako preprosto, nevsiljivo in prepričevalno, da se mi zdi pri tako mladem človeku nemogoče, da bi jo bil občutil in razumel zavedno, marveč da jo je mogel ohraniti v spominu predvsem vizualno, občutiti pa instinktivno, slutenjsko, brez posebnega razmišljanja in brez kombiniranja, zlasti pa gotovo ne na osnovi razglabljanja nad Prešernovimi pesmimi. Tak prirodno intuitiven občutek vzbuja v meni ta portret, ki se mi ravno zaradi svoje vizualne osnove zdi v resnici Mižja.
V tem mnenju me potrjujejo nekatere fiziognomske podrobnosti, kakor karakteristična ozka usta, oval obraza in tako dalje, ki jih poznamo iz raznih opisov, ki pa jih Matija Koželj ni mogel poznati. In še to: Prešernovi sorodniki so trdili, da je izmed njih velikemu pesniku najbolj podoben dr. Ivan Svetina, bivši katehet na prvi državni gimnaziji v Ljubljani, ki je bil nekaj let katehet
186
tudi meni in ki sem ga poznal in srcčaval več kot eno desetletje. Podobnost med njim in Koželjevim portretom je očitna.
Vse to govori v prilog verodostojnosti Koželjeve podobe, ki je vrhu tega poleg znane Goldensteinovc edina, ki je bila slikana po spominu, dasi je bila izgotovljena skoraj deset let kasneje nego ona. Toda Goldensteinov portret je delo zrelega, ustaljenega bidermajerskega slikarja, ki je skušal Prešerna ne-koJiko konvencionalno idealizirati po tedanjem meščanskem okusu. Koželjev portret pa je delan z naivnostjo otroka in prirodnega kmečkega sinu, ki ga je očitno pesnikov pojav nekoč iz neznanih nam razlogov globoko presunil. Zato je njegov portret izmed vseh znanih tudi edini, ki ima izrazit značaj, ki je resničen izraz tragedije Prešernovega življenja in ki bi lahko bil edini znani nam, prepričevalni spomin na genija našega naroda.
Vsekakor sem čutil dolžnost sliko posredovati naši javnosti. Zavedam se vse problematike, ki je z njo v zvezi in ki jo izročam ter predlagam našim literarnim, umetniškim  in kulturnim zgodovinarjem  v podrobnejšo raziskavo.
Josip   Vidmar
187