X
R. M. Vojanov: Malgaj.
X
«Torej vendar! No, zdaj bo Gornik vesel in kmalu bo poroka.» «Kakor bosta hotela; morda kmalu — morda nikoli.» «Kaj — nikoli? Čemu je bila potem ločitev?« «Ej, gospa, čudna so pota božja, pomnite — in kdo ve, kaj
še pride!»
«Tako poredno se nasmihate —- v Maribor greste — pa menda
vendar...»
«No, no — ne izprašujte in ne sklepajte dalje.»
«Menda vendar niste vsegamogočni? Saj niste Bog!»
«Nič ne rečem. Pozdravljeni zdaj — in ko se vrnem, upam.
da najdem spet zavetja. Klanjam se!»
Meta je zmajevala z glavo, ko je odšel Pire in bi bila najrajša
obvestila Gornika, naj gre tudi on k Tini.
«Pa končno — kaj me briga,» je sklenila.     (Dalje prihodnjič.)
R. M. Vojanov:
Malgaj.
In dež je lil in sneg je sul...
In, ko da lačnih trop volkulj
zavil bi bil in tur zarjul,
presekalo večerni mir
je Črez Obir:
Rubinov trikrat brušenih,
v treh ognjih preizkušenih
plamti ob njem na sto in sto
in še vijo se na zemljo
in nicajo v osrčje tal,
ki zanje je na branu stal
in sebe dal —
njegov in naš mejnik težak,
pomnik grenak ...
In večkrat, ko se spušča mrak, izgloda se iz tihih ur, zapušča mirni svoj Šent Jur in hodi na Mežico v vas in v okna trka znani glas: «0, jaz ne spim! Le čakam čas in čakam vas,
da gremo skupaj črez Šent Vid v    med brate našo Žilo pit.»

—   336   —